Schillerjeve pesmi v prevodih J. V. Koseškega v ljubljanskih Kmetijskih in rokodelskih novicah (1844-1847)
Ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja je bil Schiller tudi v Sloveniji bolj znan kot Goethe — in to ne samo pri nemškem delu prebivalstva, ampak tudi pri slovenskih izobražencih. O tem govori že število predstav njegovih del v nemškem gledališču v Ljubljani, in tudi prevodi njegovih pesmi v slovenščino.
V nemškem gledališču v Ljubljani, kjer so nastopale razne nemške gledališke skupine, ni - po Radiczevih ugotovitvah1 - od konca 18. stoletja (1791) do prelomnega leta 1848 noben pomembnejši nemški ali nenemški dramatik doživel toliko predstav kot Schiller. V Ljubljani so v tem časovnem obdobju igrali skoraj vsa pomembnejša Schillerjeva dela - in to naslednja (naslovi naj ostanejo nemški: L. K.): Die Rauber (1791/92,1800,1815,1817,1820,1825,1827/28,1833,1835,1846,1847), Kabale und Liebe (1801,1815, 1819, 1822, 1825,1827, 1835,1842, 1846). Fiesco (1804, 1815), Die Jungfrau von Orleans (1803, 1819, 1826, 1828, 1847), Die Braut von Messina (1805,1824), Don Carlos (1818,1826), Maria Stuart (1819, 1824, 1829, 1842, 1846), VVilhelm Teli (1826, 1835, 1847) in VVallenstein 1847). Prva najpomembnejša prevajalca sta bila J. N. Primic, ki je tudi - po Kidriču2 - prvi prevedel nekaj odlomkov Schillerjeve Pesmi o zvonu, pa pesnik Urban Jarnik, ki je prevedel Schillerjevo pesem Der Gang nach dem Eisenhammer in objavil prevod leta 1814 v svoji knjigi Zber lepih ukov. Jarnik je prevedel tudi pesem Der Graf von Habsburg in jo tiskal leta 1821 v reviji Karntnerische Zeitschrift. Dalje sta v četrtem zvezku Kranjske Čbelice3 izšla prevoda Schillerjevih pesmi: Die Sehnsucht, ki jo je prevedel Jernej Levičnik - in prevod pesmi Der Jiingling am Bache (prevajalec Tušek). Duhovnik Levičnik je na Prešernovo pobudo v štiridesetih letih 19. stoletja prevedel tudi Schillerjevo dramo Devica Orleanska.4 Schil-lerja je poskušal prevajati še Stanko Vraz, ki je v letih 1834/35 v Grazu načrtoval almanah pesniških prevodov iz raznih jezikov. V njegovi slovenski zapuščini se je ohranilo le nekaj prevodov iz Schillerja.5 Med pomembnejšimi slovenskimi prevajalci Schillerja je treba omeniti A. M. Slomška, ki je že leta 1827 prevedel Schillerjevo Pesem o zvonu, tiskal pa jo je šele leta 1847 v svojih Drobtinicah - in Košarja, ki je leta 1831 prevedel isto pesem, tiskal pa je ni. Poleg tega je Košar prevedel še nekaj drugih Schillerjevih
1  Peter von Radicz, Schiller auf der deutschen Biihnen von Laibach, Ljubljana 1905
2  France Kidrič, Korespodenca Janeza Nepomuka Primica (1808-1813), Ljubljana 1934, str. 187
3  Kranjska Čbeiica IV, Ljubljana 1833, str. 37
4  Zgodovina slovenskega slovstva II, Ljubljana 1959, str. 71
Stanko Vraz, Slovenska djela, priredio Anton Slodnjak, Zagreb 1952, str. 166
971
Lojze Krakar
972
Lojze Krakar
pesmi. Košarjev prevod Schiilerjeve Pesmi o zvonu je bil že tretji poskus, da bi to pesem dobro prevedli v naš jezik. Šele v štiridesetih letih se je to posrečilo takrat najzvestejšemu Schillerjevemu učencu pri nas, Jovanu Veselu Koseškemu (1798-1884).
