IZVESTJA
Muzejskega društva za Kranjsko.
Letnik V.
1895.
Sešitek 3.
Grobni spomeniki v Stičini.
Popi8aJ Konrad Crnologar.
(Konec.)
Vili. Plošča opata Rautnbschiessel-na, vzidana poleg prejšnjega spomenika, je iz sivega apnenka, 1'70*8 visoka in 095 široka. Po sredi je palica z mitro, na vsaki strani po jeden spodaj ostro zakrožen ščit, desni z grbom samostana. 1'tie z ovratnikom stoji na levo obrnjen na ozidju iz rezanega kamna s strelnimi linami. Na levo je grb barona Raumb-schiesslna s štirimi polji, v 1. in IV. po tri sklede z žlico, v II. in lil. kronana čelada z nojevimi peresi. Spodaj je sledeči
napis z velikimi latinskimi črkami, deljen s palico v dva dela.
Napi* /'///.
VIATl >R STA DVM
VKilLANTISSiM DE KAMI! VIGILAV1T HIC CAL -MlI IS. ABBAS, DEPV AT SENIO ET QVAR SCVTA ET SCVTEL ET OCCVBVIT LAHA iN SONO TVByE
ET V Kl ILA TKANS1S
M V I)  I Al )< >YICV SCHISSL
SARIS (>RD: PATRICE TAT< )RVM 1'R.KSKS T ANA TREMVLVS LAS EVERT1T (I, 5. DECEM. 1687. 1'A'K IILATVK VS.
IX. Prej navedeni trije spomeniki so vzidani z zahodno steno prečne ladije. V severni steni poleg vrat pa so trije spomeniki. Prvi od zahodne strani je oni opata Aniona barona
7
Gallenfelsa; visok je 2-15w, širok pa 1*08»». Napisna plošča je iz črnega marmorja. Latinske velike črke niso vse jednakc velikosti. Plošča je od strani in spodaj obdana z neokusnim prtom iz sivorudečkasto pisanega marmorja, na vrhu pa sta med dvema S podobnima ornamentoma združena grba z baroknimi, nehcraldičnimi ščiti. Pokrita sta z mitro, skozi katero je vtaknjcna palica, vse iz kararskega marmorja. V desnem ščitu je stiski ptič vrhu ozidja, v desnem pa je vrhu hriba trikot s skalo, ob katerem plezata dva jednoroga. Delo ni estetično, dasi je tehnično dobro izvedeno. Napis ima 19 vrst in se glasi:
Nupis IX.
hic
iacet altera SUI parte qu1 integra SUI memoria jETERNUM STAT antonius ABB AS EX L: IL de GALLENFELS RELIGIONE. FORT1TVD1NE. prudentia par maioribus, l'rolixita'e GUBERNII, AC ma7suetudins
Facile Superior
I )eputat( )Rl'm IIIS l'R/ESES CELEBRJ AD AULAM c/esaris COMMISSIONi
verus patrle egenorum, suorlm,, pater hu1c lector precare /eternum bene
(Hl Nl'LLll'NtH'AM VOLLIT MALM DONEČ NUN TAM (»BIRE TERRIS
quam ADIRET COELOS PLACIDE it VIXIT KXTINCTUS DIL XII: APR1LIS .\NN() DoMlNI MDCCXIX .KLAUS su/k LXV • GUBERNII XXXII.
X. Na drugi strani vrat sta dva spomenika. Prvi je od opata Maksimilijana MottOi h-<t. iz črnega marmorja, ['65tn visok, (hSÜ m širok. Plošča je obrobljena s četrtžlebom. V spodnjem  delu  je  batokna  eliptična kartuša z  napisom i/.
velikih latinskih črk, deloma zelo poškodovanim. Nad napisom V sredi sta dva rokoko-ščita, nad grboma je mitra s palico. Grba imata eliptično polje, v desnem je stiski ptič vrhu kreneliranega ozidja, v levem pa je v plamencčih žarkih Marijino ime M^A, spodaj vodoravno dve roži. Napis slove:
Napis X.
I1AC IN FOSSA 1 ACENT OSSA
RS: 1). MAXIMILIAN! QVEM ABBATEM SITTICENSEM
MILLE LVGEBVNT ANNI HANG QVAM V1XIT ESSE DIXIT VITAM sinplician1 VIGIL REXIT ET EVEXIT CLAVSTRVM XI.II PRESVL NVNC QVIESCAT ET CLAKKSCAT VITJE MORTALIS EXVL ANNO 1680 MENSE I AN • DIE.
XI. Precej zraven je vzidana nagrobna plošča opata Janeza Weituurla iz rudečega marmorja, VI0 m visoka in 0*90m široka. Delo je izvrstno izvedeno in Jako okusno. Spodaj je napis v 074 m visoki in 067/// široki kartuši, ob robu okrašeni  s stilizovanim  listovjem.   V gorenji  polovici   je opatov
grb. Polukrožno završen ščit je deljen v štiri polja in srčni
ščit. V poslednjem je na levo obrnjena papiga z ovratnikom, stoječa na zidovju iz kvadrov vrhu trojnega griča. V grbu samem je v desnem zgoraj in levem spodaj na desno hodeč dvorepi hcraldični lev, v ostalih dveh pa iz trojnega hriba rastoč mladenič v kuti, na glavi ima kapo s trojnimi peresi levico ima ob boku, v desnici pa drži navzgor na levo obrnjen srp. Na ščitu je kol okrasek na desni mitra s palico
in sudarijem, na levi odprta mrežasta čelada, pokrita s krono,
iz katere raste oni mladenič med logovoma. Napis je i/, velikih latinskih črk.
Nupi s XI.
SVME : TERRA : QVOD : TVVM : EST CADAVER PVTRIDVM. ADMODVM REVERENDI DOMINI fratr1s IOANN1S WE1NZERLE SlTTICENSIVM COENOBIARCIIiE QVADRAGESIMI PRIMI SAG : C/ES : MAIES : CONSIL : REXIT Als i 6
mens : 7. OBYT K°   M DC LX : qvo : VSQVE RESVRGAT VIATOR PRO EO OrET. memor STADY VIVENS suh P< >SV1T.
XII. V kapeli sv. Alojzija sta dva spomenika. Na tleli leži kot rakveni pokrov priprosta L()6w dolga in ()S'2w široka plošča i/, rudečega kamna, kot pravi napis opata Reinprechta, umrlega 13. januvarja 1626. Tega napisa ni videl Milkovvicz. S16ve tako:
Napil XII.
I [OC SVB tvmvlo rkoyils(:it
RsŠ IN XPÖ PR AC D: D: [ACOBVS 1IVIVS LOCI abbas S ('.ES : MAIEST : CONSIL: OVI VIG1NTI TRIU > ANNIS • iivic MÖSTRO K/ELICITKR • 1'RAEEVIT TANDEM IN dno OBDORMI VIT 13   I AN VARY A : 1626.
XIII. V Steno na listni strani je vzidan spomenik predzadnjega opata Viljema KovaHča, umrlega l-J. maja 176-L Narejen je i/, raztiobarvencga marmorja, sicer dragoceno, a skrajno  barokno,  dasi tehnično dobro delo,  glede oblik pa
nedosežno zveriženo. Ni ga boljega vzgleda o propadu umetnosti v preteklem stoletju. Spomenik je 2T>()/// visok, L35/// širok-; podstavek je 0*85 W, plošča  \'OlH in nastavek ()6.r>w
visok. Podstavek je iz sivkasto-rudečc pisanega marmorja z dvema rizalitoma, na katerih je po jcdna že poškodovana vaza iz belega marmorja, v sredi pa na rumeni blazini mrtvaška glava, vrhu nje peščena ura, na desni pedum in na levi mitra, vse iz kararskega marmorja. Nad stojalom je napisna plošča iz črnega kamena. Napis ima 11 vrst z velikimi latinskimi črkami. Vrh in strani plošče pokriva Jako neokusna in vihrasta draperija iz rudeče-sivo pisanega marmorja z mašnami in čopi. V gornjem delu sta združena grba samostana in opata v baroknih ščitih in v eliptičnih poljih. Vrhu ščitov je z mitro pokrita angeljska glavica, kakoršno je rabil ta opat v pečatih. V desnem ščitu je na levo obrnjen ptič nad zidom s 3 <cinki>, v levem opatovem pa na desno skakajoč jednorog. Ta grba in nakrasek so iz kararskega marmorja.
Napis z velikimi latinskimi črkami se glasi:
Nafis XIII.
RMO AC PKRILLUSTRI 1). 1). GUILLELM«) KOVATSCHITSCH
PRvESVLl ex1m10 QUI C( »I.l.Al'SAM MONRII RKM QUASI PENITÜS rest1tuit IN grat1 ANIMI SKiNUM P( )SUIT
SlACKSSf )R l'".T C( »NVK.NTUS. v1xit ANNIS I..WI. REXIT XXX. OBUT XII MAJI MI K VI.XIV.
Pod  pevskim   koroni  je   rakev, ki  nosi  na pokrovni plošči napis: 1>"   X   T AS
1768.
kar znači, da je to kripto ali vsaj pokrov naredili dal poslednji opat Krane Ksaverij TaufFercr, opat stiski, 1. 1768.
S tem je končan opis vseh še ohranjenih nagrobnih kamnov v stiski cerkvi. Spomenika opatov Lavrencija Rai-ner-ja in Rit pata Eckart-a, katerih omenja Puzel in za njim clllyr. Blatt >, sta prešla. Radi popolnosti spisa ju tu navajam. Prvi se je glasil: cViator et Fama colloquuritur.! Die Dea, an hoc Laurens Abbas sub pulvere vere ; Carna, cui similem vix plaga sperat, erat. Quis sonus, hic benc gesta viri, quae fuggeris aeris, | Fama que magnanimis praemia nota, nota. Factus is es meritis, igitur tam Nobilis i Iiis, \. Non ergo famam mors cita fallet, alet. In cincres versus decor est, nisi corporis oris, Spiritus astra super nunc habitabit, abit; Virtutum fanta post luncre vivitur, itur; Cetera sunt hominum, nil nisi fumus, sumus. > Ob kraju je bil še napis, na desni < Viator , na levi: < Farna . Ker je ta opat posebno rad delal verze, si je bržkone ta napis zložil že v življenju.
Napis na spomeniku opata Ruperta pa slöve: «Responde viator (juis est liomo, qui v i v i t et non morietur? hanc Rssmus Abbas Rupertus mortem est expertUS an- || no Dni. 1644.
Janez Debevec.
Donesek zgodovini slov. slovstva. Si lisal i. Vrhovnikt
(Konec.)
Spisi Janeza 1 )ebevca nosijo znak prehodne dobe med 0. Markom Pohlinom in Kopitarjem. Dasi ne sloji v prvi vrsti tedanjih slovstvenikov, vender se je vrlo trudil za razvoj slovenskega jezika in slovstva. Bil je zvest pomočnik [aplju, Vodniku in Kopitarju. Zlasti prvi izmed rečenih veljakov je bil Debevcu uzornik. Pisava Ta velkiga ('atekismusa • in sv. pisma Japljevega odseva do malega iz vseh njegovih spisov, spadajočih v ascetiško, bogoslovsko, narodno-šolsko in jeziko-slovsko stroko. Oglejmo si jih natančneje'
1. Kratki navuki, regelze inu molitve sa Sakrament te pokore, od Joannesa Debevza, v' Lublanfki duhovni hishi mafhnika. V Lublani per J. F. Egerju 1783, 12°, 83 str. — Tako navaja Safafik (Gesch. d. südsl. L. I. 135) naslov 1. izdaji prve knjige Debevčeve; 2. izdaja mu je neznana, takisto Marnu (Jezičnik XXII, str. 70); tretji beleži letnico 1792 in izdatelja Ign. Merka. Popolni naslov 3. izdaji je ta-le:
KRATKI NAVUKI, j REGELZE, INU MOLYTVE SA SAKRAMENT TE j POKORE. | — od j JOANNESA DEBEVZA, j V Lublanski Duhovni Tlifhi Mafhnika Napravlcnu, potler pak na konzu 1 prcnarejenu, inu sdej j k' tretjimu vun danu. - V Lublani, | Od Ignazja Merka na prodaj utifnen. 1792, 12», 103 str.
Četrto izdajo deva Safafik zmotoma v 1. 1807 («4te Ausg. 1807 und vielleicht auch später>), pa je izšla že 1. 1801, omenja jo Main 1. c, kakor tudi 5. z 1. 1807, ki ima ta-lc naslov:
KRATKI NAVUKI, REGELZE INU MOLITVE | SA j SAKRAMENT 1 SVETE POKORE j s' perftavlenimi | litaniami od pokore. | — od | JOANNESA DEBEVZA | Kateketa per Nunfkih fholah v' Lublani she pn;j napravlcnu, sdaj | pak sopet pregledanu. Petizh vun danu. | V LUBLANI, Od Joan. Rezerja natifnenu. 1807. 12°, 95 str. — Poznejši natiski so mi neznani.1
Vsebino te asceti.ške knjige navajam po 5. izdaji. 2—37str.: KRATKI   Navüki, Regelze, inu Molitve sa Sakrament fvete
POKORE. I. Kaj je grefhnik, inu kaj hüdiga je greh. (2 5). II. Potrebnoll pokore (ploh takt) imenuvane. | (5—7). III. Sakrament pokore, njega goripo lläva, mozlt, inu potrebnoll. (7 10). IV. [spraf hit vanje tvoje velly. ( K) 12). V. Shaloll inu njc;n<• lallnolli. (12 14). VI. IVrpomaganje llrahi't, potrebnoll lubesni. (15 17 i. VII. Sp(')ved, nje potrebnoll, inu lallnolli. (17   22). VIII. Kakt't le ima en pokorjenik proti   fvojimu fpo-
1 Iz Mamovcga dodatka 5. izdaji: «itel.» sklepam, da so .Kratke navukc» še kdaj natisnili.
vedniku sadershati.   (22—24). IX. Od dodejlčnja, inu odla-fhanja   Cvete odvese.   125—30).   X. Od sadoftifturjenja. (30—34). XI. Nevarnoft nasajpadza v' greh.   134—35). XII. Kaküfhniga ferza more pokorjenik  po ("povedi biti. ' (35—37).
