POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE XXXIV : 1-2 1 939 IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Vsebina. — Table des matieres. I. Razprave. — Dissertations (1—97). Baš Fr., Prelat dr. Fran Kovačič. — Praelatus dr. Franciscus Kovačič. Ilešič Fr., P. Bernard Mariborčan, slovenski pisatelj 18. stoletja. — P. Bernardus Marbur-gensis, ein slowenischer Schriftsteller (Lexikograph) des 18. Jahrhunderts. II. Izvestja. — Rapports (97—110). Baumgartner E., Numizmatična najdba v Mariboru 1938. — Der Miinzfund zu Maribor i. J. 1938. — Soklič J., Cerkev sv. Uršule na Plešivcu v zapisih škofa Tomaža Hrena. — Ecclesia S. Ursulae in monte Plešivec in notitiis Thomae Chronni episcopi. — Kotnik Fr., Kdaj je bil natisnjen Kolomonov žegen? — Wann wurde der slowenische Colomanisegen gedruckt? — Baš Fr., Od kod Sernci? — D'ou proviennent les Sernec? — Mušič M., Dva primera hiš v Pekrah pri Mariboru. — Deux exemples de maisons rurales a Pekre pres Maribor. ___ ___ III. Slovstvo. — Litterature (110—139). Zontar Josip, Zgodovina mesta Kranja (Fr. Zwitter). — Ramovš Fr. in Kos Milko, Brižinski spomeniki (Stanko Bunc). — Veider Janez, Kneginja Ema (Dr. Cukala). — Savnik R. in Knific Fr., Kažipot v Krko na Koroško (Franjo Baš). — Kniezsa Istvan, Magyarorszag nepei a XI. szazadban (Vilko Novak). — Mensi Franz, Geschichte der direkten Steuern in Steiermark bis zum Regierungsantritte Maria Thercsias (J. Mravljak). — Winkelmann Erich, Zur Geschichte des Luthertums im Untersteirischen Mur- und Draugebiet (Franjo Baš). — Posch Andreas, Die kirchliche Aufkliirung in Graz und an der Grazer Hochschule (J. Glaser). — Legiša Lino, Slovenska poezija od Vodnikovih pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko Čbelico (Janko Glaser). — Ilešič Fr., Hrvatska dobrovolja i popevka od kinetskoga stališa preštimanja (Janko Glaser). — Murko M., Rozpravy z oboru slovanske filologie (J. Glonar). — Zupančič Oton, Dela. IV. (Janko Glaser). — Mesesnel France, Janez in Jurij Šubic (Franjo Bas). — Pax et bonum (Dr. A. Trstenjak). — Šinko Josip, Moji spomini (N. I. V.). — Tanc Anton, Kronika delavske kulture v Mariboru (J. Glaser). — Reisman Avg., Iz življenja med vojno (A. D.). — »Jadran« (A. D.). — Spomenica oh 151etnici Jadranske straže v Mariboru (A. D.). — II. Celjski kulturni teden (J. Glaser). — Žerjav Albert, Sodobni zgodovinski pouk (R. Savnik). — Paschinger Viktor, Landeskunde von Karnten (Franjo Baš). — Ilešič Svetozar, Slovenska Ziljska dolina (Franjo Baš). — Kerenčič Jože, Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah (V. Bohinec). — Šašel J. in Ramovš F., Narodno blago iz Roža (Dr. Ivan Domik). — Isačenko A. V., Narečje vasi Sele na Božu (Dr. Janko Kotnik). — Grebene O., Moderno slovensko pohištvo po narodnih motivih (Franjo Baš). — Matko Ivan, Skrivnosti človeškega telesa z razvojnega in notranjesekretoričnega gledišča (J. A. G.). IV. Zapiski. — Notices (139—141). Mitrov mit (F. Baš). — Schlosserjevi doneski k topografiji Maribora (F. Baš). — Vodovnik Jurij (J. Glaser). — Mravljinjaki na Pohorju (J. Glaser). V. Društveni glasnik. — Chronique des Socičtčs (141—144). Muzejsko društvo v Ptuju. — Prvo zborovanje slovenskih zgodovinarjev. VI. Vprašanju. — Interrogations (144). Koliko rogov ima kozel? (J. Glonar.) Uredila Franjo Baš in Janko Glaser Za vsebino prispevkov odgovarjajo pisatelji. Letna članarina ZDM, oziroma nnročnina ČZN: 50.— din, za inozemstvo 60.— din. Knjigotrška cona ČZN 1939: 75.— din. ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE XXXIV UREDILA FRAN J O BAŠ in JANKO GLASER 1939 IZDALO ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU 57749 O'booiygSS Vsebina. — Table des matieres. I. Razprave. —• Dissertations. Baš Fr., Prelat dr. Fran Kovačič. (S 4 olikami med besedilom in eno na prilogi.) —-A. D., Praelatus dr. Franciseus Kovačič. (Quattuor imaginibus in textu et una in appendice.).............................. 1 Grafenauer B., Potek vseslovenskega kmečkega upora 1. 1515. na Spodnjem Štajerskem. — Der Verlauf des allslovvenischen Bauernaufstandes i. J. 1515 in der Slowe-nisehen Steiermark ...........................145 Ilešič Fr., P. Bernard Mariborčan, slovenski pisatelj 18. stoletja. (S 6 slikami med besedilom.) — P. Bernardus Marburgensis, ein slowenischer Schriftsteller (Lexiko- grapli) des 18. Jabrhunderts. (Mit 6 Textabbildungen.)...........39 Kotnik Fr., Kolacija. — Kollation (bei den Slowenen) ..............189 Maučec M., Podstenj in priklet v prekmurski hiši. (Z 9 tlorisi med besedilom in 18 slikami na prilogah.) — Der Gang unter dem Dachvorsprunge und der Hausflur im Bauernhause von Prekmurje. (Mit 9' Grundrissen im Texte und 18 Abbildungen auf Beilagen.)..........................176 Pirjevec A., Homileti »Slovenskega Prijatelja«. — Die liomileten der Monatschrift »Slovenski Prijatelj« ...........................163 II. Izvestja. — Rapports. Baš Fr., Nova predzgodoviuska postojanka na Pobrežju pri Mariboru. (S situacijsko skico med besedilom in 11 slikami na prilogi.) — Nouvelle station prehistorique a Pobrežje pres de Maribor. (Avec un croquis de la situation dans le texte et onze photos au supplement.) .......................191 Baš Fr., Od kod Sernci? — D'ou proviennent les aeruec?.............106 Baumgartner E., Numizmatična najdba v Mariboru 1938. (S 5 slikami med besedilom.) — Der Miinzfund in Maribor i. J. 1938. (Mit 5 Textabbildungen.).......97 Glaser J., Doslej neznana Slomškova pesem. —• Piece de vers par Slomšek — jusqu'a present inconnue ............................205 Ilešič F., P. Bernard Mariborčan in p. Fr. Wagner. P. Bernardus Marburgensis et P. Fr. Wagner..............................201 J. A. G., Latinski silogizem kol slovenjegoriški »test« za treznost. — Syllogismus latinus — testimonium sobrietatis in Collibus Slovenicis (Slovenske gorice)......206 Kotnik Fr., Kdaj je bil natisnjen Kolomonov žegen? — Wann wurde der slowenische Colomanisegcn gedruckt?.........................106 Mušič M., Dva primera hiš v Pckrah pri Mariboru. (Z 2 risbama med besedilom.) — Deux exemples de maisons rurales a Pekre prčs de Maribor. (Avec deux dessins dans le texte.)..............................107 Mušio M., Gradivo iz dobe romauike in gotike v mariborski stolnici. (Z 2 risbama med besedilom in 7 slikami na prilogi.) — Materiaux des epoqucs romane et gothique dans la cathedrale de Maribor. (Avec deux dessins dans le texte et sept photos au supplement.) .............................197 Soklič J., Cerkev sv. Uršule lia Plešivcu v zapisih škofa Tomaža Hrena. — Ecclesia S. Ursulae in monte Plešivec in notitiis Thomae Chronni episcopi......100 111. Bibliografija. — Bibliographic. Pivec-Stele M., Stanje slovenske historične bibliografije. — De la hihliographie historique slovene ............................207 IV. Slovstvo. — Litterature. Bučar V., Politička istorija Slovenačke. B. Stupan.................223 Debeljak T., Anton Martin Slomšek. J. Glaser..................227 Filič K., Vjenčanje Tome Erdodija s Marijom Ungnadovom. Fr. Baš.........224 Gosar A., Bauovina Slovenija. Dr. A. Veble....................235 Graber G., Das Ktisteuberger Passionsspiel. —- Passionsspiel aus Kiistenberg. Fr. Kotnik 237 Grebene A., Moderno slovensko pohištvo po narodnih motivih. Fr. Baš.......136 Ilešič Fr., Hrvatska dobrovolja i popevka od kinetskoga stališa preštimanja. J. Glaser . 122 Ilešič S., Slovenska Ziljska dolina. Kr. Baš.....................132 Isačenko A. V., Narečje vasi Sele na Rožu. Dr. J. Kotnik..............135 »Jadran« 1919—1939. A. D............................129 Jančič J., Naša zgodovina v slikah. J. Kontler...................233 Karlovšek J., Slovenski domovi. Fr. Baš in M. Mušič...............235 Kerenčič J., Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah. V. Bohinec..........132 Kidrič Fr., Prešeren. Dr. J. Tominšek.......................214 —, Zgodovina slovenskega slovstva. J. Glaser...................211 —, Zoisova korespondenca 1808—1809. S. Bunc..................213 Klemenčič V., Iz starih in novih časov. J. Kontler................232 Kniezsa I., Magyarorszag nepei a XI. szazadhan. V. Novak.............114 Kos M., Urbarji salzburške nadškofije. P. Blaznik.................219 Legiša L., Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušiuo do priprav za Krajusko čbelico (1806—1828). J. Glaser......................119 Matko I., Skrivnosti človeškega telesa z razvojnega in notranjetekretoričnega gledišča. J. A. G.................................138 Mensi Fr., Geschichte der direkten Steucrii in Steiermark bi« zum Bcgicriingsantrittc Maria Theresias. J. Mravljak.......................116 Mesesnel Fr., Janez in Jurij Šuhic. Fr. Baš....................126 Murko M., Kozpravy z ohoru slovanske filologie. J. Glonar.............123 Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-Osterreichische Literaturgeachichte. J. Glonar......224 Paschinger V., Landeskunde vou Karnten. Fr. Baš.................131 Pax et bonum. Dr. A. Trstenjak..............................127 Pire J., Spomenica oh 15 letnici Jadranske straže v Mariboru. A. D.........129 Mariborska podružnica SPD ob dvajsetletnici. H. Weis«..............232 Poseli A., Die kirchlichc Aufkliirung in Graz und an der Grazer Hochschule. J. Glaser 118 Splošni pregled dravske banovine. J. Mravljak...................233 Ramovš Fr. in Kos M., Brižinski spomeuiki. S. Bunc................113 Reisinan A., Iz življenja med vojno. A. D......................129 Savnik R. in Knific R., Kažipot v Krko na Koroško. Fr. Baš.............114 Sovre A., Stari Grki. J. Košar..........................216 Stele Fr., Monuinenta arti« slovenicae. II. F. Mosesnel...............221 Šašel J. in Ramovš Fr., Narodno blago iz Roža. Dr. I. Dornik............133 Šinko J., Moji spomini. N. I. V..........................128 Škafar I., Družba sv. Mohorja in Slovenska krajina. Fr. Baš............230 Skerl Fr., Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860—1869. Fr. Baš......229 Tanc A., Kronika delavske kulture v Mariboru. J. Glaser..............129 Teržan J., Slovensko planinsko društvo, podružnica Ruše. H. Weiss..........232 II. celjski kulturni teden. J. Glaser........................130 Tomšič I., Nekaj misli glede znanstvenega dela o inozemskih Jugoslovanih. A. D. . . . 233 Veider J., Kneginja Ema. Dr. Cukala.......................113 Winkelmann E., Zur Geschichte des Luthertums im untersteirischen Mur- und Drau- gebiet. Fr. Baš .............................117 Žerjav A., Sodobni zgodovinski pouk. R. Savnik..................130 Zontar J., Zgodovina mesta Kranja. Fr. Zwitter...................110 Župančič O., Dela. IV. J. Glaser..........................126 V. Zapiski. — Notices. Gradivo za zgodovino ptujskih sodarjev. A. Sinodič.................238 Iz zgodovine mariborskega šolstva. J. Glaser....................210 Mitrov mit. Fr. Baš..............................139 Mravljinjaki na Pohorju. J. Glaser........................110 Schlosserjevi doneski k topografiji Maribora in okolice. Fr. Baš...........139 Slomšekiana. J. Glaser..............................239 Slovenija. Fr. Baš ..............................241 Vodovnik Jurij. J. Glaser............................140 VI. Društveni glasnik. — Chronique des Societes. Banovinski arhiv v Mariboru 1. 1939........................ 250 Imenik članov Zgodovinskega društva.......................251 Muzejsko društvo v Mariboru 1. 1939........................ 244 Muzejsko društvo v Ptuju............................141 Prekmursko muzejsko društvo 1. 1939....................... 251 Prvo zborovanje slovenskih zgodovinarjev.....................142 Zgodovinsko društvo v Mariboru 1. 1939...................... 242 VII. Vprašanju in odgovori. — Interrogations et reponses. »Kelko kavračov sidi na veji?« L. Stanek.....................256 »Koliko rogov ima kozel?« J. Glonar.......................14-1 Ljutomerski tabor. Fr. Baš............................256 Sotrudniki letnika 1939. — Les collaborateurs de Pannee 1939. Baš Franjo, ban. arhivar, Maribor. Hauingartncr Egon, zasebnik, Maribor. Dr. Blaznik Pavle, profesor, Celje. Dr. Bohince Valtcr, bibliotekar, Ljubljana. Bulic Stanko, profesor, Maribor. Dr. Cukala Fran, stolni dekan, Maribor. Dr. Dolar Anton, profesor v p., Maribor. Dr. Dornik Ivan, profesor, Maribor. Glaser Janko, ravnatelj Studijske knjižnice, Maribor. Dr. Glonar Joža, bibliotekar, Ljubljana. Grafcnauer Bogo, cand. pilil., Ljubljana. Dr. Ilešič Fran, univ. profesor, Zagreb. Kontler Julij, šolski upravitelj, Studenci pri Mariboru. Košar Jože, profesor, Maribor. Dr. Kotnik Franc, ravnatelj Mohorjeve tiskarne, Celje. Dr. Kotnik Janko, profesor, Maribor. Maučec Matija, profesor, Maribor. Dr. Mesesnel France, spomeniški konservator, Ljubljana. Mravljak Josip, posestnik, Vuzenica. Ing. arch. Mušič Marjan, mestni arhitekt, Maribor. Novak Vilko, profesor, Kranj. Dr. Pirjevec Avgust, bibliotekar, Ljubljana. Dr. Pivec-Stele Melitta, bibliotekarka, Ljubljana. Dr. Savnik Roman, profesor, Ljubljana. Smodič Anton, učitelj, Ptuj. Soklič Jakob, župnik, Slovenj Gradec. Stanek Leopold, profesor, Ljubljana. Stupan Bogomir, profesor, Maribor. Dr. Tominšek Josip, gimn. ravnatelj v p., Maribor. Dr. Trstenjak Anton, univ. docent, Ljubljana. Dr. Veble Andrej, drž. svetnik, Beograd. Vrabl Niko, upravnik moške kaznilnice, Maribor. Weiss Hugo, tajnik »Putnika«, Maribor. Dr. Zwitter Fran, univ. docent, Ljubljana. Popruvi naj se: na str. 36 v 2. vrsti od zgoraj: Fr. Lukman106) —namesto: Fr. Kotnik1"0); na str. 211 v 14. vrsti od spodaj: (poglavje 3. je strnjeno s 5. in stoji na četrtem mestu, sedanje 4. pa na tretjem) — namesto: (zamenjani sta poglavji 3 iu 4 ter 5 in 6); na str. 240 v 5. vrsti od spodaj: povse — namesto: posve. I'relat dr. Frun Kovačič. (Ob sedemdesetletnici.) Prelat dr. Fran Kovačič. Franjo Baš. Fran Kovačič, predstavnik znanstvenega Maribora v začetku XX. stoletja, se je rodil 25. marca 1867 želarski zakonski dvojici Francu in Tereziji, rojeni Rantaša, v Veržeju št. 2. Kakor večina kinetskih otrok je v letih, ko je hodil v domačo šolo, moral tudi že pomagati pri delu na posestvu. Dobri uspehi v šoli so obrnili na mladega Kovačiča pozornost takratnega veržej-skega župnika Lovra Janžekoviča, ki je nagovoril starše, da so namenili sina edinca za nadaljnje šolanje. Da se za to pripravi, je pohajal v šolskem letu 1881/82 četrti razred ljudske šole v Ljutomeru in nato vstopil v jeseni 1882 v varaždinsko gimnazijo. V Varaždinu se je začel Kovačič razvijati. Prost domačega dela in rešen dolge, zlasti v zimi izredno vetrovne poti iz Veržeja v Ljutomer, je občutil srednješolsko življenje v Varaždinu kot olajšanje. Zdoma navajen na skromnost in samostojnost, se ni ustrašil gmotnih težav ter se je preživljal že od drugega razreda sain z instrukcijami. Življenjsko silo mladega gimnazijca ponazoruje najbolje dejstvo, da je leta 1885., ko je pogorela domačija v Veržeju, podprl roditelje z denarjem. Obenem z zmago nad gmotnimi težavami je uspešno prebrodil tudi težave, ki običajno nastopijo pri podeželskem dijaku v začetku šolanja v tujem kraju, ter končal drugi razred z odliko, nato pa z višjimi razredi še izboljšaval šolske uspehe. Pri tem se ni zadovoljeval samo z obveznimi predmeti, ampak je obiskoval od četrtega razreda dalje tudi francoščino in italijanščino kot prosta predmeta ter pričel z učenjem slovanskih jezikov in z zbiranjem narodopisnega gradiva po Podravini in Pr-lekiji v duhu sodobnih stremljenj po spoznavanju prilik med širokimi plastmi naroda in narodne kulture. Razgibani dijak je po šestletnem študiju v Varaždinu dobil brezplačno mesto v nadškofijskem liceju v Zagrebu, dovršil v Zagrebu sedmi in osmi gimnazijski razred in kot eksternist napravil maturo na varaždinski gimnaziji 19. julija 1890. Po maturi se je posvetil bogoslovju na zagrebški univerzi ter poslušal dva semestra A. Bauerja, J. Voloviča in G. Barona, obenem pa gojil slavistiko, tako jezikoslovje kakor literarno zgodovino. Iz nepojasnjenih1) razlogov je zapustil Zagreb in vstopil v jeseni 1891 v ') Osebno ni Kovačič nikdar odgovoril na vprašanje, zakaj je zapustil Zagreb. bogoslovno učilišče v Mariboru, kjer se je hitro uveljavil kot organizator društvenega življenja mariborskih bogoslovcev ter propagator abstinenčnega gibanja. 21. julija 1892 je prejel štiri nižje redove, 21. julija 1894 suhdiako-nat, 23. julija 1894 diakonat, 25. julija 1894 pa presbiterat. Novo mašo je pel pri Sv. Juriju v Slov. goricah, kjer je imel sorodnike. 28. julija istega leta je postal kaplan na Spodnji Polskavi, 7. januarja 1895 pa v istem kraju provizor. 11. maja 1895 je šel za provizorja v Stude-nice, katero župnijo je predal 1. avgusta 1895 župniku Martinu Žekarju, nakar ga je poslal knezoškof M. Napotnik 18. oktobra 1895 za kaplana v institut S. Maria de Anima v Rim na dveletni višji študij, katerega je dovršil z doktoratom filozofije. Bivanje v Rimu je bilo za Kovačiča važno v zdravstvenem in znanstvenem oziru. Mladi bogoslovec je v Mariboru začel bolehati na pljučih in v dušeskrbstvu se je bolezni pljuč pridružila še bolezen grla; rimsko podnebje je blagodejno vplivalo nanj, mu ozdravilo pljuča ter izboljšalo grlo, dasi ga je to kot govornika oviralo vse življenje. Znanstveno pa je poleg študija filozofije pomenila rimska doba za Kovačiča poglobitev v zgodovino in mu omogočila vpogled v metodo zgodovinskega dela ter v pomožne zgodovinske vede, kar vse je usmerjalo njegovo delovanje po povratku v domovino vedno bolj v zgodovino ter v organizacijo dela na proučavanju domače preteklosti. Po vrnitvi iz Rima jc nadomeščal od 1. julija do 1. oktobra 1897 župnika v Studenicah in bil medtem 13. septembra imenovan za provizornega profesorja fundamentalne teologije in filozofije na bogoslovnem učilišču v Mariboru; to mesto je nastopil 1. oktobra 1897. 10. julija 1900 je postal definitivni profesor za isto stroko na istem zavodu in bil kot tak upokojen 5. oktobra 1932.2) V zvezi z delom za zgraditev salezijanskega Marijanišča v Veržeju je 12. oktobra 1912 postal knezoškofijski duhovni svetovalec. Delo na zgodovinskem polju mu je 1914 prineslo čast korespoudenta c. kr. centralne komisije za očuvanje umetniških spomenikov, 1917 pa korespondenta arhivskega sveta na Dunaju. Dolga leta je bil član cenzurne komisije za cerkveno umetnost in za ohranitev spomenikov ter cenzurne komisije za tiskanje knjig v Mariboru. Kot podroben poznavalec kulturnih, političnih, zemljepisnih in zgodovinskih prilik v severni Sloveniji je bil od 5. februarja do 15. avgusta 1919 na mirovni konferenci v Parizu izvedenec delegata kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, dr. Ivana Žolgerja. Knezoškof dr. A. Kari in ga je imenoval 7. novembra 1923 za svojega konzistorialnega svetovalca, najvišje cerkveno odlikovanje pa je poleg članstva Bogoslovne akademije v Ljubljani dosegel 28. septembra 1928, ko je postal hišni prelat Njegove Svetosti. Od priznanj, ki jih je dosegel za svoje zgodovinsko delo, omenjamo častno članstvo Muzejskega dru- --' ; I- *T;T- ') Fmi 7001etnici njene ustanovitve. Maribor 1928. 4°. XVI + 491 str. lavantinske škofije in obris cerkvenega življenja v posameznih krajih ter v posameznih dobah. Je prva zaključena zgodovina škofije na Slovenskem ter kot taka simbolična slika zgodovinskega dela slovenještajerske duhovščine od Robiča preko Kosarja, Orožna, Pajka, Slekovca, Stegenška in Ljubše do Kovačiča, ki je v njej svoje in svojih prednikov izsledke povezal v celoto. Sorazmerno največ prostora je posvetil Kovačič v Zgodovini Lavantinske škofije A. M. Slomšku. Deloma je bilo to v zvezi s cerkveno- in narodno-političnim pomenom prvega lavantinskega vladike v Mariboru, deloma pa specialnega zanimanja za Slomška in njegovo dobo, kateremu se je Kovačič v zvezi z akcijo za Slomškovo beatifikacijo v zadnjih letih popolnoma posvetil. Slomšek je bil ideal štajerskih narodnih krogov od preporoda dalje, še posebej pa si ga je za svoj vzor izbrala baš Kovačičeva generacija, ki je menda tudi ustvarila primero o Slomšku kot drugem sv. Metodu. Ponovno se je Kovačič opiral na Slomška že pri svoji protialkoholni agitaciji Zgodovinska pomembnost Slomška in premestitve lavantinske škofijske rezidence v Maribor obenem z novo takratno razmejitvijo med sekovsko in lavantinsko škofijo mu je v podrobnostih stopila pred oči, ko je kot izvedenec jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu študiral našo severno narodnostno mejo in vzel pri tem za podlago narodnostne razmere v času sekovsko-lavantinske škofijske razmejitve. Podobno je bil Slomšek v ospredju Kovačičeve pozornosti kot program mariborskega čitalniškega življenja, borbe za uvedbo slovenščine v šolo, cerkev in urade in predvojnega krščanskosocialnega po-kreta ter novega katoliškega učiteljskega gibanja, katerega je pod vplivi svojega tovariša J. Grudna začel propagirati v Mariboru baš Kovačič. Tako je od predvojnih predavanj o Slomšku v prosvetnih društvih preko bolj slučajnih objav gradiva o Slomškovem literarnozgovinskem delu89) prispel zlasti s pripravami za Zgodovino Lavantinske škofije do smotrnega študija Slomška in njegove dobe. Oprl je Kovačič to svoje delo neposredno na vire: proučil je Slomškovo zapuščino in vse na Slomška se nanašajoče gradivo ter revidiral Kosarjevo in Medvedovo Slomškovo biografijo. V ta namen je zbral predvsem vso dosegljivo korespondenco ter jo kot Slomšekova pisma90) izdal v novo ustanovljenem Arhivu za zgodovino in narodopisje; dosegel je za izdajo tudi gmotno podporo lavantinskega ordinariata. Skupno s Slomškovimi pismi Čopu, ki jih je na istem mestu"1) objavil A. Pirjevec, šteje zbirka 437 pisem iz časa od 1832 do 1862 in vsebuje mnogo novega gradiva o Slomšku, o njegovem literarnem krogu, o cerkvenih prilikah v lavantinski škofiji, pa tudi v vsej salzhurški nadškofiji ter o stališču konservativnih krogov do revolucijskega leta 1848. 89) Slomšek o pouku slovenskega jezika pred sto leti. ČZN 1922, 1—14. 90) Slomšekova pisma. AZN I. Maribor 1930—1932. V. 8". Str. 22—370; Dodatek Slom-šekovih pisem. AZN I/l. Maribor 1934. V. 8". 57 str. <") AZN I, 2—12. Izdajo je Kovačič opremil z vsemi potrebnimi orientacijskimi imeniki in seznami, škoda pa je, da ni napisal tudi primernega zgodovinskega uvoda. Opustil je to, ker za beatifikacijski proces Slomška, ki mu je objavo v prvi vrsti namenil, to ni bilo potrebno, pa tudi zato, ker je pripravljal o Slomšku samostojno biografijo, ki bi naj uvod nadomestila. Ta biografija — Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavan-tinski92) -—- je pisana glede na priprave za beatifikacijo s posebnim ozirom na Slomškovo življenje kot življenje svetnika. Zgrajena je na prvi biografiji Slomškovega sodobnika F. Kosarja ter na virih iz Slomškove zapuščine in na podatkih, zbranih za beatifikacijo. Kovačiču je bila srčna zadeva ter je napisana s spoštljivostjo in ljubeznijo do oboževanega vladike, ki mu je ideal slovenskega človeka. Z ozirom na Slomška je v njej Kovačič podal kvintesenco svojega pojmovanja narodnosti in svojega gledanja na izpolnjevanje zgodovinskih nalog, ki so vsakemu narodu določene. Skupina vseh duševnih in telesnih sposobnosti, ki jih ima kak narod, tvori narodni duh ali narodni genij, ki se izraža v največji popolnosti v svetnikih. Kar je v Slovencih blagega in plemenitega, je osredotočeno v Slomšku, v njem pa se tudi odraža vse trpljenje, poniževanje in krivice, ki so jih morali Slovenci prestati od svojih sovražnikov; s tem je naš narodni genij v Slomšku v njegovem svetništvu poosebljen. Ko bo Slomšek proglašen svetnikom, bomo Slovenci postali enakovredni drugim narodom; kajti narod je popoln šele takrat, ko ima poleg narodnih, gospodarskih in kulturnih vrednot tudi svojega svetnika, personifikacijo lastnega narodnega genija. Temu cilju je Kovačič posvetil večer svojega življenja, ko je neumorno in požrtvovalno zbiral in pripravljal vse potrebno za Slomškovo beatifikacijo. V zvezi s tem delom je Kovačič načel vrsto vprašanj, ki se tičejo Slomška in njegovega delovanja ali se nanj nanašajo vsaj posredno. Večinoma so to drobni prispevki,"3) pomembna pa je opozoritev na »Kalobski rokopis« slovenskih pesmi iz leta 1651.,fl4) ki ga je Kovačič našel v Slomškovi zapuščini, in poročilo o nameri, da se v zvezi s teritorialno reorganizacijo lavantinske škofije za cesarja Franca I. prenese sedež škofije iz Št. Andraža v Ptuj.95) Za izdelavo podrobnega Slomškovega rodovnika sam ni imel časa, pridobil pa je za to M. Goričarja,9") kar je značilno zanj kot organizatorja. Med Kovačičevim literarnim in organizacijskim delom stoji njegovo prosvetno delo. Posebnega študija bo zahtevalo njegovo prizadevanje za po- °2) Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavnntinski. I.—11. Celje 1931—- 1935. 8°. 168 + 143 str. 9S) Slomšekov najstarejši rokopis. ČZN 1932, 190—2. — Slomšekiana. ČZN 1935, 167—9; 1936, 26—31. — Slomšek častilec sv. Cirila in Metoda. Slomšekov glasnik 1935, 9—11. — A. M. Slcmšek v slikali. Kronika slovenskih mest 1936, 19—22. — Slomškova mati Marija roj. Zorko. Vigred 1938, 2—5, 43—8. 94) ČZN 1930, 181—205. •5) Nameravani škofijski sedež v Ptuju. ČZN 1933, 200 -7. 9(1) Slomšekov rodovnik. Sestavil Maks Goričar. Maribor 1938. V. 8". 40 str. dvig treznosti in proti alkoholizmu, čemur se je posvečal s peresom in z hesedo.97) Značilno za Kovačičevo miselnost je nadalje, da je organiziral oh tisočletnici sv. Vaclava svetovaclavsko proslavo pri Sv. Venčeslu pri Slov. Bistrici in 1932 prvi protirevizionistični tabor v Veržeju. Številna odborništva je v zadnjem času svojega življenja zaradi dela za beatifikacijo Slomška odložil (obdržal je samo predsedništvo Slomšekove družine in podpredseduištvo Ljudske univerze), z vso svojo osebnostjo pa je ostal do smrti povezan z mariborskimi znanstvenimi organizacijami: da je bil predsednik Zgodovinskemu društvu in urednik Časopisu, smo že omenili, od 1920 pa je bil pred- Predsednik Muzejskega društva 1938. (Zadnja Kovačičeva slika, skupaj z županom dr. A. Juvanom pri otvoritvi meščanskega oddelka v novih muzejskih prostorih 18. decembra 1938.) sednik tudi Muzejskemu društvu ter od 1928 predsednik kuratoriju Študijske knjižnice, s katero je bil od vseh mariborskih znanstvenih ustanov povezan najtesneje. Vse od prvih početkov, ko je takoj po ustanovitvi Zgodovinskega društva bila osnovana tudi knjižnica, je bil živo zainteresiran na njenem razvoju in je tudi z brezprimerno energijo in vztrajnostjo pomagal premagovati težkoče, ki so ta razvoj ovirale. Šestkrat se je morala knjižnica seliti v teku 12 let, preden je končno (1921) dobila prostore, kjer ji je bilo možno ostati. In vse te selitve je po večini vršil Kovačič sam. Na še večje zapreke je naletelo 87) Gl. opombo "). njegovo prizadevanje v prvih letih po osvoboditvi, da bi knjižnico prevzela v upravo bodisi državna bodisi pokrajinska oblast in da bi se iz nje in iz arhivskih ter muzejskih zbirk Zgodovinskega društva osnoval v Mariboru kulturnemu pomenu mesta odgovarjajoč znanstven zavod. Vse prošnje in spomenice v ta namen so ostale brez odziva -— ugodno se je rešilo vprašanje (vsaj glede knjižnice) šele, ko jo je 1923 kot Študijsko knjižnico prevzela v upravo mestna občina mariborska in ji s tem zasigurala normalen razvoj.98) Podobno je bilo združeno s težkočami in je zahtevalo mnogo vztrajnosti ter nezlomljive volje in vere tudi Kovačičevo delo za organizacijo arhiva in muzeja. Ko je njegovo prizadevanje za ustanovitev znanstvenega zavoda v državni upravi propadlo, je Kovačič pokrenil akcijo, da bi arhiv prevzela Mariborska oblast. A še preden se je to zgodilo, je Mariborska oblast bila ukinjena; vendar se je zamisel kljub temu realizirala, ko je 1932 v upravi Dravske banovine bil ustanovljen v Mariboru Banovinski arhiv. Dolgotrajnejša je bila pot do novega muzeja. Glede tega je stal Kovačič na stališču, da je najboljša priprava zanj zbiranje gradiva, v pravilni predpostavki, da bo javnost za primerno in smotrno zbrane muzealije prej ali slej znala najti tudi primerne prostore. In ob večeru življenja ga je doletela sreča, da je mestna občina mariborska 1937 določila za muzej mariborski grad in ga v ta namen adaptirala ter da je 18. decembra 1938 župan dr. A. Juvan v novih prostorih tudi že otvoril prvi (meščanski) oddelek muzeja. Z mestno Študijsko knjižnico, z Ba-novinskim arhivom ter z novim pokrajinskim muzejem je bilo življenjsko delo Kovačiča organizatorja uspešno zaključeno. Kovačičevo delo za mariborske znanstvene ustanove označujejo požrtvovalnost, stvarnost in vztrajnost. Prvi dobrotnik tako knjižnice kakor arhiva in muzeja je bil on sam in to tako s svojimi darovi kakor z intervencijami za pridobitve od drugod. Dokler ga ni bolezen — za časa dela na Zgodovini Lavantinske škofije revmatizem, pozneje pa angina pectoris in arterioskleroza — zadrževala, je bila vsaka Kovačičeva pot in vsak družabni sestanek združen z načrti za nove pridobitve, bodisi za knjižnico, bodisi za arhiv ali muzej. Težave teh ustanov s prostori, pomanjkanje finančnih sredstev in pogosto nezadostno upoštevanje knjižnice, arhiva ali muzeja v javnosti ga je pač spravljalo v slabo voljo, ni pa v njem omajalo zavesti, da so te ustanove z narodnega in kulturnega vidika upravičene in nujne. Skrbelo in bolelo ga je pomanjkanje aktivnega naraščaja zgodovinarjev, zato pa je očetovsko sprejemal v svoj krog mlade moči, ki so mu stopile pri delu ob stran. Svojim sodelavcem ni bil samo predsednik društva ali urednik Časopisa, temveč iskren prijatelj, kar je bilo gotovo največje odlikovanje, ki ga je mogel kdo od Kovačiča prejeti, česar pa niso bili deležni mnogi. Na teh je zidal in kot patriarh med njimi delal dan za dnem, obravnavajoč z njimi tekoče zadeve najrajši vsako jutro pri sestankih v Študijski knjižnici. Vodil jih je z njemu v visoki meri •8) Glaser J., Študijska knjižnica v Maribora. ČZN 1928, 191—216. Kovačič Fr., »Časopis« in »Zgodovinsko društvo«. 2. Knjižnica. Kazalo k ČZN I—XX, 7—11. prirojenim čutom za stvarnost, razpravljal z njimi o načrtih in namerah, a jim pri izvrševanju (lela prepuščal popolno svobodo. Navzlic koleričnemu temperamentu je bil nasproti svojim sodelavcem vedno dostojanstveno vljuden in fin. Tudi družabno se je do smrti najrajši gibal v krogu svojih odbornikov, z njimi čutil ter se z njimi radoval uspehov iz javnega in privatnega življenja. * Kovačičev duševni in kulturni horicont označujejo najbolje nekrologi, katere je 011 posvetil pokojnim prijateljem, sotrudnikom ali vzornikom, Kovačičev položaj v naši kulturni javnosti pa besede, s katerimi se je ta od mrtvega poslovila. M. Slekovec, A. Stegenšek, H. Schreiner, A. Kaspret, Fr. Kos, P. Turner, A. Medved in M. Ljubša predstavljajo krog ljudi na Slovenskem, s katerimi je Kovačič sodeloval in s katerimi je delil sorodne poglede na življenje, deloma na znanost, predvsem pa na narodne potrebe in cilje. Delna različnost naziranj ga pri tem ni motila, kar vidimo n. pr. pri svetovnonazorsko drugače orientiranem P. Turnerju, s katerim pa je družila Kovačiča obema skupna zamisel o sodelovanju Slovanov in obema skupno konservativno stališče do aktualnih kulturnih pojavov, ki se je skladalo n. pr. v pogledih na slovensko moderno z njenim predstavnikom Ivanom Cankarjem, katerega sta oba enako odklanjala.99) Poleg teh so mu bili vzorniki Fr. Rački, T. Smičiklas, V. Jagič in Fr. Bulic in vzgledoval se je pri njih zlasti kot zgodovinar. Želel pa si jih je kot vzornike tudi za vse naše javno življenje. Med še živimi je bil Kovačiču vzor javnega delavca M. Murko. Karakteristiko Kovačiča, kakor se nam kaže iz njegovih sotrudnikov. prijateljev in vzornikov, dopolnjuje slika, ki je o njem ostala v naši javnosti po njegovi smrti. Knezoškof dr. I. Tomažič se je pri odprtem grobu poslovil od idealnega duhovnika, župan dr. A. Juvan od največjega Mariborčana zadnje generacije, Fr. Baš od zgodovinarja in organizatorja mariborskih znanstvenih ustanov, dr. J. Tominšek od pisatelja zgodovine Slovenske Štajerske in Prek-murja. V nekrologu ga je označil J. Glaser100) kot človeka in realističnega aktivista, ki je po svojem značaju in kot močna, z nesebičnim idealizmom in z globoko etično zavestjo prežeta osebnost, vzvišen nad spori in malenkostmi dneva, v redki skladnosti in složnosti družil okrog sebe sodelavce, tudi take, ki so izven njegovega delokroga hodili ločena pota, I. Kolar101) je poudaril Kovačičevo narodno in jugoslovansko zavest, I. Janžekovič102) in A. Trste-njak103) sta podala karakteristiko njegovega tomistično usmerjenega filozofskega dela, Fr. Baš104) je analiziral njegove odnose do meščanstva in do mesta "") Prim, članka: Kje začeti? Straža 5. maja 1920. — Prepir o »boheinstvu><. Straža 21. maja 1920. 