Kako je lep vojaški stan!*) Vse leto se ubija učitelj z |nadebudno mladino; na vse načine poizkuša z največjo potrpežljivostjo vcepiti ji raznih dobrih naukov in z radostjo opazuje vsako napredovanje svojih učencev, kjer ve, da padajo njegove besede na rodovitna tla. Počasi se približa konec šolskega leta, in počitnice so tu. Sedaj se učitelj lahko nekoliko oddahne, stopi z daljšimi izleti v dotiko s prosto prirodo, napravi kakšno potovanje ali kaj sličnega, ker potrebno je, da se duh okrepča in poživi, da je pripravljen na zopetno delo poučevanja. Ni pa vsem dano v miru uživati teh počitnic. Marsikateri učitelj mora spraviti kredo v kot, pobrati nekaj potrebnih reči v kovčeg in seznaniti se s puško — vojaško ljubico. Kar je mlajših učiteljev, morajo malone brez izjeme poizkušati vojaško življenje. Ker imajo med letom šolo, je treba v počitnicah, ravno v najhujši vročini odriniti v vojašnico in zadeti telečnjak na hrbet. Povsod vlada — posebno — letos — huda vročina, in da Trst ni brez nje, to pač vsakdo ve. Vsakemu bo gotovo znano, da vlada v Trstu in okolici še posebno huda vročina. V Trstu je nastanjen 97. pešpolk, in k temu pridejo vsako leto učitelji na izučbo v vojaški stroki. Tem seveda ni prihranjena vročina, posebno še, ako morajo ven iz Trsta na kraški svet, Vendar to še ni najhuje. -Česa jim pa manjka?" bi vprašal kdo, »če jim to ne dela najhujših težav ?" Da ne bom nikogar preveč mučil in da njegova radovednost ne bo preveč trpela, rajši hitro povem. Letošnje učitelje —novince so spravili k stotniji, kjer je za nadporočnika mož res plemenitega imena, a drugega menda ne. Temu možu napravlja gotovo veliko veselje to, da tnore nagajati učiteljem, ki jim je odstopil samo prostor in nekaj postelj, drugače pa nima ničesar z njimi opraviti. Učitelji pač pridejo v vojašnico s svojim navadnim znanjem, ki ga rabijo v šoli. Nikjer se pa ne zahteva, da naj znajo učitelji tudi prati, ribati, pometati in kar je še takih gospodinjskih del. Ker tega pač ne znajo, so vzeli na pomoč navadne vojake, da jim ti napravijo ta dela snaženja, kar so ti radovoljno opravljali, ker so pač vedeli, da tudi njim odleti pri tem kakšna kronica, ki jim prav pride. To je bilo pa le nekajdni. Nekega jutra je namreč pometal nekivojak sobo, kjer so bili učitelji nastanjeni. Ko je že skoraj pometel, ga nekdo pokliče, a ta pusti smeti pri vratih in odide. Ta čas pa menda sam vrag prinese že zgoraj imenovanega gospoda, ki začne pri pogledu na smeti prav grozno razsajati. Konec vseh koncev je pa bil, da mora vsak učitelj od sedaj naprej vse opraviti sam. To je bilo na soboto. Da so jih morali slišati tudi učitelji, je precej pomoglo nekaterim vojakom, ki imajo že kaj prišitega na ovratniku. Kmalu so bili podčastniki pripravljeni kritizirati red po sobi in zraven zapovedovati. Vdati se je bilo treba v usodo in opraviti, kar se je pač tnoglo storiti, da se ustreže želji teh mogočnežev. Drugi dan je bila nedelja. Primahal jo je č e t o v o d j a pregledat red po sobi. Akoravno se je nahajal takrat prav gotovo kakšen izmed učiteljev v sobi, ni vendar niti zinil, tako da so mislili, da je vse v redu. On je šel pa javit nadporočniku, da je soba v neredu. Mogoče je to napravil tudi Jeldvebel", ki je za njim inšpiciral molče sobo; dejstvo je pa, da je prihrumel ravno za menažo nadporočnik in prav pošteno oštel navzoče učitelje. Značilne so njega besede: »Hier seid ihr keine Lehrer, hier seid ihr gevvohnliche Ersatzreservisten und werdet gerade so behandelt; ich werde darauf schauen, dafi ihr allein alles in Ordnung setzt und das Zimmer rein haltet. Es tut mir leid", je še ironično pristavil, -aber ich kann nicht helfen, denn so steht es im Dienstreglement. Eine Ausnahme bilden nur die Einj.-Freiwilligen". Mož pa menda ne ve, da ima vsak učitelj isto pravico služiti kot enol. prostovoljec kot drugi, ki so končali srednje šo'le. Hitro je stopil še k svoji stotniji in ji zapovedal, da ne sme nihče učitelju še črevlja osnažiti, če mu plača za to tudi 100 K- To je bila šele voda na mlin podčastnikov. Ukazali so potem mizo oprati, pod ribati itd. Drugi dan se je pa tak-le »frajter* proti svojim tovarišem pohvalil: nA sem jih, te učitelje, ej, da bi bili videli kako so ribali, le čak'te me le! Ko pride tak človek od vojakov, se seveda povsod pohvali, da je on ukazal učitelju to in to delo opraviti in da je moral slušati, torej je on višji od njega. In da slučaj nanese, da pride učitelj v isto vas, ne mogel bi popolnoma nič vplivati na takega moža, ker bi ga vedno zavrnil: ,,Kaj boš ti, ki si moral pred mano pod ribati!" Tako so potekali počasi dnevi ,počitnic". Gospod poročnik, mož hude jeze, je vedno zahteval grozno Bstramm". (Učiteljvojak ima namreč samo to ugodnost, da se mora vsega v polcvico krajšem času naučiti kot pa drugi vojak, drugače mora iti pa vse enako.) Za vsako malenkost, vsak pregrešek je prišla kazen, namreč en dan zapora ali pa je raztrgal dovoljenje ostati čez 9. uro zvečer v mestu. Naj bo za enkrat dovolj, a vsakdo si lahko misli, da se nam je mudilo domov in da je vsak pomiloval ono drugo skupino učiteljev, ki je šele takrat prišla v vojašnico. Kako se je tem godilo, ne vem natančno, dobro gotovo ne. Upati pa je, da se kaj oglasijo! Učitelj-rezervist. *) Članek nam je došel sicer nekoliko — post festum, ampak na dejstvih to ničesar ne izp.emeni. Uredn.