Koseškega prevodi Schillerjevih pesmi, objavljeni v predmarčni dobi v Novicah, se namreč organsko vraščajo v njegov takratni pesniški, prevajalski in s tem tudi v njegov narodno prosvetni opus. Pripomogli so k širjenju slovenske narodnostne zavesti, dokler ni prišlo do znanih zunanjih dogodkov v prelomnem letu 1848.6
Koseški je cenil Schillerja že od mladosti dalje, ko je še pesnil v nemščini in - po Levstiku - do vratu tičal v Schillerju.7 Več Schillerjevih pesmi je znal Koseški na pamet in Levstik je ugotovil Schillerjev vpliv v več njegovih mladostnih pesmih.8 Po Levstikovem mnenju spominja začetek nemške pesmi Koseškega z naslovom Erasmus Lueger, eine Romanze, na Schiller-jevo balado Hero und Leander. Tudi v Koseškega pesmi Kurth von Roseck, eine Ballade, je - po Levstiku - najti Schillerjev patos.9 Enako vidi Levstik v Koseškega pesmi Die Tanne auf Rauheneck enega samega Schillerja.10 Zato je tudi razumljivo, da si je Koseški, ki je dolgo molčal kot slovenski pesniki in nastopil spet v štiridesetih letih, izbral za prevajanje predvsem Schiilerjeve pesmi. Tako so imeli ti prevodi Koseškega - ob njegovih slovenskih pesmih, objavljenih v Novicah - poleg literarnega tudi budniški namen in pomen.
Koseški je bil več let (preden je med leti 1844 in 1852 hudo zbolel in za dalj časa utihnil) najbolj plodovit in priznan pesnik v Novicah. V metrično dovršenih verzih je pisal budnice, religiozne refleksije in hvalospeve. Opeval je avtohtonost Slovencev, njihovo ljubezen do svobode in državljansko zvestobo cesarstvu. Želel je pokazati -po Rutarju11 -, da Slovenci bivajo tukaj že od pradavnih časov in da so se Nemci razširili med njimi šele pozneje. S svojimi donečimi pesmimi je navduševal ljudi - in tako ni nič čudnega, če so mu prijatelji rekli »slovenski Schiller«.
Z romantičnimi verzi, pisanimi za recitatorje, je znal v predmarčnem času pritegniti množice, čeprav je v svojih (tolikokrat skritiziranih!) pesmih pogosto mešal stare slovenske izraze z novotvorbami in napačna zgodovinska dejstva s sodobnim navdušenjem. Četudi je bil res daleč od Prešernovih pesmi, je včasih očaral bralce Novic, da so ga sprejemali z navdušenjem,
6  Simon Rutar, Ivan Vesel-Koseski. Dunajski zvon 1879, str. 974.
7  Fran Levstik, Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljanski zvon 1881, str. 502
8  Laibacher VVochenblatt 1818, str. 18, 19 in 20
9  Laibacher VVochenblatt 1818, str. 31. Kot primer navedimo 12 verzov: Durch Regen und Sturm mit flammendem Blick
Ritt Kurth auf dem schaumendem Rappen,
Es folgen die Walder, die Berge zuriick: -
Nach sprengen die keuchenden Knappen.
Sein Sehloss erreicht er in tobender Wuth,
Und sturmt durch die einsamen Hallen,
Es wallet, es siedet sein kochendes Blut
Und Fliiche den Lippen entfallen:
»Ein Weib mich zu honen? - Verderben und Tod!
Ha Dime, den Stolz will ich beugen!
Und wenn zu versinken der Erdball droht,
Wenn Todte den Griiften entsteigen!«
10  Der Aufmerksame, Graz 1820, str. 51
" Simon Rutar, Ivan Vesel-Koseski, Dunajski zvon 1879, str. 275
973
Schillerjeve pesmi v prevodih J. V. Koseškega
predvsem pa njegove poslanice in hvalnice. Te »objektivne« pesmi naj bi bile nekakšna protiutež Prešernovi »subjektivni« liriki. Nihče ne more danes zanesljivo reči, da je hotel Koseški za vsako ceno postati Prešernov tekmec, toda okoliščine so mu bile naklonjene in za sabo je potegnil tudi vrsto epigonov, ki so se podpisovali s psevdonimi na -ski in -ški (kakor Koseški iz Kosez).