- Potem parafrazuje obširno očenaš prošnjo za prošnjo pod naslovom: NAVUK sa fpokorjene dufhe, 01) GOSPODOVE MOLITVE, Katera IV, Ozhe nal'h, imenuje. | (38 72). Knjigo završujejo: L1TAN1E OD POKORE. | is fvetiga Pifma isbrane. (73—95). - Prvi dve izdaji sta vtegnili imeti tudi spokornc psalme. Na to meri opomnja v 3. izdaji na str. 76.: < Plahni te pokore, tuje, tii Iii pfalmi, katiri fo v' karfhanski zerkvi slu; od nekadaj fem | sa molytve inu pejtje ob zhaf sili te pokore is med tih drugih pfalmov vun shrani bilv,   le najdejo v' tih
bukuvzah   S v e t a M a
imenuvanih. Sa  tega volo fo
leteli bukuxzah Od poköre vun fpufheni.»
Kolika je razlika med Debevčevo slovenščino 1. 1792. in njegovo pisavo 1. 1807., naj pokažeta vzporedna navedka i/. 3. in iz 5. izdaje njegovih    Kratkih Davukov.»
1792.
str. 39.: Veliku Krilljanov je, kateri ne fposnajo, kaku imcnvtna je ta Gofpcklna Molitu: ()zhe nafli. Leta molitu je tiar fvetejfhi, tiar obil-nifhi, nar mozhnejfhi, nar potreb-nlfhi, Inu nar bol perpravnu slo-sliena za eniga fpokorjeniga grefh-nika. i I. Ta molim: ()zlie nafli, je nar fvetejflii. Nizh fhkodlivi ga, nizh fallcniga, nizh zlilo vefhkiga, nizh posemliskiga nv v' njo utak-nenu. Kar fe fkus leto molitu shelly, je perjvizh /hali Boshja, drugizh na flic pofvetzhenje. Te prollme (str. 40.): sa te zhafne gnade, od katerih   niy tamkej spomnimo, fo
1807.
str. .'iS.: Velikn Krillianov je, kateri ne   fposnajo, kakü imenitna je Go rpödova Molitu: Ozhe nafh. Ta molitu je nar fvetejfhi,   nar obli
nifhi, nar mozhnejfhi, nar po^trob-nifhi, inu nar böl perpravnu sh>-shena sa spokorjeniga grefh nika.
I. Molitu: ()zhe nafh, je nar fvetejflii. Nizh fhkodliviga, nizh napazhniga, nizh zhlovef hkiga, nizh posemlifkiga ny notri. Kar fe v' ti molitvi shely, je pervizh (str. II1».): zhall lioshja; drugizh nafhe po fve-tzlunje. Prollme sa zhafne do brötc od katerih tam Ipdin nimo, fo na naCIie vezhnu Bve lizhanjc obernene
* To je Jurija (iollmayia molitvenik gl. op. :i. «Sveta Malha, je dosegla 17 natiskov (17. pri lllasniku I. is:i')l.
na  naflie vezhnu isvelizhanje ober Ti molitu je  tudi od tod nar fve-
nene. Leta molitu je tudi od | tot tejfhi, kir   je tailti nar fvetejfhi,
ta nar fvetejfhi, kir je taill   ta nar kateri je njo sloshil, inu nafs vuzhil,
fvetejfhi, kater je njo   sloshil, inu imam    rezili,   nafh Gofpöd Jefus
nafs navuzhil, nam rezh Nafh Go- Kriltus. fpöd Jesus Kri ftus.
2. GOVORJENJE I OD BRANJ A S. 1' I SM A. To je predgovor k Japelj-Kumerdejevi knjigi: Svetu Pifmu Stariga Teftamenta, I. 1791, obsegajoč 37 nepaginovanih stranij.
Nekateri so se upirali zoper slovenjenje sv. pisma, boječ se, da bi ljudje ne zašli v zmote. In horum praeoccupatae mentis medelam fequens fuper Bibliorum lectione Tractatus in nollrate lingua ad meas enixas preces a 1). Joanne Dcbeuz Saeerdotc Curato Labacenft, cujus laus ex opufculo ipfo patebit, compofitus eft», piše <> tem delcu Japelj v uvodu: AI) LE('T()RKM k prej omenjeni knjigi. Dobršen kos < Govorjenja je ponatisnil Mam vjezičniku XXII. na str. 71. in 72.
3. KRAJ NS K I PLATELTOF V Katerimu fe najdejo   NAVUKI   od   Krajnskiga branja   sa te   Kateri fe brati
vuzlie od Janesa Debeuza  Mafhnika. Gum Licentia Supe-riorum.  V Lublani 1791.  Se najde per Andreju Klemensu Bukveveszu.5   Mala 8». str. 32.
Te knjižice, katere jeden izvod hrani muzejska knjižnica v Ljubljani, ne omenja ni Salatik, ni Main. Obseg ji je ta-le: Predgovor. Od Abecedike ali verlle vlili Puflitabov. Abecedika ( >d pul litabvanja. Od branja. Na poslednji strani stoji opotnnja: Utilnenu v' Lublani per Ignaz. Metku, v' lejtu 1791.» I
4. Kleine Erzählungen. Maj hi ne Pcrpovcd-v a n j a. U' Lublani per J. Rezerju natilkavzu. 1809. 8U., str. 109. To netnško-slovensko šolsko čitanko, iz katere navaja Mani (Jez. XXII., str. 71.) za vzgled odlomek prvega »perpovedvanja»,
* — vezee, to je pravilna oblika, ne pa vez, kar pomenja: dei Einband. Ljudje pravijo: piskrovezee, ne pa: piskrovez. Pišimo torej: knjigovezec, ne pa: knjigovez.
—   9S —
je 1. 1816. popravljeno iznova izdal Matej Ravnikar pod naslovom: «Male povesti za šole na kmetih v ces. kr. deželah.» (3. izd. 1. 1822. itd.) Marn, Jez. XV., 67.
5. >Krainischc Grammatik, Iis. zw. 1795-1797. In der Bibl. des Seminariums zu Laibach-, poroča Safafik (str. 57) in za njim Marn (Jez. XXII., str. 71), ki pa pristavlja: < kjer se v istini hrani Rkps. < Deutsch-Krainerisches Wörterbuch» v dveh zvezkih, ter se njemu (t. j. Debevcu) pripisuje.>4 Ljubljanska semeniška knjižnica res hrani, kakor piše Safafik in pred njim Metelko (Lehrgcb. XXIV. 1 Debevčcvo rokopisno slovnico, ki je ostala nepoznana Marnu. Naslov ji je:
S\ v a i h c v i i d" j l a u i j d) e @ p v a d) l e l) v e SBerfaffet für SBorlefungen in betn Jttrft er}bifd)5f(id)eit 3ögttnghaufe ,-u Sai6ad), bie im Söhre 1795. angejfangen roorben.
Rokopis obsega 312 in pol listov (v v. 4"), izmed katerih je 13 praznih; vmes sla vtaknjeni dve folio-pöli, 6 listov v 8° in kos lista v 4°. Na vsaki strani je dobre tri prste širok prazen rob za razne opomnje, popravke in dostavkc. Prve štiri strani so nesešite in nezaznamovane. Naslednji večji in manjši sešitki ali pa tudi samo preganjcne polpole so gori v desnem oglu označene s črkami lat. in deloma gotske az-buke/' Podpisal se ni pisatelj, a iz naslovnega lista in iz poročil Kopitarjevih in Metelkovih smemo za gotovo sklepati, da je tej  rokopisni  slovnici  pisec Jane/. Debevec.  Tudi se
' Skrbno sva iskala z g. preteklimi dr. Dobevcem pO seiiieniški knjižnici, a tega slovarja, ki ga Main jemlje v misel, nisva našla.
i A /.; po dvakrat se nahajajo črke C, K, l\ <i, II, J, nekatere izmed njih so prečrtane, /.a /. pride 91 A, « H, G C, D I), <i K; A, 11, II,, B,; trije neoznačeni zvezčiči; A; •! nezaznamovane polpole, I nezaznamovane Ipole, I neoznačen sešit, v katerem sta dva navedka iz: Kver-hardi Gverneri Happeln Mundua mirabilis tripartitus: ttyrnirrtinin, uon ^oniii'lniiiin Ott »pnutint, Von uiigrifdJH Sprache, potem navaja očenaš «In tttfdjlebenen 6Iauifd)en 6prod)en: Rraiiterijd}, Italtnatifd), Sroatifd), 6tn>lfd), Sclaoonifd), Vofnifd), Whinijdi, ERuffifcz), 8aufni)iid), Miffläiibifd).« Na - celih
polah je z velikimi črkami napisana sklanja osebnega zaimena in sklanja comp, l.i'pifhi.
pisava tega rokopisa do dobrega vjema s pisavo aktov, ki so prišli izpod Debevčevega peresa ter se hranijo v škofijskem arhivu.
V predgovoru («©ombe») — 5 stranij in 6 vrstic —, katerega sem že prej omenil, in v «Einleitung JUt fvailicvijdjnt SpradjiUltbi' • (2 str.) naglasa važnost jezikovnega pouka za duhovnike. Slovnico deli na pet delov: 1. SJotl bei 9lušJMvad)T,
H. iisoit bet lonmeffung, Sßrofobie, m. ^on ber SBortforfdjung, IV. 93on ber SBörterfügung, V. 8on ber Stecfytfdjreibung.
Nekatera poglavja je preosnoval. Jako obširno govori o črkah trikrat, o samoglasnikih« celo petkrat. O. Marku Pohlinu očita svojevoljno zamenjavanjc f in s («SDn aber bicje (^ciiauigfcit in mebrern SBerfen ttjeilS bic SBerfaffer, tt)eil8 bie iBudjbrucfer nid)t Beobachtet haben, ja in einigen SBerfen, roie gum Seüfpiel in jenen bež P. Marcus Pohlin, eines 2>iSta(ceaten, geflieffent(id) bic 2 J?i-guren btefež SBucbftabS oertoedjfett werben, ntufj umit nad) brv bori angenommenen ©djretbari felbft ratfjen, wie bas S bort lauten foHe.»)
Sklonov ima .S, s katerimi odgovarja na vprašanja: 1. Kdo ali kaj, 2. zhiga, M. komü, h' komu, k' zhimu, 4. koga ali kaj, zhcs koga ali kaj, 5. () kdö ali kaj, 6. od koga, 7. s' k<5m ali s' zlitem, <S. Per körn ali per zhimu ? Za moška imena so štiri sklanjala: toshnyk, mosh, Bog, tat.  V mestniku pri-
" ii mu je trojni: ti, kakor v nem. besedi: Frau in v lat.: pater, ('/ je slaboglaseč se ali zamolčani a; tako se izgovarja mestu: kadi, kadar: kerlt kder; ii, ki stoji mestu dveh a: teh zerkvä. V 5. razpravi o samoglasnikih loččva celo šestem n: ,i longum (Dan, ftfflel'ctt), ä femilongum (Las, Uiii Wniiiltaffi), a duplex id elt ;i a dlan, lun), a breve (Migam), A femibreve (Sam, frrr, l'arltl, a brevifsimum (Kado, Sttft). e mu je čvetetni (e, e, <■ mesto tega piše večinoma ;u [kajpada mnogokrat na nepravem mestu) {•), v .r>. razpravi celo osmeri; i in « sta v 5. lazpr. šestera, n peteri. O i/ pravi, da je pri Kranjcih zategnjen i, zlasti v poslednjem besednem zlogu. V je hotel Vtihotapiti v Vodnikovo pra-tiko, o čemur piše Zois Vodniku: «Korn hatte den Bogen an Herrn Debeiz zur Correetur gegeben. Dieser wollte nun eine Menge einlache lange i in // (das doch das kürzere ist!) übersetzt wissen Kummerdey sah den koriigirteu Bogen in der Presse bei seinem Schwager und hiess ihn die einlachen i beibehalten.' (Vodnikov Sporn, str. 5.').)
