9. številka.
Ljubljana, soboto 13. januarja.
X. leto, 1877.
LOVEN SKJJflROD.
Ilhujii V8*k dan, i/.v/.emii ponedeljka in dnevi po prazuicih, ter velja po pošti prejemanji a v ■ tr o - o g er s k e dežele za celo leto 1*5 tfld., M pol leta H ffld., M četrt leta 4 »fId.   —  Za Ljubljano  Lrez pošiljanja na dum za celo leto 13 jrld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gid. 10 kr.   Za pošiljanje na doui M računa lO kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta, — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za goBpode učitelje na ljudskih šolali in za lijaku velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 9 g Id. 50 kr., po pošti prejeman za četrt let« 3 jrld. — Za oznanila se plačuje od čefciristopne petit-vrate fj kr., če Be oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj ho, izvole irankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — U r e d niš t vo je v Ljubljani v Franc Koluianovej hiši št. 3 „gledališka stolna". Opra .• n i š t v o, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne roči, je v „Narodni tiskarni" v Koluianovej hišL
V IJul>IJitu i 12. .Jan.
Uže mnogokrat smo opozorili, kakov cinizem in kaka predrzna nesramnost vladata v novinarskem glasilu na.ših Dežmanov, ki še pravijo, da so Slovenci in v glasilu druzih naših protivnikov, ki pravijo, da so še ,,Kranjci". Navajali smo namreč večkrat uže iz ,,Laiba-cher Tagblatta" besede, s katerimi ta časnik, ki v sredi nas kranjskih Slovanov izhaja, v -sredi dežele, ki ima *J5 procentov slovanskega in le 5 procentov nemškega prebivalstva, naravnost zasmehuje Slovane in jih zameta tako, kakor da bi bili kakšni pritepenci brezpravni in ne državljani v Avstriji, enakopravni z vsemi druzimi narodnostmi, ki so po osodi zbrani pod žezlom visoke carske roi lo > i ne habsburške hiše.
Včerajšnji „Laibacher Tagblatt11, ali „der dumme Kerl von Laibach", prinaša članek z napisom: „Nationale Klagerufe", v katerem zopet čenča:
„Das reichseinheitliche Oester-r e i c h hat an der Last des ungarischen Ausgleiches hinreichend genu g; es \viire \veder dem Grafeu Andrassv noch seinein Nachfolger in spe fllr einen Ausgleich mit d en Slaven dan kb ar, es triigt keine Sensucht nach Geschenken der Daiiaer! Selfgovern-ment der Slaven und bsterreichische Ileichs-einheit sind undenkbare Begriffe; soge-nannte „statsrechtliehe" und verfassungsniiis-sige Institutionen oder Verhaltnisse kiinnen nicht neb ene i a an der bestehen."
Niti denes nam ne pride na misel, da bi polemizirali s temi ljudmi, ki tako neukretno kažejo vse svoje sovraštvo do nas Slovanov.
Tudi nam ozir na konfisciranja-radost državnega pravdnika to polemiko močno odsvetava. Pač pa moramo to zaničevanje Slovanov, ki iz teh besedij v organu kranjskega nemškutarstva jasno govori, zapisati in konstatirati, ter vprašamo vsacega „Kranjca" ali sploh vsacega, kdor je rojen iz slovanskega plemena: ali moreš, ali smeš s poštenim srcem hoditi in glasovati z ljudmi, kateri tvoj slovanski rod tako ponižujejo, da pravijo: S Slovani so niti meniti in pogajati nij treba, Slovanom avtonomije nij dati itd. Kateri rod tega sveta, ki nema ribje krvi v žilah, more take besede od protivnika hladnokrvno in z molkom prenašati?
Nij veselo, da moramo mej nami Slovani še take reči spominjati in sicer še vedno po navijaj e se spominjati. Ali baš, ker jo naš rod še premalo predraniljen, ker ima toliko sinov, ki mu nezvesti obračajo hrbet, zato je silna potreba, da dan na dan doni opomin mej narod: ljubite domovino, ljubite jezik njen in šego njeno, pa izpoznavajte vedno bolj sovražnike njene in svoje!
Politični razgled.
V Ljubljani 12. januarja.
tiiinvin'f/<i ^lnn-n predsednik je poslance sklical na 22. t. m. k prvej seji.
„Agr. Presse", nov dnevnik, ki v Z«-<l» thti izhaja in sicer prav dobro piše ter ga zlasti vsem javnim lokalom priporočamo, — slišala je, da misli Tisza hrvatskega bana Mažuranića odpraviti in figuro grofa Pejače-viea postaviti za bana. „Obzor" to oporeka, da nij res.
0«/r#\thi minister Tisza je cesarju re-
kel odločno, da ne more sprejeti predlogov dunajskega ministerstva o bankovem vprašanji temuč, da rajši svoje ministersko mesto odloži.
V ftn u «J«* d r*«*«-.
Od ruske armade v Kišenevu se poroča, da je glavni poveljnik veliki knez Nikolaj uže toliko zdrav, da naravnost z vojnim ministrom dopisuje in se peča za urejevanje vojske. Njegova vojska bode rJOO.OUO mož imela in toliko, menijo Ilusi, bodo dovolj za prestop Donave. „Pol. Corr." ima iz Peter-hurga dopis, ki odločno pobija laži, ki se raztrošajo po nekih časnikih, ki trde, da je ruska vojska slaba itd.
Ia CVt su telegrafira tO. t. m.
da se je turško niinisterstvo posvetovalo o daljnem vedenji pri konferenciji. Kaj so možje sklenili, se ne ve, torej no znamo, kaj konferenca poreče k temu. Salisburv bode pred zasedanjem obiskal Midhat-pašo. Lord Elliot je bil od sultana zaslišan. — 11. t. m. jo bila odločilna seja baje. — Jutri bomo čuli, je li res ali ne.