10°) Obzorja 1939, 155—7. — 101) Misel iti delo 1939, 124. 102) Ca« 1938/39, 224—6. — 10:l) Slovenec 4. apr. 1939. 104) Kronika slovenskih mest 1939, 113—1 (s sliko). Maribora, I. Dornik105) ga je očrtal kot človeka in podčrtal njegove zasluge za mariborsko znanost, Fr. Kotnik100) zasluge za Družbo sv. Mohorja, I. Šiftar107) zasluge za proučavanje Prekmurja, Salezijanski vestnik108) delo za ustanovitev Marijanišča v Veržeju, Fr. Puncer109) delo za Slomškovo beatifikacijo, I. Esih110) je opozoril na njegovo zanimanje tudi za hrvatska zgodovinska vprašanja, M. Kos111) pa se je kot prva zgodovinska avtoriteta na Slovenskem poslovil od njega v imenu Jugoslovenskega istoriskega društva ter ga označil kot zgodovinarja, organizatorja in javnega delavca. S podobno označbo (»fondateur, president et animateur« Zgodovinskega društva) se ga je spomnil L. Tesniere.112) Kovačič je umrl kot mož, ki ga je radi kremenitega in nesebičnega značaja spoštovala vsa javnost in ki ga je radi narodne zavednosti, samostojnosti pogledov na javno življenje, delavnosti v proučavanju domače zgodovine ter smotrnosti v organizaciji mariborskega znanstvenega življenja tudi ne-deljeno cenila. V tem pogledu spominja položaj Kovačiča v naši javnosti na položaj, kakor ga je zavzemal Kovačičev prijatelj Fr. Bulic v Splitu, v Mariboru pa njegov tovariš v Zgodovinskem društvu P. Turner. Nekrologi so po Kovačičevi smrti zabeležili to, kar je javnost o njem sodila, ko je bil še živ: nil nisi bene. Ob njegovem mrtvaškem odru ni nikdo dvomil, da je umrl največji Mariborčan svoje dobe. Sam se tega ni zavedal. Od svojih del jc najbolj z zadovoljstvom gledal na Študijsko knjižnico, kar je izrazil tudi javno, n. pr. v slavnostnem govoru na petindvajsetletni« Zgodovinskega društva približno z besedami: Mogoče boste našli v naših delih diletantizme, priznati pa boste morali, da smo vedeli, kaj hočemo, če ne bi ustvarili nič drugega, kot pripravili ustanovitev Študijske knjižnice, temelja za znanstveno delo v Mariboru. Podobno se je izrazil, ko sta mu odbora Muzejskega in Zgodovinskega društva spomladi 1929 v Študijski knjižnici izročila diplomo častnega članstva: Poglejte, kaj je danes z deli Davorina Trstenjaka! Mogoče bo doletelo to tudi naša dela. Ne more pa to doleteti Študijske knjižnice, ki ho vedno vodila in navajala k znanstvenemu delu in tako k novim izsledkom. Ko je za svoj god 1937 po izidu Kovačičevega zbornika povabil odbornike Zgodovinskega društva na zakusko v svoje stanovanje na Koroško cesto št. 10, je svojo izjavo razširil ter rekel v bistvu sledeče: Knjižnico imamo in arhiv imamo; sedaj morate mlajši gospodje skrbeti, da bo iz knjižnice in arhiva rastel Časopis. Ljub mu je bil razgovor o knjižnici, arhivu ali muzeju in z mladeniškim temperamentom je pripovedoval o prestanih težavah, medtem ko je o Časopisu ali o svojem življenju in o svojih delih — razen o študijah v Varaždinu in Rimu ter o abstinenčnem delovanju — pripovedoval malo. Mogoče je bil vzrok temu 105) Naš dom 1939, 312—3 (s sliko). — ,0°) Književni glasnik 1939, 1—3 (s sliko). ,07) Mladi Prekimiree 1939, 115—6. — los) Salezijanski vestnik 1939, 67—9 (s sliko). 10») Kraljestvo božje 1939, 111—3 (s sliko). — ,l0) Ol.zor 21. marca 1939. "'J JIC 1939, 386—8. — "2) Revue des etudes slaves 1939, 209. v upokojitvi s četrto položajno skupino, kar ga je bolelo in iz česar je sklepal — (lasi se je o tem izrazil le kdaj izjemoma —, da je njegovo zgodovinsko delo ostalo brez cene in pomena. K temu se je pridružil v zadnjih letih še razvoj svetovnopolitičnega položaja, tako da je zatisnil oči zagrenjen. S Kovačičem je umrl mož, v katerem je živela miselnost našega narodnega preporoda, javni delavec, ki je odločilno posegal v vse življenje severovzhodnih Slovencev. Velike prirojene talente je uporabljal na vseh področjih kulturnega življenja od prosvete in politike do znanosti. V vsem svojem delovanju je imel pred očmi naloge časa ter je vedno in povsod pri popolnem zapostavljanju svojih osebnih koristi in brez ozira na trenotno razpoloženje časa in okolice iniciativno sodeloval pri reševanju aktualnih nalog severovzhodnih Slovencev. Iz kulturnega položaja Podravja in Pomurja v dobi, ko je stopil v javno življenje, je izvajal nujno potrebo, preporoditi narod s trez nostjo ter etično dvigniti javno življenje tako, da ga nasloni na znanstvene temelje. Pri tem je pod vplivom preporodnih idej mladosti v duhu Franje Račkega gledal v zgodovini in sorodnih vedah izhodišče za vso narodno in javno vzgojo ter delo. Kot zgodovinar je začel s proučavanjem sodobnih vprašanj časa, iz zgodovine je utrjeval narodno zavest, iz zgodovine je usmerjal naše kulturne poglede na jugoslovanstvo in slovanstvo ter propagiral slovansko kulturno orientacijo med Slovenci z vzori od sv. Cirila in Metoda v najstarejši do Bulica v najnovejši dobi. Iz zgodovinarja, ki zbira v izsledkih iz preteklosti oporišča narodni zavesti in poizkuša ustvariti tradicijo za politično in kulturno javno delo, je nasledil Kovačič delo predhodnikov Ig. Orožna, J. Pajka in M. Slekovca in je njihovo delo razširil in poglobil. Krajevno zgodovino je obogatil z novimi izsledki od rimskih najdb v Središču in Št. Pavlu ob Boljski ter slaroslovenskih grobov v Središču in Veržeju pa do opisa bojev za našo državnopolitično pravo na mirovni konferenci v Parizu. Poleg krajevne zgodovine bo Kovačiču dolgovala trajno hvaležnost cerkvena zgodovin a, v kateri je nadaljeval in strnil raziskavanja svojih predhodnikov. Kot rojen organizator je Kovačič zaključil na Slovenskem Štajerskem dobo individualnega zgodovinskega proučavanja ter ga povezal v smotrni organizaciji, ko je 1903 ustanovil Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko ter 1904 pokrenil Časopis za zgodovino in narodopisje. Kot sotrudnik Časopisa je zlasti z objavami gradiva prispeval k zgodovini severne Slovenije doneske trajne vrednosti ter rastel iz začetnega publicista, kateremu je zgodovina sredstvo za afirmacijo narodne zavesti, do metodičnega zbiratelja, ki rešuje zgodovinske spomenike pred propadom in pozabljenostjo. Nikdo ne bo mogel zadostno poudariti podrobnega in samozatajevanja polnega dela, katerega je Kovačič izvršil kot narodnjak in znanstvenik, zlasti kot organizator. Kot zgodovinar morda ne presega svojih predhodnikov, lavantinskih duhovnikov-zgodovinarjev, visoko pa se je dvignil nad nje kot ustanovitelj in graditelj mariborskih znanstvenih organizacij in ustanov. Smela je bila v začetku XX. stoletja misel, ustanoviti v Mariboru znanstveno knjižnico, arhiv in muzej. Z železno voljo, vztrajnim delom in več ko idealno ljubeznijo do zastavljenih nalog je Kovačič to smelo misel kljub vsemu uresničil ter ustvaril s tem v Mariboru trajne temelje za znanstveno delo in dal slovenskemu Mariboru značaj kulturnega središča, ki ga Maribor prejšnje dobe ni imel. Odšel je od nas v času, ko v perturbacijah svetovnega in javnega življenja ostajajo trajne edino kulturne vrednote, zlasti znanstvene. Dediščino takih vrednot nam je zapustil v svojem delu in postal je poleg vzgledov, ki jih je svojemu času prikazoval iz slovanskega sveta, naš vzor on sam kot človek in javni delavec: zapustil nam je, poedincem kakor vsej javnosti, dolžnost, da razvijamo in vodimo v njegovem duhu njegovo dediščino v bodočnost! Summarium. Praelatus Dr. Franciscus Kovačič. Dr. Franciscus Kovačič (1867—1939) eorum, qui ineunte hoc saeculo in urbe Maribore studiis ad philosophiain et historiam spectantibus magno successu se dediderunt, iure prin-ceps habetur. Ab anno 1893 usque ad annum 1932 munere professoris theologiae fundamentalis et philosophiae fungens eandem diligentiam, qua officia sacerdotis faciebat, ad historiam rerum in regionibus nostris gestarum indagandam adhibuit. Idem alios quoque studiosos ad has litteras incitabat via rationeque patefacta. In omnibus autem agendis amantissimum se patriae praestitit id potissimum agens, ut vitam cultumque populi ad Dravuin et Murtiin fluvios hahitantis emendaret. Primordia historica iain turn capessivit, cum in Croatia et deinde Maribore scholam frequentahat, maximi autem momenti erant eius studia Komae, unde domum referebat, quidquid ihi viderat et didicerat, quod etiain nobis imitandum putaret. Plenus consiliorum reversus in seminario sacerdotali summam operam thcologis quam optime educandis dedil, quapropter annis 1898—1909 lihellos trimestres inscriptos Voditelj v bogoslovnih vedah (Dux in theologicis) edebat permultas eius dissertationes cum de rebus divinis turn historicis contincntes. Quibus rebus gestis nondum contentus inaiora concupivit. Anno 1903 ut pristinum el hodiernum statum Slovenorum Styriensium investigaret, praecipuain fundavit societatem historical)! (Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko), in qua nostcr negotium ab epistulis agehat, donee anno 1921 praeses huic collegio electus est, quem honorem usque ad mortem obtinebat. Eiusdem impulsu anno 1904 liber annalis a) praeparaliat. Niinirum quod ne res politicas quidem a se alienas putavit. Immo vero semper a natione sua stabat eiusque iura defendebat, quod Magno bello eonfecto (1918) in pace pangenda experti vice fecit. Tribus denique institutis, quae eius opera exstiterunt, urbs nostra ornatur: sunt biblio-theea studiosorum (Študijska knjižnica), archivum banatus Dravici, musaeum, quod in ainplis-sima arce conditum magna laetitia nostrum afficiebat. Quibus rebus factis doctor Kovačič, ultimus polyhistor atque aemulus magni Francisci Rački, urbi Maribori facilitates non mediocres dedit, ut traditione servata in omnibus litteris proficeret. A. D. P. Bernard Mariborčan, slovenski pisatelj 18. stoletja. Dr. Fr. Ilešič. Pisal se je Ivan Anton A p o s t e 1, bil je kapucin in imel samostansko ime Pater Bernardu s.1) Malo smo doslej vedeli o njegovem življenju;2) nekoliko novih podatkov podam v tej svoji razpravi. Eno, njegovo največje delo (nemško-slovenski slovar) se je že smatralo za izgubljeno, drugo (zbirka slovenskih molitev za bolnike) pa se v naši kulturni zgodovini sploh še ni omenjalo,3) bilo je neznano. Obe deli sta ostali v rokopisu. V mortuariju celjskih kapucinov se p. Bernard imenuje »concionator« (pridigar).4) Poistovetil je p. Bernarda z Ivanom Antonom Apostlont prvi pač zgodovinar M. Slekovec; v svojem gradivu o njem pravi: »Fuit philologus slovenicus« in dostavlja, da je »spisal slovar«. Kjerkoli se je prej navajal slovar, se je njega avtor imenoval le s samostanskim imenom: p. Bernard. ') Čuden se zdi priimek A p o s t e 1. V krstni knjigi mariborske mestne župnije je pri 17. aprilu 1715 (ko je bil krščen mlajši brat našega pisatelja) nekdo s svinčnikom pripisal: »heiUt dieser so? de Apostol...«; najbrž je pripisal to sestavljalec indeksa krstne knjige; pač zato, ker je dvomil o tem priimku, ga dalje sploh ni vnašal v indeks. Nenavaden je priimek res, ali stvarno je prav tako mogoč, kakor eksistirajo priimki: Papež, Škof, Propst, Kralj, Cesar itd. V dekaniji St. Veit pri Ehrenhausenu je okoli 1. 1749. živel človek, ki se je pisal »Josephus P o e t«, v Cmureku je okoli 1. 1751. bila »Schulmeisterin Elisabetha Poetnerin« (Lecher, Gnaden-Geschichten, 1753, str. 116, 312; točnejši naslov dela navedem pozneje). — Okoli 1. 1650. je bil ob Dravi na glasu »Doctor de A p o s t o 1 i s«, zdravnik, ki je dobro poznal zdravstvene razmere v Ptuju in v Varaždinu (Vjcsnik kr. hrv,-slav.-dalm. zemaljskog arhiva 1917, 131 suh 10) in Vrela i prinosi, Sarajevo 1933, 132). s) Vse, kar se je doslej vedelo o Ivanu Antonu Apostlu, je bilo vzeto iz zbirke personalij pokojnega zgodovinarja Mateja Slekovca, ki jo hrani arhiv mariborskega Zgodovinskega društva (Slekovec je imel te podatke iz krstnih knjig mariborske stolne župnije, iz lavantinskega ordinacijskega zapisnika in iz inortuarija kapucinskega samostana v Celju). Sigurno po Slekovcu pedaje podatke o Apostlu k(i)d(rič) v SBL. ') Samo zabeleženo je med prirastki Študijske knjižnice v Mariboru v ČZN 1935, 189. *) P. O. Kocjan ga v svoji zgodovini kapucinov —< na str. 60 šematizma, navedenega natančneje v opombi "') — imenuje »Concionatur ac lector«. Iz življenja pisatelja Ivana Ant. Apostla. Ivan Anton Apostel se je narodil v Mariboru v juniju 1711, najbrž 7. junija, ko je bil krščen,5) kot zakonski sin meščana Tomaža Apostla0) in njegove žene Ane Marije, rojene Sochermayr (Schachermayr(in), Scbacbermar). Krstna botra sta mu bila Mibael Pitreicb in Marija Elizabeta Pilgramin. Krstil ga je »curae magister« Frane Renkl. Bernardovi starši, oče Jurij Tomaž,7) mati Ana Marija, hči Jurija So-chermayrja, sta se poročila dne 3. oktobra 1707 v Mariboru, priči sta bili Ivan Filipič in Kristofor Guedtsholdt. Ko se je Jurij Tomaž 1. 1707. ženil, je bil »ein Ladendiener«, t. j. trgovski pomočnik (uslužbenec); sigurno se je bil v Maribor priselil;8) vsi slučaji Apostlov, ki se nahajajo v maticah mariborske mestne župnije, so slučaji njegove rodbine ali rodbine enega njegovih sinov, Ernsta; v župnijah najbližje mariborske okolice (v Kamilici, v Limbušu, v Rušah) nisem našel v 18. stoletju nobenega Apostla. 29. julija 1712 se v krstnih knjigah Tomaž imenuje »civis« (meščan), prav tako 24. dec. 1722, 11. jul. 1725 in 25. okt. 1726, ali tu se dodaja »mercator«, bil je torej takrat že samostalen trgovec. Umrl je marca meseca 1737 (»Den 25. Martij ist Herr Apostel Thomas begraben worden«). 5) Vpis v krstni knjigi mestne župnije v Mariboru se glasi: »7. huius (= Junii 1711) bapt(izat)us e(st) Joannes Antonius filius legitimus Patris Dni Thomae Apostl et Annae Mariae conjug. eius. Patrini fuere Dnus Joannes Micbael Pitreich et D. Maria Elisabetba Pilgramin. Baptizans Franciscus Renkl curae mgster.« — 6. junij se kot rojstni ) Ustanovil je radgonski kapucinski samostan prošt Jakob Rosolcnz iz srcdnjcštajer- skega Stainza (ustanovno pismo je menda iz I. 1612.). Nakazal jim jc zgradbo nekdanjega avguštinskcga samostana, ki je bil 1. 1542. ukinjen. v nekdanji kupucinski cerkvi kino.24) Ustanovljen je bil radgonski kapucinski samostan za protireformacije v izrecno svrbo, da znova pridobi za katolicizem slovenske katoliške občine, kjer se je protestantizem bil močno razširil; zato je tudi imel na skrbi slovensko službo božjo za slovenske kmete.25) Pridigali so kapucini v svoji in v mestni župni cerkvi, kjer so bile pridige nemške, a tudi v cerkvi »Naše ljube Gospe« (Frauenkirche), tukaj slovenski (zato »slovenska cerkev«, ki je čisto blizu nekdanje kapucinske cerkve), »bey 7HAKJA iiin^vuttD i" d$'Cnuir oU; r-. j v.v&'Htpi^y * y ■ Či 1lelo*^^ ~ fŠtvUjiOvUt-Lat^.flvjfLm^ Enchiridion, slika Matere Milosti. Enchiridion, naslovna stran. ungemeinem Zulaufe der aus Ungarn lieriiberkommenden Irrglaubigen«. Mi-sijonarili so tudi v radgonski okolici.20) Izmed radgonskih kapucinov se nam kot slovenski pridigar 1. 1719. ome- 24) Prej, okoli 1870, je bilo v cerkvi gledališče, zato se ulica oh njej imenuje Theater-gasse; pred tem se je imenovala Kapuzinergasse (ljudje še dandanes to vedo). Pod cerkvijo je danes Kodoličeva vinska klet. Tudi samostanski prostori so vsaj deloma še ohranjeni (okoli 1870 je bila v njih kasarna), nahajajo se v njih siromašna stanovanja. M) »Um auch die slowenisclien Umgehungsgemeinden dem Katholizismus wieder zu gewinnen, wurde an Stelle des verwaistcn Augustinerklostcrs im Jahre 1618 ein kapuziner-kloster errichtet, von dem aus slowenischcr Gottesdienst fiir die slowenisclien Hauern geleitet wurde.« (Lechner Heinrich, Kadkershurg. Graz 1931, 33.) 20) O ustanovitvi radgonskega kapucinskega samostana prim.: Marian (Fidler), Geschichte der ganzen iisterr. weltlichcn und klosterlichen Klerisey heyderlei Gcschlechts. III. Theil, VI. Band (1781), 283—281 (»Dies arme Kapuzincrklostcr«, pravi Marian o radgonskem kapucinskem samostanu); dalje Kocjan, o. c. str. 18 in Teraš, o. c. str. 76. nja p. Lobach.27) Za slovenskega pridigarja v Radgoni smemo sedaj smatrati tudi našega p. Bernarda, avtorja Enehiridiona za bolnike. Se bolj ko za pridige je radgonskim kapucinom slovenski jezik bil potreben v spovednici in ob bolniških posteljah. Tej potrebi je služil Bernardov »Priročnik«. Ker so radgonski kapucini od svojega začetka imeli nalogo, preobračati posebno slovenske protestante ob ogrski meji (onstran Radgone), je naravno, da je p. Bernard v Radgoni prišel v dotiko predvsem s severnejšimi Prek-murci. Znamenja o tem bomo našli v njegovem slovarju. Maribor in Radgona. Enchiridion ima pred naslovnim listom sliko Matere Božje, ki zavzema celo stran.20) Ta podoba je takšna, kakršno vidimo v glavnem oltarju frančiškanske cerkve v Mariboru (in visoko nad glavnimi vrati cerkve od zunaj). Ker je Enchiridion, kakor ga imamo v čistopisu pred seboj, pisan v Radgoni, sem se hotel uveriti, kako je s podobami Matere Božje v radgonskih cerkvah. Dognal sem sledeče: Nekdanja kapucinska cerkev v Radgoni je imela za patrona apostola Jakoba, ali je od 1. 1692. imela tudi sliko Matere Božje, toda to je bila podoba Matere Božje Čenstohovske, »Gnadenbrunn« (danes se nahaja v župni cerkvi, prenesena tja iz kapucinske cerkve 1. 1818. po prestanku kapucinskega samostana). »Frauenkirche« ali »slovenska cerkev«, kjer so kapucini pridigali slovenski, je posvečena Materi Božji, toda slika Matere Božje v tej cerkvi je, kakor mi je zatrdil današnji radgonski dekan g. dr. Avguštin Kraus, drugačna, nego je slika v Enchiridionu. Nedvomno je torej, da je Bernard v svoj Enchiridion narisal sliko Matere Božje svojega rojstnega mesta Maribora. Slika Matere Božje v mariborski frančiškanski cerkvi, ki jo imamo tudi v našem Enchiridionu, ima svojo zgodovino: v 18. stoletju je bila slavna radi svoje čudotvornosti.28) Slika, prav za prav kip, se je do 1. 1746. nahajala v župni cerkvi v Slovenskih Konjicah. Tega leta je prišla v Konjice pobožna grofica Johanna Felicitas, rojena Reichsgrafin von Khiinburg, obvdovela Herrin von Stuben- ") Ta podatek imam iz rokopisnih arhivalnih heležk Jakoba Gomilšaka, ki je okoli 1870 bil kaplan v Radgoni ter zbiral gradivo za zgodovino Radgone, posebno radgonske cerkve. To gradivo je sedaj .pri meni. !8) O zgodovini te slike (prvotno prav za prav kipa) piše dr. Mihael Napotnik v knjigi Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstadt zu Marburg (Marburg 1909), posebno na sir. 287 sl„ prim, pa tudi str. 36, 97, 100, 108, 301, 304, 306. Starejšo zgodovino slike, ki je »eine freie Imitation des Mariazellcr Gnadenbildes« (Napotnik, op. cit., 301), je škof Napotnik posnel po knjigi: P. Nicasius Leeber, Gnaden-Geschicbten der Marianischen BildnuB, unter den trostvollen Titul: Mutter der Barmhertzigkeit, welche zu Marburg einer Stadt in Unler-Steyer bey denen PP. Minoriten audiichtig verehret wird. Saint dessen Ursprung. Steyr, Gedruckt bey Gregori Menhardt, 1753. 397 str. (P. Nikazij Leeber, r. v Gradcu 1. 1711., je bil kot minorit 1. 1734. v mašnika posvečen in jc bil okoli I. 1753. gvardijan mariborskih minoritov.) — V zagrebški kapucinski cerkvi jc bil »kip Majke Božje od Zella« (Laszowski Emil, Stari i novi Zagreb, [Zagreb 1925], str. 170). berg, ter v zakristiji cerkve našla kip Matere Božje zelo zanemarjen. Izprosila si ga je ter ga vzela s seboj v Gradec, potem pa na svojo graščino Freibihl nad Lipnico; že tukaj je kip zaslovel radi čudotvornosti, zato se je grofica odločila, da ga da minoritom v Mariboru; to je tudi storila, in sicer 24. jan. 1747; minoriti so sliko naslednjega dne, 25. jan., v svoji cerkvi prvič svečano izpostavili. Ko je bil mariborski kapucinski samostan ukinjen (1784), so se vanj vselili minoriti in slika Matere Božje je iz prejšnje njihove cerkve bila prenesena v takratno kapucinsko, današnjo frančiškansko cerkev. Gvardijan mariborskih minoritov, Bernardov vrstnik Nikazij Leeber, piše v svojem (pod črto že navedenem) delu »Gnaden-Geschichten« str. 16, da je v kratki dobi petih let (1747-—1752) čudovita slika mariborske »Matere Milosti« v več ko 800 slučajih na čudežen način v boleznih in nesrečah ljudem izkazala svojo pomoč, da se je do 100.000 ljudi v teh letih izpovedalo (prej se je izpovedoval komaj dvajseti del tega števila), da pa se je naštelo še večje število onih, ki so priromali v Maribor iz Avstrije, Češke, Štajerske, Koroške, Kranjske, »Slavonije« (»Schlavonien«), t. j. Hrvatske, »ja, sogar von der Tiirckischen Granitz . . .«;29) okoli 30 heretikov se je odpovedalo svoji zmoti in en vojak-zamorec je bil krščen pred tronom Matere Milosti. Papež je dal 17. maja 1747 temu kraju Milosti odpustke. Proščenje se obhaja vsako leto 25. januarja, kot na dan, ko je čudežna Mati Božja bila prvikrat izpostavljena na glavnem oltarju minoritske cerkve;30) ob teh prilikah se pridiga »teutsch und windisch«. Ker je p. Bernard na čelo svojega Enchiridiona, na čisto spisanega v Radgoni, dal sliko mariborske čudežne Matere Milosti, smemo sklepati, da je tudi on bil nje vnet častilec, obenem pa se vprašati, da-li je mariborska Mati Milosti bila češčena tudi okrog Radgone, ali in koliko so se k njej po pomoč zatekali tudi ljudje iz Radgone in njene okolice. Odgovor na to vprašanje najdemo v že omenjenih Leeberjevih »Gnaden-Geschichten«. Skoro pri vseh slučajih čudežne pomoči mariborske Matere Milosti dodaje Leeber ime osebe in nje bivališče, zato je iz njegove knjige razvidno, kako daleč je segal kult mariborske Matere Milosti in v katerih smereh se je posebno razširil. Statistika, ki sem si jo po knjigi sestavil, mi je dala ta-le rezultat: kakšnih 230 slučajev čudežne pomoči spada na okrožje Lipnica—Wildon—Ehrenhausen (s sosedstvom), 158 na okrožje Maribor (z Jarenino,31) Spodnjo Polskavo, Slov. Bistrico, Konjicami), 81 na okrožje Cmurek, a 53 na Radgono in nje okolico. Mnogo manj slučajev pride na vse ostale kraje; iz Dravske doline proti Koroški je navedenih 11 slučajev, prav tako iz Ptuja in okolice, iz Celja in njegovega okrožja 8, s Kranjskega pa nič. 24) Str. 16; a na str. 92 se omenja »der gehorte, und his in die Tiirekey ausgehreitetc Ruff der Mutter der Baronhertzigkeit«. 30) Zegnanje je pri frančiškanski cerkvi v Mariboru še sedaj 25. januarja. ) Jarcnina ima 28 slučajev, ali ni gotovo, če se vsi slučaji tičejo Jarenine v Slov. goricah; v prvi polovici knjige se piše: »Jaringthal« in »Jahring«, od str. 215 dalje pa samo »Jahring«. Jahring je tudi pri Lipnici. Medjimurja in Hrvatske se tiče 12 ali 13 primerov, torej več ko n. pr. Dravske doline. Ta statistika kaže, da je mariborska čudotvorna Mati Milosti okoli 1. 1750. bila najbolj češčena v Upniškem okrožju, kjer se je podoba nekaj časa nahajala, in v mariborskem okrožju, kamor se je potem preselila; dalje pa se je nje kult močno razširil v cmureško okrožje, ki je sosedno Upniškemu in mariborskemu, in še dalje v Radgono.32) Ali o širitvi kulta sigurno ni odločala samo geografska bližina (če bi odločala samo ta, bi morali Dravska dolina in ptujska okolica imeti več slučajev), nego posebej še delovanje samostanskih redov, kakor so bili minoriti in kapucini. Kapucini so takrat imeli samostane v Lipnici, v Mariboru, v Cmureku, v Radgoni; bili so kapucini tudi v Ptuju, ali ti so vršili, kakor se mi zdi, svojo ekstenzo bolj čez Haloze proti Studenicain pri Poljčanah. Maribor, Cmurek in Radgona so imeli mnogo skupnega; zadnja dva sta bila na jezikovni meji, v vseh treh krajih pa je bila potrebna slovenska služba božja (tudi cmureški kapucini so imeli slovenske pridige, Lučane, Gomilica, Ernovž (Ehrenhausen) v Upniškem okraju so bili močno slovenski). Da so mariborski kapucini delovali na Radgono, nam kaže baš slika mariborske Matere Milosti, ki jo je p. Bernard dal na čelo svojega slovenskega Enchiridiona, na čisto spisanega v Radgoni. Da so ravno redovi pospeševali romarsko religiozno življenje in vse, kar je s tem v zvezi, je znana stvar. Leeber poroča v svoji knjigi (187), da je neki ženi v Cmureku, ki so jo ob nje težkem porodu smatrali že za izgubljeno, njen spovednik, kapucin, svetoval, naj se zateče k mariborski Materi Milosti. Posvetna duhovščina se v takih stvareh ni vselej ujemala s samostansko. 32) Z geo-kulturnega stališča je tukaj važno naglasiti, da se mariborska čudotvorna Mati Milosti ni razglasila na Kranjsko, pač pa na Hrvatsko. Medjimurja in Hrvatske se tičejo slučaji: »Eine adelicbe Person aus Croatien« (41); dva patra frančiškana »von der Criitischen Provinz« (83); neka gospa, stanujoča v Legradu (92); Bernard von Franck, vojni komisar v Koprivnici (108); Anton MoBegger, vojak-mušketir v Karlovcu (109); Ana Terezija Longelocbin (Longeloch), krčmarica v Varaždinu (154); Gertruda Haintsin (Hainz), žena meščana-slikarja v Varaždinu (163), ista Gertruda in njen mož Franc Haintz, »kunstreicher Mahler« v Varaždinu (283); Krištof Schmeller, meščan in strojar-krznar v Čakovcu (208); Julijami Kresneggin (Kresnegg, pač Kresnik), trgovka v Varaždinu (321); Magdalena Zcsncrin (Zcsner), »ein Jungfrau« v Čakovcu (334); Anton von Stollhammer, »Post-Mcistcr zu Poranivor (?) in Sclavonien« (384). Večina teb oseb ima nemška imena in si moremo misliti, da so imele zveze z rodbinami mest sosedne Štajerske, ali glavna stvar je pri tem, da je vpliv segel preko politične meje. Posredovalci so mogli biti tudi štajerski dijaki, ki so študirali v Varaždinu; en tak slučaj se navaja pod 1. 1750. (265): Matija Amoring, doma iz Jarenine, dijak III. gimn. razreda v Varaždinu. Da je mariborska čudodelna podoba bila splošneje znana tudi na Hrvatskem, kaže slučaj nekega steklarja iz Češke, ki jc na Hrvatskem obolel, pa se zatekel k mariborski Materi Milosti (389). Zvezo so tvorili tudi splavarji, ki so se iz Koroške in Štajerske po Dravi vozili »in Crobatcn oder Schlavonien«; navajajo se trije taki splavarji (eden iz Koroške, 159; eden iz Maribora, 162; eden iz Št. Lovrenca nad Mariborom, 367; pri tem se omenja »SchloB Ncdelitscb in Croatien«); tudi poštar Stollhammer se je vozil po Dravi. Ravno v Radgoni imamo sledove takega trenja med njimi: 1. 1701. je bil radgonski dekan proti temu, da bi v postnem času (najbrž v farni cerkvi) pridigali kapucini; tudi okoli 1770 je bil med dekanom in kapucini radi pridig neki prepir.33) Ko je bil p. Bernard v Radgoni, je bil tam dekan (1749—1759) Mariborčan Ernest Azula; kakšnega mišljenja je bil on, ne vem. Leeber, avtor (der) Gnaden-Geschichten, sam priznava, da je naglo narasli kult mariborske Matere Milosti imel svoje nasprotnike, ki so dejanski skušali zajeziti to gibanje, ali pravi, da so v resnici dosegli baš obratno.34) P. Bernard je bil, kakor sem že gori naglasil, med častilci mariborske čudotvorne Matere Milosti. S tem je on kulturnozgodovinsko označen. Bernardov slovar. (Njegova splošna označba.) Mnogo večje od Enchiridiona in splošno mnogo važnejše delo p. Bernarda je njegov nemško-slovenski slovar. Naslov20) slovarja je samo latinski in se glasi:35) 33) To podajem po rokopisnih beležkah Jakoba Gomilšaka. Še nekaj iz teh njegovih beležk: 1. 1675. so hoteli priti v Radgono dominikanei, ozir. Radgončani so si jih želeli, ali dekan se jih je branil; 1. 1713. so peticionirali v Radgono avguštinei, ali dekan je bil proti; okoli 1. 1745. se je dekan branil jezuitov, ki 60 si jih meščani želeli, da bi v Radgoni ustanovili gimnazijo. 34) »Es suchten zwar ein und andere dem gantz eylends wachsend-wahren Ruff einer Gnaden-Mutter Mariae in ilirer wundervollen BildnuB alhier zu hemmen, und zu schmalle-ren; allein ihre wiircklich ins Werck auch gesetzte Hinternussen waren nur mehr Werckzeug so sie verirret, und zu Vermehrer Marianischen Ehre verwechslet, auch anbey wie die Verfolgung von denen Heydnischcn Kaysern, die Christenheit nur mehr gewachsen, also auch da jene mehrers Aufnehinen befiirderet hierdurch . . .« (str. 170—171, mesto 170 je krivo tiskano: 107). 35) Naslov slovarja je bil sicer že nekolikokrat natisnjen, ali nikoli natančno. Mariborski profesor dr. Rudolf Gustav Puff ga navaja v svojem delu: Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte I (Graz 1847), str. 105 tako-lc: »Dictionariuni germanico slavonicum tam antiqua quam nova usu recepta demonstrans, nec non Alphabe-tum vetus glagoliticum a Cirillo et Methudio inventum«. Podobno ga navaja Puff tudi v zborniku Marburger Taschenbuch I (1853), 86, le da tu ni »slavonicum«, ampak »slove-nicum«. Puff si je naslov (ali nenatančno) prepisal pri jezikoslovcu Oroslavu Cafu, kaplanu v Fraiiiu pri Mariboru, ali pa mu ga je prepisal Caf. C a f sam navaja naslov nekoliko obširneje v Slov. Narodu 1871, 23. nov. (št. 137): »Dictionariuni germanico-slovenicum, vocahula tam antiqua, quam nova usu recepta, juxta etymon purioris slovenismi authorum, methodice demonstrans. Necnon . . . . ad majorein linguae hujus cognitionein explicans, authore Pre Bernardo, capucino Marburgensi 1760«. Enako kakor Puff v svoji prvi objavi navaja naslov slovarja v že navedenem šematizmu (str. 60) p. Oton Kocjan; posnel ga jo po rokopisni kroniki mariborskega frančiškanskega samostana, ki jo je sestavil p. Scverin Korošec; ta pa je, kakor mi poroča sam, povzel naslov slovarja po Puffu. Oba naslova, Cafovega in Puffovega, navaja Kidrič v SBL, le da je besedo »etymon« nadomestil z besedo »etymologiam«. Največ podatkov o p. Bernardu in njegovem slovarju je zbral Kidrič v SBL (1925); DICTIONARIUM Germanico—Slavonicum Vocabula Tam Antiqua, quam Nova, ulsu Recepta, Juxta Etymon purioris Slavonismi Authorum, Methodice demonstrans N e c N o n Alpliabetum Vetus Glagoliticum a SS: Cyrillo et Metbodio Inventum. ac Mu-dernum a S. Hyeronimo In Ecclesiam Introductum: Festorum, Numerorum. Temporum, Nationum, Herbarum Nomina, ad majorem Linguae Hujus cogni- tionem Explicans. Autbore Pre Bernardo Marburgensi 17 : Capucino : 60. (Slovenski: Slovar nemško-slovanski (slovenski), ki metodično prikazuje besede tako stare kakor nove, vzete iz vsakdanjega govora, po (pravilnem) tolmačenju piscev čistejše slovanščine (slovenščine), ki pa razlaga tudi staro glagoliško abecedo, iznajdeno od sv. Cirila in Metoda, ter sedanjo, uvedeno v cerkev od sv. Hieronima: imena praznikov, števil, časov, narodov, rastlin, za večje spoznavanje (spoznanje) tega jezika. Sestavil (spisal) pater Bernard Mariborčan kapucin 1760.) Opis rokopisa. Rokopis je knjiga, močno sešita, in je nekoč nedvomno bil vezan; vidi se, da je imel platnice, ki pa jih sedaj ni. Oblika mu je malone kvadratna: višina je 21 cm, širina 17. Rokopis šteje 494 paginiranih strani, razen tega je nepaginiranih spredaj 7 strani (3 prazne, ena z zemljevidom Štajerske,20) naslovna stran, 2 strani uvodne »pripombe«) ter 13 strani na koncu (od tega 4'A strani popisane, ostale strani prazne, kakor če bi bile določene za kakšne nadaljnje pripiske). Paginirane strani 1—481 obsegajo slovar besed v abecednem redu, od str. 181—94 je 6 dostavkov; prvi dostavek (»Zusaz«) podaje števnike (»die Zahl«), drugi govori »Von der Zeit«, tretji »Von denen Fosttagen des Jahrs«, četrti »Von denen Landern« (486—487), peti »Von denen Krautern«, a šesti (zadnji) podaje »Das Alte Illyrische Alphabeth der HH. Cyrili und Methody« in za tem »das Jezt Gewendliche Von dem H. Hyeronimo Eingefiihrtc Alphabeth welches genenet wircl Alpliabetum glagoliticum Von dem Ruhstah G.