V tej številki revije so recenzirani naslednji clanki: Matej Drevenšek, Marjeta Kovac – Analiza osnovnošolskih šol v naravi s plavalnimi vsebinami; Matej Maje­ric – Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije pri prakticnem pedagoškem usposabljanju v okviru športne vzgoje; Matjaž Gregorcic, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic – Poškodbe otrok pri športni dejavnosti v zadnjem triletju osnovne šole; Stanislav Pinter, Boštjan Jakše, Barbara Jakše – S telesno dejavnostjo in zdravim prehranjevanjem zoper depresijo. Je cas za udejanjanje integralnega pristopa k zdravljenju?; Tim Kambic, Mitja Lainšcak, Borut Jug – Telesna vadba pri srcno-žilnih bolnikih; Anže Zdolšek, Iztok Štotl, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic – Vpliv spola na parametre telesne dejavnosti in sladkorne bolezni pri sladkornih bolnikih tipa 1; Frane Erculj – Zgodovina meta na koš; Nick Cmager, Anja Ambrožic Simon­cic – Reakcijski casi nešportnikov in športnikov razlicnih panog; Katja Plaskan, Primož Pori, Petra Zaletel, Maja Pajek – Vpliv telovadnih vaj po metodi pila­tes na stabilizatorje trupa; Monika Morato, Kaja Meh, Darja Kobal Grum, Gregor Jurak – Telesna pripravljenost kot pomemben dejavnik pozitivne telesne samopodobe slovenskih mladostnikov; Janez Ferk – Uporabnost in ucinkovitost malih prirejenih iger v nogometu; Rebeka Domanjko, Marta Bon – Ana-liza nekaterih gibalnih sposobnosti 13-letnih nogometašic dveh slovenskih klubov; Anže Vinazza, Frane Erculj – Vpliv menjave košarkarskih trenerjev na tekmovalno uspešnost ekipe; Marko Šibila, Uroš Mohoric in Primož Pori – Povezanost rezultatov doseženih v izbranih telesnih merah in testih gibalnih sposobnosti z oceno tekmovalne uspešnosti pri rokometaših; Bojan Jošt – Težnja po novem rekordnem poletu preko 253 m – utopija ali realnost?; Sem­ber Vedrana, Starc Gregor, Marjeta Kovac, Mojca Golubic, Jurak Gregor – Spremenimo slabo prakso »dostavljanja« otrok v šolo; Aljaž Novak, Tim Kambic, Tomaž Pavlin, Maja Dolenc, Primož Pori – Gibljivost mladih hokejistov na ledu; Tomaž Pavlin – LASK (Ljubljanski akademski sportni klub): pozabljena zgod­ba »akademikov« – športnikov ob stoletnici ljubljanske universe; Špela Stegne, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Dušan Videmšek – Analiza življenjskega sloga študentov Univerze v Ljubljani v obdobju osnovnega šolanja in med študijem; Naja Videmšek, Sabina Vesnic, Janet Klara Djomba, Mateja Videm­šek, Maja Meško – Analiza izgorelosti študentov Univerze v Ljubljani; Naja Videmšek, Sabina Vesnic, Janet Klara Djomba, Mateja Videmšek, Maja Meško – Stres in spoprijemanje z njim pri študentih Univerze v Ljubljani. NAVODILA ZA AVTORJE CLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgošcene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenšcini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporecno. Izvlecek v slovenšcini in anglešcini naj v najvec 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele clanka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlecka v anglešcino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge clanke. Rokopisov in slik ne vracamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran clanka naj vsebuje ime avtorja, naslov clanka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Ce je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondencnega avtorja (v kolikor je avtorjev vec je obicajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališca, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo »Spodaj podpisana (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Ce je avtorjev vec, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvlecek in kljucne besede (v slovenšcini in anglešcini), besedilo clanka in literatura. Strani morajo biti oštevilcene. Tabele in slike vkljucite v besedilo. Ce so izdelane loceno od besedila, je potrebno z zaporedno številko oznaciti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, oznacevanje in oštevilcenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K clanku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino clanka (pazite na ustrezno locljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti oznaceni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine doloceno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva vec k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Center za vseživljenjsko ucenje Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Fakultete za šport Revije je vkljucena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erculj (glavni in odgovorni urednik), dr. Vedran Hadžic, Peter Škerlj, dr. Aleš Filipcic, dr. Matej Majeric, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Narocniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna narocnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vkljucen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v anglešcino: Nives Mahne Cehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopic; Racunalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Tiskarna PRESENT d.o.o. V letu 2019 revija izhaja s financno pomocjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Za pomoc pri urejanju priloge se zahvaljujemo Žigi Bratužu POGOVOR KOT METODA POUCEVANJA PRI ŠPORTU ANALIZA ŠOL V NARAVI NOVOSTI TELESNA DEJAVNOST IN DEPRESIJA ATLETIKA ZA OTROKE ZGODOVINA PRILOGA UNIVERZA IN ŠPORT Slika na naslovnici – Foto: Aleksandar Domitrica, ŠOU šport PRI VIŠINSKEM TRENINGU META NA KOŠ Kazalo uvodnik / leading article 3 Herman Bercic – Športa na univerzi je pomemben del narodove športne kulture aktualno / current topic 5 Marjeta Kovac, Gregor Jurak, Gregor Starc – Pogovor kot pomembna metoda poucevanja pri športu/športni vzgoji / Conversation as an important teaching method in physical education športna vzgoja / sport educaation 9 Matej Drevenšek, Marjeta Kovac – Analiza osnovnošolskih šol v naravi s plavalnimi vsebinami / Analysis of the primary education schools in nature that include swimming activities 16 Matej Majeric – Izdelava ucil za športno vzgojo s pomocjo informacijsko-komunikacijske tehnologije / Creation of didactic means for physical education with ICT 29 Matej Majeric – Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije pri prakticnem pedagoškem usposabljanju v okviru športne vzgoje / The use of information communication technology in teachers’ practical training in the framework of physical education iz prakse za prakso / from practice for practice 34 Matic Špenko, Rok Vatovec, Žiga Kozinc, Nejc Šarabon – Video-analiza za vrednotenje in popravljanje tehnike teka: ponovljivost, veljavnost in uporabnost / Video-analysis for assessing and correcting running technique: reliability, validity and usability 39 Tadej Debevec – Višinski trening v športu: je kaj novega? / Altitude training in sport: is there something new? 44 Lovro Beranic – Treniranje mladih košarkarjev / Developing young basketball players 50 Dekleva Marina, Mateja Videmšek, Milan Coh, Damir Karpljuk – Atletika za otroke / Athletics for children 59 Lucija Zmajšek, Petra Zaletel – Metoda feldenkrais ™ – vzpostavljanje harmonije med gibanjem in umom / Feldenkrais method -the establishment of harmony between movement and mind šport in zdravje / sport and health 63 Matjaž Gregorcic, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic – Poškodbe otrok pri športni dejavnosti v zadnjem triletju osnovne šole / Injuries of children due to sports activities undertaken in the last three years of elementary school 71 Stanislav Pinter, Boštjan Jakše, Barbara Jakše – S telesno dejavnostjo in zdravim prehranjevanjem zoper depresijo. Je cas za udejanjanje integralnega pristopa k zdravljenju? / Treating depression with physical activity and healthy nutrition. Is it time to implement an integrated approach to its treatment? 79 Tim Kambic, Mitja Lainšcak, Borut Jug – Telesna vadba pri srcno-žilnih bolnikih / Exercise in cardiovascular patients 88 Katja Ponikvar – Hiperlordoza in korekcijska vadba / Hyperlordosis and correction exercise 100 Anže Zdolšek, Iztok Štotl, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic – Vpliv spola na parametre telesne dejavnosti in sladkorne bolezni pri sladkornih bolnikih tipa 1 / Gender effects on physical activity and diabetes paremeters in diabetic type 1 patients zgodovina športa / history of sport 107 Frane Erculj – Zgodovina meta na koš / The history of a basketball shot osebnosti slovenskega športa / personalities of slovenian sport 116 Izr. prof. dr. VENCESLAV PETER KAPUS – VENE (1946–2019) nove knjige / new books 118 Joca Zurc – RECENZIJA KNJIGE Jernej Pisk: »Filozofski pogled v drobovje športa« strokovna in znanstvena srecanja / expert and scientific meetings 121 Herman Bercic – Športna rekreacija invalidov – osrednja tema 13. Kongresa športa za vse / Disability sport & recreation – the central topic of the 13th Sport for all congress 128 Joca Zurc – 16. konferenca britanskega združenja za filozofijo športa / 131 Joca Zurc – Etika, bioetika in šport – odmevna 2. mednarodna konferenca / glas mladih / young experts 134 Nick Cmager, Anja Ambrožic Simoncic – Reakcijski casi nešportnikov in športnikov razlicnih panog / The differences in reaction times between nonathletes and athletes of different sport disciplines 139 Neva Pancur, Mateja Videmšek, Branko Škof – Vadba za razvoj vzdržljivosti otrok / Children endurance training 145 Katja Plaskan, Primož Pori, Petra Zaletel, Maja Pajek – Vpliv telovadnih vaj po metodi pilates na stabilizatorje trupa / The impact of exercises by pilates method on core muscles 151 Monika Morato, Kaja Meh, Darja Kobal Grum, Gregor Jurak – Telesna pripravljenost kot pomemben dejavnik pozitivne telesne samopodobe slovenskih mladostnikov / Physical fitness as an important factor of positive physical self-concept of Slovenian adolescents 157 Janez Ferk – Uporabnost in ucinkovitost malih prirejenih iger v nogometu / Applicability and effectiveness of small-sided games in football 164 Rebeka Domanjko, Marta Bon – Analiza nekaterih gibalnih sposobnosti 13-letnih nogometašic dveh slovenskih klubov / Analysis of some motor abilities of 13-year-old female football players from two Slovenian clubs raziskovalna dejavnost / research work 171 Anže Vinazza, Frane Erculj – Vpliv menjave košarkarskih trenerjev na tekmovalno uspešnost ekipe / The impact of replacement of the basketball coach on the team’s performance 178 Marko Šibila, Uroš Mohoric in Primož Pori – Povezanost rezultatov doseženih v izbranih telesnih merah in testih gibalnih sposobnosti z oceno tekmovalne uspešnosti pri rokometaših / The relationship of the results achieved in selected anthropometrical and motor tests with assessment of the competitive performance in handball players 185 Bojan Jošt – Težnja po novem rekordnem poletu preko 253 m – utopija ali realnost? / About the ambition for a new record-breaking ski flight over 253 m 193 Vedrana Sember, Gregor Starc, Marjeta Kovac, Mojca Golubic, Gregor Jurak – Spremenimo slabo prakso »dostavljanja« otrok v šolo / Let’s change the bad practice of ‘delivering’ children to school 199 Aljaž Novak, Tim Kambic, Tomaž Pavlin, Maja Dolenc, Primož Pori – Gibljivost mladih hokejistov na ledu / Flexibility of youth ice hockey players PRILOGA: Šport na univerzi / SUPLEMENT: Sport at the University 209 Herman Bercic – Izhodišca in vsebinska presecišca razvoja športa na Univerzi v Ljubljani (1958–1963–2018) / Starting points and substantive intersections in the development of sport at the University of Ljubljana (1958-1963-2018) 222 Ksenija Filipic Jeras – Katedra za šport na univerzi med letom 1971 in 2018 / Department of Sport at the University of Ljubljana between 1971 and 2017 227 Tomaž Pavlin – LASK (Ljubljanski akademski sportni klub): pozabljena zgodba »akademikov« – športnikov ob stoletnici ljubljanske univerze / LASK (Ljubljana Academic Sport Club): the forgotten story of the sports ‘academics’ upon the 100th anniversary of the University of Ljubljana 236 Špela Stegne, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Dušan Videmšek – Analiza življenjskega sloga študentov Univerze v Ljubljani v obdobju osnovnega šolanja in med študijem / Analysis of the Lifestyle of Students at the University of Ljubljana in Elementary School and at University 244 Majeric Matej, Aleš Mocnik, Maja Dolenc, Primož Pori – 8-tedenski program za izboljšanje življenjskega sloga študentov – primer dobre prakse / An 8-week program for a healthy lifestyle of students -an example of good practice 252 Silvester Lipošek, Aleksander Pajtler – Povezanost telesne aktivnosti študentov s študijskim uspehom / Correlation between students’ physical activity and their academic achievements 257 Ksenija Filipic Jeras – Kako oblikovati organizacijski model športnih dejavnosti na UL za prihodnje generacije študentov / How to set the organizational model of sports activities at the University of Ljubljana for the future generations of students 261 Naja Videmšek, Sabina Vesnic, Janet Klara Djomba, Mateja Videmšek, Maja Meško – Analiza izgorelosti študentov Univerze v Ljubljani / Analysis of burnout among students at the University of Ljubljana 268 Naja Videmšek, Sabina Vesnic, Janet Klara Djomba, Mateja Videmšek, Maja Meško – Stres in spoprijemanje z njim pri študentih Univerze v Ljubljani / Stress and stress coping among the students of the University of Ljubljana 276 Vinko Zovko, Rok Petric – Predstavitev organiziranosti študentskih športnih tekmovanj na Univerzi v Ljubljani in širše / Presentation of the organization of student sports competitions at the University of Ljubljana and beyond 280 Matej Jamnik – Univerza v Ljubljani na mednarodnih univerzitetnih košarkarskih tekmovanjih / University of Ljubljana basketball teams activities at internationaluniversity competition 285 Žiga Bratuž, Iztok Novak – Razvoj športne vzgoje in športa na Fakulteti za strojništvo od zacetkov do danes / The development of physical educaton and sports at the Faculty of mechanical engineering 289 Jože Bratuž – Aktivnosti v naravi, dodana vrednost pri športni vzgoji na Fakulteti za strojništvo / Outdoor activities, added value in sports education at the Faculty of mechanical engineering 292 Iztok Novak, Žiga Bratuž – Meritve telesnih znacilnosti in gibalnih sposobnosti študentov Fakultete za strojništvo / Measurements of body characteristics and abilities among students of the Faculty of mechanical engineering 296 Aleš Golja – Akademski šport in življenjski slog študenov na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo / Academic sport and students‘ lifestyle at the Faculty of civil and geodetic engieeniring 301 Gorazd Janko – Športna vzgoja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani s poudarkom na pohodništvu in jahanju / Physical education at the Biotechnical faculty in Ljubljana, where hiking and horse riding have an important role 304 Vinko Zovko – Predstavitev organiziranosti športne vzgoje na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani / Presentation of the organization of sports education at the Faculty of Economics, University of Ljubljana 309 Ana Ravbar – Šport na Filozofski fakulteti / Sports at the Faculty of arts 312 Jaroš Štekl – Šport na Fakulteti za družbene vede od zacetka do danes / Sport on Faculty of social sciences from the beginning until today Herman Bercic Športa na univerzi je pomemben del narodove športne kulture Šport na univerzi je pomembno podrocje celostnega oblikovanja študentov, zato ga ne moremo in ne smemo prepustili nakljucnemu razvoju. Smiselno ga je skladno z izsledki in spoznanji kineziološke, medicinske, psihološke, sociološke, pedagoško-andragoške in drugih strok ter znanosti voditi, usmerjati in nadgra­jevati. Težko si predstavljamo, da ne bi danes med gradnike narodove športne kulture, poleg rednega pedagoškega procesa športa na vseh stopnjah šolanja in izobraževanja ter številnih civilnih športnih združenj in organizacij v Sloveniji, uvrstili tudi šport na univerzah. Prizadevanja za to segajo kar dalec nazaj. Danes se ob 100. obletnici ustanovitve prve univerze na slovenskih tleh spominjamo tistih humanistov in modrecev ter predhodnikov današnje Univerze v Ljubljani, ki so v 60 - tih letih prejšnjega stoletja zaceli postopno uveljavljati telesno vzgojo, ali kot bi danes rekli šport oz. gibalno/športno kulturo študentov na posameznih fakultetah in jo kasneje vkljucili v akademsko življenje na celotni univerzi. Silnice razvoja telesne kulture in športnega gibanja takratnega casa so bile usmerjene v dvig telesne pripravljenosti, izboljšanje kondicije in vsesplošne pri­pravljenosti (tudi v obrambne namene), študentov in celotnega slovenskega prebivalstva. Danes pa v ospredje vse bolj prihaja celovito zdravje študentov z bogato doživljajsko komponento in pozitivnimi doživetji, ki jih omogoca igrivo, predvsem pa koristno in sprošcujoce ukvarjanje s posameznimi gibalno/športni-mi oz. športno-rekreativnimi aktivnostmi. Ali je po vsem tem, kar danes vemo o blagodejnih in pozitivnih ucinkih gibalno/ športnega oz. športno-rekreativnega udejstvovanja na celovito biopsihosocialno, duševno in duhovno ravnovesje študentk in študentov, sploh še mogoce razmi­šljati drugace kot tako, da vse svoje strokovno znanje, izkušnje in intelektualne potenciale usmerimo v razvoj in bogatitev univerzitetnega športa. Ce pa si že zastavimo vprašanje, zakaj šport na univerzi, so odgovori na dlani. Študentje naj bi po študiju s fakultet odšli obogateni s športnimi izkušnjami in znanjem ter s pozitivnim odnosom do rednega razvedrilnega športnega udej­stvovanja. S tem naj bi si vsakodnevno bogatili zdrav življenjski slog in tudi življe­nje svojih družin. Predvsem ostaja temeljno poslanstvo bodocih intelektualcev, ki se poslavljajo od študentskega življenja na posameznih fakultetah, da bodo kot vodilni strokovnjaki na razlicnih strokovnih in znanstvenih torišcih, v narodovem jedru razvijali in udejanjali pozitiven odnos do športa in gibanja nasploh ter hkrati bogatili svoje okolje z lastnimi zgledi. Zato naj naglasimo, da so med pomembnejšimi cilji univerzitetnega športa ohranjanje in izboljšanje zdravstvenega stanja študentov, izboljšanje njihovega psihosomaticnega statusa in ohranjanje celovitega ravnovesja. Zaradi številnih ugodnih ucinkov (psihofizicnih, psiho-socialnih, zdravstveno-higienskih, družbeno – kulturoloških), ima šport na univerzi pri tem zelo pomembno in skoraj nezamenljivo vlogo. Pomembni so tudi izravnalni ucinki športno-vadbenega procesa, povezani z naravo študija na posameznih fakultetah oz. visokošolskih zavodih. Danes na razvoj univerzitetnega športa vplivajo številni dejavniki. Ob prizadevanjih za izboljšanje stanja in optimisticno naravnanih stremljenjih k izboljšanju stanja (in morda tudi k odlicnosti), so v ospredju organizacijski, vsebinski, kadrovski, materialni, financni in drugi pogoji, ki naj bi jih za uspešnejše širjenje in kakovostnejše vodenje univerzitetnega športa izpolnili na posameznih fakultetah in visokih šolah ter na celotni ljubljanski univerzi. Ce pa gledamo širše pa tudi na vseh univerzah v Sloveniji. K temu naj bi pripomoglo tudi sistematicno raziskovanje, ki mora na podrocju univerzitetnega športa postati nelocljiva sestavina strokovnega in pedagoškega dela na univerzi. Ob vsem tem pa je treba izboljšati dolocljivost univerzitetnega športa, stremeti k akademskemu zorenju nosilcev pedagoškega procesa in ob pomoci ponovnega osnova­nja Katedre za šport na univerzi, dvigniti celotno podrocje na višjo raven. To bi v imenu vseh študentov in prihodnjih mladih generacij intelektualcev morali storiti in s tem pomembno obogatiti narodovo športno kulturo. Foto: Rok Petric Marjeta Kovac, Gregor Jurak, Gregor Starc Pogovor kot pomembna metoda poucevanja pri športu/športni vzgoji Izvlecek Med ucinkovite, a zelo redko uporabljene nacine prenosa znanja pri pouku športa/ športne vzgoje uvršcamo tudi pogovor. Ceprav to ni temeljna metoda pouceva­nja pri športni vzgoji, je nepogrešljiva pri posredovanju višjih ravni znanja, to je predvsem kompleksnejših znanj, ki zahtevajo dodatno argumentacijo in kriticno razmišljanje ucenca. V prispev­ku predstavljamo znacilnosti pogovora kot metode poucevanja, najpogostejše vrste pogovora, vlogo ucitelja in ucenca in ucinkovito uporabo v vadbenem pro-cesu. Kljucne besede: pouk, komunikacija, pogo-vor, znacilnosti, vrste, ucinkovitost. Foto: Roman Šipic Conversation as an important teaching method in physical education Abstract Conversation is one of the effective but very rarely applied methods of imparting knowledge in physical education. Although it is not a basic teaching method in physical education, it is indispensable in terms of imparting higher levels of knowledge, especially complex knowledge that requires additional argumentation and pupils’ critical thinking. The contribution presents the character­istics of a conversation that is applied as a teaching method, the most frequent types of conversation, the role of the teacher and the pupil as well as its effective use in the training process. Key words: class, communication, conversation, characteristics, types, effectiveness • Uvod Pojem metoda Pojem metoda ni enoznacen. Beseda izhaja iz grške besede methodos, kar pomeni pot, nacin, pristop k potrjevanju resnice, nacin delovanja, postopek v doseganju doloce­nega cilja, pristop k pojavom in procesom ipd. Posebej v športni stroki se izraz me-toda pojavlja v razlicnih vsebinskih in po­menskih povezavah, npr. kot ucna metoda oziroma metoda poucevanja, metodicni postopek, vadbena metoda ipd. Pri pouku potekajo med uciteljem in ucen­ci1 posebni komunikacijski procesi, ki jih imenujemo ucne metode oz. metode po-ucevanja, znotraj katerih ucitelj posreduje ucencem ucno snov. Definicij teh komu­nikacijskih procesov, ki so zelo zapleteni, je veliko. Nekatere definicije so usmerjene na sociološki vidik pouka, druge na nacine obravnave snovi, spet tretje na izvor spo­znavanja oziroma na uciteljeve postopke, vsem pa je skupna trditev, da so ucne me-tode oz. metode poucevanja znanstveno in prakticno preverjeni nacini ucinkovite komunikacije med uciteljem in ucenci na vseh didakticnih stopnjah ucnega procesa (Brennan, 1985; Ivanuš Grmek in Javornik Krecic, 2011; Lavrnja, 1996; Tomic, 2000). Mogoce je najbolj celovito opredeljen pojem ucne metode v naslednji definiciji: »Metode so imanentno, neodtuljivo svoj­stvo vzgojno-izobraževalne komunikacije; so dinamicno-razvojne kategorije, pove­zane z antropogenimi, sociokulturnimi, in-tencionalnimi in vsebinskimi, tehnicno-teh­nološkimi predpostavkami in strukturnimi dejavniki poucevanja in ucenja« (Lavrnja, 1996, str. 66). Pri tem je treba omeniti, da je besedna zveza ucna metoda manj ustrezna, saj bi dejansko morali govoriti o metodah po-ucevanja (ang. teaching method), kajti uci­teljeva komunikacija se nanaša na to, kako ucitelj poucuje in ne na to, kako se ucenec uci. Sodobna didakticna teorija danes na­vaja tudi, da se metode poucevanja ne nanašajo vedno le na delo ucitelja, ampak tudi na delo ucenca, saj lahko ucenec prav tako nastopa v vlogi poucevalca (npr. v t.i. vrstniškem ucenju) (Ivanuš Grmek in Javor­nik Krecic, 2011). Tudi sodobna tuja literatura o poucevanju pri športu/športni vzgoji2 (Pangrazi in Beig­ 1 Izraz ucenec/ucenci uporabljamo tako za ucence v osnovnih šolah kot za dijake v srednjih šolah ne glede na spol. 2 V slovenskem šolskem prostoru se predmet hle, 2013) navaja, da se metode poucevanja nanašajo na splošne principe, pedagoške in managerske strategije, s katerimi ucitelj predstavi ucencem ucno snov. Vse zapi­sano v tem prispevku je mogoce aplicirati tudi na podrocje športnega treninga, na delo trenerja in njegovo komunikacijo s športnikom oziroma športniki. Pomen metod poucevanja Do kakovostnega znanja, ki naj bi bilo traj-no, uporabno, prožno, vodi vec poti. Da dosežemo cilje pouka, je pomembno, kako posredujemo vsebino, torej kakšne meto­de posredovanja znanja uporablja ucitelj in v kakšnem okolju poteka interakcija ucitelj – ucenec – ucna snov. Okolje naj bi omogocalo pristen odnos med uciteljem in ucencem, zato Brennan (1985) poudarja, da je vcasih metoda poucevanja pomemb­nejša od vsebine. Kako bo ucenec dosegel cilje, je v vecji meri odvisno od nacina dela z njim in ne toliko od težavnosti vsebine (v športni vadbi pa ne le od težavnosti vse­bine, pac pa tudi od intenzivnosti vadbe). Cilji na podrocju senzitivnosti, stališc in vre­dnot so namrec bolj odvisni od tega, kako ucenca poucujemo oziroma kako izpopol­njuje svoje znanje in razvija sposobnosti, kot od tega, kaj se uci. Pri nacrtovanju in uporabi razlicnih metod mora ucitelj oce­niti prednosti in omejitve vsake metode. Vecina didaktikov pa se strinja, da ucinko-vita uporaba razlicnih metod poucevanja in njihovo ustrezno kombiniranje pospe­šita ucencevo ucenje in povecata njegovo znanje in uspešnost pouka (Brennan, 1985; Pangrazi in Beighle, 2013; Silverman, Tyson in Krampitz, 1992; Strmcnik, 2001, str. 135; Tomic, 2000, str. 87). V didaktiki sicer ni cvrstega okvira razvr-šcanja ucnih metod oz. metod pouceva­nja, zato jih razlicni avtorji razvršcajo glede na razlicna merila. Ne glede na razlicne klasifikacije pa pri pouku športa/športne vzgoje najpogosteje uporabljamo le prikaz ali predstavitev (v stroki se uporablja tudi tujka demonstracija, ki je manj ustrezna, saj ima sama beseda vec pomenov) in razlago. Zelo redko ucitelj športne vzgoje uporablja pogovor, ceprav je lahko ta zelo ucinkovit pri razumevanju pojavov in kriticnem, re-flektivnem razmišljanju o vadbi, lastni de­javnosti in prednostih oziroma slabostih dolocenih pojavov v športu. V tem prispev­ku bomo predstavili pogovor kot metodo poucevanja, ne bomo pa se osredotocali v osnovni šoli imenuje šport, v srednji šoli pa športna vzgoja. na pogovor kot neformalno komunikacijo med uciteljem in ucencem. .Kajje pogovor Pogovor (tudi dialoška3 ali erotematska4 metoda) je dvo- ali vecsmerna verbalna ucna metoda oz. metoda poucevanja, s pomocjo katere ucitelj predvsem izme­njuje informacije, ideje, mnenja, izkušnje z ucenci, jih spodbuja k razmišljanju, iskanju rešitev, oblikovanju novega znanja. Vsebina pogovora kot metode poucevanja je pove­zana z ucno snovjo (preverjanje, kaj o snovi ucenci že vedo, kako lahko sami nekaj po­jasnijo, ali lahko na podlagi znanj, ki jih že imajo, pridejo do novih ugotovitev). Vode­nje pogovora je organizacijsko zapleteno, saj pogovor v bistvu sestavljajo trije deli: vprašanje - odgovor ucenca - povratna informacija ucitelja. Ucitelj lahko uporablja pogovor v vseh sto­pnjah ucnega procesa. V fazi posredovanja novih vsebin služi predvsem kot motivacija in ugotavljanje, kaj ucenci o snovi že vedo. Pri utrjevanju lahko s pogovorom ugota­vlja, kako dobro je utrjeno znanje ucencev in ali znajo usvojeno snov povezati z vse­bino pri nekaterih drugih predmetih (npr. fiziki, biologiji). V fazi preverjanja lahko služi kot povratna informacija in refleksija o sto­pnji usvojenosti znanj ter razlogih za dose-ganje/nedoseganje zadanih ciljev. Pri tem ne smemo zanemariti pomena neformalnega pogovora (klepeta z ucenci kot cloveškega odnosa o vsakdanjih do-godkih), saj je pogovor dober nacin sobi­vanja, druženja, vzpostavljanja cloveških odnosov (Marentic Požarnik in Plut Pregelj, 2009). Pogovor ima tako spoznavno in so-cialno funkcijo, ki sta nelocljivo povezani. Ko ucenec ubesedi svoje lastne misli in jih sporoca drugim, jih hkrati ponotranji in za-res usvoji; ko posluša druge, pa dopolnjuje svoje razumevanje (Marentic Požarnik in Plut Pregelj, 2009, str. 13). Pogovor ponuja izredno širok in prilagodljiv pristop k pou-cevanju in ucenju (prav tam, str. 71). Ce uci­telj vodi pogovor tako, da dopušca ucen­cem izražanje njihovih mnenj, pomislekov, osebnih izkušenj, jih spodbuja k sporocanju idej, ki mogoce niso niti pravilne, a izražajo ucencevo razumevanje nekega pojava, s tem pokaže, da so tudi ucenci pomemben vir znanja. Tako se ustvarjajo med uciteljem in ucenci sodelovalni, sprošceni odnosi in zaupnost. Med pogovorom se ucenci ucijo 3Grško dialogos – dvogovor. 4Grško erotema – vprašanje. tudi discipliniranega pogovarjanja, strpno­sti, spoštovanja drugih. .Pogoji za uporabo pogovora kot metode poucevanja Za uporabo pogovora morajo biti izpolnje­ni nekateri pogoji: – Ucenci morajo imeti predhodne izku­šnje in znanja. Skladno s konstruktivisticnim po­gledom na ucenje vsak posameznik rešuje problem tako, da poskuša re-organizirati svoje znanje, zato to ob-vezuje ucitelja, da poskuša ugotoviti obstojece predznanje in ideje ucencev (Marentic Požarnik in Plut Pregelj, 2009, str. 52). Za ucitelja je priporocljivo, da pozna tudi cilje in vsebine drugih predmetov ter ve, kaj vse so ucenci že usvojili in na kakšni ravni je njihovo znanje pri drugih predmetih, npr. bio-logiji, fiziki, glasbi ... – Ucenci morajo imeti razvite komu­nikacijske spretnosti. Obvladanje teh zmožnosti uvršcamo med t.i. kroskuriku­larne kompetence. Pri tem naj bo ucitelj pozoren predvsem na otroke, ki izhajajo iz drugih kulturnih okolij, v katerih slo­venšcina ni njihov materni jezik. Njiho­ve komunikacijske spretnosti so lahko omejene, zato naj ucitelj to upošteva in spoštuje. Ucitelj lahko s pogovorom te spretnosti razvija, a le, ce je potrpežljiv, ce prisluhne otroku in mu ne vsiljuje svo­jih odgovorov. – Pogovor lahko poteka le v ugodni psihosocialni klimi. Ucitelj mora pazljivo ustvarjati primer-no klimo, zato naj ucenca ne prekinja, dopušca naj, da ucenec pove odgovor po svojih zmožnostih, tudi s premori in veckratnimi zacetki stavka. Zavedati se mora, da ucenec med govorjenjem razmišlja in še išce primerne stavke, zato stalna naglica, nepotrpežljivost, slabšalne ali posmehujoce pripombe ne ustvarjajo ugodne psihosocialne klime (Marentic Požarnik in Plut Pre­gelj, 2009). .Nekaterevrste pogo-vora Poznamo vec vrst pogovora, predstavlja-mo pa znacilnosti najpogostejših vrst: – Katehetski Ta nacin pogovora ucitelji uporabljajo najpogosteje za hitro preverjanje zna­nja v uvodno-pripravljalnem ali skle­pnem delu ure. Na vprašanje dajejo ucenci reproduktivne odgovore, obi­cajno o vsebini, ki jo dobro poznajo, npr. o pravilih pri posamezni športni igri, poimenovanju položajev, gibanj ali pripomockov. Spraševanje poteka v obliki žoge: ucitelj postavi vpraša­nje prvemu ucencu; ko dobi odgovor, postavi naslednje vprašanje drugemu ucencu itd.; ce ucenec ne pozna od­govora, ucitelj usmeri vprašanje na naslednjega ucenca. Ta nacin je eko­nomicen, njegova pomanjkljivost je, da ucenec obicajno ne dobi ustrezne povratne informacije. – Hevristicni ali razvojni5 Ta nacin ucitelj najpogosteje uporabi na prvi uri novega tematskega sklopa ali ob koncu sklopa, kjer z njim evalvi­ra delo. V zacetku tematskega sklopa s pomocjo prejšnjega znanja, ki so ga ucenci lahko pridobili pri razlicnih predmetih, išcejo nove »resnice« vse do dolocenega cilja, npr. na podlagi znanj, ki jih imajo ucenci iz biologije, poskušajo ugotoviti, kako bo delova-lo srce in srcno-žilni sistem pri vecjih obremenitvah, kakšno pocutje izzove bolj intenzivna vadba, kakšne so njene posledice na zdravje in pocutje clove­ka ipd. Ob koncu tematskega sklopa pa lahko ob razpravi, kako so se odzva­li na vadbo nekega športa (npr. tekaška vadba), utemeljujejo svoje poglede na ucinkovitost vadbe in svojo dejavnost, išcejo možne drugacne primere vad-be, omejitve, s katerimi so se srecevali med vadbo, so kriticni do nekaterih pojavov, kot so pretiravanje ipd. Hevristicni pogovor lahko vkljucimo tudi v katero od delavnic na športnem ali naravoslovnem dnevu ali pa v šoli v naravi, ko v vecernih urah ucenci po­skušajo ugotavljati npr. pomen dejav­nosti v naravi v zimskem casu, vplive turizma na okolje, možnosti poškodb pri razlicnih vrstah smucanja, oprede­ 5Grško: hevrisko – odkrijem, najdem. ljevati objektivne ali subjektivne ne­varnosti idr. – Pogovor v krogu Mnenja o necem ucenci izražajo drug za drugim. Vsak ucenec potem, ko je bila predstavljena tema (npr. podob­nost gibanja živali in cloveka pri mlaj­ših ucencih, pomen poštenega obna­šanja v športu pri starejših), pove svoje mnenje, stališce o njej ali pa stališce do že podanih odgovorov. Pri tem pogo-vor poteka v krogu, vodi ga lahko uci­telj ali ucenec, vsak, ki se je že vkljucil, pa se lahko ponovno oglasi s svojim mnenjem, a mora ucitelj dolociti na-cin vkljucevanja v pogovor, drugace se lahko zgodi, da pride do prerekanja ali govorjenja vec ucencev hkrati. Tak na-cin pogovora spodbuja ucence, da ves cas pogovora poslušajo in razmišljajo. – Debatni pogovor Debatni pogovor vkljucuje razlicne poglede, argumentacije, pojasnjeva­nja, izbiranje najboljših odlocitev, raz­pravo za/proti ipd. Ucitelj ga uporabi predvsem pri starejših ucencih, ko želi polemicno razpravljati o nekem poja­vu ali dejanju, npr. zakaj je športna vad­ba eden najpomembnejših dejavnikov oblikovanja zdravega življenjskega slo­ga, kaj so glavni oviralni dejavniki, da se mladostniki manj vkljucujejo v vadbo, kakšna custva vzbuja v cloveku navija­štvo ipd. Izjemen pomen ima debatni pogovor pri iskanju vzrokov za dosego oziroma neuresnicitev postavljenih ci­ljev. Ce npr. ucenci sami išcejo razloge za poraz na tekmovanju ali analizirajo in reflektivno razmišljajo o slabših re-zultatih meritev gibalnega razvoja, pri tem pa poskušajo sami ugotoviti, kaj je treba spremeniti v vadbi ali njihovem odnosu do nje, je to veliko bolj ucinko­vito, kot ce rezultat tekme ali meritev sposobnosti analizira ucitelj. .Nekaj napotkov za ucitelje Pogovor naj bo osredotocen na ucno snov: Ce se ucitelj odmakne od ucne snovi, pogovor ne bo dosegel svojega namena. Pri tem naj pazi, ali je pogovor namenjen preverjanju usvojenega znanja ali ucence­vemu usvajanju novega znanja. Pri usva­janju novega znanja znanje povezuje z že naucenim ali s svojimi lastnimi izkušnjami. Dobro voden pogovor lahko pomembno osmisli ucno snov, posebej teoreticne zako­nitosti gibanja. Z nacinom pogovora ucitelj hkrati ponuja ucencem model oz. shemo razmišljanja in reševanja problemov. Ucitelj naj postavlja razumljiva, kratka vprašanja: Vprašanja so lahko spominska (priklic znanih dejstev, npr. »Kakšen sodniški znak pokaže košarkarski sodnik, ce ucenec naredi vecje število korakov od dovoljenih?«) ali razmišljajoca (spodbujajo ucenca k povezovanju znanj, iskanju novih rešitev, npr. »Na kakšen nacin se moramo ogreti, ce želimo varno, brez tveganja za poškodbe preteci daljšo razdaljo?«). Po vsebini so lah­ko postavljena široko (sprašujemo po širših konceptih, novih rešitvah, možni so razlic­ni odgovori, npr. »V katerih primerih nam lahko športna vadba tudi škoduje?«) ali ozko (osredotocena so na specificni vidik nekega pojava, odgovor je najveckrat enoznacen, npr. »Katero gibalno sposobnost bomo pred­vsem razvijalo z vadbo na gredi?«). Ucitelj naj spodbuja ucence, da tudi sami postavljajo vprašanja, tako sebi kot drugim. Ucitelj kaj postavi vprašanja, tako da z odgovori ucencev nadgrajuje njihovo znanje: Ucitelj naj ugotovi, kaj ucenci že znajo in cesa še ne, tako da lahko primer-no postavlja vprašanja. Zavedati se mora, da bo kakovost odgovorov odvisna od postavljenih vprašanj. Na ozko postavljen vprašanja lahko pricakuje enoznacne od­govore, na široko zastavljena vprašanja pa so lahko odgovori zelo razlicni, zato naj bo v tem primeru pozoren, da se ne oddalji prevec od bistva ucne snovi. Ucitelj mora z vprašanji tudi logicno strukturirati vsebi-no. Pri pogovoru naj pazi, da ucenci v cim vecji meri uporabljajo strokovno izrazje in slovenski knjižni jezik. Pogovor naj bo spodbuden: Ucence ne sme biti strah odgovarjati na vprašanja, drugace bo ucitelj težko vzpostavili ko­munikacijski tok. Ucitelj ne sme izpostaviti napacnega odgovora, temvec pazljivo pojasni, kaj je pravilni odgovor ali ugotovi, ali zna ucenec svoj odgovor argumentirati, da zazna vzrok napacnega razmišljanja. V vsakem primeru naj ne bo povratna infor­macija ucencu kritika njegovega odgovora, temvec ucitelj izpostavi, kaj je v odgovoru pravilno in kje je ucenec odgovoril napac­no. Pri tem poskuša v pogovor vkljuciti tudi druge ucence. Ucitelj mora biti potrpežljiv: Cas odmora med vprašanjem in odgovorom ne sme biti prekratek (do tri sekunde), da lahko ucenec izoblikuje odgovor. Tomiceva (2000) navaja, da je povprecni cakalni cas pri vecini ucite­ljev le ena sekunda, kar je premalo, da bi ucenec lahko izoblikoval ustrezen odgovor. Ce ucitelj podaljša cas, se v pogovor lahko vkljucijo tudi »pocasnejši« ucenci, odgovori postanejo daljši in bolj strukturirani. Pri šir­še zastavljenih vprašanjih ucenci dajejo vec razlicnih odgovorov, tako da naj ucitelj po­sluša vec ucencev in na koncu poda vsem skupaj ustrezno povratno informacijo (Sil­verman idr., 1992). Ucitelj naj pazi na ekonomicnost pogo-vora: Za uporabo pogovora mora imeti ucitelj dovolj casa, zato so zelo primerne t.i. »blok« ure v srednji šoli ali delavnice v šoli v naravi, na športnem ali naravoslov­nem dnevu. Ce ga uporabi sredi vadbene ure, se mora zavedati, da se lahko ucenci pri predolgem pogovoru tudi ohladijo, kar povecuje možnost poškodb. .Sklep Za ucinkovit pouk mora ucitelj kombini­rati razlicne metode poucevanja. Poleg pravilne izbire pa mora ucitelj znati meto­de ucinkovito uporabljati. Pogovor je zelo redko uporabljena metoda poucevanja pri športni vzgoji, pa tudi pri športni vadbi v društvih, saj je lahko ob neprimerni upo­rabi manj ekonomicna, zato mora ucitelj dobro vedeti, kdaj jo bo uporabil in katero vrsto pogovora bo vkljucil v vzgojno-izo­braževalno delo. Ob primerni uporabi pa ucitelj spodbuja ucence k usvajanju višjih ravni znanja, predvsem proceduralnega in kondicionalnega ter jih pri pouku spod­buja k iskanju povezav športnih vsebin z drugimi predmeti in predmetnimi podro-cji. Pomembno pa lahko izboljša tudi kritic­nost razmišljanja, ob tem pa daje ucencem globlji uvid v pomembnost njihove lastne dejavnosti in ucinkovitosti pri vadbi, hkrati pa jih navaja tudi na kulturo pogovarjanja. .Literatura 1. Brennan, K. W. (1985). Curriculum for Special needs. Philadelphia: Open University Milton Keynes. 2. Ivanuš Grmek, M. in Javornik Krecic, M. (2011). Osnove didaktike. Maribor: Pedagoška fakul­teta. 3. Lavrnja, I. (1996). Poglavja iz didaktike. Rijeka: Pedagoški fakultet, Odsek za pedagogiju. 4. Marentic Požarnik, B. in Plut Pregelj L. (2009). Moc ucnega pogovora. Poti do znanja z razu­mevanjem. Ljubljana. DZS. 5. Pangrazi, R. P. in Beighle, A. (2013). Dynamic Physical Education for Elementary School Chil­dren, 17th Edition. Glenview, IL.: Pearson Edu­cation, Inc. 6. Silverman, S., Tyson, L. in Krampitz, J. (1992). Teacher feedback and achievement in physical education: interaction with student practice. Teaching and Teacher Education, 8, 333–344. 7. Strmcnik, F. (2001). Didaktika. Osrednje teo­reticne teme. Ljubljana: Razprave Filozofske fakultete. 8. Tomic, A. (2000). Izbrana poglavja iz didaktike. Ljubljana: UL, Filozofska fakulteta. Center za pedagoško izobraževanje. prof. dr. Marjeta Kovac, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si Matej Drevenšek1, Marjeta Kovac2 Analiza osnovnošolskih šol v naravi s plavalnimi vsebinami Izvlecek Namen raziskave je bil analizirati podatke o izpelja­nih šolah v naravi (ŠvN) s plavalnimi vsebinami in nji­hovih znacilnostih. Pregledali smo spletne strani vseh slovenskih maticnih osnovnih šol (N = 452). Nato smo podrobneje analizirali samo tiste šole, ki so izvedle ŠvN s plavalnimi vsebinami v šolskem letu 2016/17 in ki so o tem porocale na svojih spletnih straneh (N = 333). Analiziranih izvedb je bilo vec (N = 352), saj so nekate-re šole v istem letu izvedle vec kot eno tovrstno ŠvN. Ugotavljamo, da obstajajo statisticno znacilne razlike v številu izvedb ŠvN s plavalnimi vsebinami glede na ve­likost šole in statisticno regijo. Najveckrat so šole orga­nizirale ŠvN s plavalnimi vsebinami v petih dneh (83,5 %), vec kot polovica izvedb je bila namenjena ucencem 5. razreda (54,3 %), prevladovale pa so izvedbe v juniju in septembru (67,9 %) ob morju (77 %), ostale ŠvN pa so šole organizirale v slovenskih termalnih zdravilišcih. Šole poleg slovenskega (62,7 %) izbirajo še hrvaško pri­morje, najpogostejša izbira v Sloveniji pa je Ankaran (19,9 % izvedb). Kljucne besede: osnovna šola, šola v naravi, plavanje, dolži­na, lokacija, spletna stran. Analysis of the primary education schools in nature that include swimming activities Abstract The purpose of this study was to analyze information on the implemented Schools in nature that include swimming activities. The sample of the survey included all (n=452) Slovenian central primary schools in school year 2016/2017. Only the schools (n=333) that organized the Schools in nature with swimming contents and had their data published on their websites were analyzed in detail. Since some schools organized more than one program in the same year, the total of 352 Schools in nature were included in the survey. There were statistically significant differences in the number of Schools in nature with swimming activities regard­ing to the size of the school and the statistical region. Most often, schools organized five-day Schools in nature that included swimming activities (83.3%), Schools in nature were organized in June and September (68.4%), and involved the 5th grade pupils (54.3%). Most of the Schools in nature were organized at seaside (77%), along Slovenian coast (62.7%), with the city of Ankaran as the most common destination (19.9%). Key words: outdoor activities, school in nature, swimming, location, primary school, website. 1Srednja frizerska šola Ljubljana 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport • Uvod Znanje plavanja je življenjskega pomena. Predstavlja varnost in osnovo za vse nadalj­nje dejavnosti, povezane z vodo. Za otroke sta zelo pomembna zgodnje ucenje plava­nja in srecanje z vodo, saj plavanje oblikuje rast in razvoj telesa, poleg tega pa omogo-ca izvedbo gibov, ki jih sicer ni mogoce iz­vajati med gibanjem na prostem. Plavalno znanje, ki ga otrok pridobi v odrašcanju, nosi s sabo celo življenje in ga uporablja v razlicnih situacijah in trenutkih. Otrokom predstavljajo vodne dejavnosti sprostitev, zabavo, užitek in igro, prek katere poleg so-cialnih vešcin in gibalnih sposobnosti razvi­jajo tudi svojo osebnost in oblikujejo svojo samopodobo (Kapus idr., 2011). Zaradi tega je plavanje vkljuceno v ucne programe šte­vilnih evropskih držav kot obvezna ali izbir­na vsebina (Evropska komisija/EACEA/Eu­rydice, 2013, str. 20). V slovenskem šolskem sistemu mora šola organizirati v drugem ali tretjem razredu 20-urni tecaj plavanja s ciljem, da po koncanem tecaju ucenci pre­plavajo 25 metrov, svoje znanje pa ucenci nadgradijo v šoli v naravi (ŠvN) s plavalnimi vsebinami, kjer naj bi postali plavalci (Kovac idr., 2011), kar po nacionalnem standardu pomeni, da preplavajo 50 metrov in izve­dejo nalogo za varnost (Kapus idr., 2011). ŠvN je posebna vzgojno-izobraževalna oblika, kjer cel razred ali vec oddelkov iste­ga razreda odide za nekaj casa v naravo v cim bolj avtenticno okolje, zunaj kraja stal­nega bivanja (Kristan, 2010; »Šola v naravi«, 2017). Po šolski zakonodaji mora šola v casu obveznega šolanja ponuditi ucencu vsaj eno ŠvN, pri tem pa je izbira vsebin prepu-šcena šoli (Kovac in Jurak, 2012), ucni nacrt za predmet šport pa navaja, da naj šola ponudi ŠvN s plavalnimi vsebinami cetrto­šolcem z namenom, da ucenci izpopolnijo znanje plavanja, usvojeno na 20-urnem plavalnem tecaju (Kovac idr., 2011). Raziskav o izvedbah ŠvN je zelo malo. Ob-staja nekaj statisticnih analiz pristojnega ministrstva, a so podatki zbrani z razlicnim metodološkim pristopom; vse dosedanje analize pa kažejo, da slovenske šole najpo­gosteje ponudijo naravoslovno ŠvN, med športnimi pa prevladuje ŠvN s plavalnimi vsebinami (»Analiza ŠVN za koledarsko leto«, 2014; Kovac in Jurak, 2012). Njena osrednja vsebina je predvsem plavanje in dejavnosti v vodi, ob vodi, na njej ali pod njo, v povezavi z raziskovanjem naravo­slovnih in kulturnih znamenitosti kraja, kjer poteka ŠvN (»Šola v naravi«, 2017). Kraj in cas ŠvN sta bistvenega pomena za ucinko­vitost pri doseganju osrednjega cilja plaval­ne ŠvN, zato stroka priporoca izvedbo ob morju v mesecu juniju ali septembru, traja-la naj bi najmanj 5 dni, udeležili pa se je naj bi ucenci 4. razreda (Kovac idr., 2011; Kristan, 2010). Udeležba cim vecjega števila ucen­cev v ŠvN je odvisna od njene predstavitve javnosti, predvsem staršem (Kristan, 1998). Osnovna šola mora skladno z 32. clenom Zakona o osnovni šoli (2011) na svoji spletni strani predstavi podatke o šoli, znacilnosti njenega programa in organizacijo dela šole v skladu z letnim delovnim nacrtom, torej tudi izvedbo razlicnih ŠvN. Namen te raziskave je bil ugotoviti, kdaj, kje in na kakšen nacin osnovne šole organizi­rajo ŠvN s plavalnimi vsebinami, v katerih razredih jih ponudijo ucencem, pa tudi, ali šole celovito objavljajo podatke o ŠvN na svetovnem spletu in ce, kako ter v kakšni meri. Želeli pa smo tudi ugotoviti, ali obsta­jajo razlike med izvedbami ŠvN glede na statisticne regije in velikost šol. .Metodedela Preizkušanci V raziskavo smo vkljucili vse maticne osnovne šole v Sloveniji (N = 452), ki so bile v šolskem letu 2016/17 v zbirki Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) (»Seznam osnovnih šol«, 2017). V nadalje­vanju raziskave smo v vzorec vkljucili samo tiste šole, ki so izvedle ŠvN s plavalnimi vsebinami in so o tem imele dostopne po­datke na svojih spletnih straneh. Takšnih šol je bilo 333, izvedle pa so 352 ŠvN. Šole smo uvrstili v skupine po statisticnih regi­jah (»Slovenske statisticne regije in obcine v številkah«, 2017) in po velikosti, pri tem pa smo upoštevali maksimalen in minimalen normativ za število ucencev znotraj enega oddelka (Pravilnik o normativih in standar­dih za izvajanje programa osnovne šole, 2007) ter število oddelkov posameznega razreda na posamezni šoli. Tako smo upo­rabili naslednje merilo: majhna šola - do 250 ucencev; srednje velika - med 250 in 450 ucencev; velika - nad 450 ucencev. Pripomocki V raziskavi je bila uporabljena opazovalna metoda. Podatke s spletnih strani šol smo pridobili s spletnim iskalnikom Google. Za interpretacijo in ponazoritev podatkov smo si pomagali s programi Microsoft Excel 2013, Google Earth in IBM SPSS Statistics 17. Razlike med izvedbami šol glede na ve­likost in statisticno regijo smo preverjali z .2 testom. Pri tem smo razlike oznacili kot statisticno znacilne pri 5 % stopnji tveganja za napako. Postopek Najprej smo na spletni strani MIZŠ pridobili seznam šol (»Seznam osnovnih šol«, 2017) in med 17. avgustom in 9. septembrom 2017 pregledali njihove spletne strani po posebnem protokolu. Informacije o ŠvN s plavalnimi vsebinami smo iskali v letnih delovnih nacrtih šol, objavah, obveznih publikacijah, predstavitvah dejavnosti idr. Zanimalo nas je: število ucencev in s tem velikost šole, izvedba ŠvN s plavalnimi vse­binami (je izvedla, ni izvedla, ni podatkov, ni spletne strani …). Tako smo dobili vzo-rec 333 šol, pri katerih smo v nadaljevanju zabeležili mesto pridobitve podatkov (ob-java, publikacija idr.), mesec izvajanja ŠvN, trajanje ŠvN, razred, ki se je udeležil ŠvN, vrsto bivanja (hotel, pocitniški dom), kraj iz­vajanja, nacin izvedbe (primorje ali celina), državo izvedbe (Slovenija, Hrvaška) in s po­mocjo programa Google Earth oddaljenost kraja izvajanja ŠvN od lokacije šole. .Rezultati in razprava Zbrane podatke smo razdelili v vec skupin glede na to, ali so šole izvedle ŠvN ali ne, oziroma pri tistih, ki so jo izvedle, ali so to predstavile na spletu ali ne (Tabela 1). Naj­vecji delež so predstavljale šole, ki so ŠvN s plavalnimi vsebinami izvedle in imele o tem dostopne podatke (N = 333; 73,67 %). Med temi 333 šolami jih je bilo 19 (5,7 %), ki so to vrsto ŠvN organizirale dvakrat v is-tem letu, kar predstavlja 352 izvedb osnov­nošolskih ŠvN s plavalnimi vsebinami. Šol, ki so prav tako imele dostopne podatke o ŠvN, bodisi za prejšnje ali obravnavano šolsko leto, vendar je bilo iz njih razvidno, da vsebinsko te vrste ŠvN v šolskem letu 2016/17 niso izvedle, je bilo 80 (17,7 %). Iz 39 šol (8,63 %) nismo pridobili uporabnih podatkov za našo raziskavo: kar pri 24 šo­lah (5,3 % vseh šol) nismo mogli razbrati, katero vsebino so organizirale v ŠvN ali pa podatka preprosto ni bilo. Pri 14 šolah smo zaradi casa zbiranja podatkov (konec avgu­sta in zacetek septembra) zamudili infor­macije o njihovih izvedbah, saj so spletne strani že preuredile za novo šolsko leto. To sicer pomeni, da šolsko spletno stran sproti osvežujejo, kar je pohvalno. Zanimivo pa je bilo tudi, da ena izmed šol sploh ni imela spletne strani, kar je presenetljivo, saj Za­Tabela 1 Vrsta podatkov glede na velikost šol Velikost šole (število šol in odstotek) Vrsta podatkov Srednje velike Majhne šole Velike šole Ni podatka Skupaj šole Šola je izvedla ŠvN s plavalnimi vsebinami 67 62 % 92 80 % 96 84,2 % 78 67,8 % 333 Šola ni izvedla ŠvN s plavalnimi vsebinami (je pa ostale) 33 30,6 % 22 19,1 % 10 8,8 % 15 13 % 80 Na spletni strani šole ni mogoce razbrati podatkov o izvedbi 7 6,5 % 0 3 2,6 % 14 12,2 % 24 Šola ima na spletni strani podatke samo za novo šolsko leto 1 0,9 % 1 0,9 % 5 4,4 % 7 6,1 % 14 Šola nima spletne strani 0 0 0 1 0,9 % 1 Skupaj 108 115 114 115 452 kon o osnovni šoli (1996) od šol zahteva, da predstavijo svoje delo na spletu. Izvedbe ŠvN s plavalnimi vsebi­ nami glede na velikost šole Zobec (2017) ugotavlja, da na izvedbo raz­licnih oblik pedagoškega dela vpliva tudi velikost šole. Navaja, da ucitelji na manjših šolah sicer lažje najdejo ustrezno lokacijo za izvedbo ŠvN, a imajo težave s pridobiva­njem strokovnega kadra, saj na njih poucu­jeta le en ali dva ucitelja športne vzgoje. Iz Tabele 1 lahko razberemo, da delež izvedb narašca glede na velikost šole. Med velikimi šolami jih je 84,2 % izvedlo plavalno ŠvN in podatke objavilo na spletu, med srednje velikimi je bilo takih 80 % in med majhnimi samo 62 %. Testiranje razlik z .2 testom je pokazalo, da so razlike med skupinami gle­de na velikost šol statisticno znacilne (.2= 16,589; p = 0,000). Menimo, da je glavni vzrok predvsem v tem, da majhne šole za­radi manjšega števila ucencev združijo po dva razreda in posledicno vseh vrst ŠvN ne izvajajo vsako leto, kar sta pokazali tudi dve analizi MIZŠ (Kovac in Jurak, 2012). Izvedejo pa vec drugih ŠvN, obicajno naravoslovnih v domovih Centra šolskih in obšolskih de­javnosti (CŠOD), kjer je izvedba organizacij­sko najenostavnejša. Ugotavljamo tudi, da imajo majhne šole slabše dostopne podat­ke na svojih spletnih straneh od vecjih šol. Vzrok bi lahko bil v majhnem številu zapo­slenih in zato vecji kolicini nalog vsakega posameznika. Izvedbe ŠvN s plavalnimi vsebi­ nami glede na statisticno regijo Statisticne regije imajo razlicne pogoje za poucevanje plavanja, prav tako pa je raz­licna ekonomska moc njihovih prebivalcev (Jurak, Kovac in Strel, 2002). Slika 1 prikazu­je število šol, ki so izvedle ŠvN s plavalnimi vsebinami glede na statisticno regijo, v ka­teri se šole nahajajo. Testiranje z .2 testom kaže, da obstajajo med regijami statisticno znacilne razlike glede na izvedbo ŠvN s pla­valnimi vsebinami (.2 = 38,748; p = 0,000). Po številu izvedb izstopajo osrednjesloven-ska, podravska in savinjska statisticna regija, ki skupaj vkljucujejo 52,6 % (N = 175) vseh šol, ki so izvedle ŠvN s plavalnimi vsebina-mi. To so regije, ki imajo tudi vecje število osnovnih šol glede na druge regije. Kljub temu pa vse tri regije nimajo najucinkovi­tejšega deleža izvedb glede na število šol v posamezni regiji. Najvišjega imata koroška (94,1 %) in zasavska statisticna regija (90 %). V obeh le po ena šola (v koroški od 17-ih, v zasavski pa od desetih) ni izvedla te vr­ste ŠvN. Sledijo osrednjeslovenska (86,8 %), gorenjska (82,4 %) in goriška (82,1 %). Osta­le regije so izvedle manj ŠvN od povprecja celotne Slovenije (73,7 %). Najnižji delež or-ganiziranosti te vrste ŠvN je v obalno-kraški statisticni regiji (42,7 %), verjetno zato, ker so šole te regije ob morju ali v njegovi bliži­ni, tamkajšnja pokrajina je otrokom pozna­na in ne predstavlja za njih novega okolja, zato plavanje izvedejo v obliki tecaja, ucen­cem pa ponudijo vsebinsko drugacne ŠvN. Mesec izvedbe ŠvN Slika 2 ponazarja število izpeljanih ŠvN s plavalnimi vsebinami v posameznem me-secu šolskega leta 2016/17. V primerih, kjer je ŠvN potekala od konca enega meseca in se nadaljevala v drugega, smo za dolo-citev meseca izbrali tistega, v katerem je izvedba potekala vec dni. Stolpci s hkrati zapisanima dvema mesecema pa pome­nijo, da šola še ni vedela tocnega datuma izpeljave in je na nacin, kot smo ga tudi mi uporabili, informacije zapisala v spletnem letnem delovnem nacrtu ali v publikaciji. Med analiziranimi šolami štiri niso navedle tega podatka. Vec kot dve tretjini šol (67,9 %) najpogosteje izvede ŠvN s plavalnimi vsebinami junija in septembra, saj je vreme takrat najprimer­nejše. Junija je bilo izvedenih 130 ŠvN (36,9 %), najpogosteje v sredini meseca od 12. do 16. junija (31,5 % izvedb v juniju). Nekaj manj jih je bilo izvedenih septembra (N = 109), sledijo maj (N = 58), april (N = 13) in okto­ber (N = 13) ter marec (N = 11). V preostalih mesecih je bilo izvedenih pet ali manj ŠvN s plavalnimi vsebinami. Pet šol je izpeljalo ŠvN konec avgusta in tako zacelo s šolskim letom še pred uradnim zacetkom pouka. Predvidevamo, da so se šole zanj odloci­le, ker tako ne posegajo v izvedbo redne­ga pouka, po drugi strani pa še izkoristijo lepe dneve. Velja pa opozoriti na precej tog Pravilnik o šolskem koledarju za osnovne šole (2012), ki navaja, da naj šole ne izvaja­jo pouka med pocitnicami. Tako z izvedbo avgusta šola krši veljavni pravilnik. Prav tako nobena šola ni organizirala ŠvN s plavalni-mi vsebinami februarja. Predvidevamo, da so razlogi v tem, da je del februarja na­menjen zimskim šolskim pocitnicam, ko termalna kopališca ponujajo svoje storitve družinam. Februar pa je zaradi vremenskih razmer (skupaj z januarjem) namenjen tudi izpeljavi zimske ŠvN. Dolžina ŠvN Pri 21 spletnih predstavitvah podatka o trajanju ŠvN s plavalnimi vsebinami nismo našli. Vecina analiziranih izvedb ŠvN (N = 294; 83,5 %) je trajala pet dni, kar priporoca tudi koncept šole v naravi (Kovac in Jurak, 2012). Deset izvedb je bilo krajših, saj so trajale štiri dni, krajših izvedb (dvo- ali tri­dnevnih) nismo zasledili. Vec dni bivanja od priporocenih pa so ucenci preživeli v 27 ŠvN (7,7 %), od tega jih je 24 trajalo šest dni, dve sedem dni in ena celo osem dni. Daljše ŠvN so po mnenju Kristana (1998) ucinkovite, saj dolžina trajanja povecuje možnost, da se vsi ucenci naucijo plavati. S tem te šole sicer kršijo Pravilnik o šolskem koledarju za osnovne šole (2012), ki navaja, da so nedelje pouka prosti dnevi. Pravilnik prav tako omenja sobote kot pouka proste dneve, razen ce ni z letnim delovnim na-crtom doloceno drugace. Ponekod smo zasledili, da šole, ki organizirajo ŠvN tudi v soboto (6-dnevne), to rešujejo tako, da imajo udeleženi ucenci zato v ponedeljek po prihodu domov prost dan. Vecina teh ŠvN je bila izvedena na Hrvaškem (77,8 % izvedb, daljših od pet dni), kar pomeni, da so šole za prevoz porabile precej casa; pri krajši izvedbi bi bila motena kolicina ur, namenjenih plavanju, s tem pa kakovost poucevanja. Razredi, ki se najpogosteje udeležijo ŠvN Najvec ŠvN s plavalnimi vsebinami (N = 191; 54,3 %) je bilo organiziranih za ucence 5. razredov (Slika 3). Tudi analiza MIZŠ (2014) kaže, da šole izpeljejo najvec ŠvN (ne glede na njihovo vsebino) prav v 5. razredu. Zo­bec (2017) pa je ugotovil, za zimsko ŠvN v podravski regiji enakomerno izpeljujejo v 5., 6., in 7. razredu. Kljub temu da ucni nacrt za predmet šport (Kovac idr. 2011) in Kristan (2010) navajata, da je smotrno ŠvN s plaval­nimi vsebinami uvrstiti v 4. razred, je bilo takšnih izvedb le 64 (18,2 %). Vzrok je naj­verjetneje v dolocilu MIZŠ, da sofinancira šolam eno ŠvN v casu ucencevega šolanja glede na število njenih petošolcev (»Šola v naravi«, 2017). S 54 izvedbami (15,3 %) je bila tretja najpo­gostejša izbira 3. razred, tri izvedbe pa so bile namenjene tudi ucencem 2. razredov. V teh primerih so šole izvedle obvezni 20­urni plavalni tecaj v okviru ŠvN. Kar 16 šol je poleg ŠvN v 3. razredu organiziralo še eno ŠvN s plavalnimi vsebinami v višjih razredih. V vecini so to šole, ki v svoji bližini nima­jo primernega bazena za ucenje plavanja. Nekoliko presenetljivo je bilo nekaj ŠvN s plavalnimi vsebinami organiziranih tudi za ucence višjih razredov, za katere obicajno šole organizirajo vsebinsko drugacne ŠvN; za ucence 6. razredov je bilo organiziranih 10 ŠvN (2,8 %), ena pa za ucence 7. razre­dov. Skladno s Pravilnikom o financiranju šole v naravi (2004) lahko šola, ki ima oddelke s prilagojenim izobraževalnim programom, za te oddelke dobi sofinancirano ŠvN dva­krat v casu otrokovega šolanja, zato pred­videvamo, da so to možnost izkoristile ne­katere od šol, ki so v enem letu organizirale dve šoli ŠvN, posebej tudi za ucence višjih razredov. Majhne šole zaradi manjšega šte­vila ucencev in racionalnejše organizacije združujejo vec razredov, za katere organi­zirajo ŠvN. Takšnih izvedb je bilo 23 (6,5 %). Najveckrat so združili 4. in 5 razred (N = 10) ter 3. in 4. razred (N = 7), ostale pa manjkrat. Pri šestih izvedbah podatka o razredu, v ka­terem so izvedli ŠvN, nismo zasledili. Kraj in nacin izvedbe ŠvN Zanimalo nas je tudi, koliko šol ŠvN s pla­valnimi vsebinami šole izvedejo v Sloveniji oziroma v tujini. Na slovenskih tleh je bilo organiziranih 70,7 % plavalnih ŠvN (N = 249), nekaj vec kot cetrtina (N = 101; 28,7 %) na Hrvaškem, pri dveh izvedbah pa nismo razbrali podatka o lokaciji (0,6 %). Sloveni­ja skupaj z bližnjo hrvaško obalo ponuja dovolj dobre pogoje za izvedbo plavalnih vsebin v ŠvN, saj imajo številne obcine ali podjetja v posameznih obcinah še vedno svoje pocitniške domove na Hrvaškem (tu­risticno naselje Bucanje pri Nerezinah, VIRC Materada pri Porecu itd.). Primerjali smo tudi nacin izvedbe ŠvN s pla­valnimi vsebinami glede na to, ali je izpelja­va potekala ob morju ali na celini. Nekaj vec kot tri cetrtine izvedb so šole organizirale v primorju (N = 271; 77 %), ostale (N = 78; 22,2 %) pa na celini v kopališcih oziroma zdravili-šcih. Za tri šole (0,85 %) nismo mogli ugoto­viti, kje so izpeljale to organizacijsko obliko. ŠvN, izvedena ob morju, se gotovo razli­kuje od tiste, ki je izvedena na celini, tako v nacinu izvedbe plavalnih vsebin (v slani vodi), kot tudi z naravoslovno-družbenega vidika v smislu pokrajine in dejavnosti, ki jih saj je 62,7 % (N = 170) vseh izvedb v pri­ponuja okolica (Kristan, 2010). Na podlagi morju bilo izvedenih v Sloveniji, a je ta de­ugotovitev Juraka idr. (2002) vidimo, da se lež nižji od tistega iz leta 2002 (74 %) (Jurak je delež izvedb na celini povecal; v šolskem idr., 2002). Izpeljava ŠvN v Sloveniji je tudi letu 2016/17 je 77 % šol organiziralo ŠvN v z organizacijskega in zakonodajnega vidika primorju, pred sedemnajstimi leti pa kar za šolo lažja, saj se ucitelju izplacajo materi-83,6 %. Ker ima Slovenija le 43 km obale alni stroški dela (terenski dodatek) v €, lažje (»Slovenska obala«, 2019), morajo šole iskati je urejati zavarovanje otrok in zagotoviti priložnosti tudi v izvedbi v termalnih kopa­njihovo zdravstveno varstvo. lišcih na celini. Tabela 2 prikazuje primerjavo med naci-Med izvedbami na celini so šole v letu nom izvedbe in državo izvedbe. Slovensko 2016/17 organizirale ŠvN samo v slovenskih primorje še vedno prevladuje pri izbiri šol, kopališcih (N = 78), medtem ko so leta 2002 Tabela 2 Povezava med nacinom izvedbe in državo Nacin izvedbe (število izvedb) Skupaj Država Primorje Celina Ni podatka Slovenija 170 78 1 249 Hrvaška 101 0 0 101 Ni podatka 0 0 2 2 Skupaj 271 78 3 352 izvajale ŠVN tudi v hrvaških bazenskih ko­pališcih (Jurak idr., 2002). Šole so za izvedbo ŠvN s plavalnimi vse­binami izbrale 33 razlicnih krajev (Slika 4), najveckrat pa so se odpravile z ucenci v Ankaran (N = 70; 19,9 %). V tem kraju so ucenci v vecini plavanje osvajali in utrje­vali v prostorih Rdecega križa na Debelem rticu (N = 54), za ostale izvedbe pa so bile objave na spletu premalo natancne, da bi lahko z gotovostjo razbrali, kje v Ankaranu naj bi ŠvN potekala. Tudi Jurak idr. (2002) so že pred 17 leti kot najpogostejšo izbiro navedli Ankaran. Predvidevamo, da je tudi takrat prevladovalo prav letovišce Debeli Rtic, saj ima velik zunanji olimpijski bazen, morje ter pokrit bazen, ki ga lahko obisko­valci uporabljajo cez celo leto (»Zdravilišce Debeli rtic«, 2019). Druga najpogostejša izbira (N = 30) so Terme Catež. Na tretjem mestu je Porec, ki so ga šole izbrale 27-krat in je s tem tudi najpogostejša izbira zunaj meja naše države. Sledi CŠOD Burja (Seca pri Portorožu), ki je najveckrat obiskan dom CŠOD (N = 22) in pravzaprav tudi edini, ki ima lasten bazen (ostali uporabljajo baze­ne bližnjih hotelov) z možnostjo korišcenja cez celo leto. Med pogostimi izbirami so še Krk (najpogosteje Baška) s po 20 izvedbami, Koper (N = 19) in Strunjan ter Savudrija (oba N = 18). Kraji so razporejeni skoraj po vsej Sloveniji. V šestih predstavljenih spletnih iz­vedbah pa šole kraja izvedbe niso navedle. Omejitve raziskave Raziskava ima nekaj omejitev. V prvi vrsti je to nacin pridobitve podatkov, saj so bili pridobljeni s pomocjo spletnih strani po­sameznih šol. Za vecjo verodostojnost po­datkov bi potrebovali porocila o uresnicitvi letnega delovnega nacrta vsake šole. Prav tako pa vse šole niso imele vseh želenih podatkov, ker na državni ravni ni natanc­nih dolocil o tem, kaj morajo predstaviti na svojih spletnih straneh. Naslednja omejitev je obdobje, v katerem smo pregledovali spletne strani. Nekaj spletnih strani smo pregledali meseca sep­tembra, torej v zacetku novega šolskega leta. Tako je nekaj šol že posodobilo svoje spletne strani, odstranilo objave in podatke za prejšnje šolsko leto ter nam tako onemo-gocilo vpogled v njihovo organizacijo ŠvN s plavalnimi vsebinami v preucevanem šol­skem letu. Glede na to, da smo podatke zbirali samo v šolskem letu 2016/17, se je lahko zgodilo, da nekatere manjše šole niso bile vkljucene v raziskavo, saj ŠvN ne izvajajo vsako leto. Tako bi lahko bili rezultati tudi nekoliko dru­gacni, ce bi raziskavo izvedli katero drugo šolsko leto ali pa bi v raziskavo vkljucili po­datke za vec šolskih let. .Sklep Namen raziskave je bil dobiti natancnejši vpogled o izpeljanih ŠvN s plavalnimi vse­binami. Želeli smo ugotoviti, koliko šol jih izvaja in v kakšni meri se držijo priporocil za njihovo organizacijo in izpeljavo. Socasno s tem smo želeli preveriti tudi, v kolikšni meri šole izkorišcajo svoje spletne strani za pred­stavitev tovrstnih ŠvN. Raziskava je pokaza-la, da šole na razlicne nacine izpeljujejo ŠvN s plavalnimi vsebinami, prav tako pa so raz­licne njihove spletne predstavitve. Ugotovili smo, da je v šolskem letu 2016/17 skoraj tri cetrtine osnovnih šol (N = 333; 73,67 %) izvedlo ŠvN s plavalnimi vsebina-mi, nekatere celo dve (352 izvedb). Izkazalo se je, da je delež izvedbe statisticno znacil-no odvisen od velikosti šole in statisticne regije. Najveckrat so bile ŠvN s plavalnimi vsebinami izvedene meseca junija za ucen­ce 5. razreda in so trajale v vecini 5 dni. Po-leg Slovenije je za izvedbo ŠvN s plavalnimi vsebinami zanimivo tudi hrvaško primorje, kjer imajo številne slovenske obcine svo­je pocitniške domove. Sicer prevladujejo izvedbe ob morju (77 %), ker pa ima Slo­venija tudi precejšnje število term in zdra­vilišc z bazeni, kjer lahko šole izvedejo ŠvN s plavalnimi vsebinami v razlicnih mesecih šolskega leta, tudi pozimi, je teh izvedb cedalje vec. Pri tem šole niso odvisne od vremena, zato je lahko takšna organizacija ucinkovitejša. Ugotovili smo tudi, da bi šole morale v ve-cji meri izkoristiti objave o ŠvN na svojih spletnih straneh, tako za promocijo kot tudi za informiranje staršev in druge jav­nosti. Dobri dve tretjini šol je objavo sicer imelo, vendar so bile v vecini pomanjkljive ter osiromašene. Natancnejše informacije smo tako pridobili iz drugih dokumentov (publikacija in letni delovni nacrt). Menimo, da imajo šole še veliko prostora za napre­dek in širitev predstavitve šol tudi na druga družabna omrežja. Samo pri eni šoli smo namrec našli podrobnejše podatke tudi na Facebooku. Podatke bi bilo smiselno pre­veriti in dopolniti s porocili o izvedbah po­sameznih ŠvN, saj bi tako dobili bolj realno sliko, vendar so ti podatki težko dostopni. Ker je Slovenija tako raznolika, ima vsaka regija prednosti in slabosti za izvajanje dolocene ŠvN. Zato bi bilo zanimivo še podrobneje analizirati vsebinski koncept ŠvN s plavalnimi vsebinami (katere dejav­nosti v vodi, ob vodi, pod vodo ali na njej poleg poucevanja plavanja šole sploh še vkljucujejo v program in katere dodatne vsebine s podrocja naravoslovja in druž­boslovja predstavijo ucencem), kakšna je ucinkovitost poucevanja plavanja (kakšno stopnjo znanja usvojijo ucenci) in kakšni so omejitveni dejavniki, da vse šole ne izpe­ljejo plavalne ŠvN. S tem bi vpogled v ŠvN še razširili in ponudili možnosti za pestrej­šo in kakovostnejšo izvedbo te izjemno pomembne organizacijske oblike, v kate­ri šole izpeljejo del obveznega šolskega programa. Vseeno pa lahko trdimo, da je ŠvN s plavalnimi vsebinami s svojo vec kot petdesetletno tradicijo trdno zasidrana v slovenskem šolskem prostoru in da je prav zaradi nje delež plavalcev s Sloveniji visok, utopitev zaradi neznanja plavanja pa je iz­jemno malo. .Viri 1. Analiza ŠVN za koledarsko leto (2014). (28. 8. 2017). Pridobljeno iz http://www.mizs.gov. si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/po­drocje/os/pdf/Analiza_SVN_2014.pdf 2. Evropska komisija/EACEA/Eurydice (2013). Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi. Poro-cilo Eurydice. Luxembourg: Založba Evrop­ske unije. 3. Jurak, G., Kovac, M. in Strel, J. (2002). Bazenska kopališca v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije. 4. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolic, D., Vute, R., … Cermak, V. (2011). Plavanje, ucenje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 5. Kovac, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Ljubljana: Fakulteta za šport. 6. Kovac, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., No­vak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Ucni nacrt. Program osnovna šola. [Ele­ktronski vir]. Pridobljeno iz http://www.mizs. gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/ podrocje/os/prenovljeni_ 7. Kristan, S. (1998). Šola v naravi. Radovljica: Di-dakta. 8. Kristan, S. (2010). Pogledi na šport 2 – Predšol-ski športnovzgojni program Zlati soncek, šola v naravi, aktualni odzivi. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 9. Pravilnik o financiranju šole v naravi (2004). Uradni list RS, št. 61/04, 70/08 in 61/09 (12. 9. 2017). Pridobljeno iz http://pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV5933 10. Pravilnik o normativih in standardih za izvaja­nje programa osnovne šole (2007). Uradni list RS št. 57/07, 65/08, 99/10, 51/14, 64/15 in 47/1 7 (16. 9. 2017). Pridobljeno iz http://pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=PRAV7973 11. Pravilnik o šolskem koledarju za osnovne šole (2012). Uradni list RS, št. 50/12 in 56/12 – popr. (18. 6. 2017). Pridobljeno iz http://pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=PRAV11347 12. Seznam osnovnih šol. (17. 8. 2017). Pridoblje-no iz https://krka1.mss.edus.si/registriweb/ Seznam1.aspx?Seznam=2010 13. Slovenska obala (12. 3. 2019). Pridobljeno iz: https://sites.google.com/site/slovenskaoba­la21/dolzina 14. Slovenske statisticne regije in obcine v številkah 2017 (17. 8. 2017). Pridobljeno iz http://www. stat.si/StatWeb/News/Index/6723 15. Šola v naravi. (2017). Ministrstvo za izobraže­vanje, znanost in šport. Pridobljeno iz http:// www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/di­rektorat_za_predsolsko_vzgojo_in_osnov-no_solstvo/osnovno_solstvo/sola_v_naravi/ 16. Zakon o osnovni šoli (1996). Uradni list RS, št. 81/06 (15. 9. 2017). Pridobljeno iz http://pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448 17. Zdravilišce Debeli rtic (12. 3. 2019). Pridoblje-no iz: http://www.zdravilisce-debelirtic.org/ PONUDBA_ZA_VRTCE_OSNOVNE_SOLE_V_ NARAVI_IN_SPORTNE_PRIPRAVE/ 18. Zobec, T. (2017). Izvedba in spletne pred­stavitve zimskih šol v naravi osnovnih šol iz Podravske statisticne regije (Magistrska naloga, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument. php?id=104879&lang=slv mag. Matej Drevenšek, prof. šp. vzg. Srednja frizerska šola Ljubljana matej.drevensek@gmail.com Matej Majeric Izdelava ucil za športno vzgojo s pomocjo informacijsko-komunikacijske tehnologije Izvlecek Namen prispevka je bil predstaviti pre­prostost izdelave didakticnih pripomoc­kov za športno vzgojo z informacijsko komunikacijskimi tehnologijami. Pripo­mocki so nosilci ucne vsebine, s kateri-mi ucitelj bolj ponazori vsebino in tako izboljša kakovost poucevanja. Lahko pa jih uporablja tudi za utrjevanje znanja ter preverjanje in ocenjevanje. Ugotovili smo, da so pri športni vzgoji najbolj upo­rabni didakticni plakati, video posnetki, vprašalniki in kvizi, zato smo z najbolj dostopnimi racunalniškimi programi predstavili preproste korake za njihovo izdelavo. Kljucne besede: IKT, kompetence, športna vzgoja, izdelava, plakat, video, vprašalnik, kviz. Slika 1. Spletna stran prve e-ucece skupnosti Sportfolio.si, ki kaže na to, da je bila Fakulteta za šport pri uporabi IKT od nekdaj zelo napredna (Majeric in Kolenc, 2007). Creation of didactic means for physical education with ICT Abstract The purpose of the paper was to present the simplicity of the creation of didactic means for physical education with ICT. Didactic means are different tools used by the teacher to better illustrate the learning content. The use of these means can improve the quality of teaching. We have found that fort he physical education are the most useful didactic means posters, videos, question­naires and quizzes. In this paper we have presented the simple steps for their production with the most affordable computer programs. Keywords: ICT, competences, physical education, production, poster, video, questionnaire, quiz. .Uvod Pri delu v šoli ucitelji uporabljajo informa­cijsko komunikacijske tehnologije (IKT) tako v razlicnih fazah priprave na pouk kot pri njegovi izvedbi. Pri tem je uporaba razno­vrstna, odvisna pa je predvsem od pred­metnega podrocja (Altbach, Reisberg in Rumbley, 2009; Rafique, 2014; Alemu, 2015; Deng in Tavares, 2015; Du.a in Martínez-Ri­vera, 2015; Keane, Keane, in Blicblau, 2016; Redecker, 2017; Purificación, 2018). Pri in-terdisciplinarnih podrocjih izobraževanja (NEO-9, 2017), med katere sodi tudi špor­tna vzgoja, se za nosilce e-vsebin vecinoma uporablja razlicne racunalnike, pametne te­lefone, fotoaparate, kamere in razlicne me-rilnike. Za zbiranje podatkov se uporabljajo razlicne spletne strani s posnetki in repo­zitoriji virov. Za video predstavitev vsebin se najvec uporabljata Moodle in YouTube. Didakticna video gradiva se izdelujejo z razlicnimi racunalniškimi programi, kot so Moviemaker, iMovie, Wink, VSDC, Blender, DaVinci Resolve, VideoPad, Editor ipd. Ze­mljevide se najvec izdeluje s programom za montažo Kimera in Wondersheare Fil­mora. Za izdelavo didakticnih plakatov se vecinoma uporabljajo Powerpoint, Canva, Postermywall, Adobe Spark in Befunky. Za sprotno preverjanje znanja v obliki razlic­nih vprašalnikov in kvizov se uporabljajo Moodle, H5P, Kahoot, Google Forms, Sur­veyMonkey, Typeforms, Polldaddy in 1ka.si. Didakticna gradiva ucitelji še vedno najvec objavljajo na šolskih spletnih straneh, kljub temu da je veliko bom uporaben Moodle. Nekateri so napredni in pri tem uporabljajo tudi QR-kode. Za sporocanje in obvešcanje ucencev se poleg e-pošte najvec uporablja Moodlova spletna ucilnica, ki je zaradi svo­je interaktivnosti zelo uporabna. Športna vzgoja je v primerjavi z drugimi predmetu nekoliko specificna, saj se lahko IKT upo­rablja tudi kot sredstvo za ucenje gibalnih znanj (npr. video kamera za analizo gibanja) in za razvoj gibalnih sposobnosti (npr. raz­licni merilniki energije npr. Fitbit in frekven­ce srcnega utripa Polar, Souunto, Garmin ipd.). Fakulteta za šport je bila ena prvih izobra­ževalnih institucij v Sloveniji, ki je še pred pojavom družabnih omrežij v razvojno raziskovalnem projektu »Model prakticne­ga pedagoškega usposabljanja študentov Fakultete za šport« za izvedbo prakticnega pedagoškega usposabljanja študentov pri predmetu Didaktika uporabljala e-uceco skupnost uciteljev, študentov in profesor­jev s pomocjo blogov (Majeric in Kolenc, 2007). Že samo pregled najpogosteje uporablja­ne IKT v vzgojno izobraževalnem procesu kaže na to, kako mocno je le-ta pri sodob­nem delu ucitelja vpeta v njegovo poklicno delo. S tega vidika ni nakljucje, da IKT kom­petence že nekaj casa sodijo med temeljne kompetence uciteljev. Ne glede na to pa praksa kaže, da jih veliko uciteljev še vedno ni osvojilo, ceprav jim lahko v marsikateri stvari olajšajo njihovo delo pri pripravi in izvedbi pouka. Namen tega prispevka je predstaviti, kako lahko ucitelji uporabljajo IKT za izdelavo didakticnih plakatov, video vsebin, teore­ticnih vprašalnikov in kvizov. To je bil tudi del vsebine pilotnega projekta, ki smo ga izvedli v okviru razpisa »IKT v pedagoških študijskih programih UL«, s katerim sta Uni-verza v Ljubljani in Ministrstvo za izobraže­vanje, znanost in šport RS želela pridobiti razlicne primere dobrih praks poucevanja z uporabo IKT. Projekt sta podobno kot projekt »Model prakticnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakultete za Slika 2. Primer didak­ticnega plakata. šport« delno financirala Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Temeljni namen obeh pilotnih pro-jektov, ki jih je izvedla Fakulteta za šport, je bil pri študentih in uciteljih preizkušati raz­licna IKT sredstva in tako razvijati njihove IKT kompetence za delo pri športni vzgoji. .Izdelavadidakticnega plakata Plakat je ucinkovito didakticno ucilo, ki je pri športni vzgoji uporaben kot nosilec no-vih ucnih vsebin v procesu ucenja. V proce­su utrjevanja ali preverjanja znanja ucencev pa je lahko sredstvo za ugotavljanje znanja ucencev. Ucitelj lahko za izdelavo didaktic­nega plakata uporablja razlicne racunalni­ške programe in aplikacije npr. Canva, Po-stermywall, Adobe Spark, Befunky, Power Point ipd. Zaradi množicne dostopnosti in uporabno­sti smo se odlocili za predstavitev izdelave didakticnega plakata z racunalniškim pro-gramom Power Point za Windows. Primer plakata, ki ga prikazuje Slika 2, smo izdelali za vsebine zdravega življenjskega sloga in je dostopen na https://www.slideshare.net/ matej69/zdrav-ivljenjski-slog. Podobno kot didakticni plakat lahko ucitelj s Power Poin-tom izdela ucne, organizacijske in osebne kartone. V nadaljevanju smo s slikami v 10 korakih predstavili, kako izdelati plakat s progra-mom Power Point za Windows. Korak 1: Odpri program Power Point za Win­dows, izberi prazno predstavitev, jo poimenuj in shrani v ustrezno mapo v racunalniku. Korak 2: Klikni gumb »Nacrt« in izberi polje »Ve­likost diapozitiva« ter izberi želeno usmerjenost (pokoncno ali ležece) ter širino in višino diapo­zitiva (npr. A1). Za tiskanje plakatov pred nastavitvijo se pozanimaj pri tiskarju o velikosti formata, ki ga lahko natisne. Korak 3: Za lažje oblikovanje aktiviraj vodila, pa- metna vodila in mrežne crte. Za lažje oblikovanje plakata z desnim kli­kom na miški aktiviraj vodila, pametna vo­dila in mrežne crte. Korak 4: Oblikuj polja za naslov in besedilo. Klikni na gumb »Osnovno« in izberi polje z vnaprej pripravljenimi oblikami, kot so kro­gi, kvadrati. V tem polju med »Osnovnimi oblikami« izberi prvi znak – »Polje z besedi­lom«. Raztegni ga na želeno velikost, nato izberi polje »Polnilo« in v njem izberi želeno barvo. Korak 5: Vstavi slike ali fotografije. Klikni na gumb »Vstavljanje« in v predstavi­tev vstavi fotografije iz shranjenih map na disku racunalnika ter jih postavi na želeno mesto na plakatu. Korak 6: Poudari razlicne vsebine z uporabo lo- gotipov. Prijavi se na spletni strani za brezplacno uporabo logotipov, npr. https://www.flati-con.com. Ta stran ti omogoca brezplacno uporabo in shranjevanje logotipov, ven­dar moraš v didakticnem gradivu njihovo spletno stran navesti kot vir logotipa. Lo-gotipe prenašaš s klikom na gumb »Pre-nesi« (download). Priporocamo, da si pred uporabo logotipov iz drugih spletnih strani vedno prebereš navodila za uporabo ikon oz. logotipov. Korak 7: V polja z besedilom napiši naslove in be- sedilo, oblikuj logotipe ter fotografije. V polje za besedilo napiši besedilo. Logoti­pe razvrsti. Klikni na gumb »Oblika« in skraj-no desno nastavi višino in širino logotipa in fotografij. Višino in širino lahko nastavljaš tudi z klikom na levi gumb miške. Korak 8: Ustvari skupine slik, besedil in naslovov. Za lažje oblikovanje lahko logotipe ali foto­grafije združiš v skupino. To narediš tako, da vsak logotip ali fotografijo oznaciš s klikom na levi gumb miške, nato pa s klikom na de­sni gumb miške izbereš polje »Združi«. Korak 9: Dokoncno oblikuj in uredi besedilo ter logotipe. Zraven logotipov vstavi polje z besedilom in vpiši besedilo. Klikni na gumb »Osnov-no« in izberi polje »Barva pisave«. Izberi želeno barvo. .Izdelavadidakticnega video posnetka Video posnetek je ucinkovito didakticno pomagalo, ki je pri športni vzgoji najvec­krat uporabno v fazi utrjevanja gibalnih znanj kot povratna informacija ucencu z video analizo. Uporaben pa je tudi v pro-cesu ucenja. Racunalniških programov, s katerimi jih lahko izdelamo, je vec, npr. iMovie, Wink, VSDC, Blender, DaVinci Resol­ve, VideoPad Video Editor, Move Maker ipd. Zaradi množicne uporabnosti in dostopno­sti smo se odlocili za predstavitev uporabe racunalniškega programa Movie Maker za Windows. Izdelan video lahko nato objavi­te v osebnem kanalu, kjer imajo do njega dostop samo prijavljeni. To pomeni, da posnetek ne bo javen, temvec dostopen samo tistim, s katerimi ga boste želeli de­liti. Ne glede na to, ali uporabljate YouTube kanal ali ne, pa lahko na YouTube vsak po­snetek oznacite kot javen ali zaseben. Javen je dostopen vsem uporabnikom YouTuba, zaseben pa le tistim, s katerimi boste delili spletni naslov. Video posnetek, katerega iz­delava je prikazana v nadaljevanju, je javno Korak 10: Koncno oblikuj plakat in ga shrani v pdf. format. Iz brezplacne spletne strani npr. https:// www.flaticon.com izberi želene logotipe, ki so ti všec in se najbolj navezujejo na vsebino plakata, in jih shrani na disk racu­nalnika kot fotografijo. Poudari velikost na­slova in podnaslovov z izbiro velikih crk in dokoncno oblikuj plakat. Plakat lahko pošlješ tiskarju preko spleta (npr. https://www.print-point.si/spletna-ti­skarna) ali pa ga objaviš kot pdf format na spletni strani ali še bolje v Moodle ucilnici. objavljen na https://www.youtube.com/ watch?v=S3OOa2jZDGo. Slike v nadaljevanju prikazujejo 9 prepro­stih korakov za izdelavo video posnetka s programom Movie Maker za Windows in njegovo objavo na YouTubu. Ne glede na racunalniški program za izdelavo video vsebin, pa si je vecina le-teh glede na funk-cionalnost in enostavnost uporabe zelo podobna. Korak 1: Odpri nov video projekt in ga shrani. Odpri program Movie Maker. Izberi gumb »Datoteka«, izberi polje »Nov projekt« in ga shrani pod želenim imenom v ustrezni mapi na disku racunalnika. Korak 2: Naloži fotografije in doloci cas predva­ janja. Klikni na gumb »Domov« in v orodni vrstici izberi polje »Dodaj videe in fotografije«. Iz­beri ustrezni video posnetek ali fotografijo in jo razvrsti na casovnico. Na casovnico lahko razporejaš logotipe, fotografije in video posnetke v poljubnem zaporedju. Premešcaš jih tako, da klikneš desni gumb na miški in ga z miško postaviš na želeno mesto. Korak 3: Naloži video posnetek, ga obreži in do­ loci fotografijam odseke oz. cas predvajanja. V mapi, ki je shranjena na disku racunalnika, izberi želeni video posnetek. V kolikor ga je potrebno urediti, ga lahko v projektu ob-režeš tako, da klikneš gumb »Orodja za vi­deo« in v njem izbereš polje »Orodje za ob-rezovanje«. S tem orodjem lahko poljubno obrežeš video posnetek. Fotografijam do-lociš cas predvajanja tako, da klikneš gumb »Orodja za video« in izbereš ter nastaviš cas predvajanja fotografije. Fotografije, video posnetke in logotipe (kot fotografije) lahko poljubno nanizaš na casovnico in jim dolo-ciš cas predvajanja. Korak 4: Dodaj naslov in napiši besedilo. Klikni na gumb »Urejanje« in izberi polje »Dodaj naslov«. V polje napišeš naslov po­snetka. Na enak nacin napišeš besedilo k fotografijam in video posnetkom, ki se nato prikaže na fotografiji oz. video posnetku. Korak 5: Nastavi cas predvajanja posameznih odsekov. Klikni na gumb »Orodja za video« in v polju urejanje nastavi poljubni cas predvajanja naslova. Korak 6: Uredi prehode in animacije. Klikni na gumb »Animacije« in izberi želeno animacijo za prehod med fotografijami. Korak 7: Dodaj zvok ali glasbo. V mapi, ki je shranjena na disku racunalni­ka, izberi želeni avdio posnetek. Za javno predvajanje avdio posnetkov rabiš dovolje­nje avtorja, zato je najbolje, da uporabljaš t. i. royalty free glasbo z CC licenco, ki je objavljena na razlicnih brezplacnih porta­lih, npr. https://audionautix.com/, https:// www.free-stock-music.com ipd. Avdio po­snetek, ki se razvrsti na casovnico projekta, lahko enako kot video posnetek poljubno obrežeš. Korak 8: Projekt shrani kot video posnetek. Klikneš na gumb »Datoteka« in izbereš po­lje »Shrani film« in pri tem izbereš možnost »Priporoceno za ta projekt«. Korak 9: Video posnetek naloži na YouTube, ure­di podrobnosti (npr. stopnjo zasebnosti) in ga deli z drugimi. Z uporabniškim imenom in geslom se prijavi na www.youtube. Klikni na gumb »Ustvarjanje video posnetka ali objave«. Vnesi zahtevane podatke in video objavi. Na YouTube lahko odpreš tudi kanal, kjer omogociš dostop do videa le uporabni­kom s tvojo odobritvijo. • Izdelava didakticnega kviza Kviz je ucinkovit didakticen pripomocek, ki je pri športni vzgoji uporaben v proce­su ucenja, utrjevanja in preverjanja znanja. Ucitelj pa ga lahko uporabi tudi za ocenje­vanja znanja. Izdelamo ga lahko z razlicnimi spletnimi aplikacijami npr. Google Forms, SurveyMonkey, Typeforms, Polldaddy, H5P ipd. Zaradi preproste uporabe in dosto­pnosti smo predstavili uporabo spletne Korak 1: Na spletni strani www.h5p.org ustvari svoj racun. Na spletni strani www.h5p.org z uporabni­škim imenom in geslom odpreš svoj racun. aplikacije H5P (www.h5p.org), ki omogoca izdelavo številnih interaktivnih didakticnih vsebin. H5P omogoca ucencem sodelova­nje (pisanje mnenje, ocen, dodajanje emo-jev, fotografij …), ki poleg aktivnega ucenja mocno dvigne njihovo motivacijo. H5P je enostaven za uporabo in primeren za prikazovanje na pametnih telefonih in ta­blicah. Primer kviza je objavljen na https:// h5p.org/node/150588. Slike v nadaljevanju prikazujejo 6 preprostih korakov za izdela­vo kviza s spletno aplikacijo H5P. Korak 2: Glede na vsebino, izberi orodje, ki ti naj­ bolj ustreza. Izbiraš lahko razlicna orodja, ki ti omogoca­jo pripravo razlicnih vprašanj (odprtih, za­prtih, slikovnih, prav/narobe, z enim in vec odgovori, stopenjskih …). Korak 3: Imenuj kviz in opiši vsebino (za primer vprašalnika oz. kviza s pomocjo orodja Quiz question set). V svojem racunu imaš lahko vec kvizov, zato vsakega ustrezno poimenuj (Polje »Ti­tle«) in izberi ustrezni tip. Za zacetek pre­dlagamo uporabo Quiz (Question set) tipa. Korak 4: Napiši vprašanje in oznaci pravilen od­ govor – primer za vprašanja z vec odgovori. Za tip vprašanja izberi »Multiple choice«. V prazno polje vpiši vprašanje in pod njim dodajaj v poljih odgovore. Korak 5: Napiši vprašanje in oznaci pravilen od­ govor – primer za prav/narobe vprašanja. Za tip vprašanja izberi »True/False Ques­tion«. V prazno polje pod njim vpiši vpra­šanje. Nato pa v prazna polja vpiši poljubno število odgovorov. Pri vsakem odgovoru oznaci, ali je odgovor pravilen ali napacen. Korak 6: Shrani kviz in ga deli z drugimi. Po vnosu vseh vprašanj, kviz shrani in ga deli z drugimi. Kviz deliš z drugimi zelo preprosto, saj jim kopiraš spletni naslov in ga pošlješ (kot e-pošto) ali objaviš po raz­licnih kanalih (Moodle, spletna stran, FB …). Po izpolnjevanju vprašalnika lahko dobijo ucenci neposredno povratno informacijo o številu pravilnih odgovorov. Zaradi te funk-cionalnosti so tovrstni kvizi pripravljeni s H5P lahko zelo uporabno orodje za prever­janje znanja ucencev. Uporabljajo se lahko tudi kot ucilo v fazi ucenja. • Izdelava vprašalnika Z vprašalnikom ucitelj lahko preveri ali oce­ni znanje vecjega števila ucencev socasno. Kot ostala opisana ucila pa je vprašalnik ucinkovito didakticno sredstvo za ucenje in utrjevanje znanja. Racunalniških progra­mov, s katerimi ga lahko izdelamo, je vec npr. Google Forms, SurveyMonkey, Type-forms, Polldaddy. 1ka.si ipd. Korak 1: Na strani www.1ka.si ustvari svoj racun. Podobno kot pri ostalih spletnih aplikacijah z uporabo e-naslova najprej ustvari svoj uporabniški racun; doloci uporabniško ime in geslo. Po preverjanju e-naslova prejmeš po e-pošti potrditveno povezavo in lahko zacneš z delom. Zaradi preproste uporabe in dostopnosti smo predstavili spletno aplikacijo 1ka.si, ki je v osnovi namenjen spletnemu anketira­nju. Zelo uporabna pa je tudi za preprosto izdelavo vprašalnikov, ki jih lahko upora­bimo v šoli za preverjanje in ocenjevanje znanja. Ucitelju omogoca hiter in ucinko­ Korak 2: Imenuj anketo, izberi tip in vizualno po­ dobo ankete. Najprej doloci ime ankete ter njen izgled po pred pripravljenih predlogah, ki jih iz­bereš z desnim klikom z miško. Korak 3: Napiši vprašanje in izberi tip vprašanja. S klikom na gumb »Urejanje« pišeš in do-dajaš vprašanja, tako da v polje »+« dodaš vprašanje. Podobno kot pri pisanju kviza s H5P lahko dodajaš razlicna vprašanja (odpr­ta, zaprta, slikovna, prav/narobe, z enim in vec odgovori, stopenjska …). Korak 4: Testiraj anketo. Po izbranih vprašanjih izberi gumb »Testi­ranje« in testiraj vprašalnik. Po izpolnitvi ti aplikacija javi osnovne podatke o anketi (število razlicnih vprašanj) ter napake in pri­porocila za izboljšavo. Korak 5: Objavi anketo. Po testiranju vprašalnika klikni na gumb» Objavi«. Na ta nacin vprašalnik postane ja­ven za vse, ki imajo spletni naslov vprašal­nika. Za distribucijo vprašalnika preprosto kopiraj spletni naslov vprašalnika in ga po razlicnih kanalih pošlji ucencem (e-pošta, spletna stran, FB …). Korak 6: Analiziraj podatke. Ucitelj lahko pridobi pregled nad znanjem ucencev s klikom na gumb »Analize«. Pri pregledu lahko tocno, preprosto in eno­stavno ugotovi, na katera vprašanja so ucenci odgovarjali z ustreznim znanjem. • Sklep Preprosti koraki nazorno kažejo enostav­nost uporabe IKT za izdelavo didakticnih plakatov, video vsebin, teoreticnih vpra­šalnikov in kvizov. Nacrtna in sistematicna uporaba IKT v šoli lahko ucitelju olajša delo in izboljša kakovost poucevanja, s tem pa tudi raven znanja ucencev. Seveda je (skladno z ucnim nacrtom) pri športni vzgoji glavni cilj razvoj gibalnih sposobnosti in znanj, zato je prav, da prak-ticnemu delu (vadbi) ucitelj posveca veci-no casa. Priporocamo pa, da za ucence (kot podporo ucenju) uporablja e-gradiva in jim stalno dostopnost do njih omogoci v e-ucilnicah v Moodlu. Nujno je, da ucitelji IKT kompetence osvoji­jo že tekom študija. Priporocljivo je tudi, da jih zaradi vedno novih IKT sredstev stalno nadgrajujejo. Dejstvo je namrec, da je v so-dobni družbi in njenih vzgojno izobraževal­nih institucijah IKT sprejeto dejstvo. • Literatura 1. Altbach, P. G., Reisberg, L., Rumbley, L. E. (2009). Trends in global higher education: Tracking an academic revolution. Paris: United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization. 2. Deng, L., Tavares, N. J. (2015). Exploring uni­versity students’ use of technologies bey­ond the formal learning context: A tale of two online platforms. Australasian Journal of Educational Technology, 31(3), 313–327. 3. Du.a, N., Martínez-Rivera, O. (2015). Between theory and practice: the importance of ICT in Higher Education as a tool for collabora­tive learning. Procedia – Social and Behavioral Sciences 180, 1466–1473. 4. Keane, T., Keane, W. F., Blicblau A. S. (2016). Be­yond traditional literacy: Learning and trans-formative practices using ICT. Education and Information Technologies (21) 4, 769–781. 5. Majeric, M. in Kolenc, M. (2007). Sportfolio. si – e-uceca skupnost na podrocju prakticnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakul­tete za šport. V Smernice za prakticno uspo­sabljanje na Univerzi v Ljubljani (str. 20–22). Ljubljana: Univerza v Ljubljani. 6. NEO-9 (2017). IKT orodja za poucevanje in ucenje. Predlogi in ideje za uporabo orodij pri kreiranju interaktivnih izobraževalnih vsebin v okviru projekta IKT v pedagoških študijskih programih UL. Ljubljana: Pedago­ška fakulteta. doc. dr. Matej Majeric, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport matej.majeric@fsp.uni-lj.si Matej Majeric Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije pri prakticnem pedagoškem usposabljanju v okviru športne vzgoje Izvlecek Namen prispevka je bil predstaviti analizo kompetentnosti študentov Fakultete za šport (FŠ) za uporabo IKT na praktic­nem pedagoškem usposabljanju (PPU) pri športni vzgoji na osnovnih šolah. Vzorec je predstavljajo 50 preiskovancev (21 žensk, 29 moških), ki so bili v letu 2017/18 redno vpisani v prvi letnik magistrske stopnje programa športne vzgoje (ŠV) in so bili vkljuceni v pilotni projekt »IKT pri pouku športne vzgoje v okviru prakticnega pedagoškega usposabljanja študentov Fa-kultete za šport na osnovnih šolah«. Podatke o samoocenah kompetenc študentov smo pred in po izvedbi projekta zbrali z anketnim vprašalnikom (Majeric, 2017b, 2018). Podatke smo obdelali s programom SPSS za Windows. Študentje so se do posameznih kompetenc opredelili z ocenami na 5-stopenjski Likertovi lestvici. Podatki kažejo, da so študenti med izvedbo projekta statisticno znacilno (p = 0,05) izboljšali svoje IKT kom­petence. Ugotovitve kažejo, da bi bilo smiselno podobna uspo­sabljanja, kot smo jih izvedli v pilotnem projektu, izvajati tudi v prihodnje. Kljucne besede: IKT, kompetence, športna vzgoja, prakticno peda­goško usposabljanje, študenti. The use of information communication technology in teachers’ practical training in the framework of physical education Abstract The purpose of the contribution is to present the analysis of competencies of the students of the Faculty of Sport (FS) regarding the use of ICT in their practical pedagogical training (PPT) within physical education classes in primary schools. The sample con­sisted of 50 subjects (21 female and 29 male) who, in 2017–2018, had been enrolled in the first year of the Physical Education (PE) graduate study programme (master’s degree) and also participated in the pilot project entitled “ICT in physical education classes in the framework of practical training of the Faculty of Sport’s students in primary schools”. Data on students' self-assessment of competencies were obtained using a survey questionnaire before and after the project (Majeric, 2017b, 2018). The data were processed with the SPSS for Windows statistical software package. Students assessed their competencies with scores on a 5-point Likert scale. The data show that during the implementation of the project the students improved their ICT competencies statisti­cally significantly (p = 0.05). The findings show that it would be reasonable to implement similar practical training, like this one within the pilot project, in the future. Key words: ICT, competencies, physical education, practical pedagogical training, students • Uvod IKT v ožjem smislu oznacuje vse oblike in-formacijsko-komunikacijske tehnologije. Sem sodi uporaba namiznih in prenosnih racunalnikov, tablic in pametnih telefonov ter drugih digitalnih naprav (npr. kamer, razlicnih merilnikov …). V širšem smislu pa IKT oznacuje uporabo vseh vrst racunalni­ških programov, aplikacij in socialnih omre­žij (OSV, 2018). Kompetence obsegajo znanja in izkušnje, razlicne sposobnosti in vešcine ter druge osebnostne lastnosti, ki skupaj zagotavlja­jo delovni uspeh (Razdevšek Pucko, 2018). Strokovni okvir kompetenc za ucitelje Dig-CompEdu (Redecker, 2017) opredeljuje šest podrocij kompetenc s skupno dvaindvaj­setimi temeljnimi kompetencami. Te mo-rajo ucitelji obvladati, da lahko kakovostno opravljajo svoje pedagoško delo z uporabo IKT in tudi vse s tem delom povezane de­javnosti. Za strokovne podlage so kljucne splošne didakticne kompetence, ki zajema­jo znanje in spretnosti s podrocja ucenja in poucevanja. Za ucitelje so pomembne tudi specificne kompetence s podrocja njihove­ga strokovnega udejstvovanja, ki vkljucuje organizacijo, sporocanje, strokovno sode­lovanje in kakovostno refleksijo oziroma samoovrednotenje opravljenega dela. V okviru pedagoškega dela ucitelji posre­dno skrbijo tudi za razvoj IKT kompetenc ucencev. Med te štejemo informacijsko pismenost, sposobnost komunikacije z digitalnimi orodji in storitvami, znanje za ustvarjanje digitalnih gradiv, odgovorno rabo digitalnih virov in kriticno udeležbo v javni digitalni sferi ter reševanje problemov z uporabo IKT. Na splošno locimo šest temeljnih IKT kom­petenc (SIO, 2018): poznavanje in zmožnost kriticne uporabe IKT; zmožnost komunika­cije in sodelovanja na daljavo; zmožnost iskanja, zbiranja, obdelovanja, vrednotenja (kriticne presoje) podatkov, informacij in konceptov; varna raba in upoštevanje prav­nih ter eticnih nacel uporabe in objave in-formacij; izdelava, ustvarjanje, posodablja­nje, objava gradiv; zmožnost nacrtovanja, izvedbe in evalvacije pouka z uporabo IKT. Prisotnost razlicnih vrst digitalnih tehnolo­gij in delo na podrocju izobraževanja zah­tevata od uciteljev neprestano spremljanje razvoja in razvijanje lastnih digitalnih kom­petenc. Sodobnim trendom se morajo prilagajati tudi fakultete. Za študente je pomembno, da tekom študija pridobijo IKT kompeten­ce (Altbach, Reisberg in Rumbley, 2009; Ra-fique, 2014; Alemu, 2015; Deng in Tavares, 2015; Du.a in Martínez-Rivera, 2015; Keane, Keane, in Blicblau, 2016; Redecker, 2017; Pu-rificación, 2018). Glede na to, smo v študij­skem letu 2017/18 pri predmetu Didaktika športne vzgoje 3 in Ucna praksa v osnovni šoli izvedli pilotni projekt za razvijanje IKT kompetenc »IKT pri pouku športne vzgoje v okviru prakticnega pedagoškega uspo­sabljanja študentov Fakultete za šport na osnovnih šolah«. Navedena predmeta sta obvezna strokovna predmeta v okviru drugostopenjskega študijskega programa športna vzgoja, ki se izvaja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Študenti pri predmetih teoreticno in prakticno osvojijo konkretizacijo in operacionalizacijo uradnih ucnih nacrtov, uporabo razlicnih nacrtoval­nih in pedagoških strategij pri izvedbi po­uka in kriticno vrednotenje lastnega dela. V okviru predmetov se izvaja PPU, kjer štu­denti pridobivajo specificno znanje, izku­šnje in kompetence za neposredno prakso. Za kakovostnejšo ponazoritev vsebin se pri športni vzgoji uporabljajo razlicna po­magala in ucila. Glede na specificnost tematskih sklopov in razpoložljivost opre-me v šoli ucitelji najpogosteje uporabljajo plakate, video posnetke, obcasno pa tudi kvize in vprašalnike. Nekateri uporabljajo tudi merilnike srcne frekvence in energi­je. Pomagala in ucila se lahko uporabljajo v procesu ucenja, utrjevanja, preverjanja in ocenjevanja znanja ucencev (Majeric, 2017a). Pilotni projekt smo izvedli v okviru razpisa »IKT v pedagoških študijskih programih UL«, s katerim sta Univerza v Ljubljani in Mi-nistrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS želela pridobiti razlicne primere dobrih praks poucevanja z uporabo IKT. Projekt sta delno financirala Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Namen pilotnega projekta je bil pri študentih razvijati IKT kompetence za delo pri ŠV. Namen prispevka je predstaviti analizo kompetentnosti študentov Fakultete za šport za uporabo IKT na prakticnem peda­goškem usposabljanju pri športni vzgoji na osnovnih šolah. .Metode Opis izvedbe Pilotni projekt smo izvedli v študijskem letu 2017/18 v vec fazah. Decembra 2017 smo najprej izvedli spletno anketiranje zacetne­ga stanja z aplikacijo 1ka.si. V prvi fazi pro-jekta (december 2017) smo za študente iz­vedli usposabljanje za uporabo IKT v obliki ucnih delavnic. Pri tem smo sledili smerni-cam DigCompEdu (Redecker, 2017) in siste­maticno razvijali temeljne IKT kompetence za ucitelje (SIO, 2018). Za ucinkovito delo v praksi smo usposabljanje za pridobivanje specificnih IKT kompetenc zasnovali na ucenju s primeri. Za študente smo pripravili Navodila za uporabo IKT (Majeric, 2017a), kjer smo na enostaven nacin predstavili upo­rabo IKT za izdelavo didakticnih plakatov, video posnetkov, kvizov in vprašalnikov. Zaradi množicne uporabnosti in dostopno­sti so se študenti na usposabljanjih naucili izdelati plakat z racunalniškim programom Power Point za Windows; video posnetek s programom Movie Maker za Windows, ki so ga objavili v osebnem kanalu na YouTu-bu; didakticni kviz s spletno aplikacijo H5P, vprašalnik pa s spletno aplikacijo www.1ka, ki omogoca hitro in preprosto izdelavo an-ketnega vprašalnika, ucitelj pa na ta nacin lahko dobi hiter in ucinkovit pregled znanja vecje skupine ucencev. Vse naštete progra-me in spletne aplikacije se lahko uporablja­jo tudi na pametnih telefonih (ki jih mladi uporabljajo najvec), zato je bila njihova iz­bira toliko bolj utemeljena. Na delavnicah smo študente seznanili tudi z namenom vzpostavljanja in delovanja spletnih ucilnic in e-ucecih skupnosti ter jih naucili, kako se uporabljajo. V drugi fazi projekta (januar, 2018) so študenti z IKT najprej samostojno izdelali avtorska didakticna e-gradiva (pla­kat, video posnetek, kviz, vprašalnik), ki so morala biti kot vsebinska celota povezana s tematskimi sklopi Ucnega nacrta za špor­tno vzgojo v osnovni šoli (Kovac idr., 2011, 2015), ki se povezujejo s športno vzgojnim kartonom (SLOfit, 2016). To je bil namrec te­matski sklop športne vzgoje, ki je bil nacr­tovan kot glavna vsebina njihovega PPU. Pri izdelavi in prikazu e-gradiv so se študenti naucili specificno (v praksi) uporabljati ra-cunalnik, pametni telefon, fotoaparat in kamero. Izdelana avtorska gradiva so štu­denti predstavili na fokusnih skupinah. Cilj fokusnih skupin je bil študentom (s strani profesorja in vrstnikov – študentov) posre­dovati povratno informacijo o vsebinski ustreznosti pripravljenih gradiv glede na ucni nacrt (Kovac idr., 2011, 2015) in vsebino osrednjega tematskega sklopa – športno vzgojni karton, ki je sledil na njihovem PPU. Na podlagi povratnih informacij so študen-ti gradiva popravili in izboljšali ter jih obja­vili v Moodle ucilnici predmeta Didaktika športne vzgoje 3 in Ucna praksa v osnovni šoli, ki je bila v obravnavanem pilotnem projektu zasnovana po ideji in izkušnjah uporabe e-ucece skupnosti Sportfolio (Majeric in Kolenc, 2007). Na ta nacin je 50 vkljucenih študentov pripravilo skupaj 200 razlicnih e-gradiv (50 plakatov, 50 video posnetkov, 50 kvizov, 50 vprašalnikov), ki so bila v e-ucilnici pripravljena za medsebojno izmenjavo. V tretji fazi projekta (april–junij 2018) so študenti izvajali PPU. Glavna ideja uporabe e-gradiv, ki so jih pripravili z IKT, je bila, da jih študenti na PPU uporabljajo cim bolj pogosto, s ciljem, da lažje in bolje ponazorijo, osmislijo, utemeljijo, izboljšajo kakovost prikaza in razumevanje vsebin, spodbudijo ucence k razmišljanju in na splošno tako prispevajo k kakovostnejši izvedbi pedagoškega procesa (Markun Puhan, 2015). Študentom smo predlagali, da glede na osvojeno znanje na šoli upora­bljajo razpoložljive IKT nosilce e-gradiv (ra-cunalnike, pametne telefone, fotoaparate, kamere in razlicne merilnike). Študentom ni bilo treba na PPU pripravljati novih e­-gradiv, temvec so jih uporabljali iz zbirke v Moodle e-ucilnice. Ucilnica je delovala kot e-skupnost, ki je študentom omogocala delitev izkušenj in znanja o uporabi IKT na PPU; študenti so komentirali uporabnost e-gradiv pri razlicnih urah in dajali predlo­ge za njihovo uporabo. Podatke za analizo koncnega stanja smo zbrali junija 2018 s spletno anketo 1ka.si. Preiskovanci Preiskovanci so bili redno vpisani študenti v prvi letnik magistrske stopnje smeri ŠV štu­dijskega leta 2017/18, ki so obiskovali pred-meta Didaktika športne vzgoje 3 in Ucna praksa v osnovni šoli. Tabela 1 prikazuje osnovne znacilnosti pre­iskovancev. Iz podatkov je razvidno, da je v anketiranju pred izvedbo projekta sodelo­valo 50 študentov (21 žensk in 29 moških, povprecna starost 23,4 let); v anketiranju po izvedbi projekta, pa jih je sodelovalo 25 (15 moških in 10 žensk, povprecna starost 23,8 let). Anketiranje po izvedbi projekta je bilo izvedeno takoj po zakljucku PPU štu­dentov. Sklepamo, da je manjši delež sode­lujocih v anketiranju po zakljucku projekta (v primerjavi pred pricetkom) posledica na-cina izvedbe ankete. Anketiranje pred za-cetkom projekta smo izvedli organizirano – v sklopu ucne delavnice, anketiranje po zakljucku, pa smo izvedli neorganizirano – s pošiljanjem obvestila na naslove e-pošte študentov. Ne glede na trikratni opomnik je pri zakljucnem anketiranju sodelovalo le 50 % vseh sodelujocih študentov v projektu. Tabela 1 Osnovne znacilnosti preiskovancev Zacetno stanje Koncno stanje N 50 (100%) 25 (50%) Moški (%) 29 (58 %) 15 (60 %) Ženske (%) 21 (42 %) 10 (40 %) Starost M (SD) 23,4 (1,41) 23,8 (1,50) min-max 21-28 22-28 Legenda: Zacetno stanje – anketiranje pred zacetkom projekta; Koncno stanje – anketiranje po za­kljucku PPU; M – mediana; SD – standardni odklon; min-max – razpon od najvecje do najmanjše vrednosti. Tabela 2 prikazuje uporabo IKT naprav pri Pripomocki preiskovancih. Podatki kažejo, da je vecina Podatke smo pridobili s pomocjo anketne­uporabljala pametni telefon (brez tele­ ga vprašalnika (Majeric, 2017b, 2018), ki je fonskih pogovorov) (zacetno stanje 56 %, meril stališca študentov o IKT in uporabno­koncno stanje 60 %) od 1 do 2 uri dnev­ sti le-te pri športni vzgoji na PPU. Anekti-no, prav tako pa tudi prenosni racunalnik ranje je bilo izvedeno s spletno aplikacijo (zacetno stanje 54 %, koncno stanje 40 %). www.1ka.si. 90 % (zacetno stanje) oz. 84 % preiskovan­Študentje so se do posameznih stališc cev (koncno stanje) nima tablice in 80 % opredelili z ocenami na 5-stopenjski Li­(zacetno stanje) oz. 72 % (koncno stanje) kertovi lestvici, pri cemer sta bili oceni 1 nima namiznega racunalnika. Prakticno vsi (»trditev zame ne drži«) in ocena 5 (»trditev (razen enega preiskovanca od petdesetih, zame popolnoma drži«) skrajni meji razpo­vkljucenih pri zacetnem stanju) imajo pa-na, ocene 2, 3 in 4 pa vmesne opredelitve. metni telefon in 88 % (zacetno stanje) oz. Glede na cilj tega prispevka smo samooce­80 % preiskovancev (koncno stanje) imajo ne kompetentnosti študentov za uporabo prenosni racunalnik. Glede na prikazane IKT prikazali z 9 spremenljivkami: podatke lahko sklepamo, da imajo študen-ti dnevni dostop do IKT naprav (vecinoma • Znam uporabljati video kamero za sne­ manje razlicnih športov. uporabljajo pametne telefone in prenosne racunalnike) in jih tudi v vsakodnevnih de-• Znam posredovati povratno informaci­javnostih uporabljajo povprecno od 2 do 4 jo o prakticnem znanju razlicnih špor­ure dnevno. tov z analizo video posnetkov. Tabela 2 Uporaba IKT naprav pri preiskovancih Naprava Nimam te naprave Manj kot 1 uro Od 1 do 2 uri Vec kot 3 ure Pametni telefon Zacetno stanje 1 (2 %) 2 (4 %) 28 (56 %) 19 (38 %) Koncno stanje 0 (0 %) 3 (12 %) 15 (60 %) 7 (28 %) Tablica Zacetno stanje 45 (90 %) 3 (6 %) 2 (4 %) 0 (0 %) Koncno stanje 21 (84 %) 1 (4 %) 3 (12 %) 0 (0 %) Prenosni racunalnik Zacetno stanje 6 (12 %) 12 (24 %) 27 (54 %) 5 (10 %) Koncno stanje 5 (20 %) 7 (28 %) 10 (40 %) 3 (12 %) Namizni racunalnik Zacetno stanje 40 (80 %) 5 (10 %) 5 (10 %) 0 (0 %) Koncno stanje 18 (72 %) 1 (4 %) 5 (20 %) 1 (4 %) Legenda: Zacetno stanje – anketiranje pred zacetkom projekta; Koncno stanje – anketiranje po za­kljucku PPU. • Znam organizirati poucevanje tako, da vanj na primeren nacin vkljucim kame­ro za analizo posnetkov v smislu ucenja novih vsebin. • Poznam trenutno razpoložljivo izobra­ževalno IKT, ki bi jo lahko uporabljal na PPU pri športni vzgoji. • Na uri, ki jo vodim (npr. ko ucim druge), znam smiselno vkljucevati IKT. • Znam uporabiti IKT za pripravo didak­ticnega plakata. • Znam uporabiti IKT za pripravo didak­ticnega video posnetka. • Znam uporabiti IKT za pripravo vprašal­nika za preverjanje teoreticnega znanja. • Znam uporabiti IKT za pripravo didak­ticnega kviza. Analiza podatkov Dobljeni podatki so predstavljeni z medi­anami in standardnimi odkloni. Statisticno znacilne razlike v ocenah med skupinama smo pri posamezni trditvi ugotavljali s t­-testom za neodvisne vzorce. Statisticno znacilna razlika je bila potrjena na ravni 5 % statisticnega tveganja (p = 0,05). Podat­ke smo obdelali s statisticnim programom SPSS (verzija 15.0, SPSS Inc., Chicago, ZDA). • Rezultati in razprava Tabela 3 kaže samoocene študentov o sto­pnji njihove kompetentnosti za uporabo IKT na PPU pri ŠV. Študenti so pred izved­bo PPU ocenili, da so za izdelavo plakata, Tabela 3 Samoocene IKT kompetentnosti študentov video posnetka, kviza in spletnega vpra­šalnika manj IKT kompetentni (4/4 trditev = M < 3 na 5 stopenjski Likertovi lestvici, kjer 1 pomeni nekompetenten, 5 pa zelo kompetenten). To pomeni, da vecina štu­dentov pred izvedbo projekta še ni osvojila teh specificnih IKT kompetenc. Na drugi strani pa so študenti pred izvedbo projekta povprecno ali nadpovprecno ocenili svojo IKT kompetentnost za uporabo kamere. To kažejo nadpovprecne ocene pri kompe­tencah »Znam uporabljati video kamero za snemanje razlicnih športov« (M = 4,05) in »Znam posredovati povratno informaci­jo o prakticnem znanju razlicnih športov z analizo video posnetkov« (M = 3,74). To po­meni, da je vecina študentov ta znanja že osvojila med študijem na Fakulteti za šport pri prakticnih vsebinah in ucenju razlicnih športov. Samoocene študentov o IKT kom­petentnosti za izdelavo plakata, video po­snetka, kviza in spletnega vprašalnika so se po izvedbi PPU bistveno zvišale. Študenti so ocenili, da so nadpovprecno IKT kompe­tentni (4/4 trditev = M = 4 na isti lestvici). Podatki kažejo, da so študenti najvišje oce­nili naslednje kompetence »Znam upora­biti IKT za pripravo didakticnega kviza« (M = 4,58), »Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega plakata« (M = 4,53), »Znam uporabljati video kamero za snemanje raz­licnih športov« (M = 4,37), »Znam uporabiti IKT za pripravo vprašalnika za preverjanje teoreticnega znanja« (M = 4,33) in »Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega vi­deo posnetka« (M = 4,32). Ugotovili smo, da so študenti pri koncnem anketiranju statisticno znacilno višje ocenili svoje na­slednje IKT kompetence »Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega plakata« (p = <0,001), »Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega kviza« (p = <0,001), »Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega vi­deo posnetka« (p = 0,001), »Znam uporabiti IKT za pripravo vprašalnika za preverjanje teoreticnega znanja« (p = 0,001) in »Na uri, ki jo vodim (npr. ko ucim druge), znam smi­selno vkljucevati IKT« (p = 0,017). Samoocene študentov pri trditvah »Po­znam trenutno razpoložljivo izobraževal-no IKT, ki bi jo lahko uporabljal pri športni vzgoji« (M zacetna = 3,71, M koncna M = 4,10; p = 0,058) in »Na uri, ki jo vodim (npr. ko ucim druge), znam smiselno vkljuceva-ti IKT« (M zacetna = 3,16, M koncna = 3,74; p = 0,017) so se pri koncnem anketiranju zvišale do meje statisticno znacilne razlike. Na podlagi tega lahko sklepamo, da so štu­denti po PPU bolje razumeli uporabo IKT pri ŠV. Ugotovili smo, da so študenti znali pred zacetkom PPU nadpovprecno uporabljati le kamero za snemanje in analizo gibanja. To je razumljivo, saj so se študenti drugo­stopenjskega programa ŠV z uporabo ka-mere v casu študija na prvi in drugi stopnji na Fakulteti za šport seznanili pri razlicnih predmetih (pri športni gimnastiki, alpskem smucanju, nogometu, košarki …). Še do-datno pa so jo sistematicno uporabljali pri ucenju in poucevanja plavanja v okviru pilotskega projekta »Uporaba IKT pri uce­nju in poucevanju plavanja – prakticno pedagoško usposabljanje pri študentih Fakultete za šport«, ki se je izvajal pri pred­metu Plavanje 2 v zimskem semestru leta 2017/18. Po izvedbi PPU so se ocene pri Kompetenca M zacetna M koncna SE t df p Znam uporabljati video kamero za snemanje razlicnih športov. 4,05 4,37 0,17 -1,84 18 0,083 Znam posredovati povratno informacijo o prakticnem znanju razlicnih športov z analizo video posnetkov. 3,74 4,05 0,20 -1,55 18 0,137 Znam organizirati poucevanje tako, da vanj na primeren nacin vkljucim kamero za analizo posnetkov v smislu ucenja novih vsebin. 3,37 3,84 0,23 -2,02 18 0,058 Poznam trenutno razpoložljivo izobraževalno IKT, ki bi jo lahko uporabljal pri športni vzgoji. 3,71 4,10 0,21 -1,79 20 0,088 Na uri, ki jo vodim (npr. ko ucim druge) znam smiselno vkljucevati IKT. 3,16 3,74 0,22 -2,63 18 0,017* Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega plakata. 3,00 4,53 0,32 -4,79 18 < 0,001* Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega video posnetka. 3,00 4,32 0,35 -3,75 18 0,001* Znam uporabiti IKT za pripravo vprašalnika za preverjanje teoreticnega znanja. 3,00 4,33 0,34 -3,89 17 0,001* Znam uporabiti IKT za pripravo didakticnega kviza. 2,89 4,58 0,33 -5,05 18 < 0,001* Legenda: M zacetna – mediana pri anketiranju pred zacetkom projekta; M koncna – mediana pri anketiranju; SE – standardna napaka; t – koeficient T testa; df – meje zaupanja; p – statisticna znacilnost pri meji zaupanja p < 0,05. drugih IKT kompetencah študentov bistve-no zvišale. Glede na to, da smo pri izvedbi projekta sledili smernicam DigCompEdu (Redecker, 2017) in sistematicno razvijali temeljne IKT kompetence za ucitelje (SIO, 2018), lahko recemo, da je bil ta pristop dober in ucinkovit. S prakticnim delom priprave e-gradiv in ucenjem na primerih so študenti spoznali vecino možnosti upo­rabe IKT pri športni vzgoji (Majeric, 2017a); naucili so se uporabljati nove pristope IKT pri športni vzgoji (ne le pripraviti interaktiv­ni plakat in video posnetek, temvec tudi in-teraktivni kviz in vprašalnik); komunicirati in sodelovati na daljavo (v e-uceci skupnosti v Moodle ucilnici), varno in eticno uporablja-ti ter objavljati informacije z upoštevanjem avtorstva. S tem so pridobili pregled nad možnostmi (in lastnimi zmožnostmi) nacr­tovanja, izvedbe in evalvacije pouka pri ŠV z uporabo IKT. Na podlagi ugotovitev sklepamo, da je bila izvedba ucnih delavnic za ucenje IKT kompetenc ucinkovita, vendar to za njiho­vo uporabo v praksi ni dovolj. Uporaba v praksi ob dobrih materialnih možnosti na šoli zahteva tudi veliko izkušenj z nacrtova­njem, organizacijo in izvedbo pouka. Teh izkušenj pa študenti na PPU še niso imeli, saj je bil za vecino to prvi stik z neposre­dnim delom v praksi. .Zakljucek Ugotovili smo, da ima vecina študentov pametne telefone in prenosne racunalnike ter jih uporablja povprecno od 2 do 4 ure dnevno. Ocenjujemo, da to znaša cca. 12,5– 25 % njihovega budnega casa in kaže na to, kako mocno je IKT vpletena v vsakodnevne dejavnosti mladih. Študenti so med izvedbo projekta bistve-no izboljšali svoje IKT kompetence in dobili pregled nad njihovo široko možnostjo upo­rabe v praksi. Pri tem ne gre le za specificna IKT znanja za izdelavo e-gradiv, temvec (po SIO, 2018) tudi za poznavanje in zmožnost kriticne uporabe IKT; zmožnost komunika­cije in sodelovanja na daljavo; zmožnost iskanja, zbiranja, obdelovanja, vrednotenja in kriticne presoje podatkov, informacij in konceptov; uporabo eticnih nacel objave informacij; pa tudi za zmožnost nacrtova­nja, izvedbe in evalvacije pouka z uporabo IKT. Glede na to, da je bilo znanje študentov za uporabo IKT pri ŠV pri zacetnem anketi­ranju povprecno, je nujno, da se za njihovo IKT pismenost tudi v prihodnje (med štu­dijem in po njem) izvajajo usposabljanja. Prisotnost vedno novih IKT na podrocju izobraževanja namrec zahtevata od uci­teljev neprestano spremljanje razvoja in razvijanje lastnih digitalnih kompetenc ter vseživljenjsko ucenje. Pri ŠV je (skladno z ucnim nacrtom) glav­ni cilj razvoj gibalnih sposobnosti in znanj, zato je prav, da prakticnemu delu ucitelj posveca vecino casa. Priporocamo pa, da za ucence (kot podporo ucenju) uporablja e-gradiva in jim stalno dostopnost do njih omogoci v e-ucilnicah. Dobro je, da se to nauci že tekom študija. Res je, da bo za iz­delav in objavo e-gradiv porabil dodatni cas, vendar bo dodana vrednost, ki se bo kazala v vecjem znanju njegovih ucencev, tista, ki bo v koncni fazi (predvsem) merilo uspešnosti njegovega dela. To pa je tudi tisto, kar loci odlicne od povprecnih ucite­ljev. .Literatura 1. Alemu, B. M. (2015). Integrating ICT into te­aching-learning practices: Promise, challen­ges and future directions of higher educatio­nal institutes. Universal Journal of Educational Research, 3(3), 170–189. 2. Altbach, P. G., Reisberg, L., Rumbley, L. E. (2009). Trends in global higher education: Tracking an academic revolution. Paris: United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization. 3. Deng, L., Tavares, N. J. (2015). Exploring uni­versity students’ use of technologies bey­ond the formal learning context: A tale of two online platforms. Australasian Journal of Educational Technology, 31(3), 313–327. 