Marx in Engels
JProletarci vseh dežel, združite ^ se l —
načrt sloni na trdi podlagi marksističnega znanstva o narodnem gospodarstvu z ozirom na sodobno stanje razvoja imperialističnega kapitalizma. On se da kritikovati s stališča predpostavk komunistične gospodarske in družabne teorije. V pogledu teh predpostavk je program marksističen (komunističen) ali pa nemarksističen (nekomunističen), več ali manj popoln ali pa nepopoln z ozirom na današnje struje v razvoju imperialističnega kapitalizma. Jasno pa je, da je za tako presojanje samo oni kompetenten, ki pozna do dobra marksistične in kapitalistične teorije in
Sijajna manifestacija komunisiifnega praletarijata.
Dragotin Gustinčič:
(LiuMjsnshl proletarljst za Komunizem. - Blamaža soeijaipatriiotlčne peščice. - U otuambo 8 umeša delavnika.)
Po vukovarskem kongresu.
na
V ponedeljek zvečer se je vršil sijajno obiskan shod Komunistične Stranke Jugoslavije v Ljubljani v veliki dvorani Mestnega Doma, kjer je proietarijat Ljubljane in okolice mogočno izrazil svojo komunistično zavednost in dokazal, da je škoda za denar, ki ga troši socijalpatrijotska propaganda. Proletarska Ljubljana je in ostane komunistična. Socijalpatri-jotje so se z vso vnemo pripravljali na to, da nam shod razbijejo, ali pa da vprizore vsaj tak hrup na njem, da bi ga oblast razpustila. V ta namen so že dva dni pred shodom razpošiljali svojim ljudem »skrajno zaupne« listke, kjer so jih pozivali, naj pripeljejo s seboj vse, kar leze in gre, še pol ure pred shodom v dvorano, z namenom, da jo zasedejo pred komunisti. Navzlic vsem naporom so našli v celi Ljubljani komaj kakih 25 ljudi, od katerih si jih je kvečjemu 6 ali 7 upalo pokazati svoje socijalpatrijotično perje. Seveda niso mogli misliti na kak še tako skromen nastop.
Pri nabito polni dvorani in galerijah je otvoril ob 8. uri shod sodrug Petrič, ki je bil proti par glasovom socijalpatrijotičnih generalov izvoljen z velikim aplavzom za predsednika shoda. Za zapisnikarja je bil izvoljen skoro enoglasno sodrug Bartulovič. Na to zapoje pevski zbor delavsko »marseljezo«, pri čemur vstane cela dvorana.
Sodrug Petrič pozdravlja v kratkem nagovoru in ob burnem pritrjevanju zbrane množice v imenu komunističnega proletarijata Slovenije sodruga Sima Markoviča kot zastopnika srbskega proletarijata in centralnega sveta in izvrševainega odbora naše stranke in sodruga Horvatina kot zastopnika komunističnega proletarijata Hrvatske in Slavonije.
Sodrug Markovič prinaša pozdrav slovenskim komunistom od strani združenega proletarijata Jugoslavije in vrhovnih strankinih inštanc. — Lani smo na velikonočnem kongresu v Beogradu, kjer se je združil proietarijat Srbije in Macedonije, Bosne in Hercegovine, Hrvatske in Slavonije, Dalmacije, Črne Gore in Vojvodine, težko občutili, da ni prisoten tudi slovenski proietarijat s svojimi delegati. Zato je bilo temvečje naše veselje, ko se je letos ves slovenski komunistični proietarijat združil z nami in bil zastopan po svojih delegatih na vukovarskem kongresu. Zgradba združenja proletarijata Jugoslavije je še - le tedaj postala popolna. Vukovarski kongres je končno združil proietarijat na temeljih Čistega komunizma (burno odobravanje), bil je resničen izraz volje širokih mas. Slovenski delegati so bili v Vukovaru pozdravljeni z ono prisrčnostjo in z onim navdušenjem, ki gre zastopnikom zavednega industrijskega proletarijata Slovenije.
Buržoazija se poslužuje v svojem boju proti razredno zavednemu proletarijatu svojih pomočnikov, svojih zvestih slug socijalpatri-jotov, ki se danes skrivajo pod imenom soci-jaldemokratov. Ta klika je mednarodno zlo, to je strup, ki ga meščanstvo nataka delavstvu, to so navadni agenti kapitalizma, ki hoče z njihovo pomočjo vkleniti proietarijat v verige. — Boj, ki ga je leto dni vodil proietarijat Jugoslavije proti socijalizdajalcem, je zmagovito dobojevan. Na tleh leže tudi •v Sloveniji, kjer so se najbolj krčevito upirali in vse mogoče ovire delali napredku komunizma. Vukovarski kongres je bil pogreb socijalpatrijotičnega mrliča.
Proietarijat Jugoslavije je združen. Toda ni dovolj, če je združen na kakršnikoli podlagi, temveč, da bi mogel stopati po poti zmage, mora biti ujedinjen na podlagi čistega komunističnega programa, pod zastavo tretje, komunistične Internacljonale. (Burno odobravanje.) Program, ki ga je izdelal in proklamiral -vukovarski kongres, odgovarja
temu načelu. Naš program je splošni program vseh komunističnih strank celega sveta. — Nato preide govornik na podrobno razlaganje posameznih misli, izraženih v programu Komunistične Stranke Jugoslavije. — V uvodu programa je skiciran splošni razvoj kapitalizma, v drugi točki je označena imperijali-stična doba svetovnega kapitalizma, kot vrhunec, obenem pa tudi začetek razpadanja kapitalistične družbe, ki se izraža najbolj očitno v svetovni vojni in njenih posledicah. Socijalpatrijoti slepo negirajo to imperijalistično dobo kapitalizma. To je ena izmed programa tič n ih točk razlike med predvojnim so-cijalizmom in povojnim komunizmom. Nadalje se v programu opisuje proces razpadanja kapitalistične družbe po vojni. Buržuazija, ki je izzvala svetovno vojno, se sedaj na vse načine zaman trudi obnoviti gospodarsko življenje. Toda ona je za to nesposobna. Za to nalogo je poklican edino proietarijat, edino on more rešiti človeštvo lakote, bede in pogube. Da pa bo lahko začel izvrševati ta svoj visoki poklic, mora voditi nepomirljiv boj za osvojitev oblasti, za komunizem. (Veliko odobravanje.)
