DEMOKRACIJA
r
L
v
Človek zahteva svobodo, svoboda pa človeka!
(ISKRA)
Leto XII. - Štev. 10
Trst-Gorica, 15. maja 1958
Izhaja 1. in 15. v mesecu
NAPAD NA TITA
Moskovski p ri lisk narašča - Novi plaz so sprožili Ki la jci
V našem komentarju k ljubljanskemu kongresu Zveze komunistov Jugoslavije smo izrazili mnenje, da Moskva ne bo popustila od tega, da bi na Tita izvajala vedno večji pritisk. Ohranitev in bodočnost komunizma zahtevata, da se v komunističnem taboru obnovi nekdanja solidarnost. Po izkušnjah na Poljskem in na Madžarskem se tega Kremelj zaveda še bolj kot prej. Zato ne bo mogel nehati z napori, da Tita in z njim Jugoslavijo zlepa ali zgrda pripravi do pokorščine. To bo delal vse dotlej, dokler ne bo ta, cilj dosežen ali pa ne bo Jugoslavija z likvidacijo svojega komunističnega režima Moskvi pokazala, da je zanjo dokončno izgubljena.
Tako smo bili najprej priča hudirr) grožnjam in nekaj let trajajočim naporom Kominforma, ki je hotel vreči Tita s silo, z zarotami, spletkami, pošiljanjem agentov, ki naj bi organizirali državni udar itd. Ko je to odpovedalo je Hruščev, po Stalinovi smrti, prišel leta 1956 v Beograd, kjer je skesano priznal, da je vse to bilo napačno. S tem je odprl novo obdobje, v katerem je Kremelj uveljavljal napram Titu politiko prijaznega zapeljevanja. Rekli bi: ker ni šlo s palico, je poskusil s klobaso.
To stanje je trajalo točno dve leti. Tito, ki je že prej v zunanji politiki zagovarjal Moskvi odgovarjajoča načela nevtralnosti in koekzistence, se je v tem času še bolj približal moskovski politiki. V zameno za nekdanje glavne kominformi-stične propagandiste jugoslovanskega rodu, ki so mu jih razne satelitske države po nalogu Moskve brezvestno vrnile, je še sam politično likvidiral nekaj osebnosti, ki so bile glavni zastopniki gesla »Proč od Moskve!«. Med te spada tudi Djilas. S tem je Tito jasno pokazal, da ne bo trpel nobene demokratizacije, nobene slabitve komunističnega totalitarizma.
Čeprav so bili tako doseženi rezultati kar lepi in se je Kremelj lahko veselil, da se je Tito zunanjepolitično na .Zahodu pošteno zameril, pa je Hruščev, le prišel do zaključka, da proces ne teče tako hitro kot bi on želel. Pritisnil je na gumb) in njegovi so se povrnili k taktiki palice.
Prva napoved novega obdobja v odno-šajih med Titom in ostalo komunistično skupnostjo je bila dana s tem, da so komunistične stranke odpovedale svojo udeležbo na ljubljanskem kongresu ZKJ in nato utemeljile svoj korak. Z izjemo nekaj ostrih kongresnih izjav, posebno s strani Rankoviča, pa je vse poteklo še. nekako v rokavicah. Posebno Tito, pa tudi Kardelj, sta bila zelo pomirljiva in umerjena. Obžalovala sta novo napetost in upala, da ne bo pustila posledic. Toda glavni udarec je šele sledil in to s strani, s katere so ga jugoslovanski komunisti najbrže najmanj pričakovali.
Ena izmed vodilnih komunističnih o-sebnosti, na katero naklonjenost je Beograd gradil veliko upov, je bil nedvomno voditelj rdeče Kitajske Maocetung. Tudi v tujini pogosto krožijo glasovi o njegovem odpadništvu od Moskve, upi, da se bo prelevil v azijskega Tita. No, tokrat so pa prav kitajski komunisti prvi sprožili plaz, ki se je zgrnil na titovsko politiko iri ideologijo. V »Ljudskem dnevniku«, glavnem glasilu KP Kitajske, je ob proslavi 140-letnice Marksovega rojstva izšel članek, ki se ni omejil na to, da bi očital Titu razne ideološke napake, kakor so to napravile komunistične stranke, ki se niso udeležile ljubljanskega kongresa, ZKJ. Kitajski komunisti so šli delj. Bistro in odkrito potrjujejo pravilnost obsodbe; in očitkov, hi jih je leta 1948 izrekel Titu tedanji Kominform. Tito je torej zanje velik škodljivec in ubežnik iz komunističnega tabora, ki se je prodal kapitalističnim imperialistom. Dodajajo samo, da je bila protititovska kampanja, ki je sledila leta 1949, nepravilna v toliko, ker je podpihovala in skušala izzivati nasilno rušenje Titovega režima.
Med obsodbo iz leta 1948 in obsodbo Tita, ki so jo zdaj najprej objavili v Pekingu, nato v vseh glavnih moskovskih in drugih satelitskih državah, ni nobene bistvene, temveč samo formalna razlika. Bolj odkritega prehoda od postopka s klobaso k postopku s palico pač ne more biti.
Tako se je spor Beograd-Moskva ob svoji desetletnici povrnil na svoje izhodišče. Besedam so tudi tokrat sledila dejanja. Napovedani obisk Vorošilova v Beogradu, kjer bi predsednik Prezidija Sovjetske zveze moral vrniti lanski Titov obisk Moskvi, je po poročilih iz Beograda padel v vodo. Istočasno je sovjetski veleposlanik izročil Rankoviču tudi uradno svarilo s katerim poziva Centralni komite KP Sovjetske zveze Tita naj likvidira svoje odpadništvo. V nasprotnem primeru grozi s političnimi in gospodarskimi sankcijami.
V Beogradu seveda ha vse to niso mogli molčati, Ne morejo pa tudi prikriti tvoje prizadetosti in presenečenja. V
glavnem ideološkem glasilu ZKJ »Komunist« je izšel odgovor, s katerim se jugoslovanski komunisti vprašujejo »ali zbli-žanje ni bilo iskreno ali pa so ostali komunisti spremenili svoje stališče in se vračajo na stare metode«. Svoja razglabljanja zaključujejo z ugotovitvijo, da jugoslovanskih komunistov v preteklosti" niso uklonili in da jih tudi tokrat ne bodo. Pri tem ugotavljajo, da je dvanajst od sedemnajstih podpisnikov resolucije Kominforma iz leta 1948 tragično in neslavno končalo, s čemer hočejo pač posredno napovedati, da čaka podobna usoda tudi tiste, ki izvajajo in podpirajo nove napade na obstoječi jugoslovanski politični režim in njegovo politiko. Titovci menijo, da komunizmu škodijo prav tisti, ki zahtevajo, da bi v komunističnem taboru morala vladati popolna enoličnost in pokorščina, ne pa tisti, ki so zagovorniki različnih poti in mnenj. Očitno pa je da velja tudi zanje to samo na zunaj, kajti zaprti Djilas je dokaz, da v lastnem območju tudi oni, in to celo nespornim komunistom, ne dopuščajo več kot eno
samo, skupno pot. V tem njihov zagovor ni dosleden in močno šepa.
Razumljivo je, da je na novo razpihani spor med Moskvo in Beogradom vzbudil v svetu veliko pozornost, pri raznih komunističnih strankah tudi zadrego. Posebno italijanski komunisti, ki so neposredni sosedje in bi vsaj navidezno morali izreči svojo svobodno besedo, so se znašli v zelo neprijetnem položaju. Togliatti, ki je vedno zvesto sledil moskovski liniji, tako takrat, ko je bilo treba s Titom prijateljevati kot takrat ko se je bilo treba z njim prepirati in nato zopet sodelovati, bo moral še enkrat pošteno preusmeriti krmilo. Sredi volilne kampanje je to kaj nerodna zadeva.
In kaj naj rečemo k našim občinskim svetom, v katerih sede titovci in komun-formisti za skupno zeleno mizo prav v duhu danes neobstoječega prijateljstva met Titom in Kremeljem? Tudi oni so koristen primer za spoznavanje komunistične stvarnosti, v kateri igrajo mnogi, morda dobromisleči posamezniki, kvečjemu vlogo smešnih lutk.
Tržaškim volivcem1
Povedali smo že, da demokrat tični tržaški Slovenci in z njimi vsi zavedni ter trezni volivci ne moremo dati svojega glasu niti skrajni desnici, niti skrajni levici ali njihovim sopotnikom. To bi rte bilo pametno z državnega in splošnega vidika ter bi bilo v nat sprotju z interesi naše manjsint ske skupnosti z narodnega stat lišča.
Opozorili smo volivce naj se ne puste zapeljevati od obljub, ki jih širokosrčno trosi opozicijska let vica prav zato, ker se zaveda, da so brezobvezne. Nihče namreč ne bo mogel zahtevati od nje, da jih tudi izvede, saj nima nobenet ga upanja, da pride na oblast. Kaj bi pa takšna oblast prinesla v splošnem življenju, vidimo v vse prej kot priporočljivih razt merah v raznih komunističnih deželah.
Dogodki v [ po svetu J
PREDSEDNIK REPUBLIKE GRONCHI je v ponedeljek odpotoval na uradni obisk v Veliko Britanijo, kamor ga je povabila kraljica Elizabeta. Spremljajo ga zunanji minister Pella ter razni diplomatski in vladni funkcionarji. Britanske oblasti in londonsko prebivalstvo so mu priredili svečan ter prisrčen sprejem, ki priča o velikem ugledu predsednika Gronchija. Razgovorom, ki jih bodo imeli predsednik Gronchi in njegovi spremljevalci z britansko vladarico in člani njene vlade, pripisujejo velik pomen.
Predvidoma bodo na njih obravnavali obojestransko zadržanje glede morebitnih razgovorov s Sovjetsko .zvezo, sodelovanje v atlantskem zavtzniitvu, problem evropskega . združevanja, posebno pozornost pa bodo posvetili Sredozemlju in Bližnjemu vzhodu. Italija je na tem področju pobudnica novih metod in kot manj prizadeta lahko odigra važno posredovalno vlogo.
* * *
KRŠČANSKI DEMOKRATJE ponavljajo v svoji volilni propagandi, da bodo v primeru zmage radi sodelovali z vsemi resnično demokratičnimi, tj. sredinskimi strankami. V sedanjem položaju je krščanska demokracija po njihovem edina stranka, ki Italiji lahko zajamči ohranitev demokratičnih svoboščin in jo obvaruje pred komunizmom. Prav tako jamči Krščanska demokracija zdravo sodelovanje med zasebno in javno pobudo na gospodarskem področju. Postopne in zdrave socialne reforme so po zatrdilu njenih prvakov bivstveni sestavni del demokrščanskega programa. V zunanji politiki zastopa Krščanska demokracija načelo zahodne solidarnosti in evropskega združevanja.
Generalni tajnik Krščanske demokracije, ki je pretekli ponedeljek govoril v Trstu, se je še posebej obvezal, da se njegova stranka obvezuje da bo uresničila avtonomno deželo Furlanija-Julijsko-Benečijo in je poudarjal pomen 45 milijard, ki jih je za potrebe Trsta odobrila zadnja demokrščanska vlada.
* * *
SOCIALNI DEMOKRATJE pa na drugi strani ponavljajo, da ne bodo sodelovali v nobeni vladni kombinaciji s krščansko demokracijo, v"kolikor ne bi najprej prišlo do socialistične združitve. Takšno sodelovanje bodo odklonili, tudi če bi ga krščanska demokracija ponudila samo njihovi stranki. Pri srcu jim je namreč predvsem združitev vseh socialističnih strank v eno samo veliko in demokratično socialistično stranko, ki bi v italijanskem političnem življenju bila enakopraven činitelj s krščansko demokracijo, s katero bi pri izvajanju oblasti sodelovala, kakor je to n. pr. v Avstriji, ali pa bi se z njo zamenjala, kot je to v nekaterih drugih deželah. Zato obžalujejo, da se Nenni še vedno noč° odreči sodelovanju s komunisti, kar je glavna ovira, da še ni prišlo do socialistične združitve. Socialni demokrati pa so vkljub temu prepričani, da bo na ta ali drugi način prišlo do koncentracije demokratično usmerjenih socialističnih ciljev in zato hočejo ostati izven vladnih kombinacij s socialno manj odločnimi strankami, tako, da bodo v vsakem trenutku imeli proste roke, da neobremenjeni prispevajo svoj delež k jačanju socialističnih sil, ki naj izvedejo preobrazbo italijanske družbe po sodobnejših vidikih.