Toda kot sta bila takrat zanos in vzpon Koseškega - ki je sicer osebno bolj skromen pri ocenjevanju svojih del - velika, tako je bil pozneje hud tudi padec, ki ga je moral sam preboleti še za življenja. Fran Levstik, njegov takrat najbolj piker nasprotnik, mu je izrekel vse mogoče v svoji kritiki Kleinmayerjeve literarne zgodovine. Levstik niti ni toliko želel razveljaviti neke prehodne zgodovine, ampak bolj spodnesti Koseškega. Podobno so s Koseškim pozneje počeli tudi drugi, ampak tega ni potrebno naštevati, saj Koseški skoraj do današnjih dni velja za šolski primer slabega pesnika, čeprav ne ravno po pravici.
Zato se sodobni slovenski literarni raziskovalec ne more zadovoljiti samo z bolj ali manj črnim in belim slikanjem takratnega slovenskega literarnega dogajanja: pri Koseškem je treba videti še tisto, kar je vsaj podobno pesniškemu in je bilo doslej premalo raziskano. To ga namreč postavlja v nekoliko drugačno luč. Spregovoriti je treba torej o pozitivnih straneh njegovega pisanja, predvsem pesniškega prevajanja.
Takšen poskus naj bi bila ocena prevodov Schillerjevih pesmi, ki jih je Koseški objavljal v Novicah v letih, navedenih v naslovu (v letu 1848 ni izšel v Novicah noben prevod iz Schillerja, ki bi ga bil podpisal Koseški). Iz nekaterih odlomkov teh prevodov je videti, kako se je Koseškemu tu in tam posrečilo, da je za bogat Schillerjev besedni zaklad našel v slovenščini ustrezne besede. Pri tem moramo imeti pred očmi še nekaj stvari. Prvič: preden je Koseški začel sloveniti Schillerja, je bil ta nemški avtor znan le tistim našim izobražencem, ki so ga brali v nemščini. Drugim ga je približal šele Koseški. Drugič: že izbor pesmi, ki jih je prevajal Koseški, kaže, da je želel prevajalec pokazati bralcem Novic predvsem etično-vzgojno stran Schillerja, kar je bilo pisano na kožo tudi času. In tretjič: prevajalec je dodajal prevodom opombe in pojasnila, ki so bila bralcem Novic nekakšen napotek za branje in razumevanje dogajanja v pesmih, s tem pa je prevajalec prispeval tudi k literarni razgledanosti bralcev.
Med leti 1844 in 1847 je Koseški objavil v Novicah osem prevodov Schillerjevih pesmi. Najprej je prevedel balado Der Graf von Habsburg (Grof Habsburški).12 Napisal je kratko spremno besedo in prevod posvetil cesarju Ferdinandu. Povedati je hotel, kako čudovito vodi božja previdnost človeka skozi življenje in mu v njem določa mesto, kakor je vodila srčna dobrota grofa Habsburškega k cesarski časti. Ta prevod je v ozki zvezi z znano pozdravno pesmijo Koseškega, posvečeno cesarju Ferdinandu I. Pesem je izšla v dveh številkah Novic pred Ferdinandovim prihodom v Ljubljano. In kakor je v Schillerjevi pesmi pevec opeval svojega vladarja, tako je hotel tudi Koseški slaviti svojega. Svečan Schillerjev jezik v izvirniku te pesmi ustreza jeziku Koseškega v prepesnitvi. Kot primer vzemimo prvo kitico iz Schillerjeve pesmi Der Graf von Habsburg in jo primerjajmo s prevodom Koseškega.
12 Novice 1844, str. 38
974                                                                                                                          Lojze Krakar
Koseški:
V Porečju, s cesarsko svitlostjo obdan,
v dvorani starinsko sloveči,
grof Rudolf sedi za cesarja izbran,
kraljevo vezilo deržeči.
Starosta Narenski prinaša jedi
mozečega vina Čeh mu deli,
volitelov sedem se stavi,
kot solncu okoli truma zvezda,
na levo, na desno vladarju sveta,
da službe dolžnosti opravi.
Schiller:
Zu Aachen in seiner Kaiserpracht
im altertumlichen Saale,
saB Konig Rudolfs heilige Macht
beim festlichen Kronungsmahle.
