NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
//a (P' —





Zbirka
avstrijskih zakonov
v
slovenskem jeziku.
I. zvezek.
Kazenski zakon.
V Ljubljani 1889.
Izdalo društvo „Pravnik“ v Ljubljani. Natisnila in založila Niivodna Tiskarna.
Kazenski zakon
O
hudodelstvih, pregreških in prestopkih
z dne 27. ma ja 1852 šl. 117 drž. zakonika
z dodanim
tiskovnim zakonom
z dno 17. dccoinlira IS62 šl. 6 d. z. ех Ш
in
drugimi novejšimi zakoni kazenskopravnega obsega.
I.	natis.

V Ljubljani 1889.
Izdalo društvo ,,Pravnik'1 v Ljubljani. Natisnila in založila Narodna Tiskarna.
)f sled častnega poziva izdajateljev slovenske zbirke avstrijskih zakonov in preverjen, da bode nameravana izdaja zakonov v slovenskem jeziku ugajala občni potrebi, lotil sem se z veseljem prevzetega dela, da uredim kazenski zakon s tiskovnim zakonom in drugimi poznejšimi za oni kazenskega prava.
Tako zvanega „orožnega patenta“ nisem sprejel celega v ta zvezek; pridejal som pa k §. 372 kaz. zak. one določbe tega patenta, ki so važne za sodno prakso
Pač pa sem za vsakdanjo rabo zelo potrebne zakone o kužnih živalskih boleznih in obširne, ä ne manj važne zvršitveno ukaze k njim, sprejel v polnem obsegu v ta zvezek.
Iz obširnih zakonov v dodatku pod XVI., XVIII., XIX in XX., katerih vsebina po večjem ni kazenskopravna, sprejel som le one kazenske določbe, ki so važne za kazenska sodišča.
Pri uredovanju tega zvezka ravnal sem se po splošnem načrtu nameravane zbirke, kateremu pa glede kazenskega zakona sledeče pristavim Ker imamo „uradno“ priročno izdajo „kazenske postave“ v slovenskem prevodu in ker ne gre v jezikovnem oziru prenarejati uradnega teksta, ostal je jezik uradne izdaje iz leta 1863 bistveno in do malega nespremenjen, posebno v njegovem zlogu; le očividno zastarele slovnične oblike sem nadomestil s sedaj v slovenski pisavi sploh priznanimi novejšimi oblikami.
Dalje sem nekatere izraze, katerih v sedanji pisavi pač nikdo več ne rabi, n. pr.: tiskopis, zapopad, zapopadek, vredovavec, vredovavstvo, kaznovavnica, prikladnost, nadgled, obračanje (Anwendung), rodivci, iz-
rejnik, poklicavec, poklicanec i, t. d. zami-nil z izrazi: tiskovina, vsebina, pojem, urednik, uredništvo — uredovanje, kaznilnica, sposobnost, nadzor — nadzorovanje, uporaba, roditelji, vzgojitelj, jiozivalee, pozvanec i. t. d. in upam, da se nad tem ne bode mogel nikdo spodti-kati, ker ostane uradno besedilo bistveno isto.
Dosledno pa sem nadomestil izraza: „postava“, „postaven“ z izrazi: „zakon", zakonit“; znam, da se nekateri ustavljajo splošni rabi teh izrazov, ii pomisliti je, da pišemo in govorimo že od nekedaj za „Gesetzblatt“ „zakonik“, ne pa „postavnik“, ali „postavni list", da je toraj le dosledno, če se poprimemo tudi za „Gesetz“ in „gesetzlich“ izbornih izrazov: zakon, zakonit.
Izraze pa, kateri so še sedaj v rabi in o katerih se ne more reči, da so očividno nepravilni, sem pustil, kakor jih imi uradni tekst; vendar sem sklenil, sem pa tje posameznim paragrafom v oklepu pristaviti ter-minologično opombo, v kateri se nahajajo izrazi, ki so po mojem mnenju pravilnejši in boljši ter pomenu izvirnega nemškega teksta prikladnejši; upam, da tudi to ne bode nikogar motilo; če se kdo ne strinja s temi izrazi, naj prezira dotične opombe
V jezikovnem oziru mi je konečno še to opomniti, da sem mesto: „Od hudodelstev'1 (Von dun Verbrechen', „od kaznovanja hudodelstev sploh“ (Von der Bestrafung der Verbrechen überhaupt), „od zlajšav“ (Von den Milderungsumständen) i t. d. rabil dosledno: O hudodelstvih, o kaznovanju hudodelstev sploh, o zlajšavah itd.
Tiskovnega zakona, dalje zakonov pod II., Hl, IV., V., XIV., XV in XXI. v dodatku nisem mogel dobiti v slovenskem prevodu, katerega menda sploh ni; te zakone sem toraj poslovenil sam, verno se držeč izvirnega nemškega teksta. Drugi zakoni so ponatisneni iz državnega zakonika Opomnim pa tukaj, da sem naletel na nekatera mesta, ki se ne strinjajo z izvirnikom in imajo ves drug pomen; tako se glasi §. 3 zakona z dne 26. maja 1883 št 78 d. z. (v dodatku pod X.) po prevodu v državnem zakoniku s početka tako-le: „Kdor
razen v §. 1 v misel vzetih stvari, katere so..........“,
vsakdo vidi na prvi pogled, da nemški tekst: „Wer; ausser dem im § 1 vorgesehenen Falle, Sachen, welche .......“ pomenja vse kaj druzega in glasiti se mora
toraj t,a paragraf tako: „Kdor, razen slučaja v §. 1 v misel vzetega, stvari, katere . . .
Kjer sem zailcdil kako tako ali enako nepravilnost, som j i seveda popravil v zmisln izvirnikovem.
Da se pri zakonih, ponatisnenih in državnega zakonika, glede jezika po raznih letnikih nahajajo tudi marsikatere razlike in da sc pogreša stroga doslednost v izrazih, ni moja krivda; ;'i v tem oziru so nisem štel poklicanega in upravičenega, da bi kaj popravljal.
Znano in priznano je sploh, kako imenitnega pomena so za kazensko pravosodje razsodbe kasacij-skega dvora; nepopolna bi bila slovenska izdaja kazenskega zakona, ako bi se ne ozirala posebno na tisto razsodbe kasacijskega dvora, katere zadevajo dvomljiva in načelna vprašanja.
V vrstil sem toraj za posameznimi paragrafi enake načelne razsodbe v podobi tesnega izreka o načelnem pomenu, katerega daje kasacijski dvor dotičnim zakonitim določbam; kupičiti jih pa nisem hotel preveč, da so ne moti pregled in oziral sem se le na najvažnejše razsodbe, v katerih se izraža v istini kako važno načelo o dvomljivih kazenskopravnih pojmih.
Tako upam, da bode ta zvezek — če tudi ni v vsem dovršen in urejen, kakor je želeti — vendar ustrezal vsakdanji potrebi in pospeševal razvoj slovenskega pravosodja.
V Ljubljani meseca julija 188!).
Dr. Kavčič.
KAZALO.
Stran
Hazgl.iani patent (vleni l —IX)..............................1
Kazenski zakon o Innlodelstvili, pregreiikih in prestopkih.
1 ‘rvi < 1е>1.
O Imdodelstvili 8§- 1—2.42).
1.	poglavje.	O	hudodelstvih sploh (§§.	1—11)	...	7
2*	poglavje.	O	kaznovanju hudodelstev	sploh	(ij§. 12—42) .	13
•h	poglavje.	O	obtežavah (§8. 43—46)	.....	21
't-	poglavje.	O	zlujšavoh (gg 4(1—47).....................22
poglavje. O uporabi obtežav in zlajšav i>ri odločovnnju kazni (gg. 48—66)	.........	24
•i. poglavje. O raznih vrstah hudodelstev (gg. 60—67)	20
7- poglavje. O hudodelstvih veliko izdaje, razžalitve Veličanstva in udov cesarskega roda, in motenja javnega pokoja (gg. 63—07).............................. 28
N- poglavje O vstaji in puntu (gg. 68—76) ....	34
1 a- poglavje. O javni posilnosti (gg. 70—100)	.	.	80
poglavje. O krivi rubi urädsko oblasti (g§. 101 —106)	47
11.	poglavje. O ponoroji in prom1 reji javnih upnih listov
(88. 100— 117)	,	.	.......................r»o
12.	poglavje. O ponareji in pronareji kovanih denarjev (gg
118—121)...........................................68
*3. poglavje. O motenju vero (g§. 122—124) ....	64
14. poglavje. O posilni nečistosti, oskrumbi in družili velikih nesramnostih (g§. 126—138)	......	60
16.	poglavje. O umoru in uboju (§g. 134—143)	...	68
IG. poglavje. O prognanju telesnega ploda ali spočetka (§§.
144—148)	...........	02
17.	poglavje. O izpoložonju otroka (gg. 149—161) .	.	.	03
!8. poglavje. O hudodelstvu težko telesne poškodbo (gg.
162—167).................................................. 04

10.	poglavje. O dvoboju (§§ 158—105)................... 07
20.	poglavje.	O	zažigu (§§. 100—170)	.....	0!»
21.	poglavje.	O	tatvini in nezvestobi (§g. 171—1S9)	.	.	71
22.	poglavje.	O	razboju ali ropu (§§. 190—100)	...	79
23.	poglavje.	O	goljufiji (§§. 197—205) .....	Hi
24.	poglavje. O dvojnem zakonu (§§. 200—208)	.	.	80
20. poglavje.	O	obrekovanju (§))• 2u0—210)	....	80
20. poglavje.	< >	pod pomoči, hudodeluikom dani (§§. 211—222)	H7
27. poglavje.	O	ugašanju hudodelstev in kazni (gg. 228—232)	91
1	< lel.
O pregreši»ih in prestopkih i§§ *288—632).
1.	poglavje. O pregroških in prestopkih sploh, in o njih
kaznovanju	(gjj.	233—239).................................. 94
2.	poglavje. O kazni pregreškov in prestopkov sploh (§•$.
240-208).................................................... 90
3.	poglavje.	O	kaznovan u nedoraslih (§§.209—273)	.	lu5
4.	poglavje. O raznih vrstah pregreškov in prestopkov (§§.
274—277)................................................... 100
5.	poglavje. O pregruških in prestopkih zoper javni pokoj
in rod (§§. 27.Ч—310)	........	107
0.	poglavje. O prestopkih zoper javne n prave in naredbe,
namenjeno za občno varnost (§§. 311 — 330) .	.	.	.119
7.	poglavje. O prestopkih proti dolžnostim javnega urada
($j§ 331—334).............................................. 128
8.	poglavje. O pregroških in prestopkih zoper varnost življenja (§S 335-392)....................................... 129
9.	poglavje. O pregroških in prestopkih zoper zdravje (§§.
393—408)................................................... 147
10.	poglavje. O družili prestopkih, kateri telesno varnost
kratijo nli ji pretijo (§§. 409—433)....................... 152
11.	poglavje. O pregroških in prestopkih zoper varnost lastnino (§§. 434—4H(5).......................................1(10
12.	poglavje. O pregroških in prestopkih zoper varnost poštenja ali časti (§§. 487—499)............................ 170
13.	poglavje. O progroških in prestopkih zoper javno nravnost ali lopo vedenje (§§. 500—525)	.....	181
14.	lio gl a v j e. O ugašanju pregreškov in prestopkov in njih
kazni (§§. 620—532)........................................ 187
H>od.a,tels:.
Stran
I.	Tiskovni zakon z dno 17. decembra 1802 St. (J d. z.
cx 1803	..................................... 191
II.	Zakon z dno 17. decembra 1802 št. 8 d. z. cx 1803, zadevajoč nekatere dopolnitve občnega in vojnega kazenskega zakona .	.	.	.	.	.	.210
IIГ Zakon z dno 15. novembra 1807 št. 131 d z.	.	.	214
IV.	Zakon z dno 27. oktobra 1802 št. 87 d. z. v varstvo
osebno prostosti ........	220
V.	Z ikon z dno 27. oktobra 1802 št. 88 d. z. v varstvo
hišno pravico .........	223
VI.	Zakon z dno 0. aprila 1870 št. 42 d. z. v varstvo li-
stovno in pisemsko skrivnosti .....	225
VII.	Zakon z dno 7. aprila 1870 št. 43 d. z.	.	.	.	227
V' 111. Zakoni zoper vlačugarje :
1.	Zakon z dno 10. maja 1873 št. 108 d. z.	.	228
2.	Zakon z dno 21. maja 1885 št. 89 d. z.	.	232
3.	Zakon z dno 24. maja 1885 st. 90 d. z.	.	235
IX Zakon /.opor nepošteno postopke, v kreditnih opravilih
z dne 28. maja 1881 št. 47 d. z.	.	.	.	.	242
X. Zakon zoper obrezuspešonjo prisilnih zvršil z dno 25.
maja 1883 št. 78 d. z.	.	.	.	.	.	.	247
XI Zakon dajoč ukazila o občnonovarni rabi ruznosilnih
tvarin z dno 27. maja 1885 št. 134 d. z.	.	.	249
XLI. Zakon z dno 1. aprila 1872 št. 43 d. z. o zvršovanji kaznij na prostosti v samotnom zaporu in o komisijah v zvršo vanje k azni j, katore so postavijo	.	.	.	255
Mil. Zakoni zopor živalsko kužno bolezni :
1.	Zakon z dno 29. febrlivarja 1880 št. 35 d. z. o odvračanji in zatiranji kužnih bolezni pri živalih 259
2.	Zakon z dno 29. fohruvarja 1880 št. 37 d. z. kako
odvračati in zatirati govejo kugo ....	338
3.	Zakon z dno 14. avgusta 1886 št. 171 d. z. .	.	389
S trau
XIV. Zakon z dne 16. novembra 1867 št. 134 d. z. o dru-
štvenem pravu ........................................390
XV.	Zakon z dne 16. novembra 1807 št. 135 d. z. o tdiodnem
(zbornem) pravu	 398
XVI.	Kazensko določbo iž zakona z dno 11. aprila 1889 št.
41 drž. zak., h katerim ho vvaja nov vojni zakon	401
XVII.	Zakon z dno 30. marcija 1888 št. 41 d. z., s katerim so ukrepajo kazensko-pravna določila v obrambo podmorskih kablov ........	405
XVIII. Kazenske določbo iz zakona z dno 21. maja 1887 št. 61
d. z. o podaljšbi privilegije avstro -ogereke banko .	410
XIX.	Kazensko določbe iz zakona z dno 17. junija 1883 št.
117 d. z., zadevajočega nastavo	obrtnih nadzornikov	411
XX.	Kazensko določbo iz zakona z dne 9. aprila 1873 št. 70
d. z. o pridobitnih in gospodarstvenih zadrugah .	.	412
XXI.	Zakon z dno 6. maja 1809 št. 60 drž. zak. o izjemnih
narodbah .	.	.	.	.	.	.	413
Cesarski patent z iie 21. maja 1852,
s katerim se nova, s poznejšimi zakoni dopolnjena izdava kazenskega zakonika čez hudodelstva in težke policijske prestopke 51. septembra 18051 z zraven vzetimi več novimi odločbami kakor edini kazenski zakon zoper hudodelstva, pregreške in prestopke za celo cesarstvo razim vojaške krajine razglasi in od I. septembra 1852 v moč postavi.
(V XXXVI. d. dorž. zak. št. 117.)
]VEi lunine Jožef Fevvi,
po Božji milostA cesar Avstrijanski;
kralj Ogrski in (leski, kralj Lombardski in Beneški, Dalmatinski, Hrvaški, Slavonski, (iališki, Vladimirski in Ilirski, kralj Jeruzalemski i. t. d., nadvojvoda Avstrijanski, veliki vojvoda Toskanski in Krakovski; vojvoda Lotarin-ski, Solnograški, Štajerski, Koroški, Kranjski in Bukovniški; veliki knez Erdeljski; mejni grof Moravski; vojvoda tiornje- in Dolnje-Siležki, Modenski, Parmezanski, 1‘iaeenski in Kvastalski, Osvetinski in Zatorski, Tešinski, 1'riulški, Dobrovaški in Zadrski i. t. d.; grof Habsburški, Tirolski, Kiburški, Goriški in Gradiškanski, knez Tridentinski in Briksanski i. t d.; mejni grof Gornje- in Dolnje-Imžiški in Istrijanski; grof Holienembski, Feldkirchski, Bregenski, Sonnenberški i. t. d. gospod mesta Tržaškega, Kotora, Slovenske meje, veliki vojvoda vojvodine Srbske
i.	t. d. i. t. d.
Da bi se tistim kronovinam Našega cesarstva, v katerih ima doslej moč kazenski zakon zoper hudodelstva in težke policijske prestopke 3. septembra 1803 z razlagami, premembami in pristavki,
Kazenski zakon.	1
ki so jih poznejši zakoni dodali, lahek in gotov pregled veljavnega kazenskega prava; vsem drugim kronovinam pa, kjer zastran kazenskega prava deloma samo dvomljive pravne navade in neodločni zakoni obstoje, in kjer je v bran javnih, kakor tudi osebnih ali privatnih pravic v mnogih zadevah novih kazenskih pravil potreba, dobrota obširne hrambe po zakonu, kakor tudi trdnega in gotovega kazenskega prava naklonila, smo dali novo izdavo gori omenjenega kazenskega zakonika 3. septembra 1803 napraviti, in va - njo vse s poznejšimi zakoni zav-kazane premembe in več novih odločb uvrstiti.
Ker smo že v vodilih, ki smo jih v Naših sklepih 31. decembra 1851 vstanovili za organsko zakonodajo cesarstva, bili zavkazali, da naj se kazenskemu zakonu moč v celem Našem cesarstvu da, zapovemo zaslišavši Naše ministre in Naše državno svetovalstvo, kakor sledi :
Členi. Od 1. septembra (kimovca) 1852 naprej, naj kakor v tistih kronovinah, v katerih je doslej kazenski zakonik 3. septembra 1833 pravno veljal, tako tudi v kraljestvih Ogrskem, Hrvaškem, Slavonskem s hrvaškim primorjem, v velki knežiji Erdeljski, v vojvodini Seibski, Temeškem Banatu in v velikem vojvodstvu Krakovskem sledeči kazenski zakon zoper hudodelstva, pregreške in prestopke, kakor edini predpis za kaznovanje v njej zaznamovanih dejanj moč zadobi, in s tim se vsem zakonom, ukazom in navadam, ki so kjer si koli bodi v Našem cesarstvu glede na reči tega kazenskega zakona doslej obstali, izvzemši edino posebne za c. k. vojaštvo in za zemljo vojaške krajine obsto-
ječe kazenske zakone, od ravno tega dneva naprej veljava odvzame.
Člen II. Počenši od ravno tega dne naj na-zoči kazenski zakon glede na kažnjiva dejanja, ki so v njem za hudodelstva, pregreske ali prestopke izrečena, tudi takrat velja za vodilo, kadar so se ta dejanja po tiskovinah doprinesla. Vrh tega imajo kazenske sodnije dolžnost pri njim odkazanem pre-sojevanju kažnjivih dejanj, ki se po tiskovinah do-prinašajo, gledati na določbe zakona za tisk, ki smo ga izdali. Od imenovanega dne naprej torej s kaznjivimi dejanji, ki so bila po zapopadu kake tiskovine storjena, ni več tako ravnati, kakor s posebnimi tiskovnimi pregrešili, in v tistih kronovinah, v katerih je doslej zakon zoper krivo rabo tiska
13.	marca 1849 veljal, naj vse to zadevajoče kazenske odločbe tega zakona precej ob svojo moč pridejo.
Kjer se nazoči kazenski zakon poslužuje besedi „tiskovine“ ali „natisnjena dela“, gre razumeti ne le dela tiska, temuč tudi vsa dela duha in podobarske umetnije (slovstvena in umetnijska dela), katera so se z natiskanjem po kamnu, metalu ali lesu, z vtiskovanjem, izobraževanjem ali s kakor-Snimi bodi mehaničnimi ali kemijskimi pomočiti po-ninoževala.
Člen III. V tistih kronovinah, v katerih je že do sih dob kazenski zakonik 3. septembra 1803 veljal, začasni red kazenske pravde 17. januarja 1850 pa še vpeljan ni bil, in tudi v Našem velikem vojvodstvu Krakovskem gre sodno oblast zastran kažnjivih dejanj, ki so v tem zakonu za hu-
1*
dodelstva in pogreške izrečena, tistim kazenskim sodnijam, katere imajo sedaj sodno oblast čez hudodelstva, in sicer, dokler se nov red za kazensko pravdo ne vpelje, po predpisih za kriminalno ravnanje v teh kronovinah veljavnih, čez prestopke pa tistim oblastnijam opravljati, katerim pristoji sedaj sodna oblast čez težke policijske prestopke, in sicer za sedaj po predpisih, ki za kazensko ravnanje zastran le-tih obstoje.
Zraven se še odloči, da je treba vsak sklep zastran popuščenja daljne ravnave pri uvodnih preiskavah zastran hudodelstev v §§. 58 — 66 zaznamovanih, preden se izda, apelacijni sodniji predložiti, da ga potrdi, ali tako prenaredi, kakor se ji primerno zdi, in da naj se po predpisu §§. 433, 434 in 442 I. dela kazenskega zakonika 3. septembra 1803, vsled katerega se morajo sodbe kazenskih sodnij prve stopinje v več primerlejih tudi zavolj važnosti kaznjivega dejanja, preden se naznanijo vikši sodniji, in v nekaterih primerlejih od te naj vikši sodniji predložiti, v prvi zadevi pri vseh v §§. 58—66, 68—73, 76—82, 85 črka c) 87, 101 — 104, 106—121, 134—142, 158—170, 190—196, 279—300 in 302 — 305, in glede na daljno predlaganje do narvikše sodnije, pri vsih v §§. 58 — 66, 101 —103 in 106 —117 kazenskega zakona zaznamovanih hudodelstvih in pregreških ravnä,.
Za tiste kronovine pak, v katerih ravno imenovani red kazenske pravde že velja, in za vse druge kronovine, v katerih ni doslej ne kazenski zakonik
3.	septembra 1803, ne red kazenske pravde 17. ja-
nuarja 1850 veljal, se pristojnost v kazenskih zadevah, primerno temu zakonu odločuje v posebnih zavkazih, ki so temu zakonu pridjani.
G 1 e n IV. Po tem kazenskem zakonu se zamore od dneva naprej, katerega se njega moč prične, samo tisto kakor hudodelstvo, pregrešek ali prestopek obravnavati in kaznovati, kar je v njem izrekoma za hudodelstvo, pregrešek ali prestopek izrečeno.
člen V. Obravnovanje in kaznovanje druzih prestopov zakona, na katere se ne nanašajo ne na-zoči kazenski zakon , ne gori (Člen II.) omenjeni posebni kazenski zakoni, je prepuščeno za-nje odločenim oblastnijam po posebnih, zastran tega obstoječih predpisih.
člen VI. Ravno tako naj za zdaj veljavni ostanejo kazenski zakoni, ki so v raznih kronovinah dani proti odrtiji. S tem dejanjem je ravnati kakor 8 pregreškom, in tiste oblastnije, katerim je odka-zano ravnanje proti pregreškom, naj ga preiskujejo Po zakonitih predpisih, za to ravnanje danih.
Gl e n VIL Vse zneske v denarjih, ki jih ta zakon v misel jemlje, gre razumeti v konvencijnem (dobrem) denarju po 20 goldinarskem merilu, in torej je treba vsakatero poizvedbo vrednosti, ki se nanaša na kako odločbo tega kazenskega zakona, Po tej veljavi računiti.
člen VIII. Vse določbe časa, ki se v temu zakonu najdejo, je računiti po koledarskem letu.
člen IX. Ta zakon ima tudi veljavnost za že tekoče preiskave in za vse pred gori zaznamovanim dnem storjena kažnjiva dejanja, ako ta zakon ne zavkazuje ostrejšega ravnanja, kakor je po prej-šnem pravu bilo.
Dano v Našem cesarskem glavnem in stolnem mestu na Dunaju, 27. maja 1852.
Frane Jožef.
(ir. Buol-Scliauenstein s. r. Kraus s. r.
Po najvišjem zaukazu:
■tansonnct s. r.
Kazenski zakon
hudodelstvih, pregreških in prestopkih.
Prvi del.
O hudodelstvih.
Prvo poglavje.
O hudodelstvih sploh.
Hudobni naklep.
§. 1. K hudodelstvu je treba hudobnega naklepa. Hudoben naklep se pa ne šteje samo takrat v krivico, kadar se je pred, ali pri započetju ali opuščenju zlo, ki je s hudodelstvom združeno, naravnost premislilo in sklenilo; ampak tudi, kadar se je iz druzega hudobnega namena kaj započelo ali °pustilo, iz česar zlo, ki je zavoljo tega nastopilo, večidel prihaja, ali vsaj lahko priti more.
(Te r m. opomba: „Fällt zur Schuld“ — „se šteje e krivico“; pravilneje „se šteje v krivdo“, kajti krivica pomeni „Unrecht“; započetje, započeti za „Unternehmung“ >,unternehmen“, bolje se glasi: „početje“ „početi“, kar se tudi rabi v §. 58. 62.)
Baz sodbe kas. dvora: Da jo storilec nasledke svojega dejanja moral naprej videti, ni bistven znak tako imenovanega »dolus indirectus“, katerega ima v mislih drugi odstavek 1; to sledi že iz toga , da so tukaj ne govori o tem, jo - li storilec nasledke vsaj kot mogoče moral naprej videti, ali ne; ne glede to raj
na storilca zadostuje, da iz tega, kar on iz kakega drugega hudobnega namena počne, samo n a sobi in navadno taki n a-
vembra
nastanejo, ali pa nastati morejo (z dno 10. no-1879 st. 6567 in z dne 1. oktobra 1886 st. 7878).
Vzroki, ki izključujejo hudobni naklep.
§. 2. Zatorej se dejanje ali opuščenje ne pripisuje za hudodelstvo:
a)	kadar je storilec popolnoma brez uma;
V) ako je delo pri prenehovalni norosti (blaznosti) o času norenja, ali
c)	v polni pijanosti, katero si je kdo brez namena na hudodelstvo naklonil (§§. 236 in 523), ali v drugi kaki zmotenosti misli, v kateri se storilec ni zavedel svojega dejanja, doprineseno bilo;
d)	ako storilec še štirnajstega leta ni dopolnil (§§. 237 in 269);
e)	ako se je talca zmota pritaknila, katera ni dala v dejanju spoznati hudodelstva;
f)	ako je zlo prišlo iz naključbe, nemarnosti ali iz nevednosti, kake nasledke da dejanje ima;
g)	kadar se je delo zgodilo po nepremagljivi sili ali v pravični silobrani.
Silobran naj se pa samo takrat za pravično ima, kadar se da iz kakšinosti oseb, časa, kraja, napada ali iz druzih okoliščin za trdno soditi, da se je storilec samo potrebne brambe poslužit, da bi odgnal od sebe ali druzih krivičen napad na življenje, slobodo ali premoženje; — ali da je samo iz prepasti, bojazni ali strahu meje takošnega branjenja prestopil. — Takošen prestop se pa zamore po okoliščinah kakor kažnjivo dejanje iz nemarnosti po določbah druzega dela tega kazenskega zakona pokoriti (§§. 335 in 431').
(Te r m. o p o m b a : v enn die Th at ... . begangen
norden: „ako je d el o . . . . doprineseno bilo11;
bolje: „ako je bil i in ... . storjen“, kajti oko se hoče za „Handlung“ „dejanje“, za „Thal“ pa drug poseben izraz rabiti, potem se izraža „Thal“ najbolje s „činom“, „Uebelthat“ pa z „zločinom“; sicer pa se rabi „dejanje“ za „That“ in „Handlung“.)
Razsodbo kos. dvora : §. 2 lit. d. Kadar jo storilec spolnil 14. loto, nima kaz. sodnik več presojati, jo - li v posebnem slučaju storilec zaradi mladosti imel v istini tisto po zakonu domnevano spoznanje, ki jo potrebno, da so prišteva dejanje za hudodelstvo (z dno Iti. decembra 1886 št. 9888).
§. 2 lit. g: Лко oče svojemu še mlademu otroku kaj kažnjivoga storiti zapove, tiči v tem po okolnostih tudi ,,nepremagljiva sila“, katera izključuje kaznjivost dejanja ; to volja ne le pri hudodelstvih, ampak tudi pri prestopkih in progreskih (z dno 4. junija 1883 št. 3407).
Tudi pretenje z besedo so lahko znaci za napad, ako so jo po razmerah vzrok bati , da so bode zapreteno zlo takoj zvrsilo (z dne 8. junija 1883 št. 8386).
Ako jo napad tako neposreden in odločen , da napadenemu ni časa premišljevati, kako se vbraniti, tedaj ni izključena silobran, če bi se bil napadeni tudi lahko rešil z begom (z dno 14. svečana 1879 št. 12765 ox 1878).
Proti že končanemu napadu ni dopuščena silobran; grdo ravnanje, kakor je označeno v §. 49G k. z. no dajo pravico za silobran (z dno 26. svečana 1887 št 16356 ex 1886).
Ako je napadeni z izzivanjem sam provzročil napad, se napa-dovaloc vendar samo zaradi tega no moro opravičevati in trditi, da njegov napad ni bil krivičen (z dno 30. aprila 1887 st. 3232).
Neutemeljeni vzroki izgovora.
§. 3. Nikdo se ne more s tem izgovarjati, da HlU nazoči zakon zoper hudodelstva ni znan.
Razsodba kas. dvora: Tudi glede določb vojnega kaz. zakona se osebo civilnega stanu ne morejo opravičevati z izgovorom, da jim niso znano (z dno 18. okt. 1877 št. 6154).
§. 4. Hudodelstvo izhaja iz hudobije storilca,
iz lastnosti tistega, nad katerim se doprinese. Zatorej se hudodelstva doprinašajo tudi na hudo-delnikih, brezumnih, otrocih, spijočih, tudi na tacih °sebah, ki svojo škodo same zahtevajo, ali va-njo privolijo.
Sokrivci in deležniki hudodelstev.
§. 5. Ne samo neposrednji storilec je hudodel-stva kriv, temuč tudi vsakateri, kdor je z velevanjem,
nasvetovanjem, podukom, pohvalo, hudobno delo napeljal , nalašč priliko k njemu dal, k njega izpeljan ju premišljema sredstva pripravil, zadržke odstranil, ali kakor si koli bodi na roko šel, pripomogel, za njega gotovo izpolnjenje si prizadjal; tudi tisti, kdor se je le poprej s storilcem zmenil zastran pomoči in podpore, ki mu jo ima po doprinesenom delu dati, ali zastran deleža na dobičku in koristi.
Izgovorne okoliščine, katere kacemu hudodelstvu glede na storilca ali na enega izmed sokrivcev ali deležnikov samo zavoljo njegovih osebnih razmer kaznjivost odvzamejo, naj se na ostale sokrivce in deležnike ne raztegujejo.
Jt a z h o <1 b o kas. dvora : Pri hudodelstvih , katera morijo posebno na dejansko in materijelno oškodovanje, razdeli se lahko sodelovanje mod več oseb, katero so vzajemno dopolnujejo; pri tem se zahteva le vedočo, z enakim hudobnim namenom narekovano sodelovanje oseb, ki so udeleže dejanja (z dno 4. nov. 1876 Št. 5267).
Sostorilci odgovarjajo za vse iz njihovega skupnega dejanja nastalo nasledke, ker je sodelovanje vsacega njih z nasledki v kavzalni zvezi in kor jo vsak sostorilec sokriv tudi posameznih, na skupni čin morečih dejanj svojih tovarišev (z dno 13. okt. 1876 št. 6526 in z dne 3. svečana 1880 št. 13612 ox 1879).
Da so moro kdo za pomočnika ali vdeležonca v smislu 8- 6 na odgovor pozvati, mora biti gotovo, da si je bil svest, da se vdo-ležujo kažnjivoga dejanja kakega drugega (z dno 27. nov. 1876 št. 5442).
Ako je kdo napeljal, da jo sin svojega rodnega očeta promiš-Ijema na telesu lahko poškodoval, zakrivil jo s tem hudodelstvo v smislu 8- 6 in 158 k. z. no pa prestopek v smislu 8- 5 in 411 k. z. (z dno 18. septb. 1874 št. 8141).
Ako je storilec prostovoljno odnehal od poskusa kakega hudodelstva, no oprosti to kazni niti sostorilcev, niti napeljevalca ali pomočnika (z dno 24. maja 1886 št. 2099).
Pripomaganjo po zvršenem hudodelstvu.
§. 6. Kdor brez naprej nega dogovora, še le po storjenem hudodelstvu storilcu s pomočjo in podporo na roko gre, ali od hudodelstva, za katero je zvedel, dobiček in korist potegne, ne postane
kriv ravno tistega, temuč posebnega hudodelstva, kakor se bode to v tem zakoniku pozneje določilo.
Posebne določbo o pripisovanji hudodelstev storjenih po tiskovinah.
§. 7. Ako se je hudodelstvo storilo po vsebini kake tiskovine, so pisalec, prestavljalec, izdajnik, založnik ali oskrbovalec prodaje, knjigar, tiskar, pri periodičnih tiskovinah tudi odgovorni vrednik, kakor sploh vsi tisti, ki so pri natiskanju ali razširjanju kažnjive tiskovine delali, taistega hudodelstva krivi, če se dajo na - nje uporabiti občne določbe 8S. 1, 5, 6, 8, 9, 10 in 11.
Glej določbo tiskovnega zakona 28 in sledeči v dodatku pod I.
Poskus hudodelstva.
§. 8. K hudodelstvu ni potreba, da se delo zares izpelje. Že poskus hudega dejanja je hudodelstvo, da se je le hudobnež lotil kacega dejanja, katero k pravemu doprinesenju pelje; hudodelstvo pa se zgolj zavoljo nezmožnosti, ali ker je tuj zadržek vmes prišel, ali iz naključbe ni dognalo.
Zatorej je treba vselej, kadar zakon posebnih izjem ne zavkazuje, vsakatero za kako hudodelstvo sploh dano določbo uporabljati tudi na poskušeno hudodelstvo, in poskus hudega dela, držaje se §. 47, črk. a) s tisto kaznijo pokoriti, ki je izrečena za dognano hudodelstvo.
(Term. opomba: „dass die That wirklich ausgeführt werde“ — „da se delo zares izpelje“ — pravilneje se glasi: „da se čin (ali dejanje) zares zvrši“, kajti delo je: „Werk“, „Arbeit“, „Uebelthat“ — „hudo delo“, bolje: „zločin“ ali „hudobni čin“.)
Razsodbe kas. dvora: Poskus jo nemogoč pri dejanjih izvirajočih iz nemarnosti (culpa), ali pa iz indirektnega hudobnega namena (dolus indireotus), (z dne 3. svečana 1882 št. 10518 ex 1881).
Dokler so kažnjivi namen v kakem zunanjem dejanju ni pokazal, ne more se govoriti o kazuj i vem poskusu; kadar soje pa namen, ki mori na kak zločin, v dejanju in postopanju storilčevem zunanjo že jasno pokazal, kadar so jo toraj hudobni namen v zunanjem početju žo vtolesil, tedaj so pričenja kažnjiv poskus, čeravno se zločin ni izvršil (z dno 29. septb. 1882 št. 8103 ; 0. nov. 1882 št. 7659).
V drugem odstavku §. 8. izraža so misel, da so storilec ogne kazni, a ko prostovoljno odneha od daljnega dejanja, katero jo dospelo žo do kažnjivoga poskusa (z dno 26. septb. 1874 st. 8162).
Krivo in neresnične izpovedbo priče pred sodiščem ustanovo do zaključbe zaslišanja poskus hudodelstva v smislu $j. 199 k. z., in storilec se ogne kazni, ako prekliče še prod končanim zaslišanjem svojo krivo izpovedbo ; po okolnostih posameznega slučaja je preudariti, kodaj jo zaslišanje priče končano (z dno 1. aprila 1887 št. 086).
Poskus zločhia ni kažnjiv, ako se je rabilo orodje ali sredstvo ki je za zvrsonjo popolnoma (in abstracto) nesposobno; kaznji-vost pa ni izključena tedaj, kadar so uporabljena sredstva le v kakem gotovem slučaju (in concreto) izkazala so kot nesposobna (z dno 18. septb. 1886 st. 0906). (Glej tudi jako zanimivi spis ,,Lam-masch-ev“ v Ger. Zoitg. 1889 št. 2, kateri dokazuje kaznjivost poskusa tudi v prvem slučaji.)
§. 9. Kdor koga k hudodelstvu nagovarja spodbuda ali zapeljati skuša, je takrat, kadar je njegovo nagibanje brez uspeha ostalo, kriv poskušenega zapeljevanja k temu hudodelstvu, in naj se v tisto kazen obsojuje, ki bi jo bilo izreči za poskus tega hudodelstva.
Razsodba kas. dvora: Poskusano zapeljevanje k pripomoči je kažnjivo , če so tudi ni storilo glavno dejanje, h katerega zvr-šenju naj bi so pripomoglo (z dno 13. prosinca 1888 št. 12866 ox 1887).
§. 10. Pri hudodelstvih, ki se store po tiskovinah, se prične kaznjivost za pisalca, prestavljalca, izdajnika, vrednika in založnika (§. 7) takrat, kadar se delo, ki se ima pomnožiti, v natis izroči; za ostale krivce pa takrat, kadar oni delati začno.
§.11. Zavoljo misli ali notranjega namena, ako se ni nobeno zunanje hudobno dejanje započelo, ali ne kaj tacega, kar zakoni zapovedujejo, opustilo, se ne more od nikogar odgovor tirjati.
Drugo poglavje.
O kaznovanju hudodelstev sploh.
Poglavitno vrsto kazni.
§. 12. Kazen hudodelstev je smrt hudodelnika, ali njega držanje v ječi.
Način smrtno kazni.
§. 13. Smrtna kazen se zvršuje z obešanjem.
Stopinje kazni ječo : a) po ostrosti.
§. 14. Kazen ječe je po razločku ostrosti v dve stopinji razdeljena. Prva stopinja se zaznamuje z besedo „ječa“ brez pristavka, druga z besedo „težka ječa".
Prva stopinja.
§. 15. Pri kazni ječe prve stopinje se kaznjenec brez železja, vendar tesno zaprt ima in tako pre-življuje, kakor nanese uredba takošnim kaznjencem namenjenih kaznilnic po posebnih predpisih, ki so zastran tega dani, ali ki se bodo še dali.
Ki mu dopuščeno, se z nikomur shajati, če ni ječarja v pričo, ne pogovarjati se v jeziku, katerega le-ta ne razume.
Druga stopinja.
§.16. K kazni ječe druge stopinje obsojeni se vklepa v železje na nogah. Pogovor z ljudmi, katerim ni neposrednje njega varovanje izročeno, se mu le v celo posebnih in važnih primerljejih dopusti.
Glej zakon z dne 16. novembra 1867 št. 131 d. z. v dodatku pod Ш.
Stopinje kazni ječe : b) po trpežu.
§. 17. V ječo se obsojuje hudodelnik ali za vse dni življenja ali za kak določen čas. Najkrajši trpež poslednjega je praviloma (§§. 54 in 55) šest mesecev, najdalji dvajset let. Čas kazni in vsak drug pravni nasledek kazenske sodbe se pričenja, ako se v sodbi kaj druzega ne ustanovi, od tiste dobe, ko se je razglasila sodba, zoper katero ni več nobenega pravnega pomočka.
Ker različnost okoliščin, katere hudodelstvo po-vikšujejo ali zmanjšujejo, tega ne dopusti, da bi se za vsak primerlej posebej mera kazni odločno v zakonu samem izrekla; se bode v naslednjih poglavjih pri vsakem hudodelstvu samo prostor od najkrajše do najdalje dobe ustanovil, med katerim so ima praviloma trpež kazni po velikosti hudodelstva odmerjati.
(Hoj zakon z dno 1. aprila 1872 št. 43 d. z. v dodatku pod VII.
Razsodba kas. dvora: Preiskovalni zapor jo po S. 400 k. p. r. obligatorično vselej tedaj uračuniti v kazon, kadar jo imol priglašeni pravni lok (pomoček) kaj uspeha, če tudi le v kaki posamezni točki (z dno 10. avgusta 1878 st. 0048).
Združenje dela kazni ječe primernega.
§. 18. S kaznijo ječe je vsikdar združeno moranje k delu. Vsakteri kaznjenec mora torej to delati, kar uredba kaznilnice nanese.
Pri odkazovanju teh del naj se, kolikor je moč, gleda na stopinjo kazni ječe, na opravilo, s čemur so sc kaznjenci doslej pečali, in na stopinjo njih omike.
(Te r m. op o m b a : „Anhaltung zur Arbeit“ — ranje k delu“, — bolje: „priganjanje, silenje le delu“.)
Pooštrenje kazni joče.
§. 1 9. Kazen ječe se zamore poostriti:
a)	s postenjem ;
b)	z odkazovanjem trdega ležišča;
c)	z držanjem samši zaprtega;
d)	s samotnim zaklenjenjem v temnici;
e)	s tepenjem s palico ali šibo;
f)	z izgnanjem iz dežele po prestani kazni.
Glej zakon z dne 16. novembra 1807 št. 131 d. z. v dodatku pod. III.
(Term. opomba: „durch Anhaltung in Einzelnhaft“ „z držanjem samši zaprtega“ bolje: z držanjem v samotnem zapom“.)
Postenje.
§. 20. Prva in druga stopinja ječe se zamore s postenjem poostriti tako, da se kaznjenec o nekaterih dnevih samo ob vodi in kruhu drži. Vendar se to ne sme čez trikrat v tedni in ne zapored dan za dnevom zgoditi.
Trdo ležišče.
§. 21. Pooštrenje s trdim ležiščem v tem obstoji, da mora kaznjenec na golih deskah ležati, kar se pa ne sme zaporedoma dan za dnem in ne več kakor trikrat na teden zgoditi.
I’osanmko zaprtje.
§. 22. Posamič ali samši se kaznjenec ne sme neprenehoma dalj kakor en mesec zaprt imeti, in Po tem ne pred vnovič v posamsko ječo djati, dokler en mesec vmes ne preteče. Zraven tega pa naj kaznjenca tudi med tem, ko je posamič zaprt, vsaki 'lan najmanj dvakrat kdo izmed čuvajev kaznilnice obišče; tudi mu je primerno delo dati.
Glej zakon z dno 1. aprila 1872 št. 43 <1 z. v dodatku pod VII.
Samotno zaprtje v temnici.
§. 23. Samotno zaklenjenje v temnici ne sme neprenehoma dalj kakor tri dni trpeti, po tem ne
popred zopet nastopiti, dokler en teden vmes ne preteče in zamore skupej k večjemu trideset dni v enem letu trpeti.
§. 24. (Ta §., kateri govori o telesnem tepenju, je vsled zakona z dne 15. novembra 1867 št. 131 d. z. v dodatku pod III razveljavljen.)
Izgnftnjo iz dežele.
§. 25. Izgnanje iz dežele se zamore samo zoper take hudodelnike izreči, ki so zunanjiki (tujci), in se mora vselej na vse kronovine avstrijanskega cesarstva razprostreti.
(Term. opomba: „Ausländer“ — „zunanjiki“ (tujci), pač bolje: „inostranci, inozemci, tuji državljani“.)
il az s o d b a kas. dvora: Izgnanje iz vseli v državnem zboru zastopanih kraljevin in dežel (§. 249 odst. 2 k. z.), kakor tudi iz-gnanje iz deželo (S. 25 k. z.) izreči je za vodno ali vselej ; sodnik ni opravičen, omejiti ga za določen čas (z dno 3. junija 1887 št. 4094).
Zakoniti nasledki vsakatero obsodbo zavoljo hudodelstev.
\8. 20. Z vsako obsodbo zavoljo kacega hudodelstva so po zakonu združeni sledeči nasledki:
а)	obsojencu se odvzamejo vsi redi domači in zunaj n ih držav, civilna in vojaška častna znamenja;
б)	on zgubi vse javne naslove, akademijske stopinje in dostojnosti, ter pride ob pravico, takošne brez izrečnega cesarjevega dovoljenja na novo ali zopet zadobiti;
c)	obsojeni ne sme prevzeti odgovornega vredovanja periodičnih tiskovin;
d)	on zgubi vsakateri javni urad ali službo, tudi učiteljski urad, in jih ne more, brez izrečnega cesarjevega dovoljenja na novo ali zopet zadobiti ;
e)	duhovni se odstavijo od duhovnije (prebende) in postanejo nezmožni, brez izrecnega cesarjevega dovoljenja takošno kdaj zopet doseči;
f)	obsojenec zgubi sposobnost za urad sodnika, advokaturo in notarstvo, javne agencije, in vsa-katcro namestovanje strank pred javnimi oblast-nijami;
g)	obsojencu se odvzamejo vse na penzijske predpise oprte penzije, provizije, prineski za izrejo, ali drugi kaki prejemki, kakor tudi vse miloš-činje.
Povrh tega veljajo tudi za naprej tiste določbe državljanskih, političnih in cerkvenih predpisov, katere z obsodbo zavoljo kacega hudodelstva še druge škodljive nasledke združujejo.^
Posebni ukazi bodo uravnali predpise zastran tega, kako naj se devajo pokaznjeni hudodelniki pod policijski nadzor, ter bodo določili, kolika moč je zastran tega sodnijam dana.
G loj zakon z dno 16. novembra 18G7 fit. 131 d. z. v dodatka pod III, kateri ima posebno som spadajočo določbo.
(Te r m. opomba : „akademische Würde“ — ,/fo-stojnost“, bolje : „dostojanstvo“.)
Zakoniti nask-dki kazni smrti in težko jočo.
§. 27. Razun teh so pa sosebno s kazenskimi sodbami, po katerih se hudodelnik obsodi k smrti ali v težko ječo, po zakonu še sledeči nasledki združeni:
d)	ako je hudodelnik žlahtnega (plemenitega) rodu, se mora kazenski sodbi pristaviti, da žlahtnost (plemenstvo) zgubi. Toda zguba ta samo njega zadene, torej ne njegove zakonske žene, ne pied kazensko sodbo zarojenih otrok;
Kazenski zakon.	2
b)	hudodelnik ne more, dokler njegova kazen trpi, ne med živimi skleniti opravila, ki bi njega vezalo, ne poslednje volje napraviti. Njegova po* prejšna dejanja ali naredbe pa ne zgube zavoljo kazni svoje veljavnosti.
Glej zakon z dne 16. novembra 1807 st. 131 d. z.
(Te r m. o p o m b a : „Ist der Verbrecher von Adel“ — „aho je hudodelnik žlahtnega rod u“, bolje : ako je hudodelnik plemenitega stan ü“, dalje „Adel“ — „žlahtnost“ „pismenstvo“ bolje: „plemstvo“.)
Posebne določbe za hudodelstva po tiskovinah storjena.
§§. 28 in 29. (Ta dva §§. sta razveljavljena po §. 34. tiskovnega zakona v dodatku pod I.)
Določbe zastran zgube obrtnije, ladij nega patenta in pravice imeti barko za obrežno vožnjo.
§. 30. Zguba obrtnije ni že po zakonu s hudodelstvom združen nasledek, se tedaj ne more s kazensko sodbo izreči. Vendar pa mora kazenska sodnija, kadar ima zavoljo hudodelstva obsojeni kako obrtnijo, po razglašeni sodbi spise tisti oblastniji poslati, katera pravico takošne obrtnije podeljuje. Kadar bi se tej oblastniji zdelo nevarno, hudodel-niku po prestani kazni dopustiti, da bi svojo obrtnijo opravljal, naj mu, ravnaje po veljavnih predpisih, obrtnijo vzame.
Ravno tako je tudi ravnati takrat, kadar je obsojenec imel kak ladjarski patent ali pa pravico, držati barko za obrežno vožnjo. V tem primerleju gre razsodba o zgubi takošne pravice osrednji pomorski oblastniji.
Kazen zadeva samo hudodolnika.
§. 31. Kakor kaznjivost, tako ne more tudi prava kazen nikogar razun hudodelnika zadeti.
Utesnitev sodnikovo voljo pri odmerjanju kazni.
§. 32. Kazen se mora natanko po zakonu odločevati, in se ne sme ne ostreje ne rahleje odmerjati, kakor zakon po najdeni kakovosti hudodelstva, in storilca zapoveduje.
{Term. opomba: „weder schärfer noch gelinder“ — „ne ostreje ne rahleje“, bolje: „ne ostreje, ne mileje“.)
§. 33. Tudi se praviloma ne more (§§. 52, 54 in 55) nobena druga vrsta kazni hudodelniku naložiti, kakor katera je v pričijočem zakonu ustanovljena. Bavno tako ne more poravnava med hudodelnikom in poškodovanim zaslužene kazni odvzeti (§§. 187 in 188).
Če so več hudodelstev skupaj nameri:
§. 34. Ako je hudodelnik storil več hudodelstev, ki so predmet ene preiskave in obsodbe, naj se po tistem, za katero je ostrejša kazen postavljena, vendar gledaje na ostala hudodelstva, kaznuje.
ali hudodelstva s pregroški ali prestopki.
§. 35. Ta predpis se mora tudi takrat spol-novati, kadar se hudodelstva s pregreški ali prestopki skup namerijo.
V §§. 28 in 29 ustanovljene posebne določbe gre pa v primerleju, ko se več hudodelstev, ali ko se hudodelstva s pregreški ali prestopki skupej namerijo, zraven druge zakonite kazni tudi takrat zvrševati, če je bilo tudi samo eno izmed kažnjivih dejanj, ki se skupej namerijo, po vsebini kake tiskovine doprineseno. — Ravno tako je treba takrat, kadar je tudi samo na eno izmed kažnjivih dejanj, ki se skup namerijo, v tem ali v kakem drugem
2*
zakonu kazen v denarjih ali kaka v §. 240 črk.
b)	in c), odločenih kazni postavljena, zraven druge zakonite vsakakor tudi to posebno kazen krivcu nalagati.
Po ukazih pravosodnega ministarstva z dno 24. junu var j a in 16. avgusta 1856 št. 25523 in 16537 ozira so §. 35 k. z. samo na take prestopke , kateri so ali v občnem kaz. zakonu navedeni, ali pa tudi v drugih posebnih zakonih, samo da niso izrecno odkazaui področju drugih oblastnij.
O hudodelstvih podložnikov na tujem.
§. 36. Zavoljo hudodelstev, ki jih je podložnik avstrijanskega cesarstva v zunanji državi doprinesel, se ne sme, ako ga v domači državi vjamejo, nikdar zunanji državi izročiti; ž njim je, ne glede na zakone tiste dežele, kjer je bilo hudodelstvo storjeno, po tem kazenskem zakonu ravnati.
če je pa vendar zavoljo tega dejanja že v zunanji deželi kažnjen bil, naj se prestana kazen všteva v kazen, ki mu jo gre po tem kazenskem zakonu naložiti.
Nikdar se v domači državi ne zvršujejo sodbe tujih kazenskih oblastnij,
O hudodelstvih tujcev : a) v domači državi ;
§. 37. Tudi tujca, kateri v avstrijanski državi hudodelstvo doprinese, ure le po pričijočem zakonu soditi (§. 41).
b) v zunanji deželi.
§. 38. Ako je tujec na tujem storil hudodelstvo velike izdaje, katero zadeva avstrijansko državo, ali nemško zvezo (§. 58), ali pa hudodelstvo po-nareje ali prenareje avstrijanskih javnih upopisov ali denarjev (§§. 10(> — 121), je ž njim kakor z rojakom po tem zakonu ravnati.
Določba o nemški zvezi no velja več (člen IV. mirovno pogodbe med Avstrijo in Prusijo z dno 23. avgusta 1866 st. 103 d. z. in ukaz pravosodnega ministra z dno 7. doc. 1870 št. 14158.)
(Te r 7ti. o p o m b a : „ Creditpapier“ — „upopis“, je pač bolje „upni list", kakor se v 11. poglavji glasi.)
§. 39. (le je pa tujec na tujem kako drugo v p opre j Snem paragrafu neomenjeno hudodelstvo storil, ga je, kadar koli se v domači državi zasledi, sicer tudi zapreti; treba se je pa precej s tisto državo, kjer je hudodelstvo storil, zastran njega izročitve zmeniti.
§. 40. Ce bi se zunanja država branila, ga prevzeti; gre proti tujemu hudodelniku praviloma Po predpisu pričujočega kazenskega zakona ravnati. Če bi pa po kazenskem zakonu kraja, kjer je delo doprinesel, kaznovanje manj ostro bilo, naj se ž njim ravna po tem lahkejšem zakonu. Kazenski sodbi se mora še izgnanje po dostani kazni pristaviti.
§. 41. Ako zastran vzajemnega izročevanja hu-dodelnikov z zunanjimi državami posebne pogodbe obstoje, se je treba po njih ravnati.
Pravica do odškodovanja proti hudodelniku.
§. 42. Kazen hudodelnika nikakor ne premeni pravice tistih, kateri so bili s hudodelstvom razžaljeni, ali poškodovani, in katerim za to zadostenje, ah odškodovanje od hudodelnika, njegovih dedičev, ali iz premoženja njegovega gre.
Tretje poglavje.
O obtežavah.
Občno morilo obtežovalnih okoliščin.
§. 43. Sploh je hudodelstvo toliko večje, ko-'kor bolj je bilo prevdarjeno, kolikor bolj premi-
šljeno je pripravljanje, s katerim se hudodelstvo započne, kolikor večja je ž njim storjena škoda, ali združena nevarnost, kolikor manj se ga je varovati moč, ali kolikor več dolžnosti se po njem prelomi.
Posebne obtežovalno okoliščine.
§. 44. Posebne obtežave so:
a)	če se je več hudodelstev razne vrste doprineslo;
b)	če se je ravno tisto hudodelstvo ponovilo;
c)	če je hudodelnik že zavoljo enacega hudodelstva kažnjen bil;
d)	ako je druge k hudodelstvu zapeljal;
e)	če je začetnik, šuntar, vodja bil hudodelstva, katero je več oseb storilo.
(Term. opomba: „Anstifter“ — „šuntar“, bolje
„napeljevalec“.)
§. 45. Tudi je obtežava, če obdolženec skuša v preiskavi sodnika z izmišljevanjem lažnjivih okoliščin prekaniti.
Četrto poglavje.
O zlajšavah.
Zlajšavojoči vzroki : a) iz kakovosti storilca.
§. 46. Zlajšave, kise tičejo storilčeve osebe, so:
d)	če storilec ni dvajset let star, če je slabega razuma, ali če je bila njegova izreja zelo zanemarjena ;
b)	če se je pred hudodelstvom brez madeža vedel;
c)	če je po nagonu koga druzega, iz strahu ali pokorščine hudodelstvo doprinesel;
Kanonski zakon. — Prvi del. VI. poglavje. §. 47.	23
d)	kadar ga je silno ganjenje srca, ki je iz navadnega človeškega čuta vstalo, na hudodelstvo zaneslo;
e)	če ga je k hudodelstvu privabila bolj priložnost, ki se mu je iz tuje nemarnosti namerila, kakor da bi se bil s poprej storjenim naklepom k njemu napravil;
/) če se je pritiskan od ubožtva k hudodelstvu zapeljati dal;
<7) ako se je z djavnim pridom prizadeval, storjeno škodo popraviti, ali daljše hude nasledke ovreti; Л) če se je, da si bi bil lahko utekel, ali skrit ostal, sam ovadil in hudodelstvo izpovedal (obstal); i) če je druge, skrite hudodelnike razodel, in k njih polovljenju priložnost in pomočite podal; /c) če je zavoljo preiskave, ki se je brez njegovega zadolženja podaljšala, dalj časa zaprt bil. (Term. opomba: „heftige Gemüthsbeiregung“ — „silno ganjenje srca“, bolje se glasi: „silno duševno razburjenje“; „zum Verbrechen hinreissen“ — „na hudodelstvo zanesti“, pat bolje: „le hudodelstvu nagniti, zapeljati“; „mit thiitigen Eifer“ — „z djavnim pridom“, bolje: „z dejanskim (pridom) trudom“; „Verbrechen bekannt“ — „hudodelstvo izpovedal (obstal)“; v novejšem času se zelo rabi: „priznal“.)
b) iz kakovoHti dejanja.
§. 47. Zlajšave glede na kakovost dejanja so;
а)	če je pri poskusu ostalo, po meri, kolikor dalje je bil poskus še od dopolnjenega hudodelstva;
б)	če se je storilec, hudodelstvo doprinašaje, prostovoljno zdržal večjega oškodovanja, za katero je priložnost bila;
c)	če je škoda, ki je iz hudodelstva nastala, majhna, ali če poškodovani popolnoma povračilo ali za-dostenje dobi.
Peto poglavje.
O uporabi obtežav in zlajšav pri odlo-čevanju kazni.
Občni predpis zn cenjenjo obtožovnlnih in zlajsovalnih okoliščin.
§. 48. Na obteževalne okoliščine gre le toliko gledati, kolikor ni nasproti zlajševalnih, in ravno tako na zlajševalne okoliščine le, kolikor ni nasproti nobenih obteževalnih. Po meri, kakor ene ali druge premagujejo, se mora po njih kazen poostrovati ali pa zmanjševati.
Omejitev pravico pooštrenja sploh.
§. 49. Pri poostrovanju se ne more ne vrsta za vsakatero hudodelstvo odločene kazni premenje-vati, ne kazen čez zakonito odmerjeno dobo podaljševati.
Zlasti: a) pri kazni smrti in ječo za vso žive dni.
§. 50. Pri kazni smrti in ječe za vse žive dni ni nobenega poostrovanja.
Ltazsodbo kas. dvora: Лко jo obtoženec razun hudodelstva, na katero jo stavljena kazen smrti, storil tudi kako drugo kažnjivo dejanje, in naj so znači to sumo za prestopek, no smo se obsoditi na smrt, ako je mod tem zaradi tega kažnjivoga dejanja prestal že kako kazen (z dno 13. svečana 1883 st. 1080).
Ako sejo obtožba zaradi kakega hudodelstva, na katero jo stavljena kazen smrti, vslod obnovljenega kaz. postopanja razširila tudi na kako drugo kažnjivo dejanje, zastran katerega jo obtoženec kazen že prestal, in ako jo bil v novič obtoženec toga kažnjivoga dejanja oproščen, ne ovira to nikakor, obtoženca k smrti obsoditi; kajti faktično prestanu kazen no pride v postov kot kazen, kor so je vslod obnovitve kaz. postopanja dotična obsodba razveljavila (z dne 24. sušca 1888 št. 163).
h) pri Časni kazni ječo.
§. 51. časna kazen ječe nasproti naj se zavoljo obtežav po daljšem ali najdaljšem v zakonu odločenem trpežu odmerja, in tudi razmerno poostruje
z eno ali več izmed tistih vrst poostrovanja, ki so v §. 19. naštete.
Uporaba zlajšovalnih vzrokov: a) pri smrtni kazni..
§. 52. če se pri hudodelstvih, za katera je smrtna kazen postavljena, namerijo zlajšave, bode sicer sodnik sodbo po zakonu sklenil, dalje pa po predpisih zastran ravnanja danih delal. Če pa vendar hudodelnik takrat, ko je hudodelstvo storil, še ni bil dvajsetega leta dopolnil, naj se mu namesti kazni smrti ali ječe na vse žive dni težka ječa med desetimi in dvajsetimi leti prisojuje.
(Term. opomba: „nach den über das Verfahren erlassenen Vorschriften“ — „po predpisih, zastran ravnanja danih“, pač bolje: „po o postopku danih predpisih“.)
b) v družili primerlejih.
§. 53. V vsih druzih primerlejih velja to pravilo, da se zavoljo zlajšav ne more ne vrsta kazni, ne zakonita dolgost premeniti, temuč da gre čas kazni le v tisti dobi okrajševati, ki jo zakoni dopuščajo.
Izredna pravica zlajšanja.
§. 54. Pri hudodelstvih, za katera kazen ni čez pet let postavljena, se zamore ne le ječa v lah-kejšo stopinjo premeniti, temuč tudi zakoniti trpež ušlo pod šest mesecev skrajšati, ako se več in sicer takošnih zlajšav skupej nameri, po katerih se poboljšanje hudodelnika za trdno upati sme.
(Term. opomba: „Dauer der Strafe“ — „trpež kazni“, glasi se bolje „trajanje, dolgost kazni“.)
Premenjenje kazni.
§. 55. Tudi se je pri hudodelstvih, katerih kazen bi po zakonu čez pet let ne trpela, na ne-
dolžno rodbino ozirati, in ako bi se za njo z daljšo kaznijo v njenem zaslužku znamenita škoda zgodila, se zamore čas kazni celo pod šest mesecev skrajšati, vendar le tako, da se daljši trpež kazni ječe z enim ali več v §. 19 naštetih poostrovanj nadomesti.
Šesto poglavje.
O raznih vrstah hudodelstev.
llazdelitov hudodelstev.
§. 56. Hudodelstva segajo ali zoper občno varnost naravnost v državni vezi, v javnih naredbah, ali v javnem zaupanju, ali pa žalijo varnost posameznih ljudi, na osebi, premoženju, slobodi, ali druzib pravicah.
Posebno vrsto hudodelstev.
§.57. Po tej zadevi se tu za posebne vrste hudodelstev izreko:
1.	Velika izdaja.
2.	Razžalitve veličanstva in udov cesarskega roda.
3.	Motenje javnega pokoja.
4.	Vstaja.
5.	Punt.
6.	Javna posilnost s silovitim ravnanjem zoper zbor, ki ga je vlada za pretresovanje javnih reči poklicala, zoper kako sodnijo, ali drugo javno oblast-nijo.
7.	Javna posilnost, s silovitim ravnanjem zoper zakonito priznane skupščine ali zoper zbore, ki bivajo z vdeleženjem ali pod nadzorom kake javne oblastnije.
8.	Javna posilnost s silovitim lotenjem ali nevarnim pretenjem proti gosposkinim osebam v urad-skih rečeh.
9.	Javna posilnost s silovitim napadom na tuje nepremakljivo blago.
10.	Javna posilnost s hudobnim poškodovanjem tuje lastnine.
11.	Javna posilnost s hudobnimi dejanji ali opu-ščenji v posebno nevarnih razmerah.
12.	Javna posilnost s hudobnim poškodovanjem ali motenjem na državnem daljnopisniku (telegrafu).
13.	Javna posilnost z ljudoropstvom (človeškim
ropom).
14.	Javna posilnost z brezoblastnim utesnova-njem osebne slobode kacega človeka.
15.	Javna posilnost po ravnanju s kakim človekom kakor s sužnim.
16.	Javna	posilnost	z	odpeljanjem.
17.	Javna	posilnost	z	izsilovanjem.
18.	Javna	posilnost	z	nevarnim pretenjem.
19.	Kriva	raba uradske oblasti.
20.	Ponareja in prenareja javnih upnih listov.
21.	Ponareja in prenareja (kovanega) denarja.
22.	Motenje vere.
23.	Posilna nečistost.
24.	Oskrumba.
25.	Druga hudodelstva nečistosti.
26.	Umor.
27.	Uboj.
28.	Pregnanje telesnega ploda (spočetka).
29.	Izpoloženje (zanesenje) otroka.
30.	Težke telesne poškodbe.
31.	Dvoboj.
32.	Zažig.
33.	Tatvina.
34 Nezvestoba.
35.	Razboj (rop).
36.	Goljufija.
37.	Dvojni zakon.
38.	Obrekovanje.
39.	Hudodelnikom dana podpomoč.
Sedmo poglavje.
O hudodelstvih velike izdaje, razžalitve Veličanstva in udov cesarskega roda, in motenja javnega pokoja.
Velika izdaja.
§. 58. Hudodelstvo velike izdaje stori: kdor kaj počne,
«) s čimur se ima cesarjeva oseba na telesu, zdravju ali slobodi poškodovati ali v nevarnost pripraviti, ali pa storiti, da bi se zvrševanje njegovih vladarskih pravic ubranilo; — ali
b)	kar bi merilo na to, da bi se oblika vlade po-silno premenila; — ali
c)	kak del od enotne državne zveze ali obsežja dežel avstrijanskega cesarstva odtrgal, ali da bi se državi napravila ali povekšala nevarnost od zunaj, ali pa kaka puntarija ali domača vojska znotraj ; naj se zgodi le to očitno ali skrivoma, po posameznih osebah ali v tovaršijah, z na-snovo, nagovarjanjem, spodbadanjem, zapeljevanjem z besedo, pisanjem, natisnjenimi deli ali podobami, svetovanjem ali lastnim delom, popri mši se orožja ali ne, z razodetimi, k temu
namenu peljajočimi skrivnostmi ali naklepi, s podšuntovanjem, nabiranjem, ogieduhovanjem, podpiranjem, ali s kakoršnim koli v to namenjenim dejanjem, če bi bilo tudi brez uspeha ostalo.
Ako se ravno omenjena dejanja nastavijo zoper obstanek, celost, varnost ali ustavo nemške zveze, naj se tudi kakor velika izdaja sodijo in kaznujejo.
Glej tudi eien I. zakona z dne 17. decembra 1802 št. 8 d. z. za 18fi3 v dodatku pod II; daljo opazko zgoraj pri § 38.
(Term. opomba:	„Regierungsform“ — „oblika
vlade“ bolje in pravilneje: „oblika vladanja“, „vi a dar-stva“, kateri izraz se rabi pozneje v §. 65, za isti pojem; „durch eigene Thal“ — „z lastnim delom“, bolje: „s lastnim (svojim) činom“ (dejanjem).
Kazen veliko izdaje.
§. 59. Zavoljo tega hudodelstva naj se prisoju j e smrt:
a)	vsakateremu, kdor seje zakrivil s kakim v §. 58, črk. a) zaznamovanih dejanj, če je tudi brez uspeha ostalo;
b)	začetnikom, našuntovalcem, vodjam in vsim tistim, ki so pri kakem započetju velike izdaje v §. 58, črk. 6) in c) zaznamovanih vrst ne-posrednje delali.
Vsi tisti pa, kateri so se takošnega započetja bolj oddaljeno vdeležili, naj se kaznujejo s težko ječo od deset do dvajset let, pri posebni nevarnosti, započetja ali storilca pa s težko ječo na vse žive dni. Ako se je zadnjič
c)	z govorjenjem na očitnem mestu ali pred več ljudmi, v natisnjenih delih, razširjanih podobah ali pisanjih k kakemu v §. 58 zaznamvanih dejanj nagovarjalo, spodbadalo ali zapeljevalo,
30 Kazenski zakon. — Prvi del. VII. poglavje. §§. 00—61.
in ako je to nagibanje brez zveze s kakim drugim hudodelskim započetjem in brez uspeha ostalo (§. !)), je treba prisojevati težko ječo med desetimi in dvajsetimi leti.
Za povračilo škode, po hudodelstvu velike izdaje državi ali privatnim osebam napravljene, je vsak krivec z vsim svojim premoženjem odgovoren.
(Term. opomba: „Rädelsführer“ — „vodja“; v praksi in ljudski govorici se rabi „kolovodja", kar izraža prav dobro nemški izraz; „mitgewirkt haben“ — „ki so .. . delali“; pravilneje: „ki so .. . sodelovali“, za „Unternehmung“ sem že pri §. 1. nasvetoval „početje“ mesto „započetje“.)
Sokrivoet velike izdaje : a) ako so taista no ubrani;
§. 60. Kdor kacega započetja, ki v veliko izdajo sega, in katero je lahko in brez nevarnosti za sebe, za svojce (§. 216), ali tiste osebe, ki so pod njegovo zakonito brambo, v njegovem daljšem napredovanju ovirati zamogel, nalašč ne ovira, je sokriv tega hudodelstva, in naj se kaznuje s težko ječo od pet do deset let.
(Term. opomba: „gesetzlicher Schutz“ — postavna hramba“, pač bolje „zakonito (postavno) varstvo“.)
b) ako so ona ne ovadi.
§. 61. Tudi je sokrivec velike izdaje, kdor kacega započetja velike izdaje, ali človeka, od katerega ve, da je kaj tacega započel, oblastniji nalašč ne ovadi, ako je to ovaditi zamogel, da ni ne sebe, ne svojcev (§. 216), ne tistih ljudi, ki so pod njegovo zakonito brambo, v nikako nevarnost pripravil, in ako se iz okoliščin ne pokaže, da se, če ravno je bila ovada opuščena, škodljivega nasledka več ni bati. Tak sokrivec naj se tudi kaznuje s težko ječo od pet do deset let.
Odpušeenjo kazni zavoljo dejanskega kesa.
§. 62. Kdor se je podal v kako tovaršijo, katera na veliko izdajo meri, pozneje pa skesan, nje soude, njene ustanovila (postave), namene in početja gosposki razodene o času, ko so še skrite bile, in dokler se je še škoda ubraniti zamogla, temu se zagotovi popolno odpuščenje kazni in zamolčanje storjene ovade.
Razžalitev Veličanstva.
§. 63. Kdor cesarju spoštovanje ukrati, naj se zgodi le - to z osebnim razžaljenjem, z grdenjem, hudim ogovarjanjem, ali zasramovanjem, očitno ali pred več ljudmi izrečenim, po natisnjenih delih, s podanjem ali razširjanjem podob ali pisanj, se zakrivi s hudodelstvom razžalitve Veličanstva, in naj se kaznuje s težko ječo od enega do pet let.
Po odločbi pravosodnega minieterstva z dno 12. decembra 1863 št. 18772 in 18. junija 1855 st. 12420 navajajo so v tem § izrazi „grdenje“ „hudo ogovarjanje“ in „zasramovanje“ le i z g 1 e d o m a ; po tem § kaznovati so tudi drugi spoštovanje krateči izrazi, samo da izvirajo iz hudobnega naklepa, za hudodelstvo potrebnega.
Razsodbo kas. dvora: Zakon našteva izgledom a štiri vrsto ali načine, kako se spoštovanje krati, da označuje takö mojo, v katerih naj se kaznuje za razžalitev Veličanstva vsako kratenje spoštovanja cesarju dolžnega (z dne 10. novembra 1879 št. 8621).
Ako jo storilec sicer v zaprti celici, a glasno izustil kako grdenje tako, da se jo zunaj lahko slišalo, smatrati jo to za očitno ali javno grdenje (z dno 5. aprila 1880 št. 888).
Iz izrazov „s podanjem“ (Mittheilung) ali „razširjanjem“ sledi, da zadostuje že izročitev kacoga pisma oni s a m i osebi za to hudodelstvo , če so tudi ni nameravalo tega daljo razširjati (z dno 11. okt. 1882 st. 6032).
Razžalitve udov cesarskega roda.
§. 64. Ako se takošna dejanja, ali dejanske razžalitve store zoper druge ude cesarskega roda, jih je, če se v njih ne najde hujše kaznovano hudodelstvo, z ječo od enega do pet let kaznovati.
Tudi za razžalitev umrlih udov cesarskega rodu velja ta določba (odločba pravosodn. min. z dno 10. junija 1854 št. 6887).
Razsodba kas. dvora : S tujimi suvereni poročeno nadvoj-vodinje imajo po § 3. najvišega rodbinskega statuta pravico, da so javno imä, in ravnä, z njimi, kakor s princezinjami cesarsko hiše ; one so torej v tej lastnosti deležne vseh pravio, časti in prednosti cesarske hiše (z dno 8. aprila 1863 št. 2265).
Motenje javnega pokoja.
§. 65. S hudodelstvom motenja javnega pokoja se zakrivi, kdor očitno ali pred več ljudmi, ali v natisnjenih delih, razširjanih pisanjih ali podobah
a)	k zaničevanju ali sovražtvu zoper cesarjevo osebo, zoper enotno državno zvezo cesarstva, zoper obliko vladarstva ali državno upravo našunto-vati skuša, ali
h)	k nepokorščini, k uporu ali zoperstavi zoper zakone, ukaze, razsodbe ali naredbe sodnij ali druzih javnih oblastnij, ali k odrekovanju davkov ali davščin za javne namene zaukazanih nagovarja, spodbada ali zapeljati skuša.
Z enakim hudodelstvom se tudi zakrivi, kdor
c)	takošne tovaršije, ki si za svojo nalogo vzamejo kacega pod črk. a) in 6) zaznamovanih kažnjivih namenov, ustanoviti, ali druge k deležnosti taistih zapeljati skuša, ali se jih sam kakor koli bodi vdeleži.
Kazen tega hudodelstva je težka ječa od enega do pet let.
(Hoj tudi ölen H. zakona z dno 17. doc. 1862 št, 8 d. z. za 1863 v dodatku pod 11.
(Term. opomba: „aufzureizen sucht“ — „našun-tovati skuša“; bolje: „ščuvati, ali pa hujskati skuša“; „Verbindung“ — „tovaršija“; znabiti bolje: „družba, združba“; zur Theilname ... zu verleiten sucht“ — k deležnosti . . . zapeljati skuša“; bolje: „k udeležbi . . . zapeljati skuša“.)
§. 66. Kdor kako v §. 58 omenjenih dejanj zoper kako državo nemške zveze ali zoper glavarja
ene ali druge teh držav stori, se tudi, če se v tem dejanju ne najde kako huje kaznovano hudodelstvo, zakrivi s hudodelstvom motenja javnega pokoja, in naj se kaznuje z ječo od enega do pet let, pri ob-težavah pa s težko ječo od pet do deset let.
Ravno tega hudodelstva postane kriv, in se ravno tako kaznuje, kdor kako izmed teh dejanj zoper drugo tujo državo ali njenega glavarja doprinese, ako je po njenih zakonih ali pa s posebnimi pogodbami vzajemnost zagotovljena, in v av-strijanskem cesarstvu zakonito razglašena.
(Huj opazko pri § 38.
Ogleduhovanje (pazunetvo) in drugi dogovori н sovražnikom.
§. (»7. Kdor takošne razmere ali reči, ki se nanašajo na vojaško hrambo države ali na dela (operacije) armade, ogledovaje pozveduje v ta namen, da bi jih sovražniku kakor si koli bodi vediti dal; ali kdor o miru takošne naredbe ali reči, ki se tičejo vojskine moči države ali njene vojaške hrambe, in katerih država ne dela ali ne obravnuje očit,i.o, v ta namen pozveduje, da bi to tuji državi naznanil, je kriv hudodelstva ogleduhovanja (pazun-stva); in vojaške oblastnije ga po posebnih za to danih predpisih preiskavajo in kaznujejo.
Enako je tudi soditi druge dogovore s sovražnikom in druga započetja, katerih namen je, ce-sarsko-avstrijanski armadi ali kaki ž njo v zavezi stoječi vojski škodo, ali pa sovražniku korist nakloniti.
Glej tudi čleu J. zakona z dnu 17. dec. 1862 št. h d. z. za 1863 v dodatku pod II.
(Te r m. op o mb a: „Ausspähung“ — „ogleduhovanje“ bolje „ogledmtvo“ (vohunstvo).
Kazenski zakon,	''
Osmo poglavje.
O vstaji in puntu.
Vstaja.
§. 68. Hudodelstvo vstaje je, če se več ljudi skupi, da bi se gosposki s silo uprli; namen take zoprstave bodi, kaj izsiliti, se naloženi dolžnosti umakniti, kako napravo ali spolnjenje javnega povelja ovreti, ali kakor si bodi javni pokoj motiti.
Pri tem ni nobenega razločka, naj bo ta sila obrnjena proti kakemu sodniku, gosposkini osebi, uradniku, odposlancu, postavljeneu ali služabniku državne ali občinske oblastnije, proti civilni, finančni ali vojaški straži, ali kacemu žandarju, ali proti gojzdnarskemu uradniku, ki je postavljen za varovanje gojzdov, če je tudi v privatni službi, da ga je le pristojna cesarska oblastnija v prisego vzela, ali proti tako zapriseženemu osebju gojzdnega nad-gledstva, ali proti osebi, ki je za nadgled pri državnih ali privatnih železnih cestah, ali za oskrbovanje vožnje po taistih, ali za varstvo in službo državnega daljnopisnika postavljena, kadar te osebe kak gosposkin zaukaz spolnujejo, ali svoj urad ali svojo službo opravljajo.
(Term. opomba: „Widerstand“ — „zoperstava“; pat bolje: „upor“ „Aufsicht“ — „nadyledstvo“; bolje „nadzorstvo“; „Telegraph“ — „daljnopisnik“; bolje je ostati pri tujki „telegraf.)
Razsodbo kas. dvora: Pod varstvom §. 68 stoj6 tudi od javnih oblastnij postavljeni cestarji (Strasseneinrilumor), (z dno 10. okt. 1881 št. 4243).
Isto tako nočni čuvaji v njihovi lastnosti kot organi lokalno policije (z dne D. maja 1879 št. 3713); dalje konjederci v njihovem izvrševanji zdravstvene policijo (z dne 11. doc. 1880 št. 11899); potem najemniki cesarskih mitnic in njihovi n a s t uvije n c i (z dno 11. dec. 1886 št. 11561).
Zakupniki vžitninskoga davka in njihovo za to postavljeno osobj e, n. pr. da car ji stojo tudi pod varstvom Jj. 68; kajti po naj višji odločbi z dno 25. maja 1829 in naredbi z dne 12. maju 1869 št. 77 d. z. stojo zakupi vžitninskoga davka gledć pobiranja toga davka pod državno upravo in organi teh zakupov so v tem oziru na istem, kakor organi finančne straže (z dno 22. svečana 1877 št. 1*899 ex 1876).
Tudi osobj e, ki jo dano kakomu javnemu organu za pomoč in podporo pri izvrševanju njegovo službo, ali katero jo on sam zato poklical, je pod varstvom §. 68 k. z. (z dne 21. febr. 1880 št. 12767 ex 1879).
§. 69. Vsakateri postane kriv vstaje, kdor se skupljanju, bodi si precej iz početka, ali še le po tem pridruži, ko jame napredovati.
Kazen.
§. 70. Tisti, ki pri vstaji zoper gosposkine osebe ali straže, katere pridejo utišat nepokoj, v upornosti ostanejo, zapadejo težki ječi od petih do desetih let, in če so ob enem našuntovalci ali vodje, od desetih do dvajsetih let.
(Term. opomba: „die zur Stillung der Unruhe herbeikommenden . . . Personen“ — „osebe, katere pridejo utišat nepokoj“; bolje: „osebe, katere pridejo tešit (mirit) nepokoj“; „Rädelsführer“ — „vodje“, bolje: „kolovodje“.)
§ 71. Razun primerleja poprejšnjega paragrafa naj se našuntovalci in vodje obsojujejo v težko ječo od petih do desetih let, drugi sokrivci pa po meri nevarnosti, škodljivosti in svoje deležnosti od enega do petih let.
§. 72. če se je nepokoj pri svojem začetku kmalu zopet, vlegel, ter se ni nadalje nevarno unel, je treba šuntarjem in vodjem ječo med enim in petimi leti, drugim krivcom pa med šestimi mesci in enim letom prisojevati.
S*
Punt.
§. 73. Kadar se iz kakoršne si bodi prilike ljudje skupijo in pri tem z zoperstavo zoper poprejšnje opominjanje oblastnije in z zedinjenjem zares silovitih pomočkov do tega pride, da se za ustanovljenje pokoja in reda mora izredna moč porabiti, je punt, in vscukateri postane kriv hudodelstva, kdor se takošnega skupljanja vdeleži.
(Term. opomba: „ausserordentliche Gewalt“ — „izredna moč“; bolje: „izredna sila“.)
Kazen: a) pri nagli sodbi;
§. 74. Ako se mora punt z naglo sodbo ustaviti, je kazen smrt po predpisih v zakonu za postopanje danih.
b) razun nagle sodbo.
§. 75. Zunej nagle sodbe naj se našuntovalci in vodje k težki ječi od desetih do dvajsetih let in pri silo visoki stopinji hudobije in nevarnosti naklepa na vse žive dni obsojujejo.
Drugi sokrivci naj se kaznujejo s težko ječo od enega do petih let, pri višji stopinji hudobije in de-ležnosti pa od petih do desetih let.
Deveto poglavje.
O javni posilnosti.
Javna poeilnoet: a) s silovitim ravnanjem zoper kak zbor , ki ga je vlada za protresovanje javnih zadev sklicala, zoper kako sodnijo, ali drugo javno oblastnijo.
§. 70. Hudodelstvo javne posilnosti se dopri-naša v sledečih primerlejih:
Prvi pr im er lej. Ako kdo samši, ali z dru-zimi vred shod, obstanek ali opravila kaeega zbora,
ki ga je vlada za pretresovanje javnih zadev poklicala, kake sodnije, ali druge javne oblastnije šiloma moti ali opovera, ali jih v sklepovanju z nevarnim žuganjem nagibati skuša, kadar se ne pokaže , da je to dejanje kako drugo težejše hudodelstvo.
(Term. opomba: „Oeffentliche UewaltthätigkeH“ — „javna posilnost“; je pač bolje: „javno nasilstvo“.)
Kazen.
§. 77. To hudodelstvo gre kaznovati s težko ječo od enega do pet let, in pri posebnih obtežavah do deset let.
b) s silovitim ravnanjem zoper zakonito priznane skupščine, ali zoper zbore, ki bivajo z udeležbo ali pod nadzorstvom kako javne oblast-
§. 78. Drugi primerlej. Ravnostim hudodelstvom se tudi zakrivi, kdor doprinese v §. 76 zaznamovana dejanja zoper zakonito priznane skupščine (korporacije) ali zbore, ki bivajo z vdeležbo ali pod nadzorom kake javne oblastnije.
Kazen.
§. 71). To hudodelstvo je kaznovati s težko ječo od šest mescev do enega leta, in pri posebnih obtežavah do pet let.
§. 80. Лко se je k kakemu v §§. 76 in 78 zaznamovanih dejanj z govorjenjem na očitnem mestu ali pred več ljudmi, ali po natisnjenih delih, v razširjanih podobah ali pisanjih nagovarjalo, spodba-dalo ali zapeljati skušalo, in če to nagibovanje ni bilo združeno s kakim drugim hudodelskim zapo-četjem, in ni uspeha imelo (§. !>), je treba v slu-
38 Kazenski zakon. — Vrvi del. IX. poglavje. §§. til—82.
čajih §.76 prisojevati ječo od enega do petih let, v slučajih §.78 pa od šestih mescev do enega leta.
o) s silovitim lotenjem ali nevarnim žuganjom proti gosposkinim osebam v uradskih rečeh.
§. 81. Tretji primerlej. Ce se kdo sam, ali tudi če se jih več, toda brez skupljanja, kaki izmed oseb v §. 68 imenovanih, kadar ona gosposkin zaukaz spolnuje, ali svoj urad ali službo svojo opravlja, v namenu, to spolnjenje ovreti, z nevarnim pretenjem ali dejanskim silovitim lotenjem, če prav brez orožja in ranjenja, nasproti postavi; ali kako izmed teh dejanj doprinese, da bi uradsko dejanje ali kak službin opravek izsilil.
(Te rm. opomba: „sich . . . widersetzt“ — se .. . nasproti postavi“; pač pravilneje in bolje: „se . . . upre“ ali „se . . . protivi“; eine dieser Handlungen begeht“ — „kako izmed teh dejanj doprinese“; bolje: „kako izmed teh dejanj počne (stori)“ „Amtshandlung“ — „uradsko dejanje“, bolje: „uradni čin“.)
Kazen.
§. 82. Tak hudodelnik naj se kaznuje s težko ječo od šestih mescev do enega leta; če bi se pa bila zoperstava zgodila z orožjem, ali če bi bila s poškodvanjem ali ranjenjem združena, ali pa namenjena, kako uradsko dejanje ali opravilo službe izsiliti, od enega do petih let.
(Term. opomba: „Widerstand“ — )rzoperstava“; bolje: „upor“.)
Razsodb o k a h. dvora: Upor mora iti zoper kak uradni čin ali kako službeno opravilo, katero še ni končano (z dne 5. aprila 1880 št. 1267).
Znak nevarnega pretonja v zmislu §. 81 ne zahteva, da jo prelen j c sposobno, spraviti koga v strah in nemir; zadostuje, da sc zapreti kako zlo na življenju , zdravju ali telesu in da je po okoluo-stih vzrok bati se takojšnega izvršenja zla, s komur so proti ; (z dne 13 jan. 1883 št. 11370 ox 1882).
Terja so dejansko silovito loten j e, no pa premagan j o, ni torej treba tako silo, da je uradni osebi dejansko nemogoče, opra-
viti svojo službeno opravilo; tudi tako silovito lotenje , katero bi uradna oseba z napenjanjem svojih telesnih moči mogla še odvrniti, ustanovi hudodelstvo v zmislu §. 81 (z dne 14. febr. 1879 št. 13160 ex 1878 in 16. febr. 1880 6t. 12609 ox 1879).
Zadostuje tudi, če so stvar, zaradi katere gre službeno opravilo, n. pr. : zarubljena stvar, s silo iztrga iz rok uradne osebe, ne da bi so te osebe eame s silo dejansko lotilo (z dne 21. februvarja 1880 št. 11669 ex 1879).
Ako gojzdni varuh zarubi in odvzame pri tatvini v gojzdu zasačeni osebi kako drugo , kakor v Stö. 66, 66 in 63 gojzdnega zakona z dno 3. decembra 1862 d. z št. 260 omenjenih stvari, ne spada to dejanje mod ista službena opravila, katera ima §. 81 v mislih (z dno 14. dec. 1886 št. 10041).
Izraz „orožje“ no pomeni orožja v ožjem pomenu, in obsega vsako za napad ali hranitev namenjeno, ali zato sposobno „orodje“; zadostuje sama palica (z dne 29. aprila 1882 št. 819).
Ako je bilo telesno poškodovanje uradno osebo tako, da jo označeno po svojih nasledkih za teloenop oškodbo v zmislu §. 166 ali 166 k. z., mora so storilcu prištevati konkurenca dveh hudodelstev (§§. 81, 82, in pa §§. 166 ali 166) (z dno 18. maro. 1876 št. 2634).
Poškodbe pa, ki so označene le v zmislu §. 162 k. z. ne ustanovijo posebnega hudodelstva, timveč smatrajo so za take poškodbo, kakorsne obsega še pojem §. 82 (z dne 11. julija 1887 št. 8664).
Poškodba v zmislu S. 82 jo tudi samo kožna praska, ali pa oteklina, storjena pri silovitem loteuju (z dno 20. jan. 1876 št. 10429 ox 1876 in z dno 3. febr. 1880 št. 18469 ex 1879).
d)	s silovitim napadom na tujo nepremakljivo blago.
§. 83. Četrti primer le j. Alco kdo, ne obrnivši se na gosposko, mirno posest zemlje, ali na-njo se nanašajočih pravic, koga druzega, z zbranimi več ljudmi, po silovitem napadu moti; ali če kdo tudi brez pomagalcev pridete v hišo ali sta-novališče druzega z orožjem obdan, in ondi na njega osebi, ali na njegovih domačih ljudeh, na blagu in premoženju, silo dela; naj stori le-to, da bi se maščeval, ker misli, da se mu je kaka krivica zgodila, — da bi izpeljal pravico, ki se je lasti, — da bi kako obljubo ali dokazilo izsilil, ali kaki drugi sovražnosti ugodil.
(Term. opomba: „oder in das Haus . . . bewaffnet eingedrungen“ — „če kdo pridere v hišo . ... z orožjem obdan“; je pač neukretno in odveč, ker zadostuje: če kdo pridere oborožen v hišo . . ..“ „Vermögen“ — „premo-
ženjeli; kaze sploh se poprijeti boljšega izraza: „imetje“ „imovina“.)
Kazen.
§. 84. Začetnik takošne posilnosti je podvržen kazni težke ječe od enega do petih let. Tisti, ki so se dali za pomagače rabiti, naj se kaznujejo z ječo od šestih mescev do enega leta.
(Term. opomba: „unterliegt der Strafe“ — „je podvržen kazni“; bolje se glasi: „zapade kazni . .
Kužu o db e kas. dvora: „Z zbranimi več ljudmi“ : ta zakoniti izraz no zahteva poprejšnoga dogovora (z dne 11. marc. 1876 št. 13392 de 1876).
Hudodelstvo v zmislu j}. 83 drugi odstavek dano jo tudi takrat, kadar pridere več zbranih, a k o r a v n o no oboroženih ljudi v tujo hišo (z dno 6. febr. 1881 št. 11737 ox 1880).
Kot orožje zadostuje palica (z dno 29. aprila 1882 št. 819). Tudi hišni lastnik, kateri s am o 1 as t n o vrže najemnika in njegove stvari iz stanovanja, zakrivi hudodelstvo v zmislu §. 88 k. z., čeravno najemnik že nima več pravice, ostati še naprej v stanovanju (z dno 21. marc. 1881 št. 15162 ox 1880).
Pojem „v hišo pridroti“ zahteva, da so pride v tuj prostor proti volji taistega, kateri tamo biva; sila pa so lahko dela z dejanskim silovitim lotenjom, ali pa tudi samo z nevarnim pretonjem (z dne 27. jun. 1888 št. (1687).
e)	s hudobnim poškodovanjem tuje lastnino.
§.116. Peti primerlej. Druge hudobne poškodbe tuje lastnine se imajo za hudodelstvo javne posilnosti, kadar ali:
a)	škoda, ki je nastopila, ali katero je bil storilec nakanil, pet in dvajset goldinarjev presega; ali če, ne glede na velikost škode,
b)	zamore iz njih nevarnost za življenje, zdravje, telesno varnost ljudi, ali v večji meri za tujo lastnino nastopiti, ali se je
■c) hudobna poškodba na železnicah, naj se po njih vozi s parno močjo ali brez nje, ali k njim spadajočih napravah, vozilih, mašinah, orodju ali druzih za njih vožnjo namenjenih rečeh, ali na parobrodih, parnih mašinah, parnih kotlih, vodnih
napravah, mostili, pripravah v rudnikih ali sploh
v posebno nevarnih okolščinah storila.
{Term. opomba: „Maschine“ — „mašina“; bolje se je poprijeti izraza „stroj“.)
Razsodbo kas. dvora: Izraz „lastnina“ v g. 86 po menja samo telesno stvari; no velja pa za oškodovanje tujih pravic s tem, da lastnik poškoduje svojo lastho stvar (z dne 25. okt. 1878 št. 8698).
„Iz hudobije“ p omenja taisto, kakor „s hudobnim naklepom“, ali „nalašč“, to je v svesti si protipravnosti storjene poškodbe na tuji lastnini (z dne 13. febr. 1880 št. 12892 ox 1879 in z dne 21. maja 1886 št. 14845 ex 1885).
Pri poškodbah stvari , ki so v §/85 lit. c posebej našteto, ni treba daljnega dokaza ,,posebne nevarnosti“ (z dne 16. decembra 1882 št. 9134).
Kazen.
§. 86. Kazen tega hudodelstva je v primerieju erk. a) poprejšnega paragrafa težka ječa od šest mescev do enega leta ; v primerleju črk. b) in c) pa težka ječa od enega do pet in po velikosti hudobije in nevarnosti tudi do deset let.
Ge je pa iz poškodovanja zares nastopila kaka nezgoda za zdravje, telesno varnost, ali v večjem razširu za lastnino druzih ljudi, naj se kaznujejo krivci s težko ječo od deset do dvajset let, pri posebnih obtežavah pa na vse žive dni. Ako je zadnjič vsled takošne poškodbe kak človek smrt storil, kar je storilec naprej viditi zamogel, bodi smrt njegova kazen.
{Term. opomba: „in grösserer Ausdehnung“ — „v večjem razširu“, je bolje: „v večjem obsegu“)
f)	z hudobnimi dejanji ali opuščanji v posebno nevarnih okoliščinah.
§. 87. Šesti primeri e j. Ravno s tem hudodelstvom se tudi zakrivi, kdor s kakoršnim si bodi drugim iz hudobije storjenim dejanjem ali z nalaščnim zanemarjenjem dolžnosti, ki jo ima pri železnocestni vožnji ali pri opravljanju v §. 85 črk.
c)	omenjenih stavb ali zapoeetb, kako v 85 črk.
h)	zaznamovanih nevarnosti napravi.
(Term. opomba: „bei dem Betriebe von Eisenbahnen“ — „pri ieleznocestni vožnji: novejši čas rabimo: „pri železničnem obratu“; ,,bei dem Betriebe von . . . Wirken oder Unternehmungen“ — „pri opravljanju . . stavb ali započetb“; bolje in pravilneje: „pri obratu na-naprav ali podjetij“.)
Razsodba kas. dvora : Da storilce naravnost namerava napraviti kako v tem g. označeno nevarnost, se no zahteva; dovelj je, da si je storilec svest, da moro nastati iz njegovega hudobnega ravnanja taka nevarnost, da pa k ljuba temu tak 6 ravna. Izraz ,,iz hudobije“ pomeni isto, kakor ,,nalašč, premisljoma“ (z dne 21. maja 1880 st. 14846 ex 1886).
Kazen.
§. Uit. Kazen tega hudodelstva je težka ječa od enega do petih let, po velikosti hudobije in nevarnosti tudi do desetih let. — Če se je pa kaka v §. 86 omenjenih druzih obtežav pridružila, je treba prisojevati večje kazni, ki so ondi za to določene.
g)	s hudobnim poškodovanjem ali motenjem državnega telegrafa.
§. J{9. Sedmi primerlej. Hudobne poškodbe kakoršnega koli kosa državnega telegrafa, in vsako nalašno motenje njegove službe, kakor tudi vsaka s premislikom storjena kriva raba te državne naprave, naj se kaznujejo, ne glede na znesek škode, kakor hudodelstva javne posilnosti, s težko ječo od šestih mesecev do enega leta, in pri sosebno znameniti škodi ali posebni hudobiji, od enega do pet let.
h)	z ljudoropstvom.
§. 90. Osmi primerlej. Ako se kdo brez poprejšne vedi in privoljenja postavne gosposke kakega človeka z zvijačami ali po sili polasti, da bi ga zoper njegovo voljo zunajni oblasti izročil.
Kazenski zakon. — Prvi del. IX. poglavje. 8$. 91—9it.	43
(Term. opomba: „ljudoropstvo“ za „Menschenraub“ je nekako prisiljen izraz, in je bolje rabiti: „človeški >'op“; „ohne Vorwissen .... der rechtmässigen Obrigkeit“ — „brez poprejšne vedi .... postavne gosposke“; pravilneje se glasi: „brez vednosti . . . opravičene gosposke“.)
Kazen.
§.91. Kazen tega hudodelstva je težka ječa od petih do desetih let, katera se pa zamore do dvajset ,let podaljšati, če je žaljenemu žugala nevarnost za življenje, ali pa nevarnost, da bi slobode nazaj ne dobil.
Kako ravnati z brezoblaetnimi nabiralci.
§. 92. Kdor brez posebnega dovoljenja vlade za kako drugo, ne za eesarsko-avstrijansko vojskino službo ljudi nabira, ali kdor o času vojske vojake ali vojaštvu prištete službenike tudi le za to vabi, da bi se v tujih deželah naselili, ali o takem času se z ljudoropstvom zakrivi, da bi drugim, kakor cesarsko-avstrijanskim vojaškim četam novince, ali tuji državi osebe vojaštvu prištete kot naselnike pripeljal, postane kriv hudodelstva bvezoblastnega nabiranja, in vojaške sodnije ga po posebnih za to obstoječih predpisih preiskavajo in kaznujejo.
i)	z brezoblastnim vtosnovanjem osebne slobodo kakega človeka.
§. 93. Deveti primerlej. Če kdo človeka, nad katerim mu po zakonih ne gre nobena oblast, in ko nema za kaj ne. za hudodelnika ga spoznati, ne imeti ga po pravici za škodljivega ali nevarnega človeka, samolastno zaprtega drži; ali kakor koli bodi v uživanju njegove osebne slobode opovera; ali tudi, če kdo koga prime, ko je bil k temu vtrjen uzrok viditi, pa on tega brž redni gosposki nalašč ne naznani.
44 Kazenski zakon. — Prvi del. IX. poglavje. §§. »4—95.
K a z s o d b a kas. dvora:	Silovito razgale njo in obtipanje
zensko ustanovi hudodelstvo po S- 93 k. z. (z dne 20. marca 1880 st. 18261 ex 1879).
Kazen.
§. 94. Kazen tega hudodelstva je ječa od šestih mescev do enega leta. Ako bi bilo zaprtje čez tri dni trpelo, ali če bi bil vjeti kako škodo, ali zraven odvzete slobode še drugo nepogodo prestal, naj se izreče težka ječa od enega do petih let.
(Ta f m. opomba: „Ungemach“ — „nepogoda'1; bolje: „nezgoda".)
k)	po ravnanju s kakim človekom kakor s suznim.
§. 95. Deseti primer le j. Ker v Avstri-janskem cesarstvu sužnost in vživanje kake na-njo se nanašajoče moči dopuščeni niste, in vsakateri sužnik hipoma sloboden postane, kakor na cesarsko-avstrijanska tla ali tudi le v kako avstrijansko ladij o stopi, in ker ravno tako tudi na zunanjem svojo slobodo ta hip zadobi, kakor hitro ga kdo pod kakoršnim koli bodi imenom podložniku avstri-janskega cesarstva kot sužnika prepusti, stori vsakateri, ki kacega pridobljenega sužnika v rabi njegove osebne slobode opovera, ali v domači ali zu-najni deželi zopet naprej kakor sužnika odda, in vsakateri ladijin kapitan, ki tudi samo prevožnjo enega ali več sužnikov prevzame, ali kacega na avstrijansko ladijo pridšega sužnika v uživanju s tem zadobljene osebne slobode opovera ali dopusti, da ga drugi opoverajo, hudodelstvo javne posilnosti, in se kaznuje s težko ječo od enega do petih let.
Ako bi pa kapitan avstrijanske ladij e ali drug avstrijanski podložnik s sužniki redoma kupčeval, se težka ječa podaljša na deset in pri posebnih obtežavah do dvajset let.
Kazenski zakon. — Prvi del. IX. poglavje. §§. 96—98.	4.5
(Term. opomba: „im Auslande“ — „na zunanjem“; pravilneje: „v inozemstvu“, ali pa „v zunanji (tuji) deželi“, kakor se pozneje v ravno tem paragrafu rabi.)
1)	z odpeljanjem (vnesenjem).
§. 96. Enajsti primerlej. Ce kdo žensko zoper nje voljo po sili ali z zvijačami odpelje, namen bodi obrnjen na ženitev ali nečistost; ali, ako omo-ženo žensko, če ona tudi privoli, zakonskemu možu, dete njegovim roditeljem; varvanca njegovemu varhu ali preskrbniku z zvijačami ali šiloma odpelje, naj se je namen tega započet ja dosegel, ali ne.
Kazen.
§. 1)7. Kazen odpeljanja, če odpeljana oseba ni privolila, ali še ni štirnajstega leta dopolnila, je težka ječa od petih do desetih let, po meri rabljenih sredstev in nakanjenega ali storjenega zlega. — Ako je pa bila odpeljana oseba že saj Štirnajst let stara in je privolila, naj se nalaga težka ječa od šestih mescev do enega leta.
m)	z izailovanjem.
§. 9ji. Dvanajsti primerlej. Hudodelstva javne posilnosti z izsilovanjem postane kriv, kdor
а)	kakemu človeku zares silo dela, da bi ga primoral, kaj storiti, trpeti ali opustiti, ako se ne pokaže, da je to dejanje kako huje kaznovano hudodelstvo.
Pod tistim pogojem doprinese ravno to hudodelstvo, kdor:
б)	bodi posreduje ali neposrednje, s pisanjem ali z besedo, ali kako drugači, naznanivši svoje ime ali ne, komu s poškodovanjem na životu, slobodi, poštenju ali lastnini preti, v namenu,
od njega izžugati, da bi kaj storil, trpel ali opustil, ako je žaganje takošno, da zamore ta, komur se žuga, glede na razmere in osebne lastnosti njegove, ali na znamenitost zažuga-nega zlega, po pravici v strahu biti; brez razločka, ali merijo omenjena zla proti temu samemu, komur se zažugujejo, proti njegovi rodovini in žlahti, ali proti drugim pod njegovo brambo postavljenim osebam, in ali je žaganje imelo kak uspeh ali ne.
{Term. opomba: mesto „žugati“ za „drohen“, kaže bolj rabiti izraza : „pretiti, groziti“.)
Razsodbo kas. dvora: Kdor dola komu silo, da bi ga primoral k plačilu kakoga obstojočoga dolga, ni kriv hudodelstva iz-silovanja, timvoo hudodelstva hrezoblastnoga utosnovanja osebne slobode v zmislu §. 98 k. z. (z dne 20. maja 1879 št. 2816).
,,Storitev“ ali ,,opustitev“ v zmislu 9H k. z. obsega le taka dejanja, katera so združena z oškodovanjem kake pravice posebno kako zasebne pravice taistega, komur se jo delala sila (z dno 21. jun. 1880 st. 4367).
Лко ima storilec do toga , kar hoče s silo doseči, pravico, ni kriv hudodelstva izsilovauja (z dne 26. okt. 1880 št. 8340).