Proietarijat pa ne more tega boja voditi slepo, brez cilja, temveč mora vedno imeti pred očmi in dobro poznati naloge, ki ga čakajo po osvojitvi politične oblasti, v dobi diktature proletarijata. Tudi tej zahtevi je vukovarski program ugodil. Naloga današnje generacije je, da ta program tudi izpelje.
Nadalje razlaga govornik praktični akcijski program, ki si ga je postavila Komunistična Stranka za sedanjost in najbližjo bodočnost s posebnim ozirom na razmere, ki vladajo v Jugoslaviji. — V uvodu je podana briljantna marksistična analiza političnega, gospodarskega in kulturnega položaja dobe in države, v kateri živimo. Odkar se je ustanovila Jugoslavija, vlada v njej namesto svobode, ki so jo toliko obljubljali, nazadnjaški, reakcijonaren kurz. (Fuj 1-klici.) Pri vas še vedno vladajo avstrijski zakoni. Kar se pa srbskih zakonov tiče, so vpeljali samo nazadnjaške, stroge in delavnemu ljudstvu sovražne zakone in naredbe, kar je pa v srbskem zakoniku vsaj približno dobrega in modernega, tega nočejo vpeljati v Sloveniji in v drugih jugoslovanskih pokrajinah bivše Avstroogrske. (Sramota!) Tudi pri nas v Srbiji so razmere veliko slabše sedaj v »svobodni« Jugoslaviji, kakor pred vojno. Prej nismo poznali cenzure, omejitve zborovalne in združevalne svobode in drugih takih nasilnosti, toda Jugoslavija nam je vpeljala vse te »svobodščine« Srbska, hrvaška in slovenska buržuazija se je združila in začela boj proti delavnemu ljudstvu. Proti jugoslovanski buržuaziji, ki nastopa proti nam kot združena enota, se mora postaviti močna ujedinjena fronta revolucionarnega proletarijata. Le mogočen pritisk od spodaj, iz vrst delavnih mas, bo lahko uničil pritisk od zgoraj. Kako nazadnjaški duh vlada v Jugoslaviji, se vidi že po tem, da je to edina država, kjer dosedaj ni bilo še nobenih volitev. (Škandal!) Nam je razumljivo, da se niti ena meščanska stranka ne poteguje **• to, da pride čimprej do volitev, vse po vrsti boje strašne sodbe, ljudstvo izreklo nad svojimi zatiralci. (Burno odobravanje) Komunistična stranka je edina stranka, ki se je takoj v začetku izrekla proti skazi parlamenta, ki ji pravijo »začasno narodno predstavništvo« in je zahtevala, da se takoj razpusti, pošlje domov in da se nemudoma razpišejo popolnoma svobodne volitve. To zahtevamo v toliko bolj še danes in ta zahteva je izražena v našem akcijskem programu. Volilni boj mora komunistična stranka vporabiti za to, da delavstvo in kmete zbere pod zastavo komunizma in jih pripravi za konečni osvobodilni boj.
V območju socijalne politike zahteva akcijski program med drugim, da se vpelje obvezno delavsko zavarovanje in da se vse breme zavarovanja vrže na ramena kapitalistov. V njem so izražene najodločnejše tudi vse druge praktične delavske zahteve. Komunistična stranka se bo odločno postavila v boj za obrambo 8 urnega delavnika. Buržoazija vpije na ves glas: delo, delo, delo! Tudi mi pravimo to, toda proietarijat ni več voljan delati za buržoazijo, temveč za sebe in za človeštvo. (Tako je!) Pravijo: delajte za domovino! Toda dosedaj ima samo ruski proietarijat domovino; ko si bomo tudi pri nas ustanovili tako proletarsko domovino, bomo mi sami uredili vprašanje dela na podlagi pravice in enakosti. Buržoazija in njena vlada pripravljata hude udarce delavskim in ljudskim pravicam, tako hočejo uničiti 8 urni delavnik, pripravijajo »zakon o redu in delu«, naperjen proti svobodi stavke in podobna nasilja. Nasilnost buržoazije bo rodila kot granitni zid močni blok komunističnega revolucionarnega proletarijata. O teh in sličnih zadevah govori akcijski program.
Statut je tak, da vtrjuje stranko na podlagi največje enotnosti, ki pa pušča široko polje za inicijativo mas v posameznih krajih.
Nato razkrinkava sodrug Markovič laži, ki jih Širijo buržoazija in lažisocijalisti o vukovarskem kongresu. (Glasoviti pisatelj »Ljudskega Glasu« g. Erjavec vpije, kot da ga je nekaj vgriznilo. Ker ni hotel vtihniti, se je moral odstraniti iz dvorane.) Konečno govori sodrug Markovič o uspehih strokovne konference v Belgradu, kjer so bile zastopane tudi strokovne organizacije Slovenije, in poziva slovensko delavstvo, da naj pazi, da bodo strokovni funkcijonarji tudi resnično izpeljali to, kar so podpisali v Belgradu. (Burno, dolgotrajno odobravanje.)
Sodrug Hrovatin pozdravlja slovensko delavstvo v imenu komunističnega proletarijata Hrvatske in Slavonije.
Nato dobi besedo g. Čobal, ker je hotelo komunistično delavstvo pokazati, kako visoko stoji nad peščico socijalpatrijotov s tein, da tem poslednjim dopusti, da povedo, kar vedo in znajo. Čobal je rekel, da je zajčja, klečeplazna in često denuncijantska taktika socijalpatrijotov oni veliki faktor, ki je za delavstvo kaj storil. (Smeh. Kakih šest parov rok ploska.) Čobal, kakor tudi še trije socijalpatrijotični govorniki, ki so nastopili, so dokazali, kaka strahovita duševna revščina vlada pod šotorom socijalpatrijotov. Človeku se zdi, da ti ljudje niso prebrali niti ene socialistične knjige. Zabavljati si to pot niso posebno upali, ker so videli, da jim je le veselo razpoloženje komunističnih delavcev dovolilo, da jim pripovedujejo svoje šale v veselje in zabavo.