«20) (492—4.) Na koncu glagolice je na str. 494 pripisano: omenja |?a na več liieitili tudi v svojem »Dobrovskcm in slovenskem preporodu njegove dolie« (1930) ter v Zgodovini slov. slovstva. Fr. Kovačič omenja Bernardov slovar v Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928), a pravi, da »se jc rokopis, kakor vse kaže, izgubil«. Hier Ende Ich Meinen FleiB Beschriben Nah (! = nach) der Lehr Doch waB Mein FleiB gebriclit Ersezet Eure Ebr.36) pr. Bernardus m. p. DICTEMRRIM (LrfTi^ntCif — rntCo^m^ r ^Licia, £4ym c/u//lWum cLmon / rJitc rftftn t4 cMuffodw nJit m ' a* Um ^ ^ ^ "" ^ * S^uU^ ru m, Jfumerfiru*i. Jtm^^m tJ&ii+num.., Xl,farun Jfymtna > nej&T**t tfnflu*- t/, C. »* r' '-r>ic li "^ ''f* r ■ in ^y-H'^ ^ WJ- ■< KXi W&tfylp »•rjUU .. cE^zJLt J?*™ critptm cUp^^. jvU"'- v*« • JJWt r ^ ' fct&u 9rt Jfi, J^h« laft O'iyiiaif //•*»•»««>/■'«• ^Ai-0-m ■ V«/| < at Slovar, stran 335. (Primer besedila.) zelo pogosto pa tudi sredi tekočega besedila, kjer so zaradi tesnega prostora večkje pisani z drobnejšo pisavo.39) Kdaj so ti pripisi nastali, se ne da ugotoviti. Mnogo jih je brez dvoma iz poznejše dobe, ni pa tudi izključeno, M) N. pr. sub Aufwarten (str. 36), Barbirer (50), Bauch (52) itd. da so nekateri nastajali morda že vzporedno s spisovanjem slovarja ali vsaj neposredno za tem; za to govori dejstvo, da je mnogokje, kjer pri kaki značnici stoji na koncu pripisan stavek, prvotno med dotično in naslednjo značnico bil presledek, ki ga je pisec pustil pač zato, ker je že takrat imel namen, na dotičnem mestu dostaviti kak praktičen primer, »e(xemplum«), ki ga pa trenutno najbrž ni imel pri roki. Včasih je rezervirani prostor bil premajhen in je dostavek bilo treba pisati stisnjeno in drobno, večkje pa je prostora bilo dovolj in se dostavek pozna samo po črnilu. Črnilo, s katerim je bilo napisano osnovno besedilo slovarja, je bledo in rjavkasto. V prvotnem stanju ga imamo ohranjenega najlepše v uvodni »pripombi« (izvzemši začetek) in na nepaginiranih straneh na koncu slovarja, ob posameznih besedah in stavkih pa ga lahko sledimo jasno skozi ves slovar; to je isto črnilo, kakor ga imamo v Enchiridionu. Velika večina besedila v slovarju pa je prevlečena z nekoliko temnejšim črnilom, kar se zlasti vidi v prvi polovici knjige; vzrok in namen temu je bil pač ta, da se obledela pisava osveži in obnovi. Razen tega pa opažamo v slovarju še eno črnilo; to je še temnejše in z njim so pisani predvsem razni dodani stavki v slovarju. Ti so verjetno pripisani pozneje, mogoče tudi znatno pozneje. Vendar se točneje to iz pisave ne da ugotoviti.40) Z gotovostjo se da reči edino toliko, da je pisec slovar dopolnjeval, da se je torej bavil z njim pač dalj časa. Pisano je vse z isto roko, t. j., vse je pisal p. Bernard sam.41). Ker je na naslovnem listu, ki je del prve pole, letnica 1760, moramo misliti, da je tega leta začel slovar spisovati na čisto. Kdaj je začel zbirati material, ne vemo; vsekakor pa je za to potreboval par let. 40) Kako nezanesljivo je tako sklepanje, kažeta sledeča primera. Na str. 329 se dvakrjt nahaja beseda Sonntag (prvič v tej obliki, drugič samo z enim n) in pri obeh se opozarja na str. 483 (»Siehe zu lezt«, oziroma »zu Endt des Buches N. 483«), torej na poznejšo stran, kjer je v »dodatku« med dnevi tedna navedena res tudi »Nedela«. Iz tega bi človek sklepal, da sta ti mesti bili vrinjeni pozneje, ko je bil slovar že gotov. In vendar je nedvomno (zlasti v drugem slučaju) besedilo prvotno; očividno si je pisec samo za stran pustil prazno mesto, da jo je naknadno lahko dostavil. Še bolj nedvomno kaže to primer na str. 116, kjer je suh Friiheling kazalka: »Siehe 182 hinterwcrts In dem Zusaz«. pa ltesedilo čisto gotovo ni vrinjeno, ampak je prvotno. I)a kljub temu v črnilu ni videti razlike, kaže samo, kako nezanesljiv kriterij je za vprašanje kronologije v našem rokopisu črnilo. Smatrati navedeni mesti za dokaz poznejših dostavkov bi bilo zgrešeno — prej dokazujeta obratno: da je imel pisec že pri spisovanju slovarja pred očmi jasno sliko celotnega dela, da je čistopis nastal torej po vsej verjetnosti v razmeroma kratkem času. Da iz črnila — najbrž domačega izdelka — ni mogoče izvajati zanesljivih zaključkov, kaže tudi Enchiridion, ki je skoraj gotovo bil napisan zdržema, a kaže črnilo v njem kljub temu različne nianse: dočim je po večini bledorjavo, je v nekaterih odstavkih (najbrž tam, kjer je pisec po presledku začel pisati znova) znatno temnejše. 41) Druga roka je — z zelo bledo tinto — naknadno ob Bernardove značnice-črke na čelu prvih 135 strani pripisala še značnice-zloge, na spodnjem robu str. 228 pristavila »Niemals Nigdar« in morda še kake malenkosti. Razen tega je na treh mestih v slovarju podpisan O. Caf: na str. 400 (»24. Jun. 843), na str. 481 (»27. Junja 843 prebral«) in na zadnji (nepaginirani) popisani strani (brez datuma). Kje je bil slovar pisan in kje so pisani poznejši pripiski. Črnilo, ki je z njim pisan temeljni del slovarja, je popolnoma enako črnilu, ki je z njim pisan »Enchiridion«. Ne morem iz tega sklepati, da je slovar pisan tam, kjer je bil spisan Enchiridion, namreč v Radgoni. Vsekakor pa taki hipotezi ne bi nasprotovala Bernardova označba na naslovnem listu slovarja: Marburgensis, zakaj to pomeni samo: Mariborčan (rojen v Mariboru); p. Bernard je tudi na Enchiridionu označen kot Marburgensis, dasi je ta knjižica pisana v Radgoni. Na M a r i b o r bi kazal stavek pri besedi »Trommeten« (364): »Bey denen Capucinern Trompetens niht. Per Kopzinery nizh ni Trobentao, per Savitery Pazil«, t. j.: »Pri kapucinerjih nič ne trobentajo, pri jezuitarjih pač«; oba reda, kapucini in jezuiti, sta bila izmed mest, ki bi prišla tu v poštev, samo v Mariboru, kjer so jezuiti bili od 1. 1758. (V stavku se čuti nekaj kakor ljubosumnost mariborskega kapucina na nove vseljence, jezuite.) Parkrat se v slovarju, v pripiskih, izrecno imenuje Celje, in sicer ta-ko-le: »Zelske gospodizne se respyrao kakor en purmon« (= puran, 248, sub Prangen). — »Zelsku Vinu Je ny Mozhnu« (337, suh Starkh). — »Zejlsku Vinu je en dobra arzhnja super« (sc.: kamen, 339, sub Stein —- Krankhheit). —- »Je ni leku Verjeti, de okul Celie Tudi dobru Slatku vinu Raste« (184, sub Leichtlich). O prvih treh stavkih se da sigurno reči, da so pozneje pripisani,42) četrti najbrž ne. V prvem stavku se kritizirajo celjske gospodične, v ostalih treh pa se sodi o celjskem vinu; pri tem se vidi, da je celjsko vino za pisca nekaj novega — iz vsega tega smemo sklepati, da je pisec v Celju, a da še ni dolgo v Celju.43) Z dokajšnjo verjetnostjo smemo torej reči, da je p. Bernard deloval tudi v Celju in tam izpopolnjeval svoj slovar. Ali se da vsaj o enem ali drugem poznejšem pristavku reči, kdaj da je pripisan? Morda bi se čas dal določiti za pripisek sub Keiser (= Kaiser), 158: »Nashimu Zelarlkimu duoru Je Ta Smert se perkasala«; če pri tej smrti smemo misliti na smrt cesarja Franca I., soproga cesarice Marije Terezije, J2) Vseh teh pripiskov tinta je zelo bleda; tudi prostor kaže, da so vrinjeni pozneje. ") Na katero cerkev sv. Jurija treba misliti v poznejšem pripisku sub Procession (250): »Nefs (= danes) so shly s Prečenju h'zirkui suejtiga Jurja«? — Podrobne lokalne zgodovinske študije bodo morda za rešitev našega vprašanja z uspehom mogle uporabiti te stavke slovarja: »Beli Jagnez je tuoje dnarje poshrou« (sub Schilt an HauB, 294); »Beli Jagnec« je sigurno naslov kakšne krčme: Zum weiBen Lamm. — »Ta Slatni lev nizh ne oryva (:= rjove), le u karzhme povabi« (sub Liiwengeschrey, 190); tudi to bo ime krčme: Zum goldenen Lowen. Oba ta pripiska sta pač prvotna. Suh Pfarr Menge, farmanstvu (242) je najbrž prvotni dodatek: »Pou (= pol) je katolsku, pou Pak Luteransku«. Takšnega mesta, v katerem bi polovica prebivalstva bila protestantska, sredi 18. stoletja na slovenskem teritoriju in ua njegovih mejah ni bilo; najbrž je ta stavek samo prevod stavka v nemškem slovarskem izvirniku, ki ga je rabil p. Bernard. ki je umrl 1. 1765., bi s tem bil določen čas, v katerem je ta stavek bil pripisan, namreč po priliki leta 1765. Ker je stavek pač pripisek, je težko misliti, da bi to bil samo prevod stavka v kakšnem starejšem nemškem izvirniku, nego je verjetneje, da se nanaša na sodoben dogodek.44) Še pri enem pripisku bi se dal njegov čas določiti. Za Poet, Dicbter (247) imamo prvotno besede: »Smyslavez, a, Pofsmenik (pesmenik), c. (=i croatiscb) Redaknik, a«; pozneje pa še pripisano: »Spevorezhnik, Smi-slovednik«. Važen je tu izraz »spevorečnik«, to je Pohlinov izraz; ne vem, v katerem Poblinovem delu se ta samostalnik prvič nabaja; v njegovi gramatiki (1768), 176, je »Thonsprechung: spevorezhnost«. Potemtakem se o t e m pripisu more ugibati, da je nastal šele po 1. 1768.45) Iz vsega vidimo, da je p. Bernard tudi še po 1. 1760. (morda še znatno pozneje) slovar izpopolnjeval, deloma skoraj gotovo v Celju. Kateri narodni teritorij je p. Bernard v svojem slovarju imel pred očmi. Neposredni svoj narodni teritorij je p. Bernard označil na rokopisnem zemljevidu, ki ga je slovarju dodal spredaj pred naslovnim listom. To je zemljevid Štajerske; s pikami je na njem od ostale Štajerske oddvojen njen slovenski del pod imenom: V i n d i a. Na zapadli meji Vindija na Koroško (Carintbia), na jugu na Kranjsko (Carniolia), na vzbodu na Hrvatsko (Scla-vonia) in na Ogrsko (Hungaria). Kratko rečeno: njegova Vindija je spodnja, torej slovenska Štajerska."'0) O svojem narodnem, jezikovnem teritoriju govori p. Bernard v uvodu v slovar. Odtiskujem tukaj ves ta uvod (torej tudi oni del. ki govori o slovenski ortografiji). Glasi se: Anmorkhung. Obzwar der wiindische Bezirkh: als ein Theill de« Steiiennarkhs In der Lenge niht weiter, als auf 144") und in der Breitte auf 9 Meillen4') sieli erstrekhet, lil welhen die Meiste Insassen des gemeinen Pebels, die Von der Illyrischen Abstammende, so genandte wiindische Sprach zu reden pflegen Soliche48 aber auch In Einein so Kleitieni umkhreiU Eingcschrenkhte danoch wegen Villen Angriinzlen Vbllkherschafften (Als da seind: Croathen'"), Kamer, 44) Kako se v slovarju zrcali čas, se vidi n. pr. iz tega stavka (že prvotno zapisanega) sub Konigin, Krayliza (168): »Naj dougu Shivi Naslia Krayliza Inu Bug obari njej od lihih hudih«, sub Keiserlich (158) pa: »Nay shivi, gdir dobru zesarski Je.« »Romische Reich« (261) je: »Suetu Rymsku zesarstvu; gornja Nemška Semlya o(der) deshela.« Suh Kluft (165) se nahaja stavek: »Beryzhi Te ysheo. Skry Se ii Berlogu, de nobeden te Nayde.« 4t) Morda se komu posreči, za določitev časa izrabiti te-le pozneje pripisane stavke: Sub Kaltc (156): »Letus Je TakuTha ojstra Marslota bla, de Serze u Truplu Trepetalu. Suh Kelte (159): »Letus Marslina dougu Terpi.« — Suh Reiff (261): »u Veliki Traun Je letus Slana bla, inu Je uTsiga Sada (= ves sad) pokonzhala.« 40) prvotno menda: 15; v slovarju samem pravi suh Strich-Land (346): »styrnaist mile douga stran Steyrske deshele je slavenska.« ") prvotno menda: 10. 4N) prvotno najbrž: welche. 49) prvotno je bilo tu dalje: »od. Crabathcr, Karnether«, toda to je prečrtano. Krayner'0), Insulaner, Bogmeten, Shlavakhen51) etc.) auch Einer unterschidlichen arth zu reden sich angewohnet haben, also das Hart an alien orthen dise Sprach Vollkhomen Ver-standen werde, dise Beschwernus in Etwas abzuhelfen, werden in disen Dictionario, Nebst i kilo misliti, da se je p. Bernard pravila o hohoričiškcm pisanju sičnikov in šumnikov zavedel šele, ko je pisal uvod slovarja (1760), da se ga pa še ni popolnoma zavedal, ko je sestavljal slovar v konceptu in pisal Enchiridion, toda vidim, da svojega pravila ne izvaja natančno tudi v onih svojih pripiskih v slovarju, ki so iz časa p o 1760. 7S) V »Metsmoriiiku« je Is pač izraz glasu dj (d). O. Naglašeni o je v slovarju ou ali u: gout (— god), ubougi, goustokrat, Stou in Stu (= sto). .., pokura, bulshi, bushez (= ubožec), gospud, musg (= mozeg), pullyski (= poljski), dobruta, vus (Acbse) .. .; v končnici srednjega spola je vedno u: mejstu, oknu, mozhnu . . . Včasib ostaje o: ubogez (Bettler), bolje, boyle, dobru, s bogom poleg Bug, Buga. Nahaja se pa tudi ue (deloma poleg u in o): drueb (After), brued (= brod), rug in rueh (Schalmey), put in puet (SchweiB), Kofs, Kufs in Kuefs (Amsel) ... Kar smo opazili pri jatu, opažamo tudi tukaj: pestrost pisave. Pisava ou spominja pohorsko-kozjaškega govora (Ramovš, op. cit., 166), ne pa pisava naglašenega o kot u; ue kaže dalje na Koroško. Ali je v slovarju ou ali u v večini, ne morem reči. V Enchiridionu je u v ogromni večini, ou je redek, nekoliko večkrat je o.'3) Poluglasnik je v Bernardovem slovarju e ali a. Večinoma se pri isti besedi v dolgih zlogih e in a mešata; tako dobimo paralele: mah, meh (MooB suh MieB); raza, reza (Ente); shaynem, shenyem, sheniz, sheniza (Errndschniter); taszhina, teszliina (Nuehterkheit); vefs (Dorf), vefsiza. vasuvati (bulen); Sayna, Saya, Saynja (= sanja), Seya (= senja) (Traium); pelsye, pafsye (hiindisch); lahak, lajshi. lajsheshi, lehki, leliku (Leicht); mayn, menje, mynje, nar menje . .. Navajam še: pakel in peklu (Holl), paklenski in peklenski; Sneha (Schnur), a: tastzlia (!) (Schwigermutter), tast (Schwaher) ... Beseda dan se pač vedno piše tako (zato tudi: danashni), toda: dones, dons, lies74): beseda 111 a s h a se piše tako v veliki večini slučajev —■ pač znak odvisnosti od kranjskih molitvenikov — vendar se nahaja tudi: m e s h a. V pridevniških končnicah, ki so lahko na-glašene, imamo a: doushan, Shybak (zart), mehak, teshak, grenak... tudi: hritak (!). V pohorsko-kozjaškem govoru in s])loh na severnem vzhodu se ne govori a, zato bomo v tem a morali videti vplive od drugod75), razen iz narečij najbrž tudi iz knjig. V tej zvezi treba omeniti nenaglašene končnice, kakor so: -ec, -ek itd. V slovarju se navajajo besede: konz (poleg: konez), angelz, junz, pijanz, reuzh (= reuc, rile, rilec), dauk (= davek), perdauk, oTtank . . .; v teh slučajih je poluglasni e končnice izpadel. Posebno na te slučaje pač misli p. Bernard, ko v uvodu slovarja omenja »Syncope od. Abkhiirzung, welche Meistens die ") Z u se pišejo v Enchiridionu (kakor v slovarju) končnice samostalnikov in pridevnikov v srednjem spolu, pa tudi v veliki večini ostalih slučajev imamo u: nadloga (često), dohruta (često), dohrntlivi (često), tulkaiu, tulikrat, na nnim Suetu, Skufs, Sadubiti, Spumni, pomuzh, Salu, mladosti. .. Samo parkrat je ou: sa ton, mouzh. Večkrat je o: bogi (vedno tako, enkrat: ubogi, dočiin je v slovarju: ubougi, bushez, ubogez); poedini slučaji: mozhnu, nadloga, kar kol, sadosti. .. Kar se tiče besed gospod in Hog, ki sta pogostoma skupaj, je večinoma', gospod, toda: Hug. v zvezi teh dveh besed je skoraj izključno: gospod Hug. 74) Tako se govori v pohorsko-kozjaškem govoru (Kaniovš, op. cit., 16,r>). ™) V podjunskem dialektu: maša, dan, uzamem, ianjem, mah (Kamovš, op. cit. 20). kreyner in Brauch haben«; nekatere take besede navaja v slovarju s »sinkopo«, druge brez nje (Starz, osivez); čisto druga poleg druge stoje često »simkopirane« in »nesinkopirane« oblike: Spremlavez, per sync. Spremlauz; perlysavez, perlysauz; bynavez, hynauz; padez, Sync, padz; pregledavez, pogledauz, Samer-kavez (Aufseher); nagounauz, nagaynavez, natyrauz (Antreiber) . . . Imamo pa v slovarju tudi besede na -ic (ik): peyviz (Singer), popeviz . . .; Sazhetik (Ursach); odpultik poleg odpultk (AblaB). Sekundarni poluglasnik je izpadel v besedi: tovarsb. V Enchiridionu je malo besed s prvotnim poluglasnikom v korenu; v vseh slučajih, ki sem si jih zabeležil, se poluglasnik izraža z a.76) Vokalni I in r (1, r). 3 c Vokalni 1 (|j daje v Bernardovem slovarju največkrat ou: dougu, doushnik, Souzh (= žolč; tudi Solz), vouk, shout, poun..., včasih pa je u (buha, jahuk...), ali ol (molse). Včasih najdemo pri isti besedi eno, drugo in še tretjo pisavo: bulla in boha, volna, vouna; Solsa, Sousa, Susa (to brv.); muzhim, moulzhim (»moulčim« je pač »učena« kontaminacija, enako »doulg«), P. Bernard se tudi v tej stvari ne drži enega govora, nego jih meša več. Podobno je v Enchiridionu: 16krat je ou, 5krat ol, 2krat o. Glas ou za 1 se nahaja v pohorsko-kozjaškem narečju. Vokalni r (r) se v slovarju piše ar (garlu, gard ...), pa tudi er (Skerb, o Smert. . .). Včasih ee ista beseda piše tako, drugič pa drugače, n. pr.: na harbti, herbet. Nadaljnji zgledi: Smradish (= smrdiš), karzhmari, Karstnik, karshenza, ardezh . . .; dershy, pervizh, terplenje, zerknala . . ., erya (Brand); Sard: Serd (Zorn), kart : kiert. V Enchiridionu se r piše vedno er, razen štirikrat »karshanski« in dvakrat karvavi« Sekundarni poluglasnik t. j. poluglasnik, ki se je v slovenskih govorih razvil glavno iz kratkega i in u, se nahaja tudi v Bernardovem slovarju, in sicer iz i predvsem v predlogu (predponi) pri, kjer je potem postalo »per« (per nas, pernelsem, perloslmoft . ..) — vendar: prišla, priatel —, in iz u: dergozh, vendar tudi: druguzh. V Enchiridionu je stvar ista: beseda »prijatelj«, ki se mnogo ponavlja, se glasi (razen enkrat v začetku, kjer je »periatel«) vedno: priatel (naštel sem jih 12). N i č je dvakrat »nezli«, a štirikrat »nizh«. Omenjani še nekalere glasoslovne posebnosti slovarja: 1. Ij: mejlem in melyem, kraylestvu, kraylevi (ali tudi: kralevi), vola in volja, lubi, pulle in pullje, Semla in Senilja ... V Encli. se omehčava večinoma ne označuje (shele = želje, olle = olje.. .), vendar kraji, krajleftvu (često), veTselje. Bernard je najbrž govoril srednji 1; — 2. nj: v glagolniku se piše redno '") N. pr.: nl^ame (= vzame), pakla (gen.), paklenski, toda: doues; z i se piše: sim (pomožni glagol), majhinimu; v končnici -ec izpada e: konz, Studenz, angclz, toda: hlapez. (terplenje itd.), ali imamo Sayna in Saya, Seya (Traum), kar pomeni, da je nj skoro j, kakor v Slov. goricah in v pohorsko-kozjaškem narečju; svi a = svinja (Ramovš, op. cit. 167 in 28); v Ench. se glagolniki pišejo enako na -nje, imamo pa tudi1: vupajnje, poholshajnje, shivlejne in tulikain; — 3. »po pogni« (suh Nachmittag), kakor v pohorsko-kozjaškem narečju (Ramovš, op. cit. 167); 4.) suh Mutterpferd (216): kobyla, e, f. kobyva, e — torej tudi: kobiva, kakor imajo n. pr. koroška narečja; —• 5. izgovor: prou, kakor tudi v pohorsko-kozjaškem narečju (Ramovš, ib. 167); — 6. malone brez izjeme se raz- glasi rez-: resparam, resloshim itd.; -—• 7. kradli; — 8. v Ench. je poleg: hozhe, hozhfe, hotli tudi: ozhesh, ozhe. Glasoslovna analiza slovarja in Enchiridiona nam daje predvsem ta-le rezultat: 1.) kar se tiče vokalov (jat, o, poluglasnik, 1, r), se p. Bernard ni držal enega govora, nego je mešal pojave raznih govorov; 2.) ker je bil p. Bernard Mariborčan, pričakujemo v njegovem glasoslovju sledove najbližjega mu narečja, pohorsko-kozjaškega; pri jatu, pri o in pri 1, r (najmanj pri poluglasniku) moremo konstatirati znake tega narečja; tudi v nekaterih drugih glasoslovnih posebnostih se slovar in Enchiridion ujemata s pohorsko-kozja-škim narečjem; 3.) slovar in Enchiridion se v glavnem v glasoslovju med seboj ujemata, vendar so med njima razlike; posebnosti pohorsko-kozjaškega narečja so (v izražanju jata in vokala o) v Enchiridionu manj številne nego v slovarju. Vzrok bo najbrž v tem, da je v Enchiridionu bolj prišel do izraza vpli\ knjižne slovenščine. (Ali pa morda v tem, da je slovar bil zasnovan pred 1. 1757.?) Besedni zaklad slovarja (in Enchiridiona). Pri slovarjih je končno glavna stvar njih besedni zaklad. Važno je določiti, od kod ga je leksikograf zajemal.77) Jaz v tej svoji razpravi o Bernardovein slovarju tega vprašanja ne rešujem v vsem njegovem obsegu, t. j., tako, da bi zasledoval vsako besedo po nje poreklu; za to bodo potrebne posebne, specialne študije. Za izhodišče tej moji razpravi o besednem zakladu Bernardovega slovarja mi služi njegova izjava v uvodu, češ, v slovarju so poleg besed, ki so slovenske v pravem in posebnem pomenu te besede (»eiigentliche wiindische Wer- ") Kateri nemški slovar je |>. Bernardu služil za podlago njegovega nemško-sloven-skega slovarja, tega nisem preiskoval. V Bernardovein slovarju se — v poznejših pripiskih — dvakrat omenja »ranči cesar Matija« (f 1619): »Das Lehen weiland unsers Kaisers Mathia, shivlenje nashiga ranziga Zesaria Mathia« (321, Seliger gedechlnus) in: »Nes Je ta goud tega ltanziga zeTsarja Mathia« (145, weiland gewescn). Iz označbe »ranzi« hi človek sklepal, da je Bernardova nemška podlaga bil kak slovar, ki je bil sestavljen nedolgo po smrti cesarja Matije, v prvi polovici 17. stoletja, ali pa da je p. Bernard vsaj črpal iz kakšnega takega starega vira; jemlje pa takemu sklepu dokazilno moč dejstvo, da sta obe mesti poznejša pripisa. — Primerjanje z Megiserjem, ki so ga 1744 izdali jezuitje v Celovcu in ki bi ga torej naš pisec lahko bil uporabljal, prepuščam podrobnejšemu raziskavanju; omenjam samo, da je mogel p. Bernard zajeti iz Megiserja — če je iz njega zajemal — le del gradiva, ker je njegov besedni zaklad mnogo obsežnejši ko Megiserjev. ter«), tudi druge besede, ki so navadne »in diesem Land«. V slovarju samem p. Bernard besede, ki niso »eigentlicbe windische«, posebej označuje: »bog-metske« s črko »B.«, hrvatske pa s črko »e.« ali z zlogom »cro.« croba-tisch). Bogmetske besede navaja pred hrvatskimi. Izpis vseh bogmetskih in hrvatskili besed prepuščam podrobnejšim raziskavanjem; jaz hočem izpisati le večje število enih in drugih. Česar p. Bernard ni označil za bogmetsko ali hrvatsko, to je smatral pač za »eigentlieh windisch« in to je v slovarju prvo izza nemških značnic. Bogmetske (»B.«-) besede. Že v poglavju o narodnem teritoriju, ki ga je p. Bernard imel pred očmi, smo razpravljali o tem, kaj prav za prav pisec razume pod besedo »bogniet-ski«, ki prvotno kaže na Prekmurce. Vendar nam stvar tam ni bila posebno jasna. Oglejmo si sedaj večje število besed, ki so v slovarju označene kot bogmetske; morda nam one povedo, na kaj treba pri označbi »B.« misliti. Podajem jih v skupinah. V vsaki skupini postavljam na levo stran bogmetske besede, na desno pa one besede, ki jih navaja p. Bernard na prvem mestu kot prevod dotičnih nemških besed, ki torej naj bi bile ali so »prave slovenske« besede. Nemške besede dodajem v oklepajih. a) ovači78).........ilrugači, dergači itd. (anderst) tentam.........naskušem (= nasktišam) (anfecliten) napehnen........nataknen, nateknen (angeheftet) Žalec..........želu, ostnu (Angel der Bienen) nakeljam, nakelim.....navarim (Anliithen) vajkušna.........podglavnica, podglavek (Haubtkiissen) robača .........srajca (Hembd) pivnica (pyuniza)......klet, keudra (Keller) gaj...........borit, i (!), gojzd (Lustwald) povraz .........verv, zaderga (Strickh, Seil) tjeden .........keden (Woche) gučain (!) ........govorim, besedujem (spriiclien) Te »bogmetske« besede poznam jaz že iz vzhodnih S 1 o v e n s k i h goric. Naj dodam tukaj še Bernardovo bogmetsko besedo »kuzl, a«: pes (Hund), ki se je jaz iz Slov. goric ne spominjam, ki pa jo Pleteršnik navaja glavno po severo-vzhodnih slovenskih virih (suh »Hiindin« je pri Bernardu »kuzla« na prvem mestu, pred »psico«, torej kot prava slovenska beseda), nadalje besedo »rajtanje«: pledranje (pač Plaudern), kvanta-nje, ferfranje (Geschwiiz), ki jo p. Bernard označuje kot »B.«, in jo jaz poznam iz Slovenskih goric v pomenu: govoriti (brez zaničljivega pomena) . . . b) opet..........druguč, zupet per sync, spet (abermahl) almoštvu.........dar Boga iine (Allmosen) motcr (=: mator)......star (alt) 7B) Od tod dalje transkribiram Bernardovo pisavo — razen v posebnih slučajih — v današnjo pisavo. dojdem.........perpridem (!) (Ankhommen) vuhoda.........pomerkač, ošpehar, razgledavec (Spion) veršim.........vuninlatim, zmlatim (Austreschen _ ausdreschen) krulil..........zlu, močnu, silnu, ramnu (heftig) mjelovauje (= milovanje) . . lubezen, lubeza (!) (Liebe) sočevica.........leča (Linse) dihavica.........pluče bolja (Lungelsucht) obrazim.........malam (mahlen; »on je me živeču obrazu = Er bat inicb lebhaft abgeinablen«); sub »Maliler«, malar, je obraznik označen kot »c.« (= brv.), dasi je, posebej, tudi »slikovalac« označen kot »c.«; tudi »slikujem« je »c.«. inigdalovu drevu......mandlovu drevu (Mandelbaum) komin..........dimnik, dimnjak (Rauehfang) komora.........hiša, kamra (Stube) karmina, e, f.......letni spomenk teh mertvih, vigilia (Todtengedehtnus, Jiihrliche); suh Todtenmahl beseda »karmina« ni označena z »B.«. grozim.........pritim, pretim, žugam (Trohen — droben) sveršen.........popoln, popoulnuma (vollkhommen) kamata r.......plačilu za prebivališe, alius, čiens (Zins) oddahnutje........odehnenje (Athemzug) zavet..........oblub (Geliibd) čaul..........žreblu (!) (Nagel) tergoviš, a. m (!)......terg (Markht) Te »bogmetske« besede bi mi danes najprej smatrali za It r v a t s k e, ali najbrž se rabijo tudi v Medjimurju in v Prekmurju. Tukaj še dodajam »bogmetske« besede, ki bi jih mi danes tudi smatrali za bolj hrvatske, ali za p. Bernarda niso bile hrvatske, ker jim druge besede dodaje kot hrvatske: zbrajam.........odstem, odzrajtam (ahzellen = ahzahlen).,, cro. odbrojim zaročnica........nevesta (Braut). .. cro. možina (?) strana..........dežela, zemla (Landschaft)... cro. orsag «aag (= sag).......karpit (Teppich).. . cro. storca (?) buka..........hrup, ropot, alius, lerma (Tumult)... cro. halabiika (pod »Aufruhr« je pa tudi »buka« označena kot hrvatska) hatrivu (= batrivo).....neboječu (= neboječe), nestrašlivu (unverzagt) . .. c. junačku lagev..........sod, hičela, pičela (FaB), c. liačva. O besedi lagev gl. doli med »brv.« besedami. lik...........»arzhnya« (Arznei), ali »likoznanost« je suh Arznei Kunst označena kot brv., kakor tudi »likar, liknik -sub Arzt trovilu.........strup (Gift)... c. jad, čemera mlahav.........slab (KraftloB)... cro. gingav (znano tudi v Slov. goricah) slovu..........na prvem mestu, torej menda kot »prava slovenska« beseda je »puštab« (— Buchstab), a ta mu je abu-zivna, cro. litere; na zadnje (pozneje pripisano?): čerka Sem spadajo še n. pr. te-le Bernardove »bogmetske« besede: hotivnik (Bankhert), c. fačuk; studen (kalt). Beseda »taszh« (pač: tašč, Niihter) je bogmetska, tako tudi »taščnost«, takoj nato pa taščina — teščina (231) nista označeni kot bogmetski, nego sta navedeni kot navadni besedi. Kakor vidimo, se p. Bernardu »bogmetske« besede s hrvatskimi mešajo. Doslej smo videli, da za »bogmetske« veljajo p. Bernardu mnoge besede, ki so znane v Slovenskih goricah, morda tudi dalje v Prekmurju in Medji-murju, in besede, ki so bolj hrvatske, torej besede na vzhodnih in jugovzhodnih mejah njegove Vinije. Pojdimo dalje! Za »bogmetske« označuje p. Bernard tudi mnoge besede, ki spadajo bolj na zapad in jug od njegove Vindije. Oglejmo si nekaj takih! e) drueb (= drob)......debeli črev (After, Mastdarm) pobaram.........poprašam (befragen) sprehajam........spremeni, spremlam (begleiten) zebram.........molim (Betten) brued (= brod)......kraj, breg (Bort, Cestadt = Gestade); suh Ufer (breg, kraj) je: brud (tudi kot »B.«) podvirk.........palca (Briigel =: Priigel) dauri, duri........vrata n. S. (!) c. dvera (!) (Thor) »kershnu« (= krzno) .... koža (Haut) pičel..........majhen, mali, droben (Klein) mekine.........otrobi (Kleye) niari..........rajši (Lieber) dergači.........drugač (Sonst).. . c. inače grabic..........vrahl, vrabic (Spaz) »prefseniz« (— prcžencc?) . . preslca (Spul) prot..........drog, ranta, alius, štanga (Stangc) štebala.........škornja (!) (Stifel) dor ..........dober, priden (wol, gut)") češple..........sliva (Zwetschge) ramnu..........zlu, močnu (Hafftig).. . cro. krutu80) Vuos (= os).......Vus (Achs an Wagen. Tu je samo drugačen izgovor iste besede znak hogmetskosti.) forint..........rajniš, Ab. guldinar (Gulden) To so »bogmetske« besede, ki jih na vzhod od Maribora ne govorimo; to so zapadnoslovenske besede. Značilno je, da je Bernardu zapadnoslovenska in hrvatsko-srbska »puška« (suh Muskhete) bogmetska, a »pukša«, ki se govori n. pr. v Slov. goricah, ne. 7>) Oblika »dor« znana že v Kušah (prim. Bamovš, Hist. gr. VII, 29). 80) Značilen primer nedoslednosti in mešanja: pod »Hefftig« je »ramnu« brez označbe (torej slovenska beseda), tu je označena z »B.«; »krutu« je pod »Hefftig« »bogmetska« beseda, tu je označena kol hrvatska. Označbo »kranjski« sein našel samo enkrat, in sicer v »Zusazu« (483): •>križni keden, earn, tejden« (gl. gori sub a).81) 81) Mnogim besedam, označenim v slovarju kot »B.«, ne bi mogel določiti bližje domovine; take »B.«-besede so n. pr.: odgladim.........odpilam, odpilim (Abfeilen) od usod.........na useh krajih, pousod (Allerseits) inerlatina........merha, mercina (AaB) merviea.........mraula (AineiB) polgi..........poleg (an, bey, neben) perečem.........obetam, oblubim (angeloben) klen..........javor (Ahorn) »posneliza« (= posnešica) . . družica (Brautfiihrerin) »Stogod, Shokje«......župa, (Briihe, Suppe) curiam.........ščim (harnen) dondar.........kamp, kampiše, tabor (Kriegs Lager) »garzel« (poljski: gardziel?) . . puklina na garlu (Kropf) čudla, hirgla.......hodalčeca (Krukhe) lebunga (pač: Labung) .... gosti, gostovanje (Maal, Malzeit) zagernilu.........plajš (Mantel) osina..........nahod, hodalca, bodeč (Spitz) part, i..........deil (Theil) mort, poboj........uhijenje, morstvu (Todtschlag) viereb (pač iz nemščine) . . kadilu (Weihrauch) . .. cro. tymjan, teinjan petelinec.........udab, udeb (Widhopf) cimpravica........kamra, hiša, gmah (Zimmer) »aushlekar«........čolnar, maltac (Zollner) c. tergovnik »perhylam« (hilam = nem. eilen) pertečem, perdirjem, perhitim, (zulaufen) lejnek..........nit, a, m. (!), abus. cvirna (Zwiren) itd. Več teb besed je sumljivih. Bolj zapadnoslovenske utegnejo hiti — vsaj večinoma — sledeče besede: devam (= delam?).....delam (arbeiten) zgletvcnje........izdubenje, izvotlenje (Aushiihlung) (v Rušah »glet- viti« — dletiti) širina..........širokust (Breite) oprava.........oblačilu (Kleid) čast..........hvala (Lob, Preiss) satan..........hodič, zlodi, paklenšik (Teufel) . . . cro. vrak (!) odgovarienje je »B.« .... odgovorienje pa ne (Antwort) pirje (= perje)......listje (Blatt) bajka..........»prasni marini« (= tnarnji, Mahrlein, Gedicht) mojškra.........šivila (Neierin, Niittcrin) teme..........»Srejdina glave« (Scheitel des Haubts) golim, gulim.......kožo dercin (schinden) bec ..........penez, zanovec (Pfening) koter..........boter (Gevatter) okrožnik.........tanir, talir (Teller) vimleča krava.......noseča, plodna, brejava (Triigtig) (v Rušah »vimljatU =: vimenjati) »B.«-hesedi sta tudi hle (Mehr), čejše (mebrmals, torej od: često)... Končno moram navesti še eno skupino besed, ki jih p. Bernard v svojem slovarju označuje kot bogmetske: d) Pail..........gospud (Herr), c. gospon pyha..........preuzetnost, oholnost (Hoclifahrt) slymak.........poža, e, f (!) (Schnekli) motil..........inetul (Sommer Vogel), cro. lepyr »Vyesa« (= vježa), zvonica . . zvonik (Thuru) »Sart« (— žart)......