(1862 — 1887.) i delavnico v hiši moji lmaš že petindvajset let, Kar v nji si storil dobi svoji, Kako ne znal bi tega svet? Poslopje si obširno stesal, V njem kipe naših mož izklesal, S cvetovi njih vrlin Okitil jim spomin. In vsega tega truda Jaz gledam p r v i čuda! Od tod se širi prvi glas 0 delih Tvojih v trg in vas, I)a rod spozna očete, Gojitelje prosvete! Daj Bog, da krepek slehern hip Ustvarjaš nam še kip na kip, Da s pridnostjo le sebi lastno Zgradiš poslopje veličastno, Kjer narod vrl Na dede vrle bode zrl! Tedaj pa on s čestjo in slavo Ovenča tudi Tebi glavo, A Ti si viješ sam spomfn • Iz diiševnih vrlin! — A. Funtek.