Sodrug Klemenčič, živahno pozdravljen, dopolnjuje poročilo sodruga Markoviča o vukovarskem kongresu. Dokaže znanstveno teoretične zablode socijalpatrijotov in centru-mašev in čita pozdrav, ki ga je poslal vukovarski kongres delavcem in kmetom sovjetske Rusije. (Dolgotrajno odobravanje. Klici: Živela sovjetska Rusija! Živela diktatura proletarijata! Živio Lenin!) Sodrug Klemenčič dokaže, da so ravno socijalpatrijoti krivi vsem nesrečam in žrtvam, ki so prišle čez delavski razred, s tem, da dajejo buržoaziji potuho in s svojo divjo gonjo proti komunistični stranki, ki združuje v sebi skoro ves proietarijat Jugoslavije. (Tako je!) Konec prih.
Predgovor k strankinemu programu In resolucijam, sprejetim na vukovarskem kongresu.*
S tem programom stopa komunistični proletariat Jugoslavije v novo fazo svojega strankarskega življenja. Ujedinjenje komunističnega proletariata Jugoslavije se je lani izvršilo na podlagi Ehrfurtskega Programa, če prav se je že tedaj dobro čutilo in vedelo, da so zgodovinski dogodki Ehrfurtski Program že zdavnaj prehiteli in da je le ta za sedanjo periodo razvoja imperialističnega kapitalizma nezadosten in nepopoln. Zato je že lanska podloga ujedinjenja principijelno obsodila mi-nisterijalizem in se oficijelno izjavila za 111. internacijonalo. Za naše južne in istočne sodruge, ki so v minolem letu pridno publicirali literaturo III. Internacionale in sploh tudi že pred vojno negovali čist socializem, ne prinaša ta program prav ničesar novega, ker ta program ni prav nič drugega kakor način gledanja III. Internacionale na sodobno stanje imperialističnega kapitalizma in pa posnetek njenih glavnih tez, ki logično sledijo iz tega načina gledanja na to stanje. Popolnoma drugači pa se predstavlja ta naš program komunističnemu proletariatu v Sloveniji, kjer je vladal v proletarskem pokretu vse do sedaj mesto marksističnega socializma cunftarski sindikalizem in kjer se je vedoma in namenoma izogibalo publikovanje del in poslanic 111. Internacionale. Proletariat v Sloveniji bo moral napcaviti s tem programom skok iz svoje zaostalosti, kar sicer ni prijetno, pač pa neizogibno potrebno, ako hoče držati korak z ostalimi svojimi brati Jugoslavije in ako hoče, da se končno izvleče iz lažisoci-alizma, v katerem se je dosedaj potapljal.
Da dela proletariat Slovenije s tem programom skok naprej, se je to najlepše videlo na vukovarskem kongresu samem ob razpravah o programu. Po konstataciji sodruga Sime Markoviča smo imeli na kongresu v Vukovaru tri struje: čisto komunistično, centraško v smislu nemških neodvisnih socialistov in pa socialnodemokratično. Toda dočim se je pri prvih dveh talcoj opazilo, da ni med njima nikake programatične razlike — centraši niso zavračali pričujočega programa in so dosledno glasovali zanj — ampak da so te razlike bolj osebnega značaja, se je pri tretji struji pokazalo, da se programatično izrazito razlikuje od prvih dveh. Socialno-demokratična struja se je najenergičnije zavzemala za svoj protiprojekt programne deklaracije in če prav je uvidela, da je njen načrt znanstveno nevzdržljiv, ni ona vendar le glasovala za pričujoči program, ampak se je glasovanja vzdržala.
To tretjo strujo, ki pa nima nič skupnega z našimi »socijal-demokrati« socialpatrijoti, je predstavljalo par delegatov. Sam Lapčevič je previdno umaknil svojo programno deklaracijo, ko je videl, da je komisija popravila Filipovičev projekt. Toda vkljub temu je bil stavljen predlog, da referendum odloči o programu.
V čem obstoji teoretska in politična nezrelost predlagačev referenduma?
Teoretična nezrelost v tem, da je največje nesmisio zahtevati referendum za komunističen program.
Kaj je naš komunistični program?
Naš komunistični program je načrt glavnih 'direktiv za boj proletariata proti kapitalističnemu gospodarstvu in kapitalističnemu režimu v svrho, da si proletariat končno izvojuje vso oblast v državi in zavede v nji komunistični način proizvodnje in delitve proizvodov. Ta
kapitalizma. On se da
in
je program pa nemarksističen manj popoln ali pa današnje struje v kapitalizma. Jasno pa sojanje samo oni dobra marksistične da se z referendom ne da ugotoviti, da li je kaka znanstvena teza znanstveno pravilna ali nepravilna.
Da je Kopernik, ki je odkril, da se vrti zemlja okoli solnca in ne solnce okoli zemlje, dal svojim sodobnikom na glasovanje, kaj je prav, bi bili njegovi sodobniki z referendom gotovo odločili, da se vrti solnce okoli zemlje in ne obratno. Toda tak referendum ne bi bil na znanstveno dognani stvari prav nič izpremenil in ta referendum bi bil danes v naših očeh dokument intelektualne nezrelosti tedanjega časa.