Da je pretenje v istini pripravilo koga v opravičen strah, ni noobhodno potrebno ; zadostuje, da je bilo za to sposobno (z .dno 2 marc. 1877 št. 11786 ox 1870).
n)	z nevarnim pretenjom.
§. 99. Trinajsti primeri e j. Kdor se ž liganja, ki je v §. 98 omenjeno, in ki zamore, kakor je ondi povedano, vtrjene skrbi ali strah delati, samo v ta namen posluži, da bi posamskc osebe, občine ali okraje v strah in nepokojnost pripravil, doprinese hudodelstvo javne posilnosti z nevarnim pretenjem.
[Term. opomba: „Unruhe“ — „nepokojnost“; tudi „nemir“ je dober izraz za „Unruhe“, ki se dostikrat rabi.)
It a z s o <1 b o kas. dvora: Po g. 99 kaznuje se že taisti, kdor poskuša s pretenjem pripraviti koga v strah in nemir; da jo oni, komur je grozil, to pretenje tudi slišal ali zvedel, ni neobhodno potrebno (z dno 20. nov. 1880 št. 11394).
Pač pa mora storilec pro ten j o izustiti s tem namenom, da taisto zve oni, komur je bilo namenjeno (z dno 19. dec. 1884 Št. 11437).
Kazen teh dveh hudodelstev.
§. 100. Kazen teh dveh v §§. 98 in 99 zaznamovanih hudodelstev je težka ječa od šest mescev do enega leta.
Pri obtežavah, zlasti če je bil žaljeni s storjeno silo ali nevarnim žaganjem dalj časa v mučno stanje dejan; — če se žuga z umorom ali z zažigom; — če zažugana poškodba več kakor tisoč goldinarjev; ali škoda, ki bi izhajala iz izsilova-nega opravljenja, trpljenja ali opuščenja, več kakor tri sto goldinarjev znaša; — ali če bi pretenje merilo proti celim občinam ali okrajem, naj se odmerja kazen s težko ječo od enega do petih let.
[Term. opomba: „Leist unij, Duldung oder Unterlassung“ — „opravljanje, trpljenje ali opušenje“; pravilneje se glasi: „storjenje, pripuščenje ali opuščanje“.)
lleseto poglavje.
O krivi rabi uradske oblasti.
Kriva raba uradske oblasti.
§. 101. Vsak državni ali občinski uradnik, ki v uradu, v katerem je zavezan, zaupano mu oblast, da bi komu, bodi si državi, kaki občini ali drugi osebi, škodo storil, kakor koli krivo rabi, doprinese s tako krivo rabo hudodelstvo ; naj ga je k temu samopridnost, ali kaka druga strast ali postranska namemba zapeljala.
Za uradnika se čisla tisti, kateri ima, bodi si zaprisežen ali ne, po neposrednjem ali posredujem javnem naročilu dolžnost, opravila vladarstva oskrbovati.
(Term. opomba: „Missbrauch“ „missbrauchen“ — „kriva raba“, krivo rabiti“; sedaj se pač pravilneje rabi: „zloraba“ „zlorabiti“; „Nebenabsicht“ —postranska namemba“, je pač bolje: „postranski namen“.)
Razsodbe kas. dvora: Namen, komu škodo storiti, jo že dokazan, če se izkaže le namen storilčev, nakloniti si kak proti-pravni prid (z dne 1. jun. 1888 št. 8968).
Sodni 8luga, kateri z namenom, komu škodovati, zapravi kako za vročitev strankam sprejeto rosilo , zakrivi hudodelstvo zlorabe uradne oblasti, no pa goljufije, če jo tudi v vročilni poli kaj neresničnega potrdil (z dne 24. susca 1888 št. 792).
Posebni slučaji.
$. 102. V tacili okoliščinah stori to hudodelstvo zlasti:
a)	sodnik, državni pravdnik ali drug gosposkin, kakor tudi sicer vsak z dolžnostmi zavezan uradnik, kateri se da od zakonitega spolnovanja dolžnosti svojega urada odvrniti;
h) vsak uradnik, kateri v uradskih rečeh, torej tudi notar, ki zapisovaje ali izdajaje notarsko pismo kaj spričuje, kar ni res;
c)	kdor sebi zaupano uradsko skrivnost po nevarnem razodene; kdor pismo svoji uradski skrbi izročeno uniči, ali komu proti svoji dolžnosti poda;
d)	advokat ali drug zaprisežen opravnik, ki svoji stranki na škodo pomaga nasprotniku pravne spise sestavljati ali ga sicer s svetom in dejanjem podpira.
(.Hej tudi zakon z dne 27. oktobra 1802 d. z. št. 87 §. 0 in d. z. št. 88 g. 4 v dodatku pod IV. in V.
Kazen.
§. 103. Kazen tega hudodelstva je težka ječa od enega do petih let. Po velikosti hudobije in škode se zamore tista tudi na deset let podaljšati.
Jemanja darila v uradnih rečeh.
§. 104. Uradnik, kateri oskrbovaje pravico (pravosodje), podeljevaje službe, ali razsojevaje javne zadeve, svoj urad sicer po dolžnosti opravlja, pa za njega opravljanje, neposredoma ali posredoma vzame kako darilo, ali sicer odtod si kak dobiček nakloni, ali obljubiti da; ravno tako, kdor se po le-tem sploh pri oskrbovanju svojih uradskih opravil k kaki pristranosti zapeljati da, naj se kaznuje z ječo med šestimi mesci in enim letom. Tudi mora prejeto darilo, ali njegovo vrednost, v blagajnice za uboge tistega kraja vložiti, kjer je hudodelstvo storil.
Razsodbo kas. dvora : Izraz „oskrbovanje pravico“ ne obsega le razsodb, to jo delovanja kazenskih in civilnih sodnikov v ožjem pomenu ; taisti obsega marveč vsa uradna dejanja, katera so podlaga izreku in izvršbi takih soduijskili razsodb ; tudi zemljc-k niz ni vodja moro to raj v svojem delokrogu biti subjekt toga hudodelstva (z dno 9. nov. 1875 št. 7513).
„Javne zadeve“ v zmislu §. 104 so le taisto, katero neposredno zadevajo ali korist skupne državo , ali pa vsaj po javnem pravu varovano korist gotovega kroga državljanov , o čemur ne 'gre ko-nočno razsojati sodiščam ; o „razsodbi“ pa je le tam govoriti, kjer gre za izrek , s katerim so ustanovi kak pravni položaj ali kako pravno razmerje (z dno б. mare. 1883 št. 14078).
Zapeljanje h krivi rabi uradsko oblasti.
§. IPS. Kdor z darovi civilnega ali kazenskega ■sodnHfa, državnega pravdnika, ali kjer gre za podeljevanje službe ali razsojo javnih zadev, kakor-čnega si bodi uradnika k pristranosti ali k pre-lomljenju uradske dolžnosti zapeljati skuša, se zakrivi s hudodelstvom; namen naj meri na njegov lasten, ali na dobiček koga druzega, naj se doseže ali ne.
Kazen tacega zapeljanja je ječa med šestimi mesci in enim letom; pri veliki zvijačnosti ali zares storjeni znameniti škodi pa težka ječa od enega do
Kazenski zakon.	4
petih let. Povrh tega je ponuđeno ali zares dano darilo v blagajnico ubožnih tistega kraja vložiti.
It a z sodba kas. dvora: V S. 105 so taksativno navedeni oni slučaji, v katerih je zapeljan,]« k jemanju daril v uradnih zadevali (S. 104) kaznovati za hudodelstvo na onem, kdor jo dal darilo ; kdor hoče z darili samo. to doseči, da uradnik ravna po svojoj dolžnosti , ni kriv toga hudodelstva (z dno 17. decembra 1886 št. 12352).
Knajsto poglavje.
O ponare.ji in prenareji javnih upnih listov.
1. Ponareja javnih upnih listov.
106. Hudodelstvo ponareje javnih upnih listov stori, kdor ponaredi javne »pne liste, ki imajo veljavo denarja, ali po javni blagajnici izdana dolžna pisma, ki plačilo kapitala ali letnega prihodka za-gotovljujejo, ali k njim spadajoče kupone ali talone. Pri tem ni nobenega razločka, ali je ponarejeni upni list te države ali pa s kakoršnim si bodi imenom izdan zunanji upni list; ali je takošen, daje moč ž njim koga preslepiti, ali ne, ali se je že izdal in se je kaka škoda zgodila ali ne.
Bankovci ali note in delnico, ki jih privilegirana avstrijanska narodna banka izdaja, kakor tudi dolžna pisma, ki jih kaka domača, po oblastniji potrjena, javna upna naprava izdaja, in k njim spadajoči kuponi in taloni se čislajo za enaka javnim upnim listom.
Sokrivci tega hudodelstva.
§. 107. Sokriv tega hudodelstva je, kdor grbe, pri javnih upnih Jistih navadne povrezuje, papir, štempelj, matrice, črke, tiskavnice ali kar koli utegne, za narejo nepristnih upnih listov služiti, če tudi po en sam kos naredi in v pripomoć za pn-narejo vedoma izroči, ali kakor koli k ponareji de-
jansko pripomore, če bi bila tudi njegova pripomoć brez nasledka ostala.
Kazen : a) ponarojo kakor denar veljajočih javnih npnih listov: aa) dognano ponarojo ,
§. 108. če je za denar veljajoč javen upni list zares storjen bil, in se je nareja zgodila z orodjem, katero pomnoževanje teh listov olajšuje, se kaznuje ponarejalec kakor tudi vsak sokrivec s težko ječo na vse žive dni; — če se je pa ponareja opravila s peresom ali z drugim orodjem, in ne s takošnim, kakor je bilo rečeno, s težko ječo od deset do dvajset let.
bb) deležnikov ;
§. 109. Ravno to kazen je nalagati tudi deležniku, kateri je takošne ponarejene javne upne liste po dogovoru s ponarejalcem ali kakim sokrivcem ali drugimi deležniki izdal, naj se je ta dogovor storil pred ali med ponarejo, ali pa po njej.
cc) poskušane ponarojo ;
§. 110. če se je ponareja za denar veljajočih javnih upnih listov sicer poskusila, pa ne dognala, je vsacega, ki je k temu pripomogel, kadar se je poskus (§. 8) zgodil z orodjem , ki pomnoževanje zlajšuje, s težko ječo od petih do desetih let, pri posebni nevarnosti od desetih do dvajsetih let; sicer pa s težko ječo od enega do petih in pri posebnih obtežavah od petih do desetih let kaznovati.
h) ponarejo javnih dolžnih pisem : aa) dognano ponarojo.
§.111. Če je bilo po javni blagajnici izdano dolžno pismo za res narejeno, in se je nareja zgodila z orodjem, ki pomnoževanje takih pisem
4*
52 Kazenski zakon. — l’rvi del. XI, poglavje, gg. 112—110.
olajšuje, naj se ponarejalec, kakor tudi vsak sokrivec s težko ječo od desetih do dvajsetih let kaznuje ; če se je pa ponareja opravila s peresom ali z drugim orodjem, in ne z omenjenim, s težko ječo od petih do desetih let.
bb) deležnikov ;
§. 112. Enake kazni zadenejo deležnika, kateri je takošne ponarejene javne upne liste, po dogovoru (§. 10!)) izdal.
ec) poakušane ponareje ;
§. 113. Ge se je ponareja tak o snih javnih upnih listov sicer poskusila, pa ne dognala, je vsakaterega, ki je k temu pripomogel, če se je poskus (§. 8) zgodil z orodjem, ki pomnoževanje olajšuje, s težko ječo od petih do desetih let; — sicer pa s težko ječo od enega do petih let kaznovati.
II. Pronaroja javnih upnih listov.
§• 114. Prenareje javnih upnih listov je tisti kriv, ki
a)	takošne (§. 106) pristne liste na višji znesek,
kakor za katerega so bili izprva izdani; ali
b)	v tacih listih številke ali druge dele njih zapo-
pada premeni, ali k temu pripomore.
(Ter m. opomba: „Inhalt“ — „zapopad“, bolje „vsebina“.)
Kazen : a) poglavitnih krivcev in sokrivcev;
§. 115. Tak hudodelnik naj se kaznuje s težko ječo od petih do desetih let, in če se je ponareja bila sicer skusila, pa ne dognala, od enega do petih let.
b) deležnikov.
§. 110. Kdor je po dogovoru (§. 109) s prena-rejalcem, kakim sokrivcem ali drugim deležnikom
nepristno premenjene javne upne liste izdal, naj se kaznuje s težko ječo od petih do desetih let.
Posebna obtežava.
§. 117. Kadar se odmerja kazen za ponarejo ali prenarejo javnih dolžnih pisem, ki se glase na izročilen, gre to lastnost javnih dolžnih pisem za ob-težavo čislati.
[Term. opomba: „Ueberbringer“ — „izrotilec“; novejši čas se rabi „pokaznih“, kar ugaja pravnemu pomenu tega pojma.)
Dvanajsto poglavje.
O ponareji in prenareji kovanega denarja.
Ponareja in prenareja kovanega denarja.
§. 1111. Hudodelstvo ponareje in prenareje kovanega denarja stori tisti:
a)	kdor brezoblastno po kakem kjer si bodi navadnem kovu denar kuje, če prav bi jedro in teža pristnemu (pravemu) denarju enaki bili, ali še več v sebi imeli;
b)	kdor po kakem kjer si bodi navadnem kovu ali iz pristne rude (kovine) pičliši ali iz manj vredne rude nepristen denar kuje ali sicer nepristnemu denarju videz pristnega denarja da ;
c)	kdor pristen denar kakor si koli bodi v njegovi znotranji vrednosti in teži, po katerih je kovan bil, umanjsa, ali mu podobo denarja večje vrednosti dati skuša ;
d)	kdor orodje h kovanju nepristnega denarja priskrbi, ali sicer kakor si bodi k ponareji pri pomaga.
(Term. opomba: „Metall“ — „ruda“„ruda“ po-menja „das Erz“ in za „Metall“ je toraj rabiti „kovina“.)
Kazen.
§. 119. Kazen tega hudodelstva je težka ječa od petih do desetih let; če se pa posebna nevarnost, ali velika škoda pridruži, od desetih do dvajsetih let. Samo takrat, če ponarejo kdor si bodi lahko spozna, ali kadar je brezoblastno kovan denar pristnemu v jedru in teži enak, se zamore izmeriti kazen med enim in petimi leti.
Vdeležba ponareje in prenareje kovanoga denarja.
§. 120. Kakor deležnik ponareje in prenareje kovanega denarja stori hudodelstvo, kdor je ponarejen ali prenarejen denar po dogovoru (§. 109) s tem, ki ga je ponaredil ali prenaredil, ali ki je k temu pomagal, ali s kakim drugim deležnikom, izdal; ali kdor tiste koščeke na se pripravi, za katere so pristni denarji v primeru §. 118, c) umanjšani bili.
(Term. opomba: „na-se pripravi“ za „an sich bringt“ je slabo; zadostuje rabiti „pridobi“.)
Kazen.
§. 121. Tako vdeležbo je kaznovati s težko ječo od enega do petih, in pri storjeni veliki škodi, do desetih let.
Trinajsto poglavje.
O m.otenji vere.
Motenje vere.
§. 122. Hudodelstvo motenja vere stori:
d)	kdor z govorjenjem, dejanjem, v natisnjenih delih ali razširjanih pisanjih Boga preklinja ',
1)	kdor bogoslužje kake v državi obstoječe vere moti, ali kdor, grdo ravnaje s posodjem, za božjo službo namenjenim, ali sicer z dejanjem, govorjenjem, v natisnjenih delih ali razširjanih pisanjih, javno veri zaničevanje skazuje ;
c)	kdor kristjana k odpadu od kristjanstva zapeljati, ali
d)	kdor neverstvo razširjati, ali kak kristjanski veri nasproten kriv nauk raztrositi skuša.
Določbo §. 122 lit. o in d ao razveljavljene po členu 7. zakona z dne 25. maja 1868 št. 49. d. z.
Raz ao db o k a a. dvora: No abstraktni pojem o Rogu, ampak pojem o Bogu, katerega ima kaka v državi pripoznana verska družba, spada pod varstvo kaz. zakona; preklinjanje ,,«Jezusa Kristusa“ ustanovi toraj tudi to hudodelstvo (z dno 15. maja 1874 št. 3613 in 16. nov. 1876 st. 12014).
,,Hudobni naklep“ tiči v namenu, najvišje bitje zaničevati; sodišče ima presojati, jeli storilec ta namen v istini imel, ali no (z dno 19. jun. 1880 št. 5754).
S surovim grdenjem „hostije“ skazuje so v kraju, kjer so sami katoliki, katoliški veri zaničevanje (z dno 11. doc. 1880 st. 11178).
Kazen.
§. 123. če se je z motenjem vere očitno pohujšanje dalo, ali kdo zapeljal, ali če je z zapo-četjem bila občna nevarnost združena; naj se to hudodelstvo kaznuje s težko ječo od enega do petih let; pri veliki hudobiji ali nevarnosti pa tudi do desetih let.
§. 124. če se nobena v poprejšnem paragrafu omenjenih okoliščin ne pripeti, gre motenje vere kaznovati z ječo od šestih mesecev do enega leta.
Štirnigsto poglavje.
O posilni nečistosti, oskrumbi in druzi h velikih nesramnostih.
Posiljen j e žensko.
§. 125. Kdor ženski nevarno preti, res silo dela ali njene počutke zvito omami, tako da se mu zopr-staviti ne more, in se ž njo v takem stanu zunaj zakona telesno združi, stori hudodelstvo posilne nečistosti.
(Term. opomba: „Nothzucht“ — „posilna nečistost“; bolje se glasi: „spolno nasilstvo“ ali pa „posi-Ijenje“, kateri posledni izraz seje tudi sprejel v §. 12G; „ausserehelich“ — „zunaj zakona“; rabi se tudi: „nezakonsko“ telesno združenje.)
Razsodba kas. dvora: To hudodelstvo jo že dognano, čeravno telesno združenje šo ni prišlo do toga, da bi bila ženska lahko spočela (z dno 8. maja 1878 št. 12902).
Kazen.
§. 126. Kazen posilne nečistosti ali posiljenja ženske je težka ječa med petimi in desetimi leti. Ako je iz sile nastopila znamenita škoda na zdravju žaljene, ali celo na njenem življenju, naj se kazen podaljša, da bode med desetimi in dvajsetimi leti trpela. Ako je hudodelstvo smrt žaljene uzročilo, se prisojuje težka ječa na vse žive dni.
§. 127. Zunaj zakona početo telesno združenje z žensko , ki se brez storilčevega prizadejanja v takem stanu nahaja, da se braniti ne more ali pa sama sebe ne zave, ali katera še ni štirnajstega leta spolnila, gre tudi za posilno nečistost imeti in po §. 126 kaznovati.
Razsodbe kas. dvora . „Početo“ telesno združenje pomeni, da se je združenje /vršiti pričenjalo, ne pa /.0 zvrsilo (z dno Iti. jul. 1876 št. 5511).
„Conjunotio membrorum“ je bistven znak zvršenega telesnega združenja; tukaj pa zadostuje že „početo“ telesno združenje (z dne 10. marc. 1877 št. 11050 ex 1876).
Oskrumba.
128. Kdor dečka ali dekle spod štirnajstih let, ali osebo, ko se braniti ne more ali pa ne zave, ne tako, kakor §.127 v misel jemlje, temuč kako drugači spolno zlorabi, da bi svojemu pobotu ugodil, doprinese, kadar to dejanje ni hudodelstvo v §. 129 črk. h) označeno, hudodelstvo oskrumbe, in naj se kaznuje s težko ječo od enega do pet let, pri jako obteževalnih okoliščinah pa do deset, in če nastopi kak v §. 126 omenjenih nasledkov, do dvajset let. _)
Razsodbo kas. dvora: V tom §. označeno hudodelstvo so razločuje od onega v §. 129 lit. b no samo po različnosti spola zlorabljene osebo, timveč tudi po tom, da ta oseba še ni spolnila 14. leta, ali pa da jo v stanu nezavednosti ali nezmožnosti so braniti ; zato raj ustanovo lahko to hudodelstvo tudi take nečistosti, katero še nimajo znakov nečistosti zoper naravo v zmislu §. 129 lit. b ; v duhu zakona jo posebno, da so krog kažnjivih nečistosti tamo razširi, kjer so zlorabijo nodorastlo osebo (z dno 21. aprila 1888 št. 2889).
Potipanjo spolnih udov otrok za t6, da so ugaja pobotu, jo spolna zloraba v zmislu §. 128 (z dne 12. marc. 1875 št. 983).
Da jo storilec svojemu pobotu tudi res ustregel, so ne zahteva; zadostuje da je z dejanjem to doseči nameraval (z dno 12. marc. 1875 št. 983 in 22. nov. 1879 št. 9009).
Hudodelstvo nečistosti : I. zoper naravo.
§. 129. Kakor hudodelstva se kaznujejo tudi sledeče nesramnosti:
I.	Nečistost zoper naravo, to je
а)	z živalmi ;
б)	z osebami ravno tistega spola.
Kazen.
§. 130. Kazen je težka ječa od enega do petih let.
Ce se je pa kdo v slučaju črk. b) poslužil kakega v §. 126 omenjenih pomočkov, naj se mu pri-
soj uje kazen od petih do desetih let, in če nastopi kaka izmed okoliščin §. 126, tudi ondi odločena kazen.
II.	Krvoeramnost.
§. 131. II. Krvosramnost, katera se doprinese med sorodniki v navzgorni ali navzdolni vrsti, naj izvira njih sorodnost iz zakonskega, ali nezakonskega rodu. — Kazen je ječa od šest mescev do enega leta.
Kazsodba kas. dvora: To hudodelstvo stori se le s telesnim združenjem (z dno 28. jan. 1887 št. 14169 ex 1880).
III.	Zavodba k nečistosti.
§. 132. III. Zavodba, s katero kdo svoji skrbi ali sebi v izrejo ali podučevanje zaupano osebo zapelje, da kako nečisto delo stori ali trpi.
IV.	Sovodstvo glede na nedolžno osebo.
IV. Sovodstvo, ako je bila po taistem nedolžna oseba zapeljana, ali če se ž njim zakrive stariši, varuhi, vzgojitelji ali učitelji proti svojim otrokom, varovancem , ali sebi v izrejo ali za podučevanje izročenim osebam.
Razsodba kas. dvora: Učenec ni samo med šolskimi urami učitelju v podučevanje zuupau (z dne 10. aprila 1880 št. 1987).
Kazen.
§. 133. Kazen je težka ječa od enega do petih let.
Petnajsto poglavje.
O umoru in uboju.
§. 134. Kdor zoper človeka, z namenom ga usmrtiti, tako ravna, da je iz tega njegova ali dru-zega človeka smrt prišla, se zakrivi s hudodelstvom
umora; če je tudi ta izid samo zavoljo osebne lastnosti poškodovanega, ali zgolj zavoljo naključbenih okoliščin, v katerih se je dejanje doprineslo, ali samo zavoljo umesnih uzrokov nastopil, ki so se po naključbi pritaknili, ako je dejanje samo k le tem uzrokom priliko dalo.
(Term. opomba: „Erfolg" — „izid"; pravilneje „vspeh"; kajti „izid" pomenja „Ausgang".)
Razsodbo kas. dvora : Storilec odgovarja tudi za tako nasledke, kot po „naključbenih umesnih vzroki h“ nastale, ki so nastopili vsled pomanjkanja zdravniške pomoči (z dne G. aprila 1878 št. 13554), ali pa vsled napačnega zdravniškega zdravljenja (z dne 10. fobr. 1882 št. 12124 ox 1881).
Nasproti pa so no morejo prištevati storilcu oni nasledki, katere je poškodovani bodisi na kateri koli način nalašč prouzročil (z dne 27. maja 1882 št. 4207).
Vrste umora.
135. Vrste umora so:
1.	Zavratni ali skrivni umor, ki se s strupom ali sicer zasedljivo (potuhnjeno) stori.
2.	Razboj ni umor, ki se doprinese z namenom, se tujega blaga po sili zoper osebo polastiti.
3.	Naročeni umor, h kateremu je kdo koga najel ali kako drugači napravil.
4.	Prosti umor, ki se nobenemu izmed imenovanih težkih plemen ne prišteva.
Razsodba kas. dvora: „Naročen ali najet“ je umor tudi takrat, kadar jo kdo storilca z nasvetovanjem ali nagovarjanjem k temu napeljal (z dno 11. okt. 1888 st. 7000).
Kazen dognanega umora : a) za storilca, naročnika in neposrednje pripomagajoče ;
§. 136. Vsak dognan umor naj se kaznuje s smrtjo ne samo na neposrednjem morilcu, ampak tudi na tistem, ki bi ga bil naročil, ali kateri je neposrednje pri morenju samem roko položil ali dejavno pripomogel.
(Term. opomba: „Hand angelegt oder auf eine thätige Weise mitgewirkt hat" — „roko položil ali djavno
‘pripomogel11; prav ilneje se glas i: „z roko se lotil ali dejansko sodeloval11.)
K a /. s o d b e kas. dvora . „N eposrodno sodeluje“ pri z vršenju umora tudi taisti, kateri vsled dogovora tedaj, ko pride izbrana žrtev blizo, iz zatišja storilcu da znamenje, tor sam čaka pripravljen, ako bi bilo treba storilcu priskočiti na pomoč (z dne 11. okt. 1888 št. 7000).
Nasproti pa to še ni neposredno sodelovanje, ako kdo po dogovoru osebo, katero namerava drugi umoriti, zvabi na kraj, kjer čaka storilec (z dno 9. sept. 1876 št. 7364).
b) za oddaljeno sokrivce ali deležnike.
§. 137. Tisti, kateri niso neposrednje pri mo-renju samem roke položili ne dejavno se vdeležili, kateri so pa kako drugače, kakor to §. 5 razložuje, bolj izdalje k dejanju pripomogli, naj se pri prostem umoru kaznujejo s težko ječo od petih do desetih let; če je pa bil umorjen kdo izmed sorodnikov navzgorne ali navzdolne vrste, zakonski druže kakega pripomagovalca, ko so jim te razmere znane bile, ali če se je zavratni, razbojni ali naročen umor storil, med desetimi in dvajsetimi leti.
(Term. opomba: „eines Müwirkenden“— „kacega pripomagovalca“; pač pravilneje: „kacega sodelovalca“.)
Kazen poskusa.
§. 138. Započeti, pa ne dognani prosti umor se kaznuje na storilcu in neposrednjih sokrivcih (§. 136) s težko ječo od petih do desetih let, na oddaljenih sokrivcih in deležnikih (§. 137) pa od enega do petih let. Ce se je pa razbojni, zavratni, naročeni umor ali umor v poprejšnem paragrafu omenjenih svojcev skusil, je treba odmerjati kazen težke ječe proti storilcu in neposrednjim sokrivcem med desetimi in dvajsetimi leti, in pri posebnih ob-težavah na vse žive dni; proti oddaljenim sokrivcem in deležnikom pa med petimi in desetimi leti.
Kazen doteumora.
§. 139. Mati, katera svojega otroka ob porodu usmrti, ali ga poginiti pusti, ker mu nalašč pri rojstvu potrebne pomoči ne da, naj se obsodi, kadar je bil zakonsk otrok umorjen, v težko ječo za vse žive dni. če je dete nezakonsko bilo, je kazen pri usmrtenju težka ječa od desetih do dvajsetih let, če je pa otrok poginil, ker se mu potrebna pomoč ni dala, od petih do desetih let.
Razsodbo kas. dvora: Namen usmrtiti, je v obeh slučajih doteumora potreben (z dno 17. doo. 1880 št. 12467).
Sokrivnost matere umorjenega deteta je v zmielu §§. 6 in 134 k. z. po §. 139 k. z. kaznovati (z dno 19. raaro. 1880 št. 694).
Uboj.
§. 140. Ako se dejanje, po katerem kak človek ob življenje pride (§. 134), ne doprinese sicer z nakano, ga usmrtiti, pa vendar s kakim drugim sovražnim namenom, je hudodelstvo uboj.
It a z s o d b e kas. dvora: ,,Sovražni namen“ pomenja v §. 1 drugi odstavek označeni ,,dolus indirectus“ (z dno 10. doc. 1878 št. 10341, 10. nov. 1879 št. 0667).
Za ta hudobni namen so no zahteva, da jo storilec mogel naprej videti nastalo nasledke (z dno 1. okt. 1880 st. 7878). (Hoj tudi razsodbo k §. 1.
Kazen razbojnega ali tolovajskega uboja.
§. 141. če se je pri ropanju s kakim človekom tako silovito ravnalo, da je iz tega njegova smrt nastopila (§. 134), naj se za uboj vsi ti, kateri so k usmrtenju pripomogli, s smrtjo kaznujejo.
Kazen prostega uboja.
§. 142. V druzih primerlejih se kaznuje uboj s težko ječo od petih do desetih let; če bi pa bil storilec z ubitim v bližnjem sorodu, ali sicer njemu nasproti posebne dolžnosti imel, od desetih do dvajsetih let.
It a z h o <1 h a kas. dvora : Storilčev ujec in sternič prvoga kolena so ,,bližnji sorodniki“ (z dno 26. okt. 1882 št. 6892 in 8633).
Usmrtenjo pri tepežu ali hudem ravnanju zoper onega, ali zoper več ljudi započetom.
§. 143. Če je pri tepežu, ki se je med več ljudmi unel, ali pri hudem ravnanju zoper eno ali več oseb početem, bil kdo usmrten, je vsakateri, ki mu je kako smrtno oškodo zadal, kriv uboja. Če je pa smrt samo zavoljo vseh oškod ali celega hudega ravnanja skupej nastopila, ali če se odločiti ne da, kdo mu je smrtno oškodo prizadjal, ni sicer nikdo kriv uboja, vsi ti pa, ki so se ubitega lotili, so krivi hudodelstva težke telesne poškodbe (§. 152), in se obsojujejo v težko ječo od enega do pet let.
Šestnajsto poglavje.
O pregnanju telesnega ploda (ali spočetka).
Prognaujo telesnega ploda ali spočetka.
§. 144. Ženska, katera nalašč kakoršno bodi dejanje započne, po katerem se njen telesni plod prežene, ali nje porod tako napravi, da otrok mrtev na svet pride, postane hudodelstva kriva.
Kazen.
§. 145. Лко se je pregnanje poskusilo, pa ne zgodilo, naj se kazen odmerja z ječo med šestimi mesci in enim letom; doprineseno pregnanje. pa gre kaznovati s težko ječo med enim in petimi leti.
tj. 146. V ravno to kazen, toda s pooštrenjem, naj se obsodi oče pregnanega otroka, če je hudodelstva sokriv.
Hrognanje tujega telesnega ploda.
§. 147. S tim hudodelstvom se tudi zakrivi, kdor iz kakoršnega koli namena, brez maternega vedenja in privoljenja, plod njenega telesa prežene, ali pregnati skuša.
Kazen.
§. 148. Tacega hudodelnika je treba s težko ječo med enim in petimi leti; in če je ob enem po hudodelstvu mati prišla v nevarnost za življenje ali v škodo na zdravju, med petimi in desetimi leti kaznovati.
Sedemnajsto poglavje.
O izpoloženji otroka.
Izpoloženjo ali zanosenje otroka.
§. 149. Kdor otroka take starosti, ko si v otetbo svojega življenja sam pomagati ne more, iz-položi, da bi ga smrtni nevarnosti izročil, ali tudi samo, da bi njegovo rešenje naključbi prepustil, stori hudodelstvo, naj ga je k temu kakoršni koli uzrok pripravil.
(Term. opomba: „Weglegung“ — „itpoloženje“; bolje je rabili „zanesenje“ ali pa „zarrženje“.)
Kazen.
§. 150. Лко je bil otrok na vstranskem kraju, kamor po navadi ljudje ne zahajajo, ali v takih okoliščinah izpoložen, da ni bilo lahko mogoče, da bi ,ga kdo kmalo zapazil in rešil, je kazen težka ječa od enega do petih let, in če je smrt otroka nastopila, od petih do desetih let.
§. 151. Če se je pa dete na takem kraju, kamor ljudje navadno zahajajo, in tako izpoložilo, da je bilo po pameti pričakovati, da ga bode k mal o kdo zapazil in o tel, naj se izpoloženje kaznuje z ječo med šestimi mesci in enim letom, če bi pa bilo dete vendar umrlo, je kazen ječa od enega do petih let.
Osemnajsto poglavje.
O hudodelstvu težke telesne poškodbe.
Hudodelstvo težke telesno poškodbe.
§. 152. Kdor zoper človeka, sicer ne z nakano, ga usmrtiti, pa vendar z drugim sovražnim namenom tako ravna, da se mu je vsled tega (§. 134) najmanj za dvajset dni zdravje pokazilo ali zmožnost , svoj poklic opravljati, odvzela, da se mu je um zmešal ali pa težko pohabljenje naklonilo, se zakrivi s hudodelstvom težke telesne poškodbe.
Razsodbo k a s. d v o ra: Oseba, katera jo bila na telesu težko poškodovana, mora biti ista, zoper katero jo storilec sovražno postopal, no pa, kakor pri umoru (8. 134) kaka druga oseba, zoper katero storilčevo dejanje ni bilo naperjeno (z dne 3. doc. 1860 st. 11440)
Ako je storilec mesto tistega, kateremu jo bilo njegovo dejanje namenjeno, po nakljucbi zadel in poškodoval drugo blizo stoječo osebo (aberratio ictus), zakrivil jo s tem glede prvo osebo hudodelstvo poskušane težke telesne poškodbo , glede druge osebo pa prestopek zoper varnost življenja v zini slu 335 k. z. (z dne 4. dec. 1874 št. 10269).
Če so jo zdravljenje poškodbe s tem zavleklo, ker jo poškodovani zanemaril in opustil zdravniško naredbo tor v slabem vremenu izšel, nima to uikakega vpliva na kazujivost storilčevo, samo da ni poškodovani nalašč p ohuj šal svojega stanja (z dne 19. maja 1881 št. 3606).
§. 153. Tega hudodelstva postane tudi kriv, kdor svoje prave stariše; ali kdor javnega uradnika, duhovna, pričo ali zveden ca', ko svoj poklic opravljajo, ali za to, ker ga opravljajo, premišljema na njih
životu poškoduje, če tudi poškodba ni taka, ka-kovsno §. 152 v mislih ima.
(Term. opomba: „leibliche Eltern“ — „prave sta-ri.še"; pravilneje in primerneje se glasi „rodne stariie“.)
Razsodba kas. dvora: Pojem ,,uradnik“ no obsoga vseh v !$. us k. z. imonovanih oseb, tomveč le osebo, katero ima §. 101 drugi odstavek k. z. v mislili (z dno 15. jan. 1883 št. 10716 ex 1882).
§. 154. Kazen v §§. 152 in 153 določenega hudodelstva je ječa od šestih mescev do enega leta, pri obtežavah se pa zamore do petih let podaljšati.
§. 155. Ce se pa:
0)	da si tudi samo na sebi lahko poškodovanje s takim orodjem in tako započne, da je z le-tim navadno smrtna nevarnost združena, ali če se kako drugače izkaže namen, kak v §. 152 omenjenih hudih nasledkov napraviti, če je tudi le pri poskusu ostalo ; — ali
1)	če ste iz poškodbe pokaženje zdravja ali nezmožnost, svoj poklic opravljati, najmanj za trideset dni nastopile; ali je
r) dejanje s posebnimi mukami za poškodovanega združeno bilo; ali sc je
(/) napad v zvezi z drugimi po dogovoru, ali pa zasedno storil, in je iz toga nastopil kak v §. 152 omenjenih nasledkov; ali je
e)	težko poškodovanje postalo za življenje nevarno; — gre prisojevati težko in poostrovano ječo (§. lil) med enim in petimi leti.
{Term. opomba:	„tückischer Weise“ — „гге-
sedno“; bolje kaze rabiti „zavratni1.)
Razsodbo kas. dvora: V prvem odstavku §. 166 izraža so nam 141, kak v S. 162 omenjenih hudih nasledkov učiniti, žo s konkretnimi okoliščinami : ,,nko s" . . . . poškodovanje s takim orodjem Kazenski zakon.	Ј>
in tako započono , <1 a .jv z lotim navadno smrtna nevarnost združena“ — tako, da ni treba za to druzcga dokazovanja : v drugem odstavku pa so isti slučaji obseženi, kjer so ta namen še le po drugih posebnih okolnosti!) storilcu dokaže (z dno 18. jan. 1878 st. 12551 ox 1877 in <>. nov. 1882 st. 1)105).
t). 150. A k o je pa hudodelstvo o) poškodovanemu besedo, vid ali sluh vzelo ali za vselej oslabilo, zgubo zarodne zmožnosti, očesa, rame, ali roke, ali kako drugo znamenito pohabljanje, ali pogrdenje; — ali
b)	vedno bolehanje, neozdravljivo bolezen ali zme-šnnje uma, ko ni verjetno, da bi se ozdravil; — ali
c)	neprestano nezmožnost, svoj poklic opravljati, pokvarjenemu naklonilo, gre kazen težke ječe med petimi in desetimi leti odmerjati.
{Term. opomba: „auffallende Verstümmlung oder
Verunstaltung“ — „znamenitu pohabljenje ali pogrdenje“; primerneje se glasi: „očitno ali oiividno pohabljenje ali skazenje“; „Siechthum“ — bolehanje-, je pat bolje „hiranje“.)
- §. 157. Ako je bil pri tepežu, ki se je med več ljudmi unel, ali pri hudem ravnanju, zoper eno ali več osel) započetom, kdo na svojem životu težko poškodovan (§. 152), je treba z vsakaterim, ki ga je tako poškodoval, po poprejšnih §§. 154—156 ravnati.
Ako je pa težka telesna poškodba nastopila samo po zedinjenju nasledkov oškod ali hudega ravnanja od več ljudi, ali če se ne da izkazati, kdo je težko oškodo prizadejal, naj se vsi tisti, kateri so se pokvarjenega lotili, tudi izreko krivi hudodelstva težke telesne poškodbe, in z ječo od šest mescev do enega leta kaznujejo.
Kuzonski zakon. — Vrvi dol. XIX. poglavje. §§. 158—1G1. ßj
.Razsodbo kas. dvora: „Objektivni uČin“ (Thatbestand) tega hudodelstva zahteva kako v §. 152 k. z. označeno poškodbo (z dne 29. jan. 1883 st. 101G2 cx 1881).
l‘o drugem odstavku tega paragrafa kaznovati jo tudi tisti, glede katerega jo sicer gotovo, da njegovo dejansko lotenjo težko poškodbo ni provzročilo (z dno 3. febr. 1876 št. 9844 cx 1875 in 12. febr. 1876 št. 10969 ox 1875).
Zahteva se samo, da jo dejansko lotenjo dol od več ljudi početega hudega ravnanja; no pa, dajo bilo tudi sposobno, težko poškodbo prouzročiti (z dne 3. okt. 1883 št. 7909).
Kot dejansko „loteuje“ v zmislu §. 143 in 157 k. z. smatrati jo vsako početje, katero nasprotuje prepovedi, tepežev se udeleževati , in katero so moro prištevati pojmu kakega s sovražnim namenom zoper poškodovanega storjenega „napada“ (z dno 30. aprila 1886 št. 14513 cx 1885).
Devetnajsto poglavje.
O dvoboju.
Dvoboj.
§. 151i. Kdor iz kakorsnega koli vzroka koga na boj s smrtnim orožjem pokliče, in kdor se na taki poklic v boj postavi, stori hudodelstvo dvoboja.
/Term, opomba: „Wer...........heraus fordert“ —
„Kdor .... pokliče“; sedaj pišemo '. „Kdor .... pozove“ ali „poživlja“; „Herausforderung“ — „poklic“; bolje „poziv“.)
Kazen.
§. 159. To hudodelstvo se kaznuje, kadar ni bil nihče ranjen, z ječo od šest mescev do enega leta.
§. 160. Ako je v dvoboju kdo ranjen bil, je kazen ječa od enega do petih let. Če je pa iz dvoboja nastopil kak v §. 156 zaznamovanih nasledkov, naj se kaznuje s težko ječo od petih do desetih let.
§. 161. Ako je iz dvoboja nastopila smrt enega bojevnica, je ubojnika kaznovati s težko ječo od desetih do dvajsetih let.
§. 162. Vsikdar je pozivalca na dalj časa ob-sojnvati, kakor bi ga bili obsodili, če bi on bil pozvanec.
Kazen deležnikov.
§. 163. Kdor je k temu, da kdo koga na boj pokliče ali se zares na bojišče postavi, podšunto-vaje, ali kako drugače nalašč pripomogel, ali temu, ki je poklic na boj odvrniti skusil, zaničevanje žugal ali skazal, naj se kaznuje z ječo od šest mescev do enega leta ; če je pa njegovo prizadetje posebno važno bilo, in je kdo ranjen bil ali celo umrl, od enega do petih let.
§. 164. Tisti, ki so se kakor svedoki ali tako imenovani drugi (sekundanti) za enega ali druzega izmed borilcev k dvoboju podali, naj se kaznujejo z ječo od šest mescev do enega leta, in po velikosti njih pripomaganja in storjenega zlega tudi do petih let.
Dvoboj postane nekaznjiv.
§. 165. Zavoljo tega hudodelstva naj se ne kaznujejo:
n) pozvalec, če ne pride na boj;
(j) le-ta, kakor tudi pozvanec, če sta sicer na boj prišla, pa sta od bojevanja, preden se je pričelo, dragovoljno odstopila;
c)	vsi drugi sokrivci, če so se z dejavnim pridom prizadevali za dragovoljni odstop od boja, in boja res ni bilo.
Dvajseto poglavje.
O zažigu.
v	Zažig.
§. 106. Hudodelstvo zažiga stori, kdor dejanje započne, iz katerega ima po njegovem naklepu požar na tuji lastnini vstati, če se tudi ogenj ni vnel ali nobene škode ni napravil.
Kazen.
§. 107. Kazen je treba odmerjati po naslednjem razločku:
а)	če se je ogenj vnel in je s tem kak človek ob življenje prišel, ko je zažigalec to naprej viditi zamogel; ali če je posebna z namenom pokon-čavanja združena druhal požar napravila, je kazen smrt;
б)	ako je storilec več kakor enkrat, bodi si eno ali pa razne reči zažigal, in se je ogenj res vnel, če prav samo enkrat; ali
c)	ako se je ogenj vnel, in se je pogorelcu znamenita škoda zgodila; kakor ludi,
d)	če se je storilec zažiganja več kakor enkrat, pa vselej brez uspeha lotil, naj se kaznuje za vse žive dni s težko ječo ;
e)	če se je ogenj vnel, pa se mu ni nobena izmed doslej naštetih okoliščin pridružila, je kazen težka ječa od desetih do dvajsetih let;
f)	ako se ogenj sicer ni vnel, pa je bil po noči, ali na takem kraju, kjer bi se bil po vnetju lahko razširil, ali v tacih okoliščinah podtak-
njen, v katerih je bilo tudi življenje kakega človeka v očitno nevarnost postavljeno, naj se storilec kaznuje s težko ječo od petih do desetih let;
g)	ako se je dejanje po dnevi in brez posebne nevarnosti storilo, in je podtaknjeni ogenj, ne vnevši se, vgasnil, ali če so ga po vnetju brez škode pogasili, je storilec zapadel težki ječi med enim in petimi leti.
Razsodi) o kas. dvora: Storilce zapade kazni po §. 1G7 lit. o, eo so jo ogenj, podtaknjen na za razširjanje ugodnem kraju sicer vnel, vendar pa nič škodo storil (z dno 12. marc. 1880 št. 17).
„Vnel“ so jo ogenj takrat, če so je zanetilo prijelo stvari, katera se hoče zažgati, akoravno so plamen ni. pokazal in so tudi nič škode ni zgodilo; določba §. 167 lit. b ima večkratna samostojna zažiganja v mislih ; no volja pa tamo , kjor so jo eno in isto zažiganje z vršilo tako, da so jo zanetilo podtaknilo na vočih mestih (z dno 26. avg. 1887 št. 6376).
Pri dejavnem skesanju jo zažig kazni prost.
§ l(»i{. Лко so je storilec, podtaknivši ogenj, skesal, ter se je sam in še o pravem času tako prizadejal, da se je vsa škoda ubranila, naj se mu vsakatera kazen prizanese.
O knznjivosti tistega, ki svojo lastno roč zažge.
§. 169. Kdor iz kakoršnega bodi hudobnega namena svojo lastnino zažge, in s tem tudi tujo lastnino v nevarnost ognja pripravi, je tudi kriv zažiga in kaznovati ga je po izmeri v §. 1G7 ustanovljeni.
§. 170. Kdor svojo lastnino zažge, brez nevarnosti, da bi se vsled tega tuja lastnina vnela, ni sicer zažiga, vendar pa goljufije kriv, ako s tem dejanjem pravice koga druzega kratiti ali koga v sum pripraviti skuša.
Razsodba kas. dvora: Tukaj označeno hudodelstvo ima svoj posebni nein , kateri se razločuje od goljufijo v zrnishi §. 197 k. z.; pri tem hudodelstvu zadostuje, da storilec z namenom , koga oškodovati, zažge svojo Instrvno; no upraša so dalje, ali jo res pripravil koga v zmoto in so kaj daljnega storil, da bi dosegel svoj namen (z dne 4. julija 1H81 st. 4881).
Eno in dvajseto poglavje.
O tatvini in nezvestobi.
Tatvina.
§. 171. Kdor zavoljo svojega dobička tujo premakljivo stvar iz posesti druzega, brez njegovega privoljenja vzame, stori tatvino.
Razsodbe kas. dvora: „Posest“ v zmislu kazenskega zakona pomonja mogočnost, o stvari dejansko razpolagati, in voljo, to dejansko razmerje vzdržati (z dno 4. marcija INtil št. 13995 ex 1880).
Lastnik, kateri ukaže pastirju gnati svojo živino na pašnik, ostane v posesti to živino (z dno 1. jul. 1881 št. 4888).
Popotni človek, ki pozabi v železničnem kupčju svojo stvari, tudi no zgubi svoje posesti teh reči (z dno 13. nov. 1880 št. 10110).
Z besedami „zavoljo svojega dobička“ označuje zakon tisto korist, katera izvira iz toga, da si tat pridobi tujo stvar brez odplačila (z dno 6. maja 1882 št. 14271 ex 1881).
„Tatvinska korist“ tiči v tem, da si storilec lasti dejansko oblast in razpolaganje čroz tujo stvar; potrebno pa ni namena, okoristiti so ali pomnožiti svojo imetje; stvar so lahko takoj po tatvini komu drugemu podari (z dno 1. untre. 1880 št. 15049 cx 1886).
Namen storilčev mora iti na to, stvar upravičenemu lastniku ali posestniku za vselej iz posesti vzeti ter gledč nje sebi ali komu drugemu nakloniti vso tisto pravico, katere pristojajo lastniku. Namen, stvar samo rabiti (usus) no obsega pojma „tatvinikega namena“, ra zu n takrat, čo so stvar z rabo tudi porabi (z dno 17. mare. 1883 št. 810).
„Vzeta“ je stvar, kakor hitro jo prešla iz dejansko oblasti dosedanjega imetnika v oblast tatu (z dne 8. febr. 1882 št. 13186
OX 1881).
Tut, ki jo divjačino ustrelil in žo naložil ter odnesel, je tatvino že dovršil, če jo tudi bil zasačen še v okrožju tujega lovišča (z dno 11. maja. 1877 št. 2003).
Okoliščino, vsled katerih postaja tatvina hudodelstvo ;
§. 172. Tatvina postaja hudodelstvo, ali po znesku, ali po kakovosti dejanja, ali po lastnosti vzete reči, ali po lastnosti storilca.
72 Kazenski zakon. — Prvi del. XXI. poglavje. §§. 173—174. u) > iši znesek ;
S.	1 73. Po znesku postane tatvina hudodelstvo, ako le-ta ali vrednost tega, kar je bilo ukradeno, pet in dvajset goldinarjev presega. Pri tem ni nobenega razločka, ali ta znesek ali vrednost izhaja iz enega ali iz več ravnočasnih ali ponovljenih ugrabkov, ali je bil enemu ali več lastnikom vzet, ali se je tatvina na eni ali na raznih rečeh doprinesla. Vrednost se pa ne sme ceniti po tatovem dobičku, temuč po škodi okradenega.
Razsodbo kas. dvora: Ručuniti jo lo tista vrednost, ki jo ima stvar sama na sobi, in škoda, ki jo bila s tein neposredno prizadeta okradonomu (z dno ‘27. nov. 188Г» st. 11032).
Лко jo bila živomu konju odrezana in vzeta iz ropa žima, r> čuniti jo samo vrednost vzeto žime, no pa škoda, ki jo trpi lastnik vsled skazenja in za to za prodaj manj vrednega konja (z dno 4. julija 1881 št. 3705).
b)	novurnisa kakovost dejanju;
§. 174. Po kakovosti dejanja je tatvina hudodelstvo :
I.	Brez vsega ozira na znesek, če je bil tat z orožjem ali z drugim osebni varnosti pretečim orodjem previden; — ali če se je, zasačen na tatvini, zares sile ali pa nevarnega pretenja zoper kakega človeka poslužil, da bi se v posesti ukradene reči ohranil.
II.	Ako tatvina znaša več kakor pet goldinarjev, in se je ob enem
a)	doprinesla o priliki požara, povodni, ali kake
druge bodi občne ali pa take nadloge, katera
se je okradenemu posebej primerila;
b)	v družbi enega ali več tatvinskih tovarišev;
c)	na kakem božji službi posvečenem kraju;
//) na zaklenjenih rečeh ;
Kazenski z.tkon. — Prvi del. XXI. poglavje. §. 175.	7;j
e)	na lesu, bodi v zagrajenih gojzdih, bodi z znamenitim poškodovanjem gojzda;
f)	na ribah v ribnikih ;
(/) na divjačini, bodi si v ograjenih gojzdih, ali s posebno drznostjo, ali pa, če se storilce s takim delom peča tako rekoč kakor z redno obrinijo.
Razsodbe kas. dvora: II. lit. b : V tat vin s ki družbi storjena jo tatvina tudi takrat, če tovariš ni bil v istem prostoru, kjor so nabuja ukradena stvar ; zadostuje, da je bil zunaj tega prostora in na takem kraju, da je mogel storilcu takoj pristopiti in, pomoč ter — ako treba — k izvršenju pomagati (z dne 7. nov. 1876 st. 6U29).
Kdor pri izvršitvi tatvino n e vedoč sodeluje, ni tutvlnski tovariš (z di.e 13. dec. 1862 št 11725).
II. lit. d: Stvor je zaklenjena, če je na pr., vijena nalašč kaka zapreka, katera storilcu brani prosti vstop in dejansko razpolaganje črez njo; neodločilno pa je, kuko se ta zapreka odstri.ni ali premoga ; dovelj je, da se mora v ta namen storilec poslužiti svojih fizičnih moči (z dne 13. maja 1887 št. 2171),
Ako so jo komu izročila zaklenjena skrinja brez ključa , ni se mu s tun izročila posest in oblast Črez v skrinji nahajajoče so stvari; te reči so njemu nasproti zaklenjene (z dno 30. jan. 188^ št. 12651 ex 1885).
II. lit. e : K „za graj en j uu gojzda zadostuje, če je obdan z rovom ali jarkom (z dne 0. okt. 1883 št. 8382).
Pod varstvom §. 174 II. e sto'o le gojzdovi , ki so v zmislu gojzdnega zakona z dne 3. dec. 1852 št. 250 d. z. namenjeni rasti ali reji lesa in se temu namenu brez gosposk'nega dovoljenja no smejo odtegniti (z dne 5. m aro. 1887 st. 14648 ex 1886).
c)	lastnost ukradene stvari;
§. 175. Po lastnosti ukradene reči postaja tatvina hudodelstvo:
I.	Ne glede na znesek, če se tista stori :
a)	na kaki neposrednje za božjo službo namenjeni reči z onečastenjem, ki bogočastje žali, ali
b)	na rečeh v §. 85, črk. c) in 89 imenovanih.
II,	Če znaša več kakor pet goldinarjev, in se ukradejo
a)	pridelki na polju ali z dreves, in v deželah, v katerih reja svilnih črvov med obrtnost in kmetijstvo spada, tudi listje murv, s katerim se svilni črvi krmijo;
b)	živina, kadar se pase ali žene;
c)	kmetijsko orodje na polju;
d') rude, orodje ali roba notri v rudnikih, v na-dnevnih rudari j ah, rudarijskih izsipališčih ali v pripravljavnicah.
(Term. opomba: „Werkzeuge oder Geräthschaften“ „orodje ali roba“; pravilneje „orodje ali oprava“.)
]{ a z s o d b e kas. dvora : Tudi seno se prišteva poljskim pridelkom (z dno (i. doc. 187У št. 9381).
Po 8- 175 II. lit. b kaznovati je tudi pastir sam, ako ukrado živino, katero pase (z dne 10. jun. 1881 št. 3231).
d)	storilčeva lastnost.
§ 170. Po lastnosti storilca je tatvina hudodelstvo :
I.	Brez vsega ozira na znesek, če je krasti storilcu v navado prišlo.
II.	Glede na znesek, ki pet goldinarjev presega: </) če je bil storilec že dvakrat kaznovan zavoljo
tatvine, naj je bilo hudodelstvo ali prestopek; L) če posli svoje službi ne gospodarje ali gospodinje ali druge domačine ;
c)	obrtniki, obrtnijski učenci ali dninarji svojega mojstra ali pa tiste okradejo, kateri so delo najeli.
Razsodbe kas. dvora: II. lit. a: Določba §. 176 II. lit. n ni razveljavljena po določbi §. ti zakona z dno IR. nov. 1807 št. 131 d. z. (z dne 28. okt. 1878 št. 9729).
Kdor jo tatvine nad 5 gld., katera se gledč neposrednega storilen znači samo za prestopek, v zmislu §. 6 k. z. sokriv, obsoditi je po 88. 5 in 17ti II. lit. n k., z., ako jo bil zarad tatvine, četudi le kot sokrivec, že dvakrat kaznovan (z dno 28. nov. 1888 št. 9125).
II. lit. c: Ni ravno potrebno, da je storilec bil najet za dninarja v pravem pomenu besede, za gotov čas ali z i gotovo delo; odlo ilno je, da mu je delo, za katero jo bil najet, dalo ugodnejšo priliko k tatvini (z dne 21. umre. 1879 št. 13705 ox 1878).
§. 177. Ce gre tatvino po §, 17G kakemu storilcu zgolj po njegovi lastnosti v hudodelstvo pri-
Kazenski zakon. — Prvi del. XXI. poglavje. $§. 178—181.	75
pisovati, naj se ne čisla za hudodelstvo ne vdeležba, ne sokrivost tiste.
Kazen tatvinekega hudodelstva.
§. 178. Če tatvina razun tega, česar je po §§. 173—176 za hudodelstvo treba, ni daljej obtežena, jo je kaznovati s težko ječo od šest mescev do enega leta; pri obteževalnih okoliščinah pa med enim in petimi leti.
§. 179. Ako svota ukradenega več kakor tri sto goldinarjev znaša; — ali če se je tatvina s posebno predrznostjo, s silo ali zvijačnostjo doprinesla ; ali če se je tat, na tatvini zalezen, zoper kacega človeka dejanske sile ali nevarnega žuganja poslužil, da bi se obdržal v posesti ukradene reči; ali če je krasti storilcu že v navado prišlo, gre prisojevati težko ječo od petih do desetih let.
(Term. opomba: „bei Betretung auf dem Diebstähle“ — „na tatvini zalezen“, bolje: „na tatvini zasačen“.)
§. 180. Da se je tatvina po noči doprinesla, to še sicer samo za se, če se ne pridruži ob enem kaka izmed okoliščin v §§. 173—176 naštetih, ne stori hudodelstva, vendar se mora takošna tatvina hodi si v izmeri trpeža ali v poostren ju kazni huje kaznovati, kakor če bi se bila pri enakih drugih okoliščinah po dnevi zgodila.
Nezvestoba postnja hudodelstvo : a) po kakovosti dejanja.
S.	18|. Za hudodelstvo se čisla tista nezvestoba, s katero kdo po svojem javnem (državnem ali občinskem) uradu ali posebnem naročilu go-
sposke ali občine sebi zaupano blago, ki več kakor pet goldinarjev znaša, pridržuje ali se prilasti.
[Term opomba: „Veruntreuung“ — „nezvestoba“; je pač pravilneje: „nezvestenje“ ali pa „izneverjenje“; bajti govori se splošno „izneveril je denar“.)
Razsodbe kas. dvora: Sekvcster, postavljen po sodišču, ali po kaki administrativni oblo etniji, deluje v tej lastnosti „po p sebnem naročilu gosposke“ (z dne 22. jan. 1881 št. 1373!) ex 1880 in 14. jul. 1882 št. 4667).
Kazen.
§. 182. Tako nezvestobo gre kaznovati s težko ječo od enega do petih let; če pa sto goldinarjev presega od petih do desetih, in dvajsetih let.
b) po višem znesku»
§. 183. Tudi tisti se zakrivi s hudodelstvom nezvestobe, kdor razun primerljeja v §. 181 zapo-padenega sebi zaupano blago, ki več kot petdeset goldinarjev znaša, pridržuje ali si prilasti.
Reči, katere kak upnik zarubi, pa pri dolžniku shranjene pusti, naj se tudi čislajo za dolžniku zaupano blago.
Glej zakon z dne 25. maja 1883 št. 78 d. z. , po katerem je * drugi odstavek toga S razveljavljen, spodaj v dodatku pod X.
Razsodbe kas. dvora: Predmet izneverjenju so le telesno stvari (z dne 16. jun. 1870 št. 2788).
,,Zaupana** je komu stvor, če jo jo dobil v svojo dejansko oblast na podlagi kakega pogoilbinega, uti pogodili podobnega pravnega razmerja z dolžnostjo, jo zopet nazaj dati (z dne 10. nov. 1880 št. 8702).
Komur so je izročila zaklenjena skrinja brez ključa v shrambo, temu niso zaupane in v njegovo oblast izročene tudi reči v skrinji se nahajajoče (z dno 80. jan. 1886 št. 12661).
,,Pridržati“ pomonja tisto ravnanje storilčevo, iz katerega sledi njegov namen in sklep, zaupane mu stvari sploh nikdar več upravičenemu nazaj dati (z dne 7. aprila 1879 št. 437).
Namena, škodovati komu, pri izneverjenju ni treba (z dno 21. sept. 1876 št. 9283); isto tako ni treba namena, stvar zavoljo svojega dobička si pridržati (z dne 23. jun. 1876 št. 3005), ali si ž njo kak dobiček nakloniti (z dne 26. januarja 1889 št. 13147 ex 1888).
Kazen.
§. f}{4. Tako nezvestobo jo treba kaznovati z ječo od šestih mescev do enega leta; če pa znesek tri sto goldinarjev presega, s težko ječo od enega do petih let; in pri posebnih obtežavah med petimi in desetimi leti.
Deležnost tatvino ali nezvestobe.
§ 1J{5. Deležnosti tatvine ali nezvestobe je kriv, kdor ukradeno ali onezvesteno reč skrije, si pridobi ali poproda.
{Term. opomba: „verhandelt“ — „poproda“; pri-merneji je za to izraz „razpeta“.)
Kazen.
§. MMt. Ako je deležniku:
a)	iz zneska ali vrednosti reči, ali iz tega, kar in kakor se je zgodilo, znano, da sta bili tatvina ali nezvestoba storjeni tako in v takošnih okoliščinah, da postaneta zavoljo tega hudodelstvo, ne pa samo zavoljo osebne storilčeve lastnosti;
h)	če večkrat prikrite, pridobljene ali razprodane reči skupaj pri tatvini znesek ali vrednost pet in dvajsetih, pri nezvestobi pa petdesetih goldinarjev presegajo, naj se kaznuje deležnost z ječo od šestih mescev do enega leta, po velikosti zneska, zvijačnosti in škode, h kateri se je pripomoglo, tudi do petih let.
Razsodbo kas. dvora: No vsaka iz kako tatvino dobljena korist ustanavlja to hudodelstvo; treba jo m irveč, da storilec ukradeno ali izneverjeno stvar samo, bodisi celo, ali pa kak del nje, skriva, si pridobi ali pa rozpoča (z dno 20. aprila 1875 št. 1819).
Kdor si pr'svoji samo denar, ki so jo za ukradeno reč skupil, ni deležnik tatvine (z dno 23. jun. 1879 št 4290).
Nekaznjivost titviue in nezvestobe zavoljo dejavnega ekesauja.
§• 187. Vsaka tatvina in vsaka nezvestoba neha biti kažnjiva, ako storilec iz dejavnega kesa, če ravno priganjan po poškodovanem, ne pa drug človek za-nj, celo iz svojega dejanja izvirajočo škodo zopet povrne, preden sodnija ali kaka druga gosposka za njegovo krivnjo zve.
Ravno to velja tudi od deležnosti; vendar je zadosti k oprostenju, če je deležnik tatvine, ali nezvestobe, preden gosposka kaj zve, celo škodo povrnil, ki je iz njegove deležnosti nastopila, ako se ta delež da pozvediti.
Razsodbo kas dvora: M(ios])Oska“ v zmislu S. 187 so lo tisti javni organi, kateri so poklicani avtoritativno postopati v varstvo proti kažnjivim napadom na lastnino (z dne 29. nov. 1886
st. 6022).
Okrajni sodnik se sinvtra za ,,gosposko“ v zmislu §. 187 tudi takrat, če je kažnjivo dejanje zvedel potom disciplinurneg* postopanja (z dno 7. aprila 1888 št. 13525 ex 1887).
Malolotnomu storilcu, kateri so nima imetja, črez katero moro v zmislu §§. 161 in 24G o d. z. prosto razpolagati, ne moro se dobrota §. 187 samo zaradi tega odtegovati , ker je škodo i oplačal v njegovem imenu njegov zakoniti zastopnik (z dne 7. junija 1887 št. 0171).
Da je bila položena službena kavcija , s tem še ni poravnana storjena škoda v zmislu §. 187 (z dno 24. okt. 1879 št. 7706).
§ 188. če bi torej poškodovanec pri gosposki naznanil, da je bil okraden, pa bi ne mogel tudi le iz daljnih ovadlejev ne na nobenega storilca kazati, in bi storilec, preden gosposka zve, da je on to storil, škodo povrnil, je storilec pač brez kazni; nasproti pa določba poprejšnega paragrafa no velja:
d)	če okradeni bežečega tatu dojde, preden je ta ukradeno blago spravil, in če tat blago na njegovo tirjanje nazaj da, ali, ko ga love, od sebe vrže; ali
b)	če se storilec zaveže, poškodovanemu v določeni dobi povračilo dati, pa poravnave ne do-
stane, in da ga po tem poškodovani ovadi; ali
c)	če je bilo v teh okoliščinah pri sklepanju poravnave samo nekaj ukradenega blaga nazaj danega; ali
d)	če storilec nekaj ukradenega blaga nazaj da, preden gosposka to reč zve, in zastran ostanka poravnavo ponudi, poškodovani pa v poravnavo ne privoli, marveč storilca zapreti da.
ItazHodbu kas. dvora: ,,Poravnava“ pomeni sploh vsako zavezo storilčevo, poškodovanemu v gotovem času dati odškodovanje (z dne б. mare. 1881 št. 13125 ex 1880 in z dno 23. febr. 1888 št. 14092 ox 1887).
Zakonitemu znaku ,,v določeni dobi“ ali gotovem času ni zadoščeno, če so jo storilec zavezal, plačilo dati po ,,mogočnosti“ (z dno 2G. maja 1887 št. 3792).
Tatvino in nezvestobe, s katerimi se ravna kakor s prestopki.
§. 1119. Koliko pa gre tukaj ne omenjene tatvine ali nezvestobe in njih deležnost, kakor tudi sploh tatvine in nezvestobe, ki se pripetijo med zakonskimi, med starši (roditelji) in otroci, in med bratji in sestrami, dokler v skupnem hiševanju žive, za prestopke čislati, zastran tega je predpis v drugem delu tega zakona dan (§. 4G3).
H a z s o d 1) a kas. dvora: ,,V skupnem hiševanju“ (Haushaltung) živi tisti, kdor ima s člani onega hišnega gospodarstva trajno skupno hrano in stanovanje (z dno 3. sept. 1880 št. 0030).
Dve in dvajseto poglavje. O razboju ali ropu
§. 190. Razboja (ropa) postane kriv, kdor kaki osebi silo za to stori, da bi njeno ali sicer tujo premakljivo reč v svojo oblast dobil ; naj se zgodi sila z dejanskim razžaljenjem, ali samo s pretenjem.
K a zs od h a kas. dvora: Za učin ropa zadostuje, da ae človeku silu dela (vis compulsiva) ; ni pa treba, da so gu tudi premaga (vis absoluta) (z dno 8. jan. 1887 št. 12241 cx 1886).
g() Kazenski zakon. — Prvi del. XXII. poglavje. §§. 191 —196.
§. 191. Že pretenje takošno, če je tudi samo od enega posameznega človeka prišlo in brez uspeha ostalo, je kaznovati s težko ječo o:l petih do desetih let.
§. 192. Ako je pa pretenje storjeno v družbi
enega ali več razbojnih tovarišev, ali z morilnim orožjem, ali če je bilo po zažuganju blago za res oropano, naj se prisoj uje težka j 'ča od desetih do dvajsetih let.
§. 193. Ta kazen se tudi nalaga, če se je kdo šiloma osebe lotil, če prav se razboj ni dognal.
§. 194. Če se je pa s posilnim lotenjem započeti razboj tudi dognal, je kazen težka ječa od desetih do dvajsetih let s pooštrenjem vred.
tj. 195. Ako je pa kdo pri razboju tako ranjen ali pohabljen bil , da za voljo tega težko telesno poškodbo (§. 152) trpi; ali če je bil kdo s budim ravnanjem dalj časa trpečim ali z nevarnim pretanjeni v mučni stan pripravljen, naj se vsak ate ri, ki se je tega vdeležil, s težko ječo na vse žive dni kaznuje.
Dele/.nost razboja ali ropa.
§. 196. Kdor reč, za katero ve, daje bila uro-pana, bodi si tudi v malem znesku ali male vrednosti, prikrije, poproda, ali za se pridobi, je kriv hudodelstva deležnosti razboja, in se kaznuje s težko ječo med enim in petimi leti.
Razsodba kas. dvora : Deležnosti rop» ni kriv, kdor si pridobi iz uropane reči skupljen denar <z dno 12. decembra 1877 št. 11499).
Tri in dvajseto poglavje. O goljufiji.
Goljufija ali prekaua.
§. 197. Kdor z zvitim prigovarjanjem ali dejanjem koga drugega v zmoto pripravi, s katero ima kdo, bodi si država, kaka občina ali druga oseba, na svoji lastnini ali drugih pravicah škodo trpeti; ali kdor se s tem namenom in kakor se je ravno reklo, pomote ali nevednosti drugega posluži, stori goljufijo; naj ga je k temu zapeljala samo-pridnost, strast, namemba, komu protizakonito na roko iti, ali kakoršna si bodi druga postranska nakana.
Razsodbo k a s. dvora:	Da jo „prigovarjanje ali rav-
nanje zvijačno“ (zvito) no ne zahteva posebnih trudapolnih ali umetno napeljanih zvijač; taka izredna prekanjenost in s posebnim preudarkom in trudom napeljana zvijačnost ustanovi v zmishi S. 4.4 k. z. le obteževalno okoliščino (z dno 21. aprila 1876 št. 077).
Kdor svojo že poplačano, za prisilno zvršilo pripravno terjatev v škodo dolžnikovo komu odstopi, ki ni vedel za to, ta se posluži nevednosti druzega, vsled katero ima dolžnik škodo trpeti na svojoj lastnini (z dno 23. okt. 1880 št. 8075).
„škoda“ ne obsega tudi dobička, ki komu odide ; kdor na kažnjiv način n. pr. s ponarejenimi znamkami provzroči, da producent svojih izdelkov ne more prodati v tisti meri, kakor poprej, ta mn ne vzame le dobička, tirnveč stori mn s tem pozitivno škodo (z dne ‘23. avg. 1879 št. 6348).
Okoliščine, po katerih postaja goljufija hudodelstvo :
§. 198. Goljufija postaja hudodelstvo, ali po kakovosti dejanja ali po znesku škode.
a) kakovost dejanja :
§. 199. Pod pogoji §. 197 postane goljufija hudodelstvo že iz kakovosti dejanja:
d)	nko kdo v svoji lastni zadevi pred sodnijo ponudi krivo prisego, ali za res po krivem pri-Kazenski zakon.	G
g2 Kazenski zakon. — Prvndel. XXIII. pogl. 199.
seže, ali če si prizadeva dobiti koga, kateri bi pred sodnijo po krivem pričeval, ali če je kdo krivo spričevanje pri sodniji ponudil ali po krivem pričeval, če se s tem tudi ob enem ne ponudi ali ne stori nobena prisega;
b)	če si kdo značaj javnega uradnika lažnjivo pri-lastuje, ali laže, da je gosposkin zaukaz, ali kako posebno pravico odjavne oblastnije prejel;
c)	če se v javni obrtniji nepristna ali pičlejša, bodi cimentirana ali ne cimentirana, mera ali vaga rabi :
d)	če kdo javno pismo ali kako po javni naredbi vpeljano zaznamovanje s kolekom, pečatom ali probo ponaredi ali prenaredi;
e)	če se za odločbo mej postavljeni mejniki odpravijo ali premaknejo ;
/') če je kdo po zapravljivosti do tega zagazil, da ne premore plačati, ali je z zvijačami up (kredit) podaljšati skušal, ali če sprevrže pravi stan sklade (mase), bodi si z naznanjenjem izmišljenih upnikov, bodi si sicer s kakim goljufnim dogovorom ali prikrivanjem dela svojega premoženja.
(Term. opomba: „Muss oder Oeuncht“ — „mera ali vaya“; pravilneje „mera ali utiha“ „Urkunde“ — „pismo“; sedaj rabimo pravilneje: „listina“; „Anstalt“ — „naredba“; je primerneje rabiti: „naprava“ öffentliche Anstalt — javna naprava)
Razsodbe k a h. dvora : lit. a: Za kazenskega sodnika mero-dajna je le dokazana neresničnost tega , o čemur не je storila |>ri-sega ; če so ра dotične okolnosti bilo tudi odločilno in če jo civilni sodnik imel prav, dajo nanje opiral svojo razsodbo, toga kazenski sodnik nima preudarjati (z dne 4. maja 1878 št. 864).
Kdor priseže z dostavkom : „Kolikor vem in so spominjam“, ni le takrat krivo prisegel, če mu jo bila okolnost, katero jo s prisego zanikal, naravnost znana, timvoč tudi takrat, če tega naravnost sicer ni vedel, pa po dejanskem položaju in po razmerah tudi ni mogel dobiti prepričanja, da so v istini ni zgodila (z dne 6. aprila 1883 št. 86).
Kdor priseže , da je kaj storiti videl, cesar pa v istini ni videl, prisegel jo krivo, če jo tudi to, kar je potrdil, res se zgodilo (z dno 31. okt. 1881 st. 5710).
Ako stranka tokom pravde izreka, da hoče resnico ali neresnico kako dejanske okolnosti s svojo prisego potrditi, ni se v tem ponuđen ju samem videti onega ponudenja prisege, ki ga ima v mislih §. 197 lit. a ; zahteva in v mislih se ima tukaj le taka prisega, katero pripušča sodnij ski izrek za dokazilo, ali od katero jo v istini odvisna bila prisodite v ali zavrnitev kako zahteve (z dne 6. sept. 188(i št. 13821).
Krivo jo pričevanje pred sodiščem tudi tedaj, če zadeva neod-ločilno, pa neresnične okolnosti (z dne 10. okt. 1879 št. 0893).
Kaznjivost krivoga pričevanja opira se na nevarnost, ki izvira iz njega za državno pravosodje : ni pa treba, da se jo s tem tudi res na kako gotovo sodni jeko razsodbo uplivalo (z dne 27.
jan. 1879 št. 12782 ox 1878).
Če jo priča o kakej okolnosti krivo pričevala, potem pa tekom daljnega zaslišanja, če tudi kak poznejši dan, to svoje pričevanje v zmislu resnice popravila, se no more kaznovati zarad krivega pričevanja (z dno 10. sept. 1881 št. 5124 in 1. aprila 1887 št. 085).
Kažnjivo je krivo pričevanje tudi tedaj , če jo izpovedba po S. 152 k. p. r. zadnji odstavek nična (z dno 12. jul 1883 št. 4869).
Krivo pričuje priča tudi tedaj, če na splošna vprašanja (gene vali a) lažnjivo odgovarja (z dne 0. sept. 1880 št. 5407).
lit. c. „V javni obrtniji“ so rmera in vuga“ rabi le takrat, če se meri in telita v za to obrtnijo odločenem prostoru (z dne 28. mare. 1881 št. 15).
Tudi prodaja na javnem trgu spada pod pojem ,Javno obrt-nije“ (z dne 3. dec. 1888 št. 8420).
lit. d: Kraj, kamor se žene živina, ni bistven dol živinskega potnega lista in kazni ne zapade, kdor prižene živino na so-monj, ki ni zaznamovan v listu ; kdor ta kraj samolastno prona-rodi, ni kriv goljufije, pač pa prestopka po §. 320 lit. f k. z. (z dno 18. fobr. 1882 št. 13000).
Nasproti pa zapade kazni po S. 191) lit. d, kdor ponaredi legitimacijske listino, če so jo s tem ravnalo zoper naredbe v zabra-njenje vlačuganja (z dne 25. aprila 1881 št. 2451 in 10. mare. 1882 št. 14792 ex 1884).
Ponareja šolskega spričevala v namen, da hi se dosegla kaka koncesovuna obvtnija, ustanovi hudodelstvo v zmislu S. 199 lit. d (z dne 4. dec. 1880 št. 8527).
Da so zakrivi goljufija v zmislu 199 lit. d troha je listino prenarediti glede takih okoliščin, katero poveriti je listina po danih predpisih namenjena (z dno 29. mare. 1886 st. 594).
lit. f:	Tudi dolžnik, ki izven kon kurza svojo imetje odstopi
komu zato, da bi upniki ne mogli poseči nanj, zakrivi goljufijo po S. 199 lit. f (z dne 24. nov. 1879 št. 6619 in z dno 8. doc. 1875 št. 5181).
h) viši znesek.
tj. 200. Druge goljufije postanejo hudodelstvo, če škoda, katera je storjena, ali nakanjena bila, več kakor pet in dvajset goldinarjev znaša.
<>*
Poglavitne vrste goljufij, ki pri višem znesku postanejo hudodelstvo.
§. 201. Vrste goljufije se sicer zavoljo svoje prevelike različnosti ne dajo vse v zakonu našteti. Zlasti pa se zakrivi s hudodelstvom glede na ravno omenjeni znesek :
a)	kdor kriva privatna pisma naredi ali pristna (prava) prenaredi; kdor pisma, ki kar niso njegova, ali ne edino njegova, drugemu v škodo uniči, pokvari ali utaji; kdor ponarejene ali prenarejene javne upne liste, kakor tudi kdor ponarejen ali prenarejen kovan denar, toda brez dogovora s ponarejalei ali deležniki vedoma naprej razširja;
/;) kdor slaboumnost druzega s praznovernim ali sicer zvitim preslepovanjem zlorabi, bodi njemu, bodi komu drugemu v škodo;
c)	kdor najdene ali pa take reči, ki so mu po kaki pomoti v roke prišle, nalašč prikrije in se jih polasti, kar pa vendar ne velja za za-tajbo najdenega zaklada;
d)	kdor si lažno ime, lažen stan ali značaj daje; kdor se dela, kakor da bi bil lastnik tujega premoženja; ali se za kakošno drugo lažno podobo skriva, da bi si nepravičen dobiček prisvojil, komu na premoženju ali pravicah škodo storil, ali koga k škodljivim dejanjam zapeljal, v katera bi se ne bil vdal, da ni bil ogoljufan ;
e)	kdor se pri igri posluži krivih kock, krivih kvart, goljufnega dogovora ali drugih zvijač.
Kazoodbe k a e. dvora: lit. a: No sumo tako zasebne listino, ki imajo v zmislu sodnega roda dokazilno moč, ampak tudi vso tako listine, ki morejo biti važno za nastanje, spromenjenje ali nehanjo kako pravice, so predmot hudodelstvu v zmislu g. 201 lit. a (z dno 10. dec. 167h št. 11429).
lit. u : „/gubljena“ je roč, če jo kraj, kjer so nahaja, njenemu zadnjemu posestniku ali lastniku neznan ali pa za vedno nepristopen (z dno 16. dec. 1882 št. 11439).
Tudi taisti je toga hudodelstva kriv, kdor prikriva ali si prilasti reči, katero jo kdo drugi našel (z dne 14. maja 1881 št. 2074).
Kdor si stvar prilasti, o kateri misli, da jo bila najdena, ki je pa bila v istini v k r a d o n a , zakrivi goljufijo v zmislu §. 201 lit. o (z dne 10. sept. 1874 št. 10904).
Kazen hudodelstva goljufijo.
§. 202. Kazen goljufije je sploh ječa od šest mescev do enega leta, pri obteževalnih okoliščinah pa od enega do petih let.
§. 20i$. Ako pa znesek ali vrednost, ki si jo je storilec s hudodelstvom naklonil , ali katero je v misli imel, tristo goldinarjev presega; ali, če je hudodelnik goljufijo s posebno drznostjo ali zvitostjo storil; ali mu je goljufovanje v navado prišlo, je kazen težka ječa od petih do desetih let.
§. 204. Ako se hudodelstvo goljufije stori s krivo prisego (§. 199, črk. a), naj se goljuf obsodi v težko ječo po trpežu v §§. 202 in 203 določenem, in če je s krivo prisego prav znamenito škodo napravil, v težko ječo na dvajset let, po okoliščinah tudi na vse žive dni.
Goljufije, s katerimi so ravna kakor s prestopki.
§. 205. Z goljufijami, pri katerih se nobena v §§. 199 in 200 naštetih okoliščin ne pridruži, je ravnati kakor s prestopki po predpisih drugega dela tega zakona.
Štiri in dvajseto poglavje. O dvojnem zakonu.
Dvojni zakon.
§. 200. če oženjena ali omožena oseba z drugo osebo zakon sklene, stori hudodelstvo dvojnega zakona.
K a z s o d h e kas. dvora: (Je je drugi zakon tudi iz kakega drugega vzroka , kakor zaradi že obstoječega zakona neveljaven, ne izključuje kaznjivosti (z dne 17. febr. 1882 st. 8016).
Zastaranje oziroma ugasnenje kaznjivosti tega hudodelstva ne more pričeti, dokler obstoji prvi zakon, ali pa bigamično zakonsko razmerje (z dno 11. dec. 1880 št. 10958).
§. 207. Enako hudodelstvo stori tista oseba, katera, če je tudi sama neoženjena ali neomožena, vedoma stopi v zakon z oženjenim ali z omoženo.
Kazen.
§. 208. Kazen tega hudodelstva je ječa od enega do petih let. Ako je hudodelnik osebi, s katero je drugi zakon sklenil, svoj zakonski stan zamolčal; ga je obsoditi v težko ječo.
Pet in dvajseto poglavje.
O obrekovanju.
< Ibrokovanje.
tj. 209. Kdor koga, podtikovaje mu hudodelstvo, pri gosposki ovadi, ali tako obdolži, da bi njegovo dolženje priliko h gosposkinemu preiskovanju ali vsaj k izsledovanju zoper obdolženca dati zamoglo, je kriv hudodelstva obrekovanja.
Kazsodbo kas. dvora: Kdor osobo, ki stoji pod vojno jurisdikcijo, obdolži dejanja, katero so znači po vojnem kazenskem zakonu za hudodelstvo, kriv jo tudi hudodelstva obrekovanja (z dne 18. okt. 1877 št. 0154).
Splošno dolženje, katero se ne opira na gotove dejanske okolnosti, ne zadostuje za to hudodelstvo (z dne 14. okt. 1881 št. 0103).
Obilolžonje orožnika, da je bil v svoji službi nekoliko napit, no ustanovi obdolženja kacega hudodelstva ; kajti po $$. 231, 233, 208, 209 vojnega kaz. zakona zakrivi straža hudodelstvo le tedaj. če se tako vpijani, da ni več sposobna za službo (z dno 2Г». sept. 1886 Št. 7869).
Kazen.
§. 210. Kazen obrekovalca je pravilno težka ječa od enega do petih let; taisto je pa podaljševati do desetih let, če
а)	se je obrekovalec poslužil posebne zvijačnosti, da bi dolženju vero zadobil; ali je
б)	obdolženega v večjo nevarnost postavil: ali če je
c)	obrekovalec posel, domačinec ali podložni obrekovanega, ali če je uradnik v svojem uradu obrekovanje doprinesel.
Šest in dvajseto poglavje.
O podpomoči, hudodelniku dani.
Podpomoč k hudodelstvom :
tj. 211. Da se s pripomaganjem stori hudodelstvo ravno tiste vrste, katerega je kriv neposrednji storilec, je že v §. 5 razloženo. Pa tudi tisti, ki hudodelniku podpomoč daje, postane v naslednjih primerlejih sam hudodelstva kriv :
u) h hudobnim opuščonjem ubranitve.
§. 212. Prvi pri mer lej. Ako kdo iz hudobije ne ubrani hudodelstva, ko bi ga bil vendar lahko ubraniti zamogel in brez nevarnosti za sebe, svojce (§. 21 G), ali za tiste osebe, ki so pod njegovim zakonitim varstvom.
gg Kazenski zakon. — Prvi del. XXVI. pogl. §§. 218—215.
Kazen.
§. 218. Pri hudodelstvih velike izdaje, ogledu-hovanja, brezoblastnega nabiranja in ravnanja s kakim človekom kakor s sužnikom se ima takošno opuščenje za sokrivost, in se kaznuje, kakor je v §§. til), 07, 92 in 95 določeno. Pri drugih hudodelstvih naj se krivec kaznuje z ječo od šestih mescev do enega leta; če je pa za dejanje, ustanovljena kazen smrt ali dosmrtna ječa, s težko ječo med enim in petimi leti.
b)	a prikrivanjem.
§. 214. Drugi primerlej. Če kdo izsle-dujoči gosposki za najdbo hudodelstva ali storilca služeče ovadleje (znamenja) zataji, t j. njih zve-denje nalašč ubraniti ali saj otežiti skuša; ali če hudodelnika pred njo skriva, ali znanim mu hudo-delnikom potuho daje, ali k njihovim shodom pri-pomaga, ko bi jih ubraniti zamogel.
Ha/.kod bo kas. dvora : „Izsledujoča gosposka“ je tudi sodišče, pri katerem »e kdo samega ovadi za to, da bi oprostil kazni storilca, ki jo če obsojen ; kdor tako postopa, kriv jo hudodelstva po g. 214, no pa goljufijo (z dne 3. dec. 18H7 št. 8420 in 8055).
Tudi tisti, kdor le ono m u njemu znanemu hudodelniku potuho daje, zakrivi to hudodelstvo (z dne 23. febr. 1880 št. 14317 ox 1879).
Kazen.
§. 215. Taki skrivalec, ako ni morda pri hudodelstvih velike izdaje, ogleduhovanja ali brezob-lastnega nabiranja ovade opustil, in sokriv ravno teh hudodelstev postal (§čj. 61, 67 in 92), naj se kaznuje po nevarnosti prikritega hudodelnika, in po škodljivosti, ki jo je po svoji pomoči povišal, z ječo od šestih mescev do enega leta; in če je potuho dajal, ali zastran shodov na roko šel, s težko ječo do petih let.
216. Vendar se hudodelnikova žlahta in sva-ščina v navzgorni in navzdolni vrsti, kakor tudi njega bratje in sestre, njegovi straniči ali ki so mu še bližje v rodu, njegov zakonski druže, bratje in sestre njegovega zakonskega družeta in zakonski družeti njegovih bratov in sester zgolj zavoljo takega prikrivanja kaznovati ne morejo.
c)	s pomočjo k pobegnjenju zavoljo liddodolstva v jo toga.
§. 217. Tretji primerlej. Ako kdo zavoljo hudodelstva zaprtemu priložnost k pobegnjenju z zvijačo ali silo olajša, ali izsledujoči gosposki opovere dela, da bi pobegnjenca zopet ne vjela.
Kazen.
§. 216 Ako podpomoč tak človek daje, ki ima dolžnost, za čuvanje jetnika skrbeti, ali če je tisti, kijepodpomagal, vedel, daje zaprti velike izdaje, ponareja, ali prenareje upnih listov ali denarjev, umora, razboja ali zažiga obdolžen ali kriv spoznan , se hudodelnik kaznuje s težko ječo, in sicer, če se je podpomoč dala kakemu zavoljo velike izdaje ali pa ponarejenih ali prenarejenih upnih listov zaprtemu, med petimi in desetimi leti, v družili tukaj imenovanih primerih pa med enim in petimi leti.
§•216. Ako je zaprti zavoljo drugega, v zgornjem paragrafu ne imenovanega, hudodelstva, v preiskavi ali v kazni, in ta, ki mu je podpomagal, nima posebne dolžnosti, nad zaprtim čuti, je kazen ječa med šestimi mesci in enim letom.
tl) h skrivanjem ali drugim olajševanjem vojaškega uhajal ca.
§. 220. četrti p r i m e r 1 e j. Kdor brez dogovora naprej storjenega (§. 222) vojaku ali službe-
90 Kazenski zakon. — Prvi del. XXVI. pogl. §8- 221—222.
niku, ki je iz vojaške službe ušel (uhajalcu, begunu), s tem, da mu pot pokaže, da ga preobleče, skrije, mu postanek pri sebi dovoli, ali kakor si koli bodi na roko gre, tako da je uhajalcu ložeje, daljej bežati ali da ga težeje izsledč in zopet vlove.
Razsodba kas. dvora: Tudi ctariši za k rive hudodelstvo po §. 220, ako svojega ubeglega sina skrivajo ali v svojo hiSo vzamejo ; določba }?• 210 k. z. tukaj no velja (% dno 27. febr. 188f> št. 18022 ox 1884).	»
Kazen.
§. 221. Takega polajševalca je treba razun tega, da mora sto goldinarjev v vojaško blagajnice plačati, še zraven z ječo med šestimi mesci in enim letom kaznovati, če je pa takošno olajševanje se zgodilo s prikrivanjem, ki je dalj časa trpelo, ali z odkupljenjem vojaške obleke, orožja, konja, ali drugih reči vojaške oprave pobegnjenca, ali iz lakomnosti, ali v drugih posebnih obtežavah, je kazen težka ječa od enega do petih let. Ako krivec denarja v vojaško blagajnico plačati ne more, naj se kazen na dalj časa odmerja ali poostruje, in po nazočem zaukazu je vsakakor ravnati, če bi bili tudi uhajalca zopet dobili.
Zapeljanje vojaka k prelomu vojaško slu/,bino dolžnosti in pripomoć k vojaškim hudodelstvom.
§. 222. Kdor moža k c. kr. vojaški službi zavezanega, če prav sam nima nobene take dolžnosti na sebi, k temu zapelje, nagovarja, spodbada ali zapeljati skuša, da bi vojaško službo nezvesto zapustil (ušel), ali da bi kakor si bodi drugače po prisegi obljubljeno zvestobo, pokorščino, opaznost ali kako drugo dolžnost vojaške službe prelomil in s tem po kazenskih zakonih, za c. kr. vojake veljavnih, hudodelstvo doprinesel; ali mu, ko kako
Kazenski zakon. — Vrvi dol. XXVII. pogl. g. 223—226.	91
vojaško hudodelstvo doprinaša, kakor si koli bodi pomoč da, tega preiskavajo in kaznujejo vojaške sodnije po posebnih za to danih predpisih.
Sedem in dvajseto poglavje.
O ugašanju hudodelstev in kazni.
Vrste ugasnonja hudodelstev.
§. 223. Hudodelstvo ugasne :
«) s hudodelnikovo smrtjo;
b)	s prestane kaznijo ; č) z odpuščenjem kazni ;
</) z zastarenjem.
(Hej tudi določbe ftjj. (>2, 1U6, lüti, 187 in 188 k. z., vsled katerih neha kaznjivost dejanja tudi po dejanskem kesanju.
u) smrt hudodolnikova ;
§. 224. Storilčeva smrt, naj se pripeti pred začeto preiskavo ali po tem (§. 227), pred storjeno sodbo ali po njej, stori sicer konec zasledovanju hudodelnika, in spolnjenju kazni; vendar ima že oznanjena sodba svojo moč, kar se tiče po §. 27 pod 6) zgubljenega slobodnega ravnanja s premoženjem.
h) prestanje kazni ;
§. 225. Ako je hudodelnik prisojeno kazen prestal, gre hudodelstvo čislati za izbrisano. Po-kaznjenec stopi zopet v vse občne, državljanske pravice, kolikor njih zguba ni zapopadena med nasledki obsodbe, ki so v §§. 26 in 27 povedani, ali se po §. 25 ž njo ne združi. Nikdo ga torej ne sme motiti ali žaliti v vživanju takošnih pravic. Tudi mu nima, dokler se pošteno nadalje vede, nihče očitati, kar je minulo, ne zavoljo tega kakor si bodi ga sramotiti.
92 Kazenski zakon. — Prvi del. XXVII. pogl. §§. 226—229.
Glej tudi določbo zakona z dne 15. novembra 1867 št. 161 d. z. v dodatku pod lil.
e) odpuščenje ;
§. 226. Kolikor se je prisojena kazen odpustila , ima to odpuščenje ravno tisto moč, kakor prestana kazen.
d)	zastaranje.
§. 227. Po zastaranju ugasneta hudodelstvo in kazen, če storilec od tistega časa, ko je hudodelstvo storil ; ali če je zavoljo tega že v preiskavi bil, od časa storjene sodbe, katera ga je pravomoćno oprostila, v dobi po nazočem zakonu določeni ni bil v preiskavi. Zastaranje se torej pretrga, če se je zoper storilca kakor obdolženega izdalo povabilo, povelje ga pripeljati ali zapreti, ali če je bilo sklenjeno zoper njega preiskovanje začeti, ali kadar je bil kakor obdolženec že zaslišan ali zaprt, ali pa s potiro ali z iskavnimi listi zasledovan.
H a z 8 o d b a kas. dvora: Na zastaranje — kot napravo javnega prava — ov.irati ho jo uradoma in v vsakoj instanci (z. dno 28. nov. 187Г» št. 10857).
228. Doba zastaranja se določa rt) za hudodelstva, na katera je kazen ječe za vse žive dni postavljena, na dvajset let;
b)	pri takih, ki bi jih bilo po zakonu z ječo od desetih do dvajsetih let kaznovati, na deset let; za vsa druga hudodelstva na pet let.
§. 220. Zastaranje pa samo temu velja, kdor rt) od hudodelstva nobene koristi več v rokah nima ;
b)	kdor je tudi, kolikor to kakšinost hudodelstva dopušča, po svoji moči povračilo dal ;
c)	ki ni iz teh držav pobegnil, in
d)	v dobi, za zastaranje določeni, nikakega hudodelstva več storil ni.
It a z h o d b o kan. dvora : Povračilo su da lahko tudi že po vpeljani preiskavi (z dno (i. nov. 1882 st. 9040).
Zadostuje celo, če so je škoda le pred sklonjeno sodbo povrnila (z dne 26. okt. 1888 Št. 9020).
Moč.
t
§. 280. Zastaranje ima to moč: da zavoljo ta-košnega hudodelstva ne more več biti ne preiskave ne kazni.
Vtosnonjo ugasnonja po zastaranju.
§. 231. Pri hudodelstvih, za katera je smrtna kazen izrečena, ne obvaruje nobeno zastaranje pred preiskavo in kaznjenjem.
Ako je pa vendar od časa, ko je bilo takošno hudodelstvo doprineseno, dvajset let preteklo, in v §§. ‘227 in 221) povedani pogoji nastopijo, naj se prisoj uje samo težka ječa med desetimi in dvajsetimi leti.
§. 282. Pri hudodelstvu, za katero je v zakonu izrečena kazen smrti ali dosmrtne ječe, velja zastran tistih, ki takrat, ko so se hudodelstva vdeležili, še niso bili dvajsetega leta spolnili, samo trpež kazni od desetih do dvajsetih let kot merilo zastaranja (§. 228 črk. b).
Drugi del.
O pregreških in prestopkih.
Prvo poglavje.
O pregreških in prestopkih sploh in o njih kaznovanju.
Neznanje toga zakona ne izgovarja.
§. 333. Pregreški in prestopki, v tem delu kazenskega zakona omenjeni, so sploh dejanja ali opu-ščenja, od katerih zamore vsakdo sam po sebi spoznati, da niso dopuščena ; ali kjer je storilec po svojem stanu, svoji obrtniji, svojem opravilu, ali po svojih razmerah dolžan vediti posebni ukaz, katerega je prestopil. Torej izgovor, da se za ta kazenski zakon ne ve, zastran pregreškov in prestopkov, od katerih on govori, veljati ne more.
Dolžnost tujcev.
§. 334. Tudi tujci, ki v avstrijanskem cesarstvu bivajo, morejo teh pregreškov in prestopkov krivi postati, ker imajo dolžnost, si sploh znanje zadobiti od občnih ukazov, ki se na javno varnost in red nanašajo, in ako se kacega opravila ali zapo-četja lote, tudi od posebnih ukazov, ki to započe tj e zadevajo.
Nasproti pa ni treba tujcev, ki se v tuji državi s kakim v tem delu kazenskega zakona v misel vzetim kažnjivim dejanjem zakrive, zavoljo tega ne tuji državi izročevati, ne v domači državi kaznovati .
Kazenski zakon. — Drugi del. I. poglavje. 8§. 285—237.	95,
O progroških in prestopkih notranjeov na zunanjem.
§. ‘j35. Zavoljo pregreškov in prestopkov, katere je notranjec na zunanjem storil, ga ni, če ga v notranjem zalezejo, nikoli zunanji državi izročiti, temuč gre ž njim takrat, kadar se taisti niso na zunanjem ne kaznili ne odpustili, ne glede na zakone tiste dežele, kjer so bili storjeni, po tem kazenskem zakonu ravnati.
Tega predpisa se je tudi takrat držati, kadar je bila zoper notranjca zavoljo takošnih pregreškov ali prestopkov na zunanjem kazen že izrečena, pa še ne spolnjena. Nikdar se sodbe zunajnih kazenskih oblastnij v domači državi ne izvršujejo.
(Term. opomba: „Inländer“ — „notranjec“; v tem smislu se glasi pač bolje: „deželan“ — „državljan“; „Ausland“ — „na zunanjem“; bolje: „tuja dežela“, „inozemstvo“.)
Pri hudodelstvih storjenih v naključni pijanosti se pijanost sodi za prestopek.
§. "236. Ge ravno se dejanja, katera so sicer hudodelstva, doprinesena v naključni pijanosti, ne morejo za hudodelstva čislati (§. 2, črk. c), se vendar v tem primerleju pijanost kot prestopek kaznuje (§. 623).
Kažnjivu dejanja detinstva. — Hudodelstva nodoraščonih od 11. do 14. lota.
tj. 237. Kažnjiva dejanja, ki jih store otroci do spolnjenega desetega leta, je treba samo domačemu strahovanju prepuščati; od začetega enajstega do spolnjenega štirnajstega leta pa se dejanja, katera se samo zavoljo nedoraslosti storilca ne pripisujejo za hudodelstva (§. 2, črk. d), kakor prestopki kaznujejo (§§. 266 in 270).
It a z s o tl b a kas. dvora : Tudi pri teh kažnjivih dejanjih ravnati so je glede zastaranja oziroma ugašenja kaznjivosti po predpisih 8§. 531 in 532 k. z. (z dne 4. febr. 188(1 št. 12864 ex 1885).
Protizakonita dejanja sama na sebi tudi brez hudobnega namena in storjeno škode, so pregrešiti ali prestopki.
§. 535$. Že dejanje zoper prepoved doprineseno, ali opuščenje zoper zapoved je pregrešek ali prestopek, ako je v tem zakonu za eno ali drugo izrečeno, da si tudi ni bilo pri tem hudobnega namena, in iz njega ni nastopila škoda ali kvar.
§. 230. Določbe, v §§. 5—11 zastran hudodelstev ustanovljene, veljajo sploh tudi za pregreške in prestopke, ako ne zapoveduje zakon posebej v posamskih primerlejih, ali se ne poda iz lastne narave pregreška ali prestopka, da je treba od njih odstopiti.
Drugo poglavje.
O kazni pregreškov in prestopkov sploh. Vrste kazni pri pregrenkih in prestopkih.
240. V tem zakonu v misel vzeti pregreški in prestopki se kaznujejo:
«) v denarjili (z globo);
/;) z zapadom blaga, prodajnih reči ali oprave;
c)	z zgubo pravic in dopuščenj;
d)	z zaporom ;
e)	s tepenjem;
f)	z odpravo iz kraja, ali
g)	iz kronovine, ali
h)	iz vseh kronovin avstrijanskega cesarstva.
Kazen tepeni a odpade (Hej zakon z dne 15. nov. 1M»7 št. 181 d. z. v dodatku pod 111
(Term. opomba: „Befugnisse“ — „dopuifenja“; bolje „upravičenja“.)
Razsodba kas. dvoru: Glej zgoraj pri S. ‘26.
Denar, blago in uprava pripada ubožnemu zalogu.
§. 241. Kazen v denarjih, na blagu, prodajnih rečeh ali opravi, ki se komu prisodi zavoljo pre-greškov, ali prestopkov pripade vselej zalogu za uboge tistega kraja, kjer je bilo kažnjivo dejanje storjeno.
Globe in skupila za zapadle stvari v zmislu zakonov z dno 2!>. svečana 1880 št. 85 in 37 d. z. in z dne '24. maja 1882 št. 51 d. z. gredrt v državno blagajnicu.
Zguba pravic in dopuščonj; komu se prisojuje.
§. 242. Zguba pravic in dopuščanj se prisojuje graduiranim ali drugim osebam, katere urad ali opravilo pod javnim poveijenjem oskrbujejo, takim, ki rokodelstvo ali obrtnijo kot meščani ali po za-dobljenem gosposkinem dovoljenju opravljajo. Ta kazen se nalaga na določen čas ali za vselej.
§. 243. Ako je zavoljo pregreška ali prestopka zgubo kake obrtnije prisoditi, naj se nikakor preiskovancu ne dopušča, da bi med preiskavo ali pred storjeno sodbo od obrtnije odstopil. Ge je v tem primeru obrtnija osebna, ugasne za obsojenega popolnoma pravica, obrtnijo samostalno oskrbovati; če je pa bila obrtnija vkoreninjena ali prodajljiva, zgubi obsojenec pač pravico, jo sam opravljati, toda kupščine, ki se o primeru prodaje za-njo skupi, ne gre za zapadeno izreči
Zapor. , Prva stopinja.
§. 244. Kazen zapora ima dve stopinji: prva se zaznamva z besedo „zapor“, brez pristavka, in
Kazenski zakon.	7
<)8 Kazenski zakon. — Drugi del. II. poglavje. §S. ‘245—‘248.
obstoji v tem, daje obsojenec v jetnišnici brez že-lezja zaprt; pri čemur si, če se zamore iz lastnega premoženja ali po podpori svojih živiti, sme sam izbrati delo, s komur se bode pečal.
Druga stopinja.
§. ‘245. Zapor druge stopinje se zaznamva s pristavkom „hud zapor“. Tudi v tem se obsojeni v železje ne deva, zastran preživljavanja in dela pa se tako drži, kakor to nanese naprava za takošne kaznjence odločenih kaznilnic po posebnih predpisih, ki so zastran tega že dani ali se bodo se izdali.
Ni mu dopuščeno se ž nikomur shajati, če ječarja ni vpričo , tudi ne pogovarjati se v jeziku, katerega le ta ne razume.
(Term. opomba: „stretiger Arrest“ — „hud zapor“; primerneje: „oster zapor“)
Hišni zapor.
§. 240. Razun teh dveh stopinj zapora se zamore tudi hišni zapor prisojevati, bodi si na samo obljubo, ne iz hiše oditi, ali pa s postavljeno stražo. Hišni zapor nalaga obsojencu dolžnost, z nikakor-šnim izgovorom ne iz hiše oditi, pod kaznijo, da bi mu bilo čas zaprtja, kar ga se ostane, v javnem zapirališču dostati.
Najdaljši in najkrajši trpož zapora.
§. 247. Praviloma je najkrajši trpež zapora štiri in dvajsetih ur (§§. 260 in 267), najdaljši šest mescev.
Tepenjo.
§. 248. (Ta paragraf je razveljavljen po §. 1 zakona z dne 15, novembra 1867 št. 131 d. z. spodaj v dodatku pod III.)