V nrinški državni zbor sta za Uerlin voljena socijalist Fritsehe pa naprednjak Dun-ker. V drugih okrajih Berlina so socijalisti pa naprednjaki dobili največ glasov. Treba bode ožjih volitev.
V severnej jđtneriki se je bati nemirov, če ne celo izbruha domače vojske, ker si demokrati in iepublikanci pripisujejo zmago pri volitvi predsednika. V Nevv-Orlean^u soje uže ljudstvo na ulicah nabiralo, vojaki so je razgnali.
Dopisi.
8 l«I i*a Mit G. januarja [Izv. dop,] Do-spevši iz učilišča čitam danes mej drugim tudi 1. br. letos. „Novic", katere sem uže od nekedaj rad in — nerad v roko jemal; rad, ker baš „N.U so mi bile prva dušna paša glede narodnostnega zavedanja svojega in ker
Prižigalec.
(Roman, v angleškem spisala Miaa M. Cummins, poslovenil J.)
Peto poglavje.
(Dalje.)
a No, reči moram", začel je Trueman ter jo je vzdignil in nesel bliže k luči, „malička ti si pač krasna! Novo krilo, nove črevljičke, nov predpasnik! saj imaš same nove reči! Kdo ti pa je razeesal lase V Zares! Nijsi ravno prekrasna, a zala si, kot da bi bila iz škatljice vzeta."
„Gospa Sullivanova me je napravila in mi tudi razčesala lase; in še nekaj, kaj ne vidite kaj je še storila Vw
Trueman je sledil Jeričinim očem, ko so se ozirale okrog po sobi. Čudil se je, da so se spol ni le Jerici nade, kolikor velike so tudi bile. A tema se nij čuditi, liano zjutraj je bil od-žel in našel je bivališče popolnem premenjeno.*
Brezdvomno so delale ženske roke, ki so vse osnažile in uredile.
Dokler nij bila Jerica prišla k True-manu, silila se nikdar nij ženska v njegovo sobo. Ker je prav sam za se živel, ter le redkoma sprejel kakega obiskovalca, uredil je bivališče po svoje ugodno za se, ter je malo gledal na zunanjost. Njegova priprosta soba je bila le redkokrat pomedena in čiščenje na pomlad jej je bilo neznano. Velika krivica se jo godila velikima oknoma, na dvorišče držečima, in veselo svitlobo, ki je imela skozi njo prihajati, sta zadrževala nesnaga in dim. Koti stropovja so bili provlečeni s pajčovinami. Visoka in široka polica ob peči je bila pokrita s čudno zmesjo raznih potrebnih in nepotrebnih reči in na kune je bilo nesnage nabrane pod pečjo. Hišno orodje in posodje, mej tem je bilo nekaj posebno dobrega, je bilo kaj neprimerno razstavljeno, ter je bolj ko mogoče delalo tesnobo po sobi. Mej Jeričino boleznijo so razne potrebščine in pa postelja za True-mana na tleh narejena, pomnožile zmešnjavo
tako, da bi človek skoro potreboval krmilea, ki bi ga bil varno po sobi vodil.
Gospa Sullivanova je bila snažnost sama. Njo sobe so bile kakor z voskom likane. Nje obleka, skoro podobna obleki kvakarjev je bila silno priprosta, pa brez najmanjšega madeža. Nikdo nij srečal starega nje očeta ali nje sina celo v njijni delavni obleki, da ne bi na njej precej zapazil znamenja skrbljivo hčere in matere. Da bi Jerici stregla, ter za njo skrbela oni čas, ko Truemana nij bilo doma, prišla je prvikrat v sobo, ki jo bila vsa drugačna od njene, in težavno je določiti, koliko zelo se je pomnožila vrednost njene kreposti in krščanske ljubezni, da je to storila, če ne pomislimo, kako zoperno jej je bilo ono nasprotje in kako zelo se jej je studilo, časih bivati celi popoldan y taki sobi, — v sobi, katero bi bila po svojih poznejših besedah rada osnažila in uredila, če tudi, da bi le videla, kaka bodo osnažena in ali bi jo kdo zopet spoznal. Gospa Sullivanova je bila žena nizke postave, a imela je več zmožnosti ia trdne volje, kot katera
so kot konglomerat istinito preimeniten časnik za naš narod (za kmeta), — nerad pa zato, ker prerade las repe onemu, kateri se drzne brez njih cenzure kaj pisati. Evo! V imenovanem svojem broju se „Nov." hote norčevati iz vrlega učitelja Lapanja Ivana, ker je on sam brez „Novićnih"  ceremonij krstil svoj prevod iz nemške knjige  dr. Netoličke sloveneč jo  z naimenovanjem  „občna zgodovina za višje razrede  narodnih in meščanskih šol."   „N." kar  kategorično  tvrde, da izraz „narodnih" na mesti „ljudskih1* na tem mestu  „nikakor" nij na pravem mestu, in sicer s tam skromnim dokazom, da naši bližnji bratje na jugu imajo „pučke" škole, „pučki" koledar itd., „kajti oni kakor mi razločujejo" „nation° in „volk.tt   Torej misle „N.U, da samo Hrvat in Slovenec zna korektno slovansko   govoriti, ostali   ogromni oddelki Slovanstva pa ne, ka li? Nikar ne mislimo da smo uže vse Slovane slišali govoriti, ako smo dospeli do zagrebškega Maksimira in ko smo prekoračili malo Slovenijo.  Ne bojmo se temnih slavonskih dobrav, hajdimo k Srbom, hajdimo k Rusom in videli bodemo, da si še več  prisvajamo nego basenska žaba, kajti ona je hotela biti le volovske velikosti, mi v „N." pa se še huje napihujemo, ter hočemo še večji biti nego vol.   To je še višje oholo nego li starcevičjačko asertorično tvr denje.  Da Srbi ne prikimavajo „ Novicam", o tem se prepričam s pogledom v svojo skromno biblijoteko, v katerej imam kot slovensk n a-roden učitelj ova dela: „Palmina :in napo^Hc lUKojm" (računica za narodne škole) od Kon-jeviča, — „IIhcmoiiii ciicrnim aa cpiiokc HaPOAHG niKođo" (pismeni  sastavi za srpske narodne škole), — HpnroAoiiuc, 110 HncrnimiiM miMCJiiiMn :s;i HiiPOAiie uii.iur" (prirodopis, po nastavnim načelima za narodne škole) od Libena. Pa tudi perijodična literatura srbska rabi izraz „narod"  za   „volkM.   Časnik „Ocjioooi>eii.c" (Oslobodjenje), kojega je med srbsko-turškim ratom v Kragujevcu uredoval učeni radikalec Todorić, pravi: .Državna birokracija imala je zadatak, daje održavala narod u gluposti i da ona što više dere i guli narod. Torej tudi iz tega je razvidno, da Srb ne de vije vseh stanov v narodni koš, o samo tega, katerega došteva Slovenec po „Novicah" k „ljudstvu", Hrvat k „puku".