šala (Scherz) rozga..........šiba (SpiBruthen), cro. prut To so severnoslovanske besede, vse češke in poljske obenem (»žart« je poljski in slovaški, češki je »žert«). »Rozga« pri nas nima pomena: šiba, pač pa ima ta pomen v poljščini. Kako treba pri teh besedah (Pan, pyha, itd.) čitati in razumeti črko »B.«? V uvodu svojemu slovarju pravi p. Bernard, da mu B. pomeni »Bo-misch, Bogmetisch od Andere von selion bemelten Angranzten Volkhern ge-breiichliche Worter« (a ta ljudstva je malo prej v uvodu naštel kot »Croathen, Karner, Krayner, lnsulaner, Bogmeten, Shlavakhen etc.«). Od začetka sem sumil, da-li res gre za »Bomisch«,8'2) ali tukaj sedaj navedeni slučaji kažejo, da je v slovarju res tudi nekaj čeških besed. »B.« torej v teh slučajih prav za prav pomeni »bohmisch«, vprašanje pa je, ali p. Bernard tudi »Bomisch« ni kratkomalo identificiral z »bogmetski«. Vidimo iz navedenega, da je p. Bernard imel nekak kontakt s Severn oslova 11 ski m i jeziki, predvsem pač s č e-š č i n o. Nahajam v slovarju še nekaj besed, ki sicer niso označene kot »B.«, ali so ipak vzete iz severne slovanščine: suh S c h a t z je nazadnje, za brv. besedo kinč, navedena beseda s k a r h, a v tem pomenu je beseda poljska; — sub StraulJ Vogel je za »Strufs, Struz« naveden tudi p s t r o T s, to je češki (pstros, pštros, poljski: struš); sub Zwerg je karlik, kar je tudi češko in poljsko; — Nahtigall je »sloviza, nozhna Speovazka«; imamo sicer hrv.-srbski glagol spjevati, ali končnica -ačka je čisto poljska Nekaterim izmed takih »bogmetskih« besed je dan nenavaden pomen: zašafanje ........delu (Arbeit) osnazim (= osnažim) .... brijem (Balbiren) lopa..........»Velita« (?) (Saal) klafferska beseda......šaliva beseda (Scherzred) varuštvanje .......valita (Schiltwacht).. . Koliko bo tu treba še podrobnih raziskovanj, kaže ta-le slučaj: Suh Lereh, Vogl (škrja-nec) navaja p. Bernard kot »B.« besedo levica (škrlec mu je hrvatski), a Caf pravi v Zori 1872, 276—277, da se škrjanec tako imenuje »na Pohorju in na sever ob Dravi«, da pa besedo rabi tudi Volkmer v Fabulah (v »Pesmi od lipe«, str. 128). N2) Zdela se mi jc že ta pisava besede (»bomisch«) premoderna; v »Zusazu« piše p. Bernard: Peemerland, Pem, Pomska dežela, Pomski, toda treba uvaževati, da ni iste besede vedno pisal enako. (spiewaczka); — Singer je: pejvic, popevalec, spjevak, popevic; »s p j e-v a k« je poljski spiewak; — sub S c b w a n z je kot hrvatska beseda navedena o g o n, toda v pomenu rep je to poljska beseda; — sub Ehrwiirdig-k h e i t (in v »Zusazu« v titulaturah) je beseda Vashnost (= V a š 11 o s t) ozna čena kot hrvatska, toda to je češki naslov (Euer Liebden), ki ga ima tudi Marko Pohlin.83) Če sedaj iz tega poglavja izluščimo rezultat, vidimo: besede, v Bernardovein slovarju označene s črko »B.«, so ali »bogmetske« ali »bomisch« (češke) — mogoče, da je p. Bernard oboje smatral za enoto, za nekaj, kar je slovanskega poleg njegove Vindije. Besede, označene s črko »B.«, kolikor niso češke oziroma poljske, so: a) besede, dobro znane n. pr. v Slov. goricah, b) besede, ki so deloma znane tudi tam, ali veljajo bolj za hrvatske ali pa so povsem hrvatske, c) besede zapadnoslovenske, posebej v koroški obliki. Težko je reči, zakaj je p. Bernard vse, kar je ob robih njegove Vindije, imenoval »bogmetsko«. Besede, označene v slovarju kot hrvatske (»c.«, »cro.«). Dasi se že med »bogmetskimi« besedami nahaja cela skupina takih besed, ki so bolj ali manj hrvatske, je v slovarju vendarle še silno mnogo besed, ki so posebej, izrecno označene kot hrvatske. Kot hrvatske se navajajo n. pr. besede: da (damit, slov. je: de), mertuk (MaB), blazina (Matraz Bett), pop (MeBbriester), špan (Meyer), baščina (Meyerhof), verhnije (Milchram), vrana (Milz), zloča (Missethat), tekmec (Mitbuler), ukup (mit einander), pajdaš (Mitgehiilff), metemtoga (Mitlerzeit), harap (Mohr, torej = arap, arapin; suh »Morr« (= Mohr) »čemi harap« ni označen kot hrvatski), bara — berek (Morast), sutra (Morgen), predručak (Morgenbrot), zarja — zora (Morgenrothe), nevoljen (miihselig), novce (!) (Miinze), »skolika« (Muschel), moram (mueB, miessen), vujec (Mutterbruder; suh »Oheim« je »vic« (= viic, viiec) brez »cro.«), svidok, svedok (Zeug), su-plika (Memorial Bittschrift), jegulja (Aal), priličim (Abbilden), vudrim (Ab-briglen = abpriigeln), zapadnjak (Abend; suh »Westwind« »zapadnjak« ni označen kot hrv., tukaj je »zirok« (— široko) hrvatski), debela votroba (After), napastovati (Anfechten), košulja (Hemd), kinčim (Aufbuzen, ziren), ha- 8") Sub Gesandter je »poslaniez« (= p o n 1 a u i e c) s poljsko končnico, toda p. Bernard piše tudi: v o^jeseh (Augapfel). — Opozoril bi še na c e s t 11 j e m (Reisen)- a okra-zim? — Na sorodnost besede »garzel« (Kropf), ki je označena kot »B.«, s poljsko besedo »gardziel« (Schlnnd, Gurgcl) sem že opozoril. — G. direktor Janko Glaser, ki je z velikim zanimanjem eital moj rokopis in mu pripisal nekaj svojib opazk, mi poroča, da ga je g. prof. Fr. Baš opozoril na knjigo, ki jo je morda rabil p. Bernard: Franciscus Wagner S. J., Universae pbraseologiae latinae corpus . . . linguis Hungarica & Slavica locupletatum. Tyrnaviac 1750. Knjiga ima za latinskimi značnicami madžarske, nemške in slovaške besede; v njej se pod Cantor nahaja n. pr. spfwnk. pod Dominus piin, pod Turris weže, pod Leo lew, obenem pa (kot madžarski izraz) Oroszliiny.. . Te stvari, ki jo dodajam tukaj v korekturi tiskanja, nisem mogel dalje zasledovati. rač (Auflag), smutnja, smutlivec (Aufrulir), ukanujem (betriegen), »labda«, loptica (Balle, žoga), miloserden (Barmherzig), se kajam (Berauen), pomilu-jem (betauern), vuzem i. f. (!) (Osterlich), knižica (Bibliothekh; sub »Bii-cherey«: Knigarnica), pivu (Bier), kip (Bild), knige (Buch, bukve), »bazhim« —• odvetujem (Erben), nadopir (FlederinauB), knez (Graf), knez (Scliult-heiB), pogan(in) (Heid), junak (Held), kade (Irgendwo), dijaški (lateinisch), dijak (Student), način (Mittel, WeiB), lupež (Morderer), kotae (Rad), več-ništvu, večnikov spraviše (Rath Versamblung), luk (Zwibl), čorba (Supp; suh Morgenhrot čitamo: »Za zajterka smo mi imeli čorba«, čorba je tukaj za p. Bernarda očividno »eigentlich windisch«), dugovanje (Sacli), duda (Sack-pfeife), inajdan (Streit), dečla (Magd), slikujem (Mahlen; tudi »obraznik« je označen kot »c.«), muka (Pein), trapim (Peinigen), vudrim (Priiglen), vraža (Aberglaube), odplašen (Abgesehrbkht), šterc (Bettler; ni pa »cro.« beseda »prosjak«), zima (Kalte), sever (Nord), očitam (Schelten), straža (Schiltwaht), viher (Schlag oder Plazregen), težak (Taglohner), snubač (Bu-ler; »snubim«, bulen, ni označeno kot brv.), trojaki (Pfingsten v »Zusazu«), kotar (Grenzscheidung) . . . Števniki kakor: tri na deset itd. (v »Zusazu«), imena mesecev kakor: sečen itd. (v »Zusazu«) itd. itd. Pisava »pri« je hrvatska, Bernardova pisava je per. Navajata se tudi zaimka: š t o in č a (sub warum: »zakaj, za čes volo. cro. zašto«, warum nicht: »zakaj ni, cro. zašto ni«; sub was: »kaj, katero, ča vel što« — tukaj se niti ne omenja, da sta št o in ča hrvatska). Suh Schaffen (= befehlen) je samo stavek: »Što velite gosponi dragi!«, pač poznejši pripisek. Imamo v slovarju besede, označene kot hrvatske, v kajkavsko-hrvatski obliki na -ec in v štokavski obliki na -ac: puhavec (Schnarcher), »szipavec« (Scorpion, 318), pisec (Schreiber) . .., a tudi: divi magarac (Maid Esel), jarac (Ziegenbokh), konopac (Strikh), vudarc — udarac (Streich, takoj nato pa: vudarec); boži udarac (Schlag) . . . Nekatere take besede niso označene kot hrvatske, n. pr. suh Kranz: venac (prvi prevod nemške besede!), suh Schops: skopec, skopac (obe končnici druga poleg druge), sub Schreyer: kričavec, kri-kavec, vikavec, »upijevac«; nahajajo se tudi besede na -ak mesto na -ek, n. pr. suh MiBgeburt: izveržek, izmetak, suh Pakli: zavitek, zamotak, zavijak, po-vitek ... P. Bernard se glasovnega odnošaja med -ek in -ak pač ni zavedal. Nekatere teh »hrvatskih« besed so tudi v Slovenskih goricah znane, tako n. pr.: mertik, špan, nevolaš, šterc, težak, luk, vuec, viizem . . . fačuk (Bank-hert), halabuka, cucek (Hund), cecam (saugen), tenja (Schatten), kuni (Ge-vatter) . . . Bernardov »hrvatski« vračar (= zdravnik) je v Slov. goricah znan vsaj v glagolu: v r a č i t i in v samostalniku v r a š t v o . . . Pleteršnik navaja h slovenskega vzhoda tudi Bernardove »brv.« besede: bolvan (Abgott), pre-past (Ahgrund), graber (Aliorn) . . . Kakor vidimo, p. Bernard »pravih slovenskih besed« in »hrvatskih« besed ni ostro razmejil; ni jih mogel razmejiti, ker takih ostrih mej v resnici ni. Zato se ne čudimo, ko vidimo, da v mnogih slučajih hesede, ki bi jih mi smatrali predvsem za hrvatske, navaja kot edini prevod dotičnih značnic, ali vsaj kot prvi prevod ali enega izmed prevodov, ne označujoč jih za hrvatske, tako n. pr.: lagev (WeinfaB, takoj izza sod), duhana(!) (Schnupftobakh), olovno zenice (Schrott, zu schiessen), spanje kotrigov (Schlaff der Glieder), zemlak (Landsman, »Skoda de Si ty moy Seinlak«, šele na drugem mestu je »deželnik«), diver (Schwager), »kruto ranu, kak je zarja pukla« (Tagen), tanir (Teller, šele izza tanirja je talir), majdalnica (Turnir), sub Zither je »zytra Vnogoltrunika«, potem pa: »Mayhena Tambura«, suh Trukhen (drucken, Biicher) je najprej: utiskain, potem pa: štampam (pod Trukherey pa je najprej: štamparnica, potem: utiskavica), umetka, umetnutje (Zwischen-wort), mozag, muzg (Markh), likarnica, likodelavec (Apothek, Apotheker), prokšenjak (Bossen Treiber = Possentreiber), brijač (Balbirer, Barhirer), ženska suknja (Kittel, hrvatska mu je halja), puk (Pofel, Pohel), herceg (Herzog) . . . Že zgoraj smo pri nekaterih besedah ugotovili, da jih na enem mestu označuje kot hrvatske, na drugem pa ne. Tem slučajem so podobni taki-le slučaji: glagol 111 a h 11 i t i je označen kot hrvatski, pridevnik mahnit pa ne (oboje suh abervvizig); 111 e r c i 11 a s t (Abgestandten) je hrvatski, 111 e r c i 11 a (AaB) pa ne; b r o j (Žalil) je hrvatski, brojenje in broječiv (ziihlbar) pa ne; posebno nejasen je primer 1 a g e v z izvedenkami: lagev (FaB) je bogmetski (glavni prevod je: sod, bičela, pičela, a hrvatski je bačva), lagvica (FšiBlein) je brez označbe, lagvar pa je glavni prevod FaB-binderja, lagov vezač pa Binderja (s udar je brv.); c e c a 111 (Saugen, Milch Trinkhen) je hrvatski, c e c k e dati (Saugen, zu saugen geben) pa ne. Seveda moramo računati tudi s tem, da je p. Bernard včasih enostavno pozabil dodati označbo »c.« ali »cro.«; toda tako tolmačenje ni mogoče v vseh primerih, n. pr. ne v tem-le primeru: Tiefe je: »globočina, globokust, globina, gluhlina«, dub in a je hrvatska, a suh Meer je »Tiieffe des Mors: Morska globina o(der) dubina«; tudi ne v tem-le primeru: suh Treulos (362) se navajajo besede: nezvejst, nezavupliv, fouš, a 11 e v e r e 11 je hrvatski, takoj za besedo »neveren« pa se dodaje stavek: »Gdoj ni zvejst svojmu gospudu, je tudi nevjern Bugu«, t. j., v stavku se »neveren« rabi enako kakor »nezvest«, obe besedi sta si enaki.84) Sme se trditi: označba besed kot hrvatskih še ne pomeni, da so to za p. Bernarda tuji elementi, bolj tuji, nego so bogmetske besede, ki so tudi posebej označene baš kot bogmetske, a so vendar vzete skoraj brez izjeme z ozemlja današnjega slovenskega knjižnega jezika. Po številu je v slovarju »hrvatskih« besed vsaj toliko kakor »bogmetskih«. P. Bernard je pogledal tudi v prošlost onega dela jugoslovanskega sveta, kjer sta glagolica in cirilica pomagali ustvarjati narodno kulturo. Jezikovno 84) Stavek je po vsej priliki pozneje pripisan; to nekoliko zmanjšuje njegovo doka-zilno moč. zvezo svoje Vindije s tem svetom je konstatiral v uvodu svojega slovarja, češ, slovenski jezik (»so genandte wiindische Sprach«) je potekel iz ilirskega (»vou der Illyrischen Abstaminend«). m n/ ^ -n ✓ - (J- V. 2 X (SJu . * x j fr » te Stgt. i^i¥ ^ - r 11 fix}.*, 3- tS A/ 0 L rt ^ g u 2? T (51,6 JJl M sedaj navadna«.85) Azbuka je urejena po latinski abecedi (torej: A, B, C, D, E, F . . .) — B se imenuje Boga, V pa V idil -—, na koncu so dodani še »Doplete Bu-staben«, t. j., Ps (Psi), Sh (Sha), sh (shivite), Shzli (Shzha), Tli (Tliita), Zli (zherv), Ja, Je, Ju (pri glagolici so »Dopelte Bustaben«: Sh (Sha), sh (shivite), Shzli, zli, ju). Izza teh glagoliških »dvojnih črk« je Bernardova že gori navedena nemška kitica s podpisom, nato še po en stavek v glagolici in cirilici.86) Vidimo, da se je p. Bernard vadil pisali tudi glagolico in cirilico. Iz katerih virov je imel glagolico in cirilico, to bodo pokazale posebne študije. Omenjam le, da je p. Bernard imel osebne zveze z Zagrebom (saj je njegova sestra bila tam poročena), kjer je bilo že laže se seznaniti zlasti z glagolico; v Zagrebu so takrat bili tudi kapucini;87) važno je pri tem, da je, kakor sem že gori omenil, štajerska kapucinska provincija, ki ji je pripadal p. Bernard, obsegala razen Štajerske, Koroške, Kranjske, Furlanskega tudi Dalmacijo, Hrvatsko, Slavonijo in Liko, »his an die Griinze Thraziens«. Končno naj še naglasim, da je p. Bernard pisal v letih, ko so drugi za »Vindijo« izdajali katekizem (»Občinsko knjižico izpitavanja«) v skoro čisti hrvatski kajkavščini (1758) ali v pisanju lavirali med brv. kajkavščino in štajersko slovensko govorico (1764) ,88) »Eigentliche windische Worter.« To so p. Bernardu besede njegove Vindije, t. j., slovenske Štajerske. Ker so »bogmetske« in hrvatske besede v slovarju posebej označene s črkama »B.« 85) Ali je p. Bernard kaj slišal o takrat novi redakciji cerkvenih knjig, ker glagolico imenuje »moderno« in »sedaj navadno«? 80) »s« je v glagolici in cirilici v vseh slučajih izražen s črko »selo«, t. j., pisec je »zelo« čital kot s. — Značilno je, da po sandhiju, znanem posebno pri Prekmurcih, piše: »hvalem hodi«. 87) Kapucinski samostan v Zagrebu « ccrkvijo Device Marije je bil v gornjem gradu na južni strani ob začetku današnje Matoševe ulicc (nekdaj Kapucinske) in Markovičevega trga; še danes se po kapucinih imenujejo Kapucinske stube, ki drže od Me sninke ulice na Markovičev trg. L. 1788. je bil zagrebški kapucinski samostan ukinjen. (0 »dokinuču reda kapucina u Zagrebu«, po narcdhi cesarja Jožefa II., notificirani banu 12. julija 1788, pri-občeni kapucinom 1. avgusta, poroča knjižica: Laszowski Emil, Stari i novi Zagreb [Zagreli 1925], str. 166—71.) 88) O tem gl. mojo razpravo »Početki štajersko-slovenske književnosti v 18. stoletju« (ČZN 1906, 1—32). oziroma »c.« (»cro.«), bi se formalno moglo sklepati: Besede, ki niso označene niti z »B.« niti s »c.« (»cro.«), so prave slovenske besede; stvarno pa ta sklep ne bo povsem točen, že zato ne, ker se faktično niti B.-besede strogo ne dado ločiti od hrvatskih besed niti prve in druge od slovenskih besed. Pa če bi se tudi »prave slovenske« besede strogo oddvajale od »bogmet-skih« in hrvatskih, bi bilo vendarle potrebno, si jih podrobneje ogledati, da bi potem mogli reči, da-li je leksikograf sprejemal besede iz vseh štajersko-slovenskih govorov ali ne, eventualno, kateri govor je najbolj uvaževal; naslov slovarja nam daje pravico pričakovati, da je hotel zajemati iz živega govora, saj menda smemo v tem smislu razumeti besede v naslovu, da so v slovarju »vocabula, tam antiqua quam nova, usu recept a«.89) Ali imamo v slovarju kaj besed, ki so značilne n. pr. za pokrajino vzhodno od Maribora, ki pa niso označene niti kot »B.«, niti kot »c.« (»cro.«) ? Za Fremb (fremd) navaja p. Bernard tudi lučki (»Luzhki«), in sicer na tretjem mestu (na prvem oziroma na drugem sta: ptuj, neznan); samo »Luzhki« pa ima sub Frombd. Za S c h w e r je težak, na drugem mestu ž m e t e n. Za Einwohner stoji: »offar, Kayshlar, Stanovnik, Selyar, olsobenik« (pripisano pač pozneje: »Stanovainek oder Prebivauz«); »Selyar« je sigurno ž e 1 a r (toda ž e 1 a r ne pomeni Einwohner). L e i c h Malzeit je sedmina, na drugem mestu k a r m i n a. V o r h e r je prejd, poprej, puprejd, p e r 1 e, c. pervu, — perle ni na prvem mestu. L e i h n a m je merlič, mertvu truplu, m e r t v e c — mrtvec ni na prvem mestu. M ii B i g a n g e r je praznuvauc, cro. manguvavec, idem: Faulenzer traglivec — traglivec ni na prvem mestu. K. n a b je fant, »P y e b, P y e b a r«, Pob, Fantič, dejčak — na prvem mestu je: fant. Za F a B je sod, na drugem mestu »B y z h e 1 a, P y z h e 1 a«, za F a B-I e i n je sodeč, lagvica, potem šele »B y z e 1 y z a o. Puzelza«. V vzhodnih Slovenskih (Ljutomerskih) goricah so dobro znane besede: ljudski (v pomenu: tuj), žmeten, želar, krmine (v plur. fem.), prle, mrtvec, ftraga me je (Faulenzer je pri nas: manjoh), pehar, piičel (piičelek) . . ., same besede, ki se (razen inorda: mrtvec) v slovenskem knjižnem jeziku ne rabijo.90) 1st n i c h t izraža p. Bernard z j e n i, kakor v Slov. goricah: je ne. Istih vzhodnih govorov sledove imamo tudi v nekaterih besednih obli- B9) Podčrtal jaz. "") Za Weinberg od. g e b ii r g ima p. Bernard: vinska gora, gorica, vinogradje, vinogradska gora, c. vinogradski kotar, sub Weingarten pa: nograd, vinugrad, gorica, c. tersje. Vidi se, da jc pisec prevajal: -b e r g : gora, -g a r t e n : -grad. Ali jc kriva etimologija, da gorica ni na prvem mestu? kah: izgovor ii (= u) se pozna v pisavi »Byzhela, Pyzhela« (namesto p ii e e 1, demin. v Slov. goricah: pečelek = piičelek, torej s poluglasnim vokalom v prvem zlogu), morda tudi v besedi »vyz« (= vie) sub Oheim, a »viz« sub »Vat-tersbruder« za: viic (viiec).91) Če p. Bernard pod McB Jahrmarklit navaja tudi sejen, pod T r a u m tudi s a j a, seja, je njegov j (= nj) — kakor sem omenil že na drugem mestu — izraz izgovarjave mehkega n (nj), kakor je navadna v Slov. goricah, a tudi v pohorsko-kozjaškem narečju. H a B, H a a B (= Hase) je zajec, zajac, potem še z a v e c, ki je vzhoden. Sledove vzhodnega govora pri p. Bernardu imamo, ali v vseh gori navedenih slučajih je vzhodna beseda kot prevod nemške besede šele na d r u-g e m mestu: iz tega moramo sklepati, da govor Slov. goric pri njem ni bil glavni govor, ki je iz njega črpal. Le v par slučajih je vzhodna beseda na prvem mestu: sub H a h 11 je najprej k o k o t, potem petelin, sub von dan-n e n najprej od sod, potem šele od tot (tod); za M u B k h e t e, Biichs je najprej oblika p u k š a, ki je v Slov. goricah navadna, potem šele puška. Pri tem izvajanju pa moram priznati, da za večino gori navedenih besed ne vem, kako daleč segajo na zapad proti Mariboru in preko Maribora. — Pojdimo skozi Maribor na zapadno stran mariborskega okrožja! Za b e t t e n (— beten) ima p. Bernard molim (žebram označuje kot »B.«), za »A n b e t t e n« pa najprej Boga molim, potem pa še m o d 1 i m, ki ga poznamo iz pohorsko-kozjaškega in iz koroških narečij; — Mor g en f r ii h je jutri zgodu, z g o d e j o b j u t r u, r a n u z a j t r i;92) za j tri kaže na zapad; — M o n d je m j e s e n c, mesec (luna je abusive!), dočim je M o n ii t h mesec, mesc; in j e s e n c kaže bolj na zapad (v Rušah danes: mesne,93) dasi je tudi drugje po slov. Štajerskem znan; — germanizem k' n o g a m iti (zu FuB gehen) kaže na nemško bližino (v Rušah znan). Z za-pada je »o v u o. V o u« (Bier), prazni m a r n j i (Fabel, tudi š e t, š j e t, š e t k a (Biirsten; v Rušah »šet« še neznana), ki ji je dodana še »šetinasta kefica«. Njegova h e b e r c a (Eichhorn) kaže na pohorsko-kozjaški govor94) (v Rušah znana). Na zapad v najširšem pomenu te besede (torej ne morda samo na Dravsko dolino proti Koroški in na Koroško) ali pa na slovensko kranjsko literarno tradicijo kažejo take-le besede Bernardovega slovarja: prešern (Ausgelas-sen), ranči (Weiland), Velika noč (Vuzem je »hrvatski«), sicer (scer), žou- ") Sigurno pa to ni: kakor čujeni. se v Rušah govori vie, kjer bo i rezultat sosedstva: uj. V Slov. gorieab se govori viiec, a to bo sekundarno iz viic. "-) Danes v Kušali: zgouda, vjutro (a ne: zajtri, objutru). "') lune v Kušali ne poznajo, kakor je ne poznajo v Slov. goricah. 94) Ramovš, op. cit., 168. — Kot bogmetsko navaja p. Bernard b c r i c o, na tretjem mestu pa še v e j v e r i c o. — Mey Keffcr (201) je po p. Bernardu: »Riish, Rosh, Mayni kokez« — »roš« je sigurno hrošč; danes je hrošč n. pr. v Rušah neznan, kakor je neznan tudi v Slov. goricah (mesto hrošč »e govori: keber). air, iiovina, novica (Zeitung), use čihernu (alles und jedes), zdajci (albereit), far... (besede: prešeren, sicer, žounir . . . so n. pr. v Rušah še neznane); — posebno tudi zaimek jest in veznik d e, ki sta v izključni rabi. Od kod ima p. Bernard besedo e 1 c e95) (Messerheft) ? In o j s t r u v i d (Luchs, tudi pri Pohlinu)? Vse te besede so na vzhodu, v Slov. goricah, povsem neznane, kakor je tam v tej obliki tudi neznana kletev: »per moj duš« (v Slov. goricah: per moj diiši), ki jo ima p. Bernard suh s c h w e r e n. Dobro bo tukaj omeniti tudi krstna, svetniška imena. Največkrat, na enajstih mestih, je omenjen Juri. Nahaja se še J e r 11 e (»Jerne, podgrini ti ojgen!«, suh Schiiren), J a j n ž96) (»Naš Janžek je pun šale«, sub Schnakh; Jajnžove jagode, Johannis Beer) . . . Žensko ime N e ž i c a (sub Kranz: »Pink, Pink, Nežica, plejši brez krezelca«). V »Zusazu Von denen Fosttagen des Jahrs« se nahajajo med drugimi ta-le svetniška imena: Prikazen svetiga Michela, glavusekanje s. Joanesa Karst-nika, svet Urili, s. Mohor inu Fortunat, Marina Marieta (Margarita), Aleš o. Alex (?), Lena (Magdalena), »St. Oswaud«, (dan) s. Alene Cesarice (Helena), s. Jerneja dan, (dan) s. Tiliha o. Egidija, (dan) s. Miklauža (»Miklausa Tolentina«), (dan) s. Mateuža Apostola (»Mateufsa«), (dan) s. Lize o. Luš-pete o. Špele vdove, (dan) s. »Francisca Xaveriusa«, »St. Jedert«, (dan) s. Jošta o. »Jodoukusa Krajla«, (dan) s. Joanesa Karstnika.97) Imena: Jerne, Jajnž, Ozvaud (Ožvaud), Alena, Lušpeta in Špela, Jedert ... so v teh oblikah v dolnjih Slov. goricah neznana; Joštov tam sploh ni. Vse to kaže na zapad oziroma na kranjskoslovenski literarni vir. V Enchiridionu ni besed, ki bi kazale na vzhod (besedi »nezgrutitan (32) in »zagvišan« (39) sta znani v Slov. goricah, toda pač tudi drugje); zaimek »toti« (6) je znan tudi še v Rušah — pač pa imam več besed, ki niti v Rušah, v Dravski dolini zapadno od Maribora niso znane, n. pr.: števenje (= število, 64),98) pričen (= pričujoč, 28), zdajci (37, 44), pač tudi ne: obeden in tovarštvu (33), cviblanje (48), dokler (= ker, često v tem pomenu), prijazniv (39), prašati (52), posehmau, arcat (= Arzt), nikar (ne) (= ne) . . . Ali te besede Enchiridiona niso znak, da je p. Bernard, pišoč molitve, imel pred seboj (vsaj za eno ali drugo molitev) kak starejši zapadnoslovenski ob-rednik?99) Da bi za ves Enchiridion imel kak slovenski vzorec pred seboj, M) Ima jo (kot hrvatsko) Megiser suh Handhebe. ,8) Danes se ime v tej ohliki pač ne rabi; tla pa se jc rabilo svoj čas, pričajo krajevna imena, ii. pr. v Selnici oh Dravi Janžev vrh in podružnica Št. Janž, Janževski vrh v Ribnici na Pohorju itd. ") V slovarju samem sem našel še tc-le slučaje: »Skriunu Resodevanje suetiga Joanne-sa« (Offenbarung); — »Mathaeu« zolnar . . .« (Soldner), »dan suetiga Mathiusa je prestopni dan« (Schalt Tag). ,H) Znano jc števenje samo v prenesenem pomenu: ni v števenju (=; se ne ceni). ") Za besedo števenje citira Pleteršnik v pomenu število Rogerija, Ivana krstnika Svetokriškcga in Hasarja, za pričen Basarja, za dokler (= ker) Ivana Krst-nika, za prijazniv Ivana Krstnika. na to ni misliti, ker se v naslovu knjižice izrecno pravi, da je delo »ex teu-tonicis transpositum (compositum) authoribus«. Ves jezik Enchiridiona ima zapad 11 oslove n ski z n a-č a j.100) P. Bernard kot purist in »kovač besed«. P. Bernard v svojem slovarju označuje mnogo besed kot »abuzivne« (»ab.«J, t. j., smatra jih za nedopustne; označb »ab.« je pač v slovarju toliko kakor označb »B.« ali »c.« (»cro.«). Abuzivne, t. j. proti dobremu običaju rabljene, se mu zde tujke. Naj tukaj iz slovarja navedeni nekoliko takih »abuzivnih« besed: gvišnu (gewiB), lampa, lampica, lihterna (Bernardovo je: svitilu, leščerba, svitnica), žnidar, šoštar, soldat (njegovi so: vojnik, bojar, vojšak, žounir, vojak), mežnar (njegova sta: cerkvenik, zvonar), činž (zhiens«), škaf (njegova je: deža), cuker (njegov je: terstikov med, sladenica), pan-tofel, apoteka (njegova je likarnica), pintar, putra(!) (Butter), kaplan (njegov je: mašni tovarš), kinpet (Kindelbeth), kikla (Kittel), študent (njegov je: bukovec, bukovski šolar, hrv. dijak . . ., »kateri latinski se Vuzhi«), far-mojšter (Pfarrherr, njegov je duhouni pastir, hrv. plebanuš), šolar, šola, šula, (njegova je: učilnica, učenec mu je: učilnik), žemla (Seinmelbrot), tabaka (Tabakli, njegova je: duhana), guldinar (njegov je: rajniš) . . .; dali (= tal, Theil, njegov je: dejl, vendar ima suh »meistentheils«: vekši tal), frava (Frau, gospa, gospodina, Fraulein je: gospodična, žlahtna divica), krienc (Kranz, njegov je: venac, šapel — zdi se, da mu je krancel tudi abuziven, a krezelc ne), padar (suh Scheerer, ki je: bradabrivec, britbar, hrv. hrijač, podbriva-vec), cerunga, tadl, restrenain (auftrennen), šacam in ahtain (Achten, schii-zen, njegovo je: štimam, cenim je brv.; suh Schatzen pa »cenim« ni hrvatsko, niti je »šacam« abuzivno) . . . Celo a p o s t e 1 mu je abuziven (piše slovenski »apostl«, nemški pa: Apostel, njegov je: joger, dvajnajstlar,101) pripisano je še: »Inger Xti, mlajš, a«). Kakor se vidi že iz teh zgledov, gre p. Bernard v svojem purizinu daleč, ko zameta n. pr. celo 1 a 111 p o, šolo, šolarja, ž e 1111 j o .. . in izključuje take besede kakor: kaplan, mežnar; še soldata, cukra, kikle in žnidarja, šoštarja in farinoštra ne bomo iz vseh načinov govora izključevali. Kdor bi iz Bernardovega slovarja pobral vse take tujke — abuzivne besede, bi morda več ali manj mogel pogoditi, iz katerega govora je imel te 10°) Za relativni zaimek se v Enchiridionu rahi ohlika kar (samo enkrat, 56, je: kaj). Zaimek k i r se rahi 1. kakor kateri (36, 38), kot indefinituin: kij en grejh (59, = kateri, kakšen), 2. za kjer (11. pr. 16: »Poydem u hisho Moyga gospnda, kir ne bom pozhutu obene Teshave«), 3. za k e r (n. pr. 41: »Sa tu, kir ga je Sgrcvalu«). — Hrvatski je v Enchiridionu: zapovedaš (15), hogmctski ali hrvatski pa Pet ruš (20). 101) Zanimiv je dvatiajstlar: Pleteršnik navaja: d v a 11 a j s 11 j a (dvanajstla) po Megiserju-Miklošiču; besedo d v a 11 a j s t 1 a za apostol ima ne samo Megiser nego tudi Dalmatin v Regištru, prim. Ramovš-Kos, Brižinski spomeniki (1937), 15. D v a 11 a j h t 1 a (r) je nemški Z w ii I f h o t e. tujke; v dolnjih Slov. goricah je k i k 1 a neznana, ravno tako f r a v a, t a d 1, restrenam (»frava« je pač iz Maribora in okolice), tudi oblike f a r m o j-š t e r tam ni. Ta njegov purizem nedvomno dokazuje, da p. Bernardu ni šlo samo za to, dati n. pr. duhovnikom pomagalo, najsi bo kakršno koli, nego da je hotel dati i z č i š č e n jezik, da je g o j i 1 ta jezik, da je torej bil svoje vrste slavist onega časa.102) Čim bolj je p. Bernard bil p u r i s t, tem bolj je moral postati kovač besed, da nadomesti to, kar je kot purist vrgel iz jezika; zato imamo v njegovem slovarju besede, ki mu jih je narekovala »muza« — da rabim izraz njegovega lastnega latinskega distiha na koncu slovarja —•, ki jih je on naredil. Med take njegove, zares »nove« besede (izraz v naslovu slovarju!) — če poedinih ni naredil kdo drug že pred njim — štejem n. pr. te-le besede in izraze: odpros (Abbitt), odpadec (odpac!) (Abfall), odveliin — odporočim (Ab-scliaffen), oranik (Akhermann, dočim je sub Bauer: kmet), sonca povrač, soncostaja, početek danarastja o. nočirastja (suh Sonn), hudorast (MiGge-waclis), popraška (Frag), navlejk (Anzug), zelenjak — zelenina (Aue), ru-manim (= romam, Wallfahrtcn), odperjem se (odpernatim se, Mausen, od-lasujem se: »Moja brada tudi se odlasuje«), mlečujem (zu Milch werden), nogavi perst (Zebe an FuB),103) besedah bukve (Worterbuch, hrv. rečna kniga, slovokniga), ozdravlenja spoznanost (Arzney Kunst), ozdravlenik (Arzt, ki je najprej: Arcat, Arcnje znanec, a hrv. vračar, likar, liknik, vrač-nik), pobučliv (Aufriihrerisch), obspanje (Beyschlaff), podgovor (sigurno po nemškem Unterredung, v »Ein Gesprach« na koncu slovarja, prim, tudi: Unterredung, Gcspriieh), bukvarica (Bibliothek, Biicherey), mašobrauc (Prie-ster), popkorezka (Hebamme, baba), vojašku svitovanje — sprališe teh žou-nirskih svitnikah (Kriegsrath), bukovec (Student), slovica (Nahtigall, ki je razen tega še: nočna speovačka, slaviček),104) spanja pitje (Schlaftrunk) itd. itd. Posebej še navajam te-le slučaje: F e n i x Vogel: zažgauc, zažgavec; — 1) i c h t e r : Zinišlavec, ein reim Malier: Posmenik; — R e p u b 1 i k h : možnu (»mofsnu«) o. kupčnu (»kupzhnu«) Iadanje; •—-Leo (Lowe): lev, lav, oroslan, oroslav, fem. levina, lavica, hrv. oroslavica, Leopard: lavoris: ,oa) Mislim, da se sme trditi, da se jc bolj zanimal za slovanščino nego za nemški jezik; njegova nemška ortografija je zelo ohlapna; morda je bil on, če jc šlo za nemščino, ki jo je gladko govoril, takih misli, kakor jih izraža njegov vrstnik, že citirani mariborski minorit Leeber, v uvodu svojih »Gnaden-Geschichten«, češ, naj se mu ne zamerijo kakšne jezikovne napake, ker je on pisal »nur als ein Geschichtenschreiber, dem das Werck, und nicht die Wort so vicl zu beobachten obliget«, »zu griissercr Elir Gottes, und Mariae Mutter der Barmherzigkeit«. ,M) Nemogočih pridevnikov na -a v i je sploh mnogo, n. pr.: Iledestuhen d(er) Closter-frauen: Nunava beseduvalnica govorilnica. 104) beseda Slovenskih goric. — A. B. C. K n a b : »Abecedar, kdir A. B. C. se navuzhi. Abece Taffedl Abeceviza« . . . Da je skoval nekatere geografske nazive, to sem pokazal že gori. Jasno se vidijo pri tem hrvatski vplivi; v izrazu: »sprališe teh žounirskih svitnikah« ni le beseda »spravliše« hrvatska, nego je ostala celo hrvatsko-srbska oblika genetiva: svitnikah (vir mu je moral biti ikavski, zato je pri izvedenkah od »svet« (consilium) redno ikavščina); — pri »republiki« je 1 a d a n j e hrvatsko, pri »levu« pa lav, verjetno tudi o r o s 1 a v, pri ABC abecevic a.105) * Razprava o besednem zakladu Bernardovega slovarja nam daje ta-le rezultat: 1. slovar, ki je hotel biti slovar predvsem jezika slovenskega Šta-jerja (Vindije), je v glavnem zapadnoslovenskega značaja, 2. dodajejo se v veliki množini bogmetske in hrvatske besede (besede sosedov Vindije), 3. vseh teh treh elementov p. Bernard ne razločuje natančno, nehote se mu mešajo, 4. mnogo besed je p. Bernard sam skoval (pri tem se čutijo hrvatski vplivi), 5. p. Bernard je hotel očistiti jezik tujk, goji torej slovenski jezik in je »slavist« svojega časa, 6. rabil je sigurno kranjsko-slovenske100) in hrvatske literarne vire. Bernardov slovar ni slovar enega samega govora; tudi ni hotel biti to, kakor vidimo iz Bernardovega uvoda, iz piščevih besed o »angranzten Volker-schaften« Vindije. Taka sestavljenost slovarja je razumljiva pri možu, ki ga je življenje spravilo v razne jezikovne okoliše. Bil je rojen v Mariboru in se tukaj pač najprej naučil vsaj nekoliko slovenskega jezika, bil je v Celovcu, bil je v Radgoni, pač pozneje tudi v Celju; smatram za skoro sigurno, da je bival tudi na Hrvatskem (v Zagrebu). Njegov življenjski poklic ga je naravnost prisilil (če bi ne imel sam od sebe volje), da se je bavil z narodnim jezikom. V celjskem kapucinskem mor-tuariju se p. Bernard izrecno imenuje »concionator«, t. j. pridigar. Kje je pridigal? Najbrž povsod, kjer je deloval. Da je deloval v Mariboru, svojem rojstnem kraju, je zelo verjetno; mariborski kapucini okoli srede 18. stoletja, ko je nastajal naš slovar, niso imeli župnije, baš zato so mogli pridigarsko delo opravljali po drugih cerkvah, v mestu samem107) in okolici. Marian, zgo- l05) Po Ak. Rj. jc beseda a h e c e v i c a za a 1» c c e d a r i u m znana izza 18. stoletja, izmed slovarjev jo ima Jambrešičev Lexicon (1742). — V »Calendariuin Zagrabiense«, ki je okoli 1. 