Ker se pri nas še vedno dokaj zmešano govori o Komunističnem Programu, Ehrfurtskem Manifestu in ker se je bati, da se bo ravno tako napačno govorilo tudi o Lapčevičevem programnem načrtu in sedanjem našem programu, mi bodi tu dovoljeno, da povdarim sledeče:
Ne sme se misliti, da je Ehrfurtski Program nemarksističen, nepravilen. On je marksističen in pravilen, toda on odgovarja dobi mirnega kapitalističnega razvoja devede-setih let preteklega stoletja, v katerih je bil sestavljen. Tudi Lapčevičev načrt programa je marksističen, ali on je za sedanjost netočen in nepopoln, ker molče preskoči rusko revolucijo in vse njene zgodovinske učinke na sodobno svetovno kapitalistično gospodarstvo in na duševno razpoloženje proletarskih mas. Zato je nesodoben in socialnodemokratičen. On bi bil, v slučaju, da bi ga bil zbor sprejel, izborna podlaga za falsifikovanje komunistične ideje in za zavajanje komunističnega pokreta v Jugoslaviji na stranska pota. In kdor pozna umetnost našega socialnega patriotizma v falsificiranju marksizma, ta mora biti vesel, da se je postavil našemu političnemu delu temelj, ki ne dovoljuje nikakih klovniških iger več, temveč na podlagi katerega se bo vsakemu lahko popolnoma opredeljeno reklo: ali si, ali pa nisi. Ako pripoznaš ta program, si komunist, ako pa ga ne priznaš, tedaj nisi.
Razume pa se samo po sebi, da tudi naš program ni še popolen, ni Še pravi program. To so le glavne točke našega komunističnega programa. Popoln program bi bila debela knjiga — in končno še ne bi bil popoln.
Potem pa še nekaj: 111. Internacionala je v nasprotju s 1. in 11. koordinacija političnega dela svetovnega proletariata in to dejstvo nam tudi v bodoče ne bo dopuščalo, da bi smela imeti vsaka nacionalna komunistična stranka program s svojim besedilom in različnimi programnimi točkami. Nadejamo se, da bo internacionalni komunistični program do prihodnjega zbora Komunistične Stranke Jugoslavije že končnoveljavno sestavljen in da bo vsa Ul. Internacionala imela en enoten program.
Iz tega pa sledi dovoljno jasno vse nesmisio referenda v točki programa.
(Dalje prihodnjič).
I
Sodrugi, sodrullce I Zahtevajte po gostilnah, kavarnah In brivnicah, sploh povsod, kamor zahajate, da Je razobeien In na razpolago VaS vrli sobojevnik,Rdeti Prapor* I
*) Ta predgovor bi moral iziti v publikaciji našega programa in resolucij, ki so bite sprejete na vukovarskem kongresu in ki izide te dni. Ker pa so nastale neke tiskarske težkoče in ker mora rečena brošurica čimprej iziti, objavljamo Gustinčičev predgovor v našem glasilu in ga bomo izdali v dodatni brošurici k programski publikaciji. So-drugom ga priporočamo v pazljivo čitanje.
Uspehi sovjetske armade.
Moskva, 12. Vojno poročilo od 11. t. m.: Po srditih bojih so rdeče čete zavzele več krajev na desnem bregu Berezine. Dalje na jugu so dosegle črto 55 vrst od Mosyra. Na južno-zapadni fronti so osvojile Dubno. Poljski napadi pri Rovnu so bili odbiti. Dne 8. julija so rdeče čete osvojile Novo Užico in napredovale 30 vrst vzhodno od Kamenca Podolskega. Na krimski fronti so dosegle črto 25 vrst južno od Aleksandrovska in 15 vrst južno Orjehova. Proskurov je bil zavzet 9. julija. Pri tem so napravile rdeče čete ogromen plen.
Leto XV.	Poštnina	pavšallrana.
V Ljubljani, 15. julija 1920.
GLASILO KOMb. iNE STRANKE JUGOSLAVIJE.
Izhaja vsake srede In soboto. Posamezne Številke 1 K, mesečno S K. - Uredništvo in uprava lista Je v Ljubljani, Krekov trp «• 10.
Stran 2.
Rdeči Prapor
št. 13.
Politični pregled.
Delavkam vseh dežela!
Manifest komunistične Internacijonale.
Povodom ženskega dneva pošilja komunistična internacijonala bratski pozdrav delavskim ženam celega sveta.
Od prvih trenutkov razbojniškega klanja, od 4. avgusta 1914. leta, so nastopale delavske žene celega sveta proti njemu. Žene delavke so takorekoč instinktivno prednjačile, da bi s svojimi prsi ščitile svoje sinove, svoje brate in sestre od grozeče bede.
Italijanke so se metale na železniške proge, da bi preprečile odhod vojnih vlakov, ki so odvažali na bojno polje deset in sto-tisočev proletarcev.
Ruske delavke so prve šle na ulico, da protestirajo proti imperijalistični vojni.
Delavke vseh dežel so bile prve, ki so se zbrale na mednarodni konferenci delavk, da bi učvrstile zveze proletarskega bratstva, ki so jih strli socijal-izdajalci in sluge impe-rijalističnih žandarjev.
Delavke Berlina so se junaško borile na barikadah, ko se je vzdignil proletarijat proti socijal šovinistom, ubijalcem Karla Liebknechta in Roze Luksemburgove.
Delavke Petrograda so z orožjem v roki branile svoje rojstno mesto, ramo ob rami s petrograjskimi delavci in pokazale izredno hrabrost
Delavke celega sveta bodo ostale tudi sedaj v prvih vrstah, ko obrača delavno človeštvo novo stran zgodovine, pripravljajoč se, da za vedno zruši jarem kapitalizma in preuredi svet po načelih komunizma.
Izdajalska ll. internacijonala, ki je podpirala 4 leta podlo buržuasko vojno, se je sramotno zrušila, kakor papirnata hišica. In danes prihaja vse, kar je pošteno in živo v delavskem razredu celega sveta, k »Tretji lnternacijonall«.
Delavne žene celega sveta! Vstopajte v bojne vrste l Vstopajte v vrste »komunistične internacijonale«! Bojkotirajte one, ki še zahajajo v vrste Izdajalske rumene Scheideman-nove socijalne demokracije. Ustvarjajte lastne organizacije: legalne, kjer je to mogoče; nelegalne, kjer to buržuazija in socijal-izdajalci • onemogočajo.
Na celem svetu so delavne žene dvojno tlačene: kakor proletarke, tako tudi kot žene. Le v sovjetski Rusiji je žena osvobojena suženjstva. Samo delavska moč je napravila konec vsem zakonom, ki omejujejo pravico žen.
