Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, številka 10 ISSN Tiskana izdaja: 2232-481X UDK/COBISS-ID UDK/: 71/72 COBISS.SI-ID: 16588546 Izdajatelj Urbanisticni inštitut Republike Slovenije Odgovorni urednik Igor Bizjak Glavni urednik Boštjan Kerbler Uredniški odbor Boštjan Cotic, Barbara Mušic in Ina Šuklje Erjavec (Urbanisticni inštitut Republike Slovenije), Lilijana Jankovic Grobelšek (Mestna obcina Ljubljana), Jelka Hudoklin (Acer Novo mesto d. o. o.), Aleš Mlakar (Prostorsko nacrtovanje Aleš Mlakar s. p.), Aša Rogelj (Ministrstvo za okolje in prostor), Maja Brusnjak Hrastar (Mestna obcina Ljubljana) Redakcija Boštjan Kerbler Zasnova naslovnice Igor Bizjak Fotografije na naslovnici Živa Pecenko, Živa Ravnikar, Melita Rozman Cafuta, delovna sku­pina študentov pri projektu Participatorni pristop k obnovi in oži­vljanju Loc (ilustracija) Prelom in racunalniško oblikovanje Demat, d. o. o. Tisk Demat, d. o. o. Naklada 1.000 izvodov Cena izvoda posebne izdaje 5 € (stroški poštnine niso všteti v ceno) Naslov uredništva Urbanisticni inštitut Republike Slovenije Urbani izziv – uredništvo strokovne izdaje Trnovski pristan 2 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 420 13 10 Fax: 01 420 13 30 E-pošta: urbani.izziv-strokovni@uirs.si Spletna stran: http://urbani-izziv.uirs.si Namen Strokovne izdaje revije Urbani izziv so namenjene strokovni obravnavi nacrtovanja prostora v Sloveniji. Namen je: • omogociti najširšemu krogu domacih strokovnjakov objavo stro­ kovnih prispevkov o razlicnih temah na podrocju prostorskega nacrtovanja, • objaviti strokovno vsebino, ki je pomembna za stroko v Sloveniji, • objaviti vsebino, ki služi kot strokovna pomoc vsem akterjem, ki sodelujejo v razlicnih procesih oz. aktivnostih prostorskega nacr­tovanja na vseh ravneh odlocanja (lokalni, obcinski, regionalni in državni). Pogostnost izhajanja Strokovna izdaja revije Urbani izziv izide enkrat na leto, predvidoma septembra. Pogoj za izdajo sta zadostno število prispevkov in zago­tovljena financna sredstva. Sestav in jezik V strokovnih izdajah revije Urbani izziv so objavljeni: • strokovni clanki (COBISS oznaka 1.04); • kratki znanstveni prispevki (COBISS-oznaka 1.03); • drugi prispevki, ki so povezani s prostorskim nacrtovanjem v Slo­veniji (na primer predstavitve projektov/nalog/metod in tehnik, porocila, intervjuji, pisma, odzivi, pobude, mnenja itd.); • komercialni oglasi. Vse vsebine v strokovnih izdajah revije Urbani izziv so objavljene v slovenskem jeziku. Priprava prispevkov Za strokovno izdajo revije Urbani izziv ne veljajo enaka navodila za pripravo prispevkov kot za redne številke, ampak poenostavljena. Dostopna so na spletni strani revije. Strokovni clanki naj obsegajo do 30.000 znakov s presledki, drugi prispevki pa do 8.000 znakov s presledki. Oddaja prispevkov Prispevki morajo biti oddani do 1. julija. Oddani morajo biti na elek­tronski naslov uredništva. Avtorji morajo jasno navesti, da želijo od­dane prispevke objaviti v strokovni izdaji revije Urbani izziv. Recenziranje, vkljucenost v podatkovne zbirke in financiranje Prispevki, objavljeni v strokovnih izdajah revije Urbani izziv, niso re-cenzirani. Vkljuceni so v slovensko podatkovno zbirko COBISS. Na spletni strani revije Urbani izziv so objavljena kazala posebnih izdaj revije, ne pa tudi polna besedila prispevkov. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi pristojno ministrstvo, pod zaporedno številko 595. Strokovne izdaje revije Urbani izziv so v celoti financirane iz sredstev izdajatelja, narocnin in komercialnih oglasov. Narocanje Za narocnino na revijo je treba izpolniti narocilnico, ki je dostopna na spletni strani revije in jo je treba poslati na elektronski naslov uredni­štva. Narocniki strokovnih izdaj prejmejo racun za placilo narocnine ob izidu strokovne izdaje revije. Narocniki rednih številk revije Urbani izziv prejmejo izvod strokovne izdaje brezplacno. Kazalo Uvodnik Boštjan KERBLER..............................................................................................................................................................................................................................3 Revija Urbani izziv, strokovna izdaja 2020, številka 10 Strokovni clanki Igor BIZJAK.........................................................................................................................................................................................................................................5 Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence Živa PECENKO, Mojca GOLOBIC ...........................................................................................................................................................................................19 Vpliv novejših gospodarskih con na videz krajine v Ljubljanski urbani regiji Saša KOLMAN, Valentina SCHMITZER.................................................................................................................................................................................28 Oblikovalski in ekološki potencial ozelenjevanja sten v naših podnebnih razmerah Melita ROZMAN CAFUTA.........................................................................................................................................................................................................38 Nocna svetloba v sodobnem mestu Sanja ŠPINDLER, Kaja POGACAR, Nande KORPNIK......................................................................................................................................................44 Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc Živa RAVNIKAR, Darja MATJAŠEC, Milan KOBAL ..........................................................................................................................................................54 Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje Polona OBRC, Boštjan KERBLER ..............................................................................................................................................................................................64 Vpliv platforme Airbnb na dolgorocni najem stanovanj Polona OBRC, Boštjan KERBLER ..............................................................................................................................................................................................75 Vpliv javne službe za najemniško upravljanje na dolgorocni najem stanovanj Urška HOCEVAR ............................................................................................................................................................................................................................84 Model dejavnikov nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji Senja STRES.......................................................................................................................................................................................................................................90 Analiza nepremicninskega trga v obcini Postojna in izbranih obcinah po Sloveniji Ivona JAVOROVIC..........................................................................................................................................................................................................................97 Ocena vrednosti nepremicnin v lasti podjetja Rok JEREB....................................................................................................................................................................................................................................... 107 Pravne osnove za izvedbo sanacije vecstanovanjskega objekta z enotno gradbeno financno pogodbo Aleksandra SAMAC......................................................................................................................................................................................................................115 Pravica do zdravega okolja v Evropski uniji in Sloveniji Polonca BORKO, Špela HORVAT, Iva ŠTUKELJ, Sandra TERPLAN .......................................................................................................................... 121 Interdisciplinarni pristop k analizi grajenega okolja: povezave med razpoloženjskimi in osebnostnimi spremenljivkami ter zaznavo okolja Maja ŽALIK .................................................................................................................................................................................................................................... 130 Zaznavanje vonja v grajenem okolju Denisa REPATEC .......................................................................................................................................................................................................................... 137 Sindrom bolnih stavb in bolnega mesta Maša CELEBIC, Vladimir LUTOVAC, Merima TICA...................................................................................................................................................... 140 Razumevanje podobe in pomena urbanega prostora z miselnimi zemljevidi Dejan VRBANCIC ....................................................................................................................................................................................................................... 144 Fiziološka vloga užitka v arhitekturi Sanja ŠPINDLER, Ivana VUKOVIC ....................................................................................................................................................................................... 146 Citta Bianca – zmagovalni projekt slovenskega izbora natecaja Multi comfort student contest 2019 Predstavitve in informacije Dean KOROŠAK, Bojan MUSIL, Nejc PLOHL, Tanja SIMONIC KOROŠAK, Nenad CUŠ BABIC................................................................ 154 Interdisciplinarni pristop k celostnemu zaznavanju grajenega okolja Oglasi Priprava oglasov za strokovno izdajo revije Urbani izziv 3 Revija Urbani izziv, strokovna izdaja 2020, številka 10 Pred vami je jubilejna, deseta strokovna številka revije Urbani izziv. Revija se je že popolnoma uveljavila v strokovni urbanisticni in prostorskonacrtovalski literaturi. Da je prepoznavnost strokovne izdaje vse vecja, kaže tudi to, da bomo letos pr­vic izdali dve številki. V prvi smo dali prednost predvsem študentom in njihovim mentorjem, ki so napisali zelo kakovostne in po vsebini raznovrstne prispevke o nacrtovanju prostora v Sloveniji. Objave bodo v pomoc vsem akterjem, ki sodelujejo pri razlicnih dejavnostih prostorskega nacrtovanja na vseh ravneh odlocanja (lokalni, obcinski, regionalni in državni). Še vedno velja povabilo za clanstvo v uredniškem odboru strokovne izdaje – ce bi želeli sodelovati v njem, nam to sporocite. Naloga clanov uredniškega odbora strokovne izdaje je, da nam pomagajo pri širjenju prepoznavnosti strokovne izdaje revije v Sloveniji, še posebej na regionalni, obcinski in lokalni ravni. Pri Urbanisticnem inštitutu RS se bomo še naprej trudili, da bo Slovenija tudi v prihodnje deležna strokovnih urbanih izzivov. Vsem soustvarjalcem (in bralcem) se v svojem imenu in imenu uredniškega odbora najlepše zahvaljujem za izkazano zaupanje. Boštjan Kerbler Igor BIZJAK Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence V okviru ciljnoraziskovalnega projekta Metodologija za popis poslov­nih con in subjektov inovativnega okolja na obmocju Slovenije, izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence, je bila zasnovana evidenca poslovnih con in subjektov inovativnega okolja in rešitve za vzdrževanje te. V prispevku je prikazana rešitev zasnove evidence poslovnih con na podlagi treh skupin atributov, ki omogocajo zajem potrebnih podatkov za uspešno izdelavo relacijske baze podatkov o 1 Uvod Eden izmed ciljev ciljnoraziskovalnega projekta Metodologija za popis poslovnih con in subjektov inovativnega okolja na ob-mocju Slovenije, izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence je bila izdelava metodologije in aplikativnih rešitev za popis in vzdrževanje baze podatkov o poslovnih conah in subjektih inovativnega okolja na obmocju Slovenije. Izhodišce za izdelavo metodologije in aplikativnih rešitev je bilo dejstvo, da obstojeca baza podatkov, ki jo trenutno vzdr­žuje javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje pod-jetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije – SPIRIT, po ažurnosti in kakovosti podatkov ni primerna za nacrtovanje naložb niti za njihovo promocijo v mednarodnem prostoru. V bazi manjkajo doloceni atributni podatki in ne­kateri graficni podatki za cone – obmocje cone. To otežuje pritegovanje (tujih in domacih) naložb in njihovo nacrtovanje. Postavljena cilja za razrešitev tega problema sta bila: 1. predlog rešitve za trajno in redno spremljanje ter vzdr­ževanje stanja podatkov poslovnih con in subjektov ino­vativnega okolja v Sloveniji, priprava koncepta aplikacije za prikaz, zajem, vodenje in posodabljanje podatkov o conah in subjektih inovativnega okolja; 2. vzpostavitev zasnove evidence poslovnih con in subjektov inovativnega okolja na podlagi testnega vzorca. poslovnih conah na obmocju Slovenije. Prikazana je tudi rešitev za vnos, ažuriranje, pregled in iskanje podatkov o conah v obliki spletne aplikacije. Kljucne besede: poslovne cone, evidenca, spletne aplikacije, baza podatkov Pri obravnavanem projektu so bili pomembno vsebinsko izhodišce rezultati projekta Gospodarske cone Republike Slove­nije na svetovnem spletu (Gulic in Bizjak, 2012). Ta projekt je vzpostavil evidenco poslovnih con, ki je temeljila na podlagi anketnega ugotavljanja takratnega dejanskega stanja po obci­nah. Do leta 2012 je evidenco vzdrževal Urbanisticni inštitut RS, ki je tudi izdelal aplikativno rešitev v obliki spletnega GIS. Ta je omogocal tudi pregled gospodarske infrastrukture in objektov iz katastra stavb. Po letu 2012 je vzdrževanje con in aplikacije prevzela tedanja agencija Japti, danes agencija SPI­RIT. Pregled poslovnih con iz te evidence, ki ga je v diplom­skem delu opravil Žokalj (2011), je pokazal, da pregledovalnik omogoca dober dostop do podatkov o poslovnih conah, da pa bi bilo treba vnose razširiti še na tako imenovana opušce­na industrijska obmocja. Avtor predlaga tudi, naj se podobne dejavnosti združujejo na dolocenih obmocjih, ker potrebujejo specificno infrastrukturo. Iz pregleda literature in koncanih projektov je bilo ugotovljeno (Potocnik Slavic, 2010; Žokalj, 2011; Gulic in Bizjak, 2012; Koželj, 2016; Lampic in drugi, 2016;), da uradne evidence po­slovnih con ni. Imamo samo evidenco poslovnih con (Gulic in Bizjak, 2006 in 2012), ki jo uporablja agencija SPIRIT, in tudi evidence degradiranih obmocij (Koželj, 2015; Lampic in drugi, I. BIZJAK 2016), ki bi jih lahko z revitalizacijo uporabili tudi za izgrad­njo poslovnih con, nekatere med njimi pa celo spadajo med poslovne cone, saj na dolocenem delu cone še vedno poteka poslovna dejavnost, preostanek pa je opušcen. Ob tem sta bili izdelani tudi dve aplikativni rešitvi. Ena za evidenco poslovnih con pri agenciji SPIRIT (Gulic in Bizjak, 2012; www.investslo­venia.si) in druga za evidenco degradiranih obmocij (Lampic in drugi, 2016; crp.gis.si). Obe aplikativni rešitvi sta narejeni kot spletni aplikaciji, ki omogocata preprosto iskanje po bazi podatkov in osnovno analitiko. Aplikacija za poslovne cone je v osnovi omogocala tudi nekatere GIS-funkcije, kot so prikaz razlicnih plasti podatkov (ceste, kataster objektov, DOF …), ki so dopolnjevale plast poslovnih con. Že v osnovi je zajela tudi podatke o komunalni opremljenosti obmocij, oddaljenosti od postaj javnega potniškega prometa ipd. Agencija SPIRIT je pozneje GIS-aplikacijo zamenjala z zemljevidi Google in manjšim naborom atributnih podatkov, da bi dosegli hitrejše delovanje. Podobno je narejena tudi novejša aplikacija za prikaz degradiranih obmocij. Izdelava delujoce spletne GIS-aplikacije je lahko zelo zahteven in dolgotrajen projekt, ki zahteva precejšnja financna sredstva. 2 Izdelava metodologije in evidence Za izdelavo evidence poslovnih con so bile najprej analizirane cone, pridobljene s strani agencije SPIRIT, in tiste cone, ki so jih obcine objavile na svojih spletnih straneh. Za posamezno obcino so bile zabeležene vse napake z opombami, kot je pojav neskladja v bazi SPIRIT. Poleg analize poslovnih con iz baze SPIRIT so bile evidentirane še druge poslovne cone, ki so se pojavljale v drugih dosegljivih virih. V prvem pregledu in analizi obstojecih podatkov o poslovnih conah je bilo ugotovljeno, da: 1. obstaja v bazi SPIRIT neskladje z atributnimi podatki in graficnimi izrisi – to pomeni, da je v atributni tabeli baze zapisan podatek o poslovni coni z njeno identifikacijsko številko (ID), ni pa graficnega podatka (poligona) cone; 2. obstajajo še dodatne poslovne cone iz razlicnih virov, ki jih je treba pregledati in analizirati ter vkljuciti v bazo; 3. je bilo z analizo poslovnih con iz baze SPIRIT, ki se nanaša na skladnost z opredeljeno podrobno namensko rabo prostora (PNRP) v obcinskih prostorskih nacrtih (OPN), ugotovljeno da: • obmocja poslovnih con pogosto niso skladna s PNRP nenatancen potek meja; • zarisana obmocja poslovnih con ne vkljucujejo obmo-cij, ki so v OPN dolocena za gospodarske cone; • so obmocja za poslovne cone zarisana tudi cez obmo-cja, ki so v OPN dolocena za stanovanjske površine; • obstajajo tudi številne druge neskladnosti, ki jih je bilo treba v nadaljevanju odpraviti; 4. je bilo na osnovi podatkov o funkcionalni degradaciji obmocij ugotovljeno, da veliko poslovnih con leži na degradiranih obmocjih, hkrati pa jih je veliko zarisanih zunaj urbanih obmocij. Na podlagi podatkov in pregleda poslovnih con je bila v nada­ljevanju naloge zasnovana evidenca poslovnih con. Ta je bila izpeljana iz atributov, ki so potrebni za iskanje prostih con za potencialne investitorje, za izracun tipologije con glede na namen in pomen in za izvajanje ukrepov. Pri zasnovi je bilo upoštevano tudi, koliko podatkov je mogoce pridobiti za posa­mezen atribut. Atributi, za katere je bilo ugotovljeno, da zanje ni mogoce pridobiti podatkov za vse cone, so bili izloceni. Atributi so bili razdeljeni na tri skupine: • V prvi skupini so atributi s podatki, ki se lahko pridobijo prek lastnikov poslovnih con ali njihovih upravnikov oz. oseb, ki so zadolžene za njihovo trženje. Podatki za prvo skupino atributov so bili pridobljeni s pomocjo spletne aplikacije. • V drugi skupini so atributi, ki vsebujejo podatke iz urad­nih evidenc. Ti so bili pridobljeni iz uradnih evidenc Ge-odetske uprave RS, Statisticnega urada RS, Ministrstva za okolje in prostor (MOP), Ministrstva za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo (MGRT) in agencije SPIRIT. • V tretji skupini so atributi, ki vsebujejo podatke o poslov­nih subjektih, ki imajo sedež v poslovnih conah. Podat­ki zanje so bili pridobljeni iz uradnih evidenc poslovnih subjektov, ki jo vodi agencija Ajpes. Osnova za spletni popisni obrazec je bila prva skupina atribu­tov (preglednica 1). Na podlagi atributov je bil pripravljen sple­tni obrazec, ki je bil izdelan v obliki spletnega vprašalnika, ta pa je hkrati del spletne aplikacije, namenjene vnosu, popravljanju in brisanju podatkov o poslovnih conah. Spletni vprašalnik omogoca vnašanje poslovne cone v bazo podatkov. Podatki so takoj shranjeni v bazo in jih ni treba prenašati iz papirne oblike v elektronsko. Tako je bil postopek zbiranja podatkov hitrejši, obcinam in upravnikom pa je bilo omogoceno, da imajo tudi po koncanju naloge možnost uporabe podatkov o conah, ki so jih vnesli v bazo. Druga skupina atributov je sestavljena iz dveh vrst atribu­tov – iz pritegnitve in odtegnitve –, ki vplivata na dolocanje pomembnosti con glede na analizo stanja v prostoru z merili, ob katerih se upoštevajo funkcionalni in prostorski vidiki ter vidiki varstva okolja (Gulic, 2019). Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence Preglednica 1: Prva skupina atributov, ki jih uporablja spletna aplikacija. ID enolicni identifikator zapisa Potreben za delovanje aplikacije. enolicni identifikator poslovne Ostane ves cas njenega obstoja. Ce se vec poslovnih con združi v eno, ID_cona cone. dobi poslovna cona nov enolicni identifikator. OBC_MID enolicni identifikator obcine Obcina, v kateri je poslovna cona. OBC_UIME naziv obcine Ime obcine, v kateri je poslovna cona. Naziv poslovne cone, kot je voden v razlicnih dokumentih in prepo- Ime_cone naziv/ime poslovne cone znan v okolju ... Spletna_stran naslov spletne strani Spletna stran cone, ce obstaja. Velikost_cone površina poslovne cone Površina poslovne cone, kot jo vnese vnašalec. Velikost_poly površina poslovne cone Izracunana na podlagi oboda cone iz GIS. Zacetek njenega delovanja. Kot delovanje se upošteva leto, v katerem je v poslovni coni zacel poslovati prvi poslovni subjekt. Leto_vzpostavitve leto ustanovitve poslovne cone V primeru nacrtovane poslovne cone se vpiše predviden zacetek delovanja poslovne cone. Zased_zemljisce % zasedenosti zemljišca zasedenost zemljišca cone v % (ocena) Zased_poslpros % zasedenosti poslovnih prostorov zasedenost poslovnih prostorov cone v % (ocena) možnost prostorske širitve cone zunaj obstojecih stavbnih zemljišc v Siritev_cone širitev cone m2 (ocena) Nakup_zemlj nakup ali najem zemljišc možnost nakupa ali najema obstojecih stavbnih zemljišc Nakup_zemlj_cena cena nakupa ali najema cena za m2 za najem ali nakup stavbnih zemljišc 8 I. BIZJAK Nakup_prost nakup ali najem prostorov možnost nakupa ali najema poslovnih prostorov Nakup_prost_cena cena nakupa ali najema cena za m2 za najem ali nakup poslovnih prostorov Navezava na obcinske, regionalne ali državne strateške dokumente: • razvojni program obcine; • razvojni program regije; • medobcinski dogovor; • drug strateški dokument; • sklep obcinskega sveta; • sklep drugega formalnega telesa; • pogodba tipa JZP oz. sklep o partnerstvu; Dokument_sif vrsta dokumenta • interventni zakon; • neformalni dogovor z zapisnikom; • obcinski prostorski nacrt (OPN), prostorski red obcine (PRO) ali prostorske sestavine, ce OPN še ni sprejet; • obcinski podrobni prostorski nacrt (obcinski lokacijski nacrt, zazidalni nacrt, lokacijski nacrt, ureditveni nacrt, prostorski ureditveni pogoji); • priprava projektne dokumentacije za potrebe pridobitve gradbe­nega dovoljenja; • ustanovitveni dokument ne obstaja. Možnost uporabe: • da (opticno omrežje), Telefon_cone možnost prikljucitve na telefonsko ali mobilno omrežje • da (telefonske parice oz. bakreno ožicenje), • že prikljuceno, • ne, • nacrtovano, • ne vem. Prikljucek na plinovodno omrežje: • da, možnost prikljucitve na plinovodno • že prikljucen, Plin_cone omrežje • ne, • nacrtovan, • ne vem. Prikljucek na toplovodno omrežje: • da, Toplovod_cone možnost prikljucitve na toplovod-no omrežje • že prikljucen, • ne, • nacrtovan, • ne vem. Prikljucek na vodovod: • da, • že prikljucen, Vodovod_cone možnost prikljucitve na vodovod • ne, • nacrtovan, • ne vem. Prikljucek na kanalizacijsko omrežje: • da, • že prikljucen, Kanal_cone možnost prikljucitve na kanalizacijo • ne, • nacrtovan, • ne vem. Prikljucek na tehnološke vode: • da, možnost prikljucitve na plinovodno • že prikljucen, TehVoda_cone omrežje • ne, • nacrtovan, • ne vem. Prikljucek na industrijsko ogrevanje: • da, • že prikljucen, IndOgrev_cone prikljucek na industrijsko ogrevanje • ne, • nacrtovan, • ne vem. Elektricni prikljucek: • da, Elektrika_cone možnost prikljucitve na elektricno omrežje • že prikljucen, • ne, • nacrtovan, • ne vem. Info_firma kontakt podjetja/organizacije organizacija ali oseba pristojna za dajanje informacij o coni Info_ime ime in priimek ime in priimek osebe v organizaciji Info_naslov naslov naslov organizacije Info_telefon telefon telefon osebe v organizaciji Info_email e-mail e-mail osebe ali organizacije Skupne dejavnosti, ki potekajo v poslovni coni: • upravne, • organizacijske, • logisticne (npr. delavski avtobusi, drugi organizirani prevozi ipd.), Dejavnosti skupne dejavnosti • varovanje, • storitvene dejavnosti (npr. košnja, vzdrževanje objektov, pluženje ipd.), • druge poslovne storitve, • ne vem. Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence Ce ima poslovna cona ali vec poslovnih subjektov v poslovni coni Uprav_firma kontakt podjetja/organizacije skupnega upravitelja. Uprav_ime ime in priimek ime in priimek osebe v organizaciji Uprav_naslov naslov naslov organizacije Uprav_telefon telefon telefon osebe v organizaciji Uprav_email e-mail e-mail osebe ali organizacije Lastnistvo_cone lastništvo cone Tip lastništva cone: • javno, • zasebno. Tip poslovne cone glede na sestavo podjetij v poslovni coni po mnen­ju vnašalca: • obrtna, • industrijska, tip_cone tip poslovne cone • podjetniška, • poslovna, • tehnološka cona, • tehnološki centri in parki, • inkubatorji. Mogoc je en odgovor ali vec teh. tip_cone_OK tip poslovne cone Tip poslovne cone glede na sestavo podjetij v poslovni coni po avto­matskem izracunu glede na SKD (glej poglavje 3.2) in podatke, pri­dobljene s strani agencije Ajpes: • industrijska cona, • prometno-logisticna cona, • trgovska cona, • cona tehnoloških dejavnosti, • cona informacijsko-komunikacijskih dejavnosti, • cona z vec gospodarskimi dejavnostmi, • cona raznovrstnih gospodarskih dejavnosti, • cona z neopredeljenimi gospodarskimi dejavnostmi. razvojna_faza razvojna faza opremljenosti nacr­tovane poslovne cone V poštev pridejo samo poslovne cone, ki so v fazi nacrtovanja in so vsaj na ravni zasnove že opredeljene v ustreznem prostorskem stra­teškem aktu. Razvojne faze poslovnih con: 1. Nacrtovano zemljišce za opravljanje razlicnih poslovnih dejavno­sti na podlagi sprejetega prostorskega akta, vendar komunalno neopremljeno, zemljiška struktura ni urejena. 2. Zemljišce, pripravljeno za investicije: komunalno opremljeno zemljišce, ki je pripravljeno za nadaljnje investicije in so na njem omogoceni prikljucki do osnovne infrastrukture za opravljanje razlicnih dejavnosti. 3. Komunalno oprem. zemljišce, ki vkljucuje: nadgrajeno/prilagoje-no komunalno opremljenost in drugo infrastrukturno. 4. Komunalno oprem. zemljišce, ki vkljucuje: dolocene skupne storitve in možnosti uporabe infrastrukture (npr. skupni servisi, varovanje, uporaba skupne infrastrukture, npr. sejne sobe ...). 5. Delujoca poslovna cona. 6. Delno delujoca poslovna cona. 7. Poslovna cona v opušcanju. 8. Delno degradirana poslovna cona (primer: del poslovne cone deluje, del pa je opušcen). 9. Ne vem. 10 I. BIZJAK podatkov: • obcinska, pomen_cone pomen cone • regionalna, • državna, • mednarodna, • ne vem. Strokovna ocena teritorialne ravni (pomen) poslovne cone s strani izdelovalca naloge na podlagi izracuna kazalnikov za dolocevanje pomena (glej poglavje 3.2): pomen_cone_OK pomen cone • poslovna cona nacionalne pomembnosti, • poslovna cona regionalne pomembnosti, • poslovna cona medobcinske pomembnosti, • poslovna cona lokalne pomembnosti. grafika_cone ime datoteke Ime datoteke slike iz GIS, na kateri je na podlogi DOF oznacena cona. Ali so bila za razvoj poslovne cone pridobljena javna sredstva (EU, nacionalna idr.)? financiranje_cone financiranje cone • Da. • Ne. • Ne vem. zadnji datum vnosa ali popravljanja podatkov (vnese program avto­ datum_vnosa datum vnosa matsko) vnasalec vnašalec uporabniško ime vnašalca zapisa (vnese program avtomatsko) regija regija ime regije (vnese program avtomatsko) Za tretjo skupino atributov je vir podatkov uradna evidenca o poslovnih subjektih agencije Ajpes. Ob pogovorih s pred­stavniki obcin se je namrec izkazalo, da ni mogoce zbrati vseh podatkov o poslovnih subjektih, ker se stanje v conah dokaj hitro spreminja in bi zbiranje podatkov z uporabo spletnega obrazca s strani obcine zahtevalo prevec casa in sredstev. Zato Preglednica 2: Tretja skupina atributov je bil vir za podatke o poslovnih subjektih v poslovnih conah izbrana baza poslovnih subjektov, ki jo vodi in redno vzdržuje agencija Ajpes. Podatkom o poslovnih enotah subjektov, ki so bili pridobljeni iz baze Ajpes, so se na podlagi evidence hišnih številk priredile prostorske koordinate in tako so bili umešceni v poligone poslovnih con. ID_Cone enolicni identifikator poslovne cone Ostane ves cas njenega obstoja. Ce se vec poslovnih con združi v eno, dobi poslovna cona nov enolicni identifikator. OBCINA ime obcine MATICNA maticna številka subjekta KRATKO_IME kratko ime subjekta POPOLNO_IM popolno ime subjekta UPR_ENOTA naziv upravne enote REGIJA naziv regije POSTNA_STE poštna številka POSTNI_KRA naziv kraja NASELJE naziv naselja ULICA ime ulice ULICA_HS hišna številka ULICA_HS_D dodatek k hišni številki HS_MID šifra e-hiš enolicno dolocena šifra hišne številke REG_ORGAN naziv registracijskega organa DATUM_VPIS datum vpisa v register subjektov Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence OBLIKA organizacijska oblika subjekta Možnosti iz šifranta: • delniška družba (d. d.), • druge oblike poslovnih subjektov, • društvo, zveza društev, • družba z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.), • družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), • družbeno podjetje (p. o.), • evidentirani detektiv, • evidentirani odvetnik, • evropsko gospodarsko interesno združenje EGIZ, • gospodarska zbornica, • gospodarsko interesno združenje (GIZ), • izvršitelj, • javna agencija, • javni zavod, • komanditna družba (k. d.), • krajevna skupnost, druge ožje lokalne skupnosti, • lokalne skupnosti, • mladinski svet, • nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, • notar, • organ, organizacija širše lokalne skupnosti, • organizacijska enota, • p. o., • podružnica domacega podjetja, • podružnica s. p., • podružnica tujega podjetja, • poklicni športnik, • politicna stranka, • poslovna enota, • registrirani lekarnar, • registrirani sobodajalec, • registrirani zdravnik, zobozdravnik, zasebni zdravstveni de­lavec, • samostojni podjetnik posameznik (s. p.), • samozaposleni v kulturi, • sindikat, • upravna enota, • upravni organ v sestavi, • ustanova, • verska skupnost in podobne verske organizacije, • vlada, vladna služba, • zadruga (z. b. o.), • zadruga (z. o. o.), • zasebni športni delavec, • zavod, • zavod v zasebni lasti, • zbornica. Možnosti iz šifranta: • banka ali hranilnica, • družba pooblašcenka, • invalidska organizacija, • invalidsko podjetje, PODOBLIKA organizacijska podoblika subjekta • odvetniška pisarna, • registrirana verska skupnost, • socialno podjetje, • upravljavec EZR, • NULL. 12 I. BIZJAK GLAVNA_DEJ glavna dejavnost subjekta Podatki, vzeti iz šifranta standardne klasifikacije dejavnosti (SKD). SKIS šifra standardne klasifikacije institucionalnih sektorjev POREKLO_KAPITALA poreklo ustanovitvenega kapitala – šifra VRSTA_LASTNISTVA vrsta lastnine – šifra ID_DDV ID za DDV (oznaka SI pri zavezancih) ST_DAVCNA davcna številka VELIK_EU_SIF velikost EU – šifra VELIK_EU velikost EU VELIK_RS_SIF velikost RS – šifra VELIK_RS velikost RS AKTIVNOST_SIF ali poslovni subjekt posluje – šifra AKTIVNOST ali poslovni subjekt posluje – opis VRSTA_SPRE_SIF vrsta spremembe – šifra VRSTA_SPRE vrsta spremembe DATUM_SPRE datum spremembe pri registrskem organu DATUM_VNOS datum vnosa v poslovni register Slo­venije DRUSTVO_SIF šifra društva DRUSTVO naziv društva Zadnji datum vnosa ali popravljanja podatkov (vnese program datum_vnosa datum vnosa avtomatsko). vnasalec vnašalec Uporabniško ime vnašalca zapisa (vnese program avtomatsko). Y_C Y koordinata hišne številke koordinata za potrebe prikaza v GIS X_C X koordinata hišne številke koordinata za potrebe prikaza v GIS Druga in tretja skupina atributov sta bili obdelali naknadno, saj je bilo treba za izdelavo podatkov predhodno pridobiti vse podatke o conah. Za ti skupini atributov so bili doloceni po­datki, na podlagi pridobljenih podatkov o conah, generirani s pomocjo orodij GIS. 3 Izdelava aplikacije Aplikacija za zajem, spremljanje in vzdrževanje podatkov o poslovnih conah je sestavljena iz dveh spletnih aplikacij: • aplikacije za vnos in vzdrževanje podatkov o poslovnih conah in • aplikacije za spletno pregledovanje podatkov o poslovnih conah. Prva je namenjena vnosu novih in ažuriranju obstojecih po­datkov o poslovnih conah, druga pa spletnemu pregledovanju poslovnih con in iskanju s pomocjo interaktivne pregledne karte s standardnimi funkcijami (zoom, pomikanje, vklop in izklop slojev, iskanje po merilih). Dve aplikaciji sta potrebni zato, ker je treba podatke, ki jih vnesejo obcine in upravniki con prek aplikacije za vnos in vzdr­ževanje podatkov o poslovnih conah, za spletni pregledovalnik s pomocjo interaktivne karte opremiti s prostorskimi podatki o obmocju, ki ga obsegajo cone (na parcelo natancno). Zaradi kompleksnosti zajema obmocja na parcelo natancno je treba vnos obmocij izvesti s pomocjo GIS-programa, ki deluje na osebnih racunalnikih. Hkrati z vnosom obmocij je treba s pros-torskimi analizami izracunati vrednosti kazalnikov za razvrsti­tev posameznih con po pomembnosti in namembnosti glede na predlagano tipologijo, podatkom o poslovnih subjektih, ki imajo sedež v poslovni coni, pa dolociti prostorske koordinate, s katerimi se ti umestijo v poslovno cono. Tako opremljena baza poslovnih con je nato osnova za uporabo aplikacije za spletno pregledovanje podatkov o poslovnih conah. Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence 3.1 Aplikacija za vodenje in vzdrževanje evidence poslovnih con Aplikacija za vodenje in vzdrževanje evidence poslovnih con je zasnovana na odprtokodnem sistemu DNN za urejanje vse-bin (ang. Content Management System, CMS), ki deluje na platformi MicroSoft Internet Information Server (MS IIS). Aplikacija je najprej namenjena obcinam in upravnikom con, ki te tržijo. Predstavniki obcin in upravniki lahko v aplikaciji dodajajo nove podatke in popravljajo podatke o že vnesenih conah. Vpogled v bazo podatkov, ki je del aplikacije, imajo tudi regionalne razvojne agencije ter Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in transport (MGRT) in Ministrstvo za okolje in pros-tor (MOP). Aplikacija omogoca dodeljevanje nivojskih pravic uporabnikom. Pregledovanje in vnos podatkov sta omogocena samo registriranim uporabnikom. Glede na vlogo, ki je dodel­jena registriranemu uporabniku, lahko ta pregleduje, popravlja ali briše podatke o conah ali cone same. Obstaja vec vrst vlog: • Vloga, ki je namenjena administratorjem, omogoca do-stop do vseh podatkov, popravljanje in brisanje ter do-dajanje novih con za celotno bazo. • Vloga, namenjena zaposlenim na obcinah, omogoca vna­šanje, popravljanje in brisanje podatkov o conah obcine. Glede na uporabniško ime in geslo lahko obcine pregle­dujejo, popravljajo in brišejo podatke le o conah, ki so jih vnesle, na pa tudi podatkov drugih obcin. • Vloga, namenjena regionalnim razvojnim agencijam, omogoca tem, da lahko pregledujejo podatke o conah v njihovi regiji, nimajo pa možnosti popravljanja in brisanja podatkov. • Vloga, namenjena ministrstvom in agenciji SPIRIT, omogoca tem pregledovanje vseh vnesenih con. Popra­vljanje ali brisanje podatkov in con ni mogoce. Aplikacija torej ni namenjena splošnemu javnemu dostopu. Za javno pregledovanje in iskanje po bazi podatkov o poslovnih conah je na voljo druga aplikacija – aplikacija za prikaz in iskanje con. I. BIZJAK Slika 2: Primer prikaza vnosa oziroma popravljana podatkov cone (prikazan je le del vnosnih polj). Slika 3: Primer prikaza izpisa vsebine podatkov cone (prikazan je le del vnosnih polj). Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence Slika 4: Primer prikaza izpisa podatkov o dejavnosti v coni Poleg vnosa, popravljanja in brisanja con omogoca aplikacija tudi pregled dejavnosti v coni, ki je izracunana na podlagi pri­marne dejavnosti po standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) poslovnih subjektov, ki imajo sedež v coni. Podatki so bili pri­dobljeni iz baze poslovnih subjektov v Sloveniji, ki jo vzdržuje agencija Ajpes. Pregled dejavnosti pokaže, katere dejavnosti so v poslovni coni prisotne in v kakšnem razmerju. To razmerje pa opredeljuje tip cone. Pri tem se upoštevajo ti pogoji: • Industrijska cona je poslovna cona, v kateri se pretežno (na vec kot 80 % površine cone) izvajajo gospodarske de­javnosti, opredeljene v podrocju C – predelovalne dejav­nosti po veljavni Standardni klasifikaciji dejavnosti 2008. • Prometno-logisticna cona je poslovna cona, v kateri se pretežno (na vec kot 80 % površine cone) izvajajo gospo­darske dejavnosti, opredeljene v podrocju H – promet in skladišcenje po veljavni Standardni klasifikaciji dejavnosti 2008. • Trgovska cona je poslovna cona, v kateri se pretežno (na vec kot 80 % površine cone) izvajajo gospodarske dejav­nosti, opredeljene v podrocju G – trgovina po veljavni Standardni klasifikaciji dejavnosti 2008. • Cona tehnoloških dejavnosti je poslovna cona, ki vklju-cuje subjekte inovativnega okolja (podjetniške in univer­zitetne inkubatorje ter tehnološke parke) in v kateri se pretežno meri (na vec kot 80 % površine cone) izvajajo gospodarske dejavnosti, opredeljene v podrocju M – strokovne, znanstvene in tehnicne dejavnosti po veljavni Standardni klasifikaciji dejavnosti 2008. • Cona informacijsko-komunikacijskih dejavnosti je po­slovna cona, v kateri se pretežno (na vec kot 80 % povr­šine cone) izvajajo gospodarske dejavnosti, opredeljene v podrocju J – informacijske in komunikacijske dejavnosti po veljavni Standardni klasifikaciji dejavnosti 2008. • Cona z vec gospodarskimi dejavnostmi je poslovna cona, v kateri se pretežno (na vec kot 50 % površine cone) izvajajo gospodarske dejavnosti, opredeljene v podrocjih C, G, H, J in M po veljavni Standardni klasifikaciji de­javnosti 2008. • Cona z neopredeljenimi gospodarskimi dejavnostmi je poslovna cona, za katero pretežno (za vec kot 80 % površine cone) ni znana gospodarska dejavnost poslovnih subjektov. • Cona raznovrstnih gospodarskih dejavnosti je poslov­na cona, v kateri se izvajajo vse gospodarske dejavnosti, opredeljene v podrocjih A, B, C, D, E, F, G, H, I, K, L, M, N, O, P, Q, R, S, T, U v poljubnih deležih. Pri tem skupni delež dejavnosti, opredeljenih v podrocjih C, G, H, J in M, ne presega 50 % površine cone. I. BIZJAK 3.2 Aplikacija za prikaz in iskanje con Aplikacija za prikaz in iskanje con je sestavljena iz interaktiv­ne karte s prikazanimi lokacijami poslovnih con, iz pregledni­ce z osnovnimi podatki in povezavo na stran s podrobnimi informacijami o coni ter iz obmocja filtrov za izbor con po dolocenih merilih in izbranih kazalnikih. Interaktivna karta za podlogo privzeto uporablja brezplacno graficno storitev OpenStreetMap. Privzeto je mogoce dolociti podlogo DOF (digital orto photo, DOF), ki se prikazuje prek brezplacnih servisov WMS Geodetske uprave RS. Izbrati je mogoce tudi sloj obcin ali statisticnih regij (WMS GURS). Aplikacija je izdelana s skriptnim jezikom PHP verzije 7 in je namešcena na Linuxovem strežniku Ubunti in spletnem strežniku Apache. Za prenos podatkov med relacijsko podatkovno bazo (Postgre­sql) in spletnim pregledovalnikom skrbi modul API (Applica­tion Programming Interface). Spletni pregledovalnik na API pošilja strukturirane (POST/GET) klice, na podlagi katerih API v odgovoru pošlje ustrezne podatke iz baze. Na karti so lokacije con oznacene z barvnimi krožci. V primeru prikaza v malem merilu, ko bi se lokacije vizualno prekrivale, je uporabljena funkcija združevanja lokacij v skupni prikazni znak enakega videza, pri cemer je prikazano število združenih subjektov. S klikom na tak znak se merilo karte poveca, kar lahko ponavljamo do dovolj preglednega merila za prikaz po­samicnih lokacij con. S klikom na posamicno oznako cone se prikaže oblacek z imenom cone in spletno povezavo, na kateri so podrobnosti o coni. Karta vsebuje iskalnik po krajih, ki omogoca prilagoditev pogleda karte na lokacijo iskanega kraja. Preglednica, ki je pod karto, omogoca razvršcanje po atributih. Sklop filtrov omogoca skupno ali loceno pregledovanje po poslovnih conah. Filtri po poslovnih conah omogocajo izbor po posameznih obcinah, regijah, tipu in pomenu cone ter po izbranih kazalnikih. S klikom na povezavo »Vec« v oblacku na karti ali preglednici izbranega subjekta se odpre dodatno okno brskalnika s podrobnimi podatki o izbrani coni. Za ves ali filtriran izbor podatkov je mogoc izvoz v obliki datoteke Shapefile ali CSV-datoteke. Gumbi za izvoz so pod tabelo pri­kazanih subjektov ter so loceni za poslovne cone in subjekte inovativnega okolja. Klik na gumb za izvoz iz trenutnega izbora na zaslonu (obseg izbora je odvisen od uporabe filtrov) pripravi datoteko za izvoz, ki jo je mogoce prenesti s pomocjo prikazane povezave na zaslonu. Ker je datoteka vrste Shapefile sestavljena iz vec samostojnih datotek (.shp, .dbf, .shx, .cpg), se vse dato­teke zaradi poenostavitve prenosa izvozijo v stisnjeni datoteki oblike ZIP, ki omogoca prenos vseh datotek v enotni obliki. V obeh oblikah datotek se izvozijo tudi prostorski (geometricni) podatki. Pripravljeni so v koordinatnem sistemu WGS-84. V datoteki vrste CSV so koordinate podane v stolpcu »geome­try«, v enostavni obliki JSON. Metodologija za popis poslovnih con na obmocju Slovenije – izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence 4 Razprava Baza poslovnih con (BPC) je bila v postopku zasnove in zajema podatkov narejena tako, da so bili z uporabo enostavnih izme­njevalnih formatov uporabljeni in upoštevani graficni in atri­butni podatki rabe prostora, zemljiškega katastra in evidence funkcionalnih degradiranih obmocij (FDO). Ob vzdrževalnih delih bodo uporabljene iste podporne baze in izmenjevalni formati. Atributi BPC so pomensko usklajeni s temi bazami. BPC je v okviru projekta CRP skupaj z aplikacijo (spletnim pregledovalnikom) namešcena na najetih strežnikih. Trenutno se ne predvideva prenos baze v sistem javne uprave na MJU, saj ta ni smiseln, ker je postopek prenosa zapleten in dolgotrajen, baza je majhna in preprosta, nima beleženja transakcij, njena uporaba ni obvezujoca po obstojeci zakonodaji, ni del siste-ma zbirk državnih podatkov niti ni del upravnih postopkov. Postopka prenosa na MJU in potem vzdrževanja po pravilih MJU se za tako bazo ne izplacata. Uporaba BPC bo morala scasoma, tako kot evidenca funkci­onalnih degradiranih obmocij, postati predpisana z zakono­dajo, povezano s problematiko prostora. Trenutno imata obe evidencni status, kar pomeni, da nista del upravnih postopkov, pravilnikov, zavezujocih metodoloških navodil niti del podat­kov, ki sestavljajo projektno okolje eProstora. Svetujemo, da se v eni od naslednjih faz projekta eProstor (oz. bolje v predvide­nem drugem nadaljevanju tega projekta) BPC opredeli kot ob-vezno gradivo ePlana in eGraditve. Pred tem je treba opredeliti procese planiranja in graditve, v katerih bo BPC del odlocanja. S tem bo BPC postala register. Natancna opredelitev vkljucitve BPC v projekt eProstor v tem trenutku ni mogoca. Tehnološko bo povezava izvedena kot spletna storitev, zapisana v standar­dnih formatih za izmenjavo graficnih in atributnih podatkov, vsebinski detajli pa bodo znani po zasnovi procesov eProstora. Glede prenosa BPC v prostorski informacijski sistem (PIS) in eProstor je potreben tudi dogovor med MOP in MGRT, kar pa je spet odvisno od potreb in zmožnosti projekta eProstor. 5 Sklep Projekt CRP Metodologija za popis poslovnih con in subjektov inovativnega okolja na obmocju Slovenije, izvedba terenskega popisa in vzpostavitev ažurne evidence se je lotil problematike poslovnih con, za katero so znacilni: • zelo številcne in razpršene cone po Sloveniji; • neurejene evidence con; • pomanjkanje delujocega sistema spremljanja prostorskih in organizacijskih sprememb v conah in poslovnih sub-jektov v njih; • pomanjkanje ukrepov, ki bi pomagali pri ucinkovitejšem gospodarskem in prostorskem razvoju; • neobstoj eksplicitne opredelitve obmocij, v katere bi dr­žava prednostno usmerjala razvoj poslovnih con. S projektom sta bila uresnicena glavna cilja, opredeljena ob zacetku izvajanja projekta: 1. Izdelane so bile rešitve za trajno spremljanje in vzdrževa­nje ažurnega stanja podatkov poslovnih con v Sloveniji ter pripravljen koncept spletnih aplikacij za zajem, vode­nje in ažuriranje con in subjektov inovativnega okolja ter za iskanje in graficno pregledovanje con. 2. Na podlagi izvedenega popisa poslovnih con je bila izde­lana osnovna evidenca poslovnih con in subjektov ino­vativnega okolja, predstavljeni so bili predlogi za njeno vzdrževanje. Ce vzpostavljene evidence ne bodo redno vzdrževane in do-polnjevane z novimi in ažurnimi podatki, se podatkov ne bo dalo uporabljati za razlicne ukrepe, ker bo treba pred oblikova­njem katerega koli ukrepa na novo preveriti stanje. Aplikacija za vzdrževanje evidence je narejena tako, da omogoca stalno posodabljanje podatkov. Ta dejavnost pa mora biti usmerjana in nadzorovana s strani narocnika in vzdrževalca aplikacije in podatkov. Predvsem je potrebna stalna komunikacija z lastniki ali vzdrževalci con, da bodo spoznali, da jim taka ažurna baza podatkov koristi pri trženju in promociji cone. Dr. Igor Bizjak Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: igor.bizjak@uirs.si 18 I. BIZJAK Viri in literatura Gulic, A. (2019): Metodologija za dolocanje tipov poslovnih con v Slo­veniji ob upoštevanju funkcionalnih in prostorskih vidikov ter vidikov varstva okolja. Urbani izziv, posebna izdaja, št. 9, str. 90–111. Gulic, A., in Bizjak, I. (2012): Gospodarske cone Republike Slovenije na svetovnem spletu: zakljucno letno porocilo. Ljubljana, UIRS. Gulic, A., in Bizjak, I. (2006): Strokovne podlage za upravljanje in pros-torski razvoj gospodarskih con na Gorenjskem. Sestavni del projekta INTERREG IIIa ROPOL – Razvoj obmejnih poslovnih lokacij Slovenija – Avstrijska Koroška. Ljubljana, UIRS. Koželj, J. (2016): Merila in kriteriji za dolocitev degradiranih urbanih ob-mocij (DUO 2). Naloga: 01/2015 DUO po pogodbi št. 2550-15-540002. Ljubljana, MOP. Lampic, B., Cigale, D., Krevs, M., idr. (2016): Celovita metodologija za po-pis in analizo degradiranih obmocij: vmesno porocilo (obdobje 15. 10. 2015–15. 3. 2016). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Potocnik Slavic, I. (2010): Geografski vidik obrtno-poslovnih con na slovenskem podeželju. IB revija 44(1). Dostopno na: https://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:DOC-QU0WKFMU (sneto 2. 4. 2019). Žokalj, J. (2011): Infrastrukturne potrebe za izvajanje dejavnosti. Diplomska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbe­ništvo in geodezijo. 19 Živa PECENKO Mojca GOLOBIC Vpliv novejših gospodarskih con na videz krajine v Ljubljanski urbani regiji V prispevku je predstavljeno raziskovalno delo o vplivu novejših go-spodarskih con na videz krajine na obmocju Ljubljanske urbane regi­je, ki je nastalo v okviru magistrskega dela[1] študija krajinske arhitek­ture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. V clanku so predsta­vljeni prostorska problematika novejših gospodarskih con, postopek dela pri dolocanju vplivov con na videz krajine in glavne ugotovitve raziskave. Za obravnavo obmocja Ljubljanske urbane regije smo se odlocili, ker je bil razvoj novejših gospodarskih con v preteklosti tu­kaj najintenzivnejši v Sloveniji. S pojmom novejše gospodarske cone oznacujemo tista gospodarska obmocja, ki so nastala po nastanku 1 Uvod V zadnjih 25 letih je bilo nastajanje in širjenje novih gospo­darskih con (v nadaljevanju: GC) ena opaznejših prostorskih sprememb v Sloveniji. Nove GC so se znacilno umešcale ob robu ali zunaj naselij v neposrednem stiku z odprto krajino (Bole, 2010). Cok (2003) ugotavlja, da je umešcanje GC v krajino potekalo po nacelu novo podjetje – nova cona, karko­li – kjerkoli. Tako prostorsko nacrtovanje je bilo utemeljeno v ekonomskem razvoju obcin in podprto s številnimi pozitivni-mi gospodarskimi ucinki. V širšem prostorskem kontekstu se je izkazalo za izrazito neracionalno in popolnoma podrejeno gospodarstvu. GC so bile dimenzionirane zelo obsežno ter so zaradi tega ostale slabo zasedene in pomanjkljivo opremljene z infrastrukturo. Najbolj problematicne so tiste cone, ki so bile zgrajene na travnikih in njivah kot investicija »greenfield«, saj je bila Ljubljanska urbana regija (v nadaljevanju: LUR) že v preteklosti podvržena obsežnemu razvoju in tudi izpraznjenju GC. Problematicna pa nista le umešcanje in dimenzioniranje, ampak tudi videz GC. Auge (2011) opredeljuje sodobna go-spodarska obmocja za t. i. »nekraje«, saj gre za obmocja brez lastne identitete in zgodovine z znacilno splošno in globalizira-no vidno podobo s parkirišci, inženirskimi objekti, reklamnimi napisi in drugimi nacini oglaševanja, bencinskimi crpalkami ipd. GC so zaradi svoje vidne podobe in morfološke zgradbe, ki se le redko prilagaja obstojecim krajinskim znacilnostim, tujek v krajini. Zaradi navedenega prihaja do degradacije videza samostojne Slovenije, torej po letu 1991. Namen raziskovalnega dela je bil dolociti obseg in znacilnosti vpliva novejših gospodarskih con na videz krajine, ugotoviti mnenje javnosti o tovrstni problematiki ter dati predloge in usmeritve za zmanjšanje negativnega vpliva pri obstojecih in nacrtovanih gospodarskih obmocjih. Kljucne besede: gospodarske cone, videz krajin, Ljubljanska urbana regija krajine, izgube krajinske identitete in zmanjševanja potenciala krajine za tiste dejavnosti, pri katerih je videz krajine kljucen lokacijski dejavnik, kot sta turizem in rekreacija. 2 Postopek dela V okviru empiricnega dela naloge smo najprej opravili iz­bor obstojecih gospodarskih obmocij za vrednotenje vpliva na videz krajine. Izbor je zaradi velikega števila GC v LUR omejen. Reprezentativnost obravnave pojava za celotno regijo je zagotovljena z izborom con glede na zastopanost v posa­mezni krajinski podregiji, kot so opredeljene v Regionalni razdelitvi krajinskih tipov (v nadaljevanju: RRKT, Marušic idr., 1998). Vecje GC v posamezni podregiji so bile izbrane prednostno. Izbrane so bile te gospodarske cone: Obrtna cona (v nadaljevanju: OC) Hoja pri Polhovem Gradcu, Poslovna cona (v nadaljevanju: POC) Komenda, Logisticni center (v nadaljevanju: LC) Hofer pri Lukovici, Nakupovalno središce (v nadaljevanju: NS) Ježa v Litiji, Industrijsko-obrtna cona (v nadaljevanju: IOC) Zapolje pri Logatcu, OC Brvace, Grosu­plje in OC Ivancna Gorica (slika 1). Dolocanje vpliva izbranih GC na videz krajine je potekalo na dva nacina. Najprej smo vpliv vrednotili opisno, pri cemer Ž. PECENKO, M. GOLOBIC Slika 1: Izbor gospodarskih con (vir podloge: GURS, 2018; Marušic idr., 1998) smo analizirali vidnost in presodili, katere GC so vidno najbolj poudarjene. Na podlagi vidnosti z obmocja con smo doloci­li meje podrobnejših krajinskih enot (slika 2). Podrobnejšim enotam smo opredelili krajinske znacilnosti in opisno vredno­tili kakovost videza krajine z izbranimi štirimi merili, ki ji pre­dlaga RRKT: naravna ohranjenost, pestrost, prostorski red in harmonicnost. Nato smo analizirali znacilnosti gospodarskih con ter jih opisno vrednotili z izbranimi soodvisnimi urbani­sticnimi in krajinskoarhitekturnimi kriteriji, ts. delež urejenih zelenih površin GC, delež ozelenjenih meja GC, urejenost od­prtih površin, urbanisticna ureditev, velikost GC, predhodna raba zemljišca in površina GC na prebivalca obcine. Na koncu smo oceno vidnosti, oceno kakovosti videza krajine podrobnej­še enote in oceno videza GC združili v skupno oceno vpliva. V okviru empiricnega dela raziskave smo izvedli tudi spletno fotoanketo, ki je bila razdeljena na devet sklopov. V vsakem sklopu so anketiranci ocenjevali videz posamezne GC, zadnji sklop pa je bil namenjen ugotavljanju demografskih znacilnosti vzorca. S fotoanketo smo želeli ugotoviti, ali/koliko javnost videz GC sploh dojema kot motec element v krajini. Za pomoc je bil priložen slikovni material, pri izboru slik pa je bilo zlasti pomembno, da so te za boljšo predstavo posnete od dalec. Iz­brali smo petstopenjsko lestvico za vrednotenje videza GC, pri cemer je ocena 1 pomenila vidno zelo motec element v krajin in ocena 5 vidno sploh nemotec element v krajini. Anketiranci so lahko, ce so želeli, svoj odgovor tudi pojasnili. Fotoanketa je bila objavljena na družbenih omrežjih, pripadnikom drugih prostorskih strok pa smo jo poslali po e-pošti. Vpliv novejših gospodarskih con na videz krajine v Ljubljanski urbani regiji Slika 2: Dolocitev mej podrobnejših krajinskih enot na osnovi vidnosti z obmocja gospodarskih con, primer POC Škofljica (vir podloge: ARSO, 2018; GURS, 2018; MKGP, 2019) 3 Rezultati opisnega vrednotenja Po izracunu vidnosti, ki ima za tocke opazovanja prometne po­vezave, naselja in rekreacijske poti, smo ugotovili, da so vidno poudarjene tiste GC, ki so v bližini naselij. OC Brvace je bila prepoznana kot vidno najbolj poudarjena GC zaradi lokacije ob glavni regionalni cesti v smeri dolenjske avtoceste, vidna pa je tudi iz vecjega števila naselij in vasi. Polovica podrobnejših enot je bila ocenjena z visoko kakovo­stjo videza krajine. Glavni razlog za tako oceno je nižja sto­pnja urbanizacije ter s tem višja stopnja prostorskega reda in harmonicnosti. Zlasti v primeru krajinske enote OC Hoja in POC Škofljica gre za krajino z visoko stopnjo prepoznavnosti z znacilnimi krajinskimi vzorci kulturne krajine. Pri skupni oceni skladnosti GC smo ugotavljali predvsem, koliko se GC prilagodi obstojecemu krajinskemu kontekstu. GC so bile v povprecju najslabše ocenjene pri teh merilih: površina GC na prebivalca obcine, urbanisticna ureditev, delež zelenih površin v GC in urejenost odprtih površin. Za obcine vecine GC velja, da presegajo Pogacnikovo (1999) priporoce-no vrednost površine GC na prebivalca, tj. 30 m2/prebivalca za mestno okolje oz. 20–25 m2/prebivalca za suburbano oz. podeželsko prebivalstvo. Vecina GC je prejela tudi zelo slabo oceno za urbanisticno ureditev, saj so se skoraj v vseh primerih vidno degradirale znacilne in vidno poudarjene vizure. Vecina GC namrec stoji ob glavnih vstopnih tockah v naselja. Urba­nisticna ureditev pa ni problematicna le zaradi unicevanja zna-cilnih vizur, temvec tudi zaradi umestitve in dimenzioniranosti Ž. PECENKO, M. GOLOBIC objektov, ki so vecinoma veliki in preprostih oblik. Parkirišca in servisni prostori, kot so skladišca, transformatorji in pro-stori za stroje, zelo pogosto stojijo ob stikih z odprto krajino, kar je tudi glavni razlog za njihovo veliko vidnost. V skoraj vseh obravnavanih primerih se zelo malo pozornosti namenja zasaditvi zelenih površin in ozelenitvi robov. Nekatere GC so izkoristile prednost lokacije v gozdu in z ohranjanjem obsto­jece vegetacije zvišale delež zelenih robov. Na splošno pa bi lahko trdili, da se zasaditvi GC namenja zelo malo sredstev. 4 Rezultati spletne fotoankete Pri anketi je sodelovalo 185 ljudi, zbrali pa smo tudi 335 ko­mentarjev o videzu con. Med anketiranci je bilo najvec mla­dih odraslih oseb z univerzitetno izobrazbo, med njimi pa so prevladovali laiki, ki se poklicno oz. študijsko ne ukvarjajo z urejanjem prostora. Med anketiranci strokovnjaki je bilo naj­vec krajinskih arhitektov, geografov in urbanistov. Po mnenju anketirancev so GC v LUR srednje vidno motec element v krajini (slika 8). Pet od osmih izbranih GC je bilo opredeljenih za vidno bolj motec element v krajini. Pri anali­zi komentarjev smo opazili, da so anketiranci pogosteje pou­darjali negativne lastnosti videza. Med njimi so najpogosteje navajali: pomanjkanje z drevnino zasajenih zelenih površin in ozelenjenih robov, predimenzioniranost, vidno izpostavljenost s cest in iz naselij, degradacijo pomembnih vizur, unicenje zna-cilnih krajinskih vzorcev ter velik vidni kontrast med GC in obstojeco krajino. Pozitivne lastnosti videza GC so bile v ko­mentarjih navedene redkeje, najveckrat glede višine objektov. Vpliv novejših gospodarskih con na videz krajine v Ljubljanski urbani regiji Slika 4: Analiza znacilnosti GC, primer POC Škofljica (vir podloge: PISO, 2019) Slika 5: Predhodna raba zemljišca, primer POC Škofljica (vir podloge: Slika 6: Tipicna pogleda GC, primer POC Škofljica PISO, 2019) Ž. PECENKO, M. GOLOBIC Slika 7: Skupna ocena opisnega vrednotenja vpliva GC na videz krajine Slika 8: Povprecna vrednost ocen videza GC Številni anketiranci so navedli tudi svoje splošno stališce o pro-blematiki videza GC v Sloveniji. Opozarjali so na unicevanje kmetijskih in drugih zelenih površin zaradi gradnje con po nacinu »greenfield«. Številni so prepricani, da je v Sloveniji dovolj degradiranih površin, na katere bi morali prednostno umešcati GC, dokler prostorske zmogljivosti ne bi bile zasede­ne. Nekateri anketiranci menijo, da bi moralo biti prostorsko nacrtovanje gospodarskih obmocij v državni ali regionalni pri­stojnosti, saj je na ravni obcine prevec neracionalno. Številni trdijo, da je trend gradnje GC v vsakem manjšem naselju oz. obcini izrazito negativen. Videz GC se po mnenju nekaterih nikoli ne sklada z videzom krajine v okolici. Drugi domnevajo, da so cone za uspešen gospodarski razvoj obcine nujno zlo, njihovi posegi v prostor pa se lahko z ustreznimi krajinskimi in urbanisticnimi ukrepi bistveno omilijo. Eno izmed vprašanj fotoankete se je nanašalo na to, kako bi anketiranci zmanjšali negativen vpliv GC na videz krajine. Najvec jih je navedlo, da bi lahko negativen vpliv mocno zmanjšali z bogatejšo za­saditvijo (slika 9). 5 Smernice za zmanjševanje negativnega vpliva GC na videz krajine 5.1 Splošne usmeritve Za izboljšanje razmer predlagamo, naj nacrtovanje GC v skla­du z Zakonom o urejanju prostora (2017) cim prej preide na regionalno raven. Zaradi velikosti obcin je število razlicic za umešcanje GC v obcinskem prostoru omejeno. Trend v Slo­veniji je tak, da si vsaka obcina želi svojo cono za zagotovitev delovnih mest. Med sosedskimi obcinami je mogoce zaznati izrazito tekmovanje pri privabljanju investitorjev, spodbujanje Vpliv novejših gospodarskih con na videz krajine v Ljubljanski urbani regiji rivalstva in odpor do medobcinskega gospodarskega sodelo­vanja (Šorman Lebar idr., 2012). Vse to vodi v izrazito ne­racionalno in pragmaticno izrabo prostora ter v zasicenost z GC. Pri oblikovanju regionalnega prostorskega nacrta v LUR bi bilo treba narediti temeljito inventarizacijo vseh obstoje-cih, novejših in starejših GC, analizirati njihovo gospodarsko sestavo in opredeliti degradirana oz. izpraznjena obmocja za celotno regijo. Glede na to, da je bila LUR v preteklosti podvržena obsežnim investicijam »greenfield«, bi se moral razvoj novih GC v prihodnje usmeriti predvsem v zapolnitev že obstojecih prostorskih kapacitet in v obnovo starejših con, torej v investicije »brownfield«. Pri tem je treba predvsem storitvene in trgovske dejavnosti prednostno umešcati zunaj GC, neposredno v obstojece mestno tkivo. Prihodnji razvoj GC je treba uskladiti s potrebami lokalnega prebivalstva, ki je zaradi bivanja v bližini najdovzetnejše za vidne spremembe. Ob pregledu literature smo ugotovili, da se v dokumentih pre­ventivnega varstva okolja na ravni celovite presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju: CPVO) in na ravni projektne presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju: PVO) zelo malo pozornosti namenja varstvu videza krajine. Analiza krajinskih znacilnosti pogosto temelji na nekriticnem povzemanju virov in navajanju splošnih varstvenih ciljev in ureditev, najveckrat varstva kultur­ne dedišcine in ohranjanja narave. Metode vrednotenja vplivov na videz krajine so pogosto neinovativne in necelovite ter te­meljijo na subjektivnih domnevah in besednih opisih. Zaradi tega bi morali v prihodnje vec pozornosti nameniti izdelavi slikovnega gradiva, npr. fotomontaže, GIS-izracuni vidnosti, analiza glavnih vizur in študije ranljivosti. Omilitveni ukrepi na ravni izbora lokacije in urbanisticne rešitve, ki se nanašajo na zmanjšanje negativnega vpliva gospodarskih con na videz kraji­ne (npr. ohranjanje pomembne vizure, prilagoditev videza con lokalnim krajinskim znacilnostim, zmanjšanje vidne izposta­vljenosti, gabariti objektov, usmerjenost objektov glede na stik s krajino in višanje deleža zelenih površin), so zaradi vsebinsko pomanjkljivih okoljskih porocil v postopku CPVO razmeroma redki. V CPVO bi se morale obravnavati tudi razlicice posega. V praksi je pravilo pogosto zaobideno, saj so razlicice pogosto izbrane pred izvedbo CPVO. Iz tega sledi, da so odlocitve o lokacijah con pogosto dvomljive in nejasne, z vidika prostorsko nacrtovalskih strok pa tudi neargumentirane in nestrokovne. Podobno velja tudi za omilitvene ukrepe na ravni idejne za­snove in projekta za izvedbo v postopku PVO. Kakovostnim zasnovam zunanjih zelenih površin v okolici stavb, bogati upo­rabi drevnine in zakrivanju servisnih prostorov in parkirišc se v okviru idejnega projekta redko nameni dovolj pozornosti. Te trditve lahko povzamemo iz ugotovitev opisnega vrednotenja in rezultatov fotoankete, po katerih je pomanjkanje zasaditev v GC na robovih in v notranjosti perec problem. K vecjemu ugledu con, manj izrazitemu obcutku genericnosti prostora in obenem vecji neto izrabi zemljišc bi pripomoglo tudi kakovostno arhitekturno oblikovanje. Pri izvedbi vecjih GC bi morali dosledneje upoštevati tudi nacelo postopnosti in izvedbo razdeliti v vec faz. Tako bi preprecili, da GC po­stane trajno gradbišce. Obstojece rabe prostora se ne bi smelo ukiniti, dokler predhodna faza ne bila popolnoma izvedena. 5.2 Urbanisticne in krajinskoarhitekturne usmeritve Predlagamo, naj se pri nadaljnjem nacrtovanju GC upoštevajo te smernice: • ohranjajo se znacilne in z glavnih prometnic, iz naselij in z rekreacijskih poti vidno izpostavljeni pogledi in vedute (slika 10a); Ž. PECENKO, M. GOLOBIC • razvijajo in prenavljajo se obstojeci GC, investicije »brownfield« namesto investicij »greenfield«, gospo­darska obmocja se umešcajo v že degradirana in izpraznje­na urbana obmocja, nikakor pa ne na kmetijska zemljišca (slika 10b); • površina GC/prebivalca ne sme presegati Pogacniko­ve (1999) priporocene vrednosti (mestno prebivalstvo 30 m2/prebivalca, primestno, podeželsko prebivalstvo 20–25 m2/prebivalca), ce površina GC že presega pripo-roceno vrednost, se mora razvoj GC predvideti v okviru obstojecih gospodarskih obmocij; • 80 % meja GC naj bo ozelenjenih, pri cemer naj bo delež zakrivanja vertikalne ploskve cone vec kot 60-odstoten po petih letih od zasaditve vegetacije (slika 10b); • reliefne, hidrološke in vegetacijske krajinske znacilnosti naj postanejo del urbanisticne ureditve cone (slika 10c); • gospodarski objekti naj bodo clenjeni, manjših dimenzij in precno umešceni glede na stik s krajino, vecji objekti naj stojijo proti notranjosti cone (slika 10c); • parkirišca in servisni prostori naj ne bodo umešceni ob stiku z odprto krajino in v bližini cest, temvec na vidno manj izpostavljenih mestih, torej proti notranjosti parcele (slika 10d); • parkirišca naj bodo clenjena, iz poroznega materiala in ozelenjena z deležem sencenja najmanj 50 % asfaltnih površin po petih letih od zasaditve, uporaba grmovnic naj bo bogata in naj omogoca, da so parkirišca in servisni pro-stori skriti pred odprtimi pogledi, k zakrivanju pogledov lahko pripomore tudi reliefno preoblikovanje (slika 10d); • zelenim površinam naj se nameni najmanj 15 % celotne površine cone, najmanj 70 % zelenih površin naj pokriva drevnina, zunanje zelene ureditve v okolici stavb naj bodo bogato zasajene z drevesi in grmovnicami (slika 10e). Sklep Slika 10: Shematski prikazi urbanisticnih in krajinskoarhitekturnih usmeritev (ilustracija: Živa Pecenko) Vpliv novejših gospodarskih con na videz krajine v Ljubljanski urbani regiji predhodno opisanimi naceli urejanja con se lahko negativni vplivi na videz krajine bistveno omilijo in zmanjšajo. V praksi je mogoce omilitvene ukrepe uveljavljati v skladu s potrebami lokalne skupnosti, in sicer tako, da se omogoci izvedba želene prostorske spremembe in uvedba novih programov, npr. novih parkovnih površin, novega javnega programa, otroškega igrišca itd. To ob okoljski optimizaciji pripomore k vecji družbeni sprejemljivosti in legitimnosti posega. Tako se krepijo ugled, prepoznavnost in obiskanost cone, hkrati pa se s kakovostno zasnovanimi zelenimi površinami v GC izboljšujeta kakovost bivanja in pocutje zaposlenih, s tem pa se viša delovna pro-duktivnost. Živa Pecenko, mag. inž. kraj. arh. Klunova ulica 6, 1000 Ljubljana E-pošta: ziva.pecenko@gmail.com Prof. dr. Mojca Golobic, univ. dipl. inž. kraj. arh. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Jamova 101,1000 Ljubljana E-pošta: mojca.golobic@bf.uni-lj.si Opombe [1] Pecenko, Ž. (2019): Vpliv novejših gospodarskih con na videz kraji­ne na obmocju Ljubljanske urbane regije. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhi­tekturo. Viri in literatura Arriaza, M., Cańas-Ortega, J. F., Cańas-Madueńo, J. A., Ruiz-Aviles, P. (2004): Assessing the visual quality of rural landscapes. Landscape and Urban Planning, 69: 115–125. Auge, M. (2011): Nekraji, uvod v antropologijo nadmodernosti. Ljubljana, Maska: 163 str. Bole, D. (2010): Sekundarna gospodarska središca v Ljubljani: analiza stanja in presoja nacrtovanega razvoja. Urbani izziv, 21, 1: 5–20. Cok, G. (2003): Gospodarske cone: Vsebinska in terminološka opredelitev. Urbani izziv, 14, 1: 55–59. Hernandez, J., Garcia, L., Ayuga, F. (2004): Assessment of the visual im­pact made on the landscape by new buildings: a methodology for site selection. Landscape and Urban Planning, 68: 15–28. Marušic, J., Ogrin, D., Jancic, M. (1998): Metodološke osnove, regionalna razdelitev krajinskih tipov. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje: 120 str. Pachaki, C. (2002): Agricultural landscape indicators: A suggested appro­ach for the scenic value. V: Proceedings from NIJOS/OECD Expert Mee­ting on Agricultural Landscape Indicators in Oslo, Norveška, 7.–9. oktober 2002, Agricultural impacts on landscapes: Developing indicators for policy analysis. 2003. Norsk institutt for jord-og skogkartlegging: 247–256. Pogacnik, A. (1996) Varstvo in usmerjanje oblikovne podobe slovenskih mest; prostor, urbana identiteta. Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje. Ljubljana: 207 str. Pogacnik, A. (1999): Urbanisticno nacrtovanje, univerzitetni ucbenik. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in Geodezijo. Ljubljana: 252 str. Šorman Lebar, A., Temeljotov Salaj, A., Decman Dobrnjic, O. (2012): Problematika nacrtovanja poslovno-obrtnih con. Urbani izziv, posebna izdaja: 58–64. Zakon o urejanju prostora (2017). Uradni list RS, št. 61/17. Saša KOLMAN Valentina SCHMITZER Oblikovalski in ekološki potencial ozelenjevanja sten v naših podnebnih razmerah Zaradi zgošcanja pozidave v urbanem okolju na ulicnih tleh pogosto primanjkuje prostora za zelene površine. Vertikalno ozelenjevanje ima zato velik potencial. Rastline blagodejno vplivajo na mikropod­nebje, izboljšujejo kakovost bivanja in so mocen estetski element. Za-cetki vertikalnega ozelenjevanja segajo v cas prvih civilizacij. Najprej so se uporabljale vzpenjavke za ustvarjanje sence in gojenje užitnih plodov. Rastline so rastle ob preprostih lesenih opornih strukturah. S pojavom novih gradbenih tehnik in materialov v industrijski re-voluciji sta se razvila in prišla v ospredje ekološki in estetski vidik vertikalnega ozelenjevanja. V 20. stoletju se je razvil popolnoma nov 1 Uvod Mikropodnebje v urbanem okolju se precej razlikuje od tistega zunaj mest. Gosta pozidava povzroca, da se temperature zaradi pregrevanja zidov in tlakovanj povišajo. Temu pojavu pravimo ucinek urbanega toplotnega otoka (ang. urban heat island). Segrevanje lahko omilimo z zelenimi površinami, prostora za­nje pa na ulicni ravni pogosto primanjkuje. To pomanjkanje lahko rešujemo z ozelenjevanjem streh in vertikalnih površin. Ozelenjene stene tvorijo mestni zeleni sistem in pripomorejo k zmanjšanju ucinka urbanega toplotnega otoka tako, da s pomocjo evapotranspiracije znižujejo okoliško temperaturo in vlažijo zrak, kar je v vrocih poletnih mesecih zelo dobrodošlo. Rastline lahko s filtriranjem izboljšujejo kakovost padavinske vode in zraka, absorbirajo prašne delce in blažijo hrup. Do-daten ozelenitveni sloj na procelju izboljšuje izolacijo. Pole-ti se stene manj pregrevajo, pozimi pa v notranjih prostorih zadržujejo vec toplote, kar pripomore k zmanjšanju stroškov za ogrevanje in hlajenje. Izbor rastlin za ozelenjene stene je omejen, saj so vertikalne površine izjemno težavno rastišce z vidika pomanjkanja substrata in vode ter tudi s tehnicnega vidika. Nosilnost elementov, ki tvorijo zeleno steno, pogosto opredeli tudi izbor rastlinskega gradiva. sistem ozelenitve sten. Njegova najvecja prednost je, da lahko rastline rastejo na vertikalni površini. S tem se je povecal nabor rastlinskega gradiva, primernega za ozelenitev vertikal. Danes so na trgu številni tipi vertikalnega ozelenjevanja, ki jih je mogoce povezovati in smi­selno izbirati okolišcinam primerno in glede na želen vidni ucinek. Kljucne besede: vertikalno ozelenjevanje, zelene stene, zelena pro­celja, krajinska arhitektura, rastline 2 Razvoj vertikalnega ozelenjevanja Prva omemba vertikalnih vrtov sovpada z nastankom prvih civilizacij v obdobju okrog 3.000 let pred našim štetjem. Danes najvidnejša dedišcina anticnih kultur v Egiptu in Mezopotami­ji so zigurati, ogromne kamnite terasaste strukture, zasajene z drevesi in grmi. V Egiptu je bil najden kamnit relief, ki prika­zuje vinsko trto, razpeto med drevesi. To nakazuje nov nacin hortikulturnega gojenja rastlin, ki do tedaj še ni bil uporabljen. Primeri v Mezopotamiji namigujejo na uporabo vinske trte (Vitis vinifera) in njihove opore v arhitekturni funkciji. Tak nacin gojenja plezalk je vodil k razvoju pergole in drugih opor­nih struktur, po katerih se vzpenjajo popenjave rastline (Petty, 2008). Sprva je šlo za preproste lesene konstrukcije, po katerih so se vzpenjale rastline ter nudile senco, udobje in zasebnost na vrtu. Podporne konstrukcije so se ves cas izpopolnjevale. V srednjem veku se je pojavil nacin gojenja v obliki špalirja. Gre za hortikulturno tehniko gojenja plošcatih rastlin ob steni – ki za rast ne potrebujejo veliko prostora –, ki je bila v prostorsko omejenih srednjeveških vrtovih zelo uporabna. Pergole so v srednjem veku pogosto prerašcali popenjave vrtnice (Rosa sp.), bršljan (Hedera helix) in kovacniki (Lonicera sp.). Velik vpliv na razvoj vertikalnega ozelenjevanja je imela in-dustrijska revolucija z razvojem novih gradbenih materialov Oblikovalski in ekološki potencial ozelenjevanja sten v naših podnebnih razmerah in tehnik. V modernizmu se je razširilo mnenje, da je vse botanicno in hortikulturno znanje, ki je na splošno povecalo uporabo rastlin, destruktivno vplivalo na vrtno oblikovanje (Eckbo, 1950). Kot odziv na to, je Stanley Hart White na­pisal esej, v katerem poudarja, da modernisticno oblikovanje objektov izkazuje veliko nepovezanost s krajino. V ospredju so geometrijske oblike in vzorci, rastlinstvu pa se ne posveca nobene pozornosti. White je opisal zeleno steno kot obliko­valsko rešitev za sodoben vrt, ki dopušca prazen prostor na vrtu in vnaša v kompozicijo vertikalno dimenzijo. Z esejem je White postavil nov prostorski in casovni koncept v kra­jinski arhitekturi v okviru razmišljanja, ki se je pojavilo tudi na drugih podrocjih umetnosti, kot sta gledališce in slikarstvo (Hindle, 2013). Stanley Hart White zato velja za enega od izumiteljev sodobne zelene stene, saj je oblikoval arhitekturne elemente iz rešetk, ki so bili napolnjeni s substratom in v katerih so rastline rastle na vertikalni površini. Razvoj je nadaljeval Patrick Blanc, ki je izpopolnil zeleno steno brez substrata. Za svoje vertikalne vrtove je uporabljal geotekstil, v katerega so se rastline vrastle s koreninami, hranilne snovi pa so se jim dovajale iz vodne raz­topine. Pozneje so se razvili kompleksni panelni sistem zelenih sten. Danes je na trgu veliko razlicnih modularnih sistemov zelenih sten. Naslednji mejnik v razvoju vertikalnih ozelenitev je hidro­ponika, ki se je sprva zacela uvajati v breztalni pridelavi pre­hransko pomembnih rastlin (predvsem zelenjadnic) v 30. letih prejšnjega stoletja. Pri hidroponskem gojenju rastline rastejo v inertnem substratu, ki jim zagotavlja oporo in sidranje ko­renin, ki hranilne snovi crpajo iz hidroponske raztopine. Kl- Preglednica 1: Vrste vertikalnega ozelenjevanja jucno vlogo ima namakalni sistem s crpalko, rezervoarjem za hranilno raztopino in cevmi, ki dovajajo raztopino do rastlin na vseh ravneh vertikalne zasaditve (Dunnett in Kingsbury, 2013). Od konca 20. stoletja je tako na voljo veliko razlicnih nacinov vertikalnega ozelenjevanja, prednjacijo predvsem pa-nelne (predpripravljene) zelene stene iz plasticnih kompozitov, kamene volne in substrata. Sistemi so izdelani iz visokokako­vostnih plasticnih materialov, ki so odporni na zunanje vre­menske vplive in se v osnovi delijo na dva nacina ozelenjevanja: 1. zelena stena, sestavljena iz posameznih lonckov, napolnjenih s substratom, in 2. modularni paneli z vdolbinicami, ki jih napolnimo s substratom. 3 Tipologija vertikalnega ozelenjevanja Z napredkom tehnologij in iznajdbo novih materialov je prišlo do sprememb na podrocju vertikalnega ozelenjevanja. Od preprostih žicnatih ali lesenih struktur, po katerih rastejo vzpenjavke, se je z razvojem oblikoval kompleksen modularni ali polsteni sistem zelenih sten. Najprej se je razvilo inovativ-no ozelenjevanje vertikalnih površin z volumenskimi elemen-ti (zabojniki, betonski bloki), ki vsebujejo substrat, pozneje pa so sisteme dodelali tako, da rastline na vertikalni površini uspevajo popolnoma brez substratne mešanice. Nacin izvedbe vertikalnega ozelenjevanja je torej kljucno merilo za osnovno clenitev na ozelenjene procelja in zelene stene (preglednica 1). Pri ozelenjenih proceljih rastejo rastline v substratu, koritu ali neposredno v tleh in se vzpenjajo po opori ali previsno spušca­jo. Za to so primerne vzpenjave rastline ali rastline z dolgimi rastline rastejo v substratu, v koritu ali neposredno rastline so pritrjene na vertikalni ali poševni površini, nacin rasti v tleh; vzpenjajo se ali previsno spušcajo s substratom ali brez njega nižje grmovnice in polgrmi, zelišca, trajnice, enoletnice, oprijemalke, popenjavke, plezalke, ovijalke vrste rastlin dvoletnice, cebulnice za ozelenitev je potrebno manjše število rastlin kolicina rastlin za ozelenitev je potrebno vecje število rastlin na m2 na tekoci meter Vrste vertikalnega ozelenjevanja 1. neposredno ozelenjena stena brez opore 1. zelena stena z geotekstilom brez substrata 2. ozelenjena stena z oporo (a) stenska opora za vzpenjave rastline (b) špalir 2. zelena stena z žepki iz geotekstila s substratom (c) opora ob objektu z zracno režo (c) stenska opora s sadilnimi koriti in vzpenjavkami 3. vertikalno ozelenjevanje z visecimi rastlinami 3. zelena stena s posameznimi loncki s substratom 4. modularna zelena stena – paneli s substratom S. KOLMAN, V. SCHMITZER poganjki. Za ozelenitev vertikalne površine je potrebno manjše število rastlin. Pri zelenih stenah rastline rastejo na vertikalni ali poševni površini. Za to so primerne rastline s pokoncno rastjo – nižje grmovnice, zelišca, trajnice, cebulnice. Za oze­lenitev vertikalne površine je potrebno veliko število rastlin, njihov nabor pa je pestrejši. Glede na lastnosti izbrane stene dolocimo tip ozelenitve, ki je zanjo najprimernejši. Lastnosti, kot so lokacija, orientacija in izpostavljenost stene ter ambient, ustvarjajo posebne pogoje mikropodnebja, v katerem bodo rastle rastline, in so osnova za nadaljnje nacrtovanje. Z analizo stene proucimo te pogoje in naredimo tak rastlinski izbor, da bodo vse rastline imele optimalne pogoje za rast, hkrati pa upoštevamo njihove vidne lastnosti, s katerimi lahko dosegamo razlicne ucinke (slika 1). 4 Prednosti vertikalnega ozelenjevanja Današnja mesta se soocajo s pojavom ucinka urbanega to-plotnega otoka. Rastlinje lahko ta pojav omili s procesom evapotranspiracije, tako da vlaži zrak in niža temperaturo. Ozelenitveni sloj na procelju je tudi zvocna in temperaturna izolacija. Poleti se stene manj pregrevajo, pozimi pa v notranjih prostorih zadržujejo vec toplote, kar pripomore k zmanjšanju stroškov za ogrevanje in hlajenje. Padavinska voda v urbanem okolju zaradi neprepustnih površin vecinoma odteka v sistem meteorne vode. Ob vecjih nalivih voda skozi odtocne kanale ne more odtekati dovolj hitro. Rastline na zeleni steni absor­birajo del padavinske vode in s tem prispevajo k zmanjšanju površinskega odtekanja. Izboljšajo tudi kakovost vode, saj se prašni delci in hranila v vodi, na primer dušik in fosfor, vežejo na prst ali v rastline (Sheweka in Magdy, 2011). Rastline lahko blažijo hrup, stopnja zmanjšanja tega pa je od­visna predvsem od lastnosti površin, ki oblikujejo zvocno oviro. Pri rastlinah na to vplivajo velikosti listov, njihova dlakavost, gostota listja na celotni rastlini in dolžina olistanja rastline. Zasajeni pasovi dreves, grmov in trav kot zvocna ovira tvorijo t. i. mehke površine, ki lahko glasnost hrupa zmanjšajo za 8–12 decibelov, vcasih tudi do 15 decibelov. Bolj ko je zvocna ovira blizu viru hrupa, ucinkovitejša je. Najucinkovitejše so goste zasaditve zimzelenih rastlin, saj ohranjajo liste na rastlini skozi vse leto (Dobson in Ryan, 2000). Ohranjanje in bogatenje biodiverzitete z ozelenjenimi verti­kalnimi površinami v urbanem okolju zagotavljata vecplastno izboljšanje kakovosti bivanja. Ljudem v mestu nudita stik z na­ravo, hkrati pa povezujeta zeleni sistem mesta ter omogocata boljšo prehodnost organizmov. Pticam in drugim organizmom nudita življenjski prostor, plodovi in semena rastlin pa so vir hrane. Vertikalno ozelenjevanje je v pozidanem okolju velik vidni poudarek, saj je rastlinski material živ in se spreminja z letni-mi casi. Od grajenih elementov se razlikuje v barvi, teksturi in obliki. Z abstrakcijo je pri vertikalnem ozelenjevanju rastlin­skemu gradivu odvzet prostorski ucinek. Tako kot pri pokrov­nih rastlinah sta oblika rasti in listna tekstura rastlin zabrisani, celota pa postane bolj ali manj teksturirana enotna ploskev (Ogrin, 2010). Rastline v razlicnih letnih casih spreminjajo tudi teksturo, to je posebej opazno pri listopadnih rastlinskih vrstah. S specificnim izborom rastlin lahko dosegamo razlicne vidne ucinke. Barvne poudarke najveckrat dosežemo s cveto-cimi rastlinskimi vrstami. Kljucna je tudi orientiranost listov, poenotena velikost listne ploskve in sezonska stalnost, kar v na­šem podnebju omogocajo le izbrane zimzelene rastlinske vrste. 5 Slabosti vertikalnega ozelenjevanja Slabosti in nevšecnosti so vezane na posamezne tipe ozelenitve. Do težav v vecini primerov pride predvsem zaradi neustrezne­ Oblikovalski in ekološki potencial ozelenjevanja sten v naših podnebnih razmerah ga nacrtovanja ali uporabe neprimerne rastline ali opore. Ob nerednem vzdrževanju dajejo vertikalne ozelenjene stene vtis neurejenosti. Tehnologija ozelenjevanja vertikalnih površin se še vedno razvija. Ce izberemo kakovostne materiale, so stroški nacrtovanja in izdelave zelene stene še vedno zelo visoki. Zaradi pomanjkanja standardnih meril je nacrtovanje zelenih sten zelo kompleksno. Standardizacija materialov, kakovosti in stroškov pri vertikalnem ozelenjevanju bi omogocila lažjo primerljivost razlicnih tipov ozelenjevanja med seboj in s tem olajšala odlo-citev, kateri tip vertikalne ozelenitve izbrati. 6 Predlogi za ozelenitev stene v Ljubljani V Ljubljani so zelene stene redke. Edini javni sodobni pri­mer je zelena stena v Mali ulici . Pogosteje lahko opazimo ozelenjene stene z vzpenjavkami, ki rastejo iz tal ob vznožju objekta. Najpogosteje so ozelenjene starejše hiše in vile, in si­cer s trirogljato viniko (Parthenocissus tricuspidata ‚Veitchii‘) in navadnim bršljanom (Hedera helix). Najbolj znan primer iz Ljubljane je ozelenjeno procelje na križišcu med Drenikovo in Celovško ulico. Možnosti za vertikalno ozelenjevanje je veli­ko, zato so v tem poglavju predstavljeni trije razlicni predlogi ozelenitve stene. Za ozelenitev je izbrana stena na procelju hotela Slamic, ki stoji na vogalu Kersnikove ulice in Gosposvetske ulice v Ljubljani. Procelje je sestavljeno iz treh delov – iz levega in desnega krila objekta, ki ju povezuje vmesni trakt. Na levem in desnem delu procelja je vecja prazna ploskev brez oken ali z majhnim števi­lom teh in brez posebnih estetskih dodatkov, zato je popolna za vertikalno ozelenitev, ki lahko obogati zunanjo podobo hotela. Vidni ucinek utegne pritegniti številne obiskovalce, rastlinje pa blagodejno vpliva na okoliško mikropodnebje in tvori dodaten izolacijski sloj na procelju. Predlogi razlicnih nacinov ozelenitev so izdelani na podlagi likovne analize. Ce-dilnik in sod. (2016) so raziskovali, kako raba tal vpliva na temperature s pomocjo satelitskih posnetkov in ugotovili, da je tudi v Ljubljani prisoten pojav ucinka toplotnega otoka. Kersnikova ulica poteka v smeri sever–jug. Je razmeroma ozka in obdajajo jo visoke stavbe, ki tvorijo ulicni koridor. Na ulici ni nobenega rastlinja, zato se tu pozidane površine v poletni vrocini pregrevajo. 6.1 Zelena stena s posameznimi loncki s substratom Za ta tip zelene stene (slika 2) je uporabljen patent modularnih vertikalnih vrtov ceškega podjetja Nemec. Teža celotnega siste-ma z rastlinami je okoli 60 kg/m2. Postavitev take zelene stene je preprosta: neposredno na steno se namesti PVC-hidroizola­cijska plast, nato se nanjo pritrdi okvirna konstrukcija. Na okvir se namestijo nosilci, na katere se zataknejo posamezni loncki (slika 3). Ti so velika prednost celotnega sistema, saj vsaka rastlina raste v svojem loncku. To omogoca preprosto menja­vo rastlin v primeru pojava bolezni in škodljivcev ali propada zaradi drugih vzrokov (sušni, temperaturni stres). Pri modu­larnih sistemih, v katerih se rastline vrašcajo v geotekstil ali pa se v substrat prepletejo s koreninami, je menjava posameznih rastlin težja, saj pri odstranjevanju poškodujemo tudi sosednje rastline, nove rastline pa potrebujejo pri zacetnem vrašcanju posebno nego. Zalivalni sistem je sklenjen vodni krog, v kate-rem vodna crpalka premešca vodo na vrh zelene stene, ta pa se po kanalih pocasi pretaka nazaj v vodni zadrževalnik. Nosil­ci, na katerih so zataknjeni posamezni loncki, so hkrati vodni kanali. Loncki so oblikovani tako, da imajo podaljšano cev, ki S. KOLMAN, V. SCHMITZER Slika 3: Detajl zelene stene s posameznimi loncki (prirejeno po Nemec, 2018) Slika 4: Zasaditveni detajl pri zeleni steni Oblikovalski in ekološki potencial ozelenjevanja sten v naših podnebnih razmerah sega do vode. Voda prihaja v substrat s pomocjo kapilarnega dviga vode, rastlinam pa je vedno na voljo. Za ozelenitev stene je potrebno veliko število rastlin (slika 4). Sistem zelene stene s posameznimi loncki oblikuje izolacijski sloj na steni, ki uravnava dnevne in letne temperaturne razlike med zunanjostjo in notranjostjo objekta. Zasaditev z rastlina-mi z raznovrstno teksturo, casom cvetenja in življenjskim cik­lom vnaša v prostor barvno in teksturno dinamiko z mocnim vidnim ucinkom. Na podlagi analiz je bilo ugotovljeno, da je stena na hotelu Slamic neposredno osoncena le nekaj ur na dan, vecino casa pa je v senci. Izbrane so rastline, ki dobro uspevajo v danih mik­ropodnebnih razmerah – primerne so za sencna in polsencna rastišca in so prezimno trdne. Zelena stena prevzema reprezentativno vlogo hotela Slamic in je vidni poudarek, ki utegne pritegniti obiskovalce. Stena je nacrtovana tako, da se v letnih casih dinamicno spreminja glede na življenjski cikel posameznih rastlinskih vrst. Izbrane so rastlinske vrste z razlicnimi teksturami. Zelene prekrovne rastline, praproti in trave tvorijo podlago oziroma ploskev, na kateri so strukturni in barvni poudarki, ki so sezonsko cvetoce vrste. Nekatere trajnice v zimskem casu zaradi mraza popol­noma spremenijo barvo. 6.2 Stena, ozelenjena s koriti in oporno mrežo Drugi tip ozelenitve procelja je nacrtovan s stenskimi kori-ti, zasajenimi z vzpenjavkami (slika 5). Korita so izdelana iz nerjavecega jekla, ki je dovolj trdno, da zadrži težo substrata in rastlin, toda hkrati relativno lahek material, ki le zmerno pove-ca skupno težo sistema. Korita na steni so pritrjena z nosilci, spodnja korita pa so na tleh ob vznožju objekta. Nad korita so na steno pritrjeni okvirji iz nerjavecega jekla z mrežo, ki nudijo vzpenjavkam oporo in usmerjajo oziroma omejujejo njihovo rast (slika 8). Zracna reža med stavbo in mrežo tvori dodaten izolacijski sloj procelja ter nudi zavetje pticam in manjšim ži­valim. Vzpenjavka je posajena v korito tako, da se vzpenja po zunanji strani mreže. Pri tem nacinu je za ozelenitev procelja izbran navadni br­šljan (Hedera helix), ki se bo razrastel po površini mreže in tako ustvaril ucinek goste homogene zelene ploskve. Izbrana je zimzelena rastlinska vrsta, ki poudari clenitev procelnih plo­skev med vsem letom. Ritem korit na steni je dodaten estetski element (slika 9). V posamezno korito se zasadijo tri rastline, ki bodo prerastle oporno mrežo. 6.3 Stena, ozelenjena z vzpenjavkami in stensko oporo Ozelenitev stene je nacrtovana z vzpenjavkami, ki rastejo v koritih ob vznožju stavbe (slika 7). Na steno so v rastru 50 centimetrov krat 50 centimetrov pritrjeni nosilci, skozi katere je napeljana jeklena vrv (slika 8). Oblika opore je prilagojena izbrani steni. Opora je speljana okoli oken tako, da vzpenjavke ne preprecujejo dostopa svetlobe v notranje prostore stavbe. Talna korita ob objektu so betonska, da se korenine vzpenjav­ke ne bi nenadzorovano razrastle in poškodovale stavbe ali se vrastle v podzemne vode. Izbrana rastlinska vrsta za ozelenitev stene je jasminova troblja (Campsis radicans). Gre za vzpenjavko, ki se oprijema opore z zracnimi koreninami. Ker v višino zraste tudi do 10 metrov, lahko z njo ozelenimo površine do višjih ravni. Mocen vidni estetski ucinek imajo številni oranžni cvetovi v obliki troblje, ki S. KOLMAN, V. SCHMITZER Slika 6: Detajl korita in oporne mreže na steni (Kolman, prirejeno po Perini in sod., 2013) Slika 7: Stena, ozelenjena z vzpenjavkami in stensko oporo se razvijejo julija in cvetijo do septembra. Rastlina je listopadna in pozimi ostanejo na opori oleseneli poganjki. Videz ozelenje­ne stene je tako takrat popolnoma drugacen kot v drugih letnih casih, vidnejša je stenska opora, ki je sicer prekrita z rastlino. Rastlina lahko tudi brez listov pozimi nudi zavetje številnim pticam, stroki s semeni pa so vir njihove hrane. 7 Primerjava Oblikovalski in ekološki potencial predlaganih rešitev se mocno razlikujeta (preglednica 2). Obstaja vec možnosti in nacinov ozelenitve, izbrana so razlicna osnovna nacela, raz­licnih povezav med njimi pa je ogromno. Vsem predlaganim Oblikovalski in ekološki potencial ozelenjevanja sten v naših podnebnih razmerah Preglednica 2: Primerjava med predlaganimi tipi vertikalnih ozelenitev Kategorija Predlog 1: zelena stena Predlog 2: ozelenjena stena Predlog 3: ozelenjena stena s posameznimi loncki z vzpenjavko v koritih in oporno z vzpenjavko in stensko oporo mrežo število rastlin 2461 99 33 število razlicnih rastlinskih vrst 141 1 (biotska pestrost) kolicina substrata ~ 4,9 m3 ~ 4,6 m3 ~ 2,6 m3 hitrost ozelenitve oziroma takojšen ucinek srednje hitro pocasneje dosežen želen ucinek razlicno teksturirana heterogena vidni ucinek enotna homogena ploskev heterogen teksturiran volumen ploskev okoljska obremenitev srednja velika majhna sistemom je skupno, da na steni tvorijo dodaten izolacijski sloj, ki uravnava temperaturna nihanja med notranjimi prostori ob-jekta in zunanjostjo, in viden poudarek (slika 9). Rastline pri vseh predlaganih rešitvah pripomorejo k izboljšanju okoliških mikropodnebnih razmer in s skladišcenjem padavinske vode upocasnjujejo površinsko odtekanje vode. Glede na vrsto in kolicino uporabljenih materialov pri izvedbi sistemov je okolj-ska obremenitev pri predlaganih sistemih razlicna. Ozelenjena stena z vzpenjavko v koritih in oporno mrežo je zaradi uporabe nerjavecega jekla za okolje najbolj obremenjujoca (Ottele in sod., 2011). Najmanjši vpliv na okolje ima ozelenjena stena z vzpenjavko in stensko oporo, saj je oporni sistem sestavljen iz najmanjše kolicine materialov. Zelena stena s posameznimi loncki je najkompleksnejši nacin ozelenitve z vidika izvedbe in vzdrževanja. Je edini sistem, ki ima vgrajen avtomatski namakalni sistem, zato je tudi trajno­stno manj ucinkovita, saj sistem namakanja porablja energijo. Kolicina uporabljenega substrata je pri tem sistemu najvecja, zato je taka ozelenitev najvecje breme za steno. Prednost siste­ S. KOLMAN, V. SCHMITZER ma je, da lahko v primeru pojava bolezni in škodljivcev posa­mezne rastline preprosto in hitro zamenjamo. Ucinek ozeleni­tve je takojšen. Vidno in biotsko je taka vertikalna ozelenitev najpestrejša. Številne rastlinske vrste z razlicnimi teksturnimi lastnostmi ustvarjajo heterogeno ploskev, ki je sezonsko pred­vsem barvno dinamicna. Pri ozelenjeni steni z vzpenjavko v koritih in oporno mrežo je kolicina substrata sicer manjša kot pri zeleni steni s posa­meznimi loncki, vendar je obremenitev stene neenakomerno porazdeljena. Kjer so korita pritrjena na steno, je stena zelo obremenjena, zato so ta mesta dovzetnejša za poškodbe. Ozele­nitev stene z vzpenjavkami v koritih z mrežno oporo je primer abstrakcije gradbenega materiala z rastlinskim tkivom. Vzpe­njavka, ki prerašca mreže, tvori homogene ploskve. Namenoma je izbrana zimzelena rastlinska vrsta, ki se v razlicnih letnih casih zelo malo vidno spreminja. Koncni ucinek dosežemo hitreje kot pri tretji razlicici, saj so vzpenjavke posajene tudi v koritih na višjih ravneh in se lahko hitreje razrastejo. Cenovno najugodnejši je predlog ozelenitve stene z vzpenjav­ko na stenski opori. Sistem vsebuje najmanj rastlin, substrata in materiala za oporne strukture. Izvedba oporne strukture je hitra in dokaj preprosta. Ucinek ozelenitve stene je dosežen razmeroma pocasi, saj traja, da rastlina zraste do okoli osem metrov. Vidno je sistem zanimiv, saj se med letom videz dinamicno spreminja – od olistanega stanja in obilnega cvetenja do sta­nja brez listov. Ucinek ozelenitve je pri tej razlicici najmanj ploskoven, saj vzpenjavka tvori vecjo prostornino na vertikalni ploskvi. 8 Sklep Vertikalno ozelenjevanje ima v današnjih casih velik potencial, saj se mesta širijo, pozidava v mestih se zgošca, prostora za zelene površine pa primanjkuje. Številne študije dokazujejo, da zelene stene blagodejno vplivajo na mikropodnebje. Rastline lahko filtrirajo zrak in padavinsko vodo in absorbirajo hrup, zato posredno pozitivno vplivajo tudi na zdravje in kakovost življenja ljudi v mestih. Številnim organizmom lahko nudijo življenjski prostor in hrano ter tako prispevajo k pestrejši bi-otski raznovrstnosti. Zelene stene kot izolacijski sloj vplivajo tudi na temperaturo v notranjosti stavbe. Pozimi se zmanjša poraba energije za ogrevanje, poleti pa za hlajenje, s tem pa tudi stroški. Zelene stene se lahko kot stopalni kamni vkljucujejo v urbano okolje in dopolnjujejo zeleni sistem mesta. V Sloveniji je vertikalno ozelenjevanje še precej redko. V vecini primerov gre za ozelenjevanje z oprijemalkami, ki ne potre­bujejo opore, zelene stene pa so zelo redke. Predvsem zaradi pomanjkanja standardizacije na tem podrocju so investicije umešcanja zelenih sten razmeroma visoke, zaradi široke izbire pa je tudi odlocitev, kateri tip ozelenitve stene izbrati, težja. Zaradi podnebnih lastnosti je omejen rastlinski nabor rastlin, saj morajo biti te prezimno trdne. Najpogosteje uporabljeni ra­stlinski vrsti pri neposrednem ozelenjevanju sten sta trirogljata vinika (Parthenocissus quinquefolia) in bršljan (Hedera helix). Nabor rastlin je odvisen od izbora tipa vertikalne ozelenitve, pri zelenih stenah je izbira pestrejša. Kljub omejenosti izbora zaradi morfoloških lastnosti rastlin in podnebnih dejavnikov je nabor rastlin, ne glede na izbran tip vertikalne ozelenitve, še vedno dovolj pester, da omogoca vidno zanimive in dina­micne zasaditve. Ozelenjevanje sten z vzpenjavkami je cenovno še vedno dostopnejše od sistemov zelenih sten (panelov, plasticnih Oblikovalski in ekološki potencial ozelenjevanja sten v naših podnebnih razmerah kompozitov). Za ozelenitev sta potrebna manjše število rastlin in kolicina substrata. Zelene stene morajo za optimalno rast rastlin imeti vgrajen namakalni sistem, s tem pa zahtevajo vec vzdrževanja. Vzpenjavke potrebujejo namakanje le v zacetnih fazah rasti, pozneje pa zadošca deževnica, ki jo ujamejo, zato zalivalni sistem ni potreben. Prednosti vertikalnega ozelenjevanja pretehtajo slabosti. Ver­tikalno ozelenjevanje je razmeroma sveže in se nenehno raz­vija. Sistemi zelenih sten postajajo preprostejši za namestitev in vzdrževanje, zato bo v prihodnosti tudi nacrtovanje zelenih sistemov preprostejše in cenovno ugodnejše. Saša Kolman magistrantka Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana E-pošta: sassa.kolman@gmail.com Doc. dr. Valentina Schmitzer Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana Viri in literatura Cedilnik, R., Oštir, K., Kokalj, Ž. 2016. Satelitsko termicno sevanje Ljublja­ne. V: Digitalni podatki. Ciglic, R., Geršic, M., Perko, D., Zorn, M. Ljublja­na, Založba ZRC: 83–93. Dobson, M., Ryan, J. 2000. Trees & Shrubs for Noise Control. Arbori-cultural Advisory and Information Service: 8 str. Dostopno na: https:// www.trees.org.uk/Trees.org.uk/files/8c/8c69f212-a82e-424b-96d1­c8ff6dc02403.pdf (oktober 2018). Dunett, N., Kingsbury, N. 2013. Planting green roof and living walls. 3. izdaja, London, Timber press, Inc.: 328 str. Eckbo, G. 1950. Landscape for living. New York. Duell, Sloan & Pearce: 274 str. Fassadengruen. 2017. Wire-rope systems. Dostopno na: https://www. fassadengruen.de/en/wire-rope-systems-overview.htm (oktober, 2017). Hindle, L. R. 2013. Stanley Hart White and the question of ‚What is Modern?‘ Studies in the History of Gardens & Designed Landscapes. 33, 3: 170–177. Nemec. 2018. Nemec cascade gardens. Dostopno na: https://nemec. co.uk/technical-data (april, 2018). Ogrin, D. 2010. Krajinska arhitektura. Ljubljana, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani: 324 str. Petty, N. A. 2008. Vertical is the new horizon: An overview of vertical gardening in the 21th century. Master thesis. University of Georgia, Landscape architecture department (MLA): 226 str. Perini, K., Ottelé, M., Haas, E. M., Raiteri, R. 2013. Vertical greening systems, a process tree for green façades and living walls. Urban Ecosy­stems, 16: 265–277. Sheweka, S., Magdy, N. 2011. The living walls as an Approach for a Healthy Urban Environment. Energy Procedia, 6: 592–599. Melita ROZMAN CAFUTA Nocna svetloba v sodobnem mestu Pri upravljanju razsvetljave v sodobnem mestu je potreben celosten pristop. Kakovostna osvetlitev je uporabniku prijazna, ekološko spre­jemljiva, tehnicno ustrezna in estetsko dovršena. Clovek (nacrtovalec in uporabnik) prevladuje v urbanem prostoru in ga ureja po svojih merilih – vcasih bolj, drugic manj uspešno. Prisotnost svetlobe v nocnem casu mu omogoca povecan obcutek varnosti in možnost boljše orientacije v prostoru, mocno pa vpliva tudi na pojavno iden­ 1 Uvod Svetloba je pomemben dejavnik okolja. Kot vir energije vpliva na vse življenje na planetu. Za cloveka je neposredno pomemb­na tudi kot prenašalec sporocil, saj pogojuje nastanek vidnih dražljajev. Vid, ki je cut za zaznavanje svetlobe, cloveku daje kar dve tretjini vseh informacij o okolju (Gregory, 1998). Potre­ba po podreditvi okolja sodobnim bivalnim vzorcem je vzrok za dopolnjevanje naravne osvetlitve. Osvetlitev je pomembna s stališca osebne varnosti, varnosti premoženja in prometne varnosti. Pomeni zadovoljitev socialno-psiholoških potreb ter s tem izboljšanje bivalnih in delovnih razmer. Omogoca kontinuiran razvoj urbanega prostora, torej takega, da ustreza oblikam življenja, ki jim je namenjen. Prispeva tudi k obliko­vanju prepoznavnosti prostora (Bizjak, 2001), saj nam svetloba omogoca vidne poudarke posameznih gradnikov. Osvetljene površine so pomembna integrirajoca komponenta mest in drugih urbanih površin. Že Lynch je (1960) zagovarjal zamisel, da je temeljno strukturo urbanega treba spoštovati kot pomembno izrocilo – varovati je treba gradbene crte in cestne prehode, vkljucevati je treba zastavljene poteze in nadaljevati zamisli. Le ob tej predpostavki je mogoc dolgorocno uspešen razvoj mesta. Lynch poudarja, da pojem mestne krajine ni le njena materialna stvarnost, temvec tudi mentalna konstrukcija, ki je rezultat subjektivnega zaznavanja. Ker mestne strukture doživljamo kot del vidnega okolja, je osvetlitev mesta tudi dejavnik urbane ureditve. Pomeni vidno kakovost, omogoca boljše prepoznavanje strukturnih povezav, vpliva na dojema­nje urbanega prostora (mentalno sliko) in tako dodatno krepi pojavno identiteto mesta. V praksi so kakovostno osvetljene površine privlacnejše in zato pogosteje uporabljene (Huber, titeto prostora. V clanku so predstavljene urbanisticne in oblikovalske smernice za nacrtovanje razsvetljave v sodobnem mestu. Pri obli­kovanju uspešnih svetlobnih ambientov je najprej treba izhajati iz potreb uporabnika na dani lokaciji. Kljucne besede: sodobno mesto, razsvetljava, želje uporabnikov 2006). Optimizacija osvetlitve zaradi izboljšanja kakovosti pa je nujna že zaradi nižanja obratovalnih stroškov. 2 Odnos med nacrtovalci in uporabniki nocnega mesta Osvetlitev ni vedno ustrezna za vse uporabnike. Okolje nam nudi vec sporocil, kot jih zmoremo sprejeti. Izbiramo le tista, ki so za nas v danem trenutku pomembna in uporabna, in le toliko informacij, kot jih moremo predelati (Polic, 2002). Oboje, pomanjkanje in presežek svetlobe, vpliva na kakovost in kolicina sporocil. Ta neusklajenost lahko sproži neugodje kot vzrok za neustrezno vedenje in napacne odzive v dolocenih okolišcinah. Posledice se kažejo v nižanju kakovosti življenj­skega prostora ter spremembi vedenja in pocutja, t. i. spalni vzorec se je z devetih ur skrajšal na sedem (Mizon, 2002: 38). Nacrtovalci kot družbena skupina doživljajo okolje drugace kot druge družbene skupine. Pri tem je v ospredju potreba po ucinku, ki bi bil sprejemljiv za vse skupine uporabnikov pro-stora. Za uspešno upravljanje svetlobe v urbanem prostoru je kljucno nacrtovanje razporeditve svetlobnih virov. Ce želimo doseci interakcijo med nacrtovalci in uporabniki prostora, je treba razumeti, kako zadnjenavedeni doživljajo prostor. Prostorske zaznave uporabnikov so vedno subjektivno pogo-jene ter odvisne od spola, starosti, casa, izkušenj in kulture. Njihove prioritete so psihološko, sociološko in estetsko pogo-jene. Hkrati pa nacrtovalci delujejo v skladu z nacelom dobre prakse. Njihove prioritete so estetsko funkcionalne, tehnolo­ Nocna svetloba v sodobnem mestu ške, ekonomske, zakonske in okoljske. Uporabniki prostor dojemajo kot celoto kakovosti fizicnega okolja, ki jim nekaj omogoca. Osvetlitev okolja je le del te kakovosti. Ce so prostori za ljudi neprivlacni ali se v njih ne pocutijo varno, lahko to izvira iz slabe strukture ali ureditve pro-stora, ki uporabniku v osnovi ne ponuja dovolj zanimivih možnosti. Mogoc razlog za zmanjšanje privlacnosti pro-stora, sploh ce gre za manjšo privlacnost v posameznih casovnih intervalih, lahko pripišemo tudi slabi osvetlitvi prostora. Prisotnost ali odsotnost nocne svetlobe kot ka­kovosti fizicnega okolja ima najvecji vpliv na parkovno urejenih zelenih površinah in vseh drugih tržnih površi­nah. Posledica nezadovoljivega stanja so spori med razlic­nimi skupinami uporabnikov, kar privede do majhnega števila obiskovalcev takih površin. Golicnik (2006: 85) ugotavlja, da so prostori zelo privlacni, ce so hkratna pri­zorišca dolgotrajnejših dejavnosti (aktivnih in pasivnih) in dejavnosti v prehodu cez prostor. To pomeni, da je kakovostno vnašanje umetne svetlobe v okolje izjemno pomembno in si zasluži nacrtovalcevo pozornost. 3 Razvoj mestne razsvetljave Svetila ob prometnih poteh dopolnjujejo prostor že vec stoletij. Zadnje desetletje 19. stoletja in prva leta 20. stoletja so bila cas pospešene gradnje cest in kanalizacije. Ta tehnološki napre­dek je povzrocil dosledno uvajanje svetil. Svetilka kot likovno izstopajoc element je vnesla bistveno spremembo v evolucijo urejanja urbanega prostora. Prve plinske svetilke so bile po­stavljene na frekvencnih in tržno pomembnih delih mestnega jedra (Zupan, 2000: 30). Namembnost prostora je oblikovala posamezne oblikovne znacilnosti svetil, pri cemer sta razkošen videz in višina svetila poudarjala pomembnost lokacije. Uve­ljavili so se kovinski, litoželezni, mocno okrašeni kandelabri. Prva svetila so bila postavljena v os ulic ali središcu trgov in so v urbanem prostoru pogosto prevladovala (Zupan, 2000: 30). Uveljavljenje elektrike je bilo za svetila oblikovalsko stagnira­joce. Spremenili so se estetski poudarki in življenjske navade ljudi. Oblika kandelabrov je postala manj zanimiva, saj je bilo za namešcanje svetil dovolj drugih možnosti – stavbe, drevesa, spomeniki, leseni drogovi itd. V tem casu so se pojavili tudi 40 M. ROZMAN CAFUTA prvi svetlobni napisi in reklame. Osvetljene izložbe v pritlicnih prostorih objektov so postale vidna enota zase. V Sloveniji so ulicno razsvetljavo v casu druge svetovne vojne ugasnili, po vojni pa je doživela razcvet. Nova tehnologija je omogocila uporabo novih nacinov osvetljevanja, ki je svojemu namenu služila manj vpadljivo. S tem je bila svetilkam odvzeta prevladujoca vloga. Osvetljenih je bilo vse vec površin, ne le ulice in trgi temvec, tudi procelja stavb v dekorativne namene. Za tem se je oblikovni razvoj zunanje podobe svetli upocasnil oz. se je preusmeril v tehnološki razvoj žarnic in sijalk. 4 Videz mesta v nocnem casu: izzivi in problemi Želja po novih življenjskih slogih ustvarja nove uporabniko­ve potrebe. To v praksi pogosto pomeni stopnjevanje jakosti osvetlitve na lokacijah, ki jih hkrati uporablja vecje število uporabnikov. Trenutno stanje pa marsikje ni zadovoljivo. Kot neizkorišcene prostore opredeljujemo tiste, ki imajo glede na svojo lego in vsebinsko navezavo velik potencial za izboljša­nje prostora mesta. Ti prostori pogosto niso samostojni in sa­mozadostni. Vezani so na dolocene objekte ali širšo okolico. Kot potencial se kažejo velika vsebinska specificnost, velikost prostora, prisotnost ljudi, funkcionalnost in prijeten ambient. Prostori z veliko potenciala in neizkorišcenimi možnostmi osvetljevanja so trgi in odprti prostori pred objekti, prazne površine in parkirišca ob trgovskih središcih, odprte površine industrijskih con, zunanji prostori osnovnih šol in vrtcev, zu­nanji prostori domov za starejše obcane in mestni parki. Pri tem pa se je treba zavedati, da morebitnih izzivov ni mogoce reševati samo na mikrolokaciji z oblikovanjem specificnih sve­tlobnih ambientov. K nacrtovanju razsvetljave je treba pristo­piti širše – že na urbanisticni ravni mesta. 4.1 Urbanisticne zahteve osvetlitve urbanih površin Oblikovna podoba mesta je posledica prepleta kompozicije objektov in odprtega prostora. Prepoznavna in edinstvena podoba mesta je razvidna že na nacrtovalski ravni. Kaže se v strukturi sistema in izhaja iz naravnih znacilnosti prostora. V ožjem merilu se podoba mesta obravnava z vidika zaznavanja (orientacija) in doživljanja prostora (t. i. identiteta prostora). Identiteta je osnova za razvijanje obcutka pripadnosti, orien­tacija pa je funkcija, ki posamezniku omogoca mobilnost. Obe sta eksistencialno potrebni. Nanju vplivajo še spol, starost, iz­obrazba, status, mobilnost, življenjski slog in družbena vloga posameznika. Pri urejanju mest je nekaj znacilnih obmocij oz. tock, ki se poudarijo, in sicer: • vstopi v mesto; • oblikovanje glavnih prometnih prehodov in pešpoti; • dostopi do železniških in avtobusnih postaj; • oblikovanje mestnega zelenja in drugih javnih površin; • oblikovanje zelenih prehodov; • ureditev obrežij vodotokov; • pogledi na mesto in silhueta mesta; • pogledi, vedute in panoramski razgledi v mestnem ob-mocju in navzven; • stik mesta z zaledjem; • oblikovanje programske funkcije centra; • nove mestne kompozicije, ki morajo vzpostaviti odnos do obstojecega, ceprav so same zelo prepoznavne in posebne. Razsvetljava omogoca, da se te vidne kakovosti še dodatno poudarijo. Najpogosteje osvetljene komponente so prometne površine (ceste, železnice, letališca), javne površine (trgi, parki), proizvodni objekti, poslovne stavbe in ustanove, športna igri-šca, kulturni spomeniki ter tudi razsvetljava gradbišc, objekti za oglaševanje in objekti, ki se zaradi svoje namembnosti do-datno varujejo. Premzl (1992, 1993) ugotavlja, da je osnova strategije za pri­merno osvetlitev analiza vrednot, ki sovpada s prikazanimi elementi urbane strukture. Zmanjšana prepoznavnost posame­znih prvin v nocnem casu je vzrok, da so sicer podnevi jasno razvidni elementi zabrisani, imajo drugacne znacilnosti ali so izenaceni z drugimi prvinami urbanega sklopa. Tako funkcija razsvetljave prevzame še funkcijo oblikovanja nocne podobe. Podobno tudi Lynch (1960: 47–83) ugotavlja, da je struktura mesta tista, ki pomaga cloveku pri dojemanju in orientaciji v prostoru. Z osvetlitvijo so elementi dodatno poudarjeni, lahko pa ustvarijo popolnoma nov odnos v prostoru. Meja med svetlobo in temo je najvpadljivejše kontrastno razmerje, ki lahko spreminja odnose med objekti in odprtim prostorom. Pricakuje se, da bodo znamenja in kljucne tocke osvetljeni z vecjo jakostjo in barvno pestrostjo. Nacin osvetlitve vzpostavlja tudi novo hierarhijo med potmi in obmocji. Kot navaja Golicnik (2006: 88), so »za porajanje in zadrževa­nje razlicnih rab v prostoru s strukturno-clenitvenega vidika zlasti pomembne prostorotvorne prvine, kot sta razsežnost in notranja clenjenost odprte površine ter kakovost roba«. »Ro-bovi v mestnem prostoru niso le stavbe, temvec tudi precej manjši elementi prostorske clenitve, kot so na primer zidci, stopnišca ali ograje.« (Golicnik, 2006: 99.) Osvetlitev robov je zelo pomembna, saj mocno vpliva na dojemanje in rabo teh elementov. Dejstvo je, da so ugodni vremenski pogoji, obcutek varnosti in možnost razgleda kljucni dejavniki izbire »pro­ Nocna svetloba v sodobnem mestu storov dogodka« za sedenje in druge dejavnosti. Gehl (2001: 185–199) ugotavlja, da so robovi ucinkovit prostor zadrževan­ja tudi zato, ker je obcutek prostora omejen na prostor »pred uporabnikom«. Dobro postavljeni svetilni elementi prispevajo k obcutenju »videti« in »biti viden«, ki je kljucno za dobro pocutje uporabnika. 4.2 Oblikovalske smernice uporabe svetlobnih teles Razvit javni prostor mora imeti urbano opremo, sicer se upo­rabnik v njem ne pocuti prijetno. Ker ima ta oprema številne funkcije, se je za lažje pojmovanje uveljavila delitev v skupine, ki sta jim skupni namembnost in fizicna prisotnost v prostoru. Razsvetljava po navadi nastopa kot locena skupina. Ta skupina zajema elemente z osnovno funkcijo osvetlitve javnih površin, njihovih delov ali opreme. V praksi so to konzolne, talne ali visece svetilke, svetlobne omare, žarometi itd. Elementi te sku-pine so lahko unikatni in dajejo prostoru pecat, pogosteje pa so to ponavljajoci elementi, ki kot stalnica prehajajo v anonimno skupino urbane opreme. Danes se uporablja vec razlicnih tipov zasencenih svetil – sveti-la z ravnim dnom, gobasta in zvoncasta svetila, svetila z zrcalno tehnologijo itd. Z vidika vzdržne rabe elektricne energije je nujno potrebna uporaba takih svetlobnih teles, ki omogocajo dober izkoristek. Prva zato na primer mocna nezasencena osve­tlitev visokotlacnih živosrebrnih sijalk ni ustrezna. Orgulan in Slatinek (2006) na podlagi meritev ugotavljata, da so najpri­mernejše popolnoma zastrte svetilke. Te svetilke ob minimal-nem blešcanju enakomerno osvetljujejo površino. Pri vzpostavljanju kakovosti osvetlitve je treba omeniti tudi barvo. V praksi so prometne površine najveckrat opremljene s spektri rumene in bele svetlobe. Enako velja za odprte javne prostore, kot so trgi in ulice, zaprte za promet. Popolnoma drugace je pri dekorativni razsvetljavi. V tem primeru se s svetlobo poudarja ali opozarja na doloceno prostorsko kom­ponento. Uporabljeni so vsi barvni spektri, ki zadostijo želji po poudarjanju posameznih oblikovalskih komponent. Barva v krajini sicer ni samostojen sporocilen element, ji pa pripisu­jejo reprezentativno vlogo in radiacijsko moc, ki jo je mogoce uporabiti kot poudarek, usmeritev pogleda ter kot sredstvo za povecanje uporabnosti in zainteresiranosti za prostor. Ucinek izpostavljenosti objekta ali njegovega dela je dosežen, ko tockovna osvetlitev presega raven svetlobe v širši okolici. V temni okolici je za doseganje istega ucinka treba veliko manj svetlobe, pomemben pa je tudi material osvetljene površine. Ker so oci ponoci prilagojene temi, je mogoce zaznati že zelo majhne spremembe. Svetloba, ki prihaja skozi okna objektov, je dodatna ugodnost dobrega prostorskega oblikovanja. Santen (2006: 53–63) priporoca, da se za doseganje enovitega dojemanja objekta najvišje tocke osvetlijo bolj kot dno. Ociš-ce opazovalca se upošteva toliko, da svetila niso namešcena v višini ocišca. Zaznavanje enovitosti objekta se veca tudi z oddaljenostjo osvetlitve, kar pa poveca verjetnost, da se bo del svetlobe razpršil mimo cilja. Mocno strukturirane površine mecejo veliko senc, ki v kombinaciji s svetlobo ustvarijo vidno privlacne kom­ponente. Njihova podoba naj bo skladna, zato so od­svetovani preveliki kontrasti med svetlobo in senco, kar M. ROZMAN CAFUTA pa se rešuje s hkratnimi osvetlitvami iz razlicnih kotov (Santen, 2006: 53–63). Ravne ploske površine ne mecejo senc. Zaznava njihove plasticnosti (vecdimenzionalnos-ti) se ustvarja z razlicno jakostjo in barvo svetlobe. Pri osvetljevanju je pomembna tudi tekstura objektov. Za refleksirajoce površine se uporabljajo drugacni prijemi. Zaradi nevarnosti odbijanja svetlobe se svetila namestijo nad ocišcem. Osvetlitev od spodaj navzgor ni ustrezna. Usmeritev svetlobe od zgoraj navzdol je edina primerna. Za objekte, ki stojijo blizu vode ali na njej, je primerno name-šcanje svetil cim bliže objektu, da se izognemo pojavu vodnih vzorcev na osvetljenih površinah. Vodni elementi so sicer do-brodošla popestritev grajenim strukturam, saj voda ob static­nem tkivu ustvarja dinamicne vzorce. Za uspešno osvetlitev vodnih površin je najboljša zelo temna okolica. Že samo ena svetilka, namešcena pod vodno površino, ima izjemen ucinek (Santen, 2006: 63) Osvetlitev dreves in grmovnic je povezana z ustvarjanjem pri­jetnega vzdušja za uporabnika. V praksi se najpogosteje upo­rablja osvetlitev rastja od spodaj navzgor oz. osvetlitev lesenih delov rastlin. Ker gre za estetske ucinke osvetlitve, ni nujno, da se osvetli veliko elementov. Silhuete rastlin v poltemi so prav tako cenjene, ker dajejo obcutek globine prostora (Santen, 2006: 62). Nocna svetloba v sodobnem mestu 5 Sklep V gosto urbaniziranih obmocjih naravni viri svetlobe ne zado­stujejo vec. Da bi se povecala jakost svetlobe v nocnem casu, so postavljene svetilke, ki so strateško razporejene v temnih pro-storih ali tam, kjer postopoma postaja temno. To so elektricne svetlobne naprave, ki so nepremicne ali prenosne. Imajo vgraje-no eno sijalko, žarnico ali diodo oziroma vec teh, ki oddajajo svetlobo. Svetilke so elementi urbane opreme odprtih površin. V to skupino uvršcamo vse izdelke industrijskega in graficnega oblikovanja, postavljene v urbani parter. Svetilke so nepremic­ni, samostojno stojeci elementi, ki so v prostor postavljeni za daljši cas. Ker imajo tudi identifikacijsko vlogo, dopolnjujejo arhitekturo in okolje. Njihova naloga je izboljšanje clovekovega javnega življenja ali njegovih medsebojnih odnosov v prostoru. V mestih se danes prepleta veliko razlicnih svetlobnih ureditev. Kot uspele se pojmujejo tiste, ki v danih okolišcinah zagota­vljajo kar najboljše pogoje, enakovredno za vse uporabnike. Neuspele pa so tiste, ki ne zadovoljujejo potreb najmanj ene skupine uporabnikov. Ce posplošimo, je prevec svetlobe ali napacna usmeritev te izguba v smislu izrabe prostora, porabe elektricne energije in s tem povecanja emisije toplogrednih pli­nov. Nacrtovanja razsvetljave se je treba lotiti globalno, na ravni mesta, šele nato lokalno na specificni lokaciji. Pri tem pogosto velja pravilo, da manj virov svetlobe naredi vecji ucinek. Dnevne svetlobe ne moremo posnemati. Ta se vsak trenutek spreminja v barvi in jakosti. Tega ucinka ni mogoce pono­viti, njeno funkcijo pa lahko nadomestimo. Osvetljevanje je specificno oblikovanje prostora, pri cemer je bistveno, katere prostorske komponente se želijo narediti vidne in poudarjene, kakšen naj bo ucinek osvetlitve, kateri tip svetil bo uporabljan, kje se lahko postavijo svetlobni elementi in ne nazadnje kdo je uporabnik prostora. Doc. dr. Melita Rozman Cafuta, univ. dipl. inž. kraj. arh. Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir­stvo in arhitekturo, Katedra za nacrtovanje prostora, Smetanova ulica 17, 2000 Maribor, Slovenija E-pošta: melita.rozman-cafuta@um.si Viri in literatura Bizjak, M. (2001): Javna razsvetljava in problematika vsiljene svetlobe. V: Svetlobno onesnaženje: javna predstavitev mnenj. Bevk, S., Mikuž, H., Pezelj, J. (ur.). Ljubljana, Državni zbor republike Slovenije, Odbor za infrastrukturo in okolje: 127–140. Gehl, J. (2001): Life between Buildings: Using Public Space. 5th ed. Köben­havn, The Danisch Architectural Press. Golicnik, B. (2006): Vedenjski zemljevidi ljubljanskih trgov in parkov. Novi izzivi in pogledi na nacrtovanje in urejanje prostora. Ljubljana, Urbani izziv – publikacije. Gregory, R. L. (1998): Eye and Brain. The Psychology of Seeing. Oxford, Oxford University Press. Huber, C. (2006): Sicherheit durch Licht. Strasse und Verkehr, 9: 6–9. Lynch, K. (1960): Image of the city. Cambridge, Institute of Technology. Mizon, B. (2002): Light Pollution: Responses and Remedies. London, Sprin­ger. Orgulan, A., in Slatinek, T. (2006): Vpliv osvetljenih površin na svetlobno onesnaženje. V: Razsvetljava delovnih mest. Orgulan, A. (ur.). Maribor, Slovensko društvo za razsvetljavo: 149–156. Polic, M. (2002): Doumevanje okolja. V: Spoznavni zemljevid Slovenije. Polic, M. (ur.), Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: 15–54. Premzl, V. (1992): Nocna identiteta mesta in varcevanje energije. V: Svet­lobnotehniško posvetovanje Razsvetljava 92. Orgulan, A. (ur.). Maribor, Slovensko društvo za razsvetljavo: 1–11. Premzl, V. (1993): Svetlobnotehnicne razsvetljevalne naprave v me-stnem prostoru in možni energetski vidiki. V: Drugo mednarodno posve­tovanje Razsvetljava 1993. Orgulan, A. (ur.). Maribor, Slovensko društvo za razsvetljavo: 81–93. Santen, C. (2006): Light Zone City: Light Planning in the Urban Context. Basel, Birkhaeuser. Zupan, G. (2000): Ulicno pohištvo: Urban furniture: mesto Ljubljana 1800–2000. Ljubljana, DZS. Sanja ŠPINDLER Kaja POGACAR Nande KORPNIK Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc Prispevek obravnava primer participatornega pristopa k obnovi in oživljanju manjšega naselja Loce, umešcenega v obcino Slovenske Konjice. Predstavljeni so koraki in proces vkljucevanja lokalne skup­nosti ter rezultati nacrtovalskega dela, ki so ga opravili študentje in mentorji, ki so sodelovali pri projektu Povežimo Loce!, ki je pote­kal v okviru razpisa Po kreativni poti. Rezultat dela se kaže v treh fazah preurejanja naselja, ki omogocajo funkcionalno programsko nadgradnjo in širjenje obmocja naselja. Ugotavljamo, da je bilo vkl­jucevanje obcanov na razlicne nacine dobrodošlo, saj je v zgodnji fazi 1 Uvod V Sloveniji se številna manjša naselja soocajo s kompleksnimi družbeno-prostorskimi problemi, kot so staranje in upadanje števila prebivalstva ter degradacija starih delov naselja ob socas­ni gradnji novih poselitvenih jeder na obrobju, ki posledicno vodijo do izgube osredišcenosti naselja in identitete obmocja. S tovrstnimi problemi se sooca tudi manjše naselje Loce v ob­cini Slovenske Konjice, ki je bilo predmet obravnave projekta Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc »Povežimo Loce!«. Projekt se je izvajal v okviru javnega razpisa za projekt-no delo z gospodarstvom in negospodarstvom v lokalnem in regionalnem okolju – Po kreativni poti do znanja 2017–2020. Sodelovali so mentorji Fakultete za gradbeništvo, prometno in-ženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru[1], deset študen­tov razlicnih študijskih programov Univerze v Mariboru[2] in mentorji iz lokalnega okolja – predstavnik Sektorja za urejanje prostora in Slovenskih Konjic in predstavnik Stanovanjskega podjetja Konjice. Glavni cilj projekta je bila priprava idejne rešitve celovitega oživljanja in preureditve naselja Loc v sodelovanju s krajani. Osnovno izhodišce je bilo, da se z zainteresirano javnostjo preverijo možnosti funkcionalne programske nadgradnje in širjenja obmocja naselja, predvsem za stanovanjsko gradnjo in tudi za rekreacijske površine. Loce so majhno naselje, in ce želijo ohranjati ali celo povecevati število prebivalcev, morajo najprej postati privlacnejše za bivanje – v ta kontekst spadajo tudi spremljajoce ureditve prometa in okolja. Da bi bile konc­ nastajanja prostorske zasnove razrešilo dileme in probleme, ki bi sicer lahko nastali pozneje. Na delavnicah je ob dodatnem prepoznavanju potreb potekalo tudi usklajevanje razlicnih interesov v prostoru in njihovo kar najvecje upoštevanje. Kljucne besede: Loce, participatorni projekt, revitalizacija naselja, preurejanje naselja, urbani razvoj ne rešitve cim bolj kontekstualne, je opredeljevanje potreb in težav potekalo v sodelovanju s krajani, na delavnicah pa tudi usklajevanje razlicnih interesov v prostoru in njihovo kar naj­vecje upoštevanje. 2 Metodološki pristop Osnovni namen projekta je bil preizkusiti sodobne prakse na-crtovanja in urejanja prostora, ki v nasprotju s preteklimi ne vkljucujejo le stroke, temvec tudi lokalno skupnost. Obcani so, kot je navedeno v številnih virih, med drugim tudi v Smerni­cah za vkljucevanje obcanov in drugih zainteresiranih skupin v procese odlocanja v obcini, zelo pomemben vir podatkov, ki jih lahko obcina uporabi pri sprejemanju strateških odlocitev. Zaradi raznovrstnih izkušenj in vsakdanjega stika s težavami, lahko obcani dobro ovrednotijo, katere rešitve so sprejemljive ter bodo olajšale njihovo delo in življenje. V tem okviru smo se odlocili, da proces zastavimo širše in kompleksnejše, zato smo klasicnim korakom v procesu pros-torskega nacrtovanja dodali še tiste, ki vkljucujejo posvetovanja z lokalno zainteresirano javnostjo, seveda na neformalen nacin. V praksi smo potek zastavili tako: • Ogled lokacije (ogled naselja Loce s temeljitim obhodom celotnega obmocja brez spremstva domacinov za neobre­menjen strokovni pogled na stanje in težave v prostoru naselja). Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc • Uvodni sestanki s predstavniki obcine (predstavniki iz­razijo želje, predstavijo obstojece nacrte in težave, ki jih zaznavajo kot prebivalci naselja). • Analiticni del (preverba programskih vidikov, poselitve­ne strukture, prometne infrastrukture, obmocij poplav­nosti, naravne in kulturne dedišcine ter izdelava makete naselja kot celote). • Delno strukturirani intervjuji s prebivalci naselja (ugo­toviti, s katerimi težavami v prostoru se domacini vsa­kodnevno soocajo). • Idejna zasnova (poudariti kriticne tocke, preveriti obsto­jece vsebine v naselju, predlagati nove). • Delavnica s predstavniki obcine in krajani (diskusija v sklopu delovne skupine in z zainteresirano javnostjo (sli­ka 1)). • Urbanisticna zasnova preurejanja naselja (zastaviti fazni razvoj Loc, vkljucujoc nadgradnjo prometnih omrežij in zagotavljanja varnosti v prometu, predvideti rušitve in novogradnje, dati predloge za ureditev okolja, športnih in parkovnih površin ter sprehajalnih poti). • Koncna delavnica/predstavitev s predstavniki obcine in krajani (predstavitev variantnega izrisa idej, vizualizacije novih ureditvenih obmocij). Delo je potekalo pet mesecev. Proces je bil zastavljen tako, da so se izmenjavali klasicni koraki nacrtovalske stroke in sodobni participatorni, kar prav gotovo ni obicajno, je pa ohranjalo rav­novesje med ekspertnim znanjem in utecenim delom stroke na eni strani ter vedenjem in izkušnjami tistih, ki so vsakodnevno del obravnavanega prostora, na drugi. Dopolnjevanje enega in drugega pristopa, naj bi vodilo k stvarnejšim in uporabnejšim rezultatom, predvsem pa k vecjemu poistovetenju krajanov s prostorom, v katerem bivajo in delujejo. Proces so vodili trije pedagoški mentorji razlicnih strok, od arhitekture do prometnega inženirstva, ter tudi strokovna mentorja s podrocja urbanisticnega nacrtovanja in vodenja stanovanjskega podjetja. 3 Predstavitev obmocja obravnave Loce, nekoc Loce pri Poljcanah, so obcestno središcno naselje z grucastim jedrom na levem bregu reke Dravinje. Spadajo v Ob­cino Slovenske Konjice. Prva omemba kraja, takrat imenovane­ga Lonke, sega v leto 1165. Loce imajo danes 190 prebivalcev (podatki za leto 2019, Statisticni urad RS), pri cemer število teh upada. Podoba današnjega gospodarskega razvoja naselja Slika 1: Delavnica s predstavniki obcine in krajani (foto: Kaja Pogacar) S. ŠPINDLER, K. POGACAR, N. KORPNIK temelji na obrtniško-industrijskem in trgovskem podjetništvu z manjšo usmerjenostjo v kmetijsko dejavnost. Naselje je z ra­zvojem dejavnosti na podrocju gospodarstva, šolstva, kulture, zdravstva, športa, turizma, kmetijstva in vinogradništva posta-lo pomembno središce okoliških krajevnih skupnosti ( Jancic, 2013). V podolžni smeri naselja se od zahoda proti vzhodu odpira široka dolina Dravinje. V južnem delu se gricevnata pregra­da, ki je razclenjena z ozkimi dolinami, dviga do višine 600 metrov. V reko Dravinjo, ki pritece izpod Pohorja, južno od Rogle, se zahodno od naselja v bližini cerkve izlivata potoka Klokocovnik in Žicnica. Struga Žicnice je bila regulirana in umetno uravnana, potok Klokocovnik pa ima naravno strugo z erodiranimi bregovi. Dravinja tece do Loc v jugovzhodni smeri, tu pa se njena struga usmeri proti vzhodu (Badovinac, 1997). Skozi naselje poteka regionalna cesta proti Poljcanam, Slovenskim Konjicam in Slovenski Bistrici. V okljuku Dravinje pri župnijski cerkvi sv. Duha leži starejše jedro naselja, med-tem ko je mlajše središce pomaknjeno v vzhodni del. K Locam spada tudi zaselek Železnik. Pomembno vlogo pri nastanku naselja je prav gotovo imela geografska lega ob lokalni cesti Poljcane–Slovenske Konjice. Zaradi vecjega obsega gospodarskih, upravnih in storitvenih dejavnosti se Loce uvršcajo med pomembnejša lokalna oskrb­no-storitvena središca Dravinjske doline. V urbanem pogledu so bile nekoc pravo agrarno naselje, le z nekaterimi zidanimi hišami v središcu. Danes dobiva naselje vse bolj urbanizirano podobo z urejeno infrastrukturo. Izstopa predvsem prometna infrastruktura, saj so Loce križišce lokalnih cest, ki se tam od­cepijo proti severu cez Sveti Jernej in Križni Vrh proti Slovenski Bistrici in na jug proti Ponikvi. 4 Opredelitev problemskih sklopov Opredelitev problemskih tock naselja Loce izhaja iz štirih razlicnih virov: (a) iz ogleda in opazovanja prostora naselja in življenja oziroma dogajanja v njem brez spremstva krajanov; (b) iz intervjujev s krajani; (c) iz dokumentov in drugih pisnih virov ter (d) iz informacij, pridobljenih na sestankih in delav­nicah s predstavniki obcine in drugo zainteresirano javnostjo. 4.1 Ugotovitve z ogleda in opazovanja Ugotovitve študentov z ogleda in opazovanja prostora Loc in življenja krajanov (zaznavna analiza) so bile raznovrstne, odvisne tudi od senzibilnosti in interesne sfere posameznega opazovalca. Skupina študentov je najprej opazila neustrezno ureditev prometnega omrežja. Regionalna cesta, ki povezuje Slovenske Konjice in Poljcane, je vsakodnevno obremenjena s tovornim in avtomobilskim prometom. Krožišce v starem jedru Loc prevladuje v prostoru in onemogoca razvoj skupne javne površine, obenem pa so okoli njega prazni prostori in degradirane stavbe. Mreža javnega prometa je v Locah dobro urejena, saj so na majhnem obmocju kar tri avtobusna posta­jališca. Opazne so tudi neprimerno speljane in nevzdrževane poti za pešce, pomanjkanje kolesarske infrastrukture, neustre-zen položaj prehodov za pešce ter organizacija prometa v bli­žini šole in vrtca. Zaznavna analiza je pokazala predvsem pomembnost krožišca v jedru kraja (potencialni trg Loce) kot sticišca dveh delov naselja in najvecjega utripa v prostoru, zlasti zaradi poteka re-gionalne ceste v bližini. V obstojeci urbani ureditvi je še vedno ocitna pot opušcene železnice. Kljub majhnosti Loc je nastavl­jena bogata mreža glavnih in stranskih poti, ki bi potencialno lahko prerastle v ambientalno raznovrstne sprehajalne oziro-ma kolesarske vedute s spremljevalnim programom. Po prvem ogledu smo dobili vtis, da je v Locah življenje sorazmerno mirno ter da ocitno primanjkuje vsebin in ureditev, ki bi pros-tor naredile privlacnejši predvsem za mlade in družine. 4.2 Intervjuji s krajani Pomemben vir podatkov so bile ugotovitve iz intervjujev s krajani, ki so jih študenti izvedli med nakljucnimi starostnimi skupinami. Krajani so dali mnenje o prednostih in pomanj­kljivostih bivanja v naselju Loce. Najveckrat je bila omenjena prekinitev pešpoti po trasi nekdanje železnice, ki jo prekinja ograjeno osnovnošolsko igrišce. To se vsak vecer po doloceni uri zaklene, kar onemogoca neprekinjeno pot in igranje otrok. Predvsem starši so opozorili na (ne)varnost cest in povezav med šolo, vrtcem in športnimi površinami. Tudi starejši obcani si želijo vec varnosti v prometu in klopi ali urejen prostor za druženje. Prebivalci so tudi poudarili, da v naselju ni urejenih kolesarskih in sprehajalnih poti. Podatki, pridobljeni pri krajanih, so bili zelo koristni in vecine teh nikakor ne bi mogli zaznati sami. Reševanje težav, ki so jih navedli, pa lahko mocno izboljša kakovost življenja v naselju. 4.3 Raziskovanje in pridobivanje podatkov Raziskovanje in pridobivanje podatkov, ki so ju študenti iz­vedli brez pomoci javnosti, je vkljucevalo analize prostora in okolja. Te so zajemale pregled razpoložljivih dokumentov in spletnih prostorskih portalov. Analiticni del projekta je po­membno prispeval k razumevanju razvoja naselja v preteklosti in k upoštevanju njegove vloge v širši regiji. Analiticne prostorske karte so odkrile težave s poplavnostjo na zahodnem obmocju naselja, kjer je obcina izrazila željo za Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc ureditev športnih in stanovanjskih površin. Reka Dravinja s pritoki ne vpliva na kraj, vendar so številne parcele neizko­rišcene zaradi možnosti poplav. Vecina zemljišc v Locah je namenjena stanovanjski rabi oziroma gradnji. Neposredno ob grajenem tkivu so prostrana kmetijska zemljišca, proti jugu tudi gozdna. Že ob prvem sprehodu po kraju je mogoce za­znati potek nekdanje železniške proge, ki seka grajeno tkivo in omogoca prostor za potencialno zeleno pot znotraj Loc in tudi povezavo do sosednjih vasi. Na dveh koncih naselja sta se razvili vecji industrijski oziroma obrtniški coni, ki v projektu nista bili deležni vecje pozornosti. Druge analize so pokazale predvsem obmocja varovanja in spoštovanja dedišcine. Kot spomenik sta varovana le cerkev sv. Duha v centru Loc in grad Pogled v bližji okolici. Stavbe v bližini cerkve so tudi vpisane v register kulturne dedišcine, kar je treba upoštevati ob novih posegih v prostor. Grad Pogled je trenutno predmet socialne problematike, vendar so ga študenti oznacili kot potencial pri razvoju kraja. 4.4 Sestanki in delavnice Vec širših in kompleksnejših tem je delovna skupina razrešila na delavnicah, na katerih so potekali pogovori z deležniki iz Slovenskih Konjic. Ureditev prostora ob krožišcu je bila velika želja vseh sodelujocih. Obenem je bila izražena želja po doda­tnih stanovanjih in ureditvi športnorekreacijske infrastrukture. Ti podatki so vecinoma podkrepili komentarje, želje in proble-me, ki so jih navedli krajani. Informacije so se razlikovale, in sicer tako, da so bile tiste, dane s strani predstavnikov obcine, bolj strateško formulirane, tudi velikopoteznejše in daljnose­žnejše. Dolocenih je bilo sedem konfliktih obmocij (slika 2), ki so jih študenti kot sintezo štirih podatkovnih virov poskušali izboljšati: 1. Center oz. »trg Loce« kot najbolj perece obmocje je prevec obremenjen s prometom, kar ni v skladu s sodob­nimi naceli urejanja prostora. Treba je zagotoviti prostor za pešce, ustaviti degradacijo okoliških stavb in ustvariti skupne javne površine oziroma vaški trg. 2. Obstojece športne površine so zastarele in niso vzdrže-vane, hkrati dostop do njih ni primeren za uporabnike iz osnovne šole in vrtca. 