Gozdarski vestnik, letnik 69 • številka 10 / Vol. 69 • No. 10 Slovenska strokovna revija za gozdarstvo / Slovenian professional journal for forestry UVODNIK 446 ZNANSTVENE RAZPRAVE 459 459 469 STROKOVNA RAZPRAVA 496 GOZDARSTVO V ČASU 499 IN PROSTORU 500 501 STALIŠČA IN ODMEVI 501 KNJIŽNE NOVOSTI 502 In MEMORIAN 503 504 Franc PERKo Izkoriščanje gozdnih proizvodov v slovenskem gospodarstvu Boštjan KoSIR, Matevž MIHELIč Primerjava poškodb drevja v pretežno iglastih sestojih po strojni sortimentni metodi s poškodbami drevja po klasičnih oblikah sečnje in spravila lesa Stand Damage in Conifer Stands in Accordance to Established and Fully Mechanized Methods of Felling and Skidding Iztok KoREN Jelen (Cervuselaphus L.) v severozahodni Sloveniji Red deer (Cervus elaphus L.J in the Northwest of Slovenia D. KAJBA, J. GRAčAN, M. BAJC (prevod), H. Kraigher, R. BRUS, F. batič Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov: črna, siva in zelena jelša Lojze MARINČEK Sonaravno gojenje divjadi Jurij DIACI Dobri zgledi sonaravnega gospodarjenja in dobrodelnost: Svečana predstavitev Pahernikove ustanove na Univerzi v Ljubljani Tone LESNIK Potrjena pravila sekcije Prosilva Slovenija Andrej KASTELIC Gozdno gospodarstvo Novo mesto dobilo Priznanje turistične zveze Slovenije Mihael KoPRIVNIKAR Uvodnik v gozdarskem vestniku in ciljna lesna zaloga Živan VESELIČ Knjižici na pot Mitja ZUPANČIČ v spomin prof. dr. Branislavu Jovanovicu Kazalo letnika 2011 Izkoriščanje gozdnih proizvodov v slovenskem gospodarstvu Hvalevredno je, da so se sredi novembra v organizaciji Zveze gozdarskih društev Slovenije in Zveze lesarjev Slovenije na posvetu skupaj zbrali gozdarji, lesarji in papirničarji ter vsak iz svojega zornega kota povedali svoje mnenje o neprijetnem dejstvu, da iz naših gozdov ne dobimo tistega, kar bi lahko (pa še to v veliki meri izvozimo kot neobdelan les), da premalo vlagamo v gozdove, da ne zmoremo (dobre prakse kažejo, da kljub pomislekom to, čeprav v premajhnem obsegu, znamo) predelati in primerno ovrednotiti edinega naravnega bogastva, ki ga imamo v izobilju. Nekaj je gotovo narobe z nami (z našo politiko, znanostjo, gospodarstvom, kulturo ...). Nekako se še poistovetimo z gozdom, tujcem se tudi radi pohvalimo z njim, nikakor pa se ne poistovetimo z lesom, nismo ga posvojili, čeprav ga imamo v izobilju in je najbolj ekološka surovina. Pa ni bilo vedno tako, kar poglejmo malo v zgodovino. V nasprotju s skandinavskimi deželami, pa tudi našo sosedo Avstrijo, kjer so na les ponosni in z njim povezani, kjer je potreba po vseh mogočih izdelkih iz lesa vgrajena v miselnost ljudi, mi prisegamo na ekološko mnogo bolj sporno plastiko, kovine, beton ... Kje je naša ekološka zavest? Nekaj bo treba storiti. Vzpodbujati moramo rabo lesa (pa ne za energetske namene, za katere lahko porabimo le les, ki ga ni mogoče drugače ovrednotiti, in lesne ostanke). Modra država bi to morala znati z vzpodbudami in obdavčitvami. Država naj s primernim okoljem omogoča razvoj doslej zapostavljeni dejavnosti, svoje pa morajo dodati tudi podjetniki in obrtniki ter poskušati nadomestiti zamujeno tako, da bo v Sloveniji les dobil tisto mesto, ki ga sedaj žal nima. Kakšen pomen ima napredno gozdarstvo brez primerne predelave? Šele ko vzgojeno in posekano drevo s predelavo ovrednotimo in izdelke prodamo na trgu, gozdarji v celoti upravičimo vlaganja v gozdove in svoj obstoj. Mag. Franc PERKO GDK: 461.36:36/37(045)=163.6 Primerjava poškodb drevja v pretežno iglastih sestojih po strojni sortimentni metodi s poškodbami drevja po klasičnih oblikah sečnje in spravila lesa Stand Damage in Conifer Stands in Accordance to Established and Fully Mechanized Methods of Felling and Skidding Boštjan KOŠIR*, Matevž MIHELIČ** Izvleček: Košir, B., Mihelič, M.: Primerjava poškodb drevja v pretežno iglastih sestojih po strojni sortimentni metodi s poškodbami drevja po klasičnih oblikah sečnje in spravila lesa. Gozdarski vestnik, 69/2011, št. 10. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit. 36. Jezikovni pregled angleškega besedila Breda Misja, slovenskega besedila Marjetka Šivic. Razprava obravnava primerjavo med poškodovanostjo sestojev pri klasični sečnji in spravilu (različni traktorji in različne gozdarske žičnice) ter pri sodobni sortimentni metodi (popolno mehanizirani sečnji) ter izvozu lesa z zgibnimi polprikoličarji. Ključne besede: poškodbe sestoja, strojna sortimentna metoda, strojna sečnja, traktor, žični žerjav, redčenja Abstract: Košir, B., Mihelič, M.: Stand Damage in Conifer Stands in Accordance to Established and Fully Mechanized Methods of Felling and Skidding. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 69/2011, vol. 10. In Slovenian, abstract and summary in English, lit. quot. 36. Proofreading of the English text Breda Misja, proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. In this paper we compare residual stand damage after felling and skidding with established and new technologies. We consider felling chainsaw and skidding of trees using different types of tractors and cable cranes as established technologies and the use of modern cut to length technologies as the new ones. Key words: tree injury, stand damage, technology, cut-to-length method, forwarding, tractor, cable crane, thinning 1 UVOD 1 INTRODUCTION V smislu proučevanja vpliva tehnologij na okolje ugotavljamo, da splošna zavest v gozdarstvu in v javnostih sledi tehničnemu razvoju. Ocenjevanje in vrednotenje različnih negativnih vplivov tehnologij pridobivanja lesa postaja pomemben kriterij dobrega gospodarjenja. Med najvidnejšimi negativnimi vplivi so poškodbe sestoja in tal. Proučevanje poškodb sestojev in njihovih posledic ima pri nas že dolgo tradicijo. Premalo so raziskane tovrstne poškodbe pri sodobnih tehnologijah, ki jih uvajamo po letu 2000. Čeprav so mnoga načela pojavljanja poškodb sestojev že raziskana, se moramo s temi problemi ukvarjati predvsem zato, ker setu srečamo s posebnostmi našega načina gospodarjenja z gozdom. Poleg tega posebnosti sestojev in terenov ter drugih faktorjev, kot je npr. struktura zasebnih gozdov, vplivajo na dejansko rabo tehnologij. Prav tako na pojavljanje poškodb vplivata neposredni in posredni pritisk na ekonomiko dela. Kot neposredni pritisk razumemogostoto sestojev ter način in jakost odkazila, kot posredni pritisk pa povečano konkurenco pri izvajanju in zahteve po čim večjih učinkih in čim manjših stroških.Vpliv tehnologij pridobivanja lesa na širšo rabo gozdov predstavljajo tudi interakcije z nelesnimi rabami gozda. Najbolj aktualni so tisti vplivi, ki se najbolj vidijo, to pa so poškodbe sestoja in gozdnih tal, čeprav obstaja še več drugih, manj vidnih vplivov na okolje (emisije zaradi porabe goriva, vplivi na vodne vire, estetsko, prehrambeno rabo). Doslej še nismo primerjali poškodb drevja pri sodobnih in klasičnih tehnologijah pridobivanja lesa (Košir, * prof. dr. B.K., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana ** M. M. univ. dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana 2008b). Sklepamo, da bomo strojno sečnjo največ uporabljali v redčenjih. V starejših razvojnih fazah se srečujemo z večjimi pomlajenimi površinami pod debelim drevjem, zato poškodb mladja v primerjavo nismo vključili. V tej razpravi prikazujemo rezultate študij poškodb sestojev pri klasičnih tehnologijah in sodobni sortimentni tehnologiji pri rednih sečnjah. 2 OPREDELITEV PROBLEMA 2 PROBLEM DEFINITION Prve študije poškodb drevja po sečnji in spravilu lesa pri rabi motorne žage in raznih spravilnih oblik pri nas segajo v sedemdeseta leta (Krivec, 1975, Ivanek, 1976). Po prvih študijah je nastal daljši premor v objavljanju rezultatov meritev, ki pa so nenehno potekale (Košir, 1985). V tujini - zlasti v severni Evropi - je razvoj v smeri večje mehani-ziranosti posameznih faz potekal naprej in z njim tudi študije poškodb, ki jih z novimi tehnologijami povzročamo v gozdu (Eriksson, 1981, Froding, 1992, Harstela, 1995, Siren, 1999). Pomembnejše tuje raziskave so nastajale še v Nemčiji,Švici in drugod(Butora, Schwager, 1986, Leinss, 1991, Frohm, 1993, Sabo, 1999, Dvorak, 2005).Pri nas smo z metodo, ki je primerljiva s švicarsko (Butora, Schwager, 1986) proučevali ne le poškodbe sestojev po klasičnih tehnologijah (Košir, Cedilnik, 1996, Robek, Medved, 1997) temveč tudi prakse gospodarjenja prepogostih redčenj (Košir, 1996, 1998a, 1998b,2001). Izdelali smo model poškodovanosti drevja po tradicionalni metodi (Košir, 2000) in sodobnih metodah na tujem (Košir, 2008a, 2008b). Iz več razlogov so bili v Evropi dolgo časa manj občutljivi na problematiko poškodb sestojev. Ko so stroje za sečnjo pričeli uporabljati v redčenjih, so postale cilj proučevanja tudi poškodbe preostalega drevja. Gledano časovno, se je to zgodilo proti koncu sedemdesetih let,ko so npr. na Švedskem oceno poškodovanosti z vzorčenjem dodali t.i. nacionalni inventuri (Eriksson, 1981). Od tedaj so v teh deželah in drugod, kamor se je strojna sečnja v raznih oblikah razširila, opravili številne raziskave poškodovanosti sestojev in tal, vendar ne z enakimi metodami. Poškodbe sestojev in vlak po strojni sečnji so bile pri nas merjene že pri prvem primeru strojne sečnje in izvoza z zgib-nim polprikoličarjem v redčenjih (Košir, Robek, 2000). Kasneje je mehanizirana sečnja postala pogostejša in s tem tudi študije raznih vidikov (Košir, 2007, Košir, Jež, 2009). Študije poškodb sestojev v zadnjih letih so usmerjene izključno k novim tehnologijam. Sodobna strojna sortimentna metoda je tako različna od obstoječih oblik sečnje in spravila, da smo potrebovali več let, da smo se približali ustaljenim načinom rabe te tehnologije, jo preizkusili ter prilagodili našim razmeram in načinu gospodarjenja. Postopoma smo ugotovili meje uporabnosti ter dobre in slabe strani nove tehnologije. Pri tem se ni bilo mogoče zgledovati po tujih modelih. Domače strokovno okolje je- z izjemami - kritično do tehnoloških in tehničnih sprememb. Upamo si trditi, da so bile tehnološke spremembe zavirane ne le zaradi gospodarske zaostalosti, temveč tudi s strani konceptov, ki jih je uveljavljala stroka. Zaostanek za tehnološkim razvojem v soseščini se je v zadnjih letih močno zmanjšal, s čemer smo se začeli soočati z dilemami, ki so jih ponekod že premagali. 3 METODE 3 METHODS 3.1 Tehnologije ter stroji v primerjavi 3.1 Comparison of technologies and machines Pri klasičnih tehnologijah smo upoštevali izdelavo sortimentov okroglega lesa v sečišču (sortimentna ali metoda mnogokratnikov oz. kombiniranih hlodov), izjemoma pri žičničnem spravilu drevesno ali poldebelno metodo. Traktorji so bili prilagojeni za gozdno delo raznih starejših znamk (IMT 558, IMT 560)in gozdarski zgibniki (Belt, Iwafuji T 41, Timberjack 240 C in Woody 110)v ter žičnici TVS 1500 in Syncrofalke 3 t. Povprečna gostota načrtovanih vlak pri traktorskem spravilu je bila 196 m/ha ter še dodatnih nenačrtovanih 38 m/ha, kar da skupaj povprečno gostoto dejansko uporabljenih traktorskih vlak 234 m/ha. Samo manjši del teh vlak bi lahko uvrstili med trajne in zgrajene vlake - po naši oceni nekje med 30 % na silikatu ter 60 % vse gostote na karbonatni podlagi. Pri sodobni sortimentni metodi smo merili poškodovanost po sečnji s stroji za sečnjo (John Deere 1270 oz. 1470, Ecolog 580) ter spravilo po zgibnih polprikoličarjih (John Deere 1010, 1110 in 1410). Na deloviščih mehanizirane sečnje in izvoza lesa smo imeli več kombinacij med stroji za sečnjo in zgibnimi polprikoličarji, vendar so vsi stroji uvrščeni med težke stroje za sečnjo oz. težke zgibne polprikoličarje. Pri strojni sortimentni metodi se je gostota glavnih in stranskih vlak ter sečnih poti gibala med 372 in 559 m/ha. Meritve so bile opravljene na deloviščih, ki so bila dokončana v letni ter v zimski sezoni. Več poskusnih ploskev je bilo v deloviščih zimske sezone in sicer 902 od skupno 1358 ploskev. 3.2 Metode vzorčenja poškodb drevja 3.2 Methods of stand damage sampling Za poškodbe smo šteli so rane drevesa (odrta skorja, globoke poškodbe lesa zaradi udarcev trdega predmeta, globoke odrgnine zaradi vrvi itd.) in zlome debla ali vej oziroma več ran skupaj. Rane - posamezne ali več ran s skupno površino nad 10 cm2-smo šteli k tistemu delu poškodb, kjer obstaja pomembna možnost okužbe s trohnobnimi glivami. V nekaterih študijah so vzeli nekaj višji spodnji prag velikosti ran npr. 15 cm2 na Švedskem (Froding, 1992, Fjeld, Granhus, 1998), kar vpliva na primerljivost rezultatov. Pri strojni sečnji je veliko poškodb v nižjih velikostnih razredih. Poznani so še drugačni razredi poškodb (Dvorak, 2003, Limbeck-Lilienau, 2003). Poškodbe smo ugotavljali na vzorčnih ploskvah kmalu po končanem delu s: 1. pasovi pri klasičnih tehnologijah(metoda pasov), 2. krožnimi ploskvami pri strojni sečnji (metoda krožnih ploskev). Popisni list, ki smo ga uporabili pri metodi na vzorčnih pasovih, smo že predstavili (Košir, Robek, 2000). Za oceno poškodb sestojev po strojni sortimentni metodi smo uporabili prilagojeno metodo vzorčenja s krožnimi ploskvami (Froding, 1992). Obe metodi - metoda pasov in metoda krožnih ploskev -temeljita na sistematičnem vzorčenju. Pri metodi krožnih ploskev (Košir, Robek, 2000) smo vzorčili s ploskvami velikosti 100m2 z razmakom med ploskvami, ki je odvisen od velikosti delovišča. V naših razmerah je ustrezen razmak med ploskvami okoli 40 m, saj k temu navaja tudi večja pestrost razvojnih faz. V nadaljevanju bomo vzorčne pasove in krožne ploskve poimenovali kot vzorčne ploskve. Razlika med površinami je približno v razmerju 136 m2 (pasovi) : 100 m2 (krožne ploskve). Pri uporabi pasov je bila stopnja vzorčenja odvisna od gostote vlak ter od razvojne faze sestoja (pri mlajših razvojnih fazah so bili pasovi krajši). Pasovi so bili povečini v razmaku 50 m, usmerjeni izmenično levo in desno od osi vlake ali linije žičnega žerjava, 4m široki ter dolgi od 20 m v zgodnjih razvojnih fazah do 40 m v odraslih sestojih. V posebnih primerih smo stopnjo vzorčenja povečali z zgostitvijo vzorčenja pasov na vsakih 25 m (npr. pahljačasta postavitev pri žičnih žerjavih). Povprečna stopnja vzorčenja, izračunana iz razmerja med popisano in vso površino, je bila pri metodi pasov 5,8 % površine. Pri krožnih ploskvah je bila stopnja vzorčenja odvisna od velikosti površine in se je gibala med 3 in 8 % površine. Stopnji vzorčenja pri metodi pasov in krožnih ploskev sta primerljivi. Obe stopnji vzorčenja sta primerljivi tudi z drugimi metodami (Dvorak, 2003). Ugotavljali smo, ali je bil vzrok poškodbe zadnja uporabljena tehnologija, ali pa gre za starejše poškodbe oz. kombinacijo starih in novih poškodb. Dosedanje ugotovitve kažejo na velike razlike med rezultati iz stalnih raziskovalnih ploskev (Robek, Medved, 1997) ter ugotovitvami štetja poškodb, ki je potekalo takoj po končanem spravilu in je vedno dalo višjo poškodovanost. Razlogi za te razlike so bili že pojasnjeni (Košir, 2000). V tej študiji smo upoštevali le na novo poškodovano drevje ter drevje, ki je bilo ponovno poškodovano. Posamezno ploskev smo uvrstili v razred poškodovanosti po Preglednici 1. Pri določitvi mej razredov smo upoštevali, da se poškodbe pri klasični tehnologiji zmanjšujejo zaradi boljše opremljenosti gozdov in izvajalcev del, da so merila poškodovanosti v deželah, kjer se je strojna sečnja razvila, strožja, (manj kot 5 % poškodb), zato je primerno, da strožja merila uvedemo tudi pri nas, da se priprava dela postopoma prilagaja tehnološkim pričakovanjem. 3.3 Objekti raziskave 3.3 Research area Klasične tehnologije smo proučevali na 51 delo-viščih po končanem spravilu lesa (Košir, 2000). Opisov posameznih objektov tu nismo podali, vendar so morali vsi zadoščati pogojem, kot so: Preglednica 1: Razredi poškodovanosti posamezne ploskve, upoštevano je samo drevje z novimi ter novimi in starimi poškodbami (večkrat poškodovano drevje). Table 1: Classes of sample plot damage. Only trees from the categories »new injuries« and »old and new injuries«, i.e. trees injured several times, are compared. Ocena poškodovanosti ploskve Class of the sample plot damage Opis Description Nepoškodovano Undamaged trees Ni poškodb+ poškodbe do 10 cm2 No damage+ damages under 10 cm2 Dobro = majhna poškodovanost Good = Small damages 1 - 10 % Povprečno = povprečna poškodovanost Average = Average damages 11 - 20 % Slabo = velika poškodovanost Bad = Large damages 21 - 30 % Kritično = kritična poškodovanost Critical = Critical damages > 30 % 1. redna sečnja z najmanj 30 m3/ha jakosti odka-zila, brez pomladitvenih ali izrednih sečenj; 2. priprava dela je morala biti v celoti izpeljana v obliki izvedbenega načrta z načrtom vlak in z označbo vlak na terenu; 3. izvajalec del je imel primerno usposobljeno osebje ter primerne delavce in stroje (gozdarske gospodarske družbe, koncesionarji). Izvajalec del (in delavci) niso vedeli vnaprej, da bomo njihov objekt proučevali po končanem delu. Držali smo se pravila, da smo objekt popisali največ v mesecu dni po končanem spravilu lesa. Vlake, ki so nastale po spravilu, smo popisali in jih primerjali z načrtovanimi. Nenačrtovane vlake smo uvrstili med »divje vlake«, kar je pomenilo nenačrtovane grajene in negrajene vlake. Objekte po vsej državi smo razporedili približno enakomerno glede na popisano površino in sicer v štiri stratume (SZ, SV, JV, JZ, Košir, 2000). Z metodo pasov smo v državnih gozdovih analizirali 274 ha delovišč. Pri izbiri objektov za strojno sečnjo smo se držali enakih meril glede vrste in jakosti sečnje oz. izvajalca del ter načela, da merimo poškodbe v vseh sestojnih razvojnih fazah v iglastih, največ pretežno smrekovih sestojih, za katere menimo, da je strojna sečnja primerna.V tej analizi je upoštevanih šest objektov v SZ, Z, J in SV predelu države. Večino sestojev uvrščamo med sekundarne enodobne smrekove (deloma borove) sestoje raznih faz od drogovnjaka do debeljaka. Primere delovišč, kjer je strojna sečnja potekala v kombinaciji z motorno žago zaradi prevelikega prsnega premera drevja ali prevelike oddaljenosti drevesa od vlake, smo izpustili, razen če je šlo samo za posamezna drevesa. 