Saragat dopušča sodelovanje z demokr-iiarit samo v primeru ko bi se v Krščanski demokraciji zaostrila borba med njenim, levim in .desnim krilom, V tem primeru bi splošna korist zahtevala, tla so*
SLOVENCI
NE VOLIMO
SRP IR BAT
FASISTOV
SNOP IN DIM
SMRT IN GLAD
NE KOMUNISTOV
STA NAŠ POGIN
NE NJIHOVIH SOPOTNIKOV! Volimo demokratske stranke I
cialni demokratje s svojim pristopom k vladi podprejo levico in preprečijo, da bi prevladala desnica. To bi bilo potrebno v toliko bolj, če bi sc Nenni še bolj približal komunistom, kajti grožnja s skrajne levice bi povečala možnost prav tako škodljive desničarske reakcije.
Tudi socialni demokratje zagovarjajo zahodno solidarnost, evropsko združevanje, evropsko tržišče in široko deželnei avtonomijo.
* * *
SOCIALISTIČNI PRVAK NENNI je v
govoru, ki ga je imel v Rimu, zanikal formalno zavezništvo s komunisti. V isti sapi pa je dejal, da zagovarja skupno naštopanje s komunisti vedno in povsod kjer to zahtevajo »koristi delovnih množic«. To pa je zelo raztegljiv pojem in s tem je samo potrdil upravičenost sumov, ki jih goje do socialistične stranke socialni demokratje.
Slovenci poleg tega ne pozabljamo, da si je Nenni s sprejemom titovskega kandidata na svojo- goriško listo vse prej kot potrdil svojo demokratično legitimacijo.
« # *
SOVJETSKE GROŽNJE JUGOSLAVIJI z gospodarskimi sancijami niso brez podlage. Splošen vtis je celo, da so Sovjeti namerno .čakali s spremembo, svoje taktike dotlej, ko bo Jugoslavija zopet precej odvisna od dobav in trgovine s komunističnimi deželami. Medtem ko je bila k> letih borbe s Kominformom glavni, dobavitelj Jugoslavije Amerika, je zdaj na prvem .mestu v jugoslovanski zunanji trgovini Sovjetska zveza. Se le nato sledita Zahod-—	in	Italija.	Združene	države
so na petem mestu. Poleg tega so Sovjetska zveza in druge satelitske države o-bljubile Jugoslaviji za okrog 300 milijonov dolarjev raznih kreditov, predvsem v obliki naprav za nekatere ključne industrije (aluminija, umetnih gnojil). Če se sedanji spor med Moskvo inBeogradom zaostri, bo to padlo v vodo.
Nova diskrininacija proti Slovencem
Na posebni seji medstranskarskega spravnega odbora dne 13. t. m. je zastopnik demokrščanske stranke v Trstu predlagal zastopniku komunistične stranke, naj odstopi od namere, da bi komunistična govornica v soboto 17. t. m. govorila volivcem v slovenščini. Temu predlogu so se pridružili: misijevci, monarhisti obeh kril, republikanci z radikali in liberalci, medtem ko so bili proti predlogu zastopniki socialnih demokratov in ooeh indipendentistov, odsoten pa je bil zastopnik nennijevcev.
Razumemo ostrost volilnega boja, vendar ne bi bili nikoli pričakovali, da bodo v tem volilnem boju nacionalistične strasti prevladale celo v strankah, ki se ponašajo kot nositeljice demokratičnih načel in da bodo zašle tako daleč, da, odrekajo priznani slovenski manjšini pravico govoriti na tržaških trgih t> slovenščini. Taka skrajna diskriminacija je poleg tega obžalovanja vreden napad na svobodo volilne propagande, ki f/a mora vsak resničen demokrat kakršnekAi narodnosti ali političnega prepričanja obsoditi. Koristi od takega pos opanja imajo samo skrajneži.
Prav tako se ne smerno pr e; dati obupu zaradi groženj, ki jih slišimo na raznih desničarskih zborovanjih. Zaradi tega ne smes mo bežati v nasprotno skrajnost ali pa misliti, da moramo od pos litike dvigniti roke, ker se tako in tako nič ne da pomagati in je naša usoda zapečatena.
V proglasu Slovenske demo* kratske zveze v Trstu in Slovem ske katoliške skupnosti, ki ga obljavljamo na drugem mestu, je rečeno, da moramo tržaški Slovenci podpreti demokratične stranke. In to je tudi edina pra* va pot, kajti kot ljudje in narodt nosfna manjšina, ki smo po prvi svetovni vojni na lastnih ramah občutili kaj se zgodi, če v potu tičnem življenju prevladajo za-slepljene skrajnosti, vemo, da bomo samo v demokratičnem redu ohranili svoje že priznane in obstoječe posebne pravice ter postopoma dosegli, da se še raz? širijo in izpolnijo.
Posebno glede izključitve det sničarskih strank, pa je takšna odločitev bivstveno važna zaradi /ega, ker vidimo, da človeška družba povsod doživlja velike socialne spremembe. Socialne zahteve, ki so bile še pred deseti letji monopol raznih revoluciot narnih strank in gibanj, so danes postale bistveni sestavni del vs seh sodobnih političnih prograt mov. Izkušnje obenem kažejo, da so napredek, socialna varnost in visok življenski standard dot nta tam, kjer vladajo stranke, ki priznavajo in izvajajo socialne reforme. Ker gledamo V bodoč* nost, ne pa v preteklost, ne mot remd torej dati svojega glasu tis stim, ki trmoglavo vztrajajo pri tem kar je bilo, pri zagovarjanju socialnih privilegijev in krivic, za katere zahteva naš čaš, da se jih odpravi.
Na žalost so razmere na Trt žaškem takšne, da nam vest ne dopušča, da bi svojim volivcem rekli: volite to in to stranko. Noi bena od sredinskih strank, med katerimi bi na osnovi nakaznega stališča lahko izbrali, namreč ni imela poguma, da bi v svojem volilnem programu izpovedala takšno priznanje naših posebnih manjšinskih pravic, da bi nas to zares zadovoljevalo. Najdelj so šli pri tem pravzaprav socialni demokrati, medtem ko se je trt žaška Krščanska demokracija očitno odločila, da se bo potrut dila predvsem za pridobivanje nacionalističnih in begunskih glat sov. To dokazuje že izbira njet nega glavnega kadidata v osebi prof. Sciolisa, po rodu Istrijana. Kdor je političen realist to razut me. V nacionalno tako razgretem ozračju kot je tržaško Krščanska demokracija noče tvegati, da bi za pridobitev nekaj tisoč slovent skih glasav izgubila desettisoč in morda še več italijanskih.
Socialne demokrate pa na drut gi strani bremeni dejstvo, da je prav njihov človek prosvetni mit nister Rossi, pred javnostjo odt govoren za zakonski načrt uret ditve slovenskih šol, s katerim je izzval enodušen protest vse slovenske narodnostne manjšine v Italiji. Pri tem pa je treba pru znati tržaški skupini socialnih demokratov, da je proti temu protestirala in da sploh dosledno obsoja zapostavljanje v Italiji živečih Slovencev in neupošte* vanje njihovih potreb.
To je dokazala tudi s tem, ds kot edina italijanska sredinska stranka ni podprla demokrščanskega protesta proti slovenske* mu govoru na trgu Unitd. Republikanci in radikali se glede
.{Nadaljevanje na drugi strani)
VESTI z GORIŠKEGA
Slovenskim volivcem!
Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici je po objavi sklepa, ki ga je potrdil zbor zaupnikov dne 27. aprila in katerega sta 1. maja objavila »Demokracija« in »Katoliški glas«, prejelo od raznih slovenskih volivcev izraze pritrjevanja.
Vodstvo SDZ ugotavlja pri tem politično zrelost slovenskih volivcev, ki so trezno presodili, razumeli in odobrili vse razloge, navedene v sklepu z dne 27. aprila.
Zraven tega z zadovoljstvom ugotavlja mirno zadržanje slovenskih volivcev spričo sklepa, ki so ga narekovali zdrava pamet in tehtni razlogi. To je zopet dokaz miroljubnosti Slovencev v Italiji, ki sledijo načelom SDZ ter odločno zavračajo vsak poizkus komunističnega barantanja z njihovimi glasovi.
Glasovi, dani krščanski demokraciji bodo le potrdili vlado demokracije v Italiji, našim načelom in zahtevam pa prav nič škodili.
Vodstvo SDZ zavrača vse očitke komunističnih in komunistično sopotniških listov, kot so »Primorski dnevnik«, »Soča« in »Novi list« pa tudi »II Corriere di Trieste«, ki se poslužujejo tudi potvarjanja resnice, da le služijo komunizmu in njegovim bližnjim in končnim ciljem: prevzem državne oblasti in zavladanje s krvavo enostrankarsko komunistično diktaturo.
Služiti komunizmu je v bivstvu naloga omenjenih listov, ki se strupeno in povsem neutemeljeno zaganjajo proti SDZ in njenemu sklepu.
Zato smatra vodstvo SDZ za umestno, da pri tej priliki razglasi v vednost slovenskim volivcem sledeče ugotovitve, ki neoporečno odgovarjajo resnici.
1. Slovenska demokratska zveza je edina slovenska politična organizacija v Italiji. Zato ima ona edina pravico govoriti in nastopati v imenu slovenske jezikovne skupnosti ter jo voditi po načelih demokracije in po poti, ki jo smatra za najbolj umestno in pametno.
2. Slovenska demokratska zveza je edina organizacija, ki se nenehno od maja 1947 bori za ustavno zaščito Slovencev v Italiji in ki ni pri tem še nikoli klonila.
3. Slovenski kominformisti niso nikoli imeli svoje lastne politične organizacije; titovci so pa leta 1955 svojo samostojno politično organizacijo uničili in rajši sto-pili v italijansko socialistično odnosnoI komunistično stranko. »Novi list« pa sploh ne predstavlja nobene politične organizacije; nikoli ni objavil kakega svojega svetovnonazornega in političnega nauka in programa, zato ne more govoriti v imenu nikogar, nobenega načela in nobenega programa.
Naših naukov, načel, programov in nastopov nam ne bo tolmačil, še manj očital nihče od komunistov in nihče od novolistarjev.
Vodstvo SDZ upošteva in sprejema besedo le od ljudi, o katerih je prepričano, da govori odkritosrčno in da ne potva.r]a-jo resnice, tudi če se s SDZ ne strinjajo popolnoma.
4. Slovenski levičarji in novolistarji so že ob raznih prilikah pokazali, da jim gre prej in bolj za marksistično stvar kot pa za slovenstvo in za slovenski jezik. Tako sta se na primer oba zastopnika goriških frontašev na sestanku v Vidmu leta 1949, na prigovarjanje komunističnega poslanca Beltrame-a izrekla proti zahtevi zastopnikov SDZ, da se v posebni deželni statut, ki je bil tam v razpravi, vnese določilo, ki naj slovenski jezikovni skupnosti zagotovi zastopstvo v deželnem zboru; goriški titovci so s svojo samostojno politično organizacijo leta 1955
Tržaškim volivcem 1
(Nadaljevanje s prve strani)
manjšinskih pravic niso zadovo* Ijivo izjasnili. Indipendentisti so se pa razbili v dve skupini, tako, da nimajo prav nobenega upanja, da bi bil kakšen njihov kandidat izvoljen v parlament.
Takšna je slika, ki nam brani, da bi zavedajoč se odgovornosti, s prstom pokazali za koga naj glasujejo slovenski volilci na 7 r-žaškem. V pomanjkanju posebs nih jamstev, ki bi nam jih nudila ta ali ona skupina, moramo torej v državnem merilu izbirati, koga bomo podprli. Tu pa naj vsakdo ravna po svoji vesti.
