2IVL7EN7E IN JVET STEV. 26. V LJUBLJANI, 30. JUNIJA 1934. knjiga 15. ŽIVAL IN akon, družina in država niso človeški izum. Najdemo jih v različnih oblikah tudi v živalskem carstvu in kakor pri človeku, je tudi tu družina stani- _ ca višje skupnosti, črede. Brez zakona pa ni družine. Seveda ne moremo živalskega zakona brez nadaljnjega primerjati s človeškim. Mnoge živali žive poligamno, ali pa se srečujejo samo za čas množitve in gredo potem spet narazen. Da ustvarijo družino, morajo biti dalj časa skupaj. Samo če se ne razidejo takoj po potrebni negi mladičev, lahko govorimo o družinski tvorbi, ki je sorodna človeški družini. Večinoma je ustanovitev družine odvisna od tega, da-li so mladiči potrebni pomoči ali pa se narodi toliko mladičev, da ljubezen staršev od samega potomstva ne pride do veljave in gredo mladiči že prve dni svoja pota. Tako je n. pr. pri krapih, kjer samica lahko izleže do milijon jajc. Skrb za zarod je pri takšnih množinah nemogoča in mlade živali so že od prvega trenutka samostojne. Posledice tega, zanemarjanja se kažejo seveda takoj, kajti od velikega števila mladičev jih ostane samo malo živih. Če bi pa ne bilo tako, bi bila vodovja kmalu prenapolnjena s krapi ali drugimi ribami, ki se plode na podoben način. V splošnem pa pri ribah ni tako. Vsak akvarist, ki je kdaj gojil makro-pode, lepe, rdeče plavutarje, ve to. Kajti samec zgradi pri tej ribji vrsti pred izlego jajc gnezdo iz pene, ki plava po vrhu vode in rabi mladičem prvi čas kot zavetišče. Tudi samica se briga včasi za zarod, bistveno delo pa opravlja samec. Čim pa prične zarod rojiti, se družinske vezi raztrgajo in samec, samica, gredo vsak svojo pot. Podobno je pri mnogih drugih ribah, tudi pri tistih, ki jih akvaristi tako radi gojijo in pri katerih vzreja samica jajca v svojem gobcu. Tudi potem, ko so se mladiči izlegli, se ponoči ali ob nevarnosti v prvem času zatečejo v materin gobec. A čim mladiči malo odrasejo, se te vezi med materjo in mladiči pretržejo, oče pa se za potomstvo itak ni nikoli dosti zanimal. Prave družine tu še ne najdemo. Tudi pri krkonih in plazilcih so vezi med materjo, očetom m otroci še zelo rahle. Večinoma se samo mati briga ne- DRUŽINA kaj za zarod, oče se zanj ne zanima mnogo. Izjema je neka krastača, ki pritrjuje svoj zaplodek na hrbet samca. Potrpežljivi samec nosi jajčeca toliko časa s seboj, da se izvalijo mladiči — in spet so potem vezi med starši in otroci prekinjene. Tako je tudi pri mnogih pticah. Ko postanejo mladiči godni za polete, gre vsak član družine svojo pot. To vemo n. pr. o koklji in njenih piščetih. Samo nagon skrbi za zarod in potreba po pomoči jih držita skupaj, ne pa čut družinske povezanosti. A pri mnogih pticah dobimo že nekaj, kar lahko smatramo za podlago družinske tvorbe: monoga-mijo. Mnogi ptičji pari ostanejo vse življenje skupaj, gradijo skupaj svoje gnezdo, vzrejajo sVoje mladiče, se selijo z njimi, se vračajo skupaj v staro gnezdo. Posebno pri goseh, racah in labudih nahajamo izrazito družinsko življenje. Pri sivih goseh ostajajo n. pr. mladiči često do svojega drugega leta pri starših, se dajejo po njih voditi in se postavljajo popolnoma pod njihovo zaščito. Takšne stare gosi so napravili celo nesposobne za selitveni polet in pokazalo se je, da je bil družinski čut pri mladičih tako močan, da so tudi sami ostali pri starših, čeprav bi lahko odleteli. Te ptice so seveda zelo družabne in ta družabnost podpira družinske vezi. Podobno je pri sesalcih. Tu se vezi med starši in otroci še bolj utesnjujejo s tem, da je razvojna doba mladičev zelo dolga. Naravno je, da skrbijo starši za mladiča, ki potrebuje pomoči. To traja lahko mesece in leto dni, potem nastajajo tesno združene družine, kakršne poznamo pri gazelah. Takšne družine žive ločeno od svojih sovrstnikov in samo starejši, izgnani samci sledijo svojemu črednemu nagonu in se družijo v skupine. Pri nekih gazelah ostajajo tudi mladiči dveh ali treh skotov pri starših, tako da nastajajo že male družinske črede. Najčešče dobimo takšne družinske črede pri opicah. Najizrazitejše družine tvorijo gorile in tako vidimo, kako se z višjo duševno stopnjo sporedno razvija tudi socialno zadržanje, ki mu je podlaga družina. (Po razpravi dr. Hagenerja) KITAJSKI MODRIJAN VANG ČONG КП o je vladala dinastija Han (—226 do +221), o kateri izveš nekaj v uvodu Gradnikove 1 »Kitajske lirike«, se je zedinje-na Kitajska silno povzpela v oblasti in prosveti. Država je segala do Kaspijskega morja, skoraj do mej rimske države. Spričo tega je promet izredno narasel. Med drugim se 1. 166 omenja domnevno poslanstvo nekega An-tuna (M. Aurelius Antoninus), kar je moralo dati pobudo v omiki. Zlasti odkar se je uvedel budhizem (Mingti, 65 po Kristu), je duhovno življenje bujno procvitalo. Slabost poznejših cesarjev je pogubila pridobljene dobrine. Učenjak Vang Čong*) je odvisen od hanske filozofije. Izdal je nesmrtno delo Luen-heng (Misli in sodbe). Najprej trdi, da je nebo brezbrižno nasproti nam, da je naše rojstvo posledica naključja in da je usoda takisto slučajna. S tem pobija nauk o božjem naklepu: »Nebo ne gre na roko enim in ne trpinči drugih.« V duhove ne véruje. To stališče je tem zanimivejše, ker so Kitajci babjeverni. »V pradavnini poroča Sung-nien Hsii v omenjenem zborniku str. 20 in 24) so se obračali na J i - k i n g ali knjigo o spremembah, da bi ugibali bodočnost. Prvi cesar linov (po katerih je Kina dobila svoje ime) je poslal 219 pr. Kr. nekega Siii-Fuja nesmrtnikov iskat. Kasneje pod Hani je Vu-ti, čeprav je častil Konfucijevo šolo, trdno verjel v nesmrtnike, genije, duhove. ... Tao-istovski redovniki so baje izumili način, kako boš dolgo živel in se ne postaral, kako pretvoriš v zlato slednji predmet, ki se ga dotakneš, posebne metode za ljuba vni objem, itd.