GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1938-39
DRAMA
8 A. STRINDBERG:
LABODKA
Din 2-50
Priporoča se Vam
SLAVNA"
Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani za zavarovanje
proti oškodovanju vsled požara, eksplozije, kraje, toče, nesreč i. t. d. — na zgradbah, opremi, tvornicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju
Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb, Osijek, Not! Sad, Split Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ul. 12
Telefon Stev. 2176 ln 2278
Ljudska posojilnica v Ljubljani
registra zadr. z neom. Jamstvom
Ljubljana, Miklošičeva c. št. 6, v lastni palači obrestuje hranilne vloge najugodneje.
Nove In stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive
obrestuje po 4%, proti odpovedi do 5%
Tovarna kranjskega lanenega olja in firneža
HROVAT & Komp.
LJUBLJANA
GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v ljubljani
1938/39	DRAMA	Štev	8
A. STRINDBERG:
LABODKA
PREMIERA 16. NOVEMBRA 1938
V devedesetih letih prejšnjega stoletja je Strindberg naposled Premagal naturalizem in ničejanstvo in se jel bližati misticizmu in religiozni miselnosti. V tej smeri se je sprva nagibal h katoličanstvu, dokler se ni naposled rezko okrenil k protestantizmu. Dve leti pred syojo smrtjo, pa je obrnil hrbet tudi temu svetovnemu nazoru in se Znova zavzel za demokratske in socialne ideje tedanjega časa. Njegova drama »Labodka« pa je nastala še v času mistične in religiozne 0rientacije.
Ta doba njegovega ustvarjanja, je sledila po petih letih popolne ^terarne neplodnosti, ki je trajala od leta 1892. do 1897. V tem Presledku se je ukvarjal posebno s kemijo in alkimijo. Iz umetniškega brezdelja ga je prebudila nova, spočetka srečna ljubezen z njegovo tretjo ženo. Kakor je poprej pet let počival, tako se je naslednjih Pet let z neugnano silo vrgel v vrtinec ustvarjanja in je v tem kratkem razdobju ustvaril nič manj kakor 18 dram, razdeljenih v Pet ciklov, med katerimi je tudi poseben triptih pravljičnih iger, ki tvorijo »Nevesta s krono«, »Labodka« in »Sanjska igra«. Strinbergov nemški prevajalec poroča v opombah k zbranim delom švedskega pesnika o »Labodki« naslednje: »Labodka« je na-
57
stala neposredno po »Nevesti s krono« v pomladi leta 1901., pred poroko pesnika s tretjo ženo, ki je kajpada model za junakinjo te igre. Ta subtilna drama je eno izmed redkih Strindbergovih del, ki očitujejo tuj literaren vpliv. Kakor je Poe vplival na njegovo enodejanko »Paria« in Nietzsche na novelo »Čandala«, tako je na »Labodko« vplival Maeterlinck, s katerim ga je pomladi 1901. seznanila njegova nevesta. Takrat mi je pisal, da mu je Maeterlinck zelo pri srcu in da je nekatera njegova dela »anticipiral« v »Veliki noči« in »Poletju«. To dejstvo, da se vse pomembne časovne struje stekajo v Strindbergu, je ena izmed njegovih ne najmanjših literarnih odlik. Od Poea ali Nietzcheja, ali od Maeterlincka ni bil odvisen, temveč vse te majhne, na en sam glas ubrane svetove, ki jih ta imena predstavljajo, je nosil v sebi in stik z njimi, je vsakokrat samo osvesti! sorodno naravo v njem. To vnovič dokazuje primer Maeterlincka: v mnogo pomembnejšem delu »Velika noč«, ga je Strindberg anti cipiral, v manj pomembni »Labodki«, pa je vplivan po njem. Toda naposled je tudi tu vpliv le neznaten. Spočetka se ti zdi, da zasnova resnično spominja na Maeterlincka, toda tudi če je tako, pride v delu samem Strindbergova originalnost zelo kmalu do veljave, zlasti v oblikah dialoga. To priznavajo tudi pisateljevi nasprotniki.«
Strindbergov notranji položaj v času, ko je nastala »Labodka« označujeta dve dejstvi: prvič — religiozno mistična orientacija, drugič — srečna ljubezen. Ta dva elementa, zlasti pa ljubezen sta dala pravljični igri vsebino. Delo je en sam vznesen in eksaltiran slavospev ljubezni, čisti, pravi ljubezni in ker je ljubezen dobra ter more živeti samo v dobrem človeku, zato je igra tudi slavospev vsemu dobremu v človeškem srcu. Temne moči: sovraštvo, zavist, škodoželjnost in nečista sla, so se zarotile zoper ljubezen, toda njena moč je neskončna in premaga vse. Nobena sila je ne uniči, nasprotno, vse, kar pride v dotik z njo, se prebudi iz zakletega sna, spregleda ali vsaj zasluti
58
pravo resnico in lepoto čistosti in vsaj za trenutek zaživi ali zahrepeni po svetlem življenju.
