Listek. f Ivan Cukala, bogoslovec, vzgled krščanskira mladeničem. Ni ga več med nami, blagega trpina; zapustil nas je ter se preselil v boljši svet nepozabni sin, veselje starišev, čast gomilske župnije, up škofije, čast. gsp. bogoslovec Ivan Cukala. Rodil se je dne 27. decembra 1876 na Gomilskem, v prijazni vasi v Savinjski dolini pri Braslovčah, kot sin pobožnib ter premožnih stariSev. Že majhnega dečka so odlikovale lepe čednosti, pa tudi bistra glava. Poslali so ga stariši zaradi tega v šole v Celje. Koliko upov je pač že takrat spremljalo mladega dečka v mestne §ole! Saj vemo, kaj želi slovenska mati, ko veže popotno torbico odhaiajočemu sinu. Kakor nekdaj dofna skrben za uk in knjigo, oklenil se je raali Ivan v mestu učenja z vso vnemo. Večkrat je porekel: «0 kak greh bi bil, ko bi jaz tukaj lenobo pasel, stariši pa toliko za-me žrtvujejo!* Priden kakor mravlja, odlikoval se je v vseh razredih. MotiS se pa, ako meniS, da je marljivi Ivan le v bukvah tičal, le učenosti iskal. Zvesta tovarišiea pri njegovih knjigah mu je bila pobožna molitev. Zato pa tudi ob dneh napornega učenja ni bil nikdar nevoljen in čmeren, saj mu je bil ljubi Bog nada in podpora. Kako redki poslajajo dijaki, ki bi v tem posnemali našega Ivana. »Prazno pa je delo brez sreče z nebes». Kakor nedolžna vijolica med trnjem dijaškega življenja se je razvijal telesno in duševno. Vsako leto je razveselil vrle stariše z izbornim spričevalom. Bil je ljubljenec učencev in učiteljev, dika celega zavoda. Maturo je dovršil z odliko. Širok svet mu je bil sedaj odprt, povsodi ga sprejmeio z odprtimi rokami. Značajni Ivan pa ni hrepenel po goljufni slavi in časti; posvetil se je stanu, po katerem je nedolžno srce vedno koprnelo, ter v jeseni leta 1896. vstopil v mariborsko bogoslovje. Solza angeljskpga veselja mu je zaigrala v očeh, ko je prejel sprejemnico. Stariši so radi pozabili dolgoletni trud, ko so videli izpolnjene srčne svoje želje. — V bogoslovju še le se je prav razvila njegova iskrena pobožnost. Poleg te so ga krasile vse druge čednosti, zlastl vneta marljivost ter globoka ponižnost. Radi teh so ga spoštovali in ljubili ne le tovariši njegovi, ampak prav posebno če. gg. profesorji. Da, bil je priljubljen tudi na višjem mestu. Kjer pa cvete skromna vijolica sv. ponižnosti; tam je gotovo blizu tudi lilija sv. nedolžnosti. In taka čista lilija bil je tudi ljubljeni Ivan. Iz njegovih ust ni prišla nikdar le tudi najmanjša izpodtakljiva beseda; njegovo vedenje je bilo pri gimnazijcu že vedno dostoino, vzgledno ter neprisiljeno, prikupljlvo; že z obraza je odsevala značajna odkritosrčnost. Bil je «Israelita sine dolo». Slovenski dijaki, Ivan bodi vam vzor! Pisma starišem iz bogoslovja so vedno polna hvale o sreči, ki jo uživa njih ljubljenec v svojem stanu. Posebno radostnega obraza pa nam je dne 25. julija, prišedši na počitnice, bvalil svoje zdravje. Kdo je pač takrat slutil, da bo on tako srečen in navidezno zdrav, že v nekih mesecih žrtev smrtne kose! Koliko rajskih ur je preživela Cukalova hiša sedaj, ko je bival bogoslovec Ivan na počitku! Vroče poletje je jemalo slovo, slovo pa tudi zdravje od Ivana. Začel je pokašljevati, počasno hirati in v jeseni ni mogel več v šole. Bil pač ni nikoli prav trdnega zdravja, a nismo pričakovali, da bo smrt tako kmalu tirjala žrtve. Zdravniki so izrekli kruto sodbo, domači so slišali koščene stopinje bližnje smrti, le on je še vedno upal, udan v voljo božjo. Pač pol sveta bi bili skrbni stariši prehodili, da bi rešili še dragoceno življenje; Bog je sklenil drugače. Cvetlica ie bila že zrela za nebeški vrtec. Zadnji teden se je počutil dozdevno boljšega in še slednji večer je on tolažil tužno svojo «mamo». Pa ure so potekale; nekoliko čez polnoči dne 20. jan. je čutil notranjo slabost, moči so mu upadle, sam prosi za mrtvaško svečo. Ko čuti mati v svoiem srcu neizmerno izgubo, mati ki je noč in dan prečula ob postelji bolnikovi, takrat zaihti: «Ivan, Ivan! Ali boš molil v nebesih zame?» Milo jo rajnik pogleda, z glavo pritrdi, in boj je. bil — končan. Zaspal je nedolžni angelj mirno v Gospodu. Ne botn našteval, koliko ljudstva ga je prihitelo kropit in mu izkazat zadnje ljubavi. V soboto, dne 22. jan. ob 10. uri se }e zbralo 11 gg. duhovnikov, da spremimo nepozabnega Ivana na zadnjem potu. Po odpetih mrtvaških molitvah naslikali so vlč. g. dekan Mat. Stoklas z ganljivimi besedami vzgledno življenje rajnega Ivana, ter ga posebno mladini priporočali v posnemanje. «Nesli so mrliča, edinega sina njegove matere», bil je res vzgleden sin svojih starišev, ki so se sami izrazili, da jih ni celo življenje ne enkrat razžalil. Mladina uči se od poslušnega Ivana otroške pokorščine! Pogreba udeležila se je Solska mladina, mnogo odličnih raož iz okolice ter dijakov iz Celja, ki so mu tudi zapeli žalostinko, njegovi gg. tovariši pa so bili žal, zadržani. Smešnica. Neki gospod je videl iz svojega stanovanja, kako cigan prodaja židu konja. Poštenosti nobenega izmed njiju ni mnogo zaupal, a bil je radoveden, kateri je bolj pretkan. Po kupčiji ju da k sebi poklicati, seve vsakega posebej. Najpoprej vpraša cigana: «Za koliko si prodal konja?» — «Za deset goldinarjev*, odgovori cigan. — «Neumnež, konj je vendar več vreden», de na to gospod. — «Še toliko ni, ker na eni nogi šepa, česar žid ni opazil», se zasmeje cigan. — Nato pokliče gospod žida in mu reče: »Cigan te je opeharil, konj namreč Sepa, česar ti neumnež nisi videl». — Žid odgovori: «Gospod, dobro sem to videl, a opazil tudi, da konj sarao zato Sepa, ker je slabo podkovan». — Sedaj pokliče gospod zopet cigana in mu reče: «Žid te je vendarle goljufal, ker tvoj konj samo od tega šepa, ker si ga ti slabo podkoval*. — Cigan se hitro odreže : «Koni je v resnici šepast. Slabo sem ga nalašč podkoval in tako sem žida prevaril*. — Gospod zopet žida pozove in mu reče: «Cigan je bolj zvit, kakor si ti. Konj res šepa in slabo ga je nalašč podkoval, da bi ti mislil, da je samo od tega šepast. Dobro te je opeharil!» — Žid se zareži: «Ne bojte se, gospod! Za vsak slučaj sem mu dal — ponarejen desetak*.