4. Du.a, N., Martínez-Rivera, O. (2015). Between theory and practice: the importance of ICT in Higher Education as a tool for collabora­tive learning. Procedia – Social and Behavioral Sciences 180, 1466–1473. 5. Keane, T., Keane, W. F., Blicblau A. S. (2016). Be­yond traditional literacy: Learning and trans-formative practices using ICT. Education and Information Technologies (21) 4, 769–781. 6. Kovac et al. (2011). Športna vzgoja. Ucni na-crt. Pridobljeno s http://www.mizs.gov.si/ fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podro­cje/os/prenovljeni_UN/UN_sportna_vzgo­ja.pdf. 7. Kovac et al., (2015) Posodobitve pouka v osnovnošolski praksi. Športna vzgoja, šport. Pridobljeno s http://www.zrss.si/pdf/pos--pouka-os-sport.pdf. 8. Majeric, 2018. IKT pri športno vzgoji – konc­no stanje. Pridobljeno s https://www.1ka. si/a/174882 9. Majeric, M. (2017a). Navodila za uporabo IKT na PPU. Pridobljeno s https://moodle.fsp.uni­-lj.si/course/view.php?id=83 10. Majeric, M. (2017b). IKT pri športno vzgo­ji – zacetno stanje. Pridobljeno s https:// www.1ka.si/a/147969 11. Majeric, M. in Kolenc, M. (2007). Sportfolio. si – e-uceca skupnost na podrocju prakticnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakul­tete za šport. V Smernice za prakticno uspo­sabljanje na Univerzi v Ljubljani (str. 20–22). Ljubljana: Univerza v Ljubljani. 12. Markun Puhan, N. (2015). Smernice za uporabo IKT pri predmetu Športna vzgo-ja/šport. Pridobljeno s http://www. inovativna-sola.si/images/inovativna/ Smernice/%C5%A0PORT_smernice_IKT.pdf. 13. OSV (2018). Kaj je IKT? Pridobljeno s http:// www.portalosv.si/digitalna-pismenost/racu­nalnik-kot-orodje-za-storitev/ 14. Purificación. M. (2018). Multivariate characte­rization of university students using the ICT for learning. Computers & Education, (121) 1, 124–130. 15. Rafique, G. M. (2014). Information literacy skills among faculty of the University of Lahore. Li­brary Philosophy & Practice, paper 1072. 16. Razdevšek Pucko, C. (2018). Kompetence uci­teljev. Pridobljeno s http://www.pef.uni-lj.si/ bologna/dokumenti/kompetence.pdf 17. Redecker, C. (2017). European framework for the digital competence of educators: DigCom­pEdu (No. JRC107466). Joint Research Centre (Seville site). 18. SIO (2018). Šest temeljnih e-kompetenc. Pri­dobljeno s https://projekt.sio.si/e-solstvo/ opis-e-kompetenc/sest-temeljnih-e-kom­petenc/. 19. SLOfit (2016). Športno vzgojni karton. Prido­bljeno s http://www.slofit.org/. doc. dr. Matej Majeric Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport matej.majeric@fsp.uni-lj.si Matic Špenko1, Rok Vatovec1, Žiga Kozinc1,2, Nejc Šarabon1,3 Video-analiza za vrednotenje in popravljanje tehnike teka: ponovljivost, veljavnost in uporabnost Izvlecek Vrednotenje in popravljanje tehnike teka je smiselno za zmanjševanje tveganja pred poškodbami. Klinicno uve­ljavljena tridimenzionalna (3D) kinematicna analiza pa-rametrov gibanja je za potrebe analize teka precej draga in casovno potratna metoda, zato se dobra alternativa zdi dvodimenzionalna (2D) video analiza. Dosedanje raziskave ugotavljajo dobro ponovljivost 2D video anali­ze za vrednotenje sklepnih položajev med tekom, dolo-canje vzorca postavitve stopala in casovno opredelitev posameznih faz koraka. Ponovljivost 2D video analize je nekoliko višja znotraj preiskovalca kot med preiskovalci. Avtorji ugotavljajo tudi dobro veljavnost 2D video anali­ze teka pri dolocanju vzorca postavitve stopala na pod-lago, analizi kota v kolku in primika stegnenice v celni ravnini, rezultati raziskav pa so si nekoliko nasprotujoci pri vrednotenju veljavnosti 2D video analize za doloca­nje naklona medenice in položaja kolenskega sklepa. Pri zajemu posnetkov je potrebno biti pozoren na kakovost videoposnetka, dobro osvetlitev merjenca, ustrezno po­stavitev kamere, stalno oddaljenost kamer od merjenca, koristna je tudi oznacba kostno-anatomskih tock. Kljucne besede: kinematika, zanesljivost, video, tekaški cikel. Video-analysis for assessing and correcting running technique: reliability, validity and usability Abstract Evaluation and correction of running technique can significantly decrease injury risk in runners. Due to the expensiveness and time-consuming nature of 3D kinematic analysis, alternatives such as 2D video-analysis are often used. Recent research indicates good reliability of 2D video-analysis for assessment of joint angles during running, foot strike pattern and temporal description of phases in running cycle. Similarly, good validity of 2D video analysis was previously reported for evaluating foot strike pattern and hip position, while the results regarding pelvic drop and knee angle are equivocal. To increase the reliability and validity of measurements using 2D video analysis, it is recommended to maximize the video quality and use a set-up with good lighting, ap­propriate camera position, constant distance between camera and the runner, and good marking of anatomical bony landmarks. Key words: kinematics, reliability, video, running cycle. 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za Vede o Zdravju, Izola 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušic, Koper 3S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana .Uvod Razvoj tehnologije in moderne družbe je privedel do sedentarnega nacina življenja in pomanjkanja gibanja. Pomanjkanje giba­nja sodi med glavne dejavnike, ki jih avtorji raziskav povezujejo s povecanim tvega­njem za razvoj srcno-žilnih, metabolnih in mišicno-skeletnih obolenj (Booth, Roberts, in Laye, 2012). Med bolj priljubljene rekrea­tivne gibalne aktivnosti sodi tek. Prednosti rekreativnega teka so preprostost, cenov­na ugodnost in številni pozitivni ucinki na zdravje (Hespanhol Junior, Pillay, van Me-chelen, in Verhagen, 2015). Po drugi strani zaradi rednih, ponavljajocih se obreme­nitev tekaškega koraka pri tekacih pogo-sto prihaja do razvoja kronicnih poškodb, predvsem spodnjih okoncin in trupa. Lopes in sodelavci (2012) so v preglednem clanku med najpogostejše kronicne tekaške po­škodbe uvrstili medialni stresni sindrom golenice (incidenca 13,6 % - 20 %), Ahilo­ve tendinopatije (incidenca 9,1 % - 10,9 %) in vnetje plantarne fascije (incidenca 4,5 % - 10 %). Na pojavnost tekaških poškodb vplivajo številni zunanji dejavniki tveganja, kot so vrsta obutve, tekaška podlaga, nivo tekmovanja in akumulacija trenažne obre­menitve (Hespanhol Junior idr., 2015). Med notranje dejavnike tveganja za tekaške poškodbe poleg starosti, indeksa telesne mase, predhodnih poškodb, neenakosti dolžine nog in nekaterih drugih faktorjev, uvršcamo tudi tehniko teka (Van Middelko-op, Kolkman, Van Ochten, Bierma-Zeinstra, in Koes, 2008). Tehnika teka znatno vpliva na sile reakcije podlage in je eden glavnih dejavnikov ekonomicnosti teka. Vrednote­nje in popravljanje tehnike teka je smiselno za ugotavljanje in zmanjševanje tveganja pred poškodbami ter napredek v športnih dosežkih. V kontekstu analize teka spremljamo pred­vsem medsebojno lego segmentov, kote v sklepih in hitrosti ter kotne hitrosti. Labora­torijska tridimenzionalna (3D) kinematicna analiza velja za zlati standard pri vredno­tenju kinematicnih in biomehanskih pa-rametrov gibanja (Schurr, Marshall, Resch, in Saliba, 2017). Je zanesljiva metoda za dolocanje parametrov gibanja v vseh treh dimenzijah med razlicnimi funkcionalnimi gibanji z visoko ponovljivostjo znotraj obi-ska in med obiski (Ford, Myer, in Hewett, 2007; Nakagawa, Moriya, Maciel, in Serrão, 2014). Za izvedbo meritve so potrebne vi­sokofrekvencne kamere in markerji, katerih gibanje omenjene kamere zaznavajo in beležijo. Pred meritvijo je potrebno izve­sti kalibracijo prostora in markerje natanc­no namestiti na kostno-anatomske tocke (Ford idr., 2007). V raziskovalne namene se pogosto uporablja 3D kinematicna analiza v kombinaciji s plošcami za merjenje sil na podlago, da se doloci obremenitev posa­meznih sklepov med tekom (Schache idr., 2011). Uporaba laboratorijske kinematicne analize je v klinicnem okolju omejena, saj je potrebna oprema zelo draga, postopek zajema podatkov pa casovno precej po­traten. Za vsakdanjo uporabo se dobra al­ternativa zdi dvodimenzionalna (2D) video analiza. Prednosti 2D video analize so pri-rocnost in casovna ter cenovna ugodnost (Schurr idr., 2017). Namen tega prispevka je narediti pregled literature in raziskati ve­ljavnost in ponovljivost 2D video analize za vrednotenje in popravljanje tehnike teka. Predstavili bomo tudi glavne parametre, ki se analizirajo v kontekstu preventive pred poškodbami in izboljšanju ekonomicnosti teka, in priporocila za uporabo video-anali­ze za vrednotenje tehnike teka. .Metodedela Izvedli smo sistematicen pregled strokov­ne in znanstvene literature v medicinski in znanstveni podatkovni bazi PubMed. Iska­nje literature v podatkovni bazi je potekalo v marcu 2019 s pomocjo kljucnih besed. Uporabljena je bila naslednja iskalna kom­binacija: (video [title/abstract] OR visual [ti-tle/abstract] OR camera [title/abstract] OR kinematics [title/abstract] OR biomechani-cs [title/abstract]) AND (analysis [title/ab­stract] OR evaluation [title/abstract]) AND running [title/abstract]. Izbirni postopek raziskav za pregled je prikazan z diagra-mom PRISMA (Moher et al., 2009) na Sliki 1. .Rezultati in razprava V pregled literature je bilo na podlagi vklju-citvenih in izkljucitvenih kriterijev vkljuce­nih 8 raziskav. Ponovljivost Vsi najdeni clanki so preucevali ponovlji­vost uporabe 2D video analize pri analizi teka. V dveh raziskavah so ugotavljali po­novljivost v celni ravnini (Dingenen, Barton, idr., 2018; Maykut idr., 2015) v treh v bocni ravnini (Damsted idr., 2015; Camma Dam-sted, Nielsen, in Larsen, 2015; Esculier idr., 2018) in v treh raziskavah v obeh ravninah (Dingenen, Staes, idr., 2018; Pipkin idr., 2016; Reinking idr., 2018). Vse pregledane razi­skave so s primerjavo video analize posa-meznega preiskovalca in med preiskovalci ugotovile dobro ponovljivost omenjene metode za analizo sklepnih položajev med tekom, dolocanje vzorca postavitve sto­pala in casovno opredelitev posameznih faz koraka. Zgolj ena raziskava je pokazala manjšo stopnjo ponovljivosti 2D video analize med razlicnimi preiskovalci (Pipkin idr., 2016) in ena raziskava nižjo stopnjo po­novljivosti pri posameznem preiskovalcu in uporabi 2D video analize v celni ravnini (Reinking idr., 2018). Stopnja ponovljivosti 2D video analize teka naj bi bila nekoliko razlicna glede na telesni segment ali sklep, ki ga želimo na videoposnetku analizirati. V splošnem avtorji ugotavljajo odlicno pono­vljivost 2D video analize za analizo lateral-nega naklona trupa, upogiba kolka, naklo­na golenice, naklona stopala ter upogiba gležnja (Dingenen, Barton, idr., 2018; Pipkin idr., 2016), dobro do odlicno ponovljivost pri analizi primika kolka, primika stegne-nice in upogiba kolena (Camma Damsted idr., 2015; Dingenen, Barton, idr., 2018; Din-genen, Staes, idr., 2018; Maykut idr., 2015; Pipkin idr., 2016; Reinking idr., 2018)joint kinematics during running are primarily quantified by two-dimensional (2D in sre­dnjo do dobro ponovljivost pri analizi na­klona medenice v celni ravnini (Dingenen, Barton, idr., 2018; Dingenen, Staes, idr., 2018; Pipkin idr., 2016). Ponovljivost 2D video ana­lize naj bi bila slabša (nizka do srednja) pri ocenjevanju položaja kolena v fazi opore v celni ravnini, oceni položaja stopala glede na center pritiska v fazi opore v celni ravni­ni, oceni položaja prednjega dela stopala v celni ravnini in oceni centra pritiska tekom celotnega cikla (Pipkin idr., 2016). 2D video analiza teka naj bi bila uporabna in zaneslji­va tudi pri dolocanju vzorca postavitve sto­pala (angl. footstrike pattern) (Damsted idr., 2015; Esculier idr., 2018), analizi casa trajanja posameznih faz koraka pri teku (Pipkin idr., 2016) in dolocanju frekvence stopanja pri teku (Esculier idr., 2018). Veljavnost V treh raziskavah so ocenjevali veljavnost 2D video analize teka s primerjavo analize z zlatim standardom - 3D kinematicno ana­lizo (Dingenen idr., 2018; Esculier idr., 2018; Maykut idr., 2015). Rezultati raziskav kažejo na dobro veljavnost 2D video analize teka pri dolocanju vzorca postavitve stopala na podlago (Esculier idr., 2018), analizi kota v kolku in primika stegnenice v celni ravnini (Dingenen idr., 2018; Maykut idr., 2015). Re-zultati raziskav so si nekoliko nasprotujoci pri vrednotenju veljavnosti 2D video anali­ze za dolocanje naklona medenice in polo-žaja kolenskega sklepa. Dingenen, Staes in sodelavci (2018) so z rezultati svoje raziska­ve nakazali na dobro veljavnost 2D video analize pri dolocanju naklona medenice, medtem ko slednje Maykut in sodelavci (2015) v svoji raziskavi niso dokazali. Glede na to, da so Dingenen in sodelavci (2018) za primerjavo pri 3D kinematicni analizi vzeli povprecne vrednosti naklona medenice skozi celotno fazo opore, so verjetno njiho­ve ugotovitve v primerjavi z Maykut in so-delavci (2015) bolj natancne. Od omenjenih raziskav so veljavnost 2D video analize za dolocanje valgusnega položaja kolena na­kazali zgolj Maykut idr. (2015) pri primerjavi vrednosti, odcitanih na desnem spodnjem udu. Razlog za statisticno neznacilne kore­lacije pri primerjavi 2D video analize in 3D kinematicne analize naklona medenice in valgusni položaja kolena je lahko v tem, da so spremembe teh položajev pri teku majhne, zaradi cesar jih je pri 2D video ana­lizi težje zaznati, medtem ko manjša napa­ka pri odcitavanju pomeni vecjo relativno napako. Težava pri vrednotenju valgusnega položaja kolena pa je tudi ta, da v srednji fazi opore pride do pridruženih gibov, kot so primik kolka, notranja rotacija kolka in zunanja rotacija kolena, kar pri 2D analizi v celni ravnini ni vidno, zato lahko pri analizi lažno interpretiramo valgusni položaja ko­lena. Žal nobena izmed vkljucenih raziskav ni ugotavljala veljavnosti 2D video analize za analizo kotnih položajev v bocni ravni­ni, zato s tem pregledom literature žal ne moremo opisati veljavnosti 2D video ana­lize pri dolocanju naklona trupa, upogiba kolka, upogiba kolena, upogiba in iztega gležnja in drugih parametrov pri teku. Uporabnost dvodimenzionalne video analize S pomocjo 2D video analize lahko vredno­timo tehniko teka v kontekstu preventive pred poškodbami. Avtorji raziskav pogosto omenjajo vecje obsege gibanja v celni rav­nini kot dejavnik tveganja za razvoj kronic­nih poškodb. Mousavi in sodelavci (2019) so v preglednem clanku ugotavljali povezavo med kinematicnimi parametri teka in ten-dinopatijami spodnjih okoncin pri tekacih. Ugotovili so, da je izrazita everzija stopala mocen dejavnik tveganja za razvoj sindro-ma iliotibialnega trakta, patelarne tendi­nopatije in disfunkcije tetive m. tibialis po­sterior. Pokazali so tudi, da obstajajo zgolj omejeni dokazi, ki povezujejo vecji upogib kolena v zgodnji fazi opore in notranjo ro­tacijo stegnenice z razvojem tendinopatij spodnjih okoncin. Barton idr. (2009) so na­redili sistematicni pregled literature, v kate-rem so raziskovali lastnosti tehnike teka pri Slika 2: Primer 2D video analize teka za najpogostejše parametre: primik kolka/stegnenice (1), kontralateralni spust medenice (2), kot stopala glede na podlago (3) ter naklon golenice (4) ob prvem dotiku podlage ter upogib gležnja (5) in kolena (6) v sredini faze opore (Slika je izdelek avtorjev) osebah s patelofemoralnim sindromom. Ugotovili so, da te posamezniki kažejo vecjo everzijo stopala ob zacetnem stiku s podlago, vecjo zunanjo rotacijo kolena v trenutku najvecjega navora iztega v kolenu in vecji obseg notranje rotacije stegnenice. Bramah idr. (2018) so s pomocjo kinematic­ne analize pokazali, da poškodovani tekaci kažejo spust kontralateralnega dela me-denice in nagib trupa naprej v srednji fazi opore, medtem ko v zacetni stik s podlago stopajo z manj upognjenim kolenom in vecjo dorzalno fleksijo zgornjega skocne­ga sklepa. Dva izmed najpogostejših de­javnikov tveganja za tekaške poškodbe naj bi bila tudi povecan kontralateralni spust medenice in povecan primik kolka med fazo opore (Davis in Futrell, 2016). Kinema­ticni vzorec povecanega kontralateralnega spusta medenice in povecanega primika kolka je bil zasleden pri tekacih s patello--femoralno bolecino (Neal, Barton, Gallie, O’Halloran, in Morrissey, 2016), medtem ko je zgolj povecan primik kolka pogosto pri­soten pri tekacih s sindromom iliotibialne­ga trakta (Noehren, Hamill, in Davis, 2013). Glede na to, da raziskave kažejo na dobro ponovljivost, kot tudi veljavnost 2D video analize omenjenih telesnih položajev pri teku, se slednja lahko uporabi za ustrezno analizo in korekcijo tehnike teka. Ce z video analizo pri posamezniku ugotovimo pove-can kontralateralni spust medenice in po-vecan primik kolka, se slednjemu priporoca implementacija živcno-mišicnega treninga m. gluteus medius in m. gluteus maximus v sam trening ustrezne tehnike teka (Ford idr., 2015). V bocni ravnini se z 2D video analizo pogosto opredeljuje tudi vzorec postavitve stopala na podlago v zgodnji fazi opore. Pri rekreativnih tekacih je zelo pogost zacetni stik s peto, pri katerem vrh sile reakcije podlage nastopi bolj zgodaj v primerjavi s tistimi, ki zacetni stik s podla-go opravijo s sprednjim ali srednjim delom stopala. Posledicno je koleno ob najvecji sili manj upognjeno in so obremenitve na proksimalne sklepe vecje (Gruber, Edwards, Hamill, Derrick, in Boyer, 2017). Poleg pre­ventive pred poškodbami nam analiza teka pomaga tudi pri izboljšanju ekonomicnosti in napredka v športnem dosežku. To dvoje gre pogosto z roko v roki, saj odprava ne-ucinkovitih gibanj v celni ravnini prispeva tako k izboljšanju ekonomicnosti kot tudi zmanjšanju obremenitev sklepov in meh­kih tkiv. Ekonomicnost teka se definira na podlagi energijske potrebe oziroma deleža najvecje porabe kisika pri submaksimalni hitrosti teka (Saunders, Pyne, Telford, in Hawley, 2004). Dejavniki, ki izboljšajo eko­nomicnost teka, so manjše gibanje mede-nice v vertikalni smeri, vecja togost spod­njih okoncin, manjši izteg noge ob koncu zadnje faze opore, ohranjanje zamaha rok, poravnava osi sile reakcije podlage in nog med propulzivno fazo in uporaba last-no-izbrane dolžine koraka (Moore, 2016). Dvodimenzionalna video analiza kaže do-bro korelacijo z laboratorijskim zlatim stan­dardom. Zaradi njene enostavnosti, cenov­ne in casovne dostopnosti je uporabna v klinicnem okolju. Za veljavno in zanesljivo merjenje je potrebno biti pozoren na za­dostno kvaliteto videoposnetka, dobro osvetlitev snemanega kadra, postavitev ka-mere, zajem videoposnetka in oddaljenost kamere od merjenca. Avtorji predlagajo, da se snemanje izvaja z visokofrekvencnimi kamerami (> 120 Hz) v dneh ravninah hkra-ti. Za zagotavljanje ponovljivosti meritev je pomembno, da sta kameri pravokotni na ravnino, ki jo želimo zajemati in da ohranja-mo položaj kamer in kot med ravninama (Souza, 2016). Analiziranje z uporabo zgolj ene kamere je pokazalo veliko variabilnost stopnje ponovljivosti (Kotecki idr.,2015). Za lažjo in natancnejšo analizo kotov in odno­sov med telesnimi segmenti se predlaga previdno oznacitev kostno-anatomskih tock, pri cemer je za analizo teka obicajno smiselno oznaciti: trnasti odrastek sedme­ga vratnega vretenca, posteriorni superi­orni in anteriorni superiorni trn crevnice, veliki trochanter, lateralno linijo kolenskega sklepa ali lateralni kondil stegnenice, late-ralni maleol, sredino goleni in glavo meta-tarzalne kosti petega prsta. V vecini prime-rov zadostuje lepljenje svetlo obarvanega traku (Souza, 2016). Za vecjo ponovljivost je smiselno, da se analize lotimo sistematicno. Najbolje je, da se analize lotimo od proksi­malnih k distalnim segmentom ali obratno (Souza, 2016). Študije so si nasprotujoce pri vrednotenju ponovljivosti 2D video analize s strani izkušenih ali neizkušenih preisko­valcev, zato je za vecjo ponovljivost same video analize priporocljivo urjenje in tudi redno izvajanje analize za vrednotenje tehnike teka (Brunnekreef, van Uden, van Moorsel, in Kooloos, 2005; Reinking idr., 2018). Vrednotenje tehnike teka z video analizo je na terenu tehnicno težko izve­dljivo, zato je priporocljivo, da se meritev izvaja na tekaški preprogi. Obstajajo razlike v kinematicnih parametrih pri teku na na­ravni podlagi in tekaški preprogi, a so le-te dovolj majhne, da nam omogocajo veljav-no analizo kljub razlicnim pogojem (Riley idr., 2008). Za zmanjšanje variabilnosti teka se priporoca 6 do 10 minut ogrevanja na hitrosti teka, pri kateri se nato meritev izva­ja. Raziskava je pokazala, da je potrebnih 6 minut za familiarizacijo s tekom na tekaški preprogi in zmanjšanje variacij v teku (Lav­canska, Taylor, in Schache, 2005). Za natanc­nejše rezultate se pri analizi priporoca vzeti povprecje meritev vsaj sedmih zaporednih korakov (Dingenen idr., 2018). Glede na to, da je ponovljivost 2D video analize pri po­sameznem preiskovalcu nekoliko vecja kot med preiskovalci, se svetuje, da analizo pri istem merjencu vedno opravlja isti preisko­valec (Pipkin idr., 2016). Svetujemo, da se za vrednotenje in popravljanje tehnike teka izvaja video analiza v celni in bocni ravnini, pri cemer se merijo koti v sklepih med po­sameznimi fazami tekaškega cikla. .Zakljucek Dvodimenzionalna video analiza je v pri­merjavi z zlatim standardom, trodimen­zionalno kinematicno analizo, precej bolj prirocna, enostavna, cenovno in casovno ugodna metoda za analizo tehnike teka. Pregled literature je pokazal dobro pono­vljivost in veljavnost dvodimenzionalne video analize pri analizi sklepnih položa­jev, vzorca postavitve stopala in trajanja posameznih faz tekaškega cikla. Za zago­tavljanje cim vecje natancnosti in pono­vljivosti dvodimenzionalne video analize je potrebno slediti opisanim priporocilom in biti pozoren na kakovost videoposnetka, dobro osvetlitev merjenca, ustrezno posta­vitev kamere in stalno oddaljenost kamer od merjenca, koristna je tudi kar najbolj na­tancna oznacba kostno-anatomskih tock. Kljub temu da je pregled literature poka­zal dobro ponovljivost dvodimenzionalne video analize teka pa je pri odcitavanju in analizi podatkov ter sami interpretaciji po­trebna dodatna pozornost in kriticna pre­soja. Ker v pregled vkljucene raziskave niso ugotavljale ponovljivost in veljavnosti dvo­dimenzionalne video analize vseh telesnih oziroma sklepnih položajev pri teku, je pri analizi rezultatov v povezavi s temi položaji potrebna dodatna previdnost in kriticnost. .Literatura 1. Barton, C. J., Levinger, P., Menz, H. B., in Web­ster, K. E. (2009). Kinematic gait characteristi­cs associated with patellofemoral pain syn­drome: A systematic review. Gait & Posture, 30(4), 405–416. 2. Booth, F. W., Roberts, C. K., in Laye, M. J. (2012). Lack of exercise is a major cause of chronic diseases. Comprehensive Physiolo­gy, 2 (2), 1143. 3. Bramah, C., Preece, S. J., Gill, N., in Herrington, L. (2018). Is There a Pathological Gait Asso­ciated With Common Soft Tissue Running Injuries? The American Journal of Sports Me­dicine, 46 (12), 3023–3031. 4. Brunnekreef, J. J., van Uden, C. J., van Moor-sel, S., in Kooloos, J. G. (2005). Reliability of videotaped observational gait analysis in patients with orthopedic impairments. BMC Musculoskeletal Disorders, 6 (1), 17. 5. Damsted, C., Larsen, L. H., in Nielsen, R. O. (2015). Reliability of video-based identificati­on of footstrike pattern and video time fra­me at initial contact in recreational runners. Gait & Posture, 42 (1), 32–35. 6. Damsted, Camma, Nielsen, R. O., in Larsen, L. H. (2015). Reliability of video-based quan­tification of the knee- and hip angle at foot strike during running. International Journal Of Sports Physical Therapy, 10 (2), 147-154. 7. Davis, I. S., in Futrell, E. (2016). Gait Retrain­ing: Altering the Fingerprint of Gait. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America, 27(1), 339–355. 8. Dingenen, B., Barton, C., Janssen, T., Benoit, A., in Malliaras, P. (2018). Test-retest reliability of two-dimensional video analysis during running. Physical Therapy in Sport, 33, 40–47. 9. Dingenen, B., Staes, F. F., Santermans, L., Steurs, L., Eerdekens, M., Geentjens, J., … Deschamps, K. (2018). Are two-dimensio­nal measured frontal plane angles related to three-dimensional measured kinematic profiles during running? Physical Therapy in Sport, 29, 84–92. 10. Esculier, J.-F., Silvini, T., Bouyer, L. J., in Roy, J.-S. (2018). Video-based assessment of foot strike pattern and step rate is valid and reliable in runners with patellofemoral pain. Physical Therapy in Sport, 29, 108–112. 11. Ford, K. R., Myer, G. D., in Hewett, T. E. (2007). Reliability of landing 3D motion analysis: Im­plications for longitudinal analyses. Medici­ne and Science in Sports and Exercise, 39(11), 2021–2028. 12. Ford, K. R., Nguyen, A.-D., Dischiavi, S. L., Hegedus, E. J., Zuk, E. F., in Taylor, J. B. (2015, avgust 25). An evidence-based review of hip-focused neuromuscular exercise inter­ventions to address dynamic lower extremi­ty valgus. 13. Gruber, A. H., Edwards, W. B., Hamill, J., Der­rick, T. R., in Boyer, K. A. (2017). A comparison of the ground reaction force frequency con­tent during rearfoot and non-rearfoot run­ning patterns. Gait & Posture, 56, 54–59. 14. Hespanhol Junior, L. C., Pillay, J. D., van Me-chelen, W., in Verhagen, E. (2015). Meta­-Analyses of the Effects of Habitual Running on Indices of Health in Physically Inactive Adults. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 45(10), 1455–1468. 15. Kotecki K, Rolfing J, Justman M, idr. (2015) Re­liability of a standardized single-camera run­ning gait analysis in active adults. J Orthop Sports Phys Ther.43(1):A68. 16. Lavcanska, V., Taylor, N. F., in Schache, A. G. (2005). Familiarization to treadmill running in young unimpaired adults. Human Move­ment Science, 24(4), 544–557. 17. Lopes, A. D., Hespanhol, L. C., Yeung, S. S., in Costa, L. O. P. (2012). What are the Main Running-Related Musculoskeletal Injuries? Sports Medicine, 42(10), 891–905. 18. Maykut, J. N., Taylor-Haas, J. A., Paterno, M. V., DiCesare, C. A., in Ford, K. R. (2015). Concur­rent validity and reliability of 2d kinematic analysis of frontal plane motion during run­ning. International Journal Of Sports Physical Therapy, 10 (2), 136-146. 19. Moore, I. S. (2016). Is There an Economical Running Technique? A Review of Modifiable Biomechanical Factors Affecting Running Economy. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 46(6), 793–807. 20. Nakagawa, T. H., Moriya, É. T. U., Maciel, C. D., in Serrão, F. V. (2014). Test–retest reliability of three-dimensional kinematics using an elec­tromagnetic tracking system during single­-leg squat and stepping maneuver. Gait & Posture, 39 (1), 141–146. 21. Neal, B. S., Barton, C. J., Gallie, R., O’Halloran, P., in Morrissey, D. (2016). Runners with patel­lofemoral pain have altered biomechanics which targeted interventions can modify: A systematic review and meta-analysis. Gait & Posture, 45, 69–82. 22. Noehren, B., Hamill, J., in Davis, I. (2013). Pro­spective Evidence for a Hip Etiology in Patel-lofemoral Pain. Medicine & Science in Sports & Exercise, 45(6), 1120–1124. 23. Pipkin, A., Kotecki, K., Hetzel, S., in Heider­scheit, B. (2016). Reliability of a Qualitati­ve Video Analysis for Running. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 46(7), 556–561. 24. Reinking, M. F., Dugan, L., Ripple, N., Schle-per, K., Scholz, H., Spadino, J., … McPoil, T. G. (2018). Reliability of two-dimensional video­-based running gait analysis. International Journal of Sports Physical Therapy, 13(3), 453–461. 25. Riley, P. O., Dicharry, J., Franz, J., Croce, U. Della, Wilder, R. P., in Kerrigan, D. C. (2008). A kinematics and kinetic comparison of over­ground and treadmill running. Medicine and Science in Sports and Exercise, 40 (6), 1093–1100. 26. Saunders, P. U., Pyne, D. B., Telford, R. D., in Hawley, J. A. (2004). Factors Affecting Run­ning Economy in Trained Distance Runners. Sports Medicine, 34(7), 465–485. 27. Schache, A. G., Blanch, P. D., Dorn, T. W., Brown, N. A. T., Rosemond, D., Pandy, M. G., … Effect, M. G. P. (2011). Effect of Running Speed on Lower Limb Joint Kinetics. Run­ning Speed on Lower Limb Joint Kinetics. Med. Sci. Sports Exerc, 43(7), 1260–1271. 28. Schurr, S. A., Marshall, A. N., Resch, J. E., in Saliba, S. A. (2017). Two-dimensional video­-analysis is comparable to 3D motion captu­re lower extremity movement assessment. International journal of sports physical the­rapy, 12(2), 163–172. 29. Souza, R. B. (2016). An Evidence-Based Vi­deotaped Running Biomechanics Analysis. Physical medicine and rehabilitation clinics of North America, 27(1), 217–236. 30. Van Middelkoop, M., Kolkman, J., Van Och-ten, J., Bierma-Zeinstra, S. M. A., in Koes, B. W. (2008). Risk factors for lower extremity injuri­es among male marathon runners. Scandi­navian Journal of Medicine and Science in Sports, 18(6), 691–697. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem / University of Primorska Fakulteta za vede o zdravju / Faculty of Health Sciences Polje 42 SI-6310 Izola Slovenija nejc.sarabon@fvz.upr.si Tadej Debevec1,2 Višinski trening v športu: je kaj novega? Izvlecek Kljub dejstvu, da je višinski trening kot metoda vad-be v športu uporabljan in priljubljen že vec kot pet desetletij, je razvoj novih metod in kombinacij le--teh neprestan. Ce se je sprva zdelo, da je višinski trening predvsem domena vzdržljivostnih športni­kov, nam zadnji tako raziskovalni kot tudi aplikativ­ni podatki kažejo, da je moc višinski oz. hipoksicni dražljaj koristno uporabiti tudi v drugih športih, ki temeljijo na sposobnosti ponovljivih šprintov oz. intermitentnih kratkotrajnih visoko-intenzivnih naporov. Namen pricujocega prispevka je osvetliti razvoj metod višinskega treninga v zadnjem de­setletju in navesti glavne prakticne napotke, ki jih športniki in trenerji lahko uporabijo pri implemen­taciji tovrstnih vadb v trenažni proces. Za vzdržlji­vostne športe se še vedno zdi najbolj smiselna uporaba individualno programirane metode živi visoko – treniraj nizko. Kljucna višinska protokola, ki sta se v zadnjem casu z vidika tekmovalnega športa uveljavila za uporabo pri moštvenih športih, pa sta metoda ponovljivih šprintov ter kombinacija le-te z metodo živi visoko – treniraj nizko. Kljucni element, ki doloca ucinkovitost metode, pa še vedno ostaja ustrezna ter holisticna in individualna prilagoditev celotnega vadbenega procesa in hipoksicne doze. Kljucne besede: hipoksija, vadba, vzdržljivost, moštveni športi, hemoglobinska masa. Altitude training in sport: is there something new? Abstract Although numerous altitude/hypoxic training modalities have been utilized by sports practitioners during the last five decades, the development of new innovative methods is still ongoing. While hypoxic training was long deemed to be predominantly beneficial for endurance athletes only, recent studies as well as anecdotal evidence indicate that it can also prove advantageous for intermittent and/or team sports athlethes where the repeated sprints (or high intensity efforts) ability is one of the main physiological determinants of performance. The present paper aims to shed some light on the recent developments in the field of altitude/hypoxic training and outline the key practical considerations for the implementation of novel hypoxic modalities into the training process. Based on the up-to-date literature the “Live high – Train low” still seems to be the modality of choice for pure endurance athletes. On the other hand, team sports athletes might benefit from the novel hypoxic modalities incorporating repeated sprints training in hypoxia and potentially combining them with the classical “Live high – Train low” modality. Holistic approach to both training and hypoxic dose as well as an individualized targeted approach to altitude training however remain the main cornerstones of efficient altitude training implementation. Key words: Hypoxia, Training, Endurance, Team sports, Hemoglobin mass. 1Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Gortanova 22, 1000 Ljubljana 2Odsek za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko, Institut “Jožef Stefan”, Jamova 39, 1000 Ljubljana • Uvod Pred desetimi leti sva v reviji Šport s prof. Mekjavicem objavila kratek pregledni pri­spevek o sodobnih trendih višinske vadbe v športu (Debevec in Mekjavic, 2009). Ta-krat se je zdelo, da so metode višinskega treninga dodobra oz. dokoncno raziskane in da so nadaljnje možnosti razvoja ome­jene predvsem na razlicne kombinacije in nacine implementacij posameznih višin­skih vadbenih metod. Aktivnost raziskoval­cev, trenerjev in športnikov je na tem po­drocju v zadnjem desetletju pokazala, da je bilo mnenje, da na podrocju višinskega tre­ninga ne bo vec velikih prebojev, zmotno. Kljub razvoju inovativnih metod, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, pa v vrhun­skem športu tudi dandanes še vedno pre­vladuje uporaba klasicnih višinskih metod, ki so v prvi vrsti namenjene vzdržljivostnim športnikom in temeljijo na dolgotrajnejši izpostavitvi hipoksiji brez oz. v kombinaciji z vadbo. • Klasicne metode in tehnologija Najbolj klasicne in uveljavljene metode višinskega treninga temeljijo na dolgotraj­nih izpostavitvah in so uporabljane že vec desetletij (Tabela 1). Fiziološko te metode temeljijo predvsem na premisi, da ustrezen hipoksicni dražljaj (oz. hipoksicna doza, ki je definirana z jakostjo višinskega/hipoksic­nega dražljaja in trajanjem le-tega) poveca celotni volumen hemoglobina (hemoglo­binska masa) preko aktivacije hormona eritorpoetina, ki aktivira produkcijo rdecih krvnih telesc v kostnem mozgu. Povecana koncentracija rdecih krvnih telesc v krvi posameznika posledicno vodi k vecji he-moglobinski masi in s tem direktno poveca kapaciteto konvektivnega prenosa kisika do aktivnih mišic. Glede na skorajda line- Tabela 1 arno povezanost hemoglobinske mase in maksimalne porabe kisika (Joyner, 2003), kot enega od klasicnih markerjev aerobne sposobnosti športnikov, je jasno, da lahko povecana hemoglobinska masa direktno vpliva na izboljšanje vzdržljivostne špor­tne sposobnosti ob pogoju, da ostaneta druga dva kljucna dejavnika za tovrstno športno sposobnost (intenzivnost napo­ra ob laktatnem pragu in ekonomicnost gibanja) enaka (Joyner in Coyle, 2008). Na temo ustrezne hipoksicne doze je bilo prelitega že veliko crnila in jasno je, da je optimalna doza za vsakega posameznika razlicna, saj so individualne razlike v odzi­vih na hipoksicni dražljaj velike. Ne glede na to velja, da 100 ur kumulativne izposta­vitve hipoksiji (³ 2500 m realne ali simulira­ne višine) pri povprecnem posamezniku poveca hemoglobinsko maso za okoli 1 % (Garvican idr., 2012). V prakticnem pomenu iz tega sledi, da je potrebno pri tovrstnih protokolih ciljati na vsaj 250 kumulativnih ur izpostavitve hipoksiji (dejansko trajanje je seveda odvisno od dnevnega casa, ki ga posameznik preživi v hipoksiji, a v grobem to pomeni cca. 20–25 dni na višini (oz. si­mulirani višini) med 2000 m in 2500 m), ce želimo doseci 2.5 % povecanje hemoglo­binske mase (Garvican-Lewis idr., 2016). Ta-kšno povecanje pa že lahko bistveno vpliva na športni rezultat, predvsem v okviru vr­hunskega športa, kjer izraz “štejejo malen­kosti” ni le novinarska fraza, ampak dejstvo uspešnosti. Na kratko velja omeniti tudi tehnološke oz. logisticne možnosti izvajanja razlicnih mo-delov višinskega treninga. Osnovno mo-žnost nam seveda nudi izpostavitev pove-cani nadmorski višini, s katero izzovemo t. i. hipobaricno hipoksijo. Le-ta je posledica z višino povzrocenega znižanja zracnega pritiska, kar posledicno pripelje do zmanj­šanja delnega tlaka kisika. Tovrstno hipo­baricno hipoksijo lahko tudi simuliramo v hipobaricnih komorah, a je uporaba le-teh v športu zaradi financne in logisticne inten­zivnosti omejena. Višino pa bistveno lažje simuliramo s tako imenovano normoba-ricno hipoksijo, pri kateri ne spreminjamo pritiska, ampak variiramo le koncentracijo kisika in dušika v zraku ter s tem posledicno uravnavamo delni tlak kisika na želeni ravni. Glavna prednost normobaricne hipoksije je predvsem relativno enostavna aplikacija, saj so bile v zadnjem casu razvite naprave razlicnih velikosti (od osebnega hipoksika­torja za osebno uporabo preko maske, do velikih hipoksicnih generatorjev za športne dvorane in sobe), ki na podlagi dodajanje dušika ali pa filtracije kisika preko aktivnega oglja omogocajo generiranje in dovajanje hipoksicne mešanice. Seveda je njihova kapaciteta odvisna od namena uporabe. V zadnjem desetletju so se proizvajalci usme­rili predvsem na velike sisteme in izdelavo vecjih šotorov (balonov), ki znotraj športnih centrov omogocajo simulirano višinsko vadbo tudi med športno dejavnostjo, ki ni vezana na kolesarjenje, pri katerem hi­poksicno mešanico enostavno apliciramo preko maske. Normobaricna hipoksija je, vsaj v okviru športa, realno edina tehno­loška možnost za izvedbo vseh prekinjajo-cih se protokolov oz. kratkotrajnih akutnih vadbenih enot. Poleg tega pa je ena vecjih prednosti normobaricne hipoksije tudi ta, da omogoca individualizacijo hipoksicne­ga dražljaja, kar na realni višini ni mogoce. V Sloveniji imamo poleg zasebnih hipo­ksicnih naprav na voljo tudi dva izvrstna vi-šinska centra, enega v okviru Olimpijskega športnega centra v Planici (www.nc-plani­ca.si) in drugega na Rogli (www.rogla.eu). V obeh centrih je omogocena komercialna uporaba višinskih sob tako tekmovalnim kot tudi rekreativnim športnikom. V za­dnjem desetletju je bilo precej aktivno tudi Karakteristike in priporocila kljucnih višinskih/hipoksicnih vadbenih metod Protokol Višina Tehnologija Trajanje Intenzivnost Ciljni športniki Referenca LHTL 2200–3000m HH/NH 3–4 tedne Aerobna Vzdržljivostni (Dill in Adams, 1971) LHTH 2200–2500m HH 3–4 tedne Aerobna + šprinti Vzdržljivostni (Levine in Stray-Gunder-sen, 1997) LHTLH 2800–3000m HH/NH 3 tedne Aerobna + šprinti Vzdržljivostni, moštveni športi (Brocherie idr., 2015) RSH 3000–4000m NH 8–10 vadbenih enot Šprinti Vzdržljivostni, moštveni – intermitentni športi (Faiss, Leger idr., 2013) RTH 4000–5000m NH 8–10 vadbenih enot 50–70% najvecjega bremena; Kratki odmori Moštveni – intermitentni športi (Friedmann idr., 2003) LHTL – metoda živi visoko – treniraj nizko; LHTH – metoda živi visoko – treniraj visoko; LHTLH – metoda živi visoko – treniraj nizko in visoko; RSH – metoda ponovljivih šprintov v hipoksiji; RTH– metoda vadbe moci v hipoksiji; HH – Hipobaricna hipoksija; NH – Normobaricna hipoksija podrocje preucevanja potencialnih razlik v fizioloških ucinkih hipobaricne in normo­baricne hipoksije (Debevec idr., 2015; Faiss, Pialoux, idr., 2013; Millet idr., 2012). Rezultati študij na to temo sicer niso enoznacni, na-celoma pa velja, da hipobaricna hipoksija pri enakem delnem tlaku kisika predstavlja malenkostno mocnejši fiziološki dražljaj kot normobaricna hipoksija. Razlog tici predvsem v neodvisnem ucinku znižanega tlaka, ki povzroci spremenjen dihalni odziv (nižja minutna ventilacija), kar posledicno lahko vodi v višjo sistemsko desaturacijo. Kljub temu je prakticna relevantnost nave-denih razlik majhna in v okviru višinskega treninga športnikov v vecini primerov za­nemarljiva. Poleg klasicnega višinskega treninga “Živi visoko – treniraj visoko” (ang. Live high – tra­in high (LHTH)), pri katerem vzdržljivostni športniki vseskozi bivajo in trenirajo na vi-šini, je trenutno dalec najbolj uporabljana metoda “Živi visoko – treniraj nizko” (ang. Live high – train low (LHTL)). Metoda temelji na izkorišcanju zgoraj opisanih pozitivnih ucinkov hipoksicnega dražljaja ob ohra­njanju nemotenega trenažnega procesa (trening se izvaja v normalnih pogojih na nižini). Dejstvo, da se pri klasicnem LHTH treningu vadba izvaja na višini namrec di­rektno vpliva na kakovost treninga, saj je v hipoksicnih pogojih nemogoce dosegati enake maksimalne mehanske obremeni­tve oz. povedano drugace, enaka absolu­tna vadbena obremenitev, izvedena v hi­poksicnih pogojih, vedno predstavlja višjo relativno obremenitev za posameznika. V primeru LHTL pa višinski del protokola (“živi visoko”) ne vpliva na kakovost izvaja­nja trenažnega procesa, saj se le-ta izvaja v normalnih pogojih. Kljub množicni uporabi protokola LHTL pa so rezultati znanstvenih raziskav glede njegove ucinkovitosti pre­cej variabilni. Veliko raziskav kaže ugodne in pozitivne športne ucinke, nedavno pa je bila naprimer objavljena dvojno slepa raziskava (Siebenmann idr., 2012) v kateri niso našli nobenega pozitivne fiziološke adaptacije ali spremembe športne spo­sobnosti po štiri-tedenskem LHTL proto­kolu (izpostavitev hipoksiji 16ur dnevno). Na temo ucinkovitosti višinske vadbe je v znanstveni literaturi objavljenih že veliko preglednih/debatnih clankov (Lundby idr., 2012; Lundby in Robach, 2016). Kljub temu koncnega odgovora še ni in ga tudi niko­li ne bo. Dejstvo namrec je, da so odzivi posameznikov na hipoksijo na eni strani izjemno (individualno) variabilni, na drugi strani pa na njih vpliva množica posame­znikovih spremenljivih bioloških in fiziolo­ških faktorjev. Zato nam v študijah nava­dno porocani povprecni odzivi skupin ne nudijo velike dodane vrednosti. Že dolgo namrec velja, da je edini smiseln pristop k višinskemu treningu, še posebej pa to velja za implementacijo treninga pri vrhunskih športnikih, individualiziran in takšna bi morala biti tudi obravnava dobljenih znan­stvenih rezultatov. Na koncu velja omeniti še klasicne intermi­tentne protokole (ang. Intermittent hypoxic training in Intermittent hypoxic exposures (IHT in IHE)), katerih ideja je z aplikacijo mocnega hipoksicnega dražljaja v mirova­nju in/ali srednje intenzivne hipoksije med nizko-intenzivno vadbo izzvati pozitivne fiziološke in metabolne prilagoditve. Kljub obetavnim zacetnim rezultatom se je me-toda IHE z vidika izboljševanja športne spo­sobnosti pokazala kot nesmiselna (Tadibi idr., 2007). Dolocene raziskave, narejene predvsem na obmocju bivše Ruske fede­racije, pa kažejo (Serebrovskaya in Xi, 2016), da bi lahko bila potencialno uporabna za izboljševanja zdravja in kakovosti življenja v dolocenih klinicnih populacijah (pred­vsem na podrocju kardio-respiratornih in metabolnih obolenj). Metoda IHT, torej vadba v hipoksiji, pa donedavno ni veljala za najbolj ucinkovito za izboljševanje špor­tne sposobnosti. Kot je razvidno iz nadalje­vanja pricujocega prispevka, pa je bistven element, ki determinira njegovo ucinkovi­tost, predvsem intenzivnost vadbe, ki se v pogojih zmanjšane sistemske dostopnosti izvaja. .Metodaponovljivih šprintov v hipoksiji Zacetne raziskave na podrocju uporabe hipoksije med vadbo so pokazale, da vi-soko-intenzivna hipoksicna vadba lahko inducira genske spremembe na nivoju mišicnih celic, ki posledicno doprinesejo k izboljšani mišicni funkciji (Hoppeler idr., 2008). Zato je v bistvu precej presenetlji­vo, da so dolgo casa metode IHT primarno temeljile na uporabi srednje in nizko-in­tenzivnih naporov. Okoli leta 2012 je razi­skovalna skupina prof. Milleta z Instituta za šport Univerze v Lozani zacela z razvojem in uvajanjem metode, poimenovane pono­vljivi šprinti v hipoksiji (ang. Repeated sprint training in hypoxia (RSH)) (Faiss, Leger, idr., 2013). Osnovna ideja je bila, da pri tovrstnih (supra)maksimalnih in kratkotrajnih napo­rih hipoksija ne prepreci visoke mehanske obremenitve, obenem pa omogoci do-datno metabolno obremenitev na nivoju mišice, ki potencialno ugodno vpliva na posledicne vadbene adaptacije (Tabela 1). Dosedanje raziskave so pokazale, da lahko izvajanje tovrstnega treninga v hipoksiji bistveno izboljša sposobnost ponovljivih šprintov, ki je poleg moci in vzdržljivosti eden od kljucnih dejavnikov uspešnosti pri moštvenih (intermitentnih) športih (Girard idr., 2013). Fiziološko naj bi bila ucinkovitost protoko-la RSH pogojena s povecanjem ekstrakcije kisika iz (predvsem) hitrih mišicnih vlaken in kompenzatorne vazodilatacije, ki izbolj­ša hitrost regeneracije med posameznimi šprinti. Prav tako raziskave kažejo bistveno mocnejše celicne in molekularne adap­tacije po ponovljivih šprintih, opravljenih v hipoksiji glede na normoksijo. Nedavna študija je z uporabo biopsij mišicnega tki­va pokazala tudi, da metoda RSH bistveno poveca koncentracijo fosfofruktokinaze v mišici (Puype idr., 2013). Z ozirom na to, da le-ta predstavlja enega kljucnih regulacij­skih glikolitskih encimov, lahko njeno pove-canje vodi k optimizaciji glikolizne produk­cije energije za mišicno krcenje. Metoda se naceloma izvaja kot locena vadbena enota, ki jo sestavljajo dve do štiri serije, znotraj katerih športniki opravijo pet »10–12 se­kundnih šprintov z »20 sekundnim aktivnim odmorom med šprinti in pet minutnim od­morom med serijami. Število serij in pono­vljenih šprintov moramo seveda prilagoditi glede na trenažni nivo športnikov. Šprinte se v normobaricni hipoksiji enostavno iz­vaja na kolesu (aplikacija preko maske), za uporabo pri teku pa je možnost izvedbe na tekoci preprogi v hipoksicni sobi ali v po­sebnih hipoksicnih koridorjih (balonih), ki omogocajo izvajanje 50–70 metrskih teka­ških šprintov. Izjemen potencial ta metoda kaže tudi za izboljševanje repetitivne od­rivne sposobnosti zgornjih okoncin pri no-rdijskem teku in biatlonu (Faiss idr., 2015), še posebej glede na dejstvo, da je delež hitrih vlaken v rokah bistveno višji kot v spodnjih okoncinah. Z metodo RSH se je višinski trening umestil tudi kot ena od vadbenih metod, uporabnih za športno pripravo mo-štvenih/intemitentnih športnikov. Vsem, ki jih podrocje dodatno zanima, predlagam, da preberejo obširni pregledni clanek na to temo (Girard idr., 2013). .Kombiniranemetode in vadba moci V zadnjem desetletju so se zacele uve­ljavljati tudi kombinacije metod, ki pove­zujejo klasicne metode (LHTH in LHTL), ki ciljajo na centralne adaptacije (povecanje hemoglobinske mase in maksimalne po­rabe kisika), ter modernejše metode (RSH), ki temeljijo predvsem na perfernih adapta­cijah na nivoju mišic (mišicna aktivacija in ucinkovitost). Najbolj uveljavljena izmed teh metod je metoda “Živi visoko – treniraj nizko in visoko” (ang. Live high – Train low in high (LHTLH)), ki predstavlja povezavo klasicne LHTL metode z metodo RSH (Ta-bela 1). Metodo so prvic predstavili Bro-cherie ter kolegi in se navadno izvaja kot klasicni 14–21 dnevni protokol LHTL, ki se mu poleg standardne vadbe v normalnih pogojih doda šest do deset zgoraj opisa­nih RSH vadbenih enot, ki potekajo v hi­poksicnih pogojih. V skladu s pricakovanji so dosedanje študije pokazale, da lahko ta model tako v moštvenih športih in tudi pri individualnih vzdržljivostnih športnikih po­zitivno vpliva na hematološki odziv kot tudi na izboljšanje športno-specificnih sposob­nosti ter sposobnosti ponovljivih šprintov. Seveda je kljucni element, ki ga je ob za­sledovanju uspešnosti metode potrebno upoštevati, predvsem ustrezna kumulativ­na hipoksicna doza, izzvana z bivanjem na višini oz. v normobaricni hipoksiji o cemer smo govorili v prvem delu prispevka. Me-toda LHTLH je torej uporabna predvsem za izboljševanje športne pripravljenosti v moštvenih športih z ozirom na dejstvo, da pa izzove tudi centralne adaptacije, pa jo lahko uspešno in koristno uporabijo tudi vzdržljivostno orientirani športniki. Eden modernejših pristopov pri uporabi višinskega treninga v športu je tudi upora­ba hipoksije med vadbo za moc. Na tem podrocju je trenutno sicer zelo aktualno preucevanje vplivov lokalne hipoksije na nivoju mišic/udov z uporabo okluzije in po­sledicne tkivne hipoksije. Metoda sicer kaže pozitivne ucinke, a se bomo za potrebe pri-cujocega prispevka omejili le na uporabo sistemske hipoksije. Metoda vadbe moci v hipoksiji (ang. Resistance training in hypoxia (RTH)), torej temelji na izvajanju razlicnih protokolov vadbe moci v hipoksicnih po­gojih, ki naj bi zaradi vecje sistemske me-tabolne obremenitve vodili do vecje hiper­trofije na eni strani in izboljšane aktivacije na drugi. Kot so kolegi z Univerze v Grenadi nedavno lepo opisali v preglednem clanku (Feriche idr., 2017), se je ob tem potrebno zavedati, da izvajanje vadbe v hipoksicnih pogojih ne vpliva nujno pozitivno na ra­zvoj in manifestacijo moci. Na eni strani lahko pozitivno vpliva na dolocene vidike razvoja moci (s hipoksijo povezan povecan metabolni stres povecuje rekrutacijo hitrih mišicnih vlaken ter potencialno povecuje spinalno vzdržnost ter s tem produkcijo moci), na drugi strani pa lahko manifestaci­jo mišicne sile tudi kompromitira (zmanjšan centralni aferentni dotok in nižja lokalna vzdražnost mišic zaradi slabše cerebralne oksigenacije). Zaradi teh nasprotujocih si fi­zioloških mehanizmov tudi ni posebej pre­senetljivo, da so rezultati dosedanjih študij precej mešani. Nekatere raziskave so sicer pokazale dolocene pozitivne ucinke hipo­ksicne vadbe za moc tako z vidika hipertro­fije, povecanja mišicne moci in povecanja koncentracije regulacijskih faktorjev vklju-cenih v mišicno proteinsko in vaskularno sitezo (Kon idr., 2014). Kar nekaj študij pa ni našlo nobenega dodatnega ucinka vadbe v hipoksiji, le-te pa vsaj za zdaj omejujejo priporocljivost tovrstnih metod za uporabo v tekmovalnem športu. Kot pri vseh meto­dah vadbe moci je seveda tudi pri metodi RTH možno neskoncno število kombina­cij vadbenih parametrov (% maksimalne obremenitve, število ponovitev, število serij itd.), zato je korektna primerjava med posa­meznimi študijami težavna. Ce dosedanje študije poskušamo strniti v skupen nasvet, bi se le ta glasil, da je uporaba te metode lahko potencialno koristna pod pogojem uporabe relativno visoke hipoksicne obre­menitve (12–16 % O2 (NH)) in kratkotrajnih odmorov med visoko intenzivnimi obre­menitvami (ponovitvami). .Prakticninapotki in implementacija Iz napisanega je razvidno, da je športni­kom in trenerjem na voljo mnogo razlicnih višinskih vadbenih metod. Tako kot z vsako vadbeno intervencijo je tudi pri uporabi tovrstnih metod potrebno primarno zasle­dovati cilje, ki jih s posameznim vadbenim programom želimo doseci. Ce ciljamo na izboljšanje vzdržljivostne športne sposob­nosti, se kot najbolj smiselna še vedno zdi metoda LHTL (povecanje hemoglobinske mase in aerobne sposobnosti); potencialno v kombinaciji s posameznimi visoko-inten­zivnimi vadbenimi enotami, opravljenimi v hipoksiji (LHTLH). V primeru moštvenih športnikov pa se za njihovo pripravo in povecanje športno-specificne sposobno­sti priporoca uporaba nove metode RSH. Glavna vodila in karakteristike posameznih metod, ki se dandanes uporabljajo v pripra-vi športnikov, so povzete v Tabeli 1. Kljucni in s strani trenerjev mnogokrat zapostavlje­ni del višinske vadbe je (kar se da) sprotno spremljanje njenih ucinkov. Za to lahko po-leg športno-specificnih testov uporabimo klasicne fiziološke markerje (frekvenca srca, sistemska saturacija), ki nam na enostaven, hiter in neinvaziven nacin indicirajo stanje športnika. Kadar želimo z višinsko vadbo izzvati hematološki odziv, se zdi zelo smi­selno tudi spremljanje krvne slike (preko osnovnih parametrov, kot so spremembe hematokrita in hemoglobina), kadar je mo-žno pa seveda tudi spremljanje variacij v celotni hemoglobinski masi. Hemoglobin-ska masa je najboljše merilo hematološke adaptacije predvsem zato, ker nanjo ne vplivajo spremembe plazemskega volu­mna (Schmidt idr., 2002), ki se v akutnih fazah višinskega treninga praviloma bistve-no pomanjša. Kljub mocni aplikativni vre­dnosti merjenja hemoglobinske mase pa je meritev le-te relativno kompleksna in da­nes, tudi v vrhunskem športu, za namene spremljanja trenažnega procesa dostopna le redkim. Ne glede na markerje, ki so nam na voljo, je kljucno, da ucinke višinske vad-be spremljamo sproti, saj lahko le tako že med vadbenim protokolom ustrezno pri­lagodimo tako hipoksicni kot tudi vadbeni dražljaj. Pri tem se je potrebno zavedati, da izpostavitev višinskemu dražljaju za špor­tnika predstavlja dodaten fiziološki in tudi psihološki stres ter temu primerno celovito prilagoditi trenažni proces. Pogosto se na­mrec zgodi, da trenerji športnikom ob kla­sicni vadbi brez prilagoditve samo doda­tno dodajo hipoksicne protokole, kar lahko skupaj hitro pripelje do nefunkcionalne preutrujenosti in celo pretreniranosti, ce-mur se moramo seveda poskušati izogniti. Eden od izjemno pomembnih in pogosto zapostavljenih vidikov višinske vadbe je tudi timing oz. njena casovna implemen­tacija. Vecina športnikov še vedno klasicne metode uporablja v okviru pripravljalne­ga obdobja, ceprav se z vidika ohranjanja pozitivnih adaptacij zdi bolj smiselna upo­raba pred tekmovanji. To še posebej velja za tekmovanja, ki potekajo na povecani nadmorski višini, ravno tako pa je smiselno za tekmovanja na nižini. Za tekmovanja na nižini optimalni timing predhodne višin­ske vadbe ni najbolje definiran predvsem zaradi kompleksnosti in individualne vari­abilnosti v odzivih. Tako kot aklimatizacija je tudi proces de-aklimatizacije na višino izjemno individualno pogojen in determi­niran s strani razlicnih fizioloških procesov, ki imajo razlicno hitrost deaklimatizacije (ventilatorni odzivi, hematološki odzivi, živcno-mehanski odzivi). Zato je zelo težko dolociti optimalni casovni okvir planiranja višinske vadbe. V grobem velja, da je za tiste posameznike, ki imajo poudarjeno ventilatorno aklimatizacijo, bolje, da se po povratku z višinskih priprav tekmovanje odvija vsaj par dni kasneje. Z vidika hema­toloških prilagoditev pa se zdi optimalnejša izvedba višinske vadbe cim bližje samemu tekmovanju (Chapman, Laymon Stickford idr., 2014). Ob koncu velja še enkrat poudariti kljucen pomen ustrezne hipoksicne doze, ki mora biti po možnosti individualno prilagojena in optimizirana glede na želene fiziološke cilje. Nedavna študija na temo optimalne višine za uporabo metode LHTL pri trenira­nih tekacih (Chapman, Karlsen idr., 2014) je v skladu s predhodnimi podatki pokazala, da obstaja optimalna višina (med 2000 m in 2500 m), saj so se tako nižje (1700 m) kot višje (2800 m) višine izkazale kot neoptima­len dražljaj za izboljševanje športne spo­sobnosti. Celotno hipoksicno dozo pa je potrebno glede na izbrano višinsko vadbe-no metodo ustrezno prilagajati z manipu­lacijo hipoksicne intenzivnosti in trajanja. Nedavno sem na mednarodnem znanstve­nem srecanju naletel na tezo, da ima vsak prispevek, katerega naslov je vprašanje, praviloma negativen vsebinski odgovor. Na vprašanje, ki si ga v naslovu postavlja pricujoci prispevek, je odgovor vsekakor pozitiven. Razvoj metod v zadnjem dese­tletju je bil bistveno bolj živahen, kot smo lahko pricakovali, in glavna ter uporabna noviteta je vsekakor metoda ponovljivih šprintov v hipoksiji, ki omogoca koristno implementacijo višinskega treninga tudi v moštvenih športih. Menim, da lahko zato tudi v prihodnost zremo z veseljem in pricakujemo nadaljnji razvoj metod višin­skega treninga, ki pa se bo verjetno poleg fokusa na vrhunski/tekmovalni šport usme­ril tudi v iskanje optimalnih protokolov za izboljševanje zdravja in kakovosti življenja v klinicnih in drugih obcutljivih populacijah (bolniki, starejši itd.). .Literatura 1. Brocherie, F., Millet, G. P., Hauser, A., Steiner, T., Rysman, J., Wehrlin, J. P. in Girard, O. (2015). »Live High-Train Low and High« Hypoxic Training Improves Team-Sport Performance. Med Sci Sports Exerc, 47(10), 2140–2149. 2. Chapman, R. F., Karlsen, T., Resaland, G. K., Ge, R. L., Harber, M. P., Witkowski, S., Stray-Gun­dersen, J. in Levine, B. D. (2014). Defining the »dose« of altitude training: how high to live for optimal sea level performance enhance­ment. J Appl Physiol (1985), 116(6), 595–603. 3. Chapman, R. F., Laymon Stickford, A. S., Lun­dby, C. in Levine, B. D. (2014). Timing of re­turn from altitude training for optimal sea level performance. J Appl Physiol (1985), 116(7), 837–843. 4. Debevec, T. in Mekjavic, I. B. (2009). Sodobni trendi uporabe višinskega treninga v športu. Šport: revija za teoreticna in prakticna vpraša­nja športa, 8(49), 41–43. 5. Debevec, T., Pialoux, V., Saugy, J., Schmitt, L., Cejuela, R., Mury, P., Ehrstrom, S., Faiss, R. in Millet, G. P. (2015). Prooxidant/Antioxidant Balance in Hypoxia: A Cross-Over Study on Normobaric vs. Hypobaric »Live High-Train Low«. PLoS One, 10(9), e0137957. 6. Dill, D. B. in Adams, W. C. (1971). Maximal oxygen uptake at sea level and at 3,090-m altitude in high school champion runners. J Appl Physiol, 30(6), 854–859. 7. Faiss, R., Leger, B., Vesin, J. M., Fournier, P. E., Eggel, Y., Deriaz, O. in Millet, G. P. (2013). Signi­ficant Molecular and Systemic Adaptations after Repeated Sprint Training in Hypoxia. PLoS One, 8(2), e56522. 8. Faiss, R., Pialoux, V., Sartori, C., Faes, C., Deriaz, O. in Millet, G. P. (2013). Ventilation, Oxidative Stress and Nitric Oxide in Hypobaric vs. Nor-mobaric Hypoxia. Med Sci Sports Exerc, 45(2), 253–260. 9. Faiss, R., Willis, S., Born, D. P., Sperlich, B., Vesin, J. M., Holmberg, H. C. in Millet, G. P. (2015). Repeated double-poling sprint training in hypoxia by competitive cross-country skiers. Med Sci Sports Exerc, 47(4), 809–817. 10. Feriche, B., Garcia-Ramos, A., Morales-Arta­cho, A. J. in Padial, P. (2017). Resistance Trai­ning Using Different Hypoxic Training Stra­tegies: a Basis for Hypertrophy and Muscle Power Development. Sports Med Open, 3(1), 12. 11. Friedmann, B., Kinscherf, R., Borisch, S., Rich­ter, G., Bartsch, P. in Billeter, R. (2003). Effects of low-resistance/high-repetition strength training in hypoxia on muscle structure and gene expression. Pflugers Arch, 446(6), 742–751. 12. Garvican, L., Martin, D., Quod, M., Stephens, B., Sassi, A. in Gore, C. (2012). Time course of the hemoglobin mass response to natural altitude training in elite endurance cyclists. Scand J Med Sci Sports, 22(1), 95–103. 13. Garvican-Lewis, L. A., Sharpe, K. in Gore, C. J. (2016). Time for a new metric for hypoxic dose? J Appl Physiol (1985), 121(1), 352–355. 14. Girard, O., Amann, M., Aughey, R., Billaut, F., Bishop, D. J., Bourdon, P., Buchheit, M., Chapman, R., D’Hooghe, M., Garvican-Lewis, L. A., Gore, C. J., Millet, G. P., Roach, G. D., Sar­gent, C., Saunders, P. U., Schmidt, W. in Sc­humacher, Y. O. (2013). Position statement-­-altitude training for improving team-sport players’ performance: current knowledge and unresolved issues. Br J Sports Med, 47 Suppl 1, 8–16. 15. Hoppeler, H., Klossner, S. in Vogt, M. (2008). Training in hypoxia and its effects on skeletal muscle tissue. Scand J Med Sci Sports, 18 Suppl 1, 38–49. 16. Joyner, M. J. (2003). VO2MAX, blood doping, and erythropoietin. Br J Sports Med, 37(3), 190-191. 17. Joyner, M. J. in Coyle, E. F. (2008). Enduran­ce exercise performance: the physiology of champions. J Physiol, 586(1), 35–44. 18. Kon, M., Ohiwa, N., Honda, A., Matsubayashi, T., Ikeda, T., Akimoto, T., Suzuki, Y., Hirano, Y. in Russell, A. P. (2014). Effects of systemic hypoxia on human muscular adaptations to resistance exercise training. Physiol Rep, 2(6). 19. Levine, B. D. in Stray-Gundersen, J. (1997). »Li­ving high-training low«: effect of moderate­-altitude acclimatization with low-altitude training on performance. J Appl Physiol, 83(1), 102-112. 20. Lundby, C., Millet, G. P., Calbet, J. A., Bartsch, P. in Subudhi, A. W. (2012). Does ‘altitude tra­ining’ increase exercise performance in elite athletes? Br J Sports Med, 46(11), 792–795. 21. Lundby, C. in Robach, P. (2016). Does ‘altitu­de training’ increase exercise performance in elite athletes? Exp Physiol, 101(7), 783–788. 22. Millet, G. P., Faiss, R., Pialoux, V., Mounier, R. in Brugniaux, J. V. (2012). Point: Counterpoint »Hypobaric hypoxia induces / does not in­duce different responses than normobaric hypoxia«. J Appl Physiol. 23. Puype, J., Van Proeyen, K., Raymackers, J. M., Deldicque, L. in Hespel, P. (2013). Sprint inter­val training in hypoxia stimulates glycolytic enzyme activity. Med Sci Sports Exerc, 45(11), 2166–2174. 24. Schmidt, W., Heinicke, K., Rojas, J., Manuel Gomez, J., Serrato, M., Mora, M., Wolfarth, B., Schmid, A. in Keul, J. (2002). Blood volume and hemoglobin mass in endurance athletes from moderate altitude. Med Sci Sports Exerc, 34(12), 1934–1940. 25. Serebrovskaya, T. V. in Xi, L. (2016). Intermit­tent hypoxia training as non-pharmacologic therapy for cardiovascular diseases: Practical analysis on methods and equipment. Exp Biol Med (Maywood), 241(15), 1708–1723. 26. Siebenmann, C., Robach, P., Jacobs, R. A., Rasmussen, P., Nordsborg, N., Diaz, V., Christ, A., Olsen, N. V., Maggiorini, M. in Lundby, C. (2012). »Live high-train low« using normoba­ric hypoxia: a double-blinded, placebo-con­trolled study. J Appl Physiol, 112(1), 106–117. 27. Tadibi, V., Dehnert, C., Menold, E. in Bartsch, P.(2007). Unchanged anaerobic and aerobic performance after short-term intermittent hypoxia. Med Sci Sports Exerc, 39(5), 858–864. doc. dr. Tadej Debevec Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Odsek za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko, Institut “Jožef Stefan” tadej.debevec@fsp.uni-lj.si Lovro Beranic Treniranje mladih košarkarjev Izvlecek V procesu razvoja mladih košarkarjev gre za preplet razlicnih dejavnikov, ki na eni strani pogojujejo biološko rast in spremembe v morfološki zgradbi ter konstituciji telesa, in za dejavnike, ki raz­vijajo osnovne gibalne in funkcionalne sposobnosti ter tehniko ter taktiko igre. Optimalno programiranje košarkarskega treninga pomeni, da poznamo glavne razvojne znacilnosti igralcev pred puber­teto, v casu pubertete in po njej. Poznati moramo prav tako medsebojno ucin­kovanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na uspeh igranja v košarki. Kljucne besede: košarka, mladi igralci, razvojne znacilnosti, trening. Developing young basketball players Abstract In the process of developing the young basketball players, it is a series of factors that condition biological growth and changes in the morphological structure and constitution of the body, as well as factors that develop basic physical and functional abilities and also have influence to technique and tactics of the game. Optimal programming of basketball training means that we also should know the main developmental characteristics of young players before puberty, during puberty and after puberty. We also need to know the interaction of all factors that should influence to the success of basketball. Key words: basketball, young player, developmental characteristics, training. .Uvod Strokovno delo z mladimi košarkarji obsega znanja s podrocja morfoloških znacilnosti, funkcionalnih in motoricnih sposobnosti, spoznavnih (kognitivnih) sposobnosti ter osebnostnih lastnosti košarkarja. V proce­su razvoja mladega igralca gre za preplet mnogih dejavnikov, tako bioloških, torej ti-stih, ki pogojuje biološko rast in spremem-be v morfološki zgradbi ter konstituciji te­lesa (prirast telesne višine, mase telesa idr.), kot tudi za dejavnike, ki vplivajo na razvoj osnovnih gibalnih sposobnosti, funkcio­nalnih sposobnosti in na tehniko ter takti­ko igre. Košarkarski trenerji bi torej morali poznati prav temeljna didakticna nacela in metodicne postopke posredovanja ko­šarkarskega znanja. Del celostnega nacr­tovanja in programiranja v procesu vadbe je tudi testiranje, merjenje in vrednotenje antropološkega statusa košarkarja (morfo­loške znacilnosti, gibalne in funkcionalne sposobnosti, osvojena tehnicna in takticna znanja, teoreticna znanja, psihosocialna priprava idr.). Optimalni razvoj košarkarja je prav tako odvisen od optimalnega progra­miranja vadbenih obremenitev, od izbora metod in vadbenih operatorjev, ki upošte­vajo razvojne in individualne posebnosti igralcev (Šturm in Strojnik, 1991; Dežman in Erculj, 2000; Jakše, 2005; Trninic, 2006; Pa­vlovic, 2006; Šarabon, 2001; Škof idr., 2007; Vujin idr., 2016; Erculj idr., 2018). Optimal-no programiranje košarkarskega treninga pomeni, da ob poznavanju vseh naštetih dejavnikov poznamo tudi njihovo medse­bojno ucinkovanje. .Predmetin problem Rast Pojem rast oznacuje povecanje telesnih razsežnosti. Najpreprosteje jo oznacujemo s povecanjem višine in mase telesa, s spre­membami v telesni zgradbi, v proporcih se-stave telesa in razlicnih organskih sistemov. Funkcionalne znacilnosti organizma (kardi­ovaskularne, respiratorne) niso neodvisne od razsežnosti telesa; spremembe pri rasti v višino in spremembe v masi telesa spre­mlja povecanje funkcionalnih znacilnosti (Mišigoj idr., 2003; Škof, idr., 2007). Pojem zorenje oznacuje dinamiko sprememb in napredovanja do dosežene biološke zrelo­sti. Najpogosteje se biološka doba ocenjuje s stopnjo spolne zrelosti na podlagi sekun­darnih spolnih znacilnosti, kostne zrelosti ali morfološke in somatske zrelosti, to je z letom najvecjega prirasta v višino. Izraza rast in razvoj velikokrat zamenjujemo oz. ne locimo, ceprav je med njima bistvena pomenska razlika. Rast predstavlja spre­membe v velikosti celega telesa ali nje­govih delov zaradi povecanja števila celic, razvoj pa so spremembe na psihomotoric­nem, kognitivnem ali socialnem podrocju clovekovega vedenja (Tancig, 1987; Djura­kovic Mišigoj idr., 2003; Trninic, 2006; Škof idr., 2007). Proces rasti in razvoja otroka in mladostni­ka lahko casovno umestimo v tri obdobja (pred puberteto, obdobje pubertete in po puberteti), ki jih ne moremo med seboj povsem natancno razmejiti, to je odvisno od resnicne biološke stopnje vsakega po­sameznika (Škof idr., 2007). Zorenje Vsak clovek ima drugacno, sebi lastno ca-sovnico razvoja v sicer definiranem zapo­redju posameznih sprememb (Škof idr., 2007). V teku športnega treninga prihaja zraven hipertrofije (povecanje) in hiper­plazije (pomnožitev) mišicnih celic tudi do povecane kapilarizacije, vitalne kapacitete, maksimalnega sprejema kisika, znižanja distolicnega tlaka idr. Omenjene oblike prilagoditve so rezultat sprememb sen­zomotoricnega, endokrinega in lokomo­tornega aparata. Spremembe so vidne pri izboljšanju medmišicne in znotraj mišicne koordinacije telesa (Dežman in Erculj 2000; Djurakovic Mišigoj idr.; 2003; Trninic, 2006; Škof idr., 2007; Coh in Bracic, 2010; Vujin idr., 2016). Odkrivanje celostnega potenci- ala pri mladih košarkarjih Moštvene športne igre so kompleksne in razmeroma zapletene športne zvrsti, zato je uspešnost moštva ali igralcev v igri od­visna od sorazmerno velikega števila dejav­nikov. Vsi nimajo enakega vpliva na uspe­šnost igranja. Da bi bila ocena nadarjenosti mladih košarkarjev kar se da objektivna in uspešna, je potrebno upoštevati stanje igralcevega celotnega potenciala v dolo-cenem casovnem preseku, kot tudi razliko med potencialom in trenutne uspešnosti v igri (trenutna tekmovalna uspešnost) (Jošt, Dežman in Pustovrh, 1992). Diagnosticirana trenutna razvitost antropoloških obeležij in celotne igralceve kvalitete je predpogoj za vsako naslednjo etapo športne pripra­ve. Rezultati, dobljeni na osnovi meritev, kažejo na trenutno stanje razvitosti antro­poloških obeležij, ne vemo pa, kakšen je razvojni potencial posameznega mladega igralca. Problemi treniranja mladih igralcev lah­ko izhajajo iz prezgodnje specializacije, ki glede na razvojne posebnosti košarkarja v celoti ne optimizira trenažnih obremenitev. Najpogostejši vzroki so lahko naslednji: a/ Enostrana informacijska in energijska obremenitev na treningu. b/ Preobremenitev sklepnega, kostnega in vezivnega tkiva. c/ Prehitra vkljucitev vsebin treninga, ki ak­tivirajo specificne sisteme v organizmu. d/ Custvena zasicenost (Trninic, 2006; Ja­kše, 2005, Vujin idr., 2016). Koordinacija pri košarkarjih Koordinacijske sposobnosti prihajajo do izraza predvsem pri sestavljenih gibanjih, kjer se pojavljajo zahteve po izvedbi giba­nja z vecjo hitrostjo, mocjo ali natancnostjo v spremenjenih pogojih (Vujin idr., 2016). Clovekova gibalna koordinacija je nevro­fiziološka sposobnost in je hkrati zaple-ten sistem centralno živcne regulacije, ki poteka v celnem, temenskem in bocnem (slepoocnem) delu možganov ter tudi v subkortikalnih nivojih (bazalni gangliji). Ta mehanizem, ki omogoca usklajeno inerva­cijo sinergistov in antagonistov, nadzoruje tudi hitrost in moc inerviranih mišic (Nikolic in Parasanovic, 1980). Avtorja navajata, da je koordinacija gibanja v košarki odvisna od dveh funkcionalnih ravni: • Na prvi ravni gre za medsebojno uskla­jenost posameznih gibov košarkarja, ki omogocajo izvedbo posameznih tehnicnih elementov, kot je na primer vodenje žoge. • Na drugi ravni pa gre za medsebojno usklajenost vecjega števila tehnicnih elementov, ki se izvajajo istocasno (pri­mer: varanje z žogo, preigravanje in va­rovanje žoge). Tako lahko koordinacijo opredelimo kot nevrofiziološko sposobnost, ki omogoca skladno, ekonomicno in zanesljivo izvajanje zapletenih gibalnih nalog. Vse to se izkazu­je kot hitra, spretna, natancna in lahkotna izvedba gibanja, kjer gre prav tako za op-timalno usklajenost moci in gibljivosti. (Ni­kolic in Parasanovic, 1980; Bravnicar, 1996; Pavlovic, 2006; Vujin idr., 2016). Primerno razvite gibalne sposobnosti, kot so moc, gibljivost, hitrost idr., pogojujejo kakovostno gibalno koordinacijo košarkar­ja. Dobra koordinacija gibanja je prav tako pokazatelj stopnje razvitosti posameznih gibalnih sposobnosti in njihove ucinko­vitosti pri reševanju gibalnih zahtev v igri. Ekonomicno izvajanje gibanja pomeni optimalno porabo energije. Obstaja pove­zanost med koordinacijo gibanja in giblji­vostjo, saj velja, da so hitri in gibljivi igralci uspešnejši pri izvajanju tehnicnih elemen­tov (Nikolic in Parasanovic, 1980; Bravnicar, 1996; Vujin idr., 2016). Rezultati raziskav, ki so bile opravljene na vzorcih mladih košarkarjev, starih od 11 do 12 let, kažejo, da strukturo koordinaci­je gibanja košarkarja sestavljajo predvsem koordinacija vsega telesa, koordinacija rit-ma in motoricna informiranost. Prav tako je ugotovljeno, da obstaja visoka korelacija med agilnostjo in ostalimi vidiki koordina­cije, oboje pa visoko korelira s kognitivnimi sposobnostmi (Pavlovic, 2006). Pavlovic (2006) navaja, da je uspeh v košarki prav tako mocno odvisen od eksplozivne moci. Postopna (stopnjevana) pripra­ va košarkarja Pomeni sistematicno in kontinuirano osva­janje in izpopolnjevanje individualne ter skupinske igre. Mladi prehajajo skozi enake faze športne priprave, vendar je za razvoj mladega športnika kljucnega pomena ce­lovit (integralni) razvoj športne priprave (Trninic, 2006). Na splošno lahko govorimo o štirih fazah, ki odrejajo dinamiko napre­ dovanja igralca: a/ Prva faza pomeni relativno hitro napre­dovanje glede na individualni potencial košarkarja. b/ V drugi fazi je napredovanje pocasnej­še in je lahko rezultat notranjih in zunanjih omejitvenih dejavnikov. c/ V tretji fazi je dosežen »plato« ucenja, ki pomeni trenutno ustavitev pri napredova­nju v košarkarskem znanju. To je prisotno takrat, ko napredek ni vec viden. d/ Za cetrto fazo je znacilno, da želimo od­praviti »plato« oz. ustavitev napredovanja v igralni ucinkovitosti. To lahko dosežemo le s strokovnim, sistematicnim, nacrtovanim in programiranim treningom (Trninic, 2006; Škof idr., 2007; Vujin idr., 2016). Celostna kondicijska priprava mladih košar­karjev mora prvenstveno omogociti pove-canje igralceve delovne (funkcionalne) spo­sobnosti, zmanjševanje neravnotežja med razvitostjo posameznih mišicnih skupin, razvoj gibljivosti oz. elasticnosti vezivnega tkiva in razvoj moci trupa, skocnega sklepa in vratnega predela hrbtenice, ki omogo-cajo stabilen položaj telesa (Trninic, 2006; Dežman in Erculj, 2000; Bracic, 2006; Vujin idr., 2016). Posebej je pomembno poudariti razvojne cikluse v pripravljalnem in tekmovalnem obdobju, ki temeljijo na zakonitostih po­stopnega osvajanja in izpopolnjevanja gibalnih ter funkcionalnih sposobnosti ter znanja tehnike in taktike košarke, s ciljem razvoja celovitega potenciala košarkar­ja (Trninic, 2006, Vujin idr., 2016). Takšen model športne priprave, ki podpira med-sebojne ucinke posameznih vidikov špor­tne priprave (osnovno gibalna priprava, specificno gibalna priprava, funkcionalna priprava, tehnicno in takticna priprava idr.) omogoca optimalen napredek košarkarja. Tabeli 1 in 2 prikazujeta dvomesecni pro- Tabela 1 Razpored gibalnih nalog v 1. mikrociklusu gram vadbe košarkarjev, starih 15 in 16 let (Trninic idr., 2001, v Trninic, 2006). Za mlajše starostne kategorije je zelo pomembno, da kondicijska ni usmerjena v kratkorocno ciklizacijo, pa naj gre za osnovno ali speci­alno kondicijsko pripravo. Ciklizacija mora biti usmerjena v dolgorocni ter vsestranski razvoj in prilagojena biološkemu ter psiho­socialnemu razvoju košarkarja (Vujin idr., 2016). V vsakem od dveh predstavljenih vadbenih mikrociklusov (Tabeli 1 in 2) se je obreme­nitev povecevala v prvih treh tednih, med-tem ko se je v cetrtem tednu obremenitev zmanjševala s ciljem, da se hkrati pospešijo adaptacijski procesi in procesi obnove v organizmu košarkarjev. Skupaj je proces vadbe trajal 57 dni. V tem casu je bilo iz­vedenih 41 treningov in odigranih 8 tekem. Intenzivnost posameznega treninga je bila med 60 in 75 % od maksimalne intenziv­nosti, medtem ko je trajal posamezen tre­ning v povprecju 137,5 minut. Analiza vpli­va razvojnih ciklusov na razvoj igralcevih sposobnosti v obdobju dveh mesecev je pokazala velike pozitivne spremembe v ka­zalnikih kondicijske pripravljenosti izbranih košarkarjev, starih 15 in 16 let, hkrati pa po­trjuje izkušnje košarkarskih trenerjev, da se razvojni ciklusi lahko izvajajo v tej starosti tudi v tekmovalnem obdobju (Trninic idr., 2001, v Trninic, 2006). Na temelju teoreticnih izhodišc in prak­ticnih izkušenj omenjenih avtorjev lahko podamo nekatere splošne smernice treni­ranja mladih košarkarjev v obdobju pred puberteto, v casu pubertete in po njej. Po-stopki testiranja in meritev antropološkega statusa, dolocanje obremenitve in meto­dicna nacela izvajanja vadbe za moc brez in z bremeni (z medicinkami, s trenažerji, s prostimi utežmi idr.), kot tudi primeri kon­dicijskih treningov ter treningov tehnike in taktike igre so opisani v literaturi avtorjev Dežman in Erculj (2000), Trninic, (2006), Bra­cic (2006), Škof idr. (2007), Vujin idr. (2016) in Erculj idr. (2018). Znacilnosti gibalnega razvoja mla­dih košarkarjev pred puberteto Glede na stopnje gibalnega razvoja (Galla-hue, 1982, v Dežman, 2000; Erculj idr. 2018) sta za ukvarjanjem s košarko v obdobju pred puberteto pomembni temeljna in športna gibalna faza gibalnega razvo­ja. Na zacetku prve faze je poudarek na naravnih oblikah gibanja, kjer razvijamo temeljna lokomotorna gibanja (hoja, tek, skoki, preskoki, meti in lovljenja, podaje in vodenje žoge). Po osvojitvi temeljih gibal­nih struktur združujemo gibalne naloge v košarkarskem treningu v sestavljene struk­ture iz dve gibalni nalog (skok-tek, tek-met, vodenje-podajanje, lovljenje in podajanje, lovljenje in vodenje). Osvojena znanja nad­gradimo z dodajanjem tretje gibalne nalo­ge (primeri: skok, lovljenje in podaja; tek, lovljenje in podaja; tek, lovljenje in vodenje; skok, lovljenje in vodenje; vodenje, zausta­vljanje in met idr.). V športno gibalni fazi se osnovna lokomo­torna, stabilnostna in manipulativna giba­nja izpopolnjujejo in kombinirajo v zah­tevnejše gibanje (Dežman, 2000; Erculj idr., 2018). Gre prvenstveno za osvajanje osnov igre, kamor spada ucenje posamicne teh­nike in taktike ter skupinske in moštvene taktike v napadu in obrambi (1 : 0, 1 : 1, 2 : 0, 2 : 2, 3 : 0, 3 : 3, 4 : 0, 5 : 0, 4 : 4 in 5 : 5), na razlicnih težavnostnih stopnjah in ob upoštevanju razlicnih nacel ter oblik igranja (neprekinjena – prekinjena igra, pasivna – aktivna obramba, na ½ igrišca – na celem igrišcu, igra na 1 koš ali na 2 koša, igra z in brez centra idr.). Igro v napadu in obram-bi moramo razvijati uravnoteženo. Najprej ucimo napadalna gibanja in šele nato, ko so ta dobro osvojena, preidemo na ucenje obrambnih gibanj. Tehniki gibanja z žogo (tehnika napada) posvetimo vec casa kot tehniki brez žoge (tehnika obrambe), ker je bolj kompleksna in koordinacijsko zahtev­nejša. Pomembno je navajanje na samo­stojno ucenje in izpopolnjevanje individu­alne tehnike ter odpravljanje napak. Ucenje in izpopolnjevanje tehnicnih in takticnih vsebin naj bo dovolj zabavno in predvsem motivirajoce, lahko je tudi v obliki elemen­tarnih iger (Dežman, 2000; Erculj idr. 2018). V Erculj idr. (2018) so podani standardi znanj za decke in deklice starostnih kategorij U11, U13 in U15, ki so bili potrjeni in sprejeti s strani strokovnega sveta KZS. Trenerjeva pozornost naj bo usmerjena na igralcevo dominantno hemisfero, kar pomeni, ali so otroci usmerjeni levorocno ali desnorocno. Na osnovi spoznanj sklepa-mo, da imajo levorocni košarkarji prirojeno nevrofiziološko prednost. Ker je trening usmerjen k igranju z obema rokama (obo­jerocnost ali ambideksternost), morajo tre­nerji biti pozorni na razvoj igre pri »levoroc­nih« košarkarjev z njihovo desno roko, ker pri njih ne gre izkljucno za izvajanje gibanja z levo roko, ampak gre prav tako za domi­nanten vpliv desne možganske hemisfere (Nikolic in Parasanovic, 1980; Trninic, 2006). Vrednost anaerobnih kapacitet je, z razliko od aerobnih, za polovico nižji kot pri od­rasli populaciji. Pri 11 in 12 -letnih otrocih znaša vrednost anaerobnih kapacitet okrog 35 ml O2/kg telesne teže. Nižje so tudi vre­dnosti maksimalne koncentracije laktatov v krvi, medtem ko je vrednost fosfatov (CP, ATP) pri otrocih in odraslih približno enaka. Otroci te starosti niso biološko zreli za dol­gotrajne in intenzivne trenažne obremeni­tve, saj so v razvoju njihove funkcionalne sposobnosti in lokomotorni aparat (Trninic, 2006; Škof idr., 2007). Kondicijsko vadbo lahko pred puberteto razdelimo v 3 funkcionalne enote: • Vadba, kjer gre za premagovanje la-stnega telesa. • Vadba, s katero razvijamo splošno ae­robno vzdržljivost, repetitivno moc tru-pa, rok, ramenskega obroca in nog. • Ucenje in izpopolnjevanje tehnike teka s spremembo smeri, razlicne oblike pospeševanja teka, šprinti, skoki, poda­janje in metanje medicinke (Dežman in Erculj, 2000; Trninic, 2006, Vujin idr., 2016). Usmeritve pri oblikovanju kondicijske vadbe košarkarjev v obdobju pred puberteto a/ Pri oblikovanju kondicijskih programov se je treba zavedati, da se v tem starostnem obdobju kondicijske sposobnosti razvijajo optimalno in ne maksimalno. b/ Otroci imajo dobro razvito gibljivost in aerobno vzdržljivost, slednjo razvijamo z aerobnimi aktivnostmi kot so tek, plavanje, kolesarjenje idr. Splošno aerobno vzdržlji­vost je treba razvijati s kontinuiranim te­kom 3 krat tedensko po 20 minut ob koncu treninga, z intervalnim tekom, z vodenjem žoge s spremembo smeri gibanja, s preska­kovanjem kolebnice idr. Vrednost srcnega utripa je do 60 % od maksimalne vrednosti. c/ Hitrost, eksplozivno moc in koordinacijo je potrebno razvijati s cim vecjim številom elementarnih iger. Razloga sta predvsem velika potreba otrok po gibanju in plastic­nost CŽS, ki je v tem obdobju vecja, kot je v casu pubertete (Tancig 1987; Dežman, 2000). d V zacetnem obdobju naj bo vadba usmerjena na prilagajanje organizma mla­dega športnika trenažnim, informacijskim in custvenim obremenitvam. V program vadbe je treba vkljuciti znanja o pravilni prehrani in o metodah treniranja, potrebna pa je prav tako redna preventivna vadba proti poškodbam (Trninic, 2006). e/ Pomembno je, da vkljucimo v vadbo atletsko šolo, osnove funkcionalne gimna­stike, vsebine borilnih športov ter akroba­tiko. f/ To obdobje je prav tako primerno za ra­zvoj koordinacije. Razvijati je treba 2 vrsti koordinacije, in sicer sposobnost kineste­ticne diferenciacije, ki se razvije približno med 6-im in 9-im letom starosti, in ritmic­no koordinacijo (med 8-im in 11-im letom). Podobno velja za ravnotežje (med 8-im in 12-im letom), za hitrost reakcije (med 8-im in 11-im letom) in za sposobnost prostorne orientacije (med 9-im in 14-im letom staro­sti) (Trninic, 2006). g/ Z vsakodnevno 20 minutno vadbo razvi­jamo specificno koordinacijo in na ta nacin preprecujemo utrujenost centralno živcne­ga sistema. Znacilnosti v razvoju mladih ko­šarkarjev v obdobju pubertete Gre za cas od pojave prvih sekundarnih spolnih znakov do popolne spolne zrelosti. V casu pubertete se odvija hiter telesni, psi-hicni in socialni razvoj, posledicno se poja­vljajo motnje v koordinaciji gibanja, hkrati pa so otroci emocionalno preobcutljivi in emocionalno manj stabilni. To obdobje je še posebej primerno za pridobivanje tak­ticnih znanj in razvoj takticnega mišljenja. V ospredju je izpopolnjevanje specificnih lokomotornih gibanj, ki so prostorno in ca-sovno usklajena, in manipulativnih gibanj, kot je preigravanje, podajanje in met na koš. Razvojno obdobje pubertete je opti­malno za poglabljanje razumevanje igre in osvajanje takticnega znanja pri odlocanju v vseh fazah igre. Igralce ucimo razumeva­nja, prepoznavanja in predvidevanja taktike igre v razlicnih igralnih situacijah. V tem ob-dobju se poslabšajo medmišicna in znotraj mišicna koordinacija, relativna moc in gi­bljivost. Ce tehnika gibanja ni osvojena že v obdobju pred puberteto, je gibalno ucenje v obdobju pubertete lahko moteno (Dež-man, 2000; Trninic, 2006). Raziskave kažejo, da je pubertetno obdobje najbolj ugodno za razvoj centralnih aerobnih mehanizmov. V tem obdobju je rast VO2 max. najhitrejša (Škof idr., 2007). Usmeritve pri oblikovanju kondicijske vadbe košarkarjev v puberteti a/ Pomembno je odkriti gibalno funkcio­nalni primanjkljaj in prepoznati, ali je poru­šena statika telesa, ki je posledica dejstva, da mišicno in vezivno tkivo ne spremljata rasti kosti. Treba je krepiti mišicna in skle­pna tkiva in s tem preprecevati morebitne poškodbe. Primerna je vadba proprio re-ceptorjev na razlicnih ravnotežnih plošcah. b/ Postopoma povecujemo obseg in in-tenzivnost obremenitve na treningu. V tem obdobju zacnemo z gibalnimi nalogami za razvoj moci in krepitev mišicne mase (vad­ba s pomocjo trenažerjev, s težkimi žogami idr.), kjer so obremenjene vse mišicne sku-pine tako, da najprej obremenimo vecje in nato manjše mišicne skupine (Dežman in Erculj, 2000). To vadbo izvajamo 3 krat te­densko. c/ Metoda ponavljanja je temeljna metoda razvoja moci. Razvojni trening moci izvaja-mo v polni meri šele, ko so gibalni progra-mi stabilizirani, to pa je ob koncu puberte­tnega obdobja (Dežman in Erculj, 2000). d/ Pri izpopolnjevanju košarkarskega zna­nja razvijamo notranjo motivacijo in samo­iniciativen pristop. Znacilnosti v razvoju košarkar­ jev po puberteti Pot do vrhunskega športnega rezultata je dolgotrajen proces, saj razvoj talenta v športnika vrhunske kakovosti traja od 8 do 12 let. Povprecno 3 ure vadbe na dan pomeni 10000 ur vadbe v 10 letih (Škof idr., 2007). Osnovni cilj tega obdobja je, da postane gibanje košarkarja z in brez žoge tehnicno pravilno in povsem avtomatizira-no. V starosti 18 in 19 let, bi naj igralci osvo­jili tehnicno in takticno znanje do stopnje, ki jim omogoca vkljucevanje in uspešno igranje v clanskem moštvu (Nikolic, 1993, v Trninic, 2006; Dežman, 2005). V procesu treniranja tehnike in taktike igre sta v ob-dobju po puberteti dominantna glikoliticni in ponavljalni tip vadbe. Ker je posledica ta­kšnega treninga utrujenost senzo-motoric­nega in živcno-mišicnega sistema, smemo glikoliticni tip vadbe izvajati šele potem, ko so osvojeni koordinacija, natancnost in pravocasnost gibanja z in brez žoge. Individualno in moštveno igro je treba iz­popolnjevati uravnoteženo. Za doseganje nadpovprecne igralne uspešnosti je potre­ben individualizirani dopolnitveni trening. Izpopolnjevanje vsestranske (polivalentne) košarkarske tehnike do stopnje osvojitve traja vec let, to je od casa pred puberteto do obdobja po puberteti. Da bi lahko igral­ci v polni meri uresnicili svoj igralski poten­cial, povecujemo obseg treninga s ciljem doseganja stabilizacije in avtomatizacije gibalnih programov tehnike in taktike igre. Trninic (2006) navaja, da je potrebno tudi 200 000 ponovitev, da bi igralec stabiliziral in avtomatiziral skok met. Postopoma je treba povecevati število tekem v letnem koledarskem obdobju. Igralci z velikim potencialom bi morali do zgodnjega clan­skega obdobja odigrati 200 primerno zah­tevnih tekem. Ce se v tekmovalnem ciklusu igrajo tekme v ritmu vsako soboto, lahko izvajamo vadbo moci 2 do 3 krat tedensko v casu od 30 do 60 minut. V tem primeru se raven anabolnih hormonov bistveno ne zniža (Trninic, 2006). Za uspešno delo v casu po puberteti so prav tako potrebna znanja s podrocja psihološke priprave in s podrocja skupinske dinamike ter socialne psihologije. Usmeritve pri oblikovanju kon­ dicijskega programa treninga košarkarjev po puberteti a/ Za kondicijsko pripravo je v tem obdo­bju znacilen razvoj anaerobnih sposobno­sti, hitre in vzdržljivostne moci in stabiliza­cija aerobnih sposobnosti in tudi temeljnih gibalnih sposobnosti (eksplozivna in ela­sticno-reaktivna moc, agilnost, hitrost). Po-udarek je prav tako na razvoju koordinacije, agilnosti nog, hitrosti reakcije in štartne hitrosti (Trninic, 2006). b/ Dolgorocna in vsestranska temeljna kondicijska vadba, ki se zacne že v obdo­bju pred puberteto, je pogoj za optimalen razvoj aerobnih kapacitet, vezivnega tkiva, moci trupa, podrocja prepon in stopalnega loka, gibljivosti in ravnotežja. Slednje pred­stavlja potrebno preventivo pred poškod­bami. c/ Košarkarji, pri katerih je v celoti izgrajen mišicno tetivni in kostno sklepni sistem, lahko izvajajo trening moci in hitrosti v ana­erobno laktatnem (glikoliticni) režimu tre­niranja. Takšna faza stabilizacije omenjenih dveh sistemov je naceloma dosežena prej pri nižjih igralcih in šele pozneje pri višjih igralcih. d/ S pomocjo ravnotežnih plošc razvijamo refleksno stabilnost v skocnem sklepu. e/ Aerobni trening, ki ga izvajamo po tek-mi, je namenjen kompenzaciji in obnovi energijskih rezerv. Košarkarski treningi sre­dnje intenzivnosti v trajanju 2 do 2,5 ure ohranjajo aerobne kapacitete. Anaerobne kapacitete se ohranjajo oz. optimalno raz­vijajo prav tako z vadbenimi nalogami, s katerimi izpopolnjujemo tranzicijo igre. f/ Posledica razvoja moci in uvajanja razvoj­nih ciklusov v tekmovalnem obdobju je, da spreminjamo intenzivnost na treningu v okviru posameznega mikrociklusa. g/ Razmerje med kolicino vadbe pri razvo­ju splošne moci in hitre v moci (štartne, eksplozivne, elasticne) naj bo 40 : 60. Raz­merje v kolicini vadbe med hitro mocjo in maksimalno mocjo je 25 : 75 (Trninic, 2006). .Sklep V pricujocem clanku smo želeli izpostaviti nekatere pomembne vidike in dejavniki v procesu treniranja mladih igralcev v ob-dobju pred puberteto, med njo in po njej do obdobja, ko igralec prehaja v clansko moštvo. Kvalitetno nacrtovanje in izvajanje trenažnega procesa v košarki zahteva ve­liko strokovnega znanja razlicnih disciplin, hkrati pa zahteva tudi individualni pristop pri upoštevanju razvojnih znacilnosti posa­meznega košarkarja. .Literatura 1. Bracic, M. (2006). Razvijanje moci s prostimi utežmi v košarki. Ljubljana: Univerza v Ljublja­ni, Inštitut za šport. 2. Bravnicar M., (1996). Fiziologija športa. Lju­bljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport in Viharnik d.o.o. 3. Coh, M. in Bracic M., (2010) Razvoj hitrosti v kondicijski pripravi športnika. Ljubljana: Uni-verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 4. Dežman, B. (2000). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakul­teta za šport. Inštitut za šport. 5. Dežman, B. (2005). Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih igrah. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport. 6. Dežman, B. in Erculj F. (2000). Kondicijska pri­prava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport. 7. Erculj, F., Bergant, B., Gašparin , D. in Sila, A. (2018). Košarka v obdobju osnovne šole. Lju­bljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 8. Gallahue D., L. (1982). Understanding motor development in children. New York: J. Wiley and Sons. 9. Jakše, B. (2005). Kondicijska priprava v službi vrhunske klubske košarke. Ljubljana: Šport, 53 (4), 10–15. 10. Jošt, B., Dežman, B in Pustovrh, J. (1992). Vrednotenje modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport v Ljubljani, Inštitut za Ki-neziologijo. 11. Mišigoj Durakovic, M., Bednarik, J., Bercic, H., Durakovic, Z., Findak, V., Heimer, S. idr. (2003). Telesna vadba in zdravje: znanstveni dokazi, stališca in priporocila. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, Fakulteta za šport v Ljubljani, Kineziološka fakulteta Uni-verze v Zagrebu, Zavod za šport Slovenije. 12. Nikolic, A. (1993) Beograd: Per aspera ad astra. Playmaker Co. 13. Nikolic, A., Parasanovic, V. (1980). Selekcija u košarci. Beograd: Partizan. 14. Pavlovic, M. (2006). Košarka. Teorija in meto­dika treniranja. Bonus Pavlovic, K.D. 15. Šarabon, N. (2001). Predlog za optimizacijo letnega trenažnega nacrta v slovenski košar­ki. Ljubljana: Šport 49 (4), 12–19. 16. Škof, B., Bacanac, L., Cepic, S., Jakše B., Kalan, G., Kolar, E., Struger,B., Šarabon, N., Škof, L., Štrumbelj, B. in Žvan, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 17. Šturm, J. in Strojnik V., (1991) Uvod v antropo­loško kineziologijo. Ljubljana: Univerza v Lju­bljani, Fakulteta za Šport. 18. Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologi­je telesne vzgoje in športa. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo. 19. Trninic, S., Markovic, G. in Heimer, S. (2001). Effects of developomental training of ba­sketball cadets realised in the competitive period. Collegium Antropologicum, 25 (2), 591–604. 20. Trninic, S. (2006). Selekcija, priprema i vodenje košarkaša i momcadi. Zagreb: Vitka – Marko. 21. Vujin, S. Erculj, F. in Remic P. (2016). Sodobni koncepti v kondicijski pripravi mladih košarkar­jev. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Dr. Lovro Beranic, svetnik Grajena 66 Ptuj, Gimnazija Ptuj lovro.beranic@guest.arnes.si Dekleva Marina, Mateja Videmšek, Milan Coh, Damir Karpljuk Atletika za otroke Izvlecek V prispevku predstavljamo atletiko za otroke, ki se izvaja v spro-šcenem vzdušju na elementaren in spodbuden nacin. Program atletike vodi usposobljen ucitelj ali trener, ki pozna zakonitosti ra­zvoja otrok ter nacrtuje vadbo glede na njihovo razvojno stopnjo. Pri svojem delu uporablja razlicne ucne oblike in metode dela ter vadbo popestri z ustreznimi športnimi pripomocki. Tekmovanje naj bo sestavni del atletike, organizirano na sprošcen in zabaven nacin. Kljucne besede: atletika, otroci, igra. Athletics for children Abstract The paper focuses on athletics for children which takes place in a relaxed atmosphere and in an elementary and stimulating man­ner. The athletics programme is managed by a teacher or coach who knows and understands the nature of child development and organises exercises according to the development stage of children. The programme utilises different forms of learning and methods of work and also includes suitable sports requisites that add variety to exercises. Competition should be an integral part of athletics and organised in a relaxed and fun way. Key words: athletics, children, games. .Pomengibalnih/ športnih dejavnosti za otroke Potrebi po gibanju in igri sta osnovni otro­kovi potrebi. Gibalna/športna dejavnost otrok, predvsem v predšolskem in zgo­dnjem šolskem obdobju, je nedvomno dobra podlaga za kasnejše ukvarjanje z bolj kompleksnimi športnimi zvrstmi. Ustrezne dejavnosti imajo mocan vpliv na gibalni, socialni in custveni razvoj ter tudi na razvoj nekaterih spoznavnih procesov otroka. Zlata doba gibalnega ucenja se vse bolj pomika v zgodnje otroštvo; majhno prisotnost ali popolno odsotnost gibalne/ športne dejavnosti v obdobju odrašcajoce­ga otroka v kasnejšem obdobju ni mogoce v celoti nadomestiti (Doupona Topic in Pe­trovic, 2007). V tem obdobju moramo zato poskrbeti za optimalen razvoj gibalnih sposobnosti ter nacrtno in sistematicno posredovati osnovna gibalna znanja. Ob tem spodbuja-mo otrokovo dejavnost, ustvarjalnost in ra­zvoj osebnosti. Dejavnosti morajo zadovo­ljiti otrokovo dnevno potrebo po gibanju, igri, sprostitvi, druženju, hkrati pa vplivati na njegovo zdravje. Z redno, sistematicno, vsebinsko bogato vadbo pod strokovnim vodstvom in v stimulativnem okolju po­zitivno vplivamo na celostni razvoj otro­ka (Pišot in Planinšec, 2005; Videmšek idr., 2018). Pišot in Jelovcan (2006) menita, da gre za dobro življenjsko naložbo v dobi otroštva, ki prispeva k zdravemu in gibalno dejavnemu nacinu življenja v zrelejših letih. Zelo pomemben del športa so že pri otro­cih športna tekmovanja, ki poleg igre, sprostitve in zabave usmerjajo in utrjujejo njihov interes tudi preko primerjanja in tek­movalnosti. Otroci spoznavajo sebe, svoje omejitve in sposobnosti, se ucijo tako ob porazih kot uspehih. Skupinska tekmovanja jih vzgajajo v prilagajanju in spoštovanju skupnih interesov (Kovac in Jurak, 2010). .Atletika Beseda »atletika« je starogrška beseda, ki pomeni tekmovati, boriti se. Gre za eno najstarejših oblik športne dejavnosti, saj je zgodovina atletike tako dolga kot zgodo­vina športa. Atletika je na zacetku pred­stavljala pogoj za preživetje, kasneje pa je prevladala želja in potreba po primerjanju ter tekmovanju z drugimi. Prva atletska tek­movanja segajo v dobo anticne Grcije. Atle-ti so tekmovali v šprintu, teku na srednje in dolge proge, skoku v daljino, metu kopja in diska. Tekmovanja so potekala v okviru razlicnih verskih praznovanj in svecanosti, zmaga pa je posamezniku prinesla cast in slavo. Atleti so že v tistih casih dobro preu-cili in poznali priprave športnika. Poznali so razlicne nacine vadb, uporabljali so nekate-re pripomocke in orodja, ki jih zasledimo še danes. Zavedali so se tudi ucinka prehrane in prehranskih dodatkov za boljšo športno ucinkovitost. Držali so se nacela »zdrav duh v zdravem telesu« (Coh in Uranjek, 1997). Atletika velja za kraljico športov. Gre za he-terogeno športno panogo, ki jo za razliko od drugih športov sestavljajo številne atlet­ske discipline. Je monostrukturni šport, kar pomeni, da ima standardno strukturo ciklicnega ali aciklicnega gibanja. Pri tem je cilj premagovanje prostora z lastnim te­lesom ali predmetom, ki ga mecemo (Coh, 1992). Atletika se deli na tri pojavne oblike: vrhun-ska, rekreativna in šolska. Atletske discipli-ne delimo na teke, skoke in mete. Vse to so naravne in temeljne gibalne dejavnosti in so pomembne pri oblikovanju mladih v odnosu do športa. Športni pedagog nosi pri tem pomembno vlogo, saj mora te vsebine predstaviti mladim na ustrezen nacin, privlacno, atraktivno, v primernem okolju, ustrezno njihovi biološki in custveni zrelosti, pripomore pa tudi k ustreznemu oblikovanju vrednot in stališc mladih (Škof, Tomažin, Dolenec, Marcina in Coh, 2010). Naravne oblike gibanja, ki sestavljajo atle­tiko, so: hoja, teki, skoki in meti. Ta gibanja so filogenetsko in ontogenetsko najstarej­ša gibanja, ki jih clovek uporablja. Atletska gibanja (hoja, teki, skoki, meti) so cloveku prirojena že od ranega otroštva, zato jih otroci spontano obvladajo in razvijajo. Upraviceno se lahko trdi, da je atletika že pri najmlajših najbolj razširjen šport. Na-loga vsakega športnega pedagoga je, da usmerja spontane elementarne atletske gibe v pravilno in smiselno celoto gibanja. Otroci bodo tako dosegali boljše rezultate in motivacijo, saj bodo znali pravilno teci, skociti ali metati (Coh, 1992). V vrtcu, šoli ali klubu moramo upoštevati razvojne znacilnosti otroka, saj bomo le tako lahko uspešni pri posredovanju špor­tnih znanj in spretnosti. .Razvoj atletske moto­rike pri otrocih Predšolski otroci obvladajo osnove atlet­skih disciplin v najbolj elementarni obliki. To so gibanja, ki jih že po naravi obvlada vsak zdrav otrok. Že v predšolskem in zgo­dnjem šolskem obdobju je potrebno, da otroci usvojijo cim širši spekter gibalnih vešcin. To bo tudi pripomoglo, da bodo otroci v kasnejši dobi spretneje, hitreje ter bolj ekonomicno reševali dolocene gibalne probleme in ob tem imeli vecje možnosti za uspešnost v drugih športih. Atletika za otroke poleg osnov teka, skokov, metov vsebuje nekatere osnovne gimna­sticne elemente ter gibalne naloge za ra­zvoj agilnosti, koordinacije gibanja, hitrosti in ravnotežja. Atletika mora poleg širjenja gibalne pismenosti slediti prilagoditvam glede na biološki razvoj in znacilnosti otroka ter njegovi motivaciji. S prvimi tek­movanji se nekateri otroci srecajo že pred vstopom v šolo. Z motivacijskega vidika so tekmovanja v tej dobi gotovo bolj pri­merna in ucinkovita, ce so ekipne narave. Tu šteje rezultat skupine, vendar vsak clan pripomore h koncnemu rezultatu ekipe. Foto: Marina Dekleva Gre za nacelo »važno je sodelovati in ne zmagati«. Ucitelji izvajajo tudi interna tek­movanja (individualna, ekipna) znotraj ra­zreda, kluba. Otroci pri tem pridobijo vrsto tekmovalnih izkušenj z vidika organizacije, protokola in custvenega doživljanja same-ga sebe. Vecina otrok doživlja tekmovanje kot prijetno, pozitivno izkušnjo. Vsa športna tekmovanja nosijo tudi izredno pomemb-no socializacijsko vrednost. Otroci, stari od 5 do 7 let, imajo zelo ugo­dna morfološka razmerja, ki jim omogocajo ustrezne in zelo dobre pogoje za razlicne gibalne dejavnosti« (Coh, 1992). Petletniki so hitri, spretni in so sposobni natancno izvajati neko gibalno nalogo. Naloge so lahko gibalno zahtevnejše in natancneje dolocene. Hoja je ravna, enako­merna, tek je že bolj zanesljiv, otroci manj padajo. Poleg sonožnih poskokov že ska­cejo po eni nogi, povezujejo skoke, skacejo v daljino, višino in izvajajo skoke v globino. Meti so dokaj koordinacijsko usklajeni, pre­ciznejši, daljši. Radi se vkljucujejo v skupin­ske igre, kjer želijo prevzeti samostojno vlogo. Ucitelju ni potrebno vec voditi igre, ampak prevzame vlogo koordinatorja. V primerjavi z zgodnejšimi leti otroci posta­nejo bolj poslušni, vec si zapomnijo, kon­centracija se pri izvajanju dolocenih nalog poveca. Ker je domišljijski svet v tem obdo­bju mocno razvit, naj si ucitelj pomaga z domišljijo. Tako postanejo gibalne vsebine zanimivejše in privlacnejše (Videmšek in Jovan, 2002). Otroci, stari od 6 do 7 let, so glede na telesno maso mocni in dobro obvladajo gibanje svojega telesa v prostoru. Gibe iz­vajajo hitreje, spretneje, ritmicno. Vizualno so dojemljivi in s pomocjo ucitelja lahko hitro izboljšajo svoje spretnosti. V tej staro­sti imajo otroci dobro koordinacijo gibanja, zato pri hoji in teku nimajo težav. Tek je lahkotno sprošcen in dokaj tehnicno pra­vilen. Srcno-žilni in dihalni sistem sta prila­godljiva, kar omogoca vzdržljivost pri teku. Tekmovanja in igre s tekom so pri otrocih zelo priljubljene. Skoke otroci obvladajo v osnovnih oblikah: skok v daljino z mesta, skok v daljino s kratkim zaletom, z enono­žnim in sonožnim odrivom, skok v višino s sonožnim in enonožnim odrivom. Prilju­bljeni so tudi mnogoskoki in globinski sko­ki. Meti se izvajajo v najrazlicnejših oblikah in z razlicnimi rekviziti (žogice, težke žoge, žvižgac), ki jih mecejo v daljino in cilj. Kine­steticni obcutek je vse bolj razvit, zato so meti dokaj pravilni in koordinirani. Meti so na zacetku ucenja z obema rokama, kasne­je z eno roko. Rekvizit mora biti primerno velik, težak in prijeten na otip (Coh, 1992). Obdobje od 7. do 9. leta starosti se uvr-šca v t. i. zlato dobo gibalnega razvoja otro­ka. Otrokov organizem je zelo plasticen in dojemljiv, kar pripomore k boljšemu prido­bivanju in izpopolnjevanju gibalnih znanj in sposobnosti. Ucitelj to »dojemljivost« izkoristi v njihov prid. Otroci morajo biti deležni cim vec in cim bolj pestrih gibal­nih nalog, spretnosti in izkušenj, saj bodo le tako lažje in ucinkoviteje izpopolnjevali tehniko dolocenih disciplin (Coh, 1992). Opisana obdobja omogocajo optimalne pogoje za razvoj nekaterih gibalnih spo­sobnosti. Koordinacija in hitrost sta v veliki meri prirojeni in ravno v tem obdobju je mogoce v doloceni meri vplivati nanju, ker živcno-mišicni sistem ni anatomsko in funk-cionalno povsem izoblikovan. Vzdržljivo­stna vadba je zelo primerna, predvsem za­radi ugodnih ucinkov na organizem otroka. Otroci imajo sposobnost prilagoditve na razlicne vrste dražljajev. Nekatere ugotovi­tve znanstvenikov kažejo na to, da zacetniki veliko bolje in lažje prenašajo neprekinjene aerobne obremenitve kot intenzivnejše v anaerobnih pogojih (Coh, 1992). .Ciljiprograma atletike za otroke Z redno in kakovostno športno vadbo – atletiko za otroke – prispevamo k skladne-mu bio-psiho-socialnemu razvoju otrok, sprostitvi, nevtralizaciji negativnih ucinkov vecurnega sedenja in drugih nezdravih navad. Otroci postopoma oblikujejo zdrav življenjski slog, s katerim bodo lahko tudi v prihodnje skrbeli za zdravje, dobro pocutje, vitalnost in življenjski optimizem. Z ustrezno in redno vadbo atletike uresni-cujemo številne cilje na razlicnih podrocjih otrokovega razvoja (gibalnem, telesnem, spoznavnem, custvenem in socialnem). Otroci na igriv ter sprošcen nacin razvija­jo gibalne in funkcionalne sposobnosti, osnovne gibalne koncepte oz. sheme ter postopoma usvajajo gibalna znanja s po­drocja atletike. Vedno bolj se zavedajo la-stnega telesa in doživljajo ugodje v športu. Razvijajo in oblikujejo nekatere lastnosti, kot so vztrajnost, rednost, navada, disci­plina, odlocnost, samozavest ter razumejo pomen športnega obnašanja in poštene igre (fair play). Postopoma se naucijo spre­jemati in upoštevati dogovorjena pravila, pridobijo obcutek solidarnosti, enakovre­dnosti, razumevanja, spoštovanja in upo­števanja drugih v skupini. Otroci spoznava­jo razlicna športna orodja in pripomocke, njihovo uporabo ter poimenovanje. Z zna­njem, pridobljenim na vadbi, se sprošceno in samozavestno primerjajo z vrstniki in vkljucujejo v nekatera atletska tekmovanja, kjer spoznajo svoje sposobnosti in omeji­tve. Tekmovanja naj bodo prilagojena nji­hovi razvojni stopnji – sprošcena in igriva. .Vsebine,športni pripomocki in orodja Atletska vadba je vsestransko usmerje­na, pestra z vidika raznovrstnih izkušenj, vsebin, dejavnosti, orodij, pripomockov. Poleg usvajanja atletskih elementov je pri zacetnikih velik poudarek na razvoju neka­terih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti (ravnotežje, koordinacija, preciznost, moc, gibljivost, hitrost, vzdržljivost), osnovnih gibalnih vzorcev in naravnih oblik gibanj. Dejavnosti lahko izvajamo v razlicnih ucnih oblikah, kot so: poligon, štafeta, vadba v paru, trojkah, vadba po postajah, vadba z dodatnimi in dopolnilnimi nalogami, indi­vidualna vadba, tekmovanja. Raznovrstna vadba, ki jo ucitelj prepleta z igro, je najboljša »kombinacija« za skladen telesni, gibalni, spoznavni, custveni in soci­alni razvoj otroka. DEJAVNOSTI, ki jih izvajamo pri atletiki v starostnem obdobju od 5 do 9 let: • naravne oblike gibanja: hoja, tek, lazenja, plazenja, plezanja, skoki, lovljenja v razlic­nih situacijah, dviganja, nošenja, potiska­nja, vlecenja, meti, • igre in naloge za razvoj gibalnih in funk-cionalnih sposobnosti: koordinacija, hi-trost, moc, ravnotežje, preciznost, vzdr­žljivost, • tekalne igre na prostem in v telovadnici: lovljenja, skupinski teki, teki z menjavo mest, • štafetne igre in teki, • moštvene igre, • razlicni teki: lahkotni tek, sprint, tek s spre­minjanjem hitrosti in smeri, tek prek niz­kih ovir (žoge, palice, ovire), teki od crt do Foto: Marina Dekleva crt, vodenje žoge z roko ali nogo v teku okoli stojal, med tekom prenašanje rekvi­zitov (kije, obroce, žoge), • igre hitrih odzivnosti, štarti iz netipicnih položajev, nenadni šprinti in prehod v tek, • nizki in visoki štart, • šprint s startnih blokov, • vzdržljivostni tek, • skoki: skoki po eni nogi, sonožni posko­ki, mnogoskoki, globinski skoki, prisun-ski poskoki, poskoki iz cepa, enonožno preskakovanje ovir, skoki po eni nogi v obroce, preskakovanje kolebnice, pre­skakovanje krožece kolebnice, skoki prek palice vzdolž, • skok v daljino z mesta in z zaletom, • skok v višino: osnovni skok, skrcka, preko­racna tehnika, • vadba elementarnih oblik metov (težka žoga, žogica, žvižgac): meti in lovljenja, meti v daljino in tarco z boljšo, slabšo roko, z obema rokama, • štafetni teki s predajo štafetne palice, • tek cez ovire: preko ležecih palic, koleb­nic, žog, stožcev, polivalentnih blazin, malih atletskih ovir, preko vrvice, • atletski poligoni, • tek v naravi, fartlek, • tekmovanja v šprintu, skoku v daljino, metih, • tekmovanja v atletskem troboju, • igre za razvoj ravnotežja, preciznosti, • razlicne igre za umirjanje, sprostilne igre. Športni pripomocki in orodja morajo biti varni, iz kakovostnih materialov, brez ostrih robov, primerno težki, veliki, mehki, za otro­ke privlacni, barvni, iz lahkih materialov, prijetni na otip. Otroci jih lahko s pomocjo ucitelja izdelajo iz razlicnih materialov. Pri atletiki se uporabljajo naslednji: • tanjše blazine, debelejše blazine, poliva­lentne blazine: pravokotne, trikotne, pol-krožne, razlicnih barv in velikosti, Foto: Marina Dekleva • žoge: razlicne velikosti, barve, teže, • palice, kolebnice, obroci, • barvne rutice, • lahke štafetne palice, • penasti žvižgac, penasti diski, penaste žogice, teniške žogice, mehko kladivo v obliki obroca z vrvico in držalom, • loparji za tenis s krajšim rocajem, • liki iz mehke pene, • stožci, • stojala, • elastike, • talne oznacbe na tleh: crte, liki, v obliki stopal in dlani, barvne plošcice, lepilni trak, • vrv: debelejša, tanjša, • plezalne lestve, vrvi, žrdi, • klopi, gredi, • mala prožna ponjava, • mehke, lahke, nizke, penaste atletske ovi-re (30–40 cm), • stojalo z mehkimi palicami za skok v vi- šino, • otroški štartni bloki, • tarca za žogice, • odrivna deska, švedska skrinja in klop, • ravnotežni krožnik ali deska, hodulje, • vozicek za športne pripomocke, • trak z merilno lestvico za skok v daljino, • meter ali merilni trak, • štartna klapa, • štoparica, • pišcalka. .Program atletike za otroke Program atletike vkljucuje vadbo za otro­ke, stare 5 do 9 let. Vadba obicajno pote­ka 2-krat tedensko po 60 minut. Vodijo jo ustrezno usposobljeni ucitelji ali trenerji. Gre za organizirano vadbo otrok, ki na igriv, zabaven, doživljajski in poucen nacin zapolnjujejo potrebo po gibanju, igri, dru­ženju, navajanju reda in discipline. Vse to je posreden nacin za oblikovanje kompleksne in zdrave osebnosti otroka. Športna dejavnost poteka v zaprtem pro-storu (športni igralnici, športni dvorani) ali odprtem prostoru (zunanja igrišca, atletski stadion, gozd, jasa, trim steza). Prostor naj bo zracen, varen, primerne velikosti, pri­merno osvetljen, prijazno in privlacno obli­kovan, opremljen s kakovostno opremo, ucitelj pa naj poskrbi za ustrezne športne pripomocke, orodja in igrala. Raznolikost vadbe je pestra: naravne obli­ke gibanj, elementarne in štafetne igre, gimnasticne vaje, osnovni elementi atle­tike (atletska abeceda, teki, skoki, meti) in sprostilne dejavnosti. Poudarek je na tekih, hitrih spremembah gibanja, hitrih reakcijah, raznovrstnih poskakovanjih, preskakovanju ovir, skokih in metih. Vse to na posreden nacin vpliva na razvoj gibalnih sposobno­sti, kot so koordinacija, moc, hitrost, na­tancnost, ravnotežje, v manjši meri tudi na gibljivost. Ker gre za heterogeno skupino otrok, se moramo držati nekaterih didaktic­nih nacel: individualizacije, socializacije, sis­tematicnosti, postopnosti. Igrivo izvajanje nalog na zacetku ucenja ne zahteva zelo natancne izvedbe elementov, vendar po veckratni vadbi in ponovitvah se zahteva po natancnosti izvedbe nekega elementa že nekoliko poveca. Uporabljamo cim vec razlicnih sodobnih športnih pripomockov, ki so za otroke varni in zanimivi. Primer vadbene enote V nadaljevanju bomo predstavili primer vadbene enote, ki je razdeljena na uvodni, glavni in sklepni del (Dekleva idr., 2017). VADBENA ENOTA Vsebina: atletika; lovljenja, skoki in poskoki na razlicne nacine, skok v daljino, igre hitrih reakcij. Cilji: razvijati hitrost, koordinacijo, odrivno moc nog, hitre reakcije in odzive. Orodja in pripomocki: tanke in debele blazine, žoga, košarkarska žoga, merilna preproga, odrivna deska. UVODNI DEL: 15 min Igra lovljenj v paru: »DVOJCKA«. Cilj: spoznati obcutke ob premagovanju dolgotrajnejše obremenitve (vzdržjivostni tek), navaditi otroke na razporeditev moci, koordi­ nirano in sprošceno teci. Pripomocki: rutice. Opis: otroci so razdeljeni v pare, držijo se za roke. Ucitelj doloci polovico parov, ki jih oznaci z rutico. Oznaceni pari zacnejo na uciteljev znak loviti ostale pare brez rutice. Lovljenje je omejeno na 3 minute, nato vloge zamenjajo. Par je lahko tudi veckrat ulovljen. Zmago­ valni par je tisti, ki ulovi vec nasprotnikov (Škof idr., 2010). – Sklop gimnasticnih vaj. – Atletska abeceda. GLAVNI DEL: 40 min – Igra za razvoj hitrosti: »PREHITI ŽOGO«. Cilj: spoznati in uciti se osnov šprinterskega teka, razvijati hitrost in hitre reakcije, koordinirano in sprošceno teci v šprintu. Pripomocki: košarkarska žoga. Opis: otroci so postavljeni za crto. Za njimi je ucitelj z žogo, ki jo zakotali proti ucencem. Ko žoga precka crto, za katero stojijo otroci, ti zacnejo teci in jo v razdalji 15–20 metrov poskušajo prehiteti. Igra se lahko veckrat ponovi, vendar naj bo hitrost žoge razlicna. – Igra: »SKOKI CEZ REKO AMAZONKO«. Cilj: spoznati elementarne oblike skokov, razvijati odrivno moc nog, koordinacijo celega telesa in vzdržljivost. Pripomocki: tanjše blazine. Opis: otroci tecejo po blazinah, ki so razporejene in razlicno oddaljene po prostoru. Razmik med blazinami naj preskocijo na dolocen nacin. Naloga je lahko predstavljena kot poligon ali štafetna igra. Razlicica: izvedbo naloge lahko popestrimo z razlicnimi nacini gibanja po blazinah (enonožni ali sonožni poskoki, žabji ali zajcji po­skoki, skiping, džoging poskoki ...). – Skok v daljino z mesta s sonožnim odrivom. – Skok v daljino: »PRESKOCI UCITELJA!