Strindbergov vzhičeni slavospev ljubezni je prav za prav v Pravljico in dramo odeta himna ljubezni, kakor jo je zapel apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom: »Če bi govoril vse jezike ljudi W angelov, a ne bi imel ljubezni, bi bil brneč bron ali žvenkljajoč draguljček. In če bi mogel prerokovati in bi vedel vse skrivnosti in imel vse znanje ter imel najtrdnejšo vero, da bi lahko prestavljal Sore, a ne bi imel ljubezni, nič mi ne bi pomagalo. Ljubezen je potrpežljiva, je blaga; ljubezen ni zavistna, ni neskromna in se ne napihuje; ona ne razdira reda, ni sebična, ne pusti se zagreniti, ne misli
zlega; ne veseli se krivice, temveč se veseli resnice. Ljubezen vse Prenese, vse verjame, vse upa, vse pretrpi. Ljubezen nikoli ne mine, tudi če preroški duh usahne, če jeziki izginejo iz spomina in če spoznanje prestane. Kajti nepopolno je naše spoznanje .. . Tu doli nam ostanejo samo vera, upanje, ljubezen, to troje; ali največja med njimi, je ljubezen.«
Znano je, da je razpoloženje, ki je navdihnilo to igro s tolikšnim optimizmom in s tako vero v dobro, pri Strindbergu trajalo le malo °asa. Zagorelo je in ugasnilo in nastala je še gostejša tema. K tej v:soki veri se ni več vrnil. Bila je trenutek, minljiv plamen, kratka cksaltacija. Navzlic temu je delo značilno za tega mojstra v sov-rastvu, za tega patološkega ljubosumneža in sovražnika vsega ženskega in vsega kar je v zvezi z ljubeznijo. Zakaj ravno tu se razodeva skrito in užaljeno jedro njegovega sovraštva, tu, v tej čisti, svetli in vzhičeni sanji o ljubezni. In še: človek, ki je bruhal svoje bolestno sovraštvo in ogorčenje v realističnih, življenju vernih dramah in romanih, se je moral zateči v pravljico in bajko, da je mogel edinikrat v življenju izpovedati ljubezen, ki jo je nosil na dnu srca 1R Zaradi katere je toliko sovražil.	J.	Vidmar.
J 9
K osrednji misli
»Labodka« ima kot komična bajka dva viška, ki v nesem smisla spominjata na samogovor in molitev kralja Klavdija v Hamletu. Kakor se tamkaj Klavdij pred obličjem božanstva v molitvi zave vse svoje zavrženosti, ki mu ne da, da bi molil, tako se v »Labodki« pred obličjem ljubezni znajdeta dva najtemnejša človeka: sovraštva polna mačeha — čarovnica in pohotnež, — se zavesta, se zamakneta v njeno čisto luč in zgrozita nad sabo in svojim življenjem.