Die Speisen trug der Pfalzgraf des Rheins,
es schenkte der Bohme des perlenden Weins,
und alle die Wahler, die sieben,
vvie der Sterne Chor um die Sonne sich stellt,
umstanden geschaftig den Herrscher der Welt,
die Wiirde des Amtes zu iiben.
Temu prevodu sta sledili v Novicah 1845 dve Schillerjevi pesmi v prevodih Koseškega: Der Gang nach dem Eisenhammer13 in Der Taucher.14 Prvi pesmi, ki jo je bil že prej v slovenščino prevedel Jarnik, je dal Koseški naslov V jamo pade, kdor jo drugimu koplje, prevod pa je podnaslovil še s Hoja na plavž. Namen Koseškega je razviden že v naslovu: delovati vzgojno. V opombi pa lahko preberemo, da je ta motiv sicer mogoče večkrat najti v italijanskih, francoskih in nemških knjigah, da pa je prevajalec izbral in prevedel prav to Schillerjevo pesem, ker da je slavni pesnik Friedrich Schiller to snov najlepše obdelal. Pesem je izšla v dveh številkah Novic15 na uvodnem mestu, to pa je dalo prevodu še poseben poudarek. Prevod se je Koseškemu prav tako posrečil in »koseščine« je v njem malo. Kot primer preberimo 27. kitico:
Koseški:
Ker, ne zamerite, grede
od vas poprej, gospo
sim prašal, kakor hlapcu gre,
če kaj mi ukažejo.
Po volji njih sim k maši šel,
kar sam že v mislih sim imel,
in štir sim molil Očenaše
za njih zveličanje in vaše.
13  Novice 1845, str. 29 in 30
14  Novice 1845, str. 50
15  Novice si niso mogle dovoliti, da bi bile na štirih straneh tiskale daljše epske pesnitve, zato je tudi več prevodov Koseškega (kakor Prešernov Krst pri Savici) izšlo v nekaj številkah.
975
Schillerjeve pesmi v prevodih J. V. Koseškega
Schiller:
Denn als von Eurem Angesicht
ich heute ging, verzeiht,
da fragt ich erst nach meiner Pflicht,
bei der, die mir gebeut.
Die Messe, Herr, befahl sie mir
zu horen; gern gehorcht' ich ihr
und sprach der Rosenkranze viere
fur Euer Heil und fur das ihre.
Drugi prevod iz tega leta (Schillerjeva pesem Der Taucher), ki mu je dal Koseški čuden naslov Vodostop, potrebuje komentar. Prevajalcev namen je bila vsebina pesmi, ki pripoveduje o mladeniču, obsedenem od želje, da najde, česar ni, vendar se mora človek zadovoljiti s tem, kar ima. Prevod in izbor se ne zdita posrečena, a nauk je bil po svoje pač pogodu Novicam.
Največ prevodov iz Schillerja je objavil Koseški v Novicah v letu 1846. Na prvem mestu je znana Schillerjeva Pesem o zvonu.16 Zvonjenje je bilo že od davnih časov blizu slovenskemu kmečkemu življu, Koseškemu pa so občutki kmeta pomenili nekakšno nasprotje meščanskemu življenju. Prevod te pesmi je - kot je ugotovil že Levstik17 poleg prepeva Device Orleanske in Mesinske neveste eden najboljših med prevodi Koseškega. Poleg tega je to najboljši dotakratni prevod te pesmi v slovenščino sploh, čeravno se Koseški ni vedno držal bogatega jezikovnega gradiva izvirnika in tudi ne vsebine abstraktnega Schillerjevega besedišča, kajti slovenščina takrat še ni imela dovolj ustreznega filozofskega in strokovnega besednjaka. Kot je Koseški povedal v kratkem spremnem članku, je prevedel to pesem zato, ker spominja na prelepe zvoke in zveni tako neizgovorljivo lepo, da je v celotni zahodni Evropi težko najti nekaj podobno liričnega. Zvonjenje naj bi bilo - po njegovem - pobuda, da se človek poglobi vase in premišljuje. Dalje pravi prevajalec o nastanku te pesmi, da jo je Schiller napisal v strašnem času, v vrtincu francoske revolucije: več lepih misli v tej pesmi, posebno proti koncu, naj bi bilo naperjenih proti zablodam časa, v katerem je nastala.