4 REZULTATI 4 RESULTS 4.1 Analiza drevja na vzorčnih ploskvah 4.1 Analysis of trees on sampling plots V primerjavo smo vključili 10.199 dreves, od katerih je bilo na novo poškodovanih 2.219 dreves (Preglednica 2). Prikazujemo poškodovanost vsega izmerjenega drevja na vseh vzorčnih ploskvah in deleže v posamezni kategoriji. Povprečen delež novih poškodb, kamor smo šteli na novo poškodovana ter ponovno poškodovana drevesa, je 22 %, samo pri strojni sečnji pa 20 %. Starih poškodb je pri strojni sečnji najmanj, kar gre pripisati zakonu o akumulaciji poškodb (Košir, Cedilnik, 1996) ter dejstvu, da je bila sodobna sor-timentna metoda uporabljena v mlajših razvojnih fazah, kjer je bilo preteklih redčenj manj. Starih poškodb je manj tudi pri žičnih žerjavih, ki jih uporabljamo na težkih terenih, kjer so sečnje redkejše, vendar po jakosti intenzivnejše. Pregled velikostne strukture poškodb (Preglednica 3) pokaže, da je pri sodobni sortimentni metodi največ poškodb v razredih manjših poškodb, večjih pa je manj. Največ velikih poškodb je pri Preglednica 2: Primerjava poškodovanosti - število dreves in deleži - med tehnologijami na vzorčnih ploskvah Table 2: Comparison of sustained injuries. Number of trees and shares of sustained injuries between technologies on sampling plots Kategorija Category Sodobna sortimentna metoda CTL Method Klasične tehnologije / Established technologies Skupaj Total Motorna žaga + traktor Chainsaw + Tractor Motorna žaga + žični žerjav Chainsaw + Cable crane Klasične tehnologije skupaj Established technologies total Število dreves / Number of trees Nove poškodbe All new damages 40S 1.398 416 1.814 2.219 Stare poškodbe Old damages 84 2.678 216 2.894 2.978 Nepoškodovani Undamaged 1.529 2.994 479 3.473 5.002 Skupaj Total 2.018 7.070 1.111 8.181 10.199 Deleži / Shares Nove poškodbe New damages 0,201 0,198 0,374 0,222 0,218 Stare poškodbe Old damages 0,042 0,379 0,194 0,354 0,292 Nepoškodovano Undamaged 0,758 0,423 0,431 0,425 0,490 Skupaj Total 1,000 1,000 1,000 1,000 1,000 Preglednica 3: Struktura poškodb glede na velikost poškodbe in tehnologijo Table 3: Structure of injuries in relation to the size of the injury and used technology Velikost poškodbe Injury size Sodobna sortimentna metoda CTL Method Klasične tehnologije Established technologies Traktorji Tractors Žični žerjavi Cable cranes 10 - 29 cm2 0,290 0,175 0,178 30 - 49 cm2 0,222 0,164 0,168 50 - 99 cm2 0,180 0,198 0,128 100 - 199 cm2 0,151 0,198 0,146 > 200 cm2 0,157 0,265 0,380 Skupaj / Total 1,000 1,000 1,000 žičničnem spravilu, sledita traktorsko spravilo in spravilo z zgibnimi polprikoličarji s strojno sečnjo. Strojna sečnja je pogostejša v sestojih z manjšim povprečnim sestojnim premerom. Kot je razvidno iz Preglednice 4nastaja več poškodb na tanjšem drevju, vendar so poškodbe manjše (Fjeld, Granhus, 1998). Rezultati kažejo razliko med tehnologijami. Pri strojni sečnji se - ob današnjem naboru strojev - pojavita dva maksi- muma: pri mlajših sestojih in povprečno velikih poškodbah ter pri starih sestojih in nadpovprečno velikih poškodbah. Pri klasičnih tehnologijah lahko računamo z enakomernejšim povečevanjem verjetnosti velikih poškodb z naraščanjem starosti (gostote sestoja, prsnega premera drevja). Poškodbe na posameznem delu drevesa so prikazane v Preglednici 5. Pri strojni sečnji jeveč poškodb na deblu, vendar bistveno manj v Preglednica 4: Delež poškodb glede na velikost poškodb po starostnih razredih sestoja Table 4: Shares of injuries in relation to the injury size and stand age class. Velikostna kategorija poškodb Pod 40 let 40 - 80let 80 - 120 let 120 in več Klasične tehnologije / Established technologies Podpovprečna velikost poškodb / Small damages 10 - 49 cm2 0,303 0,181 0,161 0,150 Povprečne poškodbe / Average damages 50 - 99 cm2 0,382 0,375 0,317 0,300 Nadpovprečne poškodbe / Large damages 100 in več cm2 0,316 0,444 0,521 0,549 Sodobna sortimentna metoda / CTL method with forwarding Podpovprečna velikost poškodb-Damage size below average 10 - 49 cm2 0,268 0,302 0,315 0,000 Povprečne poškodbe / Average damage size 50 - 99 cm2 0,508 0,384 0,298 0,167 Nadpovprečne poškodbe / Large damages 100 in več cm2 0,224 0,314 0,387 0,833 krošnji in na vejah ali na koreničniku. Poškodbe na koreninah se spreminjajo tudi glede na vrsto stroja za sečnjo (kolesni, gosenični) ter naklona terena (Kremeret. all, 2003). Pri spravilu z zgibnim polprikoličarjem je več poškodb na koreninah, kar pripisujemo večji gostoti sečnih vlak. Najmanj poškodb na koreninskem sistemu je pri spravilu z žičnico, največ pa na deblih. Zbrani podatki omogočajo tudi nekatere kombinacije znakov, čeprav drevo ni nosilec informacije, temveč ploskev, torej frekvenca nekega znaka v razredu. Če imamo v dveh znakih enako število razredov, lahko izračunamo verjetnost kombiniranega dogodka v poljubni kombinaciji razredov. Na osnovi preglednic 3 in 5lahko sestavimo model poškodovanosti posameznega dela drevesa oz. razporeditev velikostnih kategorij najvažnejših poškodb po drevesu. Pri tem vzamemo vrednosti poškodovanosti ločeno po tehnologijah kot robne vsote (vektorje). Uporabili smo naslednji postopek: S = ms. vs M = mm • vm D = S + M' M = -1 • M (1) (2) (3) (4) Kjer je: vs vrstični vektor velikosti poškodbe za sodobno sortimentno metodo vm vrstični vektor velikosti poškodbe za klasične tehnologije ms stolpični vektor mesta poškodbe za sodobno sortimentno metodo mm stolpični vektor mesta poškodbe za klasične tehnologije S matrika za sodobno sortimentno metodo M matrika za klasične tehnologije Preglednica 5: Mesto najpomembnejše poškodbe na drevju - deleži od vsega poškodovanega drevja Table 5: Location of the most important (largest) injury. Shares of all injured trees are being compared, uninjured trees excluded Mesto poškodbe Location of damage Sodobna sortimentna metoda CTL Method Klasične tehnologije / Established technologies Traktorji / Tractors Žični žerjavi / Cable cranes Krošnja / Crown 0,010 0,043 0,084 Veje / Branches along the stem 0,014 0,051 0,085 Deblo / Stem 0,589 0,432 0,407 Koreničnik / Buttress 0,157 0,340 0,356 Korenine / Roots 0,229 0,133 0,068 D razlika matrik za sodobno sortimentno metodo in klasične tehnologije Mmatrika za klasične tehnologije pomnožena z -1 Če imamo več kategorij, je možnost napake v posamezni celici matrike manjša. Vektor m »mesto poškodbe« s petimi vrednostmi predstavlja robni stolpec, vektor v»velikostno kategorijo poškodbe«pa robno vrstico prav tako s petimi vrednostmi. Z množenjem vektorjev dobimo matriki (dve tehnologiji) 5 x 5, ki predstavljata preglednico vseh kombinacij (enačbe 1, 2, 3). Tako smo izračunali vrednosti iz preglednice 6. V spodnjem delu preglednice je izračunana matrika razlik (matriko »klasične tehnologije« smo množili z -1(enačba 4)). Negativna vrednost v matriki razlik pomeni, da je v neki kombinaciji več poškodb pri klasičnih tehnologijah, pozitivna vrednost pa obratno - da je več poškodb pri strojni sečnji. Vidimo tudi, da za ustrezne zaključke ne potrebujemo matriki S in M temveč le matriko razlik D. Vidnih je precej razlik med razporeditvijo poškodb med tehnologijami. Nekatere lahko potrdimo z ločenimi analizami posameznih spremenljivk. Pri strojni sečnji je delež manjših poškodb (do 50 cm2) precej večji od deleža zelo velikih poškodb. Glede na dele drevesa so poškodbe pri strojni sečnji v večji meri koncentrirane na deblo, ki je tudi pri klasičnih tehnolo- Preglednica 6: Najverjetnejša razporeditev poškodb različnih velikosti po delih drevesa - v odstotkih Table 6: The most likely distribution of injuries of different sizes in relation to the location on the tree. Data is presented in shares. Klasične tehnologije / matrika M Established technologies / Matrix M Od 10 do 29 cm2 Od 30 do 49 cm2 Od 50 do 99 cm2 Od 100 do 199 cm2 Nad 200 cm2 Skupaj Krošnja / Crown 0,90 0,79 0,90 0,91 1,32 4,82 Veje ob deblu / Branches along stem 1,09 0,95 1,08 1,10 1,59 5,80 Deblo / Stem 7,96 6,94 7,93 8,02 11,61 42,46 Koreničnik / Buttress 6,49 5,66 6,47 6,54 9,47 34,63 Korenine / Roots 2,30 2,01 2,29 2,32 3,36 12,28 Skupaj / Total 18,75 16,35 18,67 18,89 27,33 100,00 Strojna sortimentna metoda - matrika S CTL Method - Matrix S Krošnja / Crown 0,30 0,23 0,18 0,15 0,16 1,02 Veje ob deblu / Branches along stem 0,41 0,32 0,26 0,22 0,22 1,43 Deblo / Stem 17,07 13,10 10,58 8,89 9,26 58,90 Koreničnik / Buttress 4,56 3,50 2,83 2,38 2,47 15,75 Korenine / Roots 6,64 5,09 4,11 3,46 3,60 22,90 Skupaj / Total 28,98 22,24 17,96 15,10 15,71 100,00 Razlika matrik - matrika D Difference of the matrices - Matrix D Krošnja / Crown -0,61 -0,56 -0,72 -0,76 -1,16 -3,80 Veje ob deblu / Branches along stem -0,67 -0,63 -0,83 -0,88 -1,36 -4,37 Deblo / Stem 9,10 6,16 2,65 0,87 -2,35 16,43 Koreničnik / Buttress -1,93 -2,16 -3,64 -4,16 -6,99 -18,89 Korenine / Roots 4,33 3,09 1,82 1,14 0,24 10,63 Skupaj / Total 10,23 5,89 -0,71 -3,79 -11,62 0,00 gijah najbolj izpostavljeno. Manj poškodb je pri strojni sečnji v krošnji in na vejah ob deblu ter na koreničniku. Več poškodb je pri strojni sečnji še na koreninah, ki nastajajo ob sečnih poteh in negrajenih vlakah. Pri klasičnih tehnologijah je zato največja verjetnost velikih poškodb na deblu in koreničniku, pri strojni sečnji pa majhnih in srednje velikih poškodb na deblu. Deleži poškodb glede na tehnologijo in spra-vilno sredstvo so prikazani v Preglednici 7. Razlike med spravilnimi sredstvi na traktorskih terenih so zelo majhne, tudi če upoštevamo terene, kjer smo merili strojno sečnjo. Poškodbe po strojni sečnji iz Preglednice 7 so primerljive s tistimi iz sosednje Avstrije, ki so jih pridobili s primerljivo metodo (Limbeck-Lilienau, 2003). Tudi v tem primeru ugotavljajo znatno več poškodb v zimski kot v letni sezoni in več poškodb drevja pri kolesnih harvesterjih. Iz študije vidimo, da je poškodb drevja pri kolesnem stroju za sečnjo in zgibnem polprikoličarju med 3 in 15 %, pri goseničnem stroju za sečnjo in zgibnem polprikoličarju med 17 in 21 %, pri goseničnem stroju za sečnjo v kombinaciji z žičnico med 20 in 42 % ter pri drevesni metodi (podiranje z motorno žago) ter žičnico med 15 in 43 %. Povprečje za Preglednica 7: Deleži vseh novih poškodb na vzorčnih ploskvah po vrstah spravilnih sredstev oz. tehnologij (poškodbe dreves pri sečnji so vštete) Table 7: Shares of all new injuries on sampling plots with regard to the type of skidding means (technologies) used Klasične tehnologije Established technologies Prilagojeni kolesniki Adapted tractors 0,20 Prilagojeni goseničarji Adapted caterpillars 0,16 Zgibniki Cable skidders 0,20 Žični žerjavi Cable cranes 0,37 Povprečje Average 0,22 Sodobna sortimentna metoda CTL Method Zgibni polprikoličarji Forwarders 0,20 vse tehnologije je bilo 16 % poškodovanih dreves. Postopali so podobno, kot v naših študijah - na delovišče so prišli po končanem delu, pri čemer delavci med izvajanjem proizvodnje niso vedeli, da jih bodo kasneje nadzirali glede na število poškodb. Primerjava s to študijo pokaže veliko podobnosti.Za vzroke razlik pa težko trdimo, ali gre za normalno variabilnost, ali pa je vzrok v različnem načinu dela oz. delovnih razmerah. 4.2 Analiza vzorčnih ploskev 4.2 Analysis of sampling plots Vzorčne ploskve predstavljajo sistematični vzorec brez ponavljanja. Stopnja vzorčenja je bila povzeta po tujih izkušnjah in nekoliko povečana glede na pestrost obravnavanih predelov. Cilj prihodnjih raziskav bi moral upoštevati predvsem racionalnost ob ciljni natančnosti ugotavljanja poškodo-vanosti. V Preglednici 8 je splošen pregled nad številom opazovanj, razvrščenih po kategorijah iz Preglednice 1. Dodali smo še vrstico »Nadpovprečno poškodovane ploskve«, kjer so sešteti podatki kategorij »Slabo« in »Kritično«. Primerjava med uporabljenimi tehnologijami kaže, da je traktorsko spravilo glede na delež nadpovprečno poškodovanih ploskev najugodnejše (Preglednica 8).Traktorsko spravilo zahteva najmanj sekundarnih prometnic na hektar,vendar so mnoge od teh stalne, grajene. Pri žičničnem spravilu težimo k optimalnemu bremenu in je mogoče pri raznih drevesnih vrstah in debelinah uporabiti na istem delovišču različne metode dela, zato je bolj tvegano sklepati na velike razlike z drugimi oblikami spravila. Pri popolni strojni sečnji ter spravilu z zgibnimi polprikoličarjije tveganje zanesljive ocene največje. Vzrok variabilnosti je poleg delovnih razmer tudi neusklajena priprava dela ter pomanjkljive izkušnje strojnikov strojev za sečnjo in zgibnih polprikoličarjev (Siren, 2001). Izkustvena opazovanja so pokazala na razlike v tehniki podiranja drevja in izdelave sortimentov in kako strojniki strojev za sečnjo pripravijo les za odvoz iz sečne poti. Pri nakladanju na zgibni polprikoličar neprimerno pripravljenih sortimentov nastajajo nepotrebne poškodbe drevja ob sečni poti. Prav tako ni dokazan vpliv načina odvoza lesa z zgibnim polprikoličarjem, ki se prilagaja spravilnim in sestojnim razmeram Preglednica 8: Deleži ploskev po kategorijah poškodovanosti in število vzorčnih ploskev (v oklepaju) po tehnologijah ter stopnji poškodovanosti Table 8: Shares of sampling plots in relation to categories of damage, number of sampling plots (in brackets) in relation to technology and level of injuries Ocena poškodovanosti ploskve Class of the sampling plot damage Sodobna sorti-mentna metoda CTL Method Klasične tehnologije Established technologies Skupaj Total Traktor Tractor Žični žerjav Cable crane Nepoškodovano / Undamaged 0,32 (60) 0,37 (358) 0,21 (43) 0,34 (461) Dobro / Good 0,05 (9) 0,04 (39) 0,01 (2) 0,04 (50) Povprečno / Average 0,16 (30) 0,14 (136) 0,07 (15) 0,13 (181) Slabo / Bad 0,21 (39) 0,17 (163) 0,16 (32) 0,17 (234) Kritično / Critical 0,27 (52) 0,28 (269) 0,55 (111) 0,32 (432) Skupaj / Total 1,00 (190) 1,00 (965) 1,00 (203) 1,00 (1358) Nadpovprečno poškodovane ploskve / Bad + critical 0,48 (91) 0,45 (432) 0,70 (143) 0,49 (666) (število različnih sortimentov) ter infrastrukturi oz. drugim značilnostim delovišča kot je gostota vlak, koncentracija lesa na 100 m vlake ter glede na spravilno razdaljo. Kaže, da je najmanj nepoškodovanih ploskev pri žičničnem spravilu, največ pa pri traktorskem spravilu. Na drugi strani je delež nadpovprečno poškodovanih ploskev pri strojni sečnji nekje med traktorskim in žičničnim spravilom lesa. Malo poškodovanih ploskev je pri strojni sečnji malo manj kot pri traktorskem spravilu, povprečnih pa enako ter več kot pri žičničnem spravilu lesa. 5 RAZPRAVA IN SKLEPI 5 DISCUSSION AND CONCLUSIONS V literaturi najdemo več razlik v primerljivosti z našimi rezultati zaradi razlik v metodah proučevanja. Razlike so pri določanju najmanjše velikosti poškodbe, kot tudi pri popisu drugih znakov, kot je mesto poškodbe, saj ponekod ne štejejo manjših poškodb v krošnji, za katere je pogosto težko trditi, ali so posledica naravnih ali človeških aktivnosti. Če analiziramo naše rezultate, vidimo, da bi zajeli pri klasičnih tehnologijah nad 89 %, pri strojni sečnji pa celo nad 98 % vseh poškodb tudi, če ne bi upoštevali poškodb krošnje in vej ob deblu. V tem primeru bi upoštevali le poškodbe samega debla, koreničnika in korenin. To bi pomenilo manjši prihranek časa, a tudi večjo preglednost rezultatov. Prav tako se da iz referenc razbrati, da ponekod pri meritvah poškodb ne upoštevajo drevja, ki ni graditelj sestoja. Le tako je mogoče razložiti zelo velike razlike v poškodovanosti sestojev po enaki tehnologiji, čeprav drugačnih delovnih razmerah (npr. Sabo, 1999, Siren, 2001, Dvorak, 2003). Pri nas je primerjava poškodb v sestojih med klasično in sodobno sortimentno metodo pokazala na nekaj razlik, vendar tudi na številne podobnosti, ki jih lahko pojasnimo s sestojnimi in terenskimi parametri. To zahteva raziskave poškodb sestojev pri strojni sečnji nadaljevati v čimbolj različnih sestojnih razmerah. To pomeni meritve v različnih razvojnih fazah ter pri različni sestavi sestojev. Enako velja za poškodbe drevja pri sodobnih žičnicah, kjer imamo premalo meritev za prevladujočo drevesno metodo pri žičnicah. Če upoštevamo izkušnje iz tujine, lahko v prihodnje tudi na žičniških terenih pričakujemo kombinacijo stroja za sečnjo ter žičnice z dvigalom. Menimo, da so danes poškodbe sestojev pri strojni sortimentni metodi previsoke, ker gre za obdobje uvajanja nove tehnologije. Nerešena so še vprašanja izbire sestojev in terenov, iskanja prijemov pri pripravi dela ter usposabljanja strokovnega osebja kot tudi usposabljanja strojnikov. Slednji bi morali poleg tehničnega znanja dobiti več znanja o gozdnem okolju in zahtevah dela v njem. Dobrodošel bi bil tudi raziskovalni projekt, v katerem bi proučili različne tehnike dela strojev za sečnjo in zgibnih polprikoličarjev z vidika učinkov in poškodb okolja. V prihodnje moramo izbrati eno izmed analiziranih metod za osnovo preverjanja kakovosti dela z ozirom na poškodbe sestojev. Današnje izkušnje vse bolj namigujejo na izbor metode krožnih ploskev, pri čemer pa ostaja za zdaj še odprto vprašanje stopnje vzorčenja, kjer je očitno, da bo le-ta morala biti -zaradi večje raznolikosti - višja kot drugod. Pripraviti se moramo na možne spremembe kriterijev glede na dosedanjo prakso. Doslej smo namreč šteli poškodbe in jih obravnavali enako ne glede na to, kakšno drevo je bilo poškodovano (izbranec, konkurent ali neko drevo polnilnega sloja). Takšne so bile tudi nekatere raziskave na tujem, vendar gre več razmišljanj v smer sprememb odnosa do poškodb. Pri strožjih merilih poškodovanosti drevja bo nujno zelo natančno določiti, za poškodbe katerega drevja gre (izbranec, konkurent, polnilni sloj) ter kakšne so vrste in velikosti poškodb. Stare poškodbe bi lahko v celoti izločili in bi se ukvarjali le s »prirastkom« poškodb po spravilu lesa in to le na izbranem drevju. Upoštevali bi poškodbe, s katerimi je nujno računati: to so poškodbe kakovosti sortimentov, poškodbe izbrancev oz. nosilcev stabilnosti sestoja ter njihovih konkurentov. Pričakujemo - in to je cilj - da bo najvrednejše oz. najpomembnejše drevje s tem pasivno bolje varovano. Pri obstoječi metodi ugotavljanja poškodb sestojev je nosilec informacije vzorčni pas (ploskev), za katero ugotavljamo frekvence po vnaprej določenih razredih. Če bi nosilec informacije postalo drevo na vzorčni ploskvi, bi lahko ohranili primerljivost za nazaj, pri čemer bi obstoječo metodo dopolnili s podatki kot npr. kakšna je vloga poškodovanih dreves in o položaju dreves. Cilj novega načina bo točnejša ugotovitev stanja oz. poslabšanja stanja nosilcev sestoja, pri čemer bi lahko bil naslednji razvrstilni znak poškodovanost konkurentov. Konkurenti predstavljajo namreč tisto drevje, ki lahko prevzame vlogo nosilcev, če se tem kaj zgodi. 6 POVZETEK Obravnavana je primerjava med poškodova-nostjo sestojev pri klasični sečnji in spravilu (različni traktorji in različne gozdarske žičnice) ter pri sodobni sortimentni metodi (popolno mehanizirani sečnji) ter izvozu lesa z zgibnimi polprikoličarji. V primeru klasične sečnje so spravljali največ mnogokratnike osnovnih dolžin oz. kombinirane hlode, pri popolni strojni sečnji pa izključno dokončno skrojene sortimente dolžin od 4 do 6 m. Pri klasični tehnologiji je največ meritev poškodb drevja po kombinacijah motorne žage ter raznih vrst traktorjev (prilagojeni kmetijski traktorji raznih znamk ter zgibniki) ter manj primerov žičnega spravila lesa. Pri obeh, klasični in sodobni tehnologiji smo ugotovili več poškodb ob vlakah, kot v sestoju. Razporeditev deležev poškodovanega drevja po kategorijah poškodova-nosti kaže, da je pri sodobni sortimentni metodi manj nepoškodovanih ploskev, kritičnih je več kot pri traktorskem spravilu, vendar manj kot pri spravilu z žičnico. Glede na mesto poškodbe je pri strojni sečnji več poškodb debla in korenin, pri klasičnih tehnologijah pa je več kot pri strojni sečnji poškodb krošnje in koreničnika. Struktura glede na velikost poškodbe pokaže, da je pri popolnoma mehanizirani sečnji ter izvozu lesa večji delež manjših poškodb kot pri klasični tehnologiji in manjši delež velikih poškodb nad 100 cm2. Poškodbe po strojni sortimentni metodi z izvozom lesa bi lahko zmanjšali s pravo izbiro sestojev in strojne opreme ter z boljšo usposobljenostjo strojnikov ter tehničnega osebja, ki označuje drevje in izdeluje pripravo dela za posek ter vodi in nadzira sečnjo in spravilo. 7 SUMMARY In this paper we compare residual stand damage after felling and skidding with established and new technologies. We consider felling chainsaw and skidding of trees using different types of tractors and cable cranes as established technologies and the use of modern cut to length technologies as the new ones. Logs extracted with the established technologies were mostly combined logs, while with the new technologies only the finished assortments of lengths from 4 to 6 meters were forwarded to the landing site. The results show that the largest percent of damaged trees occurs in the immediate vicinity of skid trails. That is true for both established and new technologies. We have shown that implementing modern cut-to-length technologies increases the number of damaged plots. The amount of critically damaged plots is larger when using CTL technologies as with tractor skidding and skidding using cable crane caused the highest number of critically damaged plots. When using CTL technologies, the most frequent damages are inflicted on stem and roots, while with established technologies damages are the most frequent on tree crowns and buttresses of the residual trees. Considering the size of damages, the results show that CTL technologies cause a larger percent of small injuries and less injuries of size exceeding 100 cm2 than established technologies. There are still possibilities to lessen the extent of injuries caused by CTL technology. Options include choosing right kind of stands, technical equipment, better education of machine operators and public forestry service employees who choose trees for cutting and take care of work preparation and also lead and supervise felling and skidding or forwarding. 