SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH listiki, to pa je prikazal ob Koc- IN TUJIH REVIJAH bekovi Črni orhideji. Marija Mitrovič ocenjuje knjigo Štefana Barbariča Tur- Z veliko zamudo so na naše ured- genjev in slovenski realizem. Med dru- ništvo poslali 16. številko beograjske gim ugotavlja: »Posebej velja pouda- revije Književna istorija. V njej je riti, da je Barbaričeva študija redka prispevek Franceta Bernika o negativ- in za nas posebej zanimiva zato, ker nem junaku v slovenski vojni nove- se izrecno opira na znanstvena dog- 854 855 Sprehod po jugoslovanskih In tujih revijah nanja, do katerih so prišli v drugem našem literarnem okolju, konkretno na Hrvaškem. Na več mestih poudarja, da je vzel za spodbudo tista stališča, do katerih je prišla hrvaška veda o književnosti, in sicer ne le zato, ker je hrvaška književnost po svojem etničnem in zemljepisnem položaju najbližja slovenski, ampak predvsem zato, ker je pri Hrvatih Turgenjev obravnavan z različnih vidikov in sodobno, z eno besedo, temeljiteje kot drugod,« piše Marija Mkrovič, ki v tej številki ocenjuje tudi knjigo Janka Kosa Moderna misel in slovenska književnost, izšlo v srbskem prevodu v Beogradu. V tej zvezi je med drugim zapisala: »Z literarno teoretskega gledišča je dragocen napor Janka Kosa, da bi nekako razjasnil oznaki modernizem in avantgarda, ravno tako pa tudi postmodernizem. Te oznake zelo pogosto uporabljajo kot splošne pojme, ki pokrivajo in združujejo niz sodobnih izmov. Pri tem pogosto uporabljajo avantgardo vzporedno z oznako modernizem ali namesto nje, pa tako z avantgardo poimenujejo moderno umetnost dvajsetega stoletja (na primer Renato Poggioli, pri nas pa Ale-ksandar Flaker). Kos pa pojem avantgarda povezuje samo z zunanjimi manifestacijami, organiziranjem literarnih večerov, manifestov in nastopov na happeningih. Kot merilo za avantgar-dizem jemlje zunanjo »socialno, literarno organizacijsko ali skupinsko socialno obliko«, medtem ko se pojem modernizem »nanaša na tisto, kar obstaja v samih literarnih delih ali v razmerjih med njimi«, piše med drugim Marija Mitrovič v Književni istoriji. Tu je še XVII. številka beograjske Književne teorije, ki prinaša razpravo Marije Mitrovičeve Poetska sinteza Srečka Kosovela — od stvari do znamenja. Takole med drugim ocenjuje: »Danes, ko je pred nami celoten Ko- sovelov opus in niz pomembnih študij o njem, je jasno predvsem eno: Kosovela nikakor ne moremo omejiti niti na mehkega lirika, ki opeva rodni Kras, niti na racionalnega in hladnega pesnika, zagledanega v moderne teorije tedanje (»prve« ali »zgodovinske«) avantgarde. Tudi kakršnakoli tematska razdelitev bi bila preozka, da bi lahko sprejela tisto množino delčkov resničnosti, idej in občutenj, ki jih pesnik vnaša v svojo poezijo,« ugotavlja Marija Mitrovič. Milo Lompar piše o kroženju skrivnih oznak, kakor je naslovil svoje razmišljanje o Kocbekovi Črni orhideji. To je literarno slogovna interpretacija te Kocbekove novele. Bojana Stojanovič predstavlja zbornik Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Na prvih straneh 709. številke beograjskih Književnih novin si lahko preberemo pogovor, ki ga je imel Mio-drag Vučelič z Ljubomirom Tadičem, in je objavljen z naslovom Nacionalne strasti kot nadomestilo za demokracijo. Filozof iz skupine okrog Praksisa govori o usodi ustave v kontekstu kontinuitete revolucije, o skrbništvu politike nad gospodarstvom, o razlogih za izseljevanje Srbov s Kosova in podobnem. Milorad Vučelič pa objavlja še članek Odziv na geslo, v katerem se dotika članka Dejana Kovača Vlaki nacionalizma, ki je izšel v ljubljanskem Dnevniku. Milorad Vučelič na široko polemizira s Kovačem, pri tem povsem neprostodušno poseže v uradno slovensko vedenje v balkanskih vojnah, zasmehljivo omenja obisk