Lojzek pa ne bo tožljivec Spisal Julij Slapšak (Konec.) 111. deske zabojčkove so odjenjale ter odietele • in odfrčale na vse strani. Edino spodnja je ostala na mestu, na nji pa suknjič in ubogi Lojzek — na zobeh, v strašnem joku. Od same groze je kar trepetal po vsem životu in šklepetal z zobmi. Zadaj na glavi je irnel precejšno buško, in iz nje se je cedila rdeča, gorka kri, ojej, ojej!... nAv!" sta zajavkala bratca, ko sta se ujela po ileh. Pa naglo sta se zopet pobrala in pogledala po malem bratcu. ,,Joj!" sta prestrašeno zavpila, ko sta zagledala kri. Nič se nista izpraševala: kaj zdaj? Ampak kar naglo sta skočila oba hkrati k Lojzku in ga mirila in tolažila. Eden bratcev ga je vzel v naročje, ga nosil gorpadol pa mu pripovedoval vse najlepše reči, drugi pa mu je kazal ptičko, ki je prilelela in sedla na ve-jico in tako sladko pela. Polagoma se je Lojzek vcndarle umiril. Ko je ' gledal ptičko, ki je tako lepo cvrčala in žvrgolela na vejici, pa je rekel: ,Tička pipi, voziček pa kak! Ješt nč več pelov bom; ješt tičko gledov bom." ,,Hvala Bogu, zdaj se je vsaj umiril 1" sta vzklik-nila bratca hvaležno. ,,Preveč sva dirjala, se je pa zg-odila nesreča," je omenjal starejši in se prijel sam za glavo. Pa nje-gova glava je bila še cela; toda od silnega padca mu je kar šumelo po ušesih. nOh, kaj bo? Zdaj še domov ne bova mogla," vzklikne drugi bratec. nZakaj ne? Deske poberi in jih nesi domov, jaz bom pa Lojzka." ,,Ne vidiš buške in krvi? Jeh, kaj bo doma!'- Sla sta, sprala Lojzku ranico v hladni potočkovi vodici, nato ga pa prosila: ,,Lojzek, ljubi Lojzek, nikar aj 87 js ne pravi materi doma, da te buba na glavi. Dala ti bova cukrčka, pipček, podobice in vse lepe reči, kar jih imava.'1 Tako sta govorila in prosila brata, pa gledala žalostno v Lojzka, prestrašena in prepadena, in vsa-kemu je šlo po glavi: kaj bo, kaj bo? Kaj bodo mati rekli, kadar zagledajo ranico; ojej! In kaj bodo oče storili, kadar zvedo, ojej, ojej, ojej [ Sam Bog ve, ali je vedel Lojzek, kaj se godi v njunih dušah. Glejte, pogledal ju je Ijubeznivo, nato pa rekcl: ,,Nč, ješt nč vedal bom doma!" BKaj, da res ne boš povedal?" sta se zavzela oba. ,Naka, nč! Žato ne: ata pok tebe in tebe; in bi bubalo tebe in tebc. Naka reš nč vedal bom," je zatrdil iznova dobri in usmiljeni Lojzck. Vzdignila sta ga bratca kvišku in rajala z njim in mu obljubovala vse najboljše in najlepše reči, tako sta bila vesela svojega Ijubega bratca. In v srcu sta sklenila, da bosta poslej varovala Lojzka kot punčico v očesu in nikdar več tako norčavo be/ljala z njim. Nato sta šla domov. Eden je nesel deske, drugi pa Lojzka. Pa, ko so bili že blizu doma je vzkliknil zopet drugi bratec: nLojzek ima buško, zabojček je zbit, meniš, kako bo doma?" ,,Bo že kako! Po pravici bo treba povedati, če bodo kaj vprašali. Če bodo pa mati tiho, bodiva pa še midva. Se reče, če ne bo nič hudega in se bo buškica kmalu zacelila na Lojzkovi glavici," je odgo-voril starejši brat in zavzdihnil: „0, da bi le Lojzek molčal."1 nJeŠt molčal, ješt nč vedal bom," je zatrdil iznova mali Lojzek. Nemirno je bratcema tolklo srce, ko sta stopila preko domačega praga z Lojzkom v naročju, z zbitim zabojčkom pod pazduho. V veži so stali mati. Veselje sc jim je bralo na obrazu. Se jim je že moral prav lepo zapeči kruh tudi to pot, ali so pa že porazdelili med vaške ubožčke in otroke sveže hlebčke, da so videti tako dobre volje. Bratec je vrgel zbite zabojčkove deskc za vrata. BKajne, zabojček se vama je strl," so rekli mati, pa 88 P3 njih glas ni kazal, da bi bili hudi. Brafca sta jim ža-lostno prikimala in se skoro prestrašeno spogledala. Zakaj oba sta z vso gotovostjo pričakovala, da bodo zdaj vprašali mati: ,,Pa kaj se je zgodilo Lojzku, otroci?" In treba bi bilo potem seveda povedati vse po pravici in resnici. Pa nič tega. Mati so vzeli malega Lojzka v na~ ročje, dali vsakemu po hlebček kruha in rekli: ,,E, kaj zabojček! Da ste le vi zdravi prišli domov!" Kako so bili dobri hlebčki! Pojedli so jih otroci z veliko slastjo vsi trije. Mali Lojzek pa res ni zatožil. O kako sta mu bila hvaležna starejša bratca! Vse: pipček, podobice, cukrčka, konjička, ki v repu piska, skratka, vse, kar sta le imela, sta mu prinesla. Pa Lojzek je obdržal le konjička, ki v repu piska, in pa cukrček, ki ga je kar sproti pozobal, vse drugo pa jima je dal nazaj, češ: ,,Vši imet iglačke, da bomo vši plidni, del-gač naš ata hudi in bo pok in lompompom!" . . . Ljubi Bog je vidcl medsebojno ljubezen teh bratcev, pa je storil, da celo skrbna mati tudi pozneje niso opazili poškodbice na Lojzkovi glavi. No, saj nevarnega ni bilo nič; buškica je kmalu izginila. V treh dneh je bilo komaj še poznati, kje je bila ranica. Glejte, tudi ljubemu Bogu je všeč, da se ljudje ne tožarijo za vsak prazen nič, ampak da potrpe lepo drug z drugim in se ljubijo med seboj. Gospod Jezus sam je rekel, predcn je šel v trpljenje: ,Ljubite se med sebojl Na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci." Drugo leto je dobil Lojzek že hlačke. Večkrat so vsi trije bratci pasli na vriu. Tudi drugi otroci so radi zahajali k njim na vrt; saj tam ni bilo tožb