«. Cilj: spoznati elementarne oblike skokov z igro, razvijati odrivno moc nog in koordinacijo celega telesa. Pripomocki: debele blazine, tanjše blazine, odrivna deska, polivalentne blazine, mala atletska ovira ... Opis: naloga je za otroke izredno zanimiva in zabavna. Oviro, katero je treba preskociti, predstavlja ucitelj, ki se uleže. Vadeci se po zaletu enonožno odrine na odrivni deski in ucitelja po širini preskoci. Doskok je izveden sonožno. Naloga predstavlja izziv, obenem pa od otrok zahteva doloceno mero koncentracije, saj se zavedajo, da je tokrat ovira ucitelj. Razlicica: namesto ucitelja lahko postavimo razlicne ovire: atletska ovira, polivalentna blazina ... Pri tem otroci ne skacejo samo v dolžino, temvec tudi v višino. SKLEPNI DEL: 5 min – Elementarna igra hitrih reakcij in odzivov: »PRISLUHNI ŽOGI«. Cilj: razvijati hitre reakcije in odzive. Pripomocki: košarkarska žoga. Opis: otroci so razporejeni za crto. Jasno se doloci štartno in ciljno crto (10 ali 15 metrov). Za njihovimi hrbti stoji ucitelj z žogo tako, da ga ne vidijo. Otroci pozorno poslušajo in cakajo na uciteljev znak za zacetek teka. Ko ucitelj spusti žogo iz rok (odboj žoge), ucenci pricnejo s tekom do oznacenega cilja. Kdo bo prvi pretekel razdaljo desetih ali petnajstih metrov? • Vloga staršev Pri vkljucevanju otrok v športne dejavnosti je vloga staršev zelo pomembna, še pose-bej v zgodnjem otroštvu. Pomembno je, da se starši zavedajo svoje pomembne vloge pri izbiri športa za otroka. Starši danes vse bolj razumejo, da šport predstavlja odlicno sredstvo za razvoj otroka, njegovih spo­sobnosti, spretnosti in predstavlja pomem­ben kompenzacijski dejavnik pri današnjih negativnih civilizacijskih trendih. Svoj vzor kažejo s koristnim in zdravim preživljanjem prostega casa. Veliko primerov kaže na to, da se otroci zacnejo ukvarjati s športi, s katerimi se ukvarjajo njihovi starši. Šport otrokom postane blizu in z njim so ves cas v stiku. Vloga staršev je podpiranje, spodbujanje, opogumljanje, usmerjanje, motiviranje in financiranje. Ce otrok ni srecen pri športni dejavnosti, naj ga starši ne silijo k vztrajanju, morda mu priporocijo razmislek o nadalje­vanju vadbe. • Priporocila Starši Starši naj sodelujejo pri otrokovi dejavnosti. To pomeni, da ga spodbujajo, motivira­jo, pomagajo pripraviti športno opremo, redno in pravocasno otroka pripeljejo na športno vadbo ter pridejo ponj. Ob vsem naštetem pa prisotnost staršev na vadbi v tej starosti lahko predstavlja motec faktor in vecina uciteljev in trenerjev to tudi od­svetuje. Pomembno je, da starši brez skrbi prepustijo in zaupajo svojega otroka ucite­lju ali trenerju. Le v redkih primerih je pri­sotnost staršev zaželena, kot so prvi obisk vadbe, težave posameznih otrok itn. Ucitelj/trener Ce so starši nenehno navzoci na trenin­gih in tekmah, mora ucitelj oziroma trener posredovati takoj, ko opazi prve nepri­merne pristope v starševskem odnosu do otroka športnika. Starše naj tudi seznani z nekaterimi osnovnimi pravili vedenja. Ka­dar starši kažejo pretirano zanimanje za otrokovo ukvarjanje s športom, ga zacne­jo utesnjevati, njegovo navdušenje pa se pocasi zmanjšuje. Na tem mestu postane pomembna vloga ucitelja oziroma trenerja, saj mora pri otroku razviti pozitivno moti­vacijo za šport, ki ne bo izhajala iz zunanjih vzvodov (ugajati staršem), ampak bo nje­gova lastna, notranja (Tušak idr., 2009). Športna oprema Starši so tisti, ki morajo poskrbeti za otro­kovo športno opremo. Oblacila so udobna, primerne velikosti in primerna za šport. Ce se dejavnost izvaja v naravi, naj bo otrok oblecen vecplastno, tako da se po potrebi slece. Obutev je pri vadbi zelo pomembna; ucitelj naj ne dovoli, da so otroci v noga­vicah ali bosi, saj lahko pride do zdrsov in poškodb. Športni copati naj bodo anatom­sko primerni, udobni, mehki, z debelimi, nedrsecimi podplati in primerne velikosti. Ustrezna športna oprema bo preprecila in ublažila poškodbe otrok. .Pijaca Pomembna je primerna hidriranost otrok, še posebej v toplem in vrocem vremenu. Otroci redko sami od sebe zaužijejo zado­stno tekocino med in po vadbi, saj se še ne zavedajo pomena pitja tekocine med športno dejavnostjo. Uciteljeva naloga je, da otroke na primeren nacin ozavešca o pomenu pitja in izgubljene tekocine. Vad­bo enkrat do dvakrat prekine s kratkimi »namenskimi« odmori. Otroci pijaco prine­sejo od doma, ta naj bo dobro zaprta, pri­merno usteklenicena. Odsvetujejo se slad­ki, gazirani in raznovrstni energijski napitki za odrasle. Primerna tekocina je voda, caj, razni naravni napitki, sokovi … Ucitelj naj bo pozoren, da pijace ne polivajo po telo­vadnici, saj bi tla postala lepljiva in nevarna za poškodbe. .Deloz gibalno nadar­jenimi in gibalno manj sposobnimi otroki Nemalokrat se zgodi, da starši otroka vpi­šejo v neko športno dejavnost v upanju, da bo z vadbo odpravili doloceno po­manjkljivost ali motnjo (vedenjsko, tele­sno, duševno, custveno, socialno).Tako se ucitelji srecujejo z otroki, ki so gibalno manj sposobni, manj spretni v gibanju, z razlicnimi telesnimi, gibalnimi, spoznav­nimi, duševnimi in socialnimi motnjami. Tem otrokom je treba posvetiti še poseb-no pozornost. Ucitelj mora biti seznanjen z otrokom, njegovo motnjo, znacilnostmi te motnje in njenimi omejitvami. Priporocljiv je posvet s starši, zdravniki, ortopedi, psiho­logi. Ucitelj uporablja razlicne ucne oblike (individualna vadba, vadba z dopolnilnimi nalogami, vzporedni poligon), raznovrstne prijeme ter po potrebi prilagojene vadbe­ne pripomocke. Vadba je usmerjena na razvoj osnovnih gibalnih sposobnosti, pri­dobivanje raznovrstnih gibalnih izkušenj, dopolnilne naloge s pripravljalnimi vajami za osvojitev dolocenega elementa, vaje v olajšanih okolišcinah ipd. Vzpostavi naj se dobra interakcija med uciteljem in otro­kom ter otrokom z motnjo z ostalimi otroki v skupini. Otroka je potrebno neprestano spodbujati, usmerjati, ponuditi vloge in naloge, v katerih bo uspešen, zadovoljen, obenem pa ga tudi pohvaliti ob napredku. Otrok se ob tem cuti sprejetega, enakovre­dnega z ostalimi, ob napredku ga obdaja obcutek srece in zadovoljstva, postaja sa­mozavestnejši v športu in motiviran za na­daljnje ukvarjanje s športnimi dejavnostmi. Tudi otrokom, ki so gibalno nadarjeni, je potrebno zagotoviti primeren razvoj v pravo smer. Izkušen ucitelj hitro prepozna nadarjenega otroka in mu omogoci pri­merne aktivnosti zanj. Tu gre predvsem za nadgrajevanje njegovih sposobnosti in športnega znanja. Ponuditi mu je po­trebno dodatne aktivnosti in pripomocke, zahtevnejše naloge, nadgradnje dolocenih elementov, popestriti dejavnosti z dodatno obremenitvijo ali izvedbo v oteženih okoli-šcinah. Najbolj pogosta oblika poteka zno­traj skupinske vadbe – vadba z dodatnimi nalogami ali vzporedni poligon. Odrasli naj otroka spodbuja, mu daje izzive, ki jim bo kos in ga ob vsem tem ustrezno motivira. Z dobro pripravljeno organizacijo vadbene ure bo ucitelj dosegel zadane cilje in za­dovoljil gibalne potrebe vsakega posame­znika v skupini. Boljše in kvalitetnejše delo bo dosegel, ce bo imel dodatno pomoc vaditelja. Pomemben je komunikacijski most med uciteljem in otrokovimi starši. Ucitelj je dol­žen obvešcati starše o otrokovih pomanj­kljivostih, vedenju, napredku, nadarjenosti. Na podlagi izkušenj in ocene otrokovih sposobnosti predlaga dodatne aktivnosti, ga spodbudi za nadaljnje ukvarjanje z atle­tiko ali katerim drugim športom ter ga ob pravem casu usmeri v specializacijo. .Sklep Atletika sodi med zelo priljubljene in raz­širjene športe pri otrocih. Otrok zna teci, skakati in metati spontano in brez napora. Kmalu se pojavi velika želja po primerjanju in tekmovanju z vrstniki - kdo bo hitrejši, mocnejši in spretnejši. Naloga ucitelja je, da elementarna gibanja t. i. spontane atle­tike pri otrocih »kultivira« in usmerja tako, da bodo le-ta pravilna in gospodarna (Coh, 1992). Cilji atletike za otroke so celovito zastavlje­ni. Ucitelj pri svojem delu uporablja razlic­ne ucne oblike in metode dela. Uro atletike popestri z ustrezno uporabo orodij, igral in pripomockov. Uporaba le-teh mora biti primerna, varna, smiselna in vecnamenska. Ce gre za pomanjkanje rekvizitov zaradi financne stiske, si lahko pomaga z impro­vizirani pripomocki, narejenimi doma ali v šoli oziroma izposojo pri drugih šolah ali klubih. Da bodo otroci cim bolj motivirani in navdušeni za atletsko disciplino, mora torej vadba potekati na igriv, zabaven in poucen nacin, s cim vecjo paleto ustreznih pripomockov in igral. Prva atletska tekmovanja nekaterim otro­kom povzrocijo pojav prve treme, stra­hu ali stresa. Tekmovanje naj bo sestavni del vadbe, vendar naj bo organizirano na sprošcen in zabaven nacin. Naloga ucitelja je, da ustvari prijetno razpoloženje, pri ka­terem se vsak otrok pocuti zadovoljnega, koristnega, sprejetega in varnega. Morda bi jih privabila pogostejša tekmovanja v sprošcenem, igrivem in kolektivnem duhu. Primerna bi bila tekmovanja v obliki sku­pinskih štafetnih iger z elementi atletske motorike. K boljši kakovosti vadbene ure pripomore tudi primerno število otrok v skupini ter homogenost skupine glede na starost. Prevelika odstopanja v kronološki starosti lahko predstavljajo problem, saj pogosto pomenijo tudi odstopanja na vseh podro-cjih otrokovega razvoja. Za bolj kakovostno in dinamicno izpeljavo ure si lahko ucitelj pomaga z dodatnim vaditeljem oziroma pomocnikom. Ucitelj bo imel boljši nadzor nad dogajanjem, otroci pa bodo naloge izvajali varneje, z vecjim številom ponovi­tev, brez nepotrebnega cakanja in obenem bolj kakovostno. Število otrok, ki se ukvarja z atletiko, nara-šca iz leta v leto. Delo z najmlajšimi v vrtcu, šoli ter v razlicnih društvih in klubih postaja vse bolj zahtevno. Ucitelji in trenerji mora­jo biti kos številnim zahtevam in težavam, pred katere so postavljeni, pritiski in prica­kovanja staršev pa so iz dneva v dan vecja. Poglavitna naloga slehernega pedagoga, ki dela na športnem podrocju, je, da po-leg uresnicevanja vseh že omenjenih ciljev naredi atletiko privlacno, prijazno in priku­pno, da jo bo otrok resnicno vzljubil in ga bo tako na razlicne nacine spremljala vse življenje. • Literatura 1. Coh, M. (1992). Atletika: tehnika in metodika nekaterih atletskih disciplin. Ljubljana: Univer­za v Ljubljani, Fakulteta za šport. 2. Coh, M. in Uranjek, I. (1997). Starogrška atleti­ka. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Dekleva, M., Videmšek, M., Coh, M., Karpljuk, D. in Dekleva, B. (2017). Igriva atletika. Ljublja­na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 4. Doupona Topic, M. in Petrovic, K. (2007). Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inšti-tut za šport. 5. Kovac, M. in Jurak, G. (2010). Izpeljava športne vzgoje: didakticni pojavi, športni programi in ucno okolje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 6. Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura mo-torike v zgodnjem otroštvu: motoricne sposob­nosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihosomaticnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Znanstveno-raziskovalno središce, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales. 7. Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mlado­stnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul­teta za šport, Inštitut za šport. 8. Škof, B., Tomažin, K., Dolenec, A., Marcina, P. in Coh, M. (2010). Atletski praktikum: didakticni vidiki poucevanja osnovnih atletskih disciplin. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 9. Tušak, M. (Matej), Marinšek, M. (Maksimiljana) in Tušak, M. (Maks). (2009). Družina in športnik. Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of Sport. 10. Videmšek, M. in Jovan, N. (2002). Carobni svet igral in športnih pripomockov: predšolska špor­tna vzgoja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 11. Videmšek, M., Karpljuk, D., Videmšek, D., Breskvar, P. in Videmšek, T. (2018). Prvi koraki v svet športa. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Marina Dekleva, prof. šp. vzg. Osnovna šola Zbora odposlancev, Kocevje marina.dekleva@gmail.com Lucija Zmajšek, Petra Zaletel Metoda feldenkrais ™ – vzpostavljanje harmonije med gibanjem in umom Izvlecek Cilj Feldenkrais metode je, da posameznik s pomocjo poskusov odkri­je nove nacine usklajenih gibov, jih poveže v celoto in omogoci orga­nizmu, da ponovno doseže harmonijo med gibanjem in umom. Osno­vana je na mehanskih in nevroloških principih, do katerih dostopamo skozi enostavne prakticne-gibalne lekcije. Z vkljucitvijo možganov in celega telesa v preprosta, vendar izrazita gibanja, na novo zacrtamo živcne poti in se tako zacnemo gibati na bolj zdrav, koordiniran in nam prijaznejši nacin. S Feldenkrais metodo razvijamo kinesteticno zavedanje skozi vodeno lekcijo z uciteljem, kar pomeni, da se skozi proces spozna optimalnejši nacin gibanja telesa oz. telesne drže. Preko vodenih lekcij dosežemo zmanjšanje bolecin, izboljšanje ravnotežja, mobilnosti, hoje ter zmanj­šanje tesnobe pri starejših ljudeh z nevrološkimi in mišicno-skeletnimi obolenji (Hillier in Worley, 2015; Ernest-Canter, 2005). Metoda se lahko izvaja na zdravih odraslih osebah, na osebah z nevrološkimi, dihalni-mi in skeletno-mišicnimi obolenji oziroma na zelo široki množici ljudi (Ullmann s sod., 2010). V clanku smo poskusili predstaviti Feldenkrais metodo za nekaj razlic­nih skupin ljudi – otroci, poslovneži, nosecnice in na koncu predstaviti tudi prakticno izvedbo dveh vaj izmed preko dvatisocih, ki jih lahko izvajamo. Kljucne besede: Feldenkrais, gibalna metoda, kinesteticno zaveda­nje, otroci, poslovneži. Feldenkrais method - the establishment of harmony between movement and mind Abstract The aim of the Feldenkrais method is that with the help of trials, the individual discovers new ways of coordinated movements, connects them into a whole and enables the organism to regain the harmony between movement and mind. It is based on mechanical and neurological prin­ciples, which we access through simple practical-motion lessons. By incorporating the brain and whole body into simple, yet expressive move­ments, we redefine the nervous paths and thus begin to move to a more healthy, coordinated and more friendly way. Using the Feldenkrais method, we develop a kinesthetic awareness through a guided lesson with a teacher, which means that through the pro­cess we learn a better, optimal way of body movement and body posture. Through guided lessons, we achieve pain reduction, improvement of balance, mobility and walking, reduction of anxiety in elderly people with neurological and musculoskeletal disorders (Hillier and Worley, 2015; Ernest-Canter, 2005). The method can be performed in healthy adults, in people with neurological, respiratory and skeletal muscular disorders, or in a very wide range of people (Ullmann et al., 2010). In the article, we tried to present the Feldenkrais method for several different groups of people - children, business people, pregnant women, and finally present the practical implementation of two exercises from over the two thousand, which we can perform. Key words: Feldenkrais, movement method, kinestetic awerness, children, busines people. • Uvod Feldenkrais metoda (FM), znana tudi pod imenom Feldenkrais, je umetnost gibanja, ki se je ucimo skozi metodo samorealiza­cije, pri kateri je potrebno zelo malo napo­ra za veliko ucinkovitost (Plastaras s sod., 2013). Pedagoška oziroma samorealizacijska metoda (Ohman, Aström in Malmgren-Ols-son, 2011), ki jo je ustvaril Moshe Feldenkra-is pri zdravljenju svoje poškodbe, je nastala ob opazovanja otrok, ki so se ucili hoditi (Plastaras s sod., 2013). Znanstvenik Dr. Mo-che Feldenkraisu (1904–1984) je oblikoval FM na podlagi njegovih izkušenj, razisko­vanj in bogatega znanja iz fizike, inženirstva in juda. Vse to je združil v premišljeno skon­struiranih lekcijah z namenom doseganja specificnih rezultatov z vplivom na telo in um. Iz tega lahko sledi, da FM temelji na razvojnem gibanju, ucne lekcije pa na gibalnih vajah in abstraktnem razisko­vanju svojih sklepov, mišic in drže (Hilli­er in Worley, 2015). Cilj FM je, da posameznik s pomocjo po­skusov odkrije nove nacine usklajenih gibov, jih poveže v celoto in omogoci or-ganizmu, da ponovno doseže harmonijo med gibanjem in umom. Osnovana je na mehanskih in nevroloških principih, do katerih dostopamo skozi enostavne prak­ticne-gibalne lekcije. Z vkljucitvijo mož­ganov in celega telesa v preprosta, ven­dar izrazita gibanja, na novo zacrtamo živcne poti in se tako zacnemo gibati na bolj zdrav, koordiniran in nam prija­znejši nacin. Glavni namen FM je torej razviti propri­oreceptorje in kinesteticno zavedanje skozi vodeno lekcijo z uciteljem, kar pomeni, da se skozi proces spozna op-timalnejši nacin gibanja telesa oz. tele­sne drže (Plastaras s sod., 2013). FM vklju-cuje dve tehniki: zavedanje skozi gib, ki se ga izvaja v skupini, in funkcionalno integra­cijo, ki se jo izvaja individualno z uciteljem (Plastaras s sod., 2013; Buchanan in Ulrich, 2001). Vsaka ucna lekcija samozavedanja traja približno 35–45 min (Plastaras s sod., 2013). Skozi raziskovanje ucnega procesa med lekcijami FM omogoca izboljšave v razlicnih vidikih vsakdanjega življenja – od bolj udobnega sedenja in lahkotne hoje do bolj perfekte izvedbe zahtevnih tehnicnih elementov in izboljšanja povezav znotraj nas samih. Z lekcijami, vodenimi po FM, dosežemo zmanjšanje bolecin, izboljšanje ravnotežja, mobilnosti, hoje ter zmanjšanje tesnobe pri starejših ljudeh z nevrološkimi in mišicno­-skeletnimi obolenji (Hillier in Worley, 2015; Ernest-Canter, 2005). Metoda se lahko izva­ja na zdravih odraslih osebah, na osebah z nevrološkimi, dihalnimi in skeletno-mišicni-mi obolenji oziroma na zelo široki množici ljudi (Ullmann s sod., 2010). Da bi zagotovo raziskali ucinkovitost metode, bi se morali osredotociti na skupino ljudi s tocno dolo-cenim obolenjem oz. motnjo ali doloceno ciljno populacijo ljudi (otroci, poslovneži, športniki, ljudje v rehabilitaciji, osebe s stre­snim nacinom življenja ipd.). Zato smo v našem clanku poskusili pred­staviti FM za nekaj razlicnih skupin ljudi in na koncu predstaviti tudi prakticno izved­bo dveh vaj izmed preko dvatisocih, ki jih lahko izvajamo. Z edinstvenim pristopom vsakemu posamezniku le-te ponujajo mo-žnost širitve svojega potenciala. Metoda Feldenkrais je torej somatski nacin pristopa, kjer um in telo obravnavamo na celosten nacin. Nacin metode ni v podaja­nju navodil, kaj naj bi in cesa naj ne bi de­lali, ampak se vzpostavi okolje, kjer se lahko ucimo in raziskujemo, kaj je za nas same najbolje, tako da zaupamo svojim obcut­kom in intelektu. Pri skupinskem izvajanju lekcije torej izvajamo v skupini z verbalni-mi navodili ucitelja metode, kjer je bistvo najti lahkotnost in uporabnost gibov. Da bi to lahko zaznali in našli, izvajamo pocasne gibe (najbolj pogosto leže, sede ali klece na tleh) s cim manj naprezanja, saj se tako naše cutenje in zavedanje najbolj izostri. Osnovno pravilo je: »Delati manj, pomeni vec«. Pri izvajanju FM individualno pa ucitelj z nežnimi, a preciznimi gibi pri ucencu, ki je pasiven in leži na posebni mizi, vzpostavlja nove povezave med posameznimi funkci­jami v telesu in nadgradi stare, že neupo­rabne gibalne vzorce. .FM za otroke V knjigi Zdravilne tehnike, ki pomagajo v ra­zvoju zdravega otroka, avtorjev Mulligan in Geggie (2008), zasledimo, da je FM poma-gala že mnogo otrokom tako na telesnem, socialnem, kot tudi na umskem in custve­nem nivoju. FM se je izkazala za uspešno pri delu z otroci z naslednjimi težavami: avtizem, vedenjske težave, kompulzivne motnje, neorganiziranost, raztresenost, te­žave z ucenjem, pomnjenjem, pozornostjo, Tourettov sindrom, slaba drža (lordoza, sko­lioza), težave z ravnotežjem in koordinacijo, dihalne težave, pomoc po nesrecah, hipe­raktivnost, nespecnost ipd. Preko nežnega dotika in spoštljivo inte­rakcijo s Feldenkrais uciteljem se otroci naucijo ucinkovitega gibanja, gibljejo se lahkotneje, lagodneje in pri tem bolj uži­vajo. Gibi, uporabljeni v FM, organizirajo delovanje možganov in tako ucinkujejo na miselne, cutne in emocionalne funkcije pri otroku. FM omogoca otrokom jasnejše ob­cutke o samem sebi, jim daje možnost, da razvijejo precizno samozaznavo, samopo­dobo in natancneje zaznavajo tudi okolje. FM je primerna za vse starosti otrok, ki spo­rocajo, da se pocutijo dobro, da uživajo v nežnem dotiku, v igrivi atmosferi, sporoca­jo tudi, da lahko stvari opravljajo lahkotneje in so tako samozavestnejši. .Feldenkraismetoda kot pristop h gibanju pri športni vzgoji? V zahodnih družbah je telo postavljeno že od nekdaj kot objekt, ki služi za premago­vanje razlicnih sil, ki ga lahko upravljamo in kar predstavlja simbol lastne vredno­sti. Tudi športna vzgoja in oblike športne vadbe predstavljajo mesta, na katerih se tradicionalno promovira telo kot objekt. V zadnjem casu je s spoznavanjem elitne­ga športa prepoznavanje telesa v športu zavzelo nove oblike in doseglo vecjo pre­poznavnost. Tradicionalne prakse telesne vzgoje, vkljucno z izbirami v uciteljevem jeziku, položaju teles kot objekti in giba­njem kot instrumentalnim rezultatom prakse, predstavlja le en pristop h gibanju takšni. Raziskava Mulligana in Geggieja (2008) primerja obicajno telesno vzgojo s tisto po Feldenkrais gibalni metodi, saj slednja predstavlja razlicne oblike uteleše­nja, razlicna doživljanja sebe. Njen namen je zagotoviti nadaljnja sredstva za kriticno razmišljanje o nacinih gibanja. .FM za poslovneže oziroma sedece poklice ter za ljudi, ki so pod stresom Bolecine v vratu in križu so najbolj pogosta obolenja med delavno populacijo, še pose-bej v medicinski, izobraževalni in kmetijski stroki (Nordin, Leonard in Thye, 2011). Rav-no zaradi tega so nujne pravilne strategije, ki bi odpravile mišicno-skeletna obolenja. Ceprav je na trgu dostopnih veliko možno­sti zdravljenja, je najucinkovitejša še vedno telesna aktivnost, s poudarkom na skrbi za vrat in hrbet (Ferrari in Russell, 2013). Ker pa nobena od možnosti v vecini primerov pri mišicno-skeletni rehabilitaciji oziroma korekciji gibalnih vzorcev sama po sebi ni dovolj, se vedno vec pozornosti namenja alternativnim možnostim, kakršna je tudi FM (Hillier in Worley, 2015). Po naših vedenjih sta se v zadnjih 20 letih z ucinkom FM ukvarjali dve raziskavi, a se nobena od njiju ni osredotocala prav na mišicno-skeletna obolenja (Hillier in Worley, 2015; Ernst in Canter, 2005). Zato bi bilo smi­selno sistematicno raziskati vplive metode prav na to ciljno skupino. Tudi na podrocju pristopov (zavedanja skozi gib ali funkcio­nalna integracija) je še vedno neraziskano, kateri nacin je primernejši za poucevanje metode, saj raziskave na tem podrocju niso prinesle tocnih zakljuckov. FM ima torej po­zitiven ucinek v vseh obravnavanih študi­jah na ljudi z bolecinami v vratu in križu. Ne velja pa to za vse ljudi z mišicno-skeletnimi obolenji (Hillier in Worley, 2015). Glede na napisano se pri Feldenkrais meto­di za poslovni svet osredotocamo izkljucno na poslovno okolje z namenom izboljšanja pocutja, zadovoljstva in ucinkovitosti na delovnem mestu. Zaposleni izvajajo (ne vec kot) 30 min vadbo zjutraj, pred de­lavnikom ali pred kosilom (2x tedensko) in tako preko gibalnega sklopa izboljšajo aktivacijo možganov. Z rednim izvajanjem lekcij po FM zaposleni pridobijo prakticne ideje, kako se s posameznimi sklopi gibov ucinkovito pripraviti na stresne situacije (sestanki, predstavitve, novi projekti ...), ki od njih zahtevajo veliko mero osredotoce­nosti, kreativnosti ter mirne in preudarne odlocitve. .FMza nosecnice Med nosecnostjo se v telesu vsakodnevno dogajajo spremembe, ki ženski povzrocajo nihanje pocutja, bolecine v posameznih delih telesa, slabost, utrujenost ... Z rednim izvajanjem FM (od 1–2x tedensko), kjer se lekcije posebej prilagodijo s položaji (leže na boku in hrbtu, sede na tleh in stolu) in casovnem terminu nosecnice (priporocljiv cas trajanja lekcij 25–35min), se izboljša drža in hoja, zmanjšajo se bolecine v hrb­tu in nogah ter posledicno metoda vpliva tudi na bolj tekoc in miren porod, saj žen-ska pridobi vecje zavedanje svojega telesa in lahko ucinkoviteje sodeluje pri porodu. .Primer ATM lekcije • Ležimo na hrbtu (sprošceno) na tleh. Nogi iztegnjeni. Poišcemo udoben po­ložaj za ležanje. • Opazujemo (z notranjim obcutkom), kje se deli telesa mocno dotikajo tal. • Išcemo razlike med desno in levo polo-vico telesa. • Pokrcimo nogi. • Prekrižamo desno nogo cez levo. • Rahlo nagibamo nogi v desno in jih vracamo v izhodišcni položaj. Gibanje izvajamo zelo pocasi. Opazujemo, do kam (v desno) lahko nagnemo nogi brez težav. Kateri deli se premikajo zra­ven? Kam potuje gib? • Zamenjamo nogi in prekrižamo levo nogo cez desno. • Nagibamo nogi pocasi v levo in nazaj v izhodišcni položaj. • Opazujemo, ali cutimo spremembe v prsnem košu, trebuhu, medenici? • Po nekaj ponovitvah iztegnemo nogi in pocivamo. • Opazujemo ali cutimo spremembo v ledvenem delu hrbta, v predelu sedala, v legi nog, v legi hrbta na tleh? • Pokrcimo kolena. Stopala imamo toli­ko narazen, da nam kolen ne zanaša v stran. • Roki iztegnemo proti stropu in združi-mo dlani (jih namišljeno zlepimo sku­paj). • Nagibamo roko tako, da sta dlani ves cas ‘zlepljeni’ v desno in ju vracamo na­zaj v izhodišcno mesto. • Opazujemo, ali zaznamo, koliko se dvi­gnejo/premaknejo ramena, prsni koš, lopatici ...? • Spustimo roki na tla, iztegnemo nogi in pocivamo. • Obcutimo spremembe, ki so nastale. Ali jih obcutimo v zgornjem delu hrbta, v legi rok in ramen ...? • Pokrcimo kolena in iztegnemo roki pro-ti stropu z dlanmi skupaj. • Nagibamo roki v levo stran (dlani ves cas skupaj) in nazaj v izhodišce. • Ali obcutimo kam se ob tem giba gla­va? Kako cutimo trebušne mišice, ali ves cas zvezno dihamo? • Se iztegnemo in pocivamo. • Obcutimo razlike, ki so nastale. Ali je vec delov hrbta, ki so v stiku s podlago? • Pokrcimo kolena. Prekrižamo desno koleno. Iztegnemo roki proti stropu in sklenemo dlani. Istocasno rahlo • nagnemo nogi v desno in roki v levo stran in nazaj. Gibanje ponavljamo. • Cutimo, do kam lahko nagibamo isto-casno oba dela, da je gibanje lahkotno? Kam, ce sploh, se giba glava? Kako di­hamo? • Razpletemo se, iztegnemo in pociva-mo. • Cutimo razlike. Kje so najvecje? • Isto ponovimo na drugo stran. Pokr-cimo nogi. Prekrižamo levo nogo cez desno. Roki iztegnemo proti stropu in dlani skupaj. Istocasno nagibamo nogi v levo in roki v desno stran. Gibanje veckrat ponovimo. • Kje cutimo najvec gibanja? Ali se gib zacne in konca v obeh predelih istoca­sno? • Se razpletemo, iztegnemo in pociva-mo. • Kaj je drugace kot na zacetku? Po koncu lekcije vsak obcuti drugacne spremembe in ni pravila, kaj je prav in kaj narobe. S to lekcijo se vzpostavijo poveza­ve med zgornjim delom telesa in medeni-co. Obcutimo lahko olajšanje v ledvenem delu hrbta, lažje dihanje, spremenjen ob­cutek v ramenskem delu ali pa smo bolj sprošceni. FM lahko uporablja vsak, ki si želi nekaj novega nauciti o sebi in svojem delova­nju, športniki za boljšo izvedbo tehnicnih elementov in lahkotnejše gibanje, ljudje, ki imajo zmanjšane zaznavno-gibalne po­manjkljivosti in potrebujejo boljšo koordi­nacijo, stabilnost ... po razlicnih travmah in boleznih ... V poslovnem svetu uporabljajo metodo tisti, ki potrebujejo vec kreativno­sti, zbranosti in si želijo povecati produktiv­nost. • Literatura 1. Buchanan, P. A. in Ulrich, B. D. (2001) The Fe-ldenkrais Method: a dynamic approach to changing motor behaviour, Research Quar­terly for Exercise and Sport, 72(4): 315–323. 2. Ernst, E. in Canter, P. H. (2005). The felden­kraismethod—a systematic review of ran-domised clinical trials, Physikalische Medizin Rehabilitationsmedizin Kurortmedizin, 15(3): 151–156. 3. Ferrari, R. in Russell, A. S. (2013) A Questio­nnaire Using the Modified 2010 American College of Rheumatology Criteria for Fibro­myalgia: Specificity and Sensitivity in Clinical Practice, The Journal of Rheumatology, 40(9): 1590–1595; DOI: https://doi.org/10.3899/jr­heum.130367 4. Hillier, S. in Worley, A. (2015). The Effecti­veness of the Feldenkrais Method: A Sys­ tematic Review of the Evidence. Hindawi Publishing Corporation, Evidence-Based Com­plementary and Alternative Medicine, http:// dx.doi.org/10.1155/2015/752160 5. Mulligan, M. in Geggie, R. (2008). Healing Practices To Help Kids Grow Up Easier – a reso­urce for families. ZDA, Sebastopol: Growing Up Easier Publishing. 6. Nordin, N. A. M., Leonard, J. H. in in Thye, N. C. (2011). Work-related injuries among physi­otherapists in public hospitals-a Southeast Asian picture, Clinics, 66(3). http://dx.doi. org/10.1590/S1807-59322011000300002 7. Ohman, A., Aström, L. in Malmgren-Olsson, E. B. (2011). Feldenkrais® therapy as group treatment for chronic pain--a qualitative evaluation. J Bodyw Mov Ther.;15(2):153–61. Doi: 10.1016/j.jbmt.2010.03.003 8. Plastaras, C., Schran, S., Kim, N., Darr, D. in Chen, M. S. (2013). Manipulative Therapy (Feldenkrais, Massage, Chiropractic Manipu­lation) for Neck Pain. Current Rheumatology Reports, 15: 339. 9. Ullmann, G., Williams, H. G., Hussey, J., Dursti­ne, J. L. in McClenaghan, B. A. (2010). Effects of feldenkrais exercises on balance, mobility, balance confidence, and gait performance in community-dwelling adults age 65 and older, Journal of Alternative and Complemen­tary Medicine, 16(1): 97–105. 10. Wright, J. (2000). Bodies, Meanings and Mo­vement: A Comparison of the Language of a Physical Education Lesson and a Feldenkrais Movement Class, Sport, Education and Socie­ty, l5 (1): 55–49. doc. dr. Petra Zaletel Fakulteta za šport Gortanova 22, Ljubljana petra.zaletel@fsp.uni-lj.si Matjaž Gregorcic, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic Poškodbe otrok pri športni dejavnosti v zadnjem triletju osnovne šole Izvlecek Namen raziskave je bil analizirati poškodbe pri športnih dejavnostih ucencev zadnjega triletja osnovne šole v okviru pouka, v društvu ali klubu in v prostem casu. Podatke smo zbrali s pomo-cjo anketnega vprašalnika na vzorcu 631 ucencev, od tega 282 (44,7 %) fantov in 349 (53,9 %) deklet iz osmih slovenskih osnovnih šol v goriški, gorenjski in osrednjeslovenski regiji. Rezultati raziskave kažejo, da se je v šolskem letu 2016/17 pri predmetu šport v šoli poškodova-lo 32,2 % ucencev; statisticno znacilnih razlik v številu poškodb glede na spol in starost nismo ugotovili. Najvec poškodb se je zgodilo v obliki ran, tem sledijo poškodbe mišic in zvini sklepov. Najvec poškodb smo zabeležili na kolenu, gležnju in prstih. Ugotovili smo, da so se ucenci statisticno znacilno veckrat poškodovali v klubu ali društvu kot pri predmetu šport v šoli, v prostem casu pa so se poškodovali bistveno manjkrat kot pri pred­metu šport v šoli. Ucenci so bili bistveno dlje odsotni po poškodbi v klubu ali društvu kot pri predmetu šport v šoli, medtem ko do statisticno znacilnih razlik v odsotnosti po poškodbi pri športu v šoli in dejavnosti v prostem casu nismo ugotovili. Najvecje število poškodb v šoli je bilo zabeleženo pri igrah z žogo; pri fantih pri nogometu, pri dekletih pri odbojki. Pri dejavnostih v klubu ali društvu smo najvec poškodb pri fantih zabeleži­li pri borilnih športih, pri dekletih pa pri plesu. V prostem casu je bilo pri fantih najvec poškodb pri nogometu in kolesarjenju, pri dekletih pa pri teku in rolanju ali kotalkanju. Kljucne besede: poškodbe, športna dejavnost, osnovna šola, otroci, prosti cas. Foto: Matjaž Gregorcic Injuries of children due to sports activities undertaken in the last three years of elementary school Abstract Purpose of this study was to analyze injuries of children due to sports activities undertaken in the last three years of elementary school. The study analyzed the injuries that occured during Physical Education, participation in sport clubs and leisure activites. The data was collected us­ing a questionnaire on a sample of 631 pupils, 282 boys (44,7%) and 349 girls (53,9%), attending the last three years of elementary school; eight Slovenian elementary schools in the Goriška, Gorenjska and Osrednjeslovenska regions were chosen for the research. The results of the study showed that 32,2% of students suffered an injury during PE in school year 2016/17. The obtained data do not show sta­tistically significant differences in the number of injuries suffered in PE classes in relation to gender or age. The findings show that the greatest number of injuries suffered during PE classes were mostly wounds, followed by muscle injuries and sprains; the knee, ankle in fingers were parts of the body that were injured the most frequently. We found statistically significant differences in the number of injuries sustained in PE classes and those experienced in a sports club. Students suffered more injuries during sports activities in sport clubs than PE. There were significantly less injuries during leisure activities than sport activities in PE. Differences in the time of absence after injury experienced in PE classes and club/society attendance can be spotted. Students were absent more time after injuries in sport clubs than injuries in PE. while there are no statistically significant differences in absence regarding sports activities in PE and a free-time leasure activity. The highest number of injuries sustained in school was recorded in ball games; for boys in football, and for girls in volleyball. In the activities of the sports club or the society, the culprit for the highest number of injuries in boys were martial arts, and in girls, dance. In their spare time, boys suffered the most injuries during football and cycling, while girls experienced injuries due to running, rollerblading and roller skating. Keywords: injury, sports activity, elementary school, children, leisure time. • Uvod Potrebi po gibanju in igri sta temeljni otro­kovi potrebi. Otrok med gibalno igro niti ne pomisli na poškodbo, saj neskoncno uživa v gibanju, raziskovanju, preizkušanju tele­sne moci in tekmovanju z vrstniki, ceprav je medtem nedvomno precej izpostavljen poškodbam (Rok Simon in Marjanovic Umek, 2000). Cloveško telo je namenjeno tako enostav­nim kot kompleksnim gibalnim vzorcem. Poškodba enega dela telesa lahko poruši celotno harmonicno delovanje cloveka (Kovac in Jurak, 2010). Pri izvajanju športnih dejavnosti v šoli, društvih in klubih je treba posebno pozornost posvetiti varnosti. Uci­telj oziroma vaditelj mora upoštevati nasle­dnja izhodišca (Kovac idr., 2011): • spoštovanje normativov (velikost vad­bene skupine, posebni normativi pri plavanju, smucanju in pohodništvu), • zašcita vadbenega prostora, pozornost pri pripravljanju in pospravljanju orodja, • prilagajanje vsebin, metodicnih po­stopkov, organizacije vadbe in obre­menitev sposobnostim in predznanju ucencev, • doslednost pri uporabi varne športne opreme, • upoštevanje nacel pomoci in varova­nja, • upoštevanje osnovnih nacel varnosti pri pohodništvu, plavanju, smucanju in gimnastiki, • seznanjanje ucencev z nevarnostmi v gorah, • v telovadnici in neposredni bližini dru­gih vadbenih objektov morajo biti na­mešcene omarice prve pomoci. V ucnem nacrtu so zapisana osnovna na­vodila za varnost ucencev, vendar pa je najpomembnejše to, da ucitelj sam aktivno razmišlja o varnosti otrok na vsaki šolski uri in drugih športnih dejavnosti otrok (Plav-cak, 2002). Nevarnosti, ki se pojavljajo pri izpeljavi športnih dejavnosti, so objektivne (zunanje – izvirajo iz okolja in najveckrat niso odvisne od udeležencev športno--vzgojnega procesa) in subjektivne (notra­nje – odvisne od udeležencev vadbe). Pri predmetu šport prihaja do poškodb pri razlicnih športih. Pri interpretaciji števila poškodb glede na doloceno športno zvrst je potrebno upoštevati tudi delež casa, ki ji je namenjen, saj je od tega nedvomno od­visna možnost nastanka poškodb. Pri pred­metu šport namrec ne glede na veljavni ucni nacrt nekateri ucitelji dajejo prednost oziroma poudarek dolocenim športom. Velikokrat pride do tega zaradi material-nih pogojev, interesa ucencev, razlicnega znanja o dolocenih športih itd. To je lahko tudi eden od razlogov, da se pri nekaterih športih zgodi vec poškodb kot pri drugih (Meško, Videmšek, Karpljuk in Štihec, 2010). Zelo pomemben pa je še en razlog za na­stanek poškodb, in sicer vse vecja neposlu­šnost ucencev, ki pogosto ne upoštevajo navodil svojih uciteljev tako glede samega izvajanja športnih dejavnosti kot tudi glede ustrezne športne opreme. Ucitelji športne vzgoje bi morali otroke in mladostnike ustrezno pouciti, kako naj rav­najo pri športni dejavnosti tudi v prostem casu. Seznaniti bi jih morali s preventivnimi ukrepi, ki zmanjšujejo možnost poškodb, npr. pomen uvodnega ogrevanja, obve­zna zašcitna oprema, ustrezno obuvalo itn. Seveda pa je to tudi naloga staršev, ki so še vedno premalo ozavešceni na tem po­drocju, kar nam dokazujejo otroci in mla­dostniki, ki v prostem casu npr. kolesarijo in rolajo brez zašcitne opreme (Meško, Vi-demšek, Karpljuk in Štihec, 2010). Zelo pomemben dejavnik pri preprece­vanju športnih poškodb je tudi strokovna usposobljenost vaditeljev, uciteljev in tre­nerjev, ki vodijo razlicne športne dejavnosti v društvih in razlicnih zasebnih organiza­cijah ali trenirajo mlade v klubih. Zdravniki ugotavljajo, da so športne poškodbe pri mladih velikokrat posledica preobreme­nitve. Že mlajši otroci so pogosto deležni ozke specializacije in napornih treningov, ki ne koristijo otrokovemu celostnemu razvo­ju in pogosto vodijo v poškodbe. Predvsem mladi športniki pogosto precenjujejo svoje sposobnosti in izvajajo nevarne dejavnosti, ki so nemalokrat nad njihovimi zmožnost-mi, kar seveda lahko privede do poškodb. Na drugi strani pa je lahko vzrok za poškod­bo tudi slaba telesna pripravljenost oziro-ma slabo razvite gibalne in funkcionalne sposobnosti otrok (Videmšek, Karpljuk, Mlinar, Meško in Štihec, 2010; Videmšek idr., 2014). Poškodbe otrok in mladostni­ kov Abernethy, MacAuley, McNally in McCann (2003) navajajo podatke raziskave, da se pri pouku športa pri otrocih in mladostnikih zgodi 20 % telesnih poškodb, 62 % med or-ganizirano športno dejavnostjo v prostem casu in 18 % med neorganizirano športno dejavnostjo, tj. med dejavnostjo, ki se ne iz­vaja pod strokovnim vodstvom v prostem casu. Abernethy in MacAuley (2003) sta v raz­iskavi ugotovila, da se je 51 % poškodb pri enajst do osemnajst let starih otrocih in mladostnikih zgodilo pri športu v šoli. 44,6 % poškodb se je zgodilo pri igri ra­gbija, 14,5 % poškodb pri splošni vadbi, 14,5 % pri hokeju in 13,2 % pri nogometu. 12 % poškodovanih zaradi poškodbe ni bilo odsotnih od nadaljnje športne dejavnosti, 56 % poškodovanih se je s športom spet ukvarjalo v roku 14 dni. 71 % se je s špor-tom zacela ukvarjati v casu treh tednov po poškodbi, 2,7 % ucencev pa je utrpelo hujše poškodbe in so bili odsotni vec kot osem tednov. Ugotovili so, da je bilo v pov­precju poškodovanih vec fantov kot deklet. Sundblad, Saartok, Engstrom in Renstrom (2005) so izvedli raziskavo na Švedskem, v kateri je sodelovalo 1975 otrok tretjega, šestega in devetega razreda osnovne šole. Namen raziskave je bil analizirati poškodbe med športno dejavnostjo v obdobju treh mesecev. Cetrtina poškodb, ki so jih zabe­ležili v raziskavi, se je zgodila med poukom športne vzgoje, 19 % poškodb med organi­zirano športno vadbo v klubih ali na tekmi, najvec poškodb pa so zabeležili med pro-stocasnimi dejavnostmi. Najpogosteje so bile poškodovane spodnje ekstremitete te­lesa, sledile so zgornje ekstremitete. Ucenci tretjega razreda so porocali o vec poškod-bah zob in glave ter vratu kakor ostala dva razreda (šesti in deveti razred). Med ucenci, ki so porocali o poškodbi noge ali stopa-la, jih ima vec kot polovica ponavljajoce se poškodbe na istem delu telesa. Najpogo­stejši poškodbi sta bili nateg mišic in zvin sklepa, sledili so udarci in rane. Po poškod-bi se je 70 % poškodovanih vrnilo k športni dejavnosti v roku enega tedna. Somrak (2006) je analiziral poškodbe pri športni dejavnosti na gimnaziji in na osnov­nih šolah obcine Litija. Najvec poškodb se je zgodilo v petem razredu v mesecu maju, vec pri fantih kot pri dekletih. Najvec odso­tnosti od pouka zaradi poškodb je trajalo en do dva dni, najvec poškodb je nastalo pri igrah z žogo. Glede na vrsto poškodb so bili na prvem mestu zvini, glede na mesto poškodbe pa zgornje okoncine, najpogo­stejši vzrok poškodbe so predstavljali padci. Erculjeva (2007a) je na vzorcu 1779 ucenk in ucencev izbranih ljubljanskih šol od drugega do devetega razreda ugotovila, da je bilo v enem šolskem letu med urami športne vzgoje poškodovanih 574 ucen­cev (32,6 % vseh merjencev). Nastalo je 832 poškodb, izmed katerih je bilo najvec ran, sledili so zvini in nato poškodbe mišic. Najveckrat so bile poškodovane spodnje ekstremitete, in sicer kolena, nato zgornje okoncine – prsti in zapestja. Glava je bila poškodovana v manjšem deležu. Med po­škodovanimi je zdravniško oskrbo poiskalo 26,39 % ucencev. Avtorica je ugotovila, da dolžina spanca statisticno znacilno vpliva na število poškodb med poukom športne vzgoje (Erculj, 2007b). Nelson, Alhajj, Yard, Comstock in McKenzie (2009) so v svoji raziskavi preucevali po­škodbe, ki so se zgodile pri športni vzgoji in so jih obravnavali v zdravstvenih domo­vih v ZDA od leta 1997 do 2007. Vzorec je sestavljalo 11989 otrok in mladostnikov, starih med pet in osemnajst let. Med leto-ma 1997 in 2007 so zabeležili 405305 po­škodb, povezanih s športno vzgojo, kar je povprecno 36846 poškodb letno. Število poškodb je v tem casu naraslo za 150 %. Leta 1997 so zabeležili 24347 poškodb, leta 2007 pa kar 62408. Najvec poškodb se je zgodilo v srednji starostni skupini (11–14 let), in sicer 52 %, 5–10 let stari otroci so se poškodovali v 21,6 %, 15–18 let stari pa v 26,4 %. Skoraj 70 % poškodb se je zgodi-lo pri šestih športnih dejavnostih: pri teku, košarki, ameriškem nogometu, odbojki, nogometu in gimnastiki. Pri fantih je bila vecja verjetnost poškodbe glave v smislu rane ali frakture kot posledica kontakta s soigralcem, nasprotnikom ali objektom na igrišcu. Poškodbe pri fantih so se veckrat pojavljale pri ekipnih športih. Pri dekletih je bilo vec poškodb spodnjih ekstremitet, in sicer nategov mišic in zvinov, vecinoma pri nekontaktnih športih. Dekleta so se veckrat poškodovala pri individualnih športih. Videmšek, Štihec, Meško, Mlinar in Karpljuk (2010) so analizirali poškodbe ucencev pri šolski športni vzgoji in v prostem casu. V vzorec so vkljucili 2842 ucencev, starih 7 do 14 let iz devetih slovenskih osnovnih šol. Ugotovili so, da se je vec poškodb zgodilo v prostem casu kot pri pouku športne vzgo­je. V prostem casu se je vsaj enkrat poško­dovalo 1008 otrok oz. 35,5 %, medtem ko se je pri športni vzgoji v šoli poškodovalo 455 ucencev oz. 16 %. Pri skupinskih športih v prostem casu je kar tretjina vseh poškodb zabeležena pri nogometu (36,1 %), sledi­ta košarka (30,1 %) in odbojka (13,7 %), pri pouku športne vzgoje pa se je najvec po­škodb zgodilo pri igrah z žogo (24,3 %), sle­dita nogomet (22,9 %) in košarka (22,4 %). Raziskave so pokazale, da je v 40 odstotkih razlog obiska urgence pri otrocih, starih od 5 do 14 let, poškodba, povezana s športno dejavnostjo. Najpogostejše poškodbe so zlomi kosti, okoli 15 odstotkov vseh zlomov kosti doživimo v otroštvu. Zlomi so dva­krat pogostejši pri deckih kot pri deklicah. Pri deckih so zlomi najpogostejši med 14. in 16. letom starosti, medtem ko so dekli­ce najbolj ogrožene med 11. in 13. letom. Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da so naj­pogostejše poškodbe posledica preobre­menitve. Ozka specializacija in prepogosti naporni treningi so namrec velikokrat pri­sotni že pri mlajših otrocih (Videmšek idr., 2016). Vsako leto se na nemških šolah povprec­no poškoduje 1,26 milijonov otrok in mla­dostnikov. V raziskavi (Burchard idr., 2017) so sodelovali otroci med 10. in 16. letom starosti, ki so zdravniško pomoc poiska­li v casu od zacetka 2009 do konca 2013. Vzorec je tako sestavljalo 31665 ucencev in ucenk. Ugotovili so, da se je kar 55,7 % vseh poškodb zgodilo pri športu v šoli. Najvec poškodb so zabeležili med trinajst-, štirinajst- in petnajstletniki. Do 41 % vseh s športom povezanih poškodb je prišlo pri igrah z žogo, od tega 22 % pri nogometu. Najveckrat so bile poškodovane telesne ekstremitete, od tega dlani 38,4 %, stopalo in gleženj pa 30,3 %. Od teh poškodb jih je 5 % potrebovalo operativno zdravljenje (Burchard idr., 2017). Raisanen idr. (2018) so izvedli raziskavo na 8406 ucencih, starih 11, 13 in 15 let na Fin-skem, v okviru katere so preverjali razširje­nost poškodb pri športnih dejavnostih v okviru pouka, v prostem casu in med trena­žnim procesom. Leta 2014 in 2016 je 47 % otrok imelo vsaj eno športno poškodbo. Najvecje število poškodb je bilo pri otro­cih, ki so trenirali v športnih klubih. Sledile so poškodbe pri športni dejavnosti v pro-stem casu, najmanj poškodb pa je bilo pri športnih dejavnostih v sklopu pouka v šoli. Poškodovanih je bilo nekoliko vec deckov kot deklic. V Sloveniji je bilo pred leti narejenih le nekaj raziskav na podrocju poškodb otrok med športno dejavnostjo. Glede na to, da je problem zelo aktualen in perec, je bil namen naše raziskave analizirati poškodbe pri športni dejavnosti ucencev zadnjega triletja osnovne šole. Želeli smo ugotoviti, pri kateri športni dejavnosti prihaja do naj­vecjega števila poškodb, ali je poškodb vec pri organizirani športni dejavnosti ali pri neorganizirani športni dejavnosti, kako re-sne so te poškodbe, in ali je zaradi njih po­trebna daljša odsotnost od pouka. Zanima-lo nas je tudi, koliko so stari poškodovani ucenci, ali obstajajo bistvene razlike glede na spol ter kako pogosto se ucenci ukvar­jajo s športom izven obveznih ur športa v šoli, torej v klubih ali športnih društvih in s prostocasnimi športnimi dejavnostmi. .Metodedela Preizkušanci Vzorec so sestavljali ucenci sedmih, osmih in devetih razredov. Od tega je vzorec se­stavljalo 89 ucencev in 120 ucenk sedmih razredov (209 skupno), 97 ucencev in 100 ucenk osmih razredov (197 skupno) in 98 ucencev in 127 ucenk devetih razredov (225 skupno). Vzorec je tako sestavljalo 631 ucencev, od tega 282 fantov (44,7 %) in 349 deklet (53,9 %) osmih razredov osnovnih šol iz goriške, gorenjske in osrednjesloven­ske regije. Ucenci so bili stari od 12 do 16 let, v povprecju 13,39 ± 0,96 let. Pripomocki Podatke za potrebe raziskave smo pridobili s pomocjo vprašalnika (Gregorcic, 2018), ki je bil sestavljen iz 26 vprašanj, razdeljenih na štiri sklope. V prvem sklopu smo izvedeli splošne informacije o ucencu, drugi sklop se je nanašal na šport in poškodbe v sklopu pouka pri predmetu šport v osnovni šoli, tretji sklop pa na športno udejstvovanje in poškodbe v klubu/društvu, zadnji sklop pa se je nanašal na ukvarjanje s športom v prostem casu in na morebitne takrat na-stale poškodbe. Vprašalnik se je nanašal na poškodbe, ki so se zgodile v šolskem letu 2016/17. Postopek Ob privolitvi ravnatelja za sodelovanje smo stopili v stik z ucitelji predmeta šport, ki so vprašalnike razdelili ucencem; ti so jih od­nesli domov v podpis in pregled staršem. Ce so starši odobrili sodelovanje otroka v raziskavi, so ucenci izpolnili vprašalnik in ga prinesli nazaj na šolo. Statisticne izracune smo izvajali v progra-mu IBM 21 (SPSS Inc., Chicago, ZDA) in v programu Microsoft Excel 2011 (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Vsem opi­snim podatkom smo izracunali frekvencno porazdelitev in frekvencne deleže. Za pri­merjavo med dvema opisnima spremen­ljivkama smo uporabili dvosmerni hi-kva-drat test. Hipoteze smo preverjali na ravni 5 % statisticnega tveganja (p = 0.05). • Rezultati Pogostost ukvarjanja s špor- tom v klubu/društvu in v prostem casu Rezultati raziskave so pokazali, da se 68,3 % ucencev ukvarja z organizirano športno de­javnostjo v društvu ali klubu; 25,7 % se jih ukvarja 1–2-krat na teden, 26,5 % 3–4-krat na teden, 11,6 % 5–6-krat na teden in 4,6 % vsak dan. 31,7 % ucencev se ne ukvarja z organizirano športno dejavnostjo v društvu ali klubu. V prostem casu se s športom ukvarja 82,6 % ucencev. Najvec se jih ukvarja 1–2-krat na teden (35,2 %), 3–4-krat na teden se športno udejstvuje 26,1 %, 5–6-krat na te-den 8,9 % ter vsak dan 12,4 % ucencev. V prostem casu je športno neaktivnih 17,4 % ucencev. 9,5 % ucencev se v tednu ne ukvarja niti z organizirano vadbo v klubu/društvu niti prostocasno. 19,6 % ucencev se s športno dejavnostjo v klubu/društvu ne ukvarja, v prostem casu pa se s športom ukvarja 1–2­krat na teden ali pa sploh nikoli. Prav tako se 11,8 % ucencev v prostem casu ne ukvar­ja s športno dejavnostjo, v klubu/društvu pa so dejavni 1–2-krat na teden ali manj. Poškodbe ucencev pri predme­ tu šport glede na spol in starost V Tabeli 1 je predstavljeno število poškodb ucencev in ucenk pri procesu predmeta šport v osnovni šoli. Vecina otrok ni bila poškodovana (67,8 %), izmed poškodova­nih pa jih je bilo najvec poškodovanih zgolj enkrat (22,0 %). Trikrat in vec je bilo poško­dovanih 24 otrok (3,8 %). Rezultati kažejo (Tabela 1), da med spolo-ma ne prihaja do statisticno znacilnih raz­lik (.² = 4,81; p = 0,19), prav tako ne prihaja do statisticno znacilnih razlik (.² = 13,95; p Tabela 1 = 0,12) tudi med starostnimi kategorijami (ucenci, stari 12, 13, 14, 15 ali 16 let). Vrste in mesto poškodb, prido­bljenih med procesom predme­ta šport v osnovni šoli V raziskavi smo ugotavljali vrste poškodb, pridobljenih med procesom predmeta šport v osnovni šoli. Izmed vseh poškodb je bilo najvec ran (32,0 %), tem sledijo poškodbe mišic (29,7 %) in zvini sklepov (28,6 %). Sledijo zlomi (5 %), poškodbe vezi (3,5 %) in izpahi (1,2 %). Najvec poškodb smo zabeležili na kolenu (19,0 %), gležnju (17,1 %), prstih (16,8 %) in komolcu (12,7 %), medtem ko smo najmanj poškodb zabeležili na rebrih (0,6 %), trebu­hu (0,3 %) in medenici (0,3 %). Prevladujejo poškodbe na zgornjem (49,5 %) in spo­dnjem delu telesa (45,7 %). Poškodbe pri predmetu šport glede na cas nastanka (del vad­ bene enote) V raziskavi smo ugotavljali, v katerem delu vadbene ure (med ogrevanjem, v glavnem delu, pri zakljucku ure) se je zgodilo najvec poškodb. Rezultati kažejo, da se je najvec poškodb zgodilo v glavnem delu vadbene enote (65,3 %), vecinoma med ponavlja­njem snovi/elementov (36,6 %) in nekoli­ko manj med obravnavanjem nove snovi/ elementov (28,7 %). Najmanj poškodb se je zgodilo med ogrevanjem (13,4 %) in ne­koliko vec v sklepnem delu vadbene ure (21,3 %). Primerjava v številu poškodb med procesom predmeta šport v osnovni šoli in v klubu/dru­ štvu ter v prostem casu V raziskavi smo izvedli primerjavo v števi­lu poškodb, pridobljenih med procesom Število poškodb pri procesu predmeta šport v osnovni šoli in razlike med spoloma Število poškodb pri predmetu šport Skupno .² p 1× 2× >3× Brez N 59 20 6 197 282 moški Spol % spol N 20,9 % 80 7,1 % 20 2,1 % 18 69,9 % 231 100,0 % 349 ženski % spol 22,9 % 5,6 % 5,3 % 66,2 % 100,0 % 4,81 0,19 N 139 40 24 428 631 Skupno % spol 22,0 % 6,3 % 3,8 % 67,8 % 100,0 % Legenda. .² – dvosmerni hi kvadrat; p – statisticna znacilnost. predmeta šport v osnovni šoli in v klubu/ društvu. Rezultati kažejo, da med proce­som predmeta šport in dejavnostmi v klu­bu/društvu prihaja do statisticno znacilnih razlik (.² = 93,596; p = 0,000). Do vecjega števila poškodb prihaja pri športni dejav­nosti v klubu ali športnem društvu kot pa pri dejavnosti na urah športa v osnovni šoli. Raziskava je pokazala, da tudi med proce­som predmeta šport in dejavnostmi v pro-stem casu prihaja do statisticno znacilnih razlik (.² = 43,889; p = 0,000). Pri procesu predmeta šport pogosteje prihaja do po­škodb kakor pri športni dejavnosti v pro-stem casu. Primerjava v odsotnosti po poškodbi pri predmetu šport v osnovni šoli in po poškodbi v klubu/društvu ter po poškodbi v prostem casu Rezultati kažejo, da med odsotnostjo po poškodbi pri procesu predmeta šport in po poškodbi v klubu/društvu prihaja do statisticno znacilnih razlik (.² = 27,278; p = 0,001). Ugotovili smo, da pri športni de­javnosti v klubih in društvih prihaja do poškodb, zaradi katerih so otroci dlje casa odsotni od pouka, kakor so odsotni od po­uka zaradi poškodb, do katerih je prišlo pri predmetu šport. Ugotavljali smo tudi primerjavo v odso­tnosti po poškodbi pri predmetu šport v osnovni šoli in po poškodbi v prostem casu. Rezultati kažejo, da med odsotnostjo po poškodbi pri predmetu šport in po po­škodbi v prostem casu ne prihaja do stati­sticno znacilnih razlik (.² = 7,04; p = 0,63). Vrsta športne dejavnosti, pri kateri je prišlo do poškodbe pri predmetu Šport v osnovni šoli in v klubu/društvu ter v pro- stem casu Tabela 3 prikazuje, pri katerih športih so se ucenci poškodovali pri predmetu šport v osnovni šoli. Pri fantih se je najvec poškodb zgodilo pri nogometu, skoraj polovica vseh poškodb oz. 43,2 %, sledi košarka z 20,3 % vseh poškodb. Gimnastika je bila po šte­vilu poškodb na tretjem mestu z 11,9 %, pri dekletih pa je bilo najvec poškodb pri odbojki, in sicer 19,4 %. Tesno za njimi so sledile poškodbe pri naravnih oblikah gi­banja (teki, meti, skoki …), kjer je prišlo do 18,3 % vseh zabeleženih poškodb, pri ko­šarki 15,6 % in gimnastiki 15,6 % vseh po­škodb ter pri elementarnih igrah 15 %. Ce pa pogledamo skupno, lahko vidimo, da Tabela 2 do najvecjega števila poškodb prihaja pri Vrsta športne dejavnosti, pri kateri/kjer je prišlo do poškodbe pri predmetu šport v osnov­igrah z žogo. Poškodbe pri nogometu so ni šoli predstavljale 19,1 %, pri košarki 17,4 % in pri Spol Skupno % odbojki 12,4 % vseh zabeleženih poškodb. moški % ženski % Pri skupnem seštevku poškodb pri ucencih Nogomet 51 43,2 % 6 3,3 % 57 19,1 % in ucenkah vidimo, da je 14,1 % poškodb nastal pri gimnastiki in 13,4 % pri naravnih oblikah gibanja. Iz Tabele 4 je razvidno, pri katerem športu je prišlo do poškodb in v kolikšnih odstot­ kih se pri tem športu pojavljajo poškodbe v primerjavi z vsemi zabeleženimi poškod­ bami. Fantje so se najveckrat poškodovali PRI KATEREM ŠPORTU SI SE POŠKODOVAL? Košarka 24 20,3 % 28 15,6 % 52 17,4 % Gimnastika 14 11,9 % 28 15,6 % 42 14,1 % Nar.obl.gib. 7 5,9 % 33 18,3 % 40 13,4 % Odbojka 2 1,7 % 35 19,4 % 37 12,4 % Rokomet 5 4,2 % 5 2,8 % 10 3,4 % Elem. igre 5 4,2 % 27 15,0 % 32 10,7 % Atletika 7 5,9 % 11 6,1 % 18 6,0 % pri borilnih športih (boks, karate, judo, krav Smucanje 0 0,0 % 3 1,7 % 3 1,0 % maga, taekwondo), tu je bilo zabeleženih Drugo 3 2,5 % 4 2,2 % 7 2,3 % 18,3 % poškodb, sledile so poškodbe pri Vse poškodbe 118 100,0 % 180 100,0 % 298 100,0 % nogometu in košarki, kjer je bilo zabele­ženih 14,8 % vseh poškodb. Pri dekletih Tabela 3 opazimo najvec poškodb pri plesu (19,4 %), Vrsta športne dejavnosti, pri kateri je prišlo do poškodbe v klubu/društvu sledijo poškodbe pri plezanju (12,1 %) in Spol Skupno gimnastiki (11,7 %). Skupno je bilo najvec moški % ženski % % poškodb pri plesu (12 %), sledili so košar­ ka (10,7 %), gimnastika (8,3 %) in nogomet (8,0 %). V Tabeli 5 je predstavljeno število poškodb in športi, pri katerih je prišlo do poškodb pri športnih dejavnostih v prostem casu. Pri fantih se je najvec poškodb zgodilo pri nogometu (26,3 %), sledita kolesarjenje (21,9 %) in košarka (9,5 %). Pri dekletih pa je do najvecjega števila poškodb prišlo pri teku (27,2 %) in rolanju/kotalkanju (22,4 %). Skupno je bilo najvec poškodb pri teku (16,9 %), nato pri nogometu (14,8 %) in rola­ nju/kotalkanju (13,0 %). PRI KATEREM ŠPORTU SI SE POŠKODOVAL? Nogomet 25 14,8 % 5 2,4 % 30 8,0 % Odbojka 1 0,6 % 13 6,3 % 14 3,7 % Rokomet 12 7,1 % 3 1,5 % 15 4,0 % Košarka 25 14,8 % 15 7,3 % 40 10,7 % Atletika 6 3,6 % 11 5,3 % 17 4,5 % Tenis 12 7,1 % 4 1,9 % 16 4,3 % Gimnastika 7 4,1 % 24 11,7 % 31 8,3 % Smucanje 2 1,2 % 3 1,5 % 5 1,3 % Borilni športi 31 18,3 % 10 4,9 % 41 10,9 % Plezanje 4 2,4 % 25 12,1 % 29 7,7 % Ples 5 3,0 % 40 19,4 % 45 12,0 % Kolesarjenje 10 5,9 % 0 0,0 % 10 2,7 % Plavanje 5 3,0 % 12 5,8 % 17 4,5 % Drugo 24 14,2 % 41 19,9 % 65 17,3 % .Razprava Pri procesu predmeta šport v osnovni šoli je bila poškodovana tretjina ucencev; najvecji delež je bil poškodovan enkrat (22,0 %). Erculjeva (2005), ki je preucevala poškodbe osnovnošolcev v ljubljanski regi­ji, je zabeležila zelo podobne rezultate: tre­tjina ucencev se je poškodovala pri športu v šoli, vecinoma enkrat (21,4 %). Videmško- Vse poškodbe 169 100,0 % 206 100,0 % 375 100,0 % Tabela 4 Vrsta športne dejavnosti, pri kateri je prišlo do poškodb med prostocasno športno dejavnostjo Spol Skupno % moški % ženski % Nogomet 36 26,3 % 6 4,1 % 42 14,8 % Odbojka 1 0,7 % 12 8,2 % 13 4,6 % Rokomet 0 0,0 % 4 2,7 % w4 1,4 % va, Karpljuk idr. (2010) pa so v svoji raziskavi ugotovili precej manjši delež poškodb pri osnovnošolcih – 16 %. V raziskavi smo ugotavljali, do kakšnih poškodb je prišlo med poukom športa v osnovni šoli. Ugotovili smo, da je bilo PRI KATEREM ŠPORTU SI SE POŠKODOVAL? Košarka 13 9,5 % 8 5,4 % 21 7,4 % Tek 8 5,8 % 40 27,2 % 48 16,9 % Badminton/tenis 2 1,5 % 3 2,0 % 5 1,8 % Rolanje/kotalkanje 4 2,9 % 33 22,4 % 37 13,0 % Elementarne igre 6 4,4 % 7 4,8 % 13 4,6 % Kolesarjenje 30 21,9 % 1 0,7 % 31 10,9 % najvec poškodb v obliki ran, ki jim sledijo Hoja v hribe 4 2,9 % 13 8,8 % 17 6,0 % poškodbe mišic in zvini sklepov. Opažamo, da je bilo težjih poškodb manj, le nekaj je bilo zlomov, poškodb vezi in izpahov skle­pov. Tudi Erculjeva (2005) je preverjala vrste Vse poškodbe Smucanje Drugo 6 27 137 4,4 % 19,7 % 100,0 % 9 11 147 6,1 % 7,5 % 100,0 % 15 38 284 5,3 % 13,4 % 100,0 % 67 poškodb, ki so nastale pri pouku športa; tudi v njeni raziskavi je bilo najvec zapisa­nih poškodb ran, sledili so zvini sklepov ter poškodbe mišic. Ugotovili smo, da vec kot polovica ucencev zaradi poškodbe ni bila odsotna od nadaljnjih ur športa, manj kot cetrtina je bila odsotna manj kot 1 teden, le v 9,6 % pa so bili od pouka športa odsotni vec kot tri tedne. Ugotavljali smo tudi, pri katerem športu prihaja do najvecjega števila poškodb pri predmetu šport. Skoraj polovica zabele­ženih poškodb pri fantih se je zgodila pri nogometu, sledila je košarka, na tretjem mestu pa je bila gimnastika. Pri dekletih je najvec poškodb nastalo pri odbojki, sledile pa so naravne oblike gibanja (teki, meti, skoki …). Na tretjem mestu so bile poškodbe pri košarki in gimnastiki, sledile so poškodbe pri elementarnih igrah (med dvema ognjema, lovljenje …). Skupno lahko povzamemo, da najvec poškodb predstavljajo poškodbe, nastale pri igrah z žogo (pri nogometu, košarki in pri odbojki). Predvidevamo, da so rezultati lahko med drugim tudi posledica tega, da so to naj-veckrat izvajane vsebine na urah športa. Izstopa podatek, da je pri rokometu prišlo le do 3,4 % poškodb; morda je vzrok v tem, da ucenci manj izvajajo ta šport. Zanimivo bi bilo narediti primerjavo s šolami iz dru­gih regij Slovenije. Tudi Erculjeva (2005) je prišla do podobnih ugotovitev. Skoraj po­lovica vseh poškodb je nastala pri igrah z žogo. Najvec poškodb je nastalo pri nogo­metu, sledile so elementarne igre in košar­ka. Da pri skupinskih športih pri športu do najvec poškodb prihaja pri odbojki, košarki in nogometu, so ugotovili tudi Videmškova in sodelavci (2016). V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno raziskati tudi, koliko ur uci­telji v šoli dejansko namenijo dolocenemu športu ter narediti primerjavo med kolicino dolocenega športa in številom poškodb. V raziskavi smo preverjali tudi anatomsko mesto nastanka poškodbe pri ucencih pri procesu predmeta šport. Zaradi lažje in preglednejše obdelave podatkov smo jih združili v tri kategorije. Kategorijo »zgornji del telesa« so sestavljale poškodbe glave, vratu, ramen, nadlahti, podlahti, komolca, zapestja, dlani in prstov. Kategorija »trup s kolki« je zajemala poškodbe hrbta, trebuha, hrbtenice, reber in medenice. Zadnjo kate­gorijo, poimenovano »spodnji del telesa«, pa so sestavljale poškodbe stegna, kole­na, golena, gležnja, mec in stopala. Gle­de na rezultate ugotavljamo, da je najvec poškodb nastalo v zgornjem delu telesa (49,5 %), številcno zelo blizu pa so tudi po­škodbe spodnjega dela telesa (45,7 %). Najvec poškodb smo zabeležili na kolenu, nato na gležnju, na prstih in na komolcu. Glede na to, da smo ugotovili najvec po­škodb pri igrah z žogo, ki so kot ekipni športi z velikim številom medsebojnih te­lesnih kontaktov med igralci zelo dovzetni za poškodbe tako zgornjih kot spodnjih ekstremitet, so dobljeni rezultati logicni in pricakovani. Erculjeva (2005) je v svoji raziskavi ugotovila, da je do najvecjega števila poškodb prišlo na spodnjih okon-cinah, sledile pa so zgornje okoncine. Tudi v njeni raziskavi je bilo zabeleženih najvec poškodb na kolenu, sledile so poškodbe gležnja in prstov. Videmškova in sodelavci (2016) so ugoto­vili, da se pri predmetu šport poškoduje vecje število deklet kot fantov. Dekleta so bila pri pouku v primerjavi s fanti pogosteje poškodovana tako pri skupinskih (odbojka, rokomet in igre z žogo) kot tudi pri indivi­dualnih športih (atletika, gimnastika). Ercu­ljeva (2005) je ugotovila ravno nasprotno, da se pri predmetu šport poškoduje vecje število fantov kot deklet. V naši raziskavi pa smo ugotovili, da pri številu poškodb pri predmetu šport med spoloma ne prihaja do statisticno znacilnih razlik. Zanimalo nas je tudi, ali do razlik v številu poškodb prihaja glede na starost otrok. Er­culjeva (2007a) je ugotovila, da je v njenem vzorcu število poškodb postopno narašca-lo od sedmega do dvanajstega leta, nato se je pri trinajstih letih ucencev število po­škodb umirilo in v štirinajstem letu upadlo. To je pripisala temu, da se puberteta pri današnjih otrocih zacenja vedno bolj zgo­daj. V naši raziskavi, ki je zajemala ucence med dvanajstim in šestnajstim letom staro­sti, nismo opazili statisticno znacilnih razlik med starostjo ucencev in številu poškodb, nastalih med poukom športa na osnovni šoli. Glede na to, da so v raziskavi sodelova­li le trije šestnajstletniki, lahko recemo, da je šlo vecinoma za razliko najvec štirih let v starosti, zato ne prihaja do vecjih razlik. Zanimivo bi bilo izvesti raziskavo z vecjim vzorcem, ki bi zajemal tudi nižje razrede osnovne šole, da bi videli, ce med njimi pri­haja do statisticno znacilnih razlik. Ugotavljali smo tudi pojavnost poškodb glede na cas nastanka oziroma glede na del vadbene enote. Šolsko uro smo razdeli­li na uvodni del oz. ogrevanje, na glavni del (obravnavanje nove snovi/elementov in ponavljanje snovi/elementov) in na zakljuc­ni del ure. Ugotovili smo, da do najvecjega števila poškodb prihaja v glavnem delu vadbene enote. V povezavi s poškodbami med ponavljanjem snovi (poškodb je bilo takrat najvec) lahko sklepamo, da ucenci postanejo bolj samozavestni in pogosto tudi površni pri izvajanju gibalne naloge, ki je še ne obvladajo do potankosti, temu pa sledi napaka in morebitna poškodba. Pri ucenju novih snovi ucenci niso vajeni novih gibanj in gibalnih nalog, tako po­sledicno prihaja do poškodb. Do poškodb pri ogrevanju (teh je bilo najmanj) lahko prihaja zaradi neprimernega ogrevanja s strani ucitelja ali pa nepazljivosti oz. nere­snosti ucencev za izvedbo ogrevanja. Po-škodbe v zakljucnem delu vadbene enote pa so najverjetneje posledica utrujenosti in nezbranosti, ko ucencem upadeta tako po­zornost kot motivacija. Erculjeva (2007a) je prav tako ugotovila, da je najvec poškodb nastalo v glavnem delu vadbene enote. V raziskavi smo primerjali število poškodb med procesom predmeta šport v klubu/ društvu ter število poškodb med procesom predmeta šport in v prostem casu. Ugoto­vili smo, da do vecjega števila poškodb pri­haja pri športni dejavnosti v klubu/društvu kot pa pri športu v osnovni šoli. Pri športu je o poškodbi porocalo tretjina ucencev, v klubu/društvu pa je bilo poškodovanih pri­bližno enak delež ucencev, vendar so bili ti poškodovani veckrat. Pri primerjavi med številom poškodb pri športu in športni de­javnosti v prostem casu pa smo prišli do zanimive ugotovitve; ucenci so porocali o manjšem številu poškodb pri prostocasnih dejavnostih. Menimo, da bi morali ucitelji pri urah športa varnosti nameniti še vec pozornosti. Videmškova, Štihec idr. (2010) so ugotovili nasprotno; tako v osnovni kot v srednji šoli se je poškodovalo vec otrok in mladostnikov v prostem casu kakor pri pouku. V raziskavi smo izvedli primerjavo v od­sotnosti po poškodbi pri predmetu šport v osnovni šoli in po poškodbi v klubu/ društvu, saj nas je zanimalo, kje prihaja do resnejših poškodb in posledicno do daljše odsotnosti od pouka. Rezultati kažejo, da med odsotnostjo po poškodbi pri procesu predmeta šport in po poškodbi v klubu/ društvu prihaja do statisticno znacilnih razlik. Pri športni dejavnosti v klubih in društvih prihaja do poškodb, zaradi katerih je odso­tnost otrok od pouka daljša kot odsotnost od pouka zaradi poškodb, do katerih je prišlo pri predmetu šport. Sklepamo, da do tovrstnih rezultatov prihaja zaradi bolj kompleksnih in težjih elementov, ki jih ucenci izvajajo na treningih v primerjavi s poukom športa. Pri treningu v klubu ali dru­štvu prihaja tudi do vecje tekmovalnosti, saj se hocejo ucenci dokazati tako sebi kot trenerju in tudi staršem, jim pokazati, kaj zmorejo, pri tem pa v žaru borbe pozabijo na varnost. Primerjali smo tudi odsotnost po poškodbi pri predmetu šport v osnovni šoli in po poškodbi v prostem casu. Ugoto­vili smo, da med nadaljnjo odsotnostjo pri pouku športa zaradi poškodbe pri pouku športa in poškodbe pri prostocasni športni dejavnosti ne prihaja do bistvenih razlik. Iz tega lahko sklepamo, da je intenzivnost in težavnost športne dejavnosti primerljiva. Zaskrbljujoce je dejstvo, da je resnost po­škodb primerljiva med organizirano vadbo pri pouku v šoli in neorganizirano vadbo oz. športno dejavnostjo v prostem casu. Menimo, da ucitelji še premalo pazijo na varnost pri šolskih urah, saj so poškodbe primerljivo hude tudi pri dejavnostih, kjer ucenci nimajo strokovnega nadzora. V naši raziskavi nismo preverjali, ali so se ucenci, ki so se poškodovali pri športni de­javnosti v klubu/društvu, poškodovali tudi pri športu v osnovni šoli in obratno. Prav tako nismo preverjali, ce so se ucenci, ki so se poškodovali pri prostocasni športni de­javnosti, poškodovali tudi pri pouku špor­ta in obratno. S tem bi lahko ugotovili, ali prihaja do poškodb vecinoma pri otrocih, ki se s športnimi dejavnostmi ne ukvarjajo izven obveznih ur pouka, ali pa to nima ni­kakršnega vpliva na število poškodb. Rezul-tat, ki kaže, da do vecjega števila poškodb prihaja pri pouku kot pa pri prostocasnih športnih dejavnostih, je lahko tudi odraz tega, da ucenci izven obveznih šolskih ur športa pogosto niso dejavni oz. so dejavni premalo. 9,5 % ucencev se ne ukvarja niti z organizirano vadbo v klubu/društvu niti prostocasno. Erculjeva (2005) je ugotovi-la, da se skoraj tretjina ucencev po pouku ne ukvarja s športom v organizirani obliki. Rezultati naše raziskave kažejo podobno; 31,7 % ucencev se ne ukvarja z organizirano vadbo v klubu ali društvu. Videmškova in sodelavci (2016) so ugotovi­li, da se velika vecina ucencev (88,4 %) in dijakov (89,4 %) ukvarja s športom tudi v prostem casu. V naši raziskavi je razvidno, da se v prostem casu vsaj enkrat na teden s športom ukvarja 82,2 % ucencev. Simoncic in Oblak (2015) sta v svoji raziskavi ugoto­vili, da 78 % anketiranih osnovnošolcev meni, da imajo dovolj prostega casa. 41,3 % osnovnošolcev se je ocenilo, da prevec le­narijo in pocivajo, kar je zaskrbljujoce, saj vidimo, da se mladostniki zavedajo, da so premalo aktivni, vendar proti temu pogo-sto ne naredijo nicesar. V sklopu raziskave nas je zanimalo tudi, pri kateri športni dejavnosti prihaja do najve-cjega števila poškodb pri organizirani in nadzorovani vadbi v klubu ali društvu. Pri dekletih je bilo najvec poškodb pri plesu (19,4%), sledile so poškodbe pri plezanju in gimnastiki. Pri plezanju je v vecini primerov prišlo do ran (odrgnine), ki pa so pri vsaki poškodovani ucenki zajemale vec telesnih segmentov, medtem ko je pri plesu in gim­nastiki prišlo do poškodb pri vecjem številu ucenk, a je bilo zabeleženo manjše število poškodb. Pri fantih je najvec poškodb prišlo pri borilnih športih (boks, judo, krav maga, taekwondo) z 18,3 % vseh poškodb, sledile so poškodbe pri nogometu in košarki. V raziskavi smo želeli ugotoviti, pri katerem športu je v prostem casu prihajalo do naj­vecjega števila poškodb. Najvec poškodb pri fantih se je zgodilo pri nogometu (26,3 %), sledila sta kolesarjenje in košarka. Pri dekletih je bilo najvecje število poškodb prišlo pri teku (27,2 %), ki mu je sledilo ro­lanje/kotalkanje. Skupno je bilo najvec po­škodb pri teku (16,9 %), nato pri nogometu in rolanju/kotalkanju. Sklepamo, da je pri fantih še vedno najbolj priljubljen šport ekipni šport, nogomet. Pri dekletih pa v naši raziskavi najvec poškodb nastaja pri individualnih športih (tek in rolanje/kotal­kanje). Zadnji dve leti opažamo velik porast kotalkanja v prostem casu pri dekletih, kar je posledica priljubljenosti TV nadaljevanke Jaz sem Luna. Sklepamo, da se zato vedno vec deklet ukvarja s kotalkanjem in po­sledicno obstaja vecja verjetnost za vecje število poškodb. Ali bo ta šport še vedno tako priljubljen, bi bilo zanimivo preveri-ti v prihodnjih raziskavah. Videmškova in sodelavci (2016) so pri skupinskih športih v prostem casu zabeležili kar tretjino vseh poškodb pri nogometu, sledili sta košarka in odbojka. Pri individualnih športih se je v prostem casu najvec poškodb zgodilo pri kolesarjenju (14,4 %) in rolanju (13,8 %). Tu vidimo podobnosti tudi z našo raziskavo, kjer je nogomet še vedno zelo priljubljen, kolesarjenje in rolanje, v našem primeru rolanje/kotalkanje, pa prav tako. Tudi v naši raziskavi sta poleg teka rolanje/kotalkanje in kolesarjenje individualna športa, kjer sku­pno prihaja do najvecjega števila poškodb. .Sklep V preteklosti je bilo narejenih le nekaj razi­skav v povezavi s poškodbami otrok in mla­dostnikov pri športni dejavnosti v Sloveniji. Glede na maloštevilne raziskave in perec problem, ki ga poškodbe pri športni dejav­nosti predstavljajo tako v šolstvu kot tudi v klubih, društvih in v neorganizirani prosto-casni obliki, smo se odlocili, da izvedemo raziskavo, ki bo pokazala trenutno stanje glede poškodb pri ucencih zadnjega trile­tja osnovne šole. V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno po-vecati vzorec tako v smislu regije, iz katere ucenci prihajajo, kot tudi starosti ucencev. Vzorec bi sestavljalo enakovredno število ucencev vseh slovenskih regij glede na velikost regije. V raziskavi bi bilo smiselno ugotoviti tudi, koliko casa je dolocen šport v šoli izvajan. Iz tega bi lahko ugotovili, ali do poškodb pri dolocenem predmetu ne prihaja zgolj zato, ker se v doloceni regiji v šoli manj izvaja kot v drugi. Cez nekaj let bi bilo raziskavo dobro ponoviti v smislu pogostosti poškodb v osnovnih šolah, da bi videli, ce število poškodb narašca. Prav tako bi bilo zanimivo preveriti, do kakšnih poškodb prihaja v prostem casu, s tem bi ugotovili, ali so trenutne poškodbe posle­dica dolocenih trendov mladih. Pri predmetu šport v osnovnih šolah priha­ja do velikega števila poškodb v vseh delih vadbene enote, najvec v glavnem delu. Zaskrbljujoc je podatek, da je poškodb tu vec kot pri prostocasnih športnih dejavno­stih, saj v šoli športna dejavnost poteka v organizirani obliki pod nadzorom usposo­bljenega kadra, pri prostocasni dejavnosti pa tega nadzora ni. Do poškodb seveda prihaja tudi v klubih in društvih, tako da bi bilo potrebno v vseh organiziranih oblikah športne dejavnosti povecati skrb za var-nost, da preprecimo poškodbe. Še posebej pa to velja za predmet šport, saj gre tu tudi za otroke, ki izven pouka niso športno de­javni in imajo pogosto slabše razvite gibal­ne sposobnosti ter predstavljajo skupino, ki je poškodbam posledicno bolj izposta­vljena. Predlagamo naslednje ukrepe za zmanjša­nje poškodb pri športni dejavnosti: • šolam je potrebno zagotoviti primeren prostor za izvajanje vseh vsebin, ki jih predpisuje ucni nacrt (dovolj velik pro-stor, dobra osvetlitev, primerna toplota v prostoru, nedrseca tla, dobra prezra­cenost prostora, ocišcene zunanje igral­ne površine itd.), • športna orodja in pripomocki naj bodo ustrezno vzdrževani in naj ustrezajo ra­zvojni stopnji otrok. Pomembna je tudi primerna postavitev orodij in pripo­mockov (nedrsece blazine pod orod­jem, oddaljenost od stene ali drugih ovir, dobro pricvršcene naprave itd.), • starši naj zagotovijo primerno osebno opremo ucencev (nedrsece copate, primerne copate za doloceno vsebino, ustrezno športno oblacilo). Ucitelji naj poskrbijo za primerno urejenost ucen­cev pri športni dejavnosti (brez ur, na­kita, speti daljši lasje, dobro pricvršcena ocala itd.), • pri dolocenih športih je obvezna za-šcitna oprema (šcitniki za komolce/ko­lena/zapestja, celada, smucarska ocala itd.), • treba je zagotoviti ustrezno število ucencev glede na velikost prostora, vsebino in organizacijsko obliko. Seveda pa je izjemnega pomena tudi usposobljenost vaditelja, ucitelja ali tre­nerja, ki lahko zaradi svojega neznanja, nepripravljenosti na vadbo, pomanjkanja organizacijskih sposobnosti ali zanemar­janja varnostnih ukrepov otroke spravlja v nevarnost. Pomembno je, da izvajalci vad-be znajo izbrati vsebine in ustrezno organi­zacijo vadbe glede na znacilnosti otrok, ki morda zaradi morfoloških znacilnosti, ne­znanja, slabih gibalnih sposobnosti ali stra­hu in utrujenosti niso zmožni izvesti dolo-cene naloge. Poznati in upoštevati morajo zdravstvene posebnosti otrok (vadba po poškodbi, slabo pocutje, epilepsija itd.). Med nevarnosti, ki lahko ogrožajo otroke, sodijo tudi opustitev temeljnih nacel varne vadbe, neogretost oz. nepravilna ogretost pred vadbo, precenjevanje sposobnosti in podcenjevanje nevarnosti, neupoštevanje pravil, neprimerno obnašanje, pretiravanje, prevelika ali predolgotrajna obremenitev, vadba v neprimernih vremenskih okolišci­nah itd. (Kovac in Jurak, 2010). Menimo, da bi morali športni pedagogi v šoli in tudi drugi strokovni delavci v dru­štvih in klubih dosledno spremljati in bele­žiti podatke o poškodbah otrok med špor­tno dejavnostjo; na ta nacin bomo odkrili najpogostejše vzroke in potencialne nevar­nosti za poškodbe, kar je tudi prvi korak v smeri rešitve tega problema. Želimo, da bi se vsi, ki delajo z otroki in mladostniki na podrocju športa, zavedali pomena preven­tivnega delovanja in s tem zmanjšali število poškodb pri mladih. Pa ne le zaradi tožb, ki postajajo že vsakdanja praksa, ampak pred­vsem zaradi vecje varnosti naših otrok med športnim udejstvovanjem nasploh. .Literatura 1. Abernethj, L. in MacAuley, D. (2003). Impact of school sports injury. Br J Sports Med, 37, 354–355. Pridobljeno iz: http://bjsm.bmj. com/content/bjsports/37/4/354.full.pdf 2. Abernethy, L., MacAuley, D., McNally, O. in McCann, S. (2003). Immediate care of school injury. Injury Prevention, 9, 270–273. 3. Bratina, N., Hadžic, V., Batellino, T., Pistotnik, B., Pori, M., Šajber, D., … Derviševic, E. (2011). Slovenske smernice za telesno udejstvova­nje otrok in mladostnikov v starostni sku­pini od 2 do 18 let. Zdravniški vestnik, 80(12), 885–896. Pridobljeno iz: http://vestnik.szd.si/ index.php/ZdravVest/article/view/545/433 4. Burchard, R., Stolpp, A., Kratz, T., Efe, T., Soost, C., Forreiter, C. in Lahner, M. (2017). School sport-associated injuries in adolescents: A single center experience. Technology And Health Care: Official Journal Of The European Society For Engineering And Medicine [Technol Health Care] 25(6), 1053–1059. 5. Erculj, L. (2005). Povezanost izbranih dejavni­kov z vidika ucenca in ucitelja s poškodbami pri pouku športne vzgoje pri ucencih in ucen­kah starih od 7 do 14 let nekaterih ljubljanskih osnovnih šol (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 6. Erculj, L. (2007a). Povezanost spola, starosti s poškodbami med poukom športne vzgoje pri ucencih in ucenkah nekaterih ljubljanskih osnovnih šol. Šport, 55(1), 57–62. 7. Erculj, L. (2007b). Vpliv dolžine spanja na šte­vilo in vrsto poškodb pri urah športne vzgo­je. Šport, 55(2), 23–27. 8. Kovac, M. in Jurak, G. (2010). Izpeljava športne vzgoje; Didakticni pojavi, športni programi in ucno okolje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 9. Kovac, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., No­vak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Ucni nacrt. Program osnovna šola. Špor­na vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. 10. Meško, M., Videmšek, M., Karpljuk, D. in Šti­hec, J. (november 2010). Poškodbe sloven-skih osnovnošolcev in srednješolcev pri športni vzgoji. V M. Kovac in M. Plavcak (ur.), Zbornik 23. mednarodnega kongresa športnih pedagogov Slovenije (str. 7-11). Ljubljana: Zve­za društev športnih pedagogov Slovenije. 11. Nelson, N., Alhajj, M., Yard, E., Comstock, D. in McKenzie, L. (2009). Physical Education Class Injuries Treated in Emergencx Depart­ ments in the US in 1997-2007. Pediatrics, 124, 918–925. 12. Ogorevc, M. (2008). Alternativna medicina v športu. Brežice: samozaložba. 13. Plavcak, M. (oktober 2002). Varnost pri pou­ku športne vzgoje v prvem triletju osnovne šole. V R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpac in T. Fi­lipcic (ur.), Otrok v gibanju: zbornik prispevkov (str. 360–366). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 14. Raisanen, A. M., Kokko, S., Pasanen, K., Leppa­nen, M., Rimpela, A., Villberg, J. in Parkkari, J. (2018). Prevalence of adolescent physical activityrelated injuries in sports, leisure time, and school: the National Physical Activity Be-haviour Study for children and Adolescents. BMC Musculoskeletal Disorders. Pridobljeno iz: https://bmcmusculoskeletdisord.biomed­central.com/articles/10.1186/s12891-018­1969-y 15. Rok Simon, M. in Marjanovic Umek, L. (2000). Preprecujmo poškodbe pri otrocih od starosti 6 mesecev do 2 let. Ljubljana: Inštitut za varova­nje zdravja RS. 16. Simoncic, T. in Oblak, K. (2015). (Ne)aktivni prosti cas mladih. Šport, 63 (1-2), 89–93. 17. Somrak, S. (2006). Analiza poškodb pri špor­tnih aktivnostih na gimnaziji in osnovnih šolah obcine Litija v zadnjih dveh šolskih letih (Di-plomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 18. Sundblad, G., Saartok, T., Engstrom, L. M. in Renstrom, P. (2005). Injuries during physical activity in school children. Scandinavian journal of medicine & science in sport, 15 (5), 313–323. 19. Videmšek, M., Karpljuk, D., Mlinar, S., Meško, M., Štihec, J. (2010). Injuries to primary school pupils and secondary school students du­ring physical education classes and their leisure time. Collegium antropologicum, 34 (3), 973–980. 20. Videmšek, M., Štihec, J., Meško, M., Mlinar, S. in Karpljuk, D. (2010). Analiza poškodb ucen­cev pri športni vzgoji in v prostem casu. V M. Videmšek, M. Meško in J. Štihec (ur.) Poškod-be otrok in mladostnikov pri športni vzgoji in v prostem casu (str. 28–36). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za ki­neziologijo. 21. Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk, D., Meško, M., Gregorc, J. in Videmšek, N. (2014). Analiza poškodb otrok pri gibalnih dejavnostih v vrt-cu. Zdravstveno varstvo, 53 (3), 237–247. 22. Videmšek, M., Štihec, J., Videmšek, N., Kar­pljuk, D., Hadžic, V. in Meško, M. (2016) Po-škodbe otrok in mladostnikov pri športnih dejavnostih v vrtcu, šoli in v prostem casu. Šport, 64(1-2), 172–179. Matjaž Gregorcic, mag. prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport gregorcic.matjaz@gmail.com Stanislav Pinter, Boštjan Jakše, Barbara Jakše S telesno dejavnostjo in zdravim prehranjevanjem zoper depresijo. Je cas za udejanjanje integralnega pristopa k zdravljenju? Izvlecek Depresija in depresivne motnje so v 21. stoletju postale osebni in druž­beni problem, saj gre v njihovi izrazitejši obliki za bolezen, ki global-no predstavlja glavni razlog invalidnosti in cetrti najvecji javnozdra­vstveni izziv. Znanstveniki so si danes enotni, da enovito ucinkovito sredstvo za zdravljenje depresije še ni poznano. Farmakoterapija z antidepresivi predstavlja, poleg psihoterapije, glavni pristop k zdra­vljenju depresivnih motenj. Ob tem pa je prisoten upravicen dvom zoper ucinkovitost trenutno uporabljenih antidepresivov in tehten pomislek ob njihovih stranskih ucinkih. Zaradi tega so zaceli številni avtorji raziskovati alternativne pristope, povezane z nacinom življenja, ki pripomorejo k uravnavanju simptomov depresije. Zlasti nacrtna telesna vadba in zdravo prehranjevanje sta bila v znanosti pogosto predmet razprave v povezavi s potencialnim zdravljenjem depresije in depresivnih motenj. Namen clanka je tako skozi relativni pregled znanstvene literature na podrocju vpliva telesne dejavnosti in zdra­vega prehranjevanja na simptome depresije oceniti pomembnost antidepresivnega ucinkovanja telesne dejavnosti in zdravega pre­hranjevanja, s cimer se lahko strokovnjakom na podrocju športa, psi-hoterapije in medicine omogoci znanstvena podlaga za potencialno tesnejše interdisciplinarno sodelovanje. Kljucne besede: telesna dejavnost, zdravo prehranjevanje, depresi­ja, antidepresivi Treating depression with physical activity and healthy nutrition. Is it time to implement an integrated approach to its treatment? Abstract In the 21st century, depression and depressive disorders became a personal and social problem, since they are – in their more pronounced form – diseases that globally present the main reason for disability and the fourth largest public health challenge. Today, scientists are unanimous that a single efficient treatment of depression is yet to be discovered. Besides psychotherapy, pharmacotherapy, with its antidepressants, presents the main approach to the treatment of depressive disorders. However, there exists a reasonable doubt about the efficacy of currently prescribed antidepressants and a strong concern over their side effects. Therefore, numerous authors have begun exploring alternative approaches, con­nected with lifestyle, which assist in regulating the symptoms of depression. Here, a lot of attention was also given to physical activity and healthy nutrition. Especially planned physical exercise and healthy nutrition were often a subject of discussion when talking about potential treatment of depression. The aim of this article is to assess the importance of the antidepressant effect of physical exercise and healthy nutrition through a relative review of scientific literature on the impact of physical activity and healthy nutrition on the symptoms of depression. This could provide a scientific basis for a potentially closer interdisciplinary cooperation of the experts from the field of sports, psychotherapy and medicine. Key words: physical activity, healthy nutrition, depression, antidepressants • Uvod Depresija ali depresivna motnja je kronicna motnja razpoloženja, ki se kaže s psiholo­škimi, vedenjskimi in telesnimi simptomi. Depresivna epizoda je lahko edina afektiv­na epizoda v bolnikovem življenju, lahko pa se pojavijo nove epizode (Anderluh, 2010). Diagnosticni kriteriji za najtežjo obliko de­presivne motnje navadno zahtevajo pet ali vec depresivnih simptomov, od katerih mora vsaj eden vkljucevati depresivno raz­položenje ali izgubo zanimanja ali obcute­nja užitka, skupaj z vsaj štirimi drugimi de­presivnimi simptomi, ki vkljucujejo izgubo telesne teže, motnje spanja, psihomotoric­no vznemirjenje ali zaostalost, utrujenost in izgubo energije, obcutek brezvrednosti ali presežen obcutek krivde, zmanjšano zmožnost razmišljanja ali koncentracije in prisotnost razmišljanja o smrti. Mocna depresivna motnja se razlikuje od preho­dnega stanja obcutkov depresije v resnosti in trajanju simptomov v skoraj vseh aktiv­nostih (Benazzi, 2006; Blumenthal, Smith in Hoffman, 2012; Kennedy, 2008). Kriterij manjše depresivne motnje v primerjavi z mocno depresijo je torej ta, da prva vsebu­je vsaj dva, vendar manj kot pet, depresiv­nih simptomov, s katerimi se posameznik sooca skoraj vsak dan, vecino dneva in vsaj dva zaporedna tedna (Benazzi, 2006). Depresija je zelo pogosto bolezensko sta­nje, ki globalno prizadene 4,6–9,3 % pre­bivalstva (Luppa idr., 2012), kar predstavlja najmanj 350 milijonov za depresijo obo­lelih ljudi (Hyman, Chisholm, Kessler, Patel in Whiteford, 2006). V nekaterih državah zajema življenjska prevalenca depresije kar 17–20 % prebivalstva (Andrade idr., 2003; Pedersen idr., 2014). Sistematicni pregled in metanaliza1 83 precnih raziskav, ki so vklju­ 1Sistematicni pregled, kot že samo ime naka­zuje, obicajno vkljucuje podroben in celovit nacrt ter strategijo iskanja, s ciljem zmanjšanja pristranskosti, in sicer z opredelitvijo, ocenjeva­njem in sintetiziranjem vseh pomembnih študij o doloceni temi (Petticrew in Roberts, 2006). Sistematicni pregledi raziskav uporabljajo stro-go metodologijo »Cochrane« (glej opombo 7), da zagotovijo pregledne, veljavne in zanesljive rezultate do ocene velikosti ucinka dolocene intervencije (Spedding, 2015). Sistematicni pre­gledi pogosto vkljucujejo komponento »meta­analize«, ki vkljucuje uporabo statisticnih tehnik za sintezo podatkov iz vec študij v enotno kvan­titativno oceno ali velikost skupnega ucinka re-zultatov vkljucenih študij (Petticrew in Roberts, 2006). Ker metaanaliza »predstavlja« statisticni povzetek raziskav na dolocenem podrocju, ta na koncu omogoca natancnejšo oceno ucinka dolocene intervencije in lahko zagotavlja naj­višjo raven dokazov za prevajanje rezultatov raziskav v oblikovanje politike do tega vprašanja in kredibilnost uporabe dolocene intervencije v cevale preko 41 tisoc preucevancev (Wang idr., 2017), sta pokazala, da za depresijo ali depresivnimi motnjami v povprecju trpi kar 27 % prebivalcev2. Strokovnjaki so že pred 20 leti napovedali, da bo pojavnost moc­ne depresije do leta 2020 dosegla drugo mesto v oceni kolicine bremena bolezni iz umrljivosti in obolevnosti, takoj za srcno­-žilnimi boleznimi (Lopez in Murray, 1998), in do leta 2030 že prvo mesto (WHO, 2008). Podatki kažejo, da se globalni trend nikakor ne upocasnjuje, in sicer ne v ZDA ne v Evro-pi ali v drugih državah po svetu (Lim idr., 2018; Weinberger idr., 2018). Za Slovenijo (MFZFD, 2016) se ocena po­gostosti klinicnih znakov in simptomov depresivne motnje giblje v deležu od 9 do 13 % populacije, medtem ko je ocena najverjetneje spregledanih posameznikov z depresivno motnjo v ambulantah zdrav­nikov družinske medicine med 43 do 64 %. Osebe s kronicnimi boleznimi in ženske v starosti od 46 do 55 let primarno pred­stavljajo skupini s težjo obliko depresije. Med najpogostejše dejavnike, ki sprožajo depresijo, prištevamo stres in obremenitve na delovnem mestu, bolezenska stanja, uživanje zdravil, pomanjkanje izposta­vljenosti dnevni svetlobi, posameznikovo slabše financno stanje, problemi v družini, osamljenost idr. Depresija je povezana z velikimi stroški zdravljenja, povecano obolevnostjo in invalidnostjo, nižjo produktivnostjo, slab-šanjem kognitivnega in psihosocialne­ga stanja, znižanjem kvalitete življenja in splošnim nezadovoljstvom ter povecano umrljivostjo (Luppa idr., 2012; Schuch idr., 2016; WHO, 2016). V najhujši obliki depre­sije ta lahko vodi do samomora. Po po­datkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2016) umre zaradi samomora skoraj 800.000 ljudi letno, kar predstavlja drugi glavni razlog za prezgodnjo smrt pri ljudeh starih od 15 do 29 let, medtem ko je depre­sija glavni razlog invalidnosti (Hyman idr., 2006), saj je odgovorna za 40,5 % skupne invalidnosti, in sicer v glavnem zaradi men-talnih motenj in stranskih ucinkov uživanja antidepresivov (Whiteford idr., 2013). Obstajajo številni teoreticni razlogi, zakaj telesna dejavnost, in še zlasti nacrtovana neposredni praksi (Spedding, 2015). 2Analiza podskupin je pokazala, da je pojavnost depresije in depresivnih simptomov v razlicnih zdravstvenih oddelkih med 17 in 53 %, in sicer je bila najvecja v otorinolaringološki, dermatološki in nevrološki ambulanti ter vecja v državah v ra­zvoju kot v razvitih državah (Wang et al., 2017). vadba, potencialno pozitivno vpliva na izboljšanje depresije. Pregledi izsledkov znanstvenih raziskav podpirajo antidepre­sivni ucinek tako splošne telesne dejavno­sti kot tudi nacrtovane vadbe, in sicer pri zdravih ljudeh, kronicno bolnih in bolni­kih z depresijo in depresivnimi motnjami (Hallgren idr., 2016). Raziskovalci so koristi telesne dejavnosti v povezavi z depresijami preverjali tudi v povezavi s stopnjo depre­sije (vrsta simptomov in njihova izrazitost), remisijo (odsotnost simptomov) depresiv­ne epizode, kvaliteto življenja in pojavno­stjo poškodb in samomorov (Krogh idr., 2017). Najmocnejši dokazi o prednostih telesne dejavnosti v povezavi z depresijo prihajajo iz nakljucno kontroliranih raziskav in pregledov raziskav. Avtorji se bomo v nadaljevanju primarno opirali na nakljucno kontrolirane raziskave in preglede raziskav, ki raziskujejo velikost ucinkov telesne de­javnosti in vadbe na depresijo in depre­sivne motnje, saj obe znanstveni metodi predstavljata zlati standard zanesljivosti dokazov. .Uživanjeantidepre­sivov za uravnavanje depresije in depresiv­nih motenj Uživanje antidepresivov ostaja prvi in naj­bolj uporabljen nacin zdravljenja depresije (Alexopoulos, 2011), ki pa je povezan s šte­vilnimi stranskimi ucinki, kot so srcno-žilne bolezni, epilepsija, zlom kosti, spolna dis-funkcija, povecanje telesne teže, nespec­nost, slabost, driska, hiponatriemija in po­vecana umrljivost iz katerihkoli razlogov3 (Coupland idr., 2011; Kirsch, 2014). Poleg tega ljudje ne želijo uživati antidepresi­vov, kar delno potrjuje tudi delež tistih ki v klinicnih raziskavah preneha z uživanjem 3Nosecnice, ki se zdravijo z antidepresivi, imajo povecano tveganje za splav, poleg tega pa ob-staja povecano tveganje, da se bo novorojencek rodil z avtizmom, malformacijo, pljucno hiper­tenzijo in z vedenjskim sindromom. Poleg tega obstaja vec verjetnosti, da ljudje z depresijo, ki so bili zdravljeni z antidepresivi, v primerjavi s tistimi, ki so bili zdravljeni s placebom (tableta s sladkorjem), ponovno zapadejo v depresijo (Kir­sch, 2014). Ker je potencialen problem uporabe placeba povezan s tem, da vkljucuje »prevaro«, ki je povezana z eticnim vprašanjem oz. bolni­kovo informirano avtonomijo glede izbire zdra­vljenja in z zavezo zdravnika, da je v komunikaciji z bolnikom odprt in pošten, se avtor sprašuje, ce bi moral morda zdravstveni sistem sprejeti »jedilno žlico prevare« (placebo) kot temeljno in neizogibno terapevtsko sredstvo za zdravljenje depresije (Blease, 2011). antidepresivov. Ta številka se že v prvih 4–8 tednih giblje med 12 in 40 % (Cipria­ni idr., 2009; Kirsch idr., 2008) in 50 % po 6 mesecih od zacetka intervencije (Sansone in Sansone, 2012). Raziskovalec s Harvarda v svoji kriticni znanstveni analizi (Kirsch, 2014) s potencialno omejeno ucinkovito­stjo uživanja antidepresivov na eni strani in s številnimi dokumentiranimi stranskimi ucinki in rezultati neobjavljenih prikritih podatkov s strani farmacevtskih podjetij na drugi strani predlaga premislek ob re-zultatih metaanalize, ki jo je opravil skupaj s kolegi (Khan idr., 2012). Metaanaliza je vklju-cevala 115 intervencijskih raziskav, ki so pre-ucevale razlicne oblike zdravljenja depresi­je – vkljucno z uživanjem antidepresivov, psihoterapijo, kombinacijo psihoterapije in antidepresivov ter »alternativnimi« obli­kami zdravljenja, in sicer z akupunkturo in telesno vadbo. Raziskovalci niso ugotovili znacilnih razlik med razlicnimi oblikami zdravljenja in zakljucujejo, da je potreb-no, v kolikor so razlicne oblike zdravljenja podobno ucinkovite, odlocitev sprejeti na osnovi tveganja in škodovanja. Analiza je pokazala, da je bilo med naštetimi oblikami zdravljenja uživanje antidepresivov najbolj tvegano in škodljivo. Metaanaliza 10 nakljucno kontroliranih raziskav, ki so preucevale ucinkovitost in tolerantnost uživanja antidepresivov v primerjavi s placebom (Arroll idr., 2005), je pokazala, da je uživanje antidepresivov (56–60 % bolnikov) 20–30 % bolj ucin­kovito od placeba (42–47 %). V eni izmed raziskav kar 9 od 10 depresivnih bolnikov (89 %) ni imelo klinicno znacilnih koristi od uživanja predpisanih antidepresivov (Kirsch, 2014). Glede na majhno statisticno razliko med ucinki uživanja antidepresivov v primerjavi s placebom, ki jo je pokazal pregled 6 nakljucno kontroliranih raziskav (od tega 5 z mocnimi depresijami), ki je preuceval ucinek predpisanih antidepresi­vov v primerjavi s placebom, se lahko med primerljivo ucinkovitimi pristopi najprej odlocimo za tistega z najmanj tveganja in stranskimi ucinki (Kirsch, 2010). Pred casom objavljen najobsežnejši pregled znanosti in metaanaliza, ki je vkljucevala 522 klinicnih raziskav na skupno skoraj 120 tisoc ljudeh, je na odraslih ljudeh preucevala ucinkovi­tost uživanja 12 razlicnih antidepresivov na mocno depresijo, v primerjavi s placebom. Avtorji raziskave, kjer so številni avtorji te­sno povezani s številnimi farmacevtskimi podjetji (navedeni na koncu objave), so zakljucili, da so vsi antidepresivi, ki so bili vkljuceni v analizo, bolj ucinkoviti od place-ba pri odraslih z mocno depresijo, vendar je velikost ucinka antidepresivov v glavnem skromna (Cipriani idr., 2017). Glede na po­vedano se nekateri splošni zdravniki, npr. dr. Des Spence v British Medical Journal, provokativno sprašujejo, ce niso morda du­ševne bolezni za farmacevtsko industrijo »zlata gos«, saj so duševne bolezni okarak­terizirane kot neozdravljive, pogoste, dol­gotrajne in vkljucujejo vec zdravil (Spence, 2013). Šibki dokazi v korist antidepresivov v trenutno objavljenih znanstvenih raziska­vah, skupaj z nizkim deležem uživanja zdra­vil s strani bolnikov ter številnimi stranskimi ucinki uživanja antidepresivov, so pripeljali do zanimivega iskanja drugacnih interven­cij za uravnavanje depresije, ki so med dru­gim vkljucevale tudi pristope v spremembi nacina življenja, ki je bolj skladen s filozofijo bolnikov (Astin, 1998; Krogh, Hjorthøj, Spe-yer, Gluud in Nordentoft, 2017). .Ucinkitelesne de­javnosti in vadbe na depresijo Že desetletja je znano, da že enkratna vad­ba vpliva na posameznikovo boljše pocutje (Yeung, 1996). Telesna dejavnost je mocno povezana s številnimi zdravstvenimi korist-mi, medtem ko je redna vadba danes bolj ali manj uspešno vkljucena tako v primar-no in sekundarno preventivo, zdravljenje in rehabilitacijo v primeru številnih kronicnih bolezni, npr. srcno-žilnih bolezni, diabete­sa, raka, visokega krvnega tlaka, debelosti in osteoporoze, kot tudi v preventivo zoper prezgodnjo umrljivost (Warburton, Nicol in Berdin, 2006). Telesna dejavnost (Carek, Laibstain in Carek, 2011) je v znanosti konsi­stentno pozitivno povezana tudi z izboljša­njem telesnega zdravja, zadovoljstvom z ži­vljenjem, boljšim kognitivnim delovanjem in splošnim psihološkim zadovoljstvom, medtem ko je telesna nedejavnost pove­zana s psihološkimi motnjami. Znanost je dokazala, da je vadba v primer-javi z antidepresivi lahko uporabljena kot prvo zdravljenje zoper blago do zmerno depresijo, medtem ko so raziskave poka­zale tudi izboljšanje simptomov depresije, kadar se vadbo uporabi skupaj z antidepre­sivi (Carek idr., 2011). Blumenthal idr. (1999) so že pred 20 leti v nakljucno kontrolirani raziskavi na 156 starejših moških in ženkah z mocnimi depresijami primerjali ucinek aerobne vadbe (3-krat tedenska skupin-ska vadba), antidepresivov in kombinacije aerobne vadbe in antidepresivov. Po 16 tednov trajajoci intervenciji so raziskovalci ugotovili, da skupine z razlicnimi interven­cijskimi pristopi ne kažejo razlik v uravna­vanju simptomov, zaradi cesar so razisko­valci zakljucili, da lahko aerobna vadba pri starejših osebah z mocnimi depresijami predstavlja alternativo zdravljenju z anti-depresivi. Najvecja raziskava na ljudeh z mocnimi depresijami4 (adolescenti, odrasli, starejši), z istim vodilnim avtorjem v raziska-vi, je ovrednotila pomembnost redne tele­sne dejavnosti (vadeci doma brez socialne interakcije, vadeci pod nadzorom, skupina preizkušancev z uporabo zdravil), kjer so želeli raziskovalci izkljuciti potencialen vpliv socializacije pri skupinski obliki vadbe na uravnavanje simptomov depresije. Rezul­tati raziskave so pokazali, da je telesna de­javnost lahko prva strategija zoper mocno depresijo in je lahko popolnoma »primer­ljiva« (brez stranskih ucinkov) z zdravili za blažitev mocne depresije (Blumenthal idr., 2007). V najvecji nakljucno kontrolirani raziskavi, narejeni v skupnosti, ki je preucevala vpliv vadbe na depresijo (Hallgren idr., 2015), so 946 bolnikov razdelili v tri intervencijske skupine, ki so trajale 12 tednov, in sicer je bila ena skupina deležna predpisane ae­robne vadbe z razteznimi vajami, druga kognitivne vedenjske terapije preko upo­rabe interneta in tretja obicajne oskrbe s strani zdravnika, ki je vkljucevala kratko kognitivno vedenjsko terapijo in predpi-sane antidepresive. Rezultati raziskave so pokazali, da je vadba bolj znacilno znižala simptome težke depresije kot obicajna oskrba z zdravili in primerljivo kot skupina, ki je preko interneta izvajala kognitivno vedenjsko terapijo. Skupina raziskoval­cev (Khan, Faucett, Lichtenberg, Kirsch in Brown, 2012) je izvedla sistematicni pregled znanosti in metaanalizo, ki je preucevala 4Bolnikom z mocnimi depresijami je težko za-ceti in vzdrževati redno telesno dejavnost, saj je njihova pripravljenost za sodelovanje pri vadbi povezana z depresivnimi simptomi kot so utrujenost, neodlocnost, nizka samopodoba, izguba interesa in užitka in poslabšano spanje. Najvecji izziv pri motivaciji za vzdrževanje redne vadbe imajo bolniki z vecjo motnjo anksiozno­sti in slabšo telesno pripravljenostjo (DiMatteo, Lepper in Croghan, 2000). Prva raziskava (Busch idr., 2016), ki je ocenjevala tako pripravljenost bolnikov z depresijo za vadbo kot tudi preferen-co po obliki vadbenega programa (najraje hoja in dvigovanje uteži), je ugotovila, da je vecina bolnikov pripravljena na udeležbo veckrat te­denske vadbe za izboljšanje razpoloženja v tra­janju 30–60 minut. Raziskava je tudi ugotovila, da je bila pripravljenost pri tistih bolnikih, ki se že zdravijo s psihiatricnimi zdravili, vecja. ucinkovitost številnih oblik zdravljenja in kontrole depresije, in sicer antidepresivov, psihoterapije, kombinacije psihoterapije in antidepresivov ter akupunkture ali vad-be. Raziskovalci so zakljucili, da je glede na podobno ucinkovitost razlicnih preuceva­nih metod na depresijo vrsta terapije manj pomembna od dejstva, da depresivnega bolnika nekako vkljucimo v aktiven antide­presivni terapevtski program, kjer se lahko tip zdravljenja izbere na osnovi razlik v kli­nicnih predstavitvah, sprejetemu tveganju, bolnikovih preferencah in sprejemanju te­rapevtske metode. Sistematicni pregled 8 nakljucno kontroli­ranih raziskav, ki so preucevale vpliv telesne dejavnosti na depresijo na starejših odraslih (povprecje starosti nad 60 let), je po tem, ko so raziskovalci upoštevali pristranskost objave, pokazal, da lahko redno telesno dejavnost smatramo kot ucinkovito nefar­makološko zdravljenje depresije tudi pri starejših odraslih. Raziskovalci nadaljujejo, da je to še posebej pomembno, ker je po­jav depresije v poznejših letih povezan z glavnimi javnozdravstvenimi stroški, pove­zanimi s povecanim tveganjem za obolev­nost, nagnjenjem k samomorom, upadom kognitivnih in funkcionalnih sposobnosti in povecano umrljivostjo. Raziskovalci te rezultate smatrajo kot izredno pomen­ljive tudi zato, ker so nekateri predhodni pregledi raziskav podcenili ucinke telesne dejavnosti na depresijo, in sicer zaradi ne­upoštevanja pristranskosti objave (Schuch idr., 2016b). Vodilni avtor te raziskave je s številnimi sodelavci iz prve raziskave (Sc-huch idr., 2016a) izvedel še en sistematicni pregled, tokrat 25 nakljucno kontroliranih raziskav, kjer se raziskovalci niso omejili le na populacijo starejših odraslih. Raziskava je prav tako vkljucevala prilagojeno anali­zo z upoštevanjem tveganja pristranskosti objavljene raziskave. Rezultati raziskovalcev so bili podobni, torej da ima vadba velik in znacilen antidepresiven ucinek na ljudi z depresijo in, kar je morda najpomembnej­še, da je ucinek vadbe velik tudi pri ljudeh s težkimi depresijami. Avtorji zakljucijo, da so rezultati pregleda raziskav pozitivne­ga ucinkovanja na depresijo tako veliki in znacilni, da bi bilo potrebnih preko 1000 negativnih raziskav, ce bi želeli izniciti te zakljucke. Sistematicni pregled 35 nakljucno kontro­liranih raziskav (skupaj na 2500 bolnikih), ki je prav tako preuceval vpliv vadbe na mocne depresije in tudi upošteval stopnjo pristranskosti objave (Krogh idr., 2017), je pokazal, da ima vadba majhen do zmeren ucinek na uravnavanje depresivnih simp­tomov. Avtorji dobljene rezultate, ki so nasprotni glavnini rezultatov ostalih pre­gledov raziskav, ki konsistentno kažejo na pozitivne ucinke vadbe zoper depresijo, pripisujejo potencialnemu vplivu visoke­ga tveganja za pristranskost objave v pre­gled znanosti vkljucenih raziskav, razlicni klasifikaciji oceni tveganja pristranskosti objave pri uporabi istega kriterija5, velikosti in številu raziskav z razlicnim tveganjem pristranskosti raziskave v pregled znanosti vkljucenih raziskav6, vkljucenost ali izkljuce­nost aktivne kontrolne skupine idr. Spedding (2015) je izvedel sistematicni pre­gled znanosti 39 intervencijskih raziskav in metaanalizo 35 intervencijskih raziskav, ki je pokazala enako kot 12 predhodnih pre­gledov znanosti s strani Cochrane7, in sicer da je vadba klinicno in statisticno znacil-no ucinkovito sredstvo zoper simptome depresije v primerjavi s konvencionalno terapijo (in bolj ucinkovito kot placebo uci­nek). Avtor zakljucuje, da uporaba vadbe za uravnavanje depresije temelji na najvišji stopnji dokazov v znanosti, in sicer na 13 skladnih sistematicnih pregledih in meta-analizah, in ceprav je lahko vrednost im­plementacije vadbe za uravnavanje simp­tomov depresije zmanjšana zaradi ocene tveganja pristranskosti objave, je to bolj posledica uporabe razlicnih metodologij pregledov raziskav kot ucinkovitosti vadbe. 5Pogosto uporabljeno metodološko orodje za klasificiranje pristranskosti objave (poglej opom­bo 1), ki je bilo standardizirano s strani najbolj neodvisne medicinske znanstvene organizacije (Cochrane Collaboration) je danes prepoznano kot nezanesljivo. Problem protislovnosti doblje­nih rezultatov razlicnih pregledov raziskav na temo potencialnega antidepresivnega ucinka vadbe je v tem, da je klinicni ucinek vadbe zoper depresijo znižan, npr. iz ocene zmerne ucinkovi­tosti vadbe v oceno majhne klinicne ucinkovi­tosti, in sicer v primeru, ko je ocena tveganosti pristranskosti v pregledu uporabljenih raziskav nejasna ali vecja (Spedding, 2015). 6Raziskava z manjšim številom preucevanih bol­nikov in z visokim tveganjem pristranskosti ob-jave lahko pokaže pretirane ucinke vadbe zoper depresijo, medtem ko imajo lahko raziskave z nižjim tveganjem pristranskosti ali vecje raziska­ve manjši vpliv na koncno oceno ucinkovitosti vadbe zoper depresijo. 7Cochrane je najvecja globalna neodvisna mre­ža znanstvenikov in drugih strokovnjakov s po­drocja zdravja, kjer so številni sodelavci vodilni na svojih podrocjih, in sicer na podrocju medici­ne, zdravstvene politike, raziskovalne metodolo­gije ali pri zagovorništvu potrošnikov (Cochrane, 2018). Cooney idr. (2013) so za Cochrane izvedli pregled znanosti in na osnovi analize nekaj manjših raziskav zakljucili, da je vadba v primer-javi s psihološkimi ali farmakološkimi terapijami bolj ucinkovita. Glede na to, da ni niti enega zanesljivega in dokazanega nacina zdravljenja depresije, nadaljuje avtor, lahko zdravniki raziskujejo razlicne holisticne pristope k uravnavanju depresije, vkljucno z uporabo vadbe, kjer so argumenti v prid vadbe konsistentni na najvišjem nivoju zanesljivosti dokazov. Mura in Carta (2013) sta šla še dlje, ko sta iz­vedla pregled znanosti 10 klinicnih raziskav, ki so preucevale vpliv telesne dejavnosti na depresijo pri starejših, s poudarkom na merjenju ucinkovitosti vadbe in upo­rabe antidepresivov. Avtorja sta zakljucila že znano spoznanje, in sicer da je telesna dejavnost ucinkovito sredstvo v boju zoper depresijo in da obstajajo obetavne ugoto­vitve pri intervenciji, ki je kombinacija tele­sne dejavnosti in antidepresivov, sploh pri bolnikih, ki so sicer odporni na antidepre­sive. Eden zadnjih pregledov znanosti, ki je preuceval antidepresivni ucinek vadbe, je bil tudi prvi pregled znanosti, ki je pre-uceval prav antidepresivni vpliv aerobne vadbe na uravnavanje mocne depresije pri odraslih bolnikih. Pokazal je, da ima ae­robna vadba velik do srednje velik do zme­ren antidepresivni ucinek pri raziskavah z nizkim tveganjem navzkrižja interesa, pri raziskavah kratkega trajanja (do 4 tednov), in v raziskavah, ki so vkljucevale posame­znike, ki so izražali preferenco po gibanju (Morres idr., 2018). Ceprav nekateri pregledi raziskav (Khan idr., 2012; Mead idr., 2009) navajajo, da se pri uravnavanju depresivnih simptomov ucinki vadbe ne razlikujejo od tradicionalnih oblik zdravljenja (zdravljenje z antidepresivi ali s psihoterapijo), pa je pre­gled 32 raziskav, ki je ocenjeval ucinkovitost vadbe za zdravljenje depresije, pokazal, da daje vadba v kombinaciji s psihoterapijo boljše rezultate kot jih dajeta ti intervenciji loceno (Rimer idr., 2012). Ne glede na delež pomembnosti telesne dejavnosti pri nadzoru telesne teže, srcno­-žilnih obolenjih, dolocenih vrstah raka in dihalnih bolezni, vplivu na mišicno-skele­tni sistem, zdravju možganov in vplivu na uravnavanje simptomov depresije pa je potrebno pomen redne telesne dejavnosti umestiti tudi v druge dimenzije kakovosti življenja. Z vidika javnega zdravja je nelo-cljivost spodbujanja redne telesne dejav­nosti in vadbe ter zdravega prehranjevanja pomembna tako za trajni nadzor ustrezne telesne teže kot tudi za zmanjšanje tvega­nja za nastanek številnih kronicnih nena­lezljivih bolezni in prezgodnje smrti (Ding in Hu, 2010). Ko govorimo o ucinkih redne telesne dejavnosti in vadbe, ne smemo mimo številnih pomembnih »stranskih« ucinkov, in sicer izboljšanega libida, bolj­šega spanca, znižane telesne mašcobe, izboljšanega mišicnega tonusa, vecje moci in vzdržljivosti, izboljšanja vrednosti holesterola v krvi in posledicno daljše pri-cakovane življenjske dobe (Kirsch, 2009). Zmerno intenzivna telesna dejavnost, kot je npr. hitra hoja po razgibanem terenu, kolesarjenje ali neformalno organizirana oblika vadbe, ki jo lahko izvaja prakticno vsak od 150 do 300 minut tedensko, kar predstavlja 20–40 minut dnevno, neod­visno od drugih dejavnikov, zniža stopnjo umrljivosti za 14–26 % (Samitz, Egger in Zwahlen, 2011). Telesna dejavnost in vadba sta cenovno dostopni obliki intervencije za uravnavanje depresije, sta relativno varni in, v primeru dobre organiziranosti, prakticno brez stranskih ucinkov (Kruisdijk idr., 2012; Ranjbar idr., 2015), predvsem pa imata manj stranskih ucinkov, kot jih ima uživanje anti-depresivov (Blumenthal, Smith in Hoffman, 2012; Warburton, Nicol in Bredin, 2006). Poleg povedanega pa je vadba primerna za vecino posameznikov z depresijo ali de­presivnimi motnjami. Kot dobro strokovno organizirana spodbuja socialno integracijo, uspešna prilagoditev pa poveca samopo­dobo, kar je morda najbolj aktualno. Vadba lahko zmanjša negativne stranske ucinke uživanja antidepresivov, kot je npr. utruje­nost, kar omogoca vecje zadrževanje ljudi pri uživanju antidepresivov, kadar je to ven­darle potrebno (Kruisdijk idr., 2012). .Vplivprehrane in nekaterih psiholoških vidikov na depresijo Poleg telesne dejavnosti in redne vadbe je zdrav nacin življenja tisti, ki na koncu prispeva k znacilni spremembi v trajni kvaliteti življenja. Ta med drugim vkljucuje tudi zdravo prehranjevanje, kontrolo vnosa alkohola, odsotnost kajenja in ustrezen od­ziv na stresne situacije. Depresija je danes spoznano povezana s sedece naravnanim življenjskim slogom, kajenjem, debelostjo, pomanjkanjem vadbe in slabšo glikemicno kontrolo (Pischke idr., 2014). V zadnjih 20 letih se je akumulirala impresivna kolicina znanstvenih dokazov, ki povezuje depresijo z vnetnimi procesi, zato so številni pregledi preucevali moc te povezave (Hashmi, Af-tab, Mazhar, Umair in Butt, 2013; Rosenblat, Cha, Mansur in McIntyre, 2014) in ugotovili, da je sistemsko vnetje zelo verjetno eden izmed vzrokov za motnje v razpoloženju. Obstaja legitimno vprašanje, ce lahko z nacinom življenja, natancneje z zdravim prehranjevanjem, preventivno vplivamo na pojavnost in razvoj depresije. Dvanajst tednov trajajoca nakljucno kon­trolirana enojno slepa raziskava, s paralel-no skupino (»the Smile study«), je na 166 preucevancih preucevala vpliv prehranske intervencije na mocno depresijo in jo pri­merjala s psihoterapijo in farmakološko intervencijo. Je prva nakljucno kontrolirana raziskava, ki si je zastavila konkretno vpraša­nje, in sicer: »Ce spremenim prehrano, ali se moje mentalno zdravje izboljša?«. Rezultati te raziskave nakazujejo, da lahko izboljšanje prehrane omogoca ucinkovito in dosto­pno zdravstveno strategijo za uravnavanje mocne depresije, kjer se ucinki lahko raz­širijo na zmanjšanje obolevnosti kot posle­dica depresije (Jacka idr., 2017). Harvardski strokovnjaki (Lucas idr., 2014) so 12 let spre­mljali prehranjevanje 43.685 žensk, starih od 50–77 let in brez depresije ob zacetku raziskave, in pri tem opazovali delež žensk, ki so razvile depresijo. Ugotovili so, da so imele vecjo pojavnost depresije tiste žen­ske, ki so bolj uživale prehrano, ki je spo­znano povezana s kronicnim vnetjem tele­sa in je okarakterizirana z vnosom gaziranih pijac, izdelkov iz rafiniranih žit in mesa. Pro-ti pricakovanjem številnih so raziskovalci ugotovili, da je tudi uživanje rib povezano s povecanim vnetjem. Najbolj protivnetno prehranjevanje predstavlja rastlinski vzorec prehranjevanja. Dve pomembni raziskavi (Beezhold, Johnston in Daigle, 2010; Be-ezhol in Johnston, 2012) sta pokazali, da lahko rastlinsko prehranjevanje, oziroma že 14 dnevno izogibanje mesu in ribam, ljudi, ki se sicer prehranjujejo z mešanim prehranjevanjem, znacilno pozitivno vpli­va na razpoloženje, stres in depresivnost. Vecji vnos sadja in zelenjave, najverjetne­je zaradi vsebnosti antioksidantov (manjši oksidativni stres), je povezan z manjšim tveganjem za nastanek depresije (Akbaraly idr., 2009; Payne, Steck, George in Steffens, 2012), medtem ko prehranjevanje, bogato s procesiranim mesom, sladkarijami, ocvrto hrano, rafiniranimi žiti in mlecnimi izdelki z vecjo vsebnostjo mašcob, poveca do-vzetnost za sprožitev depresije (Akbaraly idr., 2009). Sistematicni pregled raziskav in metaanaliza, ki je obsežno preucevala vpliv prehranjevalnega vzorca na depresijo, sta pokazala, da je vecji vnos sadja, zelenjave, omega-3 mašcob in nepredelanih žit pove­zan z zmanjšanim tveganjem za depresijo (Lai, Hiles, Bisquera, Hure, MyEvoy in Attia, 2014). Znanost je dokumentirala, da osamljenost, depresija in socialna izolacija povecajo umrljivost celo od trikrat do desetkrat, ne­gativni ucinek teh stanj pa se ohrani nav­kljub kontroli znanih dejavnikov tveganja (Frasure-Smith idr., 1993; Ornish, 2016). V eni izmed raziskav je pri hospitaliziranih bol­nikih, ki so utrpeli srcni (miokardni) infarkt, mocna depresija predstavljala neodvisni dejavnik tveganja za prezgodnjo smrt v naslednjih 6 mesecih po nastopu infarkta (Frasure-Smith, Lespérance in Tajalic, 1993). Smrt ljubljene osebe je spoznana kot eden izmed najvecjih življenjskih stresnih tre­nutkov, ki še posebej v prvih mesecih po izgubi ljubljene osebe poveca tveganje za umrljivost, obolevnost za preživelega za­konca, partnerja ali starša, zato je izredno pomembno preventivno delovanje zoper spoznane vzroke za infarkt, kot so kajenje, uživanje alkohola in sprememba v prehra­njevanju, kar je v fazi žalovanja lažje doseci preko ustrezne socialne podpore (Buckley, Sunari, Marshall, Bartrop, McKinley in Tofler, 2012). V eni izmed raziskav (Vaccarino idr., 2008) so raziskovalci na 654 ženskah z do-mnevno srcno-žilno boleznijo ugotovili, da je bil tudi metabolni sindrom (dva ali vec povišanih vrednosti dejavnikov tveganja za srcno-žilne bolezni) neodvisno povezan s pojavom depresije, saj se je število povi­šanih dejavnikov tveganja v klasifikaciji me-tabolnega sindroma znacilno povecevalo z mocjo depresije. Ženske, ki so imele tako povišane depresivne simptome kot tudi predhodno postavljeno diagnozo depresi­je, so imele v obdobju 5,9 let spremljanja kar 2,6-krat vecje tveganje za nastanek src­no-žilnih bolezni. Obstajajo pomisleki, ce so ljudje z depresi­jo mentalno sposobni spremeniti življenj-ski slog, s cimer bi zmanjšali tudi druge dejavnike tveganja za nastanek bolezni. To vprašanje so si zastavili tudi raziskovalci, in sicer Pischke idr. (2014), ki so 310 moškim in 687 ženskam, ki so imeli povišane de­javnike tveganja za nastanek srcno-žilnih bolezni in so kazali simptome depresije, pripravili 3-mesecni intervencijski program, ki je vkljuceval nizko mašcobno (rastlinsko) prehranjevanje, 3 ure tedenske vadbe (3­krat tedensko 30-minutna aerobna vadba in 2-krat tedensko vadba za moc) in 7-krat tedensko sredstva za razbremenitev stresa (joga, dihalne in relaksacijske vaje, medi­tacija in vodene afirmacije) ter skupinsko podporo (cilj zadrževanja preucevancev, ucenje komunikacijskih vešcin, spodbu­janje izražanja custev v »varnem« okolju). Rezultati so pokazali, da so imeli bolniki obeh spolov številne in znacilne koristi tako pri dejavnikih tveganja za nastanek srcno-žilnih bolezni kot pri uravnavanju in kontroli simptomov depresije, in sicer ne­odvisno od ostalih dejavnikov tveganja, vkljucno s kajenjem in prehranjevanjem. 73 % bolnikov, ki so imeli na zacetku raziskave diagnozo klinicne depresije, je dobilo po treh mesecih intervencije v nacinu življe­nja diagnozo »brez depresije«8. Povedano nakazuje, da ima zdravilne ucinke vse, kar spodbuja obcutek ljubezni, izražanja cu-stev in socialne povezanosti. Ena od novejših raziskav je primerjala le vpeljevanje ene zacimbe, in sicer aktivne snovi v kurkumi, ob sicer nespremenjenem nacinu življenja in vzorcu prehranjevanja. 12 tednov trajajoca nakljucno kontrolirana dvojno slepa raziskava s placebom je pre-ucevala antidepresivni ucinek kurkume na uravnavanje mocne depresije. Rezultati raziskave na 65 bolnikih so pokazali ucin­kovitost uporabe kurkume za uravnavanje mocne depresije, in sicer so bili ucinki bolj izraziti pri moških kot pri ženskah, brez zna-cilnih stranskih ucinkov. Ucinki intervenci­je s kurkumo so bili vidni še 12 tednov po koncu 4-tedenske intervencije (Kanchana­tawan idr., 2018)9. Pomemben dejavnik tveganja za kontrolo depresije je zagotovo tudi splošna pozitiv­na naravnanost, saj je ta posredno preko bolj zdravega nacina življenja (odsotnost kajenja, redna gibalna dejavnost, kontrola vnosa alkohola, kvaliteten spanec) poveza­na z daljšim življenjem. Pregled 70 raziskav, ki je preuceval povezanost psihološkega vidika dobrega pocutja z umrljivostjo, je pokazal, da sta pozitivno razpoloženje, ki je definirano kot stanje emocionalne­ga dobrega pocutja, navdušenja, radosti, srece, energije in dobrega zdravja, na eni strani in pozitivna kvaliteta posameznika, ki je okarakterizirana kot zadovoljstvo z življenjem, veselje, upanje, optimizem in smisel za humor, na drugi strani, poveza­na z zmanjšanim tveganjem za umrljivost 8Podoben intervencijski program se je pokazal za ucinkovitega že pred desetletjem, in sicer tako na srcno-žilnih bolnikih nekadilcih kot tudi na ljudeh s samo povišanimi dejavniki tveganja za srcno-žilne bolezni ali diabetes tipa 2, oboji v depresivnem stanju (Daubenmier idr., 2007). 9Obstajajo še druge alternativne oblike uravna­vanja simptomov depresije in depresivnih stanj, ki lahko vkljucujejo spremembo v nacinu življe­nja, kot je na primer uporaba savne. Številni razi­skovalci so z uporabo klasicne ali infrardece sav­ne izmerili izboljšanje depresije, in sicer v smislu zmanjšane utrujenosti in anksioznosti, boljšega razpoloženja, povecanja apetita in vecje splošne sprošcenosti (Hussain in Cohen, 2018). tako pri zdravih kot bolnih ljudeh in tudi ob kontroliranju ostalih zdravih vedenj. Avtor­ja razlagata tudi mehanizem delovanja, kjer je pozitivni ucinek višjega stanja zavesti in dispozicije pozitivnih kvalitet posameznika povezan z daljšo življenjsko dobo preko nekajenja, redne vadbe, manjšega vnosa alkohola in boljše kvalitete spanja (Chida in Steptoe, 2008). .Zakljucek Glavnina sistematicnih pregledov in meta-analiz znanstvenih raziskav na preucevanja antidepresivnega vpliva telesne dejavnosti in vadbe nedvoumno potrjuje, da imata redna telesna dejavnost in nacrtovana vad­ba izrazito antidepresiven ucinek na simp­tomatiko depresije in lahko predstavljata prvo ali pa vsaj komplementarno interven­cijo konvencionalnim pristopom njenega zdravljenja. Ceprav ni natancno poznano, katera kolicina in oblika telesne dejavnosti sta za posameznika optimalni, je povsem jasno, da je vsakršna sistematicna vadba boljša kot telesna nedejavnost. Kljucno pri tem je, da bolniki cimprej zacnejo z vadbo in jo tudi vzdržujejo. Koristi redne telesne dejavnosti in nacrtovane vadbe so, ob njeni relativni cenovni dostopnosti, pozi­tivno povezane s širšim ucinkovanjem na clovekovo zdravje in kontrolo telesne teže. Pri cemer pa navadno nimata za zdravje usodnih stranskih ucinkov. Ravno naspro­tno, v kolikor sta ustrezno predstavljeni še telesno neaktivnim bolnikom, ki se dnevno soocajo s posledicami depresije in depre­sivnih motenj, sta telesna dejavnost in vad­ba mnogo bolj skladni s siceršnjo filozofijo povezano z zdravjem. Vsekakor je vsaj toliko (ce ne še bolj) po­membna komponenta zdravega nacina življenja tudi zdravo prehranjevanje, pred­vsem pa manjši vsakodnevni vnos nezdra­ve hrane, ki povzroca kronicno vnetje te­lesa. Ob tem je priporoceno sledece: vecji vnos cim manj predelane rastlinske hrane, ki deluje protivnetno, kontrola vnosa alko­hola, odsotnost kajenja, ustrezen odziv na stres, odmerjena socializacijska komponen­ta in splošna pozitivna naravnanost. Nenazadnje so rezultati znanstvenih raz­iskav relativno dobro dokumentirali, da je uspešno zdravljenje oseb z depresijo lahko še bolj ucinkovito pri usklajenem timskem delu oz. integralnem pristopu strokov­njakov z razlicnih podrocij, ki skozi razlic­no obravnavo depresije te osebe še bolj ucinkovito funkcionalno integrirajo nazaj v družbo. Morda je nastopil cas, da z do-graditvijo slovenskega »Modela pristopa k obravnavi zdravljenja kronicnih bolnikov« (Vukelic, 2018) tudi za osebe z depresijo in depresivnimi motnjami omogocimo iz­menjavo znanj v zvezi z vsemi spremljajo-cimi aspekti zdravljenja kronicnih bolnikov, kar vkljucuje tudi njihovo psihicno stanje, odpravo zadreg, ki jih prinaša bolezen, in spremembo nacina življenja, vkljucno s prehrano in telesnimi aktivnostmi. .Literatura 1. Akbaraly, T.N., Brunner, E.J., Ferrie, J.E., Mar­mot, M.G., Kivimaki, M. in Singh-Manoux, A. (2009). Dietary pattern and depressive symptoms in middle age. The British Journal of Psychiatry, 195 (5), 408–413. 