ii Siiiia st Letos na veliki petek smo ga kot 91 letnega starčka na celjskem okoliškem pokopališču položili k večnemu počitku k zemeljskim ostankom njegove blage soproge, ki že več let počiva v grobu. V znak svojega spoštovanja in svoje hvaležnosti do pokojnika naj mu v stanovskem glasilu napišem par vrstic v spomin. Pod njegovim vodstvom sem namreč preživei pet lepih podučiteljskih iet doli ob Savi v prijazni Loki. Imel je takrat že šest križev na hrbtu, jaz pa sem bil še mladenič, živahen in — kakor so pravili drugi — prccej sangviničen, pa vendar sva po zaslugi njegovega umerjenega in taktnega posiopanja najlepše harmonirala. Ni mi bil samo najboljši nadučitelj.bil mi je obenem očetovski svetovalec in blag tovariš. Da še danes neuklonjen nosim »peso učiteljskega življenja» iinam se najbrže zahvaliti vplivu njegovih naukov. »Učitelj se mora vedno na kaj veseliti; če nima drugega, pa na pečen krompir, tako me je spodbujal. Nikdar ne pozabira prekrasnih izletov, ki sem jih delal v njegovi in njegove soproge družbi ob nedeljah popoldne zdaj h Krajšku, zdaj k Čotu, zdaj k Burkeljcu, v Radeče i. t. d. Pri kapijici »rujnega« sc mu je razvezal jezik, odprlo se mu je blago srce. Koliko zanimivega, poučnega in spomina vrednega ini je pripovedoval iz svojega življenja in iz svojih mnogih izkušenj! Ne da bi se bil jaz tega zavedal, je na ta način vzgojno vplivai na moje še nilado življenje. Vzrastel še v dobi pred narodnim prebujenjem je bil v narodnem oziru boij indiierenten. A srce mu je goiko bilo za narod, med katerim je deloval. Mojega narodnega navdušenja ni nikdar — kalil, a če so mi tuintam drugi predbacivali narodno prenapetost, on ni storil tega nikdar. Pokojnik je služboval še pod Slomškom. Zanimalo bo Vas, dragi tovariši in tovarišice, da je dal Slomšek rokopis svojega »Blažeta in Nežice« za natisek Supaneku prepisati. Sploh mu je bil Slomšek kot dobremu učitelju naklonjen. Pri podelitvi neke službe rnu je Supanek skromno omeiiil, da zaabiti bi ta služba ne bila zanj, ker ni ravno najboljši pevec in organist. A Sloinsek ga je zavrnil: »Ne potrebujem dobrih organistov, ampak potrebujem dobrih učiteljev«. In Supanck je bil v resnici izvrsten učitelj. Maiukateri učitelj stare šole se je tako izpupoinil in tako uživel v napredni duh novodobne šole nego on. V letih sedemdesetih so učitelji laškega okraja uvedli skupne hospitacije na posameznih šolah. Prišli so hospiiuat tudi v Loko. Od skromne enorazrednice Supanekove niso dosti pricauovaii. A kuko so' bili iznenadeni! »Da je Supanek lako izvrsten šolnik, pa nismo misiili«, so si šepetali na uho. In že takrat so bile v laškem okraju znamenite pedagoške kapacitete, kakor Gabršek, Kropej, Valentinič i. dr. Da je bil izboren učitelj in takten šolski voditelj, sem iniel priliko opazovati tudi jaz. Učil me je vestnosti in točnosti ter, kako bi se izrazil, učiteljskega huniorja, a- ne z besedami, ampak z zgledom. V poletnein času je bil že ob šestih v razredu. Kaj je delal? Kdor se je ozrl na okno njegovega razreda, je zagledal lonček pri iončku z najlepšimi cveticami, ki jih je skrbno zalivala njegova roka. Potem se je pa vsedel k šolski mizi ter spisaval uradna