115 Obletnici 100-letnica rojstva Rada Simonitija in njegove Preproste besede Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Uvod Kako priljubljen je v zavesti Slovencev pevec Goriških Brd skla- datelj in dirigent Rado Simoniti (1914–1981) priča 100-letni- ca, ki le ni šla povsem neopaženo mimo. Umetnik je bil rojen 15. maja 1914 v Fojani v Goriških Brdih. Glasbeno se je šolal v Ljubljani (Danilo Švara) in bil že pred 2. svetovno vojno uči- telj v Splitu (na tamkajšnji mestni glasbeni šoli (1937–39) in potem do odhoda v partizane (1939–1943) zborovodja zbora Slovenskega narodnega gledališča – ljubljanske opere. Ob po- ustvarjalnem delu je študiral tudi kompozicijo in dirigiranje na ljubljanski Glasbeni akademiji. Ko je vstopil v partizane je najprej na osvobojenem ozemlju v Črnomlju vodil pihalni orkester, godbo na pihala, leta 1944 pa je v italijanski Gravini pri Bariju ustanovil legendarni moški pevski zbor Jugoslovan- ske armade »Srečko Kosovel.« Po vojni je bil v letih 1945–78 s prekinitvami, vse do upokojitve dirigent zbora Slovenske fil- harmonije in ljubljanske opere. Prav tako je šele po končani vojni formalno zaključil študij na Akademiji za glasbo (1946). Simonitijeva ustvarjalnost je tesno prepletena z njegovim pou- stvarjalnim delom, saj je svoje poznavanje izraznih možnosti zborovskega stavka širil tudi kot vodja številnih zborovskih ses- tavov: od šolskega zbora v gimnazijskih letih, moškega zbora Krakovo – Trnovo, Akademskega pevskega zbora, pevskega zbora društva Tomislav v Splitu, partizanskih pevskih zborov, Zbora Slovenske filharmonije in številnih drugih. Ob tem ga je prevzel tudi »čarobni« del italijanske operne romantike in verizma, s katerim se je srečeval pri svojem dirigentskem delo- vanju v ljubljanski operi. Prav vplivu slednjih lahko pripišemo izjemen pomen, ki ga ima melodija v njegovih vokalnih delih, tako v samospevih kot tudi v zborih: »[…] to je tista glasbena prvina, ki se ji nikdar ne izneveri; v njej mu je težišče izraza in z njo dosega najlepše učinke. Odeva jo v harmonije, ki so lahko včasih tudi prav napete in kromatične, vendar vedno blagozvočne in mehke […]« (Ra- fael Ajlec). Novosti, ki jih je prinašala nova glasba 20. stoletja, je spreje- mal zadržano in le v tolikšni meri, kolikor jih je lahko vključil v svoj izrazni jezik. Podobno velja pri Simonitiju tudi za upo- rabo folklornega gradiva, ki mu je sicer dobrodošlo sredstvo za ustvarjanje kolorita, nikoli pa orodje za ideološko opredel- jenost njegove glasbe. Kot skladatelj je najprej opozoril nase s partizanskimi samospevi: T alcem, Samo en cvet, Mesečina, Bosa 115 114 116 Simpozij in Zbornik (2006–2008) Ob 25-letnici Simonitijeve smrti, v maju 2006, je v njegov spo- min novogoriški Kulturni dom priredil mednarodni muziko- loški simpozij na Gradu Dobrovo v njegovih Goriških Brdih in koncert njegovih samospevov ob izteku glasbenega ciklusa Go- riške muze. Kot so takrat ugotovili, gre v primeru Simonitija za briškega skladatelja in dirigenta, najpomembnejšega primor- skega glasbenega ustvarjalca. Uvodni predavatelj je bil ta hip prvi slovenski muzikolog zasl. prof. dr. Primož Kuret, njegov študent na ljubljanski AG in odličen poznavalec Simonitijevega življenja in dela. Do potankosti ga je opisal na vseh njegovih življenjskih postajah, dodal številne