2. Anderluh, Marko (2010). Pregled zdravilnih ucinkovin za zdravljenje depresije. Farma­cevtski vestnik, letnik 61, številka 2, str. 66-72. URN:NBN:SI:doc-W0WOVSQZfrom http:// www.dlib.si Pridobljeno 20. 12. 2018, s https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc­-W0WOVSQZ. 3. Andrade, L., Caraveo-Anduaga, J.J., Berglund, P., Bijl, R.V., De Graaf, R., Volleberagh, W. idr. (2003). The epidemiology of major depres­sive episodes: results from the International Consortium of Psychiatric Epidemiology (ICPE) Surveys. Int J Methods Psychiatr Res, 12 (1), 3–21. 4. Arroll, B., Macgillivray, S., Ogston, S., Reid, I., Sullivan, F., Williams, B. idr. (2005). Efficacy and Tolerability of Tricyclic Antidepressants and SSRIs Compared With Placebo for Treat­ment of Depression in Primary Care: A Me-ta-Analysis. Annals of Family Medicine, 3 (5), 449–456. 5. Astin, J.A. (1998). Why patients use alterna­tive medicine: results of a national study. JAMA, 279 (19), 1548–53. 6. Beezhold, B.L. in Johnston, C.S. (2012). Re­striction of meat, fish, and poultry in omni­vores improves mood: A pilot randomized controlled trial. Nutrition Journal, 11, 9. 7. Beezhold, B.L., Johnston, C.S., in Daigle, D.R. (2010). Vegetarian diets are associated with healthy mood states: a cross-sectional study in Seventh Day Adventist adults. Nutrition Journal, 9, 26. 8. Benazzi F. (2006). Various forms of depres­sion. Dialogues in clinical neuroscience, 8 (2), 151–61. 9. Blease, C. (2011). Deception as treatment: the case of depression. J Med Ethics, 37 (1), 13–6. 10. Blumenthal, J.A., Babyak, M.A., Moore, K.A., Craighead, W.E., Herman, S., Khatri, P. idr. (1999). Effects of exercise training on older patients with major depression. Arch Intern Med, 159 (19), 2349–56. 11. Blumenthal, J.A., Babyak, M.A., Murali Dorais­wamy, P., Watkins, L., Hoffman, B.M., Barbour, K.A. idr. (2007). Exercise and Pharmacothe­rapy in the Treatment of Major Depressive Disorder. Psychosomatic Medicine, 69 (7), 587–596. 12. Blumenthal, J.A., Smith, P.J. in Hoffman, B.M. (2012). Is Exercise a Viable Treatment for De­pression? ACSM’s Health & Fitness Journal, 16 (4), 14–21. 13. Buckley, T., Sunari, D., Marshall, A., Bartrop, R., McKinley, S., in Tofler, G. (2012). Physiological correlates of bereavement and the impact of bereavement interventions. Dialogues in Clinical Neuroscience, 14 (2), 129–139. 14. Busch, A.M., Ciccolo, J.T., Puspitasari, A.J., No-srat, S., Whitworth, J.W. in Stults-Kolehmai­nen, M. (2016). Preferences for Exercise as a Treatment for Depression. Mental Health and Physical Activity, 10, 68–72. 15. Carek, P.J., Laibstain, S.E. in Carek, S.M. (2011). Exercise for the treatment of depression and anxiety. Int J Psychiatry Med, 41 (1), 15–28. 16. Chida, Y. in Steptoe, A. (2008). Positive psychological well-being and mortality: a quantitative review of prospective observa­tional studies. Psychosom Med, 70 (7), 741–56. 17. Cipriani, A., Furukawa, T.A., Salanti, G., Chai­mani, A., Atkinson, L.Z., Ogawa, Y. idr. (2017). Comparative efficacy and acceptability of 21 antidepressant drugs for the acute treat­ment of adults with major depressive disor­der: a systematic review and network meta­-analysis. The Lancet, Published Online: 21st February 2018. 18. Cipriani, A., Furukawa, T.A., Salanti, G., Ged­des, J.R., Higgins, J.P., Churchill, R. idr. (2009). Comparative efficacy and acceptability of 12 new-generation antidepressants: a multiple­-treatments meta-analysis. Lancet, 373 (9665), 746–58. 19. Cochrane (2018). The Cochrane Collaborati­on. About us. Pridobljeno 14. 2. 2018, s http:// www.cochrane.org/about-us. 20. Cooney, D.M., Dwan, K., Greig, C.A., Lawlor, D.A., Rimer, J., Waugh, F.R., McMurdo, M. in Mead, G.E. (2013). Exercise for depression. Cochrane Database Syst Rev, 1 (9), CD004366. 21. Coupland, C., Dhiman, P., Morriss, R., Arthur, A., Barton, G. in Hippisley-Cox, J. (2011). Anti­depressant use and risk of adverse outcomes in older people: population based cohort study. BMJ, 343, d4551. 22. Daubenmier, J.J., Weidner, G., Sumner, M.D., Mendell, N., Merritt-Worden, T., Studley, J. in Ornish, D. (2007). The contribution of chan­ges in diet, exercise, and stress management to changes in coronary risk in women and men in the multisite cardiac lifestyle in­tervention program. Ann Behav Med, 33 (1), 57–68. 23. DiMatteo, M.R., Lepper, H.S. in Croghan, T.W. (2000). Depression is a risk factor for noncompliance with medical treatment: meta-analysis of the effects of anxiety and depression on patient adherence. Arch Intern Med, 160 (14), 2101–7. 24. Ding, E.L. in Hu, F.B. (2010). Commentary: Re­lative importance of diet vs physical activity for health. Int J Epidemiol, 39 (1), 209–211. 25. Frasure-Smith, N., Lespérance, F. in Talajic, M. (1993). Depression following myocardial in­farction. Impact on 6-month survival. JAMA, 270 (15), 1819–25. 26. Hallgren, M., Herring, M. P., Owen, N., Dun­stan, D., Ekblom, Ö., Helgadottir, B., … For-sell, Y. (2016). Exercise, Physical Activity, and Sedentary Behavior in the Treatment of De­pression: Broadening the Scientific Perspec­tives and Clinical Opportunities. Frontiers in Psychiatry, 7, 36. 27. Hallgren, M., Kraepelien, M., Öjehagen, A., Lindefors, N., Zeebari, Z., Kaldo, V. idr. (2015). Physical exercise and internet-based cogni­tive-behavioural therapy in the treatment of depression: randomised controlled trial. Br J Psychiatry, 207 (3), 227–34. 28. Hashmi, M.A., Aftab, A.M., Mazhar, N., Umair, M. in Butt, Z. (2013). The fiery landscape of depression: A review of the inflammatory hypothesis. Pakistan Journal of Medical Scien­ces, 29 (3), 877–884. 29. Hussain, J. in Cohen, M. (2018). Clinical Effects of Regular Dry Sauna Bathing: A Systematic Review. Evidence-based complementary and alternative medicine: eCAM, 2018, 1857413. 30. Hyman, S., Chisholm, D., Kessler, R., Patel, V. in Whiteford, H. (2006). Mental disorders. In: Jamison, D.T., Breman, J.G., Measham, A.R., Alleyne, G., Claeson, M., Evans, D.B. (2006). Disease control priorities in developing co­untries. 2 izdaja, New York: Oxford University Press, 605–26. 31. Jacka, F.N., O'Neil, A., Opie, R., Itsiopoulos, C., Cotton, S., Mohebbi, M. idr. (2017). A rando­mised controlled trial of dietary improve­ment for adults with major depression (the 'SMILES' trial). BMC medicine, 15 (1), 23. 32. Kanchanatawan, B., Tangwongchai, S., Sug­hondabhirom, M., Suppapitiporn, S., Hemru­nrojn, S., Carvalho, A.F. idr. (2018). Add-on Tre­atment with Curcumin Has Antidepressive Effects in Thai Patients with Major Depres­sion: Results of a Randomized Double-Blind Placebo-Controlled Study. Neurotox Res, 33 (3), 621–633. 33. Kennedy S.H. ( 2008 ). Core symptoms of major depressive disorder: relevance to di­agnosis and treatment. Dialogues in clinical neuroscience, 10 (3), 271–7. 34. Khan, A., Faucett, J., Lichtenberg, P., Kirsch, I. in Brown, W. A. (2012). A systematic review of comparative efficacy of treatments and con­trols for depression. PloS one, 7 (7), e41778. 35. Khan, A., Faucett, J., Lichtenberg, P., Kirsch, I. in Brown, W.A. (2012). A systematic review of comparative efficacy of treatments and con­trols for depression. PLoS One, 7 (7), e41778. 36. Kirsch, I. (2009). Antidepressants and the pla­cebo response. Epidemiol Psichiatr Soc, 18 (4), 318–22. 37. Kirsch, I. (2010). Review: benefits of antide­pressants over placebo limited except in very severe depression. Evid Based Ment He­alth, 13 (2), 49. 38. Kirsch, I. (2014). Antidepressants and the Pla­cebo Effect. Zeitschrift Fur Psychologie, 222 (3), 128–134. 39. Kirsch, I., Deacon, B.J., Huedo-Medina, T.B., Scoboria, A., Moore, T.J. in Johnson, B.T. (2008). Initial Severity and Antidepressant Benefits: A Meta-Analysis of Data Submitted to the Food and Drug Administration. PLoS Medicine, 5 (2), e45. 40. Krogh, J., Hjorthøj, C., Speyer, H., Gluud, C. in Nordentoft, M. (2017). Exercise for patients with major depression: a systematic revi­ew with meta-analysis and trial sequential analysis. BMJ Open, 7 (9), e014820. 41. Kruisdijk, F.R., Hendriksen, I.J., Tak, E.C., Beek-man, A.T. in Hopman-Rock, M. (2012). Effect of running therapy on depression (EFFORT­-D). Design of a randomised controlled trial in adult patients. BMC public health, 12, 50. 42. Lai, J.S., Hiles, S., Bisquera, A., Hure, A.J., McE­voy, M. in Attia, J. (2014). A systematic review and meta-analysis of dietary patterns and depression in community-dwelling adults. Am J Clin Nutr, 99 (1), 181–97. 43. Lim, G.Y., Tam, W.W., Lu, Y., Ho, C. S., Zhang, M. W. in Ho, R.C. (2018). Prevalence of Depres­sion in the Community from 30 Countries between 1994 and 2014. Scientific reports, 8 (1), 2861. 44. Lopez, A.D. in Murray, C.C. (1998). The global burden of disease, 1990-2020. Nat Med, 4 (11), 1241–3. 45. Lucas, M., Chocano-Bedoya, P., Shulze, M.B., Mirzaei, F., O’Reilly, É.J., Okereke, O.I. idr. (2014). Inflammatory dietary pattern and risk of depression among women. Brain, Behavi­or, and Immunity, 36, 46–53. 46. Luppa, M., Sikorski, C., Luck, T., Ehreke, L., Konnopka, A., Wiese, B. idr. (2012). Age- and gender-specific prevalence of depression in latest-life--systematic review and meta­-analysis. J Affect Disord, 136, 212–21. 47. MFZFD (2016). Mednarodni forum znanstve­noraziskovalnih družb, GIZ. Ob dnevu du­ševnega zdravja IVZ opozarja na depresivne motnje tudi pri Slovencih. Pridobljeno 10. 8. 2016, s http://www.firdpc.com/sl/Aktualno/ Ob_dnevu_dusevnega_zdravja_IVZ_opo­zarja_na_depresivne_motnje_tudi_pri_Slo­vencih/. 48. Morres, I.D., Hatzigeorgiadis, A., Stathi, A., Comoutos, N., Arpin-Cribbie, C., Krommidas, C. idr. (2018). Aerobic exercise for adult pati­ents with major depressive disorder in men­tal health services: A systematic review and meta-analysis. Depress Anxiety [Epub ahead of print] 49. Mura, G. in Carta, M.G. (2013). Physical Activi­ty in Depressed Elderly. A Systematic Review. Clinical Practice and Epidemiology in Mental Health : CP & EMH, 9, 125–135. 50. Ornish, D. (2016). The Transformative Power of Lifestyle Medicine. Epidemic of Depres­sion/Loneliness. Pridobljeno, 1. 5. 2016, s http://www.ucsfcme.com/2016/MMC16055/ slides/03OrnishTheTransformativePowerOfL ifestyleMedicine.pdf. 51. Payne, M.E., Steck, S.E., George, R.R. in Stef-fens, D. C. (2012). Fruit, Vegetable and Antio­xidant Intakes are Lower in Older Adults with Depression. Journal of the Academy of Nutriti­on and Dietetics, 112 (12), 2022–2027. 52. Pederson, C.B., Mors, O., Bertelsen, A., Wak­toft, B.L., Agerbo, E., McGarth, J.J. idr. (2014). A comprehensive nationwide study of the incidence rate and lifetime risk for treated mental disorders. JAMA Psychiatry, 71 (5), 573–81. 53. Petticrew, M. in Roberts. H. (2006). Systematic Reviews in the Social Sciences: A Practical Gui­de. Oxford: Blackwell. 54. Pischkea, C.R., Frendab, S., Ornish, D. in Wei-dner, G. (2010). Lifestyle changes are related to reductions in depression in persons with elevated coronary risk factors. Psychology and Health, 25 (9), 1077–1100. 55. Ranjbar, E., Memari, A.H., Hafizi, S., Shayesteh-far, M., Mirfazeli, F.S. in Eshghi, M.A. (2015). Depression and Exercise: A Clinical Review and Management Guideline. Asian journal of sports medicine, 6 (2), e24055. 56. Rimer. J., Dwan, K., Lawlor, D.A., Greig, C.A., McMurdo, M., Morley, W. idr. (2012). Exercise for depression. Cochrane Database Syst Rev, (7), CD004366. 57. Rosenblat, J.D., Cha, D.S., Mansur, R.B. in McIntyre, R.S. (2014). Inflamed moods: a review of the interactions between inflam­mation and mood disorders. Prog Neurop­sychopharmacol Biol Psychiatry, 53, 23–34. 58. Samitz, G., Egger, M. in Zwahlen, M. (2011). Domains of physical activity and all-cause mortality: systematic review and dose-re­sponse meta-analysis of cohort studies. Int J Epidemiol, 40 (5), 1382–400. 59. Sansone, R.A. in Sansone, L.A. (2012). Antide­pressant adherence: are patients taking their medications? Innov Clin Neurosci, 9 (5–6), 41–6. 60. Schuch, F.B., Vancampfort, D., Richards, J., Ro­senbaum, S., Ward, P.B. in Stubbs, B. (2016a). Exercise as a treatment for depression: A me-ta-analysis adjusting for publication bias. J Psychiatr Res, 77, 42–51. 61. Schuch, F.B., Vancampfort, D., Rosenbaum, S., Richard, J., Ward, P.B., Veronese, N. idr. (2016b). Exercise for depression in older adults: a meta-analysis of randomized con­trolled trials adjusting for publication bias. Rev Bras Psiquiatr, 38 (3), 247–54. 62. Spedding, S. (2015). Exercise for Depression: Cochrane systematic reviews are rigorous, but how subjective are the assessment of bias and the practice implications? Advances in Integrative Medicine 2 (1), 63–65. 63. Spence, D. (2013). Are antidepressants over-prescribed? Yes. BMJ, 346, f191. 64. Vaccarino, V., McClure, C., Johnson, B.D., Sheps, D.S., Bittner, V., Rutledge, T. idr. (2008). Depression, the metabolic syndrome and cardiovascular risk. Psychosom Med, 70 (1), 40–8. 65. Vukelic, K. (2018). Model pristopa k obravna-vi zdravljenja kronicnih bolnikov. Magistrsko delo. GeaCol - Gea College. 66. Wang, J., Wu, X., Lai, W., Long, E., Zhang, X. idr. (2017). Prevalence of depression and depressive symptoms among outpatients: a systematic review and meta-analysis. BMJ open, 7 (8), e017173. 67. Warburton, D.E., Nicol, C.V. in Bredin, S.S. (2006). Health benefits of physical activity: the evidence. CMAJ, 174 (6), 801–9. 68. Warburton, D.E.R., Nicol, C.W. in Bredin, S.S.D. (2006). Health benefits of physical activity: the evidence. CMAJ : Canadian Medical Asso­ciation Journal, 174 (6), 801–809. 69. Weinberger, A.H., Gbedemah, M., Martinez, A.M., Nash, D., Galea, S. in Goodwin, R.D. (2018). Trends in depression prevalence in the USA from 2005 to 2015: widening dispa­rities in vulnerable groups. Psychol Med. 48 (8),1308–1315. 70. Whiteford, H.A., Degenhardt, L., Rehm, J., Baxter, A.J., Ferrari, A.J., Erskine, H.E. idr. (2013). Global burden of disease attributa­ble to mental and substance use disorders: findings from the Global Burden of Disease Study 2010. Lancet, 382 (9904), 1575–86. 71. WHO (2008). The global burden of disease: 2004 update. Geneva: World Health Organi­zation. Pridoblejno 1. 1. 2019, s https://www. who.int/healthinfo/global_burden_disea-se/2004_report_update/en/. 72. WHO (2016). Depression. Pridobljeno 11. 8. 2016, s http://www.who.int/mediacentre/ factsheets/fs369/en/. 73. Yeung, R.R. (1996). The acute effects of exer­cise on mood state. J Psychosom Res, 40 (2), 123–41. dr. Stanislav Pinter, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport stanislav.pinter@fsp.uni-lj.si Tim Kambic1,2, Mitja Lainšcak1,3,4*, Borut Jug3,5,* Telesna vadba pri srcno-žilnih bolnikih Izvlecek Srcno-žilne bolezni so najpogostejši vzrok obolevnosti in smrtnosti na svetu, zato je njihova preventiva kljucnega pomena. Sekundarna preventiva in zdravljenje koronarne bolezni in/ali srcnega popušcanja potekata v procesu src­ne rehabilitacije, ki vkljucuje telesno vadbo. Pri predpiso­vanju telesne vadbe se tradicionalno daje vecji poudarek aerobni vadbi, medtem je bila vadba za moc do nedavne­ga zapostavljeno vadbeno sredstvo. V pricujocem clanku bomo predstavili številne sistemske in lokalne pozitivne ucinke telesne vadbe na zdravje srcno-žilnih bolnikov. V nadaljevanju bo poudarek na predpisovanju telesne dejavnosti, kjer bodo predstavljeni najnovejši vadbeni pristopi z natancno opredeljenimi vadbenimi kolicinami glede na stopnjo rehabilitacije bolnikov. Zakljucili bomo z nekaterimi smernicami za nadaljnje raziskovanje in delo v praksi. Kljucne besede: srcno-žilne bolezni, sekundarna preventiva, aerobna vadba, vadba za moc. Exercise in cardiovascular patients Abstract Cardiovascular diseases represent a leading cause of morbidity and mortality worldwide, wherein cardiovascular disease preven­tion plays a crucial role. Secondary prevention and medical therapy of coronary artery disease and/or heart failure take place within cardiac rehabilitation programs, with exercise training representing a key component. The preferred exercise training is still aerobic training, while resistance training recently gain its popularity. The aim of this article is to review the various systemic and peripheral effects of exercise on health related outcomes in cardiovascular disease patients. Furthermore, the article presents the current exercise prescription guidelines, with exact description of different exercise modalities according to each phase of cardiac rehabilitation. Lastly, future directions for applied research and clinical practice are also discussed. Keywords: cardiovascular diseases, secondary prevention, aerobic exercise, strength exercise. 1Oddelek za raziskovalno in pedagoško dejavnost, Splošna bolnišnica Murska Sobota 2Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 3Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani 4Odsek za kardiologijo, Splošna bolnišnica Murska Sobota 5Klinicni oddelek za žilne bolezni, Univerzitetni klinicni center Ljubljana *Avtorja sta v enaki meri prispevala pri pripravi clanka • Uvod Srcno-žilne bolezni in ostale pridružene kronicne bolezni so vodilni vzrok smrti po svetu. Vec kot 80 % vseh smrti zaradi srcno-žilnih bolezni se pojavlja v deželah v razvoju. Kljub temu smo še vedno prica porastu dejavnikov tveganja za nastanek srcno-žilnih bolezni (Fuster, Kelly in Ve­danthan, 2011). Napovedi raziskav kažejo, da naj bi do leta 2020 srcno-žilne bolezni in možganska kap postale vodilni razlog za nenadno smrt in pojavnost nezmožnosti, saj naj bi število predvidenih smrti do leta 2030 preseglo 24 milijonov (Fuster, 2014; Fuster, Kelly in Vedanthan, 2011). Koronarna ishemicna srcna bolezen nasta­ne zaradi zmanjšanega pretoka krvi, boga­te s kisikom, do delujoce srcne mišice, ki je pod nivojem metabolnih zahtev srca. To vpliva na nezadostno perfuzijo srcnih mio­citov s kisikom obogateno krvjo, predvsem ob bolj intenzivnih dejavnostih, kjer se potrebe po kisiku znatno povecajo. Vzrok za zmanjšan prenos kisika do delujocega srca je zožitev stene koronarnih žil, akutna poka ateroskleroticnega plaka v koronarni arteriji, manj pogosto pa so spazmi, embo­lije ali vaskulitisi koronarnih arterij (Moran idr., 2012). Zaradi podobnih znotrajžilnih dogodkov je koronarna žilna bolezen naj­pogostejši vzrok prezgodnje smrti in izgu-be let življenja po vsem svetu (Moran idr., 2012), podobno pa tudi predstavlja glavni vzrok umrljivosti med vsemi srcno-žilnimi boleznimi (Gaziano, Bitton, Anand, Abra-hams-Gessel in Murphy, 2010; Moran idr., 2012). Srcno popušcanje je klinicni sindrom, pove­zan s tipicni simptomi (pomanjkanje sape, otekanje nog in utrujenost), ki s pridruženi-mi klinicnimi znaki (povišan tlak v jugularni veni, stalno pokašljevanje, pokanje v plju-cih in periferni edemi) povzrocajo struktur­ne in/ali funkcionalne srcne abnormalnosti (Ponikowski idr., 2016; Lainšcak, Spoletini in Coats, 2017). Tovrstne spremembe se kasneje izražajo v zmanjšanem minutnem volumnu srca, dodatno se pa lahko poveca tudi znotrajsrcni pritisk v mirovanju ali med obremenitvijo). Srcno popušcanje progre­sivno nastane s poškodbo srcne mišice, ki prizadene miocite, s tem pa se zmanjša sposobnost polnjena in iztisa krvi (Poni­kowski idr., 2016). Srcno popušcanje sodi med najvecje javnozdravstvene probleme, s trenutno prevalenco 5,8 miljonov v ZDA (Lloyd idr., 2010) in preko 26 milijonov po vsem svetu (Savarese in Lund, 2017). Eno­letna umrljivost v Evropi, zbrana na 12,440 bolnikih s srcnim popušcanjem, znaša 23,6 % v primeru akutnega srcnega popušcanja in 6,4 % pri kronicnem srcnem popušcanju. Skupen enoletni delež umrljivosti in ho-spitalizacij zaradi srcnega popušcanja pa znaša 36 % pri akutnem in 14,5 % pri kro-nicnem srcnem popušcanju (Crespo-Leiro idr., 2016). Najnovejši slovenski podatki ka­žejo, da je bilo med letoma 2004 in 2012 zabeleženih 6 % vseh hospitalizacij zaradi srcnega popušcanja, med njimi je bilo ho-spitaliziranih vec žensk (54 %) kot moških (46 %). Enoletna umrljivost je v Sloveniji se je v tem obdobju gibala med 20,0 % v Po-savju in 24,9 % na Goriškem (Omersa, 2016). .Preventiva in zdra­vljenje srcno-žilnih bolezni Preventiva srcno-žilnih bolezni je sklop usklajenih aktivnosti na ravni posamezni­ka ali populacije, ki poskušajo zmanjšati ali povsem izniciti vpliv neugodnih dejav­nikov na srcno-žilno zdravje. Preventiva se po priporocilih Evropskega združenja kardiologov mora izvajati na dva naci­na: na populacijskem nivoju s promocijo zdravega življenjskega sloga in na nivoju posameznikov z zmernim do visokim tve­ganjem za srcno-žilno bolezen oziroma pri pacientih z že razvito srcno-žilno bolezni­jo s spremembo nezdravega življenjskega sloga (slabega prehranjevanja, telesne ne­dejavnosti in kajenja). Kar 80 % srcno-žilnih bolezni in 40 % bolezni raka je mogoce zmanjšati z izlocanjem z zdravjem poveza­nih dejavnikov tveganja (Piepoli idr., 2016). Dejavnike tveganja za koronarno bolezen lahko delimo na tiste, na katere lahko vpli­vamo s spremembo življenjskega sloga ali z zdravili (hiperholesterolomija, arterijska hi-pertenzija, sladkorna bolezen, kajenje, cen­tralni tip debelosti, telesna nedejavnost), in na tiste, ki so v osnovi nespremenljivi in nanje ne moremo vplivati (moški spol, sta­rost, prisotnost zgodnje koronarne bolezni pri bližnjih sorodnikih — pri moških pred 55. letom in pri ženskah pred 60. letom sta­rosti) (Cerne in Kranjec, 2008). Med številni dejavniki tveganja so v literaturi najbolj iz­postavljeni ravno tisti, ki jih lahko obvlada-mo s spremembo življenjskega sloga in/ali zdravili (Greenland idr., 2003). Na drugi strani pa je cilj zdravljenja ko­ronarne bolezni ublažitev simptomov in izboljšanje prognoze s preprecevanjem miokardnega infarkta in nenadne srcne smrti. Splošni ukrep pri zdravljenju koro­narne bolezni je v glavnem opolnomoce­nje bolnikov in obvladovanje dejavnikov tveganja. Raziskave kažejo, da obvladova­nje dejavnikov tveganja izboljša preživetje, zmanjša pogostost zapletov, zmanjša po­trebo po intervencijskih posegih in izboljša kakovost življenja (Cerne in Kranjec, 2008). Pri obravnavi koronarne bolezni so se za glavne dejavnike tveganja (kajenje, telesna nedejavnost, debelost, hipertenzija, hiperli­pidemija in sladkorna bolezen) izoblikovala številna priporocila za ukrepanje v smislu preventive in zdravljenja bolezni. Smerni­ce za preventivo in zdravljenje srcno-žilnih bolezni Evropskega združenja kardiologov in Ameriškega združenja za srce so predsta­vljene v Tabeli 1 (Piepoli idr., 2016; Pearson idr., 2002). .Rehabilitacijasrcno­žilnih bolnikov Sekundarna preventiva je pomemben del sodobne oskrbe bolnikov s srcno-žilni-mi boleznimi. Preventiva se najpogoste­je izvaja v procesu srcne rehabilitacije, ki predstavlja koordinirano vecstopenjsko intervencijo s poudarkom na optimizaciji bolnikovega srcnega, telesnega, psiholo­škega in socialnega delovanja. Skupaj s stabilizacijo, upocasnitvijo ali celo zaustavi­tvijo razvoja ateroskleroticnih procesov do-datno prispeva k zmanjšanju obolevnosti in smrtnosti (Leon idr., 2005). Programi srcno-žilne rehabilitacije so bili prvic razviti okoli leta 1960, ko se je aktiv­na ambulantna oskrba (hoja in druge lažje telesne dejavnosti) med podaljšano ho-spitalizacijo zaradi koronarnega dogodka izkazala za koristno. Po odpustu iz bolni­šnice se je proces pridobivanja izgubljene telesne pripravljenosti prenesel na domaco oskrbo. Dvomi glede varnosti nenadzoro-vane vadbe po odpustu z bolnišnice so botrovale k razvoju visoko strukturiranih rehabilitacijskih programov, ki so nadzoro­vani s strani zdravnikov in vkljucujejo elek­trokardiološko spremljanje med samo de­javnostjo. Glavni poudarek teh programov je bila izkljucno telesna vadba (Ades, 2001). Bolnišnicna oskrba po akutnem koronar­nem sindromu se je skrajšala na tri do pet dni, z namenom minimalnega upada tele­sne pripravljenosti. Ob krajšanju bivanja se je tudi zmanjšala možnost za svetovanje pacientom o ponovnem izobraževanju o Tabela 1 Ukrepi za preprecitev in zdravljenje koronarne bolezni (Pearson idr., 2002; Piepoli idr., 2016) Dejavnik tveganja Ukrepi za preprecitev in zdravljenje Kajenje Opustitev kajenja, izogibanje izpostavljenosti kajenju, farmakološka obravnava kajenja. Telesna dejavnost Vsaj 150 minut zmerne telesne dejavnosti tedensko (30 minut petkrat tedensko) ali 75 minut visoko inten­zivne telesne dejavnosti tedensko (15 minut petkrat tedensko) oz. kombinacije obeh. Priporocena aerobna telesna dejavnost in vadba za moc z 8–10 razlicnimi vajami z 1–2 serijami in 10–15 ponovitvami dvakrat tedensko. Uravnavanje telesne mase Indeks telesne mase med 20–25 kg/m2 . Obseg bokov < 94 cm (moški) in < 80 cm (ženske). Zacetek programa hujšanja s kaloricnim deficitom in povecano porabo kalorij. Pri debelih in prekomerno težkih se priporoca zmanjšanje telesne mase za 10 % v prvem letu terapije. Prehranske navade Priporoceno uživanje sadja in zelenjave, vlaknin, mlecnih izdelkov z nizkih deležem mašcobe ali brez. Ena­kovreden vnos porabi energije dnevno, pri hujšanju manjši vnos glede na porabo. Prilagoditev izbiri hrane: nasicene mašcobe (< 10 % skupnih kalorij), nižji vnos holesterola (< 300 mg/dan) in zamenjava vnosa nasicenih transmašcob z mašcobami in vlakninami z rib, zelenjave, orešckov in strocnic. Vnos soli < 6 g/dan in omejitev pri vnosu alkohola (do dve merici alkohola za moške in do ene za ženske na dan). Krvni tlak < 140/90 mmHg; < 130/85 mm Hg v primeru ledvicnega ali srcnega popušcanja; zmanjšanje vnosa hrane, soli, povecana TA, zmeren vnos alkohola, vnos svežega sadja, zelenjave in nizko mašcobnih mlecnih živil, farmakološko zdravljenje. Lipidi LDL (primarni dejavnik) HDL-C Trigliceridi Zelo visoko tveganje: < 1,8 mmol/L – zmanjšanje za vsaj 50 %, ce se vrednosti na zacetku gibljejo med 1,8 in 3,5 mmol/L. Visoko tveganje: < 2,6 mmol/L – zmanjšanje za vsaj 50 %, ce se vrednosti na zacetku gibljejo med 2,6 in 5,1 mmol/L. Nizko do zmerno tveganje: < 3 mmol/L. > 1 mmol/L pri moških in > 1,2 mmol/L pri ženskah pomeni manjše tveganje. < 1,7 mmol/L pomeni manjše tveganje in višji nivoji pomenijo, da je potrebno preveriti druge dejavniki tveganja. Sladkorna bolezen HbA1c < 7 % (< 53 mmol/L/mol). dejavnikih tveganja in telesni vadbi. Zna­ni so namrec prepricljivi dokazi, da redna telesna vadba in sprememba dejavnik tve­ganja pozitivno spreminjata klinicni potek koronarne bolezni (Ades, 2001). Trenutno rehabilitacija in sekundarna preventivna poleg farmakološke obravnave za zašcito srca vkljucujeta: zacetno oceno pacienta, prehransko svetovanje, agresivni pristop k obvladovanju dejavnikov tveganja (lipidov, hipertenzije, telesne mase, diabetesa in kajenja), psihološko in poklicno svetovanje ter svetovanje o telesni dejavnosti skupaj z vadbo (Leon idr., 2005). Rehabilitacija je indicirana za paciente, ki so bili v kratkem diagnosticirani z akutnim miokardnim in-farktom, za tiste po opravljeni koronarni revaskularizaciji (koronarnim obvodom), za bolnike s kronicno angino pektoris, stabilnim kronicnim srcnim popušcanjem, periferno žilno boleznijo s klavdikacijami in za ostale oblike srcno-žilnih bolezni (Ades, 2001; Leon idr., 2005). Dodatno so za vadbo primerni tudi bolniki po drugih kirurških posegih na srcu, kot je na primer bolezen srcnih zaklopk (Leon idr., 2005). Rehabilitacijo srcnih bolnikov glede na cas od akutnega dogodka tradicionalno razde-limo v 3 obdobja: bolnišnicno rehabilitacijo (obdobje je namenjeno zgodnje mobiliza­ciji bolnika po srcno-žilnem dogodku, npr. srcnem infarktu), ambulantno rehabilitacijo (strukturiran in nadzorovan program, ki obsega ocenjevanje ogroženosti, telesno vadbo, obvladovanje dejavnikov tveganja, prilagajanje sekundarne preventive ter psi-hološko podporo) in vseživljenjsko rehabi­litacijo (telesno vadbo izvajajo bolniki sami ali v organizirano v koronarnih društvih in klubih) (Keber, 2009; Jug, 2013). Cas od akutnega srcnega dogodka do vkljucitve v rehabilitacijski program v drugi fazi je razlicen in je odvisen od vrste do-godka in nacina zdravljenja. Po akutnem miokardnem infarktu bolnika vkljucimo v vadbo po dveh do štirih tednih po dogod­ku, po uspešni angioplastiki zaradi angine pektoris pa takoj po odpustu iz bolnišnice (Keber idr., 2004). V drugem obdobju po­teka rehabilitacija ambulantno ali deloma stacionarno. Ambulantna rehabilitacija je najbolj razširjen tip rehabilitacije, obicajno je organizirana v okviru bolnišnic. Njene prednosti so, da je cenejša in zato bolj do-stopna, omogoca daljše trajanje in nadzor, programi pa trajajo od 2 do 6 mesecev, zato je ucinkovitejša pri spreminjanju ži­vljenjskih navad in omogoca boljše vklju-cevanje bolnika v obicajno življenje, možna pa je le pri bolnikih, ki živijo v bližini centra z rehabilitacijo in imajo dobre možnosti prevoza. Je stroškovno zelo ucinkovita. Sta-cionarna rehabilitacija poteka v rehabilita­cijskih ustanovah in je razvita v državah s tradicijo zdraviliškega zdravljenja. Zaradi vi-soke cene je kratkotrajna (obicajno do dva tedna). Omogoca boljši nadzor in je zato primerna za zelo ogrožene bolnike, zlasti po srcni operaciji (Keber, 2009). V Sloveniji se je do nedavnega vecina src­nih bolnikov po akutnem dogodku rehabi­litirala po hitrejšem postopku (14-dnevna rehabilitacija) v specializiranih zdravilišcih, od leta 2016 pa se vzpostavlja mreža cen­trov, ki izvajajo ambulantno rehabilitacijo in je organizirana v Ljubljani, Mariboru, Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Celju in Izoli. Za tretje obdobje rehabilitacije imamo v Sloveniji dobro organizirano mrežo koro­narnih klubov, ki skrbijo za doživljenjsko rehabilitacijo srcnih bolnikov (Keber, 2009; Jug, 2013). • Telesna vadba pri srcno-žilnih bolnikih Telesna dejavnost je definirana kot vsa­kršno gibanja, proizvedeno s pomocjo skeletnih mišic, ki se izraža v dvigu pora-be energije nad nivojem porabe energije bazalnega metabolizma. Telesna vadba je skupek telesne dejavnosti, ki je nacrtovana, strukturirana, ponavljajoca in namensko nacrtovana za ohranjanje ali izboljšanje te­lesne pripravljenosti. Telesna pripravljenost vkljucuje srcno-žilno zmogljivost, mišicno moc, telesno sestavo, gibljivost. Gre za sku­pek fizioloških lastnosti posameznika, ki jih poseduje in razvija ter so povezava z zmo­gljivostjo med telesno vadbo (Thompson idr., 2003). Ucinki telesne vadbe Telesna vadba in redne telesne dejavno­sti (delo okoli hiše in vrta, vzpenjanje po stopnicah, hoja ali kolesarjenje kot oblika rekreacije ali prevoza na delo) so pomemb­ne pri izboljšanju telesne pripravljenosti srcnega bolnika. Nadzorovana in vodena vadba v okviru rehabilitacije s trajanjem med tremi in šestimi meseci je pripomogla k izboljšanju porabe kisika med 11 in 36 % z vecjim napredkom pri najslabše pripravlje­nih bolnikih (Wenger idr., 1995; Ades, 2001; Leon idr., 2005). Boljša telesna pripravlje­nost izboljša bolnikovo kvaliteto življenja in lahko pripomore k samostojni oskrbi in ne­odvisnosti starostnikov (Stewart idr., 2003). Izboljšana telesna pripravljenost je tudi povezana z zmanjšano FSU med zmerno intenzivnostjo, znižanim sistolicnim tlakom in produktom med FSU in krvnim tlakom (RP), kar vpliva na zmanjšano miokardno porabo kisika med zmerno do visoko inten­zivnimi dejavnostmi vsakdanjega življenja. Zmanjšana poraba kisika med višje inten­zivnimi dejavnostmi omogoca bolnikom z napredujoco koronarno boleznijo izvajanje dejavnosti pri vecjem naporu, saj se simp­tomi angine ali pa ishemija na EKG-ju po­kažejo kasneje (Leon idr., 2005). Podobne prilagoditve je moc opaziti tudi pri bolnikih s srcnim popušcanjem, kjer telesna vadba vpliva na izboljšanje porabe kisika, izboljša diastolicno funkcijo in kakovost življenja (Ismail, McFarlane, Nojoumian, Dieberg in Smart, 2013). Telesna vadba, predvsem aerobni trening, je znacilno povezan z uso­dnimi in neusodnimi srcno-žilnimi dogodki ne glede na vpliv ostalih dejavnikov tvega­nja (Kavanagh idr., 2002). Telesna vadba kot del rehabilitacije doka­zano vpliva na upocasnitev ali delno preki­nitev procesa koronarne ateroskleroze (Ha­skell idr., 1994; Niebauer idr., 1997; Leon, idr, 2005). Veliko dejavnikov ima posreden ali celo neposreden vpliv na ta proces. S pre­tokom vzpodbujen strižni stres na steno arterij med telesno vadbo vpliva na izbolj­šanje endotelijske funkcije (FMD) (Niebauer in Cooke, 1996), ki je povezana s povecano sintezo, sprošcanjem in trajanjem dejavno­sti dušikovega oksida (Dimmeler in Zeiber, 2003; Leon idr. , 2005). Dušikov oksid je od­govoren za od endotelija odvisno vazodila­tacijo in inhibicijo številnih procesov, ki so vkljuceni v proces ateroskleroze in trombo­ze (Niebauer in Cooke, 1996). Hambrecht je s sodelavci (2003) na 35 bolnikih s stabilno koronarno boleznijo dokazal, da telesna vadba vpliva na izboljšanje endotelijske funkcije s povecano fosforilacijo endote­lijskega dušikovega oksida. Do podobnih izboljšanj endotelijske funkcije je prišel tudi Edwards s sodelavci (2004) po 12 tednih te­lesne vadbe. Kronicno vnetje je pomemben dejavnik pri patogenezi koronarne bolezni in pri nesta­bilnih plakih (Maseri, 1997). Raven C-reak­tivnega proteina (CRP) v plazmi, nespeci­ficnega biološkega oznacevalca vnetja, je povezan s povecan tveganjem za koronar-no bolezen (Riedker, 2001; Leon idr., 2005). Aerobna vadba in z njo povezan napredek v vzdržljivosti vplivajo na zmanjšanje ravni CRP. To nakazuje, da vadba deluje protivne­tno (Mattusch, Dufaux, Heine, Mertens in Rost, 1999; Church idr., 2002; La Monte idr., 2002; Abramson in Vaccarino idr. 2002). Te rezultati še vedno potrebujejo dodatne po­trditve, še posebej pri bolnikih s koronarno boleznijo (Leon idr., 2005) kljub nekaterim že pojasnjenim mehanizmom zniževanja vrednosti CRP (Kokkinos in Myers, 2010). Na mehanizme, ki zmanjšujejo vrednosti CRP (zmanjševanje deleža telesne mašcobe, nižja vrednost holesterola nizke gostote (LDL), pa prvotno delujemo s telesno vad­bo (Kokkinos in Myers, 2010). Rezultat telesne vadbe se kaže tudi v zmerni izgubi telesne mase in mašcobe (Kokkinos in Myers, 2010). Vzdržljivostna vadba vpliva na zmanjšanje krvnega tlaka (Motoyama idr., 1998; Mancia idr., 2007), trigliceridov v serumu, poveca vrednosti holesterola visoke gostote (HDL) (Leon in Sanchez, 2001; Stefanick idr., 1998), zmanjša vrednosti LDL-holesterola (Leon idr., 2000) in izboljšanju obcutljivosti na inzulin in ce­lotno glukozno homeostazo (Kelley in Go-odpaster, 2001). Skupaj z zmernim zmanj­šanjem telesne mase vsi našteti dejavniki vplivajo na znižanje tveganja za sladkorno bolezen tipa 2 pri posameznikih z gluko­zno intoleranco (Diabetes Prevention Pro­gram Research Group, 2002). S tem meha­nizmov delovanja vpliva telesna vadba na vse komponente metabolnega sindroma (Grundy idr., 2004a) in hkrati deluje kot prva bojna linija pri zmanjševanju dejavnikov tveganja za tip 2 sladkorne bolezni in de­javnikov srcno-žilnih bolezni (Grundy idr., 2004b). Poleg opisanih mehanizmov pa te­lesna vadba vpliva na vecino z diabetesom povzrocenih srcno-žilne nepravilnosti, kot so diastolicna disfunkcija levega prekata, endotelijska disfunkcija in sistemsko vnetje (Stewart, 2002). Vzdržljivostna vadba ima potencialno anti­ishemicni ucinek, saj zmanjšuje miokardno ishemijo pri bolnikih z napredujoco koro­narno boleznijo z zmanjšanjem produkta med FSU in tlakom in zmanjšano miokar­dno porabo med naporom (Thompson idr., 2003; Leon idr., 2005). Posledicno se zaradi tega dvigne ishemicni prag. Z vad­bo ucinkujemo tudi na povecanje koro­narnega pretoka zaradi izboljšanja žilne upornosti in elasticnosti (Joyner, 2000) ter povecamo svetlino prevodnih žil z re-modelacijo ali arteriogenezo. Obenem se poveca tudi gostota miokardnih kapilar s procesom angiogeneze (Laughlin, Oltman in Bowles, 1998). Ucinki telesne vadbe so opazni tudi na hemostazi, saj se zmanjša tveganje za tromboticno okluzijo koronarnih arterij po odtrganju plaka. Antitromboticni ucinek se kaže v povecanju volumna plazme, zmanj­šani gostoti krvi in zlepljanju trombocitov ter povecanem tromboliticnem ucinku (Ra­uramaa, Li, in Väisänen, 2001; Church, Lavie, Milani, in Kirby, 2002). Napor med težjimi oblikami vadbe namrec vpliva na pove-canje fibrinoliticne dejavnosti, povecanje endotelijske sinteze tkivnega aktivatorja za plazminogen in zmanjšanje njegovega inhibitorja, plazminogenskega aktivatorja-1 (Rauramaa, Li, in Väisänen, 2001; Leon idr., 2005). Podobno telesna vadba vpliva na zmanjšanje N-terminalnega fragmentnega pro B natriureticnega peptida (Nt-pro BNP), kjer je ucinek telesne vadbe vecji ob upo­rabi kombinacije aerobne vadbe in vadbe za moc (Conraads idr., 2004) v primerjavi z aerobno vadbo (Passino idr., 2006), podob-no pa pozitivni ucinek dokazuje tudi siste­maticni pregled literature (Smart in Steele, 2010). Najvec dokazov o koristnosti telesne vadbe prihaja z raziskav, ki so uporabljale aerobni trening kot vadbeno sredstvo. Kljub temu pa se v nekaterih programih rehabilitacije uporablja tudi vadbo za moc (Thompson, 2005). Vadba za moc dopolnjuje aerob­ni del, saj vpliva na razvoj mišicne moci, vzdržljivosti, mase, metabolizma in kostne gostote. Pomaga pri uravnavanju telesne mase s povecano bazalno porabo energije, zmanjšanjem visceralne mašcobe in preo­blikovanjem sestave telesa (v pusto telesno maso), vpliva na glukozno toleranco in ob­cutljivost na inzulin, znižuje krvni pritisk in FSU, dviga aerobno kapaciteto ter izboljša splošno pocutje (Pollock idr., 2000; Williams idr., 2007; Wise in Patrick, 2011). Še posebej je vadba za moc primerna za izboljšanje funkcije vecine oslabelih posameznikov, srcnih bolnikov in starejših, predvsem z razvojem moci zgornjih in spodnjih okon-cin, ki pri starejših pripomore k zmanjša­nem številu padcev ter vecji neodvisnosti (Pollock idr., 2000). Vendar vadba za moc v manjšem obsegu prispeva k izboljšanju srcno-žilne funkcije in dejavnikov tveganja za koronarno boleznijo kot aerobna vadba (Williams idr., 2007). Vadba za moc mora biti nujno zajeta kot dopolnilo aerobni vadbi, vendar se v praksi redkeje uporablja (Wise in Patrick, 2011). Predpisovanje telesne vadbe Predpisovanje telesne vadbe se je pri bolnikih s srcno-žilno boleznijo razvilo in preusmerilo iz standardnih programov vadbe v individualno oblikovane progra-me vadbe z natancnim klinicnim ozadjem bolnika, dejavniki tveganja, pridruženimi boleznimi, starostjo in zmogljivostjo (Ades, 2001; Balady idr., 2007). Najlažji pristop je vkljucitev bolnika v program rehabilitacije (Thompson, 2005), vendar pa so razlike v klinicni anamnezi bolnikov najveckrat zelo velike, zato je Evropsko združenja za pre­ventivno kardiologijo pripravilo program Expert (Exeryday Practice and Rehabili­tative Training), ki omogoca individualno predpisovanje vadbe na podlagi klinicnega slike bolnika skupaj s pridruženimi bolezni-mi (Slika 1.). Program na podlagi vstopne zdravstvene anamneze pripravi individu­alni vadbeni program, zraven pa opozori tudi na nekatere potencialne varnostne zaplete med vadbo. To omogoca v celoti individualno pripravljen vadbeni program z nacrtovanim programom povecavanje intenzivnosti skozi izbrano obdobje vadbe (Hansen idr., 2017). Bolniki v programu rehabilitacije obicajno vadijo 3-krat tedensko vec kot 30 minut na vadbeno enoto z vkljucenimi sestavnimi deli: 5 do 10 minut ogrevanja (dinamicne gimnasticne vaje in lahka aerobna vadba), ki zmanjša možnost srcno-žilnih zapletov in mišicnih poškodb; glavnega dela vadbe s trajanjem med 20 in 60 minutami, kjer je po vecini vkljucena aerobna kontinuirana ali pa intervalna vadba, priporoca se tudi vadba za moc, ki pa se redkeje uporablja; zakljucnega dela vadbe, ki je namenjen ohlajanju po koncu vadbe z razteznimi va­jami in aerobno vadbo nizke intenzivnosti (Thompson, 2005; Balady idr., 2007; Keber, 2009). Predpisovanje vadbe je odvisno od sposobnosti bolnika, vedno predpišemo slabšemu manj intenzivno in krajšo obliko vadbe in obratno bolje zmogljivemu. Ve-cina programov SR priporoca tudi ostale telesne dejavnosti, kot so lažja dela na vrtu, hitrejša hoja ob prostih dnevih med vad­bami (Thompson, 2005). Svetuje se telesna dejavnost vsaj petkrat tedensko pri zmerni intenzivnosti (30–60 min) z vkljucevanjem dejavnosti v dnevno rutino (parkiranje stran od vhoda v službo, aktivni prevoz na delovno mesto s kolesom ali peš, hoja po stopnicah, aktivni odmori med malico) (Ba-lady idr., 2007). Aerobna vadba v glavnem delu vadbe se že tradicionalno izvaja na kolesarskem in tekaškem ergometru s kolesarjenjem ali hojo (Ades, 2001). Vecina programov upo­rablja intervalni in kontinuirani trening, ki se izvaja pri intenzivnosti med 50 in 80 % maksimalne FSU (Ades, 2001; Balady idr., 2007; Wise in Patrick, 2011; Jug, 2013). Vadbene kapacitete se razlikujejo glede na telesno pripravljenost, maso in starost (Ades idr., 2001), vendar pa obstajajo pre­cejšnje razlike v priporocilih za aerobno vadbo (Price, Gordon, Bird in Benson, 2016). Manjše aerobne obremenitve priporocajo srcna združenja v Avstraliji, Novi Zelandiji in Združenem kraljestvu napram smerni-cam evropskih in južnoameriških združenj za srcno rehabilitacijo (Price, Gordon, Bird in Benson, 2016). V glavnem delu se poleg aerobne vadbe uporablja tudi vadba za moc. Vadba za moc naj se izvaja dvakrat do trikrat tedensko v eni do treh serij z 10 do 15 ponovitvami. Uporablja naj se 8 do 10 vaj za razvoj moci mišic ramenskega obroca, rok in spodnjih okoncin (predvsem mišic kolena in kolka). Uporabljajo naj se razlicni pripomocki (Ades, 2001; Balady idr., 2007; Wise in Patrick, 2011). Priporocila za vadbo za moc svetujejo progresivno po­vecevanje vadbenega bremena iz zacetnih 30 % najvecjega maksimalnerga bremena (1-RM) na kasnejših 40–60 % 1-RM (Bjarna-son-Wehrens, Mayer-Berger, Meister, Baum, Hambrecht in Gielen, 2004). V nasprotju z natancnim predpisovanjem vadbenim ko-licin pri aerobni vadbi pa le te niso natanc­no opredeljene v vecini priporocil vecjih združenj za srcno rehabilitacijo, z izjemo evropskih in južnoameriških (Price, Gordon, Bird in Benson, 2016). Poleg natancnejših vadbenih kolicin pa se lahko vadba opre-deli tudi s pomocjo porabe energije (kcal). Svetuje se tedenska poraba energije okoli 1000 kcal (Giannuzzi idr., 2003), kar nanese Tabela 2 Priporocila glede vadbenih kolicin in vrste vadbe v okviru SR (Ades, 2001; Thompson, 2005; Balady idr. 2007; Wise in Patrick, 2011) Znacilnost Pogostost Vrsta vadbe Intenzivnost Tip vadbe Trajanje vadbe (min) Bolnika vadbe < 65 let, normalna telesna masa Visoko-intenziven aerobni trening 75–85 % max. FSU Hoja, kolesarjenje, rahel tek, veslanje 3 do 4 > teden 30–45 min (kontinuirano ali intervalno) > 65 let Nizko intenziven aerobni trening 65 do 75 % max. FSU Hoja, kolesarjenje, veslanje 3 do 4 > teden 30 (lahko intervalna) Prekomerna telesna masa Aerobna vadba z visoko porabo kalorij 65 do 80 % max. FSU Hoja 5 do 6 > teden 45–60 min > 65 let, oslabeli bolniki, prekomerna telesna masa in stabilni bolniki Vadba za moc Vadba s prostimi 30 % 1 RM za zgornje okon­utežmi, gimnastic­cine in 50 do 60 % ne vaje, trenažerji, 1 RM za spodnje okoncine elasticni trakovi 2 do 3 > teden 15–25 min (1 do 3 serije vsake vaje z 10 do 15 pon.; 8 do 10 vaj razlicnih za mišice ramen, rok in nog) Legenda. RM – maksimalno breme; FSU – frekvenca srcnega utripa; max. – maksimalno. približno med 270 do 283 kcal na vadbo (Savage, Brochu, Scott in Ades, 2000). Pri prekomerno težkih bolnikih se priporoca vadba pri višji porabi energije od omenje­ne (Ades, 2001). Pomemben del telesne dejavnosti je tudi nacin stopnjevanja treninga (Thompson idr., 2003). Program zacnemo z malo inten­zivno vadbo, ki jo nato stopnjujemo v 4 do 6 tednih do zmerno intenzivnega trenin­ga. V naslednjem obdobju 4 do 5 mese­cev lahko še stopnjujemo intenzivnost do zgornjega obmocja zmerne aktivnosti, ko se razvijajo ucinki treninga. Izražajo se v laž­jem premagovanju napora, znižani FSU v mirovanju in pri submaksimalni obremeni­tvi. Med dolgorocno fazo rehabilitacijo pa je cilj, da ostaja trenirana oseba še naprej telesno aktivna in intenzivnosti ne spremi­njamo (Keber, 2009). Primerjava ucinkovitosti razlic­ nih vrst telesne vadbe Navkljub številnim pozitivnim ucinkom telesne vadbe na zdravje in telesno zmo­gljivost srcnih bolnikov je še vedno zadosti dilem glede predpisovanja najucinkovi­tejših vadbenih metod. Tradicionalno je veljala aerobna neprekinjena vadba kot glavno vadbeno sredstvo pri predpisova­nju in izvajanju telovadbe v sklopu znotraj in izven procesa klinicne srcne rehabilitaci­je (Gomes-Neto idr., 2017), vendar pa se je v klinicni praksi po letu 2007 vse bolj zacel kazati trend po uporabi visoko intenziv­ne intervalne aerobne vadbe (Balady idr., 2007), dodatno pa se vse pogosteje k ae­robni vadbi vkljucuje tudi vadba za moc pri koronarnih bolnikih (Arthur idr., 2007; Schmid idr., 2008; Vona idr., 2009) kot tudi pri bolnikih s srcnim popušcanjem (Conra-ads idr., 2004; Beckers idr., 2008; Anagno­stakou idr., 2011) . Številne novejše študije so preverjali ucinek visokointenzivne intervalne aerobne vadbe z ucinkom neprekinjene zmerno intenziv­ne vadbe na telesno zmogljivost, kvalite-to življenja in druge klinicne parametre koronarnih bolnikov in bolnikov s srcnim popušcanjem. Meta analiza z vkljucenimi 609 koronarnimi bolniki je dokazala izbolj­šanje najvecje porabe kisika za 1,3 ml/kg/ min po visoko intenzivni intervalni aerob­ni vadbi v primerjavi z zmerno intenzivno neprekinjeno aerobno vadbo, vendar pa višje intenzivna vadba ni znacilno izbolj­šala nekaterih domen subjektivne ocene zdravja bolnika (Gomes-Neto idr., 2017). Podobno izboljšanje je ista raziskovalna skupina ugotovila tudi na vzorcu 411 bol­nikov s srcnim popušcanjem, kjer se je naj­vecja poraba kisika povecala za 1,35 ml/kg/ min, zopet pa bistvenih razlik med obema metodama vadbe ni bilo v subjektni oceni zdravja (vprašalnik Minessota Living with Heart Failure Questionnaire) (Gomes-Neto idr., 2018). Pri obeh meta analizah je razli­ka med obema metodama vadbe izginila, ko so študije obe metodi izenacili v pora-bi energije med vadbo (Gomes Neto idr., 2017; Gomes Neto idr., 2018). V posodo­bljenem sistematicnem pregledu in meta analizi so Pattyn, Beulque in Cornelissen (2018) ugotovili zelo podobno izboljšanje najvecje porabe kisika (1,40 ml/kg/min) po visoko intenzivni intervalni vadbi pri združenem vzorcu koronarnih bolnikov in bolnikov s srcnim popušcanjem, medtem ko sta se loceno skupini bolnikov le del-no razlikovali v napredku najvecje porabe kisika (koronarni bolniki, 1,25 ml/kg/min; bolniki s srcnim popušcanjem, 1,46 ml/kg/ min). Sistematicni pregled in meta analiza Hannan in sodelavcev (2018) nam dodatno potrjuje superiorni ucinek visoko intenziv­ne intervalne aerobne vadbe proti aerobni kontinuirani vadbi, dodatno pa je študija zbrala podatke o nezaželenih ucinkih med vadbama in ugotovila manjše število zaple­tov pri visoko intenzivni intervalni aerobni vadbi (9 dogodkov) v primerjavi z nepreki­njeno aerobno vadbo zmerne intenzivno­sti (14 dogodkov). Na koncu avtorji dodaja­jo, da so se vadbene intervencije daljše od 7 tednov izkazala za ucinkovitejše kot tiste s trajanjem, krajšim od 6 tednov (Hannan idr., 2018). Sarkopenija in kaheksija sta dva izmed pogostih pridruženih stanj srcno-žilnih bolnikov, ki sta lahko celo istocasno pri­sotna (von Haehling, Ebner, dos Santos, Springer, Anker, 2017) in poslabšata dnev-no samoopravilnost bolnikov (Beckers idr., 2008), zato so novejše študije preucevale kombiniran ucinek aerobne vadbe z vadbo moci v primerjavi z aerobno vadbo. Podatki meta analize kažejo, da kombinirana oblika aerobne vadbe in vadbe za moc znacilno izboljša delež telesne mašcobe (2,3 %), ma-šcevje trebuha (- 0,56) in poveca pustno mi-šicno maso (0,9 kg). Poleg pozitivnih ucin­kov na telesno sestavo kombinirana vadba izboljša moci zgornjih in spodnjih okoncin, poveca telesno zmogljivost (obremenitev na testiranju ali 6 minutni test hoje) in tren­dno vpliva na povecanje najvecje porabe kisika (0,41 ml/kg/min) pri koronarnih bol­nikih. Med obema metodama vadbe pa ni bilo moc ugotoviti znacilnih razlik v kvali­tativno izmerjeni subjektivni oceni zdravja (Marzolini, Oh in Brooks, 2011). Dodatno pa podatki posameznih randomiziranih študij kažejo znacilno izboljšanje žilnega delo­vanja (Vona idr., 2009; Anagnostakou idr., 2011), znižanje NT-proBNP (Conraards idr., 2004), znižanje produkta srcne frekvence in krvnega tlaka (Conraads idr., 2004), vendar pa kombinirana oblika vadbe ne vpliva na povecanje iztisnega deleža levega ventrikla pri koronarnih bolnikih (Schmid idr., 2008) kot tudi bolnikih s srcnim popušcanjem (Beckers idr., 2008; Chrysohou idr., 2015). Nadzor in varnost telesne vad- be v okviru srcno-žilne rehabi­ litacije Nadzor med izvajanjem vadbe je odvisen od bolnikove ogroženosti. Pri zelo ogrože­nih bolnikih je potreben maksimalni nad­zor s stalnim EKG monitoringom. Nadzor izvaja zdravstveno osebje. Pri srednje ogro­ženih izvajamo monitoring le med prvimi vadbenimi urami, kasneje je možen nemo­nitoriziran trening v skupinah v prisotnosti osebja, ki je sposobno spoznavati zaplete in obvlada postopke oživljanja. Malo ogro­ženi bolniki lahko vadijo brez nadzora po­tem, ko se bolniki samo naucijo meriti pulz in so sposobni razpoznavati ogrožujoce simptome (Keber, 2009). Številne študije so dokumentirale varnost med nadzorovano vadbo v okviru pro-gramov SR (Van Camp in Peterson, 1986; Franklin, Bonzheim, Gordon, in Timmis, 1998). Dokazano je delež srcnih dogodkov med telesno vadbo srcno-žilne rehabilita­cije izjemno majhen (Ades, 2001). Raziska­ve kažejo, da je prišlo do resnega srcnega razpleta (vkljucno z miokardnim infarktom ali reanimacijo po infarktu) zgolj v 1 pri­meru v intervalu med 50.000 in 100.000 nadzorovanimi urami vadbe in do 2 smrti na 1,5 milijona nadzorovano opravljenih ur vadbe (Franklin, Bonzheim, Gordon in Tim-mis, 1998; Leon idr., 2005; Wenger, 2008). Dodatno te dokaze podpira tudi najnovejši pregledni clanek, kjer so preverjali varnost visoko intenzivne aerobne vadbe in zmer-no intenzivne kontinuirane aerobne vadbe. Na vzorcu 1117 koronarnih bolnikov in bol­nikov s srcnim popušcanjem so ugotovili zelo majhno incidenco, ki je znašala 1 ve-cji srcno-žilni zaplet na 17.083 vadb (11.333 ur treninga) pri visoko intenzivni intervalni vadbi, medtem ko podobnih zapletov niso porocali pri zmerno intenzivni kontinuira­ni aerobni vadbi. Vse vadbene srcno-žilne zaplete so porocali samo pri bolnikih s src­nim popušcanjem (Wewege, Ahn, Yu, Liou in Keech, 2018). .Zakljucek Sekundarna preventiva v procesu srcne re-habilitacije predstavlja pomembno orodje pri izboljšanju zdravja bolnikov po srcnem infarktu ali bolnikov s srcnim popušcanjem. Znotraj srcne rehabilitacije predstavlja tele­sna vadba eno izmed kljucnih komponent pri krepitvi zdravja in zmanjšanju dejavni­kov tveganja za ponovitev dogodka ali po­slabšanju stanja bolezni. S pregledom literature lahko ugotovimo, da telesna vadba pozitivno vpliva na razlic­na podrocja zdravja bolnikov, vendar pa še vedno primanjkuje osredinjenih dokazov o najvarnejših in najucinkovitejših oblikah vadbe. Ravno to nepoznavanje nekaterih fizioloških odzivov posamezne vadbene metode (predvsem vadbe moci) vodi do manj pogoste uporabe v klinicni praksi in do slabšega ucinka vadbenega programa. Še posebej pa bo potrebno v nadaljnjem raziskovanju kot tudi prakticnem delu dati poudarek na ucinkovitejšem spreminjanju življenjskih navad bolnikov, ki bodo vodile v vseživljenjsko ohranjanje telesne zmo­gljivosti z rednim ukvarjanjem s telesno vadbo. .Literatura 1. Abramson, J. L. in Vaccarino, V. (2002). Re­lationship between physical activity and inflammation among apparently healthy middle-aged and older US adults. Archives of internal medicine, 162(11), 1286–1292. 2. Ades, P. A. (2001). Cardiac rehabilitation and secondary prevention of coronary heart disease. New England Journal of Medicine, 345(12), 892–902. 3. Anagnostakou, V., Chatzimichail, K., Dimopo­ulos, S., Karatzanos, E., Papazachou, O., Taso­ulis, A., ... in Nanas, S. (2011). Effects of interval cycle training with or without strength train­ing on vascular reactivity in heart failure pa­tients. Journal of cardiac failure, 17(7), 585–591. 4. Balady, G. J., Williams, M. A., Ades, P. A., Bit-tner, V., Comoss, P., Foody, J. M., ... in Southard, D. (2007). Core components of cardiac reha-bilitation/secondary prevention programs: 2007 update: A scientific statement from the american heart association exercise, cardiac rehabilitation, and prevention committee, the council on clinical cardiology; the co­uncils on cardiovascular nursing, epidemio­logy and prevention, and nutrition, physical activity, and metabolism; and the american association of cardiovascular and pulmonary rehabilitation. Circulation, 115(20), 2675–2682. 5. Beckers, P. J., Denollet, J., Possemiers, N. M., Wuyts, F. L., Vrints, C. J. in Conraads, V. M. (2008). Combined endurance-resistance tra­ ining vs. endurance training in patients with chronic heart failure: a prospective rando­mized study. European heart journal, 29(15), 1858–1866. 6. Bjarnason-Wehrens, B., Mayer-Berger, W., Meister, E. R., Baum, K., Hambrecht, R. in Gielen, S. (2004). Recommendations for re­sistance exercise in cardiac rehabilitation. Recommendations of the German Federati­on for Cardiovascular Prevention and Reha­bilitation. European Journal of Cardiovascular Prevention & Rehabilitation, 11(4), 352–361. 7. Chiuve, S. E., McCullough, M. L., Sacks, F. M. in Rimm, E. B. (2006). Healthy lifestyle factors in the primary prevention of coronary he­art disease among men. Circulation, 114(2), 160–167. 8. Chrysohoou, C., Angelis, A., Tsitsinakis, G., Spetsioti, S., Nasis, I., Tsiachris, D., ... in Dimi­tris, T. (2015). Cardiovascular effects of high­-intensity interval aerobic training combined with strength exercise in patients with chro­nic heart failure. A randomized phase III cli­nical trial. International Journal of Cardiology, 179, 269–274. 9. Church, T. S., Barlow, C. E., Earnest, C. P., Kam-pert, J. B., Priest, E. L. in Blair, S. N. (2002). As­sociations between cardiorespiratory fitness and C-reactive protein in men. Arteriosclero­sis, thrombosis, and vascular biology, 22(11), 1869–1876. 10. Conraads, V. M., Beckers, P., Bosmans, J., De Clerck, L. S., Stevens, W. J., Vrints, C. J. in Brut-saert, D. L. (2002). Combined endurance/ resistance training reduces plasma TNF-a receptor levels in patients with chronic heart failure and coronary artery disease. European heart journal, 23(23), 1854–1860. 11. Conraads, V. M., Beckers, P., Vaes, J., Martin, M., Van Hoof, V., De Maeyer, C., ... in Vrints, C. J. (2004). Combined endurance/resistance training reduces NT-proBNP levels in pati­ents with chronic heart failure. European He­art Journal, 25(20), 1797–1805. 12. Crespo Leiro, M. G., Anker, S. D., Maggioni, A. P., Coats, A. J., Filippatos, G., Ruschitzka, F., ... in Fonseca, C. (2016). European Society of Cardiology Heart Failure Long Term Registry (ESC HF LT): 1 year follow up outcomes and differences across regions. European journal of heart failure, 18(6), 613–625. 13. Cerne, A. in Krajec. I. Koronarna bolezen. (2008). V Fras, Z. in Poredoš, P. (ur.), Zbornik prispevkov/50. Tavcarjevi dnevi. (str. 53–61). Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino. 14. Diabetes Prevention Program Research Gro­up. (2002). Reduction in the incidence of type 2 diabetes with lifestyle intervention or metformin. N Engl j Med, 2002(346), 393–403. 15. Dimmeler, S. in Zeiher, A. M. (2003). Exercise and cardiovascular health: get active to« AK-Tivate« your endothelial nitric oxide syntha­se. Circulation, 107(25), 3118. 16. Doletsky, A., Andreev, D., Giverts, I., Svet, A., Brand, A., Kuklina, M., ... in Saner, H. (2018). Interval training early after heart failure de-compensation is safe and improves exercise tolerance and quality of life in selected pati­ents. European journal of preventive cardiolo­gy, 25(1), 9–18. 17. Edwards, D. G., Schofield, R. S., Lennon, S. L., Pierce, G. L., Nichols, W. W. in Braith, R. W. (2004). Effect of exercise training on en­dothelial function in men with coronary artery disease. The American journal of cardi­ology, 93(5), 617–620. 18. Franklin, B. A., Bonzheim, K., Gordon, S. in Timmis, G. C. (1998). Safety of medically su­pervised outpatient cardiac rehabilitation exercise therapy: a 16-year follow-up. Chest, 114(3), 902–906. 19. Fuster, V., Kelly, B. B. in Vedanthan, R. (2011). Promoting global cardiovascular health. Cir­culation, 123(15), 1671–1678. 20. Fuster, V. (2014). Global Burden of Cardiova­scular Disease. Journal of American College of Cardiology. 64(5). 520–522. 21. Gaziano, T. A., Bitton, A., Anand, S., Abra-hams-Gessel, S. in Murphy, A. (2010). Growing epidemic of coronary heart disease in low-and middle-income countries. Current problems in cardiology, 35(2), 72–115. 22. Giannuzzi, P., Mezzani, A., Saner, H., Björn­stad, H., Fioretti, P., Mendes, M., ... in McGee, H. (2003). Physical activity for primary and secondary prevention. Position paper of the Working Group on Cardiac Rehabilitation and Exercise Physiology of the European Society of Cardiology. European Journal of Cardiovascular Prevention & Rehabilitation, 10(5), 319–327. 23. Goldhammer, E., Tanchilevitch, A., Maor, I., Beniamini, Y., Rosenschein, U. in Sagiv, M. (2005). Exercise training modulates cytoki­nes activity in coronary heart disease pati­ents. International journal of cardiology, 100(1), 93–99. 24. Gomes-Neto, M., Durães, A. R., Reis, H. F. C. D., Neves, V. R., Martinez, B. P. in Carvalho, V. O. (2017). High-intensity interval training versus moderate-intensity continuous training on exercise capacity and quality of life in pati­ents with coronary artery disease: a systema­tic review and meta-analysis. European jour­nal of preventive cardiology, 24(16), 1696–1707. 25. Gomes Neto, M., Durães, A. R., Conceição, L. S. R., Saquetto, M. B., Ellingsen, Ø. in Carvalho, V. O. (2018). High intensity interval training versus moderate intensity continuous train­ing on exercise capacity and quality of life in patients with heart failure with reduced ejection fraction: A systematic review and meta-analysis. International journal of cardio­logy, 261, 134–141. 26. Greenland, P., Knoll, M. D., Stamler, J., Neaton, J. D., Dyer, A. R., Garside, D. B. in Wilson, P. W. (2003). Major risk factors as antecedents of fatal and nonfatal coronary heart disease events. Jama, 290(7), 891–897. 27. Grundy, S. M. (2004a). American Heart As­sociation, National Heart, Lung, and Blood Institute. Definition of metabolic syndro­me: report of the National Heart, Lung, and Blood Institute/American Heart Association conference on scientific issues related to de­finition. Circulation, 109, 433–438. 28. Grundy, S. M., Hansen, B., Smith, S. C. Jr, Cleeman, J. I., Kahn, R. A.; American Heart Association; National Heart, Lung, and Blo­od Institute; American Diabetes Association. (2004b). Clinical management of metabolic syndrome: report of the American Heart Association/National Heart, Lung, and Blo­od Institute/American Diabetes Association conference on scientific issues related to ma­nagement. Circulation. 109:551–556. 29. Hannan, A. L., Hing, W., Simas, V., Climstein, M., Coombes, J. S., Jayasinghe, R., ... in Fur­ness, J. (2018). High-intensity interval training versus moderate-intensity continuous train­ing within cardiac rehabilitation: a systema­tic review and meta-analysis. Open access journal of sports medicine, 9, 1–17. 30. Haskell, W. L., Alderman, E. L., Fair, J. M., Ma-ron, D. J., Mackey, S. F., Superko, H. R., ... in Kra­uss, R. M. (1994). Effects of intensive multiple risk factor reduction on coronary atheroscle­rosis and clinical cardiac events in men and women with coronary artery disease. The Stanford Coronary Risk Intervention Project (SCRIP). Circulation, 89(3), 975–990. 31. Ismail, H., McFarlane, J. R., Nojoumian, A. H., Dieberg, G. in Smart, N. A. (2013). Clinical outcomes and cardiovascular responses to different exercise training intensities in pati­ents with heart failure: a systematic review and meta-analysis. JACC: Heart Failure, 1(6), 514–522. 32. Joyner, M. J. (2000). Effect of exercise on ar­terial compliance. Circulation. 102:1214 –1215. 33. Jug, B. (2013). Rehabilitacija srcnih bolnikov. V Fras, Z. in Poredoš, P. (ur.), Zbornik prispev-kov/55. Tavcarjevi dnevi. (str. 209–216). Ljublja­na: Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino. 34. Kavanagh, T., Mertens, D. J., Hamm, L. F., Be-yene, J., Kennedy, J., Corey, P. in Shephard, R. J. (2002). Prediction of long-term prognosis in 12 169 men referred for cardiac rehabilita­tion. Circulation, 106(6), 666–671. 35. Keber, I., Fras, Z., Gužic Salobir, B., Jug, B., Ša­bovic, M., Vodopivec Jamšek, V. (2004). Reha­bilitacija in sekundarna preventiva po srcnem napadu. Slovenska nacionalna smernica. Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije; 1–84. 36. Keber, I. (2009). Rehabilitacija srcnih bolnikov.V Fras, Z. in Poredoš, P. (ur.), Zbornik prispevkov/51. Tavcarjevi dnevi. (str. 353–360). Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino. 37. Kelley, D. E. in Goodpaster, B. H. (2001). Effects of exercise on glucose homeostasis in Type 2 diabetes mellitus. Medicine and Science in Sports and Exercise, 33(6 Suppl), S495–501. 38. Kokkinos, P. in Myers, J. (2010). Exercise and physical activity. Circulation, 122(16), 1637– 1648. 39. Lainscak, M., Spoletini, I. in Coats, A. (2017). Definition and Classification of Heart Failure. International Cardiovascular Forum Journal,10, 3–7, doi 10.17987/icfj.v10i0.419 40. LaMonte, M. J., Durstine, J. L., Yanowitz, F. G., Lim, T., DuBose, K. D., Davis, P. in Ainsworth, B. E. (2002). Cardiorespiratory fitness and C­-reactive protein among a tri-ethnic sample of women. Circulation, 106(4), 403–406. 41. Leon, A. S. in Sanchez, O. A. (2001). Response of blood lipids to exercise training alone or combined with dietary intervention. Medi­cine and science in sports and exercise, 33(6; SUPP), S502–S515. 42. Leon, A. S., Franklin, B. A., Costa, F., Balady, G. J., Berra, K. A., Stewart, K. J., ... in Lauer, M. S. (2005). Cardiac rehabilitation and secon­dary prevention of coronary heart disease. An American Heart Association scientific statement from the Council on Clinical Car­diology (Subcommittee on Exercise, Cardi­ac Rehabilitation, and Prevention) and the Council on Nutrition, Physical Activity, and Metabolism (Subcommittee on Physical Ac­tivity), in Collaboration with the American Association of Cardiovascular and Pulmona­ry Rehabilitation. Circulation, 111(3), 369–376. 43. Lloyd-Jones, D., Adams, R. J., Brown, T. M., Carnethon, M., Dai, S., De Simone, G., ... in Go, A. (2010). Heart disease and stroke sta­tistics--2010 update: a report from the Ame­rican Heart Association. Circulation, 121(7), e46–e215. 44. Mancia, G., De Backer, G., Dominiczak, A., Cifkova, R., Fagard, R., Germano, G., ... in Nar­kiewicz, K. (2007). 2007 Guidelines for the management of arterial hypertension The Task Force for the Management of Arterial Hypertension of the European Society of Hypertension (ESH) and of the European Society of Cardiology (ESC). European heart journal, 28(12), 1462–1536. 45. Marzolini, S., Oh, P. I. in Brooks, D. (2012). Ef­fect of combined aerobic and resistance training versus aerobic training alone in individuals with coronary artery disease: a meta-analysis. European journal of preventive cardiology, 19(1), 81–94. 46. Maseri, A. (1997). Inflammation, Atheroscle­rosis, and Ischemic Events--Exploring the Hidden Side of the Moon. The New England Journal of Medicine, 336(14), 1014–1016. 47. Mattusch, F., Dufaux, B., Heine, O., Mertens, I. in Rost, R. (2000). Reduction of the plasma concentration of C-reactive protein fol­lowing nine months of endurance training. International journal of sports medicine, 21(01), 21–24. 48. Moran, A. E., Oliver, J. T., Mirzaie, M., Forouza­nfar, M. H., Chilov, M., Anderson, L., ... in Tran, J. (2012). Assessing the global burden of is-chemic heart disease: part 1: methods for a systematic review of the global epidemio­logy of ischemic heart disease in 1990 and 2010. Global heart, 7(4), 315–329. 49. Motoyama, M., Sunami, Y., Kinoshita, F., Kiy­onaga, A., Tanaka, H., Shindo, M., ... in Araka­wa, K. (1998). Blood pressure lowering effect of low intensity aerobic training in elderly hypertensive patients. Medicine and Science in sports and Exercise, 30(6), 818–823. 50. Niebauer, J. in Cooke, J. P. (1996). Cardiova­scular effects of exercise: role of endothelial shear stress. Journal of the American College of Cardiology, 28(7), 1652–1660. 51. Omersa, D., Farkas, J., Erzen, I. in Lainscak, M. (2016). National trends in heart failure hospi­talization rates in Slovenia 2004–2012. Euro­pean journal of heart failure, 18(11), 1321–1328. 52. Passino, C., Severino, S., Poletti, R., Piepoli, M. F., Mammini, C., Clerico, A., ... in Emdin, M. (2006). Aerobic training decreases B-type natriuretic peptide expression and adrener­gic activation in patients with heart failure. Journal of the American College of Cardiology, 47(9), 1835–1839. 53. Pattyn, N., Beulque, R. in Cornelissen, V. (2018). Aerobic interval vs. continuous train­ing in patients with coronary artery disease or heart failure: an updated systematic revi­ew and meta-analysis with a focus on secon­dary outcomes. Sports Medicine, 1–17. 54. Pearson, T. A., Blair, S. N., Daniels, S. R., Eckel, R. H., Fair, J. M., Fortmann, S. P., ... in Hong, Y. (2002). AHA guidelines for primary preventi­on of cardiovascular disease and stroke: 2002 update. Circulation, 106(3), 388–391. 55. Price, K. J., Gordon, B. A., Bird, S. R. in Benson, A. C. (2016). A review of guidelines for cardiac rehabilitation exercise programmes: is there an international consensus? European Jour­nal of Preventive Cardiology, 23(16), 1715–1733. 56. Piepoli, M., Hoes, A.H., Agewall, S., Albus, C., Brotons, C., Catapano, A .L.,…, Verschuren, W. M. M. (2016). 2016 European Guidelines on cardiovascular disease prevention in clinical practice. European heart journal, 37, 2315–2381. 57. Ponikowski, P., Voors, A. A., Anker, S. D., Bue-no, H., Cleland, J. G., Coats, A. J., ... in Jessup, M. (2016). 2016 ESC Guidelines for the dia­gnosis and treatment of acute and chronic heart failure: The Task Force for the diagnosis and treatment of acute and chronic heart failure of the European Society of Cardiolo­gy (ESC). Developed with the special contri­bution of the Heart Failure Association (HFA) of the ESC. European journal of heart failure, 18(8), 891–975. 58. Pollock, M. L., Franklin, B. A., Balady, G. J., Cha­itman, B. L., Fleg, J. L., Fletcher, B., ... in Bazzar-re, T. (2000). Resistance exercise in individuals with and without cardiovascular disease: be­nefits, rationale, safety, and prescription an advisory from the committee on exercise, rehabilitation, and prevention, council on clinical cardiology, American Heart Associa­tion. Circulation, 101(7), 828–833. 59. Pu, C. T., Johnson, M. T., Forman, D. E., Hau­sdorff, J. M., Roubenoff, R., Foldvari, M., ... in Singh, M. A. F. (2001). Randomized trial of progressive resistance training to counteract the myopathy of chronic heart failure. Jour­nal of Applied Physiology, 90(6), 2341–2350. 60. Rauramaa, R.., Li, G. in Väisänen, S. B. (2001). Dose-response and coagulation and hemo-static factors. Medicine and science in sports and exercise, 33(6 Suppl), S516–20. 61. Ridker, P. M. (2001). High-sensitivity C-reactive protein. Circulation, 103(13), 1813–1818. 62. Savage, P. D., Brochu, M., Scott, P. in Ades, P. A. (2000). Low caloric expenditure in cardiac rehabilitation. American heart journal, 140(3), 527–533. 63. Savarese, G. in Lund, L. H. (2017). Global pu­blic health burden of heart failure. Cardiac failure review, 3(1), 7. 64. Schmid, J. P., Anderegg, M., Romanens, M., Morger, C., Noveanu, M., Hellige, G. in Saner, H. (2008). Combined endurance/resistan­ce training early on, after a first myocardial infarction, does not induce negative left ventricular remodelling. European journal of cardiovascular prevention & rehabilitation, 15(3), 341–346. 65. Smart, N. A. in Steele, M. (2010). Systematic review of the effect of aerobic and resistan­ce exercise training on systemic brain na­triuretic peptide (BNP) and N-terminal BNP expression in heart failure patients. Interna­tional journal of cardiology, 140(3), 260–265. 66. Stefanick, M. L., Mackey, S., Sheehan, M., Ell­sworth, N., Haskell, W. L. in Wood, P. D. (1998). Effects of diet and exercise in men and post-menopausal women with low levels of HDL cholesterol and high levels of LDL choleste­rol. N Engl J Med, 1998(339), 12–20. 67. Stewart, K. J. (2002). Exercise training and the cardiovascular consequences of type 2 dia­betes and hypertension: plausible mecha­nisms for improving cardiovascular health. Jama, 288(13), 1622–1631. 68. Stewart, K. J., Turner, K. L., Bacher, A. C., De-Regis, J. R., Sung, J., Tayback, M. in Ouyang, P. (2003). Are fitness, activity, and fatness associated with health-related quality of life and mood in older persons? Journal of Car­diopulmonary Rehabilitation and Prevention, 23(2), 115–121. 69. Thompson, P. D., Buchner, D., Piña, I. L., Ba-lady, G. J., Williams, M. A., Marcus, B. H., ... in Fletcher, G. F. (2003). Exercise and physical activity in the prevention and treatment of atherosclerotic cardiovascular disease- A Statement From the Council on Clinical Car­diology (Subcommittee on Exercise, Rehabi­ litation, and Prevention) and the Council on Nutrition, Physical Activity, and Metabolism (Subcommittee on Physical Activity). Circula­tion, 107 (24), 3109–3116. 70. Toth, M. J., Miller, M. S., VanBuren, P., Bedrin, N. G., LeWinter, M. M., Ades, P. A. in Palmer, B. M. (2012a). Resistance training alters skeletal muscle structure and function in human he­art failure: effects at the tissue, cellular and molecular levels. The Journal of physiology, 590(5), 1243–1259. 71. Toth, M. J., Miller, M. S., Ward, K. A. in Ades, P. A. (2012b). Skeletal muscle mitochondrial density, gene expression, and enzyme acti­vities in human heart failure: minimal effects of the disease and resistance training. Jour­nal of Applied Physiology, 112(11), 1864–1874. 72. Van Camp, S. P. in Peterson, R. A. (1986). Car­diovascular complications of outpatient car­diac rehabilitation programs. Jama, 256(9), 1160–1163. 73. Von Haehling, S., Ebner, N., Dos Santos, M. R., Springer, J. in Anker, S. D. (2017). Muscle wasting and cachexia in heart failure: me­chanisms and therapies. Nature Reviews Car­diology, 14(6), 323–341. 74. Vona, M., Codeluppi, G. M., Iannino, T., Ferra­ri, E., Bogousslavsky, J. in Von Segesser, L. K. (2009). Effects of different types of exercise training followed by detraining on endothe-lium-dependent dilation in patients with recent myocardial infarction. Circulation, 119(12), 1601–1608. 75. Wenger, N. K., Froelicher, E. S., Smith, L. K., Ades, P. A., Berra, K., Blumenthal, J. A., ... in Drozda, J. P. (1995). Clinical practice guideline No. 17: Cardiac rehabilitation. US Department of Health and Human Services, AHCPR Publi­cation, (96–0672). 76. Wenger, N. K. (2008). Current status of cardi­ac rehabilitation. Journal of the American Col­lege of Cardiology, 51(17), 1619–1631. 77. Wewege, M. A., Ahn, D., Yu, J., Liou, K. in Ke­ech, A. (2018). High Intensity Interval Training for Patients With Cardiovascular Disease–Is It Safe? A Systematic Review. Journal of the American Heart Association, 7(21). doi: 10.1161/ JAHA.118.009305 78. Williams, A. D., Carey, M. F., Selig, S., Hayes, A., Krum, H., Patterson, J., ... in Hare, D. L. (2007). Circuit resistance training in chronic heart failure improves skeletal muscle mitochon­drial ATP production rate–a randomized controlled trial. Journal of cardiac failure, 13(2), 79–85. 79. Wise, F. M. in Patrick, J. M. (2011). Resistance exercise in cardiac rehabilitation. Clinical re­habilitation, 25(12), 1059–1065. Tim Kambic, mag. kin. študent doktorskega študija kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tim.kambic@gmail.com Katja Ponikvar Hiperlordoza in korekcijska vadba Izvlecek Ukrivljenost hrbtenice v podrocju ledve­nega dela je pomembna za absorpcijo sil v hrbtenici, prevelika ledvena lordoza pa lahko vodi k številnim težavam. Ob po­vecani ledveni lordozi se povecajo tlac­ne sile na fasetne sklepe hrbtenice, kar lahko vodi k pojavu bolecine, draženju ali zgodnjim degenerativnim spremem­bam hrbtenice. Hiperlordozo lahko hitro prepoznamo z analizo stranskega profila. Pokaže se nam namrec mocno ukrivljen ledven del hrbtenice ter izraziteje viden trebuh in zadnjica. V zadnjem casu pred­stavlja lordoticna drža enega najbolj po­gostih tipov slabih drž, zato se mocno priporoca krepitev prevec raztegnjenih in raztezanje skrajšanih oz. zakrcenih mi-šic, ki so razlog za nastanek te drže. Kljucne besede: lordoza, hiperlordoza, obra-canje medenice, korekcijska vadba https://kowalskimaciej.pl/plecy-wklesle-hiperlordoza-leczenie Hyperlordosis and correction exercise Abstract The curvature of the lumbar spine is important for the absorption of spinal forces, and excessive lumbar spine curvature can lead to many problems. With greater lumbar lordosis, pressure forces on the facets joints are increased, which can lead to the pres­ence of pain, irritation or early degenerative changes in the spine. Hyperlordosis can be quickly recognized by analyzing the side profile. The curved lumbar part of the spine and the more abundantly visible belly and buttocks are shown to us. Recently, the lordotic stance is one of the most common types of bad posture. Because of that, stretching of the shortened or tight muscles and strengthening of the weak muscules, which are the reason for this posture, is strongly recommended. Key words: lordosis, hyperlordosis, pelvic tilt, correction exercise .Uvod Ledvena lordoza (LL) je ventralna ukrivlje­nost ledvenega dela hrbtenice, ki nastane zaradi zagozditve teles ledvenih vretenc in medvretencnih plošcic. LL predstavlja seštevek kotov teles in diskov vretenc (Sli­ka 1). Nakloni diskov in teles vretenc tvorijo obliko lumbalne lordoze. Vsak izmed petih ledvenih segmentov, ki ga predstavljajo te­lesa vretenc in pripadajoce medvretencne plošcice, prispeva k lordozi. K celotni lordo­zi najvec (skoraj 40 %) prispeva zadnji se­gment (L5), medtem ko prvi segment (L1) prispeva le 5 %. LL se zacne razvijati že od zarodka naprej. Najvecje povecanje kota nastopi v prvih 3 letih življenja in se pove-cuje še vsaj do pubertete. Vecji koti v ledve­nem delu, so povezani z bolj horizontalno nagnjeno križnico in povecanim nagibom medenice naprej (Been in Kalichman, 2014). nagib medenice v prostoru, ki pri moških znaša 28°, pri ženskah pa 31°. Ta nagib defi­nira položaj L5 v prostoru in s tem ledveno uleknitev oz. lordozo. Na Sliki 3 lepo vidimo normalne ukrivljenosti v prsnem in ledve­nem delu (Vogrin, Kuhta in Kramberger, 2009). Slika 3. Fiziološke krivine hrbtenice (Vogrin idr., 2009) Naklon medenice predstavlja spremembo v orientaciji med medenico in glavico ste­gnenice. Ta rotacija se lahko zgodi v dveh smereh (Slika 4). O rotaciji medenice naprej govorimo takrat, ko je zgornji rob medeni­ce obrnjen naprej, sramna kost pa obrnje­na nazaj. Ravno obratno pa je pri rotaciji medenice nazaj. Prevelik nagib medenice naprej vlece lumbalni del hrbtenice v tako imenovano hiperlordozo (Pelvic tilt, 2019) Dosedanje študije kažejo na vse vecjo funk-cionalno in klinicno pomembnost ledvene lordoze, ki je kljucna znacilnost pri ohra­njanju sagitalnega ravnovesja. Sagitalno ravnovesje oz. nevtralna pokoncna posta­vitev hrbtenice v sagitalni ravnini je namrec eden izmed ciljev kirurških, ergonomskih in fizioterapevtskih obravnav (Been in Ka­lichman, 2014). .Kajpa je hiperlordoza oziroma povecana lumbalna lordoza? Hiperlordoza je stanje prekomerne ukri­vljenosti lumbalne hrbtenice. V spodnjem delu hrbta se ustvari krivulja v obliki crke C, kjer se hrbtenica tik nad zadnjico upogne navznoter. Hiperlordoza lahko povzroci za­tegovanje mišic in togost spodnjega dela hrbta. Prav tako lahko poškoduje hrbteni-co in mehko tkivo v ledvenem delu (Lillis, 2018). Pogosto se pojavi zaradi slabe drže, pomanjkanja telesne vadbe (Lillis, 2018) ali pretirane hipertonicnosti ledvenih iztego­valk trupa (Milner, 2008). Ukrivljenost hrbtenice v podrocju ledve­nega dela je pomembna za absorpcijo sil v hrbtenici, prevelika ledvena lordoza pa vodi k številnim težavam. Ob povecani ledveni lordozi se namrec povecajo tlacne sile na fasetne sklepe hrbtenice, kar lahko vodi k prisotnosti bolecine, draženju ali zgodnjim degenerativnim spremembam hrbtenice (Milner, 2008). Lordoticna drža predstavlja najobicajnejši tip slabe drže. Znacilnosti te drže so, poleg povecanega loka hrbtenice, ki znaša 40° in vec (Šarabon, Košak, Fajon in Drakslar, 2005), še spušcena ramena, spodnje okon- Slika 4. Položaji medenice (Pelvic tilt, 2019). Slika 2. Anteverzija kolka (Vogrin, Kuhta in Kramberger, 2009). cine v notranji rotaciji in stopalo v valgusu (Slika 5) (Kukovic, 2009). Zaradi vecje aktiv­nosti upogibalk kolka in njihove zakrceno­sti pride do zvracanja medenice naprej. S popravo giba medenice se lahko popravi celotna drža (Šarabon, Košak, Fajon in Dra­kslar, 2005). • Kaj povzroca poveca-no LL? Razlogov za povecan kot v ledvenem delu in posledicno hiperlordozo je vec. Nepo­sredna povezava se kaže med zasukom medenice in ledvenim delom hrbtenice. Rotacija medenice naprej, povzroci avto­matski poteg ledvenega dela hrbtenice v hiperekstenzijo. Mišice hrbta in trebuha vplivajo na naklon medenice in LL med pokoncno stojo (Slika 6). Kim, Chung, Hwang, Lee in Chang (2005) so v svoji raziskavi pogledali razmerje med mocjo mišic trupa (trebušne in hrbtne miši­ce) in LL. Izkazalo se je, da je razmerje med navorom iztegovalk in navorom upogibalk znacilno povezano z lordoticnim kotom. Razmeroma mocne iztegovalke trupa in šibke upogibalke trupa so bile povezane s povecano ledveno lordozo. Torej neravno­vesje moci mišic trupa vpliva na lordoticno krivuljo ledvenega dela hrbtenice in je de­javnik tveganja za bolecino v križu. Tudi Ša­rabon idr. (2005) pravijo, da lordoticno držo povzrocajo skrajšane ledvene iztegovalke trupa in raztegnjene upogibalke trupa ozi­roma iztegovalke kolka. Slika 6. Povecan anteriorni nagib medenice (Ne­utral pelvic and neutral spine: what are they and why do we care, 24. 3. 2019).) Na stopnjo lordoze vplivajo tudi mišice kolka - m. iliopsoas in mišice zadnje lože stegna (Been in Kalichman 2014). Te miši­ce premikajo medenico v sagitalni ravnini (nagib medenice naprej - iliopsoas in nagib medenice nazaj – zadnja loža). Skrajšane upogibalke kolka (Slika 7) pa nekateri av-torji (Šarabon idr., 2005) navajajo celo kot kljucni razlog za nastanek tovrstne drže. Slika 7.Normalna in skrajšana dolžina m. psoas (Psoas our primary muscle, 24. 3. 2019). Na levi strani Slike 7 vidimo normalno dol­žino m. psoas, na desni pa je videti skrajša­na dolžina, ki povzroci povecan kot v lum­balnem delu. To potrjujeta tudi Kisner in Colby (2007), ki sta ugotovila, da lordoticno držo povzroca motnja v gibljivosti upogi-balk kolka (m. iliopsoas, tensor fasciae latae, m. rectus femoris) in ledvenih iztegovalk (m. erector spinae). Prevec aktivne mišice v spodnjem delu hrbta namrec potegnejo ledveni del v povecan lok. Kot drugi razlog za povecano LL pa navajata raztegnjenost in šibkost trebušnih mišic (m. rectus abdo-minis, m. internal in external obliques in m. transversus abdominis). To predstavlja velik problem, saj je primarna vloga trebušnih mišic nasprotovanje mocnim potegom mišic spodnjega dela hrbta, da se ohrani normalna krivulja ledvene hrbtenice. Povecan anteriorni nagib medenice je lahko tudi posledica flektorne kontrakture v kolku, ki jo ugotavljamo s Thomasovim testom. Fiksirana lordoza lahko nastane pri deformaciji lumbosakralnega prehoda po poškodbi ali kirurških posegih ter paralitic­nih stanjih (Kukovic, 2009). Iz vseh podanih raziskav je torej razvidno, da je to stanje znacilno za ljudi s šibkimi in podaljšanimi mišicami, kot so prema tre­bušna mišica (m. rectus abdominis), zuna­nja poševna trebušna mišica (m. obliquus externus abdominis), zadnjicne mišice (m. gluteus maximus, m. gluteus medius, m. glu­teus minimus), dvoglava stegenska mišica (m. biceps femoris), polopnasta mišica (m. semimembranosus) in polkitasta mišica (m. semitendinosus) ter z zakrcenimi mišicami, kot so crevnicno-ledvena mišica (m. iliop­soas), prema stegenska mišica (m. rectus femoris), napenjalka stegenske fascije (m. tensor fascia latae) in iztegovalke trupa (m. erector spinae). Razlike v ledvenem loku se pojavljajo tudi med športniki razlicnih zvrsti. Ti imajo na­mrec v primerjavi z ne športniki vecji kot lordoze. To se kaže v povezavi z vecjim casom skupnega treninga (Wojtys, Ashton­-Miller, Huston in Moga, 2000). Tekaci na dolge proge in šprinterji imajo vecje kote v ledvenem delu glede na pov­precje, kar nakazuje povecano lumbalno lordozo in zasuk medenice naprej (Uetake in Ohtsuki, 1993). Povecana ledvena lordo­za, je bila ugotovljena tudi pri nogometa­ših (Wodecki, Guigui, Hanotel, Cardinne in Deburge 2002) in plezalcih (Forster, Penka, Bosl in Schoffl, 2009). Jentzsch, Geiger, König in Werner (2017) in Aylott, Puna, Robertson in Walker (2012) so dokazali, da je kot LL povezan tudi s staro­stjo. Ta se namrec z leti povecuje. Razlog za to navajajo, da je hrbtenica sposobna pre­našati velike kompresijske sile. Problem pa se pojavi tudi v zdajšnjem na-cinu življenja, ko je vedno vec sedenja za racunalniki, televizijo kar posledicno prina­ša bolecine v spodnjem delu hrbta in skraj­šanost mišic. Mišice v ledvenem predelu se lahko prevec zategnejo, medtem ko po­skušajo stabilizirati in podpirati hrbtenico. To postopoma povlece hrbtenico iz nor-malne ukrivljenosti, kar povzroci povecano ukrivljenost hrbtenice. Ljudje na delovnih mestih, ki so podvrženi dolgotrajnemu se­denju imajo vecje tveganje za hiperlordozo (Lillis, 2018). Pomanjkanje vadbe je lahko tudi eden izmed povzrociteljev povecane LL. Ta namrec povecuje tveganje debelosti. Pri­sotnost odvecne mašcobe v trebuhu in zadnjici dodatno obremeni spodnji del hrbta, kar lahko povzroci zvijanje ledvene hrbtenice. Poleg tega, lahko pomanjkanje telesne vadbe povzroci oslabitev jedrnih mišic, ki ležijo okrog trupa in medenice. Šibke mišice imajo manjšo sposobnost podpiranja hrbtenice, kar lahko vodi v ve-cjo ukrivljenost hrbtenice (Lillis, 2018). V nekaterih primerih je lahko hiperlordoza posledica drugih osnovnih težav hrbteni­ce, kot so kifoza, spondilolisteza in diskitis. Pogosto se dogaja, da se kifoticna drža v torakalnem delu hrbtenice kompenzira s povecanim lokom v lumbalnem delu (Been in Kalichman 2014). .Lumbalnahiperlordo­za predstavlja vecje tveganje za dolocene težave Zaradi povecane iztegnitve mišic lumbal­nega dela hrbtenice, bo v teh mišicah in sklepih prišlo do prekomerne kompresije. To lahko vodi do: poškodb živcev, spre­memb v sklepih, spondilolisteze, mišicne utesnjenosti, težave s telesno držo, bolecin v spodnjem delu hrbta (Murray, K, Le Gran­de, Ortega de Mues, in Azari, 2017). .Simptomi Oseba s hiperlordozo ima lahko razlicne simptome. Najbolj viden izmed njih je pretirano naprej ukrivljena ledvena hrbte­nica. Hiperlordoza namrec vodi do preko­merne ukrivljenosti hrbtenice v spodnjem delu hrbta, kar povzroci, da se ob pogledu stranskega profila izraziteje vidita trebuh in zadnjica. Prav tako se lahko pojavijo bo­lecine v spodnjem delu hrbta. Te so lahko blage do hude, ki se lahko z gibanjem po­slabšajo (Lillis, 2018). .Kako veš, da imaš povecano LL? Normalno obmocje lordoze (doloceno z uporabo Cobbove metode, ki meri kot od zgornje medvretence plošcice prvega led-venega vretenca do zgornje medvretenc­ne plošcice prvega križnega vretenca) je zelo široko – od 30 do 80 stopinj-, zato je težko dolociti normalni oziroma optimalni kot lordoze za posameznika (Been in Kali-chman, 2014; Lillis, 2018). Vseeno pa obstajajo nacini, kako pri osebah dolocimo oziroma prepoznamo hiperlor­dozo. Najbolj enostaven nacin dolocanja lumbalne hiperlordoze je analiza stranske­ga profila. Sicer precej laicna, pa vendar za­dosten pokazatelj, ali ima oseba izrazit lok v ledvenem delu ali ne. Naslednji test se lahko opravi v domacem okolju. Uležemo se na hrbet, noge imamo popolnoma stegnjene in se popolnoma sprostimo. Nato z roko preverimo prostor med spodnjim delom hrbta in podlago. Ce obcutimo prostor oziroma lahko zlahka položimo roko pod spodnji del hrbta, je to verjeten znak za povecano LL. Tretji test, kjer je dejansko možno izmeriti kot v ledvenem delu pa je rentgensko sli­kanje ledvene hrbtenice, kjer pa je seve­da potrebno odtehtati razmerje koristi in škodljivosti ter cene samega postopka. Po rentgenskem slikanju se lahko zdravnik do-datno odloci še za magnetnoresonancno slikanje (MRI) ali racunalniško tomografijo (CT), ce meni, da je za hiperlordozo odgo­vorna nenormalnost v mehkih tkivih (Lillis, 2018). Tu imamo še Thomasov test, ki služi za oce­njevanje flektorne kontrakture kolka. S fle­ksijo ene noge izravnamo ledveno lordozo pri tem pa se dvigne druga noga od podla­ge. Izmerimo kot med podlago in dvignje-no nogo, z vrhom v kolku (Kukovic, 2009). Test je pomemben iz vadbenega vidika, saj dvig noge ob pokrcenem kolenu pomeni lahko kontrakturo tako preme stegenske mišice kot iliopsoasa, vendar dvig noge ob iztegnitvi kolena pa prav gotovo poka­že izolirano napetost iliopsoasa. V prvem primeru lahko raztegujemo tako iliopsoas kot premo stegensko mišico, v drugem pa samo iliopsoas. .Korekcijskavadba Kot je bilo že razloženo, se povecan zasuk medenice naprej zgodi zaradi neravnoves­ja mišic v spodnjem delu telesa v kombina­ciji s šibkimi in skrajšanimi mišicami. V program vadbe za hiperlordozo lahko vkljucimo tudi pilates vaje. Vaje pri pilates vadbi namrec temeljijo na centru moci, ki ga povratno ves cas tudi krepijo. Center moci ali tako imenovan angl. »power hou­se« je izraz, ki se nanaša na mišicno maso trebuha, spodnjega dela hrbta, zadnjice, mišic medenicnega dna in notranjega dela stegen. Vadba je zasnovana tako, da je potrebno le majhno število ponovitev dolocenega giba, vendar morajo biti ti na­tancno in pozorno izvedeni (Stewart, 2001). Vadbo za lordoticno telesno držo prilago­dimo na nacin, da vadecemu pri vsaki vaji, ki se izvaja v leži na hrbtu, z glavo na tleh pod kolena postavimo blazino ali polkrožni valj, ki mu razbremeni in zmanjša ledveni del hrbtenice (lordozo), poleg tega, pa bo vadecemu lažje, saj bo pri vaji lahko spro­stil upogibalke kolka, ki so pri tovrstni drži navadno skrajšane in napete (Merrithew, 2003). Pred zacetkom izvajanja vaj, je pomembno, da se posameznik, ki se sooca s težavami povecane LL, nauci obrniti medenico nazaj. Rotacija medenice nazaj leže in stoje Ležimo na hrbtu s pokrcenimi koleni in sto­pali na tleh. Ce vidimo prostor med spo­dnjim delom hrbta in podlago, pomeni da je medenica obrnjena naprej. Naš cilj je, da spodnji del hrta »odtisnemo« v podlago, kar naredimo z obracanjem medenice na­ zaj in hkratnim stiskom zadnjice ter aktiva­cijo trebušnih mišic. Gibanje ponovimo 10 – 12 krat. Ko osvojimo gibanje, enako izve-demo stoje. V stoji, še dodatno aktiviramo mišice zadnjice in izboljšamo mobilnost medenice. Tudi v stoji gibanje ponovimo 10 – 12 krat (Crichton-Stuart, 2018). Glede na disfunkcijo mišic vaje razdelimo v dve skupini. Prvo skupino (Tabela 1) bodo predstavlja­le vaje, s katerimi bomo raztezali skrajšane oziroma prevec aktivne mišice To so m. iliopsoas, m. rectus femoris in m. quadratus lumborum (Merrithew, 2003). Kisner in Col- Tabela 1. Prikaz in opis vaj 1. skupine vaj za sprostitev in razteg skrajšanih mišic SPROSTITEV KOLKA Vaja, ki je namenjena sprostitvi upogibalk kolka. Osebe z lordo-ticno držo imajo navadno skrajšano in zakrceno m. iliopsoas, zaradi cesar se svetuje izvajanje te vaje. • Zacetni položaj: leža na hrbtu s skrcenimi nogami v nev­tralnem položaju, raznoženje v širini bokov, prirocenje. Me-denica mora biti tekom cele vaje stabilizirana, kar pomeni, da je nujno potrebno aktivirati globoke trebušne mišice ter mišice medenicnega dna. • Izvedba: ob vdihu lateralno rotiramo skrceno nogo in jo ob izdihu stegnemo. Ob ponovnem vdihu jo zasukamo me-dialno in ob izdihu skrcimo do zacetnega položaja. Zatem obrnemo smer gibanja in zacnemo z medialnim zasukom pokrcene noge. Pozorni smo, da je medenica ves cas sta­bilizirana ter ostaja v nevtralnem položaju, mišic zadnjice ne stiskamo, saj le tako zacutimo sprostitev v kolku (Bucar Pajek, 2016/2017). by (2007) še navajata, da je potreben razteg Drugo skupino (Tabela 2) bodo predsta-nosus, m. gluteus maximus, minimus, medius, mišic vzravnalk trupa (m. quadratus lumbo-vljale vaje, s katerimi bomo krepili šibke in m. obliquus in m. rectus abdominis (Merri-rum, m. erector spinae, m. tensor fascia latae prevec raztegnjene mišice. To so m. biceps thew, 2003). in m. latissimusdorsi). femoris, m. semitendinosus, m. semimembra- IZPADNI KORAK KLECE Z raztezanjem m. quadriceps zmanjšamo vlecenje medenice naprej. • Zacetni položaj: predkoracna stoja, koleno zadnje noge je na tleh pod kotom 90 stopinj. Stegnenica sprednje noge mora biti vzporedno s podlago, hrbtenica pa je v nevtral­nem položaju. • Izvedba: medenica se zaradi aktivacije m. gluteus nagne nazaj, zaradi cesar pride do še vecjega raztega m. iliopsoas Pomembno je, da med izvajanjem vaje stabiliziramo kole-no, kar pomeni, da se koleno ne premika levo in desno. Ce pogledamo vadecega iz strani vidimo, da je kot v kolenu vecji od 90°, ali enak 90°. Pazimo le, da ta kot ni manjši. Na vsaki strani naredimo 2 seriji in zadržimo 30 sekund (Crich-ton-Stuart, 2018). Variacija vaje: ce nart zadnje noge položimo na višjo podlago ali pa se primemo zanj je razteg usmerjen v mišico rectus femoris (Ethier, 2018). OPORA NA LOPATICAH – »MALI MOST« PREKO ODTISA Odlicna vaja mobilizacije hrbtenice in sprostitve ledvenega dela, predvsem ce so noge na višji podlagi, hkrati pa tudi vaja za kre­pitev glutealnih in abdominalnih mišic. • Zacetni položaj: leža na hrbtu s skrcenimi nogami v nevtral­nem položaju, prirocenje, raznoženje v širini bokov. • Izvedba: vdih v zacetnem položaju, med izdihom postopno dvigamo medenico preko odtisa do mosta na lopaticah kar pomeni, da se vsako vretence posebej odlepi od podlage oz. vrne na blazino. Odtis naredimo samo z aktivacijo tre­bušnih mišic, šele pri dvigu medenice aktiviramo gluteus maximus in zadnje stegenske mišice. V položaju opore na lopaticah ohranimo povezavo med rebri in sprednjimi kolc­nimi kostmi, naredimo vdih in pri tem pazimo, da mišicna aktivnost ne popusti. Z izdihom zacnemo vretence za vre­tencem pocasi spušcati na blazino. (Bucar Pajek, 2016/2017). Vajo ponovimo 12 – 15 krat, 3 serije (Crichton-Stuart, 2018). SAMOMASAŽA Z MALO ŽOGICO Mišice, ki bomo s tem sprostili so m. quadratus lumborum, m. erector spinae in m. latissimus dorsi. • Zacetni položaj: leža na hrbtu, malo žogico položimo pod zakrceno mišico spodnjega dela hrbta. • Izvedba: težo telesa sprostimo na sredino žogice in premi­kamo svoje telo v krožnih gibih, da zadenemo kriticne toc­ke. Vsako mišico masiramo 1 do 2 minuti. Vmes sprošceno dihamo in ne zadržujemo diha. KLEK SEDNO, PREDKLON – »ŠKOLJKA« Pri vaji sodelujejo mišice medenicnega dna, m. transversus abdominis, ki stisne trebušno steno in stabilizira ledveni del in medenico • Zacetni položaj: klek sedno, predklon, roke in celo sprošce-no na tleh. • Izvedba: vdihnemo široko v prsni koš in z izdihom sprosti-mo iztegovalke hrbta. Cim bolj poskušamo sprostiti mišice hrbta in odpraviti napetost v ramenskem obrocu. (Bucar Pajek, 2016/2017). Tabela 2. Prikaz in opis vaj 2. skupine vaj za krepitev podaljšanih oz. skrajšanih mišic DVIG V OPORI KLECNO SPREDAJ – »KOCKA« Pri vaji delujejo mišice medenicnega dna, m. transversus ab-dominis, ki stisne trebušno steno in stabilizira ledveni del in medenico, m. obliquus in m. muldifidus, ki preprecujeta zasuk trupa in stabilizatorji lopatic, še posebej m. serratus anterior in m. pectoralis major. • Zacetni položaj: opora klecno spredaj z nevtralno postavi­tvijo hrbtenice, stopala so upognjena v dorzalni fleksiji. Dla­ni so pod rameni in kolena pod kolki. Roke v komolcih rahlo pokrcimo. Rame povlecemo rahlo stran od ušes in pazimo, da je glava v podaljšku hrbtenice. Trebušne mišice morajo biti aktivne, videti moramo, da se popek ves cas poskuša približevati hrbtenici. • Izvedba: v zacetnem položaju naredimo vdih, kjer tudi sta­biliziramo ramena in lopatice. Z izdihom aktiviramo mišice medenicnega dna in trebušne mišice ter dvignemo kolena za centimeter od tal. Medtem rahlo vlecemo dlani in kolena proti popku; centru telesa, s cimer aktiviramo tudi m. tra­sversus abdominis. V dvigu naredimo vdih medtem pa še vedno vlecemo dlani in kolena proti popku. Z izdihom spu­stimo kolena na tla. Vaja mora biti izvedena v nevtralnem položaju. Ko se le ta poruši, mora vadeci z vajo prekiniti, saj stabilizacija ni vec popolna. Izvedemo 3-6 ponovitev. (Bu­car Pajek, 2016/2017). »DEAD BUG« Cilj te vaje je, da vkljucimo mišice trebušne stene in s tem ohra­njamo hrbtenico v nevtralni poziciji. Pri izvajanju te vaje, mo-ramo biti pozorni, da je spodnji del hrbta v popolnem stiku s tlemi, kar pomeni, da ne povecujemo lumbalne krivine. Med iz­vajanjem ne smemo cutiti nikakršne napetosti v spodnjem delu hrbta, spodnji del reber in prsa imamo spušcena in se ne dvi­gujejo. Abdominalne mišice so aktivne skozi celoten gib, popek pa vlecemo proti hrbtenici. Pazimo, da med izvajanjem vaje ne zadržujemo dihanja. Prikazane so tri razlicice vaje, katere izvaja-mo odvisno od stopnje naše pripravljenosti (Dead bug, 2019). Zacetni položaj je pri vseh vajah enak. Zacetni položaj: kolena in kolki so pod kotom 90 stopinj, predro-cenje. Z vsako nogo naredimo 10 ponovitev (Dead bug, 2019). 1. Izvedba: desno koleno je usmerjeno proti prsnemu košu, po-krceno levo nogo pa pocasi spušcamo proti tlom, vendar samo do tam, kjer ohranjamo spodnji del hrbta na tleh (Dead bug, 2019). 2. Izvedba: desno koleno je usmerjeno proti prsnemu košu, levo nogo pa pocasi stegujemo proti tlom, vendar samo do tam, kjer ohranjamo spodnji del hrbta na tleh (Dead bug, 2019). 3. Izvedba: desno koleno je usmerjeno proti prsnemu košu, ob hkratnem spušcanju desne roke, pocasi stegujemo levo nogo proti tlom, vendar samo do tam, kjer ohranjamo spodnji del hrb­ta na tleh (Dead bug, 2019). OPORA LEŽNO SPREDAJ NA PODLAHTEH S to vajo, bomo izboljšali moc jedra. Abdominalne mišice mora­jo biti napete skozi celoten gib, popek moramo vleci proti hrb­tenici, aktivacija zadnjice pa bo pripomogla k stabilizaciji telesa. Ko zacnemo z vadbo, najprej izvajamo lažjo izvedbo vaje, nato nadaljujemo s težjo. • Zacetni položaj: opora ležno na podlahteh v širini ramen, ramena tocno nad komolci, glava v podaljšku trupa, lopa­tice v nevtralnem položaju ali protrakciji. Za lažjo izvedbo spustimo kolena na tla. • Izvedba: kolena dvignemo od tal, telo ohranjamo v eni li­niji in pazimo, da boki niso višje ali nižje od ramen. Za pra­vilno zadrževanje v opori je pomembna tudi aktivacija m. gluteus in abdominalnih mišic ter rotacija medenice nazaj. Oporo zadržujemo 30 – 60 s, 2 seriji (Crichton-Stuart, 2018). STRANSKI UPOGIB TRUPA • Zacetni položaj: leža na hrbtu skrcno; prirocenje. • Izvedba: na mestu vdihnemo, ob izdihu nato stisnemo tre­bušne mišice, roke dvignemo od podlage v višino bokov , brado potisnemo proti prsnici in se dvignemo do spodnje­ga roba lopatic tako, da sta roki na desni strani kolen. Vajo ponovimo še na drugo stran. Pri vaji pazimo, da ohranimo nevtralni položaj ledvene hrbtenice (Kovac, 2016). KREPITEV IZTEGOVALK KOLKA Z ELASTIKO Elastiko zavežemo za letvenik ali okoli nasprotne noge. • Zacetni položaj: gledamo proti letveniku, nogo pa damo v elastiko, ki je namešcena med gležnjem in kolenom. • Izvedba: gib izvedemo iz boka in elastiko potisnemo v sme­ri nazaj. Pazimo, da je medenica ves cas giba obrnjena na­zaj ter da so abdominalne mišice aktivne (Crichton-Stuart, 2018). MALI MOST NA LOPATICAH Z DVIGOM NOGE • Zacetni položaj: opora ležno skrcno na lopaticah; priroce­nje. • Izvedba: vdihnemo v zacetnem položaju, ob izdihu stisne-mo trebušne mišice, pocasi dvignemo medenico in se vre­tence za vretencem, dvigujemo do spodnjega roba lopatic. V koncnem položaju vdihnemo in ob izdihu iztegnemo nogo. Ob ponovnem vdihu nogo pokrcimo in ob izdihu iztegnemo še drugo nogo (Kovac, 2016). DIAGONALNI DVIG NASPROTNE ROKE IN NOGE V OPORI KLEC­NO SPREDAJ • Zacetni položaj: opora klecno spredaj. • Izvedba: v zacetnem položaju vdihnemo, nato ob izdihu stisnemo trebušne mišice in dvignemo desno nogo in levo roko od podlage. Dvignemo tako visoko, da sta roka in noga vzporedni z našim telesom oz. do višine, kjer še ohranjamo naravne krivine hrbtenice. Vrnemo se v zacetni položaj in ponovimo še na drugi strani (Kovac, 2016). POCEP • Zacetni položaj: stojimo v širini bokov ali malo širše; predro-cenje. Trup je cvrst in vzravnan. • Izvedba: zadnjico spušcamo nazaj in navzdol in jo nato dvi­gnemo do zacetnega položaja. Ohranjamo cvrst trup skozi celoten gib (Bezgovšek, 2013). • Zakljucek Glede na pregledano literaturo, lahko re­cemo, da povecana ukrivljenost v ledve­nem delu hrbtenice predstavlja problem sedanje generacije, saj je v našem življenju vse vec sedenja, premalo gibanja in posle-dicno skrajšane mišice, ki vlecejo medeni-co naprej. Zato vsekakor to ni zanemarljiv problem, saj lahko LL vodi tudi do drugih težav. Iz tega sledi, da je korekcijska vadba za zmanjšanje LL še kako pomembna in bi jo bilo priporocljivo vkljucevati v vadben proces tudi kot preventivno vadbo. • Literatura 1. Aylott, C.E., Puna, R., Robertson, P.A. in Wal­ker, C. (2012). Spinous process morphology: the effect of ageing through adulthood on spinous process size and relationship to sa­gittal alignment. Eur Spine J, 21(5), 1007-1012. 2. Been, E. in Kalichman, L. (2014). Lumbar lor­dosis. The spine journal (14), 87-97. 3. Bezgovšek, V. (2013). Strokovni slovenski opisi nekaterih krepilnih gimnasticnih vaj (Diplom­sko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 4. Bucar Pajek, M. (2016/2017). Pilates na blazi­nah (Gradivo Gimnasticne zveze Slovenije za usposabljanje amaterskih kadrov v športu). 5. Crichton-Stuart, C. (2018). Exercises to fix an­terior pelvic tilt. Medical News Today. Prido­bljeno iz https://www.medicalnewstoday. com/articles/322684.php 6. Dead bug. (13. 3. 2019). Arthritis Foundation. Pridobljeno iz https://www.arthritis.org/ living-with-arthritis/exercise/videos/core/ dead-bug.php 7. Ethier, J. (2018). Anterior pelvic tilt routine. Pridobljeno iz https://builtwithscience.com/ anterior-pelvic-tilt/ 8. Forster., R., Penka, G., Bosl, T in Schoffl, V.R. (2009). Climber’s back–form and mobility of the thoracolumbar spine leading to postural adaptations in male high ability rock clim­bers. Int J Sports Med, 30(1), 53–59. 9. Jentzsch, T., Geiger, J., König, M. A., & Werner, C. M. L. (2017). Hyperlordosis is Associated With Facet Joint Pathology at the Lower Lumbar Spine. Clinical Spine Surgery, 30(3), 129–135. 10. Kim, M.S., Chung, S. W., Hwang, C., Lee, K. in Chang, B.S. (2005). A radiographic analysis of sagittal spinal alignment for the standar­dization of standing lateral position. Korean Orthop Assoc, 40(7), 861-867. 11. Kisner, C. in Colby, L. A. (2007). Therapeutic exercise: foundations and techniques. Philade­lphia: F. A. David Company. 12. Kovac L. (2016). Vaje za zdravo hrbtenico za pretežno sedec nacin življenje (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 13. Kukovic, J. (2009). Ortopedija. Odgovori na vprašanja. Ljubljana. Pridobljeno iz www. medenosrce.net/component/attachments/ download/5662 14. Lillis, C. (2018). What to know about hyper-lordosis. MedicalNewsToday. Pridobljeno iz https://www.medicalnewstoday.com/arti­cles/321959.php 15. Merrithew, M. (2003). Comprehensive MA­TWORK. STOTT PILATES the contemporary approach. Canada. 16. Milner CE (2008). Functional anatomy for sport and exercise. New York: Routledge, 81 - 90. 17. Murray, K. J., Le Grande, M. R., Ortega de Mues, A., in Azari, M. F. (2017). Characterisa­ tion of the correlation between standing lordosis and degenerative joint disease in the lower lumbar spine in women and men: a radiographic study. BMC Musculoskeletal Disorders, 18(1). 18. Neutral Pelvis and Neutral Spine: What are they and why do we care. (24. 3. 2019). The Vertical Workshop‘s Pilates Teacher Blog. Pri­dobljeno iz https://theverticalworkshop. wordpress.com/2011/04/01/neutral-pelvis­-and-neutral-spine-what-are-they-and-why­-do-we-care/ 19. Pelvic Tilt. (15. 3. 2019). Manchester-Bedford Myoskeletal. Pridobljeno iz http://www.mb-myoskeletal.com/learning/pelvic-tilt/ 20. Psoas our primary posture muscle. (24. 3. 2019). StretchAsia. Pridobljeno iz https://stret­chasia.com/psoas/ 21. Stewart, K. (2001) Pilates. Tržic: Ucila Interna­tional. 22. Šarabon, N., Košak, R., Fajon, M. in Drakslar, J. (2005). Nepravilnosti telesne drže. Mehaniz-mi nastanka in predlogi za korektivno vadbo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 23. Uetake, T. in Ohtsuki, F. (1993). Sagittal con­figuration of spinal curvature line in sport­smen using Moire technique. Okajimas Folia Anat Jpn, 70(2-3), 91-103. 24. Vogrin, M., Kuhta, M. in Kramberger, S. (2009). Otrok v ortopediji. Univerzitetni klinicni center Maribor. Oddelek za ortopedijo. Pridobljeno iz: http://www.ortopedijamb.si/otrok_2009.pdf 25. Wodecki, P., Guigui, P., Hanotel, M.C., Car-dinne, L. in Deburge, A. (2002). Sagittal ali­gnment of the spine: comparison between soccer players and subjects without sports activities. Europe PMC, 88(4), 328–336. 26. Wojtys, E. M., Ashton-Miller, J.A., Huston, L.J. in Moga, P.J. (2000). The association between athletic training time and the sagittal curva­ture of the immature spine. The American Jo­urnal of Sport Medicine, 28(4), 490–498. Katja Ponikvar, dipl. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport katja.ponikvar9@gmail.com Anže Zdolšek, Iztok Štotl, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic Vpliv spola na parametre telesne dejavnosti in sladkorne bolezni pri sladkornih bolnikih tipa 1 Izvlecek V prispevku predstavljamo raziskavo, s katero smo ugotavljali razlike v stopnji razlicnih tipov telesne dejavnosti, parametrov sladkorne bole-zni, krvnega tlaka in mašcob v krvi glede na spol pri sladkornih bolnikih tipa 1. Telesno dejavnost smo razdelili na zmerno intenzivno telesno dejavnost, visoko intenzivno telesno dejavnost ter energijo, porablje-no z nevadbeno termogenezo (NT). NT je poraba energije za vse, kar ni nacrtno ukvarjanje s telesno dejavnostjo, spanje ali hranjenje (hišna opravila, košnja trave, energija, porabljena s transportom …). V raziska-vi je sodelovalo 109 sladkornih bolnikov tipa 1 (55 ženskega spola, 54 moškega spola) s povprecno starostjo 38 ± 10 let, telesno maso 77,33 ± 15,70 kg ter glikiranim hemoglobinom 7,03 ± 0,89 %. Bolniki so izpolnili vprašalnik o pogostosti hipoglikemij, o kolicini telesne dejavnosti in ko­licini porabe energije z NT, hkrati pa smo zabeležili še osnovne parame­tre terapije (kolicina odmerka, krvni tlak, holesterol, HbA1c). Moški bol­niki so porabili statisticno znacilno vec hitrega ter skupnega inzulina v primerjavi z ženskimi bolnicami. Ugotovili smo tudi statisticno znacilno razliko v kolicini zelo intenzivne telesne dejavnosti in NT. Moški bolni­ki so se kolicinsko vec ukvarjali z zelo intenzivno telesno dejavnostjo, medtem ko so ženske bolnice imele vecjo porabo energije z NT. Ženske bolnice so imele tudi nižjo vrednost sistolicnega in diastolicnega krv­nega tlaka ter višjo vrednost HDL holesterola. Kljucne besede: sladkorna bolezen tipa 1, telesna dejavnost, nevadbena termogeneza, razlike med spoloma. Gender effects on physical activity and diabetes paremeters in diabetic type 1 patients Abstract In our research we examined gender differences of different types of physical activity, diabetes mellitus parameters, blood pressure and lipids in individuals with type 1 diabetes (T1D). We divided physical activity into vigorous physical activity, moderate physical activity and non-exercise activity thermogenesis (NEAT). NEAT is energy expanded for everything we do that is not sleeping, eating or sports-like exercise (household chores, mowing, energy expanded with transport …). In our research participated 109 (55 women, 54 men) T1D patients with average age of 38±10 years, weight 77,33±15,70 kg and HbA1c 7,03±0,89 %. Patients completed questionnaire about physical activity, NEAT and frequency of hypoglycaemia. We also noted basic parameters of therapy (insulin dose, blood pressure, cho­lesterol, HbA1c). Men patients had higher bolus and overall insulin dosage compared to women. We also found statistical difference in vigorous physical activity and NEAT. Men patients had higher rate of vigorous physical activity while women patient had higher NEAT score. Women patients also had lower value of systolic blood pressure, diastolic blood pressure and higher value of HDL cholesterol. Keywords: type 1 diabetes, physical activity, non-exercise activity thermogenesis, gender differences. .Uvod Telesna nedejavnost skupaj s sedecim na-cinom življenja pripomore k mnogim ško­dljivim vplivom na zdravje. Dokazano je, da je telesna nedejavnost cetrti dejavnik tveganja za smrtnost, saj predstavlja 6 % vseh globalnih smrti. Telesna nedejavnost vpliva na porast kronicnih bolezni, kot so srcno-žilne bolezni, metabolne bolezni (sladkorna bolezen) ter razlicne vrste raka (WHO, 2010). Definicija telesne dejavno­sti je vsaka dejavnost, pri kateri je poraba kalorij višja kot v stanju mirovanja. Vsak posameznik se na dnevni bazi ukvarja s telesno dejavnostjo, vendar je kolicina in intenziteta telesne dejavnosti zelo odvisna od posameznika. Pojem telesna dejavnost se lahko zamenjuje z bolj specificnim poj-mom telesna vadba, ki pa oznacuje tocno doloceno dejavnost, ki ima dolocen cilj (na primer pridobivanje mišicne mase, izguba telesne mašcobe, izboljšanje ene izmed gi­balnih sposobnosti) (Caspersen, Powell in Christenson, 1985). Sladkorna bolezen je skupina metabolicnih bolezni, ki imajo skupno stalno prisotno hiperglikemijo (povišano serumsko vre­dnost glukoze v krvi), kar je posledica tega, da celice trebušne slinavke ne proizvajajo dovolj inzulina ali tega, da se telesne celice na inzulin ne odzovejo ali pa kombinacije obojega. Sladkorna bolezen tipa 1 je avto­imunsko obolenje, pri katerem telo unici svoje beta celice trebušne slinavke – tako posledicno ne proizvajajo vec inzulina. Bolezen se zdravi izkljucno s sinteticno do-danim inzulinom veckrat dnevno v obliki inzulinskih injekcij ali z inzulinsko crpalko (American Diabetes Association, 2014). Sladkorni bolniki tipa 1 so približno enako telesno dejavni kot njihovi zdravi vrstniki, kar pomeni, da ne dosegajo želenih norm o kolicini telesne dejavnosti. Veliko raziskav je bilo opravljenih v povezavi s telesno de­javnostjo pri sladkornih bolnikih tipa 1, ki kažejo na veliko pozitivnih ucinkov telesne dejavnosti. Aerobna telesna dejavnost pri sladkornih bolnikih tipa 1 zmanjša tveganje za razvoj srcno-žilnih bolezni, izboljša src­no in pljucno funkcijo, zmanjša inzulinsko rezistenco ter izboljša parametre mašcob v krvi. Vadba za moc je pri sladkornih bol­nikih tipa 1 še posebej priporocljiva, saj je sladkorna bolezen neodvisen dejavnik tve­ganja za zmanjšano mišicno moc ter hitrejši upad v mišicni moci ter funkcionalnosti po­sameznika. Vadba za moc tako pripomore k izboljšanju ali ohranjanju mišicne mase, mišicne moci, telesne funkcije, psiholo­škega zdravja, obcutljivosti celic na inzulin, krvnega tlaka ter mašcobne slike v krvi. Do-kazano je tudi, da ustrezna vadba za moc zmanjša možnost hipoglikemij med samo telesno dejavnostjo, zato jo je smiselno vkljuciti v del dejavnosti (Colberg idr., 2016). Raziskave kažejo, da je sladkornim bolni­kom tipa 1 najvecja prepreka za udeležbo v razlicnih telesnih dejavnostih strah pred nastankom hipoglikemije. Ta strah lahko povzroci slabše urejene parametre sladkor­ne bolezni zaradi nepravilno prilagojenega odmerka inzulina, zato so pravilne strate­gije za izogibanje hipoglikemijam zelo po­membne za bolnike (Bohn idr., 2015). Telesno dejavnost lahko locimo na nacrto­vano in nenacrtovano telesno dejavnost. Nacrtovana telesna dejavnost je vsaka dejavnost, ki jo izvajamo zavestno (na pri­mer športne igre, tek, hoja, rekreacijske dejavnosti), medtem ko je nenacrtovana telesna dejavnost tista dejavnost oziroma poraba energije (nevadbena termogene­za), ki ni povzrocena z namerno telesno dejavnostjo, spanjem ali hranjenjem. Med dejavnosti, ki povzrocajo nevadbeno ter­mogenezo, sodijo razlicna hišna opravila, hoja v službo, pisanje, delo na vrtu in po­dobno. Lahko predstavlja velik ali majhen del porabe energije pri posamezniku, zato jo je potrebno upoštevati pri raziskavah o telesni dejavnosti (Levine, 2004). Raziskave o nevadbeni termogenezi kažejo, da vpli­va na lažje ohranjanje telesne mase, da je povezana z vecjo inzulinsko rezistenco, vecjo vrednostjo HDL holesterola in nižjim krvnim tlakom pri sladkornih bolnikih tipa 2. Hamasaki idr. (2013) so ugotovili tudi, da je nevadbena termogeneza negativno po­vezana s kolicino inzulinskega odmerka, kar pomeni, da so tisti bolniki s sladkorno bole-znijo tipa 2, ki so imeli višjo stopnjo nevad­bene termogeneze, imeli višjo inzulinsko rezistenco. Ugotovili so še, da je nevadbena termogeneza negativno povezana z obse­gom pasu in pozitivno povezana s hole-sterolom pri ženskih bolnicah. Poleg tega so dokazali, da je višja stopnja nevadbene termogeneze povezana z nižjo vrednostjo sistolicnega in diastolicnega krvnega tlaka pri bolnikih, ki so prekomerno težki. Raz­iskave o telesni dejavnosti pri sladkornih bolnikih tipa 1 so pogoste, vendar zaenkrat še nobena raziskava ni konkretno preu-cevala faktorja nevadbene termogeneze, ki lahko tudi pri sladkornih bolnikih tipa 1 predstavlja velik del porabe energije in tako posledicno vpliva na razlicne metabolicne parametre (Hamasaki idr., 2013). Spol je že poznan kot dejavnik za smrtnost pri veliko razlicnih bolezni, med katere spa-da tudi sladkorna bolezen tipa 1. Ženske sladkorne bolnice imajo vecje tveganje za smrt tako na splošno kot tudi specificno od srcno-žilnih zapletov v primerjavi z moški-mi bolniki. Razlogi za to niso popolnoma jasni (Shah idr., 2018). Znacilnosti telesne dejavnosti se razlikujejo tudi glede na spol sladkornih bolnikov tipa 1. Obstajajo razlike v stopnji telesne dejav­nosti, povzrocene z nevadbeno termoge­nezo pri otrocih, medtem ko pri odraslih naj ne bi bilo razlik. Fantje naj bi porabili tudi od 30 % vec energije s porabo nevad­bene termogeneze v primerjavi z deklicami (Levine, 2004), kar lahko posledicno vpliva na pogostost hipoglikemij, ne pa tudi na glikirano urejenost sladkorne bolezni izra­ženo s HbA1c. Namen naše raziskave je ugotoviti razlike med spoloma glede na lastnosti telesne dejavnosti in sladkorne bolezni pri slad­kornih bolnikih tipa 1. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike med spoloma v kolici­ni visoko intenzivne telesne dejavnosti, zmerno intenzivne telesne dejavnosti ter telesne dejavnosti, povzrocene z nevad­beno termogenezo. Prav tako smo ugo­tavljali razlike med spoloma v glikiranem hemoglobinu, pogostosti hipoglikemij, sistolicnem in diastolicnem krvnem tlaku, skupnem holesterolu, HDL holesterolu ter LDL holesterolu. .Metode Vzorec merjencev V raziskavo je bilo prostovoljno vkljucenih 109 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1, od tega je bilo 55 ženskega spola ter 54 moškega spola. Povprecna starost sodelu­jocih je bila 38 ± 10 let, telesna masa 77,33 ± 15,70 kg ter glikiran hemoglobin 7,03 ± 0,89 %. Bolniki, ki so bili gibalno ovirani, poškodovani ali imeli zraven razne hujše pridružene bolezni ali druge razloge, za­radi katerih smo menili, da njihovi rezulta-ti niso objektivni (na primer odvisnost ali brezdomstvo), so bili izkljuceni iz raziskave. Raziskava je bila odobrena s strani komisije za medicinsko etiko (KME) in se vodi pod referencno številko 0120-258/2017/4. Pripomocki V naši raziskavi smo uporabili vprašalnik, ki je bil sestavljen iz treh razlicnih zanesljivih ter v mednarodni literaturi uporabljenih vprašalnikov, in sicer: 1. Vprašalnik o pojavnosti hipoglikemij (Se-aquist idr., 2013) Vprašalnik o pojavnosti hipoglikemij so v svoji raziskavi uporabili Seaquist idr. (2013), kjer so preucevali dokaze o vplivu hipogli­kemije na bolnike s sladkorno boleznijo, ki jo je omogocilo Ameriško Združenje sladkornih bolnikov, in na podlagi tega oblikovali smernice za uporabo v praksi. Vprašalnik o pojavnosti hipoglikemij je se­stavljen iz trinajstih vprašanj, ki se nanašajo na zaznavanje simptomov hipoglikemije, pogostosti hudih in blagih hipoglikemij ter vzrokih hipoglikemij. V raziskovalni nalogi smo uporabili vprašalnik, ki smo ga preve­dli v slovenski jezik. 