KAKO SEM VZLJUBIL KNJIGO
Bilo je pred petimi leti, ko še nisem gulil šolskih klopi in trgal hlač v njih. Moj brat je Že hodil v šolo, da bi se naučil vseh mogočih modrosti in umetnij, sam pa sem se dolgočasil doma in si z otro-škimi igrami krajšal čas. Po glavi so mi rojile premnoge misli, med drugim tudi ta, čemu bratu polna torbašolskihknjiginzvezkov. Na knjižni polid sem videl debele sklade knjig, nisem pa si znal ra-zložiti, čemu in kaj v njih piše. Ob večerih sem videl, kako sta očka in mamica nepremično zrla na bele s črkami posejane listepapir-ja, moja radovednost pa je rasla.
Nekega dne sem z otoinim srcem pogledoval za odhajajočim bratom. Ko je njegova postava zginila izpred mojih oči, sem začelgraditi svojdom. Moja kon-strukcija se je sprevrgla v veliko stavbo, tako da mi je na koncu zmanjkalo gradbenega materiala. Morda pa je še kaka kocka v zgornji omarici, sem si dejal, roke pa so že brskale po predalih. Ne-nadoma pa mi je pogled obvisel na drobni knjigi. Vzel sem jo v roke in obračal list zo listom. Kako lepe slike! Glej, deklica s košarico in rdečo kapico! Ojej, uboga deklica, saj jo bo volk po-hrustal. Nič hudega ji noče storiti. Kajpaje zdaj to? Volk v babičini obleki! Kajseje zgodilo z babico? Res čudno, kam je izginila babi-ca. To moram še danes zvedeti.
Komaj sem čakal, da se vrne brat iz šole. Knjigo sem še vedno čvrsto drzal v roki, ko jepozvoni-lo. Branko, Branko, prosim te, preberi mi tole knjigo.
»Nimam časa,« mi je odgovo-ril, »moram v glasbeno šolo.«
» Lepo te prosim, preberi mi to zgodbico.«
»Naj ti bo.«
»Svoj stolček sem pomaknil bliže k bratcu, oči uprl v njegova izgovarjajoča usta in vneto poslu-šal. »Ali je babica res ostala živa,« sem začudeno vprašal bratca?
»Saj to je vendar pravljica, ne pa resnična zgodba.«
»Kaj pa je to pravljica,« sem postajal vedno bolj radoveden.
»Pusti me, nimam časa,« je dejai in jo ucvrl skozi vrata.
Tisti dan mi je po glavi rojila samo zgodbica o Rdeei kapici, njenem srečnem in nenavadnem koncu. Komaj sem čakal, da bi začel hoditi v šolo. Tam se bom lahko naučil brati, potem bom cele popoldneve prebiral lepe knjige.
Zdaj obiskujem ie četrti razred osnovne šole v Polju, zato pose-gam tudipo učnih knjigah. Vsako leto tekmujem za bralno značko. Tudi letos se bom udeleiil tega tekmovanja, saj vem, da mi to le koristi. Ko pa odrastem, bom prebiral tudi zahtevnejše knjige, sajskrivajo v sebi ogromno boga-stvo, ki ga ni moč preplačati z ni-čemer.
BORUT BRINŠEK