Mi nočemo biti več sužnji kapitala! Mi hočemo sovjetsko delavsko oblast po celem svetu. Delavne žene bodo v prvih vrstah bojujočega se proletarijata.
Živela žena — delavka 1
Živela Žena — komunlstlnja 1
Živelo mednarodno bratstvo proletarijata I
Živel komunizem I
4. marca 1920.1. Moskva.
Predsednik izvrševalnega odbora lil. Internacijonale
Zlnovjev.
(Iz »Radničklh Novin«).	_________
Strokovni pregled.
Soluclja za ujedinjenje strokovnih organizacij v Jugoslaviji, sprejeta na konferenci v Beogradu od 26,—28. junija.
1. Ujedinjenje zvez se mora izvršiti do 31. oktobra 1920.
2. Število članov posameznih zvez se dožene po kvoti za Centralni Delavski Sindikalni Svet. Plačana je ona kvota, ki jo je pokrajinski sindikalni (strokovni) svet obračunal s C. D. S. S.
3. Število članov posameznih zvez, po katerih se določa število delegatov za kongres Ujedinjenja, se računa za zveze s člani s stalno zaposlenostjo po kvoti, plačani za 3 mesece pred sklicanjem Kongresa; za zveze s člani s sezonsko zaposlenostjo po kvoti za mesec začetka, sredine (vrhunca) in konca sezone.
4. Zastop članov je proporcionalen številu članov. Pošilje se: na prvih 500 Članov 1 delegat, na vsakih nadaljnlh 500 članov po 1 delegat, a na ostanek čez 250 članov še en delegat. Zveze s posebno velikim, oziroma posebno majhnim številom članov lahko po istem načelu določijo druge koeficijente. Zraven na ta način poslanih delegatov se vdeležita s popolno pravico še po 2 člana sedanjih (izvoljenih) zveznih odborov. Kongresa se udeleže tajniki C D. S. S. in P. S. S.
5. Vsak delegat ima 1 glas.
6. Kongrese Ujedinjenja sklicujejo v slučaju delnega ujedinjenja zvez njihove centrale; a pri neujedinjenih zvezah po številu članov
najmočnejša zveza. Upravičence bo objavil C. D. S. S. do 10. julija 1920 z okrožnico vsem zvezam.
Kraj kongresa naj se določi tako, da se izogne prevelikim stroškom.
7. Sklicatelji morajo vse predloge o statutu, regulacijah itd. poslati vsem zvezam najkasneje do 10. avgusta 1920, istočasno tudi C. D. S. S. in vsem P. S. S. Predlogi morajo biti v cirilici, latinici, v slovenščini, nemščini in madžarščini.
Posamezne zveze morajo svojo potrebo predlogov za posamezni jezik javiti najkasneje do 20. julija 1920.
8. O središču združene zveze (centrale) sklepa kongres ujedinjenja.
9. Združujejo se obstoječe zveze, pri čemer je treba postopati tako, da bo ujedi-njena zveza formirana na principu t. zv. industrijskih zvez.
Beograd, 28. junija 1920.
Svetozar Delič, Josip Ovčariček, Jovo Jak-šič, Franjo Ranšer, Ivan Tokan, Ignac Mihevc, Laza Stefanovič, Blagoje Bračinac.
Nezaslišana strokovna politika socljal-patrijotov in oportunistov. Med tem ko strokovna komisija vodi pogajanja za ujedinjenje vseh strokovnih zvez, rujejo neodgovorni socijalpatrijotskl politiki a la Prepeluh proti ujedinjenju z najostudnejšimi sredstvi, katerih se celo demokratska stranka ne poslužuje. Vodilno kampanijo je začel s svojimi »Mislimi« v »Napreju«, kjer na ostuden, per-fiden način ščuva en del proletarijata Jugoslavije proti drugemu. Tam kjer so strokovne zveze in njih podružnice komunistične, oni propagirajo neutralnost strokovnih zvez, tam pa kjer so odbori še v rokah socijalpatrijotov, pridigujejo, kako morajo biti strokovne zveze vsaj oportunistične, če že ne čisto socijal-patrijotske. Ves nesmisel socijalpatrijotizma se ravno najbolj vidi v bojih, ki jih vodijo strokovne zveze proti svojim podjetnikom. Vsak dogovor s podjetnikom smatrajo oni kot osebno zaslugo strokovnih funkcijonarjev. Na ta način so tudi vzgajali pri nas strokovno organizirane Člane. Mlačnost slovenskih strokovnih organizacij je pripisati ravno taki oportunistični, osebni politiki, ki jo je vodila večina slovenskih strokovnih funkcijonarjev. Mi komunisti zavračamo tako osebno povzdigovanje pri strokovnih kakor tudi pri političnih organizacijah. Zavest, da strokovna organizacija pribori le toliko priboljškov, kolikor je močna, kolikor se zaveda svojega razrednega stališča, vodi komunistično strokovno politiko. Tri četrtine naših strokovnih uspehov moramo pripisati socijalistični zavednosti strokovno org. članov in soci-jalističnemu duhu njihovega dela. Med tem so naši socijalpatrijoti, ki nimajo pojma o strokovnem internacijonalnem gibanju, vrgli v mase geslo: proč s politiko v strokovnih organizacijah. Seveda pri tem delajo tako, da mečejo iz strok, organizacij samo socijalistično, komunistično politiko, a vpeljujejo svojo izdajalsko, oportunistično, od podjetnikov podkupljeno politiko. Ostudna igra, ki jo igrajo socijalpatrijoti z gospodarskimi organizacijami mas, jih bo razkrinkala v poslednjem kotičku naše dežele. Tem gospodom bodo mase Slovenskega delavstva pokazale, da njihove organizacije niso igračke za pridobivanje mandatov, poslaniških in ministrskih mest, niti za polnjenje žepov teh »materialistov« koristolovcev.
Organiziran kovinar.
Dopisi.