Mačeha govori:
Lepše podobe nisem videla še nikdar! ... Dvoje rož, ki se srečata v vetru; dvoje zvezd, ki se utrneta z nebesnega svoda in ki se v padcu spojita; ne, to je pa čuda lepo. O mladost, o lepota. Nedolžnost — Ljubezen! . . . Spomini, dragi spomini. . . Ko sem bila še na dvoru staršev; mladenič, ki ni bil nikoli moj . .. »Ljuba moja!« tako me je imenoval, »ljuba moja«, preden je odšel na vojno ... In ostal j<*, na vojni! . . . Jaz pa sem morala vzeti drugega, ki mi ni bil nikoli po srcu! Zdaj je moje življenje prešlo; zdaj moram čutiti radost ob sreči, ki je sama nisem nikoli čutila! In zdaj se radujcm ... ob sreči drugih ... Pa je vendarle radost. . . Ljubezen drugih ... pa je vendar ljubezen! ... In moja Magdalena? Se bo kdaj radovala? Vsemogočna ljubezen, neskočno snujoči Bog, kako širno in jasno je zdaj moje levje srce! Kje je vsa moč, kje je moje sovraštvo? In kje je zdaj, kje — maščevanje? Spominjam se pesmi, ljubavna pesem je bila... On jo je pel, ko sem bila še mlada, zadnji dan jo je pel, pod večer, ko je odhajal za vedno . . .
Kralj govori:
Labodka, ti bitje prekrasno, ustvarjeno od Boga, ne boj se več, zdaj sem te videl! Ti najpopolnejša, zdaj sem slišal tvoj glas, ki zveni
kot srebrne strune! Toda gledal sem te kakor te gleda on, in poslušal sem tc, kakor posluša on in sprevidel sem, da te jaz ne bi mogel nikdar pridobiti, ker pripadaš vsa drugemu in ne meni! Tvoje ugasle oči so priča, da mene ne vidiš in mojih besed ne slišiš! Ti živiš samo zanj, in če bi bila kedaj moja, bi držal v rokah mrtvo stvar brez življenja! Odpusti mi, kar sem zagrešil, pozabi vse, kar je bilo, in veruj mi, da se ne bom več drznil predte in da se te niti v sanjah ne bo dotaknila ne ena sama moja nečista misel! Samo spomin nate me bo spremljal in me bo kaznoval; toda, daj mi, da čujem Za slovo še tvoj glas, da bom shranil odmev njegov v svojem srcu . . . Samo eno besedo! Vseeno je kakšno! Samo eno besedo, eno besedo!
K. 8.:
Nekaj o inscenacijskih problemih
(Odlomek iz študije »Problemi sodobnega gledališča«.)
(Konec.)
Z razvojem elektrotehnike je dobila razsvetljava v gledališču nove funkcije, ker je postala prav tako izrazno sredstvo scenskega okvira, zlasti pa pomagalka pri ustvarjanju občutja. Pri Burianu je Prevzela razsvetljava celo inscenacijske naloge; to se pravi, da nadomešča nekatere elemente scenskega okvira, ker celo omejuje Pnzoriščni prostor; razsvetli namreč samo toliko odra, kolikor ga v tem ali onem prizoru dejanje po režiserjevi zamisli najnujneje Potrebuje.