Odprava.
§. 249. Iz kakega kraja ali iz kake kronovine se odpravlja na določen čas, ali pa po kakovosti kaznjivega dejanja ali okoliščin tudi na nedoločen čas.
Iz vseh kronovin avstrijanskega cesarstva se za-morejo samo zunanjiki odpravljati.
{Term. opomba: ,,Ausländeru — „zunanjiki“; bolje: „inozemci“ „tujci“, „tuji državljani“.)
Poostrovanje kazni.
§. 250. Tu naštete vrste kazni se zamorejo tudi poostrovati. Kazen se sploh poostri, če se več posameznih kazni zedini. Pooštrenje je pa samo v tistih primerlejih dopuščeno, za katere, in v tej meri, kakor je v nazočem zakonu določeno.
Posebno določbo pri progroskib po vsebini tiskovin.
tj. 251 in 252. (Ta dva paragrafa sta razveljavljena po §. 34 tiskovnega zakona spodaj v dodatku pod I.)
Pooštrenje zapora.
§. 253. Z zaporom se zamore tudi ena ali h krati več izmed sledečih vrst pooštrenja združevati: o) postenje ; h) težeje delo ;
c)	trdo ležišče ;
<T) posamsko zaprtje ;
e)	samotno zakljenjenje v temnici ;
f)	tepenje.
(rlodo teiien j a glej opombo zgoraj pri S. 248.
Pooštrenje s postom.
§. 254. Ce se pooštrenje s postom pridene zaporu prve stopinje , se kaznjencu le tista hrana dopušča, katera je pri zaporu druge stopinje §. 245
7*
predpisana. Pri pooštrenju zapora druge stopinje je kaznjenca nekatere dni ob samem kruhu in vodi držati ; vendar naj se to ne zgodi čez dvakrat v enem tednu.
Trdo ležišče.
255. Na trdo ležišče se kaznjenec ne sme zaporedoma dan za dnem in ne več kakor dvakrat v enem tednu devati (§. 21).
Posamako zaprtje.
§. 25(>. Posamsko zaprtje (tj. 22) ne sme neprenehoma dalj kakor štirnajst dni trpeti, in potem ne zopet nastopiti, dokler en mesec vmes ne preteče.
Temnica.
§. 257. Samotno zaprtje v temnici (§. 23) ne sme neprenehoma dalj kakor štiri in dvajset ur trpeti, po tem ne pred zopet nastopiti, dokler en teden vmes ne preteče, in za celi čas kazni se sme komu k večjemu desetkrat naložiti.
Tepe nje.
§. 258. (Je razveljavljen. — Glej opombo zgoraj pri §. 248.)
Vrste kazni не sploh ne morejo zamenjevati, no kaznjenje po pogodbi s poškodovanim poravnati.
§. 259. Sploh se za vsako kazni vredno dejanje določena vrsta kazni ne more premenjati, ne kaznjenje po pogodbi s poškodovanim odpravljati.
Izjeme.
§. 260. V sledečih posebnih okoliščinah je pa treba v zakonu ddločeno kazen premenjati :
a)	kadar bi kazen v denarjih premoženju ali pre-
življevanju obsodbi podvrženega, ali njegove rodbine občutljivo škodo delati utegnila;
/;) če bi zavoljo trpeža zakonito določenega zapora pridobitek ali prislužek kaznjenca ali rodbine njegove na nič, ali saj v nered priti utegnil.
V	prvem primeru gre namesto denarne kazni primeren zapor in sicer ondi, kjer zakon nič dražega posebej ne veleva, en dan za vsae.ih pet goldinarjev prisojevati.
V	drugem primerleju se zamore čas kazni celo pod najnižji zakoniti stavek skrajševati, toda zapor naj se po §. 253 poostruje.
Po §. 2U(i k. ]). r. je vselej, kadar se komu prisoja globa ali denarna kužen, določiti ob enem zapor, kateri stopi na nje mesto, ako bi se no mogla iztirjati.
§. 261. V okoliščinah posebnega pomislika vrednih se zamore zapor prve stopinje tudi preme-niti v denarno kazen, ki je kaznjenčevemu premoženju primerna, toda nikoli naj se ne prepušča kaznjencu, da bi si zamogel sam to premembo kazni izbrati.
Kdaj se sme hišni zapor izroči.
§. 262. Daljej se zamore namesto zapora prve stopinje prisojevati hišni zapor, če je tisti, katerega je kazniti, neomadežanega imena, in če bi, oddaljen od svojega stanovališča, ne mogel za svoj urad, svoje opravilo, ali svoj zaslužek skrbeti.
Obtežovalno okoliščine.
§. 263. Za obtežave ali obteževalne okoliščine pregreška, in tako tudi prestopka, se čisla:
a)	ako se je kažnjivo dejanje dalj časa nadaljevalo ;
b)	ako se je ponovilo, tudi takrat, kadar je storilec zavoljo enakega pregreška ali enakega prestopka že kažnjen bil ;
c?) kolikor večja je nevarnost, ki jo je bilo iz kaz-njivega dejanja naprej viditi, ali
d)	škoda, ki je iz njega za res nastopila ;
e)	kolikor važniša je razmera med krivcem in poškodovanim ali razžaljenim ;
f)	ako je mlada ali druga poštena oseba zapeljana bila ;
g)	če so se pogubni izgledi v rodbinah dali, ali /t) če je javno pohujšanje storjeno ;
i)	ako je k izpeljanju kaznjivega dela več časa ali pripravljanja treba bilo, ali so se večji zadržki odpraviti morali;
/c) če je krivec vodja, ali kako drugači začetnik bil pri kaznjivem dejanju, katero je več ljudi doprineslo ;
l)	ako je več pregreškov ali prestopkov razne vrste storil;
m)	če je z izmišljenimi okoliščinami skušal preiskavo zadržavati ali zmotiti, in sosebno
n)	pri pregreških in prestopkih zoper javno nravnost, če je krivec človek odgojen in boljše omike.
Zlajtmjočo okoliščino.
§. 264. Nasproti naj se imajo za zlajšave ali zlajševajoče okoliščine :
d)	starost, ki je blizo nedoraslosti, slabeji razum ali zlo zanemarjena iz rej a ;
h)	poprejšno neomadežano življenje;
c)	če so krivca drugi zapeljali ;
d)	ako je iz strahu ali po predsodku veljave (imenitnosti), ali
d)	v silnem ganjenju srca, ali /') zavoljo revščine delal ;
(/) če je, ko je v njegovi moči bilo, kažnjivo dejanje do konca dognati, iz njega večjo korist si nakloniti, ali večjo škodo narediti, pri poskusu ostal, ali kadar
h)	se je le bolj majhne koristi polastil, ali
i)	prostovoljno se zdržal, da ni večje škode storil ;
/c) če se je po svoji moči prizadeval škodo popraviti ;
1) če je pri zaslišanju iz lastnega nagona take okoliščine razodel, katere vedoč je bilo mogoče škodo, ki je žugala, celo odvrniti ali pa zmanjšati.
I.'poraba obtežav in zlajšitv.
§. 265. Pri odmerjanju kazni je treba gledati na ob tež a ve in zlajšave, po tem, kakor te ali one premagujejo j vendar naj se pa kazen praviloma odmerja med naj višjim in najnižjim kazenskim postavkom, ki je v zakonu za posamezne pregreške ali prestopke ustanovljen; ravno tako ni zavoljo zlajšav ali obtežav pravilno nobene druge vrste kazni prisojevati. Zastran obtežav se more povrh tega ravnati po določbah §tj. ‘250, 252 in 253.
Izredna pravica zlajsevanja.
§. 266. Kadar se pri kakem pregrešku ali prestopku več in sicer takih zlajšav skup nameri, da se iz njih zamore po pravici poboljšanje krivca pričakovati, se sme ne le zapor v nižjo stopinjo pre-meniti, temuč tudi zakonita kazen celo pod najmanjši kazenski postavek znižati.
Ce ae več pvegreakov ali prestopkov skup nameri.
§. 267. Ako je preiskovanec storil več pre-greškov ali več prestopkov, ki se ob enem preiska-
104 Kazenski zakon. — Drugi del. II. poglavju. 8. 268.
vajo in sodijo, ali če se tako pregreški in pcestopki skupaj namerijo, se je držati tistega zakona, kateri med temi kaznjivimi dejanji naj višjo kazen določuje, toda gledaje na ostale.
V §§. 251 in 252 vstanovljene posebne določbe gre pa v primerleju, ko se več pregreškov ali prestopkov, ali ko se pregreški s prestopki skupaj namerijo , zraven druge zakonite kazni tudi takrat z vrše vati, če je bilo tudi samo eno izmed kažnjivih dejanj, ki se skupaj namerijo, po vsebini kake tiskovine doprineseno. Ravno tako je treba takrat, kadar je samo na eno izmed kažnjivih dejanj , ki se skup namerijo, v tem ali v kakem drugem zakonu kazen v denarjih ali kaka v §. 240, črk. b) in c) določenih kazni postavljena, zraven druge zakonite vsakakor tudi to posebno kazen krivcu nalagati.
Glej opombo zgoraj pri S- 85.
Daljni nasledki obsodbe.
§.	Druge nasledke, ki so z obsodbo zavolj
pregreška ali prestopka združeni, odločujejo posebni zakoni in politični in cerkveni predpisi. Kadar ima obsojeni kako obrtnijo, kak ladjarski patent, ali pa pravico, držati barko za obrežno vožnjo, je treba ravnati po določbah v i). 30 zapopadenih, če ne izreče že zakon sam zgube takega pooblastenja za kazen.
Tretje poglavje.
O kaznovanju nedoraslih.
Nedorašeni postanejo krivi s hudodelstvi, a) ki se zavoljo nedoraslosti samo za prestopek štejejo; ali b) s pregreški ali prestopki samimi na sebi.
i). 2СИ1- Nedorašeni zamorejo na dve strani krivi postati :
a)	s kaznjivimi dejanji, ki bi po svoji lastnosti hudodelstva bila, pa se, če jih nedorašeni store, po §. 237 samo kakor prestopki kaznujejo;
b)	s takimi kaznjivimi dejanji, ki so že sama na sebi le pregreški ali prestopki.
Kaznovanje prvih.
§. 270. Kažnjiva dejanja prve vrste, ki jih nedorasli store, je kaznovati z zaprtjem v odločenem zapirališču, po okoliščinah od enega dneva do šestih mescev. Ta kazen se zamore po §. 253 poostriti.
Okoliščine, na katere jo pri odločevanju kazni glodati.
§. 27 1. Okoliščine, na katere je pri odločevanju časa kazni in pooštrenja gledati, so:
a)	velikost in lastnost kaznjivega dejanja ;
b)	krivčeva starost, kolikor bližja je doraslosti;
c)	njegova čud ali dušna narava, po samostalnosti volje, kakor se iz nazočega dejanja ali iz po-prejšnega obnašanja kaže, po škodljivejših nagnjenjih, hudobiji ali nepoboljšljivosti.
Z njim je združiti primerno delp in poduk duhovnega.
§. 272. S tem kažnjen jem nedoraslih je treba zraven dela, ki se njih močem prilega, vsigdar na-
menu primeren poduk dušnega pastirja ali kateheta združiti.
Po nedorašonoih storjeni progroški ali prestopki sami na sobi se prepuščajo hišnemu strahovanju, po okolnostih oblastniji za varnost
§. 278. Druge vrste kažnjiva dejanja, ki jih store nedorasli, se prepuščajo sploh domačemu strahovanju, če pa le-tega ni, ali če se pri tem posebne okoliščine kažejo, pokorjenju in naredbi ob-lastnije za varnost.
Četrto poglavje.
O raznih vrstah pregreškov in prestopkov.
Razdelitev pregreškov in prestopkov.
§. 274. Kažnjiva dejanja, katera se tu po primeri svoje važnosti in svojega škodljivega nasledka za pregreške ali prestopke izreko, se dele v sledeče vrste :
1. Kažnjiva dejanja zoper javno varnost.
§. 275. Kažnjiva dejanja zoper javno varnost, namreč zoper javni pokoj in red, zoper javne naprave in naredbe za občno varnost in zoper dolžnosti kakega javnega urada.
2. Zoper varnost posameznih ljudi.
§. 278. Kažnjiva dejanja, katera varnosti posameznih ljudi, namreč osebni varnosti na življenju, na zdravju ali sicer na telesu; varnosti lastnine ali zaslužka (pridobitka); varnosti poštenja in dobrega imena ; ali varnosti drugih pravic škodo p rete in delajo.
8. Zoper javno nravnost.
§. 277. Pregreški in prestopki, kateri javno nravnost (občno lepo vedenje) žalijo.
<»lej dalje tudi zakon z dne 17. decembra 1802 št. 8 d. z. pro 1808 spodaj v dodatku po II.
Peto poglavje.
O pregreških in prestopkih zoper javni pokoj in red.
Pregreški zoper javni pokoj in vod.
§. 278. Pregreški in prestopki zoper javni pokoj in red so:
n) rabuka ;
h) vdeležba skrivnih družb ali prepovedanih društev, in zamolčanje soudov dopuščenih družb ;
c)	poniževanje ali v nič devanje naredb oblastnij in podšuntovanje zoper državne ali občinske oblastnije, ali zoper posamezne organe vlade, zoper priče ali zvedene može;
d)	draženje k sovraštvu zoper narode, verske družbe, skupščine (korporacije) itd. ;
e)	razžaljenje zakonito priznane cerkve ali verske družbe ;
/') prizadevanje za kako vero, ki jo je država za nepripuščeno izrekla ;
g)	javno v nič devanje naprav ali ustanov zakona, rodbine, lasti, ali pohvala nezakonitih ali nenravnih dejanj ;
h)	poškodba pokopališč , odpiranje grobov, odje-manje mrličev ali grdo ravnanje ž njimi in tatvine na takošnih rečeh ;
0 podpomoč dana glede na kak pregrešek ali prestopek ;
/) raznašanje lažnjivih vznemirujočih govoric ali prerokovanj ;
0 protizakonita razglaševanja ;
m)	naberanje ali podpisovanje za ta namen, da bi
se zakoniti nasledki kažnjivih dejanj ubranili.
a) Kahn ka ali vreva. Kdo se ž njo zakrivi.
§. 279. Pregreška rabuke postane kriv, kdor zoper kako v §. (58 imenovanih oseb, kadar kako gosposkino povelje spolnujejo, ali svoj urad ali svojo službo opravljajo, več ljudi nagovarja, da bi mu pomagali ali da bi se zoper stavili. Kazen je hud zapor od enega do šestih mescev.
(Term. opomba: „Auflauf“ — „rabuka“ „vreva“; „rabuka“ je tujka; najprimerneji domač izrazje: „stekanje“ ali „natekanje“ „natok“: „ljudstvo se steka, na-teka“; v §. .182 se rabi tudi „zavzdig“ za „Auflauf“; „aujffordert“ — „nagovarja“; bolje: „poživlja“.)
Sokrivci.
§. 280. Enaki kazni zapade, kdor se takemu nagovoru vda in se govorniku pomagaje ali zoperstavljajo pridruži.
(Term. opomba: „Aufforderung, Aufforderer“ — „nagovor, govornik“; pravilneje: „poziv“ „požiralec“; „widersetzen“ — „zoprstavljdje“; bolje „upirdje“.)
(Gospodarjeva dolžnost pri rabuki.
§. 281. Kakor je pri javnem nepokoju povelje dano, da naj vsakdo s svojimi domačini doma ostane, se vsak, kdor brez znamenitega vzroka iz doma gre, zlasti pa gospodar, ali kdor je sicer glavar rodbine, zakrivi s pregreškom rabuke, če domačih, ki so pod njim, kolikor je mogoče, doma ne drži.
Kazen gospodarja ali glavarja rodbine; tistih, ki pri tacili okoliščinah iz doma odidejo.
§. 282. Kazen gospodarja ali glavarja rodbine je zapor od enega tedna do enega mesca. Ravno
tako je kaznovati tiste, ki v takih okoliščinah iz hiše. odidejo, če prav se niso nobenega nereda vde-ležili.
Kazen tistih, ki pri rabuki uradnikov ali straže no poslušajo.
tj. 383. Kdor pri rabuki, ki je vstala tudi iz vsakega drugega vzroka, in ne iz tistega, zavoljo katerega skupljanje ljudi hudodelstvo postaja, uradnika ali straže ne uboga, ko le-ta množici se raziti velevata, je tudi kriv pregrešita rabuke, in se kaznuje z zaporom od enega tedna do enega mesca.
Tistih, ki so z uradnikom tili stražo prepirati ali besedovati počno.
§. 384. če bi se kdo pri takem vpiranju bil z uradnikom ali stražo prepirati ali ž njima besedovati jel, je kazen hud zapor na en mesec, ki. naj se po okoliščinah poostri.
h) Vdeležha skrivnih družb (skrivnih društev).
tj. 285. Prepovedano je se zedinjevati v skrivne družbe, naj bodo ustanovljene s kakoršnim bodi namenom, in naj so obstale ali še. obstoje pod kakoršnim bodi imenom ali kakoršno koli podobo. Deležnik skrivne družbe je kriv pregreška.
Katera zedinjenja gre imeti za skrivno družbe.
tj, 380. Za skrivno družbo gre čislati vsakatero zedinjenje več ljudi :
rt) če se nalašč pred gosposko skriva, da tako zedinjenje obstoji;
//) če je sicer obstanek zedinjenja znan, pa se njegova ustava in ustanovila (zakoni) zakrivajo, ali pa druga ustava, druga ustanovila ali drug namen povedo, kakor so v resnici.
110 Kazoneki zakon. — Drugi del. V', poglavje, gg. 2S7—289.
Kdo je kriv vdele/.enja skrivne družbe.
§. 387. Z vdeležbo skrivne družbe se zakrivi, vsak notranjec:
u)	kdor takošno družbo ustanoviti skuša, ali za res ustanovi;
b)	soude za notranjo ali zunanjo skrivno družbo nabera;
c)	kdor je predstojnik ali soud kake notranje ali tuje skrivne družbe:
</) kdor takošni družbi pisma dopisuje ali od nje prejema;
(t) kdor je pri shodih takošne družbe pričujoč v kakoršni si bodi lastnosti;
f)	za njene shode vedoma svojo hišo ali svoje sta-novališče v najem da ali posodi; zadnjič //) uradnik, ki ima po svojem uradu dolžnost, ova-dovati, če ve za obstanek skrivne družbe, ali za njene shode, in gosposki uradskega naznanila ne da.
(Term. opomba: „Inländer“ — „notranjec“; glej opombo k 235; „inländisch“ „ausländisch“ — „notranja“ „zunanja“; bolje: „domača“ „tuzemska“ in „tuja“ „inozemska“ ■)
Kazen ustanovnikov skrivne družbo, nabiraloov in predstojnikov.
§. 288. Kazen tega pregreška je po posebnosti vdeležbe različna. Ustanovnike, nabiralce in predstojnike gre obsojevati v hud zapor od treh mescev do enega leta.
Tistih, ki so pri shodih, ali se kakor si drugači bodi vdeložijo.
§. 289. Tisii, ki so pričujoči pri shodih skrivne družbe, ali se je vdeležijo, dopisovaje liste ali kakor si bodi drugači, naj se kaznujejo prvikrat z za-
porom od enega do treh mescev, če se pa zopet pregreše, s hudim zaporom od treh do šestih mescev.
Ki svojo hišo ali svoje stanovališču posodijo ali v najem dajo, ko sami niso soudje družbe.
§. *290. Kdor svojo hišo ali svoje stanovališče vedoma za zbirališče kake skrivne družbe posodi, ali v najem da, naj se obsojuje, če on ni soud družbe, v zapor od enega do treh, kadar se pa zopet pregreši, v hud zapor od treh do šestih mescev. Zraven tega zapade najemščina, če se je hiša ali stanovališče v najem dalo.
če so njeni aoudje.
§. 291. Ako je ta, kdor daje priliko, da se skrivne družbe v njegovi hiši ali njegovem stanovališču shajajo, ob enem tudi sam družbin soud, ga je, zraven zapada najemščine, če bi bila kaka izgovorjena, s hudim zaporom od enega do treh, in pri ponavljanju do šestih mescev kaznovati.
Kazen uradnika, ki ne naznani.
§. 292. Kazen uradnika, ki zvedši za kako skrivno družbo, nje ali njenih shodov ne naznani, kar bi bil po svojem uradu storiti dolžan, je hud zapor od enega do treh, če se zopet pregreši, do šestih mescev.
Če se je pa kaka skrivna družba, ko je on vedel, dalj časa shajala, in če iz tega nastopi nevarnost za javni red, je po dolgosti časa in po okoliščinah nalagati v .kazen hud zapor od šestih mescev do enega leta.
Tujci zapadajo kazni.
§• 293. Tudi tujci postanejo krivi tega pre-greška, ako se, prebivaje v teh deželah:
n)	lote, kako skrivno družbo ustanoviti;
112 Kazenski zakon. — 1)rugi del. V. poglavje. 294 — 296.
b)	soude za notranjo ali zunanjo skrivno družbo naborati;
c)	ako sami pri sebi shode skrivnih družb zbora j o; ali
d)	za takošne shode svojo hišo ali svoje stanova-lišče posodijo ali v najem dajo;
e)	po listih ali kakor si bodi drugači pri pomagajo k zvezi notranjih skrivnih družb in njih soudov z zunanjimi.
Kazen.
§. 294. Kazen tujca je v vseh v §. 293 omenjenih primerlejih, zapor od enega do šestih mescev, pri obtežavah pa hud zapor od šestih mescev do enega leta. Po tem ko takošen tujec svojo kazen dostane, ga je iz vseh kronovin odpraviti.
Kaznovanje tujcev, ki iz tuje dežele aeiu нkušaju skrivno družbo ustanoviti, ali vanjo ude naberati.
§. 295. Tudi če se je tujec, prebivajo v zunanji deželi, lotil, v teh deželah kako skrivno družbo ustanoviti, ali soude za skrivno družbo naberati, naj se, ako ga vjamejo, obsojuje v kazen, katero §. 294 odločuje.
Dolžnost predstojnikov, uradnikov itd. zastran toga, kar je družhinega.
§. 296. Kadar se kaka skrivna družba najde, je dolžnost njenih predstojnikov in uradnikov, gosposki vsa družbina pisma in dopise naznaniti in izročiti. Kdor koli kaj družbinega pridrži ali prikrije, naj se kaznuje s hudim zaporom od enega tedna do enega mesca. Družbine blagajnice in oprava zapadejo.
Nagovarjanje in nabora k društvu po odročenem dovoljenju, ali po razpuščenju in nadaljevanje delovanja takega društva.
§. 297. Nagovarjanje ali naberanje za kako društvo, kateremu se je odreklo dovoljenje, ali katero je sicer že obstalo , pa ga je oblastnija razpustila, kakor tudi nadaljno delovanje društva, katero je oblastnija razpustila, naj se kaznuje kakor pregrešek z zaporom, pri ponavljanju pa s hudim zaporom od treh do šestili mescev, če to dejanje ne zapade ostrejšim določbam §§. 28ti in 288.
Vdoležba takoga društva.
§. 298. Kakor deležnik takega društva je vsakdo kažnjiv, kdor, če prav se je dovoljenje, ga ustanoviti, odreklo, ali če prav je oblastnija zapovedala, da naj se razide, še naprej svoje prineske za društvo daje ali sicer zanj dela, njegove shode obiskuje, ali za to svojo hišo ali svoje stanovališče posodi ali v najem da.
To vdeležbo gre kakor prestopek kaznovati s kaznijo v denarjih od petdeset do tristo goldinarjev ali pa z zaporom od enega do treh mescev.
Nalaščna utajba soudov dopuščene družbe.
§. 299. Predstojniki kake dopuščene družbe, ki poprašujoči gosposki nalašč sonde zamolče, so krivi prestopka, in se kaznujejo v denarjih v petdeset do tri sto goldinarjev.
Gledč dopuščenih društev glej zakon o društvenem pravu spodaj v dodatku pod XIV.
V nič devnnje ali poniževanje narodi» oblastnij in podšuntovanje zoper državne ali občinsko oblaetnije, zoper posamako organe vla-darstva, zoper avedoke ali zvedeno može.
§. i}()0. Kdor mi očitnem kraju, ali pred več ljudmi, ali v natisnjenih delih, razširjanih podobah
Itnzonski zakon,	8
ali pisanjih z zasmehovanjem, zasramovanjem, neresničnim pripovedovanjem, ali s sprevračanjem dogodkov zavkaze ali razsodbe oblastnij v nič de-vati, ali tako druge k sovraštvu , k zaničevanju ali k pritoževanju, ko nimajo za kaj, zoper državne ali občinske oblastnije ali zoper posamske organe vladarstva glede na njih uradovanje, ali zoper pričo ali zvedenca glede na njune izpovedbe pred sodnijo nadražiti skuša, je kriv, če se v tem ravnanju ne pokaže kako drugo huje kaznovano dejanje, pre-greška podšuntovanja in zapade zaporu med enim in šest meseci.
Če bi bil za privoljenje v takošne pritožbe podpise ali denarne prineske nabiral, ali k njim nagovarjal, je treba kazen poostriti.
Tudi se zamore spisalec take pritožbe iz kraja ali cele kronovine, in če je tujec, tudi iz vseh kro-novin cesarstva odpraviti.
Glej tudi zakon z dne 17. decembra 1862 6t. 8 d. z. pro 1863 v dodatku pod II.
(Term. opomba: „Wer öffentlich“ — „kdor na očitnem kraju“; zadostuje: „kdor javno“ „očitno“; „anf-zureizen sucht“ — „nadražiti skuha“; bolje: „ščuvati, hujskati skuša“; „Aufwiegelung“ — „podšuntovanje“; je pravilneje in bolje: „hujskanje“.)
Prestopek pozivanja k neopravičenemu pritoževanju.
§. 301. Kdor iz kakoršnega bodi namena, zlasti pa iz lakomnosti, stranke k nagajivim, neutrjenim, pri oblastnijah po zakonitih stopinjah že dognanim pritožbam nagovarja in zapeljuje, ali v tej zadevi denar izsiluje, je kriv prestopka, in je kaznovati z zaporom do enega meseca.
d) Draženje k sovražnosti zoper narodnosti, verske družbe, skupščine itd.
§. 802. Kdor druge k sovražnostim zoper razne narode (ljudstva raznega rodu), verske ali druge družbe, posamske vrste ali stanove državljanske družbe ali zoper zakonito priznane skupščine, ali sploh prebivalce države k sovražnim razprtijam med sabo nagovarja, spodbada ali zapeljati skuša , je kriv pregreška, če se ne pokaže, da je to ravnanje kako huje kaznovano dejanje, in naj se obsojuje v hud zapor od treh do šestih mescev.
c) Eazžaljcnjo zakonito priznane cerkve ali verske družbo.
§. 303. Kdor na očitnem kraju ali pred več ljudmi, ali v natisnjenih delih, razširjanih podobah ali pisanjih nauke, šege ali naprave kake v državi zakonito priznane cerkve ali verske družbe zasramuje ali v nič devati skuša, ali njenega verskega služabnika razžali, kadar božjo službo opravlja, ali kdor se med njenim očitnim bogoslužnim opravilom nespodobno vede, tako da utegne druge pohujšati, je kriv pregreška, če to dejanje ni hudodelstvo motenja vere (§. 122), in naj se kaznuje s hudim zaporom od enega do šestih mescev.
Razsodbo kas. dvora:	„Bogoslužna opravila“ niso samo
duhovna opravila zakramentalnega značaja, timvoč vsa druga opravila, katera so po liturgičnih obredih dotične verske družbe dol božje službe, to jo vzajemnega spodbujanja vernikov k zaupanju in češčenju najvišega bitja; tudi krščanski nauk jo tako opravilo (z dne 16. maja 1883 št. 3272).
Isto tako tudi katoliški pogreb ; duhovnik, ki pogreb vodi, opravlja svojo bogoslužno opravilo, dokler no sleče svojega službenega oblačila na za to določenem kraju (z dno 4. aprila 1879 •št. 1341).
Nespodobno pohujšljivo vedenje med bogoslužnim opravilom je po tem paragrafu kažnjivo, če si je bil storilec tega le svest; ni treba, daje on imel tudi namen, žaliti ali pohujševati (z dne 21. junija 1880 št. 4033).
Tako vodenje ustanovi pregrešek po § 303. tudi tedaj, ako so je zgodilo mod tem časom, ko je duhovnik zapustil lečo in so pri-
8*
11 ß Kazenski zakon. — Drugi dol. V. poglavje. §§. 301—305.
pr a vi j al iti zopet k oltarju, da nadaljuje tamo božjo službo (z dne 16. julija 1886 št. 4568).
Kdor so pri kakem cerkvenem sprevodu nalašč in pokrit blizo rine, stori s tem, no glede na njegovo voroizpovodanjo, dejanje, katero utegne druge pohujševati (z dno 23. doc. 1881 st. 11612).
f)	Prizadeva za kako vero, ki jo država ne dopušča.
§. 304. Ravno tako se zakrivi s pregreškom, in se kaznuje z zaporom od enega do treh mešcev, kdor za ustanovitev ali razširjenje verske družbe ali vere, od katere je državna uprava izrekla, da se dopustiti ne more, zbore napravlja, govore ima ali razglašuje, spoznavalce nabira, ali kakoršno si bodi dejanje započne, ki na to namembo meri.
g)	Javno poniževanje ali zaničevanje ustanov zakona, rodbine, lasti, ali polivala nezakonitih ali nenravnih dejanj.
§. 305. Kdor tako, kakor je bilo v §. 303 rečeno, naprave ali ustanove zakona, rodbine ali pravne pojme o lasti v nič' deva, ali omajati skuša, ali k nenravnim ali po zakonih prepovedanim dejanjem nagovarja, spodbada ali zapeljati skuša, ali jih hvali, ali opravičiti skuša, je kriv pregreška, če se v tem ne najde kako huje kaznovano kažnjivo dejanje, in naj se kaznuje z zaporom od enega do šestih mescev. Ge se pa kak v §§. 300 in 302 do 305 zaznamovanih pregreškov stori po tiskovinah, se zamore, po njih nevarnosti in namišljenem večjem razširjanju, kazen na hud zapor do enega leta povišati, in krivci se zamorejo v tem primem iz kraja ali kronovine, in če so tujci, iz vseli kronovin cesarstva odpraviti.
Razsodba kas. dvora: Dajo nenravno d oj a njo samo na sobi tudi kažnjivo, so na zahteva (z dno 20. marca 1886 št. 12557 ox 1885).
h)	Poškodba pokopališč, odpiranje grobov, odjemanje mrličev ali grdo ravnanje ž njimi in tatvino na takošnih rečeh
§. 306. Kdor za mrliče (človeška trupla) odločena pokopališča iz hudobije ali nagajivosti poškoduje , brezoblastno grobe odpre, iz njih ali iz drugih shranovališč mrtva trupla ljudi ali posamezne dele tistih samolastno proč odnese, ali z mrliči grdo ravna, se zakrivi s pregreškom, in naj se pokori s hudim zaporom od enega do šestih mescev. Če pa kdo z lakomnim namenom na pokopališčih, iz grobov ali z mrličev kaj vzame, naj
se to ima za tatvino (§§. 172 in 460).
(Term. opomba: „Grabstätte“ — „pokopališče“•, pravilneje „grobišče“, kajti pokopališče je „Friedhof“.)
Razsodbe kas. dvora: Iv „grobišču“ spadajo tudi tisto reči, katero so na grobu v ta namen postavljene, da pričujejo o pobožnih čutilih in spominu za ranjcega, n. pr : križi in drugi grobni spominki (z dno 6. novembru iNdO št. 8636).
„Grdo ravnanje z mrliči“ obsega vsa taista dejanja, ki so smatrajo za „grdo ravnanje“ tudi tedaj, če so storjena иа živečih osohuh (z dne U. marca 1883 st. 16408 ex 1882).
i)	Podpomoč glede na kak progrešek ali prestopek.
§. 307. Kdor se tako, kakor §§. 214 in 217 v misel jemljeta, zakrivi s podpomočjo dano glede na kak pregrešek ali prestopek, stori prestopek in naj se v prvem primeru z zaporom od osmih dni do treh mescev, v drugem primeru pa do enega mesca kaznuje.
k)	Razširjanje lažnjlvih vznomirujočih govoric in prorokovanj.
§. 308. Kdor po očitnem razglaševanju (z na-bitki na zidih, z javnimi govori i. t. d.) lažno, za javno varnost vznemimjočo govorico, brez zadostnih vzrokov, jo verjeti, ali takošno, kakor pravi, prerokovanje zažene, ali naprej raznaša, je kriv prestopka , in kaznovati ga je s hudim zaporom od osmih dni do treh mescev.
118 Kazenski zakon. — Drugi del. V. poglavje. §g. 309—310.
(»lej tudi člen IX. zakona z dne 17. decembra 1862 8t. 8 d. z. ox 1863 spodaj v dodatku pod II.
1)	Protizakonita razglaštivanja.
§. 309. Kdor tako, kakor se je v poprejšnem paragrafu povedalo, glasovanje sodnikov ali naznanila iz obravnav sodnij ali drugih javnih oblastnij, kolikor je po zakonih prepovedano, jih na znanje dajati, razglasi, ali od kakega razglašenja po krivem glas zažene, ali naprej raznaša, da ga je kaka javna oblastnija izdala, če prav je vedel, ali mu je iz zadostnih vzrokov verjetno bilo, da je tisto popolnoma ali deloma nepristno, je kriv prestopka, če se v tem ne najde kako hujši kazni podvrženo kažnjivo dejanje, in naj se kaznuje z zaporom od enega do treh mescev.
Glej tudi elona VII. in VIII. pri §. 308 omenjenega zakona.
m)	naberanje ali podpisovanje v ta namen, da bi se zakoniti nasledki kažnjivih dejanj zaprečili.
§. 310. Kdor tako, kakor je v §. 308 povedano, nabiranje ali podpisovanje za to napravi ali razglasi, da bi se zapadla zagotovščina, kazni v denarjih ali odškodnine zavoljo kažnjivih dejanj založile ali povrnile, postane kriv prestopka, in naj se kaznuje z zaporom od štirnajstih dni do treh mescev.
če se pa kako izmed dejanj, v §§. 308—310 imenovanih, stori po tiskovinah, naj se kaznuje kakor pregrešek s hudim zaporom od enega do šest mescev.
Šesto poglavje
O prestopkih zoper javne naprave in naredbe, namenjene za občno varnost.
Prestopek zapoljanja uradnika h krivi rabi uradske oblasti.
Kazen.
§. 811. Kdor uradnika z darovi k pristranosti ali k prelomu njegove uradske dolžnosti zapeljati skuša, stori prestopek, če se v tem ne najde v §. 105 zaznamovano hudodelstvo ali kak drug huje kaznovan prestop zakona, in naj se kaznuje z zaporom od enega do šestih mescev.
Razžalitve javnih uradnikov, služabnikov, straž, nastavljeneov pri železnicah itd.
§. 312. Vsako razžaljenje kake v §. 68 imenovanih oseb, naj se stori z besedo ali dejanjem, ako te osebe povelje kake gosposke zvršujejo ali svoj urad ali svojo službo opravljajo, gre kakor prestopek kaznovati, če se v tem ne pokaže kako hujši kazni podvrženo kažnjivo dejanje.
Razsodbo kas. dvora: „Dejansko14 je razžaljenje lo takrat, ako obsega kako proti osebi in telesu razžaljenega namerjeno ravnanje ali lotonjo (z dno 21. oktobra 1887 st. 8490).
Ne zahteva se, da se žaljenje zgodi z ozirom na službeno opravilo (z dno 12. januvarja 1888 št. 18871 ex 1887).
Očitanje : ,,Vi ne poznate Vase instrukcije“ proti službujočemu finančnomii pazniku, kaznovati jo kot prestopek po §. 812 k. z. (z ' dno 9. novembra 1888 št. 10089).
Kazen.
§. 313. Razžalitve z besedo je kaznovati z zaporom od treh dni do enega meseca, razžalitve z dejanjem pa od enega do šestih mescev.
Ako je pa razžaljenje nasledke imelo , in je v resnici spolnitev gosposkinega zavkaza ali opravo
120 Kazenski zakon. — Drugi del. VI. poglavje. §§. 314—31 G.
urada ali službe ubranilo, gre krivca obsoditi v hud zapor od treh do šestih mescev.
Drugačno vtikovanjo v izvršbo javnih služb.
§. 314. Kdor se brez razžalitve v §. 312 v misel vzete kako drugače vtikuje, da bi kaki izmed oseb ravno ondi imenovanih branil, svoj urad ali svojo službo opravljati ali kako gosposkino povelje spolniti, se zakrivi s prestopkom, in se kaznuje z zaporom od enega dneva do enega meseca.
Pokvarjouje patentov in ukazov itd.
Kazen.
§. 315. Prestopka je tudi kriv, kdor patente, ukaze, pečate državnih ali občinskih oblastnij ali pod kakoršnim bodi imenom in podobo zavoljo javnega razglašenja nabita ali izpostavljena, po gosposki podpisana pisma odtrga, proč vzame, raztrga, umaže, ali drugače pokvari. Ce se ta prestopek stori zgolj iz lahkomiselnosti ali nagajivosti, je kazen zapor od štiri in dvajsetih ur do enega tedna, če se pa v preiskavi pokaže namen, bodi si oblastnijo osramotiti, ali pa oznanjenje in spol-njenje kakega ukaza ubraniti: je kazen hud zapor od enega do treh mescev. Po kakšnosti primer-leja in storilca se sme hudi zapor do šestih mescev podaljšati.
Odprtje pečatov javnih uradov.
Kazen.
§. 316. Samolastno ali brezpravno odprtje pečatov javnih uradov, pod katerimi se pismeni sestavki ali druge reči zaprte hranijo, gre takrat, kadar se doprinose iz gole nagajivosti ali prešerne
radovednosti, kakor prestopek z zaporom od enega do treh mescev kazniti.
Ako pa kdo v znamenje, da javne zavkaze zaničuje, ali pa s tem namenom kaj takega stori, da bi kako lastno pravico, ki mu po njegovih mislih gre, ali kako drugo sovražno nakano s tem samo-lastno izpeljal, ga je pokoriti s hudim zaporom od enega do šestih mescev.
Pečatom javnih uradov pa niso prištevati samo pečati državnih oblastnij, temuč tudi pečati občin, javnih učilišč, župnij in javnih notarjev.
Poškodba javne svečave.
Kazen.
§. 317. Kdor za javno svečavo postavljeno sve-tilnico nalašč razbije ali kako drugače poškoduje, naj se za ta prestopek kaznuje z zaporom od treh dni do enega mesca.
Poškodbo mostov, zapornic, jezov itd. kakor tudi v tj. 85 črka c)
omenjenih reči in pokvarjenja glodč na drž. daljnopisnik.
Kazen.
§. 318. Ako kdo iz nagajivosti podere ali poškoduje most, zapornico, jez, ograjo ali držaj, ka-koršno si bodi stavbo (zgrado), s katero so bregovi rek in potokov pritrjeni, ali strmine pri cestah in potih ali mostih privarovane, naj se to po meri velike nagajivosti ali napravljene škode kakor prestopek z zaporom od enega do treh mescev kaznuje.
Ravno tej kazni je tudi podvrženo v sak ate ro poškodovanje v §. 85, črk. c) omenjenih reči, kakor tudi v §. 89 zaznamovano ravnanje glede na državni telegraf ali daljnopisnik, če se je zgodilo samo iz nagajivosti, lahkomiselnosti ali zadolžene nemarnosti.
Tatvina, ki bi bila s takošno poškodbo združena, se mora posebej kaznovati.
Poškodba postavljenih svarilnih znamenj.
Kazen.
§. 319. Dalje je potrganje ali nalašč storjeno poškodovanje vseh svarilnih znamenj, ki se postavijo, da bi se kaka nesreča odvrnila, prestopek, ki ga je sploh z zaporom od treh dni do treh mescev; če je pa večja hudobija vmes bila in škoda se zgodila, z ravno tako dolgim hudim zaporom kaznovati.
Prestopki proti predpisom zastran oglašanja prišlih tujcev in premen stanovalcev, in glede na drugo lažnjive napovedi ali povedbe.
§. 320. V tistih krajih, kjer obstoje posebni predpisi zastran tega, kako gre vse stanovalce in tujce oblastniji varnosti naznanovati, naj se zanemarjenje teh predpisov, če v njih ni kaj druzega zapovedano, v sledečih primerlejih kakor prestopek pokori :
Kazen hišnih lastnikov ;
a)	ako hišni lastnik, oskrbnik, sekvester, ali kdor sicer oskrbovanje hiše vodi, prememb, ki se z njegovimi najemniki pripetijo, v predpisanem času ne naznani. Kazen je po različnosti krajev in hišnega prihodka pet do petdeset goldinarjev ;
podnajemodajnikov;
b)	če kdo sobe na teden ali na mesec v podnajem daje ali prenočevalce jemlje (postelje v najem daje), in ne naznani, kakor je predpisano, v štiri in dvajset urah vsakatere premembe. Kazen je pet goldinarjev, katero je pri ponavljanem prestopu podvojiti ;
tistih, ki imajo pravico prenočišče dajati;
c)	ako gostilničar, kateri ima pravico tujce sprejemati, od tistih, ki čez noč ostanejo, predpisanega naznanila ne poda. Kazen je tista, katera je pri b) ustanovljena ;
krčmarjev, ki nimajo pravico do toga;
d)	ako se v krčmi, ki nima pravice, prenočišče da-jati, kdo čez noč vzame. Kazen je prvikrat pet goldinarjev, drugikrat tista kazen z zaporom na en teden vred, tretjikrat zguba pravice, točiti.
Tudi neglede na take posebne predpise naj se
kot prestopek pokori:
ki so lažno zglušujejo;
e)	če si kdo v napovednem listu nepravo ime da, lažen stan, lažno opravilo ali druge lažnjive okoliščine pove, ali sploh policijsko ali sicer državno ali občinsko oblastnijo, toda ne pri preiskavah kazenskih sodnij, za kar veljajo posebne zakonite določbe, z lažnjivimi povedbami zastran svojega imena, svojega rojstnega kraja, svojega stanu ali sicer zastran svojih razmer tako prekani, da se po letem, utegne javno nad-gledstvo premotiti. Pri tem velja enako, ali s tem napravi neresničnost v potnih listih ali drugih pismih, ki mu jih oblastnije izdajo, ali pa poslednjič, če on tudi ne glede na prinesene potne liste in pisma javni oblastniji, popra-ševan zastran svoje osebe, kaj lažnjivega pove.
Kazen je zapor od treh dni do enega meseca.
Ce se v preiskavi pokaže, da je bil prestopnik zares
nakanil, oblastnijo v zmoto pripraviti, je kazen hud zapor ravno te dolgosti. Če se nevarnost kaže zastran okoliščin ali osebe, je treba prestopnika po prestani kazni iz kraja, tujca pa po okoliščinah tudi iz vseh kronovin avstrijanskega cesarstva odpraviti.
Ponarejalcev ali prenarojnloev javnih pisem.
f)	Ce kdo javno pismo brez hudobnega namena, kakor ga §. 197 v mislih ima, ponaredi ali pre-naredi. Kazen je zapor od treh dni do enega mesca.
Tistih, ki so poslužijo tujega izkaza.
jf) Ako se kdo, da bi naprej prišel, tujega potnega lista ali dražega gosposkinega izkaza posluži ali svoje izkazalo v ta namen komu drugemu prepusti, če se to ne započne kakor sredstvo za doprinesenje dražega prestopka, pregreška ali hudodelstva. Kazen je hud zapor od treh dni do enega mesca. Pri posebnih pomislikih glede na okoliščine ali na prestopnikovo osebo naj se tisti po prestani kazni, če je notranjec, iz kraja, zu-najnik (tujec) pa, če okoliščine tako nanesö, celo tudi iz vseh kronovin cesarstva odpravi.
Knzsodhe kas. dvora : Kaznovanje pod črko a—d toga g. •omenjenih prestopkov spada po členu Vlil. zakona z dno 23. maja 1873 št. 119 d. z. tudi v področje sodišč (z dne 21. novembra 1874 št. 8897).
Kazen za obrtnike, ki pomagače brez potnih knjižic sprejmejo.
§. 321. Obrtnik, kateri vzame na delo pomagača, ki nima predpisanih potnih knjižic, ali tam, kjer še ni nobenih potnih knjižic, redne svedočbe imenovane „kundšaft“, se kazni za ta prestopek prvikrat s petimi goldinarji, drugikrat z dvojnim zneskom
te denarne kazni, tretjikrat z zaporom do enega mesca, po meri nevarnih okoliščin tudi z zgubo obrtnije.
(Term. opomba: „Geselle11 — „pomagač“; bolje
yypomočniku.)
Za poštarje zavoljo predpisom nasprotno vožnjo popotnikov.
§. 1522- (Ta §. je razveljavljen vsled minister!-jalnega ukaza z dne 31. maja 1857 št. 104 d. z.)
Vrnitev izgnanoga ali iz vseh kronovin odpravljenega.
Kazen.
§.	Ako kdo, kateri je iz vseh kronovin
avstrijanskega cesarstva zavoljo hudodelstva izgnan (§. 25), ali zavoljo pregrešita ali prestopka po kazenski sodniji (§. 249), ali iz policijskih ozirov po oblastnijah varnosti odpravljen bil, pod kakoršnim si bodi izgovorom v eno izmed njih nazaj pride, stori s tem vrnjenjem prestopek, in naj se kaznuje prvipot z zaporom od enega do treh mescev, pri ponavljanju s hudim zaporom od treh do šestih mescev.
(Hoj tudi zakon z dno 27. julija 1871 st. 88 d. z. kateri urejuje varstveno odpravljenje in odgon.
Iz kronovine ali kraja odpravljenega.
§. 1124. Tisti, katerega je iz ene kronovine ali iz tega ali onega kraja kazenska sodnija (§. 249), ali iz kakoršnih koli uzrokov kaka državna ali občinska oblastnija za vselej ali na določen čas odpravila, stori, če v prvem primeru kdaj, v drugem pa, preden postavljena doba preteče, nazaj pride, prestopek, in naj se kazni z zaporom od enega do treh mescev, pri ponovljenem zasačenju pa z ravno tako dolgim hudim zaporom.
12G Kazenski zakon. — Drugi del. VI. poglavje. §§. 326—327.
Pozlačenje ali posrebrenje denarja in posnemanje denarja ali javnih upnih listov brez goljufuoga namena.
§. 325. Kdor brez namena, koga prekaniti (§§. 106, 114, 118 in 197), tekoče ali tudi iz ob-teka dejane (preklicane) denarje pozlati ali posrebri, ali spomenice, svetinje, dutike ali kakoršne bodi vtiskovane izdelke; ravno tako, kdor nadpise (adrese), oznanila ali sploh natisnjena dela tako nareja, da se povrhoma pogledana, utegnejo lahko za tekoči denar ali javne upne liste čislati, je kriv prestopka, in naj se kaznuje z zaporom od enega do treh mescev, in pa z zapadom vseh protizakonitih izdelkov.
(Term. opomba: „Spielpfennig“ — „dutika“; umev-neje: „igralna znamka“.)
Hrozoblustno imetje tiskalne ali kovne pripravo.
Kazen.
§. 32(>. Kdor ima tolkalo ali tiskalo, ko mu tega oblastnija ni dopustila ne izrekoma, ne s tem, da bi mu bila dovolila kako obrtnijo ali izdelovanje , za katero je potreba tolkal ali tiskal, postane kriv prestopka, in naj se kaznuje povrh zapada tolkala ali tiskala prvikrat z zaporom od osmih dni do enega meseca, pri ponavljanem prestopku zraven zapora enega mesca, če je obrtnik, tudi z zgubo obrtnije.
Brezoblastno imetje skrivne ali zakotno uatiskalnice.
§. 327. Kdor ima brez dovoljenja oblastnije knjigotiskarsko, ali ročno tiskalnico s pismenkami za skladanje, ali kako bakro-, kameno-, leso-tiskal-nico ali kakoršno bodi tiskalo, ki je pripravno za mehanično ali kemijsko razmnoževanje tiskovin (člen II. razgl. p.), stori prestopek, kateri se kaznuje z zapadom tiskala, in z denarno kaznijo od sto do
petsto goldinarjev, in če bi ga bil dalj časa rabil, še tudi z zaporom od %nega do treh mescev.
Brezoblastno nsreja nje kake izmed imenovanih priprav.
§.	Ravno tako je kaznovati tistega, kdor
kako v §§. 326 in 327 omenjenih priprav naredi, ko ni dobil ne dovoljenja za kako obrtnijo ali izdelovanje, ki takošne izdelke nare j a, ne naročila ali dopuščenja oblastnije k le temu.
Naroja punco v, štempoljnov ali modlov za posnemo ali poobličjo denarjev.
§.	Ravno tako naj se kaznuje za prestopek,
če se brez dopuščenja oblastnije narejajo in rabijo punci, kolkovala ali kalupi za litje, kakoršne si bodi oblike, s katerimi se zamorejo denarji po kakem zakonitem vtisu ali kovu notranje ali zunanjih dežel iz kovin odtiskati ali plastično posnemati, naj bodo ti odtiski ali posnemki odločeni za igračo, za olepšavo ali za kakoršni si bodi, tudi na sebi dovoljen namen.
Brozobluetno narejanje uradsklh pečatov.
Kazen.
§.	Kdor javni uradski pečat (§. 316) brez
naročila tistega urada, kogar je, naredi, ali narejenega komu drugemu odda, in ne uradu , kateri ga je narediti naročil, postane kriv prestopka, in naj se kazni prvikrat z zaporom od enega tedna do enega meseca, pri ponovljenem prestopu z zaporom na en mesec, če je obrtnik, tudi z zgubo obrtnije.
Sedmo pd&lavje.
O prestopkih proti dolžnostim javnega urada.
Kaznovanje javnih uradnikov, služabnikov , straž i. t. d. ki se pri opravljanju svojega urada ali svojo službo predrznejo koga dejansko žaliti.
§. ?$•$ I. če se kaka izmed oseb v §. 6 8 zaznamovanih, svoj urad ali svojo službo opravljajo, drzne koga dejansko razžaliti (pod čemur je zlasti zapopadeno zaprtje v primerlejih, ki niso v zakonu določeni), se zakrivi s prestopkom, in naj se kaznuje prvikrat z zaporom od treh dni do enega mesca, v drugič z ravno tako dolgim hudim zaporom.
Okoliščine za pooštrenje kazni.
§.	če bi se dejansko razžaljenje bilo zgo-
dilo v okoliščinah. ki so k rabuki priliko dale ali saj dati utegnile, je kazen hud zapor od enega do treh mescev. v
Kazen tistega, ki so brez goljufu o nakano dela ali izdaja javnoga uradnika ali služabnika.
§. 333. Kdor se brez goljufnega namena (§. 199, črk. b) dela, kakor da bi bil javen uradnik ali služabnik ali se z brezoblastnim nošenjem uniforme prilastuje podobo javnega uradnika ali vojaka, je kriv prestopka, in se kaznuje z zaporom od treh dni do enega mesca.
Brezoblastno nošenje znamenj rodov in drugih poslavil.
§. 334. Kdor brez oblasti nosi znamenja redov ali častne kinče domače ali tujih dežel, stori prestopek , in zapade denarni kazni od deset do sto goldinarjev.
Osmo poglavje.
O pregreških in prestopkih zoper varnost življenja.
Občni predpis glede na pregreške in prestopke zoper varnost življenja.
§. !$35. Vsako dejanje ali opuščenje, od katerega storilec ali opustilec že po njegovih naravnih, vsakateremu lahko znanih nasledkih, ali pa posebej oznanjenih predpisih, ali po svojem stanu, uradu, poklicu, svoji obrtniji, po delu, s katerim se peča, ali sploh po svojih posebnih razmerah spreviditi zamore, da utegne kako nevarnost za življenje, zdravje ali telo ljudi napraviti, ali povekšati, naj se, če je iz tega nastopila težka telesna poškodba (§. 152) kakega človeka, kaznuje na vsakem krivcu kakor prestopek z zaporom od enega do šest mescev; takrat pa, če je iz tega nastopila smrt kakega človeka, kakor pregrešek s hudim zaporom od šestih mescev do enega leta.
Razsodbo kas. dvora:	Pripomoć k eamoumoru ustanovi
pregrešok po §. 335 k. z. (z dne 11. nov. 1882 št. 8012).
O kažnjivom opuščonju so more šo lo takrat govoriti, kadar in ako si jo opustilec bil svost, ali čo jo po okoliščinah sprevideti zamogel, da jo kaj storiti dolžan (z dne 20. nov. 1882 št. 10146).
Da so je nesreča deloma tudi vsled nepazljivosti ponesrečenega pripetila, ne opravičuje opuetilca (z dne 26. nov. 1881 št. 7218 in 7. aprila 1883 št. 15401 ex 1882).
Ako je bil kdo vsled administrativnim potom danoga , pravomoćnoga, če tudi dejansko neopravičenega ukaza kako ob-lustnije dolžan kaj storiti, jo tudi kažnjiv za svoje opuščenje ukazanega mu dejanja (z dno 2. julija 1886 št. 6748).
Posebni primerleji.
§. .‘(.'H». Predpis poprejšnega paragrafa velja zlasti, če je smrt ali težko pohabljenje na životu iz sledečega zadolženja nastopilo, da se: rt) goreče oglje v zaprtih prostorih neprevidno ima ;
Kazenski zakon.	9
130 Kazenski zakon. — Drugi del. VIII. poglavje. §. 337.
b)	potrebne opaznosti pri vožnjah po vodi v nemar puste;
c)	da se predpisi zastran parobrodov, parnih mašin in parnih kotlov dani ali sicer potrebne posebne opaznosti ne spolnujejo;
Л) da se neprevidno ravna pri kajenju z žveplom in pri rabi sredstev za narkotizacijo;
e)	da se ne napravijo svarilna znamenja, kadar se skopci ali pasti, zanjke, volčje jame in samostreli nastavljajo:
/) da se zanemarijo posebni predpisi zastran na-reje, hranjenja, prodajanja, prevaževanja in rabe ognjedelskih reči, pokalnih pripravkov (preparatov), strelnih kapic, podrgnit; in prižigalnic in vsakatere tvarine, ki se z drgnjenjem lahko užge, smodnika in raznesilnih reči (strelnega bombaža ali pavole), sosebno tudi s tem, da se takošne reči skriväje poštnim ali železno-cestnim tovorom prikladajo ;
(]) da se v nemar puste opaznosti, ki so zastran rudarjenja zapovedane.
<»loj tudi zakon z dno 27. maja 1886 št. 134 d. z. v dodatku pod XI; daljo Homo spadajočo določbo obsegajočo rainisternke ukazo z dno 2. julija 1877 Št. (>8 d. z. in z dno 22. septembra 1883 št. 166 d. z.; potom z dno 1. julija 1880 št. 79 d. z., z dne 16. soptombra 1881 št. 100 d. z. in z dno 16. junija 1882 št. 70 d. z.
Predpisi pri smrti ali težki telesni poškodbi iz kakega zakrivljonja v posebno nevarnih okoliščinah.
§. 337. če se kako dejanje ali opuščenje, katero je po §. 335 v krivnjo šteti, stori glede na reči v §§. 85, črk. c), 87 in 89 zaznamovane ali v ondi omenjenih sosebno nevarnih razmerah, naj se kaznuje tudi takrat, če. je iz tega samo težka telesna poškodba nastopila, kakor pregrešek s hudim
zaporom od šest mescev do dveh let, in če je kdo zavoljo tega smrt storil, do treh let.
It u z n o d h a кан. dvora : Če ae je kako po g. 335 k. z. kaz-njivo dejanje ali opuščenje pri kakem žolezničnem vlaku storilo, uporabiti je §. 337 k. z. ne samo takrat, kadar je vslod toga bila poškodovana ali pa usmrtona kaka oseba, ki so je na tem vlaku vozila, timveč tudi takrat, če se jo to zgodilo osebi, ki ni bila na vlaku (z dno 18. jun. 1888 št. 39!)2).
Proti kopanju v rokah, ribnikih i. t. d.
§. 338. Kdor se v rekah ali ribnikih kopa zunaj mest, ki jih je oblastnija za to odločila, ali zoper prepoved oblastnije, kije bila občno na znanje dana; ravno tako, kdor se po zimi zunej mesta, k temu odločenega, po ledu drsa, poslednjič kdor o času, ko je zavoljo nastopivše nevarnosti prepovedano bilo, se vendar čez led upa, naj se za ta prestopek kaznuje z zaporom od treh dni do enega meseca.
Predpis za ueomožene noseče ženske.
339. Neomožena ženska, ki je noseča, mora pri porodu babico, porodničarja ali sicer kako pošteno ženo na pomoč poklicati. Ge bi jo pa porod prehitel, ali bi ona zadržana bila pomoč poklicati, in ako bi ali mrtvo spovila, ali bi živo rojeno dete v štiri in dvajsetih urah po rojstvu umrlo, ima ona dolžnost, kaki za porodničarstvo pooblasteni, ali kjer take pri roki ni, kaki gosposkini osebi naznaniti, da je porodila, in ji prezgodni porod ali pa mrtvo dete pokazati.
Kazen zatajbo poroda.
§. 340. Ženska, ki je zoper ta predpis svoj porod zakrivala, se po tem, ko ozdravi, zavoljo tega prestopka s hudim zaporom od treh do šestih mescev kaznuje.
Neprevidno voženje ali jezdarenje.
Kazen.
§. 341. Kdor iz nepaznosti koga povozi ali pojezdi in ga tako usmrti ali težko na životu poškoduje, naj se kazni po §. 335.
Nagla vožnja in ježa.
Kazen.
§. 342. Pride v preiskavi na dan, da je k pri-godku naglo voženje ali jezdarjenje pripomoglo, je treba to okoliščino za obtežavo imeti; in pri odmerjanju kazni še tudi posebej na to gledati, kar je zoper naglo vožnjo in ježo v §. 427 zaukazano.
Brezoblastno opravljanje zdraviteljstva in ranoeelstva kot obrtnije.
§. 343- Kdor bolnike ozdravlja kakor zdravnik ali ranocelnik, in iz tega obrtnijo dela, čeravno se ni za zdravnika učil in nima zakonite pravice do tega, ali kdor se zlasti peča z rabo animalskega ali živalskega magnetizma ali eterskih soparov (nar-kotizacij), stori s tem prestopek, in naj se kaznuje z zaporom, po dolgosti časa, v katerem je to ne-dopuščeno delo opravljal, in po velikosti škode, ki jo je s tem naredil, pa s hudim zaporom od enega do šestih mescev; ako je pa on kriv, da je kak človek smrt storil, ga je kaznovati zavoljo pre-greška po §. 335.
Kazen tujcev.
§. 344. Ce je prestopnik tujec, ga je treba po prestani kazni iz vseh kronovin cesarstva odpraviti.
Prodaja prepovedanih zdravil.
§. 345. Prodaja zdravil, katerih razdajanje je po občnem lekarskem pravilniku ali po posebnih
predpisih na posebne opaznosti vezano, naj se takrat, kadar se ti predpisi v nemar puste, kakor prestopek kaznuje na lastniku in oskrbniku (pro-vizorju) lekarne, kakor tudi na pomoćniku.
Kazen lastnika lekarne ali apoteko, če zato iiiČ vedil ni.
Ge lastnik za to ni vedel, da se torej v drugem ni zakrivil, kakor da ni po dolžnosti na svoje ljudi gledal, naj se obsodi k kazni od pet in dvajset do petdeset goldinarjev, drugikrat pa od petdesetih do sto goldinarjev. Če v tretjič prestopi, se mu oskrbovanje lekarne odvzame in oskrbnik ali pro-vizor postavi.
Če je zato vedel.
§.	Ako je lastnik za prepovedano pro-
dajo vedel, ga je pri prvem prestopu s kaznijo od petdesetih do sto goldinarjev, v drugem od sto do dve sto goldinarjev kazniti; in če bi bil kdo z danim zdravilom v škodo prišel, po več ali manj važnih nasledkih, v hud zapor od enega do šestih mescev obsoditi.
Kazon oskrbnika.
§. 347. če je lekarski oskrbnik pri nadgledo-vanju (čuvanju) nemarn, ga je prvikrat z zaporom od treh dni do enega mesca, drugikrat pa z odpravo od svoje službe kazniti, če bi bil za prodajo prepovedanega zdravila vedel, ga je kazniti s hudim zaporom od enega do šestih mescev in izreči nesposobnega, da bi za naprej v kaki lekarni služil.
Kazen lokarskega pomočnika.
t). 343. Lekarski pomočnik (subjekt), ki prepovedano zdravilo proda, da njegov gospodar za to
134 Kazenski zakon. — Drugi del. VIII. poglavje. §§. 349—361.
ve, naj se kaznuje z zaporom od enega do treh mescev; ee se je pa zgodilo, da njegov gospodar ni vedel, s hudim zaporom od treh do šestih mescev, če v drugo prestopi, je treba sodbi pristaviti, da naj se kaznjencu njegov učni list odvzame, in da on več sposoben ni, kje kot lekarski pomočnik služiti.
Nepravo ali slabo pripravljanje zdravil.
Dolžnost zdravnika, ki za to ve.
§. 349. če se kako zdravilo ne naredi prav, ali če se naredi iz tvarine, katera je svojo zdravilno moč že zgubila; če se v nečisti, zdravju zavoljo njenih skladnih delov ali zavoljo drugega po-prejšnega mešanja škodljivi posodi dela ali hrani, store prestopek lekarski pomočnik, lastnik ali oskrbnik lekarne, ako se zamore kakemu izmed dveh poslednjih v krivno šteti, da nista, kakor gre, skrbi imela. Vsak zdravnik, ki kaj takošnega pri kakem bolniku najde, ima dolžnost, pod lastno odgovornostjo to gosposki naznaniti.
Kazon za lekurskoga pomočnika;
§. 350. Lekarski pomočnik naj se prvikrat z zaporom za en teden, drugikrat z ravno tako dolgim poostrenim zaporom kazni. V tretjič ga je obsoditi, da mora toliko časa zopet kakor učenec služiti, dokler ni pri novem izpraševanju dokazal zadostnih znanosti in tiste natančnosti, katere je pri pripravljanju zdravil potreba.
za lastnika;
§. 351. Lastnik lekarne se kazni prvikrat za petdeset, pri ponovljenju pa za sto goldinarjev. Če se tak o Sni primerleji večkrat dogode, mu je na neodločen čas oskrbnika postaviti.
oskrbnika lekarne.
§. 352. Oskrbnika lekarne gre v takem primerku z zaporom na en teden kazniti, v drugič mu zapor s postom poostriti, če se pa večkrat kaj takega primeri, ga je iz provizorske službe odpraviti.
Premenja zdravil v lekarni.
Kazen.
§. 353. če se v lekarni zdravila premene ali napak izdajo, naj se tisti, ki jih je izdal, zavoljo tega prestopka kazni z zaporom enega tedna, če je pa vmes prišla večja nepazljivost ali se večkrat primeri, je treba zapor celo do treh mescev podaljšati in tudi poostriti.
Neupravičeno prodajanje /.notranjih ali zunanjih zdravil.
Kazen.
§. 354. Razun vpravičenih lekarn, kakor tudi hišnih lekarn, ki jih imajo poverjeni zdravniki in ranocelniki na deželi, je prodaja znotrajnih ali zunanjih zdravil, katerih izdajanje je po posebnih za-vkazih utesnjeno, brez posebnega za to danega dovoljenja oblastnije prepovedana. Ta prestopek je kaznovati z zaporom od enega do treh mescev; če se je več mescev prodajalo, s pooštrenjem zapora, in ako se v preiskavi pokaže, da je prodaja takih zdravil imela škodljive nasledke, s hudim zaporom od enega do šestih mescev.
Prestopniku je tudi celo zalogo vzeti.
§. 355. Tudi je prodajalec pod poostreno kaznijo dolžan, vso zalogo pripravljenih zdravil, robe in posodja gosposki izročiti. Tujce, ki postanejo tega prestopka krivi, je treba iz vseh kronovin cesarstva odpraviti.
Zadolžena nevednost zdravnika.
Kazen.
§. 356. Zdravnik, ki je, ozdravljaje kakega bolnika, takošne pogreške storil, da se iz njih nevednost očitno skazuje, je kriv prestopka, ako je iz tega nastopila težka telesna poškodba, če je pa bolnik umrl, pregreška, in treba mu je zaVoljo tega ozdravljanje za toliko časa prepovedati, dokler ni v novi preskušnji dokazal, da se je doučil, česar mu je manjkalo.
Zadolžena nevednost ranocelnika.
§. 357. Kavno tako gre kaznovati ranocelnika, kateri je v poprejšnem paragrafu omenjene nasledke z nerččnimi operacijami bolnika napravil.
Razsodba kas. dvora : ,,Neručna“ ali nerödna (ungeschickt) je operacija, ki ali sploh ni dopuščena, ali pa ni bila storjena po zakonih in pravilih zdravniško vedo (z dne 4. nov. 1887 št. 6867).
Ako zdravniki ali ranocelniki bolnika zanemarijo.
Kazen.
§. 358. Zdravniku ali ranocelniku, ki je bolnika prevzel in kateremu je moč dokazati, da ga je po tem zares njegovemu zdravju v škodo bistveno zanemaril, gre za ta prestopek naložiti kazen v denarjih od petdeset do dveh sto goldinarjev. Ge je iz tega nastopila težka oškodba ali celo smrt bolnega, je ravnati po predpisu §. 335.
t'o zdravitoljeke osuho sumljivih smrtnih slučajev »H bolezni no naznanijo.
Kazen.
§. 359. Zdravniki, ranocelniki, lekarji, babice in mrtvogledi imajo dolžnost, vselej, kadar na bolezen , ranjenje, porod ali kaki smrtni slučaj namerijo, pri katerih je sumnja hudodelstva ali pregreška, ali sploh po drugih ljudeh storjenega po-
Kazenski zakon. — Drugi del. VIII. poglavje. §5). 3(i0—302.	137
silnega oškodovanja, oblastniji to nemudoma naznaniti. Opuščenje tega naznanila se kot prestopek pokori z denarno kaznijo od deset do sto goldinarjev.
Zanemarjenje bolniku po svojcih.
Kazen.
§. ,‘$G0. Ako se dokaže, da tisti, ki imajo naravno ali prevzeto dolžnost, kakemu bolniku streči, mu niso dali kar nobene zdraviteljske pomoči, ko se je dala dobiti, so oni krivi prestopka, in se kaznujejo po okoliščinah z zaporom od enega do šestih mescev.
Hrezoblastno kupčevanje s strupoviuami.
Kazen.
$. 301. Kdor brez izrečnega dopuščenja gosposke z arsenikom ali s kakoršnim bodi plemenom strupa ali z blagom strupu po posebnih predpisih prienačenim kupčuje, stori prestopek, in se kaznuje, če ga ne zadenejo v sledečih paragrafih dane posebne kazenske določbe, na denarjih od petih do petdesetih goldinarjev, ali z zaporom od enega do osmih dni.
Posebno šemo spadajoče določbo obsega ukaz ministerstva za notranje zadevo in trgovino z dno 21. aprila 1870 št. 60 d. z.
Kazen za kupčovalca, ki k temu pravice nima, če se tudi zakonitih opaznosti drži.
§. 362. Kupčevalec ali kramar, ki ima pravo (redno) prodajalnico ali štacuno, in brez dovoljenja strup prodaja, čeravno spolnuje zakonite opaznosti, ki obstoje za dovoljeno prodajo strupovin, naj se za ta prestopek pri prvem zalezenju povrh zgube strupenega blaga po različnosti premoženja z denarno kaznijo od pet in dvajset do sto goldinarjev pokori, drugikrat povrh dvojnate kazni v denarjih
se z zaporom na en mesec kazni, v tretjič pa se mora izreči, da je svojo obrtnijo zgubil.
Ako so ni po njih ravnal.
§.	Ako bi kupčevalec ali kramar, ki nima
pravice s trup o vi n prodajati, strup prodajal, ne držaje se zapovedane opaznosti, zgubi precej pri prvem za-lezenju svojo obrtnijo; in če se v preiskavi skaže, da je brez dovoljenja že dalj časa tako kupčeval, je kazen hud zapor od enega do treh mescev. Ge je pa bil s tem kdo usmrten ali na životu težko poškodovan, je s krivcem ravnati po §. 335.
Brezoblastno kupčevanje obhajajočih kramarjev s strupom.
Kazen.
§. 364. Kramarji ali prodajalci, ki hodijo od hiše do hiše noseč na prodaj beli ali rumeni ar-senik, štupo za podgane ali mišnico, mušarico ali muhomor, arsenikov prah ali saje za živino, ribje jagode ali drugo strupeno blago, store prestopek, in naj se kaznijo z zgubo strupovin in dovoljenja pohišne kupčije, in vrh tega po času, kolikor dalj so brez dovoljenja prodajali, in po škodi, ki so jo s tem morda tudi naredili, s hudim zaporom od enega do šestih mescev.
Nepaznost pri prodajanju strupa.
§. 365. Pri lekarjih in tistih kupčevalcih, ki imajo, kakor je v redu, pravico kupčevati s stru-povinami, je vsako opuščenje opaznosti, ki so predpisane v ukazih zastran prodaje strupa, kakor tudi vsako v §§. 366—368 zaznamovano nemarnost kakor prestopek kaznovati.
Ako so strup komu izroči, ki nima predpisanega dovoljenja.
§.	Sosebno naj se takrat, ako je bil komu,
ki predpisanega dovoljenja ne skaže, strup izročen, prisojuje prvikrat denarna kazen od pet do petdesetih goldinarjev, drugikrat zguba obrtnije.
Opuščeno pisanje zaznamovala.
Kazen.
§. 367. Ako se v preiskavi najde, da se čez prodajanje strupa ni pisal noben poseben zaznamek, v katerega se morajo na tanko vpisovati osebe, katerim, čas, kdaj je bil strup v roko dan, in dovoljenje, na pokaz katerega se le sme strup prodati, je opuščenje prvikrat v denarjih od desetih do petdesetih goldinarjev, drugikrat do sto goldinarjev, če se pa še daljej ponavlja, z zgubo obrtnije kazniti.
Nemarnost v hranitvi in v odločovanju strupa.
Kazen.
§. 368. Ako se najde, da se je nemarno ravnalo v tem, ker se strupovine niso prav točile od drugega blaga, ali posode ne prav Zaznamovale ali zapirale, je tisti, ki je nad kupčijo ali lekarno postavljen, za to odgovoren. Golo zanemarjenje dolžne opaznosti gre pri prvem zalezenju v denarjih od petih do pet in dvajsetih goldinarjev kazniti, in če se dalje zagreši, to kazen podvojiti.
Kazen, če je kdo s tem v škodo prišel.
§. 369. Ce bi takošno zanemarjenje imelo ta nasledek, da se je strupovina zares z drugim blagom premenila, in da je bil kdo s tem usmrten ali na životu težko poškodovan, naj se to zanemarjenje po §. 335 kaznuje.
Predpis za obrtnike, ki strup rabijo.
Kazen zanemarjenja.
§. 370. Pri obrtnijah, v katerih se strup ali strupene reči rabijo, ima mojster ali komur je sicer vodstvo izročeno, dolžnost, jih vsikdar pod svojo shrambo imeti, in pri razpošiljanju zastran tega dane posebne predpise spolnovati. Opuščenje teh opaznosti, če s tem nikdo v škodo ne pride, je kakor prestopek z zaporom od treh dni do enega mesca, če je pa bil s tem kdo usmrten ali težko na telesu poškodovan, po §. 335 kaznovati.
Kazen za prodajo neznanoga materijalnoga blaga.
§. 371. V §. 368 določeni kazni zapade vsa-kateri kupčevalec, ki jame razprodajati kakoršno si bodi tako imenovano materijalno blago, čigar pleme, če tudi ni ravno za rabo zdravnikov namenjeno, je popred celo neznano bilo, in katerega ni oblastnija preskušala.
Nareja in poprava sumljivega orožja.
Kazen.
§. 372. Kdor kako s posebnimi predpisi prepovedano ali sicer po njegovi kakovosti sumljivo orožje naredi, ali če bi se mu takošno orožje v popravo izročilo, ga ne zadrži, in gosposki ne naznani, naj se za ta prestopek z zaporom od treh dni do enega meseca kaznuje ; če bi pa s takim orožjem kdo na telesu poškodovan ali usmrten bil, je to po §. 335 pokoriti.
Tesarski patent z dne 24. oktobra 1862 Št. 223 drž. zakonika daje obširno določbe zastran izdelovanja, prodaje in posesti orožja tor streliva in zastran nositve orožja; najvažnejši §§. se glasč :
§. 2. Za prepovedano orožje so izrekö :
Hodalca, stiloti in stiletom podobni, otlobrusoni noži, trojno-rczni meči, tromboni, terecroli spod 7 dunajskih palcev (18 centimetrov) dolgi z držalom in cevjo vred , vsakovrstne veternjaške
puške, ročne in steklene granato, petarde in zapalne rakete, slednjič vso skrivno k zasodnim napadom pripravno orožje kaknršno hodi vrste, kakor n. pr. : palice z vloženo puško, z mečem itd.
Med prepovedano orožje gro šteti tudi vso tisto orodje, katerega izvirna in naravna podoba je nalašč premenjena, da bi so ž njim linje raniti moglo, kakor tudi sploh vsako skrivno, k zasodnim napadom pripravno orodje, katero po svoji lastnosti ni namenjeno za noliono umetnijo ali obrtnijo, ne za domačo rabo.
§. 3. Za prepovedano strelivo izreko so strelni bombaž in podobne raznesilne tvarine.
§. 8. Prepovedano orožje ali strelivo imeti jo praviloma samo tistemu dopuščeno, kateri jo dobil za to posebno pismeno dovoljenje.
14. rpravičonje ali dovoljenje, orožje imeti, ne obsega upravičenja in dovoljenja, orožje nositi.
Glede c. kr. vojne jo upravičenje, orožje imeti in nositi, določeno v vojaških predpisih.
Drugim osebam jo praviloma za nositov orožja treba posebnega dovoljenja.
§. 16. Kdor ima upravičenje, orožje nositi, ima tudi pravico, svoje orožje in strelivo po svojih služabnikih na določena mesta prenašati.
g. 24. Kdor za nositov orožja potrebuje orožnega lista, ga mora, noseč orožje, imeti pri sebi, da ве, ako je treba, ž njim izkaže.

§. 25.
i sicer ur u*, i slučaju orožje takoj
kdo zasači, da nosi proti zakonu orožje.
jo dolžan , tisto brez hranitve
VI V Z. J U , «Ul * 1
ima sicer orožni list, pa ga pokazati no more, mu jo v obojnem
oddati.
g. 26. Orožni list komu drugemu prepuščati, je prepovedano.
§. 32. Hrezoblastno posest orožja in streliva gro kaznovati z globo od 10 do 100 goldinarjev, ali pa z zaporom od 3 dni do onega meseca , z zapadom najdenega orožja in streliva vred. Pri nastopu obteževalnih okoliščin so moro kazen z globo do 500 gld. ali pa z zaporom do treli mesecev prisojevati.
g. 36. Kdor brez oblasti in brez izkazano potrebe za odvrnitev kake preteče nevarnosti orožje nosi, ta so, rnzun z zapadom neupravičeno nošenega orožja, pokori z globo od 5 do 16 gold. ali z zaporom od 1 do 3 dni.
g. 37. Ako pa k temu (g. 36) pristopijo kake obtežave, je izroči kazen od 10 do 300 gld. ali pa zapor od 3 dni do 3 mesecev. Za tako obtežavo velja zlasti prepuščanje orožnega lista komu drugemu, ali pa raba orožnega lista, ki jo bil za koga drugega dan.
g. 44. V tem patentu izročene globe oddati so na korist ubogim v ubožno blagajnico tistega kraja, kjer je bil prestopek storjen.
Opuščeno zavarovanje nabitih pušk.
Kazen.
§. 373. Lovci, ali kdor ima sicer doma nabito puško, so dolžni, jo pred otroci in drugimi neprevidnimi in nevednimi ljudmi zavarovati. Ako se ta skrb v nemar pusti, in kdo iz tega škodo trpi,
naj se to zanemarjenje kaznuje kakor prestopek z zaporom od enega tedna do enega meseca, in zapor po meri večje neskrbnosti še poostri ; in če je bil kdo na telesu težko poškodovan ali usmrten, je to po §. 335 pokoriti.
Kazen za nopazno sproženje puške.
§. .‘$74. Enako kazen je treba po meri škodljivega nasledka tistemu prisoditi, kdor brez hudega namena proti komu puško sproži, ko se ni bil popred prepričal, da ni nabita.
Nepravo naznanjonje časa, kdaj je kdo umrl.
Kazen.
§. 375. Kdor pri ogledovanju mrličev ne pove pravega časa, kdaj je kdo umrl, in z le-tem da priliko, da mrliča popred pokopljejo ali razudijo, kakor zakon zapoveduje, da bi se pokopanju in odprtju (razparanju) na videz mrtvih v okom prišlo, naj se za ta prestopek s hudim zaporom od enega do šestih mescev kaznuje.
Opuščenje dolžne skrbi nad otroci in takimi ljudmi, ki so sami ne morejo prod nevarnostjo braniti.
Kazen.
§. 376. Sploh so tisti, ki imajo iz naravne ali prevzete dolžnosti skrb nad otroci ali drugimi ljudmi, kateri se sami nevarnosti čuvati in braniti ne morejo, odgovorni za neskrbnost, ki se v spolnovanju te dolžnosti pripeti. Ako je torej takošen otrok ali tak človek usmrten ali težko na telesu poškodovan bil, je tega, komur se skaže, da ni po dolžnosti zanj skrbel, po predpisu §. 335 kaznovati.
Ba z s o d b e k a a. dvora: Potrebno je, da je storilec nevarnost kot pretečo ali mogočo zamogel sprevideti (z dno 26. okt. 1880 št. 8008).
Skrb, nad kom paziti v zmislu §. 376 k. z. more zadeti tudi otroka svojim onemoglim etarišem nasproti (z dne 14. dec. 1888 št. 10571). ‘
Baba vode kuhanih makovk pri otrocih.
§. 377. Pod ravno tistim pogojem je omenjene «sebe zlasti tudi k enaki kazni obsojevati, če se vode kuhanih makovk pri otrocih poslužijo.
Kazen, če se otroci na nevarnih mestih sobi samim prepuste.
Pooštrenje kazni, če so nesreča prikriva.
§. 378. Ravno tako gre ravnati s tistimi, ki so dolžni za kakega otroka skrbeti ali nad njim čuti, ako je njih skrbi ali čuvanju izročen otrok bil zavoljo tega usmrten ali težko na telesu poškodovan, ker je bil v kraju za otroke nevarnem sebi samemu prepuščen. Kazen naj se poostri, ako se nesreča, ki se je otroku prigodila, zakriva.
Kazen dojnio, ki imajo sramno bolezen in jo skrivajo.
§ 371). Ako je ženska, katera ve, da ima sramno ali sicer nalezljivo bolezen, to okoliščino zamolčala ali utajila in kakor dojnica službo prevzela, jo je za ta prestopek kazniti s hudim zaporom na tri mesce.
Ako se pri zidanju svarilna znamenja ne postavijo.
Kazen.
§. 380. Ako se pri kakem zidanju ali stavljenju zapovedana svarilna znamenja ne postavijo, naj se mojster stavitelj, ali kdor drugi ima skrb nad zidanjem, za vsak takošen prestopek kaznuje v denarjih od desetih do petdesetih goldinarjev. Ce je kdo zavoljo tega opuščenja poškodovan bil, gre po kakovosti prigodka povrh denarne kazni izreči zapor od enega do treh mesecev, če je pa iz tega
prišla smrt ali težka telesna poškodba kakega člo-veka, je ravnati po predpisu §. 335.
Ako ho ne naznani, da ho je podrtja bati.
Kazen, če ravno ao hiša ni podrla.
§. i$it 1. Lastnik hiše, poslopja, ali tisti, komur je skrb za enju 'izročena, ima dolžnost, kadar se je bati, da bi se kakoršni bodi del poslopja podrl, brez odloga poklicati stavbenega mojstra, da poslopje ogleda in začasno zavaruje. Ako se pozneje skaže, da se je ta opaznost v nemar pustila, ko je po mnenju zidarskih zvedencev potrebna bila, naj se to 0]luščenje, čeravno se poslopje ni podrlo, kaznuje kot prestopek v denarjih od pet in dvajsetih do dve sto goldinarjev.
Ako je bil kdo н podrtijo poškodovan ali usmrten.
§. 882- Ako se je podrtje zares pripetilo, pa ni bil nihče oškodvan po njem , naj se kazen poviša na petdeset do pet sto goldinarjev. Ako je pa bil kdo s podrtjem usmrten ali na telesu težko poškodovan, nastopi kazen §. 335.
Kazen mojstra etavitolja. kateremu se oder ali poslopje podere.
§. 383. Mojster stavitelj, ki se pri zidanju odrov poslužuje, ali dele poslopja s podporo ali podstavo utrjuje, naj se kaznuje, če se takošen oder ali poslopje podere, za ta prestopek prvikrat v denarjih od pet in dvajset do dve sto goldinarjev. Če se mu drugič kaj takega primeri, je on povrh denarne kazni še dolžan, v prihodnje vsakikrat drugega stavbenega mojstra k svojemu zidanju na pomoč vzeti, pod kaznijo zgube stavbenega mojsterstva.
Kazenski zakon.— Drugi del. Vlil. poglavje. 384-^888.	145
(Je bi bil kdo н tem uemrten ali težko na životu poškodovan.
§. 384. Ako je pri takem podrtju kdo smrt storil ali težko na telesu poškodovan bil, je treba mojstra stavitelja ne le v denarno kazen od petdeset do pet sto goldinarjev obsoditi, in vrh tega po §. 335 ž njim ravnati, temuč mu tudi zidanje za toliko časa prepovedati , dokler pred zvedenci ne dokaže, da je, kar zadene ta predel zidarstva, svoje znanosti dovolj popravil.
l'ri voliki nevednoHti mojstra.
§. 385. Ako se v preiskavi primerleja v po-prejšnem paragrafu omenjenega pokaže velika nevednost stavbenega mojstra, mu je precej, kakor se mu prvič kaj podere, nadalje vse zidarjenje prepovedati.
Kazen proti prezgodnemu prosolenju v novoeezidaue hišo ali Stamme.
§. 386. Kdor se v mestih, ali kjer sicer predpis zastran tega obstoji, v novo sezidano hišo ali šta-cuno preseli, ko je gosposka ni pregledala in tega ne dovolila, ali da drugim, se vanjo vseliti, naj se za ta prestopek po raznosti okoliščin kaznuje z zaporom od treh dni do enega meseca, ali za znesek polletne najemščine.
§. 387. (Je razveljavljen po §. 51 zakona z dne 29. februarja 1880 št. 35 d. z. spodaj v dodatku pod XIII.)
Nedovoljeno imetje škodljivih živali.
Kazen.
§. 388. Brez posebnega dovoljenja gosposke ne sme nihče imeti divjih ali drugih po svoji naravi škodljivih živali. Zanemarjenje te prepovedi je pre-Kazenski zakon.	10
stopek, in treba je ne samo škodljivo žival precej odpraviti, temuč tudi lastniku po okoliščinah denarno kazen od petih do pet in dvajsetih goldinarjev prisoditi.
če žival koga poškoduje.
§. 389. če taka žival, ki jo kdo brez gospos-kinega dovoljenja ima, koga poškoduje, je po meri škode denarno kazen povišati na pet in dvajset do sto goldinarjev.
Kazen zavoljo zanemarjenega varovanja zverine, ki jo kdo z dovoljenjem ima.
§ 390. Pa tudi, če gosposka dovoli divjo zver imeti, je lastnik zavoljo nje gotovega varovanja vedno odgovoren. Zanemarjenje tega čuvanja na-k lan j a kot prestopek denarno kazen od desetih do petdesetih goldinarjev, če je s tem kdo poškodovan bil.
Zanemarjenje previdnosti zastran hudobnih domačih živali.
Kazen.
§. 391. Vsak lastnik domače živali kakoršnega si bodi plemena, ki ji ve kako hudo lastnost, jo mora pri domu, kakor tudi, če jo od doma rabi, tako varovati in v skrbi imeti, da ne more nikogar poškodovati. Zanemarjenje te opaznosti je prestopek, zavoljo katerega gre, če se tudi nobena poškodba ni primerila, denarno kazen od petih do pet in dvajsetih goldinarjev, če se je pa zares škoda zgodila , od desetili do petdesetih goldinarjev prisoje vati.
Razsodba kas. dvora: Zanemarjenje hudobnih domačih živali kaznuje se po $. 335 k. z., če je iz tega prišla smrt ali težka poškodba kakega človeka (z dne 20. nov. 1870 št. 7152).
Kazen zoper njih nahujskovanje ali draženje.
§. 392. Ako se v preiskavi poškodbe po kaki živali storjene najde, da je kdo z nahujskovanjem, draženjem ali s kakoršnim bodi nalaščnim priza-dejanjem k prigodku priliko dal, postane storilec kriv prestopka, in se kazni z zaporom enega tedna, katerega je po okoliščinah poostriti.
Deveto poglavje.
O pregreških in prestopkih zoper zdravje
Hregreški zastran naprave zavoljo kugo.
§. 393. V okraju, v katerem so posebne naredbe storjene, da bi se preteča nevarnost kuge ali drugih nalezljivih in za občni stan zdravja nevarnih bolezni odvrnila, postane vsakateri kriv pregreška, kdor kaj stori, kar po svojih naravnih ali vsled posebej razglašenih predpisov vsakemu lahko znanih nasledkih utegne bolezen napraviti ali naprej razširiti ; dejanje naj obstoji v započetju ali opuščenju, naj izvira iz naklepa ali iz pomote.
Kazen teh pregreškov pa je določena v posebnih predpisih, ki za takošne razmere sploh veljajo, ali ki se za vsaki primerlej posebej po okoliščinah dajejo.
Zu pregrcske zoper naprave zavoljo kugo volja oos. patent z dne 21. maja 1805 št. 731 zb. justičnih zakonov.
Razsodbe kas. dvora: Politično okrajno oblastvo ni upravičeno dajati predpisov v drugem odstavku S. 393 zahtevanih (z dno 22. jun. 1888 st. 3461).
Ako ni danih posebnih predpisov v zmialu S). 393 kaznovati so dejanja ali opuščonja v §. 393 omenjena po §. 431 k. z. (z dne 20. aprila 1888 št. 2944).
Kazen za prikrivanje oprave za nalezljivo boleznijo umršega.
§. 394. Ako se po človeku, ki je za nalezljivo boleznijo umrl, zdravstveni ogledniji kaj njegove
10*
oprave prikrije; ako se to, kar zdravstveni urad zavoljo popolnega pokončanja ali prečiščenja oprave zavkaže, ne spolni, stori krivec prestopek, in naj se kaznuje, po važnosti okoliščine, z zaporom od treh dni do enega meseca.
Proti bolničarjem, poslom in hišnim ljudem, ki od tega kaj odtegnejo.
tj. ;{05. Strežniki bolnikov, služabniki, domačini, ali kdor koli od oprave za pokončanje ali čiščenje odločene kaj izmakne, so krivi prestopka, in se kaznujejo s hudim zaporom od enega do treh mesecev.
Proti hlapcem v bolnišnicah.
§. 396. Ako hlapec v bolnišnici od oprave, katero pokončati je zaukazano, kaj za sebe pridrži ali proda, se kaznuje za ta prestopek po okoliščinah in nasledku s hudim zaporom od enega do treh mesecev.
Proti tem, ki vodoma kaj takega kupijo.
§. 397. Tiste, kateri od reči v obeh poprejšnih paragrafih zaznamovanih kaj vedoma nakupijo ali si drugače pridobe, gre zavoljo tega prestopka s hudim zaporom od treh dni do enega meseca kazniti.
Onesnaženje studencev, vodnjakov itd.
Kazen.
tj. 391$. Kdor v studenec, vodnjak , reko ali potok , katerega voda kakemu kraju za pijačo ali kuhanje služi, mrtvo živinče ali kaj drugega takega vrže, iz česar zamore voda nesnažna in nezdrava postati, stori prestopek, in se kaznuje z zaporom od treh dni do enega meseca, če se pa velika nagajivost ali hudobija skaže, tudi s pooštrenjem.
Kaze liti ki zakon. — Drugi del. IX. poglavje. $)§. 399—403.	149
Prodaja mesa živali, ne po predpisu oglodano.
Kazen.
§. 399. Ako se pri kaki obrtniji, katera ima pravico surovo ali kakor si bodi pripravljeno ali kuhano meso prodajati, kaj mesa take živali proda, katera ni bila po predpisu ogledana, je kazen tega prestopka prvikrat, zraven zgube neogledanega mesa ali iz njega skupljenoga denarja, pet in dvajset do dve sto goldinarjev ; pri drugem prestopu naj se denarna kazen podvoji ; v tretjem primem je treba izreči, da prestopnik svojo obrtnijo zgubi, in da je za, vselej nesposoben k takošni obrtniji.
Razsodbo kas. dvora: Uporaba §.399 ni omejena samo na obrtnike (z dne 16. aprila 1882 st. 11674 ex 1881).
Vsled določbe §. 12 zakona z dno 29. svečana 1880 št. 36 d. z. jo dolžnost ogledovanja mesa pri živini, ki so pobija, splošna, toraj tudi za tisto živino, ki se pobije za domačo rabo (z dne 6. maja 1882 št. 1794).
Nasproti pa klavna živina (Steohvieh), ki jo kdo zakolje za domačo rabo, kamor se prištevajo tudi teleta, ne zapade tej določbi (z dno 1. sept. 1882 št. 6068).
„Zguba skupljenoga denarja“ nastopi, če tudi ni več „in natura“ tega denarja (z dno 13. okt. 1882 št. 6792).
§§. 400, 401, 402. (So razveljavljeni vsled §. 51 zakona z dne ‘29. februarja 1880 št. 35 d. z. o odvračanji in zatiranji kužnih živalskih bolezni, spodaj v dodatku pod ХШ.)
Zdravju škodljivo pačenje pijač.
§. 403. Kupčevalci z vinom, olarji (pivovarji), obrtniki, ki žgano vino in druga žganja narejajo; kakor tudi vsakoršni krčmarji, katerih pijače se najdejo tako pripravljene, nepristne, ali skažene, da za-morejo zdravju škodljive nasledke imeti, so krivi prestopka.
(Hej tudi zakon z dne 21. junija 1880 št. 120 d. z. o narejanju in prodajanju umetnega vina.
Kazen.
§. 404. Tisti, ki se zakrive s prestopkom v po-prejšnem paragrafu zaznamovanim , naj se povrh zgube tako pripravljene, nepristno narejene ali ska-žene pijače po meri najdene množine in po dolgosti časa, v katerem so tako ravnali, obsojujejo v kazen od sto do pet sto goldinarjev. Ce prestopek zopet store, je treba kazen podvojiti; pri tretjem prestopu pa zraven drugih kazni zgubo obrtnije izreči.
Kazen, ako jo pridavek ali primeša jako škodljiva.
§. 405. Ako se v preskušanju kake pijače pokaže kaka primešana ali pridejana reč, od katere se spozna, da je zdravju močno škodljiva, je treba pijačo precej pokončati, in za ta prestopek hud zapor od treh do šest mescev prisojevati in vrh tega prestopniku vzeti pravico do kupčevanja, obrtovanja ali točenja, ter izreči, da je on na vse žive dni k temu nesposoben.
Kvarjenje kositrom? posode.
§. 406. Kositrar (cinar), kakor sploh vsak obrtnik, kateri iz kositra, s svincem pomešanega, posode za kuhanje ali jedi naredi ali s pridanim svincem pokositri, naj se povrh zgube iz posvin-čenega kositra narejene zaloge kaznuje prvikrat na denarjih od pet in dvajset do petdeset goldinarjev, drugikrat, ali tudi precej o prvem zalezenju, če je to škodljivo obrtnijo dalj časa opravljal, ali veliko iz spridene rude narejene posode poprodal, ali če je iz tega kdo zares v škodo na svojem zdravju prišel, naj se mu prisodi zguba obrtnije.
Zdravju škodljivo pripravljanje ali hranjenje blaga sploh, ki je za vžitjo.
§. 407. Razun tega se ima za prestopek vsako pridanje, vsaka primeša ali popaka, ki že sama po sebi ali zavoljo tvarine, pri tem rabljene, po načinu pripravljanja, ali zavoljo posod za pripravo ali hranitev rabljenih zamore vžitnemu blagu kakor-šnega bodi plemena dati zdravju škodljivo lastnost, in naj se kaznuje po stopinji škodljivosti in dolgosti časa, v katerem se je to škodljivo opravilo nadaljevalo , z denarno kaznijo od deset do sto goldinarjev ali z zaporom od treh dni do enega meseca, katerega je po okoliščinah še poostriti; po kakovosti nevarniših okoliščin gre proti krivcem izreči tudi v §§. 404 in 405 določeno kazen.
Nekateri posebni primerleji tega prestopka.
§. 40k. K temu prestopku se prištevajo zlasti :
a)	poraba rudnih (metalnih) barv pri jedilih, ali pomazanje take robe, ki se ima človeškega telesa dotikati, z bakrovimi (kotlovinskimi), arse-nikovimi, svinčenimi, cinkovimi in drugimi rudnimi barvami, ki imajo v sebi strupene pripravke iz kovin, kakor tudi krepčanje kake robe s krepčalom, kateremu so take rudne barve primešane ;
b)	raba svinčene gladkine ali malopridnega loša pri posodah za jedila, pijače, kuhanje in otročjo igračo;
c)	predpisu nasprotno narejanje posode za jedi, pijače ali za kuhanje iz pakfonga ;
d)	ako žganjarji in prodajalci žganja ne spolnujejo posebnih za uredbo žganjarijskih priprav danih predpisov policije za zdravje ;
e)	raba bakrenih posod pri slaninarjih, drobovi-narjih in sploh vseh tistih obrtnikih, ki se pečajo s kuhanjem in s prodajo živežev, ki so navadni pri podobnih opravilih.
Deseto poglavje.
O drugih prestopkih, kateri telesno varnost kratijo ali ji pretijo.
Pokvarjenje samega sebe.
Kazen.
§. 400. Pokvarjenje ali skaženje samega sebe, kakor tudi sicer vsako nalaščno oškodovanje sebe samega z namenom, odtegniti se vojaškemu stanu, gre po kakovosti dejanja ali okoliščin kakor prestopek s hudim zaporom od štirnajstih dni do treh mesecev kazniti.
Razsodbo kas. dvora : Ako so kdo potom, ko jo k vojakom žo potrjen in v vojno prisego vzet, samoga sobo pohabi ali pokaži , da bi se vojaški službi odtegnil , zakrivi hudodelstvo v zmislu §. 293 vojnega kaz. zakona, ne pa prestopka po $. 409 k. z., katerega moro storiti le tisti, ki so ni ud vojaškega stanu (z dno 3. jun. 1887 št. 3444).
Kdor druzega , če tudi na njegovo zahtevanje , na telesu pokvari, da bi ga storil za vojaško službo nesposobnoga, ni kaznovati po g. 409 k. z., ampak po ј}$. lil ali 162 k z., kakor so znači poškodba v objektivnom oziru (z dne 15. dec. 1887 št. 11932).
§. 410. Povrh tega naj se storilec po prestani kazni vendar odda v tisto vojaško službo, za katero se najde, da je še dober.
Nalaščna poškodba na telesu ali pa taka, ki so primeri pri tepežih.
§. 411. Nalaščne telesne poškodbe in pa poškodbe na telesu, katere se zgode pri tepežih, je treba takrat, kadar se v njih ne dobi nobeno huji kazni podvrženo kažnjivo dejanje (§§. 152 in 153),
če so pa vendar saj vidne znake in nasledke za seboj pustile, kakor prestopke pokoriti.
Razsodbe kas. dvora: §. 411 govori o „nasledkili“ sploh, ne navajajo, kake vrste in stopinje da morajo biti; zadostuje toraj vsako 60 tako neznatno motenje zdravja, ali nezmožnost opravljati svoj poklic (z dne 14. doc. 1877 st. 10648).
„Nasledki“ niso samo motenje zdravja, ampak vsako pretrganje telesno celote in skupnosti so smatra za „nasledek“ v amislu S. 411 (z dne 1. jul. 1881 st. 4110).
V 167 k. z. izrečeno načelo dejanskega lotenja so pri §. Ul no more uporabljati (z dne 18. nov. 188<) št. 10786).
Kazen.
tj. 412. Kazen tega prestopka je po nevarnosti in hudobnosti dejanja, po večkratnem ponavljanju, zlasti pri pretepaleih iz navade, po velikosti oškode in po lastnosti oškodovane osebe, zapor od treh dni do šestih mescev.
Unlo ali hudo ravnanje pri hišnem strahovanju.
§. 413. Pravica domačega strahovanja se ne more nikakor in nikoli razširiti do takega grdega ravnanja, iz katerega postrahovani na životu škodo trpi.
Zatorej je tako hudo ravnanje starišev s svojimi otroci, varuhov z varovanci, enega zakonskega družeta z drugim, vzgojiteljev in učiteljev s svojimi vzgojenci in učenci, učnih gospodarjev s svojimi učenci, in službinih gospodarjev z družino kakor prestopke kaznovati.
Hudo ravnanje starišev s svojimi otroci.
Kazen.
§. 414. Ako stariši s svojimi otroci hudo ravnajo , jih je treba pred sodnijo poklicati, in jim prvič krivo rabo oblasti in naravi protivno brezsrčnost, ki se v njihovem ravnanju vidi, resno in ostro očitati; drugikrat je treba stariše pokregati,
154 Ktizeuski zakon. — Drugi del. X. poglavje. §§. 416—41ti.
in zraven jim zažugati, da bodo, če bi še enkrat grdo delali, roditeljsko oblast zgubili, da se jim bo otrok odvzel, in na njih stroške v kakem drugem kraju izrejeval.
§. 416. Pri tretjem zagrešenju, ali če bi že prvo hudo ravnanje bilo samo na sebi zlo težko ali bi čud (dušna narav) starišev bila takošna, da bi se druge nevarnosti za otroka bati bilo, je treba precej prvikrat gori zažugano kazen izreči, in v ta namen z oblastnijo se pomeniti, da se varuh postavi.
(Term. opomba: „Gemiithsart“ — „čud“ (dušna narav'); v tem pomenu, kakor ga ima tukaj zakonodajatelj v mislih, označuje izraz „srce“ najbolje nemški „Gemiithsart“: „(e so stariši takega srca“.)
§. 416. Ako stariši ne premorejo stroškov za izrejo, naj gosposka za preživljenje otroka skrbi, hudo ravnanje pa gre s poostrenim zaporom, po kakovosti hudovanja tudi s hudim zaporom od enega tedna do treh mescev kazniti.
Ako varuhi z varovanci grdo delajo.
Kazen.
§. 417. Ako varuh s svojim varovancem hudo ravna, ga je v kazen precej prvikrat od varstva odstaviti, in če je varstvo bilo s koristjo združeno, ojstro pred sodnijo ga pokregati, pri brezplačilnem varstvu pa v zapor od enega tedna do enega meseca djati.
§. 418. Ako se kak varuh s takošnim ravnanjem pri drugem varovancu še enkrat zagreši, ali če tudi pri prvem hudem ravnanju okoliščine §.415 nastopijo, je izreči, da je on zanaprej nesposoben
biti varuh, zraven pa mu kazen naložiti, ki je v §. 416 v takih primerih za stari še postavljena.
Ako zakonski eden z drugim grdo delajo.
Kazen.
§. 419. Ako en zakonski druže z drugim tako, kakor je v §. 413 omenjeno, grdo dela, je treba oba poklicati, in po tem ko se je hudo ravnanje preiskalo, je zakonskega, ki je z drugim grdo delal, ojstro pokregati; po okoliščinah ga je treba z zaporom od enega tedna do treh mescev in pri ponavljanju s pooštrenjem zapora kazniti. Vendar je družetu, s katerim se je hudo ravnalo, na voljo puščeno, za zlajšanje in celo tudi za odpuščenje kazni prositi, na kar je sodniku vselej, kakor gre, gledati.
Hudo ravnanje učiteljev ali vzgojiteljev z učenci.
Kazen
§. 420. Vzgojitelji ali učitelji obojega spola, ki s svojimi učenci hudo ravnajo, naj se kaznujejo prvikrat z zaporom od treh dni do enega mesca ; pri ponavljanju pa je zraven ravno odločene kazni izreči, da za naprej niso več za to, da bi koga učili ali vzgojevali.
Hudo ravnanje službinih in obrtnijskih ali rokodelskih gospodarjev s posli in učenci.