« Vzemimo dva odlomka iz Vanga Čonga. Duhov ni Ljudstvo veruje pogostoma, da po smrti naša duša postane duh in da. ta vedoma škodi živim. Kako naj preiščemo to vero? S tem, da opazujemo druga bitja in da sklepamo iz teh opazovanj. No, človek je živ stvor, žival pa je t u d i živ stvor. Mrtva žival ne postane duh, zakaj naj bi mrtev človek postal duh ? ... Človek živi ob svoji živnosti ali žfejotni moči. Kadar človek umrje, ugasne ta * Po francoski pisavi Wang Tch'ong, kakor piše doktor lyonske univerze, Kitajec Sung-nien Hsu, Antholog'e de la Littérature Chinoise des origines a nos jours, Paris, Delagrave, 1933. večnost (energija). Kri po žilah vzdržuje to energijo. Ko se kri izrabi, je življenjska sila pokončana. Ko je ta sila pokončana, naše telo strohni; trohnoba našega telesa razpade v prah. Zakaj in čemu bi se naša duša pretvarjala v duha? Vsak pojav tako zvanih duhov na tem svetu ne prihaja odtod, ker se rajnikova duša spremeni v duha; kratko malo prihaja iz naše misli, iz naše domiselnosti. Kako prideš do takega mišljenja? Z boleznijo. Če si bolan, te obidejo skrbi in strah. Iz te zaskrbelosti in preplašenosti se poraja razodetje duha... Kadar se bojiš duha, misliš nanj; kadar misliš nanj, vidiš s pomočjo domišljije, da se razoč.eva duh, katerega ni drugo ko zgolj utvara. Človeška narava je dobra ali pa slaba (Filozof Konfucij je veroval v zavestno nebo, ki vlada našemu svetu. Nebo določa našo usodo; ono je oče vladarja, vladar je oče naroda; sin mora spoštovati vladarja. Sinovska spoštljivost je bistvena čednost. Ta filozofija vodi ljudi naravnost v strahopetnost — opozarja omenjeni sestavljač Kitajskega zbornika, str. 10 : ako usoda vse naprej določa, čemu bi se borili? — vodi jih v licemerstvo, v izgubo osebnosti. »Kar brez bojazni povejmo: ta toliko hvaljena modrost je pogreznila Kitajce v brezno, iz katerega se bodo bog ve kdaj izkopali! Vlada naše republike je prevzela nase r igovornost, da je porušila Konfucijeva svetišča (1930), toda leto dni kasneje si je naprtila še večjo odgovornost, da jih je vzpostavila.« Naslavnejši učenec Konfucijev je Meng Ko (327—289), ali polatinjenje Mencius. V svoji demokratičnosti je učil: »Ljudstvo je plemenito, nato pride dežela, vladar brez pomena.« Znamenito je nadalje njegovo prepričanje, da je človeška narava spočetka dobra. Tako je pozneje učil Rousseau in dodal, da je omika človeka pokvarila. Menciju so mnogi misleci ugovarjali, n. pr. Siiin Huang (okoli 310-230), češ, da je človeška narava hudobna. Poglejmo sedaj, kako uči naš naslovnik.) Med človeškimi naravami so nekatere nravstveno dobre, druge slabe. Stvar je taka kakor s talenti ljudi, ki niso vsi na isti višini... Kadar Meng Ko pravi, da je človeška narava blaga, velja po mo- jem trdnem nazoru to za nadpoprečne osebe; če pa Suen King oznanja, da je človeška priroda zlobna, velja po mojem to za podpoprečne osebe; ako pa Jang Hiong trdi, da je človeška narava hkrati dobra in slaba, velja to za poprečne ljudi. Če hočemo presojati vse te nauke kot metodo, kako bi se vrnili k navodilom klasičnih knjig modroslovja in se prilagodili Potu (Tao), je to dopustno. Toda če jih hočemo uvaževati kot čisto resnico glede človeškega bistva, to ni dopustno. A. D. ORJAŠKI TELESKOP V KANADI anada je še dosti mlajša de« žela nego so Zedinjene drža« ve in človek se čudi, ko naj« de tamkaj velikanske napra« ve, ki nimajo namena služiti samo go« spodarskemu podvigu dežele, marveč tudi razvoju kulture. Tako n. pr. naj« deš blizu popolnoma neznatnega po« krajinskega mesteca na majhnem grič« ku zvezdarno, v kateri so postavili teleskop, ki je po velikosti drugi na svetu. Prekaša ga samo še orjaški teleskop observatorija na Mount Wil« sonu. Kanadski teleskop je v zvezdami na Richmond Hillu, kakih 25 km se« verno od Toronta. Kanadčani ga krat« ko imenujejo ustanova Davida Dun« lapa. V. kratkem bodo teleskop prvi« krat namerili na nebosklon. Gradili so ga skoraj 3 leta. Vsa konstrukcija počiva na globokem temelju od reza» nega kamna. Observatorij je pokrit z jekleno kupolo, ki ima 18 m v pre» meru. Vsi deli instrumenta so že se» stavljeni in pričakujejo samo zrcala, ki ga še polirajo. Brušenje zrcala je bilo kakor pri vseh teleskopih najte» žavnejši in najdelikatnejši posel pri konstrukciji. Da zrcalo ne pači slik, mora biti geometrično točno izbruše« no na stotinko milimetra. Najmanjša K Na levi: montiranje orjaškega teleskopa na Richmond Hillu v Kanadi. Na desni: največji teleskop zvezdarne v Greenwichu napaka lahko napravi zrcalo nerabno in vse delo, ki velja sto tisoče, je bilo zaman. Zrcalo kanadskega teleskopa se je popolnoma posrečilo, kakor za» trjujejo strokovnjaki, in ko bo kon» čano montiranje v instrument, bo te» leskop uporaben najbrže še letošnjo jesen. Glavni tehnični podatki teleskopa ustanove Davida Dunlapa bi bili na» slednji: Tubus, ki nosi na dnu zrcalo, je dolg 9 m in ima 2.10 m v premeru Premer samega zrcala znaša 1.85 m, debelina pa 30 cm. Izbrušeno je iz stekla Pyrex, ki je za slične optične aparate najprimernejše. Pri opazova« nju se teleskop nameri v nebo skozi lino v kupoli. Prostor, v katerem je instrument postavljen, se torej ne more kuriti. V Kanadi pa so zelo ostre zime in tako-vladajo pri nizkih temperaturah zmerom neke toplotne diference med vnanjostjo in notranjo« stjo opazovalnega prostora. Vsi deli teleskopa se zaradi menjavanja tem» perature nenehoma krčijo in razteza» jo, pa je treba pri konstrukciji skrb» no paziti, da se vse deformacije po» polnoma izravnajo, ker bi bile sicer slike nejasne. Steklo Pyrex ima v tem pogledu sijajne