poroča u mesto i, češ, da sc tako izognemo dvoumju (pek, -a, bet «Bärer, in peka, -e, bic öfifererj itd.). O. M. Pohlin
(Kr. Gr. 1783, str. 33) piše: lilapz, koli, mejsz . . . Dehcvec
pa uči, da so te besede «nactj bcv wahren [lauifcfien @prad)e>
dvozložne. Ženska sklanja je trojna, kakor se rod. končuje ali z c ali s kratkim i ali z r (dolgim i i. Dufha, lenösltet, nozh. Izjemi: mati in lizliv. Samostalnike sr. sp. loči v take, ki imajo v im. in v rod. po jednako zlogov, in v take, Id so v rod. večzložni (I. im.: e, u; 11. im.: e, rod.: eta, aena ali ena; im.: u, rod. aefa). Sklanjalo za vse: Daelu. Pri osebnih zaintenili je dv.: Mi dva, M;e dv;e, Mi dva, Najti, Ntju. Zaveda se sintaktiške razlike med krajšimi in daljšimi oblikami osebnega
zaimena učeč: Ce je v govoru osebno zaime naglaieno, se ne sme okrajšati, rabiti je daljšo obliko. Leta (ž. daj.: Let;cjl. Ta illi, ta illa, tu ali to illu. 1'ni, una, unu. Kat;eri, a, u. /. o. Markom P. vred meni Ilebevec, da ni priporočati besedice «kir», ki jo prosti narod skrajšuje iz katir, češ, ker je v izreki jednak s kir, weil.   Kdo, kaj; rod.: zhiga in kogä;
česa mu je neznan. Kdör, kar. Kaküf hni. Kaki, kaka, kaku. /a pridevniško sklatijo sta dva uzorca: zhill, ta zhilli in: mlad, ta mladi.   Tretja stopinja se tvori s pristavljenim «nar»,
s pristavkom poviševalnih ali poniževalnih izrazov n. pr. filnu, grosnu . . . , z dostavkom kake primere, na primer: Ikcl ked fn.cg . . . , s ponavljanjem pridevnika, n. pr. Lep-kcp, z izprcnicmbo samostavnika, od katerega se je vzela primera v pridevnik, n. pr. kaninvtčn. jtcilll)uft . . . , s pristavkom zloga: pre:   PrelVet . . . tega pa ne svetuje, kajti pre pomenja tudi
Wfljufetjr. l/.med števnikov: flujni, dvseftujni, tryftujni.... defet-llujni tili tavshentni, defaetflujnikrat defaetftujni ali millionovni ali duktal del.et tavshentni. Pri glagolih ga je motila lat. ( el<5 medium je iztaknil.   Tudi trpno obliko ima, o kateri
uči, da se tvori 1.1 s poni. gl. Sini ter s trpnini deležnikom, 2.1 če se glagolu v tvorni obliki doda le , 3.1 če se izpre-incni trpna oblika v tvorno. Sprega z zainieiiom. 1 >v. /.. Me dv;e lino; sr.: Mä (val dva Iva t tla I. Glagole deli v pravilne
in nepravilne. Razločuje jih v: verba momentanea (fkozhim), v. inehoativa (Boleham), v. continuativa (fkazhem), v. frequen-tativa (Pofkakujem), v. diminutiva (Skaklam), v. vehementia (Se flraefsem). Pravilnim glagolom ste dve spregali: Präfham, Drashim. Deležniki: prafbaje, jokajc; prafhajdzh, drashijözh, opprafhujözh; deležnik na -ši neznan. Nepravilni glagoli se spregajo po! Shelym, Pledem, J;em. Za predlogi, prislovi, medmeti in vezniki obravnava skladnjo. Pravilo: Kranjci se vežoč besede ne ravnajo po drugih jezikih. Njih jezik ima tudi v tem oziru mnogo svojstvenega, kar naj bi se ne izpodrivalo z drugimi v njihovi deželi navadnimi jeziki. Vpliva nikalnic ne pozna. Dolgih vmesnih stavkov, ki razkosavajo (glavni) stavek na dvoje, ne ljubijo Kranjci radi nedostatka jasnosti. Takisto niso vajeni Kranjci dolgih perijod. Mesto dolge perijode stvori torej več manjših perijod uči Debcvcc. Pravilom dodaje mnogo vzgledov, tako našteva pri pravilni spregi 450 glagolov, pri nepravilni pa 893; vsakemu je označil poleg sedanjika velevnik, deležnik preteki, č. na -1, nedoločnik
in trpni deležnik'.
Vprašanja, ki so belila glavo slovničarju Dcbcvcu, ohranjena so nam na 4 str. pod naslovom:  »fragen   5)01011 93e=
annvortung Jorfdhet bet Jhoinetfptad)e oot bet Verausgabe ber Spvodjbiidjov   ciiianbcv niittljcilcii, nnb gemeinfcbaftlid) feftfejen
jolltai. l'.vo nekaterih! Ali se nahaja kje na Kranjskem kraj, 0 katerem bi se nepristranski reči moglo, da se tamošnjc narečje samo more smatrati za splošni deželni jezik? Ali bi ne bilo bolje, ko bi jezikoslovci iz vseh narečij kranjske dežele posneli jedno splošno, ki bi se slovniški uravnalo po preprostih pravilih in izjemah? Ali bi se tako narečje ne dalo zbrati v glavnem mestu Ljubljani? Na kaj naj bi se pazilo pri taki zbirki in česa bi se bilo treba ogibati? Ali bi bilo svetovati, da bi se v glavni stvari odstopilo od jezika iznova izhajajočega prevoda sv. pisma' Ali bi ne bilo primerneje splaviti ondukaj sprejeto narečje in pisavo v slovniška pravila?   V desetih vprašanjih se peča nato  z azbuko in z
naglasnimi znamenji. Izmed ostalih omenjam še ta-le: Ali smejo jezikoslovci iz znanih besed z navadno izpeljavo kovati nenavadne besede? Ali smemo rabiti besede drugih neslo-vanskih jezikov brez škode deželnega jezika? Ali so nemške besede zato prikladne? Ali bi ne kazalo pri izbiranju in popravljanju kranjskih besed posebno ozirati se na druge so-slovanske jezike? Ali bi se smele v sili rabiti latinske in grške besede? Ali naj bi se kaka stara kranjska (ta beseda je prečrtana) knjiga, dasi ji je vsebina dobra, v poštev jemala tudi v slovniškem  oziru?   Na  dveh   straneh  podaje potem:
©ranbjäje 3)er fvaiiicvijd^jhiuijdjcit Spradjlchve. Med drugim trdi,
da nevtemeljene novotarije služijo le k zmešnjavi jezika ter pomanjšujejo ugled jezikoslovcev. Slovnica naj uči, kako se izraža vsak najmanjši glas, prihajajoč narodu iz ust, s svojo črko ali znakom. Pismo je glede na jezik to, kar so sekirice glede na godbo in kar je slika glede na natornc predmete. Na četrtiei pole našteva, kakošne lastnosti naj ima narečji", ki se nam ga je poprijeti V govoru in v pismu. Poleg drugih SVOJ in zahteva, naj bode blizu drugim slovanskim narečjem
(«anbem ©louifdjen üDiunbavtni, roeldjen man fidj, fobiel tnöglid) nahmt fönte.»)
Debevec se V svoji slovnici protivi nekaterim nemčiznant (n. pr. kajsen in kajsčdčn, takti v začetku zloženih Stavkov), priporoča čisto izgovarjanje končnega / pri pridevnikih in pri deležnikih, ogiba se samovoljnih skovank Pohlinovih (nekaterih se pa vender ni i znebil, n. pr. (irotnač, itta, zuke), ipak se ne more ločiti od člena,7 navaja nekaj oblik, ki so nasprotne našemu jeziku i n. pr. compar. lepil'hi; paliti, taliti, molsiti, kesiti, neliti, grisiti), pretirava tabo samoglasnikov"
7 'Cbgleid) unter, beut gemeinen 8o(fe ftralnf biefei lltefdjledjtltoorl bei fymptnBrtern itidjl gebbrel natb, Inbrai el [idj anberi gu bejplfen iwift, |i> ift e| bodi bel ftubivtoit SSeuttjen befonberl In Uiberjefeungen oft Rotfyoenbig.« Peta
izdaja • Krat kili naukov« lSUT, ki nima člena, kaže, da je prišel Dehevec pozneje do doluega k izpoznanju svoje zmote.
" • einige rine« oerebrlirn   %\ Waxcut luilrbige, etymotogt|dpQtrttbelet)en>,
zove Kopitar [tir. I.r)(>l to eepidlačciije.
(n. pr. pali;va ni. pleva, pendem m. pridem, peledem m. plctem, pelefs m. ples, potuj m. ptuj, pulevel m. plevel, putiza m. ptica, putelin m. petelin, i. t. d.) ter zahaja večkrat v napačno etimo-logizovanje (n. pr. sgon uitjtutt sagrin ODH sagnati). Debevčeva slovnica stoji nad Pohlinovo, vender pa z marsikaterim napačno osnovanim pravilom («©nftniilicbe», Metelko n. m. XXIV) silo dela slovenskemu jeziku.
6. V ljubljanski semeniški knjižnici se nahaja bogo-slovska razprava:
SKRIVNOSTI od DVEH ADAMOV: ftarigainu noviga. Tu je, Skrivnöfli, od zhlovaof htva, inu Njcgöviga Odrefhenyka. Rkps. v v. 4", 215 str. pisanih, 27 str. praznih; V sešitke, zaznamovane gori v desnem voglu z lat. azbuko A O (H in K stojita po dvakrat), so vtaknjeni trije manjši listki; ob papirnem robu je po tri prste širok prazen prostor za razne popravke. Pisatelj je namreč svoj spis mnogokrat slovniški in stvarno vzboljševal. Zabeležil ni niti svojega imena niti letnice. Pismene poteze, raba: ;e mesto: e, način zaznamovanja in sešivanja zvezkov vse se strinja z značilnimi posebnostmi prej omenjene, istotam hranjene rokopisne slovnice ter ovaja pisatelja Debevca. Ker ne navaja svetopisemskih rekov po Japelj-Kumerdejevem prevodu, vtegnejo izvirati -Skrivnosti    še izza 1. 17S4.
V vprašanjih in odgovorih razpravlja Debevcc v tem spisu oni del dogmatike, ki se peča s človekom (antropologija). Na drugi strani - «Od napifa teh bt'tku > opravičuje naslov z navedki iz sv. Pavla: I. Kor. 15. 47; Tini. 2. 5.; Kini. '.). 5.; in iz I. knj. Moz. 5. 1. V obširnem predgovoru, ki se začenja z vprašanjem: Kaj je zhlovek?> deli tvarino na dvanajst točk. Na Pral lt. Kal.ere fkrivnölli imamo per zhlovtefhki natiiri premif hluvati ?» odgovarja namreč: «T;e fkrivndfti fo: Pervizh, Boshji tki.epi od zhlovaeka pred
llvarjenjam perviga zhlovaeka. Drugizh, llvarjčnjc perviga /hlov.eka. Trtetjizh, imenytnoil perviga zhlovtuka po njega Hvaljenju.   Zhetertizh,  Sr.e/.hni   lian   perviga zhlovaeka.
Paetizh, sapoved Boshja pSrvimu zhlovaeku däna. Shaeftizh, Pregraeha pSrviga zhlovaeka. Saedmizh, Nefrsezhni ftan pgr-viga zhlovaeka. Ofmizh, Pregraeha ufih ludy v' graehu perviga zhlovaeka. Devaetizh, Naftöpiki pregraehe. Defae-tizIi, Potrebüvanje eniga Odrefhenyka. Enajftizh, Boshje obaetanje eniga Odrefhenyka. Dvanajftizh, Perhod Odrefhenyka. — Jednajste < Skrivnosti > ni dovršil, 12. je popolnoma izostala. Od poslednjih treh poglavij se je ohranil načrt vprašanja brez odgovorov (od 12. pogl. sta samo dve vprašanji). Iz tega sklepam, da vtegnejo biti < Skrivnosti > Debevčevo izvirno delo. Mnogi navedki iz sv. pisma in iz cerkvenih učiteljev, zlasti iz sv. Avguština, razodevajo veščega bogoslovca, pa tudi etimologizujoči jezikoslovec se ni mogel zatajiti v tej razpravi. V 3. «Skrivnofti» piše n. pr.: «Graeki fo zhlov;eku od t;e lallnolli, kir obras pruti neb;efam gori dershy, Antröpos ima- dali, kakur bi fe per nafs, Gori-glaedz, reklu. Sna biti, de fo ti peni Slovsenzi, Idr fo s' Gneki v' zakr hodili, ravnu od njih fe navuzhili, po leti | lallnolli zhlovajku im;e dali, inu de fo njega nar pcrvizh zhelovek od zhela inienuvali, kir on pred ufim sltivalini, kiitire fo njemu bol podobne, zhclu nar bol pruti nebu na kvifhku noli. Na leto visho je nam krajnfkim Slov;etic;im tudi  imae tiga zhlovaeka k' perloshnofti na imenytnofl tiga
zhlovaeka mifliti, katira je pak le en ollank t;e perve zhlo-vaefhke imenytnofti. Tu krajnfku ima- tiga zhlova-ka nafs ima tedaj na la navuk S. Augufhtyna oppominati, de, kakur zhclu nafhiga tekefa pruti tint videozllim neba-lam gori obemenu nofimo, takti imamo tudi mil Ii inu slielj.e nalile dufhe pruti tim nevideozhim nebtefani obrazhati, ter nimamo s' nailto dufho \ posaemlifke rezhy tifhati, fhe majn pak njo v' teilte sako pati.
Nekaj Vodnikove ostaline.
Objavil I. Vrhovnik.
V Debevčevo (ftrainerifd) jlauijdjc Spvadjlehve« je vdetih nekaj listov v v. 4°, |)is;mili s krepkejšimi potezami, nego jih kaže omenjeni rokopis. To so oj)omnje Val. Vodnika k Debevčevi slovnici (na treh straneh) z napisom: llnnmfi
gebtidje ©emerfungen ah? (Beiträge jut frainifdjen (Srammatit, bom öatentinVodnik an bcit SBerfaffer bcvjclbcn -. Pod srčasto zavih-njeno črto je zabeležil te-le opazke: <<J)os SBottoort k' beutjd) ju wirb nor einem unniittellmv folgen bcit g, k, z nnb zb in h'
IHTUHlllbclt. ' Dehevec meni, da naj se deva h' mesto k' pred
g, k, h, ep    <9totrj fdjreibe mon: rudezh; gelb: rumen (takisto
piše oboje tudi D.); Motu: rösh (I).: ersh); 9iofjt, rtija. V petih postati!) sklanja potem v vseh treh številih s pripomnjo:
3dj würbe folgenbermaffen befliniren   samostavnike: Zhlovek,
llrat, Shena, bledoll, Pifmo (bledoft nadomešča v dv. in nm. s: zhelufti). V jednini navaja 7 sklonov,-označenih s številkami, v dvojini imata poslednja dva uzorca že po S sklonov, v množini je pri prvem zgledu izpustil ablativ ter pristavil loc. (v' zhlovekih), ostali štirje uzorci pa imajo po S sklonov.