§. 421. Ako službini ali pa obrtnijski gospodar z družino ali z učenci hudo ravna, naj se po okoliščinah osebe, ki je to grdo ravnanje pretrpela, in po njega težkosti, pokori z denarno kaznijo od petih do sto goldinarjev, ali z zaporom od treh dni do enega mesca, če se pa večkrat tako pregreši, ali če se iz grdega ravnanja posebna trdosrčnost razodeva, je treba kazen poostriti.
Kazen proti zastavljanju cest ali ulic po noči z vozmi, sodi itd.
§• 422- Ako so se na očitnem ali javnem mestu na cesti, ali pred kako hišo ali štacuno, po noči, pustili kakoršni koli vozovi, les ali drugo gradivo, blago, sodi, zaboji ali sploh kaj takega, na čemur se mimogredoči poškodovati utegnejo, gre krivca zavoljo tega prestopka v denarjih od desetih do petdesetih goldinarjev ali z zaporom od treh do štirnajstih dni kazniti; pri večkratnem prestopljenju naj se kazen poostri.
Kdaj gre kazen gostilničarju prisoj o vati.
§. 42i$. Ako se to zgodi pri potnih ali pri tovornih vozovih, od katerih so konji v kaki gostilnici spravljeni, je treba kazen vselej gostilničarju prisoje vati.
Kako je ravnati, če pride potreba, takošne reči po noči na cesti pustiti.
Kazen.
tj. 424. Ako pa pri kakem zidanju, pri velikem razpošiljanju blaga o času semnja ali zavoljo drugih posebnih okoliščin potreba nastopi, stavivo (gradivo za zidanje), blago ali voze čez noč na cestah in trgih pustiti, se mora to vsikdar varnostni oblast-niji tistega kraja naznaniti, in zraven za svarilno znamenje postaviti eno ali dve užgani svetilnici; ako se eno ali drugo ne stori, gre to opuščenje kakor prestopek z kaznijo v §. 422 ustanovljeno pokoriti.
Kazen, če jo kdo v škodo prišel.
§. 425. Ako bi bil v primerleju treh poprejšnih paragrafov že kdo zares v škodo prišel, je treba kazen poostriti, in če je kak izmed tistih nasledkov
nastopil, ki jih §. 335 v mislih ima, naj se kažnjivo dejanje po istem paragrafu sodi.
Kazen proti temu, ki kaj z oken itd. vrže, ali tj e postavljene ali obešeno roči no pritrdi.
§. 420. Kdor na cestah, pred okni, tinami ali balkoni ali sicer v svojem stanovališču kaj postavi ali obesi, pa varno dovelj ne pritrdi, da bi doli ne padlo, ali kdor z okna, z ti n (balkonov) ali sicer od zgoraj kaj doli vrže, kar zamore mimogredoče oškodovati, naj se zavoljo tega prestopka kazni za pet do pet in dvajsetih goldinarjev ali pa z zaporom od treh dni do enega tedna. če taki pad koga lahko rani, je denarno kazen podvojiti in zapor poostriti. Če je bil kdo težko na telesu poškodovan, ali celo usmrten, naj se dejanje kaznuje po §. 335.
Kazen proti nagli in neprevidni vožnji in ježi. — Proti lastniku voza.
§. 427. Ako se v mestih in drugih močno obljudenih ali mnogo obiskovanih krajih naglo, nepremišljeno vozi in jezdi, naj se za ta prestopek lastnik voza ali kdor ga rabi, ako je sam pričujoč, in kočjažu nagle vožnje ne prepove, ali če sam tako naglo vozi ali jezdi, za pet in dvajset do sto goldinarjev kaznuje.
Proti kočjažu ali hlapcu.
§. 428. Ako kočjaž sam za se, ali vkljub zaslišani prepovedi naglo vozi; kakor tudi, če jezdni hlapec ali konjar v mnogo obiskovanih krajih sam naglo jezdi ali vozi, naj se kočjaž ali hlapec kazni z zaporom od treh do štirnajstih dni. Pri ponovljenem prestopu je treba kazen podvojiti.
158 Kazenski zakon. — Drugi del. X. poglavje. §,5. 429—431.
Proti najemnemu kočjažu, ki hlapcu policiji ne predstavljenemu voziti da.
§• 42i). Najemni kočjaž, kateri hlapcu, ki ni bil policiji predstavljen, ali katerega ona ni sposobnega spoznala, voziti da, naj se za ta prestopek kaznuje za pet in dvajset do petdeset goldinarjev, in je še posebej odgovoren za vso škodo, ki jo ta-košen hlapec napravi.
Proti voznikom in hlapcem, ki svoje konje brez nadgleda na prostem puste.
§. 430. Kočjaž ali hlapec, ki k vozom vpre-žene, ali tudi razprežene konje zunaj ali na prostem pusti, da nima nikdo skrbi nad njimi, kjer zamorejo z utekom ali kako drugaci škodo narediti, je kriv prestopka, in naj se kaznuje, če se tudi ni nikaka škoda zgodila, prvikrat z zaporom od enega do osmih dni, pri ponovljanju pa, ali če se je škoda za res pripetila, s poostrenim zaporom do enega meseca.
Dejanja in opuščonja zoper telesno varnost sploh.
§. 431. Prestopki, s katerimi se varnost života oškodovati zamore, se sploh ne dajo vsi našteti. Zatorej naj se vsako v §§. 335 do 337 povedanih dejanj ali opuščenj tudi takrat, kadar ni v resnici nobene, škode napravilo, kakor prestopek kaznuje v denarjih od pet do petsto goldinarjev, ali pa z zaporom od treh dni do troh mescev.
K a z s o d 1) e kas. dvora: V okviru §. 431 kažnjiva jo ne-paznost /.o sama na sobi , no glodć na to , če se je kaka nezgoda pripetila ali ne (z dno 7. jan. 1887 št. 12707 ex 1886).
Ako jo politično oblastvu v kakem kraju zaradi koz prepovedalo obisk kozavih bolnikov in krepitev mrličev zakrivi tisti, kdor temu nasproti ravna, prestopek po S- 431 k. z. (z dno 26. aprila 1888 št. 2944).
Kazenski zakon. — Drugi del. X. poglavje. §§. 432—438. J59
§. 432. če se pa kaka, pri železnocestni vožnji ali pri drugih v §. 85 črk. c) omenjenih delih ali zapoeetbah, ali pri državnem telegrafu v službo vzeta oseba, svojo službo opravljaj e, s čim takošnim zagreši, naj se vselej hud zapor od treh dni do treh mescev, in pri velikih obtežavah celo do šest mesecev prisodi, po tej meri, kakor se večja stopinja nemarnosti izkaže, če je nevarnost za več ljudi nastopila, če se je več oškodb storilo, ali sicer večja škoda napravila.
§. 433. Sosebno je treba ravno tako še sledeče prestopke ljudi pri železnih cestah služijočih kaznovati :
rt) ako se vožnja na cesti počne, preden se je dovoljenje dalo, ali preden so bili za to predpisani pogoji spolnjeni ;
b)	če se za odvrnjenje škode zapovedane ograje, pregrade, prepovedne table ali druga branila in svarilna znamenja ne postavijo ali ne obdrže;
c)	če se ljudje v službo vzamejo, ki niso skazali lastnosti, katere službini predpisi tirjajo, ali ki jih je državna uprava izključila od dela, za katero so namenjeni;
d)	če se vozi ali voziti da, ko je železna cesta poškodovana ali nevarna, ali pa s takošnimi lokomotivi, vozovi ali drugimi vozili.
Enajsto poglavje.
O pregreških in prestopkih zoper varnost lastnine.
Predpisi proti nemarnosti glede odvračanja nevarnosti ognja.
‘	§. 434. Zavoljo velike škode požarov, katera
se dostikrat preračuniti ne da, je potreba zanemarjenje katerega si bodi izmed predpisov, ki so dani v odvračanje nevarnosti ognja, za prestopek imeti in kaznovati.
Glej tudi deželni zakon и dno 15. septembra 1881 št. 14 dež. zakonika za Kranjsko.
Kazen proti staviteljskim, zidarskim, ali tesarskim mojstrom , kateri
delajo zoper posebne rede za gašenje ognja ali za stavbe.
§. 435. Staviteljski, zidarski in tesarski mojster, kateri pri zidanju ali pri prenaredbah kaj napravi, kar je v posebno danih redih za gašenje požarov in za zidanje zavoljo nevarnosti ognja prepovedano, je kriv prestopka, in naj se zraven tega, da je dolžan proti redu napravljeni del s svojimi stroški podreti in po predpisu zopet narediti, vprvič z denarno kaznijo od pet in dvajset do dve sto goldinarjev pokori.
Kazen za ponovljeni prestopek.
§. 436. Ako se s takim prestopkom večkrat zakrivi, mu je dvojnato kazen v denarjih naložili; in v tretjič mu je naprej vsakatero zidanje prepovedati.
Proti podmojstrom in- nadglednikom pri kakem zidanju.
§. 437. Podmojster (polir) ali nadglednik pri zidanju, pri katerem se kaj nastavi zoper predpise, dane za odvračanje požarne nevarnosti, naj se ta-
Kazenski zakon. — Drugi del. XI. poglavje. §§. 438—441.
kemu predpisom nasprotnemu zidanju ne vda, ker se sicer za ta prestopek z zaporom od treh do štir-najstih dni kaznuje.
Proti «tem, ki peči delajo ali postavljajo.
§. 4316. Lončar, klanfar (plehar), ali ključavničar, ali kdorkoli peči dela, stori, če proti predpisu za odvrnenje požarne nevarnosti danemu, kako peč postavi ali cev potegne, prestopek, in se kaznuje v denarjih od petih do pet in dvajsetih goldinarjev. Pri ponovljenem prestopu je treba kazen podvojiti; v tretjič zgubi prestopnik obrtnijo.
Proti pomagačem, kateri za ogenj nevarne poči postavljajo.
§. 431). Pomagač, kateremu se naroči, za ogenj nevarno peč postaviti, ali tako cev potegniti, naj se v to ne vda, ker bi bil sicer za ta prestopek z zaporom od treh do štirnajstih dni kaznovan.
Proti vsakemu, kdor brez ogleda zastran ognja ali brez zidarskega mojstra kuj prcnaredi.
§. 440. Kdor brez mojstra stavitelja izbe pod streho napravi, ali sicer kaj zida, ali na dimnikih, kurjavi, ognjiščih, pečeh sam kaj prenaredi, kar se mora po predpisu popred zastran ognja ogledati, stori prestopek, in naj se kazni v denarjih od pet in dvajsetih do dve sto goldinarjev. Ako je kaj zares ognjenevarnega napravil, ga je primorati, da to precej podere in tako nazaj naredi, da ni več nobene nevarnosti ognja.
Kazen zidarskega ali tesarskega pomagača, ki so k temu rabiti da.
§. 441. Zidarski ali tesarski pomagač, ki se k taki prenaredbi rabiti da, naj se za ta prestopek kaznuje z zaporom od treh do štirnajstih dni, in
Kazenski zakon.	11
162 Kazenski zakon. — Drugi del. XI. poglavje. §§. 442—446.
ta zapor je poostriti, kadar je bil prestopnik zavoljo tega že enkrat pokaznjen.
Proti dimnikarjem, kateri za ogenj nevarnih roči ne naznanijo.
§. 442- Dimnikar, ki na pečeh, ognjiščnih ali kur-javnih napravah ali v dimnikih kaj nevarnega za ogenj najde, ima dolžnost, to svojemu mojstru, ali kjer ni nobenih mojsterstev, kakor tudi če pri drugem čiščenju zopet kaj zastran ognja nevarnega zapazi, na ravnost varnostni oblastniji naznaniti. Opusčenje tega naznanila je v obeh primerlejih pre-stopek, ki se z zaporom od enega do osmih dni kaznuje.
Proti dimnikarskim mojstrom, kateri so za naznanila pomagačev ali delavcev nič no zmenijo.
§. 443. Dimnikarski mojster j kateri na pomagačevo naznanilo reči ni ogledal, ali če je za res nevarnost ognja našel, tega precej hišnemu lastniku ali oskrbniku ni vediti dal, in če bi ta, kar je potrebnega, ne storil, dalje) varnostni oblastniji ni naznanil, naj se kaznuje za ta prestopek v denarjih od petih do petdesetih goldinarjev.
Ako no pogledujejo in so no prepričajo, če so dimniki prav ometani.
§, 444. Ravno tega prestopka je kriv dimnikarski mojster, kateri po dolžnosti svoje obrtnije, od časa do časa v svojem okraju ne pogleduje ali po drugih pogledovati ne da, ali se dimniki prav čistijo.
Kupčija s strelnim prahom ali smodnikom.
Kazen.
§. 445. Kupčevalci in kramarji, kateri kupčujejo s strelnim prahom (smodnikom) ali s kakim drugim v §. 336, črk f) imenovanim za ogenj ne-
varnim blagom, in v svojih prodajalnicah ali sicer v svoji hiši večjo zalogo tistega imajo, kakor je v posebnih za to danih predpisih dopuščeno, ali kateri dopuščene zaloge tako ne hranijo, kakor je zapovedano, so krivi prestopka, in naj se kaznujejo v prvič z zgubo zaloge, ki je čez mero, ali katera je napak shranjena, in z denarno kaznijo do pet in dvajsetih goldinarjev, drugikrat povrh te zgube s podvojeno kaznijo v denarjih, pri tretjem zale-zenju pa z zaporom do enega mesca in z zgubo pravice, s takimi rečmi kupčevati.
Po niinistorskoin ukazu z dne 20. svečana 1862 št. 47 d. z. no smejo trgovci v svojih prodajalnicah imeti nikdar več, kakor 4 funte smodnika; drugo zalogo pa morajo zunaj vasi ali mesta dobro in gotovo hraniti. Prodaja raznoeilnih tvarin pa jo sploh prepovedana.
Obrtnijo, katero imajo v zalogi blago, ki se ga lahko ogenj prime ;
§. 440. Tisti kupčevale! in obrtniki, ki imajo zalogo takega blaga kakoršnega bodi plemena, ki se lahko uname, in ga pod streho ali sicer v takih malo varnih krajih hranijo, kateri niso z zidom zavarovani ali prav odločeni, so krivi prestopka, in se po kakovosti blaga in množini zaloge kaznijo v denarjih od pet in dvajsetih do pet sto goldinarjev.
seno, slamo ali drva.
§. 447. Kdor zaloge sena, slame in drv v krajih, kjer so za njih hranjenje nalašč napravljene skladivnice ali hranišča, kam drugam spravi, zapade za ta prestopek kazni, v poprejšnem paragrafu ustanovljeni.
Posli, ki v poči kurijo.
§. 44i$. Službine osebe, katerih reč je kuriti v pečeh, in ki v mesteje drva devajo, da bi se jim
11*
1(34 Kazenski zakon. — Drugi del. XI. poglavje. §§. 449—452.
proti sušila, store prestopek, za katerega jih gre kazniti z zaporom od enega do treh dni; pri večkratnem prestopljen]u naj se zapor poostri.
Ako so na ognje-novarno krajo z golo lučjo gre.
Kazen.
§. 449- Hišen hlapec, kočijaž, konjač ali hlevar, dekla, ali kdor koli se dobi z golo lučjo v senici (šupi), v hlevu, v drvarnicah ali kjer se oglje, slama, seno ali druge reči hranijo, katerih se lahko ogenj prime, naj se za ta prestopek kaznuje z zaporom od enega do osmih dni in zapor naj se pri ponovljenem prestopku poostri.
Zoper ravno ta prestopek učencev, pomagačev in drugih služijočih ljudi.
§. 450. Ravno tako je kaznovati učence ali pomagače kupčevalcev in obrtnikov, kakor tudi sploh vse služabnike, kateri v kak magacin ali drugo shrambo upaljivega blaga z golo lučjo gredo.
Proti službinim gospodarjem in imetnikom obrtnij , kateri potrebnih svotilnie no omislijo, ali sami takošon prestopek store.
§. 451. Ako se v preiskavi pokaže, da služ-bini gospodarji ali obrtniki niso potrebnih svetilnic omislili, so tudi oni prestopka krivi, in naj se kaznijo v denarjih od petih do petdesetih goldinarjev; in če bi službin gospodar, kupčevalec ali obrtnik sam storil kak prestopek v obeh poprejšnih paragrafih zaznamovan, ga je obsoditi v denarno kazen od pet in dvajset do pet sto goldinarjev.
Zoper kadenje tobaka v ognje - nevarnih krajih.
§• 452. Kdor v hlevu, v skladivnici za seno ali slamo, ali v senici ali sploh v takih krajih, kjer se nahajajo unemljive reči, tobak kadi, naj se kaznuje
z zaporom od enega dne do enega tedna, in to kazen je po okoliščinah tudi poostriti.
Zoper zanemarjenje ognja pod milim nebom ali blizo skednja, kopic ali slogov itd. narejenega.
§. 453. Kdor blizo skednja, stoga ali kopice sena ali žita, ali blizo polja, na katerem še žetev stoji, ali požeto žito še spravljeno ni, zakuri, v gojzdu narejen ogenj v nemar pusti, ali preden ga do dobrega ugasi, od njega odide, naj se za ta prestopek kaznuje z zaporom od enega dneva do enega tedna in pri večji nevarnosti tudi s pooštrenjem.
Zoper popotovanje z bakljami skozi gojzdo, sola itd.
§• 454. Kadar kdo z bakljami popotuje ali se pelje, se morajo te pred lesenimi mostovi in pred vasmi ali gojzdi pod kaznijo od petdesetih do pet sto goldinarjev za vsak tak prestopek ugasiti. Tega predpisa naj poštarji potnike, ki se s pošto vozijo, posebno opominjajo.
Dolžnost postiljonov in podoželnih voznikov.
§. 455. Poštarski in najemni vozniki imajo dolžnost, to potnikom vselej, kadar do takih krajev pridejo, še enkrat omeniti, in ne iz mesta naprej peljati, dokler ni baklja ugašena, ker sicer postanejo krivi prestopka, in se kaznijo z .zaporom od enega do osmih dni, katerega je po okoliščinah poostriti.
§. 450. Ako bi kak popotnik poštarskega ali druzega kočjaža s pretenjem ali šiloma primoral, naprej peljati, naj le-ta v najbližjem mestu, kjer se mu je nadjati zadostne pomoči, naznani, kar se je prigodilo. Tu je občinski župan dolžan, popotnika kratkoma izprašati, ter njegove povedbe za-
Ißß Kazenski zakon. — Drugi dol. XI. poglavje. §§. 467—45!*.
pisati, in če potnika ne pozna, zavarovanje kazni tirjati, po tem pa mu v nadaljnem popotovanju nobene overe ne delati, temuč celi prigodek precej sodniji naznaniti.
Pravica vsakega sela, skozi katero kak potnik z baklami gr o.
§. 457. Ravno tako ima vsaka vas ali selo pravico, popotnika, kateri se z užgano bakljo skozi pelje, brez izjeme ustaviti, in precej oblastniji ovaditi.
Kazen skrivanja požara, ko so unema.
§. 451t. Kdor požar, ko se unema, prikriti skuša, ali ga, če se pri njem uname, ne naznani, temu je za ta prestopek po različnosti kraja in po večji ali manjši nevarnosti, ki je iz prikrivanja nastopila, denarno kazen od desetih do sto goldinarjev pri-sojevati.
Občno kazenske določbe za druga dejanja, iz katerih so je bati nevarnosti ognja.
i §. 459. Razun teh v poprejšnih paragrafih so-sebno naštetih primerlejev je treba sploh tudi vsa druga dejanja in opuščenja, pri katerih se nevarnost ognja lahko previditi da, kakor: če se pri goli luči lan ali konoplje tarejo, blizo hiš in skednjev strelja ali umetni ognji zažigajo, če se ne spolnujejo posebno zaukazane opaznosti zastran utrinjanja isker iz lokomotivov na železnih cestah, kadar se železno-cestni vlaki skozi vasi ali blizo njih peljejo , pri napravljanju poslopij blizo železnih cest, na katerih se s parno močjo vozi itd. kot prestopke, in po tej meri kaznovati, kakor se bolj ali manj z gori razloženimi primerleji vjemajo.
Tatvina manjše ali nižjo vrsto.
§. 400. Vse tatvine, katere niso take, da bi jih bilo po predpisu §§. 172 do 176 kakor hudodelstva kaznovati, naj se kaznijo kakor prestopki s prostim ali hudim zaporom od enega tedna do šestih mesecev, po okoliščinah je zapor tudi po-ostrovati.
Manjšo nezvestobo in goljufije.
§. 401. Enaka kazen nastopi tudi pri nezve-stobah in goljufijah, ako prve po §§. 181 in 183, druge po okoliščinah v §§. 199, 200 in 201 naštetih lastnosti hudodelstva ne dobe.
Izmera trpeža in pooštrenja kazni pri teh prestopkih.
§. 402. Trpež kazni in nje pooštrenje gre odločevati po velikosti zneska, zvitosti, ki se iz dejanja kaže, hudobije, nevarnosti in po tem, kolikor bolj je bilo s tem prekanjeno zaupanje.
Tatvine in nezvestobo mod zakonskimi ali mod bližnjimi sorodniki pri vkupnem hiše vanju.
§. 401}. Tatvine in nezvestobe med zakonskimi, med stariši, otroci ali brati in sestrami, dokler vkupej žive, se zamorejo samo takrat po §. 460 kaznovati, kadar glavar rodbine zato prosi.
Razsodba kas. dvora: Kažnjiva dejanja, ki so preganjajo le na zahtev kakega „vdeložonega“ (8. 680 k. z.); spadajo v okrog zasebno obtožbo (§. 2 k. p. r.), to velja posebno tudi o prestopkih §§. 463 in 626 k. z. (z dne 17. jun. 1887 št. 4274).
Deležnost teh prestopkov.
§. 464. Deležnost tatvin in nezvestob je prestopek, ako ni po §§. 185 in 186 hudodelstvo postala.
Kazen doležnosti.
§. 465. Kazen deležnosti gre sploh odločevati po §. 460; sosebno je pa treba tistim ojstrejšo
lß$ Kazenski zakon. — Drugi del. XI. poglavje. §§. 400—107.
kazen prisojevati, kateri nedorašene ali druge osebe oslabljenega razuma k takim prestopkom zapeljejo.
Kdaj nehajo biti kažnjivi.
§. 400. V §§. 187 in 188 razložene določbe veljajo za tatvine in nezvestobe in njih delež n ost tudi takrat, kadar so one samo prestopki.
PregreSki proti spisateljski in umetnijski lasti.
Kazen.
§. 407. Vsak brezoblasten ponatis in vsako njemu v zakonih enako čislano razmnoženje ali posnemanje spisateljskoga (slovstvenega) ali umetnij-skega dela je treba na prošnjo oškodovanega kakor pregrešek pokoriti in povrh tega, da nastopi v zakonu odločena civilnopravna odškodba, na tistem, kdor je to napravil, ali k njega izpeljanju vedoma pomagal, ali z njega izdelki vedoma kupčuje, zraven zapada (odvzetja) najdenih primerkov, odtiskov, od-livkov itd., razloženja stavljenih črk ali pismenk, in pri umetnijskih delih, ako kak dogovor med po-snemaleem in poškodovanim kaj drugega ne ustanovi, tudi razdejanja plošč, kamnov, oblik in drugih reči, ki so se edino le za to pomnoževanje rabile, z denarno kaznijo od pet in dvajset do tisoč goldinarjev, ali če bi plačati ne mogel, z zaporom od petih dni do šestih mesecev, in pri ponovljenju, ali če je popred že najmanj dvakrat kažnjen bil, tudi z zgubo obrtnijske pravice kaznovati. Tudi odvzete primerke ali eksemplare je pokončati, če se ne obrnejo v odškodbo s pregreškom poškodovanega, po dogovoru ž njim.
Ravno tako se ima proti izključni pravici pisatelja in naslednikov v njegovih pravicah naprav-
Ijena javna igra dramatičnega ali muzikalnega dela, bodi celega ali z okrajšanjem in nebistvenimi premenami kakor pregrešek, zraven odvzetja brezpravno porabljenih rokopisov (knjig teksta, partitur, rol), z denarno kaznijo od desetih do dve sto goldinarjev, ali če obsojeni nima s čim plačati, s porazmernim zaporom pokoriti.
(Hej tudi ecs. patent z dno 19. oktobra 1840 št. 992 zbirko j. zakonov.
Razsodbo kas. dvora: Tudi fotografijo so pod varstvo toga paragrafa spadajoča umetnijакв dola (z dno 11. decembra 1885 št. 9005).
Določba S$. 88 cos. patenta z dno 19. oktobra 1846 št. 992 zb. j. z. ni razveljavljena po nehanju nemške zvezo; v deželah nekdanjo nemško zvezo izhajajočim slovstvenim in umotnijskim delom gro varstvo §. 467 no glodo na dokaz „reciprocitete“ ; trgovina z neopravičeno ponarejenimi oziroma ponatis kanirai takimi deli stvar j a v zmislu §. 407 poseben delikt (z dno 18. jun. 1887 št. 3200).
Prestopek hudobne poškodbe tuje lastnine.
Kazen.
§. 468. Hudobno poškodovanje tuje lastnine gre takrat, kadar po predpisu §§. 85 in 89 ni hudodelstvo , kakor prestopek z zaporom od enega dne do enega meseca kazniti.
Ključavničarji in t., ki tatinske ključe narejajo.
Kazen.
§. 469. Ključavničarji in drugi kovači, kateri vetrihe (tatinske ključe) ali ključe za vsako ključavnico neznanim ljudem, ali kateri ključe po sumljivih oblikah ali golih odtiskih narejajo, ali kateri brez opaznosti in zadostnega popraševanja nepoznanim ljudem ključe ponarejajo ali ključavnice odpirajo ; ključarski mojstri, kateri odpiračev ali Vetrihov prav ne hranijo ali jih malo varnim rokam izroče; starinarji, kateri ključe, vetrihe ali odpira v ne kljuke kupujejo ali prodajajo, so krivi prestopka, in se kaznujejo prvikrat v denarjih od pet
170 Kazenski zakon. — Drugi del. XI. poglavje. §§. 470—472.
in dvajsetih do petdesetih goldinarjev; pri ponovljenem prestopu je kazen podvojiti; tretji prestop naj se kazni z zgubo obrt,nije.
Obrtnijeki služabniki in rokodelski pomagači ali služijoči ljudje, ki brez gospodarjevo vednosti ta prestopek store.
§. 470. Лко obrtnijski služabnik, rokodelski pomagač ali kak služijoe človek, brez vednosti svojega gospodarja ali mojstra, kakega izmed gori imenovanih prestopkov kriv postane, ga je kazniti s hudim zaporom do enega tedna. Pri drugem pri-merleju naj se zapor poostri, in kaznjenec, ako je tujec, iz vseh kronovin cesarstva odpravi.
Kazen proti starinarjem in pohiševalcem, ki od nedoraslih kaj kupijo.
§. 471. Starinarji, pohišni prodajalci, ali kdor drugi z že rabljenimi, na stran dejanimi ali starimi rečmi obrtuje in kupčuje, naj se, ako od nedoraslih otrok kaj kupijo ali v zamenjo vzamejo, za ta prestopek po okoliščinah osebe in reči kaznujejo v denarjih od petih do petdesetih goldinarjev ali z zaporom od enega do desetih dni.
Kazen pri večkratnem prestopu.
§. 472. Pri ponovljenih prestopkih je treba denarno kazen podvojiti, ali enojno denarno kazen z zaporom od enega do osmih dni, in po okoliščinah še tudi ta zapor poostriti. Ce se iz večkratnega pre-stopljenja pokaže, da se prestopniki niso poboljšali, pridejo, če kako meščansko obrtnijo ali kako drugo gosposkino dovoljenje imajo, ob nji; notranjci, kateri brez posebnega dovoljenja kupčujejo, naj se za neodločen čas iz kraja, zunanjiki (tujci) pa za vselej iz vseh kronovin cesarstva odpravijo.
•I uveli rji in kupčevale! z galanterijami, zlatarji in srebernarji.
Kazen.
§. 473. Kupčevale! z dragotinami in lepotienim blagom ali galanterijami, kakor tudi zlatarji in sre-bernarji, katerim drago kamenje ali zlatnino in sre-bernino kdo tak na prodaj ponudi, kateri, kolikor gre po okoliščinah soditi, ne more ne njih lastnik ne po lastniku poslan biti, imajo dolžnost, reč in prodajalca zadržati, in če se ta zadostno opravičiti ne more, napraviti, da se pred oblastnijo pripelje. Zanemarjenje tega predpisa je prestopek, in se kaznuje v denarjih od pet in dvajsetih do sto goldinarjev.
Kazon, čc so si sumljivo blago pridobili.
§. 474. Kdor izmed njih tako ponuđeno sumljivo blago kupi, temu gre po različni vrednosti blaga kazen v denarjih od petdesetih do pet sto goldinarjev prisojevati.
Prodpis zastran raztoplonega zlata in srebra.
§. 475. Zlatarji in srebernarji, katerim se raz-topleno zlato ali srebro, ki ni z imenom kakega drugega pooblastenega zlatarja ali arebernarja zaznamovano, na prodaj ponudi, imajo dolžnost, prodajalca prijeti, in napraviti, da se k oblastniji pripelje.
Ge tega ne stori, ali si takošno nezaznamovano zlato ali srebro pridobe, velja za ta prestopek v po-prejšnem paragrafu postavljena kazen.
Dolžnost sploh vsakega sumljivega prodajalca ustaviti.
§. 47(). Pa ne samo kupčevalcev in obrtnikov, ampak tudi kogar si bodi drugega dolžnost je, ako se mu na prodaj ali da bi na-nje kaj posodil, take
172 Kazenski zakon. — "Drugi del. XI. poglavje. SS-' 477—482.
reči ponudijo, katere po svoji lastnosti sumnjo zoper ponudnika obujajo, da so ukradene, tega, ako je moč, ustaviti, in če se ne opraviči, napraviti, da se k oblastniji pripelje.
Kdor iz svoje krivnje te dolžnosti ne izpolni, tega je kažniti po §. 473.
Kazen za kupca sumljivih reči.
§. 477. Ravno tako stori prestopek in je podvržen po vrednosti reči kazni v denarjih od pet in dvajset do pet sto goldinarjev vsakateri, kdor, kakor je bilo popred omenjeno, sumljivo reč za se kupi, ali na-njo kakor na zastavo kaj posodi.
Kazen goljufijo s prekanjenjem, ki jo postavkom ali taksnim rodom nasprotno.
§. 478. Ako v posameznih krajih posebni postavki ali taksni redi za prodajo tega ali unega blaga ali za ceno nekaterih del ali opravil obstoje, gre njim nasprotno ravnanje, s katerim kdo koga v rabi mere ali vage, če ste ti tudi pravi, ali v lastnosti ali v ceni blaga ali del ogoljufa, po posebnih za to danih predpisih kaznovati. Tretje ta-košno prelomljenje pa naj se, če se že tako v njem ne pokaže kažnjivo dejanje, na katero je težeja kazen postavljena, kakor prestopek z zgubo obrt-nije kaznuje.
§§. 471), 480, 481. (Ti paragrafi so razveljavljeni po zakonu z dne 7. aprila 1870 št. 43 d. z. spodaj v dodatku pod VIL)
Kazen obrtnikov, kutori zalogo za življenje potrebnega blaga prikrivajo ali so prodati branijo.
§. 4R2- Ako obrtniki, kateri za vsakdanje preži vij enj e neogibljivo potrebno blago občinstvu pro-
dajajo, svojo zalogo prikrivajo, ali se od tiste kateremu koli kupcu dati branijo, postanejo krivi prestopka, zavoljo katerega jim je po primeri, kolikor manj se more tisto blago pogrešati, prvikrat kazen v denarjih od desetih do petdesetih goldinarjev naložiti; v drugič naj se podvoji; tretji primerlej na-klanja zgubo obrtnije.
Kazen, če so iz toga nepokoji vstali.
§. 481$. če bi bili primerleji §§. 478, 470, 481 in 482 dali priliko k javnem nepokoju, je treba za prve tri primerleje odločeno kazen prostega zapora premeniti v hud zapor, v primeru §. 482 naj se pa precej prvikrat zguba obrtnije izreče.
če živež zataje ali so branijo ga prodati, ko je že zares javen nepokoj.
§. 484. Ako se v §. 482 omenjeno prikrivanje ali odrekovanje zgodi o času javnega nepokoja, naj se krivec, če se v njegovem dejanju ne najde kako hudodelstvo, zraven zgube obrtnije kaznuje s hudim zaporom od enega do šest mesecev.
§■ 485. (Je razveljavljen po §. 6 zakona z dne
14.	junija 1868 št. 62 d. z.)
Krivnja v konkurs prišlih dolžnikov.
Kazen.
§. 48(». Ako dolžnik v konkurs pride, in izkazati ne more, da so ga samo nesreče, brez njegove krivnje, v nezmožnost pripravile, svojim upnikom popolnoma zadovoliti; ali če je čez mero stroške delal; ali če po tem, ko so dolgovi že pravo premoženje presegali, ni sam precej konkursa pri sodniji napovedal, marveč je nove dolgč delal, pla-
174 Kazenski zakon. — Drugi del. XI. poglavje. §. 480.
čila dajal, kako zastavo ali zavarovanje nakazal; je kriv pregrešita, ako se v njegovem dejanju ne pokaže hudodelstvo goljufije (§. 199, črk /"), in naj se kaznuje s hudim zaporom od treh mesecev do enega leta in zapor po okoliščinah še tudi poostri.
Ravno tej kazni zapadejo v konkurs prišli kupčevale! zlasti tudi v sledečih primerlejih:
a)	ako je prezadolženec kupčijo že v stanu zadolženosti, ali, ko je po kupčijskih zakonih za izvrševanje pravice do kupčevanja potreba kup-čijskega zaloga, brez posesti tistega in tako nastopil, da je oblastnijo zastran pravega stanu svojega premoženja prekanil;
h) če je bil že enkrat v konkurs prišel, in je dovoljenje , svoje opravilo vnovič nastopiti, ako predpisi zastran izvrševanja kupčijskih pravic ta nastop na gotove pogoje vežejo, po lažnjivih povedbah, da so ti pogoji izpolnjeni, izprosil ;
c)	ako predpisanih kupčijskih knjig kar držal ni, ali pa tako manjkljivo, da se tek njegovega kupčevanja in stan njegovega premoženja po njih soditi ne da;
d)	ako je pri držanju kupčijskih knjig tudi samo glede na posamezne člene nalašč kaj neresničnega postavil, če je knjige celo ali deloma pokončal, skril ali njih zapopad kakor si koli bodi napak zvil;
e)	ako ne more zadostno pojasniti, kako je ta ali oni dolg nastal ali kako je znamenite prejemke v denarjih, v blagu ali drugih rečeh obrnil;
f)	ako se je v zakrite (videzne), po njih pravi kakovosti na golo stavo namenjene pogodbe zastran zakladanja z upnimi listi ali blagom, ali
v druga drzna, njegovemu premoženju nikakor primerjena opravila podal;
</) ako je takrat, ko mu je že znano bilo, da dolgovi premoženje presegujejo, razglašenje konkursa z razmetavanjem svojega blaga pod njegovo pravo vrednostjo ali z drugimi, njegovim upnikom škodljivimi, če tudi ne goljufnimi pomočiti zadržavati skušal.
Ge kupčijska družba v konkurs pride, je treba kazen proti vsem družabnikom, katere pozvedena krivnja zadene, in če na konkurs pripravljen kup-čevalec ni sam svojih opravil opravljal, tudi proti oskrbniku kupčije izreči, ki je tega kriv.
Ako se v preiskavi proti kupčevalcu v konkurs prišlemu pokaže, da je on glede na izkaz predpisanega kupčijskega zaloga pri nastopu svojega kupčevanja ali za dosego novega dovoljenja, če je bil že enkrat v konkurs prišel, oblastnijo zastran pravega stanu svojega premoženja prekanil, naj se kaznujejo kakor sokrivci tega pregreška vsi tisti, kateri so k temu namenu z kažnjivim potrjenjem za-dolženčeve pripovedbe, da je kako premoženje dobil, z izročenjem denarjev ali vrednostnih reči, da bi na videz njih posest izkazal, s priznanjem izmišljenih tirjav, zatajenjem nasprotnih ti rj ate v ali sicer kakor si koli bodi pripomogli.
(Term. opomba: „Handelsleute“ — „kupčeealci“; sedaj se rabi splošno: „trgovci“; „Handelsgesetze“: „kup-čijski zakoni“, bolje: „trgovski zakoni“; „Geschäftsbetrieb“ — „opravilo“; v teni pomenu bolje: „trgovina, kupčija“; „Handelsbücher führen“ — „kupčijske knjige držati“; bolje se izraža: „trgovske knjige imeti“, v trgovske knjige zapisovati“; „einzelne Posten“ — „posamezni členi“; bolje: „posamezne točke“; „Inhalt“ — „zapopad“; bolje: „vsebina“, „obseg“.)
Razsodbe kas. dvora : Uporaba §. 486 ni izključena, če kon-kurzno sodišče ni formalno odprlo konkurza ; zadostuje dejanska nezmožnost dolžnikova, svoje upnike popolnoma poplačati (z dno 11. jun 1874 št. 4668, 23. nov. 1877 st. 7662, 14. okt. 1882 št. 6180, 6. okt. 1883 št. 7626).
Dvanajsto poglavje.
O pregreških in prestopkih zoper varnost poštenja ali časti.
Razžalitve poštenja ali časti: a) če kdo koga, ko nima za kaj, dolži hudodelstva, pregrenka ali prestopka ;
§. 487. Razžalitve na poštenju je kriv:
<i) Kdor koga drugega lažnjivo dolži hudodelstva, če dolženje ne gre tako daleč, da bi po §. 209 lastnosti za hudodelstvo obrekovanja potrebne doseglo, ali kdor koga lažnjivo pregreška ali prestopka dolži.
Razsodba kas. dvora : Lažnjiva dolžitev mora se zgoditi kaki drugi osebi nasproti, ne pa proti tistemu samemu, kdor se kaj takega dolži (z dno 16. maja 1878 št. 3298).
b)	če kdo koga, ko nima za kaj, obdolžuje drugih nepoštenih ali nenravnih dejanj ;
b)	§. 488. Kdor tudi sicer z naznanjenjem izmišljenih ali napak zvitih prigodb koga po imenu ali po takih znamenjih, katera nanj kažejo, lažnjivo kakega nepoštenega ali nenravnega dejanja obdolžuje, ki bi ga utegnilo v mislih ljudi zaničljivega storiti ali ponižati.
Razsodba kas. dvora: Kdor obdolži orožnika, da je bil v službi malo pijan, no dolži ga s tem hudodelstva v zmislu §§. 231 in 233 vojnega kaz. zak , pač pa mu očita н tem tako prolom ljenje svojih dolžnosti, katero jo sposobno orožnika glede njegove službi no dolžnosti omadeževati ter ga v javnem mnenju poniževati (z dne 26. sept. 1886 št. 7869).
c)	razglašonje drugih čast žali Inih, čo tudi resničnih prigodeb privatnega ali rodbinskega življenja.
c)	§. 489. Kdor v natisnjenih delih, razširjanih pisanjih ali podobah, ali kdor, neprisiljen k temu
po posebnih okoliščinah, zoper koga na očitnem kraju sramotne, da si tudi resnične prigodke privatnega ali rodbinskega življenja naznanuje.
Razsodba kas. dvora: Po kazenskih zakonih kažnjiva dejanja iz zasebnega ali rodbinskega življenja niso pod varstvom g. 489 (z dne 9. marc. 1887 št. 13871 ex 1886).
Koliko je pri le-tih dolženjih pripuščeno dokazovanje resnico in koliko zamore služiti za izgovor;
§. 490. Лко je dolživee kako v §§. 487 in 488 omenjeno obdolževanje tako razglasil, kakor je v §. 489 rečeno, zapade kazni, če ne dokaže, da je resnica, kar je povedal, ali če se dolženje tiče takega kaznjivega dejanja, zavoljo katerega ne morejo kazenske sodnije nikoga zasledovati, dokler kdo drug zato ne prosi. V poslednjem primeru, kakor tudi zastran prigodkov v §. 489 omenjenih, mu ni nikdar pripuščati, da bi resnico svojih po-vedb dokazoval.
če se je pa kako v §§. 487 in 488 naštetih dolženj kako drugače na znanje dalo, in ne tako, kakor §. 489 v misel jemlje, je dolživec kazni prost, če ali dokaže, da je res, kar je govoril, ali če vsaj takošne okoliščine izkaže, iz katerih so se zadostni vzroki podali, da zamore človek izrečeno obdolževanje verjeti.
d)	drugo javno grdonje ali sramotenje.
d)	§. 491. Ravno tako stori razžalitev na poštenju, kdor koga drugega očitno ali pred več ljudmi, v natisnjenih delih, razširjanih sramotilnih pisanjih ali podobah kakoršnih si bodi, po imenu ali pa z znamenji, ki se njemu prilegajo, ne pripovedovaje nikakih prigodkov, dolži zaničljivih lastnosti ali misli, ali javnemu zaničevanju izročuje.
Kazenski zakon.	12
178 Kazenski zakon. — Drugi del. XII. poglavje. §$$. 492—493.
Ako se sramotivec v preiskavi kazenske sodnije, da bi svoje sramotenje utrdil, na nečastna dejanja zasramovanega opira, mu je, da postane kazni prost, resnico svoje povedbe dokazati.
(7'er m. opomba: „dem öffentlichen Spotte“ — ,javnemu zaničevanju“bolje se izraža pravi pomen z besedo , javnemu zasmehovanji“ ali „zasramovanju“, kajti zaničevanje pomerja „Verachtung“.)
§. 492. S kaznjivimi dejanji, ki so v poprej-šnih §§. 487 — 491 našteta, se tudi zakrivi, kdor tako, kakor je ondi rečeno, rodbine, javne oblast-qije ali posamske organe vladarstva, nanašaje se na njih uradsko delovanje, zakonito priznane skupščine , ali dobro ime kakega rajncega (umrlega) napada.
Kazen.
§. 49.T Vse v poprejšnih §§. 487—492 zaznamovane razžalitve poštenja gre praviloma kakor prestopke z zaporom od enega do šestih mesecev, če se pa doprineso po tiskovinah, kakor pregreške z zaporom od šestih mesecev do enega leta kaznovati.
Kazni ne zapade samo prvi začetnik, temuč tudi vsakdo, ki takošno razžalitev na poštenju naprej razširjati skuša.
Ako se je razžalitev poštenja razširjala po tiskovini, je treba, če razžaljeni zahteva, kazensko sodbo, zoper krivca izrečeno, z njegovimi stroški tudi natisnjeno razglasiti, in kazenska sodnija odločuje, kako naj se to glede na okoliščine zgodi.
Zadnji odstavek tega §. je razveljavljen po §. 34 tiskovnega zakona, glej spodaj v dodatku pod I.
Kazenski zakon. — Drugi del. XII. poglavje. §§. 494—49(».	179
Posebne obtežave.
§. 494. Za posebne obtežave razžalitve na poštenju veljajo:
а)	če je bil razžaljen glavar ali pa z javnim značajem obdan namestovalec kake države, katera z avstrijanskim cesarstvom, kakor je priznano, po pravu narodov občuje, ali
б)	kdo tak, do katerega vežejo razžalilca posebne dolžnosti, ali katerega je on bil dolžan spoštovati, ali če je
c) razžaljeni s tem škodo ali nevarnost za svojo slobodo, za svoj državljanski napredek ali zaslužek trpel, ali če ga je to opoveralo, drugim pravicam obveljavo zadobiti.
Zasledovanje kazenskih sodnij nastopi samo na zahtevanje razžaljenega.
§. 495. V vseh primerlejih, od katerih govore §§. 487 — 494, pa ne gre nikogar drugače preis-kavati in kaznovati, kakor samo če razžaljeni to zahteva.
če je napad meril zoper dobro ime kakega rajnkega, gre pravica njegovim sorodnikom, zakonskemu družetu, vsinoviteljem in rejnikom, vsinovljencem in rejencem, varovancem ali svakom v navzgorni in navzdolni vrsti, bratom in sestram zakonskega flružeta in zakonskim družetom bratov in sester, prositi, da naj se kazenske sodnije spominu rajnkega v bran poprimejo zasledovanja.
Peovanjo in hudo ravnanje na očitnem kraju.
§. 496. Kdor s kom na očitnem kraju ali pred več ljudmi grdo dela, ali kdor komu, če tudi ne v pričo njega, grde besede daje, ali na glas in za
12*
IgO Kazonski zakou. — Drugi del. XII. poglavje. §§. 497—499.
to, da bi ga slišali, s hudim ravnanjem žuga, je kriv prestopka, če se v tem ne pokaže huje kaznovano kažnjivo dejanje, in naj se, ako razžaljeni zahteva, s prostim zaporom od treh dni do enega meseca kaznuje. Prisoditi mu je pa hud zapor celo na tri mesece, če se je razžaljenje primerilo na takem kraju, ki posebno spodobnost tirja, ali če se iz obnašanja kaže, da kdo nalašč cele vrste ali stanove državne družbe, ali pa verske družbe ali narode zaničuje.
Glej tudi zakon z dne 17. decembra 1862 8t. 8 d. z. ex 1863 v dodatku pod II.
Razsodi) a k a h. dvora: „Pred več ljudmi“ : razžaljeni so med temi no smo šteti (z dne 29. marc. 1883 št, 12120 ex 1882).
Oponašanje prestane ali odpuščeno kazni.
§. 497. Kdor komu zastran prestane ali tudi s prizanesbo odpuščene kazni, ali temu, ki po preiskavi kazenske sodnije ni bil kriv izrečen, dokler se pošteno obnaša, z namenom ga sramotiti, kaj očita, naj se za ta prestopek, če zasramovani zahteva , z zaporom od enega dne do enega tedna kaznuje.
Ako zdravniki, ranocelniki itd. skrivnosti bolnikov razodenejo.
§. 49}{. Zdravnik ali ranocelnik, porodničar ali babica, ki skrivnosti njih postrežbi izročene osebe komu drugemu, razun uradoma poprašujoče oblast-nije, razodenejo, naj se za ta prestopek kaznujejo prvikrat s prepovedjo, svoje delo opravljati za tri mesece, in drugikrat za eno leto, tretjikrat pa za vselej.
Kaznovanje ravno tega prestopka pri lokarjih ali apotokarjih.
§. 499. Ako lekar (zdravilar) skrivnosti kakega bolnika, ki jih po donašanih receptih zve, drugim
ljudem, razun uradoma poprašujoče oblastnije, razodene , stori prestopek, in naj se kaznuje, če je lastnik ali oskrbnik lekarne, za vsaki primerlej v denarjih od petih do petdesetih goldinarjev, pomočnik pa z zaporom od enega do štirnajstih dni, katerega je po okoliščinah poostriti.
{Term. opomba: „Apotheker“ — „lekar“; sedaj rabimo sploh „lekarničar“, kar je pravilneje.)
Trinajsto poglavje.
O pregreških in prestopkih zoper javno nravnost ali lepo vedenje.
Progreški in prestopkih zoper javno nravnost.
§. 500. Skrbnost zakonodavstva po svojem namenu ne vtesnuje pojma razžalitve javne nravnosti samo na taka dejanja, ki zamorejo sama na sebi stud obuditi in javno pohujšanje dati; ona ji prišteva tudi dejanja, ki po svoji lastnosti k razširjanju spridenega življenja ljudi pripomagajo, kakor tudi taka, s katerimi so kakor njih navaden nasledek združeni neredi in razuzdanost.
Po le-tej določbi gre kakor pregreške ali prestopke zoper javno nravnost v tukaj izrečenih pri-merlejih kaznovati: a) nečistost; b) veliko in občno pohujšljivo razžalitev nravnosti ali sramežljivosti; c) beračenje; d) prepovedane igre; e) pijanstvo ;
f)	druge večje nenravnosti.
Nečistost med žlahto ali svaščino.
§. 501. Nečistost med brati in sestrami pravimi ali po poli, z zakonskimi drugi starišev, otrok ali bratov in sester je kakor prestopek kazniti z
132 Kazenski zakon. — Drugi del. XIII. poglavje. §§. 602—604.
zaporom enega do treh mesecev, kateri naj se po okoliščinah poostri.
Tisti, ki se v preiskavi za zapeljivce spoznajo, naj se obsojujejo v hud zapor od enega do treh mesecev. Po dokončani kazni je treba iz uradske dolžnosti poskrbeti, da kriyci skupaj ne ostanejo, temuč se eden od drugega ločijo.
Prešeštvo.
Kazen.
§. 502. Oženjena ali omožena oseba, ki pre-šeštvo doprinese, kakor tudi neoženjena ali neomo-žena oseba, s katero se prešeštva, je kriva prestopka, in se kaznuje z zaporom od enega do šestih mesecev, ženo pa je takrat huje kaznovati, če zamore iz doprinesenega prešeštva vstati dvomba, ali je sledeči porod zakonsk ali ne.
Kdaj eo preiskava preseätvo.
§. 503. Prešeštvo se pa, razun primerleja sledečega §. 510, ne more nikoli iz uradske dolžnosti, temuč edino na zahtev razžaljene strani preiskovati in kazniti. Tudi razžaljeni druže nima več pravice, kaj takega tirjati, ako je razžalitev, zvedši za-njo, izrečno odpustil, ali pa od dobe, odkar je za-njo zvedel, skozi šest tednov zavoljo nje ni tožil. Tudi že prisojena kazen ugasne, kakor hitro razžaljeni izreče, da hoče zopet s krivcem živeti. Ta-košno izrečenje pa vendar ne jemlje moči kazni, katera je bila sokrivcem že prisojena.
Kadar domačin malolotiio dekle iz žlahte onečasti.
Kazen.
§. 504. Domačin, kateri maloletno hčer hišnega očeta ali hišne matere ali pri hiši živečo maloletno
žensko nju žlahte onečasti, naj se kaznuje za ta prestopek po različnosti njegove razmere k rodbini s hudim zaporom od enega do treh mesecev.
Nečistost služabnice z maloletnim sinom ali dečkom od žlahte, kateri v hiši živi.
Kazen.
§. 505. Enako gre kaznovati žensko v kaki rodbini služijočo, katera maloletnega sinu ali kakega v hiši živečega maloletnega žlahtnika k nečistosti zapelje.
Ta dva prestopka se pa ne preiskavata in ne kaznujeta drugače, kakor le če to zahtevajo stariši, žlahta ali varstvo.
Onečastonje pod obljubo zakona.
§. 506. Zapeljanje in onečastenje kake osebe pod nedopolnjeno obljubo zakona naj se kakor prestopek kaznuje s hudim zaporom od enega do treh mesecev. Povrh tega ostane onečasteni prihranjena pravica do odškodovanja.
Sklenitev proti-zakonitoga zakona brez prizanesbo ali spregleda.
Kazen.
§. 507. Kdor njemu znan zakonit zadržek zakona zamolči in se poročiti da, preden je, kakor gre, spregled zadobil; ali kdor se v tujo deželo poda, ondi zakon sklenit, kateri po deželnih zakonih ni bil dopuščen, je kriv prestopka, in se kaznuje s hudim zaporom od treh do šestih mesecev, zapeljivca pa je vsigdar ojstreje kazniti.
Zapor naj se še tudi poostri, če se je eni strani zadržek zamolčal, in je ona tako bila po nedolžnem k ničnemu zakonu premetena.
Kazen starišev, ki otroke v zakonito neveljavno zakone silijo.
§. 508. Ravno to kazen je izreči zoper prestopek starišev, kateri bi s krivo rabo roditeljske oblasti silili svoje otroke v kak zakon, ki je po zakonih neveljaven.
§§. 501), 510, 511. (So razveljavljeni vsled §. 9 zakona z dne 24. maja 1885 št. 89 d. z. v dodatku pod VIII. b).
tiovodstvo ali rofljanstvo.
§. 512. S prestopkom sovodstva (rofijanstva) se zakrive tisti:
d)	kateri nečistnicam za njih nedopuščeno obrto-vanje pri sebi redno prebivališče ali sicer potuho dajejo;
b)	kateri se z dopeljevanjem takih oseb redoma pečajo;
c)	kateri sicer v takih nedopuščenih dogovorih mešetarijo.
Kazen.
§. 5lil. Kazen tega prestopka je hud zapor od treh do šestih mesecev; poostriti jo je pa, če so krivci to obrtnijo že dalj časa uganjali.
Kazen za ponovljeno prestopljenje.
§. 514. če je kdo zavoljo sovodstva že enkrat kažnjen bil, ga je treba, ko ga vdrugič zalezejo, po prestani kazni iz kraja dosedanjega prebivališča, in ako je tujec, iz vseh kronovin cesarstva odpraviti.
Če gostilničarji ali krčmarji in njih posli k nečistovanju potuho dajo.
Kazen.
§. 515. Ako gostilničarji ali krčmarji, razun primerlejev prestopka sovodstva v §. 512 zazna-
movanih k nečistosti priložnost dajejo, so krivi prestopka, in se kaznujejo prvikrat v denarjih od pet in dvajsetih do dve sto goldinarjev. Če naprej potuho dajejo, se jim odvzame pravica gostilničarjenja ali točenja, in se izreče, da so v prihodnje za ta-košno obrtnijo nesposobni. Ako služabniki, ko gostilničar ali krčmar za to ne ve, tega prestopka krivi postanejo, jih je kazniti z zaporom od osmih dni do treh mesecev.
Velika in javno pohujšljiva žalitev lepega zadržanja ali sramežljivosti.
§. 516. Kdor v podobah ali z nečistimi dejanji nravnost ali sramežljivost hudo in tako žali, da se očitno pohujšanje daje, je kriv prestopka, in naj se obsodi v hud zapor od osmih dni do šestih mesecev, če se je tako žaljenje storilo po tiskovinah , naj se kakor pregrešek s hudim zaporom od šestih mesecev do enega leta kaznuje.
Kaze od bo kas. dvora : No zahteva so, da nastopi pohujšanje takoj pri izvršenju nečistega dejanja (z dno 5. junija 1882 št. 2593).
Do tista, nravnost in spodobnost hudo žaleča dejanja, katera zadevajo spolno o d n o š a j e , so nečista v zmislu §. 616 (z dne 24. maja 1886 št. 8668).
Izraz „nečista dejanja“ obsega tudi nečiste „ustne izjave in govore“ (z dne 11. dec. 1886 št. 11814).
§§. 517, 518, 519, 520 in 521. (So razveljavljeni : glej §. 9 zakona z dne 24. maja 1885 st. 89 d. z. v dodatku pod VIII. b.)
Prepovedane igro.
Kazen.
§. 522. Igranje vsakatere slepe (hazardove) ali take igre, ki zavisi od same sreče, kakor tudi vseh tistih iger, katere so s posebnimi predpisi po imenu prepovedane, podvrže vse igralce, kakor tudi tega, kdor v svojem stanovališču igrati pusti, za vsak
primerlej tega prestopka kazni od desetih do devet sto goldinarjev; tretjina tega zneska pripade ovad-niku, in če bi bil tudi on sam kazni zapadel, se mu še ta kazen celo odpusti.
Tujce, kateri zavoljo tega prestopka kazni zapadejo, je iz cesarstva odpraviti.
Kaze o <lb a kas. dvora : Niti §. 522 k. z. niti kaka druga zakonita določba no zapoveduje, da zapade denar, kateri so jo rabil pri prepovedani igri; tak izrek je to raj v zraislu 250 k. z. nedopustljivo pooštrenje kazni (z dno 21. okt. 1886 št. 6306).
Pijanstvo.
Kazen.
§. 523. Zavoljo prestopka pijanosti gre kaznovati tega, ki je pijan kaj storil, kar bi se mu bilo, da ni bil pijan, za hudodelstvo štelo (§. 236). Kazen je zapor od enega do treh mesecev. Ako je pijanec iz skušnje vedel, da je v pijanosti podvržen silnemu ganjenju srca, naj se mu zapor poostri, pri večjih zločinstvih pa hud zapor do šestih mesecev prisodi.
Razsodba kas. dvora: Samo zadolžena pijanost se kaznuje po §. 623 (z dno 12. mare. 1888 št. 13331 cx 1882).
Zastarano pijanstvo.
Kazen.
§. 524. Zastarano pijanstvo naj se pri rokodelcih in dninarjih, kateri na strehah in odrih delajo, ali ki imajo opraviti z rečmi za ogenj nevarnimi, kakor tudi pri tistih služabnikih ali poslih, iz nemarnosti katerih lahko ogenj vstane, kaznuje kakor prestopek z zaporom od enega do osmih dni, pri ponovljenju tudi do enega meseca, in po okoliščinah še tudi s pooštrenjem.
Kazen za zastarano pijanstvo se sicer v teh primerlejih, katere gosposka zavoljo njih javnosti zve, iz uradske dolžnosti prisojuje, razun tega pa
le takrat, če se mojstri ali gospodarji pri oblast-niji zastran tega pritožijo.
Kedaj postanejo primeri, ki so sicer podvrženi hišnemu strahovanju,
prestopki proti javni nravnosti.	%
§. 525. Druge večje nenravnosti, kakor: tatvine in nezvestobe med žlahto, prelomljenje zakonske zvestobe, dejanjsko žaljenje dolžnega spoštovanja otrok do starišev, družine do gospodarjev i. t. d., so sicer, dokler ostanejo skrite znotraj rodbin, prepuščene zgolj domačemu strahovanju.
Ako pa ti neredi tako daleč sežejo, da se sta-riši, varuhi, izrejevalci, žlahta, zakonski, gospodarji itd. primorane vidijo, oblastnije za pomoč prositi, postanejo prestopki zoper javno nravnost. V takih primerlejih je dolžnost oblastnij, k odvernjenju nereda pripomagati, in po dostojnem preiskanju tisto kazen izreči, katero po okoliščinah najdejo za najprimernejšo, v resnici uspeh doseči.
Razsodba kas. dvora: K v tom paragrafu omenjenim nenravnostim se prištevajo tudi stvarno poškodbo v smislu 8- 408 k. z.
(z dne 17. jun. 1887 št. 4274).
Štirnajsto poglavje.
O ugašanju pregreškov in prestopkov in njih kazni.
Ugasnjen j e pregreškov in prestopkov in njih kazni.
§. 526. V tem kazenskem zakonu razloženi pregreški in prestopki in njih kazni ugasnejo (minejo) s krivčevo smrtjo; s prestano kaznijo; z od-puščenjem kazni, in z zastaranjem ali predavnjenjem.
S smrtjo krivca.
§. 527. Smrt krivčeva konča vse preiskovanje, in odjemlje, če je bila že sodba storjena, tudi vso
188 Kazenski zakon. — Drugi del. XIV. poglavje. §§. 628—630.
njeno moč; razu n kolikor je v njej povračilo ali odškodovanje izrečeno.
S pretrpljenjem kazni.
§. 52it. Spolnjena kazen uničuje pregreške in prestopke (§. 225).
Z odpuščenjom kazni.
§. 529. Ako sta k temu poklicana javna ob-lastnija, ali pa zatožnik, ko k temu pravico ima, kazen prizanesla, ima to opuščenje enako moč, kakor spolnjena kazen.
§. 530. V vseh tistih primerlejih, kjer kazenske sodnije kak pregrešek ali prestopek samo, če vdeleženi zahteva, zasledovati smejo, nima ta, kateremu po zakonu ta prošnja gre, več pravice do nje, ako je kažnjivo dejanje, za katero je zvedel, izrečno odpustil, ali če od tiste dobe, ko je za kažnjivo dejanje zvedel, v šestih tednih zavoljo njega tožil ni, ali če je kažnjivo dejanje že po zastaranju minulo. (!e pa vendar ta, komur pravica zatožbe gre, svojo prošnjo za kaznjenje še pred prekliče, preden se sodba preiskovancu oznani, neha na dalje vsakatero preiskovanje in obravnavanje kazenskih sodnij in sodba morda že storjena pride ob vso moč; ako se pa takošen preklic še le po tem zgodi, ko je, če tudi še ne pravomoćna, sodba že oznanjena bila, se zamore ona praviloma (§. 503) čislati samo za uzrok olajšanja kazni pri višji ob-lastniji, do katere je sodba po prošnji za presojo prišla.
Razsodba kas. dvora : Rok za vložitev zasebne obtožbe ni računiti „a momento ad momentum“, nogo po dnevih ; dan, katerega je zasebni tožitelj kažnjivo dejanje zvedel, se no šteje v ta rok (z dno 28. febr. 1879 št. 14612 ex 1878).
Kazenski zakon. — Drugi del. XIV. poglavje. §§. 531—632. 189 Po zastaranju.
§. 531. Po zastaranju ugasne preiskava in kazen, če krivca od časa storjenega kaznjivega dejanja ali če je zavoljo njega že v preiskavi bil, od časa sodbe, s katero je bil pravoveljavno odvezan, naprej v dobi z nazočim zakonom odločeni ni nobena kazenska sodnija domače države v preiskovanje vzela. Zastaranje se torej preneha, če se je proti storilcu kakor obdolžencu povabilo, povelje pripeljanja ali zaprtja izdalo, ali če so ga kakor takega že izpraševali ali zaprli, ali s potero ali iskavnimi listi lovili.
Daljej je k temu, da se sme na zastaranje opirati, storilcu potreba, da
a)	nima več v rokah nobene koristi iz pregreška ali prestopka; daljej je moral,
b)	kolikor to svojstvo kaznjivega dejanja dopušča, povračilo dati, katerega pogoja pa po tem takem ni potreba pri pregreških in prestopkih zoper varnost poštenja ali časti, in
c)	je treba, da v dobi, k zastaranju odločeni, ni storil ne hudodelstva, ne nobenega pregreška ali prestopka.
Razsodba kas. dvora: Rok zastaranj a je računiti od trenutka storjenega dejanja. Лко je kazujivost dejanja vsled zastaranja med tem ugasnila, mora se odtožonec oprostiti ne glede na čas, kodaj je zasebni to žitelj to zvedel, kor moro on po §. 530 k. z. mu pristoječo pravico zasebno tožbe zvrsevati le tekom v §. 632 k. z. omenjenega roka za zastaranje (z dne 3. mare. 1887 št. 14497 ex 1886).
Glej tudi razsodbe zgoraj pri §§. 227, 229 in 237 k. z.
Boba zastaranja pri pregreških in prestopkih.
§. 532. Cas zastaranja je, ako ni v zakonu pri posameznih primerlejih posebej ustanovljena krajša doba, se tožbine pravice poprijemati, pri
pregreških in prestopkih, za katere je v zakonu kot najvišja kazen zapor prve stopinje brez pooštrenja ali kazen v denarjih do petdesetih goldinarjev postavljena, tri mesece; kjer je zapor prve stopinje s pooštrenjem, ali denarna kazen do dve sto goldinarjev odločena, šest mesecev; pri vseh pod težejšo kaznijo prepovedanih pregreških in prestopkih, kakor tudi, kjer je zguba pravic in do-puščenj za kazen postavljena, polno eno leto.
Razsodba kas. dvora: Rok zastaranja določiti je po kažnjivomu dejanju konečno prisojeni pravni kakovosti; če se je najprej pred drugim sodiščem razsojalo , je - li uporabiti strogeja kazenska določba, ali ne, ne ustavlja zastaranja (z dne 16. avgusta 1887 št. 6712).

Dodatek.
i.
Tiskovni zakon z dne 17. decembra 1862 št. 6 d. z. za 1863,
S privolitvijo obeh zbornic Mojega državnega zbora ukazujem kakor sledi:
Prvi oddelek.
Splošne določbe.
§. 1. S patentom z dne 27. maja 1852 vpeljani tiskovni red s poznejšimi nanj se nanašajočimi določbami se razveljavi in v prihodnje naj se uravna tiskovna raba le po pričujočem tiskovnem zakonu in po obstoječih kazenskih zakonih, v kolikor se niso spremenile po sledečih določbah.
Moja oblastva, državni zbor, deželni zbori in deželni odbori (potem centralne kongregacije lom-bardsko-beneškega kraljestva), glede onih tiskovin, ki jih na svitlo dajo v svojem zakonitem delokrogu, niso vezani na določbe drugega oddelka tega tiskovnega zakona.
§. 2. Določbe tega zakona uporabljati je tudi pri osebah, stoječih pod vojno sodno oblastjo, vendar
ne na kvar posebnim propisom, kateri veljajo za iste glede discipline.
§. 3. Pravica za izdelovanje, za zalaganje tiskovin in za promet z njimi uravnava se po obrtnih zakonih.
Vsakateremu pa je prosto, da po njem samem, ali s sodelovanjem drugih, pa po samostalno storjenem načrtu sestavljene spise jemlje v svojo založbo in da jih za svoj račun prodaja v svojem stanovanju ali pa kakem drugem izključno le za to namenjenem prostoru.
O odprtju takega prostora je pa poprej dati naznanilo varnostnemu oblastvu.
Preziranje teh propisov naj se kaznuje za prestopek z globo od 10 do 100 goldinarjev.
Pravica izdajati kako perijodično tiskovino (§. 10) združuje v sebi tudi pravico tisto zalagati.
Sicer pa sme politično deželno oblastvo prodajo perijodičnih tiskovin, krajno varnostno oblastvo pa prodajo šolskih knjig, koledarjev, podob svetnikov, molitev in molitvenih knjig gotovim osebam dovoliti do preklica za okraj, ki se ima zaznamovati.
Knjigotiskarjem, knjigotržeem in drugim imetnikom kake v §. 16, št. 1, obrtnega reda z dne 20. dec. 1859 naštetih obrti more se obrtna pravica, razun izvrševaje kake kazenske razsodbe zaradi prelomljenja občnih kazenskih in davčnih zakonov, odtegniti samo tedaj:
a)	če je bil obrtnik zaradi vsebine kake po njem v njegovi obrti izdelane, založene, ali razširjane tiskovine kakega hudodelstva, ali če je bil tisti vsled take tiskovine po občnem ka-
zenskem zakonu, ali zaradi zanemarjanja dolžne skrbi in paznosti v času dveh let trikrat kakega pregreška ali kakega prestopka krivemu spoznan;
6) če tisti ni bil zaradi vsebine kake tiskovine, temveč zaradi kakega drugega v §. 7 obrtnega reda z dne 20. dec. 1859 omenjenega dejanja obsojen, in če je po kakovosti obrti in naravi storjenega kažnjivoga dejanja v danih okolnostih od nadaljevanja obrti bati se zlorabe.
Odtegnitev obrtne upravičenosti sme v slučajih odstavka a) izrekati le obsodeče sodišče in praviloma le za dobo enega leta, potem pa za vselej, ako nastopijo v onem odstavku določeni pogoji pri kakem omenjenih obrtnikov, kateremu se je že enkrat začasno odtegnila obrtna koncesija.
V slučajih v odstavku b) označenih pa more odtegniti obrtno upravičenost obrtno oblastvo in sicer ali za gotov čas, ali pa za vselej, vendar pa le tekom treh mesecev po pravomoćnosti razsodbe, na katero se opira odtegnitev.
Mostu zgorsj navedenih §$• 16 št. 1 in 7 obrtnega reda z dne 20. dec. 1859 veljata sedaj l'> ^t. 1 in 5 zakona z dne 15. mavca 1883 št. 39 d. z.
§. 4. Vse, kar se v tem zakonu zastran tiskovin ukazuje, ne velja samo za knjigotiskarske izdelke, temveč tudi za vse s kakoršnimi koli mehaničnimi ali kemičnimi sredstvi pomnoževane izdelke slovstva in umetnosti.
§. 5. Ako se v tem zakonu tiskarju nalaga kaka dolžnost ali odgovornost, umeti je s tem imetnika tiskarne, ali če je za oskrbovanje tiste nastavil ka-Kazenski zakon.	13
kega od oblastva potrjenega poslovodjo, pa slednega.
Kjer je tak poslovodja, izreči so denarne - in zaporne-kazni proti njemu, vendar pa prve pod zavezo imetnika obrti. Ako bi se po zakonu imela odtegniti obrtna pravica, nastopi to le tedaj, če je bil prestopek storjen z vednostjo imetnika obrti in če je bil tisti v stanu, prestop zabraniti. Ako je to zakrivil odgovorni poslovodja, izreči je, da se odstrani od opravljanja obrti.
Tukaj navedene določbe uporabljati so tudi glede dolžnostij in odgovornosti, katere se v tem zakonu nalagajo založniku.
§. O. Za razširjanje se more v zmislu tega zakona smatrati samo razpečavanje, prodajanje ali razdeljevanje tiskovin, kakor tudi pribivanje, obešanje ali razpolaganje tistih na javnih krajih, v bralnih društvih, izposojnih knjižnicah itd.
§. 7. Za perijodično smatra se ona tiskovina, katera izhaja najmanj enkrat v mesecu, če tudi v nejednakih dobah.
Med take se pa ne prištevajo v zvezkih izhajajoča dela, ki so namenjena za odločeno posebno celoto.
Za pritikliuski del lista (časopisa) ali zvezka smatrati je vsako prilogo, ki se s tistim ob enem izdaja, ne pa posebej potom naročbe prodaja.
Nasprotno pa se morajo glede vseh listov, kateri se kažejo po njihovem obsegu kot samostojne perijodične tiskovine in kateri se potom naročbe posebej prodajajo, vsi za izdajo perijodičnih tiskovin zakonito propisani pogoji tudi tedaj posebej spol-
niti, ee se izdajajo v podobi prilog kake druge perijodične tiskovine, ali s tistim naslovom, pod katerim le-ta izhaja.
§. 1$. Določbe pričujočega zakona uporabljati je na kažnjiva dejanja, ki so bila storjena pred dnevom, ko prične njegova veljavnost, le toliko, v kolikor bi krivec po dosedanjih zakonih zapadel ostrejšemu postopanju.
Drugi oddelek.
Določbe za vzdrževanje reda v tiskovnih zadevah.
§. 9. Na vsaki tiskovini se mora razun kraja tiskanja navesti ime (tvrdka) tiskarja in založnika, ali pri perijodičnih tiskovinah mesto zadnjega ime izdajatelja.
Te dolžnosti oprostijo se le taki tiskovni izdelki, kateri so namenjeni služiti samo potrebam obrti in prometa, ali domačega in družabnega življenja, kakor: obrazci, cenilni listi, vizitnice itd.
Vsak list (številka) ali zvezek kake perijodične tiskovine mora vrhu tega imeti tudi ime vsaj jcd-nega odgovornega urednika.
Preziranje v tem paragrafu navedenih propisov kaznovati je na tiskarju za prestopek z globo 20 do 200 gold., vedoma kriva navedba pa na vsakem zadoliencu za pregrešek z omenjeno globo in vrhu tega z zaporom od enega tedna do enega meseca.
R a z e o tl h a k a s. dvora: Zakon 110 pozna razločka mcfd odgovornim in neodgovornim urednikom; za odgovornost urednikovo nima to raj v §. D odstavek 8 nahajajoč so izraz „odgovoren“ nika-kogtt pomena (z dne 27. okt. 1879 št. 0489).
§. 10. Kdor namerava izdajati kako perijodične tiskovino, naznaniti ima to poprej državnemu pravd-
13*
niku in deželnoknežjemu varnostnemu oblastvu okraja, v katerem leži kraj izdajanja.
To naznanilo ima obsezati sledeče:
1.	Zaznamovanje (naslov) perijodične tiskovine, dobe njenega izhajanja in pregled predmetov (program), katere razpravljati je namenjena;
2.	ime in atanovališče odgovornega urednika, in če bi bilo tistih na listu več imenovanih, imena ter stanovališča vseh z izkazom vred, da zadostujejo njihove lastnosti in razmere pogojem, propisanim v prvem odstavku §. 12 tega zakona ;
3.	ime in stanovališče tiskarja, kakor tudi ono založnika, ako je tisti od izdajatelja različna oseba.
Ako nastopi med izdajanjem kake perijodične tiskovine v kateri teh točk kaka sprememba, naznaniti je to praviloma še pred nadaljno izdajo, če se pa sprememba ni naprej videla, v treh dnevih imenovanim oblastvom.
Ako so v naznanilu zastran kake perijodične tiskovine, ki jo misli kdo izdajati, obsežene navedbe in izkazi nepopolni ali nezadostni, pozvati je naznanilec od varnostnega oblastva z ozirom na določbo §. 11, da jih dopolni; ako se pa varnostnemu oblastvu izkaz zdi popolnoma povoljen, da o tem naznanilcu vedeti ter ga, če nastopi dolžnost dati varščino (kavcijo), napoti, da jo položi; o zvršitvi tega pa se ima izkazati pred začetim izdajanjem pri državnem pravilniku in varnostnem oblastvu.
Ako varnostno oblastvo na storjeno naznanilo ali na dopolnitev tistega v 8. dnevih ničesar ne
ukrene, sme se pričeti z izdajanjem perijodične tiskovine, če je položena varščina, kjer nastopi dolžnost za to, in če se je položitev izkazala.
['osebni listi, kateri se pri perijodičnih tiskovinah o priliki posebno važnih dogodkov zase in v nerednem času izdajo, niso smatrati za dol porijodične tiskovino, temveč za samostojno tiskovino, glede katero so je ravnati po §. 17 toga zakona (minist, ukaz z dno 30. jul. 1870 st. 9140 in 29. marc. 1882 št. 4831).
§. H- Ako se prične perijodična tiskovina izdajati pred položitvijo varščine, ali pred pretekom v zadnjem odstavku §. 10 omenjenega roka, ali če se propisano naznanilo o kaki mod izdajanjem nastali spremembi v času zaznamovanem v §. 10 ni storilo, krivi so izdajatelj, založnik, urednik in tiskar, v kolikor jih zadene kaka krivnja, prestopka, kateri je kaznovati z globo 50 do ‘200 gld. Ako so bile v naznanilu neresnične (napačne) navedbe, ali če je bil za urednika imenovan kak po zakonu nezmožen (§. 12 drugi odstavek) in če se je na to pričela izdajati perijodična tiskovina, ali če ima naznanilo o kaki med izdajanjem nastali spremembi kako teh napak, krive so zgoraj omenjene osebe, v kolikor jim je bila znana neresničnost navedb ali nezmožnost urednika, pregrešita ter so kaznovati mimo globe 50 do 200 gld. tudi z zaporom od enega tedna do enega meseca.
V obeh imenovanih slučajih more se ustaviti izdajanje tiskovine do spolnitve zakonitih pogojev in sicer v slučaju prvega odstavka po varnostnem oblastvu, v slučaju drugega odstavka po sodišču pri vpeljavi preiskave ali tekom tiste.
Pritožba proti ustavljenju nima nikake odlo-živne moči.
§. 12. Odgovoren urednik kake perijodične tiskovine more biti samo kak avstrijski državljan,
kateri je samosvoj en in ki ima svoje bivališče v kraju njenega izhajanja.
Zakonito nezmožni za opravljanje odgovornega uredništva kake perijodične tiskovine so tisti, kateri so po občinskem zakonu zaradi storjenih kažnjivih dejanj izključeni od volilnosti v občinski zastop.
Osebe, ki so zaradi kakega hudodelstva v preiskavi , so za opravljanje odgovornega uredništva kake perijodične tiskovine zakonito nezmožne le dokler trpi sodnijski pripor ali preiskovalni zapor.
Zadnji odstavek tega paragrafa stopil je v veljavo vsled člena I. zakona z dne 16. oktobra 1868 št. 142 d. z.
§. 1i$. Varščino položiti dolžan je vsak izdajatelj kake perijodične tiskovine, katera izhaja več kakor dvakrat v mesecu in, če tudi le mimogrede, razpravlja politične dnevne dogodbe, ali pretresa politična, verska ali socijalna dnevna vprašanja. Vendar pa znanstveni in strokovni listi niso dolžni varščino dati, ako mimogrede pretresajo dnevna vprašanja, ki so v zvezi z njihovo nalogo. Za liste, katere izdaja vlada, ni položiti nikake varščine.
O dolžnosti položiti varščino odločuje pri vgo-voru politično deželno oblastvo in na daljnej stopinji državno ministerstvo.
§. 14. Znesek varščine določa se za perijodične tiskovine, katere izhajajo na Dunaju ali v okolici, t. j. v oddaljenosti dveh milj, na 8 tisoč goldinarjev; v drugih krajih z več ko 60 tisoč prebivalci ali v njih okolici, na 6 tisoč goldinarjev ; v krajih z več ko 30 tisoč prebivalci in njihovi okolici na 4 tisoč goldinarjev, v vseh drugih krajih na 2 tisoč goldinarjev. Za take perijodične tis-
kovine pa, katere ne izhajajo več ko trikrat na teden, položiti je le polovica zgoraj omenjenih zneskov varščine.
Varščina je položiti pri s posebnimi propisi naznanjenih blagajnicah v gotovini, ali v na pokaz-nika glasečih se obrestljivih avstrijskih državnih obveznicah (dolžnih pismih), v obveznicah zemljiške odveze, ali zastavnicah (zastavnih pismih) nacijo-nalne banke ali gališkega kreditnega zavoda, po borzinem kurzu dneva položitve.
Varščino dati je nazaj šest mesecev potem, ko preneha izhajati tiskovina, za katero je bila dana, proti potrdilu državnega pravdnika, da zastran izdaje one tiskovine ne teče niti kaka preiskava, niti da je v zastanku kaka zvršitev kazni ali povrnitev troskov.
Glej tudi ukaz fin. ministeretva z dne 10. julija 1863 At. 07 d. z., kateri obsega propise zastran polaganja in ravnanja z varščino,
§. 15. Varščina zapade ali vsa, ali pa delovito in stoji za vse globe in troske kazenskega postopanja, ki so povodom izdajanja perijodične tiskovine, za katero je bila dana, vsled kazenske sodbe plačati tudi takrat, če položitelj varščine zastran svoje osebe ni bil za kaznjivega spoznan.
Ako se je s pravomočno razsodbo izreklo, da je varščina ali del tiste zapadel, ali če se je kaka globa ali povrnitev troškov naložila, izkazati se imajo v prvem slučaju izdajatelj, v zadnjem pa obsojenci v treh dnevih po pravomočnosti kazenske razsodbe pri državnem pravdniku, da so položili v plačilo jim naložen znesek; sicer je dolžnost državnega pravdnika ukreniti, da se dobi plačilo iz za varščino položenih vrednostij, ter v to svrho.
ako je bila varščina dana v državnih obveznicah, v obveznicah zemljiške odveze, ali v zastavnicah, pustiti le-te do potrebnega zneska na borzi prodati.
O vspehu obvestiti je izdajatelja.
(iloj tudi §. 0 ukaza fin. min. z dne 16. julija 1803 6t. 07 d. z. in §. 6 uradno instrukcijo za državna pravdništva in varnostna oblastva.
§. 16. Ako se je varščina po zvršitvi kake kazenske sodbe pomanjšala, mora se tista najdalje v 8 dnevih po storjenem obveščenju dopolniti in to državnemu pravdniku izkazati, sicer je na ukrenitev državnega pravdnika ustaviti izdajanje perijodične tiskovine po varnostnem oblastvu, dokler se dopolnitev ne izkaže.
Ustavljenje izreči je tudi takrat, če se povodom izdajanja kake perijodične tiskovine, za katero ni položena nobena varščina, zgodi kaka obsodba na globo in povrnitev troškov, in če se plačilo teh zneskov v 8 dnevih po pravomočnosti razsodbe državnemu pravdniku ne izkaže.
§. 17. Od vsakega posameznega lista ali zvezka kake perijodične tiskovine ima tiskar ob enem s pričetim raznašanjem ali razpošiljanjem, od vsake druge tiskovine pa, katera ne spada pod izjemo §. 9, in ne obsega več, kakor pet tiskanih pol, najmanj 24 ur pred raznašanjem ali razpošiljanjem, oddati en izvod pri varnostnem oblastvu izdajnega kraja in v krajih, kjer ima državni pravdnik svoj sedež, tudi pri njem.
Vendar pa se smejo raznašati ali razpošiljati tiskovine zadne vrste s privoljenjem varnostnega oblastva, odnosno državnega pravdništva tudi pred pretekom 24 urnega roka.
Preziranje propisov tega paragrafa kaznovati je na tiskarju za prestopek z globo 10 do 100 gld.
§. lit. Od vsake za prodaj namenjene tiskovine, katera se v domači deželi založi ali tiska, oddati je, ako ne spada k v §. 9 omenjenim izjemam, po jeden dolžni izvod državnemu ministerstvu, policijskemu ministerstvu, c. kr. dvorni knjižnici in oni vseučiliščni ali deželni knjižnici, katera se s posebnim razglasom v vsakem upravnem okrogu za v to upravičeno zaznamuje. Od vsake perijo-diene tiskovine poslati je vrhu tega jeden dolžni izvod glavarju upravnega okroga, v katerem izhaja tiskovina.
Pošiljatev teh dolžnih izvodov, katera je poštnine prosta, ima se zgoditi pri perijodičnih tiskovinah v rednih dobah njihovega izhajanja, pri drugih tiskovinah pa najdalje v 8 dnevih od izdaje spisa računiti, in se bode pri tiskanih delih posebno dragocene zunanje oprave za res dobljene dolžne izvode povrnila cena, ki je znižati po posebnem zaukazu.
Dolžne izvode oddati je dolžan založnik; pri tiskovinah, na katerih obrtnijski založnik ni, ali pa je kdo napačno za založnika imenovan, ali katere se zalagajo v inozemstvu, pa tiskar.
Preziranje le-tega propisa se kaznuje na založniku ali tiskarju za prestopek z globo 5 do 50 gold., katere plačilo pa ne oprosti dolžnosti oddati izvod.
§. 19. V perijodično tiskovino se mora na zahtev kakega oblastva ali vdeležene zasebne osebe sprejeti v postavljenem zahtevu izidcči prvi ali
nasledni drugi list ali zvezek vsak popravek v njej priobčenih dogodeh, in sicer bodisi glede mesta uvrstitve, kakor tudi glede pisave (črk) na popolnoma tisti način, kakor je bil natisnen članek, ki se ima popraviti.
Uradne popravke je vselej, one zasebnih oseb pa samo v toliko brezplačno sprejeti, kolikor njih obseg ne presega dvojne mere članka, zoper katerega merijo; v nasprotnem slučaju plačati so za preseg navadne natisnine (uvrstitvene pristojbine).
O zahtevu za sprejetev kakega popravka je, ako se terja, dati potrdilo.
Tako so glasi tj. 19 vsled člena II. zakona z dne 16. oktobra 1868 št. 142 d. z.
§. 20. Perijodična tiskovina, katera sprejema naznanila (inserate), se lahko prisili, da sprejme uradne ukaze, katere jej pošlje oblastvo za objavo, vendar pa le proti povračilu navadnih natisnin (uvrstitvenih pristojbin).
Naredbe in razsodbe kazenskih sodišč, katere so izšle vsled preiskave vpeljane zaradi vsebine kake perijodične tiskovine, morajo se po nalogu sodišča, danem na zahtev državnega pravdnika ali zasebnega tožitelja, sprejeti brezplačno v naslednem listu ali zvezku te tiskovine in sicer na prvi strani tiste.
§. 21. Neosnovana hranitev odgovornega urednika, kak po določbah §§. 19 in 20 tiskovnega zakona za sprejetev poslan (podan) spis natisniti v zakonito propisanem načinu in času, je pokoriti kot prestopek z globo 20 do 200 gold.
Sodnik naj na dotični zahtev brez odloga, ako mogoče v 24 urah razsodi. Zoper oni del, kateri
izreka dolžnost za sprejetev, vloženi pravni lek (pomoček) nima nikake odloživne moči. Tudi ima sodišče ukreniti, da se ustavi tiskovina do spol-nitve te dolžnosti.
Tako se glasi §. 21 vslod člena II. zakona z dne 16. oktobra 1868 št. 142 d. z
Pravosodno ministerstvo je o priliki nekega posebnega slučaja z ukazom z dne 16. nov. 1881 st. 18626 izreklo , da jo proganjati v S- 22 označeni prestopek potom zasobno obtožbo, ako hranitev urednika ne zadeva sprojotve kakega uradnega popravka.
§■ 22. Vsi v §§. 19 in 20 zaznamovani spisi morajo se natisniti nespremenjeni in brez kakor-šnegakoli vpletka.
Perijodične tiskovine, katere so dolžne sprejeti kak uradni popravek ali kak v §. 20 omenjenih spisov, ne smejo v tistem listu ali zvezku, v katerem se ta popravek ponatisne, sprejeti ne dostavkov, ne opazek o vsebini te objave.
Ponatisku naredb ali razsodb kazenskih sodišč, katerih objava po tisku se ima zgoditi vsled sodnij skega naloga, ne smejo se dodajati enake opazke ali dostavki tudi v takih perijodičnih tiskovinah, katere so objavo storile, ne da bi bile obvezane za to.
Prelomitev teh prepisov kaznovati je kot prestopek z globo 20 do 200 gol d.
§. 23. Pohiševati (krošnariti) s tiskovinami, tiste oklice vati, razdajati in prodajati izven za to pravilno namenjenih prostorov, in nabirati naročnike ali podpisovalce po osebah, katere nimajo za to od varnostnega oblastva posebej danih dopustnic, je prepovedano.
Ravno tako je prepovedano brez posebnega dovoljenja varnostnega oblastva tiskovine obešati ali pribijati na cestah (ulicah) ali drugih javnih krajih.
Ta prepoved pa ne zadeva razglasov čisto krajevnega ali obrtnega zanimanja, kakor so: gledališki listi, naznanila javnih veselic, najemov, prodaj
i.	dr. Pa tudi taka naznanila smejo se pribijati samo na mestih od oblastva za to odločenih.
Prelomitev teh propisov kaznuje se na zadolženem kot prestopek z globo 5 do 200 gold. Pri nezakonitem razširjanju zasačene in proti prepovedi pribite tiskovine zapadejo.
Razsodbe kas. dvora: „Za prodaj pravilno namenjen“ jo le oni prostor, v katerem jo upravičen prodajati tisti, kdor ima pravico tiskovine prodajati (z dnu 8. maja 1879 št. 3054).
Tiskovino izven za to pravilno odločenih ali namenjenih prostorov razdajati ustanovi prestopek tudi takrat, če so iz tega no dola obrt (z dne 14. sept. 1870 št. 8593).
V tretjem odstavku 6j. 23 storjena izjema velja ne samo za drugi, temveč tudi za prvi odstavek toga paragrafa (z dne 14. maja 1807 št. 3891).
§. 24- Kdor kako tiskovino, ne glede na po sodnijski razsodbi izrečeno, pravilno razglašeno prepoved , ali kdor vedoč kako zaplenjeno tiskovino dalje razširja ali njeno vsebino po tisku objavi, zakrivi se pregreška ter je kaznovati z globo 50 do 500 goldinarjev, pri ponovljeni obsodbi pa vrhu
tega z zaporom od enega tedna do enega meseca.
Razsodbo kas dvora: Toga pregreška ni kriv, kdor ni niogul iz napisa ali naslova spoznati , da jo po njom razširjani spis identičen s prepovedanim (z dne 29. nov. 1880 št. 8888).
Kdor trguje s tiskovnimi izdelki , ali čo tudi pri kaki drugi trgovini ima take izdelke na prodaj, se no moro sklicevati, da mu ni bila znana pravilno razglašena prepoved (z dne 4. maja 1883 št. 1933).
Ako so v kaki knjigotržnici izpostavi in za prodaj pripravi kako prepovedano delo, jo s tem progrešek po g. 24 že izvršen (z dno 29. nov. 1880 št. 8838).
V subjektivnom oziru zadostuje zavest, da je objavljeni spis vzet iz kako prepovedano, ali zaplenjene tiskovino (z dne 27. okt. 1878 št. 11900).
„Pravilno razglašena“ je prepoved že tedaj, če se jo razglasila v uradnem listu one deželo, kjer ima sedež sodišče, ki je izreklo prepoved. Nozadolžona nevednost to prepovedi storilca opravičuje (z dno 21. aprila 1887 št. 1699).
Poročila o sodnijskili razpravah so v kazenskem oziru presojati tako, kakor druge tiskovne objave ; da je bila razprava javna,
ni še sklepati iz tega, da je objava na vsule način nekaenjiva. Za pregreŠek v zmislu §. 24 pa se no zalite v a namen razširjati prepovedano ali zaplenjeno tiskovino (z dno 20. febr. 1886 št. 13723 ex 1886).
§. 25. V vseh slučajih, v katerih se je izdajanje kake perijodične tiskovine po varnostnem ob-lastvu (§§. 11, 16 in 19) ali po sodnijski razsodbi (§§. 11 in 38) ustavilo, ustanovi neopravičeno nadaljevanje njenega izdajanja pregrešek, kateri je na zadolžencu kaznovati z globo 50 do 500 gol d.
t). 26. Prepovedi gotovih inozemskih tiskovin, katere so se po tiskovnem redu z dne 27. maja 1852 št. 122 d. z. izdale političnim potom, se s tem zakonom razveljavijo.
Ako se pa take tiskovine po varnostnem ob-lastvu vnovič zaplenijo, dobiti ima državni pravdnih najdalje v treh mesecih, račun iti od početka veljavnosti tega zakona, potrditev zaplenbe po prepisih postopka v tiskovnih zadevah.
Odtegnitev poštno pravice (poštni debit) inozemskim tiskovinam more izreči samo državno mini-sterstvo.
8. 27. Kaznjivost pregreškov in prestopkov, storjenih proti v tem oddelku obseženim določbam, ugasne, ako pri uporabi določb kazenskega zakona na tiste ne nastopi krajši rok zastaranja, v šestih mesecih, računiti od dneva, katerega je bil pregrešek ali prestopek storjen, ali katerega se je vpeljano postopanje prenehalo in ne več nadaljevalo.
Tretji oddelek.
Določbe o kažnjivih dejanjih, katera se storijo po vsebini tiskovin.
§. 28. Ako se po vsebini kake tiskovine stori kako po obstoječih kazenskih zakonih kažnjivo dejanje, uporabljati so na to določbe teh zakonov.
Po teh določbah presojati je toraj tudi kaz-njivost onih oseb, katere so sodelovale k ponatisku ali razširjanju kakega tiskovnega izdelka (proizvoda).
S tem utrjena kaznjivost se ne more odklanjati s tiskovini pridejano izjavo, da se kdo ne strinja z vsebino kakega objavljenega spisa ali da noče zastopati kake prijave, kakor tudi ne s tem, ako izreče kdo drugi, da hoče prevzeti sam odgovornost.
Nasproti pa se ne more nikdo pozvati na odgovor za resnične prijave javnih razprav državnega in deželnih zborov.
§§. 29 do 33. V sled zakona z dne IS. okt. ISdS št 142 d. z. eien III. so §§. 211 do 33 razveljavljeni; na njihovo mesto stopijo sledeče določbe:
1.	Urednik kake perijodične tiskovine, katere vsebina ustanovi kako hudodelstvo ali kak pre-grešek, odgovoren je, če tudi se mu po občnih določbah kazenskega zakona to hudodelstvo ali ta pregrešek ne more prištevati, vendar za zanemarjenje one paznosti, pri kateri bi, ko bi jo bil imel, kakor je njegova dolžnost, bila izostala sprejetev kažnjive vsebine tiskovine.
Te odgovornosti se on ne oprosti niti s pristavljenimi splošnimi ali posebnimi zavarovanji, niti z izjavo kakega drugega, da hoče sam prevzeti odgovornost.
2.	Založnik kake neperijodične tiskovine kažnjive vsebine je odgovoren zaradi zanemarjenja dolžne paznosti, ako tisti pri njegovem prvem sodnij-skem zaslišanju ne more povedati ter dokazati kakega spisatelja ali izdajatelja, kateri je o času, ko je prevzel tiskovino v založbo, stalno bival v obsegu onih dežel, za katere velja ta tiskovni zakon.
3.	Tiskar kakega spisa kažnjive vsebine je odgovoren za zanemarjenje dolžne paznosti, ako se pri natisku ni pazilo na propise §§. 9 in 17 tiskovnega zakona; razširjevalec pa tedaj, ako se je razširjanje zgodilo na kak po zakonu prepovedan način (§. 23); ako je on kako tiskovino ne glede na po sodnijski razsodbi izrečeno, pravilno razglašeno prepoved, ali pa ako je vedoč kako zaplenjeno tiskovino dalje razširjal; če ni na spisu naznanjen kraj izhajanja, niti imenovan spisatelj, niti kak obrtnijski založnik, ali če je neresničnost teh napovedb spoznati; slednjič tedaj, če so v inozemstvu izšli in tukaj razširjani spisi utegnili pozornost storiti po njihovem naslovu, ali po predmetu, po podobah, ali po načinu pošiljatve.
4.	Odgovornost za zanemarjanje dolžne paznosti v zmislu zgornih določb nastopi še le z onim časom, ko se je pričelo razširjanje tiskovine (§. (i tiskovnega zakona).
5.	Osebe, katere zadolže pri kaki tiskovini v zmislu zgornih določb zanemarjenje dolžne paznosti, zakrive prestopek ter so pokoriti, ako ustanovi vsebina tiskovine kako hudodelstvo, z zaporom od enega do šestih mesecev, ako pa ustanovi tista kak pregrešek, z globo 20 do 200 gold.
§. i$4. Paragrafi 28, 29, 251 in 252, potem zadnji stavek §. 493 kazenskega zakona se razveljavijo; na njihovo mesto stopijo v sledečih paragrafih obsežene določbe.
§. 35. Ako se kdo zaradi vsebine kake tiskovine, za katero je bila po §. 13 položiti varščina, kakega hudodelstva ali pregreška krivemu spozna, izreči je razun kazni, določene v dotičnih zakonih, tudi, da zapadli varščina v prid ubožni blagajnici onega kraja, kjer se je storilo kažnjivo dejanje.
Ako se je obsodba zgodila zaradi kakega hudodelstva , za katero se more po zakonu prisoditi kazen več kakor petletne ječe, izreči je, da zapade varščina od polovice do celega zneska: pri vseh drugih hudodelstvih v znesku od 300 gold. do polovice varščine; slednjič pri vseh pregreŠkih v znesku od 60 do 300 goldinarjev, in sodni dvor ne more tukaj nikdar iti pod najmanjšo zakonito mero:
Tudi v slučajih, kjer je bil kdo vsled vsebine kako take tiskovine obsojen zaradi zanemarjenja dolžne paznosti, mora se izreči, da zapade varščina z ozirom na ono vsebino, kakor se je v njej spoznal učin kakega hudodelstva ali pregreška, po ravno omenjeni meri.
Razsodba kas. dvora: Ako jo bilo obsojenih zaradi vsebino kako tako tiskovino, za katero so jo položila varščina, več
osob, izreči so moro vendar samo j od on k rat zapadlost varščine (z dno 18. maja 18(54 št. 8591).
§. 3(5. V vsaki sodnijski razsodbi, katera izreka vsebino kake tiskovine (kakega lista, zvezka ali dela) za hudodelstvo, izreči je tudi prepoved njenega daljnega razširjanja.
To prepoved sme sodišče izreči tudi takrat, če spozna v vsebini tiskovine samo kak pregrešek ali prestopek.
Vsako sodnijsko prepoved razširjanja kake tiskovine objaviti je v uradnih listih.
§. J{7. V vseh slučajih, kjer se izreče prepoved kake tiskovine, spozna lahko sodišče tudi, da se za kažnjivo izrečena tiskovina celoma, ali pa en del tiste uniči, kakor tudi, da se razdere za nje razširjevanje sposobna priprava stavka, plošč, oblik, kamnov i. dr.
Uničenje tiskovin vendar ne obsega onih izvodov , kateri so prešli v posest tretjih oseb za lastno rabo.
§. 38. (Je razveljavljen po členu IV. zakona z dne 15. oktobra 1868 št. 142 d. z.)
§. 31). Ako predlaga državni pravdnik ali zasebni tožitelj objavo kazenske razsodbe, izšle vsled kake tiskovine, spoznati ima sodišče tudi o tem ter določiti natanjko čas, kakor tudi način objave, katera naj se zgodi na troške obsojenčeve.
§. 40. Glede zastaranja kakega po kaki tiskovini storjenega kaznjivega dejanja, veljajo sicer v obče (§. 28) načela kazenskega zakona. Vendar je pa tudi v tem slučaju, ako zastran kakega takega Kazenski zakon.	14
diijanjit po teh načelih še ni nastopilo zastaranje, izključeno vsako daljno preganjanje, ako je od časa, ko je tiskovina izšla, ali ko se je pričela v deželi razširjati, minulo šest mesecev, in ako se med tem kazensko preganjanje v domači deželi, čeravno je bilo mogoče, ni vpeljalo proti nobenemu krivcu ali pa vpeljano postopanje ravno toliko časa ni nadaljevalo.
Tista načela veljajo tudi glede zastaranja onih pregreškov in prestopkov, kateri se store z zanemarjenjem dolžne skrbnosti ali paznosti pri tiskovinah.
§. 41- Državnemu ministerstvu in minister-stvom pravosodja, vojne in varstva (policije) ukazuje se zvršitev tega zakona.
Minieterstvo pravosodja izdalo jo z ukazom z dno 4. svečana 1808 št. 114 Pr. za državna pravdništva in varnostna oblastva po-sebno uradno instrukcijo k tiskovnomu zakonit.
II.
Zakon z dne 17. ilecenilirn IMÜ št, s tl. z., za ISlti,
zadevajoč nekatere dopolnitve občnega in vojnega kazenskega zakona.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem, kakor sledi :
člen I.
V §. 58 odstavek b) občnega kazenskega zakona (§. 334 lit. b vojn. kaz. zak.) označenega hudodelstva velike izdaje zakrivi se posebno tudi tisti, kdor kaj počne, kar meri na silovito spremembo državne ustave.
Člen II.
Kdor javno ali pred več ljudmi, ali v tiskanih delih, razširjanih spisih ali podobah k zaničevanju ali sovraštvu zoper ustavo države naščuvati skuša, zakrivi se hudodelstva motenja javnega pokoja tor je kaznovati z v §. 65 občnega kazenskega zakona (§. 341 vojn. kaz. zak.) določeno kaznijo.
Člen III.
Kdor javno ali pred več ljudmi, ali v tiskanih delih, razširjanih podobah ali spisih z zasmehovanjem, zasramovanjem, neresničnim pripovedovanjem ali s prevračanjem dogodkov druge k sovraštvu ali zaničevanju proti jedni obeh zbornic državnega zbora ali proti kakemu deželnemu zboru naščuvati skuša, zakrivi se v §. 300 občnega kazenskega zakona (§. 556 vojn. kaz. zak.) označenega pre-greška ter je kaznovati z zaporom od enega do šestih mesecev.
Člen IV.
Kdor na kak v členu III. omenjenih načinov cesarsko vojno (armado) ali kak samostojen oddelek tiste napade, zakrivi se tistega pregrešita ter je kaznovati z zaporom od enega do šestih mesecev.
Sodnijsko preganjanje sme se vpeljati le s privolitvijo vojnega ministra.
člen V.
V §§. 487—-491, potem v §. 496 kazenskega zakona (§§. 760—764 in §. 769 vojn. kaz. zak.) določeni pregreški in prestopki zoper varnost časti preganjati so uradoma, ako se storijo proti jedni obeh zbornic državnega zbora, proti kakemu de-
14*
želnemu zboru, proti kakemu javnemu oblastvu, proti cesarski vojni (armadi), cesarskemu brodovju ali proti kakemu samostojnemu oddelku poslednjih dveh.
Za preganjanje zaradi razžalitev proti cesarski vojni, cesarskemu brodovju ali proti kakemu samostojnemu oddelku tistih dobiti je privoljenja vojnega ministra, oziroma pomorskega ministra.
Ako je razžalitev merjena proti deželni hrambi, je po ukazu pravosodnega ministcrstva z dno 21. septembra 1878 št. 10312 dobiti privoljenja deželno-brambenega ministra.
Zaradi po §. 493 k. z. (§. 7titi vojn. k. z.) kažnjivih pregreškov zoper varnost časti, v kolikor je bil napad merjen proti kakemu javnemu uradniku ali služabniku, proti kakemu vojaku ali dušnemu pastirju glede dejanj njihovega poklica, dopuščeno je sodnijsko preganjanje ne samo na zahtev žaljenega, temveč tožiti more tudi državni pravdnik iz javnih ozirov v času, določenem v § 530 k. z. (§. 132 vojn. kaz. zak.)
Državni pravdnik ima se poprej zagotoviti privoljenja žaljenega, ali če se ta ne more zaslišati, privoljenja njegovega prestojnika ali drugega višjega oblast va.
Žaljeni ima vsaki čas pravico pridružiti se tožbi državnega pravdnika.
Razsodbe k a a. dvora: r Javnim oblaatvom“ prištevati ao tudi občinski zastopi (z dno 12. jul. 1878 at. 6674).
Za „samostojen oddelek“ oeaarako vojno (armade) šteje so tudi orožnistvo (žendarmerija); za sodnijsko preganjanje treba jo dovoljenja deželno-brambenega miniatra (z dne 26. aprila 1878 at. 37 >3).