kvalitete, ker je sko» raj popolnoma neobčutljivo za me» njavanje temperature. Težki teleskop se obrača na dveh oseh. Polarna os je dolga 6.60 m in tehta 9 ton. Oba njena kranšča noči» vata na težkih zidanih temeljih. Okrog te osi se lahko suče teleskop v vodo« ravni ravnini. Pravokotno na polarni osi stoji deklinacijska os, okrog ka» tere se da obračati teleskop v verti« kalni smeri za četrt kroga od obzorja do zenita. Ta os je narejena iz kova» nedo v potoku. V suknji sem imel svetal šiling. Položil sem ga na razbite kosce. Rekla ni ne bev ne mev. Jaz nisem rekel ne črne ne bele. Samo gledala je od črepin na šiling in od šilinga na črepine. Pa je bila spet kafrsko dekle. Pokojni D. H. Lawrence je izjavil v povesti »Kenguruj«: Človek je eden in isti po vseh deželah... Življenje se povsod ponavlja. Stalno sem ter tja. Včeraj, danes, jutri. Odkod in kam. Tu strmi mogočno gorstvo Ubombo, ponos Sva-zije. Smehlja se nam, ki smo od včeraj in nas jutri več ne bo. Pokolenja so prišla ter odšla, gorstvo je ostalo — obdano s čudežnim molkom. Kjer je veličina, tam tišina. Le mi delamo hrup. Drug na drugega stopamo; pa ne vemo zakaj. Človek proti človeku. Volja proti volji. Tu so okovi, rešetke, dolžnosti, sila. Tu vreščeč vzdih priletne ženice? sive mamice, ki ne more pozabiti. Tu pa tudi vriskajoči spev mlade dvojice. Takšno je življenje in nad vsem visi meglena koprena neznanega — večnosti. P. J. Popravek ad Zis XV, 23, str. 559. Miklošiču na čast moram na pobudo prof. Koštiala nekoliko opredeliti svojo trditev, kakor da ta učenjak ni vedel za koren »niče«, običajen na srbskohrvaških tleh. Reči je treba : oblike »niče« ne navaja za srbsko ali če hočete cirilsko ozemlje, pač pa navaja soznačnice: nikom, ničke, ničice. Za hrvaško govorico pa je omenil obliko »niče«. D, IDILA OB RIBNIKU (P. Preuss — izrezanka) VJIPARANŽ* "JMAfcCilTA • 'MATCH ESi? .. — •••••• • NADALJEVANJE Kako miljo izven Madanga sva naletela z Jimom na osmojene razvaline velikega plantažnega _ dvorca. Turoben kraj v Krasni legi na višini, ki se je dvigala strmo proti gosto zaraščenemu gričevju polotoka Finistere. Po razvalinah sem sodila, da je moralo biti poslopje nekoč zelo impozantno, kar so svedočile iz klesanega kamna narejene stopnice, okrašene z dvema kamenitima levoma. Tudi te ostanke velikih dni je že zagrnilo bujno tropsko zelenje in bršljan pome- Jim je bil očividno v najboljših od-nošajih z debelim sinom nebeškega cesarstva. Rada sva se ustavila pri njegovi z železom obiti hiši, kjer nam je gospodar postregel s svežimi kokosovimi orehi, ki jih je prinesel neposredno z drevesa njegov mladi sluga gostih črnih las, okrašenih s perjem rajčice. Dečko se je pognal kot veverica v vrh nad dvajset metrov visoke palme, kjer je utrgal dva največja sadeža. Kot bi trenil je bil spet na tleh ter z dolgim nožem obrezal lupino, izvrtal v meso Morski pes ob obalah Nove Gvineje 5 an z eksotičnimi cvetlicami. Pognala sva konje na rob strmega pobočja in gledala sva nekaj minut v neme in ne-prodorne gore, kjer se skriva nedotaknjena lepota, ki pripada samo Gvineji in v katerih žilah so bržkone skriti zakladi draguljev in zlata. Obrnila sva konje in nadaljevala najino ježo. Često sva jezdila skozi zapuščeno plantažo kavčuka do osamljenega kraja, kjer si je neki kitajski samotar iztrebil džunglo in si tam postavil svoje domovanje. Živel ie od kupčije z divjaki ter menjaval z njimi pisano drob-njarijo brez vsake cene: barvaste trakove, lesene pipe in tobak za posušene kokosove orehe, slonovo kost pa tudi zlati prah. ki so si ga domačini sprali po rečnih naplavinah. luknjo, da je pritekla hladna in okusna tekočina. Nato sva se z Jimom vrnila. Jim je bil malo čudaški človek, kljub temu je bil zelo prijeten za družbo. Rojen je bil v Avstraliji. Star je bil komaj 34 let, toda že v tem kratkem času si je nabral izredno bogastvo življenjskih skušenj. Obiskoval je tudi univerzo. Po poklicu se je udejstvoval kot vojak, iskalec zlata, kroti'ec konj, raziskovalec, nekoč je bil celo plesni učitelj. In kako ljubezniv je bil! Le enkrat sem imela priliko na Novi Gvineji ogledati si iz bližine rajčico. Ta vrsta ptic je tu zelo pogosta, živi pa globoko v notranjosti po gozdovih ter se le redko izgubi k obrežju. Čeprav se rajčice m nože na Novi Gvineji, je strogo prepovedano trgovati z njimi na ozemlju, ki spada pod angle- ško mandatno oblast. Kljub temu pa se lažje dobi tod običajna rajčica, nego se je dobilo žganja za časa prohibicije v Broocklinu. Kazni za lov na rajčice so visoke. Navzlic temu prepeljejo mnogo rajčic v sosedno holandsko kolonijo. Vzgojena sem bila v prepričanju, da je zbiranje perja teh ptic zelo nečloveško delo. Pravili so mi, da živali ujamejo žive ter jih oskubijo pri živem telesu, nato pa spet izpuste, da poginejo. Na Novi Gvineji sem spoznala, da so to bajke. Tudi sem prišla do prepričanja, da zbiranje perja ne more ogražati obstoja vrste, ker imajo samo samci dragoceno perje in morajo biti vsaj sedem let stari, da je perje lepe in svetle barve. Za njih lov kupijo puške s prav drobno kroglo, da se žival pri uetrelitvi ne poškoduje preveč in da ostane perje nepokvarjeno. Avstralska oblast prepoveduje nošnjo rajčinega perja na ozemlju, ki spada pod njeno upravo. Vsak, Ici se hoče krasiti s tem perjem, mora dokazati, da ga je imel še preden je prišel zadevni zakon v veljavo. To perje je predmet, za katerim najbolj stikajo uradniki syd-nejske carine. Upravnik carinarnice v Rabaulu ima v tem oziru zelo težko delo. Nekoč se mu je posrečilo, da je odkril celo zalogo spretno skritega rajčinega perja ravno v trenutku, ko so ga hoteli iztihotapiti iz luke. Zaplenjeno blago je zaklenil v svojo uradno