Jesenke. Pri nas se je vršil v nedeljo, dne 4. t. m. redni občni zbor naše kraj. pol. organizacije. Po pozdravnih besedah predsednika sodr. Weissa, poda svoje poročilo tajnik sodr. Košir, kateri oriše delovanje v minulem poslovnem letu, kakor tudi napredek organizacije, katera je po svojem številu precej narasla in sicer od 120 na 790 oziroma 809 Članov. Blagajnik sodrug Bahun poda poročilo o finančnem stanju blagajne, sodr. Čuk pa o kontroli, kjer poroča, da je našel vse v najlepšem redu. Nato se preide do volitve novega odbora, kjer so bili izvoljeni v novi odbor sledeči sodrugi: Weiss Štefan, predsednik, Smolej Ivan, namestnik, Košir Ciril, tajnik, Čuk Ivan, namestnik, Ravnik Franc, blagajnik, Čop Jože, namestnik, Kobentar Albin in Eizelt Rudolf, preglednika. Po izvolitvi novega odbora poroča sodr. Lemež iz Ljubljane o vukovarskem kongresu, o njegovem delovanju in pomenu, ter o bodočih nalogah jugoslovanskega proletarijata, za kar je žel mnogo odobravanja. Sodrugi in sodru-žice, posvetimo vse naše moči ter pojdimo našim velikim nalogam nasproti z bistrim pogumom.
Jesenice. V sredo, dne 7. t. m. sta se vršila na Dobravi in Javorniku dva shoda kovinarske organizacije, na katerih je poročal sodr. Tokan iz Ljubljane. Isti dan pa se je vršil tudi na Savi ob 7. uri zvečer društven sestanek kovinarjev, na katerega je konečno prišel tudi g. Tokan, kateri je tudi dobil besedo. Poročal je o delovanju organizacije ter se izrazil, da stoje strokovne organizacije neposredno pred ujedinjenjem z ostalimi organizacijami v državi, kar je nujna potreba. Ali g. Tokan se ni zadovoljil samo s tem, marveč prišel je v svojem izvajanju na politično polje, kjer je seveda z obrekovanjem in lažmi začel napadati srbske sodruge in komuniste. Zanimivo je to, kar je omenil g. Tokan, da je med potovanjem v Vukovar, kjer bi se morala vršiti po političnem kongresu konferenca sindikatov, bil tudi v Zagrebu na sestanku pol. organizacije, kjer so ravno volili delegate za vukovarski kongres. Na tem sestanku je bil seveda hud boj med komunisti samimi, po njegovem izvajanju so si bile kar tri struje tako hudo v laseh, tako da nisi drugega slišal, kakor same psovke. Sodrugi, razsodite sedaj ''sami: g. Tokan se je odpeljai iz Ljubljane šele 21. junija in prišel v Zagreb tudi šele isti dan. Politični kongres v Vukovaru pa se je pričel ž&20. junija, kjer so bili že vsi zagrebški delegatje, kamor so prišli že 19. junija. Torej g. Tokan je povsod pričujoč, ob isti uri v Zagrebu, kakor v Ljubljani. Tudi v Vukovaru je g. Tokan videl to, česar drugi niso videli. Tako on trdi, da so nekega večera imeli slovenski delegatje svojo sejo, nakar so prišli srbski sodrugi ter nagnali slovenske delegate iz sobe z odprtimi nožmi. Resnici na ljubo bodi povedano, da smo dne 23. junija imeli slovenski delegatje res svojo sejo v čitalnici, kjer so bili navzoči tudi nekateri sodrugi iz Hrvatske in Bosne ter tudi sodr. Filipovič iz Srbije, kateri je bil pristaš radikalne smeri. Ni pa bilo nobenega umazanca, kakor jih nazivlja g. Tokan, z odprtim nožem, da bi nas razgnal. Te so videle skozi zid le izvanredno ostre oči g. Tokana. Stvar je bila taka: bilo je namreč ravno pri zaključku seje, ko je prišel glavni zaupnik kontrolirat sobe, mi pa smo ga pognali ven, vsled česar je bi! ta sodrug seveda ogorčen, kar je samo po sebi razumevno. In to pa vsled tega, ker se seja v informacijski pisarni ni pravilno naznanila. Kar pa g. Tokan govori, je laž, skozi in skozi. Na tak način z lažmi in obrekovanjem hočejo naši socijalpatrijotje pobijati razredno zavedni proletarijat. Seveda g. Tokan ni žel za svoje laži nobenega odobravanja, le par omahljivcev mu je še pokimalo. O. Tokan, s takimi argumenti ne hodi nikar nikoli več tukaj gori, ker drugače se ti zna ista pripetiti kakor g. Mihevcu, kateremu svetujemo, da naj tako dolgo nikoli več gori ne pride, dokler ne bo znal ločiti strokovne organizacije od politične. Mi ne maramo razkola v strokovnih organizacijah, če je moralo po socijalpatrijotski krivdi priti do njega v političnih organizacijah. Og. socijalpatrijotje, razkol v proletarskih vrstah delate vi, a podtikate ga nam. Edin-stvo jugoslovanskega proletarijata vam je trn v peti. Živel razredno zavedni proletarijat Jugoslavije!