3. Ograja ob osnovni šoli omejuje dostop do otroškega igri-šca in prekinja sprehajalno pot. 4. V tem sklopu je treba urediti tudi avtobusno postajali-šce pri osnovni šoli in primerno organizirati prometni dostop, da bodo ucenci varni in starši brez skrbi. 5. Zahodno od šole je vecja zelena površina, ki zaradi ne­posredne bližine centra pomeni neizkorišcen potencial za širitev kraja. 6. Neizkorišcena zemljišca je treba pozidati ter tako spod­bujati strjevanje naselja in priseljevanje mladih. Obmocje trenutnih športnih površin ni poplavno, torej je primerno za novo stanovanjsko gradnjo. 7. Obmocje ob cerkvi sv. Duha je problematicno zaradi neurejene prometne infrastrukture. Ob cesti namrec ni plocnika, ki bi omogocal varno hojo pešcem. Na splošno S. ŠPINDLER, K. POGACAR, N. KORPNIK v Locah primanjkuje parkirnih mest, predvsem ob vecjih dogodkih. 5 Predlagane rešitve za oživljanje naselja Urbanisticne zasnove se zaradi spreminjajocih se gospodarskih, demografskih in drugih trendov predmet stalnih sprememb, zato smo rešitve za preurejanje naselja Loce poskušali zastaviti v obliki variantnih rešitev, ki smo jih razdelili v vec faz. Faze bi lahko ustrezale tudi ambicioznosti pristopa preurejanja naselja, od bolj zadržanega do bolj ambicioznega in velikopoteznega. Rešitve, ki so jih predlagali študenti, so kar najbolj upoštevale predloge krajanov. Pravzaprav niti eden od njihovih predlogov ni bil prezrt. Kot ugotavljamo, se potencial naselja skriva v izkorišcanju na­ravnih in zgodovinskih danosti, kot sta reka Dravinja in trasa stare železnice. Na podlagi sprotnega pridobivanja informacij smo nadgrajevali zacetno urbanisticno rešitev do koncne celo­vite preureditve naselja. Koncno idejno rešitev smo razdelili na tri faze, v katerih se naselje postopno dograjuje in nadgrajuje. Prva faza ali t. i. »zadržan scenarij« prinaša manjše, toda bis-tvene intervencije, ki se nadgradijo v drugi fazi razvoja – po t. i. »kreativnem scenariju« –, ki s svojimi posegi nakazuje in pripravi pogoje za nadaljevanje v tretji fazi razvoja – t. i. »progresiven scenarij«. V njem so predvidene vecje bistve­ne spremembe v urbani strukturi naselja. Predlagane rešitve treh scenarijev smo podkrepili s podrobnejšimi razclembami, v katerih smo predstavili opise, nacrte in referencne primere. Idejno zasnovo oživljanja naselja smo podkrepili s programsko shemo, v kateri je navedenih vec mogocih programskih rešitev za posamezne posege. S tem razvoja naselja ne omejujemo le v eni smeri, temvec dopušcamo širši okvir razvoja. Ker gre za mešanje funkcij stanovanjske zazidave, parkirišc in rekreacijskih površin, torej tudi prostocasnih dejavnosti, za ka­tere je pomembna kakovostna ureditev odprtega prostora in zelenih površin, je iskanje celovite ureditve tisti cilj, ki bo trg Loce tudi osmislil v zavesti lokalnega prebivalstva. Obmocju manjka celovita zgodba, zelena infrastrukturna osvežitev, s ka­tero bi prebivalcem/obcanom omogocili obnovo obstojecih programov in umestitev novih, ki so se na podlagi pobud in sestankov med prebivalci izkazali za nujno potrebne. 5.1 Prva faza urejanja V prvo fazo smo umestili posege, ki so podlaga za nadaljnji ra­zvoj in kraj bistveno preoblikujejo ter krajanom omogocijo viš­jo kakovost bivanja. Predstavniki obcine in krajani so veckrat izrazili željo po obuditvi trškega znacaja mesta, ki je bil pred umestitvijo regionalne ceste osnovna morfološka znacilnost Loc. Kljub velikim zmogljivostim vecnamenskih prostorov, kot sta telovadnica in prireditvena dvorana, krajani pogrešajo zunanje odprte javne površine. Tako se v prvi fazi nacrtuje preoblikovanje mestnega jedra ob krožišcu, s cimer se bo vzpostavil odprti javni prostor – trg Loce. Skupaj z novogradnjo, poslovno-stanovanjskim objek-tom, bo tvoril novo središce kraja, ki bo namenjeno predvsem krajanom. S porušitvijo degradiranih stavb se bo prostor po­vecal, trg se bo odprl tudi proti severozahodu, obmocje ob krožišcu pa bo ostalo vsebinsko prilagodljivo. Omogocalo bo srecevanje in druženje, hkrati pa bo s svojo sodobno arhitektu­ro kraju dalo nov videz. Nova funkcionalna površina ob kultur­nem domu je dovolj velika za umestitev manjše tržnice. Javni program in nove vsebine so nujno potrebni za razvoj kraja, zato smo pritlicje novogradnje na trgu namenili predvsem gostinski, turisticni in storitveni dejavnosti (slika 3). Pri oblikovanju novogradnje smo prejeli pozitivne in nega­tivne odzive. Kljub želji stanovanjskega sklada po povecanju števila stanovanj se predstavniki niso najbolj strinjali z umes­titvijo stolpica v nizko grajeno strukturo Loc. Presenetljivo pa so krajani in predstavniki obcine pozitivno sprejeli vse tri predloge o novogradnji – t. i. stolpic, horizontala ali hibrid, kar kaže ambicioznost javnosti in njeno zaupanje v prostorske rešitve strokovnjakov. Vsekakor je obmocje zaradi dotrajanosti treba preurediti strokovno in s participatornim odlocanjem zainteresirane javnosti. V prvi fazi bi se oblikovale tudi pešpoti in kolesarske poti. Izrazita os nekdanje železnice bi postala privlacen in urejen prostor, namenjen pešcem in kolesarjem, vzpostavile bi se tudi poti ob reki Dravinji, ki bi se povezale v bližini šole in vrtca. Zelena os kot hrbtenica naselja bi povezala kljucne funkcije – šolo, vrtec, trgovino in potencialni športno-rekreacijski center na zahodu naselja. Smiseln sistem poti bi kraj povezal na ravni pešca in kolesarja in poudaril zgodovinsko pomemben prostor nekdanje železnice, ki bi bil podlaga za razvoj turizma. Ob navedenih vsebinsko pomembnih posegih v prvi fazi je predvidenih tudi vec ureditev, ki se navezujejo na omenjena obmocja – ureditev parkirišc v mestnem jedru in pri pokopa­lišcu, zasaditve, umestitev urbane opreme, prehodi cez cesto. Tlakovana pot, ki povezuje šolo in obstojece športno igriš-ce, je nastala na pobudo staršev in uciteljev, ki si želijo vec varnosti za najmlajše udeležence v prometu. Pot umirja promet in opozarja na prisotnost otrok na cestišcu. Enak namen ima novo krožišce ob osnovni šoli, kjer je omogoceno kratkotrajno ustavljanje za prevoz otrok. Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc 5.2 Druga faza urejanja V drugi fazi je nacrtovana gradnja dveh vecstanovanjskih ob-jektov, ki sledita obstojecemu nizu stanovanjskih objektov ob regionalni cesti, in ureditev športnih površin na obstojecem obmocju. Predvidena je tudi gradnja vrstnih hiš ob severoza­hodnem robu novega trga. Tako bi se v tej fazi pridobile nove stanovanjske zmogljivosti, kraj bi se z vrstnimi hišami nekoliko razširil, z vecstanovanjskimi objekti na smiselnem mestu pa tudi zgostil (slika 4). Želeli smo razrešiti dilemo glede nadaljevanja gradnje vecstanovanjskih objektov v centru Loc in prestavitve športnih površin iz centra Loc na obrobje, kar je predvidel že zazidalni nacrt iz leta 1996. Študenti so potrdili tovrstno premestitev funkcij, vendar so prostor zasnovali nekoliko drugace, predv­sem z vidika sodobnega nacrtovanja, saj so se v dvajsetih letih navade prebivalcev mocno spremenile. Obmocje je trenutno namenjeno stanovanjski zazidavi, rekrea­cijskim površinam in parkirišcem. Zadnjenavedenih je v kraju premalo, zato je z minimalnimi posegi treba zagotoviti njihovo zadostno število. Obenem obcina ni zainteresirana za ureditev vecjih parkirnih površin, saj želi v duhu trajnostnega razvoja spodbujati kolesarski in javni promet, katerih idejne rešitve so bile umešcene v prvo fazo urejanja. Na razvoj idejnih zasnov stanovanjske gradnje je vplivalo predvsem Stanovanjsko podjetje Konjice, ki si prizadeva za nova (neprofitna) stanovanja, mešano strukturo prebivalstva in predvsem za vec mladih družin. Tudi obcina želi v centru Loc zagotoviti višjo raven bivanja, vendar je brez spremljeval­nega programa uresnicitev takih ciljev težko dosegljiva. Mladi se odlocajo za individualno gradnjo, ki naselje razkropljeno širi, tudi v obmocje industrije. Zaradi nenadzorovane zazidave prihaja pozneje do sporov med industrijskimi obmocji (vonj, prašni delci, hrup) in grajeno strukturo. Na podlagi opisanih informacij je med potencialnim šport­no-rekreacijskim centrom in trgom Loce previden niz štiri­najstih vrstnih hiš z velikimi dvorišci. Družinam prijazna in cenovno ugodna rešitev bi pripomogla k strjevanju naselja. S. ŠPINDLER, K. POGACAR, N. KORPNIK Degradirane (vecinoma prazne) stavbe v centru je treba na­domestiti s kakovostnejšimi oziroma ohraniti in zapolniti s privlacnimi vsebinami. Predlagane vecstanovanjske stavbe ob regionalni cesti izpolnjujejo zadovoljive zmogljivosti novih sta­novanj in hkrati ponujajo poljavni prostor v pritlicju. 5.3 Tretja faza urejanja V tretji, koncni fazi se bo naselje dokoncno oblikovalo. Pred­viden je vecji športni park, ki omogoca izvajanje šolskih dejav­nosti. Namenjen je tudi drugim dejavnostim, saj z raznovrstni-mi površinami omogoca izvedbo dodatnih športnih dejavnosti, druženje in parkovno ureditev. Predvidena je gradnja še štirih manjših vecstanovanjskih objektov in ureditev vmesnega pros-tora na obmocju obstojecih športnih površin. Tako bo kraj pridobil vse bistvene vsebine in omogocal visoko kakovost bivanja (slika 5). Razvoj športno-rekreacijskega centra so spodbujali predvsem predstavniki obcine, ucitelji športne vzgoje in predstavniki no-vega vrtca. Krajani so podprli predlog o novem športnem pro-gramu, kot je pump track ali plezalna stena, da se v kraj privabi prebivalce sosednjih naselij in obcin. Temu služi navezava na zeleno os s kolesarskimi postajališci in manjšim sprostitvenim kampom. Nov center omogoca postavitev razlicnih igrišc, ki so na obstojeci površini nefunkcionalno združena, zato npr. vrtec, šolarji in mladina ne morejo socasno uporabljati pro-stora. Kljub veliki zainteresiranosti vseh v projekt vkljucenih akterjev za postavitev športnorekreacijskega centra sta zain­teresirana javnost in tudi obcina opozorili na zadržke glede izvedbe, saj bi lahko Dravinja s poplavami povecala stroške vzdrževanja površin. 6 Razprava Dobri izhodišcni podatki in poglobljeno razumevanje težav posamicnega naselja, naj bodo strukturne ali družbene narave, so osnova vsake dobre rešitve oziroma rešitve, ki je trajnostna in kontekstualna, zato smo v okviru projekta Povežimo Loce! podatke o stanju zbirali na klasicen in participatoren nacin. Proces je bil razdeljen na dva dela. V prvem, analiticnem, smo z anketo zbrali razpoložljive podatke. V ta del so spadali tudi intervjuji z lokalnim prebivalstvom. Analize kot drugi del so Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc Slika 5: Tretja faza urejanja Loc (ilustracija: delovna skupina študentov) Opomba: 13 – izgradnja športno-rekreacijskega parka, 14 – širitev stanovanjske soseske, 15 – dvig vozišca na raven trga. Slika 6: Vizualizacija novega trga Loce (ilustracija: delovna skupina študentov) S. ŠPINDLER, K. POGACAR, N. KORPNIK se izvajale na dveh ravneh. Na prvi so bili vkljuceni izkustveni vtisi obstojecega trenutnega stanja, na drugi pa nazorski po­gledi stanovalcev in njihovi pogledi na nadaljnji razvoj kraja oziroma opisa obstojecega stanja. Presenetila sta angažiranost krajanov pri kritiki njihovega okolja in njihovo poznavanje pre­teklosti tega. Kljucna je bila ugotovitev, da se krajani zavedajo, da njihov kraj prostorsko ni vec vrednostno urejen in da nima prostorsko prepoznavnega centra. Ocena prvega anketnega dela je bila, da se krajani dobro zave­dajo pomanjkljivosti svojega kraja ter da te pripisujejo pomanj­kanju vsebin in programov. Manj je bilo jasno, da je globalni pojav, da se dolocene nove urbane vsebine selijo na prostorsko primernejša mesta, in da Loce fizicno s svojo grajeno strukturo ne morejo ponuditi zadostne podpore trgovskim centrom ali tem celo konkurirati. Krajani mentalne podobe svojega kra­ja ne dojemajo kot celote, kriticni pa so tudi do posameznih objektov in prostorskih ureditev, in sicer glede funkcionalnosti krožišca in neprimernih vsebin kljucnih objektov ob njem. Za nas kot delovno skupino je bilo zelo pomembno spoznanje, da krajani in predstavniki obcine od nas pricakujejo konkre­tne predloge ter da si želijo v praksi izvedljivih urbanisticnih in arhitekturnih rešitev. Zaradi tega smo se najprej odzvali in zaceli razmišljati prevec oportunisticno. Proces participacije je pokazal, da si krajani želijo ambicioznih sprememb ter da razumejo naše sodelovanje kot dodajanje neznanih arhitektur­nih ureditev in ne kot prilagajanje novih vsebin obstojecemu stanju. Za nas je bilo dragoceno spoznanje, da se krajani dobro zavedajo, da svojega kraja ne zaznavajo vec kot celoto in da ne poznajo strokovnih rešitev, ki bi lahko izboljšale njihovo grajeno okolje in ga naredile prijetnejšega za življenje. Dialog z aktivnimi in kriticnimi prebivalci in naše neobreme­njeno formalno dojemanja kraja sta se izkazala kot koristna in obojestransko ustvarjalna. Zelo jasno je bil dolocen sku-pen cilj in cutilo se je obojestransko zaupanje. Študentje so resno prisluhnili kriticnim ocenam stanovalcev in uporabnikov prostora, krajani pa so ves cas dajali obcutek, da jim zaupajo. Pricakovali so nekaj novega in vec, kar presega njihovo doje­manje prostora. Predstavljeni proces je omogocil, da se v koncni rešitvi izražajo spretnost in strokovno znanje, v našem primeru neobremenje­nost, zaznavna slika urbane celote in vec idejnih prostorskih oblik, ki ponovno vzpostavijo hierarhicno in funkcionalno podobo kraja, ter aktivni prispevek lokalnega prebivalstva, njegova obcutljivost in zavedanje urbanih problemov. Participatorni proces je primer nelinearnega nacrtovanja, pri katerem se do koncnih rešitev pride postopoma in vedno v dialogu z vsemi akterji. Pogoj za to je medsebojno zaupanje in zavedanje vseh sodelujocih, kje je njihov najvecji prispevek. Od krajanov se pricakuje objektivna kriticnost do njihovega okolja in iskrena želja po spremembah, od študentov (arhitektov) pa razumevanje narave prostora, njegove prostorske formalne za­znave in njihove spretnosti aktivnega poseganja v prostor. Tako lahko dobimo stvarne rešitve, za katerimi stojimo vsi in ki prav zaradi tega pridobijo uporabno vrednost. Zelo pomemben del procesa je, da imajo vsi sodelujoci obcutek vkljucenosti v pro-jekt in možnost vplivanja na proces prostorskega nacrtovanja. 7 Sklep Ceprav je bil obravnavani projekt predvsem pedagoške nara­ve, so udeleženci kljub temu s simulacijo procesa dobili dober vpogled v prednosti participatornih praks, ki se jim marsikje še vedno raje izognejo. Izgovori in strahovi so številni, zlasti glede tega, da vkljucevanje javnosti podaljša proces dela. To se v zgodnjih fazah projekta res lahko zgodi, vendar pa je ucinek, predvsem zadovoljstvo javnosti ob tem, da je bila vkljucena, tisto, ki prevlada. Ne nazadnje se z reševanjem problematike lokalnega okolja zagotavljajo pogoji za trajnostni razvoj ob-mocja na razlicnih podrocjih družbenega delovanja. S pripravo idejnih rešitev so bili cilji projekta usmerjeni v zagotavljan­je pogojev za aktivno in kakovostno življenje in preživljanje prostega casa. Vse to spodbuja zdrav življenjski slog v lokalni skupnosti. Zaradi vkljucevanja razlicnih deležnikov, gospodar­stva in javnih služb je prišlo do medgeneracijskega sodelovan­ja s poudarkom na kakovostni ureditvi odprtega prostora in zelenih površin. V tem procesu so mentorji in študentje na sodelujoce prenesli nova znanja in tudi sodelujoci nanje. Sanja Špindler, dipl. inž. arh. (UN) študentka magistrskega programa Arhitektura na Oddelku za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru E-pošta: spindler.sanja@gmail.com Doc. dr. Kaja Pogacar Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inže­nirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Maribor E-pošta: kaja.pogacar@um.si Doc. dr. Nande Korpnik Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inže­nirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Maribor E-pošta: nande.korpnik@um.si Opombe [1] Delovno skupino so vodili mentorji: • doc. dr. Nande Korpnik, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir­stvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Participatorni pristop k obnovi in oživljanju Loc • doc. dr. Kaja Pogacar, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, • izr. prof. dr. Marko Rencelj, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inže­nirstvo in arhitekturo, Oddelek za prometno inženirstvo, • Martin Zidanšek, Stanovanjsko podjetje Konjice, • Igor Frim, Obcina Slovenske Konjice. [2] Sodelujoci študenti, ki so bili del delovne skupine: • David Obrovnik, dipl. inž. arh. (UN), študent magistrskega programa Arhitektura, • Katarina Kobale, dipl. inž. arh. (UN), študentka magistrskega programa Arhitektura, • Sanja Špindler, dipl. inž. arh. (UN), študentka magistrskega programa Arhitektura, • Špela Cenc, univ. dipl. inž. arh. (UN), študentka magistrskega programa Arhitektura, • Aljaž Kores, študent diplomskega programa Arhitektura, • Rok Peternel, študent diplomskega programa Arhitektura, • Tamara Bracko, dipl. inž. prom. (UN), študentka magistrskega programa Prometno inženirstvo, • Iris Fras, dipl. soc. (UN), študentka magistrskega programa Sociologija. Viri in literatura Statisticni urad Republike Slovenije (2019): Prebivalstvo – izbrani kazal­niki, naselja, Slovenija, letno. Dostopno na: https://pxweb.stat.si/SiStat (sneto 11. 6. 2019). Jancic, F. (2013): Gasilstvo na Konjiškem: 1871–2013. Slovenske Konjice, Gasilska zveza: Obcina. Badovinac, B., Kladnik, D., Volfand, J. (1997): Savinjsko; Celje, Velenje: A–Ž: prirocnik za popotnika in poslovnega cloveka. Murska Sobota, Pomurska založba. Živa RAVNIKAR Darja MATJAŠEC Milan KOBAL Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje Prispevek predstavlja rezultate magistrske naloge[1], ki obravnava problematiko izginjanja znacilnih vedut v srednjeveški Škofji Loki, ki se s svojo vedutno podobo uvršca med najpomembnejša in naj­bolj ohranjena srednjeveška mesta pri nas. Kljub dvignjeni strate­ški legi in vzgibom ohranjanja mestne podobe zaradi primanjkljaja vzvodov in neucinkovitega zagotavljanja ohranjanja podobe mesta mestne vedute še danes izginjajo. Naloga obravnava teoreticno in prakticno poglobljen pristop dolocanja vedut mesta. Z uporabo di­gitalnega modela vidnosti je predlagano celovito kartiranje vedut, ki povezuje geografski informacijski sistem GIS s prostorskim nacr­tovanjem. Usklajevanje interesov in vrednotenje posegov v prostor naj bi temeljilo na transparentnih postopkih odlocanja, ki upoštevajo ravnotežje med razvojem in varstvom prostora. V nalogi je tako pre­ 1 Uvod Kulturna dedišcina je skupek podedovanih vrednot in izraža procese družbe in zgodovine tudi v prostoru. Posreduje znanje in izkušnje preteklih obdobij in posamezniku omogoca kre­pitev kulturne identitete. Kulturna dedišcina Škofje Loke je pomemben del podobe mesta, saj s svojo ohranjenostjo prica o znacilnem srednjeveškem razvoju tega. Kljub varstvenim nacelom naj bi se kulturna dedišcina obravnavala kot razvojni dejavnik in prostorski potencial. Dedišcina je namrec s »svojo raznovrstnostjo in kakovostjo pomemben socialni, ekonomski, vzgojni in identifikacijski potencial« (Zavod za varstvo, 2008). Da lahko kulturna dedišcina prispeva k razvoju, mora biti vzpostavljena povezava med varovanjem in razvojem oz. mora biti dedišcina razvojno naravnano upravljana. Prepoznavanje vecplastnosti razvojnega potenciala in posledicno kapitala va­rovanih obmocij je kljucni vzvod za doseganje varovalno-ra­zvojnih ciljev. Z aktiviranjem razvojnih potencialov in lokalnih razvojnih virov pasivno varstvo preide v aktivno. Razvoj in varstvo, na prvi pogled nezdružljiva pojma, se socasno pojavlja­ta v prostoru. Marušic (2001) koncept iskanja ravnotežja med ekonomskimi, naravnimi in kulturnimi vrednotami razvojnih dlagana metoda izbora, vrednotenja in kartiranja vedut za njihovo ohranjanje. Vrednotenje je potekalo na podlagi vecstopenjske lestvi­ce pripisovanja ocen, koncna razvrstitev izbranih vedut v razrede pa je bila med drugim osnova za nadaljnje opredeljevanje smernic za posamezna obmocja namenske rabe in za zemljiške parcele, ki se pojavljajo znotraj meja posameznih vedutnih koridorjev. Za ohrani­tev predlaganih vedut so namrec nujna jasna dolocila rabe prostora in usmeritve strukturne oblikovanosti prostora. Kljucne besede: veduta, vrednotenje vedut, varstvo in razvoj, usme­ritve in varstvenih silnic imenuje ustvarjalno varstvo. V tej besedni zvezi se skriva bistvo krajinskega planiranja, ki usklajuje razvoj in varstvo v prostoru. Golobic tako krajinsko planiranje opre-deli kot »preprecevanje ali vsaj omejevanje degradacije okolja na minimum, medtem ko, kolikor je le mogoce, ustvarjalno od­govarjamo na clovekove razvojne potrebe« (Golobic, 2014). Podoba mesta lahko omogoca kakovost bivalnega okolja, posamezniku pa poistovetenje s prostorom. Ohranjanje kul­turnih vrednot, pogledov na doloceno pomensko celoto oz. ohranjanje vedut je v sodobnem casu še posebej pomembno. Mocni procesi globalizacije namrec prinašajo vse vecje poe­notenje naših mest ter izginjanje tradicionalnega in lokalne­ga (Pockar idr., 2009). Ustrezen prostorski razvoj mora prostor obravnavati kot skupni – družbeni razvojni vir, v katerem so interesi enakopravno in trajnostno zastopani. Dobro upravlja­na kulturna dedišcina se v prostorski in socialni kontekst lahko ustrezno vkljucuje in s svojo varovalno naravnanostjo ne zavira razvoja obmocja. Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje Vedute so posredno zavarovane z akti o razglasitvi kultur­nih spomenikov. Kulturna dedišcina je namrec po Zakonu o kulturni dedišcini (ZVKD-1) varovana z vpisom dedišci­ne v register in s pridobitvijo statusa spomenika. Specificne zahteve varstva kulturne dedišcine se vkljucujejo v prostorsko nacrtovanje tako, da se pri nacrtovanju upoštevajo varstveni režimi zavarovanih obmocij, kulturnih spomenikov in njihovih vplivnih obmocij. Ta so v zakonu (ZVKD-1) opredeljena kot »širša okolica nepremicnega spomenika ali dedišcine, katerih namen je varstvo prostorske integritete, pricevalnosti in do-minantnosti dedišcine«. Varstvo vedut je opredeljeno v ob­cinskih prostorskih nacrtih posameznih obcin (OPN) in služi kot podlaga za izvedbene prostorske akte na ravni obcine. V tekstualnih delih OPN je varstvo vedut posredno zastopano znotraj terminov ohranjanja prepoznavne podobe naselij in varovanja kakovostnih znacilnosti naselij in krajin. Posame­zne vedute znotraj obcin so le okvirno opredeljene z dikcijo »varujejo naj se kvalitetni pogledi na naselje« brez opredelitve razgledišc, ki pa je fizicno opredeljivo obmocje, s katerega je vidna veduta. Ker vedute v prostorskih aktih niso dolocene kot fizicno opredeljivo obmocje, dejansko niso dovolj zavarovane, zato v prostoru tudi izginjajo. Poskusi ohranjanja vedut Škofje Loke so se zaceli leta 1963, ko je bil sprejet Odlok o zašciti zgodovinskega obmocja me-sta Škofja Loka. Izdelana urbanisticna dokumentacija je po­zneje služila kot del strokovnih podlag za izdelavo strategije prostorskega razvoja Obcine Škofja Loka. V dokumentaciji je opredeljena pomembnost ohranjanja nepozidanih zemljišc med naselji, da bi se ohranilo cim vec »znacilnih in estetsko ucinkovitih pogledov na mesto«. Posamezna naselja so se kljub temu spojila in zakrila vedute. Leta 1988 je Škofja Loka prido­bila status kulturne dedišcine, vendar urbanisticni razvoj mesta kulturne dedišcine še vedno ne upošteva dovolj. To je razvidno iz neustrezne gradnje in neustreznega nacrtovanja odprtega prostora mesta (predimenzionirane stavbe, neustrezne zasadi­tve, oblikovanje in vzdrževanje objektov, neustrezno umešceni enostavni objekti in objekti za oglaševanje ipd.). Težave v praksi nastajajo, ker vedutni koridorji pogosto segajo zunaj meja zavarovanih obmocij spomenikov in njihovih vpliv­nih obmocij. Veduta je namrec definirana kot pogled na nekaj, kar je formalno težje opredeljivo. Ker je pogled subjektiven pojem, si ga v prostorskem nacrtovanju in dolocilih varova­nja vsak lahko razlaga v svojo korist, zato sta poleg obstojecih varstvenih režimov potrebni tudi fizicna dolocitev razgledišca spomenika in dolocitev meje vedutnega koridorja. 2 Delovne hipoteze V nalogi so opredeljene hipoteze, da je zaradi dvignjene lege starega mestnega jedra Škofje Loke in škofjeloškega gradu vedute mogoce ohranjati, da se najznacilnejše vedute lahko ohranjajo znotraj zelenega sistema mesta z vzpostavljanjem in oblikovanjem koridorjev, ki pomenijo odprti prostor, in da je izginjanje vedut mesta posledica preohlapnih dolocil glede njihovega varovanja; zavarovani so le staro mestno jedro in posamezni objekti v njem, manjka pa celovita obravnava vedut na mesto v veljavnih prostorskih aktih. 3 Metode dolocanja vedut Škofje Loke 3.1 Zgodovinska analiza Staro mestno jedro Škofje Loke je v urbanisticno in arhitek­turnem pogledu izjemen dosežek kulturne dedišcine. S svojo vedutno podobo se mesto uvršca med najpomembnejše prime-re zgodovinsko-urbanisticnega in arhitekturnega razvoja slo­venskih mest (Avguštin, 1988). Kot navaja Avguštin (1988), ima Škofja Loka vec skupnih tock z znacilnimi srednjeveškimi mesti, vendar ji njena dvignjena, strateška lega omogoca vecjo prepoznavnost in ohranjenost srednjeveške podobe. V nalogi je z analizo starih fotografij in razglednic prikazan zgodovinski razvoj mesta. Utemeljeni so razlogi za ohranjanje mestne po­dobe in opredeljene njene znacilne prostorske elemente. Ž. RAVNIKAR, D. MATJAŠEC, M. KOBAL Odlocilen trenutek za nastanek srednjeveškega mesta Škofja Loka je bila lega ob pomembni fevdalni postojanki. Obdanost mesta z recnim tokom je mestu pod vznožjem vzpetine Kran­celj omogocila varno zavetje pred nevarnim zunanjim vplivom. Srednjeveška mesta so pogosto opredeljevali tudi vrednostni poudarki, saj v vedutah prevladujejo predvsem zvoniki, simboli cerkvene moci, kot protiutež pa se jim pridružijo grajska po­slopja z obzidjem in stolpi. Poleg zvonikov in gradu so pogoste tudi mešcanske hiše, vzporedne ulice, ozki prehodi in sklenjeno stavbno tkivo, saj je bil srednjeveški prostor znotraj obzidja zelo dragocen. Od 13. stoletja naprej so znacilni tudi samostani, dvorci, kašce in mestni špitali. Mešcanske hiše lahko kažejo izjemno barvitost ornamentalno in figuralno poslikanih fasad, kar je znacilnost tudi »pisane Loke«. Škofjo Loko so nekoc opredeljevala tudi srednjeveška predmestja, kot deli mestnih pristav, vendar o njihovi primarni ohranjenosti danes težko govorimo. Prav tako mestno obzidje in obrambni stolpi danes v taki podobi na žalost niso vec vidni, medtem ko recni tok, grad, mestno tkivo z vrednostnimi poudarki in zeleno zaledje Kran­clja predstavljajo današnjo srednjeveško podobo Škofje Loke. 3.2 Analiza vidnosti V praksi varovanja vedut prihaja do težav zaradi nedefiniranih meja vedutnih koridorjev, zato je bil naslednji kljucen korak naloge opredelitev razgledišc – obmocij, iz katerih je vidna mestna veduta. To je omogocila analiza vidnosti, ki je bila nare­jena z digitalnim modelom vidnosti v programu GIS. Uporaba geografskih informacijskih sistemov (GIS) je od zacetkov po­memben del uporabniških rešitev geoinformacijskih sistemov (Davidson idr., 1993) in ima velik potencial za uporabnost v prostorskem nacrtovanju. Za analizo vidnosti v Škofji Loki so bili kot osnova vkljuceni podatki laserskega skeniranja površja, ki so za celotno obmocje Slovenije prosto dostopni na spletni strani eVode. Lasersko ske­niranje površja je metoda daljinskega pridobivanja prostorskih podatkov iz zraka, pri kateri podatke o zemeljskem površju pridobimo na podlagi odboja laserskih žarkov. Laserski ske­ner, ki je namešcen na zracno plovilo, oddaja laserske žarke, ki se potem odbijejo ali od tal ali od katere druge ovire, npr. drevesne krošnje, zgradbe, žice elektricnega omrežja. Laserski skener beleži cas vracanja odbitih laserskih žarkov, zato lahko iz položaja skenerja in casa potovanja laserskega žarka izracu­namo mesto odboja v 3D-prostoru. Lidarski podatki so po koncanem snemanju prikazani kot oblak tock. Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje Slika 4: Oblak tock, prikazan kot 3D-model (vir: Ravnikar, 2018). Slika 5: Površje, prikazano kot oblak tock. (vir: Ravnikar, 2018). Slika 6: Oblak tock, prikazan v prerezu. (vir: Ravnikar, 2018). Ž. RAVNIKAR, D. MATJAŠEC, M. KOBAL 3.2.1 Uporabljeni podatkovni sloji in izracun vidnosti v ArcMAP Za analizo vidnosti je bil v ArcMAP 10.5 izdelan rastrski di­gitalni model površja z velikostjo slikovne celice 1 m × 1 m, ki predstavlja osnovni podatkovni sloj pri analizi vidnosti. Vi-dnost gradu je izracunana tako, da je objekt gradu predstavljen s 1.045 tockami (1 tocka predstavlja 1 m2 površine gradu), staro mestno jedro pa s 1.402 tockami (1 tocka predstavlja 25 m2). Tako je srednjeveška podoba Škofje Loke v modelu vidnosti predstavljena z 2.443 tockami. Ker tehnologija Lidar temelji na pridobivanju prostorskih podatkov iz zraka, so vse te tocke locirane na strehah objektov. V modelu vidnosti so zajeta vsa obmocja znotraj radija 3 km, iz katerih je vidna srednjeveška podoba mesta. Dolocitev meje radija je opredeljena s terenskim ogledom, ki dokazuje, da se mestne vedute zunaj dolocenega radija ne pojavljajo. Glede na to, da se naloga osredotoca na javno dostopen prostor, so bila v ta namen iz prostorskega modela vidnosti izlocena obmocja, ki prikazujejo vidnost mestnih vedut iz objektov in drevesnih krošenj. 3.2.2 Kartiranje razgledišc Kartiranje razgledišc je potekalo na podlagi analize vidnosti in terenskega ogleda. Mestne vedute so vidne z nepozida­nih odprtih prostorov mesta in okoliških vrhov vzpetin. Te sicer omogocajo mestne vedute, vendar zaradi obvladljivosti podatkov niso bile vkljucene v obravnavo. Terenski pregled je pokazal tudi nekatera odstopanja od analize vidnosti. Sre­dnjeveška podoba je v modelu opredeljena kot množica tock, ki so locirane na strehah objektov. Do odstopanja prihaja na razgledišcih, ki v modelu vidnosti predstavljajo visoko število videnih tock, na terenu pa so vidni le vrhovi streh. Do odsto­panja prihaja tudi zaradi prevelike razdalje med razgledišcem in objekti srednjeveške podobe. Ker se naloga osredotoca le na javno dostopen prostor, je sledilo kartiranje 42 razgledišc, ki se pojavljajo na površinah cest, poti, zelenih površinah, trgih in obmocjih, namenjenih gradnji. Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje 3.3 Vrednotenje vedut Clanek upošteva pomen usklajevanja dveh navidezno naspro­tujocih si družbenih procesov, razvoja in varstva, zato so razlogi za zavarovanje razgledišc jasno opredeljeni. Koraki odlocanja morajo biti namrec jasno opredeljeni, prav tako cilji in vre­dnostni sistem, ki so podlaga za oblikovanje meril. Zunanji opazovalec lahko namrec vedno sodeluje pri nastajanju oz. razumevanju rešitve (Marušic idr., 1998). Izbor razgledišc temelji na modelu veckriterijskega vrednotenja na podlagi predlaganih meril: • Staro mestno jedro: merilo zajema vrednotenje vedut glede na število elementov mestne podobe, ki so zajeti v vedutnem koridorju. • Zgodovinska poteza: vrednotenje glede na lokacijo raz­gledišca, saj so zgodovinske prostorske poteze v Škofji Loki še danes pomembne prometne povezave, znamenite vstopne tocke v stari del mesta, mostovi in pretocne ulice z nanizanimi osrednjimi dejavnostmi. • Javni znacaj: ovrednotena je stopnja javnega znacaja raz­gledišc oz. stopnja prisotnosti opazovalcev vedut. • Velikost razgledišca: vrednotenje glede na velikost raz­gledišca, saj dolžina sekvence pogleda omogoca razlicno intenziteto doživljanja gledanega. • Prisotnost kulturnih entitet: vrednotenje glede na priso­tnost drugih kulturnih spomenikov, ki so poleg srednje­veške podobe zajeti v veduti. Merilo, ki bi ocenjevalo razgledišce glede na prisotnost vizu­alno motecih elementov, ki degradirajo veduto, namenoma ni Preglednica 1: Vrednotena razgledišca, razvršcena v tri razrede. 12, 14, 15, 19, 20, 21, najvišji potencial > 74 % 22, 28, 29, 30, 32, 42 4, 5, 6, 8, 9, 10, 11, 13, velik potencial 54–73 % 19, 23, 25, 29, 33, 34, 35, 36, 37, 39, 40 1, 2, 3, 7, 16, 17, 18, 24, najnižji potencial < 53 % 26, 27, 31, 38, 41 Vir: Ravnikar, 2018 bilo vkljuceno. Za tovrstne prostorske intervencije so namrec v naslednjih korakih predlagane smernice za posamezen ve­dutni koridor. Za vrednotenje vedut je bil uporabljen linearni model vrednotenja s petstopenjsko vrstilno lestvico. Ta pristop omogoca obdelovanje vecjega števila kazalnikov, je preprost in temelji na predpostavki, da so kazalniki med seboj neodvisni, ocene pa primerljive (Golobic, 2012). Seštevek ocen vredno­tenja razvrsti razgledišca v tri razrede glede na skupno oceno vrednotenja. Namen vrednotenja je bila izlocitev razgledišc (razred z najmanjšim potencialom), pri katerih je srednjeveška podoba sicer prisotna, vendar kakovost videnega, lastnosti in potencial razgledišca ne zadošcajo za vzpostavitev varovanih vedutnih koridorjev. 3.4 Predlog varovanja vedut Predlagamo zavarovanje 33 razgledišc (vedute z najvišjim in velikim potencialom). Posamezna razgledišca so združena v 14 Ž. RAVNIKAR, D. MATJAŠEC, M. KOBAL vedutnih koridorjev glede na podobnost kompozicije mestne vedute. Za ohranitev vedutnih koridorjev so dolocene usmeri­tve oblikovanja in vzdrževanja prostora. Vsem zemljiškim par-celam v 14 vedutnih koridorjih so predpisana jasna dolocila rabe prostora in usmeritve strukturne oblikovanosti prostora, ki naj bi jih lastniki parcel upoštevali. Usmeritve so lahko zelo specificne, na primer »višina drevnine na zemljiški parceli naj ne presega višine napušca objekta«, ali le splošne, na primer »prenova objekta naj ne odstopa od obstojecega stanja«. Predlog usmeritev in smernic, ki se nanašajo na vse predlagane vedutne koridorje: • Na obmocjih prometnih površin naj vizualno ne prevla­dujejo prometno-tehnicne rešitve, cestni prostor naj bo ustrezno oblikovan. • Znotraj vedutnih koridorjev je prepovedano postavljanje objektov in naprav za oglaševanje. Objekti in naprave za obvešcanje in usmerjanje so dovoljeni, vendar ne smejo okrniti mestne vedute. • Prostori za zbiranje komunalnih in gospodinjskih odpad­kov naj bodo ustrezno zamaskirani. • Na obmocjih zelenih in kmetijskih površin, ki omogocajo mestno veduto, sta prepovedana gradnja stavb in umešca­nje kmetijskih objektov. Sajenje posamezne drevnine je dovoljeno, ce se ohranijo fragmenti vedute. • Za posamezna obmocja (oznaka v usmeritvah *UR) naj se upošteva natecajna rešitev podjetja Ravnikar Potokar arhitekturni biro d. o. o., ki je leta 2013 prejelo prvo na­grado na natecaju Ureditev odprtih javnih površin starega mestnega jedra škofje Loke ter ureditev obrežja obeh Sor. • Stavbe kulturne dedišcine naj se prenavljajo v skladu z zahtevami varstva kulturne dedišcine. V nadaljevanju so v prispevku prikazane metode dolocanja ene­ga izmed vedutnih koridorjev (vedutni koridor G) in smernice za njegovo ohranjanje. Razgledišca vedutnega koridorja G so ovrednotena z najvišjo oceno (74 %) in so vstopna tocka v mesto, ki že od 18. stoletja povezuje mesto z zunanjimi vasmi. Stopnja javnosti znacaja razgledišca je ocenjena z najvišjo oceno, saj je Kidriceva cesta prometna cesta, na kateri je veliko pešcev in kolesarjev. Raz­gledišca omogocajo daljše doživljanje srednjeveške podobe, ki sestoji iz štirih vidnih srednjeveških prvin: Škofjeloški grad, mestno tkivo, zeleno zaledje Kranclja in vrednostni poudarek (zvonik cerkve sv. Jakoba in zvonik nunske cerkve). Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje Ž. RAVNIKAR, D. MATJAŠEC, M. KOBAL Posamezne usmeritve in dolocila za vedutni koridor G (prika­zano le na nekaj primerih): 1. Obmocje 43 (a) Namenska raba: osrednja obmocja centralnih dejavno­sti (b) Zemljiške parcele št. 95, 40, 102/1, 132/7, 132/4, 106/3, 1039/3, 120/3, 106/1, 121/2 in 121/9: • Zemljiška parcela št. 95: dodatno sajenje drevnine ni dovoljeno. • Obrežna vegetacija na zemljiških parcelah št. 132/9 in 132/19 naj se vzdržuje do višine, ki omogoca mestno veduto z razgledišca 41 in 42. • Zemljiški parceli št. 132/7 in 132/4 naj dopušcata me-stno veduto z razgledišca 42, zato drevored na severni strani ceste ni dovoljen. • Na zemljiških parcelah št. 1039/3 in 106/3 je pripo­rocljivo sajenje drevnine, da se zakrije pogled na vidno izstopajoc objekt na zemljiški parceli št. 132/20. • Na zemljiški parceli št. 120/3 se odstranijo borovci, ki zakrivajo veduto. • Drevnina na zemljiških parcelah št. 106/1, 121/2 in 121/9 naj omogoca pogled na strehe mestnega tkiva, vidne z razgledišca 41. • Višina novih objektov in drevnine na zemljiških par-celah št. 132/20 in 132/15 ne sme presegati višine objekta na zemljiški parceli št. 132/15. V primeru preurejanja obmocja bencinske crpalke, ki trenutno onemogoca mestno veduto, naj nova ureditev ne one­mogoca vec mestne vedute. 2. Obmocje 46 (a) Namenska raba: stanovanjske površine (b) Zemljiški parceli št. 134 in 135: • Višina drevnine na zasebnih vrtovih naj ne presega višine objektov. Objekti naj ohranijo višinske gabari­te, njihova prenova pa naj ne izstopa od obstojecega stanja. 3. Obmocje 49 (a) Namenska raba: obmocje zelenih površin Park (b) Zemljiške parcele št. 645/18, 548/1, 546, 537, 538 in 536: • V grajskem parku naj ostane enako ali vecje število dreves. 4. Obmocje 51 (a) Namenska raba: osrednja obmocja centralnih dejavno­sti (b) Zemljiške parcele št. 1051/2, 1051/3, *200/2[2], 184/1, 184/3, 184/2, 180/4, *355, 183, 184/1, 180/1, 609/1, 610/1, 614, 615/2, 617/17, 618/3, 181/1, *43/2, 181/2, 618/7, 179/4, *42, *41/2, 179/5, 617/15, 617/3, 617/4, 615/1, 623/1, 617/5, 618/5, 619/5 in 619/5: • Na zasebnih zemljišcih naj drevnina ne presega višine napušca stavbe. Obmocje klavnice na zemljiških parce­lah št. 619/1, 619/3 se preuredi v parkovno površino. 4 Sklep Prispevek prikazuje metodo dolocanja vedutnih koridorjev in smernice za njihovo ohranjanje v Škofji Loki, saj mestne vedute zaradi preohlapnih dolocil in pomanjkanja vzvodov za ucin­kovito ohranjanje izginjajo. Naloga predlaga celostni pristop k varstvu vedut. Znotraj vedutnih koridorjev in razgledišc doloci omejitve in usmeritve za rabo prostora in strukturno oblikova­nost tega. Predlog bi lahko služil kot strokovna podlaga, ki bi jo bilo treba vkljucevati v upravljanje prostora na ravni obcine. Prednost predloga zavarovanih vedutnih koridorjev se kaže v fizicno dolocenih mejah vedutnih koridorjev in njihovih raz­gledišc, saj vedute ne predstavljajo neopredeljenih pogledov. S pregledom pravnih osnov varovanja vedut naloga potrdi tezo, da je »izginjanje vedut mesta posledica preohlapnih dolocil glede zavarovanja vedut; zavarovani so le staro mestno jedro in posamezni objekti v njem, manjka pa celovita obravnava vedut na mesto v veljavnih prostorskih aktih«. V praksi prihaja so težav, ker vedute niso jasno opredeljene in vedutni kori­dorji pogosto segajo izven meje zavarovanih obmocij kulturne dedišcine. Spomeniki so sicer varovani tudi znotraj vplivnih obmocij, katerih namen je varstvo prostorske integritete, pri-cevalnosti in dominantnosti dedišcine, vendar razgledišca niso definirana. Poleg obstojecih varstvenih ureditev so zato po­trebni fizicna dolocitev razgledišca, dolocitev meje vedutnega koridorja ter jasna dolocila rabe prostora in oblikovanja na zemljiških parcelah znotraj vedutnega koridorja. Naloga utemelji in dopolni tezo, da se »najbolj znacilne ve­dute lahko ohranjajo znotraj zelenega sistema mesta z vzpo­stavljanjem in oblikovanjem koridorjev, ki predstavljajo odprt prostor v mestu«. Zeleni sistem je v tezi razumljen kot sistem bolj ali manj povezanih obmocij odprtega prostora znotraj in zunaj mesta, za katerega veljajo tudi doloceni ukrepi. Vecina razgledišc je tako na zelenih površinah, katerih dejanska raba sovpada z namensko rabo v OPN. V okviru namenske rabe zelenih površin veljajo dolocene splošne usmeritve in omejitve, vendar je za ohranitev mestnih vedut potrebna vzpostavitev zavarovanih vedutnih koridorjev. Zelene površine s svojo od­prtostjo omogocajo mestne vedute, za njihovo ohranitev pa je potrebna tudi opredeljena strukturna oblikovanost prostora. Naloga znotraj zavarovanih vedutnih koridorjev opredeli na­mensko rabo prostora, številsko oznacbo zemljiških parcel in Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje številsko oznacbo obmocja, za katero so opredeljene usmeri­tve in dolocila rabe prostora, ki lastnikom zemljišc nalagajo omejitve, ki jih morajo upoštevati za ohranitev mestnih vedut. Usmeritve so lahko specificne (višina drevnine naj ne presega višine napušca) ali le splošne (prenova objekta naj ne odstopa od obstojecega stanja). Predlog varovanja mestnih vedut bi lahko služil kot strokovna podlaga, ki jo je treba vkljucevati v upravljanje prostora na ravni obcine. Teza »zaradi dvignjene lege starega mestnega jedra Škofje Loke in škofjeloškega gradu je vedute možno ohranjati« je s prika­zanimi prerezi cez vedutne koridorje in z zgodovinsko analizo v nalogi potrjena. Višja lega srednjeveškega mesta je delovala v korist ohranjene podobe, vendar pa naloga za celovito in ucinkovito zašcito mestnih vedut predlaga vzpostavitev zava­rovanih mestnih koridorjev. Odpravile bi se dosedanje težave z izginjanjem vedut zaradi nejasnih fizicnih meja mestnih vedut. Vedutni koridorji tako ne bi vec predstavljali neopredeljenih pogledov, ki naj bi se ohranjali, temvec omejitve rabe in obli­kovanja prostora za ohranitev znamenite podobe mesta. Živa Ravnikar Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: zivar@uirs.si Doc. Darja Matjašec Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana E-pošta: darja.matjasec@bf.uni-lj.si Doc. dr. Milan Kobal Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Ljubljana E-pošta: milan.kobal@bf.uni-lj.si Opombe [1] Ravnikar, Ž. (2018): Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. [2] Oznaka * pred številko parcele pomeni oznako stavbne parcele. Viri in literatura Avguštin, C. (1988): Škofja Loka. Ljubljana, Založba Obzorja. Brezar, Z., Ivanic, L., Matjašec, D. (2019): Simpozij o oglaševanju v javnem prostoru (okrogla miza, tipkopis 17. 10. 2019). Davidson, D. A., Watson, A. I., Selman, P. H. (1993): An evaluation of GIS as an aid to the planning of proposed developments in rural areas. V: Mather, P. M. (ur.), Geographical Information Handling: Research and Applications, str. 251–259. London: Wiley. Golobic, M. (2012): Krajinsko planiranje in analize ranljivosti. Študijsko gradivo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitek­turo. Golobic, M. (2014). Landscape potentials and limitations for land use on karst: Revitalization of abandoned agricultural land using sustainable farming method and animal health (international worshop for students). Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Vete­rinarsk fakulteta. Greater London Authority. (2012): London View Management Frame­work – supplementary planning guidance. London. Jukka, J. (1999): A history of architectural conservation. Oxford, But-terworth-Heinemann. Loški muzej: Arhivsko gradivo. Škofja Loka. Marušic, J., Ogrin, D., Jancic, M., Bartol B., Jug, M. (1998): Metodološke osnove I. Uvodni zvezek. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor RS. Marušic, J. (2001): Krajinsko planiranje. Gradivo za prirocnik za krajinsko planiranje. Teoretske osnove in praksa. Ljubljana, Biotehniška fakulteta. Odlok o zašciti zgodovinskega podrocja mesta Škofja Loka (1963). Loški razgledi, 10(1). Pockar, M, Andolšek, S., Popit, T., Lakota, A. B. (2009): Uvod v sociologijo. DZS. Ravnikar, Ž. (2018): Dolocanje vedut Škofje Loke in smernice za njihovo ohranjanje. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije (2008): Strokovne zasnove varstva kulturne dedišcine za obmocje obcine Škofja Loka. Ljubljana. Zakon o varstvu kulturne dedišcine (ZVKD-1). Uradni list Republike Slovenije, št. 16/2008. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2). Uradni list Republike Slovenije, št. 61/2017. Polona OBRC Boštjan KERBLER Vpliv platforme Airbnb na dolgorocni najem stanovanj Platforma Airbnb je postala stalnica razvoja svetovnih mest, saj vpliva na družbene, kulturne, demografske in predvsem bivanjske znacilno­sti mesta. V podjetju izhajajo iz koncepta ekonomije delitve, bistvo katere je izmenjava storitev oziroma dobrin med posamezniki, ki postavljajo pravila delovanja, ne da bi ustvarjali dobicek, obenem pa skupaj ustvarjajo vec prihodkov. Podjetje vztraja, da ne konkurira neposredno drugim namestitvenim dejavnostim v mestih in da gre le za širjenje turisticnega trga. Kljub tem navedbam v clanku izhajamo iz predpostavke, da platforma Airbnb vpliva in preoblikuje stano­vanjski trg mest, v katerih se pojavi. V raziskavi smo se osredinili na Ljubljano, ki ima v zadnjih letih rekordno število prihodov in nocitev tujih gostov, obenem pa se zmanjšuje tudi število stanovanj, ki se oddajajo v dolgorocni tržni najem. Rezultati so nedvomno potrdili, da oddajanje v kratkorocni najem prek platforme Airbnb vpliva na ponudbo dolgorocnega najema v Ljubljani in da gre pri oddajanju v 1 Uvod Slovenski turizem je leta 2018 že peto leto zapored dosegel rekordne številke. Glede na leto 2017 so se prihodi tujih tu­ristov povecali za 11 odstotkov, s cimer se je Slovenija uvrstila krepko nad evropsko in svetovno povprecje (6 odstotkov) in že leta 2018 dosegla cilje rasti, ki jih do leta 2021 narekuje Stra­tegija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021. Delež nocitev turistov se je v istem obdobju povecal še bolj, in sicer za 15 odstotkov (Špik, 2019). Med vsemi slovenskimi mesti po prihodih in prenocitvah tujih turistov prednjaci Ljubljana. Podatki Statisticnega urada Republike Slovenije (2019a) kaže­jo, da je od leta 2010, ko je v Ljubljano prišlo dobrih 400.000 tujih turistov, številka vsako leto narašcala in leta 2018 dosegla število 965.111 prihodov tujih turistov, kar je 2,4-kratno pove-canje. Število nocitev se je povecalo še bolj, in sicer za 2,6-krat, z dobrih 790.000 na dobra 2 milijona. Tuji turisti, ki želijo prenociti v Ljubljani, imajo na voljo vec možnosti. Izberejo lahko hotele ali podobne namestitvene zmogljivosti, lahko pa se odlocijo za nastanitev pri zasebnikih. kratkorocni najem za isti sklad lastniških stanovanj, ki so jih lastniki pred tem oddajali v dolgorocni najem, kar pomeni, da se sklad sta­novanj za dolgorocni najem zmanjšuje, cene najemnin pa se zaradi tega zvišujejo. Pokazalo se je tudi, da je pri oddajanju stanovanj prek platforme Airbnb prisoten izjemno visok delež sive ekonomije. Na podlagi analize primerov izbranih evropskih mest se je izkazalo, da ima platforma Airbnb poleg opisanih pomanjkljivosti tudi pozitivne ucinke na razvoj mest. Zato je treba ta globalni pojav sprejeti in se mu z dolocenimi ukrepi, ki jih v sklepu clanka predlagamo za Ljubljano, ustrezno prilagoditi. Kljucne besede: kratkorocni najem stanovanj, sobodajalstvo, ekono­mija delitve, turizem, Ljubljana Zasebniki, lastniki stanovanjskih enot, ki so jih namenili za od­dajanje, imajo dve možnosti glede oddajanja svoje stanovanjske enote. Lahko jo oddajajo v dolgorocni najem ali v kratkorocni najem turistom. V Ljubljani je evidentiranih 38 odstotkov vseh najemov stanovanj v Sloveniji (Geodetska uprava Republike Slovenije, 2018) oziroma 27,8 odstotka vseh stanovanj, ki se v Sloveniji oddajajo v tržni najem (glej Statisticni urad Republike Slovenije, 2019b). Ljubljana je zato dalec najvecji najemni trg stanovanj v državi. Podatki statisticnega urada tudi kažejo, da je bilo leta 2018 v Ljubljani 103.939 naseljenih stanovanjskih enot, od tega je bilo 10.630 stanovanj najetih. Za tržni najem je bilo oddanih 3.564 stanovanj. Vendar pa podatki obenem kažejo, da se število stanovanj, ki se v Ljubljani oddajajo v tržni najem, zmanjšuje. Druga možnost, ki jo imajo lastniki stanovanj, je, kot omenjeno, oddajanje turistom, t. i. oddajan­je v kratkorocni najem. V Ljubljani v zadnjem casu oddaja v kratkorocni najem poteka predvsem prek platforme Airbnb. Vpliv platforme Airbnb na dolgorocni najem stanovanj Airbnb je globalno podjetje v zasebni lasti, ki ima sedež v San Franciscu in deluje kot spletna tržnica storitev, dostopnih prek spletnih strani in mobilnih aplikacij. Clani lahko uporabljajo ali ponujajo storitve ter dajejo in prejemajo informacije, predv­sem turisticne narave. Družba nima v lasti nobenih nepremic­nin. Je posrednik, ki prejema provizijo od vsake rezervacije. Kot navaja Domen Peperko (2017), je njihov poslovni model razmeroma preprost. Ponudniki in najemniki morajo biti re-gistrirani na spletni strani Airbnb, in sicer tako, da si ustvarijo »Airbnb racun« (ang. Airbnb account). Ponudniki objavijo prostore, ki jih želijo oddati, in dolocijo ceno, najemniki lahko vidijo, kaj je na voljo in po kakšni ceni. Ponudniki in najemniki lahko prek platforme tudi komunicirajo. Platforma onemogoca neposredna dogovarjanja ponudnikov in najemnikov, saj bi se tako posli lahko sklepali mimo podjetja Airbnb, zaradi cesar bi bilo to ob dobicek. Poslovni model Airbnb vkljucuje tudi medsebojno ocenjevanje ponudnikov in najemnikov, ki je vid-no vsem bodocim strankam. S tem se zagotavljata vecja varnost in kakovost storitev. Število uporabnikov platforme Airbnb mocno narašca. Leta 2011 je imela vec kot milijon uporabnikov, leta 2016 je je bilo teh že vec kot 60 milijonov. Po navedbah Petre Stušek (2016) je bilo leta 2015 v Ljubljani zabeleženih 40.000 prihodov tu­ristov, povprecna doba bivanja je bila 2,8 noci. Primerjava s celotno Slovenijo kaže, da je bila v Ljubljani slaba polovica, tj. 44,6 odstotka vseh gostiteljev. Avtorica je z raziskovanjem in analiziranjem baze Airbnb za Ljubljano prišla do podatka in dejanskih naslovov ponudnikov Airbnb v Ljubljani, ki naj bi jih bilo leta 2016 1.290. V študiji[1], rezultate katere predstavljamo v tem clanku, nas je zanimalo, ali oddajanje v kratkorocni najem prek platforme Airbnb vpliva na ponudbo dolgorocnega najema v Ljubljani. Izhajali smo iz predpostavke, da gre pri oddajanju v kratko­rocni najem za isti sklad lastniških stanovanj, ki se oddajajo v dolgorocni ali kratkorocni najem (prek platforme Airbnb), kar pomeni, da se sklad stanovanj za dolgorocni najem zmanjšuje na racun kratkorocnega. Prav tako smo izhajali iz predpostavke, da je na podrocju oddajanja v kratkorocni najem prek platfor-me Airbnb prisoten problem sivega trga. Raziskovali smo tudi, kateri so bistveni razlogi za odlocitev lastnikov stanovanj za oddajo v dolgorocni in kateri za oddajo v kratkorocni najem. Tema torej ni obravnavana z ekonomskega vidika, ampak se v clanku osredinjamo na vpliv, ki ga ima oddajanje stanovanj v kratkorocni najem prek platforme Airbnb na ves stanovanjski najemni trg. 2 Platforma Airbnb Kot navaja Saša Zupan Korže (2018), spada Airbnb med platforme, ki povezujejo posameznike. Angleški izraz za take poslovne modele je »peer-to-peer« (P2P) (glej Heo, 2018), v strokovni in akademski literaturi pa se v zadnjih letih poja­vljajo izrazi, kot so delitvena ekonomija (ang. sharing economy), sodelovalna in spletna ekonomija. Gre za podjetja, ki so svoje poslovanje ustanovila za povezovanje ponudnikov in povpra­ševalcev razlicnih storitev. Kot ugotavlja Rok Kralj (2011), nam je medsebojna delitev v praksi že znana. Podobno delu­jejo knjižnice, ceste, parki, igrišca, zelenice, ki si jih že dolgo delimo. Torej lahko to nacelo delitve razširimo tudi na druga družbena in ekonomska podrocja. Avtor je preprican, da ima lahko delitev dobrin vec oblik: • neko dobrino, ki je v lasti skupnosti, uporablja vec ljudi (avto, kolo); • posamezniki dobrine, ki jih imajo v lasti, zacasno dajo v uporabo drugim (stanovanje, zemljo); • dobrine so splošno dostopne (spletne knjige); • dobrine in storitve se na razlicne nacine izmenjujejo med uporabniki, ne da bi bila pri tem pomembna njihova vre­dnost (oblacila, knjige); • oblikujejo se lahko posebni »skladi dobrin«, v katerih so te na voljo tistim, ki jih potrebujejo; • sodelovanje pri skupnih odlocitvah in projektih v dobro celotne skupnosti je tudi oblika medsebojne delitve. Ce povzamemo, naj bi bilo bistvo ekonomije delitve izmenjava storitev oziroma dobrin med posamezniki, ki postavljajo pravi-la delovanja, ne da bi pri tem nameravali ustvarjati dobicek. To naj bi bila tudi znacilnost platforme Airbnb, zato spada med ekonomije delitve. Kot ugotavlja Barbara Di Prete (2018), gre za popolnoma nov nacin bivanja, ki v osnovi spreminja namen rabe zasebnih prostorov, saj tovrstna gostoljubnost, ki smo je lahko deležni pri takem najemu, mocno presega tradicionalno ponudbo. Avtorica meni, da je Airbnb kompromis med udo­bjem, ki ga potrebuje turist, in vkljucenostjo med domacine. 2.1 Predstavitev podjetja Airbnb Po Petri Stušek (2016) je podjetje Airbnb nastalo oktobra leta 2007 v San Franciscu, ko sta se sostanovalca, ki si nista mogla vec privošciti placila najemnine, odlocila, da bosta oddajala dodatno ležišce oziroma napihljivo blazino (od tod ime air) v svoji dnevni sobi z vkljucenim zajtrkom (od tod ime bed & breakfast – bnb). Avgusta 2008 se jima je pridružil še tretji soustanovitelj podjetja in skupaj so ustvarili spletno stran s ponudbo kratkorocnih najemov. Prve stranke so njihove stori­tve koristile, ce so bile druge zmogljivosti zaradi razlicnih do-godkov zasedene. Za pomoc pri financiranju spletne strani so ustanovitelji lansirali na trg posebno izdajo žit za zajtrk in s po­mocjo odlicne marketinške spretnosti ustvarili vec kot 30.000 dolarjev, ki so jih porabili za zacetek poslovanja. Podjetje je opazil tudi racunalniški programer Paul Graham, ki je ustano­vitelje povabil na ugodno zimsko usposabljanje za program, ki ga je razvil v zameno za majhen delež v podjetju. Ustanovitelji so se v San Francisco vrnili z dobickonosnim poslovnim mode-lom, ki so ga predstavili vlagateljem na zahodni obali ZDA. Do marca 2009 je bilo na spletišcu 10.000 uporabnikov in 2.500 oglasov. Ime podjetja so skrajšali na Airbnb.com, iz spletne vsebine pa je bilo razvidno, da se je ponudba z zracnih postelj in skupnih prostorov razširila na razlicne nepremicnine, vkljuc­no s hišami in apartmaji, zasebnimi sobami, gradovi, colni, dvorci, hišicami na drevesih, igluji, zasebnimi otoki in drugimi mogocimi nastanitvami. Cez leto dni je družba zaposlovala 15 ljudi. Februarja 2011 je Airbnb objavil svojo milijonto rezer­virano noc, januarja 2012 pa že svojo 5milijonto rezervirano noc. Junija 2012 je objavil 10-milijonto rezervirano noc, kar je podvojilo poslovanje od januarja do junija 2012. 75 odstotkov teh rezervacij je bilo s trgov zunaj ZDA. Maja 2011 je Airbnb dodal funkcijo, imenovano »socialne povezave«, ki uporabni­kom omogoca, da vidijo, ali imajo skupne prijatelje z gostitelji ali gosti prek Facebooka. Zaradi rasti mednarodnih koncnih uporabnikov je Airbnb poleg obstojecih pisarn v San Franciscu, Londonu, Hamburgu in Berlinu v zacetku leta 2012 odprl te tudi v Parizu, Milanu, Barceloni, Köbenhavnu, Moskvi in Săo Paulu. Septembra 2013 je družba objavila, da bo ustanovila svoj evropski sedež v Dublinu, novembra 2012 pa je odprla pisar-no v Sydneyju v Avstraliji in napovedala, da bo zacela izvajati storitve na Tajskem in v Indoneziji. Do oktobra 2013 je nudila storitve 9 milijonom gostom in decembra 2013 je porocala, da je imela to leto vec kot 6 milijonov novih gostov, istega leta pa je bilo dodanih skoraj 250.000 nepremicnin. Airbnb je bil aktiven tudi na drugih gospodarskih podrocjih. Postal je uradni sponzor dresov avstralske moške nacionalne košarke na svetovnem prvenstvu v košarki, sponzoriral je ekipo Manor F1, sodeloval je s podjetjem Tesla Motors, da bi zagotovil polnil­nike v dolocenih gostiteljskih hišah in njegov logotip se je vse pogosteje pojavljal. Prihodki družbe Airbnb so se od leta 2015 do leta 2016 povecali za vec kot 80 odstotkov. Februarja 2018 je družba naznanila, da razmišljajo o uvedbi letalske družbe. Objavili so tudi Airbnb Plus, zbirko domov, ki so bili preverjeni glede kakovosti storitev, udobja in oblikovanja, in Beyond by Airbnb, ki ponuja luksuzne pocitniške nastanitve. 2.2 Vpliv platforme Airbnb na znacilnosti in razvoj mest Po Leigh Gallagher (2016) zgodba o nenadnem vzponu pod-jetja Airbnb presega poslovni uspeh, saj vpliva na družbene, kulturne, demografske in bivanjske znacilnosti mesta, v kate-rem se pojavi. Nuria L. Llop (2017) navaja pozitivne lastnosti turisticnega razvoja mesta (Barcelone), poudari pa tudi nega­tivne. Po njegovem mnenju so ucinki kratkorocnega oddajanja prek Airbnb veliki, saj preoblikujejo stanovanjski trg ter mocno vplivajo na pocutje in varnost lokalnih prebivalcev. Kot ugo­tavljata Nicole Gurran in Peter Phibbs (2017), so gospodarski P. OBRC, B. KERBLER ucinki platforme Airbnb sporni. Po njunih navedbah Airbnb sicer vztraja, da gre za širjenje turisticnega trga, ki ne konkurira neposredno drugim namestitvenim dejavnostim, in da lahko skupaj ustvarijo vec prihodkov za državo. Avtorja navajata, da neodvisne študije kažejo nasprotno. Negativni vplivi kratko­rocnega oddajanja turistom se najizraziteje kažejo na podrocju dolgorocnega najema, in sicer v višini mesecne najemnine. Ta se na obmocjih, kjer je velika pogostnost oddajanja prek Airb­nb (zlasti v mestih, še posebej v njihovih središcih in bližini teh), vztrajno dviguje oziroma nepremicnine sploh ni vec mo­goce dolgorocno najeti po »razumni« ceni. Kot navaja Petra Stušek (2016), se zaradi oddajanja v kratkorocni najem tudi za domace (lokalno) prebivalstvo ponudba najema za dalj­še obdobje drasticno manjša, Kellen Zale (2017) pa dodaja, da Airbnb povzroca tudi breme za javno infrastrukturo. Še dodaten negativen vpliv je povezan s pocitniškim vedenjem turistov, kar na dolgi rok zmanjšuje kakovost bivanja stalnim prebivalcem, k se pogosto pritožujejo zaradi povecanega hrupa, saj so gostje (turisti) vecinoma pocitniško razpoloženi (Stušek, 2016; Gurran in Phibbs, 2017). Kljub negativnim vplivom platforme Airbnb pa Brianna J. Santolli (2017) ugotavlja, da je ta postala stalnica v novem gospodarskem okviru in da bodo z razvojem tehnologije ljudje našli vedno nove nacine za uporabo njenih storitev. Roberta Kaplan in Michael Nadler (2017) v študiji primera v mestu New York zato razlagata, da je kljub pomanjkljivostim, ki jih prinaša Airbnb, ucinkovitejše sodelovanje mestnih oblasti s platformo Airbnb kot nasprotovanje njenemu obstoju, ker so, želeli ali ne, eni glavnih akterjev ekonomije delitve. Tudi Kellen Zale (2017) ugotavlja, da ekonomija delitve, kot jo omogoca platforma Airbnb, brez dvoma ponuja veliko možnosti za traj­nostni razvoj in gospodarsko rast mest. Po mnenju Apallonie C. Wilhelm (2018) ekonomija delitve pomembno vpliva na trg nepremicnin. Po njenih navedbah imajo mesta razlicne po­trebe, ki jih je treba uravnotežiti z ustrezno ureditvijo. Govori-mo o potrebah lastnikov nepremicnin in njihovih gostov ter o potrebah mesta. Po mnenju avtorice prepoved kratkorocnega oddajanja ne bi prinesla želenega ucinka. Prepricana je, da bi bilo treba z ustreznimi predpisi uravnovesiti pravice lastnikov, stalnega prebivalstva in mesta. Kot navaja Kellen Zale (2017), bi bilo treba zakonodajo prilagoditi novonastalim razmeram v gospodarskem in družbenem smislu. Eden kljucnih dejavni­kov za delovanje sistema je možnost ucinkovitega nadzora in izvrševanje posledic nespoštovanja predpisov. 2.3 Zakonodaja, povezana z oddajanjem nepremicnin prek platforme Airbnb v izbranih evropskih mestih Airbnb ima na spletni strani (glej Airbnb, 2019) pod pogoji uporabe (ang. terms of services) napisano, da so gostitelji sami Vpliv platforme Airbnb na dolgorocni najem stanovanj odgovorni za prepoznavanje, razumevanje in upoštevanje vseh zakonov, pravil in predpisov, ki se nanašajo na njihovo objavo in gostiteljske storitve, s cimer daje vtis, da je lokalna zakonoda­ja za to podjetje zelo pomembna. Med svojimi pogoji uporabe opozarja, da v nekaterih mestih veljajo zakoni, ki omejujejo oddajanje turistom. Navaja, da se morajo gostitelji v številnih mestih za opravljanje dolocenih storitev, npr. priprava hrane, streženje alkohola, vodenje izletov in podobno, registrirati oziroma pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Med pogoji uporabe je poudarjeno, da so gostitelji sami odgovorni za poznavanje lokalne zakonodaje in pogojev za opravljanje dejavnosti. Navedeno je tudi, da so lahko nekatere storitve po­polnoma prepovedane in da so za njihovo izvajanje predpisane kazni. V pogojih uporabe je zapisano, da Airbnb kot družba sicer lahko nudi nekatere informacije, vendar svetuje, naj se uporabniki dobro pozanimajo o lokalni, torej svoji zakonodaji. V nadaljevanju clanka so predstavljeni primeri treh evropskih mest (Berlin, Barcelona in Dunaj) glede prilagajanja zakono­daje v zvezi s platformo Airbnb. 2.3.1 Berlin Kot navajajo Nina Zeilhofer idr. (2017), so v Berlinu leta 2014 sprejeli zakon o prepovedi uporabe stanovanj v druge name-ne (nem. Zweckentfremdungsverbot Gesetz), ki mu Berlincani pravijo kar »zakon proti Airbnb«. Zakon je izhajal iz nacela, da so stanovanja namenjena predvsem prebivanju, in po dve­letnem pripravljalnem obdobju je zacel veljati 1. maja 2016. Po njem lastniki brez pridobitve posebnega dovoljenja mestne oblasti niso smeli oddajati vec kot polovico zasebnega stano­vanja. Globa za kršitev je bila izjemno visoka in je znašala do 100.000 evrov. Glavni razlog za sprejetje tega zakona je bilo višanje najemnin za dolgorocni najem. Te naj bi se povišale za okoli 56 odstotkov. Airbnb je oblastem Berlina poslal pro-šnjo, da bi bila njihova platforma izvzeta iz zakona. Oblasti so prošnjo zavrnile, Airbnb pa je zavrnil njihovo prošnjo, naj jim omogoci dostop do oglaševalcev. Ko je ta zakon zacel veljati, naj bi število ponudb v Berlinu padlo za 40 odstotkov, kmalu pa naj bi se vse vrnilo v utecene tire, saj je bilo izvajanje nadzora in ugotavljanje, ali je neko oddajanje zakonito ali ne, vse prej kot preprosto. Postopki so bili zapleteni in v letu 2017 so me-stne oblasti oglobile le pešcico ponudnikov. Berlincani, lastniki stanovanj, ki so svoje nepremicnine želeli oddajati turistom, z obstojecim stanjem niso bili zadovoljni, saj jim mestne oblasti niso podeljevale dovoljenj za oddajanje. Sproženih je bilo vec sodnih postopkov. Upravno sodišce je septembra 2017 preso­dilo v korist prebivalca Berlina, ki mu mestne oblasti niso izdale dovoljenja za obcasno oddajanje celega stanovanja. Sodišce je odlocilo, da se mu odobri oddajanje stanovanja do 182 dni na leto. Kot piše Tun (2019), je mestna skupšcina marca 2018 navedeni zakon razveljavila. Po novem lahko lastniki, ki bivajo v stanovanju, ki ga oddajajo, to pocno brez casovnih omejitev, druge nepremicnine pa lahko oddajajo maksimalno 90 dni v letu. Kot navaja Luisa Beck (2018), se je podjetje Airbnb na to novost odzvalo pozitivno, zmagovalno, zapisali so, da želijo nadaljevati dobro sodelovanje z berlinskimi oblastmi in mešca­nom omogociti preprost postopek pridobivanja dovoljenj za oddajanje stanovanj. 2.3.2 Barcelona Prvi odzivi prebivalstva proti portalu Airbnb so se v obliki ulicnih protestov pojavili v Barceloni, zato je ta postala prvo mesto, v katerem je podjetje Airbnb doseglo sporazum z lo-kalnimi mestnimi oblastmi. Tudi v nekaterih drugih mestih so zaradi ponudbe nepremicnin prek platforme Airbnb sprejeli nove zakone in pravila. Kot so zapisali Cristina Vazquez idr. (2019), je bila v Barceloni ukinitev nezakonitega oddajanja stanovanj turistom ena glavnih bitk mestnega župana. Trdil je namrec, da oddajanje v turisticne namene viša najemnino dolgorocnega najema in s tem onemogoca kakovostno bivanje mešcanov. Po opravljeni analizi so leta 2014 v Barceloni imeli 9.600 zakonsko registriranih apartmajev, ki so bili namenjeni za oddajanje v kratkorocni najem turistom. Istega leta so me-stne oblasti prenehale izdajati nova dovoljenja za oddajanje v kratkorocni najem. Porocajo, da so do tega ukrepa obstajala stalna trenja med lokalnimi prebivalci in turisti. Leta 2016 je takratni župan mesta predstavil akcijski nacrt zoper neregistri­rano oddajanje nepremicnin turistom. Imenovali so delovno skupino, ki je delovala neposredno na terenu, pregledovali so posamezne ulice in ustvarili spletno stran, na kateri so mešcani lahko prijavili nezakonito oddajanje. Prav tako so s programsko opremo, ki je bila razvita posebej za to, sledili objavam ogla­sov za oddajo nepremicnin na platformi Airbnb. Leta 2017 je župan povedal, da se trenutno oddaja le še 5 odstotkov nere­gistriranih stanovanj, da so v treh letih prepovedali oddajanje 4.900 enot in izrekli 6.500 denarnih kazni, nekatere so bile celo višje od 30.000 evrov. Kot navaja Tun (2019), je Bar­celona leta 2018 nadaljevala svoje ukrepe glede nezakonitega oddajanja. Mestne oblasti so od platforme Airbnb zahtevale, da odstrani 2.577 oglaševalcev, saj po njihovih podatkih niso imeli dovoljenja za oddajanje. 