Jako smešno je, da donašajo ,,Nov." ne-
posredno za to kritiko v taiste j rubriki naslovom „slovanstvo slovstvo" „.1bct m h«po,i" „List za narod") zove se nov časnik, ki je v novem Sadu jel izhajati, namenjen bolj prostemu ljudstvu itd." „N." tu nehoteč priznavajo, da ,,nomen est omen" in da so nedosledne v razlaganju pomena tega časnika.
Da tudi Rusi govore „narod" za nem. ,,volk", to sem doznal po nekem posebnem pismu rus. c. poslanika Itajevskega, v katerem je „za zdaj11 (to je 72. leto) odsvetoval slovenskemu ,,narodnemu učiteljstvu 1 na Hu-sko, marveč pa to kaže prof. gimnazij i dr. Za „ volksschule" je smatral 72. 1. v Gorici tudi prof. kazanske univerze (na Volgi) dr. Baud. de Courtenav izraz „narodne škole", kar sva čitala v rus. časniku „Moskovska Vč-domosti" v dr. Pajerjevej palači ob solkan-skoj cesti. Kedo ima prav, ali srbske in ruske autoritete, ali „Novice", ki tvrde, da g. Lapanje nije prav krstil pomenote knjige?
Sicer pa slovenski narod  faktično ima izraz „Ijudsk" za nem. fremd, lat. alienus Ko je bil napravil napis  ljutomerski krajni š. svet nad vrata tamošnje učilnice:  „ 1 j ud ska šola", bilo je to v začudenje tamoš njih kmetov, ter so rekali mimogredoč: „To nije ljudska šola, ampak naša!" Isto tako govori tudi isterski Slovenec, kakor tudi Slo venci po Goriškem, ter smatrajo izraz „Ijudsk" za „fremd". Povsodi tod *) sem jaz uže služil, ter dotičnoga naroda izraze še precej poznam „Sapienti sat". Blaže P er ni še k.
Iz I<iiitoiiKTM 9. januarja. [Izv dopis.]   O našem družabnem življenji bi rad poročal, toda ne morem, ker tega pri nas uže nekaj časa nij. Čitalnica nekako miruje, a tud nemčurji spe.   Uzroki so ,,slabi časi", po manjkanje delavnih močij, osobito pri Čital niči; pri nemčurji h pa  pojema navduše nje za svoje ideje od dne do dne. Pri Slo ven cih bi se živahnejše življenje morda takoj na novo prebudilo, ako bi imeli vsaj eno moč ki bi imela voljo in srčnost, obilo tukajšnjih Slovencev združevati.   Radi tega bi bili zelo veseli, ako bi se za sedaj razpisano učiteljsko službo (plača je 560 gold.) muzikalično izobražen, naroden in mlad mož oglasil, kakor-šnega zdaj ne samo pri tukajšnjej šoli, marveč v celem trgu pogrešamo. —  Pri občinskih volitvah v našem trgu se Slovenci nij-
*) Tudi Motličan tako govori. Pis.
smo udeležili; uzrok tega je bil po večjem taT da je naš voditelj pri različnih podvzetjih tako naprežen, da ne bi mogel na čelo občine tako lehko slopiti, tudi tedaj ne, ako bi bila narodna stranka premagala, kar je bilo pa teško opati, ker bi bili skoro gotovo obili uradniki nemčurjem v pomoč priskočili.   Nemčurji pa, kljubu našoj pasivnosti našega prezasluže-nega voditelja tako prezirajo, da ga niti v občinski odbor nijso volili. Če tudi on po tej časti ne hrepeni, vendar je naša narodna čast s tem žaljena, da se zasluženi možje radi tega prezirajo, ker so narodnjaki. — Veselile so pa nas letos vsaj občinske volitve v okolici, kjer so občine le narodne župane volile. — Kot napredek narodni zaznamovati morem tudi to, da je prešlo vodstvo tukajšnje kmetijske poddružnice, pri katerej so nemčurji do sedaj gospodovali in skoro ne dru-zega pri sejah uganjali, nego Slovencem zabavljali in mej soboj se prepirali. Ko so se vsled razpora razšli, pristopilo je obilo novih udov in si izbrali v odbor take može, ki bodo slovenskemu kmetu v njegovem jeziku kmetijstvo razlagali.
