ŽELEZARNA NA DVORU
IN PREŠERNOV
NAGROBNIK
V KRANJU
MATIJA ŽARGI
Za postavitev Prešernovega nagrobnega
spomenika je bil 17. februarja 1849 ustano-
vljen poseben odbor, ki je imel nalogo zbirati
prostovoljne prispevke in ocenjevati prispele
ponudbe. Do pomladi leta 1851 so z nabiral-
no akcijo zbrali že toliko denarja (okoli 300
goldinarjev), daje 22. marca 1851 dr. Janez
Bleiweis zapjosil Auerspergovo železarno na
Dvoru pri Žužemberku, naj izstavi odboru
ponudbo za primeren nagrobnik iz litega žele-
za. Zdi se, da je Bleiweis železarni poslal tudi
skico, kako si odbor zamišlja spomenik.' Pre-
prosta skica kaže klasicistično stensko nagrob-
no ploščo, kakršne so bile takrat v modi. Izbor
dvorske železarne ni bil slučajen, saj je bila
edina na slovenskem ozemlju, ki je poleg naj-
različnejših izdelkov umetniškega liva mno-
žično ulivala tudi železne nagrobne križe,
stenske nagrobne plošče in monumentalne
nagrobnike. Največji ugled si je na tem podro-
čju prav gotovo pridobila z izdelavo Zoisove-
ga nagrobnjka (1844), ki še danes stoji na lju-
bljanskih Žalah. V odgovor na Bleiwesovo
pismo, ki ni ohranjeno, je železarna že 29.
marca poslala ponudbo s cenami in priloženi-
mi skicami.2 Ponudba je izjemno zanimiv do-
kument, saj kaže na delovanje tovarne sredi
19. stoletja, ko je bil njen direktor Johann En-
genthaler (1804 - 1881). Engenthaler v po-
nudbi navaja, da jih je v prejšnjih letih izdelo-
vanje predmetov umetniškega liva zelo zapo-
slovalo, da pa je zadnje čase povpraševanje po
njih upadlo. Slabo povpraševanje po eni in
velika naročila za mehanične izdelke po drugi
strani,je povzročilo, daje umetniški liv postal
postranski posel. Kljub temu pa so naročilo
voljni prevzeti in zato prilagajo več skic, da bi
se odbor lahko odločil, kakšen nagrobnik želi
postaviti. Priporočali so štiri stenske plošče in
dva prostostoječa nagrobnika. Najcenejša (110
goldinarjev) je bila nagrobna plošča na tabli
VII, skica 11 (si. 1), ker jo, kakor je posebej
navedeno, največkrat naročajo. To so v zad-
njem času potrdile tudi raziskave na terenu.
Tudi nagrobne plošče, ki so bile ulite po ski-
cah 12, 13 in 14 na isti tabli, še danes najde-
108
Slika I
mo na naših pokopališčih. Med leti 1838 in
1878 ulitinagrobniki družine Smola na poko-
pališču v Šmihelu pri Novem mestu so postav-
ljeni celo v istem vrstnem redu (si. 2). V na-
drobnostih bogatejša in tudi dražja (200 goldi-
narjev) je bila nagrobna plošča na tabli IX,
skica 28 (si. 3). Medtem, ko zgoraj navedene
plošče še danes srečamo na številnih pokopa-
liščih na Dolenjskem, pa je za plošči na tabli
X, skici 35 in 38 (si. 4) v ponudbi zapisano, da
kalupov za njiju nimajo na razpolago in da jih
morajo na novo narediti. Tako bi stroški za
izdelavo kalupa znašali 150 goldinarjev, spo-
menik sam pa še 250 goldinarjev. Znano je. da
je železarna imela v prvem nadstropju in na
podstrešju poslopja mehaničnih delavnic
shranjene in oštevilčene vse kalupe, ki so jih
sami izdelali in tudi nekatere, ki so bili last
naročnikov.-^ Zato je razumljivo, da so v času,
ko je umetniški liv postal postranska panoga,
posebej zaračunali tudi izdelavo kalupa in da
so bili izdelki, ki so jih serijsko ulivali po sta-
rih kalupih, cenejši.
Poleg stenskih nagrobnih plošč so ponudili
tudi izdelavo prostostoječega piramidalnega
spomenika na pravokotnem podstavku za 300
goldinarjev (tabla X, skica 18, si. 5) in monu-
mentalni nagrobnik (skica A, si. 6) za 350 gol-
dinarjev.