sobo, toda na svoje naj- večje začudenje je popoldne, ko se je vrnil v urad, opazil, da so med tem vlomili v prostore in odnesli zaplenjene predmete. Možakar je sicer klel, toda Rabaulčani so se na tihem smejali, kajti taki grehi se tam hitro odpuščajo. Čez teden dni pa je nastal v carinskem uradu velik krik. Sluga je našel v suiknji upravnika, ki je visela v temnem kotu, dve dolgi peresi rajčice. Pritekli so uradniki in preiskali še ostale žepe v suknji, ki so bili-vsi nabasani s prepovedanim perjem. Spet so se v Rabaulu smejali. Ostalih peres niso nikdar več našli. čudno se zdi, da je na Gvineji tako malo živali. Venomer sem mislila, da bom našla tam živalstvo, slično afriškemu. Predvsem opice. Toda na Novi Gvineji ni opic. Tudi ni nobenih velikih živali v divjem stanju. Naletiš le na poljsko podgano in na kakega majhnega kenguruja. Tudi oposum živi tod, ki ga domačini radi love in jedo. Razen tega najdeš tod neke vrste veverico, ki ima posebne kožnate gube med prvimi in zadnjimi" nogami, tako da po drevesu pleza, z drevesa pa leta. Zato je pa bolj razvit svet žuželk. Povsod najdeš strupene žuželke in pajke. Tudi je polno malih kuščarjev. Nevarni so tudi škorpijoni. Strupenih kač je le malo. Več nevarnosti je v morju. V teh vodah kar mrgoli ogromnih morskih psov in drugih morskih pošasti. DALJE ELASTIČNE CESTE Na neki cesti v Lužici so za poskušnjo uredili na povsem nov način elastično cestišče. Na utrjeno podlogo se najprvo nanese neka katranska mešanica, ki se pokrije z velikimi pasovi jute, tako da se posamezne plahte na robovih prekrivajo. Po tkanini se razrvleče druga plast katran-ske mešanice, ki se posuje z drobnim peskom in razvalja. Vmesna .plast jute deluje kakor velika elastična membrana, ki prestreza in prenaša pritiske na večjo površino. NEMŠKE AVTOMOBILSKE CESTE V Nemčiji grade, oziroma začno v najkrajšem času graditi 1376 km avtomobilskih cest, in sicer med naslednjimi važnimi gospodarskimi in prometnimi središči: Bremen—Hamburg (169 km), Hannover— Magdeburg (135 km), Duisburg—Dortmund (66 km), Diisseldorf—Kelmorajn (24 km), Frankfurt—Heidelberg—Mannheim (100 kilometrov), Stuttgart—Ulm (85 km). Mona-kovo—Salzburg (100 km), Halle—Lipsko (20 km), Meerane—Draždane (105 km), Vroclav—Liebniz (70 km), Elbing—Kralje-vec (110 km), Berlin—Stettin (92 km). Razen teh je v načrtu še 417 km drugih avtomobilskih cest, ki jih začno graditi kasneje. Pri gradnjah je neposredno zaposlenih 6000 delavcev, posredno- pa ima zaslužek od njih še 15.000 delavcev v drugih industrijah. NADLOGA KUNCEV V AVSTRALIJI Nekdo izmed starejših naseljencev v Avstraliji je prinesel s seboj par kuncev, da bi jih kot divje zaplodil na svojem posestvu za lov. Poskus aklimatizacije pa se je v tem primeru kar predobro posrečil. Kunci so se v novi domovini tako dobro razživeli in tako naglo razplodili, da so postali prava šiba božja za vso Avstralijo. Ne delajo škode samo po vrtovih m sadovnjakih ter na pašnikih, marveč uničujejo tudi dragocene naprave za namakanje, ker izpodkopavajo nasipe in jezove, škodo, ki jo delajo kunci v Avstraliji, računajo letno na 300 do 600 milijonov. RIBARJENJE Z UMETNO MUHO PO NAŠIH VODAH VLAD. KAPUS N A D A L J udil sem se ribičem ob Kolpi in Kupici, ki se izliva pri Brodu v Koipo. Ko sva prišla pred petimi leti s prijateljem »Žonom« v omenjene kraje, sva našla precej ubožne domače ribiče, ki so lovili lipane in postrvi na umetne muhe. Njihovo ribiško orodje je bilo podobno onemu, ki smo ga uporabljali doma v lepi otroški dobi, le muh niso izdelovali sami. Dočim so bili precej spretni v lovljenju s perjenico. niso imeli pojma o lovljenju postrvi na kapelj-nc, ki jih ne manjka v Kupici. Sulce in belice so lovili v mreže, bodli, streljali in ubijali z dinamitom Kakor vidimo, je sport lovljenja rib s perjenico že dolgo znan in razširjen med vsemi stanovi. Zanimiva je tudi zbirka muh, ki jih uporabljajo naši ribič: in ki so kot take najbolj priporočljive za naše kraje. Lahko jih določa in zbira le tisti, ki jih preizkuša že skozi leta sem, ne pa (isti, ki je o tem le nekaj bral ali slišal. Za vsako pokrajino so važne, večkrat v istem času. različne umetne muhe. Prve muhe, ki sem jih videl pri svojem očetu in na katere sem lovil kot deček sc bile »March Brown«, pri nas nazvana »barčeva rjavka«, »Blue D'un« in pa »Red Spinner«. Na prvo smo lovili pomladi, v mesecu aprilu in pa v juliju. Na ostali dve pa uspešno tudi v aprilu in v maju. V poletnih mesecih, ko je potok upadel, nismo mogli ribariti. Kadar je potok naraste! po povodnji, smo nekoliko lovili na omenjene muhe največ pa na kobilice ki smo jih natikali kar na trneke umetnih muh. Dočim je prvotno moj oče po vzoru profesorja Kosmača lovil na več muh. je kesneje lovil samo na dve perje-nici; zgoraj je imel sivo, spodaj pa rdečo muho. V Savi, kjer so bili lipani. je oče lovil skozi vse leto z omenjenimi muhami. Najlepše uspehe je imel z »Blue Dunom« Če pa lipan ni hotel prijeti, je nataknil na mali trnek umetne muhe kak manjši mrčes ki ga je našel na vrbah ob Savi Prav do-t>ro so se obnesle velike »strnohe« in pa krilate samice velikih mravelj S časom pa se je napolnila pergamenta-sta, s finim usnjem obdelana knjižica, ki Jo je bil tudi podaril neki športnik mojemu očetu še z drugimi perjenicami Prav uspešno smo uporabljali v drugi polovic) maja in pa junija »Mav Fly« 'n pa njej sorodni »Green Drake« in »Grey Drake«. Maja meseca posebno v dopoldanskih urah od 11—12 postrvi rade prijemajo na »Sand Fly«. Po nevihtah je v krajih, kjer pasejo živino nad vodo »Cowdung«. Dočim se je na primer v letu 1931 meni prav dobro ob- E V A N J E nesla Yellow Dun«, se leta 1932 niso ne lipani in ne postrvi