Iz  Hihiiice 10. jan. [Izv. dopis.] O nas Ribničanih izpregovorila se je uže mar-sikaka besedica po časnikih glede zboljšanja vsakojakega stanja naših domačinov. Besedo-valo se je o naših navadah, šegah in običajih o našem bogatstvu, o Ribniških rešetih, o našem humorji itd.   Dozvolite tedaj, dragi čitatelji, da prerešetamo tudi najvažnejšo točko, oziraje se na splošno korist, koja o navedenej točki mirno spava,  kajti nikaki zemlje sin ge ne predrzne, da bi jo dramil lehkomiselno iz sladkega spanja: Častitljiva duhovščina! ki ge dan za dnevom rokovodite s knjigami od naj manjšega katekizma do ogromnih učenih foli-jantov, ali ne slutite knjižne koristi! Ve, mnogobrojne šole, ki vendar toliko bukev potrebujete za izrejo nežne ndadosti, ali ne pogrešate te koristi!   Vi, spoštovani domorodci po dostojno obljudenih trgih, vaseh in selih, vi, zvesti udje družbe sv. Mohora,  ki vse dolge zimske večere dušne paše iščete iz broširanih, razsutih knjig, ali v istini ne čutite koristi branja!  Vi,  slavni uradniki, koji celo dolgo življenje le papirju in knjigam darujete, ali res ne izpoznate preveliko koristi — knjigoveza! Stanovalci Ribniške doline! prebivalci Kočevskih pokrajin! ali ne veste, da ga sko-
koli izmej dvajseterimi ženskami dvakrat veče postave. Milovala je v resnici one, katerih bivališče je bila shramba za staro šaro in ropotijo ; za se je  bila prepričana,  da ti ne morejo biti srečni.  Tako je Bklenila, kakor hitro  bode Jerica okrevala jima osnažiti in urediti sobo in druge stvari, to je bilo v njenih očeh izvir kreposti in sreče, kajti tako popolnem je enačila zunanjo snažnost in čednost z notranjim mirom. Premišljevala je sama pri sebi, kako bi Treuemaua samega pridobila za čiščenje v njegovi sobi, in da bi vendar ne razžalila njegovega čuta, kajti glede nasnažnost bila je tako občutljiva, da je mislila, da enako občutljiv mora Trueman biti, — in majhena žena, toliko rahločutna kot delavna bi ga ne bila razžalila za ves svet;  kar jej je Jerica sama pomogla iz zadrege.
En dan pred velikim čiščenjem je gospa Sullivanova videla Jerico na prehodu pred svojimi durmi, kako je bojazljivo pogledovala v njeno sobo.
„Jerica, pojdi noter," rekla je ljubeznjivo
majhena žena „pojdi noter in obišči me." — „Tu," pristavila je, zapazivši, kako se je otrok bal vsiliti Be v tujo sobo, „vsedi se tu k mizi in glej, kako likam. To je tvoje malo oblačilce. Ravnokar je bom polikala in potem bodo tvoje reči dovršene. Ka ne radovala se boš, da dobiš novo obleko ?"
„Gospa, kaj vesela bodem," rekla je Jerica. „Ali jo naj vzamem se soboj in sama spravim ?"
„Da vzemi jo s soboj," odvrnila je gospa Sullivanova.
„A ne vem, kam bi jo dejala; v našej sobi nij nič prostora, — vsaj nič snažnega prostora," rekla je Jerica ter je čude se gledala v odprti predal, v katerega je gospa Sul-linova malo oblačilce k drugim lepo poravnanim spravljala.
„No,w odvrnila je gospa Sullivanova, nekaj bodeš imela na sebi, za ostalo pa morave poiskati primeren kraj."
„Vi imate za vaše stvari kaj lepe pro-
store," rekla je Jerica, oziraje se krog po sobi; „to je kaj lepa soba, zares lepa!"
„No, saj nij dosta drugačna, kot soba gospod Flintova. Zelo enake velikosti je in ima dva okna kot njegova. Moja omara je boljša, vaša je le trioglata, to pa je tudi ves razloček.w
„0, pa vaša se ne vidi taka kot naša. Vi imate tu postelje in stoli stoje vsi v vrsti in miza se sveti in pod je tako snažen in ognjišče čisto pomedeno in umito in solnce tako močno sveti noter. O želela bi, da bi tudi naša soba bila taka. Mislila bi skoro, da je naša soba za polovico manjša. Strijc Trueman so je denes zjutraj spodtaknil na kuhinjskih kleščah, rekoč, da tu nij toliko prostora, da bi mačko zibal."
„Kje pa so bile kuhinjske klešče V" pra-šala je gospa Sullivanova.
„Skoro sredi sobe, gospa."
„No, ne vidiš, da jaz ne puščam reči sredi sobe. Mislim, ko bi bila vaša soba pri-
raj nij knjigoveza od počasne Ljubljanice do lene Kolpe, od Novega mesta do primorske Reke? Vam je-li drago pošiljati knjige vezat v Pariz? Ne, boga mi! Ribniški trg se je še vselej obnesel in tudi sedaj bo kak vešč knjigovez gotovo z veseljem podal roko zdatnemu dobičku ter se naselil v našem trgu. Alon, na noge, knjigovezi! Tu se najde kamen modrijanov! (Stvar je res važna! Kako se lepe Blovenske knjige žalostno pognbljajo po deželi, ker vezane nijso! Tako je prišlo, da pred 10. leti izdane knjige uže teško in teško dobiš, če je v prodaji pošla. Ur.)
Iz Duiiit.tti 8. januarja [Izv, dop.] Bil je res krasen božičen večer, ki so ga praznovali 5. t. m. pravoslavni Srbi v svojem društvu „Zora". Prispelo je tija nad 50 Srbov, mnogo Dalmatincev, dosti Slovencev in tudi Čehi so imeli svojega zastopnika. O Hrvatu žalibog nij bilo ni duha ni sluha. Boje se menda, ila bi ne mdezli vzajemnega s 1 o-vaiiskejra duha, potomci slavnega Zrini-skega, slavnega Jelnćičn. A kdo bode o njih tožil?   „Izučila jih bode morebiti časov sila."