8 REFERENCE 8 REFERENCES Butora, A., Schwager, G., 1986. Holzernteschaden in Durforstungbestanden.- Berichte, 288, Birmensdorf, EidgenossischeAnstaltfurdasforstlicheVerzuchswez en, str.51. Dvorak, J., 2003. Injuries on Forest Stands in Krusne-HoryMountains Caused by Utilizations of Logging Systems. Proceedings: FORTECHENVI, Brno, str. 69-79. Dvorak, J., 2005. Variability of Tree Damage with Respect to Felling - Technological Factors that can be changed in Short Term. Proceedings: FORMEC 2005, Ljubljana, str. 139-146. Eriksson, L., 1981. Strip roads and Damages Caused by Machines when Thinning Stands. The SwedishUni-versity of Agricultural Sciences; Dep. of Operational Efficiency, Rep. No 193, Garpenberg 1992, str. 44. Fjeld, D., Granhus, A., 1998. Injuries After Selection Harvesting in Multi-Stored Spruce Stands - The Influence of Operating Systems and Harvest Intensity. J. Of For. Eng. Vol. 9, No. 2, Fredericton, CA, str. 33-40. Froding, A., 1992. Thinning damage - A study of 403 stands in Sweden in 1988. - The Swedish University of Agricultural Sciences; Dep. of Operational Efficiency, Rep. No 193, Garpenberg 1992, str. 45. Frohm, S., 1993. Efficient and Safe Thinning. - In: Efficient, Sustainable and Ecologically Sound Forestry, Skogforsk Report 5, str.43-49. Harstela, P., 1995. Environmental impacts of wood harvesting in nordic countries. Environmental impacts of Forestry and Forest Industry. EFI Proc. 3, str. 37-44. Ivanek, F., 1976. Vrednotenje poškodb pri spravilu lesa v gozdovih na Pohorju. IGLG, Strokovna in znanstvena dela 51, Ljubljana, str. 142-147. Judnič, M.,2006. Gojitveni vidiki uporabe strojne sečnje za redčenje sestojev s prevladujočimi listavci. UL, BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Diplomsko delo, Ljubljana, str.75. Košir, B.,1985. Poškodbe sestojev pri sečnji in spravilu lesa. Zbornik študijskih dni, BF, Ljubljana, str.93-99. Košir, B., 1996. How to manage thinning with low damages of standing trees - experience from the model. In: BLINN, Charles R. (Ed.), THOMPSON, Michael A. (ur.). Proceedings of the meeting on planning and implementing forest operations to achieve sustainable forests, (General Technical Report, 186). St. Paul: NorthCentralForest Experiment Station, Forest Service - U.S. Department of Agriculture, str. 82-91. Košir, B., 1998a. Poškodbe gorskih smrekovih sestojev zaradi pridobivanja lesa = Damage to mountain spruce stands due to harvesting. In: DIACI, Jurij (Ed). Gorski gozd: conference proceedings. Ljubljana: Biotechnical Faculty, Department of Forestry and Renewable Forest Resources, str. 95-107. Košir, B., 1998b. Presoja koncepta zgodnjih redčenj z vidika porabe energije in poškodb sestojev = Critical evaluation of frequent thinnings from the aspect of energy consumption and damage in the stands. Zb. gozd. lesar., No. 56, str. 55-71. Košir, B., 2000. Primerjava rezultatov modela poškodb drevja v sestoju zaradi pridobivanja lesa in terenskih opazovanj. - Research Reports, University of Ljubljana, Biotechnical Fac., Dep. of Forestry and Forest Resources, 62, str.135-151. Košir, B. 2001. Frequent thinning - impact on stand quality. In: Thinnings: a valuable forest management tool: Quebec, Canada- September 2001. Montreal: Canadian forest service. Košir, B., 2008a. Modeling Stand Damage and Comparison of Two Harvesting Methods. Croat. j. for. eng., vol. 29, no. 1, str. 5-14. Košir, B. 2008b. Damage to young forest due to harvesting in shelter wood systems. Croat. j. for. eng., 2008, vol. 29, no. 2, str. 141-153. Košir, B., Cedilnik, A., 1996. Model naraščanja števila poškodb drevja pri redčenjih = The model of number increasing of tree damages at thinnings. Zb. gozd. lesar., y. 48, str. 135-151. Košir, B., Robek, R., 2000. Značilnosti poškodb drevja in tal pri redčenju sestojev s tehnologijo strojne sečnje na primeru delovišča Žekanc = Characteristics of the stand and soil damage in cut-to-lenght thinning on the Žekanc working site (SW Slovenia). Zb. gozd. lesar., No. 62, str. 87-115. Košir, B., 2005. Majhni stroji za sečnjo = Small harvesters. Gozd. vestn., letn. 63, št. 1, str. 3-7. Košir, B., Krč, J., 2007. Pridobivanje lesa in organizacija gozdarskih del po ujmah = Forest harvesting and work organisation in strom damaged forests. V: JURC, Maja (ur.). Podnebne spremembe: vpliv na gozd in gozdarstvo: impact on forest and forestry, (Studia forestalia Slovenica, št. 130). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: = Biotechnical Faculty, Department of Forestry and Renewable Forest Resources, Slovenia, str. 269-287 Košir, B., Jež, P., 2009. Mechanized treatment of a forest area devastated by forest fire for energy purposes. V: GIAMETTA, G. (ur.). Technology and management to ensure sustainable agriculture, agro-systems, forestry and safety. Forestry utilization in Mediterranean countries with particularly respect to sloping areas. Reggio Calabria: DISTAFA, 2009, str. 2245-2249. Kremer, J., Matthies, D., Wolf, B., Ohrner, G., 2003. Impact on Soil and Roots - Wheeled Versus Tracked Forest Harvesting Machines. Proceedings IUFRO, Fortechenvi: Forest and Wood-processing technology and the Environment, Faculty of Forestry and Wood Technology, Brno, Češka, str. 9. Krivec, A., 1975. Racionalizacija delovnih procesov v sečnji in izdelavi ter spravilu lesa glede na delovne razmere in poškodbe.- Research Reports, University of Ljubljana, Biotechnical Fac., Dep. of Forestry, 13, 2, Ljubljana, str. 145-193. Leinss, C., 1991. Untersuchungen zur Frage der nutzungstechnischen Folgen nach Fall-und Ruckeshaden bei Fichte (Piceaabies (L.) Karst.). Mitteilungen der Forstlichen Versuchs- und Forschungsanstalt Baden-Wurttemberg, Freiburg im Breisgau, Heft 157, str.172. Limbeck-Lilienau, B., 2003. Residual Stand Damage Caused by Mechanized Harvesting Systems. Aus- tro2003, HighTechForest Operations for Mountainous Terrain, Oct. 5-9, Schlaegl - Austria, str. 11. Mali, B., 2006. Poškodbe tal po sečnji s strojem za sečnjo in spravilu z zgibnim polprikoličarjem. UL, BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Diplomsko delo, Ljubljana, str. 77. Mali, B., Košir, B., 2007. Poškodbe tal po strojni sečnji in spravilu lesa z zgibnim polprikoličarjem = Soil damage by harvesters and forwarders when cutting ands kidding wood (CTL-technology). Gozd. vestn., letn. 65, št. 3, str. 131-142. Robek, R., Medved, M., 1997. Poškodbe drevja zaradi izvajanja gozdarskih del po podatkih popisov propadanja gozdov Sloveniji. Research Reports, University of Ljubljana, Biotechnical Fac., Dep. of Forestry and Forest Resources, 52, str.119-136. Sabo, A., 1999. Privlačenje obloga drva zglobnim traktorom LKT 81 u Gorskokotarskim prebornim sastojinama različitog stupnja otvorenosti. University of Zagreb, Forestry Faculty, MSc. thesis, Zagreb, str. 131. Sionneau J., Cuchet E., 2001. Mechanization of thinnings in hardwood: the French experience. Proceedings of the IUFRO meeting in Québec (Canada): Thinnings - a valuable forest management tool, str. 4. Siren, M., 1999. One-Grip Harvesting Operations, Silvicultural Results and Possibilities to predict Tree Damage. In: Proc. IUFRO 3.09.00 Harvesting and Economic of Thinnings, Ennis, Ireland, str. 152-167. Siren, M., 2001. Tree Damage in Single-Grip Harvester Thinning Operations. J. Of For. Eng. Vol.12, No. 1, Fredericton, CA, str. 29-38. Vranešič, U., 2008. Primerjava stroškov in učinkov dveh tehnologij pridobivanja lesa v listnatih sestojih, UL, BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Diplomsko delo, Ljubljana, str.90. Žlogar, J., 2007. Primernost traktorskih vlak za vožnjo z zgibnim polprikoličarjem. UL, BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Diplomsko delo, Ljubljana, str.68. GDK: 149.73(497.4)(045)=163.6 Jelen (Cervus elaphus L.) v severozahodni Sloveniji Red deer (Cervus elaphus L.) in the Northwest of Slovenia Iztok KOREN* Izvleček: Koren, I.: Jelen (Cervus elaphus L.) v severozahodni Sloveniji. Gozdarski vestnik, 69/2011, št. 10. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit 55. Jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic, angleškega besedila Breda Misja. Delo obravnava razvoj populacij navadnega jelena (Cervus elaphus L.) v petnajstletnem obdobju od 1995 do 2009 v Tolminskem gozdnogospodarskem območju na severozahodu Slovenije. V proučevanem območju je bila jelenjad v obdobju 1995-2004 prisotna v skupinah, ki so se združevale v dve prostorsko ločeni populaciji: tolminsko in zahodno visokokraško populacijo. V obdobju 2005-2009 sta se populaciji združili v enovito populacijo. Jelenjad poseljuje celotno območje severozahodne Slovenije, razen Goriških brd in Vipavske doline. Populacija je v prostoru še vedno gručasto porazdeljena, najgostejša je v severnem delu območja. V obdobju 1995-2009 se je populacijsko območje povečalo z indeksom 140, gostota populacije pa z indeksom 353. Populacija je tudi po drugih kazalnikih, kot so telesne mase, mase rogovja, starosti in strukture, še v fazi izgradnje oziroma je v severnem delu območja v zadnji fazi izgradnje. Ključne besede: jelen, populacija, populacijsko območje, struktura populacije Abstract: Koren, I.: Red deer (Cervus elaphus L.) in the Northwest of Slovenia. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 69/2011, vol. 10. In Slovenian, abstract and summary in English, lit. quot. 55. Proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic, proofreading of the English text Breda Misja. The work deals with development of red deer (Cervus elaphus L.) populations in the periods 1995-2004 in the Tolmin forest management area in the Northwest of Slovenia. The red deer appears in the research area in groups, which aggregate into two different populations: the Tolmin and the Western high karstic population. In the period 2005-2009 two populations were merged into a single one. Red deer inhabit the whole northwestern Slovenia except Goriška brda and Vipava Valley. The population is still distributed in clusters; it is the densest in the northern part of the area. In the period 1995-2009, the population area increased with index 140, population density increased with index 353. The population is, based on indicators such as body weight, antler weight, age, and structure, still under construction, or, in the northern part of the area, in the last phase of construction. Key words: the red deer, population, population area, population structure 1 UVOD 1 INTRODUCTION Po letu 1848 je bil v Slovenij i navadni jelen (Cervus elaphus L.) ponovno naseljen po predhodnem skorajšnjem iztrebljenju. Konec 19. stoletja je bilo na Kranjskem in Štajerskem postavljenih pet obor, iz katerih v veliki večini izvira zdajšnja jelenjad (Kryštufek, 1991). Od takrat se je številčnost povečevala do vrha v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Jelenjad poseljuje večji del Slovenije, njeno širjenje pa verjetno še ni končano. V največjih gostotah živi na območju strnjenih dinarskih gozdov južne in jugozahodne Slovenije: na Kočevskem, pogorjih Snežnika in Javornika, od koder se je razširila proti Brkinom, Čičariji in Trnovskemu gozdu, ter na Menišiji in v večjih gozdnih kompleksih v severnem in vzhodnem delu Slovenije: na Jelovici, Pokljuki in Pohorju ter v hribovitih, gozdnatih delih Prekmurja na meji z Madžarsko, kamor se je preselila z madžarske strani (Jerina, 2003). Zdajšnja razširjenost in gostota te divjadi v Sloveniji sta posledici optimalne primernosti habitatov v gospodarjenih gozdovih, odsotnosti velikih plenilcev ter dosedanje, jelenjadi naklonjene lovske zakonodaje (Adamič, 1992). V zdajšnjem času je na območju severozahodne Slovenije navadni jelen še posebno zanimiva vrsta * mag. I. K., univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, OE Tolmin divj adi. Predvsem j e zanimiv zaradi izredno hitrega večanja številčnosti in prostorske širitve populacij. Vrsta se počasi že širi v visokogorske habitate, kjer je doslej še ni bilo, in postaja konkurenčna vrsta tipičnim predstavnikom teh habitatov. Zaradi velike dinamike populacij se posledično pojavlja tudi škoda, ki jo jelenjad povzroča na kmetijskih površinah in v gozdovih. V severozahodni Sloveniji je bila jelenjad v obdobju 1951-1960 odstreljena le v dveh loviščih, in sicer na Colu in Nanosu. Zdaj jelenjad lovijo skoraj v vseh loviščih severozahodne Slovenije. V desetletnem obdobju 1994-2003 je bilo izločeno 42-krat več jelenjadi kot v obdobju 1951-1960 (Koren, 2009a). 2 NAMEN NALOGE 2 AIM OF THE STUDY Namen naloge j e bil prikazati, kakšna j e oblika prostorske porazdelitve populacije navadnega jelena v severozahodni Sloveniji in kakšna je časovna dinamika številčnosti ter strukture populacije. 3 OBMOČJE1 IN OBDOBJE RAZISKOVANJA 3 RESEARCH AREA AND PERIOD Območje proučevanja zajema Tolminsko gozdnogospodarsko območje (GGO) in obsega 42 lovišč s skupno površino 215.184,45 ha. Površine lovišč so povzete po katastru lovišč iz leta 2004 (Odlok o loviščih v RS ..., 2004). Populacije jelena smo časovno proučevali v petnajstletnem obdobju 1995-2009. Obdobje smo zaradi prikaza časovne dinamike populacij razdelili v različna podobdobja. 4 METODE DELA 4 WORKING METHODS 4.1 Rekonstrukcija populacijskih parametrov glede na podatke izločitev 4.1 Reconstruction of population parameters based on elimination data Za analizo kazalnikov populacije jelena, kot sta relativna številčnost in prostorska porazdeljenost, smo uporabili metodo rekonstrukcije populacij- 1 Območje raziskovanja je podrobno opisano v članku Razvoj populacij divjadi in njihovega življenjskega okolja v severozahodni Sloveniji, GV, št. 10, 2009 (Koren, 2009b). skih parametrov glede na podatke izločitev divjadi. Metoda je dejansko monitoring - spremljanje in beleženje vseh razpoložljivih podatkov o populacijah na temelju odstrela in izgub lovnih vrst divjadi (Adamič in Jerina, 2006). Adamič (1974) ugotavlja, da so edini zanesljivi podatki, na katere se moremo opirati pri zgodovinskih rekonstrukcijah gibanja populacij divjadi, podatki o odstrelu. Sklepanje o gibanju populacij divjadi na temelju odstrela je upravičeno, saj je višina odstrela v korelacijski odvisnosti s številčnim stanjem divjadi (Adamič, 1974). Z merljivimi kazalniki izločitev lahko sklepamo na stanje populacije (Simonič, 1982; Vončina in Koren, 1986; Koren, 1997a, 1997b; Hafner, 2002; Marolt, 2004). Če so izločitve slučajnostni vzorec, veljajo zakonitosti tega vzorca tudi za celotno populacijo (Štrumbelj in Kotar, 1974). Pri metodi se srečujemo s tremi vrstami napak, in sicer (1) slučajnostjo, (2) časovnim zamikom in (3) načrtom ukrepanja (Koren, 1997a, 1997b, 2009a). 4.2 Prostorska porazdelitev 4.2 Spatial distribution Za potrebo prostorske analize jelenjadi smo izdelali datoteko izločene jelenjadi na celotnem proučevanem območju za petnajstletno obdobje 1995-2009. Bistvo datoteke so podrobni podatki o posamezni izločeni živali. Najpomembnejša podatka za analizo sta starost jelenjadi, ki je določena na leto natančno, in lokacija izločitve osebka, podana z XY Gauss-Kruegerjevo koordinato na 250 metrov natančno. Datoteka obsega skupno 992 zapisov za desetletno obdobje 1995-2004 in 1.413 zapisov za petletno obdobje 2005-2009, skupno 2.405 zapisov. Ker je bilo v zadnjih petih letih izločeno 1,42-krat več jelenjadi kot v predhodnem desetletju, smo dinamiko prostorske porazdelitve proučevali v dveh časovnih podobdobjih: (1) 1995-2004 in (2) 2005-2009. Kakšna je oblika porazdelitve jelenjadi, smo testirali s pomočjo različnih testov ekološke statistike: (1) s testi na osnovi mreže poskusnih enot (prostorska asociacija, prostorska porazdelitev), (2) s testi na osnovi razdalj (Kotar, 2004). Za prikaz prostorske razširjenosti jelenjadi smo uporabili fiksno kernelsko metodo (FK), ki na podlagi lokacij točk prilagodi zvezno tridimen- zionalno funkcijo gostote verjetnosti oziroma točkam priredi površino (Worton, 1989; Jerina, 2003, 2006). Uporabnost rezultatov po opisani metodi je zadovoljiva, saj je presežen priporočljiv vzorec 50 točk. Določili smo območja z verjetnostjo prisotnosti 95 %, osrednja območja prisotnosti z verjetnostjo 75 % in centre prisotnosti z verjetnostjo 50 %. Na podoben način, s fiksno kernelsko metodo - 95 %, so populacijska območja jelenjadi v ZDA določevali Anderson in sod. (2005). V našem primeru je dobra stran metode predvsem možnost prisotnosti več centrov, ki ne ležijo nujno v sredini območja prisotnosti, ter zaradi manjše občutljivosti za prostorsko ekstremne izločitve. Analize struktur izločenih jelenov smo izvedli s pomočjo križnih preglednic (CT). Analize telesnih mas in mas rogovja jelenov smo izvedli s pomočjo analize regresije. Primerjave v časovnih obdobjih smo testirali prek regresijskih krivulj z metodo analize kovariance (GLM Univariate). Pred analizami smo testirali normalnost in homogenost varianc ter naredili ustrezne transformacije. Strukture izločitev in parametre populacij smo primerjali v treh petletnih obdobjih: (1) 1995-1999, (2) 2000-2004 in (3) 2005-2009. Prostorsko porazdelitev jelenjadi z metodami ekološke statistike smo izvedli s pomočjo programov Biotas 1.03 in Maplnfo 6.5. Druge statistične izračune in prikaze smo izvedli s pomočjo programov Spss 8.0 in 11.0 ter Excel 2000. 