Zgodovina pedagogije. (Dalje.) III. Jvidje. Judje so bili izvoljeni božji narod. Kakor je bil Jehova (Bog) gospodar in vzgojitelj vsega naroda, tako je bil tudi oče glava in učitelj svoji družini. Žene so malo cenili, a ljubili so svojo deco ter jih niso zametali ali ubijali kakor ostali stari narodi. Mnogobrojno potomstvo smatrali so za blagoslov božji. Veliko radost je bilo torej v njihovi hiši, kadar se jim je dete rodilo. Mati je večinoma sama dojila svoje dete, in to navadno do tretjega leta. Pri daljni vzgoji pomagal jej je oče. Ustrahovanje je bilo ostro, tudi šibe niso štedili. BKdor štedi šibo", rekli so, ,,ta ne ljubi svojega sina". Poslušnost ali pokorščina nasproti starišem je bila prva dolžnost po 4. božji zapovedi, ki se glasi: nSpoštuj očeta in mater, da bodeš dolgo živel, in da ti bode dobro na zemlji". Vzgoja je bila skozi in skozi verskega značaja. Glavno in temeljno načelo je bilo: nStrah božji je začetek vse modrosti". Zavoljo tega je oče zgodaj poučeval svojega sina v božjih postavah. On se je s svojim sinom vkupno postil in molil, vodil ga k verozakonskim svečanostim, ter mu pripovedoval o mnogobrojnih čudežih, s katerimi je Bog vplival na osodo judovskega naroda. S početka niso Judje imeli šol, ampak sam oče je poučeval svoje sinove, najprvo v onem poslu, s katerim se je bavil, namre6 v kmetijstvu, živinarstvu, ribarstvu, lonearstvu in barvarstvu. Razen tega jih je učil čitati sv. pismo, včasih tudi pisati ter uril jih je v orožji. Z gimnastiko se niso pečali, a zelo so cenili in gojili muziko in ples. Kadar je deček dovršil dvanajsto leto, moral je izvrševati vse državljanske in verozakonske dolžnosti. Kakor je bil oče učitelj sinovom, tako je bila mati učiteljica bčeram, in učila jih je presti, tkati, šivati, veziti, kuhati, plesati, peti, gosti in včasih tudi čitati. Prva vrsta judovskih šol so bile šole prerokov. Zvale so se tako, ker so jih oskrbovali preroki (Samuel, Elija, Elizej itd.). Vzgojenci so se imenovali ,,proroški sinovi"