1 «Naineft k' ftavimo h' pred glafmi g, k, fk, sli, z, zh», uči Vodnik pozneje v <I'ifmenofti» str. 10S.
■' Prva dva uzorca v jedn.: . a, u, a, O , od a, s' om; v dv.: a, ov, ama, a, O a, od -ov, s' ama; mu.: zhloveki, ov, am, e, O i, s'   ami vel  mi, v'   ili; bratje, ov, am, e, o   je, od   ov, s'   mi, v' -ili.
Shena, e, i, o, o -a, od -e, s' -o; dv.: i, -, ama, i, o   i. od s'   ama; mn.: e,     , am, e, o   e, od   , s'   ami, v' ah
bledoll, e, i, -, o-, od -e, s' -jo; dv.: zhelulti, -, ama, i. o i. od   , s'   ama, v   -ah; mn.: e, -, am, e, o - e, od   , s'   ame, v' eh.
Pifmo, a, u, o, o - o, od a, s' om; dv.: a, ov, ama, a, o - a, od ov, s' ama, v' ah; mn.: a, ov, am, a, o - a, od ov, s' i, v' ah (prej je stal i, katerega ji- pokril a).
l/YC.lj.« Illll/rj.kr^.t diii.n.t  /.,  kl.inj.ko    I.   \     t.    ) 8
Na 2. strani sklanja: Ta,3 ta,4 to6 (Ilic, hacc, huc) in osebno zaime: jeft," ti,7 od 3. osebe navaja samo 6 jedn. sklonov.8 Pri teh zaimenih se pojavlja celö deveti sklon.
Na 3. strani je sklanja besed: Nehzhe;" ki, kdu10 (qui, quis), ka 11 (quae), ko 12 (quod); kateri,13 katera,14 katero10 in on,16 ona,17 ono.10
:1 1. Ta, 2 Tiga, :t Timu, 4 Tiga — 6 od tiga, 7 s' tem, 8 v' ta, 9 v' timu; dv.: ta, tiu (tih je prečrtano), tirna, ta, —, od tiu (tih prečrt.), s' tirna, v' ta, v' tili; mn.: Ti, Tih, Tini, Te, - , od tih, s' tirni, v' Te, v' tih.
■ ta, te, tej, to, —, od te, s' to; dv.: tč, teh, tčrrja, tč, —, od tčh, s' tčmč, v' tč, v' tčh; mn.: te, teh, tem, te, , od teh, s' temi, v' te, v' teh
6 to, tiga, timu, to, - , od tiga, s' tim; dv.: ta, tih, tarna, ta, — od tih, s' tirna, v' ta, v' tih; mn.: ta, tali, tim, ta , od tih, s' tirni, v' ta, v' tah.
,: jeft, mene, meni, mene, , od mene, s' manom, v' mene, v' meni; dv.: ma, fem. mč, naju, nama, naju, —, od naju, s' nama, v' nama, v' naju; mn.: mi, fem. me, nas, nam, nas, , od nas, s' nami, v' nas, v' nas.
1 ti, tebe, tebi, tebe, , od tebe, s' tabom, v' tebe, v' tebi; dv.: va, tem. ve, vaju, vama, vaju, , od vaju, s' vama, v' vama, v' vaju; mn.: vi, ve; vas, vam, vas,    , od vas, s' vami ali s' vame, v' vas, v' vas.
"     ,     , febi, febe, —, od febe, s' fabom, v' febi, v' febe.
' Nehzhe, Nizhefer, Nikomer, Nikoger,    , od Nikogia, s' Nikogiom.
10 ki. kdu; (koga, ki je stalo prej za 2. skl., je prečrtal), komu koga, , od koga, s' kom; dv.: ka, kili, kima, ka, , od kili, s' kema; mn.: ki, kili, kini, ke,    , od kih, s' kimi.
" ka, v jednini je za >.. sp. samo 1. sklon, pri drugih so črte; dv.: kč, keh, kema, kč,    , od keh, s' kema; mn.: ke, keh, kein, ke, od keh, s' krma.
" ko, — (koga je prečrtano), komu (prvi zlog: ko je prečrtan), koga, , od koga, s' kom; dv.: ka, kih, kima, ka, , od kih, s' kema; mn.: ka, kih, kim, ka,     , od kih, s' kimi.
" kateri, iga, imu, iga, , od -iga, s' -im; dv.: katera, ih, ima, a, —, od -ih, s' -ima; mn.: kateri, ih, im, e,    , od -ih, s' -imi v' ih
" katera, e, i, o, , od -e, s' o; dv.: katere, eh, ama, č, —, od  eh, s' -ama; mn.: katere, eh, cm, c, —, od -eh, s' -amc, v' -eh
11 katero, iga, imu, o, , abl. izpuščen, s' -im; dv.: katera, ah, ima, a,    , od  ili, s' ima; mn.: katera, ih, im, a,    , od -ih, s' -imi, v' -ih.
Debevčeva predavanja so vtcgnüa biti povod, da je Vodnik jel spisovati slovensko slovnico. O tej nameri njegovi nam poroča Kopitar v svojem življenjepisu, kjer ne more prikrivati veselja, da je prehitel omecujočega Vodnika. V Debevčevi . ostalim je hranjen sešitek, ki nam priča, da je Vodnik res sestavljal nemško slovnico slovenskega jezika. Ta zvezek močnega papirja obsega 12 stranij v 4°, popisanih je samo prvih pet stranij, ostali listi so prazni. Ob kraju je puščen na vsaki strani dobre tri prste širok rob, ki pa je ostal neporabljen razven jedine prečrtane opomnje na prvi strani. Pisava je Vodnikova. Naslov: (SrftcS .^auptftürf", füll bet SBortfcbreibutlfl (Pifanje) . Pod dvema vmesnima črtama se začne nauk o slov. abecedi:  3)ie ©pradje bet" Mvrtilicv, itttb
SBinben bat 27 einfadje 8aute, vocldjc mit latetnifdjen SBudjftaben gefdjrieben werben, tzprva je bil zapisal: 2)ie frainijdjc ©pv., prečrtavši besedo: ftainifebe vdel je: 2)cv fötainet nnb 30. Tudi stilizacija: 3)te ©pvadje ber ©laben i ti Snneröftreidj bebarf fol-genber 27 . . . mu ni bila povšeči, tudi to je prečrtal. Potem
našteva in pojasnuje s cirilico in gotico črke v tem-le redu: A," B, V, G, 1), E,« Sh,'-11 S, 1, J, K, L, M, N, 0,aa P, R, S, T, U, F, II, Z, Zh, §h, E,»" O,.««
'" »n, "CK"1! n,omu, n.('Ha. . (,<l nCHni s n,im, v' n,cga; dv.: ona, nlu, n,ima, niu, —, od niu, s' n,inia' v' n.inia; mn.: oni, onih, onim, one, , od onih, s' onim, v' onih.
" ona, nje, n,ej, n,o, —, od n,e, s' n,o, v' n,o; dv.: one, n,ej (prečrtano: n,iui, lyina, n,iu, , od niu, s' n,ime, v' n,imc; mn.: one, oncli, onem, one,     , od onih, s' onem, v' oneh.
'" ono, oniga (prečrtano: n,ega), oniinu, ono, , od oniga, s' onim, v'ono; dv.: ona, niu, nima, niu, , od niu, s' nima, v' n,ima; mn : ona, onih, onim, ona,     , od onih, s' onim, v' onih.
" Aa d)otf)t je prečrtano) ftabifdj A a, as, id); tautet tole a.
w Ke     Ke jeft, i ft tuie ba« t itt Bfcljl, Beffljl.
-' Sli, sh Hi shivite. i I) r lebet, ift uicl nieidjer, ali bal beutfdje I d) tittb wirb, tole bii<< froitji)fi[ri)f g in general, geh' auSgefprodjeit.
-• Oo, <)o, on, et, bleJ o ift ein SRtttelblng jtoijdjen a uttb o; a lotttft, tuif bn« n im Worte: Stnl)l, chalibs.
*' K, e, I, 'Ii. Jat, tuif butf erftere e in beni Worte: 3 te Ur; ober wie itt brin fraitjöfifdjen Worte: nee, gebohreit Za ta e ima V, poseben znak; e s likoma pridejano vejico.
*' ()a o,    i.,, ot (outet lief, wie bol o In verworren, ne h o tire it.
Poslednji dve- črki (K, in (),) je opustil v svoji «I'ifmenolti., kjer uči: iNafhl Slovenci imajo pet Ino dvajfet laftnih glafov.»
§ 2. — prvega ni označil s številko — govori o štirih glasovih, ki so sestavljeni iz prej imenovanih. Ti so: Shzh; Lj;a6 Nj;2u Ji.3'
^ 3. Grškim in latinskim besedam so namenjene štiri črke, katerih glasove pa že obsegajo gori navedene pismenke. Te so: G, Q, X, Y."
^ 4. Za nemške besede stoluje v naši abecedi: W, ki se glasi kakor: v vidil.
§ 5. Cirilica in glagolica sta imeli poseben znak jerr za onimi soglasniki, ki naj si' konec besede izgovarjajo trdo in ne topljeno. Takega znamenja nima latinica, torej bodi splošno pravilo, da naj se vsaka neoznačena črka izgovarja naravno. Potem omenja starih: ju, ja, jus. Jat se glasi kakor naš e„ je, ali oj. Za grški pfi in thita ni posebnih črk, nadomeščamo jih z latinci vred s pf in th.
V i; (i izvaja iz teh razprav še jednoč azbttko, kakor naj bi se po vzgledu latinske uredila po abecednikih: a b c d e, e f g h i j k 1 Ij m n nj 6 0 p (| t r s t u v vv x y z zh sh Ih llizh.
§ 7 našteva sedem popolnoma različno glasečih se samoglasnikov: a e, e i ö o u; y ne jemlje v poštev, ker rabi samo za grške besede ter se izgovarja kakor i.
i; 8. I )v oglasnikov nimamo; če nekatere vasi dvoglasno izgovarjajo samoglasnike, je to privatna Stvar ter ne spada
k čistosti narečja. Nikdar nam ne treba podvajati soglasnikov, ker se tako podvajanje nikdar ne čuje iz naših ust. Noben SOglasnlk naj svojega lastnega glasu ne izpreminja pred go-
■ Lj ij     l liquidum, neldjci lole bal ftatiftBfifdje in allleuri lautet M Nj nj     n liquidum lautet luie buo gn tu gagner. Die flnuijrtjen viiMcihcie (iqulblrteit Itjct BRitlautet mil 8elje|ung bel jer. Za nj si je skrojil Vodnik v opomnjah U Debovčevl ilovnid (gl, spredaj iklanjo laimena: on) posebno znamenje: n, t. j. n s tlkoma pridejano vejico. ''7 Ji, ji    iluuijci) jerl, tautet »le ji. M S' v jluiMiil) illiiza lulltet tuie i.
tovimi samoglasniki: kita sc ne sme brati: zhita. — Sp, 11 in fk se izgovarjajo čisto, kakor v nemščini v besedi: i|"t ali pa kakor v francoščini (ol)lie olleS $ijd)cn»).
V poslednjem — § 9 - razpravlja dolžino zlogov. Ti so trojni: naravno dolgi, podaljšani in kratki (natürlich, [Mitje prečrtal je: gonj fange uerlängerte illtb furje). Naravno dolgi samoglasniki imajo popolni tempo, n. pr. v besedi: govor bic 9tebc se slišita oba O naravno popolnoma. Podaljšanje (bic SßerlältCjerung) se godi na dvojni način, ali z daljšim zatezanjem kakega samoglasnika, n. pr. govorim id) vebe ali pa z neko pezo (0SeUUd)t), ki nekako pade na samoglasnik', n. pr. leta, bicjcr, ki se prav tako glasi kakor v ital. pietä, ,vvLhlimii]t'cit. Kratki izvirajo iz nasprotja dolgih zlogov kake besede (bic furjen entftehen aus beut Wcgcnjahc ber langen (Silben eines ÜBorti'S), n. pr. peipräven, bequem, oba skrajna samoglasnika Sta kratka, ker se zateza a V srednjem zlogu.
Poleg te razprave <> slovenskem • pisanju > tiči v Debev Cevem rokopisu Še jeden knjižni  drobec       načrt  uvoda k slovenski   sklati ji.   Pisava   ni   tako  razločna,  kakor  v obeh
dosedaj omenjenih spisih, vender pa se iz nekaterih značilnih potez more z gotovostjo sklepati, da so tudi te opomnjc prišle izpod Vodnikovega peresa. Štirim nesešitim listom v 4" se pozna pregib preko srede. Popisana ni popolnoma niti jedna polovica prve strani, na kateri se bere napis: Dccli-nalio; na 3. nepopisani strani je podčrtano poglavje: i; III. ©on bet Sßoefie in pod njim štev.: 22). Načrt deklinacije je razdelil v paragrafe. Začenja s ij 'JI in završuje s i; 28. Kitzen štirih nemških besed so vse opontnje latinske Is kraticami). Tu navajam samo važnejše: i; 21 Nomen est fubllan-tivum per fe fignificans. Proprium vel commune Habent getuis, declinatioiieni, nittnerum, casum. S 25. I )eelinaliones tref, fecundum 3 genera, cum variationibus numeri 3 casus 6. S 83 vocativus emanet. >; 20. Articulo caremus, terminatio decidit exprefsionis gratia interdum Hat demon-Itrativum pronomen      male germanizat: Jefl (im ušel to
matiko etc. — § 28. 1. Declinatiu mafculina animata habent accusativum genitivo finiilcm inanima nominativo. Dhtftci': roj, govor — obe ti dve besedi je prečrtal ter navel samo končnice sklonov v vseh treh številih.2!)
Tu objavljene slovniške drobtine nam kažejo, kako se je boril Vodnik s prva z jezikovnimi težavami, ne da bi jih bil vselej zmogel, kako pa je izpopolnujoč se napredoval > (Kr. Wiesthaler, Predg. k < Vodnika Izbr. spisom»).