1. junija 2018 sta mesto Barce­lona in Airbnb dosegla sporazum, na podlagi katerega so lahko mestne oblasti dostopale do podatkov o oglaševalcih iz baze Airbnb. Na podlagi identifikacijskih številk lahko spremljajo, ali ima neki oglaševalec dovoljenje za oddajanje. Do danes so s seznama oglaševalcev izlocili približno 1.500 tistih, ki niso imeli dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Mestne oblasti so dolocile, da se od oddajanja v kratkorocni najem placa najvišja stopnja davka na nepremicnine. P. OBRC, B. KERBLER 2.3.3 Dunaj Kot pišejo Nina Zeilhofer idr. (2017), v Avstriji prek platforme Airbnb oddaja stanovanja vse vec ponudnikov in vecina jih je na Dunaju. Za ureditev tega podrocja so dunajske mestne oblasti leta 2016 pripravile ukrepe o porocanju, obdavcitvi in kaznih (City of Vienna, 2016). Ti naj bi delovali tako, da bi s cim manj ovirami omogocali delovanje ekonomije delitve. Ker obstaja visoko tveganje za sivo ekonomijo, so mestne oblasti tej problematiki posvetile veliko pozornosti. Prepricane so, da je treba ustvariti ekonomijo pravicnosti, v kateri za vse udeležence veljajo enaka pravila. Davcno zakonodajo morajo spoštovati vsi, mesto Dunaj pa mora imeti v rokah mehanizme za pre­verjanje, zato so ustanovili delovno skupino, v kateri sodelujejo gospodarska zbornica, hotelska zbornica in predstavniki štirih oddelkov mestne uprave (za finance in davke, gospodarstvo, delo in statistiko, stanovanjske zadeve, poslovanje in trgovino ter vodstvo mestne uprave). Delovna skupina je prišla do ugo­tovitve, da zasebni ponudniki, torej fizicne osebe, ki ponujajo nastanitve za turiste oziroma oddajajo v kratkorocni najem, ne poznajo dovolj dobro pravnih pravil in predpisov, ki jih je treba upoštevati. To še posebej velja za tiste, ki oglašujejo prek sple­tnih platform, kot je Airbnb. Zato so si kot prvi zastavili cilj, da je ponudnike nastanitev treba seznaniti z vsemi potrebnimi informacijami. Leta 2016 so aktivirali spletno stran z nujnimi informacijami, zakonodajo in podobnim. Hkrati so sodelovali s platformo Airbnb, ki je na svoji spletni strani objavila osnovna navodila za upoštevanje predpisov, ki veljajo na Dunaju. V skla­du z nacelom, da veljajo enaka pravila za vse, so avgusta 2017 spremenili dunajski zakon o pospeševanju turizma (nem. Wi­ener Tourismusförderungsgesetz), ki naj bi zagotavljal pošteno konkurenco med vsemi udeleženci na trgu. Zakon med drugim uvaja nove obveznosti porocanja podatkov mestnim oblastem in turisticnemu združenju. Porocati so dolžni oglaševalci in platforme, na katerih oglašujejo oglaševalci, mesto pa izvaja vecji nadzor nad tem. Kazni za neregistrirane ponudnike so se z 420 evrov povišale na do 2.100 evrov. 2.4 Zakonodaja, povezana z oddajanjem nepremicnin prek platforme Airbnb v Sloveniji Financna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS; 2019) na svoji spletni strani najemodajalce seznanja, da ce oglašujejo stanovanje na spletnih portalih (kot je Airbnb) in v drugih medijih ter ga oddajajo v turisticni najem, so dohodki, ki jih dosežejo pri tem, obdavceni z davkom od dohodka iz dejavnosti. To se namrec šteje kot opravljanje dejavnosti, kar pomeni, da je treba davcnemu organu obracun akontacije do-hodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto prek elektronskega sistema eDavki predložiti najpozneje do 31. marca tekocega leta. Globa za nezakonito oddajanje nepremicnin v turisticni najem znaša od 400 do 30.000 evrov. Posameznik lahko oddaja in oglašuje oddajanje prostih zmo­gljivosti v turisticne namene le, ce ima to dejavnost ustrezno registrirano. Šteje se, da fizicna oseba, ki oddaja nepremicnine v turisticni najem, opravlja delo na crno, ce ni vpisana ali nima priglašenega dela, kakor to doloca Zakon o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno. Ker zakon prepoveduje delo na crno, ni mogoce dopustiti oglaševanja dela na crno posameznika, zato je tako oglaševanje nedovoljeno in sankcionirano, kar po­meni, da ponujanje nepremicnin v najem za turisticne namene s strani posameznika – fizicne osebe, ki nima ustrezno vpisane ali priglašene dejavnosti oddajanja nepremicnin v najem – prek oglasov oziroma razlicnih portalov ni dovoljeno. Fizicna oseba, ki želi turistom oddati v najem sobo, del stano­vanja ali celotno stanovanje za kratko casovno obdobje, lahko to dejavnost opravlja na dva nacina, in sicer kot: • registrirani sobodajalec – fizicna oseba, ce opravlja de­javnost le obcasno (skupno ne vec kot pet mesecev v koledarskem letu, tj. 150 dni), gostom nudi do 15 ležišc in je vpisana v Poslovni register Slovenije; • samostojni podjetnik – vpisan v Poslovni register Slo­venije –, za katerega casovna omejitev oddajanja ni predpisana. Glede na merila za dolocanje prioritetnih inšpekcijskih nadzo­rov za leto 2019 ima FURS (2019) zaradi svojih pristojnosti veliko vlogo v boju zoper sivo ekonomijo. Izvajajo nadzorne dejavnosti na podrocju neregistriranih subjektov – delo in za­poslovanje na crno. V merilih navajajo, da bo nadzor nad delom in zaposlovanjem na crno usmerjen na podrocja in dejavnosti, ki so na podlagi informacij iz okolja in izkušenj nadzorov iz preteklosti opredeljene kot tvegane. Med te dejavnosti spada tudi oddajanje sob v turisticni najem (sobodajalci). 3 Metode dela Da bi odgovorili na zastavljeno raziskovalno vprašanje, smo v študiji uporabili vec razlicnih metod. Podatke o tem, koliko je sobodajalcev, ki v Ljubljani oddajajo sobe v turisticni (kratko­rocni) najem prek platforme Airbnb, smo pridobili s pomocjo baze spletne strani Airdna, ki analizira podatke o gostiteljih, ki oddajajo v kratkorocni najem. Kot je navedeno na tej sple­tni strani, dnevno spremljajo vec kot 10 milijonov oglasov na 80.000 trgih po vsem svetu. Spletna stran Airdna je vecinoma placljiva, saj so po njihovih navedbah njihove analize kljucnega pomena za goste, gostitelje in potencialne investitorje novo­gradenj. Podatki, ki so bili na voljo brez placila, so popolnoma zadošcali za našo študijo. Podatkov, ali so sobodajalci registri­ Vpliv platforme Airbnb na dolgorocni najem stanovanj Preglednica 1: Število aktivnih gostiteljev v bazi Airdna v Ljubljani Datum september 2017 november 2017 december 2017 marec 2018 junij 2019 Število aktivnih 1.815 1.643 1.311 1.227 1.614 gostiteljev Vir: Airdna (2019) Slika 1: Število registriranih sobodajalcev, vpisanih pod kategorijo oddaje sobe oziroma pocitniškega stanovanja, brez oznake katego­rije bivanja, v letih 2018 in 2019 (vir: Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, 2019). rani, baza Aridna ne navaja, zato smo jih pridobili iz Registra namestitvenih obratov, ki ga je 1. decembra 2017 vzpostavila Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in stori­tve (v nadaljevanju: AJPES). V Register namestitvenih obratov izvajalci nastanitvene dejavnosti kot zavezanci vpisujejo nasta­nitvene obrate. Po Zakonu o gostinstvu (Ur. l. RS, št. 93/07) so nastanitveni obrati gostinski obrati, ki gostom nudijo nasta­nitev (hoteli, moteli, penzioni, prenocišca, gostišca, hotelska in apartmajska naselja, planinski in drugi domovi ter kampi), prostori za goste pri sobodajalcih, kmetije (nosilci dopolnilne dejavnosti na kmetiji), ki gostom nudijo nastanitev, in marine. Zanimalo nas je, koliko je v Ljubljani registriranih soboda­jalcev po letih in koliko registriranih nastanitvenih obratov je vpisanih pod kategorijo oddaje sobe oziroma pocitniškega stanovanja brez oznake kategorije bivanja. Podatki so javno dostopni na spletni strani AJPES. Predvidevali smo, da so to registrirane enote, ki se oddajajo v kratkorocni najem in niso turisticne kmetije ali gostišca, moteli ipd. Registrirane soboda­jalce, ki oddajajo v kratkorocni najem, smo anketirali. Najprej smo jih vprašali, ali sploh oddajajo prek platforme Airbnb, da smo se prepricali, ali smo izbrali pravo ciljno skupino. Vprašali smo jih tudi, ali so pred pojavom platforme Airbnb že kdaj oddajali v dolgorocni najem. Prav tako smo anketirali lastnike stanovanj, ki oddajajo v dolgorocni najem. Vprašali smo jih, ali so že kdaj oddajali prek portala Airbnb. Anketiranje re-gistriranih sobodajalcev smo izvajali s spletnim vprašalnikom od 30. junija do 30. julija 2019. Elektronske naslovov registri­ranih sobodajalcev, ki smo jim poslali spletni vprašalnik, smo pridobili iz baze Registra namestitvenih obratov. Anketiranje lastnikov, ki oddajajo v dolgorocni najem, smo izvajali telefon­sko in tudi s spletnim vprašalnikom od 30. junija do 30. julija 2019. Ker baza uradnih najemodajalcev ni javno dostopna, smo do telefonskih številk lastnikov, ki oddajajo dolgorocno, dostopali prek slovenskih spletnih portalov, na katerih kot zasebni ponudniki ponujajo v najem svojo nepremicnino. Po želji smo jim po predhodnem telefonskem pogovoru po elek­tronski pošti poslali tudi spletni naslov vprašalnika. Pridobili smo tudi podatke o prekrških glede nedovoljenega oglaševanja prek platforme Airbnb, in sicer na podlagi pisne prošnje, ki smo jo poslali FURS. Podatke so nam poslali 30. maja 2019. 4 Rezultati 4.1 Oddajanje stanovanj prek platforme Airbnb Petra Stušek (2018) je ugotovila, da je bilo 16. septembra 2016 v bazi Airbnb 1.290 vpisov, ki so ponujali 1.643 sob s skupno 3.026 ležišci. Avtorica navaja, da vecina ponudnikov storitev prek portala Airbnb ni bila registrirana, in sicer kar 88 odstot­kov teh. Podatki, ki smo jih pridobili na podlagi števila aktivnih gostiteljev v bazi Airdna v Ljubljani, so podobni. Junija 2019 je bilo v bazi Airbnb v Ljubljani aktivnih 1.614 gostiteljev (glej preglednico 1). Vendar pa registriranih sobodajalcev v Ljubljani istega meseca ni bilo toliko, kolikor je aktivnih gostiteljev v bazi Airbnb. Iz Registra namestitvenih obratov izhaja, da je bilo junija 2019 134registriranih sobodajalcev (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, 2019). Upraviceno lahko sklepamo, da je neregistriranih ponudnikov, ki oddajajo prek portala Airbnb, skoraj 92 odstotkov. S tem se je potrdila ena naših predpostavk, da je na podrocju oddajanja v kratkorocni najem prek portala Airbnb prisoten velik problem sivega trga. Kljub temu pa lahko opazimo, da se število registriranih so-bodajalcev v Ljubljani vendarle zelo hitro povecuje (slika 1). Trend narašcanja števila teh lahko povežemo s tem, da FURS aktivno preverja nedovoljeno oglaševanje – eden takih prime-rov je opisan v poglavju 4.2. 4.2 Prekrški glede nedovoljenega oglaševanja prek portala Airbnb Po podatkih, ki nam jih je FURS poslal 30. maja 2019, je bilo od 1. januarja 2017 do 21. novembra 2018 izdanih 270 odlocb o prekršku zaradi 531 prekrškov, in sicer: • 256 zaradi kršitev dela na crno; • 255 zaradi kršitev nedovoljenega oglaševanja; • 21 zaradi kršitev nepredložitve podatkov; • 26 zaradi kršitev neprijave fizicne osebe, ki opravlja de­javnost, v davcni register; • 15 zaradi nepredložitve oziroma napacne predložitve obracuna. FURS je glede na te podatke v omenjenem obdobju izdal tudi 13 placilnih nalogov zaradi prekrškov, in sicer: • 11 zaradi kršitev nepredložitve podatkov; • dva zaradi kršitev neprijave fizicne osebe, ki opravlja de­javnost, v davcni register. Z izdanimi odlocbami je bilo skupno izreceno 309.100 evrov glob in 57 opominov. Izdanih je bilo 13 placilnih nalogov, s katerimi je bilo izreceno za 6.550 evrov glob. Zoper izdane odlocbe o prekrških je bilo vloženo 16 zahtev za sodno varstvo. V enem primeru je bilo v casu naše raziskave (junij–avgust 2019) odloceno s sodbo v korist FURS. Gre za primer sodbe št. ZSV 427/2018, ki je bila izdana 9. januarja 2019. V tem primeru je prekrškovni organ FURS storilki izdal odlocbo o prekršku, s katero jo je spoznal za odgovorno storitve prekrška, da je prek spletnega portala Airbnb oglaševala stanovanje in ga oddajala v najem turistom, za kar je od podjetja Airbnb prejela placilo v skupnem znesku 956,75 evra. V dolocenem obdobju je storilka opravljala dejavnost sobodajalstva, ceprav se pri AJ­PES ni vpisala v Poslovni register Slovenije. Izrecena ji je bila globa 1.000 evrov. Storilka je zoper to odlocbo vložila zahtevo za sodno varstvo, v katerem se je sklicevala, da ni vedela, da se tudi nekajdnevna oddaja stanovanja prek portala Airbnb šteje za oddajo v turisticni najem, zaradi cesar je bila tudi v zmoti glede svoje obveznosti vpisa v Poslovni register Slovenije pri AJPES. Storilka se je sklicevala tudi na svoje šibko socialno sta­nje, kar je bil razlog za oddajo stanovanja. Sodišce je pritrdilo v korist FURS in odlocilo, da storilka ni ravnala s potrebno pazljivostjo, zato je odgovorna za navedeni prekršek, ki ga je storila iz nezavedne malomarnosti. Sodišce je sicer navedlo, da verjame storilki, da se je za obcasno oddajanje stanovanja odlocila zaradi financne stiske, vendar to še ne pomeni, da je bil prekršek storjen v olajševalnih okolišcinah. Sodnica je ugo­tovila, da je storilka storila prekršek s pridobitnim namenom, ki je oškodoval tudi državni proracun. 4.3 Anketiranje lastnikov stanovanj Od 134 registriranih sobodajalcev, ki smo jih anketirali, se jih je na našo anketo odzvalo 60, kar je 44,7 odstotka. Od 150 lastnikov stanovanj, ki oddajajo v dolgorocni najem in smo jih poklicali, jih je bilo pripravljenih odgovarjati na spletno anketo ali vprašanja, postavljena po telefonu, 68, kar je 45,3 P. OBRC, B. KERBLER odstotka. Oba odstotka sodelujocih anketirancev sta visoka, kar lahko pripišemo aktualni tematiki in povecanju oddajanja prek portala Airbnb. Prav tako lahko visok odstotek sodelu­jocih optimisticno pripišemo tudi njihovi, da se uredi stanje na tem podrocju. Najprej smo se prepricali, ali smo izbrali pravo ciljno skupino, torej da registrirani sobodajalci oddajajo v kratkorocni najem prek platforme Airbnb. Na naše vprašanje je pritrdilno odgo­vorilo 93 odstotkov vprašanih (slika 2). Sobodajalce smo tudi vprašali, zakaj so se odlocili svojo dejav­nost registrirati, glede na to, da spadajo le med 8,3 % tistih, ki so to storili. Najvec, 60 odstotkov, jih je odgovorilo, da se jim zdi ustrezno, da je oddaja stanovanja registrirana in da se za to placa davek (slika 3). Tudi tisti, ki so se odlocili za odgovor »drugo«, takih je bilo 30 odstotkov, so razmišljali podobno. Sporocilo vseh, ki so izbrali ta odgovor, je bilo, da je to zakonita pot za opravljanje dela, da je to zakonito, kar ni zakonito, se ne sme in ni pravilno. Njihovi odgovori so zelo spodbudni, tako bi morali razmišljati vsi, ki svoja stanovanja oddajajo v najem. Ker smo izhajali iz predpostavke, da gre pri oddajanju v kratko­rocni najem za isti sklad lastniških stanovanj, ki se oddajajo v Vpliv platforme Airbnb na dolgorocni najem stanovanj dolgorocni najem ali kratkorocni najem (prek portala Airbnb), smo registrirane sobodajalce vprašali, ali so pred pojavom plat-forme Airbnb že kdaj oddajali v dolgorocni najem. Rezultati so pokazali, da sta vec kot dve tretjini (67 odstotkov) registriranih sobodajalcev pred odlocitvijo za oddajo v kratkorocni najem svoja stanovanja oddajali v dolgorocni najem (slika 4). Registrirane sobodajalce smo tudi vprašali, zakaj so se odlocili, da svoje stanovanje oddajajo v kratkorocni najem. Ob poznava­nju najemnega trga smo predvidevali, da sobodajalci oddajajo v kratkorocni najem zaradi višjega zaslužka, kar se je tudi potrdi-lo, saj sta tako odgovorili kar dve tretjini (65 odstotkov) vpraša­nih (slika 5). Pri oddajanju v kratkorocni najem 25 odstotkom vprašanih najvec pomeni to, da lahko s svojo nepremicnino razpolagajo takoj, ko je ne oddajajo novemu najemniku. Od­govor »drugo« je izbralo 10 odstotkov anketiranih, ki se jim nobeden od naštetih odgovorov ni zdel primeren in so zapisali svojega. Trije so navedli, da jim je komunikacija s turisti všec, nekdo je zapisal, da je imel stanovanje pri oddaji v dolgorocni najem bolj uniceno, trije, da nepremicnino oddajajo obcasno, obcasno pa v njej živijo. Lastnike stanovanj, ki svoje nepremicnine oddajajo v kratko­rocni najem, smo tudi vprašali, pod katerimi pogoji bi svojo nepremicnino oddajali v dolgorocni najem. Da je 50 odstot­kov registriranih sobodajalcev navedlo, da bi oddajali v dolgo­rocni najem, ce bi bil zaslužek izenacen, je pricakovano. Kar 33 odstotkov pa jih na prvo mesto postavlja pogoj v obliki podpore države glede rednega placila najemnine in izselitve najemnika po preteku najemne pogodbe, še 10 odstotkov pa bi zelo motivirala ustrezna davcna spodbuda za zakonito oddajo v dolgorocni najem (slika 6). Lastnikom, ki oddajajo v dolgorocni najem, smo postavili vpra­šanje, ali so svoje stanovanje že kdaj oddajali prek platforme Airbnb. Rezultati so pokazali, da tri cetrtine teh (75 odstot­kov) niso še nikoli oddajale v kratkorocni najem (slika 7). Med vsemi vprašanimi (tudi tistimi, ki so že oddajali v kratkorocni najem) jih je 47 odstotkov pojasnilo, da so najemniki, ki niso turisti, skrbnejši do stanovanja, 43 odstotkov pa jih je navedlo, da je možnost izbire najemnika eden od bistvenih razlogov za oddajanje v dolgorocni najem. Polovica vprašanih je tudi zatrdila, da svoje nepremicnine pod nobenim pogojem ne bi oddajala v kratkorocni najem. 5 Razprava Raziskava je brez dvoma potrdila, da oddajanje v kratkorocni najem prek platforme Airbnb vpliva na ponudbo dolgorocnega najema v Ljubljani. Pri oddajanju v kratkorocni najem gre za isti sklad lastniških stanovanj, ki so jih lastniki pred tem odda­jali v dolgorocni najem, kar pomeni, da se sklad stanovanj za 72 P. OBRC, B. KERBLER dolgorocni najem zmanjšuje. To potrjuje ugotovitve Geodet­ske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS; 2018), da je od leta 2015 prisoten trend upadanja števila najemov, sklenjenih za najmanj šest mesecev ali nedolocen cas, ta pa naj bi bil posledica preusmerjanja najemodajalcev v donosnejše kratkorocno oddajanje stanovanj turistom prek spletnih posre­dnikov, kot je Airbnb. To pomeni, da ta platforma ob obstojeci zakonodaji zmanjšuje ponudbo stanovanj, ki bi se lahko odda­jala v dolgorocni najem, kar vodi do povecanja cen najemnin. Navedeno potrjujejo podatki GURS (2018), ki kažejo, da je leta 2016 povprecna cena najemnega stanovanja v Ljubljani znašala 6,7 evra/m2, leta 2017 pa se je povecala na 6,9 evra/m2, kar potrjuje spoznanja drugih avtorjev (glej na primer Gurran in Phibbs, 2017), da se negativni vplivi kratkorocnega odda­janja turistom najizraziteje kažejo na podrocju dolgorocnega najema, in sicer v višini mesecne najemnine. Ta se na obmo-cjih, kjer je velika pogostnost oddajanja prek portala Airbnb, vztrajno dvigujejo in lahko celo presežejo kriticno mejo, nad katero dolgorocno najemanje stanovanj za vecino najemnikov ni vec sprejemljivo, ali pa stanovanj dolgorocno sploh ni vec mogoce najeti. Kot smo predvideli, je najpogostejši razlog za odlocitev lastni­kov stanovanj za oddajo v kratkorocni najem višji zaslužek. Ce bi se torej (z ukrepi države) zagotovil enak (koncni) zaslužek za dolgorocno in kratkorocno oddajanje stanovanj v najem, bi se za oddajanje turistom odlocilo manj najemodajalcev in bi svoja stanovanja (ponovno) zaceli oddajati dolgorocno. Z ure­snicitvijo predlaganega ukrepa bi lahko (hipoteticno) kar dve tretjini stanovanj, ki jih lastniki oddajajo prek platforme Airb­nb, prešli v sklad za dolgorocni najem, prav gotovo pa bi se za to odlocila vsaj polovica lastnikov, ki oddajajo stanovanja prek platforme Airbnb, saj so navedli, da bi oddajali v dolgorocni najem, ce bi bil zaslužek izenacen. Še dodatna tretjina vseh stanovanj, oddanih kratkorocno, bi prešla v isti sklad, ce bi država dala jamstvo glede rednega placila najemnine in izselitve najemnika po preteku najemne pogodbe. Kar 33 odstotkov sobodajalcev namrec za oddajo v dolgorocni najem kot najpo­membnejši navaja ta pogoj. Za sobodajalce je tudi pomembno, da lahko s svojo nepremicnino razpolagajo takoj, ko je ne odda­jo novemu najemniku, zato bi lahko država z ukrepi zagotovila, da bi lahko najemodajalci po preteku najemne pogodbe prosto razpolagali z nepremicnino. Kot je pokazala raziskava, bi lahko bila dodatna spodbuda tudi davcna olajšava za zakonito oddajo v dolgorocni najem. Nezakonito oddajanje stanovanj, na katero so opozorili so-bodajalci, pa ni le težava dolgorocnega oddajanja stanovanj v najem, ampak (in predvsem) tudi kratkorocnega. Rezultati raziskave so namrec potrdili našo hipotezo, da je na podrocju oddajanja stanovanj v kratkorocni najem prek platforme Airb­nb prisoten izjemno visok odstotek sive ekonomije. Kljub poo-strenemu nadzoru, ki ga FURS opravlja od leta 2017, in pozivu tistim, ki so nezakonito oddajali ali še oddajajo svoje stanovanje turistom, naj se registrirajo za opravljanje te dejavnosti in prija­vijo prihodke iz tega (glej FURS, 2019), ucinki teh dejavnosti niso zadostni. Tako kot v predstavljenem berlinskem primeru je namrec nadzorovanje zelo težavno. Za ureditev tega problema je zato treba sprejeti še druge (morda ucinkovitejše) ukrepe. Najpreprostejša rešitev se za oddajanje prek platforme Airbnb zdi dejavnost po vzoru Barcelone, kjer so imenovali delovno skupino, v kateri so bili neposredno dejavni na terenu. Prav tako so ustvarili spletno stran, na kateri so mešcani lahko pri­javili nezakonito oddajanje. Za to so razvili tudi programsko opremo, s katero so sledili objavam oglasov prek platforme Airbnb. Ko so ugotovili, katere so nepremicnine, ki jih po­nujajo nezakonito, so od platforme Airbnb zahtevali, da jih odstranijo iz oglaševanja. Ukrep je bil sicer ucinkovit, vendar bi bilo v Ljubljani ustrezneje najprej poskusiti skleniti spo­razum s platformo Airbnb, pri cemer se je treba zavedati, da predlagana rešitev ni v interesu platforme in pomeni za njene upravljavce le nujen kompromis. Toda prav primer Barcelone je pokazal, da je vredno poskusiti. Leta 2018 so namrec v tem mestu dosegli sporazum s platformo Airbnb, na podlagi katere­ga lahko mestne oblasti prek identifikacijskih številk dostopajo do oglaševalcev, s cimer ugotovijo, ali je identifikacijska številka registrirana (Tun, 2019). Tako so razvili ucinkovit sistem nad­zora in izvrševanja posledic nespoštovanja predpisov. Tovrstno sodelovanje mestnih oblasti s platformo Airbnb je torej veli­ko primernejša oblika poskusa zmanjševanja sive ekonomije na podrocju kratkorocnega oddajanja stanovanj kot prepoved ponudbe namestitev prek platforme Airbnb, kar je potrdil tudi berlinski primer in na kar opozarjajo tudi strokovnjaki (glej na primer Kaplan in Nadler, 2017; Wilhelm, 2018). 6 Sklep Platforma Airbnb je mocno spremenila znacilnosti svetovnih mest, tudi Ljubljane. Ucinki so pozitivni (na primer razvoj tu­rizma) in tudi negativni (na primer preoblikovanje najemnega stanovanjskega trga, razvoj sive ekonomije). Vendar pa so rezul­tati raziskave pokazali, da je mogoce negativne ucinke omiliti in jih obrniti v pozitivne. Oddajanje stanovanj prek platforme Airbnb sicer res zmanjšuje sklad stanovanj za dolgorocni na­jem, vendar pa bi država s sprejetjem dolocenih ukrepov lahko spodbudila sobodajalce, da bi se namesto kratkorocnega odda­janja stanovanj odlocili za oddajanje v dolgorocni najem. Ti ukrepi so: 1. izenacitev zaslužka za dolgorocno in kratkorocno oddajanje stanovanj v najem, 2. jamstvo za redno placevanje najemnine v okviru dolgorocnega najema in izselitev najemni­ka po preteku najemne pogodbe, 3. jamstvo za razpolaganje s stanovanjem po preteku najemne pogodbe in 4. ustrezna davc­na spodbuda za zakonito oddajo v dolgorocni najem. Nekateri Vpliv platforme Airbnb na dolgorocni najem stanovanj predlagani ukrepi so uresnicljivi z vzpostavitvijo javne službe za najemniško upravljanje, ki jo predvidevata Resolucija o nacio­nalnem stanovanjskem programu 2015–2025 (Uradni list RS, št. 92/15) in predlog (novega) stanovanjskega zakona, besedilo katerega je bilo dano v javno obravnavo oktobra 2019[2] (Mi-nistrstvo za okolje in prostor, 2019). Kot predvidevata ome­njena dokumenta, naj bi lastnik stanovanja za srednjerocno ali dolgorocno obdobje svoje stanovanje predal v upravljanje javni službi za najemniško upravljanje. Cena najema naj bi bila sicer nižja od tržne, vendar bi lastniku dolgorocno zagotavlja-la prejemanje rednih dohodkov, razbremenjen pa bi bil tudi vseh poslov, povezanih z upravljanjem in vzdrževanjem stano­vanja v najemu, in vseh kljucnih tveganj, kot so neplacevanje najemnine s strani najemnika (podnajemnika), neplacevanje obratovalnih stroškov in stroškov vzdrževanja skupnih delov (subsidiarna odgovornost lastnika), nezasedenost stanovanja in iskanje novega najemnika. Lastnik naj bi stanovanje po iz­teku z najemno pogodbo predvidenega casa prevzel v prvotni obliki, in sicer prosto oseb in bremen (Ministrstvo za okolje in prostor, 2019). Predvidene naj bi bile tudi davcne olajšave za tiste, ki bi se odlocili za oddajo stanovanja v dolgorocni najem prek javne najemniške službe, vendar pa te v casu javne obravnave predlaganega zakona še niso bile dorecene oziroma usklajene z ministrstvom za finance, vsekakor pa bi lastnike stanovanj, ki oddajajo stanovanja prek platforme Airbnb, lahko pomembno spodbudile, da bi se odlocili za oddajanje v dolgo­rocni najem. Kot namrec navajata Gerbec in Starcek (2018), kaže primer dobre prakse iz Luksemburga, da je prav uvedba visoke, 50-odstotne davcne olajšave na neto dohodke od na­jemnin za stanovanja spodbudila lastnike za oddajanje v dol­gorocni najem prek javne najemniške službe. Torej tudi ce bo javna služba za najemniško upravljanje z ukrepi, ki so predvideni z vzpostavitvijo te službe, najprej pritegnila le manjši del sobodajalcev, ki oddajajo stanovanja v najem turistom, bi lahko dobre izkušnje teh k dolgorocnemu najemu spodbudile tudi druge, ki svoja stanovanja oddajajo prek platforme Airbnb ali to nacrtujejo. Dejstvo je, da se bo oddajanje stanovanj prek platforme Airbnb nadaljevalo tudi po tem, predlagani ukrepi v okviru javne najemniške službe pa bi postopoma lahko pripomogli k povecanju deleža stanovanj za dolgorocni najem ali ga vsaj ohranili na isti ravni. S tem bi se postopoma lahko zacela urejati tudi težava, povezana z ne­zakonitim oddajanjem stanovanj v kratkorocni najem, vendar pa ob trenutnem visokem odstotku nezakonitih oddajanj tudi vzpostavitev javne najemniške službe te težave ne bi odpravila. S hitro rastjo prihodov in nocitev tujih turistov se bodo lastniki stanovanj prav gotovo še vedno odlocali za oddajanje stanovanj turistom in še naprej nezakonito oddajali stanovanja. Zato je treba glede sive ekonomije v okviru platforme Airbnb sprejeti tudi druge ukrepe. Primeri evropskih mest kažejo, da je naju­streznejši ukrep vzpostavitev ucinkovitega sistema nadzora in dosledno kaznovanje nespoštovanja predpisov. Pri tem je zelo priporocljivo sodelovanje mestnih oblasti in platforme Airbnb. Hkrati primeri tudi kažejo, da omejevanje ali celo prepoved oddajanja stanovanj prek platforme Airbnb ne prinese želenega ucinka. Platforma Airbnb je torej postala stalnica v novem go-spodarskem okviru mest, ki jo je treba sprejeti in se ji ustrezno prilagoditi. Kljub pomanjkljivostim so ucinki kratkorocnega oddajanja prek platforme Airbnb tudi pozitivni. Po mnenju strokovnjakov je namrec ta eden glavnih akterjev ekonomije delitve ter omogoca trajnostni razvoj, razvoj turizma in s tem gospodarsko rast mest, tudi Ljubljane. Polona Obrc, mag. prav. magistrantka Evropske pravne fakultete Nove univerze, Katedra za pravo, Ljubljana E-pošta: polona.obrc@gmail.com Boštjan Kerbler Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, Slovenija Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Katedra za pravo in mana­gement nepremicnin, Ljubljana E-pošta: bostjan.kerbler@uirs.si Opombe [1] Prispevek je nastal na podlagi magistrskega dela Vpliv platforme Airb­nb na dolgorocni najem v Ljubljani, ki ga je pod mentorstvom doc. dr. Boštjana Kerblerja na Evropski pravni fakulteti Nove univerze napisala in oktobra 2019 uspešno zagovarjala magistrica Polona Obrc, zaposlena pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne obcine Ljubljana. [2] Prispevek je bil napisan in poslan v objavo 15. novembra 2019. Viri in literatura Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (2019): Register nastanitvenih obratov. Dostopno na: https://www.ajpes. si (sneto 1. 6. 2019). Airbnb (2019): Terms of service. Dostopno na: https://www.airbnb.com/ terms (sneto 1. 6. 2019). Beck, L. (2018): Berlin had some of the world’s most restrictive rules fort Airbnb rentals. Now it’s loosening up. The Washington Post, 28. 3. 2018. City of Vienna (2019): Turning the sharing economy into a fair economy in Vienna. Dunaj. Di Prete, B. (2018): Airbnb: A new way of housing between individual experience and collective narration. V: Bruglimeri, M. (ur.): Multidi­sciplinary design of sharing services. Research for Development, str. 217–227. Berlin, Springer International Publishing. Financna uprava Republike Slovenije (2019): Oddajam stanovanje preko Airbnb in Bookinga. Dostopno na: https://www.fu.gov.si (sneto 11. 11. 2019). Gallagher, L. (2017): The Airbnb story: How three guys disrupted an industry, made billions of dollars... and plenty of enemies. Boston, Mariner Books. Geodetska uprava Republike Slovenije (2018): Porocilo o najemnem trgu nepremicnin za leti 2016 in 2017. Ljubljana. P. OBRC, B. KERBLER Gerbec, F., in Starcek, S. (2018): Strokovne podlage za zakonsko uredi­tev organizacije in delovanja javne najemniške službe. V: Udovic, B. (ur.) Zbornik referatov 29. tradicionalni posvet Poslovanje z nepremicninami, Portorož, 8. in 9. november 2018, str. 97–107. Ljubljana, Gospodarska zbornica Slovenije, Zbornica za poslovanje z nepremicninami. Gurran N., in Phibbs, P. (2017): When tourists move in. How should urban planners respond to Airbnb? Journal of the American Planning Association, 83(1), str. 80–93. Heo, C. Y. (2016): Sharing economy and prospects in tourism research. Annals of Tourism Research, 58(C), str. 156–170. Santolli, J. B. (2017): Winning the battle, losing the war: European cities fight Airbnb. The George Washington International Law Review, 49(3) str. 673–709. Kaplan, A. R., in Nadler, L. M. (2017): Airbnb: A case study in occupancy regulation and taxation. Chicago Unbound, 82(1), str. 103–115. Kralj, R. (2011): Ekonomija delitve, pot do pravicne in trajnostne družbe. Kamnik, samozaložba. Llop, N. L. (2017): A policy approach to the impact of tourist dwellings in condominiums and neighbourhoods in Barcelona. Urban Research & Practice, 10(1), str. 120–129. Ministrstvo za okolje in prostor (2019): Osnutek Stanovanjskega zakona. Dostopno na: https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/ predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=10740 (sneto 2. 11. 2019). Peperko, D. (2017): Odškodninska odgovornost upravljalcev spletnih platform: primer Airbnb. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pravna fakul­teta. Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Uradni list RS, št. 92/15. Ljubljana. Statisticni urad Republike Slovenije (2019a): Prenocitvene zmogljivosti, prihodi in prenocitve turistov, Ljubljana. Dostopno na: https://pxweb. stat.si/SiStat (sneto 1. 6. 2019). Statisticni urad Republike Slovenije (2019b): Najemna stanovanja po vrsti najema, Ljubljana. Dostopno na: https://pxweb.stat.si/SiStat (sneto 1. 6. 2019). Stušek, P. (2016): Vpliv Airbnb ponudbe na zasedenost zmogljivosti v Ljubljani. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Špik, A. (2019): Turizem v številkah 2018. Ljubljana, Slovenska turisticna agencija. Tun, Z. T. (2019): Top cities where Airbnb is legal or illegal. Dostopno na: https://www.investopedia.com (sneto 1. 6. 2019). Vazquez, C., Rodriquez-Pina, G., Blanchar, C., in Bohroquez, L. (2019): The battle against vacation rentals spreads beyond Madrid. El Pais, 1. 4. 2019. Wilheim C. A. (2018): Sharing is caring: Regulating rather than prohi­biting home sharing in Wisconsin. Marquette Law Review, 101(3), str. 822–861. Zakon o gostinstvu. Uradni list Republike Slovenije, št. 93/07. Ljubljana. Zale, K. (2017): When everything is small: The regulatory challenge of scale in the sharing economy. San Diego Law Review, 53(4), str. 949–1016. Zeilhofer, N., Zobavnik, I., in Blažic, J. (2017): Oddajanje nepremicnin turistom: primerjalni pregled (PP). Ljubljana, Državni zbor, Raziskoval­no-dokumentacijski sektor. Zupan Korže, S. (2018): Airbnb and Uber: Legal platform but illegal networked business. Innovative Issues and Approaches in Social Scien­ces, 11(2), str. 8–37. Polona OBRC Boštjan KERBLER Vpliv javne službe za najemniško upravljanje na dolgorocni najem stanovanj V Sloveniji primanjkuje najemnih stanovanj. Ocenjuje se tudi, da je veliko stanovanj v najem oddano nezakonito. Neurejena najemna razmerja sprožajo vse vecje nezaupanje med najemodajalci in najem­niki. Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 in predlog novega stanovanjskega zakona zato kot bistven ukrep, ki bi pripomogel k vzpostavitvi zaupanja med najemniki in najemoda­jalci, predvidevata ustanovitev javne službe za najemniško upravl­janje, ki naj bi delovala po nacelu posrednika med najemodajalcem in najemnikom v celotnem procesu upravljanja najemnih stanovanj, vkljucenih v shemo najemnega stanovanjskega fonda. V študiji, ka­tere rezultati so predstavljeni v tem clanku, nas je zanimalo, ali last-niki stanovanj, ki jih oddajajo najem, podpirajo vzpostavitev javne najemniške službe in ali bi lahko ta služba pripomogla, da bi bila za najemodajalce odlocitev glede oddajanja stanovanj v dolgorocni najem lažja. Pri tem smo se osredinili na Ljubljano, kjer so potrebe po najemu najvecje, in anketirali lastnike stanovanj, ki oddajajo sta­novanja v dolgorocni in kratkorocni najem. Rezultati so pokazali, da lastniki stanovanj podpirajo vzpostavitev javne najemniške službe, vendar mora ta uresniciti zaupanje najemodajalcev in jih ustrezno spodbuditi. Kljucne besede: stanovanja, najem stanovanj, nacionalni stanovanj-ski program, stanovanjski zakon, javna najemniška služba, Ljubljana 1 Uvod Aktivno stanovanjsko politiko, s katero država prispeva k do-seganju ciljev, zastavljenih v svojih razvojnih, prostorskih in socialnih razvojnih programih, k ureditvi razmer na stano­vanjskem podrocju in dolgorocnemu zagotavljanju kakovosti bivanja za vse prebivalce, oblikuje Nacionalni stanovanjski program. Ta je integralni dokument in za njegovo ucinkovito izvajanje je odgovorna Vlada Republike Slovenije, vlogo glav­nega izvajalca programa pa opravlja Stanovanjski sklad Re-publike Slovenije. Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 (v nadaljevanju: resolucija, Uradni list RS, št. 92/15) je Državni zbor RS sprejel novembra 2015. Gre za dokument, s katerim naj bi država ustvarjala pogoje za izvajanje v Ustavi RS zapisane navedbe, da si lahko državljani pridobijo primerno stanovanje, zato je kljucen za reševanje sta­novanjske problematike v prihodnje. Ukrepi, ki so navedeni v resoluciji, se nanašajo predvsem na povecanje dostopnosti najemnega stanovanjskega fonda. Po navedbah iz resolucije v Sloveniji primanjkuje najemnih stanovanj, veljavna zakonodaja pa ne podpira razvoja najemnega trga. Zlasti davcna in stano­vanjska zakonodaja ne omogocata uravnoteženih ukrepov za vzpostavitev ucinkovitega sistema stanovanjske oskrbe. Ocen­juje se, da je v Sloveniji skoraj cetrtina najemnih stanovanj oddana nezakonito, kar bistveno slabša položaj najemnikov, za državo pa pomeni izpad davcnega priliva. Avtorji resolucije pripisujejo razloge za tako stanje neurejenim najemnim raz­merjem, ki narekujejo vse vecje nezaupanje med najemodajalci in najemniki, opredelijo pa tudi rešitve za vecjo varnost najem­nih razmerij. Kot je bilo že navedeno, je vecjo stabilnost najema mogoce zagotoviti s spremembami na podrocjih zakonodaje, sodnih postopkov in inšpekcije. Ker je sodno varstvo v primeru odpovedi najemnega razmerja edini pravicen nacin reševanja sporov med najemnikom in najemodajalcem, avtorji resolucije opozarjajo, da so sodni postopki kljub prednostnemu reševanju izjemno pocasni. Zato predvidevajo spremembo zakonodaje z uvedbo izpraznitvenega naloga, s katerim bi se skrajšal posto­pek izselitve, pri cemer bi bilo zagotovljeno casovno varstvo najemnika, da si poišce primerno stanovanje. V resoluciji so predvideni še ureditev evidenc najemnih poslov, torej sistem evidence trga nepremicnin, ukrepi na podrocju financne in davcne spodbude za porocanje lastnikov in ustrezne sankcije zanje za neporocanje. Kot bistven ukrep, ki bi pripomogel k zaupanju med najemniki in najemodajalci, je v resoluciji pred­videna ustanovitev javne službe za najemniško upravljanje, ki naj bi delovala po nacelu posrednika med najemodajalcem in najemnikom v procesu upravljanja najemnih stanovanj, vkl­jucenih v shemo najemnega stanovanjskega fonda. Vzpostavlje­ P. OBRC, B. KERBLER na naj bi bila s posebno opredelitvijo v okviru formalnopravne ureditve statusa Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. Temeljila naj bi na tem, da lastnik stanovanja za srednjeroc­no ali dolgorocno obdobje svoje stanovanje preda javni službi za najemniško upravljanje po dogovorjeni ceni, ki naj bi bila praviloma nižja od tržne, pri cemer naj bi bil lastnik razbre­menjen vseh poslov, povezanih z upravljanjem in vzdrževanjem stanovanja v najemu, kakor tudi vseh kljucnih tveganj po izteku tega casa, stanovanje prevzame nazaj, prosto oseb in bremen kot so zlasti neplacevanje najemnine s strani najemnika (pod­najemnika), neplacevanje obratovalnih stroškov in stroškov vzdrževanja skupnih delov (subsidiarna odgovornost lastnika), nezasedenost stanovanja in iskanje novega najemnika. Poleg tega naj bi javna najemniška služba prevzela tudi organizacijo in financiranje nujne prenove najemnih stanovanj, pri cemer bi se stroški prenove poracunali v casu najema. Oktobra 2019 je bilo dano v javno obravnavo besedilo novega stanovanjskega zakona, ki uvaja ustanovitev javne najemniške službe, kot je predvidena v resoluciji. Ta služba naj bi imela vlo-go posrednika, upravitelja in vzdrževalca najemnih stanovanj ter bi lastnike razbremenila vseh poslov in tveganj, povezanih z oddajo stanovanj, dolgorocno pa bi jim zagotavljala preje­manje rednih dohodkov. Predlog zakona tudi doloca, da javna najemniška služba najame stanovanje od zasebnega lastnika za najmanj pet let, da se subsidiarna odgovornost lastnika za obra­tovalne stroške najemnika prevali na javno najemniško službo ter da se za vse druge obveznosti in pravice lastnik zasebnega stanovanja in javna najemniška služba dogovorita z najemno pogodbo. Predlog doloca tudi nekatere omejitve za lastnika za­sebnega stanovanja, in sicer lahko ta javni najemniški službi od­pove najemno pogodbo z najmanj šestmesecnim odpovednim rokom, in to le zaradi utemeljenega razloga (Ministrstvo za okolje in prostor, 2019). Predlog zakona pa ne doloca natanc­nih pravil delovanja in financiranja javne najemniške službe. Ta naj bi se uredila z vladno uredbo. Po besedah državnega sekre­tarja z Ministrstva za okolje in prostor naj zasebni lastniki ne bi imeli opravka z oddajanjem – javna služba bo lastniku placala najemnino, poiskala najemnika, skrbela za to, da bo stanovanje vrnjeno v prvotni obliki. Lastniki bodo lahko z oddajanjem prek javne službe prejeli znesek stroškovne najemnine. Ta bo izracunana na podlagi stroškovne cene (novega) stanovanja, ki bo letno posodobljena in dostopna prek aplikacije na spletni strani ministrstva, in sicer bo najemnina lahko znašala do 5,2 odstotka te stroškovne cene (internet 1). V študiji[1], rezultati katere so predstavljeni v tem clanku, nas je zanimalo, ali lastniki stanovanj, ki oddajajo stanovanja v dolgorocni ali kratkorocni najem, podpirajo vzpostavitev jav­ne najemniške službe, kot je predvidena v resoluciji, oziroma predlog novega stanovanjskega zakona in ali bi lahko ta služba pripomogla, da bi bilo odlocanje najemodajalcev za oddajanje stanovanj v dolgorocni najem lažje. Osredinili smo se na naje­modajalce v Ljubljani, kjer so potrebe po najemanju najvecje in je v najem oddanih 27,8 odstotka vseh stanovanj, ki se v Sloveniji oddajajo na prostem trgu (glej Statisticni urad Re-publike Slovenije, 2019). 2 Primeri dobrih praks javnih najemniških služb Za zakonsko ureditev javne najemniške službe v novem sta­novanjskem zakonu ter tudi za pripravo zacetnih podlag za vzpostavitev in zacetek delovanja javne najemniške službe v okviru Stanovanjskega sklada Republike Slovenije je bila izde­lana projektna naloga Priprava strokovnih podlag za zakonsko ureditev organizacije in delovanja javne najemniške družbe. V okviru te so se proucile izkušnje delovanja in zakonska ure­ditev podobnih javnih služb v nekaterih clanicah Evropske unije, še posebej izkušnje delovanja javne najemniške službe v Luksemburgu in Belgiji (Gerbec in Starcek, 2018a). Primeri dobrih praks obeh držav so predstavljeni v nadaljevanju, povze-ti pa so po omenjeni projektni nalogi (glej Gerbec in Starcek, 2018a, 2018b). 2.1 Luksemburg Javna najemniška služba v Luksemburgu je pomembna oblika organizirane socialne pomoci. Upravicencem zagotavlja pravi-co do uporabe socialnih stanovanj, in sicer za doloceno dobo, praviloma za tri leta. Namen javnega (socialnega) najemniškega upravljanja je zagotavljanje bivališc gospodinjstvom z nizkimi dohodki ter tudi dolocitev ciljnih skupin oseb in gospodinj­stev, ki potrebujejo tako pomoc, in dolocitev mogocih nosilcev izvajanja javne službe. Luksemburška zakonodaja omogoca vec možnosti vstopa razlicnih izvajalcev javne službe, brez omejitev in podeljevanja dovoljenj ali koncesij. Za organizacijo, delovanje in financiranje dejavnosti javne službe so odgovorni ministrstvo, pristojno za stanovanja, in ministrstvo, pristojno za družino in vkljucevanje, ter regionalni urad za socialo. Ti med seboj sklepajo letne pogodbe z izvajalci javne najemniške službe, s katerimi so urejeni njihove naloge in prisojnosti, izbira in merila za dolocitev upravicencev, torej sestavljanje prednostnih list. Za vsakega upravicenca se sesta-vi projekt socialne vkljucenosti, dolocijo pa se tudi merila za placevanje storitev izvajalca javne najemniške službe in sistema nadzora izvajalcev. V Luksemburgu se po spremembi zakona o stanovanjskih najemih iz leta 2006 uporaba socialnih stanovanj prek javne najemniške službe ne šteje za najemno razmerje, temvec za posebno obliko socialne pomoci. To omogoca bistveno dru­ Vpliv javne službe za najemniško upravljanje na dolgorocni najem stanovanj gacen nacin urejanja pogodbenih razmerij med izvajalci javne najemniške službe in uporabniki socialnih stanovanj, saj so izkljuceni siceršnji zakonski okviri, ki veljajo za stanovanjska najemna razmerja. To seveda ne velja za pogodbe med lastniki, najemodajalci stanovanj in izvajalci najemniške službe, ki se sklepajo po zakonu o stanovanjskih najemih, upoštevajoc do­locene posebnosti. Ena od njih je, da lastnik vnaprej soglaša, da nima pravice odlocati o izbiri najemnika niti ni o tem obvešcen. Ker je uporaba socialnega stanovanja opredeljena kot posebna oblika socialne pomoci, mora uporabnik hkrati s pogodbo o uporabi stanovanja skleniti tudi pogodbo o projektu socialne vkljucenosti, namen katerega je v treh letih trajanja najemne pogodbe uporabnika usposobiti za prehod v najem stanovanja na obicajnem stanovanjskem trgu. Ena od podpisnic te pogod-be je zunanja javna socialna služba, ki je izrazito preventivno usmerjena in nudi bodocemu uporabniku številne oblike po­moci. Hkrati soodloca o uvrstitvi prosilca na prednostno listo in mu med uporabo stanovanja nudi tudi druge oblike pomoci, na primer pri zaposlovanju, izobraževanju in podobno. Gre za celostni pristop pri obravnavi uporabnikov, ki je pogojen s sodelovanjem vseh omenjenih javnih služb ter tudi z drugimi povezanimi javnimi službami, delodajalci in podobno. S po­godbo o dodelitvi uporabe socialnega stanovanja in pogodbo med javno najemniško službo, uporabnikom in zunanjo soci­alno službo je predviden tudi sistematicen in strog nadzor iz­polnjevanja obveznosti uporabnikov. Javna najemniška služba izvaja nadzor najmanj dvakrat letno, zunanja socialna služba pa obvezno na vsake tri mesece. Javna najemniška služba in tudi zunanja javna socialna služba imata na podlagi vnaprej­šnjega soglasja uporabnika pravico pridobivanja vseh njegovih osebnih podatkov in clanov njegovega gospodinjstva, vkljuc­no z nadzorom varcevalnih racunov pri bankah. Uporabnik obicajno v casu uporabe socialnega stanovanja prevzame tudi obveznost varcevanja. Namen vseh teh ukrepov je, da se upo­rabnik v dolocenem obdobju usposobi za prehod na obicajen stanovanjski najem na trgu. Glede uvrstitve na prednostno listo velja dohodkovno merilo. Letni prihodki ne smejo presegati 1,5-kratnika minimalne pla-ce v Luksemburgu. O uvrstitvi na prednostno listo je pri vsa­kem izvajalcu oblikovana komisija za dodeljevanje stanovanj, ki je sestavljena iz zunanje javne socialne službe, regionalnega urada za socialo, ministrstva, pristojnega za stanovanja, in iz­vajalca javne službe. Pogodba o uporabi socialnega stanovanja se sklepa za omejeno casovno obdobje. Po preteku tega roka najemnik nima pravice zahtevati drugega stanovanja. Stanova­nje mora vrniti v roku, dolocenem v najemni pogodbi. Januarja 2017 je v Luksemburgu zacel veljati zakon o davcni reformi, s katerim je bila uvedena zelo pomembna davcna spod­buda za fizicne osebe – lastnike stanovanj, ki oddajajo ta prek javne najemniške službe. Zakon je zanje uvedel 50-odstotno davcno olajšavo na neto dohodke od najemnin za stanovanja. Potem ko je zacel veljati navedeni zakon, so v Luksemburgu pri lastnikih stanovanj zaznali veliko povecanje interesa za oddaja­nje v najem prek javne najemniške službe. Enaka sprememba zakonodaje se je med izvajanjem projektne naloge pripravljala tudi za pravne osebe. Primer luksemburške dobre prakse kaže, da je javna najemniška služba sorazmerno enako pomembna za lastnike in najemnike stanovanj. Za lastnike je vzpostavljeno zanesljivo placilo naje­mnine, brezplacno vzdrževanje stanovanja, nobenega stika in s tem nobenih obveznosti z najemniki stanovanja. Ce lastnik predcasno potrebuje stanovanje, mu javna najemniška služba to vrne v posest v od treh do šestih mesecih, ko uporabniku zagotovi drugo stanovanje. Za lastnike je pomembna pred­vsem davcna olajšava, javna najemniška služba pa lahko zanje organizira in financira tudi prenovo stanovanja s povracilom prek znižanja najemnine. Za uporabnika tovrstnega najema je prednost v nižji najemnini, ki znaša najvec tretjino mesecnega neto dohodka upravicenca. Poleg tega mu ni treba izpolnjevati obicajnih pogojev za tržni najem, kot sta redna zaposlitev in placilo varšcine. Javna najemniška služba v Luksemburgu praviloma doseže od 20 do 30 odstotkov nižjo najemnino od tržne. Razlika med nižjo in tržno najemnino pomeni posebno obliko javne socialne pomoci, ki jo razen dogovorjenega pokrivanja stro­škov delovanja javne službe financirajo država in obcine. Po luksemburških izkušnjah je to najboljši, cenovno najugodnejši nacin reševanja problemov stanovanjske izkljucenosti ranljivih skupin. 2.2 Belgija Belgija je zvezna država in na državni ravni nima zakona, ki bi urejal delovanje javne službe za upravljanje socialnih najemnih stanovanj. Ta ureditev je prepušcena zveznim enotam (Valo­nija, Flandrija, Bruselj). V Valoniji zakon upravicence do socialnih stanovanj razvršca v tri kategorije, pri cemer je dolocena spodnja meja dohodka upravicencev v posamezni kategoriji. Prav tako zakon ureja delovanje javnih služb za upravljanje (socialnih) najemniških stanovanj in jim omogoca tri možnosti delovanja. Lahko delujejo kot posrednik med lastnikom in najemnikom, kot upravitelj stanovanja ali kot najemnik, ki stanovanje naprej oddaja v podnajem. Javne najemniške službe praviloma de­lujejo kot pooblašcenci lastnikov, tako da ti glede oddanega stanovanja nimajo nobenih obveznosti, tudi tveganje oddaje v najem prevzame javna najemniška služba. Najemno pogodbo sklene z najemnikom javna najemniška služba v imenu in za racun lastnika stanovanja za doloceno dobo (obicajno leto dni P. OBRC, B. KERBLER s podaljšanji ob preverjanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev stanovanja). Prevladujoci model v praksi je pogodba o upravlja­nju stanovanja, s katero se javna najemniška služba in lastnik stanovanja dogovorita o bruto mesecni najemnini, stroških v breme lastnika (zavarovanje stanovanja, davek itd.) in marži javne najemniške službe, ki lahko znaša do 15 odstotkov bruto najemnine. Poleg dogovorjene marže od bruto najemnine, za katero se javna najemniška služba dogovori z lastnikom, placuje zvezna enota (Valonija) del stroškov izvajanja storitev javne najemniške službe, vkljucno s stroški pokrivanja tveganja. La-stnik dobi neto najemnino (tudi s poracunom stroškov vlaganj javne najemniške službe). V Flandriji je temeljna naloga javnih služba za oddajanje soci­alnih stanovanj najemanje ali dolgorocni zakup stanovanj na zasebnem najemniškem trgu za oddajo v najem kakovostnih stanovanj osebam, ki to potrebujejo. Dolocene imajo tudi ustrezne davcne olajšave, to je znižan davek na nepremicni­ne, in sicer z 1,25 odstotka katastrskega dogodka na 0,80 od­stotka v primeru stanovanj, ki jih oddajajo lastniki prek javne najemniške službe. Pri fizicnih osebah je davcna stopnja celo nicodstotna. Posebne davcne olajšave veljajo tudi pri placilu davka na dodano vrednost, ki je z 20 odstotkov znižan na 12, in sicer za oddajo stanovanj, ki so del socialne politike. 3 Metode dela Da bi odgovorili na zastavljeno raziskovalno vprašanje, smo v študiji uporabili vec razlicnih baz podatkov in metod. Podatke o lastnikih stanovanj, ki oddajajo v kratkorocni najem (sobo­dajalci), smo pridobili iz Registra namestitvenih obratov, ki ga od 1. decembra 2017 upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Podatki so javno dostopni. Iz Registra namestitvenih obratov izhaja, da je bilo 1. junija 2019 v Ljubljani registriranih 134 sobodajalcev (Agencija Republi­ke Slovenije za javnopravne evidence in storitve, 2019). Vse, ki oddajajo v kratkorocni najem, smo anketirali. Anketiranje smo izvajali s spletnim vprašalnikom od 30. junija do 30. julija 2019. Elektronske naslove registriranih sobodajalcev, ki smo jim poslali spletni vprašalnik, smo pridobili iz baze Registra namestitvenih obratov. Prav tako smo anketirali lastnike stano­vanj v Ljubljani, ki ta oddajajo v dolgorocni najem. Anketiranje lastnikov, ki oddajajo v dolgorocni najem, smo izvajali telefon­sko in tudi s spletnim vprašalnikom od 30. junija 2019 do 30. julija 2019. Ker baza uradnih najemodajalcev ni javno dosto­pna, smo do telefonskih številk lastnikov, ki oddajajo dolgo-rocno, dostopali prek slovenskih spletnih portalov, na katerih kot zasebni ponudniki ponujajo v najem svojo nepremicnino. Po želji smo jim po predhodnem telefonskem pogovoru spletni naslov vprašalnika poslali tudi po elektronski pošti. Registriranim sobodajalcem in lastnikom, ki oddajajo v dolgo­rocni najem, smo za boljšo analizo oziroma primerjavo v anketi postavili nekaj vsebinsko popolnoma enakih vprašanj, regi­striranim sobodajalcem pa smo postavili še dodatni vprašanji. Vprašanja v anketi so bila smiselno prilagojena ciljni skupini. Obe ciljni skupini lastnikov stanovanj smo vprašali, ali menita, da je slovenska zakonodaja ustrezno urejena glede oddajanja nepremicnin, ter ce se s trditvijo ne strinjata, s katerimi ukre-pi, bi morala država urediti podrocje oddajanja nepremicnin. Zanimalo nas je še, ali sobodajalci menijo, da bi imeli težave pri izselitvi najemnikov, ce bi oddajali dolgorocno, oziroma ali lastniki, ki oddajajo v dolgorocni najem, to pricakujejo. Prav tako smo jih vprašali, ali se ob trenutno veljavni zakono­daji kot najemodajalci cutijo dovolj zašciteni s strani države. Lastnike, ki oddajajo dolgorocno, in registrirane sobodajalce smo vprašali, ali bi si želeli, da se ustanovi javna najemniška služba, ali bi bila njihova odlocitev glede vrste oddajanja lažja in ali bi se bili pripravljeni odpovedati delu zaslužka v zameno za storitve javne najemniške službe. Registrirane sobodajalce smo dodatno vprašali, zakaj so se odlocili, da svoje stanovanje oddajajo v kratkorocni najem, in pod katerimi pogoji bi svojo nepremicnino oddajali v dolgorocni najem. Želeli smo namrec ugotoviti, ali je njihova odlocitev povezana s tem, kar bi lahko ustrezno urejala javna najemniška služba, in ali bi se zaradi tega odlocili za oddajanje v dolgorocni najem. Obema ciljnima skupinama lastnikov smo na kratko tudi razložili, kaj je javna najemniška služba in kakšen bi bil njen namen. Povedali smo jim, da ustanovitev javne službe za najemniško upravljanje iz­haja iz resolucije in da bi lastnik stanovanja za srednjerocno ali dolgorocno obdobje svoje stanovanje za dolocen cas predal v upravljanje javni službi za najemniško upravljanje, po izteku dolocenega obdobja pa bi stanovanje prevzel prosto oseb in bremen. 4 Rezultati Od vseh 134 registriranih sobodajalcev v Ljubljani, ki so smo jih anketirali, se jih je na našo anketo odzvalo 60, kar je 44,7 odstotka. Od 150 lastnikov stanovanj, ki smo jih poklicali in ki oddajajo stanovanja v Ljubljani v dolgorocni najem, jih je bilo pripravljenih odgovarjati na spletno anketo ali vprašanja, postavljena po telefonu, 68, kar je 45,3 odstotka. Oba odstot­ka sodelujocih anketirancev sta visoka, kar lahko pripišemo težavam na podrocju oddajanja stanovanj (na primer težave z izselitvijo najemnika ob poteku najemne pogodbe in s placil-no nedisciplino najemnikov) in interesu najemodajalcev glede ureditve stanja na tem podrocju. Registrirane sobodajalce smo najprej vprašali, zakaj so se od­locili, da svoje stanovanje oddajajo v kratkorocni najem. Kar Vpliv javne službe za najemniško upravljanje na dolgorocni najem stanovanj Slika 1: Razlogi registriranih sobodajalcev za oddajo stanovanj v kratkorocni najem. Slika 2: Pogoji, pod katerimi bi registrirani sobodajalci oddajali sta­novanja v dolgorocni najem. dve tretjini (65 odstotkov) vprašanih sta odgovorili, da zaradi zaslužka (slika 1). Ce bi se torej z ukrepi države zagotovil enak zaslužek med dolgorocnim in kratkorocnim oddajanjem, bi odpadlo 65 odstotkov sobodajalcev, za katere je zaslužek glavni motiv za oddajanje v kratkorocni najem. Tako bi ta stanovanja prešla v sklad za dolgorocni najem. Pri oddajanju v kratkorocni najem 25 odstotkom vprašanih najvec pomeni to, da lahko s svojo nepremicnino razpolagajo takoj, ko je ne oddajajo no-vemu najemniku. Ce bi država uredila tudi to in jamcila, da bi lahko lastniki, ki oddajajo v kratkorocni najem, po preteku najemne pogodbe prosto razpolagali z nepremicnino, bi lah­ko še dodatnih 25 odstotkov nepremicnin prešlo v sklad za dolgorocni najem. Lastnike stanovanj, ki oddajajo svoje nepremicnine v kratko­rocni najem, smo tudi vprašali, pod katerimi pogoji bi svojo nepremicnino oddajali v dolgorocni najem. Glede na odgovore pri prejšnjem vprašanju (slika 2) je pricakovan odgovor, da bi 50 odstotkov registriranih sobodajalcev oddajalo v dolgorocni najem, ce bi bil zaslužek izenacen. Kar 33 odstotkov jih na prvo mesto postavlja pogoj v obliki podpore države glede rednega placila najemnine in izselitve najemnika po preteku najemne pogodbe, še 10 odstotkov pa bi zelo motivirala ustrezna davcna spodbuda za zakonito oddajo v dolgorocni najem. P. OBRC, B. KERBLER Slika 5: Pricakovane težave pri izselitvi najemnika pri (a) registriranih sobodajalcih in (b) lastnikih, ki stanovanja oddajajo dolgorocno. Obe skupni najemodajalcev smo vprašali, ali menita, da je slovenska zakonodaja ustrezno urejena na podrocju oddajanja nepremicnin. Vprašani so se v velikem deležu strinjali, da za­konodaja glede tega ni urejena (slika 3). Pri tem so v 90-od­stotnem deležu prednjacili tisti lastniki, ki oddajajo stanovanja v dolgorocni najem. Obe ciljni skupini lastnikov smo prosili, naj navedeta ene­ga od (naštetih) ukrepov, za katerega menita, da bi država z njim morala urediti podrocje oddajanja nepremicnin. Vec kot dve tretjini (67 odstotkov) sobodajalcev sta prepricani, da bi bilo treba zaceti z davcno spodbudo (slika 4). Tri cetrtine (75 odstotkov) lastnikov, ki oddajajo nepremicnine v dolgorocni najem, so kot bistven ukrep države navedle, da je treba urav­notežiti pravice lastnikov in najemnikov. Enako meni tudi 28 odstotkov sobodajalcev. Zanimalo nas je še, ali sobodajalci menijo, da bi se morali sooci-ti s težavami pri izselitvi najemnika, ce bi oddajali dolgorocno, oziroma ali lastniki, ki oddajajo v dolgorocni najem, to pricaku­jejo, ce bi želeli nepremicnino pridobiti nazaj v svojo uporabo, torej odpovedati oziroma ne podaljšati najemne pogodbe. 75 odstotkov registriranih sobodajalcev se boji takih težav, ce bi oddajali dolgorocno (slika 5), medtem ko je lastnikov, ki že od­dajajo dolgorocno in pricakujejo tovrstne težave, manj, vendar je delež vseeno visok (41 odstotkov). Slika 6: (a) Mnenje registriranih sobodajalcev in (b) mnenje lastni­kov, ki oddajajo dolgorocno, glede zašcite s strani države pri izselitvi najemnika. Lastnike, ki oddajajo v kratkorocni in dolgorocni najem, smo še vprašali, ali menijo, da so v povezavi z morebitnimi težavami pri izselitvi najemnikov dovolj zašciteni s strani države. Veci­na, 87 odstotkov registriranih sobodajalcev in 96 odstotkov lastnikov, ki nepremicnino oddajajo dolgorocno, meni, da niso ustrezno zašciteni (slika 6). V zvezi z javno najemniško službo smo najemodajalce vprašali, ali bi videli prednost v tem, da bi za koordinacijo med njimi in najemniki skrbela navedena služba. Vecina, 80 odstotkov registriranih sobodajalcev, v tem ne vidi prednosti (slika 7). Popolnoma drugacen je odgovor lastnikov, ki nepremicnine oddajajo dolgorocno, saj jih je kar 84 odstotkov navedlo, da bi bila prednost, ce bi koordinacijo med lastnikom in najemni­kom opravljala javna najemniška služba. Sobodajalce in lastnike, ki oddajajo stanovanja v dolgorocni najem, smo vprašali, ali bi se ob obstoju javne najemniške službe lažje odlocili za oddajanje v dolgorocni najem. Vec kot polovica (57 odstotkov) registriranih sobodajalcev je na to vprašanje odgovorila pritrdilno (slika 8). Za kar dve tretjini la-stnikov (75 odstotkom), ki že oddajajo stanovanja v dolgorocni najem, bi bila oddaja stanovanja ob obstoju javne najemniške službe preprostejša. Glede na široko podporo javni najemniški službi smo naje­modajalce obeh ciljnih skupin na zadnje še vprašali, ali bi bili Vpliv javne službe za najemniško upravljanje na dolgorocni najem stanovanj a b a b Slika 7: (a) Mnenje registriranih sobodajalcev in (b) mnenje lastnikov, ki oddajajo stanovanje dolgorocno, glede prednosti javne najemni­ške službe. pripravljeni sprejeti 20 odstotkov nižjo najemnino od tržne v zameno za storitev (komunikacija z najemnikom, redno placilo najemnine in stroškov, prevzem stanovanja nazaj v posest ob dogovorjenem roku, prostega oseb in bremen), ki bi jo opravlja-la javna najemniška služba. Ceprav bi se registrirani sobodajalci in lastniki, ki nepremicnine oddajajo dolgorocno, v visokem odstotku veliko lažje odlocali za dolgorocni najem ob obstoju javne najemniške službe, pa 85 odstotkov registriranih soboda­jalcev in 91 odstotkov lastnikov, ki oddajajo dolgorocno, za to ni pripravljeno sprejeti 20 odstotkov nižje najemnine (slika 9). 5 Razprava Kot je pokazala analiza, lastniki stanovanj, ki svoje nepremic­nine oddajajo v najem, podpirajo vzpostavitev javne službe za najemniško upravljanje. Izkazalo se je tudi, da bi se v primeru vzpostavitve take službe v precejšnjem deležu za dolgorocni najem odlocili tudi registrirani sobodajalci. Delež teh bi se lahko še povecal, ce bi javna najemniška služba jamcila, 1. da bi najemodajalci po preteku najemne pogodbe prosto razpo­lagali z nepremicnino; 2. ce bi bil zagotovljen enak zaslužek med dolgorocnim in kratkorocnim oddajanjem; 3. ce bi bila za to zagotovljena ustrezna davcna spodbuda in 4. ce bi bilo zagotovljeno redno placilo najemnine in izselitve najemnika po preteku najemne pogodbe. Težav ob izselitvi najemnika se ne bojijo le registrirani sobodajalci, ampak tudi lastniki, Slika 8: (a) Mnenje registriranih sobodajalcev in (b) mnenje lastnikov, ki stanovanje oddajajo v dolgorocni najem, glede lažje odlocitve za oddajanje v dolgorocni najem prek javne najemniške službe. a b Slika 9: (a) Pripravljenost sobodajalcev in (b) pripravljenost lastnikov, ki oddajajo stanovanja dolgorocno, da bi sprejeli 20 odstotkov nižjo najemnino za oddajanje v dolgorocni najem prek javne najemniške službe. P. OBRC, B. KERBLER ki stanovanje oddajajo v dolgorocni najem, ceprav so imeli možnost izbire najemnika. Oboji menijo, da zašcita lastnika pri izselitvi najemnika ni zadostna in da slovenska zakono­daja ni ustrezno urejena na podrocju oddajanja nepremicnin. Prepricani so tudi, da bi država morala z ukrepi uravnotežiti pravice lastnikov in najemnikov. Povzamemo lahko, da zašcite najemodajalcev s strani države pravzaprav ni. Sodni postopki v teh zadevah so dolgotrajni, koncajo se sicer obicajno v korist lastnika, vendar se moramo zavedati, da lastniku med sodnim postopkom nastaja gmotna in financna škoda. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je eden bistvenih ukrepov za motiviranje lastnikov za oddajanje v dolgorocni najem s posredovanjem javne najemniške službe, da bi ta morala imeti pooblastila za izselitev najemnika. Država bi zato morala poskrbeti za skraj­šanje sodnih postopkov, povezanih z izselitvijo, oziroma za uvedbo izpraznitvenega naloga. Poleg pooblastil, ki bi bila v korist najemodajalcev in bi jih država morala zagotoviti javni najemniški službi, bi bilo tre­ba pred vzpostavitvijo take službe tudi ustrezno ozavešcati o  njenem pomenu, še posebej tiste najemodajalce, ki oddajajo kratkorocno. Ceprav smo pred postavljanjem vprašanj glede javne najemniške službe vsem anketirancem predstavili namen take službe, so namrec na vprašanje, ali bi videli prednost pri oddajanju nepremicnine, ce bi za koordinacijo med lastnikom in najemnikom skrbela javna najemniška služba, registrirani sobodajalci in lastniki, ki oddajajo dolgorocno, odgovarjali razlicno. Vecina registriranih sobodajalcev v navedeni službi ne vidi prednosti. Na podlagi tega lahko sklepamo, da anke­tirancem javne najemniške službe nismo predstavili ustrezno in da so registrirani sobodajalci pri odgovarjanju na vprašanje o prednostih, ki jih vidijo v obstoju take službe, morda ime­li v mislih kratkorocni najem ter so si delo javne najemniške službe predstavljali podobno kot posredništvo agencij. To predvidevanje izhaja iz odgovora na vprašanje, ali bi se ob obstoju javne najemniške službe lažje odlocili za oddajanje v dolgorocni najem. Sobodajalci so na to vprašanje odgovarjali vsebinsko drugace in bi se v vecjem odstotku lažje odlocili za dolgorocno oddajanje. Drugace, bolj poenoteno, so na na­vedeni vprašanji odgovarjali lastniki stanovanj, ki že oddajajo v dolgorocni najem. Ti v velikem odstotku vidijo prednost v oddajanju nepremicnine prek javne najemniške službe in za vecino bi bila odlocitev za dolgorocno oddajanje ob obstoju javne najemniške službe lažja. Zadnje vprašanje smo obema ciljnima skupinama postavili s pridržkom. Vprašali smo, ali bi se bili pripravljeni odpovedati 20 odstotkom zaslužka, ce bi oddajali prek javne najemniške službe. Pojasnili smo jim, da bi tako oddajanje pomenilo, da bi svojo nepremicnino predali javni najemniški službi, po izteku casa, ki so ga namenili za oddajanje, pa bi stanovanje prevzeli nazaj, prosto oseb in bremen. Zavedajoc se, da vsi anketirani opravljajo pridobitno dejavnost in da je namen opravljanja te le zaslužek, smo tak rezultat pricakovali. Vse, ki oddajajo svojo nepremicnino in s tem ustvarjajo dohodek, zanima le, kako ustvariti cim vecji dobicek. Z rešitvijo stanovanjskega problema za širšo populacijo se ne ukvarjajo, prav tako jim ni v interesu, da državi zagotovijo, da iztrži svoje davke. Vedejo se po nacelu povpraševanjeponudba in zakonodajo spoštujejo le toliko, da lahko opravljajo dejavnost in ustvarjajo dobicek. Zato je le 15 odstotkov registriranih sobodajalcev in 9 odstot­kov lastnikov, ki oddajajo dolgorocno, pripravljeno sprejeti za 20 odstotkov nižje placilo. Menimo, da je bilo vprašanje kljub najboljšemu namenu in pojasnilu, kaj naj bi javna najemniška služba pomenila, postavljeno delno pomanjkljivo, zato ni bilo realnih odgovorov. V anketi nismo omenili nobene davcne olajšave niti drugih prednosti, ki bi jih javna služba lahko imela ob aktivni udeležbi države. Ker je to le naše predvidevanje, ga moramo utemeljiti. Kot smo že omenili, smo lastnike stano­vanj poklicali po telefonu. Prosili smo jih za elektronski naslov za pošiljanje ankete. Nekateri so navedli le elektronski naslov in odgovarjali na anketo prek spleta, drugi so odgovarjali na vprašanja po telefonu. Zadnji so pokazali vec zanimanja za tematiko, vkljucno z javno najemniško službo. Vsi, ki so dobili vec pojasnil, so menili, da bi lahko 20 odstotkov izgube zaradi nižje najemnine pridobili z ustrezno davcno spodbudo. 