Svoje zaupanje pokloni tistim, 'd so mu idejno ali kakorkoli blU 'ji. Glavno je, da s svojo glasov* lico podpre ohranitev demokra-cije in svobode, brez katerih ne moremo upati, da bi si v bodoče lahko priborili, polno uresničenje vseh tistih pravic, za katere se borimo in nam jih naravno prat vo, ustava in izjave o človečan; skih svoboščinah priznavajo.
prenehali in šli v italijanske socialiste odnosno komuniste; združeni titovci, kominformisti in novolistarji so se v času tržaških upravnih volitev leta 1956 z vsem besom vrgli na zavedne slovenske demokrate in so raje pomagali, da so prišli v nabrežinski občinski svet italijanski svetovalci kot pa slovenski demokrati; titovski goriški provincialni svetovalec je leta 1957 izjavil, da uganja naš svetovalec goli nacionalizem, ko pozdravlja svet po slovensko.
Lahko bi našteli še mnogo drugih podobnih primerov.
5. Leta 1953 jeSDZ svetovala volivcem, naj oddajo bele glasovnice. To stališče so podpi'li tudi titovci. Zmedo med slovenske volivce pa so prinesli nekateri somišljeniki današnjega dejanskega urednika »Novega lista«, ki so odločno nastopili, da morajo slovenski volivci glasovati za italijansko krščansko demokracijo. To je bil čas,, ko je dr. Besednjak še lazil v Rimu okoli demokrščanskih veljakov.
6. Nobeden od gori navedenih štirih listov si ne upa v celoti objaviti sklepa SDZ, potrjenega od zbora zaupnikov 27. aprila.
7. Poslanci in senatorji nemške jezikovne skupine s Tirolskega (katere »Novi list« vedno hvali) od leta 1947 stalno podpirajo vlado italijanske krščanske demokracije, kljub temu, da vlada ne izpolni vseh njihovih zahtev in kljub težkemu političnemu ozračju v tistih
krajih. Zakaj bi slovenski volivci sedaj, zaradi tehnih razlogov ne glasovali za italijansko . krščansko demokracijo?
8. Avstrijska vlada, ugotavljamo, se zanima za usodo nemške jezikovne skupnosti na Tirolskem; titovska pa prav nič za usodo Slovencev v Italiji, kvečjemu za usodo titovskih komunistov.
9. »Novi list« nikoli ne napada komunistične diktature v Jugoslaviji, ki je vzela ljudstvu vse človečanske pravice in svoboščine, niti ne napada titovcep, ki so se predali italijanski socialistični odnosno komunistični stranki. Raje napada naše svetovalce v gor iškem občinskem svetu, tudi kadar uspešno zagovarjajo in branijo koristi slovenskih občanov, in pa SDZ, ki edina zagovarja ter brani pravice slovenske jezikovne skupnosti.
10. »Soča« neresno trdi, da SDZ izgublja na pristaših. Resnica pa je sledeča: leta 1948 so titovci prejeli pri občinskih volitvah v Gorici 2.004 glasove, SDZ pa
1.122; leta 1952 titovci 1.523, SDZ 1542; decembra 1956 titovska napredna lista 987, SDZ 1.801.
Številke govorijo bolj modro kot uredniki »Soče«.
11. Levičarska kandidata gg. Viljem Nanut in Franc Komic nista kandidata slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ampak kandidata italijanske socialistične odnosno komunistične stranke.
Gorica, dne 10. maja 1958.
Vodstvo SDZ v Gorici
Domišljija in stvarnost
Ze 16. februarja t. I. je »Primorski dnevnik« pisal o moji domnevni kandidaturi na listi italijanske krščanske demokracije. Po mojem mnenju je list vrgel to izmišljeno vest v javnost z namenom, da zakrije svojo in kritiko določenih slovenskih volivcev in krogov zaradi kandidature gg. Viljena Nanuta in Franca Komica na italijanski socialistični odnosno komunistični listi.
V soboto 3. t. m. se je oglasil pa »II Corriere di Trieste« in jo po svoje, po levičarsko namreč, udaril takole: da mi je bila ponujena kandidatura na listi M. A. R. P., to je na listi deželnih avtonomistov; da bi taka kandidatura žela uspeh le, če bi prejela glas vseh 3 tisoč volivcev SDZ; da so člani katoliškega krila SDZ; ko so za vse to zvedeli, zavzeli takoj nasprotno stališče in jasno v »Katoliškem glasu« povedali, da se je treba odločiti samo za italijansko krščansko demokracijo; da sem se tedaj prepričal, da bi s svojo kandidaturo ne uspel in da nisem o MARP-u več govoril; da mi je kategorično bilo dano na izbiro: Ali odločiti se za italijansko krščansko demokracijo ali pa izgubiti vodstvo in vse druge naslove pri SDZ, ko vendar katoliško krilo razpolaga v SDZ s pretežno večino članov, in moje politične kariere bi bilo tako konec; da so se voditelji italijanske krščanske demokracije poslužili prilike, ki se jim je potom škofije ponudila, da dobijo dva-tri tisoč slovenskih glasov, in
SEJA GORIŠKEGA OBČINSKEGA SVETA
Odobrena načrta za vodovoda na Gradiškuto in v Šentmaver. V ul. degli Scogli bodo še letos imeli vodo
V petek 9. t. m. se je vršila seja go-riškega občinskega sveta, na kateri so svetovalci med drugim odobrili načrta za zgradbo vodovodov na Gradiškuti in v Sentmavru. To pa zato, da bi občina dosegla nakazilo že obljubljenih zneskov še v tem prvem finančnem letu.
Dr. Sfiligoj se je v imenu svoje skupine zahvalil županu, odboru in vsem svetu ter poudaril veliko zadovoljstvo prizadetih, prebivalcev, ki'vsi radostni komaj čakajo, da dobijo čisto in zdravo vodo.
Na seji je župan zagotovil, da bodo Se to leto potegnili vodovodno mrežo v ulico degli Scogli v Gorici.
Dr. Sfiligoj je ha seji izrazil željo, da bi goriško županstvo šlo kolikor se da na pomoč števerjanski občini za zgradbo vodovoda.
Vlada je za ta vodovod obljubila 20 milijonov lir pomoči.
Šhvadristi, pijani fašisma, zločinci...
Komunistični dnevnik »Unita« je 4. maja poročal, da je skupina ameriških vojakov, na oddihu v Benetkah, 3. maja raztrgala komunistični volilni propagan-
dni trak. Policija je krivce prijavila sodišču, ki jih bo seveda sodilo.
»Unita« pa se ni omejila na poročilo o dogodku kot takem, ampak je ameriške; vojake zmerjala s potepuhi, škvadristi, pijani fašizma in zločinci (teppisti, squa-dristi, ubriachi di fascismo, criminali).
Za časa občinskih volitev v Gorici 1956 pa so komunisti pokrili s svojimi lepaki one od Slovenska liste z lipovo vejico ter s tem prizadeli škodo, ki je še danes niso poravnali. Vprašamo komuniste, ali so oni tudi »teppisti, squadristi, li di fascismo, criminali«?...
župan odstavljen
Z odlokom goriškega prefekta je bil doberdobskf župan, Andrej Jarc, odstavljen kot župan za dva meseca. Njegovo službo opravlja za to dobo prefekturni komisar dr. Carrata.
Zadeva je takale: Jameljski župnik ima svoje stanovanje v neki zasebni hiši. Zupan je bil mnenja, da ima občina pravico do enega teh prostorov in je svojevoljno osebno razbil vrata in prostor zasedel. Baje bi rad ta prostor porabil za volilni sedež.
GOSPODARSTVO
ČEŠNJEVA MUHA ali črvivost češenj: Večkrat smo že pisali o škodi, ki jo povzroča češnjeva muha češnjevim nasadom. Ako se ne bomo pobrigali za pravočasno uničenje tega škodljivca, bodo naši češnjevi nasadi polagoma izginili. Splošno je znano, da ko se pojavijo na trgu »črvive češnje«, cena takoj pade in vsaka kupčija preneha. To se dogaja ko je ravno največ češenj. Radi tega naj vsak kmet posveti potrebno pažnjo za uničevanje češnjeve muhe, zlasti še ko imamo sedaj na razpolago sredstva, ki jo uničijo stoodstotno, samo da jih pravočasno in pravilno uporabimo.
Ze večkrat smo opisali češnjevo muho. Naj na kratko ponovimo. Češnjeva muha je nekoliko manjša od navadne muhe in ji je podobna. Plodi se enkrat na leto. Pri nas se pokaže v maju (v toplejših, južnih krajih tudi v aprilu). Samica izleže po eno jajce v vsako češnjo in sicer ob času ko se rdečijo. Iz jajca se rodi ličinka, še vedno v notranjosti češnje, in tej ličinki pravimo nasplošno črv. Ko doraste, črv izleze iz češnje, katero je medtem že pokvaril. Spusti se na zemljo pod češnjo, kjer se zarij e v zemljo in tam ostane. .V zemlji se nato zabubi in bo čez leto iz bube sfrčala na dan zopet češnjeva muha. Dejansko nam dela škodo samo 14 dni kar pa zadostuje, da nam uniči sadeže.
Kakor že povedano, so najnovejši izsledki pokazali uspešnost zelo enostavne borbe proti češnjevi muhi. Predvsem bi morali točno vedeti, kdaj češnjeva muha sfrči iz zemlje, kar pa je nemogoče dognati. Zato praktičen nasvet, kdaj moramo nastopiti z borbo proti tej muhi: Tak čas je v trenutku, ko začnejo. češnje za-dobivati barvo, le te spremenijo temnozeleno v belkasto barvo in pričnejo rdečiti. Pravi čas je škropiti češnje prav v trenutku, ko začno spreminjati barvo. Ob tem času lahko tudi ugotovimo na sadežih vpike »muhe, ki je izlegla . jajčece.
Za škropljenje bomo uporabljali škropivo »Rogor L« ali pa »Fitofos 20 E«, in sicer
po 150-200 gramov, a drugega po 300 gramov na 100 litrov vode. Za škropljenje lahko rabimo tudi navadno škropilnico. Zmočiti pa moramo prav vse sadeže ker le tako dosežemo 100 odstotni uspeh.
Kmetje, izvršite to preprosto delo in prodajali boste lepe in zdrave češnje! ŠKROPLJENJE HRUŠK IN JABOLK.
Kakor smo že pisali, moramo hruške in jabolka, potem ko so odcvetele, škropiti vsakih 14 dni, da obvarujemo sadeže pred črvivostjo. Istočasno pa bomo škropili proti rji in plesnobi (oidium). Kot škropilo pripravimo: na 100 litrov vode 500 gramov svinčenega arzenata (za pobijanje plesnobe), in vsemu primešamo še po 60 gramov »Irol« ki pomaga, da se škropivo prime in razleže. Tako škropljenje bomo vršili do kake 3-4 tedne pred časom obiranja sadja. ŠKROPLJENJE TRT. Dokler so poganjki še kratki je prav, da trte očistimo, to je, da odstranimo vse nepotrebne poganjke. S tem razredčenjem damo trti več zraku in zato manj možnosti za razvoj peronospore in plesni (oidium). Cim bodo poganjki kakih 10-15 centimetrov dolgi, požveplamo trte z navadnim žveplom in z žveplalnikom (in ne z žakljičem kakor nekdaj!). Se bolje pa je, da mesto žve-planja trte poškropimo z takoimenovanim močilnim žveplom kakor je »Cosan«. Količina tega škropiva je navedena na o-vitku, dodamo pa še po 60 gramov »Irol« na 100 litrov vode, da se škropivo bolj prime in razleze. Ko pa se pokažejo prvi takoimenovani oljnati madeži na trtnih listih, bomo škropili proti peronospori. Za prvi dve škropljenji je bolje ne rabiti brozgo modre galice in apna, ker bi se mladi nežni listi lahko ožgali. Mesto modre galice rabimo: »Vitex«, ali »Rame-dit« ali »Aspor« ali prah »Caffaro« v količini, ki je navedena na zavitku, vsako od teh škropil pa rabimo brez dodatka apna! Istočasno dodamo še škropivo »Co-sahi( ' prqti oidiumu ter po 60 gramov »Irol«a na 100 litrov, vode, kot lepilni pripomočeTc."
Ko je bil župan z orodjem v rokah ravno na delu, se je pojavil župnik in seveda protestiral proti takemu početju. Ker se je župan zoprstavljal, je župnik poklical orožnike, ki so prihiteli na lice mesta in ugotovili županovo ravnanje.
Zaradi tega je bil župan, ki se je prenaglil, ker je morda mislil, da ima vso oblast »ljudskega« alias komunističnega župana, za dva meseca odstavljen in -tako pravijo - prijavljen sodišču.