Iz Trbovlj. Zadnja številka »Rdečega Prapora« je prinesla notico o g. Bidovcu, tajniku trbovljeskega ravnatelja. Da to notico še malo izpopolnimo in da bodo trbovljski rudarji se še malo bolj seznanili s to izse-savko, je treba še nekaj pripomniti. Delavcu je treba dobro paziti, kaj govori, ako ima kaj opraviti v njegovem suflersaionu. Ta človek ima nalogo, \ mogoče od ravnatelja, s katerim sta si prisegla večno zvestobo, kakor se govori, ali mu pa že njegova narava veleva, da izsesa na vse mogoče načine malenkosti, katere ubogi delavec izgovori brez premisleka. Te služijo potem ravnateljstvu za gonjo, posebno proti komunistom. Po raznih detektivih, kakor: Karl Pust, Holešek Nace itd., ima dobro razpleteno omrežje vohunov, ki pazijo, kaj rudarji govore, delajo, sploh celo njihovo gibanje. Najhujšo gonjo trpijo posebno komunisti. Ti so jim trn v peti. Opozoriti je treba delavce, da ne puščajo teh ljudi v bližino. V dokaz, kako dobro funk-cijonira to delavsko izdajalsko omrežje je tole: ob novem letu so postali nekateri ljudje poduradniki pri trbovljski premogokopni družbi v Trbovljah. Med temi se je pa tudi nahajal eden od tistih izgubljenih ovc, katere pohajajo v del. dom. Ravnatelj se je baje izrazil, da hodi ta oseba preveč v kavarno in del. dom in je bolje, da se ga ne sprejme. Torej tu se vidi, da ne samo v službi, ampak tudi v našem prostem času smo zasledovani. Sramota za tako družbo. Detektivi, kateri so v tej službi, zastonj pričakujejo svoj avanzma
v uradniško kategorijo, ker en delodajalec si bo gotovo premislil pustiti take ljudi, da se vzpnejo do boljših stolčkov. Malo več odstotkov dobička na koncu leta pri razdelitvi in
vi boste naprej opravljali črno delo efijalta. Da gremo naprej. Gospod tajnik je v zadnjem času svojo oblast že malo razširil. Postal je nekak kontrolor nad tukajšnjim konsumnim skladiščem. Posledice že imamo. Pri tukajšnjih trgovcih, kakor: Dežman itd., imajo oziroma prodajajo sladkor po 68 K. Drugi teden pravijo, da bo celo po 60 K, ali v našem konsumnem skladišču, kateremu gredo vsi na roko, kakor železnica, vlada itd., pa prodajajo po 70 K. Tu vidimo posledice, ker se tu nahajajo ljudje netrgovci, kateri ne vidijo, morebiti nočejo iz posebnih vzrokov uvideti mahinacije verižnikov. Ali bomo pustili, da se to še naprej vrši ? Mi hočemo na ta mesta ljudi, kateri imajo vpogled in so trgovci, ne pa pisarniške uradnike, kateri o trgovstvu nimajo ne duha ne sluha. Delavci ven z besedo in ne pustimo si sesati teh par krajcarjev katere zaslužimo, v tuje žepe.
Rudar.
Guštanj-Ravne. »Naprej« je v svoji št. 150. prinesel dolg dopis iz Guštanja, kateremu se pozna na prvi pogled, da ni zrastel v Guštanju, ampak kje drugje v glavi kakega funkcijonarja. Shod o katerem piše, se je vršil že dne 20. junija, poročilo o njem pa so prinesli šele danes. Seveda gospodje so čakali in čakali, da bo kak sodrug poročal »Napreju« o shodu, ker se pa ni nihče oglasil, potem so pa gospodje, oziroma »sodrugi« skovali ta dopis kar sami. Saj je vseeno, samo da je »štimunga«, pa je dobro. Seveda se v dopisu čisto na nizkoten način napada komunistična agitacija v Mežiški dolini. Očitajo se nam povsod zveze s klerikalci. Naša stranka se za to ne zagovarja, ker je preveč smešno, čudno je pa le, da so baš »sodrugi« socialdemokrati s svojim časopisjem in pa klerikalci z »Večernim listom« vedno skupaj v boju proti komunistom. Greš v cerkev, zmerja duhovnik raz prižnico črez komuniste, greš na shod socialdemokraške stranke, pa spet črez komuniste. — V eni izmed prejšnjih številk se je zaletel »Naprej« tudi v našega delegata, ki smo ga poslali v Vukovar. Trdi, da je on govoril na kongresu, naj se Koroška priklopi brez plebiscita Jugoslaviji. To je nesramno zavita laž. Naš delegat je protestiral proti plebiscitu sploh, ker je to kapitalistična intriga pariških mogotcev, kar bomo na Koroškem Slovenci in Nemci dolgo občutili; protestiral je, ker je zastopal razred ki ne pripoznava takih državnih mej, ki jih vstvarjajo buržujske forme. To je resnica, gospodje 1
Domače.
Blamaža socijalpatrijotov. V pondeljek dne 12. julija so se naši socijalpatrijotje brez-smrtno blamirali. Razpošiljali so okrog zaupne listke, kjer so pozivali svoje maloštevilne pristaše, da pridejo komunistom razbit shod. Cel dan so tekla socijalpatrijotična kolesa po Ljubljani, da so zbrali impozantno število svoje armade. V mali dvorani Mestnega Doma je že bil zbran ves njihov generalštab in že so si razdelili, kdo bo predsednik, zapisnikar itd., ko izženejo komuniste. Nazadnje pa je bilo vseh njihovih vernikov kakih 25, od katerih se jih je samo kakih 7 upalo pokazati svojo barvo. Seveda je generalštab zastonj čakal v mali dvorani. Še preden je prišla na dnevni red točka o 8 urnem delavniku, so ti prijatelji delavstva odšli. Boj delavstva proti kapitalističnim atentatom na 8 urni delavnik jim je pač malo mar.
Poglavje o profesorjih In študentih. Ker gospodje okoli »Napreja« v svojem teoretično - socialističnem neznanju ne morejo začeti znanstvene debate s komunisti, se zatekajo k raznim lažem, da bi očrnili komunistično gibanje. Mi se prav prisrčno smejamo njihovi gonji proti tkzv. inteligentom. Vendar hočemo pribiti sledeče: v centralnem strankinem svetu komunistične stranke Jugoslavije je od 31 članov samo 5 takozvanih inteligentov, vsi drugi so delavci. Pri »Na-prejevih« socijalpatrijotih je pa stvar drugačna: Dr. Korun je advokat in bogataš, Anton Kristan je faliran študent, kraljevi minister v pokoju in bogataš, Uratnik je bivši profesor, Bernot je bivši oficir, Prepeluh je tudi nekak »inteligent« in bivši kr. poverjenik, dr. Lončar je profesor itd. Da se spoznamo!
Diskusijski večer odpade v petek, pač pa bo prihodnji ponedeljek in petek.