6 Sklep Glede rezultatov raziskave ter poznavanja obstojece zakonoda­je in problematike na tem podrocju menimo, da je odlocitev, da se ustanovi javna služba za najemniško upravljanje, dobra, saj bo pripomogla k ureditvi razmer na stanovanjskem podrocju. Vendar pa mora javna najemniška služba delovati tako, da bo uresnicila zaupanje najemodajalcev (predvsem z vecjo zašcito, kot ce bi oddajali sami) in jih ustrezno stimulirala. Najucin­kovitejša bi bila prav gotovo ustrezna davcna olajšava. To velja predvsem za tiste lastnike stanovanj, ki svoja stanovanja trenu­tno oddajajo kratkorocno in s tem zmanjšujejo že tako zelo omejen sklad stanovanj za dolgorocni najem. Ob predpostavki, da je v Ljubljani dovolj stanovanj, ki bi lahko bila namenjena za oddajanje v dolgorocni najem, je torej izjemno pomembna spodbuda lastnikov teh stanovanj, da jih bodo pripravljeni od­dajati dolgorocno, oziroma da tisti, ki stanovanja že oddajajo v dolgorocni najem, pri tem ostanejo in stanovanj ne zacne­jo oddajati v kratkorocni najem (vecinoma turistom). Hkrati lahko tudi predvidevamo, da je v Ljubljani zadostno število potencialnih investitorjev, ki bi bili pripravljeni graditi stano­vanja in jih ob ustrezni spodbudi oddajati prek javne službe za najemniško upravljanje v dolgorocni najem. Vendar bi bilo treba ljudi o taki službi tudi pravilno informirati. Predvsem bi jim bilo treba ustrezno pojasniti vse prednosti oddajanja stanovanj prek javne najemniške službe, saj bi se le tako tudi Vpliv javne službe za najemniško upravljanje na dolgorocni najem stanovanj lažje strinjali z nižjo najemnino. Brez ustreznega informiranja, zagotovljenih spodbud (predvsem v obliki davcnih olajšav) in jamstev ter ustrezne zašcite lastnikov, ki stanovanja oddajajo v najem, javna najemniška služba ne more biti ucinkovita niti izpolniti svojega namena. Polona Obrc, mag. prav. magistrantka Evropske pravne fakultete Nove univerze, Katedra za pravo, Ljubljana E-pošta: polona.obrc@gmail.com Boštjan Kerbler Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, Slovenija Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Katedra za pravo in mana­gement nepremicnin, Ljubljana E-pošta: bostjan.kerbler@uirs.si Opombe [1] Prispevek je nastal na podlagi magistrskega dela Vpliv platforme Airb­nb na dolgorocni najem v Ljubljani, ki ga je pod mentorstvom doc. dr. Boštjana Kerblerja na Evropski pravni fakulteti Nove univerze napisala in oktobra 2019 uspešno zagovarjala magistrica Polona Obrc, zaposlena pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne obcine Ljubljana. Viri in literatura Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (2019): Poslovni register Slovenije. Dostopno na: https://www.ajpes.si (sneto 1. 6. 2019). Gerbec, F., Starcek, S. (2018a): Strokovne podlage za zakonsko ureditev organizacije in delovanja javne najemniške službe. V: Udovic, B. (ur.) Zbornik referatov 29. tradicionalni posvet Poslovanje z nepremicninami, Portorož, 8. in 9. november 2018, str. 97–107. Ljubljana, Gospodarska zbornica Slovenije, Zbornica za poslovanje z nepremicninami. Gerbec, F., Starcek, S. (2018b): Priprava strokovnih podlag za zakonsko ureditev organizacije in delovanja javne najemniške službe. Ljubljana, Slovensko nepremicninsko združenje – FIABCI Slovenija. Internet 1: Predlog novega zakona ukinja oznako »neprofitno«, naje­mnine bodo višje. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/ predlog-novega-zakona-ukinja-oznako-neprofitno-najemnine-bodo-vis­je/502140 (sneto 2. 11. 2019). Ministrstvo za okolje in prostor (2019): Osnutek Stanovanjskega zakona. Dostopno na: https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/ predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=10740 (sneto 2. 11. 2019). Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Uradni list RS, št. 92/15. Ljubljana. Statisticni urad Republike Slovenije (2019): Najemna stanovanja po vrsti najema, Ljubljana. Dostopna na: https://pxweb.stat.si/SiStat (sneto 1. 6. 2019). Urška HOCEVAR Model dejavnikov nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji Clanek obravnava podrocje nepremicnin oziroma problematiko dejavnikov, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Slo­veniji. Na odlocitev nakupa nepremicnine vplivajo številni dejavniki, hkrati pa je ta nakup za kupca eden najpomembnejših dogodkov v življenju. Gre za razlicne spremembe, nova tehnološka in znanstvena 1 Uvod Nepremicnine so posameznikovo premoženje. Pri nakupu teh so prisotni razlicni dejavniki, ki vplivajo nanj. Nakup nepre­micnine je med najpomembnejšimi dogodki oziroma najpo­membnejša prelomnica v življenju posameznika. Zato je toliko pomembneje, da se pri nakupu pravilno in pametno odloci. Pri tem je bistveno, da se najprej opredeli glede svojih želja, potreb in financnih zmožnosti. Seveda se tudi vpliv dejavnikov razli­kuje glede na namen nakupa, torej ali gre za nakup stanovanjske nepremicnine ali poslovnih, industrijskih in naložbenih nepre-micnin, saj imajo pri tem kupci razlicne želje in interese. Kot je bilo že omenjeno, so dejavniki nakupa nepremicnin razlicni in vplivajo na vsakogar drugace. Kaj vse pravzaprav vpliva na od­locitev potrošnika oziroma kupca pri nakupu? Ugotovljeno je, da na nakup vplivajo dejavniki nakupnega vedenja, vrednote, dejavniki, ki vplivajo na trg nepremicnin, itd. V teh naštetih dejavnikih se skriva veliko poddejavnikov, ki na vsakega posa­meznika vplivajo drugace. Ljudje smo si razlicni, zato vsak od nas drugace dojema vrednote, kulturo, okolje ipd., kar pripel­je do razlicnih zunanjih vplivov, ki so pomembni pri nakupu nepremicnine. Moj namen je prikazati vse dejavnike, ki vplivajo na odloci­tev kupca pri nakupu nepremicnine. Temeljni cilj clanka je ugotoviti, kateri so tisti najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev, pri nakupu poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji. Na podlagi ugotovitev bo oblikovan tudi model najpomembnejših dejav­nikov. odkritja, notranje in zunanje vplive, ki se jim mora prilagajati posa­meznik in hkrati vplivajo na njegovo odlocanje. Kljucne besede: podrocje nepremicnin, nakup nepremicnine, po­slovne, industrijske in naložbene nepremicnine, razlicne spremembe 2 Dejavniki, ki vplivajo na nakup nepremicnine Na nakup nepremicnine vplivajo številni dejavniki. V nada­ljevanju bodo doloceni dejavniki trga nepremicnin, dejavniki nakupnega vedenja, demografski in ekonomski dejavniki in dejavniki nakupa nepremicnin. Nato bo predstavljen model nepremicninskih in psiholoških dejavnikov odlocanja za na­kup nepremicnine, ki je izjemno pomemben za opravljeno raziskavo. 2.1 Dejavniki nepremicninskega trga Na trg nepremicnin mocno vplivajo cene nepremicnin. Do-locitev teh pa pogojujejo ti glavni dejavniki (Bradeško, 2003, str. 84–85): • Dohodki gospodinjstev: vecinoma se dohodki gospo­dinjstev dolocajo kot najpomembnejši dejavnik. Z rastjo dohodkov se povecuje tudi povpraševanje po prostoru za stanovanjske potrebe in prostocasne dejavnosti, kar dviga ceno zemljišc. • Obrestne mere: na breme servisiranja stanovanjskih in hipotekarnih kreditov mocno vplivajo obrestne mere, kar spreminja povpraševanje po nepremicninah in tudi njihove cene. • Ponudba financnega sektorja: na velikost efektivnega povpraševanja vpliva ponudba financnega sektorja glede pestrosti oblik financnih instrumentov, njihovih cen in kolicin. Slika 1: Razclenjen model dejavnikov, ki vplivajo na nakupno vedenje (vir: Kotler, 1996, str. 174) • Demografski in socialni dejavniki – delež mladih in upo­kojencev, število locitev in podobne zadeve. Ti dejavniki vplivajo na hitrost informiranja gospodinjstev, kar opre­deljuje obseg in strukturo povpraševanja. • Dejavniki ponudbene strani – razpoložljivost ustrezne delovne sile, hitrost administrativnih postopkov in odziv­nost gradenj na ceno. • Davki, subvencije in državni posegi: na ceno nepremic­nin vplivajo tudi davki, subvencije in državni posegi, ki spreminjajo strukturo in velikost ponudbe oziroma povpraševanja. Razlicni nepremicninski strokovnjaki, investitorji, lastniki gradbenih podjetij, ekonomisti in država imajo razlicna mišl­jenja in poglede, kar je privedlo do kljucnega vprašanja Kateri so tisti vplivni dejavniki, ki so v preteklosti slovensko gospo­darstvo vodili v nezavidljiv položaj?. V raziskavi so ta problem želeli vsaj delno rešiti. Osredinili so se na te dejavnike, ki so v preteklosti imeli veliko pozornosti: • pogoji kreditiranja, • inflacija, • gospodarska rast, • obrestne mere, • vrsta in lokacija nepremicnine, • hitrost prodaje nepremicnine, • SBI (indeks nepremicnin). 2.2 Dejavniki nakupnega vedenja potrošnikov V nadaljevanju je na sliki 1 prikazan razclenjen model dejavni­kov, ki vplivajo na nakupno vedenje. Kotler je v njem (1996, str. 174) kot pomembne opredelil kulturne, družbene, osebne in psihološke dejavnike. Kulturni dejavniki so kultura, subkultura in družbeni razred. Družbeni dejavniki so referencne skupi­ne, družina ter vloge in položaji. Osebni dejavniki so starost in stopnja v življenjskem ciklu, poklic, premoženjsko stanje, življenjski slog, osebnost in samopodoba. Psihološki dejavniki so motivacija, zaznavanje, ucenje ter prepricanja in stališca. 2.3 Demografski in ekonomski dejavniki Mihaljcic (2009, str. 81–83) pravi, da sta najpomembnejša gospodarska dejavnika kupna moc in cena. Kupci oziroma stranke imajo po navadi veliko želja in potreb, vendar je nji­hov dohodek ali kupna moc tisti omejujoci dejavnik, ki na koncu prevlada pri odlocitvi, katere izdelke ali storitve in ko­liko teh bodo izbrali. Glede na kupno moc je Mihaljcic ve­denje kupcev razdelil na dve skupini in ju povezal z izdatki. V prvo skupino spadajo izdatki za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, ki se delijo na trošenje (izdatki za hra-no, najemnine, narocnine itd.) in varcevanje (odplacevanje najetih dolgov). Ti izdatki so vecinoma podvrženi navadam. Zaradi tega je vedenje strank stabilno in vnaprej predvidlji­vo. V drugo skupino spadajo izdatki za nakup dobrin trajne rabe. Med obcutenjem potrebe in nakupom po navadi prete-ce daljše casovno obdobje. V tem casu ima stranka vec casa za razmišljanje, primerjanje podatkov, analiziranje, iskanje najprimernejših storitev ali izdelkov itd. To je znacilno za nakup hiše, stanovanja, avtomobila, gospodinjskih aparatov, pohištva, pri izbiri življenjskega zavarovanja in podobno. Naslednji dejavnik, ki ga opisuje Mihaljcic (2009, str. 82), je cena. Pri odlocanju za nakup je višina cene izdelka ali storitve eden od osnovnih dejavnikov. Za stranko ali kupca je lahko cena previsoka, prenizka ali pa ravno pravšnja. Kupec oziroma stranka si lahko vsako spremembo cene razlaga po svoje. Na splošno naj bi veljalo, da se z znižanjem cene poveca povpraše­vanje in obratno. Vendar lahko kupec oziroma stranka mocno znižanje cene razume kot (Mihaljcic, 2009, str. 82): • »rezultat nizke kakovosti izdelka ali storitve (kakovostni izdelki imajo praviloma visoko ceno); • morebitno pomanjkljivost izdelka (izdelku je na primer že potekel rok uporabe); U. HOCEVAR • financne težave proizvajalca ali prodajalca; • dokaz, da je izdelek že zastarel oziroma da storitev ni vec »ugodna« in ga/jo bo kmalu zamenjal novi/nova; • dokaz, da je prodajalec nepošten, ker je imel do zdaj pre­visoke cene«. Povezani sta tudi kupna moc in cena izdelka oziroma storitev. Kupci, ki imajo nizek dohodek oziroma nizko kupno moc, po navadi natancno ocenjujejo podobne izdelke oziroma storitve in primerjajo njihovo ceno. Pri kupcih z visokimi dohodki ozi­roma visoko kupno mocjo pa je znacilno, da zaradi prestiža kupujejo izdelke z visoko ceno. 2.4 Dejavniki nakupa nepremicnin Nepremicnine so posameznikovo premoženje in nakup teh je eden od pomembnih življenjskih dogodkov. Z nakupom nepremicnine se ljudje srecajo enkrat, mogoce dvakrat v živl­jenju, torej ne gre za vsakodnevno kupovanje kruha v trgovini. Zaradi tega je toliko pomembneje, da se posameznik pri naku­pu pametno in pravilno odloci. Gre za eno najpomembnejših prelomnic v življenju. S prebiranjem razlicne domace in tuje literature ter med opravljanjem dela nepremicninske posred-nice sem ugotovila, da so najpomembnejši ti dejavniki nakupa nepremicnin: • lokacija, • cena, • pravno stanje nepremicnine, • bližina šole, vrtca, trgovine, • prometna povezanost, • stroški vzdrževanja, • energetska ucinkovitost, • stanje nepremicnine, • urejenost infrastrukture. 2.5 Model nepremicninskih in psiholoških dejavnikov odlocanja za nakup nepremicnine Grum in Kobal Grum (2015, str. 17–26) sta v clanku raz­iskala temeljne psihološke znacilnosti potencialnih kupcev nepremicnin, ki se povezujejo z njihovo odlocitvijo za nakup. Friedman in Linderman (povzeto po Grum in Kobal Grum, 2015, str. 18) sta nacela razdelila v dve glavni kategoriji, in sicer na tista, ki so povezana z nepremicnino, in tista, ki temeljijo na zaznavah uporabnikov. Pri prvi kategoriji gre za nacela, ki jih zaznamujejo dejavniki, ki sta jih Grum in Temeljotov Salaj (2010, str. 503–504) razdelila na: • financne dejavnike, • fizicne dejavnike, • družbenoekonomske dejavnike, • dejavnike bivalnega okolja. Druga kategorija nacel se nanaša na znacilnosti kupcev in pri njih so pomembne psihološke znacilnosti. Veliko razlicnih avtorjev je proucevalo to podrocje, najvec študij pa je bilo narejenih na podlagi proucevanja splošnega vedenja potrošnika – kako se potrošnik oziroma porabnik vede pri nakupovanju izdelkov ali storitev, kaj vpliva na njegov na­kup, kako izbira izdelek oziroma storitve itd. (Holbrook in Hirschman, povzeto po Grum in Kobal Grum, 2015, str. 18). 3 Problem in predmet raziskovanja V obravnavani problematiki nas zanima, kateri so tisti dejav­niki, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu poslov­nih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Slo­veniji. Raziskovalni del magistrskega dela, po katerem je povzet clanek, je podkrepljen z dvema delovnima hipotezama, in sicer: • Hipoteza 1: Dejavnik, ki pomembno vpliva pri odloci­tvi tujih kupcev glede nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin, je dobickonosnost naložbe v omenjene nepremicnine, ki prinaša neto denarni tok v prihodnosti. • Hipoteza 2: Dejavnik, ki po mnenju nepremicninskih posrednikov pomembno vpliva na odlocitev tujih kup­cev glede nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji, je lokacija teh nepre-micnin. Raziskovalni del je preverjen z razlicnimi znanstvenimi meto­dami raziskovanja. Najpomembnejša je bila anketna raziskava, in sicer so bili z anketnim vprašalnikom pridobljeni podatki, ki so razrešili zastavljeno raziskovalno vprašanje »Kateri so tisti dejavniki, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu poslovnih industrijskih in naložbenih nepremicnin v Repub­liki Sloveniji?«. Vsi pridobljeni odgovori so bili primerjani med seboj in analizirani ter so izjemno pomembni za preveritev hipotez in razrešitev oziroma preveritev raziskovalnega vprašanja. Z rezultati vprašalnikov so bili pridobljeni podatki, ki so bistve­ni za odgovor na raziskovalno vprašanje. Uporabljena je bila tudi primerjalna metoda, pri kateri so se rezultati primerjali. Pri zbiranju in obdelavi podatkov je bila uporabljena staticna metoda. Raziskavo sem opravila z anketnim vprašalnikom, na katerega je odgovorilo vec kot 100 nepremicninskih posrednikov, ki so Model dejavnikov nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji bili med opravljanjem svojega dela v stiku s tujimi kupci, ki so kupili poslovno, industrijsko ali naložbeno nepremicnino. Z analizo odgovorov sem želela raziskati vse dejavnike, ki vpli­vajo na odlocitev tujcev pri nakupu poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji. Med raziskavo sem se ob dejavnikih, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev, seznanila tudi z dejavniki, ki vplivajo na vse ljudi pri naku­pu teh vrst nepremicnin, in tako dobila celovit pogled na to podrocje. 4 Predstavitev rezultatov Empiricni del raziskave je bil sestavljen iz šestih oziroma sed­mih demografskih vprašanj, ki so zajemala spol, starost, izo­brazbo, cas opravljanja posla nepremicninskega posredovanja, specializacijo dela in regijo opravljanja posla v prometu z ne­premicninami. Nato je sledil tematski sklop, ki je bil razdeljen na dejavnike na trgu, dejavnike kupcevega vedenja in nepremic­ninske dejavnike. Pri zadnjem vprašanju so anketiranci prosto pisali o pomembnosti dejavnikov, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu poslovnih, industrijskih in naložbenih ne­premicnin v Republiki Sloveniji. Na anketo je odgovorilo 110 nepremicninskih posrednikov. Anketiranih je bilo 53 % moških in 47 % žensk. Najvec anke­tiranih, in sicer 53 %, je bilo starih med 31 in 40 let. Najvec nepremicninskih posrednikov ima visoko strokovno izobraz­bo. 50 % vseh anketiranih opravlja nepremicninsko posredo­vanje že 10 let in vec. Vecina jih ni specializirana za posamezno vrsto nepremicnin. Nekaj manj kot polovica (47 %) jih deluje v osrednjeslovenski regiji. Pri opravljanju svojega posla jih je 75 % sodelovalo s tujimi kupci poslovnih, industrijskih in nalož­benih nepremicnin v Republiki Sloveniji oziroma so imeli stik z njimi. Nato je sledil tematski sklop dejavnikov na trgu ne­premicnin, dejavnikov kupcevega vedenja in nepremicninskih dejavnikov, pri cemer so anketiranci z ocenami od 1 do 5 (1 = dejavniki niso pomembni; 2 = dejavniki so manj pomembni; 3 = dejavniki so srednje pomembni; 4 = dejavniki so pomemb­ni in 5 = dejavniki so zelo pomembni) ocenjevali pomembnost dejavnikov. Po mnenju anketirancev so najpomembnejši oziro-ma zelo pomembni ti dejavniki trga nepremicnin: • vrsta in lokacija nepremicnin, • cena nepremicnin, • lastna pricakovanja. Pri pomembnosti dejavnikov nakupnega vedenja kupcev so ne­premicninski posredniki kot najpomembnejša dejavnika nave-dli premoženjsko stanje in življenjski slog. Pri nepremicninskih dejavnikih so anketiranci kot najpomembnejša dejavnika opre­delili dobickonosnost in pravno stanje nepremicnine. Zadnje Preglednica 1: Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu poslovnih, industrijskih in naložbenih ne­premicnin v Republiki Sloveniji. Dejavniki trga Dejavniki nakupnega Nepremicninski nepremicnin vedenja kupcev dejavniki vrsta in lokacija ne­ osebni dejavniki lokacija premicnin cena premoženjsko stanje cena lastna pricakovanja življenjski slog pravno stanje dohodki prometna poklic gospodinjstva povezanost urejenost gospodarska rast osebnost infrastrukture obrestne mere/pogoji samopodoba kreditiranja Vir: lastna raziskava vprašanje v raziskavi je bilo namenjeno prostemu odgovoru, kar pomeni, da so lahko anketiranci sami opredelili kljucne dejavnike. Poudarili so dobickonosnost, lokacijo, pravno stanje in ceno. Pri poslovnih nepremicninah so poleg naštetih po mnenju posrednikov pomembne tudi rentabilnost, stabilnost poslovnega okolja in likvidnost nepremicnine. Pri industrijskih nepremicninah so anketiranci poudarili prometno povezanost, davke, prispevke in konkurencnost poslovnega okolja. Stanje nepremicnine, likvidnost in varnost tveganja so kot pomembne dejavnike navedli tudi pri naložbenih nepremicninah. 5 Oblikovanje modela dejavnikov nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji S pomocjo raziskovalnega vprašanja in razrešitve tega se je oblikoval model nepremicninskih dejavnikov, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji. V nadaljevanju so v preglednici 1 prikazani najpomembnejši dejavniki, ki so razdeljeni na tri skupine. V prvi skupini so dejavniki trga nepremicnin, med katerimi so najpomembnejši dejavniki vrsta in lokacija nepremicnin, lastna pricakovanja, dohodki gospodinjstva, gospodarska rast, obrestne mere in kreditiranje. V drugi skupini so dejavniki nakupnega vedenja kupcev, med katerimi so najpomembnejši osebni dejavniki, in sicer premoženjsko stanje, življenjski slog, poklic, osebnost in samopodoba. V tretji skupini dejavnikov so nepremicninski dejavniki, in sicer lokacija, cena, pravno stanje, prometna po­vezanost in urejenost infrastrukture. U. HOCEVAR Slika 2 prikazuje model dejavnikov, ki je tudi odgovor na raziskovalno vprašanje. Model je nastal na podlagi obsežnega teoreticnega proucevanja dejavnikov, ki vplivajo na odlocitev pri nakupu nepremicnine, in raziskovalnega dela. Model dejav­nikov nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremic­nin v Republiki Sloveniji se deli na dejavnike trga nepremicnin, nepremicninske dejavnike in nakupno vedenje kupcev, kar je podrobneje prikazano v preglednici 1. V raziskavi so nepre­micninski posredniki z ocenami od 1 do 5 (1 = dejavniki niso pomembni; 2 = dejavniki so manj pomembni; 3 = dejavniki so srednje pomembni; 4 = dejavniki so pomembni in 5 = de­javniki so zelo pomembni) ocenjevali pomembnost dejavnikov Izvzeti so bili bistveni dejavniki, ki so bili ocenjeni z najvišjimi doseženimi ocenami vrednosti. Upoštevalo se je povprecje ozi­roma povprecna vrednost pomembnosti dejavnikov. 6 Sklep Cilji, zastavljeni na zacetku raziskovanja, so bili doseženi. V empiricnem delu je bilo razrešeno raziskovalno vprašanje, ka­teri dejavniki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu po­slovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji. Na podlagi celotnega raziskovalnega dela in s pomo-cjo teoreticnega dela je bilo ugotovljeno, da se najpomembnejši dejavniki delijo na tri skupine. V prvi skupini so dejavniki trga Model dejavnikov nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji nepremicnin, med katerimi so najpomembnejši vrsta in loka­cija nepremicnin, lastna pricakovanja, dohodki gospodinjstva, gospodarska rast, obrestne mere in kreditiranje. V drugi sku­pini so dejavniki nakupnega vedenja kupcev, med katerimi so najpomembnejši osebni dejavniki, in sicer premoženjsko stanje, življenjski slog, poklic, osebnost in samopodoba. V tretji skupi­ni so nepremicninski dejavniki, in sicer lokacija, cena, pravno stanje, prometna povezanost in urejenost infrastrukture. Raziskovalni del je bil podkrepljen z dvema hipotezama. V hipotezi 1 sem predvidevala, da je dejavnik, ki pomembno vpliva pri odlocitvi tujih kupcev glede nakupa poslovnih, in-dustrijskih in naložbenih nepremicnin, dobickonosnost teh nepremicnin, ki prinaša neto denarni tok v prihodnosti. Od­govori nepremicninskih posrednikov, ki so sodelovali v anke-ti, so to hipotezo potrdili. V hipotezi 2 sem predvidevala, da je najpomembnejši dejavnik pri odlocitvi tujih kupcev glede nakupa poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin v Republiki Sloveniji, lokacija. V odgovorih o pomembnosti dejavnikov nepremicninskega trga je bilo ugotovljeno, da je lokacija najpomembnejši dejavnik, saj je bila ocenjena z najvišjo oceno, tako da se je potrdila tudi hipoteza 2. Na podlagi ugo­tovitev je bil oblikovan model glavnih dejavnikov, ki vplivajo na odlocitev tujih kupcev pri nakupu poslovnih, industrijskih in naložbenih nepremicnin. Na podlagi pregleda znanstvene in strokovne literature in na podlagi raziskovalnega dela lahko sklenem, da bi lahko na po­drocju nepremicnin še veliko raziskovali in opravili razlicne študije, ki bi prispevale k razvoju tega podrocja. Nepremicnin­sko podrocje cveti, zato tudi ni številnih študij niti literature, ki bi pojasnjevale in opredelile dolocene teme s tega podrocja. To ponuja možnost številnih strokovnih raziskav v prihodnosti. Urška Hocevar, mag. prav. in manag. nepr. ter dipl. upr. ved. magistrantka Evropske pravne fakultete Nove univerze, Katedra za pravo in management nepremicnin, Ljubljana E-pošta: urska.hocevar1992@gmail.com Viri in literatura Bradeško, J. (2003). Trg nepremicnin in centralna banka. V: Poslovanje z nepremicninami: 14. tradicionalno strokovno srecanje, Portorož, 13. in 14. november 2003/ur. Anton Kožar. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slove­nije, str. 84–91. Grum, B., in Kobal Grum, D. (2015). Model nepremicninskih in psiholo­ških dejavnikov odlocanja za nakup nepremicnin. Urbani izziv, let. 26, št. 1, str. 17–26. Grum, B., in Temeljotov Salaj, A. (2011). Interdisciplinarni vidiki nepremic­nin. Ljubljana: Evropska pravna fakulteta. Kotler, P. (1996). Marketing management – trženjsko upravljanje: analiza, nacrtovanje, izvajanje in kontrola. Ljubljana: Slovenska knjiga. Mihaljcic, Z. (2009). Delo s strankami. Ljubljana: Jutro. Senja STRES Analiza nepremicninskega trga v obcini Postojna in izbranih obcinah po Sloveniji V clanku so predstavljeni analiza nepremicninskega trga in dejavniki, ki vplivajo na cene nepremicnin in nepremicninski trg, prikazan pa je tudi model trajnostnega razvoja stabilnega nepremicninskega trga. Kvalitativna raziskava je pokazala, da na ceno nepremicnine najbolj vplivajo lega nepremicnine, njena velikost in opremljenost, medtem ko infrastrukturna razvitost obcin, visoka stopnja brezposelnosti in s tem povezana manjša kupna moc prebivalstva nimajo tako pomemb­nega vpliva nanjo. Glede na rezultate kvantitativne raziskave na ceno nepremicnine bistveno vplivata le njena lega in manjša kupna moc prebivalstva, drugi dejavniki pa niso tako pomembni. Potrdili smo, 1 Uvod S trgom nepremicnin se srecamo vsaj enkrat v življenju – ko prvic stopamo na samostojno pot in kupujemo, najemamo, gradimo stanovanjsko enoto in si s tem rešujemo bivanjski problem ali ko stopamo na samostojno poslovno pot in ku­pujemo zemljišce za gradnjo, poslovni prostor, ko kupujemo ali najemamo kmetijsko zemljišce za obdelavo ali o tem poslu­šamo na televiziji, med prijatelji, v delovnem okolju itd. Trg nepremicnin je vcasih tog oz. monoton, predvsem odvisen od ponudbe in povpraševanja, enkrat v porastu, enkrat v padanju, nekateri trdijo, da traja njegova stabilnost natancno sedem let, nato upade in se pocasi ponovno dviga. Z analizo nepremicninskega trga v obcini Postojna in analizo nepremicninskih trgov v dolocenih obcinah po Sloveniji ter z izvedbo medsebojne primerjave smo prišli do ugotovitve, ka­kšna je razlika med trgom nepremicnin v Obcini Postojna ter trgom nepremicnin v obcinah Murska Sobota, Maribor, Kranj in Koper. Odgovorili smo na vprašanje, kje se pricakujejo naj­nižje cene nepremicnin. Ali resnicno v bolj »odmaknjenih« oz. manj razvitih obcinah? Posameznik bi lahko takoj presodil, da imajo manjše obcine manjšo ponudbo na trgu nepremicnin. Ali so res najnižje cene tam, kjer je stopnja brezposelnosti vecja in zaradi tega manjša kupna moc prebivalstva? da stanje gospodarstva (gospodarska rast/padec) pomembno vpliva na vedenje nepremicninskega trga. V prispevku je zanimiv predvsem predlagani model trajnostnega razvoja stabilnega nepremicninskega trga, ki lahko bistveno prispeva k stroki, saj je trajnost izjemno po­membna zaradi skrbi za prihodnje generacije.[1] Kljucne besede: cene nepremicnin, nepremicninski trg, vplivni de­javniki, trajnostni razvoj Na stanje nepremicninskega trga vpliva veliko razlicnih de­javnikov: lega nepremicnine, kupna moc prebivalstva, stanje gospodarstva, velikost in opremljenost nepremicnine itd. Ne-kateri od njih imajo vecji vpliv, drugi manjšega. Prav tako se nepremicninski trg razlikuje po regijah oz. obcinah. Odgovore smo poiskali s kvalitativno in kvantitativno metodo. Proucili smo, ali lahko predlagamo model trajnostnega razvoja stabilnega nepremicninskega trga, saj je ta trg nepredvidljiv, vcasih monoton, odvisen od veliko drugih dejavnikov (po­nudbe, povpraševanja, gospodarstva, prebivalstva). Najpogo­steje navajana definicija trajnostnega razvoja je: »Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega cloveškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potre-be.« (Umanotera, 2019). Pod pojmom trajnostni razvoj stabil­nega nepremicninskega trga si predstavljamo nepremicninski trg, ki pretežno prikazuje skladnost med ponudbo in povpra­ševanjem, predvsem pa je ponudba uravnotežena z racionalno rabo prostora, s cimer se sledi uravnoteženim razvojnim po­trebam. Nepremicnine na takem trgu so energetsko varcne, okolju prijazne in kakovostno grajene, stojijo tudi blizu javnega potniškega prometa, z uporabo katerega stanovalci prispevajo k manjši onesnaženosti okolja. Poudarek trajnostnega razvo­ja stabilnega nepremicninskega trga je predvsem na stabilnih Analiza nepremicninskega trga v obcini Postojna in izbranih obcinah po Sloveniji cenah nepremicnin, ne nižje in ne višje od dejanske vrednosti posamezne nepremicnine. Najpomembneje je torej, da cene izražajo realno vrednost posamezne nepremicnine. Razmišljamo, da bi moral biti nepremicninski trg vedno enak – imeti bi morali monotono tržno politiko. Vsekakor bi bilo vec nepremicninskih poslov, ce bi bile cene enotne, brez se­danjega gibanja, ne glede na stanje gospodarstva, saj so cene nepremicnin, kadar gospodarstvo raste, izjemno visoke in ne izkazujejo dejanske vrednosti posamezne nepremicnine. Ker se cene dolocajo na podlagi drugih dejavnikov in so prevrednote­ne, je težko dolociti dejansko ceno posamezne nepremicnine. Vsakodnevno slišimo ali beremo v medijih o trgu nepremicnin, saj ta trenutno izjemno raste oz. so cene nepremicnin visoke (vprašanje pa je, koliko je dejansko izvedenih kupoprodajnih poslov). Gospodarstvo je v razcvetu, podjetja išcejo zemljišca za gradnjo, gradnja proizvodnih hal narašca, kupna moc sre­dnjega sloja je dobra, brezposelnost se manjša. Vse to vpliva na trg nepremicnin. Vprašanje pa je, kakšna je sploh ponudba nepremicnin oz. v kakšnem stanju so te z vidika kakovosti. 2 Analiza nepremicninskega trga V analizo smo vkljucili nepremicnine, ki se oglašujejo, torej prodajajo na trgu nepremicnin v obcinah Postojna, Koper, Kranj, Maribor in Murska Sobota. Podatke smo pridobili iz baze oglasov na spletni strani Nepremicnine.net ter javnih oglasov prodaje kmetijskih in gozdnih zemljišc, objavljenih na oglasni deski upravnih enot. Podatke o prodanih zemlji-šcih smo pridobili iz Evidence trga nepremicnin, pri cemer smo upoštevali prodaje v krajšem obdobju (od maja do junija 2019). Ce v tem obdobju ni bilo opravljenih prodaj, smo zajeli daljše obdobje, da smo pridobili dolocene podatke, potrebne za primerjavo in izvedbo analize. Za izvedbo analize trga nepremicnin smo dolocili primerjalna merila, na podlagi katerih smo prišli do podatkov, ki so pred­stavljeni v nadaljevanju. Prednost nepremicninskega trga v obcini Postojna je veliko oglasov za prodajo stanovanj, razlicnih velikosti in kakovosti. Presenetljiva je ponudba novozgrajenih stanovanj, saj je bila ta obcina znana po pomanjkanju teh. Cene starejših stano­vanj in novogradenj so sprejemljive in dosegljive. Prav tako je na nepremicninskem trgu v obcini Postojna na voljo veliko starejših poslovnih prostorov ter tudi nekaj zemljišc za gra­dnjo stanovanjskih stavb in industrijskih objektov. Objavlje­ni so tudi oglasi za prodajo hal in skladišc ter kmetijskih in gozdnih zemljišc. Povzamemo lahko, da je ponudba vseh vrst nepremicnin v obcini Postojna pestra in raznolika, s cenami, ki so sprejemljive in dostopne za tovrstno mesto. Ugotovili smo, da je ponudba v izbranih obcinah pestra za vse vrste nepremicnin ter da trenutno glede na število oglasov in izvedenih kupoprodajnih poslov presega povpraševanje. Najvišje cene so v obcini Koper, kar lahko pripišemo lokaciji nepremicnine (bližina morja), povpraševanju tujih državljanov in rasti gospodarstva. V prihodnosti lahko to stanje prinese zni­žanje cen nepremicnin, predvsem starejših, kar pa je prednost za kupce, saj imajo na izbiro veliko nepremicnin, z ustvarjanjem konkurence pa se nižajo cene. Slabost na nepremicninskem trgu v obcini Postojna je malo dejansko izvedenih prodaj. Vecji promet je mogoce zaznati pri stanovanjih ter kmetijskih in gozdnih zemljišcih, manjši pa pri drugih vrstah nepremicnin. Ponudba hiš je majhna, vecinoma gre za starejše objekte, ki so v slabem stanju, nekateri celo ne­vseljivi. Zelo pomanjkljiv je trg industrijskih nepremicnin, saj v letu 2019 ni bilo evidentiranih sklenjenih poslov za prodajo teh. Opravljen je bil le en posel prodaje zemljišca za industrij­sko gradnjo. Nepremicninski trg je v obcini Postojna najbolj pester na podrocju stavbnih zemljišc za gradnjo stanovanjskih stavb v naseljih, saj se ta ponaša z najnižjimi cenami, ce jih primerjamo z nekajkrat višjimi cenami tovrstnih zemljišc v drugih obcinah, ki so vkljucene v analizo. Ugotovili smo, da so dejanske prodajne cene nepremicnin v povprecju nižje od oglaševanih, in to velja za vse vrste nepremicnin v vseh obcinah. Najpomanjkljivejša je ponudba industrijskih nepremicnin, za katere povpraševanje presega ponudbo na trgu. V vseh obcinah je trg nepremicnin zapolnjen z vecinoma sta­rejšimi nepremicninami z razmeroma visokimi cenami, kar lahko pripišemo premajhni ponudbi novogradenj. Ponudba poslovnih prostorov je ogromna, povpraševanja pa skoraj ni. Prodaj v obravnavanem obdobju sploh ni bilo. Predvidevamo lahko, da bo v letu 2019 opazen upad nepremicninskih poslov glede na posle, sklenjene v letu 2018. Naj spomnimo, da je bilo leto 2018 z vidika prometa nepremicnin slabše kot leto 2017. 3 Dejavniki, ki vplivajo na trg nepremicnin S pregledom literature smo ugotovili, da na povpraševanje po nepremicninah vplivajo dejavniki v regionalnem in lokalnem merilu (prometne povezave obmocja s pomembnimi središci, gospodarska rast pokrajine, lega obmocja, migracijski vzorci prebivalstva, potreba podjetij in gospodinjstev po nepremicni­nah), v nacionalnem merilu (znacilnosti prebivalcev, struktura in stopnja zaposlenosti, rast števila prebivalcev, fiskalna in mo-netarna politika, dohodek na prebivalca, poraba gospodinjstva, podjetij in javnega sektorja za nepremicnine in storitve) ter vstop Slovenije v EU, schengensko obmocje. Slovenski ne­premicninski trg je mlad in razvit, vendar pa ima svojevrstne S. STRES Preglednica 1: Dejavniki, ki vplivajo na ceno nepremicnine. manjša kupna moc 0 (0 %) 5 (10 %) 9 (18 %) 18 (35 %) 19 (37 %) 51 (100 %) infrastrukturna razvitost obcine 0 (0 %) 0 (0 %) 10 (20 %) 28 (57 %) 11 (22 %) 49 (100 %) lega nepremicnine 0 (0 %) 1 (2 %) 5 (10 %) 18 (35 %) 27 (53 %) 51 (100 %) velikost nepremicnine 0 (0 %) 5 (10 %) 10 (20 %) 23 (46 %) 12 (24 %) 50 (100 %) nižje obrestne mere in ugodni krediti 0 (0 %) 1 (2 %) 8 (16 %) 27 (53 %) 15 (29 %) 51 (100 %) opremljenost (kakovost) nepremicnine 0 (0 %) 3 (6 %) 7 (14 %) 27 (53 %) 14 (27 %) 51 (100 %) Vir: lastna raziskava Preglednica 2: Dejavniki, ki vplivajo na stabilnost trga nepremicnin. stopnja brezposelnosti prebival­ 1 (2%) 4 (8%) 13 (25%) 26 (51%) 7 (14%) 51 (100%) stva razvitost javne infrastrukture 0 (0 %) 2 (4 %) 13 (25 %) 30 (59 %) 6 (12 %) 51 (100 %) bližina javnih ustanov, šol, vrtcev, 0 (0%) 3 (6%) 13 (25%) 26 (51%) 9 (18%) 51 (100%) javnega prometa standard prebivalstva 0 (0 %) 1 (2 %) 9 (18 %) 30 (61 %) 9 (18 %) 49 (100 %) stanje (padec/rast) gospodarstva 0 (0 %) 1 (2 %) 11 (22 %) 20 (39 %) 19 (37 %) 51 (100 %) rast inflacije 0 (0 %) 3 (6 %) 12 (24 %) 25 (49 %) 11 (22 %) 51 (100 %) Vir: lastna raziskava posebnosti, kot so velik delež lastniških stanovanj, povecano povpraševanje po nakupu nepremicnin le v dolocenih krajih (Ljubljana, obalno obmocje), neurejen najemni trg, neustrezna razporejenost nepremicnin, po letu 2004 vstop tujcev na se­gmentni trg nepremicnin in odsotnost pravega hipotekarnega kreditiranja (Cerne idr., 2012, str. 37, 38). Grum (2010, str. 37) meni, da je lahko napovedovanje dogaja­nja na trgu nepremicnin zelo nepredvidljivo. Zaradi sprememb, do katerih prihaja na tem trgu, se spreminjajo razmerja med oglaševanimi in pogodbenimi cenami. Iz rezultatov, ki jih je avtor navedel v raziskavi, je razvidno, da so ta med posame­znimi pokrajinami zelo razlicna. Grum opozarja, da ni mogo-ce posplošeno dolociti ustreznega razmerja za dolocene vrste nepremicnin po Sloveniji, temvec je treba upoštevati lokacijo nepremicnine v pokrajini in okrog nje (središce ali okolica). Cerne idr. (2012, str. 37) so v raziskavi navedli, da na pov­praševanje po nepremicninah vplivajo ti dejavniki: rast števila prebivalcev, struktura in stopnja zaposlenosti, dohodek na prebivalca, monetarna in fiskalna politika, poraba gospodinj­stva, podjetij in javnega sektorja za nepremicnine in storitve, gospodarska rast regije oz. naselja, prometne povezave obmocja s pomembnimi središci, lega obmocja, migracijski vzorci pre­bivalstva, potreba podjetij in gospodinjstev po nepremicninah, nastanitvah in storitvah. Kot navajata Grum in Kobal Grum (2014, str. 18), na pov­praševanje po nepremicninah ne vplivajo samo financni, fizicni in družbeno-ekonomski dejavniki, temvec tudi psihološke zna-cilnosti kupcev. V clanku so povzete navedbe drugih avtorjev, ki poudarjajo, da je stanovanje nujna življenjska potrebšcina in materialno sredstvo, ki izkazuje naš položaj v družbi, ter psihosocialni simbol doseženega statusa. Slabši bivalni pogo-ji privedejo do nezadovoljstva, stresa, pesimizma in tudi do nesprejemanja v družbi. Visoke rasti cen, tako imenovanega nepremicninskega balona, ne povzrocijo le razmere v gospo­darstvu, temvec tudi psihološka pricakovanja in financni in-strumenti zaradi špekulacij z nepremicninami. Grum (2010, str. 32) med dejavnike, ki bistveno vplivajo na de­lovanje trga, prišteva družbo, lokacijo, gospodarstvo in seveda vplive države. Preprican je, da delovanje trga izraža ekonomsko, socialno in pravno okolje ter makro in mikrookolje, kot tudi politicni in ekonomski odziv na spremembe povpraševanja in ponudbe. Na nepremicninski trg vplivajo dejavniki, ki jih Analiza nepremicninskega trga v obcini Postojna in izbranih obcinah po Sloveniji Preglednica 3: Podatki cen stanovanj, inflacije, povprecne obrestne mere in BDP v Sloveniji (2000–2013) Leto Povprecna cena stanovanja na kvadratni meter Inflacija (v odstotkih) Obrestne mere Evropske centralne banke (v odstotkih) BDP – tekoce cene* (v milijonih EUR) 2000 1.130,59 8,9 4,04 18.481 2001 1.168,70 7,0 3,94 20.654 2002 1.232,75 7,2 2,75 23.128 2003 886,82 4,6 2,25 25.114 2004 1.007,75 3,2 2,13 27.073 2005 1.171,80 2,3 2,25 28.750 2006 1.395,00 2,8 3,00 31.050 2007 1.690,00 5,6 3,88 34.562 2008 1.830,00 2,1 3,44 37.280 2009 1.700,00 1,8 1,44 35.311 2010 1.770,00 1,9 1,13 35.416 2011 1.780,00 1,8 1,25 36.150 2013 1.630,00 2,6 0,75 35.319 2014 1.510,00 1,8 0,38 35.275 Opomba: Tekoce cene so dejansko realizirane cene za realizacijo investicije na osnovi okolišcin oziroma obracunov del. Vir: Golob (2016, str. 58) raziskujejo strokovnjaki z razlicnih podrocij, npr. urbanisti, gradbeniki, bankirji, sociologi, ekonomisti in psihologi. Pri izvedbi analize smo uporabili kvantitativno metodo – me-todo spraševanja z anketnim vprašalnikom, s katero smo prišli do podatkov, ki so vezani na pomembne dejavnike in so pred­stavljeni v nadaljevanju. Kot je razvidno iz preglednice 1, anketiranci menijo, da na ceno nepremicnine najbolj vpliva njena lega. Sledijo ji manj­ša kupna moc prebivalstva, ponudba nižjih obrestnih mer in ugodni krediti, opremljenost nepremicnine, njena velikost, in-frastrukturna razvitost obcine in visoka stopnja brezposelnosti. Preostali dejavniki po mnenju anketirancev manj vplivajo na ceno nepremicnine. Kot je razvidno iz preglednice 2, po mnenju anketirancev na stabilnost trga nepremicnin zelo vplivajo ti dejavniki: 1. stanje (padec/rast) gospodarstva, 2. rast inflacije, 3. standard prebivalstva, 4. bližina javnih ustanov, šol, vrtcev, javnega prometa, 5. stopnja brezposelnosti prebivalstva, 6. razvitost javne infrastrukture. 4 Vpliv gospodarske rasti na nepremicninski trg Ali stanje gospodarstva (gospodarska rast/padec) bistveno vpliva na nepremicninski trg, smo preverjali na podlagi sta­tisticne metode, pri cemer smo zbirali in obdelovali podatke ter interpretirali pridobljene rezultate. Pri primerjavi podatkov smo uporabili tudi analiticno metodo. Podatki Statisticnega urada kažejo, da je bil BDP v prvem ce-trtletju 2019 višji za 3,2 % kot v prvem cetrtletju prejšnjega leta. Na to so vplivali povecanje koncne potrošnje, investicij v osnovna sredstva, rast izvoza in višja zaposlenost. Na letni ravni znaša rast BDP 4,5 % glede na leto 2018. Gospodarska rast v Sloveniji je bila najvišja med letoma 2014 in 2017. Pri­dobili smo podatek, da se je prav v tem obdobju povecal BDP v obalno-kraški regiji, in sicer za 4,7 %, v gorenjski regiji pa za 1,2 %. BDP v pomurski regiji je v tem obdobju padel, in sicer za 1,3 %, podobno velja tudi za primorsko-notranjsko in podravsko regijo. V zadnjih štirih letih so svoj položaj relativno hitreje izboljšale manj uspešne regije, medtem ko uspešnejše napredujejo pocasneje, saj jih je gospodarska kriza mocneje prizadela kot manj uspešne (Statisticni urad RS, 2017). Indeks cen stanovanjskih nepremicnin znaša 100,8 glede na leto 2018, kar pomeni, da so se cene stanovanjskih nepremic­nin v prvem cetrtletju 2019 v povprecju povišale za 0,8 % v primerjavi z zadnjim cetrtletjem 2018. Najizraziteje so se podražila nova stanovanja, in sicer za 9,0 %. V letu 2018 so bile cene stanovanjskih nepremicnin višje za 9,1 %. Najbolj so se povišale cene rabljenih stanovanj, in sicer za 10,9 % (Stati­sticni urad RS, 2017). Po zacetku krize leta 2008 se je v letu 2014 v Sloveniji kljub financni krizi in kreditnemu krcu že cutila krepitev gospodar­stva, kar je vplivalo tudi na nepremicninski trg. Prebivalstvo S. STRES je spet pridobivalo kupno moc, place so se zacele višati, kar je vplivalo tudi na vecje povpraševanje po nepremicninah. Banke so ponovno ponujale stanovanjske kredite. Trg se je v letu 2014 vec kot podvojil v primerjavi z letom 2013 (Geodetska uprava RS, 2015, str. 5). Raziskava, ki jo je v doktorski disertaciji opravila Golobova (2016, str. 57–58), je pokazala, da na povecanje oz. zmanjšanje prometa z nepremicninami vpliva inflacija. Iz preglednice 3 je razvidno, da so cene nepremicnin nižje ob nižjem BDP in ce je inflacija višja. Geodetska uprava RS (2015, str. 5) je v Porocilu o slovenskem nepremicninskem trgu za leto 2014 navedla, da so se v tem letu okrepili nekateri gospodarski kazalniki, kar je pozitivno vplivalo tudi na nepremicninski trg. Leta 2013 so za slovensko gospodarstvo namrec veljali krizni casi, saj smo se pri nas soo-cali s financno krizo in kreditnim krcem. Tako je bilo leta 2014 mogoce zaznati najvišjo gospodarsko rast po zacetku krize leta 2008. Vecje povpraševanje na podrocju nepremicnin je bilo mogoce pripisati povecevanju kupne moci prebivalstva zaradi boljših razmer na trgu dela in predvsem zaradi nizke inflacije. Z raziskavo, ki smo jo opravili, lahko potrdimo navedbe Banov-ca (2006, str. 18), da slab demografski razvoj in hkratno vecanje bruto domacega proizvoda, ki vpliva na vecanje standarda pre­bivalstva, dolgorocno neugodno vplivata na nepremicninski trg. Cene nepremicnin namrec v tem primeru hitro rastejo, saj so obrestne mere izjemno nizke, kupna moc prebivalstva pa visoka. S tem smo potrdili, da gospodarska rast/padec po­membno vpliva na nepremicninski trg. Z metodo spraševanja smo dobili podatek, da padec/rast gospodarstva zelo vpliva na nepremicninski trg, kar je razvidno tudi iz slike 1. 4 Predlog modela trajnostnega razvoja stabilnega nepremicninskega trga Zacetek trajnostnega razvoja sega v leto 1992, ko so Združeni narodi v Riu de Janeiru sprejeli Agendo 21, ki zajema štiri sklope: družbeno in gospodarsko razsežnost, gospodarjenje z naravnimi viri in njihovo varovanje, krepitev vloge razlicnih skupin in zagotavljanje sredstev za izvedbo. Generalna skup-šcina ZN je na konferenci ustanovila Komisijo za trajnostni razvoj, ki ima 53 clanic ter spremlja uresnicevanje trajnostnih projektov na državni, regionalni in mednarodni ravni (Eko-global, 2019). Za spodbujanje trajnostnega razvoja je bila v Sloveniji usta­novljena fundacija Umanotera. S trajnostnim razvojem in sprejeto strategijo se vpliva na delovanje na podrocju globalne odgovornosti, na povezovanje gospodarskih, okoljskih ciljev, upoštevali naj bi se tudi previdnostno nacelo in nacelo med-generacijskega sodelovanja ter pravicnost in solidarnost (Kralj idr., 2015, str. 311). Z upoštevanjem tega nacela se misli tudi na prihodnje generacije, ki bodo prav tako upravicene do naravnih bogastev našega planeta in predvsem do cistega okolja. Trajno­stni razvoj se lahko uresnicuje na vseh podrocjih, obicajno pa je pogojen z višjo ceno izdelkov, zato ljudje velikokrat poseže­jo po cenejših storitvah in izdelkih, pri cemer žal trpi okolje. Dogajanje na podrocju trajnostnega razvoja se torej izvaja na trgu, kjer se ljudje odlocamo, ali mu bomo sledili ali ne. Ce bi želeli uresnicevati idejo trajnostnega razvoja, bi morali nehati uporabljati nafto, transport bi morala poganjati elektrika, lju­dje bi morali uporabljati kolesa in hoditi peš. Kmetijstvo ne bi smelo uporabljati gnojil, kemicnih pršil, porabiti bi bilo treba manj vode in energije. Ogrevanje bi moralo biti na soncne celice, elektriko bi morali pridobivati z vetrnimi elektrarnami. Predvsem bi morali dodatno ozavestiti locevanje odpadkov in zagotavljanje ohranjanja narave. 4.1 Prikaz modela trajnostnega razvoja stabilnega nepremicninskega trga Ce bi želeli s trajnostnim razvojem poseci tudi na podrocje ne­premicninskega trga in nepremicnin, menimo, da bi moral biti nepremicninski trg vedno enak – imeti bi morali monotono tržno politiko. Vsekakor bi bilo vec nepremicninskih poslov, ce bi bile cene nepremicnin enotne in neodvisne od stanja gospo­darstva, saj so v casu visoke gospodarske rasti izjemno visoke in ne izkazujejo dejanske vrednosti posamezne nepremicnine, temvec se dolocajo na podlagi drugih dejavnikov. Zaradi tega prihaja do težav pri dolocanju dejanske cene posamezne ne­premicnine, saj so te v resnici prevrednotene. Nepremicnine so na stabilnem nepremicninskem trgu energet­sko varcne, okolju prijazne in kakovostno grajene. Blizu njih Slika 2: Model trajnostnega razvoja stabilnega nepremicninskega trga (ilustracija: Senja Stres) poteka javni potniški promet, ki ga stanovalci uporabljajo in s tem prispevajo k manjši onesnaženosti okolja. Poudarek pri trajnostnem razvoju stabilnega nepremicninskega trga pa je predvsem na stabilnih cenah nepremicnin. Kar je torej naj­pomembneje, je, da cene izražajo realno vrednost posamezne nepremicnine. 5 Sklep Po mnenju Boha naj bi se nepremicninski trg v prihodnosti še naprej razvijal. Na njem bodo zahtevnejši kupci, ki bodo iskali kakovostnejše nepremicnine za primerno oz. realno ceno. Ob splošnih vidnih zahtevah, urejenosti in funkcionalnosti nepre­micnine bodo pozornost posvecali tudi podrobnostim, kot so kakovost izdelave, optimalni elementi, funkcionalne podrob­nosti in koncno tudi jamstvo. Kupci bodo bolj razgledani, pouceni in bodo natancno vedeli, kaj želijo dobiti za vložen denar (Boh, 2014, str. 3). Z izvedbo analize nepremicninskega trga v obcini Postojna in primerjavo s posameznimi obcinami po Sloveniji smo na podlagi kvalitativne in kvantitativne metode prišli do ugoto­vitev, da se nepremicninski trg v obcini Postojna razlikuje od nepremicninskega trga v obcinah Murska Sobota, Maribor, Koper in Kranj. Ugotovili smo, da je ponudba nepremicnin na nepremicninskih trgih v vseh obravnavanih obcinah velika in da presega povpraševanje. Tovrstno stanje lahko prinese zni­žanje cen starejših nepremicnin. Tak nepremicninski trg po­meni prednost za kupce, saj imajo na trgu veliko nepremicnin, med katerimi lahko izbirajo, z ustvarjanjem konkurence pa se nižajo cene. Menimo, da so cene nepremicnin v obcini Postojna spreje­mljive in dostopne. Najvišje cene najdemo v obcini Koper, kar lahko pripišemo lokaciji nepremicnin (bližina morja) in pov­praševanju tujih državljanov. Slabost nepremicninskega trga v obcini Postojna je malo izvedenih prodaj. Ugotovili smo, da so dejanske prodajne cene nepremicnin v povprecju nižje od oglaševanih, kar velja za vse obcine. V obcini Postojna je naj­pomanjkljivejša ponudba industrijskih nepremicnin, ocitno je tudi, da so ponujene nepremicnine razmeroma stare in da so njihove cene visoke, kar lahko pripišemo premajhni ponudbi novogradenj. Predvidevamo, da se bo v letu 2019 število sklenjenih poslov glede na leto 2018 zmanjšalo. Glede na naše ugotovitve je ne­premicninski trg pomanjkljivejši v pomurski in podravski po­krajini, stabilnejši in raznovrstnejši pa v obalno-kraški. Glede na pridobljene rezultate se je potrdilo, da so cene nepremicnin v zadnjem casu mocno prevrednotene glede na njihovo kako­vost ter da je v vseh opazovanih obcinah malo poslov, ki so dejansko sklenjeni s kupoprodajno pogodbo. Senja Stres, mag. prav. in manag. neprem. magistrantka Evropske pravne fakultete Nove univerze, Katedra za pravo in management nepremicnin, Ljubljana E-pošta: senja.stres@gmail.com Opombe [1] Prispevek je nastal na podlagi magistrskega dela Analiza nepremic­ninskega trga v obcini Postojna in primerjava s posameznimi obcinami po Sloveniji v okviru programa Pravo in management nepremicnin pod mentorstvom izr. prof. dr. Bojana Gruma. S. STRES Viri in literatura Banovec, T. (2006). Demografske spremembe in pricakovane spremem-be v povpraševanju na stanovanjskem segmentu nepremicninskega trga. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije. Boh, B. (2014). Zgodovina nepremicninskega trga skozi oci ocenjevalca. Delo in dom, 24. 5. 2014. Dostopno na: https://www.gzs.si. Cerne, J., Temeljotov Salaj, A., Števancec, D. (2012). Dejavniki sprememb slovenskega trga nepremicnin po vstopu v evropske integracije. Teorija in praksa, letnik 49, številka 1, str. 32–52, 229–230. Ekoglobal (2019). Trajnostni razvoj – nuja tako zdaj kot za prihodnost. Dostopno na: http://ekoglobal.net/trajnostni-razvoj (sneto 2019). Geodetska uprava Republike Slovenije (2015). Porocilo o Slovenskem trgu nepremicnin za leto 2014. Ljubljana. Golob, K. (2016). Vpliv dejavnikov nepremicninskega trga na tržno vrednost nepremicnin. Doktorska disertacija. Maribor, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. Grum, B. (2010). Razmerje med oglaševanimi in pogodbenimi cenami nepremicnin. Geodetski vestnik, letnik 59, številka 2, str. 31–38. Grum, B., Kobal Grum, D. (2014). Model nepremicninskih in psiholoških dejavnikov odlocanja za nakup nepremicnine. Urbani izziv, letnik 26, številka, str. 17–26. Kralj Serša, M., Jeršin Tomassini, K., Nemec, L. (2015). Geografija 1. Ljubljana, Zavod RS za šolstvo. Statisticni urad RS (2017). Bruto domaci proizvod po regijah, Slovenija. Dostopno na: https://www.stat.si (sneto 2019). Umanotera (2019). Trajnostni razvoj. Plan B za Slovenijo. Dostopno na: http://www.planbzaslovenijo.si/trajnostni-razvoj (sneto 2019). Ivona JAVOROVIC Ocena vrednosti nepremicnin v lasti podjetja Clanek prikazuje pomembnost ocene vrednosti nepremicnin v lasti podjetja na Hrvaškem. Podjetje XY[1] ima v bilanci stanja nepremicni-no navedeno kot del opredmetenih osnovnih sredstev, katerih knji­govodska vrednost ni enaka tržni vrednosti, zato je treba to vrednost prilagoditi. Rezultat tega je verodostojnejša slika bilance podjetja. Na vrednost premoženja podjetja, ki poseduje nepremicnine, pomemb-no vplivajo tržne vrednosti nepremicnin na trgu, ki so odvisne od vrste nepremicnine, nacina, na katerega se nepremicnina vodi v bilanci podjetja, in metode, uporabljene pri vrednotenju podjetja. Kaže tudi, kako trg vrednoti premoženje, ne glede na njegovo vred­nost, navedeno v bilanci stanja. Tržna vrednost je edina relevantna pri prodaji in nakupu, ker jo oblikujeta ponudba in povpraševanje na trgu neodvisno od knjigovodske vrednosti, zato se tržna vrednost nepremicnine na trgu razlikuje od njene bilancne vrednosti, velika razlika pa je tudi v tem, ali nepremicnine ustvarjajo prihodke podjetja ali samo stroške (ki vplivajo na vrednost podjetja pri vrednotenju po metodi diskontiranih denarnih tokov). Ta strokovni clanek izhaja iz dejstva, da sta dva zanimiva poklica tesno povezana z vredno­tenjem nepremicnin v lasti podjetja – dejavnost vrednotenja nepre-micnin in dejavnost analize financnih izkazov družbe, ki jo izvajajo financni analitiki. V clanku bomo poskušali potrditi predpostavki, da se v praksi najpogosteje uporablja primerjalna metoda vrednotenja nepremicnin in da se tržna vrednost nepremicnine v lasti podjetja mocno razlikuje od njene knjigovodske vrednosti, prikazane v bilanci stanja. V zadnjem delu clanka bo prikazano tudi, kako ocenjene trž­ne vrednosti nepremicnin vplivajo na metode vrednotenja podjetja. Kljucne besede: nepremicnine, metode vrednotenja, podjetje, tržna vrednost 1 Uvod Nepremicninski trg je v svetovnem gospodarskem okolju izjemno pomemben in vpliven, kar potrjujejo tudi gospo­darske krize, ki se pojavljajo po vsem svetu zaradi zloma trga drugorazrednih hipotekarnih kreditov avgusta 2007. Kljub posredovanju državnih institucij v Združenih državah Ameri­ke, na Japonskem in v Evropi se je leta 2008 kriza razširila in prizadela svetovni financni trg. Zlom nepremicninskega trga zahteva nove standarde in izboljšanje pravnega okvira. Zara-di visoke vrednosti nepremicnin je ta trg izjemno zanimiv za špekulante in tudi za vlagatelje, zato se želi z vrednotenjem pridobiti transparenten pregled nad nepremicninskim trgom, da bi se izognili pokom nepremicninskih balonov in krizam, ki jih lahko ti povzrocijo. V sodobnem gospodarskem okol­ju je vrednotenje nepremicnin velik izziv, ki zahteva številna multidisciplinarna znanja, posebne vešcine, ki jih posedujejo usposobljeni ocenjevalci vrednosti nepremicnin. Težave na­stanejo pri izbiri vrednosti, ki se uporabljajo pri analizi, saj te vplivajo na koncno vrednost nepremicnine, vrednotenje pa je mocno odvisno tudi od subjektivnega odnosa ocenjevalca, zahtev investitorja itd. Osnovna pojma, obravnavana v clanku, sta ocena vrednosti nepremicnin in ocena vrednosti podjetja. Nepremicnina je opredmeteno osnovno sredstvo, katerega tržna vrednost se ocenjuje s tremi metodami. Pri primerjalni metodi se nepre­micnine primerjajo glede na skupne znacilnosti, prihodkovna metoda se uporablja za nepremicnine, katerih namen je ustvar­janje dohodka, in stroškovna za tiste, pri katerih ni mogoce uporabiti prvih dveh. Cilj vseh teh metod je dolociti tržno vrednost nepremicnin. Pri vrednotenju podjetja je izjemno pomembno, da pravilno razumemo pomen nepremicnine v lasti podjetja, saj se vrednost nepremicnine v racunovodskih izkazih izkazuje s stroškom nabavne vrednosti nepremicnine, zmanjšanim za predpisano amortizacijsko stopnjo, ki ne izraža realne (tržne vrednosti) nepremicnine. Knjigovodska vrednost ni enaka tržni vrednosti, zato je treba vrednost nepremicnine prilagoditi vrednosti, ki kar najbolje izraža tržno vrednost na podlagi tržnih in drugih podatkov. V clanku so predstavljeni odgovori na hipoteze, postavljene v magistrskem delu Utjecaj procjene tržišne vrijednosti nekretnina kod procjene vrijednosti trgovackih društava (sln. Vpliv ocene tržne vrednosti nepre-micnin pri oceni vrednosti podjetij). I. JAVOROVIC 2 Pomembnost nepremicnine pri oceni vrednosti podjetja Sredstva podjetja so eden od treh osnovnih racunovodskih poj­mov in so sestavni del racunovodskih izkazov. Bilanca stanja je racunovodski izkaz sredstev podjetja, obveznosti in kapitala za dolocen dan, na katerega velja osnovno pravilo bilance stanja: sredstvo = obveznosti + kapital. Iz tega sledi, da vecja ko so sredstva podjetja, vecja bo vrednost njegove glavnice. Vsako podjetje ima premoženje, vendar pa je struktura tega odvisna od njegovih dejavnosti. Sredstva se na podlagi casa uporabe delijo na dolgorocna in kratkorocna. Dolgorocna sredstva ima­jo življenjsko dobo daljšo od leta dni, kratkorocna pa do leta dni. Nepremicnine se lahko opredelijo kot dolgorocna osnovna sredstva ali kot kratkorocna sredstva pod postavko dolgorocna opredmetena osnovna sredstva, namenjena prodaji. Med os­novna opredmetena sredstva spadajo nepremicnine, ki imajo fizicno ali materialno obliko, jih podjetje uporablja v poslu in niso namenjene prodaji. V tem primeru jih podjetje uporablja za operativne ali neoperativne namene. Za operativni namen gre, kadar je na primer dejavnost podjetja oddajanje prostorov, prihodki od najemnin pa so glavni vir poslovanja. Nepremic­nine, ki jih podjetje uporablja pri poslu, na primer poslovne stavbe, pa so pri vrednotenju podjetja prikazane kot neopera­tivna sredstva. To je treba lociti zaradi predvidenih denarnih tokov, ki se uporabljajo pri vrednotenju podjetja. Med kratko­rocna sredstva za prodajo spadajo nepremicnine, za katere se pricakuje hitra prodaja. Prodaja prinaša podjetju dobicek, zato lahko podjetje, ki ima presežek poslovnega prostora in ga želi prodati, to sredstvo prekvalificira iz dolgorocnih opredmete­nih osnovnih sredstev v kratkorocna. V podjetjih, dejavnost katerih je gradbeništvo, so zgrajene stavbe in stanovanja zaradi narave njihovega poslovanja kratkorocna sredstva. Vrednost nepremicnine vpliva na vrednost podjetja. Ce vre­dnost nepremicnine predstavlja velik del v bilanci podjetja, bo pomembno vplivala na vrednost podjetja. Nepremicnina lahko poveca vrednost podjetja, ce je njena tržna vrednost vecja kot knjigovodska oziroma kot stroški pridobitve. Kadar pa cene na nepremicninskem trgu padajo, je tržna vrednost nepremicnine manjša kot njena knjigovodska vrednost, zato je treba vrednost nepremicnine prilagoditi njeni realni tržni vrednosti, kar vpli­va tudi na zmanjšanje vrednosti podjetja. Namen vrednotenja nepremicnine je odvisen od narocnika, torej podjetja ali vlagatelja, ta pa se za vrednotenje najpogosteje odloci zaradi nakupa osnovnih opredmetenih sredstev (tovar­ne, poslovni prostori), zastavitve nepremicnine, ko podjetje prevzame posojilo, ocenitve vrednosti premoženja pri statusni spremembi podjetja, ocenitve vrednosti nepremicnin pri vre­dnotenju temeljne vrednosti podjetja, postopka ureditve stavb­nega zemljišca ali prodaje dela neoperativnih sredstev podjetja. Nepremicnine je mogoce deliti glede na namen, zaradi katerega se vrednotijo, in tako je za potrebe financnega porocila njihova klasifikacija taka (Štefancic, Stojevic, 2017): 1. Nepremicnina za potrebe poslovanja je nepremicnina v lasti podjetja ali v najemu, ki se uporablja v proizvodnji, pri nabavi blaga, izvajanju storitev ali za administrativne namene. Taka nepremicnina je del rednega poslovanja, lahko pa je operativna ali neoperativna. 2. Nepremicnina za ustvarjanje dohodka ali kapitalskega dobicka je nepremicnina v lasti podjetja ali v najemu, ki je namenjena pridobivanju dobicka ali dvigovanju vrednosti podjetja in se ne uporablja za proizvodnjo ali prodajo. Taka nepremicnina ni del obicajnega poslovanja niti del operativnega poslovanja podjetja. 3. Nepremicnina, ki glede na potrebe podjetja in operativ-no uporabo pomeni presežek ter je obicajno predvidena za prodajo. 4. Nepremicnina, namenjena prodaji, je opredeljena kot del kratkotrajnih sredstev in je bila kupljena za trgovanje. 5. Nepremicnina, namenjena zakupu. Pri vrednotenju nepremicnin v okviru vrednotenja podjetij je najprej treba upoštevati, za kaj se nepremicnina uporabl­ja v podjetju. Ali se uporablja kot operativno sredstvo (npr. prodajalna, proizvodna hala, hotel ipd.) ali kot neoperativno (npr. ce podjetje ukvarja z neko dejavnostjo, hkrati pa ima v lasti nepremicnino, ki jo daje v najem drugim, ali stanovanje lastnika podjetja, ki je vneseno v kapital podjetja, ipd.). Ce je nepremicnina del operativnih sredstev, se njena vrednost upošteva pri vrednosti podjetja (npr. za hotelski objekt, ki se uporablja za posel, se denarni tokovi, ki izhajajo iz posla, priš­tejejo dinamicni vrednosti nepremicnine). Ce nepremicnina ni del operativnih sredstev, se operativna vrednost podjetja (brez nepremicnine) doloca loceno na podlagi predvidenih denar­nih tokov iz poslovanja, ocenjena vrednost nepremicnine pa se doda tej operativni vrednosti, da se dobi vrednost celotnega kapitala (operativnega in neoperativnega), vloženega v podjet­je. Nadaljnji postopek vrednotenja poteka obicajno. Drugacen pristop k vrednotenju nepremicnin je mogoc, ce podjetje opravlja posel v nepremicnini na izjemni lokaciji (pi-sarniški prostori). Ce lahko podjetje isti posel opravlja na kateri koli drugi (cenejši) lokaciji (npr. racunovodsko podjetje ali ar­hitekturni biro), je bolje, da se vrednost pisarniških prostorov ovrednoti loceno in se stroškom poslovanja podjetja dodajo ocenjeni stroški za najem prostora na neki drugi lokaciji. V tem primeru ocena ponovno sestoji iz dveh delov – iz denar­nega toka iz poslovanja (v katerem so vkljuceni stroški najema na drugi lokaciji) in loceno ocenjene vrednosti nepremicnine. Druga možnost je, da vrednotenje opravimo brez popravka, tj. da denarni tokovi podjetja že izražajo vrednost nepremicnine, vendar to obicajno ni priporocljivo, ker gre za oportunitetni strošek. Ocena vrednosti nepremicnin v lasti podjetja 3 Postopek vrednotenja nepremicnine Postopek vrednotenja nepremicnine vkljucuje dolocitev name-na vrednotenja, dolocitev naloge ocenjevalca vrednosti nepremic­nin, izbiro osnove, izbiro metode vrednotenja, pridobivanje podatkov, analizo, prikaz rezultatov in dokumentiranje (Uhlir, Majcica, 2016). Pri vrednotenju nepremicnine je najprej treba opredeliti namen tega. Tega navede narocnik, ocenjevalcu pa pomaga pri izbiri postopkov za vrednotenje in pri pridobivanju podatkov, ki jih potrebuje za uspešno vrednotenje. Z oprede­litvijo namena se doloci vrsta pravnega posla, zaradi katerega se opravlja elaborat. Dolocitev naloge ocenjevalca je naslednji korak pri vrednotenju, v okviru katerega da narocnik ocenjevalcu na­vodila za vrednotenje, ki vsebujejo prostorsko opredelitev ne­premicnine, datum ugotavljanja njene kakovosti in datum, na katerega bo opravljeno vrednotenje. V naslednjem koraku sledi izbor osnove za vrednotenje, ki se doloci na podlagi namena in naloge ocenjevalca. Izbere se najustreznejša osnova, vcasih pa za vrednotenje zadošca že osnova, dolocena s predpisi. Osnova za vrednotenje je tržna vrednost nepremicnine, ki se oblikuje ob upoštevanju predpisanih metod vrednotenja nepremicnin. Po-datki, vzeti s prostega trga, vedno temeljijo na tržni vrednosti. Ce se podatki pridobijo pri investitorju, dobimo investicijsko vrednost, ki ni odvisna od metode, po kateri je pripravljen izra-cun. Izbor metode vrednotenja je odvisen od vrste vrednotene nepremicnine, namena vrednotenja, razpoložljivih informacij, osnove, naloge in poslovne prakse. Z zakonom je doloceno, katere metode se glede na razpoložljive podatke uporabljajo pri vrednotenju dolocenih nepremicnin. Za izdelavo ocene vrednosti nepremicnin se uporabljajo te predpisane metode: • primerjalna metoda, • prihodkovna metoda, • stroškovna metoda. Za natancnejšo opredelitev metod, ki se uporabljajo pri vred­notenju nepremicnin, se na Hrvaškem uporablja pravilnik o metodah vrednotenja nepremicnin (hrv. Pravilnik o metodama procjene vrijednosti nekretnina). 