Odlikovanje
Bivši doberdobski župan Miro Ferletič je bil te dni odlikovan z viteškim redom. Odlikovanje je baje predlagalo goriško kmetijsko nadzorništvo, saj je g. Ferletič vzoren in zaslužen ter vsakoletni nagrajenec za uspehe na kmetijskem polju.
Zaščita hišnih pomočnic in pomočnikov
Z zakonom štv. 339 od 2. aprila 1958, ki je bil objavljen v Uradnem listu od 17, aprila, so zaščiteni vsi hišni pomočniki in pomočnice.
S tem zakonom so urejeni pogoji te vrste dela: sprejemanja na delo in odpovedi, plača, stanovanje in hrana, zdravljenje v slučaju bolezni, čas za opravljanje verskih in državljanskih dolžnosti, počitek, plačani dopust in trinajsta plača.
Višino plače bo določila posebna komisija pri vsaki prefekturi, ker so pogoji dela in življenja od kraja do kraja različni.
O potrebi takega zakona smo s tega mesta že pred časom pisali, zato ga ob izidu in uveljavitvi s posebnim sočutjem do te vrste delavcev pozdravljamo kot resnični socialni napredek.
Dopusti članom volilnih uradov
Notranje ministrstvo je s posebno okrožnico pojasnilo, da imajo pravico do tridevnega plačanega dopusta tisti dr-vršijo funkcije pri volilnih uradih za časa parlamentarnih volitev.
To velja ne samo za skrutinatorje, ampak tudi za predstavnike list in kandidate. Ti volivci vršijo funkcije javnih koristi in jih je smatrati za člane volilnih uradov in za javne funkcionarje.
Goriška televizija
Na Nanosu so pred časom postavili televizijski oddajnik za Notranjsko in Primorsko. S tem pa so nastale po goriških sprejemnikih motnje, ki so Kvarile ugoden sprejem. Sedaj preurejajo oddajnik RAI-a Svetega Mihaela s čemer bodo sprejeme zboljšali.
ŠOLSKE VESTI
da so v tem oziru vodili zanje strogo tajna pogajanja.
V nedeljo 4. maja se je v istem slogu razvpil še »Primorski dnevnik« in v bistvu ponovil »Corrierove« preračunane' izmišljotine, iz česar je razumeti, da je vso to domišljijo skuhal en in isti krog.
Smeši se »Primorski dnevnik« s tem, da skače z mojo kandidaturo od demo-krščanske liste do MARPove, pa me na nobeni ne najde.
Na vse gori navedeno imam povedati slovenskim volivcem samo to, kar sem že pojasnil zboru zaupnikov SDZ v nedeljo 27. aprila, in sicer, da nisem jaz vodil nobenih pogajanj z deželnimi avtonomisti od liste MARP. Pač pa sta me obiskala dva furlanska zastopnika avtonomistov in mi povedala o njihovem namenu, da nastopijo pri volitvah. V prisotnosti še enega člana vodstva SDZ jima nisem dal prav nobenega upanja, da bi se jim SDZ pridružila, in odkrito povedal, da se bo z vprašanjem naše opredelitve bavilo vodstvo SDZ in sprejelo svoj skep.
Vodstvo SDZ pa je sklenilo soglasno, brez slehernega vmešavanja in vplivanja kateregakoli duhovnika ter v absolutni nevednosti škofije, nasvetovati slovenskim volivcem, naj glasujejo za listo italijanske krščanske demokracije in za njena dva goriška kandidata.
Kakor znano, je zbor tridesetih zaupnikov sklep vodstva enodušno potrdil.
Vse kar sta »II Corriere di Trieste« in »Primorski dnevnik« pisala o mojih domnevnih kandidaturah, o mojem navzkrižju z ostalimi člani vodstva SDZ, o pritisku duhovščine in škofije ter o dramatični izbiri, ki naj bi mi bila postavljena, je plod domišljije in ne odgovarja resnici.
Kakor sem v vodstvu SDZ in na zboru zaupnikov predlagal in zagovarjal sklep, ki je nato bil sprejet in potrjen ter v »Katoliškem glasu« in »Demokraciji« obljavljen, tako nasvetujem tudi kot volivec in pripadnik slovenske skupnosti v Italiji še s tega mesta slovenskim volivcem, naj glasujejo za listo italijanske krčanske demokracije in za njena dva goriška kandidata.
Gorica dne 7. maja 1958.
dr. Avgust SFILIGOJ
f Dr. Milan Bogataj
V ponedeljek 14. aprila je umrl v Gorici g. dr. Milan Bogataj, sodnik v pokoju. Njegovi cenjeni gospe vdovi in vsem preostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
Ravnateljstvo Nižje srednje šole v Gorici sporoča da bo v nedeljo, 18. t. m. sestanek staršev, ki imajo svoje otroke na tej šoli, in sicer ob 10.30 v šolskih prostorih v ulici Randaccio. Ker je ta sestanek. 2'adnji v tem šolskem letu, je ravnateljstvo prepričano, da bo udeležba polnoštevilna.
Snubilna volilna pisma
Gospod urednik!
Živimo v,- časih dopisovalnih poplav. Res je, da je mesec maj že po izročilih mesec, v katerem knjigotržci prodajajo največ učbenikov z naslovom: »Kako sestavljam snubilna pisma?« Kljub popolni »progresivnosti«, ki je zmetala na smetišče vsa izročila »reakcionarne« preteklosti, zato pa si žepe napolnila z »rakcionarnimi« tvarnimi in duhovnimi, dobrinami, je tudi tov. Hruščev po gornjem učbeniku s svojimi snubilno žugajočimi pismi preplavil ves svet. Nazadnje se je spomnil še maršala Tita. Ni mu sicer ponudil raketnega in atomskega preoranja jugoslovanskih mest kot je to storil po zahodnih deželah, ampak enostavnejše, zato pa učinkovitejši iztrelek: ultimatum - avt, avt...
Po Hruščevih vzgledih pošiljajo prav zaradi zvestega posnemanja tudi uredniki »Pr. dn.« majniška snubilna pisma -sami sebi.
Nič čudnega, da se mi je vzbudila strast po - dopisovanju, ko prebiram majniške strasti, izpovedi, pretrese vesti in skrbno prikrite »samokritike«, ki nehote odkrivajo - pisce. Nergdno je samo to, da komunizem v človeku izbriše vse tisto, kar ostaja v. duši in srcu svobodnih ljudi. Doslednost se izpridi, prepričevanja so limonadna, dokazi pa potrata papirja.
Pa si oglejmo titovsko snubilno agitacijo za KPI in PSI! Vprašanje volilne izbire je pod sedanjimi okoliščami zelo preprosto. Kaj služijo Slovencem komunistične ali nennijevske obljube? Nič! Ali resno mislijo uredniki »Pr. dn.«, »Soče«, »Novega lista«, da so naši preprosti ljudje pozabili, kaj so nam titovci - ko še niso bili na obalstl - vsega obljubili? Niti ene same obljube niso izpolnili, nasprotno, vohunski komunisti so se v govorih in člankih hvalili, kako so nas potegnili za nos. Najnovejšega razloga ni verjeti, da se komunisti s svojimi obljubami samo norčujejo s slovensko lahkovernostjo. Te lahkovernosti pa v naših srcih ni več. Kdor stalno laže, temu nihče niti priložnostne resnice ne verjame!
Le vprašajte, vi pismarji in farizeji, našega človeka z one strani meje, kolika je še njegova vera v komunistične poglavarje in njihove besede, pa boste zvedeli, da v ogoljufanih dušah ni niti sledu kakršnega koli zaupanja. Nič čudnega, saj je laž in goljufija temeljna čednost partijskega priganjača. Kakšne tudi so komunistične resnice? Danes belo, jutri črno! Kaj pripoveduje titovska podoba Sovjetije? Prelistajte »Pr. dn.« od 1. 1948 do 1958 pa boste našli - zmazek.
Za zaključek še nekaj. Na nekem sestanku demokratov je eden izmed govornikov postavil naslednje vprašanje: »Kako bi volili, dragi rojaki, če bi komunisti dobili 16 milijonov glasov, demokristjani pa prav tako 16 milijonov vaš glas bi torej odločal?« Odgovori so bili nepotrebni, vendar bi dejal mirne vesti, da bi v takem primeru večina titovcev glasovala za demokristjane, da o omizju novolistarjev niti ne govorim.
Nino Žerjal
Mamilo kot življenjski napoj
Na Romunskem ljudje dolgo živijo. Institut za zdravljenje starosti v Bukarešti, ki ga vodi prof. dr.. C. I. Parhon, zdravi ljudi od 60 do 113 leta. Pod oskrbo prof. dr. Ane Aslan pacienti ne dosežejo zgolj višjo starostno dobo, ampak se tudi pomlajajo. Moč mišičevja pri starčkih se obnavlja, njihova hoja je prožnejša, glas je krepkejši, lasje dobijo nekdanjo barvo - v kolikor jih je še kaj -, pleše se pokrivajo z novo raščo in koža se olepša. Tudi ožilje postaja prožnejše, celotno telo in tudi duh se poživlja. Presnova, dihanje celic, delovanje žlez z notranjo sekrecijo in ves živčni ustroj postaja prožnejši. Vse to se dogaja z daljšim uživanjem čudežnega zdravila H3.
Kaj je H3?
Čudežni življenjski napoj H3 ni nič drugega kot novokain, izredno dobro sredstvo za lokalno omrtvičenje, raztopljeno v določeni kislini. Kislino pa dodajajo čudežnemu zdravilu samo zato, da se dalj časa ohrani.
Kemična označba za vodik je H. Odtod tudi poimenovanje H3. Kaj zmore novokain? Prof. Aslan se oslanja na zatrjevanja Pavlova, po katerem je posledica starenja ošibitev živčnega ustroja in zlasti še možganske skorje. Ce torej v vene vbrizgamo novokain, prehaja ta naravnost v osrednji živčni sestav in s tem tudi v možgane. Njegov učinek je podoben vitaminskim učinkom. Izenačuje delovanje ščitne, golšne žleze in malih ledvic; ugodno vpliva na presnovo beljakovin in tolšč ter pospešuje črevesno floro.
Prof. Ana Aslan je v nemškem mestu Karlsruhe zbranim zdravnikom obrazložila zdravljenje 5251 bolnikov; zdravljenje, ki ga lahko opravlja vsak zdravnik. Kako je dr. Aslan prišla prav na novokain? Na podlagi uspehov, doseženih z novokainom pri zdravljenju ekstremnih organov zaradi obolenja na revmatizmu, je zatrjevala zdravnica. Pri tem ni povedala, ali obstoja kaka skupnost ali povezava z znamenito koko. Novokain je namreč bližnji sorodnik kokaina, ki ga pridobivajo iz listov koke.
Čudežna droga
Uživanje kokaina je zapeljalo že stare španske zavojevalce - in še leta 1910 je znašal južnoameriški pridelek kokainskih listov petdeset milijonov kilogramov. Tej drogi starih Inkov so pripisovali magično moč, saj je bila darilo sončnih bogov. Indijancem je preganjala lakoto in utrujenost, jih obdarovala z energijo in dobrim razpoloženjem; zdravila je vročico, krepila vid in sluh, in telesu dodeljevala prožnost in živahnost. Predvsem pa je prinašala novim zavojevalcem in tudi državi ogromna bogastva.
Nekaj časa so tekmovali misijonarji, zdravniki in svetovni potniki v naporih,
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE
V TRSTU
V soboto 17. maja 1958 ob 21. uri v dvorani na stadionu »Prvi maj«, Vr-delska cesta 7.
PREMIERA Marcel Pagnol
TOPAZE
Igra v štirih dejanjih
V nedeljo 18. maja 1958 ob 17. uri v na štadionu »Prvi maj«,
V torek 20. maja 1958 ob 21. uri v kinodvorani v Skednju.
Marcel Pagnol
TOPAZE
da bi koko uvozili v Evropo. Jezuit don •Antonio Julian je predlagal, naj bi v Evropo uvažali koko namesto čaja in tobaka. Zdravnik don Pedro Noasco je celo zahteval uporabljanje koke kot krepčilne pijače.
Omamne učinke koke in zlasti učinkovitosti čistega kokaina, ki ga pridobivajo iz koke, so spoznali razmeroma zelo kasno. Znameniti zdravnik Sigmund Freud je priporočal kokain proti telesnim in duševnim oslabelostim. Prav tako ga je Freud uvedel tudi v moderno zdravilstvo kot mamilo.
