Učiteljski list GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". Uhajal, in 15. vsakega mesec;.. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Sepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja »Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane I.ir 30.— Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. St. 10 V Trstu, 15. maja. 1926. Leto VII. 0 mladinski vzgoji n. Če hoče mladina uspešno poseči v javno življenje, pa če tudi le v kulturnih organizacijah, mora vedeti, kaj hoče, in pred vsem: mora hiti sama vzgojena Vzgojena, pravimo, in ne morda šolana. Mladi svet in posebno dijaštvo meni, da je poklicano v javnost radi svojega znanja. Še več, čuti se predestinirano celo za tako zvana vodilna mesta, ki so sicer še v oblakih, ki mu pa gredo, ker se lahko izkaže s tolikimi in tolikimi spričevali in diplomami in ker študira za ta — mesta. Če tudi ni vselej in povsod domišljavosti, ki bi netila tako prepričanje, pa se dobe ljudje, ki z laskanjem kvarijo mladini pravo pojmovanje njenih nalog v življenju, pa bodisi v sedanjosti ali prihodnosti. Značilno za mladino je, da omalovažuje vse obstoječe. Ne pozna malikov, ne klanja se bogovom, raje se spušča v boj proti njim. Mlad človek jo podoben '. dslečemu človeku: vedno je v njem vsaj iskrica upora. Prekipevajoč energije podcenjuje tudi največje stvari, in nevajen pravih, realnih mer in treznega presojanja ne čuti točnega razmerja med človekovo voljo in njegovimi uspehi. Zato je neizprosen kritik, pa če tudi ni zmožen druzega kot besed. Vse njegovo udejstvovanje navadno ni več kot burno vrenje, načrti, zanosne sanje, ki jim naposled vsakdanje življenje napravi konec ali vsaj začrta odločno korekturo. Veliko mladostnega vrenja se izgubi, ne da bi pustilo kakršnokoli globljo sled za seboj. To je naravno. Kakor ne obrodi cveta in sadu vse pomladno brstje, ki bohoti v solnčno luč, tako tudi mladina ne izvrši vsega, kar je obetala obilica njenih mladih moči. Veliko neplodnega cvetja se osuje in le nekatere močne individualnosti prežive ono prvo kipenje ter prinesejo resnično oplojevalno silo v vse javno snovanje. Izgleda, kakor bi v javnem življenju še največ ustvarjali oni, katerih mladostno udejstvovanje je najdelj zapoznelo in je preživelo najmanj viharjev. Kdor živi brez velikih notranjih kriz v burni mladostni dobi, prinese največ notranje harmonije v sredo zrelega dela. Nedavno temu je nekdo omenil pri zborovanju mladinske organizacije Masaryka ter skušal razložiti obširnost njegovega dela, velikost njegovih uspehov z njegovim zasebnim življenjem, treznim, zmernim življenjem brez ekscesov, ki človeka izčrpajo. Resnica jo to: zgodovina priča pri neštetih velikih možeh, da ni uspehov, kjer ni — naj se tako izrazimo — askeze in klau-zure, odpovedi, ki dajo človeku možnost, da svojo sile izrabi v koristna dela, namesto da bi jih iztrošil v neplodni zabavi, v uživanju in udobnosti. O tem nima mladina jasnih pojmov. Mladina, ki zanika vsako avtoriteto, ki se ljubosumno brani malikovanja, ne ve, da mora najprej sama sebe oblikovati, sama sebe vzgojiti, če hoče, da bo njeno delo v javnosti koristno. Kaj bo mladina dosegla z zvenečimi frazami, če pa sama sebe ne zna vladati? Kaj bo vso njeno hotenje, če sama nima čuta za dolžnost, če sama nima razvite vesti? Vsako mladinsko gibanje ima pomen le tedaj, če skuša dvigniti nravni zaklad v novi generaciji. Če nimajo mladi delavci pred očmi vzgoje h krepostim, je vse njih prizadevanje brez pomena. V tem oziru pa mora vsakdo najprej sebe spopolniti. Delo v javnosti korenini v interesu za sočloveka, za bližnjega, torej v socialnem interesu. Ali pa je mogoče delo v javnosti, če nisem najprej sebe podredil skupnosti? Kako naj vpliva mladi organizator na mladino okrog sebe, če ni prej sam svoje osebnosti i zob ličil in utrdil? Kd<.; :-au. n! razsoden, kako naj širi razsodnost? Kdor sam ni zmeren, premišljen) resnicoljuben, kako naj mladino jači v teh krepostih? Kdor nima sočutja z drugimi, zvestobe, pravičnosti, kako naj vpliva na svojo okolico? Kdor se ne zna podrediti, kdor ne zna samega sebe premagati, kdor ne zameta nevarnosti in nima poguma, da bi se odtrgal v boju za dobro in pravo tudi od svojega udobnega življenja, tak ne bo nikdar mladine vzgojil, ne bo dosegel ničesar trajnega med njo. Mladina ima določne naloge, a temelj vsemu je zmernost. Ta ne učinkuje h* fiziologično, da obrani človeka in obvaruje pred ekscesi njegovo okolico, zmernost pronikne tudi vse njegovo čuvstveno življenje in kroti strasti, ki bi sicer povzročile strašne zablode. Poleg