4 Vrednotenje nepremicnin z izbranimi metodami vrednotenja Primerjalna metoda se uporablja za nepremicnine, ki izpolnju­jejo te tri pogoje (Uhlir, Majcica, 2016.): • Vrednost nepremicnine se ocenjuje na podlagi vsaj treh primerjalnih transakcij, opravljenih na trgu. Ce imamo na voljo dovolj kupoprodajnih cen, se lahko pri primerjavi uporabijo kupoprodajne cene nepremicnin z drugih po­dobnih obmocij, ki imajo dovolj primerljivih znacilnosti kot vrednotena nepremicnina – t. i. indeks razvitosti (2. stavek 35. clena hrvaškega pravilnika o metodah vredno­tenja nepremicnin). • Vrednotena nepremicnina mora imeti dovolj podobnih znacilnosti s primerjano nepremicnino, da za interkvalita­tivno izenacevanje uporabljenih odbitkov in dodatkov ne presega 40-odstotne izstopne vrednosti, s cimer se doseže zanesljivost metode. Manjši ko je odstotek prilagoditve, vecja je zanesljivost, pri vecjih pozidanih zemljišcih pa vecja stopnja heterogenosti vpliva na vecja odstopanja. • Uporabljeni podatki na dan vrednotenja ne smejo biti stari vec kot štiri leta (casovna prilagoditev). Osnova prihodkovne metode je uporaba diskontiranih prihod­njih denarnih prihodkov nepremicnin na sedanjo vrednost. Metoda neposredne kapitalizacije izhaja iz razmerja med eno­letnim donosom nepremicnine in vrednostjo nepremicnine, ki se izpeljeta iz realiziranega prometa nepremicnin, izrazi pa se s pomocjo obrestne mere za nepremicnine V izracun se vnese predviden preostanek življenjske dobe nepremicnine. V nadaljevanju bomo prikazali ocenitev tržne vrednosti nepre-micnin podjetja XY d. o. o. z uporabo razlicnih predpisanih metod (primerjalna, prihodkovna in stroškovna). Prikazali bomo, kako lahko uporaba razlicnih metod spremeni bilanco in vpliva na vrednost podjetja, tj. lastniškega kapitala. Pri vred­notenju nepremicnine smo uporabili zaupne tržne podatke, ki smo jih prejeli od pooblašcenega ocenjevalca nepremicnin iz hrvaške baze podatkov eNekretnine in so dostopni samo poob­lašcenim osebam, in podatke, ki smo jih prejeli od pooblašce­nih oseb podjetja XY, ki je lastnik vrednotenih nepremicnin. Vrednotenje je za vse nepremicnine potekalo enako, ker se je ocenjevala skupna vrednost kapitala podjetja in v okviru tega nepremicnine v njegovi lasti. Ker so vse nepremicnine v Zagrebu, se splošen prikaz vred­nostnih zakonitosti na trgu nepremicnin navezuje in vpliva enako na vse nepremicnine v lasti podjetja, enako pa velja tudi za makrolokacijo. Cene nepremicnin na Hrvaškem še vedno nekoliko padajo glede na doseženo ceno in obmocje celotne države, kar je mogoce pripisati slabemu povpraševanju, ki je po­sledica neenakega gospodarskega razvoja in slabe kupne moci. Razlogi za povprecen padec cen izvirajo iz tega, da na Hr-vaškem – razen na omenjenih obmocjih – ni povpraševanja po nepremicninah, kar je posledica neenakomernega razvoja gospodarstva in nizke kupne moci. Niti v Zagrebu cene ne rastejo na vseh obmocjih, temvec samo na tistih, ki so na dobrih lokacijah za stanovanja in so zanimiva za turiste, zato veljajo za dobro naložbo. (Ranilovic, 2017, internet) Ceprav se je ob vstopu Hrvaške v EU pricakoval pozitiven vpliv na razvoj hrvaškega gospodarstva in nepremicninski trg, zaradi strukturnih težav ti vplivi še vedno niso opazni. 100 I. JAVOROVIC Pomanjkanje tujih naložb in nakupov nepremicnin je mogoce pripisati »neustreznemu podjetniškemu vzdušju na Hrvaškem«, tj. visokim davkom in pravni negotovosti, zaradi katerega se tuji vlagatelji še vedno ne odlocajo za sodelovanje v nepremicninskih projektih. V clanku bosta prikazani vrednotenji dveh vrst nepremicnin v lasti podjetja, in sicer zemljišcu s parkirnimi površinami in poslovne stavba. Za tretjo nepremicnino v lasti podjetja – sta­novanje, ki je tudi vkljuceno v oceno vrednosti podjetja –, je bila prav tako uporabljena primerjalna metoda, vendar pa vred­notenja te v clanku nismo prikazali, ker gre za enak postopek kot pri vrednotenju zemljišca. 4.1 Vrednotenje nepremicnine – zemljišce Prva nepremicnina v lasti XY d. o. o., ki se vrednoti, je ze­mljišce s parkirnimi površinami, za katero se po zakonu kot za vsa nepozidana zemljišca pri vrednotenju lahko uporablja le primerjalna metoda. S primerjavo vrednotenega zemljišca z zemljišcem, ki je na isti lokaciji in podobne velikosti, se naj­verodostojneje doloci tržna vrednost, ker glede na to, da gre za nepozidano zemljišce, ni veliko razlikovalnih znacilnosti. Pri tej metodi je zelo pomembna pravilna uporaba podatkov o primerjanih nepremicninah. Ti vkljucujejo realne kupoprodaj­ne cene primerjanih nepremicnin, ki stojijo blizu vrednotene nepremicnine ali imajo vsaj podoben tržni položaj. Z vredno­teno nepremicnino se primerjajo nepremicnine, ki so bile pro-dane in/ali so trenutno na trgu. Ker nobena nepremicnina ni popolnoma enaka, se za cim natancnejšo oceno tržne vrednosti primerjajo štiri podobne nepremicnine. Postopek primerjave je opisan v nadaljevanju (Uhlir, Majcica, 2016): 1. Najprej se dolocijo nepremicnina, ki bo vrednotena, in vse njene znacilnosti (datum ugotavljanja kakovosti nepremicnine, datum vrednotenja, posebne znacilnosti nepremicnine, splošna vrednostna razmerja). 2. Dolocitev pomembnih dejstev primerjanih nepremicnin na podlagi dostopnih podatkov. 3. Pretvorba vrednosti na skupni imenovalec z uporabo pretvorbenih koeficientov (casovna in kakovostna izena-citev), ker se nepremicnine medsebojno razlikujejo. 4. Izracun tržne vrednosti vrednotene nepremicnine z množenjem neto uporabne površine nepremicnine in vrednosti na kvadratni meter iz aritmeticne sredine pri­merjanih cen. Prilagoditve pri primerjanju se opravijo na podlagi podatkov o casovnem obdobju, v katerem se primerjane nepremicnine poskušajo prodati, lokaciji, velikosti in obliki zemljišca, in-frastrukturi, možnosti gradnje, coni gradnje ipd. Prilagajanje mora dati odgovor na vprašanje, kakšno ceno bi imela primer-jana nepremicnina, ce bi imela enake znacilnosti kot vrednote­na. Cena je dolocena glede na fizicne dimenzije v kvadratnih metrih. Treba je poudariti, da se prilagoditev vedno opravlja glede na primerjane nepremicnine. Ce so primerjane lastnosti slabše primerljive, se poveca vrednost primerjane nepremicnine, ker je ta »manj vredna« in je koeficient za preracunavanje nega­tiven % (–). Pozitiven (+) koeficient se uporablja, kadar imajo nepremicnine podobne lastnosti. V preglednici 1 je prikazan izracun tržne vrednosti zemljišca po primerjalni metodi. V prvem delu preglednice so navedeni podatki o primerjanih nepremicninah in njihove glavne zna-cilnosti. V drugem delu preglednice so splošne prilagoditve, ki vkljucujejo casovno prilagoditev, pravice na nepremicninah, tržne in prodajne pogoje ipd. Pri casovni prilagoditvi se s po­mocjo indeksnih nizov zmanjšajo razlike zaradi sprememb splošnih vrednostnih razmer na trgu. Na uradnih straneh Hr-vatske narodne banke se pridobijo podatki o indeksnih nizih (indeksi cen stanovanjskih nepremicnin). Po casovni prilago­ditvi se opravi fizicna prilagoditev, pri kateri se dolocijo rele­vantni koeficienti za preracunavanje zemljišca. Dolocena tržna vrednost zemljišca po vseh prilagoditvah znaša 185.985 evrov. 4.2 Vrednotenje nepremicnine – poslovna stavba Druga vrednotena nepremicnina je poslovna stavba v lasti XY d. o. o. Glede na dostopne tržne podatke, vrsto nepre­micnine in namen vrednotenja je vrednotenje opravljeno po poenostavljeni prihodkovni metodi – z neposredno kapitaliza­cijo prihodnjega donosa. Po hrvaških zakonih se ta metoda uporablja pri vrednotenju nepremicnin za najem, gospodarskih in drugih nepremicninah, katerih namen je ustvarjanje prihod­ka. Metodo smo uporabili, ker smo pridobili najvec podatkov o dogovorjenih zakupih podobnih nepremicnin, oglaševanih za najem na trgu, in tudi zaradi podatkov o dogovorjenem zakupu za del navedene stavbe, ki je uporabljen v izracunu. Pogodba o zakupu dela poslovne stavbe je sklenjena za najem enote po ceni 9,6 EUR/m2. Cena iz pogodbe o zakupu je bila uporabl­jena v izracunu cistega prihodka, ker ni bistvenega odstopanja od prihodka od najema, doseženega na trgu. Stroški gospodarjenja so obicajni letni izdatki za vzdrževan­je nepremicnine, ki nastanejo ob ustreznem gospodarjenju z nepremicnino in ob dovoljeni uporabi te. Stroški vsebuje­jo (44.–48. clen hrvaškega pravilnika o metodah vrednotenja nepremicnin): 1. stroške upravljanja nepremicnine (npr. stroške delovne sile in urejanja, stroške nadzora …), ki znašajo 2 % neto najemnine[3]; Ocena vrednosti nepremicnin v lasti podjetja Preglednica 1: Vrednotenje zemljišca nepremicnina ocenjena primerjalna 1 primerjalna 2 primerjalna 3 primerjalna 4 mesto Zagreb Zagreb Zagreb Zagreb Zagreb lokacija Palmoticeva ulica Voncinina ulica Klaiceva ulica Klaiceva ulica Jagiceva ulica Fizicne prilagoditve Splošne prilagoditve Podatki o nepremicninah nepremicnina zemljišce zemljišce zemljišce zemljišce zemljišce vrsta transakcije / kupoprodaja kupoprodaja kupoprodaja kupoprodaja datum transakcije 3Q2018 3Q2017 4Q2017 1Q2018 4Q2015 površina (m2) 415 602 47 23 47 cena (EUR) / 270.900 24.957 11.063 32.054 cena po m2 / 450 531 481 682 datum transakcije 3Q2018 3Q2017 4Q2017 1Q2018 4Q2015 indeks cen Hrvatske 112,2 106,5 110,5 112,2 98,6 narodne banke prilagoditev / 5,4 % 1,6 % 0,0 % 13,8 % prilagojena vrednost / 474,3 539,3 481 775,8 zemljiškoknjižno zemljiškoknjižno zemljiškoknjižno zemljiškoknjižno zemljiškoknjižno lastninske pravice lastništvo lastništvo lastništvo lastništvo lastništvo prilagoditev / 0% 0% 0% 0% casovna prilagoditev / 474,3 539,3 481,0 775,8 lokacijsko/gradbeno ne ne ne nene dovoljenje prilagoditev / 0% 0% 0% 0% lokacija dobra podobna malo boljša malo boljša podobna prilagoditev 0 % –5 % –5 % 0 % stranica od 1:2,5 stranica od 1:2,5 stranica od 1:2,5 oblika zemljišca vec kot 1:5 vec kot 1:6 do 1:5 do 1:5 do 1:5 prilagoditev / 0% 10% 10% 0% velikost zemljišca v m2 415,00 602,00 47,00 23,00 47,00 prilagoditev / 0 % –10 % –10 % –10 % dostop po cesti dober boljši boljši boljši boljši prilagoditev –5% –5% –5% – 5% komunalna ureditev da da da dada prilagoditev / 0% 0% 0% 0% dostop do javnega neposreden boljši boljši boljši boljši prometa prilagoditev / –10 % –10 % –10 % –10 % zanimivost zemljišca dobra boljša boljša boljša boljša prilagoditev / –10 % –10 % –10 % –10 % konfiguracija terena raven raven poševen poševen nepravilen (presek) prilagoditev / 0% 10% 10% 15% skupna prilagoditev –25 % –20 % –20 % –20 % indicirana vrednost na m2 448,2 355,7 431,5 384,8 620,7 površina nepremicnine v m2 415,00 vrednost na m2 v EUR 448,16 tržna vrednost v EUR 185.985 Vir: lastna raziskava 102 I. JAVOROVIC Preglednica 2: Izracun preostanka življenjske dobe stavbe Tabela FU A B C Izbrani FU = 1,5 1,5 1,5 1,5 S = 15 let ŽDS = 100 S/ŽDS = 15 % %ŽDS = 79 % PŽDS = %ŽDS*ŽDS (let) = 79 Vir: lastna raziskava Kategorija: poslovni prostori 4,5–6 % 5,5 % lega nepremicnine: dobra ali slaba 0,5 % Prilagoditev stopnje kapitalizacije: kakovost stavbe: povprecna gospodarski položaj: povprecen 0 % 0,5 % razvojni potencial: ne obstaja 0 % Skupaj: 6 % + 0,5 % + 0 % + 0,5 % + 0 % = 6,5 % Vir: lastna raziskava 2. stroške vzdrževanja (zaradi iztrošenosti/starosti nepre­micnine in podnebnih vplivov, zaradi katerih se podaljšu­je življenjska doba konstrukcije), ki so pavšalno doloceni, odvisno od preostanka predvidene življenjske dobe stavbe in kvadrature; 3. tveganja izgube najemnine/zakupnine (zaradi neizter­ljivosti placila najema/zakupa ali praznega prostora, namenjenega najemu/zakupu), ki za stanovanjske ne­premicnine znašajo 2 % neto najemnine, za gospodarske nepremicnine pa 4 % neto najemnine; 4. zagonske (režijske) stroške (npr. stroške za komunalne storitve, davek na nepremicnine …), ki jih praviloma placa najemnik/zakupnik in v njih niso vkljuceni stroški gospodarjenja, saj ne zmanjšujejo prihodka. Prvi korak pri prihodkovni metodi je ocena bruto prihodka, ki ga lahko doseže vrednotena nepremicnina. Nato se vrednotijo nezapolnjene zmogljivosti in višina stroškov, ki se odštejejo od potencialnega bruto prihodka, da se dobi neto prihodek. Po-tem se vrednost nepremicnine ocenjuje s pomocjo neposredne kapitalizacije. Operativni stroški se izracunajo kot odstotek po­tencialnega bruto prihodka, upoštevajoc razmerja, ki veljajo za podobne nepremicnine. Za izracun tržne vrednosti poslovne stavbe sta pomembna dva preliminarna postopka, in sicer izracun preostanka življenjske dobe stavbe (PŽDS) in izracun obrestne mere za nepremicnino (preglednici 2 in 3). Verjeten preostanek življenjske dobe stavbe se izracuna v skla­du z dolocili iz priloge 10 k hrvaškemu pravilniku o meto­dah vrednotenja nepremicnin, in sicer tako, da se uporabita faktor uporabe (FU) in relativna starost stavbe (S/ŽDS). Za izbrani FU se uporabi najslabša klasifikacija, ki po vseh merilih iz tabele (razdelek ŽDS) znaša 100 let (glede na prilogo 9 k hrvaškemu pravilniku o metodah vrednotenja nepremicnin je ocenjena življenjska doba za stanovanjske in poslovne stav-be (klasicna urbana gradnja v mestih 19. st.) 100–120 let). Na podlagi izracuna znaša razlika med ŽDS in PŽDS 21 let (ŽDS – PŽDS)[4]. Obrestna mera za nepremicnino (mera donosnosti/kapitaliza­cije nepremicnine) se doloca glede na vrsto nepremicnine, s katero se obicajno kapitalizira tržna vrednost nepremicnine. Za vrednoteno nepremicnino je bila izbrana 6,5-odstotna ob-restna mera (preglednica 3). Vrednosti za posamezna merila so povzete po prilogi 13 k hrvaškemu pravilniku o metodah vrednotenja nepremicnin. Tako je npr. za lego nepremicnine uporabljena vrednost 0 %, ker je lega dobra do zelo dobra. Pri tem ima ocenjevalec možnost, da opredeli, ali je lega ne­premicnine boljša ali slabša. Enako so opredeljene tudi druge vrednosti. Vsota vseh vrednosti daje skupno obrestno mero za nepremicnino. Tako je bila za gospodarske razmere na Hrvaškem upoštevana obrestna mera 0,5 %, ki je višja kot povprecna obrestna mera, saj so po mnenju avtorice razmere v državi slabše. Prihodkovna vrednost (PV) nepremicnine je izracunana s po­enostavljeno prihodkovno metodo po formuli: PV = LP × M. (3. stavek 41. clena hrvaškega pravilnika o metodah vredno­tenja nepremicnin). Ocenjena prihodkovna vrednost poslovne stavbe znaša 624.146,74 evra oziroma 1.532 evrov na kvadratni meter uporabne površine nepremicnine. Cisti letni prihodek nepremicnine (LP) se izracuna tako, da se od tržnega bruto prihodka od najema (bruto najemnina) odbijejo vsi stroški gospodarjenja. Tak neto prihodek se kapi­talizira z izstopnim faktorjem kapitalizacije (multiplikator M), ki se izracuna iz obrestne mere za nepremicnino in preostanka življenjske dobe nepremicnine. Poenostavljena prihodkovna Ocena vrednosti nepremicnin v lasti podjetja Preglednica 4: Vrednotenje poslovne stavbe Bruto najemnina 407,3 9,6 3.910,08 letno skupaj: 46.921 (a) izracun PG – cisti priho-upravljanje: 2 % –938,42 dek nepremicnine vzdrževanje: 8 EUR/m2 –3.258,40 tveganje izgube najemnine: 4 % –1.876,84 letni stroški skupaj: 6.074 cisti letni prihodek (LP) 40.847 PŽDS 79 let (b) izracun M obrestna mera za nepremicnino 6,5 % Multiplikator (M) 15,28 (c) LP x M kapitalizirani cisti prihodek 624.147 Prihodkovna vrednost 624.147 Prihodkovna vrednost na m2 NPM 1.532 Vir: lastna raziskava metoda se uporablja, ce je diskontirano vrednost zemljišca mogoce zanemariti pri predvidljivem preostanku življenjske dobe nepremicnine (PŽDS), to je kadar je ta daljši od 50 let. Pri vrednoteni nepremicnini PŽDS znaša 79 let, kar pomeni, da vrednost zemljišca postaja zanemarljiva v razmerju do pri­hodkovne vrednosti brez zemljišca. 5 Vpliv ocenjenih tržnih vrednosti nepremicnin Podjetje XY ima v aktivi bilance obravnavane nepremicnine navedene kot del osnovnih opredmetenih sredstev vecje vred­nosti, njihova vrednost pa se izkazuje s stroškom nabavne vrednosti. Od trenutka uporabe nepremicnine se zanjo zara-cunava amortizacija, ki pomeni za podjetje strošek, s katerim se zmanjšuje knjigovodstvena vrednost nepremicnine. Upo­rabljene amortizacijske stopnje za osnovna sredstva so samo racunovodski približek uporabe osnovnih sredstev, za katerega ni nujno, da izraža realno (tržno) zmanjšanje vrednosti. Knji­govodska vrednost ni enaka kot tržna vrednost, zato jo je treba prilagoditi na vrednost, ki kar najbolj izraža tržno vrednost. V tem delu se vrednoti vpliv precenjenih tržnih vrednosti ze­mljišca in poslovne stavbe na cista sredstva (lastniški kapital) podjetja XY. Pri vrednotenju lastniškega kapitala podjetja smo uporabili metodo diskontiranih prostih denarnih tokov in metodo pri­lagojene knjigovodske vrednosti. Metoda diskontiranih prostih denarnih tokov temelji na predvidevanju poslovanja v prihod­nosti. Upoštevajoc vrednosti, dobljene pri vrednotenju, so vstopne postavke prilagojene knjigovodske vrednosti podjetja. V tem delu clanka bo prikazano, kako te vrednosti nepremic­nin spremenijo bilanco, tj. vrednost podjetja. Neoperativna sredstva podjetja tvori prav tržna ocena vrednosti nepremic­nin – zemljišca s parkirnimi prostori, stanovanja in poslovne stavbe. Glede na to, da gre za osnovna opredmetena sredstva, ki ne ustvarjajo operativnih prihodkov, se njihova vrednost pri metodi diskontiranih prostih financnih tokov posebej prišteje znesku ocene. V nasprotju s stanovanjem in zemljišcem je edina nepremicnina, ki delno ustvarja prihodek, poslovna stavba s poslovnimi prostori, ki se oddajajo po od 9,6 EUR/m2. Zato se cetrtina vrednosti pojmuje kot neoperativna sredstva. Na podlagi navedenega znaša skupna vrednost podjetja, tj. njego­vega lastniškega kapitala, 1.656.409 evrov. Metoda prilagojene knjigovodske vrednosti je staticna metoda, ki delno upošteva tržne vrednosti za postavke, tržno vrednost katerih je mogoce relativno zanesljivo ugotoviti, namesto pre­teklih (nabavnih) vrednosti. Zato se s to metodo posamezne postavke sredstev in obveznosti prilagodijo vrednosti, ki kar najbolj izraža tržno vrednost, in sicer na podlagi tržnih in dru­gih vstopnih podatkov. Na primer uporabljene amortizacijske stopnje za osnovna sredstva so samo racunovodski približek uporabe osnovnih sredstev, ki ne izraža nujno realnega (tr­žnega) zmanjšanja vrednosti. Razliko med tržno prilagojeno vrednostjo celotnih sredstev in tržno prilagojeno vrednostjo obveznosti izraža prilagojena (tržna) vrednost lastniškega ka­pitala. Eden od razlogov za prilagoditev je, da stanje na dolo-ceni datum prikazuje pretekle podatke, vrednosti, prikazane v bilanci stanja, pa se ne ujemajo s tržnimi cenami. 104 I. JAVOROVIC Preglednica 5: Vrednotenje lastniškega kapitala podjetja stopnja rasti FCFF po 10. letu (g) FCFF 2,50 % koncni strošek WACC po 10. letu (WACC) TV 10,21 % koncna vrednost podjetja ob koncu 10. leta (TV) 1.578.471 EUR PV koncne vrednosti podjetja (PV) 597.195 EUR PV (FCFF) 1...10 579.637 EUR PV (FCFF) 11...8 597.195 EUR EV (enterprise value): vrednost operativnih sredstev P 1.176.832 EUR – manjšinski interesi (pri konsolidaciji) 0 EUR + .neoperativna sredstva 492.874 EUR tržna vrednost pisarniškega prostora, Palmoticeva ulica 624.147 EUR tržna vrednost parkirnega prostora, Palmoticeva ulica 185.985 EUR tržna vrednost stanovanja, Palmoticeva ulica 111.651 EUR – tržna vrednost dolga (15. 9. 2018) 13.297 EUR Vrednost lastniškega kapitala 2.604.786 EUR Vir: lastna raziskava Preglednica 6: Bilancna in tržna vrednost sredstev Bilanca 15. 9. 2018 poslovna stavba 31.023 EUR zemljišce s parkirnimi površinami 137.823 EUR stanovanje 238.478 EUR Skupaj 407.324 EUR Prilagojena bilanca 15. 9. 2018 poslovna stavba 624.315 EUR zemljišce s parkirnimi površinami 225.144 EUR stanovanje 111.652 EUR Skupaj 691.111 EUR Vir: lastna raziskava Prvi korak pri dolocanju vrednosti lastniškega kapitala s to metodo je prilagoditev vrednosti osnovnih opredmetenih sredstev podjetja (nepremicnin) na njihovo tržno vrednost. Iz preglednice 6 je razvidno, da znaša skupna knjigovodska vrednost nepremicnin 407.324 evrov, kar je kot 50 % ocenje­ne tržne vrednosti nepremicnin, ki znaša 921.783 evrov. Tako velika razlika izhaja iz vrednosti poslovne stavbe. Medtem ko bilancna vrednost stavbe znaša 31.023 evrov, je njena tržna vrednost ocenjena na 624.147 evrov. Visoke amortizacijske stopnje se izražajo v nižji knjigovodski vrednosti. Nasprotno pa je visoka tržna vrednost posledica zanimive lokacije, pri­merne za najem poslovnih prostorov, in ugodne najemnine. Pri zemljišcu, drugi nepremicnini v lasti podjetja, se vrednosti ne razlikujeta bistveno, saj se za zemljišce po hrvaškem zakonu o racunovodstvu ne zaracunava amortizacija, zato ni vecjih razlik med tržno in knjigovodsko vrednostjo. Vecja tržna vrednost izhaja iz zanimivosti lokacije, boljših razmer na trgu in dejstva, da je družba kupila zemljišce v ugodnem casu in pod ugodnimi pogoji. Pri stanovanju, tretji nepremicnini v lasti podjetja, je ocenjena tržna vrednost veliko nižja kot bilancna. Stanovanje je bilo kupljeno po premijski ceni v casu gospodarske rasti in financnega razcveta, kar se izraža v njegovi »visoki« bilancni vrednosti. Ta razlika je lahko za podjetja sporna, saj je težko do-kazati, da je realna (intrinzicna) vrednost stanovanja 111.651 evrov. Ta vrednost je rezultat ocene in ne natancne vrednos-ti. Iz tega izhaja, da bi bila na podlagi prilagoditve vrednosti samo vrednost nepremicnine ob predpostavki ceretis paribus preostalih postavk vrednost podjetja vecja za 283.787 evrov, s cimer bi vrednost lastniškega kapitala znašala 1.314.452 evrov. Potrdilo se je, da se bilancna vrednost nepremicnin razlikuje od tržno ocenjene vrednosti nepremicnin. Vzrok za to izhaja iz dejstva, da bilancna oziroma knjigovodska vrednost izraža preteklo vrednost nepremicnin glede na stroške pridobitve (cene, ki je bila takrat placana), medtem ko tržna vrednost izraža aktualno trenutno vrednost glede na razmere na trgu. Po metodi prilagojene knjigovodske vrednosti je vrednost lastniškega kapitala podjetja XY 993.024 evrov. Vrednost last-niškega kapitala, dobljena s to metodo, izraža samo minimalen prag vrednosti lastniškega kapitala, ker se vrednost doloca na podlagi nekdanjih podatkov, neupoštevajoc nacelo trajnosti poslovanja niti rast podjetja v prihodnosti. 5.1 Primerjava metod vrednotenja podjetja Pri vrednotenju smo uporabili dve metodi. Z metodo diskon­tiranja pricakovanih prostih denarnih tokov je bila poštena Ocena vrednosti nepremicnin v lasti podjetja vrednost kapitala v lasti podjetja dolocena na 2.604.786 evrov. Z uporabo metode prilagojene knjigovodske vrednosti, ki služi kot referenca najnižjega praga vrednosti, je poštena vrednost kapitala v lasti podjetja znašala 993.024 evrov. Metoda diskontiranih denarnih tokov (DCF) se uporablja pri kupoprodaji delnic, kadar prodajalcu ni nujno treba prodati delnic in razmišlja, ali je glede na prihodnje financne tokove smiselno, da ostane lastnik. S to metodo se doloca intrinzicna vrednost podjetja, ker temelji na predvidevanju in oceni us-pešnosti operativnega poslovanja podjetja. Uporablja se, kadar se vrednoti podjetje, ki trajno posluje in namerava tudi v pri­hodnosti poslovati po nacelu delujocega podjetja. Na oceno pomembno vplivajo subjektivna percepcija ocenjevalca in na­povedi prihodnosti, kar se kaže v ocenjenih denarnih tokovih in stopnji rasti. Zaradi navedenega je najvecji problem tega modela to, da je uspešen toliko, kolikor so uspešno ocenjeni njegovi vložki. Metoda prilagojene knjigovodske vrednosti se uporablja pri kupoprodaji delnic, ce se prodajalec odloci, da bo prodal pod-jetje. Je statisticna metoda za vrednotenje, zato je vrednost last-niškega kapitala manjša kot tista, ki je bila dobljena z metodo diskontiranih denarnih tokov. Uporablja se v primerih likvi­dacije in stecaja, pri katerih je zaradi hitrega postopka prodaje ocenjena vrednost vedno nižja. 6 Sklep Za ucinkovito razpolaganje z nepremicninami in upravljanje teh je treba poznati tudi njihovo vrednost. V praksi je na vo­ljo vec metod in postopkov vrednotenja nepremicnin, zaradi cesar prihaja do razlicnih vrednosti nepremicnin, kar povzroca zmedo pri narocnikih ocen vrednosti nepremicnin in drugih udeležencih, ki uporabljajo te informacije. Vzrok za tako stanje je subjektivna svoboda, ki jo ima ocenjevalec pri vrednotenju. Prevladuje prepricanje, da je ocena vrednosti nepremicnine samo ocena in ne natancno dolocen znesek. Potrebujemo metodo, ki bi omogocala dolocitev kar najbolj trajnih in ne­spremenljivih vrednosti nepremicnin, s cimer bi se doseglo pregledno poslovanje na nepremicninskem trgu ter ustvarila pravna varnost za vlagatelje in prodajalce nepremicnin ter tudi pravna varnost pri razlastitvi in sodnih postopkih. Realna vrednost nepremicnine se doseže na trgu s tem, ko se stranki, ki sodelujeta v postopku izmenjave in nista pod casovnim pritiskom za prodajo/nakup, strinjata o vrednosti nepremicnine. Ocena vrednosti nepremicnine je vedno samo ocena in stvar družbenega dogovora je, katera vrednost bo ob-veljala za sprejemljivo. Ne nazadnje je trg tisti, ki oceno sprej-me ali zavrne. Tako za vrednost, ki jo je dolocil pooblašceni ocenjevalec vrednosti nepremicnin, ni nujno, da je sprejeta, niti ocenjevalcu zaradi njenega odstopanja ni treba odgovarjati. Ta clanek povezuje poznavanje dveh strokovnih podrocij – de­javnost vrednotenja nepremicnin in vrednotenje podjetij. Kdor se ukvarja z vrednotenjem, mora opraviti izpit in pridobiti li­cenco, kar pomeni, da poseduje zahtevana strokovna znanja. Pooblašceni ocenjevalec nepremicnin ima najpogosteje konca-no gradbeno ali ekonomsko fakulteto, vrednotenje podjetij pa opravljajo strokovnjaki, ki so se izobraževali na podrocju financ in so pridobili certifikat CFA. Tako se pogosto dogaja, da pri vrednotenju nepremicnine zaradi dolocanja vrednosti podjetja velikokrat prihaja do nesporazumov in nejasnosti med obema strokama. Z medsebojnim sodelovanjem in dopolnjevanjem obeh strok bi pripomogli k razvoju trga nepremicnin in in-vesticijskih naložb in tudi k izboljšanju splošnih gospodarskih razmer. Ivona Javorovic, mag. prav. in manag. neprem. magistrantka Evropske pravne fakultete Nove univerze, Katedra za pravo in management nepremicnin, Ljubljana E-pošta: ivona9900@gmail.com Opombe [1] Zaradi anonimnosti podatkov je družba oznacena z oznako XY. [2] Vse vrednosti so preracunane iz hrvaških kun v evre po tecaju, ki ga je 15. septembra 2018 dolocila Hrvatska narodna banka. Po njem je vrednost 1 evra znašala 7,43 hrvaške kune. [3] Neto najemnina je najemnina, v kateri niso vkljuceni obratovalni stroški. [4] S = starost stavbe, ŽDS = življenjska doba stavbe v letih, PŽDS = preostanek življenjske dobe stavbe v letih. Viri in literatura Štefancic, D., in Stojevic, I. (2017): PBZ nekretnine – 2017/03 – Pravilnik i procedure procjena vrijednosti nekretnina, str. 18. Uhlir, Ž., in Majcica, B. (2016): Prirucnik za procjenu vrijednosti nekretni­na, Zagreb: Društvo gradevinskih inženjera Zagreb, str. 29, 86–92, 93 in 108. Verner, V. (1936): Pravilnik opcine grada Zagreba za procjenu nekretni­na, Zagreb: Opcina Grada Zagreba. Lovrincevic, Ž., in Vizek, M. (2008): Determinantne cijene nekretnina u Republici Hrvatskoj I potencijalni ucinci liberalizacije tržišta nekretnina. Ekonomski pregled, let. 59, št. 12. Internet 1: Burza nekretnina (2018), 3. 7. 2018. BN Komentar. Dostopno na: https://www.burza-nekretnina.com/statistike, sneto 22. 8. 2018. Internet 2: Damodaran, A.: Estimating Growth. Dostopno na: https:// people.stern.nyu.edu/adamodar/pdfiles/eqnotes/dcfgrowt.pdf, sneto 20. 8. 2018. 106 I. JAVOROVIC Internet 3: Ranilovic, D. (2016): Tržište nekretnina u Hrvatskoj. Dostop-no na: https://www.hgk.hr/documents/prezentacija-trziste-nekretni­na-u-rh58944a8a4c51d.pdf, sneto 22. 8. 2018. Internet 4: Uhlir, Ž. (2017): Zakon o procjeni vrijednosti nekretnina i pripadajuci pravilnici –predavanje, Zagreb: Zbornik radova s 24. foru-ma poslovanja nekretninama. Dostopno na: https://www.hgk.hr/do­cuments/predavanje-uhlir58aabd6e5b7be.pdf, sneto 28. 8. 2018. Internet 5: Google maps. Dostopno na: https://www.google.com/maps, sneto 22. 8. 2018. Internet 6: Državni zavod za statistiku. Dostopno na: https://www.dzs. hr/Hrv_Eng/publication/2012/SI-1468.pdf. Pravilnik o metodama procjene vrijednosti nekretnina, Narodne novine, št. 105/2015. Zakon o procjeni vrijednosti nekretnina, Narodne novine, št. 78/2015. 107 Rok JEREB Pravne osnove za izvedbo sanacije vecstanovanjskega objekta z enotno gradbeno financno pogodbo Današnji cas je cas izjemno hitrega napredka na številnih podrocjih. Površnemu ocesu se v tem casu lahko hitro zazdi, da le naša mesta in stavbe v njem ostajajo spomeniki casa. Seveda to ne drži, dogaja se veliko manjših izboljšav in popravkov, vendar je za velike premi­ke treba poiskati nove nacine pristopa k celoviti prenovi objektov. V okviru bistvenih sestavin enotne pogodbe in na primeru dobre 1 Uvod Danes je zavedanje o zdravem nacinu življenja in zmanjševan­ju vpliva posameznika na okolje ena od pomembnejših tem. Posamezniki želimo živeti kakovostno, pri tem pa kar najmanj obremenjevati okolje, zato so prenove starejših objektov vsa­kdanja stalnica. Stanovanjski fond je namrec dosegel tocko, ko so potrebna visoka vlaganja za ohranitev funkcionalnosti objektov. Vecina stanovanj je bila v prejšnji državi zgrajena med letoma 1946 in 1985. Šlo je za obdobje, v katerem je socialisticna dr­žava gradila stanovanja za svoje delovno ljudstvo. Ta stanovanja so bila takrat projektirana moderno in so nudila casu ustrezno raven bivanja. Od tedaj do danes je prišlo do velikih družbe­nih sprememb, ki se izražajo v nacinu življenja, delu, odnosu do družbe in odnosu do bivanja. Potrebe posameznika so se bistveno spremenile, zato nekdanji bivalni prostori danes ne zagotavljajo vec želene ravni bivanja. Starejši objekti, ki so bili grajeni v casu nizkih cen energentov, danes ne dosegajo želenih standardov glede porabe energije, zato so tudi stroški bivanja in energije v njih višji. Prav zato je treba spodbujati prenove objektov, s katerimi ob implementaciji sodobnih rešitev pove-camo udobje in zmanjšamo porabe energije. Prenova vecstanovanjskega objekta je še posebej zahteven izziv. Ne gre le za izziv tehnicne in gospodarske narave, vanj so vkl­juceni tudi stanovalci, upravniki in vsi, vpleteni v prenovo vec­stanovanjskega objekta. Izvedba sanacije v skladu z zakonodajo prakse bo v clanku predstavljen pristop k celoviti sanaciji objekta z enotno pogodbo. Kljucne besede: pogodba, celovita prenova, energetska sanacija, vecstanovanjski objekti in pravno ustrezno zahteva poznavanje razlicnih zakonodajnih podrocij. Celovita prenova vecstanovanjskega objekta je veliko financno breme, prav zato je treba razviti inovativne poslovne modele in ustrezne pravne podlage, ki omogocajo prilagodlji­vejše pristope k sanacijam. V nadaljevanju bom predstavil bistvene sestavine, ki so nujne v pogodbi za izvedbo celovite prenove vecstanovanjskega objek­ta. Namen pogodbe je zmanjševanje tveganj za vse udeležence. To je mogoce le s pogodbo, ki poleg klasicnih sestavin vkljucuje tudi vidike zavarovanj kakovostne izvedbe, obrocnega placila investicije in zavarovanj placil. Želja je predvsem zagotoviti lastnikom kakovostne rešitve po pravno najpreprostejšem mo-gocem modelu. 2 Osnovni pravni okvir pogodbe 2.1 Splošno o pravnem okviru pogodbe Za izvedbo energetske sanacije vecstanovanjskih objektov je treba v skladu z zakonodajo skleniti ustrezno pogodbo, ki jo v imenu etažnih lastnikov sklene upravnik ali druga pooblašcena oseba. Obligacijski zakonik ureja številna pogodbena razmer­ja, celovita pogodba za energetske sanacije vecstanovanjskih objektov pa je skupek dolocil prodajne (vec o tem v Juhart, Plavšak, 2004, str. 79–159), gradbene (vec o tem v prav tam, 108 R. JEREB str. 905–982), podjemne (vec o tem v prav tam, str. 723–746) in posojilne pogodbe (vec o tem v prav tam, str. 583–615). Ob naštetih naj omenim še pogodbo o izdelavi projekta oziroma projektno pogodbo (vec o tem v prav tam, str. 1059–1098) in pogodbo o nadzoru nad gradnjo (vec o tem v prav tam, str. 1100–1121). Omenjeni pogodbi sta lahko vkljuceni v okvir krovne pogodbe ali sta sklenjeni loceno. Ob delih enotne pogodbe težko navedemo najpomembnejši del, saj se je treba pri vsakem posameznem poslu posvetiti potrebam in željam etažnih lastnikov, ob tem pa poskrbeti za pogodbeno varnost vseh vkljucenih v proces. Temelj vsake pogodbe je soglasje pogodbenih strank, tako da je ta sporazum o bistvenih sestavinah. Pri energetski sanaciji vecstanovanjskega objekta gre za izjemno kompleksno pogod­bo. Glede na obseg sanacije je tudi dolocitev bistvenih sestavin pogodbe razlicna, naj jih naštejem le nekaj: • predmet izvedbe (osnova so lahko popisi), • nacin izvedbe (predvidena tehnicna rešitev), • cena (na enoto mere, skupaj dogovorjena ali na kljuc), • placilni pogoji (gotovinsko placilo, delni avans, posojilo, obrocno odplacilo), • cas izvedbe (v skladu s potrjenim terminskim nacrtom) in • garancijski roki. Trenutna praksa sklepanja pogodb je pokazala, da se te sklepa­jo dokaj pavšalno. Do tega pride pogosto zaradi povezanosti izvajalca in upravnika, vendar tak nacin dela ni optimalen za nikogar od udeležencev. Zavedati se je treba, da je energetska sanacija objekta izjemno zapletena ter da ni mogoce predvideti vseh zapletov in posebnosti, ki bodo nastali ob izvedbi. Zato je smiselno, da se udeleženci o cim vec podrobnostih dogovorijo že v pogodbi, da je cim manj poznejših dopolnitev in aneksov k pogodbi. V nadaljevanju se bomo posvetili podrocjem, na katerih lahko nastopijo težave pri oblikovanju pogodbe. 2.2 Predmet pogodbe Dogovor o predmetu izvedbe je izjemno pomemben za izvedbo sanacije. Obicajno se etažni lastniki na zboru lastnikov dogovo­rijo o okvirnem obsegu investicije, ki ga potrdijo z ustreznim sklepom. Tak sklep je pogosto velik kompromis med etažnimi lastniki, ki jim ne uspe pridobiti celovitih informacij, ki bi jim omogocale kakovostno odlocitev. Zaradi slabe informiranosti sklepi za izvedbo investicij pogosto niso v skladu s priporocili stroke ter niso optimalni z vidika investicijskega stroška, grad-bene stroke in energetskega ucinka. Sklep ne vsebuje popisov predvidenih del niti opisov tehnicnih rešitev. Upravnik mora skupaj z nadzornim odborom pridobiti ponudbe za izvedbo popisa del. Taka rešitev za etažne lastnike ni optimalna, saj pomeni zanje strošek, izgubo casa in dodatno negotovost, ker projektant ni tudi izvajalec. Druga možnost je, da osnovne popise del in idejno tehnic­no rešitev pripravi strokovno usposobljen posameznik, ki ne izvede popisov del in projekta, ampak pušca odprte možnosti za vsakega posameznega ponudnika in njegovo detajlno teh-nicno rešitev. V tem primeru je treba natancno dolociti cilj in mejo projekta. To je pomembno, da ne bi prišlo do razlik med ponudbami, saj morajo vsi ponudniki pripraviti koncno ponudbo za funkcionalno zakljuceno celoto. Tak pristop je sicer manj pregleden, ker ne omogoca neposrednega primer-janja cen za posamezen del investicije, vendar spodbuja vecji konkurencni dialog, saj lahko ponudniki v okviru parametrov ponudijo drugacno tehnicno rešitev, ki upošteva postavljene meje projekta in zagotovi parametre, ki jih zahteva investitor. Trenutna praksa žal pri izvedbi investicij ne uporablja takega pristopa, vendar verjamemo, da bo vse pogostejši. S stališca etažnih lastnikov je optimalno, da izvajalec zagotovi lastno projektno rešitev in pozneje poskrbi tudi za izvedbo. Tuja pogodbena praksa tak pristop k pogodbi oznacuje kot »turn key« (cena na kljuc, kljuc v roke). Izvajalec mora poskr­beti za izdelavo projekta, inženiring, dobavo opreme in izvedbo projekta. Tak pristop k izvedbi storitve je širši, saj združuje elemente podjemne in gradbene pogodbe. V takem dogovoru izvajalec prevzema vse obveznosti, ki so potrebne za to, da je projekt funkcionalno ustrezen. Morebitne stroške nepredvide­nih in presežnih del v teh primerih nosi izvajalec, zato je tak nacin izvedbe projektov še zlasti primeren za vecstanovanjske objekte, saj etažne lastnike varuje pred nepredvidenimi stroški. Prav tako se pri izvedbi projekta s pogodbo kljuc v roke etaž­ni lastniki izognejo morebitnemu ugotavljanju odgovornosti zaradi napak, ki so nastale pri izvedbi. Narocnika namrec ne zanima, ali projektna rešitev ni ustrezna niti ali je do napake prišlo pri izvedbi, saj je upravicen, da prevzame stvar, ki služi svojem namenu ter deluje v skladu s predpisi in pravili stroke. Poleg omenjenih prednosti izvedbe pogodbe kljuc v roke naj omenimo še casovni prihranek pri izvedbi investicije. Investici­ja se lahko izvede hitreje, saj je izvajalec zavezan terminskemu nacrtu za izvedbo investicije ter lažje usklajuje in nadzoruje potek del. 2.3 Nacin izvedbe in predvidena tehnicna rešitev Nacin izvedbe in uporabljena tehnicna rešitev sta izjemno po­memben del kakovostne energetske sanacije vecstanovanjskega objekta. Današnji hiter razvoj tehnike nam pogosto ponuja vse ucinkovitejše, stroškovno ugodnejše in preprostejše rešitve Pravne osnove za izvedbo sanacije vecstanovanjskega objekta z enotno gradbeno financno pogodbo tehnicnih izzivov, ki se pojavljajo ob sanaciji vecstanovanjskih objektov. Pogosto se namrec zgodi, da je še pred nekaj leti projektirana rešitev že zastarela. Za ucinkovitejše izvedbe celovitih energetskih sanacij bi bilo treba spremeniti pristop etažnih lastnikov in upravnikov k in-vesticijam. Ti se namrec kot laiki lotijo energetske sanacije in dolocijo najustreznejšo rešitev, kar pa je lahko v veliko prime-rih težava. Naloga etažnih lastnikov namrec ni, da bi poznali vse tehnicne in izvedbene detajle investicij, z upravnikovo po­mocjo bi morali izraziti, kaj pricakujejo ob izvedeni investi­ciji in kakšni posegi v objekt so sprejemljivi. Gre za izjemno kompleksen preskok, ki bi se moral zgoditi v glavah ljudi. Za lažje razumevanje naj predstavim primer. Etažni lastniki se od­locajo za sanacijo dotrajane kotlovnice. V skladu z dosedanjo prakso se odlocijo najeti projektanta, ki bo pripravil rešitev in ustrezne popise, na podlagi katerih bodo izvajalci oddali ponudbe za izvedbo investicije. Prednost takega pristopa je predvsem izjemno preprosto primerjanje ponudb, saj so vse ponudbe podobne, zato navadno niti ne prihaja do velikih raz­lik v cenah. Menimo, da je tak pristop sicer mogoc, vendar vsaj za nekatere investicije popolnoma neprimeren in nesmiseln. Prav tako obstaja tveganje, da dejansko stanje objekta ne bo omogocalo izvedbe predvidene rešitve, popolnoma v skladu s popisom, zato bodo potrebne korekcije ponudbe. Želja etažnih lastnikov je namrec imeti delujoco kotlovnico, ki jim bo zagotavljala želeno temperaturno udobje v stanovanjih tin jim bo ob ugodni investiciji služila dolgo casa, ter cim nižje obratovalne in vzdrževalne stroške. Etažni lastniki tudi ugotavljajo, da bodo v skladu z obcinskim odlokom za energent uporabljali zemeljski plin, ki se že uporablja v trenutni kotlov­nici. Glede na izkušnje se tudi odlocijo, da razvodnega sistema v trenutni fazi ne bodo sanirali, želijo pa, da se na novo uredi regulacija ogrevalnih vej z razdelilniki in pripadajoco opremo, saj trenutna oprema ne deluje ustrezno. Prav tako želijo, da se nova kotlovnica uredi po trenutnih standardih in da se v skladu z dobrimi tehnicnimi praksami ob vgradijo tudi nova protipožarna vrata s kodnim dostopom. Na zadnje naj bi se kotlovnica tudi prebelila. Omenjeni pristop omogoca etažnim lastnikom, da pridobijo ponudbe, ki bodo vkljucevale razlicne tehnicne rešitve, saj v tem primeru ponudniki niso vezani na projektirano rešitev v projektu in popisu. Prav tako se izognejo morebitnim za­pletom zaradi odstopanj, ki bi nastali zaradi drugacnega real-nega stanja, kot je popisano v projektu, izvajalec pa prevzema tveganja v skladu z mejami projekta. Nobeden od naštetih pristopov k izvedbi sanacije ni pravilen niti napacen, gre predvsem za odlocitev, kdo nosi tveganja in kakšne so želje investitorja (etažnih lastnikov). Za vsak prob­lem je mogocih vec rešitev in ni nujno, da je le ena pravilna. Slovenska posebnost je namrec veliko nezaupanje v stroko, ki naj ne bi delovala v dobro investitorja, ampak v svojo korist. Morda je bilo nekdaj res tako, vendar ob delujocih tržnih me-hanizmih verjamemo, da bo trg opravil svojo funkcijo in locil zrnje od plev. 2.4 Cena Cena oz. dolocitev cene kot ene od bistvenih sestavin je precej odvisna od tipa pogodbe, ki jo sklepamo. Za gradbene pogodbe poznamo tri glavne nacine dolocitve cene (vec o tem v Kranjc, 2008, str. 579–588): • cena na enoto mere, • skupaj dogovorjena cena in • cena na kljuc (tudi kljuc v roke). Danes se v praksi pri vecini vecjih investicij v vecstanovanjskih objektih postavlja cena na enoto mere, vse bolj pa se uveljavlja tudi cena na kljuc. Obracun na enoto mere ustreza predvsem izvajalcem del, saj v primeru nenatancno izvedenih popisov dodatna dela preprosto obracunajo po ceni na enoto in strošek, ki je nastal zaradi nekakovostno izvedenega popisa, prevalijo na narocnika. Pri kakovostno izvedenih popisih brez naknadnih sprememb je tak obracun za stranko v vecini primerov ugod­nejši in izjemno pregleden. Težave pri navedenem obracunu nastanejo predvsem zaradi napak pri nacrtovanju ali slabe ocene dejanskega stanja, takrat je investitor v vecini primerov prisiljen dvigniti ceno za dokoncanje projekta. Skupaj dogovorjena cena je nekakšna vmesna pot med ceno na enoto mere in ceno na kljuc. Taka cena se uporablja predvsem pri projektih, ki se izvajajo v vec fazah, saj je v takih primerih lažje izvesti obracun po posamezni fazi, hkrati pa se lahko faze projekta dokaj natancno predvidijo. Tu izvajalec prevzema vec tveganja, saj lahko dvig cene zahteva le, ce je izvajal nepred­videna nujna dela. V drugih primerih izvajalcu ne pripadajo dodatna placila. Cena, dolocena s klavzulo kljuc v roke, je dolocena v 659. clenu OZ. Po pogodbi s pogodbeno klavzulo kljuc v roke se izvajalec zaveže k širši obveznosti. To vkljucuje vsa dela, ki so potreb­na za dosego rezultata, ki je pogodbeno dogovorjen. Izvajalec prevzema nase tudi tveganja nepredvidenih in presežnih del, ce pa je vkljucenih vec izvajalcev, so vsi do narocnika solidarno odgovorni. Treba je opozoriti, da naknadno narocena dela niso vkljucena v dogovor o ceni na kljuc, enako velja za manjkajoca dela. Pri obojih je smiselno skleniti posebno pogodbo, ki doloci ceno za ta dela. Do spremembe pogodbene cene na kljuc lahko pride tudi zaradi spremenjenih okolišcin. 110 R. JEREB Posebej moramo opozoriti, da si zakonska pravila in druga pravila stroke isti izraz »cena na kljuc, turn key« razlagajo razlicno. Obligacijski zakonik pojmuje ceno na kljuc kot do-datno klavzulo za dolocitev cene pri gradbeni pogodbi, le da tu izvajalec nosi vecje tveganje glede obsega del. Tuja praksa pa z izrazom »turn key« razume tip pogodbe, pri katerem izvajalec prevzame razlicna dela ter se zaveže doseci dogovor­jeni cilj in funkcionalnost. Izvajalec v tem primeru poskrbi za projektiranje, izvedbo in dokoncanje projekta. Objekt je predan investitorju v takem stanju, da ga lahko ta takoj zacne uporabljati v skladu z namenom (vec o tem v Kranjc, 2009, str. 5–26). Jasno je, da je taka pogodba izjemno privlacna za etažne lastni­ke, saj so možnosti za spremembo cene minimalne. Popolnoma jasno je, da izvajalec prevzem dodatnih tveganj vracuna v ceno izvedbe projekta, vendar pa zato investitor natancno ve, kakšen bo njegov strošek izvedbe projekta. Menimo, da bi bilo pri vecstanovanjskih projektih smiselno spodbujati vec sklepanja poslov na kljuc, saj ima taka izvedba za etažne lastnike kar nekaj prednosti. Naj jih naštejem le nekaj: • manjša možnost dviga cene, • manj možnosti sporov, • v primeru napak potekajo pogovori za odpravo teh le z enim izvajalcem, • lažje sledenje terminskemu nacrtu. Prav tako lahko pri odlocitvi za izvedbo projekta na kljuc izva­jalci etažnim lastnikom ponudijo razlicne rešitve, ki lahko vkl­jucujejo tudi pakete vzdrževanja za vgrajeno opremo in druge ugodnosti, kar pri drugih nacinih dolocitve cene ni pogosto. Da je pogodba za izvedbo sanacij v vecstanovanjskih stavbah izjemno pomembna, ni treba posebej poudarjati, enako vel­ja za financno konstrukcijo projekta, ki si jo bomo ogledali v nadaljevanju. 3 Financna konstrukcija sanacije 3.1 Splošno o financni konstrukciji Sanacija objektov je za vecino lastnikov velik financni zalogaj, ki mu sredstva rezervnega sklada niso kos. Kljub namenske-mu zbiranju sredstev so rezervni skladi pretežno prazni, saj je stanovanjski fond vecinoma slabo vzdrževan in so potrebna velika vlaganja. Sredstva Eko sklada prispevajo delcek k inve­sticiji, vendar je treba ob tem še vedno zagotoviti visok delež lastnih sredstev. Prav tako se sredstva Eko sklada sprostijo šele po izvedeni investiciji, zato se etažni lastniki v vecini primerov odlocajo za razlicne možnosti zaprtja financne konstrukcije. Naj naštejemo najpogostejše možnosti, ki so na voljo etažnim lastnikom za zaprtje financne konstrukcije: • gotovinsko placilo, • obrocno odplacevanje, • posojilo, • sredstva Eko sklada, • preureditev in odprodaja skupnih prostorov. Poudariti je treba, da se etažni lastniki v vecini primerov odlo-cajo za kombinacijo nekaterih od naštetih možnosti. Gotovinsko placilo je tako kot za izvajalce verjetno najprepros­tejša možnost. V tem primeru je treba ob dogovorjeni ceni doreci tudi dinamiko placil, ki se pogosto veže na posamezne faze projekta. Pogosta je praksa z delnim avansom ob sklenitvi pogodbe in zadržanjem dela placila do poteka testnega obdob­ja (obratovanja). Prednost gotovinskega placila je predvsem v tem, da etažnim lastnikom olajša izvedbo investicije, imajo širši krog potencialnih izvajalcev in možnost pridobitve ugodnejše ponudbe. Žal pa le redko srecamo vecstanovanjski objekt, ki bi imel dovolj sredstev v rezervnem skladu za izvedbo vecjih posegov na objektu. Tak nacin placila se uporablja predvsem za manjše investicije, kot so menjava vrat, obnova dvigal itd. Ce v rezervnem skladu ni dovolj sredstev, se lastniki odlocajo za kombinacijo gotovinskega placila in obrocnega odplacevanja. Precej pogost je dogovor z izvajalcem del, ki omogoci odlog placila za del investicije. Najpogosteje gre za razdelitev dela investicije na do 24 obrokov, kar je za financno solidno stojece izvajalce popolnoma sprejemljivo. Ce so etažni lastniki upra­viceni do sredstev Eko sklada, se ta sredstva pogosto nakažejo neposredno izvajalcu, kar je zanj še dodatna motivacija, da vsa dela opravi v skladu z zahtevami Eko sklada. Žal so primeri, v katerih so sanacije nujne in so zbrana sredstva v rezervnem skladu minimalna, zelo pogosti, zato se lastniki odlocajo za financiranje investicije preko posojila. Pot do poso­jila za sanacijo vecstanovanjskega objekta pa je pogosto trnova, saj banke trenutno niso najbolj naklonjene takim posojilom, redke financne ustanove, ki dodelijo posojilo za izvedbo in-vesticije, pa postavljajo sorazmerno zahtevne pogoje. Pogosto banke zahtevajo udeležbo etažnih lastnikov v višini od 20 do 30 % investicije. Obrestne mere takih posojil so od okoli tri odstotne tocke do približno pet odstotnih tock na letni ravni za obdobja do sedmih let. Tudi upravniki niso med gorecimi zagovorniki najemanja po­sojil v breme rezervnega sklada. Razlog je predvsem v tem, da tako posojilo sklene upravnik v imenu etažnih lastnikov, banke pa posojilo vknjižijo nanj, kar zmanjša njegovo kreditno spo­sobnost. Tak nacin knjiženja se uporablja, ker skupnost etažnih Pravne osnove za izvedbo sanacije vecstanovanjskega objekta z enotno gradbeno financno pogodbo lastnikov nima samostojne pravne subjektivitete in banke po­sojila ne morejo voditi kot posojila skupnosti etažnih lastnikov niti kot posojila vsakega posameznega lastnika. Tudi zaradi navedenega bi bilo smiselno, da se skupnosti etažnih lastni­kov dodeli delna pravna subjektiviteta, saj bi ta mocno olajša-la nekatere življenjske okolišcine (vec o nastopanju skupnosti etažnih lastnikov v Dolinšek, 2012, str. 22). Etažnim lastnikom povzroca dodatne preglavice tudi zakono­daja, ki doloca, da morajo ti za najem posojila v breme re-zervnega sklada zbrati 100-odstotno soglasje, kar je v objektih s 50 posameznimi lastniki in vec težko uresnicljivo. Menim, da je dolocba 14. clena Pravilnika o upravljanju vecstanovanj­skih objektov sporna in kontradiktorna v razmerju do drugih dolocil. Pravilnik namrec za odlocanje o porabi sredstev re-zervnega sklada zahteva le 50-odstotno soglasje lastnikov, prav tako soglasje pa se zahteva tudi za dvig vplacil v rezervni sklad. Pri investicijah v izboljšave je predvideno 75-odstotno soglasje. Odlocanje s 100odstotnim soglasjem pa zakonodajalec predvi­di za izboljšave in gradbena dela, ki zahtevajo gradbeno dovol­jenje, ter za najem in odplacevanje posojila v breme rezervnega sklada. Tako visoko soglasje za izvedbo vzdrževalnih ukrepov vsekakor ni smiselno. Posojilo se namrec lahko crpa tudi za izvedbo rednega vzdrževanja, za katero pravilnik predvideva 50odstotno soglasje. Menimo, da spada odlocanje o najemu posojila med posle redne uprave, saj gre dejansko za odlocitve o porabi sredstev rezervnega sklada, ki zahtevajo le 50odstotno soglasje lastnikov. Kljub naštetim argumentom naj omenimo, da je zaradi zave­danja in odgovornosti smiselno, da je za najem posojila zahte­vano višje soglasje, vendar pa 100-odstotno soglasje ni smisel-no, saj se posojilo lahko crpa za razlicne namene. Prav v tem pa najdemo tudi odgovor na vprašanje, kakšno soglasje bi bilo primerno za najem posojila v breme rezervnega sklada. Tako bi ob odlocitvi za posel redne uprave zadostovalo 50-odstotno soglasje, za investicijo, ki pomeni izboljšavo, pa 75-odstotno. Odlocanje s soglasjem vseh lastnikov za najem posojila v bre-me rezervnega sklada pa lahko ohranimo za vecje izboljšave in nadgradnje, za katere se zahteva pridobitev gradbenega dovol­jenja in pri katerih gre za vecji poseg v vecstanovanjski objekt. Financne spodbude Eko sklada so za veliko etažnih lastnikov dodatna spodbuda za izvedbo investicije, so dobro uveljavljene in odlicno sprejete pri investitorjih. Kljub temu naj omenimo nekaj težav, ki so se pokazale v praksi praksa. Glavni problemi nastajajo predvsem zaradi prepocasne obravnave vlog, ki po­vzroci zamike pri investicijah, saj marsikateri nadzorni odbor ne želi zaceti investicije, dokler ne pridobi dokumentacije Eko sklada. Druga težava nastane zaradi pocasne obravnave izvede­ne investicije in dolgih rokov za izvedbo placil. Zaradi dolgih rokov za nakazilo odobrenih sredstev so etažni lastniki pri­morani pridobiti ustrezen odlog placila pri izvajalcu ali skleniti drugacen dogovor. Podrobneje bomo o spodbudah Eko sklada, težavah z razpisi in podobnem spregovorili v locenem poglavju. Naj predstavimo še primer dobrega financnega nacrtovanja sanacij objekta. Vecstanovanjski objekt je bil zgrajen leta 1980, na njem pa je že bila urejena sanacija vhoda in novo procelje z moderno termoizolacijo. Lastniki so se zavedali, da bosta v bližnji pri­hodnosti potrebni zamenjava kurilne naprave in tudi prenova strehe. Prav zato so že po izvedeni investiciji v procelje skle­nili, da ohranijo povišana vplacila v rezervni sklad. Tako je stanovalcem uspelo z vplacili v rezervni sklad zbrati približno 40.000 evrov sredstev, kar je znašalo vec kot polovico sredstev investicije, ki je bila ocenjena na 75.000 evrov. Za preostali del investicije so se odlocili za obrocno odplacilo investicije v 36 obrokih po koncani investiciji. Ob pogajanjih z izvajalcem jim je zaradi visokega deleža privarcevanih sredstev uspelo prido­biti dodaten popust, zato je celoten strošek investicije znašal 68.520,33 evra z davkom na dodano vrednost. Z izvajalcem so se dogovorili za te placilne pogoje: • 20.000 evrov ob podpisu pogodbe, • 18.325 evrov ob uspešni primopredaji projekta in • 30.195,33 evra v 36 obrokih po uspešno koncanem te­stnem obratovalnem obdobju. Zgornja financna konstrukcija je etažnim lastnikom omogoci-la, da jim je uspelo vplacila v rezervni sklad obdržati na do-sedanji ravni, saj mesecna obveznost za poplacilo investicije znaša 838,76 evra, kar je manj od obstojecih vplacil. Ohranitev vplacil v obstojecem obsegu jim omogoca stekanje razlike sred­stev v rezervni sklad. V rezervnem skladu so tudi ob izvedbi investicije ohranili del sredstev, ki so jim na voljo za morebitna nujna popravila in druge nepredvidene stroške. Verjamemo, da bi bila ob takem nacrtovanju investicij odlocitev etažnih lastnikov za izvedbo teh veliko lažja. Prav tak nacin izvajanja in-vesticij bi bilo treba spodbujati, saj etažnim lastnikom omogoca dobro razmerje med investicijo, stroški in prihranki, hkrati pa spodbuja zbiranje sredstev za potrebe prihodnjih investicij. Zlasti pomembno je dejstvo, da je etažnim lastnikom kljub od­placevanju investicije uspelo ohraniti vplacila v rezervni sklad na prejšnji ravni, ob tem pa se jim bo strošek ogrevanja po­membno zmanjšal. Tako lahko trdimo, da bodo skupni stroški za etažne lastnike manjši. Ko bo cas za prenovo strehe, bodo imeli na voljo pomemben del sredstev za novo investicijo za vecjo energetsko ucinkovitost stavbe. Alternativna možnost za financiranje sanacije objekta, ki se žal premalo uporablja, je tudi odprodaja dolocenih skupnih prostorov objekta. Pogosto lahko v vecstanovanjskih objektih najdemo dele, ki so bili v preteklosti namenjeni skupni uporabi, vendar danes ne služijo vec prvotnemu namenu in povzrocajo le dodatne preglavice etažnim lastnikom. To so lahko skupna podstrešja, ki so bila namenjena sušenju perila, danes pa se ne uporabljajo vec za to. Podobno velja tudi za druge servisne prostore, ki bi ob manjših posegih lahko bili primerni za bivan­je, opravljanje dejavnosti ali druge namene. V vecjih prostorih se ponuja možnost vzpostavitve popolnoma samostojne enote, v manjših pa obstaja možnost prikljucitve k drugi stanovanjski enoti. Žal je pot do ureditve in prodaje takih prostorov zelo težavna. Prva ovira je v vecini primerov pridobitev 100-odstotnega soglasja etažnih lastnikov (vec o težavah 100-odstotnega soglasja v Napotnik, 2015, str. 22–23), ki zahteva izjemno angažirane etažne lastnike, dobrodošla pa bi bila tudi anga­žiranost obcin in njihovih organizacij, ki so velikokrat vkljuce­ne kot lastniki posameznih stanovanj. Ob urejanju soglasij in dokumentacije pride do težave, ker se ugotovi, da skupni deli objekta pogosto niso ustrezno zemljiškoknjižno pravno ure­jeni. S to težavo se srecujejo številni vecstanovanjski objekti, ki nimajo urejenega zemljiškoknjižnega stanja skupnih delov, pripadajocega zemljišca, parkirnih prostorov, intervencijskih poti in drugega. Tako je treba pred prodajo dolocenih skup­nih prostorov najprej celovito urediti zemljiškoknjižno stanje vecstanovanjskega objekta in že predvideti možnost odprodaje posameznega dela. Žal pa potencialni kupci v golih stenah po­gosto niso sposobni zaznati potenciala prijetnega domovanja, zato so taki nakupi velika redkost. To je trenutek, v katerem lahko etažni lastniki prostor s po­tencialom za preureditev ponudijo kot del placila za izvedbo energetske sanacije objekta. Ob celoviti energetski sanaciji ob-jekta se lahko prej neizkorišceni prostor z majhnimi posegi in pravilnim nacrtovanjem spremeni v prijetno bivalno ali poslov-no površino. Izvajalec del ima pogosto na voljo vec virov, da poskrbi za preureditev takih prostorov, kot etažni lastniki, za katere bi bila taka preureditev še dodaten strošek in tveganje. Naj omenimo še posebnosti in težave, ki nastopijo, kadra je lastnica stanovanja država, obcina ali javna ustanova. Osebe javnega prava namrec niso zavezane k vplacevanju sredstev v rezervni sklad, kadar v skladu z zakonom oblikujejo svoj rezervni sklad. Prav tako je treba poudariti, da zakonodaja postavlja posebne pogoje in omejitve pri zadolževanju nave-denih subjektov. V skladu z zakonodajo so upravniki v primerih investicije dolžni pravnim osebam javnega prava izdati racun za sorazmerni delež investicije. Taka rešitev rezervnih skladov za pravne osebe javnega prava pri številnih etažnih lastnikih povzroca veliko slabe volje in nezaupanja. R. JEREB Težava je predvsem v nepreglednosti stanja rezervnega sklada in v pomanjkanju ustreznih dokazil. Ob tem je treba poudariti, da so vsi lastniki v enakem položaju, zato posebno razlikovan­je med njimi ni smiselno. Ob tem lahko podvomimo tudi o ustavnosti take ureditve, saj gre pri tem za morebitno kršitev nacela enakosti. Ureditev locenega zbiranja sredstev rezervne­ga sklada ruši predstavo o rezervnem skladu in je anomalija sistema, v katerem naj bi se sredstva za vzdrževanje zbirala na skupnem namenskem racunu. Postavlja se tudi vprašanje, kaj se zgodi, ce pride do prodaje stanovanja v lasti osebe javnega prava. Dejstvo je namrec, da subjekt ni vplaceval v rezervni sklad, vendar je sredstva zbiral samostojno. Ta sredstva bi bilo treba ob prodaji stanovanja prenesti v skupni rezervni sklad objekta, praksa na tem podrocju pa žal ni vedno taka (vec o nacelu enotnosti v Avbelj et al., 2011, str. 36). Sorazmerni deleži investicije oseb javnega prava se v vecini pri­merov izvedbe energetske sanacije prikažejo kot dogovorjeni delež gotovinskega placila. V teh primerih pogosto pride do dodatnih zapletov zaradi izdaje racuna. Javne ustanove namrec izvedejo placilo le, ce se predloži ustrezen racun, kar pa do kon-ca celotne investicije ni mogoce. Pogosto se v takih primerih za vsako izmed gradbenih okolišcin izdajo loceni racuni, ki jih upravnik nato pošlje etažnim lastnikom javnega prava. Placilni roki oseb javnega prava so pogosto med daljšimi, in prav to povzroca likvidnostne preglavice upravnikom in izvajalcem. Kot je navedeno zgoraj, je ureditev locenih rezervnih skladov vsaj ustavno gledano na trhlih temeljih, z vidika celovitosti re-zervnega sklada pa sistemsko neustrezna. Za izvajanje celovitih energetskih sanacij bi bila odprava izjeme vsekakor pozitivna, saj bi se lastniki ob višjih zneskih zbranih sredstev lažje odlocali za izvedbo sanacij. Prav tako bi z odpravo locenih rezervnih skladov podjetja raje pristopala k izvedbi sanacij, saj izpolnjena financna konstrukcija zagotavlja višjo verjetnost placil in manj zapletov ob izstavljanju racunov. 3.2 Financni pogoji za izvedbo obrocnega placila Marsikaj je že bilo povedano o zaprtju financne konstrukcije za izvedbo celovite sanacije. Našteli smo dejstva, zaradi katerih je najem posojila v breme rezervnega sklada problematicen, sledi pa podrobnejši pregled postopkov preverjanja financne ustreznosti lastnikov za ureditev financiranja ali druge oblike obrocnega placila. Dolocanje kreditne sposobnosti posameznikov in gospodar­skih družb je vecinoma standardizirano, nacin ugotavljanja pa jasno postavljen. V primeru fizicnih oseb se kreditna sposob­nost ugotavlja s pomocjo pridobivanja in preverjanja financ­nih podatkov. Stranka predloži dokumente, ki izkazujejo stanje Pravne osnove za izvedbo sanacije vecstanovanjskega objekta z enotno gradbeno financno pogodbo prihodkov, kreditodajalec pa preveri zgodovino placil, njihovo tocnost, stabilnost prihodkov in druge posebnosti. Pri postavljanju bonitetnih ocen podjetij gre za podoben po­stopek, saj se ocena izracuna iz financnih in drugih kazalnikov. Kateri izmed delov se bolj upošteva, je odvisno od posamezne institucije, ki nastopa v vlogi kreditodajalca. V vecini prime-rov so ustrezni financni kazalniki razlog za nadaljnji pregled. Kadar želi kreditodajalec slediti tudi drugim ciljem, se lahko bolj upoštevajo drugi kazalniki. Tak nacin odobritev je zlasti primeren, ce želimo prek kreditne politike spodbujati razvoj posamezne panoge ali dolocenih ukrepov. Jasno je, da izvajalec in banka ne moreta prevzemati tveganj brez predhodne kreditne ocene posojilojemalcev. S stališca fi­nancne preverbe teh so pomembni zlasti ti podatki: • stanje rezervnega sklada, • stanje letnih vplacil za prejšnjih pet let in tekoce leto, • stanje fakturirane vrednosti, • stanje odprtih terjatev po letih, • odstotek neplacnikov. Iz navedenih podatkov je mogoce oceniti kreditno tveganje, ki se prevzema s financiranjem ali drugo izvedbo obrocnega placi-la storitve. Poudariti je treba, da je kreditna sposobnost etažnih lastnikov vecinoma dokaj dobra, saj si lastijo vsaj stanovanje, ki je del etažne lastnine, zato so kreditno sposobnejši kot osebe brez premoženja. S pridobitvijo historicnih podatkov o stanju vplacil v rezervni sklad se lahko zelo dobro oceni, kolikšen bo odstotek neplacil tudi v prihodnje. Pomembno je predvsem dejstvo, da so zneski na posameznega lastnika sorazmerno majhni in da je tveganje razpršeno na veliko etažnih lastnikov. 3.3 Zahtevana zavarovanja placil Sklepanje poslov, pri katerih prihaja do obrocnega odplaceva­nja ali odloga placil, je s stališca upnika kljub izvedbi financne preverbe doloceno tveganje, zato se pri sklepanju takih poslov terjatve pogosto zavarujejo na razlicne nacine. Zavedati se je treba, da zavarovanja za primere neplacil pomenijo dodaten strošek za investitorja. Našteli smo že financne pogoje za izvedbo sanacije vecstano­vanjskega objekta, pri katerih smo ugotovili, da je v primeru etažnih lastnikov tveganje neplacil razdeljeno na veliko oseb, verjetnost za placilno nesposobnost vseh etažnih lastnikov pa je izjemno majhna. Kljub vsem dejstvom pa je treba predvideti tudi možnost neplacil. Zakon je v delu, kjer govori o obvezno­stih etažnih lastnikov, zelo jasen, saj prepoveduje solidarno od­govornost etažnih lastnikov, kar pomeni terjanje posameznega etažnega lastnika. Pogosto se že v pogodbenem razmerju predvidi nacin izterjave neporavnanih placil. Upravnik mora podatke o etažnih last-nikih, ki niso poravnali obveznosti, poslati upniku, ta pa lahko sproži postopke za izterjavo zapadlih obveznosti. Izterjava ob-veznosti poteka enako kot izterjava v drugih primerih neplacil, zato ji posebne pozornosti ne bomo namenjali. 4 Izvajanje del 4.1 Splošno o izvajanju del Po uspešnem dogovoru med etažnimi lastniki, po ureditvi fi­nancne plati investicije in sklenitvi pogodbe je cas za izvedbo del. Lahko bi rekli, da je izvedba del na vecstanovanjskem ob-jektu macji kašelj po izvedenem podpisu pogodbe z upravni­kom in etažnimi lastniki. S kakovostnim izvajalcem in dobro premišljeno tehnicno rešitvijo je res tako. V nadaljevanju se ne bomo ukvarjali s tehnicnimi in izvedbenimi vprašanji, am-pak bomo predstavili le bistvene dele, ki naj bodo vkljuceni v pogodbo. Gre predvsem za dogovore o terminskem nacrtu in prevzemu izvedenih del. V poslovni praksi so v primeru kompleksnejših investicij po­godbam priloženi dogovorjeni terminski nacrti za izvedbo del. Pri preprostejših delih je pogosteje postavljen le rok za izvedbo del. V skladu s terminskim nacrtom mora narocnik izvajalca uvesti v delo, mu omogociti dostop do gradbišca, predati vso potrebno dokumentacijo in omogociti zacetek del. Izvajalec mora izvesti pogodbena dela v skladu s terminskim nacrtom izvedbe del, ob dokoncanju pa poskrbeti za ustrezno primopredajo teh. O izrocitvi in prevzemu del je smiselno ses­taviti ustrezen primopredajni zapisnik. Ob manjših nepravil­nostih in napakah se v zapisniku te ustrezno opišejo in doloci se rok za njihovo odpravo, v primerih hujših nepravilnosti pa je smiselno, da se primopredaja ne opravi, dokler napake niso ustrezno odpravljene. S prevzemom del preide nevarnost nakl­jucnega unicenja, poškodovanja ali odtujitve blaga z izvajalca na narocnika. V pogodbeni praksi se obicajno dogovorijo tudi pogoji, zaradi katerih je mogoce podaljšanje roka za izvedbo del. Navadno je mogoce podaljšanje rokov izvedbe zaradi razlogov, ki jih izvajalec ni mogel pricakovati in se jim izogniti ali jih odstraniti (višja sila), ali ce zamuda nastane zaradi vzroka pri narocniku. Izvajalec mora narocnika o nastopu višje sile ustrezno (na do-govorjen nacin) obvestiti, rok pa se lahko podaljša le za cas trajanja vzroka zamude. Pogosto stranki predvidita pogodbeno kazen za nedokoncanje pogodbenih del v roku. Pogodbena kazen se lahko obracunava tedensko ali dnevno, lahko je izra­žena v fiksnem znesku ali odstotku vrednosti pogodbenih del. Dogovor v vecini primerov obsega tudi maksimalno vrednost mogoce pogodbene kazni. 