kaj posebno zanimale za to mušico. Večkrat sem imel dobre uspehe na »Whirling Blue Dun«, meseca maja pa tudi na »Stone Fly«. Izredne uspehe pa sem dosegel pred leti prve dni aprila z »March Brown« in »Blue Dun«. Ulovil sem bil v dobrih 3 urah okoli 100 postrvi, med njimi 76 komadov nad 24 cm. Nekaj let na to mi je priporočal pokojni župnik Jaka Kleindienst, ki je pred vojno mnogo ribaril v Soči in v Bači, perjenico »Hof-lands Fancy«, ki sicer nima podobnega mrčesa v prirodi. Na to vabo sem ujel nekega leta 18. junija v mraku v teku dobre ure okoli 30 lepih postrvi. Prav tako se mi je ta perjenica obnesla pri lipanih v Poljanščici. Zanimivo je bilo pri stvari to: Nekaj dni po obilnem ribolovu v Poljanščici sva se peljala s prijateljem Žonom h Kolpi. Prepričana sva bila, da se bo omenjena perjenica obnesla tudi tam. Toda glej ga spaka; niti lipani niti postrvi jo niso marali. Izredno velike postrvi sem ujel nekoč 19. maja v mraku na »Greey« in na »Green Drake«. Vse, kar je bilo v tolmunu, od najmanjše postrvice, je bilo na površini vode in kar hlastalo za muhami, ki jih je bilo tisti večer na tisoče na vodi in nad vodo. Ko sem 1. 1908 v mesecu oktobru lovil lipane v Krki na Koroškem, mi dolgo ni hotelo nič prijeti. Menjal sem muhe. gledal za čim se poganjajo, dokler nisem zagledal na vodi rdečkastorjavega mrčesa. Navezal sem na vrvico »Cinnamon Fly«, rjavo kakor cimet, in že so jeli lipani hlastati po perjenici. Prav dobro se m1 je obnesla jeseni tudi mala fantastična mu-šica »Francis Fly«, ki jo mnogi baje uspešno uporabljajo skozi vse leto. Največjega lipana pa sem ujel na »jelševo muho« (Er-lenfliege). Zanimivo je tole: Izredno velik lipan je stal precej globoko, gotovo 1 m pod površino. Tupatam se je zamajal, če je plavala nad njim mušica in morda v teku cele ure le dvakrat hlastnil na površino. Poskusil sem kakih 7 perjenic, pa vse zaman Spuščal sem jih po površini, vlekel po vodi in v globočini, toda lipan se ni zmenil. Nazadnje sem navezal na vrvico jelševo muho. Ko jo je voda nesla mimo lipana do dnu struge, pa je že šapnil po vabi in bil tisti trenutek tudi zataknjen. Ko sem nekoč nato prelistaval ribiško literaturo, sem prav to, kar sem doživel sam, tudi čital. namreč, da jelševo muho ribe rade prijemajo tudi pod površino. Ena izmed najvažnejših perjenic za lipane v našem vodovju pa je gotovo »August Dun«. V avgustu so lipani lepo rejeni. Za- ganjajo se za mušicami, a ne zmenijo se za perjenico. Ure in ure sem poskušal, toda ni šlo, dokler nisem pogodil prave. Odkrili so mi jo bili v Poljanski dolini. Odkar pa mi je znana ta skrivnost, pa imam tudi v vročem avgustu dobre uspehe pri lipanih. Napisal sem, kar sem občutil in poskusil v teku skoraj štiridesetih let ribarjenja s perjenico. Prelovil sem precej voda in poleg omenjenih umetnih muh poskusil še mnogo drugih, ki pa se mi ne zde neobhodno potrebne, vsaj za naše vodovje ne. Moji ribiški tovariši so mi hvalili na primer ono rdečo perjenico, ki jo je bil skonstruiral primarij dr. Robida, nekateri pa zelo hvalijo tudi »Sedge Fly«. Morda se v kratkem oglasi še kakšen prijatelj lepega športa in napiše, kako je ribaril in s čim dosegel najlepše uspehe. Kdor ima priliko loviti s perjenico in obvlada tudi to ribarsko športno panogo, bo kmalu opustil črvarenje in lovil le s perjenico srednje, na kapeljna pa one velike postrvi, ki jih je težko izvabiti iz temnih globočin na lahno valovečo se površino, kjer se prijetno zibljejo roji mušic. Komur pa še ni uspelo uloviti ribo na umetno muho, naj poskuša, in videl bo, da dobra volja premaga vse. Mojstri še nikoli niso padali z neba. ANA STENOVA NOVA RUSKA ZVEZDA V BJNU amuel Goldwyn, kinematografski Napoleon, je neko nedeljo čital »New York Times«, ki so priobčile sliko Ane Stenove, prve ruske kinske zvezde iz Sovjetije. Drugi dan so njegovi odposlanci odpotovali v Evropo, da poiščejo novo damico. Njih poročilo je potrdilo prvi vtisk velikega impresarija. Goldwyn je kabloval: »Pogodite se z njo.« Odposlanci pa: »Niti besedice ne ume po angleško.« Kabel je takoj velel: »Vseeno. Jo bomo že navadili.« In Anka Stenova je podpisala pogodbo, po kateri ji je zagotovljenih 1500 dolarjev na teden. »Blaznost!« poreko umirjeni in umerjeni ljudje. Na prvi občutek toliko tvegati! Ali Goldwyn je bil prepričan, da je zatel umetnico, ki utegne zrevolucionirati filmsko umetnost. Ana se je predstavila Samuelu, ki si je pričel glavo beliti zaradi scenarija. Medtem pa ji je plačeval po 1500 dolarjev na teden, da se navadi angleščine. L. 1910 je v Kievu švedska žena povila hčerko ukrajinskemu možu. Mati ni bila nič kaj zadovoljna deklice, ker jo je mikal gledališki poklic; batjuška, pristen bohem, je bil pa navdušen ob zibki. Na vojnih posledicah je očka umrl leta 1922. časi so bili hudi, prekucija je divjala. Vdova z dvanajstletno podraslico je bila v silni stiski. Po malem so vsi predmeti odromali iz hiše v zastavljalnico. Ko je vse pošlo, so poslali mladenko na kmete za deklo. Redila je sebe in mater. Pa še tega dela je zmanjkalo. Draginja je tako razsajala, da je mesto 500.000 duš hiralo od glada in hlada. Volkovi so prihajali blizu In tulili ob predmestjih. V samih capah in cunjah je Anica koledovala, moledovala po hišah, da bi dobila kak grižljaj. Tako je prebila strahotna leta. Po malem se je ustalil vsaj navidezen red. Ena prvih skrbi za vlado je bila ta, da bi dala ljudstvu zabave. Državno gledališče se je otvorilo v Kievu. Po temnem nagonu se je Ana ponudila za gojenko. Po sreči je naletela na veleumnega, darovite-ga Stanislavskega. Dal ji je vlogo v drami Gerharda Hauptmanna in po njegovem priporočilu je bila sprejeta v sovjetsko akademijo za