2. Vprašalnik za oceno nevadbene termo­geneze (NT) (Hamasaki, Yanai, Kakei, Noda in Ezaki, 2014) Hamasaki idr. (2014) so uporabili vprašalnik za oceno stopnje nevadbene termogene­ze, ki je sestavljen iz 36 vprašanj ter je bil znacilno in pozitivno povezan z meritvijo nevadbene termogeneze s triaksialnim po­speškometrom. V naši raziskavi smo upora­bili preveden vprašalnik za oceno stopnje nevadbene termogeneze, saj je sodec po prej omenjeni raziskavi zanesljiv in natan-cen tako pri nelokomotorni oceni kot tudi lokomotorni oceni stopnje nevadbene ter­mogeneze. Spremenili smo le eno vpraša­nje, saj je v slovenskem prostoru zborovsko petje dosti pogostejše kot petje karaok, ki je bilo uporabljeno v originalnem vprašal­niku, ki je bil prvotno uporabljen na japon-ski populaciji. 3. Vprašalnik o skupni telesni dejavnosti (WHO | Global Physical Activity Surveil­lance, 2017)such as intensity, duration, and frequency, and it assesses three domains in which physical activity is performed.«,«URL«:«http://www.who.int/ chp/steps/GPAQ/en/«,«accessed«:{»date­-parts«:[[»2017«,7,14]]}}}],«schema«:«https:// navodilih, ki so priložena vprašalniku. Vec raziskav je potrdilo zanesljivost tega vpra­šalnika (Bull, Maslin in Armstrong, 2009). Postopek Pred rednim ambulantnim pregledom smo bolnike seznanili z možnostmi za sodelova­nje pri raziskavi. V velikem odstotku so se odlocili za sodelovanje (prakticno vsi pova­bljeni k raziskavi). Po privolitvi za sodelova­nje v raziskavi so bolniki prejeli vprašalnik, ki je vseboval vse tri zgornje vprašalnike. Pri reševanju vprašalnika smo sodelujoce­mu v priloženih navodilih razložili osnovne pojme, kot so zmerno intenzivna telesna dejavnost, visoko intenzivna telesna de­javnost, nevadbena termogeneza, huda in blaga hipoglikemija. Med drugim smo bili bolniku na voljo med reševanjem vprašal­nika za kakršnekoli nejasnosti ali pomisleke. Poleg vprašalnika smo dodatno še zabe­ležili njihove aktualne telesne znacilnosti (telesna masa, telesna višina), krvni tlak, po­datke o inzulinski terapiji (tip njihove terapi­je in kolicino odmerkov inzulina), podatke o morebitni terapiji za visok krvni tlak, poda­tek o kronicni urejenosti glikemije – deležu glikiranega hemoglobina (HbA1c) ter o mo-rebitni prisotnosti kronicnih zapletov glede na redne presejalne preglede (prisotnost in stopnja retinopatije, nevropatije ter ne­fropatije). Po izpolnitvi vprašalnika smo po­datke vnesli v program RedCap (Research Electronic Data Capture) (Harris idr., 2009). RedCap (Univerza Vanderbilt, Nashville, Tennessse) je aplikacija za shranjevanje in urejanje odgovorov iz razlicnih vprašalni­kov in podatkovnih baz. Podatkovne baze v programu so varne, enostavne za upora­bo in urejanje podatkov (REDcap Project, 2017). Podatke smo statisticno obdelali v progra-mu IBM SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago, ZDA) in uredili po APA standardih v programskem vmesniku Microsoft Excel (Microsoft, Red­mond, ZDA). V prvi fazi obdelave smo vsem podatkom izracunali mere opisne statistike. Številske spremenljivke so predstavljene s srednjimi vrednostmi (povprecja in stan­dardne napake ocene povprecja) in me-rami razpršenosti (standardni odklon). Za statisticno analizo smo uporabili t-test za neodvisne vzorce, pri katerem smo preve­rili predpostavke tega testa (Field, 2000). Vse podatke smo obdelali pri stopnji 5 % tveganja. .Rezultati Rezultati naše raziskave so pokazali kar nekaj razlik v parametrih sladkorne bole-zni tipa 1 in parametrih telesne dejavnosti glede na spol bolnika. Ugotovili smo razlike v odmerku inzulina, kolicini zelo intenzivne telesne dejavnosti, kolicini tock nevadbene termogeneze, krvnem tlaku ter HDL-hole­sterolu. Tabela 1 prikazuje vzorec merjencev mo-škega in ženskega spola ter opisuje pov­precne osnovne znacilnosti vzorca, in sicer starost, telesno maso, kolicino hitrega od­merka inzulina (bolus), kolicino celodnev­nega odmerka inzulina, frekvenco merjenja krvnega sladkorja na dan ter povprecno vrednost glikiranega hemoglobina. Ugo-tovljena je bila statisticno znacilna razlika v kolicini inzulinskih odmerkov, in sicer tako v odmerku hitrega (p < 0,01) kot tudi celodnevnega inzulina (p < 0,05). Ženske sladkorne bolnice tipa 1 so v povprecju porabile 7,96 enot hitrega ter 6,45 enot Koli˜ina TD med delom/v transportu glede na spol 450,00 400,00 350,00 Ženski spol 200,00 github.com/citation-style-language/sche- ma/raw/master/csl-citation.json«} Vprašalnik o skupni telesni dejavnosti sve­ tovne zdravstvene organizacije je sesta­ vljen iz šestnajstih razlicnih vprašanj, ki se Število minut na teden 300,00 250,00 Moški spol 150,00 100,00 50,00 nanašajo na podrocja telesne dejavnosti na delovnem mestu, potovanja iz razlicnih lo-0,00 Intenzivna telesna Zmerno intenzivna telesna Aktivnost v transportu kacij ter rekreacijskih telesnih dejavnosti. V aktivnost - delo aktivnost - delo naši raziskavi smo uporabili preveden vpra­ šalnik v slovenski jezik. Obdelavo podatkov Slika 1. Kolicina telesne dejavnosti na delovnem mestu oziroma v razlicnih vrstah transporta v mi-nutah na teden. o skupni telesni dejavnosti smo obdelali po Tabela 1w Prikaz razlik osnovnih znacilnosti med spoloma Spol Starost (let) Teža (kg) Višina (cm) Bolus (enot) Celodnevni odmerek (enot) Frekvenca merjenja HbA1c (%) Ženski spol 38,2 70,0 167,7 22,92* 36,55* 5,20 6,97 Moški spol 37,4 84,4 179,4 30,88* 43,00* 4,87 7,11 Frekvenca hipoglikemij glede na spol 6,00 5,00 4,00 3,00 2,00 1,00 0,00 Ženski spol Moški spol Slika 2. Frekvenca hipoglikemij v zadnjem mesecu oziroma frekvenca hudih hipoglikemij v zadnjem letu glede na spol. celodnevnega odmerka inzulina manj kot statisticno znacilne razlike v kolicini telesne moški bolniki. Ni bilo ugotovljene statistic-dejavnosti na teden na delovnem mestu, no znacilne razlike v frekvenci merjenja krv-prav tako pa ni bilo ugotovljene nobene nega sladkorja na dan glede na spol. statisticno znacilne razlike v telesni dejav­ nosti v razlicnih oblikah transporta. Slika 1 prikazuje kolicino telesne dejavno­sti na delovnem mestu oziroma v razlicnih tipih transporta glede na spol. Kolicina te­lesne dejavnosti je prikazana z minutami Slika 2 prikazuje število povprecno število na teden. V telesno dejavnost transporta hipoglikemij glede na spol v zadnjem me-se štejejo le dejavnosti, ki so trajale vsaj 10 secu. Moški bolniki so imeli povprecno 5,46 minut naenkrat (npr. hoja, tek, kolesarjenje hipoglikemij na mesec, ženske pa 5,57. Dru­…). Med spoloma nismo ugotovili nobene gi del grafa prikazuje število hudih hipogli­ Koli˜ina telesne dejavnosti/nedejavnosti 350,00 300,00 250,00 200,00 * 150,00 100,00 ** 50,00 0,00 Minute intenzivne TD na Minute zmerno Minute neaktivnosti na To˜ke nevadbene teden intenzivne TD na teden dan termogeneze Ženski spol Moški spol Slika 3. Kolicina telesne dejavnosti oziroma nedejavnosti glede na spol. *statisticna znacilnost (p < 0,05), **statisticna znacilnost (p < 0,01). kemij glede na spol v zadnjem letu. Hude hipoglikemije so definirane kot hipoglike­mije, pri katerih je sladkorni bolnik potre­boval pomoc tretje osebe. Moški bolniki so povprecno imeli 0,11 hudih hipoglikemij v zadnjem letu, ženske pa 0,17. Pri nobenem od opisanih parametrov nismo ugotovili statisticno znacilnih razlik med spoloma. Slika 3 prikazuje kolicino intenzivne telesne dejavnosti na teden, kolicino zmerno inten­zivne telesne dejavnosti na teden, kolicino telesne nedejavnosti na dan v minutah ter kolicino tock nevadbene termogeneze glede na spol. Ni bilo opažene statisticno znacilne razlike v kolicini zmerno intenziv­ne telesne dejavnosti ter kolicini telesne nedejavnosti. Ugotovljena pa je bila sta­tisticno znacilna razlika pri kolicini visoko intenzivne telesne dejavnosti (p < 0,05), in sicer so bili moški bolniki povprecno bolj visoko intenzivno telesno dejavni (157,2 mi-nut na teden) v primerjavi z ženskimi bol­nicami (69,3 minut na teden). Prav tako je bila ugotovljena statisticno znacilna razlika med kolicino telesne dejavnosti, povzroce­ne z nevadbeno termogenezo (p < 0,01), in sicer so bile ženske sladkorne bolnice bolj telesno dejavne na racun nevadbene ter­mogeneze, saj so pri vprašalnikih povprec­no dosegale 75,7 tock, kar je za 5,2 tock vec v primerjavi z moškimi sladkornimi bolniki. Slika 4 prikazuje povprecne vrednosti sis-tolicnega ter diastolicnega krvnega tlaka glede na spol sladkornega bolnika. Ugo-tovljena je bila statisticno znacilna razlika tako pri sistolicnem (p = 0,00) kot tudi di­astolicnem (p < 0,05) krvnem tlaku, in sicer so ženske bolnice povprecno dosegale nižje vrednosti obeh krvnih tlakov. Ženske bolnice so imele povprecno vrednost sisto­licnega tlaka 123,1 mmHg ter diastolicnega 76,8 mmHg, medtem ko so imeli moški bolniki povprecno vrednost sistolicnega tlaka 135,8 mmHg (za 12,7 mmHg vec kot ženske) ter vrednost diastolicnega tlaka 81,2 mmHg (za 4,4 mmHg vec kot ženske). Slika 5 prikazuje mašcobno sliko sladkornih bolnikov glede na spol. Ni bilo opažene no-bene statisticno znacilne razlike v vrednosti skupnega holesterola, vrednosti LDL hole­ Vrednosti krvnega tlaka glede na spol 160,00 *** 140,00 120,00 100,00 80,00 60,00 40,00 20,00 0,00 Sistoli˜en tlak Diastoli˜en tlak Ženski spol Moški spol Slika 4. Prikaz vrednosti krvnega tlaka glede na spol bolnika. *statisticna znacilnost (p < 0,05), ***sta­tisticna znacilnost (p < 0,001). Maš˜obna slika glede na spol bolnikov 6,00 5,00 4,00 3,00 2,00 1,00 0,00 Slika 5. Mašcobni profil glede na spol sladkornih bolnikov.** – statisticna znacilnost (p < 0,01). Holesterol HDL LDL Trigliceridi Ženski spol Moški spol sterola in vrednosti trigliceridov. Ugotovlje­na je bila statisticno znacilna razlika v HDL holesterolu (p < 0,01), in sicer so imele žen­ske bolnice višjo vrednost (1,95 mmol/l) kot moški bolniki (1,60 mmol/l). • Razprava Z raziskavo smo želeli ugotoviti morebitne razlike v kolicini telesne dejavnosti na de­lovnem mestu, telesne dejavnosti v pro-stem casu, energije, porabljene z nevadbe-no termogenezo, pogostosti hipoglikemij, glikemicni urejenosti sladkorne bolezni, krvnem tlaku in mašcobah v krvi glede na spol pri odraslih sladkornih bolnikih tipa 1. Prvo statisticno znacilno razliko smo ugoto­vili med dejansko porabo inzulina, in sicer ženske sladkorne bolnice tipa 1 povprecno porabijo manj hitrega (bolus) kot tudi celo­dnevnega odmerka inzulina. Moški bolniki imajo povprecno vecjo telesno maso, ki je pogojena z vecjo potrebo po inzulinu, kar pomeni, da bolniki z vecjo telesno maso potrebujejo tudi vecjo kolicino inzulina za enak ucinek (Clamp, Hume, Lambert in Kroff, 2017). Nismo ugotovili nobene sta­tisticno znacilne razlike med pogostostjo vseh hipoglikemij ter hudih hipoglikemij glede na spol bolnika, kar so potrdile tudi druge raziskave (Clamp idr., 2017; Shah idr., 2018). Prav tako nismo ugotovili razlike med spoloma v metabolicni urejenosti sladkor­ne bolezni tipa 1 (HbA1c), kar se tudi sklada z ostalimi raziskavami (Kautzky-Willer idr. 2013; Shah idr., 2018). V kolicini telesne dejavnosti na delovnem mestu ali za namene transporta nismo ugotovili nobene statisticno znacilne raz-like med ženskimi in moškimi sladkornimi bolniki tipa 1. Prav tako nismo ugotovili nobene razlike v zmerno intenzivni telesni dejavnosti in nedejavnosti glede na spol, kar se sklada z nekaterimi raziskavami (Ain­swort, Richardson, Jacobs in Leon, 1993). Moški so bili bolj visoko intenzivno dejavni v primerjavi ženskimi bolnicami, medtem ko so ženske bolnice dosegale višjo stopnjo telesne dejavnosti nevadbene termogene­ze. Podobno so ugotovile druge raziskave, ki so preucevale vpliv spola na parametre telesne dejavnosti pri splošni populaciji (Azevedo idr., 2007; Ainsworth idr., 1993; Hallal in Siqueira, 2004). Moški naj bi se bolj ukvarjali z rekreacijskimi dejavnostmi, kot so športne igre, kjer so prisotna tudi bolj intenzivna gibanja, medtem ko naj bi ženske porabile veliko energije z razlic­nimi manj intenzivnimi hišnimi opravili, ki smo jih mi zajeli v vprašalnik nevadbene termogeneze (Ainsworth idr., 1993; Halla in Siqueira, 2004; Jago, Anderson, Baranowski in Watson, 2005). Jago idr. (2005) so ugo­tovili, da ženske bolj pogosto opravljajo hišna opravila tako v casu med tednom kot tudi ob vikendih v primerjavi z moškimi, kar posledicno pomeni vecjo porabo energije z nevadbeno termogenezo. Podoben vzo-rec lahko prenesemo tudi na populacijo sladkornih bolnikov tipa 1. Do razlike med spoloma prihaja verjetno tudi zaradi razlic­nih vzrokov za ukvarjanje s samo telesno dejavnostjo, moški namrec se ukvarjajo s telesno dejavnostjo bolj zaradi notranje motivacije, medtem ko ženske bolj zaradi zunanje motivacije (Lauderdale, Yli-Piipari, Irwin in Layne, 2015). Zunanja motivacija, kot so razlogi za boljši izgled in videz, zah­tevajo manj intenzivne telesne dejavnosti, medtem ko razlogi notranje motivacije, kot so želja po tekmovanju in rezultatu, zahte­vajo intenzivnejše tipe telesnih dejavnosti. Ženske bolnice imajo tudi nižji tako sistolic­ni kot tudi diastolicni krvni tlak v primerjavi z moškimi bolniki. Podobno so ugotovili Shah idr. (2018), ki so ugotavljali razlike v pa-rametrih sladkorne bolezni na vzorcu 9481 odraslih sladkornih bolnikih tipa 1. Tudi ostale raziskave (Kautzky-Willer idr., 2013; Schwab idr., 2006) so ugotovile, da imajo moški bolniki višji krvni tlak. Nismo ugotovili nobene statisticno zna-cilne razlike v skupnem holesterolu in LDL holesterolu, medtem ko so ženske bolnice imele statisticno znacilno višjo vrednost HDL holesterola v primerjavi z moškimi bolniki, kar se tudi sklada z drugimi raziska­vami (Kautzky-Willer, 2013; Shah idr., 2018). HDL holesterol je tesno povezan s kolicino telesne dejavnosti ter še posebej s kolicino visoko intenzivne telesne dejavnosti (Ha­skell, Taylor, Wood, Schrptt in Heiss, 1980; Laaksonen idr., 2002), zato bi pricakovali, da bodo imeli moški bolniki višjo vrednost HDL holesterola. Višjo vrednost HDL ho-lesterola pri ženskih bolnicah lahko delno pojasnimo z višjo stopnjo nevadbene ter­mogeneze. Povišan krvni tlak, LDL holesterol in preni­zek HDL holesterol so dejavniki za razvoj raznih srcno-žilnih zapletov. Kljub temu da imajo ženske bolnice ugodnejše parametre krvnega tlaku in holesterola, so statisticno znacilno bolj nagnjene k umrljivosti zaradi splošnih razlogov ter kot posledica srcno­-žilnih zapletov v primerjavi z moškimi sladkornimi bolniki tipa 1 (Shah idr., 2018). Nekatere raziskave kažejo, da so lahko ra­zlogi v nižji stopnji telesne aktivnosti ali previsokem indeksu telesne mase, vendar še vseeno ta stopnja umrljivosti pri ženskih bolnicah še ni popolnoma pojasnjena (Sch­wab idr., 2006). .Sklep Sladkorna bolezen tipa 1 je dejavnik za razlicne kronicne bolezni (nevropatija, re-tinopatija, nefropatija, srcno-žilni zapleti). Z ustrezno glikemicno urejenostjo slad­korne bolezni in primerno kolicino telesne dejavnosti se lahko možnost nastanka kro­nicnih zapletov zmanjša. Poleg nacrtovane telesne dejavnosti je potrebno upoštevati tudi dejavnosti, katerih namen ni poraba energije (energija, porabljena z nevadbeno termogenezo), kot so na primer hišna opra­vila, transport iz enega na drug konec in igranje glasbil. Obstajajo razlike med spolo-ma tako v dolocenih parametrih sladkorne bolezni kot tudi v znacilnosti telesne dejav­nosti (Ainsworth idr., 1993; Shah idr., 2018). V naši raziskavi smo s pomocjo vprašalni­kov ugotavljali razlike glede na spol v ome­njenih parametrih pri sladkornih bolnikih tipa 1. Ugotovili smo, da med spoloma ni bilo razlik v glikirani urejenosti sladkorne bolezni (HbA1c), frekvenci merjenja krvne­ga sladkorja, številu hipoglikemij ter številu hudih hipoglikemij. Ugotovili smo razlike v kolicini skupnega in bolus inzulina, in sicer so moški sladkorni bolniki na dnevni bazi porabili vec enot inzulina. Pri ugotavljanju lastnosti telesne dejavnosti glede na spol nismo ugotovili razlik v telesni dejavnosti na delovnem mestu ali na poti (transportu). Prav tako nismo ugotovili razlik v kolicini zmerno intenzivne telesne dejavnosti in v kolicini telesne nedejavnosti med spoloma, so pa bili moški sladkorni bolniki kolicinsko vec intenzivno telesno dejavni v primerja-vi z ženskami, medtem ko so imele ženske bolnice višjo stopnjo porabe energije z nevadbeno termogenezo. Pri ugotavljanju srcno-žilnih parametrov glede na spol ni­smo ugotovili nobene razlike glede na spol v skupnem holesterolu, LDL holesterolu in trigliceridih v krvi, medtem ko so imele ženske sladkorne bolnice višjo vrednost HDL holesterola. Prav tako so imele ženske sladkorne bolnice nižjo vrednost tako sis-tolicnega kot diastolicnega krvnega tlaku. Pomanjkljivost naše raziskave je, da smo za raziskovanje uporabili metodo vprašal­nika, ki je manj natancna in zanesljiva ter temelji na subjektivni oceni posameznika, kar je lahko vplivalo na tocnost rezultatov. Sodelujoci so si lahko, kljub temu da so jim bili pojasnjeni osnovni pojmi, narobe in-terpretirali dolocena vprašanja, predvsem o kolicini telesne dejavnosti. Nekateri bol­niki tudi niso odgovorili na vsa zastavljena vprašanja, predvidoma na tista, za katera niso vedeli odgovora oziroma ga niso želeli dati. Dobre strani naše raziskave pa so, da je vprašalnik cenovno dostopna metoda in smo zato lahko našo raziskavo opravili na velikem vzorcu, kar je povecalo objektiv­nost rezultatov. V prihodnje bi bilo smiselno izbrati manjši vzorec bolnikov, pri katerih bi merili porabo energije z metodo merilcev porabe energi­je, saj bi si s tem zagotovili vecjo mero na­tancnosti in dobili bolj objektivne podatke. Rezultati naše raziskave prispevajo po­membna dognanja o razlikah med moški-mi in ženskimi sladkornimi bolniki tipa 1, saj je to bila tudi prva raziskava, ki je poleg osnovnih parametrov telesne aktivnosti in sladkorne bolezni preucevala tudi razlike porabe energije z nevadbeno termogene­zo pri sladkornih bolnikih tipa 1. Te ugotovi­tve je smiselno vkljuciti v protokole eduka­cije sladkornih bolnikov tipa 1 z namenom doseganja boljše urejenosti glikemije in preprecevanja hipoglikemij tako med tele­sno dejavnostjo kot tudi med dejavnostjo, povezano z nevadbeno termgenegezo glede na spol. .Literatura 1. Ainsworth, B., Richardson, M., Jacobs, D. in Leon, A. (1993). Gender differences in physi­cal activity. Human kinetics journals, 2(1), 1–16. 2. American Diabetes Association (2014). Dia­gnosis and Classification of Diabetes Melli-tus. Diabetes Care, 37(1), 81–90. 3. Azevedo, M., Araujo, C., Reichert, F., Siquei­ra, F., da Silva, M. in Hallal, P. (2007). Gender differences in leisure-time physical acti­vity. International Journal of Public Health, 52(8) pridobljeno iz https://doi.org/10.1007/ s00038-006-5062-1 4. Bohn, B., Herbst, A., Pfeifer, M., Krakow, D., Zimny, S., Kopp, F., Melmer, A., Steinacker, J. in Holl, R. (2015). Impact of Physical Acti­vity on Glycemic Control and Prevalence of Cardiovascular Risk Factors in Adults With Type 1 Diabetes: A Cross-Sectional Multicen­ter Study of 18,028 Patients. Diabetes care, 38(8), 1536–1543. 5. Bull, F. C., Maslin, T. S. in Armstrong, T. (2009). Global physical acitvity questionnaire (GPAQ): nine country reliability and validity study. Journal of Physical activity and Health, 6(6), 790–804. 6. Caspersen, J. C., Powell, E. K. in Christenson, M. G. (1985). Physical Activity, Exercise and Physical Fitness: Definitions and Distrincti-ons for Health-Related Research. Public He­alth Reports, 100(2), 126–131. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC1424733/pdf/pubhealthrep00100-0016. pdf 7. Clamp, L. D., Hume, D. J. Lambert, E. V. in Kroff, J. (2017). Enhanced insulin sensitivity in successful, long-term weight loss maintai­ners compared with matched controls with no weight loss history. Nutrition and Diabetes, 7(6), pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/28628125 8. Colberg, R. S., Sigal, J. R., Yerdley, E. J., Riddel, C. M., Dunstan, W. D., Paddy, C. D., Horton, S. E., Castorino, K. in Tate, F. D. (2016). Physical Activity/Exercise and Diabetes: A Position Statement of American Diabetes As­sociation. Diabetes Care, 39(11), 2065–2079. Pridobljeno iz http://care.diabetesjournals. org/content/39/11/2065 9. Field, A. P. (2000). Discovering statistics using SPSS for Windows: Advanced techniques for the beginner. London: Sage. 10. Hallal, P. in Siqueira, F. (2004). Compliance With Physical Activity Guidelines in Brazilian Adults: Prevalence and Correlates. Human Kinetics Journals, 1(4), 389–397. 11. Hamasaki, H., Yanai, H., Kakei, M., Noda, M. in Ezaki, O. (2014). The validity of the non exer­cise activity thermogenesis questionnaire evaluated by objectively measured daily physical activity by the triaxial accelerome­ter. BMC Sports Science, Medicine and Rehabilitation, 5, 6–27. 12. Hamasaki, H., Yanai, H., Mishima, S., Mine-yama, T., Yamamoto-Honda, R., Kakei M. in Noda, M. (2013). Correlations of non-exercise activity thermogenesis to metabolic parameters in Japanese patients with type 2 diabetes. Diabetology & Metabolic Syndrome, 5, 26. Pridobljeno iz https://doi. org/10.1186/1758-5996-5-26 13. Harris, A. P., Taylor, R., Thielke, R., Payne, J., Gonzalez, N. in Conde, J. (2009). Rese­arch Electronic Data Capture (REDCap) – A metadata-driven methodology and wor­kflowprocess for providing translational re­search informatics support. Journal of Biome­dical Science, 42(2), 377–381. 14. Haskell, W., Taylor, H., Wood, P., Schrott, H. in Heiss, G. (1980). Strenuous physical activity, treadmill exercise test performance and pla­sma high-density lipoprotein cholesterol. The Lipid Research Clinics Program Preva­lence Study. Circulation, 4(2), 53–61. 15. Jago, R., Anderson, C., Baranowski, T. in Wat­son, K. (2005). Adolescent Patterns of Physi­cal Activity: Differences by Gender, Day, and Time of Day. American Journal of Preventive Medicine, 28(5), 447–452. 16. Kautzky-Willer, A., Stich, K., Hintersteiner, J., Kautzky, A., Kamyar, M., Saukel, J., Johnson, J. in Lemmens-Gruber, R. (2013). Sex specific differences in cardiometabolic risk in type 1 diabetes: a cross-sectrional study. Cardiova­scular Diabetology, 12, 78–89. 17. Laaksonen, D., Lakka, H., Salonen, J., Niska­nen, L., Rauramaa, R. in Lakka, T. (2002). Dia­betes Care, 25(9), 1612–1618. 18. Lauderdale, M., Yli-Piipari, S., Irwin, C. in Layne, T. (2015). Gender Differences Regar­ding Motivation for Physical Activity Among College Students: A Self-Determination Approach. The Physical Educator, 72, 153–172. 19. Levine, J. A., Weisell, R., Chevassus, S., Marti­nez, C. D. in Burlingame, B. (2002). Looking at child labor. Science 296, 1025–1026. 20. Schwab, K., Doerfer, J., Hecker, W., Grulich--Henn, J., Wiemann, D., Kordonouri, O., Beyer, P. in Holl, R. (2006). Spectrum and prevalence of atherogenic risk factors in 27,358 children, adolescents, and young adults with type 1 diabetes: cross-sectional data from the Ger­man diabetes documentation and quality management system (DPV). Diabetes Care, 29(2), 218–225. 21. Seaquist, E.R., Anderson, J., Childs, B., Cryer, P., Dagogo-Jack, S., Fish, L. (2013). Hypoglyce­mia and Diabetes: A Report of a Workgroup of the American Diabetes Association and The Endocrine Society. Diabetes Care, 36(5), 1384–95. 22. Shah, V., Wu, M., Polsky, S., Snell-Bergeon, J., Sherr, J., Cengiz, E., DiMeglio, L., Pop-Busui, R., Mizokami-Stout, K., Foster, N. in Beck, R. (2018). Gender differences in diabetes self­-care in adults with type 1 diabetes: Findings from the T1D Exchange clinic registry. Jour­nal of Diabetes and its Complications, 32(10), 961–965. 23. World Health Organization (2010). Global Re­commendations on Physical Activity for Health. Switzerland: WHO. 24. World Health Organization. Global Physical Activity Surveillance. (2017). Pridobljeno 14. julij 2017., iz http://www.who.int/chp/steps/ GPAQ/en/ Anže Zdolšek, mag. kineziologije Študent doktorskega študija kineziologije Fakultete za šport Trener za telesno pripravo, Košarkarska zveza Slovenije anzezdolsek@gmail.com Frane Erculj Zgodovina meta na koš Izvlecek Skozi zgodovino so košarkarji uporabljali razlicne nacine metov na koš. V minulih desetletjih smo bili prica precejšnjemu razvoju v tehniki izvajanja prostih metov, še vecji napredek pa zaznamo pri tehniki metov iz igre. Nove in vse bolj izpopolnjene tehnike metov so se pojavljale kot posledica vse bolj ucinkovitega treninga ko­šarkarjev in košarkaric, ki je omogocal vse višjo raven tehnicnega znanja in gibalnih sposobnosti. Na razvoj tehnike meta so v veliki meri vplivale spremembe pravil igre (velikost in teža žoge, uvedba zadetka za tri tocke, dovoljeni nacini gibanja z žogo …), pogoje­vala pa ga je tudi vse bolj ucinkovita igra nasprotnih (obrambnih) igralcev, ki niso vec dovoljevali neoviranih metov ter jih vse bolj uspešno ovirali in preprecevali ter tako vplivali na uspešnost za­devanja metov. V clanku navajamo tudi nekaj posameznikov, ki so skozi zgodovi-no pustili najvecji pecat kot izjemni košarkarji in obenem v veliki meri zaznamovali pojav in uporabo nekaterih novih tehnik meta in vplivali na razvoj že poznanih. Kljucne besede: košarka, met, zgodovina, razvoj. Foto: Dokumentacija Dela. The history of a basketball shot Abstract Throughout the history of the game basketball players have applied different types of shots at the basket. In recent decades the technique of free shot has developed considerably, yet the field shot technique has evolved even more. New and increasingly so­phisticated shooting techniques have resulted from ever more effective training of male and female basketball players, enabling an ever higher level of technical knowledge and motor abilities. The development of the shooting technique was largely affected by the changes in the rules of the game (ball size and weight, introduction of a three-point shot, permitted ways of movement with the ball, etc.) and was also conditioned by the increasingly effective play of the opponents (defence players) who no longer allowed unobstructed throws, so by obstructing the ball they started to influence the throwing performance. The article also mentions some athletes who are considered to be exceptional basketball players in the history of this sport and who have contributed to the introduction and use of some new shooting techniques as well as influencing the development of the existing techniques. Key words: basketball, shot, history, development • Uvod Zgodovina meta na koš je seveda stara toliko kot košarka sama in torej sega v leto 1891, ko je James Naismith pritrdil leseni sodcek za breskve na balkon šolske telova­dnice v Springfieldu (ZDA) in mu odstranil dno. Sodcek, ki je predstavljal koš, v kate­rega so skušali vreci žogo, je že takrat v premeru meril 15 palcev (cca 45 cm) in bil namešcen na višini 10 cevljev (cca 305 cm) (https://www.usab.com/history/dr-james--naismiths-original-13-rules-of-basketball. aspx). Iz nekaj lesenih desk so zbili tablo, ki je sprva predstavljala oviro za najbolj vnete navijace, ki so spremljali tekmo na balkonu, in jim preprecevala, da bi izbijali žogo ali kako drugace ovirali mete na koš. Omenjeni sodcek je kasneje zamenjal okro-gel kovinski obroc, na katerega so pritrdili mrežico, v katero se je »ujela« žoga. Ceprav zadetki nisi bili tako pogosti kot danes, je bilo vseeno zelo zamudno vsakic znova plezati po lestvi, da bi lahko žogo pobrali iz koša (mrežice). Iz prakticnih razlogov so zato mrežico v spodnjem delu prerezali in koš je kmalu postal zelo podoben dana­šnjemu. Slika 2. Koš (kovinski obroc z mrežico) iz leta 1920 (http://www.sports-memorabilia-museum. com/basketball-history/basketball-equipment. shtml). Živahna in dinamicna igra z žogo se je bli­skovito širila v ZDA in tudi drugod po sve­tu. Sprva dvoranski šport se je vse bolj selil tudi na zunanja igrišca. Tablo s košem so zaceli pritrjevali na lesene drogove, kmalu pa so zaceli izdelovati tudi prakticne samo­stojece konstrukcije, ki so jih lahko po po­trebi tudi odstranili in prestavili na drugo lokacijo. Slika 3. Koš s samostojeco konstrukcijo iz prodaj­nega kataloga telovadne in športne opreme to-varne JOR, Jakoba Oražma iz Ribnice (trideseta leta dvajsetega stoletja). Že prva košarkarska pravila, objavljena leta 1892 v šolskem casopisu Springfield College (https://www.usab.com/history/ dr-james-naismiths-original-13-rules-of­-basketball.aspx), so dovoljevala met (ta­krat še nogometne žoge) z eno ali obema rokama. Ko je dve leti za tem podjetje A. 1910 1920 1930 1941 1955 1970 Slika 4. Razvoj košarkarske žoge od leta 1910 do 1970 (http://www.sports-memorabilia-museum.com/basketball-history/basketball-equipment.shtml). G. Spalding & Bros. izdelalo žogo, ki je bila specialno namenjena igranju košarke, so se odlocili za vecjo žogo od nogometne z obsegom 32 palcev (81.3 cm). To so bile tudi mere uradne košarkarske žoge vse do leta 1949, ko se je njen obseg zmanjšal na 30 palcev (76.2 cm), premer pa na 9.5 pal-ca (24 cm) (https://www.livestrong.com/ article/345063-the-history-of-basketball­-balls/), kolikor z manjšimi odstopanji znaša tudi danes. Ves ta cas je košarkarska žoga v veliki meri ohranila karakteristicno obliko s krožnimi šivi, kakor tudi znacilen odtenek oranžne barve (Slika 4). .Met na koš Skozi zgodovino so košarkarji uporabljali razlicne nacine metov na koš. Na to so v veliki meri vplivale spremembe pravil igre (velikost in teža žoge, uvedba zadetka za tri tocke, dovoljeni nacini gibanja z žogo …), seveda pa je geneza meta nelocljivo po­vezana predvsem z razvojem košarkarske stroke ter posledicno s kvantiteto in kva­liteto (ucinkovitostjo) trenažnega procesa (treninga) košarkarjev, ki je omogocala do-seganje vse višje ravni gibalnih spretnosti (tehnicnega znanja) in sposobnosti (maksi­malna moc, hitra moc, hitrost …) košarkar­jev. Ceprav je met na koš samo eden od ele­mentov košarkarske igre (tehnike), pa uspešnost igranja košarke v najvecji meri poistovetimo prav z uspešnostjo meta na koš. Tako lahko za vecino najuspešnejših košarkarjev recemo, da so izredno uspešni tudi v metu. V nadaljevanju navajamo ne­kaj košarkarjev, ki so skozi zgodovino pustili najvecji pecat kot izjemni košarkarji in bili obenem tudi izjemni »šuterji« oziroma so izstopali bodisi po izjemni tehniki meta, številu doseženih tock, preciznosti (odstot­ku zadetih metov), zadevanju pomembnih (odlocilnih) metov … (omejili smo se samo na tiste, ki so se preizkusili na najvišji kako­vostni ravni igranja košarke, tj. v ligi NBA): Bill Sharman, Jerry West, Rick Barry, Larry Bird, Dražen Petrovic, Steve Kerr, Michael Jordan, Reggie Miller, Steve Nash, Ray Al­len, Predrag Stojakovic, Dirk Nowitzki, Kobe Bryant, Stephen Curry. Razvoj tehnike meta na koš so narekovali nekateri od omenjenih, pa tudi drugi izje­mni posamezniki, za katere lahko recemo, da so v najvecji meri zaznamovali pojav in uporabo nekaterih novih tehnik meta in vplivali na razvoj že poznanih. Omenimo naj samo nekatere: • John Miller Cooper, Ken Sailors, Paul Arizin, Jerry West, Rick Barry, Dražen Da­lipagic, Michael Jordan, Stephen Curry (met iz skoka, t. i. jump shot, jumper); • Pranas Talzunas, Goose Tatum, George Mikan, Wilt Chamberlain, Kareem Ab­dul Jabbar, Magic Johnson (met preko glave z enonožnim odrivom, t. i. sky hook, baby hook); • Billy McGill, Shaquille O‘Neal, Dwight Howard (met preko glave s sonožnim odrivom, t. i. jump hook); • Bob Kurland, Bill Russell, Wilt Chamber­lain, Julius Erving, Michael Jordan (zabi­janje, t. i. slam dunk); • Bob Cousy, Marc Jackson, Juan Carlos Navarro, Tony Parker (met s poudarje­nim lokom, t. i. floater, runner, tear drop); • Bill Russell, Wilt Chamberlain, Johnny Green, David Thompson (met ujemi in vrzi, t. i. alley-oop). Slika 6. Center ekipe Boston Celtics Bill Rus­sell mece preko glave na finalni tekmi konc­nice lige NBA leta 1960 (https://hoopshabit. com/2016/05/27/25-greatest-performances-in­-nba-finals-history/20/). • Prosti met Zelo zanimivo je spremljati razvoj tehnik oziroma nacinov izvajanja prostih metov. Danes si le težko predstavljamo, da je še v petdesetih letih prejšnjega stoletja vecina košarkarjev pri prostih metih uporabljala met z obema rokama od spodaj (Slika 7). Kot zelo uporabno tehniko pri izvajanju prostih metov ga navaja Ivancevic (1959), prav tako pa to tehniko predstavljata tudi Cousy in Power (1970) v svoji knjigi Basket­ball, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veljala za eno najpomembnejših strokovnih referenc na podrocju košarke v svetu. Ce si pogledamo statistiko metov na finalu državnega clanskega prvenstva Jugoslavije leta 1947, lahko vidimo, da so košarkarji 78 % prostih metov izvedli z obema rokama od spodaj (pri tem so bili 35 % uspešni), 20 % prostih metov so izvedli z obema roka-ma od zgoraj (uspešnost 29 %), le 2 % pro-stih metov pa je bilo izvedenih z eno roko od zgoraj (Jovanovic, 1948). Ob koncu petdesetih in v šestdesetih letih devetnajstega stoletja je po svojem znacil­nem in ucinkovitem izvajanju protih metov slovel Radivoj Korac, najboljši strelec jugo­slovanske in verjetno tudi evropske košarke v tistem obdobju. Vse do svoje tragicne smrti leta 1969 je ostal zvest tehniki izva­janja prostih metov, ki jo vidimo na Sliki 8 (z znacilno osredotocenim pogledom proti košu drži žogo z obema rokama od spodaj). Eden zadnjih košarkarjev na najvišji kako­vostni ravni, ki je še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja metal proste mete z obema rokama od spodaj, je bil Rick Barry. In pri tem je bil zelo uspešen, saj se z 90 % ucinkovitostjo še vedno uvršca med 10 najboljših izvajalcev prostih metov vseh casov v NBA (https://www.basketball-re­ference.com/leaders/ft_pct_career.html). Mnogi se sprašujejo, zakaj te tehnike, ki je dokazano lahko zelo ucinkovita, košarkarji ne uporabljajo vec. Predvsem bi z njo lahko poskušali posamezniki z izrazito slabo teh­niko izvajanja prostih metov in posledicno zelo nizko ucinkovitostjo, ki celo pri neka­terih NBA košarkarjih ne dosega niti 50 % (npr. Andre Drummond, DeAndre Jordan). Scasoma se je pri prostih metih vse bolj uveljavljala zgornja in enorocna tehnika. Sprva so enorocno izvajali mete na tak na-cin, da so žogo z obema rokama dvignili nad glavo, jo »naložili« na izmetno roko in met v celoti izvedli samo s to roko. S takšno tehniko je npr. Vladimir Cvetkovic leta 1968 zadel dva prosta meta v zadnjih sekundah tekme proti bivši Sovjetski zvezi in naši takratni državi Jugoslaviji zagotovil prvo olimpijsko medaljo v košarki (Slika 10). Omenjena tehnika izvajanja prostih metov se je postopoma preoblikovala v tehniko, ki jo poznamo danes in jo z manjšimi modifi­kacijami bolj ali manj uspešno uporabljajo prakticno vsi košarkarji. Oddaljenost crte prostih metov je nespre­menjena vse od leta 1895 in znaša 15 ce­vljev oz. 4.6 m od pravokotne projekcije table na podlago (https://www.usab.com/ youth/news/2010/11/the-history-of-the­-free-throw.aspx). Kljub temu se je skozi zgodovino uspešnost izvajanja prostih metov precej povecevala, v veliki meri tudi na racun vse bolj izpopolnjene tehnike košarkarjev in košarkaric. Tako so npr. ob ustanovitvi NBA, koncu 40 in zacetku 50 let prejšnjega stoletja, v tem tekmovanju košarkarji zadevali od 65 do 70 % prostih metov (Filippi, 2016). V istem obdobju so bili evropski košarkarji še precej manj uspe­šni pri izvajanju prostih metov. Najboljših pet reprezentanc na EP leta 1947 v Pragi je v povprecju izvajalo proste mete s 50.4 % uspešnostjo. Najbolj uspešni so bili pri tem igralci bivše Sovjetske zveze, ki so tudi osvojili naslov evropskih prvakov, in sicer s 56.4 % uspešnostjo. Reprezentanca Ju­goslavije, ki je na omenjenem EP osvojila predzadnje 13. mesto, je uspešno izvedla le 36.2 % prostih metov (Jovanovic, 1948). V naslednji desetletjih se je uspešnost zadevanja prostih metov še povecevala, vendar pa je npr. v NBA že v zacetku 70 let dosegla približno sedanjo raven. Ta, z manj­šimi nihanji med posameznimi sezonami, znaša okoli 75 %, zelo podobno uspešnost pa lahko zasledimo tudi v Evroligi in na naj­višjih ravneh reprezentancnih tekmovanj. Skoraj enako mero ucinkovitosti izvajanja prostih metov lahko zasledimo tudi pri naj­boljših košarkaricah, ki pa sicer uporabljajo nekoliko manjšo žogo. Slika 11. Danes najboljši košarkarji zadevajo pro-ste mete z vec kot 80 % uspešnostjo (https:// medium.com/@e.raulli2/luka-doncic-internati­onal-man-of-mystery-9ef7ba9c4368). .Met iz igre Ce smo bili v minulih desetletjih prica precejšnjemu razvoju v tehniki izvajanja prostih metov, pa lahko še vecji napredek zaznamo pri tehniki metov iz igre. Nove in vse bolj izpopolnjene tehnike metov so se pojavljale kot posledica vse bolj ucinkovi­tega treninga košarkarjev in košarkaric, ki je omogocal vse višjo raven tehnicnega znanja in gibalnih sposobnosti. Pojav novih nacinov (tehnik) meta na koš je pogojeva-la tudi vse bolj ucinkovita igra nasprotnih (obrambnih) igralcev, ki niso vec dovoljevali neoviranih metov ter jih vse bolj uspešno ovirali in preprecevali ter tako vplivali na uspešnost zadevanja (preciznost) metov. Kobali (1957) npr. govori o naslednjih teh­nikah meta iz igre, ki so prevladovale v pet-desetih letih prejšnjega stoletja: • Met z obema rokama izpred brade (op. avt.: verjetno najbolj pogosta in uspe­šna tehnika meta iz vecje razdalje v ti-stih casih). • Met z obema rokama iznad glave (op. avt.: pri metu iz vecje razdalje so takšen met praviloma izvajali z mesta oz. s tal, medtem ko so pri metu iz manjše raz­dalje na ta nacin pogosto metali tudi iz skoka). • Met z eno roko iznad glave z enono­žnim odrivom (op. avt.: to tehniko so uporabljali pri metih iz neposredne bli­žine koša, podobno kot danes izvajamo met iz dvokoraka, pa tudi pri metih iz srednje in celo vecje razdalje). • Met z eno roko iznad glave z mesta ali hkrati z odrivom (op. avt.: to tehniko so v glavnem uporabljali pri metih iz sre­dnje in vecje razdalje, pri cemer je bilo težišce telesa v celoti na sprednji nogi, žogo pa so z obema rokama dvignili nad glavo, jo »naložili« na izmetno roko in met v celoti izvedli samo s to roko). • Met z eno roko preko glave (op. avt.: to tehniko meta so uporabljali pri metih iz manjše in srednje razdalje, pri cemer so uporabljali samo enonožni odriv). Scasoma v igri vse bolj prihaja v ospredje met iz skoka (ang. jump shot), s katerim da­nes košarkarji dosegajo približno polovico vseh tock (Erculj in Štrumbelj, 2013; Erculj in Štrumbelj, 2015). Slednjega naj bi zaceli uporabljati najprej v ZDA. Med zacetnike meta iz skoka se najpogosteje uvršca John Miller Cooper, ki naj bi met iz skoka upora­bljal že v zacetku tridesetih let prejšnjega stoletja v ekipi univerze Missouri (https:// www.nytimes.com/2011/04/03/sports/ ncaabasketball/03jumper.html). John Christgau (1999) v svoji knjigi »The Ori­gins of the Jump Shot« med zacetniki meta iz skoka navaja košarkarja po imenu Ken Sailors, ki je zacel tovrsten met uporabljati leta 1934, ko je igral za University of Wyo­ming. Po drugi svetovni vojni naj bi met iz skoka zaceli množicneje uporabljati azijski košar­karji, ki so v telesni rasti zaostajali za svojimi nasprotniki iz drugih, košarkarsko bolj raz­vitih držav. V tistih casih so ga zato priporo-cali predvsem nižjim košarkarjem (Hartyani, 2000). Zelo zanimiv opis tehnik meta iz skoka v njegovem zacetnem obdobju lahko zasle­dimo tudi v delu Aleksandra Nikolica (1962), enega vodilnih košarkarskih strokovnjakov in tvorcev uspehov jugoslovanske košar­ke v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (mnogi ga imajo zato za »oceta jugoslovanske košarke«). Nikolic že leta 1962 govori o tem, da met iz sko­ka predstavlja enega najpomembnejših tehnicnih elementov košarkarske igre, ki ga lahko uspešno uporabljajo le tehnicno in telesno najbolj pripravljeni košarkarji. V svojem delu navaja dva osnovna nacina (tehniki) meta iz skoka, ki ju lahko koristimo ne glede na razdaljo, iz katere mecemo: • Met iz skoka z impulzom (do izmeta žoge pride takoj po odrivu, ko se v sko­ku še dvigujemo). • Met iz skoka z zadržkom oz. lebdenjem (do izmeta pride v najvišji tocki skoka). Nikolic (1962) tudi navaja, da met iz skoka z zadržkom izvajamo na dva nacina, ki se razlikujeta predvsem po gibanju nog po odrivu: • Po sonožnem odrivu najprej obe nogi v kolenih upognemo, nato pa hkrati z izmetom iztegnemo. • Po sonožnem odrivu najprej obe nogi upognemo v kolcnem sklepu, nato pa hkrati z izmetom iztegnemo. • z eno roko iznad ramena; • z eno roko iznad glave; • z obema rokama v višini ramen; • z obema rokama iznad glave; • z obema rokama izza glave. Pri metih iz skoka, ki jih izvajamo s sono­žnim odrivom, Nikolic govori tudi o metu z odrivom (odskokom) nazaj (od koša) in o metu z odrivom bocno in obratom proti košu. Poleg sonožnih navaja tudi mete z enonožnim odrivom, ki jih izvajamo iz gi­banja (teka). V poznih petdesetih letih prejšnjega sto­letja se je na tleh naše nekdanje države Jugoslavije zacel izrazit razvoj košarke, pri cemer so igrali pomembno vlogo tudi ne­kateri slovenski košarkarji in trenerji. V vec kot tridesetletnem obdobju je jugoslovan-ska košarka dala tudi nekaj posameznikov, ki so se uvršcali med najboljše košarkarje v evropskem in svetovnem merilu in so se proslavili tudi, ko govorimo o metu na koš. V metu iz skoka so po svoji ucinkovitosti v svetovnem merilu izstopali predvsem Ra-divoj Korac, Dražen Dalipagic, Dragan Kica­novic in Dražen Petrovic. Z vse boljšo tehniko metov in z vse vecjim deležem metov iz skoka se je scasoma po­veceval tudi odstotek uspešnih (zadetih) metov iz igre, kljub temu, da so napadalci zaradi vse bolj kakovostne obrambe vse težje prihajali do lahkih in neoviranih me-tov. Ce je leta 1948 uspešnost metov iz igre v ligi NCAA znašala skromnih 29.3 %, se je do leta 1967 povecala na 43.9 (Coppedge, 1967). Kljub kasnejši uvedbi pravila tritoc­kovnega zadetka, zaradi katerega se je povprecna razdalja metov iz igre povecala, se je uspešnost metov iz igre še izboljšala. Danes so se najbolj uspešne NCAA ekipe približale ali celo presegle 50 % uspešnost meta iz igre. Najboljših pet ekip na clanskem državnem prvenstvu Jugoslavije leta 1947 v Zagrebu je v povprecju metalo iz igre le s 23 % uspe­šnostjo (Jovanovic, 1948). Zanimivo je, da je bilo že takrat analiziranje uspešnosti igre na zelo visoki strokovni ravni. Izurjeni statistiki so beležili lokacije in uspešnost metov, na osnovi cesar so izrisali zemljevid metov ter ugotavljali število metov in deleže uspe­šnih metov iz razlicnih razdalj in lokacij (kvadrantov). Za primerjavo lahko povemo, da danes najboljše ekipe mecejo iz igre v povprecju s 45 do 50 % uspešnostjo, kljub temu da je seveda tudi igra v obrambi zelo napredovala in je neprimerno bolj ucinko-vita kot pred 70 leti. Povprecna uspešnost metov za dve tocki pri najboljših evropskih klubskih ekipah, ki nastopajo v Evroligi, zna- Tabela 1 Slika 17. Dražen Dalipagic leta 1976 na preizkušnji pri Boston Celtics. Enega najboljših evropskih košarkarjev, ki je od leta 1973 do 1986 odigral 243 uradnih tekem za jugoslovansko reprezen­tanco, je odlikoval izjemen odriv. Met iz skoka je izpopolnil kot le redko kdo od njegovih so-dobnikov in bil izreden strelec z razdalje (https:// exyukosarka.wordpress.com/2015/01/22/nesu­deni-profesionalci/). ša 51.8 %, uspešnost metov za tri tocke 35.6 % (Štrumbelj, Vracar, Robnik Šikonja, Dež-man in Erculj, 2012). V sodobni kakovostni košarki se skoraj iz­kljucno uporablja met z eno roko. Met z obema rokama se uporablja v manj kot 5 % in to pri nekaterih razmeroma redkih metih (zabijanje – slam dunk, alley-oop; met z odbojem – tip-in). Pri vec kot 60 % vseh metov se uporablja zgornji izmet (iznad glave), pri približno 15 % metov spodnji (t. i. polaganje) in pri dobrih 10 % izmet preko glave. Vec kot 85 % vseh metov je izvede­nih v skoku (po odrivu od tal), pri cemer je v nekaj vec kot 80 % primerih odriv sonožen in v manj kot 20 % enonožen. Nekaj vec kot 40 % sonožnih metov je izvedenih z mesta, približno enak odstotek pa po dvotaktnem zaustavljanju. Le pri okoli 15 % metih, ki so izvedeni sonožno, je predhodno zau­ Število metov iz igre in njihova uspešnost glede na razdaljo meta na finalu clanskega državne­ga prvenstva Jugoslavije leta 1947 v Zagrebu (Jovanovic, 1948) razdalja 1 m 2 m 3 m 4 m 5 m 6 m 7 m 8 m 9 m 10 m > 10 m št. 160 255 209 210 198 137 93 83 77 71 44 % 46,8 32,5 17,7 23,3 17,1 15,3 10,7 18,0 14,2 14,0 18,0 Št. – število metov; % – odstotek zadetih metov. Slika 18. Michael Jordan je met iz skoka izpopol-nil do perfekcije in postavil zelo visoke standar­de tudi za svoje naslednike (tako v tehnicnem kot v gibalnem smislu). Na sliki vidimo, kako na olimpijskih igrah leta 1984 mece iz skoka preko nemocnega obrambnega igralca (https://www. pinterest.com/pin/127437864438876090/?lp=t rue). stavljanje enotaktno (sonožno) (Erculj in Štrumbelj, 2013). Na najvišji ravni slovenske klubske košar­ke (1. SKL) je danes najbolj prevladujoca tehnika meta »met iz skoka iznad glave s sonožnim odrivom«, ki se pojavlja v vec kot 50 % vseh primerov. Pri 30 % tovrstnih metov je zaustavljanje enotakno (sonožno), pri kar 70 % pa dvotaktno. Približno 15 % je -KBM/cid/66#mbt:33-303$t&0=1). metov v 1. SKL je metov, pri katerih se od­rinemo enonožno in je izmet spodnji (t. i. polaganje), 11 % pa je metov z enonožnim odrivom in zgornjim izmetom (iznad gla­ve). Okoli 10 % vseh metov je metov preko glave (t. i. horog). Ce je vcasih met preko glave vecina igralcev izvajala z enonožnim odrivom, je danes 90 % teh metov izvede­nih s sonožnim odrivom. V 1. SKL zasledimo še zabijanja (nekaj manj kot 3 % vseh me-tov), met z odboja oz. t. i. tip-in (2 % vseh metov), met ujemi in vrzi oz. t. i. alley-oop (0,7 % vseh metov) in met s poudarjenim lokom oz. t. i. floater (0,6 % vseh metov). .Literatura 1. Christgau, J. (1999). The Origins of the Jump Shot: Eight Men Who Shook the World of Ba­sketball. Lincoln and London: University of Nebraska Press. 2. Coppedge, N. G. (1967). The effects of strength on the accuracy of basketball shooting. Magi-strsko delo: Faculty of Texas Technological College. 3. Cousy, B. in Power, F. G. (1970). Basketball. Concepts and Techniques. Boston: Allyn and Bacon, Inc. (prevod v slovenšcino Vlado Vo­bovnik, Ljubljana: Šolski center za telesno kulturo, 1980) 4. Erculj, F. in Štrumbelj, E. (2013). Analiza izved-be metov na koš v Evroligi in 1. slovenski ligi. Šport, ISSN 0353-7455, 61 (3/4), 83–88. 5. Erculj, F. in Štrumbelj, E. (2015). Basketball shot types and shot success in different le­vels of competitive basketball. PloS one, 10 (6), str. 14. 6. Ex-yu košarka. Kosarkaski blog. Pridobljeno 17. 2. 2019 iz https://exyukosarka.wordpress. com/2015/01/22/nesudeni-profesionalci/ 7. Filippi, A. (2016). Mastering the Art of Free Throw Shooting. USA: Adam Filippi. 8. Gargulinski, R. The History of Basketball Balls. Pridobljeno 11. 2. 2019 iz https://www.live­strong.com/article/345063-the-history-of­-basketball-balls/ 9. Hartyani, Z. (2000). Basketball for everyone. Munchen: FIBA. 10. History of basketball. Wikiwand. Pridobljeno 4. 2. 2019 iz https://www.wikiwand.com/en/ History_of_basketball 11. In Search of the First Jump Shot (2011). College basketball. Pridobljeno 11. 2. 2019 iz https://www.nytimes.com/2011/04/03/ sports/ncaabasketball/03jumper.html 12. Ivancevic, V. (1959). Košarka. Telesno vaspita­nje, 11-12, 439 – 444. 13. Jovanovic (1948). Prilog analizi košarke. Fi­skultura. Casopis za teoriju i praksu fizicke kul­ture, knjiga II, 85–107. 14. Jump Shot History and Life History of Kenny Sailors. Kenny Sailors Jump Shot. Pridoblje-no 14. 2. 2019 iz http://kennysailorsjumpshot. com/ 15. Kerkovic, A. (1969). Tako je trenirao Radivoj Korac. Beograd: Jugoslovenski savez organi­zacija za fizicku kulturu, Partizan – izdavacko--propagandna ustanova. 16. Kobali, M. (1957). Košarka. Zagreb: Sportska strucna biblioteka Saveza sportova Hrvatske. 17. Luka Doncic: International Man of Mystery. Pridobljeno 21. 2. 2019 iz https://medium. com/@e.raulli2/luka-doncic-international­-man-of-mystery-9ef7ba9c4368 18. Liga Nova KBM. Košarkarska zveza Slove­nije. Pridobljeno 12. 2. 2019 iz http://www. kzs.si/clanek/Tekmovanja/Liga-Nova-KBM/ cid/66#mbt:33-303$t&0=1 19. Lunch and Free Throw Lessons with NBA Le­gend Rick Barry in San Francisco. Pridobljeno 12. 2. 2019 iz https://www.charitybuzz.com/ catalog_items/lunch-free-throw-lessons-wi­th-nba-legend-rick-barry-in-1284816 20. NBA & ABA Career Leaders and Records for Free Throw Pct. Basketball reference. Prido­bljeno 18. 2. 2019 iz https://www.basketball­-reference.com/leaders/ft_pct_career.html 21. Nikolic, A. (1962). Analiza savremenih skok šu­teva u košarci. Fizicka kultura. 1-2, 62–71. 22. Speros, B. (2016). 25 Greatest Performances In NBA Finals History. Pridobljeno 4. 2. 2019 iz https://hoopshabit.com/2016/05/27/25­-greatest-performances-in-nba-finals-histo­ry/20/ 23. Sports history. Michigan State University. Pridobljeno 5. 2. 2019 iz http://sports.history. msu.edu/record.php?record=1-4-16E4 24. Štok, Z. (2018). Košarka: Luna vaša, zlata naša. Pridobljeno 14. 2. 2019 iz https://www. vecer.com/kosarka-luna-vasa-zlata-nasa--6510096?mView=1&tmpl=component 25. Štrumbelj, E., Vracar, P. Robnik Šikonja, M., De-žman, B. in Erculj, F. (2013). A decade of euro-league basketball : an analysis of trends and recent rule change effects. Journal of Human Kinetics, 38, 183–189. 26. USA Basketball. Dr. James Naismith‘s Original 13 Rules of Basketball. Pridobljeno 1. 2. 2019 iz https://www.usab.com/history/dr-james--naismiths-original-13-rules-of-basketball. aspx 27. Vintage Basketball and Basketball Equipment Museum. Sports Memorabilia Museum. Pri­dobljeno 30. 1. 2019 iz http://www.sports­ -memorabilia-museum.com/basketball-hi­story/basketball-equipment.shtml 28. Wood, R. (2010). The History of the Free Throw. Pridobljeno 12. 2. 2019 iz https:// www.usab.com/youth/news/2010/11/the­-history-of-the-free-throw.aspx prof. dr. Frane Erculj, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, frane.erculj@fsp.uni-lj.si Izr. prof. dr. VENCESLAV PETER KAPUS – VENE (1946–2019) »Ce sem videl dlje, je to zato, ker sem stal na ramenih Velikanov.« (Isaac Newton) Življenje dr. Kapusa – za vse plavalne delav­ce Veneta – je bilo tesno povezano s tremi stebri v njegovem življenju. Stalni, najmoc­nejši steber mu je predstavljala njegova družina z ženo Ido, ki mu je vselej stala ob strani, in sinovoma Nejcu ter Mateju. Vsi skupaj so bili predani plavanju in vodi. Si-nova sta bila oba aktivna plavalca, Nejc pa je danes tudi med tistimi, ki na Fakulteti za šport nadaljujemo njegovo "plavalno" pot. Druga dva stebra, znanstveno-pedagoško in strokovno delo sta bila tesno povezana z vodo. Voda, naša prijateljica je naslov zbirke knjig, ki so nastale na Fakulteti za šport pod vodstvom izr. prof. dr. Venceslava Kapusa na njegovo pobudo. Potem ko je leta 1971 diplomiral na Visoki šoli za telesno kulturo Univerze v Ljubljani, se je na sedanji Fakulteti za šport leta 1974 tudi zaposlil kot strokovnjak za teorijo in metodiko plavanja. Sistematicno se je ukvarjal z raziskova­njem psihosomaticnega statusa plavalcev in družbene pojavnosti plavanja, opravil leta 1982 prvi magisterij in leta 1985 dok­torat s podrocja tekmovalnega plavanja v Sloveniji. Sredi osemdesetih let je s sode­lavci Plavanje konstituiral kot univerzitetni predmet. Lahko ga štejemo kot zacetnika teoreticnega in strukturnega proucevanja plavanja pri nas. Že leta 1983 je krenil tudi v smeri uporabnega raziskovanja in na vzor­cih slovenskih plavalcev izdelal protokole in norme za ocenjevanje plavalne uspešnosti. V tem casu je razvil tudi racunalniško pod-prt sistem zacetnega izbora in usmerjanja otrok v športno plavanje na podlagi eks­pertnega modeliranja. Venceslav Kapus se je udeležil mnogih znanstvenih konferenc, strokovnih semi-narjev in kongresov s podrocja plavanja v Evropi. Med mnogimi seminarji, katerih idejni vodja je bil, je zagotovo najpomemb­nejši 1. slovenski posvet o ucenju plavanja in varnosti pred utapljanjem iz leta 1994, ki je predstavljal temelje razvoja ucenja plava­nja in varstva pred utopitvami v samostoj­ni Sloveniji, katerega zapušcina je bogat zbornik s prispevki. Od leta 2000 naprej je bil nosilec in avtor projekta Razvoj zagotavljanja aktivne var-nosti v vodi in reševanja iz vode ter tudi na podrocju organizacije in razvoja doktrine reševanja iz vode pustil za seboj neizbrisen pecat. Poleg številnih objav na znanstvenih in strokovnih konferencah ter revijah, avtor­stva številnih ucbenikov in ostalih študij­skih gradiv, je bil tudi mentor mnogim do-diplomskim in podiplomskim študentom na njihovi akademski poti. Vsi študenti se ga bomo spominjali tudi kot velikega clo­veka, saj je bil zmeraj pripravljen pomagati in dajati nasvete pri njihovi in naši karierni poti. Bil je profesor, dosleden pedagog, ki nam je in bo ostal vzor. Predaval je tudi na tujih univerzah v Beloru­siji, Bratislavi in na Hrvaškem. Plavanje je bilo Venetovo življenje, pre­dajal se mu je s srcem in strastjo, ki je bila lastna le njemu. Bil je trener, ucitelj trener­jev, njihov mentor, animator in vzornik. Bil je predsednik Strokovnega sveta Plavalne zveze Slovenije. V tej funkciji je skrbel za ra­zvoj plavalne stroke, bil je iniciator meritev plavalcev na Inštitutu za šport, ki ga je ne­kaj let tudi vodil. Kot trener je svoje bogato znanje prenašal na številne rodove mladih plavalcev. Skupaj z njimi je bil udeleženec na vec evropskih in svetovnih plavalnih pr-venstvih, univerziadi, sredozemskih igrah ter balkanskih prvenstvih. Vene je bil vizionar, zmeraj odprt za nove ideje, ki je spodbujal vse nas, da skupaj z njim razvijamo druge vodne dejavnosti, kot so vadba dojenckov in malckov v vodi, vadba nosecnic v vodi, vodna aerobika, potapljanje, podvodni hokej, umetnostno plavanje, vodna košarka, mali vaterpolo, vadba v vodi za seniorje, vse v skladu z doktrino, ki jo je vseskozi zasledoval in po­imenoval: Plavanje in vodne aktivnosti od 0 do 100 let. Del njegovega vizionarstva je viden v pla­valnem bazenu na FŠ. Tega dela se je lotil s posebno vnemo in nepopustljivostjo, brez katere tega bazena ne bi bilo. V letih od 1989 do 1996 je bil najprej glavni pobudnik in gonilna sila, nato pa koordinator gradnje in avtor tehnologije ter funkcionalnosti no-vega Univerzitetnega plavalnega centra. Zasluge za odprtje bazena oktobra 1997, s katerim so Fakulteta za šport, Ljubljana in slovensko plavanje nasploh pridobili ogro­mno, gredo v najvecji meri prav njemu, za kar je leta 2018 prejel dekanovo priznanje za zasluge. Ko se poslavljamo od mentorja, prijate­lja, velikega cloveka, ostane za njim velika praznina, ki pa je izpolnjena s spomini, njegovo bogato strokovno in znanstveno literaturo, ki nam jo je zapustil, številnimi generacijami študentov na Fakulteti za šport, ki jih je navduševal za plavanje in vodne aktivnosti, ter strokovnimi kadri, ki jim je nesebicno delil svoje bogato znanje o plavanju in vsemi aktivnostmi, povezani-mi z njim. Na nas, njegovih naslednikih, je težka naloga, da nadaljujemo po njegovi mnogokrat vizionarski in zaradi tega vcasih Zato dragi Vene, poslovil si se fizicno od tudi težki poti, kjer pa se je pokazalo, da je nas, ostal pa boš zmeraj z nami in našimi zmeraj razmišljal korak naprej v prihodnost nasledniki s svojimi deli in dejanji, zaradi in s tem pripomogel, da se danes širom katerih naš pogled seže dlje. Slovenije izvajajo številni programi v vodi Boro Štrumbelj za vse prebivalce Slovenije, ki jih brez Ve­neta ne bi bilo. RECENZIJA KNJIGE JERNEJ PISK: »FILOZOFSKI POGLED V DRObOVJE šPORTA« Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport in Slovensko društvo za filozofijo športa, 2019, 386 strani, 14 EUR, ISBN - 978-961-6843-95-9 (Fakulteta za šport), COBISS.SI-ID - 299051520. Ko je pred dobrim letom dni Slovensko društvo za filozofi­jo športa opozorilo na svojo aktivno vlogo v slovenski ki­neziološki stroki in znanosti z izdajo strokovne monografije »Premislimo šport: uvod v filozo­fijo športa« (Kreft et al., 2017), je v zacetku letošnjega leta doka­zalo, da slednje ni bilo nakljucje in potrdilo pomemben prispe­vek in angažiranost pri poja­snjevanju vprašanj sodobnega športa. V sodelovanju s Fakul­teto za šport je društvo izdalo novo znanstveno monografijo »Filozofski pogled v drobovje športa«, športnega filozofa dr. Jerneja Piska. Gre za obsežno in celovito delo, ki je nastalo pod peresom navdušenega špor­tnika – smucarskega skakalca, nordijskega kombinatorca, gor­skega tekaca in triatlonca, ki je logijo in poljudnim pisanjem za vprašanja, s katerimi se vsako-del po letu 2000, pa gre za di­diplomiral na Fakulteti za šport širšo javnost. Gre za strokovno dnevno srecuje vsak športnik sciplino, ki se razvija že skoraj (2002), ter magistriral (2006) in delo, ki je napisano na izviren in športni navdušenec, športni 50 let, od zacetka sedemdese­doktoriral (2014) na Oddelku in duhovit nacin, zato bodo pedagog in trener ne glede na tih let, ko so bila izvedena prva za filozofijo Filozofske fakulte­po njem z veseljem posegli športno panogo oz. naravo gi-mednarodna srecanja in usta­te Univerze v Ljubljani. Danes vsi, ki se srecujejo s teoretic-balne aktivnosti. novljeno mednarodno združe­se dr. Jernej Pisk ukvarja s po­ nimi vprašanji vsakodnevnih nje »International Association for ucevanje filozofije in športne prakticnih izzivov v vrhunskem Filozofija športa je mlada inter-the Philosophy of Sport«, takrat vzgoje na podrocju srednjega športu, športni rekreaciji, šolski disciplinarna disciplina, ki zdru-poimenovano »Philosophic šolstva. Od leta 2014 pa je tudi športni vzgoji, telesni dejavno-žuje in skozi komplementarno Society for the Study of Sport« aktualni predsednik Slovenske­sti za zdravje, kot tudi gibanju integracijo nadgrajuje elemen-(1972) (IAPS, 2019). Kot navaja ga društva za filozofijo športa, v širšem pomenu besede, od te kineziološke in filozofske Škerbic (2019), pa se je razvoj ki je ustanovni clan Evropskega igre predšolskega otroka pa znanosti, ter se v proucevanih filozofije športa pricel že mno­združenja za filozofijo športa do gibanja z namenom opra-problematikah in metodah raz-go prej, in sicer pred navedeno (eng. European Association for vljanja vsakodnevnih aktivno-iskovalnega dela neposredno fazo razvoja discipline še z dve-the Philosophy of Sport). sti in delovnih nalog. Gre za povezuje tudi z antropologijo, ma razvojnima fazama, pred-Znanstveno monografijo »Filo-eno temeljnih znanstvenih del zgodovino, pedagogiko in so--disciplinsko in zgodovinsko zofski pogled v drobovje športa« na podrocju filozofije športa v ciologijo športa. Kljub temu da fazo. Danes se filozofija športa odlikuje jasen in razumljiv slog slovenskem prostoru, ki celovi-gre za relativno mlado discipli-ukvarja s številnimi vprašanji pisanja, ki uspešno lovi ravno-to obravnava aktualna idejna, no, ki je svoj razmah doživela kot so metafizicni vidiki, eticne težje med znanstveno termino-konceptualna in pojmovna z vecjo produkcijo objavljenih dileme, družbene in politicne problematike ter vidik globa­lizacije v športu (Reid, 2012), ki utemeljijo njeno disciplinsko neodvisnost, zahtevajo njeno umestitev v akademskem pro-storu tako temeljnih filozofskih disciplin kot tudi kinezioloških znanosti ter upravicujejo potre­bo po uvedbi filozofije športa v vsakodnevno športno prakso, z namenom razumevanja in reševanja zahtevnih vprašanj in dilem, s katerimi se srecujejo športniki in njihovi trenerji ter športni pedagogi v šolah. Zato ne preseneca, da je podrocje etike v športu z vprašanji o fair playu, moralni sprejemljivosti tekmovanj, dopingu, športnih herojih, patriotizmu in nasilju ter politicni zlorabi in komerci­alizaciji v športu eno izmed naj­razvitejših in najpomembnejših pri proucevanju filozofije špor­ta (Ryall, 2016). In ravno delo Jerneja Piska v prvi vrsti odlikuje obravnava najaktualnejših eticnih dilem vrhunskega športa kot so tran­shumanizem v športu, doping, »fair play«, pravicnost in talenti, tehnologija v športu in ustvar­janje športnih rekordov, ki so ilustrirani s primeri športnikov v razlicnih individualnih in eki­pnih športnih disciplinah. V predgovoru in uvodnih poglav­jih avtor izzivalno izpostavi vlo-go filozofije v športu oz. pomen teoretiziranja športnih proble­mov. V nadaljevanju pa se po­globljeno posveti filozofskim razpravam, kako razumeti šport in kako splošno razumevanje cloveka vpliva na razumevanje športa, kaj je šport danes in kakšen je bil v preteklosti, vse od casa anticne Grcije in Pla­tanove filozofije športa, preko Darvinisticnega razumevanja, novoveškega Descartovega dualizma in idej oceta olim­pizma, Pierra de Coubertina, pa vse do sodobnega objekti­viziranja športnikovega telesa, Girardove teorije mimeticne želje in posnemanja ter meha­nizma grešnega kozla v športu. Monografija pa bo zagotovo pritegnila tudi vse bralce, ki jih zanimajo interdisciplinarna vprašanja sodobnega športa kot so vpliv športne dejavnosti na razvoj osebnosti in spozna­vanje samega sebe, priznava­nje nevednosti in napredova­nje proti dovršenosti, altruizem, individualizem in kolektivizem, obvladovanje zmernosti v ži­vljenju, ohranjanje tradicije in doživljanje obcutka svobode. V zadnjem delu monografije pa se avtor pogumno loti obrav-nave novih tematik, ki presega­jo filozofijo samega športnega udejstvovanja in poskušajo pojasniti, zakaj je šport tako pri­vlacen, da mu sledi cloveštvo skozi celotno zgodovino, tako z akterji kot njegovimi spektator­ji. V tem delu se avtor sprašuje, ali so športniki naši superjunaki, katere sposobnosti jih posta­vljajo v ta položaj obcudovanja, kakšna je njihova privlacnost in eticna odgovornost. Nada-lje so diskutirane teme svobo­de športa in gibanja, moralne svobode in iskanja vrednosti in smisla tveganja v nevarnih športih, ljubezni v športu ter religioznosti športa. Delo za­kljucuje obsežen seznam 270 bibliografskih enot, na katerih temelji in so predhodno citi­rane, povzetek monografije v angleškem jeziku, predstavitev avtorja in Slovenskega društva za filozofijo športa. Na predsta­vljenih podrocjih znanstvena monografija prinaša najnovej­ša spoznanja na obsežnih 386 straneh, ki so razdeljena v pet osrednjih tematskih sklopov, sedem glavnih poglavjih in 23 podpoglavij. Recenzijo sta pri­spevala profesor dr. Lev Kreft in profesor dr. Bojan Jošt. Mo-nografija je izšla v 200 izvodih v skupnem založništvu Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in Slovenskega društva za filozofi­jo športa. Zagotovo bi si vec poglavij zaslužilo natancnejšo predsta­vitev, pa vendarle naj glavnina ostane bralcu v užitek odkri­vanja bogastva razlicnih idej, konceptov in pojmov, ki vodijo šport. Katerih odgovori na za­stavljena vprašanja, kot zapiše avtor v Predgovoru, »niso nekaj absolutnega, omogocajo pa nam širjenje obzorja našega ra­zumevanja. Omogocajo nam, da šport postane predmet, vreden cudenja in spraševa­nja« (str. 1). Za prvo spodbudo pa velja izpostaviti nekatere zanimive izstopajoce vidike. Med slednjimi je prisotnost De-scartesovega dualizma v da­našnjem športu. »Cogito, ergo sum« - »Mislim, torej sem« je ena izmed temeljnih paradigm, ki ob dualisticnem pojmovanju cloveka (locitev med zavestjo/ umom/dušo in telesom) doloca današnje (predvsem Zahodno) razumevanje športa. Avtor iz­virno parafrazira Descartesova izhodišca v poglavjih »Športnik sem, torej ne mislim« in »Mislim, torej nisem športnik« (str. 126­132). Sprašuje se, ali je športni­ku razmišljanje sploh potrebno, saj je v ospredju družbenega vrednotenja športnega uspe-ha, celo znanstvenega prouce­vanja, športnikovo fizicno telo, njegova mentalna dimenzija osebnosti pa je do skrajnosti minimalizirana, pogostokrat celo povsem prezrta. Zato ne preseneca trditev, da celo športniki sami menijo, da pre­vec razmišljanja lahko poslab­ša njihove sposobnosti. Pa vendarle na drugi strani avtor provokativno izpostavi dileme ljubezni in sovraštva športnika do lastnega telesa, duševne volje in zmožnosti telesa za telesne napore, ter dolgoroc­ne motivacije za gibanje, ki ne izhaja samo iz poudarjanja vpliva vadbe na telo, temvec iz metafizicnih idej, navdihujocih idealov in vrednot, ki jih vzbu­di gibanje. Zato velja vkljuciti razmišljanje in lastno zavest pri vsaki telesni vadbi. Tehno­logija in znanstveni pristop, ki športnika objektivizirajo in ga poskušajo specificirati v ma-terijo s proizvajanjem cim ve-cje sile v cim krajšem casu, pa pozabljajo, da to ni tisto, kar posameznik dejansko izkusi v športu. »V trenutku preizkušnje se športnik izkuša kot utelešeni »jaz«, ki ni niti breztelesna duša niti brezdušni telesni stroj« (str. 129). Pa vendarle avtor poudari, da je šport vec kot le sredstvo za ohranjanje zdravja telesa, je pot k clovekovi izpolnitvi in do-vršenosti. Zato kljub še vedno prevladujoci novoveški racio­nalni instrumentalizaciji športa, pa smo v 21. stoletju že prica postopnega vracanja športa k bistvu clovekovega gibanja – to je k igri. Tukaj se odpira raz­mišljanje in nadaljnje filozofske razprave o uravnoteženosti telesa in uma (eng. body and mind) pri vrhunskem športniku, ki ga zagovarja Vzhodna filozo­fija in avtor nakaže z dojemlji­vostjo »zen športnikov« za poe­notenja med svojim notranjim svetom in zunanjimi predmeti. Pa vendarle se odpirajo tudi tukaj nova vprašanja, kako je zagovarjanje uravnoteženosti med telesom in umom dose-gljivo v vrhunskem športu ne glede na športno disciplino in športnikov kulturno-geografski izvor, ter kaj nam razkrivajo pri­meri razhajanj med filozofskimi pogledi in športno prakso, ki se kaže skozi poškodbe, nasilje in manipulacijo športnikov, du­ševno izgorelost in samounice­vanje, ki je v svoji prav poseb­ni obliki prisotno v državah z vzhodno-kulturno-religioznimi praksami. Posebno zanimiv tematski sklop se nahaja ob koncu mo-nografije pod naslovom »Pri­vlacnost športa« ki skozi šest zakljucenih enot predstavi aktualne problematike sodob­nega športa. V tem delu mono-grafije se avtor sprehodi skozi razlicna vprašanja, diskutira in išce odgovore kot so na primer: »Kdo si zasluži, da ga obcudu­jemo v športu, sledimo njego­vemu moralnemu zgledu in ga kot superjunaka posnemamo?«, »Ali je privlacnost športa v iska­nju svobode in kakšno vlogo imajo pri tem omejitve oz. postavljena pravila, ki veljajo v vsakem športu?«, »Kaj narediti s športi, ki so tvegani in ogrožajo življenje športnikov – prepo­vedati ali liberalno obdržati?«, »Ali je ljubezen do športa tisto skrivno orožje, ki nas privlaci?« ter »Kakšna je povezava med športom ali religijo – ali je šport oblika sekularne religije, ki daje smisel posameznikovemu ži­vljenju?«. O pomenu verskih prepricanj in njihovem vplivu v specificnem kontekstu športa je med prvimi spregovoril tudi Feezell (2013), ki je izpostavil številne nasprotujoce argu­mente za in proti, predvsem pa njihovo mocno prisotnost v polju športa. Piskovo delo nad­grajuje in v slovenskem kon­tekstu utemeljuje religiozne vidike športa (npr. religiozna razsežnost gorništva, str. 325) ter vpliv športnikovih verskih prepricanj na udejstvovanje v športu. Znanstveno monogra­fijo zakljucuje poglavje o iska­nju nesmrtnosti v športu, v ka­terem avtor prodorno primerja anticno in moderno razumeva­nje športa kot sredstva za dose-ganje nesmrtnosti v slavi. Znanstvena monografija »Filo­zofski pogled v drobovje športa« je obsežno in celovito delo, ki obravnava številna aktualna filozofska in širša družbeno--humanisticna vprašanja so-dobnega športa. Pa vendarle kot poudarja britanski filozof športa in odgovorni urednik revije »Sport, Ethics and Philo­sophy«, Andrew Edgar (2017), je podrocje filozofije športa v izjemnem razmahu. Razvija se novo besedišce, sprejemajo se novi razlicni pogledi in pristopi razmišljanja, ki se postavljajo ob bok tradicionalni, strogo anali­ticni filozofiji. Danes živimo v zanimivem casu, navaja avtor, ki je okupiran s spremembami, ki so vcasih hitre, drugic spet ne­predvidljive ali celo alarmantne. Spremembe v kulturi, tehnolo­giji in politiki se odražajo na podrocju športa ter postavljajo pod vprašaj njegovo naravo, dodajo nove oblike k številnim že prisotnim ter spreminjajo ne samo nacin športnih iz­vedb, temvec tudi njihovega spremljanja in financiranja. To pa pred filozofijo športa po­stavlja nove izzive in potrebe njene vkljucenosti v sorodne discipline kot so politicne zna­nosti, sociologija in ekonomija (Edgar, 2017, str. 153). V nave-denem kontekstu je zakljucek znanstvene monografije Jerne­ja Piska vec kot utemeljen in na pravem na mestu, ko poudari pomen nadaljnjih poglobljenih filozofskih obravnav športa v slovenskem prostoru: »Ceprav se v knjigi dotaknemo razlicnih podrocij športa, od­piramo mnoga vprašanja, opo­zarjamo na razlicne probleme in ponujamo nekatere mogoce rešitve, pa obseg obravnavanih podrocij s tem še zdalec ni izcr-pan. Filozofija športa se danes v svetu ponaša z mnoštvom razlic­nih filozofskih pristopov k športu, prav tako pa tudi z odpiranjem številnih zanimivih, aktualnih in pomembnih vprašanj, vrednih poglobljenega filozofskega pre­misleka. Vse to klice k nadaljnji filozofski obravnavi športa tudi v slovenskem prostoru« (str. 9). Ko nas branje pripelje do za­dnje vrstice, si le želimo, da nas avtor že kmalu navduši z nada­ljevanjem svoje pronicljive filo­zofske misli v drobovje športa. Glede na predstavljeno si obja­vljeno delo to zagotovo zasluži, saj prinaša širšemu krogu bral­cev zanimivo in predvsem upo­rabno gradivo v vsakodnevni športni praksi. .Literatura 1. Edgar, A. (2017). Editorial: The Philosophy of Sport in Intere­sting Times. Sport, Ethics and Philosophy, 11(2), 153-154. 2. Feezell, R. (2013). Sport, Religi­ous Belief, and Religious Diver­sity. Journal of the Philosophy of Sport, 40(1), 135-162. 3. International Association for the Philosophy of Sport (IAPS). About IAPS. Dostopno prek: http://iaps.net/join-iaps/ about-2/ (16. april 2019). 4. Kreft, L., Pisk, J., Vodeb, R., Bru­mec, I. in Gubanc, M. (2017). Premislimo šport: uvod v filozo­fijo športa. Ljubljana: Slovensko društvo za filozofijo športa. 5. Reid, H. L. (2012). Introduction to the Philosophy of Sport. Ma­ryland: Rowman & Littlefield Publishing Group, Inc. 6. Ryall, E. (2016). Philosophy of Sport: Key Questions. London & New York: Bloomsbury Publis­hing Plc. 7. Škerbic, M. M. (2019). The Early Philosophy of Sport: Investiga­tions in the History of the Di­scipline. V Ethics, Bioethics and Sport: 2nd International Confe­rence, Zagreb & Varaždin, March 22-23, 2019 (str. 42). Zagreb: Cen­tre of Excellence for Integrative Bioethics, Croatian Bioethics Society, & Croatian Philosophi­cal Society. izr. prof. dddr. Joca Zurc, JSPS International Research Fellow Okayama University, Graduate School of Education, Japonska joca.zurc@guest.arnes.si Herman Bercic Športna rekreacija invalidov – osrednja tema 13. Kongresa športa za vse Izvlecek Letošnji 13. Kongres športa za vse (2018) je bil namenjen obravnavi športne rekreacije invalidov. Glede na sestavljenost in kom­pleksnost celotne problematike invalidov je bila osrednja tema kongresa obravna­vana z vec zornih kotov in gledišc. Razlicni strokovnjaki so z izbranimi prispevki špor­tno rekreacijo invalidov obravnavali z me-dicinskega, kineziološkega in sociološkega vidika. Medicinski strokovnjaki so podali temeljna znanja in vedenja o posameznih vrstah invalidov z možnostmi za ukvarjanje s posameznimi gibalno/športnimi oz. tele­snimi dejavnostmi. V kineziološkem sklopu je bilo predstavljeno vkljucevanje razlicnih skupin invalidov v športno-rekreacijske ak­tivnosti, ki lahko pomembno prispevajo h kakovosti življenja gibalno oziroma funkci­onalno oviranih oseb. V sociološkem delu pa je tekla beseda o posameznih socialnih modelih vkljucevanja invalidov v svet gi­balnih/športnih dejavnosti. K uspešni iz­vedbi kongresa so dolocen delež prispevali tudi primeri dobrih praks. Kljucne besede: Invalidi, športna rekreacija, šport, medicinski vidik, kineziološki vidik, sociološki vidik. Disability sport & recreation – the central topic of the 13th Sport for all congress Abstract The last 13th Sport for All Congress (2018) was dedicated to disability sport and recreation. Given the structure and complexity of the disability issue, the main topic of the congress was discussed from several points of view. Various experts presented their contributions that delved into sport & recreation of disabled people in medicinal, kinesiological and sociological terms. Medical experts presented the basic knowledge about individual types of disabilities and disabled people’s possibilities to engage in specific sports or physical activi­ties. The kinesiological contributions discussed integration of different groups of disabled people into sport and recreational activities that can significantly improve the quality of life of functionally challenged people and those with impaired mobility. The sociological set of contributions was dedicated to individual social models of integrating disabled people into the world of physical and sports activities. Examples of good practice added to the success of the congress. Key words: disabled people, sport for all, congress • Uvod Vsakoletni Kongres športa za vse, ki v za­dnjih letih poteka v Sloveniji prinaša vrsto spoznanj in izkušenj z razlicnih ožjih obrav­navanih podrocij gibalnega/športnega udejstvovanja prebivalcev Slovenije. 13. Kongres športa za vse je bil v preteklem letu (2018) namenjen obravnavi športne rekreacije invalidov. Na gospodarskem raz­stavišcu so v okviru sejma »Narava – Zdrav­je« številni strokovnjaki z razlicnih strokov­nih in znanstvenih podrocij v dveh dnevih odgovarjali na izzive sodobnega casa iz življenja in dela invalidov. Tudi na vpraša­nja njihovega zdravega življenjskega sloga in s tem povezanim gibalnim/športnim oz. športno-rekreativnim udejstvovanjem. Dosedanja obravnava športa oziroma špor­tne rekreacije invalidov je potekala v razlic­nih okoljih ter v raznolikih organizacijskih in vsebinskih oblikah. To se je dogajalo v posameznih organizacijah in društvih inva­lidov, delno pa tudi na nekaterih posvetih in okroglih mizah. Kot je znano, se poklicna obravnava invalidov oziroma oseb s poseb­nimi potrebami z razlicnimi funkcionalnimi motnjami in gibalno oviranostjo odvija v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – »Soca«. Na posame­znih fakultetah pa v okviru strokovnih in univerzitetnih študijskih programov pote­ka študij za pridobivanje znanj in védenj za celovito obravnavo populacije invalidov. V navedenih programih, ki vkljucujejo peda­goške in razlicne strokovne dejavnosti, pa študentje pridobivajo tudi ustrezne prak­ticne izkušnje. Na ravni civilnega združenja invalidov de­luje Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite, ki združuje številne organizacije invalidov, znotraj katerih se odvijajo razlicne, tudi gibalne/športne de­javnosti. Seveda je razširjenost, raznolikost in kakovost športno-rekreativnega oziroma gibalnega/športnega udejstvovanja v po­sameznih organizacijah razlicna, pomenlji­vo pa je tudi, da je krovna organizacija pred casom v svojem naslovu nosila besedno povezavo »Zveza za šport in rekreacijo in-validov«. Beseda rekreacija, pri cemer je mišljena športna rekreacija, je v novem na­zivu izpušcena, ceprav ta vsebinska oznaka opredeljuje množicno športno-rekreativ-no udejstvovanje invalidov. Torej vseh, ne glede na stopnjo in vrsto invalidnosti in ne glede na to, ali so uvršceni v katero od tek­movalnih ekip za razlicne ravni tekmovanja, kar vkljucuje tudi paraolimpijske ekipe. Ob tem naj naglasimo, da so športna tekmo­vanja na razlicnih ravneh udejstvovanja in-validov pomembna oblika udejstvovanja, vendar pa ne zajemajo vecinske populacije invalidov. To pa seveda ni temeljni cilj priza­devanj za dvig kakovosti življenja sleherne­ga posameznika, ki se na tak ali drugacen nacin opredeljuje kot oseba s posebnimi potrebami, gibalno oziroma funkcionalno oviranostjo. Na dosedanjih kongresih športne rekrea­cije oziroma športa za vse so se pojavljali posamezni primeri obravnave invalidov, ki so bili povezani s podrocjem športa oziro-ma športne rekreacije, vendar pa celovite (holisticne) obravnave na enem kongresu športne rekreacije oziroma športa za vse še ni bilo. Programski svet kongresa je zato sprejel pobudo avditorija preteklega kongresa (2017) in celotno problematiko športa invalidov, obravnavo z vec zornih kotov razlicnih strok in znanosti, sprejel kot središcnico obravnave. .Programskazasnova kongresa Programska zasnova kongresa je sledila te­meljni opredelitvi, na osnovi katere naj bi enakovredno obravnavali posamezne iz­brane vidike športa invalidov, ob spoštova­nju in vkljucevanju razlicnih skupin oziroma vrst invalidov. To je pomenilo vec razsežno­stno, holisticno, interdisciplinarno in timsko obravnavo. Zlasti so bili v ospredju medi­cinski, kineziološki in sociološki vidiki. Veliko pa je bilo tudi primerov dobre prakse. Temeljni namen take programske usmeri­tve izhaja iz namere, da bi ustvarili ustrezne pogoje in možnosti za skupinsko (timsko) obravnavo športa invalidov, kjer bi ne le na teoreticni ravni, marvec tudi v praksi, prišlo do tesnega in tvornega medsebojnega so-delovanja razlicnih strokovnjakov. Delo na kongresu je prvi dan potekalo v izbranih tematskih segmentih. V okviru medicinskega tematskega sestava oziroma medicinske obravnave športa in-validov so bili predstavljeni štirje prispevki, in sicer: »Telesne dejavnosti za invalide (ljudi z razlicnimi okvarami) – medicin-ski vidik« (Burger, 2018), »Telesne dejav­nosti za otroke in odrasle s cerebralno paralizo« (Groleger Sršen, 2018), »Tele­sna vadba/šport za ljudi po preboleli možganski kapi« (Goljar, 2018) in »Te-lesna dejavnost za ljudi po amputaciji« (Burger, 2018). Kineziološki tematski sestav je zajemal naslednje prispevke: »Enake možnosti in inkluzija invalidov v judu« (Pecnikar Oblak, Šimenko, Videmšek in Karpljuk, 2018), »Športna rekreacija invalidov« (Dolinšek, 2018), »Motivacija vkljuce­vanja invalidov v športno vadbo« (Ga­bršcek, 2018), »Model integracije Špor­tno društvo invalid Ljubljana« (Brežan, 2018), »Model vadbe invalidov, vkljuce­nih v splošno vadbo športnih društev« (Adamic, 2018) in »Predstavitev modela integracije invalidov v program nacio­nalne panožne športne zveze« (Jelenc, 2018). V sociološki tematski sestav so bili uvršce­ni naslednji prispevki: »Socialni model obravnavanja invalidnosti pri vkljuce­vanju v športne aktivnosti« (Filipcic, 2018), »Socialni model vkljucevanja v okviru planinstva za invalide« (Nowa­kk, 2018), »Možnosti in pomen vkljuci­tve oseb z motnjo v duševnem razvoju v sistem specialne olimpijade« (Polc, 2018) in »Prednosti in izzivi športne rekreacije oseb z oviranostmi v narav­nem okolju« (Keršic Svetel in Backovic Jurican, 2018). Drugi dan je potekal prakticni del kongre­sa, ki sta ga vodila Športna unija Slovenije in Zveza za šport invalidov Slovenije – Pa-raolimpijski komite. .Uvodnapredstavitev na kongresu V uvodnem delu je bila zanimiva osebna predstavitev rekreativne športnice M. To-mažin, ambasadorke 13. Kongresa športa za vse, v kateri je opisala svojo uspešno športno pot osebe na vozicku. Pred avdito­rijem je razgrnila svoje življenje in poglede na šport ter na udejstvovanje v tej koristni dejavnosti, za katero pravi, da ji je osmislila življenje. Športu je pripisala pomembno vlogo. Poimenovala ga je kot rešitelja svo­jega življenja. Njena neposredna predsta­vitev je pozitivno odmevala v avditoriju in naletela na ugodne odzive, saj ji je, kot je poudarila, športno oziroma športno--rekreativno udejstvovanje omogocilo tudi aktivno vkljucevanje v družbeno in poklicno življenje. Udeleženci kongresa so zlahka prepoznali njeno zavzetost za zdrav življenjski slog, ki ga lahko živijo tudi invalidi oziroma osebe z razlicno gibalno ali funkcionalno oviranostjo. Hkrati je bil to poziv vsem tistim, ki so se zaradi razlicnih razlogov (prometne nesrece, padci, skoki v vodo, druge nesrece, razlicne bolezni, pri­rojene okvare in bolezni) znašli v položaju invalida, da se s pomocjo sistematicne in redne športno-rekreativne vadbe dvignejo nad svojo invalidnost in jo skladno z ustre­znimi izpolnjenimi pogoji in možnostmi tudi premagajo. Naglasila je vkljucevanje športnih pedagogov oziroma kineziologov v razlicne rehabilitacijske in resocializacij­ske programe razlicnih skupin invalidov in to ne le v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – (SOCA), marvec tudi po tem, ko ga zapustijo in se vrnejo v svoje bivalno oziroma življenjsko okolje. Pri tem naj bi ti strokovnjaki oziro-ma strokovni kadri, na osnovi pridobljenih dodatnih znanj, neposredno vodili skrbno nacrtovane in izbrane športno-rekreativne vadbe, z raznolikimi gibalno/športnimi ak­tivnostmi. .Zacetekin obogatitev plenarnega dela kongresa V plenarnem delu je zacetek kongresa obo­gatila strokovnjakinja iz tujih akademskih krogov (J. Wittmannova, Univerza Palacky Olomouc, Ceška republika) s prispevkom »Šport za vse: opolnomocenje stro­kovnih kompetenc z izobraževanjem o prilagojenih športnih aktivnostih« (Wi-ttmannova, 2018). Obravnavala je prilagojene športne ak­tivnosti invalidov, izobraževalni sistem za invalidno populacijo, vkljucevanje v akcije Športa za vse, organiziranost športnih klu­bov invalidov, dostopnost do raznolikih športnih in drugih objektov ter publicistic­no dejavnost, namenjeno invalidom na Ceškem. Izobraževanje za potrebe populacije invali­dov med drugim poteka tudi na akademski ravni, kjer se študentje v izbranih študijskih programih usposabljajo za delo s populaci­jo invalidov na podrocju športa. To poteka na Fakulteti za športno kulturo Uni-verze Palacky v Olomoucu in na Karlo-vi univerzi v Pragi kot športna vzgoja in šport za osebe s posebnimi potrebami. Te-meljni namen je izobraziti specialiste za vo­denje prilagojene športne vzgoje oziroma prilagojene športne aktivnosti za razlicne skupine oziroma vrste invalidov, ki poleg teoreticnih znanj obvladajo tudi raznovr­stne prakticne dejavnosti. Izhodišce za pripravo navedenih študijskih programov je bilo tudi dejstvo, da je bilo v praksi ugotovljeno veliko pomanjkanje tovrstnih kadrov oziroma strokovnjakov, ki bi vodili razlicne skupine invalidov, ne le v institucionalnem okolju, marvec tudi v pro-stem casu izven šolskega okolja. Tako so nastali konkretni programi za izobraževa­nje uciteljev v razlicnih casovnih obdobjih z naslovi »Prilagojena športna vzgoja«, »Specializirane prilagojene športne ak­tivnosti« in »Program za psihomotoric­nega terapevta«. Na teh primerih je mo­goce slediti prizadevanjem za vsesplošen dvig, ne le zavedanja o potrebnosti takih študijskih programov na akademski ravni v republiki Ceški, marvec tudi pri udejanjanju pridobljenega teoreticnega in prakticnega znanja diplomantov za razlicne skupine in-validov v vsakdanjem življenju. (Wittman-nova, 2018). Pomemben del širjenja strokovnega znanja predstavlja tudi revija »Journal of Adapted Physical Activities«, s pomocjo katere po­skušajo v kar najvecji meri prenašati aka-demske ugotovitve in izsledke posameznih študij v prakso. Pomemben del promocije izvajanja razlicnih programov za invalidno populacijo nosijo tudi posebni svetovalci z ustreznimi kompetencami in znanji, ki kot poklicni strokovnjaki pomagajo pri izvaja­nju pedagoškega procesa športne vzgoje ter tudi na razlicnih tecajih in seminarjih s podrocja športa. Dolocen del pa k temu prispeva tudi »Ceško združenje prilago­jenih športnih dejavnosti«, v katerem so zbrani strokovnjaki za prilagojene športne aktivnosti s Fakultete za športno kulturo. Za govorniškim odrom so se potem izme­njavali razlicni strokovnjaki in raziskovalci z izbranih strokovnih in znanstvenih podro-cij. Tako so zdravnike in zdravstvene delav­ce poslušali kineziologi, športni pedagogi, socialni delavci, fizioterapevti in številni drugi strokovnjaki ter udeleženci. Seveda pa je bilo tudi obratno. Prispevki kinezio­logov in športnih pedagogov ter drugih strokovnjakov s podrocja športa so bili med drugim namenjeni tudi zdravnikom in zdravstvenim delavcem. Enako vlogo so imeli tudi predavatelji, ki so osvetljevali sre­dišcno temo kongresa s sociološkega in še drugih vidikov. • Medicinski vidiki obravnave športa invalidov V okviru medicinske obravnave športa in-validov so bile v vseh prispevkih najprej podane medicinske osnove posameznih skupin ljudi z razlicnimi funkcionalnimi pomanjkljivostmi, gibalnimi oviranostmi oziroma z razlicnimi stopnjami invalidno­sti. Predstavljeni so bili vzroki in posledice vsake od obravnavanih skupin invalidov ter opisane možnosti za telesne oziroma gibal­ne/športne aktivnosti. Tudi na tem kongresu se je izkazalo, kako obe stroki in znanosti, tako medicinska kot športna oziroma kineziološka, vztrajata pri svojem terminološkem izboru oziroma izra­zih, ko je govora o gibalnih dejavnostih clo­veka. Kljub številnim posvetom, okroglim mizam in strokovnim razpravam v okviru obeh strok in znanosti, nam ni uspelo traj-no sprejeti in v praksi uveljaviti skupnega izrazja, ki bi z obeh zornih kotov termino­loško enako obravnaval clovekovo gibalno dejavnost. V zacetku leta 2014 smo v mešani komisiji zdravnikov in kineziologov, ki je pripravlja-la gradivo za sprejem »Resolucije o naci­onalnem programu prehranske politike in gibalne/športne dejavnosti za zdravje 2005–2010«, razpravljali o skupnem izraz­ju (besedišcu) za razlicne oblike telesnih in športno-rekreativnih dejavnosti. Na za-cetku smo razcišcevali dileme o razlicnih pojmovanjih telesne, gibalne in športne (športno-rekreativne) dejavnosti in se na koncu odlocili, da bomo za vse navedene dejavnosti, ki jih najtesneje povezujemo z zdravjem, poimenovali s skupnim izrazom gibalne/športne dejavnosti. Ocitno še vedno velja prepricanje, na osno-vi katerega vecina zdravnikov, medicinskih strokovnjakov in zdravstvenih delavcev ra­zume in pojmuje šport kot tekmovalno de­javnost oziroma kot vrhunski šport, ki vec­krat ob dolocenih pogojih celo negativno vpliva na clovekovo (športnikovo) zdravje. Ustrezno izbran rekreativni šport oziroma športno – rekreativno dejavnost pa tesno povezujemo z zdravim življenjskim slo­gom vseh skupin prebivalstva in seveda tudi razlicnih skupin invalidov. To podrocje oziroma razlicica športa je strokovno in znanstveno obravnavano in preucevano že skoraj pol stoletja. Ocitno je zelo težko premagovati pojmovne (terminološke) ste­reotipe, kar pomeni, da bomo v Sloveniji še naprej uporabljali razlicne pojmovne izraze za isto clovekovo dejavnost. Na kongresu je samo ena predavateljica v svojem naslovu in predstavitvi uporabila izraz šport, in sicer v prispevku »Telesna vadba/šport za ljudi po preboleli mož­ganski kapi« (Goljar, 2018). Tudi sicer je v Zborniku kongresa objavljen le prispevek navedene avtorice, zato o tej vsebini po­vejmo nekaj vec. Temeljno izhodišce izhaja iz spoznanj, da je po posameznem bolezenskem stanju v rehabilitacijski proces mogoce vkljuciti razlicne gibalne/športne oziroma telesne dejavnosti. Tako je mogoce ljudi po prebo­leli možganski kapi vkljuciti v redno in siste­maticno vadbo. Kot je navedla avtorica, »so posledice možganske kapi lahko vecpla­stne, izražene v manjši ali vecji meri in zaje­majo motnje gibalnih sposobnosti, motnje zaznavanja, spoznavnih sposobnosti in mi-šljenja, težave na custvenem podrocju in osebnostne spremembe« (Goljar, 2018). Dejstvo je, da tudi v tem relativno težjem bolezenskem stanju, »boljša telesna zmo­gljivost lahko pripomore k boljšemu funk-cijskemu stanju« in olajša življenje v razlic­nih življenjskih okolišcinah. Kot je zapisala avtorica, »je s telesno vadbo in dejavno­stjo možno na razlicne nacine vplivati na zmanjšano zmožnost ljudi po možganski kapi.« Prav tako »je dokazano, da telesna vadba po možganski kapi izboljša telesno vzdržljivost, sposobnost hoje in mišicno moc zgornjih udov«. Manj dokazov pa je o vplivu vadbe na moc spodnjih udov in na preprecevanje padcev bolnikov po mo-žganski kapi. Z redno telesno vadbo pa se zmanjšajo simptomi depresije, izboljšajo se dolocene izvršilne sposobnosti in spomin­ske funkcije. Posledicno pa se izboljša tudi kakovost življenja prizadetih oseb. Pri izboru telesnih dejavnosti oziroma špor­tnih aktivnosti je treba upoštevati številne dejavnike in le-te v celoti prilagoditi posa­meznim osebam po možganski kapi. Kot pravi avtorica je izbor športnih dejavnosti, ki so po potrebi prilagojene, lahko razno­lik. Med temi so hoja, pocasen tek (joging), plavanje, vodna aerobika, kolesarjenje, ples, namizni tenis, joga, pilates, jahanje, golf pa tudi fitnes, krožna vadba v telovadnici in lažji skupinski športi. .Kineziološkividiki obravnave invalidov V tem delu je bilo predstavljenih šest že omenjenih prispevkov, ki so obravnavali posamezne športne oziroma športno-re­kreativne dejavnosti v razlicnih življenjskih okoljih invalidov z vec organizacijskih in vsebinskih zornih kotov. Skupina avtorjev (Pecnikar Oblak, Ši­menko, Videmšek in Karpljuk, 2018) je v prispevku »Enake možnosti in inkluzija v judu« predstavila primer vkljucevanja posameznih športnikov z raznolikimi spo­sobnostmi v svet juda. Bistvo je, da sleher­nemu posamezniku – invalidu omogocimo udeležbo v raznolikih športno rekreativnih dejavnostih in prav »inkluzija v judu že prek dvajset let omogoca enakovredno vkljuce­vanje vseh športnikov«, so naglasili avtorji. Zapisali so: »Inkluzija je proces, ki odpira vrata enakih možnosti za vse ljudi ne glede na njihove psihofizicne sposobnosti. Na ta nacin lahko športniki s posebnimi potre­bami enakovredno drugim športnikom, ki so brez posebnih psihofizicnih ovir, izbirajo programe in dejavnosti ter se med razlicni-mi ponudbami na trgu svobodno odlocajo, katera športna panoga ali športno društvo jim ustreza, tako z vidika izbranega prilju­bljenega športa, kot logistike ter financnih zmožnosti.« Ce govorimo o judu, kot nava­jajo avtorji, to pomeni, da se v vadbo ozi­roma trening juda lahko vkljucujejo osebe z raznolikimi sposobnostmi, »tako tisti, ki imajo dolocene bolezni, kot tisti, ki imajo dolocena psiho-fizicna stanja, zaradi kate­rih je potrebno vadbo juda prilagoditi«. Prispevek »Športna rekreacija invalidov« (Dolinšek, 2018) prinaša rezultate spletne ankete, ki je bila opravljena med športnimi panožnimi zvezami in njihovimi clanicami o športu invalidov. Opravljena anketa je se­stavni del študije, ki se izvaja v okviru pro-jekta »Razvoj kadrov v športu 2016–2022«, ki ga delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministr­stvo za izobraževanje, znanost in šport. Av-tor ugotavlja, da pri izvajanju športne rekre-acije invalidov v praksi vse regije Slovenije niso enakovredno zastopane. Najvec pro-blemov, s katerimi se srecujejo posamezne organizacije, je materialne/financne narave, pa tudi pomanjkanje ustrezno izobraženih kadrov spada v to kategorijo. Prav tako se kaže manjše vkljucevanje mladih v razlicne oblike športno rekreativnih aktivnosti in-validov. Navedeni izsledki bodo koristni in uporabni predvsem pri pripravi programa »Postani športnik«, s katerim se želi v razno-like športno-rekreativne aktivnosti vkljuciti vec mladih invalidov. V okviru kineziološke obravnave invalidov je bil predstavljen tudi prispevek »Motivaci­ja vkljucevanja invalidov v športno vadbo« (Gabršcek, 2018). Dejstvo je, da sta tako intrinzicna kot tudi ekstrinzicna motivacija zelo pomembni za redno in sistematic­no ukvarjanje s posameznimi gibalnimi/ športnimi oziroma športno-rekreativnimi dejavnostmi. Kot ugotavlja avtorica, so »invalidi rizicna skupina glede športnega udejstvovanja, saj je njihova športna aktiv­nost zaradi razlicnih ovir pogosto otežena. Ovire predstavljajo tudi težjo dostopnost do športnih objektov ali površin ter osebni dejavniki, ki so custvene in psihicne narave. Temu pa se pridružijo še stereotipna pre­pricanja in predsodki, ki se v mnogih oko­ljih še vedno pojavljajo v zvezi z invalidno­stjo«. Zaradi navedenih razlogov je treba motivaciji invalidov posvetiti še posebno pozornost. Zanimiv prispevek je predstavil A. Jelenc (Jelenc, 2018) z naslovom »Šport invalidov na Kajakaški zvezi Slovenije«, v katerem je povezal delo in izkušnje panožne športne zveze s podrocjem invalidnosti. Konkretno je govoril o kajakaštvu za invalide, pa tudi o parakajakaštvu. Slednje je povezano z vr­hunskim športom, pri katerem sodelujejo posamezniki s posebnimi sposobnostmi, ki jih pridobijo v trenažnem procesu. Cilj takega nacrtnega treninga je udeležba na vrhunskih tekmovanjih oziroma na parao­limpijskih igrah. Kajakaštvo samo po sebi ima veliko pozitivnih ucinkov tudi na zdrav­je invalidov, predvsem zaradi tesne pove­zanosti z naravo in gibanjem na svežem zraku. To seveda velja tudi za tiste invalide, ki nimajo vecjih ambicij in se želijo udele­ževati kajakaštva le na rekreativni ravni. V prispevku pa je predstavljen tudi program veslanja v velikih kanujih za skupino Europa Donna, ki je bil osnovan za rehabilitacijo žensk po operaciji raka na dojki. Poleg navedenega pa sta bila v tem delu predstavljena še prispevka, ki sta govorila o izvajanju programov Športnega društva invalid Ljubljana (Brežan, 2019) in o »Mo-delih vadbe oseb s posebnimi potrebami, vkljucenih v razlicne športne programe« (Adamic, 2019). V slednjem je bil med drugim podan tudi primer vadbe »Spe-cialni telovaj«, ki je »namenjen otrokom s posebnimi potrebami oziroma z motnjami v duševnem razvoju, avtizmom ter pridru­ženo gibalno oviranostjo«. V sociološkem delu je vodilno temo predstavila T. Filipcic (Filipcic, 2018), ki je v okviru »Socialnega modela obravnavanja invalidnosti pri vkljucevanju v športne aktivnosti« predstavila problematiko invalidov s širšega družbenega zornega kota in skozi posamezna razvojna obdobja. V ospredje pa je postavila današnje poglede na to skupino ljudi, ki so tako kot ostale skupine sestavni del naše družbe. Kot je zapisala avtorica, se »socialni model obravnave invalidnosti za razliko od medicinskega osredotoca na družbene spremembe v odnosu do invalidnosti in na to, »kako izboljšati pogoje in vire, da bi omogocili cim boljšo vkljucevanje oseb z invalidnostjo v družbo«. »Ko je v športno aktivnost vkljucen invalid, nas ne zanima samo medicinska anamneza in spreminjanje tega posameznika, ampak v socialnem kontekstu razmišljamo, kako bomo prilagodili dostopnost, športne aktivnosti, opremo, prostor in cilje ter metode dela«, ugotavlja avtorica. Prav v socialnem modelu, kjer sodeluje vecje število sodelavcev, vidi možnost napredka za boljše vkljucevanje invalidov v športno življenje. Zanimiv prispevek z naslovom »Pohodni­štvo brez omejitev« sta predstavila J. No-wakk in M. Cic, (Nowakk in Cic, 2018). Bistvo prispevka izhaja iz prizadevanj, da se planinski svet približa razlicnim skupinam invalidov oziroma osebam s posebnimi po­trebami tako, da ga le-ti tudi sami obišcejo. Avtorja sta predstavila vsebinsko in orga­nizacijsko zasnovo delovanja ter poti za iz­vedbo v praksi. Pomemben dosežek je tudi priprava animacijskega pisnega gradiva, ki v obliki knjižic še posebej spodbuja invali­de k razlicnim planinskim dejavnostim. V prispevku »Možnosti in pomen vkljuci­tve oseb z motnjo v duševnem razvoju v sistem specialne olimpijade« (Polc, 2018) je avtor predstavil model specialne olim­pijade, ki »predstavlja športno-socialno – kulturni program, namenjen osebam z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Specialna olimpijada z raznolikimi športnimi programi in s široko podporno socialno mrežo staršev, trenerjev, prosto­voljcev iz nevladnih organizacij ter stro­kovnjakov z razlicnih podrocij omogoca primerno športno aktivnost osebam z mo-tnjo v duševnem razvoju z razlicnimi mo-toricnimi in intelektualnimi sposobnostmi«. Odmeven je bil tudi prispevek »Prednosti in izzivi športne rekreacije oseb z oviranostmi v naravnem okolju«, v katerem sta avtorici (Backovic Jurican in Keršic Svetel, 2018) govorili o pomembnosti in smiselnosti ukvarjanja oseb z razlicnimi oviranostmi v naravnem okolju. To je povezano z doda­tnimi izzivi, kar je odvisno od vrste ovira­nosti, zdravstvenega stanja, motoricnih in psihofizicnih sposobnosti posameznika ter tudi od tega, koliko podpore mu je pri tem pripravljena nuditi okolica. .Predlogi,pobude in usmeritve za delo z invalidi ter raznolike aktivnosti v prihodnje Kongres je na osnovi posameznih predsta­vitev in prispevkov izbranih predavateljev ob velikem številu podatkov in bogastvu informacij prinesel dolocena nova spozna­nja in védenja. K temu je veliko prispevala tudi uravnotežena obravnava športne re-kreacije invalidov z medicinskega, kinezio­loškega in sociološkega vidika, kar smo na­vedli že v uvodu tega prispevka. Dolocen delež so k temu prispevali tudi predstavlje­ni primeri dobrih praks iz posameznih sku-pin in vrst invalidnosti. Ta ocena velja za izvedeni kongres, njegove odmeve v strokovni in siceršnji javnosti ter posledicne ucinke pa je mogoce vrednotiti šele po izvedenih akcijah oziroma aktiv­nostih in uresnicenih ciljih. Kriterij za oce-no uspešnosti izvedenega kongresa pa je premik v pravo smer z merljivimi dosežki v praksi. Premik v pravo smer pa pomeni ure­snicitev naslednjih kratkorocnih in dolgo­rocnih usmeritev (Bercic in Matoh, 2018): 1. V posameznih organizacijah in društvih invalidov naj bi povecali aktivno udeležbo clanstva na podrocju gibalnega/športnega oziroma športno-rekreativnega udejstvo­vanja za 10 %. 2. Pri vkljucevanju invalidov v gibalno/ športno oziroma športno-rekreativno udejstvovanje je treba v vseh okoljih in na vseh ravneh zagotoviti timsko (skupinsko) obravnavo, v kateri sodelujejo zdravnik, ki­neziolog, športni pedagog, fizioterapevt in socialni delavec. 3. Na lokalni ravni je treba zagotoviti ma-terialne pogoje in financna sredstva za izvajanje programov športne dejavnosti invalidov. Pri tem morajo svojo odlocilno in odlocujoco vlogo, v pozitivnem smislu, odigrati župani in obcinski svetniki. 4. Za razlicne skupine invalidov in za vse vrste invalidnosti (gibalne oziroma funk-cionalne oviranosti) je treba pripraviti ra­znolike vadbene programe z vkljucenimi gibalnimi in športnimi vsebinami za vsako­dnevno vadbo 5. Potrebna je skupna priprava merskega instrumentarija (baterije testov oziroma preizkusov, anketnih vprašalnikov, merskih postopkov) z medicinskega, kineziološke­ga, sociološkega in psihološkega vidika za oceno psihomotoricnega, psihosomatic­nega in socialnega statusa razlicnih skupin invalidov. 6. Osrednja nacionalna organizacija inva­lidov v Sloveniji Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite naj pri­pravi projekt Zdravega življenjskega sloga invalidov s športnimi/gibalnimi vsebinami za kandidaturo na evropska kohezijska sredstva. Ko govorimo o pobudah, predlogih in usmeritvah za delo z invalidi v prihodnje na podrocju organiziranosti in programov delovanja, pa si moramo poleg kratkoroc­nih ciljev zastaviti tudi dolgorocne. Ti so naslednji: A.Posamezne institucije in organizacije, ki delujejo na podrocju invalidnosti na raz­licnih ravneh v Republiki Sloveniji ((URI RS – Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Repu­blike Slovenije – SOCA, Medicinska fakulte­ta, Pedagoška fakulteta, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Nacionalni inštitut za jav-no zdravje – NIJZ, Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite z mrežo športnih društev in klubov), naj se povežejo in sodelujejo med seboj na ravni projektov, raziskav, izobraževanja, programskih novo­sti in posameznih ozavešcevalnih akcij. B. Država naj sistemsko posodobi in ovre­dnoti temeljno obravnavo populacije in-validov vseh vrst in generacij na podrocju športa oziroma športne rekreacije. C. Odgovorni na podrocju športa invalidov naj poskrbijo za osnovanje in organizira­nost takega sistemskega okolja, ki bo omo­gocal razvoj športne rekreacije invalidov (sodelovanje z državo pri oblikovanju zako­nodaje, oblikovanje strategije prijaznega in spodbudnega okolja za osebe s posebnimi potrebami, razvoj raznolikih programov športne vadbe za gibalno oziroma funkci­onalno ovirane, podpora družinam invali­dov pri vkljucevanju v posamezne gibalno/ športne oziroma športno-rekreacijske pro-grame). D. Številne pilotne projekte in primere do-brih praks je treba dvigniti na višjo raven in jih razviti v sistemske. Pri tem je treba izvajalske organizacije invalidov povezati v mrežo, kar enako velja za organizacije s po­drocja zdravstva, ki se ukvarjajo z invalidi. E. Slovenski mediji naj sistematicno, nacr­tno in celostno spremljajo dejavnosti posa­meznih organizacij invalidov in celotnega podrocja, še zlasti pa izvajanje razlicnih gibalnih/športnih oziroma športno-rekrea­cijskih programov. F. Organiziranost razlicnih skupin invalidov je treba vsebinsko, kadrovsko in materialno obogatiti. G. V lokalnih skupnostih (obcine, krajevne skupnosti) je treba izboljšati pogoje za de­lovanje posameznih organizacij invalidov. H. Država mora sistemsko zagotoviti na­menska materialna in financna sredstva za podrocje športa invalidov, v okviru katere­ga ima še posebno mesto ukvarjanje z raz-licnimi športno-rekreativnimi dejavnostmi. .Zakljucki Na 13. Kongresu športa za vse je bila z raz­licnih strokovnih zornih kotov in gledišc obravnavana problematika športa oziroma športne rekreacije invalidov. Obravnava je bila celovita, še posebej za to, ker so šte­vilni predavatelji predstavili svoje prispevke z medicinskega, kineziološkega in sociolo­škega vidika. Predstavitve so zajele vsebin­ske, organizacijske, kadrovske, materialne in financne probleme ter vprašanja, povezana z uresnicevanjem ideje, da bi slehernemu invalidu omogocili redno in sistematicno ukvarjanje s primernimi športno-rekreativ­nimi dejavnostmi. Medicinska obravnava je odgovorila na številna vprašanja, ki so povezana z razlicnimi vrstami invalidnosti ter možnostmi oseb s posebnimi potreba-mi, funkcionalno ali gibalno oviranostjo, za ukvarjanje z razlicnimi telesnimi oziroma gi­balnimi/športnimi aktivnostmi. V kineziolo­škem sestavu so bile predstavljene razlicne oblike in zvrsti športno-rekreativnega udej­stvovanja invalidov, ki naj bi pomembno prispevale k njihovemu zdravemu življenj­skemu slogu in h kakovosti življenja. Socio-loški del pa je prinesel dolocena spoznanja oposameznih socialnih modelih vkljuce­vanja invalidov v izbrane športne, gibal­ne/športne oziroma športno-rekreativne dejavnosti. Sprejeti predlogi, pobude in usmeritve za delo ter raznolike dejavnosti v prihodnje naj bi ob postopni uresnicitvi prispevale k napredku in boljši obravnavi invalidov, kar naj bi pomembno obogatilo njihovo življenje. Primeri dobrih praks pa so obogatili celotno delo kongresa. .Literaturain viri 1. Adamic, N. (2018). Modeli vadbe oseb s po­sebnimi potrebami, vkljucenih v razlicne športne programe. V M. Pajek (Ur). 13. Kon­gres športa za vse – Športna rekreacija invali­dov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 45–52. 2. Backovic Jurican, A. in Keršic Svetel, M. (2018). Prednosti in izzivi športne rekreacije oseb z oviranostmi v naravnem okolju. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna re-kreacija invalidov. Zbornik prispevkov. Ljublja­na: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 77–79. 3. Bercic, H. in Matoh, J.(2018). Predlog zakljuck­ov 13. Kongresa športa za vse. Pisno gradivo je na voljo pri avtorjih. 4. Brežan, M. (2018). Model integracije Športno društvo invalid Ljubljana. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija inva­lidov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 44. 5. 5. Dolinšek, A. (2018). Športna rekreacija inva­lidov. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija invalidov. Zbornik prispev­kov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 34–37. 6. Filipcic, T. (2018), Socialni model obravnava­nja invalidnosti pri vkljucevanju v športne aktivnosti. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija invalidov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slo­venije – Združenje športnih zvez, 55–59. 7. Gabršcek, L. (2018). Motivacija vkljucevanja invalidov v športno vadbo. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija invalidov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olim­pijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 38–43. 8. Goljar, N. (2018). Telesna vadba/šport za ljudi po preboleli možganski kapi. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija invalidov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olim­pijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 21–26. 9. (Jelenc, A. (2018). Šport invalidov na Kajaka­ški zvezi Slovenije. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija invalidov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski ko-mite Slovenije – Združenje športnih zvez, 53–59. 10. Nowakk, J. (2018). Pohodništvo brez omeji­tev. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija invalidov. Zbornik prispev­kov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 60–67. 11. Pecnikar Oblak, V., Šimenko, J., Videmšek, M., Karpljuk, D. (2018). Enake možnosti in inkluzija invalidov v judu. V M. Pajek (Ur). 13. Kongres športa za vse – Športna rekreacija inva­lidov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 27–33. 12. Polc, 2018) »Možnosti in pomen vkljucitve oseb z motnjo v duševnem razvoju v sistem specialne olimpijade. V M. Pajek (Ur). 13. Kon­gres športa za vse – Športna rekreacija invali­dov. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, 68–76. dr. Herman Bercic, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, profesor v pokoju, herman.bercic@gmail.com Joca Zurc 16. konferenca britanskega združenja Britansko združenje za filozofijo športa (eng. British Philosophy of Sport Association - BPSA) je bilo kot prvo na evropskem konti­nentu ustanovljeno leta 2003, z namenom promoviranja in diseminacije raziskovalnih izsledkov filozofije športa. Kot tako je odpr-lo svoja vrata clanstva vsem raziskovalcem, profesorjem in drugim strokovnjakom, ak­tivnim in upokojenim, ter tudi študentom, ki jih zanimajo filozofska vprašanja športa in to ne glede na njihovo nacionalno pripa­dnost. Zato ne preseneca, da clani društva kot tudi udeleženci mednarodne znanstve­ne konference, ki jo društvo organizira vsa­ko leto, prihajajo iz vseh evropskih držav, v vecjem deležu pa tudi iz ZDA, Kanade, Avstralije, Kitajske in Japonske. BPSA tako danes predstavlja ob IAPS (eng. Internati­onal Association for the Philosophy of Sport) kljucno sticno tocko svetovnih avtoritet in evropskega kroga raziskovalcev, ki delujejo na podrocju filozofije športa. In tako je bilo tudi na letošnji, že 16. letni konferenci BPSA, ki je potekala v idilicnem okolju slovite Univerze v Oxfordu (http:// www.ox.ac.uk/). Konference se je udeležilo 58 udeležencev, vodilnih strokovnjakov na podrocju filozofije športa v Veliki Britaniji in Evropi, ki so predstavili skupaj 45 prispev­kov v sedmih tematskih sklopih. Skupaj je bilo tako na letošnji BPSA konferenci izvedenih 14 sekcij in v vsaki predstavitev od treh do štirih prispevkov. Najvec ude­ležencev je po pricakovanjih prihajalo iz Velike Britanije, ob njih pa je bilo 25 pred­stavnikov iz ZDA, Kanade, Brazilije, Izraela, Japonske, Norveške, Nemcije, Ceške, Italije, Španije, Portugalske, Hrvaške in Slovenije. Vecinoma so bili udeleženci visokošolski profesorji in raziskovalci, prisotni pa so bili za filozofijo športa University of Oxford, Trinity College, Oxford, Velika Britanija tudi doktorski študenti in predstavniki pro-tidopinških agencij. Konferenco so prvi dan po uvodnih na­govorih organizatorja (dr. Jon Pike, Open University, VB) in predstavnika vodstva BPSA (dr. Carwyn Jones, Cardiff Metropo­litan University, UK) otvorila predavanja v šestih vzporednih sekcijah, ki so bile po­svecene obravnavam temeljnih analiticnih kot aplikativnih filozofskih vprašanj kot so instrumentalizacija športnikov, estetika v športu, eticni vidiki vodenja v športu in zgledi v športu. Drugi dan konference pa je ob štirih vzporednih sekcijah, ki so pokri­le tematike smisla športa, zastrahovanja in 2. do 5. april 2019 dopinga, postregel tudi z dvema odlicnima in odmevnima plenarnima razpravama, ki sta bili deležni velike pozornosti udeležen­cev. Ena izmed najvecjih svetovnih avto­ritet na podrocju etike v športu, profesor dr. Mike McNamee (Swansea University, VB), je v sodelovanju s profesorjem dr. Ju­lian Savulescu iz Univerze v Oxfordu izzival obcinstvo z razmišljanjem na temo »Ali naj bodo sredstva za izboljšanje ucinkovitosti športne izvedbe legalizirana?