Teoretiki moderne inscenacije odločno poudarjajo, da je treba ^'enerijo postaviti in ne naslikati, kakor je bilo to v naturalističnem, lrnpresionističnem in dekorativnem gledališču. Igralec je trodimen-^'onalen, zato mora biti tudi scenski okvir trodimenzionalen, ne pa l a se živi igralec sprehaja pred dvodimenzionalnim prospektom ali kuliso, ki sta sliki pokrajine ali ulice. Ker pa ni mogoče naturah-
stično ustvariti vseh podrobnosti v trodimenzionalni obliki, postavijo nekateri na oder le najpotrebnejše dele, predvsem tiste, ki jih je pri današnji tehniki pač mogoče postaviti. Nekateri gredo še delj, zlasti tisti, ki ne pojmujejo inscenacije naturalistično. Trde namreč, da je naloga inscenacije ustvariti igrski prostor, scenski okvir; odrski prostor, v katerem bo igralec igral to in to vlogo in v katerem se bo zgodilo to in to. Torej poudarek na igro, na gledališče in ne kakor pri naturalistih, ki so skušali vzbujati iluzijo resničnega prostora in kraja, resničnega dogajanja in resničnega življenja. Pri prvih se moramo vedno zavedati, da smo v gledališču, kjer nam nekaj igrajo, ne pa, da smo skrivni opazovalci pri rodbini Glembajevih ali pri Hamletu. Prav radi tega, ker takim režiserjem in scenografom ni, da bi vzbujali iluzijo resničnega prostora temveč jim gre zgolj za določitev igrskega prostora, je fantazija lahko šla daleč preko mej do abstraktnosti, kar se je videlo pri raznih ekspresionističnih, futurističnih in konstruktivističnih scenografih, kjer je bil scenski okvir velikokrat stvar zase. Zato tudi ni bil vedno v skladu z dejanjem, ki se je moralo v njem odigrati. Majerhold, ki je uvedel na oder razne lesene, pa tudi železne konstrukcije, se je pred tridesetimi leti navduševal za dekorativno inscenacijo, ki je bila prva reakcija na naturalistično slikane (včasih tudi plastične) kulise. Pri dekorativni inscenaciji je šlo zgolj za dekorativno (za optično prijetno in estetsko ugodno) stran, kakor že ime samo pove. Moralo je biti vse »lično in lepo«. Raznobarvni zastor ji so igrali veliko vlogo, prav tako luč i. t. d.
Preveč bi se spustil v podrobnosti, če bi skušal v tem poročilu teoretično prikazati vse inscenacijske smeri. Poudariti moram le eno: inscenacija v modernem smislu besede je napravila v zadnjih šestdesetih letih veliko razvojnih stopenj, mnogo teorij se je postavilo in spet zavrglo. Pri menjavanju načinov in stilov niso bili vedno odločilni zgolj umetniški činitelji, temveč je bil in bo ta ali oni način insceniranja velikokrat tudi moda svojega časa in razmer. To je mogoče točno opaziti v razvoju ruskega gledališča od revolucije do danes. Inscenacija je od leta 1917. do letos napravila toliko raznih poskusov, teoretiki so proglasili vsakokrat njim najbližjo strujo za edino zveličavno, a je kljub temu po nekaj letih romala
62
7 arhiv. Zoper razne modernizme v inscenaciji in načinu igranja )e nastala taka reakcija, da je letos obtičalo veliko Majerholdovo delo na mrtvi točki. Priznati je treba, da so inscenacijski poskusi Pnnesli veliko dobrega in marsikaj tudi trajno vrednega. Vsekakor )e smer, ki stremi predvsem po nazorni razdelitvi in upodobitvi odrskega prostora literarnemu delu najbližja, če je stvarna in ne °dvaja pozornosti od besede in dejanja nase. Praktikabli, ki raz-Sibl je jo odrska tla v horicontali in vertikali, so prav gotovo važni cimtelji moderne inscenacije, saj pomagajo igralčevi igri in gibanju, Prav tako pa nudijo režiserju večje in boljše možnosti za razposta-vitev oseb in kar je važnejše: služijo važni svrhi, da se tako zuna-nja kot notranja dinamika uprizorjene igre lahko dvigne, ker je oproščena naturalističnega scenskega okvirja, ki je vendarle ome-jeval razgibanost, ker zaradi »življenjske resničnosti« ni smela biti yečja kot je v resničnem življenju, kakor se je trdilo. Moderna 'nscenacija našega časa je prinesla spet fantazijo v scenski okvir; stremljenje po trodimenzionalnosti (kot njena tehnična antiteza) pa )° spet omejuje in poziva k stA^arnosti.