4.2 Garancija za kakovost del Garancija za izvedena dela in na vgrajeno opremo je eden po­membnih razlogov za odlocitev za posameznega izvajalca. Po slovenski zakonodaji splošni garancijski rok znaša dve leti. Ga-rancijski rok zacne teci ob predaji objekta oziroma ob zacetku uporabe. Narocnik mora morebitne pomanjkljivosti in napake takoj sporociti izvajalcu, ta pa je zavezan, da jih na svoje stroške odpravi v primernem roku. Nekateri drugi predpisi dolocajo tudi strožje garancijske pogoje, dolocene stroke pa so sprejele svoja priporocila glede trajanja garancij. Delovanje trga in mocna konkurenca med razlicnimi ponud­niki opreme in storitev sta tudi na podrocju garancijskih pogo-jev prehitela zakonodajo, saj že danes vecina ponudnikov nudi ugodnejše garancijske pogoje, kot so doloceni v zakonu. Res je, da so te garancije pogosto vezane na izvedbo dolocenih preven­tivnih in vzdrževalnih del, zahteva se tudi izvedba vzdrževanj v skladu s proizvajalcevimi navodili. Žal je treba poudariti, da v našem okolju praksa rednih servisov vgrajene opreme še vedno ni postala stalnica, prav zato želijo proizvajalci s podaljšanimi garancijskimi roki vzpostaviti boljšo prakso na tem podrocju. 4.3 Zavarovanja za kakovostno izvedbo storitve Energetske sanacije so z izvedbenega stališca izjemno zahtevne in kompleksne, garancije pa so lažje rešljive ob ustreznem zava­rovanju. Prav zato se je treba že v pogodbi dogovoriti o ustrez­nih zavarovanjih in jamstvu. Zavedati se je namrec treba, da bodo le kakovostno izvedena dela brez napak in pomanjkl­jivosti prinesla predvidene rezultate in kljubovala zobu casa. Najpogosteje narocnik zahteva, da izvajalec predloži zavaro­vanje za pravilno in pravocasno izvedbo obveznosti ter zava­rovanje za odpravo napak in pomanjkljivosti v garancijskem roku. Izvajalci se najpogosteje odlocajo za spodnje instrumente zavarovanj: • bancna garancija, • menica, • garantno pismo, • gotovinski polog in • izvršnica. Višina predloženega zavarovanja je odvisna od tipa storitve, ki se je izvaja, pogosto pa znaša od 5 do 10 % skupne pogod­bene cene. Pogosto so del pogodbe tudi klavzule, po katerih narocnik ob nepredložitvi ustreznega zavarovanja zadrži 10 % pogodbenega zneska, ki ga bo izvajalcu placal šele po prete­ku garancijske dobe (vec o stvarnih napakah Mumelj, 2010, str. 806–817). R. JEREB Financno zavarovanje kot izjemno pomemben del posla je predvsem oteževalna okolišcina za financno šibkejše izvajalce. Težava je še bolj pereca pri javnih razpisih in javnih narocilih, saj se je ustalila praksa bancnih garancij. Problem bancnih ga­rancij je predvsem njihov strošek. Ce gre za kratkorocno zava­rovanje, je ta še sprejemljiv, v daljših casovnih obdobjih pa zne-ski za zavarovanje mocno narastejo. V praksi se za izvedbo del na vecstanovanjskih objektih pogosto uporablja zavarovanje z menico. Gre za instrument, ki ne povzroca dodatnih stroškov in je ob financno stabilnem podjetju izjemno ustrezen. Prav tako uporaba menice ne vpliva na kreditno sposobnost dajalca in je za narocnika preprosta za unovcevanje. 5 Sklep Celovita prenova vecstanovanjskega objekta je zelo komplek-sen projekt. Sanacija starejših objektov je postala nuja, saj ti ne zagotavljajo vec želenih pogojev bivanja, energetska sanacija pa ob povecanju udobja poskrbi tudi za znižanje obratoval­nih stroškov. V clanku smo želeli predstaviti pravne okolišcine, ki so prisotne ob izpeljavi celovite sanacije vecstanovanjskega objekta. Predstavljeni pogledi nudijo možnosti za izpeljavo celovitih energetskih sanacij, ki bi objektom povrnile prvoten sijaj in novo funkcionalnost. V skladu z zamislijo o cim širšem pristopu k izvajanju celovitih sanacij so bili predstavljeni tudi primer dobre prakse in smernice za spremembo zakonodaje. Aktualnost tematike, obravnavane v clanku, potrjuje primer dobre prakse. Dvomljivci pa se lahko za dodatno potrditev sprehodijo skozi vecje mesto in odprejo oci. Gradbeni odri in številna gradbena mehanizacija jih bodo opozorili na veliko število gradbišc, na katerih se izvajajo tudi energetske sanacije razlicnih objektov. Rok Jereb, magister prava magister Evropske pravne fakultete Nove univerze, Ljubljana E-pošta: rok.jereb@gmail.com Viri in literatura Avbelj, M., et al. (2011). Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za državne in evropske študije. Dolinšek, A. (2016). Dolžnost upravnika, da založi stroške investicije. Pravna praksa, let. 2016, št. 27, str. 22. Juhart, M., in Plavšak, N. (2004). Obligacijski zakonik s komentarjem. Ljubljana: GV Založba. Kranjc, J. (2008). Rimsko pravo. Ljubljana: GV Založba. Mumelj, B. (2010). Uveljavljanje stvarnih napak gradnje po pravilih Rde-ce knjige FIDIC, Podjetje in delo, let. 2010, št. 5, 2010, str. 806–817. Napotnik, A. (2015). Manjkajoce soglasje etažnega lastnika za najem posojila v breme rezervnega sklada. Pravna praksa, let. 2015, št. 29–30, str. 22–23. 115 Aleksandra SAMAC Pravica do zdravega okolja v Evropski uniji in Sloveniji Okolica, ki obdaja cloveka, v kateri ta biva in ki ga tudi oskrbuje, je naravno okolje, v katerem se prepletajo elementi clovekovega delo­vanja. Clovek je del tega okolja in njegov element. S svojim delova­njem pomembno vpliva na življenjske pogoje okolja, v katerem živi, ter s tem na zdravje in kakovost življenja. Vecina ljudi se ne zaveda, katere temeljne pravice jim pripadajo, in ena od takih pravic, s katero niso seznanjeni, je pravica do zdravega okolja. Velikokrat pozabljena pravica je splošnega pomena ter velja za eno modernejših in mlajših pravic, saj jo redko najdemo zapisano kot temeljno ustavno pravico. Kot samostojna pravica je navedena le v nekaterih svetovnih ustavah, med njimi tudi v Ustavi Republike Slovenije. V clanku obravnavamo, kako je pravica do zdravega okolja urejena na treh razlicnih ravneh. Evropska konvencija o clovekovih pravicah velja za temeljni akt, ki varuje osnovne in temeljne svobošcine posameznika v Evropi, zani­mivo pa je, da pravica do zdravega okolja v njej ni navedena, temvec je varovana prek razlicnih drugih dolocb te konvencije. Drugace kot navedena konvencija delujeta Evropska unija in Slovenija. Evropska 1 Uvod Ko pomislimo na življenjsko okolje, nam najprej pride na misel ekologija, vendar pa je del okolja tudi varno in zdravo življenj­sko in delovno okolje. Fizicno okolje, ki nas obdaja, je naravno okolje, prepleteno z vplivi clovekovega delovanja, clovek pa je element tega okolja. S svojim delovanjem pomembno vpliva na osnovne sestavine naravnega fizicnega okolja, kot so zrak, voda in zemlja, enako pa okolje neposredno vpliva na življenjske pogoje cloveka. Ekonomsko-socialne potrebe, družbena ure­ditev, cloveške vrednote, kultura in politika so dejavniki, ki so razlicno vplivali na odnos družbe do naravnega, fizicnega okolja. Ljudje smo naravna bitja in smo del narave, živimo v skupnosti z živalmi, rastlinami in neživim naravnim svetom. Že od nekdaj s pomocjo prava urejamo in rešujemo skoraj vse medsebojne odnose, kot naravna bitja pa smo zavezani tudi zakonom narave. Prav s pomocjo teh se cloveka poskuša usme­riti tudi k spoštovanju drugih živih bitij in narave ter ohranitvi naravnega ravnovesja. Zato je v cloveški zavesti prihajalo do sprememb nacina razmišljanja in nastopilo je spoznanje, da je treba uzakoniti in postaviti pravna dolocila, ki bi pripomogla k zašciti živali, rastlinskega sveta in nežive narave. unija je svetovno najpomembnejši in vodilni akter na podrocju va­rovanja okolja, saj je od svojega nastanka do danes sprejela števil­ne pravne akte in politicne odlocitve na podrocju varovanja okolja. Slovenija kot clanica Evropske unije ji pri tem sledi, pomembno pa je, da je naša država že pred vstopom v Evropsko unijo v svoji prvi ustavi varovanje pravice do zdravega okolja opredelila tudi na ustavni ravni. Dilema se pojavlja pri opredelitvi pravice do zdravega okolja, ali je omenjena pravica del temeljnih clovekovih pravic ali ne. Ker navedene pravice ne najdemo v nobeni pomembnejši mednarodni deklaraciji niti konvenciji, ki varuje clovekove pravice, se je tako treba vprašati, kam jo sploh uvršcamo in ali je sploh povezana s temeljnimi clovekovimi pravicami. Kljucne besede: pravica do zdravega okolja, varstvo okolja, ustavno pravo, clovekove pravice Že v 19. stoletju se je razvila zaskrbljenost za okolje, saj se je industrijska družba vse bolj krepila, industrijski razvoj pa je cloveka vse bolj oddaljeval od narave. Kljub temu pa takratni misleci in politiki niso storili nicesar, da bi stopili v drugacno smer, da bi spremenili svoj odnos do okolja. Šele v 60. letih 20. stoletja se je prvic pojavilo okoljevarstveno gibanje. Za­radi hitre rasti industrializacije, vse vecje uporabe razlicnih sinteticnih kemicnih spojin in velikih spopadov z vsesplošni-mi krizami cezmernega onesnaženja okolja se je pocasi zacela razvijati moderna okoljevarstvena politika. Šele konec 60. in 70. let 20. stoletja se je dvignila zavest ljudi o nevarnosti in posledicah onesnaženega okolja. V tem casu so nastale tudi prve pomembne mednarodne okoljske organizacije. Okolje­varstveno gibanje je takrat doseglo vrhunec z nastankom med-narodnega okoljskega prava – s Stockholmsko deklaracijo o clovekovih pravicah iz leta 1972 (Korimšek, 2016). Ce se je od 20. let prejšnjega stoletja naprej »ekonomski vidik« prava razvil v gospodarsko pravo, je bilo od leta 1970 naprej dodano spoznanje o »ekološkem vidiku« prava: ekonomskemu vidi­ku se je pridružil ekološki vidik prava, gospodarskemu pravu 116 A. SAMAC okoljsko pravo, gospodarskemu sistemu pa okoljsko upravljan­je. Predpisi, ki se nanašajo na upravljanje okolja, so navedeni v pravnem redu in razlicnih pravnih panogah (od kazenskega do davcnega in civilnega prava itd.). Kjer prevladuje ekološki vidik, nastanejo lastni pravni predpisi za upravljanje okolja. Okoljsko pravo je dinamicno pravo, saj se morajo okoljski pred­pisi zaradi nenehnih sprememb v okolju hitro spreminjati in posodabljati, da lahko obvladujejo aktualno stanje. Okoljsko pravo v sedanji obliki ne sledi samo enemu instrumentalnemu in celovitemu konceptu, temvec uporablja razlicne ukrepe in kombinacije ukrepov za doseganje pravno dolocenih ciljev (Pe­ters in Hesselbarth, 2016). Pravica do zdravega okolja je mlada pravica, ki jo lahko naj-demo zapisano že v ustavi države ali zakonu, ki se nanaša na varstvo okolja oziroma okoljevarstveno pravo. Pravica do zdravega okolja je pravica, ki jo pravo daje vsakemu posamez­niku, je splošna pravica, ki nas povezuje z naravo in okoljem, v katerem bivamo, ter hkrati tudi z dejavniki, ki vplivajo na obstoj, vrednotenje in uresnicevanje te pravice. Ta pravica se nanaša na varovanje in zašcito življenjskega okolja cloveka, ki zajema vso živo in neživo naravo. Pravica torej šciti in varuje posameznika ter tudi živali, rastline in neživi del narave: vodo, zrak, zemljo (Peters in Hesselbarth, 2016). Pravico do zdravega okolja zaradi njene »novosti« v ustavnem pravu pojmujemo kot mlado in moderno, tako rekoc »eksoticno« pravico in spada med pravice tretje generacije clovekovih pravic. Te pra-vice so redko zapisane v svetovnih ustavah in šele pridobiva­jo pomen. Glede na to, da omenjeno pravico uvršcamo pod temeljne ustavne pravice, lahko domnevamo, da je tudi del temeljnih clovekovih pravic. Namen clanka je predstaviti, kako je urejena pravica do zdra­vega okolja na ravni Evropske konvencije o clovekovih pra­vicah, v Evropski uniji in Sloveniji. Želimo ugotoviti, ali ta pravica spada med temeljne clovekove pravice. Clanek je na­stal na podlagi proucevanja literature o pravici do zdravega okolja oz. clovekovi pravici v povezavi z življenjskim okoljem. Raziskava je potekala z branjem in obdelavo razlicnih infor­macij, ki smo jih pridobili iz razlicnih samostojnih publikacij, strokovnih clankov, pravnih aktov in spletnih virov. Na koncu smo v raziskovalnem delu uporabili metodo analize in sinteze, metodo deskripcije in metodo kompilacije. Namen uporabe in povezave teh metod je bil, da dobimo cim širšo sliko znanja in informacij o obravnavani temi. S povezovanjem metod smo podrobneje analizirali in proucili literaturo, ki obravnava temo varovanja okolja s pravnega vidika. S širšo sliko, ki smo si jo ustvarili po obravnavani literaturi, smo potem lažje primerjali stališca razlicnih avtorjev, ki so strnjena v tem clanku. 2 Ureditev pravice do zdravega okolja 2.1 Pravica do zdravega okolja in Evropska konvencija o clovekovih pravicah Danes se predvsem pojavlja vprašanje, ali zadošca varovanje okolja oziroma pravica do zdravega okolja le kot prvi pogoj uživanja clovekovih pravic ali pa je že skrajni cas, da to pravico opredelimo kot splošno clovekovo pravico in jo kot tako tudi zapišemo. S tem bi omogocili vecjo zašcito okolja in stopili ko­rak naprej v spreminjanju cloveškega odnosa do okolja. Glavne dolocbe, kot sta Splošna deklaracija clovekovih pravic[1] iz leta 1948 in Evropska konvencija o clovekovih pravicah in temelj­nih svobošcinah[2] iz leta 1950 (v nadaljevanju: EKCP), ne vsebujejo clena, ki bi se neposredno nanašal na varstvo okolja. Delno je to popolnoma razumljivo, kajti te pravice so nastale po koncu druge svetovne vojne, ko so v svetu prevladovale drugacne vrednote, predvsem pa sta bili takrat v ospredju po­stavitev novih temeljev ter ureditev drugih pravic iz državl­janskega, kulturnega, socialnega, ekonomskega, varnostnega in družbenega sistema. Lahko bi rekli, da se je vprašanje o varstvu okolja že delno zacelo pojavljati v zametkih nekaterih pravic iz druge generacije clovekovih pravic, kot je pravica do dolocenega življenjskega standarda, vendar se je to vprašanje zacelo urejati pozneje, v tretji generaciji clovekovih pravic, ki so se oblikovale v 70. letih prejšnjega stoletja in jih imenujemo tudi »zelena generacija pravic«. Pravice iz te generacije so nove in modernejše ter jih imenujemo tudi mlade pravice. Ceprav številni teoretiki trdijo, da te pravice niso prave pravice in da razvrednotijo koncept clovekovih pravic, jih kljub temu šteje-mo za clovekove pravice tretje generacije. Gre za kolektivne in solidarnostne pravice, ki poleg pravice do razvoja, miru, huma­nitarne pomoci, komunikacij in izkorišcanja skupne dedišcine cloveštva vkljucujejo tudi pravico do zdravega okolja. Ceprav to pravico uvršcamo v tretjo generacijo clovekovih pravic, vse­buje elemente prve in druge generacije, saj vkljucuje pozitivne in negativne obveznosti države. Pri varstvu okolja lahko govo­rimo o splošnem varstvu, saj za ucinkovito varovanje okolja ne zadošca, da ukrepe izvaja le ena država, temvec mora pri tem sodelovati vecina svetovnih držav. Pravica do zdravega okolja je mocno povezana s temeljnimi clovekovimi pravicami, saj tako, kot ima vsak clovek pravico do spoštovanja osnovnih clo­vekovih pravic, ima tudi pravico do življenja v zdravem okolju (Korimšek, 2016). Žal na ravni EKCP ni pravice, ki bi neposredno varovala okol­je, te pa ne najdemo niti na ravni Evropske unije. Z upoštevan­jem razlicnih pravic iz EKCP in Listine o temeljnih pravicah EU[3], ki se sicer na prvi pogled ne navezujejo na okolje, pride-mo do posrednega varovanja okolja. Tako v tretjem odstavku 6. clena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju: PEU) in 8. clenu EKCP obstaja varstvo temeljnih pravic, povezanih z Pravica do zdravega okolja v Evropski uniji in Sloveniji okoljem. Z uporabo obeh clenov tako rešujemo probleme, ki se pojavijo v zvezi s pravico do zdravega okolja. 8. clen EKCP šciti bivališce ter zasebno in družinsko življenje. Z uporabo tega cle­na lahko v primeru cezmernega in neposrednega povzrocanja hrupa, ki vpliva na kakovost življenja, subsumiramo pravico do zdravega okolja. Država je dolžna zagotavljati pravico do spoštovanja družinskega in zasebnega življenja s primernimi in razumnimi ukrepi, te pa dosežemo tako, da uravnotežimo interese države in posameznika. Torej specificne dolocbe v EKCP, ki bi se nanašala na pravico do zdravega okolja, ni, lahko pa se navezujemo na splošne dolocbe in izpeljemo rešitve, ki pridejo v poštev pri reševanju okoljskih problemov (Peters in Hesselbarth, 2016). Na Evropskem sodišcu za clovekove pravice (v nadaljevanju: ESCP) v Strasbourgu se je uveljavila sodna praksa v povezavi z okoljem in temeljnimi clovekovimi pravicami. ESCP je pri­znalo pomen okoljevarstvenih zadev, ne pa tudi samostojne pravice do zdravega okolja. V zadevi Kyrtatosu proti Grciji ESCP navaja, da »niti 8. clen EKCP (varstvo zasebnega in družinskega življenja) niti noben drug clen EKCP ni posebej zasnovan za zagotavljanje splošne zašcite okolja kot takega. V ta namen so pri obravnavi tega posebnega vidika bolj po­membni drugi mednarodni instrumenti in domaca zakonoda­ja«. Vendar pa je ESCP sprejelo posredno priznavanje okolj­skih vprašanj pri varovanju temeljnih pravic (Skvarca, 2013), ko je ugotovilo, da lahko številni okoljski dejavniki negativno vplivajo na posameznike pravice, ki naj bi jih posamezniku zagotavljala konvencija, zato je v sodni praksi dolocilo, kako lahko okolje vpliva na razlicne pravice iz EKCP. Opredelilo se je do pravice do življenja (2. clen EKCP), pravice do spoštova­nja zasebnega in družinskega življenja (8. clen EKCP), pravice do prejemanja in dajanja informacij in idej (10. clen EKCP), pravice do ucinkovitega pravnega sredstva (13. clen EKCP) in pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja (1. clen Protokola št. 1). V okviru Evropske socialne listine[4] so pri obravnavi 11. clena, pravice do varovanja zdravja, vkljucili tudi pravico do zdravega okolja. Natancneje je sodna praksa ESCP obravnavala okoljska vprašanja kot sestavine 2., 8. in 10. clena EKCP. Sodišce je pri tem upoštevalo tudi razlicne mednarodne in evropske instrumente za varstvo okolja, kot so Aarhuška konvencija, Luganska konvencija, resolucije Odbora ministrov Sveta Evrope, zakonodaja EU in drugi mednarodni dokumenti. Med pomembnejšo sodno prakso, ki jo je obravnavalo ESCP in je pripomogla k temu, da je sodišce bolje opredelilo, kako lahko varujemo pravico do zdravega okolja z 2. in 8. clenom EKCP, spadajo te zadeve: Hatton in drugi proti Veliki Britanij, Lopez Ostra proti Španiji, Fadeyeva proti Rusiji, Giacomelli proti Ita­liji, Florea proti Romuniji, L. C. B. proti Združenemu kralje­stvu, Öneryildiz proti Turciji, Budayeva in drugi proti Rusiji, Moreno Gomez proti Španiji, McGinley in Egan proti Veliki Britaniji, Bacila proti Romuniji, Taskin proti Turciji in Tatar proti Romuniji. Konvencija bi omogocala velik potencial za razvoj odnosov med clovekovimi pravicami in okoljem. ESCP se dejansko lahko zlahka sklicuje na okoljske instrumente EU, ki spodbujajo visoko raven varstva ter dodeljujejo obveznosti institucijam EU in državam clanicam pri izvajanju prava EU. To pomeni, da bi institucije EU posvecale veliko vec pozornosti pripravi okoljske zakonodaje v zvezi s posameznimi pravicami, ki jih varuje EKCP (European Court of Human Rights, 2015). 2.2 Varstvo pravice do zdravega okolja na ravni Evropske unije Kljub neobstoju okoljskih dolocb v Rimski pogodbi[5] je bila okoljska zašcita ena osrednjih tem v takratni Evropski skupnos-ti, ki se je kot osrednji cilj prenesla tudi v današnjo Evropsko unijo (v nadaljevanju: EU). Na pariški konferenci voditeljev, ki je potekala leta 1972, so prvic simbolicno sprejeli odlocitev o varstvu okolja v tedanji Evropski skupnosti. Od takrat do današnje EU se je pokazalo izjemno veliko zanimanje s strani EU za zašcito okolja, uveljavljanje okoljskega prava in politi­ke in trajnostni razvoj. Evropa ima tako danes vodilno vlogo pri razvijanju trajnostnega razvoja in uveljavljanju okoljskega prava. Okoljevarstveno gibanje so podprle tudi vseevropske organizacije, vkljucno z ESCP v Strasbourgu in Ekonomsko komisijo Združenih narodov za Evropo. Prav tako je veliko zanimanje za varstvo in ohranjanje okolja pokazala vecina evro­pskih držav. Ker se je EU prvotno osredinjala na gospodarsko povezovanje, so bili v pogodbah EU do leta 1986 pomemb­nejši gospodarski predpisi kot predpisi za varstvo okolja. Šele leta 1986 so bile v primarno zakonodajo EU uvedene posebne okoljske dolocbe. Pristojnost nad okoljem si danes delijo in-stitucije EU in države clanice (Peters in Hesselbarth, 2016). EU s svojo okoljsko politiko spodbuja evropska podjetja k ekološkemu poslovanju, varovanju narave, zdravja in kakovosti življenja. Okoljski standardi EU veljajo za najstrožje na svetu. Glavni namen okoljske politike EU je izboljšati kakovost okol­ja, zašcititi zdravje ljudi, smotrno in gospodarno izkorišcati naravne vire ter podpirati mednarodne ukrepe za reševanje sve­tovnih in regionalnih okoljskih vprašanj. Tako usklajena okolj-ska strategija v vseh državah EU zagotavlja sinergijo in dosled­nost politike EU in bo glede na pomen okoljske zakonodaje za številne gospodarske panoge omogocila enake konkurencne pogoje za njihovo poslovanje ter preprecila ovire, ki bi lahko ogrozile enotni evropski trg. EU si prizadeva zašcititi naravne vire ter ustaviti izumiranje ogroženih vrst živali in rastlin. Za to je bilo ustanovljeno omrežje Natura 2000, ki je zašcitilo 26.000 naravnih obmocij, ki zajemajo skoraj 20 % površine EU. Med najpomembnejšimi okoljskimi vprašanji oziroma cilji EU so preprecevanje onesnaževanja vode in zraka, zagotavljanje pitne vode evropskim prebivalcem, ohranjanje dobre kakovos­ 118 A. SAMAC ti zraka in preprecitev uporabe škodljivih kemikalij. EU ima kljucno vlogo pri mednarodnih prizadevanjih za spodbujanje trajnostnega razvoja po svetu in za preprecevanje onesnaževan­ja okolja. Cilj EU je, da bi postala bolj ucinkovita in zelena na podrocju gospodarstva, da bi državljani EU imeli pristno povezavo z okoljem ter da bi bilo zašciteno njihovo zdravje in dobro pocutje. Za doseganje teh ciljev se je v EU razvila tudi zakonodaja na podrocju varstva okolja (Evropska unija, Okolje, 2017). Pravo EU je sestavljeno iz primarnega in sekundarnega prava. Primarno pravo je mogoce opisati tudi kot ustavno pravo EU, sekundarno pa je tako rekoc navadno pravo. Primarno pravo je sestavljeno iz Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogod-be o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU). Obe pogodbi vsebujeta poleg drugih ureditev številne clene z vse­bino s podrocja okoljskega prava. Sekundarno pravo tvorijo na podlagi primarnega prava sprejeti predpisi o konkretizaciji okoljske politike EU. Na podrocju okoljske politike EU so šte­vilni tovrstni predpisi. Sekundarno pravo sestavljajo v skladu z 288. clenom PDEU predvsem uredbe in direktive. Uredbe in direktive EU, ki se nanašajo na okolje, so sprejete za skoraj vse posebne dele okoljskega prava (primer takega akta je Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprecevanjem in sa­nacijo okoljske škode). Zakonodaja EU tako ponuja številne okoljske pravne instrumente za zagotovitev visoke ravni varstva okolja. Danes je tako vec kot 300 instrumentov namenjenih varstvu okolja (EU, Okolje, 2017). 2.3 Ustavna ureditev varstva pravice do zdravega okolja v Sloveniji Pravna ureditev varovanja okolja je kompleksen sistem, ki ga lahko razclenimo po vec merilih. Slovensko pravno ureditev varstva okolja lahko razdelimo na ustavno, zakonsko in sa­moupravno lokalno raven urejanja. Ureditev okoljskega prava v Sloveniji ima izhodišce v Ustavi RS, mednarodnih pogod-bah, kot sta Aarhuška konvencija[6] in Kjotski sporazum[7] ter številnih drugih ratificiranih mednarodnih pogodbah in konvencijah. Temeljni zakonski predpisi, ki urejajo varovanje okolja, pa so predvsem zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1)[8] z razlicnimi podrocnimi zakoni, kot so zakon o gozdovih[9], zakon o ohranjanju narave[10], zakon o urejanju prostora[11], zakon o vodah[12], zakon o zašciti živali[13] in po­dobni. V Sloveniji pa imamo tudi številne podzakonske akte, ki obravnavajo okoljevarstvene teme in se nanašajo nanje. Le v nekatere ustave vsebujejo pomembnost opredeljevanja ohranitve naravnega ravnovesja kot temeljne pravne vrednote in temu ustrezno tudi opredeljujejo vlogo države pri uresnice­vanju tega cilja. Ena takih je tudi Ustava Republika Slovenije (v nadaljevanju: URS), ki v 72. clenu doloca pravico do zdravega življenjskega okolja: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo živl­jenjsko okolje. V ta namen zakon doloca pogoje in nacine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Zakon doloca, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzrocitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo. Varstvo živali pred mucenjem ureja zakon.« Slovenija je ena redkih držav na svetu, ki ima v ustavi zapisano tako pravico. Država ima tako trojno dolžnost, in sicer da z zakonom opredeli vsebino in obseg pravice do zdravega življenjskega okolja, da doloci pogoje opravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti in obseg poravnave škode, ki so jo te dejavnosti povzrocile v življenjskem okolju. Poleg tega ZVO-1 ureja subsidiarno odgovornost dr­žave za odpravo posledic cezmernega obremenjevanja okolja, ce tega ni mogoce naprtiti povzrociteljem ali za to ni ustrezne pravne podlage. Z 72. clenom je v URS zajeta ena temeljnih usmeritev, ki jo prinaša nacelo naravnega ravnovesja ohranjajo-cega razvoja, pri tem pa ima država aktivno vlogo pri varovan­ju okolja in ohranjanju naravnega ravnovesja. S tako dolocbo je Slovenija kot država pridobila ustavnopravno podlago za razvoj v ekološko državo. Dolocba je naslovljena na državo. V primeru nespoštovanja in neizvajanja te dolocbe bi šlo za opus-titev ustavne odlocbe, s cimer bi kršili temeljni ustavni zakon. Predmet pravnega varstva v tem clenu sta clovekovo okolje in blagor, ki zajemata celotno naravno okolje ter obsegata živo (živali in rastline) in neživo naravo (voda, morje, zrak ipd.). Cilj je varovati zdravje posameznikov in drugih živih bitij. Država ima nalogo aktivno izvajati skrb za zdravo življenjsko okolje, saj je tako doloceno v URS. V drugem odstavku 72. clena URS je opredeljena gospodarska dejavnost, za katero je doloceno, da mora država z zakonom dolocati pogoje in nacine izvajanja gospodarskih dejavnosti zaradi ohranjanja zdravega življenjskega okolja. Tako razmišljanje vodi v sodobno ekolo­ško urejeno državo in je temeljno izhodišce za ekološko pravo. Država mora oblikovati ustrezne pravne mehanizme, s katerimi lahko izpolnjuje nalogo, ki ji je dodeljena z ustavo. Ustava RS tako od Slovenije zahteva, da mora zagotavljati pravico do zdra­vega življenjskega okolja za vse svoje prebivalce in živa bitja. 72. clen URS zagotavlja vsakemu posamezniku pravico do zdravega življenjskega okolja. Ceprav ta clen ni del poglavja o clovekovih pravicah, je pomemben zaradi svojega zapisa v URS in se uresnicuje z nekaterimi možnostmi pravnega varstva, ki jih nudita predvsem ZVO-1 in tudi Obligacijski zakonik[14]. Posameznik, ki je neposredno prizadet zaradi spremembe v svojem življenjskem okolju, se lahko vkljuci v dolocene pos­topke dovoljevanja ali pa sproži postopek ustavitve posega v okolje (Avbelj et al., 2011). Pravica do zdravega okolja v Evropski uniji in Sloveniji 3 Sklep Literatura, ki smo jo proucili, nam je pokazala, da pravica do zdravega okolja ni zapisana v Evropski konvenciji o clovekovih pravicah niti v Splošni deklaraciji o clovekovih pravicah, zato te ne moremo pojmovati kot splošne in temeljne clovekove pravice. Pravica je sicer pomembna in ima neuraden pecat clo­vekovih pravic, ker spada v tretjo generacijo pravic, vendar te še niso zapisane in se šele uveljavljajo na podrocju clovekovih pravic. Dokler ta pravica ne bo zapisana v EKCP ali Splošni deklaraciji o clovekovih pravicah, se ne bo uveljavila kot splošna in temeljna clovekova pravica. S tem dejstvom moram zavrni-ti svojo domnevo, da pravico da zdravega okolja neposredno uvršcamo med clovekove pravice. Ugotavljam pa, da postaja ta pravica v evropskem prostoru vse pomembnejša in da se vse bolj uveljavlja. Od zacetka njenega uveljavljanja do danes je opazen velik napredek, še posebej v zadnjih nekaj letih. Pravica do zdravega okolja se je zacela pojavljati kot temeljna ustavna pravica in število držav, ki imajo to pravico zapisano kot ustavno pravico, z leti narašca. Menim, da v nekaj letih oziroma v dobrem desetletju ta pravica ne bo vec veljala za »eksoticno« ustavno pravico, temvec bo imela pecat splošne temeljne clovekove pravice. Glede na narašcajoce število sodb v zvezi z okoljem, clovekovimi pravicami in pomembnostmi, ki jih zdravo okolje prinaša cloveku, si upam trditi, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do zapisa te pravice kot temeljne clovekove pravice. Raziskava je tudi pokazala napredek, ki sta ga naredili EU in Slovenija za boljše varovanje življenjskega okolja. EU vse vec vlaga v razvoj razlicnih mehanizmov za varovanje okolja. Varstvo in ohranjanje okolja sta postala temeljna cilja EU in v skladu s tem se sprejema vse vec pravnih predpisov, ki dodatno varujejo okolje. Menim, da bi morala EU pospešiti napredo­vanje oz. zacetek veljave okoljevarstvenih predpisov ter strogo nadzorovati svoje države clanice pri spoštovanju in izvajanju tovrstnih predpisov. Treba bo dolociti ucinkovite sankcije, ki bodo veljale enako za vse države clanice države clanice in bodo spodbujale k pravilnemu izvajanju predpisov. Slovenija, ki je danes clanica EU, je po osamosvojitvi leta 1991 sprejela novo ustavo, v kateri je v 72. clenu zapisana pravica do zdravega okolja. S tem dejanjem je v 90. letih prejšnjega stoletja postala ena redkih držav, ki imajo to pravico opredeljeno v ustavi. Da­nes je slika nekoliko drugacna, kajti vse vec modernejših ustav vsebuje tudi obravnavano pravico. Poleg ustavnega varovanja pravice do zdravega okolja je Slovenija uredila tudi varovanje na zakonski ravni in ravni lokalne skupnosti, zato je glede tega lahko vzor številnim drugim evropskim in svetovnim državam. Clovek brez zdravega okolja ne more živeti in narava je pod-porni sistem za življenje, zato moramo zanjo tudi skrbeti. Vsi lahko živimo v varni in zdravi družbi, ce odgovorno upravl­jamo okolje. Da pa bomo lahko to popolnoma uresnicili, bo treba storiti še nekaj korakov naprej, da se bodo vsi ljudje tega sveta zaceli zavedati, kako pomembno je okolje in kako nujno je, da to ohranimo zdravo in cim manj onesnaženo. Treba bo sprejeti veliko vec pravnih predpisov, ki bodo morali biti strožji in imeti jasno opredeljene posledice v primeru kršitve. Veljati bodo morali enako za vse (države, korporacije, posameznike). Brez uveljavljenja pravice do zdravega okolja kot temeljene clovekove pravice bo veliko težje doseci visok pravni standard varovanja obravnavane pravice in zašcito okolja, s tem pa tudi cloveštva. V ospredje bo treba postaviti temeljene osebnost­ne in naravne vrednote, kar bo po vsej verjetnosti povzrocilo preoblikovanje javne infrastrukture, razlicnih gospodarskih dejavnosti, ravnanja posameznikov in države z okoljem. Aleksandra Samac, dipl. prav. (UN) študentka prava Evropske pravne fakultete Nove univerze, Katedra za pravo, Ljubljana E-pošta: samac.aleksandra@gmail.com Opombe [1] Splošno deklaracijo clovekovih pravic je leta 1948 sprejel OZN z re-solucijo št. 217 A (III). Dostopna je na http://www.ohchr.org/EN/UDHR/ Documents/UDHR_Translations/slv.pdf. [2] Evropska konvencija o clovekovih pravicah in temeljnih svobošcinah je mednarodna pogodba za zašcito clovekovih pravic in temeljnih svobošcin v Evropi in je bila sprejeta leta 1950. Dostopna je na http:// www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf. [3] Listina o temeljnih pravicah EU navaja temeljne pravice, ki jih mora­jo pri izvajanju zakonodaje EU spoštovati EU in njene države clanice. Sprejeta je bila leta 2000 v Nici. Dostopna je na povezavi http://www. varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/word/Temeljni_dokumenti_VCP/Listi­na_EU_o_temeljnih_pravicah.pdf. [4] Evropska socialna listina je pravni akt Sveta Evrope in je bila sprejeta leta 1961. [5] Rimska pogodba (ali Rimski pogodbi), uradno Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo. Podpisana je bila leta 1957 in z njo sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). [6] Aarhuška konvencija ali Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odlocanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zade­vah je mednarodni dogovor. Sprejeta je bila leta 1992 v Riu de Janeiru na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju. [7] Kjotski protokol v okviru konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja je bil sprejet leta 1997, veljati pa je zacel 16. februarja 2016. Je sporazum, ki je dodan Konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja iz leta 1994. V protokolu so okrepljena konvencijska dolocila in njegova pomembna odlika je, da gospodarske države zavezuje k obveznim ciljnim vrednostim izpustov toplogrednih plinov. [8] Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) (Uradni list RS, št. 41/2004, 17/2006 – ORZVO187, 20/2006, 28/2006 – skl. US, 49/2006 – ZMetD, 66/2006 – odl. US, 33/2007 – ZPNacrt, 57/2008 – ZFO-1A, 70/2008, 108/2009, 48/2012, 57/2012, 92/2013). [9] Zakon o gozdovih (ZG) (Uradni list RS, št. 30/93, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1, 115/06 – ORZG40, 110/07, 106/10, 63/13, 101/13 – ZDavNepr, 17/14, 24/15, 9/16 – ZGGLRS in 77/16). 120 A. SAMAC [10] Zakon o ohranjanju narave (ZON) (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno precišceno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B in 46/14). [11] Zakon o prostorskem nacrtovanju (ZPNacrt-NPB7) (Uradni list RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 43/11 – ZKZ-C, 57/12, 57/12 – ZUPUDPP-A, 109/12, 76/14 – odl. US in 14/15 – ZUUJFO). [12] Zakon o vodah (ZV-1) (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15). [13] Zakon o zašciti živali (ZZZiv) (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno precišceno besedilo). [14] Obligacijski zakonik (OZ) (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno precišce-no besedilo in 64/16 – odl. US). Viri in literatura Avbelj, M., et al. (2011). Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolni­tev – A. Ljubljana: Fakulteta za državne in evropske študije. European Court of Human Rights (2015). Thematic report: Health-rela­ted issues in the case-law of the European Court of Human Rights. URL: http://www.echr.coe.int/Documents/Research_report_health.pdf, 1. 4. 2019. Evropska konvencija o clovekovih pravicah in temeljnih svobošcinah iz leta 1950. URL: http://www.varuhrs.si/fileadmin/user_upload/word/ Temeljni_dokumenti_VCP/Konvencijo_o_clovekovih_pravicah_in_temel­jnih_svoboscinah.pdf, 1. 4. 2019. Evropska unija. Okolje. URL: https://europa.eu/european-union/topics/ environment_en, 1. 4. 2019. Korimšek, M. (2016). Premik paradigme dojemanja pravice do zdravega okolja. Pravna praksa, let. 35, št. 36/37, str. 20–22. Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Zunanja politika in mednarodno pravo. URL: http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarod­no_pravo/clovekove_pravice_v_slovenski_zunanji_politiki/tematske_pri­oritete/clovekove_pravice_in_okolje/, 1. 4. 2019. Nacionalni program varstva okolja Slovenije. URL: http://www.npvo.si/, 1. 4. 2019. Peters, H. J., Hesselbarth, T., Peters, F. (2016). Umweltrecht, 5. überarbei­tete und erweiterte Auflage. Stuttgart: W. Kohlhammer GmbH. Skvarca, N. (2013). Pravica do zdravega življenjskega okolja. Pravna praksa, let. 32, št. 27, str. 25. Slovenija. Ustava Republike Slovenije, sedma dopolnjena izdaja (2008). Ljubljana: GV založba. Šturm, L., et al. (2002). Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije. 121 Polonca BORKO Špela HORVAT Iva ŠTUKELJ Sandra TERPLAN Interdisciplinarni pristop k analizi grajenega okolja: povezave med razpoloženjskimi in osebnostnimi spremenljivkami ter zaznavo okolja Ljudje se v vsakem okolju pocutimo nekoliko drugace. Tako so nam nekatere lokacije ljubše kot druge. Namen raziskave je bil ugotoviti, kateri dejavniki vodijo do spremembe razpoloženja v dolocenem okolju, katera izmed vkljucenih lokacij je zaznana kot najprijetnejša in ali se osebnost udeležencev povezuje z osebnostjo, ki jo ti pripisujejo okolju. Udeleženci (N = 50) so obiskali štiri lokacije v Mariboru in jih ocenjevali na podlagi predhodno izdelanega vprašalnika za ocenje­vanje odprtega urbanega prostora, pred tem pa so bili zbrani tudi podatki o odprtosti in ekstravertnosti udeležencev. Multipla regresi­ja po metodi »nazaj« je med pomembne napovednike spremembe pozitivnega afekta uvrstila prijetnost temperature na lokaciji, varnost lokacije in uporabnost lokacije. Kot najmanj prijetna se je izkazala lo-kacija Tehniške fakultete – vhod –, najbolj prijetna pa je bil Grajski trg. Povezava med osebnostnima dimenzijama posameznika in okolja je bila pozitivna in statisticno pomembna. Ta raziskava, katere glavna prednost je interdisciplinarnost, ima nekatere pomanjkljivosti, ki so podrobneje opisane v diskusiji. Ugotovitve raziskave bi lahko bile koristne za obcine in druge institucije, ki ustvarjajo in spreminjajo grajeno okolje. Kljucne besede: grajeno okolje, cuti, razpoloženje, ekstravertnost, odprtost 1 Uvod Psihološka znanost se že od svojih zacetkov ukvarja z vpra­šanjem odnosa med posameznikom in okoljem (Clayton in Saunders, 2012). To podrocje proucuje psihologija okolja, ki poudarja reciprocni odnos med ljudmi in njihovim okoljem. To pomeni, da okolje pogosto vpliva na ljudi, prav tako ljudje okolje tudi sami izbiramo in spreminjamo. Navedeno spozna­nje ima pomembne implikacije, saj lahko z razumevanjem tega, kako okolje vpliva na posameznika, najdemo uporabne poti za ustrezno spreminjanje okolja. Ker je okolje kompleksen in-terakcijski sistem, je pri proucevanju in intervencijah na tem podrocju pomembna interdisciplinarnost v smislu sodelovanja psihologije s številnimi drugimi vedami, med katerimi je tudi arhitektura (Chemers in Altman, 1977; Clayton in Saunders, 2012). 1.1 Zaznavanje grajenega okolja v povezavi z razpoloženjem Lastnosti okolja se povezujejo z razlicnimi psihološkimi pojavi, med drugim z blagostanjem (Guite, Clark in Ackrill, 2006), mentalnim zdravjem, ravnjo stresa, osebnim nadzorom, druž­benimi odnosi (Evans, 2007), custvovanjem (Peri Bader, 2015) in razpoloženjem (npr. Goines in Hagler, 2007). Specificno pa se z razpoloženjem povezujejo tudi razlicni vidiki okolja, od njegovih senzoricnih lastnosti (npr. Watson, 2000) do možno­sti uporabe prostora (Barton, Griffin in Preety, 2011). Raziska­ve namrec kažejo, da je razpoloženje z zaznavanjem grajenega okolja povezano prek razlicnih cutil. To so vid (Doherty, Kelly, Curran, Smeaton, Mathuna in O’Connor, 2010), sluh (Benfie­ld, Taff, Newman in Smyth, 2014), tip (Ikei, Song in Miyazaki, 2017) in temperatura (Park idr., 2013). Razpoloženje je s posa­meznikovim zaznavanjem grajenega okolja povezano tudi prek P. BORKO, Š. HORVAT, I. ŠTUKELJ, S. TERPLAN obcutka varnosti na doloceni lokaciji (Berganza, 1994), obiska­nosti prostora (Assari, Birashk, Nik in Naghdbishi, 2016) in rabe tega (Barton idr., 2011). Nenazadnje pa se naše dnevno razpoloženje delno povezuje tudi vremenom na doloceni loka­ciji (Denissen, Butalid, Penke in van Aken, 2008). 1.2 Zaznavanje grajenega okolja v povezavi z osebnostjo Na odnos med osebnostnimi dimenzijami in okoljem je bilo do zdaj usmerjeno malo raziskovalne pozornosti (Solińo in Farizo, 2014). Abello in Bernaldez (1986) poudarjata, da se doloceni vidiki osebnosti povezujejo z okoljskimi preferencami, saj ima­jo po njunih ugotovitvah custveno stabilni ljudje raje okolja, ki vkljucujejo ponavljajoce se vzorce, ljudje z vecjim obcutkom odgovornosti pa ne marajo zimskih in sovražnih pokrajin. Po-leg tega Jokela, Bleidorn, Lamb, Gosling in Rentfrow (2015) navajajo, da ljudje z visoko stopnjo odprtosti za izkušnje raje živijo v središcu mesta, medtem ko ljudje z nizko stopnjo od­prtosti, višjo stopnjo vestnosti in/ali sprejemljivosti raje živijo na obrobnih delih mesta. Omeniti je treba tudi, da je posame­znikovo zadovoljstvo z življenjem delno odvisno od interakcije med posameznikovimi osebnostnimi lastnostmi in dolocenimi lastnostmi okolja, v katerem živi ( Jokela idr., 2015). 1.3 Interdisciplinarno sodelovanje Interdisciplinarno sodelovanje postaja vse bolj razširjeno in se uporablja na razlicnih podrocjih dela. V zadnjem casu se pomembno uveljavlja tudi v modernem kurikulumu, kjer združuje vec disciplin in ustvarja skupine vec profesorjev in študentov, kar obogati celotno izobraževalno izkušnjo – nudi interdisciplinarni vpogled. Gre za pristop, ki je nad multidi­sciplinarnim in krosdisciplinarnim, saj omogoca, da sodelujoci upoštevajo razlicne vidike, delujejo v skupini in združijo disci­pline za doseganje koncnega cilja. Tak pristop prinaša številne prednosti (npr. vkljuceni razširijo svoje razumevanje obravna-vane teme, uporabljajo komunikacijske spretnosti, razvijajo se v smeri kriticnega mišljenja in komunikacije) in tudi nekatere slabosti (npr. manjša casovna gospodarnost in možnost, da tak pristop privede do zmede ( Jones, 2009)). 1.4 Opis problema Iz navedenega je mogoce opaziti, da je odnos med posame­znikom in grajenim okoljem že precej raziskan, hkrati pa ni raziskav, ki bi njun odnos proucevale celostno. Kot navedeno, je za tako raziskovanje zaradi kompleksnosti okolja pomembna interdisciplinarnost. Prav tako ugotavljamo, da v slovenskem okolju še ni raziskav, ki bi se ukvarjale s takimi vprašanji. Za to smo se v okviru interdisciplinarnega sodelovanja s študenti arhitekture odlocili oblikovati vprašalnik o zaznavanju graje­nega okolja, s katerim bi lahko merili povezavo med znacil­nostmi okolja in razpoloženjem posameznikov. Ugotoviti smo namrec želeli, kateri so tisti elementi okolja, ki napovedujejo spremembo razpoloženja, in ali se osebnostne lastnosti, ki jih pripisujemo okolju, skladajo z našimi osebnostnimi lastnostmi. Tako lahko dolocimo zaznave okolja, ki privedejo do nižjega razpoloženja, na podlagi tega pa predlagamo ukrepe za preo­blikovanje okolja, s katerimi bo to prijaznejše uporabnikom. 2 Metoda 2.1 Udeleženci Udeleženci študije (N = 50) so bili podiplomski študenti in študentke psihologije, sociologije in arhitekture Univerze v Mariboru, stari med 22 in 27 let. 2.2 Pripomocki Udeleženci so izpolnili del vprašalnika osebnosti velikih pet BFI ( John, Donahue in Kentle, 1991), ki meri komponente velikih petih dejavnikov osebnosti (tj. ekstravertnost, odprtost, vestnost, sprejemljivost in custveno stabilnost). Vprašalnik je sicer sestavljen iz 44 postavk (Klinar in Avsec, 2013), pri ce-mer so udeleženci izpolnili dimenziji ekstravertnosti (osem postavk) in odprtosti (10 postavk). Pri tem se ekstravertnost nanaša na znacilnost, da imajo ljudje veliko energije in se po-cutijo prijetno v družbi drugih ljudi (primer postavke »I see myself as someone who is full of energy«), odprtost pa na to, da išcejo nove izkušnje, so ustvarjalni ipd. (primer postavke »I see myself as someone who is original, comes up with new ideas«. Pri vsaki postavki so morali udeleženci s pomocjo pet-stopenjske lestvice (1 = sploh se ne strinjam; 5 = popolnoma se strinjam) oceniti, koliko trditev velja zanje, pri cemer je višje število tock pomenilo višjo izraženost posamezne dimenzije (Klinar in Avsec, 2013). Klinar in Avsec (2013) ter druge ra­ziskave (npr. Avsec, 2007) navajajo podobne alfakoeficiente notranje konsistentnosti, in sicer od 0,74 do 0,83. Pred obiskom vsake lokacije in po njem so udeleženci izpolnili vprašalnik The 10-Item PANAS C/P (Positive and Negative Af­fect Schedule for Children, Child and Parent Shortened Version; Ebesutani idr., 2012), ki je skrajšana razlicica lestvice PANAS (tj. lestvica pozitivnega in negativnega afekta). Vsebuje 10 po­stavk, pri cemer jih pet meri pozitivni afekt (tj. znacilnost, ki opisuje, koliko so custva, ki jih doživljajo ljudje, zanje prijetna, in posledicno, kako se odzivajo na svoje okolje in ljudi okoli sebe, npr. joyful, cheerful, happy, lively, proud) in pet negativni (tj. znacilnost, ki opisuje, koliko so custva, ki jih doživljajo ljudje, zanje neprijetna, npr. miserable, mad, afraid, scared, sad). Pri vsaki postavki morajo udeleženci na petstopenjski Interdisciplinarni pristop k analizi grajenega okolja: povezave med razpoloženjskimi in osebnostnimi spremenljivkami ter zaznavo okolja 123 lestvici oznaciti, v kolikšni meri se pocutijo, kot je navedeno (1 = zelo malo ali sploh ne; 5 = popolnoma). Cronbachovi al­fakoeficienti za PANAS-C-P so bili za pozitivni afekt 0,85, za negativnega pa 0,83 (Ebesutani idr., 2012). V našem primeru je Cronbachov alfakoeficient za pozitivni afekt znašal 0,92, za negativnega pa 0,77. Vprašalnik o zaznavanju grajenega okolja, ki smo ga razvili na podlagi prostih opisov lokacij, je sestavljen iz sedmih sklopov. Prvi sklop zajema osnovne podatke, kot sta vreme in cas obiska. Drugi sklop je namenjen merjenju cutnega zaznavanja na loka­ciji, pri cemer je zajeto vidno (sedem postavk), temperaturno (tri postavke), hapticno (10 postavk), slušno (štiri postavke) in olfaktorno zaznavanje (tri postavke). Tretji sklop vprašalnika se nanaša na kontekst, dodatno je razdeljen na merjenje zazna­nega namena lokacije, uporabnosti in varnosti ter na ocenje­vanje infrastrukture. Merjenju zaznanega namena lokacije sta namenjeni dve postavki, uporabnosti sedem postavk, obiska­nosti in varnosti vsaki po pet postavk, oceni infrastrukture pa tri postavke. Cetrti sklop vprašalnika se nanaša na prijetna/ neprijetna custva, ki jih posameznik doživlja na lokaciji. Ta sklop je sestavljen iz štirih postavk. Peti sklop je namenjen mer-jenju podobe in pomena lokacije oziroma »duha prostora«, v okviru tega sklopa pa je tudi posebna kategorija, s katero se meri vidna preferenca lokacije. Tej je namenjeno šest postavk, celotnemu petemu sklopu pa 13 postavk. Na koncu petega sklopa je tudi naloga, v okviru katere udeleženci posnamejo fotografijo v smeri pogleda. Šesti sklop meri osebnost loka­cije, zajeti sta le dimenziji ekstravertnost in odprtost, zajema pa 12 postavk. Sedmi sklop vsebuje risanje mentalne mape, udeleženci pa ta del vprašalnika izpolnijo le enkrat, in sicer po zadnjem obisku lokacij. Poleg navedenega so udeleženci izpolnili tudi osnovna demo-grafska vprašanja (spol, starost in poklic). Celotno uporabljeno testno baterijo so udeleženci reševali v angleškem jeziku. 2.3 Postopek Projekt je bil izveden v okviru interdisciplinarnega sodelovanja med Oddelkom za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: UM) in Fakulteto za gradbeništvo, prometni inženirstvo in arhitekturo UM. S pomocjo prostih opisov okolja, ki smo jih zbrali študenti psihologije, sociolo­gije in arhitekture, so bile dolocene dimenzije, pozneje pa je bila tudi oblikovana prva razlicica postavk vprašalnika. Skupaj smo nato vsebinsko pregledali dimenzije in postavke, avtorice prispevka pa smo postavke združevale in izlocale tiste manj relevantne, da bi dobili kar najbolj jedrnato obliko vprašalnika. V nadaljevanju je bil sestavljen tudi protokol reševanja in dolo-cene štiri lokacije v Mariboru, ki so bile ocenjene. Vprašalnik smo prenesli na portal 1ka, saj je to omogocalo preprostejše re-ševanje vprašalnika in zbiranje podatkov. Študenti so vsako od štirih lokacij (Tehniške fakultete – vhod, Smetanova 17, Poštna ulica, Trg Leona Štuklja in Grajski trg) ocenjevali trikrat ob razlicnih dnevih in v razlicnem delu dneva – skupaj torej 12­krat. Ker je raziskava še zmeraj aktualna, so v clanek vkljuceni le podatki, ki so bili zbrani do 29. maja 2019. Zbrane podatke smo obdelali s pomocjo programske opreme IBM SPSS Sta­tistics 21 in jih interpretirali v skladu z obstojeco literaturo. 2.4 Statisticne analize Pri analizi podatkov smo se omejili le na prve zaporedne obiske lokacij, za kar smo se odlocili, ker smo s tem želeli zagotoviti vecjo neodvisnost svojih podatkov in ker je do navedenega datuma le malo udeležencev obiskalo lokacije vec kot enkrat. Pri analizah smo zaceli izracun osnovne deskriptivne statisti­ke znacilnosti okolja (skupne in za vsako lokacijo posebej) in osnovno deskriptivno statistiko podatkov, dobljenih z vprašal­nikom, ki so ga udeleženci med raziskavo izpolnili le enkrat, zato ni bilo locenih analiz po posameznih lokacijah. V nadaljevanju smo izracunali korelacije med ekstravertnost­jo in odprtostjo posameznika z ektravertnostjo in odprtost­jo okolja. Pri tem smo najprej preverili, ali se spremenljivke normalno porazdeljujejo. Ker se glede na rezultate Kolmogo­rov-Smirnovega testa nobena od spremenljivk ni porazdeljeva-la normalno, smo za izracun korelacij uporabili Spearmanov koeficient korelacije. Potem smo izvedli regresijsko analizo, pri cemer smo želeli izvesti loceni regresijski analizi, da bi napovedali spremembo negativnega in pozitivnega afekta med merjenjema, tj. po obis-ku lokacije v primerjavi s tistim pred obiskom lokacije. Pri regresijski analizi smo se zaradi poenostavitve analiz omejili na upoštevanje podatkov za prvo lokacijo (tj. Tehniške fakultete – vhod, Smetanova 17). Kot odvisno spremenljivko smo v prvem primeru upoštevali spremembo vrednosti pozitivnega afekta, ki smo jo izracunali tako, da smo od vrednosti pozitivnega afek­ta po obisku lokacije odšteli vrednost pozitivnega afekta pred obiskom lokacije (pozitivne vrednosti torej implicirajo dvig, negativne vrednosti pa upad razpoloženja). Kot napovednike smo vstavili vreme, prijetnost vidnega zaznavanja na lokaciji, prijetnost zvoka na lokaciji, prijetnost olfaktornega zaznavanja na lokaciji, prijetnost hapticnega zaznavanja na lokaciji, prijet­nost temperature na lokaciji, uporabnost lokacije, obiskanost lokacije in varnost lokacije. Pri regresiji smo uporabili metodo »nazaj«. Pri drugi regresijski analizi smo kot odvisno spre­menljivko izbrali spremembo vrednosti negativnega afekta, ki smo jo izracunali tako, da smo od vrednosti negativnega afekta po obisku lokacije odšteli vrednost negativnega afekta po obisku lokacije. Napovedniki so bili enaki kot pri prejšnji regresijski analizi. P. BORKO, Š. HORVAT, I. ŠTUKELJ, S. TERPLAN Tabela 1: Deskriptivna statistika vseh izpolnjenih vprašalnikov ne glede na lokacijo Spremenljivka N Min Max M SD Sprememba_PA 165 –10,000 11,000 –0,006 2,889 Sprememba_NA 165 –8,000 7,000 –0,291 2,030 Okolje_O 161 17,000 39,000 26,901 4,379 Okolje_E 166 7,000 20,000 14,476 2,929 Posameznik_O 163 27,000 49,000 37,816 5,014 Posameznik_E 163 17,000 39,000 25,773 5,270 Cas_obiska 184 1,000 5,000 2,690 1,049 Vreme 185 1,000 5,000 3,173 1,239 Domacnost 184 1,000 5,000 3,060 1,122 Varnost 182 17,000 43,000 33,308 4,815 Obiskanost 179 4,000 20,000 12,860 3,215 Uporabnost 181 12,000 29,000 19,967 3,478 Prijetnost_vsi_cuti 181 11,000 23,000 16,575 2,523 Prijetnost_vid 184 1,000 5,000 3,342 0,891 Prijetnost_toplota 183 2,000 5,000 3,448 0,964 Prijetnost_tip 185 2,000 5,000 3,168 0,758 Prijetnost_zvok 184 1,000 5,000 3,353 0,732 Prijetnost_vonj 185 2,000 5,000 3,270 0,573 Opombe: Sprememba_PA – Pozitivni afekt (PANAS); Sprememba_NA – negativni afekt (PANAS); Okolje_O – dimenzija odprtost okolja; Okolje_E – dimenzija ekstravertnost okolja; Posameznik_O – dimenzija odprtost posameznika (BFI); Posameznik_E – dimenzija ekstravertnost posameznika (BFI); Varnost – poddimenzija varnost okolja; Obiskanost – poddimenzija obiskanost okolja; Uporabnost – poddimenzija uporabnost okolja; Prijetnost_vsi_cuti – seštevek prijetnosti vida, prijetnosti vonja, prijetnosti tipa, prijetnosti zvoka in prijetnosti vonja. Za primerjavo ocen prijetnosti med lokacijami smo uporabili ANOVO za ponovljene meritve. Za to smo izdelali štiri nove spremenljivke, pri cemer je vsaka merila oceno prijetnosti glede na vse cute za vsako lokacijo posebej (torej izdelali smo spre­menljivko »Prijetnost_vsi_cuti« za vsako izmed lokacij). Nato smo opazovali spreminjanje skupne ocene prijetnosti razlicnih lokacij pri posameznikih. Obenem smo izlocili tiste posamez­nike, ki so ocenili manj kot dve lokaciji. Pri interpretaciji smo upoštevali predpostavke testa ANOVA za ponovljene meritve. 3 Rezultati V tabeli 1 je prikazana deskriptivna statistika glavnih spremen­ljivk. Vidimo lahko, da je prišlo po obisku lokacije v povprecju do manjšega upada pozitivnega afekta (M = –0,006) in neko­liko vecjega upada negativnega afekta (M = –0,291). 3.1 Osebnost okolja in osebnost posameznikov V tabeli 2 so predstavljeni Spearmanovi koeficienti korelaci­je med dimenzijami okolja in dimenzijami vprašalnika BFI. Razberemo lahko statisticno pomembno pozitivno korelacijo med odprtostjo okolja in ekstravertnostjo okolja, statisticno pomembno pozitivno korelacijo med odprtostjo okolja in odprtostjo posameznika ter statisticno pomembno pozitivno korelacijo med ekstravertnostjo okolja in ekstravertnostjo po­sameznika. 3.2 Multipla regresija V tabeli 3 je prikazana deskriptivna statistika za prvo lokacijo (Tehniške fakultete – vhod, Smetanova 17). Glede na Kolmo­gorov-Smirnov test se vecina spremenljivk ne porazdeljuje po normalni porazdelitvi. V tabeli 4 so prikazani rezultati multiple regresije, namen katere je bil dobiti regresijski model za napovedovanje spre­membe pozitivnega afekta, merjenega z vprašalnikom PANAS, med obema merjenjema – sprememba pozitivnega afekta tako predstavlja vrednost pozitivnega afekta po obisku lokacije z od­štetim pozitivnim afektom pred obiskom lokacije. Povprecna vrednost spremenljivke spremembe pozitivnega efekta je 0,065 s standardno deviacijo 2,948, kar kaže, da se je v povprecju pozitivni afekt po obisku lokacije nekoliko zvišal v primerjavi z zacetno vrednostjo pozitivnega afekta (ni prikazano v tabe­li 4). Izvedena je bila regresijska analiza po metodi »nazaj«, kot napovednike smo vstavili prijetnost vidnega zaznavanja na lokaciji, prijetnost zvoka, prijetnost hapticnega zaznavanja, pri­jetnost olfaktornega zaznavanja, obiskanost lokacije, uporab­nost, varnost in vreme. Interdisciplinarni pristop k analizi grajenega okolja: povezave med razpoloženjskimi in osebnostnimi spremenljivkami ter zaznavo okolja Tabela 2: Korelacijska matrika Okolje_O Okolje_E Posameznik_O Posameznik_E Okolje_O – Okolje_E 0,723** – Posameznik_O 0,205* 0,124 – Posameznik_E 0,165 0,201* 0,020 – Opombe: Okolje_O – dimenzija odprtost okolja; Okolje_E – dimenzija ekstravertnost okolja; Posameznik_O – dimenzija odprtosti vprašalnika BFI; Posameznik_E – dimenzija odprtosti vprašalnika BFI; * p < 0,05; ** p < 0,01. Tabela 3: Deskriptivna statistika prve lokacije – Tehnicne fakultete – vhod/Smetanova 17 N Min Max M SD Sprememba_PA 40 –5,000 6,000 –0,500 2,552 Sprememba_NA 39 –6,000 6,000 0,103 2,023 O_O 38 17 32 23,368 3,483 O_E 39 7 18 12,385 2,391 Varnost 45 22 40 31,044 4,538 Obiskanost 46 6 18 12,565 2,956 Uporabnost 46 12 25 17,217 3,033 Prijetnost_vsi_cuti 45 11 20 14,622 2,358 Prijetnost_vid 46 1 4 2,739 0,905 Prijetnost_toplota 45 2 5 3,400 0,889 Prijetnost_tip 46 2 4 2,587 0,777 Prijetnost_zvok 46 2 5 2,826 0,677 Prijetnost_vonj 46 2 4 3,043 0,419 Opombe: Sprememba_PA – pozitivni afekt (PANAS); Sprememba_NA – negativni afekt (PANAS); O_O – dimenzija odprtost okolja; O_E – dimen­zija ekstravertnost okolja; Varnost – poddimenzija varnost okolja; Obiskanost – poddimenzija obiskanost okolja; Uporabnost – poddimenzija uporabnost okolja; Prijetnost_vsi_cuti – seštevek prijetnosti vida, prijetnosti vonja, prijetnosti tipa, prijetnosti zvoka in prijetnosti vonja; S – koeficient simetrije; K – koeficient splošcenosti. Preliminarne analize, ki smo jih opravili za preverjanje pred­postavk multiple regresije, potrjujejo izpolnjenost potrebnih pogojev multiple regresije. Na podlagi vrednosti indikatorjev VIF sklepamo, da med našimi podatki ni prisotne multikoli­nearnosti. Najvišja Cookova razdalja znaša 0,175, kar potrjuje odsotnost vplivnih tock. Preliminarne analize kažejo tudi, da ni bistvenih kršitev homoskedasticnosti, normalne porazdel­jenosti rezidualov in linearnosti. Sklepamo lahko torej, da je naš regresijski model veljaven. Multipla regresijska analiza po metodi »nazaj« je kot optimal-ni regresijski model (tj. model, ki vkljucuje le statisticno po­membne prediktorje za napovednovanje odvisne spremenljiv­ke) za napovedovanje spremembe pozitivnega afekta pokazala model, v katerem nastopajo kot napovedniki prijetnost tem­perature na lokaciji, varnost lokacije in uporabnost lokacije. Iz tabele 4 je razvidno, da spremembo pozitivnega afekta sta­tisticno pomembno napovedujeta prijetnost temperature na lokaciji in varnost lokacije. Smer povezave napovednikov z odvisno spremenljivko je v vseh primerih pozitivna, moc pove- Tabela 4: Ocene regresijskih parametrov pri napovedovanju spre­membe pozitivna afekta B ß Prijetnost temperature 0,648 0,214** Varnost 0,123 0,199* Uporabnost 0,113 0,131 R2 0,141 Opombe: * p < 0,05; ** p < 0,01. zanosti pa šibka. Z narašcajoco prijetnostjo toplote, varnostjo in uporabnostjo lokacije narašca sprememba pozitivnega af­ekta med obema merjenjema, tj. stopnja pozitivnega afekta na koncu merjenja v primerjavi s stopnjo pozitivnega afekta na zacetku narašca. Z regresijskim modelom, ki je statisticno pomemben F (3, 150) = 8,179, p < 0,05) pojasnimo 14,1 % variabilnosti v spremembi pozitivnega afekta. Izvedli smo še multiplo regresijo, s katero smo želeli dobiti regresijski model za napovedovanje spremembe negativnega afekta, merjenega z vprašalnikom PANAS, med obema mer­ P. BORKO, Š. HORVAT, I. ŠTUKELJ, S. TERPLAN jenjema, kot napovednike pa smo vstavili iste spremenljivke kot pri multipli regresiji za napovedovanje spremembe pozitivnega afekta. Z analizo »nazaj« smo prišli do modela, ki ne vklju-cuje nobenega napovednika, kar pomeni, da ni statisticno po­membnih prediktorjev negativnega afekta. Zaradi navedenega ne navajamo podrobnejših rezultatov te analize. 3.3 Primerjava lokacij Da bi ugotovili, katera lokacija izmed ocenjenih je bila za udeležence najprijetnejša, smo izvedli Anovo s ponovljenimi meritvami. Ugotovili smo, da ima dejavnik (znacilnosti_loka­cij) pomemben ucinek na ocene prijetnosti posameznih lokacij (F(3, 90) = 12,602; p < 0,001) oziroma da se vsaj ena lokacija glede na oceno prijetnosti pomembno razlikuje od drugih. Pri primerjavi ocen prijetnosti vseh lokacij smo ugotovili da se le prva lokacija (Tehniške fakultete – vhod) pomembno razlikuje od drugih (p < 0,05), in sicer so ocene statisticno znacilno nižje v primerjavi z drugimi ocenami, ki se med seboj ne razlikujejo pomembno. Slika 1 kaže, da je ocena prijetnosti lokacije najnižja pri prvi lokaciji (Tehniške fakultete – vhod; M = 14,622, SD = 2,358), nato si sledijo tretja (Trg Leona Štuklja; M = 16,977, SD = 2,183), druga (Poštna ulica; M = 17,060, SD = 2,444) in cetrta (Grajski trg; M = 17,731, SD = 1,975), ki je bila ocenjena kot najprijetnejša. Glede na test posthoc med ocenami lokacij 2, 3 in 4 ni statisticno znacilnih razlik (p > 0,05), lokacija 1 (Teh­niške fakultete – vhod) pa se statisticno pomembno razlikuje od drugih (p < 0,05). 4 Diskusija 4.1 Osebnost posameznika in osebnost okolja Statisticne analize so pokazale, da so ekstravertni posamezniki tudi okolje ocenjevali kot nekoliko bolj ekstravertno in odprti posamezniki kot nekoliko bolj odprto. Nekatere študije go-vorijo o povezavi osebnosti s preferiranjem dolocenega okolja ( Jokela idr., 2015; Solińo in Farizo, 2014), vendar ne obrav­navajo popolnoma enakih vprašanj, kot smo jih proucevali v svoji raziskavi. Na podlagi prostih opisov razlicnih lokacij, ki so jih študenti pripravili na zacetku projekta, smo oblikovali nov konstrukt osebnosti okolja (dimenziji ekstravertnost in odpr­tost), ter na podlagi zgoraj navedenih študij sklepali o mogoci povezavi med osebnostjo posameznika in osebnostjo okolja. Ena izmed mogocih razlag, da se je pokazala pomembna po­vezanost, je ta, da gre pri osebnosti okolja za posameznikovo (subjektivno) oceno in ne za objektivno lastnost okolja. Lahko bi sklepali, da so udeleženci projicirali svoje lastnosti v okol­je, podobno kot jih projicirajo v slike (npr. test Rorschach). V okolju, v katerem je prisotnih veliko informacij, nekatere informacije sprejmemo, druge ignoriramo. Mogoce je, da prej zaznamo in se osredinimo na tiste vidike, ki so nam bolj po­dobni in tako tudi bolj znani (Christie in Klein, 1995), zato okolje dojemamo kot bolj odprto ali bolj ekstravertno. Interdisciplinarni pristop k analizi grajenega okolja: povezave med razpoloženjskimi in osebnostnimi spremenljivkami ter zaznavo okolja 127 Navadno je znacilna dolocena korelacija med osebnostnimi 4.3 (Ne)prijetna lokacija lastnostmi posameznika (Linden, Nijenhuis in Bakker, 2010). Osebnostni dimenziji ekstravertnost in odprtost se pri našem vzorcu ne povezujeta, ce pa se že, se nakazuje pozitivna kore­lacija, kar je glede na Lindna idr. (2010) ustrezno. Pri oseb­nosti okolja pa sta ti dimenziji visoko in statisticno pomembno povezani. Zdi se, da se ta podatek delno ne sklada z mocjo povezave med ekstravertnostjo in odprtostjo posameznika. To bi lahko pripisali nacinu merjenja osebnosti okolja. Lahko je šlo le za nepozornost pri ocenjevanju osebnosti okolja na lo-kaciji. Hkrati pa se zdi, da bi nekatere postavke lahko uvrstili v eno ali drugo dimenzijo (npr. The location is inviting in The location is interesting). Ce je tako, je treba poudariti, da je treba zgornje ugotovitve o povezavi osebnosti okolja in osebnosti po­sameznika obravnavati kriticno. V prihodnje bi bilo tako treba vec pozornosti nameniti nacinu merjenja novega konstrukta in preverjanju vsebinske veljavnosti, cesar nam v tokratni študiji zaradi casovne stiske ni uspelo izvesti. 4.2 Lastnosti okolja kot napovedniki razpoloženja O tem, da se lastnosti okolja, v katerem smo, povezujejo z na­šim pocutjem, smo sklepali na podlagi literature (npr. Goines in Hagler, 2007). V našem primeru so se med napovednike pozitivnega afekta uvrstile te spremenljivke: prijetnost tem­perature na lokaciji, varnost lokacije in uporabnost lokacije. Obstaja kar nekaj študij glede razlicnih cutnih informacij o okolju in povezavi teh z razpoloženjem obiskovalca (npr. Benfi­eld idr., 2014; Doherty idr., 2010; Ikei idr., 2017). Temperatura je pomemben dejavnik, ki naj bi vplival na naše razpoloženje, doživljamo pa jo v okviru okolja, v katerem živimo. Ce smo na primer vajeni hladnejšega okolja, bo vrocina za nas manj prijetna in obratno (Park idr., 2013; Watson, 2000). Prav tako je dojemanje prijetnosti temperature, ki smo ji izpostavljeni, odvisno od letnega casa (Keller idr., 2015). Raziskave pa tudi potrjujejo, da se razpoloženje s posameznikovim zaznavanjem grajenega okolja povezuje prek obcutka varnosti lokacije (Ber-ganza, 1994), obiskanosti (Assari idr., 2016) in rabe prostora (Barton idr., 2011). Glede na to se naši rezultati skladajo z izsledki preteklih študij. Druge spremenljivke, vkljucene v statisticne analize, se v našem primeru niso pokazale kot pomembni napovedniki pozitivne­ga afekta. To bi lahko pripisali majhnemu vzorcu, mogocemu površnemu reševanju ali tudi samim postavkam, ki morda niso dovolj obsežno/kakovostno zajele dolocenih lastnosti okolja. Ugotovili smo, da se samo ocena prve lokacije (Tehniške fa-kultete – vhod) pomembno razlikuje od ocen drugih lokacij. Natancno katere so tiste znacilnosti lokacije pred Tehniškimi fakultetami, zaradi katerih udeleženci lokacijo v povprecju do-življajo kot manj prijetno, bi lahko ugotavljali v eni od nadalj­njih raziskav. Ce primerjamo samo povprecja ocen prijetnosti, loceno glede na posamezne cute, lahko vidimo, da so udele­ženci v povprecju nižje ocenjevali prijetnost navedene lokacije pri vec cutih – pri vidu, sluhu, tipu in vonju. Edina izjema, pri kateri lokacije niso ocenjevali veliko slabše, je prijetnost toplote. To je morda povezano s tem, da so bile vse lokacije na prostem in so jih udeleženci pogosto ocenjevali zaporedo-ma, zaradi cesar ni prišlo do pomembnih razlik v temperaturi okolja. V naslednjem koraku bi bilo treba med lokacijami iskati razlike v elementih okolja, uporabi materialov pri gradnji, bli­žino ceste (saj je ta npr. takoj zraven najslabše ocenjene lokacije ter morda zmanjšuje doživljanje prijetnosti pri vidu, sluhu in vonju). Ugotovitve bi lahko uporabili tudi pri morebitni pre­novi lokacije. Omenimo še lahko, da med lokacijami glede na povprecja ni prišlo do vecjih razlik med ocenami obiskanosti in obcutka varnosti na lokaciji, so pa udeleženci lokacijo pred vhodom Tehniških fakultet ocenjevali kot nekoliko manj upo­rabno v primerjavi z drugimi lokacijami. Možnost za razlicno rabo prostora pa lahko glede na raziskavo Bartona idr. (2011) pozitivno deluje na pocutje in razpoloženje ljudi. Tako bi pri morebitni prenovi lokacije morali upoštevati tudi ta vidik in vkljuciti tudi elemente, ki bi omogocali raznolikost v uporabi. V ozadju ocen prijetnosti lokacij so lahko tudi druge spre­menljivke, kot so osebne izkušnje, povezane z lokacijo (npr. Tehniške fakultete – slabe izkušnje z lastnim študijem; Poštna ulica – druženje s prijatelji). V nadaljnjih študijah bi bilo smi­selno spremljati tudi ta vidik. 