«. Plenarna govornika sta zagovarjala tezo, da je »do­ping« v najširšem pomenu besede oz. t.i. »sredstva za izboljšanje ucinkovitosti špor­tne izvedbe« (eng. »sports performance en­hancing drugs«), danes nujni in neobhodni sestavni del vrhunskega športa, h kateremu stremi vsak športnik, ki želi napredovati in dosegati vedno boljše rezultate. Zato nje­govo prepovedovanje in preganjanje ni smiselno, temvec ga velja integrirati, kon­trolirati in voditi s strani športnih organi­zacij in protidopinških agencij. Profesor Savulescu je na primer navedel, da je z protidopinškimi testi danes odkritih manj kot 1 % vseh primerov dopingiranih špor­tnikov, kar v obstojecem sistemu nima no-benega vecjega vpliva na vecjo pravicnost pri uvrstitvah tekmovalcev. Po intenzivni razpravi nasprotujocih si mnenj in iskanja optimalnih poti reševanja problematike dopinga v športu je dr. Angela Schneider iz University of Western Ontario v Kanadi predstavila filozofsko študijo, temeljeco na empiricnih podatkih, z naslovom »Izboljša­nje clovekovih pravic skozi šport«. Gre za mednarodni projekt, ki se osredotoca na ozavešcanje javnosti in uresnicevanje pra­vic žensk v športu. Tretji dan konference je prinesel predavanja v štirih sekcijah, ki so v ospredje postavila obravnavo vrednot v športu, odnosa med umom in telesom ter ukrepanja v športni praksi. V tem delu je so-delovala tudi edina slovenska predstavnica. Dddr. Joca Zurc je v sekciji »Um in vrednote« predstavila prispevek z naslovom »Balance of Mind and Body versus Competitiveness«, ki je bil deležen vidne pozornosti obcinstva, razgibane razprave in povabil k nadaljnjim mednarodnim raziskovalnim sodelova­njem ter objavam dobljenih ugotovitev v revijah. Profesor dr. Sophie-Grace Chappell iz Open University (VB) je tretji dan konfe­rence predstavila plenarno predavanje na temo »Because it isn’t there: why we climb mountains«. Vsebinski program konference pa se je na isti dan zakljucil z vabljenim ple­narnim predavanjem kanadskega filozofa športa, profesorja dr. Tom Hurka, z naslo­vom »Suits on games: slightly revised slightly restricted«, ki je v analiticni filozofski razpravi iskal odgovore na vprašanja clovekove igre v športu. Zadnji dan konference je bil na­menjen sestanku združenja, volitvam, po­rocanju o delu in sprejemu programa dela za naslednje leto. Ob koncu pa je bilo orga­nizirano tudi izredno zanimivo predavanje ter srecanje z glavnima in odgovornima urednikoma dveh najvecjih mednarodnih revij na podrocju filozofije športa. Profesor dr. Andrew Edgar je predstavil revijo »Sport, Ethics and Philosophy«, ki jo izdaja BPSA, profesor dr. Paul Gaffney pa revijo »Jour­nal of the Philosophy of Sport«, ki izhaja pod okriljem IAPS. Urednika sta se osredotocila na postopke objavljanje, glavne ovire, ki se pojavljajo na tej poti in problematike, s ka­terimi se srecujeta pri svojem delu. V inten­zivni razpravi z udeleženci, ki je potekala v nadaljevanju, so bili predstavljeni številni primeri dobrih praks in podane dragocene usmeritve avtorjem kot tudi recenzentom pri pripravi izvirnih znanstvenih clankov, ki proucujejo tematike in vprašanja filozofije športa. Ob visoko kakovostnih predstavitvah in bogatih, plodovitih razpravah je konferen-ca poskrbela tudi za športno angažiranost udeležencev. Vsako jutro so bili organizira­ni skupinski teki po cudovitih zgodovinskih obeležjih srednjeveškega Oxforda (npr. Donnington Bridge, University Parks). Zadnji, cetrti dan konference, pa so imeli udele­ženci možnost sodelovati na teku »Philo­sophers' Mile«, ki je potekal na znameniti progi »Iffley Road Track« v neposredni bli­žini Univerze v Oxfordu, kjer je atlet Roger Bannister, 6. maja 1954, prvic v zgodovini pretekel miljo pod štirimi minutami. Biva­nje udeležencev v samem osrcju zname­nite Univerze v Oxfordu (Trinity College), katerega stavbe, dvorišce, jedilnica, kapela in študentske sobe so bile prikazane kot osrednja kulisa tudi v filmski upodobitvi fantazijskih romanov Harry Potter, ter go-stoljubnost organizatorjev, pa so dali kon­ferenci poseben car in pecat nepozabnega doživetja. Naslednja, 17. letna konferenca BPSA, bo potekala aprila 2020 v Parizu. Organizira­na bo skupaj v sodelovanju z Evropskim združenjem za filozofijo športa (eng. Euro­pean Association for the Philosophy of Sport - EAPS), katerega ustanovna clanica je tudi Slovensko društvo za filozofijo športa. Zato si je nadejati še obsežnejši in bogatejši pro­gram ter še vecje število udeležencev iz evropskih držav. Vsi zainteresirani razisko­ valci na podrocju filozofije športa pa so do naslednjega srecanja lepo povabljeni tudi k pripravi znanstvenih prispevkov za evrop­sko revijo »Sport, Ethics and Philosophy«, ki izhaja pod okriljem BPSA štirikrat na leto pri založbi Routledge in je indeksirana v bazi Scopus. Revija vabi k objavi avtorje prispevkov razlicnih tem aplikativne filozo­fije, ki zadevajo vprašanja, športne prakse, politike in raziskave o naravi in vrednotah športa. Odprta je tudi za temeljne filozof­ske razprave, ki prispevajo k razumevanju športa in sorodnih praks. Vec informacij o reviji se nahaja na spletni strani: http://phi-losophyofsport.org.uk/publications/ izr. prof. dddr. Joca Zurc, JSPS International Research Fellow Okayama University, Graduate School of Education, Japonska joca.zurc@guest.arnes.si Joca Zurc Etika, bioetika in šport – odmevna 2. mednarodna konferenca Hrvaški kolegi filozofije športa so nas prije­tno presenetili in ob koncu meseca marca 2019 uspešno organizirali že 2. mednaro­dno znanstveno konferenco, namenjeno aktualnemu dogajanju in novitetam na podrocju bioetike v športu. Osrednji na-men konference je bila vzpostavitev med-narodnega interdisciplinarnega dialoga o bioeticnih problemih sodobnega športa ter promocija etike in bioetike v športu kot samostojnih znanstvenih disciplin na podrocju jugovzhodne Evrope. Bioeticna perspektiva v športu je bila obravnavana na temeljih filozofije športa, ki je mlado in-terdisciplinarno podrocje v znanosti in se razvija v tesnem sodelovanju med filozofi­jo in kineziologijo ter prenaša znanja tudi iz drugih sorodnih ved, ki zadevajo vprašanja športa in gibalne aktivnosti, kot so antro­pologija, pedagogika, sociologija, zgodovi­na, medicina in metodologija. Konferenca bioetike je združila 25 izbranih vabljenih raziskovalcev, profesorjev in strokovnjakov iz Hrvaške, Slovenije, Srbije, Bolgarije in Francije. Osrednji iniciator programskega in organizacijskega odbora konference je bil prodorni hrvaški filozof športa, g. Matija Mato Škerbic, prof. šp. vzg., dolgoletni špor­tni pedagog, danes raziskovalec, ucitelj in filozof športa na Univerzi v Zagrebu. Zagreb in Varaždin, 22. in 23. marec 2019 Program konference, ki je potekal v izvedbi inovativne ter nadvse gostoljubne orga­nizacije, se je prvi dan odvijal v prostorih Centra odlicnosti za integrativno bioetiko v Zagrebu in drugi dan v cudovitem am-bientu Herzerjeve Palace mestnega mu-zeja v Varaždinu. Prevoz udeležencev med obema krajema izvedbe je bil organiziran. Na poti pa dragocena dodatna priložnost za druženje in spoznavanje, vzpostavljanje novih povezav ter dogovarjanje o skupnih projektih v prihodnje. Program konference je postregel z visoko kakovostnimi prispev­ki razlicnih vidikov bioetike v športu, in si­cer vse od fair playa in vprašanj dopinga v športu, vkljucno z izboljšanjem funkcij možganov in nevrodopinga, konfliktov in-teresov športne medicine, preko bioeticnih vprašanj enakopravnosti žensk v športu kot so preverjanje spola, genetsko testiranje, legalna sredstva za izboljšanje športnih rezultatov in vpliv športne tehnologije, pa vse do vprašanj instrumentalizacije špor­tnikov, psihoanalize v športu, iskanja smisla, vrlin in religije v športu, filozofije planinstva, joge, juda in boksa, ter zgodovine filozofije športa, etike in bioetike. Delegacije slušateljev so prihajale iz viso­košolskih institucij, kjer se razvija bioetika v športu, kot so kineziološke fakultete/ fa-kultete za šport, športno vzgojo in zdravje, filozofske, pedagoške, teološke in medicin­ske fakultete, inštituti za integrativno bio-etiko, družboslovne in zgodovinske študije ter protidopinške agencije. Najštevilcnejša je bila hrvaška delegacija, katerih devet cla­nov je prihajalo iz Zagreba, Varaždina, Reke, Osijeka in Splita, s šestimi predstavniki je sledila Srbija, štirje udeleženci so priha­jali iz Slovenije, dva iz Francije ter po ena predstavnica iz Bolgarije in Ceške. Ob po­vabilu evropskim slovanskim regionalnim partnerjem so organizatorji na konferenci gostili tudi dve svetovni avtoriteti na po­drocja filozofije in etike športa. Kot vabljena predavatelja sta nastopila profesor dr. Jim S. Parry iz Karlove Univerze v Pragi (Ceška) in profesor dr. Michael J. McNamee iz Swan­sea Univerze v Veliki Britaniji (Wales). Oba vabljena akademika sta bila med kljucni-mi iniciatorji in ustanovitelji Britanskega združenja za filozofijo športa kot prvega na evropskem kontinentu, sodelovala sta pri ustanovitvi znanstvene revije »Sport, Ethics and Philosophy« ter sta avtorja ugle­dnih knjig na podrocju etike v športu, ki so izšle pri založbi Routledge. Profesor McNa­mee se je v uvodnem predavanju posve­til razpravi na temo konfliktov interesov v športni medicini. Izpostavil je pomanjkanje definiranosti medicinske etike in nejasne vloge zdravnikov v odnosu do športnika. Na primeru intervjujev z zdravstvenim ose­bjem v angleški Premier ligi je predstavil potencialne konflikte, ki se lahko pojavijo na podrocju medicine športa. V zakljuc­ku je poudaril, da bi morala biti primarna dolžnost zdravnika zagotavljanje zdravja športnika, kateri naj se vse ostale dolžnosti (tudi nasprotujoce) sekundarno podredijo. Profesor dr. Jim S. Parry pa je v zakljucnem predavanju konference pozornost name-nil izredno aktualnemu vprašanju o vplivu tehnologije na spreminjanje športa. Pre­dlagal je tri kljucne kriterije pri odlocitvi, ali velja v športu sprejeti in uvesti doloceno novo tehnološko iznajdbo, in sicer: 1) vloga pravil v športu, 2) razlikovanje med konsti­tutivnimi in regulativnimi pravili športa, ter 3) priznanje »notranje vrednosti« športa kot družbene prakse. Predavatelj je sklenil svojo razpravo z mislijo, da je uvedba nove tehnologije v športu neobhodno poveza­na s spremembo njegovih konstitutivnih pravil, zato bi kot taka morala biti evalvira­na z vidika zmožnosti promoviranja ustre­znega »notranjega dobrega« v športu. Kot svetovni avtoriteti in kljucna akterja razvoja filozofije športa v Evropi in svetu sta prof. Parry in prof. McNamee, ob izvedbi svojih vabljenih predavanj, delovala tudi kot men-torja prisotnim udeležencem. Vsak predsta­vljeni prispevek sta pozorno spremljala in posredovala vprašanja za diskusijo, nad­gradnjo raziskave in besedila prispevka ter napredek vsakega udeleženca. Na ta nacin je konferenca za vse prisotne delovala kot stimulativno ucno okolje z mocno podpo­ro akademskemu razvoju posameznikov kot tudi discipline bioetike v športu na ob-mocju jugovzhodne Evrope. Slovenijo je zastopalo pet uveljavljenih fi­lozofov športa. Kot prvi je profesor dr. Lev Kreft predstavil svojo novo tematiko raz­iskovanja s prispevkom »Boxing from the Ethical Corner: The Art of Japan«. Pozornost je posvetil obravnavi boksarskega športa z vidika umetnosti, zlasti njegove umetniške upodobitve, v kateri se za razliko od drugih športov pogosto predstavlja simbolicna reprezentacija moškosti z vsemi svojimi strastmi in strahovi in eticni standardi, ki so prenosljivi v vsakodnevno življenje. Na primeru povojne Japonske umetnosti je osvetlil etiko boksa kot etiko odgovornosti do uporabe nasilja. Ugotovil je, da se boks v japonski umetniški praksi ne pojavlja kot subjekt reprezentacije, temvec kot metoda produkcije. V nadaljevanju je bila skozi krat­ko zgodbo »Tišina«, japonskega pisatelja Haruki Murakami, predstavljena boksarska praksa kot vir osebne eticne stabilnosti v vsakdanjem življenju. Profesorica dr. Olga Markic iz Oddelka za filozofijo, Filozofske fakultete UL se je v svoji predstavitvi z na­slovom »Neuro-Enchancement and Neuro-doping« posvetila aktualnim vprašanjem nevroetike in izboljševanja clovekovih ko­gnitivnih funkcij s pomocjo farmacevtskih in drugih oblik stimulacije možganov pri zdravih posameznikih. Avtorica je izposta­vila kljucno dilemo, ali naj se nevrointer­vencije vrednotijo kot goljufanje v športu, ki ga je potrebno definirati kot nezakoniti nevrodoping, ali pa jih velja obravnavati samo kot možne pristope pri premago­vanju omejitev športnika. V zakljucku je avtorica poudarila, da ni enoznacnega od­govora, potrebno ga je iskati tudi pri znacil­nostih posameznih športov. Dr. Jernej Pisk, predsednik Slovenskega društva za filozofi­jo športa, je prvi dan konference izzval ob­cinstvo s prispevkom »From Anthropology to Ethics of Cardinal Virtues in Sport«. Avtor se je posvetil obravnavi etiki vrlin kot eni izmed najvplivnejših teorij v etiki športa. Izpostavil je, da je izvor vrlin v specificnem klasicnem razumevanju clovekove narave in antropoloških virov usmerjen v samo--perfekcionizem, ki je še kako relevanten za današnjo filozofijo športa. V nadaljeva­nju je izpeljal štiri glavne kardinalne vrline: modrost, pogum, zmernost in pravicnost, ki predstavljajo odlicnost moralnega zna-caja oz. tako imenovani koncept dobrega v etiki, ob njem pa vzporedno tudi koncept pravicnosti v družbi. Avtor je poudaril, da navedene vrline prispevajo k razumevanju clovekove narave in same narave športa. Izr. prof. dddr. Joca Zurc, ki se trenutno s štipendijo japonske akademije znanosti (Japan Society for the Promotion of Science) podoktorsko izobražuje na podrocju filo­zofije športa in didaktike športne vzgoje na Univerzi v Okayami (osrednja Japonska), pa je predstavila ugotovitve zadnjega raz­iskovanja v prispevku »Bioethical Issues of Women's Artistic Gymnastics«, v katerih je razgrnila bioeticne dileme v športu mladih, kot so gensko testiranje in selekcija otrok za vrhunski šport, legalizirana problemati­ka razširjene uporaba sredstev proti bole­cinam in drugih stimulusov za izboljšanje športne izvedbe, rasna vprašanja ter vpra­šanja testiranja spola pri športnicah. Ob navedenih slovenskih predstavitvah je na konferenci v razpravah vidno sodeloval tudi filozof športa, dr. Milan Hosta. Hrvatsko društvo za bioetiko je izdalo zbornik povzetkov konference v 200 izvo­dih. Ob slednjem pa so kot organizatorji konference nastopali še Hrvaško filozofsko društvo in Center odlicnosti za integrativno bioetiko, ki deluje v okviru Filozofske fakul­tete Univerze v Zagrebu in je bil ustavljen leta 2014 med prvimi sedmimi znanstve­nimi centri odlicnosti na Hrvaškem. Center združuje novo generacijo hrvaških filozo­fov, kineziologov in bioetikov, ki se ukvar­jajo z vprašanji filozofije športa, etike in bioetike v športu ter si prizadevajo za origi­nalnost, pomembnost in aktualnost svojih znanstvenih ugotovitev ter njihovo primer-ljivost z najkakovostnejšimi organizacijami in raziskovalnimi skupinami v svetu. Center v sodelovanju s Hrvaškim filozofskim dru­štvom vsako leto organizira Lošinjske dne­ve bioetike. S pomocjo sponzorjev in lokalne turisticne organizacije je bil organiziran voden ogled mesta in odlicna pogostitev udeležencev. Konferenca »Etika, bioetika in šport« je pote­kala že drugic po vrsti. Prva izvedba je bila marca 2018, na kateri sta med slovenskimi predstavniki nastopila prof. dr. Lev Kreft in dr. Milan Hosta. Za v prihodnje pa so nacrti naših sosedov še smelejši, saj si želijo na Hr-vaškem, v cudovitem obalnem mestu Split, organizirati svetovno konferenco filozofije športa IAPS (International Association for the Philosophy of Sport). Ob konferencah pa ne velja zanemariti tudi obsežnega bibliograf­skega opusa monografij, periodicnih publi­kacij, znanstvenih clankov ter nenazadnje evropskih projektov, ki jih izkazuje pomla­jena hrvaška ekipa filozofov športa. Ob teh uspehih si velja postaviti vprašanje, ali tudi slovenski filozofi in kineziologi zmoremo združiti naš potencial, voljo, znanje in ideje ter prispevati k razvoju športa na podrocju njegove etike in bioetike tudi v mednaro­dnem prostoru. Južni sosedje so nam dali lep zgled, ki žanje uspeha in ki ga zagotovo velja posnemati! izr. prof. dddr. Joca Zurc, JSPS International Research Fellow Okayama University, Graduate School of Education, Japonska joca.zurc@guest.arnes.si Nick Cmager, Anja Ambrožic Simoncic Reakcijski casi nešportnikov in športnikov razlicnih panog Izvlecek Reakcijski cas, imenovan tudi hitrost živcno-mišic­ne reakcije, je pomemben tako v vsakodnevnem življenju kot tudi v športu. S študijo smo želeli ugotoviti, ali se enostavni in sestavljeni reakcijski casi na vidne in slušne dražljaje med športniki in nešportniki razlikujejo in ali prihaja do razlik v re-akcijskih casih pri športnikih razlicnih disciplin. Za merjenje enostavnih reakcijskih casov osemdese­tih mladostnikov moškega spola, starih od 15 do 18 let, smo uporabili metodo merjenja elektricne ak­tivnosti (EMG) stegenske mišice, za merjenje sesta­vljenih reakcijskih casov pa posebej za to raziskavo narejen racunalniški program. Ugotovili smo, da so enostavni reakcijski casi pri slušnih dražljajih krajši kot pri vidnih (37 milisekund) in da imajo mlado­stniki, ki se ukvarjajo s športom, krajše tako eno­stavne (33 milisekund pri vidnem in 25 milisekund pri slušnem) kot tudi sestavljene reakcijske case (148 milisekund pri vidnem dražljaju). Reakcijski casi med športniki razlicnih disciplin se razen v primeru enostavnega slušnega dražljaja (39 milise­kund) ne razlikujejo. Kljucne besede: enostavni reakcijski cas, sestavljeni reakcijski cas, športniki, nešportniki, dražljaji. The differences in reaction times between nonathletes and athletes of different sport disciplines Abstract Reaction time, also known as the speed of nevro-muscular reaction is important in everyday life and also in sports. The aim of this research paper is to find out if the simple and complex reaction times on sound and vision stimulus between athletes and those who don’t play sports differ and also if there are any differences between reaction times between athletes of different sport dis­ciplines. We tested 80 male teenagers aged 15 to 18. For the measurement of simple reaction time we used the electrodiagnostic medicine technique for evaluating and recording the electrical activity produced by thigh muscle (EMG) and for the measure­ment of complex reaction time we used a computer program, developed specially for this case. It was found that reaction times on sound stimulus are shorter, than reaction times on vision stimulus (37 miliseconds) and that athletes have shorter simple (33 miliseconds on visual in 25 miliseconds on sound stimulus) and complex reaction times (148 miliseconds on visual stimulus).. It was also found that reaction times between athletes of different disciplines don’t differ, except in the case of simple reaction time on sound stimulus (39 miliseconds). Key words: simple reaction time, complex reaction time, athletes, non – athletes, stimulus. .Uvod Reakcijski cas je pomemben pri vsakdanjih opravilih, na primer pri vožnji z avtomo­bilom, predstavlja pa tudi enega izmed kljucnih dejavnikov pri doseganju športnih ciljev (Chavan in Shendkar, 2016). Ker se tudi sama ukvarjava s športom, se zaveda­va njegovega pomena in vpliva na športne dosežke, in ravno to je bil poglavitni razlog za izvedbo raziskave. Cilj študije je bil ugotoviti, ali obstajajo razli­ke med reakcijskimi casi mladostnikov, ki se redno ukvarjajo s športom, in nešportniki ter kakšna je povezanost med reakcijskimi casi športnikov, ki se ukvarjajo z razlicnimi športnimi panogami (tenis, odbojka in ko­šarka, ter atletika, plavanje in veslanje), in vrsto dražljaja (vidni, slušni). O razlikah v enostavnem oziroma sesta­vljenem reakcijskem casu med slušnim in vidnim dražljajem v svojih raziskavah govorijo Kemp (1972), Heimer in Matkovic (1997) ter Thompson (1992), ki trdijo, da je reakcijski cas pri slušnem dražljaju krajši kot pri vidnem. O razlikah med enostavnimi in sestavljenimi reakcijskimih casi med špor­tniki in nešportniki pa porocajo Ušaj (2003), Heimer in Matkovic (1997), Perekh, Gajhiye, Wahane in Titus (2004) ter Ghuntla in so-delavci (2012), ki trdijo, da so reakcijski casi tistih, ki se redno ukvarjajo s športom, krajši od tistih, ki se s športom ne ukvarjajo. V športu neprestano prihaja do nenadnih sprememb okolja, na primer pri gibanju cilja (žoga) ali soigralca na igrišcu. Špor­tniki se morajo na slušne dražljaje, ki jih zaznajo z receptorji v ušesih, in na vidne, ki jih zaznajo z ocmi, cim hitreje odzvati, pri cemer je hitrost razpoznavanja dražljajev kljucnega pomena za uspešnost pri vecini športnih panog. Hitrost je še posebej po­membna v zapletenih položajih, s katerimi se v športu redno srecujemo (Ušaj, 2003). V športu razlikujemo enostavni in sesta­vljeni (kompleksni, izbirni) reakcijski cas. Enostavni reakcijski cas kaže športnikove motoricne reakcije na pojavljanje vidnega, slušnega ali drugega enostavnega dražlja­ja. Gre torej za preprost motoricni odgovor na senzorni dražljaj in predstavlja eno iz-med pomembnih dispozicij za izvedbo ek­splozivne reakcije, pri kateri so pomembni hitri motoricni gibi. Sestavljeni reakcijski cas zajema hitrost športnikove koordinirane motoricne reakcije na niz dražljajev v vizu­alnem polju. V tem primeru reakcijski cas ni le posledica motoricne reakcije, temvec tudi nekaterih drugih kognitivnih funkcij, pri cemer prihaja do diferenciacije dražlja­jev in ustreznega izbora reakcije (Tušak in Tušak, 2003). .Metode Preizkušanci Testirali smo 80 dijakov moškega spola z II. gimnazije Maribor, povprecno starih 16, 9 let (SD = 1, 0 let), v razponu med 15 in 18 let, med katerimi je bilo 40 športnikov in 40 nešportnikov. Polovica testiranih športni­kov (20 testirancev) se ukvarja z ekipnimi športi ali s športi, o katerih smo sklepali, da pri njih prevladujejo odzivi na vidni dražljaj – odbojka, košarka, nogomet, tenis, bad­minton. Druga polovica so športniki, ki se pri štartu soocajo s slušnimi signali, na pri­mer s strelom s pištolo – atletika, plavanje, veslanje. Njihova povprecna višina znaša 181, 4 cm (SD = 5, 3 cm), v razponu od 170 do 193 cm. Njihova povprecna teža je 71, 4 kg (SD = 8, 7 kg), v razponu od 55 do 95 kg. Kot športnike smo opredelili tiste dijake, ki se redno ukvarjajo s športom in v okviru klubov trenirajo vsaj 10 ur tedensko. Pripomocki Za merjenje enostavnega reakcijskega casa smo uporabili racunalniški program Logger Pro, vmesnik Vernier LabQuest mini, senzor EKG s pripadajocimi samolepljivimi elektro­dami (Vernier), mikrofon (Vernier), luksme­ter (Vernier), leseno palico in pametni telefon. Za merjenje kompleksnega reak­cijskega casa pa smo uporabili interaktivno tablo Smart Board, racunalnik in program, ki smo ga izdelali s pomocjo programskega jezika C#. Postopek Enostavni reakcijski cas smo merili s po­mocjo Vernier EKG-senzorja, ki smo ga uporabili za merjenje elektricne aktivnosti stegenske mišice (EMG). Testirancu smo na nogo zalepili tri elektrode (eno na od­daljenosti 7 centimetrov od središca po­gacice, drugo 13 centimetrov, tretjo pa 15 centimetrov pod njo) in jih povezali s kabli EKG. Tega smo prikljucili v vmesnik Vernier, njega pa v racunalnik. Nato smo v bližino testiranceve glave namestili luksmeter ozi­roma mikrofon, ki sta zaznavala svetlobo oziroma pok. Testiranec se je moral, ko smo prižgali bli­skavico telefona ali udarili s palico po mizi, cim hitreje odzvati z brco. Ko je svetlobni ali vidni dražljaj prišel do luksmetra oziro-ma mikrofona, se je sprememba izrisala na grafu. Enako se je zgodilo tudi, ko je senzor EKG zaznal spremembo napetosti na mišici. Grafa smo združili in iz njiju izracunali reak­cijski cas. Preizkušeni se je moral odzvati na 10 vidnih in 10 slušnih dražljajev, torej smo skupno izvedli 1600 meritev za enostavni reakcijski cas. Z grafov, ki smo jih dobili, smo morali za vsako meritev posebej rocno odcitati reak­cijski cas (v sekundah). To smo naredili tako, da smo na dobljenem grafu oznacili mesto z zacetkom tam, kjer je narastla svetilnost oziroma glasnost, in s koncem tam, kjer je EKG-senzor zaznal spremembo elektricne­ga potenciala na mišici. Program Logger Pro nam je samodejno izracunal casovno spremembo, povprecen cas vseh casovnih sprememb pa smo izracunali s pomocjo programa Excel. Sestavljeni reakcijski cas smo merili s po­mocjo racunalniškega programa, izdela­nega posebej za to študijo. Odprli smo ga s pomocjo interaktivne table ter 1 meter pred njo z lepilnim trakom oznacili mesto, na katerem je stal testiranec. Pri merjenju reakcijskega casa na vidni dražljaj so se na tabli na 9 razlicnih mestih v razlicnih ca-sovnih intervalih prikazovali pravokotniki modre barve. Naloga preizkušenega je bila, da je, ko je zaznal pravokotnik, cim hitreje Slika 2: Oseba, pripravljena na testiranje eno­stavnega reakcijskega casa (lastni vir) .Razprava Rezultati meritev enostavnega reakcijskega casa dokazujejo, da so enostavni reakcijski casi pri slušnem dražljaju krajši kot pri vi-dnem, saj je prišlo do statisticno pomemb­nih razlik (p < 0,05). Slušni dražljaj izzove za približno 4 stotinke sekunde hitrejšo reakcijo kot vidni dražljaj. Reakcija na slušni dražljaj naj bi bila hitrejša od reakcije na vi- Slika 3: Primer analize podatkov: odcitavanje reakcijskega casa na slušni dražljaj (lastni vir) dnega, ker slušni dražljaj potrebuje tretjino stopil k tabli in se dotaknil modrega lika. Pri 0,3 merjenju reakcijskega casa na slušni dražljaj 0,25 sta bili tako naloga kakor tudi število pono­ vitev enaka, le da so bile na tabli slike 9 ži­ vali, ki se jih je moral testiranec dotakniti, ko je zaslišal njihov zvok. Obdelava podatkov Dobljene podatke smo obdelali s progra-mom Excel, s pomocjo katerega smo izde­lali tudi grafe. Izracunali smo povprecno vrednost reakcijskih casov v vseh pogojih in odgovarjajoco standardno deviacijo. S statisticnim programom SPSS sva z Mann­-Whitney U-testom in s testom oznacenih rangov (Wilcokson signed rank test) dolo-cili pomembnost razlik med posameznimi skupinami sodelujocih. V grafih smo za športnike, o katerih smo Reakcijski ˜as (s) 0,2 0,15 0,1 0,05 0 Vrsta dražljaja Športniki (vsi) Nešportniki Graf 1: Primerjava enostavnih reakcijskih casov na vidni in slušni dražljaj med športniki in nešportniki (± 1SD) 0,25 0,2 sklepali, da pri njih prevladujejo odzivi na vidni dražljaj (odbojka, košarka, nogomet, tenis, badminton), uporabila ime »športniki 1«, za tiste, o katerih smo sklepali, da se pri štartu soocajo s slušnimi dražljaji (atletika, plavanje, veslanje), pa ime »športniki 2«. Reakcijski ˜as (s) 0,15 0,1 0,05 0 Vrsta dražljaja • Rezultati Športniki 1 Športniki 2 Enostavni reakcijski casi so ob vidnem in slušnem dražljaju pri športnikih krajši kot pri nešportnikih (p < 0,05). Graf 2: Primerjava enostavnih reakcijskih casov na vidni in slušni dražljaj med športniki 1 in športniki 2 Enostavni reakcijski casi ob vidnem dražlja­ju se med obema skupinama športnikov ne razlikujejo (p > 0,05). 4000 Enostavni reakcijski casi ob slušnem dražlja­ ju so pri športnikih 2 krajši kot pri športnikih 1 (p < 0,05). Sestavljeni reakcijski casi so pri vidnem dražljaju pri športnikih krajši kot pri nešpor­ tnikih (p < 0,05). Sestavljeni reakcijski casi Rekcijski ˜as (ms) 3000 2000 1000 pri slušnem dražljaju se med športniki in 0 nešportniki ne razlikujejo (p > 0,05). Vrsta dražljaja Sestavljeni reakcijski cas ob vidnem in slu­ Športniki (vsi) Nešportniki šnem dražljaju se med obema skupinama športnikov ne razlikuje (p > 0,05). Graf 3: Primerjava sestavljenih reakcijskih casov na vidni in slušni dražljaj med športniki in nešportniki 4000 3000 2000 1000 0 VIDNI SLUŠNI Vrsta dražljaja Reakcijski ˜as (ms) Športniki 1 Graf 4: Primerjava sestavljenih reakcijskih casov športniki 2. manj casa kot vidni, da doseže možgane oziroma motoricni korteks (Kemp, 1973). Od tam se, kot navaja Epstein (2015), infor­macija o dražljaju prenese do hrbtenjace, ki sproži aktivacijo mišic in posledicno reakci­jo na prejeti dražljaj. Pri merjenju sestavljenega reakcijskega casa smo dobili nekoliko drugacne rezulta­te, izkazalo se je namrec, da so osebe po­trebovale skoraj polovico manj casa, da so se odzvale na vidne dražlalje. Rezulati se ne skladajo z raziskavami Thompsona (1992) in Paina ter Hibbsa (2007), ki so ugotovili, da so sestavljeni reakcijski casi pri slušnem dražljaju krajši kot pri vidnem. Menimo, da je vzrok za to uporabljena metoda z inte­raktivno tablo, pri kateri je imel testiranec bistveno težjo nalogo pri odzivanju na slušni dražljaj. Zvok je moral ne le slišati in se nanj cim prej odzvati, temvec ga tudi pravilno povezati z ustrezajoco živaljo in jo poiskati na tabli. Vkljucen je bil torej tako odziv na slušni kakor tudi na vidni dražljaj. Razlike, ki smo jih dobili, ko smo primerjali enostavne reakcijske case na vidne in slu­šne dražljaje med športniki in nešportniki, so statisticno pomembne (p < 0,05), zaradi cesar lahko trdimo, da so enostavni reakcij-ski casi mladostnikov, ki se redno ukvarjajo s športom, krajši kot enostavni reakcijski casi tistih, ki se s športom ne ukvarjajo. Re-akcija na vidni dražljaj je bila pri športnikih v povprecju za 4 stotinke sekunde hitrejša kot pri nešportnikih. Razlika, ki jo povzroci slušni dražljaj, je nekoliko manjša, in sicer športniki odreagirajo na zvocni signal v povprecju 3 stotinke sekunde hitreje od nešportnikov., kar potrjujejo tudi zgoraj omenjene raziskave. Dobljene razlike povezujemo z rednimi treningi in z genetskimi predispozicijami športnikov, kajti menimo, da so to eni naj­Športniki 2 na vidni in slušni dražljaj med športniki 1 in pomembnejših dejavnikov pri doseganju športnih ciljev. Szekely s sodelavci (2011) je v obsežni študiji dokazal pocasnejše odzi­ve testirancev z 7R polimorfizmom gena DRD4 in s tem tudi možnost vpliva genov na reakcijske case. Hascelik (1998) pa je s sodelavci dokazal vpliv kondicijskega tre­ninga na zmanjšanje reakcijskega casa pri odbojkarjih. Torej osebe, katerih genetske predispozici­je so ugodne, z rednimi treningi dosežejo zmožnost hitrejšega odzivanja. Pri primerjanju sestavljenih reakcijskih ca-sov med športniki in nešporniki smo ugo­tovili, da ti kažejo statisticno pomembnost razlik (p < 0,05) le pri vidnem dražljaju. Ta namrec izzove pri treniranih osebah pri­bližno 200 milisekund hitrejšo reakcijo kot pri netreniranih. Razlik v reakcijskem casu pri slušnem dražljaju nismo uspeli dokazati (p > 0,05). Predpostavljamo, da je razlogov za takšne rezultate vec. Ena izmed možnih razlag (Tušak in Tušak, 2003) je, da hitrost sestavljenih reakcij v veliki meri korelira s clovekovo splošno inteligentnostjo in kon­centracijo. Slušni test je bil zahtevnejši od vidnega in je zahteval vecjo zbranost, kar je morda povzrocilo daljše reakcijske case športnikov, ki sva jih testirala po njihovih jutranjih treningih. Anticipacija dražljaja ni bila mogoca ne pri enosatvnem ne pri sestavljenem reakcij­skem casu, saj so se dražljaji nakljucno po­javljali v razlicnih casovnih intervalih in na razlicnih mestih. Ugotovili smo tudi, da se enostavni reakcij-ski casi med športniki 1 (odbojka, košarka, nogomet, tenis, badminton ) in športniki 2 (atletika, plavanje, veslanje) razlikujejo, v kolikor se odzivajo na slušne dražljaje, na­mrec pri športnikih 2 so bili ti statisticno pomembno krajši (p < 0,05) kot pri športni­kih 1, kar bi lahko kazalo na vpliv treninga hitrega reagiranja na slušni dražljaj (štart). To potrjuje študija Papica (2017), v kateri je ugotavljal, kako prisotnost slušnih dra­žljajev vpliva na hitrost reakcijskih casov plavalcev. Namrec tisti, ki so štart štiri tedne trenirali z zvocnim signalom, so svoje reak­cijske case izboljšali v primerjavi s tistimi, ki so trenirali brez njih. Pri enostavnih reakcijskih casih na vidni dražljaj razlik med obema skupinama špor­tnikov nismo dokazali. Pri disciplinah špor­tnikov 2 sicer prevladujejo odgovori na slušne dražljaje, vendar so v doloceni meri izpostavljeni tudi vidnim dražljajem, zaradi cesar sklepamo, da med skupinama ni pri­šlo do pomembnih razlik. Pri merjernju sestavljenega reakcijskega casa med športniki razlicnih panog razlik nismo dokazali. Menimo, da je razlog za to že omenjeno dejstvo, da je imela vecina športnikov pred testiranjem trening, zara­di cesar so bili med opravljanjem naloge manj skoncentrirani in motivirani. .Sklep z metodo merjenja elektricne aktivnosti (EMG) stegenske mišice, ki smo jo uporabili za merjenje enostavnega reakcijskega casa, smo dokazali, da so enostavni reakcijski casi pri slušnem dražljaju krajši kot enostavni re-akcijski casi pri vidnem dražljaju. Razlog za to je dejstvo, da potrebuje vidni dražljaj dalj casa, da doseže motoricni korteks. Z upora­bo iste metode smo dokazali tudi, da imajo športniki krajše enostavne reakcijske case od nešportnikov. Z že omenjeno metodo smo poskušali ugotoviti tudi, ali se enostavni reakcijski casi med športniki razlicnih panog razli­kujejo. Meritve so pokazale, da se ti po­membno razlikujejo pri slušnem dražljaju (p<0,05), medtem ko so razlike pri vidnem statisticno nepomembne. To povezujemo s prisotnostjo dražljajev pri razlicnih špor­tnih panogah, namrec na slušni dražljaj so se v povprecju hitreje odzvali tisti športniki, ki se ukvarjajo s športnimi disciplinami, pri katerih prevladujejo odzivi na prav to vrsto dražljajev. Razlog za to, da razlik v odzivanju na vidni dražljaj med športniki razlicnih di­sciplin ni, pa je, menimo, razširjenost vidnih dražljajev, ki so prisotni v prav vseh špor­tnih panogah. Za merjenje sestavljenega reakcijskega casa smo uporabili racunalniški program, ki je bil narejen posebej za to študijo. S podatki, ki smo jih dobili pri testiranju s to metodo, smo ugotovili, da so reakcijski casi na vidni dražljaj hitrejši kakor na slušnega. Sklepamo, da je vzrok za te rezultate, ki se ne ujemajo z rezultati nekaterih avtorjev (Kempa (1972) , Heimerja in Matkovica (1997) ter Thomp­sona (1992)), pomanjkljivost uporabljene metode, saj je bila naloga pri merjenju odziva na slušni dražljaj bistveno zahtev­nejša kot tista pri merjenju odziva na vidni dražljaj. S pomocjo iste metode smo ugo­tavljali tudi, ali so sestavljeni reakcijski casi športnikov hitrejši kot od nešportnikov. Do statisticno pomembnih razlik je prišlo le pri vidnem dražljaju. Takšne ugotovitve povezujemo s koncentracijo in motivacijo za opravljanje dane naloge. Ugotovili smo tudi, da se sestavljeni reakcjski casi med športniki 1 in športniki 2 ne razlikuejo. • Literatura 1. Chavan, N. in Shendkar, D. (2016). A study of variatons in an athlete’s reaction time per­formance based on the types of stimulus. Inernational Journal of Physical Educations, Sports and Health 2016, 3(5), 79-83. 2. Epstein, D. (2015). Športni gen: talent trening in resnica o uspehu. Ljubljana: UMco. 3. Ghuntla, T., Mehta, H., Gokhale, P. in Shah, C., 2012. A comparative study of visual reaction time in basketball players and healthy controls. [elektronski vir] Dostopno na: https://bit. ly/2THnF8n [25. 3. 2019] 4. Heimer, S. in Matkovic, B. (1997). Sportska fiziologija: prirucnik za sportske trenere. Za­greb: Fakultet za fizicku kulturu, Sveucilište u Zagrebu. 5. Kemp, B., 1973. Reaction time of young and elderly subjects in relation to perceptual de­privation and signal-on versus signal-off con­dition. [elektronski vir] Dostopno na: https:// goo.gl/6txiSB [22. 1. 2018] 6. Pain, M. in Hibbs, A., 2007. Sprint starts and the minimum auditory reaction time. [elektronski vir] Dostopno na: https://goo.gl/JxMDi1 [12. 1. 2018] 7. Papic, C., 2017. The effect of auditory stimu­lus training on swimming start reaction time. [elektronski vir] Dostopno na: https://bit. ly/2TD7kBD [25. 3. 2019] 8. Parekh, N., Gojbhiye, I., Wahane, M. in Titus, J., 2004. The Study of Auditory and Visual Re­action Time in Healthy Controls, Patients of Diabetes Mellitus on Modern Allopathic Treat­ment, and those Performing Aerobic Exercises. [elektronski vir] Dostopno na: https://goo.gl/ sSvV6t [30 . 1. 2018] 9. Szekely, A., Balota, D., Duchek, J. M., Nemoda, Z., Vereczkei, A. in Sasvari-Szekley, M. (2011). Genetic factors of reaction time performan-12. Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov špor­ce: DRD4 7-repeat allele associated with tnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za slower responses. Genes, Brain and Behavoir šport, Inštitut za šport. 2011, 10, 129-136. 10. Thompson, P., Colebatch, J., Brown, P., Nick Cmager Rothwell, J., Day, B. in Obeso, J., 1992. Volunta- Dijak II. gimnazije Maribor ry stimulus-sensitive jerks and jumps mimicking Ul . heroja Vojka 2, 2000 Maribor myoclonus or pathological startle syndromes. [elektronski vir] Dostopno na: https://goo.gl/ cmager.nick@gmail.com EwthLy [22. 1. 2018] 11. Tušak, M. in Tušak, M. (1997). Psihologija špor­ta. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Neva Pancur, Mateja Videmšek, Branko Škof Vadba za razvoj vzdržljivosti otrok Izvlecek V prispevku predstavljamo vadbo za razvoj vzdržljivosti za otroke v predpu­bertetnem obdobju. Na osnovi splošnih strokovnih dejstev smo želeli predstaviti konkreten primer vzdržljivostne vadbe v tem obdobju, ki bo primeren za vse športne panoge. Prikazali smo sistemati-cen pristop k razvoju te gibalne sposob­nosti ne glede na to, ali gre za dvoranski šport ali vzdržljivostni šport v naravi. Pri tem je pomembna tudi ozavešcenost strokovnih delavcev v športu o glavnih znacilnostih vadbe v tem razvojnem ob-dobju. Kljucno je upoštevanje bioloških znacilnosti otrok in didakticnih znacilno­sti vzdržljivostne vadbe. Kljucne besede: vzdržljivost, otroci, igra. Children endurance training Abstract The article presents endurance training for children in the prepuberty stage. On the basis of general technical facts we wanted to present a specific example of endurance training in this stage, which is suitable for all sport disciplines. We have showed a system­atic approach towards the development of this physical ability, regardless of the fact whether it is an indoor sport or an outdoor endurance sport. Another important thing is the awareness of the professionals working in sport about the main characteristics of training in this developmental stage. It is crucial to take into account the biological characteristics of children and didactic characteristics of endurance training. Keywords: endurance, children, play. • Uvod Vzdržljivost je odpornost proti utrujenosti. Zahteva veliko samodisciplino vadecega. To velja predvsem za mlade, ki v vzdržljivo­stnih dejavnostih pogosto ne vidijo izziva. Z vzdržljivostjo je mogoce bolj kot z dru­gimi dejavnostmi razvijati vztrajnost, ne­popustljivost, potrpežljivost in delavnost. Je vseživljenjska dejavnost. Zaradi velikega vpliva na srcno-žilni in dihalni sistem ima vzdržljivost poseben zdravstveni pomen. Dobra vzdržljivost pomeni lažje premago­vanje vsakdanjih naporov, toleriranje stresa in posledicno boljšo kakovost življenja. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoca, naj bodo otroci in mladostniki vsak dan aktivni vsaj 60 minut v zmerni do zahtevni intenzivnosti (od 3–6 in 6–9 MET). Vecina dnevne aktivnosti naj bo ae­robnega znacaja, vsaj trikrat tedensko pa mora biti vkljucena tudi vadba za mišicno in kostno moc. Vadbo višje intenzivnosti bi morali izvajati vsaj trikrat na teden (Hadžic idr., 2014, WHO, 2010). „Otroci so aerobni tipi“ (Škof, 2016, str. 353). Otroci pred puberteto dosežejo najviš­jo relativno vrednost aerobne funkcije v clovekovem življenju. Zaradi dobro razvi­tih oksidativnih presnovnih procesov so otroci sposobni premagovati daljše zmer-no intenzivne napore. Anaerobni prag imajo otroci na višjem % napora glede na VO2max (90 % in vec) in tako razlicne obremenitve izvajajo bolj aerobno. Viso­ko intenzivne dejavnosti lahko opravljajo s kratkimi odmori in se manj utrujajo. Zaradi nedokoncane rasti pa je njihova absolutna aerobna moc manjša in zato v tekmovalnih dejavnostih zaostajajo za starejšimi vrstniki. Pogost problem, ki se pojavlja v tekmoval­nem športu otrok, je posvecanje izkljucno eni sami športni dejavnosti. Resno trenira­nje, prezahtevna vadba in težnja po dose-ganju visokih rezultatov že v tem obdobju je lahko velika škoda za otrokov gibalni in celostni razvoj. V številnih športih je prisotno zgodnje vkljucevanje otrok v specializirane vad­bene programe, ki lahko povzrocijo osi­romašenost gibalne širine otrok, številne zdravstvene probleme in ne nazadnje pov­zrocijo velik osip mladih iz takih aktivnosti (Škof, 2016). Novejši pristopi k razvoju mla­dih talentov v športu, temeljijo na poznejši specializaciji in tako spodbujajo vkljuceva­nje otrok v raznovrstno športno vadbo. Pri otrocih je pomembno, da vadba ni ozko usmerjena v gibanje strukture ene športne panoge, da otrokom dajemo raznovrstne gibalne naloge in s tem širimo njihove gi­balne izkušnje. Ob raznovrstni športni vad-bi bodo otroci skozi igro brez posebnega zavedanja razvijali številne gibalne sposob­nosti (Hadžic idr., 2014). Tako vadba za razvoj vzdržljivosti otrok te­melji na raznovrstni, pestri izbiri sredstev, metod in oblik dela (Škof, 1991). Pomemb-no vlogo pri razvijanju splošne aerobne vzdržljivosti otrok imajo vsakodnevne di­namicne aktivnosti, zlasti v obliki tekalnih iger (Rajtmajer, 1997). Priporocljivo je, da trenerji, vaditelji in ucitelji v tem kronolo­škem obdobju razvijajo vzdržljivost preko igralnih oblik, z veckratnimi zaporednimi ponovitvami in kratkimi odmori, tako kot je v osnovi otroška igra (lovljenja, skriva­nja). Škof, Tomažin, Marcina in Coh (2010) priporocajo, da vzdržljivostno vadbo po­pestrimo z vkljucevanjem drugih nalog in aktivnosti, kot so tek, preskakovanje ovir in spremembe smeri teka. Izvajanje vzdržljivostne vadbe v tem ob-dobju naj poteka v igralni in elementarni obliki. Otroci pri tem uživajo, pozabijo na napor, tekmujejo in se primerjajo z ostalimi vrstniki (Videmšek idr., 2003). Namen clanka je predstaviti model vadbe vzdržljivosti za mlade, ki bo usmerjal tre­nerje, vaditelje in ucitelje k ucinkovitem vzgojnem delovanju predvsem v športnih društvih in klubih. S tem modelom želimo prikazati, da ni bistvene razlike med posa­meznimi športi v treningu za razvoj vzdr­žljivosti v tem obdobju, ne glede na speci-ficnost športnih panog. .Trendvzdržljivost mladih v zadnjih desetletjih Tek na 600 m je edina merska naloga v športnovzgojnem kartonu, katere rezultati so kazalniki sposobnosti transporta kisi­ka do mišic in njegove izrabe v aerobnih procesih, ki je mera aerobne vzdržljivosti. Z opazovanjem daljšega casovnega obdobja ugotovimo padec te sposobnosti. V zadnjih desetletjih se vsepovsod kaže nazadovanje v vzdržljivosti, ki jo merimo s tekom na 600 metrov. Ugotovljeno je bilo poslabšanje aerobne vzdržljivosti v vseh starostih in pri obeh spolih v višini 0,2–1,2 % na leto. V Sloveniji so na populacijskem vzorcu med letoma 1990 in 2000 izmerili upad rezultata teka na 600 m pri otrocih, starih 7–19 let, za 0,57 % na leto (Strel, Kovac, Starc, Jurak, 2003). Po skoraj desetletnem pospešenem zmanjševanju gibalnih zmogljivosti zadnjih 5 let kaže na vsaj stagnacijo, ce ne napre­dek, odvisno od starosti in spola. V šolskem letu 2016/17 se je spet vzpostavil trend po­zitivnih sprememb (Starc idr., 2017). Primer-java rezultatov merske naloge tek na 600 metrov med šolskima letoma 2015/2016 in 2016/2017 je pri fantih pokazala statisticno znacilno izboljšanje v kar šestih starostnih skupinah. Posebej so izstopali srednješol­ci v starosti 19 let, ki so izboljšali rezultat vrstnikov iz prejšnjega leta za vec kot 1 % (Starc idr., 2017). .Splošnaizhodišca za vadbo otrok Vadba otrok v dolgorocnih modelih razvoja športa V primerjavi s klasicnimi modeli razvoja športnih talentov, ki temeljijo na ozki spe­cializaciji, so se pojavili številni alternativni modeli dela z mladimi v športu. Ti modeli spodbujajo vkljucevanje otrok v raznovr­stno športno vadbo s poznejšo specializa­cijo. Športna vadba otrok predstavlja fazo igre in zabave ter fazo ucenja, ki sta prvi dve fazi po modelu LTAD (Slika 1). Dolgorocni razvojni model športnika (LTAD) je model, ki strmi k sistematicnemu in dolgorocnemu iskanju športnega dosež­ka ter upošteva biološki razvoj posamezni­ka pri športni vadbi otrok in mladostnikov. Vsaka faza v dolgorocnem modelu razvoja športne ustvarjalnosti ima svojo vsebino. Vsebina športne vadbe otrok in mlado­stnikov je opredeljena v treh sklopih. Vsak vsebinski sklop je sestavljen iz splošnega in specificnega dela (Škof, 2016). Splošni del je nespecificen in vsebuje raznovrstne vsebi­ne iz razlicnih športov, medtem ko je speci-ficen del ozko usmerjen v izbrano športno panogo. Prvi sklop predstavlja ucenje ter izpopolnjevanje razlicnih gibalnih struktur, s katerimi razvijamo temeljne gibalne spre­tnosti in vadimo tehniko športnih znanj. Ta sklop se razdeli na dva dela, v pridobivanje temeljnih gibalnih spretnosti, kjer otroci in mladostniki usvajajo raznovrstna gibanja iz razlicnih športov in v specificno tehnicno vadbo, kjer otroci in mladostniki usvajajo in izpopolnjujejo tehniko izbranega športa. Drugi sklop predstavlja kondicijsko vadbo, ki jo delimo v splošno in specificno. Tretji sklop pa so tekmovanja, ki so lahko nespe­cificna z raznovrstnimi športnimi nalogami ali specificna za izbran šport. Vadbo otrok tako predstavljajo pretežno splošne vsebi­ne, ki vkljucujejo raznovrstne športe, splo­šno kondicijo in nespecificna tekmovanja. Faza igre in raznovrstnih športnih vse-bin ter faza ucenja, ki ji sledi, zajemata predpubertetno obdobje – torej obdobje kronološke starosti od 6 do 11 oziroma 12 let. V tem casu je treba otroke usmerjati in vkljucevati v razlicne športe oziroma špor­tne dejavnosti. Vadba naj v tem obdobju temelji na raznovrstnih gibalnih vsebinah in igri. Za otroke mora biti pestra in zani­miva. Vadba naj poteka 2- do 3-krat te­densko. Z igro bodo otroci brez posebne­ga poudarka razvijali tudi mišicno moc in aerobno vzdržljivost. Ne glede na športno disciplino so vsebine in nacin dela povsem enake (Škof, 2016). Vsebino športne vadbe pa naj sestavljajo igralne aktivnosti iz raz­licnih športov. Igralne oblike elementar­nih gibanj z elementi razlicnih športov naj poudarjajo vsebine hitrega odzivanja, giba­nja v razlicnih smereh, vsebine, ki razvijajo ravnotežje, vse vrste koordinacije, hitrost odziva in kratkotrajnih gibanj. Ne glede na šport, v katerega so vkljuceni, so vsebine in nacin dela povsem enake ali zelo podobne. Ko otrok osvoji temeljne gibalne spretnosti, sposobnosti in razlicne gibalne vešcine, se lahko vadba postopoma poveca na 3- do 4- krat tedensko, hkrati pa se poveca po­udarek vadbe na ucenju in izpopolnjevanju tehnike gibanja v izbranem športu, ki pred­stavlja 50 % razpoložljivega casa in drugih športih, ki predstavljajo 30 % casa. Izpo­polnitev tehnicnega znanja pomeni tudi napredek otrok v gibalnih sposobnostih, kot so moc, hitrost in vzdržljivost. Dolocen del casa (~ 10–15 %) je namenjen splošnim kondicijskim vsebinam. Razmerje med casom, namenjenem splošni vadbi, in casom, namenjenem specificni vadbi, je tako približno 1 : 1. Del casa v fazi uce­nja pa je namenjen tekmovanjem (~ 5–10 % razpoložljivega casa), ki naj bodo nespe­cificna (Škof, 2016). Obdobje do 12 let predstavlja podlago, ki jo razvijamo z raznovrstno vadbo za specializirano športno vadbo v kasnejših obdobjih. Zato je v tem obdobju najpri­mernejša oblika dela ucenje, povezano z igro. Za razvoj posameznih sposobnosti (moc, vzdržljivost, koordinacija, hitrost in agilnost) so najprimernejše igralne obli­ke: igre z elementi borilnih vešcin, tekalne igre, skakalne igre, športne igre, poligoni in štafete. Posebno pozornost morda zahte­va le hitrost, ki jo lahko razvijamo v okvi­ru ogrevanja ali v glavnem delu vadbe, z dejavnostmi hitrega odzivanja, agilnosti, spremembami smeri gibanja. Pozornost trenerja pa naj temelji na pravilni tehnicni izvedbi gibanja. Velik poudarek v predpu­bertetnem obdobju naj bo namenjen raz­vijanju hrbtne in trebušne muskulature. Bolj kot izolirana vadba je pomembna vadba s kompleksnimi vsebinami za celo telo, npr. plezanje, premagovanje ovir, borilne igre, gimnasticne vaje. Vzdržljivost v tem obdo­bju razvijamo s prekinjajocimi obremeni­tvami (lovljenja, igre z žogo, skrivanja). Biološke znacilnosti otrok Otroci, zlasti v predpubertetnem obdobju, so aerobni tipi. Zmorejo tudi dolgotrajne obremenitve. Najbližje jim je prekinjajoca obremenitev v obliki igre, manj primerne pa so dolgotrajne neprekinjene intenzivne obremenitve. Raziskave kažejo, da je pred­pubertetno obdobje najbolj ugodno za razvoj aerobnih funkcij. Zakaj je temu tako? Otroci imajo dobro razvite periferne aerob­ne mehanizme: imajo vecji delež pocasnih mišicnih vlaken tipa I, vec mitohondrijskih oksidativnih encimov ter dobro kapilari­zacijo mišicnih vlaken. Dejavnost aerobne presnove je pri otrocih hitrejša, zato razvi­jajo manjši kisikov deficit posledicno pa je manjša tudi produkcija laktata. Pri zelo in-tenzivnih obremenitvah je nivo oksidativne presnove otrok visok, tako imajo zelo ucin­kovito obnovo ATP in CrP, se manj utrujajo in lahko visoko intenzivno dejavnost rešu­jejo z zelo kratkimi odmor. Zaradi vsega na­štetega imajo anaerobni prag pri višjih vre­dnostih napora glede na VO2max, celo vec kot 90 % VO2max kot odrasli, zato so zelo ucinkoviti v dolgotrajnih manj intenzivnih (zlasti prekinjajocih) obremenitvah (Škof, 2016). Fantje dosežejo relativne vrednosti porabe kisika med 48–50 ml O2/kg/min, punce pa med 35–45 ml O2/kg/min, kar je najvišja relativna vrednost aerobne funkci­je v clovekovem življenju sploh (Armstrong in Welsman, 2001; povz. po Škof, 2016, str. 352). Višja dejavnost aerobnih encimov (ci-tratna sintetaza, sukcinatna dehitrogenaza) daje otrokom boljšo aerobno presnovo in posledicno manjše izkorišcanje glikoliticnih procesov, zato so vrednosti laktata v krvi med in po obremenitvah pri otrocih nižje kot pri odraslih (Dotan idr., 2012, Ratel idr., 2002, povz. po Škof, 2016, str. 366). Iz tega lahko sklepamo, da je vadba v obliki igre, torej prekinjajoca oblika najbolj primerna za otroke. Didakticni vidiki vzdržljivostne vadbe otrok Biološke in psihosocialne znacilnosti otrok so podlaga za uspešno delo z mladimi športniki in so bistvene pri didakticnih postopkih trenerja, ucitelja ali vaditelja pri dolocanju ustreznosti in varnosti vzdržlji­vostne vadbe. Vzdržljivostna vadba otrok naj vsebuje prekinjajoco, dovolj intenzivno vadbo v obliki igre. 1. Prekinjajoca Vadba vzdržljivosti otrok naj temelji na aerobnih dejavnostih, ki predstavljajo obremenitev nizke, zmerne in zahtevnej­še intenzivnosti. „Osnovno nacelo vadbe vzdržljivosti zacetnikov je: Raje vec – ne hitreje“ (Škof, 2016, str. 645). Primerne so ciklicne dejavnosti, kjer uporabljamo veli­ke mišicne skupine. Poudarek naj bo na vecjem številu zaporednih ponovitev s kratkimi odmori. Prekinjajoca obremeni­tev je nacin, kjer otrok lažje premaguje raz­daljo in razvija aerobno zmogljivost, ne da bi pri tem izgubil motivacijo. 2. Dovolj intenzivna Ker imajo otroci anaerobni prag na višji intenzivnosti kot odrasli, je za izboljšanje VO2max potrebna intenzivnost vadbe vsaj v podrocju anaerobnega praga, kar je vsaj 85 % maksimalne frekvence srca Pouda­rek pri telesni dejavnosti otrok naj temelji na dinamicni igri, ki zaradi socializacije in druženja spodbuja vecje aerobno napreza­nje. Pomembna spodbuda pa je tudi izbira vadbenega okolja, uporaba sodobnih pri­pomockov in pravilen pedagoški pristop. Vadba naj bo povezana z vadbo tehnike osnovnega gibanja in drugimi vsebinami kondicijske vadbe. Prepogosta tekmovanja in testiranja so pedagoška napaka, ce otro­ci niso nanje ustrezno pripravljeni (Hadžic idr., 2014). Videmšek in Pišot (2007) navaja­ta, naj otroci izvajajo dejavnosti na prostem vsaj trikrat tedensko od 10 do 20 minut, v vseh vremenskih razmerah, razen v dežju, še bolje pa vsak dan in vse leto. Dejavnosti naj potekajo v intenzivnosti vsaj v bližini 85 % FS max, v zmernem teku od 5 do 10 minut, z vmesnimi odmori hoje, s hitrejšo hojo od 10 do 15 minut ali ob razlicnih te­kalnih igrah do 20 minut. 3. V obliki igre V selekcijskemu športu mladih kondicijske naloge za razvoj vzdržljivosti v najvecjem obsegu opravljajo s tekom. Zato lahko ne glede na okolje (dvorana, narava) razvija-mo vzdržljivost z igralnimi oblikami teka. Najpogostejše oblike so elementarne te­kalne igre, štafetne igre in poligoni. Poudarek igralnih oblik naj bo na dolgo­trajnosti in primerni intenzivnosti. Vsaka tekalna igra naj traja 4–6 minut. V odmoru pa izvajamo sprostilne vaje. Pri poligonu obseg in intenzivnost dolocimo glede na starostno skupino vadecih, pomembnejši poudarek pa naj bo na kolicini vadbe (Škof, 2016). Pri mlajših otrocih vadbo oblikujemo tako, da npr. tecejo do prvega drevesa in do naslednjega hodijo. Zraven vkljucimo tudi dodatne naloge in dejavnosti, kot so tek na razlicne nacine, spreminjanje smeri, prena­šanje predmetov, vodenje žoge, preskako­vanje ovir, plezanja, plazenja, itd. Pri poligonih, štafetnih in tekalnih igrah naj bo poudarek na vecjem številu zaporednih ponovitev s kratkimi odmori in ne na hitro­sti (Škof, 2016). Primeri vadbenih vsebin Pomen vzdržljivostnega teka je veliko širši od samega tekmovanja, z njeno vsebino namrec razvijamo temeljne vrednote, kot so: vztrajnost, potrpežljivost, neomajnost v doseganju oddaljenejših ciljev, delovne na­vade itd., ima velik vzgojni ucinek, je nena­domestljiv clen za razvijanje in ohranjanje zdravega nacina življenja. Z vzdržljivostno vsebino ucimo otroke kako trenirat vzdržlji­vost. Naucimo jih uravnavat intenzivnost vadbe, naucimo jih spremljat frekvenco srca. S subjektivnimi kriteriji sami posta­nejo sposobni dolociti stopnjo napora. Kako vedo, kakšen je za njih primeren tek? Frekvenca dihanja mora biti umirjena in enakomerna. Pri tej hitrosti se še lahko po­govarja s partnerjem brez zasoplosti (Škof, Tomažin, Dolenc, Marcina, Coh, 2010). V nadaljevanju predstavljamo nekaj kon­kretnih primerov igralnih oblik teka, ki so lahko v oporo trenerjem, vaditeljem ali uci­teljem pri izpeljevanju vadbe z vzdržljivo­stnimi vsebinami. Poligoni Poligone lahko pripravimo v telovadnici ali na prostem. Intenzivnost ni pomembna, poudarjena naj bo kolicina vadbe. Imamo razlicne možnosti izvajanja poligona. Po-znamo neprekinjeno in intervalno obli­ko. Lahko ga izvajamo kot neprekinjeno dejavnost, otroci naredijo 4 do 6 krogov ali poligon izvajamo od 4 do 6 minut. Lahko ga izvajamo kot intervalno obliko, kjer ima-mo stopnje intenzivnosti razlicne: v štafetni obliki tako, da vsak otrok naredi 2 kroga ali tekmujemo, kdo v dolocenem casu naredi vec krogov ali lovljenja, tako da vsak hkrati beži in lovi, razen prvega in zadnjega. • Tekaški poligon Tek v obliki geometrijskih likov, kjer doloci-mo stranice, pri katerih otrok hodi in tece. Tako pride do izmenjave hoje in teka (Coh, 2002). • Vzdržljivostni poligon Poligon sestavljajo razlicne naloge, kot so: plezanje po letveniku v stran, tek med stož­ci, preskakovanje atletskih ovir, sonožno preskakovanje klopi v opori, plazenje pod ovirami, skoki z blazine na blazino, hoja po vseh štirih, poskoki cez koordinacijsko le­stev, plazenje vzvratno ... Štafetne igre Poudarek štafetnih iger naj bo na dolgo­trajnosti, na cim vecjem zaporednem šte­vilu ponovitev s kratkim odmorom ali brez. Izvajamo lahko veckratne nihajne štafete z razlicnimi nacini gibanja ali štafetne teke s prenašanjem predmetov in dodatnimi na­logami. • ‚Šparovcek‘ Sestavimo dve ali vec ekip z optimalnim številom clanov. Imamo tri obroce – ‚špa­rovcke‘, ki so od štartne crte oddaljeni 5 m, 10 m in 15 m. Skupina ima tri klobuc­ke – ‚dinarcke‘, ki so postavljene pred crto. Naloga prvega je, da prvi ‚dinarcek‘ odnese v prvi obroc, se vrne po drugega in ga pri­nese v drugi obroc in še po tretjega, ki ga nese v tretji obroc. Naloga naslednjega je, da v istem vrstnem redu ‚ukrade dinarcke iz šparovckov‘. Zmaga skupina, ki prva opravi zahtevano nalogo. • ‚Križ kraž‘ Dolocimo tri skupine otrok. Prvi v koloni drži teniško žogico. Na znak stece okoli stojala, se vrne do skupine in preda žogico. Poti skupin se križajo, tako da morajo biti vadeci še posebej pozorni. Zmaga najhi­trejša skupina. • ‚Tri v vrsto‘ Dolocimo dve skupini otrok. Vsaka skupina ima 3 iste barve rutic. Na znak prvi v koloni stece do polja za tri v vrsto in v enega od 9 polj položi rutico, ne v zasedenega. To ponovita še druge dva v koloni. Ce prvim trem ne uspe postaviti tri v vrsto, cetrti na­daljuje tako, da prestavi rutico svoje ekipe v prosto polje. Igra se nadaljuje, dokler ena od ekip ne postavi treh rutic v vrsto. Elementarne tekalne igre Za otroke ni nobena od igralnih oblik ne­primerna, ce jih ucitelj, trener ali vaditelj ustrezno prilagodi in izpelje. V ogrevanju je intenzivnost manjša in postopoma na­rašca, zato ne bomo v zacetku izbrali npr. lovljenja, kjer otroci iz nic zacnejo šprintati in kjer so vkljucene hitre spremembe smeri. Lahko pa jo izberemo za konec ogrevanja. V glavnem delu ure lahko elementarne igre in štafete prav tako prilagodimo in nare­dimo primerne za razvijanje vzdržljivosti. Tako ne bodo npr. pri štafetah samo tekli tja in nazaj, ampak jim bomo omejili giba­nje na razlicne nacine (z blazinami, okvirji švedske skrinje, klopmi, kolebnicami, itd.) in s tem povecali kolicino. Trenerji, ucitelji in vaditelji na tak nacin omejujejo otro­kom podrocje intenzivnosti. Otrok v igri npr. ‚crni mož‘ tece z najvecjo hitrostjo na drugo stran telovadnice, kar pomeni hkrati previsoko intenzivnost. Naloga tistega, ki vadbo vodi je, da igro izpelje na drug na-cin. Tako postavimo kakšno oviro, dodamo dodatno nalogo in s tem zmanjšamo samo intenzivnost vadbe. Cilj elementarnih tekalnih iger je otroke navajati na vztrajnost, spoznavanje ob­cutkov ob premagovanju dolgotrajnejših obremenitev, pravilno razporeditev moci. Igre morajo biti izpeljane kot prekinjajoca obremenitev, torej z menjavanji intenzivne obremenitve in odmora. Poudarek naj bo na dolgotrajnosti. Vsaka tekalna igra naj tra­ja 4–6 minut. Za otroke taka vadba pred­stavlja zelo velik napor, ampak ker je zabav­na, otroci hitro pozabijo nanj. Otroci si v odmoru zaradi njihovih bioloških znacilno­sti hitro povrnejo moci in se manj utrujajo v primerjavi z odraslimi, zato je prekinjajoca oblika vadbe zanje najprimernejša. • ‚Crni mož‘ Eden od otrok je ‚crni mož‘ in je lovec. Stoji na nasprotni strani telovadnice od ostalih in zakrici: ‚Kdo se me boji!‘, bežeci odvrnejo: ‚Nihce!‘ Nato bežeci poskušajo zbežati na nasprotno stran telovadnice, crni mož pa jih lovi. Ujeti postanejo njegovi pomocniki. • ‚Lov v parih‘ Otroke razdelimo v pare, ti pa se držijo za roke. Polovico parov oznacimo z ruticami, ki zacnejo loviti ostale brez rutic. Par je lah­ko tudi veckrat ulovljen. Zmaga par, ki ulovi vec nasprotnikov. Nato vloge zamenjamo. • ‚Tiger in lev‘ Tiger in lev sta dva lovca, ki tekmujeta med seboj. Z žogo poskušata zadeti cim vec be-žecih. Tekmovanje naj traja 2 minuti, zmaga tisti, ki zadane vec otrok. Prva dva zadeta v igri postaneta lovca. • ‚Krokodili‘ Po telovadnici so z najmanj 30 centimetr-skim razmikom razporejene blazine. Raz­mik za otroke predstavlja luža, v kateri so krokodili. Otroci se z dolocenim gibanjem izogibajo lužam in tako nezavedno razvi­jajo gibalne sposobnosti. Primeri gibalnih nalog so lahko elementi gibalne abecede, skoki in poskoki, obrati in pocepi, hoja in tek vzvratno itd. • ‚Smucar‘ Otroci so postavljeni v kolono, med vsakim je meter razmika. Zadnji v koloni tece ob strani na mesto prvega v koloni ali vijuga med clani skupine. V takšnem zaporedju nadaljujemo igro do konca. Lahko jo ca-sovno omejimo. Aktivnosti v naravi Otroke spodbujamo, da izvajajo športne aktivnosti v naravi, da vzljubijo tudi druge športe. Športno panogo, s katero se ukvar­jamo, lahko v naravi prepletamo tudi dru­ge športne vsebine. S tem širimo otrokovo gibalno znanje in nismo le ozko usmerjeni v en šport. Vzdržljivostni tek sodi v naravo, ne v telovadnico ali atletski stadion. Najpri­mernejše so ravne ali rahlo valovite poti z mehko podlago. Fartlek za otroke Fartlek predstavlja eno najboljših metod za razvoj vzdržljivosti otrok. Poudarek naj bo na igrivosti in uživanju v naravi. Vkljucimo lahko lovljenja in štafetne igre. Za vadbo izkoristimo naravno okolje. Po drevesnih deblih razvijamo ravnotežje, na drevesnih vejah delamo vese, mecemo storže v cilj ... Vsebina vadbe so lahko: odseki hoje in teka (v hrib hoja, po ravnini tek), igra ‚kdo nabe-re vec storžev‘, lahkotni tek med drevesi, raztezne in gimnasticne vaje, sprostilne vaje, ohranjanje ravnotežja, igra ‚kdo vrže dlje‘, štafetni teki s predajo palice, šprinti od drevesa do drevesa, krepilne vaje ... Menjava hoje in teka na zvocni signal Prvi korak k vzdržljivostni vadbi lahko pred­stavlja ponavljanje ciklusov teka in hoje. Na zacetku je najprimernejši 2-minutni ciklus, npr. 1 minuta lahkotnega teka in 1 minuta hoje. Razmerje lahko postopno otežimo, npr. 90 sekund obremenitve, 30 sekund pocitka. Ciklus ponovimo 6- do 10-krat, kar bo trajalo najvec 20 minut (Škof, 2011). Vad­bo lahko izvajamo v telovadnici ali zunaj, kjer s piski ponazorimo obremenitev in raz­bremenitev. Lahko uporabimo drugacno razlicico gibanja. .Nevarnosti,nepeda­goški pristopi Medtem ko je zgodnje vkljucevanje otrok v šport, tudi v tekmovalni, smiselno, ni­kakor ni primerna zgodnja specializacija. Odrasli športniki ne morejo biti uspešni brez ozke specializacije, nasprotno pa pri otrocih z ozko usmerjeno vadbo zatiramo športni razvoj. Glavno vodilo do vstopa v puberteto je ucenje športa skozi igro. Šport mora biti raznovrsten, cetudi je tekmova­len! Problem ni v tem, da bi otroka v šport vkljucili prezgodaj, bolj je pomembno, kakšen šport bomo izbrali. Pomembno je, da se otrok vkljucuje v razlicne športe in športne dejavnosti. Otroka se lahko vklju-ci tudi v en sam šport npr. atletiko, vendar moramo biti pozorni, da se preizkušajo tudi v drugih športih in da trening ni usmerjen v razvijanje telesnih sposobnosti oziroma v doseganje specificnih športnih ciljev in dosežkov. Zelo intenzivna, monotona in enostran-ska vadba, ki je usmerjena v tekmovalni uspeh, zavira otrokov gibalni in celostni razvoj. Slaba gibalna podlaga upocasnjuje športno uspešnost v kasnejših obdobjih. Ucenje zahtevnih gibalnih vzorcev temelji na obvladovanju temeljnih gibalnih vzor­cev. V storilnostnih okoljih, zlasti ob pretirano ambicioznih starših in trenerjih, so pritiski na otroka veliki. Trenerji ne dopušcajo svo-bode mladim športnikom, kar vodi v zavira­nje njihove samostojnosti in ustvarjalnosti (Vallerand, 1997; Škof, 2016). Monotona vad­ba je za otroke dolgocasna. Ne predstavlja sprostitve in zabave, zato otroci izgubijo motivacijo. Prevec intenzivna športna vadba otrok je lahko vzrok za telesno in duševno pre­obremenitev in pogosto vodi v izgorelost. Danes imajo mladi športniki v nekaterih športnih panogah z znacilno zgodnjo spe­cializacijo že zelo pogoste in intenzivne treninge, kar ima za posledico pogosto pretreniranost. Preobremenjevanje lahko vodi tudi v morebitne poškodbe (Ander­son, 2000; Mostafavifar, Best in Myer, 2013; Shanmungam in Maffulli, 2008; Škof, 2016). Otroci ob preresni vadbi pogosto doživljajo negativna custva, ki lahko vodijo do opu-šcanja tekmovalnega športa. Otrokom je zaradi ugodnih perifernih pogojev preki­njajoca obremenitev, tj. metoda igre pisana na kožo. Toda dejstvo se pogosto spregle­da v praksi. Ceprav otroci še lahko relativno intenzivne obremenitve rešujejo na aero­ben nacin, se moramo zavedati, da zelo dolge in prepogoste, neprekinjene aerob­ne obremenitve za otroke niso primerne. Preveliko obremenjevanje še ne razvitega kostnega sistema je škodljivo zaradi izcrpa­vanja mineralov in hranil, potrebnih za rast. Posledica dolgotrajnih obremenitev pa je lahko tudi povecanje srcne mišice, kar ni zaželeno (Škof, 2016). .Sklep Vadba za razvoj vzdržljivosti otrok se med posamicnimi športnimi panogami bi-stveno ne razlikuje. Šele v pubertetnem obdobju preidemo na bolj specificno, za posamezno športno panogo usmerjeno pripravo in izvajanje vaj. Vadba otrok naj bo usmerjena široko. Sredstva za razvoj posamicnih gibalnih sposobnosti, kot v tem primeru vzdržljivosti, morajo biti ra­znovrstna. Vadba vzdržljivosti v obdobju pred puberteto naj temelji na prekinja­jocih obremenitvah in predvsem na igri. Kljucnega pomena pri vadbi vzdržljivosti je upoštevanje bioloških znacilnosti otrok, torej njihov specificen odziv na tako obliko vadbe, saj naloge rešujejo na aeroben na-cin in didakticnih znacilnosti – prekinjajoca, dovolj intenzivna vadba, v obliki igre. .Literatura 1. Armstrong, N. in Welsman, J. R. (2001). Peak oxygen uptake in relation to growth and ma­turation in 11- to 17- year-old humans. Eur J Appl Physiol, 85(6), 546–551. 2. Boisseau, N. in Delamarche, P. (2000). Meta­bolic and hormonal responses to exercise in children and adolescents. Sports Med, 30(6), 405–422. 3. Coh, M. (2002). Atletika: tehnika in metodika nekaterih atletskih disciplin. Ljubljana: Fakul­teta za šport. 4. Dotan, R., Mitchel, C., Cohen, R., Klentrou, P., Gabriel, D. in Falk, B. (2012). Child-adult diffe­rences in muscle activation-a review. Pediatr Exerc Sci, 24(1), 2–21. 5. Hadžic, V., Battelino, T., Pistotnik, B., Pori, M., Šajber, D.,...Bratina, N. (2014). Slovenske smer-nice za telesno dejavnost otrok in mlado­stnikov. Slovenska pediatrija, 21, 148–163. Pri­dobljeno iz https://www.dobertekslovenija. si/wp-content/uploads/2017/10/Smernice--slovenske.pdf 6. Moccelin, R. in Gildein, P. (1999). Velocity of oxygen uptake response at the onset of exercise: A comparison between children af­ter cardiac surgery and healthy boys. Pediatr Cardiol, 20(1), 17–20. 7. Mostafavifar, A. M., Best, T. M. in Myer, G. D. (2013). Early sport specialisation, does it lead to long-term problems? Br J Sports Med, 47(17), 1060–1061. 8. Pistotnik, B. (2017). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta za šport. 9. Rajtmajer, D. (1997). Analiza tekalnih sposob­nosti mlajših otrok. Šport 45 (1), 49–52. 10. Ratel, S., Dusche, P., Hennegrave, A., Van Pra­agh, E. In Bedu, M. (2002). Acid-base balance during repeated cycling sprints in boys and men. J Appl Physiol (1985), 92(2), 479–485. 11. Shanmugam, C. in Maffulli,N. (2008). Sports injuries in children. British Medical Bulletin, 86, 33–57. 12. Starc, G., Strel, J., Kovac, M., Leskovšek, B., So­ric, M. in Jurak, G. (2017). SLOfit 2017 – Letno porocilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine slovenskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2016/2017. Pridobljeno iz sple­tne strani Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport: http://www.slofit.org/Portals/0/Poro­cilo_SVK_2017_in_priloga.pdf 13. Strel , J. In Kovac, M., Starc, G. In Jurak, G. (2003). Spremembe v motoricnem razvoju otrok in mladine v Sloveniji v letih 1990-2000. Šport, 51(2), 3–10. 14. Škof, B. (1991). Vzdržljivostni tek v šolski špor­tni vzgoji. Šport 39 (2/3), 15–19. 15. Škof, B., Tomažin, K., Dolenc, A., Marcina, P. in Coh, M. (2010). Atletski praktikum. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport. 16. Škof, B. s sodelavci (2016). Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport. 17. Vallerand, R. J. (1997). Toward a Hierarchial Model of Intrimsic and Extrinsic motivation. V M. Zanna (Ed.), Advances in Experimen­tal Social Psychology. New York: Academic Press. 18. World Health Organisation (2010). Global re­commendations on physical activity for health. Geneva: WHO. 19. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za naj­mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport. Neva Pancur, dipl. šp. vzg. neva.pancur@hotmail.com Katja Plaskan, Primož Pori, Petra Zaletel, Maja Pajek Vpliv telovadnih vaj po metodi pilates na stabilizatorje trupa Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti, ali program vadbe, sestavljen iz telovadnih vaj po metodi pilates, vpliva na moc stabilizatorjev trupa in koliko se moc teh mišic izboljša po 8-teden­skem programu vadbe. V raziskavo je bilo vkljucenih 31 oseb (12 moških in 19 žensk), ki so vadbo pilatesa obiskovale 1- do 2-krat tedensko na razlicnih lokacijah. Za testiranje oseb, vkljucenih v raziskavo, smo pred za-cetkom in po koncu 8-tedenskega programa vadbe uporabili McGillove teste za preverja­nje moci stabilizatorjev trupa (McGill‘s Torso Muscular Endurance Test Battery). Podatke smo obdelali v statisticnem programu SPSS, s pomocjo katerega smo preverjali razlike med skupinami in primerjali rezultate testiranj pred in po 8-tedenskem programu vadbe. Ugotovili smo, da se moc stabilizatorjev tru-pa po 8-tedenskem programu vadbe pilatesa statisticno znacilno poveca. Zakljucimo lah­ko, da so telovadne vaje po metodi pilates pri­merno sredstvo za razvoj moci stabilizatorjev trupa in posledicno zmanjšanja težav, ki so posledica manjše moci stabilizatorjev trupa. Kljucne besede: telovadne vaje po metodi pila­tes, stabilizatorji trupa, testna baterija – McGill. The impact of exercises by pilates method on core muscles Abstract The aim of this study was to determine whether the training program, consisting of pilates exercises, influences the strength of the core and how much the strength of these muscles improves after the 8-week training program. The study included 31 people (12 men and 19 women) who did pilates trainings 1-2 times per week at different locations in Slovenia. McGill‘s Torso Muscular Endurance Test Battery was used to test people involved in the study before and after 8-week training program. The data were processed in the SPSS program where we checked the difference between groups and compared the results of the tests before and after 8-week training program. We found that the strength of the core after 8-week pilates exercise program statistically significantly increased. We can conclude that Pilates exercises are an appropriate tools of developing the strength of the core stabilizers and consequently reducing the problems caused by lower strength of the core stabilizers. Keywords: exercises by Pilates method, core muscles, McGill‘s test battery. • Uvod Zacetki telovadnih vaj po metodi pilates (v nadaljevanju pilates) segajo v Združe­ne države Amerike v zacetek 20. stoletja. Vadba pilatesa se je na zacetku uporabljala kot rehabilitacijska tehnika pri športnih po­škodbah plesalcev. V casu življenja njego­vega utemeljitelja, Josepha H. Pilatesa, se je vadba imenovala kontrologija (»Controlo­gy«), šele po njegovi smrti pa je dobila ime pilates. Zdaj je pilates poznana in razširje­na vadba na vseh podrocjih fitnesa in re-habilitacije, še vedno pa obstaja zelo malo znanstvenih dokazov, ki bi preverjali ucinke te vadbe. Predvsem naj bi pilates izboljšal kakovost življenja, odpravil nevšecnosti, ki si jih pridelamo s sedecim nacinom življe­nja, in povecal moc stabilizatorjev trupa (Latey, 2001). Z izvajanjem pilatesa aktiviramo manjše, globoke mišice in izboljšamo njihovo funk-cijo podpore trupa ter tako zmanjšamo bo­lecine v križu. Spremembe, ki se nanašajo na možnost razlicnih modifikacij vaj, omo­gocajo individualno prilagoditev potrebam in zmožnostim vadecih. Joseph H. Pilates ni nikjer natancno opisal in definiral vaj, zato danes poznamo vec razlicnih pilates šol in variacij istih vaj, ki vaditelju oziroma in-štruktorju omogocajo pestro izbiro vaj, ki jih lahko prilagodi vadecim in namenu, za katerega jih potrebuje, pa naj gre za pro-mocijo zdravja in delo z zdravimi ljudmi ali v kontekstu rehabilitacije. Mišice trupa oziroma stabilizatorji, ki vklju-cujejo tudi mišice okoli medenice, so odgo­vorni za vzdrževanje stabilnosti hrbtenice in medenice. Šibke mišice trupa so lahko kriticna tocka za prenos energije med giba­njem ali med izvedbo kompleksnejših vaj. Teorija in praksa sta namrec dokazali, da je rezultat mocnih mišic okoncin in šibkih mi-šic trupa manjša proizvodnja sile in posle-dicno neucinkoviti gibalni vzorci (Sharrock, Cropper, Mostad, Johnson in Malone, 2011). Na moc stabilizatorjev trupa zelo vpliva nacin življenja. Nacin življenja je v razvitem svetu predvsem sedec, kar se odraža tudi v slabši moci stabilizatorjev trupa, ki so med sedenjem pasivni. Kljub temu da lahko po­samezniki dosežejo visoko stopnjo zmer­ne do visoke telesne aktivnosti v prostem casu, še vedno lahko obstaja tudi visoka stopnja sedecega nacina življenja, kar ne­gativno vpliva tako na moc stabilizatorjev trupa, kot na težave, povezane s slabo sta­bilizacijo trupa. Telesno aktiven posame­znik bo npr. vsak dan 30 minut hitro hodil ali tekel in s tem zadostil priporocenim smernicam javnega zdravja o telesni aktiv­nosti. Še vedno pa ostane približno 15,5 ur, ki jih posameznik preživi buden in jih lahko preživi zgolj sede (WHO, 2001, v Chen, Liu, Cook, Bass in Kai Lo, 2009). Vadba moci stabilizatorjev trupa je po­membna tudi v športu. Evans, Refshauge in Adams (2007) so v svoji raziskavi ugotavljali, da morajo biti programi vadbe za športni­ke sestavljeni tudi iz vaj za trup oziroma za izboljšanje moci in vzdržljivosti v moci mišic trupa, saj pomembno vplivajo na stabilnost celotnega trupa in da je pravil­na aktivacija mišic trupa pomembnejša od maksimalne moci mišic. Pravilna aktivacija namrec podpre pasivni sistem in preven­tivno šciti hrbtenico pred poškodbami. Iz vidika preventive pred poškodbami je spo­sobnost izometricne aktivacije mišic in te­stiranje vzdržljivosti mišic trupa pomemb­na. Leetun, Ireland, Willson, Ballantyne in Davis (2004) so v svoji študiji primerjali la-stnosti stabilizatorjev trupa med spoloma in med športniki, ki so imeli med sezono poškodbo, s tistimi, ki poškodbe niso imeli. Pokazalo se je, da so imeli nepoškodovani športniki znatno mocnejše abduktorje kol­ka in zunanje rotatorje kolka, hkrati pa so bili slednji tudi pomemben napovednik poškodb. Avtorji študije so prišli do zakljuc­ka, da imajo stabilizatorji trupa pomembno vlogo tudi pri preventivi pred poškodbami in pri ocenjevanju tveganja za možnost na­stanka poškodbe. V primeru, da povezava med stabilizatorji trupa in športnim nasto-pom obstaja, lahko trdimo, da so športniki z višjim nivojem razvitosti stabilizatorjev trupa, manj dovzetni za poškodbe (Todo­rovic, 2012). Raziskave kažejo, da so za preverjanje vzdr­žljivosti stabilizatorjev trupa izometricni testi varni, enostavni in poceni (Evans, Ref-shauge in Adams, 2007), zato je bil namen naše raziskave ugotoviti, ali program vad-be, sestavljen iz telovadnih vaj po metodi pilates, vpliva na moc stabilizatorjev trupa, in koliko se moc teh mišic izboljša po 8-te­denskem programu vadbe. .Metodedela Udeleženci Osebe, ki so bile vkljucene v raziskavo, so program vadbe izvajale v racunalniškem podjetju Mikropis Holding d. o. o. v Žalcu in v pilates studiu Zdravje 365 v Mariboru. V raziskavi je sodelovalo 31 udeležencev, od tega 12 (38,7 %) moških in 19 (61,3 %) žensk, ki so bili merjeni tako na zacetku kot tudi na koncu 8-tedenskega programa vadbe. Pripomocki Za testiranje oseb, vkljucenih v raziskavo, smo pred zacetkom in po koncu 8-teden­skega programa vadbe uporabili McGillo­ve teste za preverjanje moci stabilizatorjev trupa (McGill‘s Torso Muscular Endurance Test Battery). Postopek V prvih dveh tednih v septembru (v tednu od 3. 9. do 7. 9. in tednu od 10. 9. do 14. 9.) so osebe, ki so želele biti vkljucene v raz­iskavo izpolnile soglasje, da dovoljujejo uporabo podatkov za potrebe raziskave. Nato smo na vseh lokacijah, kjer se je vad­ba izvajala, izvedli testiranje z McGillovimi testi za preverjanje moci stabilizatorjev tru-pa. Po izvedbi meritev so bile osebe vklju-cene v 8-tedenski program vadbe. Vse osebe, vkljucene v raziskavo, so izva­jale enak program vadbe z individualnimi prilagoditvami glede na sposobnosti in predhodno dejavnost ter poznavanje pi-latesa. Osebe so vadbo obiskovale dvakrat tedensko, posamezne vadbene enote pa so trajale od 45 minut do 1 ure. Spreminjali smo intenzivnost, kolicino in izbrane vaje. Težavnost vaj smo stopnjevali tako, da smo na vsaki 2 do 3 vadbeni enoti spremeni­li vajo, ki je bila namenjena enaki mišicni skupini tako, da smo vajo otežili z uporabo razlicnih pripomockov in naprav. V tednu od 5. 11. do 9. 11. in v tednu od 12. 11. do 16. 11. smo ponovno izvedli testira­nje. Podatke, ki smo jih pridobili s pomocjo McGillovih testov, smo po koncanem 8-te­denskem programu obdelali v statisticnem programu SPSS. Za analizo podatkov smo uporabili Wilcoxonov test, s katerim smo primerjali rezultate testiranj pred in po 8-tedenskem programu vadbe, saj smo s pomocjo Kolmogorov-Smirnov testa ugo­tovili, da se rezultati testiranj ne porazde­ljujejo normalno (p < 0,05). Testna baterija – McGill Test iztegovalk trupa Test iztegovalk trupa nam poda vzdržljivost v moci stabilizatorjev hrbtenice (m. erector spinae, m. longissimus, m. iliocostalis in m. multifidi). Cilj testa je zadrževati telo v ho-rizontalnem položaju, kolikor dolgo lahko. S testom prekinemo, ko testiranec položaja trupa ne zmore vec zadrževati horizontal-no (McGill, 2015). Biering-SØrensenov test iztegovalk trupa je ne glede na zanesljivost med vsemi testi deležen najvecje pozornosti, ker ima mno-go ljudi težave z bolecinami v ledvenem delu hrbtenice oziroma križu. Pri testira­nju nešportne populacije je slaba izvedba Biering-SØrensenovega testa eden glavnih pokazateljev za pojav bolecin v križu v pri­hodnosti. Ni pa možno tega posplošiti tudi na populacijo športnikov, saj je tam treba upoštevati tudi druge vidike. Test upogibalk trupa S testom preverjamo moc globokih tre­bušnih mišic (m. transverse abdominis, m. quadratus lumborum in m. erector spinae). Gre za casovni test staticne oziroma izome­tricne kontrakcije sprednjih stabilizatorjev hrbtenice, cilj testa pa je cim dlje zadrževati pravilen položaj telesa. Test bocnih upogibalk trupa Test bocnih upogibalk trupa se izvaja tako na levi kot na desni strani. Test nam pove vzdržljivost v moci mišic (m. transverse ab-dominis, m. obliques, m. quadratus lumbo-rum in m. erector spinae), cilj testa pa je za­drževati telo v položaju, v katerem so glava, vrat, ramenski in kolcni sklep ter noge ozi­roma gleženj v ravni liniji. Test imenujemo tudi stranska opora ali stranski most in je ena izmed bolj priljubljenih vaj, kadar želi-mo izboljšati moc in stabilnost trupa. Zanesljivost testa so Evans, Refshauge in Adams (2007) preverjali na skupini petin­sedemdesetih zdravih oseb (povprecna starost je bila 21 let), ki so izvedle test upo­gibalk in bocnih upogibalk trupa. Zaneslji­vost je bila odlicna za vse teste, tako pri za­porednih meritvah (5 dni) kot po 8 tednih. .Rezultati Rezultati McGillove testne bate-rije – zacetno in koncno stanje TV raziskavi nas je zanimalo ali se moc stabilizatorjev trupa po 8-tedenski vadbi pilatesa statisticno znacilno poveca. Re-zultati McGillove testne baterije, prikazani v Tabeli 1, so statisticno pomembni (p < 0,05), zato lahko sklepamo, da se moc stabilizatorjev poveca. Kot vidimo v Tabeli 2, ni nujno, da se rezul­tati testov res bolj izboljšajo pri moškem delu populacije kot pri ženskem. Povprecen rezultat pri vseh testih je bil pri ženskah že na zacetku boljši. Ena od udeleženk na za-cetku ni bila sposobna izvesti testa bocnih upogibalk trupa na desni strani. Do druge­ga testiranja so tako moški kot ženske svoj rezultat izboljšali in tudi pri drugem testira­nju so imele ženske boljši rezultat. Pri testu obracalk trupa na desni strani so imeli tako moški kot ženske na zacetku približno enak rezultat (ASZ (moški) = 53,00, ASZ (ženske) = 53,06), pri cemer so moški do drugega testiranja rezultat izboljšali v povprecju za 6,36 sekund vec kot ženske (ASK (moški) = 73,25, ASK (ženske) = 66,89). Tabela 1 Rezultati McGillove testne baterije ASZ ASK SDZ SDK MINZ MINK MAXZ MAXK Z p Test upogibalk 80,97 138,16 50,19 69,48 14,00 46,00 199,00 311,00 -4,566 0,000 Test iztegovalk 97,55 126,94 44,05 45,84 35,00 66,00 190,00 285,00 -3,734 0,000 Test bocnih upogibalk (leva stran) 55,74 73,32 36,84 27,66 5,00 30,00 177,00 148,00 -3,528 0,000 Test bocnih upogibalk (desna stran) 53,03 71,17 24,99 26,51 5,00 15,00 122,00 137,00 -4,207 0,000 Legenda: AS – aritmeticna sredina, zacetno in koncno stanje, SD – standardni odklon, zacetno in koncno stanje, MIN – najmanjša vrednost, zacetno in koncno stanje, MAX – najvecja vrednost, zacetno in koncno stanje, Z – vrednost (tudi standardna vrednost), p – statisticna znacilnost Wilcoxonovega testa. Tabela 2 Rezultati McGillove testne baterije glede na spol udeležencev Spol N AS SD MIN MAX Test upogibalk Z 12 69,75 46,43 16,00 173,00 Test upogibalk K 12 123,25 56,25 46,00 273,00 Test iztegovalk Z 12 94,58 42,64 53,00 180,00 Test iztegovalk K 12 111,42 31,13 66,00 188,00 moški Test bocnih upogibalk Z (leva stran) 12 55,25 23,40 23,00 105,00 Test bocnih upogibalk K (leva stran ) 12 71,75 16,33 42,00 90,00 Test bocnih upogibalk Z (desna stran) 12 53,00 16,14 25,00 85,00 Test bocnih upogibalk K (desna stran) 12 73,25 12,98 50,00 90,00 Test upogibalk Z 19 88,05 52,39 14,00 199,00 Test upogibalk K 19 147,58 76,61 60,00 311,00 Test iztegovalk Z 19 99,42 45,97 35,00 190,00 Test iztegovalk K 19 136,74 51,46 75,00 285,00 ženski Test bocnih upogibalk Z (leva stran) 19 56,05 43,89 5,00 177,00 Test bocnih upogibalk K (leva stran) 19 74,32 33,31 30,00 148,00 Test bocnih upogibalk Z (desna stran) 18 53,06 29,95 5,00 122,00 Test bocnih upogibalk K (desna stran) 19 66,89 32,44 15,00 137,00 Legenda: N – velikost populacije, AS – aritmeticna sredina, SD – standardni odklon, MIN – najmanjša vrednost, MAX – najvecja vrednost. Tabela 3 Statisticna pomembnost razlik na testih po spolu Test bocnih upogibalkK Test bocnih upogibalkK Spol Test upogibalk – KTest upogibalkZ Test iztegovalk – KTest iztegovalkZ (leva stran) – Test bocnih upogibalkZ (desna stran) – Test bocnih upogibalkZ (leva stran) (desna stran) Z -3,061 -1,609 -2,197 -2,713 moški p 0,002 0,108 0,028 0,007 Z -3,381 -3,442 -2,737 -3,267 ženski p 0,001 0,001 0,006 0,001 Legenda: Z – vrednost (tudi standardna vrednost), p – statisticna znacilnost Wilcoxonovega testa. Kot je razvidno iz Tabele 3, je pri ženskah prav pri vseh testih p < 0,05, kar pomeni, da so bile razlike bolj statisticno pomembne pri ženskah kot pri moških. V merjeni popu­laciji je vzorec žensk (NŽ = 19) vecji kot vzo-rec moških (NM = 12). Z vecanjem vzorca se vedno povecuje tudi statisticna pomemb­nost – ista razlika bo pri vecjem vzorcu imela vecjo statisticno pomembnost, zato je slednje verjetno posledica le tega. .Razprava Cilj naše raziskave smo dosegli, saj smo ugotovili vpliv nacrtovane vadbe pilatesa na moc stabilizatorjev trupa, kar smo prika­zali v Tabeli 1. Glede na dosedanje raziskave (McGill, 2009; Sharrock idr., 2011; Wells idr., 2012) naj bi moški bolj izboljšali moc stabi­lizatorjev trupa, zato nas je zanimalo, ali so bili moški res uspešnejši od žensk. Sharrock idr. (2011) so v svoji raziskavi zapisali, da mo-ški v povprecju dosegajo boljše rezultate pri testih stabilizacije kot ženske. Razlog za to povezujejo z anatomsko obliko ženske medenice in seveda z mocjo mišic trupa, saj so moške mišice sposobne proizvajati vecjo silo. V Tabeli 2 so prikazani rezultati, kjer smo ugotavljali tudi slednje, in ugoto­vili, da ni nujno, da se rezultati testov res bolj izboljšajo pri moškem delu populacije kot pri ženskem. Do podobnih ugotovitev so v svoji raziskavi prišli tudi La Touche idr. (2007), ki so ugota­vljali, ali se statisticno znacilno poveca moc v iztegovalkah trupa po 25 vadbenih eno­tah pilatesa. V raziskavi (Sekendiz, Altun, Korkusuz in Akin, 2007) so ugotavljali vpliv vaj na blazini po metodi pilates v sedeci populaciji. Namen 5-tedenske vadbe je bil raziskati vpliv na moc sprednjih trebušnih in spodnjih hrbtnih mišic ter gibljivost v ledvenem predelu v sedeci populaciji od­raslih žensk. Neodvisni spremenljivki sta bili skupina (pilates in kontrolna) in cas (pred in po vadbi). Nakljucno so izbrali 45 žensk, ki so sodelovale v raziskavi in ki niso bile ak­tivne vec kot 45 minut trikrat tedensko za­dnje leto. Vadba pilatesa je potekala trikrat tedensko, 5 tednov zapored, vsega skupaj 15 vadbenih enot, kar je po Stott pilatesu priporocljivo število vadbenih enot, ki že daje prve rezultate. Pri analizi rezultatov so ugotovili, da se je v skupini, ki je obiskovala pilates, statisticno znacilno povecala moc sprednjih trebušnih in spodnjih hrbtnih mišic ter gibljivost v ledvenem predelu. Vecji vpliv je bil sicer na sprednje trebušne mišice kot zadnji del, vendar raziskovalci to pripisujejo vadbenemu protokolu in izbra­nim vajam oziroma utrujenosti spodnjih hrbtnih mišic. V sklepu so zapisali, da bi moral program vadbe trajati najmanj osem tednov. V raziskavi ugotavljamo tudi, da se z nacrto­vano vadbo, ki je prilagojena sposobnostim ter zmožnostim vadecih, lahko dosežejo pricakovani rezultati v osmih tednih. Kljub temu so Natour idr. (2015) v svoji raziskavi zapisali, da je kratek cas rednega izvajanja vadbe (šest do devet tednov) omejitev, za­radi katere rezultati nekaterih raziskav niso popolnoma reprezentativni. Ušaj (2003) je zapisal, da pride do sprememb v mišicno­-skeletnem sistemu pri vadbi za moc po dvomesecnem ciklu. To je odvisno tudi od kolicine in intenzivnosti ter predhodne tre­niranosti posameznika. Vadba bi za name-ne raziskave morala trajati tri mesece, da bi se prilagodil tudi živcno-mišicni sistem. Ne glede na to, da so bili udeleženci razi­skave razlicnih starosti, spola, zmožnosti in predvsem tudi predznanja o pilatesu, so se rezultati testiranj izboljšali pri vseh. Sharrock, Cropper, Mostad, Johnson in Ma­lone (2011) so v svoji raziskavi zapisali, da je stabilnost trupa pomembna za kontrolo položajev, premikov trupa in medenice ter da omogoci optimalno produkcijo, prenos in kontrolo sile med telesno aktivnostjo oziroma kakršnimkoli gibanjem. Stabilnost trupa je dosežena z integracijo aktivnih stabilizatorjev hrbtenice (mišic), pasivnih stabilizatorjev (vretenc) in živcne kontro­le, ki skupaj poskrbijo za razpon gibanj v hrbtenici in so pomembni za izvedbo vsa­kodnevnih aktivnosti. Ce se moc stabiliza­torjev trupa res izboljša, McGillovi testi to tudi pokažejo. Malo je raziskav, ki bi jasno dokazovale, kako naj bi bil trening stabili­zacije trupa izveden, da bi z njim zagota­vljali optimalne rezultate vsem, ki bi tre­ning izvajali (Todorovic, 2012). Vse vec jih namrec vkljucuje trening stabilizacije trupa v svoj program treninga, ceprav je veliko nasprotujocih si ugotovitev ter zakljuckov o njegovi ucinkovitosti. To se dogaja veci­noma zaradi tega, ker še ni standardiziranih meritev moci stabilizatorjev trupa oziroma prejšnje raziskave niso jasno opredelile, ka­teri element treninga stabilizacije je najbolj bistvenega pomena (Sharrock idr., 2011). .Zakljucek S pricujoco raziskavo smo želeli dokaza-ti, da vadba pilatesa vpliva na povecanje moci stabilizatorjev trupa, ugotovitve naše raziskave pa predstavljajo pomemben doprinos k športni znanosti na podrocju pilatesa, saj smo uporabili sodobne mer-ske postopke za ugotavljanje ucinkovitosti vadbe na stabilizatorje trupa. Rezultati in ugotovitve so uporabne tako za športni­ke, njihove trenerje kot tudi za populacijo rekreativnih športnikov, vaditelje in inštruk­torje pilatesa, fizioterapevte in kineziologe. Raziskava je lahko v pomoc predvsem pri izboljšanju nacrtovanja in izvedbe vadbe pilatesa ter tudi drugih oblik vadbe na po­drocju rekreativnega športa in preventive kot tudi po koncani rehabilitaciji ali v okviru le te. .Literatura 1. Chen, S., Liu, M., Cook, J., Bass, S. in Kai Lo, S. (2009). Sedentary lifestyle as a risk factor for low back pain: a systematic review. Int. Arch. Occup. Environ Health 82: 797–809. 2. Evans, K., Refshauge, K. M. in Adams, R. (2007). Trunk muscle endurance tests: Reli­ability, and gender differences in athletes. Journal of Science and Medicine in Sport 10, 447–455. 3. Isacowitz, R. (2006). Pilates. Human Kinetics, United States of America. 4. Latey, P. (2001). The Pilates method: history and philosophy. Journal of Bodywork and Mo­vement Therapies 5(4), 275–282. 5. La Touche, R., Escalante, K. in Linares, M. T. (2007). Treating non-specific chronic low back pain through the Pilates Method. Jour­nal of Bodywork and Movement Therapies 12, 364–370. 6. McGill, S. (2001). Low Back Stability: From For­mal Description to Issues for Performance and Rehabilitation. Faculty of Applied Health Sci­ences, Department of Kinesiology, University of Waterloo, Waterloo, Ontario, Canada, 29(1); 26–31. 7. McGill, S. (2009). Ultimate back fitness and performance, Fourth edition. Waterloo, Onta­rio, Canada. 8. McGill, S. (2015). McGill‘s torso muscular endurane test battery. American council on exercise 9. Muscolino, J. E. in Cipriani, S. (2004). Pilates and the »powerhouse«. Journal of Bodywork and Movement Therapies 8, 15–24. 10. Natour, J., Araujo Cazotti, L., Ribeiro, L. H., Baptista, A. S. in Jones, A. (2015). Pilates im­proves pain, function and quality of life in patients with chronic low back pain: a ran­domized controlled trial. Clinical Rehabilitati­on 29 (1), 59–68. 11. Pereira, L. M., Obara, K., Dias, J. M., Menacho, M. O., Guariglia, D. A., Schiavoni, D., Pereira, H. M. in Cardoso J. R. (2011). Comparing the Pilates method with no exercise or lumbar stabilization for pain and functionality in pa­tients with chronic low back pain: systematic review and meta-analysis. Clinical Rehabilita­tion 26 (1), 10–20. 12. Posadzki, P., Lizis, P. in Hagner-Derengowska, M. (2010). Pilates for low back pain: A syste­matic review. Complementary Therapies in Clinical Practice 17 (2011); 85–89. 13. Sekendiz, B., Altun Ö., Korkusuz, F. in Akin S. (2007). Effects of Pilates exercise on trunk strength, endurance and flexibility in seden­tary adult females. Journal of Bodywork and Movement Therapies 11: 318–326. 14. Sharrock, C., Cropper, J., Mostad J., Johnson, M. in Malone T. (2011). A pilot study of core stability and athletic performance: Is there a relationship? The International Journal of Sports Physical Therapy, 6(2); 63–74. 15. Tremblay, M. S., Colley, R. C., Saunders, T. J., Healy, G. N. in Owen, N. (2010). Physiological and health implications of a sedentary life­style. Appl. Physiol. Nutr. Metab. 35: 725–740. 16. Wells, C., Kolt, G. S. in Bialocerkowski, A. (2012). Defining Pilates exercise: A systematic review. Complementary Therapies in Medicine 20, 253–262. Katja Plaskan, mag. kin. plaskankatja@gmail.com Monika Morato1, Kaja Meh1, Darja Kobal Grum2, Gregor Jurak1 Telesna pripravljenost kot pomemben dejavnik pozitivne telesne samopodobe slovenskih mladostnikov Izvlecek V obdobju mladostništva se samopodoba mladostnikov, posebej deklet, zniža. Ena izmed sestavin samopodobe je telesna samopodoba, ki je prvinska sestavina samo­podobe, ki se izoblikuje že v zgodnjem otroštvu in vpliva na oblikovanje ostalih sesta­vin samopodobe. Predhodne raziskave so pokazale na pozitivno povezanost telesne samopodobe in telesne pripravljenosti, manj pa je znanega o tem, kakšen je vpliv po­sameznih komponent telesne pripravljenosti na samopodobo v obcutljivem obdobju odrašcanja mladostnika. Da bi preucili navedeno, smo izvedli študijo na reprezentativ­nem vzorcu 910 ucencev šestega, sedmega, osema in devetega razreda osnovne šole, ki so sodelovali v raziskavi ARTOS 2013. Za merjenje telesne pripravljenosti smo upo­rabili merske naloge iz merske baterije športnovzgojni karton in EUROFIT, za merjenje samopodobe pa vprašalnik samopodobe za otroke SDQ I. Vpliv telesne pripravljenosti na samopodobo smo preucevali z regresijskimi modeli. Vsi modeli so bili statisticno znacilni, vendar je pojasnjena varianca precej razlicna glede na preucevano dimen­zijo samopodobe: splošna samopodoba (R2 = 0,075), telesna samopodoba, povezana z zunanjim videzom (R2 = 0,166) in telesna samopodoba, povezana s telesnimi spo­sobnostmi (R2 = 0,405). Na oblikovanje slednjega modela sta imeli najvecji vpliv spre­menljivki, ki opredeljujeta aerobno moc, zato predvidevamo, da bi se lahko s športno vadbo, ki bi bila osredotocena na razvoj te moci, najbolj pozitivno vplivalo na telesno in posledicno splošno samopodobo mladostnikov. Kljucne besede: osnovna šola, najstnik, gibalne sposobnosti, gibalna ucinkovitost. Physical fitness as an important factor of positive physical self-concept of Slovenian adolescents Abstract Adolescents’ self-concept decreases with age, which is especially noticeable in girls. Part of general self-concept is physical self-concept: a basic dimension of self-concept developed in childhood. It is related to development of other dimensions of self-concept. Previous researches have shown positive correlations between physical self-concept and physical fitness; however, it is less known whether the physical fitness compo­nents effect self-concept in adolescence. Therefore, we conducted a study on representative sample of 910 students in sixth, seventh, eighth and ninth grade of primary school, who participated in ACD.Si 2013 study. Their physical fitness was assessed by SLOfit and EUROFIT tests and self-concept was assessed using Slovene version of SDQ I questionnaire. Using multiple linear regression, three models were created to analyse predictive power of physical fitness for the level of self-concept. All three models were statistically significant, however explained variance var­ied among self-concept dimensions: general self-concept (R2=0,075), physical self-concept – physical appearance (R2=0,166) and physical self-concept – physical ability (R2=0,405). Variables defining aerobic endurance had the biggest impact on designing of the last model. Therefore, we assume that aerobic exercise of adolescents would have the most positive effect on their physical and consequently general self-concept. Keywords: primary school, teenagers, physical ability, physical efficiency. 1Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 2Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani • Uvod Samopodobo opredelimo kot vrednost, ki si jo posameznik pripisuje (Baumeister, Campbell, Krueger in Vohs, 2003; Marsh, 1990), in zajema predstave, zaznave, misli, pojmovanja in prepricanja o sebi (Musek, 2010). Pozitivno vrednotenje samopodo-be je povezano z zadovoljstvom in sreco, prispeva tudi k višji uspešnosti na ucnem in športnem podrocju (Bracken, Bunch, Keith in Keith, 2000). Pozitivno vrednote­nje samopodobe je v obdobju zgodnjega mladostništva pomembno, saj vpliva na mentalno, custveno ter telesno zdravje (Andonova, 2015). Po Shavelsonu in Bolusu (1982) je samo­podoba strukturirana iz vecjega števila podrocij, ki so hierarhicno urejena; vsem nadredna je splošna samopodoba. Podro-cja samopodobe so med seboj povezana in soodvisna (Dolenc, 2010). Eno izmed podrocij splošne samopodobe je telesna samopodoba [ang. physical self concept], ki jo nadalje razdelimo še na telesne spo­sobnosti [ang. physical ability] (zaznave o spretnostih in zanimanje za šport in tele­sno dejavnost itd.) in zunanji videz [ang. physical appearence] (zaznave o telesni pri­vlacnosti, primerjava videza z drugimi itd.) (Marsh, 1990). Telesna samopodoba je prvinska in naj­globlja sestavina samopodobe (Damon in Hart, 1988; Musek, 1992), saj se oblikuje že v zgodnjem otroštvu in vpliva na oblikova­nje ostalih sestavin samopodobe (Dolenc, 2010). Že pred devetim letom telesna sa­mopodoba predstavlja enega pomembnih kazalnikov duševnega zdravja (Stein, 1996). Pozitivno vrednotenje samopodobe po­membno pozitivno vpliva na telesno de­javnost, zavzetost za vadbo in ohranjanje zdrave telesne pripravljenosti (Marsh 1997). Med moškimi in ženskami so razlike v sa­mopodobi, prve se pojavijo ob prehodu v mladostništvo, kjer fantje izkazujejo višjo samopodobo (Morin, Maiano, Marsh, Na-gengast in Janosz, 2013). Da je samopo­doba mladostnikov višja od samopodobe mladostnic, kaže veliko število raziskav (npr. Brake, 2006; Dolenc, 2009; Verstovšek, 2011), kar velja tudi na podrocju telesne samopodobe (npr. Dolenc 2009; Vrecic, 2015). Dekleta so manj zadovoljna s svojim videzom (npr. Adlešic, 1999; Mattsson, Rau­storp, Ståhle in Svensson, 2006), od katere­ga je njihova samopodoba najbolj odvisna. S starostjo se samopodoba niža (Baldwin in Hoffmann, 2002; Brake, 2006). Kljucen je prehod iz otroštva v mladostništvo, kjer pride do prvega upada samopodobe, nato pa se le-ta v mladostništvu še zniža (Rosen­berg, 1986). Tako primerjave samopodobe v otroštvu in mladostništvu konsistentno kažejo, da imajo mladostniki nižjo samopo­dobo (npr. Adlešic, 1999; Dolenc, 2009). V obdobju mladostništva zacnejo posame­zniki razmišljati o sebi in svojih znacilnostih, kar vodi v kriticnost do samih sebe in niža­nje samopodobe (Adlešic, 1999). Telesna pripravljenost predstavlja spo­sobnost ucinkovitega izvajanja vsakdanjih dejavnosti brez prehitrega utrujanja in z za­dostno energijo za uživanje v prostocasnih dejavnostih ali za premagovanje nadpov­precnih telesnih stresov ob nepricakovanih dogodkih (Clarke, 1979). V življenju sodob­nega cloveka jo lahko opredelimo kot mero telesne sposobnosti ucinkovitega in uspe­šnega delovanja pri delu in prostocasnih dejavnostih, kot mero zdravja, kljubovanja hipokineticnim obolenjem ter uspešnega soocanja z izrednimi razmerami. Obstaja­jo razlicne delitve telesne pripravljenosti, kljucno pa je, da telesna pripravljenost vkljucuje tako razlicne gibalne in funkcio­nalne sposobnosti (ravnotežje, koordinacija gibanja, gibljivost, mišicna moc, hitrost ter aerobna in anaerobna vzdržljivost), ki se obicajno odražajo v gibalni ucinkovitosti, kot tudi sestavo telesa. Telesna pripravlje­nost tako predstavlja razsežnost, ki se spre­minja z otrokovo oz. mladostnikovo rastjo, dozorevanjem, redno telesno dejavnostjo in življenjskim slogom. Hkrati pa vpliva na druga podrocja otrokovega razvoja. Z iz­boljšanjem telesne pripravljenosti se lahko izboljša telesna dejavnost in zaznava telesa (Fox, 2000; Sonstroem, 1998). Telesna de­javnost tako pozitivno vpliva na splošno samopodobo mladostnikov (Ekeland, Heia­na in Hagna, 2005; Vrecic, 2015), telesna pripravljenost pa na njihovo telesno samo­podobo. Haugen, Ommundsen in Seiler (2013) so ugotovili, da so na samopodobo, povezano s telesnimi sposobnostmi, pozi­tivno vplivale vzdržljivost, moc zgornjega dela telesa in moc spodnjega dela telesa, pri cemer je pri moških izstopal vpliv moci zgornjega dela telesa. Na samopodobo, povezano s telesnim videzom, je vplival le indeks telesne mase. Pri moških sta nanjo posredno vplivali tudi moc in gibljivost. Mladostniki, ki imajo dobro razvite gibal­ne sposobnosti, se pocutijo kompeten­tne v gibanju, kar jih motivira za telesno dejavnost (Barton, Fordyce in Kirby, 1999), in ravno gibalne sposobnosti postajajo z odrašcanjem za mladostnike vse bolj po­membne (Mattson, idr., 2006). Samopodo­ba se pozitivno povezuje z gibalno ucin­kovitostjo in rezultati gibalnih sposobnosti (Borrego Balsalobrea, Díaz Suáreza in López Sáncheza, 2014; Haugen idr., 2013). Pridobi­vanje in ohranjanje športnih kompetenc ima poleg ugodnega vpliva na telesno in splošno samopodobo pozitiven vpliv tudi na razvoj in ohranjanje gibalne ucinkovito­sti in telesne pripravljenosti (Gudasic, Kin-nuen, Mattsson, Raustorp in Stahle, 2004). Manj je znanega o tem, kakšen vpliv imajo posamezne komponente telesne pripra­vljenosti na samopodobo v obcutljivem obdobju odrašcanja mladostnika, zato je bil namen naše raziskave preuciti vpliv po­sameznih komponent telesne pripravlje­nosti, ki so vezane zlasti na gibalno ucinko­vitost, na splošno in telesno samopodobo pri mladostnikih. .Metode Udeleženci V raziskavi smo uporabili podatke, zbrane v okviru raziskave ARTOS (Analiza razvoj­nih trendov otrok v Sloveniji) 2013. Celoten vzorec raziskave ARTOS 2013 na osnovno­šolcih obsega 3476 ucencev v starosti od 5 do 15 let, od tega 1769 fantov (51 %) in 1707 deklet. To predstavlja približno 2 % celotne populacije, kar je reprezentativen vzorec mladostnikov v Sloveniji. Vzorec je predstavljen v clanku o dizajnu raziskave (Jurak, Kovac in Starc, 2013). V vzorec naše raziskave smo vkljucili 910 ucencev šestega, sedmega, osmega in de­vetega razreda, katerih povprecna starost je znašala 12,81 leta (SD = 0,95). Od tega je bilo 495 fantov in 415 deklet. Pripomocki Za ugotavljanje telesne pripravljenosti otrok smo uporabili merske naloge iz mer-ske baterije športnovzgojni karton (Ko­vac, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011) in EUROFIT (1993) s pripadajocimi protokoli merjenja. Uporabili smo sledece gibalne merske naloge: dotikanje plošc z roko (20 sekund), stisk pesti, dviganje trupa (60 se­kund), skok v daljino z mesta, premagova­nje ovir nazaj, predklon sede, zvinek s pali-co, bobnanje z rokami, vesa v zgibi, tek na 60 metrov, tek na 600 metrov in stopnjeval­ni tek na 20-metrski razdalji. Za merjenje splošne in telesne samopodo-be smo uporabili Vprašalnik samopodobe za otroke SDQ I – The Self-description Questi­onnairre (Marsh, Smith in Barnes, 1983). SDQ I je vecdimenzionalni vprašalnik, namenjen merjenju sedmih dimenzije samopodobe (telesne sposobnosti/šport, zunanji videz, bralne sposobnosti, matematicne sposob­nosti, odnosi z vrstniki, odnosi s straši in šolska samopodoba) in splošne samopo­dobe. V naši raziskavi smo uporabili splo­šno samopodobo in dve dimenziji telesne samopodobe: samopodobo, povezano s telesnimi sposobnostmi, in samopodobo, povezano z zunanjim videzom. Vprašalnik je namenjen merjenju samopodobe med 7. in 11. letom, vendar se uporablja tudi za mladostnike do 14. leta starosti (Marsh, 1983). Sestavljen je iz 76 postavk, na katere udeleženci odgovarjajo s pomocjo 5-sto­penjske lestvice Likertovega tipa, pri cemer 1 pomeni, da trditev za udeleženca sploh ni znacilna, in 5, da je popolnoma znacilna. Postopek Zbiranje podatkov je potekalo v treh sku­pinah: antropometricne meritve, motorika in izpolnjevanje vprašalnikov. Vsak udeleže­nec je bil na meritvah prisoten dva dneva. V prvem dnevu je del udeležencev opravil Tabela 1 antropometricne meritve, medtem ko je drugi del opravljal gibalno testiranje. Pred in po omenjenih meritvah so izpolnili še spletne vprašalnike. Drugi dan sta se sku­pini zamenjali. Podroben opis postopka je dostopen v clanku o dizajnu študije (Jurak idr., 2013). .Rezultati Tabela 1 prikazuje osnovno opisno stati­stiko, razdeljeno v starostne kategorije in loceno po spolu. Za nazornejši prikaz razlik v vrednostih spremenljivk smo uporabljali t. i. rezano starost (skupine 11,00–11,99 let, 12,00–12,99 itd.), ki smo jo kasneje v mode-lu multiple regresije zamenjali s kronološko. S starostjo fantje dosegajo boljše rezulta­te na gibalnih merskih nalogah predklon sede, bobnanje z rokami in stisk pesti, upa­dajo pa rezultati na merski nalogi zvinek s palico. Pri dekletih se s starostjo izboljšujejo rezultati na merskih nalogah predklon sede (stagnacija pri 12 letih), bobnanje z rokami in stisk pesti. Primerjava surovih vrednosti gibalnih merskih nalog med enako starimi fanti in dekleti kaže, da dekleta dosegajo boljše rezultate pri merskih nalogah pred­klon sede, bobnanje z rokami in zvinek s palico, pri vseh ostalih merskih nalogah pa so rezultati fantov boljši. Rezultati vprašalnika SDQ I kažejo, da pri fantih in dekletih rezultat upada; samopo­doba se na vseh treh dimenzijah s starostjo niža. Rezultati deklet so vedno nižji kot re-zultati fantov, najvecji upad in razlika sta opazna na podrocju telesne samopodobe, povezane z zunanjim videzom. V nadaljevanju smo z multiplo linearno regresijo preverjali, ce set neodvisnih spre­menljivk (rezultati posameznih merskih nalog gibalne ucinkovitosti, spol, starost) pojasnjuje posamezno odvisno spremen­ljivko (splošno samopodobo, telesno sa­mopodobo, povezano z zunanjim vide­zom in telesno samopodobo, povezano s telesnimi sposobnostmi). Nadalje nas je zanimalo, v kolikšni meri posamezne ne­odvisne spremenljivke (prediktorji) poja­snjujejo celoten model. Z determinacijskim koeficientom (R2) smo ugotavljali, kolikšen je delež variance odvisne spremenljivke, ki jo pojasnjujejo neodvisna spremenljivke. Skladno z navedenim smo pripravili tri mo-dele, rezultate pa prikazali v Tabeli 2. V prvem modelu smo kot odvisno spre­menljivko dolocili splošno samopodobo, Opisne statistike gibalnih merskih nalog in vprašalnika SDQ I. 11 let 12 let 13 let 14 let MŽMŽMŽMŽ Gibalne merske naloge N AS (SD) N AS (SD) N AS (SD) N AS(SD) N AS(SD) N AS(SD) N AS(SD) N AS(SD) Dotikanje plošc z roko (20 s) 36 36,31(4,35) 44 36,8 (3,79) 147 37,2 (4,58) 120 37,51 (4,74) 161 39,93 (4,27) 142 39,65 (4,82) 151 41,95 (4,81) 106 41,41 (5) Dviganje trupa (60 s) 36 40,81(9,74) 44 37,23 (7,84) 147 41,86 (9,46) 118 36,46 (9) 159 41,63 (10,34) 139 39,44 (9,22) 149 43,56 (11,04) 104 41,35 (10,29) Vesa v zgibi 35 27,69(21,33) 44 23,32 (20,07) 147 28,82 (20,36) 119 20,41 (19,6) 159 34,21 (21,58) 142 22,71 (17,04) 150 35,85 (23,1) 104 30,12 (24,09) Tek na 60m 35 11,34(1,37) 43 11,35 (1,12) 140 10,93 (1,01) 113 11,15 (1) 158 10,47 (1,12) 138 10,9 (,96) 148 10,03 (1,16) 103 10,88 (,97) Tek na 600m 36 174,58 (34,33) 44 182,32 (35,94) 145 164,94 (25,7) 122 180,93 (37,19) 161 161,76 (31,35) 145 176,63(27,48) 147 158,39(31,33) 106 185,24(28,31) Stopnjevalni tek na 20m 35 11,19 (1,15) 43 10,67 (,87) 133 11,41 (1,09) 115 10,93 (,92) 151 11,72 (1,18) 140 11,06 (,9) 146 12,05 (1,14) 106 10,9 (,86) Skok v daljino z mesta 36 167,94 (21,16) 44 156, 07(21,82) 147 174,16(20,81) 116 161,32(21,97) 160 184,84(24,78) 141 167,8 (20,62) 151 193,51(25,29) 104 167,59(22,81) Premagovanje ovir nazaj 35 14,79 (4,95) 44 15,84 (4,11) 147 14,33 (4,22) 116 14,57 (3,49) 159 13,64 (3,75) 137 14,35 (4,01) 148 13,29 (4,4) 102 13,7 (3,58) Predklon sede 36 15,14 (6,32) 44 22,82 (5,92) 147 16,11 (6,64) 119 21,92 (6,02) 159 17,08 (8,18) 141 24,09 (7,85) 151 17,39 (8,02) 106 25,66 (7,26) Zvinek s palico 36 84,47 (16,29) 44 83,3 (16,65) 147 90,56 (16,39) 120 84,29 (16,75) 161 92,8 (18,03) 140 85,4 (16,16) 150 97,05 (16,71) 105 83,86 (19,09) Bobnanje z rokami 36 13,33 (3,83) 44 14,55 (4,08) 147 14,54 (4,23) 120 17,03 (4,3) 161 16,37 (4,39) 142 18,04 (4,6) 150 16,82 (4,29) 105 19,52 (4,27) Stisk pesti 36 22,89 (4,89) 44 23,41 (4,12) 147 26,13 (5,59) 117 24,55 (4,64) 160 31,55 (7,24) 140 26,92 (4,46) 151 34,48 (7,72) 106 37,69 (4,6) SDQ I Telesne sposobnosti 38 35,97 (7,09) 44 32,07 (6,24) 155 36,01 (5,98) 126 31,39 (7,01) 170 34,07 (6,54) 154 29,45 (7,96) 158 33,75 (6,73) 112 27,71 (7,42) Zunanji videz 38 33,42 (7,59) 44 30,2 (7,45) 153 32,17 (6,93) 126 29,2 (6,74) 170 31,85 (6,12) 154 26,79 (7,59) 158 30,99 (6) 112 24,6 (7,61) Splošna samopodoba 38 39,29 (5,92) 44 38,27 (6,45) 153 38,8 (6,22) 126 37,69 (5,69) 170 38 (6,05) 154 35,86 (6,6) 158 37,44 (5,09) 112 35,27 (6,14) Opombe: 11 let, 12 let, 13 let, 14 let = rezana starost udeležencev; M = moški spol, Ž = ženski spol; AS = aritmeticna sredina, SD = standardni odklon. Tabela 2 tocke z vsakim centimetrom predklona Regresijski modeli samopodoba, spol, starost, posamezne gibalne merske naloge sede in se zviša za 0,084 za vsak kilogram pri stisku pesti. Telesna samopodoba: Telesna samopodoba: Splošna samopodoba zunanji videz telesne sposobnosti B SE (B) ß B SE (B) ß B SE (B) ß Konstanta 53,427 7,225 Spol -1,988 ,542 -,165*** Starost -1,164 ,267 -,176*** Dotikanje plošc z roko (20 s) -,051 ,051 -,041 Dviganje trupa (60 s) -,01 ,025 -,017 Vesa v zgibi -,012 ,012 -,044 Tek na 60m -,254 ,292 -,048 Tek na 600m -,005 ,01 -,027 Stopnjevalni tek na 20m ,248 ,295 ,046 Skok v daljino z mesta ,013 ,014 ,056 Premagovanje ovir nazaj -,056 ,071 -,038 Predklon sede ,079 ,03 ,11** Zvinek s palico ,022 ,013 ,064 Bobnanje z rokami ,087 ,049 ,067 Stisk pesti -,022 ,037 -,026 R2 ,075 F 4,709*** Opombe: * = p = ,05, ** = p = ,01, ***= p = ,001. neodvisne spremenljivke pa so bile spol, starost in posamezne gibalne merske na-loge. Rezultati kažejo, da regresijski model statisticno znacilno pojasnjuje splošno samopodobo – statisticno znacilen vpliv nanj pa imajo prediktorji: spol, starost in predklon sede. Ce gledamo zgolj te pre­diktorje, se splošna samopodoba preizku­šanca zmanjša za 1,164 tocke za vsako leto starosti, zniža za 1,988 tock pri dekletih in se zviša za 0,079 tocke z vsakim centimetrom predklona sede. V drugem modelu smo kot odvisno spre­menljivko dolocili telesno samopodobo, povezano z zunanjim videzom, neodvisne spremenljivke pa so ostale starost, spol in posamezne gibalne merske naloge. Rezul­tati modela so pokazali, da set neodvisnih spremenljivk statisticno znacilno pojasnjuje samopodobo, povezano z zunanjim vide­zom. Statisticno znacilen vpliv na regresijski model imajo prediktorji: spol, starost, tek na 60 m in predklon sede, na meji statisticne znacilnosti se nahaja zvinek s palico. Ce gledamo zgolj te prediktorje, se telesna sa­mopodoba, povezana z zunanjim videzom, zmanjša za 1,373 tocke za vsako leto staro­sti, zniža za 4,365 tock pri dekletih, je nižja 64,755 8,378 58,386 7,053 -4,365 ,629 -,297*** -2,774 ,529 -,189*** -1,373 ,309 -,17*** -2,359 ,26 -,294*** -,089 ,059 -,059 -,056 ,05 -,037 -,033 ,029 -,045 ,042 ,024 ,057 -,011 ,013 -,032 -,012 ,011 -,035 -768 ,338 -,12* -,465 ,285 -,073 -,015 ,011 -,065 -,047 ,009 -,204*** ,129 ,342 ,02 1,172 ,288 ,178*** ,017 ,016 ,06 ,046 ,013 ,16*** -,021 ,083 -,012 ,042 ,07 ,023 ,07 ,034 ,079* ,067 ,029 ,076* ,028 ,015 ,067 -,024 ,012 -,057 -,053 ,057 -,033 -,007 ,048 -,004 -,053 ,043 -,051 ,084 ,036 ,08* ,166 ,405 11,548*** 39,601*** za 0,768 tocke z vsako desetinko sekunde vec pri teku na 60 m in se zviša za 0,07 toc­ke z vsakim centimetrom predklona sede. V tretjem modelu smo kot odvisno spre­menljivko dolocili samopodobo, poveza-no s telesnimi sposobnostmi. Neodvisne spremenljivke so ostale spol, starost in posamezne gibalne merske naloge. Rezul­tati modela so pokazali, da set neodvisnih spremenljivk statisticno znacilno pojasnjuje samopodobo, povezano s telesnimi spo­sobnostmi. Statisticno znacilen vpliv na regresijski mo­del imajo prediktorji: spol, starost, tek na 600 m, stopnjevalni tek na 20 m razdalji, skok v daljino z mesta, predklon sede in stisk pesti. Na meji statisticne znacilnosti se nahaja merska naloga zvinek s palico. Ce gledamo zgolj te prediktorje, se samopo­doba, povezana s telesnimi sposobnostmi, zmanjša za 2,359 tocke za vsako leto staro­sti, zniža za 2,774 tocke pri dekletih, je nižja za 0,47 tocke z vsako sekundo vec pri teku na 600 m, se zviša za 1,172 tocke za vsak km/h vec pri stopnjevalnem teku, se zviša za 0,046 tocke za vsak centimeter vec pri skoku v daljino z mesta, se zviša za 0,067 .Razprava Kljucna ugotovitev naše študije je, da te­lesna pripravljenost pomembno vpliva na telesno samopodobo slovenskih mlado­stnikov, še posebej na samopodobo, po­vezano s telesnimi sposobnostmi. Pri tem je vpliv posameznih komponent telesne pripravljenosti oz. gibalnih sposobnosti zelo razlicen. Enako kot v predhodnih raziskavah (Bal­dwin in Hoffmann, 2002; Brake, 2006; Ro­senberg, 1986) tudi naša študija kaže, da se s starostjo nižata splošna in telesna sa­mopodoba mladostnikov. Najvišje so se na vprašalniku SDQ I so vrednotili udeleženci, stari 11 let, nato so se s starostjo udeleženci nižje vrednotili. Tudi razlike med spoloma, ki smo jih zaznali, so skladne z rezultati predhodnih raziskav (Brake, 2006; Dolenc, 2009; Verstovšek, 2011; Vrecic, 2015). Ženske se nižje vrednotijo tako na dimenziji splo­šne samopodobe kot tudi na obeh dimen­zijah telesne samopodobe. Ce primerjamo rezultate obeh spolov in vseh starosti ude­ležencev, je ocitno, da se na tej dimenziji udeleženci najnižje vrednotijo. V tem ob-dobju mladostniki postajajo cedalje bolj samokriticni, kar se kaže tudi v nižjih rezul­tatih na lestvicah samopodobe (Adlešic, 1999). Vecji in zgodnejši upad pri dekletih opazimo tudi zaradi tega, ker prej kot fantje vstopijo v obdobje mladostništva. Dekleta se na vprašalniku samopodobe v primerjavi s fanti vrednotijo nižje ne glede na starost. Najnižje so se vrednotile 14-le­tnice na dimenziji samopodobe, povezane z zunanjim videzom (24,6), razlika med nji­hovim rezultatom in povprecnim rezulta-tom fantov znaša 6,39 tocke, kar je vec kot 1 SD (6 tock) pri fantih na isti dimenziji. Raz­lika med spoloma se je s starostjo pravilo-ma vecala na obeh dimenzijah telesne sa­mopodobe in pri splošni samopodobi, do vecjih razlik je prišlo na obeh dimenzijah telesne samopodobe. Rezultati se skladajo z rezultati predhodnih raziskav, ki kažejo, da se v obdobju mladostništva pojavijo prve razlike v samopodobi med spoloma v prid fantov (npr. Brake, 2006; Dolenc, 2009; Mo­rin idr., 2013). Analiza vpliva telesne pripravljenosti in nje­govih posameznih komponent na splošno in telesno samopodobo pri mladostnikih je pokazala, da telesna pripravljenosti stati­sticno znacilno vpliva na vse tri preucevane dimenzije samopodobe, vendar pa skladno s predhodnimi izsledki (Haugen idr., 2013) dalec najbolj pojasnjuje samopodobo, povezano s telesnimi sposobnostmi. Nave-deno lahko razlagamo s tem, da z izboljša­njem telesne pripravljenosti posamezniki zaznajo izboljšanje telesnih sposobnosti (Fox, 2000; Sonstroem, 1998), zaradi cesar se lahko zviša tudi njihova samopodoba, povezana s telesnimi sposobnostmi. Hau­gen in sodelavci (2013) so ugotovili, da se s to dimenzijo samopodobe povezujejo vzdržljivost, moc spodnjega dela telesa in moc zgornjega dela telesa. Naša študija je poleg teh gibalnih sposobnosti (tek na 600 m in stopnjevalni tek – vzdržljivost, skok v daljino z mesta – moc spodnjega dela tele­sa, stisk pesti – moc zgornjega dela telesa) pokazala še na vpliv gibljivosti (predklon sede). Rezultati kažejo na pozitivne pove­zave, kar pomeni, da mladostniki z bolje razvitimi gibalnimi sposobnostmi višje vre­dnotijo svoje telesne sposobnosti (Borrego Balsalobrea idr., 2014; Haugen idr., 2013). Obratno tudi pomeni, da se posamezniki s slabše razvitimi gibalnimi sposobnostmi slabše vrednotijo na dimenziji samopodo-be, povezane s telesnimi sposobnostmi. Ob primerjavi z vrstniki se zavedajo svojih sposobnosti in se ocenijo slabše. Posebej velja izpostaviti mnogo višjo vrednost spre­menljivk vzdržljivosti, kar kaže na pomen te sposobnosti na vrednotenje te dimenzije samopodobe. Omeniti velja še ugotovitev, da je na meji statisticne znacilnosti vpliva na model merska naloga zvinek s palico (s katero ocenjujemo gibljivost ramenskega obroca), ki je negativno vplivala na telesno samopodobo, povezano s telesnimi spo­sobnostmi. Predvidevamo, da mladostniki iz vidika telesnih sposobnosti bolj cenijo mišicast ramenski obroc, ki pa lahko posa­meznike ovira pri gibljivosti tega dela tele­sa (Oliviardia, 2002). Telesna pripravljenost pojasnjuje trikrat vecji del variance samopodobe, poveza­ne s telesnimi sposobnostmi, v primerjavi s samopodobo, povezano z zunanjim vi-dezom. Pri tem imata najvecji vpliv gibalni merski nalogi tek na 60 metrov in predklon sede. Tek na 60 metrov kaže na hitrostno vzdržljivost, to je sposobnost hitre reakci­je in ohranjanja skladnega gibanja v veliki hitrosti. Gre za zelo vidno gibalno sposob­nost pri vsakdanjih gibanjih otroka (npr. pri otroških igrah, športnih dejavnostih), zato ni presenetljiv njen vpliv na to dimenzijo samopodobe. Predklon sede pa kaže na gibljivost spodnjega dela telesa (nog in spodnjega dela hrbtenice), ki je prav tako precej vidna gibalna sposobnost. Posredni vpliv gibljivosti na samopodobo, povezano z zunanjim videzom, so pri fantih ugotovi­li tudi Haugen in sodelavci (2013). Na meji statisticne pomembnosti je tudi merska naloga zvinek s palico, ki meri gibljivost v ramenskem obrocu in se negativno pove­zuje s samopodobo, povezano z zunanjim videzom, razloge za to lahko ponovno išcemo v idealu V oblike telesa pri moških, ki favorizira moc zgornjega dela telesa, kar posledicno lahko vpliva na zmanjšano gibljivost ramenskega obroca (Oliviardia, 2002). Od preucevanih dimenzij samopodobe lahko sicer statisticno znacilno, vendar najslabše pojasnimo vpliv telesne pripra­vljenosti na splošno samopodobo. Poleg starosti in spola pri tem vpliva na ta odnos le še gibalna merska naloga predklon sede. To je tudi edina merska naloga, ki statistic­no znacilno vpliva na vse tri regresijske modele pri preucevanih dimenzijah samo­podobe. Izgleda, kot da je to edina skupna tocka vpliva telesne pripravljenosti na pre-ucevane dimenzije samopodobe. .Zakljucek Na splošno lahko ugotovimo, da telesna pripravljenost pomembno vpliva zlasti na telesno samopodobo mladostnikov, majhen vpliv pa ima tudi na splošno sa­mopodobo. Razvojna trenda telesne pripravljenosti in samopodobe imata v mladostništvu obratno smer. Medtem ko telesna pripravljenost obicajno narašca, se samopodoba niža, saj je kriticnost do sebe v mladostništvu ‚mocnejša‘ (Adlešic, 1999). Na tej tocki se lahko vprašamo, ali lahko dobra telesna pripravljenost ali njeno iz­boljšanje vpliva na manjše znižanje zlasti telesne samopodobe, s katero je ocitno najbolj povezana telesna pripravljenost? Odgovor na to vprašanje bi sicer lahko dobili z ustrezno longitudinalno študijo, ki bi preucevala spreminjanje telesne pripra­vljenosti in samopodobe skozi obcutljivo obdobje mladostništva. Kljub temu pa naši in pa predhodni izsledki presecnih študij drugih avtorjev (npr. Borrego Balsalobrea idr., 2014; Haugen idr., 2013) narekujejo, da bi lahko morda ravno s telesno dejavnostjo in posledicno z izboljšanjem gibalne ucin­kovitosti pozitivno vplivali na telesno sa­mopodobo mladostnikov. Pri tem bi lahko pomembno vlogo igrale aerobne gibalne dejavnosti, saj je tovrstna pripravljenost v naši študiji pojasnjevala najvecji delež vpli­va na telesno samopodobo. Pri dekletih bi morali z ustrezno zasnovano vadbo za zmanjšanje podkožnega mašcev­ja skušati vplivati tudi na dimenzijo zuna­nji videz, saj se na tej dimenziji vrednotijo nižje kot fantje. V predhodnih študijah se je indeks telesne mase pomembno pozitivno povezoval s telesno samopodobo, poveza-no z zunanjim videzom (Haugen idr., 2013). Vpliv vec komponent telesne pripravljeno­sti na preucevane dimenzije samopodobe pa kaže, da morajo biti vadbeni programi iz vidika razvoj gibalnih sposobnosti raznoliki, da je mogoce pricakovati celostne ucinke. .Literatura 1. Adlešic, I. (1999). Samopodoba osnovnošol­skih otrok. Psihološka obzorja, 8 (2-3), 201–215. 2. Andonova, T. (2015). Self-Esteem, Perceived Physical Fitness and Perceived Physical Apperance in Early Adolescent Basketball Players. Research in Kinesiology, 43(2), 185– 188. 3. Baldwin, S. A. in Hoffmann, J. P. (2002). The dynamics of self-esteem: A growth-curve analysis. Journal of Youth and Adolescence, 31, 101–113. 4. Barton, G. V., Fordyce, K. in Kirby, K. (1999). The importance of the development of motor skills to children. Teaching Elementary Physical Education. 10 (4), 9–11. 5. Baumeister, R. F., Campbell, J. D., Krueger, J. I. in Vohs, K. K. (2003). Does high self-esteem cause better performance, interpersonal success, happiness, or healthier lifestyles? Psychological Science in the Public Interest, 4, 1–44. 6. Borrego Balsalobrea, F. J., Díaz Suáreza, A. in López Sáncheza, G. F. (2014). Relationships between physical fitness and physical self­-concept in Spanish adolescents. Procedia –Social and Behavioral Sciences. 