Nesreča pa ni izostala. Zdravniki so ga namreč prepisovali proti melanholiji in kot uspešno sredstvo proti morfistom in alkoholikom. Tako so hudiča izganjali z belcebubom.
Zlati časi ganstrstva
Trgovci z mamili so se z vso silo vrgli na kokain. Združene države, Evropa in Azija so njuhale, žvečile, si vbrizgavale kokain in se zastrupljevale. Posebno se je to dogajalo v časih med in po prvi svetovni vojni. V časopisnih zavojih, v filmskih pakovanjih, v petah čevljev, v palicah in dežnikih, v protezah in kame-linih želodcih so tihotapili »bele praške«. Prodajna veriga se je razprostirala od
velikih mednarodnih gansterjev pa vse do kavarniških natakarjev. »Sneg«, kakor so imenovali ta strup, je pronical v vrste književnikov, razumnikov in umetnikov. Učinki so se razkazovali v kubizmu in futurizmu, kjer je ekscentričnost postala že kar bolezenski pojav. Dnevne porcije so uživalci skrivali po zapestnicah, v nalivnih peresih in celo v cvetlicah v gumbnicah.
Mednarodne konvencije in poostrena, zakonodaja so končno omejile kokainsko zlorabo.
Presenetljivosti novokaina
Pred dobrim pol stoletjem je znanstvenik Einhorn sestavil kokainu podoben preparat za lokalno omrtvičenje pri o-peracijah. Medicina se je končno kokainu odpovedala. Le za površinska omrtvičenja so še uporabljali kokain. Tudi od novokaina niso v začetku pričakovali drugega kot odstranitev bolečin brez zastrupljevanja. To delo opravlja tudi še danes. Polagoma pa so priplavale na površje mnoge lastnosti, ki so silile znanstvenike, da so se z njim podrobnejše ukvarjali.
Da bo novokain daljšal človeško življenje in obnavljal mladostne dobrote, tega pa pred prof. Aslanovo nihče ni pričakoval.
t Prof« France Zupan
V sredo, 7. t. m. so se tržaški dijaki slovenskih srednjih šol poslovili od svojega profesorja Franceta Zupana.
Pokojni je moral komaj 51 let star zapustiti za vedno šolo, svojce in svoje kolege, s katerimi ga je vezalo resnično prijateljstvo.
Profesor Zupan se je rodil na Gorej-skem. Po končani srednji šoli se je posvetil študiju geologije na ljubljanski univerzi in je bil p.o doseženi diplomi imenovan na prvo službeno mesto na gimnazijo v Murski Soboti. Šolsko službo pa je kmalu zamenjal s časnikarsko. V časnikarskem poklicu ga je odlikovala velika vestnost, objektivnost in lep čist jezik.
Po letu 1945 se je umaknil iz Ljubljane in poučeval v Trstu na slovenskih srednjih šolah. Za slovenske srednje šole je napisal več zemljepisnih knjig in sodeloval tudi pri izdajah drugih knjig kot strokovnjak za zemljepis in jezikovno čistočo. Ko je živel nekaj let v Trstu, je izgubil v Ljubljani ženo, ki mu je zapustila dve mladoletni hčeri.
Dasi ga je uničevala zavratna bolezen, mu je bila vedno prva skrb šola in hčeri. Večkrat se je zatekel v bolnišnico in iskal zdravja. Po letošnji veliki noči pa ni več vzdržal in je 30. aprila podlegel.
Velika množica mladine, prijateljev in znancev, ki so se udeležili pogreba in
Maražčanie spetoonega prebipalstoa
Vsako uro se število svetovnega prebivalstva poveča za 7000 duš. To naglo razmnoževanje zemljanov tvori danes usodno vprašanje, ki pripravlja tako Zahodu kot Vzhodu, neglede na ideološke razlike, skupne težkoče. 2e davno so minuli tisti časi, v katerih so Malthusov zakon o naraščanju prebivalstva označevali kot kapitalistični izrodek;
Rdeča Kitajska je danes primorana,-da se poslužuje zakonitih ukrepov proti letnemu prirastku 12 milijonov novih državljanov. Prav tako je rešitev alžirskega vprašanja v glavnem odvisna od preskrbe 280.000 novih življenj, ki z vSakim letom zagledajo luč sveta.
Statistični podatki OZN zanimajo politične in narodne gospodarje. Ti podatki pravijo, da je bilo 1. 1950 na svetu 2.406 milijonov ljudi, leta 1954 že 2.652 milijonov, 1. 1956: 2.777 milijonov.
Pred dobrimi tristo leti (1650) so ocenili svetovno prebivalstvo na 545 milijonov duš. To je toliko, kolikor je štela ljudi 1. 1930 Evropa in mnogo manj kot šteje danes' prebivalstva sama Kitajska.
V preteklosti je človeštvo potrebovalo , Jtisoč do poldrugi tisoč let, da se je podvojilo. Dvesto let od 1. 1650, le še. 120 let od 1. 1800, od leta 1850 samo še 90 5et in za zadnjo i*>edvag>jitey komaj/70, let. Ce. .se bo prebiva]st.vp‘tudi v bodoče.množilo v takem-tempu, bomo leta-1960/6*1 prekoračili tri milijarde in še pred letom 2000 pet milijard.
Imenovani statistični podatki OZN kažejo, da se je v severni, srednji in zahodni Evropi oblikovala skupina narodov: Angleži, Francozi, Italijani, Nemci, Skandinavci, Cehi, Poljaki, Jugoslovani, Svicar-ji, itd., ki so se v 18. in 19. stoleU ju silovito razmnožili, sedaj pa so v stagnaciji ali celo že nazadujejo. Presenetljivo pri vsem tem je, da tvorijo to skupino narodov prav države, ki se odlikujejo po visoki industrializaciji.
V primerjavi z ostalim svetom predstavlja industrijska Evropa predstražo:
V razdobju od 1. 1650 do 1940 se je delež Evropejcev (vključno tudi azijsko Rusijo) na skupnem svetovnem prebivalstvu dvignil od 19 odstotkov na nad 26 odstotkov.
V teh tristo letih pa so Evropejci zasedli dvojno ameriško celino in Avstralijo. Ce prištejemo tudi še te bele naseljence, se
delež poveča kar na dve petini svetovnega prebivalstva.
Kaj se je pravzaprav zgodilo v teh 300 letih? Od kje podvojitev deleža, od kje osemkratno povečanje belega človeka?
Napačno bi bilo misliti, da so Evropejci 18. in 19. stoletja bili plodovitejši kot vsi ostali svetovni narodi. Ta plodo-vitost nikakor ni bila večja, v teku 19. stoletja je bila celo manjša kot pa plo-dovitost ostalih. Vzroki tako ogromne raz-ploditve Evropejcev so v naglem poje-maju umrljivosti. Prirodoslovje je Evror pejcem odkrivalo vedno širša tehnična in medicinska spoznanja. Industrijska in sanitarna revolucija sta pokrbeli, da se je povečala evropska starostna doba. Da so v prejšnjih časih izenačili visoko umrljivost, je bilo potrebno pač dvigati število rojstev.
Človeštvo je bilo doslej navezano na naravno plodovitost, ki je znašala okrog 40 novorojenčkov na 1000 prebivalcev. Le na ta način je bilo mogoče vzdrževati ravnotežje med rojstvom in smrtjo. V tisočletjih preči nami so življenjske razmere same urejevale gibanje prebivalstva. Z industrijsko, in sanitarno rey,olucijo pa so. padle naravne zapreke."
ma pa se je tudi ta položaj spremenil. Evropejci niso več računali z 8, ali 18 at! lŠ-potomci, pač pa le Se s 6, 4;
ali,-celo enim samim otrokom. Število, rojstev je doseglo komaj 10 do 15 na ■ 1000 prebivalcev.- 1
Zakaj pa kljub temu razvoju narašča svetovno prebivalstvo? V Evropi sta in-
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA V TRSTU
priredi v sredo, dne 28. maja ob 21. uri v dvorani v ulici Machiavelli 22-11
Večer komorne glasbe
SPORED:
1) Are. Corelli: Sonata y c-molu,
2) Francesco Veracini: Sonata v d-molu
3) Francesco Haeudel: Sonata v f-duru Sodelujeta:
violinist Karlo Sancin in pianistka Mirca Sancinova.
dustrijska in sanitarna revolucija potekali vzporedno, v industrijsko manj razvitih državah pa poteka sanitarna revolucija daleč pred industrijsko. Evropejci mnogo laže izvažajo medikamente in higienske nazore kot pa industrijske naprave.
Vse to pa bo tudi v manj razvitih deželah potisnilo raven rojstev navzdol, zato ni upravičen strah, da bi svetovno prebivalstvo zaradi preobljudenosti trpelo v bodoče hude stiske. Tako vsaj domnevajo strokovnjaki. Verjetnejše je, da bo delež belega človeka na svetovnem prebivalstvu polagoma pojemal. O tem razmišljajo danes tako zahodnjaki kot boljševizirani Rusi.
Gostovanje zagrebškega gledališča
SNG je povabilo na gostovanje Za-grebačko dramsko kažalište. 2e takoj je treba reči, da so taka gostovanja, čeprav pri nas zelo malo v modi, pomembna za spoznavanje načina igranje drugih narodov. Njihovo svojevrstno igranje je prišlo do veljave mnogo bolj pri Moliero-vih »Skapinovih zvijačah«, kakor pa pri Anouilhovi »Antigoni«. Morda se je nekaterim zde1 način igre prevulgaren, da je preveč poudarjal prav to, kar pri nas najraje skrivamo, toda prav v tem je treba videti in razumeti razliko. Hrvatje so kot južnaki vročekrvnejši. Geste in besede nad katerimi se vsak Slovenec zgraža, so jim nekaj normalnega.
Režiser Mladen Skiljan, ki je režiral »Scapinove zvijače«, je Moljčrovo delq posavil na modernejša tla. Ta zamisel je komediji pripomogla do večjega zanosa, postala je zanimivejša. Igralci so bili izvrstno izbrani, vendar je treba pripomniti, da jih tu pa tam ni bilo mogoče povsem razumeti, kajti tempo, v katerem so igrali, je za naše uho prehiter.
Se boljšem izigrana je bila tragedija »Antigona«. Posebno se je tu izkazala za izredno nadarjeno igralko Vesna Star-čevič.
Pri premieri »Scapinovih zvijač« -so motili gledalca predolgi govori, ki kar niso in niso hoteli končati. Ker je že treba pozdraviti goste je mnogo bolje, da se to opravi v nekaj stavkih. Odveč pa je tudi spominjanje na brate, ki so krvaveli tu, na one, ki so krvaveli tam itd.
POP ČRTO
VOLILNA PREMIŠLJEVANJA
Karl Klara pred sodobnostjo
»Pred 140 leti se je rodil Karl Marx, utemeljitelj znanstvenega socializma«. S tem stavkom je 6. t. m. »Pr. dn.« odpravil svojega zaščitnika, ki je tako razkošno pogrnil mizo pojedin in posvetnih dobrot novemu razredu. In vendar bi se morali spomniti tega dogodka prav revolucionarni užitkarji. Pa je že tako, da so komunisti hvaležnost že pred desetletjem odpeljali s črnim ameriškim avtom in ji pognali strel v tilnik.
Ker pa smo že pri ljudskodemokratič-nih čednostih in pri jubileju Karla Marxa, si oglejmo tega možakarja v sredi današnje komunistične stvarnosti.
Nekoč smo po stenografskih zapiskih razprav pred ameriškim senatom, kjer so obravnavali ameriško pomoč Titovi Jugoslaviji, omenili tudi izjavo nekega senatorja, po kateri je šlo skozi Titove ječe v 12 letih komunistične strahovlade sedem milijonov jugoslovanskih podanikov. »Pr. dn.« je to vest ponatisnil v narekovaju. Ne trdimo, da je vest točna, ker nismo varuhi zloglasnih karakteristik, vemo pa, da je od vseh tukajšnjih titovskih vršacev, ki so bili nekaj časa deležni blagrov »osvoboditve«, nad 30 odstotkov takih, ki so neprostovoljno obiskali Titove zapore. To so titovci, kaj so šele doživeli protititovci?...