Vprašanje, ki si ga ob izdelkih umetniškega
železnega liva vedno znova zastavljamo, je,
kateri so bili uliti po skicah v prodajnih kata-
logih drugih srednjeevropskih železolivarn in
kateri po osnutkih v tovarni zaposlenih inže- :
nirjev. Skoraj z gotovostjo lahko govorimo, da ]
so table VIII - X vzete iz kataloga kake livar- ;
ne. Po označbi merila v italjanščini (Piedi di \
Viena), bi lahko sklepali, da gre za severnoita-
lijansko livarno, ali pa za neko drugo, ki je iz-
važala na italijansko tržišče. Očitno pa je, da !
je monumentalni nagrobnik na skici A nastal ;
v risarskem ateljeju železarne na Dvoru. Po !
njej so deset let pozneje (1861) ulili tri metre \
in dvajset centimetrov visoki nagrobnik cesar- \
skega svetnika in cesarsko kraljevega okrajne-
ga komisarja Franca Heinricha Langerja in
njegove žene na pokopališču v Šmihelu pri i
Novem mestu. Steber na pravokotnem pod- \
stavku z napisi je ovit z bršljanovo vitico, na \
vrhu pa je putto s križem, sidrom in desnico
na srcu, kar simbolizira vero, upanje in ljube-
zen (si. 7). Predlagani nagrobniki so klasici-
stični, nagrobne plošče na tablah IX in X, ki
jih dotlej še niso izdelovali, pa so novogotski
109
Slika 2
Slika 3
110
Slika 4

Slika 5
111
Slika 6
in so tako primer zgodnjega historizma pri
nas.
Bleiweis se je obrnil še na neko kamnoseško
podjetje, ki je izstavilo ponudbo za stensko
ploščo v mavrskem slogu iz štajerskega belega
marmorja in ihanskega kamna za ceno 350
goldinarjev^ in na podlagi prispelih ponudb v
Novicah objavil »Povabilo deležnikom Pre-
šernovega spomenika«,^ kjer je zapisal, da si
je odbor prizadeval z ozirom na nabrane do-
neske zvedeti, koliko bi stal tak spomenik iz
kamna ali litega železa. Zato vabi vse prijate-
lje našega slavnega rojaka, ki so prispevali za
njegov spomenik, naj bi prihodnjo nedeljo ob
11. uri v pisarni Kmetijske družbe v Salendro-
vi ulici pretehtali prispele ponudbe in se z ve-
čino glasov odločili, katera bo potem izvede-
na. Vabilo je Bleiweis podpisal 12. junija
1851. Sklep zborovanja nam ni znan, očitno
pa je, da ponudbe z Dvora niso sprejeli, saj je
Bleiweis 30. junija prosil na Dunaju živečega
Slika 7
rojaka, pravnika in borca za zedinjeno Slove-
nijo dr. Matijo Dolenca za svet. Prosil ga je,
naj mu svetuje tak spomenik, ki bi imel slo-
vanski značaj. Dolenc mu je odgovoril čez tri
tedne.6 V pismu navaja, da je v cesarski dvor-
ni knjižnici marljivo pregledal vse knjige, kjer
so ilustrirani stavbni spomeniki »raznih euro-
pejskih omikanih narodov« in ugotovil, da je
»v stavbnih rečeh znan stil grški, bizantinski,
Gotov, Lahov, a la renaissance in marsikateri
drugi«, da pa »Slavljani na tem polju umetno-
sti dosihmal še nič kaj posebnega, značajnega
dovršili niso, kar bi imena lepoumetka vredno
bilo« in da so tudi sicer spomeniki, ki jih je
pregledal, tako imenitni, da bi potrošili tisoče
goldinarjev, če bi hoteli enega izmed njih po-
staviti. Najzanimivejši del Dolenčevega pisma
govori o njemu dobro znanem »lepostavbniku
(arhitectu)«, ki mu je preskrbel tudi osnutek
nagrobnika. Ker odbor ni razpolagal z večjo
vsoto denarja, je bil umetnik pri izdelavi os-
112
nutka omejen. »Torej je to,« kakor piše Do-
lenc, »prosto delo, ktero pa se z mnogoterimi
pristavki in z malimi stroški še polepšati da.
Namreč bi pristvalo, ako bi se spominski stebr
z lepo železno štirivoglato ograjo obdal, in
ako bi se na voglih, na dveh pri vsakemu ena
lipa, na ostalih dveh pa pri vsakmu ena babi-
lonska vrba vsadila, prostor med ograjo in ste-
brom pak z raznimi cvetlicami, sosebno pla-
ninskimi in z obršlanom posadil. Stebr bi bilo
naj boljši iz granita izdelati, kjer bi že to na
sebi nevmrjočnost pesnika razodevalo. Pa
tudi krajnski marmor se bode prilegel. Zvez-
da, ki je na nadglavku stebra viditi, je simbol
navmrjočnosti.«
Odboru je osnutek neznanega dunajskega
arhitekta tako ugajal, da ga je skoraj v celoti
sprejel. Namesto granita seje odločil za mar-
mor, groba pa niso zasadili z lipama in vrba-
ma žalujkama. Predračun za kamnoseška dela
so dali izdelati ljubljanskemu mojstru Ignaciju
Tomanu. Toman je predvidel 384 goldinarjev
stroškov, kar so odborniki tudi sprejeli.
Član odbora, znani ljubljanski zvonar in
Prešernov prijatelj Anton Samassa je koncem
leta 1851 v železarni na Dvoru naročil litože-
lezno ograjo, ki so jo čez zimo ulili in 19.
aprila poslali v Ljubljano. Ograja je stala 87
goldinarjev in 16 krajcarjev.^ Prešernov na-
grobnik, preprosto stebrasto znamenje s prvi-
nami tedaj modernega »bizantinskega« sloga,9
je bil svečano odkrit 3. julija 1852.
