List 12.
Gospodarske stvari.
Nekaj o sadjereji.
Spisal A. Ž____t.
O tej zadevi pisalo se je že veliko in še več govorilo; al žalibog! z malimi, pa slavnimi izjemki skoro brez vspeha. Napak, ktere to važno reč zadržujejo, je mnogo; al moj namen ni tukaj pisati celih litanij; le nektere važnejše hočem našteti in malo jih pretresti.
Ena je: mlačnost župan i j po deželi za po-vzdigo sadjereje.
Druga je: pomanjkanje občinskih drevesnic ali vrtov za odgojo sadnega drevja.
Tretja je: pomanjkanje sposobnih učiteljev, kteri razumejo in hočejo šolsko mladino sadjereje teoretično in praktično učiti.
Četrta je: svojeglavnost mnogih gospodarjev, kteri so vsakemu napredku brez izjemka nasprotni.
Da me pa nihče napačno ne razume, rečem še enkrat, da te štiri točke niso splošno očitanje, ampak da rad priznavam častitljive izjemke.
Gotovo je, da sadje vsake baze, ker se ga obilo, namreč več nego za domačo potrebo prideluje, lepih denarcev prinaša gospodarjem, deloma, ker se precej presno poproda, deloma pa tudi, ako se posuši, jabelč-nik, hruševec in kis iz njega naredi, ali tudi, če se za slivovko porabi. Neovrgljiva resnica je pa tudi, da temveč denara za pridelke v deželo in oziroma v sosesko priroma, temveč se nje splošno blagostanje po-vikša — in nalogo in dolžnost na to paziti imajo v prvi vrsti dotične županije.
Zahtevati ni mogoče, da vsak župan na deželi je izurjen sadjerejec, kajti veliko je tacih, ki od kmetijstva sploh nič ne razumejo, ker so trgovci, rokodelci itd. Al vendar med odborom vsake županije se kakošen mož najde, kteri ima veselje do sadjereje in pa tudi potrebne vednosti. Takemu naj bi se, ako v onem kraji ni sposobnega učitelja, njeno nadzorništvo izročilo.
Drevesnica je za vsako srenjo neobhodno potrebna naprava, in stroški za-njo so cel6 majhni, kajti slednja soseska ima v pašnikih kak zato pripraven kraj, ki k večemu to potrebuje, da se mu nekoliko prsti napelje in se dobro ogradi ali pa obzida. Na tem mestu se potem šolska mladost v ugodnem času uči sadno drevje presajati, cepiti, cediti itd., in tako postane v malo letih občinski zaklad, kteri se v podobi požlahnjenih drevesec med srenjčane deli in gotove obresti donaša, sicer pa tudi sadjerejcem zabava, ka-koršne drugod le   za  drage  denarje iščejo. — Učitelji
E)o deželi velikokrat tudi pri najboljši volji nimajo pri-ožnosti, svojih učencev v sadjereji djansko (praktično) in temeljito izurjevati, ker nimajo potrebne drevesnice,
dasiravno bi se mnogi med njimi z veseljem tega važnega posla poprijeli in bi si tako v svojem kraji neprecenljive in stanovitne spominke postavili.
Cul sem že večkrat gospodarje ob prilikah, ko je bil govor o sadjereji, ovemu napredku mnogovrstne ugovore, češ, kaj bomo drevje sadili, saj sadii tako ne doživimo; tatje vse pokradejo in je drevje le za jezo; drevje noče več tako rasti in roditi, kakor nekdaj itd. Neki župan, čegar ime s plaščem pozabljivosti pokrijem, se je celo v svoji modrosti ustil, da neogibljivi nasledki pomnoženega sadnega pridelka bili bi še veči davki! — Ce tudi jaz in vsak posestnik dobro ve, da vlada rada duhta in duhta, kako bi si naklonila več dohodkov po davkih, vendar pa tudi to ve vsak, da na sadna drevesa ne pri nas in nikjer drugod niso še mislili davka nakladati, marveč gotovo je to, da tak gospodar že zdaj od svoje zemlje v primeri več davka plačuje, ki mu prazna leži, mimo onega, ki jo ima s sadjem zasajeno.
Al moj namen ni, take ljudi preveriti; saj bi bilo vse to le bob v steno metati. Oni so ravno le po starem kopitu, kakor puška na kamen; le mlajšim, bolj občutljivim srcem priporočam te vrstice.
Med pičlimi dobički, ktere je železnica naši ubogi deželi, posebno pa nam Primorcem in Ipavcem prinesla, je menda v prvi vrsti ta, da sadje, ki pri nas zgodaj zori, v daljna mesta prevažuje, in vtem obziru se nam nikoli ni konkurencije bati. Skoda le, da nimamo veliko več in veliko b o 1 j e g a sadja v druge dežele na prodaj pošiljati! Na noge tedaj rojaci! Sadite in cepite žlahna sadna plemena, in v malo letih bode naša trgovina se sadjem znamenita in lože bodemo živeli!