Pri tem krasno aranžiranem banketu napilo se je najprvo in jako lepo navzočim Slovencem in slovenskemu narodu,  ki se tako hrabro bori  proti trem dušmanom. Pozvali so se potem slovenski pevci in bili so na prošeni, katero Slovensko zapeti.   In udarili so našo in občeslavjansko „Naprej". Navdušenega priznavanja nij hotelo biti konec. Na pilo se je navzočim D almatincem, kot narodu, ki ima mnogo zaslug za j u g o s 1 a v j a n s ko borbo. Navdušeni živio-klici so odmevali, Napilo se je tudi navzočim Čehom in hrabremu, neupogljivemu češkemu  narodu. Na vsako zdravico zapeli so Srbi naroden svoj „živili".
Navdušenje mej srbskimi sokoli in dru-.zimi navzočimi Slovani dosegalo je vedno višje stopinje. V izvrstnem govoru opotnenil je Slovenec L. zasluge srbskega naroda, da je kra-bro šel v boj za svoje brate, trpeče pod turškim jarmom. Akoravno je ta boj sedaj še brez vspeha, imel bode gotovo svoj učinek, tek časa in njega terjatve, zjedinile bodo jeden-krat jugoslavjanske narode, naj neprijatelji te ideje še tako se protivijo. Živel torej srbski narod, živela sloga mej jugoslovanskimi in slovanskimi narodi!" Od vseh stranij odmevali so živio- in bravo-klici. Naj
še omenim, da je bil policijski komisar pri tej napitnici navzočem
Napijalo se je dalje ruskemu carju, glavnemu poveljniku ruske armade,  ki ima velik nalog priteci v pomoč in osvobodenje pod Turkom trpečim slavjnnskim narodom; napilo se ie dr. Miletini in Ksisapinoviču.   ki trpita krutost nekoiih sovražnikov srbskih, nnpilo se je slavnemu Černjajevemu kot glavnemu agi tati-rj u za slavjansko stvar — vse n;i-pitnice vršile so se v najlepšem redu,  v najvišoj navdušenosti.   O. H —k, Slovenec je tudi v lepem govoru razvil krasno idejo, oslo-bojenje slavjanskih narodov namreč izpodoblasti. ki dandenes tako zelo trpinči pravo svobodo. In priznavalo se mu je od vseh stranij. Bil je lep, črez vse lep ta večer. Popevalo se je mnogo in jako lepo. „U boj", „Za domovje", „Slovan", .Jlej Slovani", „Oj Vejvnrv'', ..Narodne slovenske",  mnogo se je pelo srbskih narodnih in razšli smo se pozno v noč zatrjevale si bratsko slnvjnnsko vzajemnost in stanovitnost. Res dobro je bil nranžirnn ta banket in ostal bode vsem navzoenim v najboljšem spominu. Policijski komisar bil je navzoč, a nij bilo nobenega nereda.
Tudi o slovenskem društvu ..Sloveniji" vam imam nekaj poročati. Za denea bodem to novost samo objektivno registriral. Poročano Vam je uže bilo, da je „Slovenija" z veliko večino sklenila slavnost prirediti ne-umrlemu našemu Simon Jenku. Takoj v druge j seji se je zopet sklenilo, da se ima slavnost v prejšnji seji sklenjeno, opustititi. Letos torej ne bode nobene slovenske slavnosti na Dunaji. Žalostno, a je res. Pisati se o tem ne sme veliko, ker je mnogo naših ,.navdušenih" Slovencev koj hrabro po konci, če se jim resnica pove, kadar je pa treba slovenske pesnike čestiti, slovenskemu imefui čast delati, so ti tudi prvi pri tem, ki zoper one zabavljajo, ki so zmožni o delovanju o tacih prilikah. Uboga .,Slovenija !" Odkar so se lansko leto šopirile nemško-burševske pesni v tebi, začela si pojemati. —
Na Dunaji je uže gotovo nad 2 sto tisoč Slovanov, nad 150 tisoč je samo Čehov. Dobra, izvrstna je torej misel, osnovati za dunajske Slovane politično društvo. Kakor sem iz gotovega vira slišal, imajo se v kratkem zbrati možje, ki bodo imeli lep nalog to
krasno misel oživotvoriti. Mi imamo gotovo uzrok svoje največje veselje izreči o tem na-meravanji. Morebiti bode svoje dni mnogo upliva imelo na večjo slogo v delovanji slovanskih politikov. Naj venca torej to podvzetje najvišji vspeh !
Domače stvari.
— (T mrl) je, kakor se poroča v časnike, okr. sodnik Vencovski vsled rane, ki si jo je zadal t. namenom usmrtiti se. On zapušča vdovo in enajstero otrok v siromašnih razmerah.
— (Narodna g o s t i 1 n i c a) g. Jan. Pfei-ferja v Mozirji — tako nam piše naročnik — je oskrbljena z lepim Številom različnih slovenskih časopisov in knjig; namreč: ,.Slovenski Narod," .,Slnv. Oospodnr." Slovenec," „S>,aj Gospodar .,Vrtec," ,Zvon," „Zora," ..Slov. llčiteli." dalje s knii'jrnmi „Slovenske Matice" in ..družbe sv. Mohora". Torei precej zanimivega, podučnega in zabavnega berila. Naj bi omenjeno gostilnico še druge narodne gostilnice v tem obziru posnemale, to je, gosti bi krčmarje lebko silili, da imajo vsaj par boljih časnikov slovenskih.