citate drugih in za to upo- rabil bogato in relevantno literaturo o njem. Muzikologinja in glasbena pedagoginja mag. Lučka Winkler Kuret se je tako na simpoziju kot v pričujočem Zborniku spopadla s Simonitijevo podobo opernega dirigenta, kar je vseskozi in največ tudi bil: najprej kot zborovski dirigent (v ljubljanski Operi; 1939) pa vse do svojega finala, kjer je leta 1978 odšel v pokoj kot vodilni di- rigent Opere in baleta SNG. Zgodovinarka in muzejska svetni- ca mag. Slavica Plahuta je opisala samo drugi del (1943–1945) tj. čas glasbe in upora na Primorskem, v katerega je nemalo svojih umetniških glasbenih niti vtkal prav Simoniti; četudi na povsem drugih koncih svoje domovine. Ta zgodovinski in umetniški fenomen v okviru evropskega odpora fašizmu in nacizmu je prav Simonitiju pomenil začetek njegove glasbene ustvarjalnosti, iz katere je s samospevnimi in zborovskimi pr- venci izšel že kot prvi zmagovalec. Vzporedni Simonitijev čas na drugem polu, torej čas resne zabavne glasbe je opisal prof. dr. Aleš Gabrič, slovenski specialist za področje novejše zgodo- pojdiva, Pomlad, Še veš … Na Krasu, Po dežju, Sanjala si o vrtni- cah rdečih, Romanca, Ples v rdečem idr. Odlikovale so ga najprej tudi množične pesmi: Le vkup, uboga gmajna, Pesem o Titu …, kasneje pa tudi povsem umetni pevski zbori: Starka za vasjo, Na oknu glej obrazek bled, Kaj ti je deklica, Lastovki v slovo, Ljube- zenske pesmi iz Rezije, Čriček na vrtu, Dopolnil dan je bolečino, Lepo moje ravno polje, Sonatina v soncu idr. in seveda njegova edina opera Partizanska Ana, katere prvi takti so nastali že v času 2. svetovne vojne, kar je edinstveni Simonitijev dosežek evropskega formata. Simonitijev zborovski opus zaznamuje tudi izredna pestrost ustvarjalnih pristopov, ki pa jih ne smemo razumeti kot plod postopnega zorenja njegovega umetniškega nazora, temveč prej kot odziv na konkretne ustvarjalne pobu- de. Tudi med njegovimi skladbami za moške in ženske zbore najdemo celo vrsto izvajalsko zahtevnih del, v katerih s sodob- nim glasbenim jezikom gradi izrazno bogate glasbene podobe. Mednje lahko prištejemo odmev vojnih grozot in bivanjskost. V drugih pa se zavestno omejuje na bolj tradicionalna glasbena sredstva, vendar ni njegov izraz ob tem nič manj prepričljiv. Dosega ga z ekspresivnimi melodičnimi linijami, premišljenim uravnavanjem zborovske zvočnosti ter izmenjevanjem spevnih in recitativnih odsekov, z navezovanjem na tradicijo zborovske šaljivke ali idealiziranih impresij iz podeželskega sveta. Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado (1949), bil je zraven, ko sta jo leta 1952 prejela Zbor in orkester Slovenske filharmo- nije (mešani Zbor SF je Simoniti vodil v letih 1948–58), veli- ko Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo na področju glasbe pa je prejel 1976. Nazadnje je največ živel in deloval v Ljubljani, kjer je 14. maja 1981 tudi umrl. Simonitijeva rojstna hiša v Fojani danes (foto FK). 