Obseg ljubljanske škofije pod škofom Hrenom.
Spisal Janko Baru. (Konec.)
2.) Vrhnika. Ta župnija je nastala iz župnije sv. Petra v ljubljanskem predmestju. V obsegu te župnije je bil samostan kartuzijanski v Bistri (in vallc Jocosa, l'Viinnz, Freydniz), pa je zato tudi ta samostan spadal pod ljubljanskega škofa po oni odredbi lateranskega zbora, obdržavanega za Ino-cenca 111.: < illius ordinariae Jurisdictiotiis ac Dioeccsis est, cuius et Parochia. > Hren je poslal pismo o jubileju tedanjemu predniku o. Avguštinu Mrenciju, s katerim je živel, kakor pravi Milkovvicz,1 v dobrem prijateljstvu. Vendar menihi niso hoteli vsprejeti tega pisma. Poklicali so tržaškega škofa Ursina, kateri je brez vednosti Hrenove posvetil ondi dva altarja in delil ondi dva dni sv. birmo ■ ptujini ovčicam . Hren se je pritožil zaradi tega, in stvar se je izvestno nekoliko poravnala, ker jc bil on tudi kasneje zelo naklonjen bistrskim kartuzijancem. Dovolil jim je, da so si sezidali v Ljubljani kapelico,2 a tudi
"' jedn.:    , a, u, oj (mislil je na: roj), am, i ali u; dv.: a, ov, ama, a, ama, eh; mn.: i. ov, om, e, imi, ih. 1 Die Kloster in Krain, str. KU.
* To kapelico je posvetil Hren dne 1(1. septembra I. 1606. v čast s.s. Hrumi in Ilugonu, patrom ima reda karliizijanskega. Sezidana je bila kapelica tam, kjer je stala preje stara kapelica sv. iiiučcnikov Klementa
in Fridolin*,
on sam je dal za se in za svoje naslednike sezidati v Bistri lepo celico. Vendar prepir še ni bil končan, ker je generalni vizitator oglejskega očaka, tržaški škof Ursin «pro suo, quo Semper erga Episcopos et hunc Labacensem Episcopatum gessit hostili affectu pravo et Eurlanico (nam fieri Episcopus Labacensis post obitum R. Joannis Tautscheri p. m. cupiebat ambitiosissime) intulit gravia huic Dioecesi praeiudicia tarn in
Carthusia Freydnicensi.....item quoque in Monasterio Fontis
Mariae prope Landstrass». — Dne 3. novembra 1. 1611. toži se Hren zopet na Ursina, ker je v Bistri: ^sub Parochia s.Pauli superioris Labaci, quae est filialis primariae Parochiae s. Petri, immediate subiecta Episcopatui Nostro, ibique clam ac temere ausus est duo Altaria consecrare, itemque male ac perperam et contra s. canones fecit, dum aestate proxime praetcrita, eadem sua audacia et clandestina inuasionc, abscnte P. Priore praedicti Monasterii, et Monachis nihil scientibus vel cogitantibus contulit s. Chrisma in sacello exteriori s. Josephi Confessoris, praedicti Monasterii quibusdam data opera serum illuc ex Circkniza adductis. < Ravno tako je škof Ursin prekoračil pravice ljubljanskega škofa, ker je prišel v kostanjeviški samostan in ondi posvetil tri altarje, (lasi ga je I Iren po šent-jernejskem župniku in kanoniku ljubljanskem Jerneju Stru-kcljnu opomnil, da naj tega ne stori. Zato ga je proglasil Hren: «taniquam clandestinum et violentum Inuasorem Priui-legiorum Nostrorum et exercentem Pontilicalia in aliena Juris-dictione  et dioecesi, Incurisse Suspensionem in divinis»,
njegove čine je pa razglasil za neveljavne. To je priobčil bistr-skemu predniku in kostanjeviškemu opatu in je prepovedal maševati na onih altarjih. Dne 24. novembra istega leta je potem sam v Bistri one oltarne kamne s svetimi relikvijami pobral in jih odstranil. Ta dolgi prepir se je naposled po 1. 1612. vendar poravnal. Bistrski samostan je bil prisojen ljubljanskemu škofu,:' kateri je, kakor povsod, tudi tu neustrašeno branil svoje pravice.
* gl. Hitzinger: Archiv für die Landetgeachlchte, 1. is54., str. 130.
3. ) Logatec (Vipauum versus). Ljubljanski šematizem ima 1. 1689. kot leto < ereetionis beneficii >, nu izvestno je bival ondi že 1.1605. samostojen duhovnik, ker drugače Hren izvestno ne bi bil tjakaj pošiljal papeževega pisma.
4. ) Sv. Peter v Ljubljani (Labaci extra Muros).
5. ) Vikarjat sv. Martina na Ign.
6. ) Šmartno pod Šmarno Goro (in Radice Montis Mariani). Šematizem ne omenja ničesar o Šmartnem. Šmartno in nekatere druge župnije leže na Gorenjskem, kakor Logatec in Vrhnika na Notranjskem, vendar Hren jih našteva v < Carniolia inferior», ker niso spadale pod gorenjski naddijakonat.
7. ) Sora (prope Castrum Episcopale Görtschach dictum). Sledeče župnije in vikar jat i so spadali pod ljubljanski
stolni kapitelj:
8. ) Vikarjat SV. Krün v Svibnem (Schärffenberg).
9. ) Vikarjat v Polhovim Grade//.'
10. ) Dob.*
11. ) Podvikarjat KraŠnja.
12. ) Št. Vid pri Ljubljani.
13. ) Vikarjat v Smledniku.
14. ) Vikarjat v / 'odieah.
Gorenjski naddijakonat. Na Gorenjskem je imel ljubljanski škof posebnega nad dijakona. Nekateri so hoteli, da bi se ta naddijakonat zval radovljiški, tako da bi bil župnik v Radovljici ob jed nem gorenjski naddijakon. To je dokazoval Hren i/, nadgrobnega spomenika, katerega je postavil neki Lenart Budina ad Tut tim et Valuas (Valsasinam) v cerkvi sv. Petni v Ljubljani gorenjskemu naddijakonu ob času škofa Vrbana Tekstorja nekemu
1 I.. 1609. 3. aprila se imenuje tu župnik ltlažič (ltlasitius), rodom I.očan. Njegov t »rat Jakob posvečen je bil takrat v dijakona.
' I.. I4'),p). je dobil to župnijo škofov vikar Jakob Ižanec (de Iggi Kot župnika v Dol m nahajamo ga še I. Hill, in 1 .r> 1S. (gl. Selioideben: Rokopisne drobtinice kranjskih plemenitaških rodovin.) 1.. 1607. dne 'JI. oktobra imenuje sc Tomaž Slanešič, župnik v Dobu.
Lenartu Mertlizu. Ta Mertliz, kateri je bil ^decretorum doctor» in je umrl 1. 1548., ni bil župnik v Radovljici, nego je bil samo kanonik v Ljubljani. Zato je pa tudi Hren, ko se je 1. 1603. gorenjski naddijakon dr. Andrej Kralj, prost v Ljubljani in župnik v Radovljici, na tej službi zahvalil, imenoval za gorenjskega naddijakona župnika v Kranju in svojega tajnika Janeza Friderika Klemcnta" (dne 4. decembra 1603.). V tem naddijakonatu so bile župnije:
1. ) Kranj. To župnijo je podaril 1. 1507. cesar Maksimilijan I. ljubljanskemu škofu. Čudim se, da najdemo v ordi-nacijskih zapisnikih škofa Tavčarja o Kranju vendarle zapisano: «Aquilegiensis dioecesis», kar je pa potem Hren svojeročno popravil v > Labacensis >. Oglejski očak si je pa vendar prisvajal neko oblast nad župnijo v Kranju, ker je I. 1611. njegov generalni vizitator škof Ursin, ko je viziiiral cerkve po Gorenjskem, prišel tudi v Kranj. Spremljal ga je oglejski naddijakon za gorenjsko stran, Sebastijan Trebuhan, župnik v Kamniku. Hren je prišel tedaj osebno v Kranj in ni dopustil škofu Ursinu, da bi bil šel v cerkev in ondi maševal, nego je njega in njegovo spremstvo odpeljal v gostilno in ondukaj na svoje stroške pogostil.
Pod kranjsko župnijo spadale so še sledeče župnijske cerkve:
a) sv. Krita pri Tržiču;
b) sv. /Vira /'nt/vorom in tj sv. Jakobu v Podbrezjah.
2. ) Šmartno pri Kranju (extra Muros Ctainburgae ali pa
extra pontem).7
" Ta mož je bil rojen Ljubljančan, a v mašnika je bil posvečen na kvaterno soboto po sv. Luciji I. I .WM. Opaxka pravi o njem, da je bil: «citra omnem aleam eruditissimus». L. IWl. najdemo ga kot župnika v Trebnjem, tako tudi še I. ionu., a      decembra I. Idol. je bil že v Kranju.
' L. I.TM. bil je ondi župnik Keinpert de Siessenhain (gl. Schon-leben: Rokopisne drobtinice kranjskih pleni, rodovini. L. lOOti. imenuje se pa Jakob 1 laumann, župnik v Šniartinu.
3. ) Radovljica. Ljubljanski stolni prost je bil ob jedncm župnik v Radovljici.
4. ) Mošnje.
5. ) Kropa. Tu je bila pred 1. 1604. podružnica sv. Leonarda, a spadala je pod Radovljico. Hren jo je pa povzdignil v župnijo, posebno zato, da bi imelo ljudstvo, katero je bilo popreje zelo okuženo od lutrove vere, svojega duhovnega pastirja. Župnik je dobival na leto 100 «coronato.S' od nadvojvode Ferdinanda, hišo in predij dala mu je pa občina. I Iren je blagoslovil dne 16. septembra 1. 1606. ondi novo pokopališče, kakor tudi novi tabernakelj in krstni kamen in birma! okrog 400 ljudij.
6.1 Vikarjat v Gradu is. Martini in Veldes). Pismo o jubileju je poslal škof Hren tudi za kapelico sv. Ingen ui na in Albuina v gradu briksenskih škofov na Bledu, kakor tudi za prosta in proštijo cerkvice Marije Device na Jezeru.
7. ) Vikarjat sv. Martina .-' Srednji l asi pri Bohinju.
Tej župniji je bil tedaj patron ljubljanski prost, zato ker je nastala iz župnije radovljiške, danes jej je pa ljubljanski škof.
8. ) Vikarjat SV. Lenarta na /eseniea/i.
9. ) (i'orje.
10. ) Kranjska dorn.
11. ) l-uiiiie (Weissenfeis). ■ Ubi sunt extremi termini Carnloliae, Carinthiae, Italiae*.1 Ko je Ilten meseca julija
I. 1601. pregledoval gorenjski naddijakonat in delil ondi sv.
birmo, prišel je tudi k Fužinam, ubi cum maxima omnium admiratione inueni, pust pulsos inde lupos haereticos Praedi-cantes, S. Fontis Aquam, in Baptisterio totos 28 annos obserato, puram, nitidam et sine omni foetore vel alia labe, perlucidam
" l.julilj. šematizem ima: • Vicnriatus jam ante a. 1.171. existens, a. lK'JO. in Parochiam evectus.» Hren pravi pa ravno na oni strani, kjer je prepis potrjenja Jerneja Namorja /.a župnika v Kropi 1. 16114.: «Pa-roehia consimilis ererta est ad S. I.conhardum in Wcysscntcls, aillatis .100 K. a Serenissimo Principe.t
et integram: tulique mecum totum vasculum pro memoria». Ko so to videli heretiki, vrnili so se skupaj s pravoverniki in hvalili Boga, a Mren je potem tudi nje birmal, ko so se odpovedali krivi veri.
12. ) Naklo. To je bil tudi vikarjat. L. 1611. imenuje se ondi vikar Peter Otava. Novo mašo je pel na nedeljo cExaudi» 1. 1608. pri svojem sorodniku, vodiškem župniku Simonu Otavi. Peter Otava je bil tudi škofov kapclan.
V tem imeniku se sicer ne imenujeta, pač pa je Hren v drugem zapisniku prištel gorenjskemu naddijakonatu še nastopni župniji:
13. ) Zasp. Dne 28. septembra 1. 1606. vmestil je I Iren Sebastijana Aparnika za župnika v Zaspu. Ob tej priliki toži se Hren na gospode Hamberge' s Kamna pri Begunjah, da so popreje postavljali sami, dasi so bili heretiki, župnike v Zaspu in se večkrat poslužuj celo simonije.
14.1 Dovje, V juliju 1. 1607. je prišel v Gornji Grad k škofu Hrenu župnik z Dovjega, Filip .Marzina, kateri je spadal sicer pod oblast frizinških škofov, ali ker so ti pastirstvo v onih krajih povsem zanemarili, prosil je Hrena pomoči proti heretikom glede cerkvene desetine in cerkvenega imetja. Mren ga je veselo vsprejel, a župnik je položil pred njim juramentum
t i * 1 e • I i t a t i s et professionem fidei». —
Evo, tako smo si ogledali razne župnije ljubljanske škofije na Štajerskem, Koroškem in na Kranjskem v početku sedemnajstega stoletja. Za pastirstvo je bilo pač nerodno, da je bila škofija tako raztresena, v deželi pa več cerkvenih oblastev, katera so bila v vednem tekmovanju med seboj. Sedaj je pač bolje, ker je škofija lepo zaokrožena.
Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526.
Spisal Anton Koblar.
(Dalje.)