zmernosti je delo, ali bolje: čut za dolžnost, ki človeka dviga. Čut za dolžnost je pravzaprav smisel za vse, kar bi moralo biti, ako naj zmagajo prirodni zakoni, odsvit vsega božanskega. Brez čuta za dolžnost se ne razvije zavest, da je poedinec lc člen velike organizacije obče blaginje, ki naj jo pospešuje deloma s svojimi krepostmi, deloma z izvrševanjem svoje naloge v družbi. Svojo dolžnost bomo pa vršili le, če nas je vestnost proti samim sebi dovolj utrdila za vršenje dolžnosti tudi telesno, umsko in senzuelno, če nas navaja k požrtvovalnosti, kur je plod razsodnosti in sočutja. Brez čuta za dolžnost ne uspeva socialna organizacija in nikaka druga krepost ne more družbe bolj približati harmoniji naravnega razvoja, čut za dolžnost se razlikuje od vseh drugih kreposti s tern, da stremi za občo blaginjo, kakor temelji na socialnem interesu. Kar pa (laja človekovi volji smer, je modrost. Preko idividualnih impulzov vodi k splošno nujnemu, kar je izraz naravnih zakonov, ter pospešuje dobro. Modrost je končni produkt umske in nravne popolnosti. Kar lebdi v človekovi vesti, to kaže modrost, jasno, izvajajoč iz nesebične premišljenosti in iz težnje po resnici. Strogost samega proti sebi in čut za dolžnost - zmernost in delo, smisel za občo blaginjo težnja za resnico in junaška borba za njo: to so naloge samovzgojc in vzgoje mladine sploh. Vice Orljak : Moje društvene učit, uspo-snene V. Prvi dani «Narodne prosvjete«. Pravila tog našeg novoustrojcnog društva za čitavu pravu (zapadnu) Istru imadosmo u ru-kama. Ko sretniji od meno i mog druga! Od mah započesmo radom. Pozvasmo proglasom u «Na-šoj Slogi» od 31. 5. 1897. sve učitelje i učiteljice, pomočne učitelje te članove jur opstoječih hrr vatskih in slovenskih učiteljskih društava u Pazin na Duhovski ponedeljak 7. (!. 1897. Zbo-rovasmo u opčinskoj dvorani dobrotom tada-njeg opč. načelnika dr a Dinka Trinajstiča. — Sedištem našeg mladog društva odabrasmo Pazin. Pazin je bo geografsko središte čitave Istre, stečište cesta i železnica, a imao postati i kulturnim središtem i stečištem naše inteli-gencije, te prosvetnih hrvatskih ustanova. Pozvalo se na skupštinu i pomočne učitelje, ko ji su bili isključivo naši hrvatski i slovenski svečenici. Ovi bejaliu dapače prvi slavonski učitelji Istre. Na italijanskim školama službovaše ograničeni broj prosvetnih učitelja. Učiteljica Istra otrag 40—50 godina nije imala. Citam: — u škol. god. 1869—70 brojaše Istra 209 pučkog učiteljstva. Samo 94 od ovili bejaše prosvetnih. Ostali 115 učitelja bejaliu kateheti i dušobrižnici, koji uza svu «dohru volju» nisu se mogli posvetiti školi. — U doba poroda našeg društva brojaše Istra nekoliko ovili «pomočnih učitelja«, svečenika, koje pozvasmo na skupštinu, ali se niko ne odazva. — U lepo urešenoj opč. dvorani u Pazinu dodje do prve glavne skupštine prve naše organizacije. Bejasmo svi svečano raspoloženi. Moralno se podigosmo za stotinu metara. I sami sebe i drugi nas gledahu sada drugim okom. Na skupštinu prihrliše 22 učitelja i dve učiteljice. Malen broj — ali se taj dan držasmo svi - junaeima. Bio dan pira i takorekuč prekrštenja. Prvi je to bio dan u Istri da se sakupilo toliko učitelja u i st o j dvorani, da veča za istim stolom o svojem boljitku moralnoin i materijalnom. Toga dana s k or o sve lirvatsko učiteljstvo Istre (s ove Strane Učke) bilo okupljeno na. jednom prostoru. Tu so nekoji za prvi put videše, upoznaše pruživši jedan drugomu desnicu u duhu novog prijateljstva, kolegijalnosti i bratstva, u duhu i odu-ševljenju preporoda i uskrsnuča. U toni svečanom raspoloženju otvori ovu osnovateljnu skupštinu naš nezaboravni, odlični drug Ernest Jelušič. (lovorio otmeno, ponosno, pesnički. Za njim uze reč. V. Scpič, da prečita i protumafi društvena pravila, koja bejaliu jednodušno Brez kreposti poedincev, brez razvitja osebnosti, ki mora biti nravna, brez osebnega harmoničnega spopolnjevanja v smislu visokih idealov pravega, dobrega in lepega nima tudi tako zvano kulturno delo po mladinskih organizacijah nikakršnega pravega smisla. Dokler ne bo to prepričanje popolnoma prodrlo v kulturna društva, dokler sc ne bo v njih orientiralo delo v navedenih pravcih, ne bodo kulturna društva vršila tiste naloge med mladino, ki bi jo morale. (Dalje.) prihvačena. Milo mi je imenovati prve odbornike i prve skupštinare našeg mladog društva. Prvi odbor sačinjavahu: predsednik: Ernest, Jelušič (Pazin), potpredsednik: V. Šepič (Jur-šiči); tajnik: Iv. Martinčič (Lindar); blagajnik: Fr. Baf (Tinjan); zborovodja: V. Zidarič (Sv. Petar u šumi); revizori: Jos. Bučič (Buzet,), Jak. Jakac (Lanišče). — Ostali skupštinari: Jelušič Zora, Br. Janučič, Filinič, M. Diminič, L. Tomašič; Jos. Svetličič, Bik. Jelušič. Kaz. llade, Tereza Golmajer, Josip Kraljič; St. Žiža, Ant. Zmalc. Zukon, V. Šepič; te Družbini učitelji iz porečkog kotara: Ant. Byšlavi i Pečarič. Sada bejasmo mi hrv. učitelji jednp jcdincato živo telo kao narodno utlo; bejasmo organizmu, malen, uzan doista, ali — organizam. Da se ojačamo, predložili več na ovoj skupštini, da se pridružimo «Zavezi slov. učitelj, društev« u Ljubljani. Bekoh, da poduprem predlog: Slabi smo i ne-jaki brojno i moralno. Podigosmo svoje udru-ženje da podignemo svoj stališ i pučku školu, a u drugu ruku da pomognemo narodu da dodje do svojih narodnih škola i učitelja. Do sada živesrno osamljeni kao tudjinci i neprijatelji, odatle naša malovrednost, i neuvaženost; odatle naše zlo. Zlo, jer smo prosjački nagradjeni za svoj civilizatorni rad; zlo, jer smo progonjeni od vlasti i privatnika nama protivnih, a da se niko ne če nit može braniti; zlo, jer radi sve-moči svili naših protivnika posvema smo nemočni i skučeni da ne smemo slobodno ni dišati. I)a se naš učit. stališ podigne na svoje noge, da hude Slobodan, uvažen, nagrad jen prave dno, da se možemo društveno i narodnosno kretati u kulturne svrhe: valja da smo mi učitelji s ove strane Učke tesno udruženi; a onda da sc k nama pridruži naše učiteljstvo volo-skoga i krčkoga kotara, pa da tako bude na. na okupu u jednom društvu čitava geografska Istra. I ovo je premalo. Tražimo braču i su-di ngove. Dalmacija i Hrvatska su nam nešto predaleko, kamo nas ne bi opet primili iz po-1 i tičk ib razloga, ali zato moramo za sada okre-nuti svoj pogled na sever, gdje naša slovenska brača slave vrhu na c svog učiteljskog udruženja-K njima i pod njihovo okrilje utecimo se, da naša «Nar. Prosveta« bude snažni ja. i uplivnija, te da bude Zaveza nama voditeljicom. — Moj predlog bi prihvačen, te če odsad naše društvo biti članom «Zaveze austr. jugoslovansk. učit. društev« u Ljubljani do god. 1918. Skupština oda bore delegate za, «Zavezino» zborovanje: V. Šepiča, i Pečariča. Več tada bijasmo uvercni, da ne može opsto-jati naša organizacija bez nokog glasila (no-vine). Koje učiteljsko glasilo da prihvatimo o torne večasmo več na ovoj prvo j na šoj skup- slini. Spominjasmo |>ri torno splitski «Učitoljski glas», zagrebački «Napredak», pa napokon »Popotnika« i «lJčiteljski Tovariš«. — Ipak, čudno! ne odlučismo se ni za jedno ovo glasilo, nego prodre predlog, da zamotimo «Našu Slogu«, da bude ona ujedno i glasilo hrvat. učiteljstva Istre. Tako i bude. — Ali se preporučilo, da naše učiteljstvo nabavi i čita budikoju od spo-menutih glasila. Ova prva skupština naša svrši skupnim banketom, kamo do.šli i drugi pazinski prijatelji, medju kojima spomenuti čemo opč. načelnika dr.a I). Trinajstiča. Pevalo se oduševljeno, a zdravice se redale. Izveštaj o toj skupštini donese iz mog pera «Naša Sloga« u brojevima 24—29 pod motom: «Prosvjetom k slobodi, udrugarstvom k moči, a močju k napretku.« Nakon što je izvestitelj izrazio želju, da se sakupi što veča glavnica, kojom bi se podupiralo nevoljne udovice i sirote učitelja, do čega nije moguče doči bez slepljenja u jedno društvo svili triju naših hrv. učit. društava, završi: A ti sada družbo naša -rasti, cvati, plodi. Tvoje ime nek ti bude ujedno geslom u Ivom radu na polju školskom i na-rodnom. «Narodna prosvjeta« nek bude čvrsta poluga našeg narodnog napretlca i prosvete. Sakupi pod svoj barjak narodne prosvete sve naše istarske učitelje i učiteljice, sinove i kčerke iste majkc zemlje i istog naroda; upri sve svoje složne sile na uhar (korist) mile nam rodne grude. Uzgajaj nejačad našu za bolju buduč-nost. Ulevaj u dušu naroda osvedočenje, da nema. očekivati sretnije buclučnosti bez na-pretka i prosvete; uči ga, da prosveta bez moralnih načela, bez verskog osvedočenja i krščan-skog života — bez temelja je i prolazna; uči narod, da prosveta njegova na njegovu se jeziku imade temeljiti, inače sve je obsena, sve varka. U tom smislu vodi učiteljstvo i uči narod, pa da bude napredan, prosvečen, Slobodan i čestit. U to ime «Narodna prosveto«, ti milje-nic.e moja, pratio te dobri Bog! -Citiram ovo da se vidi i znade za čustvovanje, mišljenja i mentalitet hrvatskog učiteljstva Istre i njegovih vodja otrag tridesetak godina. Ovim rečiiria i prvom skupštinom udaren bi pravac i temelj poznijem delovanju «Narodne Prosvjete«. Naj se razčisti! Notica v zadnji številki o ...poteh na Goriškem ni točna. Govori o Orlih, Bercetih in