kino. Petnajstletno dekle je S ANA STEN, v »Nani« našlo svoj poklic in sreča zanjo, da je pre-kucijska vlada toliko pazila na novo filmsko umetnost, mogočno propagandno sredstvo. Vsakdo ve, poudarja Edwin Hill v New Mo vie Magazine-u, do kakšne popolnosti se je čez noč povzpela nova umetnost y sovjetski Rusiji. Tri leta je Ana igrala pred objektivom ali pa na odru. Vodil jo je odličen uprizo-ritelj, Juiikov, čigar »Vihar nad Azijo« razodeva čudovite sposobnosti. V gledališču je izkoriščala nasvete Stanislavskega. V Moskvi je z njim igrala Pirandella, Maeterlincka, Ibsena. še rajši pa je nastopala v kinu. Sredi zime jo je »Sovkino« poslal na Krim: prezebala je, a vztrajala. Saj je bila zmlada navajana trdega življenja! Vrnivši se v Moskvo, je sodelovala pri raznih filmih in razvijala svojo osebnost. Zaljubila se je v mladega kinskega ravnatelja in ga vzela. Po enem letu sta se ločila. Za jarem svetega zakona ni bila Ana Stenova nič kaj pripravna. Velik dan je napočil zanjo, ko jo je Feo-dor Ozep izbral za film »Rumena karta«, ki je zaslovel po vsem svetu. Skoraj nato jo srečamo v Berlinu. Nagle se je naučila nemščine za zvočni film v tem jeziku, čudovito hitro se je vživela toliko v francoščino, da je mogla nastopiti za isti film v Molièreovi govorici. Z dovoljenjem sovjetske vlade se je zadala pri družbi Ufa. Poslej sta ji drugovala Kort-ner in Janings. Občinstvo jo je hvalilo v »Nevihti«, v »Bratih Karamazovih«. Romantičen dogodek jo je vrgel v objem novemu ljubimcu, precej starejšemu od nje: to je vdovec, ki je imel 13-letno hčer, jurist in arhitekt, dr. Evgen Franke. Roman se je končal s poroko, ki še velja. Ob tej priliki je Samuel Goldwyn videl njeno podobo, torej pred dvema letoma. Ko se je bodoča zvezda izkrcala v New Yorku, jo je obsul roj novinarjev z običajnim vprašanjem: »Kaj mislite o Ameriki?« — »I love it« (rada jo imam), je odgovorila — toliko angleščine se je bila spotoma naučila. Dve leti pridnega dela, pa se je korenito preobrazila ta prirodna hči, veliko, lepo dekle elegantnih potez. Beseda »sex appeal« (spolni mik) je kakor nalašč zanjo izmišljena. Vsa njena pojava in postava je tipično slovanska. Vse njene poteze, še celo nesimetrični zobki, ustvarjajo celoto neopredeljive, mogočne miline. Pri njej je vse naravno, umetničenje ji je tuje. Nekakšno plemstvo ji daje ta podrobnost: dolge, oblikovne noge z nežnimi gležnji. Nos je nosek, malce zavihan. Ana Stenova je štela 22 pomladi, ko je stopila v Hollywood. Dotlej je doživela že celo vrsto dram in dogodivščin. Taka je bila ženska, za katero naj bi bil Samuel Goldwyn potrošil 300.000 dolarjev, preden bi dobil iz nje za pet par dobička. Njen mož. dr. Franke, jo spremlja, toda se drži obzirno ob strani. Pameten mcžak, raz- umen svetovalec v pravnih in gmotnih zadevah. človek čuti, da ima Ana Stenova v njem zanesljivega zaščitnika. V Hollywoodu niso radi videli njenega prihoda. Ustaljenci kažejo novincem več radovednosti nego blagohotnosti, to je človeško. Radovednost pa ni prišla na svoj račun. Niti Stenova niti Goldwyn nista klepetava. Potekali so tedni, potekali meseci, pa se ni še nič javilo na obzorju. Toda za zastorom so pridno delali, to pa po Zo-lovi »Nam«. Neki dan je bila polovica filma dovršena, kar je Goldwyna stalo že 250.000 dolarjev. Po večkratni preskušnji pa je podjetnik izrekel: »Dobro je, vendar ne še zadosti. Začnimo зкгаја!« In uničili so vse trakove. Na novo so razdelili vloge, vzeli drugega režiserja, predrugačili ogrodje. Ana Stenova se je lotila nove verzije. Sam Goldwyn je plačeval, ne da bi trenil: vedel je, kaj dela. Ko je bilo končano, se je njegov nasmešek razbohotil: zdaj je bila stvar v redu! Ana govori danes brezhibno angleški, čita mnogo, zlasti ji ugajata O, Wilde in O. Henry. Tudi v družini govori angleščino. Korenito pozna vsega Shakespeare-a: brala ga je že prej v ruščini, nemščini, francoščini, zdaj ga pa v izvirniku, čudna reč: najrajši bi ga igrala v ruščini! Skoro slednji dan gre v kino. Posebno so ji pri srcu Lionel Barrymore, Paul Muni, Eddie Cantor, Mac West. Od doma hodi malo in se ne druži kdo ve koliko s posebnim svetom v Hollywoodu. Zanima se za spiritizem, a nima nič prenapetega na sebi. Zasledila je madžarsko gostilno, kamor zahajajo pred vsem godbeniki in kjer kuhajo po njenem okusu. Stanuje tik morja, kamor se hodi redno kopa.t. Hrani zbirko čečic ali punčk, na katere je jako ponosna. Taka je Ana Stenova, otrok kievskih »nižin«, zvezda, ki bo jutri posijala na kinematografskem nefou. Tr. G. EKSPLOZIJA ATOMOV Po odkritju umetne ali inducirane radioaktivnosti je prav naglo narastlo število kemičnih prvin, ki postanejo radioaktivne, ako jih zadevajo zelo nagli atomski pro-jektili. Elementi, ki so sami po sebi neaktivni, namreč pod temi projektili razpadejo in izžarjajo pri tem značilne žarke radioaktivnih snovi. Doslej se je učenjakom posrečilo inducirati radioaktivnost domala že vsem lahkim kovinam: kalciju, boru, natriju, litiju, magneziju, barilu itd. Kot posebno učinkovit projektil za indu-ciranje umetne radioaktivnosti se je izkazalo atomsko jedro težkega vodika. Gotovo se bo v doglednem času posrečilo podeljevati tem jedrom še večjo brzino, tako da se bo lahko raztegnila umetna radioaktivnost tudi na težje prvine. Da bi pa masla umetna radioaktivnost kdaj nadomestiti radij, pa za enkrat ni pričakovati. MED BURMO IN KITAJSKO O velikosti večine izvenevropskih držav iimamo Evropei dostikrat prav skromne pojme. Kdo ve n. pr. da ima Burma več kakor ——J 1600 km skupne meje s Kitajsko? Ta meja se pričenja na severu v večnem snegu Tibeta, poteka ob provinci Jinan in se končuje prav v tropskih džunglah francoske Indokine. Severna polovica gre