23
Za poduk in kratek čas.
Čudna pa resnična prigodba.
Za stariše kaj.
Neki oče in mati sta imela edinega sinčika , ki je se le komaj dve leti star bil. Ljubila sta ga kakor svoje oko in ga rajši imela, kakor vse svoje precejšno premoženje. Pa imela sta razvado, da sta ga dostikrat celi dan samega doma pu-šala, ko sta z družino vred na polje delat hodila. Ravno je bil čas, ko so seno spravljali. Nekega dne se vsi od doma podajo na travnik seno sušit; malega Janezka samega doma pustijo, češ, da se bo že, kakor drugekrati, na dvorišču s psoma kratkočasil, ki sta se ga tako privadila, da sta zmirpj okoli njega bila. — Al ravno ta dan se je drugače zgodilo; ravno ta dan je hotel Bog starišem pokazati, kako nevarno je male otroke same pušati. Brez vse skerbi so vsi dopoldne na travnikih delali, in se še le opoldne domu k obedu povernili. Domu pridši ne najdejo malega Janezka, kakor navadno na dvorišču, pa tudi psov ne. Vsi prestrašeni letajo semtertje, kličejo in išejo povsod, pa zastonj, — zginil je, in nobeden ni vedil kam. — Ne dolgo potem prisopiha en pes domu, in kakor hitro jesti dobi, jo sopet pobegne; za njim pride tudi drugi pes, in stori ravno kakor pervi. To se je očetu čudno dozdevalo. Tedaj sklene , ko zvečer vdrugič kteri pes pride , za njim iti in pogledati, kaj da psa imata in kam da hodita; morebiti najde sled zgubljenega deteta. In tako se je tudi zgodilo. Kakor opoldne pride tudi zvečer en pes; dobi jesti, in berž beži. Pa zdaj mu žalostni oče sledi naravnost v bližnjo šumo (gojzd). Deleč v šumi pes obstoji — oče se tistemu kraju bliža in kaj zagleda? — K svojemu naj večjemu veselju vidi svojega Janezka pri smreki ležati; psa sta ga čuvala. Serčno vesel vzame oče otroka v naročje in Boga hvali, da mu je zgubljenega sinka sopet dal. V7sak si lahko
24
misli, kako vedela je se le mati svojega Janezka objemala in Boga hvalila. Nikdar potem ga nista več samega doma pušala. Lepo je Janezek odrastel , in se svojim starišem za njihovo skerb hvaležnega storil, ker je za nje v njihovi starosti marljivo skerbel, kakor so oni za njega skerbeli in ga iskali, ko se je še otrok v sumi zašel. Še le pred nekimi 15 leti, kakor so mi moj rajni oče dostikrat pripovedovali, je Janez, priden in skerben mož, brez otrok v slovenskih Goricah umeri . obžalovan od vseh , ki so ga poznali. — Stariši! povzemite si iz tega nauk; pa tudi ti nezvestnež, glej ! kako te neumna živina v zvestobi prekosi!
___________               Juri Pavalec.