— (Pobegnil/) Iz Celja se poroča: 1. t. m. jo pobegnil od tod ujetniški nadzornik Gorjup, popustivši več dolgov pri svojih tovariših in celo pri vjetnikih. 0 t. m. pa ga je polkija v mestu našla in takoj zaprla. Zraven dolgov je tudi krivega storil se več goljufij.
— (Iz šmarskega okraja pri Celju) se ,,Gosp." piše: Mnogim narodnim in za šolo vnetim gg. učiteljem našega okraja se je zahvaliti, da šolska mladež dobro napreduje ter se mnogo koristnega in potrebnega nauči. Toda povsod se ne moremo s povoljnim šolskim napredkom ponašati.
— (B an ko vce d el al) je 17letni hlapec Jož. M. v Cogoncih v Slovenskih goricah, ali uže pri izdavanji prvega goldinarja so mladega umetnika zgrabili in sodniji izdali.
— (S č s ek iro ubil) je na Štefanovo pastrk očeta v Verbovici pri Štrigovi blizu Ljutomera.
— (V ljutomerski gozd) je prišlo okolo 50 tesarjev, da sekajo hrastje /a morske ladije. Ta hrastov gozd je bil do zdaj v celem ljutomerskem okraji najlepši in najvrednejši, zdaj pa bo večinom posekan.
merno pospravljena ter vse na svojem mestu, videla se bi skoro tako lepa kot moja."
„Želim, da bi mogla biti tako osnažena," rekla je Jerica, „a kam bi spravili postelji?"
„Na to sem uže mislila. Tam je ona majhena shramba za jedi — ali kopalnica — mislim, da to je bila, ko je bila hiša še nova ter so bogati ljudje v njej bivali; ta shramba je prostorna dovolj, da v njuj stoji postelja in par stolov. To bi bila lepa sobica za te. Sedaj je v njej le stara ropotija, ki jo gospod Flint lehko zavrže, ali če je kaj vredna, postavil bi jo lehko v vežo."
„0, to bi bilo krasno!" rekla je Jerica. „Potem bi strijc Trueman zopet imel svojo posteljo in jaz bi spavala tam na podu."
„To ne," odvrnila je gospa Sullivanova, „tega bi ne bilo tieba, da bi ležala na podu. Jaz imam kaj lepo posteljico, v katerej je moj Vilček spančkal, ko je še doma bival, in hočem ti jo posoditi, če bodeš dobro skrbela za njo in za vse, kar bode v tvojej sobici."
„Da, to hočem," rekla je Jerica. — „Ali
bodem pa mogla?" pristavila je obotavljajo se. „Ka mislite, da to morem? A ne vem, kako bi to počela !"
„Dete drago, ti se še nijsi učila nič delati. A osemletna deklica zamore marsikaj opravljati, če je potrpna ter se trudi, da bi se kaj naučila. Povedala bi ti lehko marsikaj, kar bi tebi hasnilo in tudi tvojemu strijcu Truemanu mnogo pomagalo."
„Kaj bi lehko storila?«
pomagala osnažiti in urediti njegovo bivališče." — „0 vem, da bi mu bilo prav," odvrnila je Jerica. „To bi bilo krasno! Ka bodem jaz mogla pomoči?"
„Da, delala boš, kolikor bodeš mogla; a Kati bode storila največ; močna je ter zna kaj dobro snažiti."
„Kedo pa je ta Kati?" — vprašala je Jerica.
„Kati? Ta je hči gospe Mac Cartyove v
,,Vsak dan bi lehko pomerila sobe; lehko1 sosedovi hiši. Gospod Flint stori jima marsi-bi poslala postelji, da bi bile komu podobne;'katero ljubav, nosi jima drva i. t. d. One mu lehko bi pogrnila in pripravila mizo, kruh oskrbujete po večem perilo, a njegove prijaz-opekla in krožnike pomila. Morebiti bi s prva'nosti mu ne morete na pol povrniti. Kati je tega ne storila najbolje, a privadila se bi kaj brdko dekle; veselila se bode, če bode kmalu in s časom bi bila prav izvrstna mala enkrat zaniogla en dan njemu delati. Za to jo gospodinja." ' bodem poprosila."
„0b, kako želim, da bi mogla kaj storiti1       „Ka hode jutri prišla?" stiijcu Truemanu," rekla je Jerica; „a kako        ..Morebiti bode prišla." naj počnem?" ,,Strijc   Trueman  ne bode jutri doma,"
„Pred vsem moraš vse ohraniti snažno. | rekla je Jerica; ..šel bode gospodu Kostniku Ko bi vedela, da bi bilo gospodu Flintu prav, j po oglje. Ka bi to ne bila najlepša prilika?" šla bi en dan po Kati Mac Carty, ki bi namaj iDrnje prih.)
Razne vesti.
* (T at vir; a na pošti.) 23. dec. p. 1. zvečer je nekdo na kulodvoru v SomOgradtJ ukral denarno pošiljatev z deklariranimi 500 markami v srebru, ki je tehtala 3 kilograma 150 gramov. Izvedelo se je pa, da v pošiljatvi nij bilo 500 mark, ampak 3240. Kilo jih je pobral .^e še nij zvedelo.
* (Kop.) V dunajskem Nussdoifu so te dni trije laški delavci učinili nezie*':eno grd rop. Šli so v sobo hišnice Kristine Tavšek, zamašili so jej usta, potem jo zvezali in vse odnesli iz sobe, kar je imelo le količkaj vrednosti. Uro potem so jo sosedje našli in osvobodili. Itekla je, da je imel eden ropar črno brado, drugi rudečo, tretji je bil pa gol.
* (Umor.) V vtorek je neznan zločinec v Ilemalsu zadavil 82 let staro krojaško udovo Marijano GoUvald. Tega zločina obdol-žen je bil njen dečak pa se je izkazalo, da je popolnem nedolžen. Ce je tudi kaj vkra-denega se ne ve, vdova je bila sicer premožna, a koliko je imela pri sebi, je neznano.