5 REZULTATI 5 RESULTS 5.1 Prostorska porazdelitev jelena 5.1 Spatial distribution of the red deer Kako se jelenjad porazdeljuje v prostoru, smo proučevali na več načinov. Najprej smo prostorsko porazdelitev analizirali s testi na podlagi mreže poskusnih enot. Kot obliko poskusne enote (angl. Sample unit - SU) smo izbrali kvadrat. Mreža poskusnih enot temelji na razdaljah med centri poskusnih enot. Pri obliki kvadrata je ta razdalja enaka stranici kvadrata. Velikost poskusne enote lahko izberemo poljubno, odločili smo se za njeno optimalno velikost (preglednica 1). Optimalno velikost stranice kvadrata smo izračunali za desetletno obdobje 1995-2004 po zvezi (1). Zaradi primerjave smo v drugem obdobju 2005-2009 privzeli isto velikost stranice kvadrata. Xmax, Xmin = največja in najmanjša X koordinata Ymax, Ymin = največja in najmanjša Y koordinata V drugem obdobju se je skupno število poskusnih enot zmanjšalo za dvajset zaradi odsotnosti jelenjadi na severnem delu območja. V povprečju glede na vse poskusne enote se je v drugem obdobju gostota izločene jelenjadi povečala z Statistika Oznaka Vrednosti za obdobje 1995-2004 2005-2009 optimalna dolžina stranica aopt 2.902,00 m optimalna površina Popt 8.421.604,00 m2 število točk Nt 992 1413 skupno število SU Nsu 540 (27 * 20) 520 (26 * 20) poprečna gostota X 1,837 2,717 varianca gostote S2 22,085 29,272 standardni odklon s 4,699 5,410 standardna napaka s.e. 0,202 0,237 asimetrija Sk 3,680 2,874 sploščenost Ku 17,748 12,549 Preglednica 1: Statistika velikosti poskusne enote in gostote točk jelenjadi v poskusni enoti (SU) Slika 1: Prostorska porazdelitev izločene jelenjadi v mr indeksom 148. Na sliki 1 prikazujemo le tiste poskusne enote, kjer smo zabeležili tudi izločitve. Takih poskusnih enot je bilo v prvem obdobju 161, v drugem pa 216. Število poskusnih enot z izločeno jelenjadjo se je povečalo z indeksom 134. Gostota izločene jelenjadi, preračunana na poskusne enote, je v prvem obdobju znašala 6,16 osebka na SU, v drugem obdobju 6,54 osebka na SU. V tem primeru se je gostota izločitev povečala le z indeksom 106. Podobnost izločitev jelenjadi v poskusnih enotah smo analizirali s pomočjo prostorske asociacije. Prostorska asociacija temelji na mreži poskusnih enot (kvadratna mreža) in primerja prisotnost in odsotnost različnih točkovnih vzorcev v poskusnih enotah. Uporabili smo multivariatni Preglednica 2: Statistika prostorske asociacije izločene ;i poskusnih enot v dveh obdobjih Schluterjev test razmerja varianc (Kotar, 2004; preglednica 2). Ker testna statistika ne leži znotraj intervala (X2sp, X2zg), zavrnemo ničelno hipotezo, torej obstaja asociacija točkovnih vzorcev v poskusnih enotah. Izločitve jelenjadi po SU so si podobne, ugotovitev velja za obe proučevani obdobji. Že iz slike prostorske porazdelitve po poskusnih enotah lahko razberemo, da se izločitve grupirajo v večje in manjše skupine, saj je aritmetična sredina (X 95-04= 1.837; X05-09 = 2,717) izločitev po SU dosti manjša od variance (s295_04 = 22,085 ; s205_ 09 = 29,272). Ali so izločitve jelenjadi v prostoru porazdeljene slučajnostno ali v gručah - šopih, smo testirali glede na porazdelitve v 540 oziroma 520 kvadratnih poskusnih enotah (preglednica 3). lenjadi v poskusnih enotah Statistika Oznaka Vrednosti za obdobje 1999-2004 2005-2009 število SU N 540 520 razmerje varianc VR -14.362 -6.273 testna statistika W -7755.679 -3216.887 spodnja meja X2sp (a=0,025) 477.504 458.708 zgornja meja X2zg (a=0,025) 606.284 585.079 Preglednica 3: Statistika testov porazdelitve izločene jelenjadi v poskusnih enotah Vrsta porazdelitve 1999-2004 2005-2009 testna statistika P testna statistika P Poissonova porazdelitev 1.705.742 0.000 2.691.955 0.000 negativna binomska porazdelitev 1.036.785 0.000 737.084 0.000 indeks disperzije 45.502 0.000 79.616 0.000 Test slučajnostne porazdelitve (Poisson) za obe proučevani obdobji pokaže, da se izločitve ne porazdeljujejo slučajnostno. Test negativne binomske porazdelitve pa nasprotno pokaže, prav tako za obe obdobji, da mogoče obstaja slučajnostna porazdelitev. Ker osnovna testa nista pokazala vzorca porazdelitve, smo opravili še nekaj drugih testov. Test indeksov disperzije, na primer (ID95_04 = s2/ x= 12,022 ; ID05_09 = 10,774), nakazuje šopasto porazdelitev. Velikost poskusne enote smo določili sami. Rezultati testov so lahko odvisni tudi od velikosti ploskve oziroma poskusne enote. Da bi se izognili napaki, smo prostorsko porazdelitev izločitev jelenjadi testirali tudi z metodami variance v povezanih ploskvah (angl. Quadrat Variance Methods - QVM). S spajanjem ploskev se spremenita varianca in gostota izločitev, če je porazdelitev šopasta. Uporabili smo metodo združevanja SU v pare (angl. Paired Quadrat Variance - PQV). Metoda pokaže, da variance težijo k dvema izrazitima maksimumoma (pri 6. in 14. spajanju SU, slika 2). Oster in visok maksimum nakazuje šopast vzorec visoke intenzivnosti, ki ni strogo usmerjen. Šopi so izraziti, med njimi pa so večje prazne površine. Ugotovitev velja za obe proučevani obdobji in se sklada s prikazom porazdelitve na slikah 3, 4 in 5. Ker so izločitve jelenjadi jasno vidne in jasno razmeščene v prostoru, smo prostorsko porazdelitev izločitev testirali tudi s testom o nenaključni razmestitvi s pomočjo razdalj med individuumi (Clark in Evans test najbližjega soseda; preglednica 4). Izločitve težijo k šopasti porazdelitvi, ker sta Preglednica 4: Statistika testa o nenaključni razmestitvi s pomočjo razdalj med jelenjadjo Statistika Oznaka Vrednosti za obdobje 1999-2004 2005-2009 srednja razdalja r 383,53 447,53 standardni odklon razdalje s 17,04 11,77 pričakovana srednja razdalja E (r) 1026,54 846,29 Z vrednost Z -37,74 -33,89 Z (a=0,05) Zq,05 1,96 vrednosti R95-04 = r / E (r) = 0,374 in R05-09 = 0,529 manjši od 1. Test zavrne ničelno hipotezo o slučajnostni porazdelitvi, izločitve se mogoče grupirajo, ugotovitev velja za obe obdobji. 5.2 Prostorska analiza 1995-2009 5.2 Spatial analysis 1995-2009 Populacijsko območje izločene jelenjadi prikazujemo v treh primerjalnih petletnih obdobjih: 1995-1999, 2000-2004 in 2005-2009 (slike 4, 5 in 6). Tri območja, kjer je izločeno 50 %, 75 % in 95 % jelenjadi, so prikazana barvno ločeno (50 % FK, 75 % FK in 95 % FK). V preglednicah na dnu slik je shematsko prikazano združevanje posameznih podobmočij v celoto. V obdobju 1995-1999 je bila jelenjad prostorsko porazdeljena v štirih večjih skupinah oziroma podobmočjih. Prvo največje podobmočje tvorijo manjše skupine, in sicer Kolovrat, Mija, Soča, Čezsoča in Log pod Mangartom. Drugo podobmočje je sestavljeno le iz ene skupine: Baška grapa, Otavnik, Planota. Tretje podobmočje je sestavljeno tudi iz ene skupine, imenovane Krekovše. Četrto podobmočje je sestavljeno podobno iz ene skupine: Črni Vrh, Col, Nanos. V obdobju 2000-2004 sta se združili prvo in drugo podobmočje ter tretje in četrto podobmočje v dve veliki območji, ki predstavljata ločeni populaciji jelenjadi. Prvo populacijsko območje imenujemo tolminsko, drugo zahodno visoko-kraško populacijsko območje. V tretjem obdobju 2005-2009 sta se obe populacijski območji združili. Največja gostota jelenjadi (50 % FK in 75 % FK) še vedno medsebojno ločuje populaciji. V triglavski populaciji je največja gostota jelenjadi združena na enovitem območju. V zahodno visokokraški populaciji je največja gostota jelenjadi ločena v dveh območjih - Krekovše-Trnovski gozd in Črni vrh-Col-Nanos. V tretjem proučevanem obdobju se je na jugu proučevanega območja začela širiti še jelenjad iz primorsko-kraške populacije. V prvih dveh obdobjih se je skupna površina populacij jelenjadi le malo spremenila, in sicer z Slika 3: Dinamika povečevanja površine in gostote populacije v treh obdobjih Preglednica 5: Površine in izločitve jelenjadi v proučevanem območju Obm. FK Površina (ha) Izločitev (N/100 ha) 95-99 00-04 05-09 I 95/09 95-99 00-04 05-09 I 95/09 TOL 50 % 31.577 36.586 56.220 178 0,519 1,238 1,530 295 75 % 60.389 65.195 91.157 151 0,332 0,793 1,087 327 ZVK 50 % 7.506 1.398 992 13 0,560 1,288 1,008 180 75 % 19.514 18.351 27.642 142 0,297 0,572 0,821 277 skupaj 50 % 38.513 37.984 57.212 149 0,527 1,240 1,521 289 75 % 74.919 83.546 118.799 159 0,323 0,745 1,025 317 95 % 160.668 169.364 224.982 140 0,174 0,414 0,613 353 PRI 95 % 3.554 0,394 TOL 50 %FK 75 %FK 95 %FK 31.255 ha 80.908 ha ZVK 50 %FK 75 %FK 95 %FK Kr CvCN 1.073 ha 6.433 ha 7.877 ha 11.637 ha 25.059 ha 23.446 ha BgOP = Baška grapa, Otavnik, Planota; Ko = Kolovrat; S = Soča; Č = Čezsoča; M = Mija; Kr = Krekovše; ČVCN = Črni Vrh, Col, Nanos; LpM = Log pod Mangartom Slika 4: Populacijsko območje jelenjadi v obdobju 1995-1999 TOL ZVK 50 %FK 75 %FK 95 %FK 50 %FK 75 %FK 95 %FK 54.115 ha BgOP Ko S Č M 17.182 ha 11.887 ha 4.562 ha 601 ha 2.354 ha LpM 58.836 ha 6.229 ha 130 ha 115.249 ha Kr Tg 1.226 ha 172 ha ČVCN V1 V2 10.958 ha 6.820 ha 376 ha 197 ha BgOP = Baška grapa, Otavnik, Planota; Ko = Kolovrat; S = Soča; Č = Čezsoča; M = Mija; LpM = Log pod Mangartom; Kr = Krekovše; Tg = Trnovski gozd; ČVCN = Črni Vrh, Col, Nanos; V1 = Vojkovo; V2 = Vojkovo Slika 5: Populacijsko območje jelenjadi v obdobju 2000-2004 466 TOL = tolminska populacija; Kr = Krekovše; Tg = Trnovski gozd; ČVCN = Črni Vrh, Col, Nanos; Fh = Fajti hrib; DŠ = Dornberk Školj TOL ZVK 50 %FK 75 %FK 50 %FK 75 %FK 19.665 ha TOL 56.220 ha 91.157 ha Kr Tg 808 ha 184 ha CvCN 7.977 ha SKUPAJ 95 %FK 224.982 ha PRIM 95 %FK Fh 3770 ha DS 270 ha Slika 6: Populacijsko območje jelenjadi v obdobju 2005-2009 GozdV 69 (2011) 10 osebkih rahlo upade, kar ustreza dejanskemu stanju v naravi, - razlike med telesnimi masami po spolu se s starostjo povečujejo do začetka maksimumov, nato so razlike med spoloma konstantne. Nekateri raziskovalci, kot so Mysterud in sod. (2001b), Yoccoz in sod. (2002), Bender in sod. (2003), Adamič in Kotar (1983), Hafner (2004), so za ponazoritev odvisnosti telesnih mas jelenjadi v odvisnosti od starosti uporabili kvadratno krivuljo. Ta v primerjavi z našo slabše opiše mase mladičev ter v visoki starosti preveč upade. Štrumbelj in Kotar (1974) sta za ponazoritev odvisnosti telesnih mas jelenjadi v odvisnosti od starosti uporabila krivuljo hiperbolo. Krivulje smo izračunali le iz tistih podatkov o izločitvah, ki vsebujejo obe spremenljivki, torej starost in telesno maso Njdeni = 1073, Nkošute = 1052. Prikazani parametri krivulj veljajo za celotno proučevano obdobje (1995-2009). Krivulja bolje opiše potek telesnih mas pri jelenih. indeksom 105. V tem času so se izločitve jelenjadi, praktično na istem prostoru, zelo povečale, in sicer z indeksom 238. V zadnjem petletnem obdobju pa se je populacijska površina bolj povečala, in sicer z indeksom 140 v primerjavi s prvim obdobjem. Tudi v tretjem obdobju so se izločitve jelenjadi še naprej linearno povečevale z indeksom 353 glede na prvo obdobje. Zahodno visokokraška populacija se je v primerjavi s tolminsko, v primerjavi med prvima dvema obdobjema, prostorsko nekoliko bolj povečala (indeks 112 napram 103). Nasprotno pa se je gostota jelenjadi bolj povečala v tolminski populaciji (indeks 257 proti 188), (preglednica 5, slika 3). V tretjem obdobju sta se tolminska in zahodno visokokraška populacija združili v enotno populacijo. Med populacijama ni več ostre meje (slika 6). 5.3 Primerjava populacijskih parametrov 5.3 Comparison of population parameters Razvoj populacije jelenjadi smo testirali s primerjavo nekaterih populacijskih parametrov (telesne mase, mase rogovja, starost, strukture) v treh petletnih obdobjih (1995-1999, 2000-2004 in 2005-2009). Med populacijami nismo primerjali populacijskih parametrov, saj se za prvi dve petletni obdobji posamezni parametri ne razlikujejo (Koren, 2009a). V tretjem primerjalnem obdobju sta se tolminska in zahodno visokokraška populacija združili, tako da primerjava med populacijama ni več smiselna. 5.3.1 Telesne mase 5.3.1 Body mass Telesne mase smo testirali prek krivulje telesnih mas v odvisnosti od starosti jelenjadi. Uporabili smo krivuljo oblike (Kotar, 1977): Y = telesna masa (kg) X = starost (leta) Oblika krivulje je izbrana zaradi nekaj značilnosti (Koren, 1990, 1992): - dobro opiše telesne mase mladičev pri obeh spolih, - krivulja doseže maksimum in pri najstarejših Y. =60 674*X°-5lfi*;rI"'S4*ll>s-v' R2 = 0,852 (3) jeleni ' =53>211 * * *** R2=0,739 (4) Krivulje telesnih mas smo primerjali med obdobji ločeno po spolu z metodo analize enosmerne (tri časovna podobdobja) kovariance z dvema kovariatama (logaritem starosti in kvadrat logaritma starosti). Homogenost varianc in normalnost smo zagotovili z logaritemsko transformacijo telesnih mas. Prilagojene telesne mase jelenov (preglednica 6) se po obdobjih značilno razlikujejo (df = 2 ; F = 3,766 ; p = 0,023). Najvišje poprečne prilagojene telesne mase jelenov so bile v prvem obdobju, nato so se v drugem in tretjem obdobju zmanjšale za okoli 4 kg. Telesne mase jelenov se torej razlikujejo v prvem in drugem obdobju (LSD ; p = 0,029), v prvem in tretjem obdobju (LSD ; p = 0,006), v drugem in tretjem obdobju pa se telesne mase jelenov ne razlikujejo (LSD ; p = 0,447). Prilagojene telesne mase košut (preglednica 7) se po obdobjih značilno ne razlikujejo (df = 2 ; F = 1,761 ; p = 0,172). Nadaljevanje na strani 485 Nadaljevanje s strani 468 Preglednica 6: Prilagojene srednje vrednosti telesnih mas jelenov po obdobjih Območje, obdobje N Pril. srednja vrednost (kg) s. e. 95 % interval zaupanja Spodnja zgornja 1995-1999 83 75,683 1,021 72,611 79,068 2000-2004 328 71,779 1,012 74,817 73,282 2005-2009 662 71,121 1,001 69,984 72,111 Preglednica 7: Prilagojene srednje vrednosti telesnih mas košut po obdobjih Območje, obdobje N Pril. srednja vrednost (kg) s. e. 95 % interval zaupanja Spodnja zgornja 1995-1999 67 53,827 1,021 51,642 56,105 2000-2004 345 51,642 1,009 50,699 52,602 2005-2009 640 51,642 1,007 51,051 52,360 5.3.2 Starost 5.3.2 Age Proučili smo tudi razlike v povprečni starosti dve- in večletne jelenjadi med tremi petletnimi obdobji, ločeno po spolu. Uporabili smo metodo enosmerne analize variance (tri časovna podob-dobja). Homogenost varianc in normalnost smo zagotovili s logaritemsko transformacijo starosti. Povprečna starost dve- in večletnih jelenov (preglednica 8) se po obdobjih značilno razlikuje (df = 2 ; F = 19,655 ; p = 0,000). Povprečna starost izločenih jelenov se veča od prvega do tretjega obdobja. Povprečna starost se razlikuje med prvim in drugim obdobjem (LSD ; p = 0,000), prvim in tretjim obdobjem (LSD ; p = 0,000) in tudi med drugim in tretjim obdobjem (LSD ; p = 0,026), čeprav je razlika starosti med tema dvema obdobjema manjša. Povprečna starost dve- in večletnih košut (preglednica 9) se po obdobjih značilno razlikuje (df = 2 ; F = 12,013 ; p = 0,000). Povprečna starost izločenih košut se veča od prvega do tretjega obdobja. Povprečna starost se razlikuje med prvim in drugim obdobjem (LSD ; p = 0,000), prvim in tretjim obdobjem (LSD ; p = 0,000), med drugim in tretjim obdobjem starosti pa se ne razlikujejo (LSD ; p = 0,105). 5.3.3 Mase rogovja 5.3.3 Mass of antlers Mase rogovja smo testirali glede na krivulje mas rogovja v odvisnosti od starosti jelenjadi. Uporabili smo krivuljo oblike: Y = masa rogovja(kg) X = starost (leta) Preglednica 8: Srednje starosti jelenov 2+ in starejših po obdobjih Obdobje N Srednja vrednost (leta) s. e. 95 % interval zaupanja Spodnja zgornja 1995-1999 94 3,284 1,042 3,026 3,564 2000-2004 159 4,203 1,039 3,899 4,532 2005-2009 264 4,669 1,030 4,404 4,950 Preglednica 9: Srednje starosti košut 2+ in starejših po obdobjih Območje, obdobje N Srednja vrednost (leta) s. e. 95 % interval zaupanja Spodnja zgornja 1995-1999 39 2,681 1,038 2,484 2,895 2000-2004 107 3,664 1,047 3,348 4,010 2005-2009 192 4,020 1,037 3,740 4,320 Preglednica 10: Prilagojene srednje vrednosti mas rogovja jelenov po obdobjih Območje, obdobje N Pril. srednja vrednost (kg) s. e. 95 % interval zaupanja Spodnja zgornja 1995-1999 30 2,316 0,139 2,043 2,589 2000-2004 200 1,957 0,054 1,852 2,063 2005-2009 417 2,046 0,037 1,973 2,119 Preglednica 11: Spolna struktura izločitev po obdobjih Obdobje Spol Skupaj jeleni košute 1995-1999 55,2 44,8 100,0 2000-2004 48,9 51,1 100,0 2005-2009 50,5 49,5 100,0 Oblika krivulje je izbrana zaradi naslednjih značilnosti: 1 dobro opiše mase rogovja pri mladih osebkih, starosti 1,5 do 4,5 leta; 2 krivulja doseže maksimum in pri starosti 10,5 do 11,5 leta rahlo upade, kar ustreza dejanskemu stanju v naravi; 3 krivuljo so za ponazoritev odvisnosti mas rogovja od starosti jelenov uporabili tudi številni drugi raziskovalci, na primer Kruuk in sod. (2002), Mysterud in sod. (2001b), Yoccoz in sod. (2002), Bender in sod. (2003), Štrumbelj in Kotar (1974), Adamič in Kotar (1983). Krivuljo smo izračunali le iz tistih podatkov o izločenih jelenih, ki vsebujejo obe spremenljivki, torej starost (vključno 1+ in starejši) in maso rogovja Njejeni = 647. Prikazani parametri krivulje veljajo za celotno proučevano obdobje (1995-2009). Y ^-\,212 + \,2QAX-Q,Q59X2 R2 = 0,802 (6) Krivulje telesnih mas rogovja smo primerjali med obdobji z metodo analize enosmerne (tri časovna podobdobja) kovariance z dvema kova-riatama (starost, kvadrat starosti). Normalnost in homogenost varianc so izkazovali že temeljni, netransformirani podatki. Prilagojene povprečne mase rogovja jelenov (preglednica 10) se po obdobjih značilno razlikujejo (df = 2 ; F = 3,124 ; p = 0,045). Največja prilagojena masa rogovja je v prvem obdobju, v preostalih dveh obdobjih je za okoli 700 gramov manjša. Masa rogovja se razlikuje le v prvem in drugem obdobju (LSD ; p = 0,016), med prvim in tretjim obdobjem so razlike znatne, vendar niso značilne (LSD ; p = 0,061), prav tako ni razlik med masami rogovja v drugem in tretjem obdobju (LSD ; p = 0,175). 5.3.4 Struktura populacije 5.3.4 Population structure Pri analizi strukture populacije smo upoštevali dokaj veliko naključno komponento izločitev pri mladih osebkih - teletih in enoletnikih obeh spolov. Pri dve- in večletnih živalih je pri obeh spolih naključna komponenta izločitev manjša. Zaradi relativno visoke skupne naključne komponente sklepanja iz izločitev dokaj verjetno veljajo tudi za populacijo. Strukture smo testirali s pomočjo križnih preglednic (CT). Med tremi primerjalnimi obdobji se spolna struktura izločitev značilno ne spremeni (CT; df = 2, X2 = 3,126 ; p = 0,209). Iz preglednice 11 pa je razvidno, da je bilo v prvem obdobju izločeno več jelenov kot košut, v drugih dveh obdobjih je bilo spolno razmerje izločitev v približnem razmerju 1 : 1. Med prvim in drugim obdobjem je bila spolna struktura izločitev dejansko značilno različna (CT; df = 1, X2 = 3,112 ; p = 0,0078). Delež samcev je bil v prvem obdobju večji. Med tremi primerjalnimi obdobji se je značilno spremenila starostna struktura izločenih jelenov - samcev (CT; df = 8, X2 = 43,320 ; p = 0,000). Iz prvega do tretjega obdobja se je delež moških telet povečal za 16,4 %, delež lanščakov za 7,3 %, nasprotno se je delež jelenov starosti 2+ - 4+ zmanjšal za 22,2 %. Deleža najstarejših starostnih kategorij jelenov sta ostala v primer- Preglednica 12: Starostna struktura izločenih jelenov po obdobjih Obdobje Starostna kategorija - jeleni Skupaj 0+ 1+ 2+ - 4+ 5+ - 9+ 10+ - 1995-1999 21,9 17,4 43,9 14,8 1,9 100,0 2000-2004 35,3 19,0 32,2 10,6 2,9 100,0 2005-2009 38,3 24,7 21,7 12,6 2,7 100,0 Preglednica 13: Starostna struktura izločenih košut po obdobjih Obdobje Starostna kategorija - košute Skupaj 0+ 1+ 2+ - 1995-1999 41,3 27,8 31,0 100,0 2000-2004 47,4 23,1 29,5 100,0 2005-2009 47,1 25,4 27,4 100,0 javi med prvim in tretjim obdobjem podobna (preglednica 12). Med tremi primerjalnimi obdobji se starostna struktura izločenih košut - samic značilno ni spremenila (CT; df = 4, X2 = 2,472 ; p = 0,650 ; preglednica 13). 