100-letnica rojstva Rada Simonitija in njegove Preproste besede 117 Obletnici Brd tako spet po drugi strani ostaja velik Slovenec, a še večji glasbenik. V omenjenem diskografskem opusu 55 Simonitije- vih zborov so poleg našega edinega poklicnega pevskega an- sambla sodelovali še številni in to kar zborovski solisti in solist- ke: Renata Vereš Klančič in Zdenka Tozon (obe sopran), Darja Vevoda (alt), Matej Vovk (tenor), Rok Bavčar in Matevž Kink (oba bariton), Peter Martinčič in Tadej Osvald (oba bas). Obe plošči kot celotno serijo Slovenske zborovske glasbe so pospre- mili med poslušalce poleg navedenih še: glasbena producentka Marinka Strenar, tonski mojster Branko Škrajnar, izdajatelja sta bila SKZ in SF, oblikovanje, tisk in izdelava plošč pa je delo Avdio Video Studia d.o.o. Racman. Tudi na ta način nam osta- ja v trajnem spominu in zapisu eden najbogatejših vokalnih, tj. zborovskih opusov, ki nam jih je zapustil jubilant Simoni- ti v »svojem« letu 2014. Med mešanimi zbori (a cappella) so to: Starka za vasjo (1948; bes. Srečko Kosovel), Dolga nočka, temna si ti (1953; ljudska), Jesenska (1953; Lojze Krakar), Jaše k nam Zeleni Jurij (1956; Manko Golar), Teloh (1957; Tone Se- liškar), Debeli Kum (1958; Ivica Čermak, prev. Ivan Minatti), Pesem dreves (1958; Vislava/?), Preproste besede (1963; Tone Pavček), Nekje (1970; Mojca Krže), Čakanje (1976; Andrej Kokot), Bolnik (1976; Ivan Cankar), Trenutek večnosti (1976; Anton Kokot), Tam sredi morja (1976; Ivan Cankar), In pride čas (1976; Igor Malahovsky), Labod (1976; Srečko Kosovel), Na Vipavskem (1976; Ludvik Zorzut), V album (1976; Ivan Can- kar), Pod jasnim soncem rdeča roža (1976; Ivan Cankar), V tesni kletki (1976; Ivan Cankar), Tržaški bori (1977; Dan/?), Kam je šla moja mladost (1977; Ivan Cankar) in Sonce, nada, že je ugas- nilo (1981; Srečko Kosovel). Med ženskimi zbori (a cappella) R. Simonitija pa najdemo na drugem CD-ju (št. 51) še: Lepo moje ravno polje (1949; narodna), Čriček na vrtu (1952; Dora Gruden), Dopolnil dan je bolečino (1952; Pavle Oblak), Bala- da (1954; Srečko Kosovel), Jesen (1954; Srečko Kosovel), Kurje vine slovenske kulture (INZ in FDV, Ljubljana). Domačinka, mlada pedagoginja Staša Peršolja Bučinel je predstavila enega najobsežnejših Simonitijevih ustvarjalnih fragmentov, njegove zbore. Edini tujec, avstrijski muzikolog in stari znanec tovrstne slovenske znanstvene glasbene scene prof. dr. Hartmut Krones z Dunaja pa je predstavil analizo Simonitijevega moškega zbo- ra a cappella Odi et amo št. 85 iz Katulovih Carmin. Zakaj zdaj to? Zato, ker je imel skladatelj kot absolvent klasične gimnazije poseben odnos do latinskih besedil, četudi gre morda za manj vredno ali pomembno Simonitijevo zborovsko skladbo; tujec (avtor Krones) pa dokaj nevtralen odnos do notnega oz. glas- benega dela, pač pa tudi do tekstovnega odnosa z glasbo: delo je jasno na dlani. T a edini prispevek je v Zborniku objavljen v slo- venskem in nemškem jeziku. Simonitijevih samospev pa se je lotil prof. mag. Ivan Florjanc z ljubljanske Akademije za glasbo. Svoje poglede in analize je avtor črpal iz kar osmih skladatel- jevih samospevnih zbirk in tudi na ta način opozoril na Simo- nitijevo dokaj izenačeno vrednost njegovega samospevnega (in zborovskega) opusa. Prof. ddr. Jonatan Vinkler s Fakultete za humanistiko v Kopru Univerze na Primorskem se je dotaknil Simonitijevega poeta za svojo glasbo: Karla Destovnika Kaju- ha. Vse od davnega P . Trubarja pa do K. Destovnika Kajuha je razprl svojo literarnoanalitično pahljačo, da bi lahko »dokazal« omenjeno navezo: Kajuh-Simoniti. V Zborniku sledi še spisek uporabljenih virov in literature, povzetki razprav, biografije