132, 343–350. 7. Bracken, B. A., Bunch, S., Keith, T. Z. in Keith, P. B. (2000). Child and adolescent multidi­mensional self-concept. A five- instrument factor analysis. Psychology in the Schools, 37, 483–493. 8. Brake, N. (2006). Physical self-concepts and gender differences in children, adolescents and young adults. Referat predstavljen leta 2006 na letni konferenci AARE v Adelaide. 9. Clarke, H. H. (1979). Definition of Physical Fi­tness. Journal of Physical Education and Recre­ation, 50 (8), 28. 10. Council of Europe. Committee for the deve­lopment of sport. Committee of experts on sports research. (1993). EUROFIT: Handbook for the EUROFIT tests of physical fitness. Co­uncil of Europe. 11. Damon. W. in Hart. D. (1988). Self-understan­ding in childhood and adolescence. New York: Cambridge University Press. 12. Dolenc, P. (2009). Ugotavljanje samopodobe osnovnošolskih otrok: razlike po spolu, sta­rosti in ucnem uspehu. Sodobna pedagogika, 2, 96–110. 13. Dolenc, P. (2010). Telesna samopodoba kot pomemben motivacijski dejavnik za gibal-no/športno aktivnost otrok in mladostnikov. Revija za elementarno izobraževanje, 1, 53–64. 14. Ekeland, E., Heian, F. in Hagen, K. (2005). Can exercise improve self esteem in chldren and young people? A systematic review of ran-domised controlled trials. British Journal of Sports Medicine, 39(11), 792–798. 15. Fox, K. R. (2000). Self-esteem, self-percep­tions and exercise. Int. J. Sport Psychol, 31, 228–240. 16. Gudasic, H., Kinnuen, A., Mattsson, E., Rau­storp, A. in Stahle, A. (2004). Physical activity and self-perception in school children asses­sed with the Children and Youth – Physical Self-Perception Profile. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 15, 126–134. 17. Haugen, T., Ommundsen, Y. in Seiler, S. (2013). The relationship between physical activity and physical self-esteem in adolescents. Pe­diatric Exercise Science, 25 (1), 138–153. 18. Hocevar, T. (2006). Povezava samopodobe dvanajstletnih deklet z njihovo ucno uspešno­stjo in nekaterimi motoricnimi sposobnostmi ter morfološkimi znacilnostmi. Ljubljana: Uni-verza v Ljubljani: Fakulteta za šport. 19. Jurak, G., Kovac, M. in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013 – The Analysis of Children’s De­velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological notebooks, 19 (3), 123–143. 20. Kovac, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzgojni karton: diagno­stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Fakulteta za šport. 21. Marsh, H. W. (1990). A multidimensional, hierarchical model of self-concept: theore­tical and empirical justification. Educational Psychology Review, 2, 77–172. 22. Marsh, H. W. (1997). The measurement of physical self-concept: A construct valida­tion approach. V K. R. Fox (ur.), The physical self: from motivation to well-being (str. 27–58). Champaign: Human Kinetics. 23. Marsh, H. W., Smith, I. D. in Barnes, J. (1983). Multitrait-multimethod analyses of the Self­-Description Questionnaire: Student-teacher agreement on multidimensional ratings of student self-concept. American Educational Research Journal, 20(3), 333–357. 24. Mattsson, E., Raustorp, A., Ståhle, A. in Svens-son, K. (2006). Physical activity, body com­ position and physical self-esteem: a 3-year follow-up study among adolescents in Sweden. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 16, 258–267. 25. Morin, A. J., Maiano, C., Marsh, H. W., Nagen­gast, B. in Janosz, M. (2013). School life and adolescents‘ self-esteem trajectories. Child Development, 84, 1967–1988. 26. Musek. J. (1992). Struktura jaza in samopodo-be. Anthropos, 24, 59–79. 27. Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Vnanje Gorice: Inštitut za psihologijo osebnosti. 28. Oliviardia, R. (2002). Body image and muscu­larity. V: T. F. Cash in T. Pruzinsky (Ur.), Body Image. A handbook of theory, research, and cli­nical practice (str. 210–218). NY: The Guilford Press. 29. Rosenberg, M. (1986). Self-concept from mid­dle childhood through adolescent Self-image. Princetone, NJ, Princetone University Press 30. Shavelson, R. J. in Bolus, R. (1982). Self-con­cept. The interplay of theory and methods. Journal of Educational Psychology, 74 (1), 3–17. 31. Stein, R. J. (1996). Physical self-concept. V: B. A. Bracken (Ur), Handbook of selfconcept: de­velopmental, social, and clinical consideration (str. 374–394). New York: John Wiley & Sons. 32. Sonstroem, R. J. (1998). Physical self-concept: Assessment and external validity. Exerc. Sport Sci. Rev, 26(1),133–164. 33. Verstovšek, I. (2011). Povezanost telesne sa­mopodobe in gibalne ucinkovitosti ucencev v zadnjem triletju osnovne šole (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana). 34. Vrecic, V. (2015). Povezanost med telesno de­javnostjo in motivacijo za telesno dejavnost ter samopodobo pri slovenskih mladostnikih (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta, oddelek za psihologijo, Ljubljana. Kaja Meh, mag. psih. Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana kaja.meh@fsp.uni-lj.si Janez Ferk Uporabnost in ucinkovitost malih prirejenih iger v nogometu Izvlecek Male prirejene igre v nogometu (znane tudi pod izrazom »igralne oblike«) veljajo za pri­ljubljeno metodo treniranja. Približek k no-gometni tekmi, ki ga takšen nacin treniranja predstavlja, je privlacen tako za igralce kot trenerje. Slednji pogosto išcejo najkrajšo pot do uspešnosti v igri, male prirejene igre pa jim to omogocajo tako v pripravljalnem obdobju, ko lahko želeno intenzivnost lovijo skozi igro, ali med tekmovalno sezono, z željo po osve­ževanju telesne priprave in iskanju takticnih principov v igri. Pogosto gre za zmanjšan pro-stor in manjše število igralcev ter preostale omejitve ali pravila. Najpomembnejša naloga trenerja je, da se s pravilno organizacijo igre kar se da približa vsem zastavljenim ciljem. Prav tako mora prepoznati, kdaj takšen na-cin treninga ni primeren. V prispevku bodo predstavljeni vplivi na kondicijsko, tehnicno in takticno pripravo nogometašev, kakšni so ucinki posameznih omejitev in kaj male prire­jene igre prinašajo v primerjavi s tekmami ali ostalimi nacini treninga. Kljucne besede: nogomet, male prirejene igre, igralne oblike, kondicijska priprava, tehnicno – takticna priprava. Applicability and effectiveness of small-sided games in football Abstract Small-sided games in football (known as ‘game forms') have become a popular training method. The fact that this training method resembles a football match is attractive for players and coaches alike. The latter often search for the shortest path to high performance in the game, and small-sided games enable them to achieve this during the preparation period, when the desired intensity can be achieved through play, or dur­ing the competitive season when the intention is to restore physical fitness and determine tactical principles in the game. In small-sided games the space is limited and the number of players lower, along with other limitations and rules. The most important task of the coach is to come closer to the set objectives as much as possible with proper game organisation. They must also recognise when this type of training is not suit­able. The contribution presents the influences on the conditioning, technical and tactical preparations of football players. Moreover, it identifies the effects of individual limitations and the advantages of small-sided games compared to matches or other training methods. Key words: football, small-sided games, game forms, conditioning, technical and tactical preparations • Uvod Male prirejene igre (v nadaljevanju MPI), v tuji literaturi poznane kot Small Sided Ga­mes (SSG), so modificirane igre na zmanjša­nem prostoru, pogosto s prirejenimi pravili in manjšim številom igralcev. Predstavljajo zelo pogosto sredstvo vadbe oziroma treniranja v številnih moštvenih športnih igrah, še posebej v mlajših starostnih kate­gorijah. MPI imajo pomembno vlogo tudi v teori­ji, praksi in metodiki treniranja nogometa. Pod imenom »igralne oblike« (nemško »Spielformen«) jih je v slovenski nogometni prostor vpeljal dr. Zdenko Verdenik konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, po tem ko se je z njimi seznanil na svojem tre­nerskem šolanju v Kölnu. Tam se je prvic spoznal z nacinom nogometnega treninga, ki je temeljil na prirejenih igrah, v katerih so z omejitvami in nalogami dosegali želene cilje v vadbi. Do takrat v slovenskem okolju in na podrocju celotne bivše Jugoslavije takšnega nacina treninga niso poznali. V Sloveniji so uporabljali zgolj pomožne igre, bolj znane kot »pepcek« (igra 4/2, 5/2, 4/1 ipd. v prostoru) (Z. Verdenik, osebna komu­nikacija, marec 2019). Tul, Verdenik, Maršic in Mulej (2016) pišejo, da so se zacetki MPI v Evropi zaceli kazati konec šestdesetih in zacetek sedemdesetih v Nemciji, kjer se je takšen nacin treniranja vzpostavil po zaslugi Horst Weina. Še bolj jasne zacetke MPI pa selijo v Italijo, Christi­an Bourrel in Maurizio Seno pa naj bi s svo­jim delom Allenare i dilettanti (angl.: Amate­ur footballers training) definirala teoreticne in metodološke osnove. Takšen nacin tre­ninga pa naj bi poimenovali »tematske igre« (angl.: Thematic games). Sarmento idr. (2018) navajajo, da je uporabnost MPI v no-gometu skozi znanstvene oci z nadaljnjimi smernicami raziskovanja v Lizboni leta 1985 predstavil Carlos Queiroz, ki je kasneje po­stal svetovno znan nogometni trener. MPI ponujajo možnost nenehnega mani­puliranja z organizacijo igre in njenimi pra­vili. Pred uporabo pa je smiselno poznati in upoštevati zmožnosti vadecih, cilje v tre­ningu in obdobje, v katerem se nahajamo (Clemente, Couceiro, Martins in Mendes, 2012; Bujalance-Moreno, Latorre-Román in García-Pinillos, 2018). Clemente idr. pišejo, da je za prilagoditve, s katerimi se bo izbolj­šal ucinek v vaji ali ucinek na posameznega igralca, potrebno najprej poznati glavni cilj treninga in kontekst, skozi katerega bomo te cilje postavljali. Razumevanje ucinkov spreminjanja zunanjih faktorjev tako za in-tenzivnosti vadbe kot tehnicno storilnost bo izboljšala vkljucevanje MPI v proces no-gometnega treninga (Bujalance-Moreno idr., 2018). Poznamo najrazlicnejše nacine organizira­nja MPI in podajanja omejitev znotraj njih. Najpogosteje se formirajo glede na število igralcev, velikost igrišca, casovne omejitve (dolgotrajni nacin izvajanja ali vec krajših serij z razlicno odmerjenimi odmori) in glede na razlicne naloge med igro (število dotikov, uporaba prostih igralcev, upora­ba razlicnih ciljev in golov v igri, dolocena taktika v igri) (Hill-Haas, Coutts, RowseII in Dawson, 2009; Michailidis, 2013; Sarmento idr., 2018). Hill-Haas, Dawson, Impellizzeri in Coutts (2011) kot mocan vpliv na intenziv­nost MPI omenjajo tudi kolicino trenerjeve­ga vzpodbujanja in vkljucevanja . Vecino navedenih raziskav je bilo izvedenih na profesionalnih nogometaših ali elitnih mladih nogometaših. Amaterji so v primer-javi s profesionalnimi nogometaši med MPI delali vec tehnicnih napak, trening z MPI pa je za njih predstavljal tudi znatno vecji na­por (Dellal, Hill–Haas, Lago–Penas in Cha­mari, 2011). Bennet idr. (2017) zaradi znatnih razlik v uspešnosti izvajanja tehnicnih ele­mentov v prid elitnih v primerjavi z manj elitnimi mladimi nogometaši navajajo MPI tudi kot primerno sredstvo za identifikacijo talentiranih nogometašev. Pregled raziskav, ki smo jih zajeli v clanku, vkljucuje samo raziskave z nogometaši mo-škega spola. Zanimiv pa bi lahko bil za vse nogometne trenerje, saj so MPI priljubljena metoda na treningih kot tudi v ogreva­njih pred tekmo. Predstavljeni bodo vplivi takšne vadbe na kondicijsko in tehnicno­-takticno pripravo, kaj dolocene omejitve v MPI pomenijo za vadece in kakšne ucin­ke z njimi sprožimo. S takšnim pregledom možnosti se lahko trenerji lažje prilagodijo zahtevam na treningu ali celo posamezni­kom v ekipi. .Vplivmalih prirejenih iger na kondicijsko pripravo Male prirejene igre kot intervencije v treningu Owen, Wong, Paul in Dallal (2012) so izvedli raziskavo s štiritedensko intervencijo MPI v odmoru med sezono profesionalnih nogo­metašev (igra 3/3 z vratarji, 7 treningov v štirih tednih, vsaka igra je trajala 3 minute z vmesnim premorom dolgim 3 minute, kjer se je povecevala število odigranih iger na trening od 5 do 11) in dokazali možnost izboljšanja telesnih sposobnosti nogome­tašev. Pokazalo se je izboljšanje sposob­nosti ponavljanja šprintov, v tuji literaturi repeated sprint ability, (maksimalni cas vseh šprintov, najhitrejši cas na 10 m in manjši upad hitrosti z narašcanjem ponovitev) ter ekonomicnosti teka (pri hitrosti teka 9, 11 in 14 km/h zmanjšanje poraba kisika in nižja frekvenca srca). Medtem ko je intervenci­ja MPI, prav tako štiritedenska kot trening vzdržljivosti med sezono (dvakrat na teden v intervalu 4 x 4min (3/3 z vratarji)), poka­zala zgolj zmerni napredek v vzdržljivosti (dvig anaerobnega praga) predvsem pri igralcih, ki so bili pred intervencijo slabše pripravljeni. Upad eksplozivnosti nog, test regeneracije ter analiza krvi so nakazali znake utrujenosti takšnega režima med sezono (Faude, Steffen, Kellmann in Meyer, 2014). MPI kot intervencija znotraj treninga je lahko ucinkovita v izboljšanju sposobno­sti šprintanja, izvajanja vaje za spremembo smeri z žogo in brez ter moc nog (Chaoua-chi idr., 2014). Intervencija MPI med tekmo­valno sezono ucinka na hitrost nogometa­šev ni dosegla (Jastrzebski idr., 2014). Velikost igrišca Z vecanjem dolžine igrišca in z vecjo po­vršino igrišca na enega igralca povecamo dosežene maksimalne hitrosti v igri (Djaoui, Chamari, Owen in Dellal, 2017). Skupaj pre­tecene razdalje, razdalje pretecene v visoki hitrosti, totalna maksimalna hitrost, pospe­ševanje in ustavljanje so narašcali skupaj z velikostjo igrišca (Gaudino, Alberti in Iaia, 2014). Prav tako sta bili vecji energijska po­raba in proizvedena moc na vecjih igrišcih v primerjavi z manjšimi (Gaudino idr., 2014). Subjektivno zaznavanje napora, frekven-ca srca in vrednost laktata v MPI s koncno cono sta vecja na velikem igrišcu v primer-javi s srednjim in malim igrišcem (Halouani, Chtourou, Dellal, Chaouachi in Chamari, 2017). Olthof, Frencken in Lemmink (2017) so primerjali MPI 4/4 z vratarji v vseh mlaj­ših kategorijah od U13 navzgor na dveh razlicno velikih igrišcih, malo je zagotavlja-lo 120 kvadratnih metrov na posameznega igralca, veliko pa 320, kar je odstotkovno enako velikemu nogometu 11/11. Napram malemu igrišcu so bili vsi pokazatelji tele­snih zahtev (pretecene razdalje, pretecene razdalje v visoko intenzivnem teku in števi-lo šprintov) vecji na vecjem igrišcu. Cas igre in dolžina odmorov Telesne sposobnosti nogometašev med igro s trajanjem se zmanjšujejo. Moreira idr. (2016) so v MPI 5/5, igralo se je 2 x 8 minut, z merjenjem na vsake 4 minute ugotovili, da so se ves cas od prve do zadnje cetrtine zmanjševale vrednosti v pretecenih raz­daljah, porabi energije, frekvenci šprintov in številu pospeševanj ter ustavljanj. Chri­stopher, Beato in Hulton (2016) z manipu­lacijo igralnega casa niso dosegli nobenih razlik v frekvenci srca med MPI 6/6 na dva obicajna gola. So pa v razlicnih casovnih okvirih (8 min, 2 x 4 min in 4 x 2 min) vse­eno ugotovili, da so igralci subjektivno kot najtežjo dojemali 8 minutno igro. Köklü, Alemdaroglu, Cihan, in Wong (2017) nava­jajo, da ima dolžina izvajanja MPI vpliv na odstotek dosežene maksimalne frekvence srca, vrednost laktata in zaznavanje napora (rated perceived exertion – RPE). Povecanje casovnega intervala viša izmerjene vredno­sti. Prav tako vpliva na vrednosti pretecenih razdalj. Pri izvajanju razlicnih formatov MPI (igra 2/2, 3/3, 4/4) v razlicno dolgih interva­lih (12 min, 2 x 6 min, 3 x 4 min in 2 x 6 min) so ugotovili, da so najvecji odzivi maksi­malne frekvence srca, laktata in zaznavanja napora pri 12 minutnem intervalu, se pravi pri igri brez odmora. V primerjavi z vajami s kratkim odmorom, kjer se je napor vzdrževal (obdobje dela in pocitka 1 : 2), in vajami z daljšim odmorom (1 : 5), kjer je bil cilj razvoj, so se kot ucinko­vitejše za doseganje višjih obremenitev po­kazale slednje (Castagna, Francini, Povoas in D’OttavMPI, 2017). Ade, Harley in Bradley (2014) v primerjavi dveh metod MPI, ena je zajemala 8 x 30 sekund igre 1/1 z vmesnim odmorom 120 sekund (razmerje delo – pocitek 1 : 4), druga pa 8 x 60 sekund igre 2/2 z vmesnim odmorom 60 sekund (1 : 1), ugotavljajo, da so igralci pretekli vecje razdalje z uporabo vzdrževalne metode. Potrjujejo pa tezo Castagna idr. (2017), da z razvojno metodo, torej z daljšimi odmori, dosežemo višje vrednosti, saj so igralci po tej metodi pretekli vecjo razdaljo v hitrem teku. So pa po vzdrževalni metodi igralci pretekli vec v maksimalnem pospeševanju ter hitrem ustavljanju. Število igralcev Spreminjanje številcnega formata vpliva na fiziološke in telesne odzive nogometašev. Praviloma z zmanjševanjem udeležencev v igri povecamo intenzivnost igre. Clemen­te, Wong, Martins in Mendes (2015), ki so ugotovili višjo hitrost teka in pospeševanja v igri 1/1 + 1 kot pa v 2/2 + 1, to povezu­jejo z vecjo udeleženostjo posameznika med igro, ki je manj številcna. Da Silva idr. (2011) so v primerjavi MPI v razlicnih for-matih ugotovili, da je odstotek maksimal­ne frekvence srca vecji v igri 3/3 glede na igro 4/4 in 5/5. In navajajo format 3/3 kot primeren za trenerje, ki želijo v igri povecati fiziološko storilnost. Prav tako González-Ro­denas, Calabuig in Aranda (2015) ugotavlja­jo, da je v igri posesti igra 4/4 intenzivnejša od igre 6/6. Köklü idr. (2017) pišejo, da so za razvijanje nogometaševe maksimalne porabe kisika primerna formata 3/3 in 4/4 in da so formati 2/2, 3/3 in 4/4 primerni tako za razvijanje aerobnih kot anaerobnih zmogljivosti. Na ucinke v igri lahko vplivamo tudi s pravi­lom, ki zagotavlja številcno prednost ekipi z žogo. Sanchez – Sanchez idr. (2017) so v raziskavi vkljucevanj notranjih in zunanjih dodatnih igralcev, ki ustvarjajo številcno prednost v fazi napada (v nadaljevanju clanka: prosti igralci) v MPI 4/4 brez in z vratarji ugotovili upad v intenzivnosti igre s prostimi igralci (odstotek maksimalne frekvence srca in zaznavanje napora) gle­de na igro brez njih. Manj izraziti vpliv na upad intenzivnost pri nogometaših ima vkljucevanje zgolj notranjih prostih igral­cev. Lacome, Simpson, Cholley in Buchheit (2018) niso našli razlik v izmerjeni frekvenci srca med nogometaši v vlogi prostih igral­cev in obicajnimi igralci, amoak razlike v gibalnih obremenitvah (manj pretecenih metrov, manj uporabe hitrega teka in manj pospeševanj in ustavljanj). Kljub temu se je ohranjala dinamika in znacilnosti igre, so pa opazili vecje razlike v igri na gole v primer-javi z igro posesti. Na podlagi te raziskave tudi navajajo kot smiselno vkljucevanje igralcev po poškodbi, ko je na mestu po­stopnost obremenjevanja, v MPI na mestih prostega igralca. Igra z goli razlicnih velikosti in igra v prostoru Z igro na gole povecamo dosežene ma-ksimalne hitrosti v igri (Djaoui, idr., 2017; Clemente, Wong, Martins, Mendes, 2015 in Gaudino idr., 2014), prav tako pospeševanja med igro (Clemente idr., 2015 in Gaudino idr., 2014). Nasprotno od tega igra posesti povzroci vecjo porabo energije (Gaudino idr., 2014). González-Rodenas idr. (2015) so zaznali razlike v igri 4/4 in 6/6. Igra posesti 4/4 je dosegla višjo maksimalno frekvenco srca pri nogometaših kot v igri na gole, ne pa tudi višjo kot pri igri na male gole, med-tem ko v igri 6/6 razlik niso opazili. Halouani idr. (2017) ugotavljajo, da sta fre­kvenca srca in vrednost laktata vecja v MPI s koncno cono v primerjavi z igro z mali-mi goli. Višje vrednosti v odzivu frekvence srca in pretecenih razdaljah v MPI s koncno cono glede na MPI z dvema malima golo-ma ali na MPI, kjer je cilj zgolj posest žoge, so v svoji raziskavi ugotovili tudi Clemente idr. (2015). Prav tako kot dejstvo, da je konc­na cona bila veckrat izkorišcena kot udarec na gol, kar je tudi logicna razlaga njihovih ugotovitev. Ostala pravila in omejitve Cihan (2015) je ugotovil, da dodatno pra­vilo v fazi branjenja med MPI (pokrivanje mož na moža ali pravilo pokrivanja dveh mož na enega igralca z žogo) znatno pove-ca skupno pretecene razdalje ter razdalje, pretecene v srednjeintenzivnem teku in visokointenzivnem teku. Fiziološke zahte­ve (zaznavanje napora, vrednost laktata in frekvenca srca ter odstotek maksimalne frekvence srca) so bile znatno vecje pri pra­vilu dva na enega glede na mož na moža. In prav tako znatno višje pri pravilu mož na moža glede na prosto igro 3/3. Pri pravilu pokrivanja mož na moža v fazi branjenja med MPI (3/3) je prav tako ugo­tovljen dvig frekvence srca nogometašev v primerjavi s prosto igro v fazi branjenja. Igra na gole ni imela dodatnega vpliva na intenzivnost ne glede na pravilo v fazi bra-njenja. Je pa igra na dva gola vplivala na subjektivno zaznavanje napora pri pravilu pokrivanja mož na moža, kjer je bilo nogo­metašem težje (Ngo, idr., 2012). Giménez (2018) je pravilo enega in dveh dotikov v MPI 4/4 z malimi goli primerjal s pravilom neomejenih dotikov. S pravilom enega do-tika se je podaljšal cas hoje in cas visoko in-tenzivnega pospeševanja. Pri pravilu dveh dotikov pa so bili nogometaši vec casa v nizkem in srednjem intenzivnem teku. Primerjava malih prirejenih iger z atletskimi tipi treninga Tekalne vaje brez žoge imajo veliko vecji akutni vpliv na notranje in zunanje obre­menitve nogometaša kot pa nogometne vaje z žogo. Protokol MPI (v tej raziskavi 1/1 na velikem prostoru) ni bil primerljiv s te­kalnimi vajami, razen v visoko intenzivnih ustavljanjih, kar je logicna posledica, ce pri­merjamo ustavljanja v teku ali ustavljanja z željo po hitri spremembi smeri v igri (Ca­stagna idr., 2017). Tudi Ade idr. (2014) pišejo, da MPI 1/1 in 2/2 zaostajajo po fiziološkem ucinku za tekalnimi vajami in da so produk­tivnejše le pri številu pospeševanja in usta­vljanja med vajo. MPI so se enake tekalnim vajam v serijah 4 x 30 sekund pokazale kot produktivne pri razvijanju hitrostne vzdr­žljivosti. Kadar želimo povzrociti visoke lak­tatne vrednosti, pa so se tekalne vaje bolj priporocljive (Castagna idr., 2017). Fransson idr. (2018) so v nasprotju s prej­šnjimi navajanji prišli do ugotovitev, da nogometaši dosežejo vec pospeševanj in ustavljanj v treningu hitrostne vzdržljivosti z vajami, ki jih izvajajo brez žoge kot pa z MPI. Ob tem pa tudi, da znatno vec prete-cejo v visoko intenzivnem teku in v šprintu, kar ostale raziskave potrjujejo. Prav tako je bila vrednost laktata znatno vecja. Vecje vrednosti so nogometaši v MPI dosegali le pri skupno preteceni razdalji med trenin­gom. Najpomembnejši razlog, da so v tej raziskavi v vajah brez žoge dosegli višje vre­dnosti v ustavljanjih in pospeševanjih kot v MPI, je ta, da je šlo za protokol tekalnih vaj, ki so imeli v trideset sekundnem teku eno spremembo smeri pod kotom 90 stopinj in dve spremembi smeri pod kotom 180 sto­pinj, kar je pomenilo, da so po 10–20 me-trov šprinta nogometaši morali ustavljati in ponovno pospeševati v novi želeni smeri. V vecini ostalih raziskav so bili uporabljeni daljši premocrtni teki. Kar nakazuje, da je takšen nacin tekalnih treningov hitrostne vzdržljivosti zaradi sprememb smeri in nje­nih posledic bliže nogometni igri. HiII-Haas, Coutts, RowseII in Dawson (2009) so primerjali protokola mešanega atletske­ga tipa treniranja (aerobni trening, šprinti, hitrostna vzdržljivost, visoko intenzivni teki) in MPI (razlicni formati, vec 5/5 in 7/7). Med 7-tedensko intervencijo sta podobno vpli­vala na izboljšanje rezultatov v prekinjajo-cem Yo-Yo testu 1, ne pa tudi na šprinter­ske sposobnosti in sposobnost ponavljanja šprintov, bip test in na maksimalno porabo kisika (VO2 max). So pa se nogometaši ob MPI pocutili boljše, hkrati pa se jim treningi niso zdeli tako naporni kot atletski. Frans-son idr., 2018 so prav tako ugotovili pozi­tiven vpliv MPI na prekinjajoci Yo-Yo test 2, vendar pa so bili nogometaši, ki so de­lovali pod protokolom treninga hitrostne vzdržljivosti, znatno uspešnejši. Prav tako so oboji znatno napredovali v merjenju indeksa utrujenost. Obcutnejšega napred­ka v testu agilnosti in testu ponavljajocih se šprintov pa ni bilo zaznanih za nobeno skupino. Chaouachi idr. (2014). Navajajo, da je bil na­predek (v šprintih, v agilnosti brez žoge, v spremembah smeri vaj z žogo in brez ter v skakalnih sposobnostih) vecji v skupini, ki je trenirala po protokolu posebej pri­pravljenih tekalnih vaj, kot v skupini, ki je trenirala po protokolu MPI. Ta je bil prica­kovano boljši le pri testu agilnosti z žogo. MPI kot intervencija med treningom je bila ucinkovita v izboljšanju šprintanja, izvajanja vaje za spremembo smeri z žogo in brez ter moc nog. Jastrzebski idr. (2014) so našli primerljivost med tekalnimi vajami in MPI. Intenzivnost dela med mladimi nogome­taši je bila vecja med MPI (3/3) kot pa med tekalnimi vajami, rezultirano v povecanju maksimalne porabe kisika po 8-tedenskem režimu (2x na teden med sezono interval 7 x 3 min igre 3/3 z 90 sek aktivnim premo­rom; prosta igra brez vratarjev na 18 x 30 m). Obe skupini (tekalna in MPI) sta pokaza­li znatne razlike v povecanju porabe kisika, frekvence srca in anaerobnem pragu. Primerjava malih prirejenih iger s tekmami Nogometaši v MPI ne dosegajo hitrosti v teku kot na tekmah. Bliže kot je bil format (velikost igrišca, število igralcev, uporaba vratarjev in golov) nogometni tekmi, manj­ša je bila razlika v maksimalni hitrosti šprin­ta nogometašev, v primerjavi štirinajstih razlicnih formatov MPI s tekmo. Igralci na straneh so dosegali vecje maksimalne hi-trosti kot igralci v sredini (Djaoui idr., 2017). Dellal idr. (2012) so primerjali intenzivnost MPI s pravilom enega ali dveh dotikov ter prosto igro in tekem. Med MPI v primerjavi s tekmo je bila vrednost laktata znatno niž­ja. Zaznavanje napora je bilo podobno po tekmi in po MPI z enim in dvema dotikoma (razen pri napadalcih), znatno manjši napor je bil zaznan na vseh igralnih mestih (z izje-mo srednjih branilcev) po prosti igri v MPI glede na tekmo. Nogometaši so pokrili ve-cje razdalje v šprintu in visoko intenzivnem teku med igro 4/4 kot pa med tekmo. Še posebej ocitna razlika je bila pri igri z ome­jenimi dotiki (igra enega ali dveh dotikov). Znotraj teh sta od skupno pretecene razda­lje izstopala tek v polnem šprintu in visoko intenzivni tek, oba sta bila za vec kot 10 odstotkov bolj izkorišcena kot med tekmo. Glede na minuto igre je bilo obcutno vec pretecenih metrov med MPI v primerjavi s celotno tekmo. Lacome, Simpson, Cholley, Lambert in Buchheit (2018) so ugotovili v primerjavi MPI razlicnih formatov s tekma-mi na profesionalnih nogometaših ekipe s prve francoske lige, da lahko z razlicnimi formati izzovemo razlicne ucinke. Samo MPI 10/10 (102 x 67 m) so v primerjavi s tek­mami izvali primerljive tekalne rezultate, natancneje skupno pretecene razdalje no-gometašev in pretecene razdalje v hitrem teku. Rezultati intenzivnosti teka, skupna pretecena razdalja in pretecena razdalja v hitrem teku so bili v igri 4/4, 6/6 in 8/8 manjši kot na tekmah. Je pa igra 4–4 (1–4 min; 25 x 30 m) izzvala od nogometašev višje vrednosti specialnih gibov, pospeše­vanja in ustavljanja. .Vplivimalih prirejenih iger na tehnicno-tak-ticno pripravo Pri razlagi rezultatov raziskav, ki so bile iz­vedene med MPI in so osredotocene na razvoj tehnicnih elementov, velja biti pre­viden, saj z raziskanim ne pridobimo nujno oprijemljivih dejstev, na katere bi se lahko naslanjali pri uporabi MPI v namen razvo­ja tehnicnih elementov znotraj treninga. Da Silva idr. (2011) so preverjali zanesljivost MPI pri zagotavljanju primerne frekvence ponavljajocih se tehnicnih elementov med izvedbo in ugotovili, da se je sprejemljiva zanesljivost pokazala zgolj za najpogo­stejše tehnicne elemente v igri (igralec je bil pogosto v stiku z žogo (posest žoge) in imel je veliko število podaj). Za razvoj teh­nicnih elementov, kot so predložki, udarci na gol in udarci z glavo, pa MPI naj ne bi bile uporabne. Prav tako velja, da je zane­sljivost zagotavljanja izvajanja tehnicnih elementov manjša od zagotavljanja inten­zivnosti vadbe. Da Silva idr. še pišejo, da bi-ološka starost ni imela vpliva niti na inten­zivnost med igro niti na tehnicno izvedbo med izvajanjem MPI. Moreira idr. (2017) pa medtem trdijo, da je uspešnost izvajanja tehnicnih elementov mocno odvisna tudi od hormonskega statusa in biološke sta­rosti. Trenerji lahko koristijo MPI tudi kot test tehnicnega znanja nogometaša, saj so bili elitni mladi igralci v enakih okolišcinah boljši od amaterskih (Bennett idr., 2018). Kar pa hkrati pomeni, da je pri uporabi le teh potrebno upoštevati predznanje in ho-mogenost skupine, kar v tej raziskavi tudi potrjujejo. Elitni mladi nogometaši so v pri­merjavi z manj elitnimi veckrat uspeli uspe­šno zadržati žogo po podaji ali po odvze­manju žoge in imeli so vec uspešnih podaj. Prav tako so bili veckrat udeleženi v akciji. Ne glede na format igre (3 x 5 min ali 5 x 3 min), ki je imel minimalen vpliv na uspe­šnost izvedbe tehnicnih elementov. Se je pa pokazalo, da so imeli elitni mladi nogo­metaši v casovnem obdobju 3 x 5 min vec poskusov podaj in so bili veckrat udeleženi v akciji (Bennett idr. 2018). So pa Moreira idr. (2016) ugotovili v opazovanju MPI 5/5 v casovnem obdobju 2 x 8 min, da za razliko od telesnih sposobnosti, kjer je bil upad od prve do zadnje cetrtine (merjenje je pote­kalo na vsake 4 minute), uporaba tehnicnih elementov ostaja ves cas na isti ravni. Silva idr. (2014) trdijo, da so tehnicno bolj usposobljeni igralci tudi bolj obcutljivi na spremembe velikosti igralne površine. Prav tako so pokazali vec gibanja in prilagodlji­vosti med takticnim postavljanjem na vse velikosti igrišca, kot pa tisti manj usposo­bljeni. Raziskovali so vpliv velikosti igrišca na takticno obnašanje igralcev in ugoto­vili, da igralci na najvecjem od treh igrišc posežejo po najbolj staticni, pozicijski igri. Na igrišcih manjših dimenzij je bilo vec nepredvidljivega gibanja izven prostora, ki ga naj bi igralec zasedal s svojim igralnim mestom. Predvidoma zaradi iskanja vec prostora in casa za upravljanjem z žogo. Raziskava vpliva velikosti igrišca na takticno obnašanje igralcev narekuje trenerjem, da upoštevajo, da z manjšanjem igrišca v MPI igralce silijo v vec takticne improvizacije in jih posledicno umikajo od dolocenih igral­nih mest, medtem ko naj s postavljanjem prostornejših igrišc pricakujejo bolj struktu­rirano igro z manj gibanja (Silva idr., 2014). S povecanjem velikosti igrišca na velikost, ki zagotavlja enako prostornino na igralca kot v klasicni igri 11/11, so se povecale razda­lje med igralci v fazi napada, kar je ekipam omogocalo kvalitetnejše napadanje. V fazi branjenja so se razdalje zmanjšale, ekipe pa so bile bolj podvržene pritisku na naspro­tnika in žogo, da bi imel cim manj prostora za igro. Na malem igrišcu je bilo veliko vec igre prehodov kot posledica vec izgublje­nih žog (Olthof idr., 2017). Bach Guilherme, Serra-Olivares, Roca in Te-oldo (2017) so raziskovali ucinke v igri 3/3 z dvema prostima igralcema na strani in brez njih. Ugotovili so, da v igri brez pro-stih igralcev v fazi napada prihaja do vec udarcev na gol, vec izsiljenih prekrškov, avtov in kotov. Veckrat je bila izgubljena posest žoge, medtem ko se je v napadu s prostima igralcema kazala tendenca vecje posesti žoge. S takticnega vidika so Bach Guilherme idr. (2017) ugotovili, da v principih napadanja prihaja do tega, da v igri brez dodatnih igralcev napadalna ekipa igra bolj usmer­jeno v globino z vec direktnimi poskusi osvajanja prostora. Pri igri z dodatnima igralcema na straneh pa so bili ucinki v napadu takšni, da so igralci brez žoge vec gibali in iskali dober prostor za sprejem žoge in razpored znotraj ekipe, veliko je bilo podaj nazaj ali v stran, da so v miru ponovno organizirali napad. Zadnji igralci so veckrat osvojili prostor (igrali so višje na igrišcu) proti sredini in dajali vecjo podporo soigralcem v napadu. V fazi branjenja so igralci v igri brez doda­tnih igralcev pogosteje agresivno napadali nasprotnika z žogo v napadalni polovici, da ta ne bi uspel odigrati naprej, sicer so se branili zgošceno. V igri z jokerji so igralci v fazi branjenja zgostili prostor pred golom in pazili, da nasprotniku ne omogocijo vi-ška igralcev blizu svojega gola (v coni za doseganje zadetka) ter skušali preprecevati prostor za igro naprej (proti svojemu golu) z zapiranjem prostora (Bach Guilherme idr., 2017). V igri brez prostih igralcev je bilo za obe fazi igre znacilno, da prihaja do igre 1/1. Brez dodatnih igralcev je prihajalo veckrat do reakcije po izgubljeni in osvojeni žogi. V obeh fazah igre je bilo vec izvedenih akcij v igri z dodatnimi igralci (Bach Guilherme idr., 2017). Sanchez – Sanchez idr. (2017) so prav tako dokazali vecje število preigravanj z žogo, kadar sta ekipi številcno poravnani. Vilar idr. (2014) so v raziskovanju tehnicno­-takticnih elementov, kot so posest žoge, število udarcev na gol, število podaj in raz­dalje med branilci in napadalci na podlagi številcne superiornosti, igra v napadu 5/5, 5/4 in 5/3, prav tako potrdili znatno razli­ko med igrama 5/3 ter 5/5. Igra z dvema napadalcema vec povzroci spremembe v obnašanju v fazi napada, izražajoc se v vec pripravljenih priložnostih za udarec na gol in razširi možnosti ekipe za uspešno poda­janje. Kadar so si bili napadalci bliže med sabo, so pogosteje sprejemali žogo, vendar so si pa posledicno težje izborili prostor za udarec. Olthof idr. (2017) so v enako šte­vilcni igri 4/4 z vratarji dokazali, da lahko vec udarcev na gol dosežemo s tem, da zmanjšamo prostor igralcem. Posledice na posest žoge, število prekinitev so bile z zmanjšanjem negativne. Da Silva idr. (2011) so dokazali, da je bilo v igri 3/3 v primerjavi z igro 4/4 in 5/5 vec preigravanj, predložkov in udarcev na gol. Razdalje najbližjega branilca do napadalca so bile znatno manjše v igri 5/5 kot pa v igri z manjkom igralca. Prav tako so bile znatno manjše v igri 4/5 kot v igri 3/5. V igri 3/5 so bile razdalje najboljše postavljenih branil­cev do tocke, kjer bi lahko blokirali udarec na gol ali prestregli podajo, znatno vecje kot v preostalih igrah (Vilar idr., 2014). Dellal idr. (2012) so MPI primerjali s tekma-mi. Dober približek tekmam so ugotovili samo ob pravilu proste igre. Pri pravilu enega ali dveh dovoljenih dotikov so imeli igralci prevec tehnicnih težav. Znatno vec žog je bilo izgubljenih v okviru teh pravil kot pa ob prosti igri v MPI ali na tekmi. Med MPI je bilo zaznanih znatno vec dvobojev telo ob telo in izgubljenih žog ter znatno manj vseh podaj in manjši odstotek uspe­šnosti podaj. V primerjavi po posameznih igralnih mestih prav tako pišejo, da je bilo število dvobojev telo ob telo v vseh forma­tih MPI vecje kot na tekmah za vsa igralna mesta, razen za napadalca. Napadalci so v tekmah zelo pogosto izpostavljeni prav temu elementu. Je pa bil za napadalce ugotovljen primerljiv odstotek uspešnih podaj med MPI z dvema dotikoma in tek-mo, število izgubljenih žog med MPI z enim dotikom in tekmo ter posest žoge med MPI z enim dotikom in tekmo. .Zakljucek Pred vkljucevanjem MPI v nogometni tre­ning je potrebno imeti jasno dolocen cilj, kaj želimo s tem doseci. Kadar je v ospredju kondicijska priprava, nam raziskave kažejo, da je primernejša izbira bolj specializira­nega atletskega tipa treninga. Raziskave kažejo, da igralci v tem primeru dosežejo višjo stopnjo intenzivnosti v razlicnih pa-rametrih (povprecna frekvenca srca, ma-ksimalna frekvenca srca, vrednost laktata), prav tako so ucinkovitejši v napredku (po­raba kisika, testi vzdržljivosti, agilnosti itd.). MPI so se vseeno pokazale kot ucinkovite v raziskavah razvoja vzdržljivosti v nogo­metu, ki so primerjale zacetno in koncno stanje. V praksi bi lahko bila primerna kom­binacija obeh metod, kadar želimo ohra­njati visoko intenzivnost treninga ali pa v želji približati se okolišcinam s tekme. MPI zagotavljajo veliko število ponovitev po­speševanj in zaustavljanj, ki so v kondicijski pripravi pomembne. Vkljucevanje žoge in tehnicno-takticnih elementov bi v doloce­nih okolišcinah lahko bila prednost. Niti ni zanemarljivo, da nogometaši treninge MPI dojemajo kot ljubše in manj naporne. Z igro na gole ali s koncnimi conami v MPI povecamo hitrost gibanja. Igra s koncno cono se kaže kot najintenzivnejša med vse-mi formati, ceprav z igro posesti v prostoru lahko ohranjamo visoko frekvenco srca pri nogometaših med izvajanjem vaje. Igra na gole in koncne cone je bolj silovita, dose-gajo se vecje hitrosti in pospeševanja. Z manjšanjem številcnosti praviloma vecamo intenzivnost v igri, kadar govorimo o enako številcnih formatih. Prav tako intenzivnost posameznih gibov vecamo z daljšimi od­mori med MPI. Daljše, kot so izvedbe igre brez odmora, manjše so pretecene razdalje in vecji napor predstavljajo za igralce. In-tenzivnejše po vseh parametrih so igre na vecjih igrišcih v primerjavi z malimi. Kadar je cilj razvijanje tehnicnih elementov je potrebno biti pozoren na organizacijo. Uporaba MPI za razvoj tehnicnih elemen­tov pa ni nujno primerna. Z njimi doseže-mo vecjo udeleženost posameznika v igri in s tem vecjo število ponovitev. Kadar razmišljamo o izvedbi, moramo upošteva-ti kvaliteto nogometašev in homogenost ekip ne glede na to ali imamo kondicijske ali tehnicno-takticne cilje. Raziskave kažejo, da bomo vecjo ucinkovitost v igri dosegali s kvalitetnejšimi nogometaši. Takticni cilji med izvajanjem MPI so se kazali kot bolj smiselni od tehnicnih, saj z dolocenimi zvodi lahko dosegamo nezavedne vzorce obnašanja celotne ekipe. Takticno pravilnejšo razporeditev ob upo­števanju igralnih mest dosežemo z vecjim igrišcem, prav tako vecjo ucinkovitost v igri v fazi napada. Z manjšanjem velikosti igrišca nogometaše silimo v vec nenava­dnih odlocitev v gibanju brez in z žogo, posledicno je igra s takticnega vidika bolj improvizirana in se oddaljuje od principov velikega nogometa. Kar pa ni nujno slabo za razvoj kreativne igre in igralcev. Ce v MPI vkljucujemo proste igralce, omejujemo direktno igro oz. igro po globini v fazi na­pada, nogometaši pa so z viškom bolj po­trpežljivi v pripravi napada, nedvomno pa vecamo možnosti uspešnega napadanja. S številcno enakovredno igro v manjših for-matih prav tako med igro vzpodbujamo re-ševanje situacij 1/1 z žogo. V fazi branjenja se je pokazala povecana agresivnost proti žogi na vecjih igrišcih, predvsem pa v ena­ko številcni igri. Razdalje do napadalcev so krajše, pogosteje prihaja do igre 1/1. Ekipe z mankom nogometašev pa se v principu bolj organizirajo, pomaknejo se skupaj in pred svoj gol. • Literatura 1. Ade, J. D., Harley, J. A., in Bradley, P. S. (2014). Physiological Response, Time-Motion Cha­racteristics, and Reproducibility of Various Speed-Endurance Drills in Elite Youth Soccer Players: Small-Sided Games Versus Gene­ric Running. International Journal of Sports Physiology & Performance, 9(3), 471–479. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=95701 878&lang=sl&site=ehost-live 2. Bach Padilha, M., Guilherme, J., Serra-Oliva-res, J., Roca, A., in Teoldo, I. (2017). The influ­ence of floaters on players’ tactical behavi-our in small-sided and conditioned soccer games. International Journal of Performance Analysis in Sport, 17(5), 721–736. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?d irect=true&db=s3h&AN=126248116&lang=sl &site=ehost-live 3. Badin, O. O., Smith, M. R., Conte, D., in Coutts, A. J. (2016). Mental Fatigue: Impairment of Technical Performance in Small-Sided So­ccer Games. International Journal of Sports Physiology & Performance, 11(8), 1100–1105. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=120516 376&lang=sl&site=ehost-live 4. Bennett, K. J. M., Novak, A. R., Pluss, M. A., Ste­vens, C. J., Coutts, A. J., in Fransen, J. (2018). The use of small-sided games to assess skill proficiency in youth soccer players: a talent identification tool. Science & Medicine in Football, 2(3), 231–236. Pridobljeno iz http:// search.ebscohost.com/login.aspx?direct=tr ue&db=s3h&AN=130725114&lang=sl&site= ehost-live 5. Bujalance-Moreno, P., Latorre-Román, P. Á., in García-Pinillos, F. (2018). A systematic review on small-sided games in football players: Acute and chronic adaptations. Journal Of Sports Sciences, 1–29. Pridobljeno iz https:// doi.org/10.1080/02640414.2018.1535821 6. Castagna, C., Francini, L., Póvoas, S. C. A., in D’OttavMPI, S. (2017). Long-Sprint Abilities in Soccer: Ball Versus Running Drills. Inter­national Journal of Sports Physiology & Per­formance, 12(9), 1256–1263. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dir ect=true&db=s3h&AN=126616075&lang=sl &site=ehost-live 7. Chaouachi, A., Chtara, M., Hammami, R., Ch-tara, H., Turki, O., & Castagna, C. (2014). Mul­tidirectional Sprints and Small-Sided Games Training Effect on Agility and Change of Di­rection Abilities in Youth Soccer. Journal of Strength in Conditioning Research (Lippin­cott Williams & Wilkins), 28(11), 3121–3127. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=994118 86&lang=sl&site=ehost-live 8. Cihan, H. (2015). The Effect of Defensive Stra­tegies on the Physiological Responses and Time-Motion Characteristics in Small-Sided Games. Kinesiology, 47(2), 179–187. Pridoblje-no iz http://search.ebscohost.com/login.asp x?direct=true&db=s3h&AN=112026027&lang =sl&site=ehost-live 9. Christopher, J., Beato, M., in Hulton, A. T. (2016). Manipulation of exercise to rest ratM-PI within set duration on physical and tech­nical outcomes during small-sided games in elite youth soccer players. Human Move­ment Science, 48, 1–6. Pridobljeno iz http:// search.ebscohost.com/login.aspx?direct=tr ue&db=s3h&AN=115798307&lang=sl&site= ehost-live 10. Clemente, F., Couceiro, M. S., Martins, F. M. L., in Mendes, R. (2012). The usefulness of small­-sided games on soccer training. Journal of Physical Education & Sport, 12(1), 93–102. Pridobljeno iz http://nukweb.nuk.uni-lj.si/ login?url=http://search.ebscohost.com/lo­ gin.aspx?direct=true&db=s3h&AN=7817956 2&lang=sl&site=eds-live 11. Clemente, F., Wong, D. P., Martins, F. M. L., in Mendes, R. (2015). Differences in U14 foot­ball players’ performance between different small-sided conditioned games. / Diferen­cias en el rendimiento de los jugadores de fútbol sub14 entre los diferentes variantes y condiciones en juegos con espacios reduci-dos. RICYDE. Revista Internacional de Cienci-as Del Deporte, 11(42), 376–386. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?d irect=true&db=s3h&AN=111083693&lang=sl &site=ehost-live 12. Da Silva, C. D., Impellizzeri, F. M., Natali, A. J., De Lima, J. R. P., Bara-Filho, M. G., Silami--Gaçia, E., in Marins, J. C. B. (2011). Exercise Intensity and Technical Demands of Small­-Sided Games in Young Brazilian Soccer Players: Effect of Number of Players, Matu­ration, and Reliability. Journal of Strength & Conditioning Research (Lippincott Williams & Wilkins), 25(10), 2746–2751. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dir ect=true&db=s3h&AN=66721158&lang=sl& site=ehost-live 13. Dellal, A., Hill-Haas S., Lago-Penas C., in Cha­mari K. (2011). Small-Sided Games in Soccer: Amateur Vs. Professional Players’ Physiologi­cal Responses, Physical, and Technical Ac­tivities. Journal of Strength & Conditioning Research (Lippincott Williams & Wilkins), 25(9), 2371–2381. Pridobljeno iz http://search. ebscohost.com/login.aspx?direct=true&db= s3h&AN=65929509&lang=sl&site=ehost-live 14. Dellal, A., Owen, A., Wong, D. P., Krustrup, P., van Exsel, M., in Mallo, J. (2012). Technical and physical demands of small vs. large sided games in relation to playing position in eli­te soccer. Human Movement Science, 31(4), 957–969. Pridobljeno iz http://search.ebsco-host.com/login.aspx?direct=true&db=s3h& AN=83868685&lang=sl&site=ehost-live 15. Djaoui, L., Chamari, K., Owen, A. L., in Dellal, A. (2017). Maximal Sprinting Speed of Elite Soccer Players during Training and Matches. Journal of Strength & Conditioning Research (Lippincott Williams & Wilkins), 31(6), 1509– 1517. Pridobljeno iz http://search.ebscohost. com/login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=1 23446299&lang=sl&site=ehost-live 16. Faude, O., Steffen, A., Kellmann, M., in Meyer, T. (2014). The Effect of Short-Term Interval Training During the Competitive Season on Physical Fitness and Signs of Fatigue: A Crossover Trial in High-Level Youth Football Players. International Journal of Sports Physi­ology & Performance, 9(6), 936–944. Prido­bljeno iz http://search.ebscohost.com/login. aspx?direct=true&db=s3h&AN=99291423&la ng=sl&site=ehost-live 17. Fransson, D., Nielsen, T. S., Olsson, K., Chri­stensson, T., Bradley, P. S., Fatouros, I. G., … Mohr, M. (2018). Skeletal muscle and perfor­mance adaptations to high-intensity training in elite male soccer players: speed enduran­ce runs versus small-sided game training. Eu­ropean Journal of Applied Physiology, 118(1), 111–121. Pridobljeno iz http://search.ebsco-host.com/login.aspx?direct=true&db=s3h& AN=127103889&lang=sl&site=ehost-live 18. Gaudino, P., Alberti, G., in Iaia, F. M. (2014). Estimated metabolic and mechanical de­mands during different small-sided games in elite soccer players. Human Movement Science, 36, 123–133. Pridobljeno iz http:// search.ebscohost.com/login.aspx?direct=tr ue&db=s3h&AN=97592369&lang=sl&site= ehost-live 19. Giménez, J. V., Hongyou Liu, Lipinska, P., Sz­warc, A., Rompa, P., in Gómez, M. A. (2018). Physical responses of professional soccer players during 4 vs. 4 small-sided games with mini-goals according to rule changes. Biology of Sport, 35(1), 75–81. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dire ct=true&db=s3h&AN=129061025&lang=sl&s ite=ehost-live 20. González-Rodenas, J., Calabuig, F., in Aranda, R. (2015). Effect of the Game Design, the Goal Type and the Number of Players on Intensity of Play in Small-Sided Soccer Games in Youth Elite Players. Journal of Human Kinetics, 49(1), 229–235. Pridobljeno iz http://search.ebsco-host.com/login.aspx?direct=true&db=s3h& AN=112319105&lang=sl&site=ehost-live 21. Halouani, J., Chtourou, H., Dellal, A., Chaou­achi, A. in Chamari, K. (2017). The effects of game types on intensity of small-sided ga­mes among pre-adolescent youth football players. Biology of Sport, 34(2), 157–162. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=123119 447&lang=sl&site=ehost-live 22. Hill-Haas, S. V., Coutts, A. J., RowseII, C. J., in Dawson, B. T. (2009). Generic Versus Small-si­ded Game Training in Soccer. International Journal of Sports Medicine, 30(9), 636–642. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=44477 291&lang=sl&site=ehost-live 23. Hill-Haas, S. V., Dawson, B., Impellizzeri, F. M., in Coutts, A. J. (2011). Physiology of Small-Si­ded Games Training in Football. Sports Me­dicine, 41(3), 199–220. Pridobljeno iz http:// search.ebscohost.com/login.aspx?direct=tr ue&db=s3h&AN=60905320&lang=sl&site= ehost-live 24. Jastrzebski, Z., Barnat, W., Dargiewicz, R., Jaskulska, E., Szwarc, A., in Radziminski, L. (2014). Effect of In-Season Generic and So-ccer-Specific High-Intensity Interval Training in Young Soccer Players. International Jour­nal of Sports Science & Coaching, 9(5), 1169– 1179. Pridobljeno iz http://search.ebscohost. com/login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=1 08776776&lang=sl&site=ehost-live 25. Köklü, Y., Alemdaroglu, U., Cihan H., in Wong D., P. (2017). “Effects of Bout Duration on Players’ Internal and External Loads During Small-Sided Games in Young Soccer Players.” International Journal of Sports Physiology & Performance 12 (10): 1370–77. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dire ct=true&db=s3h&AN=127211749&lang=sl&si te=ehost-live. 26. Lacome, M., Simpson, B. M., Cholley, Y., in Buchheit, M. (2018). Locomotor and Heart Rate Responses of Floaters During Small­-Sided Games in Elite Soccer Players: Effect of Pitch Size and Inclusion of Goalkeepers. International Journal of Sports Physiology & Performance, 13(5), 668–671. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dir ect=true&db=s3h&AN=129945797&lang=sl &site=ehost-live 27. Lacome, M., Simpson, B. M., Cholley, Y., Lam­bert, P., in Buchheit, M. (2018). Small-Sided Games in Elite Soccer: Does One Size Fit All? International Journal of Sports Physiology & Performance, 13(5), 568–576. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dir ect=true&db=s3h&AN=129945792&lang=sl &site=ehost-live 28. Michailidis, Y. (2013). Small sided games in so­ccer training. Journal of Physical Education & Sport, 13(3), 392–399. Pridobljeno iz http:// search.ebscohost.com/login.aspx?direct=tr ue&db=s3h&AN=99030575&lang=sl&site= ehost-live 29. Moreira, A., Saldanha Aoki, M., Carling, C., Rodrigues Lopes, R. A., Schultz de Arruda, A. F., Lima, M., … Bradley, P. S. (2016). Temporal Changes in Technical and Physical Perfor­mances During a Small-Sided Game in Elite Youth Soccer Players. Asian Journal of Sports Medicine, 7(4), 1–8. Pridobljeno iz http://se-arch.ebscohost.com/login.aspx?direct=true &db=s3h&AN=121091915&lang=sl&site=eh ost-live 30. Moreira, A., Massa, M., Thiengo, C. R., Lopes, R. A. R., Lima, M. R., Vaeyens, R., … Aoki, M. S. (2017). Is the technical performance of yo­ung soccer players influenced by hormonal status, sexual maturity, anthropometric pro­file, and physical performance? Biology of Sport, 34(4), 305–311. Pridobljeno iz http:// search.ebscohost.com/login.aspx?direct=tr ue&db=s3h&AN=127421391&lang=sl&site= ehost-live 31. Ngo, J. K., Man-Chung Tsui, Smith, A. W., Car­ling, C., Gar-Sun Chan, in Wong, D. P. (2012). The effects of man-marking on work inten­sity in small-sided soccer games. Journal of Sports Science & Medicine, 11(1), 109–114. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=744419 81&lang=sl&site=ehost-live 32. Olthof, S. B. H., Frencken, W. G. P., in Lemmink, K. A. P. M. (2018). Match-derived relative pitch area changes the physical and team tacti­cal performance of elite soccer players in small-sided soccer games. Journal of Sports Sciences, 36(14), 1557–1563. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dir ect=true&db=s3h&AN=128837236&lang=sl &site=ehost-live 33. Owen, A. L., Wong, D. P., Paul, D., in Dallal, A. (2012). Effects of a Periodized Small-Sided Game Training Intervention on Physical Per­formance in Elite Professional Soccer. Journal of Strength & Conditioning Research (Lippin­cott Williams & Wilkins), 26(10), 2748–2754. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=82558 881&lang=sl&site=ehost-live 34. Sarmento, H., Clemente, F. M., Harper, L. D., Costa, I. T. da, Owen, A., in Figueiredo, A. J. (2018). Small sided games in soccer - a sys­tematic review. International Journal of Per­formance Analysis in Sport, 18(5), 693–749. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=s3h&AN=132273 071&lang=sl&site=ehost-live 35. Sanchez-Sanchez, J., Hernández, D., Casami­chana, D., Martinez Salazar, C., Ramirez-Cam­pillo, R., in SampaMPI, J. (2017). Heart Rate, Technical Performance, and Session-Rpe in Elite Youth Soccer Small-Sided Games Played with Wildcard Players. Journal of Strength & Conditioning Research (Lippincott Williams & Wilkins), 31(10), 2678–2685. Pridobljeno iz http://search.ebscohost.com/login.aspx?dir ect=true&db=s3h&AN=125493626&lang=sl &site=ehost-live 36. Silva, P., Aguiar, P., Duarte, R., Davids, K., Araújo, D., in Garganta, J. (2014). Effects of Pitch Size and Skill Level on Tactical Behavi-ours of Association Football Players During Small-Sided and Conditioned Games. Inter­national Journal of Sports Science & Coa­ching, 9(5), 993–1006. Pridobljeno iz http:// search.ebscohost.com/login.aspx?direct=tr ue&db=s3h&AN=108776763&lang=sl&site= ehost-live 37. Tul, M., Verdenik, Z., Maršic, M., in Mulej, M. (2016). The Role of Small-Sided Games in Mo­dern Soccer and the Issue of Their Holism. / Vloga igralnih oblik v sodobnem nogome­tu in vprašanje njihove celovitosti. Annales Kinesiologiae, 7(1), 43–65. Retrieved from http://search.ebscohost.com/login.aspx?dir ect=true&db=s3h&AN=120473441&lang=sl &site=ehost-live 38. Vilar, L., Esteves, P. T., Travassos, B., Passos, P., Lago-Peñas, C., in Davids, K. (2014). Varying Numbers of Players in Small-Sided Soccer Games Modifies Action Opportunities Du­ring Training. International Journal of Sports Science & Coaching, 9(5), 1007–1018. Prido­bljeno iz http://search.ebscohost.com/login. aspx?direct=true&db=s3h&AN=108776764& lang=sl&site=ehost-live mag. Janez Ferk, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Nogometni klub BRAVO posluh@gmail.com Rebeka Domanjko, Marta Bon Analiza nekaterih gibalnih sposobnosti 13-letnih nogometašic dveh slovenskih klubov Izvlecek Cilj študije je bil analizirati gibalne sposobnosti mladih nogometašic glede na klubsko pripadnost in glede na igralna mesta. V vzorec merjenk je bilo zajetih 40 igralk, starih 13 let in manj (povprecna starost 12,5 ± 1,09 let; povprecna telesna višina 150,4 ± 7,67 cm; povprecna telesna masa 40,09 ± 3,24 kg). Igralke so bile clanice dveh klubov – ŽNK Krim in ŽNK Maribor. Vzorec spremenljivk gibalnih sposobnosti predstavlja 5 testov: tek s spremembo smeri, skok v daljino z mesta, kombiniran polkrog, vodenje žoge s spremembami smeri in Yo-Yo test. Podatki so bili statisticno obdelani v programu IBM SPSS 24. Normalnost porazdelitve je bila preverjena s Shapiro-Wilkovim testom, homogenost varianc pa z Levenovim testom. Za analizo rezultatov smo uporabili še Mann-Whitneyjev test in t-test ter Kruskal-Wallisov test. Rezultati so pokazali, da tako med igralnimi mesti kot med igralkami iz razlicnih klubov ni statisticno znacilnih razlik pri rezultatih navedenih testov (pri stopnji 5 % tveganja). Obstajajo pa razlike v absolutnih/povprecnih vrednostih. V testih, ki merijo hitrost teka s spremembami smeri, hitrost vodenja žoge boljše rezultate dosegajo igralke ŽNK Maribor; v testu, ki meri eksplozivno moc odriva (SDM), in testu, ki meri vzdržljivost (Yo-Yo test), pa so bile rezultatsko uspešnejše igralke ŽNK Krim. Študija odpira mnoga vsebinska in metodološka vprašanja ter usmerja v nujnost analiz na vecjih vzorcih (kar je sicer v tovrstnih analizah – primerjava med kluboma – težko zagotoviti). Kljucne besede: ženski nogomet, analiza, gibalnih sposobnosti, starost 13 let. Analysis of some motor abilities of 13-year-old female football players from two Slovenian clubs Abstract The study aimed to analyse motor abilities of young female football players in terms of club membership and playing position. The sample of subjects consisted of 40 players aged 13 and less (average age: 12.5±1.09 years; average height: 150.4±7.67 cm; average body mass: 40.09 ± 3.24 kg). The players were members of two women’s football clubs, i.e. ŽNK Krim and ŽNK Maribor. The sample of variables of motor abilities consisted of 5 tests: running with changes of direction, standing broad jump, combined semi-circle, dribbling with changes of direction and the Yo-Yo test. The data were processed with the IBM SPSS 24 statistical software package. The normality of distribution was checked using the Shapiro-Wilk test and the homogeneity of variance using the Levene's test. The results were analysed using the Mann-Whitney test, t-test and Kruskal-Wallis test. The results showed no statistically significant differences in the results of the abovementioned tests (5% risk level) in terms of both playing position and playing for different clubs. Some differences were established in absolute/average values. The players of ŽNK Maribor achieved higher results in the tests measuring speed of running with changes of direction and speed of dribbling, whereas the players of ŽNK Krim performed better in the tests measuring explosive push-off power (SDM) and endurance (Yo-Yo test). The study gives rise to many substantive and methodological questions as well as calls for analysis of larger samples (which is generally difficult to ensure in such analyses where clubs are compared). Keywords: women’s football, analysis, mobility skills, 13 years old. .Uvod Ženski nogomet spada med športe, ki se v Evropi zelo hitro širijo. Intenzivni razvoj spremljamo tako na ravni množicnosti, organiziranosti, kot na ravni tehnicno-tak­ticnega razvoja igre. Nekateri avtorji (Re­inders, Hoos in Haubenthal, 2015; Bayindir in Eroglu Kolayis, 2018; Vescovi in Favero, 2014) navajajo tudi prepricanje o nujnosti še bolj kompleksnega pristopa. Znanstve-no proucevanje razlicnih vidikov ženskega nogometa nekoliko zaostaja, saj je število objavljenih raziskav relativno skromno. Kljub vsemu se zdi, da ima ženski nogo-met neslutene možnosti razvoja na vseh kontinentih. O tem smo lahko prepricani tudi glede na razvoj ženskega nogometa v Sloveniji, kjer v zadnjih letih spremljamo di­namicno dogajanje tako na ravni klubskega kot reprezentancnega ženskega nogome­ta. Napredek je ociten na ravni množicno­sti, kot tudi na ravni igralne in tekmovalne uspešnosti; podobno kot prakticno po ce­lem svetu. V sodobnem športu se s treniranjem za-cenja vse bolj zgodaj, veliko je opozoril o prezgodnji specializaciji. Pri 13-letnih in mlajših športnikih ter športnicah se vseka­kor ne smemo osredotocati na tekmovalno uspešnost; v ospredju bi moral biti celoten vsestranski športni in osebnostni razvoj. A tudi za to je smiselno primerno merjenje in spremljanje športnikov in športnic. Jasno je, da se igralno uspešnost in ucinkovitost športnika lahko oceni z opazovanjem igral-ca na tekmi, po drugi strani pa s funkcional-no, športno diagnostiko, ki meri motoricne sposobnosti. Predvsem pri mladih športni­cah (13 let in mlajše) je potrebno biti previ-den in rezultat interpretirati ob upošteva­nju še razlicnih psihosocialnih dejavnikov, ki v tej starosti praviloma zelo vplivajo na deklice. Potreba po ustrezni telesni pripravljeno­sti igralk je iz leta v leto vecja, ne le zaradi uspešnosti igranja, pomemben dejavnik pri tem je tudi preventiva pred poškodba-mi. Agilnost naj bi bila tesno povezana z eksplozivno mocjo, ki predstavlja sposob­nost mišice ali mišicnih skupin, da razvijejo cim vecjo silo v cim krajšem casu (Thomas, French in Philip, 2009; Vescovi in Favero, 2014). Nekateri raziskovalci so utemeljevali razlike v agilnosti med ženskim in moškim nogometom (Benvenuti, Minganti, Con-dello, Capranica in Tessitore, 2010) in ugo­tovili statisticno pomembne razlike, kar je seveda pricakovano glede na biološki po­tencial obeh spolov (ceprav pri starosti 13 let te razlike niso tako izrazite). Razlike med 11- in 13-letnimi nogometaši so bile ugoto­vljene že v obsežni študiji s 500 udeleženci (Bayindir in Eroglu Kolayis, 2018). Na podro-cju agilnosti in eksplozivne moci nekateri avtorji (npr. Nimphius idr., 2010; Gentles, Christine Coniglio, Matthew, Besemer, Mor­gan in Mahnken, 2018; Köklü, Alemdaroglu, Özkan, Koz in Ersöz, 2015; Thomas, French in Philip, 2009) ugotavljajo mocno poveza­nost med relativno mocjo in ucinkovitostjo izvajanja spremembe smeri. Vsekakor sta najvecja moc in eksplozivna moc v fazi po­speševanja kot parametra hitrosti zelo po­membna (Young idr., 2001; Vescovi in Fave-ro, 2014; Brookea, Atkina, Cordera, Ekelunda in Esther van Sluijs, 2016; Gentles idr., 2018. Podobna študija je bila navedena tudi na vzorcu slovenskih igralk reprezentance do 17 let in ugotovljena je bila srednja po­membnost najvecje moci nog za agilnost in hitrost (Križaj idr., 2018). Gonaus in Müller (2012) navajata, da sta specificna hitrost in moc spodnjih udov nogometaša najboljši napovedovalki glede uspešnosti kariere v prihodnosti. Do podobnih rezultatov so prišli tudi Le Gall, Carling, Williams in Reilly, 2008; Köklü idr., 2015; Mendez-Villanueva, 2011; pa tudi Križaj idr., 2018, ki so prouce­vali igralke slovenske reprezentance, stare 17 let in mlajše. Na splošno pa je bilo v Slo­veniji narejenih malo raziskav na podrocju ženskega nogometa. Repas (2008) je razi­skoval in primerjal rezultate nekaterih gi­balnih in funkcionalnih testov. Ugotovil je, da dosegajo nogometašice Slovenj Gradca v vseh šestih testih gibalnih sposobnostih boljše rezultate od reprezentantk U-19 (Re-pas, 2008). Tudi v Sloveniji je ženski nogomet na splo­šno v vzponu. Obeti za nadaljnji vzpon pa temeljijo tudi na vzpodbudah, ki jih dajeta UEFA in Nogometna zveza Slovenije (NZS). V NZS podpirajo razvoj ženskega nogome­ta sistemsko, kadrovsko in financno. Tudi število nogometašic v Sloveniji zadnja leta vztrajno narašca. Leta 2013 je bilo registri­ranih 1303 nogometašic, leto dni pozneje dobrih tristo vec, 2017 so pri NZS beležili že preko 2 tisoc nogometašic. NZS deluje na osnovi Strategije ženskega nogometa, ki jo je sprejel Izvršilni odbor NZS za obdobje do leta 2017 ( http://www.nzs.si/Doc/Arhiv/). Zdi pa se, da je smiselno ženski nogomet podpreti še z vsestranskim raziskovalnim pristopom. Tovrstna spremljanja, primerna testiranja, naj bi bilo podlaga za ustrezno nacrtovanje procesa treniranja in dolgorocnega razvoja igralk. V skladu s predmetom in namenom študije so bili cilji naslednji: • testirati 13-letne igralke ŽNK Maribor in ŽNK Krim ter z ustrezno metodologijo analizirati rezultate, • ugotoviti, ali obstajajo statisticno po­membne razlike v doseženih rezultatih v izbranih testih med igralkami obeh klubov in glede na njihova igralna me-sta (obrambne igralke, napadalke, igral­ke vezne linije in vratarke). • primerjati rezultate (absolutne vredno­sti) izbranih testov glede na igralna me-sta in glede na oba kluba. .Metode Meritve so bile opravljene maja 2018 na dveh razlicnih nogometnih igrišcih. Merilci in pripomocki so bili isti in testi identicni. Vzorec merjenk Vzorec merjenk zajema 40 nogometašic, starih 13 let ali mlajših. Bile so clanice ŽNK Maribor (n = 20) in ŽNK Krim (n = 20) (Tabe-la 1).. V analizo smo vkljucili 14 igralk vezne vrste (35 %), 14 obrambnih igralk (35 %) in 8 napadalk (20 %). Tabela 1 Povprecna starost, telesna višina in telesna masa vseh merjenk M SD Min Max Starost 12,53 1,09 11 14 Telesna višina 150,38 7,76 136,2 163 Telesna masa 40,09 3,24 34,9 49 Legenda: M – povprecje; SD – stanardni odklon; Max/min – najvecja/najmanjša vrednost. V Tabeli 1 so predstavljeni podatki o staro­sti, telesni višini in teži igralk. V povprecju so bile nogometašice stare 12,53 ± 1,09 let, telesna višina je bila 150,38 ± 7,76 cm in te­lesna masa 40,09 ± 3,24 kg. Protokol meritev Za testiranje je uporabljenih pet testov, ki smo jih povzeli (in delno prilagodili) po Pocrnjic, 2012): • hiter test s spremembami smeri (TSS), • vodenje žoge s spremembami smeri (VSS) – v analizi je oznacen kot TSS z žogo, • kombiniran polkrog (KP), • skok v daljino z mesta (SDM), • »Yo-Yo test (IR1-» Intermittent recovery test level« ( Yo-Yo IR1). Pri izvedbi testov smo uporabili pripomoc­ke: visoke stožce, podstavke (nizki stožci –»klobucki«), merilno preprogo, štoparico in žoge. Teste smo opravili na travnatih igri-šcih. Postopek testiranja je povzet po delu Pocr­njic (2012) s prilagoditvijo, da so namesto stožcev uporabljeni »oznacevalni klobuc­ki«. Ob tem bi tudi predlagali, da bi se tudi v bodoce za testiranje mlajših selekcij v ženskem nogometu uporabljali mali ozna-cevalni stožci oz. klobucki; predvsem za­radi lažje dostopnosti le teh. Testiranje sta izvedli dve isti osebi; nogometašicam smo predstavili namen testov in jih primerno ogreli. Testiranje je trajalo približno uro in pol v jasnem vremenu (približno 25 stopinj C). Rezultate smo zapisovali v ustaljene ta­bele. OPIS TESTOV: Podajamo jih s skrajšanim opisom in slikovnim gradivom (Slike 2, 3, 4, 5). Test 1: Skok v daljino z mesta – SDM S testom merimo osnovno gibalno spo­sobnost, eksplozivno moc nog. REKVIZITI: Merilna preproga in žeblji. Test 2: Hiter tek s spremembami smeri –TSS S testom merimo nogometno gibalno spo­sobnost, natancneje hitrost krivocrtnega teka. REKVIZITI: Štoparica, 4 veliki stožci, 6 pod-stavkov, meter. PROSTOR: Raven teren, dimenzij približno 12 x 10 m. Na štartno crto postavimo 2 velika stožca, 3 m naprej naravnost je prvi podstavek, 2 m desno drugi, 2 m naravnost naprej tretji, sledi cetrti, ki je 5 m levo od tretjega, 3 m naprej postavimo petega, prav tako 3 m desno šesti podstavek in zadnja dva stožca za cilj postavimo 2 m naprej. Test 3: Kombinirani polkrog – KP S testom merimo nogometno gibalno spo­sobnost, natancneje hitrost vodenja žoge. Test 4: Vodenje žoge s spremembami smeri – VSS S testom merimo nogometno gibalno spo­sobnost, natancneje hitrost vodenja žoge. Test 5: » Yo-Yo test« (IR1 Intermittent Re­covery test – Level 1) Test ocenjuje vzdržljivostni potencial posa­meznika. Izmerjene rezultate smo najprej zbrali in uredili v programu Microsoft Excel 2011 (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA), nato smo jih statisticno obdelali v pro-gramu IBM SPSS 24 (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Pred analizo smo vsem številskim podatkom preverili normalnost porazdeli­tve (Shapiro-Wilkov test). Primerjavo med ženskima nogometnima ekipama ali med igralnimi mesti v izbranem motoricnem testu smo izvedli s t-testom za neodvisne vzorce ali njegovo neparametricno obliko (Mann-Whitneyev test). Primerjavo med vsemi igralnimi mesti v izbranem motoric­nem testu smo izvedli z enosmerno analizo variance ali njegovo neparametricno obli­ko (Kruskal-Wallisov test). Statisticno znacil­ne razlike so bile ugotovljene pri stopnji 5 % tveganja. .Rezultati in razprava V poglavju Rezultati in razprava uvodoma prikazujemo osnovno opisno statistiko in v nadaljevanju rezultate skladno s postavlje­nimi cilji in hipotezami ter jih preko razpra­ve skušamo umestiti v postavljeni teoretic­ni okvir študije. V Tabeli 2 je predstavljena opisna statistika motoricnih testov glede na igralni položaj za celoten vzorec merjenk. Asimetricno porazdelitev podatkov smo ugotovili pri zveznih igralkah v YO-YO testu (p = 0,008), pri napadalkah v TSS testu (p = 0,016) in YO-YO testu (p = 0,003) ter pri obrambnih igralkah v YO-YO testu (p = 0,000). Rezultati kažejo, da med ekipama ne pri­haja do statisticno znacilnih razlik pri no-benem izmed izbranih motoricnih testov (Tabela 3). Iz povprecnih vrednosti (M) (Tabela 3) sicer lahko – v testih, ki merijo hitrost teka s spremembami smeri, hitrost vodenja žoge – razberemo boljše rezultate igralk ŽNK Maribor; v testu, ki meri eksplo­zivno moc odriva (SDM), in testu, ki meri vzdržljivost (Yo-Yo test), pa boljše rezultate dosegajo igralke ŽNK Krim. V tabeli (Tabela 4) je predstavljena primer-java med veznimi igralkami in napadalkami v treh izbranih motoricnih testih. Rezultati kažejo, da pri nobenem izmed motoricnih Slika 6. Prikaz poligona za izvedbo testa »Yo-Yo test« (osebni arhiv). Tabela 2 Opisna statistika motoricnih testov glede na igralni položaj za vse merjenke N M SD Min Shapiro-Wilkov test Max Statistika p Zveze igralke TSS (s) 14 7,19 0,43 6,60 8,00 0,94 0,476 TSS z žogo (s) 14 10,64 1,22 9,11 13,22 0,93 0,274 KP (s) 14 21,57 2,18 18,20 26,10 0,96 0,657 SDM (cm) 14 183,93 13,95 160,00 205,00 0,95 0,545 YOYO test 14 14,46 0,68 13,80 15,80 0,82 0,008 TSS (s) 8 6,84 0,65 6,30 8,01 0,78 0,016 TSS z žogo (s) 8 10,66 1,71 8,50 12,98 0,92 0,425 Napadalke KP (s) 8 19,83 2,26 17,10 23,60 0,94 0,632 SDM (cm) 8 189,25 16,77 163,00 215,00 0,95 0,692 YOYO test 8 14,24 0,81 13,30 16,10 0,71 0,003 TSS (s) 14 7,59 0,88 6,50 9,80 0,89 0,072 Obrambne igralke TSS z žogo (s) KP (s) SDM (cm) 14 14 14 11,87 21,67 180,71 2,59 3,12 17,01 8,60 17,01 17,50 30,10 135,00 210,00 0,92 0,89 0,89 0,240 0,075 0,075 YOYO test 14 12,83 1,16 9,10 13,70 0,65 0,000 TSS (s) 4 7,84 0,13 7,70 8,01 0,98 0,879 TSS z žogo (s) 4 10,78 2,20 9,02 13,58 0,86 0,276 Vratarka KP (s) 4 24,07 2,89 21,06 28,01 0,93 0,620 SDM (cm) 4 194,75 7,76 187,00 205,00 0,96 0,806 YOYO test 4 13,48 0,29 13,10 13,70 0,86 0,272 testov ne prihaja do statisticno znacilnih Legenda: TSS – tek s spremembo smeri; KP – kombiniran polkrog; SDM – skok v daljino z mesta; p – razlik. Pri primerjavi povprecnih vrednosti statisticna znacilnost Shapiro-Wilkovega testa. 167 Tabela 3 zultati (Tabela 5) kažejo, da med igralnima Analiza rezultatov in razlik med ženskima nogometnima ekipama v izbranih motoricnih testih položajema (napadalke/branilke) ne prihaja (Levenov test) do statisticno znacilnih razlik. Gledano ab- Skupina M S.D. Levenov test t p TSS (s) ŽNK Maribor ŽNK Krim 7,23 7,42 0,82 0,59 0,452 -1,394 0,167 ŽNK Maribor TSS z žogo (s) ŽNK Krim 10,91 11,26 1,92 2,09 0,631 -0,676 0,507 KP (s) ŽNK Maribor ŽNK Krim 20,99 22,03 2,81 2,70 0,797 -1,474 0,144 SDM (cm) ŽNK Maribor ŽNK Krim 185,05 184,85 18,44 12,10 0,115 0,041 0,968 YOYO test (stopnja) ŽNK Maribor ŽNK Krim 13,38 14,12 1,22 0,91 0,596 -1,748 0,082 Legenda: TSS – tek s spremembo smeri; KP – kombiniran polkrog; SDM – skok v daljino z mesta; t – testna statistika; p – statisticna znacilnost. Tabela 4 Primerjava med veznimi igralkami in napadalkami v izbranih testih (Levenov test) Test Položaj N M S.D. T p TSS (s) Vezna igralka Napadalka 14 8 7,19 6,84 0,43 0,65 -1,394 0,167 Vezna igralka Yo-Yo test (stopnja) Napadalka 14 8 14,46 14,24 0,68 0,81 -1,474 0,144 KP (s) Vezna igralka Napadalka 14 8 21,57 19,83 2,18 2,26 -1,748 0,082 Legenda. M – povprecje; S.D. – standardni odklon; TSS – tek s spremembo smeri; KP – kombiniran polkrog; t – testna statistika; p – statisticna znacilnost. Tabela 5 Primerjava med napadalkami in obrambnimi igralkami v vodenju žoge s spremembami smeri Položaj N M S.D. t p Napadalke 8 10,66 1,71 VSS (s) -1,167 0,257 Obrambne igralke 14 11,87 2,59 Legenda. M – povprecje; S.D. – standardni odklon; VSS – vodenje žoge s spremembami smeri; t – testna statistika; p – statisticna znacilnost. Tabela 6 Primerjava med igralnimi mesti pri skoku v daljino z mesta N MS.D. F p solutne/povprecne vrednosti pa imajo na­padalke za 1,21 sekunde povprecno boljši rezultat v tem testu kot obrambne igralke. Rezultati (Tabela 6) kažejo, da med igralni-mi mesti ne prihaja do statisticno znacilnih razlik v skoku v daljino z mesta. Absolutno gledano pa najboljše rezultate dosegajo vratarke (194 ± 7,8 cm); napadalke ne za­ostajajo veliko, medtem ko je povprecen vrednost veznih igralk v tem testu (183,9 ± 13,9 cm) za 11,5 cm manjša. Najslabše (180,7 ± 7,7 cm) so povprecno skocile obrambne igralke, ki so za vratarkami zaostale v pov­precju za 14 cm. Glede na rezultate, prikazane v zgornjih ta­belah, lahko ugotovimo, da med igralkami ŽNK Maribor in ŽNK Krim ni statisticno zna-cilnih razlik pri nobenem izmed izbranih nogometno specificnih motoricnih testov. Vzroki in razlogi za takšne rezultati so ver­jetno vecplastni; uvodoma se poraja me-todološki razmislek; vzorec je (predvsem za nekatere igralna mesta, zlasti vratarke) majhen za tovrstne primerjave oz. ugota­vljanje statisticno pomembnih razlik – kar je tudi sicer pogosto problem pri tovrstnih analizah v športnih igrah, ki imajo vratarje (nogomet, rokomet, vaterpolo) in je njiho­va vloga tudi sicer specificna. Na dejstvo, da nismo ugotovili statisticno pomembnih razlik, verjetno vpliva tudi to, da tudi sicer ni velikih razlik med konkretnima ekipama v rezultatski oziroma tekmovalni uspešno­sti; obe ekipi sodita med rezultatsko naju­spešnejše v svoji kategoriji v Sloveniji; tako lahko ocenjujemo, da tudi med igralkami ni velikih razlik v gibalnih sposobnostih. Tudi v obsegu treninga ni vecjih razlik. Kljub navedenim omejitvam smo se odlocili za tovrstno analizo – z namenom, da bi vse to preverili in dobili podrobnejši vpogled v gibalne sposobnosti nogometašic, sta- Vezna igralka 14 183,93 13,95 Napadalka Obrambna igralka 8 14 189,25 180,71 16,77 17,01 1,134 0,348 Vratarka 4 194,75 7,76 Legenda. M – povprecje; S.D. – standardni odklon; F – testna statistika; p – statisticna znacilnost. (M) vezne igralke dosegajo nekoliko slab-polkrog vezne igralke v povprecju dosegle še rezultate od napadalk v testu pri teku slabši rezultat od napadalk (Tabela 4). s spremembo smeri. Pri testu vzdržljivosti V Tabeli 5 je predstavljena primerjava med (Yo-Yo test) skorajda ni razlik med položa-napadalkami in obrambnimi igralkami v jema, medtem ko so pri testu kombiniran vodenju žoge s spremembami smeri. Re-rih 13 let ali manj. Gibalne sposobnosti so praviloma za uspešno igranje nogometa zelo pomembne; po drugi strani pa tudi s treniranjem in igranjem nogometa vpliva-mo na njihov razvoj. Sicer pa obstaja veliko raziskav v nogometu v razlicnih starostnih kategorijah (predvsem pri moških) (Güllich, 2014; Matthys idr., 2011; Seitz, Reyes, Tran, Saez de Villarreal in Haff, 2014; Bayindir, Eroglu Kolayis, 2018; Margaret in Lorenzo, 2014; Bayindir in Eroglu Kolayis, 2018), nekaj tudi pri ženskah (npr. Gentles idr., 2018), ki utemeljuje povezanost uspešnosti igranja nogometa in razvitost gibalnih razsežnosti (na primer moc, vzdržljivost, koordinacija, hitrost in gibljivost). V Sloveniji smo na podrocju raziskovan­ja ženskega nogometa precej na zacet­kih; izvaja pa se precej testiranj v pove­zavi Fakultete za šport in NZS, izvajajo se predvsem testiranja motoricnega in morfološkega statusa; v okviru uradnih tekmovanj se predvsem pri clanicah preverja tudi tekmovalna uspešnost. V starosti 13 let trenutna tekmovalna oziro-ma rezultatska uspešnost ne bi smela biti v ospredju; bolj v ospredju naj bi bil vses­plošni osebnostni, predvsem pa motoricni, morfološki, tehnicno-takticni razvoj mladih igralk. Iz vidika športne znanosti in prakse pa je tako iz prakticnega kot iz teoreticnega vidika smiselno proucevanje potencialne tekmovalne uspešnosti v povezavi s mo­toricnim statusom. Vsekakor sta najvecja moc in eksplozivna moc v fazi pospeševan­ja kot parametra hitrosti zelo pomembna, kar ugotavljajo številne študije (Castagna in Castellini, 2013; Köklü idr., 2015; McFar­land, Dawes, Elder in Lockie, 2016). Sklepa-mo lahko, da bi podobne povezave lahko dobili tudi na vzorcu 13-letnih slovenskih nogometašic. Glede na to, da je slovenski ženski nogomet v intenzivnem razvoju, bi predlagali, da se tovrstno raziskovanje na vzorcu nogometašic nadaljuje; tudi v po­vezavi ostalimi dejavniki, ki opredeljujejo ženski nogomet. .Zakljucek Z baterijo petih izbranih testov smo na vzorcu 13-letnih nogometašic preverili gi­balne in funkcionalne sposobnosti. Testirali smo 20 igralk iz ŽNK Maribor in 20 igralk iz ŽNK Krim ter opravili primerjavo med obema kluboma in glede na igralna mesta. Oba kluba sodita med bolj uspešne sloven-ske klube v tej starostni kategoriji; deklice trenirajo od 2 do 4 tedensko. Navedeni rezultati potrjujejo hipotezo, da med igralkami obeh klubov ni statisticnih pomembnih razlik. Glede na vse navedeno bi bilo v bodoce smiselno analizirati dolo-cene gibalne sposobnosti mladih repre­zentantk (U13, U15, U17), ki so po literaturi sodec tesno povezani z napovedovanjem potencialne tekmovalne uspešnosti no-gometašic. Na ta nacin bi povecali vzorec za primerjave med igralkami mlajših sta­rostnih kategorij in tudi ugotavljali razlike med njimi Ce strnemo rezultate, lahko zakljucimo, da med igralkami ne obstajajo statisticno po­membne razlike med kluboma in tudi ne po igralnih mestih. Ponovno je potrebno osvetliti tudi specifiko tega testiranja: upo­rabljeni so manjši oznacevalni stožci (klo­bucki) in ne visoki stožci. Ta odstopanja bi bilo smiselno preveriti. Zdi se, da so manjši stožci pogosteje del pripomockov na tre­ningih v nogometu in bi s tem v bodoce prispevali k vecji dostopnosti? Rezultati so zanimivi iz prakticnega in te­oreticnega vidika predvsem zato, ker se je odprlo ogromno raziskovalnih vprašanj testiranja in selekcioniranja mladih igralk. Verjeti sicer gre, da imajo posameznice, ki dosegajo boljše rezultate v izbranih testih, vecje potencialne možnosti, da doseže­jo vecjo uspešnost v nadaljnji karieri. Za podrobnejšo analizo bi potrebovali vecji vzorec, predvsem da bi lahko ugotavljali znacilnosti glede na igralna mesta in nena­zadnje povezanost s teorijo ter metodiko treninga. Zanimive bi bile tudi povezave z ekspertno oceno tekmovalne uspešnosti teh igralk, povezave s psihosocialnimi de­javniki, morda spremljanje kariernih poti teh igralk do absolutne kategorije. Na po­drocju ženskega nogometa v Sloveniji je iz razlicnih vidikov vsekakor veliko prostora za raziskovanje na vzorcu nogometašic. .Literatura 1. Bayindir, B. in Eroglu Kolayis, I. (2018). Com-parision of strenght speed and endurance in 11-13 age boys and girls. Pridobljeno 7. 10. 2018 iz https://www.researchgate.net/publi­cation/277651441 2. Benvenuti, C., Minganti, C, Condello, G., Ca-pranica, L. in Tessitore, A. (2010). Agility as­sessment in female futsal and soccer players. Medicina, 46(6), 415–420. 3. Brookea, H. L., Atkina, A., J., Cordera, C., Eke-lunda, U., Esther M. F. in van Sluijs (2016). Changes in time-segment specific physical activity between ages 10 and 14 years: A longitudinal observational study, Journal of Science and Medicine in Sport. 4. Castagna, C. in Castellini, E. (2013). Verti­cal jump performance in Italian male and female national team soccer players. Jour­nal of Strength Conditional Reserches., 27(4), 1156–1161. 5. Feichtinger, P. in Höner, O. (2014). Psycholo­gical diagnostics in the talent development program of the German Football Associati­on: Psychometric properties of an internet--based test battery. Sportwissenschaft, 44(4), 203–213. 6. Gentles J., A., Christine L., Coniglio , Matthew M. Besemer , Morgan J., M. in Mahnken M., T. (2018): The Deman­ds of a Women’s College Soccer Sea­son. Sports. Pridobljeno 05.01.2019 iz https://www.mdpi.com/ 7. Gonaus, Ch. in Müller, E. (2012). Using physiological data to predict future career progression in 14- to 17-year-old Austrian soccer academy players. Jour­nal of Sports Sciences 30(15), 1673–1682. 8. Güllich, A. (2014). Selection, de – selec­tion and progression in German foot­ball talent promotion. European Journal of Sport Science, 14(6), 530–537. 9. Köklü,Y., Alemdaroglu, U., Özkan, A., Koz, M. in Ersöz, G.(2015). The relation­ship between sprint ability. Agility and vertical jump performance in young soccer players. Science & Sports, 30(1), 1–5. 10. Haugen, T. A., Tønnessen, E., Hem, E., Leirstein, S. in Seiler, S. (2014): VO2max Characteristics of Elite Female Soccer Players, 1989–2007. Int. J. Sports Physiol. Perform. 2014, 9, 515–521. 11. Križaj J., Pahor, Ž., Ipavec, D., Rauter, S:, Vodicar, J., Leskošek, B. in Šimenko, J. (2018): Povezanost med odrivno mo­cjo in agilnostjo pri igralkah slovenske nogometne reprezentance U17. Revija Šport. Letnik 66 št 1-2. 196–200. 12. Krustrup, P., Mohr, M., Ellingsgaard, H. in Bangsbo, J. (2005): Physical deman­ds during an elite female soccer game: Importance of training status. Medicine Science Sports Exercise, 37, 1242–1248. 13. Le Gall, F., Carling, C., Williams, M. in Reilly, T. (2008). Anthropometric and fitness characteristics of international, professional and amateur male gradu­ate soccer players from an elite youth academy. Journal of Science and Medici­ne in Sport, 13(1), 90–95. 14. Mendez-Villanueva A. (2011): Age-rela­ted differences in acceleration, maxi­mum running speed, and repeated­-sprint performance in young soccer players. Journal of Sports Sciences, 29 (5), 477–-484. Pridobljeno 7. 10. 2018 iz https://doi.org/10.1080/02640414.2010 .536248 15. Matthys, S. P. J., Vaeyens, R., Vandendri­essche, J., Vandorpe, B., Pion, J., Coutts, A. J., Lenoir, M. in Philippaerts, R. M. (2011). A multidisciplinary identification model for youth handball. European Journal of Sport Science, 11(5), 355–363. 16. McFarland, I. T., Dawes, J. J., Elder, C. L. in Lockie, R. G. (2016). Relationship of Two Vertical Jumping Tests to Sprint and Change of Direction Speed among Male and Female Collegiate Soccer Players, Sports, 4(11), 1–7. 17. Nimphius, S., McGuigan, M. R. in Newton, R. U. (2010). Relationship between strength, power, speed, and change of direction per­formance of female softball players. [Com­parative StudyResearch Support, Non-U.S. Gov‘t]. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 24(4), 885–895. 18. Pocrnjic, M. (2012). Testiranje v nogometu. Lju­bljana: NZS (študijsko gradivo). 19. Repas, B. (2008). Primerjava rezultatov nekate­rih motoricnih in funkcionalnih testov ŽNK Slo­venj Gradec in ženske reprezentance Slovenije U-19. (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 20. Reinders, H., Hoos, O. in Haubenthal G. (2015). Bedingungen erfolgreicher Förderung von Mädchen im Breiten- und Leistungsfußball. Ein Forschungsüberblick über motorische und psychsoziale Unterschiede bei Mäd­chen und Jungen ab der frühen Kindheit. Schriftenreihe des Nachwuchsförderzen­trums für Juniorinnen - Band 1. Pridobljeno 8. 9. 2018 iz https://www.researchgate.net/ publication/299596444_Bedingungen_er­folgreicher_Forderung_von_Madchen_im_ Breiten-_und_Leistungsfussball 21. Seitz, L. B., Reyes A., Tran, T. T., Saez de Villar­real, E. in Haff, G. G (2014). Increases in lower­-body strength transfer positively to sprint performance: a systematic review with me-ta-analysis. Sports Med, 44(12),1693–1702. 22. Thomas, K, French, D, in Hayes, P. (2009). The Effect of Two Plyometric Training Te­chniques on Muscular Power and Agility in Youth Soccer Players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 23(19), 332–335. 23. Vescovi, J. D. in Favero, T. G. (2014): Motion characteristics of women’s college soccer matches: Female Athletes in Motion (FAiM) study. Int. J. Sports Physiol. Perform. 2014, 9, 405–414. 24. Williams, A. M. in Reilly, T. (2000). Talent identification and development in soccer. J Sports Sci, 18, 657–667. 25. Wood, R. (2008). Yo-Yo IR1 intermittent te­sts. TopendSportsWebside. Pridobljeno 14. 10. 2018 iz https://www.topendsports.com/ testing/tests/ Yo-Yo-intermittent.htm 26. Young, W., Benton, D., Duthie, G. in Pryor, J. (2001). Resistance training for short sprints and maximum-speed sprints. Strength Cond J, 23(2), 7–13. doc. dr. Marta Bon Univerza v Ljubljani, Fakulteta za Šport marta.bon@fsp.uni-lj.si Anže Vinazza, Frane Erculj Vpliv menjave košarkarskih trenerjev na tekmovalno uspešnost ekipe Izvlecek Namen raziskave je ugotoviti število menjav košarkar­skih trenerjev med tekmovalno sezono in po njej ter ugotoviti, kako omenjene menjave vplivajo na uspe­šnost ekip. Pri tem smo se osredotocali na 1. Sloven-sko košarkarsko ligo (1. SKL) in Adriatic Basketball As­sociation (ABA ligo) v tekmovalnih sezonah 2014/15, 2015/16 in 2016/17. Število menjav trenerjev smo pri­merjali tudi med obema ligama. Ugotovili smo, da slabše uvršcene ekipe na lestvici pogosteje posegajo po menjavi trenerja med sezono kot bolje uvršce­ne ekipe. Ce primerjamo razmerje menjav trenerjev med in po sezoni, lahko recemo, da je delež menjav med sezono nekoliko vecji (to še posebej velja za ABA ligo). O razlikah v številu menjav med obema tek­movanjema (ligama) težko govorimo, vsekakor pa te niso velike. Procentualno gledano je delež ekip, ki so se med sezono odlocile za menjavo trenerja v 1. SKL celo nekoliko vecji kot v ABA ligi. Po menjavi trenerja med sezono se rezultatska uspešnost ekip v vecini pri­merov izboljša. Kolicnik zmag in porazov je pri novih trenerjih boljši po dveh treh, štirih in petih tekmah, ce ga primerjamo s kolicnikom zmag in porazov starih (predhodnih) trenerjev na zadnjih dveh, treh, štirih in petih tekmah pred menjavo. Kljucne besede: košarka, trenerji, 1. SKL, ABA. The impact of replacement of the basketball coach on the team’s performance Abstract The study aimed to establish the number of replacements of basketball coaches during the competitive season as well as how such replacements affected the teams’ performance. The focus of the study was on the 1st Slovenian Basketball League (1. SKL) and the Adriatic Basketball Association League (ABA League) in the 2014/2015, 2015/2016 and 2016/2017 competitive seasons. The numbers of coach replacements were also compared between both leagues. We established that lower-ranked teams replace their coach more often during the season than their higher-ranked counterparts. A comparison between coach replacements during and after the season reveals that the share of replacements during the season is slightly higher (this is particularly true for the ABA League). The differences in the number of replacements between both leagues exist but they are not considerable. The percentage of teams which decided to replace their coach during the season was slightly higher for the 1. SKL than for the ABA League. After the coach is replaced during the season, the teams’ performance in terms of results mostly improves. With new coaches, the victory/defeat ratio after two, three, four and five matches improves compared to the respective ratio with old (previ­ous) coaches during the last two, three, four and five matches before replacement. Key words: basketball, coaches, 1. SKL, ABA • Uvod Košarkarsko moštvo si lahko zamislimo kot odprt, zapleten in dinamicen sistem, ki je sestavljen iz treh podsistemov: petih igralcev v igri, njihovih namestnikov (me-njav) ter trenerja in njegovih pomocnikov. Delovanje celotnega sistema je usmerjeno k zmagi nad nasprotnikom (v okviru do-govorjenih pravil). Ucinkovitost delovanja tega sistema je odvisna od kakovosti de­lovanja posameznih podsistemov in ravni njihovega sodelovanja (Dežman, 2004). V skupini posameznikov ima vsak njen clan svojo vlogo. Najpomembnejša je vloga voditelja (Musek in Pecjak, 1995). Ta naj bi s svojim vedenjem in delovanjem usmeril aktivnosti skupine k temu, da bodo njeni pripadniki dosegli cilj, ki so si ga zadali (Dip­boye, Smith in Howell, 1994, v: Tušak, 2003; Kajtna in Tušak, 2007). Vodenje je zapleten proces, odvisen od mnogih dejavnikov. Po-teka v vsaki skupini, pa naj bo ta formalna ali neformalna. Vodenje predstavlja zelo pomembno vlogo in enega glavnih dejav­nikov uspešnosti tudi v t. i. ekipnih športih. Med formalne skupine lahko uvrstimo tudi košarkarsko ekipo (Erculj, 1995). Za vodenje košarkarske ekipe je v prvi vrsti in neposre­dno zadolžen njen trener. Trenerjevo delo je tehnicno in takticno pripraviti športnika (košarkarja), odpravljati njegove pomanjklji­vosti, sestaviti program dela itd. V ekipnih športih, kamor uvršcamo tudi košarko, mora znati trener povezati med seboj cla­ne ekipe in doseci, da bodo ti med seboj cim bolj uspešno sodelovali. Uspeh ekipe namrec ni odvisen le od tega, da je ekipa sestavljena iz kvalitetnih posameznikov, ampak tudi od najboljše možne interakcije med temi posamezniki (Bon, 2007; Myers, Vargas-Tonsing in Feltz, 2005; Jakše, Kajtna in Tušak, 2006). Uspešna socialna integra­cija clanov ekipe, trenerja in vodstva ekipe omogoca ekipi, da doseže stabilne rezul­tate v casu in hkrati višjo toleranco do fru­stracije. Vse to še posebej velja za vrhunske športne ekipe (Lucic, Štalec in Žugic, 1995; Licen, Cecic Erpic in Doupona Topic, 2006). Trener mora igralce takticno razporediti tako, da bodo svoje sposobnosti optimal-no izkoristili za dosego ali izboljšanje re-zultata, psihicno pa jih mora pripraviti tako individualno kot tudi k medsebojnemu so-delovanju (Misja, 2003). Znotraj ekipe, ki jo vodi trener, imajo po­samezni igralci razlicne vloge, med kate­rimi so tudi takšne, ki jih lahko povežemo z vodenjem. Pri splošnih opravilih vodenja ekipe, na igrišcu in izven njega, pomemb-no vlogo opravlja kapetan ekipe. Pri bolj specialnih opravilih, povezanih predvsem s taktiko igre v napadu, trener sodeluje z organizatorjem igre, t. i. playmakerjem, za katerega pogosto recemo, da predstavlja »podaljšano roko« trenerja na igrišcu. Na višjih (profesionalnih) ravneh tekmovanj so športne ekipe in njihovi uspehi v veliki meri odvisni od vodstva (funkcionarjev) kluba, ki so zadolženi za financno delo­vanje kluba, kamor sodi tudi financiranje trenerjev, igralcev in drugega osebja. Kadar pa je uspešnost ekipe po merilih vodstva kluba nezadovoljiva, se slednji pogosto od­locijo za menjavo trenerja. Trenerji v klubih delujejo krajši ali daljši cas. Trajanje sodelovanja je obicajno oprede­ljeno s pogodbo, ki jo podpišejo trener in vodstvo kluba. V vecini primerov, ko klubi podpisujejo s trenerji vecletne pogodbe, je to zaradi prepricanja, da je konkretni trener in njegov program dela za njihovo košarkarsko sredino najbolj primeren. Vsi vpleteni bi se morali zavedati, kako je po­membna kontinuiteta dela in da je z me-njavo trenerja ta prekinjena. Ne glede na to pa je najveckrat prav trener tisti, ki je prvi odstavljen iz položaja, ko se pojavijo slabi športni rezultati, ceprav mogoce kdo drug nosi vecjo odgovornost (Jeklin, 2007). Pogoste menjave trenerjev predstavljajo problem v vseh ekipnih športih. Košarka pri tem ni izjema, prav tako ne tekmovanja na prostoru Slovenije oziroma tekmovanja, v katerih nastopajo slovenske ekipe. Posta­vlja se vprašanje, ali so tovrstne menjave sploh upravicene in kakšen je njihov ucinek v smislu izboljšanja rezultatske uspešnosti ekipe. Ta problem je še posebej izrazit, ko pride do menjave trenerja, ali celo vec tre­nerjev iste ekipe nenadno in med tekmo­valno sezono. V tem primeru niti trener, niti ekipa (igralci) nimajo veliko casa za prilaga­janje drug na drugega, spoznavanje zahtev trenerja, njegove vizije, nacina dela, hkrati pa tudi niso možne kakšne vecje spremem-be v igralskem kadru (trener praviloma dela naprej z istimi igralci). Mnenja o ucinkovito­sti takšnih menjav so deljena. Mnogi meni­jo, da je tovrstnih menjav trenerjev prevec in da bi trenerjem morali pustiti vec casa in omogociti daljšo kontinuiteto njihovega dela, ne pa da slednji nenehno delujejo pod pritiskom grožnje, da bodo odpušce­ni. Nekateri o tovrstnih menjavah trenerjev govorijo kot o t. i. šok terapiji, ki pa naj bi imela sicer pozitiven, a kratkotrajen ucinek na uspešnost ekipe. Ne glede na pomembnost problematike pa v literaturi še nismo zasledili raziskav, ki bi skušale ugotoviti vpliv menjav trenerjev na uspešnost ekip in s tem podkrepile po­trebo po pogostih menjavah trenerjev ali pa bi postavile pod vprašaj ucinkovitost in smiselnost tovrstnih menjav. V pricujocem clanku, ki predstavlja tovrsten poizkus, smo analizirali menjave košarkarskih trenerjev v treh sezonah 1. slovenske košarkarske lige in mednarodne lige ABA (Adriatic Basket­ball Association) ter hkrati primerjali število menjav v obeh ligah. Ugotavljali smo tudi delež menjav trenerjev med in po koncani tekmovalni sezoni. Poleg tega nas je zani­malo tudi, kako menjave trenerja vpliva­jo na uspešnost ekipe in ali po menjavah trenerjev bolj posegajo ekipe, ki so slabše uvršcene na lestvici, ali tiste z vrha ligaške lestvice. .Metode Preizkušanci Podatke o preizkušancih smo pridobili na podlagi udeleženih ekip v 1. slovenski ligi (v nadaljevanju 1. SKL) in Adriatic Basket­ball Association (v nadaljevanju ABA liga) v treh sezonah (2014/15, 2015/16, 2016/17). V širšem smislu smo v vzorec zajeli vse ekipe (in njihove trenerje), ki so v teh sezonah na­stopale v zgoraj omenjenih tekmovanjih. V tem obdobju je v 1. SKL sodelovalo 16 raz­licnih ekip, v ABA ligi pa 20 ekip. V ožjem smislu bomo v vzorec preizkušancev zajeli vse trenerje, ki so bili zamenjani med tek­movalno sezono, in vse tiste trenerje, ki so jih zamenjali po sezoni. Teh je bilo v ABA ligi 40, v 1. SKL pa 34. Postopek Najprej smo zbrali podatke o vseh ude­leženih ekipah v 1. SKL in ABA ligi. Število vkljucenih ekip v 1. SKL je v vsaki sezoni 12. V ABA ligi sodeluje 14 ekip. V treh sezonah se je v 1. SKL zamenjalo 15, v ABA ligi pa 19 razlicnih ekip. Ekipe, ki so spremenile le glavnega sponzorja in s tem ime kluba, niso smatrane kot razlicne ekipe. Slovenske ekipe, ki so nastopale v ABA ligi, so analizi­rane in obravnavane v ABA ligi, ker v 1. SKL niso sodelovale celotno sezono, izjema je sezona 2016/17, ko so vse slovenske ekipe morale igrati celotno sezono v 1. SKL kot tudi v ABA ligi. Podatke, pridobljene iz uradnih spletnih strani lig (www.kzs.si in www.aba-liga. com), smo razdelili na dva dela – pred me­Tabela 1 Sodelujoce ekipe v 1. SKL (Košarkarska Zveza Slovenije, 2018) KK Union Olimpija KK Union Olimpija KK Union Olimpija KK Zlatorog Laško KK Zlatorog Laško KK Zlatorog Laško KK Krka Novo Mesto KK Krka Novo Mesto KK Krka Novo Mesto KK Tajfun Šentjur KK Tajfun Šentjur KK Tajfun Šentjur KK Rogaška KK Rogaška KK Rogaška KK Šencur GGD KK Šencur GGD KK Šencur GGD KK Hopsi Polzela KK Hopsi Polzela KK Hopsi Polzela KK Helios Domžale KK Helios Domžale KK Helios Domžale KK Splošna plovba Portorož KK Splošna plovba Portorož KK Splošna plovba Portorož KK Elektra Šoštanj KK Elektra Šoštanj KK Terme Olimia Podcetrtek KK AKK Branik Maribor KK LTH Casting Škofja Loka KK LTH Casting Škofja Loka KK Grosbasket KK Lastovka (Primorska) KK Primorska Tabela 2 Sodelujoce ekipe v ABA ligi (ABA League Basketball, 2018) KK Crvena Zvezda KK Crvena Zvezda KK Mega Leks KK Mega Leks KK Partizan KK Partizan KK Igokea KK Igokea KK Cibona KK Cibona KK Cedevita KK Cedevita KK Zadar KK Zadar KK Krka KK Krka KK Union Olimpija KK Union Olimpija KK Buducnost Voli KK Buducnost Voli KK MZT Skopje KK MZT Skopje Szolnoki Olaj KK KK Sutjeska BC Levski Sofia KK Tajfun Šentjur KK Metalac Farmakom KK Metalac Valjevo KK Crvena Zvezda mts KK Mega Leks KK Partizan Niš KK Igokea KK Cibona KK Cedevita KK Zadar KK Krka KK Union Olimpija KK Buducnost Voli KK MZT Skopje Aerodrom KK Mornar Bar KK Karpoš Sokoli KK FMP Beograd ekipe so se veckrat odlocile za ta ukrep in tako je v obdobju 3 sezon moc obravnava-ti 17 menjav trenerjev, do katerih je prišlo med sezono. V ABA ligi je v enakem tekmovalnem ob-dobju zaigralo 19 razlicnih ekip, za menjavo trenerja med sezono se je odlocilo 11 raz­licnih ekip, skupno število menjav trenerjev med sezonami pa je 20. Lahko opazimo, da se je v opazovanih treh sezonah za menjavo trenerja med sezono odlocilo vec kot tretjina ekip v obeh ligah. O razlikah v številu menjav med obema tekmovanjema (ligama) težko govorimo, vsekakor pa te niso velike. Procentualno gledano je delež ekip, ki so se med sezono odlocile za menjavo trenerja v 1. SKL, celo nekoliko vecji kot v ABA ligi. Delež ekip, ki so se odlocile za menjavo trenerja med sezono v opazovanih treh sezonah, niha od 21 % do 50 %. Najmanj menjav je bilo med sezono 2014/15. Ceprav gre za razmeroma kratko casovno obdobje treh sezon, pa lahko recemo, da se nakazu­je trend povecevanja števila ekip, ki so med sezono zamenjale trenerja, kakor tudi števi-la menjav trenerjev na splošno. Kot zanimivost lahko omenimo, da tako v 1. SKL kot v ABA ligi le dve ekipi v opazo­vanem obdobju nista posegli niti po eni menjavi trenerja. Ena od ekip v ABA ligi je v obdobju opazovanih treh sezon zamenjala kar 7 trenerjev. Delež menjav trenerjev med in po sezoni Ob nekoliko manjšem številu ekip v 1. SKL beležimo skupaj 17 menjav trenerjev med njavo trenerja med sezono in po menjavi. Iz izbranih podatkov smo s pomocjo progra-ma Microsoft Excel izracunali deleže me-njav trenerjev, kolicnike zmag in porazov ter jih med seboj primerjali. Spremljali smo uspešnost ekip na zadnjih petih tekmah pred menjavo in prvih petih tekmah po menjavi trenerja. .Rezultati in razlaga Primerjava števila menjav tre­ nerjev v 1. SKL in AbA ligi V 1. SKL je v treh sezonah igralo 15 razlicnih sezono in 16 po koncani sezoni. V ABA ligi, 16 14 12 10 8 6 4 2 0 2014/2015 2015/2016 2016/2017 2014/2015 2015/2016 2016/2017 ekip, kar 11 razlicnih ekip pa se je odlocilo Število ekip v ligi Število ekip z menjavo Število menjav trenerjev za menjavo trenerja med sezono (vsaj en- Slika 1. Število menjav trenerjev v 1.SKL in ABA ligi. krat v obdobju teh treh sezon). Nekatere Tabela 3 kjer je liga 14-clanska in ne 12-clanska kot v Število menjav trenerjev v 1. SKL in ABA ligi 1. SKL, pa 20 med sezono in 15 po konca- Število ekip z Število menjav Sezona Število ekip v ligi % ekip z menjavo menjavo trenerjev 2014/2015 12 4 2015/2016 12 5 2016/2017 12 6 Skupaj 36 15 ABA Število ekip Število ekip Sezona v ligi z menjavo 5 33 % 6 41 % 6 50 % 17 42 % Število menjav % ekip trenerjev z menjavo 2014/2015 14 3 5 21 % 2015/2016 14 7 7 50 % 2016/2017 14 6 8 43 % Skupaj 42 16 20 38 % Tabela 4 Delež menjav trenerjev med in po sezoni Število ekip Menjave med Menjave po Sezona delež med delež po v ligi sezono sezoni 2014/2015 12 5 5 50,0 % 50,0 % 2015/2016 12 6 7 46,2 % 53,8 % 2016/2017 12 6 4 60,0 % 40,0 % skupaj 36 17 16 51,5 % 48,5 % ABA ni sezoni. Ce primerjamo razmerje menjav trenerjev med in po sezoni, lahko recemo, da je delež menjav med sezono nekoliko vecji (to še posebej velja za ABA ligo). Število menjav trenerjev glede na uvrstitev ekipe na lestvici V nadaljevanju smo želeli analizirati, katere ekipe se najveckrat odlocajo za menjavo trenerja glede na njihovo uspešnost oziro-ma položaj na lestvici. Ekipe, ki so se v 1. SKL vkljucile šele v drugem delu sezone (v ligo za prvaka), smo uvrstili v zgornjo polo-vico lestvice. Ce so v sezoni 2014/15 posegale po menja­vah trenerjev le ekipe iz spodnjega dela le­stvice 1. SKL, pa v naslednjih dveh sezonah temu ni bilo vec tako. Menjav trenerjev so se posluževale ekipe z dna, sredine in tudi vrha prvenstvene lestvice (Tabela 5). Podo­ben vzorec lahko zasledimo tudi v ligi ABA. Tudi tu nekaj vec menjav zasledimo pri ekipah iz dna ligaške lestvice, vendar pa so se menjav posluževale tudi bolje uvršcene ekipe (Tabela 6). Vidimo torej, da za menjave trenerjev bolj pogosto odlocajo ekipe, ki so pri dnu le­stvice. Kar 20 ekip, ki je menjalo trenerja, je Število ekip Menjave med Menjave po iz spodnje polovice koncne ligaške lestvice, Sezona delež med delež po v ligi sezono sezoni medtem ko jih je 11 iz zgornje. Posledicno 2014/2015 2015/2016 14 14 5 7 4 4 55,6 % 63,6 % 44,4 % 36,4 % lahko recemo, da so se ekipe verjetno odlo-cale za menjave trenerjev predvsem zaradi slabih rezultatov in bojazni, da bi izpadle 2016/2017 14 8 7 53,3 % 46,7 % iz ligaškega tekmovanja. Seveda pa lahko skupaj 42 20 15 57,1 % 42,9 % pri nekaterih ekipah išcemo motive za me- njavo trenerja tudi v borbi za vrh lestvice, Tabela 5 Lestvica 1.SKL po rednem delu sezone (X – ekipe, ki so se vkljucile v 1. SKL šele v drugem delu sezone; z rumeno barvo so oznacene ekipe, ki so se poslužile menjave trenerja med tekmovalno sezono) Poz: Sezona 2014/2015 Poz: Sezona 2015/2016 Poz: Sezona 2016/2017 1. KK Tajfun Šentjur 1. KK Rogaška 1. KK Krka Novo Mesto 2. KK Zlatorog Laško 2. KK Zlatorog Laško 2. KK Union Olimpija 3. KK Krka Novo Mesto 3. KK Helios Domžale 3. KK Zlatorog Laško 4. KK Grosbasket 4. KK Šencur GGD 4. KK Hopsi Polzela 5. KK Rogaška 5. KK LTH Casting Škofja Loka 5. KK Helios Domžale 6. KK Šencur GGD 6. KK Splošna plovba Portorož 6. KK Rogaška 7. KK Hopsi Polzela 7. KK Lastovka (Primorska) 7. KK Primorska 8. KK Helios Domžale 8. KK Hopsi Polzela 8. KK Tajfun Šentjur 9. KK Splošna plovba Portorož 9. KK Elektra Šoštanj 9. KK Šencur GGD 10. KK AKK Branik Maribor X KK Union Olimpija 10. KK Terme Olimia Podcetrtek 11. KK LTH Casting Škofja Loka 12. KK Splošna plovba Portorož 11. KK Elektra Šoštanj X KK Krka Novo Mesto X KK Union Olimpija X KK Tajfun Šentjur Tabela 6 Lestvica ABA lige po rednem delu sezone (z rumeno barvo so oznacene ekipe, ki so se poslužile menjave trenerja med tekmovalno sezono) Poz: Sezona 2014/2015 Poz: Sezona 2015/2016 Poz: Sezona 2016/2017 1. KK Crvena Zvezda 1. KK Buducnost Voli 1. KK Crvena Zvezda 2. KK Buducnost Voli 2. KK Crvena Zvezda 2. KK Cedevita 3. KK Cedevita 3. KK Cedevita 3. KK Partizan Niš 4. KK Partizan 4. KK Mega Leks 4. KK Buducnost Voli 5. KK Union Olimpija 5. KK Partizan 5. KK Igokea 6. KK Metalac Farmakom 6. KK Zadar 6. KK Mega Leks 7. Szolnoki Olaj KK 7. KK Union Olimpija 7. KK Cibona 8. KK Zadar 8. KK Cibona 8. KK Mornar Bar 9. KK Krka 9. KK Igokea 9. KK FMP Beograd 10. KK Mega Leks 10. KK MZT Skopje 10. KK Karpoš Sokoli 11. KK Cibona 11. KK Metalac Valjevo 11. KK Union Olimpija 12. KK Igokea 12. KK Krka 12. KK Zadar 13. KK MZT Skopje 13. KK Sutjeska 13. KK MZT Skopje Aerodrom 14. BC Levski Sofia 14. KK Tajfun Šentjur 14. KK Krka uvrstitev v koncnico tekmovanja, uvrstitev v mednarodna tekmovanja ali želji po na­slovu prvaka. »Šok efekt« na prvi tekmi po menjavi trenerja Mnogi menijo, da menjava trenerja pred­stavlja t. i. »šok efekt«, zaradi cesar naj bi bile ekipe uspešne v kratkem obdobju ta­koj po menjavi. Zaradi tega nas je najprej zanimalo, kako se menjava trenerja v 1. SKL in ABA ligi odraža v rezultatskem smislu na prvi tekmi po menjavi. V 1. SKL je na prvi tekmi po menjavi trenerja zmago zabeležilo 40 % ekip (6 od 15), v ligi ABA pa natancno polovica ekip (10 od 20) (Slika 3). Zavedati se moramo, da je uspe­šnost na eni sami tekmi v veliki meri lah­ko stvar nakljucja ter da imajo lahko ekipe lahko lažjega ali težjega nasprotnika. Poleg tega trenerji obicajno nimajo dovolj casa, da bi se ustrezno pripravili na prvo tekmo, niti da bi dobro spoznali svojo ekipo in igralce ali uvedli želene spremembe. Vse­eno pa lahko recemo, da ucinek menjave trenerja na prvi tekmi ni najboljši in težko govorimo o pozitivnem »šok« efektu. Vpliv menjave trenerja na uspe­šnost ekipe v obdobju dveh do petih tekem po menjavi V nadaljevanju nas je zanimalo, kako me-njava trenerja vpliva na uspešnost ekipe v obdobju prvih dveh, treh, štirih in petih tekmah po menjavi trenerja. Uspešnost eki- Ekipe v spodnji polovici Ekipe v zgornji polovici Slika 2. Število menjav trenerjev glede na uvrstitev na lestvici 12 10 8 6 4 2 0 Slika 3. »Šok efekt« na prvi tekmi po menjavi trenerja. 1. SKL ABA št. zmag št. porazov pe pod vodstvom novega trenerja smo pri­merjali z uspešnostjo ekipe pod vodstvom predhodnega trenerja v enakem obdobju pred menjavo. Ce je bil kolicnik zmag in porazov novega trenerja boljši od kolicnika zmag starega (predhodnega) trenerja, smo to oznacili kot pozitivni vpliv menjave, v nasprotnem pri­meru pa kot negativni. Ce sta bila kolicnika izenacena smo v tabelo zapisali, da ni spre­memb. V nekaterih primerih novi trener ni bil na položaju niti pet tekem (bodisi zaradi zakljucka tekmovanja ali pa zaradi ponov­ne menjave), zato primerjava z uspešnostjo predhodnega trenerja ni bila mogoca. Glede na podatke iz Tabele 7 in Slike 4 lah­ko ugotovimo, da so kratkorocno v 1. SKL menjave trenerjev vecinoma pozitivno vplivale na uspešnost igranja oziroma da so bili novi trenerji uspešnejši od starih (pred­hodnih). Uspešnost ekip v obdobju dveh do petih tekem po menjavi trenerja je ves cas vecja kot pred menjavo. Pozitiven vpliv skozi celotno analizirano obdobje zasledi-mo pri 40 ali vec % menjavah, medtem ko je negativni vpliv prisoten pri manj kot 20 % menjav trenerjev. Še vecji vpliv na kratkorocno uspešnost ekip so imele menjave trenerjev v ligi ABA. S številom tekem se uspešnost novega tre­nerja v primerjavi s starim (predhodnim) nekoliko zmanjšuje, še vedno pa je vec kot 50 % menjav trenerjev pozitivno vplivalo na rezultatsko uspešnost ekipe, delež ne­gativnega vpliva menjav pa je v celotnem analiziranem obdobju pod 20 % (Tabela 7, Slika 5). • Zakljucek Podatki, ki smo jih pridobili z raziskavo, po­trjujejo pogostost trenerskih menjav v ko­šarki na ravni 1. Slovenske košarkarske lige, kakor tudi mednarodne lige ABA (znane tudi kot jadranska liga), v kateri že vse od njenega zacetka sodelujejo tudi slovenske ekipe. Od 15 razlicnih ekip, ki so v opazovanem obdobju nastopale v 1. SKL, se je kar 11 razlicnih ekip odlocilo za menjavo trener­ja med sezono (vsaj enkrat v obdobju teh treh sezon), skupaj pa smo zabeležili 17 menjav trenerjev, do katerih je prišlo med sezono. V ABA ligi je v enakem tekmoval­nem obdobju zaigralo 19 razlicnih ekip, za menjavo trenerja med sezono se je odloci-lo 11 razlicnih ekip, skupno število menjav trenerjev med sezonami pa je 20. Tabela 7 Pozitivni in negativni vplivi menjav trenerjev po dveh (2T), treh (3T), štirih (4T) in petih (5T) tekmah. Negativen vpliv 3 1 2 2 2 2 3 2 Ni sprememb 6 5 4 4 3 4 2 4 Primerjava ni mogoca 0 0 2 1 4 1 4 3 50% 45% 40% 35% 30% 25% 20% 15% 10% 5% 0% Slika 4. Deleži pozitivnih in negativnih vplivov menjav trenerjev po dveh (2T), treh (3T), štirih (4T) in petih (5T) tekmah v 1. SKL. 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 2 tekmi 3 tekme 4 tekme 5 tekem Pozitiven vpliv Negativen vpliv Ni sprememb Primerjava ni mogo˜a Slika 5. Deleži pozitivnih in negativnih vplivov menjav trenerjev po dveh (2T), treh (3T), štirih (4T) in 2 tekmi 3 tekme 4 tekme 5 tekem Pozitiven vpliv Negativen vpliv Ni sprememb Primerjava ni mogo˜a petih (5T) tekmah v ABA ligi. Ce primerjamo razmerje menjav trenerjev med in po sezoni, lahko recemo, da je de­lež menjav med sezono nekoliko vecji (to še posebej velja za ABA ligo). O razlikah v številu menjav med obema tekmovanjema (ligama) težko govorimo, vsekakor pa te niso velike. Procentualno gledano je delež ekip, ki so se med sezono odlocile za me-njavo trenerja, v 1. SKL celo nekoliko vecji kot v ABA ligi. Pri analizi števila menjav glede na uvrstitev ekipe na lestvici smo ugotovili, da se v vecji meri menjav poslužujejo ekipe iz spodnje polovice tekmovalne lestvice, kar verjetno govori o tem, da je glavni motiv za menja­vo trenerja neuspešnost ekipe in želja po obstanku v ligi. Glede na kolicnike uspešnosti vseh trener­jev v sezoni smo pridobili podatke, da se velika vecina menjav izkaže za pozitivne, saj so novi trenerji v vecini bolj uspešni kakor njihovi predhodniki. T. i. »šok efekt« takoj po menjavi trenerja še ne pride do izraza, saj je polovica ali celo vec ekip na prvi tek-mi po menjavi trenerja poražena. Na nasle­dnjih tekmah pa se že pokaže ucinek me-njav trenerja, saj se rezultatska uspešnost ekip po menjavi trenerja iz tekme v tekmo povecuje. Kolicnik zmag in porazov je pri novih trenerjih boljši po dveh, treh, štirih in petih tekmah, ce ga primerjamo s kolicni­kom zmag in porazov starih (predhodnih) trenerjev na zadnjih dveh, treh, štirih in pe­tih tekmah pred menjavo. Za objektivnejše in bolj trdne sklepe v povezavi z obravnavanim problemom bi bilo sicer potrebno uporabiti vecje število podatkov (menjav trenerjev) in ustreznejše statisticne metode obdelave podatkov. Ob menjavi trenerja se lahko zgodi, da se ekipa okrepi tudi s kakšnim novim igralcem ali pa odslovi kakšnega od starih igralcev. S pri­hodom novega trenerja se vcasih stabilizi­rajo tudi financne razmere v klubu in igralci dobijo izplacana zamujena placila. Vse to in tudi še kakšni drugi dejavniki seveda vpli­vajo na uspešnost menjav trenerjev, zato ne moremo z gotovostjo govoriti o tem, da so novi trenerji absolutno uspešnejši ali celo kvalitetnejši od starih. Predvidevamo, da se tovrstni trendi spre­minjajo, zato bi bilo menjave trenerjev in njihove vplive dobro spremljati tudi v bo­doce. Pri tem bi bilo zanimivo stvari ana­lizirati iz širšega zornega kota, tako da bi v raziskave vkljucevali tudi ekipe iz mocnej­ših lig, kot na primer Evrolige, EuroCupa, 1. Španske lige itd., kjer trenerji po našem mnenju delujejo v stabilnejšem okolju in bi bilo njihovih menjav verjetno manj. .Literatura 1. Košarkarska zveza Slovenije, liga Nova KBM. Pridobljeno 26. 11. 2018 iz http://www.kzs.si/ 2. ABA League Basketball (men). Pridobljeno 22. 11. 2018 iz http://www.eurobasket.com/ABA­-League/basketball.asp 3. Bon, M. (2007). Trenerji v moštvenih športih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 4. Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 5. Erculj, F. (1995). Vodenje košarkarskega mo-štva. Šport, 53(4), 20–23. 6. Jakše, B., Kajtna, T. in Tušak, M. (2006). Stili vo­denja vrhunskih trenerjev v ekipnih in indivi­dualnih športih. Šport, 54(1), 71–74. 7. Jeklin, W. (2007). Menjave trenerjev. Dnevnik. Pridobljeno 14. 11. 2018 iz https://www.dnev­nik.si/229667/mnenja/komentarji/229667 8. Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). Trener. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inšti-tut za šport. 9. Licen, S., Cecic Erpic, S. in Doupona Topic, M. (2006). Odnos med športnikom in trenerjem v slovenskih kakovostnih ekipah. Šport, 54(4), 44–48. 10. Lucic, Z., Viskic-Štalec, N. in Žugic, Z. (1995). The problem of leadership in basketball. Ki-nesilogia Slovenica 2(1): 26–32. 11. Misja, R. (2003). Dinamika športne ekipe. V: Tušak, M., Misja, R., Vicic, A. (ur.). Psihologija ekipnih športov (9–104). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 12. Myers, N. D., Vargas-Tonsing, T. M., Feltz, D. (2005). Coaching efficacy in intercollegiate coaches: sources, coaching behavior, and team variabiles. Psychology of Sport and Exer­cise, 6(1): 129–143. Anže Vinazza, dipl. šp. vzg. anze.vinazza@gmail.com Marko Šibila, Uroš Mohoric in Primož Pori Povezanost rezultatov doseženih v izbranih telesnih merah in testih gibalnih sposobnosti z oceno tekmovalne uspešnosti pri rokometaših Izvlecek V prispevku prikazujemo razmerje med oceno igralne kakovo­sti rokometašev ter rezultati, ki jih igralci dosegajo v parame­trih sprinterske hitrosti, odrivne moci, sprinterske vzdržljivosti in pokazateljem VO2max. V raziskavi smo zajeli 239 rokometašev, starih med 15 in 31 let (20.13 ± 3.03). Njihova povprecna tele­sna višina je bila 187.54 ± 6.29 cm in telesna masa 88.36 ± 10.51 kg. Glede na igralna mesta so bili merjenci razdeljeni v sedem skupin. 11 slovenskih rokometnih trenerjev z mednarodnimi izkušnjami je posamezne merjence razvrstilo po kakovosti v enega od petih razredov. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da so pokazatelji sprinterske hitrosti, odrivne moci, sprinterske vzdržljivosti, VO2max, hitrost strela s tal in v skoku ter telesna višina in masa statisticno znacilno pozitivno povezani z oceno tekmovalne uspešnosti – to velja tako za celotno sku­pino kot tudi za posamezna igralna mesta. Izmed posameznih spremenljivk najvišjo in znacilno pozitivno povezanost s tek­movalno uspešnostjo kažeta oba strela ter skok iz polcepa in skok z nasprotnim gibanjem. Kolicina podkožne tolšce in endo­morfna komponenta somatotipa sta v najvecji meri v znacilni negativni povezanosti z oceno tekmovalne uspešnosti. Kljucne besede: rokomet, antropometrija, motorika, tekmovalna uspešnost. The relationship of the results achieved in selected anthropometrical and mo­tor tests with assessment of the competitive performance in handball players Abstract The contribution presents the relationship between the assessment of handball players’ playing performance and their results in terms of sprint velocity, take-off power, sprinting endurance and VO2max. The study involved 239 male handball players, aged between 15 and 31 (20.13±3.03 years). Their average body height was 187.54±6.29 cm and body mass 88.36±10.51 kg. They were divided into seven groups according to their playing position: 11 Slovenian handball coaches with international experience assigned each individual into one of five quality classes. Based on the results obtained, we can conclude that the indicators of sprint quality, take-off power, sprinting endurance, VO2max, speed of set shot and jump shot as well as body height and body mass are statistically significantly positively correlated with the assessment of playing performance – this applies to the entire group and to individual playing positions as well. Among all the variables, the highest and statistically significantly positive correlation with playing performance was observed in both shots, a half-squat jump and a countermovement jump. The quantity of subcutaneous fat and the endomorphic component of the somatotype were statistically significantly most negatively correlated with the as­sessment of playing performance. Key words: handball, anthropometry, motor abilities, competitive performance .Uvod Rokomet lahko glede na razlicne kriterije uvršcamo v skupino vecstrukturnih kom­pleksnih športnih panog oziroma športnih iger ali ekipnih športov. Zanj so znacilne v najvecji meri naravne oblike gibanja. Med rokometnimi tekmami igralci izvajajo tako ciklicne kot aciklicne dejavnosti. Obseg in intenzivnost obeh tipov dejavnosti sta zelo heterogena in variirata glede na tip tekme in igralno mesto oz. igralno vlogo (Šibila, Vuleta in Pori, 2004; Pori, Mohoric in Šibila, 2009). Tako izvajanje ciklicnih kot aciklicnih dejavnosti med rokometno tekmo zahteva od igralcev dobro razvite gibalne sposob­nosti. Med najpomembnejše prištevamo eksplozivno in elasticno moc mišic nog ter rok in ramenskega obroca, agilnost, hitrost gibanja (kratki sprinti) in gibljivost pred­vsem v ramenskem, pa tudi kolcnem obro-cu (Šibila, Lasan in Tancig, 1989). Predvsem je pomembna zmožnost živcno-mišicnega sistema, da ustvari maksimalno moc in silo nog in rok ter ramenskega obroca. Izsledki mnogih raziskav namrec pricajo, da sta mi-šicna moc in sila pri izvajanju rokometnih akcij izredno pomembni in jasno locita uspešnejše rokometaše od manj uspešnih (Gorostiaga, Granados, Ibanez, Gonzalez­-Badillo in Izquierdo, 2006). Sposobnost živcno-mišicnega sistema ustvarjati ve­liko silo mišic nog in rok ter ramenskega obroca z velikimi kontraktilnimi hitrostmi pri znacilnih rokometnih akcijah, pomeni po mnenju raziskovalcev eno od kljucnih fizioloških prednosti uspešnih rokometa­šev (Izquierdo, Häkkinen, Gonzalez-Badillo, Ibáñez in Gorostiaga, 2002; Hermassi, Chel­ly, Tabka, Shephard in Chamari, 2011). Izbolj­šanje omenjene sposobnosti lahko pozitiv-no vpliva na hitrost pospeševanja in s tem dvigne hitrost gibanja pri akcijah, ki so v ro­kometu zelo pomembne in so podlaga za uspešno izvajanje elementov rokometne igre – spremembe ritma in smeri gibanja, sprinti in razlicni skoki ter streli (Izquierdo idr., 2002; Hermassi idr., 2011; Crewther, Cro­nin in Keogh, 2005). Za ucinkovito izvajanje tako ciklicnih kot aciklicnih gibalnih nalog je zraven dobro razvitih gibalnih sposobnosti in metabo­licnih dejavnikov zaželena tudi ustrezna telesna struktura rokometaševega telesa. Raziskovalci, ki so se ukvarjali s tem po­drocjem, ugotavljajo, da imajo rokometaši v povprecju dobro izraženo mezomorfno komponento (t. i. atletski tip), ki je najvec­krat kombinirana z ektomorfno kompo­nento somatotipa (poudarjena longitudi­nalna dimenzionalnost skeleta). Glede na podatke nekaterih raziskav (Srhoj, Marino­vic in Rogulj 2002; Šibila in Pori, 2009) lahko sklepamo, da obstajajo med igralci, ki igra­jo na razlicnih igralnih mestih, v povprecju znacilne razlike. Glede na uvodne ugotovitve smo za cilj našega prispevka izbrali ugotavljanje pove­zanosti med skupino izbranih gibalnih ter spremenljivk telesnih mer in oceno tekmo­valne uspešnosti slovenskih rokometašev, reprezentantov razlicnih starostnih katego­rij. Uporabljena skupina testov predstavlja tudi osnovo ekspertne ocene primernosti posameznikovih sposobnosti in znacilnosti za ucinkovito igranje rokometa. .Metode Vzorec merjencev V vzorec merjencev je bilo vkljucenih 239 rokometašev, clanov slovenskih mladinskih in clanske reprezentance. V casu meritev so bili merjenci stari 20.13 ± 3.03 let, nji­hova telesna višina je znašala v povprecju 187.54 ± 6.29 cm in telesna masa 88.36 ± 10.51 kg. Merjenci so bili glede na igralna mesta razdeljeni v sedem skupin, in sicer – vratarji (n = 39, telesna višina 187.29 ± 4.57; telesna masa 90.32 ± 9.67), pivoti (n = 34, telesna višina 189.62 ± 7.31; telesna masa 97.23 ± 11.36), leva krila (n = 26, telesna viši­na 183.45 ± 6.30; telesna masa 79.91 ± 8.23), desna krila (n = 28, telesna višina 187.87 ± 5.89; telesna masa 83.71 ± 10.13), levi zu- Tabela 1 Vzorec gibalnih spremenljivk nanji igralci (n = 42, telesna višina 187.87 ± 5.89; telesna masa 83.71 ± 10.13), srednji zunanji igralci (n = 44, telesna višina 187.87 ± 5.89; telesna masa 83.71 ± 10.13) ter desni zunanji igralci (n = 26, telesna višina 190.68 ± 4.37; telesna masa 92.04 ± 6.13). Vzorec spremenljivk V vzorec spremenljivk smo uvrstili 15 gibal­nih spremenljivk, 8 izbranih spremenljivk telesnih mer ter oceno igralne kakovosti merjenih igralcev. Za oceno telesnih zna-cilnosti smo uporabili standardno antro­pometricno baterijo s 24 merami, iz katerih smo izracunali odstotek mišicne in kostne mase ter vrednosti podkožne tolšce in so-matotip merjencev (Duquet in Hebbelinck, 1977). Za oceno eksplozivne in elasticne moci nog smo uporabili dva skoka, ki sta po svoji naravi razlicna – skok iz polcepa (“squat jump” – SJ) in skok z nasprotnim gibanjem (“counter movement jump” – CMJ). Sposobnost hitrosti sprinta smo oce­njevali s pomocjo casov, doseženih v teku na 5, 10 in 20 m s startom z mesta (T5m, T10m in T20m) in z letecim startom (TL5m, TL10m in TL20m). Za oceno ravni razvitosti sprinterske vzdržljivosti smo uporabili test »sprint s spremembami smeri – poligon 8 X 40 z 20 sekundno pavzo« (Baker, Rams-bottom in Hazeldine, 1993). Za oceno vzdr­žljivosti v teku (VO2max aerobna hitrost) smo uporabili test »30- 15IFT« (Buchheit, 2005). Za oceno hitrosti leta žoge pri rokome­tnem strelu so merjenci izvedli dva strela – strel s tal in strel v skoku. Hitrost strelov je Test Merjena sposobnost Merska enota 5-m sprint – start z mesta 10-m sprint – start z mesta 20-m sprint – start z mesta 5-m sprint – leteci start 10-m sprint – leteci start 20-m sprint – leteci start Vmax 40-m MST_skupno VO2max Skok iz pol-cepa Skok z nasprotnim gibanjem Skok iz 25 cm Skok iz 45 cm Strel s tal Strel v skoku Sprinterska hitrost Sprinterska hitrost Sprinterska hitrost Sprinterska hitrost Sprinterska hitrost Sprinterska hitrost Sprinterska hitrost Anaerobna kapaciteta Aerobna sposobnost Eksplozivna moc nog Elasticna moc nog Elasticna moc nog Elasticna moc nog Hitrost žoge pri strelu Hitrost žoge pri strelu Sekunde Sekunde Sekunde Sekunde Sekunde Sekunde Sekunde Sekunde ml/min/kg Centimetri Centimetri Centimetri Centimetri m·s-1 m·s-1 Tabela 2 ocenjevalci (n = 11). Na podlagi izracuna Vzorec antropometricnih spremenljivk smo dobili statisticno pomembno vre- Spremenljivka Merjena razsežnost Merska enota Telesna višina Vzdolžna razsežnost cm Telesna masa Voluminoznost telesa kg % podkožne tolšce Kolicina podkožne tolšce % % mišicne mase Kolicina mišicne mase % % kostne mase Kolicina kostne mase % Ektomorfija Ektomorfna komponenta somatotipa koeficient Mezomorfija Mezomorfna komponenta somatotipa koeficient Endomorfija Endomorfna komponenta somatotipa koeficient dnost koeficienta W, ki je znašala 0,95, kar pomeni, da so bili ocenjevalci glede tek­movalne uspešnosti igralcev statisticno znacilno usklajeni. V Tabeli 3 so prikazane osnovne statisticne znacilnosti izbranih spremenljivk. Tabela prikazuje srednje vrednosti, standardni odklon, najmanjše in najvecje vrednosti, splošcenost in asimetrijo ter znacilnost Kolmogorov-Smirnov testa za preverjanje normalnosti porazdelitve. Z izjemo spre­ bila izmerjena s pomocjo ustrezno umer-Tabela 3 jenega radarja (Emg companies, inc., ZDA, Osnovne statisticne znacilnosti uporabljenih antropometricnih in gibalnih spremenljivk ter model 52000), ki je bil postavljen 1 m za ro-znacilnost Kolmogorov-Smirnov testa kometnim golom. Merjenci so strele izvedli Parameter ¯. s Min max kurt skew pK-S z žogo dimenzije številka »3«, ki je odgovar- Starost 20.13 3.03 15 31.0 jala standardom, predpisanim z rokometni- mi pravili Mednarodne rokometne zveze. Oceno igralne kakovosti smo pridobili s pomocjo ocen enajstih neodvisnih ocenje­valcev, ki so igralce rangirali glede na dose-ženo tekmovalno uspešnost v pet razlicnih kakovostnih razredov, ki so bili doloceni z objektivnimi kriteriji. Vsi ocenjevalci so bili aktualni ali bivši trenerji državnih repre­zentanc v razlicnih starostnih kategorijah. Za nadaljnjo obdelavo smo izlocili najvišjo in najnižjo oceno, tako da smo za vsakega igralca uporabili devet ocen. V Tabelah 1 in 2 je predstavljen vzorec gi­balnih in spremenljivk telesnih mer, mer-jene razsežnosti in merska enota, ki je bila uporabljena. Metode obdelave podatkov Za obdelavo podatkov smo uporabili programski paket SPSS (IBM SPSS 20.0). Izracunali smo osnovne statisticne znacil­nosti merjenih spremenljivk. Normalnost porazdelitve smo testirali s pomocjo Kol-mogorov-Smirnov testa. Za preverjanje skladnosti med ocenjevalci smo uporabili Kendallov koeficient skladnosti W. Stopnja povezanosti med spremenljivkami in oce-no tekmovalne uspešnosti je bila izracuna­na s pomocjo Pearsonovega korelacijskega koeficienta. Statisticno znacilnost smo ugo­tavljali na ravni 1-odstotnega (p < 0.01) in 5-odstotnega tveganja (p < 0.05). • Rezultati Najprej smo ugotavljali medsebojno skla­dnost ekspertnih ocen o doseženi tekmo­valni uspešnosti, ki so jo podali neodvisni TV 187,54 6,29 166,4 202,5 ,120 -,136 ,135 TM 88,36 10,50 60,2 117,6 ,129 ,310 ,200* % MM 49,01 2,77 39,9 55,9 ,407 ,042 ,200 % KM 16,25 1,33 11,8 19,6 ,295 -,146 ,117 % PT 12,00 3,87 4,9 27,3 1,795 1,059 ,200 Ekto 2,42 ,96 -,5 5,3 ,481 -,174 ,200 Mezo 4,95 1,03 1,9 7,8 -,017 ,070 ,200 Endo 3,11 1,11 1,4 6,8 1,123 1,115 ,200 T5m 1,102 ,068 ,89 1,31 ,369 ,255 ,200 T10m 1,85 ,095 1,60 2,20 1,522 ,697 ,200 T20m 3,11 ,126 2,71 3,59 1,257 ,478 ,200 TL5m ,67 ,043 ,54 ,85 2,295 ,456 ,075 TL10m 1,28 ,08 1,10 1,70 3,080 ,923 ,117 TL20m 2,47 ,11 2,18 2,89 1,096 ,610 ,004 Vmax 8,43 ,50 7,35 10,99 2,878 ,952 .200 T8X40-m 8,48 ,34 7,68 9,54 ,359 ,767 ,200 VO2max 51,86 2,82 42,89 57,67 ,024 -,315 ,200 SJ 34,88 5,42 21,84 47,40 -,396 ,054 ,200 CMJ 38,31 5,38 23,50 52,10 -,041 ,095 ,200 GS_25cm 29,53 5,71 14,50 44,14 -,169 -,183 ,200 GS_45cm 30,69 6,22 12,80 50,38 ,136 -,050 ,200 ST 97,39 6,59 82,8 110,7 -,571 -,093 ,200 SS 92,76 5,36 79,1 106,0 -,089 ,112 ,200 Legenda: .¯ – povprecne vrednosti; s – standardni odklon; min – minimalne vrednosti; max – maksi­malne vrednosti; kurt – splošcenost; skew – asimetrija; pK-S – znacilnost Kolmogorov-Smirnov testa; TV – telesna višina; TM – telesna masa; %PT – delež podkožne tolšce; % MM – delež mišicne mase; % KM – delež kostne mase; Ekto – ektomorfnah komponenta somatotipa; Mezo – mezomorfna komponenta somatotipa; Endo – endomorfna komponenta somatotipa; T5m - 5-m sprint – start z mesta; T - 10-m sprint – start z mesta; T - 20-m sprint – start z mesta; TL - 5-m sprint – leteci 10m20m5m start; TL- 10-m sprint – leteci start; TL- 20-m sprint – leteci start; T8X40-m – povprecen cas 10m 20m dosežen v testu hitrostne vzdržljivosti; Vo2max – maksimalni sprejem O2; SJ – skok iz pol-cepa; CMJ – skok z nasprotnim gibanjem; GS-25cm – globinski skok iz 25 cm; GS-45cm - globinski skok iz 45 cm; ST – strel s tal; SS – strel iz skoka. menljivke TL20m so vse ostale spremenljivke odgovarjale pogoju o normalnosti poraz­delitve podatkov. Povprecne vrednosti telesne višine (187.54 ± 6.29 cm) in telesne masa (88.36 ± 10.51 kg) sta primerljivi s podatki o vrhunskih igralcih, ki jih navajajo nekateri avtorji (Ghobadi, Rajabi, Farzad, Bayati in Jeffreys, 2013). Na osnovi tega lahko recemo, da gre v primeru našega vzorca iz vidika telesnih znacilnosti v povprecju za visoko selekcio­nirano skupino. Povezanost med ocenami igral­ ne kakovosti in gibalnimi ter telesnimi parametri v celotnem vzorcu V Tabeli 4 so predstavljene vrednosti Pear-sonovega korelacijskega koeficienta med spremenljivkami telesnih mer in oceno igralne kakovosti igralcev skupaj za celo-ten vzorec merjencev (vsi igralci ne glede na igralno mesto) in glede na posamezno igralno mesto. Pri celotni skupini izstopajo po srednje visoki in znacilni povezanosti s tekmovalno uspešnostjo telesna višina (r = .235; p < 0.01), telesna masa (r = .265; p < 0.01) in mišicna masa (r = .245; p < 0.01). Znacilna pa je tudi negativna korelacija s podkožno tolšco (r = -.184; p < 0.05). TV in TM sta znacilno povezani z kriterijem tudi pri skupini pivotov (r = .543; p < 0.01 in r = .480; p < 0.01) in vratarjev (r = .367; p < 0.05 in r = .407; p < 0.05). Znacilna negativ­na povezanost pa se pojavlja med % pod-kožne tolšce in kriterijem pri desnih krilih (r =-.457; p<0.05), LZ (r =-.430; p<0.05) in Tabela 4 desnih zunanjih igralcih (r =-.460; p<0.01). Pri levih krilih (r = .504; p<0.05) in levih zu­nanjih igralcih (r = .568; p < 0.01) je visoka in znacilna povezanost med oceno in % mišicne mase. Mezomorfna komponenta somatotipa pa je srednje visoko in znacilno povezana s kriterijem pri vratarjih (r = .424; p < 0.05). V Tabeli 5 so predstavljene vrednosti Pe­arsonovega korelacijskega koeficienta, ki kaže povezanost med gibalnimi spremen­ljivkami in oceno igralne kakovosti igralcev skupaj za celoten vzorec merjencev (vsi igralci ne glede na igralno mesto) in gle­de na posamezno igralno mesto. Iz Tabele 5 je razvidno, da so pri celotnem vzorcu merjencev znacilno povezane z oceno vse gibalne spremenljivke z izjemo obeh glo­binskih skokov. Pri posameznih skupinah igralcev je znacilnih korelacij manj in variira­jo med igralnimi mesti. Generalno gledano pa so najvišje in pozitivne povezave z oce-no pri skoraj vseh skupinah v obeh strelih (hitrost leta žoge), v nekaterih sprinterskih parametrih, v skoku iz pol-cepa ter v skoku z nasprotnim gibanjem ter v VO2max. Razprava in zakljucki Rezultati so pri celotni skupini merjencev izpolnili naša pricakovanja glede številnih pozitivnih in znacilnih korelacij med spre­menljivkami telesnih mer in gibalnimi spre­menljivkami ter oceno igralne uspešnosti. Baterija testov in rezultati, ki jih z njo dobi-mo, kažejo dobro povezanost s tekmoval-no uspešnostjo. Na ta nacin lahko trdimo, da baterija predstavlja dobro orodje tudi kot napovedovalec tekmovalne uspešnosti rokometašev. Dolgoletne meritve ter razi­skave s podrocja povezanosti rokometaše­vih gibalnih sposobnosti in telesnih znacil­nosti z uspehom v igri so obrodile sadove in danes lahko z veliko mero gotovosti oce­nimo potencialno uspešnost igralcev v raz­licnih starostnih kategorijah. Glede telesnih znacilnosti so najvišjo stopnjo povezanosti pokazale spremenljivke telesna višina, tele­sna masa in % mišicne mase. Negativna pa je bila korelacija s % podkožne tolšce. Vse omenjene povezanosti so skladne z naved­bami iz literature (Ghobadi idr., 2013; Šibila in Pori, 2009) in še enkrat potrjujejo, da se igralci s poudarjenimi omenjenimi znacil­nostmi lahko uveljavijo v vrhunskem roko­metu. Igralci, ki so na teh podrocjih slabši, pa imajo zaradi tega manjše možnosti za visoko tekmovalno ucinkovitost v tekmo­valnem rokometu. Tudi na podrocju giba­nja so skoraj vse spremenljivke znacilno povezane z oceno. Zanimivo je, da najvišjo povezanost kaže hitrost leta žoge pri obeh strelih. Prav igralci, ki so sposobni silovitega izvajanja strelov, so v rokometu še posebej cenjeni in uspešni. Nekoliko presenetljiva pa je neznacilna in celo negativna pove­zanost ocene z obema globinskima skoko-ma. Morda se razlogi za omenjeni fenomen skrivajo v predpostavki, da predvsem mlajši igralci slabše tehnicno izvajajo omenjena skoka ne glede na dejanski gibalni poten­cial. To velja tudi za uspešnejše igralce v teh kategorijah. V nadaljevanju pa podajamo še analizo povezanosti za vsako igralno mesto po­sebej. V literaturi lahko namrec najdemo Vrednosti Pearsonovega korelacijskega koeficienta med antropometricnimi spremenljivkami in oceno igralne kakovosti igralcev skupaj za celoten vzorec merjencev (vsi igralci ne glede na igralno mesto) in glede na posamezno igralno mesto Ocena Skupaj LK DK LZ SZ DZ P V TV ,235** ,185 ,347 ,284 ,166 ,131 ,543** ,367* TM ,265** ,312 ,105 ,388* ,367* ,206 ,480** ,407* % MM ,245** ,504* ,210 ,568** ,021 ,218 ,241 ,348 % KM -,039 -,150 ,226 -,183 -,368* -,029 ,360 -,037 % PT -,184* ,090 -,457* -,430* ,278 -,460* -,159 -,169 Ekto -,167 -,338 ,175 -,050 -,327 -,185 ,153 -,184 Mezo ,090* ,279 -,181 -,038 -,018 ,304 ,075 ,424* Endo -,190* ,045 -,282 -,347 ,112 -,462 -,205 -,092 Legenda: TV – telesna višina; TM – telesna masa; % PT – delež podkožne tolšce; % MM – delež mišicne mase; % KM – delež kostne mase; Ekto – ektomorf­na komponenta somatotipa; Mezo – mezomorfna komponenta somatotipa; Endo – endomorfna komponenta somatotipa; LK – leva krila; DK – desna krila; LZ – levi zunanji; SZ – srednji zunanji; DZ – desni zunanji; P – pivoti; V – vratarji. “*” Razlike, znacilne pri 5 % tveganju – p < 0.05; “**” Razlike, znacilne pri 1 % tveganju – p < 0.01. Tabela 5 Vrednosti Pearsonovega korelacijskega koeficienta med gibalnimi spremenljivkami in oceno igralne kakovosti igralcev skupaj za celoten vzorec merjencev (vsi igralci ne glede na igralno mesto) in glede na posamezno igralno mesto Ocena Skupaj LK DK LZ SZ DZ P V T5m ,238** ,122 ,467* ,246 ,311* ,126 ,022 ,196 T10m ,344** ,339 ,549** ,476** ,342* ,096 ,125 ,357* T20m ,317** ,291 ,491** ,432** ,221 ,270 ,124 ,388* TL5m ,360** ,246 ,354 ,383* ,134 ,351 ,346 ,647** TL10m ,167* ,015 ,117 ,124 ,103 ,295 ,025 ,318 TL20m ,286** ,039 ,321 ,383* ,234 ,377 ,117 ,419* Vmax ,266** ,050 ,260 ,338* ,218 ,380 ,205 ,426** T8X40-m ,266** ,277 ,421 ,542** ,260 ,404 ,136 ,154 Vo2max ,400** ,592** ,175 ,493** ,242 ,581** ,470** ,365* SJ ,362** ,428* ,537** ,204 ,400* ,415 ,289 ,299 CMJ ,350** ,427* ,613** ,308 ,341* ,554** ,176 ,235 GS-25 -,060 -,208 ,232 -,080 ,064 ,108 -,191 -,208 GS-45 -.059 -,188 ,209 -,005 ,096 ,092 -,157 -,089 ST ,507** ,268 ,666** ,164 ,715** ,509 ,641* ,516 SS ,422** ,083 ,644** -,208 ,675** ,364 ,590* ,475 Legenda: T - 5-m sprint – start z mesta; T - 10-m sprint – start z mesta; T - 20-m sprint – start z mesta; TL - 5- m sprint – leteci start; TL - 10-m 5m10m20m5m10m sprint – leteci start; TL - 20-m sprint – leteci start; T8X40-m – povprecen cas dosežen v testu hitrostne vzdržljivosti; Vo – maksimalni sprejem O; 20m2max2 SJ – skok iz pol-cepa; CMJ – skok z nasprotnim gibanjem; GS-25cm – globinski skok iz 25 cm; GS-45cm - globinski skok iz 45 cm; ST – strel s tal; SS – strel iz skoka. “*” Razlike znacilne pri 5 % tveganju – p < 0.05; “**” Razlike, znacilne pri 1 % tveganju – p < 0.01. tudi mnogo podatkov o znacilnih razlikah v tehnicnih in takticnih zahtevah rokome­tne igre za igralce na posameznih igralnih mestih (Karcher in Buccheit, 2014). Rezultati mnogih študij pa tudi potrjujejo teorije, da se skupine igralcev, ki igrajo na razlicnih igralnih mestih medsebojno znacilno raz­likujejo v mnogih telesnih znacilnostih (Ši­bila in Pori, 2009). Skupina levih kril Izmed spremenljivk telesnih mer obstaja samo ena znacilna in pozitivna povezanost – % mišicne mase (r = .504; p < 0.05). Najviš­ji korelacijski koeficient povezanosti je pri gibalnih spremenljivkah med VO2max in oceno (r = .592; p < 0.01). Znacilna pa je še povezanost pri skoku iz polcepa (r = .428; p < 0.05) in pri skoku z nasprotnim gibanjem (r = .427; p < 0.05). Ostale povezanosti niso znacilne, preseneca pa negativna poveza­nost z obema globinskima skokoma. V na­šem vzorcu so tako uspešna leva krila pred­vsem izstopala z visoko stopnjo aerobne pripravljenosti in odrivne moci. Predvsem pri aerobni pripravljenosti je pomemben dejavnik velika kolicina primernega trenin­ga – to pa je tisti dejavnik, ki v zelo zahtevni konkurenci na mestu levega krila igralcem omogoca višjo stopnjo tekmovalne uspe­šnosti. Skupina desnih kril Pri tej skupini igralcev je statisticno znacil­nih povezanosti še vec kot pri LK. Izmed spremenljivk telesnih mer je znacilno in negativno povezana z uspešnostjo kolicina podkožne tolšce (r = -.457; p < 0.05). Visoka je povezanost vseh treh parametrov sprin­ta z mesta – TF (r = .467; p < 0.05), TF (r 5m10m = .549; p < 0.01) in TF20m (r = .491; p < 0.05). Podobno velja tudi za oba skoka – skok iz polcepa (r = .537; p < 0.01) in skok z naspro­tnim gibanjem (r = .613; p < 0.01). Najvišja stopnja povezanosti pa se pojavlja pri hi-trosti leta žoge, ki jo merjenci dosegajo pri obeh rokometnih strelih – strel s tal (r = .666; p < 0.01) in strel v skoku (r = .644; p < 0.01). Glede na ciklicne in aciklicne aktivno­sti, ki jih igralci v igri opravijo (Pori idr., 2009; Michalsik, 2011), je omenjena povezanost logicna. Glede na povezanost posameznih sposobnosti z tekmovalno uspešnostjo je tip uspešnega desnega krila najbližji ideal-nemu tipu rokometaša – dober sprinter in skakalec z majhno kolicino podkožne tol­šce in silovitim strelom. Skupina levih zunanjih igralcev Izmed spremenljivk telesnih mer je znacil­na povezanost dosežena pri telesni masi (r = .388; p < 0.05), še višja pa je pri deležu mišicne mase (r = .568; p < 0.01). Znacilna negativna povezanost pa je bila doseže­na s kolicino podkožne tolšce (r = -.433; p < 0.05). Tudi pri igralcih, ki igrajo na mestu levega zunanjega, se pojavlja veliko pozi­tivnih povezanosti med prakticno vsemi parametri sprinterske hitrosti (tudi sprint z letecim startom in maksimalna dosežene hitrost sprinta). Znacilna in pozitivna po­vezanost pa je tudi med oceno in aerobno vzdržljivostjo (r = .493; p < 0.01) ter sprinter-sko vzdržljivostjo (r = .542; p < 0.01). Tekmo­valno uspešni levi zunanji igralci so se torej predvsem odlikovali s sposobnostjo gene-riranja visokih sprinterskih hitrosti in tudi obeh vidikov vzdržljivosti, kar jim omogoca daljše igranje na visoki ravni ter izvedbo ve-cje kolicine treninga. Pomembna je velika telesna masa in visok delež mišicne mase ter nizek procent mašcobnega tkiva. Skupina srednjih zunanjih igralcev To igralno mesto je v slovenskem rokome­tu relativno specificno, saj je bilo v prete­klosti veliko tekmovalno zelo uspešnih igralcev, ki so se nekoliko razlikovali od mo-dela visokega rokometaša. Se je pa tudi pri našem vzorcu pri srednjih zunanjih igralcih telesna masa pokazala kot pomemben de­javnik – znacilna in pozitivna povezanost z oceno (r = .367; p < 0.05). Izmed gibalnih sposobnosti sta znacilno pozitivno pove­zana z uspešnostjo cas sprinta na 5 m (r = .311; p < 0.05) in 10 m (r = .342; p < 0.05). Znacilna je tudi povezanost z obema sko­koma – skok iz polcepa (r = .400; p < 0.05) in skok z nasprotnim gibanjem (r = .341; p < 0.05). Zanimivo pa je, da je najvišja dose-žena pozitivna povezanost s hitrostjo leta žoge pri obeh strelih – strel s tal (r = .715; p < 0.05) in strel v skoku (r = .675; p < 0.05). Tekmovalno uspešni srednji zunanji igralci imajo poleg dobrih sprinterskih in skakal­nih sposobnosti tudi zelo silovite strele, kar je eden izmed najpomembnejših sposob­nosti za ucinkovito igro v napadu Skupina desnih zunanjih igral­ cev Igralci, ki igrajo na mestu desnega zuna­njega napadalca, pomenijo veliko specifiko znotraj rokometne ekipe, najpomembnejši kriterij za usmeritev na to igralno mesto je namrec uporaba leve roke. Levicarji so torej v veliki prednosti in to zmanjša izbor ter s tem tudi variabilnost na tem igralnem me-stu. Tako je bil tudi delež teh igralcev zno­traj celotnega vzorca najmanjši (ob levih krilih) – n = 26. S tem lahko tudi pojasnimo zelo skromno število spremenljivk, ki kaže­jo povezanost z oceno igralne uspešnosti. Med spremenljivkami telesnih mer je samo spremenljivka »delež podkožne tolšce« do-segla statisticno znacilno in negativno po­vezanost (r = -.460; p < 0.05) s kakovostjo igranja. Tudi med gibalnimi spremenljivka-mi sta samo dve znacilno in pozitivno po­vezani z oceno – VO2max (r = .581; p < 0.01) ter skok z nasprotnim gibanjem (r = .554; p < 0.01). Zanimiva je predvsem znacilna po­vezanost z aerobno vzdržljivostjo, kar kaže, da morajo biti tekmovalno uspešni igralci na tem mestu tudi vzdržljivi. Najveckrat so na igrišcu med tekmo veliko casa in so zelo obremenjeni (nimajo ustreznih me-njav zaradi že prej omenjenih selekcijskih kriterijev). Zato je seveda dobra vzdržljivost neobhodna. Seveda pa tudi druge gibalne spremenljivke kažejo relativno visoko in pozitivno povezanost z oceno, vendar ne dosegajo statisticne znacilnosti. Skupina krožnih napadalcev (pivotov) Krožni napadalci imajo v sodobnem mo-delu rokometne igre zelo pomembno vlogo tako v napadu kot tudi v obrambi. V vrhunskih ekipah srecamo predvsem zelo visoke krožne napadalce z veliko telesno maso. Ti dve telesne znacilnosti sta tudi v našem vzorcu znacilno pozitivno povezani z oceno tekmovalne uspešnosti – TV (r = .559; p < 0.01) in TM (r = .480; p < 0.05). Za­nimivo pa je dejstvo, da je tudi pri pivotih znacilna pozitivna povezanost ocene tek­movalne uspešnosti z VO2max (r = .470; p < 0.01). Vrhunski pivoti so v sodobnem roko­metu zelo obremenjeni v obeh fazah igre in je ocitno tudi vzdržljivost pomembna za njihovo uspešno igranje. Ob veliki telesni masi in telesni višini pa morajo za dosego tega cilja veliko pozornost posvecati razvo­ju te sposobnosti. Znacilno in pozitivno po­vezanost s tekmovalno uspešnostjo pa sta pokazala tudi oba strela – strel s tal (r = .641; p < 0.01) in strel v skoku (r = .590; p < 0.01). Sposobnost izvajanja silovitih strelov je za pivote zelo pomembna, saj morajo v igri izvajati strele pod oteženimi pogoji. Sprin­terski in skakalni parametri pa v tej skupini ne kažejo znacilnih povezav z oceno. To pa ne pomeni, da niso pomembni, vendar v relativno dobro selekcionirani in homogeni skupini varianca v teh sposobnostih ni do-volj velika. Skupina vratarjev Rokometni vratar ima najbolj specificno igralno vlogo v ekipi. V našem vzorcu so tekmovalno uspešni vratarji izkazovali zna-cilno in pozitivno povezanost s telesno vi-šino (r = .367; p < 0.05) in telesno maso (r = .407; p < 0.05). Nekoliko je presenetljiva po­zitivna znacilna povezanost z mezomorfno komponento somatotipa (r = .424; p < 0.01), saj v vecini dosedanjih raziskav vratarji v tej znacilnosti niso izkazovali visokih vredno­sti (Šibila in Pori, 2009; Ghobadi idr., 2013). Toda najvišje rangirani vratarji našega vzor-ca, ki so tekmovalno zelo uspešni, so tudi v tej karakteristiki dominantni. Zanimiva je tudi povezanost gibalnih spremenljivk in ocene. Znacilna in pozitivna je poveza­nost s sprinterskimi parametri – T10m ((r = .357; p < 0.05), T(r = .388; p < 0.05), TL 20m 5m (r = .647; p < 0.01), T20m (r = .419; p < 0.05) in Vmax (r = .426; p < 0.01). Ocitno je za uspeh na vrhunskem nivoju tudi pri rokometnih vratarjih pomembna hitrost sprinta. Še bolj zanimiva pa je pozitivna in znacilna pove­zanost ocene tekmovalne uspešnosti in aerobnih sposobnosti (r = .365; p < 0.05). Glede na obremenitve med igro naceloma vratarji ne potrebujejo visoko razvitih spo­sobnosti na podrocju vzdržljivosti, toda kot kaže za vrhunsko tekmovalno ucinkovitost omenjena sposobnost ni brez vrednosti. Predvsem je ta ugotovitev pomembna kot napotek mlajšim vratarjem, ki mnogokrat na meritvah teh sposobnosti dosegajo povprecne ali celo slabe rezultate. Vlaganje napora v izboljšanje aerobne vzdržljivosti (ob ustreznem treningu drugih sposob­nosti in znanj) lahko ima ugodne ucinke na izboljšanje tekmovalne ucinkovitost pri rokometnih vratarjih. . Literatura 1. Baker, J., Ramsbottom, R. & Hazeldine, R. (1993). Maximal shuttle running over 40 m as a measure of anaerobic performance. British Journal of Sports Medicine, 27(4), 228–232. 2. Buchheit, M. (2005). Le 30-15 Intermittent Fi­tness Test: Illustration de la programmation du travail de la puissance maximale aerobie a partir d'un test de terrain approprie. – 1ere partie. Approches du Handball 88, 36–46. 3. Crewther, B., Cronin, J. in Keogh, J. (2005). Possible stimuli for strength and power adaptation: Acute mechanical responses. Sports Medicine, 35(11), 967– 989. 4. Duquet, W., Van Gheluwe, B. in Hebbelinck, M. (1977). Computer program for calculating the Heath-Carter anthropometric somato-type The journal of sports medicine and physi­cal fitness, 17(3), 255–262. 5. Ghobadi, H., Rajabi, H., Farzad, B., Bayati, M. in Jeffreys, I. (2013). Anthropometry of Wor­ld-Class Elite Handball Players According to the Playing Position: Reports From Men’s Handball World Championship 2013. Journal of Human Kinetics, 39, 213–220. 6. Gorostiaga E. M., Granados C., Ibanez J., Gon­zalez-Badillo, J. J. in Izquierdo, M. (2006). Ef­fects of an Entire Season on Physical Fitness Changes in Elite Male Handball Players. Me­dicine and Science in Sports and Exercise, 38, 357–366. 7. Hermassi, S., Chelly, M.S., Tabka, Z., Shephard, R. in Chamari, K. (2011). Effects of 8-week in­-season upper and lower limb heavy resis­tance training on the peak power, throwing velocity and sprint performance of elite male handball players. Journal of Strength and Conditioning Research, 25(9), 2424–2433. 8. Izquierdo, M., Häkkinen, K., Gonzalez-Badil-lo, J. J., Ibáñez, J. in Gorostiaga, E. M. (2002). Effects of long-term training specificity on maximal strength and power of the upper and lower extremities in athletes from diffe­rent sports. European Journal of Applied Physi­ology, 87: 264–271. 9. Michalsik, L. (2011). Match performance and physiological capacity of male elite team handball players. V: European Handball Fe­deration Scientific Conference. 10. Pori, P., Mohoric, U. in Šibila, M. (2009). Razlike v izvajanju aciklicnih aktivnosti med roko­metaši glede na igralna mesta. Šport, 57(1/2), 102–104. 11. Srhoj, V., Marinovic, M. in Rogulj, N. (2002). Characteristics of Male Handball Players, Col-legium Antropologicum, 26(1), 219–227. 12. Šibila, M., Lasan, M. in Tancig, S. (1989). Vpliv nekaterih razsežnosti psihosomaticnega statusa mladih rokometašev na uspešnost v rokometni igri. Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo. 13. Šibila, M., Vuleta, D. in Pori, P. (2004). Position­-related differences in volume and intensity of large-scale cyclic movements of male players in handball. Kinesiology, 36(1), 58–68. 14. Šibila, M. in Pori, P. (2009). Position-Rela­ted Differences in Selected Morphological Body Characteristics of Top-Level Handball Players. Collegium Antropologicum, 33(4), 1079–1086. prof. dr. Marko Šibila Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marko.sibila@fsp.uni-lj.si Bojan Jošt Težnja po novem rekordnem poletu preko 253 m – utopija ali realnost? Izvlecek Težnja po najdaljših poletih na smuceh je stalna in motivira šte­vilne gledalce pod letalnicami in pred TV zasloni za spremljanje smucarskih poletov. Planica je prispevala mnoge najdaljše skoke in polete najprej na stari Bloudkovi skakalnici in kasneje na letal­nici Bratov Gorišek. Po letu 2005 je razvoj najdaljših poletov za­radi bolj ugodnih aerodinamicnih pogojev za letenje prevzela letalnica v Vikersundu. Na njej je Avstrijec Stefan Kraft dosegel v letu 2017 trenutni rekord v poletih na smuceh 253,5 m. Vsi poleti v bližino te dolžine so za skakalce izredno nevarni. Na letošnjem finalu poletov v Planici je najbolj uspešen skakalec sezone Ryoyu Kobayashi poletel 24. 3. 2019 z velikim težavami pri doskoku do dolžine 252 m. Nadaljnje povecanje rekordnih poletov je možno zgolj s povecanjem današnjih letalnic. K temu dejstvu je strokovno in moralno zavezana tudi Mednarodna smucarska zveza FIS. Vsi poleti do 250 m mocno presegajo njena dolocila glede varnega doskoka na trenutnih letalnicah HS225m, ki so bile zgolj papirna-to povecane na velikost HS240m. Najvecji letalnici v Vikersundu in Planici bi se dalo dokaj preprosto povecati na velikost letalnice HS250m z možnostjo maksimalne dolžine poleta do 270 m. To pa bi predstavljalo tudi odskocno desko za izgradnjo letalnice, ki bi cloveku omogocila polete preko nove magicne meje 300 m. Tudi ta letalnica bi se dala v Planici izgraditi na dokaj ustreznem narav­nem terenu na lokaciji trenutne letalnice. Kljucne besede: smucarski poleti, letalnica HS 250m, razvoj letalnice. About the ambition for a new record-breaking ski flight over 253 m Abstract The ambition to constantly prolong ski flights is everlasting and motivates the spectators at the foot of the ski-flying hill and in front of the television to follow the sport of ski flying. Planica has been the venue of many of the longest ski jumps and flights, first on the old Bloudek ski jump and later on the ski-flying hill designed by the Gorišek brothers. After 2005 the venue of the record-breaking ski flights became Vikersund, where the ski-flying hill provided better aerodynamic conditions. It is where the Austrian ski jumper Stefan Kraft broke the ski-flying record in 2017 by landing at 253.5 m. Any ski flights to such a distance are extremely dangerous for the athletes. In this year’s ski-flying finals in Planica (24 March 2019) the most successful athlete of the season Ryoyu Kobayashi posted the longest jump at 252 m, despite some serious troubles with landing. Further prolongation of ski flights is only possible if the available ski-flying hills are enlarged. The International Ski Federation is bound by this fact professionally and morally. Any ski flight of up to 250 m strongly exceeds its provisions on safe landing on the current HS 225 ski-flying hills that have been enlarged to HS 240 only on paper. The largest ski-flying hills in Vikersund and Planica could be enlarged to HS 250 relatively simply, allowing a maximum ski flight of up to 270 m. This would be a perfect springboard for the construction of a ski-flying hill that would enable athletes to exceed the magic limit of 300 m. Such a ski-flying hill could be built in Planica at the location of the current ski-flying hill, given that the natural terrain is relatively suitable. Key words: ski flights, HS 250 ski-flying hill, development of ski-flying hill . Uvod Razvoj najdaljših poletov je bil vedno nav­dušujoc za gledalce pod skakalnicami in ob TV zaslonih. Številni najdaljši poleti so bili doseženi tudi v Planici najprej na stari Blo­udkovi skakalnici in potem še na letalnici Bratov Gorišek (Vec avtorjev, 1999; Giaco­melli in Gucek, 2013). Trenutni rekord v poletih na smuceh 253,5 m je leta 2017 dosegel Avstrijec Stefan Kraft na letalnici v Vikersundu. Rekordni polet je bil dosežen na letalnici HS225m. Polet Ste-fana Krafta je potekal pri nizki zaletni hitro­sti 99,6 km/h, ugodnih vetrovnih pogojih in relativno nizki krivulji leta, ki je za letalnico v Vikersundu tipicna. Letalnica leži na nizki nadmorski višini in ima zato ugodne aero­dinamicne pogoje za polete na smuceh. Doskok v tocki rekordne dolžine 253,5 m je bil izveden brez telemarka z namenom, da skakalec vzdrži velik pritisk ob stiku s podlago in ravnotežni položaj. Ublažitev velikega pritiska na podlago in ohranjanje ravnotežnega položaja je Stefan Kraft izve­del v znacilnem nizkem položaju globoke­ga pocepa (slika 1). Ta gibalna faza je trajala približno 0,5 sekunde na dolžini približno 15 m. Vrhunski avstrijski skakalec je moral pokazati izjemno gibalno spretnost, da je uspel skok opraviti brez dotika telesa s podlago. Slika 1. Doskok Stefana Krafta pri poletu 253,5 m se je zgodil v tipicnem nizkem pocepu. Njegov polet je meril kar 28.5 m cez tocko velikosti skakalnice pri 225 m (HS – hill size). Mednarodna smucarska zveza je letalnico HS225m nato 12. 3. 2018 prekvalificirala na velikost HS240m. Rekorden polet Stefana Krafta je bil – ne glede na zgolj papirno povecanje tocke velikosti skakalnice na ve­likost HS240m – izveden krepko preko te tocke. Letalnica v Vikersundu ima pri novi tocki velikosti letalnice HS240m naklon zgolj 26,5 kotnih stopinj. Ta pa se je do toc­ke 253,5 m še znacilno pomanjšal. Skakalec je bil tako kot vsi ostali, ki so poleteli v bli­žino rekordne daljave, mocno izpostavljen nevarnosti padca in poškodb. Rekordni poleti pa so glede na sedanjo velikost letalnic preprosto prenevarni za smucarje skakalce. V nevarnosti pa so predvsem najboljši skakalci. Trenutno naj­boljši skakalec na svetu Ryoyu Kobayashi je v Planici 24. 3. 2019 poletel 252 m in le s težavo doskocil brez dotika ali celo padca. Rešitev se kaže le v povecanju letalnice, ki bi dopušcala varen polet preko 253,5 m. Razvoj takšnega vzdolžnega profila letalni­ce bi moral upoštevati vec vidikov oziroma nacel: • Nacelo varnega poleta preko 253 m. • Nacelo varne letalnice za vse skakalce, tudi tiste najslabše v hipoteticno najtež­jih pogojih. • Formalna dolocila in priporocila FIS gle­de nacrtovanja vzdolžnega profila letal-nice (Gasser, 2008). • Nacelo atraktivnosti poletov za gledal­ce ob letalnici in ob televizijskih zaslo­nih. • Nacelo upoštevanja kakovostne razlike smucarjev skakalcev. Po sedanjih geometrijskih znacilnostih bi se morala sedanja letalnica HS240m, ki je pravzaprav HS225m, za novo rekordno dolžino poleta preko 253,5 m povecati na velikost najmanj HS250m (slika 5). Pri tem bi morala pomeniti tocka velikosti skakalnice HS250m zacetek faze doskoka in ne njen konec, kot je to v sedanjih pravilih med-narodne smucarske zveze FIS. To pomeni, da bi lahko skakalci povsem varno poleteli preko sedanje rekordne dolžine 253,5 m tja do 260 m. Iskanje optimalnega vzdol­žnega profila povecane letalnice HS250m je povezano predvsem s trenutno tehniko poletov smucarjev skakalcev (Jošt in Vodi-car, 2019). S preprosto kinematicno analizo (Jošt, Vodicar, Štuhec in Vertic, 2009; Jošt, Ulaga in Vodicar, 2013) je moc ugotoviti osnovne geometrijske znacilnosti krivulje leta smucarjev skakalcev. Na osnovi teh po­datkov se lahko opravi simulacijo dolžine poletov na povecani letalnici. Prav to je bil tudi osrednji namen pricujoce raziskovalne študije. .Metoda dela V prvi fazi so bili s kinematicno analizo spremljani poleti smucarjev skakalcev v kvalifikacijski seriji poletov v cetrtek 22. 03. 2018. V ugodnih vetrovnih in vremenskih m. V tocki oddaljenosti od roba odskocne pogojih so skakalci dosegli nekaj daljših mize 125 m je bila posneta in ugotovljena poletov, med katerimi je izstopal polet Av-višina krivulje leta ter povprecni kot letenja strijca Gregorja Schlirenzauerja, ki je pristal med tocko 125 m in 200 m. Podatki o dol­pri daljavi najdaljšega poleta na svetu 253,5 žini poletov, smeri in hitrosti vetra, zaletni hitrosti, številki zaletnega mesta so bili pov­zeti iz rezultatov mednarodne smucarske zveze FIS. V drugi fazi je bila, s pomocjo »AutoCAD« racunalniškega programa za konstruiranje v 2D in 3D formatu, vnešena na vzdolžni profil Planiške letalnice HS225/240m višina krivulje leta. Na podlagi višine krivulje leta v tocki 125 m in ugotovljenega kota lete­nja je bila potem simulirana celotna krivulja leta. Ta je služila tudi ugotavljanju kotov le­tenja na celotni dolžini poleta. Na podlagi kotov letenja in naklona hrbtišca planiške letalnice je bil potem ugotovljen tudi vpa­dni kot doskoka smucarja skakalca glede na tocko 253,5 m. V tretji fazi je bila Planiška letalnica HS225/240m preprosto povecana v spo­dnjem delu na velikost HS250m. V ta vzdol­žni profil povecane letalnice je bila potem vnešena krivulja poleta 253,5 m. Podobno se je potem izvedla tudi povecava letalnice na velikost HS300m. Tudi na ta profil letalni­ce se je potem projicirala krivulja leta 253,5 m z namenom, da se ugotovi potencialna dolžina poleta. .Rezultati in razlaga Analiza krivulje leta Gregorja Schlirenzauerja 253,5 m Na finalu svetovnega pokala v Planici 2018 je Avstrijec Gregor Schlirenzauer v kvalifi­kacijski seriji 22. 3. 2018 s šestega zaletnega mesta (zaletna hitrost 102,9 km/h) poletel na daljavo aktualnega svetovnega rekorda 253,5 m (slika 2). Vetrovni pogoji za njegov polet so bili odlicni (veter + 1,87 m/s). Pri 125 m je le-tel približno 8,3 m visoko nad hrbtišcem letalnice. Kot letenja glede na horizontalo je znašal v tej tocki poleta 36 kotnih stopinj. Krivulja leta je razvidna iz slike 3. Pri doskoku je imel Gregor Schlirenzauer visok vpadni kot doskoka 17 kotnih stopinj (slika 4). Avstrijskega skakalca je polet presenetil in je že pri 220 m zacel zavirati polet ter se pripravljati na doskok. Doskok avstrijske­ga šampiona se je zaradi visokega pritiska koncal v globokem pocepu in z dotikom rok na snežno podlago. Simulacija dolžine poleta na po­vecani planiški letalnici HS250m Želja po novem rekordnem poletu seveda obstaja in predstavlja magnet, ki privlaci veliko množico ljubiteljev smucarskih poletov. V skladu s dolocili Mednarodne smucarske zveze FIS bi se morala planiška letalnica (slika 5) povecati na velikost naj­manj 250 m (HS250m). Letalnica HS250m bi morala biti nacrtovana ob upoštevanju moderne tehnike leta naj­boljših smucarjev skakalcev in predvsem upoštevanju njihove varnosti pri doskoku. Na zaletišcu bi imela letalnica HS250m po­dobne geometrijske znacilnosti kot seda­nja letalnica HS240m (slika 6). Bistvene spremembe glede na sedanje letalnice HS240m bi se zgodile na dosko-cišcu nove letalnice HS250m (slika 7). Iz­vedba vecje letalnice HS250m z možnostjo maksimalnega poleta 260 m bi zahtevala od mednarodne smucarske zveze FIS spre­membo dovoljenih kljucnih geometrijskih razsežnosti letalnice. Pri tem se mora gle­de na sedanje letalnice HS240m bistveno povecati razdalja Zu, ki je danes omejena na 135 m. Nova letalnica HS250m bi morala biti zgra­jena po geometrijskih znacilnostih, ki bi ustrezale sodobni tehniki leta najboljših skakalcev sveta in hkrati zagotavljale varne polete najslabšim letalcem in enakomerno obcutljivost glede dolžine poletov na celi dolžini pristajalnega dela doskocišca med tockama P (zacetek pristajalnega dela) in L (tocka velikosti skakalnice). Tako bi se lah­ko odstranil vzdolžni lok med tockami P, K (kalkulacijska tocka) in L. Omenjeni lok pri slabših skakalcih med tockama P in K zmanjšuje pritisk ob doskoku in morda pomaga pridobiti kakšen meter pri dolžini skoka. To še zlasti prihaja do izraza na naj­vecjih letalnicah HS240m, kjer se krivulja leta lahko v tocki 200 m lahko dvigne tudi do 2,5 m (slika 8). Ce bi bilo doskocišce med P in L tocko ravno, potem bi bil naklonski kot med toc­kama za vse skakalce enak in nespreme­njen. To bi bolj pravicno odrazilo njihovo kakovostno razliko in izenacilo zahtevnost doskoka za vse skakalce. Zaradi uvedbe tega loka so obicajno najboljši skakalci pri dolgih skokih izpostavljeni precej višjim pritiskom ob doskoku kot slabši skakalci. Pri najboljših letalcih se zaradi loka med P in L tocko napihuje višina leta v predelu K tocke. To je nazorno razvidno iz simulacije krivulje poleta Simona Ammana, ki je v letu 2010 poletel 236 m (slika 9). Strmina skakalnice v K tocki se z razvojem tehnike smucarskega skoka zmanjšuje (od 40 kotnih stopinj na 32/34 kotnih stopinj). Z uvedbo »V« tehnike se je krivulja leta skakal-ca bistveno spremenila in skakalci letijo pod manjšimi elevacijskimi (vpadnimi) koti. Manj strma doskocišca so tudi bolj ugodna za pripravo skakalnice in njeno vzdrževan­je. Predvsem pa so manj strma doskocišca bolj prijazna do skakalcev in bolj varna pri morebitnih padcih (sile pospeševanja po doskoku se minimizirajo). Pri nacrtovanju povecane letalnice HS250m je potrebno upoštevati, da po trenutnih dolocilih Mednarodne smucarske zveze FIS za tocko velikosti skakalnice (L, HS) nastopi spodnji prehodni lok. V ta predel skakalnice pa naj bi skakalci ne pristajali, ker to pome­ni za njih povecano tveganje pri doskoku. Pri nacrtu povecane letalnice HS250m za­radi tega pomeni HS250m zacetek doskoka in ne njegov konec, ki pa ga pravila FIS ne dolocajo. Aktivna faza doskoka traja pribli­žno od 0,4 do 0,7 sekunde. Na letalnici je pri dolgih poleti ta cas lahko še daljši, še zlasti pri poletih v spodnji prehodni lok. Avstrijski skakalec Gregor Schlirenzauer bi lahko na povecani letalnici HS250m pri svo­jem poletu 253,5 m brez težav doskocil v telemark pri 255 m (slika 10). Vpadni kot pri doskoku Gregorja Schliren­zauerja bi bil približno 5 kotnih stopinj, kar bi mu omogocilo doskociti v telemark (sli­ka 11). Naravne možnosti za izgradnjo letalnice HS250m v Planici V Planici bi se lahko letalnica HS250m zgra­dila po dveh variantah. Prva bi bila na osi obstojece letalnice HS240m. Letalnica se na spodnjem delu hrbtišca ne bi bistveno spreminjala (slika 12). Do vecjih gradbenih posegov bi glede na sedanjo planiško letalnico HS240m prišlo na zaletišcu, odskocni mizi in prvem delu hrbtišca doskocišca letalnice (slika 13). Prednosti te variante je v nižjih gradbenih stroških, povezanih z rekonstrukcijo hrbti-šca in zaletišca letalnice. Slabosti te variante se kažejo v vecji izpostavljenost bocnemu vetru v prvem delu poleta, kar pa se da reši-ti z zašcitnimi vetrovnimi zavesami. Druga varianta bi zahtevala novo os letal-nice (slika 14). Varianta z novim hrbtišcem letalnice HS250m bi zahtevala pomik celotne letal-nice nazaj v naravni teren (slika 15). Letalnica HS250m bi glede na os seda­nje letalnice HS240m terjala rahlo rotacijo vzdolžne osi. To bi olajšalo izgradnjo nove odskocne mize in zaletišca. Prednosti te variante: • Letalnica bi bila bolj naravno zašcitena proti neugodnim vplivom vetra (tudi morebitna umetna zašcita pred vetrom bi bila cenejša). • Višina leta bi bila minimalno nad narav­nim terenom. • Nad hrbtišcem letalnice bi se izboljšala termika, kar bi še olajšalo dolge polete. • Izkop hrbtišca letalnice bi bil hkrati na­menjen tudi razvoju letalnice HS300m. • Ob doskocišcu letalnice bi z izkopom hrbtišca lahko uredili naravne tribune za gledalce. • Osvetlitev letalnice bi bila manj zahtev­na in cenejša. Na letalnici HS250m bi bila potrebna obšir­na gradbena dela na doskocišcu letalnice in na zaletišcu, ki bi moralo biti povsem novo. Sedanje hrbtišce letalnice HS240m bi se moralo v srednjem in spodnjem delu mocno poglobiti. To pa bi omogocilo laž­ji postopni razvoj letalnice do velikosti HS300m (slika 16). Na enostavno povecani letalnici planiški HS300m bi Gregor Schlirenzauer s poletom lahko poletel 253.5 m, pri isti zaletni hitro­sti in enakih vetrovnih pogojih celo 304 m (sliki 17a in 17b). Nacrtovanje letalnice HS300m je smiselna, ker današnja tehnika smucarskih skokov najboljšim smucarjem skakalcem že dopu-šca varne polete do dolžine 300 m pri po­dobni zaletni hitrosti in vetrovnih pogojih (Jošt, 2010; Jošt, Coh in Vodicar, 2013). Razvoj letalnice HS300m bi bil mogoc tudi na osi hrbtišca sedanje letalnice HS240m (slika 18). Letalnica bi terjala velike gradbe­ne posege na zaletišcu, odskocni mizi in prvi polovici doskocišca. Vecji problem te variante bi bila ustrezna vetrovna zašcita prve polovice doskocišca (slika 19). Planiška letalnica ima ugodne naravne mo-žnosti za razvoj letalnice HS300m. Zato bi morali vse nadaljnje investicije na letalnici izvajati s koncnim ciljem njene povecave, ki bo omogocila varne polete do dolžine poletov 300 m. .Zakljucek Razvoj rekordnih poletov v smucarskih sko­kih je pogojen z razvojem vecjih letalnic, ki bi lahko postopal fazno do velikosti letalni­ce HS300m. Današnja tehnika smucarskih skokov najboljšim smucarjem skakalcem že omogoca polete preko 300 m pri enaki za­letni hitrosti in ugodnih vetrovnih pogojih. Ti poleti bi bili za njih precej bolj varni, kot so na današnjih letalnicah velikosti HS225­-240m. K obveznosti po povecanju letalnic vodijo tudi dolocila Mednarodne smucarske zve­ze FIS, ki predpisujejo geometrijo vzdol­žnega profila letalnice. Današnja velikost letalniceHS225-240m ne dopušca varnih poletov preko daljave 240 m, ker je strmina doskocišca prenizka in povzroca preveliko raven pritiska ob doskoku. Daljave preko 240 m lahko dosegajo ob velikem tveganju le najboljši letalci na smuceh v ugodnih ve­trovnih pogojih. Te daljave zelo dvigujejo krivuljo leta pri 200 m, ki lahko pri ekstre­mnem poletu doseže tudi višino 10 m. Pri povecanju letalnice na velikost HS250m z možnostjo poletov do 260 m bi se lahko odpravil vzdolžni lok hrbtišca letalnice med tockama P (zacetek pristajalnega dela) in tocko velikosti skakalnice (L). Tako se bo do-seglo bolj varno letalnico za slabše in boljše letalce na smuceh. Mednarodna smucarska zveza FIS bi mo-rala spremeniti definicijo velikosti letalni­ce. Tocka velikosti skakalnice (HS) mora pomeniti interval, v katerem lahko smucar skakalec varno doskoci v telemark ob upo­števanju, da faza doskoka traja od 0,4 do 0,6 sekunde. V Planici obstajajo ugodni naravni terenski pogoji za povecanje letalnice na velikost HS250m–270m in celo HS300m. Pri tem se lahko pristopi do povecanja letalnice na sedanji osi obstojece letalnice HS240m ali na novi osi letalnice, ki bi prav tako pote­kala na lokaciji sedanje letalnice. Povecanje letalnice do velikosti HS300m bi pomenilo tudi podaljšanje sedanje letalnice HS240m za približno 100 m. Celotna dolžina vzdol­žnega profila letalnice bi dosegla 600 m. Celotno trajanje gibalne dejavnosti smu-carja skakalca od štarta na zaletišcu do varne zaustavitve v izteku bi znašalo od 20 do 25 sekund. Poleti na letalnici HS300m bi terjali od skakalcev vrhunsko psihofizicno in tehnicno pripravljenost. Priprava takšne letalnice bi bila bolj obsežna in tudi dražja, kot je na sedanji letalnici. Vse to pa vodi k tehtnemu premisleku o smiselnosti pove­cevanja letalnic, kar pa je v smucarskih sko­kih prisotno že od vsega zacetka. .Literatura 1. Gasser, H. H. (2008). Grundlagen der Ausle­gung des Langsprofils einer Skisprungschanze. Bern: Internationaler Ski-verband. 2. Giacomelli, O. , Gucek, A. in Šlibar, J. (2013). Na krilih smucarskih letalcev. Ljubljana: Sch-warz print, d.o.o. 3. Jošt, B., Vodicar, J., Štuhec, S. in Vertic, R. (2009). Kinematicna analza krivulje leta smu-carjev skakalcev na finalu svetovnega pokala Planica 2009. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 4. Jošt, B. (2010). Geometrijske znacilnosti po­stopnega razvoja profila letalnice do velikosti HS300m. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 5. Jošt, B., Ulaga, M., Vodicar, J. (2013). Kinema­ticna analiza krivulje leta smucarjev skakalcev – na finalu svetovnega pokala v Planici 2013. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine-ziologijo. 6. Jošt, B., Coh, M. in Vodicar, J. (2013). Design of a ski flying hill with the profile HS300m. Ham­burg: Verlag Dr. Kovac. 7. Jošt, B., Vodicar, J. (2019). Development od the Ski jump hill profile from the viewpoint of Ski jumping technique. Hamburg: Verlag Dr. Kovac. 8. Vec avtorjev (1999). Planica 1934–1999. Lju­bljana: Društvo Proplanica. .Vir 1. FIS (2008). Skisprungschanzen Bau-Normen 2008. Ausfuhrungsbestimmungen zu Art. 411 der IWO Band III. prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si Vedrana Sember1, Gregor Starc1, Marjeta Kovac1, Mojca Golubic2, Gregor Jurak1 Spremenimo slabo prakso »dostavljanja« otrok v šolo Izvlecek Spremembe v življenjskih slogih otrok vpli­vajo na zmanjšanje njihove gibalne dejav­nosti. Ena od njih je vsakodnevni gibalno dejaven transport. Na reprezentativnem vzorcu 1102 ucencev predmetne stopnje na osnovni šoli smo preucevali njihove nacine prihoda v šolo in odhoda iz nje ter poveza­nost teh nacinov z oddaljenostjo doma do šole. Ugotavljamo, da skoraj polovica ucen­cev prihaja v šolo in odhaja iz nje gibalno dejavno. Žal pa podrobnejše analize kažejo, da to velja zlasti za tiste, ki živijo v neposre­dni bližini šole. Ucenci kot najpomembnejši razlog gibalno nedejavnega transporta na­vajajo oddaljenost šole od doma, vendar pa ugotavljamo, da obstaja skupina ucencev, ki jo starši zjutraj pripeljejo v šolo, popoldne pa gredo ti ucenci domov peš. Vecina teh ucencev živi v takšni oddaljenosti od šole, ki bi lahko ob gibalno dejavnem transportu predstavljala dobro priložnost za dvig celo­kupne dnevne gibalne dejavnosti, zato šo-lam predlagamo vec ukrepov za izboljšanje trenutnega stanja. Kljucne besede: gibalna dejavnost, telesna de­javnost, transport, šola, telesna pripravljenost. Let’s change the bad practice of ‘delivering’ children to school Abstract Changes in children’s lifestyle also affect their motor abilities. One of them is daily transport that is physically (in)active. A repre­sentative sample of 1,102 pupils from the second and third cycles of primary school was used in the study of pupils’ transport to school and back home as well as correlation of transport methods with the distance between their home and the school. We es­tablished that nearly one half of pupils travelled to school and back home in a physically active way. Regretfully, detailed analyses showed that this was true mainly for those pupils who lived in close vicinity of the school. Pupils stated that the major reason for their inactive way of travelling was the distance from their home to the school; however, we established that there was a group of pupils whose parents drove them to school by car and who, in the afternoon, returned home on foot. Most of these pupils live at such a distance from their school that could, if they travelled to school in a physically active way, provide them with a good opportunity to increase their overall daily physical activity, which is why we propose that schools introduce more measures to improve the current situation Key words: motor activity, physical activity, transport, school, physical fitness 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo • Uvod V zadnjih desetletjih se je življenjski slog otrok in mladostnikov drasticno spremenil (Pate, Mitchell, Byun in Dowda, 2011; Sedlak idr., 2015). Ena od zelo opaznih sprememb je zmanjšanje njihovega obsega gibalne dejavnosti (Ekelund, Tomkinson in Arm­strong, 2011). Skladno s priporocili Svetovne zdravstvene organizacije bi naj bili otroci in mladostniki najmanj 60 minut zmerno do visoko intenzivno gibalno dejavni vsak dan (WHO, 2004). Posledice njihovega nezdra­vega nacina življenja se kažejo v prekomer­ni telesni masi (Cooper idr., 2003), manjši neodvisnosti (Fotel in Thomsen, 2004) in zmanjšani telesni pripravljenosti v Sloveniji zlasti pri fantih (Strel, Leskošek, Starc, Jurak in Kovac, 2017). Zaradi negativnih vplivov zmanjšanja gibalne dejavnosti je treba gi­balno dejavnemu prihodu v šolo in odho­du iz nje (za ta namen se uporablja tudi iz­raz transport) kot eni od oblik vsakodnevne gibalne dejavnosti pripisati vec pozornosti (Faulkner, Buliung, Flora in Fusco, 2008; Tudor-Locke, Ainsworth in Popkin, 2001). Raziskovalci namrec ugotavljajo, da lahko gibalno dejavni transport prispeva k do-seganju dnevnih priporocil za gibalno de­javnost (Cooper, Andersen, Wedderkopp, Page in Froberg, 2009) in energetskemu ravnotežju (Andersen, Lawlor, Cooper, Fro-berg in Anderssen, 2009), vpliva na izbolj­šanje kardiovaskularnega zdravja (Larou­che, Saunders, Faulkner, Colley in Tremblay, 2014), zmanjšuje stres pri pouku (Lambiase, Barry in Roemmich, 2010) in vpliva na dvig kognitivnih sposobnosti pri deklicah (Mar-tinez-Gomez idr., 2011). Larouche in sode­lavci (2014) so ugotovili, da imajo otroci, ki kolesarijo v šolo, boljšo kardiovaskularno pripravljenost v primerjavi s tistimi, ki v šolo hodijo peš. Otroci, ki uporabljajo gibalno dejavne vrste transporta, so v primerjavi z otroki, ki uporabljajo motoriziran tip tran­sporta, tudi med tednom dejavnejši (Co­oper idr., 2005; Faulkner idr., 2009), kar pa ne vpliva na gibalno dejavnost otrok med vikendom (Faulkner idr., 2009). V tujini ve­liko uporabnikov javnega prevoza doseže priporocila za gibalno dejavnost že s hojo do postajališc javnega prometa (Besser in Dannenberg, 2005; Freeland-Graves in Ni-tzke, 2013; Morency, Trepanier in Demers, 2011; Saelens, Vernez Moudon, Kang, Hur­vitz in Zhou, 2014). Poleg tega je bilo ugo­tovljeno, da uporaba javnega prevoza v pri­merjavi z avtomobilskim potroji verjetnost doseganja priporocil za gibalno dejavnost (Lachapelle in Frank, 2009). Primerjalni podatki vec držav kažejo na obratno razmerje med gibalno dejavnim transportom in debelostjo otrok ter mla­dostnikov (Garrard, 2009). Pri preucevanju tega problema pa je treba biti pozoren tudi na razdaljo od doma do šole, ker lahko ima ta spremenljivka mediatorski in modera­torski ucinek. Za otroke, ki dejavno hodijo v šolo, je bolj verjetno, da živijo preblizu šole, da bi imela dejavnost, ki jo dosežejo z gibalno dejavnim transportom, znacilne pozitivne ucinke na telesno težo (Faulkner idr., 2009). Dokazano je bilo, da se poveza­va med vrsto transporta in gibalno dejav­nostjo povecuje z daljšanjem razdalje od doma do šole ter da obstaja vecja verje­tnost uporabe dejavnega transporta pri otrocih, ki živijo manj kot 800 metrov od šole (Timperio idr., 2006). Najpogostejše vzroke za izbiro gibalno nedejavnega tran­sporta raziskovalci pripisujejo nevarnemu prometu (Huertas-Delgado idr., 2017), po­tovalni razdalji do šole (CDC, 2002; Pizzaro idr., 2016; Tudor-Locke, Ainsworth, Adair in Popkin, 2003), kriminalu (Black, Collins in Snell, 2001; CDC, 2002; Huertas-Delgado idr., 2017; Tudor-Locke idr., 2003), naspro­tujoci se šolski politiki (CDC, 2002), drugim obveznostim ter nepredvidljivim vremen-skim razmeram (Sallis, Prochaska in Taylor, 2000). Med posameznimi evropskimi državami obstajajo velike razlike pri izbiri gibalno ne­dejavnega in dejavnega transporta. V juž­nem delu Evrope je zelo velik delež tistih, ki vec kot štiri dni na teden hodijo peš (Grcija s 74,9 % in Španija s 75,9 %), pri transportu s kolesom pa izstopata Nizozemska z 59,6 % in Norveška s 60,5 % deležem šolarjev s takšnim nacinom transporta (te Velde idr., 2017). V Ljubljani 52 % otrok v šolo in iz nje pešaci, 6 % otrok pa kolesari (Koželj, Sopotnik in Kontic, 2016). Izgleda torej, da so nacini transporta tudi mocno kulturno pogojeni. Namen te študije je bil na reprezentativ­nem vzorcu slovenskih ucencev predme­tne stopnje ugotoviti njihove nacine tran­sporta do šole in iz šole ter povezanost teh nacinov z oddaljenostjo med domom in šolo. .Metodedela Vzorec merjencev V študijo smo vkljucili merjence iz obse­žnejše raziskave transverzalnega spremlja­nja telesnega in gibalnega razvoja otrok – ARTOS (Jurak, Kovac in Starc, 2013). Vzo-rec vkljucuje ucence in ucenke šestega do devetega razreda osnovnih šol, izmerjenih jeseni leta 2013. V študiji je sodelovalo 1102 otrok, od tega 621 fantov in 481 deklet. Merski protokol Za ugotavljanje nacina transporta so mer-jenci odgovorili na naslednji vprašanji: Na kakšen nacin si v zadnjih 7-ih dneh obicaj-no prišel/prišla v šolo in domov iz šole? Ce si uporabljal/a dva ali vec nacinov potovanja, izberi tistega, za katerega si potrošil/a najvec casa. Merjenci so odgovorili loceno za prihod v šolo in odhod iz šole. Lahko so odgovorili z naslednjimi odgovori: (1) z avtom, (2) z av-tobusom ali vlakom, (3) peš, (4) s kolesom ali (5) z rolerji, rolko oz. skirojem (Tabela 1). Merjenci, ki so izbrali gibalno nedejavni pri-hod ali odhod (tj. odgovore pod (1) in (2)), smo vprašali še po vzrokih z naslednjim vprašanjem: Kakšni so vzroki, da obicajno ne greš v šolo ali iz šole sam/a dejavno (peš, s kolesom, rolerji, skirojem, rolko)? Izbrali so lahko vec možnih odgovorov izmed naslednjih: (1) šola je predalec, (2) nihce od mojih prijateljev ne gre sam, (3) pouk sovpada z delovnim casom staršev, (4) ne želim, (5) ni ustrezne prometno var-ne poti do šole, (6) da ne zamudim pouka, (7) pot do šole ni dovolj varna (kriminal), (8) zaradi mojih popoldanskih dejavnosti in (9) drugo. Razdaljo med bivališcem otroka in šolo smo dolocili na podlagi geografskih koor­dinat in zracne razdalje med njima. Naslove bivališc smo pridobili od staršev otrok, geo­grafske koordinate pa smo dolocili s pomo-cjo Geografskega informacijskega sistema. Zbiranje podatkov Starše merjencev smo pisno obvestili o na-menu in o postopkih zbiranja podatkov ter pridobili njihova pisna soglasja za vkljucitev otrok v raziskavo. Za raziskavo smo prido­bili pozitivno mnenje Komisije RS za me-dicinsko etiko (št. 138/05/13). Podrobnosti zbiranja podatkov so opisane v viru Jurak idr. (2013). Obdelava podatkov Podatke smo obdelali s programom za statisticno obdelavo podatkov SPSS 25.0. Merjence smo analizirali loceno po spolu in naredili osnovno statistiko. Graficno in statisticno smo preverili normalnost po­razdelitve podatkov. Razlike v izbiri tran­ sporta med fanti in dekleti smo ugotavljali Tabela 2 s pomocjo Hi kvadrat testa. Za ugotavlja-Frekvence in delež izbire kombinacij transporta (transportna skupina) glede na spol nje povprecne oddaljenosti najstnikovega TRANSPORTNE SKUPINE doma do šole smo uporabili deskriptivno statistiko in analizo variance (ANOVA). IZKLJUCNO Z JAVNI PREVOZPELJANIIZKLJUCNO S KOLEŠCKI SKUPAJ AVTOM IN Z AVTOM IN PEŠ PEŠ .Rezultati nacin transporta Iz Tabele 1 je vidno, da poleg enoznacnih nacinov transporta (npr. peš v šolo in peš iz šole) obstaja kar nekaj mešanih nacinov (npr. z avtom v šolo, nazaj peš). Glede na razlicne kombinacije nacinov pri­hoda v šolo in odhoda iz nje smo oblikovali 5 skupin transporta: 1. IZKLJUCNO Z AVTOM: gre za skupino najstnikov, ki so pri transportu nedejav­ni; prihod in odhod v šolo je izkljucno z avtom. 2. JAVNI PREVOZ IN Z AVTOM: gre za skupi-no najstnikov, ki so pri transportu nede­javni; prihod in odhod v šolo je izkljucno motoriziran, vendar s pomocjo javnega prevoza. Lahko gre za prihod in odhod v šolo z avtobusom ali vlakom (javni prevoz) ali pa je prihod z javnim prevo­zom in odhod z avtom oziroma obra­tno prihod z avtom in odhod z javnim prevozom. 3. PELJANI IN PEŠ: gre za mešano skupino transporta, kjer se izmenjujeta moto­riziran in gibalno dejaven transport. Najstniki gredo v eno smer (obicajno v šolo) motorizirano (avto, vlak ali avto-bus), v drugo pa gibalno dejavno (obi­cajno peš, pa tudi z rolerji, skirojem ali rolko) ali obratno. 4. IZKLJUCNO PEŠ: gre za skupino najstni­kov, ki so pri transportu gibalno dejavni; prihod v šolo in odhod iz nje je izkljucno peš. Tabela 1 Frekvence izbire nacina prihoda v šolo in odhoda iz nje Moški 49 187 79 255 51 621 Ženski 41 155 54 224 7481 90 342 133 479 58 1102 Skupaj 8,2 % 31 % 12 % 43,5 % 5,3 % 100,0 % 5. S KOLES(ŠCK)I: gre za skupino najstnikov, ki so pri transportu gibalno dejavni; v šolo prihajajo s kolesom, rolerji, rolko ali skirojem in odhajajo peš, s kolesom, rolerji, rolko ali s skirojem. Najvecji delež otrok hodi v šolo IZKLJUCNO PEŠ (43,5 %) ali uporablja JAVNI PREVOZ IN Z AVTOM (31 %). Manj uporabljajo druge kombinacije (IZKLJUCNO Z AVTOM, PELJA­NI IN PEŠ, S KOLEŠCKI). Zastopanost otrok v posameznih transportnih skupinah je pri­kazana v Tabeli 2. Hi kvadrat test je pokazal, da obstajajo statisticno znacilne razlike v izbiri skupi-ne transporta glede na spol (.2 = 26,685; p < 0,05), pri cemer ima spol srednje velik vpliv na izbiro vrste transporta (ES = 0,16). Dekleta prednjacijo v naslednjih skupinah transporta: IZKLJUCNO Z AVTOM (dekle­ta 8,5 % in fantje 7,9 %), JAVNI PREVOZ IN Z AVTOM (dekleta 32,2 % in fantje 30,1 %) in IZKLJUCNO PEŠ (dekleta 46,6 % in fantje 41,1 %). Fantje se v primerjavi z dekleti v ve-cji meri odlocajo za PELJANI IN PEŠ skupino transporta (fantje 59,4 % in dekleta 40,6 %) in S KOLEŠCKI (fantje 87,9 % in dekleta 12,1 %). Hi kvadrat test ni pokazal statisticno znacilnih razlik glede na starost otrok (.2 = 26,347; p = 0,336). daljenost doma od šole ODHOD IZ ŠOLE Glede na zracno oddaljenostjo med šolo in Avto Avtobus, Rolerji, domom smo merjence razdelili v 5 skupin Peš Kolo SKUPAJ vlak skiro, rolka (Slika 1): PRIHOD V ŠOLO Avto 90 6694 0 1 251 1. do 0,5 km (n = 227), Avtobus, vlak 13 263 33 0 0 309 2. 0,5–1 km (n = 212), 3. 1–2 km (n = 188), Peš 4 1479 0 0 484 4. 2–5 km (n = 242) in Kolo 0 0742 0 49 5. vec kot 5 km (n = 106). Rolerji, skiro, rolka 0 0 0 0 9 9 Najvecji delež otrok je od šole oddaljenih SKUPAJ 107 330 613 42 10 1102 od 1 do 2 km, najmanjši pa vec kot 5 km. Ucenci, ki so od šole oddaljeni manj kot 2 km, v vecji meri v šolo hodijo peš (Slika 2). Do najbolj enakovredno raznolikih nacinov transporta prihaja v skupini ucencev, ki ži­vijo 1 do 2 km v oddaljenosti od šole. V tej skupini jih peš prihaja in odhaja iz šole 37,2 %, z avtom jih starši peljejo 4,2 %, v kom­binaciji javnega in avtomobilskega prevoza (skupina JAVNI PREVOZ IN Z AVTOM) pa prihaja in odhaja iz šole 5,2 % najstnikov. Ti-sti, ki so od šole oddaljeni vec kot 2 km, pa so obicajno pripeljani v šolo z zasebnim ali javnim prevozom. Z analizo variance smo ugotovili, da obstajajo statisticno znacilne razlike med skupinami transporta glede na oddaljenost doma od šole (F(4,787), p < 0,05) (Tabela 3). Nadaljnja post hoc analiza z Mann-Whi­tney testom je pokazala znacilne razlike (p < 0,05) v izbiri nacina transporta glede na oddaljenost od doma med vsemi, z izjemo ene primerjave med dvema skupinama transporta (PELJANI IN PEŠ ter S KOLEŠCKI), kjer pa je tudi absolutna razlika v povprec­ni razdalji med domom in šolo ucencev, ki uporabljajo ti skupini transporta, najmanjša (Tabela 3). • Razprava Prva pomembna ugotovitev pricujoce študije je, da skoraj polovica ucencev pred­metne stopnje prihaja v šolo in odhaja iz nje gibalno dejavno. Tisti, ki so od šole od­daljeni manj kot 2 km, v vecji meri v šolo hodijo peš. Tisti, ki so od šole oddaljeni vec kot 2 km, pa so v šolo pripeljani. Rezultati so podobni nekaterim izsledkom iz tujine, vendar pa ugotovitve razlicnih študij niso konsistentne, kar nakazuje na zapletenost preucevanja tega pojava. V primerjalni štu­diji med Veliko Britanijo, Dansko, Finsko in Preglednica 3 Norveško so ugotovili, da otroci v najvecji meri hodijo ali uporabljajo mešani tip tran­sporta (Fyhri, Hjorthol, Mackett, Nordgaard Fotel in Kytta, 2011). Po drugi strani so v primerjalni študiji med osmimi evropskimi državami raziskovalci ugotovili, da je hoja v in iz šole najpogostejša oblika transporta (49,2 %), vendar pa kar 35,9 % otrok nikoli ne hodi v in iz šole peš. Raziskovalci opaža­jo velike razlike pri uporabi kolesa kot ene­ga izmed nacinov transporta v in iz šole, saj je le-ta izjemno pogost na Nizozemskem in Norveškem ter zelo redek v Grciji in Špa­niji (te Velde idr., 2017). Ti izsledki nakazu­jejo, da je delež otrok z gibalno dejavnim transportom v šolo pri nas podoben kot v nekaterih drugih državah, z izjemo držav, ki imajo mocno tradicijo transporta s kole­som (npr. Nizozemska, Danska). Podobno kot v tujini tudi pri nas obstajajo skupine otrok s podobnimi znacilnostmi, ki opre­deljujejo izbiro nacina transporta. Ena od njih je tudi oddaljenost do šole, ki ni bila upoštevana v omenjenih študijah iz tujine. Podrobnejše analize skupine otrok, ki ne prihajajo gibalno dejavno v šolo, nas vo­dijo do druge pomembne ugotovitve te študije. Obstaja pomemben delež otrok, ki zaradi napacnih razlogov uporabljajo pre­vec gibalno nedejavne nacine transporta v šolo. Dvanajst odstotkov najstnikov v starosti 11 do 14 let zjutraj starši vozijo v šolo z avtomobilom ali pa gredo ti v šolo z javnim prevozom, iz šole pa gredo peš. Pri tem najstniki kot najpomembnejši razlog za gibalno nedejaven prihod v šolo navaja­jo oddaljenost do nje. V povprecju ti otroci živijo približno 2,5 km od šole. Zanimivo je to, da je pred poukom razdalja do šole po njihovem prepricanju prevelika, po pouku pa jo opravijo. Ravno z jutranjim gibalno dejavnim prihodom v šolo pa bi lahko ti otroci dvignili raven celokupne dnevne gibalne dejavnosti in posledicno naredili korist za svoje zdravje pa tudi boljšo ucno pozornost (Mondschein, Blumenberg in Taylor, 2010). Npr. 2 km živahne hoje bi pri tej starostni skupini predstavljajo 1,6 MET oz. 27 min zmerne do visoke gibalne de­javnosti (Ridley, Ainsworth in Olds, 2008), kar predstavlja med 12,5 % (Jurak, Soric, Starc idr., 2015) in 20 % (Sember, Morrison, Jurak, Kovac in Starc, 2018) celokupnega casa zmerno do visoke gibalne dejavnosti enajstletnikov) in kar 43 % istega casa pri štirinajstletnikih (Sember, 2017). Ravno sku­pina otrok, ki živi 1–2 km od šole, kar pred­stavlja dobro razdaljo za peš hojo ali vožnjo s kolesom, rolerji ali skirojem v šolo, pa je skupina, v kateri starši najpogosteje vozijo otroke v šolo, potem pa otroci sami pride-jo domov peš. Poleg neposrednega vpliva na znižanje celokupne gibalne dejavno­sti otroka ima takšna praksa še drug zelo pomemben posreden vpliv. Voženi otroci imajo manj izkušenj z obvladovanjem gra­jenega okolja (npr. preckanje prometnic) in prilagajanjem gibanja v razlicnih vremen­skih razmerah (npr. hoja v dežju in snegu). Zaradi manjše tovrstne kompetentnosti je tudi v prostem casu njihova hoja manjša, kar seveda lahko vpliva na njihovo celoku­pno gibalno dejavnost. Fyhri in sod. (2011) ugotavljajo, da je razlogov za zmanjšanje samostojne mobilnosti otrok vec, eden izmed glavnih pa je strah pred prometno nevarnostjo, napadi in povecanjem lastni­štva avtomobilov. Tudi v Sloveniji v zadnjih 20-ih letih beležimo podvojeno število lastniških avtomobilov, kar danes znaša 1 avtomobil na 2 državljana (Miklavcic, 2014). Po drugi strani izsledki naše študije (Jurak, Sember, Kovac idr., 2018) kažejo na nekoli­ko drugacne razloge za gibalno nedejaven prihod. Skrb za prometno varnost otrok je Statisticno znacilne razlike v oddaljenosti med domom in šolo merjencev glede na skupino transporta SKUPINA TRANSPORTA IZKLJUCNO Z AVTOM (razdalja (m) + SD) JAVNI PREVOZ IN Z AVTOM PELJANI IN PEŠ IZKLJUCNO PEŠ S KOLEŠCKI IZKLJUCNO Z AVTOM Z=2,050 (p=0,00); Z=2,604 (p=0,00); Z=5,522 (p=0,00); Z=2,621 (p=0,00); (4071 + 587,9) AR=259 m AR=377 m AR=677 m AR=483 m JAVNI PREVOZ IN Z AVTOM Z=2,050 (p=0,00); Z=5,213 (p=0,00); Z=10,847 (p=0,00) Z=3,900 (p=0,00); (3994,2 + 155,7) AR=259 m AR=559 m AR=812 m AR=352 m PELJANI IN PEŠ Z=2,604 (p=0,00); Z=5,213 (p=0,00); Z=4,680 (p=0,00); (2473,9 + 690,7) AR=377 m AR=559 m AR=482 m Z=5,522 (p=0,00); IZKLJUCNO PEŠ (767 + 53,6) AR=677m Z=10,847 (p=0,00); AR=812 m Z=4,680 (p=0,00); AR=482 m Z=2,721 (p=0,00); AR=418 m Z=2,621 (p=0,00); S KOLEŠCKI (1465,1 + 216,2) AR=483 m Z=3,900 (p=0,00); AR=352 m Z=2,721 (p=0,00); AR=418 m AR – povprecna razlika v razdalji med skupinama. 196 pri nas šele na cetrtem mestu, med razlogi pa prevladujejo vtis otrok (in njihovih star-šev), da je razdalja do šole prevelika za peš ali s kolesom, ter element udobnosti – zato ker imajo starši na voljo avto, peljejo otroka, da ne zamudi pouka, ali ker pouk sovpada z njihovim delovnim casom ali pa ker si otrok enostavno ne želi iti peš. V povezavi z izbiro nacina transporta v šolo in iz nje velja izpostaviti še eno ugotovi­tev, ki sicer ni bila predmet tega prispevka. Ugotovili smo namrec, da obstajajo razli­ke v kardiovaskularni pripravljenosti med ucenci glede na skupino transporta, ce pri tem upoštevamo tudi oddaljenost od šole in spol. Z najvecjim privzemom kisika kot pokazateljem te pripravljenosti tako pri fantih kot pri dekletih izstopajo ucenci, ki gredo v in iz šole gibalno dejavno, obicajno s kolesom, rolerji ali skirojem (Jurak, Sem­ber, Kovac idr., 2018). To pomeni, da si mo-ramo še posebej prizadevati, da uredimo pogoje za takšen nacin transporta za ucen­ce, ki so oddaljeni npr. vec kot 1 km od šole. .Prednostiin omejitve študije Prednosti te študije so dosleden in natan-cen merski protokol, velik vzorec, upošte­vanje tega, da imajo lahko najstniki razlicen nacin transporta v šolo in iz nje ter upošte­vanje oddaljenosti med domom in šolo pri preucevanju razlogov za izbiro transporta, saj se ta kaže kot zelo pomemben dejavnik. Omejitve študije avtorji vidijo zlasti v tem, da so bile spremenljivke o nacinih priho­dov v šolo in iz nje pridobljeni s subjektivno metodo – vprašalniki, zato so na odgovore morda vplivali ali želja po dolocenem izidu ali pristranskost anketirancev. Poleg tega se lahko nacin transporta ucencev spreminja glede na vremenske razmere. .Zakljucek Naši izsledki kažejo, da velik del slovenskih najstnikov uporablja gibalno dejavne obli­ke transporta v šolo. Žal pa podrobnejše analize kažejo, da takšne oblike uporabljajo zlasti tisti, ki živijo v neposredni bližini šole. Glede na navedene razloge za neuporabo gibalno dejavnega transporta izgleda, da obstaja težava vtisa pri najstnikih in njiho­vih starših, kakšna je razdalja, ki jo lahko najstnik premaga peš ali s kolesom, ter težava zagotavljanja pretiranega udobja pri organizaciji jutranjega odhoda v šolo (potuha pri zapoznelem odhodu od doma, oblacenju za slabše vreme ipd.). Predvide­vamo, da se starši premalo zavedajo pome­na gibalno dejavnega transporta otrok pri osvajanju gibalnih navad otrok in nehote s konformisticnimi praksami škodijo otro­kom. Skladno s tem predlagamo naslednje ukrepe: a. Šole naj spodbudijo starše, da že v pr-vem razredu osnovne šole prihajajo z otroki v šolo peš. Šola naj skupaj s starši zagotovi organizacijo gibalno dejavne­ga prihoda v šolo takoj po dopolnitvi otrokovega 7. leta – Pešbus, Bicivlak (ko imajo otroci kolesarski izpit) in podobne dejavnosti. b. Šole naj uredijo zašciten in varovan pro-stor za hrambo koles, skirojev, rolarjev in rolk. c. Namesto organiziranega šolskega pre­voza z avtobusi in kombiji naj šole za otroke, ki živijo v okolici šole do 5 km in imajo kolesarski izpit, organizirajo varni prevoz s kolesi (npr. Bicivlak). d. Šole naj organizirajo delavnice za starše, kjer jim s pomocjo strokovnjakov prika­žejo pomen gibalno dejavnega prihoda otrok v šolo. e. Za otroke, ki so resnicno oddaljeni od šole (npr. vec kot 5 km) in pridejo v šolo s šolskim prevozom ali jih pripeljejo star-ši, naj šole v sodelovanju z lokalno sku­pnostjo organizirajo izstopno tocko, ki je oddaljena od šole približno 1 km. Prav tako organizirajo varno pot od te tocke do šole. Staršem naj pojasnijo pomen ta­kšnega ukrepa in jih prosijo, da se držijo tega režima. Z ustreznimi rešitvami omo­gocijo dosledno izvajanje tega ukrepa. V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno z vecletnim preucevanjem analizirati odno­se med gibalno dejavnim prihodom v šolo ter oblikovanjem navad gibalnih vzorcev v domacem okolišu in posledicno kardiova­skularni pripravljenosti otrok. Opomba Raziskavo ARTOS je podprl ARRS znotraj delovanja programske skupine Bio-psiho--socialni konteksti kineziologije (P5-0142), urejanje podatkov iz Geografsko informa­cijskega sistema pa je bilo narejeno v okvi­ru projekta Pomen odprtega urbanega prostora za zdravo odrašcanje in aktivno staranje (J5-7323). Za pomoc pri urejanju slednjih podatkov se zahvaljujemo Katarini Ani Lestan in Andreju Bašlju. .Literatura 1. Andersen, L. B., Lawlor, D. A., Cooper, A. R., Froberg, K. in Anderssen, S. A. (2009). Physi­cal fitness in relation to transport to school in adolescents: the Danish youth and sports study. Scandinavian journal of medicine & sci­ence in sports, 19(3), 406–411. 2. Black, C., Collins, A. in Snell, M. (2001). En­couraging walking: the case of journey-to­-school trips in compact urban areas. Urban studies, 38(7), 1121–1141. 3. Besser, L. M. in Dannenberg, A. L. (2005). Walking to public transit: steps to help meet physical activity recommendations. Ame­rican journal of preventive medicine, 29(4), 273–280. 4. Centers for Disease Control and Preventi­on (CDC. (2002). Barriers to children wal­king and biking to school--United States, 1999. MMWR. Morbidity and mortality weekly report, 51(32), 701. 5. Cooper, A. R., Page, A. S., Foster, L. J. in Qah­waji, D. (2003). Commuting to school. Ame­rican journal of preventive medicine, 25(4), 273–276. 6. Cooper, A. R., Andersen, L. B., Wedderkopp, N., Page, A. S. in Froberg, K. (2005). Physical Activity Levels of Children Who Walk, Cycle, or Are Driven to School. American Journal of Preventive Medicine. 29(3). 179–184. 7. Ekelund, U., Tomkinson, G. in Armstrong, N. (2011). What proportion of youth are physi­cally active? Measurement issues, levels and recent time trends. British Journal of Sports Medicine, 45(11), 859–865. 8. Faulkner, G. E. J., Buliung, R. N., Flora, P. K. in Fusco, V. (2008). Active school transport, physical activity levels and body weight of children and youth: A systematic review. Pre­ventive Medicine. 48. 3–8. 9. Freeland-Graves, J. H. in Nitzke, S. (2013). Po­sition of the academy of nutrition and die­tetics: total diet approach to healthy eating. Journal of the Academy of Nutrition and Diete­tics, 113(2), 307–317. 10. Fyhri, A., Hjorthol, R., Mackett, R. L., Fotel, T. N. in Kyttä, M. (2011). Children‘s active travel and independent mobility in four countries: De­velopment, social contributing trends and measures. Transport policy, 18(5), 703–710. 11. Garrard, J. (2009). Active transport: Children and young people. VicHealth (www. viche­alth. vic. gov. au). 12. Global strategy on diet, physical activity and health. (2004). World health organization. Fifty-seventh world health assembly. 13. Huertas-Delgado, F. J., Chillón, P., Barranco--Ruiz, Y., Herrador-Colmenero, M., Rodrígu­ez-Rodríguez, F. in Villa-González, E. (2017). Which Are the Main Parental Barriers to Ac­tive Commuting to School in Ecuador?. Jour­nal of Transport & Health, 5, S75–S76. 14. Jurak, G., Kovac, M. in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013–The Analysis of Children’s De­velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological Notebooks, 19(3), 123–43. 15. Jurak, G., Soric, M., Starc, G., Kovac, M., Miši­goj-Durakovic, M., Borer, K. in Strel, J. (2015). School day and weekend patterns of physi­cal activity in urban 11-year-olds: A cross-cul­tural comparison. American journal of human biology, 27(2), 192–200. 16. Jurak, G., Sember, V., Kovac, M., Starc, G., Le-stan, K. & Golobic, M. (2018). Pomen odprtega urbanega prostora za zdravo odrašcanje in aktivno staranje. Ljubljana: Fakulteta za šport. 17. Koželj, J., Sopotnik, M. in Kontic, V. (2016). Kolesarski letopis 2014–2015. Mestna obcina Ljubljana. 18. Lachapelle, U. in Frank, L. D. (2009). Transit and health: mode of transport, employer­-sponsored public transit pass programs, and physical activity. Journal of public health policy, 30(1), S73–S94. 19. Lambiase, M. J., Barry, H. M. in Roemmich, J. N. (2010). Effect of a simulated active com­mute to school on cardiovascular stress reactivity. Medicine and science in sports and exercise, 42(8), 1609. 20. Larouche, R., Saunders, T. J., John Faulkner, G. E., Colley, R. in Tremblay, M. (2014). Associa­tions between active school transport and physical activity, body composition, and cardiovascular fitness: a systematic review of 68 studies. Journal of Physical Activity and Health, 11(1), 206–227. 21. Morency, C., Trépanier, M. in Demers, M. (2011). Walking to transit: an unexpected source of physical activity. Transport Policy, 18(6), 800–806. 22. Miklavcic, T. (2014). Porocilo o prostorskem razvoju. Report of Spatial Development. Ljubljana: Ministry of the Environment and Spatial Planning, 2014. 23. Mondschein, A., Blumenberg, E. in Taylor, B. (2010). Accessibility and cognition: the effect of transport mode on spatial knowledge. Ur­ban studies, 47(4), 845–866. 24. Pate, R. R., Mitchell, J. A., Byun, W. in Dowda, M. (2011). Sedentary behaviour in youth. British journal of sports medicine, 45(11), 906–913. 25. Ridley, K., Ainsworth, B. E. in Olds, T. S. (2008). Development of a compendium of energy expenditures for youth. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activi­ty, 5(1), 45. 26. Saelens, B. E., Vernez Moudon, A., Kang, B., Hurvitz, P. M. in Zhou, C. (2014). Relation be­tween higher physical activity and public transit use. American journal of public health, 104(5), 854–859. 27. Sallis, J. F., Prochaska, J. J. in Taylor, W. C. (2000). A review of correlates of physical ac­ tivity of children and adolescents. Medicine & science in sports & exercise, 32(5), 963–975. 28. Salmon, J., Salmon, L., Crawford, D. A., Hume, C. in Timperio, A. (2007). Associations among individual, social, and environmental bar­riers and children‘s walking or cycling to school. American Journal of Health Promoti­on, 22(2), 107–113. 29. Sember, V. (2017). Impact of Physical Activity and Physical Fitness on Academic Performance in Selected Slovenian Schoolchildren: Doctoral Thesis (Doctoral dissertation, V. Sember). 30. Sember, V., Morrison, S. A., Jurak, G., Kovac, M. in Starc, G. (2018). Differences in physical activity and academic performance betwe­en urban and rural schoolchildren in Slove­nia. Montenegrin Journal of Sports Science and Medicine, 7(1), 67–72. 31. Sedlak, P., Parízková, J., Daniš, R., Dvoráková, H. in Vignerová, J. (2015). Secular changes of adiposity and motor development in Czech preschool children: Lifestyle changes in fifty-five year retrospective study. BioMed research international, 2015. 32. Starc, G., Kovac, M., Strel, J., Pajek, M. B., Go-lja, P., Robic, T., ... in Durakovic, M. M. (2015). The ACDSi 2014-a decennial study on ado­lescents‘ somatic, motor, psychosocial deve­lopment and healthy lifestyle: Study proto­col. Anthropological Notebooks, 21(3). 33. Te Velde, S. J., Haraldsen, E., Vik, F. N., De Bo-urdeaudhuij, I., Jan, N., Kovacs, E., ... in Bere, E. (2017). Associations of commuting to school and work with demographic variables and with weight status in eight European coun­tries: The ENERGY-cross sectional study. Pre­ventive medicine, 99, 305–312. 34. Timperio, A. Ball, K., Salmon, J., Roberts R., Giles-Corti, B., Simmons, D., … Crawford D. (2006). Personal, Family, Social, and Enviro­nmental Correlates of Active Commuting to School. American Journal of Preventive Medi­cine. 30(1). 45–51. 35. Tudor-Locke, C., Ainsworth, B. E. in Pop-kin, B. M. (2001). Active commuting to school. Sports medicine, 31(5), 309–313. 36. Tudor-Locke, C., Ainsworth, B. E., Adair, L. S. in Popkin, B. M. (2003). Objective physical activity of Filipino youth stratified for com­muting mode to school. Medicine & Science in Sports & Exercise, 35(3), 465–471. 37. World Health Organization. (2004). Global strategy on diet, physical activity and health. 38. World Health Organization (WHO. (2017). He­alth 2020. A European policy framework and strategy for the 21st century. People. dr. Vedrana Sember, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport vedrana.sember@fsp.uni-lj.si Aljaž Novak1*, Tim Kambic2,3*, Tomaž Pavlin2, Maja Dolenc2, Primož Pori2 Gibljivost mladih hokejistov na ledu Izvlecek Hokej na ledu je ena izmed najhitrejših ekipnih športnih iger na svetu, kjer je drsanje povezano z veliko porabo energije in lahko bistveno vpliva na športno zmogljivost v primeru slabše gibljivosti. Tekom rasti mladostnikov se zmanjša gibljivost kot posledica hitre rasti skeleta, ki mu mišice in kite ne sledijo dovolj hitro. Namen študije je bil ugotoviti razlike v gibljivosti mladih hokejistov razlicnih sta­rostnih kategorij. V študijo smo vkljucili 60 mladih hokejistov, starih med 12 in 18 leti, visokih 159,75 ± 14,18 cm in težkih 53,05 ± 14,78 kg. Gibljivost smo merili z goniometrijo, Schoberjevim testom, YMCA testom predklona v sedu, FMS© testi in te­stom izpadnega koraka ob steni. Rezultati kažejo na znacilne razlike med starostnimi kategorijami v notranji rotaciji kolka (p = 0,009), upogibu kolka (p = 0,014), prsnem delu hrbtenice (p = 0,013) in dol­žini izpadnega koraka (p < 0,05) na obeh nogah. Pri vecini testov smo ugotovili zavrto gibljivost pri vseh starostnih kategorijah, zato pri nadaljnjem trenažnem procesu svetujemo uporabo vadbe za gibljivost z namenom izboljšanja športne ucinko­vitosti in zmanjšanja poškodb. Kljucne besede: hokej na ledu, gibljivost, trenažne obremenitve, športna ucinkovitost. Flexibility of youth ice hockey players Abstract Ice hockey is one of the fastest team sports on the planet, whereas skating consumes a majority of energy. Sport performance may be alter with reduced flexibility during skating, especially during the growth process of youth hockey players, when the dis­crepancies between skeletal and other tissues (muscle, tendon) may occur. The aim of this study was to examine the flexibility of different age groups of youth ice hockey players. The sample consisted of 60 youth ice hockey players aged between 12 and 18 years, with average height 159,75 ± 14,18 cm and body mass 53,05 ± 14,78 kg. Flexibility was assessed using goniometry, Schober`s test, YMCA test, FMS© tests and the Lunge test. There was a significant difference in internal hip rotation (p=0,009), hip flexion (p=0,014), thoracic spine flexion (p=0,013) and length of lunge test (p<0,05) on both legs. Reduced flexibility was obtained in the majority of the measurements independently of the age group, thus we suggest that additional flexibility training should be ap­plied in order to improve sports performance and decrease injury occurrence. Keywords: ice hockey, flexibility, training loads, sports efficacy. *Avtorja sta v enaki meri prispevala pri pripravi clanka 1Hokejski klub mlade kategorije Bled 2Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 3Oddelek za raziskovalno in pedagoško dejavnost, Splošna bolnišnica Murska Sobota • Uvod Hokej na ledu je ena izmed najhitrejših ekipnih športnih iger na svetu, kjer igralci poskušajo poslati plošcek v nasprotnikovo mrežo s pomocjo palice in drsanja na le­deni ploskvi. Šport zajema številne gibalne naloge, ki se manifestirajo v razlicnih igral­nih situacijah, polnih hitrostih in telesnemu kontaktu. Drsanje v hokeju vkljucuje hitra pospeševanja in zaustavljanja, ki zahteva­jo ustrezno moc mišic nog ter povzrocajo obremenitev na kolke, kolena in gležnje. Igralec mora poleg drsanja obvladati še vodenje, podajanje in sprejemanje plošcka, spreminjati smeri gibanja s plošckom ali brez plošcka glede na igralne situacije ter biti pripravljen na telesni kontakt z naspro­tnikovim igralcem (Twist, 1997). Posledicno imajo igralci hokeja na ledu s pomanjka­njem ustrezne tehnike, slabšo specificno koordinacijo ali pomanjkanjem ustrezne moci manj možnosti za igranje na najviš­jem nivoju. Ti dejavniki pa dodatno pred­stavljajo tudi vecjo možnost za poškodbe (George, Cazeault in Skaggs, 2014). Hokej na ledu torej lahko oznacimo kot zelo spe­cificen in gibalno zahteven šport, kjer se za uspešno igranje od hokejista zahteva viso­ko raven razvitosti vseh gibalnih sposobno­sti in vzdržljivosti (Twist, 1997). Obremenitve v hokeju se bistveno razli­kujejo glede na ostale ekipne športe. Obi­cajna tekma traja navadno 60 minut in je razdeljena na tri tretjine po 20 minut, kar pomeni, da vsak igralec opravi od 5 do 7 menjav v posamezni tretjini. Menjava igralca naj bi se zgodila po seriji naslednjih gibalnih akcij: tri 5- do 7-sekundna maksi­malna pospeševanja (šprinti), nižje intenziv-no drsanje, borba za posest plošcka, oster fizicni kontakt, streljanje in podajanje (Reilly in Seaton, 1990). Ena izmed študij je izme­rila povprecni igralni cas igralca pred me-njavo in pocitkom na klopi. Ugotovili so, da povprecni casa igranja traja med 50 in 70 sekundami, cemur sledi menjava in 2- do 5- minutni pocitek na klopi (Twist, 1997). Povprecen cas, ki ga igralec med menjavo preživi na ledu, so pomnožili s povprecnim številom menjav na celi tekmi in ugotovili, da med celotno tekmo igralec povprecno v 15 do 21 menjavah na ledu prebije od 13 do 24 minut, kar tudi sovpada z zadnjimi meritvami igralcev na svetovnem prven­stvu elite na Danskem (Stats you have never seen, 2018). Branilci naceloma na ledu pre­bijejo vec minut kot napadalci. Vratar se od igralnih položajev najbolj razlikuje po igralnem casu, saj navadno prvi vratar brani celo tekmo (Twist, 1997; Prusnik, 2010). Med vsemi elementi hokejske igre vzamejo najvec energije hitro drsanje, obvladovanje palice in plošcka (vodenje, podajanje, stre­ljanje) ter borba proti nasprotnem igralcu. Velik del energetske porabe predstavlja predvsem drsenje, ki je nenaravna oblika gibanja. Pri drsanju so najbolj aktivne miši­ce nog (odmikalke, primikalke, upogibalke in iztegovalke kolka, upogibalke in iztego­valke kolena ter upogibalke in iztegovalke gležnja). Pri tej obliki gibanja so seveda aktivne tudi druge mišice (trupa, rok itd.) (Prusnik, 2010). Drsanje naprej vkljucuje hitre in mocne potiske z nogami vstran, ki so sestavljeni iz iztega, odmika in notranje rotacije v kolku, zraven pa je vkljucen še izteg v kolenu in plantarna fleksija v sto­palu (Buckeridge, LeVangie, Stetter, Nigg in Nigg, 2015). Ta sila se potem prenese na stojno nogo, ki je v upogibu, majhnem primiku in notranji rotaciji v kolku ob hkra­tnem upogibu v kolenu in dorzalni fleksiji v stopalu. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na hitrost drsanja, vendar je bilo ugotovljeno, da so najhitrejši drsalci v nižjem drsalnem položaju (imajo vecji upogib v kolku), ki jim omogoca vecji izteg v kolku, vecji izteg v kolenu in vecjo plantarno fleksijo v stopalu med odrivom. Poleg tega pa imajo hitrosti iztega kolka in kolena vecje v primerjavi s slabšimi drsalci (Buckeridge, LeVangie, Stet-ter, Nigg in Nigg, 2015; Upjohn idr., 2008). Te dokazi pricajo o pomembnosti giblji­vosti v hokeju, saj visoka raven te gibalne sposobnosti omogoca bolj ekonomicno gibanje, lažje prenašanje naporov ter manj­šo dovzetnost za nastanek poškodb in kro­nicnih obrab (Bridges, 2010; Leander, 2016). Dobra specificna gibljivost pa hokejistom omogoca izvedbo vecjih obsegov giba in s tem boljšo gibalno ucinkovitost (Brid­ges, 2010), ki se izraža v vecjem dosegu s palico, daljši amplitudi drsalnega koraka in hitrejše spremembe smeri zaradi boljše notranje in zunanje gibljivosti v kolcnem sklepu. Razvoj in ohranjanje gibljivosti sta zato zelo pomembna že pri otrocih. Zmanj­šana gibljivost je pogosto posledica hitre rasti skeleta, ki mu mišice in kite ne sledijo dovolj hitro (Šarabon, 2016). Omejena gi­bljivost se lahko razvije tudi zaradi speci­ficnega treninga moci in vzdržljivosti, zato je pri treningu mladih hokejistov potrebno vkljuciti kompenzacijske vsebine. Vse gi­balne sposobnosti so vsaj delno odvisne od gibljivosti. Najbolj izstopajo povezave gibljivost-koordinacija, gibljivost-moc in gibljivost-hitrost (Šarabon, 2016), ki so po­membne za uspešno udejstvovanje v ho-keju na ledu. Do sedaj so aktivno gibljivost preucevali v vecini na vrhunskem nivoju lige NHL, kjer so ugotovili zmanjšano giblji­vost, izmerjeno preko testne baterije FMS (Rowan, idr., 2015). Na vzorcu 111 najboljših mladih hokejistov, starih med 17 in 19 let, je povprecna ocena testa pocepa s palico v vzrocenju znašala 2, povprecna ocena pri testu iztegnjene noge 2,3 in gibljivosti ramena pa 2. Do podobnih rezultatov je prišla tudi druga študija, kjer so v treh skle­pih (ramena, hrbet in gleženj) opazovali odstopanja v gibljivosti med pocepom. Vsako odstopanja v gibljivosti ramen, hrbta in gležnja se je tockovalo od 1 do 3 tocke, kjer pa je 9 tock pomenilo popolno giblji­vost. Avtorji so ugotovili povprecno oceno pocepa 7,31 v letu 2014 in 6,68 v letu 2015 (Laaksonen, 2016). Nasprotno pa je študija Parenteauja in sodelavcev (2013) pri mlajših hokejistih (13–16 let) preko testne baterije FMS ugotovila precej slabšo aktivno giblji­vost. Njihovi preiskovanci so pri testu poce-pa s palico v vzrocenju dosegli oceno 1,82 tocke, pri testu dviga iztegnjene noge v leži na hrbtu 1,43 tocke in pri testu gibljivosti ramena 1,71 tocke (Parenteau idr., 2013). Na podlagi zgornjih dokazov smo ugotovili, da primanjkuje raziskav s podobnimi rezultati, ki bi preverjali razlike v gibljivosti mladih hokejistov, zato je bil cilj študije ugotoviti gibljivost mladih hokejistov v razlicnih sta­rostnih kategorijah in preveriti, ce so mo-rebitna odstopanja, povezana z rastjo in razvojem mladostnikov. .Metodedela Preiskovanci V raziskavo smo nakljucno vkljucili 60 mla­dih hokejistov moškega spola iz Hokejske­ga kluba mlade kategorije Bled. Vzorec smo razdelili glede na starostne katego­rije, v katerih so nastopali preiskovanci, in sicer v kategorije do 12 let (letnik 2007 in 2008), do 14 let (letnik 2006 in 2005), do 16 let (letnik 2004 in 2003) in do 18 let (letnik 2002 in 2001). Povprecna višina vzorca je bila 159,75 ± 14,18 cm, povprecna masa pa 53,05 ± 14,78 kg. Pri kategoriji do 12 let je bila povprecna višina 144,47 ± 5,25 cm, pri kategoriji do 14 let 155,03 ± 7,15 cm, pri kategoriji do 16 let 161,10 ± 7,62 cm in pri kategoriji do 18 let 178,40 ±7,90 cm. Pov­precna telesna teža je bila pri kategoriji do 12 let 37,77 ± 7,18 kg, pri kategoriji do 14 let 47,37 ± 9,06 kg, pri kategoriji do 16 let 55,23 ± 7,95 kg in pri kategoriji do 18 let 71,83 ± 7,50 kg. Pred vkljucitvijo v študijo so morali zakoniti zastopniki preiskovancev podpisati izjave za prostovoljno vkljucitev v raziskavo. Zakonitim zastopnikom in preiskovancem smo pred zacetkom meritev podrobno ra­zložili potek meritev in morebitne minimal-ne zaplete med meritvami. Pripomocki in merski testi Antropometricne meritve smo izvedli s vi-šinomerom za merjenje telesne višine (po-dano v cm, zaokroženo na 0,5 cm natanc­no), medtem ko smo telesno maso izmerili z digitalno tehnico (podano v kg, zaokro­ženo na 0,5 kg natancno). Pri izbranih te­stih gibljivosti, ki smo jih uporabili s testne baterije FMS© (Cook, 2011), smo uporabili 1,2 m dolgo okroglo palico in 1,8 m dolgo ter 5 cm debelo plošcato desko. Meritve gibljivosti v kolcnem sklepu smo izvedli s goniometrom, Schoberjev testa smo izme­rili s merilnim trakom in flomastrom, test izpadnega koraka smo izmerili s merilnim trakom in goniometrom ter YMCA test dosežne višine smo izmerili s merilnim in lepilnim trakom. Gibljivost v kolcnem sklepu smo izvajali glede na slovenska priporocila, kjer je moc najti tudi natancnejši opis testov gibljivosti kolka v vseh ravninah (Hlebš in Jakovljevic, 2017). Meritve upogiba kolka, primika in odmika kolka smo izvajali v leži hrbtno, me-ritve izteg kolka v leži na trebuhu, meritve notranje in zunanje rotacije pri kotu kolka 90 stopinj pa v sedu. Gibljivost v prsnem in ledvenem delu hrb­tenice smo izvajali s Schoberjevim testom. Test preko razlike v razdalji med vretenci pri upogibu in iztegu meri podatke o gi­bljivosti prsne ali ledvene hrbtenice. Pri meritvah gibljivosti v prsnem delu se pre­iskovancu v vzravnani stoji izmeri razdaljo od trna C7 do trna Th12 in ponovi meritev, ko preiskovanec naredi rahel predklon. Pri testu razdalja, daljša od 4 cm, kaže na do-bro gibljivost. Pri testu gibljivosti v ledve­nem delu hrbtenice merimo razdaljo med trnom Th12 in trnom S1. Test lahko hitreje izvedemo tako, da preiskovancu odcitamo razdaljo od vretenca S1 do 10 cm navzgor. Na tem mestu postavimo merilni trak in odcitamo spremembo razdalje v rahlem predklonu do trna S1. Skupna odcitana raz­dalja, daljša od 15 cm (5 cm vec kot v stoji), pomeni dobro gibljivost v ledvenem delu (Hlebš in Jakovljevic, 2017). Test izpadnega koraka meri (The Lunge test) gibljivost skocnega sklepa preko raz­dalje med palcem noge in steno (Griffiths, 2010). Sami smo dodatno pri tem testu izmerili še kot med golenico glede na ver­tikalo, ki daje bolj merodajne rezultate kot osnovna oblika testa, saj lahko na izid testa vplivajo telesne znacilnosti. Pri testu prei­skovanec stoji v rahlem izpadnem koraku obrnjen proti steni. Sprednje stopalo je od stene od palca oddaljeno 10 cm. Preisko­vanec zacne z upogibanjem v kolenu in gležnju sprednje noge, kjer se s kolenom skuša dotakniti stene. Med izvedbo testa se koleno giba vzporedno s stopalom, stopalo pa je ves cas v celoti v stiku s pod-lago. V primeru, da preiskovanec dotakne stene, se da stopalo prednje noge nazaj in se test ponovne izvede. Test ponavljamo, dokler se s kolenom ne dotakne stene, za­beležimo razdaljo med palcem in steno ter izmerimo kot golenice na vertikalo. Nato zamenjamo nogi in test ponovimo še na drugi strani. Pri osnovnem testu je razda­lja, krajša od 9 cm med palcem stopala in steno, opredeljena kot omejena gibljivost, podobno pa kot golenice 35–38° kaže na zavrto gibljivost (Griffiths, 2010). S testne baterije Functional Movement Sc­reening smo uporabili tri merske teste za oceno gibalnih vzorcev: gibljivost ramena, test globokega cepa s palico v vzrocenju in test iztegnjene noge v leži na hrbtu. Podrobnejši opisi izvajanja, ocenjevanja in vsebinske vrednosti testne baterije so predstavljeni drugje (Cook, 2011). Na koncu smo vsem preiskovancem izme­rili še prilagojeni test gibljivosti v predklonu sede (YMCA Sit and Reach Test). Test meri gibljivosti kolka, ledvenega dela hrbta in upogibalk kolena (Coburn in Malek, 2012). Pri testu postavimo merilni trak med noge preiskovanca, ki v sedu rahlo raznoženo caka na izvedbo testa. Preiskovanec se predkloni ter z dlanmi drsi po merilnem traku in se za 2 s ustavi pri maksimalnem dosegu. Tam se izmeri razdalja na pol cm natancno. Poleg poskusne meritve, so vsi preiskovanci test izvedli dvakrat. Povprecna gibljivost je opredeljena z razdaljo, manjšo od 38 cm. Postopek meritev Raziskava je potekala v drugi polovici maja 2018. Merjence smo za meritve razdelili v 12 skupin po 5 merjencev. Na dan je bila izmerjena ena skupina. Pred izvedbo te­stov so merjenci imeli kratko dinamicno ogrevanje. Vsako meritev smo opravili tri­krat, rezultate in komentarje pa zabeležili v Excelovem delovnem zvezku. Pri meritvah in ocenah sta sodelovala 2 trenerja, fiziote­rapevt in oseba, ki je sproti beležila rezulta­te v Excelov delovni zvezek. Vsi sodelujoci so bili seznanjeni z vsemi podrobnostmi o vsakem testu in njegovem ocenjevanju. Poleg razdelitve v starostne kategorije smo za podrobnejši opis vzorca izvedli še meri­tve telesne teže in višine. Meritve in ocenjevanje je potekalo v telo­vadnici poleg Ledene dvorane na Bledu, najveckrat v casu treninga posamezne sta­rostne kategorije, vselej pa po dogovoru s trenerjem. Merjenje in ocenjevanje je po­tekalo tako, da smo izmerili oziroma ocenili celotno skupino v enem testu (npr. meritev upogiba kolka), nato v drugem (npr. meri­tev odmika kolka) in tako do konca, dokler vsi merjenci niso opravili vseh meritev ozi­roma testov in bili ocenjeni. Zaporedje te­stov je bilo sledece: meritev upogiba kolka obeh nog, meritev iztega kolka obeh nog, meritev odmika kolka obeh nog, meritev primika kolka obeh nog, meritev notranje rotacije pri upogibu kolka 90°obeh nog, meritev zunanje rotacije pri upogibu kol­ka 90° obeh nog, meritev po Schoberju v ledvenem in prsnem delu, test izpadnega koraka (The Lunge Test) obeh nog, test globokega pocepa s palico v vzrocenju, test dviga iztegnjene noge v leži na hrbtu, test gibljivosti ramena, prilagojen test Sit and Reach (YMCA Sit and Reach). Preisko­vanci, ki niso bili prisotni na treningu na dan testiranj, so bili izmerjeni naknadno, in sicer na enem izmed sledecih treningov po individualnem dogovoru. Statisticna analiza podatkov Statisticne izracune smo izvedli v progra-mu IBM SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago, ZDA), kasneje pa smo podatke tabelaricno in gra-ficno uredili v programu Microsoft Excel 2013 (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Vsem izbranim testom gibljivosti smo izracunali povprecja in standardne odklone glede na posamezno starostno selekcijo. Zatem smo vsem testom glede na starostno selekcijo preverili normalnost porazdelitve (Shapiro-Wilkov test) in ho-mogenost varianc (Levenov test). Primerjavo med starostnimi kategorijami v izbranih gibalnih testih ali testih mobilnosti smo opravili z enofaktorsko analizo varian­ce (ANOVA) ali pa z neparametricno obliko Kruskall-Wallisovega testa. Ob ugotovljeni znacilni vrednosti ANOVE smo dodatno izracunali še razlike med posameznimi sta­rostnimi kategorijami, in sicer s testi mno­goterih primerjav. V primeru izpolnjene predpostavke o homogenosti varianc smo uporabili Tukeyev test, sicer pa Games­-Howellov. Vse statisticne izracune smo opravili pri stopnji tveganja 5 %. Rezultati V Tabeli 1 so predstavljene razlike med starostnimi kategorijami v gibljivosti kolc­nega sklepa. Med starostnimi kategorijami hokejistov je moc ugotoviti znacilno raz­liko v notranji rotaciji kolka (p = 0,009) in upogibu kolka (p = 0,014). Dodatno so testi mnogoterih primerjav dokazali znacilno boljšo gibljivost starostne kategorije do 12 let v primerjavi s starostnima kategorijami do 14 let (p = 0,033) in do 18 let (p = 0,026). V drugih ravninah nismo ugotovili znacilnih razlik. Starostne kategorije so se znacilno razli­kovale v gibljivosti prsne hrbtenice glede na Schoberjev test (p = 0,013) (Tabela 2). V povprecju je imela boljšo pasivno giblji­vost prsnega dela hrbtenice selekcija U18 v primerjavi s kategorijami U12 (p = 0,039), U18 (p = 0,015) in U14 (p = 0,011). Dodatno smo pomembne razlike ugotovili tudi med selekcijami U14 in U16 (p = 0,048), kjer so imeli slednji boljšo pasivno gibljivost. Po- Tabela 1 dobnih odstopanj v gibljivosti nismo ugo­tovili v ledvenem delu hrbtenice. Na Sliki 1 so prikazane razlike med staro­stnimi kategorijami v aktivni gibljivosti pri testu izpadnega koraka (The Lunge test). Med starostnimi kategorijami hokejistov smo ugotovili znacilne razlike v gibljivosti na levi (F = 13,768; p = 0,003) in desni stra­ ni (F = 9,852; p = 0,020). Med kategorijama U12 in U14 smo ugotovili statisticno po­membne razlike na levi (p = 0,002) in de­sni strani (p = 0,011). Dlje od stene so imeli palec stopala pri testu izpadnega koraka starejši hokejisti, razlika je bila na obeh no-gah podobna in je znašala 3,73 cm na levi in 3,30 cm na desni strani. Razlike med starostnimi kategorijami v gibljivosti kolcnega sklepa Ravnina gibljivosti kolka U12 U14 U16 U18 F p Zunanja rotacija kolka (°) M (SD) 43,33 (6,66) 43,33 (4,88) 42,67 (5,47) 39,83 (3,34) 1,531 0,217 Notranja rotacija kolka (°) M (SD) 35,83 (5,72) 31,17 (4,71) 33,83 (3,76) 31,00 (3,25) 11,693 0,009 Upogib kolka (°) M (SD) 132,67 (7,35) 123,33 (6,92) 126,33 (6,26) 127,67 (6,51) 10,687 0,014 Izteg kolka (°) M (SD) 9,67 (2,08) 8,67 (2,97) 10,50 (4,03) 9,50 (1,94) 1,453 0,693 Odmik kolka (°) M (SD) 31,17 (5,08) 30,67 (3,95) 29,33 (2,75) 29,83 (2,00) 1,947 0,584 Primik kolka (°) M (SD) 18,00 (3,56) 16,50 (3,11) 17,00 (2,35) 18,33 (2,25) 3,164 0,367 Legenda. M – povprecje; SD – standardni odklon; F – testna statistika; p – statisticna znacilnost. Tabela 2 Na Sliki 2 so predstavljene razlike med sta-Razlike med starostnimi kategorijami hokejistov v gibljivosti prsne in ledvene hrbtenice rostnimi kategorijami v aktivni gibljivosti pri izmerjenem kotu na vertikalo pri testu MSDF p izpadnega koraka (The Lunge Test). Rezul­U12 2,93 1,10 tati kažejo, da med starostnimi kategorija­U14 3,10 1,26 Schoberjev test- prsni del (cm) 10,740 0,013 mi ne prihaja do statisticno pomembnih U16 3,83 1,22 razlik na levi in desni nogi. U18 4,07 1,28 V Tabeli 3 so predstavljene razlike med U12 5,60 0,74 starostnimi kategorijami v testu gibljivosti U14 5,80 0,75 Schoberjev test- ledveni del (cm) 2,636 0,451 ramena, globokem pocepu in testu dviga U16 5,87 0,69 iztegnjene noge. Med starostnimi kategori­U18 5,97 0,64 jami hokejistov nismo ugotovili razlik v oce- Legenda. N = 15; M – povprecje; SD – standardni odklon; F – testna statistika; p – statisticna znacil-nah gibljivosti ramena, pocepa in pri testu nost. dviga iztegnjene noge. normalno gibljivost 45°, naši merjenci pa so imeli v povprecju 32,96°. Pri meritvah zunanje rotacije v kolku pri upogibu kolka 90° je povprecna normalna gibljivost 45°, naši merjenci pa so v povprecju dosegli vrednost 42,29°. Tu je potrebno poudariti, da kljub temu da nismo odkrili statisticno pomembnih razlik, je razvidno, kako spo­sobnost zunanje rotacije s starejšo kate­gorijo pada. Najbolj ocitna razlika je bila prisotna med kategorijama U16 in U18. S tega je razvidno, da imajo mladi omejeno gibljivost v kolku ne glede na starostno kategorijo. Domnevamo lahko, da gre tu za krajšanje mišice z mocnim tonusom, ki lahko vodi do preobremenitvenih sindro­mov. Podatki razlicnih študij kažejo, da velik delež poškodb hokejistov nastane ravno na podrocju dimelj. Med letoma 1990 in 2009 je bila pojavnost bolecin v dimljah na Test U12 U14 U16 U18 F p Gibljivost ramena (ocena) M (SD) 1,93 (0,80) 1,93 (0,80) 1,87 (0,64) 1,73 (0,70) 0,705 0,872 Pocep (ocena) M (SD) 1,87 (0,74) 2,27 (0,59) 2,13 (0,64) 2,00 (0,65) 2,955 0,399 Test dviga iztegnjene noge (ocena) M (SD) 2,40 (0,63) 2,20 (0,77) 2,33 (0,62) 2,20 (0,68) 0,864 0,834 Legenda. M – povprecje; SD – standardni odklon; F – testna statistika; p – statisticna znacilnost. Tabela 4 Razlike med starostnimi kategorijami hokejistov v testu predklona sede (YMCA sit and Reach test) MSDF p U12 37,20 6,03 YMCA »Sit and reach« test (cm) U14 U16 37,67 36,93 7,39 7,15 0,294 0,961 U18 37,07 7,23 Legenda. N = 15; M – povprecje; SD – standardni odklon; F – testna statistika; p – statisticna znacil­ nost. V Tabeli 4 so predstavljene razlike med starostnimi kategorijami hokejistov v testu predklona sede. Med starostnimi kategori­jami hokejistov ne prihaja do znacilnih raz­lik v dosegu pri testu predklona sede. .Razprava V naši študiji smo ugotovili statisticno zna-cilne razlike med starostnimi kategorijami pri pasivni gibljivosti kolka (notranja rota-cija in upogib kolka) in deloma pri aktivni gibljivosti kolka, kjer smo znacilne razlike ugotovili le pri Schoberjevem testu upogi­ba prsne hrbtenice. Podobno razlik nismo ugotovili pri izbranih testih FMS. Meritve pasivne gibljivosti kolka so v ve-cini pokazale zmanjšano gibljivost mladih hokejistov glede na priporocila (Hlebš in Jakovljevic, 2017) z izjemo gibljivosti pri upogibu kolka, kjer smo vse kategorije presegle normativno vrednost (120°). Pri iztegu kolka je povprecna normalna gi­bljivost 25°, naši merjenci pa so dosegli povprecno vrednost 9,58°. Pri odmiku kol­ka je povprecna normalna gibljivost 45°, v naših meritvah pa so mladi hokejisti dose-gli povprecno vrednost 30,25°. Povprecna normalna gibljivost pri primiku kolka je 30°, naši merjenci pa so dosegli povprecno vrednost 17,45°. Meritve notranje rotacije v kolku pri upogibu kolka 90° dolocajo kot Švedskem kar 10 % (Kluin, den Hoed, van Linschoten, Ijzerman in van Steensel, 2004), medtem ko je bil ta delež še precej višji na Finskem (43 % vseh poškodb) (Mölsä, Airak­sinen, Näsman in Torstila, 1997). V najmoc­nejši hokejski ligi je incidenca bolecin v di­mljah znašala 3,2 poškodbi na 1000 tekem. Pri mlajših vrhunskih hokejistih z ameriške univerzitetne lige (NCAA) pa porocajo o precejšnji pojavnosti utesnitvenega sindro-ma kolka (64 %) (Silvis idr., 2011), ki nasta­ne kot posledica zadevanja sprednjega ali zunanjega proksimalnega dela stegnenice ob priležni rob acetabula zaradi nepravil­nih anatomskih odnosov med vratom in glavico stegnenice ter acetabulom (Stražar, Slokar in Zupanc, 2008). Podoben delež ho-kejistov s patologijami (69,4 %), ki kažejo na utesnitveni sindrom, pa je ena izmed raz­iskav ugotovila na vzorcu hokejistov z lige NHL (Lerebours idr., 2016). Drsanje kot gibanje je dejavnik tveganja za patologijo kolka, omejitve v gibanju in mi-šicna neravnovesja v obmocju medenice pa so povezane z bolecino v obmocju kol­ka. Rezultati študij tudi kažejo, da so ome­jitve v upogibu, notranji in zunanji rotaciji in odmiku kolka, prav tako pa tudi mišicno neravnovesje med primikalkami in spodnji­mi trebušnimi mišicami (primikalke so pre­mocne v primerjavi s spodnjimi trebušnimi mišicami) in zmanjšana moc primikalk v primerjavi z odmikalkami kolka, povezane z bolecinami v obmocju kolka (Hammoud idr., 2014). Pri pojavnosti poškodb v kolku pa pomembno vlogo igra tudi mišicna moc in razmerje med primikalkami in odmikalkami kolka. Igralci, ki so utrpeli poškodbe primi­kalk, so imeli v predsezoni v povprecju 18 % nižjo moc primikalk v primerjavi s tistimi, ki poškodbe niso utrpeli. Poleg tega pa so imeli slabše razmerje moci primikalke : od­mikalke (ce je moc primikalk manjša kot 80 % moci odmikalk, se možnost za poškodbe primikalk poveca za 17-krat). To tveganje s kasnejšo pojavnostjo poškodb pa lahko omejimo s preventivno vadbo, kjer je pou­darek na krepitvi moci primikal kolka (Tyler, Nicholas, Campbell in McHugh, 2001). Pri meritvah aktivne gibljivosti prsne hrbte-nice smo ugotovili boljšo gibljivost pri sta­rejših starostnih kategorijah, ki je povezana z dozorelostjo, saj se rast mladostnikov ustavi (Škof in Kotnik, 2016). Mladostnikovo telo pa je v tem obdobju še posebej do-vzetno za dražljaje, s katerimi podaljšujemo mehkotkivne sklepne in obsklepne struktu-re, ki omejujejo gibanje (Šarabon, 2016). Z meritvami aktivne gibljivosti v gležnju (The Lunge Test) smo ugotovili zadostno giblji­vost mladih hokejistov glede na normative (Griffiths, 2010). Pri tem testu se je zaradi antropometricnih razlik znotraj starostnih kategorij goniometrija izkazala za bolj na­tancno meritev. Nasprotno pa smo pri tes­tu dosega v predklonu sede (YMCA) ugo­tovili zavrto gibljivost glede na normative odrastle populaciji. Razlog za to je lahko še obdobje rasti, ki je povezano z neenako­merno rastjo kosti, mišic in sklepov (Škof in Kotnik, 2016), ki prispeva k zavrti gibljivos-ti v ledvenem delu hrbta in upogibalkam kolena. Meritve funkcionalne sposobnosti v naši študiji sovpadajo z vzorcem, izmerjenim na testiranju za izbor v NHL (Rowan, idr. 2015), in finskim vzorcem (Laaksonen, 2016). Na NHL testiranju so mladi hokejisti v povprecju dosegli funkcionalno oceno po-cepa z palico v vzrocenju 2, v našem vzorcu pa 2,07. Podobno ujemanje smo ugotovili v testu dviga iztegnjene noge (2,3 v NHL študiji proti 2,28 v našem vzorcu) in v gibl­jivosti ramen (2,0 v NHL študiji proti 1,87 v našem vzorcu) (Rowan, idr., 2015). Bistve-no nižje vrednosti pa so porocali v študiji Parenteauja in sodelavcev (2013), kjer je povprecna ocena pocepa s palico v vzroce­nju znašala 1,82 tocke, testa dviga iztegnje­ne noge v leži na hrbtu 1,43 tocke in testa gibljivosti ramena pa 1,71 tocke (Parenteau, idr., 2013). V našem vzorcu na podlagi zgolj treh testov FMS ugotovili, da so naši hoke-jisti dobro gibalno ucinkoviti, saj dosegajo povprecno vrednost vseh treh testov 6,23. Glede na smernice testne baterije FMS lah­ko seštevek vseh treh testov, ki je nižji od 6 predstavlja vecjo možnost za poškodbe (Cook, 2011). Kljub številnim prednostim in zanimivim re-zultatom smo tekom študije ugotovili tudi nekaj pomanjkljivosti, ki so se lahko vpliva­le na dobljene rezultate. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti je velikost vzorca. V vzorec smo v vsako starostno skupino vkljucili 15 preiskovancev, kar se lahko izraža v vecji heterogenosti rezultatov kot v primeru ve-cjega vzorca. Drugo pomanjkljivost vidimo v morebitnih telesnih odstopanjih znotraj in med starostnimi kategorijami. To se je lahko še posebej izražalo pri testu izpadne­ga koraka ob steni ali pa predklona v sedu, kjer bi lahko potencialno višji preiskovanci dosegali slabše rezultate. Kot zadnje pa v vzorcu nismo opredelili tocen cas ukvar­janja s športom, ki lahko privede do zavrte gibljivosti in pojavnosti bolecin v dimljah pri starejših kategorijah. .Zakljucek Hokej na ledu je dinamicen šport, kjer pre­vladuje mišicno delo v kolcnem sklepu. Nezadostna gibljivost in preobremenitev tega anatomskega podrocja lahko vodi bo razlicnih patologij (utesnitveni sindrom), poškodb (nategi in raztrganje primikalk) in bolecin. Te znaki se lahko pojavijo še v samem razvojem mladega hokejista. V naši študiji smo ugotovili nekatere vplive rasti in razvoja (gibljivosti v prsnem delu hrbtenice) ter nekatere pokazatelje speci-ficnosti trenažno-tekmovalnega procesa (zavrta notranja rotacija in upogib kolka), ki lahko vplivajo na slabšo tekmovalno ucin­kovitost ali pa vecjo pojavnost poškodb. Za nadaljnje raziskovanje priporocamo, da se gibljivost preveri na vecjem vzorcu mlajših hokejistov, predvsem pa, da se preverijo ucinki razlicnih intervencij vadbe za giblji­vost na izboljšanje gibljivosti in zmanjšanje morebitnih bolecin. Trenerjem pa svetuje-mo redno vkljucevanje vadbe gibljivosti v trenažni proces vseh mlajših starostnih ka­tegorij, s poudarkom na razteznih vajah za mišice hrbta, kolka in kolena. .Literatura 1. Bridges, M. (2010). Hockey Movement Analysis and Needs Assessment. NSCA‘s Per-fomance Training Journal, 9(4), 7–8. 2. Buckeridge, E., LeVangie, M. C., Stetter, B., Nigg, S. R. in Nigg, B. M. (2015). An on-ice measurement approach to analyse the bio-mechanics of ice hockey skating. PloS one, 10(5), e0127324. 3. Coburn, J.W. in Malek M.H. (2012). NSCA‘s Es­sentials of Personal Training (Second Edition). Champaign, IL: Human Kinetics 4. Cook, G. (2011). Movement: Functional Move­ment Systems: Screening, Assessment, Correc­tive Strategies. Lotus Publishing, Chichester, England. 5. George, JW., Cazeault, S., Skaggs, CD. (2014). Hockey. In Functional Training Handbook (201–208). Philadelphia, PA: Wolters Kluwer. 6. Griffiths, I. (28. 2. 2010). The Lunge Test; forget ankle range, think ankle stiffness. Pridobljeno iz: https://sportspodiatryinfo.wordpress. com/2010/02/28/the-lunge-test-forget-an­kle-range-think-ankle-stiffness/ 7. Hammoud, S., Bedi, A., Voos, J. E., Mauro, C. S. in Kelly, B. T. (2014). The recognition and eva­luation of patterns of compensatory injury in patients with mechanical hip pain. Sports Health, 6(2), 108–118. 8. Hlebš, S. in Jakovljevic, M. (2017). Meritve gibljivosti sklepov, obsegov in dolžin udov (4. ponatis 2. dopolnjene izdaje) (str. 39–70). Lju­bljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fa-kulteta. 9. Kluin, J., den Hoed, P. T., van Linschoten, R., Ijzerman, J. C. in van Steensel, C. J. (2004). En­doscopic evaluation and treatment of groin pain in the athlete. The American journal of sports medicine, 32(4), 944–949. 10. Laaksonen, A. J. (2016). Pohjola-Leirin testitu­lokset. Excel-taulukko. International Ice Hoc­key Centre of Excellence. 11. Leander, J. (2016). Functional Movement Screen and lower body mobility limitations in Ice Hockey (Bachelor‘s Thesis, Haaga-He­lia University of Applied Sciences, Degree Programme in Sports and Leisure Manage­ment). Pridobljeno iz: https://www.theseus. fi/bitstream/handle/10024/109579/Lean-der_Joni.pdf?sequence=1 12. Lerebours, F., Robertson, W., Neri, B., Schulz, B., Youm, T. in Limpisvasti, O. (2016). Preva­lence of cam-type morphology in elite ice hockey players. The American journal of sports medicine, 44(4), 1024–1030. 13. Mölsä, J., Airaksinen, O., Näsman, O. in Torsti-la, I. (1997). Ice hockey injuries in Finland: a prospective epidemiologic study. The Ameri­can journal of sports medicine, 25(4), 495–499. 14. Neeld K. (2018). Preparing for the Demands of Professional Hockey. Strength and Contiti­oning Journal, 40( 2), 1–16. 15. Parenteau E., Gaudreault N., Chambers S., Bo-isvert C., Grenier A., Gagne G. in Balg F. 2013. Functional Movement Screen test: A reliable screening test for young elite ice hockey players. Physical Therapy in Sport. 15, 169–175. 16. Prusnik, R. (2010). Izokineticna ocena jakosti mišic stegna pri hokejistih. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 17. Reilly, T. in Seaton, A. (1990). Physiological strain unique to field hockey. The Journal of sports medicine and physical fitness, 30(2), 142–146. 18. Rowan, C. P., Kuropkat, C., Gumieniak, R. J., Gledhill, N. in Jamnik, V. K. (2015). Integration of the functional movement screen into the National Hockey League Combine. The Jour­nal of Strength & Conditioning Research, 29(5), 1163–1171. 19. Silvis, M. L., Mosher, T. J., Smetana, B. S., Chin-chilli, V. M., Flemming, D. J., Walker, E. A. in Black, K. P. (2011). High prevalence of pelvic and hip magnetic resonance imaging findin­ gs in asymptomatic collegiate and professi­onal hockey players. The American journal of sports medicine, 39(4), 715–721. 20. Stats you have never seen. Pridobljeno 30. 5. 2018 iz https://www.new-iihf.com/en/ events/2018/wm/news/3400/stats-you-ha­ve-never-seen-part-i 21. Stražar K., Slokar T. in Zupanc O. (2008). So-dobna nacela diagnostike in zdravljenja utesnitvenega sindroma kolka – naše prve izkušnje artroskopskega zdravljenja. Zdrav Vestn, 77(1), 31–37. 22. Šarabon, N. (2016). Didakticni in metodicni vidiki športa mladih – Vadba gibljivosti. V B. Škof (ur.), Šport po meri otrok in mladostni­kov – 2. dopolnjena izdaja. (str. 537–549). Lju­bljana: Fakulteta za Šport, Inštitut za šport. 23. Škof, B. in Kotnik, P. (2016). Biološki razvoj – telesni in spolni razvoj. V B. Škof (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov – 2. dopolnjena izdaja (str. 274–303). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 24. Twist, P. (1997). Complete conditioning for ice hockey. Champaign, IL: Human Kinetics. 25. Tyler, T. F., Silvers, H. J., Gerhardt, M. B. in Ni­cholas, S. J. (2010). Groin injuries in sports medicine. Sports health, 2(3), 231–236. 26. Tyler, T. F., Nicholas, S. J., Campbell, R. J. in McHugh, M. P. (2001). The association of hip strength and flexibility with the incidence of adductor muscle strains in professional ice hockey players. The American journal of sports medicine, 29(2), 124–128. 27. Upjohn, T., Turcotte, R., Pearsall, D. J. in Loh, J. (2008). Three-dimensional kinematics of the lower limbs during forward ice hockey skating. Sports biomechanics, 7(2), 206–221. Aljaž Novak, mag. kin. Hokejski klub mlade kategorije Bled aljaz.nova@gmail.com 206