Istotako jo „častniški corpa“ kake garnizije smatrati za „samostojen oddelek“ cca. vojne (z dne 28. sept. 1887 at. 10996).
V" prvem odstavku člena V. označena kažnjiva dejanja niso predmet zasebno obtožbe v zmislu $. 40 kaz. pravd, reda; ako odkloni državni pravdnik preganjanje , mogoče jo daljno postopanje le v zmislu §. 48 k. p. r. (z dne 19. jun. 1880 at. 4467).
Ako so v tretjem odstavku člena V. omenjeno razžalitve zna-čijo samo za prestopek, postopati je le na zasebno tožbo; državni
pravdnik moro lo v zmislu §. 4ti k. p. r. prevzeti zastopanje razžaljenega (z dne 27. sept. 1880 št. 3861).
Člen VI.
Kdor pri volitvah za izvrševanje političnih pravic kupuje in prodaja volilne glasove, ali na zvijačen način pači glasovanje ali njene izide, zakrivi se, ako se v tem ne dobi kako huje kažnjivo dejanje, pregreška ter je kaznovati z ostrim zaporom od enega do šestih mesecev.
Razsodba kas. dvora: Izraza „kupnjo“ ali „prodaja“ nista presojati po zasobno-pravnih določbah, temveč umoti jih jo sploh v navadnem pomenu ; tudi to namestuje lahko kupnino, če so za koga plača pijača ; kažnjivo dejanje je zvršeno н sklenjenim kupom ; če so je s tem do8Ggel namen, ali no, je neodloöilno (z dno 6. marc. 1887 št. 14.443 ex 1886).
Člen VIL
Kdor objavi s tiskom kak obtožni sklep, o katerem je pričakovati sodnijske razprave, ali kako obtožnico, predno se je obtožba pri glavni razpravi razvila, ali kdor tak6 objavi vsebino dokazilnih listin, tekom kazenske preiskave k spisom priloženih, ali izpovedbe obdolžencev, prič ali zvedencev pred končano preiskavo in predno so se porabile pri glavni razpravi, zakrivi se pregreška ter je pokoriti z globo 50 do 500 goldinarjev.
Člen VIII.
Kdor se o priliki kake še tekoče kazenske razprave v tiskovinah spušča v razgovore o moči (vrednosti) dokazil, v ugibanja o izidu razprave ali v prevračanja podatkov pravde tako, da utegne uplji-vati na javno mnenje, še predno je sodišče izreklo sodbo, zakrivi se pregreška ter je obsoditi v zapor od enega do treh mesecev.
Člen IX.
Vsako po tiskovinah objavljeno poročilo o osnovi in meri vojnih operacij cesarske vojne ali cesarskega brodovja, o premikanju, moči in o kraju, kjer stoje vojne čete in ladije, o stanu utrdb, slednjič o shrambi in prevožnji za vojno potrebnih reči, ustanovi, če je bilo iz kakovosti ali iz danih razmer spoznati, da se more s tem škodovati koristim države, ali če je bila dana posebna prepoved takih poročil, pregrešek, ako se v tem ne dobi kako huje kažnjivo dejanje, kateri je kaznovati na krivcu z globo 50 do 500 gld. o času že nastale, ali neposredno preteče vojske pa z zaporom od 14 dni do 3 mesecev.
Ta propis ne velja za poročila, katera so se objavila po uradnih (oficijelnih) listih.
III.
Zakon z ilne Vi. novembra 1867 št. Vil drž. zak.,
s katerim se predrugačijo nekatere določbe občnega kazenskega zakona in drugih s tem v zvezi stoječih naredb.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem glede onih oseb, katere so pod civilno kazensko sodno oblastjo, kakor sledi:
§. 1. Z dnevom objave tega zakona odpravlja se nepogojno in brezizjemno telesno tepenje bodisi kot poglavitna kazen, kakor tudi kot namestilna kazen zapora, istotako tudi kot postranska ali po-ostrilna in kot disciplinarna kazen.
§. 2. Kolikor je v obstoječih zakonitih določbah telesno tepenje določeno kot poglavitna kazen, spoznati je od sedaj naprej mesto tiste na kazen zapora; v onih slučajih, v katerih je do sedaj ono zapreteno kot poostritev kake kazni na prostosti ali kot samostojna disciplinarna kazen, pa na eno drugih zakonito dopuščenih poostritev kazni na prostosti in oziroma disciplinarne kazni.
§. 3. Isto tako se z dnevom objave tega zakona odpravlja vklepanje v kazen težke ječe obsojenih v železje (verižna kazen), in spoznati imajo sodišča v prihodnje pri obsodbi v težko ječo zaradi kažnjivih dejanj, katera se store še le po objavi tega zakona (§. 10, lit. c), da se mesto že-lezja (verige) prida ena ali več zakonito dopuščenih poostritev ječe.
§. 4. Za disciplinarno kazen smejo se kaznjenci in v preiskavi zaprti v prihodnje le pri posebno vpornem, silovitem in druge ščuvajočem vedenju, kakor tudi pri poskusu ali pripravljanju k begu začasno in nikdar dalj časa vklepati, kakor to zahteva najstrogejsa potreba.
Glede načina zvrševanja tega vklepanja ostane pri obstoječih propisih.
§. 5. V prihodnje naj nima nobena kazensko-sodna obsodba več zgube ali utesnitve zmožnosti za državljanska opravila obsojenca za seboj in razveljavijo se toraj v §. 27, lit. b) kaz. zakona z dne 27. maja 1852 št. 117 d. z. obsežena določba, kakor tudi na to se ozirajoče določbe občnega državljanskega zakona (§§. 61, 574 in 868)
in zakona za katoliške zakone z dne 8. oktobra 1856 št. 185 d. z. §. 12, I. dodatka.
Paragrafi 191, 254 in 281 obf;. drž. zak. se tako predrugačijo, da naj o vprašanju, ali naj ima kazensko - pravna obsodba za obsojenca zgubo va-ruštev in sodnijskih skrbništev (kuratel) in njegovo nesposobnost za prevzetev enega teh uradov za seboj, varuštveno in skrbništveno sodišče odločuje po svojem preudarku v vsakem posebnem slučaju.
4§. O. Od dneva objave tega zakona naprej nastopi naj po kazenskem zakonu z dne 27. maja 1852 št. 117 d. z. ali drugih zakonitih propisih z obsodbo v kako kazen združena zguba plemstva, redov in častnih znamenj, javnih naslovov, akade-mičnih stopinj in dostojanstev, državnih in drugih javnih deželnih ali občinskih uradov ter služb, odvetništva, beležništva, javne agencije ali zastopstva strank pred javnimi oblastvi, članstva pri občinskih zastopih ali drugih za oskrbovanje javnih zadev poklicanih zastopov, in penzij, provizij, vzgojnih doneskov ali drugih prejemkov, — le pri obsodbah v kazen zaradi kakega hudodelstva, ali zaradi prestopkov tatvine, nezvestenja, deležnosti pri njih in goljufije (§§. 460, 461, 463 in 464 k. z.).
Nezmožnost doseči zgoraj omenjene prednosti in pravice naj pri~oTIWdbah v kazen zaradi kakega v sledečih zakonitih določbah označenih hudodelstev, namreč:
1.	§. 58 k. z. lit. b) in c) in člen I. zakona z dne 17. dec. 1862 št. 8 d. z. za leto 1863;
2.	§§. 60 in 61 k. z., ako se ta dejanja ne nanašajo na slučaj §. 58 lit. a) in min. naredba z dne 27. aprila 1854 št. 107 d. z.;
3.	§. (55 k. z., ako se to hudodelstvo ne nanaša na osebo cesarja, in člen II. zgoraj omenjenega zakona z dne 17. decembra 1862;
4.	§. 66 k. z.;
5.	§§. 68, 69, 73 in 81 k. z. ako se v njih omenjena hudodelstva opirajo na politične nagibe;
6.	§§. 76, 78 in 80;
7.	§. 143 odstavek 2. in §. 157 odstavek 2;
8.	§§. 158, 163 in 164, in
9.	§§. 212, 214, 217 ako se je v njih označeno hudodelstvo dane podpomoči storilo z ozirom na kako od 1 do 8 navedenih hudodelstev, in
10. §. 220 k. z. —
neha v prihodnje s končano kaznijo.
Nasproti pa sploh drugi kvarni (škodljivi) nasledki, kateri so še razim poglavitnih in postranskih kazni in razun v tiskovnem zakonu z dne 17. decembra 1862 št. 6 d. z. za leto 1863 določenega zapada varščine združeni s kazenskimi razsodbami, bodi si že, po kazenskem zakonu, ali po drugih zakonitih propisih, in ako torej tistih nima sodnik posebej izreči, v prihodnje nimajo več nastopiti pri ravno naštetih hudodelstvih, kakor tudi pri pregreških in pri prestopkih, razun slučajev zgoraj omenjenih §§. 460, 461, 463 in 464 kazenskega zakona.
Pri obsodbah v kazen zaradi drugih kakor v drugem odstavku tega paragrafa imenovanih hudodelstev nehajo nezmožnost doseči v prvem odstavku tega paragrafa omenjene prednosti in pravice , kakor tudi drugi v drugem odstavku tega paragrafa v misel vzeti kvarni nasledki po preteku desetih let, ako je bil krivec obsojen v najmanj
petletno ječo, razun tega pa po preteku petih letr pri obsodbah zaradi zgoraj navedenih prestopkov (§§. 4110, 461, 463 in 464 k. z.) pa po preteku treh let po končani kazni.;,
K a z e o d b o k a 8. dvora: Po svojem namenu in po vsej svojej vsebini namerava §. ti zakona z dne 16. nov. 1867 št. 131 do tedaj veljajočo zakonito določbe zastran zgube pravic in časti p olajšati, no pa poostriti. Po tom zakonu so toraj no moro izroči zguba n. pr. akademičnih stopinj in dostojanstev, odvetništva itd., katera po prejšnjih zakonitih določbah ni bila združena z obsodbo zaradi prestopkov po §§. 460, 461, 463 in 464 k. z. (z dne 16. nov. 1878 št. 7661).
Isto tako so no moro pri obsodbah zaradi toh prestopkov izreči zguba plemstva, ker jo v zmislu §. 27 kz. zguba plemstva izreči samo pri obsodbah na smrt ali v težko ječo (z dno 18. nov. 1887 št. 11306).
§. 7. Razveljavijo se torej s tem vsi zakoni in ukazi, vsled katerih so imeli dosedaj do smrti trajati nezmožnost doseči v prejšnjem paragrafu omenjene prednosti in pravice, kakor tudi drugi tamo v misel vzeti kvarni nasledki, ali ki so bili združeni tudi z obsodbami zaradi drugih kakor v omenjenem paragrafu naštetih kažnjivih dejanj ali tudi s takimi sodbami, razsodili ali sklepi, s katerimi se je kazensko postopanje končalo, ne da je bil obdolženec krivemu spoznan.
§. 8. V §. 6 omenjene prednosti in pravice, v kolikor se po tem paragrafu tudi v prihodnje vsled kazenskih obsodb zgubijo, ne dosežejo se zopet niti s končano kaznijo, niti s pretekom v omenjenem paragrafu, 3. odstavek v misel vzetega časa.
§. i). V §§. 1 do incl. 8 obsežene določbe naj veljajo tudi za kazenske pravde, ki teko o nastopu njihove moči in za pred tem časom storjena kažnjiva dejanja, kakor tudi za vse prej storjene sodbe, razsodila in sklepe, ako tiste še niso popolnoma.
JU. Zakon z dne 16. novembra 18G7 št. 131 d. z. 219
zvršene in ako z njimi združeni kvarni nasledki še trajajo.
§. 10. Zatoraj ima:
a)	zvršitov vsakega, bodisi proti obsojencem, ali proti osebam v preiskovalnem zaporu že pravomoćno prisojenega telesnega tepenja odpasti, ne da bi se smelo nadomestiti s kako drugo kaznijo ali s kako drugo poostritvijo; tudi niso
b)	že poprej v kazen težke ječe obsojenim s to kaznijo po §. Iti kaz. zakona združena „že-lezja na nogah“ (verige) več nadevati in nadeta brez zamude odvzeti, ne da bi se zato dalo kako nadomestilo ; isto tako naj
c)	pri vseh obsodbah v kazen težke ječe, katere se sicer še le po objavi tega zakona, pa zaradi kakega pred tem časom storjenega kaznjivega dejanja sklenejo, odpade v §. 3 le za prihod-njost določeno nadomestilo za do sedaj s težko ječo združena železja; dalje naj ugasnejo
d)	tisti kvarni nasledki, kateri so bili vsled dosedanjih zakonitih propisov združeni s poprej storjenimi sodbami, razsodili ali sklepi, s katerimi se je kako kazensko postopanje končalo, ne da je bil obdolženec krivemu spoznan, s pričetkom veljavnosti tega zakona popolnoma, tisti pa, kateri so vsled prej storjenih obsodb h kazni stopili, v toliko, kolikor oni po pričujočem zakonu s tako obsodbo niso združeni in kolikor nastopijo tudi po tem zakonu, po preteku v §. G določenega časa; slednjič
e)	uporabiti so določbe §§. 6 in 8 o zgubi tamo omenjenih prednosti in pravic in o prenehanju
nezmožnosti tiste doseči tudi na prej storjene kazenske razsodbe.
§. 11. Ako hoče kdo o tem, da ga v §. 10 lit.
d)	omenjeni kvarni nasledki ali ravno tu lit. e) omenjena nezmožnost več ne zadenejo, dobiti uradno spričevalo, mu je prosto, prositi izdajo tistega pri onem sodišču, katero je v kazenski zadevi sodilo v prvi stopinji, ali katero je stopilo na mesto tistega , ako se mu od tistega odreče, pa pri deželnem nadsodišču, in ako mu ga tudi to ne dovoli, pri najvišem sodnem dvoru.
§. 12. Določbe deželnih volilnih redov in temeljnega zakona za državni zbor o aktivni in pasivni volilni pravici in o zgubi tiste ostanejo po tem zakonu nespremenjene ter se pridržujejo spremembi ustavnim potom.
§. 1 Ji. Zvršitev tega zakona naroča se Mojemu pravosodnemu in onim Mojih ministrov, v katerih delokrog on sega.
IV.
Zakon i dne 27. oktobra 1SGŽ št. S? drž. za k.
v varstvo osebne prostosti.
Na predlog obeh zbornic Mojega državnega zbora ukazujem, da se varuje prostost osebe proti preoblastnemu ravnanju organov javne oblasti, sledeče :
§. 1. Nikogar se ne sme odtegniti njegovemu zakonitemu sodniku.
§. 2. Zapreti se sme kako osebo le vsled sod-nijskega, vzroke navajajočega povelja.
To povelje mora se vročiti takoj pri zaprtju ali vsaj v sledečih 24. urah.
tj. Zaradi kakega po kaznjivem dejanju pro-vzročenega velikega javnega pohujšanja (kazensko-pravdni red §. 15fi, lit. d) in §. 124) ne more se ukreniti niti zavarovalni — niti preiskovalni zapor.
§. 4- Organi javne oblasti, ki so upravičeni koga prijeti, smejo sicer v po zakonu določenih slučajih kako osebo zapreti, morajo pa vsakega, katerega so zaprli, v sledečih 48. urah ali izpustiti, ali oddati pristojnemu oblastvu.
Pristojno je tisto oblastvo, kateremu gre glede zaprte osebe po slučaju daljno zakonito postopanje.
(Hoj tudi §. 3 zakona z dno 6. maja 18(H1 št. (jG d. z.
tj. 5. Nikogar se ne more brez pravno utemeljene dolžnosti k bivanju v kakem gotovem kraju ali okoliši prisiliti (internovati, konfinovati).
Isto tako se ne sme razim v po zakonu omenjenih slučajih nikogar izgnati iz gotovega kraja ali okoliša.
§. G. Vsako v zvrševanju urada ali službe zoper predstojeće določbe storjeno utesnitev osebne prostosti je v slučaju hudobnega namena imeti za hudodelstvo zlorabe uradske oblasti (§. 101 k. z.), razim tega slučaja pa kot prestopek kaznovati z zaporom do 3 mesecev in pri ponovljeni obsodbi z ravno tako dolgim ostrim zaporom.
§. 7. Zavoljo begosumnosti (kazenskopravdni red §. 151, lit. a, §. 156, lit. c, §. 424) ukrenjeni
zavarovalni — ali preiskovalni zapor mora na zahtev izostati ali prenehati proti varščini ali poroštvu za svoto, katero naj sodišče izmeri z ozirom na nasledke kaznjivega dejanja, razmere zaprte osebe in na imetje tistega, kdor da varnost. Obdolženec pa ima z roko obljubiti, da se do pravomočne razsodbe ne bode odstranil, niti skrival, niti skušal zaprečiti preiskavo.
Glej §§. 191, 192, 193, 194, 195 sedaj veljajočega kaz. pravd, reda z dno 23. maja 1873 št. 119 d. z.
Svota varščine ali poroštva je ali v gotovem denarju ali v na pokaznika glasečih se avstrijskih obveznicah po borzinem kurzu dne položitve pri sodišču položiti, ali pa zavarovati z zastavo na nepremičnem imetju, ali s sposobnimi poroki (§. 1374 obč. drž. zakonika), kateri se ob enem zavežejo za plačnike.
§. 8. Svota varščine ali poroštva izreči je po sodišču zapadlej, ako se obdolženec brez dovoljenja iz svojega bivališča odstrani ali na njemu izdano povabilo, katero je, ako ga ni dobiti, v njegovem stanovanju pribiti, ne pride v treh dnevih k sodišču.
Ta razsodba je, kakor hitro postane pravomočna, zvršljiva kakor vsaka civilna sodba. Zapadli varnostni zneski oddati so državni blagajnici; vendar ima po kaznjivem dejanju oškodovani pravico terjati, da se iz teh najprej poravnajo njegovi odškodninski zahtevki.
§. 9. Ako se obdolženec po dovoljenem izpuš-čenju pripravlja za beg, ali če se pokažejo nove okolnosti, katere terjajo, da se zapre, naj se on
ne glede na dano varnost zapre; ako se je zaprl v teh slučajih, je svota varščine ali poroštva prosta.
Tisto velja, kakor hitro je razsodba postala pravomočna.
§. 10. Ravnaje se po predstojećih, dajanje varščine ali poroštva zadevajočih propisih, more se vendar le po višem sodnem dvoru dovoliti, da se pusti kdo na prostosti ali da se izpusti iz zapora tudi pri nujnih ovadbah zaradi kakega hudodelstva, za katero je zapretena kazen najmanj petletne ječe.
Policijskemu ministru in voditelju Mojega pravosodnega ministarstva naroča so zvršitev tega zakona.
V.
Zakon i dne 27. oktobra 1862 št. 88 drž. za k.
v varstvo hišne pravice.
Na predlog obeh zbornic Mojega državnega zbora ukazujem v varstvo hišno pravice proti pre-oblastnemu ravnanju organov javne oblasti, sledeče:
§. 1. Hišna raziskava, to je raziskava stanovanja ali drugih k pohišju spadajočih prostorov sme se redoma zgoditi le vsled sodnijskega, vzroke navajajočega povelja. To povelje vročiti je udeležencu takoj ali vsaj v sledečih 24. urah.
§. 2. V namen kazenskega pravosodja smejo, kadar je nevarnost v odlogu tudi brez sodnijskega povelja hišno raziskavo ukazati sodnijski uradniki, uradniki varnostnih oblastev ali občinski predstoj-
niki. Na raziskavanje poslanemu dati je pismeno pooblastilo, katero je udeležencu pokazati.
V	tisti namen smejo tudi varnostni organi samooblastno raziskavati hišo, ako se je proti komu izdalo privodno ali zaporno povelje, ali če je bil kdo pri dejanju zasačen, ali če ga javna potira ali javna govorica stavi v sum kaznjivega dejanja, ali če ga zasačijo v posesti takih reči, ki kažejo na udeležbo takega dejanja.
V	obojem slučaju je udeležencu na njegov zahtev takoj, ali vsaj v sledečih 24. urah potem vročiti poverilo o storjeni hišni raziskavi s pridejanimi vzroki tiste.
(Jlcj §§. 189 do 142 k. p. r. z dne 28. maja 1873 št. 119 d. z.
§. 3. Zastran policijskega in financijskoga nadzorovanja smejo organi tistega hiše raziskavati samo v po zakonu določenih slučajih. Veljajo pa tudi tukaj propisi poprejšnjega paragrafa glede pooblastila za hišno raziskavanje in poverila o nje opravi.
§. 4. Vsako v zvrševanju urada ali službe zoper predstojeće določbe storjeno hišno raziskavo je v slučaju hudobnega namena kaznovati za hudodelstvo zlorabe uradske oblasti (§. 101 k z.) razun tega slučaja pa za prestopek proti dolžnostim javnega urada po prepisu §§. 331 in 332 k. z.
§. 5. Hišne raziskave v namen policijskega nadzorovanja, kakor one v namen kazenskega pravosodja opravljati so po propisih kazenskopravdnega reda.
Hišna raziskavanja v namen financijskega nadzorovanja godijo se po določbah kazenskega zakona o dohodninah.
§. 6. Pri vsaki hišni raziskavi, pri kateri se ni dobilo nič sumljivega, dati je o tem udeležencu na njegovo zahtevo potrdilo.
Voditelju Mojega pravosodnega ministerstva in ministroma za policijo in finance naroča se zvr-šitev tega zakona.
VI.
Zakon i ilne li. aprila 1810 št. 12 drž. za k.
v varstvo listovne in pisemske skrivnosti.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
§. 1. če kdo nalašč prelomi skrivnost listov in drugih zapečatenih pisem ali spisov ter jih brez pravice odpečati ali pa zataji, naj se to dejanje, ako ne spada pod ostrejšo določbo občnega kazenskega zakona, za prestopek šteje. Kadar ta prestopek stori uradnik ali služabnik ali katera druga v javni službi stoječa oseba svoj urad ali svojo službo opravljšje, naj se prestopnik kaznuje z zaporom do šest mesecev, sicer pa v denarjih do 500 gld. avstr, veljave ali z zaporom do treh mesecev.
V poslednjem primerljaju nastopa kazensko-sodno preganjanje samo na zahtevo tega, komur se je pravica žalila.
§. 2. Razen ondaj, kadar gre za hišno raziskavo ali za zaprtje, smejo se listi ali druga pod pečatom hranjena pisma samo na podlogi sodnikovega povelja komu uradno odvzeti ali razpečatiti.
Kazenski zakon.	t5
Povelje se mora dotičnikom z vzroki vred brez odloga vročiti.
§. 3. Ce se komu zoper to, kar veleva §. 2 tega zakona, pismo odvzame ali odpečati, naj bo tako dejanje kakor prestopek z zaporom do treh mesecev kaznovano.
§. 4. Če se kje na podlogi zakona z dne 5. maja 1869, drž. zak. št. 66, izreče, da je člen 10 državnega temeljnega zakona od 21 decembra 1867, drž. zak. št. 142, ustavljen, izgubita §§. 2 in 3 pričujočega zakona svojo moč za dotle, dokler bo rečeni člen ustavljen.
§. 5. Le-ta zakon se ne dotika ne določeb reda kazenske pravde o tem, kdaj se smejo kateremu obdolžencu listi odvzeti in odpečati ti, ne predpisov reda listovne pošte o tem, kako je ravnati z nevračljivimi listi, niti določeb konkursnega reda glede tega, kako previdno je ravnati, kadar se konkurs odpira.
§. 0. Zvršitev tega zakona, ki pride v moč tisti dan, ko bo razglašen, naroča se ministroma za pravosodje in za trgovino.
Glej §§. 140 do 149 k. p. r. z dne 23. maja 1878 št. 119 d. z
VII.
Zakon z dne 1. aprila 1870 št. I:i drž. zak.
s katerim se §§. 479, 480 in 481 občnega kazenskega zakona preklicujejo in posebne določbe izdaje,jo glede dogovorov med gospodarji ali med delavci , da bi se pogoji za delo šiloma predrugačili, in glede dogovorov med obrtniki, da bi se cena kakega blaga občinstvu na škodo povišala.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako :
§. 1. Določbo §§. 4 79, 480 in 481 občnega kazenskega zakona z dne 27. maja 1852, drž. zak. št. 117, izgube svojo veljavnost.
§. 2- Dogovori mod del o da v ci (obrtniki, službenimi gospodarji, voditelji fabrik, rudnikov, pla-vežev, kmetij ali drugih del), katerih namen je, delavcem s tem, da delo ustavijo ali da jim slovo dado, plačilo znižati ali sploh neugodnejše pogoje zadelo naložiti; — kakor tudi dogovori med delavci (družniki ali kseli, pomagači, služabniki ali drugimi za plačilo delajočimi), ki imajo namen, s tem, da vsi skup delo popuste, gospodarje primorati , da jim veče plačilo dado ali sploh boljše pogoje za delo dovolijo; — zadnjič vse domenitve za podporo tistih, ki se omenjenih dogovorov stanovitno drže, ali na škodo teh, ki so se jih odpovedali, nimajo nobene pravne moči.
§. 3. Kdor v namenu, da bi se kateri v §. 2 omenjenih dogovorov napravil, razširil ali šiloma izpeljal, gospodarjem ali delavcem s strašilnimi ali posilnimi sredstvi brani ali braniti skuša, da ne
16*
bi po svojem prostem sklepu delati dali ali dela poprijeli se, le-ta je, če njegovo dejanje ne spada pod ostrejšo določbo kazenskega zakona, kriv prestopka in sodišče naj ga kazni z zaporom od osmih dni do treh mesecev.
§. 4. Kar določujeta §§. 2 in 3, to velja tudi za dogovore obrtnikov, katerih namen je, kako blago občinstvu na škodo podražiti.
§. 5. Ta zakon pride v moč tisti dan, katerega bo razglašen.
Ministrom za pravosodje, trgovino in notranje reči se naroča zvršiti ga.
VIII.
Zakoni zoper vlacngarje.
i.
Zakon i dne 10. maja 1873 štev. ION drž. za k.
s katerim se dajo policijsko-kazenska določila proti dela se boječim (lenuhom) in proti vlačugarjem (potepuhom).
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
(§§. 1 in 2 sta razveljavljena po zakonu z dne 24. maja 1885 št. 89 d. z., spodaj pod št. 2.)
§. 3. Prepovedano je dajati ljudem svedočila (izpričevala) o kaki nesreči ali o uboštvu, s katerimi hi beračili hodeč od kraja do kraja.
Prestop te prepovedi naj se kaznuje z globo (v denarjih) od 10 do 100 gld.
§. 4. Ako je kdo zavoljo popačevanja ali ponarejanja javnih kre^j^gih listov ali denarjev ali pa zavoljo kažnjivih dejanj zoper tujo last bil obsojen v kazen na svobodi čez šest mesegev^ ali po večkrat v krajšq_ kazen ali"5e"^e biT1" obsojen za vlačugarstvo ter se zdi biti nevaren lastninstvu, moči ga je dati pod policijski nadzor, kar ima nasledke v §. 9 tega zakona naštete.
§. 5. Kadar se pri kom nameri to, kar hoče §. 4, naj kazensko godižče. katero o glavni stvari sodi, v svoji sodbi izreče, sme li dotični človek pod policijski nadzor dejan biti.
Za vzklic zoper dotično razsodbo veljajo tisti propisi, kateri so dani za vzklic zoper sodbo o poglavitni stvari.
§. 6. A zastran tistih, pri katerih uveti v §. 4 postavljeni obstoje že takrat, ko se pričujočemu zakonu moč začne, naj kazensko sodišče o tem, da se smejo dati policiji pod nadzor, izreče tedaj, ako se vnovič obsodijo zavoljo kakega v §. 4 naštetih kažnjivih del, ali če se obsodijo zavoljo prestopka beračenja ali pa po §. 2 pričujočega zakona zavoljo delomržnje.
§. 7. Politična, oblastva prve stopinje in ces. policijska oblastva v posameznih mestih imajo pravico, podvreči policijskemu nadzoru tiste, za katere ji' kazensko sodišče izreklo, da je to smeti.
Kjer so poleg ces. policijskih oblastev opravila varnostne policije sosebno izročena občinam, pristoji občinskemu oblastvu ta pravica, koga pod policijski nadzor dati.
230 VIII. Zakon z dno 10. maja 1873 št. 108 d. z.
Županstva so dolžna pri nadzoru sodelovati ter izpolnjevati dotična naročila političnega oblastva.
Politično oblastvo (§. 7) sme zunaj slučajev §. 4 pod pTiTTcijski nadzor devati, kadar — kdo iz kaznilnice izide. — tudi tiste obsojence, o katerih je sodeče jih sodišče, še predno je pričujoč zakon prišel v moč, uporabilo določilo drugega odstavka v §. 317 reda kazenske pravde.
§. 9. Njjj.d.0 ne sme biti pod policijskim nadzorom čez tri 4et9i/ počenši od dneva, katerega je bil izpuščen iz kaznilnice.
S tem, da je kdo dejan pod policijski nadzor, sme mu se osebna svoboda kratiti samo toliko, kolikor dopuščajo naslednja določila:
a)	Oblastvo (§. 7), katero ga podvrže policijskemu nadzoru, sme mu popolnoma prepovedati, da v katerem okoliši ali kraji ne prebiva, ali mu sme tudi kak kraj od kazati, kjer naj prebiva, ter naložiti dolžnost, da brez dovoljenja ne zapusti tega kraja ali pa tistega prebivališča, katero si je sam izbral. Ali v njegovi občini, kamor je pristojen, ne sme se mu nikdar prebivanje prepovedati.
b)	On je dolžan, kadar koli se preseli, še tist dan naznaniti to varnostnemu oblastvu, priti pred to oTrTastvo, kakar koli ga pokliče, ter povedati mu, kako opravilo, kak živež ali zaslužek ima, in s kom se kaj druži ali občuje.
•c) Še mu sme varnostno oblastvo naložiti dolžnost, da se ob določenih rokih sam osebno oglasi pri njem, sme mu prepovedati, da se ne udeleži tega ali onega zbora, da ne zahaja v neke
prostorije in da brez silnega vzroka po noči ali ob nenavadnem shodu ljudi ne ide iz hiše, kjer stanuje.
d)	Zaradi policijskega nadzora sme mu se vsak čas hiša ali oseba raziskati.
Ali naredbe v tem paragrafu naštete naj se uporabljajo samo, kjer in kolikor okolnosti zahtevajo, in vselej tako, da bodo kar najmanj mogoče škodovale glasu in zaslužku nadzirančevemu, in naj se precej popuste, kakor mine njih potreba.
(§. 10 je razveljavljen po zgoraj omenjenem zakonu.)
§. 11. Ako bode kdo, stoječ pod policijskim nadzorom, obsojen zavoljo novega kaznjivega dejanja, kakofšna §. 4 v misel jemlje, se mu sme policijski nadzor podaljšati na tri leta, počenši od dne, katerega se iz poslednje kazni izpusti.
(§§. 12 in 13 sta razveljavljena po zgoraj omenjenem zakonu.)
§. 14. Iz sodnega izreka, da je pripuščeno koga oddati v posilno delalnico, izhaja tudi, da se sme dejati pod policijski nadzor.
(§§• 15, 16, 17, 11$ in 19 so razveljavljeni po zakonu z dne ‘24. maja 1885 št. 89 oziroma št. 90 d. z. spodaj pod št. ‘2 in 3.)
§. 20. Za kazensko sodišče v zmislu tega zakona je razumeti tudi vsako v drugem odstavku §.12 omenjenih cesarskih policijskih oblastev, dokler bodo ta oblastva zvrševala sodno oblast o dotičnih prestopkih.
(§. 21 je razveljavljen po zakonu z dne 24. maja 1885 št 90 d. z.)
2.
Zakon z dne 21. maja 1SS5 št. N9 drž. zak.
s katerim se икгерЏејо kazensko-pravna določila o tem, koga je dopuščeno držati v prisilnih delal-nieah ali popravnicah.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
§. 1. Kdor se brez opravka ali posla in dela okoli potepa ter ne more izkazati, da ima ob čem živeti ali da si pošteno prizadeva preživilo zadobiti , tak naj se kot vlačugar kaznuje. Kazen je oster zapor od enega do treh mesecev; tudi mu se sme naložiti eno ali več v §. 253 kazenskega zakona z dne 27. maja 1852 pod a) do e) naštetih poostril.
§. 2. Zarad beračenja bodi pokaznjen :
1.	Kdor na javnih mestih ali od hiše do hiše hodeč berači sili iz delomržnje javno v boga ime prosi.
2.	Kdor nedoraslega otroka k beračenju zavede (zapelje), beračit pošlje ali v to komu drugemu prepusti.
Kazen je oster zapor od osmih dni do treh mesecev.
tj/ST^Takim za delo sposobnim osebam, ki nimajo nič dohodka in nič dopuščenega prislužka ter so nevarne ljudem in lastnini, sme varnostno ob-lastvo zapovedati, naj v določenem jim roku izka-
žejo, da se žive kakor se sme. Ako tega naročila iz delomržnje ne izpolnijo, naj bodo z ostrim zaporom od osmih dni do treh mesecev pokaznjeni; tudi se sme takim nalagati eno ali več v §. 253 kazenskega zakona z dne 27. maja 1862 pod a) do e) naštetih kazenskih poostril.
Vsaka občina, na katere tleh biva ali se zateče oseba za delo sposobna, ki nima ne ob čem živeti, ne dopuščenega prislužka. ima pravico, za me^do ali za dano prehrano odkazati jej delo, ka-keršno se prilega njenim sposobnostim, Ako se taka oseba Igrani. odkazano jej delo storiti, naj bode pokaznjena z ostrim zaporom od osmih dni do enega meseca.
§. 5. Varnostnemu oblastvu je prepuščeno kaznovati ženske, katere s svojim telesom nečist obrt vršijo.
Ako take ženske
1.	navzlic policijskej pokaznitvi svoj nečisti obrt nadaljujejo, ali
2.	pri tem, kolikor so dana neka policijska uka-zila, zoper ta ukazila delajo, ali
3.	svoj nečisti obrt vršijo, da si so vedele, da imajo sramno bolezen (venerijo), ali
4.	z očitno nečistostjo veliko pohujšanje dajo, ali
5.	mladostne ljudi zavedö (zapeljejo), gre jih kaznovati z ostrim zaporom, namreč v slučajih omenjenih pod 1 in 2 od osmih dni do treh mesecev, a v slučajih navedenih pod 3, 4 in 5 od enega do šestih mesecev.
Osebe bodi moškega bodi ženskega spola, katere razven slučajev §. 512 kazenskega zakona z
dne 27. maja 1852 — iz obrtovne nečistosti dingih sebi preživila iščejo, naj bodo kaznovane z ostrim zaporom od osmih dni do treh mesecev.
V	slučajih številke 1 in 3 nastopa kazensko-sodni pregon na zahtevo varnostnega oblastva.
§. 6. Kdor je dejan pod policijski nadzor ter dela proti utesnitvam (omejitvam) in dolžnostim, ki so mu naložene po §. 0, lit rt) do e) zakona z dne 10. maja 1873 (drž. zak. št. 108), bodi po-kaznjen z ojstrim zaporom od osmih dni do treh mesecev; tudi mu se sme prisoditi eno ali več v §. 253 kazenskega zakona z dne 27. maja 1852 pod rt) do e) navedenih kazenskih poostril.
§. 7. Prestopke; omenjene v §§. 1 do G tega zakona, in pa prestopek §. 3 zakona z dne 10. maja 1873 (drž. zak. št. 108) preiskavajo in kaznujejo sodišča.
Kadar koga obsodi, sme sodišče v sodbi izreči, da je dopuščeno, držati ga v prisilni delalnici.
V	oziru na izrekanje, da je dopuščeno obtoženca držati v prisilni delalnici, moči je poprijeti se vzklica njemu v prid , kadar se je izreklo, da je dopuščeno imeti ga va-nji, in njemu na kvar, če se to ni izreklo.
Razsodba kas. dvora: Dopustnost, držati koga v prisilni delalnici, smo se izreči le proti osebam, katero sodišče obsodi zaradi kakega v §8. 1 do 6 toga zakona imenovanih prestopkov (z dne 25. nov. 1880 št. 13099).
§. It. Da je pripuščeno, oddati ga v poprav-nico (poboljševalnico), sme kazensko sodišče izreči tudi pri nedoraslem človeku, ki se je zakrivil s takim kažnjivim dejanjem, katero se po določilih kazenskega zakona storilcu samo za to, ker še ni
dorasel, ne šteje za hudodelstvo, nego kaznuje za prestopek (§§. ‘J, lit. d), 237 in 269 do 272 kazenskega zakona).
V takih slučajih, v katerih je po §. 273 kazenskega zakona prepuščeno varnostnemu oblastvu pokoriti nedoraslega človeka za storjeno kažnjivo delo ter ukreniti, česar je dalje potreba , sme se tedaj ukazati, da nedorasli bodi oddan v kako po-pravnico, kadar je popolnem zanemarjen, ter ni najti druge poti, kako bi se redno odgojil in pod pažnjo imel.
§. 9. Razveljavijo se občnega kazenskega zakona z dne 27. maja 1852 (drž. zak. št. 117), §§. 509, 510, 511, 517, 518, 519, 520, 521, in pa §§. 1, 2, 10, 12, 13 in 18 zakona z dne 10. maja 1873 (drž. zak. št. 108), s katerim so dana policijsko-kazenska določila proti delomrznim ljudem in vlačugarjem.
§. 10 Zvršitev tega zakona se naroča Mojima ministroma za notranje reči in za pravosodje.
3.
Zakon 7, dne 21. maja 1885 št. 90 drž. zak.
o prisilnih delalnicah in popravnimi).
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako :
§. 1. Po kraljevinah in deželah zastopanih v državnem zboru je poskrbeti, da bode prisilnih de-lalnic kolikor je primerno zahtevam javne varnosti.
Skrbeti za te zavode stvar je deželna. Tudi se lahko po več dežel zedini, da si ustanove eno vkupno prisilno delalnico.
Deželnemu zakonodavstvu je pridržano določiti, imajo li takšne zavode ustanavljati tudi okraji ali občine.
§^2. K troškom za ustanovitev takšnih zavodov bode država dajala neki prispevek po meri njihove neogibne potrebnosti in primernosti.
§. 3. Ustanovitvene troske, kolikor niso zagrnem po §. 2, in pa troske za vzdržbo in upravo’ prisilnih delalnic in za preskrbo prisiljencev, kolikor ti troški po deželnem zakonodavstvu niso pre-odkazani okrajem in občinam take zavode ustanavljajočim, mora dežela priskrbeti.
Deželnemu zakonodavstvu je pridržano določiti, če in v koliko imajo okraji ali občine povrniti troske za preskrbovanje, kjer jih ni izterjevati od preskrbovancev ali od onih oseb, katerih dolžnost je, vzdrževati jih.
Za troške preskrbovanja gre šteti troske za hrano, ležišče, kurjavo, luč, za dobavo, kjer bi bila potrebna in za snaženje robja ali perila in obleke, troške za bolezen in za porod, kadar se kaj takega primeri.
§. 4. V prisilne delalnioe vzprijemljejo se ljudje-brez ozira na domovinstvo, katero komu pristoji.
Za prisiljence, kateri niso pripadniki dotične dežele, mora ona dežela, v katero ta ali oni pri-siljenec po svojem domovinstvu pripada, povraćati troške preskrbovanja po pristojbini, kakor se s privolitvijo političnega deželnega oblastva ustanovi
za en dan preskrbovanja; vendar pristoji deželi povračilo dolžnej, prevzeti prisiljenca o svojem trosku v svojo lastno prisilno delalnico.
Deželi, katera povrne troske za preskrbovanje, nihče ne brani, izterjati si opravljeno povračilo po meri tega, kar se določa v drugem odstavku §. 3.
§. 5. Dokler katera dežela nima prisilnih de-lalnic, ali kjer delalnice, ki jih ima, ne zadostujejo potrebi, smejo se ljudje, ki bi jih bilo oddati v prisilno delalnico, o trosku dežele, v kateri biva njihova domovinska občina, prestaviti v tak zavod kake druge dežele. A kjer se po le-tem kdo ne postavlja v kateri zavod svoje domovinske dežele, moči ga je prestaviti samo s privoljenjem dotičnega deželnega zastopa.
§.6. V prisilno delalnico moči je vzprijemati one osobe, zoper katere je kako sodišče po veljajočih zakonitih določilih izreklo, da se smejo oddati v prisilno delalnico.
V prisilno delalnico ne smejo se vzprijemati:
1.	Osebe, katerih ni moči ni za ložja dela uporabljati.
2.	Duhobolniki (slaboumniki, blazni).
3.	Osebe, ki imajo na sebi kako nalezljivo napako
ali bolezen, dokler ne ozdrave.
4.	Noseče in doječe.
če in kdaj se smejo v prisilno delalnico, oziroma popravnico (poboljševalnico) vzprijemati osebe, ki še niso prestopile osemnajstega leta svoje dobe določuje se v §§. 13, 14 in 16,
§. 7. Političnim deželnim oblastvom pristoji, zoper človeka, o katerem je kazensko sodišče iz-
reklo, da je pripusčeno držati ga v prisilni delal-nici, skleniti, da bode va-njo dan, ter to zvršiti dati.
Da bode kdo takih držan v prisilni delalnici, o tem določa komisija, ki se sestavlja pri političnem deželnem oblastvu in v katero je privzemati vsaj enega zastopnika deželnemu odboru kot glasujočega uda ali člena.
Kjer obstoje taki zavodi za neke okraje ali občine, gre političnemu deželnemu oblastvu pravica, preizročiti ukrepanje razsodila, da bodi kdo dan v prisilno delalnico, kakemu izmed podređenih mu političnih okrajnih oblastev, pri katerem je v tem slučaji na podoben način sestavljati meševito komisijo, privzemaje va-njo vsaj en samoupraven (avtonomen) organ.
Ukazoma izdado se natanjčneja določila o sestavljanji in oblasti komisij, katere se postavljajo pri političnem deželnem oblastvu in pri političnih okrajnih oblastvih.
(.ritij naredbu ministoritva notranjih zadev z dno 20. jul. 1886 št. 100 d. z. , katera dajo natanjčneja določila za izvršitev toga zakona.
§. 8. Kolikor je v kateri deželi poskrbljeno za vzprijemanje ljudi v prisilne delalnice, moči je takega človeka, glede katerega je sodišče izreklo, da je dopuščeno oddati ga v prisilno delalnico, po tem ko dovrši čas kazni, še štiri tedne zaprtega imeti, če politično deželno oblastvo ne ukrene, da bodi izpuščen
0 tem, bode li oddan v prisilno delalnico, treba je razloko storiti brez odloga, a vsekakor pred iz-tečajem štirih tednov.
§. 9. V prisilni delalnici ne sme nihče čez tri leta neprenehoma držan biti.
Ako se prej poboljša, treba je držanca izpustiti, predno je potekel ta čas.
O času, kdaj je koga izpustiti, razloča komisija omenjena v §. 7.
Kadar držanca izpuste, predno sta potekli dve leti, ter se iz njegovega vedenja vidi, da se ni poboljšal , sme v §. 7 omenjena komisija razsoditi, da naj bode on v prisilni delalnici držan še ves oni čas, kolikor ga od treh let še ni bilo poteklo takrat, ko so ga izpustili.
§. 10. Proti razsodilom komisije postavljene pri političnem deželnem oblastvu (§. 7), ni ga vzklica.
Ista komisija razloča vzklice proti razsodilom komisij, katere so postavljene pri političnih okrajnih oblastvih.
§. 11. Disciplinarno oblast v prisilnih delal-nicah gre zvrševati po veljajočih propisih.
Ustanovilna pravila in hišni redovi prisilnih de-lalnic potrebujejo odobrenja državne uprave.
Pravila naj sosebno obsezajo natanjčneja določila o načinu, kako je prisiljencem baviti se z delom, in o njihovi razredbi (klasifikaoiji), kakor tudi o tem, s katerimi opreznostmi se prisiljenci smejo uporabljati za kako delo zunaj zavoda.
§. 112. Določila o imenovanji načelnikov in ostalega osobja prisilnih delalnic pridržavajo se deželnemu zakonodavstvu.
Kadar se je več dežel zedinilo, da si ustanove vkupno prisilno delalnico (§. l), pristoji pravica imenovanja deželnemu odboru one dežele, v kateri tista delalnica svoj sedež ima.
Imenovanje načelnikov potrebuje v vseh slučajih odobrenja državne uprave.
§. 13. Za take osebe, katere še niso prestopile osemnajstega leta svoje dobe. treba je, kjer in kadar pri njih obveljajo zakoniti uveti za oddajo v kako prisilno delalnico, ustanoviti posebne popravnice.
Te zavode je urediti tako, da biva v njih poskrbljeno za blagonravno (moralno) in pobožno od-gojo popravljancev, in pa za izučbo v delu, ka-koršno se prilega njihovim sposobnostim ter bi jih utegnilo v bodoče živiti.
§. 14. Take osebe, ki še niso prestopile osemnajstega leta svoje dobe, smejo se, kadar obstoje glede njih zakoniti uveti za oddajo v prisilno delalnico, oddajati samo v popravnice za mladoletne popravljance (§. 13).
Take je držati v popravnici, dokler je potrebno za namen, zarad katerega so va-njo oddani, vendar ne čez dvajseto leto njihove dobe.
Dokler kje kod ne bode posebnih popravnic, smejo se osebe. katere še niso prestopile osemnajstega leta svoje dobe, oddajati v posebne razdelke prisilnih delalnic, kateri so namenjeni samo in edino mladim popravljancem.
Z odobrenjem državne uprave moči je takšne popravljance, dokler ni posebnih popravnic (§. 13), oddajati tudi v zasebne popravnice za mladoletne osebe.
§. 1 5. Določila v tem zakonu obsežena za prisilne delalnice uporabljajo se tudi za popravnice
za mladoletne osebe, kolikor ni v §§. 13, 14 in 16 kaj posebnega ukazano.
§. 16. Zunaj slučajev zakonito določenih ne sme se nihče oddati v prisilno delalnico ali popra vnico.
Ali s tem določilom ni zabranjeno, na predlog zakonitih zastopnikov in s privolitvijo varstvenega oblastva, mlade osobe tudi zunaj slučajev omenjenih v zakonu oddati v kako popravnico namenjeno mladim popravljancem.
§. 17. Vrhovni policijski nadzor in prigled prisilnih delalnic in popravnie pridržan je državni upravi.
Zvršuje ga v prvi vrsti politično deželno ob-lastvo, odnosno pri kakem okrajnem ali občinskem zavodu politično okrajno oblastvo onega kraja, kjer ima tak zavod svoj sedež.
§. 18. Razveljavijo se §§. 15, 16, 17, 1!) in 21 zakona z dne 10. maja 1873 (drž. zale. št. 108), s katerim so izdana policijsko - kazenska določila proti delomrznim ljudem in potepuhom ali vlaču-garjem.
§. 19. Zvršitev tega zakona se naroča ministroma notranjih reči in pravosodja.
Ona naj izdasta tudi glede kraljevine Galicije in Vladimirije z veliko vojvodino krakovsko in za vojvodino bukovinsko potrebne zvršitvene ukaze, s katerimi se v oziru na to, kdaj bode tu ali tam mogoče obsojence oddajati v prisilne delalniee in popravnice, določi čas, od katerega počenši naj ka-
Kazenski zakon.	16
zenska sodišča izrekajo, da je oddaja v take zavode dopuščena.
IX.
Zakon z dne 28. maja 1881 št. 17 drž. zak.
zoper nepoštene postopke v kreditnih opravilih ali poslih.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
§. j. Kdor — dajoč ali podaljšujoč komu kredit — dolžnikovo lehkomislenost, ali znano mu stisko, slabo razumnost, neizkušenost ali razburjenost v svojo korist obrne s tem, da sebi ali tretjemu obljubiti ali nakloniti da imovinskih dobičkov, kateri po brezmernosti svoji utegnejo dolžniku nakopati ali pospešiti pogubo v gospodarstvu, zakrivi se pregrešita ter se kazni z ostrim zaporom od enega do treh mesecev in v novcih (denarjih) od 100 gld. do 500 gl d.
Istega kaznjivega dejanja se zakrivi in tis tej kazni podleži, kdor terjatev, za katero ve, da je postala tako kakor je tu zgoraj rečeno, pridobi in jo dalje odvede (otuji) ali se za nje veljavnost požene.
(Term. opomba: ,,11'er . . . . aunbeutet“ — „kdor . ... v mojo korist obrne“, ne izraža dovelj pravega pomena izvii'nikoveya; zdi se mi primerneje: kdor . . . . „izploduje“ ali „izsesava“. „ Wer eine Forderung erwirbt und dieselbe weiter veräussert oder geltend macht“ — „Kdor terjatev pridobi in jo dalje odrede (otuji) ali se za nje veljavnost požene“, je slab, izvirnikovemu pomenu neprimeren prevod; glasilo naj bi se: „Kdor ter-
jatev pridobi in tisto dalje p roda ali nje veljavnost terja“.)
U a z a o d b o k a h. dvora : Pogodba, s katero si da upnik od dolžnika odstopiti imovinsko koso na mesto plačila (§. 1414 o. d. z.) ni kreditno opravilo v zmislu §. 1 zakona z dne 28. maja 1881 št. 47 d. z. (z dne 26. okt. 1886 št. 9962).
Ako so pri podaljšanju kredita prej domenjene, gospodarstvu pa pogubonosne obresti spremenč v glavnico, presojati je tako kreditno opravilo po tem zakonu tudi takrat, če je prvotna terjatev nastala pred njegovo veljavnostjo (z dne 14. jan. 1887 st. 12.762 ex 1886).
V g. 1 zakona z dno 28. maja 1881 št. 47 d. z. označeni pro-grošek oziroma njega kaznjivost zastara ali ugasne po preteku 1 leta ; pri oderuških obrestih pričenja so zastaranje še le z dnevom, ko so bile obresti zadnjikrat plačane (z dne 17. jun. 1887 št. 2829).
„Stiska“ nastane lahko tudi takö, da oni, ki išče kredita, svoj obrt ali svojo trgovino vsled neizogibne potrebe razširi ; prodajalci tobaka, smodk i. t. d. se ne prištevajo trgovcem v zmislu trgovinskega zakonika ; pri presoji „obljubljenih ali naklonjenih imovinskih dobičkov“ ozirati so je pač tudi na nevarnost upnikovo, da svojo glavnico zgubi (z dno 19. aprila 1888 št. 356).
„Stiska“ tudi ni izključena pri tistemu, kdor si izposodi denar, da bi pri dražbi kakega zemljišča, na katerem ima zavarovano terjatev, zato sod raž il, da to terjatev reši (z dne 20. oktobra 1888 št. 6166).
§. 2. Ako se je — hoteč kako v §. 1 označeno opravilo prikriti — sklenila pogodba na videz, naredilo pismo, ki obseza neresnične okolnosti, ali o terjatvi, katera še nima obstanka, izprosila sodna izreka (sodba, plačilno povelje, nalog ali mandat), sodna nagodba ali izreka razsodniška; ali
če si je verovnik dal pod zastavo poštenja, pod prisego ali podobnim zatrdilom obljubiti izpolnitev dolžnosti prevzete iz opravila, označenega v §. 1, prisoditi mu je oster zapor od treh do šest mesecev in globa od 500 gl d. do 1000 gld. Tudi mu se sme prisoditi, da bode odpravljen.
Ista kazen zadeva tega, kdor — vedoč za te okolnosti — terjatev pod uveti povedanimi v §. 1 pridobi in jo dalje odvede ali se za njeno veljavnost požene.
§. 3. O ponovljeni obsodbi naj se krivcu prisoja oster zapor od treh mesecev do na leto dni in globa od 500 gld. do 2000 gld. Tudi mu se sme prisoditi, da bode odpravljen od ondukaj.
§. 4. Ako kdo opravila ali poslove, kakeršne §. 1 v mislih ima, po obrtno ali po navadi vrši, naj mu se prisoja oster zapor od šestih mesecev do dveh let, ter globa od 1000 gld. do 3000 gld., in pa, da bode odpravljen od ondukaj.
llazaodbo kaa. dvora : ,,l'o obrtno“ vrše ae nepoštena kreditna opravila tedaj , kadar mori namen na to , z nadaljevanjem takili opravil pridobiti si stalno dohodke (z dne 16. marcija 1886 Št. 12748).
Za presojo iu spoznanje, so-li odoruštvo vrši ,,po obrtno ali po navadi“ morejo se v poštev jemati tudi ona oderuška opravila, ki so se vršila pred veljavnostjo toga zakona (z dno 6. oktobra 1888 št. Ü390).
§. 5. Ako se prisojena globa od koga ne more potirjati, prisodi naj mu se namesto nje zapor tako, da se za vsakih 10 gld. šteje po en dan zapora.
§. 6. Posledice po zakonih združene z obsodbo zarad prevare (goljufije) nastopajo tudi pri obsodbi zarad pregreška označenega v §. 1.
§. 7. Kaznjivost mine, ako storilec, predno javni obtožitelj ali kazensko sodišče za dejanje zve, nezakoniti postopek odpravi in dolžniku povrne, kar je bil čez mero prejel, z zakonitimi obrestmi od dne prejetja.
§. 8. Kazenski sodnik naj izreče, da je ničevo (nično) tisto opravilo, zarad katerega je koga obsodil, in — ako so podatki kazenskega postopanja dovoljni — naj razsodi tako, da se to, kar sta Verovnik in dolžnik drug drugemu storila (dala), povrne z zakonitimi obrestmi od dneva storitve vred.
Kaže li račun o vsotah, ki jih je vzajemno povrniti, da Verovniku več gre, velja za to tisto zavarovanje, katero je pridobil za terjatev iz pogodbe.
Kadar podatki kazenskega postopka niso dovoljni, da bi se ukrenila razsodba o pravnih posledicah ničevosti (ničnosti) opravila, napotita se stranki — pod vzdržbo pridobljenega zavarovanja — na grajansko (civilno) pravdo, katere se v tem slučaji sme poprijeti tako zasebni (privatni) udeleženec kakor tudi obtoženec.
§. i). V slučaji napotitve na grajansko pravdo in pa, kadar zasebni udeleženec po §. 3 72 kazensko - pravdnega reda pot grajanske pravde nastopi, naj tudi grajanski (civilni) sodnik o pravnih posledicah ničevosti dotičnega opravila razsoja po načelih v §. 8 postavljenih.
§. K). Kadar kazensko sodišče z drugega razloga in ne zarad neobstanka dejanja, ali zarad nedovoljnih razlogov (vzrokov) sumnje koga ne more preganjati ali ni obsodilo, to naj grajanski sodnik, ■— če je v pravdnem postopku dognan obstanek uvetov §. 1, — ničevost opravila izreče ter v oziru na razsodbo o pravnih posledicah po načelih ustanovljenih v §. 8 postopa.
§. 11. Na zaprosbo kazenskega sodišča, pred katerim teče kazenska razprava zarad kaznjivega dejanja omenjenega v §. 1, naj grajanski sodnik vsak čas ustavi postopek, ki se odnaša na dotični dolg.
V slučaji §. 10 in tako tudi v vseh slučajih, v katerih grajanski sodnik meni da vidi obstanek kaznjivega v §. 1 označenega dejanja ter za to ka-
zensko naznanilo (ovado) poda, naj on sam raz-loča, v koliko bi bilo ustaviti prisilno iztirjevanje dolga ali če je dovoliti zvršilo (eksekucijo) do zavarovanja.
§. 12. Grajanskega sodnika v razlokah, katere mu je ukrepati po §§. 9, 10 in 11, ne vežejo zakonita dokazna pravila; razločuje naj po svojem svobodnem uverilu, kakor se namreč vestno pre-tehtavši prinesena dokazila prepriča da je.
§. 1?$. Določila §§. 10, 11 in 12 uporabljajo se tudi na terjatve, katere so postale, predno je ta zakon zadobil svojo moč, ter pred tem časom niso bile ne plačane, ne po sodnijskem izreku prisojene niti s sodno nagodbo ustanovljene.
§. 14. Določila zgornjih paragrafov ne uporabljajo se na trgovska opravila ali poslove, v katerih sta verovnik in dolžnik oba trgovca (členi 4, 5 in 6 trgovinskega zakonika od 17. decembra 1862, drž. zak. od 1. 1863, št. 1).
§. 15. Kdor si od nedoletnika ali od človeka, kateri utegne, — neizpolnivši dolžnosti prevzete z besedo na svoje poštenje dano, — svojo službo v kazen zarad tega izgubiti, pod zastavo poštenja, pod prisego ali podobnimi zatrdili da obljubiti izpolnitev dolžnosti iz kreditnega posla, zakrivi se prestopka ter se kazni z zaporom od osem dni do treh mesecev.
Ista kazen zadeva tega, kateri terjatev, za katero ve, da je postala kakor je gori povedano, pridobi in jo dalje odvede ali se za njeno veljavnost potegne.
O ponovljeni obsodbi, ali kadar kdo te vrste opravila po obrtovno ali iz navade vrši, sme se krivcem prisojati oster zapor in k temu še odprava.
Preiskovanje in kaznovanje tega prestopka pristoji okrajnemu sodišču.
§. 1(>. V kraljevinah Galiciji, Vladomeriji, veliki vojvodini krakovski in vojvodini bukovinski pride ta zakon v moč namesto zakona v teh deželah veljajočega z dne 19. julija 1877 (drž. zak. št. 66).
Vendar se bode naposled omenjeni zakon po teh deželah še uporabljal na kreditna opravila, ki so bila sklenjena, predno je nov zakon veljati začel.
§. 17. Zvršitev tega zakona naroča se ministru pravosodja.
X.
Zakon z dne S. maja 1888 št, 78 drž. zak.
o kazensko-pravnih določilih zoper obreznspešenje. prisilnih zvršil.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
§. 1. Kdor z namenom, da bi o pretečem mu ali pa že tekočem prisilnem zvršilu izplačanje upnika svojega celo ali pa delovito obrezuspešil, premične ali nepremične stvari pokvari, razdere ali izpridi, imovinske kose na stran spravi ali proda, dolgove ali pravne posle izmisli, on je, ako ni to dejanje z ostrejo kaznijo prepovedano, v slučaji, če
s tem prizadeta škoda znaša nad petdeset goldinarjev, pregreška, drugače pa prestopka kriv.
.Razsodbe kas. dvora: Upniku storjena škoda no spada k subjektivnemu u č i n u toga kažnjivoga dejanja ; ni toraj treba, da gre storilčev namen na to ; zadostuje, da storilec namerava kako gotovo z vršilo obrezuspesiti, če je tudi še drugo imetje dolžnikovo, na katero more upnik potem seči (z dne 27. marc. 1880 št. 04 in 11. jun. 1886 št. 3929).
Beseda ,,drugače“ obsega ne le ono slučaje, kjer storjena škoda 50 gld. no presega, temveč tudi one, kjer kaka škoda sploh ni nastopila (z dno 10. jul. 1888 št. 4143).
V občnem delu kazenskega zakona za progroško in prestopke izrečena pravila (§. 239 k. z.) in posebno ona o sokrivnosti, vdo-ležbi in poskusu veljajo tudi za v §. 1 zakona z dne 25. maja 1883 st. 78 drž. zak. označena kažnjiva dejanja (z dne 3. maja 1888 št. 2919).
§. 2. Kazen za pregrešek je en mesec do enega leta zapora, in pri obtožujočih okolnostih strog zapor od šest mesecev do dveh let; a za prestopek do šest mesecev zapora.
Z obsodbo zaradi enega v §. 1 imenovanih kažnjivih dejanj zvezani so tudi neugodni nasledki, kateri po zakonu nastanejo pri obsodbi zaradi prestopka goljufije.
§. 3. Kdor, razen slučaja v §. 1 v misel vzetega, stvari, katere so po kakem oblastvu samem ali na oblastva ukaz sekvestrovane, robljene ali zasežene (pod prepoved dejane), oblastva razpolaganju odtegne , kriv je prestopka in kaznuje se naj sfe zaporom do šest mesecev.
Razsodbo kas. dvora : V tem j), označeni prestopek zakrive lahko tudi druge osebe, ne samo dolžnik ; da jim je le znano, da so stvari v kakem takem razmerji, kakor opisuje §. 3; izraz ,,stvari1, obsega tudi ,,nepremičnine“ (z dno 10. jul. 1886 št. 3975).
Лко dolžnik s privolitvijo upnikovo proda zarubljeno stvari, ne zakrivi prestopka po §. 3 (z dne 1. marc. 1887 št. 1757).
Ako lastnik kako stvari, ki je bila v posesti dolžnikovi ter za njegov dolg zarubljena, to stvar samolastno vzame in k sobi spravi, da bi z drugimi dolžnikovimi stvarmi no bila prodana, zakrivi prestopek po §*. 3 (z dno 17. nov. 1888 št. 10576).
§. 4. Določilo drugega odstavka v §. 183 občnega kazenskega zakona izgubi svojo moč.
§. 5. Postopanje in razsojanje glede v tem zakonu določenih prestopkov pristoji okrajnim sodiščem.
§. (». Zgornja določila uporabljajo se na taka dejanja, ki so se doprinesla pred veljavo tega zakona, samo v toliko, če bi bilo po dosedanjih zakonih ostrejše postopati z njimi.
§. 7. Zvršiti ta zakon naroča se pravosodnemu ministru.
XI.
Zakon z dne 27. maja 1885 št. 131 drž. zak.
ki daje neka nkazila o občnonevarni rabi vazne-silnih tvarin in občnonevarnem ravnanji z njimi.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
§. 1. Samo z dovoljenjem oblastva je dopuščeno, raznesilne (razpočne, razstrelne) tvarine narejati, v promet dajati, v posesti imeti, v ozemlje, za katero ta zakon velja, vvažati.
Kolikor ne gre za premeno obstoječih zakonov, izdado se ukazoma natanjčneja ukazila o podeljevanji oblastvenega dovoljenja in pa varnostno-poli-cijska določila v oziru na raznesilne tvarine.
Ukazoma bode tudi imenovati one raznesilne tvarine, na katere naj se določilo prvega odstavka ne uporablja.
Na vojaško upraviteljstvo in na raznesilne tvarine , katere so predmet državnemu samoterštvu (monopolu), ne uporablja se določilo prvega odstavka. Za le-te poslednjič v misel vzete tvarine veljajo dotični posebni propisi.
Glej spodaj dodani ukaz ministerstva notranjih zadev z dno 4. avgusta 1886 št. 136 drž. zak.
§. 2. Kdor proti temu, kar piše §. 1, brez dovolitve od oblastva prejete kako raznesilno tvarino naredi, v promet da, v ozemlje, po katerem velja ta zakon, vnese ali v posesti ima, zakrivi se s prestopkom ter kazni z zaporom od štirnajstih dni do šest mesecev, in moči mu je poleg tega naložiti še globo (kazen v novcih) od 10 do 300 gld.
S prestopkom se tudi zakrivi ter zapade isti kazni, kdor dela zoper prav razglašena varnostno-policijska določila v oziru na take razpočne stvari, na katere se uporablja §. 1, odstavek 1.
Preiskovanje in odsojanje pristoji sodiščem.
§. 3. V §. 2 omenjena dejanja ustanove pre-grešek, kadar in kjer biva kaj takih okolnosti, katere utegnejo lastnino, zdravje ali življenje koga drugega v nevarnost pripraviti.
Kazen je oster zapor od treh mesecev do treh let, ter je moči z njo združiti še globo od 100 gld. do 1000 gld.
§. 4. Kdor — rabeč kako razpočno tvarino za raznesilno sredstvo — lastnino, zdravje ali življenje koga drugega z nakano v nevarnost pripravi, stori hudodelstvo ter se kazni s težko ječo od petih do desetih let, a če je odtod kdo telesno poškodovan ali poškodba lastnine v večji razsežnosti postala, s težko ječo od desetih do dvajsetih let.
če je dejanje bilo vzrok smrti kakega človeka, naj se prisoja težka ječa na vse žive dni. Ako je storilec mogel to posledico predvideti, bodi po-kaznjen se smrtjo.
§. J>. Ako se je njih več dogovorilo, da hočejo izvesti kako po §. 4 kaznovano dejanje, ali pa zedinilo v to, da bi takšna, če tudi posamez še ne določena dejanja eno za drugim doprinašali, za-krive se oni hudodelstva tudi tedaj, če dejanje, vodeče k pravemu zvršenju v §. 4 imenovanega hudodelstva, ni bilo započeto, ter se kaznijo s težko ječo od petih do desetih let.
§. (>. Kdor raznesilne tvarine ali kako sestavino istih ali kako pripravo za njih uporabljenje naredi, narediti veli, naroči ali v svoji posesti ima, s to namero, da bi z uporabo tistih (§. 4) lastnino, zdravje ali življenje koga drugega bodi sam v nevarnost pripravil, bodi drugim osebam omogočil storitev tega hudodelstva, dalje kdor raznesilne tvarine, vedoč, da so namenjene za to hudodelstvo, drugim osebam prepusti, zakrivi se hudodelstva ter kaznuje s težko ječo od petih do desetih let.
§.7. V slučajih §. 2, odstavka 1, po tem §§. 3 do 6 in kadar se v slučaji §. 2, odstavka 2, raznesilne tvarine pod lažno vpovedjo na odpravo (vožnjo) dado, izrekovati je v razsodilu propad raz-nesilnih tvarin, odnosno sestavin in priprav, potem onih predmetov, ki so bili v napravo tistih porabljeni ali namenjeni, brez razločka, naj bodo obsojenčevi ali ne.
§. Kdor na javnem mestu, ali pred več ljudmi ali v tiskovinah, razširjanih podobah ali piših h kateremu v §§. 4 in 5 povedanih kažnjivih dejanj, ali k udeležbi tistih nagovarja, ali ta dejanja hvali ali opravičuje, ali kdor sploh dajo navodila, kako naj bi se gori omenjena dejanja doprinasala, zakrivi se hudodelstva ter kazni s težko ječo od petih do desetih let.
§. 1). Kdor na verjeten način za katero v §. 4 omenjeno hudodelstvo, da se kje namerja, ali za kako v §. 5 na misel vzeto dogovorjenje ali zedinjenje ali za obstanek dejanja glede hudodelstva označenega v §. 6 zve o takem času, ko je moči nevarnost (§. 4) odvrniti, ter nalašč (z nakano) opusti, oblastvu le-to ovaditi, ko mu je bilo mogoče podati ovado brez nevarnosti za se, za svojce (§. 216 o. k. z.) ali za one osebe, ki stoje pod njegovim zakonitim okriljem, kriv je hudodelstva tedaj, kadar je bila v nevarnost (§. 4) pripravljena lastnina, zdravje ali življenje koga drugega. Kazen je ječa od šestih mesecev do enega leta in če je v slučaji §. 4 nastopila smrt kakega človeka, težka ječa od enega do petih let.
§. 10. Kaznjivost hudodelstev, omenjenih v §§. 4, 5 in 6 mine, kadar krivec sam ob sebi odstopi od podjetja in ne zarad tega, ker je bilo odkrito, ali zarad drugih zadržkov, ter se vsaka škoda, katera bi bila iz njegove ali njegovih tovarišev dela nastala, po njem samem ali vsled njegovega oblastvu pravočasno podanega naznanila popolnem odstrani.
§. 11. Pri obsodbah, ki se ukrepajo na temelji §§. 3, 4, 5, 6 in 8 tega zakona, sme se izrekati,
XI. Zakon z dno 27. maja 1886 št. 134 d. z.	^63
da bode obsojenec odpravljen [§. 240, /"), g), h)
o.	k. z.] in da se sme dejati pod policijski nadzor.
§. 12. V onih slučajih za katere občni kazenski zakon ustanavlja ostrejše kazni nego pričujoči zakon, uporabljati je ostrejša kazenska določila občnega kazenskega zakona.
§. 13. Glavna razprava ob obtožbah zarad hudodelstev omenjenih v §§. 4, 5, 6 in 8 spada pred poroto.
§. 14- Zvršitev tega zakona se naroča Mojemu ministru notranjih reči in Mojemu ministru za pravosodj e.
Ukaz minieterstva notranjih zadev v porazumu z minieterstvom za trgovino in minieterstvom pravosodja z dne 4. avgusta 1885, s katerim se na podlogi zakona od 27. maja 1885 (drž. zak. st. 184) izdajd ukazila v oziru na raznesilne tvarino. Ministerstvo notranjih zadev v porazumu s trgovinskim minieterstvom in z minieterstvom pravosodja ukazuje v zvrsbo S- 1 zakona od 27. maja 1885 (drž. zak. št. 134), dajoče neka ukazila o občnonevarni rabi raznesilnih tvarin in občnonevarnem ravnanji z istimi, tak6 le :
g. 1. V oziru ua raznesilne tvarine izdani in veljajoči ukazi, soeebno ministerijalna ukaza od 2. julija 1877 (drž. zak. st. 08) in od 22. septembra 1888 (drž. zak. St. 160), z obrtnimi in varnostno-polioijskirai določili za narejanje raznosil in za promet z istimi, ostajejo v moči, v kolikor niso kazenska določila §. 120 napom-njenoga ukaza od 2. julija 1877 bila izpremenjena z določili zakona z dne 27. maja 1886 (drž. zak. št. 184).
Takisto ostajejo v veljavi tudi ukaz trgovinskega ministorstva od 1. julija 1880 (drž. zak. st. 70), izdan v oziru na vožnjo raz-počnih stvari po železnicah, in dotični dodatki, kar jih jo prišlo na svetlo, namreč ukazi od 15. septembra 1881 (drž. zak. št. 101), od 16. junija 1882 (drž. zak. št. 70) in od 1. februvarja 1884 (drž. zak. št. 20).
g. 2. Po g. 1 , odstavku 1 zakona z dno 27. maja 1886 (drž. zak. št. 134) potrebno oblastveno dovoljenje, raznesilne tvarino, t. j. tako tvarino, katero se svojo razpočno (eksplozivno) močjo lahko ljudi ali stvari pokončajo ali pokvarijo, narejati, v promet 'lajati , v posesti imeti ali v ozemlje kraljevin in dežel zastopanih na državnem zboru vvažati , kolikor tisto ne pristoji obrtnemu ol>-lastvu, podeljujočemu dotično dopustilo (koncesijo), naj dajo politično deželno ohlastvo.
To dovoljenje smo so podeliti samo osebam zaupanja vrednim in v okolnostih , katero izključujejo nevarnost zlorabljetija, tor je
moči oporečl ga, kadar več ne obstoje uveti, pod katerimi jo bilo podeljeno.
Kadar gre za dovoljenje obrtnega oblastva, dolžno je obrtno ohlastvo po g. 141 obrtnega reda od 20. decembra 1459 (drž zak. št. 227) v krajih, kjer biva posebno cesarsko policijsko oblastvo, povprašati le-to oblastvo, predno komu dovoljenje podeli.
Dovolbe, v posesti imeti raznesilne tvarine, katero spadajo pod ministorijalna ukaza od 2. julija 1877 (drž. zak. št. 68) in 22. sept. 1883 (drž. zak. št. 156), in prevažati jih, podeljujejo so z listinami (dobavnimi knjigami, dobavnimi listi ali dobavnicami, spremnicami), ki so propisano v teh ukazih in zlasti v ukazu od 22. sept. 1883.
Dediči, ki prihajajo v posest raznesilnih tvarin, loga poprosijo za potrebno dovoljenje oblastva.
oblastvo
Лко jim so dovoljenje ne podeli, stvo iz ozirov na varnost zaukaže.
dolžni so izpolniti,
brez odkar jim
g. it. Od določila g. 1, odstavka 1 zakona z dne 27. maja 1886 <drž. zak. št. 134) izimljejo so na podlogi odstavka 3 istoga paragrafa :
1.	V zažiganje pri pnškah služeče raznesilne tvarino, ki so podelano v dotičnih zapalnih pripravah (strelne kapice , zapalnice, zapalne krogljico, z tipalne pripravo za tulce patronam);
2.	gotove patrone za puško, kolikor pri teh pod 1 in 2 imenovanih stvareh no gre za dovoljenje obrtnega oblastva, n urejati in prodajati jih ali za spremnico po ministerijalnem ukazu od 11. febril varja 1800 (drž. zak. št. 39) pri vožnji takih stvari potrebne ;
3.	želoznocestni signali, kolikor gre za posest žoleznocostnih podjetij ;
4.	po obrtniško narejene stvari zabavnega ognja, kolikor ne gre za dovoljenje oblastva, po obrtno narojati in po obrtno prodajati jih po g. 16, odstavku 11 obrtnega reda (drž. zak. od 1. 1883 št. 39) ;
6. kolodijevn volna in pikrinova kislina in spojine tistih v oziru na dobavo za obrtno svrhe ali namene izimši razstrelno - tehnično uporabo, po tem sosobno kolodijeva volna tudi v oziru na dobavo in narejo za zdravila ;
6. narojanjo raznesilnih tvarin, ki so samo in edino za kretnjo strojev ali mašiti uporabljajo , če uporaba neposrednje za narejo sledi (pokalne zmesi za gonjenje kretal ali motorjev plinovih in kamenega olja).
g. I. Ta ukaz pride v moč istodobno z zakonom z dno 27. -mn j a 1886 (drž. zak. št. 134).
XII.
Zakon z dne I. aprila 1S72 št. 43 drž. zak.
<> zvvševanji kazni,j na prostosti v samotnem zaporu in o komisijah za zviševanje kazni, katere se postavijo.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
§. 1. V kaznilnicah in sodnih ječah, ki so tako napravljene, da je mogoče v kako kazen na prostosti obsojene posamič zapirati, bodo se časne kazni ječe in zapora, kolikor prostori zaležejo, po teh določilih v samotnem zaprtji zviševale tako, da kaznjenec neprenehoma ostane od drugih jetnikov odločen.
§.2. Vsa kazen naj se v samotnem zaporu zvrši, ako
1.	je moči dostati jo tako, da bode kaznjenec k večjemu osem mesecev posamič zaprt, ali če je
2.	v obsodbi izrečena kazen na prostosti do osemnajst mesecev največ ter obsojenec kaže, da se utegne poboljšati.
V vseh drugih slučajih naj bode kaznjenec v prvi dobi svoje kazni in to osem mesecev najmanj a ne čez tri leta samotno zaprt.
§. J}. Ako bi se samotni zapor zdel nevaren, ker ima kaznjenec kako hibo na telesu, ali ker bi se bilo bati kake škode za njegovo telesno ali dušno zdravje, naj on ne bode samotno zaprt, ali če je, naj se tak zapor ne nadaljuje.
O tem izrek uje razsod v kaznilnicah zavoda načelnik, a kar se tiče kaznjencev zaprtih v sodnih
ječah, ti st svetovalec zbornega sodišča, kateri ima nadzor. V obeh slučajih je treba, predno se izreče sklep, povprašati hišnega zdravnika in druge dotične uradnike.
§. 4. Ako je kaznjenec najmanj tri mesece bil samotno zaprt, veljata v računu, koliko časa trpi kazen po teh treh mesecih prestana, vsaka dva popolnoma v samotnem zaporu p reži vij ena dneva za tri dni.
Tako se računi čas tudi, da-si bi pri božji službi, v učilnici ali pri izprehodu pod milim nebom znotraj ječnih prostorov ne bilo mogoče samotno zaprtega kaznjenca popolnoma od ostalih jetnikov odločiti.
§. J). Samotno zaprti kaznjenec bodi tako držan, da mora neprenehoma delati, pri čemer naj se, kolikor se da, gleda na njegov stan ali poklic, na to, kar delati zna in s čim se je doslej bavil, in tudi na to, da se uči kakega obrta. Ako je vendar odvezan dolžnosti delanja, mora mu se dati prilika, da se lehko neprenehoma s čim primernim bavi.
§. 6. Dokler je kaznjenec samotno zaprt, naj se pravilno podučuje, da dobode znanja, kolikor ga ljudska šola daje, in ako ga že ima, naj mu se ponudi prilika, še bolje izomikati se.
§. 7. Vsakega kaznjenca naj ta čas, dokler bode samotno zaprt, dvakrat na dan kdo obišče.
Ako ga ne obišče kdo izmej njegovih ljudij, kak dušni pastir, učitelj, obrtni mojster, zdravnik ali kak po oblastvu k temu posebno opravičeni ud takih društev, katera so namenjena za kaznjence skrbeti in poboljšavati jih, naj ga hodi pogledavat
kdo izmej tistih, ki so sicer postavljeni, da imajo kaznilnice in sodne ječe v skrbi.
Kdo takih, ki nimajo ni službe v kaznilnici ali sodni ječi niti v njej ne opravljajo višjega nadzora, in kateri tudi sicer niso zaradi javnega prida prejeli dovolitve iti h kaznjencem, ne sme pri posameznem kaznjenci nikoli čez pol ure ostati, in kaznjenec sploh sme obisk odvrniti.
§. 8. Na take, ki so že obsojeni, ko pričujoči zakon v moč pride ali ki se pozneje obsodijo zgolj zaradi dejanja pred to dobo storjenega, naj se ta zakon samo tedaj uporablja, ako sami privolijo.
§. 9. Določila pričujočega zakona ne veljajo za samotni zapor, kateri se komu v poostrilo kazni ali za ustrahovalno (disciplinarno) kazen prisodi.
§. 10. V mestu, kjer ima zborno sodišče prve stopinje (deželno ali okrožno sodišče) svoj sedež, postavi se stanovitna kazensko-zvršna komisija, da bode sodelovala pri izpolnjevanji zgornjih določil. Njena dolžnost bode, paziti, da se bode pri nalaganji samotnega zapora delalo na tanko po zgornjih določbah. za tega delj vsaj enkrat na mesec ječo pregledati, najdene spotike odpraviti in o pritožbah kaznjencev razsojati.
§ 11. V tej komisiji so načelnik zbornega sodišča kot prvosednik, državni pravdnik ali njegov nadomestnik in en svetovalec zbornega sodišča, potem dva moža dovernika (zaupna moža), katera nista v državni službi, in en zapisnikar.
Svetovalca izbira v komisijo načelnik zbornega sodišča, kateri določuje tudi sebi ali svetovalcu v
Kazenski zakon.	17
komisijo odkazanemu nadomestnika za slučaj kake ovire. Ti izbori se delajo ob začetku vsakega leta za celo tisto leto.
Moža dovernika in potrebne nadomestnike jima imenuje pravosodni minister na tri leta, in načelnik zbornega sodišča jih zavezuje k vestnemu izpolnjevanju svojih dolžnostij s tem, da mu v roko sežejo.
§. 12. Komisija lehko v svoje seje privzema načelnika kaznilnice, in — kar se tiče kaznjencev v sodne ječe zaprtih, — sodnika, kateremu je ne-posrednji nadzor ječe izročen, in tako tudi kaz-njenčevega dušnega pastirja, zdravnika, učitelja in obrtovnega mojstra s posvetovalnim glasom.
Predno komisija kaj sklene, mora vsigdar zaslišati načelnika kaznilničnega, in kar se tiče kaznjencev zaprtih po sodnih ječah, sodnika, ječo ne-posrednje nadzirajočega.
§. 13. Da bode sklep veljaven, potreba je, da so pričujoči vsi komisijski udje — oziroma njihovi nadomestniki, in daje čez polovico vseh glasov za-nj.
Prvosednik glasuje poslednji.
V sejne zapisnike naj se zapisuje, kako je pričujočim glasovalcem ime, kako je kdo glasoval, in kaj se je sklenilo, z razlogi, povedanimi ob kratkem.
§. 14. Pravosodni minister sme sklepe kazensko-vršnih komisij premeniti.
§. 15. Dovernikom pristoji, kadar se morajo zaradi svojega uradnega posla čez pol milje od svojega stanovališča oddaljiti, pet goldinarjev od-škodbe na dan; tudi se jim povraeuje trošek za voz.
§. 16. Pravosodnemu ministru se naroča zvr-šiti ta zakon in izdati izpolnilne propise, in on naj z ukazi, kateri se razglase po državnem zakoniku, na znanje da kaznilnice in sodne ječe, oziroma zborna sodišča, kjer naj se določila tega zakona zvršujejo.
§. 17. Ta zakon pride v moč tisti dan, katerega se razglasi.
XIII.
Zakoni zoper živalske kužne bolezni.
i.
Zakon z dne 29. fcbruvarja 1880 št. 35 dri. za k.
o odvračanji in zatiranji kužnih bolezni pri živalih.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem v odvračanje in zatiranje kužnih ali pri-jemljivih živalskih bolezni tako - le :
Oddelek I.
Splošna določila.
Predmet toga zakona.
§. 1. Določila tega zakona merijo na to, da se živina, kar je je v domači državi, sploh ohrani živinskih kug, in sosebno, da se odvrnejo in za-tarcjo ali iztrebijo tu imenovane živalske bolezni, namreč:
a)	bolezen na gobci in parkljih (volčič, sajevec) pri goveji živini, ovcah, kozah in svinjah;
17*
260 XIII. Zakon z dno 29. februvarja 1880 št. 36 d. z.
b)	črmnica ali prisad na slezeni ali vranici (met-Ijaji) pri kmetijski domači živini;
c)	plućna kuga goveje živine;
d)	smrkavost (črvivost) pri konjih, oslih in mezgih;
e)	osepnice ovčje;
У) sramna kuga (chancre) plemenih konj in opahki mehurčkov po spolovilih (spolnih udih) konj in goved;
g)	garje pri konjih in ovcah;
h)	vsteklina pasja in drugih domačih živali. Posebna določila glede odvračanja in zatiranja
goveje kuge obsežena so v zakonu z dne 29. feb-ruvarja 1880 (drž. zak. št. 3 7).
Kadar se vname pri živini kaka kužna ali prijemljiva bolezen, katera med prejšnjimi ni imenovana, pridržava se ministarstvu notranjih reči, dogovorno z ministerstvoma za trgovino in poljedelstvo izdati potrebne naredbe z ozirom na določila tega zakona.
Kdo pazi na izpolnjevanje tega zakona.
§. 2- Za izpolnjevanje teh zakonitih določil o živinskih kužnih boleznih, kolikor v teh določilih ni ukazano kaj posebnega, skrbe politična oblastva, in to na prvi stopinji politična okrajna oblastva z zakonitim sodelovanjem dotičnih občin, dalje organi pomorsko-zdravstvene uprave po meri svojega zakonitega področja, in delo to vodi in prigleduje ministerstvo notranjih reči, odnosno ministarstvo za trgovino.
Pri pažnji na zvrševanje teh določil naj pripo-magajo uradno služeči živinski zdravniki; ako kateri služečih ali uradnih živinskih zdravnikov zarad kake ovire ne more ali če ga ni nobenega, tedaj
sme politično okrajno oblastvo druge potrjene živinske zdravnike, in kadar bi takih ne bilo dobiti, okrajne zdravnike uporabljati za uradne opravke uradno služečih živinskih zdravnikov z oblastmi in dolžnostmi, katere imajo le-ti.
Glede konj, tovornih in živež nosečih ali vozečih živali, ki pripadajo vojaški upravi, prepušča se ovedovanje in zatiranje kužnih živinskih bolezni, v kolikor je po njih samo svojina vojaške blagajne prizadeta, vojaškim oblastvom.
Takisto je tudi ovedovanje in zatiranje ali iztrebljanje kužnih živinskih bolezni v c. kr. državnih žrebčarnicah in c. kr. državnih kobilarnicah v prvi vrsti prepuščeno poveljstvom državnih žrebčarnic in ravnateljstvom državnih kobilarnic.
Ali vojaška oblastva in ravnateljstva kobilarnic imajo dolžnost, vselej kadar koli se kužna bolezen prikaže, ta prigodek in storjene naredbe brez odloga dotičnemu političnemu okrajnemu oblastvu pri-znaniti, tek bolezni na znanje dajati mu ter sodelovati pri izvodu tistih naredeb ali mer, ki jih politično oblastvo v zmislu tega zakona spozna za potrebne v obrano, da se kuga dalje ne zatrosi. Z druge strani je dolžnost političnega okrajnega oblastva, kakor hitro zve, da je kateri državnih žrebcev kužne bolezni sumen, naj bode v žreb-čarski postaji ali v zasebnem (privatnem) najmu ali na reji pri zasebnem človeku, le - to naznaniti žrebčarnice poveljstvu, da ono ukaže, česar bode treba.
§. 3. Kadar pri kaki kužni živinski bolezni nastanejo razmeri, ki zahtevajo, da se politična
deželna oblastva ali pa ministerstva neposrednje poprimejo stvari, ali da se ukazila nižjih oblastev raztegnejo, naj ona ukrenejo, kar je slučaju primerno.
Zlasti naj ministerstva skrbe za to, da bodo ukazila, zoper nadaljni razšir živinskih kug izdana, ki dotikajo občni interes, občno razglašena.
Ministerstvom pridržavajo se tudi ona ukazila, ki bi jih vsled posebnih mednarodnih razmerov potreba bilo.
Oddelek II.
Kaj je narejati, da se kužne živalske bolezni
ne zatrosijo v dežele, po katerih velja ta zakon.
a) Narodbo stanovitno ali trajne.
§. 4- Domače živali, katere so podvržene boleznim v §. 1 naštetim, pripuščajo se k wozu samo, če se pokaže živinski potni list, v katerem je potrjeno, da so bile ob odhajanji iz stanovitnega bivališča glede zdravja nesumne.
Domače živali te vrste, o katerih se ne pokažejo taki izkazi, ali ki se navzlic takim izkazom najde da imajo kužno bolezen ali da so je sumne, naj se ne pripuščajo v deželo.
b) časne.
§. 5. Kadar se je v sosedni deželi vnela kužna ali prijemljiva živinska bolezen v razsežaji za to-zemsko (domačo) živino nevarnem ter se je bati, da se utegne zanesti v tostransko ozemlje, tedaj sme politično deželno oblastvo vvoz živih ali mrtvih
živali, po katerih je mogoče kužnino v deželo zanesti, iz okužene okraj ine:
1.	bodi poleg meje vsega upravnega okoliša ali za neke mejne kose prepovedati ali
2.	dopustiti samo skozi določena vhodišča in pod utesnili, s katerimi se nevarnost zanesenja odvrača.
Po potrebi smejo se te utesnitve prometa raztegniti tudi na vvoz surovega mesa in drugih živalskih surovin, gnoja, klaje, steljiva in vseh takih predmetov, ki utegnejo biti nositelji kužnine.
Kjer tak6 nanesd okolnosti, sme se ukazati zapor meje, ako je treba, z vojaškimi močmi.
Pregled živino, koliko je jo.
§. (». Ako se kužna bolezen v sosedni deželi 20 kilometrov od meje ali bliže začne nevarno širiti , sme politično deželno oblastvo za udeležene tostranske mejne okoliše ukazati da se pregleda, koliko je po njih živine, ter v razvidu ali razpre-gledu ima stanje njenega zdravja in za koliko se vsak čas poviša ali zmanjša število tiste vrste živali, katerim je ta kužna bolezen nevarna.
Oddelek III.
Kaj je narejati, dn se po deželah, za katere velja ta zakon, kužne živinske bolezni dalje ne razširjajo, in da se zatrć ali iztrebijo.
Splošno naredbo : prepoved prometa.
§. 7. Take domače živali, ki imajo prijemljivo bolezen ali ki so je sumne če tudi samo za to, ker so bile na istem mestu ali pod isto strežbo z bolnimi, ne smejo dajati se v promet ali trgovino.
Donašanje živinskih potnih listov.
§. 8. Tudi v tozemskem (domačem) prometu morajo se imeti potni listi:
a)	za preživače (preživalke, prežvekovalke), konje in prašiče, ki se ženo ali vozijo na živinske razstave;
b)	za govejo živino vsake starosti, ki se na živinske semnje ali dražbe žene, ali za govejo živino (— z izimkom telet v zakolj namenjenih pod 6 mesecev —), katera se — vsled premene stajališča — odžene v drug, čez 10 kilometrov oddaljen kraj;
c)	za črede preživačev in prašičev ali svinj, ki se kam preko večjih kosov dežele žen6;
d)	za preživače, ki se kam odpravljajo po železnicah in na ladijah.
Kadar druge domače živali in ne preživači zbole za kako kužno boleznijo, ali če se je bati, da bi se po njih kužnina utegnila dalje razširiti, tedaj sme politično deželno oblastvo zaukazati, da mora tudi taka živina imeti potne liste, če se žene na semnje in dražbe, ali prevaža po železnicah in na ladijah.
Kazsodbo kas. dvora: K §. 8 lit. b: Kažnjiv jo tudi tisti, katerega zasačijo na poti na semenj brez potnega lista, akoravno so vrne z živino nazaj, prodno jo prišel na kraj semnja (z dne 4. mare. 1881 št. 14098 ex 1880).
Kdor žene živino brez potnega lista na semenj, no more oditi kazni s tem, da prinese pozneje ta list (z dno 21. maja 1881 št. 1428).
Potni list se mora s seboj imeti; no zadostuje, če si ga kdo preskrbi, potom pa doma pusti ter žene živino na semenj (z dne 26. maja 1882 št. 2968).
Kažnjiv ni, kdor ženo živino na kak semenj , ki ni imenovan v potnem listu ; samo da jo sicer potni list še veljaven (z dne 25. aprila 1881 št 2119).
Tudi tisti, kdor ima živino na kraju semnja samega, mora imeti potni list za tisto živino, katero izžene na semenj (z dne 1. dec. 1881 st. 9134)
Hlapec, kateri žene brez potnega lista živino na semenj, ne moro so izgovarjati tor kazni odtegniti s tem, da je storil to na povelje gospodarjevo (z dne 16. dec. 1881 št. 8801).
Tudi oni jo odgovoren, kdor sprejme brez potnega lista od prvotnega stajalisča odgnano živino so le pozneje med potjo (z dne 18. jun. 1883 št. 5261).
Izraz ,,na semnje ženo“ ne obsega tudi slučaja, ako so živina vprožo samo zato , da so kdo pelje na semenj (z dne 13. marcija 1882 št. 13146 ex 1881).
Tudi za odgon živino iz planinsko pase jo treba živinskega potnega lista, ako je pašnik od kraja, kamor so jo živina odgnala, oddaljen čez 10 kilometrov (z dne 3. aprila 1882 št. 132).
Ako je kraj, kamor so kaka živina žene, od dosedanjega sta-jališča oddaljen nad 10 kilometrov, zapade kazni, kdor nima potrebnega potnega lista, če tudi kraj, kjer jo bil zasačen, še ni nad 10 kilometrov oddaljen od dosedanjega stajalisča (z dne 21. okt. 1882 št. 4079).
Nadziranje semnjev in živinskih razstav itd.
§. 9. Vse živinske semnje, dražbe in javne razstave podmetati je veščemu nadzoru. Izvozne živinske semnje, ki imajo odlično znamenitost, državna uprava lahko da nadzirati po živinskih zdravnikih, ki jih država postavlja.
Da se odvrne nevarnost okužbe, naj se na vseh živinskih semnjih ukaže prignano živino prilično odločiti in posebej razpostaviti.
Veščak ali zvedenec, komur je izročen nadzor, ima dolžnost, vsako na semenj prignano živinče potanko ogledati in preiskati, če zapazi kužno bolezen ali če mu se obudi sum glede tega, precej ukazati, da se bolne ali sumne živali odločijo in pod pažnjo imajo na oddaljenejšem stajališči, kjer ne morejo priti v dotiko z drugo okužbi podvrženo živino, in o tem brez odloga oblastvu naznanilo podati.
Živino, za katero se ne ve gotovo od kod je, treba je zaklati v selišči (vasi, trgu itd.), kjer biva semenj.
266 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 85 d. z.
Smanji red živinskim semnjem naj — dovpra-šavši dotične občine — izdado politična deželna oblastva, a pri živinskih semnjih posebne znamenitosti ministri za notranje reči, trgovino in poljedelstvo.
Propisi za vožnjo živino po železnicah in na ladijah.
§ 10. Kadar se preživači vozijo po železnicah in na ladijah, treba je držati se naslednjega, namreč:
1.	Vsako vožnjo mora pri vlaganji in odlaganji na postajah v to določenih živinski zdravnik ali drug veščak preiskati.
2.	Živina — razen ko bi sila tako nanesla — sme z voza ali ladije dati se samo v se-lišči, kamor je namenjena.
3.	Klavna živina ne sme se vkupaj z živino za pleme ali v gospodarstvo namenjeno pošiljati niti v isti železno-cestni voz ali na isto ladijo spravljati.
4.	Iz kake vnanje dežele vvažana klavna živina ne sme se z domačimi preživači v istem vlaku ali na isti ladiji voziti.
Preiskovanje gnanih (popotnih) čred.
§. 11. Gnane črede mora med potjo potrjen živinski zdravnik najmanj vsakih pet dni enkrat pregledati in preiskovati.
Samo če je čreda zdrava, sme se dalje gnati ter se mora to v potnem listu potrditi: v nasprotnem slučaji postopati je na podlogi najdenja po zakonitih določilih.
Ogledovanje živine za poboj in zakolj.
§. 12. Ogledovanje živine in mesa treba je glede živine v poboj sploh zvrševati.
V	obrtniških klavnicah naj se ta ogled raztegne tudi na živino za zakolj ali drobnico; v občinskih in sploh v večjih klavnicah mora se ogledovanje živine in mesa izročati potrjenim živinskim zdravnikom.
Tudi kadar je treba živinče za silo pobiti ali zaklati, mora vsegdar biti ogled.
It a z 8 o d b o k a 8. dvora: S §. 12 pričujočega zakona razveljavljeni so oni stari rodi za ogledovanje mesa, kateri bo pri pobijanju živine za domačo potrebo oprostili dolžnosti ogledovanja (z dno 6. maja 1882 št. 1794).
Ogledovanje mesa pri klavni živini za domačo rabo ni ob-ligatcrično; teleta spadajo h klavni živini (z dne 1. sept. 1882 št. 6068).
Pažnja na konjedirnice.
§. 13. Konjedirnice in zagrebališča, naj bodo pod živino-zdravstvenim in zdravstveno-policijskim nadzorom.
Previdnosti gledč nekih oseb.
§. 14. Taki ljudje ki po svojem zaslužku imajo delo s tujo živino, z živalsko mrtvečino ali z živalskimi odpadki, treba je, da se po njih kužnina kam ne zatrosi, podvreči potrebnim previdnostim glede tega, kako naj se oČiščajo, in gledč njih hoje v pristave ali hiše in v hleve.
V	okuženih pristavah ali v selisčih, nad katerimi je razglašen zapor (§. 20), prepovedano je tujim ljudem v hlevih prenočevati.
Dolžnost naznanila.
§. 15. Kdor na svoji živali ali na živali sebi v skrb izročeni zapazi kako v g. 1 imenovanih kužnih bolezni, ali taka znamenja, katera vzbujajo
2ß8 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 86 d. z.
sum take bolezni z ozirom na pouk — kakor-šnega izda ministerstvo notranjih reči, — dolžan je to neutegoma naznaniti županu, ter tisto žival spraviti dalje od takih mest, na katerih bi utegnila druga živina bolezen nalezti.
Ukazoma sme se določiti, da bode v večjih občinah — da se stvar brez odloga priobči županu (županstvu) — tako naznanilo dajati organom občinskega županstva, kateri krajno-policijske poslove oskrbujejo.
Ako na grajščini od občinske zveze odločeni zboli žival, katere lastnik (gospodar) je grajščinski posestnik, zakupnik, načelnik ali poslovoditelj, ali ki je kateremu teh v skrb izročena, treba je to neutegoma naznaniti političnemu okrajnemu ob-lastvu, a če zboli kaka druga žival, ki biva na grajščinskemu svetu, naznaniti je to brez odloga grajščinskemu načelniku (pošlovoditelju).
Pri živini, ki se po suhem goni ali vozi, naznaniti je bolezen županu najbližje občine, a od živine vožene po morji pristaniškemu uradu pristajal išea.
Dolžnost, bolezen neutegoma naznaniti, ter dotične živali oddaljiti od takih mest, kjer bi se utegnila drugih živali prijeti, velja tudi tedaj, kadar med živino enega hleva ali ene črede v osmih dneh druga žival za kako notranjo boleznijo z enakimi znamenji ali prikazi zboli.
Dolžnost župana (grajščinskega načelnika) jo, kakor hitro na kateri koli način zve, da se je kje vnela kužna bolezen ali da je kaka žival pod sumnimi znamenji zbolela ali poginila, in — v kolikor se v slučaji poslednjič omenjenem sum ne
odpravi popolnem z veščo ovedbo potrjenega živinskega zdravnika, — neutegoma podati naznanilo političnemu okrajnemu oblastvu.
§. 1<$. Tudi živinski zdravniki, živinski in me-sovni ogledniki in pa konjedirci imajo dolžnost, neutegoma tako naznanilo podati, kadarkoli — zvršujoč svoje zvanje — zvedö, da se je med živino kje prikazala kužna bolezen ali če zapazijo znamenja, ki vzbujajo sum, da se je kuga vnela. Živinski zdravniki naj podajo naznanila političnemu okrajnemu oblastvu in županu tiste občine, a živinski in mesovni ogledniki in pa konjedirci županu.
V drugem ima orožništvo dolžnost in vsak, kdor koli za take bolezni zve, pravico, le-to naznaniti.
Knj je narediti, kadar ho kuga vname.
Najprvo naredbo.
§. 17. Župan (grajščinski načelnik) mora podati naznanilo političnemu okrajnemu oblastvu ter ob enem začasno, — ako je moč, privzevši potrjenega živinskega zdravnika, — napraviti, kar je potrebno da se živali odločijo, ter ukazati hlevni zapor (§. 20 b).
Kugopuzna ali kugogledna komisija.
§. 18. Prejevši naznanilo, da se je kje kužna živinska bolezen vnela ali pokazal sum take bolezni, naj politično okrajno oblastvo brez odloga pošlje na kraj in mesto uradno služečega živinskega zdravnika. Ta je z županom (grajščinskim načelnikom) vred, kugopazna (kugosledna) komisija ter naj poizve, kaka je ta bolezen, kod se širi in s katerega vzroka se je utegnila poroditi.
270 XIII. Zakon z dno 29. fobruvarja 1880 št. 86 d. z.
Ako bi treba bilo, politično okrajno oblast,vo lahko poleg uradnega živinozdravnika še drug organ pošlje, da bode kugopazno komisijo vodil ter ukazal potrebne naredbe.
Gospodarju kugosumne živali nihče ne brani, k ovedovanju kugopazne komisije tudi s svoje strani privzeti potrjenega živinskega zdravnika. Ako se proti resničnosti tega, kar je uradno služeči živinski zdravnik našel, pred kugopazno komisijo ugovarja kaj z razlogom, poročiti je o tem po najkrajšem potu na politično deželno oblastvo, katerega delo je, precej ukazati, kar bode dalje potrebno.
Ali vsled tega vmesnega prigodka ne sme zvr-šitev kakih naredeb, ki bi jih po okolnostih bilo treba v obrano, trpeti nikakega odloga.
Kaj je narediti, kadar biva sum kako kuge.
§. 19. Kadar ovedovanje potrdi sum, da je kje kužna živinska bolezen, naj se naredi, kar bode v krajevno obrano za potrebno spoznano.
V osmih dnevih najpozneje mora živinski zdravnik živino vdrugič pregledati in preiskati.
Ako se vsled tega sum odpravi, naj prestanejo v obrano storjene naredbe.
Ako se po mnenji uradnega živinskega zdravnika ne more gotovost, je H kje kužna bolezen ali ne, doseči drugače nego samo s tem, da se katero sumno živinče razpara, tedaj se — kadar ni mrtvine v to — po pooblastitvi političnega okrajnega oblastva sme poboj sumnega živinčeta ukazati.
Naredbo v obrano in zator.
§. 20. Kadar je in dokler je nevarnost kužne ali prijemljive bolezni, smejo se — pod pridržkom
posebnih prepisov, ki so v tem zakonu glede posameznih živinskih bolezni dani, — po kakovosti slučaja in po večji ali manji nevarnosti z ozirom na prizadete s tem koristi prometa ukazati naslednje naredbe, namreč:
1.	Da se za kako kugo zbolevše ali kugosumne živali odločijo od drugih ter pod pažnjo in policijskim nadzorom imajo.
Kot sumne se v tem štejejo vse one živali, katere so bile kako v dotiki z bolnimi živalmi ali s kužnino od njih izhajajočo ter je mogoče, da so bile okužene, tudi če se na njih nikaka bolezen ne prikazuje.
Ü. Da se utesni promet (trgovanje) z bolnimi in sumnimi in pa takimi živalmi, katere so tej bolezni podvržene ali katere utegnejo kužnino prenašati, in da se utesni način uporabljanja in ponovčevanja (prodajanja) bolnih in šumnih živali, ter surovin, ki izvirajo od njih, in stvari, katere so se pri teh živalih potrebovale, so-sebno,
a)	da se živina ne sme dalje gnati in da se v zapor denejo med potjo zbolevše in kugosumne živali.
b)	Da se hlev pod zapor dene. Posledica tega zapora je ta, da živali iz odkazanega jim prostora (hleva, stajališča, dvorišča, pristave, odločenega pašnika itd.) ne smejo oditi in sploh ne v dotiko priti z drugimi živalmi, za katere je tista bolezen nevarna.