avtorjev ter imensko kazalo. Samemu simpoziju pa je sledil še večer Simonitijevih samospevov. Njegove vokalno-inštru- mentalne miniature so v viteški dvorani gradu Dobrovo pre- pevali in igrali priznana slovenska koncertna in operna pevca in pevka ob klavirski spremljavi Nataše Valant: Mirjam Kalin/ alt, Marko Kobal/bariton in Marjan Trček/tenor. Iz predgovora omenjenega Zbornika, ki ga je napisala in objavila direktorica Kulturnega doma Nova Gorica Pavla Jarc, izvemo še marsikaj obrobnega tako o samem simpoziju kot o izdaji Zbornika. Dva CD-ja s Slovenskim komornim zborom in z dirigentom dr. Mirkom Cudermanom (2008) V seriji Slovenske zborovske glasbe sta že leta 2008 izšla dva CD-ja Slovenskega komornega zbora z dirigentom dr. Mir- kom Cudermanom z 22 + 23 Simonitijevimi zbori: na prvi (št. 50) je tako 22 mešanih zborov, na drugi (št. 51) pa še 12 ženskih in 11 moških zborov. T o je največ, kar je v tej seriji lahko posve- čeno samo enemu skladatelju pa še tukaj je bil potreben izbor glede na ugotovljeno število Simonitijevega bogatega vokalne- ga opusa. Veliki slovenski vokalni strokovnjak, soustanovitelj SKZ, dirigent in zborovodja dr. Mirko Cuderman je znal to preceniti, kar spet po drugi strani uvršča skladatelja med vodil- ne tovrstne slovenske glasbene poustvarjalce. Pevec Goriških Naslovnica CD-ja, SKZ, 2008. 118 da bomo tudi preminuli. V tem tako kratkem času življenja nas spremlja in vodi hrepenenje, ljubezen, sovraštvo in odpuščanja. T o ni dano samo nam, ki ljubimo slovensko zem- ljo, ampak vsem, ki živimo na tem planetu. Mislim, da vsi ustvarjalci enako čutimo. Srečen bi bil in bom, če bodo moje pesmi in glasbo vsi – brez razlike narodnosti in rase – razu- meli tako, kot sem jo zapisal. Vsi smo samo ljudje!« (Rado Simoniti). Simoniti je pomemben slovenski skladatelj tudi Prešernov nag- rajenec (1976). Skladati je začel v partizanih in se pozneje s svojim delom neizbrisno uveljavil kot dirigent in skladatelj, ki je osvajal z izjemnim melodičnim darom, poznavanjem človeš- kega glasu in še posebej kot eden najboljših zborovodij, kar smo jih Slovenci kdaj imeli. Med letoma 1944 in 1980 je ustvaril obširen opus (skoraj 600 glasbenih enot), med katerimi imajo pomemben delež prav zborovske skladbe, lastne skladbe in pri- redbe. Uglasbil je besedila Mateja Bora, Ivana Cankarja, Karla Destovnika Kajuha, Alojza Gradnika, Iga Grudna, Srečka Ko- sovela, Pavleta Oblaka, T oneta Pavčka, Smiljana Samca, T oneta Seliškarja, Cirila Zlobca, Ludvika Zorzuta, Otona Župančiča in drugih. Samo njegov zborovski skladateljski opus obsega oko- li 300 skladb, od tega je 200 izvirnih in 100 priredb ljudskih pesmi ali predstavitev. Kar četrtina od vseh ima inštrumental- no spremljavo. Simonitijeve skladbe so bile povečini tiskane v reviji Naši zbori in v raznih priložnostnih izdajah ali posame- zno. Celostne zbirke zborovskih skladb Simoniti ni doživel. Po desetih letih prizadevanj in ob 100-letnici skladateljevega roj- stva je pred nami zbirka 60 najbolj znanih in najboljših Simo- nitijevih del. Prvotni izbor je že v 90. letih opravil Ivo Jelerčič. gospe (1956; Črtomir Šinkovec), Sonatina o soncu (1968; Zla- ta Gorše), Nočna slika (1969; Srečko Kosovel), Jesenska pesem (1970; Srečko Kosovel), Ciklame (1972; Srečko Kosovel), Pozna jesen (1972; Aladin