drugih, a ne omenja Križmana Franca. Tudi on spada v vrsto zvestih in poleg' njega še marsikateri. Ti in vsi drugi: čas je, da si pogledamo v oči! Še ni tri leta, da je praznovalo goriško učit-društvo petdesetletnico obstanka. Dvoje rodov je šlo skozenj in doba d veli rodov je dovolj dolga, da prinese dobrega in zlega, solnca in neviht. Skozi petdeset let je sledilo goriško učiteljstvo svojemu praporju, boreč se za. stanovske pravice, za svojo neodvisnost in za šolo, skozi petdeset let je vztrajalo značajno na svojem mestu. Človek bi pričakoval, da ne bodo ta dolga desetletja naporov in preizkušenj zavržena lahkomiselno, tako nekako, kakor zavrže zadnji, slabi gospodar v rodbini, kar so s trudom in znojem pridobili njegovi nešteti predniki. In vendar! Vzlic slavnostnemu patosu, ki ga je bilo na Goriškem veliko preveč, niso bile razmere zdrave. S patosom se ne gospodari! Kjer ni dela, pričenja razpad, in kjer ni načel, je razkroj neizogiben. Na Goriškem pa. se ni delalo, zakaj zborovanja so bila navadno samo prazno krasnoslovljenje, organizačni posli so se spremenili v monopol ene osebe, ki bi tudi ne mogla vsega opraviti, p.a če bi to že prav hotela. V resnici se je izvajala še sabotaža raznih in ic-i jati v, kar se je posebno občutilo na vsem Postojnsko učiteljsko društvo ima !10- maja 192(i. ob 10. uri redni občni zbor v Št; Petru na Krasu s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo odbora: a) predsednika, b) tajnika, c) blagajnika. 2. Volitev novega odbora. 3. Volitev delegatov za delegacijsko zborovanje. 4. Razno. žilavem prizadevanju za samoizobrazbo. V tem jo bilo goriško učiteljstvo zadnje. Merodajne osebnosti so s posmehom zrle na vse, kar se je skušalo napraviti v tem področju. Ko se je to pomilovalno opazovanje naposled vendar le strlo in se je vsaj nekoliko zastavilo vse zamujeno, je bilo že pozno in prepozno, da ne bi nastopile zle posledice. Namesto prepričanih, načelnih ljudi, ki bi nadaljevali desetletne napore, smo našli slabiče in — vremenske proporce. Tako se je zgodilo, da je v kratkem času zapadlo razdejanju, kar je bilo prej v ponos- Kadar bi najbolj potrebovali jasnih pravcev, nam zmeda — kaže pot. Zasluge za to nosijo oni, ki so vedno skrbeli, da ne bo čistega opredeljenja, oni, ki se niso hoteli odločiti radi svojih zasebnih koristi in ki so zato eno govorili, a drugo delali. Povzročili so škodo, ki se ne bo tako hitro popravila, ker se demoralizacija najtežje ozdravlja. Danes nihče več ne dvomi, da bi učiteljstvo kaj imelo od vsega žalostnega žonglerstva. Če se je kateri vzdržal, nismo s tem niti gmotno pridobili, niti moralno. Pa če se je tudi vzdržal, je vprašanje, za koliko časa. Skupna stvar, stanovski in šolske interesi so šli še za eno stopnjo nižje, v času, ko gotovo niso bili — previsoko. Žonglerstvo je odgovorno, zato naj se končno stvari izčistijo in naj se izloči gnilad, pa če je zdravega samo še za drobno otroško pe-rišče. Zato si končno poglejmo v oči, ker je na Goriškem že čas! Goriško učiteljsko društvo skliče v prihodnjem mesecu občni zbor, da pregleda članstvo in da pripravi vse za delegacijsko zborovanje. To zborovanje bo posebno važno tudi radi volitve novega odbora. Uredite pravočasno članarino, ker se bo odbor glede članarine ravnal po sklepu lanske delegacije. Delovna šola Kaj je delovna šola ? Družabni napredek zavisi od stanja industrijalnega dela. 1. Deio in vzgoja k delu. Delovna šola je šola vzgoje k delu. Bistvo vzgoje k delu bomo p.ojinili še le tedaj, ko smo si pridobili splošen vpogled v bistvo dela samega. Delo je prbces med človekom in naravo, potom katerega podvrže človek naravo svoji lastni volji in jo prisili služiti človeškim potrebam. V krogu tega procesa stoji človek kot bitje z raznimi potrebami in katerega delo je usmerjeno v zadovoljevanje teh potreb; reči in naravne sile se pa po vplivu človeškega delovanja iz-preminjajo v uporabljive vrednote. Proizvajalno delo je človeško delovanje, ki izpreminja dane predmete v one, človeštvu potrebne. Iz tega sledi torej, da obstoja vzgoja k delu v tem, da se otrok po gotovem načrtu in organizirano uvaja v smotreno udejstvovanje, potom katerega se iz danili predmetov ustvarjajo taki, ki so človeštvu v korist, torej se morejo uporabljati. S tem, da se otrok vzgaja k delu, se razvija kot bitje, kateremu bo možno prisiliti naravo, da služi človeštvu. Vzgoja k delu je vzgoja človeka, da vlada naravi. Mnogo značilnejše nego produkti dela, to je iz predmetov ustvarjene uporabljive vrednote, je. za delo orodje in način dela. Govoriti o delu sc pravi govoriti