6 RAZPRAVA 6 DISCUSSION 6.1 Prostorska porazdelitev populacij in njihove prostorske značilnosti 6.1 Spatial distribution of populations and their spatial characteristics Do združitve v enotno populacijo sta bili najpomembnejši skupini jelenjadi v severozahodni Sloveniji dve ločeni populaciji jelenjadi - tolminska in zahodno visokokraška. Tolminska populacija je nastala predvsem iz širitve jelenjadi z Jelovice proti zahodu teriz območja Trbiža proti jugu (Muznik, 1999). Zahodno visokokraška populacija je v proučevanem območju deloma osrednji in predvsem zahodni del velike populacije jelenjadi, ki se razprostira zahodno in severno od avtoceste Ljubljana-Nova Gorica (Koren, 1997b). Za populacijo, združeno iz obeh populacij, bi lahko rekli, da je prostorsko še v zaključni fazi nastajanja. O tem priča predvsem dejstvo, da so se posamezne skupine jelenjadi združile v dve populaciji šele pred petimi leti, slednji pa sta se združili v enotno populacijo šele v zadnjih dveh letih. Zanimivo je dejstvo, da se skupna površina jelenjadi, vsaj v obdobju 1995-2004, ni veliko spreminjala, le skupine jelenjadi so se medsebojno zlivale tako, da med njimi ni bilo več praznih prostorov. Spremljanje jelenjadi v zadnjem obdobju 2005-2009 pa je pokazalo, da je jelenjad v severozahodni Sloveniji praktično naselila ves prostor ter se najbolj zgostila v severnem delu območja, kjer je njena porazdelitev že zelo enakomerna. V severozahodni Sloveniji z jelenjadjo nista poseljeni le dve območji, in sicer Goriška brda in Vipavska dolina. Van Dyke in sod. (1998) priporočajo, da bi morali populacijska območja proučevati, podobno kot v našem primeru, v periodah, manjših od deset let. Prostorska dinamika populacij jelenjadi je tudi v našem primeru povezana s pojmom prostorske disperzije. Disperzija je permanentno premikanje organizma od mesta rojstva (Lidicker, 1975). Sutherland in sod. (2000) ugotavljajo, da je disperzija osebkov ob njihovem rojstvu kritični proces v prostorski dinamiki populacije, njihovi razširjenosti, rekolonizaciji in pretoku genov. Proces disperzije je povezan z interakcijami med vedenjskimi in morfološkimi značilnostmi osebkov in njihovimi povezavami z dinamikami dostopnosti virov in zemljišč. Wolff (1994) je opredelil tri glavne vrste disperzije: (a) zapuščanje mesta rojstva (emigracija), (b) potovanje čez negostoljuben teritorij (tranzicija) in (c) naselitev v novo območje aktivnosti (imigracija). V primeru naših populacij se srečuj emo v vsemi tremi vrstami disperzije. Frair in sod. (2005) so ugotovili tri vrste obnašanja jelenjadi glede dolžine gibanja: (1) neaktivno - počivanje < 50 m, (2) aktivno - krmljenje 277 m, (3) aktivno - preseljevanje 1628 m. Jelenjad je pogosto neaktivna v predelih z malo volkov, 50 m stran od antropogenih presekov in v lokacijah s hladno mikroklimo. Wolff (1994) ugotavlja, da disperzija vpliva na osebek kot poraba energije, povečano tveganje plenjenja in možnost prisilne poselitve habitata slabše kakovosti. Odkar sesalci dispergirajo, morajo obstajati vzroki in koristi, ki povzroče, da osebek zapusti mesto rojstva, ki naj bi mu bil ustrezen habitat. Morebiten vzrok za disperzijo je, da drugi osebki odženejo osebek ali da odklanjajo parjenje. Morebitne ugodnosti za disperzijo so lahko višji status v novi skupini živali ali življ enj e v bolj produktivnem habitatu. Svensson (1999) ugotavlja, da se vse živali premikajo vsaj na določeni stopnji svojega razvoja, toda stopnja njihovega premikanja se lahko spreminja od nekaj centimetrov do stotine kilometrov v življenjski dobi. Večina živali se sezonsko premika zaradi sprememb okoljskih razmer, manjše je gibanje za iskanje hrane, izogibanje plenilcem, zaradi iskanja samic in zaradi izogibanja agresivnih interakcij. Gibanje v populaciji in iz nje ne vpliva samo na gostoto populacije, temveč tudi na spolno in starostno strukturo, socialno dinamiko in genetiko populacij. Preden sta se obravnavani populaciji jelenjadi združili, bi ju lahko označili kot visoko fragmen-tirani in delno izolirani populaciji. Simon in sod. (1998) za take populacije trdijo, da je disperzija živali edino zagotovilo obstanka populacij na daljše časovno obdobje. Disperzija je pomembna tudi za p onovno naselitev v habitatih, kjer je človek opustil svoje dejavnosti. Slednje je v našem proučevanem območju še zlasti pomembno zaradi spremembe kmetijske rabe prostora v gozd. Gadgil (1970) ugotavlja, da je večina živalskih populacij razdeljena v številne lokalne populacije s posameznimi osebki, ki prehajajo med skupinami. Izolirana in slabo dostopna območja bodo slabše poseljena kot povprečna območja. Vrsta, ki poseljuje območja z več različnimi nosilnimi zmogljivostmi, bo imela manjšo disperzijo in bolj občutljiv odnos gostote populacije na disperzijo. To za jelenjad v našem primeru vsekakor velja, saj je v proučevanem območju velika pestrost habitatov, nasprotno pa kaže relativno majhno povečevanje populacijskega območja na manjšo disperzijo. Tudi Svensson (1999) ugotavlja, da zmožnost disperzije vpliva na preživetje živali v fragmentiranih, zaplatnih habitatih. Breithoff in sod. (2000) opozarjajo, da je verjetnost, da bodo vrste preživele globalne podnebne spremembe, odvisna od njihove sposobnosti slediti okoljskim spremembam bodisi s premikanjem med krpami habitatov ali z hitro prilagoditvijo na lokalne razmere. Ker je naša populacija jelenjadi v proučevanem območju še v fazi rasti, je njena populacijska gostota še nizka. Etienne in sod. (2002) ugotavljajo, da ima veliko organizmov izkušnjo z efektom »Allee«, kadar se njihove populacije ne večajo optimalno pri nizkih gostotah, zato skušajo organizmi zvišati gostoto svoje populacije. Efekt »Allee« in konkurenca ustvarjata spodnjo in zgornjo mejo velikosti populacije. Lokalne populacije so lahko medsebojno povezane z disperzijo osebkov. S pomočjo modelov so dokazali, da temeljna porazdelitev in gostota odraslih osebkov določata, kje se bo populacija ustalila, dostopnost naravnih virov in možnost doseči vire ter prostorska heterogenost pa omogočajo nadaljnje preživetje populacije. Glavne smeri horizontalne disperzije oziroma gibanja jelenjadi so povezane tudi s topografijo območja. Smer širitve zahodno visokokraške populacije nakazujeta Vipavska dolina in reka Idrijca v smeri vzhod-zahod. Smeri širitve tolminske jelenjadi pa nakazujeta dolini rek Idrijce v smeri vzhod-zahod in Soče v smeri sever-jug. Muznik (1999) je ugotovil premik populacije tolminske jelenjadi tudi nizvodno po dolini reke Bače. Združitev skupin in dveh populacij v enotno populacijo je dejansko posledica opisanih horizontalnih disperzij jelenjadi v proučevanem območju. Podobno zakonitost so ugotovili tudi Kie in sod. (2005), ko so proučevali gibanje jelenjadi v odvisnosti od zgradbe habitata in topografije. Ugotovili so, da je smer gibanja jelenjadi odvisna od topografije terena. Značilna sprememba spolne strukture izločene jelenjadi v prvih dveh petletnih proučevanih obdobjih in značilna sprememba starosti izločenih jelenov ponovno dokazujeta, da je populacija jelenjadi še vedno v fazi rasti oziroma izgradnje. V prejšnjem desetletju in še posebno v prejšnjem petletju se je delež jelenov v izločitva, zmanjšal na polovično spolno razmerje, povečal se je delež izločenih mladih jelenov in zmanjšal delež trofejnih jelenov starosti 2+ in starejših. V začetku proučevanega obdobja so se v prostor, ki ni bil naseljen z jelenjadjo, širili predvsem jeleni starosti 2+ in starejši- Šele pozneje so se jim je v večji meri pridružile starejše košute in mlada jelenjad. Hkrati tudi 15-odstotni delež starejših, spolno zrelih košut v izločitvah kaže, da populacija jelenjadi še ni v popolnosti ustvarjena. Kruuk in sod. (1999) so ugotovili, da šele pri visoki populacijski gostoti izgine nesorazmerje v spolnem razmerju rojstev v korist jelenov, ki jih polegajo predvsem dominantne samice. Clutton-Brock in sod. (1997) nadalje ugotavljajo, da velika populacijska gostota povzroči večjo smrtnost med samci in spolno razmerje odraslih v korist samic. Ko populacija jelenjadi na otoku Rum, Škotska, ni bila več izpostavljena lovu, se je povečalo število samic in zmanjšalo število samcev, spolno razmerje je doseglo nivo en samec - dve samici. Samci so se poleg povečane smrtnosti izseljevali, doseljevanje samcev pa se je zmanjšalo. Simon in sod. (1998), ki so proučevali disperzijo jelenjadi v Nemčiji, ugotavljajo, da se mehanizmi disperzije razlikujejo po spolu jelenjadi. Jeleni pogosteje dispergirajo daleč stran od rojstnih območij aktivnosti, ko so stari 2 ali 3 leta. Košute pogosteje ostajajo v rojstnih območjih aktivnosti svojih mater. Ne glede na to je uspeh osnovanja novih populacij odvisen od nekaj košut, ki se oddaljijo od rojstnih območij aktivnosti. Dejavniki, ki vplivajo na disperzijo košut, so lahko odvisni od gostote populacije znotraj rojstnih območij aktivnosti, ki omejujejo razmnoževalni uspeh, lahko pa so tudi neodvisni od gostote populacije. Georgii in Schroeder (1983) sta s pomočjo telemetrije proučevala območja aktivnosti jelenov v Bavarskih Alpah. Vzorci območij aktivnosti se značilno razlikujejo glede na starost jelenov. Mladi jeleni sprva sledijo območjem aktivnosti njihovih mater, nato pogosto se izselijo in si ustvarijo svoje območje aktivnosti. Kako je jelenjad prostorsko porazdeljena na proučevanem območju oziroma kakšna je oblika porazdelitve, je bila pomembnejša naloga pri proučevanju jelenjadi v SZ Sloveniji. Z več metodami smo dokazali, da v območju prisotnost jelenjadi ni slučajnostna. Glede na samo številčnost jele-njadi nas to dejstvo tudi ne preseneča. Iz točkovne prostorske porazdelitve izločene jelenjadi se nakazuje porazdelitev v skupinah oziroma šopasta porazdelitev. Kar nekaj testov, med njimi indeks disperzije, še posebno pa testi varianc v povezanih ploskvah dejansko nakazujejo šopasto prostorsko porazdelitev jelenjadi. Jerina (2006) je ugotovil, da jelenjad geografsko variiranje efektivne zmogljivosti okolja delno nadomesti s specifično prostorsko razporeditvijo in velikostjo območij aktivnosti, kljub temu pa ne doseže idealne prostorske razporeditve, zato kakovost habitata vpliva tudi na njeno telesno maso. Tudi Mysterud in sod. (2001a) so v raziskavah na Norveškem iskali vzroke, zakaj idealna prosta prostorska porazdelitev jelenjadi ni dosežena, in ugotavljajo, da so fenološke razlike rastlin v odvisnosti od topografije tiste, ki pomembno vplivajo na telesne mase in povzročijo znatno prostorsko heterogenost v populacijski dinamiki. V severozahodni Sloveniji prostorska dinamika porazdelitve jelenjadi nakazuje, da bo jelenjad predvsem v severnem delu območja prostorsko kaj kmalu ne več gručasto, temveč enakomerno porazdeljena. Poleg prostorske širitve nakazuje fazo oblikovanja populacij predvsem njena dinamika številčnosti. V proučevanem obdobju se je namreč številčnost oziroma gostota jelenjadi zelo povečala. Na populacijskem območju, ki ga predstavlja 95 % izločene jelenjadi, znaša indeks povečanja številčnosti v prvih dveh obdobjih 238. Najbolj se je povečala številčnost in tudi površina treh skupin jelenjadi na območju Baške grape, Kolovrata in Soče, ki spadajo v tolminsko populacijo jelenjadi. Indeksi povečanja številčnosti znašajo 246 za Baško grapo, 221 za Kolovrat in 260 za Sočo. Manjše povečanje številčnosti jelenjadi je prisotno pri zahodno visokokraški populaciji, saj ta populacija pomeni predvsem robni del celotne zahodno visokokraške populacije (Koren, 1997b). V zadnjem petletnem obdobju, ko se je jelenjad v severozahodni Sloveniji združila v enotno populacijo, znaša indeks povečanja gostote glede na prvo obdobje kar 353. Večanje številčnosti jelenjadi je v Sloveniji znan pojav. Adamič (1989) je proučeval dinamiko razvoja nekaterih vrst divjadi v J in JZ Sloveniji od konca 19. stoletja naprej. Zaradi povečevanja deleža gozda, odpiranja gozdov za izkoriščanje, opuščanja kmetijskih površin, zatrtja plenilskih vrst in ureditve lovstva so se zelo povečale populacije srnjadi, jelenjadi in divjega prašiča. Hkrati so se zmanjšale oziroma celo izginile populacije poljske jerebice, kotorne in prepelice. Isti avtor predvideva, da se bodo težnje povečevanja številčnosti srnjadi, jelenjadi in prašičev nadaljevale, ukrepi za umetno ohranjanje populacij male divjadi pa niso več smiselni. Fenomen povečanja številčnosti jelenjadi je znan tudi drugod po svetu. V zadnjih sto letih se je številčnost jelenjadi dramatično povečala širom po Evropi in v Severni Ameriki (Milner in sod., 2006). V Evropi se odstrel veča eksponentno v vseh državah, razen v Avstriji in Nemčiji, kjer je konstanten, le na Poljskem se odstrel v zadnjih letih zmanjšuje (Milner in sod., 2006). Mattioli in sod. (2001) so pripravili pregled stanja in tridesetletne prostorske ter številčne dinamike populacij jelenjadi v Italiji. Srednje letno povečanje populacijskega območja za obdobje 1970 do 1998 znaša 6 %, srednje letno povečanje številčnosti znaša 8 %. V tridesetletnem obdobju se je populacijsko območje jelenjadi povečalo za petkrat, številčnost pa se je povečala za desetkrat. Leta 1998 je številčnost jelenjadi znašala 32.000 živali, od tega jih je bilo 75 % v centralnih in vzhodnih Alpah. Tudi v Illinoisu, kmetijski krajini srednjega zahoda ZDA, se je v zadnjih 20-30 letih populacija jelenov zelo povečala. Leta 1992 je bila predvidena gostota 4-5 živali na 100 ha, z obnovo populacije in modeli so ocenili novo gostoto 30-37 živali na 100 ha (Roseberry in Woolf, 1998). Zelo podobno kot v našem primeru so velikost in spremembe populacijskih območij jelenjadi v dveh časovnih obdobjih 1979-1982 in 1988-1991 proučevali Van Dyke in sod. (1998) v južni Montani in SZ Wyomingu, ZDA. Ugotavljajo, da na dolgoročno gospodarjenje z divjimi živalmi vpliva predpostavka, da populacije ostajajo zveste svojim populacijskim območjem. Proučevali so tri populacije jelenjadi, od katerih sta dve značilno različno uporabljali populacijsko območje v dveh časovnih obdobjih. Populacijsko območje se je povečalo le pri eni populaciji. Ugotavljajo tudi, da spremembe v uporabi območij aktivnosti povečujejo prostorsko delitev populacije in zmanjšujejo gostoto jelenjadi. Roseberry in Woolf (1998) sta ugotovila, da habitatna primernost na širši ravni (država) pojasni 81 % variabilnosti v gostoti jelenjadi. Populacijska gostota je eksponentno odvisna od primernosti habitata. V posameznih skupinah ali podobmočjih so različne površine izločene jelenjadi. Najbolj strnjena območja predstavljajo skupine, kjer je izločeno 50 % jelenjadi (50% fixed kernel). Pred združitvijo populacij je največja skupina v triglavski populaciji - Baška grapa, Otavnik, Planota -v obdobju 1995-1999 obsegala 13.620 ha, v obdobju 2000-2004 pa 17.182 ha. Najmanjša skupina v triglavski populaciji - Čezsoča - je v obdobju 1995-1999 obsegala 401 ha, v obdobju 2000-2004 pa 601 ha. V zadnjem obdobju 2005-2009 združena površina teh skupin znaša že 56.220 ha. Površine skupin, kjer je populacija jelenjadi najgostejša, predstavljajo dejansko populacijsko območje več osebkov hkrati in ne le območje aktivnosti posameznega osebka. Na podoben način so populacijska območja določali Anderson in sod. (2005), in sicer s 95% fiksno kernelsko metodo. Primerjava površin naših skupin s 50-odstotno FK in območij aktivnosti posameznih osebkov je tako le delno primerljiva. Jerina (2003) je na primer ugotovil, da zimska območja aktivnosti posameznih osebkov obsegajo 930 ha, letna pa 1560 ha. Med posameznimi osebki se območja aktivnosti znatno razlikujejo. Novejše raziskave območij aktivnosti v Sloveniji izkazujejo poprečno 24-urno območje aktivnosti v velikosti 525 ha, najmanj 277 ha in največ 1038 ha (Jerina, 2009). Georgii (1980) je s pomočjo telemetrije proučeval območja aktivnosti košut v Bavarskih Alpah. Povprečno zimsko območje aktivnosti je bilo veliko 65 ha, spomladansko in jesensko 167 ha ter poletno 121 ha. Prekrivanje območij aktivnosti je bilo 18- do 100-odstotno. Georgii in Schroeder (1983) ugotavljata, da sta povprečno zimsko območje aktivnosti in območje parjenja relativno majhna, 113 ha in 134 ha, medtem ko je območje aktivnosti od pomladi do jeseni večje - 386 ha. Velikosti območij aktivnosti teh avtorjev sovpadajo z velikostjo naših najmanjših skupin oziroma podobmočij jelenjadi v posamezni populaciji, vendar v času pred združitvijo v enotno populacijo. 6.2 Primerjava populacijskih parametrov 6.2 Comparison of populations parameters V prvem desetletnem obdobju 1995-2004 Koren (2009a) z analizo kazalnikov populacij med populacijskima območjema tolminske in zahodno visokokraške jelenjadi ni odkril razlik. V tem obdobju se populaciji nista razlikovali tako glede telesnih mas kot povprečne starosti izločitev in mas rogovja pri jelenih. V tem časovnem obdobju tudi v spolni in starostni strukturi izločene jelenjadi med tolminsko in zahodno visokokraško populacijo jelenjadi ni značilnih razlik. Obravnavani populaciji sta se v obdobju 1995-2004 razlikovali le po površinski porazdelitvi in gostoti, ne pa tudi po strukturi in kakovosti. Ker sta se populaciji v zadnjem petletnem proučevanem obdobju združili v enovito populacijo, ju v zadnjem petletnem obdobju nismo več ločeno obravnavali in tudi nismo več iskali morebitnih razlik. Z merljivimi parametri populacije smo tako proučevali le časovno dinamiko populacije v treh petletnih obdobjih. Telesne mase jelenov so se zmanjšale, in sicer že med prvim in drugim časovnim obdobjem. Nasprotno so telesne mase košut ostale v petnajstih letih nespremenjene. Starosti dve- in večletnih jelenov in košut se povečujejo. Masa rogovja jelenov se manjša, najbolj že med prvim in drugim obdobjem. Vsi trije populacijski parametri nakazujejo, da je populacija še v fazi izgradnje oziroma da se izgradnja populacije počasi končuje. Gostota populacije je že dosegla nivo, ki vpliva na telesno maso, starost in maso rogovja jelenjadi. Nasprotno Štrumbelj in Kotar (1974) na Kočevskem v obdobju 1965-1972, nista ugotovila opaznih in statistično potrjenih sprememb niti v telesni masi niti v masi rogovja tamkajšnje jelenjadi. Za Slovenijo navajamo dve raziskavi primerjave med populacijami jelenjadi. Jerina (2007) je proučeval vpliv zgradbe habitata na telesno maso jelenjadi. Med štirimi populacijami jelenjadi - Goričko, Pohorje, južna Slovenija, Alpe in Karavanke - so značilne razlike v telesnih masah. Populacijska območja pojasnjujejo 2 % od skupne pojasnjene variance modela, kar je več kot vse okoljske spremenljivke skupaj. Med primerjanimi območji se najbolj razlikuje jelenjad v Prekmurju, ki ima v poprečju za 20 % večjo telesno maso od jelenjadi v drugih delih Slovenije. Razlike med populacijskimi območji so najverjetneje posledica genotipskih razlik in vplivov genotipa na fenotip. Na telesno maso značilno vpliva tudi populacijska gostota jelenjadi, kar je verjetno posledica zmanjševanja dostopnih virov predvsem hrane na posamezni osebek z večanjem populacijske gostote. Telesna masa jelenjadi je odvisna tudi od treh dejavnikov okolja, veča se s povečevanjem gostote gozdnega roba in temperature zraka ter manjša s povečevanjem deleža iglavcev. Vse tri spremenljivke določajo količino dostopne hrane za jelenjad. Hafner (2004) je proučeval telesno maso in maso rogovja jelenjadi v Karavankah z veliko populacijsko gostoto in na Jelovici z nizko populacijsko gostoto. V obeh proučevanih populacijah je dinamika telesnih mas v odvisnosti od starosti zelo podobna. Srednje mase so v večini starostnih in spolnih kategorij manjše v okolju z večjo populacijsko gostoto. Opazna je tudi razlika v letni dinamiki med obema območjema. V območju z večjo gostoto so telesne mase odvisne tudi od meseca uplenitve. Zmanjševanje telesnih mas samcev med jesenjo in zimo je v obeh območjih praviloma večje kot pri samicah. Razlike v populacijah ugotavljajo tudi tuji avtorji; tako so Bender in sod. (2003) proučevali telesno maso in razvoj rogovja pri jelenjadi v Michiganu, ZDA. Povprečne telesne mase jelenov so v Michiganu za 9-11 % večje, največje mase pa za 23-27 % večje kot v drugih populacijah jelenjadi v Skalnem gorovju. Jeleni dosežejo največje mase pri starosti 7,5 leta, košute pa pri 8,5 leta, kar je podobno kot v vsem Skalnem gorovju. Spolni dimorfizem pri telesnih masah se veča do viškov mas, ko je telesna masa jelenov za 38 % večja od mase košut. Številni drugi avtorji, podobno kot v našem primeru, ugotavlj ajo značilen vpliv gostote populacije na telesno maso jelenjadi. Adamič in Kotar (1983) sta ugotavljala težnje razvoja telesnih mas in mas rogovja jelenjadi in srnjadi na Notranjskem kot posledico povečanega odstrela v letih 1976-1980. Največje telesne mase jelenjadi se povečujejo in nastanejo ob koncu proučevanega obdobja. Povečanje telesne mase v najmlajših starostnih razredih je izrazitejše kot pri odraslih živalih. Sklepata, da so pozitivni premiki proučevanih kazalnikov v odnosu proizvajalca in potrošnika predvsem rezultat zmanjšanja številčnosti jelenjadi. Nasprotno so ugotovili Putman in sod. (2005), ko so na Škotskem proučevali spremembe v populaciji jelenjadi ob močni redukciji le-te z odstrelom. Kljub močni redukciji populacije in ohranjanju nizke populacijske gostote niso odkrili značilnih sprememb v telesnih masah in oplojenosti jelenjadi. Yoccoz in sod. (2002) so proučevali izgubo telesne mase jelenov v času reprodukcije na Norveškem. Izguba telesne mase je odvisna od starosti jelenov: izguba je manjša pri mladih jelenih. Izguba mase je večja pri nizki gostoti populacije. Veliko razliko v telesnih masah so ugotovili pred začetkom ruka glede na gostoto populacije; pri veliki gostoti so mase manjše. Po ruku razlike v telesnih masah glede na gostoto populacije niso več tako velike. Mysterud in sod. (2001b) so proučevali vpliv starosti, spola in gostote jelenjadi na telesno maso na zahodu Norveške. Gostota populacije v času in prostoru negativno vpliva na telesno maso jelenjadi obeh spolov. Pri košutah se telesne mase zmanjšajo po 20. letu starosti, in to neodvisno od populacijske gostote. Pri jelenih se telesne mase zmanjšajo po 12. letu starosti pri nizki populacijski gostoti in po 10. letu pri visoki populacijski gostoti. Stewart in sod. (2005) so proučevali vpliv gostote populacije na fizično kondicijo in reprodukcijo jelenjadi v ZDA. Preverjali so hipotezo, da gostota populacije vpliva na populacijo skozi intraspecifično tekmovalnost, tako da sta telesna kondicija in plodnost košut manjši pri veliki gostoti populacije. Stopnja oplojenosti je odvisna tudi od fizične kondicije in telesne mase košut. Uspešna oplojenost prejšnjega leta vpliva tudi na stopnjo oplojenosti v tekočem letu. Ob kontroliranju vpliva zimskih dejavnikov so dokazali, da gostote populacije dosti bolj vpliva na populacijo kot dejavniki, ki niso odvisni od gostote populacije. V Harzu v Nemčiji so ugotovili, da se povprečna telesna masa telet in enoletne jelenjadi v količinski razvrstitvi poveča za 1 kg, če se številčnost jelenjadi zmanjša za eno glavo na 100 ha (Raesfeld in Reulecke, 1992). Krivulja mas rogovja jelenov v odvisnosti od njihove starosti doseže v proučevanem območju najvišjo vrednost 4,8 kg pri starosti med 9. in 10. letom. Štrumbelj in Kotar (1974) sta na Kočevskem ugotovila, da masa rogovja doseže najvišje vrednosti pri starosti 10 in 11 let, v visoki starosti pa se masa rogovja zmanjšuje. Rogovje doseže največjo dolžino pri starosti 10 let oziroma telesni masi 170 kg. Nato se dolžine manjšajo, mase rogovja pa večajo. Podobno ugotavljajo tudi Kruuk in sod. (2002), ki so proučevali rogovje jelenjadi na otoku Rum, Škotska. Masa rogovja se zelo spreminja s starostjo jelenov in ne doseže maksimuma pred desetim letom starosti. Bender in sod. (2003) ugotavljajo, da razvoj rogovja jelenov doseže maksimum pri starosti 10,5 leta, podobno kakor drugod v Skalnem gorovju v ZDA. Raesfeld in Reulecke (1992) navajata za Nemčijo za jelene, starejše od deset let, povprečne mase rogovja od 4,5 do 5,7 kg. Pri primerjavi tolminske in zahodno visokokraške populacije v obdobju 1995-2004 nismo odkrili razlik v masi rogovja jelenov, ne glede na to, da je bila v tolminski populaciji zadnjem obdobj u večja gostota jelenj adi. Podobno je ugotovil tudi Hafner (2004), saj se relativna masa rogovja jelenov med Jelovico in Karavankami bistveno ne razlikuje. Ugotovil je tudi odvisnost mas rogovja od telesne mase in starosti jelenov. Nekateri avtorji pa ugotavljajo odvisnost med maso rogovja in populacijsko gostoto jelenjadi. Kruuk in sod. (2002) so proučevali rogovje jelenjadi na otoku Rum, Škotska. Masa rogovja se manjša po kvadratni krivulji s povečevanjem populacijske gostote. Na maso rogovja vpliva tudi količina poletnih padavin s pozitivno odvisnostjo. Tudi Adamič in Kotar (1983) sta ugotovila pozitiven premik v masi rogovja jelenov na Notranjskem, in sicer kot posledico povečanega odstrela v letih 1976-1980. 