Lanc) in Čriešnje so rdače (1976; Ludvik Zorzut). Med 11 Simonitijevimi moškimi zbori (a cappella) pa na tej plošči lahko prisluhnemo še: Dva možička, vinska ptička (1959; Silvin Sardenko/Alojzij Merhar), Pesem galebu (1968; ljudska s Hebridskega otočja, prev. Valens Vodušek), Večerja (1975; Srečko Kosovel), Maj v Brdih (1976; Ludvik Zorzut), Mati jagoda (1976; Ludvik Zorzut), V nedeljo popoldne (1976; Ludvik Zorzut), Buskelce (1976; Ludvik Zorzut), Kličem vas (1977; Srečko Kosovel), Nocoj (1977; Rudi Stopar), Ladja na morju (1981; Ciril Zlobec) in Slika z morja (1981; Marta Go- rup). Ob izbrani in prebrani Simonitijevi glasbi gre še dodatno za nov izbor izvrstne slovenske literarne umetnosti, poezije, v kateri po skladateljevem izboru prevladujeta Ivan Cankar in Srečko Kosovel. Z notno zbirko Preproste besede pa gre še do- datno za kombinacijo slišanega in vidnega, gre za neke vrste interdisciplinarno in multidisciplinarno dimenzijo glasbene umetnosti na primeru Rada Simonitija. Preproste besede (Izbrani zbori; 2014) Na tiskovni konferenci (Ljubljana, Slovenska filharmonija, Osterčeva dvorana, 7. 11. 2014) so omenjeno Simonitijevo zbir- ko in pa koncert, ki je nekako zaključil »Simonitijevo leto 2014,« predstavili direktor Slovenske filharmonije Damjan Damja- novič, direktor JSKD mag. Igor Teršar, avtor izbora skladb in urednik zbirke Preproste skladbe, dolgoletni zborovodja in urednik izbranih del Simonitija Mitja Gobec in avtor uvodni- ka omenjene zbirke ter poznavalec dela in življenja Simonitija zasl. prof. UL dr. Primož Kuret. »Ne poznam nobenega ustvarjalca, ki ne bi prišel v stisko, zadrego in nesoglasje z dolžnostmi in čustvi pri ustvarjanju. Moja pesem naj otroku utolaži jok, starcu pa naj privabi na izmučeni obraz nasmeh! Ko se rodimo, nam je že zapisano, Naslovnica Simonitjevih Preprostih besed, 2014. Znamka R. Simonitija, 2014. 100-letnica rojstva Rada Simonitija in njegove Preproste besede 119 Obletnici leti vodil imenitni zbor Slovenske filharmonije, ki je bil takrat (1948–1958) velik, oratorijski oz. kantatni (okoli 75-članski). Na sporedu umetniške vodje in dirigentke Martine Batič pa so bili tako Simonitijevi mešani kot ženski in moški zbori, zraven pa še trije samospevi. Lepa dramaturgija, ki je prikazala naše- ga skladatelja in zborovodjo v vsej njegovi (po)polni luči. Zvok našega SKZ se je prav v zadnjih letih (odkar ga je od skoraj do takrat nenadomestljivega dr. Mirka Cudermana prevzela zdaj- šnja voditeljica, 2009 –2012 → M. Batič) vedno bolj poglablja, polni in izčiščeno ter vokalno diferencira. Zvok postaja zdaj tudi prepoznavna in blagovna znamka našega SKZ kot je bilo morda pred desetletji to najprej zaznati v orkestru SF. Meša- ni sestav SKZ je uvedel tale večer s tremi popularnimi Simo- nitijevimi deli in ga zaključil tudi na koncu še s tremi: Starka za vasjo, Pod jasnim soncem rdeča roža, Debeli Kum, Jesenska, Moje sarcé in Preproste besede, trije mladi solisti so odpeli tri Si- monitijeve samospeve ob klavirski spremljavi Aleksandre Na- umovski Potisk (sopranistki Gordana Hleb in Martina Burger sta predstavili Preveč je sreče in Večerni hlad, tenorist Vladimir Čadež pa še Še veš). Od ženskih zborov smo slišali še: Balado, Sonatino v soncu, Da b' žveglico 'mela in Zakaj se ti dečva kna vdaš, od moških pa še: Ladjo na