predvsem o orodju in načinu dela in v tem nam je možno najti ključ do umevanja bistva dela. V zgodovini dela se dobe označajo baš s tem, kakšno orodje je bilo na razpolago in kako se je uporabljalo. Bistveni moment vzgoje k delu tiči torej v razvijanju zmožnosti do uporabljanja orodja. Čim si otrok to pridobi, ima že sredstvo v podjarmljenje narave v prid človeškim potrebam, ima v oblasti orožje, s katerim obvlada človek naravo. Bistvo vzgoje k delu je razvijanje zmožnosti uporabljati orodja in delovno tehniko. S tem, da smo spoznali proces dela, so nam jasni tudi namen, bistvo, način in smisel vzgoje k delu. Namen vzgoje k delu je vzbujanje zmožnosti v otroku, da izpreminja predmete in naravne sile v človeštvu potrebne vrednote. Bistvo vzgoje k delu obstoja v postopnem usposabljanju otroka, da uporablja orodja in delovno tehniko. Način vzgoje k delu obstoja v smotreno organizirani vaji otroka v pravilnem delovanju. Smisel vzgoje k delu je privzgojitev trdnega človeka, ki je v posesti orožja za nadvla-danje narave in ki jo more podvreči uporabi in potrebi človeštva. 2. Delovna družabnost in delovna šola. Opazujmo katerokoli delo. Tesar dela hišo. To tlelo, gradnja hiše, presega moči posameznega človeka. Zato je pri gradnji zaposlenih več tesarjev. Vsi ti tesarji lahko opravljajo isto delo, Rodbina t. Dolgana, did. ravnatelja, je morala v Trnovem izprazniti stanovanje v šolskem prostoru. — Ena izmed tistih majhnih doslednosti, pa prav majhnih, ki logično izhajajo iz sistema... Poziv i pozor! Pazinsko učitelj, društvo če lahko si ga pa tudi razdele. Islo opazujemo lahko tudi pri raznih drugih vrstah dela. Prav pogosto je delo kolektivno, skupno delo, kooperacija. Slednjič je pa tudi delo, od tesarja izvršeno delo le eden izmed mnogih sledečih si momentov tako mnogovrstnega dela z lesom, ki se je pričelo že v gozdu s sekanjem drevesa in so nadaljevalo na žagi. Dalje pa niso pri gradnji hiše zaposleni le tesarji, temveč tudi slikarji, krovci itd. Nekoč je eden in isti človek drevo posekal in ga obdelal, si zgradil hišo, jo pokril itd. Dandanes pa je nastala delovna skupina, sestoječa iz različnih strokovnih delavcev. V razvitejši družbi je delo ponavadi skupno delo strokovnih delavcev. Vsled tega je posamezni delavec le del delovne družbe. S spoznanjem tega nam bo možno pridobiti si jasno sliko o bistvu delovne šole. Osamljeno, individuelno je v razvitejši družbi obstrukcija. Vzgoja k delu predpostavlja torej kolektivno delo ali z drugimi besedami — delovno družbo. Delovna šola je delovna družba otrok. Vsebino delovne šole naj ne tvorijo miselni «delovni procesi», temveč snovna produkcija v vsej svoji celoti in skupnosti. Kakor človekovo delovno življenje, tako vzide tudi delovna šola iz življenjske naloge, iz osnovnih človeških potreb po stanovanju, obleki, orodju itd. Zadovoljevanje' teh potreb- zahteva kolektivnega dela. Baš kolektivno delo pa sili otroke k izvrševanju dela po gotovem načrtu ali -— po-največkrat - do medsebojne razdelitve različnih momentov dotičnega dela. Na podlagi procesa delitve dela se otroci organizirajo in tvorijo — v svrho zadostitve gotovi zahtevi človeštva — iz poedinih otrok skupno diferencirano delovno družbo otrok. Potom kolektivnega dela otrok se delovna šola organizira v obliki točno določenega družabnega organizma; kajti delo je oni veliki organizator človeštva, bodisi odrastlih, kakor tudi otrok. Slednjič je delo poedinega otroka le del skupnega, kolektivnega dela; otrok sam pa predstavlja del delovne družbe. Tako uvedemo otroka z ene strani v družabno vzgojo in delovno disciplino, z druge strani ga pa vadimo v delu tehničnih popolnosti njemu pripadajočih vrst deljenega dela in mu podamo največjo možno špecijalizacijo v uporabi različnega, do viška izpopolnjenega orodja. Vzgoja k delu je potemtakem družabna vzgoja k delu. Delovna šola je delovna skupnost, delovna družba otrok, ki se po procesu razdelitve dela organizuje v svrho uspešne dosege enega edinega skupnega smotra. V isti meri, kakor je potom kolektivnega dela možno doseči delovno skupnost, v isti meri se tudi delovna šola razvija v šolo družabne vzgoje. Na isti stopnji, do katere se je tehnično povzpel poedini član te skupnosti v uporabi različnega orodja različnih del, na isti stopnji šole delovne vzgoje in delovne izobrazbe stoji tudi delovna šola. (Dalje). obdržati svoju redovitu glavnu skupšinu u nedelji! dne 13- junija o. god. uz obični jur objavljeni dnevni red. Radi držav nog blagdana Statuta ti. juna preneslo se ovako urečenu skupštinu na suslednu nedelju 