E. Gangl: Ob 1000. slovenski "gledališki predstavi. 153 Lovra Dolinarja že par mesecev ni bilo več v mestu. Prodal je svoj atelije, prodal vse svoje pohištvo ter se preselil v Pariz. Tam je delal nekaj tednov neumorno . . . skoraj neprestano. V družbo ni zahajal nobeno, le zvečer je hodil na izprehod. Hipoma pa je opustil tudi to navado, in nekaj dni ga ni videl nihče več. Ko pa je prišel pogledat hišnik, kaj vendar počne Čudni slikar, ga je našel pred veliko sliko na tleh ležečega s prestreljenimi senci. Slika pa je kazala mlado mrtvo žensko z razpuščenimi zlatimi lasmi in z malo krvavo progo na razpeti srajci pod suhotnim vratom . . . Ob 1000. slovenski gledališki predstavi. Dne 13. februarja1) 1900. D ospel je torej zaželeni dan, ki nam prinesel je ta svetli praznik! Do tega hipa je devetkrat sto devetdeset devet minilo časov, odkar v svetišču se Talij i svoji poklonil prvič je slovenski narod. V preteklost danes v tisočem številu poslednji bega slavnostni ta večer . . . Minil bo tudi ta, ko zadnjikrat nocoj zavesa pade — a prešel ne bo ponos, ki nam zaliva duše, ki širi prsi nam, ne bo prešla zavest, ki polni nas nocoj s presladkim in z neizraznim čuvstvom — ah, zavest, da praznik mi slavimo tu nocoj napora lastnega in težkih bojev, ki bili smo v stoletju enem jih, da dvignemo, da si ohranimo dramatiško umetnost — ta zavest ne bo minila nam nikdar! Stoletje je minilo, in minljivost ugrablja že nam tudi prva leta *) Govoril na odru gospod rež. R. Inemann. »Ljubljanski Zvon« 3. XX. 1900. 12 154 E. Gangl: Ob 1000. slovenski gledališki predstavi. stoletja drugega ... A žalostnih spominov nikdar nam ne vzame čas, dokler po teh prostorih svetlih bo zvenela sladka govorica naša! Kdo nam in s čim nam kdo odkupi to, kar čutimo v svečanostnem trenotku, ko tisočič so srca nam oltar, ki ogenj plameni na njih ljubezni, vžgan njej na čast, ki je boginja naša, kadar se snidemo v tem hramu svetem, vžgan njej na slavo, ki objema nas enako srčno vse — najsi smo imoviti, najsi nas tare beda, naj strasti in naj prepričanja nas ločijo, vžgan njej v proslavo, njej — Tali j i naši ? Leži pred nami knjiga zdaj odprta, in beremo in beremo nocoj . . . O, tema, tema, tema, tema, tema! — — Le žarek tuintam, in zopet noč, noč brez zvezda, noč strašna z bičem v roki! . . . Ah, to boli! — Krvave proge so razpete nam po ramah, k zemlji nas domači jarem trdi le pritiska, da zadušili bi se v prahu, ki dviga se od rodnih svetih tal, zbujen od boja hrupnega, obupnega, ki vije, napoj en s krvjo se našo, kot glasna, živa prošnja k nebu se . . . O, bratje, ali še velja resnica, da slabi pade pod močjo mogočno ? O, ne! Pred nami knjiga je odprta, in beremo in beremo nocoj . . . Naš duh krepak je, jaka naša volja, in v žilah naših teče vroča kri, in v naših prsih biva živa duša, in v naših glavah je razum in treznost, in v naših srcih ogenj je, življenje! Slovencu je preteklost žalostna, bodočnost je njegova, le bodočnost! E. Gangl: Ob 1000. slovenski gledališki predstavi. 155 In ta zavest, da smo ustvarjeni zato, da moramo živeti, staviti v enako vrsto z drugimi se narodi, ki so razvijali se kakor cvet na vrtu, ki solnce greje ga, napaja rosa, o, ta zavest zbudila je i one, ki rekli so pred davnim, davnim časom: Nocoj igramo prvikrat — slovensko! In šlo je dalje — ne s pospeševanjem, z ovirami, po skalnem, trdem poti — a šlo je, šlo je, ker vodila volja, jeklenost in ljubezen je stremljenje! In kakor da bi, započetniki, duhovi vaši bili tu med nami! Kot vi ste na začetku bili, tudi mi stojimo danes tu pred novo dobo, pred dobo lepšo, slavnejšo, svetlejšo, katera gledališču našemu napoči, da, napoči! Res! — Vi začeli ste, s tem podarili Slovencem glavnico ogromno ste, ki mu obresti daje zdaj ogromne! Zato naj s tega mesta svetega v tem svetem hipu iz srca globin mogočno zadoni: Nesmrtna slava! Ah, kaj smo videli vse na tem kraju! Besede nimam, da povedal bi, prostora nimam, da opisal bi, in barve nimam, da naslikal bi! Le duša, duša — ta zaglablja se v to tisočero množico obrazov, ki so nas gledali veseli zdaj, zdaj resnožalostni tu z odra tega, tam z odrov onih, ki so stali nam kot pastorki zaničevani v kotih! Gospoda, ali naj opišem vam, kako je iskra šinila prežama iz našega središča sirom zemlje 156 E. Gangl: Ob 1000. slovenski gledališki predstavi. slovenske in je tam zbudila žar, ki v srcih se iskri do nje, do nje, do te dramatiške umetnosti? Naj vam povem, kako je narodno zavest okremenila v dobi tej, ki danes nje slavimo završetek, slovenska igra? — Naj vam to povem, kako se sto in tisoč vernih src topilo v morju misli je, značajev in nam potem je z mrtvih desk kazalo nezakrinkano življenje? Ta sveti molk mi glasno govori, da odgovarjajo vam srca vaša! In vi, ki tudi tu ste v avditoriju, ki so imena vaša združena s kulturno temnojasno zgodovino Slovencev, ah, pa tudi vi, ki vas usoda razkropila je v tujine, ah, vi, ki vam počiva trudni prah pod zemljo, ki vas je nosila kdaj, vi vsi imate lep, prelep večer, najlepši praznik svojih praznikov, vam vsem tu kliče skromni ta prologus: Naj bo vam slava, večna bo vam slava! Pred mano pa se kaže lep prizor: Umetnosti dramatiški se klanja Slovenija, Sloveniji se klanja dramatiška umetnost! — Mi pa smo kot svetli, neugasni, večni žarki, ki ji gorimo iz ljubezni same . . . Kaj ? — Ali solza sili mi v oko od čistega navdušenja? — Kaj smeh odmeva mi po duši v hipu tem ? — — Nič solz! — S ponosom in z zavestjo jasnih lic v bodočnost glejmo, ki je naša, naša! E. Gangl.