Nočem trditi, da nima inscenacija svoje tvorne funkcije, poudarjam le, da jo mora uveljavljati v neposredni zvezi z literarnim delom. Nikakor ne more biti sama sebi namen, ker jo to nujno Zapelje v artizme in abstraktnosti, ki predstavo bolj motijo, kot pa sPopolnjujejo. Tako zvana »teatralizacija teatra«, teza »theatrc P°ur le theatre« je samo sebe izčrpala predvsem zato, ker je hotela Preko leposlovnega dela. Res je, da lahko živi gledališče nekaj casa brez velike literature, toda taka pot je zelo kratkotrajna. Ni sicer res, da dobro dramatsko delo že predpostavlja dobro gledališko umetnost, kajti v slabem gledališču, kjer ni velikih igralcev, abko propade še tako dobro delo (kolikokrat je že propadel Shakespeare!), toda prav tako je res, da niti igralec niti režiser ne floreta trajno umetniško ustvarjati na osnovi slabih in umetniško malovrednih tekstov. Potrebno je oboje. S slabimi vlogami si še nobcn igralec ni mogel ustvariti velikih kreacij, kakor tudi režiser rje more trajno čarati dobrih predstav, če nima na razpolago dobrih j Y' Slaba literatura lahko upropasti vsakršno gledališče, kakor ahko slabo gledališče upropasti umetniško neoporečna in dobra
dela. Prav gotovo je, da nobeno dobro gledališče v nobenem času ni moglo živeti brez literature, kakor si je to predstavljal Tairov, kajti Shakespearovo in Molierovo gledališče sta dosegli svoje viške prav tam, kjer se je oboje skladalo, kjer je bilo oboje na enakem višku. Igralec in režiser lahko ustvarjata uspešno in trajno le na umetniško dobri osnovi, ki jima jo zato mora nuditi pisateljsko delo, sicer se tudi njuna umetnost nujno poplitviči. Večina velikih dramatikov je obe umetniški panogi v sebi združevala, kar je imelo dobre posledice za obojestransko ustvarjanje. Najsvetlejša primera sta Shakespeare in Moliere. Ni sicer nujno, da bi bila oba velika igralca na odru, toda pri pisanju svojih del sta dokazala, da sta velika dramatika, ki sta ustvarjala ne samo velika literarna dela, temveč velika dramatska dela, ki združujejo v sebi vse potrebne literarno-umetniške in odrsko-umetniške elemente.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
Titi sfe že pokusiti 6on6one,
čokolado in kekse od tvrdke
Ibdfe
Ce še niste, oglasite se na
Miklošičevi e. 30. Tel. 44-42
in ostali boste naš stalni odjemalec.
NAUMANN
IMeU&tCa.
AjttMjaua
fautište št. 10
T*lef<»tšt.ZZ-68
V. Ju^ Slavček Levarj1’'
Pravljična, igra v troh dejanjih.
Poslovenil: €. Debevec.
Inscenator: ING. ARH. E. FRANZ.
Režiser: C. DEBEVEC,
Mladi kralj.............................
Vojvoda.....................................Cesar ,
Mačeha......................................Maria
Princ.......................................
Labodka ....................................
Tova	)	, v . .
Signe	/	druzabmci
.................................Potokar
.................................Debevec
mati...............................Šaričeva
mati.................................M. Boltarjeva
Presetnik
.................................Gale
Oskrbi”1 ’n Oklice.
0dstv
Glasba: Jean Sibelius. Izvaja godba > 0rri viš. kapelnika podpolk. F. Flerzoga.
Blagajna se odpre ob pol 20,
Konec po 22.
Z najfep Šimi modefi in naj60 f j Šim defom
se priporoča
DAMSKA KONFEKCIJA
A. PAULIN
LJUBLJANA
Šelenburgova ulica št. 1
Knjigarna Kleinmayr & Bamberg
najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih *
Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 16