Pa si oglejmo usodo bradatega socialističnega pradeda pred sodobno ljudsko-demokratično pravico kot jo je nekdo v dramatizirani viziji napisal v ječi.
			
Scena se vrši pred Vrhovnim ljudskim sodiščem.
Državni tožilec, tovariš Maček: »Obtoženi Karl Marx, ali ste krivi zagrešnih dejanj kot jih navaja obtožnica?«
Marx: »Kriv sem.«
Maček: »Obrazložite nam, kako ste organizirali borbo proti socializmu in miroljubnim ljudskim demokracijam.«
Marx: »Govoril bom resnico: Sem sin buržujskega Zida in vzgojen v reakcionarnem duhu. Študiral sem v Bonnu, živel pa v Parizu in Londonu, kjer sem gradil in utrjeval temelje kapitalističnega, vojaškega in imperialističnega zahodnega sveta.«
Maček: »Na nekaj ste pozabili.«
Marx: »Res je, pozabil sem povedati, da sem bil od samega začetka svojega življenja dalje vohun ameriškega imperializma.«
Maček: »Dalje, obtoženec, dalje.«
Marx: »Vse bom povedal. Marca leta 1852 sem v neki londonski knjižnici, ki pa v resnici ni bila nič drugega kot vohunsko središče kapitalističnega imperializma, spoznal moža, ki je bil tajnik britanskega ministrskega predsednika, se pravi zajedalec dekadentnega buržujskega nacionalizma. Ta me je nagovoril, da sem pričel v nekem angleškem listu objavljati mesečna poročila o protisocialni gonji v takratnem svetu. Takrat sem tudi obtoževal velikega prijatelja vsega miroljubnega človeštva, Ivana Groznega, kot okrutneža. Tako sem pomagal objekti-vistični zgodovini do veljave in s tem krepil angloameriški imperializem. Februarja 1853 sem v Parizu srečal nekaj imperialističnih agentov in po njihovem naročilu sem napisal vojnohujskaški pamflet, ki sem ga z vso podlostjo svoje bur-
žujske pokvarjenosti imenoval komunistični manifest.«
Maček: »Kakšna je vsebina tega pisanja proti komunizmu?«
Marx: »Izvajal sem, da je treba pričeti z odstranjevanjem vladajočega razreda najprej z gospodarskimi zahtevami in zlasti s stavkami, temu pa naj sledijo politične zahteve. Nadalje sem zahteval, da morajo biti nosilci meščanske revolucije delavci po tovarnah in obratih. Tega spoznanja so se okoristila angloameriška teroristična središča, ki so s pomočjo mojih nasvetov in s sodelovanjem lastnih agentov in ižzivačev zanetila upor na Češkem, v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem in Madžarskem. Pa tudi v Trbovljah -in v najnovejšem času v sami Ljubljani, na Hrvaškem, v Bosni in drugod.«
Maček: »Dalje, obtoženec,, dalje!«
Marx: »V cesarski Nemčiji sem bil tudi profesor in se tako avtomatično u-vrstil med kapitalistične agente. Pri tem sem napisal knjigo »Kapital«. V tej knjigi sem trdil, da bodo krize onemogočile vladajočemu razredu nadalje vladanje. S tem pa sem istočasno dokazal, da morata kolhozno in načrtno gospodarstvo zaiti v zelo nevarem položaj ki lahko prekucne celotno avtoriteto. Seveda sem to napisal takole med vrsticami.«
Maček: »V imenu ljudstva, s tem še dolgo ni zaključena vrsta vaših podlosti, vi cionistični, nacionalistični, kapitalistični pes! Povejte, kako ste skupno z izdajalci Bogdanom Krekičem, Aleksandrom Pavlovičem in Dragoljubom Stranjako-vičem, s to socialistično-fašistično staru-harsko tolpo, poskušali odstraniti miroljubno vladavino maršala Tita?«
Marx: »Povedal bom po pravici. Naročil sem svojim agentom, naj prav iste
mikrobe, s katerimi so Američani na Koreji širili kužne bolezni, injecirajo ribam, ki velikodušno dobavljajo bratskim sovjetskim prvakom priljubljeni kaviar. , Prepričan sem bil, da bodo nosilcem svetovnega komunizma postregli na ljubljanskem kongresu tudi s kaviarjem in vodko. Samo čuječnosti Udbe se imamo zahvaliti, da se ni posrečil ta najpodlejši čin vseh mojih naklepov.«
Maček: »Imate še kaj povedati?«
Marx: »Da. Priznavam, da nisem bil nikoli resničen komunist. Zato prosim slavno ljudsko sodišče, da izreče zasluženo kazen.«
Maček: »Predlagam smrtno kazen.«
Marx: »Iskrena hvala, tovariš državni tožilec. Milostljivi ste in mi poklanjate tako nizko odmero kazni. Tovariš državni tožilec je že pred dvanajstimi leti dokazal svojo ljudskodemokratično pravico-ljubnost s pokončanjem desettisoč škodljivih slovenskih fantov in mož. Moja zadnj želja K bila tudi, da bi pred mojo usmrtitvijo cenzura prepovedala vsa moja dela ali pa da bi jih - kar bi bilo še pametneje - sežgal^ na grmadi. Prosim tudi, da iz velikega slovenskega znanstvenega dela s skromnim naslovom »Priročni leksikon« zapove iztrganje lista 405/406. List bi lahko nadomestili z gesli: marela, margarina, marioneta, marjaš, marketendar, marmelada, maršal, martra, marš, maroni, makaroni, itd.«
Maček:	»Kako utemljujete te pred-
loge, vi nesramni bandit?«
Marx: »No, v vseh svojih spisih sem zastopal prepričanje, da je stoletje imperializma končano. Zadnjih 40 let pa je neizpobitno dokazalo, da je prav to imperialistično stoletje doseglo svoje resnično višino, na oni strani železne zavese.«
se v Trstu poslovili od pokojnega profesorja, pričajo, kako je bil pokojnik priljubljen.
Mladina mu je v slovo zapela »Vigred se povrne...« in s tem pokazala svojo hvaležnost njemu, ki je sam ljubil pesem in petje nad vse. Imel je oster posluh in lep glas ter sodeloval kot vesten in odličen pevec pri nekdanjem Akademskem pevskem zboru v Ljubljani, nato pri Skr-jančku v Trstu ter pri cerkvenem zboru pri Sv. Antonu, kjer je na letošnjo veliko noč poslednjikrat pel pesmi o Zveličar-jevem vstajenju.
Naj v miru počiva!
■f Dr. Milko Brezigar
V avstrijskem Solnogradu je 25. aprila umrl in je bil tam tudi pokopan, dr. Milko Brezigar. Pokojnik je bil rojen leta 1884 v Doberdobu kot sin učiteljske družine. Po maturi je odšel na Dunaj in stopil v akademsko društvo »Slovenija«. Študiral je pravne in državoznan-ske vede. Takrat so na tej fakulteti delovali profesorji in znanstveniki svetovnega slovesa. Gospodarske znanosti so predavali; Menzel, Boehm-Bavverk, Phi-lippovieh, ki so umeli vcepiti mladini ljubezen do gospodarskih in socialnih ved.
Med temi je bilo tudi več Slovencev, visokošolcev (Brezigar, Celestin Jelenc, Agneletto, Adlešič, Filip Uratnik in dr.). Tako je tudi Milko Brezigar že na univerzi poglobil svoje vezi z narodnim gospodarstvom. Ko je leta 1910 promoviral, je napisal prvo slovensko knjigo o narodnem gospodarstvu.
Po prvi svetovni vojni se je dr. Brezigar nastanil v Ljubljani in se pridružil slovenskim demokratom z Gregorjem Žerjavom na čelu. Bil je gospodarski izvedenec in svetovalec pri tiskovnem podjetju »Jutro« v Ljubljani vse do druge svetovne vojne. Med vojno je bival v Rimu, končna pa se je namestil v Solnogradu, kjer ga je ugrabila prerana smrt. Ni se mu izpolnila želja, ki je skupna vzpobujajoča sila vseh slovenskih beguncev, da bi se vrnili še živi v svobodno domovino.
Njegovim sorodnikom, naše iskreno sožalje!
Prof. FepFucciu Jakominu
v spomin
Smrt nas vedno osupne. Kot da bi morali mi živeti za večno in da se samo drugim lahko primeri ta grozni padec v temo večnosti. In je prav, da je tako, kajti prav v tem je naša najzanesljivejša obramba. Zato tudi radi pozabimo. Pravimo, cja se mora življenje nadaljevati. Pravimo, da bo sonce vseeno izšlo. Pravimo, da nima pomena govoriti o stvari, ki je ne moremo preprečiti. Pravimo torej, da je usoda vsega kriva in skušamo nadaljevati svojo pot, kot da se ni nič zgodilo. V resnici ni tako. V resnici se vsaka nova misel o smrti usede na dno naše duše in vrta .v njej strašno praznino. Mi živimo naprej in se včasih tudi nasmehnemo in celo smejemo, toda tista misel je vedno tam, nam gloda dušo in se je ne moremo znebiti. Udarec je tem-večji, če gre za smrt kolege, ki nam je bil hkrati dragi prijatelj. Ce v takem primeru rečemo, da se nam zdi to nemogoče, oh, to ni retorika. Dvignemo slušalko in pričakujemo, da bomo slišali Njegov glas. Pozvoni na vratih in jih hitimo odpirat, prepričani, da Ga bomo zopet videli. Spominjamo se vseh Njegovih besed in se nam ne zdi logično, da smo morali prekiniti razgovor z Njim tam nekje v sredi, kot da bi ga morali nadaljevati naslednji dan. In vendar se je zgodilo in Ga ne bomo več videli. Razmišljamo o nesreči in bi želeli, da bi se čas pomaknil nazaj za nekaj dni in da bi bili z Njim v avtu in da bi mu rekli, naj ne vozi tako hitro. Ubogal bi nas in bi se ne zgodilo. Ustavil bi pravočasno. Morda bi kaj zavpil vozaču ogromne avtocister-ne. Nato bi se prav gotovo nasmehnil, češ da se ■ ne izplača govoriti o neumnostih, ki vsak trenutek ovirajo promet na naših preobljudenih cestah. Bil je namreč zanesljiv in spreten vozač. Morda nekoliko preveč odločen.
Tudi v življenju je bil tak. Zanesljiv, spreten in odločen. Ko mu koprska gimnazija ni zadostovala več, je pobral šilo in kopito in kar tako rekoč čez noč odšel v Celje. Ker je zaradi vojne začel gimnazijo z dvoletno zamudo, je ti dve leti nadoknadil z vztrajnim učenjem. Sam je večkrat pripovedoval, kako se je učil dan in noč, da lahko prebrede vse ovire. Vzljubil je materinščino in odšel študirat slavistiko v Ljubljano. Medtem je bil sourednik koprskih Borov, v katerih je objavil svoje prve pesmi. Vse je kazalo, da je dokončno izbral svojo življenjsko pot. Toda nenadoma je spremeni! svoje misli in se odločil za Trst, dasi je bil tik pred diplomskim izpitom. V Trstu je dobil službo na slovenski šoli in se takoj vključil v naše kulturno življenje. Vpisal se je na neapeljsko vseučilišče in napravil nekaj izpitov. Kazalo je, da bo letos diplomiral. Ni učaka! tega. Ni učakal nobega dokončnega sestanka z življenjem. Ni pa zamudil tistega s smrtjo. Nekaj dni pred nesrečo je od sodnije kot odgovorni urednik dobil dovoljenje, da lahko tiska Tokove. Tudi to je ostalo v kosih, kot njegovo premlado življenje.
Med njegovimi stvarmi so našli zvezek neobjavljenih pesmi. Njegov labodji spev.
Vrnil se je v Pobege pri Kopru k svojim staršem, kjer zdaj počiva v domači zemlji. Toda bi mu ne bilo .še treba počivati, saj je bil še tako mlad, tako močari in zdrav, tako življenjsko neukrotljiv.
Dolilni napori poklicnih partijcev
Vittorio Vidali in njegova poklicno-partijska agit.-prop. garnitura moškega in ženskega spola s polno paro prodaja po tržaških in okoliških trgih svojo na-biflano dialektično demagogijo. Z enako »udarniško vnemo« se trudijo tudi reklamni strokovnjaki pri »Delu« in pri ostalem komunističnem tisku.