Kot primer za vsebinsko natančno in jezikovno čisto mesto v prepesnitvi Koseškega naj navedemo prevod 29. do 36. verza, potem pa še iste verze v izvirniku.
Koseški:
Kar dela v jami zdaj globoko
s pomočjo ognja rok oblast,
bo pričevalo gor visoko
v zvoniku cerkve našo čast.
Dočakalo bo pozne čase,
veliko ganilo ljudi,
bo tugi dalo britke glase,
in klicalo k pobožnosti.
16  Novice 1846, št. 10, 11 in 12
17  Fran Levstik, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljanski zvon 1881, str. 508 in 570
976
Lojze Krakar
Schiller:
Was in des Dammes tiefer Grube die Hand mit Feuers Hiilfe baut, hoch auf des Turmes Glockenstube, da wird es von uns zeugen laut. Noch dauern wird's in spaten Tagen und riihren vieler Menschen Ohr und wird mit dem Betriibten klagen und stimmen zu der Andacht Chor.
Prav v prevodu te pesmi je našel purist Levstik, ki je zaradi narodnostnih in političnih idej zavračal skoraj vse, kar ni bilo v skladu z njegovimi pogl di na sodobnost, bodisi v umetniškem ali političnem pogledu, celo vrsto je :i-kovnih pregreh.18 Na primer: da je beseda razmotriti neslovenska (to je držalo, čeprav se je danes razpasla), da je dlan ženskega spola (pri Koseškem je moškega), da je mnogo izrazov nerazumljivih itd. Vendar je bil Levstik tu pa tam tudi malenkosten in je hotel imeti na primer za slovensko besedo smrekovina besedo jelovina in je Koseškega obravnaval s svojega osebnega stališča in na podlagi lastnih (včasih tudi ponesrečenih) jezikovnih raziskav.
Prevodu Pesmi o zvonu je sledila v Novicah Schillerjeva pesem Der Kampf mit dem Drachen (v »koseščini« ima naslov Boj z drakonom).19 Tudi pri tem prevodu je potrebno imeti pred očmi povezujočo nit: ta namreč vodi iz zgodovinskega ozadja izvirnika v takratni čas in k prevajalčevemu namenu, da bi pokazal krščansko poslušnost in jo postavil proti grobi samovolji človeškega srca, kar naj bi bilo hujše kot opisani zmaj. Pesem je prevedel Koseški metrično točno in na spodaj navedenih (in tem podobnih) mestih dokazal, da je tudi to eden njegovih dobrih prevodov iz Schillerja.
Koseški:
Sterme pogleda ljudstvo zdaj
na viteza, in zdaj na zmaja.
*
Dans tretji dan je zasijal, kar sim zapustil barke krilo, počitka skor si nisim dal, dokler ni vse storjeno bilo.
Tu stanoval je zmaj strašan, na rop čakaje noč in dan.
Schiller:
Und alles blickt verwundert bald
den Ritter an und bald den Drachen.
*
Der dritte Morgen ist es nun,
daB mir's gelungen, hier zu landen;
18  Fran Levstik, Zbrano delo (Načrti za kritiko Koseškega), Ljubljana 1956, str. 136 do 199
19  Novice 1846, št. 17, 18 in 19
977
Schillerjeve pesmi v prevodih J. V. Koseškega
den Gliedern gonnt' ich kaum zu ruh'n, bis ich das groBe Werk bestanden.
Hier hausete der Wurm und lag, den Raub erspahend, Nacht und Tag.
Pri naslednjem prevodu iz Schillerja (Der Handschuh, po slovensko Rokavica) prevajalec ni podpisal avtorja izvirnika, ampak je pod prevod napisal samo »Aus dem Deutschen« in dopisal J. Koseški. Pesem nima komentarja, saj ga ne potrebuje. Koseški je najbrž zamolčal avtorja zato, ker se mu je to zdelo za bralce Kmetijskih in rokodelskih novic nepotrebno. Kmetje in rokodelci niso (razen nekaterih) poznali Schillerjevih pesmi in jim vsebina, kjer Schiller hvali viteško junaštvo, ne bi pomenila ničesar. Prevod ima tudi nekatera dobra mesta. Vzemimo en primer.