1750. izhajal v Zagrebu kot jezuitsko izdanje, je n. pr. za 1. 1752. oglašena tudi »Abeczevicza«, abecednik. 10") Kidrič piše o tem v SBL takole: »Zdi se, da je (p. Bernard) bil zvedel vsaj nekaj o delu za inventariziranje slovenščine v rokopisnih slovarjih, ki so se čuvali ok. srede 18. stol. v samostanih slov. teritorija (v Ljubljani pri kapucinih ms. lic. 169 in Ilipolit, pri diskalccatih Vorenc in morda tudi Kastelic, na Krškem pri kapucinih slovar, ki ga omenja Cigale v nemško-slovenskem slovarju, v kakem kranjskem samostanu pač tudi ms. lic. 175); znana mu je bila pač tudi nova izdaja Megiserja, ki so jo oskrbeli 1744 celovški jezuiti.« Kidrič jc dobro ugibal, dasi mu ni bil znan niti slovar (razen po naslovu) niti Enchiridion. "") V Mariboru samem so slovenske pridige dokumentarno ugotovljene od I. 1745. dovinar cerkve, pripoveduje 1. 1784. o njih, da so pridigovali »auf dem Lande hey den herumliegenden Pfarreyen«, »auf instandiges Verlangen der dorti-gen Seelsorger«.108) 0 pridigarskem delu radgonskih kapucinov smo slišali že gori. 0 celjskih kapucinih pravi isti cerkveni zgodovinar, da so delovali »zu Hause, so wie auf dem Lande hey den wohl etlich 20 herumliegenden Pfarren«, »iiherall deutsch oder windisch«. Ni dvoma, da je p. Bernard v teh mestih oziroma pokrajinah moral pridigati tudi slovenski. Jezik v Enchiridionu je mnogo enotnejši, nego je jezik v slovarju; to je naravno: slovar je zbiranje besed, pripravljanje nadaljnjega razvoja knjižnega jezika (v časih in okoliščinah brez literarnih tradicij), Enchiridion pa je čisto praktična knjižica, sestavljena v jeziku, ki ga je pisec takrat govoril. Oblikoslovje. Kar se tiče deklinacije, se iz opomb pri poedinih besedah v slovarju da povzeti, da je p. Bernard, kakor drugi naši gramatiki do one dobe, razločeval samo štiri sklone, ki so odgovarjali nemški gramatiki in se nahajajo tudi v latinski. Latinski šesti sklon (ablativ) je podajal tudi p. Bernard s predlogom o d, s slovenskim mestnikom pa si ni znal pomagati.109) Kar se tiče oblik poedinih sklonov, bi se že po slovarju dale sestaviti deklinacije samostalnikov, pridevnikov in zaimkov; poleg slovarja pa sedaj za proučavanje oblik lahko rabimo še Enchiridion, ki ima cele tekste slovenske. Tudi, kar se tiče oblik, imata Bernardov slovar in Enchiridion zapadni značaj. To kažejo posebno pridevniške oblike na -iga, -imu, ki se edine rabijo (bile pa bo dejansko gotovo že prej); od tega leta dalje je slovenski mestni kaplan ob nedeljah in praznikih slovensko službo božjo opravljal v cerkvi podružnici sv. Urha (Ulrich) »vor dem Grazer Thore«; kakšnih 30 let pozneje čujemo o slovenskih pridigah pri rani božji službi v cerkvi sv. Alojzija, ki so si jo (1767—1769) sezidali jezuiti (Orožen, I)as Bisthum und die Diiizese Lavant, I, 8, 14). 108) Marian, op. cit. Enako Fr. Kovačič v Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928). 279. ""J N. pr. suh welcher, kateri deklinira: »Gent. kateriga, D. katerimu, Acc. kateriga, Ah. od kateriga iti«. Pred »welcher« je posebej (pač pozneje) pripisano: »welchem od. wem katerimu o. komu . . . bey per katerimu o. per komu« — torej kakor v centralnih slovenskih narečjih. Suh Mit čitamo: »litera b' (t. j. predlog s, z). Regit Dat. in om In Singl. In plurali in i. Mit Gott s' Bugom, mit denen Muettern s' Materini...«; tukaj ga je zavedel nemški predlog m i t, da jc tudi pri slov. predlogu s mislil na dativ ter obliki »z Rugom« in z »matermi« kratkomalo smatral za dativ; če bi mislil na latinski predlog c u m in ne na nemški m i t, bi sklon vsaj po številu pogodil. — Posebna zmešnjava se kaže suh Ii e y (per, »pri« je brv.): »Per Regit in Singl. dat.: Bey dem Vatter per ozhetu. In plur. Regit gen. per ozhctih I5ey denen Vattcrn. Hey Hamleti scin narozhu (?) biti. . . per rokah hey denen Hiindten, hey denen Haren gerupfet per lafseh o. po lafseh o. Sa lafseli Pipu« (= pipal) — isti predlog naj bi se v ednini vezal z dativom, v množini pa z genetivoin! (Lokalne oblike: očetih, rokah, laseh jc smatral za genetive, ponesrečil se je pri tem še z zvezo »za laseh«.) v obeh rokopisih (teh oblik n. pr. v Slov. goricah ni).110) Vobče pa tudi v oblikah ni enotnosti: v dat. in lok. moških in srednjih samostalnikov se nahajajo oblike na -u in oblike na -i, v instr. je večkrat -am nego -om.lu) Infinitiv se glasi na -ti ali na -t (brez sintaktične razlike; na vzhodu infinitivov na -t ni); v slovarju rabi p. Bernard, ko navaja glagole, infinitiv na -ti, v dodanih praktičnih primerih pa je v slovarju nedoločnik večinoma na -t, n. pr. imamo sub Spriizen (spritzen): škropim, iti; polivam, ati, toda v dodanem primeru je nedoločnik na -t: U soncu nikar fiance polivat.112) V Enchiridionu se infinitiv v treh četrtinah slučajev glasi na -ti in samo v eni četrtini na -t (103: 28).113) Včasih je p. Bernard najbrž kako obliko tudi skoval.114) 110) Oblike svojilnih zaimkov (v Ench.): mojga, tvojga, z mojrni, z našmi itd. — Stopnjevanje: vekši, nar vikši, »lakhfbe«, inočneši, lubezniviši, narhudobniši, dražiši, kratkeši (kratiši), hitriši, nižiši, nar potrebniši, nar prietniši inu lubiši. Izmed glagolskih oblik navajam: vi hočte (38, indik.), hote (le po enkrat: boste, se izpoveste); imper. hvalte, prite (= pridite), poglete (= poglejte, enkrat: »oglegte«), torej ne: hvalite. Tretja oseba množine se, kakor v slovarju skoraj redno, pile brez j: shraneo, lubio, moreo... m) Dativ: očetu (nom. je vedno: oča), odrešenju, toda: k' serci; — v lok. je včasih -u, včasih -i (v Ench.): u ojgni, časi, na križi, vendar tudi: na križu; — instr. plur.: z grehi, toda tudi: z grehmi, z mečmi in: pred višim svetnikam. — Beseda drevu (drivu) v slovarju: gen. drivesa; oku (v slovarju): gen. očjesa, plur. oči (?), pač pozneje pripisano: z očmi, pred očesmi o. očmi... Beseda kri se sklanja: nom. akuz. kry, gen. kry, instr. s kryvio, s kryo, s kry. — Na zapad kažejo oblike zaimkov (v slovarju): jest (— jaz, tako tudi v Ench.); wer: gdoj, gdir, kidu (kot hrvatsko se označuje: koj); nimands: nišer, nikiri (kot hrv. se označuje: nigdo); keiner : nobeden, noben (v Slov. goricah je: nebeden, prvi vokal bo poluglasnik iz i), nikoger (!), nikiri. -—■ Števnika: dvajsti, triesti (v slovarju) se govorita v Slov. goricah in n. pr. v Rušah. Oblika pere, -eta (v slovarju) mesto: pero, -esa je znana v Slov. goricah. — Na zapadno stran od Maribora kažeta besedi: polujak (v Slov. goricah: polovnjak) in štrtinjek (v Slov. goricah: štrtinjak); nj se v Rušah govori, kakor v Slov. goricah, kot malo nazaliran j, torej v Rušah skoro kakor: poljak, štrtijek. 112) V primerih čitamo sicer tudi: odstrašiti, delati, biti, mleti. .. toda: odkupit, odračunat, odplačat, zadobit, izgovort, molt.. . Ker p. Bernard, navajajoč v slovarju glagole, rabi končnico na -ti, a v primerih često na -t, smemo misliti, da se je zavedal, da se infinitiv prav za prav glasi na -ti, a da mu je v praksi nad tem teoretskim spoznanjem zmagoval vsakdanji govor. lls) Zakaj ima v Enchiridionu infinitiv na -ti tako nadmoč? Najverjetneje je pač, da je to vpliv knjižne slovenščine, na katero se je pri besedilu v nabožnem priročniku lahko naslonil v večji meri ko ob stavkih v slovarju, ki jih je zajemal iz vsakdanje govorice. n4) Naj tu navedem neke oblike glagola more m (rabi se v Ench.: v pomenu d e b e o : moremo, moreo, enkrat morimo [lapsus calami]; v pomenu possum: ne morino, morte, ne morte — o obratnem razlikovanju teh oblik sem pisal v Južnoslov. Filologu IX [1930], 282); suh Zutrinkhen imamo: popijem, pitje nudim, »MaTs Bug, Bug Sbegne, c. pomosim, iti. Mosi bog.« Kakšna oblika je »maz«? Po obliki »pomosim«, ki je označena kot hrv., Ber-nardova konstrukcija? Prim. Kidrič Fr., Preščren 1800—1838 (Ljubljana 1938), str. CCCXLI: »masi ti Bog...« Tudi suh Abhelffen imamo izza o d pomaga m še: »c. odpomosim, iti«. — Ali je nom. drive« (suh Baum in suh Kctt, 159) konstrukcija? — Suh C e b o r e n jc: rodien, rojen, porodien, sub Ceburt: »Rodyenje« — ali je »r o d i e n, r o d j c n j c« iz srbohrvaščine, ali pa Bemardova konstrukcija kakor p o t c r d e n (Cegriindet), zamuden. Ali v razpravi o oblikah moramo uvaževati, da je p. Bernard delal prosto n a p a k e, t. j., rabil je oblike, ki so v vseh naših govorih nemogoče; takih oblik je pri njem zelo mnogo, pogostoma so v zvezi z napačno sintakso. Naj navedem nekaj takih napačnih oblik iz slovarja (iz Enchiridiona sem si zabeležil vse, ki sem jih opazil): pomuj se! (= pomujaj se!); namaza (— namaže); umerien (gestorben); želodeca, herbeta (hrbet), od vrhuneca, muteci.. .; v Ench.: kričam k tebi (24), use človeki. . .; Kristus Jezus, kateri je za vaše grehe umoril (!) na znaminu svejtiga križa (42). Težke pomote so v spolu samostalnikov; v slovarju: žreblu (neutr.!), zarje (neutr.!), »pamet« je navadno mase. (»tvoj celi pamet«), »zob« je fem. (Zahn), »kiert, kart« (= krt) je fem.; figa se glasi: figu (neutr.), cegu (= cigel) je neutr., janku (Kittel) je neutr., jasel (Krippe) pa mase. —• V Ench.: »Rojstvu je ena vrata ali dvera« (50).115) Mnogo napak je v sintaktičnih zvezah; p. Bernard ne razločuje četrtega sklona moških samostalnikov za žive in nežive stvari (v slovarju: skuz nosa, ti imaš majhniga jezičeka, jest sim inojga douga plaču, za mojega želodeca, mlinskega kamena obesit — a: so mogli inerlič dergoč izkopat. V Enchiridionu sem našel samo en tak slučaj: Pokaže (— pokaži) meni tvojga svetiga obraza). Nesigurnost v oblikah se kaže posebno v zvezi s predlogi: pred svojom vratom (= vrati), brez denarjih, pred Božičih (nemške Weihnachten so plural!), od Bukvah, od samicah, od zibeh (von der Wiege), za nas grešnikah, z gorečih klejšah itd. V Enchiridionu: sim tvoj sveti zapovedi prelomu, za svoj perjatli, po tvoj sveti imeni, po tem reunim živlejnam, angelce inu Iudje (akuz.!) itd. Včasih je v Enchiridionu nominativna oblika mesto akuzativne pač zato, ker sta si v nemščini enaki: da ne pustiš moja duša od telesa ločit (meine Seele akuz. in nom.), jest tebi perporočiin ta vura moje smrti ... V slovarju: od hiša do hiša (suh Thor), iz slovenska dežela (gebiirtig) . . . Sploh si bo treba nekatere Bernardove sintaktične napake tolmačiti z vplivom nemščine, tako n. pr. leksikograf v predikatu ne čuti več spola subjekta, nego piše: Ta pervi nastop moje sužnosti je blu (!) strašliv, Voda je tri pedi visoku narasel (!), Hiše nažganje je jemu prerano smert pernesu (!), Ti pitaš tvoju truplu, de enkrat bo mogu (!) bulši goreti . . . Števniki od pet dalje se rabijo pridevniški kakor v nemščini: petnajst palce (= palic, Priigel), deset prasce, deset persle, koliko mile ... V Enchiridionu: svoje pet karvave rane (44, 61). Pri štetju let je vsakdanja slovenska praksa ipak, se zdi, zmagovala nad nemškim (tudi latinskim) vplivom: suh pognaden (v Encli. 39 = begnadigt)? Konstrukcija jc sing, rane (selig). Grde tvorbe so za A u g c n b 1 i k b : minu, a; trenu, a: terenk tiga očjesa. ,15) V slovarju pa čitamo: »Thiir, Sicbe Tlior, dauri, ill, f. non hbt Singulareni ita gram. slav.«, suh Thor pa: »Vrata, n. S. o. dvera, N. pluralis. H. dauri, duri f. Sing, caret.« Acht Jahr je osem 1 e j t,11(i) sub Secbs Jalirig in Siben Jiihrig je bilo prvotno: šest, sedem leta star, ali je potem a prečrtan, sub Zehen Jalirig pa je ostalo: leta. —- Sem še spada ta-le slučaj: Mnogi odstrelao, pak mali za-deneo (mesto: malo jih . . .). — Beseda r a d se ne izpreminja kakor nemški g e r 11 ne, n. pr. Stare babe so rad doužlive (Argwohnisch); v Enchiridionu: Tudi mi moremo rad inu volnu sturiti (55). P. Bernard ne čuti dobro razlike med dovršnimi in nedovršnimi glagoli: Kaj tebi pomanka? — Stradani psi (Ausgehundert); — v Enchiridionu: Mene zgrevajo moi grehi (14), mene zgrejva (12); — Objemaj mene s Tvojini rokami (64, pač: objemi). Nikalnica se izza zanikane besede pri glagolu često ne ponavlja, kakor se ne ponavlja v nemščini: Nikol je več kradu (nemški: Nie mehr hat er gestohlen), Nekol boš išlužu (= izslužil) itd.; v Enchiridionu: kateri neč druziga iše, Cielu nič o Jezus more mene od tvoje lubezni odločit. — Nikalnica se ne postavlja na pravo mesto, v Enchiridionu: ... de ne moj sovražnik poreče (48), Ako pak ne radi umerjemo (51), Zakaj on umreti ne se boji (52), . . . kateri umreti nič ne se boje (52), . . . nič ne sabo ponese (56). Kakšna bi bila njegova slov. gramatika, ki jo obeta v uvodu slovarja? Zdi se mi, da je v Enchiridionu jezik boljši, nego je jezik, ki ga imamo v slovarju (posebej v pripisanih stavkih) — nekatere pomote so v Enchiridionu očito samo lapsus calami —, vendar je tudi v njem precej nedvomnih napak.117) Gori navedene sintaktične napake kažejo, da si p. Bernard, ki je sicer razpolagal z bogatim jezikovnim materialom, ni popolnoma osvojil duha našega jezika; navedene napake so takšne, da spričo njih moramo dvomiti, da bi se v hiši njegovih staršev govorilo dobro slovenski in da bi se bil on kot otrok doma do b r o naučil slovenskega jezika. Na isto stran nam kaže tudi njegova artikulacija glasov, ki je bila nemška, kakor kaže njegova pisava mnogih nemških in slovenskih besed. P. Bernard ne razločuje dobro zvenečih glasov od nemih, kakor jih Nemci sploh ne razločujejo, in piše nemški n. pr.: Bantoffel, Banzer (= Panzer), dapfer (= tapfer), danz (= Tanz), parfus (barfuG) itd. in slovenski n. pr.: poperkujem (nachlesen), zgoru (= skoro), populšati (= poboljšati), britak (= bridek), » sdid (= stid), stavanje (= zdavanje, suh Segen) ... S slabo artikulacjo smo si že gori tolmačili dejstvo, da je v pisavi mešal znake za s, z, š, ž. Vse to pa ne izpremeni dejstva, da je p. Bernard gojil slovenski jezik, da ga je hotel očistiti baš nemške navlake; smemo domnevati, da je, če je tudi bil »Gcrmanus« (kakor pravi v distihu ob koncu slovarja), vendar le smatral slovenski jezik za »n a š«, t. j., za svoj jezik. Uvažujmo pri tem, da je nje- 110) Ali je: 8 Jalirig ouniga lejta star o. osemletni, a, u. "') V Eiieh. 65 je križ enkrat fem. — po lat. crux? — Nepravilno jc na str. 30 rabljena beseda zaljubljen (mesto: ljubljeni, ljubi): O sveta Barbara... luhczniva nevesta tvojga zaluhleniga Jezusa. gov ded po materini strani, Upniški mesar Andrej Mešak, po imenu sodeč, utegnil biti Slovenec (slovenski živelj je takrat segal še daleč proti Lipnici).118) * S tem končujem razpravo o slovarju p. Bernarda in o njegovem Enchiridionu. Treba bo še podrobnejših študij o slovarju; treba si bo predvsem še enkrat in skozi ves slovar natančneje ogledati prvotno in poznejšo pisavo v njem, dalje pa analizirati ves besedni zaklad; natančna analiza besednega zaklada bo poznavalcu današnjih živih govorov pomagala natančneje določiti govore, iz katerih je p. Bernard zajemal »vocabula usu recepta«; primerjava slovarja s starejšimi slovarji ali starejšo literaturo je nadaljnje delo, ki naj ga opravijo zgodovinarji jezika. Da je p. Bernard rabil neko literaturo, nam pravi indirektno on sam v naslovu svojega slovarja, ko omenja »purioris Slavismi authores«; ker pri tem rabi besedo »etymon«, misli pač na jezikovno-znanstveno literaturo, posebno na leksikografe. Pravopisna pravila v uvodu njegovega slovarja kažejo, da je poznal kakšno gramatiko (pod »Thiir« se izrecno sklicuje na »gram. slav(oniko)«). V slovarju samem pravi suh zu o predlogu k: »h' o(der) k'. Regit dat. Nach dem das darauf folgende Wort Anfangt . . . zum Vatter k' ozhetu, zum Stein h' kainenu«; to pravilo ima sigurno od drugod. Bo-horičica ga veže s kranjskim pismenstvom, »hrvatske« besede v slovarju, glagoliea in cirilica pa z ostalim jugoslovanskim svetom. Pozneje se je seznanil najbrž tudi s Pohlinovim delom. Celo severnoslovanski svet mu ni bil povsem tuj. V naslovu slovarja pravi p. Bernard, da je sestavil slovar »ad maiorem linguae huius cognitionem«; zakaj bi trebalo spoznavati in poznati ta jezik, tega nam ni povedal: vsekakor gre p. Bernard preko kakšnih čisto praktičnih potreb, ko prikazuje cirilico in glagolico ter se sam uči pisati obe te pisavi; Bernard tu postaje »slavist«, kakor so nekdaj nazivali one, ki so se zanimali za slovanstvo in za slovanske jezike. Zgodovina slovarja po avtorjevi smrti. P. Bernard je umrl v Celju dne 8. nov. 1784; koliko časa je pred tem živel v Celju, ne vemo. Mariborski kapucinski samostan jc bil ukinjen sedem mesecev pred njegovo smrtjo, a to še ne pomeni, da se je p. Bernard šele po njegovi ukinitvi preselil v Celje; sploh ni nikjer rečeno, da je v zadnjem desetletju svojega življenja živel v Mariboru; da je tudi deloval v Celju, o tem ni dvoma. Ker je p. Bernard umrl v Celju, smemo smatrati za sigurno, da je njegov "8) Kako so kraji Upniškega okrožja Slovencem celo v celjskem okrožju takrat l)ili blizu, se vidi iz tega, da Mihael Zagajšck (Jurij Zelenko) v svojem rokopisnem slovarju (iz druge polovice 18. stoletja), mlajšem od Bernardovega, v dodatkih navaja tudi Lipnico, Ehrenhausen (»Ernuž«) in Wildon (Radgona: Rackespurg mu je: Radignin; odkod ta oblika?). slovar neposredno po njegovi smrli bil v Celju, v kapucinskem samostanu. Ne čudimo se, da ga 20 let pozneje patrioti mariborsko -p tujskega okrožja, ki so (okoli 1804) začeli snovali »deutsch-wendisches Lexicon«,119) niso poznali (vsaj ne omenja se nikjer pri njih pripravah za sestavljanje slovarja). Značilno je, da se je Enchiridion, drugi Bernardov rokopis, našel v Savinjski dolini, torej v celjskem okrožju. Mislil sem, da imamo morebiti sled o slovarju pri Valentinu Vodniku. V zapuščini Valentina Vodnika (t 1819), ki je dolgo pripravljal slovar, se je nahajal neki »Deutsch Slavisches Worterbuch«, ki se v zapuščinskem aktu označuje tako-le: ». . . ein iilterer Versuch eines steyermarkischen Geistlichen ru einem Worterbuch vom (!) selir geringen Werthe« (dodaje se še: »Viel-leicht nur zum Gebrauche mitgetheilt«),120) toda to je bil pač koncept nemško-slovenskega slovarja župnika v Kalobju Mihaela Zagajška (gramatika Jurija Zelenka), ki je svoj koncept dne 10. nov. 1812 poslal Janezu Primcu v Gradec, ta pa 10. jun. 1813 Vodniku v Ljubljano.121) Važno bi bilo znati, ali je Zagajšek poznal Bernardov slovar in ga eventualno rabil; za reševanje tega vprašanja pa bi najprej morali vedeti, kdaj je prav za prav Zagajškov slovar nastajal.122) Prvi, ki o njem zanesljivo vemo, da je pozneje imel v rokah Bernardov slovar, je bil znani jezikoslovec Oroslav C a f, od 1839 do 1859 kaplan v Framu pri Mariboru; bilo je to 1. 1843., torej 60 let po avtorjevi smrti; trikrat se je v slovarju Caf — kakor sem omenil že spredaj — lastnoročno podpisal. Od koga je Caf slovar prejel, ne vemo; tega niti on sain 30 let pozneje ni več vedel, ko nam je o slovarju poročal, a slovarja samega ni več imel. Leta 1871. je namreč v Slov. Narodu z dne 23. nov. (št. 137) priobčil feljton: »P. Bernardus, capucinus Marburgensis 1760« in tu piše: ». . . Ker se več ne spominjam, kteri rodoljub mi je bil leta 1843 ta rokopis v porabo ponudil, zaprosim: 1. Kdo mi ga je blagovolil posoditi, ali kje je zdaj: ... 2. Da se meni tore v imenu književnosti in zastran njegove razne znamenitost (!) javno piše ali ojavi, koliko celih pol je tega rokopisa, in ali je slovnica vzravno. 119) O tem gl. mojo razpravo v Lj. zvonu 1904, 693—4, in razpravo »Iz prvih časov romantike« v ČZN 1905, separ. str. 15. ,2°) Dom in Svet 1918, 186. ,sl) O Zagajškovem slovarju smo poučeni iz korespondence Janeza Primca z Zagaj-škom, celjskim profesorjem Ivanom Antonom Zupančičem in Vodnikom, puhlicirane v knjigi: France Kidrič, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca 1808 —1813 (Lj. 1934), str. 142, 146, 155, 156, 162, 176—177. Ohranila se je tudi starejša redakcija tega slovarja (Kidrič, Zgodovina 346). Zagajškov čistopis slovarja se je izguhil pri celjskem knjigarju Jožefu Jenku (tako Kidrič na n. m. po Zagajškovih besedah v pismu Pritncu z dne 10. nov. 1812, češ, da je (onega inakularja) »iichtes Manuscript« izročil Jožefu Jenku, »Kreisbucli-binder in Zilli«, ki ga je izgubil, tako da ga Zagajšek nikoli ni več videl). '") Kidrič, Korespondenca, 155j, misli, da je Zagajšek »iichtes Manuscript« slovarja izročil Jenku v dobi okoli 1791, ko je pri njem tiskal svojo slovnico (to bi hilo 7 let po smrti p. Bernarda), a začetek njegovega slovarskega dela deva v čas kmalu po Zagajškovem prihodu na Kalobje, to bi bilo po 1. 1767. (o Zagajšku: Korespondenca, 156tt). kakor je P. Bernardus v predgovoru obečal? 3. Ali bi se ne dalo še izvedeti, kdo je bil p. Bernardus s rodom in svojim popolnim imenom? Morebiti pri čč. oo. kapucinih v Celju, ali celo v Gradcu? Blagi g. dr. Muršec, na pomoč!«123) Na ta poziv se je Cafu, kolikor se je poziv tikal Bernardovega življenja, privatno odzval Ignacij Orožen, od 1867 dalje stolni korar v Mariboru, znani zgodovinar; tako poroča Caf v mariborski Zori 1872, 276—7, ali (dodaje Caf) »za Bernardov Diction, še ničesar ne vem«. Tudi mi danes ne vemo, kdo je bil oni »rodoljub«, od katerega je Caf 1. 1843. imel Bernardov slovar. Iz Cafovega izraza, da je Cafu slovar »na porabo ponudi 1«, torej ne prepustil, moramo sklepati, da je bil zares »rodoljub« (in knjigoljub), ki mu je bilo do tega, da ostane slovar njegova lastnina.124) Moral mu ga je Caf davno pred 1. 1871. že vrniti, ker se tega leta ni spominjal niti tega več, kdo mu ga je bil posodil.125) Ne vemo, odkod je oni »rodoljub« slovar dobil, niti, kam je slovar prišel po njegovi smrti. Petdeset let potem je o slovarju vse gluho. L. 1908. je izšla zopet vest o njem. V jubilejnem šematizmu kapucinov, izdanem tega leta v Gorici (gl. opombo 16), poroča p. O. Kocjan na str. 60, da je p. Bernard napisal slovar in da njegov slovar »superest . . ineditum in manuscripto in bibliotheca« frančiškanov v Mariboru, kot vir za to trditev pa navaja rokopisno kroniko mariborskega frančiškanskega samostana, ki jo je sestavil p. Severin Korošec. Že Kidrič je (SBL) spoznal, da je to poročilo šematizma zmotno. Kako je do te zmote prišlo? Kronist mariborskega fran- 123) Dr. Josip Muršec (1807—1895), dolgo učitelj verouka na realki v Gradcu, 1870 upokojen, živel do smrti tam. 124) Mislil sem najprej na Štefana Kočevarja .(1808—1883), Vrazovega slovensko-ilirskcga narodnega »proroka« v celjskem okrožju, ki je bil do 1852 zdravnik in okrajni fizik v Podčetrtku, potem pa v Celju. Kočevar je 1843/44 z nekaterimi Štajerci snoval jugoslovanski slovar (o tem gl. »Korespondenco dr. Jos. Muršca«, Zbornik Mat. Slov. 1904 in 1905, separ. str. 36), ali baš takrat je C a f imel Bernardov slovar; med pomagali, ki jih je Kočevar rabil za svoje podjetje, se nikjer ne omenja Bernardov slovar. Kočevar in Caf sta si bila toliko blizu, da bi se Caf 1. 1871. gotovo se spominjal, če bi bil Kočevar oni rodoljub, ki mu je 1. 1843. Bernardov slovar »ponudil v porabo«; tudi bi se bil Kočevar 1. 1871. na Cafov poziv najbrž vsaj odzval. Vse to daje povod za dvom, da bi bil Kočevar oni Cafov »rodoljub«. Ali morda oni »rodoljub« I. 1871. ni več živel in zato ni Siilo nobenega odziva na Cafov poziv? lls) Pri Cafu je pač videl Bernardov slovar mariborski profesor dr. Rudolf Gustav Puff, Neincc po pokolenju, ki pa se jc zelo zanimal za slovenske stvari in bil v dobrih oduošajih z mnogimi Slovenci. Kakor sem že gori rekel, citira Puff dvakrat naslov Bernardovega slovarja. V svoji knjigi Marburg in Steicrmark I (1817) pravi na str. 105 o njem, »(dali cs) im Besitzc unseres windischen Volksliedersammlers und Lexicographen Herrn Kaplan Zaff in Freiheim sicli befindet«, torej da se n a b a j a, ne da se j e nahajal; ne vem, kdaj jc Puff to pisal, pa tudi če je pisal to 1. 1847., ne dokazuje njegov sedanjik, da je videl slovar v tem letu. — Tudi na drugem mestu (Marhurgcr Taschcn-buch 1853, 86) pravi, da se slovar nahaja (»sicli befindet«) »nun itn Besitz des Sprach-forsehers Zaff in Frsuheim«; »nun«, torej 1853? Gotovo to ni. čiškanskega samostana p. Severin pravi v svoji, v nemškem jeziku pisani kroniki o delovanju kapucinov, ki so nekdaj bili v tem samostanu (v starem poslopju), na koncu to-le: »Uberdies beschaftigten sich mancbe Kapuzinerpa-tres, wie andere Ordensleute auch mit weltlichen Wissenschaften. So ist uns aus dem biesigen Kloster p. Bernhardin (Bernhard!) von Marburg als ein tiichtiger Slavist bekannt, von dem ein Manuscript von 1760 existiert mit dem Titel: Dictionarium germanico-slavicum tain antiqua quam nova usu recepta demonstrans, nec noil Alpliabetum vetus glagoliticum a Cirillo et Metbudio inventum«. Te besede mariborskega kronista je p. O. Kocjan razumel tako, kakor da se Bernardov manuskript nahaja v mariborskem frančiškanskem samostanu, ali faktično mariborski kronist nikoli ni videl rokopisa, ker ga v samostanu ni bilo, nego je imel svojo beležko o njem — kakor sem navedel že v opombi 35 — iz Puffa ter je Puffov izraz: »befindet sich« (sedanjik!), ki se je nanašal na čas od 1843 do 1847, v sedanjiku prenesel v svojo kroniko, sestavljeno nekako pod konec preteklega stoletja.126) Takrat, ko je pisec zgodovine kapucinskega reda v šematizmu iz 1. 1908. pisal, da se Bernardov slovar nahaja v mariborskem frančiškanskem samostanu, pa je ta slovar sam mirno počival — na podstrešju advokata dr. Josipa Sernca v Celju in tam se je kmalu nato končno tudi našel. Bilo je to tako-le: V Gradcu je poleg starega akad. društva »Triglava« bilo nastalo akad. društvo »Tabor« z »narodno-radikalno« orientacijo (podrobno narodno in narodno-obrambno delo); da Taborjani ne bi Triglavanom mogli očitati, da prosvetno nič ne store za narod, so celjski akademiki-Triglavani sklenili, po hišah in njih podstrešjih nabirati stare knjige, te knjige prodajati, za izkupiček pa kupovati nove knjige in te potem pošiljati na jezikovne meje v narodno-obrambno svrho. Pri tem delu je takratni celjski akademik in pravni praktikant g. Šandor Hrašovec, sedaj advokat v Šmarju pri Jelšah, poleti 1909 na podstrešju dr. Josipa Sernca našel stari Bernardov slovar.127) Kako pa je slovar prišel na podstrešje, prej pač v hišo g. tir. Josipa Sernca v Celju? Ne verno. Uhajajo mi misli zopet k dr. Štefanu Kočevarju, ki sem ga omenil že gori pri Cafu, ki je bil tast dr. Josipu Serncu (njegova hči Terezija, r. 1854, je bila Sernčeva žena). Res sem gori podvomil, da bi bil dr. Kočevar oni rodoljub, ki je bil 1843 Bernardov slovar Cafu dal na uporabo in ki mu ga je Caf pozneje zopet vrnil, ter sem svoj dvom med drugim oprl na domnevo, da bi se Kočevar bil 1. 1871. Cafu na njegov poziv vsaj odzval, če bi bil takrat on lastnik slovarja, ali vendar treba pomisliti tudi to, da se Kočevar 1. 1871. Cafu morda 11 a 111 e 11 o 111 a ni odzval, ker ni več verjel, da bi Cafovo leksikografsko in sploh jezikoslovno delo moglo še kaj koristi ,20) Tako mi o stvari poroča p. Severin sam. — Da je Bernardov »rokopis shranjen pri frančiškanih v Mariboru«, piše še 1. 1929. p. Mavricij Teraš v svoji knjižici, navedeni v opombi 16. '") Tako mi je stvar prikazal g. dr. Šandor Hrašovec sam dne 23. dec. 1936. prinesti, da je Kočevar slovar molče pri sebi obdržal, po njegovi smrti pa da bi slovar prišel v hišo njegove hčere, žene advokata dr. Josipa Sernca. ISa podstrešju dr. Sernca torej je Šandor Hrašovec 1. 1909. našel Bernardov slovar. Kaj pa storiti s tako staro rokopisno knjigo? Akademiki so povprašali nekega celjskega profesorja (menda Mateja Suhača), ali ima slovar kako vrednost; odgovor ni bil jasen, vsekakor pa jim je celjski profesor svetoval, naj bi se obrnili na mene v Ljubljano; res so mi pisali in jaz sem (tako pripoveduje g. dr. Hrašovec) izrazil željo, da bi mi slovar poslali na vpogled; poslal mi ga je g. Hrašovec v imenu »Kluba naprednih slovenskih akademikov v Celju« z naročilom, »naj postopam z njim tako, da pride slovar najprimerneje slovenstvu v korist«.128) Tako je 1. 1909. ali 1910. Bernardov slovar prišel v Ljubljano. Koliko sem se jaz brž takrat bavil z rokopisom, ne morem reči; bavil sem se nekoliko z njim 1. 1917., v tir pa je stvar prišla začetkom 1. 1935. po korespondenci z mariborskim Zgodovinskim društvom, a končno sem se proučavanja slovarja lotil junija 1939. Rezultat teh študij je pričujoča objava. Rokopis sam izročam Zgodovinskemu društvu v Mariboru. G. dr. Šandor Hrašovec mi je 23. dec. 1936 — kakor je bilo že omenjeno — rekel, naj postopam z Bernardovim slovarjem tako, kakor mislim, da pride slovenstvu najbolj v korist; mislim, da tej želji ustreženi najlepše s tem, da dajem ta slovar, čigar avtor je bil Mariborčan, Mariboru, kjer se sedaj nahaja tudi drugo njegovo delo, njegov Enchiridion. Značilno je, da so se v 18. stoletju rojeni Mariborčani, čeprav iz nemških rodbin, naučili — očividno, ker je bilo to potrebno — tako dobro slovenski, da so mogli biti slovenski pridigarji,129) p. Bernard pa je postal celo leksikograf in pisatelj. Karakteristika. Naj končno na kratko še posnamem glavni rezultat raziskavanj o p. Bernardu. Bil je po rodu pač Nemec, a se je čutil eno s Slovenci, ki je med njimi živel in deloval; Maribor, Radgona, Celje so važne točke njegove »Vindije« (Slovenske Štajerske), od tod pa sega njegov pogled tudi dalje, v ostale slovenske in hrvatske pokrajine. Ujca je imel v Savinjski dolini, sestro v Zagrebu; sam je deloval na raznih krajih; že to nam razlaga pestrost njegovega jezika. Kot pridigar in spovednik je čutil potrebo, pečati se z jezikom ljudstva, med katerim je deloval — in nedvomno je potreba slovenskega dušnega lt8) Besede g. dr. Hrašovca i/. 1. 1936. 