pisnia, ki jili je opravil vse zjutraj, nikoli po šoli. Po šoli je prišla na vrsto njegova ljuba »iajfa«, ki mu jo je njegova prijazna ženka navadno že natlačeno princsla nasproti. Kakor dete po »cuceljnu« je segei po njej in je ni izpustil do večera. »Fajia« niu je ostala zvesta ljubica do groba. Ko je ležal na smrtni postelji, jo je odložil v roko ljube niu sinahe rekoč: »Na! — Zdaj pa ne born več kadil«. Nagnil je glavo in izdihnil za večno. V družbi je bil kaj prijeten; nikoli ni bil čemern, ampak bil je vedno ljubezniv in šegav. Dobrohotnost mu je odsevala iz njegovih lepih sinjih oči. Visok praznik smo imeli pri njern vsako leto na Jožefovo. Takrat je prihajal domov očetov ljubljenec, sin Pepi tcr smo praznovali dvojni "god. Na niizo je prišel tudi kapun, pa ne razrezan, ampak po stari patrijarhalni šegi cel in na lesenem okrožniku. Dostojanstveno in z redko spretnostjo ga je trančiral papa, inidva s Pepijem sva pa poželjivo zraven gledala in požirala sline. Ob iskrenem razgovoru je dvignil čašo, rekoč: »In zopet bom imel en god manj. Pa kolikor jih je manj, toliko prisično jih praznujmo!« Narodil se je doli ob Sotli pri Sv. Erni, kjer mu je bil oče učitelj. Če se ne motim, nni je bil stari oče tudi učitelj; sin Pepi je šolski nadzornik, dve njegovi vnukinji sta bili učiteljici, dve sta učiteljici še danes, vnuk Rudi, ki se nahaja sedaj v ruskeni ujetništvu, je učftelj, njegova pravnukinja in pravnuki ostanejo gotovo tudi zvesti učiteljskemu stanu. Tedaj so Supaneki in Zupaneki učiteljska rodovina že od početka Ijudske šole. Bog ohrani to učiteljsko rodovino še mnogo stoletij! Leta 1834, tako mi je pripovedoval, je bil pri birmi. Strašna suša je bila tisto leto. Ko so šli od birme, je moral stopati črez šhoke razpoke osušene zemlje. Spominjal se je še tudi dobro na prekrasno vinsko kapljico, ki je zrasla tisto leto. Ni mi natančno znano, katera službena mesta je imel. Eno izmed prvih, če ne prvo, je imel okoli 1. 1848. v Špitaliču poleg zgodovinskega Žičkega samostana, Kuhal si je sam. Kosček govedine, na juhi pa krompir, to mu je bilobed skoz ieto in dan. Kadar mu je bil dolg čas, je pa poletel črez Konjiško goro v Konjice na »izprehod«. Pozneje je služboval v Lavantski dolini blizu St. Andraža. Tam si je izvolil svojo zakonsko družico. Loški župnik mi je pripovedoval: »Poznal sem ju, ko sta bila se mlada poročena. To je bil krasen parček: ona temnolasa in temnooka, on pa plavolas in sinjeok, oba živahna in polna — življenja«. Iz Lavantske doline ga je osoda zanesla preko cele škofije doli za Savo, na Videm. Odtod je prišel na Dol, kjer že rnnogo let deluje tovariš Gnus, z Dola pa v Loko. Leta 1893. sem se jaz poslovil od njcga ter odšel v hribe, on je šel pa čez par let v pokoj v Celje. Za njegovo zvesto 401etno službovanje mu je bila podeijena častna kolajna, za izvrstno službovanje pa srebrni zaslužni križec s krono. Ko niu je umrla žena, se je preselil k svojetnu sinu, šolskemu nadzorniku. V družbi ljubljenega mu sina in postrežljive mu sinahe, v krogu njegovih vnukov iii pravnukov so mu polagoma ugašali in ugasnili dnevi visoke starosti. Harmoničen konec harmoničnega živijenja. Franc Brinar.