3. Selško sodišče smlejsko (Flednykh).
Dtii 26. okt. t 5 jO je sklical Andrej Gall, oskrbnik v Smledniku, cerkvene ključarje i/, vsega sodišča v Smlednik. Navzoči so bili tudi: Leonard, komendar (Cumatewr) pri Sv. Petru (v Komendi I, Jakob, vikar vodiški, Stefan, vikar smlejski, (Andrejev) brat Jurij Call, Jurica h Most (1'ruklen), opravnik Mihci, Vrban Naehtigal in drugi, ter so naznanili o svojih cerkvah, da imajo:
1. ) Farna cerkev sv. Vrha r> Smledniku (zu KleilnyklO 2 srebrna pozlačena keliha z bakrenima stojaloma, bakreno monštranco, malo srebrno škatljico (kepsen)i v kateri je sv. Rešnje Telo, srebrn kri/.ec /. bakrenim stojalom, v gotovini 2 funta vin.
2. ) C. sv. Janeza v /.biljah (zw Swylach) (f. Smlednik 1 1 srebrn kclih z bakrenim stojalom in 5 gld. denarja.
3. ) C. sv. Mihaela v Atola/1 (Muschach) (f Smlednik) t kclih in 3 gld.
4. ) C. S!'. Jakoba r llrašali (Chrastaeh) (f. Smlednik) 1 kclih /. bakrenim stojalom in 3 gld. Ključarja ondotne bratovščine sta naznanila 2 funta vin.
5) C. sv. Tomaža v /.gornjih llrničah t Ober l'emekh) (f. Smlednik 1 1 mal srebru kclih. Ondotna bratovščina ima 3 funte vin.
6.1 C .iv Primoiii iti« Ptttriarchsdoiff". niajhr/.c sedanji Stuart in poil Šmarno (ioro) 1 kclih /. bakrenim stojalom in 5 gld.
7.) C sv. Jurija v /aenu (zw Ta« /.en) (f. Smartin poti Sin. Goto)  1  bakren kclih
K) C'. Matere božje v 7'rebojah (zw Trepptet)) (f. Smlednik > 2 keliha in .( gld.
<;.) C. sr>. Križa v Spodnjih Pirmeah (ZU Vnlcr Pcrin-kli (f Smlednik) 1 kclih /. bakr stojalom in  1 funt vinarjev.
10.1 C sv   la/burce (f Smlednik)   1 srebrn  kelili m   1 funt
\ inarjev,
1 i.) Farna cerkev sv. Marjete v Vodicah (VVoditz) 3 kclihc in i križec iz srebra, 1 bakr. moštranco in 2 gld. Ondotna bratovščina sv. Marjete ima gotovine 6 gld, ona sv. Nikolaja 4 gld. in 2 funta vin., br. sv. Rešnjega Telesa pa nima ničesar.
12. ) C. sv. Štefana v Vtiku (Vittykh) (f. Vodice) 1 srebrn kclih in 7 f. vin. in bratovščina 1 f. vin.
13. ) C. Matere božje pod Sinkovini Turnom (vnterden Schcnkhc turni) (f. Vodice) 1 kelih, bratovščina pa 2 gld.
14. ) C. sv. Tilna v Kepnjah (S. Gilgn zu Repnach) (f. Vodice):
2 keliha; denar se je porabil za zidanje tabra.
15. ) C. Mater,- božje na Šmarni Gori (auff den Kollnperg) (f. Vodice) 6 kelihov, med njimi 1 bakren, 1 srebrn križ, 1 bakreno inonštranco in 17 funtov vin. gotovine. Ta denar so želeli ključarji porabiti za cerkev, ki se ja tačas pokrivala, in za smodnik pri oiidotncm tabru Ključarja bratovščine M. M. sta izkazala iS gld.
16. ) C. S7'. Andreja v Srednjih Gainc/jnih (zw mitter (iam-ling) (f Smartin) 1 kelih z bakr. stoj. in 5 gld.
17. ) C. si'. Leonarda v Spodnjih Gameljnih (zw vnter G Emling) (f. Smartin) 1 kelih z bakr. stojalom in 5 gld.
18. ) Farna cerkev pri SV. /'etru (v Komendi) 1 srebrno inonštranco, 4 križec, 4 srebrne kclilic, 1 srebrno pušico (kepsen) za sv. K, T. in 1 /lat goldinar. Hratovščini sv Janeza in sv. K. T nimata denarja, bratovščina sv. Petra pa 2 funta vin.
19. ) C. sv Sebastijana v Mostah  (zu 1'ruklcn) (f. Komenda)
3 kelihe (t z bakrenim stojalom) in 7 funt. vin. bratovščina ima s funt vin.
2(i.i C. sv. Antona (sedaj sv. Klemena) V Suhot/olah (zw Su-chodoll) (f. Komenda) 2 keliha in 6 ren. gld. Ondotna bratovščina ima 4 funte vin.
21.) C. sv. Nikolaja v Zaporah (zw Sapog) (sedaj farna) 2 keliha z bakrenima stojaloma in S funtov vin.
2 2.) C. sv. Marije Magdalene (na IVšali, f. Cerklje) 1 kelih /. bakrenim stojalom in 3 funte vin.
Skupaj je dalo to sodišče: 1 srebrn križ, 1 veliko srebrno inonštranco, 1 srebrn križec, 2 pozlačena križca, 1 1 kelihov in 11 paten 131 mark 3 lote); 121 ren gld. v pene/.ih, 13 og. gld. v zlatu in 3 ren. gld. v zlatu.
4- Farna cerkev in podružnice ižanske fare (Ygg).
I >ale so:
Srebrno monštranco, pozlačen križec, 15 kelihov in 17 paten, kar je tehtalo [9 mark 10 lotov; 3 kclilic /. bakrenimi stojali je zlatar cenil  12 lotov; skupaj 22 mark in 6 lotov.
(Dalje pride.)
Kranjski lišaji (Lichenes).
Spisal S. Robič. (Dalje.)
Družina II. Lecanoracei.
P o d d r u ž i n a  I.   T h c 1 o t r e tu e i.
57. Thclotrema Ach.
155. Th. lapadinum Ach. Na smrekovi skorji v Mrzlem Dolu nad Bistro pri Vrhniki; na bukovem lubju na Vojskeni. Gl.
P (i d d r u ž i i) a II.  L' r c e n I a r i e i.
58. Urceolaria Ach.
15(>. U. scruposa Ach. Na dolomitu v kokriški dolini. Var. cretacca (Ach.) Körb. Na roActuu tla Cm! Pntl v Bohinju. Gl. Var. bryophilu Ach. l.ich. muscorum Scop. Na mahu 1'iulania dilatata na Šeiitiirški (imi; na apnenih skalah, porastenih z mahovi, na Vojšiei, (avnu in Jclenku. Gl. Var. (jypsacea Körb. Na dolomitnih skalah v Reškem Jarku poleg < cikclj.
59. Aspicilia Mass.
157. A. calcarea (L.) Körb. var. concrcta (Ach.i Körb. Na apnenku v okolici idiijski. (il. Var. [)) contorca | KI.) Holfm. Na apnenku na Sent-111-'l.i Goii in v okolici idrijski, (il. Var. microspora Arn. in lit. ad Glow-vel sp. propria. Na juia-apncnku na (Urici in Cavnu. Gl.
LS8. A. verucosu lAch.) Körb. Na Mangai111. (il.
P (i d d r u ž i Ii a III.  I. c c a n <> r c i.
60. icmadopila Ehrh.
159. I. acruRiuoHa (Scup.iTrcv. Na trohljenein bukovem štoru na Zaplati.
61. Rhinodina Acli.
16(1. Rh. Bischoffii [Hepp.i Mass. Na jura-apnenku na Otelci. Gl.
62. Lecanora Ach.
161. L. maculiformis iHoffm.i Hepp. var. varia; «) simmicta Ach. Na brezovem lubju na Šcnturški Gori; na borovcih na Tičji Gori in v Zagadovem Vrhu. Gl.
162. L. agardhianoides Mass. Na jura-apnenku na Otelci; na ka-pronitnem apnenku poleg GodoviOa. Gl.
163. L. varia Ehrh. z) pallescens (Schaer.) Körb. Na bukovih in jelkinih štorih v BrUSOvi Grapi in na (avnu. Gl.
164. L. pallida Schreb. «) albella (HolTm.) Körb. Na skorji raznih dreves v okolici olševški, na Šenturški (iori in v okolici idrijski. Gl.
16.r>. L. angulosa Ach. ß) palha Körb. Na meeesnovi in smrekovi skorji na Šenturški Gori.
166, L. subfusca (L.) Ach. Lieh, sufuscus Scop. a) vulgaris Körb. Na lubju raznih dreves na Šenturški Gori in v okolici idrijski. GL Var. pinastri Schaer. Na boiih v Zagadovem Vrhu. Gl. Var. campestris (Schaer.) Körb. Na werfenskein škriljevcu Vrh Cev. Gl. Var. lainea (Fr.) Körb. Na weilenskem škriljevcu v Spodnji Idriji. Gl. Var. bryonta Körb. -   Hypnorum Wulf. Na mahu na (irinlovcu.
167. L. intumescens (Rcbcnt.) Rabh. Na bukovih deblih na Šenturški Gori; na bukvah na Vojskem. Gl.
Ii.s L. umbrina (Ach.) Nyl. Na werfenskein škriljevcu v Spodnji Idriji, <il.
](•'>. It. parella (L.) Ach. (sonn. Ochrolechia pallescens f parella Körb.) Na hrastovi skorji na Šenturški Gori.
170. L. atra iHuds.) Körb. Na werfenskein škriljevcu Vrh Cev. Gl.
171. L. Hageni Ach. Na deskini ograji v Kamniku.
63. /.coi a Körb.
178. Z. coarctata Ach. si clacista Ach. (sozn. l.ccan coarctata Ach.l. Na weilenskem škriljevcu poleg Spodnje Idrije in Vrh Cev. (jI.
64. Pyrenodesmla Mass.
173. P. chalibae (Duf.) Mass. Na jura-apnenku na Otelci. Gl. IVI   P, Agardhiana Mass. Na krednein apnenku v Strugi in jura-apnenku na (Itclci. ( d.
17,r>. P. vuriabilis i Pcrs i Kllib. Na dahštajnskem apnenku poleg Zakojce. (JI.
65. Callopisma Mass.
176. C. aurantiacum (Lightf.)  Körb. (sozn. Caloplaca aur. [Lightf.|
Th. Fr.). Na dolomitu v kokriški dolini; na jura-apnenku na Otelci. Gl. Var. steropeum Körb. Na wcrfcnskcm škriljevcu poleg Spodnje Idrije. Gl.
177. C. flavovirescens iHoffm.) Mass. (sozn. Calopl. flav. |Wulf.| Jacg.). Na konglomeratu na Čudni Gori in na werfenskein škriljevcu poleg Spodnje Idrije. Gl.
17S. C. luteoalbum Turn. ot) Persoonianum (Ach.) Mass (sozn. Calopl. pyracea |Ach.| Meth.) Na trepetliki na Šenturški Gori.
179. C. cerinum Hedwg. var. cyanolepra (Dec.) Körb. (sozn. Calopl. cer. jEhrh.| Th. Fr.). Na srobrotu (Cl. Vit.), jesenu (Frax. Or.) in na glogu (Cr. Ox.) na Šenturški Gori; na črcšnjevih drevesih na Vojskeni. Gl.
180. C. citrina Körb. (sozn. Cal. citr. [Ach.| Th. Fr.). Na hruševc m drevesu na Šenturški Gori.
66. Candelaris Mass.
181. C. vitcllina (Ehrh.) Mass. Na koritu pri znamenju poleg cerkve sv. Ambroža na Vižcneah; na konglomeratu na Vojskeni. (il.
18'2. C. vulgaris Mass. Na deblih in vejah sadnih dreves v t llševku.
1' o d d r u ž i n a 1 V. P 1 a c d d i c i.
67. Acarospora Mass.
IS.'I. Acar. macrospora (Hcpp.) Mass. (sozn. A. castanca Körb.). Na kamenju v okolici olšcvški; na dolomitu na Vojskeni; na apnenku na Jelellkll. (il.
1S4. A. glaucocarpa Wahlb. ) vulgaris Kiiib. Na dolomitu na |e-lellku. (il.  Var. dcpaupcrata Wahlb.   Na apnenih skalah ua Cavnii in
Hudem Polju. (il.
68. Placodlum Hill.
1ST>. P. aurcum (SchUr.) Poetsch.  Na apnenku na Šentuiški Goii.
1S(> 1». pruinifcrum (Nyl.l sozn. I.cciinora pruinf. Nyl.; I.cc. pru-inosa Chaub. Malbr.). Na apnenih skalah pri Divjem Jezeru (il.
IS7. P. saxicolum Poll, vi dillractum i Ach.i K.iih. Na apnenku na Šenturški Gori; na weifeiiskem škriljevcu ob Idrijci Vih Cev (d.
IKK. P. circinatum Pcrs. var. rodiosum {Molim.i Kilib. N.i kmiglo nieratu na južni strani Čudne Gore. Gl.
69. Ainphiliiiii.i Körl».
1S'(. A. cirrhochiiium (Ach.) Körb. Na apnenku v Sliugi. (d. 1<1(I. A. Ili-ppiaiiiiui Milil. N.i dolomitu na Vojičicl Gl
Poddružina V. P an n ari ei.
70. Lecothecium Trev.
191. L. pluriseptatum Arn. n. sp. Na apnenih skalah, pokritih s prstjo, v Idrijskem Logu. Gl.
19L\ L. corallinoides (Holfm.) Körb. (sozn. Placynthium nigrum Ach. Mass.). Na apnenih skalah na Šenturški Gori; na apnenih skalah v Zali in v Idrijskem Logu. Gl.
71. 1'annaria Delisc.
193. P. brunea Sw. ot) genuina Körb. Na tleh v okolici olšcvški in pod Strmcem na Šenturški Gori; pO gozdu pri dnu starih dreves v Mrzli Kupi. (il. Var. coronata (Hoflm.) Körb. Na tleh med cretjem v Zelenem Robu. Gl.