Žal nam ni znano, zakaj se odbor za posta-
vitev Prešernovega spomenika oziroma daro-
valci prostovoljnih prispevkov niso odločili za
enega od nagrobnikov iz ponudbe železarne
na Dvoru. Domnevamo lahko, da so bili mne-
nja, da za tako znamenitega Slovenca, kot je
France Prešeren, ni primeren serijski litože-
lezni spomenik in so se raje odločili za solid-
no kamnoseško delo. Eden izmed vzrokov je
morda tudi vsebinsko nekoliko čudna ponud-
ba direktorja Johanna Engenthalerja, ki je
precej zadržana do naročila, češ da se z umet-
niškim livom skoraj ne ukvarjajo več in da so
vse njihove zmogljivosti usmerjene v izdelo-
vanje strojnih delov strojev. Čeprav so res od
srede stoletja opustili ulivanje izdelkov za
vsakdanjo rabo in so se posvetili večjim livar-
skim nalogam, pa je vseskozi cvetela proiz-
vodnja nagrobnih spomenikov, p čemer neka-
tera pokopališča še danes pričajo. Poleg tega
Engenthaler v ponudbi navaja precej visoke
cene za posamezen tip nagrobnika, ki naj bi
bil kot serijski izdelek dostopen širokem kro-
gu porabnikov. V sestavljanju ponudb tudi si-
cer ni bil izkušen, saj ga je konec septembra
1862 lastnik železarne knez Kari Auersperg
ostro opomnil, da so prav zaradi slabo sesta-
vljene ponudbe in previsoke cene izgubili ve-
liko naročilo za arzenal v Puli.'O
Engenthaler je bil sploh tragična osebnost.
Kot gozdni in gradbeni inženirje leta 1832
nastopil službo pri knezu Auerspergu v Koče-
vju, kjer je leta 1833 napredoval v gozdnega
mojstra in leta 1839 postal vodja knezove ste-
klarne Karlshutten pri Kočevju. Leta 1849 pa
mu je bilo ponujeno mesto direktorja dvorske
železarne, ki je bila v zelo slabem stanju, za-
dolžena, in je predvsem izgubila zaupanje za-
radi slabe kakovosti izdelkov. Zato seje z veli-
ko vnemo lotil reorganizacije proizvodnje.
Kot smo videli, so začeli izdelovati predvsem
stroje. Ker ni bil strokovnjak za železarstvo, je
preveč zaupal svojim podrejenim vodilnim
delavcem, zlasti fužinskemu upravitelju Fili-
pu Dobnerju, ki gaje leta 1852 sam zaposlil,
in inženirju Bossardu. Poleg tega so se pones-
rečila nekatera večja naročila, kot naprimer
parni stroj za železarno Štore (1852) ali nepre-
cizna izdelava šrapnelov in granat, ki jih je
naročilo vojaško poveljstvo na Dunaju (1863).
To je bil tudi eden glavnih vzrokov, da ga je
Auersperg leta 1864 odpustil in mu tudi ni
priznal pokojnine. Engenthaler se je zato dol-
ga leta pravdal, krivil svoje vodilne delavce za
slabo kakovost izdelkov in navajal svoje za-
sluge pri vodenju železarne, vendar je pred
končno razsodbo leta 1881 umrl." Pokopan
je na pokopališču v Šmihelu pri Novem me-
stu.
OPOMBE
I. Obširneje o Prešernovem nagrobniku: Alfonz
Gspan: Prešernov grob v Kranju, Slavistična revija,
II. letnik, 1.2, Ljubljana 1949, str. 30-50, NU K,
Ms 495, št. 35, priloga a. — 2. NUK, Ms 495, št.
35, priloge e-g. — 3. Bericht über sammtliche Erze-
ugnisse welche für die zweite, zu Graz im Jahre
1841 veranstaltete, und bei Gelegenheit der Anwe-
senheit der anwesenheit Se. Majestät des Kaisers
erofnete Industrie-Ausstellung, Graz 1843, str. 37.
— 4. NUK, Ms 495. št. 35, priloga b. — 5. Kmetij-
ske in rokodelske novice 1851, 18. dokladni list k
št. 26. — 6. NUK, Ms 495, št. 49, priloga b. — 7.
Alfonz Gspan, Prešernov grob v Kranju..., str. 44.
— 8. NUK, Ms 495, št. 49. prilogi j in 1. — 9. Sonja
Žitko. Historizem v kiparsvu 19. stoletja na Sloven-
skem, Ljubljana 1989, str. 29. — 10. ZAL, enota
Novo mesto, fond Okrajno sodišče Novo mesto, št.
140. — 11. ZAL, enota Novo mesto, fond Okrajno
sodišče Novo mesto. Na fond meje opozorila prof
Meta Matijevič, za kar seji iskreno zahvaljujem.
113