vzdolž razvodja med kotlinama reke Iravadi in Saluen, skoraj v ravni promet z vnanjim svetom se vrši seveda samo po vodi. Do kitajske mege je iz Bhama 83 km jz Tenigiea pa nekako 136 km. Do konca preteklega stoletja je bil Tea-gie mesto tretjega reda in je v analih J in an a zabeleženo le toliko, da je služIlo za trdnjavo Panthaijem v Jinanu naseljenim muslimanom za časa revolucije 1850; ko je vsa provinca tonila r ognju in krvi. Na tisoče ljudi je bilo takrat poklanih v Tengieu in na tisoče so Tempelj velikega zmaja pri mestu Tengueh, ki so mu zaradi njegove lepote prizanesli celo muslimanski uporniki 6rti po grebenu ene največjih gorskih vrst na svetu. Pobočja so praiv malo obljudena in večji del še neraziskana. Zveza je zgolj po nekaterih visokih prelazih, ki so pa večji del leta zasneženi, tako da ne more biti govora o kakem rednem prometu ali trgovini med pokrajinama to in onstran gorovja. Tisto malce izmenjavanja blaga kar ga je, se prenaša v tovorih na mulah po slabih in dostikrat zelo nevarnih gorskih stezah. Med tržišči je pomembnejše samo malo mestece Tengie na Kitajskem, nekako 220 km od Bhama, ki je upravno mesto enega izmed obmejnih okrajev Burme. To je majhno pa jako slikovito mestece z zelo starim obzidjem. Bbamo leži ob rek; 'Iravadi, najmanj 1600 km od Rangoona. Ves jih živih m neglede na to, aH so bile mel njim; tudi žene in otroci, pometali z nekih pečin v prepad. Domove žrtev so požgali in porušili in sicer tako temeljito, da Je po v duš ene m uporu ostalo od mesta samo še veliko pokopališče, šele po podpisu pogodbe 1894, ko oe bil tudi tujcem dovoljen dostop in naselitev, je mesto spet oživelo. Počasi je postalo spet tisto, kar ie bilo nekoč, namreč vmesna postojanka trgovine med Burmo in severnimi deli Jinan a. Preporod mesta je bil prav počasen. Šele kcnec preteklega stoletja so začela obla-stva resneje pospeševat; trgovino in 1902. je bilo zgrajeno v Tengieu celo za tiste čase dokaj moderno in veliko rečno pristanišče. Tamkaj se je naselil tudi angle- èki konzul in poslej se (je že začel promet tako lepo razvijati in mesto tako nagio rasti, da je celo upravnik severnovzhodne-ga okraja Jlnana preložil semkaj svojo rezidenco, ki je bila poprej v inestu Ta-liifu. V srednjem veku, ko si je Jinan zavo-jevala Kitajska, se je Nebeško cesarstvo oddolžilo svojim vojaškim dostojanstven h kom na ta način, da jim je poverilo oblast nad plemeni Kanov, Kašinov, Palaungov i. t. d., ki so takrat prebivali v teh pokrajinah. Ta oblast je bila dedna iin oblastniki so si počasi nadeli silno ziveneča imena in pridevke. Ljudstvo pa do današnjih dni ni postalo kitajsko, marveč še zmerom predstavlja pester mozaik najrazličnejših plemen, ki so al še v veliki meri ohranili svojo primitivno vero. V nekaterih pokrajinah se je ljudstvo sicer spreobrnilo k ibudhizmu, ali ta budhizem je nekaj popolnoma svojevrstnega in močno premešan z nekdanjo primitivno religijo. V Ten-gieu srečavaš na vsak korak budhiatične vernike in okolišni grlčk; so bogato okronani z budističnimi svetišč; sredi umetno zasajenih gajev. Obisk svetleč je dovoljen tudi tujcem. Na pragu te sprejme svečenik, ki ti z gorečnostjo razkaže svetišče. Obiskovalci se mu za ljubeznivost navadno oddolže s tem, da mu poklonijo nekaj čaja. V Tengieu so ulice večinoma zelo ozke, če se setaš po njih, lahko opazuješ domačinke, kako spretno umejo na primitivnem orodju brusiti vsakovrsten okras iz žlahtnega kamenja. Ti ljudje menda niti po imenu ne poznajo osemurnega delavnika, marveč se pehajo za skromnim zaslužkom od jutra do večera. V neki drugi mestni četrti žive spet obrtniki, ki leto in dan izdelujejo samo razne živalce in hišice iz papirja. Pa niso to igrače, marveč obredni predmeti, ki se nosijo in sežigajo pri ■pogrebih. A J. 000 EDINSTVEN PRIMER Naravni park Lenox v državi Massachusetts (USA) je sprejel v svoje varstvo divjo gos, ki so jo ujeli med ledom na ameriški obali. Sodeč po perju, gre za popolnoma mlado ptico, ki jo je zaneslo tjakaj na njenem prvem jesenskem potovanju. Naravoslovci so nesporno dognali, da spada živalca v vrsto evropskih divjih gosi. Je to edinstven primer, da se je evropska ptica selivka ustavila v Ameriki. Najbolj verjetno je, da je letela gos preko Islanda, Gron-landa in Labradorja na vzhodno ameriško obalo, in da je k temu nenavadnemu oceanskemu poletu pripomogel tudi kak vihar. D. Staschus : VKRCAVAJSTJE SENA (lesorez) ČLOVEK GOSFODINJSKO DELO V KUHINJI Skoraj vsaka gospodinja, ki gospodinjske posle sama opravlja, cesto vzdih-ne: »Le kako je to, da mene vsaki dan tako noge bolijo.« Sama se čudi, zakaj jo noge bolijo in drugi, ki nimajo z gospodinjstvom nobenega opravka, se čudijo še bolj. če pa gospodinja misli, da od nipa, ko je zjutraj vstala in do obeda ni niti za trenutek sedla, torej recimo, od 6. zjutraj do obeda, to je do 13., je 7 ur neprestanega prestopanja po stanovanju in kuhinji in če bi še pomislila, koliko kilometrov daleč bi lahko prišla, ko bi ves ta čas hodila po ravni cesti, tedaj se ne bo čudila niti ona niti kdo drugi, če jo bolijo noge. No, pri nekaterih delih bi lahko sedla in jih opravila sede. Na primer pri pripravljanju prikuh, lupljenju krompirja, sadja, snaženju solate itd. A kaj, ko je treba biti vsak trenutek zopet na nogah. Zdaj je treba premakniti juho, da preveč ne vre, zdaj doložiti na ogenj, premešati ali prestaviti to ali ono jed. Treba je pogledati, kdo zvoni. Seveda je navadno brezposelni, ki prosi pomoči, toda včasi je lahko vendar kdo drugi, morda krojač, račun iz elektrarne, pismonoša ali kdorkoli, pogledati je treba. Včasi ni niti ta, niti oni, ampak potnik, ki na mile viže ponuja najboljše parketno mazilo in ni ga moči odpraviti z nekaj besedami. Medtem ko mesi gospodinja testo za kruh ali za rezance, premišljuje, kako bi poenostavila svoje gospodinjstvo, da bi bilo manj dela z njim. Zavida in občuduje one dame, ki utegnejo biti gospodinje in dame, ki ob enajstih do ene lahko delajo obiske —, »i zlomka, že spet nekdo zvoni!