129) Poleg našega p. Bernarda, Ivana Antona Apostla, navajam tukaj še Jožefa F r a u e n k e r g e r j a, ki je bil slovenski pridigar v predmestni cerkvi sv. Urha od leta 1775. Ta Frauenberger je bil rojen v Mariboru 16. apr. 1745, posvečen 1769, od 1793 glavni župnik v Hočah, od 1801 pa glavni župnik in okrožni dekan v Ptuju, kjer je umrl 1811 (Napotnik M., Die Basilika /.ur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, Marburg 1909, 13—14). pastirstva, posebej slovenskih pridig in slovenske spovedi, bila prvi povod za sestavo slovarja. V mnogih stavkih130) v njem se naravnost čuti, da gre za namene dušnega pastirstva, za kritiko življenja bodisi z leče bodisi v spovedniei, za moralni pouk; izrecno izpričuje to pisec slovarja sam, ko pod značuico »Sauisch« (279) poleg »svinski, prašični« navaja še: »M o r a 1 i t e r gardu ostudnu«. »Čednosti podvučenje« (kakor se glasi Bernardov prevod za »Sit-tenlehre«, 325) prihaja do izraza tudi drugače v mnogih stavkih slovarja, v katerih pisec ugotavlja razne napake in izreka sodbo o ljudeh in življenju. Pogosto so misli, ki jih pri tem izraža, splošnega značaja,131) več kje pa se tičejo tudi določnejših predmetov: posameznih stanov,132) pijancev in pijan- 13u) Taki stavki so n. pr.: Červiček tvoje vejsti odgloje tvoje živlenje (Abnagen, 6). — Ta nagrizeni pervi jabuk (!) je veliko škodo pernesu (AnbeiBen, 17). — Krivovjemi so hudičavi jogri (Kezerisch, 160). — Poglej, de tvoj tovarš ne bo tvoj zapelauc (Mit-gehiilff, 208). — Rimski rumeri (= romarji) nazaj perneseo lušine (= Musehel, Perlmut-ter, 214), vuše (— uši) nu greihe. —- (Rumarji) vejčkrat vegše grehe odneseo kak so se spovedli (Wallfahrter, -139). — Ti nore, očeš ali nočeš umreti, moreš vonder, pravi smert (Niht wollen, 227). — Persili ti tvoju hudu (!) želje, tak boš en dober silnik (Nothiger, 230). — Tati, kurbarji nu razbojniki hudiču nar lubiši priatlne (!) (Riiuber, 256). — Člo-vešku veličastvu je enaku ti trepetliki (Rauschgolt, 257). — Kateri je u pobožnosti bogat, je ni sramak (Reich sein, 260). -—• Tvuja vejst je kakor en rcdku rešetu (Reiter, 262). — Ti nesramni jeziki bodo k svinsku (!) koritu povableni (Sautrog, 281). — Človek vejčkrat svetnikuje, kar Rug fardama (Scheinheiliger, 289). — Klafferska beseda je vejčkrat ena grešna, pohujšliva beseda (Scherzred, 292). — Ti si tvojo hišo lepu pobelu, tvojo dušo pak počernu (Tiinchen, 368). — U paklu (— v pekel) je taku daleč, kokor u nebesa (Weit 447). Itd. — Iz sv. pisma so vzeti n. pr. stavki: Veliki (= veliko jih) so poklicani, mali pak izvoleni (beruefet, 63). — Tiče imao 6Voja gnezda, ali sin tega človeka nima, de bi inogu kam glavo naslonit (Nisten, 229; podobno suh Vogel Nest, 427). ■— Pomni o človek, de si prah inu pepeu inu boš drugoč h prahu inu pepelu se spreminu (Pulver, 250). Itd. 131) N. pr.: Taku živi, de tebi čednost žlahtnustvu da (Adclstand, 13). — Ostani per stari navadi inu nikar novo začinja (!) (Aufbringen, 30). — Punta rs tu (=; puntarstvo) saku krat s kervjo se plača (Aufruhr machen, 34). — Gospud, le dohru skrite vašo lesič-nost (= zvijačnost) pod lasjenko (Barriikhe, 51). — Je kumej iz gujezda izlejzel, že če čez glave drugih leteti (Nest, 225). — Nar višiši ni sakrat nar pametniši (Ober Hoher, 232). — Vsak človek ima svojga gospoda (Obcrhcrr, 232). — Nekotcrimu norcu je ccjl 8vejt pretesen (Ort, 237). — Prazna skleda lačnimu ne dopade (Plate, 246). — Na »vitni hiši se vejčkrat znajdeo malpridni, de druge sodeo (Rathhauli, 254). — Kaj lačnimu sro-maku pomaga, de bogati ohilnu imao (Richte, 263). — Znaš kruha ostrugat, ampak poštenje pusti (Riibeisen, 271). — Je ni zadosti, de eden u soli biu (Schul, 310). — Ta smert zna te nar bulše žalostne igre nareti (Trauerspiel, 360). — (Samosilnik), liodiča brat (Tyran, 369). — Usak človek ima u časi svoje musice (Unterweilen, 424). — Ti predni so vejčkrat ti nar malpridniši (Voran, 429). — (Modruznanstvu) tudi norce redi (Welt-weiBheit, 448). Itd. ,32) N. pr.: Karčmari znajo vejčkrat z dvoječa krida napisat (Anschrcihcn, 24). — Neko'eri karčmari so prevejč se vučili zrajtat (Rcchnung, 258). — Če kmeti pojeo, medvedi rad (!) plešeo (Rauerngsang, 53). — Kmetička golofja se ne more izgruntat (Bau-erngut, 53). — Kmetičku delu je žmetnu (Biinrisch, 68). — Majhena vesica, bogati kmeti (Diirfflein, 89). — En kmet more use ludje (!) redit (Paucr, 240). — Pl„h ima „ar čevanja,133) žensk.134) Vsebuje pa slovar tudi nasvete za gospodarstvo, posebno za vinogradništvo,135) vremenske prerokbe,131') tudi sledove praznoverja137) najdemo v njem. Vse to priča, da je delo nastalo v stiku z ljudstvom, in priča obenem, da je imelo predvsem praktično svrbo. Vendar se je p. Bernard zanimal za slovenski jezik v mnogo večji meri, bulli železu za kmeta (Pflug, 244). -—- Ti kočjaš, varnu voziš druge na cestu, tvoj pot pak u paklu pela (kutscher, 176). — En kralevi dvornjanik (=: Hofmann) je en hudičevi marternik (Martyrer, 197). —• Zaničlivu je meštrostvu, ce mojster malu zna (Meister-sehafft, 201). — Devet nu devetdeset mlinari, stou tati (Miiller, 213). — Mojškra nu predlca so dve lejpe sestre, ena rad (!) pije, ta druga rad spi (Naierin, 224). — (Bobnar) če drugu rokodelje ne zna, more lakoto terpet (Paukher, 2-tO). — (Mastu delavci) So tudi ti pravi golfari (Quacksalber, 251). — (hechtsgelehrter, praudoznanec, praudaš, 259:) .Njih veliki (— veliko) imao široke duše. — Sodniška služba je enu težku opravilu (Rich-ter Ambt, 264). — (Scheerer, brijač, padar, 288:) Znajo tudi dobru mošno briti. — Tudi žlahtni gospudi znajo dreti (Schinden, 295). — Gospodski pisari se vučio kmete golfati (Schreiber, 307). —- (Schriftgelehrter, pismu znanec, 308:) Nekoteri znajo pismu, deset zapovede (!) pak pozabli. — Sam Mathouš čolnar je u nebesih (.) prišu, drugi colnari Bog vej kam (Soldner, 327). Itd. 13:i) N. pr.: Pijančino pogledat je prečudnu (Rauschig, 257). — Eden pije, ta drugi pa pijančuje (Sufe, 349). — Pijanci so nar vegši svijnari (Ubergeben, 373). — Pijanci tudi od vina zamaknenje občuteo (Verziikhung, 406). — Vino piti je prau, pijančuvati je grešnu (Weinsauffcr, 446). Itd. — Na »pravo« pitje se nanašajo pač stavki: Gdir po dnevi inočnu pije, po noči dobru spi (Ausschlaffen, 44). — Na dobru kegliše sliši tudi vinu, liu pleča (Kegclscheiben, 158). — Lubi moj ročkec (— ročka, vrč), ti moreš mojo dušo napajat (Kriiglein, 173). — Mešanje vina z vodo je zdravu (Mischung, 206). — Po leti po pogni (=: popoldne) ob trejli je dobru liladnu vinu (Nahniittag, 219). Itd. — Zelo obsežna je v slovarju terminologija o vinu in vinarstvu — zlasti pod značnico Wein in raznimi zloženkami. 134) N. pr.: Stare babe so rad (!) krivuvjerne (Abergliiubig, 2). — Lepi kipec pak navarni pogled (Bildlein, 71). — Ti si že pred povila, koker možila (Ehe dan, 93). — Dugu junku (neutr.!), kratek spomin (Kittel, 160). — Se znajdeo takušne norice, de meueo, de so hoginc ua svejtu (Matron, Herrnfrau, 198). — Loterce so hudičove mišolovice (MauBfalle, 199). — Hude žene imao tudi ustne orgle, paklenska muzika (Orgel, 237). — Kolurat inu kuhla so bukve za dekleh (!) inu samicah (!) (Riihr Loffel, 273). — Prejd kurba, potem pak dojka (Saug Amni, 279). — Same dojte vaše otroce (!) (Saugcn, 279). — Brumna gospa ojster jcsoli (Schiirffer, 291). — Kej nekotcrc malpridne oučarice paseo, je nevarnu (Schiifferey, 283). — Sestra proč od sestra (!), de svak ne dve žene ne dobi (Schwager ScbwesterMan, 312). — Lubezen je oslepena inu oslejpi te zalublene norce (Verblendung, 379). — Huda žena, velik križ per hiši (Weill, 443). Itd. 135) N. pr.: Megla je dobra za grozdje, ampak ni dobra za žita (Nebel, 224). — (Orehovu olje) je dobru le škornce poinazat, nikar za salata (!) (NuBbll, 231). — Novi vinski sodi moreo se poprej dobru z vročo vodo tertiuiga lista (!) izplakniti (Rebblatt, 257). — Dežovna voda je hulši k škroplenju kakor štepehna (— studenčna) (Regenwasser, 260). 130) N. pr.: Večernjak pernese lepo vreme (Abend, Westwind, 2). — Žabe reglao, jutri bo jasen dan (Quackhen, 251). — Jug piše, dež bo šou (Regenwind, 260). — Sonce bodeču žarkuje, bo dež šou (Straal-Sonnen, 314). Itd. 137) N. pr.: Krava kri molze, more bit, dc je zacupranu (Mclkhen, 201). — Enu prestopim letu je vejč hudorasto (!) podverženu (MiBgewiichs, 206). — Ta devetnajsta šteja jc nesrečna (Neunzchnde, 226). nego bi zahtevala samo praktična potreba; postal je »slavist« svojega časa. Koliko je pri tem bil odvisen od Megiserja in drugih slovenskih in hrvatskih virov, ho podrobneje treba šele preiskati; ortografija mu je načeloma bolto-ričica, to ga čisto nedvomno veže s kranjsko-slovensko prošlostjo, cirilica in glagolica pa enako nedvomno s prošlostjo ostalega jugoslovanskega sveta. Njegov jezik je v bistvu zapadnoslovenski, ima mnogo znakov govorov, ki se čujejo ob Dravi zapadno od Maribora in na Koroškem, vendar ne kaže enotnega značaja. Mnogo je v njem nedoslednosti in pomanjkljivosti, tako v oblikoslovju kakor tudi v tvorbi besed in v skladnji; v veliki meri je to vpliv nemščine. Jasno pa se poleg vsega tega vidi tudi težnja po pravi ljudski besedi, zlasti po krepki in jedrnati, kakor je zgoščena v raznih rekih in primerah;138) celo na poskus besedne igre139) naletimo in na uporabo rim.140) Da na splošno Bernardov jezik nagiba k drastičnosti, ki mestoma prehaja že v robatost, nam je tolmačiti deloma pač s tem, ker je pisec kot poljuden pridigar imel pred očmi najširše sloje naroda — pa je kot tak grehe in napake bil vajen kritizirati z drastično besedo in naravnost; deloma pa je neizbranost izražanja, zlasti izražanja o spolnih zadevah, morda tudi posledica takratne dobe, ki take neposrednosti ni zadrževala. Če je p. Bernard v tem oziru in tudi v drugih ozirih, naravno, sin svojega časa, pa je kot »slavist« svoj čas in svojo okolico nadkrilil: po rodu Mariborčan, torej brez neposredne pobude in brez literarne tradicije, je postal slovenski leksikograf in slovenski nabožni pisatelj — prvi mariborski gojitelj slovenske literarne besede. Njegovo rojstno mesto je storilo prav, da je eno svojih ulic imenovalo po njem. Zusammenfassung. P. Bernurdus Marburgensis, ein slowcnischor Schriftstcller (I.exikograph) ties 18. JahrhunderU. P. Bernardu«, der erste ans Maribor gebiirtige slowenisehe Schriftsteller, verfaBtc ein umfangreiehes handschriftliches deutsch-slowenisches Worterbuch (1760), das seit mehr als einem halhen Jahrhundert fiir verloren galt, und ein handschriftliches Gebetbuch »Enchiri- 138) N. pr.: Zvunaj kožuhast, znotrej lisičast (Belzern, 61). — On se ušika h delu koker krava h plesu (Bequem, 62). — Sreča je meni zlovošna (MiBgiinstig, 207). — Hitru peče, kaj če kopriva postati (Nessel, 225). — Kateri lačen je, temu ne se lušta žvižgat (PfyBen, 245). — Ti prerokuješ kakor cigani (Prophezeygen, 250). — Tiha voda vejč škodi kakor šumeča (Rauschend, 257; podobno tudi suh Stille, 342). — Kakoš(en) jezdec takošen kojn, kak kojn tak sedlu (RoB Sattclen, 269). — Neslana jed, neslan človek (Salzikbeit, 276). — En mladi piane, en stari bužec (Sauffer, 278). — Zamurc ne potrebuje senčneka (Schirm, 295). — Kakušna moka, takušni kruh (Semmelmel, 321). — Majhen možiček, velk berač (So klein, 326). — Pečcnku (!) na lesenimu talim je bulši kakor prazen sreberni tanir (Teller, 353). Itd. ""J Pridniši (= bolje) je bobe jesti, kok bobnat (Baukhen Schlagcn, 52). ,4°) Soviča je hudičova slovica (= slavec) (Nahteiil, 220). — Spajne pitek (= Schlaf-trunk) more bit (pač: pit), gtlir če poleti se ohladit: hlatlnu vinu dobru diši, nu po noči rad zaspi (Trunkli, 366). — Rumenitna farba fiolieni duh, kaj pak tu pomaga, če prazen je trebuh (Vyolen, 435). •dion Slaviš infirmis assistentium« (1757 in Radkersburg geschrieben), das erst vor einigeu Jahren gefunden wurde. Er hieB mit dem Familiennamen Johann Anton Apostel, war ein Solin des Georg Thomas (»Ladendiener«, spater Kaufmann in Maribor) und dessen Gemahlin Anna Marie, geb. Schachermayer, trat 1730 in den Kapuzinerorden, wurde 1736 als Pater Bernardus ordiniert und starb 1784 in Celje. Die vorKegende Abhandlung befaBt sicli in erster Linie mit der Einrichtung und dem sprachlichen Charakter des oberwabnten Lexikons. Welches deutsche Lexikon dein P. Bernard fiir die deutschen Schlagwbrter zu Grunde lag, ist nicht festgestellt; es sind Anzeichen vorhanden, daB es ein Wbrlerbuch aus dem 17. Jahrhundert war. In der Orthograpbie halt sich P. Bernard prinzipiell an die »bohoričica«, die historische slowenische Orthographie, sprachlich will er vor allein das untersteirische slowenische Sprachgebiet beriicksichtigen, in Wirklichkeit aber greift cr weit dariiber hinaus und zieht stark auch das benachbarte Kroatische heran; in erster Linie aber kommen zur Gellung die slowenischen Dialekte an der Drau westlich vou Maribor und in Kiirnten. Man kaiin als sicher annehmen, daB den Pater Bernard zuerst die Bediirfnisse seines Berufes, den er unter Slowenen ausiibte, zur Beschaftigung mit der slowenischen Sprache veranlaBt haben; schlieBlich aber wurde er ein »Slavist« seiner Zeit, das heiBt, er gab sich dieser Beschaftigung mit Liebe hin und mit theoretischem Interesse, einen deutlichen Beweis dafiir haben wir in der Tatsache, daB er in sein Worterbuch auch eine Anleitung zum Lesen und Schreiben der Cyrillica und Glagolica aufnahm, und in der weiteren Tatsache, daB er geradezu ein slawischer Purist war, das heiBt, aus dem slowenischen Sprachschatz alle offenbaren deutschen Fremdworter ausinerzen wollte. In den Geist der Sprache ist er freilich nicht ganz eingedrungen; die Umgangssprache in seinem Elternhause diirfte wohl Deutsch gewesen sein. Izvestja. Numizmatična najdba v Mariboru 1938. Ego n B a u m g a r t -n e r. Iz tal mesta Maribora je slučaj naklonil znanosti 1. 1938. četrto večjo najdbo novcev iz srednjega veka. 12. maja 1938 je težak Ivan Glaser pri kopanju jarka za plinske cevi na novem Glavnem trgu naletel v globini 1.3 m z lopato na lonec in ga zdrobil, nakar so se iz njega raztresli tanki srebrniki. Del novcev je Glaser zbral in shranil skupaj z dnom razbitega lonca, del med prst pomešanih novcev pa so delavci z zemljo zmetali iz jarka na površino. Delovodja Bogomir Šolar je najdene novce zaplenil in o najdbi takoj obvestil vodstvo mariborskega muzeja, v katerega imenu mu na tem mestu izrekamo zalivalo. Blagajnik in tajnik Muzejskega društva sta nato storila vse, da se najdba reši čim popolnejša, in tako se je posrečilo pridobiti na licu mesta 303 novce, pozneje pa so jih delavci predali muzeju še 32. Kolikor je bilo mogoče ugotoviti, je prešlo v privatne roke 51 novcev, katere pa je poročevalec mogel vse proučiti. Tudi o ostalih — približno 40 — novcih, katere je neki delavec ponudil v prodajo zlatarju, so nam na razpolago informacije. Po vsem tem je najdba vsebovala okrog 420 novcev. Njih prvi pregled je pokazal, da sestoji, izvzemši dva oglejska denarja, iz samih graških pfenigov, in sicer Kantih pfenigov znanega kova vojvode Friderika Lepega, L (use hin, Steirische Miinzfunde), št. 125. Najdišče samo leži točno v severni stavbni črti hiš stare Židovske ulice, poševno severovzhodno od najdišča zlatnikov v temeljih hiše Glavni trg št. 24 (prim. ČZN 1932, 33—37), ter je od tega oddaljeno približno 13 Jahrs vollig empfangen. Actum Oberburg ut supra. Thomas Episcopus Labacensis. m. p. Podpis nečitljiv. Ioan:Cristoph:Ilitefhai' (?) m. p. 4) Za »in« daljša beseda prečrtana z mladim črnilom in radi tega nečitljiva. 5) Tako se je Kunstel podpisal sam; Hren ga netočno imenuje Kustel. Sledi 16 nepopisanih listov, nato je s poznejšo roko vpisan pag. 1. Vrbarium S. V R S U L A E et Sociarum V. M. in monte Blescliiviz Renovatum an°. Dni 1688. Admodum Reverendo Nobili Exeellente ac Doetissimo Domino Joanne Georgio Ernest A. A: Lt: & Philosophiae Magistro, Sacrosanetae Theologiae Bacealaureo Formato, Confir-mato Paroeho ad S. Pancratium in Altenmarkt, per Districtum Slavograecens: & Pleybur-gensem Commissario, Beneficiato Cilleensi, Celsi(ssi)mi et R(everendissi)mi Principis S. R. 1. ac Episcopi Labacensis Consiliario, Ejusdemque Declarato Vicario Gral (?) G. S. s. pag. 2. Calamum decolorato ebrium attramento, truncaque oneratum manu, hoc in Registerio figere, obscoenum reor. Libro antiquitate venerando, personaruin insignito dignitate, rerum origine spectabili. Sanctarum munditie fulgenti, ordinis inchoatione claro; tuam Secordis cerebri notam appingere, indolatae manus iinprimere inertiem, calami (an ligni nescio) insculpere crassitiem, sanctumque turbare Ordinem, absit a me, absit a te.6) F. S. Foeliciter. Po tej opazki, ki dokazuje z navedbo personarum insignito dignitate, da je knjiga bila res Hrenova, se začenja urbar, ki obsega dobo od 1687 do 1724. Od posestev (Fundi) so plačevali cerkvi sv. Uršule na Plešivcu kmetje Plešivčnik (Jury Plcschiutschnikh) 2 f in poleg tega 3 f žitnine ter malih dajatev, Narovnik (Greg. Narounjkh) 1 f, Cemernik (Bartl Zemernjkh) 30 kr, Šuler (Blashe, pozneje Simon Schucller von seiner Hueben in Silouez) 3 f 12 f)', Krcsnik (Stephan, pozneje Simon KreBnikh, nato Catianus Kolshuig) 4 f 4 kr, Šisernik (iVlichail Schiessernigkh, do 1715) 1 f 26 kr 2 & ter 1 f 40 kr 1 0" žitnine in malih dajatev, Mršnik (Mrshnikh) 2 f 46 kr, barvarica v Šoštanju (Forberin in Schonstein von 1 Ackher, do 1697) 3 f 30 kr ter Lcsjak (Sebastian Lisiag, prvotno Simone Opiza (?), 1691 do 1710) 2 f. Od krav (Vaccae) so bili dolžni dajati: Šisernik 32 kr od 4 krav, Plešivčnik 32 kr od 4, Obritan na Iolstcm vrhu (Simon Ohritan am Gupf) 8 kr od 1, Krastevčnik v Razhoru (Krastauzhnig in RaBwalt) 8 kr od 1, Stablovnik (Stablounig) 8 kr od 1, Pustotnik (Pu-stotnik in RaBwalt) 8 kr od 1, Konečnik (Konetshnig in Schonsteiner Pfahr) 8 kr od 1. Cesnik (Zessnig, do 1692) od 1, Lorbcrg (Mathia Lorberg, vendar prečrtan in najbrž ni plačeval) od 1, Ramšak (Thoni, pozneje Juri Ramscliackh) 8 kr od 1, Cemernik (Zemernig) 8 kr od 1, Lorenci (Thoni Lorenzi) 16 kr od 2, Lebenc (Nicl Lebenz) 8 kr od 1, Jelen (Blase Jellen) od 1, Narovnik (Adam Narounikh) 16 kr od 2, Karpuh (Karpiih) od 1, Godee (Mathias Godcz, prvotno Adam Louther) od 1, Jezičnik (Joannes, prvotno Matheus Jesiznig) od 1, Dovnik (Cristoff Dounigg, prej Christian ober dem Heinrich und dem Plesch, pozneje vdova Marina Douniza) najprej 8, nato 4 kr od 1, Vcrjanšek (Verjanschekli, pozneje Simon ") V slovenskem prevodu dr. A. Dolarja: Da hi jaz pero, ki se je napilo obledelega črnila in mora nositi okorno roko, zapičil v ta zapisnik, smatram za nespodobno. Da bi jaz ali ti v knjigo, ki jc častitljiva po svoji starosti, odlikovana po dostojanstvu oseb, ugledna po začetku pomembnega dogodka, blesteča po čistosti Svetnic, slavna po svojem začetniku, pristavil znak svoje omejene pameti, vtisnil nespretnost neotesane roke, vdolbel debelost poresa (morda je sploh les) in da bi motil sveto vrsto, tega pa nikar! Misel sama, brez baročnega okrasja, je pač: Nihče naj ne čečka po tem zapisniku, ki ga je o početku cerkve sv. Uršule na Plešivcu napisal sam škof. Glassenzhnig) oil 1, Krivonog (Kriuvonogk) 8 kr od 1, Jelenova pušča (Juri Jelenou Hofer, pozneje Andrei Leuther, 1687—1693, 1717—1724) 8 kr od 1, Močivnik (Benedict, nato Jerni in končno Primus Motschiunig) 16 kr od 3, Šuler od 1, Gruber (Grueber Greg. bei St. Johan) od 1, Osorn (Mathia Ozurn, pozneje Aschurn!) od 2, Vrbnek (Blase, pozneje Sebastiany Werbneg v Locouizi, do 1693) 6 kr od 1, Kočnik (Luca Kotschnikh) 8 kr od 1, Šešalj (Juri Sesell, po 1716 Radmon) 16 kr od 2, Wurm (Georg Wurm alias Herumb bat Kbue in Griffner Pfarr zu Bressiach, do 1720) 8 kr od 1, Kotnik (Blasius, pozneje Oswaldus Kbottnig, od 1693) od 1 ter Verček v Pliberku (Lucas Vorzhik Voter Pleyburg, 1702—1709) od 1 krave. Od ovc so plačevali: Kupus7) (Hanns KhuepuB) od 12 ovc, Dvornik (Adam Duornig) od 4 ovc 2 kr, Kovc (Caspar Koutschu Hofer, do 1699) od 3 ovc 6 kr, spodnji Kotnik (Blase, pozneje Oswald, še pozneje Juri) od 3 ovc 2 kr, Glosenčnik (Michl, pozneje Gregor Glossenznig) od 2, Loreuci od 3, Obretan od 2, Grubelnik (Grubelnig in RaBwalt) od 2, Plešivčnik od 2, Cemernik od 2, Delopust (Matheus Delopust, do 1720) od 3, Gruber (do 1702) od 4, spodnji Kotnik (ponovno, tu Georgius, do 1703; izgleda, da je sedaj vpisana pušča spodnjega Kotnika, ki je v začetku prejšnjega vpisa plačeval samo od ene ovce, pozneje [po 1703] pa od 3) od 1, Šuler od 1, Hrastevčnik od 2, Krivonog od 7, Šešalj (Georg Scheschal Nune Radmon) od 2, Ramšek od 2, Veček (Votscheg do 1712) od 2, Lubenc (Blase, nato Nicl Lubenz) od 2, Krvave (Stepban, nato Juri Karuauz, do 1714) od 5, Močivnik od 5, Razbornik (Paulus Rasbornigg, prvotno Valenti Kuney, po Razboruiku pa Plasbeutschnik) najprej od 2, nato od 1, Krivonog (pozneje Sebastiany Koinz, oba do 1693) od 1, Verjanšek (do 1705) od 4, Jelen od 1, Kočnik od 4, Kos (Pangraz KoB, do 1722) od 8, Šisernik od 2, pozneje od 3, Volovšek (Volouschegg, prvotno incola Blasy Jellen) od 2, Medved (Hans Medued, pozneje Juri Laporzbnik) od 2, Leuter (Michl Leuter frater iezt Vrban Oberau Hofer, nato Simon Medved in končno Mathiius in Hotelach, do 1693) od 2, pozneje od 1, Krničnik (Jacob Korniznig, za njim najemnik Gregor Mozhiunig) od 1, Koko-lenc (Clemens Kokolenz Michelou offer na destenach, do 1693) od 3, Godec prvotno od 2 ovc 4 kr, nato od 3 6 kr, Rojek (Mathia Roieck Supra Gutteiistain) od 1, Skovir (Antonius, nato Alexius Scubier) od 2, Narovnik 4 kr od 2, Konič (Nicolaus Konitsch, nato Matthiius Koniz) od 1, Sušnik (Alex Suschnigk v Suchiin Verchu, do 1706) od 3, Osorn (Maria Ossurn) od 1, Plešivčnikov brat (do 1692) od 3, Obretan (od 1696) 2 kr od 1, Lubenčev najemnik (pozneje Valentin Kollo in Khottellensi paroehia, od 1697) 6 kr od 3, Lorencijev najemnik (1698—1700) od 1, Kane (Antonius Kanz, 1698—1720) od 1, Karničnik (od 1702) 2 kr od 1, Novak (Georgius Novagg, 1715—1723) 2 kr od 1, Trobej (Pangratius Trobei, 1716—1724) 2 kr od 1, Leutscher (1720—1724) 4 kr od 2, Plesučuik (Barthalomaus Plesutschnigg incola, 1721—1725) od 1 in Podhovnik (Georgius Podhouiiig, samo 1723—1724) 2 kr cd 1 ovce. Če premotriimo zgodovinski pomen objavljenih zapiskov v knjigi Tomaža Hrena, moramo ugotoviti, da imamo v njih važno gradivo o nastoju in razvoju cerkve s v. Uršule; urbar pa nam kaže, kako si je cerkev za novo zgradbo poizkušala zasi-gurati potrebna gmotna sredstva za popravila in vzdrževanje. To dokazuje tudi drugi urbar (danes prav tako v Starem trgu) cerkve sv. Uršule, uvezan v usnjene platnice z lepimi vtisnjenimi podobami, ki sega v dobo oil 1693 do 1825. Iz tega drugega urbarja je razvidno, da je imela cerkev mnogo denarja izposojenega kmetom; tudi župnik iz Razbora Jožef Jamic si je izposodil 1822 100 forintov, katere je vrnil 1834. Ta denar se je pozneje z dovoljenjem škofije porabil za popravila cerkve v Starem trgu in cerkve sv. Uršule na Plešivcu. Tudi naš urbar dokazuje izposojanje cerkvenega denarja okoličanom vsaj v ') Kupus je naveden med plačniki davka cd krav, in sicer med Blažem Kotnikom in Tomažem Sanclom z 12 oucs, kar je nekdo v novejšem času štirikrat podčrtal in Kapusa s puščico usmeril na pravo mesto ter pod glavo na odstavku zapisal llans (reete Hanns) Khuepus vide folio prius! Z istim črnilom je do nečitljivosti črtanih še nekaj mest. Štirih primerih. Barvarica iz Šoštainja plačuje od njive, ki »ist der Khiirche nicht aigeulhumblich«, na katero pa je vezano posojilo (Gelihenes geldt); ko je barvarica 169/ vrnila izposojenih 60 f, je tudi prenehala s plačevanjem. Lesjak je plačeval »vem einem mit Khiirchgeldt in aigenthumb enkhauften Akher gel eg en im St. Joanes berg neben dem Khiirchen weingarten an der Tscherny genandt«; nehal pa je piaeevati 1710, ko je bila dolžna vsota plačana. Ta dva primera pričata o posojilu cerkvenega denarja na posestva. O posojanju denarja na govedo pa govorita dva druga vpisa: »Thomas Schanzl hat herein geben an seiner vom Oliwaklt Pleshiuzmikh mit oO t vbernombenen schuldt 1 paar Oxel geschazt per 28 f, so auf der Zucht bey ihm verbliben, das vbrige erstiert er zu adimplirung der 50 f a parte zube-zahien«; »Florian MeBner in Raliwald Per hinaus empfangeue 26 f 30 kr ein Paar Oxel in diesen Khauff herein geben, so bey ihme auf falweis Zuchtgeldt gelassen vvorden«. V obeh primerih vidimo, da sta kmeta za dolg v denarju predala cerkvi po dva junca, da sta jih pa obdržala v reji, od katere sta plačevala cerkvi v urbarju žal nezabeleženo vsoto. Pogosti so vpisi, ki kažejo, da je cerkev dajala kmetom v rejo ovce, od katerih plačujejo rejnino. Pri Kovcu nahajamo: »dedit aves, accepit alias ut infra«, namreč 3; pri spodnjem Kotniku: »reddidit ovem«; pri Krvavcu: »reddidit«; pri Kokolencu: »his 3 ovibus data est 1 vacca«; pri Andreju, Luben-čevemi najemniku: »accepit tres oves ab ecclesia 1697«; pri Novaku: »de accepta una ove ab inferiori Kotnik censum 2 kr«; pri Obretanu: »1696 Simon fundavit oviculam ab hoc anno dabit censum«. Ti vpisi pojasnjujejo, zakaj so nekateri posestniki začeli s plačilom po 1687, oziroma končali pred 1724; s plačilom je pričel, ko je prejel v rejo cerkveno kravo ali ovco, nehal pa je, ko jo je vrnil, oziroma, ko je ni več imel. Drugi pa so imeli v reji cerkvene krave ali ovce od 1687 do 1724 ter so od njih plačevali cerkvi sv. Uršule letno od krave največ po 8 kr, nekateri tudi samo po 6 ali 4 kr, Močivnik pa od 3 krav 16 kr; od ovce pa so dajali letno 2 kr, Dvornik 2 kr od 4, spodnji Kotnik pa 2 kr od 3 ovc. V celoti je plačevalo cerkvi sv. Uršule 67 kmetov; od posestev 9, od krav 32, od ovc 50; od posestva, krav in ovc 5, od krav in ovc 18. Leta 1687. je prejela cerkev od 8 posestev 17 f 13 kr in 14 i1)1, od žitnine in malih dajatev 4 f 40 kr in 1 i)' od 46 krav 5 f 34 kr in od 114 ovc 3 f 36 kr; skupno 31 f 3 kr in 15 9'. 1724 od 6 posestev 13 f 20 kr 12 i)', od žitnine in malih dajatev 3 f. od 40 krav 5 f 12 kr in od 101 ovce 3 f 10 kr; skupno 24 for. 43 kr 12 3-, Letni dohodki cerkve sv. Uršule od posestev, krav in ovc so v letih 1687 do 1724 predstavljali na leto približno vrednost enega para voličev. Prebivalstvo je na prehodu iz XVII. v XVIII. stoletje na pobočjih Plešivca ustaljeno ter nahajamo v urbarju imena kmetij, ki obstojijo večinoma še danes; kolikor pa ne obstajajo več, so na njih mestih ruševine, ki kažejo, od kod se je v XIX. stoletju preselil višinski kmet v industrijo Mežiške doline. Mnogo številnejši pa so danes za nastanka urbarja še redki najemniki (oferji) — 5 po številu —, kar je v zvezi s prehodom kmetij v last graščinske in industrijske veleposesti v drugi polovici XIX. stoletja. Kakor danes je tudi za časa urbarja bila glavna panoga kmetijstva živinoreja im za njo šele poljedelstvo, ki je radi visoke lege bilo donosno samo na južnem pobočju Plešivca; tam so posestva, od katerih je dobivala cerkev sv. Uršule zemljarino, in obe posestvi z dajatvami od žita: Plešivčnikovo in Siser-nikovo. Pri ustaljenosti prebivalstva je priseljevanje malenkostno in med rodbinskimi imeni popolnoma prevladujejo slovenska, vseskozi izvirna. Kako so se v pisarni izpreminja!a rodbinska imena, kažejo primeri: Cerkovnik je postal Messner in Leuther; K »nič je Konitsch in Koniz; priseljenec iz Ljubnega postane Lebenc in Lubenc, priseljenec iz Luč Leutsher; Sešalj je Sessell in Scheschal, Osorn Ozum in Ossurn, Ramšak Ramschakh in Ramschekh. Zanimivo je, da je pisec urbarja vrsto rodbinskih imen opremil z naglasi, ki odgovarjajo današnjim. Med krstnimi imeni so najbolj razširjena Jurij, Matija. Blaž in Anton; sledijo jim Jernej, Mihael in Simon; zelo malo pa je Janžev in še ti so navedeni v nemški obliki. V primeri s kmetskimi krstnimi imeni, katere je po Srednjem Štajerskem nabral za isto dobo H. Rohrer (Blatter f. Heimatkunde 1939, 29—32), vidimo značilno razliko: na Srednjem Štajerskem je najbolj pogost Johannes, medtem ko je n. pr. Jurij le malo razširjen. Kdaj je bil natisnjen Kolomonov žegen? F r. Kotnik. Grafenauer razpravlja v članku O »Duhovni brambi« in nje postanku (ČZN 1907, str. 1—70) tudi o Kolomonovem žegnu in trdi na str. 35, da je bil natisnjen pred 1. 1800. (okoli 1790). Kidrič pa v Zgodovini slovenskega slovstva na str. 677 postavlja natisk Kolomonovega žegna v dobo tiskovne svobode pod Jožefom II. (1780—1790). Imam v usnje vezan izvod Kolomonovega žegna, ki sem ga dobil od svojega rajnega tetiča Andreja Glavarja, p. d. Spodnjega Tičlarja v Guštanju. Ne vem, ali je bil izvod Kolomona že pri hiši, ko se je k njej priženil Andrej Glavar, ali pa ga je prinesel s seboj iz Šmarjete nad Pliberkom, kjer je bil tetič doma. Knjigovez, ki je vezal ta izvod Kolomona, je kaširal platnice s starim spisom, ki je sedaj že obledel iin težko čitljiv. Razbrati pa se dajo lahko te-le besede: data Markt Trakeii-burg B . .. gricht Inquisit . . . . burgher Befu . . lOten Xber 798. Če niso natisnjene pole Kolomonovega žegna že ležale več let pri knjigovezu, potem je z gornjim datumom določen terminu3 post quem. Potemtakem je Kolemone žegen izšel po letu 1798. Gotovo pa je tudi, da knjigovez ni jemal novih aktov za kaširanje, ampak starejše, ki niso bili več važni. Zato hi bilo postaviti tisk Kolomona vsaj v prvo desetletje 19. stoletja. Od kod Sernci? Franjo Baš. Na to vprašanje, načeto v poročilu o Lončarjevi študiji Dr. Janko Sernec v zadnji številki ČZN (XXXIII, 1938, 221), nas je obvestil č. g. Vinko M u n d a, župn k v Kamilici, da se je priselil ded Janka Sernca v Maribor iz Iloč, ter nam je obenem poslal 30. junija 1939 uradno overovljene zadevne izpise iz matičnih knjig. Ko se zahvaljujemo g. Mundi za njegovo pozornost ter jo stavljaino za vzgled vsem članom Zgodovinskega društva, izpopolnjujemo naša zadnja izvajanja o Janku Serncu s poslanimi ugotovitvami. Sernec Ivan (oče Janka), mlinar v Mariboru, je bil rojen v Mariboru 22. decembra 1805 ter je umrl 6. marca 1883 v Slov. Bistrici št. 87; poročen v mariborski stolnici 3. januarja 1834 z 31. maja 1806 v Mariboru rojeno in 6. aprila 1883 v Slov. Bistrici umrlo Ivano Marii'o Reybauer. Ivanov oče Sernec Franc je bil rojen 18. februarja 1773 v Hočah ter jc umrl 6. aprila 1843 v graškem predmestju v Mariboru; poročen 24. novembra 1799 v Marijini cerkvi v graškem predmestju s 26. decembra 1772 v Mariboru rojeno in 14. novem- bra 1836 v graškem predmestju umrlo Josipino, rojeno Bregar, vdovo po Josipu Polaku. Franeev oče Sernec Franc (starejši) je bil rojen v Hočah 25. novembra 1735 ter je umrl 14. oktobra 1778 v (Spodnjih) Hočah št. 51; poročen 28. maja 1759 pri Sv. Petru niže Maribora z Marijo Valantan. Oče Franca starejšega Sernec Gregor, kmet v Hočah, poročen z neznano Heleno ali Magdaleno, pa je umrl pred 1759. Iz tega sledi, da so prišli Sernci v Maribor iz Hoč s Francem Serncem (mlajšim) koncem XVIII. stoletja. Po imenu Sernec pa je dovoljena podmena, da so prišli v Hoče s Pohorja. Dva primera hiš v Pekrah pri Mariboru. (Izvestje k študiju naselja in hiše v okolici Maribora.) Ing. arch. Marjan M u š i č. Pekre, naselje jugozahodno od Maribora ob vznožju Pohorja, leže na terciarni terasi, ki se v lahnem padcu spušča od pohorskega pobočja k Dravski dolini. Središče naselja je razvrščeno po obrobju terase na obeh straneh ceste, ki vodi iz Zgornjih Radvanj v Limbuš in je na več mestih pravokotno prekrižana s potmi in kolovozi. Parcele so izrazito globinske in leže na obeh straneh glavne ceste, kjer znašajo širine 20 do 30 metrov, razprostirajo pa še daleč v globino do 200 metrov in več. Prvotni tip predstavljata situacija in hiša št. 5 »pri Smukovih« (si. 1.). Stanovanjska hiša stoji v zahodnem koncu parcele z ožjo stranico tikoma cestne črte, ki je zastavljena z lesenim plotom. Ob hiši sta v plotu vhod in uvoz. V osi vhoda je nameščena prekrita kolarnica (10) kot sestavni del svinjaka (13). V osi uvoza se v globino razprostira brajda (7), h koncu nje sta na obeh straneh vrtova (8), ograjena s plotom; vzporedno k cesti je postavljeno gospodarsko poslopje (9), ki vsebuje hlev, skedenj, klet in stiskalnico za sadje. Za njim je večji vrt (8), prav tako ograjen s plotom, in prostran sadovnjak (12). Dalje se pa vrste njive vse do poljske poti, ki poteka vzporedno z glavno cesto. Tloris hiše je tipičen in jasen. V prečni osi je lojpa (veža) s preprostimi in strmimi nasajenimi lesenimi stopnicami (1), vodečimi v podstrešje, ki ni uporabljeno v stanovanjske svrhe; od tod je dostop v kuhinjo (4) in sobo (2); ob kuhinji je na eni strani (3) štibeljc (izba), na drugi pa (6) dimanca (dimnica). Iz dimnice je dostop v shrambo za jedi (5). Stranišča v hiši ni, nahaja se samostojno (11) med hišo in svinjakom. Kuhinja je opremljena z dvema kuriščema in je preobokana z bečvastim svodom. Iliša je pritlična, brez kleti in z neizrabljenim podstrešjem. Obe zunanji steni, ki oklepata dimnico, sta še danes leseni, zgrajeni v kladnem sistemu z nenavadnimi in spretno izdelanimi lesnimi zvezami (si. 1. desno spodaj). Po sredi dimnice je nameščen primarni stropni no-silec — poveanik — z lepo izdelano rozeto v sredini. Brez dvoma je bila prvotna hiša lesena in verjetno pokrita s slamnato streho; šele pozneje se je uveljavljala zmerom bolj kot gradivo opeka. Osrednji in največji prostor v hiši je dimnica, ki je morda prvotno predstavljala ono celico, iz katere je rastel tloris vzporedno z razvijajočimi se potrebami in pod zunanjimi vplivi, prostor, ki je imel odprto ognjišče in je bil hkrati glavni stanovalni prostor. S časom je bila k nji priključena kuhinja, za tem lojpa, shramba za jedi in ostalo. Tako je dimnica izgubila svoj prvotni pomen in postala soba. In ni nezanimivo, da preureja ravno v konkretnem primeru sedanji gospodar dimnico: prestavil je vmesno steno med dimnico in shrambo za jedi proti sredi in tako ustvaril dva enako velika prostora. SI. 1. Siliiurijii in tločrt liišc it. 5 »pri Smukovih« v 1'ekrah. Legenda: 1. lojpa (veža), 2. Boha, 3. Itibeljc, l. kuhinja, 5. shramha za jedi, 6. dimanea, 7. hrajda, 8. vrt, 9. gospodarsko poslopje. 