* (Bogat berač.) Dunajska policija je te difi zaprla bogatega hišnega posestnika z Dunaja, ker je okolo beračil. Imel je pri sebi mnogo krajcarjev in polovičarjev, ki jih je na-beračil; rodom pa je čifut.
* (Iiabelj proti rablju.) Ko je bil znani morilec Irancesconi obešen, se je začel prepir mej dunajskim pa praškim rabljem. Zadnji je „v interesu ©beinstva" razglasil pisanje, v katerem pravi, da on vsakega človeka v 10 sekundah iz tega sveta spravi, dunajski rabelj pa praškega toži zarad razžaljenja časti. Z dokazanjem resničnosti bo teško hodilo, ker se bo teško kdo dal za poskušinjo obesiti, makari če prav v 10 sekundah na oui svet pride.
* (Roparjem v Siciliji) se tudi po novem letu še dosti dobro godi. Uže 2. t. m. so skrbeli, da so karabinijerje dobro napokali. Kavno ta dan so pismeno pošto mej Palermo in Šiako napadli in vse vzeli. Cela truma roparjev se je postavila ob cesti z napetimi puškami. Konji so padli in tudi eden sprem-fjujočih karabinijerjev je mrtev obležal. Vzeli so poštno mošnjo, v kateri je bilo nad 4000 frankov vrednosti. Sicilija ima v roparskem poslu zares virtuoze.
* (Z a p u š č i n a) finančnega ministra egiptovskega Is mali* Sadika, znaša 30.000 fedanov zemlje; dragi kameni in druge dragocenosti znašajo 10,250.000 frankov; obligacij in drugih vrednostnih papirjev imel je za 1,500.000 frankov, v blagajnici pa 50.000 frankov. Dolžan je v Kairi in Aleksandriji 2 milijona frankov; stroškov pa je imel na leto 7Vi milijona. V haremu je imel nekaj črez 300 žen, služ-nikov pa nič več, nego 250.
* (Prebivalstvo Pariza) je v zadnjih?* letih naraslo od 1,851.702 na 1,986.748 glav za 134.950 duš.
nego dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 sprie > '«1 zdravilnih, brez vsake medicine, mej njimi <*\> 6ev ila profesorja Dr. Wnrxerja, g. F. V. Beneka, prn iga profesorja medicine na vseučilišči v Mariboru i Iravilnega svetnika Dr. Angelsteina, Dr. Shorelan-i■•, n>. Campbella, prof. Dr. Dede, Dr. Ure, grofinje Otatle ituart, Markize de Brehau a mnogo druzih iinonit. >sob, se razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj,
Kratki izkaz ii 80.000 ipričevalov.
Na Dunaji, 13. sprila 1872 Treslo je tžo sedem  nes cev,  mi. »r »em bil v . r. ii.pi.« u. stanji. Trpel sem vsled prsnici 11 ća ničnih bolečinah,  in sicer tako,  ia a -in od dne •!•> dne \ idno g ml,   in to z« prečilo je dolgo čjs* m. .j i studije.   Cul sem od Vase ćudapolne Kevalescu-:. pri<el sem jo rabiti in zagotovim Vas, da se čutim po  niiHt «i «m užitku Vkie tečne in  okuBne Li<< ■« lesciere popo nt m zdrav, tako, da brez naj maL juga tres nja morem zopet pisati. Zaradi tega priporočim vsem   bolnim  to  primerno  prav   čenč   tn  oku .■ ■> bruno, kot raj boljši pripom ček,  ter ostanem \' «... adaui
Gabriel Teschner, slušateli javnih višjih trgovskih šol. Pismo visoko plemenite markize de Brčhan.
Neapel, 17. aprila 1862. GoBpod! Vsled neke bolezni na jetrah bilo jo moje stanje hujfianja in bolečin \sake vrste sedoui let sem straSno. Nij sem mogla niti čitati niti pisati, tresle so se vse čutnice na celem životu, slabo piu-bavljenje, vedno nespanje, ter sem trpela vedno na razdraženji čutnic, katero me je sem ter tja prega-njalo in me ne jedni trenotek na miru pustilo, in pri tem bila sem melanholična najvišje Btopinje. Mnogi zdravniki poskusili bo vse, brez da bi mojo bolečine zlajšali. V polnej obupnoBti poskusila sem Vašo Kevalesciere in sedaj, ko jo uživam tri mesece, zahvaljujem se bogu. Kevalesciere zasluži največje hvalo, pridobila mi je zopet zdravje in me stavila v stanje, da morem mojo društveno pozicijo zopet uživati. Dovolite gospod, zagotovjenja moje prisrčne hvaležnosti in popolnega spoštevanja.
Markizu de Brehan. Št. 65.715.  Gospodični de Moutlouis ua nepre-bavljeuji, nespanji in hujšanji.
Št. 75.877. Flor. Kbllerja, c. kr. vojašk. oskrbnika, Veliki Varaždin, na pljučnem kašlji in bolehauji dušiiika, omotici in tiščanji v prsih.
Kevalesciere je 4 krat tečne j ša, nego meso, to •a pri odrasčonih in otrocih prihrani 50 krat več tu coni, ko pri zdravilih.