morju, Buskelce, Pesem galebu in Dva možička, vinska ptička. Pred polno zasedeno Kozinovo dvorano SF pa je sledil še obvezen Simonitijev dodatek. Njegov izbor je bil nekoliko obširnejši, vendar zelo podoben temu. Skupaj z urednikom te izdaje Mitjo Gobcem sta skušala celostno zajeti osebnost skladatelja, ki sta ga oba osebno tudi dobro poznala. Njegov opus je odraz časa in okolja, v katerem je živel, deloval in ustvarjal. Pri pregledu skladb, ki so v zbirki objavljene, se jima ponuja zanimiva ugotovitev: velika večina skladb je pisana v tonalitetah z nižaji ali v molovskih tonalite- tah. Lestvice z višaji ali v durovih tonalitetah so redke. Simoniti je bil odličen dirigent in zborovski praktik. Pretanjen posluh in verjetno videnje barv tonskih višin in harmonij (sinestezija) sta mu najbrž narekovala izbiro takih tonalitet. Vsem zborovod- jem, zlasti primorskim, še posebej pa slovenskim zborovskim pevcem s to zbirko ponuja Javni sklad za kulturne dejavnosti kot 45. zvezek Edicij JSKD nabor tistih skladb, ki jih je Simoniti namenil prav njim. Omenjena zbirka (cena je 18 €) je na vsega 135 straneh izšla v 300 izvodih. Glavni in odgovorni urednik zbirke je kar direktor JSKD mag. Igor Teršar sam, računal- niško notografijo je v okviru Accordie, d.o.o. oskrbel Andrej Lenarčič, lektorica objavljenih tekstov je bila Dragica Breskvar, prevod v angleški jezik je opravila Irena Bezjak, naslovnico pa je oblikoval Matjaž Mohor. Tisk in vezavo je opravila Cicero, d.o.o. V zbirki najdemo tako Simonitijeve mešane (str. 8–51), moške (52–92) in ženske zbore (93–128). Kaj pa otroški in mladinski zbori? So enakovredni drugim, pomembni za našo revijo Glasba v šoli in vrtcu in sodijo med najpomembnejši Simonitijev opus. Ja, tudi nanj so pomislili, napovedali ter obljubili izdajo v nadaljnji skrbi obujanja slo- venske glasbene dediščine in še posebej Simonitijevega opusa, Konec koncev je bil prav Simoniti soustanovitelj Mednarodne- ga mladinskega pevskega festivala v Celju in vsa leta do svoje prezgodnje smrti njegov tesni sodelavec, sopotnik in aktivni udeleženec; prav tako tudi naše neposredne predhodnice, revi- je za mladinsko zborovsko glasbo Grlice (1953–1988). Vse zborovske skladbe pričajo o Simonitijevem ustvarjalnem nazoru, ki ga je najlepše ponazoril skladatelj sam z izjavo: »Mu- zika se piše s srcem, ne pa z algoritmi.« Koncert ob 100-letnici rojstva skladatelja in dirigenta … (SKZ in solisti, dirigentka Martina Batic ˇ, dvorana Marjana Kozine SF , 7. nov. 2014) Izbor Simonitijevih zborov z dodanimi samospevi pa je bil na sporedu še na zaključnem koncertu (2014), ki je zaokrožil vse tovrstne slovesnosti. Že pred tem koncertom lahko ugotovimo, da gre za res eminentno obeležitev skladateljevega rojstva in njegove okrogle100-letnice. SF je skupaj z JSKD uvedla koncert z namenom, saj je Simoniti prav v tej hiši (SF) pred dobrimi 65. Koncertni list (naslovnica) za 7.11.2014. 120 Lepo zaokrožen Simonitijev glasbeni poliptih, obarvan tako z umetniško kot pedagoško in znanstveno dimenzijo je tudi v kronološkem in ne le dramaturškem glasbenem loku zaokro- žil današnjo podobo slovenskega skladatelja in dirigenta Rada Simonitija. Spomenik v Novi Gorici (foto Franc Križnar). Grob v Fojani (foto Franc Križnar). 100-letnica rojstva Rada Simonitija in njegove Preproste besede