Koseški: ... Zehaje grivo potrese sivo, ter ude stegne, na tla se vlegne.
Schiller:
.. . Mit langem Gahnen und schiittelt die Mahnen und streckt die Glieder und legt sich nieder.
Toda takšni prevodi Schillerjevih verzov, kot smo jih doslej izbrali in navedli, niso edini. Če vzamemo še en prevod Koseškega iz Novic (1846), in sicer prevod pesmi, v kateri Schiller hvali ženske in njihov delež v življenju, dobimo potrditev za oceno večine doslej navedenih verzov: prevodi Koseškega so dokaj zvesti izvirniku in ponekod skoraj še zdaj sprejemljivi. Vendar s tem še ni povedano vse, kar je Koseški - nedvomno s prizadevanjem, ki je potrebno prevajalcu -dodal tedanji slovenski prevajalski po-ustvarjalnosti. Iz zgoraj omenjene pesmi naj bo tu dodana ena kitica.
Koseški:
Vražno moža je hotenje, z razmetavno silo vre trinog divji skoz življenje brez prevdarka semtertje. Kar napravi, spet razdjava, nikdar želj ne spi prepir, nikdar, kakor hidre glava zmir odpada, rase zmir.
20 V primerih, ko Koseški ni navedel avtorja, ampak se je pod delo sam podpisal, dvomimo, ali je bila to sam6 malomarnost ali plagiat. Verjetno gre pri Schillerju za prvo, saj je pri drugih prevodih Schillerjevih del naveden pravi avtor. Prim. Novice 1846, št. 20 (Vrednost žen)
978
Lojze Krakar
Schiller:
Feindlich ist des Mannes Streben, mit zermalmender Gevvalt geht der wilde durch das Leben, ohne Rast und Aufenthalt. Was er schuf, zerstort er vvieder, nimmer ruht der Wiinsche Streit, nimmer, wie das Haupt der Hyder ewig fallt und sich erneut.
Vendar je Koseški še več hudih besed - kakor za prevod Pesmi o zvonu - slišal od Levstika za prevod Schillerjeve pesmi, ki ima naslov Die Kraniche von Ibikus (Ibikovi žerjavi). To je v navedenem obdobju tudi zadnji prevod Koseškega iz Schillerjeve poezije in je izšel v Novicah leta 1847. Levstik je rekel pesnjenju in prevajanju Koseškega kastriranje besed. Toda to se je nanašalo tu le na eno kitico iz prevoda pesmi, zaradi tega pa je Levstik odklonil prevod v celoti in - kot vemo - Koseškega sploh. Naj nam bo dovoljeno, da še iz prevoda te pesmi izberemo nekaj verzov in jih soočimo s Schillerjevimi.
Koseški:
In kjer na glavah po navadi ljudem prijazni kodri so, serdite kače, divji gadi trebuha strup napenjajo.
Sukaje v krogu se ostudno zakrožijo popevko čudno, ki serce zgrabi grešnika, v žareče spone vkuje ga.
Schiller:
Und wo die Haare lieblich flattern, um Menschenstirnen freundlich wehn, da sieht man Schlangen hier und Nattern die giftgeschwollen Bauche blahn.
*
Und schauerlich gedreht im Kreise beginnen sie des Hvmnus Weise, der durch das Herz zerreiBend dringt, die Bande um den Siinder schlingt,
Danes, po več kot stoštiridesetih letih razvoja slovenskega knjižnega jezika in slovenske pesniške poustvarjalnosti (prevajalske veščine) je težko s sodobnimi merili meriti nekdanje in sedanje prevode. Za Schillerjevo visoko razvito nemščino takrat skoraj ni bilo mogoče v slovenskem besedišču najti ustreznih slovenskih izrazov. Najpomembnejšemu slovenskemu
21 Novice 1847, št. 49 in 50
979
Schillerjeve pesmi v prevodih J. V. Koseškega
prevajalcu Schillerjevih del pred marčnimi dogodki leta 1848 moramo priznati vsaj napor, če že ne večjih poustvarjalnih uspehov. J. V. Koseški je v svojih srečnih letih našel med slovenskimi bralci več odmeva kakor Prešeren in, je pomenil vsaj v času, ki je bil navdušen za hrupno slovanstvo, nekakšnega vseslovanskega pesnika kot protipol za kranjskega Prešerna. Seveda je Koseški uspeval tudi zaradi prevodov svojega vzornika in učitelja Schillerja, saj je želel z njim pokazati, kaj zmore. Pred marcem 1848, ko se je mladi rod navduševal za schilierjansko svobodoljubje, so k razvnemanju duhov dodali svoj delež še prevodi Koseškega, kar je bila najbrž takrat tudi njegova glavna zasluga.