7 POVZETEK 7 SUMMARY The development of the red deer (Cervus elaphus) population was studied in the period of 19952009 in the Tolmin forest management area in the Northwest Slovenia. To better represent the population dynamics in time we divided the study period in different sub-periods. In our study we used a control method and the method of elimination of wild game, when the condition and development of the whole population of a species may be presumed on the evidence of elimination of the defined animal species from the nature. We studied the spatial distribution of red deer in two periods, from 1995 to 2004 and from 2005 to 2009. In the first period 992 pieces of red deer were eliminated, in the second period 1413 were eliminated. We tested the spatial distribution using four tests: (1) spatial association, (2) Poisson and negative binomial distribution, (3) variation in comparable plots, (4) test of distances. Spatial distribution is similar for both examined periods and didn't change during the periods. The presence of the red deer in the examined region is not coincidental; its spatial distribution in groups and branched groups is indicated. Red deer population area was examined in three five-year periods from 1995 to 1999, 2000 to 2004 and 2005 to 2009. In the first two five-year periods, from 1995 to 1999 and from 2000 to 2004, the red deer aggregated into two different populations: (1) the Tolmin and (2) the Western high karstic population. The area of the Tolmin population in this period increased with index 103, the increment index of Western high karstic population was 112. The Tolmin red deer population density increased with index 257, the Western high karstic one with index 188. In the last five-year period the two populations were merged into a single population. In comparison with the first period the population increased with index 140 and the population density with index 353. The red deer population in northwestern Slovenia currently populates almost all the available area. Within this area the population density is still increasing. The development of the red deer population was tested by comparing population parameters: (1) body weight, (2) antler weight and (3) age in three five-year periods, from 1995 to 1999, from 2000 to 2004, and from 2005 to 2009. Body weight of stags shows significant differences between periods (p=0,023). Highest average body weights of stags) were in the first period (75.7 kg); subsequently they decreased by approximately 4 kg in the second and third period. Body weights of stags differ significantly between the first and the second period (p=0,029), between the first and the third period (p=0,006), whereas there is no significant difference between the body weigh of stags in the second and third period (p=0,447). Body weight of hinds didn't change significantly between different periods (p=0,172). The average age of two and more aged stags differ significantly between various periods (p=0,000). Stags average age increases from the first (3.3 years) to the third (4.7 years) period. The average age varies between the first and the second period (p=0,000), the first and the third period (p=0,000), and also between the second and the third period (p=0,026). The average age of two and more aged hinds changes significantly between periods (p=0,000). The average age of eliminated hinds increases from the first (2.7 year) to the third (4.0 year) period. The average age varies between the first and the second period (p=0,000), the first and the third period (p=0,000), whereas the average ages of the second and the third period doesn't differ significantly (p=0,105). The average weigh of deer antlers differ significantly between periods (p=0,045). The average weight of a deer antler reached its maximum in the first period (2.3 kg), whereas in the other two periods the antlers were about 700 g lighter. The weigh of antlers differs significantly only between the first and the second period (p=0,016), but doesn't differ between the first and the third (p=0,061) and between the second and the third period (p=0,175). Population parameters show, that the population succession is developing from the initial phase towards the optimal phase. The development of red deer population was also tested with respect to age and gender structure in the same three five-year periods. The gender structure of the eliminated red deer in the three five-year periods didn't change significantly (p=0,209). In the first period there were more stags eliminated, in the following two periods the ratio of eliminated stags and hinds was nearly equal 1:1. The gender structure between the first and the second period elimination was significantly different (p=0.0078). The share of eliminated stags in the first period was higher. The age structure of the eliminated red deer between the three studied periods changed significantly (p=0,000). The share of male offspring increased between the first and the third period by 16,4%, the share of one year olds increased by 7,3 %, while, on the contrary, the share of stags aged 2+ to 4+ decreased by 22,2%. The share of two oldest categories of stags remained very similar between the first and the third period. The age structure of the eliminated hinds didn't change significantly during the three periods (p=0,650). The population of red deer in Northwest Slovenia is structurally still in the phase of construction which is nearing its conclusion. 8 VIRI 8 LITERATURE Adamič, M., 1974. Gibanje številčnosti populacij nekaterih vrst divjadi v Sloveniji v zadnjem stoletju sodeč po gibanju številčnosti odstrela. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani - veterinarstvo, 11, 1/2: 15-53 Adamič, M., 1989. Dinamika populacij parkljaste divjadi v Sloveniji. (Strokovna in znanstvena dela, 101). Ljubljana, Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo: 7-27 Adamič, M., 1992. Red deer management (Cervus elaphus L.) in republic Slovenia: the problems, recent trends and perspectives. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 39: 47-60 Adamič, M., Jerina, K., 2006. Monitoring - integralna sestavina odzivnega upravljanja s populacijami prostoživečih živali. V: Monitoring gospodarjenja z gozdom in gozdnato krajino. Hladnik D. (ur.). (Studia forestalia Slovenica, št. 127) Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 247-259 Adamič, M., Kotar, M., 1983. Analiza gibanja telesne teže rogovja pri jelenjadi in srnjadi v lovišču Jelen-Snežnik v letih 1976-1980. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 22: 5-78 Anderson, D. P., Forester, J., Turner, M., Frair, J., Merrill, E., Fortin, D., Mao, J., Boyce, M., 2005. Factor influencing female home range sizes in elk (Cervus elaphus) in Nord American landscapes. Landscape ecology, 20, 3: 257-271 Bender, L., Carlson, E., Schmitt, S. M., Haufler, J. B., 2003. Body Mass and Antler development Patterns of Rocky Mountain Elk (Cervus elaphus nelsoni) in Michigan. The american midland naturalist, 150: 169-180 Breithoff, J., Olivieri, I., Krackow, S., 2000. Evolving dispersal: where to go next? Tree, 15, 1: 5-7 Clutton-Brock, T. H., Rose, K. E., Guiness, F. E., 1997. Density related changes in sexual selection in red deer. The royal society, 264: 1509-1516 Etienne, R., Wertheim, B., Hemerik, L., Schneider, P., Powell, J., 2002. The interaction between dispersal, the Allee effect and scramble competition affects population dynamics. Ecological modeling, 148: 153-168 Frair, J. L., Merrill, E. H., Visscher, D. R., Fortin, D., Beyer, H. L., Morales J. M., 2005. Scales of movement by elk (Cervus elaphus) in response to heterogeneity in forage resources and predation risk. Landscape ecology, 20, 3: 273-287 Gadgil, M., 1970. Dispersal: population consequences and evolution. Ecology, 52, 2: 253-261 Georgii, B., 1980. Home range patterns of female red deer (Cervus elaphus L.) in the Alps. Oecologia, 47, 2: 278-285 Georgii, B., Schroeder, W., 1983. Home range patterns of male red deer (Cervus elaphus L.) in the Alps. Oecologia, 58, 2: 238-248 Hafner, M., 2002. Primerjava habitatov jelenjadi (Cervus elaphus L.) in srnjadi (Capreolus capreolus L.) glede na nekatere ekološke dejavnike v južnem delu Jelovice z obrobjem. Gozdarski vestnik, 60, 5/6: 266-277 Hafner, M., 2004. Morfološki kazalci rasti in razvoja navadnega jelena (Cervus elaphus L.) v dveh različnih območjih v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 62, 5/6: 243-259 Jerina, K., 2003. Prostorska razporeditev in habitatne značilnosti jelenjadi (Cervus elaphus L.) v dinarskih gozdovih jugozahodne Slovenije: magistrsko delo (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 137 str. Jerina, K., 2006. Prostorska razporeditev, območja aktivnosti in telesna masa jelenjadi (Cervus elaphus L.) glede na okoljske dejavnike: doktorska disertacija (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 172 str. Jerina, K., 2007. Vplivi zgradbe habitata na telesno maso jelenjadi (Cervus elaphus). Zbornik gozdarstva in lesarstva, 82: 3-13 Jerina, K., 2009. How the estimates of home range size and composition are affected by diurnal, nocturnal and 24-hour sampling methods: example of the red deer (Cervus elaphus) in Slovenia. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 89: 3-15 Kie, J. G., Ager, A. A., Bowyer, R. T., 2005. Landscape-level movements of North American elk (Cervus elaphus): effects of habitat patch structure and topography. Landscape ecology, 20, 3: 289-300 Koren, I., 1990. Nekaj misli o gospodarjenju z gamsi. Lovec, 73, 7/8: 199-201 Koren, I., 1992. Nekaj zanimivosti o telesnih težah gamsov. Lovec, 75, 4: 101-103 Koren, I., 1997a. Model dinamike razvoja populacije gamsov. Lovec, 80, 7/8: 302-305 Koren, I., 1997b. Razvojna dinamika in stanje populacije jelenjadi v zahodno visokokraški regiji. Lovec, 80, 1: 13-16 Koren, I., 2009a. Razvoj populacij divjadi v severozahodni Sloveniji s poudarkom na divjem prašiču (Sus scrofa L.) in jelenu (Cervus elaphus L.): magistrsko delo. (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 187 str. Koren, I., 2009b. Razvoj populacij divjadi in njihovega življenjskega okolja v severozahodni Sloveniji: Gozdarski vestnik, 67, 10: 419-436 Kotar, M., 1977. Statistične metode, izbrana poglavja za študij gozdarstva: drugi zvezek. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo: 378 str. Kotar, M., 2004. Statistične metode v ekologiji. Študijski material za podiplomske študente. Interno gradivo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 90 str. Kruuk, L. E. B., Clutton-Brock, T. H., Albon, S. D., Pemberton, J. M., Guinness, F. E., 1999. Population density affects sex ratio variation in red deer. Nature, 399: 459-461 Kruuk, L. E. B., Slate, J., Pemberton, J. M., Brotherstone, S., Guiness, F., Clutton-Brock, T., 2002. Antler size in red deer: heritability and selection but no evolution. Evolution, 56, 8: 1683-1695 Kryštufek, B., 1991. Sesalci Slovenije. Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije: 294 str. Lidicker, W, 1975. The role of dispersal in the demography of small mammals: small mammals: their productivity and population dynamics. Cambrige, Cambridge University Press: 451 str. Marolt, T., 2004. Divji prašič v gorenjskem lovsko gojitvenem območju: visokošolsko diplomsko delo (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire). Ljubljana, samozal.: 70 str. Mattioli, S., Meneguz, P. G., Brugnoli, A., Nicoloso, S., 2001. Red deer in Italy: recent changes in range and numbers. Hystrx, 12, 1: 27-35 Milner, J. M., Bonenfant, C., Mysterud, A., Gaillard, J. M., Csanyi, S., Stenseth, N. C., 2006. Temporal and spatial development of red deer harvesting in Europe: biological and cultural factors. Journal of applied ecology, 43: 721-734 Muznik, D., 1999. Širitev jelenjadi (Cervus elaphus L.) na širšem območju Cerkljanske in Tolminske: višješolska diplomska naloga (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire) Ljubljana, samozal.: 63 str. Mysterud, A., Perez-Barberia, F. J., Gordon, I. J., 2001a. The effect of season, sex and feeding style on home range area versus body mass scaling in temperate ruminants. Oecologia, 127: 30-39 Mysterud, A., Yoccoz, N. G., Stenseth, N. C., Langvatn, R., 2001b. Effects of age, sex and density on body weight of Norwegian red deer: evidence of density-dependent senescence. The royal society, 268: 911-919 Odlok o loviščih v RS in njihovih mejah. Ur. l. RS, št. 128/2004 Putman, R. J., Duncan, P., Scott, R., 2005. Demographic changes in a Scottish red deer population (Cervus elaphus L.) in response to sustained and heavy culling: an analysis of trends in deer populations of Creag Meagaidh national Nature Reserve 1986-2001. Forest ecology and management, 206, 1/3: 263-281 Raesfeld, F., Reulecke, K., 1992. Jelenjad II gospodarjenje z jelenjadjo. (Zlatorogova knjižica, 20). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 223 str. Razni lovskogospodarski statistični podatki lovišč in lovskih družin Lovske zveze Gorica za obdobje let 1951/52 do 1966/67. 1968. Nova Gorica, Lovska zveza Gorica: 142 str. Roseberry, J. L., Woolf, A., 1998. Habitat-population density relationships for white - tailed deer in Illinois. Wildlife society bulletin, 26, 2: 252-258 Simon, O., Kugelschafter, K., Morschel, F., 1998. Effects of hunting on dispersal of red deer-Implications for deer management in Germany. V: Advances in Deer Biology. Proceedings of the 4th International Deer Biology Congress. Zomborszky Z. (ur.). Kaposvar: 32-35. Simonič, A., 1982. Kontrolna metoda v gospodarjenju z divjadjo. V: Zbornik Gozd divjad. Acceto M. (ur.). Ljubljana, Biotehniška fakulteta: 161-213 Stewart, K. M., Bowyer, R. T., Dick, B. D., Johnson, B. K., Kie, J. G., 2005. Density-dependent effects on physical condition and reproduction in North American elk: an experimental test. Oecologia, 143, 1: 85-93 Sutherland, G. D., Harestad, A. S., Price, K., Lertzman, P., 2000. Scaling of natal dispersal distances in terrestrial birds and mammals. Conservation ecology, 4, 1: 1-22 Svensson, E., 1999. Animal movement patterns and dispersal in a heterogeneous soil environment. http://www.kem.ekol.lu.se./old/EN/Elnaintrod.htm (20. jul. 2008) Štrumbelj, C., Kotar, M., 1974. Prispevek k poznavanju morfologije jelenjadi (Cervus elaphus L.) na visokem krasu v Sloveniji. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani - veterinarstvo, 11, 1/2: 69-90 Van Dyke, F. G., Klein, W. C., Stewart, S. T., 1998. Long-term range fidelity in Rocky mountain elk. Journal of wildlife management, 62, 3: 1020-1035 Vončina, R., Koren, I., 1986. Kontrolna metoda - način gospodarjenja z divjadjo in njenim življenjskim okoljem v Idrijskem LGO. Lovec, 69, 7/8: 194-196 Wolff, O., 1994. More on juvenile dispersal in mammals. Oikos, 71: 349-352 Worton, B. J., 1989. Kernel methods for estimating the utilisation distribution in home range studies. Ecology, 70, 1: 164-168 Yoccoz, N.G., Mysterud, A., Langvatn, R., Stenseth, N. C., 2002. Age and density dependent reproductive effort in male deer. The royal society, 269: 1523-1528 GDK: 156.2:611(045)=163.6 Sonaravno gojenje divjadi Lojze MARINČEK* 1 UVOD Ob vedno večji energetski krizi se veča pomen lesa. Vendar bi intenzivnejše poseganje v gozdove, ki so poglavitno jamstvo bolj ali maj labilnega ekološkega ravnotežja, lahko povzeočilo katastrofalne posledice. Ekološko optimalno vlogo gozdov lahko zagotovimo le s sonaravnim gojenjem gozdov. Temeljni pogoj sonaravnih gozdov je neprekinjeno pomlajevanje. V tem pogledu je moteč dejavnik človekov odnos do divjadi. Stalno sonaraven gozd je mogoč le ob stalnem sonaravnem gojenju divjadi. Srž sonaravnega gojenja divjadi je: številčnost in vrste divjadi naj bosta odvisni le od prehrambnih možnosti gozdnih ekosistemov, brez krmljenja divjadi pozimi, pokladanja mrhovine medvedom in podobno. Edino merilo za uravnavanje števila in vrste divjadi je oblika in intenzivnost poškodb, ki jih divjad povzroča z objedanjem v gozdu in njegovi okolici. Z gojitvenimi ukrepi je treba zagotoviti obilno pomlajevanje v taki meri, da tudi morebitne poškodbe mladja ne bi ogrozile trajne optimalne obnove gozdov. Dolžnost strokovnjakov je, da ugotovijo, katero število medvedov bi ustrezalo njegovemu arealu v Sloveniji v razmerah sonaravnega lovstva. Mufloni niso avtohtona divjad pri nas, njihovo število je treba zmanjšati le na posamezne primerke. Bogate, zdrave in raznovrstne zoocenoze pogojujejo tudi zdrave fitocenoze in tako tudi stabilne gozdne ekosisteme. 