predstavnika albanskega veleposlaništva pri Kovaču in se prizadeto sprašuje o sedanji usodi srbskega življa na Kosovu. Miljenka Vitezovič pa je prevedla članek Miroslava Slana Mirosa, ki je bil objavljen v Večeru z naslovom Bulatovič je trkal na vest slovenstva, v katerem zagovarja Bulatovičeve nastope, češ da med drugim koristijo jezikovni oza- A. A. veščenosti med Slovenci, ki da brezbrižno sprejemajo srbokroatizme že od otroškega vrtca naprej. Oglaša pa se tudi Miodrag Bulatovič, in sicer v daljši repliki na zapis novosadskega profesorja Nikola Miloševiča, ki je prejšnji mesec v tem časopisu prispeval Skico za portret Miodraga Bulatoviča, v kateri je med drugim izrazil tudi razumevanje za stališče Društva slovenskih pisateljev do Bulatovičeve kandidature za predsednika Zveze pisateljev Jugoslavije. V članku Slovenski primer je Zoran Medved načel nekaj vprašanj tako imenovane kongresne grafike. Med drugim je zapisal: »Splošen vtis je, da so v Sloveniji na področju oblikovanja kongresnih simbolov doslej napravili največji napredek in da se počasi, toda zanesljivo opušča ikonografija iz povojnih let, takrat neposredno navdihnjena z estetsko izkušnjo velikega brata. Kolikšen premik je to, najbolje ponazarja letošnji presek grafičnih rešitev in kongresnih simbolov, ki ni samo po obliki, ampak tudi po izrazu ostal v mejah: modro — belo — rdeče, srp, kladivo, tri podobe klasikov marksizma in portret domačega voditelja. Po eni strani je to tudi razumljivo, ker so vse to simboli naročnikov grafičnih rešitev, ti pa pričakujejo, da bodo ti simboli na plakatih, značkah, pismih, ovojnicah, mapah, nalepkah itd. Toda ko začnejo ti simboli delovati po logiki grafičnega jezika, je učinek tega postopka odvisen izključno od zamisli in znanja avtorja,« je med drugim zapisal Zoran Medved, ki je glavni del zapisa namenil mnenjem ljubljanskih oblikovalcev in ustvarjalcev tako imenovane kongresne grafike Miljenka Li-cula in Ranka Novaka, ki sta spregovorila o izvirnejših prijemih na tem področju v Sloveniji. Izšla je šele marčevska številka nov sadskega Letopisa Matice srpske. Med drugim prinaša tudi komentar z naslovom Konkretizem na ožjem tematskem planu. To je kratek prikaz tematske številke ene, kakor je zapisano, najbolj dinamičnih literarnih revij v Sloveniji, mariborskih Dialogov, ki je izšla v začetku leta s tematskim naslovom Westeast-political. O tej vrsti konkre-tistične literarne dejavnosti, ki se pojavlja na razstavah in v publikacijah, med katerimi je tudi omenjena številka Dialogov, je v Letopisu Matice srpske zapisano tudi tole: »Glede na to, da ne gre za ideologiziran in strogo programiran model tematske številke, je tu obilica raznovrstnih prispevkov, med katerimi prevladujejo operativni posegi v spremembo oblike in vsebine znanih sporočil, podob in situacij; to so predvsem kolaži, vizuelna poezija i fotomontaže (ki ne varčujejo s poL tično, v glavnem trezno zavestjo svojih avtorjev), ki se opirajo na novo senzi-bilnost, ter na podporo ironiji in radikalnemu levičarstvu na relaciji Država — posameznik. V številki so opazni teoretični prispevki Iva Antiča (Al — Aaraf konkretizma) in Toneta Perčiča (Filologija in politična geometrija), vendar je nujno opozoriti, da bi mogel sleherni sladokusec na veliko promo-viranega postmodernizma najti tu gradivo, ki omogoča uživanje v konkre-tistični percepciji. Urednik te številke (in usklajevalec celotne serije publikacij in razstav vvesteast) je Franc Za-goričnik, ki mu je znova uspelo zbrati številne vodilne jugoslovanske in svetovne uresničevalce ideje konkretistič-nega pesniškega razlaganja sveta«, je zapisano v Letopisu Matice srpske. Ta med drugim objavlja še neznane pesmi Todora Manojloviča v uredništvu Boška Ivkova in odlomek iz romana Spasenija Jovana Sariča. 856