10. kolarnica, 11. stranišče, 12. sadovnjak, 13. svinjak. Zgoraj desno: rozeta na lesenem puvezniku v ditnanci (6); »podaj desno: lesna zveza kladne steno pri dimanci (6). Tloris hiše št. 17 (si. 2.) predstavlja že močno organiziran primer in je tak, kot je predočen na tem mestu, nastal pred dobrimi sto leti, ne malo pod vplivom razgibanega meščanstva v dobi bidermajerja, kar očituije tudi fasada s košarasto bokanim portalom in sklepnikom v obliki stilizirane krone s tremi roglji. V prečni središ&nici je lojpa (veža) s stopnicami (1), vodečimi v podstrešje, ki ni uporabljeno v stanovanjske svrhe; od tod je dostop v kuhinjo (4) in v dve sobi (2), levo in desno od veže; ob kuhinji sta na obeh straneh (3) štibeljca (izbi). Kuhinja je opremljena z dvema kuriščema in je preobokana z bečvastim svodom. Fasada je razdeljena v polja, ki jih določujejo lizene s podvalom in arhitravom. Okna so nameščena v poljih. Razporeditev parcele predstavlja tudi v tem primeru pregledno in razumno adicijo poedinih predmetov v globino, počenši s hišo tik ceste in gospodarskim poslopjem na začetku kmetije: situacija, ki imponira po svoji jasnosti sodobnemu arhitektu. Hiša, pred sto leti lastnina trdnega kmeta, ki se je poleg kmetijstva ukvarjal morda še z obrtjo, daje danes zavetje štirim strankam, ki bivajo v dveh sobah in dveh štibeljcih, ki merita v širino pičla dva metra; v eni sobi pa stanuje osemčlanska rodbina industrijskega delavca s šestimi deloma odraslimi brezposelnimi otroki. Tektonski motiv, ki je utemeljen v konstruktivni izvedbi nosilnih in nošenih delov, je v opisanih primerih le še formalno izveden in predstavlja tako zadnji izrastek tektonskga tipa, ki se razprostira iz srednjepodonavskih nižin ob Dravi na zahod do pohorskih vznožij. Ni redko, da je ta izrazita tektonika tudi v barvi poudarjena: medtem ko so nosilni deli barvani z eno barvo, postavim z belo, so nošeni in vmesni deli barvani z drugo, mnogokrat z modro. Izrazitih nabijanic tu ni več, zakaj geološka struktura tal ne nudi več za gradbeni material dovolj uporabne gline. Pojavljajo se poleg slabe ilovice škriljevci, lapor in gramoz. Zato pa se po drugi strani prične gozdni pas, ki se nadaljuje ob Dravi navzgor proti Koroškemu in ki izoblikuje svoj tip lesene hiše, ki kulminira v Alpah. Pekre predstavljajo torej primer prehoda od vzhodnega tektonskega k alpskemu slikovitemu tipu hiše. Ornament je geometričen in je vzrastel s konstruktivnim elementom, kar nam predočuje rozeta na povezniku v dimnici hiše »pri Smukoviln. Tudi konstruktivni primer zveze pravokotnih kladmih sten je izrazito tektonski in v svoji fini izdelavi in iznajdljivosti zanimiv. Slovstvo. ŽONTAR JOSIP, ZGODOVINA MESTA KRANJA. S sodelovanjem vseuč. profesorjev dr. W. S e h m i d a (Graz) in dr. Fr. S tele t a (Ljubljana) spisal —. 1939. Izdalo Muzejsko društvo za Slovenijo v Ljubljani. V. 8". 530 str. S to knjigo, za katero je dobil glavni avtor in založnik dr. J. Zontar prvo pobudo od pokojnega Antona Kohlarja in je delal nato na njej devet let, nismo dobili le prve slovenske mestne zgodovine, ki ustreza zahtevam sodobne znanosti, ampak tudi delo, ki ima v mnogih ozirih širši in ne samo lokalen pomen. Zato zasluži delo posebno pozornost vseh, ki »e zanimajo za našo zgodovino in za probleme naših mest in meščanstva sploh. Dr. W. Schmid, ki je pred tremi desetletji odkopal v Kranju langohardsko grobišče, je napisal uvodno poglavje o arheologiji Kranja v dobi pred prihodom Slovencev, kjer navaja ludi novejše rezultate in literaturo. Nato govori brez konfesije. Med naborniki so 1930 ugotovili 0.4°/i> analfabetov. Koroško prebivalstvo stanuje v 58.539 hišah, tako da je prišlo 1. 1934. na posamezno hišo 6.9 ljudi, napram 7.1 1. 1923. Gostota prebivalstva v Spodnji Ziljski dolini znaša 39, Na Gorah 49, v Rožu 54, Podjuni 44, v Karavankah 17 na 1 km2. Izmed mestnih selišč se razvija najhitreje Beljak, ki je od 1880 porastel za 66% proti Celovcu s 30%. Povprečna velikost kinetskega posestva na Koroškem znaša 28.6 ha; pod 2 ha meri 19.5°/o posestev, od 2—10 ha 31.4°/o, od 10 -20 ha 18.5°/o, od 20—100 ha 26.8°/o, nad 100 ha 3.8°/o; pri tem jc posestno kmetsko stanje že dalje časa precej stabilno. Kulturna ploskev dežele obsega 91°/o površine; od tega zavzemajo polja 13.5%), vrtovi 0.6°/o, travniki 9.8ll/o, pašniki 23.6%, gozd 43.5%). Gozd je pretežno v privatnih in kmetskih rokah; 1930 je bilo 2.9% državnega gozda, 0.3% last javnih fondov, 2.5% občinskega in sreskega, 3% cerkvenega, 5.2% zadružnega, 5.9% fidejkomisnega in 80.2% privatnega gozda. Od 23.135 gozdnih posestnikov je posedovalo 24.4% posestnikov z manj ko 2 ha 1.3%, 44.4% posestnikov z 2—10 ha 14.2%, 18% posestnikov z 10—20 ha 15.4%, 11.8% posestnikov z. 20—100 ha 26.2%), 1.1%> posestnikov s 100—500 ha 12.4°/o in 0.3% posestnikov z več ko 500 ha 30.4°/o celotnega gozda. Od 18.313 obrti jih je polovica v območju Celovca in Beljaka. Postopne izpremembe glede sirovin koroške obrti in industrije (drage kovine, železo, svinec, les) so spremljale tudi izpremembe v pogonski sili (vodno kolo, lignit in šota, rjavi premog, vodna sila), slednja producira danes 19 HP električne energije na enega prebivalca. Prometno usmerjenost izven nemške države si delila Jugoslavija in Italija skoro v enaki meri: 1930 je šlo v Italijo 954.000 ton, v Jugoslavijo pa 987.000 ton, pri čemer vsebuje promet s Koroškega v Jugoslavijo mnogo tranzita za Italijo. Novi tujski promet razpolaga z okoli 50 000 posteljami, ki so poleg privatnih stanovanj na razpolago v 80 planinskih kočah ter 1280 hotelih, gostilnah in penzijah. Razčlenitev gospodarske strukture glede na narodnost je radi statistike po upravnih edinicah, ki ne sledijo narodnostni razširjenosti, nemogoča. Pri obravnavanju narodnosti na Koroškem izvaja Paschinger nazadovanje koroških Slovencev (1910 21.2°/o vsega koroškega prebivalstva, 1923 lOVo, 1934 6.6°/o) iz nemško-slovenske kulturne skupnosti ter iz prometnega položaja posameznih krajev. Po našem mnenju je vplival na to še tretji moment, politični, ki se očituje v političnem opredeljevanju koroških Slovencev za Vindiše, kar ni slovenska kulturna, temveč nemška politična formacija. Vse tri imenovane činitelje je pospeševala enotnost dežele in v tisoč letih neprekinjeno nemško politično vodstvo. Paschiugerjeva regiografija Koroškega je nov primer znanstvene aktivnosti Celovca, čigar kulturni položaj in kulturna aktivnost je povezana predvsem s položajem glavnega mesta Koroškega. Maribor se po svojem političnem položaju sicer loči od Celovca; v ostalem pa nalikuje kulturna funkcija Celovca v okviru južnega obmejnega neinštva prirodni kulturni funkciji Maribora v okviru severovzhodnega obmejnega slovenstva. Kot kulturnemu središču Podravja in Pomurja pripadajo Mariboru podobne naloge kakor Celovcu kot središču Koroškega. Franjo Baš. ILEŠIČ SVETOZAR, SLOVENSKA Z1LJSKA DOLINA. Planinski vestnik 1939, 149 160. Ponatis. Avtor razprave o ziljanskem planšarstvu (GV 1931) je z deželopisnim očrtom Ziljske doline podal našemu planincu pregledno sliko najzahodnejše in pri nas zemljepisno in zgodovinsko najmanj poznane slovenske pokrajine. Monografija je snovno in metodično pozitivna, umestno pa bi bilo, njena izvajanja dopolniti s poudarkom kulturnogeografskega položaja Ziljske doline v preteklosti in sedanjosti. Ziljska dolina od Podkloštra navzgor je bila do druge polovice XIX. stoletja izrazita periferna pokrajina, ki je živela v sebi zaključeno življenje; v tem je nalikovala Prekmurju, a bila nasprotje v vsej zgodovini prehodnemu Gosposvetskemu polju. Periferni položaj Ziljske doline je ohranil poleg številnih avtohtonih narodopisnih vrednot v dolini do danes tudi slovenski živelj obratno od prehodnega Gosposvetskega polja, kjer je kulturni pritisk s severa slovenstvo v dobi modernega kulturnega življenja asimiliral. Kulturnogcografski položaj Ziljske doline na eni in Gosposvetskega polja na drugi strani predstavljata ključ za razumevanje narodnostnega razvoja koroških Slovencev. Franjo H a š. KERENČIČ JOŽE, ZEMLJIŠKI ODNOSI V JERUZALEMSKIH GORICAH. Ponatis iz revije »Obzorja«, letnik 1938, štev. 1—12. Izdal, založil in opremil avtor. Maribor 1939. V. 8". 47 str., 2 kartici, 3 diagrami. Jeruzalemske gorice so pokrajina, kjer stopa nazorno pred nas eno najbolj perečih vprašanj slovenske zemlje, vprašanje zemljiških odnosov. V na pol fevdalnem posestnem položaju se domačin brez lastne zemlje in želar vedno teže preživljata k sezonskim delom na zemlji, ki je ravno v svojih najrodovitnejših legah večinoma last tujca in na kateri jima še ta kruh v vedno večji meri odjedajo poljedelski stroji. Vzporedno z vedno težjim življenjskim stanjem viničarja in želarja pa pada tudi standard že itak maloštevilnega kmeta radi nizkih cen poljedelskih proizvodov, vina in sadja ter radi naraščajočih izdatkov in dajatev. Propadanje ljudstva bi utegnila ustavili samo temeljita zemljiška reforma. Vse to ugotavlja avtor, toda ne kar ua splošno, temveč na podlagi izčrpnega, z veliko skrbnostjo zbranega statističnega gradiva. Po kratkem zemljepisnem pregledu pokrajine poroča najprej o razdelitvi kultur v Jeruzalemskih goricah, kjer je 1. 1936. od 6297,0 ha produktivne površine bilo 27,5% njiv, 21,7% vinogradov, 24% gozdov, ostalo pa obsegalo travnike, pašnike, vrtove in stavbišča. Potemtakem bi pokrajina ob normalni zemljiški porazdelitvi domačemu človeku lahko bila v blagoslov, toda njena zemlja pripada 1417 zemljiškim gospodarstvom. Med temi jih je 35 v rokah raznih ustanov, posebno značilno pa je, da biva le nekaj nad polovico (733 ali 52%) vseh lastnikov v Jeruzalemskih goricah samih, medtem ko bivajo ostali (684 ali 48%) izven svojega posestva. 566 od teh je iz bližnje okolice Jeruzalemskih goric, 77 iz ostale Slovenije oziroma Jugoslavije, 41 pa celo iz inozemstva (36 iz Avstrije, 2 iz Češke, po 1 iz Italije, Nizozemske in USA)! Pri tej posestni razdelitvi je važno, da imajo lastniki, ki bivajo izven Jeruzalemskih goric, v rokah skoraj 70% vseh vinogradov, 51% vrtov, 46% gozdov, 41% pašnikov, 38,6% stavbišč in 23.6% njiv. V posebni tabeli osvetljuje avtor te razmere še za posamezne katastrske občine, v drugi pa primerja medsebojno lastninsko razmerje z gostoto naseljenosti; ta je v Jeruzalemskih goricah zelo velika (120 ljudi na 1 km-). Posebna diagrama nam kažeta odstotno porazdelitev lastništva celotne produktivne površine oziroma vinogradske površine same na posamezne katastrske občine. So občine, v katerih imajo domačini komaj kak košček vinograda (n. pr. Radomerje in Gresovščak). V nadaljnjem raziskuje avtor v podrobnostih, od kod so lastniki, kako velika so njihova posestva in koliko odpade nanja posameznih kultur, zlasti pa vinogradov, ki so tu osnovna kultura. Glede lastništva ugotavlja, da ima od vseh vinogradov v Jeruzalemskih goricah gospoda 57,4%, 367 okoliških kmečkih družin 19.6%, 557 kmečkih družin iz Jeruzalemskih goric pa samo 23,0%. Zaradi boljše osvetlitve zemljiških odnosov se ozira tudi na zemljo lastnikov iz Jeruzalemskih goric v sosednjih naseljih, pri čemer se izkaže, da imajo lastniki iz teh sosednjih naselij v Jeruzalemskih goricah za 618,7 ha več zemlje kakor pa jo imajo lastniki iz Jeruzalemskih goric v sosednjih kmečkih predelih — brez dvoma tudi nezdrav pojav. Zaključna poglavja se bavijo s selišči v Jeruzalemskih goricah in z njihovo razdelitvijo na lastnike oziroma posestva. Zaslužna razprava je izrazito statistična. Marsikateri podatek se ponavlja, čemur bi se bil avtor lahko izognil, če bi bil tabele nadomestil v večji meri z grafičnimi ponazoritvami. Preglednost razprave bi z njimi vsekakor pridobila. Škoda je tudi, da so se statističnim argumentom morali močno umakniti zemljepisni, ki hi razložili marsikaj iz svojstvene zemljepisne lege Slovenskih goric, a tudi historični, ki bi pokazali še bolj, ko to stori avtor, da so razmere v Jeruzalemskih goricah plod večstoletnega razvoja. y. B o h i n e c. ŠAŠEL J. in RAMOVŠ F., NARODNO BLAGO IZ R02A. Izdalo (kot prilogo k Časopisu za zgodovino in narodopisje) Zgodovinsko društvo v Mariboru. Maribor 1936—1937. V. 8". 121 str. (Arhiv za zgodovino in narodopisje. II.) Gradivo, zbrano v tej publikaciji, je verno po govorici, običajni v Slovenjem Plajhergu, zapisoval dr. J. Šašel, po nasvetih in opombah univ. profesorja Fr. Ramovša še to in ono besedo, naglas, zvezo i. t. d. ponovno kontroliral in za njim večje odstavke na glas bral (str. 3). Prireditev zapiskov v točni fonetični pisavi je prevzel prof. Ramovš. Občina in fara Slovenj 1'lajherg leži visoko v bregu stisnjena na severnem pobočju Karavank na Koroškem in meji na Jugoslavijo od Ljubelja do Stola. Hiše in koče v teh dolih in dolcih so raztrošene, rod maloštevilen in reven; svet za poljedelstvo ni ugoden, živinorejo pa utcsuujejo obširna gozdna veleposestva (str. 1). Vendar pa pripoveduje pravljica o gornjem možu (str. 4), da so »Plajberžani nekoč samo živino redili, polje ohdcvtili pa od tega živeli«. 1'lajherška govorica je rožanski dialekt. Koroška dialektična skupina pa »je v svoji osamljeni legi obdržala še celo vrsto arhaičnih potez različne narave« (Ramovš, Hist. gram. slov. jezika, VII, str. 11). Poleg narečnih značilnosti, ki so v glavnem naštete na str. 3, nam odkrivajo zapiski v tej publikaciji še premnogo drugih jezikovnih posebnosti, tako glede besed, oblik in rekel, kakor tudi sintakse ter sloga slovenskega narodnega govora. J. Scheinigg je v »Obrazu rožanskega narečja« (Kres 1882, str. 430) v opazki k sklanjatvi pridevnikov omenil, da »gen. sing, ima še skrajšano obliko, kajti -aha, skrči se v a; torej stara, lpaha — lpa, novaha — nova, našaha — naša i. t. d.«. V njegovih koroških pripovedkah v Kresu 1882, str. 207 (Otošč zuen) in str. 208 (Hrad v Hod'šah) najdeš n. pr. tale dva primera: »... braz te velča zvona...« in »...doma od sama strahu...« V Šašlovih zapiskih pa imamo nešteto primerov za to fleksijo, pa ne samo za gen. sing., ampak tudi za ak. sing.: zasledile so horna moža; samu to derže borna moža; ut ktera se ho cev Plajparh ubohatu; potle so horna moža spustele; kaku be horna moža spet vjele; ke je pa žark-žana ana utroka rodiva; ke je meva ti prva utroka; kakšna ženena bo dečva dobiva; v ktera je golcar križ useku; je zahledu ana bila kona; v ptidube boreča škuopa i. t. d., i. t. d. »Ne en, ne več jezikovnih dejstev še ne ustvari dialekta, marveč skupnost vseh dejstev« (Ramovš, Kratka zgod. slov. jezika, str. 103). Toda ali ga ustvarijo samo glaso-slovna, ohlikoslovna in naglasna dejstva? Ali ne tudi sintaktične posebnosti in posebnosti stavčne konstrukcije, kakor nam ti zapiski n. pr. odkrivajo tole: al te knism rakva; da se ha nšir kni vupu duteknite; pa je kniste znale upipate; da nšir kna vi pa nšir kila bo vedu; al taha ud mnč že kna hote več zvadele; če je kni spustu sprad uči; ublube kniste spovnele, nčir je kniso več našle i. t. d., i. t. d. Bogastvo jezika, ki nam ga odkrivajo ti zapiski, nas spominja davnih Vodnikovih besed, zapisanih v Predgovoru h Kuharskim bukvam 1. 1799.: »Ali ni slovenski jezik zadosti premožen?« Tudi njegovih besed v Ljubljanskih novicah iz 1. 1799. nas spominja: »...jezik je sam na sebi bogat, le ludje so revni na besedah, zato, ker premalo spomina imajo na to, kar jih je mati učila«. Ti zapiski pa nam tudi govore, kako nujno potrebno bi bilo nadaljevati z delom, kakor je začeto v tej publikaciji: iz različnih dialektov in govorov živega jezika bi se odkrila njegova sintaksa in slog. Vsebinsko prinašajo zapiski v 1. delu (4—42) bajke o gornjem možu, ki je pokazal Plajberžanom, kje morajo kopati, da bodo rudo našli; o ž a r k (ž a 1 i k) - ž e n a h, ki so prebivale nekoč na Ravnu v Podu. Tedaj se je kmetom dobro godilo, kajti svetovale so jim. Toda pijanci in vriskači so jih pregnali v visoke gore in samo na štoru, v katerega je vsekal drvar križ, so še varne pred gornjim možem. Odkar pa drvarji ne vsekavajo več križa v štore, so zbežale; o divji j a g i, ki tuli in vuli na kvatrno nedeljo zvečer pred Božičem. Tedaj slišiš vse človeške in živinsko glasove. Kaj je to? Gornji mož preganja žalik-žene s celim tropom mačk, psov in drugih zveri; o p e b t r n i ali p e h t r i bab i, ki se na Pernabt, t. j. na delopust sv. treh kraljev vozi okoli pa strašno poka. Ustavi se tam, kjer imajo otroke, toda na poti je ni varno srečati, ogniti se moraš, kolikor daleč mogoče; o škratu, majhnem možicu, ki straži divjačino pa zažvižga, če nevarnost vidi; o š k u b e r 1 u, ki je pod zemljo to, kar je škrat nad zemljo: zadržuje se po jamah, kjer rudo kopljejo; o torki, ki ima oblast priti, če predice, predno gredo spat, ne vržejo niti s kolovrata iu ne narede križa; o š k o p n j a k u, ki se pokaže v mraku v podobi gorečega škopnika: je pa to sam hudi duh, kjer pade na zemljo, tam nekdo naglo smrt stori ali pa tora pohije; pripovedke o kralju Matjažu (prerokovanje o vojski; o kmetu, ki je šel v hosto, pa je prišel angel k njemu in ga peljal k pečini s tremi okni: skozi prvo in drugo okno je videl kmet v bodoče dni, skozi tretje pa kralju Matjaža samega in njegovo vojsko); o c o p r n i c a h in c o p r n a č a h, ki stopijo s tem hudim v zvezo pa z njegovo pomočjo delajo reči, katerih bi drugače ne mogle (Modra Barhica); po vest ice o onem svetu, o revnih dušah v Poleni in Ajdovskem gradu, o troti mori, »zdaneni« duhu človeka, ki se je v življenju težko pregrešil, o deklici, ki veka; pravljice {Otrok ob rojstvu prodan, Zlati grad na stekleni gori); prerokovanja, smešnice. uganke in pregovore. V 2. delu (42—66) je zanimivo gradivo o šegah in navadah: o otrocih, njihovi prvi govorici in njihovih priimkih, o urokih in otroških praznikih z njihovimi navadami, o botrih; o ženitvi ter navadah in pesmih pri ženitvi; o noši; o boleznih in zdravdih; o smrti; o verovanjih. — V 3. delu (66—99) pa je podrobno in z vsemi domačimi izrazi popisana domačija: kmetska hiša, skedenj in hlev, voznina, mlin, domača živina, jedi, delo ua kmetih (spomladi, poleti, jeseni: tritva, po zimskih večerih: tkanje); nato še slede opisi, kako se kuha kopa, semna (proščenja) in božjega denarja. — Na koncu (101—121) je slovar, v katerem so povzete tiste besede, ki so za rožansko narečje v glasovnem in besednem oziru pomembne. Popise običajev, šeg in domačega življenja v vseh izrazitih stavkih, rekih, zvezah je zapisal — kakor omenjeno že uvodoma — dr. Šašel po govorici domačinov, ki jo tudi sam že od mladih nog dobro govori. Publikacija ni važna samo za jezikoslovca in narodopisca, temveč za vsakega, ki hoče pisati slovenski jezik. Dr. Ivan Dornik. ISAČENKO A. V., NAREČJE VASI SELE NA ROŽU. V Ljubljani 1939. V. 8°. 146 str. (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani. 16. Filološko-lingvistični odsek. 4.) Koroška narečja so radi svojih fonetičnih, morfoloških in leksikalnih posebnosti ter pogostih starinskih oblik stalno vzbujala zanimanje lingvistov. Ze U. J a r n i k je v Vrazovem Kolu 1. 1842. obelodanil Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj — naš prvi dialektološki spis —, kjer je pisec po najrazličnejših značilnostih razdelil koroška narečja v tri skupine: v ziljsko, rožansko in podjunsko narečje. Ta razdelitev je ostala v rabi do danes, dasi se lingvistični pojavi ne krijejo vedno z geografskimi pojmi. Za rožansko narečje je prof. Scheinigg v Kresu I. in II. (1881—2) napisal monografijo pod naslovom Obraz rožanskega narečja. L. 1903. je objavil P. Lessiak nemško pisano dialektološko razpravo o narečju severno od Vrbskega jezera Die Mundart von Pernegg. Z ziljskim narečjem, zlasti z njegovim naglasnim vprašanjem, se je havil prof. I. Grafenauer v Jagičevem Archivu. Mnogo diaiektološkcga gradiva pa vsebuje tudi Ramovševa Historična gramatika slovenskega jezika II. in VII. ter njegova Kratka zgodovina slovenskega jezika, prav tako tudi Narodno blago iz Roža, ki sta ga objavila Šašel in Ramovš v Arhivu za zgodovino in narodopisje v Mariboru 1936—37. V novejšem času pa se bavi s koroškimi narečji slavist A. V. Isačenko, učenec kneza Truheckega, profesorja slovanskih jezikov na Dunaju. Le-ta že izza 1. 1930. proučuje slovenska narečja na Koroškem, zlasti v Podjunski dolini, in je napisal o tem že več zanimivih razprav. L. 1937. pa jc s podporo dunajske akademije znanosti zbiral dialektološke podatke v Rožu. Plod tega dela jc zgoraj omenjena knjiga. Ker ni bilo mogoče podati opisa vseh rožauskih narečij hkrati, se je avtor omejil le na opis narečja vasi Scle, ki leži pod Košuto 950 m nad morsko gladino. Seveda se je dotaknil, kjer je potreba nanesla, tudi ostalih splošno-rožanskih jezikovnih pojavov. Po kratkem uvodnem poglavju o omejitvi pojma narečja v primerjavi z drugimi jezikovnimi plastmi in z ozirom na obseg v prostoru razpravlja avtor o besednem in stavčnem akcentu v okviru ostalih rožanskih narečij in prihaja pri tem do nekaterih novih ugotovitev. Pri vokalizniu nas preseneča pestro bogastvo vokalov. V stavi pod poudarkom razlikuje Isačenko trinajst različnih vokalnih odtenkov. Pri konzonantizmu je važna trditev, da jc uvularni r, ki spada med najizrazitejše poteze rožanskega narečja in ki je noben Rožan, tudi če govori nemški, ne more zatajiti, nastal v zvezi s splošno premaknitvijo artikulacije tudi drugih glaBov proti zadnjemu delu ustne votline, n. pr. k-q, g-h. Obširno se nato havi z zgodovino glasov selskega narečja. Ker nima na razpolago starejših pismenih virov, postopa pri tem zgolj spekulativno, primerjajoč selsko narečje z drugimi rožanskimi in koroškimi govori in izposojenkami iz nemškega jezika. Tu pa tam mu pri tem nudijo oporo slučajnostni zapiski krajevnih imen iz starejše dobe. V oblikoslovju najprej zavrača trditev prof. Lessiaka, da koroška slovenščina enako nemščini uporablja člen (ti, ta). Ta slovenska proklitična beseda nima značaja nemškega člena, čigar funkcija obstoji v tem, da razlikuje spole (spolnik), da večkrat nadomešča flek-sijske končnice ter pogosto razlikuje ednino od množine. Slovenska členica ti v Selah in v srednjem Rožu, ta v zapadnein Rožu je brezspolna, nesklonljiva in za vsa števila enaka. Slovenščina uporablja členico ti (ta) le tam, kjer je treba razlikovati med določno iu o nedoločno obliko pridevnika. Čut za dvojino je pri glagolu in zaimku še izrazit, le pri samostalnikih selski govor razen v nom. in ak. plur. mase. nima posebnih dualnih oblik. Pri spolu je važno, da radi onemitve izglasnih vokalov prehajajo mnoga neutra v masculiita, n. pr. lijtaš^n leat, dasi neutrum kot gramatična kategorija radi tega ni izginil. Oh sklanjatvi je avtor opozoril na neko važno posebnost selskega narečja. Kadi vokalne redukcije in onemitve končnih samoglasnikov je tudi selskemu narečju v geografični soseščini z nemškim jezikom pretila nevarnost osiromašenja sklonskih oblik. Tu je pokazalo prav selsko narečje svojo notranjo jezikotvorno posebnost ter je z raznimi sredstvi, kakor so menjava vokalov, palatalizacija, akcentske variacije, skušalo nadomestiti pomanjkanje oblik v sklonih s to notranjo fleksijo. Verbalna fleksija je v selskem govoru v bistvu takšna, kakršna je v ostalih slovenskih narečjih. Dočim pa po ostalem Rožu v infinitivu govore še končni i kot se je le-ta v Selah že izgubil. V končnem poglavju razpravlja avtor še o tvorbi besed in o slovarju in ugotavlja, da je kakor drugod po Koroškem tudi v Rožu slovenski besedni zaklad močno prepojen z nemškimi izposojenkami, ki jim uprava, promet in tehnika odpirajo na stežaj vrata. Vendar pa je tudi v svojem besednem zakladu koroška slovenščina zelo trdoživa in konservativna, kakor priča terminologija iz domačega življenja (hišno orodje, domače živali in rastline). A. V. Isačenko opravlja hvaležno znanstveno delo, da se je lotil proučevanja koroških narečij, ki jih navzlic njihovi trdoživosti sedanje razmere sčasoma vendarle utegnejo tako izmaličiti, da bo pozneje tako delo še bolj otežkočeno. Široka jezikovna naohraženost, temeljita znanstvena priprava in kritično ter ostroumno gledanje na jezikovne probleme pa posebej usposabljajo mladega rnskcga slavista za to nalogo. ]) r- Janko K o t 11 i k. GREBENC O., MODERNO SLOVENSKO POHIŠTVO PO NARODNIH MOTIVIH. Ljubljana 1938. Izdala in založila kr. hanska uprava dravske banovine, VIII. oddelek, v Ljubljani. I. in II. del. 2°. 8 str. + 24 listov predlog. »S svojimi osnutki hoče avtor podati približno sliko, kako daleč bi se bila morebiti razvila ljudska umetnost, če bi ne bila pričela propadati. Njegovi osnutki naj bi bili izhodišče za novo obdobje, v katerem naj bi se razvijal pohištveni slog sicer modernemu času primerno, vendar na temelju karakterističnega krajevnega iniljeja« (iz uvoda). V kratkem zgodovinskem pregledu slovenske ljudske umetnosti nakazuje profesor O. Grebene vplive zemljepisne lege in zgodovinskega razvoja Slovenije na ljudsko umetnost od XVIII. stoletja dalje, ko se je razvijala poti vplivi cerkve, patriotičnega čuta, praznoverja in narodne zavesti. Pod vplivom cerkve se je kot glavni ornament razvilo srce, pod vplivom patriotizma orel, narodno prebujenje XIX. stoletja pa je po mnenju avtorja dalo prednost rdeči in modri barvi itd. Nivelizacija kulture je v polpretekli dobi razvoj ljudske umetnosti prekinila in o njej imamo danes dve mnenji: nekateri gledajo v ljudski umetnosti ostanke preživelih pojavov, drugim je »trajni izraz skupnosti«; v tem smislu, torej kot izraz narodne svojstvenosti, jo vrednoti tudi avtor. Temu zgodovinskemu pregledu slede še navodila za izdelovanje pohištva, ki nas tu bliže ne zanimajo, ker spadajo v delokrog praktikov, nato pa dva dela predlog, ki vsebujejo iz severovzhodne Slovenije motive iz Prekmurja, z Dravskega polja, s Pohorja in iz Savinjske doline. Delo prof. Grebenca, še bolj pa delo založnice, kr. banske uprave, ki je izdajo omogočila, zasluži zaradi aktualnosti problema pozornost. Prav radi kulturne važnosli obravnavanega problema pa je potrebno opozoriti na nekatera dejstva in navesti nekatere pomisleke, ki jih zbuja kulturnozgodovinski del knjige; praktični del prepuščamo, kakor že omenjeno, poklicanim. Prof. O. Grebene uvaja čitatelja v svojo publikacijo s skico zgodovinskega razvoja slovenske ljudske umetnosti, to se pravi, ljudskemu pohištvu kot delu ljudske umetnosti je postavil kot okvir celoto. Pri tem pa dejansko upošteva prav za prav samo eno značilnost te umetnosti, samo ornament. To je stališče, ki je obvladovalo dolgo časa vse vsaj srednjeevropsko narodopisno gledanje, ki je redno obviselo na srcih, nageljnih in barvah ter je s temi ornamentalnimi elementi ustvarjalo pri Nemcih in pri nas — ne pa tudi pri Italijanih — modne tako zvane narodne sobe. Je in ostane nesporna zasluga našega rojaka Murka in njegovega tovariša Meringerja, da sta s svojimi narodopisnimi študijami likvidirala to bidermajersko gledanje in postavila načelo, da mora študij narodopisnega gradiva izhajati iz predmeta, iz celotne obdelave materiala, da mora upoštevati predvsem funkcionalne rešitve, v našem slučaju n. pr. to, kako je pohištvo prikrojeno za kmetsko življenje. Naše narodopisje je šlo žal mimo tega in tako se za Vurnikom v pričujočem delu prof. 0. Grebenca naša ljudska umetnost zopet istoveti z ornamentom na narodopisnih predmetih. Pravilno bi bilo, ko bi avtor za izhodišče vzel zgodovinski razvoj pohištva ter ga z zgodo-vinskorazvojnega vidika označil tako glede na razne njegove vrste (v zvezi z njegovim smotrom) kakor glede na slog in šele kot zaključek tega dvojega obravnaval ornament — ne kot bistvo, ampak kot atribut. Če je prof. O. Grebene v skici zgodovinskega razvoja obšel zgodovino ljudskega pohištva, ko govori splošno o vsej naši ljudski umetnosti, je šel tudi v predlogah mimo bistva ljudskega pohištva, ko ni upošteval obeh primarnih lastnosti pohištva, značilnosti posameznih vrst in sloga, ter se usmeril samo na ornament, ki je v resnici samo sestavina sloga. Od raznih vrst obsegajo predloge mizo, stol, klop, omaro in postelj, dočim vse drugo manjka, po slogu pa bi časovno opredelili prav vse predloge na konec XIX. stoletja, nikakor pa jih ne moremo smatrati za teoretično razvojno stopnjo današnjosti. Z absolutnim prevladovanjem ornamenta vsepovsod je poudarjena tudi estetska miselnost provincialnega meščana v isti dobi z edino razliko, da nadomeščajo barve puhli-ciranili predlog pri provincialnem meščanu koncem XIX. stoletja rezbarski, rezljani in podobni ornamenti. Ne da bi se v podrobnostih bavili z nakazanim zgodovinskim razvojem ljudske umet-uosti, se moramo ozreti poleg gornjega predvsem metodičnega vprašanja še na dve avtorjevi načelni sodbi. Prva je, da sloni značaj ljudske umetnosti na načinu, kako je po svoje oblikovala prevzete motive (večinoma ornamente), druga pa, da je rdečo in modro barvo uveljavila pri nas na vezeninah narodna zavest v drugi polovici XIX. stoletja. K prvi opozarjamo, da pozna narodopisje poleg prevzetih elementov tudi izvirne (Gcramb: versun-kenes Kulturgut). Izvirni elementi našega ljudskega pohištva so se do danes ohranili razen v nekaterih vrstah zlasti v geometričnem ornamentu, izraženem predvsem z žgano slikarijo; ta v predlogah popolnoma manjka in zastopani so v njih samo prevzeti elementi. Modra in rdeča barva je verjetno prav tako izviren narodopisni element, katerega moremo zasledovati do danes v polihromiji zlasti na naših glinastih nižinskih hišah po vsej vzhodni Sloveniji romarske podobe nam dokazujejo tudi na noši Podravja uporabo rdeče in modre barve pred časom narodnega preporoda. Rdeča in modra barva s'a mladi na" na tvhištvu, kjer je barva radi mračnosti stanovanjskih prostorov do polpretekle dobe sploh igrala podrejeno vlogo razen na skrinjah in na reprezentančnih delih pohištva v boljši hiši. Misel, podati interesentu predloge za pohištvo, ki bodi naše, je dobra. Za nje izvedbo pa hi bilo treba najprej zbrati ohranjeno gradivo ter ga izdati kot tako. To hi se moglo izvršiti skupno z izdajo meščanskega pohištva, kakor bi mogle obratno zbirke naših umetnostnih spomenikov upoštevati in objavljati tudi naše narodopisne umetnostne spomenike. Objava ljudskega pohištvenega gradiva bo končno pokazala, da bistvo tega pohištva ni njegov ornament, in s tem pripomogla k likvidaciji sodb o ljudski umetnosti, preko katerih je znanstveno narodopisje že par desetletij. Naše narodopisje in v zvezi z novim gradbenim zakonom tudi naša arhitektura tako gradivo o ljudski umetnosti nujno potrebujeta; dokler nimata tega, je vse njuno stremljenje po pravem domačem slogu brez zanesljive in trdne opore. Ako bo Grebenčevo delo rodilo spoznanje, da je za pravilno pojmovanje in izrabo ljudske umetnosti predvsem treba izdaje tozadevnega gradiva, je svoj cilj doseglo in bo ostalo mejnik v zgodovini našega narodopisja. Fran j o Baš. MATKO IVAN, SKRIVNOSTI ČLOVEŠKEGA TELESA Z RAZVOJNEGA IN NOTRA-NJESEKRETORICNEGA GLEDIŠČA. V Ljubljani (1938). V. 80. 