2 SONARAVNO GOJENJE DIVJADI Soočamo se z energetsko krizo, spremembami podnebja in pospešenem onesnaževanjem okolja. Večina strokovnjakov meni, da smo na začetku konca naftnega obdobja. Prej ali slej bosta fosilni gorivi - nafta in premog - izčrpani. Nadomestni viri energije - veter, sonce in voda - le deloma lahko zapolnijo energetski primanjkljaj. Svetovno gospodarstvo ne najde pravega odgovora na ta pereč problem. Tudi pridobivanje goriva na biološki osnovi ne more biti trajna rešitev. V takih razmerah bo les postal izredno dragocena surovina kot vir energije. Lahko pričakujemo, da se bo kmalu izredno povečalo izkoriščanje gozdov za pridobivanje lesa za kurjavo. Pa ne samo drv; z vedno večjim odporom do uporabe umetnih materialov v vsakdanji rabi les pridobiva na svojem pomenu kot naravi in človeku prijazen obnovljiv material. Slovenci se moramo zavedati, da mora človeška civilizacija spremeniti način življenja, če hočemo obstati na planetu Zemlja. Recentni način izkoriščanja naravnih danosti nas vodi v pogubo. Slovenija ima srečo, da so ekološke razmere ugodne za rast gozdov. Poleg tega se razprostirajo na velikih površinah. Vendar bi imelo intenzivnejše poseganje v gozdove, ki edini lahko zagotavljajo trajno ekološko ravnotežje, lahko katastrofalne posledice. Ekološko optimalno trajno varovalno vlogo gozdov v večplastnem pomenu lahko zagotovimo le s sonaravnim gojenjem gozdov v pomenu Leibundguta (1979). Temeljni pogoj za sonaravno gojenje gozdov je sonaravno stanje gozdov oziroma se približati k sonaravnemu stanju gozdov in tako stanje v relativnem pomenu stalno vzdrževati Sonaravno gojenje gozdov poteka brez večjih nihanj v ekološkem kompleksu, če ni motečega enega ali več ekoloških dejavnikov, ki občasno ali celo trajno onemogočajo vzpostavitev ekološkega ravnotežja, ki je značilno za sonaravne gozdove. Eden temeljnih pogojev sonaravnih gozdov je neprekinjeno pomlajevanje v kakovostnem in količinskem pogledu. Če izvzamemo naravne katastrofe, kot so vetro-lomi, žled, gozdni požari, kalamitete in podobno, so v sodobni dobi najbolj rizičen dejavnik v pomenu grobega porušenja ekološkega ravnotežja človek in njegovi živalski spremljevalci. Če zanemarimo stalno steljarjenje, ki trajno onemogoča razvoj v smeri prvotne sonaravne *dr. L. M., Ljubljana, Pugljeva 27 E-naslov- lojze.marinček@telemach.net sestave gozdov, in pašo v gozdovih, ki počasi izginjata,, je najbolj moteč dejavnik sonaravnega gojenja gozdov človekov odnos do divjadi. Zaradi čezmernega pospeševanja števila divjadi v turi-stično-lovske namene se lahko poruši ekološko ravnotežje do take mere, da je razvoj v smeri prvotne pronaravne strukture gozdov onemogočen za daljši čas. Postavlja se vprašanje, kolikšno število divjadi lahko prenese sonaravni gozd, da se bistveno ne poruši ekološkega ravnotežja. Temeljno vodilo je, naj sonaravno lovstvo omogoči sožitje divjadi in gozda, ne da bi pri tem bistveno škodo utrpela gozd in divjad. Rešitev se ponuja v kompatibilnosti sonaravnega gojenja in sonaravnega lovstva. Srž sonaravnega lovstva oziroma gojenja divjadi je: številčnost in vrste divjadi so odvisne le od prehrambnih možnosti gozdnih ekosistemov brez dodajanje hrane: krmljenje divjadi pozimi, pokladanje mrhovine medvedom in podobno. Parkljasta divjad - jeleni, srnjad, v zadnjem času tudi mufloni - kot sestavni del gozdnega ekosistema ni bistvenega pomena za uspeva-nje gozdov. Naš mednarodno priznani pionir sonaravnega gojenja gozdov, dr. Mlinšek, je celo zapisal: Jelenjad v jelovo-bukovih gozdovih je kot zajedalec v kožuhih živali. Gozd bi verjetno celo bolje uspeval brez parkljaste divjadi.Vendar vemo, da divjad sodi v gozd, ker je del gozdnega ekosistema. Divjad je del narave in je naša kulturna naloga, da jo ohranimo; v zadnje času tudi s stališča biodiverzitetebiotske raznovrstnosti. Kot vsaka kulturna dobrina tudi ohranitev narave in divjadi kot del narave terja določene materialne žrtve, ki se bogato poplačajo na drugih področjih. Na neprimernost krmljenja divjadi pozimi so opozarjali nekateri lovski strokovnjaki. Pri nas je o tem pisal predvsem Tone Simonič (1959, 1962, 1965). Med drugim je opozarjal, da hranjenje divjadi pozimi pospešuje njeno degeneriranost. Pri stalnem dodajanju krme začne pri jelenjadi odmirati določen organ, ki omogoča prebavo lesenih delov, s katerimi se jelenjad prehranjuje v času pomanjkanja druge hrane. Človek s krmljenjem divjadi preprečuje pozitivno selekcijo in tako zmanjšuje njeno kakovost Občasno neugodne vremenske razmere, npr. hude zime, so selek- tivni dejavniki, ki izločijo bolne ali slabo vitalne osebke in tako povečujejo kakovost populacije. Z dodajanjem hrane pa omogočimo preživetje tudi slabotnim osebkom. V sonaravnem lovstvu naj bi človek čim manj posegal v življenje divjadi. Edini merili za uravnavanje števila in vrsti divjadi sta oblika in množičnost škode, ki jo divjad povzroča z obje-danjem v gozdu in njegovi okolici. Lovci naj bi v veliki meri pomagali ugotavljati poškodbe v sonaravnih gozdovih in poškodbe, ki ovirajo ali celo preprečuje njihovo normalno obnavljanje. Poleg tega bi morali skrbeti za pravilno sorazmerje spolov pri jelenjadi Raziskave so pokazale, da mlade košute potrebujejo trikrat več hrane kot odrasli jeleni. V sonaravnem lovstvu naj bi se razmerje med plenilci in uplenjeni živalmi v daljšem časovnem razdobju načelno uravnovesilo. Vendar je to v zdajšnjih razmerah nerealno pričakovati. Naloga lovcev bi bila, kot to počnejo že dandanes, da se število plenilcev ne bi povečalo do mere, ki bi ogrozilo obstoj določenih vrst divjadi. V sonaravnem lovstvu vloga gozdarjev pridobi na svojem pomenu glede vzdrževanja stabilnosti gozdnega ekosistema. Z gojitvenimi ukrepi je treba zagotoviti obilno pomlajevanje v taki meri, da tudi morebitne poškodbe mladja ne bi ogrozile optimalne obnove gozdov. Gozdnih jas naj ne bi pogozdovali. V gozdovih je treba puščati vse divje sadno drevje oziroma ga je smotrno tudi posaditi ob morebitnih umetnih osnovanjih gozdov. V sestoju je treba puščati stara propadajoča drevesa kot življenjski prostor mnogih ptic itn. Divjad za turistično-lovsko dejavnost bi lahko gojili v ograjenih degradiranih gozdovih Medved je v sonaravnem lovstvu poseben problem. Ne povzroča škode v gozdovih, ampak ogroža goj enj e ovc na kmetij skih enklavah v njegovem širšem arealu ter otežuje sproščeno gibanje v gozdovih. V razmerah sonaravnega lovstva bi se s prenehanjem polaganja mrhovine in s prepovedjo odlaganja organskih odpadkov v gozdu in v bližini naselij njegovo število zmanjšalo na raven, ki bi bila v ravnovesju z naravnimi možnostmi. Če bi bil medved odvisen le od prehrane v gozdnih ekosistemih, bi se njegova številčnost postopno približala potencialno naravnemu stanju. Potencialno naravo stanje je stanje, ki bi vladalo v gozdnih ekosistemih, če ne bi bilo človekovega vpliva in vpliva njegovih živalskih spremljevalcev. Dolžnost strokovnjakov bi bila, da bi ugotovili, katero število medvedov bi ustrezalo njegovemu arealu v Sloveniji v razmerah sonaravnega lovstva glede potencialno naravnega števila. Sonaravno lovstvo terja tudi preprečitev odlaganja organskih odpadkov v gozdu in bližini naselij, ker privabijo medvede, da tavajo po vaseh. Z zmanjšanjem njegove populacije in s prenehanjem odlaganja organskih odpadkov v bližini naselij, bi se mu sčasoma povrnila njegova v bistvu plaha, previdna narava. Seveda bi bilo zelo na mestu, da se ov ožjem arealu medveda opusti gojenje ovc. Posebno poglavje so mufloni, ki v Sloveniji niso avtohtonadomorodna, prvobitna divjad. Pred dobrimi štiridesetimi leti so ga pripeljali k nam s korziških gora na Tolminsko. Takrat se nismo zavedali škodljivosti početja. V relativno kratkem času so se zelo razmnožili in delajo veliko škodo na gozdnem mladju. V zdajšnjih razmerah, ko bomo potrebovali vedno več več lesa, si ne moremo privoščiti dodatno lovsko razkošje z mufloni. Napako je treba rigoroznodosledno odpraviti s skoraj popolnim odlovom muflonov oziroma zmanjšati njihovo število na posamezne primerke. Sonaravno gojenje gozdov v soglasju s sona-ravnim lovstvom bi obogatilo gozdne zoocenoze. Lov naj bi omejili le na tiste živali, ki gozdnim ekosistemom preprečujejo ali otežujejo njihov normalni razvoj, posebno v njihovih razvojnih fazah. Vse male roparice, kot so hermelin, dihur in druge, bi morali popolnoma zavarovati. Primerno bi morali ravnati tudi z živalskimi vrstami, ki so del prehrambne verige malih plenilcev. Ob tem mislim predvsem na polha, katerega lovljenje je v naši družbi preobilja le družaben dogodek. Bogate, zdrave in raznovrstne zoocenoze pogojujejo tudi zdrave fitocenoze in tako stabilne gozdne ekosisteme. Naj zaključim: Le če bomo strnili sonaravno gojenje divjadi in sonaravno gojenje gozdov, bomo ohranjali ali ponovno vzpostavili temeljne biotske in abiotske razmere za delovanje gozdnih ekosistemov v pomenu njihove bolj ali manj trajne večnamenske rabe. 3 LITERATURA Leibundgut, H., 1979. Grundzüge der schweizerischen Wldbaulehre. Scheiz. Zeit. f. Forstw. 9/10:678-722. Marinček, L. et al., 1987: Bukovi gozdovi na Slovenskem. Delavska enotnost, Ljubljana, 153 pp. Simonič, A., 1959: Das Rowild in Slowenien und der Schaden , den es im Waldverursacht. Jahrbuch 1959 des österreichischen Arbeitkreises fur Wildtierforschung 47-53. Simonič, A., 1962: Prispevek k vprašanju škode, ki jo divjad povzroča v naših gozdovih. Gozdarsli vestnik 20 (1-2): 18-31. Ljubljana. Simonič, A., 1965: Lovstvo in varstvo narave. Varstvo narave, IV, Ljubljana, 17-32. Dobri zgledi sonaravnega gospodarjenja in dobrodelnost: Svečana predstavitev Pahernikove ustanove na Univerzi v Ljubljani 26. oktobra 2011 je bila v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani slovesna predstavitev Pahernikove ustanove. leta 2005 je temelje ustanovi postavila gospa Vida Ribni-kar, rojena Pahernik. Namen ustanove je štipendiranje študentov s področja gozdarstva, spodbujanje raziskovalne dejavnosti in promoviranje sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Pahernikova ustanova deluje od 20. oktobra 2010 in predstavlja izjemen primer zasebne podpore podiplomskemu študiju in raziskovalni dejavnosti na ravni Univerze v ljubljani in v širšem slovenskem prostoru. Ustanova nadaljuje zgledno sonaravno gospodarjenje s Pahernikovo gozdno posestjo, ki je hkrati učni objekt študentom gozdarstva, ter ohranja spomin na gozdarskega strokovnjaka inženirja Franja Pahernika in na družino Pahernik. Na svečani predstavitvi je vabljene predstavnike raziskovalnih in strokovnih organizacij s področij gozdarstva, ohranjanja narave dediščine, šolstva, znanosti ter lokalnih skupnosti nagovoril rektor Univerze v ljubljani, prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik. Poudaril je pomen dobrodelnosti in zasebnih pobud za omogočanje univerzitetnega študija vsem nadarjenim ter spodbujanje znanstvene odličnosti Univerze v ljubljani. Izpostavil je željo, da bi Paherni-kova ustanova postala zgled delovanja in prepričala nove donatorje. Predsednik uprave ustanove Maks Sušek je orisal razvoj Pahernikove posesti, snovanje in razvoj Paherni-kove ustanove, dozdajšnje dosežke in cilje za prihodnost. Prvo priznanje Pahernikove ustanove je prejel odvetnik Rudi Šelih za svoja prizadevanja in vloženo delo pri ustanavljanju Pahernikove ustanove (fotografija Brane Tuma) Na svečanosti so podelili tudi priznanje Pahernikove ustanove. Prvo priznanje je prejel odvetnik Rudi Šelih za svoja prizadevanja in vloženo delo pri ustanavljanju Paher-nikove ustanove. V svojem govoru je izpostavil: »Moj mali prispevek je bil ta, da sem želje pokojne Vide Marije Ribni-kar, rojene Pahernik, zapisal v pravni jezik, da bodo za vedno ostale. Njena plemenitost je izredna. Želim, da bi Paherni-kova ustanova izvajala njeno voljo in željo. Sredstva za ohranjanje gozdov so zaupana naši najvišji znanstveni ustanovi na področju gozdarstva, to je Oddelku za gozdarstvo na Biotehniški fakulteti Univerze v ljubljani. Prepričan sem, da bo Univerza v ljubljani skrbela, da bodo dohodki iz te ustanove šli v prave roke, za pravo vzgojo dodiplomskih in podiplomskih študentov.« Več informacij o Pahernikovi ustanovi najdete na spletnem naslovu: http://www.pahernikova-ustanova.si. Dr. Jurij DiACi Gostje na svečani predstavitvi Pahernikove ustanove (fotografija Brane Tuma) ^^^^^ Gozdarstvo v času in prostoru Potrjena pravila sekcije Prosilva Slovenija Na seji 28. 9. 2011 je Upravni odbor Zveze gozdarskih društev Slovenije (ZGDS) sprejel pravila Sekcije Prosilva Slovenija, ki jih je predlagal iniciativni odbor sekcije. Ta deluje od leta 2008 in je od takrat organiziral dve večji aktivnosti: ekskurzijo Prosilva Irska v Sloveniji v septembru 2008 in jubilejno konferenco Prosilva Europe v septembru 2009. Osrednji del jubilejne konference je bil v Logarski dolini, poleg tega je bilo organiziranih pet ekskurzij v različna gozdna območja Slovenije (Gornja Savinjska dolina, Celjsko in Paški Kozjak, Mislinjsko in Pohorje, Notranjsko in Kras, Kočevsko). Jubilejne konference se je udeležilo več kot 100 udeležencev, večina (okrog 90) iz tujine. Udeleženih je bilo osemnajst različnih tujih držav, med njimi tudi ZDA in Japonska. Mednarodna gozdarska organizacija Prosilva Europe j e bila ustanovljena v septembru leta 1989. Ustanovitelji so bili ugledni profesorji in strokovnjaki za gojenje gozdov, ki so se zbrali pri Govcu v Robanovem kotu. Med njimi so bili prof. dr. Dušan Mlinšek iz Slovenije, prof. dr. Jean-Philippe Schütz iz Švice, dr. Brice de Turckheim iz Francije, dr. Varga Bella iz Madžarske, dr. Hermann Wobst iz Nemčije, dr. Josef Spörk iz Avstrije, Dušan Dolinšek, mag. Janez Pogačnik, Maks Sušek iz Slovenije in drugi. Glavni namen ustanovitve Prosilve je bil in je še vedno uveljavljanje sonaravnega in ekonomičnega gojenja gozdov v praksi in znanosti. Zdaj je Prosilva organizirana v večini držav EU, izjema so zaenkrat še skandinavske države, v katerih so skeptični do načel Prosilve, predvsem v povezavi z golosečnim sistemom gospodarjenja z gozdovi, ki ga Prosilva zavrača. Kljub temu se predstavnica Norveške redno udeležuje srečanj. Ustanovila je neformalno skupino simpatizerjev Prosilve in upa, da bo nekoč tudi na Norveškem nastala prava organizacija Prosilva. Na jubilejni konferenci v logarski dolini je bila kot opazovalka tudi predstavnica Finske. Posamezne organizacije povezuje Prosilva Europe, ki ga vodi odbor, na čelu katerega je prof. dr. Jean-Philippe Schütz. Vsako leto se predstavniki organizacij Prosilva srečajo v eni izmed držav. letos junija je bilo srečanje v Osojah (Osiach) v Avstriji. Kot predstavnika Slovenije sta se ga udeležila prof. dr. jurij Diaci in Tone lesnik. Slovenija, ki je bila pobudnica in idejna protagonistka Prosilva Ob 20-letnici Prosilva Evrope je Jean-Philippe Schütz izročil priznanje Makšu Sušku (zgoraj) in Hubertu Dolinšku (spodaj) Europe, se je s svojimi predstavniki (večinoma z oddelka za gozdarstvo BF) redno udeleževala srečanj na ravni Evrope. Zdaj se Prosilva Slovenija tudi formalno organizacijsko oblikuje in umešča v ZGDS. V času od ustanovitve Prosilve so bile dejavnosti v glavnem v ožjem krogu strokovnj akov za goj enj e gozdov. Na jubilejni konferenci v Logarski dolini se je na delavnici, ki je bila namenjena odnosom z javnostjo, pokazalo, da je Prosilva v širši javnosti še razmeroma malo znana in da se mora bolj odpreti tudi z ustreznimi dejavnostmi. Takim ugotovitvam sledijo tudi pravila sekcije Prosilva Slovenija v ZGDS, na primer: »popularizacija gozdov in gozdarstva po načelih sonaravnosti, trajnosti in večnamenskosti gozdov in gozdarstva« (5. Alinea 10. člena, ki določa dejavnosti Prosilva Slovenije). Iniciativni odbor sekcije Prosilva Slovenije načrtuje širitev članstva na zainteresirane predstavnike gozdarstva in javnosti. Tone Lesnik Gozdno gospodarstvo Novo mesto dobilo Priznanje turistične zveze Slovenije Turistična zveza Slovenije je v okviru projekta Moja dežela - lepa in gostoljubna podelila Rekreacijskemu centru Resa priznanje z bronastim znakom, in sicer na svečani prireditvi 22.10. 2011. Iz rok podpredsednika Turistične zveze Slovenije g. Vlada Kostrevca in predsednika Turistične zveze Dolenjske in Bele krajine g. Jožeta Barbo ga je prejel direktor Gozdnega gospodarstva Novo mesto, d. d., Andrej Kastelic, ki upravlja tudi s prostorom in objekti na Resi. Poleg priznanja, ki ga je dobilo GG Novo mesto, je Turistična zveza Dolenjske in Bele krajine podelila še priznanje Alojzu Puhanu in Albinu Schmucku za dolgoletno vsakodnevno skrb, da je Resa ohranila tako podobo, kot je okolju, naravi in zgodovini najprimernejša. Svečane prireditve, ki je potekala na Resi v lepi zimski idili in je bila namenjena tudi obeležitvi svetovnega leta gozdov, so se poleg predstavnikov Turistične zveze Slovenije, Dolenjske in Bele krajine udeležili še predstavniki: Občine Semič, Občine Dolenjske Toplice, Zavoda za gozdove Slovenije OE Novo mesto, predsednik Zveze gozdarskih Društev Slovenije, predstavnika Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov - izpostava Novo mesto. Kot slavnostni govornik je o obeležitvi svetovnega leta gozdov, pomenu gozdov in tudi gozdarstva sedaj in tudi v prihodnje spregovori g. Jože Falkner, predsednik Zveze gozdarskih društev Slovenije. O zgodovini kočevskih Nemcev, njihovem naseljevanju in tudi odhodu pa je spregovoril upokojeni gozdar g. Tone Prelesnik. Andrej Kastelic se je v imenu prejemnika priznanja zahvalil Turistični zvezi Slovenije in poudaril, da so ponosni na priznanje, kajti to potrjuje, da so skupaj z sodelavci, ki jim je izvajanje del v gozdovih ena glavnih dejavnosti, na pravi poti, da imajo poleg ekonomije, ki jim zagotavlja normalno poslovanje, vgrajen tudi občutek do narave, naravne in kulturne dediščine. Andrej KASTELIC Foto: Rok Nose, Dolenjski list Stališča in odmevi Uvodnik v gozdarskem vestniku in ciljna lesna zaloga1 Pošiljam vam moj komentar na dogovarjanje o ciljni lesni zalogi. Ob sodelovanju pri strategiji RS v nizko ogljično družbo do 2050 smo podali pripombe, med njimi pa me je najbolj zmotila ciljna lesna zaloga 400 m3, in njeno povečevanje do leta 2040. To je v nasprotju z NGP in je popolnoma negospodarno. To tudi močno škodi gozdarstvu, saj gozdarjev v primeru, da se ne seka niti ne rabimo, lastnik pa bo akumuliral LZ marsikje preko kulminacije vrednostnega prirastka brez odškodnine. Mislim, da je potrebno biti pri navajanju takšnega osnutka, ki temelji le na ideji ene osebe in odločitvi druge ali bo pripombo umestila v program, in ni usklajena niti v širši javnosti bolj zadržan. 