Novega komunistični trombetači Tržačanom nimajo kaj povedati. Parole so v glavnem iste kot v zadnjih desetih letih. Očitno se je za komunistično iznajdljivost svet ustavil. Glavne tirade so seveda uperjene proti vladajoči stranki in proti vsemu, kar se upira komunistični oblasti-željnosti. Pri obravnavanju tržaških krajevnih vprašanj prevladuje čista demagogija z napolresnično in tudi neresnično argumentacijo.
Sam Vidali se zaveda, da so napol-resnice najnevarnejše laži. Tako so n. pr. indipendentisti odločno zanikali obstoj nekih ponudb, s katerimi se je Vidali na javnem shodu ponašal. Na svetoivanskem shodu pa se je Vittorio Vidali brez sramu drznil zagotavljati, da je dr. Agneletto svetoval demokratičnim Slovencem naj volijo demokrščanske kandidate. Tako se je spet enkrat izkazalo, kako komunistom brez potvarjanja resnice zmanjkuje argumentov. Prav v tej številki »Demokracije« objavljamo na drugem mestu uradni sklep SDZ in SKS, ki demokratičnim Slovencem svetujeta naj ne volijo fašistov, ne komunistov in niti njihovih sopotnikov, ampak naj izbirajo demokratične stranke. Do tega otipljivega prepričanja se je dokopal že sleherni Slovenec na tem ozemlju, ki z odprtimi očmi in ušesi tudi samo za trenutek prisluhne utripom trpljenja vsakodnevnih slovenskih karavan, ki se razkazuje na vsakem koraku po mestnih ulicah in obtežuje dušo in srce slehernemu rojaku, ki se ga še ni polastila popolna otopelost za bridkosti svojega bližnjega.
»Stranka revnih in zatiranih*
Stranka, ki vlada v komunističnih državah z najhujšim terorjem, ki odreka osleparjenim podanikov tudi najosnovnejše pravice; ki se s peklenskih cinizmom posmehuje sprejetim mednarodnim obveznostnim o človečanskih pravicah; stranka, ki je obrtnika in kmeta oropala do golote vseh njegovih s krvjo in znojem pridobljenih dobrin, delavca pa okradla socialnih pravic in uvedla faraonske de-
Izlet na Gardsko jezero
SP M priredi svoj vsakoletni junijski izlet v nedeljo, dne 1. junija 1958 na GARDSKO JEZERO Odhod iz Trsta ob 6. uri zjutraj. Zbirališče na vhodu glavne železniške postaje. Vožnja stane okrog 2500 lir.
lovne pogoje z beraškimi mezdami in nečloveškimi normami; stranka, ki s tanki pobija stavkajoče delavstvo; stranka, ki je zatrla sleherno svobodno besedo in uprizarja nacifašistične volilne komedije; stranka, ki je izkopala med partijskimi bogataši in zasužnjenimi delavskimi množicami najgloblja velekapitalistična brezna; stranka vojnih dobičkarjev, revolucijskih užitkarjev in oblastniških stremuhov, ta stranka se tu na svobodnih tleh lišpa s pavovim perjem »stranke revnih in zatiranih«.
' Množična psihoza te potvorbe se je vtihotapila v srca in mozeg ne samo preprostega, lahkovernega ljudstva, ampak je s svojo nenehno prodirnostjo zajela tudi razumne, oprezne in izkušene ljudi. Ta bolezenska psihoza množičnega zaslepljevanja pa je v glavnem izraz nezadovoljstva in užaljenosti tistih, ki jih vladujoči razred zapostavlja in jim streže z očitnimi krivicami. Med to plast spadajo prav gotovo tudi Slovenci. Večina italijanskih strank smatra še vedno za svojo največjo patriotično dolžnost, da z blatenjem Slovencev utrjuje svoj namišljeni nacionalizem.
Tudi italijanska skrajna levica ne bi bila drugačna, če bi to bilo v interesu Kremlja ali pa če bi italijanski komunisti lahko kalkulirali, da bi jim borba proti Slovencem prinesla dvajset tisoč italijanskih glasov. Take kalkulacije - v obrnjenem smislu - navdihujejo namreč ostale italijanske stranke v Trstu. Komunistična »ljubezen« do Slovencev je zgolj politični račun in prav nič drugega. Tepa se morajo zavedati vsi slovenski volivci. Slovenske koristi bi komunisti prodali v trenutku, ko bi se jim na obzorju posmeh-ljali z zadostnim številom nestrpni protislovensko usmerjeni volivci. Saj so v komunističnih vrstah našle zavetje množice nekdanjih fašistov, najzagrizenejših sovražnikov slovenskega rodu. Kaj niso komunisti točno po teh receptih posto-
Predavanje SPM
Slovenska prosvetna matica vabi na predavanje univerzitetnega profesorja Umberta Urbanija o temi;
SILVIJE STRAHIMIR KRANJČEVIČ
največji pesnik devetnajstega stoletja.
Predavanje bo y društvenih prostorih, via Machavelli 20/11. v torek dne
lO.junija 1958 ob 20.30.
MODERNA DRŽAVA (Lo Stato moderno)
Pod tem naslovom je izdal g. Josip Rego v italijanščini zanimivo brošuro o novih finančnih teorijah. Brošura stane 100 lir ia jo prodajajo po tržaških kioskih la knjigarnah ter pri avtorju. Trst via Itanchetto 108.
pali pri vprašanju reševanja S. T. O.? Nihče naj si ne dela utvar; morebitni komunistični poslanec ne bo nikoli zastopal koristi slovenskega naroda, pač pa vedno samo partijske koristi!
Komunisti branijo slovenske koristi samo na predvolilnih shodih, drugače pa, so jim narodne koristi »nacionalistična navlaka«.
Stalinovski kult osebnosti na Tržaškem
Vittorio Vidali si je pri tržaških volivcih in tudi v svojih lastnih vrstah zapravil precej svojega osebnega vpliva s svojo vožnjo tržaške KP v popolno odvisnost KPI. Madžarski dogodki so tudi v Trstu odprli oči mnogim inteligentnim delavcem, čeravno je treba priznati, da se večina komunističnega delavstva in simpatizerjev ne zanima za usodne zunanje dogodke, ker je pod neprestanim bičem komunističnih plačencev. Zaradi svojih lastnih, tegob je tudi slepa in gluha za udarce, ki trenutno še ne padajo po lastnih plečih, ki pa bi v primeru komunistične zmage ne bili prav nič drugačni od tistih, ki jih prejema delavstvo na oni strani železne zavese za vsakdanji kruh.
Prav zato ni bilo med tržaškim delavstvom očitnejše solidarnosti s poljskimi, madžarskimi ali trboveljskimi delavci. Kosmata vest partijskih zaslužkarjev se je ob trpljenju tega delavstva ne samo ustavila, ampak se suženjsko postavila na stran državnokapitalističnega novega razreda in proti stavkajočemu delavstvu. Trboveljski rudarji in ljubljanski delavci, ki so stavkali, so za partijske pohajače imperialistični vohuni. Ce bi namreč tudi njihove težnje zagovarjali, ne bi samo padle zaslužkarske provizije, ampak bi jih partija pognala na cesto.
Tržaške partijske kariere so namreč še vedno najtesneje povezane v Vidalijevo oblastnostjo. Sedaj, ko spet enkrat divja dirka za oblast v Kremlju, ki je - kot kaže - nekoliko povodenela v Hruščevih rokah in so si stalinovci nekoliko poravnali zdrobljene kosti, prihaja tudi v našem mestu ponovno do veljave kult osebnosti. Komunistični tisk, ki je pod osebnim Vi-dalijevim vodstvom, pisari legende, bajke in pravljice o Vidalijevi revolucionarni preteklosti. Osladnega bizantinizma in aziatskega samohvalisanja kar kipi. Nikjer pa ni niti besedice, kdaj in kje si je Vittorio Vidali s pridobitnim delom služil svoj kruh. Ne najdemo ga na polju ali vinogradu, v tovarni ali delavnici in niti v trgovski pisarni kljub trgovski,t. j. po komunistično kapitalistični kvalifikaciji. Usoda v vseh civiliziranih državah predpisuje slehernemu zemljanu pošteno delo in pošten zaslužek.
Edina praktična zaposlitev Vidalijevega življenja je. bilo in je ostalo; poklicno revolucioriarstvo. V tej svoji karieri je oblezel pol sveta:	Avstrijo,	Nemčijo,
Alžlr, Združene države. V ZDA se je izkazal za izurjenega v svoji »stroki«.
Sedaj, bilo je 1. 1926, je bil toliko zgrajen, da je že lahko tvegal romanje v Moskvo. V Sovjetiji je položil zrelostni izpit poklicnega revolucionarja in jo pobral v Mehiko. Ze kmalu pa so se Mohikanci, ki so imeli nekaj izkušenj s staroavstrijskimi vsiljivci, naveličali njegovega spletkarjenja in zarot ter ga pognali iz dežele. Spet se je klatil po Nemčiji in Avstriji, nato pa se je znašel v Parizu,
f Dogodki doma )
PSI IN SLOVENSKA MANJŠINA. Pod
gornjim naslovom je »Pr. dn.n v nedeljo
11.	maja objavil odgovore na pet vprašanj, ki jih je goriški urednik »Pr. dn.« postavil inž. Fermu Solariju, članu izvršnega odbora pokrajinske federacije PSI v Vidmu. Ta gospod je tudi nosilec liste PSI za Belluno-Videm-Gorico.
Odgovori na postavljena vprašanja so zanimivi. Posebno še odgovor na prvo vprašanje: »Kakšno je stališče PSI glede slovenske manjšine?« Odgovor morda ni zgolj volilni golaž za lovljenje slovenskih glasov na muholovko PSI. Iz preteklih izkušenj pa vemo, da so tako komunisti kot nennijevci pred leti sedeli ob državnem krmilu; vemo tudi, da domuje slovenska manjšina v videmski pokrajini pod Italijo že nad 90 let, pa se je do letošnjih binkoštnih volitev niti prvi niti drugi nikoli niso spomnili. Zato bo na žalost tudi ta odgovor le volilni pozdrav Slovencem in nič drugega.
Nekje je strankarski agitator na volilnem shodu povedal tudi tole modrost: »Občani, mi vam bomo zgradili most, čez katerega boste lahko prevažali tudi najtežje tovore!« - Glas iz občinstva: »Saj nimamo nobene reke, še potočka ne!« -»Pa vam bomo napravili reko in potokov kolikor boste hoteli...!« Taki in podobni so vsi volilni golaži.
Pri tej priložnosti pa bi nosilcu liste PSI le radi postavili še šesto vprašanje: »Ali je res, ali ni, da je - kakor so pisali mnogi italijanski in tuji listi • PSI dobila od Titove Jugoslavije dve milijardi lir?« Titovski tisk - kolikor nam je znano -teh trditev ni zanikal. Slovenska javnost pa ima pravico, da se ji pred volitvami pove ali je to resnica, ali je laž.
* * *
KMETJE NAJ DOBRO PREMISLIJO KOMU BODO DALI SVOJ GLAS! Tako je v isti številki »Pr. dn.« napisal Marij Grbec, pokrajinski svetovalec. Mislimo pa, da si naiim kmetom v. resnici ni treba prtvei beliti glave glede »dajanja glasov*. C* pa }e ie kdo v zadregi, trm ne
in od tu jo je potegnil v Španijo, kjer je računal, da je vzplamtel kres svetovne revolucije. To njegovo prižiganje svetovne revolucije je uspevalo po naročilih Kremlja in po zaslugi demokratične ureditve zahodnega sveta. Kdaj bi Vittorio Vidali že trohnel pod zemljo, če bi zahodni svet postopal po praksah sovjetske in satelitske policije! Kdaj bi tudi že trohnel, če bi svojo revolucionarno kariero opravljal v Sovjetiji in ne po zahodnem svetu!
Kako se bo Vittorio Vidali odrezal pri binkoštnih volitvah je težko prerokovati. Ob zadnjih občinskih volitvah si je po naključju prilastil nekaj tisoč indipen-dentističnih glasov. Ti glasovi se bodo ob sedanjih volitvah verjetno vrnili pod domačo streho, saj imajo na razpolago kar dvoje izbir. Prav zato se tudi ekstremne stranke v Trstu tako silovito zaganjajo v obe indipendentistični skupini, pa naj bodo to že misijevci in monarhisti, ali pa komunisti, titovci in nennijevci.