Ako je treba, naj se z zaporom hleva vred ukaže odločiti vse stvari, katerih se je bolna ži-
272 XIII. Zakon z dno 29. fobvuvarja 1880 št. 36 d. z.
vina kakor bodi dotaknila, hlevsko opravo, krmo in klajo, gnoj itd.
c)	Da se paša pod zapor dene. S to se prepoveduje ali živino sploh na pašo goniti, ali če je gonjenje na pašo neogibno potrebno, vkup goniti na pašo živino iz različnih hlevov, kakor tudi goniti živino po eni in isti poti ali cesti držeči na pašnike.
d)	Da se prepove vkupna poraba vodnjakov, napajališč, kopališč itd.
e)	Da se prepove, dati psom in malim domačim živalim prosto okoli letati.
f)	Da se selišče ali okolica pod zapor dene.
Kadar se selišče (vas, trg itd.) pod zapor ali v prepoved dene, ne sme se brez posebnega dovoljenja političnega okrajnega oblastva nobena takih živali, katerih se tista bolezen prijemlje, iz selišča kam drugam odgnati in sploh ne sme biti nikaka dotika med domačo in vnanjo živino tiste vrste, za katero je bolezen nevarna.
Tudi se sme prepovedati izvoz takih stvari, ki utegnejo bolezen drugam zatrositi, kakor so: dlake in kocine, kože, parklji, krma in piča, gnoj itd.
Celo selišče v prepoved djati dopuščeno je samo tedaj, kadar je kužna bolezen takšna, da je z njo združena večja občna nevarnost ter je po več hlevih živina za-njo zbolela.
V večjih seliščih lahko se prepoved utesni na neke ulice in dele ali kose selišča.
Kadar okolnosti tako nanašajo, da ni moči bolnih in šumnih živali imeti v hlevih, sme se namesto seliščne prepovedi preložiti zapor na vse mejnike ali na neke mejnike (ukazati okolični zapor),
a promet mora pri tem ostati takisto utesnjen ali omejen, kakor to sicer biva pri zaporu selišča.
Samo z dovoljenjem političnega oblastva sme, se katero selišče, ali katera okolica pod zapor ali v prepoved djati, ali kak izimek od tega narediti.
3.	Da se prepovedo živinski in konjski semnji, živalsko dražbe (licitacije) in razstave v kužnem selišči in v njegovi najbližji okolici ali pa ukaže, da se neke določene vrste živali ne smejo na semenj, dražbo ali razstavo priganjati.
4.	Da se osepnice stavijo takim živalim, katerih se kuga prijemlje.
To se sme ukazati samo v slučajih, ki jih le-ta zakon imenuje, ter naj se zgodi pod nadzorom uradno služečega živinskega zdravnika.
5.	Da se kužne in sumne živali ubijejo.
To se sme ukazati samo v tistih slučajih, ki so v tem zakonu izrekoma povedani, a ni uporabno na take živali, katere bivajo v hlevih bolni živini namenjenih kake c. in kr. živinozdravne učilnice ali kakega državnemu nadzoru podstoječega višjega učilišča, ter služijo njihovim svrham. fi. Da se mrtva trupla živali, ki so za kako kužno boleznijo poginile ali vsled nje ubite bile, in taki deli od njih, ki lahko kam zatrosijo kužnino, po tem gnoj, stelja, proizvodi ali izdelki in odpadki kužnih in šumnih živali s poti spravijo tako, da ne bode škode odtod.
Držeč se dotičnih zakonitih določil smejo se mrtve živali po termičnem (toplotnem) ali kemijskem potu ali pa tudi s tem odstranjati, da se dovolj globoko zakopljejo.
Knzcnski zakon'	18
274 XIII. Zakon z dne ‘29. februvarja 1880 št. 35 d. z.
7. Da se oneškodijo (razkužijo, dezinficirajo) hlevi in staje, kjer je kužna in sumna živina bivala, orodje in priprava in druge stvari, ki so prišle kako v dotiko z njo ali s kužnino od nje izvirajočo, sosebno tudi oblačila takih ljudi, kateri so z bolnimi živalmi prišli v kako dotiko. Hlevi in staje, in pa orodje, posode in stvari, katerih so se živali kako dotaknile, naj se pod nadzorom in voditeljstvom poslanega na mesto živinskega zdravnika razkužijo.
Ako bi treba bilo, sme ukazati se tudi, da se razkužijo ljudje, kateri so prišli v bližnjo dotiko s kužno živino.
Natanjčneja določila, kako je pod 1 do 7 naštete naredbe v obrano in zator kužnih bolezni uporabljati in izvajati, izdado se v zvršitvenem ukazu.
OrigovornoHt občinskega oblaetva.
§. 21. Občinsko oblastvo kužnega selišča (načelstvo grajščinsko) daje odgovor za natanko zvr-ševanje ukazanih krajevnih naredeb in politično okrajno oblastvo naj ga nadzira v tem.
Razglaševonje prijemljivo bolezni.
§. 22 Ako je dognano, da se ,je kje kužna bolezen vnela, naj politično okrajno oblastvo le-to neutegoma priobči občinam meječim s kužnim se-liščem in najbližjim političnim oblastvom, a v primorskih deželah tudi pomorsko - zdravstvenim ob-lastvom ter o tem poroči tudi političnemu deželnemu oblastvu.
Le-to oblastvo naj po meri večje ali manje nevarnosti sosednim upravnim okolišem, glede pri-
Xi II. Zakon z dno 29. februvarja 1880 št. 35 d. z. 276
morskih dežel tudi pomorskemu oblastvu v Trstu priznani, da se je kuga vnela in kake zaporne naredbe so bile ukrenjene ter ministerstvu notranjih reči naznanilo o tem poda.
Obdobna hoja na ogled.
§. 2i$. Dokler kje traja kaka prijemljiva bolezen pri živini, naj politično okrajno oblastvo v primernih dobah pošilja uradnega živinskega zdravnika v kužno sedišče pogledavat.
Ozdravljanje ali lečenje.
§. 24. Gospodarjeva reč je preudariti, hoče li bolno živinče dati ozdravljat, ako je sploh dopuščeno, da ga živinski zdravnik leči.
Kjer ta zakon določuje, da se morajo bolne živali dati lečiti živinskemu zdravniku, a gospodar to lečenje zanemari ali opusti, naj politično okrajno oblastvo bolne živali tedaj po živinskem zdravniku ob gospodarjevem trošku ozdravljati da, kadar se je vsled tega bati za živino drugih. Ozdravljanje naj nadzira uradno služeči živinski zdravnik.
Izrek, da jo kuga potihnila ali ugasnila.
§. 25. Živinozdravno-policijske naredbe, ukrenjene v zator kužne živinske bolezni, izgube svojo moč tedaj, kadar se uradno izreče, da je bolezen ugasni la.
To se sme stoprv tedaj zgoditi, kadar v dotični pristavi ali hiši, oziroma v dotičnem selišči ni več nobene kužne živali, kadar je razkuževanje zvršeno ter potekel določeni čas od dobe, ko je poslednje živinče ozdravelo, ubito bilo ali poginilo.
18*
Oddelek IV.
Posebni propisi za posamezne kužne bolezni pri živini.
n) Bolezen na gobci in parkljih pri goveji živini, ovcah, kozah in svinjah.
§. 26. Kadar se bolezen na gobci in parkljih (tudi volčič, s a j e v e c imenovana) širi po večjem kosu dežele, sme politično deželno oblastvo prepovedati, da se goveja živina, ovce, koze in svinje ali prašiči ne gonijo iz okuženega deželnega predela drugam niti od drugod va-nj, a dopustiti promet s temi živalmi znotraj omenjenega predela ali kosa.
Prepovedano je nekuhano mleko bolnih živali v korist obračati in prodajati.
Sme li dopustiti se poboj ali zakolj bolnih živali, da se použije meso, to je zavisno od mnenja živinskega zdravnika.
b)	Črmnica ali prisad na slezeni ali vranici (metljaji, anthrax) pri kmetijski domači živini.
§. 27. Živali, za katere na mesto poslani živinski zdravnik izreče, da so bolne za to kugo ali sumne, ne smejo se pobijati v to, da bi se meso použilo in drugi deli trupla kako v korist obrnili.
Prepovedano je posamezne dele, mleko ali druge proizvode (izdelke) od živali za črmnico obolelih ali te kuge šumnih v korist obračati in prodajati.
Samo potrjeni živinski zdravniki smejo se pri takih živalih lotiti kake krvave operacije, ali pa paranja mrtvega trupla.
Mrtvečina take živine, ki je poginila za črmnico tli za to ubita bila, ne sme se odirati (iz
kože devati) ter se mora kakor je koli hitro mogoče s poti spraviti tako, da ne bode škode odtod (§. 20, št. ti).
Nesumne živali okužene pristave ali hiše, ki se vidijo zdrave, smejo se samo s privoljenjem in pod nadzorom potrjenega živinskega zdravnika pobiti v ta namen, da bi se meso použilo, in samo v kužnem sedišči ali kraji.
H a z k o d b a kas. dvora : Vsako preziranje teli prepisov kaznuje so po §. 46 ne glede na to , ali jo bila kugopazna komisija v zmislu §. 18 že sestavljena, ali no (z dno 11. jun. 1881 št. 2680).
c)	Plučna kuga goveje živine.
§. Politično okrajno oblastvo sme na podlogi mnenja uradno služečega živinskega zdravnika in pod primernimi opreznostmi ali pazili dopustiti , da se iz zaprtih hlevov in sedišč še popolnem zdrava goveda kam zarad poboja ženo.
Meso pobitih bolnih živinčet sme se samo v kužnem selišči použiti, ako živinski zdravnik tako najde, vendar je treba pluča pobitih bolnih goved, za katero je najdeno da so užitna, in pa mrtva trupla goved, ki so za kužno plučnico poginila in pobitih bolnih neužitnih živinčet s poti spraviti tako, da ne bode škode odtod.
Meso takih goved, ki so vsled suma plučne kuge pobita in po poboji najdena, da so bila zdrava, sme se pod primernimi pazili prevažati v selišča večjega potroška, vendar samo po železnicah in na ladijah.
Kože takih goved, ki so za to boleznijo poginila ali bolna pobita bila, treba je razkužiti.
Kadar se živali , za katere je sum, da imajo plučno kugo, kje zateko, da se zoper prepoved ra-
278 XIII. Zakon z dne ‘29. februvurja 1880 št. 36 d. z.
bijo, ali zunaj prostorov, ki so jim bili odkazani, ali na mestih, na katera ne smejo stopiti, tedaj sme, — če se je bati, da bi najdena živina kugo dalje raztrosila, — politično okrajno oblastvo, a v posebno nevarnih okolnostih oblastvo tistega se-lišča ali kraja samo ukazati, da se precej ubije.
d)	Smrkavost (črvivost) pri konjih, oslih in mezgih. §. 21). Smrkave (črvive) živali je brez odloga ubiti. Živali, katere so smrkavosti (črvivosti) samo sumne, naj se osebijo (odločijo), v hlevu zaprte imajo in po oblastvu nadzirajo; ozdravljati jih sme samo potrjen živinski zdravnik; ako žival čez šest tednov sumna ostane, tedaj naj gospodar nosi na-daljšnje troske nadziranja po oblastvu; ako on tega ne more ali neče, naj se žival ubiti da.
Take živali, katere so v eni in isti prostoriji s smrkavimi (črvivimi) ali te bolezni sumnimi živalmi bile ali z njimi sploh prišle tako v dotiko, da so se utegnile s tem okužiti, morajo se dva meseca v posebnih prostorijah pod opazovanjem živinskega zdravnika imeti ter se smejo stoprv po tem času pripuščati v prost promet, ako se tedaj pokaže, da so popolnem nesumne.
Politično okrajno oblastvo sme pod primernimi pazili dopustiti, da se taka živina, dokler je zdrava, med mejniki selišča uporablja.
Politično okrajno oblastvo sme tudi ubiti dati take živali, na katerih se kažejo znamenja, ka-koršna so za sum smrkavosti veljavna:
</.) ako uradno služeči živinski zdravnik na podlogi ovedcnih okolnosti in očitnih znamenj izreče, da verjetno imajo to bolezen; ali
XIII. Zakon z dne 29. februvarja ld80 št. 35 d. z. 279
fi) kadar so okolnosti take, da z drugimi, v tem
zakonu ukazanimi naredbami ni moči izdatno
ubraniti, da ne bi se bolezen dalje razširila.
Ako se zaporu podvržene smrkave (črvive) živali kje zateko, da se zoper prepoved rabijo, ali če se najdejo zunaj prostorov, ki so jim bili od-kazani, ali na takih mestih, kamor ne smejo zahajati, sme oblastvo tistega selišča ali kraja ukazati, da se precej ubijejo.
Mrtva trupla smrkavih (črvivih) živali, bodi da so poginile ali ubite bile, treba je cela (v kosmati koži) s poti spraviti tako, da ne bode škode odtod (§. 20, št. 6).
e)	Osepnice ovčje.
§. 30. Kadar je dognano, da so kje kužne osepnice a ni mogoče bolnih živali odločiti od zdravih in zaprte imeti, ali če se bolezen med kako čredo močneje razširi, treba je ovcam, kar jih je še zdravih, za silo osepnice staviti.
Kadar preti nevarnost, da se kužnina utegne zatrositi v sosedne črede, tedaj sme politično okrajno oblastvo zapovedati, da se osepnice stavijo tistim čredam, za katere se je bati, da se jih utegne bolezen prijeti.
Gospodar ovčje črede sme jej v obrano tedaj samo osepnice staviti dati, ko je izprosil dovoljenje političnega okrajnega oblastva.
Z ovcami, katerim so se osepnice stavile, treba je — kar se tiče živinozdravno-policijskih naredeb, — tako delati kakor z osepničavimi.
Prepovedano je osepničave ovce s tega namena klati, da bi se meso použilo.
280 XIII. Zakon z dne 29. februvarju 1880 &t. 35 d. z.
f)	Sramna kuga (francozi, pojatnica, chartere) ■, opahki mehurčkov po spolovilih plemenih konj in goved.
§. 31. Sramnokužni konji ne smejo se pripuščati k plemenitvi (oplodbi).
Kobile, ki imajo to kugo, ne smejo se nikoli več za pleme rabiti, tudi če se zdi, da so ozdravele ; za to naj se v oznamenilo taki kobili na levi strani vratu vžgeta pismeni B. K.
Žrebca ali pastuha, o katerem je izkazano, da je okužil kako kobilo, ali pri katerem je določno moči dokazati, da ima to bolezen, ali ki je bil spuščen na kobilo, ki je tist čas uže sramnokužna bila, treba je rezati (skopiti).
Ako sramna kuga širje seza, to naj politično deželno oblastvo, kakor naneso okolnosti, ali vse plemenjenje kobil po deželnih ali zasebnih (privatnih) pastuhih ustavi ali pa ukaže, da mora uradno služeči živinski zdravnik vsakega pastuha ogledati, predno se sme spuščati.
Po okoliših ali okrajih, v katerih je sramna kuga bila, treba je, predno se začne v sledečem letu čas plemenitve, vse plemene konje po živinskem zdravniku pregledati dati, kakšnega so zdravja, ter se smejo k plemenitvi pripustiti samo tisti pa-stuhi, ki so bili popolnem zdravi najdeni.
§. 32. Konji in biki, katerim se po spolovilih izpahujejo mehurčki, ne smejo se spuščati, dokler imajo to bolezen.
g)	Garje pri konjih in ovcah.
§. 33. Garjave konje naj živinski zdravnik loči ali ozdravlja.
Močno garjave konje, za katere izreče živinski zdravnik, da jih ni moči ozdraviti, treba je ubiti.
Take konje, ki so z garjavimi bili tako v dotiki, da se jih je vsled tega utegnila bolezen prijeti, treba je štiri tedne imeti pod opazovanjem živinskega zdravnika, ter veljajo zanje utesnila v §. 29, odstavku 3, propisana.
§. 34. Garjave ali krastave ovce, ako jih gospodar raji ne da ubiti, naj živinski zdravnik ozdravlja.
h)	Vsteklina domačih živali.
§. 35. Vsakdo ima dolžnost, ako na svoji ali izročeni si živali zapazi znamenja, da je vstekla, ali zarad katerih bi se pri njej tudi samo bati bilo, da vsteče, precej ubiti jo ali tako odločiti, da ne bode nevarnosti za nikogar, in ob enem to potrjenemu živinskemu zdravniku ali oblastvu tistega selišča, a v takih mestih, katera imajo cesarsko policijsko oblastvo, le temu oblastvu naznaniti.
Živali s takimi znamenji, po katerih je misliti, da utegnejo vsteči, dati je tedaj pod opazovanje živinskega zdravnika, kadar je moči kam popolnem varno spraviti jih ter jih gospodar raji ne ubije.
Živali te vrste, ki prosto okoli letajo ali katerih ni nikamor moči popolnoma varno shraniti, naj se ubijejo.
Brezizimno je pobiti tudi take živali, pri katerih se je vsteklost uže prikazala, takisto tudi vse pse in mačke, ki so prišli v dotiko z vste-klimi živalmi.
Druge domače živali, ki jih je uklala vstekla žival, naj se, ako jih gospodar ne da raji ubiti, osebijo (odločijo), pod nadzorom imajo in brž pobijejo , kakor hitro se na njih prikaže kak sled vstekline.
282 XIII. Zakon z due 29. februvarja 1880 št. 35 d. z.
Ugrizena goveda in konji morajo štiri mesece, ovce, koze in svinje tri mesece po ugrizu ostati odločene in pod nadzorom.
Ako oblastvo kakega selišča dozve, da se kaka vstekla ali vstekline sumna žival kje klati, naj jo precej da ubiti ali ujeti ter o njej oblastvom sosednih selišč in političnemu, odnosno policijskemu oblastvu priznanilo pošlje.
Po takih krajih, kodar se vlačijo vstekli ali vstekline sumni psi, ali po katerih je vsteklina razširjena, sme se ukazati, da vsak svojega psa priklene, ali z varnim nagobčnikom opravi ali na vrvici vodi in da se pobijejo psi, kar se jih klati, in glede katerih ta ukazila niso izpolnjena.
Da se pokončajo nekatere vrste živali (psi, lisice, volkovi in enakšne), med katerimi se vnema vsteklina, sme politično okrajno oblastvo zapovedati lovijo in pogon.
Prepovedano je vstekle živali klati, njih posamezne dele ali proizvode iz njih kakorkoli bodi rabiti, trošiti ali prodajati.
Mrtva trupla živali, ki so za to boleznijo poginile, ali pa vstekli h in stekline šumnih živali, katere so bile zarad te bolezni ubite, ne smejo se iz kože devati ter jih je treba cela (s kosmato kožo) odstraniti tako, da ne bode škode odtod.
Tako mrtvino parati smejo samo potrjeni živinski zdravniki ali, če takih ni, drugi zdravniki.
Oddelek V.
Posebni propisi za semnje klavne živine in javne klavnice.
§. *$(> Zgornja določila tega zakona uporabljajo se tudi na semnje klavne živine in na javne
XIII. Zakon z cino 21). februvarja 1880 št. 35 d. z 283
klavnice, in na klavno živino, kar je bode on-dukaj.
Uradna dela, ki so odkazana oblastvu dotič-nega selišča, odnosno kugopazni komisiji, opravljati je na takih semnjih klavne živine in javnih klavnicah, ki stoje pod uravnanim živinozdravno-policijskim nadzorstvom, v prvi vrsti tistim organom, katerim je izročeno neposredstveno živino-zdravno-polieijsko nadziranje semnja klavne živine ali klavnice.
Lastnika (gospodarja) bolne in sumne klavne živine ali zastopnika njegovega moči je primorati, da jo precej pod nadzorom uradnega živinskega zdravnika pobije, kadar bolezen ni takšna, da je ni smeti pobiti ali zaklati (§§. 27, 29, 30, 35).
Ako okolnosti tako nanašajo, sme se ukazati, da se pobije tudi vsa druga okužbi podvržena klavna živina, kar je biva v dotičnem razdelku.
Kadar je dognano, da se je kaka kužna bolezen vnela, lahko se dvorišča za klavno živino in klavnice ali pobijavnice za ta čas, dokler traja kužna nevarnost, denejo pod zapor ter prepove, za kugo vsprejemljive živali iz njih drugam goniti.
Ostrejšim na zapor merečim naredbam potrebno je odobrenje političnega deželnega oblastva.
Oddelek VI.
Povračilo za živali, s policijskega ozira ubite.
Slučaji povračila.
§. 37. Za take živali, ki se po ukazu oblastva ubijejo iz tega namena, da se v čisto dene, je li imela kužno bolezen — zunaj vstekline — (§. 19),
284 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1680 Št. 36 d. z.
dalje za živali, ki so bile smrkavosti sumne ter za to ubite, a se je našlo, da niso bile smrkave, daje so povračilo iz državne blagajne s tem, da se plača njih občna vrednost.
Cenitvena komisija.
§. 38. To vrednost je po cenitvi ustanoviti, predno se žival ubije.
Cenitvena (eeniteljska) komisija naj sestoji iz treh ceniteljev, namreč iz dveh za to delo posebej zapriseženih mož (dovernikov) in moža, katerega določi politično oblastvo ali njega poslanec.
Ako so udje ceniteljske komisije v določilu vrednosti enih misli, naj se po tem odmeri povračilo.
Kadar se njih misli razhajajo, tedaj naj se za cenilno vrednost vzame srednje število iznosov, ki so jih cenitelji izrekli.
Vrednost tistih delov trupla, s katerimi sme gospodar po ukazilu oblastva sam narejati (razpolagati), odbija se od cenilne vrednosti.
J'ri živali, ki je smrkavosti sumim.
§. 39. V slučaji §. 29, odstavka 5, ko je zarad suma smrkavosti ukazano, živinče ubiti, naj v podlogo prisodbi povračila služi to, kar uradni živinski zdravnik, razparavši truplo, najde ter izreče.
Vendar ima gospodar ubite živali pravico, zahtevati, da se potrjen živinski zdravnik, katerega si sam izbere, k paranju in k zapisovanju najdenja pripusti ter da se tega zdravnika vgovor, ako bi katerega izrekel, v zapisnik o paranji (sekciji) vzprejme.
Prieojanje povračila.
§. 40. Koliko je po zgornjih določilih komu v povračilo plačati, to izrekuje politično deželno oblastvo, pripuščajoč vzklic ali pritožbo na mini-sterstvo notranjih reči.
Povračilo iz deželnih Brodete v ali po zavarovalnih edinatvih.
§. 41- Deželskemu zakonodavstvu pridržuje se, povračilo za živali, za katere državna blagajna ničesar ne povračuje, dodeljevati iz sredstev posameznih dežel, okrajev ali pa zavarovalnih edinstev ali zvez. ki se ustanove.
Oddelek VIL
Kdo zalaga troske, ki se nabero iz naredeb zoper živalske kuge.
Državna blagajna,
§. 42. Državno blagajno zadevajo, — kolikor se ne tičejo uradnih del, naloženih občinam (graj-ščinam), — naslednji trošiti, namreč:
a)	za pažnjo ali zapor meje proti sosednim državam in deželam ogerske krone, razen priboljšice v stanarini in priprežnini za vožnjo vojaščine, katera je po zdanjih naredbah dodeljena iz deželnih sredstev ali novcev,
b)	za poizvedovanje v to, da se dožene, biva li kje kužna živalska bolezen ali ne,
c)	za državno posredovanje (intervencijo) v času, dokler biva taka bolezen,
d)	za pregledovanje živine, koliko je je po mejnih okoliših, v slučaji, kadar se kuga nevarno širi,
e)	za povračilo, ki se komu da v zameno za ubito živinče.
občina,
Troske za delotvorno zvršitev hranilnih in zapornih naredeb, storjenih v vsakem selišči ali kraji, in za izvažanje mrtvečine in odpadkov, za zagre-banje in zagrebališča nosijo občine (grajščine).
Ako občina (grajščina) nič primernega ne poskrbi glede zagrebališč, najti je — o trosku občine (grajščine), če jo treba s prisilno razsvojitvijo •— v to pripravno mesto ter ukazati, da se precej začne uporabljati.
Ako se na nekatere občine okoliši ne more najti primerno mesto v zakopavanje mrhovine, dopuščeno je — pod pazili, ki jih politično okrajno oblastvo zapove, — prevažati jo v najbližjo konjedirnico, ali, kjer bi se to ne moglo, na zagrebališče drugod najdeno.
Deželnemu zakonodavstvu se pridržava, dodeliti občinam iz deželnih ali okrajnih sredstev po-lajšila glede dolžnosti, katere jim zgornja določila nalagajo.
lastnik,
Ob gospodarjevem (lastnikovem) trosku vrši se nadzor bolnih živali, njih odločba ali osebitev, dotična strežba in lečba, njih ubijanje in razkuževanje.
Za nadzor živinskih semnjev itd.
§. 45$. Troške, kar se jih nateče za nadzor živinskih in konjskih semnjev, živalskih dražeb ali licitacij in razstav, plačujejo semnjevalei, odnosno podjetniki.
Oddelek VIII.
Določila o kaznih in globah ter o vzklicih.
i .«Z#1#/ zakona z dne 24. maja ISS2 it. .5/ drž. zak. f/taxita .«•«' §§. 44 in t i naslednje :
Gledć kazni.
§. 44. Kdor naznanila, katero je po tem zakonu ali po zaukazilih izdanih na podlogi istega podati dolžan, ne poda, zakrivi se prestopka ter bodi kažnjen z zaporom do 2 mesecev ali v novcih (denarjih) do 300 gld.
Občinski župan (grajščinski načelnik) ali katerikoli namestnik njegov, če slučaja sumne bolezni, katerega je naznaniti dolžan, ne naznani, ali iz-dajoč živini potne liste ali potrdnice o izviru, — ako tudi samo iz nemarnosti, — kako neresnico posvedoči ali izpriča, zakrivi se prestopka ter bodi kažnjen v novcih do 300 gld.; v okolnostih stvar obtežujočih sme se mu prisoditi zapor do 2 mesecev.
§. 45. Kdor kaj stori zoper druga ukazila, obsežena v tem zakonu ali izdana na podlogi istega, kriv je prestopka, ter naj bode kažnjen z zaporom do 6 mesecev ali v novcih do 500 gld.
Dejanje zoper rečena ukazila naj se kaznuje kot pregrešek:
1.	v slučajih, v katerih je po zakonu (§. 4G) izreči propad živali ali živalskih surovin;
2.	kadar se je kuga živine prijela;
3.	če je bilo vzrok telesni poškodbi ali smrti kakega človeka.
Kazen je zapor do 2 let ali globa (denarna kazen) do 2000 gld.: & če je vsled tega kak človek smrt storil, hud zapor do treh let.
Razsodbe kas. dvora: Progreška oziroma prestopka po §. 45 mt ustanovi okolnost, ee ohlastvo, katero izdaja živinske potne liste , ni uporabilo za to prepisanega obrazca , ali če so po prodaji v kupcu izročenem potnem listu ni pripomnila sprememba lastnika (z dno 19. marcija 1881 št. 12G).
Po §. 8, oziroma ukazu ministorstev notranjih zadev, pravosodja, poljedelstva in trgovine z dne 12. aprila 1880 št. 30 d. z. k temu §. mora se, ako jo bilo živinče odprodano, to v potnem listu zaznamovati; preziranje te določbe kaznuje se po §. 46 (z dno 10. jun. 1881 st. 3748).
Propad živine in surovin.
§. 40. Za živali in živalske surovine (surove pridelke ali proizvode), s katerimi se je v §. 5 omenjena prepoved vvoza prelomila, naj kazensko oblastvo izreče, da so propadle.
Propad se po predlogu državnega pravdništva sme izreči , tudi če ni nikake obsodbe ali če se nobena določena oseba ne goni s pravdo.
Ako razsodbe o propadu ni moči združiti z obsodbo obdolženca, naj o tem svetovalstvena zbornica sodnega dvora prve stopinje stori poseben sklep, in zoper nje razloko odprta je dotičnikom pritožba na višje deželno sodišče, za katero so določila §. 114 kazensko-pravdnega reda merodavna. Sklepanje o propadu pristoji sodnemu dvoru, v okoliši katerega so se stvari zatekle, ako ga ni uže kako drugo sodišče prehitelo.
Politično oblastvo naj stori, kar je potrebno, da se propadu podvržene stvari kam spravijo in vzdrže — ako jih ni v zmislu danih propisov uničiti, — ter ima pravico, tudi če o propadu še ni nič razsojeno, s privolitvijo državnega pravdništva na javni dražbi prodati jih, kadar tako javni
oziri zahtevajo ali bi njih vzdrževanje napravilo nerazmerno velike troške.
(Term. opomba: „Für verfallen erklärt“ — ,.izreče, da so propadle“; do sedaj smo vedno rabili „zapasti“ „zapadel* ; „propasti“ pomenja bolj „durchfallen“.)
Razsodba kas. dvora: Da živali oziroma živalske surovino zapadejo izreči jo tudi takrat, če tisti, ki je zoper vvozno prepoved ravnal, ni ali ni več posestnik ali lastnik živali ; zaplemba, kakor jo ukazuje minist, ukaz z dne 12. aprila 1880 št. 3(i d. z. namerava le zvršitev razsodbe zagotoviti, pogoj za razsodbo pa ni (z dne 24. sept. 188« št. 8088).
§. 47. Globe s čistim izkupilom za propadle živali in predmete vred tek6 v državno blagajno.
§. 48. Postopek in sklepanje sodbe pristoji glede dejanj, omenjenih v §. 44 političnemu okrajnemu oh last vu , odnosno pomorsko - zdravstvenemu oblastvu prve stopinje z ozirom na blago po morji dovažano, a glede kažnjivih dejanj, imenovanih v §. 45, sodiščem.
§ 49. Poleg kazni je v razsodku nalagati obsojencu tudi povračilo škode, a kadar bi bilo neogibno potreba nadaljšnjega izvoda, napotiti je tega, ki zahteva povračilo, pred civilna sodišča.
Ako se v kazenski sodbi političnega ali po-morsko-zdravstvenega oblastva komu povračilo škode pri reče ali odreče, na voljo je njemu, kdor se s tem izrekom ne zadovolji, z redno pravdo za svojo iskovine pognati se.
Uledč vzklicev ali pritožeb.
§. 50. Vzklici ali pritožbe zoper ukazila političnih oblastev, ki se izrekö na podlogi tega zakona ali propisov danih v njega zvršitev, nimajo od-ložne moči.
Kazenski zakon.
19
Izimek velja samo tedaj, kadar in kolikor gre za zvršbo kazenskih obsodeb, ali kjer je izpolnitev zaukaza, o katerem se vzklic suče, — kakor zvr-šujoče oblastvo o tem sodi, — moči brez vse nevarnosti odložiti.
Oddelek IX.
Končna določila.
§. 51. Občnega kazenskega zakona z dne 27. maja 1852 (drž. zak. št. 117) §§. 387, 400 do 402, dalje propisi o postopku pri živalskih kugah z dne 6. decembra 1850, število 32592 izgube svojo moč tist čas, ko le-ta zakon veljati začne.
§. 52. Ministrom notranjih zadev, pravosodja, trgovine in poljedelstva se naroča zvršitev tegazakona.
Ministerutva za notranje zadeve, pravosodje, poljedelstvo in trgovino izdala so k temu zakonu zvršitvena dolo-tila z ukazom z dne 12. aprila 1880 št. 36 drž. zak., kateri se tako glasi:
V zvršitev zakona z dne 29. februvarja 1880 (drž. zak. št. 35) o odvračanji in zatiranji kužnih ali prijem-Ijivih živalskih bolezni ukazuje se tako:
H §. 1.
Kadar se vname kaka kužna ali nalezljiva živalska bolezen, katera v zakonu ni po imenu navedena, naj politična okrajna oblastva, kar se tiče naj prvih začasnih naredeb, po naliki ali pri podobnosti uporabljajo določila, v tem zakonu in v zvršitvenem ukazu obsežena, ter naj pošljejo deželnemu oblastvu naznanilo o stanji in bistvu bolezni in o storjenih naredbah. Deželno oblastvo pošlje, če je treba, deželnega živinskega zdravnika v kužno selišče ovedovat slučaj, ukaže po večji ali manji nujnosti precej, kar bode nadalje potrebno ter poroči o stvari ministerstvu notranjih zadev, ako bi morebiti bilo potreba kakih posebnih mer ali naredeb.
K §. s.
(Poslednji odstavek.) Kadar se v seliščih, kjer bivajo vojaška krdela, imajoča državne službene konje, ali v njegovi okolici oglasi kužna bolezen med živali, ka-koršna se prijemlje tudi konj, naj politično okrajno ob-lastvo le-to vedeti da dotičnim krdelnim poveljstvom ter priobči naredbe v oziru na živino • zdravstveno policijo storjene.
Enaka priobčila je poslati tudi dotičnim poveljstvom državnih žrebarnic in ravnateljstvom kobilarnic.
K §. 4.
Potni listi živini, namenjenej za vvoz v katero tistih dežel, ki za nje velja ta zakon, morajo biti uradno izdani, obsezati število živali, njihovo tanjo naznambo, in kaka posebna znamenja, ako bi jih živinčeta imela, po tem potrdilo, da so živinčeta ob odhodu bila zdrava, in da prihajajo iz kraja, v katerem ali v katerega okolici o času, ko je ta živina odhajala, ni bilo take bolezni, ki bi se te vrste živali prijemala.
Carinsko oblastvo naj zavrača tako živali, katere nimajo v izkaz po propisu izdanih potnih listov, ali katerih število in svojstvo se ne sklada s potnim listom, če se ta nedostatek iz dna ne razjasni.
It §. 5.
Političnih oblastev dolžnost je, neprestano imevati posebno oko na to, kakega je zdravja živina v meječi vnanji deželi.
Posledica kuge, ki sc vname v sosedni deželi, je ta, da nastopijo v §. 6 naštete utesnitve prometa po stopinji in razsežaji in po večji ali manji nevarnosti tistim živalim in stvarem nasproti, katero utegnejo, kakor je za trdno bati se, bolezen v deželo zanesti.
Ukazujoč te utesnitve ali omejitve treba je na vidu imet', da se promet ali trgovina ne ovira v večji meri, nego je po svojstvu bolezni in po vladajočih razmerah sploh opravičeno.
Z ozirom na to je določiti tudi, bode li za surovine (surove izdelke in pridelke) in druge stvari potreba po-trduic o izviru in pa, bode li za živali in stvari zahte-
19*
vati posebnega izkaza, da niso hodile skozi take kraje, v katerih je med živino bila prijemljiva bolezen, za katero ide.
Glede poslednjič omenjenega izkaza je v dotičnem slučaji primerno paziti na način odprave ali vožnje.
Politično deželno oblast,vo in — kolikor gre za pomorski promet, — pomorsko oblastvo v dogovoru s političnim deželnim oblastvom naj razglasi ukazane utesnitve prometa s pristavkom, za katere mejne kose veljajo ter na znanje da dotičnim finančnim oblastvom in železnocestnim upravam, kakor tudi ministerstvu notranjih zadev in ministerstvu za trgovino.
Določujoč vstopališča za vvoz dotičnih živali in stvari ozirati seje sosebno na železnice in poti povodi.
Na določenem vstopališči naj se za ta čas, dokler ga bode potreba, postavi živinski zdravnik, katerega delo je, pretehtovati izkaze o izviru (potne liste, potrd-nice o izviru, če so propisani), živali in surovin, v čisto devati, če so živali in surovine v nesumnem stanji ter domenjati se z dotičnim carinskim oblastvom in železno-cestno upravo, da se ti poslovi kar je koli mogoče hitro rešijo.
Ako v vstopališča dojdejo živali ali surovine brez propisanih uradnih svedočeb, ali če so potrdnice nepopolne, ali če se število živali ne sklada s številom zapisanim v potnem listu ter so ne more z uradnim izkazom dovoljno dotrditi, zakaj jih je več ali manj, ali če se pri ogledovanji in preiskovanji živine obudi kak sum glede njenega zdravja, ali o njih istovetnosti, naj se vsa vožnja zavrne ter naj živinski zdravnik v takem slučaji dotičnim železnocestnim in carinskim organom na znanje da, da se živina ne sme dalje odpravljati, in ob enem naj to naznani političnemu okrajnemu oblastvu, pod katero spada vstopališče.
Ako ni nikakega pomišljaja glede pripuščenja, naj živinski zdravnik na svedočbi s pristavkom dne in svojega podpisa potrdi, da je vstop v domačo deželo z živinozdravno-polic.ijskega ozira dopuščen
Ta potrdba na inostranskem potnem listu ima za 10 dni, računeč od dne izdatka, veljavnost tozemskoga potnega lista živini.
Živinski zdravnik naj tu omenjeno uradno delo v razpreglednosti drži s tem, da si po posebnem navodilu piše zapisnik o njem.
K §. ($.
V	mej nem okoliši, katerega določi deželno oblastvo, mora županstvo (grajščinsko načelstvo) popisati število živine s kugo ogrožene ter s pomočjo katastra v razpreglednosti imeti. Politično okrajno oblastvo naj pravšno pisanje tega katastra prigleduje in v tem naj mu pri-pomagajo uradno postavljeni živinski zdravniki in orož-ništvo. Živinski zdravnik naj pazi, kakega zdravja je živina, katerej je tista bolezen nevarna. Gospodarjem živine j naložiti dolžnost, da naznanijo vselej, kadar koli se popisana živina za kako glavo pomnoži ali uman j ša. Naznanilo naj se daje županu (grajščinskemu načelniku), ali če se političnemu oblastvn vzvidi tako določiti, tistim organom, ki so v §. 15, odstavku 2 v misel vzeti. Za naznanila, da je katero živinče zbolelo, veljajo določila §§. 16 in 16.
V	Galiciji in Bukovini naj od časa. ko začno svojo službo pregledovalci v g. 9 zakona o goveji kugi omenjeni, samo oni pišejo katastre o številu goveje kuge.
Dokler biva nevarnost, držati se je — kar se tiče živinskih semnjev po mejnih okoliših, — §. 20, točke 3.
Kadar prestanejo uveti za utesnitve prometa, ki jih je ukazati po §§. 5 in 6, naj se ukrene in razglasi preklic ukazil, izrečenih za čas nevarnosti.
K §. 7.
Da se odvračajo nevarnosti, mogoče odtod, če prihaja živina k živini na eno stajališče, ukazuje se naslednje:
Pastirji ne smejo brez županovega dovoljenja vzpre-jemati v občinsko čredo nove živine, ki je v kako se-lišče prignana.
Mesarji so dolžni, klavno živino imeti odločeno od svoje gospodarstvene živine ter ne smejo klavne živine goniti na vkupni pašnik.
Gostilničarji naj imevajo tuje živali, ki se v njih hleve dado, odločene od svoje živino ter naj vselej poskrbe za to, da se očistijo hlevni prostori, na katerih
je bila tuja živina, in pa posodje in orodje, ki se je pri njej rabilo.
K §. S.
Potne liste naj praviloma izdaje županstvo (graj-ščinsko načelstvo) tistega selišča, od koder živina prihaja.
Politično deželno oblastvo lahko določi, ali se sme in pod katerimi utesnili se sme v razsežnih občinah izdajanje živinskih potnih listov prepuščati organom, imenovanim v §. 15, odstavku 2.
V mejnem okoliši Galicije in Bukovine, o katerem govori §. !) zakona o goveji kugi, naj pregledovalci izdajo potno liste goveji živini.
Predno se izda živini potni list, mora veščak ogledati jo.
Organi, kateri izdajo živini potne liste, dobivajo v to potrebne tiskanice od političnega deželnega oblastva. Deželno oblastvo naj te tiskanice tiskati daje v obliki sešitkov vzporednikov, po priloženem obrazci I. ter izroča županstvom (grajščinskim načelstvom) za povračilo troškov, kolikor jih je res za to bilo, a pregledovalcem zastonj.
Potne liste živini je beležiti s številkami zapored idočimi. obrazce, ki v knjigi vzporednici stoje vzporedno (eden poleg drugega), izpolniti je soglasno; obrazec na levo naj ostaja v sešitku, obrazec na desno treba je izrezati v črti vijugavici, ki se vleče prek osnutkasto prečrtanih (šrafiranih) besed „Potni list živini“, ter s pri-udarjenim pečatom občine, odnosno živinskega pregledovalca izročiti stranki.
Sešitke živinskih potnih listov naj tisti, katerih delo je izdajati jih, dobro hranijo ter bodo odgovorni za vsako zlorabo in vsako nemarnost v ravnanji s temi sešitki.
Izporabljcne vzporednike je leto dni po poslednjem vpisu hraniti pri županstvu (grajščinskem načelstvu), oziroma pri živinskem pregledovalci.
Živinski potni listi veljajo za 10 dni, računeč od dne, ko so izdani. Za potrebno podaljšbo je prositi pri onih organih, kateri imajo pravico izdajati živinske potne liste v ozemlji, kjer bivajo živali.
Podaljšbe veljavnosti je na potnem listu samem po-očititi ter jih morajo organi, kateri mu smejo veljavnost
podaljšati, imevati v razpregledu s pomočjo posebnega zapisnika s številkami zapored tekočimi.
Podaljšati sme se potni list samo, če je zdravje ži-vinčet zadovoljujoče, in samo na 10 dni.
Ako bi se med vožnjo in gonjo od živine kaj odprodalo ali sploh število živali premenilo, naj to županstvo , oziroma organi, županstvo v poslih krajevne policije nameščajoči tistega selišča, kjer se je ta premena zgodila, na potnem listu pripomnijo ter omenijo povod, s katerega se je zgodila.
Za posamezna odprodana živinčeta, ki se kam dalje ženo, treba je posebne potne liste izdati.
Kadar se kam vožena ali gnana čreda, kateri v izkaz služi en potni list, razdeli na več razdelov, odvzeti je stari potni list ter vsakemu razdelil izdati po en poseben potni list.
V obojem slučaji se je v novem potnem listu odnašati na stari list ter navesti mu številko, kraj in dan izdatbe.
Kadar se na potnem listu najde kak nedostatek, ali kaka neresnica, a sosebno, kadar se ne sklada s številom glav in znamenji živine, ne smejo se taka živinčeta pripuščati na živinske semnje, razstave in v odpravo po železnicah in na ladijah parnicah. Kjer se zateko taka živinčeta, treba jih je ob lastnikovem trošku podvreči ogledu živinskega zdravnika, in samo tedaj, če se najde, da so zdrava in glede kraju, odkoder prihajajo, nesnmna, naj se dovoli nadaljni neoviran promet ter izda jim nov potni list, na katerem naj se pripomni, kaj se je z njimi zgodilo. V nasprotnem slučaji storiti je, kar bode okol-nostim primerno.
It §. ».
Vešč nadzor naj se na vseh večjih živinskih semnjih, kjer je koli mogoče, po živinskih zdravnikih opravlja.
Politična oblastva naj imajo v razpregledu naredbe, kakoršne bivajo glede razpostavljanja živine po sem-njiščih, in če kje zapazijo kako nedostatnost ali pomanjkljivost, naj ukažejo, kakor se jim vzvidi primerno.
K §. 10.
Točka 1. Nakladne in odkladne postaje za vožnjo prežvekovalk po železnicah naj določa politično deželno
296 XI1J. Zakon z duu 29. februvarja 1880 6t. 36 <1. z.
oblastvo, dovprašavši glavno nadzorstvo avstrijskih železnic. To oblastvo postavlja tudi organe, katerih delo bode živinčeta ogledovati.
Vzprejetje posameznih živinčet, katerim v izkaz služijo potni listi pravoredno izdani, da se dalje odpravijo, in odkladanje takih živinčet ni navezano na neke določene postaje.
Živina se sme od nakladnih in odkladnih postaj samo tedaj dalje odpravljati, kadar ni nikakeršnega pomišljaja glede potnega lista in glede zdravja živinčet.
Kadar je tako, naj postavljeni veščak zapiše zarad nadaljne odprave na potni list opomnjo „najdena ne-sumna“ ter pristavi številko oglednega zapisnika, dan in podpis veščaka.
Ogledni zapisnik je pisati po navodilu za to izdanem.
Politično deželno oblastvo določa oglednine (ogledne pristojbine) tekoče v državno blagajno, a plačuje jih pred ogledom pošiljavec, odnosno spremljavee živine.
S pripravnimi naredbami je poskrbeti za to, da se vožena živina na nakladališčih in odkladališčih med ogledovanjem veščakovim in o prenakladanji, ako bi kje je potrebno bilo, ter na postajah ne sestane in ne pomeša z drugo živino istega rodu ali plemena.
Ako se primeri, da izmed prežvekovalk voženih po železnici katera zboli ali pogine ter ni brez dvoma gotovo, da se je to zgodilo vsled kakega vnanjega učinka na živinče, treba je to po telegrafu priznaniti tisti že-leznocestni postaji, ki lahko po najkrajšem potu doseže posredovanje katerega političnega okrajnega oblastva, da se ona za to posredovanje potegne.
Politično okrajno oblastvo naj precej napoti, kar je potreba, da veščak stvar preišče, ter bode zavisno od njegovega najdenja, je li nadaljno odpravo živine do na-menišča (kraja namembe) po vsem ali po nekem delu ustaviti in kaj je sploh z živinozdravno-policijskih ozirov storiti.
Ako se najde, da je smeti vso voženo živino ali nekaj te živine dalje odpraviti, naj se oblastvu name-nišča po telegrafu na znanje da ta prigodek in izrečeno najdenje ali mnenje veščaka, da se more primernih živinozdravno-policijskih naredeb poprijeti.
Nalično je v takih slučajih delati, kadar se prežve-kovalke vozijo na ladijah. Pristojbine v odstavku 6 omenjene določa pomorsko oblastvo za pomorski promet.
Nadaljna pazila z ozirom na govejo kugo obsežena so v zakonu o goveji kugi in zvršitvenem propisu k temu zakonu.
K §. 11.
Preiskujoči živinski zdravnik, če na čredi kam gnani ne najde prijemljive bolezni, naj zapiše na potni list opomnjo „najdena nesumna“ ter pristavi dan in svoj podpis
V	nasprotnem slučaji naj po §.16 zakona poda naznanilo, na podlogi katerega organi v to zvani narede, kar bode dalje treba, in kadar se spotika odpravi, pripomnijo to na potnem listu.
Politična oblastva, župani (grajščinski načelniki) in orožniki naj čujejo nad tem, da gonjači čred izpolnjujejo dolžnost, ki jo imajo po §. 11, odstavku 1, dajati namreč gnano čredo od 5 do 6 dni po živinskem zdravniku ogledat.
V	takih seliščih, kodar prehaja gnana tuja živina, naj županstvo poskrbi primerno da se ubrani vsako mešanje domače živine s tujimi čredami.
K §. 12.
Določila tega paragrafa ne dotikajo se z ozirom na ogledovanje živine in mesa veljajočih, dalje idočih u-kazil, ki so se z zdravstveno-policijskih ozirov izdala.
K §. 14.
Nabirači živalskih odpadkov ne smejo stopiti v noben hlev.
Konjedirci smejo se samo tedaj pripuščati v kak hlev, kadar je to vsled njihovega posla potrebno.
V	časih, kadar se je kake kuge bati, naj politično okrajno oblastvo tudi druge, katerih delo je tako, da imajo opraviti s tujo živino, kakor so: živinski trgovci, mesarji itd., podvrže primernim pazilom zastran tega, kar se tiče hoje v pohištva in hleve.
Nadaljšnja ukazila na to stran obsežena so v zvr-šitvenili določilih k oddelku IV. tega zakona.
M §. 15.
V	tem paragrafu omenjeni pouk o znamenjih, katera vzbujajo sum kake izmed živalske bolezni, imenovanih v §. 1, obsežen je v prilogi III.
(Glej spodaj na koncu tega ukaza.)
K g. IH.
Vsled ukaza ministerstev za notranje zadeve, pravosodje? trgovino in poljedelstvo z eine H. el e e. ISSli .it. 172 el>-ž. zak.. s katerim se določila zvrsitvenega ukaza z dne 12. aprila 1880 št. 86 drž. zak. k §§. 18, 26 in 28 zakona o živalskih kužnih boleznih z dne 29. fehr. 1880' št. 36 drž. zak. spreminjajo, se glasi ta paragraf sledeče:
Uradni živinozdravnik, poslan kugo ovedovat, naj ukrenene naredbe z odnosom na dotična zakonita določila pismeno na znanje da županu (grajščinskemu načelniku).
Kako je polagati pred politično oblastvo podatek uradnih del kugopazne komisije, odnosno uradnega ži-vinozdravnika, uravnuje se s posebnim navodilom.
Političnih oblastev dolžnost je v rečeh, ki se tičejo kužnih bolezni, kar je koli mogoče hitro, in — na željo gospodarjev živine — o njihovem trošku po telegrafskem poti odloke dajati, in pri tem, kolikor je to združno s svrho zatiranja kuge po zakonitih določilih, postopati tako, da se bode kmetovanje kar najmanj mogoče motilo, a sosebno z dovoljenjem za zasilni poboj in z odlokom o ponovčenji pobitih kužnih živali ne muditi.
U §. 1».
V	okolnostih, kjer je treba hitrega postopka ter bi ne bilo mogoče v primerno kratkem času porazuraeti se s političnim okrajnim oblastvom, sme to oblastvo po iz ■ imku naprej pooblastiti kugopazno komisijo, da kako sumno živinče ubiti da.
H g. SO.
K točki 1. Ako bivajo v enem in istem prostoru (hlevu, s tajali šči, pašniku) bolne in zdrave okužne živali, naj se, če razmeri dopuščajo, tako odločijo ene od drugih,
da se bodi bolne bodi zdrave živali odpravijo iz tega prostora, ter пиј se ene in druge drže odločene od drugih tej bolezni podvrženih živali in oboje imajo posebno strežbo.
K točki 2,6). Z zaporom hleva združena je, dokler traja prijemljiva ali kužna bolezen, tudi prepoved, v zaprt prostor dajati kaj nove okužbi podvržene živine.
Pristave ali pohištva, katerih hlevi so pod zaporom, treba je poočitiii s postavljenimi tablami, na katerih stoji zapisana bolezen, ali s kakim drugim primernim oznamenilom
K točki 2, c). Ako je hoja na pašo neogibna za čredo, med katero se je oglasila kaka kužna bolezen, naj kugopazna komisija taki živini določi in omeji posebne pripravne pašnike, ter najde in ustanovi poti, po katerih se živina sme na pašo goniti. Ti pašniki naj se kot taki poočitijo in pod nadzor denejo.
K točki 2, /). Selišča (vasi, trgi itd.), ki se denejo pod zapor, naj se poočitijo ali oznamenijo z svarilnicami, postavljenimi na vhajališčih in izhajališčih, na katerih je zapisano ime živinske bolezni. Kadar se zapre samo neki del selišča ali kadar se zapro samo katere ulice, naj se tudi le na teh delih zapor poočiti.
Kadar se ukrene okolični zapor, treba je na pripravnih mestih ob občinskih mejah postaviti table sva-rilnice s primernim napisom.
Prepovedati je, da tuje okužbi podvržene živali ne vstopajo prek okoličnih mej. Poti naj se kolikor je moči proti vnanjemu prometu zapro; kjer je treba, naj se postavijo straže, da nanje pazijo.
K točki 4. Kadar se stavijo osepnice kakoršne koli, poprijemati se je v obrano istih naredeb, kakor pri bolezni , ki se sama o sebi porodi, in politično okrajno oblastvo naj jih prigleduje.
K točki 6. Ubijanje kužnih in šumnih živali naj se vrši pod nadzorom.
K točki 6. Mrtva trupla živinčet, ki so imela kužno bolezen naj se po termičnem ali kemijskem potu ali pa s tem neškodljivo odstranijo, da se dovolj globoko zagrebejo.
Mrtva trupla, katera je zarad nvkvarljive odprave treba kam dalje voziti, naj se popred polijejo z gosto
vapnenico ali s karbolno raztopino ter med vožnjo pokrita imajo. Vozove ali kola, na katerih so bila vožena, treba je razkužiti.
Termično sme se inrtvečina odstrani ati ali v to napravljenih, po oblastvu odobrenih obrtovalnicah ali pa tako, da s« na kose razdeljena in obilno s kamenenim oljem ali katranom polita mrhovina na ognji od drv zogljeni. Termična odprava priporoča se sosebno pri mrtvečini živine, ki je imela prisad na slezeni, ter naj se ukazuje tam, kjer ni pripravnih zagrebališč Paziti se je pri tem dobro ognja ali požara
Po kemijsko sme se mrtvečina od živali, ki so imele kužno ali prijemljivo bolezen, podelavati samo v narejenih za to, po oblastvu odobrenih obrtovališčih, ki podstoje stalnemu veščemu nadzoru in prigledu.
Pri kemijskem podelovanji takih mrtvih trupel in delov trupla mora se tako postopati, da se za gotovo kužnina ter živalske in rastlinske zajedavke uničijo in zatarejo ali pokončajo, in pa, da se pri tem postopku onemogoči vsaka poraba delov živalskega trupla in izdelkov ali proizvodov odtod dobljenih za hrano ali živež.
Zagrebališča (§. 42) določati je, na tanko držeč se zdravstveno-policijskih ozirov
Jame za zagrebanje mrhovine naj se izkopljejo tako globoko, da bode mrhovino vanje vrženo še 2 metra visoka plast prsti ali zemlja pokrivala.
Kosti se iz takih jam smejo izgrebati samo, če politično okrajno oblastvo dovoli. To dovoljenje ne sme se dati predno izteče 8 let od časa, ko je bila mrhovina zakopana, in daje naj se sploh samo tedaj, kadar so mehkobe (mehki deli) popolnem iztrohnele, ter je za goto vij eno, da se kosti na ravnost podelajo.
Takisto naj tudi politično okrajno oblastvo samo po izteku take dobe, v kateri je mrhovina popolnem iztrohnela, dopušča take jame vnovič rabiti za zakopavanje mrhovin.
V drugem napotuje se — z ozirom na uporabo na-redeb, naštetih v § 20, pri posameznih živinskih boleznih — na oddelek IV tega zakona in na zvršitvena določila k njemu.
K točki 7. V tistih slučajih, za katere se po določilih tega zakona ukazuje razkužba, treba je uporabljati naslednja sredstva
1.	Alkalijski lugi. Narejajo naj se iz pepelike ali sode, raztapljaje te tvarine v 12—15-kratni množini kropa in primešnjoč jima onoliko težo svežega žganega vapna, razpadlega vsled polivanja z vodo, kolikoršno imata sami.
Po svojstvu stvari, katere jc razkužiti, uporablja se ta zmes takšna, kakeršna je, ali pa potem ko se ubistri, odlivši čisto raztopino od usedline ali mota na dnu in sicer tako, da se dolije primerna množina vode ali pa ne dolije.
S primesjo vode ne sme se izdatna moč pepelike ali sode znižati pod 2 odstotka.
Predmeti, kateri brez skaze ne prenašajo takega luga, obdelujejo se bolje z raztopino pepela od drv.
Z močnejšimi alkalijskimi lugi razkužujejo se najprimerneje leseni predmeti, kameniti tlaki, zidovje.
Slabeji lugi rabijo se lahko v razkužbo lanenih in bombaževih tkanin.
Usnje in živinska dlaka ali volna prenaša samo prav slabe luge
2.	Jedko vapno da se, večkrat, polivano z vodo, premeniti v sipko suh prašek, ki je posebno dober za posipanje mrhovine. Če se, prilivaje mu več vode, zmesi v močnik, služi za prebeljevanje sten, za razmakauje in trebljenje podov, za polivanje gnoja, gnojnic itd.
Kože in živalski odpadki razkužujejo se s tem, da se vlože v vapnen močnik, ki se nareja iz 1 dela jedkega vapna in 60—dOO delov vode.
8. Solitar in kuhinjska sol služita vsako za se ali skupaj za ohrano ali vzdržbo svežih živalskih surovin a v vodeni raztopini za razkuževanje kož, črev, parkljev, rog itd.
4.	Klorovo (belilno) vapno služi v razvijanje klorovih parov (soparov) bodi samo ali pa — če ima klor hitreje in jačje razvijati se — s primesjo kislin, najbolje, solne kisline.
Z desetkratno množino vode zmešeno v močnik prilega se klorovo vapno kot dobro razkužilo podom, lesenim in zidanim stenam, ki se z njim prebelijo. V dvajsetkratnim izredčenji lahko se rabi za namazovanje usnja, za razkuževanje živalskih surovin. Ako klorovo vapno dalj časa deluje na usnje in živalske tvarine sploh,
postajajo one vsled tega neporabne. Treba je torej kmalu z vodo dobro izplakniti jih ter usnje posušiti in z zmesjo iz karbolnega olja (surove karbolne kisline) in masti ali tolšče namazati in vmeti.
Klorovo vapno izpreminja, ko se dalj časa hrani, svojo sestavo, gubi klor ter postaja polagaina neizdatao, ob enem vleče na se vlago, s katero mu se razkroj še pospešuje. Kot razkužilo rabiti je torej samo suho klo-roro vapno, ki močno po kloru diši.
6.	Manganovoprekisli kali ali natron (mineralni kameleon) v raztopini od kakih 5 odstotkov služi za razkuževanje orodja (instrumentov), rok in nagih telesnih delov.
6.	Železni vi tri olj, ostaline galunovih raztopin, ostaline od narejanja klora morejo se rabiti za polivanje in razkuževanje gnoja.
Iz železnega vitriolja delajo se 2—6 odstotne raztopine.
7.	K a r b o 1 n a kislina (surovo krejozotovo olje, karbolno olje) dobra je v 5 — 10 odstotni raztopini za razkuževanje od največ stvari ter se je bode samo za to, ker se od nje prijemlje stvari dolgo trpeč duh, ogibati ondi, kjer biva klavna živina, ker se tudi meso od te živine navzame duha karbolne kisline. Za namazo-vanje stvari rabi se bodi sama za se bodi s primesjo vapna ali olja.
Ker raztopine karbolne kisline stvarem ne delajo kvare ali izkaze, marveč se dado malo ne vse s karbolno kislino naravnost ohraniti gnjilobe, plesnobe in žužkov, prilega se ona kot najsplošnejše razkužilo
V mnogih slučajih lahko se namesto nje rabi katran iz kamenega ogljija ali iz ogljija od drv.
8.	Plini in pari rudninskih ali mineralnih kislin dobri so zlasti za razkuževanje prostorov, v katerih je zrak ali vzduh, in pa kužnino prijemajočih stvari, oblačil, las in dlak, volne itd. Rabijo se:
a)	Klorov plin. Razvija se bodi iz klorovega vapna, ki se zmeša s kako kislino, bodi iz zmesi kuhinjske soli jd delov), v prah sephanega manganovca (1 dela) in vitrioljevega ali hudega olja (2 delov), katero se je poprej z enoliko množino vode izredčilo. Namesto te zmesi lahko se v isto svrho uporabi
zraes iz debelo sephanega manganovca in solne kisline.
V enem in drugem slučaji mora se posoda, v kateri je ta zmes, ogreti s tem, da se postavi v toplo vodo, ali še bolje z rahlo žarjavico, ker se o navadni toplini iz manganovca le malo klorovega plina naroja.
b)	Žeplena sokislina razvija se s tem, da se zažge žeplo ali prtena krpa vtaknena v raztopljeno žeplo ali žeplenke Razkužilna moč te kisline kaže se bolje na mokrotnih tvarinah nego na prav suhih.
c)	Solitarni pari (Smithovo kadilo) narejajo se s tem, da se segreje zmes iz enakih delov sohtarja in vitrioljevega olja.
Prostori, v katerih se taka kadila rabijo v razkuževanje, morajo biti popolnem zaprta ta čas, ko se prehajajo.
Razviti plinovi morajo najmanj 12 ur delovati na rečene prostore. Med kajenjem morajo ljudje in živali iz takega prostora oditi; ko se kajenje konča, treba je odpreti okna in duri ter prostor najmanj 12 ur prezračevati, predno sme v ta prostor kak človek ali kaka žival stopiti.
Kajenje s klorom potrebuje posebnega pazila Vse tako prekajevanje sme se samo pod nadzorom veščega človeka napraviti in dovršiti.
9.	Večj a ali vi šj a to plina. Z vročino samo pod 100° razdeva ali pokončuje se za trdno le malo katera kužnina, ako ob enem ne pripomaga voda ali katero drugo razkužilo. Nasproti jemlje vodeni sopar, če ima 100° vročine, sam za se v najkrajšem času, ako se ob enem uporablja karbolna kislina, moč vsem kužninam.
Žarjavični ali železo beleči peklini ne ubrani se nobena kužnina, zarad česar se take reči, ki ognjeni plamen ali žarjavično peklino znašajo, s tem najhitreje razkužujejo.
10.	Atmosfer ni zrak ali v z du h kot razkužilo ima moč toliko samo, kolikor kužnine razdeljuje tako, da v majhni množini, kakor so razširjene po ozračji, organizmu več ne morejo biti nevarne.
Kaj takega se doseže v okuženih prostorih z jakim propihom in hitrim obnavljanjem zraka in s tem še razkužila z drugimi sredstvi začeta bitno podpira.
11.	Trajna razkužba da se doseči samo tedaj, kadar se združi z najtanjo in najpopolnejšo osnažbo. Osnažiti ali očistiti je stvar praviloma treba poprej, nego se začne pravo razkuževanje, ako se to ne doseže s takimi sredstvi, katera jo ob enem razkužujejo, kakor — lugi, milo z uporabo karbolne raztopine namesto vode, vapneno mleko itd.
Izbiraje razkužila, s katerimi se hoče kužnina zamoriti , ozirati se je na svojstvo in odpornost kužnine in pa na kakovost stvari, kate e potrebujejo razkužbe, in držati tega načela, daje treba kužnino za vselej one-močiti ali uničiti, a stvari, katere se drži, ne kvariti več nego je v dosego tega namena potrebno.
Pri kužninah jako odpornih bode po svojstvu stvari in po stopinji njihove okuženosti po več razkužil sestavno uporabljati in to v koncentrirani podobi.
Glede razkuževanja okuženih hlevov in stvari, kar jih je v njih, držati se je naslednjega.
V takih kužnih hlevih, v katerih je še kaj bolne živine, skrbeti je, da se dovoljno prevetrujejo, da se večkrat poizkida gnoj in tla ali pod in pa gnojnični žlebovi očiščajo, namreč da se z vodo izplakujejo in da se vliva izredčena surova karbolna kislina ali raztopina železnega vitrijolja (točka 6) itd. Koristno je razvijati kaj malega klorovih plinov v takih slučajih, kadar se v zraku po hlevu začutijo smrdljive izpare od bolnih živinčet.
Izpraznjeni kužni hlevi naj se razkužujejo tako-le.
Najpred je gnoj in steljo iz njih izpraviti, na njive izvoziti in podorati ali pa sežgati. Za izvažanje in pod-oravanje ne smejo se vpregati taka živinčeta, katera so podvržena tisti bolezni; če z voza kaj gnoja na tla pade, treba ga z po njem onesnaženo najvišjo lego ali plastjo zemlje vred zopet pobrati.
Ko je gnoj odpravljen, naj se hlevu tla čisto pometo, in stene očedijo in ometo.
Prava razkužba naj se začne s podom ali tlom. Trden tlak poda, ki vode ne propušča (cementni tlak, v cement vložene žgane kepe itd.) izprati je za tega delj z vročim lugom in po tem namazati z vapnenim mlekom. Takisto je delati tudi z navadnim dobrim, gostim kamenitim tlakom. Slab tlak in lesen uže poškodovan
pod, ki torej mokroto prepušča, treba je izpometati in odstranivši, kar je premočene zemlje, nov narediti. Kamenje , kar bi ga bilo še za rabo, in pa zdravo lesovje podov sme se zopet porabiti, ali popred se mora očistiti in izpirati z vapnenim mlekom ali namazovati s surovo karbolno kislino. Kjer ni tlaka, morajo se tla najmanj 20 centimetrov globoko odkopati in z novo zemljo nadomestiti.
Zidane stene v hlevih treba je ostrgati in po tem z vapnenim mlekom pobeliti.
Kjer so stene iz ilovice, naj se, ako je treba, ena plast odreže, z novo nadomesti in po tem pobeli.
Lesene stene in zaboji iz desak naj se omijejo z vročim lugom in na to pobelijo s klorovovapnenim mlekom ali zmesjč iz karbolnega olja in vapna.
Stene z oljem namazane treba je dobro z gorko vodo omiti, kar je poškodovanih, če se raje ne nadomestijo z novimi, omiti in z karbolno raztopino namazati.
S stropi, bruni, stebri, pregradami, durmi, okvirji od oken, drogi itd. po hlevih postopati je z ozirom na njih tvarino kakor s stenami. Lesene priprave, kakor jasli, gare ali lojtre, vedra itd. treba je, če so brez cene ali uže poškodovane, sežgati, sicer pa z vročim lugom očistiti in otreti, po tem izmiti in naposled še s kakim tekočim razkužilom namazati.
Železno orodje treba je izžariti ali razbeliti, ali — če je pritrjeno (kakor gare, jasli), očistiti s kropom ter namazati z zmesjo 1 dela surove karbolne kisline na 4 ali 6 delov lanenega olja.
Usnje vi no (povodce ali oglavnike, vrvice, opravo itd.) je odrgniti ali otreti s slabim mrzlim lugom ali pa z vročo milnico, po tem omiti z vodo in predno se popolnem posuši, dobro namazati s kako mastjo.
Poškodovane blaznice konjske oprave in sedel je odpraviti in sežgati.
Vozovi, porabljeni za izvažanje gnoja, zemlje iz hleva, mrhovine, naj se razkužijo tako, kakor hlevno orodje in posodje.
Piča ali klaja in slama, ki se je hranila nad nego-stim stropom hlevnim, če ni moči dovoljno prezračiti je, smo se poklasti samo med neokužno živino.
Kazenski zakon.
Končuje se razkuževanje hleva, če je potrebno, s prekajanjem, po katerem se mora hlev še izdatno prezračevati.
Kodar so stene hleva spletene iz protja ali šib in ne ometane z ilovico ali malto, naj se podvo ali sežgo.
Zgornja določila za razkuževanje hlevov in stvari, katere so v njih, naj se uporabljajo tudi na podobne zaprte prostore, v katere se dado kužne živali.
Pašniki, na katere je hodila kužna živina, smejo se za drugo živino stoprv po tem vnovič rabiti, ko je z njih poizpravlje.no vse blato, — s katerim je delati kakor z gnojem iz kužnih hlevov, — in ko so bili najmanj 4 tedne po odpravi bolnih živinčet izpostavljeni atmosferskim vplivom.
V koliko se je pri nekaterih kužnih živalskih boleznih držati posebnih ukazil glede razkuževanja, določeno je v zvršitvenem propisu k oddelku IV.
M §. 25.
Daje kužna bolezen nehala, to naj politično okrajno oblastvo naznani vsem tistim občinam in oblastvom, katerim je bila nje začetek priobčila (§. 22 zakona).
K §. 26.
tt) Bolezen na gobci in parkljih pri goveji živini, ovcah, kozah in svinjah.
1.	Kadar je v kakem selišči uradno poistinjena bolezen na gobci in parkljih, naj občinsko oblastvo na prejeto naznanilo, da sc je bolezen kje vnovič oglasila v hlevu, kjer je doslej ni bilo, ukaže propisane zaporne naredbe ter ni k temu potreba posebnega ovedovanja po uradnem živinskem zdravniku.
2.	Kužne in sumne živali je treba odločiti in v zaprtem hlevu imeti z olajšili, katera so navedena v naslednjem:
n) Politično okrajno oblastvo naj dopuš'a, da se sumni t j. taki na videz še zdravi prežvekovalci in prašiči, ki so stali v istem hlevu z živalmi bolnimi na gobci in parkljih, ali kje drugod s takimi v dotiko prišli, kam odženo, kjer bodo precej zaklani, ako se te živali odpravijo v klavnico na vozeh ali go-
nijo po takih potih, po katerih zdravi prežvekovalci iu prašiči drugih pohištev in selišč ne hodijo.
Kadar se da dovoljenje take živali odpraviti v kak drug političen okraj, naj se to precej na znanje da dotičnemu političnemu okrajnemu oblastvu.
6) Dopuščeno je, sumna ä navidez zdrava goveda porabljati za kmetijska dela.
c)	Politično okrajno oblastjo sme tedaj dopustiti, da se bolna živinčeta rabijo za kmetijska dela, kadar rečene živali pri tem ne prihajajo na taka pota in mesta, po katerih hodijo zdravi prežvekovalci in prašiči drugih hiš, in kadar bi nastala neprimerno
• velika škoda za kmetijstvo, ako bi se taka živina no rabila.
d)	Izimno sme politično okrajno oblastvo dopustiti, da se pod zaporom stoječe živali odženo na kako drugo kmetijo, držeč se uvetov izrečenih pod c), kadar ni nevarnosti, da bi se s tem razširila kužna bolezen.
3.	Prepove naj se, živino, ki je pod zaporom, goniti na pašo, če pašnik tako leži, da se ne more porabiti brez nevarnosti zanvsenja kužnine.
4.	Ako se bolezen prikaže pri živini, ki biva stanovitno na paši, treba je kos pašnika opredeliti in zapreti, da se ne more z njega odgnati nobeno paseno živinče, niti nanj prignati noben prežvekovalec ali prašič in da tudi ljudem, ki nimajo tam nikakega posla, ne bode moči nanj iti. Zaprti kos pašnika je poočititi s tablami, ki nosijo napis: „Bolezen na gobci in parkljih".
Če se okuženja sumne živali imajo precej zaklati, naj se dopusti gnati jih s pašnika kam, ali držati se je primernih opreznosti. Razen tega slučaja sme se samo tedaj dopustiti, da se živina z zaprtega pašnika odganja, kadar je zarad nje prehrane ali zarad neugodnega vremena neogibno potrebno jih gnati na drug pašnik ali v hlev spraviti. Bolne živali je treba prevažati, ali pa goniti po takih potih, po katerih ne hodijo zdravi prežvekovalci in prašiči iz drugih hiš.
5.	Dokler traja ta bolezen, bodi prepovedano gnoj iz kužnega pohištva voziti po takih potih, kodar hodijo prežvekovalci in prašiči drugih hiš, ako ni moči z drugimi naredbami odstraniti nevarnost zanesenja kuge,
6.	Piča, ki se hrani v kužnem hlevu, ne sme se iz kužnega pohištva drugam odnašati.
7.	Tujim ljudem, sosebno živinskim trgovcem in mesarjem ne sme se dopuščati, da bi stopili v kužen hlev. Taki ljudje, ki so imeli kako delo v kužnem hlevu ali pri bolnih živalih, ne smejo od kužnega pohištva nikamor oditi, dokler si ne očistijo nagih telesnih delov, obntala in oblačila.
8 Kugopazna komisija naj opozoruje ljudi na to, daje surovo nekuhano mleko kužnih živali zdravju škodljivo, ter opominja, ne zaužiti ga. Prepovedano je tako nekuhano mleko v korist obračati in prodajati (§. 26 zakona).
9.	Poboj ali zakolj bolnih živali zarad tega, da bi se meso použilo l§. 26 zakona), naj se prepove, kadar koli gre za kak težak bolezenski slučaj, v katerem se vže po najdenji na živeči živali pokaže, da se užirje njenega mesa ne more dopustiti. Od bolnih živali, katere so zaklane z dovoljenjem, da se njih meso použije, treba je vsekakor odstraniti in pokončati tiste dele, ki so se po bolezni spremenili.
10.	Ako se ta bolezen v katerem selišči občno razširi, naj se prepovedo živinski semnji — zunaj konjskih — v kužnem selišči in, če je potrebno, tudi v sosednih seliščih. V tem slučaji naj sc ob mejah in na glavnih cestah okuženih selišč postavijo svarilnice z napisom: „Bolezen na gobci in parkljih" ter se sme kužno selišče in okolica med njegovimi mejniki zapreti, da je prepovedano skozi goniti prežvekovalce in prašiče in tudi zdravo živino iz kugočistih hlevov odpravljati v druge kraje. Vendar to poslednje naj s,; ne brani, kadar se izkaže, da je živina namenjena, biti precej zaklana.
V večjih seliščih sme se zapor omejiti na posamezne dele ali ulice selišča (§. 20 f).
11.	Kadar sc uporablja §. 26, odstavek 1, treba je dotični kos dežele na tanko oznaniti in občno razglasiti.
Politična deželna oblastva naj poskrbe za to, da se izdatno ubrani, da dopuščeni promet po okuženem kosu ali predelu ne da povoda zatrosu bolezni v selišča ali pohištva, kjer je poprej ni bilo.
12.	Ako se za gotovo najde ta bolezen med živino, katera se kam žene, naj občinsko oblastvo prepove, dalje
goniti jo, ter zapove, djati jo pod zapor. Politično okrajno oblastvo sme dopustiti. da se živina dalje žene, kadar ji je mogoče v 24 urah doseči takšen kraj, kjer utegne bolezen prestati ali zaklana biti. Kar je bolnih živali, morajo se prevažati, ä šumne, na videz še zdrave ne smejo, dokler jih ženo, stopiti v nobeno tuje pohištvo.
13.	Kože, ki izvirajo od bolnih živali, treba je razkužiti. Hlevi in druge prostore, v katerih so bile take živali, in orodje ter posodje, ki so ga rabile, morajo se temeljito očistiti.
14.	V posameznih kužnih seliščih naj se proglaša, da je bolezen minila, kadar ni več bolnih živali in v štirnajstih dneh od časa, ko je poslednja žival ozdravela ali poginila, ni več nobena zbolela ter je propisano čiščenje okuženih hlevov, staj in priprav zvršeno.
16. V slučaji §. 26, odstavka 1 naj se razglašeni kužni kos dežele stesnuje po meri, kakor bolezen ponehava. Selišča znotraj tega kosa deželnega, za katera se izreče, da so kuge čista, sme politično deželno oblastvo, dokler bode potreba, podvreči primernim pazilom,
Kadar prestanejo okolnosti, na katere so opira v §. 26. odstavku 1, omenjena naredba, preklicati je naredbo samo.
(Tako se glasi ta paragraf vsled ukaza navedenega zgoraj pri §. 1в.)
K §. 27.
b) Črmnica ali prisad na vranici (metljaji) pri kmetijski domači živini.
1.	Ko je bolezen uradno poistinjena, naj občinsko oblastvo, kakor se kje vnovič oglasi, po selišči napravi propisane živinozdravno-policijske naredbe ter k temu ni potreba posebnega ovedovanja po uradnem živinskem zdravniku.
2.	Živali, ki imajo vranični prisad, treba je od zdravih odločiti, ter okužene hleve in staje zapreti. Pristop v take hleve in staje je zabraniti katere koli vrste živalim in ljudem, kateri tam nimajo posla.
a. Ako se vranični prisad prikaže med živino, kaje ra biva stalno na paši, treba je bolne živali odločiti in pasišče pod zapor djati.
4.	Ako se vranični prisad v kakem selišči kužno širi, sme se ukazati zapor selišča ali nekih njegovih delov.
6.	Za bolna živinčeta je postaviti posebne strežnike, ki ne smejo priti v dotiko z zdravo živino, ter porabljati posebne posode za krmo in napoj in posebno opravo. Tako orodje in posodje ne sme se več drugod rabiti, dokler se ne razkuži, in razkuževanje je opraviti v samem hlevu ali pa prav blizu njega zunaj.
6.	Lastnika živinčet, ki so zbolela za vraničnim prisadom, in tiste ljudi, ki imajo delo z bolno živino ali nje mrtvimi trupli, treba je primerno podučiti o tem, kako lahko se ta bolezen prime človeka, o veliki nevarnosti, ki nastane odtod, in o previdnostih ali pazilih, katerih se je držati.
7.	Taki ljudje, ki imajo kako rano na rokah ali na drugem nagem, z obleko ne zakritem delu života, ne smejo se porabiti pri strežbi bolnim živinčetom ali pri paranji mrtvečine.
V hlevih, kjer biva tako bolna živina, naj bodo v zalogi čistilna in razkužilna sredstva (3-odstotna vodena raztopina čiste karbolne kisline ali 6-odstotna vodena zmes s karbolnim oljem).
8.	Hlevi za bolno živino naj bodo kar je moči temni, da ne bode muh vanje, in vsak dan jih je prehajati malo s klorovim plinom
9.	Prepovedano je živino za črmnico bolno ali te bolezni sumno pobijati, posamezne dele od nje ali dotične izdelke v korist obračati in prodajati (§. 27 zakona).
Za sumna naj se štejejo tista živinčeta, ki so v poslednjih štirih dnevih prišla kako v neposredstveno dotiko z živinčeti bolnimi za vraničnim prisadom.
10.	Mrtva trupla takih živinčet, ki so parnila za vraničnim prisadom ali zarad te bolezni ubita bila, ne smejo se iz kože devati ter se morajo kakor je koli hitro mogoče odstraniti (§. 2 7 zakona).
Dokler se ne odstranijo tako, da ne bode odtod ni-kake škode, treba jih je tako zavarovati (pokriti s prstjo, slamo, štorjami itd.), da se jih lahko druge živali — tudi muhe — ne dotaknejo.
11.	Ako se mrtva trupla ne odstranjajo po termičnem ali kemijskem potu, marveč z zakopavanjem, mora jim se koža popred križema na male kose razprerezati. Jame
naj se napravijo globoke in mrhovino vanje vrženo je z jedkim vapnom in če takega ni pri roki, s pepelom posuti in s katranom ali gnojnico politi.
Jame za mrhovino naj se primerno zavarujejo; mesta, na katerih bivajo, ne smejo se najmanj tri leta porabiti za travnik ali njivo.
Takisto je ravnati z najdeno mrhovino od divjačine, katera je crknila za to boleznijo
12.	Vsakovrstni odpadki, ki izvirajo od živali obolelih za vraničnim prisadom, in pa gnoj iz hleva in stelja morajo se sežgati ali — posuti poprej z jedkim vapnom ali pepelom — globoko zakopati.
18. Okužene hleve, staje in priprave (posodje in orodje) treba je kaj dobro in razsežno razkužiti, ker se kužnina od črmnico ali vraničnega prisada težko razdene in pokonča.
14. Kadar se vranični prisad pokaže kakor šireča se kuga, reči je uradnemu živinskemu zdravniku, kadar ni izpostavljen v kužnem selišči, da hodi od štirih do štirih dni ogledavat živino.
Ako slučaj ostane posamezen, bode dovolj, poslati ga, da v čisto dene, kaka je bolezen, in pa da vodi ko-nečno razkuževanje.
1Б. Sprožene živinozdravno • policijske naredbe naj pri posameznih slučajih te bolezni tedaj prestanejo, kadar ni več nobenega bolnega živinčeta; a če se vranični prisad kužno širi, tedaj, kadar v štirnajstih dnevih, od kar je poslednje živinče ozdravelo ali poginilo, ni več nobeno živinče za vraničnim prisadom vnovič zbolelo ter je v obojem slučaji propisana razkužba hlevov ali staj, orodja in posodja opravljena.
H §. 28.
c) Plučna kuga goveje živine.
1. Ako se pri ovedovanji bolezni ne da po najdenji na živeči bolni živini brez vse dvojbe zagotoviti, je li tu plučna kuga ali ni, a preiskovanje živine pokaže znamenja, po katerih je sumna te bolezni, tedaj naj politično okrajno oblastvo — če ni mrtvečine v to — ukaže eno, ali kjer bi brezuvetna potreba bila, več v oziru n a
312 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 18H0 št. 36 d. z.
plučno kugo šumnih živinfet, — precenivši jim poprej vrednost — ubiti (§. 19 zakona).
Ako se tudi s tem ne dene v čisto, kako stoji stvar, ter sum vendar dalje biva, da je tukaj ta bolezen, naj politično okrajno oblastvo zaukaže, sumco živino pod stražo in policijsko pažnjo dati.
Brez dovoljenja prejetega od oblastva ne sme se nobeno živinče iz take črede v kak drug hlev, odnosno v drugo pohištvo spraviti ali zaklati.
Policijski pažnji podvržena živina, dokler ne kaže na sebi nikakih šumnih znamenj bolezni, sme se porabljati za kako delo v kmetijstvu; dopušča naj se, goniti jo na pašo pod uvetom, da se vsaka dotika med sumno živino in med živino iz drugih hiš s primernimi poskr-bami ubrani.
Kadar se pri kakem živinčetu iz takšne črede pokažejo sumna bolezenska znamenja, naj se to precej naznani političnemu okrajnemu oblastvu, katero brez odloga ukaže uradnemu živinozdravniku stvar preiskati.
Ako se sum zarad plučne kuge po nadaljšnjih uvedbah uradnega živinozdravnika popolnem odstrani, tedaj je čuvanju in policijskemu nadziranju teh živali brž konec storiti.
2.	Ako je v katerem pohištvu poistinjena plučna bolezen, treba je poizvedeti, ni li bolna živina bila kje nakupljena, in kadar je tako, odkod je kupljena, in ni li prišla v doti ko z živino iz drugih hiš, po tem, ni li bilo kaj živine iz okuženega pohištva drugam in kam od-prodane in zaklane. Na podlogi teh poizvedeb naj politično okrajno oblastvo ukaže nadaljšnje dopise in naredbe, kadar bi katerih treba bilo
3.	Uradni živinozdravnik ima dolžnost popisati, kar koli je živine v kužnem pohištvu, ter ovedeti, katere živali imajo plučno kugo ali so sumne, da jo utegnejo imeti. Vso ostalo govejo živino, kolikor je je v okuženem pohištvu, smatrati je za sumno, da je nalezla kugo.
4.	Okuženi hlev je djati pod zaporo. Okuženo pohištvo je na glavnih vratih ali drugem primernem mestu obeležiti z napisom „Plučna kuga“.
Prepovedano je izvažati klajo in steljo (stelivo) iz okuženega hleva in iz prostorov, kateri so s hlevom v neposrednii zvezi.
Za živino, ki biva stalno na paši, napraviti je zaporo pašnika, kadar se med njo prikaže plučna kuga Tako pasišče je poočititi se svarilnico, ki ima napis „Plučna kuga“.
Kadar se ukaže pašnik zapreti, naj se poskrbi za to, da zaprta živina ne more priti v dotiko z govedi drugih pašnikov.
5.	Bolno živino je ločiti od zdrave in dati ji posebne strežnike.
Ti strežniki ne smejo priti v dotiko z zdravo govejo živino, dokler se po životu dobro ne očistijo in preoblečejo.
6.	Pri večem razširjenji te kuge po katerem kraji treba je zapreti kužno selišče in kar je njegovega zemljišča znotraj mejnikov, ali posamične dele kužnega se-lišča, da se goveja živina ne sme ni iz selišča drugam ni skozi selišče dalje goniti.
V tako zaprtih krajih prepovedani so goveježivinski semnji.
7.	Izimki od prepisov glede zapore dopuščajo se pod naslednjimi razmerami:
a) Porabo goved kakega zaprtega hleva, ki so videti zdrava, a so vendar sumna v oziru na kugo, za kako delo v kmetijstvu ima politično okrajno oh-lastvo moč dopustiti, kadar je slučaj tak, da se odtod zanesenja kuge ni bati. A dovoljenje naj se ukrati, kadar ni mogoče ubraniti, da bi kugosumne živali ne prišle v dotiko z govedi neokuženih hiš.
Sumne živali morajo se držati oddaljene od tujih hlevov in pohištev, tako tudi od vkupnih klajišč in napajališč. Porabo za kako delo je takoj ustaviti, ko se na živini pokaže tudi samo najmanjše znamenje bolezni. (Priloga III, št. 3).
Sumna goveda, odgnana v odločene hleve, podvržena so ondukaj zapori.
A) Delovno živino iz kugočistih hlevov kakega zaprtega selišča sme se med krajevnimi mejniki porabljati. Zunaj teh mejnikov sme politično okrajno oblastvo njeno porabo dopustiti tedaj, kadar je slučaj takšen, da se odtod ni bati zanesenja kuge.
c)	Goveda okužbe sumna, katera pa še niso zbolela, na pašo goniti naj se tedaj dopušča, kadar se po teh pašnikih goveja živina neokuženih pohištev ne pase ter je poskrbljeno za to, da bode tudi ta čas, ko se živina na pašo in s paše goni, in pa na samem pašniku vsaka dotika z zdravimi govedi iz drugih hiš nemogoča.
d)	Politično okrajno oblastvo n»j na podlogi mnenja uradnega živinozdravnika dopušča, da se zapori pod vržena, glede okuženja sumna goveja živina okuženih hlevov, katera pa še ni zbolela, in pa zdrava goveja živina iz zaprtih sidišč s tem namenom, da bode precej zaklana (zakon od 14. avgusta 1886, št 171), odžene v sosedna selišča, in na bližnje že-leznocestne postaje, od kodar se ima dalje odpraviti v javne, pod pravilnim veterinarno-policijskim nadzorom stoječe klavnice.
Po zanesljivem spremstvu je skrbeti za to, da ne bode mogoče, da bi tako gnana ali vožena živina med tem prišla v doti ko z drugo govejo živino ali da bi se kako živinče odstranilo. Krajevnemu oblastvu tistega kraja, kjer se ima živina zaklati, treba je za časa dati na znanje nje dovoz iz kužnega kraja.
Poboj take živine v kraji, kamer je namenjena, bodi nadziran po živinozdravniku.
e)	Zdrava živina se brez posebnega dovoljenja političnega okrajnega oblastva ne sme v okuženo pohištvo dovajati. Takšno dovoljenje smo se samo tedaj podeliti, kadar se taka nova živina spravi v poseben (osamljen), po potrebi razkužen hlev ter je moči za gotovo ubraniti vsako posrednjo ali neposrednjo dotike med to in med sumno živino.
8.	Da kuga prej potihne in da se odvrne težka izguba živinskim gospodarjem, naj si kugopazna komisija prizadeva napraviti, da se bolne in sumne živali kar najhitreje pobijejo. Pobijajo naj se pod pažnjo uradnega živinozdravnika v klavnici kužnega selišča, ali kadar bi se bilo bati okužbe in bi se torej pobijanje ondukaj ne moglo dopustiti, na lastnikovem pohištvu. Razloka, sme li se meso zaklanih živali užiti ali ne, pristoji uradnemu
živinozdravniku na podlogi njegovega ogleda. (Zakon od 14. avgusta 1886, drž. zak. št. 171.)
Pluča zaklanih bolnih živali, katerih meso se je našlo užitno, treba je odstraniti tako, da ne bode škode odtod.
Za ljudi užitno meso zaklanih goved, ki so imela plućno kugo, ne sme se iz dotičnega pohištva ali klavnice nikamer izvažati, dokler ni popolnem ohlajeno; o takem mesu izdaje uradni živinozdravnik propisane ogledne potrdnice.
Kadar se pošiljajo znatnejše množine mesa od pobitih goved z plućno kugo ali glede te bolezni šumnih goved v selišča većega trošenja, naj kugopazna komisija zanje izdajo potrdnico po priloženem obrazci.
Prihod take vožnje treba je za časa priznaniti krajevnemu oblastvu trošilišča.
9.	Ohlapju bolnih živinčet izpostavljena klaja in slama sme se po zaukazu kugopazne komisije porabljati samo za okuženo živino, in za take živali, katere ne spadajo med govedino.
Kak izimek od tega določila sme po meri slučaja dopustiti politično okrajno oblastvo.
10.	Ako se ta bolezen poistini pri gnani (popotni) čredi, naj župan ustavi nadaljšnjo gonjo ter ukaže, bolna in sumna živinčeta pod zaporo dati. Politično okrajno oblastvo naj deluje na to, da se taka živinčeta kar najhitreje zakoljejo. (Točka 8.)
Kadar se take živali prevažajo po železnicah ali na ladijah, sme politično okrajno oblastvo dopustiti, da se dalje odpravijo do takega kraja, kjer utegnejo živali kugo prestati ali kjer jih zakoljejo. Ali pri tem je skrbeti za to, da se nikakor ne dotaknejo druge goveje živine.
11.	Mrtva trupla živinčet, ki so poginila za plučno kugo, in pobitih bolnih živinčet, katerih meso ni za živež, in pa za užitje nepripravni deli bolnih živali, po tem gnoj iz hlevov naj se ne izvažajo na vozeh, ki jih vleče goveja živina. Kar je prvih, naj se odstranijo na neškodljiv način, a gnoj naj se odpravi na oddaljena zemljišča ter — dokler se ne podorje — dovolj s prstjo pokrije.
Kože bolnih živinčet, ki so parnila ali pobita bila, treba je razkužiti. (Zvršitveni propis k §. 20, točka 7.)
316 XIII. Zakon z dno 29. februvavja 1880 št. 36 d. z.
12.	Hlevi in prostori, v katerih so bivala živinčeta obolevša za plučno kugo, in kar je oprave in orodja po hlevu, morajo se predobro razkužiti
13.	Stavi naj se plučna kuga samo v takih hlevih, v katerih je uže plučna kuga (zasilno stavljenje), in v pohištvih okuženih selišč, katerim preti ta kuga (pre odvračno stavljenje) na zahtev in nevarnost gospodarja pod nadzorom uradnega živinozdravnika. Zaporne naredbe se s tem ne smejo nikakor kratiti.
14.	Dokler kje biva plučna kuga, treba je po nje večjem ali manjem razširjenji živinozdravnika ali vsakih 8 ali vsakih 14 dni pošiljati v kužno selišče živino pre-gledavat.
15.	Od dne počenši, katerega je bilo poslednje za plučno kugo obolevše govedo odpravljeno iz kužnega hleva, podvržena je vsa goveja živina, ki je nameščena v tem hlevu, še nadaljšnji šestmesečni zapori. Kadar poteko prvi trije meseci, naj uradni živinozdravnik to živino prav dobro preišče in pregleda. Kar se najde zdrave živine, sme se porabiti za kako delo v kmetijstvu in odgnati na zakolj, a poprej je treba to naznaniti političnemu okrajnemu oblastvu.
Živalim, katere so prestale plučno kugo (kugo pre-bolevšim govedom), vžgati je beleg, kateri kaže, da je žival bolezen prestala, in katerega ie po občnem razglasu na znanje dati. Nameščajo naj se take živali v posebnem hlevu ter se ne smejo v promet dati, dokler ne poteče nadaljšnjih šest mesecev po izteku prve šest-me.-ečne zapore, razven ako bi se imele zaklati.
16.	Ako je v kakem večjem pohištvu več hlevov, kateri so po prostoru popolnem ločeni eden od drugega, in če se plučna kuga vname sumo v enem izmed njih, podvržena je goveja živina, kar je biva v kugočistih hlevih, samo trimesečni zapori računeč od dne, katerega je iz okuženega hleva bilo poslednje obolevše živinče odstranjeno, vendar pod tem uvetom, da je imela ves čas svoje posebne strežnike.
Dokler traja ta zapora, dopušča se, po vpodanem naznanilu na politično okrajno oblastvo živino, kar je biva v kugočistih hlevih, porabljati za kako kmetijsko delo in pa odganjati jo živo kam, kjer bi se precej zaklala.
A kadar se kuga prikaže v več hlevih takega pohištva in ne v enem samem, podvržena je vsa goveja živina, kav se je nahaja pri hiši, šestmesečni zapori ter je nanjo uporabljati določila točke 16.
Hlevi, kar jih je pod eno in isto stivho, štejejo se za en sam hlev.
17.	Stirnajst dni po izteku opazovalne dobe, ustanovljene v točkah 15 in 16, ali po popolnem izpraznjenji hleva in opravljenem razkuževanji okuženih hlevov naj politično okrajno oblastvo pioglasi, da je kuga minila, ter naj gospodarju vrne svobodno in neovirano pravico, razpolagati se živino, kolikor je še ima.
O zvršenem razkuževanji naj uradni živinozdravnik političnemu okrajnemu oblastvu poroča.
(Tako se glasi ta paragraf vsled ukaza navedenega zgoraj pri §. 18.)
K §. 2».
d) Smrkavost (črvivost), pri konjih, oslih in mezgih.
1.	Da so smrkava (črviva), naj živinski zdravnik šteje ne samo tista živihčeta, pri katerih se vidijo na nosni sluznici ali v koži vozgnvi vozli ali uže celo vo-zgriva (črviva) ulesa, nego tudi taka, ki kažejo znamenja, po katerih veščak moro spoznati, da se razvija smrkavost (črvivost), ali da se stoprv začenja. Take konje treba je brez odloga ubiti (§. 20 zakona).
2.	Ako uradni živinski zdravnik na podlogi bole-zinskih znamenj, kar jih vidi, ne more za gotovo spoznati , da je smrkavost (črvivost), a se mu živinče zdi sumno smrkavosti (črvivosti), treba je odločiti ga, djati pod hlevni zapor in oblastveni nadzor, dokler se stanje za gotovo ne razloči, ter dati mu posebnega strežnika.
Za to živinče naj se rabi posebna hlevna oprava. Ako se taka bolna živinčeta najdejo, da se какб zoper prepoved uporabljajo, delati je z njimi po določilu §. 29. odstavka 6.
3.	Kadar se znamenja smrkavosti (črvivosti) razločneje razvijo, treba je precej ukreniti, da so živinče ubije.
4.	Ubije naj se živinče tudi, če ostane čez 6 tednov sumno ter lastnik neče plačevati nadaljnih troškov oblastvenega nadziranja (§. 29, odstavek 2. zakona).
б Občasni ogled smrkavosti (črvivosti) šumnih, opazovanju podvrženih živinčet naj uradni živinski zdravnik najmanj v vsakih 14 dnevih opravi. Dokler teče čas opazovanja, ne smejo ti konji brez dovolitve političnega okrajnega oblastva devati se v druge, nego v odkazane jim hleve in prista'e ali subote.
ti. Politično okrajno oblastvo sme dopustiti, da se pod opazovanjem bivajoča živinčeta, ki so zdrava videti, znotraj mejnikov dotičnega selišča v kaj porabijo vendar samo pod tem uvetom, da se živinčeta na dajo v tuje hleve, niti za malo časa ne, in da jih bode moči imeti oddaljene od drugih konj.
Ako gospodar ukrenjenih ukazil natanko ne izpolni, naj mu se živinčeta denejo pod hloeni zapor.
7.	Tiste, ki imijo delo s strežbo živini, sumljivi da je smrkava (črviva), treba je podučiti, kako se ta bolezen prijemlje Človeka in kaka n varnost lahko odtod nastane.
Kdor ima sosebno na rokah in na obrazu kožo opraskano ali obraženo, kako rano, kak ulvs ali tvor, kako razpoko, ne sme sc jemati, da bi takim živinčetom stregel.
Strežniki naj i: ledajo, da si telesnih golin ne onečedijo s tvarinami, ki jih bolna živinčeta izločajo iz sebe, ter pazijo se, na ravnost vdahniti v se soparico, ki jo izdihajo ta živinčeta, dalj časa ostajati v takem hlevu ali celo v njem spati, ali z odejami takih živinčet sami ogrinjati se.
Vselej, kadar imajo kak opravek pri sumnem živin-četu, naj se skrbno osnažijo in oblačila očistilo in po tem si roke z raztopino karbolne kisline izmijejo.
Takšna raztopina bodi torej vsegdar pri roki v dotičnih hlevih.
Strežniki živinčet, za katera se je našlo da so smrkava (črviva), morajo si oblačila razkužiti dati.
8.	Ako se smrkava (črviva) živinčeta ali živinčeta z znamenji, na katera se opira sum smrkavosti, zateko kje zunaj mesta, kjer navadno bivajo, treba je po propisu s.rožiti uradovanje glede njih na mestu, kjer so tako najdena.
Ako njih navadno stajališ e biva v drugem političnem okraji, priznaniti je to dotičnemu političnemu okrajnemu oblastva, da ono stori, česar bode nadalje potreba.
9.	Kadar se je v kakem selišči na več živinčetih prikazala smrkavost (črvivost), ali če okolnosti tako nanašajo ter se je bati, da je kužnina dalje z utrošena, naj politično okrajno oblastvo ukaže uradnemu živinskemu zdravniku pregledati vse konje, kar jih je v dotičnem selišči ali posameznih njega delih.
10.	Mrtva trupla smrkavih (črvivih) žlvinčet treba je — ne odvzevši nobenega dela in s križema razpre-rezano kožo — po termičnem ali kemijskem potu neškodljivo odstraniti, ali pa kakor trupla živine za vraničnim prisadom zbolele zagrebsti.
11.	Okužene hleve, priprave in posode, orodje itd. treba je kaj dobro in natanko razkuževati, ker ta kužnina ima veliko odpornost in se težko pokonča; poškodovane ali brezcene lesene priprave in posode, oglavnike ali povodce, konopce in vrvice, podproge, odeje, opravo konjsko bode najbolje sežgati.
Ako je v hlevu, namenjenem za večje število živinčet, bilo samo eno smrkavo (črvivo) živinče, in če le to ni premenilo svojega stajališča, dovolj bode, če se to sta-jališče in pa bližnji stajališči z obeh strani razkužijo. Kadar ni tako, treba je velike hleve kakor tudi sploh manjše hleve v vseh delih razkuževati.
Razkužbo je raztegniti tudi na ojesa, h katerim so smrkavi (črvivi) konji bili pripreženi, na vrvi in lance ali verige, po tem na voze, na katerih se izvaža mrtve-čina, in pa na ljudi, ki so pri tem delo imeli.
12.	Da je bolezen nehala izreči je tedaj, kadar so vsa smrkavosti sumna živinčeta ali ubita ali pa ozdravela, kadar se med živino opazovanju podvrženo, dokler trpi to opazovanje, ne prikaže nobeno sumno bolezensko znamenje ter so razkužbene naredbe izvedene in zvršene.
14 §. 30.
e)	Osepnice ovčje.
1. Ako se poistini. da so v kateri čredi ovac osepnice, napraviti je, da se bolne živali odločijo od zdravih in če je moči le-te porazdele, n za oba razdela ukazati hlevni zapor.
2.	Dopustiti se sme v okolnostih, pri katerih zanos kužnine ni mogoč, da se na pašo gonijo, kar je še videti zdravih ovac.
3.	Iz zaprtih hlevov sme se ovčji gnoj spravljati samo po takih potih in na taka zemljišča, na katere ovce iz zdravih pohištev ne prihajajo, ter se je pri tem držati vseh zapovedanih pazil in previdnosti.
4.	Klaja ali piča in steljivo, ki je v kužnem hlevu in na podu njegovem, ne sme se odnašati iz tistega pohištva, dokler traja bolezen.
5.	Volna (ovčja), kar so je hrani v okuženem pohištvu, sme samo razkužena in v vreče spravljena iz pohištva kam odnesti se, ako dovoli kugopazna komisija ali pa politično okrajno oblastvo. Taki, ki strežejo osep-ničavim ovcam, ali ki prihajajo z njimi v kako dotiko, ne smejo hoditi v druge ovčje hleve. Predno odidejo iz okuženega pohištva, naj si očistijo oblačila in umijejo obutala.
6.	Tujcem, nepozvanim ljudem naj se ne dopušča pristop v kužne hleve.
7.	Ovce v zapor djane ne smejo uporabljati vkupnih vodnjakov, napajališč, ovčjih izpirališč
8.	Kadar ni mogoče bolnih ovac odločiti od zdravih, ali kjer je kuga močno razširjena, treba je zdravim ovcam za silo osepnice staviti (§. 30, odstavek 1 zakonai in to se mora vselej pod nadzorom uradnega živinskega zdravnika zgoditi.
9.	Isto naj se zgodi, kadar politično okrajno oblastvo ukaže osepnice staviti nevarnosti okužbe izpostavljenim, doslej še zdravim čredam, da se prenbrani okužba (§. 30, odstavek 2 zakona).
10.	Cepivo za zasilno in preubranilno stavljenje osepnic jemlje se najbolje od lahkotno osepničavih (zmeren izpah osepnic in zmerno vročico kazočih) ovac, ki jim osepnice dozorevajo. Cepijo jim se lahko na enem ušesi ali na dolnji ploskvi repa.
11.	Kadar so osepnice ovčje v katerem selišči močno razširjene, ali če so se osepnice stavile vsem ovcam, kar jih je ondukaj, tedaj naj so ukrene zapor selišča, oziroma okolice. Selišče naj se oznameni, da je zaprto.
V tem slučaji je prepovedan:
a)	izvoz ovac, klaje in stelje, kar je je bilo shranjene v kužnih hlevih, in pa ovčjega gnoja iz kužnega selišča, in tako tudi
b)	vvoz ovac v selišče in njih provoz skozi selišče.