13. ti. 1926. Odbor, O sestavljenih besedah (Nadaljevanje.) i.) Glede tvorbe sestavljenih vrstilnih, ločilnih in množilnih števnikov si moramo ogledati sledeče: a) Vrstilni, ločilni in množilni števniki so pridevniki: prvi mož, jieta žena, sedmo dete; petere hruške, dvoji otroci, četveri konji, še-stero vino; četverna nit, šesterna veriga, osmer-na vrv. Ponavljalni števniki na -č so pa prislovi, ki so nastali iz vrstilnih števnikov: prvi — prvič, peti — petič, deveti — devetič. h) Glavni števniki eden, dva, tri, štiri so pridevniki, glavni števniki pet, šest, sedem, osem, devet so nepregibni samostalniki. Prav tako so samostalniki deset, sto, tisoč, milijon. c) Če stoji pred glavnimi števniki desetic, stotič, tisočic in milijonic dva, tri, štiri, nastanejo sestavljenke iz pridevnika in samostalnika: dve sto, tri deset, štiri tisoč, dva milijona. Če tvorimo iz teh samostalniških sestavljenk pridevnike, to je vrstilne, ločilne, množilne števniki', nastanejo iz njih pridevniške spojenke: dvostoti, dvotisoči, trideseti, trimilijonski, štirideseti, štiristoti; dvostoter, dvotisočer, tri deseter, tritisočer, štiriiloseter; ilvostoteren, dvoti-sočeren, tri desetere n, tristoteren, štiri tisočeren. Ločilnim števnikom, ki so tvorjeni iz vrstilnih, pritaknemo -č: tridesetič, dvostotič, štiri tisočič (ne: Jvastoti, dvatisočer, dvamilijonski, dva- stotič). Fenzionirci i povišica mirovine Zas'ugom i dcbrotom š.kolskih i neškolskih oblasti nckolicina nas bi umirovljeno.kad nas več nisu mogli suspendovati iz «teliničkih» razloga. Bilo .kako mu drago — nas nekoliko, ne znam koliko, sprovadjamo sada miran, krasan, 'dealen život penzioniraca. A to znači: ne radili, dakle mirovati, počivat1, te tako uživati — plodove svoga «dugogcdišnjeg» rada na polju narodne prosvete. Ta radismo u školi i izvan n e čitavom dušom i svom snagom svojom; plačasmo mesečno zakoniti deo u mir3vinski fond; a sada iscrpljen;, smalaksali eto nas u luci mira. .! Je li tako? Nažalost ni je! Nismo stari, nismo iscrpljeni, nismo sma'aksali: nego još puni živola i enerži e sprova-djamo u zabiti i grobno} tišini svoje tužne dane u tužnoj našoj Istri, Mira i pokoja ne uživamo. Sokolovo i jastrebovo oko mesto Bož ega pazi na nas da ne sagrešimo mišlju, ni delom, a ni govorom. Mira ne uživamo. Da smo nemirni — zato vode račun drugi; a ni unutrašnjost naša, duša naša sve je drugo samo nije mirna ni pokojna. Da nam bude tako, drugi opet nas u tom neraspo-loženju s•! I}C # Tov. Tonči Šorli je preminula v nedeljo, 2. maja, v sanatoriju Sv. Justa v Gorici. Umrla ZA SPOMENIK POK. LICULU Darovali: Gasparini Antiča L 5, Kinkela Marija L 10, Sirotič Josip L 10, Viktor Car Emin L 25, Boškin Valerija L 10, Zlatic M. L 10, vlč. g. Iillner Anton L 30- Ukupno do danas L 330. Svima članovima pazinskog učiteljskog' društva poslao je potpisani 10 kopija slovenske nadgrobnice «Gozdič je že zelen« ad circulan-dum. Svi, koji to dobiju, (lužni su, da si odmah prepisu i odmah proslijede dalje u redu nazna-čenom na. pojcdinim kopijama. Za sve članove pazinskog učiteljskog društva je obvezno, da nauče doma melodiju i sve tri kitice — na pamet. Drug Matko Mogorovič preuzima vodstvo kod pjevanja nadgrobnice. Prva zajednička vježba vršiti če se u Kozini 13. lipnja, kamo demo svi doči, ako Bog dade i sreča junačka. Druga skupna vježba vršiti če se na dan tik pred ce- F eljton Stano Kosovel: Balzac II. Fantast in monoman. Med najbolj vidne črte Balzacovega značaja spada samoveličje, ki sodi, kakor uči psihija-trija, v patologijo. O bujni domišljiji nemškega slikarja Diirerja poročajo življenjepisci, da je živel na krilih fantazije lažje kot v realnem svetu. Nekoč je šel po ulici in srečal vojaško godbo. Začel je halucinirati. V prividu so se mu prikazovale stvari, o katerih niso imeli drugi niti pojma. Tako ekstremen psihopat kot Diirer ni bil Balzac. Spadal je bolj v kategorijo čudaških ii-pov. Psihopatologi pravijo, da je trpel na maniji menjavanja mesta (kot J. J. Rousseau) ter na nenehoma snujoči domišljiji. Selil se je venomer. Čestokrat niso vedeli za njegovo stanovanje ne starši ne prijatelji, ker se je skrival pod ženskim imenom vdove Durandove. S tem psevdonimom je celo podpisoval nekatera svoja pisma. Smatral se je poleg tega za maršala moderne književnosti, in je dal v kipec Napoleona Bonaparta vrezati besede: «Kar je ta storil z močem, storim jaz s peresom«. Pripovedujejo, da je Balzac v otroških lotih molil svojo zvezdo. Po prvem obhajilu sc je vrgel v skrivnostne globine molitve. Bil je goreč vernik in je prosil Boga, da bi se