V komunističnih vrstah je opažati otopelost, ali pa se bo ta izpričala tudi na volitvah, je vprašanje, na katero si bomo lahko odgovorili čez deset dni.
Evropsko skupno tržišče
Na povabilo Trgovsko-obrtno-kmeti-jske zbornice je 3. t. m. predaval v napolnjeni dvorani »Ridotto Verdi« podtajnik finančnega ministrstva on. Ferrari-Aggradi o Evropskem skupnem tržišču. Predavanja so se udeležili številni zastopniki javnega življenja. Med njimi gen. vladni komisar dr. Palamara. Govornika je pozdravil predsednik zbornice, Cai-dassi.
V svojem nad uro trajajočem govoru je podtajnik obrazložil pomen Evropskega skupnega tržišča s posebnim ozirom na italijansko gospodarstvo. Predavanje je bilo zanimivo, ker je govornik vezal svoje besede lagodno in kot strokovnjak tudi prepričevalno.
Evropsko skupno tržišče, ki je stopilo v veljavo 1. januarja letos, skupno z uveljavljanjem Evratoma, je plod skoraj desetletnih priprav za Evropsko skupnost. Marshallov načrt je temu gibanju postavil osnovne temelje. Prvotno so pobudniki zastopali načelo, da se osnuje predvsem politična evropska skupnost. Ze kmalu pa je prevladovalo mnenje, da je treba najprej postaviti gospodarske temelje za poznejšo politično skupnost. Premogovna in jeklarska kooperacija, ki
Slovenskim
volivcem!
Poklicani, da na parlamentarnih volitvah izrazimo politično voljo, smo se tržaški Slovenci znašli pred dejstvom, da zaradi obstoječega volilnega zakona ne moremo postaviti lastne kandidatne liste, katere nosilec bi lahko imel upanje, da bo izvoljen.
Odločno protestiramo
proti ureditvi, ki Slovencem onemogoča, da bi glasovali za svoje, večjim strankam neudinjane ljudi ter jim s tem preprečuje, da bi imeli lastno parlamentarno zastopstvo, na kar imajo kot narodnostna manjšina svojo sveto pravico;
obvezujemo se
da se bomo z vso vnemo In doslednostjo zavzeli, da se volilna okroija in volilni red vsaj za predele, v katerih Žive v Italiji Slovenci, v bodoče uredijo tako, da bo ta občutek zapostavljenosti odpravljen.
Tako ta, kakor tudi vse druge demokratične in s tem tBdi manjšinske pravice pa bodo uresničene in živele, samo v kolikor bo v državi obveljal demokratični red. Zato vat
pozivamo
da na sedanjih volitvah strnjeno in brez izjeme glasujeta za damekratlftne stranka ter adra6ata tvojo podporo akrajni daaniai in njeiflm zaveznikom, ki vam odrekajo vsako priznanje, kakor tudi akrajni levici in njenim sopotnikom, ki se odevajo v demokratični plašč, samo da bi vas izigrali.
_ A	. ,nco SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA
Trst, 15. maja l»oo. SLOvenska katoliška skupnost
bo težko uganiti vsaj tistega dela vprašanja, ki našemu kmetu dovolj zgovorno in dnevno priča, koga naj ne voli, če želi dobro sebi in svojcem. Ce pa bi vendarle zašel v zadrego, naj vpraša prvega kmetiča, ki s kilogramom govedine pešači po deset in več kilometrov v mesto in nazaj, da si prisluži par sto dinarjev. Ta kraški sosed, kri njegove krvi, mu bo jasno in preprosto povedal, koga naj ne voli, če mu beraška palica in culica nista višek zemeljske sreče.
Tovariš Marij Grbec teh kmetov proletarcev ne vidi, jih verjetno tudi ne srečava; najbrž kupuje meso v zakonitih mesnicah, mi proletarci jih srečavamo vsak dan, jih podpiramo kolikor moremo, na pojedine v Sežano pa ne zahajamo, zato tudi vemo, koga ne bomo volili!
* * *
Grozovita prometna nesreča v Nabrežini
V ponedeljek 28. aprila je našo vas prizadela grozovita nesreča, ki je zahtevala kar tri življenja. Pripetila se je na križišču ceste Sesljan-Nabrežina, pri železniškem viaduktu, kjer se cesta odcepi na Trbiško avtocesto.
Se danes je težko razumljivo, kako je moglo priti do te katastrofe. Iz Nabrežine je usodnega dne vozil proti Sesljanu osebni avto Fiat 1100, v katerem so sedeli .kot vozač, prof. Ferruccio Jakomin, ki poučuje že nekaj let na Nabrežinskem slovenskem industrijskem tečaju. Ob njem, je sedela gospa Dorina Semoličeva, lastnica mesnic v Nabrežini, Sesljanu in Devinu. Na zadnjem sedežu pa je bil dolgoletni Semoličev pomočnik, mesar Ivan Oberdank. Vsi trije so bili namenjeni na živinski semenj v Palmanovo.
Osebni avto je vozil s precejšnjo hitrostjo po gladki cesti proti Sesljanu. Iz Sesljana pa je skozi viadukt privozil težak kamjon, avtocisterna, in prečkal cesto za vstop na avtocesto. In tu se je zgodila katastrofa. Nesrečni vozač osebnega avtomobila najbrž ni takoj opazil nasproti vozeče avtocisterne ter se v hipu znašel pred orjakom. Morda bi se še našla rešitev, vendar so zavore pognale osebni avto z v#o silo z bokom naravnost v »prednjo stran avtocisterne. Trčenje je bilo strahovito. Prof. Jakomina in Dorino
Semolič je udarec pognal iz avta, medtem ko je Oberdank še ostal na svojem mestu. Prof. Jakomin se je še dvignil in napravil nekaj korakov, nakar je težko ranjen omahnil v obcestno travo. Dorina Semoličeva je bila na mestu mrtva, Oberdanka pa so prav tako težko ranjenega potegnili iz razdejanega avta.
Prof. Jakomina in Oberdanka so nemudoma odpeljali v tržaško bolnišnico, kjer je Jakomin že naslednjega dne podlegel težkim notranjim poškodbam. Oberdank se je boril s smrtjo še do četrtka popoldne, nakar je tudi on izdihnil.
Pokojno Dorino so po opravljenih formalnostih prenesli na njen dom, odkoder smo jo v sredo, 30. aprila spremili na zadnjo pot. Pogreb je bil veličasten, cvetja v izobilju, pogrebcev izredno veliko. Domača godba ji je na njeni zadnji poti igrala žalostinke. Pokojnica je bila stara komaj 34 let, polna življenja in načrtov ter splošno spoštovana in priljubljena. Po očetovi smrti pred tremi meseci, je ostala z materjo in zvestim delavcem Oberdankom, ki je prišel v hišo, ko je bila mlada gospodinja komaj rojena. V vojni je g. Dorina izgubila dva brata.
Prof. Jakomina so Nabrežinci visoko cenili in čislali. Njegovo truplo so odpeljali v rojstni kraj v Pobege pri Kopru, kjer žive njegovi starši.
V soboto, 3. maja pa smo spremili k večnemu počitku zadnjo žrtev strašne nabrežinske prometne nesreče, Ivana O-berdanka. Priden in ‘vesten delavec, ki je toliko let zvesto služil v Semoličevi mesnici, je bil zelo znan ne samo v Nabrežini, ampak tudi po vsej bližnji in daljni okolici. Zato se je zbrala tudi v soboto popoldne ogromna množica ljudstva, da ga spremi na njegovi zadnji poti. Sempo-lajski pevski zbor se je od pokojnika poslovil z žalostinkami pred njegovo hišo in na pokopališču.
Pokojni zapušča staro mater, soprogo in dva sina. Strahoten udarec za družino, kjer so se vsi tako radi imeli, a so sedaj izgubili očeta in rednika.
Strašna nabrežinska prometna nesreča je pretresla vse. Vsi brez izjeme iskreno sočustvujemo s preostalimi svojci. Prizadetim družinam izrekamo najgloblje sožalje!
je pokazala lepe uspehe, je še samo potrdila načelo, da mora potekati gospodarska skupnost pred politično. To načelo je dokončno zmagalo in danes imamo že glavne stebre Evropske gospodarske skupnosti: Premogovno in jeklarsko organizacijo, Skupno tržišče in Evratom.
Govornik je zlasti podčrtal dejstvo, da je pokojni minister Vanoni sprejel v svoj gospodarski načrt osnovna načela, na katerih temelji Evropska skupnost: svobodna pobuda, zasebna podjetnost, zvišanje proizvodnje in znižanje pi’oizvajalnih stroškov. Država naj prepušča pobudo zasebnikom, sama pa naj ostane nadzorstveni instrument, ki vzpodbuja zasebno podjetnost, varčevanje in večjo proizvodnjo. V Italiji, je dejal govornik, ni dirigiranega gospodarstva, ampak tržno gospodarstvo, ker je le tako vredno Evropske gospodarske skupnosti. Do te skupnosti mora priti. Kdor je sodeloval pri mednarodnih pogodbah o Evropskem skupnem tržišču, je globoko prepričan, da bo do tega tudi prišlo v korist in blagor vseh držav in vseh državljanov. Vsakdo pa se mora zavedati, da je dolžan po svojih močeh prispevati za to skupnost.
Za pripravo italijanskega gospodarstva za vstop v Evropsko gospodarsko skupnost pa je nujno potreben mir v notranjosti države in tudi mir izven državnih meji.
TRŽAŠKI PREPIHI
Volitve in omizje BeBi
Vsake volitve na tej strani zavese razvnemajo omizja političnih garnitur, ki se leta in leta z vsestransko poklicno vnemo prilizujejo zamejskim Slovencem Končni cilj teh naporov je in ostane: en hlev - diktatura proletariata in en pastir -maršal Tito. Zamejski Slovenci na Tržaškem, Goriškem in Koroškem pa so trdoživi Kraševci, neupogljivi Brici in trmasti hribovci. Poleg teh prirojenih lastnosti pa so v zadnjih desetletjih obogateli z dragocenimi izkušnjami črnih in rjavih diktatur. Zato ostaja tudi rdeča diktatura, pa naj jo poklicne bolničarske zavijajo v še tako snežnobele plenice, pošast, nič boljša od preteklih črno- in rjavosrajčnikov.
Ta načela seveda ne gredo v račun BeBi omizju, še manj pa tistim, ki čepijo pod mizo. Vse diktature sveta zahtevajo hitre, vsakdanje uspehe in če teh ni, zdivjajo v veliko nesrečo diktatorskih podpornikov in pomagačev. Parlamentarne volitve v svobodnem svetu so žetev političnih agitatorjev. To so priložnosti, ob katerih gospodarji opravljajo račune dobička in izgube. Tu se pokaže, koliko je bila vredna setev, setev ljuljke med pšenico. Ce je žetev, obrodila ljuljko. plačilo
NEODVISNOSTI »NEODVISNEZEV«
S
»Da, tovariš...! Razumem, tovariš....'
V redu, tovariš...!«
ne bo izostalo, če je pšenica prerastla in zatrla ljuljko, bo plačilo brca.
Tako bodo po 25. maju sodili v Moskvi in tako tudi v Ljubljani.
Prav zato tudi taka vnema, tako kričanje, zmerjanje, klevetanje vseh tistih, ki postavljajo diktatorskemu valju in s tem tudi provizijam ovire nasproti. Tako je bilo pri vseh dosedanjih volitvah na našem ozemlju in nič drugače tudi ni sedaj. Strmoglavci BeBi pridno spuščajo svoje pasje bombice v zabavo in kratkočasje treznih in pametnih Slovencev. Z vsemi kalibri bebijevcem pomagajo titovci in komunisti. Tako se ponovno potrjuje staro zavezništvo.
Pa je titovskozavezniški »Novi list« še predkratkim spraševal, zakaj bi se »nekomunisti« pred temi volitvami ne »posvetovali«, kako in koga bodo volili. Winston Churchill je v svojih spominih napisal: »Ko so me britanski komunisti snubili za posvetovanja glede vojne, sem jim odgovoril, da se bom posvetoval, če bo potrebno, s šefom, ne pa z lakajem!« Isti odgovor bi ponovili tudi mi omizju BeBi.	Pika.
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Tnst St. 11-7223
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskam* Adria, d. d. v Tivtu tJ