Kak izimek od določila k 6) sme politično okrajno oblastvo samo tedaj dopustiti, kadar je moči z dovolj zavarovalnimi naredbami nevarnost okužbe odvrniti.
c)	Hoja ovac na pašo med mejniki okoličnimi sme se pod uvetom dopustiti, ako se stori, česar je potreba, da se kužnina ne zatrosi med zdrave ovce sosednih selišč.
12.	Ako se ta bolezen za gotovo najde med drobnico, ki se kam tene ali vozi, ustaviti je nadaljšnjo gonjo ali vožnjo ter ovce pod zapor djati.
13.	Take ovce, ki so z osepničavimi prišle kako v posrednjo ali neposrednjo dotike, naj se 14 dni imajo pod policijskim opazovanjem
14.	Da se katerim ovcam v obrano stavijo osepnice (§. 30, odstavek 3 zakona), sme politično okrajno oblastvo, ker se je odtod bati zatrošenja kužnine, dovoliti samo izimno pri osamljenih pohištvih. V pohištvih, kjer se ovcam osepnice v obrano stavijo, — kar se sme zgoditi samo pod nadzorom uradnega živinskega zdravnika, — treba je zaporne naredbe kaj strogo zvrševati.
16. Ovce od črede pod zapor djane, ki se jih osepnice niso prijele, smejo se pod nadzorom živinskega zdravnika zaklati s tega namena, da bode meso použito.
16.	Trupla osepničavih ovac, ki so poginile ali ubite bile, treba je po termičnem ali kemijskem potu ali pa s tem odstraniti, da se globoko zakopljejo.
Kože se morajo razkužiti ter se smejo stoprv popolnem suhe in po tem izvažati, kadar je bolezen potihnila.
17.	Okužene hleve in staje in pa vse orodje, in posodje, ki se je rabilo pri osepničavih ovcah, treba je razkužiti.
18.	Dokler trajajo osepnice, mora se uradni živinski zdravnik pošiljati od 8 do 8 dni v kužno selišče, ovce ogledovat
19.	Da so osepnice potihnile ali minile, naj se tedaj izreče, če so ovce, katerih so se osepnice prijele, ali ka-
Kazenalii zakon.	21
terim so bile stavljene, bolezen prestale ali poginile, osepnice na njih popolnem poozdravile se ter je razkužba hlevov, staj ali šč in vsega orodja in posodja zvršena. Prosti promet z ovcami od okuženih čred sme se vendar dopustiti stoprv ti tednov po tem, ko je ta kuga potihnila.
H §. 81.
f)	Sramna kuga (chancre), opahki mehurčkov po spolovilih plemenih konj in goved.
K odstavku 4. Po okuženih okoliših mora se stan zdravja vseh plemenskih konj po uradnem zdravniku preiskati.
Kobile, ki imajo to bolezen, naj se odločijo, ter brez privoljenja političnega okrajnega oblastva, svojega staja-lišča ne smejo premeniti.
Hlevi, v katerih so bili konji s sramno kugo, in predmeti, ki so se rabili njim v strežbo, morajo se očistiti, kože od živinčet, ki so za to boleznijo poginila ali zarad nje bila ubita, smejo se razkužene in posušene porabljati.
Uradni živinski zdravnik naj praviloma hodi tako živino od 14 do 14 dni ogledovat.
Ako je bolezen bila malo razširjena, naj so izreče, da je minila, kadar ni več bolnih kobil, in če so bolni ali sumni žrebci plemeni izkopljeni ter stajališča in orodja očiščena; a če je močneje razširjena, stoprv tedaj, kadar živinski zdravnik, predno se začne spuščanje žrebcev v sledečem letu, vse plemenske konje ogleda in preišče ter najde, da so vsi popolnoma zdravi.
K §. 82.
Ako je izpahovanje mehurčkov po spolnih udih plemenskih konj močneje razširjeno, sme politično oblastvo ukazati, da se vsi plemenski konji okuženega okoliša ali predela po živinskem zdravniku ogledajo in preiščejo.
K §. 88.
g)	Garje pri konjih in ovcah.
1. Garjave konje je odločiti ter naj se zanje uporablja posebna hlevna in čistilna oprava ali priprava.
V	večjih mestih naj se jim ukrene zapor hleva.
V	manjih seliščih, kjer ni velik promet s konji, smejo se garjavi konji med mejniki v delo porabljati, vendar ne smejo priti v neposrednjo dotiko z zdravimi konji, niti dajati se v tuje hleve niti puščati na take pašnike, po katerih se pasejo zdravi konji ali pa ovce.
2.	Brž kakor je bolezen poistinjena, napraviti je, da bode živinski zdravnik garjave konje ozdravljal in uradni živinski zdravnik naj pazi na to ozdravljanje.
3.	Ob enem, kakor se poskrbi ozdravljanje po živinskem zdravniku, napraviti je tudi razkužbo okuženega hleva ali stajališča, hlevne in snažilne oprave in priprave, odej in zapreg, ki so služile pri bolnih konjih.
4.	Za neozdravne konje, ki jih je treba torej ubiti (§. 33 , odstavek 2 zakona), naj se štejejo tudi garjavi konji , pri katerih se vidijo močne trdine ali odebeline po koži in splošna sušica.
5.	Dovoljenje, zaklati garjave konje s tega namena, da se použijc njih meso zavisno je od mnenja, katero izreče uradni živinski zdravnik.
Лко so se pri takih konjih poiskusila kaka zdravila, ki utegnejo mesu pridati zdravju škodljivo svojstvo, treba je prepovedati, da se ne zakoljejo.
6.	Ko se garjavi konji zakoljejo ali ubijejo, treba je razkužiti okužene hleve in tiste priprave in reči, s katerimi so prišli v kako dotiko.
7.	Kože garjavih konj, ki so poginili, ubiti ali zaklani bili, treba je, če jih ni moči oddati na ravnost v strojarnice, razkužiti ter se smejo samo do dobrega posušene drugam izvažati.
Odrta trupla živinčet, ki so crknila, ubita ali zaklana bila, in katerih meso se ni pripustilo k užitju, morajo se s poti spraviti tako, da ne bode nikake škode odtod.
8.	Konji po §. 33, odstavku 3 podvrženi opazovanju smejo se, dokler so zdravi, znotraj seliščnih mejnikov v kako delo porabljati.
9.	Politično okrajno oblastvo naj uradnega živinskega zdravnika v primernih razdobjih pošilja po okuženih pohištvih ogledovat, kako se ozdravljanje vrši in бе so hlevi očiščeni.
10.	Da je bolezen nehala, naj se izreče tedaj, kadar se v 6 tednih po tem, ko so bolni konji ozdraveli, ne pokažejo nikaka sumna bolezenska znamenja ter je raz-kužba zvršena.
11.	Propisi za konje veljajoči uporabljajo se po enakem na osle, mezge in mule.
K §. 84.
1.	Ako se ugotovi, da so kje ovce garjave, ukazati je zapor hleva, oziroma pašnika.
2.	Ako se ta bolezen za gotovo najde med gnano (popotno) čredo, treba je ovce v zapor djati, dokler ne ozdravijo, ako jih gospodar raji ne da zaklati.
3.	Brž kakor se ugotovi bolezen, napraviti je ozdravljanje (kopanje) garjavih ovac po zdravniku (§. 34 zakona) in uradni živinski zdravnik naj pazi na to ozdravljanje.
4.	S čredami ovac, ki so bile mazane, da bi ozdravele od garjev, postopati je glede zapornih naredeb tako, kakor da niso bile nikakor ozdravljane.
5 Garjave ovce smejo se prek mejnikov kužnega selišča kam drugam goniti ali izvažati samo, če politično okrajno oblastvo dovoli, držeč se primernih pazil in samo s tega namena, da se zakoljejo.
6.	Striči se garjave ovce smejo; volno izvažati ni dopuščeno drugače nego samo v trdnih vrečah.
Tisti, ki so garjave ovce strigli, morajo sebe in svoja oblačila razkužiti, predno se lote strižbe zdravih ovac.
7.	Točke 3, 4, 5, 6, 7 in 9 tega ukaza k §. 33 naj se na ovčje garje nalično uporabljajo.
8.	Zaporne naredbe naj se prekličejo, kadar uradni živinski zdravnik izreče po poslednji kopeli, da so ovce kopanju podvržene čiste ter je propisana razkužba hlevov in oprav opravljena.
9.	Ako se garje prikažejo med kozami, naj se zgornja določila nalično uporabljajo nanje.
li §. 85.
h)	Vsteklina ali vsteklost domačih živali.
K odstavku 2. Ako je vstekline sumna žival kakega človeka ali kako žival uklala, ali z njim prišla v tako-
dotiko, da je odtod okužba mogoča, naj se sumna žival, če se more zgoditi brez nevarnosti, \ jame, kam varno spravi, a ne ubije precej, da bode mogoče veščaku ugotoviti, je li vstekla ali ni.
Varnostno oblastvo naj brez odloga ukaže tako žival v varno shrambo odpraviti in po živinskem zdravniku ogledati dati ter dalje opazovati.
Ako je taka žival bila ubita ali v shrambi in pod opazovanjem živinskega zdravnika crknila, bodi vsekakor parana ali sekcirana (§. 36, poslednji odstavek).
K odstavku 6 Dokler se živali po živinskem zdravniku preiskovane najdejo zdrave, ter ne kažejo v svojem vedenji nikake premene, ki bi vzbujala sum vstekline, smejo se med mejniki dotičnega selišča v kaj porabljati.
Ako nastopijo tuke premene, naj se to precej naznani, ter živali imajo odločene iu zaprte, ako jih lastnik ne da precej ubiti. Če je ugotovljeno,, da so vstekle, treba jih je ubiti
Stajališče takim živalim izpreminjati, dokler bivajo pod opazovanjem, je prepovedano.
K odstavku 8. V obrano ukazane naredbe, — dokler sum vstekline pri pohajajočem psu ni za trdno odstranjen, — naj se raztegnejo na vsa selišča, po katerih se je vstekli ali \stekline sumni pes klatil, in na tista selišča, ki so do 4 kilometrov od onih oddaljena. Veljajo naj te naredbe najmanj tri mesece. Izimek od tega sme politično okrajno oblastvo dopustiti samo glede pastirskih in lovskih psov, vendar samo za ta čas, dokler se po svojem namenu primerno uporabljajo, in za tisti kraj, v katerem so uporabljajo.
Prostori, v katere je bila kaka vstekla žival djana, morajo se kaj na tanko razkužiti. Lesene stvari, ki so se rabile pri vsteklih psih in mačkah o njih bolezni, in pa slama njih ležišča treba je sežgati, a železno orodje in posodje izžariti.
S trupli vsteklih živali je ravnati kakor z mrhovino živali z vraničnim prisadom.
H §. »e.
Ako se med razstavljeno klavno živino najde sum kužne bolezni ali za trdno ustanovi, da se ;e taka bo-
lezen v njej vnela, treba je naj pred bolne in snmne živali od drugih okužbi podvrženih odločiti.
Prostore, v katerih so bivale živali s kužno boleznijo, treba je po propisu podvreči čiščenju in razkuževanju.
K g. 88.
O posledku (podatku) cenitve naj se naredi zapisnik v katerem je poočititi cenitelje in vrednosti, katere so oni izrekli, in pa da so cenitelji bili v prisego vzeti.
Zapisnik in na temelji zapisnika po prilogi V sestavljeno cenilnico naj podpišejo udje kugopazne in ceni-teljske komisije ter pošljejo političnemu okrajnemu ob-lastvu.
K §. 8».
Paranje trupla naj se vrši z vso paznostjo in natančnostjo. Preiskovanje naj se ne stesnuje samo na nos in njega postranske votline, na žleze kožne in mozgovni ce, temuč mora raztegniti se na vse telesne votline in na organe, kar jih je v njih.
O najdenji je sestaviti zapisnik, v katerem bodi krat-koma in določno in sicer pod posebnimi številkami povedano, kako se jo vsak del našel izpuščaje splošno na-znambo patologijskih procesov.
Po dokončanem paranji naj uradni živinski zdravnik na zapisnik da svoje mnenje o slučaji.
Ako se v presoji slučaja pokaže raznomislije med uradnim in tistim potrjenim živinskim zdravnikom, katerega je gospodar ubite živali dal privzeti, tedaj je merodavno mnenje dovprašanega deželnega živinskega zdravnika.
K oddelku Vlil.
Kazensko uradovanje je z vso povspcšbo upotiti in dognati.
Politična in pomorsko zdravstvena oblastva naj glede takih kažnjivih dejanj, ki spadajo v pristojnost sodišč, v očeh imajo določila kazensko - pravdnega reda z dne 23. maja 1873 (drž zak. št. 119) in zvršitvenega propisa z dne 19. novembra 1873 (drž. zak. št. 152J.
K §. 4«.
K odstavku 4. Živino, s katero se je v §. 5 omenjena prepoved vvoza prelomila, treba je najpred na posebnem mestu odločeno hraniti ter preiskovanju po živinskem zdravniku podvreči.
Ako se najde, daje živina kužne bolezni sumna ali zares kužna, ravnati je z njo v živinozdravno-policijskem oziru po propisu, danem za dotično živalsko bolezen po deželah, za katere velja ta zakon.
Meso, o katerem se verovno izkaže, da je popolnem nesumnega izvira, in ki se najde užitno, treba je s privolitvijo stranke precej prodati.
V vseh drugih okolnostih mora se uničiti.
Druge živalske surovine treba je v zapor djati in razkužiti, dokler se ne razsodi o njih propadu.
Ako se vendar poizve, da surovina ta izvira od živali, ki so imele tako prijemljivo bolezen, glede katere so v deželah, koder velja ta zakon, dana posebna uka-zila, kako ravnati s surovino od bolnih živinčet izvirajočo in v kaj se sme taka surovina porabljati, tedaj je z začasno surovino postopati, kakor velevajo le ta ukazila.
K §. 4».
V oziru na povračilo škode naj politična in pomorsko-zdravstvena oblastva pazi)o sosebno tudi na škodo državni blagajni s kažnjivim dejanjem storjeno, in to ne samo v kazenskih razsodkih, kateri pristoje njim, nego tudi v takih kazenskih slučajih, v katerih so sodišča pristojna, ter v poslednjem slučaji napotiti to, kar je v obveljavo pravice do povračila pred kazenskim sodiščem, ali pa v civilni pravdi potrebno.
ZP o "o. te
ti ziiami-njih, kalem kažejo kužne bolezni imenovane v §. 1. zakima z dne 29. feliruvaija 1880 (drž zak. št. 85) z govejo kngo vred.
1 Bolezen na gobci in parkljih pri goveji živini, ovcah, kozah in svinjah.
Ta bolezen nastopa samo po okužbi in se razodeva s tem, da se na sluznici gobca izpahnejo mehurčki in ulesa (tvorovi) in na koži in svitku ali venci od parkljev in med parklji.
Pri ovcah, kozah in svinjah oglaša se ta bolezen poglavitno kot bolezen na parkljih, a pri goveji živini kot bolezen na gobci in na parkljih.
Sluznica od gobca je otekla in pokrita s sluzjo ali glenom, ki se vleče kakor nit; hrana se živali največ upira in prežvekovanje ustavi, mleka se pri kravah manj izloča. Na brezzobem kraji gornje čeljusti, na konci jezika, na sluznici od usten in ostalih delov gobca pri preživačih, na rivci pri svinjah izpahnejo se mehurčki in mehurji, napolnjeni od početka z bistro, pozneje bolj motno močo ali tekočino, potlej popokajo, da ostajajo za njimi rudeče rane; žival težko uživa in zveči klajo.
Pri kravah se enaki spuščaji ali opahki, kakor na gobci, prikažejo tudi na vimenu.
Parklje dobi žival bolj vroče, občutljivost na svitku in med parklji je večja, na močneje rudeči koži teh delov pokažejo se, kakor na gobci, mehurji, ki hitro popokajo, puščaje za sabo rane. Žival kaže napeto hoio, rada polega ter se le s trudom premika z mesta. Pri svinjah se vnetica včasih razširi od parkljev do bicla; zlasti pri gnanih svinjah se parklji radi olupijo in izzujejo.
2. črmnica ali prisad na slezeni ali vranici, tudi metljaji pri kmetijski domači živini.
Črmnica ali prisad na vranici je kužna ali prijemljiva bolezen, ki se najraje prikaže pri goveji živini in
ovcah, redkeje pri konjih, kozah in svinjah, prav hitro teče in najraje s smrtjo konča; sosehno o poletnih mesecih se oglaša ter je v nekaterih krajih udomačena.
Prikazi (znamenja) so različni po vrsti živine, katere se loti, in po delih telesa, kateri so poglavitno zadeti. Vkupno pri vseh oblikah čvmnice je to, da bolezen hitro teče. Kadar živinčeta med eno in isto živino na-gloma poginejo v krajih, kjer se prisad na vranici rad oglaša, mora to uže samo obuditi sum te bolezni.
V slučajih, kjer bolezen najhitreje izteče (krvna mrtvoudnost) ter se zlasti primerja pri govedih in ovcah, zgrudijo se živali, ki so bile poprej videti zdrave, kakor zadete od mrtvoudnosti ter poginejo največ uže v nekaj malo minutah
Kadar bolezen nima tako naglega teka, kakor to biva sosebno pri govedih in konjih (vročica vraničnega prisada), začne se poprej zdravi živali mahoma hrana upirati, kravam pojemlje ali se posuši mleko, začno se tresti, celo stresa jih mraz, vročina je po životu neenako razdeljena in se izpreminja, udje se zmikajo (utripljejo), žila hitro bije; vidi se velika omama ali nasproti razburjenost, vidne kože sluznice so temno - rudeče , včasi krvava driska; konji imajo najraje vjed ali koliko, ovce krvomok.
Bolezen konča najraje s smrtjo ter traja nekaj ur do več dni.
Ne redkokrat vidijo se pri bolnih živalih poleg znamenj prisadne vročice razsežna ulesa na koži po različnih delih telesa (prisadni šen) ali opisane bulaste otekline Ičrmi) v koži in v sluznicah, ki se včasih ognoje ali pri-sadno razpadejo, a včasih zopet nagloma zginejo, kar splošno trpljenje še poviša. Zavisno od mesta teh otokov kažejo se raznovrstni narušaji ali moteži; težko sopenje, žival ne more scati ali iztrebiti se itd.
Pri tej vrsti črmnice ali vraničnega prisada pogine sicer — samo na sebi še prav obilo živine, vendar manj nego pri črmničnem mrtvondu in vročici.
3.	Plučna kuga goveje živine.
Plučna bolezen je svojina goveje živine, počasi gnijoča, kužna vnetica pluč (plučnica), ki se po navadi kot
kuga vname, ter v hlevih, kamor se pritepe, dokaj živine pokonča.
Začetek bolezni je neznaten; stoprv po nekem času prikaže se kratek suh kašelj, ki postaja pozneje bolj pogosten, zamolkel, hripav in boleč Temu se pridruži hitreje in trudno sopenje, živinče manj je in mleka manj izloča.
Ti prikazi skup so sami za se dovoljni, obuditi sum plučne bolezni, sosebno če se opazijo pri novi goveji živini, kar se je pridobi k domači živini, ali pa nekaj časa potem, ko se je kaj nove živine prignalo, med govedi, kar jih je poprej bilo.
Za nekaj časa (prej ali pozneje) pridruži se vročica; žila hitreje bije, je napeta, bitje srca ni čutno ali pa tolčeče, smrček je suh; živali se jed upira, neha prežvekovati ; sope če dalje težje; prsna stena postaja občutna, če se pritisne; živali stoje z naprej molečo glavo, odprtimi nosnicami, široko razstavljenimi prednjimi nogami, ter se kar ne ulegajo ali samo za malo časa s podloženimi ali pred se stegnenimi nogami; stokajo in ječe pri sopenji in bruhajo kašljaj e včasi dokaj vlečlji-vega glena. Krava breja blizuporodna rada povrže. Kadar je bolezen huda, ali taka, da žival pogine, shujša se močno in oslabi; večkrat se prikaže proti koncu močna driska.
Bolezen traja do časa, ko žival popolnem ali nepopolnem ozdravi ali pa pogine, neenako med 5 in 12 tedni.
4.	Smrkavost (črvivost) pri konjih, oslih in mezgih.
Ta bolezen je svojina konjska ter se začne samo vsled okužbe. Ako se premembe, kakoršne nastajajo po ti bolezni, prikažejo na sluznici dihal, posebno nosne otline, imenuje se smrkavost, a če se vidijo v koži, imenuje se črvivost (podkožna črvivost, kožni smrkelj). Obe obliki te bolezni nahajata se ne redko pri eni in isti živali. Ta bolezen po navadi počasno teče, redko kdaj hitro
a) Smrkavost. Najčešče biva smrkavost na nosni sluznici ter se tedaj imenuje nosna smrkavost.
XIII. Zakon z dno ‘29. februvarja 1880 št. 35 p. z. 331
Znamenja so ta le:
1. od začetka cedi se praviloma na eni strani iz nosa tenka, sluzovita, zelenkasto-rumena ali siva, pozneje lepljiva, gosta, grudasta, grda tekočina;
Ü. pokažejo se vozlasti bunkasti otoki v goltanci, za lešnik pa celo tudi kurje jajce debeli in debelejši, ki so trdi, neboleči in malo gibki ter tiče na tistem mestu, od koder se cedi iz nosa;
3.	vidijo se mali trdi vozli na sluznici nosne otline, sosebno na hripelji, iz katerih se razvijajo okrogli, s početka ploski tvorovi. Ti tvorovi se kmalu vglobijo ter kažejo vzvišen, rekel bi ogrizen rob ali kraj in grdo sivo-rumeno dno, stekajo se pri gostejšem robu tor imajo podobo večjih, nepravilno zanožinastih ules ali tvorov. Te premembe, če so blizu vhoda nosne otline, zapazijo se že z očesom, a če tiče višje, opipajo se Inhko s prstom.
Uže samo eno teh znamenj, če se najde na živin-četu, dela ga to smrkavosti sumno; a če se zapazi ob enem več takih znamenj, ni več dvoma, da je smrkavo.
Smrkelj ali vozger razvije se včasi najpred v plučah, v sapniku in v jabolku ter se imenuje plučni smrkelj. Tako živinče diha polagoma če dalje težje, ima suh, otel kašelj ter se hujša. Meseci lahko preteko, predno se tem znamenjem pridružijo znamenja smrkavosti ali črvivosti. Tako na videz nadušljivo živinče mora se šteti za sumno smrkavosti, če je poprej bilo prišlo v dotiko s smrkavo (črvivo) živino.
b) Črvivost (kožna smrkavost). Tu se prikazujejo na različnih mestih života male, okrogle, neboleče, za lešnik ali oreh debele rastoče gnojavice ali bule, ki kmalu predio kožo ter vlečljivo, rumenkasto ali gnojasto tekočino cede in delajo tvorove z debelejim, vzvišenim krajem in nečistim (špehastim) dnom, ki so če dalje večji ter izločajo vlečljivo, grdo, lepljivo tekočino, Med bulami in tvorovi narejajo se včasih vrvoviti otoki, po-gostoma tudi bunkaste otekline žlez na prsih in dimljah.
Včasih se pokaže na eni ali drugi nogi, sosebno na zadnjih udih razširjena, močna oteklina, na kateri se potlej narede bulasti ali vozloviti otoki in iz teh se razvijejo črvni tvorovi.
Kadar črvivost uže dalje trpi, živinče začne hujšati, kratko sopsti, ima kratek, mlohav kašelj; videti je slabo,
832 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 86 d. z.
dlaka mrtva in brez svetlobe; po udih, na grodih in po trebuhu delajo se testovite otekline in živinče naposled pogine od same medlosti in onemoglosti.
Včasih se znamenjem črvivosti pridruži huda vročica in v takem slučaji utegne živinče uže po 8 do 14 dneh bolezni poginiti.
5.	Osepnice ovčje.
Osepnice pri ovcah so prav nevarna bolezen z vročico in opahki, ki se začenja samo po okužbi ter se kugovito oglaša.
Nekaj dni po okužbi prikaže se pri ovcah neka mlo-havost in otožnost, jed se jim upira, prežvekovati ne-čejo, solze teko iz oči , a neka sluz jim gre iz nosnic, sopejo hitreje in srce hitreje tolče, telesna toplota se jim poviša. Dan po tem, dva dni prikažejo se po mestih kože, kodar je manj volne, sosebno po glavi, okoli oči in gobca, na notranji ploskvi prednjih in zadnjih stegen, na prsih ali grodih in po trebuhu male, rudeče maroge kakor od bolšjega pika, ki postajajo v prvih ‘2 ali 3 dneh po tem za grah ali bob debeli vozli, ter se napolnijo nekaj dni po tem z vlečljivo tekočino ter mehurčke narej ijo. Čez nekaj dni se ognoje ter naposled posuše v rumenkaste, po tem črno-rujave hraste, katere se čez 8 do 14 dni odtrgajo, da za njimi nekoliko uglohljena brazgotina ostaja.
Bolezen do časa, ko hraste odpadejo, traja 3 do 4 tedne
Pri nekaterih ovcah se razvije kaj obilo osepnic s silno vročico in močno vnetico kože; osepnice se tedaj tikoma drže ena druge, narejajo naposled večje ploskve, kakor bi en sam tvor bil ter posezajo včasih tudi na sluznico žrela in sapnika.
6.	a) Sramna kuga (chancre) plemenih konj.
Sramna kuga je kužna ali prijemljiva bolezen, ki biva samo pri plemenskih konjih ter se samo po spoji ali plenienjenji dalje razširja.
Najprve premene vidijo se na spolovilih. Pri kobilah se opazi , da se dalj časa, hudo pojajo in da jim se iz porudcčene sramnice cedi nek sluzast in sluzasto-
gnojast iztok; kmalu po tem se pokaže po sramu mehka, testovita oteklina; na vhodu sramnice narede se mehurčki, iz katerih postanejo pozneje tvori, ali pa male, bele maroge; kobile se večkrat poščivajo živo gibaje s sramom.
Žrebci kažejo živeje spolno gnanje, večkrat se po-Sčivajo, izpuščaje vendar le malo mokrice; ustje poscala je močneje rudeče in oteklo; iz njega se včasi cedi vleč-Ijiva sluz ali glen. Na želodu, rasteh m mošnji narede se včasih mehurčki ali tvorovi.
Po različno dolgem času pokažejo se tako pri kobilah kakor pri žrebcih na raznih mestih kože ploske, trde, neboleče, primeroma kakor tolar velike otekline, ki se polagoma ali naglo zopet izgube. Po daljšem teku bolezni zapazi se neka slabost na zadku živinčeta; če počiva, izpreminja pogostoma zadnji nogi, opoteka se gredoč v križu, težko po konci vstane, če se je bilo uleglo ali je hromo mi eni ali drugi nogi.
Ne redkokrat se omrtvoudijo drugi deli telesa, eno ali drugo uho, prednja ali zadnja ustnica, zgornja tre-pavnica ali rep.
Živinče rado je, vendar znatno shujša, dlaka postane razmršena, brez svetlobe; naposled se pokažejo otoki na doljnjem trebuhu in po udih kakor od vodenice, pri žrebcih na mošnji in vampu; naposled tak konj po dolgi bolezni pogine.
6)Opahki mehurčkov po spolovilih plemenih konj in goved.
Ta bolezen kaže okužljiv oprh ali spuščaj po spolovilih konj in goved, kateri se po spoji (plemenjenji) dalje širi
Pri ženskih živinčetih pokažejo se na sramu mali mehurčki, ki počijo ter se izpremene v površna mala ulesca ali čire, ki se naposled zakrijejo s tenkimi hrastami, da se pod njimi zaceli. Iz sramnice se cedi bolj ali manj obilen, sluzast ali gnojast iztok, osramje in presredek je včasih otekel.
Pri moških živinčetih izpahne se na različnih mestih rasti (člena); ta spuščaj izteče kakor pri kobilah in kravah; ponavadno je na zalupi (prednji kožici) videti testovit otok
334 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 3f> d. z.
Splošnega občuta to ne moti ni pri ženskih ni pri možkih živinčetih; bolezen hitro teče ter se končava v 3 do 4 tednih z ozdravo.
7.	Garje pri konjih in ovcah.
Garje so prijemljiva bolezen na koži, ki se pri konjih in ovcah (tudi pri kozah) oglaša kot kuga.
a)	Konj ske garj e. Na raznih mestih kože, so-sebno na glavi, vratu, plečih, pa tudi po drugih delih života narede so s početka mali vozliči, nad kateremi in okoli katerih dlaka poizpada ter postajajo odtod ple-šine, pokrite z luskami. Vsled silnega srbenja se konji neprestano drgnejo ali čebljajo, grizejo in ščipljejo; odtod postane koža gubava ali nahrana, ranjava ter se malo po malo pokrije z debelimi hrastami. Z mest izvirno zadetih širi se bolezen dalje, tako da se naposled utegnejo opahki prijeti vse kože celega života.
Kadar koli se na konji vidi, da mu se je po telesu izpahnilo in da ga hudo srbi, sumiti je, da je garjav.
h) Ovčje garje Garjave ovce se drgnejo, čebljajo in ščipajo ter s tem razodevajo, da jih močno srbi, so-sebno tedaj, kadar so se ugrele. Kadar se zapazi silna srbečica pri več ovcah ene črede, sumiti je uže zarad tega samega na garje ter nastopi dolžnost, stvar naznaniti. Na tistih mestih po kožah, na katerih se je izpahnilo, bivajo mali vozliči, mehurčki in mozolji, pokriti z luskami in hrastami, s katerimi se razrahljana volna lahko privzdigne. Runo postane kodravo ali kuštravo, volna je sem tertje zalepljena, poizpada mestoma ter pušča lise in plešine , na katerih je koža debelejša in pergamenasta.
Kadar bolezen dali časa traja, postane koža debelo-hrastava in vsled drgnenja in praskanja krvaveča, in plešivost sega dalje in dalje. Лко se bolezen pusti brez ozdravljanja, ovca omršavi in shudi ter pogine naposled od onemoglosti.
8.	Vsteklina pri domačih živalih.
Vsteklina je prijemljiva, hitro tekoča bolezen, najraje pri psih, ki se po vgrizu vsteklih živali, sosebno vsteklih psov dalje razširja.
Prikazi vstekline so v poglavitnem pri vseh živalih enaki. Najbitnejša znamenja v največ slučajih so: razburjeno, togotno vedenje, velika razdražnost, nagnjenje k grizenju ali ujedanju ali pa k bodenju, trkanju itd. (prava vsteklost ali besnost), v drugih slučajih se kaže vendar omahlost, slabost, omrtvoudba različnih delov telesa, sosebno zadka; takrat žival ni tako močno griz-Ijiva (tiha vsteklost).
a) Pasja vsteklina. Kar se naj pred opazi, je to, da se pes drugače vede; postaja čmereu in neprijazen, nepokojen in plašljiv ali len in zlovoljen; pogostoma se kam skrije ali zaleze, posluša svojega gospodarja le nerad in kakor bi hotel uteči mu; manj je ali celo ne je, nasproti bi rad kaj ne užitnega ali neprebavnega, kakor les, slamo, perje, usnje itd. pogoltnil ter mrzle stvari, kamenje, kako kovino itd , vodo, tudi svojo scanico lizal.
Ta znamenja, ki uže sama delajo psa s umnega vstekline, trpe en dan dva dni, na to psa še bolje žene. da bi ušel iz doma in okoli klatil se; začne hudo grizti in klati, sosebno pse, mačke in večjo domače živali; glas mu je zdrt, hripav; kadar laja, kratko zalaja ter po tem v višjem glasu zateguje in tuli. Ti prikazi opazujejo se popadkoma; v takem popadu postano popolnem brez zavesti; v presledkih med popadki pes mirno leži in ždi, a moči je s hrupom, če ga zadeneš s palico, s preživo svetlobo itd. storiti, da vzdivja. Da bi se vstekel pes prav res vode bal, to ne biva; za hrano ali jed celo nič ne mara, nasproti bi če dalje raje neprebavne, celo gnjusne stvari požiral.
Pes hitro hujša; videti je čuden, oči so mu kalne, vdrte, dlaka brez svita in kuštrava.
Naposled mu se zadek in spodnja čeljust omrtvoudi in oslabi, popadki ne trajajo tako dolgo in niso tako silni in pes pogine največ med 5. in 7. dnem bolezni.
Ta znamenja se opazujejo najrazločneje pri pravi vsteklosti ali besnosti.
Pri tihi vsteklosti ne kažejo se tako razločno znamenja grizljivosti, potepanja, vzburjenosti in nemirnosti; bolna žival je bolj tiha in otožna ter se rano prikaže slabost in mrtvoudnost.
Znamenja, ki vzbujajo sum vstekline, so ob kratkem povzeta ta le, s početka: izpvemenjeno vedenje psa, iz-
33ß XIII. Zakon z dne 2!). februvarja 1880 št. 86 d. z.
premenjena požrljivost, pozneje: sklonost, kam uiti in potepati se okoli, očitna grizljivost, izpremenjen glas in da se ta znamenja popadkoma povišujejo.
b)	Mačja vsteklina je podobna pasji; očitna je soscbno velika nepokojnost teh živali in njih silna grizljivost.
c)	Konjska vsteklina. Navadno si konj o začetku bolezni gloda tisto mesto života, kjer ga je vstekla žival uklala; konj postaja nemiren, razburjen in plašljiv; včasi mu se razdraži spolni pogon; jed se mu začne upirati, požira težje, glas mu je zdrt in hripav; prikaže se božjastna zvijavica, tudi krč O pravih popadkih vsteklosti konj rita in udarja, grize opravo, vjeda celo v svoj život, da si po kak kos kože odtrga, ali se vsaj do krvi vščipa, ter popada tako tudi druge živali. Sope hitreje, iz gobca se cede pene in sline, glas postaja zdrt in hripav. V nadaljšnjem teku bolezni postanejo popadki krajši in slabeji, žival hitro propada; oslabi mu, naposled omrtvoudi mu se zadek. Od te dobe konj največ leži ter pogine 4. do 6. dne bolezni.
d)	Goveja vsteklina vjema se glede prikazov v poglavitnem s prikazi, kakoršni se vidijo pri konjih; grizljivost se pri govedih sicer ne razodeva, a nasproti bodejo in trkajo z rogmi, o katero si bodi reč ali žival.
e)	Ovčja in kozja vsteklina. Te živali o začetku vsteklosti kažejo nemir, razdražen spolni pogon, srbečico po koži ter jim se neće več žreti in prežvekovati (preživati). O popadkih živali nenavadno poskakujejo, teptajo z nogami, škripljejo z zobmi, cede slino iz gobca, trkajo z rogmi; koze včasi tudi opravo grizejo. Naposled poginejo z znamenji mrtvoudnosti.
f)	Svinjska vsteklina. Vstekle svinje (prašiči) so kaj hude in plašljive, čohajo se in praskajo na mestih, kjer so bile ugrizene. O popadkih vsteklosti močno se jim peni iz rivca ali gobca, sopejo hitreje, vid ali pogled jim je preteč, ter grizljivost presilna. Predno poginejo, omrtvoudi jim se zadek.
9.	Goveja kuga.
Goveja kuga je vročična, jako prijemljiva, kužno šireča se bolezen goveje živine, ki prehaja tudi na ovce
in koze ter se odlikuje z lastovitim vnetjem vseh sluznih kož ali sluznic. sosebno sluznic od prebavil. Doma je v ruskih stepah ter se samo od ondot po prometu v druge dežele razširja.
Ako je živinče po bolnem živinčeti okuženo, preteče od te dobe do dobe, ko se prikažejo prva znamenja bolezni, 6 do 7, redko kdaj več dni.
Prva opazna znamenja obolenja so znamenja vročice: namreč živinče neče jesti in prežvekovati, koža mu se trese po različnih delih telesa, kožna toplina je neenako razdeljena ter se pogostoma izpreminja, sosebno po nogah, ušesih in na korenu rogov, smrček je vroč, mleko po-jemlje Živinče je otožno, (mlohavo ter se ne zmeni za nič; nekatero kaže neki nemir, prestopa se, rjove in tolče z nogami.
Sluznica sramnice in osramja pri kravah je otekla, marogasto in progasto porudečena, včasi izpremešana tudi s krvavimi pikami. Po bolj rudeči sluznici raznih delov gobca, zlasti usten in na brezzobem kraji gornje čeljusti vidijo se temno rudeče, pozneje sive ali sivo-rumene maroge, ki se premene v površne, plitke tvore ali čire (erozije); iz gobca se cedi vlečljiv glen.
Očesna veznica je porudečena, solze se obilneje izločajo, nosna sluznica je jako rudeča, iz nosa se cedi s početka tenak, pozneje sluzasto - gnojast iztok. Sopenje je s početka le malo hitreje, in včasih živinče kratko-zakašlja.
Te premene se v sledečih dnevih povišajo; živinče postane mlohavo ali slabotno ter je včasi bolj občutljivo, če ga pritisneš kje po hrbtu in bedru; sopsti začne prav hitro, da se brž zapazi, ter ječi ali stoka; kratkoma, zamolklo in boleče pokašljava. Drugi ali tretji dan po obolenji se razločno prikažejo znamenja bolezni v črevih; živinče celo nič več ne je in preživa; blato, ki se iz črev izpraznuje, postaja kakor tenak močnik, po tem tekoče, včasih s krvjo premešano ter se z nekim siljenjem, včasih nehotno iztreblja.
Bolno živinče hitro premeni svojo prejšno podobo; shujša se silno naglo; koža postane suha, dlaka zmršena, brez svita ali leska; oko upada, veznica mu postane bleda, pogled je mlohav, otožen. Živinče če dalje
Kazenski zakon.
bolj slabi. leži največ s podprto glavo ter pogine navadno med 4. in 7. dnem po zbolenji.
Močno breje krave na višji stopinji te bolezni navadno po vržejo. Pri nekaterem kužnem govedu opazijo se luskasti, vozličasti ali hrasto viti opahki po različnih mestih kože; večkrat pa tudi takega spuščaj a ni.
Bitni in oznamenilni prikazi goveje kuge o nje začetku so torej: vročica, mleka se manj ali celo nič ne izloča, živi tiče manj ali celo nič več ne je in ne prežvekuje, in pa lastovite premene na sluznici srama, gobca in nosa, kratek, pretrgan kašelj.
Kadar se ta znamenja ob enem prikažejo pri živin-četu, mora se sumiti na govejo kugo, ter je dotični človek vsekakor dolžan, stvar dalje naznaniti.
V nadaljšnjem teku bolezni je znamenito, da se navedene premembe povišujejo, da se prikaže obila, slabeča driska, da živinče težje in težje diha ter mu moči naglo propadajo.
Pri ovcah in kozah kuga takisto teče kakor pri goveji živini, pod enakimi znamenji; a pri ovcah se vsled vnetice plučne pridruži navadno še prav težavno dihanje ali sopenje.
Ako po §. 14 zakona o goveji kugi nastopi dolžnost, naznaniti vsak slučaj, v katerem se na govejem živinčetu opazi sploh kako znamenje notranje bolezni, to velja ta dolžnost uže tedaj, kadar se zgoraj navedeni prikazi vročice, pojemanje mleka brez mestne bolezni na vimenu, ali da živinče neče jesti iti prežvekovati, in pa lastovite premene na vidni sluznici, ali pa driska tudi le posamič zapazijo.
2.
Mon z dno 29. fcbruvarja 1880 štev. 87 drž. za k.
kako odvračati in zatirati govejo kugo.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem glede odvračanja in zatiranja goveje kuge tako - le:
XIII Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 37 d. z. 339
Oddelek I.
Kaj je narejati, da se goveja kuga ne zatrosi v dežele, po katerih velja ta zakon.
V voz iz okuženih krajev.
§. 1. Kadar se goveja kuga oglasi v deželi z deželami, za katere velja pričujoči zakon, meječi ali po neposrednjem prometu zvezani, tedaj se iz njenih okuženih krajev ne smejo vvažati:
а)	goveda in druge prežvekovalke (preživalke) ni žive ni mrtve;
б)	nobeni od prežvekovalk izvirajoči živalski deli, odpadki, surove tvarine, naj bodo te stvari brž po klanji (sveže, frišne) ali uže posušene. Izimljejo se samo siratkarski pridelki, raztopljeni loj, po tem volna (ovčja), ki je bila prana ali povapnjena (kalcinirana) ter v vreče ali cule (bale) spravljena in zavita;
c)	klaja, slama in drugo steljivo, po tem gnoj;
d)	hlevna oprava, ki je bila uže v porabi, in taka zaprega ali vprežna oprava, v trgovanje namenjena ponošena oblačila, takšno obutalo in cunje.
Seno in slamo in drugo steljivo, v katero je bilo kaj zavito, treba je precej uničiti, kakor pride zavito blago v tist kraj, kamor je namenjeno.
Za okužen kraj naj se šteje vsak tist kraj, kateri leži znotraj kroga ali kolobarja, kakoršen se načrta s polumerom 20 kilometrov dolgim iz okuženega kraja.
Vvoz iz neokuženih krajev.
§. 2. Iz brezkužnih krajev takih dežel, v katerih je kuga, sme politično deželno oblastvo me-
22*
ječega tostranskega upravnega okoliša dopustiti, da se v §. 1 za vvoz prepovedane živali in stvari vvažajo in prevažajo, vendar pod naslednjimi uveti ali pogoji:
а)	Vnašati se smejo te živali in stvari samo na takih mestih, katera se v to posebej določijo, vrh tega mora se:
б)	na vstopališči z uradno svedočbo izkazati, da dotične živali izvirajo iz neokuženih krajev, in pa da so hodile ali vozile se skozi brez-kužne kraje;
c)	ta živina po uradnem živinozdravniku ogledati ter s tem zagotoviti, da je zdrava, in
d)	pri vožnji takih predmetov, katerih vvoz po §. 1, b, c, d, ni dopuščen, uradno izkazati, da ne izvirajo iz okuženih krajev in da niso shranjeni ležali v okuženih seliščih
Prepoved vvoz.ft; mejna zaprtija.
§. !$• Ako se vendar goveja kuga prikaže v krajih, ki niso čez 40 kilometrov od meje daleč, ali če se sploh nevarno širi, naj politično deželno oblastvo meječega tostranskega upravnega okoliša sploh prepove vvoz in provoz v §. 1 imenovanih živali in stvari čez ogroženo mejo, ter ukaže mejo zapreti (mejni zapor) — če je treba tudi — z vojaškim kordonom.
Polakšico pvomota.
§.4. A deželno oblastvo meječega upravnega okoliša sme tudi v slučajih §. 3 pod uveti v §. 2 postavljenimi dopustiti prevožnjo naslednjih stvari
XIII. Zakon z dno 29. februvarja 1880 at. 37 d. z. 34J
iz brezkužnih krajev v dežele, za katere velja ta zakon, namreč :
a)	Prevožnjo klavne živine v taka selišča, v katerih bivajo javne klavnice;
b)	prevožnjo popolnem suhih kož, kosti, rog, roženih konic ali špic in parkljev, soljenih in posušenih govejih čev, ovčjih čev za strune, neraztopljenega loja v sodih in trebušinah (vampih), kravjih dlak, svinjskih ščetin, ovčje volne in kozjih kocin, če so poslednjič naštete stvari v vrečah ali culah (balah).
Voziti smejo se pod a) in h) imenovane živali in stvari samo po železnicah ali po vodi in tako, da se pazi na posebna utesnila in na zapovedi zarad opreznosti (previdnosti) dane. V oziru na vožnjo pod a) v misel vzeto mora klavnica biti v neposrednji zvezi z železnico ali s pristajališčem ladije.
Ukazoma se dado tanje naredbe opreznosti.
V slučaji provoza sme se vstop v te dežele dopustiti samo s tem uvetom, če je izkazano, da vlada one dežele, v katero je vožnja namenjena, ne brani jej prestopiti meje.
Itazkuzevanjti oaol>.
§. .">. Kadar se je ukazal mejni zapor, morajo se take osebe, za katere je znano ali se da misliti, da so bile v okuženih seliščih, ali da so se kako dotaknile v §. 1 pod «, b, c, d imenovanih živali ali stvari, podvreči razkužbi (dezinfekciji), predno smejo stopiti v kako izmed dežel, za katere velja ta zakon.
Razkužiti je tudi robo ali prtljago takih ljudi, in voze, na katerih so se vozili.
342 XIII. Zakon z dne 29. fobruvarja 1880 št. 37 d. z.
Kužno-mejni okoliš.
§. 6. Kadar se približa kuga do manj nego 20 kilometrov daljave od meje, naj po seliščih mejnih okolišev, katerim preti nevarnost, obveljajo propisi za kužni okoliš (§. 27) dani.
Politična okrajna oblastva naj v takem slučaji ukažejo, po udeleženih mejnih okoliših pregledati, koliko je prežvekovalk, ter v razvidu ali razpre-gledu imeti stanje njihovega zdravja in za koliko se število teh živali poviša ali zmanjša. Za tegadel treba je napraviti živinske vpisnike ter večkrat pregledovati jih.
Naredbe proti deželam, ki so stanovitno ali pogostoma okužene.
§. 7. Prepovedan je vvoz in provoz goveje živine iz takih dežel, katere imajo pogostoma govejo kugo ter se je posebno bati, da bi se iz njih zanesla. Te dežele se ukazoma na znanje dajo.
Vvoz in provoz ovac in koz sme pod uveti §. 2 politično deželno oblastvo dotle dopuščati, dokler kuga razgraja 80 kilometrov od meje ali še dalje, ali dokler v dotični vnanji deželi ni tako razširjena, da bi se sploh ne vidilo varno vvoza dopustiti.
Pod istimi uveti sme se tudi vvoz in provoz v §. 4 pod b) imenovanih živalskih delov dopustiti in vrhu tega propisati za-nje, da se o prestopu meje primerno razkužijo.
Prej imenovane živali in živalske dele treba je, kjer je koli mogoče, po železnici ali po vodi dovažati v selišče ali kraj, kamor so namenjeni. Ukazoma se določi, katerih posebnih pazil se je držati pri tem. Živalski deli po zaklanji ali sveži (frišni)
XIII. Zakon z dne 2». februvarja 18ti0 št. 37 d. z 343
ne smejo se ni v deželo vvažati niti skozi njo provažati.
Prana ali povapnjena (kalcinirana) volna, sirat-karski pridelki in raztopljeni loj niso, kar se tiče vvoza in provoza, podvrženi nikakoršnemu utesnilu.
Za vvoz v §. 1 pod c) in d) imenovanih stvari potrebno je posebno dovoljenje političnega deželnega oblastva.
Naredbe proti krijumčarstvu ali kontrabautu.
§. }{• Da se ubrani krijumčarjenje (kontrabant) z govejo živino, bodi deželam v §. 7 omenjenim nasproti vsigdar poostrena pažnja na mejo.
Ukazoma se določi, kako urediti to čuvanje mej.
Ako je treba, naj se vojaštvo v pomoč pokliče.
Živinski kataster.
§. 11. V okoliši meječem s temi deželami naj cesarski živinski zdravniki (živinolečniki, živino-zdravci) po pasu 30 kilometrov širokem s pripo-močjo plačanih in prisežnih pregledovalcev osnujejo kataster o številu goveje živine občinam in grajščinam.
Ta kataster naj pregledovalci imevajo v razvidu ali razpregledu, orožništvo naj ga prigleduje in okrajna oblastva naj pazijo na to, da se prav piše.
Vsakemu govejemu živinčetu, kar jih je v tem mejnem okoliši, mora se vžgati znamenje, in če se kam odžene iz mesta svojega, mora v izkaz imeti svoj popotni list.
Občine in grajščine imajo dolžnost, pri zvrše-vanji teh naredeb sodelovati.
Razsodbe kas. dvora: V §. !i odst. 3 se no zahteva potni list tudi za tako živinče, katero preide iz posesti onega lastnika v posest drugega, pa na tistem mostu ali kraju bivajočega (% dne (». mare. 1882 št. 13467 ex 1881).
Kdor opusti ponoviti vžgano znamenje, katero so jo tako izbrisalo, da ga ni poznati, so ne zakrivi zoper propis !i (z dne 1. sept. 1882 st. 4080).
Kdor pa opusti, živinče naznaniti, da se mu vžge znamenje, jo kažnjiv (z dno 0. okt. 1882 št. 7618).
Vožnja živine po železnicah.
§. 10. Železnoeestne uprave smejo znotraj mejnega okoliša, o katerem se govori v §. 9, prežve-kovalko v nadaljšnjo vožnjo samo na nekih določenih postajah in na podlogi živinskih potnih listov, izdanih po propisu, vzprejemati.
Blago po morji dovažano.
§. 11. Za v voz prežvekovalk in živalskih delov izvirajočih od njih, ki prihajajo po morji, veljajo propisi za vožnjo po suhem dani.
Ukazoma določijo se za tako blago posebna pazila ali opreznosti, katerih se bode treba držati.
Oddelek II.
Kaj je narejati, da se po deželah, za katere velja ta zakon, goveja kuga dalje ne razširja, in da se zatare.
Splošne naredbe.
§. 12- Da se ubrani dalji razšir goveje kuge, poskrbljeno je v zakonu z dne 29. februvarja 1880 (drž. zak. št. 35) z določili §§. 4, 8 do 14 na to stran,
«) da je donašati živinske potne listo za prežve-kovalke, ki se hočejo v promet dati;
b)	da morajo veščaki (zvedenci) nadzirati živinske semnje, dražbe in javne živinske razstave ;
c)	da se dajo propisi, kako je prežvekovalke po železnicah ali na ladijah voziti;
d)	da se preiskujejo gnane ali popotne črede;
e)	da ве zvršuje ogledovanje živine in mesa;
_/) da se pazi na konjedirnice;
g)	da taki ljudje, ki imajo delo s tujo živino, z živinsko mrtvečino ali s svežimi (frišnimi) živalskimi odpadki, izpolnjujejo neke posebne dolžnosti.
Glede dolžnosti, naznanjati, da je kako živiuče zbolelo ali poginilo, uporabljati je določila §§. 15 in 16 v misel vzetega zakona.
Vrhu teh naj veljajo še določila naslednja.
Previdnosti v oziru na prignana odkod goveda in na pristop v hleve.
§. 13. V časih, ko se je bati goveje kuge, ima politično deželno oblastvo pravico zaukazati:
a)	Da se iz tujih selišč ali krajev nakupljena goveda, v nekih okolnostih tudi druge domače živali, smejo stoprv po tem dati med domačo živino, bodi v hlevu ali na paši, ko so bite poprej na odločenem mestu opazovane neki primerni čas, kakor se ukazoma določi, ter je brez vsega dvoma gotovo, da so nesumna kar se tiče zdravja.
V takšnem slučaji treba je, kjer gre za večje število živine, poskrbeti, da, kar je nove živine, dohode posebno (odločeno) strežbo.
b)	Da se mesarji in živinski kupci ne puščajo v tuje hleve.
Dolžnost naznaniti bolezen.
§. 14. Kadar je v kateri deželi uradoma razglašeno , da se je vnela goveja kuga, tedaj se v okuženih in tem sosednih političnih okrajih mora vselej, kadar koli se pri govedu znamenja notranje bolezni sploh zapazijo, to brez odloga naznaniti
346 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 37 d. z.
občinskemu županu (grajščinskemu načelniku), oziroma političnemu okrajnemu oblastvu.
Zupan (grajščinski načelnik) ima dolžnost, kakor hitro na kateri koli način zve, da je kje kako ži-vinče zbolelo ali poginilo ter ide sum, da utegne biti goveja kuga, vsekakor brez odloga, naznaniti to političnemu okrajnemu oblastvu.
Tist okoliš, za katerega nastopi le-ta dolžnost naznanjevanja, treba je po vseh dotičnih občinah (grajščinah) razglasiti ter navesti določila to dolžnost uravnujoča in opomniti, kaj čaka tega, kdor ne bi naznanila dal.
Dolžnost naznanjevanja, po zgornjih določilih raztegnena, velja vsigdar ali neprestano v mejnih okoliših, o katerih se govori v §. 9, a vsako drago deželno oblastvo sme po enakem tudi o sami nevarnosti, da bi se goveja kuga utegnila zatrositi, bodi za ves upravni okoliš ali za neke dele istega ukazati, da ta dolžnost nastopi.
Nagrado ali plačila za naznauila in ovade.
§. 15. Politično deželno oblastvo sme takim, kateri imajo pravico naznanjevanja a nimajo dolžnosti, postaviti za najprvo naznanilo, da je kje v sediščih, katerih se do takrat še ni bila goveja kuga lotila, ta kuga prikazala se, nagrade do dve sto goldinarjev in za ovade, da je kdo propise o goveji kugi prestopil, prigrlavši kam goved zoper prepoved, — če tako dejanje ima za posledico propad blaga, — do polnega iznosa čistega izkupila za propadla goveda, naposled za ovade, da je kdo te propise v čem drugem prekršil, do sto goldinarjev.
Kaj je narediti, kadar se goveja kuga vname.
Naj pr ve naredbe.
§. 16. Župan (grajščinski načelnik) dolžan je, brž kakor zve, da je živinče za boleznijo, ki gre sum, da je goveja kuga, kje zbolelo ali poginilo, ali da se je kje očitno goveja kuga prikazala, začasno in predno dojde kugopazna ali kugosledna komisija:
a)	ta prigodek po občini razglasiti;
b)	dati ga na znanje sosednim občinam in graj-ščinam;
c)	napraviti, da se tist hlev ali tiste staje v zapor denejo;
d)	prepovedati, da iz tistega kraja nobeno govedo, nobena ovca in koza drugam ne prejde;
e)	ustaviti gonjo živine na pašo.
Kugopazna komisija.
§. 17. Kadar se političnemu okrajnemu oblastvu naznani, da je kje živinče zbolelo ali poginilo za boleznijo, ki utegne biti goveja kuga, ali da se je v resnici kje goveja kuga prikazala, naj ono pošlje na samo mesto političnega uradnika in uradno služečega živinskega zdravnika.
Odposlani politični uradnik, živinski zdravnik in župan (grajščinski načelnik) so vsi skup kugopazna komisija.
Ta komisija naj oveda, gre li res za govejo kugo ali ne, in če je tako, odkod se je utegnila zanesti, in kako ter kod se širi.
Odposlani politični uradnik kot voditelj kugo-pazne komisije naj ukaže tiste naredbe, ki jih je izvesti na podlogi tega zakona in zvršitvenega propisa, ter naj skrbi za to, da se res zvršujejo.
348 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 37 d. z.
§. 18. Kugopazna komisija ima oblast, če ni mrtvine, bolno, goveje kuge sumno živinče dati pobiti , da se razpara ter s tem na čisto dene, če je imelo govejo kugo.
Živinče, katero se ima za tega del pobiti, treba prej, kakor je v redu, preceniti, koliko da je vredno.
§. 19. Pri goveji kugi je prepovedano, kakih preubranil ali zdravil priporočati, prodajati ali uporabljati. Razkužila se ne prištevajo preubranilom in zdravilom.
Naredbe : a) Kadar biva sum da je goveja kuga.
§. 20. Ako ovedbe ne pokažejo za trdno, da je kje goveja kuga, a niti ne odstranijo po vsem suma, da utegne vendar le biti, naj kugopazna komisija, dokler se drugače ne zaukaže, naredbe v §. 16 zapovedane v veljavnosti obdrži in poleg tistih še naslednje zvršiti da, namreč:
a)	Vse koliko število goved, ovac in koz, kar jih ima tisto selišče (vas, trg itd.), naj se s primerno opreznostjo popiše ter živali ogledajo, kakšnega so zdravja.
b)	Pohištva ali stajališča. v katerih so sumne živali ali take, ki so bile v dotiki s sumnimi, naj se denejo v zapor, držeč se določil §. 21, pod </), ter naj se jim dado svoji strežniki.
c)	Kadar koli katera izmed živali omenjenih vrst zboli ali pogine, treba je to brez odloga naznaniti (§§. 12, 14).
Dokler kugopazna komisija biva v tistem kraji ali selišči, naj se naznanila njej dajo.
d') Živali, ki cepnejo, ne smejo se zagrebsti, ne kako drugače odstraniti, dokler ni v čisto djana bit-
nost bolezni. Dotle je zabraniti ljudem in živalim dostop k njim.
Vsaka žival, ki je poginila, sme se razparati, ako se kugopazni komisiji tako izvidi.
Mrtva trupla živali, ki so eepnile ali ubite bile, treba je s poti spraviti tako, da ne bode škode odtod.
e)	Goveja živina iz nesumnih hlevov ali stajališč sme se samo, če kugopazna komisija privoli, ter pod nadzorom živinskega zdravnika pobijati. Ako se živinče zakolje ter živinski zdravnik najde, da je bilo zdravo, tedaj veljajo glede tega, kako je meso in kožo ponoveiti (v denar spraviti), določila §. 21 pod c) in d).
Ako se na zaklani živali najdejo tudi najmanji prikazki goveje kuge, dela naj se z njo, kakor veleva §. 21 pod b).
Kadar nastane sum goveje kuge na semnjih goveje živine ali v klavnicah, treba sumno živino odločiti, kakor piše zakon z dne 29. februvarja 1880 (drž. zak. št. 35, §. 9).
b) Kadar jo goveja kuga poietinjena.
§. 21. Kadar ovedbe v čisto denejo, daje kje res goveja kuga, naj se glede okužene hiše ali pristave (posestva, hleva, stajališča) ravna po naslednjih ukazilih:
o)	Vsa kužna goveda in tako tudi vsa goveda, katera so bila s kužnimi živinčeti v enem hlevu ali stajališči ali so sicer bila z njimi v nepo-srednji ali posrednji dotiki, — imajoč iste strežnike , ali rabeč iste posode in priprave, ista napajališča itd. — treba je pod nadzorom kugo-pazne komisije neutegoma pobiti.
Tudi pristoji kugopazni komisiji, ukazati, da se pobije goveja živina, kar je biva na kakem drugem stajališči iste pristave ali tudi v drugih pristavah najbližje okolice njene, kadar se z vzrokom more misliti, da je okužba mogoča.
b)	Goveda, ki so za kugo poginila, in kužna goveda, ki so bila ubita, treba je precej, ne od-vzevši nobenega dela z njih trupla, po termičnem (toplotnem) ali kemijskem potu storiti neškodljiva ali — prerezavši križema kožo — zadosti globoko zakopati.
Zagrebališča, glede katerih je ravnati po §. 42 zakona z dne 29. februvarja 1880 (drž. zak. št. 35), naj se primerno zatrdijo, da ne bode moči do njih, ter pod stražo imajo.
c)	Meso takih goved, ki so bila kot kuge s umna ubita ter je živinski zdravnik po tem našel, da so bila zdrava, sme se s primerno opreznostjo, katera se ukazoma zapove, bodi v kužnem se-lišči samem potrošiti (použiti) ali v večja tro-šilišča odpraviti in ponovčiti (v denar obrniti).
d)	Kože pod c) omenjenih goved, če se neutegoma vlože v vapneni lug ter razkužijo, smejo se pod nadzorom prevažati, da se precej v stro-jarnicah podelajo.
e)	Kadar v okuženih govejih hlevih, iz katerih so bila, da se, kuga zatare, pobita vsa goveda, biva nekaj malo ovac in koz, treba jih je ubiti; nadaljšnji postopek z ubitimi živalmi zavisen je, kakor pri goveji živini, od tega, kako jih najde živinski zdravnik, predno so bila zaklana in po tem.
Velike črede ovac v posebnih, vendar takih hlevih, ki so v zvezi z okuženimi govejimi hlevi, smejo se razpredeliti ter se morajo na to 21 dni v zaporu imeti in opazovati.
Psi, mačke, perutnina ali kuretina in druge male domače živali naj se zunaj govejih hlevov zaprte imajo.
Te vrste živali, ki so bile v okuženih govejih hlevih, ali se dobe pod milim nebom, treba je ubiti in uničiti.
/) Pristava ali kmetija, v katerih je še ali je bilo kaj kužnih ali s kužnimi v dotiki bivših goved, ovac ali koz, mora se s postavljenimi stražami, ako je treba, z vojaščino zapreti in poočititi z napisom „Goveja kuga“.
g)	Brez posebnega dovoljenja kugopazne komisije smejo se v okuženo pristavo ali hišo sami organi varnosti in sodne osebe, duhovni, zdravniki in babice, — zvršujoč dolžnosti svojega poklica — pripuščati.
Nasproti brez tega dovoljenja ne sme: aa) nobena stvar iz okužene pristave odnesti se;
bb)	noben prebivalec pristave z ostalimi prebivalci tistega selišča občiti ali iz pristave kam oditi.
h)	Vsak človek, ki odide iz okužene pristave, mora pri odhodu skrbno osnažiti se, pred vsem drugem obutalo.
i)	Tista mesta, na katerih so bivala živinčeta go-vejekužna, takisto tudi stvari, ki so prišle v dotiko s takšnimi živinčeti in odpadki od njih izvirajoči morajo se brez odloga po propisu očistiti in razkužiti.
352 XIII. Zakon z dne 29. februvarja 1880 št. 37 d. z.
Ako se take stvari ne dado razkužiti, ali če so brez vrednosti, treba jih je uničiti.
k)	Takisto je oblačila takih ljudi, ki so imeli delo z bolnimi ali mrtvimi živinčeti ali pa pri razkuževanji, razkužiti ali, če nimajo nobene vrednosti, pokončati.
Ti ljudje morajo si telo do dobrega očistiti.
l)	Razkuževanje naj se zvrši pod nadzorom veščega (zvedenega) človeka.
Bazglaševanje, da ho je kuga vnela.
§ 22. V deželnih jezikih je razglasiti, da se je kje goveja kuga vnela.
Politično okrajno oblastvo naj tak dogodek po svojem okraji razglasi in sosednim političnim okrajem , v primorskih deželah tudi pomorsko - zdravstvenim oblastvom, v isto svrho priznani.
Tako priznanilo naj se pošlje tudi občinam, za katere je mogoče, da se je kužnina utegnila vanje zatrositi; ako okuženo selišče ne leži čez 75 kilometrov daleč od državne meje, treba je tudi pristojnemu oblastvu sosedne države na znanje dati, da se je kuga vnela.
Politično deželno oblastvo naj ukaže po svojem upravnem okoliši razglasiti, da se je kuga oglasila, in ta prigodek priznani tudi sosednim političnim deželnim oblastvom, glede primorskih dežel tudi pomorskemu oblastvu v Trstu in pa takim upravnim okolišem, s katerimi biva znamenit in neposredstven promet iz okuženih krajev.
V slučajih goveje kuge, o kakoršnih govori §. 33, naj se priznanilo pošlje na vse strani, kamor je moči misliti, da bi se utegnila zanesti.
Vsa oznanila in razglasila o goveji kugi, da se jo kje vnela, treba je precej opraviti in po političnem deželnem oblastvu neutegoma ministerstvu notranjih zadev na znanje dati.
Kuj jo narediti v kužnem selišči ali kraji.
§. 23. Vsako okuženo selišče treba je tako po-OČititi ali oznameniti, da to vsakdo lahko spozna. Poleg poprejšnjih določil morajo v takem selišči veljati še naslednje naredbe:
а)	Dokler je kuga, naj se ovce in koze iz govejih hlevov izpravijo;
б)	vse domače živali, razen konj, treba je zunaj govejih hlevov v zaporu imeti; psi in mačke, ki se potepajo okoli, naj se ubijejo ;
c)	osebe, katere kam iz kužnega selišča gredo, morajo se podvreči določilom §. 21, pod
in A);
d)	iz vseh brezkužnih hlevov mora se dan na dan pokidati gnoj;
e)	prepovedani so živinski in drugi semnji in druge prilike, o katerih se po več ljudi in živali shaja in nabira; takisto se sme tudi stanovalcem okuženega selišča prepovedati, da se ne udeležijo takih zbirališč, ki bivajo zunaj kužnega selišča;
/") goveda, ovce in koze smejo se puščati v kužno selišče samo, kadar in kolikor je take živine za živež potreba;
</) goveda, ovce, koze in živalske surovine smejo se skozi kužno selišče po železnicah ali na ladijah samo tako voziti, da se izpolnjuje vse ono, kar je storjeno v obrano, da se kuga ne zatrosi;
Kazenski zakon.
.364 XIII. Zakon z dno 29. februvarja 1880 št. 37 d. z.
h)	prepovedan je izvoz in provoz sena, slame in drugih stvari, s katerimi se kužnina lahko zanaša.
Za ovijanje proizvodov ali pridelkov obrtnosti sme se mrva in slama rabiti, samo, če je bila razkužena. Kakor hitro se blago iz ovoja spravi, treba je tisto seno ali slamo precej sežgati;
i)	kadar je po katerem selišči kuga močneje razširjena, sme se okoli njega ali posameznih delov njegovih potegniti kordon, ako je treba, z vojaščino, in sedišče podvreči še ostrejšim omejitvam prometa :
k) ako se kuga prikaže o takem času, ko teče poljsko delo, sme se ukazani zapor preložiti na mejnike (okolični zapor) ter stanovnikom, katerih hiše so še brezkužne, pod potrebnimi pazili oprava poljskih del s svojo vprežno živino dopustiti.
Izvod teh nnredcb.
§. 24. Politično okrajno oblastvo, odnosno organi, katere ono odpošlje, naj naredbe v §. 24 naštete ukažejo in za to skrbe, da se zvršijo.
Občinsko oblastvo (grajščinsko načelstvo) kužnega selišča odgovorno je za natanko zvršitev ukazanih naredeb in politično okrajno oblastvo je dolžno, v tem nadzirati ga.
Voščimo naredbo za večja selišča ;
§. 25. Kadar sc goveja kuga po večjih mestih ali razsežnih sediščih prikaže samo tu in tam, tedaj sme kugopazna komisija, kakor naneso razmere kraja, popis živine, zapor in zavarovalne naredbe stesniti na posamezne dele mesta ali dotičnega se-
lisca ali na okuženo pohištvo ali celo tudi na okuženi hlev.
za samotne pristave ali hišo.
§. 26. Okužene pristave, ki so osamljene ali na samoti, to je najmanj 500 metrov oddaljene od vseh drugih stanovališč in pristav, smejo se, ako razmere kraja dopuščajo, šteti za posebna kužna selišča. V tem slučaji naj se zapor, kateremu se one podvržejo, ne razteza na dotične občine, če v njih ni kuge.
Kužni okoliš.
§. 27. Ako v katerem selišči — razen večjih mest, v katerih veljajo izimna, v §. 25 omenjena določila, — gospodari goveja kuga, naj politično okrajno oblastvo. — dovprašavši če je treba sosedna okrajna oblastva, — po krajevnih razmetih določi okrog (kužni okoliš), ki praviloma seza po 20 kilometrov in ne manj od kužnega selišča. V tem okrogu naj veljajo naslednja ukazila:
d)	Število goveje živine, ovac in koz naj župani (grajščinski načelniki) popišejo, živali ogledajo in v razpregledu imevajo ; ako bi potrebno bilo, naj se tem živalim kako znamenje vžge.
Vsako premeno v številu živine je naznaniti županu (grajščinskemu načelniku).
b)	Kadar koli katero izmed te vrste živali zboli ali crkne, treba je to neutegoma naznaniti (§. 14) županu (grajščinskemu načelniku) in po le-tem političnemu okrajnemu oblastvu, odnosno kugo-pazni komisiji, ako biva v okuženem okoliši.
c)	Živali, ki poginejo, naj se ondukaj, kjer je katera crknila, skrbno pokrijejo in, dokler se dalje
23*
356 XIII. Zakon и dno 29. fobruvarja 1880 št. 37 d. z.
ne ukaže, puste ležati tako, da se odvrača vsaka dotika od njih.
Kugopazna komisija sme pri vsakej prežveko-valki, ki je poginila, ukazati paranje (sekcijo), da se bolezen v čisto dene.
d)	Posebne dovolitve političnega okrajnega oblastva je potreba, da bode smeti goveda, ovce in koze v kužni okoliš ali skozi ta okoliš dalje voziti ali goniti, in pa pičo in slamo skozi okoliš prevažati.
e)	Provoz takih živali po železnicah in na ladijah dopušča se samo pod opreznostmi, ki so povedane v §. ‘23 pod g).
f)	Živinski semnji smejo v večjih mestih kužnega okoliša biti samo s posebnim dovoljenjem političnega deželnega oblastva in pod tem uvetom ali pogojem, da se nobena na semenj prignana prežvekovalka ne more s semnjišča nikamor drugam nego na ravnost v klavnico tistega Belišča gnati.
g)	Prepovedano je govejo živino, ovce in koze iz kužnega okoliša drugam izvažati ali goniti, tako tudi izvažati surovo volno (ovčjo), neraztopljeni loj, roge, parklje, klajo, slamo, steljivo in gnoj.
h)	Samo izimkoma in v okolnostih posebnega ozira vrednih sme politično okrajno oblastvo izvoz klavne živine, klaje ali piče in slame dopustiti, ali pod primernim prigledom in s privoljenjem političnega okrajnega oblastva tistega selišča, kamor je izvoz namenjen, a če je namenjen v katero drugo, vendar tako deželo, da v njej ta zakon velja, s privoljenjem dotičnega deželnega oblastva.
i)	Nit meso, na kože od goved, ovac in koz, ki so v kužnem okoliši bile zdrave pobite ali ki so zarad 'suma goveje kuge pobite ter je po poboji živinski zdravnik našel, da so bile zdrave, uporabljajo se določila 21 pod c) in d).
k) Seliščem, katera meje z okuženimi kraji, naj politično oblastvo, če se je bati okuženja, prepove živino na pašo goniti.
.Razsodba kas. dvora : Tudi z začasno rabo živine zunaj kužnega okoliša se prestopi določba §. 27 lit. g (z dno 20. febr. 1883 št. 10128).
Vkupni kužni okoliši.
§. 28. Лко je okuženih po več selišč, ki leže eno blizu drugega, naj se ustanovi in javno na znanje da en vkupen kužni okoliš.
Razdelitev kužnega ozemlja na kužno okoliše.
§. 29- Kadar je goveja kuga razširjena čez večji kos dežele, naj se okužena okrajina razdeli na več manjih kužnih okolišev in v vsakem izmed njih postavi po ena kugopazna komisija.
Višje vodstvo dela merečega v zator kuge po okuženi okrajini izročiti je v takem slučaji enemu komisarju, katerega naj določi politično deželno oblastvo.
Kordon.
§. 30 Ako je treba, postaviti je vojaški kordon, da se zagotovi trdno izpolnjevanje vsega, kar je ob oklicu kužnih okolišev zapovedano glede zapora v prometu.
Promet po neokuženih delili kako dežele.
§. 31. Kadar v kaki deželi samo v enem predelu biva nekaj malo posameznih kužnih selišč, tedaj promet onih delov dežele, kateri ne spadajo
358 XIII. Zakon z dne 29. februvorja 1880 št. 87 d. z.
v nikiik kužni okoliš, med sabo in z drugimi deželami ni podvržen nobenemu nadaljšnjemu utes-nilu ali zaporu.
Ako je goveja kuga po kateri deželi močneje razširjena ali če gospodari po več raztresenih kužnih seliščih, naj se tej deželi nasproti — po meri večje ali manje nevarnosti zanosa — pripodobno uporabljajo določila §§. 1 do 5 z ozirom na določila §. 21 c) in d), ki se tičejo ponovčevanja mesa in kož.
Ali splošna prepoved vvoza in mejni zapor (§. 3) sme se vendar proti okuženi deželi izreči samo, če ministerstvo notranjih zadev v to privoli. Kadar je vvažanje iz okužene dežele bilo stesnjeno na v §. 4 imenovano vožnjo klavne živine in nekih določenih živalskih surovin, tedaj se v gospodarstvo namenjena živina (za pleme, za delo, za mlekarstvo ali pa junad) iz ne okuženih krajev okužene dežele sme v kako drugo deželo vvažati ali priganjati samo, če se izkaže silna potreba, izprosi dovoljenje dotičnih deželnih oblastev ter izpolnijo uveti, ki jih ta oblastva postavijo, ter se mora — dospevši v kraj, kamer je namenjena, — vsekakor deset dni zarad opazovanja v poseben zapor (kontu-macijo) djati in ob gospodarjevem trosku po živinskem zdravniku opazovati.
če goveja kuga v kakem Belišči ali v kaki hiši prestane.
§. ?$2. Izreče naj se, da je v kaki pristavi ali v kakem selišči kuga goveja minila, kadar skozi 20 dni od onega časa, ko je zadnje živinče za govejo kugo poginilo ali — zbolevši za govejo kugo ali pa zarad te bolezni suma pobito bilo , ni več nobeno živinče tako zbolelo ter se je v vseh slu-
ХНГ. Zakon z dno 29. fobrlivarja 1880 št. 37 d. z. 359
čajih opravila razlmžba (desinfetcija), kakor velevajo določila zvršitvenoga ukaza.
Političnemu okrajnemu oblastvu pridržava se, tudi po popolni razkužbi pristave ali selišča in po preklicu zaprtije še neko primerno dobo prepovedati , da se v hleve, v katerih je bila kuga, živina vnovič ne dene.
Na pašnike, po katerih se je kužna ali kugo-sumna živina pasla, sme se živina goniti stoprv po nekem nadaljšnjem roku. katerega naj oblastvo postavi.
Naredbe za slučaj, ko se goveja kuga prikaže na vožnji, na živinskih semnjih, v klavnicah.
§. 33. Kadar oblastvo poistini govejo kugo v čredi voženi na ladiji ali po železnici, ali pa v gonjeni (popotni) čredi, treba je kakor hitro mogoče ubiti vsa živinčeta te črede, bolna in zdrava. Glede pobitih živinčet in glede ljudi, ki so imeli delo z bolno in sumno živino, uporabljati je, kar določuje §. 21.
Ako se na semnji klavne živine ali v javni klavnici v čisto dene, da je goveja kuga, to je, — ako ondukaj niso stalno vvedene dovoljne naredbe zoper zatrošenje kužnin in zoper njih prenos na drugo živino, — prepovedati odgon prežveko-valk, kar jih tam biva, in ukazati, da se vse pobijejo.
V drugem je ravnati, kakor določa §. 21.
Oddelek III.
Ovčja in kozja kuga.
§. 34. Na kugo pri ovcah ali kozah uporabljajo se zmisloma iste naredbe, katere so propisane za govejo kugo.
Oddelek IV.
Povračilo s policijskega ozira ubite živine in pokončanih stvari.
Kako se določi vrednost.
§. 35. Kadar se po uporabi pričujočih prepisov kako živinče, kaka ovca ali koza ubije, ker je kugopazna komisija uradno ukazala to, dobode lastnik ali gospodar za tako pobite živali v povračilo občno cenilno vrednost.
Vrednost naj se v pričo političnega komisarja ustanavlja po določilih §. 38 zakona z dne 29. februvarja 1880 (drž. zak. št. 35) brez ozira na to, da se je kuga vnela.
Za stvari, ki so se po naročilu kugopazne komisije pokončale zarad razkužbe, pristoji lastniku cenilna vrednost v povračilo; cenijo naj se ti predmeti takisto, kakor živali.
Vendar to ne velja glede gnoja, za katerega se nič ne po vrača.
Pravica do povračila se gubi:
«) Ako je lastnik tistih živali kako kriv temu, da se je kuga zanesla;
/;) če ni — kakor je bil dolžan storiti — neute-goma naznanil, da mu je živinče zbolelo;
■c) ako se med živino, ki se je prignala iz dežel, ne podvrženih veljavnosti le tega zakona, ali iz kakega kužnega okoliša ali med živino take pristave, v katero je prišlo kaj takšne živine, goveja kuga vname v 10 dnevih po tem, ko je živina bila tjekaj prignana.
Tudi za goveda, prignana v kužni okoliš, da si z odobrenjem dotičnega oblastva (§. 27 d), ne
daje se nikako povračilo, če se po uradnem ukazilu kugopazne komisije pobiti morajo, predno je kužni okoliš kakor takšen bil preklican.
Izkupilo za surovino.
Izkupilo za dobljene živalske surovine, kolikor to dopušča §. 21 c) in d), pripada državi, kadar lastniku pristoji povračilo za ubite živali; v vseh drugih slučajih obračajo se take surovine v denar, kolikor je to dopuščeno, na nevarnost in račun lastnika ter se za to ne more od države nobeno povračilo iskati.
§. 30. Razsod o povračilu naj se izrekuje po §. 40 zakona z dne 29. februvarja 1880 (drž. zak. št. 35).
Oddelek V.
Kdo zalaga troske, ki se nabero iz naredeb zoper govejo kugo.
Državna blagajna (državni zaklad),
§. 37. Državno blagajno zadevajo ali teže trošiti:
a)	za pažnjo ali zapor meje proti sosednim državam in proti deželam ogerske krone, razen priboljške v stanarini in priprežnini za vožnjo vojaščine , ki je po zdanjih naredbah dodeljena iz deželnih novcev;
b)	za postavljanje živino-oglednih komisij na tej meji in na mejah med deželami, ki so zastopane v državnem zboru;
č) za nagrade tistim, ki naznanijo, da se je kje kuga vnela ali da je kdo prestopil propise o goveji kugi;
d) za povračilo lastnikom pod §. 35 pri stoječe in za pobijanje sploh;
362 XIII. Zakon z dno ‘29. februvarja 1880 št. 37 d. z.
e)	za komisijska uradna dejanja organov, ki jih politična oblastva pošiljajo, sosebno za popisovanje živine po mejnih okoliših in za pripaz ali prigled, kako se ta živina drži v razvidu ali razpreglednosti;
f)	za pregledovalce (§. 9).
dežela,
Troškove za kordon postavljen na mejah med deželami, ki so zastopane v državnem zboru, in troškove za zapor po notranjstvu dežele, nosi dežela, in to v prvem slučaji ona dežela, v obrano katere se kordon postavi.
občino,
Troškove za krajevne zavarovalne naredbe, za izvažanje in nekvarljivo odpravljanje mrtvečine, po tem za zagrebališča in za zagrebanje samo (§. 21 b) plačujejo občine, oziroma grajščine od občin odločene.
lastnik ali gospodar,
Troškovi za razkužbo pristav ali kmetij in hlevov teže lastnika.
Za živinozdravstveni ogled na postajah železno-cestnih in ladjiplovstvenih, kjer se živina vzpre-jemlje v voze ali na ladjo in kjer se oddaje, smejo se z odobrenjem deželnega oblastva pobirati primerne odredbine ali takse od teh, ki so dolžni voznino plačati.
Oddelek VI.
Določila glede kazni.
Vsled zakotni z dne ~ l. tnala 1SS‘J st. Z» / d. z. f/faslta se !fH in naslednje:
§. 88. Določila §. 44 zakona v odvračanje in zatiranje kužnih živalskih bolezni naj veljajo tudi zastran tega zakona.
Kdor pa ne poda naznanila v takem slučaji, da sme posledica tega opuščenja biti propad živine : dalje kdor kaj stori zoper ukazila v oziru na živinske potne liste v mejnem okoliši, ki ga določa §. 9, ali kdor kaj stori zoper druga v odvračanje in zatiranje goveje kuge v tem zakonu obsežena posebna določila ali zoper ukazila na podlogi istih izdana, kriv je pregrešita, kateri bodi pokaznjen s kaznijo v §. 45 zakona o odvračanji in zatiranji nalezljivih živalskih bolezni izrečeno, oziraje se na večjo nevarnost ali opasnost, ki je združena s prelomom prepisov o goveji kugi.
Za živali in živalske surovine, s katerimi kdo prepoved vvoza ali prevoza čez državno ali katero deželno mejo prelomi, postajam za vvoz ali vhod določenim umakne se ali postavljen kordon predere, naj kazensko oblastvo izreče, da so propadle.
Sme se izreči, da je propadla ona goveja živina, katera se najde na mejnem v §. 9 rečenem okoliši, ako nima v svoj izkaz popotnega lista narejenega po propisih, ali če ni bila, kakor je zapovedano , naznanjena zarad vpisa v živinski kataster ter jej ni vžgano znamenje, kakoršno se ukazoma določi. A propad se mora tedaj izreči, kadar ni nemogoče misliti si, da je bila po krijumčar-stvu (skrivaj) v deželo prignana.
364 XIII. Zakon z dno 29. fobruvarja 1880 št. 37 d. z.
Določila poprejšnjega odstavka naj veljajo tudi tedaj, kadar takošna živina pride z mejnega okoliša ter se zunaj mejnega okoliša najde.
§. 39. Postopek in storitev razsodbe v oziru na kažnjiva dejanja, o katerih se govori v prvem odstavku §. 38, pristoji političnemu okrajnemu ob-lastvu, odnosno, kjer gre za živino po morji do-važano, pomorsko-zdravstvenemu oblastvu prve stopinje, a v oziru na druga kažnjiva dejanja pristoji sodiščem.
V	ostalem naj veljajo določila §§. 46, 47, 49 in 50 zakona o odvračanji in zatiranji nalezljivih ali kužnih bolezni pri živalih.
Oddelek VIL
Prehodna določila.
§. 40. Brezuvetna prepoved vvoza goveje živine, izrečena v §. 7 tega zakona, pride deželam v prvem odstavku tega paragrafa izrečenim nasproti po vsi svoji vsebini stoprv 1. dne janu-varja 1882 v moč ter naj ta čas prestanejo zavodi zdravstvene zaprtije ali kontumacije, kateri so ustanovljeni proti Rusiji in Rumaniji.
V	času do tiste dobe dopušča se govejo živino vvažati ali priganjati v Galicijo in Bukovino, kolikor se je potrebuje za ti deželi.
Takisto se sme v tem času klavna živina vvažati ali priganjati v velika trošilišča avstrijskih dežel (v mesta, kjer se dokaj mesa potroši).
Glede tega naj veljajo naslednja določila:
1.	Prežvekovalke smejo se samo skozi zdrav-stveno-zaporne (kontumacijske) zavode vvažati.
2.	V zdravstveno - zaporne zavode naj se pre-žvekovalke vpuščajo samo, če se izkaže, da dotična živina izvira iz neokuženih krajev in da je bila skozi kugočiste kraje vožena ali gnana.
8.	Kadar je dotična vnanja dežela huje okužena, ali če kuga gospodari bliže nego 80 kilometrov od meje, treba je zdravstveno-zaporne zavode, katerim nevarnost najpreje preti, a če kuga po širokem razgraja, vse take zavode brez obzira na daljavo zapreti prežvekovalkam na dotle, dokler traja nevarnost.
4.	Zdravstveno - zaporni zavod naj se prežvekovalkam zapre tudi vselej, kadar se vname goveja kuga med živinčeti, ki so vanj dana.
5.	Zarad gospodarstva vvažana goveda je 15 dni, a klavno živino 10 dni v kontumaciji imeti.
6.	Ako se goveja kuga vname, treba je ubiti vso okuženo čredo, ki je v kontumacijski zavod dana.
Iz državne blagajne ne daje se povračilo za ubita živinčeta.
Na meso in kože takih živinčet, ki se po poboji najdejo da so bila zdrava, uporabljajo se določila §. 25, c) in d).
7.	Živini izpuščeni iz kontumacijskega zavoda, ko je iztekel čas opazovanja, naj se vžge posebno znamenje in izda potni list (kontumacijski list).
8.	Klavna živina sme se vpuščati samo v kon-tumacijske zavode, stoječe blizu kake železnice, da jo je moči po njej brez prenakladanja odpraviti v taka trošilišča (mesta), ki imajo javne klavnice, kamor naj se iz kontumacije dovažana živina spravi ter zakolje. Se stajališča, katero mora biti v ne-
366 XIII. Zakon z dne 29. februvnrja 1880 št. 37 d. z.
posrednji zvezi s klavnico, ne sme se ona nikamor odganjati.
Ministarstvo notranjih zadev, dovprašavši mini-eterstvo za poljedelstvo, naj določi kontumacijske zavode, skozi katere se sme klavna živina vvažati, in pa trošilišča (mesta), za katera se sme vvažati.
9.	Ukazoma se zapovedo posebne previdnosti ali pazila, s katerimi bode smeti iz kontumacijskih zavodov izpuščeno govejo živino vganjati v gospodarstvene pristave in hleve pitovnjake po Galiciji in Bukovini.
10.	Takšna živina se sme stoprv po iztečaji 60 dni od časa, ko se je izpustila iz kontumacij-skega zavoda, iz dežele ven ali na živinske semnje po deželi gnati.
Iz Galicije in Bukovine smo se goveja živina samo po železnici v plombiranih vozovih v kako ostalih dežel prevažati, ter bode najostreje paziti na mejo med Galicijo in Sleško, da se ta naredba res zvršuje.
11.	Ovce in koze, ki jih vvozna prepoved §. 7 ne obseza, naj se 12 ur opazujejo in po tem, če se najde da so brezkužne, iz kontumacije izpuste, a v nasprotnem slučaji naj se dela z njimi kakor z okuženo govejo živino (točka 6).
12.	Za živalske delove, izvirajoče od prežve-kovalk, in pa za stvari, naštete v §. 1 pod c) in
d), veljajo določila §. 7 tudi dokler prehodna doba teče.
Živalski deli, ki jih je treba razkužiti, smejo se samo skozi kontumacijske zavode vvažati.
13.	Ministerstvo notranjih zadev, dovprašavši ministerstvo za poljedelstvo, določa stajališča tistih
kontumacijskih zavodov, skozi katera se dopušča vvoz prežvekovalk.
Trošite, kijih ti zavodi prizadevajo, nosi državna blagajna.
14.	Živali, s katerimi se prestopi ukazilo točke 10, in pa tiste živali in stvari, s katerimi se kdo izogne kontumacijskim zavodom ali prepovedi vvoza, naj se — z uporabo določila v §. 39 stoječega — izreko za propadle.
Oddelek VIII.
Končna določila.
§. 41. S početkom veljavnosti tega zakona izgubita svojo moč zakona z dne 29. junija 1868 (drž. zak. št. 118), in 2. maja 1873 (drž. zak. št. 90) in dotični v njiju zvršitev in izvod dani ukazi.
§. 42. Zvršitev tega zakona naroča se ministrom za notranje zadeve, pravosodje, trgovino in poljedelstvo.
Ministerstva za notranje, zadeve, pravosodje, poljedelstvo in trgovino izdala so k temu zakonu zvršitvena določila z ukazom z dne 12. aprila 1880 št. 38 drž. zak., kateri se tako glasi:
K §. 1.
Politična deželna oblastva imaja dolžnost tedaj, kadar zvedo, da se je goveja kuga vnela v kaki deželi, za katero ne volja ta zakon, a ki meji z deželami, za katere rečeni zakon velja, ali od kodar se je bati, da bi se z ozirom na obstoječe razmere prometa utegnila kužnina zatrositi v tozemstvo, naredbe potrebne v odvrat zane-senja te kuge na podlogi tega zakona in trga zvršit-venega ukaza samostojno in brez odloga ukazati, ter zarad izvoda zapovedanih utesnitev prometa dotičnim
368 XIII. Zakon z dno 29. fobruvarja 1880 št. 37 d. z.
finančnim oblastvom in železnocestnim upravam potrebna priobčila poslati.
Kolikor gre za promet po morji, naj potrebne utesnitve prometa nkaže pomorsko oblastvo po dogovoru s političnim deželnim oblastvom.
Ukazane utesnitve prometa treba je neutegoma naznaniti ministerstvu notranjih zadev in trgovinskemu ministerstvu.
Politična okrajna oblastva poleg mej tistega ozemlja, za katero veha ta zakon, naj imevajo oko na to, da kar naj brže zanesljiv glas dobodo, če se kje v dotični sosedni deželi goveja kuga prikaže; prejeta priobčila naj ona brez odloga na znanje dado deželnemu oblastvn.
V	slučaji § 6 zakona naj potrebna ukazila v svojem področji precej izvedo.
K odstavku 1. Sirotkarskim pridelkom je prištevati mleko
K odstavku 2. Seno, slamo in drugačno steljivo, v katero je bilo kaj zavito, treba je na končnem mestu, kamor je blago namenjeno, t j. v obrtovališči, fabriki, hranišči itd. pod krajevno-policijskim nadzorom uničiti.
Dotična colnija (carinski urad), ki blago na wozu odpravlja, naj na carinski listini (vpovednici, carinski pobotnici, izkaznici) poočiti, da je blago v kaj takega zavito ter to priznani oblastvu tistega selišča, kamor gre poslatev, da bode pazilo na uničbo zavijala.
K 2.
K pis. a) Vhajališča določa politično deželno oblastvo, glede morske meje pa pomorsko oblastvo dogovorno s političnim deželnim oblastvom. Pri tem se je v prvi vrsti ozirati na železne ceste in na poti po vodi ter ogibati, kolikor je moči, cest po suhem.
K pis. б). V §. 2 pis. 6) zahtevani izkaz, da dotične živali izvirajo iz neokuženih krajev, naj se opravi z živinskim potnim listom ali s posebno uradno svedočbo, v katerej se potrjuje, da živina izvira iz takega selišča, ki nima ni samo goveje kuge niti v okrogu polumera 20 kilometrov dolgega.
V	oziru na večjo ali matijo nevarnost sme se ukazati tudi uraden izkaz, da je za vvoz namenjena živina
XIII. Zakon z cine 29. fobruvarja 1880 št. .47 d. z. 369
stala nekaj dni v brezkužnem solišči, a število teh dni določiti po okolnostih.
K pis. d). V tem odstavku imenovani predmeti morajo imeti uradne potvdnice izvira, s katerimi se, kav se tiče izkaza, da ne izvirajo iz okuženih krajev, dokazuje okolnost, omenjena k § 2 pis. b).
Glede odpošiljanja uradnih živinskih zdravnikov v določena vstopališča in glede njihovih dolžnosti naj se uporabljajo določila zvršitvenega propisa k §, 6 splošnega zakona o živalskih prijemljivih ali kužnih boleznih.
K §. it.
Kos meje, na katerega se odnašajo prepoved vvoza in prevoza in mejni zapor, treba je razglasiti.
Kadar se ukrene mejni zapor, določiti je po potrebi vstopališča za dopuščeni promet.
Mejni zapor je ukreniti tem brže, čim živeji promet biva z okuženo deželo ali čim manj dovoljno obrano zoper zanos goveje kuge dajo naredbo ondukaj storjene.
Nadzornike, pazeče na mejo in na vstopališča, treba je poučiti o službi, katero so dolžni opravljati.
K §. 4.
K pis. a). Razen pazil, ukazanih v §. 10 splošnega zakona o živalskih kužnih boleznih in v zvršitverem propisu k njemu, treba je v oziru na vožnje imenovane v g. 4 tega zakona izpolnjevati naslednje:
1.	Za vstopališče postavljeni živinski zdravnik naj vsako vožnjo klavne živine, kdaj je odšla, po telegrafu priznani krajevnemu oblastvu tistega selišča, kamer je namenjena.
2.	Krajevno oblastvo selišča, kamer je živina namenjena, naj čuje nad tem, da se bode od prihoda živine do nje poboja in pri pobijanji varovalo vsega, s čimer bi se dala zatrositi bolezen, ako bi med živino bila. Taka živina se mora pod nadzorom živinskega zdravnika pobiti ali zaklati.
3.	Tisti ljudje, ki takšno voženo živino spremljajo jn kateri imajo delo pri spravljanji živine na železnice in ladije ali z njih, morajo se podvreči razkužbi.
Kazenski zakon.	24
Kadar bi se poistinilo, da je med tako privoženo klavno živino goveja kuga, ravnati je po §. 33, odstavku 1 tega zakona.
K pis. h). 1. Na vstopališčih mora postavljeni živinski zdravnik prigledovati, so li surovine v takem stanji, kakor hoče zakon, in ako ne bi bile ali ako bi se tudi pri nekaterih kosih našlo, da so v nedostatnem stanji, zavrniti se mora ves naklad ali tovor.
Tega propisa se je pri živalskih surovinah naštetih vrst, ki dohajajo v provoz, držati tudi tedaj, kadar je predloženo privoljenje za vvoz od vlade tiste dežele, v katero je vožnja namenjena.
2. V potrebno prenakladanje in za odpravo surovin z razkladališč ne sme se vpregati goveja živina ter je držati se vseh drugih naredeb, ki jih oblastvo zarad varnosti ukrene.
K §. 5.
V	razkužbo ljudi vrste v §. 5 imenovane, ki p° suhem prestopajo, in njih prtljago tor voz, dobaviti je v vsakem razglašenih vstopališč po ena primerna raz-kuževalnica
Za to razknževalnico, ki jo bode opraviti s potrebnimi razkužili ali orodji, naj se postavi poseben strežnik, kateri bodi poučen o tem, kako se razkužilna tvarin» rabi.
Glede razkuževanja samega naj veljajo določila S- 21, pis. h), i) in k).
li §. в.
K odstavku 2. Glede osnove živinskega vpisnika držati se je zvršitvenega propisa k tj. 6 splošnega zakona o živalskih kužnih boleznih.
Glede naznanil, da je kako živinče zbolelo ali par-nilo, veljajo določila §§. 12, 14 in 27 b) zakona o g°' veji kugi.
li §. 7.
V	§. 7 izrečena prepoved velja za zdaj s prehodnimi določili, ki jih našteva §. 40, Rusiji in Rutnanij' nasproti.
14 §. 1».
V $. il omenjeni mejni okoliš naj najde in določi politično deželno oblastvo. Pri tem se je ozirati — kolikor bode koli mogoče — na prirodne meje, kakor so gore, reke itd.
Občine (grajščine), katere samo po nekem dein padajo v mejni okoliš od 30 kilometrov, privzeti je cele vanj.
Znotraj po mejnem okoliši naj se pregledni okraji tako določijo, da se praviloma enemu preglednemu okraju odkaže po več občin, in da vsak pregledni okraj samo v en politični okraj pada.
Za pregledovalce postaviti je zaupanja vredne, v preglednem okraji stanujoče in za to službo pripravne
oseW
Živinske pregledovalce naj politično deželno oblastvo postavlja preklicno in politično okrajno oblastvo naj jih zapriseza na to, da hočejo svoje dolžnosti vestno izpolnjevati.
To določilo, koliko pregledovalcev kje bodi in koliko plače bode kdo prejemal, podvrženo je odobrenju ministerstva notranjih zadev.
Take pregledovalce, ki ne ustrezajo službenim zahtevam, naj politično deželno oblastvo službe odveže.
Znotraj po mejnem okoliši naj pregledovalci izdajo potno liste goveji živini.
Ti potni listi (vsporedniki) naj se od potnih listov, kakeršni se živini zunaj mejnega okoliša izdajo, razlikujejo po posebni barvi papirja.
S posebnim navodilom se vravnuje uredba in pisanje katastra in poslovanje pregledovalcev sploh.
Imetnikom živine je s posebnimi razglasi naložiti dolžnost, da pregledovalcu naznanijo vsak slučaj, kadar se število glav goveje živine pri njih poviša ali pomanjša ali jili je misel, stajališče goveji živini za stanovitno premeniti.
Politično deželno oblastvo naj določi, ima li se to naznanilo dajati neposrednje ali po občinskem županstvu (grajščinskem načelstvu).
Znamenje naj sc vžiga v podobi loma ali drobca in to zgoraj z rimskim, zdolaj z arabskim številom.
24*
Rimsko številu naznanja politični okraj, ter je za tega delj politične okraje, kakor leže poleg meje, ozna-meniti z zapored tekočimi številkami.
A arabsko število naznanja pregledni okraj, torei je pregledne okraje vsakega političnega okraja ozna-menjati z zapored tekočimi številkami.
Vžig naj se stori na lovi ritnici ter na tem delu živalskega telesa ne smo biti drugih vžigov in znamenj, služečih kaki zasebni svrhi.
M §. 10.
Deželno oblastvo naj dogovorno z glavnim nadzorstvom avstrijskih železnic določi železnocestne postaje, na katerih se smejo prežvekovalke nakladati.
K §. 11.
S tem zakonom se v ničemer ne izpreminja postopanje, kateremu so po pomorsko - zdravstvenih propisi h v morskih kvarantenah (zdravstvenih zaprtijab) podvržene živalske surovine in živali, da se ne zanese vzhodna ljudska kuga in rumena vročica.
K §. 13 rt).
Čas, doklej je novonakupljeno živino odločeno imeti in opazovati, da se njeno zdravje zagotovi, postavlja se sploh na 10 dni; ali politično deželno oblastvo ga sme z ozirom na okolnosti. kakor kje nanašajo, tudi čez ta rok raztegniti.
K §. 16.
Pouk o prikazih ali znamenjih, ki vzbujajo sum goveje kuge, obsežen je v prilogi III zvršitvenega propisa k splošnemu zakonu o kužnih živalskih boleznih.
Dobio je paziti, da se naredbe pod c), d), e) omenjene izpolnjujejo.
Kadar koli se gonja živine na pašo ustavi, ne sme se več živina niti vkupaj napajati.
K §. 17.
V oziru na odpošiljanje živinskega zdravnika ravnati se je po §. 2, odstavek 2 splošnega zakona o kužnih živalskih boleznih.
Kugopazua komisija na pomorskih ladijah naj sestoji iz enega pomorsko - zdravstvenega uradnika, enega živinskega zdravnika in župana
S posebnim navodilom se uravnuje, kako predlagati podatek ali posledek uradnega dela kugopazne komisije. (Zvršitveni propis k S- 18 splošnega zakona o kužnih živalskih boleznih)
K §. 20.
K pis. a). Pri popisu živine in pri ogledu, kakšnega je zdravja, mora se z največjo opreznostjo in natančnostjo delati. Ako je v tistem selišči, v katerem uraduje kugopazna komisija, kak živinski zdravnik ali zdravnik za ljudi, tedaj se sme temu izročiti, da popiše, koliko je živine v pohištvih, katera so se doslej štela da so kuge čista, v tem ko bode delo živinskega zdravnika, kateri je ud kugopazne komisije, ogledati in preiskati živino po hlevih, ki so naznanjeni kot kužni.
Kadar je pa samo ta živinski zdravnik pri roki, naj se, ako je uže bil v dotiki z bolno živino, poprej skrbno razkuži in, ako je moči, preobleče, predno se loti popisovanja živine po tem selišči. On naj tedaj stopi naj-pred v tiste hiše, ki se doslej še niso naznanjale kot okužene, ter naj natanko zapiše, koliko je ondukaj goved, ovac in koz. Za tega delj naj zdravnik ali gre sam v hleve ter ondukaj živinčeta, ne dotaknivši se jih, opazuje, ali pa naj roče, da mu jih v ta namen priganjajo na dvorišče.
Ako se pri tem katero goveje živinče najde sumno, naj ga zdravnik za zdaj tanje no preiskuje, temveč samo zapiše si dotično hišo ter naj stoprv po t-m, ko je vso ostalo živino popisal, natanko preizsledi ondukajšnja živinčeta.
Na to sc začne popisovati živina, kar je je v hlevih, za katere je naznanjeno, da so okuženi.
K popisovanju živine je vselej privzeti po enega občinskega zastopnika, kateri se mora tudi gori omenjenim pazilom podvreči.
Istih pazil ali opreznosti mora se držati tudi vsaka uradna oseba, ki ima opraviti pri kužnem poslu, kadar stopi v kako neokuženo pohištvo.
K pis. c). Kugopazna komisija naj v čisto dene bistvo bolezni ter naj na podlogi najdenja v zmislu zakonitih določil ukaže, kar bode na dalje potrebno.
K pis. d). Živinčeta, ki so poginila, pustiti je on-dukaj, kjer so parnila, ter skrbno pokriti, dokler o njih kugopazna komisija ne ukrene.
Naredbe pod b), c), d), e) omenjene naj veljajo dalje, dokler se ali sum goveje kuge popolnem ne odstrani ali bistvo vladajoče bolezni v čisto dene; v slučaji poslednjič omenjenem poprijeti so je tistih naredeb, ki so propisane zanj.
Ali preklic pod c) naštetih naredeb ne more v ničemer izpremeniti dolžnosti naznanjevanja, izrečene v splošnem zakonu o kužnih živalskih boleznih in v §§ 12 in 14 zakona o goveji kugi
Okrajno oblastvo je dolžno tudi samo sumne slučaje, neutegoma naznaniti političnemu deželnemu oblastvu.
K §. 21.
K pis. a). Predno se kako kužno ali s kužnimi v kaki dotiki bivše (kakor se pravi, sumno) živinče ubije, napraviti je, da mu se ustanovi vrednost po §. 35 tega, oziroma po g. 38 splošnega zakona o kužnih živalskih boleznih,
K pis. b). Goveda, ki so za kugo poginila, in kužna goveda, ki so bila ubita, smejo se s podelovanjem po termičnem (toplotnem) ali kemijskem potu samo tedaj odstraniti in neškodljiva storiti, kadar v to s vrb o narejeni in pod veščim nadzorom stoječi fabriški zavodi bivajo v okuženem selišči ali prav blizu njega, kadar je moči mrtva trupla v popolnem zaprtih vozeh tj e kaj prevažati ter prečei podelati jih.
Kadar teh pogojev ni, treba je mrhovino sežgati ali zakopati.
Taki ljudje, ki so imeli delo pri nakladanji, prevažanji in podelovanji mrtvečino, morajo se dobro očistiti in svoja oblačila razkužiti dati [pis. h) in k)}.