ponovili čudeži, o katerih je čital v Življenju mučenikov. Iz te ekstaze so se mu pojavljala čudna navdih- je za pljučnico. Pogreb je bil 4. maja pri Sv. Luciji. Take udeležbe pri pogrebu niso še videli Svetolučani. Bila je dobro, blago, nadarjeno in značajno dekle, zato je bila od vseh spoštovana. Pri pogrebu so bili med drugimi gg.: nadzornik Spazzapan, ravnatelja Ghersinich in Morgutti ter vse bližnje učiteljstvo in tolminsko dijaštvo. Nagrobne govore so imeli sledeči: tov. Rakovšček v imenu učiteljstva, g. kurat Anton Pisk v imenu Lomljanov, g. župnik Abram v imenu Mostarjev (pokojnica je bila iz Sv. Lucije doma) in neka dijakinja v imenu tolminskega dijaštva. Zapustila je brate in sestre, kateri žalujejo s krvavečim srcem. rimonijom, gdjc če biti na razpolaganje glasovir. Zalitijeva se marljivost i ljubav, disciplina i točnost za našeg vrijetlnog i neprežaljenog pok. druga. R. Preminula. 24. prošl. aprila preminula u Pazinu naša kolegica Anka Brnobič. Rodom je iz Kaštelira. Preparandiju izuči u Gorici i Zagrebu. Službovaše na školama Družbe sv. Cirila i Metoda u Vabrigi i Foškulinu, odaklc predjc na javnu školu u Sv- Petar u Šumi. Odavle bi pre-meštena pretprošle godine (službeno) u Lupo-glav, a odavlje opet protiv njene želje u Sv. Da-nat (Buzet), gde njena bolest poprimi oštriji značaj. Ostavivši školu ode na svoj dom u Pazin, gde i umre. Stalno je da su njena službena premeštenja silno uplivala na njeno zclravlje. Umre daleko od svojih roditelja, koji nalaze u Jugoslaviji. Marn oj drugarici naš du-boki: ]>okoj vječni! njenja, sanje in fantazije. Hvalil je Boga, da mu je naklonil to «notranje oko», za katerega ni vedel nihče razen njega. Sanje njegovih šolskih let so bile apokalipsa, v kateri se mu je razodelo življenje. «Od tri in tridesetih Jezusovih let jih poznamo komaj devet«, pravi na nekem mestu v svojih spisih; «I\ristus se je pripravljal na svojo misijo in slavo s tihim življenjem«. V takem imaginarnem svetu je živel Balzac že od svojega 14. leta dalje. Sanjal je samo o slavi in si je prorokoval sijajno prihodnost. V zrelejših letih postane njegova domišljija še silovitejša. Opazovanje mu je tako intenzivno, da se neverjetno globoko vživlja v življenje svojih junakov in sam živi ž njimi. Njegova intuicija pronica naravnost v dušo, a Balzac kljub temu ne zanemarja materijalne zunanjosti, temveč jo vedno natančno prikazuje. Poznal se je imenitno in se je po tem tudi ravnal. «če le hočem«, pravi o šeni, «si zakrijem oči, pa se umaknem vase, kjer se mi razodeva narava v čisti obliki, ne pa posredno, kakor drugim občanom«. Fantazija mu je naravnost ekscesivnega značaja. Pod njenim vplivom ima včasih po dvajset špekulativnih načrtov v svoji glavi. Življenjske potrebe se mu spričo tega stopnjema večajo in loteva se ga zbirateljska gorečnost, ki meji naravnost na monomanijo. Krasne knjige, starinski fotelji, dragoceni okvirji, izbrane slike, porcelan, preproge, vse to postane njegova strast. Nabavlja si galerijo slik, katere sam ceni na 350 tisoč frankov. Izdaja ogromne vsote denarja za posestvo «Les Jai'dies» in ko ga kupi, računa, da hi utegnil ž njim sijajno obogateti. V račun jemlje solnčno toploto — na medvedovi koži — katero bi trebalo izkoristiti za gojitev anan. Nekoč pride na misel, da bi iznašel snov, ki bi lahko pripomogla do novega kemičnega postopka. Itd. V tridesetih letih ima kočijo in konje. Vozi se na šetnjo, drži vojke sam v rokah, za njim pa sedi Savojee s svojevrstnim imenom, ki je tudi produkt Balzacove domišljije. Obenem je velik prijatelj glasbe in rad zahaja v gledališče, kjer se sestaja z najimenitnejšimi ljudmi svojega časa. Palica, katero nosi ob takih priložnostih s sabo, je celo za razvajeni Pariz pravcata redkost in znamenitost: na koncu ima zlato bunčico, okovano s turkizi. Na plavem fraku pa se bleščijo zlati gumbi in nič manj dragoceni našivi. Nekoč mu prinese krojač novo obleko. Vidi se mu tako očarljiva, da dirja z lučjo v roki iz sobe v sobo ter hoče s svetilko na ulico, da bi ga ljudje občudovali. V svoji borni sobici na podstrešju, kjer je stanoval v prvem času svojega pisateljevanja, je imel Balzac navado risati kroge na mizo. Vanje je zapisoval imena najizbranejših jedi in pijač in ko je pogrudil trdo skorjico kruha ter se napil limonade, mu je bilo, kakor da se je vrnil s sibaritske gostije. Delal je navadno ponoči ob svitu štirih sveč v dveh srebrnih svečnikih, oblečen v dominikansko kuto, ki je bila poleti napravljena iz kašmirovine, pozimi pa iz fine volne. Okrog pasa je imel omotano verižico iz benečanskega