1 Povzetek področja gozdarstva iz osnutka strategije Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050 v uvodniku Gozdarskega vestnika, je imel namen vzpodbuditi gozdarje k razmišljanju in tudi primernim reakcijam. Tekst pisan v kurzivi je povzet iz osnutka in ni stališče uvodničarja. Služba vlade za podnebne spremembe bi želela čim več ogljika vezati v gozdovih, kar pa ne vem ali je tudi interes države, kaj šele lastnika. Takšna usmeritev zahteva po mojem mnenju obsežno analizo, ki vključuje cel gozdno lesni sektor, ki bi imel ob takšni usmeritvi manj možnosti za razvoj. To, da nikoli ne bomo posekali 100 % je realnost, drugo pa je, da že z načrti zmanjšujemo dovoljen posek in je zato realizacija že toliko nižja od želene. Hkrati pozdravljam drugi del članka, ki resno opozarja na malo vlaganj v gozdove, ker upam, da bomo z skupnimi močmi dosegli, da bo gozdarstvo primerno vključeno v nov program razvoja podeželja do 2013, ki se trenutno obravnava. Mihael KOPRIVNIKAR Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije Knjižici na pot Žal moram v uvodu navesti, da je dr. Edvard Rebula v času priprave te knjižice, ki je samo ena od številnih podobnih iz bogate strokovne avtorjeve bibliografije, prezgodaj zapustil gozdarske strokovne vrste in slovensko gozdarstvo, ki mu je v dolgoletnem praktičnem, pedagoškem in raziskovalnem delu prispeval izjemno veliko in v njem zapustil neizbrisen pečat. Nekaj pozn eje, kot smo si želeli, zaradi finančnih razlogov in drugih obveznosti, smo kljub avtorjevi smrti knjižico vendarle izdali v obliki, kot jo je načrtoval. S tem se želimo še enkrat pokloniti njegovemu delu in se ga spomniti takšnega, kot je bil: izjemno strokoven in pronicljiv, neutrudnega raziskovalnega duha ter kljub zdravstvenim težavam zelo delaven in aktiven tudi še po upokojitvi. Z dr. Rebulo sem imel privilegij sodelovati od začetka mojega dela v gozdarstvu, stike sva ohranila tudi po njegovem odhodu za profesorja na Biotehniško fakulteto in se v daljših strokovnih pogovorih - kadar koli, pogosto ob koncu tedna - posvečala različnim temam, ki jih je obravnaval ali razmišljal o njih. Mlajšim kolegom želim pojasniti, da je prof. dr. Edvard Rebula svoje delo v praksi dolgo let nadvse uspešno opravljal v Gozdnem gospodarstvu Postojna, ki je v preteklosti gospodarilo tudi s snežniškimi gozdovi, kjer ležita gozdnogospodarski enoti Mašun in leskova dolina, ki sta kot primer analizirani v tej študiji. Svoje strokovno in inovativno delo, s katerim je na marsikaterem gozdarskem tehnološkem področju oral ledino v slovenskem gozdarstvu, ki se je v drugi polovici prejšnjega stoletja tudi v tehnološkem pogledu zelo hitro razvijalo, je nadaljeval kot profesor na Gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete v ljubljani. Po upokojitvi ni miroval, ampak se je še naprej posvečal različnim temam, ki so bile povezane z njegovim nekdanjim delom, jih poglobljeno analiziral in z njimi odgovarjal na aktualna vprašanja, s katerimi smo se srečevali in se še srečujemo v slovenskem gozdarstvu, in sicer v javni gozdarski službi pa tudi v gozdarskih podjetjih. Občutek za bistveno in aktualno ga je vselej vodil k zelo aktualnim temam. Na področju pridobivanja lesa, ki se mu je prof. dr. Edvard Rebula predvsem posvečal, so ključne prvine vrednotenje dela, proizvodov dela in vse vrste stroškov. Zato ne preseneča vsebina te študije, s katero je delno sicer segel tudi zunaj svojega ožjega področja dela, ki pa mu nikakor ni bilo neznano. Vrednotenje dreves in sestojev ter njihove rasti je pravzaprav stično področje gojenja gozdov, vede o rasti dreves in sestojev ter pridobivanja lesa. Kazalnikov dreves in sestojev, ki določajo njihovo vrednost, še posebno vrednost na panju, kjer se jim pridružijo še vsi kazalniki, ki določajo stroške pridobivanja lesa, je veliko. Z rastjo dreves in sestojev se odnosi med njimi spreminjajo in njihovega skupnega učinka praviloma ni mogoče ugotoviti kar na prvi pogled. Zato so tudi na tem področju nujne poglobljene analize. Čeprav nas veliko ugotovljenih zakonitosti te študije obogati za vselej, je del rezultatov odvisen od tržnih razmer in bodo morebitne nove večje spremembe razmer na trgu nujno terjale ponovno analiziranje. Študija kaže pot takšnih proučevanj. Pričuj oča študij a je zanimiva tudi zato, ker je v njej analiziranj e vrednosti dreves in sestoj ev ter njihove rasti, tudi z vidika rasti njihovih vrednosti, oprto na podatke stalnih vzorčnih ploskev, ki smo jih na ravni celotne Slovenije uvedli šele s Pravilnikom o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih iz leta 1998. V teh letih beležimo prve ponovitve meritev; najprej v gozdnogospodarskih enotah, kjer so bile stalne vzorčne ploskve osnovane in prvič izmerjene že pred omenjenim letom. Stalne vzorčne ploskve pomenijo neizčrpen vir podatkov za ugotavljanje razvoja dreves in sestojev ter zakonitosti njihovega razvoja. Ideje o vseh možnostih njihovega analiziranja se šele razvijajo. Prof. dr. Edvard Rebula jih že na začetku naših novih možnosti prikazal zvrhan koš. Čeprav so bistvo študije analize vrednosti dreves in sestojev ter vrednosti njihovega priraščanja, so zanimivi in poučni tudi rezultati analiz prirastkov in lesne zaloge sestojev, ki so sicer strokovnjakom, ki se ukvarjajo z gozdnogospodar- skemu načrtovanju, znani iz sestojnih in donosnih tablic. Zanimivost analiz je v tem, da na »tablični način« kažejo stanje in rast sestojnih kazalnikov realnih gospodarskih gozdov, ne optimalnih ali bolj modelnih, ki so praviloma podlaga sestojnim in donosnim tablicam. Tako kot je prikazano tu, se (na primeru snežniških gozdov) razvijajo naši gospodarski gozdovi. Kdor bo poglobljeno analiziral stanje sestojev v okolju, v katerem deluje, bo rezultate gotovo zanimivo primerjati z rezultati iz te študije, ki obravnavajo gozdove, ki so vsaj v grobem znani večini slovenskih gozdarjev. Namen knjižice je širšemu krogu gozdarskih stro-kovnj akov približati zanimivo študijo, ki je p omemben prispevek k obvladanju aktualnih vprašanj v našem gozdarstvu in k metodologiji analiziranja bogatih podatkov, ki jih zbiramo o slovenskih gozdovih. Kot sem navedel že v uvodu, se z izdajo knjižice spominjamo tudi dr. Edvarda Rebule. Hvaležni smo mu za njegov bogat prispevek slovenskemu gozdarstvu. Še posebno smo mu hvaležni za vse, s čimer nas je obogatil, tisti, ki smo imeli srečo z njim deliti strokovno pot. Mag. Živan VESELIC In memoriam V spomin prof. dr. Branislavu Jovanoviču Starejši slovenski fitocenologi, zlasti še gozdarji, se spominjamo vodilnega srbskega fitocenologa in dendrologa, prof. dr. Branislava Jovanovica, ki je 2. junija 2011 preminil v 96. letu starosti. Prof. Jovanovic je bil povezan z nami pri nekdanjem medrepubliškem projektu Vegetacijska karta Jugoslavije (VKJ), saj je bil eden izmed njegovih ustanoviteljev (1962). Po smrti akademika prof. dr. Stjepana Horvatica (1975) je bil do leta 1986 predsednik programskega sveta VKJ, potem pa je predsedništvo predal meni. Še ko je predsedništvo prevzel dr. Branislav Jovano-vic, sva poglobljeno sodelovala in navezala tesne prijateljske in strokovne stike, ki so se še okrepili z mojim imenovanjem za glavnega redaktorja VKJ leta 1984. Najina naveza je rodila njegovo doktorsko mentorstvo L. Marinčku, ki je pri njem doktoriral leta 1976. Naša povezanost s prof. Jovanovicem je bila tudi v privrženosti splošno priznani srednjeevropski fitocenološki znanstveni metodi (Braun-Blanquet), ki sta jo v Srbiji dosledno sprejela le on in dr. Rajna Jovanovic. Prof. dr. Branislav Jovanovic se je rodil 21. 12. 1915 v Osaonici (Srbija). Osnovno šolo je obiskoval v Trsteniku in Beogradu, kjer je leta 1934 maturiral na 3. moški gimnaziji. Gozdarstvo je študiral na Kme-tijsko-gozdarski fakulteti v Zemunu (1934-1938). Bil je odličen študent. Službena pot ga je vodila po Bosni in Hercegovini in Srbiji (Banja Luka, Gacko, Mladenovac, Beograd). Leta 1946 je bil izbran za asistenta pri predmetu botanika na omenjeni fakulteti. Leta 1952 je postal docent za predmet dendrologija s fitocenologijo in pozneje izredni (1955) ter redni profesor (1961). Doktoriral je leta 1953 s fitocenolo-ško temo Šumske fitocenoze i staništa Suve planine. To je bila monografija botanično in fitocenološko izredno zanimivega območja. S podobnimi deli je nadaljeval po vsej Srbiji in opisal mnogo novih, predvsem gozdnih in grmiščnih združb, pa tudi negozdnih. Bil je izredno ustvarjalen, največkrat citiran v ožjem in širšem jugovzhodnem območju Balkanskega polotoka. Objavil je več kot dvesto znanstvenih razprav, več univerzitetnih učbenikov in mnogo poljudoznanstvenih člankov. Upokojil se je leta 1984. Poleg predavanj na matični fakulteti je bil honorarni docent na Naravoslovno-matematični fakulteti v Beogradu. Bil je štipendist UNESC-a (1960-1961), obiskoval je ustrezne ustanove v Avstriji, Franciji, Belgiji, Danski in Italiji. Opravljal je več strokovnih in drugih funkcij, med drugim je bil prodekan in dekan Gozdarske fakultete, član odborov za floro in vegetacijo Srbske akademije znanosti in umetnosti, član in redaktor VKJ ter član redakcijskega odbora Vegetacijske karte Evrope. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim nagrado 7. julij (1948), oktobrsko nagrado Beograda (1970), red dela z rdečo zvezdo (1970) in druge. Na prof. dr. Branislava Jovanovica me vežejo globoke prijateljske vezi, prepletene z mnogimi strokovnimi razpravami. Bil je vsesplošno razgledan, človek časa, ko je šolanje človeku dajalo standardno naravoslovno in humanistično izobrazbo. Strokovno izredno izobražen, ne le v svoji ožji specialnosti, je imel tudi široko enciklopedično znanje v gozdarski stroki in v naravoslovju sploh. Kot človek je bil prijazen, galanten in strpen do sogovornikov ter priljubljen med kolegi in prijatelji. Akademik dr. Mitja ZUPANČIČ UVODNIK 2 Franc PERKO Kam plovemo? 78 Franc PERKO Mednarodno leto gozdov in certificiranje 138 Franc PERKO Javno gozdarsko službo smo imeli že pred dvesto leti 194 Franc PERKO Kdaj bomo spet znali oplemeniti naš les? 258 Niko TORELLI Monitoring gozdov v Sloveniji in Evropi - kako naprej? 330 Franc PERKO ... naš gozd pa je pravzaprav na psu 390 Franc PERKO Gozdarstvo in nizkoogljična družba 446 Franc PERKO Izkoriščanje gozdnih proizvodov v slovenskem gospodarstvu ZNANSTVENE RAZPRAVE 3 Tina SIMONČIČ, Andrej BONČINA Jelka v gozdovih Bohorja - posebnost v slovenskem merilu?i Silver Fir in the Bohor Forests - an Exception on Slovenian Scale? 16 Mitja CIMPERŠEK Vrbine v Obsotelju Willows in Obsotelje 29 Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov -NAVADNA SMREKA 79 Mitja CIMPERŠEK Gorska (Festuca drymeja) in gozdna bilnica (Festuca altissima) - pomembna diferencialna indikatorja gozdnih združb Mountain (Festuca drymeja) and Wood Fescue (Festuca altissima) -Important Differential Indicators of Forest Associations 91 Laura ŽIŽEK, Janez PIRNAT Odnos javnosti do gozdov v mestih na primerih Rožnika in Golovca v Ljubljani Public Attitude towards Urban Forests - Case Studies of Rožnik and Golovec in Ljubljana 99 V. ISAJEV, V., FADY, B., SEMERCI, H., ANDONOVSKI, V., ZUPANČIČ, M., WESTERGREN, M., KOTNIK, A., BOŽIČ, G.: Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov - črni bor 139 Igor DAKSKOBLER, Andrej SELIŠKAR, Gregor PODGORNIK Razširjenost in ekologija vrste Laricifomes officinalis (Vill.) Kotl. & Pouzar v Julijskih Alpah (Slovenija) Distribution and Ecology of Laricifomes officinalis (Vill.) Kotl. & Pouzar in the Julian Alps (Slovenia) 154 Petra KAJDIŠ, Matej RUPEL, Primož SIMONČIČ, Franc BATIČ Ozonske poškodbe gozdne vegetacije v Sloveniji Ozone Damages on Forest Vegetation in Slovenia 159 Robert BRUS, Peter ROTACH Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov - skorš 195 Slavka KAVČIČ, Darjana VIDIC Metodologija za izračun dnine delavca sekača v koncesijskih gozdovih v Sloveniji Methodology for Costing a Logger's Day Wage in Concession Forests in Slovenia 216 Mitja PIŠKUR Razvoj certificiranja gozdov in tržni vidiki certificiranih lesnih proizvodov Development of Forest Certification and Marketing Perspectives of Certified Wood Products 217 MATRAS, J., PÂQUES, L., WESTERGREN M. (prevod), DAKSKOBLER, I., BOŽIČ, G., KRAIGHER H.: Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov - Evropski macesen 263 Mitja SKUDNIK, Anže JAPELJ, Marko KOVAČ Stanje osutosti dreves na ploskvah IMGE v letu 2009 in odvisnost osutosti od nekaterih izbranih kazalnikov 271 279 289 294 301 312 322 331 351 372 391 409 459 459 Tree Crown Defoliation on the IMGE Plots in 2009 and Dependence of the Crown Defoliation on some Selected Indicators Lado KUTNAR Pestrost lesnatih rastlin na ploskvah za spremljanje stanja gozdov v Sloveniji Diversity of Woody Species on Forest Monitoring Plots in Slovenia Daniel ŽLINDRA, Mitja SKUDNIK, Matej RUPEL, Primož SIMONČIČ Meritve kakovosti padavin na prostem in v sestoju na ploskvah intenzivnega spremljanja gozdnih ekosistemov Measuring of Precipitation Quality in the Open and in a Stand on the Plots for Intensive Monitoring of Forest Ecosystemsy Matjaž ČATER Primerjava parametrov svetlobnih razmer na raziskovalnih ploskvah Comparison of Light Condition Parameters on the Research Plots Tom LEVANIČ, Gal KUŠAR Rast in prirastek na ploskvah intenzivnega spremljanja stanja gozdnih ekosistemov (IMGE) Growth and Increment on the Plots of Intense Monitoring of Forest Ecosystem Condition (IMGE) Iztok SINJUR, Mitja FERLAN, Miha DEMŠAR, Gregor VERTAČNIK, Primož SIMONČIČ Meritve padavin med orografskim proženjem na območju Travljanske gore 8. septembra 2010 Precipitation Measurements during the Orographic Triggering on the Area of Travljanska gora on September 8, 2010 Franc BATIČ, Damijana KASTELEC, Mitja SKUDNIK, Marko KOVAČ Analiza stanja lišajev v popisu stanja gozdov v letu 2007 Analysis of Epiphytic Lichen Vegetation in Forest Inventory Carried out in 2007 Marjana WESTERGREN, Hojka KRAIGHER Monitoring genetske pestrosti gozdov Monitoring of Forest Genetic Diversity Miran HAFNER, Blaž ČERNE Vplivi okoljskih dejavnikov na poškodovanost drogovnjakov zaradi navadnega jelena (Cervus elaphus L.) na območju Jelovice z obrobjem Effects of Environmental Factors on Pole Stand Damage caused by Red Deer (Cervus elaphus L.) on Jelovica High Mountain Plateau and Its Periphery Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov: gorski javor Lado KUTNAR, Gregor BOŽIČ Kakšna je prihodnost bukve? Aleš KADUNC Poskus redčenja z enkratno določenimi izbranci v Suhi krajini - preliminarni rezultati Thinning Experiment with Once in Time Selection of Crop Trees in Suha krajina - Preliminary Results L. NAGY, F. DUCCI, M. BAJC, J. BAVCON, G. BOŽIČ, L. KUTNAR, B. KOŠIČEK Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskoh virov: maklen ali poljski javor, trokrpi javor in tatarski javor Boštjan KOŠIR, Matevž MIHELIČ Primerjava poškodb drevja v pretežno iglastih sestojih po strojni sortimentni metodi s poškodbami drevja po klasičnih oblikah sečnje in spravila lesa Stand Damage in Conifer Stands in Accordance to Established and Fully Mechanized Methods of Felling and Skidding Iztok KOREN Jelen (Cervus elaphus L.) v severozahodni Sloveniji Red deer (Cervus elaphus L.) in the Northwest of Slovenia 469 D. KAJBA, J. GRACAN, M. BAJC (prevod), H. KRAIGHER, R. BRUS, F. BATIC Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskoh virov: črna, siva in zelena jelša STROKOVNE RAZPRAVE 41 Iztok SINJUR, Mitja FERLAN, Primož SIMONCiC, Urša VILHAR Mreža meteoroloških postaj Gozdarskega inštituta Slovenije The Meteorological Stations Net of the Forestry Institute of Slovenia 47 Jože STERLE Poslovanje gozdarskih družb v letu 2008 Operation of Forestry Companies in the Year 2008 119 Rok GORENC, Janez KRC Učinkovitost čiščenja podrasti z motorno žago in motorno kosoi Efficiency of Undergrowth Cleaning with Chain Saw and Brush Saw 178 Mitja CIMPERŠEK Paradigma sonaravnosti je pot do trajnostnih gozdov Paradigm of the Close-to-Nature Represents a Way to Sustainable Forests 239 Nike KRAJNC, Mitja PIŠKUR Potenciali in perspektive rabe lesne biomase v Sloveniji Potentials and perspectives of wood biomass use in Slovenia 2S9 Primož SIMONCIC, Matej RUPEL, Marko KOVAC Spremljanje stanja gozdov v Sloveniji 371 Darij KRAJCIC Pripomba recenzenta: Gozdnogojitveno načrtovanje, Arhuška konvencija, zdrava pamet in logika 348 Igor KOPŠE Arhuška konvencija in gozdnogojitveno načrtovanje v razmerah drobne in razpršene gozdne posesti Aarhus Convention and Silvicultural Planning in Conditions of Small Dispersed Forest Estates 402 Mitja SKUDNIK, Lado KUTNAR, Franc BATIC, Zvonka JERAN, Primož SIMONCIC Mahovi kot bioindikatorji stanja okolja Bryophytes as Bioindicators of the Environment Condition 431 France F. MEGUŠAR, Jože KOVAC Franz, François, Francesco Meguscher, slovenski gozdarski strokovnjak iz Železnikov Franz, François, Francesco Meguscher - Authority in Forestry of Slovenian Origin 496 Lojze MARINCEK Sonaravno gojenje divjadi GOZDARSTVO V CASU IN PROSTORU 61 Špela PLANINŠEK Gospodarjenje z gozdom in vzdrževanje okoljskih storitev gozda: ponor ogljika, biotska raznovrstnost in varstvo voda Adapting Forest Management to Maintain the Environmental Services: Carbon Sequestration, Biodiversity and Water 62 Borut DEBEVC Očistimo Slovenijo 63 Podelitev priznanj najbolj prizadevnim sodelavcem na Zavodu za gozdove Slovenije v letu 2009 64 Franc PERKO Delo v gozdu nekoč in danes 67 SKLEP o imenovanju članov Foruma za gozdarstvo 68 Podelitev priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozdov v letu 2009 131 Edo KOZOROG, Vitomir MIKULETI Josip Koller in njegova spominska plošča v Solkanu pri Novi Gorici 186 MEDNARODNO LETO GOZDOV 2011 Prirodoslovni muzej Slovenije v Mednarodnem letu gozdov 188 Jože JEROMEL Jože MORI 5. Licitacija vrednejših lesnih sortimentov 190 Slovensko gozdarsko smučarsko prvenstvo 2011 252 Predstavitev Intelligent Energy Europe (IEE) projekta »MAKE IT BE« in Slovenskega informacijskega sistema za biomaso SWEIS (Slovenian Wood Energy Information System) Skupnosti občin Slovenije 328 Tomaž HROVAT XXVIII. študijskim dnevom na rob 391 Boštjan ANKO Živeti z gozdom 381 Mednarodno leto gozdov 2011 - Aktivno gozdarstvo za sodobno družbo 385 Špela HABIČ Tisa v Stranah pod Nanosom 437 Tone LESNIK Pešpoti in voda na geometričnem središču Slovenije 439 Marta KREJAN 8. državno tekmovanje gozdnih delavcev 499 Jurij DIACI Dobri zgledi sonaravnega gospodarjenja in dobrodelnost: Svečana predstavitev Pahernikove ustanove na Univerzi v Ljubljani 500 Tone LESNIK Potrjena pravila sekcije prosilva slovenija 501 Andrej KASTELIC Gozdno gospodarstvo Novo mesto dobilo Priznanje turistične zveze Slovenije STALIŠČA IN ODMEVI 244 Živko KOŠIR Naši gozdovi kot primer sonaravnosti 248 Mišo ALKALAJ Državna politika trajnostnega razvoja proti znanosti o podnebnih spremembah 252 Predstavitev Intelligent Energy Europe (IEE) projekta »MAKE IT BE« in Slovenskega informacijskega sistema za biomaso SWEIS (Slovenian Wood Energy Information System) Skupnosti občin Slovenije 501 Mihael KOPRIVNIKAR Uvodnik v gozdarskem vestniku in ciljna lesna zaloga IZOBRAŽEVANJE IN KADRI 254 Marko KMECL Janez Penca - devetdesetletnik KNJIŽEVNOST 134 Marko KMECL Martin Čokl: Iz mojega življenja 255 Boštjan ANKO Osnove gozdarstva - učbenik za srednje strokovne šole KNJIŽNE NOVOSTI 441 Andrej BONČINA Franc Perko: Gozd lahko živi brez človeka, ljudje ne morejo brez gozda 442 Franc PERKO Marijan Kotar: Raziskovalne metode v upravljanju z gozdnimi ekosistemi 443 Marjan LIPOGLAVŠEK Lexicon silvestre. Gozdarski slovar z razlagami III. del 502 Živan VESELIČ Knjižici na pot IN MEMORIAM 191 Franc GAŠPERŠIČ Prof. dr. Milan Juvančič 1930-2011 386 Marko KMECL Dušan Jug 387 Marko KMECL Franc (Franjo, Zlatko) Urleb 503 Mitja ZUPANČIČ V spomin prof. dr. Branislavu Jovanoviču STROKOVNO IZRAZJE 327 Igor SMOLEJ Delo terminološke komisije Marjan LIPOGLAVŠEK Neprimeren strokovni izraz 384 Arne KOZINA Izrazi in sopomenke pri obnovi gozda Gozdarski vestnik, LETNIK 69-LETO 20116TEVILKA 10 Gozdarski vestnik, VOLUME 6&YEAR 2011NUMBER 10 Gozdarski vestnik je na Ministrstvu za kulturo vpisan v Razvid medijev pod zap. št. 610. Glavni urednik/Ed/for in chief mag. Franc Perko Uredniški odbor/Ed/for/al board Jure Beguš, prof. dr. Andrej Bončina, doc. dr. Robert Brus, Dušan Gradišar, Jošt Jakša, dr. Klemen Jerina, doc. dr. Aleš Kadunc, doc. dr. Darij Krajčič, dr. Mirko Medved, prof. dr. Ladislav Paule, mag. Mitja Piškur, prof. dr. Stanislav Sever, dr. Primož Simončič, prof. dr. Heinrich Spiecker, Rafael Vončina, Baldomir Svetličič, mag. Živan Veselič Dokumentacijska obdelava/lndex/ng and class/ficafion mag. Maja Božič Uredništvo in uprava/Edifors address ZGD Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLOVENIJA Tel.: +386 01 2007866 E-mail: franc.v.perko@siol.net, zveza.gozd@gmail.com Domača stran: http://www.dendro.bf.uni-lj.si/gozdv.html TRR NLB d.d. 02053-0018822261 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana Letno izide 10 številk/10 issues per year Posamezna številka 7,70 EUR. Letna naročnina: fizične osebe 33,38 EUR, za dijake in študente 20,86 EUR, pravne osebe 91,80 EUR. Izdajo številke podprlo/Supporfed by Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS Gozdarski vestnik je eferiran v mednarodnih bibliografskih zbirkah/Absfracf from fhe journal are comprised in fhe infernaf/onal bibliographic dafabases: CAB Abstract, TREECD, AGRIS, AGRICOLA. Mnenja avtorjev objavljenih prispevkov nujno ne izražajo stališč založnika niti uredniškega odbora/Op/n/ons expressed by aufhors do nof necessarily reflecf fhe policy of fhe publisher nor fhe ediforial board