Oton Župančič:
mesečina.
M račno so šli dnevi, mračnejši od noči, molčali so spevi kot slap leden molči.
Pa je vesna prišla, pa so pela dekleta, zvečer, Talijanke na travi; o gneča deklet, kakor cveta do cveta nagibanje v gaja goščavi.
Iz samostana
je zvon zavabil:
to molijo nune;
strasti sta pijana,
za pas jo je zgrabil,
in šla sta v pokrajine lune . . .
— Dekle, nocoj
ne hodi z menoj,
zdaj hočem biti sam s seboj,
potopiti se hočem v noči svetost,
v najglobljo njeno globokost. —
Sčebet iz gnezd, trepet od zvezd,   -med svetlimi prodi srebro raztopljeno se vije;
»Ljubljanski zvon„ XXXVII. 1917. 5.                                                                                   17
226                                       Oton Župančič: Mesečina.
tja tiho zablodim,
in blesk beži
na vse strani
od mene, v neskončnosti sije,
kot da ves svet
je v meni spočet,
iz mojega srca se lije . . .
Kdo, kdo si, Duh-zankar na sredi vsemirja?
Iz tebe razteka se mreža bleščave,
iz tvojega srca in tvoje postave
kar je, se rodi in rodeč te razširja,
razžarja te z žarki v daljave sanjave:
in blizu je daleč in daleč je blizu,
svetovi na enem nanizani nizu
po tvojega srca utripu pojo . . .
Zdaj, srce v sredini, zdaj bodi krepko!
Rodilo si ritem skrivnostne zavesti,
v čist soj presojilo mrakove bolesti,
prizovi še duše od vsepovsod,
omreži jih, zveži jih, strni v en rod!
Razvešeni so grozdi sanj,
ozvezdja nova čez nov svod,
odrešeni duhovi vanj
strme, vrstijo se v obhod.
Predraga, dragocena stvar,
poklada zemlja se jim v dar,
odeta vsa z lepotami
kot z zidanimi rutami,
da bi ne videli ji ran,
ko njih škrlat preliva zarjo v dan . . .
Svetli so dnevi, svetlejše so noči, šumijo spevi kot slap sproščen šumi . . .