zlata. Kot menihi molek je nosil on škarje in nož z zlatim rezilom, na noge pa je natikal copate iz rdečega marokinastega usnja. Dan za dnevom je delal, noč za nočjo se je mučil. Pisal je, sestavljal, strigel in popravljal ter pri delu bridko zdihoval. Vstajal je opolnoči ter delal čestokrat po osemnajst ur zaporedoma. Da se ne bi polenil, je celo jedel pomalem; med delom je srebal kavo, katero je pripravljal sam iz treh različnih mešanic. Večerja obstoji zanj iz enega jajca, nekoliko sadežev in čaše vina. Nato leže k počitku, da vstane opolnoči in nadaljuje delo. L. 1837- pride v Genovi na misel, da so osta- Govor poslanca Besednjaka. O priliki proračunske razprave je nastopil posl. Besednjak z odločnim govorom o našem šolskem vprašanju. Zadel je v živo, zakaj nekateri gospodje in ekscelence so mu ugovarjali z ničevimi frazami in truščem, ko jih je poslanec z argumenti pritisnil ob steno. K govoru se povrnemo. Pogumen in posrečen nastop posl. Besednjaka bo vse slov. učiteljstvo sprejelo z zadoščenjem, ker zadeva vprašanje naših vitalnih interesov in ker se prav sedaj spet izvaja nad učiteljstvom pritisk. Naš list je prvi, ki to brez pridržkov, brez predsodkov po-vdarja, ker znamo ceniti vsako delo v splošno korist. _____ Prepovedano! Menda bo to ena najobičajnejših besed. Pa se tudi vedno kaj dobi, da beseda ne pride iz rabe. Zdaj je prepovedana ponekod priloga «Edinosti»: Za našo deeo. Ne sme črez šolski prag, ker ni ministrsko aprobirana. Ce bi vili Rimljani v Sardiniji podzemske zaklade s srebrno rudo. Tajnost zaupa nekemu Italijanu, ki se brž okoristi s tem sporočilom. Ko se leto dni pozneje napoti v Sardinijo, da bi realiziral ta načrt, doživi silno razočaranje. Genovežan ima že koncesijo v rokah in je na poti do ogromnega bogastva. Svojo poznejšo nevesto von Hansko je prepričeval, da bi se dale zaslužiti z izvozom ruskega lesa na Francosko mastne vsote. Ko pa se vrne iz Rusije v Pariz tik pred februarsko revolucijo in vidi, da sta mu požrli hiša in oprema 400 tisoč frankov, začne — štediti in je samo goveje meso, da bi skrčil svoje izdatke. Potem kuje načrte o zadrugi dramatskih pisateljev, ki bi obvladovali oder in se bavil z mislijo o nakupu kipa belvederskega Apolona, katerega hoče prodati tistemu narodu, ki bi ponudil zanj največjo vsoto. Pri von Hanski vara sestro in samega sebe. Sestri piše iz Švice takole: «Tu sem našel vse, po čemur sem hrepenel. Ona je stara 27 let, čudovito lepa, ima najkrasnejše lase, fino polt brinetke, ljubeznivo roko in srce sedemnajstletne deklice. Naivna jo kot gospa de Lignolles (nežno-naivna junakinja iz «Faublasa») ter je tako neprevidna, da bi me bila kmalu objela vpričo vseh ljudi. O o g r o m n e m b o g a stvu niti n e govorim. Ko je propadel «Vautrin» v Odeonu, se je lotil Balzac velikopoteznega načrta za ureditev vzorne mlekarne, ki bi nesla letno (i tisoč frankov. Po glavi mu je rojila tudi misel o izdajanju konverzaeijskega leksikona, pri katerem bi se dalo zaslužiti dva milijona frankov! (Radi teh in sličnih načrtov imenuje Taine Balzaca v prvi vrsti trgovca; poznejši raziskovalci Balzaca so to trditev ovrgli.) Verjel je tudi, da ima pogoje za uspehe v politiki. Smatral se ni le za Napoleona peresa, ampak tudi za rojenega državnika. Kandidiral je 1. 1831., 1832. in 183(1. za poslanca v več okrajih (Fougčres, Cambrai, Angouleme, Chinon), kjer ga ljudje niso niti poznali. L. 183(1. govori celo o ministrskem port-felju kot o dovršenem dejstvu in si preskrbi že dva tajnika v osebah grofa Grammonta in mar-kija de Belloya. Pri volitvah pa dobi vsega skupaj — en glas, in še tega odda zanj pisatelj in prijatelj Viktor Hugo... (Dalje). jo učenček vendar pri tresel v šolo, je za to odgovorno učiteljevo. Po kateri logiki — ta odgovornost, bi človek skoro ne vedel. A dokler bodo v oni prilogi psički, bobenčki, levi, ribice, zvončki in slične prijetne stvari, bodo učenčki stalno pozabljali na odgovornost — učiteljstva. Vrhu tega je pa še res, da vse prepovedano še prav posebno — miče. Prepovedano, to je namreč poleg najobičajnejših tudi ena najmanj inteligentnih besed! En sam korak je od resnosti do smešnosti, pravijo. Dokazuje tudi ta zgodba: V februarju najde učitelj za italijanščino zvezek «Novega roda» pri učencu- Pošlje zvezek — šolskemu skrbstvu. Te dni zaslišijo v «zadevi» slov. učiteljico kr. orožniki. Nezaslišan greh! Ali je vreden črnila in papirja trimesečne preiskave? Bojimo se za g. Magliacco. Tudi on izdaja «Primavera giuliana« v slovenščini in jo pošilja. po šolah v razprodajo. Da si le ne nakoplje kake preiskave!