218 str. Knjiga je sicer pisana z medicinskega stališča in namenjena v prvi vrsti medicincem (prim. XIX. pogl. str. 210), vendar pa zasluži tudi pozornost narodopisca, ker se je pisec v onih primerih, kjer opisuje abnormitete, mimogrede spomnil tudi vloge, ki jo igrajo v ljudskem mišljenju in verovanju. Da je ta, recimo medicinska stran narodopisja tudi vredna pozornosti inedicinca znanstvenika, tega se je pisec dobro zavedal. Tako pravi kar v začetku svoje knjige (str. 12): »Tudi v slovenskih pravljicah slišimo o velikanih in pritlikavcih... Pri nas, kakor tudi pri drugih narodih, so doma številne pravljice o palčkih in psoglavcih, ki žive na drevesih. V tem pogledu so naše narodne pravljice in pripovedke zelo bogate in je nujno potrebno kritično zbrati tozadeven materijal ter pregledati slike in podobe, ki se nahajajo na našem ozemlju, da doženemo, v koliko vsebujejo, odnosno predočujejo patološke človeške postave.« Dočim govori tukaj v prvi vrsti medicinec, se je na koncu knjige v piscu že zganil tudi narodopisec. Tam (str. 163) namreč beremo: »Na Dolenjskem je sploh mnogo pravljic o pasjeglavcih. Tudi ta dejstva nas silijo, da čim skrbneje preiščemo naše pravljice in bajke, narodne pesmi itd. na patološke pojave v človekovem bitju in žitju. Pri tem pa ho treba tudi upoštevati, v katerih krajih so take pripovedke doma, do kod segajo in kaj bi jim bila realna podlaga ... Prepričan sem, da bomo pri tem študiju odkrili mnogo zanimivosti, ki bodo v marsičem posvetile v patologijo in biologijo slovenskega naroda, nič manj pa v izobrazbo, opazovalnost in dojemljivost ustvariteljev teh pripovedk, bajk, pesmi, slik, podob itd « Pri tej priliki opozarja na P a j k o v e Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev in K e 1 e m i n o v e Bajke in pripovedke. Škoda samo, da je pisec tej panogi svoje vede v tej knjigi posvetil tako malo pozornosti. Sicer govori (str. 12) o Martinu Krpanu, kralju Matjažu in močnem baronu Ravbarju, toda v to zvezo hi spadala pač tudi Štempihar in Peter Klepec. In v takih slučajih hi bilo vedno treba ločiti, kaj je iz te tvarine postalo narodno blago, kaj pa je iz nje ustvarila umetnikova duša. Da mu naša umetnost ni tuja, je pokazal z zanimivim opisom in analizo telesnega lin-hitusa naših pisateljev (str. 18), ki bo našim literarnim teoretikom in zgodovinarjem še dajala posla. Da sega vsa stvar tudi v področje hagicgrafije, se vidi na tem, da obravnava pisec tudi podobo pasjeglavcgu sv. Krištofa pri pravoslavnih (172) in sv. Staroste v cerkvi v Lomu pri Tržiču (170). Mogoče ho ta knjiga temu ali onemu zdravniku dala pobudo, da se bo pozanimal za medicinski folklor med nami. To je skoro že nekaka dolžnost onega pravega zdravnika, ki skuša svojega bolnika prej do dobra spoznati, predno ga začne zdraviti. Res, da jc tako po-zvedovanje težavna in na vso moč kočljiva stvar, nikakor pa ne ho več težavna, čim si je zdravnik pridobil pacijcntovo zaupanje, kar mora že v interesu svoje prakse! Že iz preproste anamneze — če zdravnik bolniku ne bo preveč segal v besedo — se ho dalo marsikaj sklepati, prav tako, če ho zdravnik primerjal zunanji habitus bolnika z onim, ki ga označuje na pr. njegovo ime, kakor Belec, Črnko [Murko], Erjavce i. t. d. In koliko dela nas čaka na polju poljudne farmakologijc, ki je v prejšnjih stoletjih iz samostanskih vrtov in apotek prišla med narod, danes pa se zmagovito vrača v medicinsko prakso! Lep in zanimiv poskus v tej smeri je članek M. K a r 1 i 11 a v Zdravniškem vestniku 1938, 162—-7, o »domačem« zdravljenju pljučnih bolezni, ki pa je —- žal —■ ostal brez obljubljenega nadaljevanja. Da takih stvari v Matkovi knjigi ni več, tega je pač krivo dejstvo, da z enakimi študijami pri nas še niti začeli nismo. In vendar so nam za globlje spoznanje našega naroda — v vseh njegovih plasteh! — tako nujno potrebne. Upajmo, da bo Matkova knjiga dala v tej smeri kakšno pobudo. Samo pred njenim načinom citiranja moramo nujno svariti. Ob velikanski literaturi, ki jo citira — to je pri Matku umevno samo po sebi — dosledno zamolčuje navedbo strani in premnogokrat tudi izdaje. Prerok »Kolosser« na str. 26 pa je res nekam čudno odkritje. j \ Q Zapiski. MITROV MIT. Pregledno razpravlja o tem, upoštevajoč tudi ptujske mitreje, Carl Clemen v članku »Der Mitrasmythus« v reviji Bonner Jahrbiicher, zv. 142, str. 13—26 (Darmstadt 1937). Avtor kritično premotri gradivo o Mitrovem mitu od Cumonta do Rostov-ceva in prihaja do naslednjega: 1. Iz krvi ubitega bika se rodi vegetacija, iz semena pa slabo; pes v Mitrovem spremstvu je lovski pes in za mit o Mitri brez pomena; lev predstavlja poletje, kača levovega protivnika, vrana pa poslanca Mitri. Nasproti temu dualističnemu tolmačenju sestavnih delov z Mitrovih reliefov pa imamo 2. tolmačenje mita o Mitri iz klasičnih osnov, nekaj tudi iz Aveste. Mitra je odsev Herkula in Helija; Mitra je investiran novi Helij — prim, podobo v III. ptujskem mitreju , ki postane sončni bog, oziroma s sončnim bogom eno, ko ubije prahika. Franjo Baš. SCHLOSSERJEVI DONESKI K TOPOGRAFIJI MARIBORA IN OKOLICE. Schlosser Paul, ki jc pred svetovno vojno kot častnik v Mariboru zbiral gradivo za krajevno sliko Maribora v preteklosti, zasledoval arheološke postojanke v mariborski okolici ter nabiral narodopisno blago po Pohorju in Dravskem polju, je razen v strokovnih listih objavljal nabrano gradivo tudi v dnevnem časopisju. Med tem zavzema prvo mesto M a r i b o r e r Z e i-t u 11 g, kjer je prenehat z objavami 1923 in zopet začel 1937. Za objave zgodovinskega značaja, objavljene v imenovanem dnevniku v zadnjem času, jo Schlosser črpal gradivo v prvi vrsti iz francisccjskih zemljiških knjig, v drugi pa iz ugotovitev na terenu ter je z njimi v bistvu nadaljeval in izpopolnil v Deutsche Rundschau fiir Geographic XXXVI, 1913/14, str. 453—69 objavljeno rekonstrukcijo mesta Maribora 1789. Določil je pri tem podrobno značaj in lego mestnega obzidja ter razvoj posestnega stanja v njegovi neposredni okolici (Die Ringmauer-Ostfront, 19. marca in 3. apr. 1938; Der Stadt-grahen der Ostfront, 17. apr., 1. inaja in 12. jun. 1938; Die Ringmauer-Nordfront, 3. in 21. jul., 30. avg. in 6. nov. 1938; Der Stadtgraben der Nordfront, 4. dec. 1938; Die Ringmaucr der Westfront, 15. in 29. jan., 5. in 26. febr. 1939; Der Stadtgraben der Westfront, 5. marca, 9. in 30. apr. 1939; Die Ringmaucr-Siidfront, 14. maja in 11. junija 1939). Pri zemljiškoknjižnem in gradbenem razvoju mestnega obzidja in mestnega jarka v dobi po koncu XVIII. stoletja ugotavlja nadalje razvoj posameznih topografsko značilnih stavb: hiše Židovska ulica št. 23, ki zapira Židovsko ulico proti vzhodu kot zagato, (Das Gutsmandlhaus, 30. jan. 1938), prvo mariborsko kopališče v Kopališki ulici št. 34 (Das Radhaus, 6. marca 1938), edino hišo s strelskimi linami v Mariboru v Usnjarski ulici št. 21 (Das Fellfarherhaus, 13. marca 1938), nebotičnik starega Maribora, petnadstropno Tangiševo hišo 11a vogalu Glavnega trga in Dravske ulice (Das Tangischliaiis, 1. sept. 1937) in hišo Grajski trg št. 5, katero je mogoče zgodovinsko zasledovati v Mariboru najdalje nazaj, do 1390 (Das Herzoghaus, 31. okt. 1937). Poleg ratvujne slike mestnega obzidja in njegove neposredne soseščine od konca XVIII. stoletja, torej od padca obzidja do svetovne vojne, je podal Schlosser tudi topografijo in kroniko mariborskih mestnih utrdb z njih tehničnim opisom od najstarejših dob do porušitve (Die Befestigungen Maribors und deren Geschichte, oziroma Maribor als Festung, 30. jul., 6. avg., 10., 17., 24. sept., 8., 15. okt. in 26. nov. 1939). Tako je dospel nazaj v predzgodovino in prvič pri nas lokaliziral vsa podravska gradišča (Anfange des Befestigungswesens auf dem Boden der Umgebung Maribors, 25. jun. in 9. jul. 1939) ter zanimivo rekonstruiral najstarejšo mariborsko utrdbo kot istovrstno gradišču pod Limhušem (Vom Ringwall Limbuš zur Festung Maribor, 16. jul. 1939). S temi izrazito gradbenozgodovinskimi in posestnimi poročili v neposredni zvezi so prispevki o predmestnem okolišu današnje Cvetlične ulice (Gratzer Vorstadt, 7. in 21. nov., d. in 12. dec. 1937), kjer izhaja Schlosser iz študija ledinskih imen, ki so mu važen vir tudi za najstarejšo zgodovino utrdb, zlasti v mariborski okolici. Vzporedno je podal topografska razdejanja Maribora po potresu 1318 (1348 wird Maribor durcli Erdbeben zerstiirt, 21. maja 1939) in po požaru 1648 (Stadt Maribor abgebrannt, 13. febr. 1938). Od ostalih člankov zasluži omembo objava Puffove rokopisne beležke o najdbah novcev v mariborski okolici 1852 (Aus einer Handschrift Dr. R. G. Puffs, 16. jan. 1938): Novec Nerona (najden na koruznem polju v Studencih), bronast rimski cesarski novec (v vinogradu nad Svečino), 3 barbarski keltski novci (v vinogradih med Kamnico in Sv. Petrom) ter 60 brakteatov Otokarja II., katere so našli pri gradnji hiše mizarja Schmidla v današnji Strmi ulici. F r a n j o Baš. VODOVNIK JURIJ. Tega zanimivega ljudskega pevca s Pohorja so se v zadnjem času spomnili France Črnec v Slov. domu 4. januarja 1939 (z nepodpisanim člankom »Osemdesetletnica smrti Jurija Vodovnika«), dr. Franc M i š i č (Dr. Frami) v dnevniku Mariborer Zeitung 9. apr. 1939 (»Des Bachernpoeten Jur Vodovnik Autobiographic« — s prevodom Vodovnikove avtobiografske pesmi) in Drago Bajt v Jutru 14. aprila 1939 (»Tam, kjer bridka arnika deliti...«). Bajtov članek je v glavnem posnet po Mišičevcm, pa tudi Črnec in Mišič obnavljata po večini samo žc od drugod znane podatke. Novo je morda v Črnčevem članku zanimivo, dasi nekoliko nejasno sporočilo, kako je Vodovnik pri »komponiranju« svojih pesmi skušal posnemati ritem valujoče vode, v Mišičevem pa navedbe o Vodovnikovib rokopisnih zbirkah, zlasti to, da je na svojih potih in romanjih iz svoje zbirke oddajal posamezne pesmi za denar ali pijačo. Ali je bilo to res, bo seveda težko izpričati. Sodobno poročilo, ki o njegovi zanesljivosti nimamo vzroka dvomiti, pravi (v Novicah 1851, 301), da Vodovnik, ko »po Pohorji berači, nosi koš brez d n a, v znamenje, da no"e veči milošnjc, kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna«. To kaže človeka duha, človeka, ki gmotnim dobrinam ni dajal posebne cene, vsaj ne prvenstva. Mimogrede omenja Vodovnika dr. Franc Mišič tudi v članku »Die Ilerren von Lindeck« (Mariborer Zeitung 4. junija 1939), kjer v svobodnem prevodu objavlja njegovo pesem »Od Landeškcga grada«. Vsekakor bi Vodovnik zaslužil, da se njegove pesmi, kolikor jih jc še mogoče zbrati, izdajo, kakor to Črnec v svojem članku napoveduje. Želeti pa jc, da se priredi izdaja z zadostno kritičnostjo in se tudi opremi s primernim uvodom in potrebnimi pojasnili. Zlasti bo treba pažnjc pri izbiri pesmi, ker se nekatere pripisujejo Vodovniku po krivem (n. pr. »Pokopač«, ki je v Drobtinicah 1862, 261 označen kot Šrolov), pa tudi pri redakciji besedila, ker se je v skoraj stoletnem ustnem izročilu prvotna oblika marsikje skvarila in zabrisala, deloma tudi okrnila. V zvezi s tem bo tudi potrebno, da se pesmi vsebinsko in metri'no analizirajo ter določi Vodovnikovo mesto v okviru naše ljudske pesmi. Morda nam prinese tako izdajo 150-lctnica pevčevega rojstva, ki ho čez dve leti? J. Glaser. MRAVLJINJAKI NA POHORJU. V Našem rodu 1939/40, 50—52 je Anton Ingolič v članku »Nabiralci mravljinčjih jajc« opisal pohorskegu mravljinjaka, kakor ga je nekje pod Klopnim vrhom imel priliko opazovati pri njegovem poslu: kako nabira mravljinja jajca (bube) in jih suši, da jih potem proda kot ptičjo krmo. Glavno njegovo delo je v tem, da jajca, ki zanj edina prihajajo v poštev, loči od mravelj in igličevja. Deloma stori to že na licu mesta, ko jih s kuhalnico zajame iz mravljišča in jih preseje z rešetom. Na pripravnem prostoru, kamor jih, spravljena v vrečo, znosi v košu, jih nato nasiplje na otoček, ki ga ima nalašč za to napravljenega sredi kake tekoče vode. Na otck zasadi smrekovih vej, pod katere mu mravlje znosijo jajca kot v novo mravljišče. Od tam jih zdevlje na ogreto plahto, kjer mravlje s pomočjo cunje odstrani in strese nazaj v gozd, jajca pa primerno posuši. Posel — ki je prepovedan -— je mogoče opravljati samo preko poletja, torej samo za postranski zaslužek. Danes naletimo na kakega mravljinjaka le še izjemoma, svoj čas pa jih je bilo najti baje po vsem Pohorju in tudi po sosednem ozemlju (n. pr. pred vojno v Hudem kotu nad Ribnico, med Št. Danijelom in Strojno, po vojni nad bistriško grabo pod Sv. Jernejem nad Muto). Sam se spominjam starega mravljinjaka iz početka stoletja, ki je imel svojo postojanko pičle pol ure pod Areliom, v smeri proti Rušam, v Robnikovem (po domače Čandrovem) gozdu; kraj se še danes imenuje »pri tnravljinji bajti«. Doma je bil s hoškega Pohorja, kjer je bil lastnik stop za phanje, vendar je prihajal nabirat mravljinja jajca redno vsako poletje, dokler ni med svetovno vojno umrl. Posestniku bajte, v kateri je v tem času stanoval, je dajal za vsako sezono po en mernik prosene kaše. Kolikor se še spominjam tehnike njegovega dela in kolikor mi je poizvedel o tem g. Davorin Lesjak v Rušah še od drugih očividcev (za kar se vsem najlepše zahvaljujem), se je v bistvu strinjala s tem, kakor je to izumirajočo narodopisno zanimivost naših gozdov v navedenem članku opisal Ingolič. Dopolnjujem njegov opis samo z nekaterimi podrobnostmi, ki so ali nove ali deloma drugačne. Otoček, ki se ga je mravljinjak pri svojem poslu posluževal, je imel l'/2 do 2 m premera; vanj je v sredi napravil kakih 25 cm globoko in 30 cm široko jamico ter jo rahlo pokril z vejicami. Ko je mravlje zasipal na otok (delal je to samo ob sončnem vremenu), so znosile jajca v jamico pod vejevje, da jih skrijejo. Čez vse je vrgel vrečo in mravlje, čim so zlezle 11a njo, stresel v gozd; to je ponavljal, dokler je bilo potrebno. Jajca je nato posušil na soncu. Janko Glaser. Društveni glasnik. Muzejsko društvo v Ptuju. Redni letni občni zbor MDP se je vršil v sredo, 29. marca 1939 ob 17. uri v relektoriju mestnega Ferkovega muzeja v Ptuju. Predsednik dr. Josip Komljanec je ugotovil sklepčnost in pozdravil v kratkem nagovoru vse navzoče. Poudarjal je potrebo, da se pripravljalna dela za vinarski muzej čimprej zaključijo. Pridobiti je predvsem javnost in oblasti za novo ustanovo, ki bi se kol samostojen oddelek priključila sedanjemu muzeju. Treba bo tudi zbrati zadevno gradivo med ljudstvom, da se ohranijo tudi narodopisne posebnosti naše vinorodne okolice, predvsem Haloz in Slovenskih goric. Poročilo o društvenem delu je podal tajnik A. S m o d i č. Kakor vsa leta je muzej pridobil nekaj rimskih najdb iz velikega rimskega grobišča na Zg. Hajdini. Pomembne so žare razne oblike in velikosti, vrči, lončki, sklede, 3 oljenke s pečatom FORTIS, dalje dve veliki noriško-panonski kmetski fibuli in ostanki tretje, razno Icpotično okovje iz brona, gumbi, igle itd. Vsako leto se na tem mestu mnogo rimskih najdb uniči pri kopanju gramoza in društvo bo moralo skrbeti, da se čimprej začne s sistematskim izkopavanjem antične nekropole. Univ. prof. dr. R. Saria je nadaljeval svoja raziskavanja rimskega vodovoda v bližini opuščene gramoznice pri Gerečji vasi do hajdinske šole. Vodovod (korito je bilo precej razrušeno vsled plitve lege) se je dal prav dobro še zasledovati do bajdinske gramoznice ob banovinski cesti Ptuj—Fram. Od tu je vodil cevovod v smeri proti hajdinski šoli. Pokrit je bil z opekami, zaznamovanimi s pečatom LEG XIII G. Vodovod je zelo podoben onemu, ki ga je zgradila XIII. legija pred svojim prihodom v Poetovijo v Vindonissi (Švica). S tem je vprašanje rimskega vodovoda starega Poetovija končno rešeno. Ostalo društveno delo se je osredotočilo na pripravljalna dela za vinarski muzej. Mestna občina je z velikim razumevanjem odstopila za novi muzej stari vodni stolp na Aleksandrovem nabrežju. Arhitekt ing. S. Dev iz Maribora je napravil adapcijski načrt, na podlagi katerega se naj izvrše prezidave starega poslopja. Dvakrat je bila sprejeta deputacija MDP na kr. banski upravi, in sicer od g. bana dr. M. Natlačena in podbana g. dr. St. Majcena ter je obema predočila nujnost ustanovitve vinarskega muzeja v Ptuju; zagotovljena nam je bila vsestranska pomoč. Med najvažnejše pridobitve ptujskega muzeja spada prevzem knjižnice in delovne sobe pokojnega V. Skraharja. Velikodušno darilo vdove g. Marije Skrabarjeve se bo v spomin na delovanje zaslužnega pokojnika imenovalo »Bibliotheca Skrabariana«. Skrabarjeva knjižnica obsega nad 1000 del, za katera se je napravil poseben inventar z listovnim katalogom. Društvena knjižnica se je sicer izpopolnila z nakupi novih del in z darili. Veliko knjig je bilo tudi na novo vezanih. V preteklem letu je društvo pridobilo 4 nove prostore v pritličju nekdanje samostanske zgradbe za galerijo slik in za arhiv urbarijev, večinoma iz ptujskega okraja. Razen nekaj razglasov iz Napoleonove dobe je MDP kupilo pretežni del listin in knjig ptujskega usnjarskega ceha. Numizmatična zbirka je bila v celoti očiščena in izpopolnjena. Važen je nakup lepo ohranjenega zlatnika cesarja Sigismunda. Od puškarja Daša smo kupili zbirko starega orožja in drugega strelnega orodja. Druge manjše pridobitve so razvidne iz muzejskih zapisnikov in delovodnika. Preglednika računov Šega in B e r 1 i č sta pregledala celotno denarno gospodarstvo in ugotovila, da se strinjajo postavke blagajniške knjige s prilogami in da je vse v popolnem redu, nakar sta predlagala razrešnico, katero je občni zbor soglasno sprejel. Društvo ima 211 rednih članov. MDP je imelo v preteklem letu 6 rednih odborovih sej in eno žalno sejo. Navezalo je ponovno ožje stike s celjskim Muzejskim društvom na skupnem izletu v Ptuju in na Dobravi dne 16. oktobra 1938. Na Jagičevi proslavi v Varaždinu je MDP zastopal blagajnik .1. Gorup. Pogreba častnega člana, velezaslužnega zgodovinarja prelata dr. Fr. Kovačiča se je udeležila tročlanska deputacija (gg. Gorup, Vizjak in Smodič), ki je položila na njegov grob lovorov venec s trobojnico. Umrl je v minulem letu naš dolgoletni odbornik in častni član, konservator in notar Viktor Skrabar. Njegovo ime ho zapisano v analih našega društva in mesta z zlatimi črkami. To, kar pomeni danes Ptuj v znanstvenem svetu, jc Skrabarjcvo delo. Občni zbor jc na predlog župana dr. Al. Remca soglasno sklenil, da se njegovo oprsje vlije v bron. Njegovemu spominu in spominu drugih umrlih članov (dr. Kovačič, mag. phurm. Orožen, Urban, Bacbler, Plevnik iu Košir) se je oddolžil občni zbor s trikratnim »slava«, nakar je predsednik oh 19. uri zborovanje zaključil. A. S. Prvo zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Po sklepu sestanka slovenskih zgodovinarjev v Celju dne 5. februarju 1939 sta priredili Muzejsko društvo za Slovenijo in Zgodovinsko društvo v Mariboru ob priliki proslave stoletnega jubileja Muzejskegu društvu zu Slovenijo dne 16. decembra 1939 prvo zborovanje slovenskih zgodovinarjev, ki se je vršilo v čitalnici Nurodncgu muzeja v Ljubljani. Spored zborovanja je obsegal sledeča poročila: 1. Univ. prof. dr. Fr. Stele, Stanje nmetnostnozgodovinskega raziskavanja v Sloveniji; koreferent konservator dr. Fr. Me-s e s n e 1. 2. Ban. arh. prof. Fr. Baš, Aktualni problemi naših arhivov; koreferent škof. arh. prof. M. M i k 1 a v č i č. 3. Univ. prof. dr. Jos. Turk, Najstarejši cistercijanski statuti. 4. Kustos dr. R. L o ž a r, Stanje arheološke vede v Sloveniji. 5. Univ. doc. dr. F. Zw i t t e r, Koncepcija slovenske zgodovine. 6. Insp. proT. S. Kranjec, Zgodovina v naši srednji šoli. 7. Univ. bibl. dr. M. Pivec-Stele, Stanje slovenske historične bibliografije. Referatom in koreferatom sledeča debata je strnila ugotovitve zborovanja v naslednjih resolucijah: Slovenski zgodovinarji, zbrani dne 16. decembra 1939 na svojem prvem strokovnem zborovanju ob priliki stoletnice Muzejskega društva za Slovenijo, so prepričani, da je za napredek zgodovinskih ved na Slovenskem potrebno: 1. da se radi eminentne domoznanske pomembnosti arheologije in umetnostne zgodovine v učnem načrtu za srednje šole bolj upoštevata arheologija in umetnostna zgodovina; 2. da se za uspešno čuvanje, odkrivanje in proučavanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov v Sloveniji uveljavi zakon o varstvu starin, ki ga je v avgustu t. 1. po nalogu ministrstva prosvete redigirala skupina strokovnjakov v Beogradu; 3. da se doseže pravna ureditev pridobivanja registratur za arhive, oživotvori funkcija arhivskega konservatorja, uredi izposojanje naših arhivalij v inozemstvu našim znanstvenim ustanovam, zagotovi arhivski naraščaj iz javnih sredstev, pripravi ustanovitev državnega arhiva v Ljubljani, organizira inventarizacija podeželskih arhivalij ter izda arhivski zakon; 4. da se izda zakon o muzejih na podlagi osnutka, ki ga je redigirala posebna komisija ministra prosvete v Beogradu meseca avgusta 1939; 5. da se na podlagi dosedanje budžetne razdelitve, materialne in personalne, Narodnega muzeja v Ljubljani, v oddelka kulturnozgodovinski in prirodoslovni, organizirata dva strokovno in upravno samostojna muzeja: kulturnozgodovinski muzej v Ljubljani in prirodoslovni muzej v Ljubljani; 6. da se v današnjih učnih načrtih za pouk zgodovine v srednjih šolah, ki so preobloženi z zunanjimi dogodki, dejstvi in imeni, bolj upošteva gospodarska, socialna in kulturna zgodovina ter da se učni načrti s sodelovanjem zgodovinskih društev v tem smislu revidirajo; 7. da se tiska referat o sedanjem stanju slovenske historične bibliografije, da skrbijo naša zgodovinska društva za sestavo tekoče ter za izpopolnitev stare slovenske historične bibliografije in da zgodovinska društva oskrhijo denarna sredstva za izdajo take bibliografije. V pogledu organizacije zborovanj so delegati društev (Muzejsko društvo za Slovenijo, Umetnostnozgodovinsko društvo v Ljubljani, Zgodovinsko društvo v Mariboru, Muzejsko društvo v Mariboru, Muzejsko društvo v Ptuju, Muzejsko društvo v Celju, Muzejsko društvo v Škofji Loki in zastopnik pripravljalnega odbora Muzejskega društva v Novem mestu) sprejeli sledeči pravilnik zborovanj slovenskih zgodovinarjev: 1. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev se vršijo vsako leto v jeseni in po možnosti vsako leto v drugem kraju. 2. Namen zborovanj slovenskih zgodovinarjev je: ugotoviti sodobno stanje slovenske historiografije, slovenskih zgodovinskih ustanov in organizacij ter zgodovinskega pouka na Slovenskem, podati pristojnim faktorjem pregled sodobnih znanstvenih, didaktičnih in organizacijskih problemov ter predlagati način njih rešitve. 3. Zborovanj slovenskih zgodovinarjev se morejo udeležiti zgodovinarji, ki so člani vsaj enega slovenskega društva, ki se strokovno bavi z zgodovinskimi vedami in sodeluje pri zborovanjih, in pa vabljeni gostje. 4. Organi zborovanj slovenskih zgodovinarjev so organizacijski odbor in nadzorni odbor, oba v številu odbornikov, ki ga določi zborovanje. Volijo jih delegati pri zborovanju sodelujočih društev, in sicer pripada vsakemu društvu en glas. 5. Organizacijski odbor se voli za eno leto iz članov onih društev, ki imajo sedež v kraju, kjer se bo vršilo prihodnje zborovanje. 6. Nadzorni odbor se voli za eno leto. Sestavljen je iz zastopnikov vseh slovenskih zgodovinskih društev, ki sodelujejo pri zborovanjih; njegov predsednik mora bivati v Ljubljani. Nadzorni odbor skrbi za izvršitev na zborovanju sprejete resolucije, pomaga organizacijskemu odboru s potrebnim gradivom ter vzdržuje zveze z oblastmi. 7. Organizacijski odbor pripravi zborovanje in pošlje njegov dnevni red do 1. maja vsem sodelujočim zgodovinskim organizacijam. 8. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev se delijo v razprave v smislu dnevnega reda, v ekskurzije in v sestanke delegatov včlanjenih društev. Ekskurzija naj ponazori krajevne zgodovinske probleme in predstavi krajevne zgodovinske zbirke ter spomenike od tipa selišč do objektov spomeniškega varstva. 9. Zborovanje slovenskih zgodovinarjev vodi predsednik organizacijskega odbora, zapisnik vodi tajnik organizacijskega odbora, overovita pa zapisnik predsednika organizacijskega in nadzornega odbora. 10. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev so sklepčna oh vsaki udeležbi, če so bila pravilno sklicana ob soglasju organizacijskega in nadzornega odbora z vabili, ki so jih sodelujoča društva prejela do 1. maja. Za sklepčnost sestankov delegatov društev je potrebna navzočnost zastopnikov vsaj polovice včlanjenih društev. 11. Če bi organizacijski odbor do 1. maja ne izvršil za zborovanje potrebnih priprav, je dolžnost nadzornega odbora, da organizira zborovanje. Na zaključku zborovanja je zastopnik Muzejskega društva v Ptuju prof. J. Jarc povabil zgodovinarje na zborovanje 1940 v Ptuj. Vsi navzoči so vabilo sprejeli ter izvolili odbor Muzejskega društva v Ptuju za organizacijski odbor, kateremu bo pri organizaciji zborovanja pomagalo Zgodovinsko društvo v Mariboru. V nadzorni odbor pa so bili izvoljeni: univ. prof. dr. M. Kos, dr. Fr. Zwitter, univ. prof. dr. Fr. Stele, dr. L. Ložar, dr. Jos. Tominšek, prof. Fr. Baš, ravn. J. Glaser, dr. Jos. Komljanec, A. Smodič, prof. J. Orožen, dr. Fr. Šijanec, dr. P. Blaznik, prof. Fr. Planina in prof. J. Jarc. Zborovanje slovenskih zgodovinarjev je strokovno in družabno uspelo, tako da smemo v njem gledati izhodišče za delovno enotnost slovenskih zgodovinarjev v bodoče. Mr. Paul G. Brewster (Department of English, University of Missouri, Columbia. Miss., USA) študira že dalje časa sledečo otroško igro: Prvi igralec ima zavezane oči. Drugi, stoječ za njim, ga udari s pestjo po hrbtu in pri tem izreče primeren verz. V anglosaksonskem svetu »Koliko rogov ima kozel?« ali »Koliko prstov držim kVišku?«, pri Nemcih »Wicvicl Horner hat der Bock?«, pri Italijanih »Ad anca ed ancona«, ali »A caucara e hella«, pri Švedih »liulta hockhorn«, pri Turkih »Kac parmaq«, pri Estoncih »Sikka pukka, mitu sarve« i. t. d. Pri tem iztegne število prstov, ki ga mora prvi igrulec uganiti. Če ga ugane, menjata svoji vlogi, sicer se igra tako dolgo nadaljuje. Po nekod se prvi igralec postavi na vse štiri, ua dlani in kolena, drugi pa ga zajaha. Mr. Brewster ima primere opisov in verzov že iz Angleške, Irske, Škotske, s Hebridov. iz Finske, Švedske, Danske, Nemčije, Italije, Grške. Portugalske, Španske, Francije, Belgije, Nizozemske, Estonije, Turške, Srbije in USA. Sedaj bi rail vedel, ali imamo tudi Slovenci kaj enakega ali podobnega. Kdor kaj ve, naj blagovoli ljubeznivo sporočiti ali naravnost njemu, ali pa meni. j Glonar. F. R. Koliko rogov ima kozel?" V oceno in zameno doposlane tiskovine. 0<1 16. aprila do 15. decembra 1939. Družba sv. Mohorja, Celje: Mohorjeva občna zgodovina. II. Sovre A., Stari Grki. 1939. Romisch-Germanische Kommission, Frankfurt a. M.: 27. Bericht.. . Berlin 1939. — Germa- nia. XXIII, 2—4. Berlin 1939. Etnografski muzej, Zagreb: Posebna izdanja. 2. Pavičevič M. M., Ženske narodne pjesme iz Črne gore. 1938. — Vjesnik Etnografskog muzeja. IV. 1938. Poznanskie Towarzystwo przyjaciol nauk, Poznan: Katalog wydawnictw... 1938. — Prace komisji historycznej. XI, 1—4; XII, 1; XIII, 1. 1937—1938. — Sprawozdania ... 28.—30. 1937. Slovausky ustav. Praha: Byzantinoslavica. VII. 1937—1938. Adler. I, 1—12. Wien 1939. Balticoslavica. III. Wilno 1938. Jugoslovanski biseri. II, 9—10. Maribor 1939. Biuletyn historii sztuki i kulturi. VI, 3—1; VII, 1. Warszawa 1938—1939. Blatter fur Ileimatkunde. XVII, 1—4. Graz 1939. Boršuik Škerlak M., Aškerc. Življenje in delo. Ljubljana 1939. Carinthia. II. 111. Klagenfurt 1922. Čas. XXXIII, 8—10; XXXIV, 1—2. Ljubljana 1939. Časopis ceskych knihovniku. XVIII, 1—2. Praha 1939. Časopis Narodniho musea. CXII. Praha 1938. Časopis Vlasteueckeho spolku musejniho v Olomouci. Lil, 2. Olomouc 1939. Česky časopis historicky. XLV, 1—2. Praha 1939. Jugoslovenski istoriski časopis. V, L—2. Ljubljana-Zagreb-Beograd 1939. Dejanje. II, 5—9. Ljubljana 1939. Dolgozatok. XIV. Szeged 1938. Dom in svet. LI, 5—9. Ljubljana 1939. Naš dom. 1939, 2—3. Maribor 1939. Etnolog. X—XI. Ljubljana 1937—1939. Sudostdeutsche Forschungen. Ill, 3—4; IV, 1. Leipzig 1939. Gajret. XX, 5—14. Sarajevo 1939. Glasnik (Primorske banovine). II, 5—12. Split 1939. Glasnik Istoriskog društva u Novom Sadu. XI, 1—2 (Leskovac M., Registar prvih trideset svezaka Glasnika Istoriskog društva); XII, 1—2. N. Sad. 1938—1939. Iloffiller V. - Saria B., Antike Inschriften aus Jugoslavien. Zagreb 1938. Ilešič S., Slovenska Ziljska dolina. Ljubljana 1939, Bonner Jahrbiicher. Heft 143/144. 1. u. 2. Teil. Darmstadt 1938—1939. Jahrbuch der Gesellschaft fiir die Geschichte des Protestantismus im ehemaligen Osterreich. 60. Wien-Leipzig 1939. Slovenski jezik. II, 1—2. Ljubljana 1939. Klemenčič V., Iz starih in novih časov. Zgodovinska čitanka. Ljubljana 1939. Ukrainška knylia. II, 1—8. Lvov 1938. Letopis Matice Srpske. 351, 4—6; 352, 1—3. Novi Sad 1939. Ljubljanski škofijski list. LXXVI, 5—10. Ljubljana 1939. Lud. Ser. II. Tom XV, zeszyt 1—4. Lw6w 1937. Matica rada. III, 5—10. Beograd 1939. Mentor. XXVI, 9—10; XXVII, 1—4. Ljubljana 1939. Mesesnel F., Janez in Jurij Subic. Ljubljana 1939. Misel in delo. V, 5—10. Ljubljana 1939. Napredak. XIV, 5—11. Sarajevo 1939. Pavičevič M. M., Črnogorci u pričama i anegdotama. XXI.—XXIV. Zagreb 1939. Pavičevič M. M., Lažni car Ščepan Mali. Beograd 1938. Pavičevič M. M., Pet bajki moga oca. Beograd 1938. Pax et bonum. Spominski listi, posvečeni sedemstoletnici minoritskega samostana v Ptuju. Ptuj 1939. Orientalia Christiana periodica. V, 1—4. Koma 1939. Popotnik. LX, 9—10; LXI, 1—2. Ljubljana 1939. Slovenski pravnik. Lili, 5—12. Ljubljana 1939. Južni pregled. XIII, 5—11. Skoplje 1939. Umetnički pregled. II, 3—8. Beograd 1939. Slovansky pfehled. XXXI, 1—4. Praha 1939. Mladi Prekmurec. III, 7—10. Murska Sobota 1939. Priloži proučavanju narodne poezije. VI, 1. Beograd 1939. Rajakovac B., Mičun M. Pavičevič. Beograd 1939. Razori. VII, 8—10; VIII, 1—3. Ljubljana 1939. Nova revija. XVIII, 2—4. Makarska 1939. Česko-jihoslovanska revue. IX, 3—7. Praha 1939. Revue des čtudes slaves. XIX, 1—2. Paris 1939. Roczniki historyczue. XV, 1. Poznan 1939. Rozprawy historyczue Towarzystwa naukowego warszawskiego. XIX.—XXL Warszawa 1937 —1938. Ruch slowiauski. Ser. II. R. IV., 3—5. Lwow 1939. Slavia. XVI, 4. Praha 1939. Sodobnost. VII, 5—12. Ljubljana 1939. Spomenica na proslavu 65-godišnjice Benka Horvata. Zagreb 1939. Narodna starina. 35. Zagreb 1939. Starinar. 3. ser. XIV. Beograd 1939. Stimmen aus dem Siidosten. II, 7—12; III, 1—2. Miinchen 1939. Vasi szemle. VI, 4—6. Szombathely 1939. Škerl F., Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860—1869. Ljubljana 1938. Slovenski učitelj. XL, 4—12. Ljubljana 1939. Bogoslovni vestnik. XIX, 1. Ljubljana 1939. Gozdarski vestnik. II, 5—9. Maribor 1939. Planinski vestnik. XXXIX, 5—12. Ljubljana 1939. Ribiško-lovski vestnik. VI, 3—6. Ljubljana 1939. Zdravniški vestnik. XI, 4—11. Ljubljana 1939. Franjevački vijesnik. XLVI, 4—12. Beograd 1939. Numizmatičke vijesti. I, 3—4. Zagreb 1939. Vjesnik kr. državnog arkiva u Zagrebu. VIII. Zagreb 1939. Zbornik za umetnostno zgodovino. XV. Ljubljana 1938. Wiener Zeitschrift fur Volkskunde. XLIV, 3—6. Wien 1939. Numismaticke zpravy. VI, 2—4. Praha 1939. Ljubljanski zvon. L1X, 3—12. Ljubljana 1939. Žena in dom. X, 5—12. Ljubljana 1939. Zu uredništvo ČZN in Zgodovinsko društvo v Mariboru odgovurju ravnatelj Junko Gluser. Ti»k Mariborske tiskarne d. d. v Mariboru; odgovarja ravnatelj Stanko Detela.