194. P. plumbea (Lightf.) Körb. V okolici olšcvški; na javoru na južni strani Čudne Gore; na bukvah na Cavnu in Vojskeni. Gl.
195. P. pczizoidcs. (Web.) Trev. Na tleh v okolici olšcvški in na Šenturški da i
72. Psoroma (Ach.) Nyl.
196. H. crassum (Ach.) Körb. Lieh, fragilis Scop. Na apnenku na Šenturški Gori, na dolomitu na Vojskeni in pri Cckovniku. Gl. ar. caespitosum Mass. V razpokah apnenih skal naCiui Prsti v Bohinju. Gl.
I >iu. m.i III. Parnieliacei.
Poddružina I. Parmeliei.
73. Physcia Mass.
197. Ph. paiielina (L.) Körb. - Lieh, parietinus Scop. (sozn. Xan-thoria par. Th. Kr. I. Na deskah in na deblih raznih listnatih dreves na Šenturški (iori, v okolici olšcvški in v idiijski okolici. Gl. Var. aurata Ach. Na Šilcitabru na Notranjskem.
los Ph. pulvciulrnta iSchrrb. i Ki. i sozn. 1'aimeh i pul. Ach.). N.i lubju raznih listnatih dreves in starem lesovju v okolici olšcvški in na Šenturški (iori.
74. Tornabenia 1.
199. T. chrysophllialma (L.) Körb. Na iVšpIjevih vejicah v Spodnji Kanomli. Gl (Konec pride.)
1/vrMJ.i nm/rj«kc](u ilnidvii /.i Krunj«kn  I. \ . .ri  t y
\ I.-1 1 i  y. i 11 > i s k i.
Anton Linhart kot dijak. — O smrtni stoletnici Antona Linharta, ki bode dne 14. julija t. 1., naj tudi «Izvcstja» nekoliko pripomorejo, da se oživi spomin tega prvega slovenskega kritiškega zgodovinarja. Evo dveh treh črtic o njegovem dijakovanju! L. 1769. je Linhart pohajal 2. razred tedanjega jezuvitskega liceja, ki je štel 6 razredov: 1. elcmen-taris grammatices classis ali parva, 2. infima grammatices classis, 3. media grammaticcs classis, 4. suprema grammatices classis, 5. poesis, 6. rhe-torica. Kako je vspeval v «parvi» prej to leto, ni znano. Kot princi-pistu, kakor so zvali ondaj učence 2. razreda, se mu je bilo učiti latinščine, nemščine, grščine, aritmetike, nalog (prcecepta), zgodovine, zcmljcpisja in krščanskega nauka. V tem re<lu so zabeleženi |iredmeti v programu, ki so ga izdali 00. jezuviti pod naslovom: Nomina in Arena literaria vieto-rum ()ui insigni Munilircntia Inclytorum Ducatus Caruiolia; .Statuum in Aula Acadcmica Collcgii Socictatis Jesu   Labaci   Proemiis donati sunt
aut his proxime accesserunt. Melise Septembri Die VIII. (letnica) Tvpis Joannis Kriderici Kger, lnclyt;e Prov. Carniolix Typographi. 4". Naslovni listi programov z 1. 1769., 1770., 1772. in 1773, vsi natisnjeni z majuskuli, so si docela jednaki, le pred programom z 1. 1709. je nameščen nekak gledališki list: Wlrjntf fin Sriiiijnjpiol. Za kratko vsebino navajajo si' igralci retorji: Agatokla, vladarja pastirjev, je predstavljal Janez Nep. Kavčič; Aleksa, njegovega sina, Ljubljančan Jožef Dcslpruncr menda isti. ki je pozneje dne 28. dre. 17S9 nastopil v Linhartovi •Zupanovi Miciki» kot «Tulpcnhcim, en shlahtni gospod« pastirja I.icida in Mcnalka sta igrala Jožrl pl. (rruzbrrg in Akacij pl. Peteneg; duhovnik llierokel pa je bil Janez Nep. grof Engelhaus. Dejanje se je vršilo blizu nekega Panu posvečenega gaja. Oo. jezuviti so klasi-fikovali iz vsakega predmeta posebej. V program so sprejeta samo imena zmagovalcev, ki so dobili darila, iu pohvaljencev. Oboji so razvrščeni po zaslugi, prvi s pridejano številko, drugi brez nje. Kako se je godilo principistu Linhartu? V grščini je bil prvak; iz latinščine je bil drugi pohvaljenec, peti med vsemi sošolci; v tem predmetu ga je prekosil Jurij Viha ((ieorgius Vecha, ( aru. Moraitfch.), oba pa je nadkrilil Juiij (iollinayr (Garn. Kathmanftoi C), poznejši stolni prost in generalni vikar (umrl dne 10. avg. 1822.). V nemščini (Kx Verlione Germanica) je pa Linhart pritekel Veho in Gollmayra. Kil je peti pohvaljenec (deveti lokovanec). «Kx Prxccptis» je Linhart na 2. mestu med pohvaljenimi (.1. lok.), Veha na 5., iz zgodovine Linhart na ,r>. (7. lok.), Vrha na o. Prvi odličnjak mrd vsrmi je bil Ljubljančan Liane Sal. (hriltiaii. roj. dne 10 jan. 1750 (umrl kot prvi hrezniški župnik dur 3. tibi. 1830.), on je bil prvi premijam v štirih predmetih (Kx Verfione l.atina, Kx Verlione
Germanica, Ex Praoceptis, Ex Geographia). Upravo principistov nam pojasnjuje tiskovina: Nomina Acadcmieorum Inlimx Grammatices Classis. •1". Maj. Razredu na čelu je bil: Princeps (Carolus L. B, a. Gall), njegov namestnik - viceprinceps je bil Sigefridus Kappus de Pichelstein, Secretarii: Michael Weitenhiller in Anton Linhart. Potem slede: Proeeres Aeademici, katerih je 12, med njimi: Krane Sal. Christian Princ. emer. in Georgias Vccha; naposled so: Assessorcs reliqui (14), med njimi Jurij Gollmayr. Pet sošolcev Linhartovih je bilo v jezuvitskem semenišču, dva (Leopold de Passetzki in Franciscus Simonetti. Carn. Labac. e Sem. Epifi:. Alum. Schcllenburg) sta bila pa v škofijskem. V 3. razredu • in media grammatices classe» 1. 1770. so ostali isti predmeti. V latinščini je ostal Linhart na istem mestu. V nemščini se je vzpel na drugo stopinjo: za Christianom je bil on takoj obdarovan. V zgodovini je znatno
napredovali bil je 3. premijant, iz lemljeplsja za dvema premijantoma
5. pohvaljenec, Gollmayr 6., Veha S. V grščini mu je prevzel Christian, prvak v štirih predmetih, prvo mesto. Linhart je bil 3. med pohvaljene) (4. med sošolci), Gollmayr 0., Veha 8. - O Linhartu sintaksistu ne morem poročati, ker licejskega izvestja z I. 1771. ni niti v muzejski, niti v obširni in dragoceni zbirki g. konzistoiijalea T. Zupana; iz prvi' so posneti podatki, tičoči se I. 1760., 1770. in 1772., iz poslednje pa poročilo o Linhartovem dijakovanju I. 1773. Program z I 1772. je jako časten za Linharta. Priča nam ob intenzivnem duševnem boju, ki sta ga bojevala v -poeziji' Christian in Linhart. Ta je bil I. 1772. že gojence jezuvitskega semenišča. Ob njegovem imenu stoji opomnja: «cx Sem. S. J.». V vezani latinski besedi i Ex Oratione Ligata Latina) sta si bila tekmovalca jednaka oba prva premijama; št. i. oklepa Linharta in Christiana (Veha je za štirimi ohdarjenci ■>■ pohvaljenec, Gollmayr 6.). V nevezani besedi (Ex Oratione Solutal je prvak Christian, Linhart pa 2. premijant, Veha 1. akcesist. V vezani nemški besedi (Kx Oratione Ligata Germanica) je Linhart prejel prvo darilo, Christian drugo, Veha je 3. pohvaljenec, Gollmayr fi. «Ex Pr.TCcptis. je Christian zniagalec, Linhart pa s Tržačanom Kamioni Šopom (Schopp) vred 2. obdarjenec, Veha 5. pohvaljenec (o. lok.). Poslednji je v aritmetiki za dvema premijantoma 4. akcesist. Zanimati vtegne, da Veha iz tega predmeta, ki mu je do-nesel pozneje toliko slave, v 2. in 3. lieejskem razredu ni prejel ni daru, ni pohvale. V zgodovini je došlo Linhartu drugo darilo. Še bolj se je Odlikoval v za inljepisju, bil je prvi premijant, Christian 2., Veha za tema dvema 2. pohvaljenec, Gollmayr 3. V grščini (Ex Themate Gitcco) se je Christian trdovratno držal pivaštva, Linhart je bil 5. pohvaljenec ((>. lok.), Veha 7. V krščanskem nauku so se tik za jedinim obdarjencem Antonom Sterkoin iz Tomaja razvrstili naši junaki: Christian i. akcesist, Linhart  2., Veha 3.        Isto živahno tekmovanje kakor v 'poeziji
opažamo tudi v »retoriki« 1. 1773. V nevezani latinščini sta si stekla oba, Christian in Linhart, prvo darilo, Gollmayr je .'!. pohvaljenec (7. lok.), Veha 4. V vezani latinščini je zmagal Linhart, ki je bil prvi premijant, Christian 2. V nalogah sta si bila tisto leto Christian in Veha jednaka, oba 2. obdarjenca, prvi akcesist pa je bil Linhart (5. lok.) V aritmetiki je prvakoval Veha, z Antom Reitzem iz Kanala na Gor. je bil prvi premijant, Christian 1. pohvaljenec, Linhart 7. (11. lok.). Prvo premijo za zgodovinske vednosti je prejel Christian, 2. Linhart, Gollmayr je bil 4. akcesist (6. lok.), Veha 6. «Ex Cosmographia» je došlo prvo darilo Linhartu, Vehi drugo; takoj za njima je prejel prvo pohvalo Christian. Poslednji je bil tudi v retoriki prvak v grščini, Linhart 2. akcesist (.'!. lok.), Veha 5., Gollmayr 9. Iz krščanskega nauka sta si bila jednaka Christian in Linhart, oba prva premijanta. Poleg obveznih predmetov se je učil poslednji tudi lepopisja; kot gramatist in poet je prejel drugo, kot retor pa prvo pohvalo zato. V obeh višjih razredih se je pečal s pesništvom in govorništvom. Konec vsakoletnega programa stoje: Nomina eorum qul intra annum propria diligentia exercitium ali iptod oratorium, aut poeticum eomposuerunt, et publice perorarunt. (Maj.) L. 1772.se je vdeležilo teh javnih govorniških vaj devet dijakov iz •poezije-; na tretjem mestu (prvi odličnjak v tem oziru je bil Karol Šop, 2. Christian) nahajamo Linharta. Govoril je latinski: Kpicedion in Mortem Principis, et Archicpifcopi Salisburgcnfis Sigismund! e Comitlbua de Schrattenbach in nemški: Tiinfiobo nuj bic üailbftiittbo botf Jöcr^ojitlinmco. Gvain tuoneit tl'iit
Führung, nnb 9111111111)1110 netter IBiffenfdjaftcn itt bte Sa^badjerlfdjtii Sdjuutn.
V retoriki I. 1773. je prekosil Linharta v omenjenih vajah jedini Christian. Naš slavljcncc ji- dekl.unoval: tiiiic Cbc nit betu frod)iimibia,[t. frort) neb, fr. fr. Mm! bel froii. 8tbm, Reldjl Surften unb Biftfjol ju Stujbadj aul brm biiiifi. franjo von fri'vin'ifti'iit bet) bem Antritte bti 8at)badjetifd)en $ifttjume8. (Sine :)iobo mi bii- Mfnbriitif bel) bor Witfiiiift 3r. Grcclleti,«, bes! frudjflob. fr. fr. ßincen] bd froii. fRbnt, SteidjJ (Btafen Uiiini unb (Rotenberg, all Vatibraiiaupt ntannl im Riatn.     Hiti diobirtit Don bor Wniiupiiiiojopiiio iti beutfdjen frorn
meiern. Messias: Idyllinn sacruni ex cl. v. Poppe converfum. — Tudi retor Veha je stopil na govorniški oder; govoril je: (fino Cbe nuj bio Uneinige fohlen. Završujoč naj še vzamem v misel pisavo Llnhai tovega imena. V programih stoji dosledno: Antonius Lienhard, Cam. Kattmanftorf, 1. 1773. dvakrat: Lienchard. Pravo krstno ime Tomaž je opuščal Lienhart. Podpisoval se ji- vedno le za Antona, ki stoji na drugem mestu v radovljiški krstni knjigi. Ondu se bere: .Die II. luijus (dec. 17f>s) mane circa 3tiam natus et eadem hora In Uaptus est Thomas Antonius lil: leg: Weuccslai Leenhorrht Civis et Conjugis ejus 'Theresiae, levanlibus ciini Simone Weraufs et Maria Caspergerin Civibus per nie Casparum Globotschnigg Vic. loci. Kx civitatc. /. r.
Slovenski umetnik Krane Jelovšek, ki je Z lepimi freskami ozaljšal župne cerkve v Kamniku, v Srednji Vasi, na Žalostni Gori pri Mokronogu (l'lis, Renaissance u. Neuzeit v. I), ö.-u. Mon. in W. u. B., Kärnten u. Krain, str. 168) in nekdanje svetišče bosih Avguštinccv na dunajski cesti (P. pl. Radics, Umetcljnost in umčteljna obrtnost Slovencev v Letop, Mat. SI., 1880, str. 37) je slikal na mokro tudi kupolo šentpeterske cerkve v Ljubljani. Pri popravljanji svodov, poškodovanih izza potresa, so iztaknili v kupolni «laterni» za zidcem nad okni z rdečo barvo s preprosto kurzivo napisano opomnjo: «Laus Deo & S. Marias Semper V: An. 1731. brtt 17. fliinujt bitrrli rvinujctt gcloufdjefl tjieroben ocmallcii tinuboit, mit bnu yiJnttrrr sJJicitl)ia Wnlliit, SRoraitfdjet». /. V.
