iljubljai^sKis
Leposloven, in znanstven. listrT
Štev. n.
V Ljubljani  i. novembra  1889.
Leto IX.
Kresna noč.
1k
resna noč je. Luna sveti, Zemljo krije tajen mir.
Rahlo giblje se dobrava, In šumi' tihotno vir.
Jezero stoji mi v dolu, B6r ob jezeru zelen,
Tam pod borom pa objemlje Dvoje src ljubezni sen,
»V blesku,  dekle, si rojena, Jaz sem revne bajte sin ;
Velik greh je,  če se druži S siromakom bogatin!«
»»Kaj je meni do palače,
Kaj zlata, srebra mi mar!
Tvoja sem,  ostanem tvoja,
Druzega nikdar, nikdar!««
SKS),®>8
»A nocdj še pojdem s tabo
V tvoj bogati,  beli grad . . .
Tu pod borom je globina,
Zakopan ji v dnu zaklad «
Jasen višek, luna sveti,
Zemljo krije tajen mir;
Rahlo giblje se dobrava,
In šumi tihotno  vir . . .
Bije p61unoč z zvonika.
Kaj blesti se iz globin ? »Vidiš? ...   O, nocdj  še pojde
S tabo revne bajte sin!«
Vroče jo poljubi v lice,
Plane po zaklad v vodo . . . Dekle čaka, bridko plaka,
Je"zero stoji mirnd!
Jos. Ant. Klemenčič.
Na grobu nLdej.
Kamen  čas okruši,
V  jeklo  grb svoj seka, Toda moji duši Bolni nima leka:
Zemlja se pomlaja, Ptica v grmu peva, Svetlo solnce vstaja,
V  srca grob mi seva .
Mrak na zemljo lega, Zarje gine se v, Tiho toži z brega Mehki slavčji spev.
Temno megla vstaja, V dol trepeče vir, Prsi mi napaja Sladko blagi mir.
Oh,  razprosti nahae, Noč, lehkotna krila, Da vsaj   v snu objame Deklica me mila!
Kadar zemlja spava, Ptice v varstvu gnezda, Oh,  tedaj  priplava Zlata moja zvezda!
L-J-