« Hiti odpirat z mokastimi rokami, saj bo gotovo pismonoša. Pa ni, ampak baš ena izmed dam, ki nabira prispevke za dobrodelno tombolo, ki bo morda v prid brezposelnih pomočnic ... No, da, tačas je ogenj pošel, juha prenehala vreti, krušno testo se je ehladilo. Urneje se je treba zasukati, skoraj na novo zakuriti, brž pristaviti krompir, razvaljati testo za rezance, mizo pripraviti in pogrniti, naribati hren itd. človek ne ve, kje se ga glava drži. Neka gospa, ki ima kuharico, mi je nedavno potožila, da njena kuharica noče niti nikomur vrat odpreti, če kdo zvoni, ker bi se ji med tem časom lahko kaj pri kuhi pokvarilo, pravi. Razni tehnični pripomočki v kuhinji prihranijo marsikateri trud gospodinji. Dela ne zmanjšajo. Vzemimo n. pr. stroj za mleti meso. Prej je bilo treba umiti samo desko in nož po tem delu, strojček pa ima štiri dele, ki jih je treba po vsaki porabi IN DOM dobro umiti in osušiti. S tem pa nikakor ne zanikam velike praktične vrednosti raznih takih priprav, niti mesnega stroja, ki nam poleg mletja mesa služi še za olajšanje desetih ali več drugih del. Saj me-ljemo z njim tudi prikuhe, krompir, mand-lje in orehe itd. Z gotovimi tehničnimi izumi se je delo gospodinji olajšalo, ne pa bistveno zmanjšalo. Gorje pa vsekako pri vseh teh modernih orodjih in pripomočkih oni gospodinji, ki nima kuhinje praktično urejene. Marsikatera gospodinja nima za sistemu-tično ureditev sob in kuhinje pravega smisla. Nekateri trdijo, da je kuhinja čim manjša, tem praktičnejša. Marsikatera gospodinja bo iz lastne izkušnje to odločuo zanikala. Gre za to, da je kuhinja priročno in praktično opremljena, če je kuhinja majhna in z vsem, kar spada in ne spada vanjo opremljena, da je vsako dopoldne v nji pravcati kaos različnih predmetov, je to za gospodinjo silno utrudljivo, če je gospodinjstvo količkaj večjega obsega, je dvoje miz v kuhinji nujno potrebnih. Na eni imamo posodo, ki jo rabimo pri kuhi, na drugi pa pripravljamo jedila, snažimo zelenjavo in drugo. V vsaki kuhinji moramo strogo izločiti vse, kar ne spada vanjo, da nam ne dela napotja, pa najsi bo kuhinja velika ali majhna. Marsikatera gospodinja preklada leta in leta po kuhinji in kuhinjski omari ali kredenci predmete, katerih nikoli ne rabi, iz same nespametne konservativnosti, napačne varčnosti ali bolje rečeno, hranljivosti. Po kredenci ima nastavljenih polno nerabnih porcelanastih predmetov, počenih skodelic, oškrbljenih kozarcev, kangljic brez ročk itd. Kadar je treba kredenco osnažiti, to je najmanj vsakih 14 dni, tedaj prestavljanje in snaženje teh obrabljenih predmetov vzame dokaj časa, ne glede na prostor, ki ga po nepotrebnem zavzemajo. In potem cunje. Koliko nepotrebne navlake delajo po kuhinji različne cunje, če pa hočeš s katero izmed teh obrisati kozarec ali krožnik, tedaj ni nobena toliko čista, da bi jo mogla rabiti za to, niti nobena toliko umazana, da bi jo že vrgli med umazano perilo. Ka- kor z vsako stvarjo, tako je treba tudi s kuhinjskimi cunjami gospodinjiti. Za steklo moramo imeti posebne brisalke, za porcelan druge in za črno posodo zopet druge. čim je ena ali druga umazana, jo moramo takoj nadomestiti s svežo, obrabljeno pa vreči med umazano perilo. Cunje, ki jih rabimo za posodo, ne bomo rabili za brisanje rok ali mize. Red v kuhinjski omari je za olajšanje dela v kuhinji nujno potreben. Vsak predmet mora imeti svoj stalen in določen prostor, da ga lahko najdemo v temi. Posoda, ki jo rabiš vsak dan redno, naj bo spredaj, ona, ki jo rabiš le od časa do časa, zadaj ali v shrambi. To so različni mo-dli za pecivo in slično. Kakor vsaka stvar, tako tudi kuhinja potrebuje svoj počitek. Kdo še ni opazil, kako je kuhinja vsa svečana na sobotni večer, ko je vsa umita in blesteča. Kako nas pokojna in prijazna sprejme v nedeljo zvečer, ko se vrnemo z izleta, ker smo jo pustili ves popoldan počivati. Skoraj bi rekla, da ima kuhinja dušo, kakor noben drug stanovanjski prostor. X. D. ZA MISLECE GLAVE 128 Steklenica v prazni vreči Zakaj je nemogoče raztreščiti steklenico v praziiii vreči, tudi če udarimo, s to z vso silo po zidu? 129 Igra e kartami Neka brihtna glava, ki je znala dobro računati na pamet, je dala iz šopa 32 kart za bridge potegniti eno karto in jo položiti zakrito na mizo. Po dvakratnem hitrem pregledu kart je povedala, katera je ta karta. Kako je to naredila? 130 Igra s prištevanjem A in B igrata naslednjo igro: A imenije kakšno številko med 1 in 10, B prišteje kakršnokoli številko med 1 in 10, potem spet A in tako dalje, dokler eden izmed njiju ne doeeže 100. Kako napravi A, da vedno zmaga? 131 Število brez številk Kako napišeš 1000 brez številk od 0 do 9? Rešitev k št. 127 Nenavadno število število najdemo e pomočjo nedoločne enačbe. Ce jo napišemo s 100 x + 10 y + z, je 2 x — 3 У = 0. Število, ki ga iščimo, je torej 324 ali 648. KAZALO ZA 15. KNJIGO Xtemu zvezku je priloženo vsebinsko kazalo za 15. knjigo № % * И M PROBLEM 70 E. Plesnivy Druga nagrada turnirja j>Swiat Sza-chowy«. > Mat v treh potezah. PROBLEM 71 H. H e r s o m Prva nagrada na turnirju »British Chess Problem Society, 1932-33.« a b c d e f g h a b c d e t g h Mat v dveh potezah. Rešitev problema 69 1. Ldl—c3, e5—e4 (a) 2. Dg4:d7+ 1..... d7—d6 (b) 2. Kb7—b6, e5—e4 3. Dg8 mat. 1.....Kd5—d6 (c) 2. Lc3—b4+, Kd6—d5, 3. c2—c4 mat. 1.....ICd5—c5 (d) D:d7. X zadnji varianti nastane dual z 2. Dg4—e4!