Za zagrebanje mrhovine naj se izbero taka redko ali nič ne obdelovana mesta, ki od poti in pohištev kolikor je mogoče daleč leže in kamer v navadnih razmer ih goveja živina ne zahaja. Jame morajo se tako
globoko izkopati, da bode najmanj 2 metra visoka prst mrtvečino pokrivala.
Živinčeta za kugo bolna morajo se, če jih ni moči živih odpraviti na zagrebališče ali mrhovišče brez nevarnosti , da se kužnina na druga pohištva ne zatrosi, v dotičnem pohištvu ubiti in tako kakor mrtva trupla tistih goved, ki so poginila za kugo, na vozeh, vlačah, saneh itd., dovažati na zagrebališče in sicer tako, da se deli ali kosi od njih ne dotikajo zemlje.
Med to vožnjo kužne živine ali mrhovine naj se ljudem, ki nimajo pri tem posla, in pa goveji živini no da hoditi na dotične ceste in poti.
Vsi deli, kar bi jih med vožnjo od teh živali ali mrhovin odpadlo, naj se z najvišjo lego ali plastjo onesnažene zemlje privzdignejo m v mrhovišče zneso.
Mrtva trupla naj nakladajo in prevažajo na mrhovišče ter ondi zagrebajo itd., ako je mogočo, ljudje iz okuženega pohištva samega, a na vsak način iz kužnega selišča taki ljudje, kateri nimajo živine.
Za odpravo mrhovine naj se nikdar ne rabijo goveda, temuč konji ali druga vozna živina ali pa ljudje, in če se da, iz kužnega pohištva.
Mrtva trupla naj se devajo v jamo cela, da se ne odvzame nikak del, in s kožo večkrat križem prerezano, da ni več za rabo, in na to so pokrijejo z eno vrsto ali plastjo živega vapna, a če ni vapna, posujejo se s pepelom ali polijejo z katranom ali gnojnico. Po tem je jamo, kamor je pometati tudi vso odpadke, kri, onesnaženo prst. itd. napolniti s prstjo, kar se je je dobilo z izkopavanjem, površje je trdno steptati in s trnjem ali večjim kamenjem založiti ali pa zasaditi take rastline, ki hitro rasto in globoke korenine ženo in ograditi z jarki ali ploti iz desk ali drogov, oznameniti s tablo, da je tu mrhovišče, in dokler se ne izreče, da je kuga minila, mora poseben čuvaj na jamo paziti.
K pis. c). Goveda sumna, da se jili je utegnila kuga prijeti, ki so pa videti še zdrava, smejo se, kadar kaže da bi se meso v kužnem selišči ali pa v večjih troši-liščih (mestih večje prodaje) prodalo, in sicer v prvem slučaji z dovoljenjem kugopazne komisije, v drugem slučaji pa, če kugopazna komisija ni prejela dotične po-
376 XIII. Zakon z dno 29. fobruvarja 1880 št. 37 d. z.
oblastitve od političnega okrajnega oblastva, z dovoljenjem tega oblastva po obrtniško pobiti ali zaklati.
Ali s tem, da se dovoli tako snmno živino pobiti, ne sme se nikakor zakesniti nje hitra odprava.
Delo kugopazne komisije, oziroma političnega okraj nega oblastva bode, preudariti, je li dopustiti poboj sumne živine z ozirom na to, koliko mesa potrebuje kužno selišče in bode li moči meso ondukaj v denar spraviti, ali če se meso pošlje v večja trošilišča zarad ponovčenja, more li se konci vsega pričakovati imena vreden gotov prebitek iz denarjev, ki je misliti da se iz.kupijo od prodaje, čez troške pobijanja in podelovanja živinčet, nakladanja in voženja mesa do kraja namembe, po tem čez troške razkuževanja klavničnih prostorov, voženja in spravljanja v posode ali zavijala,
Tudi bode pomisliti pri tem, da bode — verjetno — mod pobitimi živinčeti tudi kaj takih, za katera se najde po uboji, da so uže bila bolna in da jih je torej odstraniti.
Ako se na eno ali drugo stran pokaže, da ponov-čenje mesa takih surnnih živinčet ni dopustno ali da je nekoristno, treba je ubiti jih ter storiti jih neškodljiva po pis. b) tega paragrafa ne odrta in cela, neod-vzevši nikakega dela
A v nasprotnem slučaji, ko bi se ukazalo meso m kožo goved, po poboji najdenih da so bila zdrava, v denar spraviti, držati se je naslednjih prepisov:
1.	V kužnih seliščih, v katerih bivajo javne klavnice, smejo se goveda, ki so okužbe sumna, vendar še popolnem zdrava videti, pod potrebnimi pazili odgnati v takšno klavnico in ondukaj pod nadzorom živinskega zdravnika pobiti.
2.	V kužnih seliščih, v katerih ni tega pogoja, najti je pred vsem drugim pripravna prostorija, ki se da lahko nadzirati, v kateri bode moči taka goveda po obrtniško pobijati.
Ta prostorija bodi v stran od prometa ali prehoda in ne predaleč od zagrebališča.
Za pobrunje in izdelovanje živinčet najeti je po potrebi mesarskih pomagačev.
Obrtniški poboj naj se vrši pod nadzorom živinskega zdravnika, uda kugopazne komisije, kateri mora
po poboji najtanje vse notranje organe pobitih živinčet preiskati.
3.	Samo meso takih živinčet, pri katerih se po poboji ne najdejo niti najmanja znamenja goveje kuge, sme se v klavnici ponoi čili ali v večja trošilišča zarad ponovčenja odpraviti; v nasprotnem slučaji delati je z dotičnimi živinčeti po pis. b).
Razen mesa in razkuženih kož (pis d) ne smejo se nobeni deli goved, najdenih po poboji, da so bila zdrava, ponovčiti ter jih je torej s poti spraviti tako, da ne bode nikake škode odtod.
4.	Predno se k ponovčenju v kužnem selišči ali k odpravi drugam pripušča, moralo se je meso popolnem ohladiti.
5.	Za pošiljanje mesa pobitih goved, katera se je našlo da so hila zdrava, v večja potroška mesta, da se v njih ponovči, veljajo sosebno še naslednja določila:
a) Pošiljanje mesa naj se samo tedaj dovoli, kadar ni mogočo mesa v kužnem selišči prodati ter bivajo pogoji, našteti v naslednjih točkah 6), c , d);
h) da se sme kam meso poslati, treba je po najkrajšem potu zadobiti dovoljenje krajevnga oblastva iz namenjenega trošilišča;
c)	kraj, kjer se živina zakolje, ne sme, kadar se meso po suhem tjekaj vozi, če'. 30 kilometrov oddaljen biti od kraja, kjer se bode potrošilo ali použilo;
d)	na večje daljave sme se meso samo po železnicah ali po vodi prevažati.
Ako železnucestna postaja ni blizu kužnega se-lišča, sme se meso na vozeh prevažati do postaje, ki je 15 kilometrov največ oddaljena;
e)	pošiljano meso mora med vožnjo na vozilih zagrnjeno ali zavito biti ter se sme samo po vpreženih konjih na ravnost in nikjer ne ustavljajo se voziti in tako, da se vožnja kolikor bode moči, ogiblje selišč in živinskih pašnikov;
f)	za vožnjo mesa služeči železnocestni vozovi, če niso v to posebej narejeni, morajo se plombirati, vožnja po vodi mora iti na ravnost in brez postajanja ;
g\ pošiljat,vam mesa pridodajati je policijsko spremstvo tj e do mesta, kamor so namenjene;
h) kugopazna komisija naj brez odloga in ako je moffi po telegrafu na znanje da krajevnemu oblastvu tistega selišča, kamor se meso vvaža, da je vožnja mesa iz kužnega selišča odšla, od koliko živinčet se je meso poslalo, in kdaj utegne po verjetnosti tjekaj priti, ter naj ga zaprosi, da bode ono pripo-magalo kar je koli moči, da se meso dobro ponovči in skupilo pristojnemu okrajnemu oblastvu prepošlje.
Krajevno oblastvo vvoznega selišča naj skrbi za lo, da se v to porabljeno vozilo in ovijala in zagrinjala razkužijo;
i) spremniku (sprevodniku) vožnje naj kugopazna komisija izroči potrdnico (certifikat) po obrazci priloge I v dveh primerkih (in duplo); en primerek ali istopis potrdnicenaj spremnik oddavožnjemu podjetju, z drugim naj se o prihodu oglasi pri krajevnem oblastvu trošilišča;
le) krajevno oblastvo trošilišča naj naredi vse to, kar se mu vzvidi potrebno glede prodajanja poslanega mesa v oziru na zdravstveno in živinozdravno policijo.
V slučajih uradno ukazanega poboja dolžno je politično okrajno oblastvo meso od takih goved, ki se po poboji najdejo da so bila zdrava, kolikor zakon in veljavni ukazi dopuščajo kolikor je koli mogoče koristno ponovčiti (v denar spraviti). Gledati jo kolikor je moči, da se meso, namenjeno za preposlatev v mesta večjega potroška v samem selišči, kjer se živina zakolje, proda podjetnikom, katerim se nadaljno narejanje prepušča, po tem ko se jim podeli dovoljenje oblastva in z dolžnostjo, natanko izpolnjevati določila zgoraj dana glede pošiljanja takega mesa.
Izkupilo iz tega mesa pripada tedaj, kadar se za ubita tako imenovana sumna živinčeta daje povračilo iz državne blagajne, le tej blagajni a v drugih slučajih gospodarju zaklane živine.
Ako hoče gospodar meso od takih svojih prežve-kovalk, ki so bile po §. ‘20, pis e) in po §. 27, pis. i) zaklane, poslati v mesta večjega potroška, potrebno mu je dovoljenje političnega okrajnega oblastva ter naj se za take vožnje izda potrdnica po zgornjem obrazci. Po-
litično okrajno oblastvo nima r.ikakega vpliva na po-novčenje takšnega mesa.
K pis. d . Okužbe sumna goveda smejo se samo tedaj odreti in kože razkužiti, kadar se dopusti živin-četa zaklati, da se meso v denar spravi, sicer je treba mrhovino od šumnih živinčet s kožo vred s poti spraviti tako, da ne bode nikake škode odtod. Kože ubitih goved in po poboji najdenih, da so bila zdrava, naj se razkužijo s tem, da se vlože v jedki vapneni lug (1 del jedkega vapna na 60 — 80 delov vode), v katerem naj ostanejo 24 ur. Na to naj se posuše, shranijo ter se smejo kam iz selišča stoprv po tem odpraviti, ko je izrečeno, da je kuga nehala
Če je v kužnem selišči kak strojar, smejo mu se izročiti kože, da jih precej vloži v črvslo. Živinski zdravnik nuj pazi na to, da se to ukazilo zvrši.
Po vložbi v vapneni lug razkužene, iz kužnega selišča izvirajoče kože smejo se v strojarnice, kjer jih jo precej podelati, samo na vozeh z vpreženimi konji in pod policijskim spremstvom prevažati Vozovi, na katerih se vozijo, moraj o biti popolnem zaprti ali pa morajo kože popolnem zavite biti v odejo z vapnenim lugom ali raztopino karbolne kisline napito.
Policijski spremnik naj vožnjo izroči imenovani strojarnici. Gospodar ali poslovodja strojarnice naj na spremnici potrdi, da mu se je prav izročila ter napravi. da se kože brez odloga podelajo.
Da takšna vožnja kje dospe, treba je za časa pri-znaniti krajnemu olilastvu vvoznega selišča in ono naj čuje nad tem, da se kože hitro podelajo.
Glede prepuščanja takih voženj podjetnikom v samem kužnem selišči in glede tega, komu pripada i/.kupilo iz njih, veljajo ista določila, kakor glede mesa
K pis. e) (Odstavek 2). Velike črede ovac, ki so sumne, da so utegnile okužiti se, naj se tako razpredele, da se razdado na manjše razdelke. Vsak tak razdelek naj se kje odloči ali posebej postavi ter naj dobode posebnega strežnika. Ako se kuga vname tudi samo pri eni ovci enega razdelka, treba je ubiti vse ovce tega razdelka.
Nadaljšnji postopek z ubitimi ovcami zavisi, kakor pri goveji živini, od tega, kar živinski zdravnik najde, predno se zakoljejo in po tem.
Posebno oko je imeti na to, da se pokončajo podgane v okuženem pohištvu in v njegovem obližji.
K pis. f). Napis: „Goveja kuga“, namestiti je na tabli, ki se pritrdi na hišo.
Straže, ki se uporabljajo v zapor okuženega pohištva, treba je obširno poučiti o dolžnostih, katere imajo.
K pis. h). V vsakem kužnem sel išči naj se napravi vsaj po ena razkuževalnica, ki služi edino v to svrho, in zanjo naj se določi poseben strežnik, ki bodi izučen v razkuževanji. Ondukaj naj bodo shranjena potrebna razkužila.
Bazkužba ljudi bodi v tem, da si umijejo obraz in roke z milnico, da si osnažijo obutalo, in če je treba, da jim se povrhnja oblačila prehajajo s klorovimi pari ali s pari žeolovite kisline.
K pis. i). Očiščevanje in razkuževanje naj se sploh godi po določilih zvršitvenega propisa k §. 20 točki 7 splošnega zakona o kužnih živalskih boleznih. Vrh tega je izpolnjevati naslednja ukazila.
Razkuževati se morajo:
1. Okuženi hlevi in vsa njihova notranja oprava. Hlevi naj se, če je moči, začnč razkuževati neutegoma po tem, ko jo živina iz njih spravljena. Ako bi se to ne dalo, naj se za prvo gnoj, kar ga je v hlevu, polije z razkužilno tekočino (vapnenim mlekom, klorovo - vap-nenim mlekom, raztopino železnega vitrijola ali karbolne kisline). V hlevu mora ostati vse orodje in vse, kar se je sploh rabilo pri živini ali se mora vnovič va-nj spraviti, po tem mu se zaprč vse odprtine ter se ves hlev s klorom močno prekadi in na to se vrata zaprt) in uradno zapečatijo do časa, ko se prava razkužba hleva zvrši.
Čiščenje in razkuževanje hleva naj se začne s tem, da se iz njega pokida ves gnoj, ves ostanek piče in stelje. Te tvarine je sežgati ali pa globoko zakopati na takih mestih, kamor živina v prvih 3 mesecih priti ne sme.
Kakor hleve, tako je razkuževati tudi prehode, ki držč va-nj e.
Pri podobno je čistiti in razkuževati tudi prostorije, kjer so bila sumna živinčeta zaklana, in sicer tedaj toliko bolje in tanje, če se za trdno najde, da je med pobito živino bila goveja kuga.
2. Gnoj na gnojiščih. S takim gnojem, kadar ga je malo, delati je kakor z gnojem po hleva.
A če ga je večja množina, mora se tist del, kar se ga je na gnojišče spravilo v 3 tednih pred časom, ko se je kuga v tistem pohištvu poistinila, zakopati ali sežgati.
Isto noj se zgodi z gnojem, kateri je bil po tem, ko se je goveja kuga oglasila, pomešan z ernojnico iz hleva.
Ostali gnoj sme se razkužiti, po tem naj se brž ko je moči izvozi s konji in kar najhitreje podorje. Ako to ni mogoče, treba je izvoženi gnoj na polji dotle v kupih skup imeti, dokler bode moči podorati ga.
Dokler se le-to ni zgodilo, in 4 tedne po tem ne sme goveja živina na tako polje stopiti.
Ako se gnoj, kar se ga je na gnojišče preneslo v poslednjih 3 tednih pred začetkom kuge, ne da ločiti od ostalega gnoja, treba je ves gnoj zakopati.
Pri voženji gnoja ravnati je kakor pri izvažanji mrt-večine (pis. 6) tega paragrafa). Mesta, kamor se zakopava gnoj, zatrditi je in pod stražo imeti kakor mr-hovišča.
Gnojnico, kar se je nateče v jamah, treba je z vapnom ali klorovim vapnom ali žeplcno kislino razkužiti in odpraviti v dovolj globoke jame
Tla ali pod in stene jam za gnoj in gnojnico razkužiti je tako kakor pod okuženih hlevov.
3.	Piča ali klaja in steljivo, ki leže tako sumno, da so so lahko navzele se kužnine. Ako je takih tvarin le malo, naj se sežgč ali kakor gnoj zakopljejo. Od večjih zalog treba je tiste sklade ali plasti, za katere biva sum, da je kužnina vanje zašla, odločiti od ostalih razdelkov, ter sežgati ali zakopati. Ostanek se mora dalj časa prevetrovati in stoprv po tem živini poklasti.
4.	Orodje, priprave in reči, ki so se rabile pri oskrbi, poboji in zakolji bolnih in okužbe šumnih goved, in vozila, s katerimi so se odpravila crknena in pobita živinčeta, njih meso in kože, po tem gnoj, stelja, piča itd.
382 XIII. Zakon z dno 20. februvarja 1880 št. 87 d. z.
Te stvari je treba s kropom ali lugom skrbno omiti, po tem 7. razkužilno tekočino premazati in dalj časa presapovati. Močno obrabljene ali sicer brezcene lesene posode in pripravo naj se sežgo, a železne razbelijo ali izžare.
5.	Vprežna živina, ki je izvažala mrtva trupla, gnoj, in druge kužljive tvarine.
Tako živino je treba po opravljenem delu skerbno izmiti in oščetati, in kopita jim je karkoli natanko je moč — očedeti.
6.	Pašniki, kamer je govejekužna živina hodila. Pašnike je skrbno očistiti gnoja, s katerim je delati kakor z gnojem iz okuženih hlevov, in na-nje se sme živina stoprv po tem v novič spuščati, ko je izrečeno, da je kuga nehala in ko je politično okrajno oblastvo dovolilo to.
Pri zvrševanji razkužbenih del, ki se morajo brž ko bode moči začeti in kolikor je mogoče hitro opraviti, smejo se uporabljati samo ljudje iz okuženih pohištev ali pa taki, kateri nimajo živine. Ne sme se jim dopustiti občenje z ostalimi Stanovniki tistega selišča, dokler imajo to delo.
K pis. k). Oblačila naštetih ljudi, med katere se vsekakor štejejo mesarji, ki pobijajo sumna goveda, treba je, ako se perij, v vročem lugu 12—24 ur pustiti, po tem z milom izdatno oprati in na zraku posušiti, a če se ne pero, podvreči 24 ur delovanju (učinku) suhe vročine ali parov klorovih ali žeplevito-kislih in po tem primerno prezračevati.
Obutalo in usnje mora se skrbno očistiti, izprati, potom namazati s tolščo in dobro prezračiti.
K §. 23.
Kadar so na morskih ladij ah prikaže goveja kuga, naj pomorsko-zdravstveno oblastvo I. stopinjo to precej priznani političnemu okrajnemu oblastvu in sosednim pomorsko-zdravstvenim oblast,vom ter stvar naznani pomorskemu oblastvu.
Le-to oblastvo naj ta prigodek na znanje dd ostalim podstoječim pomorsko - zdravstvenim uradom in političnima deželnima oblastvoma Tržaškemu in Zadarskemu •
Politično deželno oblastvo naj vsak teden po deželnem časniku na znanje daje, kako vsak čas goveja kuga v njegovem upravnem okoliši stoji, ter naj to priobčuje tudi vsem svojim podstojnim političnim okrajnim oblastvom.
K §. US.
Ako je ugotovljeno, da biva goveja kuga če tudi samo v enem pohištvu katerega selišča, mora se pod pridržkom §§. 25 in 26 izreči, da je to selišče okuženo ter je na-nj uporabljati poleg naredeb, o katerih govorč §§ 16, 20 in 21, še tudi naredbe §. 23
Na izhodiščih in vhodiščih okuženega selišča naj se namestijo table z nadpisom: „Goveja kuga“.
Zaporne naredbe nad selišče ukrenjane (zapor selišča) treba je po zanesljivih stražnikih, izbranih izmed takih prebivalcev tistega selišča, kateri nimajo živine, ali ako bi potrebno bilo, po vojaštvu prigledovati in zvrševati.
Straže je obširno poučiti o tem, katere dolžnosti imajo, ter prigledovati v tem, kako opravljajo svojo službo.
K. pis. f). Živino, ki se v kužno selišče za živež prižene, treba je kakor hitro mogoče zaklati in da se to zgodi, dolžno je paziti okrajno oblastvo.
K pis. g). Kadar bi železnično postajališče bilo samo kužno selišče, naj stanovalci na-nj stopijo, samo kjer jc komu neogibno potrebno, ter je — razen slučaja pod /) omenjenega — brezuvetno prepovedano za čas, dokler traja kuga, prežvekovalke nakladati in odkladati.
Enakšno je postopati pri takšnih vožnjah na ladiji.
K pis. h). Propisana razkužba sena in steljiva, v katero se imajo kaki izdelki obrtniški zavijati bodi v tem, da se tako zavijalo prezrači in na to poškropi z raztopino karbolno. Krajevno oblastvo naj pazi na to, da se zgodi takč.
Krajevnemu oblastvu namenišča mora se priznaniti, kdaj je odšla poslatev, da se zavijalo (seno ali slama) pod njegovim nadzorom sežge.
K pis. h). Kadar se zapor preloži na poljske mejnike (okolični zapor), držati se je ukazil, ki so dana v
zvršitvenem propisu k §. 20 točki 2 f) splošnega zakona o kužnih živalskih boleznih.
Kadar se goveja kuga vname na pomorski ladij i, razgrniti je na njej zaprtijsko (kontumacijsko) zastavo.
K §. 84.
Dokler v katerem selišči biva goveja kuga, naj uradni živinski zdravnik od 8 do 8 dni pride ogledavat, če niso razmere takšne, da mora v kužnem selišči ves čas ostati ali po večkrat pogledavati.
V tej dobi je tudi od časa do časa preštevati živino.
It §. 85.
Da se zapor in zavarovalne naredbe stesnijo ali omejč na okuženo pohištvo, oziroma na okuženi hlev, to se sme dopustiti samo v takih večjih mestih ali se-liščih, v katerih se za prav živinstvo ne goji ali redi ter se drži v poglavitnem samo užitek dajoča živina. Ali v takih slučajih treba si je prizadevati, da se kuga kar je mogoče hitro zatare, treba jo toraj brž ubiti vso živino, kar je biva na okuženem pohištvu, okužene prostorije, kar je moči natanko zapreti in precej razkužiti.
It §. 37.
Selišča, kar jih pada v kužni okoliš, treba je privzeti va-nj s celim njihovim zemljiščem ali svetom.
Da je kateri kužni okoliš ustanovljen in kolik mu je razsežaj, to naj se razglasi in deželnemu oblastvu naznani.
K pis. a). Aho se ukaže prežvekovalkam po kužnem okoliši vžigati posebno znamenje, naj se razglasi v to izbrano znamenje, in pa protivžig, ki se udari na živin -četa po tem, ko bode kužni okoliš preklican
K pis. /). Brezuvetno je prepovedano imeti živinske semnje v drugih seliščih kužnega okoliša, nego so v točki f) omenjena.
Krajevno oblastvo sejmišča naj pazi to, da se na semenj prignane prežvekovalke odpravijo na ravnost v mesnico in da sc ondi res zakoljejo.
K pis. K). Ako oblastvo dovoli izvoz klavne živine, piče in slame iz kužnega okoliša v drug upravni okoliš
ter mora vožnja iti skozi vmos ležečo, veljavnosti tega zakona podvrženo deželo, treba je zadobiti tudi privoljenje političnega deželnega oblastva le-to dežele.
H tj- »1.
K odstavku 3. Da se komu dopusti vvoz za gospodarstvo namenjene živine iz neokuženih krajev okužene dežele v drugo deželo, i/prositi je tudi privolitev tistih deželnih oblastev, skozi katerih okoliš bi bilo morebiti živino voziti. Taka živina sme se samo po železnici ali po vodi voziti. Kdaj dojde takšna živina, treba je za časa priznaniti političnemu okrajnemu oblastvu tistega selišča, kjer se ima vhleviti, da vzmoro propisana pazila ukazati
it g. :ts.
Kadar so v okuženem pohištvu kužnega selišča poginile ali ubite bile vse prežvekovalke ter se je razkuževanje popolnem zvršilo, sme sc zapor takega pohištva (§. 21) preklicati.
Prodno se izreče, da je goveja kuga v osamljenem pohištvu ^§. 26) ali v selišči nehala, mora se popred vselej končno pregledati število goved, ovac in koz. Ako se tu najdejo vse te živali da so nesumne, ter so izpolnjeni uveti, ki jih postavlja g. .42, naj politično okrajno oblastvo izreče, da je kuga minila, za kužno selišče, ali tudi za kužni okoliš ukazane zaporne naredbe ali vse ali po okolnostih samo nekaj njih prekliče, prestanek kuge na znanje d.l in o tem naznanilo pošlje deželnemu, oblastvu.
it g. :$$.
Kadar se ukaže ubiti prežvekovalke, kar jih je na semnji klavne živine ali v javni klavnici, naj se to v dotični prostoriji pod nadzorom živinskega zdravnika in to v času kar je mogoče najkrajšem zvrši.
Ako se med živino voženo na pomorski ladiji primeri slučaj suma o goveji kugi, to naj pomorsko-zdrav-stveno oblastvo ladijo osami, stvar uradno poistini in če je na ponudo pomorski lazaret, ladjo va-nj odpravi, kjer se bode dalje po prepisih delalo z njo.
Kazenski zakon.1
‘25
Ako nastane potreba, živino na kakem drugem mestu spraviti na suho, naj se to priobči političnemu okramemu oblastvu zarad nadaljnega uradovanja.
H §. 35.
Glede cenitve živine in drugih stvari in gledč ustanavljanja cenil (cenitvenih podatkov) napotuje se na §. 38 splošnega zakona o kužnih živalskih boleznih in na dotični zvršitveni propis.
Cenilnice je narejati po prilogah II. in III.
H §. 3».
Kadar gre za prestop prepovedi vvo/.a prek državne ali deželne meje ali izogib določenih vstopališč ali za druge v §. 39 na misel vzete slučaje, pri katerih ni brez dvoma gotovo, da je stanje dotičnih živinčet popolnem nesumno, tedaj naj politično oblastvo upor bij a zvršitveni propis k §. 40 splošnega zakona o kužnih živalskih boleznih.
Tudi glede suhih živalskih surovin ravnati je po le-tem zvršitvenem propisu. Sveže (frišne) živalske surovine. ki prihajajo iz kužnih selišč ali okolišev, morajo se uničiti.
V ostalem je po kakovosti slučaja primerno storiti po načelnih določilih danih v poslednjem odstavku § 46 gori navedenega zakona.
K §. 40.
Točka 1. Zdravstvenp-zaporni (kontumacijski) zavodi naj se v oziru na pripuščanje živine in živalskih surovin in na postopanje z istimi drže pvopisov za-nje veljavnih, v kolikor se ti propisi s pričujočim govejekužnim zakonom in s tem zvršitvenim propisom n« izpreminjajo.
Goveja živina sme se iz zdravstveno-zapornih zavodov izpuščati samo v tak namen, kakeršnega zakon dovoljuje, torej se sme klavna živina napotiti samo v določena večja trošilišča in druga goveja živina samo v taka selišča, ki ležč v Galiciji ali v Bukovini.
K točki 3 in 4. Razen slučajev točke 4 naj politično deželno oblastvo ukazuje zdravstveno - zaporne zavode
zapreti. Kadar koli se zdravstveno-zaporni ali kontuma-cijski zavod zapre, treba je vselej to razglasiti po uradnem časniku, in po listu nabitem pri dotičnem mejnem carinskem uradu in pri dotičnem kontumacij-skem zavodu ter naznaniti ministerstvu notranjih zadev.
Kadar se v zdravstveno zapornem zavodu goveja kuga vname, naj ga zavoda ravnateljstvo neutegoma zapre ter le-to po okrajnem oblistvu naznani političnemu deželnemu oblastvu.
K točki ti Bolna živinčeta je ubiti s kijem in z njih mrtvimi trupli po §. ‘21. pis b) ravnati.
Živinčeta, kav jih je videti da so zdrava, naj se v primerni prostoriji zapornega zavoda po obrtniško pobijejo, z mesom in kožami je delati po 3. odstavku točke 6.
K točki 7. Kontumacijski listi preživačem naj se izdajo kakor doslej.
Glede oznamenila z vžigom naj se dela kakor do zdaj.
K točki 8. Klavna živina, izpuščena iz zapornih ali kontumacijskih zavodov, kateri no ležč neposredstveno na železnici, naj se do prve železne cestne postaje, kjer se spravi na voze. pod nadzorom goni po posebnih za to dolot'enih cestah ter je paziti, da se nikdar ne pomeša z domačo živino.
V takih mestih ali seliščih, katerim je dopuščeno zatad poboji prejemati kontumacijsko živino, naj se poskrbe takšne naredbe, da se v zadnjem stavku ali reku 1. odstavka točko 8 izrečena prepoved ne more prelomiti.
Trošilišča mesta, za katera se sme klavna živina vvažati, dajö so zapornim zavodom na znanje.
K točki 9. Živine, namenjene v gospodarstvo za Galicijo ali Bukovino naj se, kolikor se koli dii, na železnicah ali po vodi odpravi v kraj, kamor je namenjena.
Kolikor to ni mogoče, naj se tako goni, kakor je zapovedano k točki 8.
Takšna živina ne sme se dati med domačo živino, predno izteče 10 dni od časa, ko je došla v namenišče (§. 13 zakona o goveji kugi).
K točki 10. odstavku 1. Gospodarji živine imajo dolžnost, donesti kontumacijske liste, da dube drug to-zomsk potni list za dotična živinčeta.
‘25*
Na novem potnem listu tej živini pripomniti je z odnosom na kontumacijski list, kateri dan je živina stopila iz zdravstveno-zapornega zavoda.
Kadar je treba novi potni list izdati samo za neki del tiste živine, katerej kontumacijski list v izkaz služi, je na kontumacijskem listu, kateri se živine gospodarju nazaj dd, zabeležiti ta odhodek.
Kadar so za vsa živinčeta, katerim kontumacijski list v izkaz služi, izdani novi potni listi, odvzeti je kontumacijski list in priložiti vsporedniku živinskih potnih listov.
V ta namen, da bi se takšna živina kam iz dežele ali na živinske semnje po deželi gnala, ne smejo se dajati novi potni listi predno izteče 60 dni od časa, ko je bila iz kontumacijskega zavoda izpuščena.
K točki 11. Ovce in koze morajo se v tečaji opazovanja njihovega, ki traja 12 ur, po enkrat nakrmiti.
K točki 12. Kože, kosti, rogovi, konice ali špice rožene in parklji, če je to blago popolnem suho, dalje osoljena in posušena goveja čreva, čreva za strune, ne topljeni loj v sodih, naposled v vreče ali culo (bale) vdjane kravje dlake ali kocine, svinjske ščetine, ovčja volna in kozje kocine niso navezane na vvoz čez zdravstveno - zaporne zavode, dokler se ne izreče z ukazom ministerstva notranjih zadev, da se take stvari v katero tistih dežel, ki za nje ta zakon velja, pripuščajo samo pod uvetom, če se poprej razkužijo.
Neraztopljeni loj v trebušinah sme se samo prek kontumacijskih zavodov pripuščati ter naj se ondukaj ovijala (trebušinu) razkužijo s tem, da se izpirajo s 10 odstotnim klorovovapnenim mlekom ali 6 odstotno raztopino karbolno.
Omenjene vrste blago, ki gledč na kakovost ali način zavoja ne ustreza zahtevam zakona, treba je na meji zavrniti.
To naj se zlasti zgodi tedaj, kadar se sveži deli živalskega trupla najdejo da so pomešani s suhimi.
Brezuvetno je prepovedano sveže živalske dele vva-žati in prevažati.
3.
Zakon z dno II. avgusfa 1886 št. lil drž. zak..
s katerim se izpreminja 8. 28 zakona z dne 29. fe-bruvarja 1880 (drž. zak. št. 35) o odvračanji in zatiranji kužnih bolezni pri živalih.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako :
Člen I. Paragraf 28 zakona z dne 29 febr. 1880 (drž. zak. št. 35) v svojem sedanjem besedilu se razveljavi ter naj v bodoče slove tako:
S- tiSk. Politično okrajno oblastvo naj na podlogi mnenja uradnega živinozdravnika in pod opreznostmi, ki se ukazoma ustanove, dopušča, da se popolnem zdrava goveda iz zaprtih hlevov in seliše kam zarad poboja ženo.
Meso pobitih bolnih, kakor tudi takih goved, ki so žarad suma plučne kuge pobita in po poboji najdena, da so bila zdrava, sme se na podlogi živinozdravniškega najdenja, po tem, ko bode po polnem ohlajeno, — prosto ponovčiti in izvažati ; vendar je treba pluča pobitih bolnih živali, za katere se je našlo, da so užitne, in pa mrtva trupla goved, ki so za kužno plučnico poginila, in takih bolnih goved, ki so bila pobita ter niso užitna, spraviti s poti tako, da ne bode škode odtod.
Kože takih bolnih goved, ki so poginila ali pobita bila, treba je razkužiti.
Kadar se živali, za katere je sum, da imajo plučno kugo, kje zateko, da se zoper prepoved rabijo ali kadar se zateko zunaj prostorov, ki so jim bili odkazani, ali na takih mestih, na katera
ne smejo stopiti, tedaj sme, — če se je bati, da bi tako najdena živina kugo dalje zatrosila, — politično okrajno oblastvo a v posebno nevarnih okolnostih krajevno oblastvo samo ukazati, da se precej ubije.
XIV.
Zakon z ilne l-i. novembra Ш it. bil drž. zakonika
o društvenem pravu.
S privolitvijo obeh zbornic Mojega državnega zbora ukazujem tako :
Prvi oddelek.
O društvih sploh.
§. 1. Društva so dopuščena po določbah tega zakona.
§. 2. Društva in družbe, ki merijo na dobiček, potem vsa društva za bankine- kreditne- in zavarovalne posle, istotako rentni zavodi, hranilnice in zastavnice izvzemajo se veljavi tega zakona ter stoje pod posebnimi nanje se nanašajočimi zakoni.
§. ;{. Pričujoči zakon dalje nima veljave:
d)	za duhovne redove, kongregacije, potem verske družbe sploh, s katerimi je postopati po za iste obstoječih zakonih in propisih:
6) za zadruge in podporne blagajnice obrtnikov, ustanovljene po obrtnih zakonih;
c)	za rudniške družbe in rudarske skladnice osnovane po rudniških zakonih.
Za katoliška društva in bratovščine veljajo določbo tega zakona (min. ukaz z dne 13. aprila 1808 št. 1307).
§. 4. Nameravano ustanovitev društva, spadajočega pod propise tega zakona, imajo ustanovitelji s priloženimi pravili pismeno naznaniti političnemu deželnemu oblastvu, predno prične njegovo delovanje. Iz pravil mora se razvideti:
a)	namen društva, sredstva zato in način , kako se ona pridobivajo;
č) način ustanovitve in obnovitve društva;
c)	sedež društva;
d)	pravice in dolžnosti društvenikov;
e)	organi društvenega ravnateljstva;
Z) P°g0ji veljavnih sklepov, odpravkov in naznanil;
g)	način, kako se poravnavajo prepiri, nastali iz društvenega razmerja;
h)	zastop društva na zunaj;
Г) določbe o njegovem prenehanju.
§ 6. Pravila so predložiti v petero izvodih. O storjenem naznanilu dati je na zahtev takoj potrdilo. V pravila, pridržana pri deželnem oblastvu, dovoljen je vsakomur vpogled in prepis taistih.
§. (5. Ako je društvo po njegovem namenu, ali po njegovi ustanovi protizakonito, ali protipravno ali za državo nevarno, sme deželno oblastvo prepovedati njegovo ustanovitev.
Ta prepoved se mora zgoditi pismeno in z navedbo vzrokov v štirih tednih po podanem naznanilu (§§. 4. in 5.).
§. 7. Ako v tem roku ni prepovedi, ali če deželno oblastvo že prej izjavi, da ne prepoveduje društva, sme društvo pričeti svoje delovanje.
§. 8. Proti prepovedi deželnega oblastva se more v 60 dnevih prijaviti vzklic na ministerstvo notranjih zadev.
§. 9. Deželno oblaatvo ima na zahtev društva taistemu, ako se ni zgodila prepoved, ali če se je ona vzklicnim potom razveljavila, poveriti njegov obstanek po vsebini predloženih pravil in to poverilo dokazuje pravni obstoj društva za javno in zasebno (meščansko) občevanje.
§ K). Določbe §§. 4. do 9. tega zakona veljajo z izjemo, navedeno v §. 11., tudi za storjene pre-membe pravil, kakor tudi za ustanovitev podružnic (filial) in za osnovo združeb več društev med saboj, če so take sploh zakonito pripuščene (§. 33.).
§. H Glede takih društev, katerih delovanje se po podružnicah razširja na več dežela, kakor tudi glede združeb društev, ki so v večih deželah, je za uradne posle, katere jemljejo §§. 4. do 10. v misel, pristojno ministerstvo nostranjih zadev, kateremu so podajati tudi dotična naznanila.
§. 15i. Društveno predstojništvo ima svoje člane z navedbo njihovega bivališča in napovedbo onih, kateri zastopajo društvo na zunaj, naznaniti obla-stvu v treh dnevih po njihovi izvolitvi.
To naznanilo podati je v krajih, kjer je kako samostojno deželno-knežje varnostno oblastvo, le-temu, drugod pa političnemu okrajnemu oblastvu.
Pri društvih, katera se delijo v podružnice (filiale), podati je to naznanilo od vsake podružnice posebej.
It az s o <Ui a kas. dvora: ,,Dru8tveno ]> r o d в t o j n 1 н t v <>“ v zmielu 8- »e pomenja samo društvenoga p r o d a t o j -
XIV. Zakon z dno 15. novembra 1807 št. 134 d. z. 393
n i k a ali načelnika, kateri je poklican društvo zastopati, temveč društven odbor kot skupni organ, ki posluje v imenu društva (z dno 23. novembra 1875 št. 6575).
§. če kako društvo o svojem delovanju svojim elanom razdaja odgovorna ali poslovna poročila ali druge takošne izkaze, so taisti v §. 12. zaznamovanemu oblastvu v treh izvodih podati; oblastvo lahko prisili k temu društvo z redovnimi globami do desetih goldinarjev.
§. 14. Vsako društvo sme imeti svoja zborovanja javno. Vender pa se razprave ne smejo vde-ležiti osebe, ki niso društveniki ali povabljeni gostje.
Niti društveniki, niti poslušalci ne smejo priti oboroženi k društvenim zborom, in predsednik zborovanja naj o tem čuva.
§• 15. O vsakem društvenem zborovanju mora predstojništvo podati najmanj 24 ur poprej v §. 12. zaznamovanemu oblastvu naznanilo, v katerem je navesti kraj in čas zborovanja in ako ima biti to javno, navesti je tudi to.
§. 16. Te, kakor tudi v §§. 12. in 13. omenjene naznanitve in predloge so kolekov proste.
§. 17. Za to. da se zakon varuje in red vzdržuje pri kakem društvenem zborovanju, skrbeti je najprej predsedniku.
On naj protizakonitim izjavam ali dejanjem takoj nasproti stopi in zaključi zborovanje, ako se njegove naredbe ne slušajo.
§. 18. Oblastvu je prosto poslati k vsakemu društvenemu zboru kakega odposlanca. Le-temu je odkazati primeren prostor v zboru, kakor si ga
394 XIV. Zakon z dne 16. novembra 1867 št. 134 d. z.
sam izbere, in na zahtev dati mu je pojasnilo o osebi onih, ki stavijo kak predlog in ki govorijo.
Taisti ima tudi pravico zahtevati, da se piše zapisnik o predmetih razprave in o storjenih sklepih-
Odposlanca pošilja redoma v §. 12. omenjeno oblastvo, pridržuje pa si lahko deželno oblastvo samo to pravico.
Vlada sme vsaki čas pregledati zapisnike o društvenih zborovanjih.
§. It). Te določbe o naznanitvi društvenih zborov (§. 15.) in o odpošiljatvi vladinega odposlanca (§. 18.) niso uporabljati na seje predstoj-ništva in pregledovalnih (kontrolnih) organov, če so taki postavljeni.
§. 20. Nikako društvo ne sme storiti sklepov ali izdajati ukazov, kateri so kazenskemu zakonu protivni, ali s katerimi si društvo po vsebini in obliki svoji veljavo v kakem oddelku zakonodajstva ali eksekutivne oblasti.
§. 21. Ako se napravi kako društveno zborovanje proti propisom tega zakona, naj oblastvo taisto prepove in po razmerah zaključi.
Istotako naj zaključi vladni odposlanec ali, če ni bil zato nikdo poslan, oblastvo, kak četudi zakonito sklican zbor, ako se pri zborovanju pripetijo protizakoniti postopki, ako se razpravljajo predmeti, kateri presegajo statutarični delokrog društva, ali če zbor dobi značaj, ki preti javnemu redu.
§. 22. Kakor hitro se izreče, da je društveno zborovanje zaključeno, dolžni so navzoči kraj zborovanja takoj zapustiti in se raziti.
XIV. Zakon z dne 16. novembra 18Ü7 št. 184 d. z. 395-
Ako se zaukaz ne posluša, sme se odstranitev zvršiti z uporabo prisilnih sredstev.
§. 28 Peticije ali prošnje (adrese), ki izvirajo-od društev, se ne smejo prinašati po več, kakor desetih osebah.
§• 24. Vsako društvo se sme razpustiti, ako taisto stori sklepe ali izdaja zaukaze, kateri so določbam §. 20. tega zakona protivni, ako prekorači svoj statutarični delokrog, ali če sploh ne zadostuje več pogojem svojega pravnega obstanka.
§. 25. O razpuščenju razsoja praviloma deželno oblastvo, v slučajih §. 11. pa ministerstvo-notranjih zadev, na katero se more tudi v (SO dnevih vzklicevati proti razpustnem razsodilu deželnega oblastva.
Nižja oblastva (§. 28.) so pa upravičena, delovanje društva, pri katerem nastopijo v §. 24. omenjeni razpustni vzroki, ustaviti do konečne odločbe o razpuščenju.
§. 26. Prostovoljno razdruženje (prenehanje) kakega društva naznaniti je takoj po odstopajočem društvenem predstojništvu deželnemu oblastvu in le-to naj to objavi v uradnem listu.
§. 27. Vsako oblastveno razpuščenje kakega društva se objavi v uradnem listu. V tem slučaju ukreniti so tudi glede društvenega imetja po oblastvih potrebne zakonite naredbe.
§. 28. Kot v tem zakonu imenovano oblastvo je tam, kjer ni nobene izrecne določbe, umeti praviloma politično okrajno oblastvo; v krajih, kjer
306 XIV. Zakon z dno 15. novembra 1867 št. 134 d. z.
se nahaja kako posebno deželno-knežje varnostno oblastvö, pa le to.
O silni nevarnosti za javni red in varnost sme pa tudi vsako drugo oblastvo, katero ima za njuno vzdržanje skrbeti, prepovedati ali zaključiti društveno zborovanje, katero je bilo sklicano ali držano proti propisom tega zakona, ali pa ustaviti delovanje društva, katero se je ustanovilo ne da bi se bili spolnili zakoniti pogoji, ali pri katerem nastopijo v §. 24. označeni razpustni vzroki. To je naznaniti vselej takoj pristojnemu oblastvu.
Drugi oddelek.
O političnih društvih.
§. 29. Za politična društva veljajo razun splošnih določb prvega oddelka sledeče posebne določbe.
§. 30. Inostranci (tujci), ženske maloletniki se ne smejo sprejemati za člane političnih društev.
§. 31. Predstojništvo sestaviti je iz najmanj petih in največ desetih članov.
§. 32. Politična društva so dolžna, v §. 12. imenovanemu oblastvu naznaniti svoje društvenike v treh dnevih po pričetem društvenem delovanju in oziroma po vsakem sprejetju kakega novega društvenika, ter vsako leto predložiti izkaz o številu svojih društvenikov.
Te predloge so kolekov proste.
§. 33. Političnim društvom je prepovedano, ustanavljati podružnice (filiale), snovati med saboj zveze ali sicer se družiti z drugimi društvi, bodisi s pismenim občevanjem, bodisi z odposlanci.
Istotako ne sme noben član predstojništva biti v predstojništva kakega drugega političnega društva.
§. 34. Društvena znamenja nositi je prepovedano.
§. 35. Ako hoče kako nepolitično društvo svoje delovanje razširiti na politične zadeve, podvreči se mora določbam tega zakona, ki veljajo za ustanovitev političnega društva.
Je-li kako društvo smatrati za politično, presoja deželno oblastvo in v slučajih §. 11., kakor tudi v slučajih rekurza, pa ministerstvo notranjih zadev.
Tretji oddelek.
Kazenske- in konečne določbe.
§. 36. Prelomitve tega zakona kaznujejo, ako se ne uporablja občni kazenski zakon, sodišča za prestopke z zaporom do šest tednov ali z globami do 200 goldinarjev.
§. 37. V slučaju vojske ali notranjih nemirov sme vlada določbe tega zakona začasno in krajevno, eelo ali delovito dejati ob moč.
(ilej zakon z dne 6. maja 1869 št. 66 drž. zakonika.
33. Glede društev, na katera je uporabljati ta zakon, zgube društveni zakon z dne 26. novembra 1852, št. 253 drž. zak. in vsi drugi z pričujočim zakonom v protislovju stoječi zakoni in ukazi svojo moč.
XV.
Zakon z ilno Г>. novembra 1867 št. 185 dri. zak.
o shoilnem (zbornem) pravu.
S privolitvijo obeh zbornic Mojega državnega .zbora ukazujem tako:
§. 1. Shodi (zbori) so dopuščeni po določbah tega zakona.
§. 2. Kdor hoče sklicati kak ljudski shod, ali sploh kak obče pristopni zbor brez omejitve na «povabljene goste, mora to naznaniti najmanj tri dni poprej pismeno oblastvu (§. Iti.) ter navesti namen, kraj in čas shoda.
Oblastvo naj na naznanilo da takoj potrdilo.
§. 1$. Za shode (zborovanja) pod milim nebom je potrebna poprejšnja dovolitev oblastvu (§. 1 ti.)
Za to dovolitev imajo prositi oni, kateri shod sklicujejo in povedati je v tej prošnji, kakor tudi v dovolitvi namen, kraj in čas shoda.
Taisto velja za javne obhode, kjer je naznaniti tudi nameravana pot.
Ako se dovolitev odreče, zgoditi se mora to pismeno z navedbo vzrokov.
§. 4. Shodi volilcev k volitvenim razgovorom potem k razgovorom z izvoljenimi poslanci izvzemajo se določbam tega zakona, ako se godijo o času razpisanih volitev in ne pod milim nebom.
§. 5. Dalje izvzemajo se določbam tega zakona javne veselice, ženitovanja, ljudske slovesnosti ali obhodi, pogrebi, procesije, hoja na božja pota in
XV'. Zakon z dne 16. novembra 1867 st. 135 d. z. g()9
drugi shodi ali obhodi v izvrševanje kake zakonito dopuščene vere, ako se vršijo po dosedanjem običaju.
§. (». Shode, katerih namen kazenskim zakonom nasprotuje, ali kateri so nevarni za javno varnost, ali za javni blagor, naj oblastvo prepove.
§. 7. Med zborovanjem državnega zbora ali kakega deželnega zbora, ne sme se dopuščati na kraju njihovega sedeža in v okrožju petih milj noben shod pod milim nebom.
Mesto 6 milj velja sedaj okrožje 88 kilometrov (min. ukaz z dno 7. julija 1876 št. 101 drž. zuk).
§. 8. Inostrane! (tujci) ne smejo nastopiti niti kot podvzetniki, niti kot reditelji ali voditelji kakega shoda za razpravo javnih zadev.
§. 9. Shodov v §§. 2. in 3. omenjenih, se ne smejo udeležiti oboroženi.
tj. 10. Adrese ali peticije, katere izvirajo od shodov, se ne smejo prinašati po več, kakor desetih osebah.
§. jj. Za to, da se pri kakem shodu zakon varuje in red vzdržuje, skrbeti je najprej voditelju in rediteljem taistega.
Oni naj protizakonitim izjavam ali dejanjem takoj nasproti stopijo in ako se njihove naredbe ne slušajo, naj voditelj shod razpusti.
§. S2. Oblastvu je prosto, k vsakemu shodu v §§. 2 in 3. omenjene vrste enega, po okolnostih tudi več odposlancev poslati, katerim se mora v shodu odkazati primeren prostor, kakor si ga sami
400 XV. Zakon z dne 16. novembra 1867 št. 135 d. z.
izbero, in katerim se mora za zahtev dati pojasnilo o osebi onih, ki stavijo kak predlog in ki govorijo.
§. 13. Ako se skliče kak shod proti propisom tega zakona, naj ga oblastvo (§§. 16. in 17.) prepove in po okolnostih razpusti.
Istotako naj razpusti vladni odposlanec, ali, če ni bil nikdo poslan, oblastvo kak, če tudi zakonito sklican shod, ako se na taistem pripetijo protizakoniti postopki, ali če taisti dobi značaj, ki preti javnemu redu.
§. 14. Kakor hitro se izreče, da je kak shod razpuščen, dolžni so vsi navzoči kraj shoda takoj zapustiti in se raziti.
Ako se ne uboga, sme se razpuščenje zvršiti z uporabo prisilnih sredstev.
§. l.">. Ukazi §§. 13. in 14. veljajo tudi za javne obhode.
§. 16. Kot v tem zakonu imenovano oblastvo je praviloma umeti:
а)	v krajih, kjer se nahaja kako deželno-knežje
varnostno oblastvo, le-to oblastvo ;
б)	na sedežu političnega deželnega oblastva, če
tamo ni nobenega deželno-knežjega varnostnega
oblastva, deželno oblastvo ;
c) v vseh drugih krajih politično okrajno oblastvo.
§. 17. O silni nevarnosti za javni red in varnost je pa tudi vsako drugo oblastvo, katero ima za njuno vzdržavanje skrbeti, upravičeno prepovedati ali razpustiti shod, kateri je bil sklican ali
držan proti propisom tega zakona, o čemur je pa vselej takoj obvestiti po §. 16. pristojno oblastvo.
§. Zoper vse ukrenitve nižjih oblastev more se v osmih dnevih vzklicevati na deželno oblastvo in zoper vsako ukrenitev le-tega pa na minister-stvo notranjih zadev.
§. 19. Prelomitve tega zakona kaznujejo, ako se ne uporablja občni kazenski zakon, sodišča za prestopke z zaporom do šest tednov ali z globami do 200 goldinarjev.
§. 20. V slučaju vojske ali notranjih nemirov sme vlada določbe tega zakona začasno in krajevno dejati ob moč.
XVI.
Kazenske določbo iz zakona z dno II. aprila INS!) št. II drž. zal,
s katerim se v vaj a nov vojni zakon.
Nori vojni zakon z ilnr II. a p rila IS Si P št. 41 dri, zak., kateri je bil dne IS. aprila ISSiP razglasen in Je s tein dnevom stopil tudi v mor. in velja,vo, določa v ■/;>. 47, 4S in 4iP kažnjiva dejanja, glede katerih pristoji kazenski postopek rednim soiLfaieem ft$. (»S drugi odstavek). Ker so ta kažnjiva dejanja, označena, za, pregreske, pristojni so to raj po g. I.i kaz. pravd, reda sodni dvori prte stopinje. Omenjeni in drugi šemo spadajoči §§. se glase :
§. 45- Kdor v nameri, da bi se odtegnil dolžnosti naborne stave, zapusti ozemlje avstro-ogerske monarhije, ali med naborno stavo biva kje zunaj mej monarhije, zakrivi se pregreška ter kaznuje z ostrim zaporom od enega meseca do enega leta in v novcih od 100 do 1000 goldinarjev. Razun te kazni dene se takošen begun zunaj letnega razreda in žrebovne vrste ter se v oziru na odslužbo in
20
Kazenski zakon.
podaljšanje služne dolžnosti postopa z njim po §. 44.
Kdor ho odteguje dolžnosti naborno stavo, no da bi zapustil ozomljo avstro-ogorske monarhijo, zakrivi so po §. 44 samo prestopka in take prestopke kaznujejo politična oblastva.
Po Nuj višjem lastnoročnem pismu z dno 14. novembra 1868 obsega avstro - ogorska monarhija skupnost pod žezlom Nj. Veličanstva cesarja ustavno združonih dežol. Bosna in Eroegovina so toraj no moreta prištevati k ozemlju monarhije.
§. 47. Kdor se poprime kakih zvijač, da bi zakoniti vojni dolžnosti odtegnil sebe ali koga drugega, zakrivi se pregreška ter se kaznuje z ostrim zaporom od enega meseca do enega leta iu v novcih od 160 do 2000 goldinarjev — kadar se ne uporabljajo ostrejša določila občnega kazenskega zakona.
Razun te kazni deva se krivec, komur na korist je bilo kažnjivo dejanje storjeno, za dotično naborno stavo zunaj letnega razreda in žrebovne vrste ter se v oziru na odslužbo in podaljšanje služne dolžnosti postopa z njim po §. 44.
§. 4J{. Kdor se poprime kakih zvijač, da bi ■za sebe ali za koga drugega dosegel katero v §§. 25. do vštevši 34. tega zakona določeno ugodnost. ki mu ne pristoji, zakrivi se pregreška ter se kaznuje z ostrim zaporom od enega do šestih mesecev in v novcih od 100 do 1000 goldinarjev, ako se ne uporabljajo ostrejša določila občnega kazenskega zakona.
Razun te kazni deva se krivec, komur na korist je kažnjivo dejanje storjeno, za dotično naborno stavo zunaj letnega razreda in vrste po žrebu določene.
Ugorinoeti §8• 2ß do 34 zadevajo: enoletno prezontno službo (88- 2f>—30) ; potem kandidatom duhovskega stanu od vsake zakonito priznano cerkve iu verske družbo (§. 31), podučiteljem in uči-
teljem na občnih ljudskih šolah, meščanskih šolah in učiteljskih izobraževališčih, kakor tudi na javnih zavodih za gluhonemo in slope (S. 32), posestnikom podedovanih kmetij (§. 33) pristoječe ugodnosti; slednjič ugodnosti z ozirom na rodbinske razmero (§. 34).
§. 49. Kdor sam sebe pokaži ali kako drugače pripravi sebe v tako stanje, zarad katerega bi imel biti celo ali deloma nesposoben za izpolnjevanje zakonite vojne dolžnosti, ali kdor sebe dš. po kom drugem pripraviti v takošno stanje, dalje kdor koga drugega pripravi v tako stanje, zakrivi se pregrešita, ter se kaznuje z ostrim zaporom od šestih mesecev do treh let in v novcih od 300 do 2000 goldinarjev.
Na takega, ki je koga drugega težko poškodoval, uporabljajo se določila občnega kazenskega zakona o hudodelstvu težke telesne poškodbe, ki utegnejo biti ostrejša.
Razun te kazni deva se poškodovanec v vseh naborni stavi podvrženih letnih razredih zunaj letnega razreda in vrste po žrebu določene ter je dolžan ■— ako je še pripraven za kako če tudi nižjo službo v vojništvu (vojnem pomorstvu) ali v deželni brambi — dve leti čez zakonito dolžnost službe v liniji, odnosno čez čas prezentne službe v deželni brambi prezentno služiti, vsled česar mu se tudi skupna dolžnost službe primerno podaljšuje.
Vojaški novinci in nadomestni reservisti, ki se tako sami sebe pokaže, predno jih vvrstijo, izgube ugodnost, da bi se z njimi postopalo po letnem razredu in žrebovni vrsti, ter zapadejo vsem prej navedenim kazenskim določilom.
Iz točke 8 prehodnih določil novega vojnega zakona, katera se glosi: „Kazenska določila obsežena v tem zakonu uporabljajo „se na kažnjiva dejanja, ki so bila pred začetkom veljavnosti tega „zakona storjena, a še no sojena, samo v toliko, kolikor po pri-„čujočem zakonu niso podvržena strogejemu postopku, nego po
26*
„prejšnjem zakonu“ — sledi, da sta 409 in 410 kaz. zakona z* dno 27. maja 1862 št. 117 d. z. razveljavljena.
§ 66. Kazenski novci (globe) pobrani na podlogi tega zakona gredö v zalog za uboge domovinske občine naborni stavi ali vojni dolžnosti podvrženega, a v vojarinski zalog (Militiirtaxfond) tedaj, kadar komu ni moči najti domovinske občine.
Poslednjič omenjeni kazenski novci naj se vraču n j aj o v zakoniti delež prispevka v vojarinski zalog.
Vse po tem zakonu prisojene globe naj se, kadar jih ni moči izterjati, premene v kazni zapora, odmerjaje po en dan zapora za vsakih 5 goldinarjev. Pri kumulativnih kaznih se vendar kazen na svobodi, ki jo preti zakon, vsled premene ne sme prestopiti za več nego polovico.
§. 67. čas, v katerem zastare vaj o prestopki obseženi v ij§ 35,, 44., 50. in 61. drugi odstavek, točka b) ustanavlja se na tri mesece, a čas za zastarevanje pregreškov, obseženih v §§. 45., 47., 48. in 49. na leto dni.
Zastarevanje kažnjivih dejanj začenja se:
1.	V slučajih §§. 44. drugi in tretji odstavek, 45. in 49. s koncem tistega leta, v katerem je pod vojno dolžnostjo stoječi dovršil 36 leto svoje starosti, ali ta čas, ko pod vojno dolžnostjo stoječi dotičnik pride pred naborno (pregledno) komisijo, a za ostalo krivce tudi o smrti pod vojno dolžnostjo stoječega, ako bi ta poprej umrl;
2.	v slučaji §. 50. z iztekom časa, v katerem je prepovedano oženiti se, ali če se ženitbena vez poprej razreši.
Glede kažnjivih dejanj, o katerih se govori v §§. 35., 44., prvi odstavek, 47., 48. in 61., drugi odstavek, točka 6), o začetku zastare veljajo določila občnega kazenskega zakona.
§. ()i{. Kazenski postopek zarad prestopkov omenjenih v §§. 35., 44., 50. in 61., tega zakona, kjer ne gre vojaškim oblastvom, pristoji političnim oblastvom in to v slučaji §. 35. političnim oblastvom prebivališča, a v ostalih slučajih političnim oblastvom domovinske občine.
Zarad pregreškov obseženih v §§. 45., 47., 48. in 49. pristoji kazenski prestopek rednim sodiščem.
XVII.
Zakon z dne 30. inaraja ISSN št. -tl dri. zak.
s katerim se ukrepajo kazensko - pravna določila v obrambo podmorskih kablov.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako:
člen I.
Zvršujoč člen 12. mednarodnega dogovora z dne 14. marcija 1884 (drž. zak. št. 40), v obrano s podmorskimi kabli (vrvmi) napravljenih telegrafskih zvez, dajo se naslednja določila v oziru na podmorske kable, ki prihajajo na suho v državnih ozemljih, naselbinah (kolonijah) ali posestvih ene ali več držav, katere je smatrati za k omenjenemu dogovoru pristopivše, namreč:
§. I. Prestopka se zakrivi:
1.	ladijar take ladije, ki ima opraviti s polaganjem
ali popravljanjem podmorskega kabla, če se ne
drži onih pravil o dajanji znamenj, katera s» sprejeta za ubranitev, da ne trči ladija ob ladijo.
2.	ladijar ali plovila voditelj, kateri zapazi znamenja v prvem odstavku omenjena, ali kateremu je moči jih zapaziti, ter se ali ne umakne nazaj, ali vsaj ne ostane eno morsko miljo oddaljen od ladije, ki polaga ali popravlja podmorski kabel;
3.	ladijar ali plovila voditelj, ki zapazi ali je v stanu zapaziti poplavke (boje), ki so namenjeni v to, da kažejo ležo podmorskih kablov, ter se od proge teh poplavkov ne drži oddaljen najmanj en četrt morske milje.
Ta prestopek je kaznovati v novcih do 150 gld. §. 2. Prestopka se zakrivi:
1.	ladijar ali plovila voditelj, kateri se je zunaj slučaja sile vsidril bliže nego en četrt morske milje od podmorskega kabla, katerega ležo je mogel iz proge poplavkov ali kako drugače spoznati, ali ki je svoje plovilo pritrdil na poplavek, namenjen da kaže, kod leži podmorski kabel;
2.	voditelj ribarskoga plovila, kateri svojega orodja ali svojih mrež ne drži najmanj eno morsko miljo oddaljenih od ladije, podmorski kabel polagajoče ali popravljajoče.
Vendar se to določilo uporablja samo s to omejitvijo, da je ribarskim plovilom, ki telegrafsko ladijo, imajočo sprejeta znamenja, zapazijo ali zapaziti morejo, dopuščen potreben — vendar 24 ur ne presegajoč — rok, da svoje delo dovršijo ter se ravnajo po danem naznanilu.
3.	Voditelj ribarskega plovila, ki svojega orodja in svojih mrež ne drži najmanj četrt morske milje oddaljenih od proge poplavkov, namenjenih v to, da kažejo ležo podmorskih kablov. Prestopek je kazniti z zaporom do enega meseca ali v novcih do 200 gld.
§. 3. Kdor iz malomarnosti, dalje kdor v slučajih §§. 1. in 2. podmorski kabel raztrga ali tako pokvari, da vsled tega utegne nastati popolna ali delovita pretrgatev ali motitev telegrafske zveze, zakrivi se prestopka ter kaznuje z zaporom do dveh mesecev ali v novcih do 300 gld.
§. 4. Kdor podmorski kabel nalašč pretrga ali poškoduje tako, da vsled tega utegne nastati popolna ali delovita pretrgatev ali motitev telegrafske zveze, zakrivi se hudodelstva ter kaznuje z ječo od treh mesecev do petih let.
§. 5. Določilo §§. 3. in 4. se ne uporablja tedaj, kadar je storilce morala huda sila, podmorski kabel pretrgati ali pokvariti, da si otmejo življenje ali svoje plovilo varno ohranijo, dalje, če se je kabel razdjal ali pokvaril slučajno ali po neogibni potrebnosti ob popravljanji kakega kabla, če tudi so se uporabile potrebne opreznosti, da bi se ne pretrgal ali pokvaril.
§. G. Prestopka se zakrivi, kdor se brani pokazati narodnost plovila izkazujoče uradne listine v svrho narejanja zapisnikov, o čemur se govori v členu 10. dogovora navedenega v členu I. tega zakona.
Prestopek je kazniti z zaporom do 14 dni ali v novcih do 100 gld.
§. 7. Določila §§. ti8. do 72., 81., 82., 312., 313. občn. kaz. zakona z dne 27. maja 1852, (št. 117 drž. zak.) uporabljajo se, kadar se v njih omenjena dejanja proti osobam v členu 10. dogovora navedenega v členu I. tega zakona imenovanim in imajočim oblast, poprijeti se dela, store ta čas, ko oni vrše v členu 10. na misel vzeti uradni posel.
('Um 10 mednarodnega dogovora z dne 14. marcija 1884 št. 40 drž. zak. za leto 1888 so glasi:
Prestopke pričujočega dogovora moči je poietinjati z vsemi dokazili, katera dopušča zakonodavstvo ono dežele, kjer stoluje pozvano sodišče.
Kadar oficirji, poveljniki vojnih ladij ali pa plovil, katerim je ena izmed visokih strank pogodnic posebej to naročila, imajo vzrok misliti, da je kaka druga in no vojna ladija storila prestopek zoper naredbe s pričujočim dogovorom postavljene, smejo oni od kapetana ali patrona ladije zahtevati, da jim so pokažejo uradne listine, katere izkazujejo narodnost dotičnega plovila. Na predočenih listinah samih je zabeležiti, da so bilo pokazano.
V ostalem smejo so s strani omenjenih oficirjev, brez ozira na narodnost okrivljenega plovila, narejati zapisniki. To zapisnike ju sestavljati po onih oblikah in v onem jeziku, kakor so navadni v deželi, kateri pripade sestavljajoči jih oficir; isti utegnejo v deželi, kjer so kdo na nje oslanja in po mori zakonodavstva to dežele služiti za dokazilo. Okrivljenik! in svedoki imajo pravico , v svojem jeziku pristaviti ali pristaviti dati vsa ona pojasnila, ki se jim zclč namenu primerna ; le-ta izrecila morajo biti pravilno podpisana.
§. }{. Postopek in sklepanje sodbe glede kažnjivih dejanj, ki so imenovana v tem zakonu, pristoji sodiščem.
§. t). V oziru na osobe stoječe pod vojno sodno oblastjo gre postopek in kazenska razsodba pristojnim vojaškim oblastvom po vojno-kazenskih propisih.
§. 10. Kaznovanje na podlogi tega zakona vrši se brez ozira na storilčevo državljanstvo in na kraj, kjer se je kaj kaznjivega storilo, ako se storilec ne Izroči.
A če je storilec morebiti v inozemstvu prestal kako kazen, treba je ozirati se na-njo.
§. II. Sodna oblast o kažnjivih dejanjih, storjenih na odprtem morji ali v kakem tujem terito-rijalnem vodovji pristoji sodišču domovinskega pristanišča avstrijskega plovila, na katerem se je dejanje storilo, ali sodišču avstrijskega pristanišča, v katero plovilo najprej zaplove, ali pa sodišču, pod katerim so storilca zasačili.
Sodna oblast o kažnjivih dejanjih, storjenih v kakem avstrijskem teritorijalnem vodovji pristoji poleg sodišča, ki se imenuje v prvem odstavku, tudi sodišču kraja, kjer je bilo dejanje storjeno.
Člen II.
Vlada naj ukazoma imenuje one države, katere je smatrati, da so pristopile k dogovoru z dne 14. marcija 1884. (Člen I.)
Člen III.
Ministru za pravosodje se naroča, določiti čas, kedaj stopi v moč ta zakon, in zvršiti ga.
Po ukazu pravosodnega minietevstva z dne ‘24. aprila 1888 št. 43 d. z. stopil je ta zakon dne 1. maja 1888 v veljavo.
Ukaz skupnega ministorstva z dne ‘24. aprila 1888 št. 4‘2 d. z. imenuje sledeče države, ki ho pristopilo mednarodnemu dogovoru z dne 14. marcija 1884: Argentinska republika, Belgija, Brazilija, Košta - Rika, Danska, Nemčija, Domingo, Francija, Drška, Velika Britanija, Gvatemala, Italija, Nizozemska, Avstro - Ogerska, Portugalska, Rumunija, Rusija, Salvador, Švedska in Norveška, Srbska, Španija, Turčija, Zedinjene državo ameriško, Urugvaj.
r
XVIII.
Kazenske določbe iz zakona z dne 21. maja 1887 št. .11 drž. zak.
o podaljšlii privilegije avstro -ogerske banke.
Ta Is petero členov obstoječ zahon določa v člena 4. sledeče:
Kdor brezoblastno izda bankovce ali druge na prinesitelja glaseče se zadolžnice, ki bi se v prometu utegnile uporabljati za novčna znamenja, zakrivi se pregrešita, kadar v tem ne biva tako dejanje , na katero občni kazenski zakon odmerja ostrejšo kazen, ter mu se v globo naklada desetkrat toliko, za kolikor je on izdal vrednostnih znamenj, a ta globa ne bodi nikdar manja od dveh tisoči goldinarjev.
Postopek vršiti in razsodilo ukrepati o tem pregrešim zvano je po kraljevinah in deželah zastopanih v državnem zboru samo in edino Dunajsko deželno sodišče za kazenske reči.
Pregon ima mesto samo tedaj, kadar avstro-ogerska banka poprosi zanj.
Zgoraj omenjeno globo v zapor izpreminjati ni dopuščeno.
XIX
Kazenske določbe iz zakona z dne II. jun. 1883 št. III drž. zak.,.
zadevajočega nastavo obrtnih nadzornikov (inšpektorjev).
Omenjeni zakon itolora e §. Ki sledeče:
Obrtne nadzornike je z njihovo uradno prisego zavezati, da opazujejo tajnost o vseh poslovnih- in obratnih razmerah, ki jim pridejo na znanje; posebno morajo oni najstrogejo tajnost varovati o tehničnih napravah, načinih postopanja in morebitnih svojstvih obrata, katere so jim obrtni podjetniki zaznamovali za tajne.
Kdor take za tajne zaznamovane naprave, načine postopanja in druge svojstvenosti, v času dokler je nastavljen za obrtnega nadzornika ali po izstopu iz tega službenega razmerja, brezoblastno komu drugemu izda ali objavi, ali tiste sebi v prid porabi, zakrivi se, ako niso uporabljati stro-geje določbe občnega kazenskega zakona, pregreška ter kaznuje z zaporom od treh mesecev do dveh let.
Uporaba disciplinarnih propisov pa po tej določbi ni izključena.
XX.
Kazenske določbe iz zakona z dne D. aprila 1873 št. 711 drž. zak..
o pridobitnih in gospodarstvenih zadrugah.
Г področje kazenskih sodisc spadajo sledeče določbe otnenjene</a zakona,:
§. 88. Ako kaka zadruga svoje delovanje ali svoja razpravljanja razširi na druge, kakor v §. 1 tega zakona zaznamovane predmete, zakriva se udeleženi zadružani, ako po občnem kazenskem zakonu ne zapadejo strogejemu postopanju, pre-greška in so kaznovati v novcih do 300 goldinarjev.
§. 89. Članovi predstojništva in nadzornega svetovalstva, dalje likvidatorji in drugi naročenci zadruge, kateri v zapisnikih občnih zborov, v računskih sklepih, bilancah in poslovnih poročilih, v registru članov (§. 14), kakor tudi v po §. 35 zaukazanih objavah vedoma napačne napovedi storijo ali potrdijo, zakrive se, ako po občnem kazenskem zakonu ne zapadejo strogejemu postopanju, pregreška in so kaznovati z zaporom do treh mesecev.
I'o §. 1 veljajo določbe zakona z dne 9. aprila 1873 št. 70 d. z. za društva z neomejenim številom članov, katera nameravajo pospeševati pridobitek ali gospodarstvo svojilt Članov z vkupnim poslovanjem ali z dajanjem kredita; taka društva so :;*posojilna in kreditna društvu, društva za surovo blago, magaoinska društva, produktivne zadrugo, konsumna društva in zadruge za stanovanja ter druga enaka društva.
XXI.
Zakon z dno 5. maja 1869 it. 66 drž. zak.
s katerim se na podlogi člena 20. državnega temeljnega zakona z dne 21. decembra 181)7 št. 142 drž. zak. določajo upravičenja odgovorne vladne oblasti, ukreniti začasne in krajevne izjeme obstoječih zakonov.
S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem, kakor sledi :
§. 1. Za slučaj vojske, kakor tudi, če je ne-posrednje pričakovati pričetka vojskinih podjetij, potem za slučaj notranjih nemirov, kakor tudi, če se kažejo na obširen način veleizdajska ali sicer za ustavo nevarna, ali osobni varnosti nevarna početja, smejo se začasno in krajevno po pričujočem zakonu na podlogi člena 20. državnega temeljnega zakona z dne 21. decembra 186 7, drž. zak. št. 142, o splošnih pravicah državljanov, določbe členov 8, 9, 10, 12 in 13 tega državnega temeljnega zakona celoma ali delovito ustaviti, dalje v zmislu §§. 8 in 9 pričujočega zakona dati z veljavno močjo izjemne naredbe v zvršovanje policijske in kazenske oblasti.
Te izjemne naredbe pa so, ako se v pričujočem zakonu drugače ne določa, pripuščene le na podlogi sklepa skupnega ministerstva po dobljenem odobrenju cesarjevem.
Taiste se morajo razglašati po propisih tega zakona.
V razglasili! zaznamovati je natanko obseg ozemlja, za katero imajo veljati izjemne naredbe.
§. 2. če se v zmislu §. 1 pričujočega zakona členi 8, 9, 10. 12 in 13 državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867 drž. zak. št. 142, ali pa posamezni tistih ustavijo, nastopijo vsled tega v naslednjih §§. 3 — 7 označeni učinki, če niso ti učinki v naredbi izrečno omejeni na manjši mero.
Naredba mora navesti člene državnega temeljnega zakona, kateri se ustavijo, ter se sklicevati na one določbe pričujočega zakona, katere uravnavajo učinke ustavitve (suspenzije).
Naredba mora se razglasiti v državnem zakoniku in uvrstiti v uradni list dežele, v kateri leži ozemlje, za katero ima veljavo ta naredba.
§. 3. Ustavitev (suspenzija) člena 8 državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867, drž. zak. št. 142 ima učinek, da
а)	se v §. 4 zakona z dne 27. oktobra 1862 (št. 87 drž. zak.) določen 48 urni rok za slučaj, ako organi javne oblasti brez sodnikovega povelja zapro kako osebo zaradi suma kakega kaznjivega dejanja, razširja na 8 dni;
б)	se osebe, ki so zaradi kakega v dodatku tega zakona označenega kaznjivega dejanja zaprte, ne izpuščajo proti varščini ali poroštvu (§§. 7 —10 zakona z dne 27. okt. 1862 št. 87 drž. zak.);
■ e) se osebe, katere so javnemu redu nevarne, po varnostnem oblastvu smejo izgnati iz ustavil-nega (suspenzijskega) okraja, ali iz kakega kraja tega okraja, ako niso v ravno tem kraju ali v ravno tem okraju pristojne; dalje da sme varnostno oblastvo osebam, katere so v kakem kraju tega okraja pristojne, ukazati, da ne
smejo brez oblastvenega dovoljenja tega kraja zapustiti.
§. 4. Ustavitev člena 9 državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867 drž. zak. štev. 142 učini, da smejo varnostna oblastva v svrho kazenskega pravosodja zaradi v dodatku tega zakona zaznamovanih kažnjivih dejanj ukreniti vsaki čas brez sodnikovega povelja hišne raziskave.
§. 5. Ako se člen 10 državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867 drž. zak. štev. 142 ustavi, smejo se pisma zaseči in odpečatiti tudi razen slučajev hišne raziskave ali zaprtja ali brez sodnikovega povelja.
§. (>. Z ustavitvijo člena 12 državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867 drž. zak. št. 142 združen je učinek :
o)	da se društva ali podružnice, ki spadajo pod določbe zakona z dne 15. novembra 1867 drž. zak. št. 134, brez dovolitve oblastva ne smejo snovati in da smejo politična oblastva delovanje takih že obstoječih društev, posebno držanje zborovanj tistih, ustaviti, ali pa od posebnih pogojev odvisno storiti nadaljevanje tega delovanja in držanja zborovanj.
Delovanja društev druge vrste se to ne dotika. Politično oblastvo pa sme k sejam in zborovanjam tistih poslati komisarja, kateri je upravičen, sejo ali zborovanje zaključiti, ako se razpravljajo predmeti , kateri ne spadajo v statutarični delokrog društva. Tudi sme politično oblastvo ustaviti zvr-šitev sklepov, s katerimi prekorači društvo svoj statutarični delokrog.
b)	Da se zborovanja v zmislu §. 2 zakona z dne
15.	novembra 186 7 drž. zak. št. 135, sploh ne smejo vršiti, zborovanja in obhodi v zmislu §§. 4 in 5 omenjenega zakona pa le s privolitvijo političnega oblastva.
§. 7. Ustavitev člena 13 državnega temeljnega zakona z dne 21. dec. 1867 drž. zak. št. 142 upravičuje upravno oblastvo:
«) ustaviti izhajanje ali razširjanje tiskovin, zoper tiste izreči poštno prepoved in začasno ustaviti opravljanje ob rti j, katere po razmnoževanju slovstvenih ali umetnostnih izdelkov ali po trgovanju s tistimi stavijo v nevarnost javni red ;
b) za položitev dolžnih izvodov v zmislu §. 17 tiskovnega zakona določiti rok, kateri se pri perijodičnih tiskovinah sme podaljšati do treh ur, pri drugih tiskovinah pa do osem dni pred izdajanjem.
§. 8. Z ustavitvijo členov 8, 9, 10, 11 in 13 državnega temeljnega zakona v dne 21. dec. 1867 drž. zak. št. 142, ali posameznih tistih smejo se izdati omejitvene policijske naredbe z veljavno močjo
a)	glede izdelovanja, prodajanja, posesti in nositve orožja ter streliva (strel ivn ih stvari),
b)	glede potnih listov in oglaševanja,
c)	glede vedenja na javnih krajih in zbiranja ljudi,
d)	glede naprave demonstracij in rabe znamenj. Take naredbe smejo se tudi pozneje izdati in
v nujnih slučajih celo po deželnem predsedniku.
Le-ta pa mora o tem z navedbo vzrokov nemudoma dati naznanilo ministerstvu notranjih za-
dev; o nadaljni veljavi izdanih naredeb mora skupno ministerstvo takoj ukrep storiti.
Pozneje izdane naredbe razglasiti je v deželnem zakoniku.
§. 9. Prestopki zapovedi in prepovedi, v §§. 3 — 7 obseženih, kakor tudi za zvršitev teh določeb po oblastvu storjenih ukrenitev in naročil, in prestopki policijskih naredeb, izdanih na podlogi §. 8, zapadejo, ako po obstoječih zakonih ne pridejo pod ostrejšo kazen, globi ali zaporni kazni, katera se more po okolnostih slučaja od zakonito v to poklicanega oblastva izmeriti do 1000 gold. ali pa do 6 mesecev.
§. 10. Na podlogi tega zakona storjene izjemne naredbe je razveljaviti, ako in kolikor odpadejo vzroki, ki so storili potrebno njihovo izdanje.
Popolno ali delovito razveljavljenje zgodi se z ukrepom skupnega ministorstva po dobljenem odobrenju cesarjevem.
Po ministerstvu storjeno razveljavljenje razglasiti je v državnem zakoniku.
Z izjemno naredbo po tem zakonu združeni učinki nehajo po meri storjenega razveljavljenja izjemno naredbe.
V ravno tej meri pridejo ob veljavno moč tudi ukrenitve, storjene med veljavo izjemne naredbe na podlogi tega zakona v zvrševanje policijske in kazenske oblasti.
§. 11. Ministerstvo mora, ako je na podlogi tega zakona storilo izjemne naredbe ali pa ukrenilo nadaljno trajanje tistih, državnemu zboru, ako je zbran, takoj, sicer pa precej, ko se v drugič
Kazenski zakon.	‘27
snide, in sicer v obeh slučajih najprej zbornici poslancev v prvi njeni seji navedši vzroke izjemne naredbe opravičiti ter sprožiti, da o tem sklepa državni zbor.
§. 12. Ta zakon stopi v veljavo z dnem njegovega razglašenja; istega dne pride ob moč cesarski ukaz z dne 7. okt. 1868 drž. zak. št. 136.
Zvršitev tega zakona se naroča skupnemu ministarstvu.
Dodatek.
Kažnjiva dejanja. na katera sta uporabljati §. 3 lit. b) in §. 4, so sledeča:
Velika izdaja (§§. 58—62 k. z.), razžalitve Veličanstva in udov cesarskega roda (§§. 63 in 64), motenje javnega pokoja (ij. 66), vstaja in punt (§§. 68—75), javno nasilstvo v slučajih §§. 76 — 64, 98 in 99 k. z., umor (§§. 134—138), uboj v slučaju §. 143 k. z., težka telesna poškodba v slučaju §. 157 k. z., zažig (§§. 166 —169), rop (§§. 190—196), podpomoč k hudodelstvom (§§. 212 —221), potem pregrešiti in prestopki zoper javni pokoj in red (§§. 278—310), prestopki zoper javne naprave in naredbe, ki spadajo k javni varnosti (§§. 312 — 330), in prestopki §§. 478—484 k. z.; dalje dejanja, ki so kažnjiva po zakonu z dne 17. dec. 1862 (drž. zak. št. 8 za leto 1863), zadevajočem nekatera dopolnila občnega in vojnega kazenskega zakona, po orožnem patentu z dne 24. okt. 1852 (drž. zak. št. 223), kakor tudi po tem zakonu kažnjiva dejanja.

Zaznamek
v tem zvezku natisnenili ozirom» naveilenili zakonov in ukazov.
1805.
21.	maja štev. 781 zbirko just. zak., cos. patent, str. 147.
ISKi.
19.	oktobra štev. 992 zbirke juet. zak., cos. patent, str. 109.
184Ü.
20.	februvarja štev 47 drž. zakonika, min. ukaz, str. 103.
27.	maja štev. 117 drž. zakonika, cgb. patent, str. 1.
24.	oktobra štev. 228 drž. zakonika, gob. patent, str. 140.
20.	novembra štev. 263 drž. zakonika, zakon, etr. 897.
1858.
12.	dec. štev. 18772, odločba pravosodn. min., str. 81.
1854.
10.	jun. štev. 6887, odločita pravosodn. min., str. 31.
1855.
24.	januvarja štev. 26628, ukaz pravosodn. min., 8tr. 20.
1И55.
18. junija štev. 12420, odločba pravosodn. min., str. 81.
10.	avgusta štev. 10637 , ukaz pravosodn. min., str. 20.
1857.
81. maja štev. 104 drž. zakonika, ukaz min., str. 126.
1862.
27. oktobra štev. 87 drž. zakonika, zakon, str. 220.
27. oktobra štev. 88 drž. zakonika, zakon, str. 223.
17. decembra štev. 0 drž. zakonika za 1803, zakon, štev. 191.
17. decembra štev. 8 drž. zakonika za 1803, zakon, str. 210.
1863.
4.	februvarja štev. 114 Praes., instrukcija k tisk. zak., str. 210.
10.	julija štev. 07 drž. zakonika, ukaz min., str. 199, 200.
1866.
23. avgusta štev. 103 drž. zakonika, mirovna pogodba, str. 21.
‘27*
INGT.
15.	novembra štev. 131 drž. zakonika, zakon, str. 214.
15.	novembra Štev. 134 drž. zakonika, zakon, str. 390.
15.	novembra štev. 185 drž. zakonika, zakon, str. 898.
18(»8.
13.	aprila štev. 1307 ukaz. min., str. 390.
25.	maja štev. 49 drž. zakonika, zakon, str. 55.
29.	jun. štev. 118 drž. zakonika, zakon, str. 307.
15. oktobra Štev. 142 drž. zakonika, zakon, str. 198, 202, 203, 200.
14.	novembra. Najvišjo lastnoročno pismo, str. 402.
I8«<>.
5.	maja štev. 00 drž. zakonika, zakon, str. 418.
1870.
0.	aprila štev. 42 drž. zakonika, zakon, str. 225
7.	aprila štev. 43 drž. zakonika, zakon, str. 227.
30.	julija štev. 9140 ukaz min., str. 197.
7.	decembra štev. 14158, ukaz pravosodn. min., str. 21.
1871.
27. julija štev. 88 drž. zakonika, zakon, str. 125.
1872.
1.	aprila štev. 43 drž. zakonika, zakon, str. 255.
1873.
9.	aprila štev. 70 drž. zakonika, zakon, str. 412.
2.	maja štev. 90 drž. zakonika, zakon, str. 307.
10.	maja štev. 108 drž. zakonika, zakon, str. 228.
1H7».
21.	soptbr. štev. 10312, ukaz pravosodn. min., str. 212.
187«.
21.	aprila štev. 00 drž. zakonika, ukaz min., str. 137.
1 7. julija štev. 101 drž. zakonika, ukaz min., str. 899.
1877.
i 2. julija štev. 08 drž. zakonika, ukaz min., str. 130, 253.
1880.
29. februvarja štev. 35 drž. zakonika, zakon, štev. 259.
i 29. februvarja štev. 37 drž. zakonika, zakon, 388.
1 12. aprila štev. 30 drž. zakonika, ukaz min., str. 290.
12.	aprila štev. 38 drž. zakonika, ukaz. min., str. 367.
21. junija štev. 120 drž. zakonika, zakon, str. 149.
1.	julija štev. 79 drž. zakonika, ukaz min., str. 180, 253.
1881.
28.	maja štev. 47 drž. zakonika, zakon, str. 242.
15.	soptbr. štev. 14 deželni zakonik za Kranjsko, zakon, str. 100.
15.	soptbr. štev. 100 drž. zakonika, ukaz min., str. 130, 253.
10.	novembra štev. 18520, ukaz pravosodn. min., str. 208.
1882.
29.	marcija štev. 4831, ukaz min., str. 197.
24.	maja štev. 51 drž. zakonika, zakon, str. 287, 303.
16.	junija štev. 70 drž. zakonika, ukaz min., str. 253.
188».
25.	maja štev. 78 drž. zakonika, zakon, str. 247.
17.	junija atov. 117 drž. zakonika, zakon, str. 411.
22.	Boptbr. štov. 166 drž. zakonika, ukaz min., str. 130, 253.
1886.
14. avgusta štov. 171 drž. zakonika, zakon, str. 389.
8.	decembra Štev. 172 drž. zakonika, ukaz min., str. 298.
1884.
1.	februvarja štev. 20 drž. zakonika, ukaz min., str. 253.
14. marcija štov. 40 drž. zako- | nika za loto 1888, mednarodni dogovor, str. 405.
1885.
24. maja štov. 89 drž. zakonika, zakon, str. 232.
24. maja štov. 90 drž. zakonika, zakon, str. 235.
27. maja štov. 134 drž. zakonika, zakon, str. 249.
26.	julija štov. 106 drž. zakonika, naredba min., str. 288.
4. avgusta štev. 136 drž. zakonika, ukaz. min., str. 258.
1887.
21. maja štov. 51 drž. zakonika, zakon, str. 410.
1888.
30.	marcija štov. 41 drž. zakonika, zakon, str. 406.
24. aprila štev. 42 drž. zakonika, ukaz. min , str. 409.
24. aprila štov. 43 drž. zakonika, ukaz min., str. 409.
188».
11.	aprila štov. 41 drž. zakonika, zakon, str. 401.
Zaznamek
razsodb kasacijskega dvora, v tein zvezku navedenih.
1856.
3.	decembra štev. 11440, str. (14.
1863.
8.	aprila štev. 2206, str. 32.
1864.
18.	maja štev. 3691, str. 208.
1867.
14. maja štev. 3891, str. 104.
1874.
16.	maja štev. 3G13, str. 66.
11.	junija štev. 4608, str. 176.
10. soptbr. štev. 10904, str. 86. 18.	,,	štev. 8141, str. 10.
26.	„	štev. 8162, str. 12.
21. novembra štev. 8897, str. 124.
4.	decembra štev. 10269, str. 64.
1875.
12.	marcija štev. 983, str. 67.
18.	„ štev. 2034, str. 39.
24. aprila štev. 677, str. 81.
26.	,, štev. 1819, str. 77.
10. julija štev. 6611, str. 67.
9.	soptbr. štev. 7304, str. 60.
9.	novembra štev. 7613, str. 49.
10.	„	štev. 12014. str. 66.
23.	„	Štev. 0676, str. 393.
1875.
23. novembraf štev. 10867, str, 92.
3. decembra štev. 6181, str. 83.
1876.
20.	januvarja štev. 10429 ox 1876, str. 39.
3.	februvarja štev. 9844 ox 1876, str. 67.
12.	februvarja štev. 10909 ox 1876,
str. 67.
11.	marcija štev. 18392 ex 1876, str. 40.
16.	jun. štev. 2788, str. 76.
23.	,, Štev. 8006, str. 76.
14. soptbr. štev. 8693, str. 204.
21.	,, štev. 9283, str. 76.
13.	oktobra štev. 6620, str. 10.
4.	novembra štev.	6267,	str.	10.
7.	,,	štev.	6929,	sti.	73.
20.	,,	štev.	7162,	str.	146.
27.	„	štev.	6442,	str.	10.
1877.
22.	feb. štev. 12899 ex 1870, str. 36.
2.	marcija štev. 11786 ex 1876, str. 46.
10.	marcija štev. 11960 ox 1876, str. 67.
11.	maja štev. 2063, str. 71.
18. okt. štev. 6164, str. 9 in 86.
23.	nov. štev. 7602, str. 176.
1877.
12.	decembra štev. 11499, str. 80.
14.	,, štov. 10648, str. 163.
1878.
18. januvnrja štov 12661 ox 1877, str. 0«.
0. aprila štov. 13664 ox 1877, str. 69.
20.	aprila štov. 3763, str. 212.
4. maja Atov. 804, str. 82.
8.	,, štov. 12902 ex 1877, str. 60.
16.	,, štov. 3298, str. 170.
12.	julija štov. 6674, str. 212.
10. avgusta štov. 0048, str. 14.
26.	oktobra štov. 8098, str. 41.
27.	„ štov. 11900, str. 204.
16. novembra štov. 7601, str. 218.
10. decembra štov. 10341, str. 01.
10.	,, štev. 11429, str. 84.
1879.
27.	jannvarja štov. 12782 ex 1878, str. 83.
14. februvarja štov. 12766 ox 1878, str. 9.
14. februvarja štov. 18160 ex 1878, j str. 39.
28.	februvarja štov. 14512exl878, str. 188.
21.	marcija štov. 13706 ox 1878, | str. 74.
4. aprila štev. 1341, str. 116.
7.	,, štov. 437, str. 70.
8.	maja	štev.	8064,	str. 204
9.	,,	štov.	8718,	str. 34.
20.	štev.	2816,	str. 40.
28.	junija štov. 4200, str. 77.
‘23. avgusta štov. 0348, str. 81.
10.	oktobra štov. 0898, str. 83.
24.	,, štov. 7760, str. 78.
27.	,, štov. 0489, str. 196.	!
10. novembra štov. 0657, str. 7,
8 in 61.
10. novembra štov. 8621, str. 31.
22.	,,	štov.	9009, str.	57.
24.	,,	štov.	6019, str.	83.
0. decembra štov. 9381, str. 74.
1M80.
3.	feb. štov. 13459 ex 1879, str. 89.
3.	,, štov. 13012 ox 1879, str. 10.
13.	,, štov. 12892 ox 1879, str. 41.
I 1380.
10. feb. štev. 12009 ex 1879, str. 39. 21. ,, štev. 11559 ox 1879, str. 39. 21. ,, štev. 12707 ox 1879, str. 35. 23... štev. 14317 ox 1879, str. 88.
19.	marcija štev. 094, str. 61.
20.	,, štev. 13201 ex 1879, str. 44.
6. aprila štov. 888, str. 31.
5.	,, štov. 1257, str. 38.
19. junija štov. 575 4, str. 55.
21.	,,	štov. 4033, str. 116.
21.	,,	štev. 4367, str. 40.
3.	septbr. štov. 0030. str. 79.
23. oktobra štev. 8076, str. 81.
25.	,,	štov. 8340, str. 40.
25.	,,	štov. 8008, str. 142.
0. novembra štev. 8530, str. 117.
10.	,,	štov.	8752, str. 76.
29.	,,	štev.	8838, str. 204.
4.	decembra štov. 8527, str. 83.
11.	„	štev.	10953, str. 86.
11.	,,	štov.	1117H, str. 65.
H. v štev. 11899, str. 34.
1831.
22.	januvnrja štov. 13739 ex 1880, str. 7f>.
6.	februvarja štov. 11737 ex 1880, str. 40.
4. marcija štov. 13995 ox 1880, str. 71.
4. marcija štov. 14098 ox 1880, str. 204.
6. marcija štov. 13125 ox 1880, str. 79.
19. marcija štov. 120, str. 288. 21.	„ štev. 16152 ox 1880,
str. 40.
28. marcija štev. 16, str. 83. 25. aprila štov. 2119, str. 204.
•25.	„	štov. 2451, str. 83.
14. maja	štov. 2074, str. 85.
m. „	štov. 3005, str. 04.
21. ,,	štev. 1128, str. 204.
10. junija štev. 8748, str. ‘288.
10.	,,	štev. 3231, str. 74.
11.	,,	štov. ‘2080, str. 277.
1.	julija	štov.	4110,	str.	163.
1.	,,	štev.	4838,	str.	71.
4.	,,	štov.	8706,	str.	72.
4.	,,	štov.	4881,	str.	71.
16. septbr. štov. 6124, str. 83. 10. oktobra štov. 4243, str. 34.
1881.
14.	oktobra «tov. 9103, str. 87.
31.	,,	atov.	6710, atr. 88.
20. novembra atov. 7218, atr. 129.
1. decembra atov.	9131,	atr.	264.	'
Hi.	„	atov.	HH01,	atr.	866.
23.	,,	štev.	11612,	atr.	116.	|
1883.
3. fobruvarja atov. 10618 oxl88l, ] atr. 11.
3. februvarja štev. 13186 ex 1881, I atr. 71.
10. februvarja štev. 12124 ox 1881, atr. 69.
17.	februvarja štev. 8016 ex 1881. ^ str. 86.
18.	februvarja štev. 13066 ex 1881, atr. 83.
6.	marcija atov. 13467 ox 1881, atr. 343.
10.	marcija štev. 14792 ex 1881, atr. 83.
13.	marcija štev. 13146 ox 1881, atr. 266.
3. aprila štev. 132, str. 205.
16.	„ štev. 11574 cx 1881, str.
149.
29.	aprila štev. 819, str. 39, 40.
6. maja štev. 14271 cx 1881, str. 71. I
5.	,, atov. 1794, atr. 149, 267.
26.	,, atov. 2908, str. 264.
27.	,, štev. 4267, str. 69.
6.	junija štev. 2593, atr. 186.
14.	julija štev. 4567, str. 76.
1. aeptbr. atov. 4980, atr. 34 4.
1.	,, štev. 0058, str. 149, 267.
29.	,, štev 3103, atr. 12.
9.	oktobra štev. 7618, atr. 344.
11.	,,	štev. 6032,	str.	31.
13.	,,	štev. 0792,	atr.	149.
14.	,,	štev. 6180,	atr.	176.
21.	,,	atov. 4079,	atr.	265.
25.	,,	atov. 6892	in	8533,
atr. 02.
6.	novembra štev. 7559, str.		12.
6.		štev. 9046, atr.	93.
6.		atov. 9105, atr.	66.
11.		štev. 8012, atr.	129.
20.	n	štev. 11146, atr.	129.
13. decembra štev. 11726, atr. 73. 16.	„	štev. 11439, atr. 86.
16.	,,	štev. 9134, atr. 41.
1HHK.
13. januvarja štev. 11370 ox 1882, atr. 38.
15.	januvarja atov. 10716 ex 1882, atr. 66.
29. januvarja atov. 10162 ex 1882, atr. 67.
13.	fobruvarja atov. 1080, atr. 24.
26.	,, atov. 10128 ox 1882, str. 357.
6. marcija štev. 14078 ex 1882, atr. 49.
9. marcija štev 15498 ex 1882, atr. 117.
12.	marcija štev. 13331 ox 1882, atr. 186.
17.	marcija atov. 816, atr. 71.
29.	„ štev. 12120 ex 1882, str. 180.
6.	aprila atov. 86, atr. 82.
7.	„ štev. 15401 ex 1882, str. 129.
21. aprila štev. 2389, str. 67.
4. maja štev. 1983, atr. 204.
15.	,, atov. 3272, atr. 115.
1. junija	štev.	3958,	str.	48.
4.	,,	štev.	3467,	atr.	9.
8.	,,	štev.	3385,	atr.	9.
18.	,,	štev.	5201,	atr.	265.
12.	julija štev. 4859, str. 83.
3.	oktobra	štev.	7909,	str.	67.
6.	,,	štev.	7626,	atr.	176.
6.	,,	štev.	8382,	atr.	73.
1884.
19.	decembra štev. 11437, atr. 47.
1885.
27.	februvarja štev. 13622 ex 1884, atr. 90.
16.	marcija atov. 12748 ex 1884, str. 244.
26.	aeptbr. štev. 7869, atr. 87 in 176.
27.	novembra atov. 11032, atr. 72.
11.	decembra štev. 9065, atr. 169.
14.	,, atov. 10011, atr. 39.
ISS«.
30.	januvarja štev. 12061 cx 1886, sir. 78 In 76.
4.	fobruvarja atov. 12804 cx 1886, str. 96.
issa.
20.	februvarja štev. 13723 ex 188f>, etr. 20Г».
1.	marcija štev. 1R040 ex 1886, etr. 71.
12.	marcija štev. 17, str. 70.
27.	,,	štev. 64. str. 248.
29.	,,	štev. 12567 cx 1885,
str. 116.
20.	marcija štev. 694, str. 83.
16.	aprila štev. 1987, str. 68.
80.	štev. 14618 ex 1886,
str. 67.
21.	maja štev. 14846 ox 1886, str. 41, 42.
24.	maja štev. 2099, str. 10.
24.	,, Štev. 3668, str. 186.
11. junija	štev.	8929,	str.	248.
19.	,.	Štev	4467,	str	212.
2.	julija štev. 6748, str. 129.
10.	,, štev. 3976, str. 248.
16.	štev. 4668, htr. 116.
6. septbr. štev. 13821 ex 1886, str. 83.
6. septbr.	štev.	6407,	str.	88.
18.	,,	štev	6906,	str	12
24.	štev.	808»,	str.	289.
27.	,,	štev.	3861,	str.	213.
1. oktobra štev. 7878, str. 7, 61.
21.	,,	štev. 6806, str. 18(1.
26.	,,	štev. 9952. str. 243.
18. novembra štev. 10410, str. 71. 18.	,,	štev.	10786,	str. 158.
20.	,,	štev.	11394,	str.	46.
26.	..	štev.	13099,	str. 234.
29.	,,	štev.	6622,	str.	78.
11.	decembra štev. 11601, str. 34.
11. „	štev. 11814, str. 186.	
17.	štev.	12352, str. 50.
17.	štev.	12457, str. 61.
18. „	Štev.	9888, str. 9.
1**7.		
7 januvarja štev. 12707 ex 1886, str. 158.
8. j a mi v a rja štev. 12241 ex 1886, str. 79.
14. januvarja štev. 12762 ex 1886, str. 243.
2». jami varja štev. 14169 ex 1886,
1**7.
26. februvarja štev. 16366 ex 1886, str. 9.
1. marcija štev. 1767, str. 248.
3.	marcija štev. 14497 ex 1886, str. 189.
i 6. marcija štev. 14443 ex 1880, str. 213
5.	marcija štev. 14648 ex 1886, str. 73.
9.	marcija štev. 13671 ex 1886, str 177.
I.	aprila štev. 685, str. 12 in 83.
21.	,,	štev.	1699,	str.	204.
30.	,,	štev.	3232,	str.	9.
13.	maja štev. 2171, str. 73.
26.	,,	štev.	3792,	str.	79.
8. junija	štev.	3444,	str.	152.
3.	,,	štev.	4094,	str.	16.
i 7.	,,	štev.	6171,	str.	78.
17.	,,	štev.	2829,	str.	243.
17.	štev. 4274, str. 167 in 187.
18.	,,	štev.	3200,	str.	169.
II.	julija štev. 8054, str 39.
16. avgusta štev. 5712, str. lor. 20	.,	štev. 6375, str. 70
2». septbr. štev. 10995, str. 212 21. oktobra štev. 8490, str. 119.
4.	novembra štev. 6867, str. 130.
18.	,, štev. 11306, str. 218.
3. decembra štev. 8420, str. 88. 3.	,,	štev. 8965, str. 88.
15.	,,	štev. 11932, str. 162.
1***.
12.	jaimvarja štev. 13»71 cx 1887, str. 119.
13.	jauuvarja štev. 12806 ex 1887, str. 12.
23.	februvarja štev. 14092 ex 1887, str. 79.
24.	februvarja štev. 163, str. 24.
24. marcija štev. 792, str. 48.
7.	aprila štev. 13525 ex 1887, str. 78.
19.	aprila štev. 366, str. 243.
20.	,, štev. 2944, str. 147 in
3. maja štev. 2919, str. 248.
18. junija štev. 3992, str. 131.
22.	,,	štev. 3461, str. 147.
27.	,,	štev. 6087, str. 40.
1HHS.	1
10.	julija štev. 4143, str. 248.
0. oktobra štev.	0390,	Htr.	244.
11.	,,	štev	7000,	str.	00.
20	,,	štev.	6165,	str.	243.
25.	,,	štev.	9020,	str.	93.
o novembra štev. 10089, str. 119.
17.	,.	štev. 10570, str. 248.
23.	,,	štev. 9125, str. 74.
I 3. decembra štev. 8420, str. 83.
14.	,, štev. 10571, str. 143.
issn.
20.	januvnrja štev. 131 17 ex 1888, str 70.
Tiskovni pogreški.
Na	strani 2.	vrsta	21.	naj	stoji: 1 803,	mesto: 1833.
„	„	4.	„	1.	„	„ pregreške, mesto:
pogreške.
„	„ 191.	„	9. od spodaj naj stoji: spremenili
mesto: spremenile.
„	„	201.	„	zadna	naj stoji: po	stavljenem,
mesto: postavljenem.
,	„	213.	„	6	naj	stoji: njega	izide, mesto:
njene izide










NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
8
8
00000373842
— —irwm • —
wt*rwi *'