Koseški je prevedel še več Schillerjevega, kot je tu navedeno. Predvsem sta to dva prevoda Schillerjevih dram: Mesinska nevesta in Devica Orleanska,22 ki pa nista prišla na oder. Koseški je pozneje prevedel še več Schillerjevih pesmi, ki tu prav tako niso obravnavane.23
Tako si je ta literarni samohodec, po poklicu finančni uradnik v Trstu, daleč od osrednjega slovenskega literarnega dogajanja, prizadeval, da bi bil s svojimi zastarelimi predstavami o knjižnem jeziku v slovenščini povedal, kar ga je pri Schillerju miselno in čustveno zaposlovalo.
Da bi imeli pred očmi kolikor toliko popolno podobo J. V. Koseškega kot pesnika, prevajalca in človeka, bi bilo vsekakor potrebno prebrati in analizirati njegovo celotno delo in korespondenco. Ker tega tu ni mogoče storiti, preberimo za konec vsaj nekaj iz uvoda v korespondenco med Bleiweisom in Koseškim:24
»Ne smemo pa spregledati, da je mogel biti Koseški tudi skromen v presojanju samega sebe fie šele v starosti, ampak tudi v štiridesetih in petdesetih letih 19. stoletja, ko so ga hrupno slavili. O sebi in o svoji pesniški moči je dal nekaj skromnih izjav. Imenoval je na primer svoje stihe ,verzke' (gl. 2. pismo), kritično je ocenil svoj sonet Potažba, obenem pa s spoštovanjem govoril o Prešernu in imenoval njegove sonete ,čudovite in po vsej pravici občudovane' (gl. 10. pismo). Odkrito je razložil svoje skrbi in priznal svojo prevajalsko nemoč pred vrhunskimi literarnimi teksti (gl. 12. pismo), zavračal je svojo pesniško slavo (gl. 13. pismo) ter imenoval čas med leti 1848 in 1851 dobo svojih zmot in napovedal mladim, da bodo gotovo daleč prekosili njegovo generacijo (gl. 22. pismo). Vsaj v gornjem je imel Koseški prav - in to tudi vsaj deloma razsvetljuje sivino, v katero ga je zavila slovenska literarna zgodovina. Svetli trenutki v njegovem pesnikova-nju so bila prav njegova rnalodušja. V njih je postal Koseški popustljiv in človeško skromen, toda kmalu spet ob slavi, ki so mu jo izkazovali njegovi častitelji, naiven v veri v svojo veličino in v svoj prav. Večkrat je bil z Bleivveisom prijazen, pa spet - kot bi se nenadoma zavedel svoje vloge v Bleiweisovi literarni politiki in svoje nemoči, da bi se je rešil - v pismih osoren in jezen. V Trstu se je osamljen vse bolj zapletal v svoja trmasta filološka načela in čas se je zanj kot pesnika ustavil v štiridesetih in v začetku petdesetih let 19. stoletja. Njegove pesmi iz teh let, posebno nekaj odlomkov iz njegovih prevodov, kažejo, da ni bil brez dani, njegova pisma pa, da je bila njegova pesniška usoda pravzaprav tragična«.
22  Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga, Ljubljana 1870, str. 561 do 690
23  Raznim delom pesniškim in igrokaznim Jovana Vesela-Koseskiga dodatek, Ljubljana 1879, str. 8, 9, 10, 11 do 13, 14 do 17, 18 do 23, 24, 25, 26, 27, 29 do 31, 32, 33, 34 do 45
24  Lojze Krakar, Prepletanja, Ljubljana 1978, str. 24 do 25