Brošura o sklepih vukovarskega kongresa izide v najkrajšem času.
Občni zbor ljubljanske politične organizacije se vrši v soboto.
Uvedba osemurnega delavnika. V začetku prošl. meseca je preteklo dvajset let, odkar se je prvič uvedel osemurni delavnik na podlagi znanstvenih preizkušenj. V maju 1900 1. je napravil znani učenjak in socijalni politik profesor Abbč v svojem zavodu, po vsem svetu znani optični delavnici Zeiss v Jeni, prvi znanstveno utemeljeni poizkus z osemurnim delavnikom. V tej delavnici je bilo zaposlenih tedaj 1200 delavcev. Izmed teh je izbral profesor Abbč 233 delavcev, ki so delali že po štiri leta v zavodu in bili stari nad 22 let. Ti izbrani delavci so morali izvršiti ob deveturnem delavniku v prošlem letu in ob osemurnem delavniku v novem letu enako akordno delo ob neizpremenjenem akordnem zaslužku. Po statistiki mezd je znašal povprečni zaslužek na uro pri deveturnem delavnem času 62 pfenigov, a pri osemurnem 72. Da bi ostal zaslužek ob osemurnem delavniku enak onemu deveturnega delavnika, bi bilo torej treba, da bi delavci le za 8 pfenigov na uro več izdelali, a izdelali so za 10 pfenigov več. S tem je bil podan dokaz, da je delovni uspeh ob osemurnem delavniku večji kakor pri deveturnem. Pri osemurnem delavniku je dosegel en delavec na leto za deset dni delovnega uspeha več kakor pri deveturnem. Zanimivo je tudi to, da je bil delovni uspeh enak pri starejših in mlajših delavcih, pri izučenih in neizučenih. Profesor Abbč je tedaj tudi izračunal, da bi prihranili podjetniki pri uvedbi osemurnega delavnika v Nemčiji 30—40 milijonov mark na leto pri kurjavi in razsvetljavi.
Žrtve svetovnega imperijalizma. Francosko vojno ministrstvo naznanja, da je padlo v vojni 1,358.872 francoskih vojakov. Med temi 361.851 pogrešanih.
»Bodočnost«. Tako se imenuje »Skupina dece organiziranih delavcev« (komunistov) in njen zabavno-podučen list (»Budučnost«), Središče skupine je sedaj Belgrad. Taka skupina otrok je obstojala še pred vojno. Vojna je prekinila njeno delo, ki se je pa začelo nadaljevati takoj po vpostavljenju mirnih razmer. Danes ima »Skupina« sledeče število članov (približno): Sarajevo 180, Belgrad 100, Smederevo okolu 60, Čačak okolu 60, Niš 45, Prokuplje 30, v Negotinu in Kosovski Mitroviči po 30 članov od 7—12 in 14 leta. List »Budučnost«, ilustriran izhaja mesečno. Prva številka je izšla 1. februarja v 3000 izvodih, kar se je skazalo kot premajhno število. Zato se »Budučnost« sedaj tiska v 5000 izvodih. — Qrganizirani očetje in matere! Zahtevajte navodila za razširjenje »Skupine dece organiziranih delavcev« po Sloveniji naravnost od: Uredništva »Budučnosti, Belgrad, Narodni dom.
Izkaz o podporah izide v soboto.
Poslano.*
Odgovor gosp. Čobalu v Zagorju cb Savi.
Na vaše nesramno in lažnjivo obrekovanje v »Napreju« štev. 149, moram Vam sledeče odgovoriti, čeprav niste odgovora vredni: 1) Vi niste mene in jaz ne Vas poznal, pred ono predkoferenco v Siav. Brodu. 2) moral sem delati pod pritiskom komandanta nadporočnika Reiserja in nisem taki izdajalec človeškega rodu, kakor je g. Čobal. Moram pa navesti, da sem ravno zato, ker nisem vse tako delal, kakor sta mi Reiser in narednik Martin Per-novšek nalagala, dobil premijo 14 dni zapora. Nikakor ni potreba, da se Vi pred narodom umivate in blato perete z Vašega povsem blatnega života na taki nesramen in nepošten način. Pa četudi bi bila laž, katero ste Vi v oni številki o meni pisali, resnica, Vam moram povedati, da jaz delam danes samo čisto komunistično za proletarijat. To pa pri Vas še vedno ni slučaj, temveč ste še oni stari, zviti lisjak, kateri dela zahrbtno in proti interesu proletarijata. Jaz pridem lahko sam vsaki čas pred zavedno maso proletarijata, ni mi treba Leibgarde kakor jo potrebuje g. Čobal.
Kreka, 9. julija 1920.
Tajnik Saveza rud. rad. u Kreki Drago Železnik
* Uredništvo je za poslano odgovorno, v koliko to zakon nalaga.
Tiskovni sklad »Rdečega Prapora«.
Sodrug Marko Stefanciosa, Liubljana, 26 K; neimenovan 50 K; nabiralna pola 121 št. 80 K; nabiralna pola 119 štev. 101 K; Vospernik Rihard 12 K; neimenovan 40 K; Tomazin Fr., Zelena jatna 24 K; Karl Robič, Amerika, prinesel 2353 K; Erbežnik Ivan 4 K; Šlosar Viktor, Šiška, 300 K. — Skupaj 2990 K.
n....! Zadnji številki smo priložili poštne po-rUiUll ložnice. Prosimo, da se jih poslužijo vsi, ki so z naročnino še na dolgu ali pa ki se mislijo naročiti za naprej. Prihodnjo številko bomo ustavili vsakemu, ki ni plačal naročnine. Tisk in papir je silno drag, zategadel ne kaže, da bi zastonj pošiljali list. Torej podvizajte se!
Sodnij,Sodražica! dobiti »Rdečemu Praporu« saj enega novega naročnika. Razširimo list, ki je edino glasilo socijalističnega delavstva, organiziranega v Komunistični stranki Jugoslavije.
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani. - Lastnik: Komunistična Stranka Jugoslavije. - Odgovorni urednik Rajko Osterc. - Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.