V piohaa ti h pušioah po pol funta 1 goid. 50 kt , l  mit '2 ijold 6o kr*t 2 funta 4 gold. 50 kr., 5 roti u»v IC golti., 12 rhntov 20 golu., 24 funtov -in goi<-*lo*oiero-Bieouiteu v padioah in Kevalesciere-CJhocolatee v prahu 12 cas 1 gld. 50 kr., 'i i ia» 2 gl «< ar- 'ki (*i i rfi. 50 kr., » prahu «a 180 tu* '•) gt rodaje. Da  J»:ry A (J o m p. na J>tt . »jI, 4H«kiKMAae št. S, cakor v veo., aiestih pri Jobrr .ekarjill in špecerijskih trgoveib. radi razpošilja du--ajsaa hiša na vse k/^ie po poši euu j^'; -roaa ti p -vnetjih. V LJobljniil Eri   . t-hr, J. Sv ob oda lekar pri .zlatem orlu", v Reki pri lekarju J. P r o damu, v Celovcu pri lekarju Diru mehurju, 9 Spljetu pri lekarju Aljinoviču, v Trulu pri
lekarju Jakobu Serra^allo, pri dro^eristu P. lio i> J. Hir sohu, v 7.»«lru pri Androviću. (65)
Graške špiritne ciroze
dobivajo se vsak dan sveže (frisnu) v prodajalnici steklenega blaga gosp. lfrniicu I v < > 1111: i u; i. na glavnem trgu št. 236 iz prijaznosti do
r.un—12) A. Schneiderja.
■■ Al - i j ko pol kilograma (1 funt) »e no prodaje;
Služba
občinskega tajnika
se odda s 1. februarjem 1877. leta pri županstvu v Krškem.
Plaća znaša na leto 500 gold. in prosto stanovanje — marljivim je zraven tega v tukajšnji odvetniški pisarnici in drugi pristranski zaslužek garantiran.
Prosilci — samskega stanu imajo prednost — naj ulože svojo prošnje pri tukajšnjem uradu do 20. Januarja t. 1., ter dokažejo svojo sposobnost za to službo in popolno znauje slovenskega in nemškega jezika.
Županstvo občine v Kriškem,
10. januarja 1877. (H-2)
Lepa vila
s hlevi, na tržaški cesti, krasno ležeča, blizu fabrike za tobak, se po ceni prodaje.
Natančneje poroča o tem administracija tega lista. (416—7)
L
DorŠko olje
iz sale kito vili Jeter,
iz Borgena na Norvegskem;
rumeno 1 steklenica 80 kr.; ncpreinočljivo brez okusa in duha 1 steklenica 80 kr.; se železnim jodirom 1 steklenica 1 gold. Da se ponarejovanju izogno vtisneno bodo moje ime na vsakej Bteklenici.
(53-4?)    Gabriel Piccoli,
lekar, /i« dunajskej cesti v LJubljani. ••MCI
G000000e000000C00Q00QQ0QQ0903
Nova slika.
Izšla je v Beču velika in umetniški izvedena slika
Dunajska borza 12. januarja.
(Izvirno telegrafično poročilo.) Enotni drž. dolg v bankovcih      61 gld. 90 kr
Enotni drž. dolg v srebru 67 95
1860 drž. posojilo 113 —
Akcije narodne banke 813 —
Kredi.m; akcije 140 70
London                    . 125 55
Napol. 10    . 01 Vi
C. k. cekini 5 97
Srebro 114 95
Viena bol ni m ntoČ in zdrav j t* brez lek. in brez stroškov po izvrstni
BuTClescfa in Barry
80 let aže je olj bolezni, ki bi jo le bila oidn -rila ta prijetna zdravilna hrana, pri odrašcenih i otrocih brez medicin in stroškov; zdravi vbo buloz: T ielodcu, na živcih, dalje prsne, i na jetrah; zim. i naduho, bolečine v ledvicah, jetiko, kašelj, nepr«-bavljenje, laprtje, prelilajenjo, nespanje, slabosti, zlat. Šilo, vodenico, mrzlico, vrtoglavje, silenje krvi v glav«. šumenje v ušesih, slabosti in blevauie pri nosečii-•tožnost, diabet, trganje, shujšanje, bledicico in pre hlajenje; posebno se priporoča za dojeneo in je boljo.
O
8
Milan M. Obrenović IV. Nikola I. Petrovič Njcgufc.
Generali: JI. C*. Černjajev, Kanko .Uiiii|»i«». tVraiiJo Cals in 14, o.hJ a ti. Protic. — Vojvode: Petar \ ukotić, Hožo Potro v ić, Ilija Plamenac in Jfla&o Vrbica. — Polkovnici: Horvatov i ć. OrcMltović, Ilija Čolak - An<ić, Tc«a Ulikolić, Valdciuar Hcker, Ulilojko l,<vš janin. — Podpolkovnici: Sava t-ruJU'-. VlaJ-ko\ ić, Konta Uiičcvić. Cdruja l?IiMković. — Major Paja Putnik in arhimandrit V l>ućić.
Slika Miia 22 verno po fotografijah narejenih Hk z grbom Srbije iu Črne gore. Sliko je litografiral A. Subcri. Slika je 53 centimetrov visoka a H0 centiuiutrov široka.
a^^T Oeo^-a, je slilsi ± g\l. 20 Iszr. *"jBWJ
Naročbine ae pošiljajo na ovo adroso:
I*. Jaulio^iĆi, Wien, Vili., Piaristeiigasse Nr. 49.
Novci se pošiljajo v plačanem piBmu, ali po poštuej napotnici; komur je lažjo, naj na coritapondenc-karti javi, pa se mu bo s povzotjctu poalalo.
Prepodavoi, koji za gotov novec naročo najmanju K) komadov, dobivajo I omad po 1 gld. in iianco poši-jaujo.
Cena ove velike in umetniško izvedeno slike je tako majhena,  da Jo vsak kupiti more.
Brez ove slike naj ne bo nijedna obitelj,  koja se iutoreauje za rat Srbije in Črno gore s tursko carevino. (349—22)
OOOOOOGOOOOCGOOOOGOOCGGOOOOOOOO&
Izdatelj in urednik Josip Jurčič.
Lastnina m tisk »Narodne tiskarne'