NA KOZARI
Postali so mladinci
Sprejemi v mladinsko organizacijo, ki se te dni vrstijo po naših osemletkah, so si več ali manj podobni; s proslavami, ki se bistve-no ne razlikujejo od drugih šolskih proslav. Vsi bi si želeli, da bi bil sprejem v mladinsko organizacijo, ko se odraščajoči mladinci že lahko koristno vključujejo v družbo, dan, ki bi ga razlikovali od drugih in si ga zapomnili za se življenje. Želeli bi, da bi si ga zapomni-li tako kot se mi starejši spominjamo spreje-ma v SKOJ ali v ZMS, kot nečesa, kar nas je navdajalo s srečo in ponosom v tistih težkih dneh pred vojno, v boju in po vojni med prostovoljnim delom za obnovo domovine.
Toda tudi v današnjih dneh, ko že nekaj generacij srečno uživa sadove svobode in miru, bi ob vsej sreči nikoli več ne smela biti nobena generacija brezbrižna in popustljiva, kadar se kjer koli poskuša kratiti svobodo; nikoli več ne bi smela nobena generacija dopustiti, da bi kakšna ideologija tako glo-boko poteptala vse človeške pravice kot je to počela fašistična!
Iz izkušenj tudi vemo, da si mlad človek osveščenosti ne more pridobiti čez noč, da mu je ne more dati niti sama legitimacija ali
značka mladinske ali katerekoli organizaci-je, če ga ne bomo v družini, šoli in družbi vzgajali v poštenega delovnega človeka - v zdravo, moralno in politično osveščeno osebnosl.
V osnovni šoli Vič že vrsto let skrbijo da bodo mladincem ostali sprejemi zares v naj-lepšem spominu. Izkuristili so dragocen pri-pomoček - živo zgodovino. Na vse sprejeme v mladinsko organizacijo povabijo nekaj borcev NOB in popeljejo mladince na kraje znamenite NOB, kjer ob skrbno pripravlje-nem programu sprejmejo pionirje v mladin-sko organizacijo.
Gotovo najlepši in posnemanja vreden sprejem pa so pripravili učitelji in učenci letos med 15. 16. in 17. majem, ko so se z razumevajočo pomočjo nekaterih delovnih in družbenopolitičnih organizacij popeljali po poteh AVNOJ. Po zelo poučnih živih urah zgodovihe so bili učenci sprejeti med mladince na Kozari.
Zakaj sem v imerui borcev in staršev zapi-sala te vretice? Zato, ker vemo, da se za to potjo skriva za celo šolsko leto priprav, v katere so učitelji in učenci nesebično vložili nešteto prostovoljnih ur - predvsem pa zato, ker se učenci niso naučili zgodovine zgolj za ocene; da so ubrano zapete partizanske pe-smi prišle iz srca; da bo tovarištvo, ki je bilo vzorno, pustilo v mladih srcih sledove in da so besede predavateljice iz Jasenovca - ko je tudi z najveselejšega obraza izginil naT smeh - zapustile sled in bodo tudi v zrelejših letih vzrok za razmišijanje, da bi se kaj takega nikoli več ne ponovilo. Za dosego takih ciljev pri vzgoji nam nikoli ne bi smclo biti žal ne truda, še manj pa denarja.
JUSTI CESAR