Kapelica v Krakovem. Ob rimskem zidu na IS I i r j u sloni nasproti vhodu z Emonskc ceste v Krakovske ulice v Ljubljani kapelica z «latcrni» podobnim, s pločevino kritim, osemvoglatim nasadom  vrh slemena.
V tej kapelici se nam je ohranil najstarejši krščanski kip, kar jih je sedaj znanih na Kranjskem. To je reliefna podoba Matere božje z Detetom. Na prestolu (vis. 41 cm), na blazini pogrnjeni z do tal sega-jočim prtom, sedi nebeška Kraljica. Glava z nizko zobčasto krono, ki je v sprednjem delu nekoliko poškodovana, ji je nagnjena na levo proti Sinu, sedečemu ji na kolenu. Lahno ga oprijema z levico božja Mati, v desnici pa drži ob prsih, kot druga Eva, jabolko, tako da je kazalce prost ter kvišku iztegnjen. Obeh roke so večje, nego bi zahtevalo sorazmerje. Obraz ji je podolgovat, pravilen, mil, obrobljen z lasmi. Plamc las na levi ji sega do pasa. Oplečje je pri Mariji in pri Jczušku jako ozko. Gorenja obleka Marijina je nadaljevanje ovoja, ki objema glavo ter pada ob ramenih preko obeh kolen. Izpod nje moli prosti del pasti, s katerim je prepasana čez spodnjo obleko, ki je zlasti v dolenjem delu krasna, gubovita. Skozi njo se dobro razločijo noge. Kristovo obličje je za njegovo mladostno dobo nekamo staro. S temi st.u ikavimi potezami je menda hotel umetnik vpodobiti njegovo neskončno modrost. Desnico drži ob prsih, dva prsta dviga proti nebu.
V levici mu tiči vkupe zvit knjižni zavitek. Nogi sta mu spodaj navzkriž položeni. Desna polovica prsij je razgaljena, obleko iz neke mehke snovi so Kristu najlaže pozneje pridejali. Pod Marijinim podnožjem zdita dva z glavama drug v drugega zapletena zeleno barvana zmaja ; pri vsakem se vidi samo po jedna perutnica, ki je venkaj obrnjena. Ob obeh straneh se dviga iznad prestola stebrič z dorskim glavičem, na katerem čepi golob /, nazaj zasukano glavo. Oba stebriča spaja gori nad Marijo gotsk relijelni lok. Spodaj stražita prestol dva ležeča polleviča, po jedcu na vsaki strani. Kamenito ozadje je bilo nekdaj pozlačeno, takisto Marijina krona. Zlato še sedaj mestoma sije skozi rjavo in rdečo barvo, s katero je sedaj natreno.   Tudi kip, zlasti oba obraza sta že morala večkrat
čutiti poteze neumetnega čopiča. Višina kipa, iz brusnika izklesanega,
je VI cm, širina 5 prestolom vred 54 Cm. Kako je ohranjeni Za njegovo visoko starost - - stavbenik g. K. Jeblinger meni, da kip prihaja iz 11. stoletja iz prehodne dobe romanskega sloga v gotski, g. prof. Jožef Smrekar ga stavi v 13. vek - za več nego poltisočlctno starost dobro, Nekaterih poškodeb je pa le treba omeniti. Pod desnim ušesom Marijinim zeva rana ostanek žeblja, ki so ga zabili vanjo za obešanje raznih nakitov. Teh so že precej nanesli pohotni darovalci, iščoč pomoči pri Materi božji »dobrega dela- v Krakovem. Poleg raznih svilnatih in čipkastih oblek, s katerimi sta vedno sedaj s to, sedaj z drugo, kakor naucsd prazniki, odeta Matija in njen božji pcslovanVk, se nahajajo v rizniei, starinski, lepo izrezljani in okovani skrinji, hranjeni v neki hiši v Krakovem: kronice, zapestnice, uhani, prstani, srčki, križci, molki, svetinje. Med temi je srebrna kolajna, ki jo je pred mnogimi leti prinesel z Laškega neki vojak Mariji v dar. V premeru šteje 4 cm. Na licu se vidi sv. Duh golobček v žaru in oblakih. V vrhnjem polkrogu stoji napis: VHI. UVLT. SPIRAT. Spodaj je grbič s kardinalskim klobukom na vrhu, Ob njem na levi SCV. na desni DO. Narobe: SEDE, VACAN TE, MIHCI.VIII. Vpodobljena sta dva ključa, leteča navzkriž. Med njima se razprostira šator, pod šatorom je klobuk, pod klobukom grb, v katerem se dviga steber, na njem pa sloni trizoba krona. Vrnimo se k Marijinim ranam! Obe nogi, zlasti pa desna, sta nad prsti znatno posneli, takisto desna noga na piščali pod kolenoma in jedna guba Marijine obleke na desni strani. V prejšnjih časih so hodili ljudje strgat Marijo. (Istržke so rabili za zdravilo zoper mrzlico. Med ljudstvom je razširjena vera, da ta Marija raste. Nekdaj je bila poveznjena pod steklom, pa je baje toliko zrastla, da jej je postal prostor pod steklenim krovom premajhen; zato j«' nagnila glavo ter ima nagnjeno še sedaj Ustno izničilo pravi, da so pred več stoletji našli ta Marijin kip delavci, ko so razkopavali zidovje ondu, kjer sedaj kapelica stoji. (i. prof. Smrekar misli, da je bil ta relief kdaj vzidan kot «tympanon» nad vrati kake cerkve (morda slan- Križevniške, ki jo je razrušil potres dne JI. marca 1511 Krakovo je spadalo pod gospoščino Križevniškega reda). Prvo znamenje, postavljeno na najdišču, je bilo Jako preprosto. Blizu njega je bilo baje koritu, kamor je tekla voda iz zidovja. Tjakaj so gonili Krakovci živino napajat. Še dandanašnji je kapelično ozadje Jako mo-krotno. Sedanja zgradba z romanskim portalom, zatvoijenitn z močnimi železnimi, rešetkastimi vrati novega kova (IS91), vtegne stati že kakih poldrugsto let. Letošnji potres tudi nji ni prizanese! V stene in svod ji je zarezal globoke razpoke. Kolikor nam je znano, so se že dvakrat zbirali Trnovčani pri tej kapelici k službi božji, prvič I. is.i Pretim i so jeli podii,iti st.uo trnovsko cerkev, 10 prenesli n.i belo nedeljo dne
24. aprila v majhno krakovska svetišče presv. Rešuje Telo. Razen zimskega časa se je brala potem vsak dan v kapelici sv. maša do 25cga dne nov. 1855, ko je bila blagoslovljena nova cerkev. Trnovski zvonovi so viseli tedaj vrh rimskega ozidja nad kapelico. Ko so letos po velikonočnem potresu zaradi hudo poškodovanih zvonikov morali zapreti trnovsko cerkev, zatekali so se trnovski župljani h kapelici v Krakovem. Ondu so se brale sv. maše od 16. aprila do 11. junija tega leta.    /. c.
Zemeljski potres v Mokronogu. V spisu o potresih na Slovenskem (Izvcstja 1895, seš. 2) se nc omenja mokronoški potres 1. 1871. do 1872. PrOVZrOČil je bil v Mokronogu in sploh prebivalcem mokro-noške ali sentrupertske doline mnogo strahü. «Novicc» (1871, str. 413) so pisale, da je bilo v noči 2. grudna 1871 , ko se je potres začel, 36 čvrstih in okolo ion lahnih sunkov. Treslo se je potem še več kakor leto in dan pogostokrat, in tudi v poznejših letih se je potres še po malem oglašal. Središče potresa je bilo uprav v Mokronogu. Tu se je najbolj treslo, v okolici pa dosti manj. Vzrok je pač najbrž ta, da je vsa mokronoška dolina, in posebno Mokronog, na mokrotnih in močvirnih tleh. Tu je tako rekoč vse na vodi. Ako se koplje le dober čevelj v zemljo, že privre voda. Odtod toliko studencev v Mokronogu in njegovi okolici. Posebne škode potres ni napravil, razen da se je podrlo par dimnikov in da so hiše razpokale, posebno pa župna cerkev v Mokronogu, v kateri se nekaj tednov ni smela vršiti služba božja. Nasprotno pa cerkev M. H. na Žalostni (iori nad Mokronogom ni skoro nič trpela, ker stoji na trdih tleh. Da je bil potres v Mokronogu in njegovi okolici res hud, prepričamo se iz tega-le pisma, katero je pisal 4. grudna 1871 g. kapelan iz bližnje fare pri sv. Trojici svojemu tovarišu in se glasi: «Potres je v Mokronogu silno močno razsajal, lama cerkev ima prav široke razpoke, da ne bodo več maševali v njej, dokler se ne popravi. Pehanijeva hiša, v kateri so uradi, je tako zverižena, da se nobena vrata ne zapro, in bode tedaj treba veliko popravila. Po proda-jalnicah je steklenice, sveče in druge enake reči pometalo na tla, razbilo, razdrobilo i. t. d. V Mokronogu je bil tak strah, da so šli v soboto po noči ob II. uri s procesijo na Žalostno Goro, ravno tako v nedeljo dopoldne ob ll. uri. Sploh jo bil tak strah, da ne samo nihče ni spal_ temveč je prav veliko ljudij v mrzli noči prečulo na cesti, nekaj se jih je pa odpeljalo drugam. So pa tudi vse hiše več ali manj poškodovane, bobnenje je bilo po noči med soboto in nedeljo neprenehoma in tako silno, da so se v resnici bali, da se Mokronog pogrezne. Podzemeljsko bobnenje je bilo podobno neki zmesi silno hude kraške burje in strašnega groma. Tudi pri nas je bilo hudo. I.judi je majanje in zibanje zemlje metalo kai po tleh, ali pa enega v druzega. Vse- je bilo prepla-
Seno i" mrtvaško bledo. Jok in stok sta bila res kaj resnobna predigra, kar se ima zgoditi pred sodnim dnevom. Spomnim se na psalmista v
17. psalmu: In remija se je tresla in gibala,
Majala Ji visodh «or sc |>C7a, Ko je rarlila sc Njegova jc?a.»
Tako pismo. Zanimivo je, tla so čutili letošnji velikonočni potres v Mokronogu, kolikor sem izvedel, primeroma manj, kakor drugod po Kranjskem. j. šaielj.
Letošnja razkopavanja na Brezju pri Mirni Peči. Kopal je, kakor je znano, J. Pučnik že lanskega leta veliko gomilo (št. XII) na gorskem hrbtu, ki se vleče meti I Imeljčičem in Brezjem otl 1'lešivice (470 m) proti Ravnici (604 m). V gomilah so pokopani mrliči prazgodovinskega selišča • Na Krlinu« (468m), severovzhodno otl Hmcljčiča. Vseh gomil je okoli Brezja devetnajst, meti temi štiri v vasi sami, ki šteje le tleset številk. V omenjeni gomili je izkopal J. 1'ečnik lani poleg drugih lepih stvarij tudi znamenit pašni sklepaner, na katerem je bil vtisnjen zelo redki -svmplegma». Dne 10. aprila t. 1. začel je istočasno razkopavati gomili XIV in XV na mali njivi tik gozda. V št. XV je našel okostje s sulico in sekiro, ter dva lonca, izmeti katerih je bil jeden rutleč. (irob je bil obložen in pokrit z velikimi kamenitimi ploščami, ki so bile otl drugod pripeljane. V št. XIV je bila pokrita žara, polna pepela, velika lilmla, dva dobro ohranjena lonca (večji in manjšil, ter jetlna zdela. Nad pepelom so bile sežgane nanožnice, zvarjene z železnimi predmeti.
Koncem maja je začel 1'ečnik kopati gomilo št. XIII, ki stoji zahodno tik gomile XII. Dolga je LT) mi, široka 14 mi, a visoka M 4 m. Do .10. maja izkopal je bil že '.M zapestnic, dve veliki nanožniei, več koraki, velik pas z lepimi sklepanci, mnogo fibul ttutli nove oblike), več lončenih postni (tudi rutlečihi. Najbogatejši grobovi so bili v severnem delu gomile, zlasti so se odlikovali ženski grobovi (izmeti 'JO grobov so bili samo trije moški). Dne 7. junija so izkopali žensko okostje, ki je imelo na levi nogi devet nanožnic, na desni pa le osem, a samo jetlno zapestnico, okoli vratu vse polno koraki (meti njimi zlato peno) in tii fibule. Od jetlne teh je viselo koj poti vratom več verižic in na njih so bili vsakovrstni obeski celo tlo 45 cm daleč doli po prsih. Naslednjega dne so izkopali zopet bogato žensko, ki je imela dve zapestnici, dve nanožniei, tli fibule mnogo koraltl, uhane in na glavi čepici podoben nakrasek iz brona. Od postiti se je našlo prav mnogo črepin, mt d njimi tinti več rudečih. Do sedaj je komaj polovica gomile prekopana Po sredi so bili mrliči bolj redki, na južnem kraju pa se prikazujejo Vedno gostejši. Tudi ta gomila je torej vredna vrstnica št. XII. ,\
l/»l.i(r in zalaga ■ Mu/f.jslt<i itiustvn /.i KranJlkOl Tiskala  lu. |il   Klrinmavi   in   t'Vtt. ItaiiiluMt;  v l.jnliljani.