4.4 Interdisciplinarno sodelovanje Kot je bilo že omenjeno, je šlo pri sestavi vprašalnika za inter-disciplinarno sodelovanje med profesorji, asistenti in študenti psihologije, arhitekture in sociologije. Pri tem je delo potekalo tako, da so se študenti arhitekture razdelili v manjše skupine. Vsaka skupina je sestavila postavke za dolocen del vprašalnika (npr. za vidne zaznave), pri tem pa so jih usmerjali profesorji arhitekture. Študentke psihologije smo sestavile postavke, ki so se nam zdele smiselne oz. vsebinsko veljavne za preverjanje doživljanja grajenega okolja. Pri tem sta nas usmerjala profe­sor psihologije in asistent. Skupaj smo se veckrat sestali, da smo uskladili postavke oz. izoblikovali koncno razlicico vpra­šalnika. Zaradi interdisciplinarnosti je bilo veliko zamisli o P. BORKO, Š. HORVAT, I. ŠTUKELJ, S. TERPLAN videzu vprašalnika. Pri tem so študenti arhitekture priskocili na pomoc pri znacilnostih okolja, psihologi pa pri zaznavanju grajenega okolja, razpoloženjskem vidiku in vkljucitvi prouce­vanja osebnosti v vprašalnik. Sodelovanje je omogocilo razlicne poglede na obravnavano tematiko. Res, da je z interdisciplinar­nim sodelovanjem sestava vprašalnika trajala dalj casa, kot ce bi ga sestavljali le arhitekti ali le psihologi, vendar se ta nanaša na nekoliko širše vsebine, kot je bilo prvotno zastavljeno, ter združuje psihološke in arhitekturne poglede, zato lahko z njim pridobimo veliko informacij. 4.5 Pomanjkljivosti raziskave in ideje za prihodnje raziskave Prva pomanjkljivost raziskave je dolgotrajnost razvoja vprašal­nika. Vprašalnik smo namrec razvijali mesec dni dalj, kot smo sprva nacrtovali, kar je zakasnilo tudi vse druge faze (npr. zbi­ranje podatkov). Tako smo zaradi casovne stiske podatke, ki so uporabljeni v tem prispevku, zbirali samo teden dni. Vsekakor je treba omeniti, da ne gre za eksperimentalno študijo, zato pri opaženi spremembi razpoloženja ne moremo izkljuciti vpliva drugih dejavnikov. Vprašalnik bi bilo dobro uporabiti tudi v drugih slovenskih mestih in primerjati doživljanje grajenega okolja v vecjem na­boru mest. Predlagamo tudi izvedbo študij, ki bi proucevale osebnost okolja, saj smo s pomocjo prostih opisov lokacij prišli do ugotovitev, da ljudje lokacije opisujejo enako kot ljudi. Pri ocenjevanju lokacij bi bilo zanimivo upoštevati tudi osebne izkušnje. Nazadnje pa se nam zdi pomembno tudi nadaljnje interdisciplinarno sodelovanje. 4.6 Uporabna vrednost raziskave Izvedena raziskava se nam zdi uporabna predvsem zaradi raz­vitega vprašalnika za opis in zaznavanje grajenega okolja. Razi­skava in ugotovitve se zdijo uporabne za vse obcine in njihove zaposlene, ki vplivajo na ustvarjanje in spreminjanje grajenega okolja, saj lahko s pomocjo njenih spoznanj ugotovijo, katere znacilnosti lokacij oziroma lokacije v ljudeh vzbujajo prijetna custva in katere nekoliko manj prijetna, zaradi cesar bi jih bilo treba nekoliko preurediti. 5 Sklep V raziskavi prihajamo do treh glavnih ugotovitev. Temperatura na lokaciji, varnost lokacije in uporabnost lokacije napoveduje­jo spremembo pozitivnega afekta. Ekstravertnost posameznika se pozitivno povezuje z ekstravertnostjo okolja, odprtost po­sameznika pa pozitivno z odprtostjo okolja. Med lokacijami, vkljucenimi v raziskavo, so se kot najmanj prijetne pokazale Tehniške fakultete, kot najbolj prijetna lokacija pa Grajski trg. Ugotovitve prispevajo k razvoju ugodnega življenjskega okolja, njeni izsledki in izsledki podobnih raziskav pa lahko koristijo predvsem osebam in institucijam, ki se ukvarjajo z ustvarjanjem in spreminjanjem grajenega okolja. Polonca Borko, dipl. psih. (UN), študentka magistrskega študija psihologije, FF UM Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor E-pošta: polonca.borko@student.um.si Špela Horvat, dipl. psih. (UN), študentka magistrskega študija psiho­logije, FF UM Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor E-pošta: spela.horvat1@student.um.si Iva Štukelj, dipl. psih. (UN), študentka magistrskega študija psiholo­gije, FF UM Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor E-pošta: iva.stukelj@student.um.si Sandra Terplan, dipl. psih. (UN), študentka magistrskega študija psihologije, FF UM Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor E-pošta: sandra.terplan@student.um.si Viri in literatura Abello, R. P., in Bernaldez, F. G. (1986). Landscape preference and perso­nality. Landscape and Urban Planning, 13, 19–28. doi: 10.1016/0169-2046(86)90004-6. Assari, A., Birashk, B., Nik, M. M., in Naghdbishi, R. (2016). Impact of built environment on mental health: Review of Tehran city in Iran. International Journal on Technical and Physical Problems of Engineering, 8(1), 81–87. doi: 10.13140/RG.2.1.3575.2087. Barton, J., Griffin, M., in Preety, J. (2011). Exercise-, nature- and socially interactive-based initiatives improve mood and self-esteem in the clinical population. Perspectives in Public Health, 20(10), 89–96. doi: 10.1177/1757913910393862. Bazargan, M. (1994). The effects of health, environmental, and socio­-psychological variables on fear of crime and its consequences among urban black elderly individuals. The International Journal of Aging and Human Development, 38(2), 99–115. doi:10.2190/fhqy-5t3l-gadm-pud0. Benfield, J. A., Taff, B. D., Newman, P., in Smyth, J. (2014). Natural sound facilitates mood recovery. Ecopsychology, 6(3), 183–188. doi: 10.1089/eco.2014.0028. Chemers, M. M., in Altman, I. (1977). Use and perception of the envi­ronment: Cultural and developmental processes. V Children, nature, and the urban environment: Proceedings of a symposium-fair (str. 43–53). Upper Darby: U. S. Department of Agriculture, Forest Service. Christie, J., in Klein, R. (1995). Familiarity and attention: Does what we know affect what we notice? Memory and Cognition, 23(5), 547–550. doi:10.3758/bf03197256. Interdisciplinarni pristop k analizi grajenega okolja: povezave med razpoloženjskimi in osebnostnimi spremenljivkami ter zaznavo okolja 129 Clayton, S. D., in Saunders, C. D. (2012). Introduction: Environmental and conservation psychology. V: S. D. Clayton (ur.), The Oxford han­dbook of environmental and conservation psychology, 1–10. New York: Oxford University Press. Denissen, J. J. A., Butalid, L., Penke, L., in Van Aken, M. A. G. (2008). The effects of weather on daily mood: A multilevel approach. Emotion, 8(5), 662–667. doi: 10.1037/a0013497. Doherty, A. R., Kelly, P., O’Flynn, B., Curran, P., Smeaton, A. F., O’Mathu­na, C., in O’Connor, N. E. (2010). Effects of environmental colour on mood. Proceedings of the International Conference on Multimedia – MM 10, 1655–1658. doi:10.1145/1873951.1874313. Evans, G. W. (2007). The built environment and mental health. Journal of Urban Health: Bulletin of the New York Academy of Medicine, 80(4), 536–555. doi: 10.1093/jurban/jtg063. Goines, L., in Hagler, L. (2007). Noise pollution: A modern plague. Southern Medical Journal, 100(3), 287–294. doi:10.1097/smj.0b013e3180318be5. Guite, H., Clark, C., in Ackrill, G. (2006). The impact of the physical and urban environment on mental well-being. Public Health, 120(12), 1117– 1126. doi:10.1016/j.puhe.2006.10.005. Ikei, H., Song, C., in Miyazaki, Y. (2017). Physiological effects of touching coated wood. International Journal of Environmental Research and Public Health, 14(7), 709–712. doi:10.3390/ijerph14070773. Jokela, M., Bleidorn, W., Lamb, M. E., Gosling, S. D., in Rentfrow, P. J. (2015). Geographically varying associations between personality and life satisfaction in the London metropolitan area. Proceedings of the National Academy of Sciences, 112(3), 725–730. doi: 10.1073/pnas.1415800112. Jones, C. (2009). Interdisciplinary approach – advantages, disadvan­tages, and the future benefits of interdisciplinary studies. Essai, 7(1), 76–81. Keller, M. C., Fredrickson, B. L., Ybarra, O., Cote, S., Johnson, K., Mikels, J., in Wager, T. (2005). A warm heart and a clear head: The effects of weather on mood and cognition. Psychological Science, 16(9), 724–731. doi:10.1037/e416902005-500. Linden, D. V., Nijenhuis, J. T., in Bakker, A. B. (2010). The general factor of personality: A meta-analysis of big five intercorrelations and a cri-terion-related validity study. Journal of Research in Personality, 44(3), 315–327. doi:10.1016/j.jrp.2010.03.003. Park, K., Lee, S., Kim, E., Park, M., Park, J., in Cha, M. (2013). Mood and Weather: Feeling the Heat?. V Proceedings of 7th ICWSM (str. 709–712). Cambridge: MA. Peri Bader, A. (2015). A model for everyday experience of the built environment: The embodied perception of architecture. The Journal of Architecture, 20(2), 244–267. doi: 10.1080/13602365.2015.1026835. Solińo, M., in Farizo, B. A. (2014). Personal traits underlying environmen­tal preferences: A discrete choice experiment. PLoS ONE, 9(2), e89603. doi: 10.1371/journal.pone.0089603. Watson, D. (2000). Mood and temperament. New York: Guilford Press. 130 Maja ŽALIK Zaznavanje vonja v grajenem okolju Vonj mocno vpliva na razumevanje in dojemanje mesta. Kljub njegovi pomembnosti nacrtovalci, znanstveniki in raziskovalci mest pogosto pozabljajo nanj, ne samo zato, ker ga je težko izmeriti in analizirati. V okviru ankete, ki smo jo pripravili študentje arhitekture in psihologije Univerze v Mariboru, smo želeli izvedeti, kako zaznavamo vonj, kako 1 Uvod Mesto vidimo in slišimo, predvsem pa ga vonjamo. Vonj ima edinstveno lastnost, povsod je prisoten, ima pomembno pove­zavo s spominom in je pogosto spregledan v senzoricnem dizaj-nu (Henshaw, 2013). Nacrtovalci mest se vecinoma ukvarjajo z zmanjšanjem slabih vonjav v mestu. Raziskovalci se osredinjajo predvsem na raziskovanje negativih ucinkov vonja, namesto da bi se posvetili splošnejšemu konceptu vonja. Posledica tega so omejena metodološka orodja. Vonj mocno vpliva na naše vedenje in zdravje. Ulicna hrana (ang. street food) drasticno spremeni naše dojemanje mestne ulice. Kljub njegovi pomemb­nosti vonju ne posvecamo dovolj velike pozornosti. Ceprav je zvocno onesnaženost mogoce primerjati z onesnaženostjo vonjav, je vonj veliko težje izmeriti in kategorizirati kot zvok. Doloceno število decibelov je škodljivo za sluh, vonj dolocene koncentracije pa nima enakega ucinka na vse ljudi (Classen, 1994). Študenti arhitekture in psihologije Univerze v Mari-boru smo v sklopu študijskega programa pripravili raziskavo o zaznavanju mesta, katere pomemben del je bilo tudi zazna­vanje vonja. 2 Zakaj vonj? Naše vsakodnevne urbane izkušnje so rezultat naših zaznav in cutil (Quercia, Schifanella in Aiello 2014; Quercia et al., 2015), vendar je eden od cutov – voh – izkljucen iz vecine raziskav. Raziskave in urbane študije naših mest so pozabile na pomembno vlogo voha. Vid je historicno privilegiran v vecini raziskav. V 60. letih je Jane Jacobs poudarila pomembnost vid­nega v mestu ( Jacobs, 1961) in tudi Kevin Lynch se je posvetil vidnim vidikom urbanega nacrtovanja (Lynch, 1960). Vonj se v raziskavah in literaturi vecinoma omenja v negativnem smislu. vpliva na naše vedenje in gibanje ter katere tipicne vonjave zaznamo na doloceni lokaciji. Kljucne besede: vonj, anketa, zaznava, mesto Prvic je o pozitivnih ucinkih vonja pisal arhitekt Juhani Uolevi Pallasmaa, ki je v drugem delu svoje knjige The Eyes of the Skin na kratko poudaril pomembnost vonja (Pallasmaa, 2012). Ne-poznavanje vonjav v mestu ima lahko te posledice: 1. Parcialni pogled na kolektivno podobo mesta Dobra mesta so tista, ki so bila zgrajena in vzdrževana tako, da so preprosto prepoznavna, tj. da so njihove mentalne karte jasne in ekonomicne (Lynch, 1960). V urbanih študijah so ugotavljali, kako preprosto vplivajo vidne podobe, ki si jih ljud­je zapomnijo. V spomin pa se ne vtisne samo to, kar vidimo, ampak tudi, kar vonjamo. Vonj in dolgotrajni spomin sta tesno povezana. Še pomembneje pa je, da si zapomnimo veliko dalj to, kar vonjamo, kot to, kar vidimo (Engen, 1991). 2. Klonirana mesta Vonj prispeva k identiteti kraja. Nacrtovalci mest pogosto spregledajo kraje z identiteto vonja. Posledica tega so sterilni in nadzorovani prostori, v katerih zaznamo obcutek odtujeno­sti in nepripadnosti (Drobnick, 2006). Zaradi visoke stopnje globalizacije se povsod po svetu pojavljajo klonirana mesta, »prostori, v katerih je bila individualnost trgovinskih ulic za­menjana z monotonimi znaki globalnih trgovinskih verig,« in tako lahko mesto ponudi samo homogenizirano izkušnjo vonja (Reynolds, 2009). 3. Krepitev družbeno-ekonomskih mej Vonj prispeva k družbeno-ekonomski identiteti kraja. Na pri­mer vonji restavracij s hitro prehrano so pogosto povezani s slabše razvitimi deli mest. V Združenem kraljestvu je bila ugo­tovljena skladnost med lokacijo štirih najpogostejših restavra­cij s hitro prehrano in družbenoekonomskim pomanjkanjem Zaznavanje vonja v grajenem okolju (Macdonald, Cummins in Macintyre, 2007). Vonj tako ponuja vpogled v družbeno življenje mest in ga lahko uporabimo za krepitev družbenoekonomskih mej. Brez poznavanja vonja lahko te meje prestavimo ali ojacamo, ne da bi se tega sploh zavedali. Moderna zahodnjaška mesta so vecinoma rezultat coninga, ki opredeljuje, kaj se lahko gradi, kakšne dejavnosti se smejo dogajati v posameznih obmocjih, s cimer se doloca­ta tudi distribucija in kroženje vonjav. Razpravljamo lahko o vonjih v industrijskih, javnih in zasebnih obmocjih (Classen, 1994). 3 Podobne raziskave Ljudje lahko zaznamo vse do trilijona vonjav (Bushdid et al., 2014). Kljub temu so zelo omejeni zemljevidi vonjav ogromne­ga urbanega prostora. Eden glavnih razlogov za to je dejstvo, da je vonj težko beležiti, analizirati in prikazati. Obstajajo razlicni metodološki pristopi k zapisovanju urbanega vonja: 1. Merjenje vonja z napravami Olfaktometri se uporabljajo za zbiranje informacij o razlicnih molekulah vonja. Videti so kot »nosne trobente« in zazna­vajo štiri glavne vidike: vonj, intenzivnost vonja, trajanje in pogostnost. Druga tehnologija za merjenje vonja je »vohalna kamera«. Ta naprava ujame molekule hlapnih vonjav v vaku­umu in lahko zajame trajni vonj. 2. Merjenje vonja s pomocjo spleta Spletni participativni zemljevid omogoca uporabnikom spleta, da na predhodno pripravljenih zemljevidih oznacijo razlicne vonje (Henshaw, 2013). Ta metoda lahko zajame velika ob-mocja, ce sodeluje dovolj ljudi. 3. Merjenje vonja s senzoricnimi sprehodi Družboslovne raziskave najpogosteje uporabljajo senzoric­ne sprehode. Prvi senzoricni sprehod je leta 1967 izvedel Southworth (1967) s poudarkom na zvocni zaznavi mesta. Med senzoricnim pohodom zvoka (ang. soundwalk) so bili udeleženci osredinjeni na poslušanje urbanih zvokov. Urbani senzoricni sprehodi z ugotavljanjem vonjav (ang. smellwalks) so zasnovani podobno. Filozof Madalina Diaconu (2011) je leta 2011 na Dunaju s pomocjo študentov raziskoval pomen ter združenje taktilnih in vohalnih lastnosti mesta. Victoria Henshaw (2013) je v Združenem kraljestvu vodila raziskavo na podrocju senzoricnih sprehodov. Tak sprehod je obicajno trajal tri mesece in šest udeležencev je zajelo obmocje okoli 160 kvadratih kilometrov. 4. Merjenje vonja z družbenimi omrežji Leta 2015 je bila izvedena prva raziskava vonjav s pomocjo družbenih omrežij (Quercia, Schifanella, Aiello in McLean, 2015). Uporabili so jih za oznacevanje vonjav v mestu. Zbirali Slika 2 : Prijetnost vonja (po podatkih iz ankete Zaznavanje grajenega okolja, 2019) so georeferencne tocke opisov slik (tagov) s Flickrja in Instag­rama in georeferencirane tvite s Twitterja. Te besede so nato klasificirali v deset kategorij (transport, industrija, hrana …) in jih povezali z vladnimi kazalniki kakovosti zraka. Ta nacin ni omejen le na doloceno lokacijo. Ker udeleženci informacije vnašajo posredno, je verjetnost premajhnega števila podatkov skoraj nicna. 4 Metodologija Zbiranja podatkov za raziskavo vpliva vonja v Mariboru smo se lotili z anketiranjem študentov arhitekture in psihologije 132 M. ŽALIK Slika 3: Prijetnost vonja na razlicnih lokacijah (po podatkih iz ankete Zaznavanje grajenega okolja, 2019) Slika 4: Prijetnost vonja ob razlicnih delih dneva (po podatkih iz ankete Zaznavanje grajenega okolja, 2019) Univerze v Mariboru. Pripravljen je bil spletni vprašalnik na slovenskem portalu https://www.1ka.si. Anketo je rešilo 235 študentov. Vsak anketiranec je moral anketo rešiti najmanj tri­krat. Zbranih je bilo 700 odgovorov. Anketa je bila sestavljena iz treh delov: psihološko-sociološki, senzoricni in kontekstu­alni del. Senzoricni del je zajemal tudi vonj, ki je velikokrat pozabljen in v podrejenem položaju. Raziskovali smo, ali smo sploh pozorni na vonj in kako dobro ga opredelimo. Anketa je zajemala štiri razlicne lokacije v centru Maribora: Tehniške fakultete – vhod, Smetanova 17, Poštno ulico, Trg Leona Štuk­lja in Grajski trg. Na podlagi izbranih lokacij smo vonjave razdelili na zaznane osnovne vonje, ki oznacujejo naravo, hrano, promet, smeti in industrijo. Opazovali smo, ali se naše zaznavanje spreminja gle­de na cas obiska dolocenega kraja, glede na vreme ali število obiskov. Najbolj nas je zanimalo, ali na danih lokacijah obstaja dolocen vonj, ki je pomemben za opredelitev tega prostora. S pomocjo georeferenecnih tock, ki smo jih zbirali ob reševanju ankete, smo lahko natancno dolocili, ali anketiranci zaznajo specificno vonjavo, katero vonjavo so zaznali in ali je bila ta po njihovem mnenju prijetna ali neprijetna. Zaznavanje vonja v grajenem okolju Slika 5: Prijetnost vonja ob razlicnih vremenskih pogojih (po podatkih iz ankete Zaznavanje grajenega okolja, 2019) 5 Rezultati Zbrane rezultate ankete smo obdelali in pripravili graficne pri­kaze. Želeli smo ugotovi, kdaj in ob kakšnem vremenu ljudje najbolj zaznavajo vonjave in kako te vplivajo nanje. 5.1 Prijetnost vonjev S slike 2 je razvidno, da okoli 60 % anketirancev ni znalo do-lociti, ali je vonj prijeten ali neprijeten. Za 30 % pa je bi vonj prijeten ali celo zelo prijeten. 10 % jih je vonj zaznalo kot neprijeten. Na sliki 3 lahko vidimo, da je najvec odstopanj pri zaznavanju prijetnega in neprijetnega vonja v Poštni ulici. Zelo prijetni vonji so bili zaznani na Grajskem trgu in Trgu Leona Štuklja, kjer so kavarne in restavracije. Na Smetanovi 17 je bil zaznan najmanjši delež prijetnega vonja. Anketiranci so bili glede prijetnosti vonja najbolj odlocni v dopoldanskem casu, takrat je bila zaznana najvišja vrednost neprijetnih in tudi prijetnih vonjev. S slike 4 lahko razbere-mo, da je bilo popoldne prisotnih najmanj neprijetnih vonjav. Zjutraj in ponoci so zaznali najmanj prijetnih vonjav, medtem ko so zvecer v glavnem zaznali le prijetne vonjave. V soncnem vremenu so anketiranci zaznali najvec prijetnih vonjav. S slike 5 je razvidno, da so ob slabšem vremenu (rahel dež in dež) slabše oz. težje zaznavali tipicne vonje lokacije. Ob oblacnem vremenu so vonjave najbolj razlicno zaznali. 5.2 Vpliv vonja na gibanje in vedenje S slike 6 je razvidno, da se vecina anketirancev ni znala opre­deliti, kakšen vpliv ima vonj na njihovo gibanje in vedenje. 20 % jih je zaznalo pozitiven vpliv vonja, 5 % pa negativnega in zacutilo željo, da se mu izogne. Anketiranci so bili glede vpliva vonja nase najbolj neodlocni na Grajskem trgu. V Poštni ulici je vonj nanje deloval najbolj pozitivno, medtem ko so na Trgu Leona Štuklja in v Smeta­novi 17 zaznali najvecje odstopanje med zelo privlacnim in odbijajocim vonjem. Po mnenju anketirancev je vonj na njihovo vedenje in gibanje najbolje deloval v dopoldanskem casu, takrat je prišlo tudi do 134 M. ŽALIK Slika 7: Vpliv vonja na gibanje in vedenje na razlicnih lokacijah (po podatkih iz ankete Zaznavanje grajenega okolja, 2019) Slika 8: Vpliv vonja na gibanje in vedenje v razlicnih delih dneva (po podatkih iz ankete Zaznavanje grajenega okolja, 2019) najvecjih odstopanj med odbijajocim in privlacnim vonjem. Zjutraj in zvecer je vonj na anketirance deloval samo pozitivno ali pa so bili neodloceni. Vonj je na gibanje in vedenje po mnenju anketirancev najbolj pozitivno deloval ob soncnem vremenu. Ob oblacnem vreme-nu je na izbranih lokacijah na nekatere še deloval pozitivno, na druge pa negativno. Najmanjše je bilo število neodlocenih. Slika 9 kaže tudi, da je ob slabem vremenu vonj na anketirance deloval manj privlacno in vec je bilo neodlocenih. S slike 10 je jasno razvidno, da je vec kot 60 % anketirancev na izbranih štirih lokacijah v Mariboru zaznalo prisotnost vonjav hrane. Sledila sta vonja narave in prometa, ki sta glav­na predstavnika urbanega mesta. Le 20 % anketirancev je za­znalo prisotnost vonja smeti, še nekoliko manj pa prisotnost industrijskih vonjav v centru mesta. Zaznavanje vonja v grajenem okolju Slika 9: Vpliv vonja na gibanje in vedenje ob razlicnih vremenskih pogojih (po podatkih iz ankete Zaznavanje grajenega okolja, 2019) 136 M. ŽALIK 6 Diskusija S to raziskavo smo želeli poudariti pozitive ucinke, ki jih ima vonj ob drugih dejavnikih, ki vplivajo na urbano okolje. Dokazati smo hoteli, da o vonju ne smemo razmišljati le kot o »onesnaženem zraku«, ampak kot o kljucni znacilnosti mes-ta. Vonj je eden izmed številnih dejavnikov, ki dajejo kraju njegovo identiteto. Predstavljamo nekaj omejitev našega dela in priložnosti zanj. 6.1 Omejitve Kako posameznik zaznava razlicne vonjave, je individualno, družbeno in kontekstualno pogojeno in tvori odtenke podat­kovnih nizov: • Individualni dejavniki: Osebne znacilnosti vplivajo na naše zaznavanje vonjav. Ženske bolje vohajo kot moški. S starostjo se naša zmožnost zaznavanja vonja zmanjšu­je. Nenazadnje kajenje tudi zmanjšuje našo sposobnost zaznavanja vonjav. • Družbeno-kulturni dejavniki: Zaznavanje urbanih von­jev v razlicnih predelih sveta je lahko zelo razlicno. Naša percepcije vonja se spreminja glede na geografsko lego, navajenost na dolocen vonj, naše kulturno in versko ozadje. • Kontekstualni dejavniki: Urbanisticna zasnova mesta mocno vpliva na zaznavanje vonjav. V odprtih in pre­hodnih mestih se vonj veliko hitreje in lažje širi kot v zaprtih. Prav tako imajo mesta multifunkcionalne pros-tore, ki se uporabljajo za razlicne dejavnosti in dogodke, ki ustvarjajo svoje znacilne vonje. 6.2 Prednosti Kljub raznovrstnosti zaznave vonja ima lahko ta prednosti na vec podrocjih, kot so: • Nacrtovanje mest: Za nacrtovalce mest je vonj obicajno smrad, redko pa pomislijo, da je lahko vonj nekaj, cesar se ljudje veselijo in ga imajo radi. Naša anketa nam po­nuja možnost, da ob nacrtovanju mest ohranjamo kraje s prijetnimi vonjavami ter gradimo identiteto krajev in obmocij tudi z vonjem. • Umetnost: Sodobna urbana umetnost, oblikovanje in fi­lozofija težijo k fenomenološkemu razumevanju mest, k uporabi vseh naših cutil pri odkrivanju sveta, v katerem živimo. Z anketo smo ugotovili, kateri vonji so anketi­rancem prijetni in privlacni. Tako spodbujamo vkljucitev vonja v sodobno mesto. 7 Sklep Vonj je eden izmed petih cutov, zato nanj ne smemo pozabiti. Veliko raziskav je bilo narejenih o tem, kako vidimo ali sliši-mo mesto, malo ali skoraj nic pa o tem, kako ga vonjamo. Z analizo rezultatov ankete smo ugotovili, da se vec kot polovica anketirancev vonja sploh ne zaveda vec. Upamo, da bomo s to raziskavo spodbudili nacrtovalce mest, mestne uradnike in tudi mešcane, naj pomislijo tudi na vonj in ga zacutijo v mestu. Že-limo, da bi se vonja vsi zaceli zavedati kot necesa pozitivnega, da ga ne bi dojemali le kot smrad in »onesnažen zrak« in bi ga nacrtno vpeljevali v mesto. Maja Žalik, dipl. inž. arh. (UN), študentka magistrskega študija arhi­tekture, FGPA UM Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir­stvo in arhitekturo, Maribor E-pošta: maja.zalik113@gmail.com Viri in literatura Bushdid, C., Magnasco, M. O., Vosshall, L. B., in Keller, A. (2014): Hu­mans Can Discriminate More than 1 Trillion Olfactory Stimuli. Science 343(6177):1370–1372. Classen, C., Howes, D., in Synnott, A. (1994): Aroma: The cultural history of smell. Routledge. Diaconu, M. (2011): Senses and the City: An Interdisciplinary Approach to Urban Sensescapes. LIT Verlag. Drobnick, J. (2006): The Smell Culture Reader. Bloomsbury Academic. Engen, T. (1991): Odor Sensation and Memory. Praeger. Henshaw, V. (2013): Urban Smellscapes: Understanding and Designing City Smell Environments. Routledge. Henshaw, V. (2013): Urban Smellscapes: Understanding and Designing City Smell Environments. Routledge. Jacobs, J. (1961): The Death and Life of Great American Cities. Random House. Lynch, K. (1960): The Image of the City. Publication of the Joint Center for Urban Studies. Mit Press. Macdonald, L., Cummins, S., in Macintyre, S. (2007): Neighbourhood fast food environment and area deprivation-substitution or concentration? Appetite 49(1). Pallasmaa, J. (2012): The Eyes of the Skin: Architecture and the Senses. Wiley. Quercia, D., Schifanella, R., in Aiello, L. M. (2014): The shortest path to happiness: ecommending beautiful, quiet, and happy routes in the city. In Proceedings of ACM HT. Quercia, D., Schifanella, R., Aiello, L. M, in McLean, K. (2015): Smelly Maps: The Digital Life of Urban Smellscapes. Proceedings of 9th In­ternational AAAI Conference on Web and Social Media (ICWSM2015): 327–337. Southworth, M. (1967): The Sonic Environment of Cities. MIT Press. 137 Denisa REPATEC Sindrom bolnih stavb in bolnega mesta V literaturi najdemo veliko zapisanega o sindromu bolnih stavb, bolj malo pa je literature, ki bi se podobno ukvarjala s podrocjem urba­nega okolja. V clanku najprej razložimo, kaj je sindrom bolnih stavb in kako se izraža, v nadaljevanju pa ga poskušamo s stavbe prenesti na širši pojem mesta. Išcemo vzporednice, ki bi jih lahko prenesli na mesto, predstavimo zaskrbljujoca nacela neustrezno oblikovanega urbanega prostora in kako lahko v praksi odkrivamo tovrstne ur­bane prostore. Tematiko povežemo tudi z vprašalnikom, ki smo ga 1 Uvod V današnjem casu se vse vec pozornosti usmerja v stavbe in njihove sisteme, saj ljudje vecino casa preživimo v stavbah (Bilban et al., 2017). Znano je tudi, da gradnja energetsko varcnih stavb s povecano tesnostjo stavbnega ovoja ter slabo nacrtovanimi in vzdrževanimi sistemi prezracevanja pogosto vodi do nezdravih razmer in pojava sindroma bolnih stavb. Ker clovek kar 80–90 % casa preživi v zaprtih prostorih, je poznavanje dejavnikov tveganja za naše zdravje zelo pomemb-no. Hkrati je clovek pretežno tudi uporabnik javnega urbanega prostora, zato ne smemo zanemariti dejstva, da je kljucno, kako se clovek pocuti v dolocenem urbanem okolju. 2 Sindrom bolnih stavb (SBS) Sindrom bolnih stavb (angl. Sick Building Syndrome; v nadal­jevanju: SBS) so prvic omenili v 70. letih prejšnjega stoletja. SBS združuje neugodne in nespecificne zdravstvene probleme v casu zadrževanja v zaprtih prostorih. Ti simptomi obicajno izzvenijo, ko zapustimo stavbo, v kateri so prisotni dejavniki tveganja za SBS. Pomembno je tudi dejstvo, da ima obicaj-no vec ljudi, ki se zadržujejo v isti stavbi, enake oz. podobne simptome, ki pa se lahko pojavljajo sezonsko, npr. sezona hla­jenja, ogrevanja itd. Sindromi se lahko pojavljajo neodvisno od starosti stavbe ter jih je mogoce prepoznati s preiskavami, vendar pa lahko od izpostavljenosti dejavnikom tveganja do klinicne potrditve diagnoze pretece dolgo obdobje. Vzroke SBS najpogosteje obravnavajo in rešujejo specialisti medici­ne dela, prometa in športa. Najpogostejši simptomi SBS so (Bilban et al., 2017): draženje sluznic zgornjih dihalnih poti, v letošnjem akademskem letu zasnovali pri predmetu Bioklimatski koncepti v arhitekturi v okviru magistrskega študija arhitekture na Univerzi v Mariboru. Kljucne besede: sindrom bolnih stavb, SBS, sindrom bolnega mesta, bioklimatski koncepti, arhitektura, urbano okolje, vprašalnik o zazna­vanju urbanega prostora obcutek suhega grla, obcutek zamašenega nosu, draženje oces­ne veznice, kihanje in smrkanje, vnetje sinusov, kašelj, glavobol, utrujenost, pomanjkanje koncentracije, zadihanost, obcutek težke sape, izpušcaji, srbecica, suha koža, nenormalna percep­cija vonja in motnje vida. Sindrom bolnih stavb je mogoce klasificirati v štiri tipe: • TIP 1 – simptomi kemicne intoksikacije; • TIP 2 – simptomi, ki so se razvili zaradi mogoce izpo­stavljenosti kemikalijam; • TIP 3 – simptomi, ki so se razvili zaradi psiholoških in duševnih dejavnikov; • TIP 4 – simptomi, ki so se razvili zaradi alergij ali drugih bolezni. Vzroke simptomov je pri SBS vcasih težko ugotoviti, saj nanje vplivajo številni dejavniki. Pogosto je za potrditev SBS treba vkljuciti lastnike stavb, ki so jih gradili, gradbenike, arhitekte, ekologe, sanitarne inženirje, epidemiologe ipd. Pri obravnava­nju sindroma je treba upoštevati tudi osebne lastnosti posame­znika, kot so genske lastnosti, življenjski slog ipd. Dejavnike, ki lahko povzrocajo SBS, delimo na: • fizikalne (temperatura zraka, relativna vlažnost zraka, hrup in vibracije, svetloba in osvetljenost, elektromagne­tno sevanje, prezracevanje, ergonomija); • biološke (mikrobiološki onesnaževalci, predvsem bakte­rije in glive); • kemicne (onesnaževala iz zunanjega ali notranjega okolja: formaldehid, ftalati, mineralna vlakna, vonjave, cigaretni dim, delci razlicnih velikosti ipd.), 138 D. REPATEC • psihosocialne (stres, socialni status, osamljenost, organi­zacija dela, neustrezni oz. slabi odnosi v delovnem oko­lju, nezadovoljstvo z delom, komunikacija, nadzor nad delom, spol, zdravje, osebnostne znacilnosti itd.). 3 Pomen oblikovanja urbanega prostora za ljudi in vpliv nanje Kot pravi Sebastiano Marconcini (2018), ima grajeno okolje kljucno vlogo pri spodbujanju clovekovega dobrega pocutja in družbenega sodelovanja, kljucni vprašanji pa sta dostopnost in vkljucevanje ljudi. Pri nacrtovanju urbanega okolja mo-ramo razmišljati o številnih omejitvah, ki se lahko pojavijo, in možnih rešitvah, s katerimi lahko te presežemo. Zato se moramo pri nacrtovanju osredinjati na številne materialne in nematerialne sestavine. Svetovna zdravstvena organizacija je potrdila, da na delovanje ljudi in njihovo sposobnost opravljan­ja vsakodnevnih dejavnosti vplivajo predvsem trije dejavniki: okoljski dejavniki, fizicne in družbene znacilnosti okolice, v kateri clovek živi, in osebne lastnosti posameznika. Na osebne lastnosti oblikovalci nimamo neposrednega vpliva, vsekakor pa lahko vplivamo na okolico, ki jo pomagamo sooblikovati. Kot piše Andreja Anžin (2003), je kljucna naloga oblikovan­ja urbanega prostora ustvariti kakovosten fizicni prostor, ki je predpogoj za funkcionalen javni prostor. Z neustreznim oblikovanjem lahko ustvarimo fizicne in psihološke meje in bariere, kot so v prostor neprimerno umešcena ali pomanjkljiva urbana oprema, razporeditev zelenja, videonadzor, nezadostna osvetljenost prostora itd. Arhitektura, urbano oblikovanje in nacrtovanje vplivajo na obliko javnega prostora in s tem na ži­vljenje v njem. Urbano okolje naj bi bilo okolje, ki je dostopno fizicno in vidno, nudi razlicne možnosti uporabe, spodbuja interakcijo med ljudmi, je demokraticno, privlacno in vabi k združevanju. Živi in raznovrstni javni prostori so kljucni za družbo, ker nas ucijo strpnosti do drugacnosti in omogocajo ljudem aktivno sodelovanje v družbenem življenju. Javni prostor lahko razdelimo na tri dele, in sicer na fizicni, družbeni in simbolni. Vsak javni prostor lahko analiziramo v okviru teh dimenzij. Fizicna dimenzija je najocitnejša in se izraža z elementi grajenega in naravnega v prostoru. Marcon­cini (2018) tudi pravi, da ima mesto s svojimi specificnimi prostori velik vpliv na vsakodnevne izkušnje ljudi in njihovo dobro pocutje, zato mora biti koncni cilj urbanisticnega nacr­tovanja oblikovanje prostorov za ljudi. Kompleksnost obliko­vanja javnega prostora razdeli na šest komponent: morfološka, zaznavna, družbena, vidna, funkcionalna in casovna. Z analizo teh razlicnih komponent v javnem prostoru je mogoce ugoto­viti, kje prihaja do težav, zaradi katerih se uporabniki prostora v njem ne pocutijo dobro. Analiza teh komponent lahko služi kot orodje za prepoznavanje dolocenih težav v urbanem okolju, njeni rezultati pa kot osnova za reševanje teh težav. 4 Elementi oblikovanja urbanega prostora SBS je uradno poimenovanje, ki ga najdemo v literaturi, vendar pa nisem našla izraza, ki bi podobno opisal neustrezno zasno­vano urbano okolje. Kateri so torej tisti dejavniki v oblikovanju urbanega okolja, ki bi lahko vplivali na to, da doloceno urbano okolje za uporabnike ni primerno, prijetno ali je celo nevarno, in kako lahko odkrijemo taka – bolna – urbana okolja? Kot piše Miha Dešman (2008), javni prostor pomembno vpliva na naše življenje, saj je podaljšek intimnega osebnega prostora in okvir, v katerem poteka javno življenje. Javni pros-tor lahko omogoca in spodbuja kakovost življenja, lahko pa je predstavlja vir frustracij, stresa in nezadovoljstva ter nenazad­nje tudi slabega pocutja. Cloveku prijazno mesto bi moralo na prvo mesto postaviti pešca. Realnost vecine mest pa je žal drugacna in avto še vedno prevladuje v njih in zaseda drago­cene površine, ki bi lahko bile namenjene ljudem. Pogosto se zgodi, da so avtomobili parkirani na zelenicah ali plocnikih, kjer ovirajo varnost pešcev, ki se jim morajo pogosto ogniti tako, da hodijo po cesti, kar je za uporabnika prostora nevarno in pripomore k neprijetnemu pocutju v njem. Javni prostor naj bi bil dostopen vsem skupinam ljudi, pogosto pa se dogaja, da imajo pri uporabi prostora dolocene skupine težave. Sploh gibalno ovirane osebe pogosto naletijo na ne­ustrezno oblikovan javni prostor s številnimi ovirami, ki jim onemogocajo dostop. Kot na primer klancine za invalide, ki imajo prevelik naklon ali so preozke, plocniki z dvignjenimi robniki, ki ne omogocajo prehoda osebi na invalidskem vozic­ku, pomanjkanje invalidskih parkirišc ipd. Privatizacija javnega prostora s povecevanjem nadzora in varovanja ogroža osnovno znacilnost javnega prostora – splošna dostopnost za vse. Poleg tega se pogosto pojavlja družbena segregacija z izkljucevanjem, nadzorovanjem, selektivno dostopnostjo, fizicnimi prepoved-mi, prepovedmi na podlagi rase družbenega statusa, financne sposobnosti, intelektualnega testiranja ipd. Zasebni prostor je sicer lahko hkrati javni prostor, npr. v nakupovalnih središcih. Razlika pa vendarle obstaja, kajti v mesto, v javno urbano okol­je gremo svobodno, brezciljno, v nakupovalni center pa ciljno, zaradi programa (Dešman, 2008). Ljudje prostor okoli sebe dojemamo s cutili in moramo se zavedati, da pri tem ne sodeluje le vid, temvec tudi druga cu­tila, predvsem tip, voh in sluh. Cutne zaznave prostora lahko v ljudeh vzbujajo pozitivna custva in vabijo v prostor, lahko Sindrom bolnih stavb in bolnega mesta pa vzbudijo negativna custva in obcutke in nas odbijajo. Zato moramo pri oblikovanju odprtega urbanega prostora upošteva-ti prevladujoce barve, materiale, teksturo izstopajocih površin. Juhani Pallasma v knjigi Oci kože zapiše, da vid razkrije, kar tip že ve. Tip je pravzaprav nezavedno vida. Oko se namrec dotakne oddaljenih površin, obrisov in robov, nezavedni tak­tilni obcutek pa doloci prijetnost ali neprijetnost videnega. Po-membno je, kakšni zvoki prevladujejo v prostoru, saj nekateri na cloveka vplivajo pozitivno, npr. prijetna glasba, zvoki narave, kot je žuborenje vode, oglašanje pticev ipd., drugi pa negativno, npr. promet, hupanje, hrup industrije ipd. Pritegne ali odbije nas lahko tudi vonj, npr. prijeten vonj hrane ali kave nas pri­tegne, odvraten vonj smeti ali izpušnih plinov avtomobilov pa nas odbije od uporabe danega prostora. Enako je s svetlobo, sploh ponoci. Pritegne nas ustrezno osvetljen prostor, medtem ko mracen v nas vzbudi nelagodje, celo strah, zato se takemu prostoru raje izognemo. Pomemben element urbanega okolja je tudi zadostna opremljenost z urbano opremo, ki mora biti ustrezna in prijazna za uporabo ter pravilno razporejena. V prostor mora biti umešcena tako, da uporabnika spodbuja k uporabi. Npr. klopi, ki jih je dovolj, na katerih je prijetno in udobno sedeti, ki so poleti umešcene pod drevo, da imamo senco, zadostno število košev za smeti, stojal za kolesa itd. 5 Sklep Kljucna naloga oblikovanja stavb in urbanega okolja je ustvar­jati prostore, v katerih se uporabniki dobro pocutijo. Obliko­vanje obojega je kompleksna in zahtevna naloga, ki zahteva socasno upoštevanje razlicnih dejavnikov. Vseeno pa je obli­kovanje zunanjega prostora zahtevnejše zato, ker nanj vpliva vec razlicnih zunanjih dejavnikov, ki jih pri nacrtovanju težko predvidimo in nadzorujemo. Podoben vprašalnik o zaznavanju urbanega okolja, kot smo ga v letošnjem študijskem letu izdelali v okviru magistrskega študija arhitekture na Univerzi v Mari-boru, bi lahko bil ena izmed metod za odkrivanje neprimerno oblikovanih oziroma »bolnih« urbanih okolij. Z njim namrec dobimo vpogled v doživljanje posameznih elementov urbanega okolja s strani uporabnikov danega prostora. Tako odkrijemo, kateri so problematicni elementi v prostoru, ki pri ljudeh vzbu­jajo negativne obcutke oz. jih odbijajo, in pridobimo izhodišca, na podlagi katerih lahko izboljšamo zasnovo urbanega okolja. Denisa Repatec, dipl. inž. arh. (UN), študentka magistrskega študija arhitekture, FGPA UM Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir­stvo in arhitekturo E-pošta: denisa.repatec@gmail.com Viri in literatura Anžin, A. (2003): Ekscesi v urbanem okolju. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Bilban, M., Rejc, T., Dovjak, M., in Kukec, A. (2017): Delo in varnost 2017 – 5; Znanstvena priloga: Sindrom bolnih stavb in bolezni, povezane z bivanjem v grajenem okolju: opredelitev ucinkov na zdravje in dejavni­kov tveganja. Dešman, M. (2008): Javni prostor. V: Arhitektov bilten [na spletu]. Dru-štvo arhitektov. p. 1–3, 85–87. Sneto 10. 7. 2019 na http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:DOC-5SUOD16C. Marconcini, S. (2018): Urbano merilo vkljucevanja: razmišljanja in pre­dlogi za dostopne javne prostore; clanek iz revije: Igra ustvarjalnosti, teorija in praksa urejanja prostora, Znanstvena revija, št. 6. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo in Fakulteta za gradbeništvo in geo­dezijo Ljubljana. Sneto na https://iv-cg.org/paper/?id=68&lang=si 140 Maša CELEBIC Vladimir LUTOVAC Merima TICA Razumevanje podobe in pomena urbanega prosto­ ra z miselnimi zemljevidi V okviru interdisciplinarnega pristopa k ucnemu nacrtu smo se študenti psihologije in arhitekture Univerze v Mariboru povezali, da bi oblikovali vprašalnik za raziskovanje zaznavanja in doživljanja ur­banega prostora. Ena od podkategorij izdelanega vprašalnika je bil »duh kraja«, v okviru katere je naša skupina raziskovala spomin in podobo, ki tvorita »duha kraja«. Odlocili smo se za uporabo miselnih zemljevidov kot tehnike razumevanja podob Maribora s perspektive 1 Uvod Kako zaznavamo grajeni prostor okoli sebe in kako se pocuti-mo v njem, temelji predvsem na njegovih lastnostih ali znacaju. Nekateri prostori vzbujajo pozitivna custva, medtem ko lahko drugi povzrocijo negativna ali morda ambivalentna custva. Te vtise lahko okrepijo prizori v prostoru, barve, zvoki in svet­loba ter druge senzoricne informacije. Z vidika arhitekture, urbanizma in oblikovanja je pomembno raziskati dojemanje prostora in razumevanje vseh podob in vtisov, ki jih zbirajo cutila. Cilj je raziskati pomen elementov, ki sestavljajo prostor, in kako uporabniki doživljajo te na fizicni/fiziološki in psiho­loški ravni. Osredinili smo se na podobo in smisel, zato smo opredelili in analizirali razlicne dejavnike, ki vplivajo na genius loci, ter raziskali razmerje med oblikovanjem mest, spomini in vtisi mesta v oceh njegovih prebivalcev. 2 Genius loci Lynch (1960: 1) je v knjigi The Image of the City zapisal: »V vsakem trenutku je vec, kot lahko vidi oko, vec, kot sliši uho, nastavitev ali pogled, ki caka na raziskovanje. Nic ni samo iz­kustvo, ampak vedno v odnosu do njegove okolice, zaporedje dogodkov, ki prihajajo do nje, spomin na pretekle izkušnje […] Vsak državljan je imel dolge povezave z dolocenim delom in po spominu prebivalcev. V clanku opisujemo koncepta podobe in spomina pri razumevanju miselnih zemljevidov z vidika razlicnih disciplin ter poskušamo utemeljiti, zakaj nacrtovanje in grajeno okol­je presegata le funkcionalnost. Kljucne besede: miselni zemljevidi, duh mesta, podoba in pomen svojega mesta in njegova podoba je namocena v spomini in pomeni.« To »nekaj vec« (kot lahko vidi oko, kot lahko sliši uho) obicajno opisujemo kot genius loci. Že v rimskih casih se je izraz uporabljal za opis zašcitnega duha kraja. Danes, ceprav je izraz še zmeraj nedefiniran in neoprijemljiv, ima v diskurzu arhitekturne fenomenologije kljucno mesto. Kaj je ta »nekaj vec«, ki sestavlja in gradi naša mesta? Girot v eseju v knjigi Recovering Landscape opisuje zanimiv pogled na kraj. Poudarja besedo paysage, ki ne pomeni samo »krajine«, ampak zazna­muje vse lastnosti prostora – vidne in nevidne komponente. Paysage presega preprost pomen okolja in se nanaša na »razpo­loženje celotnega naroda, na spreminjanje obcutka identitete in kulturne pripadnosti« (Girot, 1999: 59). Norberg-Schulz (1991: 5) v knjigi Towards a Phenomenology of Architecture priporoca neizogibno razumevanje arhitekture skozi prizmo fenomenologije: »Moj glavni cilj je torej raziskati psihicne po­sledice arhitekture in ne njene prakticne strani […]« V svojem eseju Phenomenon of Place navaja Kevina Lyncha kot zacetnika diskurza genius loci, ki je opisal arhitekturne komponente, ki ustvarjajo mesta, in tudi naše podobe mest. »Okoljska kako­vost, ki šciti cloveka pred izgubo, imenuje Lynch ,podobe‘, kar pomeni ,tisto obliko, barvo ali ureditev, ki omogoca izdelavo živo prepoznavne, mocno strukturirane, zelo koristne miselne podobe okolja‘.« (Norberg-Schulz, 1996: 423). Razumevanje podobe in pomena urbanega prostora z miselnimi zemljevidi 3 Miselni zemljevidi Podobe mest je Lynch raziskal z uporabo miselnih zemljevidov in individualnimi pogovori z udeleženci, da bi razumel in za­beležil odnose med mesti in prebivalci. Downs in Stea v knjigi Image and Environment: Cognitive Mapping and Spatial Beha­viour definirata kognitivno kartiranje kot »proces, sestavljen iz vrste psiholoških transformacij, s katerimi posameznik pridobi, kodira, shrani, opomni in dešifrira informacije o relativnih lo-kacijah in atributih pojavov v svojem vsakodnevnem prostor­skem okolju« (1973: 9). Friedrich Bartlett je raziskal vpliv shranjenega (prejšnjega) znanja na razumevanje in spomin ljudi. Leta 1932 je izvedel poskus, v katerem je od udeležencev zahteval, da poslušajo neznano ameriško zgodbo The War of the Ghosts, nato pa jih pozval, naj po kratkem casu in daljšem casovnem obdobju (ne­kaj mesecev) zgodbo ponovijo. Rezultati raziskave so pokazali, da so udeleženci razumeli glavno idejo zgodbe, vendar so ne­znane dele spremenili v celovitejše izraze, ki so se »ujemali« z njihovimi sociokulturnimi asociacijami. Dolgorocni spomin se deli v epizodni in semanticni spomin. Epizodni spomin se ukvarja z doloceno prostorsko in casovno postavitvijo, kot so spomini na osebne izkušnje. Cloveški možgani razumejo kompleksne informacije tako, da jih poenostavijo v razuml-jive mentalne predstave, shranjene v možganih za prihodnje asociacije. Downs in Stea (1973: 10) pojasnjujeta, da je »ta proces pridobivanja, združevanja in shranjevanja kognitivno kartiranje, produkt tega procesa pa se lahko v vsakem trenutku šteje za kognitivni zemljevid«. Zato miselne zemljevide ob-ravnavata kot »osnovno sestavino clovekovega prilagajanja, kognitivni zemljevid pa kot pogoj za preživetje ljudi in vsa­kodnevno okoljsko vedenje« (Downs in Stea, 1973: 10). Po-dobe in miselni zemljevidi »vplivajo na naše zaznavanje, toda znova oblikujejo, kako vidimo svet okoli sebe« (Al-ghamdi in Al-Harigi, 2015: 736). 4 Zakaj so pomembni miselni zemljevidi Kot je pomembno razumeti, kaj so miselni zemljevidi in kako nastanejo v možganih, je pomembno razumeti pomena misel­nih zemljevidov kot oblike raziskovanja prostora ter arhitek­turnega in urbanisticnega nacrtovanja, ki nam lahko pomaga razumeti kompleksna razmerja, ki nastajajo med ljudmi in mesti. V diskurzu sodobnih mest postaja vse težje graditi in vzdrževati mesta z avtenticnim pecatom (ceprav je koncept avtenticnosti nekoliko dvoumen), še posebej tam, kjer je priš-lo do zamenjave/izbrisa zgodovinskega tkiva in zanemarjanja vsega, kar ne šteje za moderno. V knjigi Urban Places – Public Spaces avtorji definirajo od­sotnost kraja (ang. placelessness) kot »izgubo ali odsotnost pomena« (Carmona et al., 2003: 101). Poleg tega opredelijo tri podkategorije odsotnosti kraja: globalizacija, množicna kul­tura in odcepitev od ozemlja ali izguba ozemlja. Globalizacija je po eni strani ustvarila obcutek, da se v novem okolju ob prvem obisku ne pocutimo tako tuje, saj se npr. v vecjih me-stih srecamo z neko globalno franšizo, ki nam je znana in pri­jazna, po drugi strani pa so rezultat globalizacije, kapitalizma in množicne kulture homogenizacija, izguba identitete, lokalne kulture in prostora. Podoba mesta, razen dejstva, da pomaga cloveški orientaciji, vsebuje v sebi predmete in elemente, ki so simboli identifikacije. Ali kot navaja Heidegger (v Nor-berg-Schulz, 1991: 425): »Cloveška identiteta predvideva identiteto mesta.« V kontekstu mest in njihovih podob, razvoja in oblikovanja je pomembno, da se dotaknemo tudi njihovega unicenja. Amra Hadžimuhamedovic, arhitektka in umetnostna zgodovinarka, v knjigi Heritage, War, and Peace odgovarja na vprašanje, zakaj skrbeti za kulturno dedišcino. »Dvomiti o pomenu ali margi­nalnosti kulturne dedišcine v vojni in pozneje je spodbuda za iskanje odgovora, kolikšen je pomen te dedišcine za skupnost ljudi, ki so izpostavljeni vojni, in po njej vojna prizadevanja za vrnitev njihovih življenj v varnost. Povezano je z nenehno obnavljajocimi se vprašanji o spominu [...]« (Hadžimuha­medovic; 2015: 1). Po unicenju Starega mostu v Mostarju, med vojno v Bosni, je eden od navzocih, kot pripovedujejo prebivalci mesta, dejal: ,Nisem jokal, ker sem bil preprosto zamrznjen. [...] Kot da ne obstajam. Vedel sem, da je rušenje mostu namenjeno nam, da razbijejo našega duha. […]‘ Izpovedi podobnih izkušenj so številne. Spomeniki so veliko vec kot le kamen, opeka, les in malta. Dotakne se jih duh. Potrebni so tudi v svojem telesnem izražanju, kot so sklede, v katerih ostajata dokaz in obljuba o obstoju skupnosti.« (Hadžimuha­medovic; 2015: 1). Razumevanje konceptov spomina, genius loci in orientacije presega fizicno in materialno obliko, vendar je kljub temu medsebojno vkljucujoce, saj se ti med seboj do-polnjujejo kot del celote. »Konkreten izraz za okolje je mesto. […] Pravzaprav si je ne­smiselno predstavljati, da se dogaja, ne da bi se pri tem sklice­valo na lokacijo. Mesto je ocitno sestavni del obstoja.« (Nor­berg-Schulz, 1991: 6). Oblikovanje krajev in mest niso samo arhitekturni in urbanisticni podvigi. Pravzaprav gre za skupna prizadevanja psihologov, sociologov, arhitektov in urbanistov, saj je odnos med ljudmi in mestom zapleten in prepleten. To se izraža v socioloških raziskavah o prostorskem vedenju ljudi. »Skrbni opazovalci dejavnosti v vsakdanjem življenju, kot je Garfinkel (1964), so ugotovili pravilnost nacina, na katerega ljudje uporabljajo prostor pri interakciji, in porocali, 142 M. CELEBIC, V. LUTOVAC, M. TICA da so motnje teh pravil posameznikom povzrocile težave.« (Baldassare, 1978: 2). Primer okoljskega vidika prostorskega vedenja je omenjen v knjigi Defensible Space (Newman, 1973): »Številni obstojeci objekti imajo na primer notranje in zunanje prostore, za katere se zdi, da so nikogaršnje ozemlje in nimajo možnosti nadzora skupnosti. Ta ozemlja tako napadajo zlocin­ci, ki zlahka prežijo na žrtve. Rešitev je torej, da se oblikujejo javni prostori, ki bodo zaznani kot domena stanovalcev, zato mora arhitekt okolje nacrtovati tako, da bo spodbujalo ob­cutek teritorialnosti, saj to omogoca spremljanje skupnosti.« (Baldassare, 1978: 36). Obcutek skupnosti ima v tem primeru zelo mocno vlogo. Down in Stea (1973: 9) menita, da je »osnova [definicije] pogled na vedenje, ki se [...] lahko zmanjša na trditev, da je clovekovo prostorsko vedenje odvisno od posameznikove ko­gnitivne mape prostorskega okolja«. Jane Jacobs je neizogib-no povezavo med urbanisticnim nacrtovanjem in sociologijo poudarila s svojim konceptom socialnega kapitala. Tudi Jan Gehl (2010: 6) je preprican, da je »prav tako nujno okrepiti socialno funkcijo mestnega prostora kot sticišce, ki prispeva k ciljem socialne trajnosti in odprte in demokraticne druž-be«. Ustvarjanje in izgradnja okolja bi morala temeljiti na poglobljenem razumevanju oblikovalca vseh ljudi in skupin, ki sestavljajo ta prostor, ter elementov, potrebnih za njihovo identiteto. Upoštevati je treba udeležbo bodocih uporabnikov kot potrebno oblikovanje okolja ter ustvariti okolje, ki ga lahko uporabniki spremenijo in prilagodijo. Ideja o duhu kraja izhaja iz podobnih strategij za ustvarjanje obcutka identitete. Oba pojma vkljucujeta ljudi in sta antropocentricna. Duh kraja ne poudarja le elementov, ki sestavljajo identiteto kraja, temvec cloveško interakcijo z njim. 5 Metodologija V okviru predmeta Bioklimatski koncepti v arhitekturi magis­trskega študija arhitekture na Univerzi v Mariboru je bil izde­lan vprašalnik, sestavljen iz treh delov: senzoricni del, kontekst in struktura ter podoba in pomen. V sodelovanju s študenti magistrskega študija psihologije na Univerzi v Mariboru smo imeli skupen cilj, vendar smo nekatere dele proucevali v obsegu posameznega študija. Pri tem so bile skupine študentov arhi­tekture bolj osredinjene na prostorske in oblikovne elemen­te, medtem ko so se skupine študentov psihologije ukvarjale s custvenim doživljanjem in zaznavanjem. Pravzaprav tema genius loci neposredno povezuje podobe mest in njihove po­mene. Da bi opredelili in raziskali vse »sestavine«, ki sestavl­jajo genius loci (Punter in Mongometu v Camora et al., 2003: 99), smo iskali elemente urbanisticnega nacrtovanja, ki lahko povecajo potenciale genius loci s pomocjo diagramov. Diagra-me smo prilagodili potrebam svoje raziskave in vprašalnika. Koncept smo povzeli v tri glavne sestavine: obliko, dejavnost, podobo in pomen (slika 1). Osredinili smo se na glavne tocke, ki smo jih lahko raziskali v obliki anonimne ankete. Z vprašal­nikom smo želeli razumeti, kako so anketiranci zaznali obseg zgrajene oblike, intenzivnost te in dominante. Dejavnost vkl­ Razumevanje podobe in pomena urbanega prostora z miselnimi zemljevidi jucuje raznolikost in ulicno/javno življenje, dogodke, lokalno tradicijo in privlacnost. Podkategorije vkljucujejo pretok peš­cev, vedenje in vzorce. Podoba in pomen kot najbolj zapletena koncepta zajemata razumevanje kulturnih asociacij, simbolike in spomina ter podobo in berljivost dolocene lokacije. Vprašal­nik smo razdelili na dva dela. Prvi je bil sestavljen iz vprašanj, na katera je bilo treba odgovoriti z oceno, ki ustreza mnenju udeleženca o dani lokaciji, iz vprašanj, ki zahtevajo kratek ko­mentar in/ali opis. V drugem delu vprašalnika je bilo treba skicirati miselni zemljevid. Vprašalnik je bil izpolnjen na štirih razlicnih lokacijah, ki so jih dolocili mentorji. »Kot kvalitativ­ne celote kompleksne narave mesta ni mogoce opisati s pomoc­jo analiticnih, ,znanstvenih‘ konceptov. Naceloma je znanost »abstraktna« iz danega, da doseže nevtralno, »objektivno« znanje. Toda izgubljeno je vsakdanje življenje, ki bi moralo biti resnicna skrb cloveka na splošno, še posebej pa nacrtovalcev in arhitektov.« (Norberg-Schulz, 1996: 415). Kevin Lynch v The Image of the City opisuje, kako so izvedli intervjuje z udeležen­ ci. Intervjuji so bili neformalni, kar je udeležencem omogocilo spontano izmenjavo mnenj in obcutkov o mestih, iz katerih prihajajo. V primeru našega vprašalnika smo se zaradi narave in omejitev odlocili vkljuciti le del izvirnega vprašalnika – risanje miselnih zemljevidov. Udeležencem smo narocili, naj izdelajo svoj miselni zemljevid glede na to, kako se spomnijo mesta, kot da bi nekomu dajali navodila, kako se gibati v prostoru. Downs in Stea navajata, da so »prostorske informacije lahko predstavl­jene na razlicne nacine. [...] Vsi mediji imajo enako funkcijo, ne pa tudi strukture, zato so kognitivni zemljevidi izpeljani iz analogij procesa, ne iz izdelka« (Downs in Stea, 1973: 11). Za ta vprašalnik smo se osredinili na miselni zemljevid v obliki skice ali fotografirane skice, saj je bil vprašalnik izdelan v obliki spletne aplikacije in prilagojen uporabi na katerikoli lokaciji. Vendar pa bo raziskava rezultatov na danih lokacijah omogoci-la vpogled v to, kako bodo ljudje zaznali prostor Maribora in kako se bodo ta zaznavanja izražala ter po možnosti ujemala z vprašalnikom in mentalnim zemljevidom. Poleg tega upamo, da bomo z analizo odgovorov dobili pomembne informacije o tem, kako narediti prostor boljši, bolj berljiv in preglednejši. 6 Sklep Mesto je zelo velika in kompleksna hiša, urbanizem pa je naj­vecja umetnost. Arhitektura, že tako kompleksna, je še toliko zahtevnejša na ravni nacrtovanja prostorov in mest za ljudi, saj se prepleta toliko sestavnih delov. Identiteta, duh, pomen in spomin so morda abstraktni in neoprijemljivi pojmi, ki pa si nepopustljivo utirajo pot v fizicno realnost zgradb. Vendar je to naravni potek dogodkov in tako je prav. Arhitektura in resnicno humanisticna zasnova ne moreta biti neodvisni od razumevanja cloveške interakcije in vedenja. Z raziskovanjem z vidika razlicnih disciplin – psihologije, sociologije, nevrozna­nosti itd. – lahko razumemo medsebojno povezanost in sood­visnost. To je pravzaprav najtežji del, ki jih združuje, vendar je nedvomno najkoristnejši pristop. Ta vprašalnik in naša priza­devanja so le odskocna deska v iskanju tistega »nekaj vec«, ki nas obdaja in gradi naša mesta. Maša Celebic, dipl. inž. arh. (UN), študentka magistrskega študija arhitekture, FGPA UM Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir­stvo in arhitekturo, Maribor E-pošta: masa.celebic@gmail.com Vladimir Lutovac, dipl. inž. arh. (UN), študent magistrskega študija arhitekture, FGPA UM Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir­stvo in arhitekturo, Maribor E-pošta: vlutovac6@gmail.com Merima Tica, dipl. inž. arh. (UN), študentka magistrskega študija ar­hitekture, FGPA UM Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Maribor E-pošta: merima.tica@gmail.com Viri in literatura Al-ghamdi, S. A., in Al-Harigi, D. F. (2015). Rethinking Image of the City in the Information Age. Retrieved 2019, pridobljeno na CORE: https://core. ac.uk/download/pdf/82432551.pdf. Baldassare, M. (1978). Human Spatial Behavior. Annual Review of Socio­logy, 4, 29–56. Carmona, M., Heath, T., Tiesdell, S., in Oc, T. (2003). Public Places – Ur­ban Spaces. Architectural Press. Downs, R. M., in Stea, D. (1973). Image and Environment: Cognitive Ma­pping and Spatial Behaviour. Cikago: Aldine Publishing Company. Gehl, J. (2010). Cities for People. Washington: Island Press. Girot, C. (1999). Four Trace Concepts in Landscape Architecture. V: J. Corner, Recovering Landscape: Essays in Contemporary Landscape Archi­tecture, 59–67. Princeton Architectural Press. Hadžimuhamedovic, A. (2015). Heritage, War, and Peace. Sarajevo: Sara­jevo University Press. Lynch, K. (1960). Image of the City. MIT Press. Norberg-Schultz, C. (1991). Genius loci, Towards a Phenomenology of Architecture. New York: Rizzoli. Norberg-Schulz, C. (1996). Phenomenon of Place. V: K. Nesbitt, Theorizing a New Agenda for Architecture. New York: Princeton Architectural Press. 144 Dejan VRBANCIC Fiziološka vloga užitka v arhitekturi V clanku obravnavamo fiziološko vlogo užitka in njen pomen v arhi­tekturi. V prvem delu povzemamo ugotovitve iz clanka M. Cabanaca Physiological Role of Pleasure (Cabanac, 1971), v katerem je uvedel termin aliestezija (ang. aliesthesia). V drugem delu razišcemo, ali se pojav aliestezije lahko uporablja tudi v arhitekturi. Osredinili smo se na vidno, toplotno in hapticno zaznavanje ter zaznavanje zvo­ka in vonja. Ugotovili smo, da si arhitekti pri zaznavanju prostora 1 Uvod Živi organizem dobi informacijo o zunanjem okolju in njegovih spremembah z dolocenim številom signalov, ki se prek receptorjev prenesejo v centralni živcni sistem. S tem se tvori pojav zavesti, ki ga imenujemo obcutek. Lastnosti dražljaja so prevedene v živcne impulze, ki so z obcutkom povezani z dolocenimi zakoni. Obcutenje je torej opisno, lahko tudi afektivno kot užitek ali nezadovoljstvo. Ta obcutek pa vendarle ni vezan samo na dražljaj, ampak je odvisen od tudi od notranjega stanja. Termalni obcutek zaznamo s kožo, ki nam sporoca lokalno temperaturo in njene spremembe. Veckrat je bila dokazana odvisnost med obcutkom užitka/nezadovoljstva, ki nam ga da toplotna stimulacija kože, in našo notranjo temperaturo. Pri poskusih, v katerih je subjekt roko potopil v vodo in opi­sal obcutek užitka ali nezadovoljstva, so se njegovi odgovori razlikovali glede na njegovo termalno stanje (Cabanac, 1971). Pri visoki notranji temperaturi je hladne ali mrzle dražljaje dojemal kot prijetne, tople ali vroce pa kot neprijetne. Pri nizki notranji temperaturi je bilo obratno, hladno neprijetno, toplo pa prijetno. Torej, ob neboleci toplotni stimulaciji se dražljaji lahko dojemajo kot prijetni ali neprijetni glede na notranjo termalno stanje. Diskriminatorni del cutenja se ocitno zanaša le na periferne signale in se zdi neodvisen od custvenega dela. Znotraj meje bolecine je toplotni obcutek odvisen samo od notranjega stanja. Podobno velja tudi za okušanje in zaznavanje vonja, pri kate-rem se stimulacija lahko zazna kot prijetna ali neprijetna glede na notranjo stanje subjekta. Užitek se pojavi, kadar se pojavi obcutek prisotnosti dražljaja, ki pomaga odpraviti notranje z aliestezijo pomagajo že ves cas, vendar se pojavi problem, ker je v aliesteziji zelo pomembna spremenljivka notranjega stanja, ki se med posamezniki spreminja. Kljucne besede: Michel Cabanac, fiziološka vloga užitka, aliestezija, senzoricno zaznavanje težave. Opise zaznavanja je Cabanac povzel s PRIJETNO = KORISTNO (Cabanac, 1971). Vpeljal je termin aliestezija, ki je odvisna od notranjega stanja. 2 Fiziološka vloga užitka v arhitekturi Ta odnos med užitkom in koristnostjo vodi do razmišljanja, da je užitek/nezadovoljstvo determinanta prilagojenega vedenja. Subjekt bo iskal prijetne dražljaje in se izogibal neprijetnim. Ce je užitek pokazatelj potrebe, se vedenje lahko prilagodi za fiziološki cilj. Ali lahko nacela aliestezije uporabimo v arhi­tekturi? Dane stimulacije lahko odvisno od notranjega stanja osebe sprožijo prijeten ali neprijeten obcutek, vendar je Caba­nac v raziskavi preizkušal le tri obcutke – obcutke ob toploti, okusu in vonju. V kontekstu zaznavanja prostora si sicer lahko pomagamo z obcutenjem toplote in vonja, vendar avtor clanka dopušca možnost, da aliestezija obstaja tudi v drugih oblikah zaznavanja okolice. Na Univerzi v Mariboru smo študenti magistrskega študija ar­hitekture s Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo s pomocjo študentov magistrskega študija psiho­logije s Filozofske fakultete v sklopu predmetov Bioklimatski koncepti v arhitekturi in Aplikativna socialna psihologija iz­delali vprašalnik o zaznavanju prostora. Osredinili smo se na vidno, toplotno in hapticno zaznavanje ter zaznavanje zvoka in vonja. Ker te obcutke zaznavamo prek zunanjih stimulacij, ki jih predelamo prek notranjih obcutkov, lahko tudi tukaj govorimo o aliesteziji. Je potem mogoce, da z nacrtovanjem prostora vplivamo na pocutje posameznika? Fiziološka vloga užitka v arhitekturi 2.1 Vidno zaznavanje prostora Pri vidnem zaznavanju stimulacijo prostora zaznavamo kot prijetno ali neprijetno v povezavi s svojimi notranjimi obcut­ki. Aliestezija pa se v smislu zaznavanja prostora v arhitekturi uporablja že od nekdaj. Anticni primer je Nekropola v Gizi, kjer se v plošcatem pušcavskem okolju iz tal dvigajo visoke piramide. V pušcavi je notranja vrednost zaznave okolice opa­zovalca nastavljena na nižinsko okolje, prav zato piramide na opazovalca naredijo še mocnejši vtis, kot bi ga v drugacnem okolju. Za sodobnejši primer lahko vzamemo Central park v New Yorku. Tu se srecata dve skrajnosti: urbana pozidava in naravno pogozdeno okolje. Zaradi mrežne urbane strukture New Yorka sta ti skrajnosti dodatno poudarjeni. Pot iz prete­žno pozidane okolice v park bo tako na naše pocutje delovala še mocneje. Pri vidnem zaznavanju prostora arhitekti že od vsega zacetka vplivajo na naše pocutje tudi z uporabo barv, igranjem svetlobe in sence, perspektivno recepcijo itd. 2.2 Toplotno zaznavanje prostora Toplotno zaznavanje prostora v arhitekturi je zelo odvisno od posameznika, saj ne govorimo o termalnem zaznavanju prosto­ra kot zaznavanju temperature, ampak o tem, kateri elementi v prostoru vplivajo na termalno obcutenje posameznika. To so lahko svetloba/senca, naravni elementi, vodni element, prevla­dujoci material v prostoru itd. Ker pa v prostoru zaznavamo tudi temperaturo, je mogoce, da okolica na nas vpliva prije­tno ali neprijetno, odvisno od naše notranje temperature. V poletnih mesecih bo fontana na uporabnika delovala prijetno osvežilno, pozimi pa bo delovala nasprotno, neprijetno hladno. Na Kitajskem so v Guiyangu celo zgradili stolpnico s 108-me­trskim slapom, ki bo v vrocem podnebju na uporabnika gotovo deloval drugace kot npr. v Skandinaviji. To lahko povežemo s termalnimi poskusi v zgoraj povzetem clanku. Tudi pri toplo­tnem zaznavanju prostora se pojavi aliestezija, vendar lahko razlicne elemente zaznamo kot prijetne ali neprijetne le glede na temperaturo v prostoru. 2.3 Hapticno zaznavanje prostora Hapticno ali taktilno zaznavanje prostora je vsakodnevni pojav, ki pa je v modernem svetu sekundaren v primerjavi z vidnim zaznavanjem. Ceprav se nanj ne osredinjamo vec toliko kot nekoc, je dotik pomemben del pri zaznavanja okolice. Dokaze za to lahko najdemo pri otrocih, ki jim v zacetku hapticno zaznavanje da vec informacij o okolici kot vidno. S haptic­no zaznavo lahko v okolici pomagamo tudi uporabnikom, ki imajo težave z drugimi vrstami zaznavanja. Ce izhajamo iz koncepta aliestezije, ki trdi, da prijeten obcutek zaznamo tudi kot koristen, se tukaj za arhitekturo odpira veliko možnosti. S prijetno pohodno podlago bi lahko arhitekt vodil uporabnike po mestu – npr. za optimalno delovanje prometa, saj bi po njegovih trditvah ljudje prijetnejšo podlago nezavedno sprejeli tudi kot koristnejšo in bi ji sledili. 2.4 Zvocno zaznavanje prostora Zvok se v arhitekturi najveckrat pojavlja v obliki akustike, v me-stnem prostoru pa nam napoveduje rabo prostora. Tudi tu se posamezniki razlikujejo po preferencah, saj nekatere ljudi zvok privablja, drugi se mu izogibajo, nekateri so za zvok dovzetnejši kot drugi itd. V mestu je zvok težko nadzorovati, omejujemo ga lahko s coniranjem mesta po uporabni namembnosti, kar pa nam ne zagotavlja, da se razlicni zvoki ne bodo pojavljali v prostorih, v katerih so manj zaželeni. Vsekakor pa je opazna razlika med mirnim in industrijskim obmocjem, zvok pa vpliva tudi na pocutje posameznika in njegove navade pri uporabi mestnega prostora. 2.5 Zaznavanje prostora z vohom Vonj mesta in prostora lahko le delno nadzorujemo, saj nanj vpliva prevec zunanjih dejavnikov, da bi ga lahko omejili le na želene vonjave. Niti s coniranjem ne moremo zagotoviti želene vonjave v predvidenem prostoru. Ulica z restavracijami bo imela neki znacilen vonj in bo v ljudeh vzbujala prijetne ali neprijetne obcutke, odvisno od tega, ali so lacni ali siti, ven­dar menim, da teh nacel ne moremo prenesti na projektiranje prostora ali arhitekturo. 3 Sklep V clanku smo iskali povezavo med aliestezijo z zaznavo ter projektiranjem prostora in arhitekture. Oprli smo se na svoj vprašalnik o zaznavanju grajenega okolja, v katerem smo se osredinili na vidno, toplotno in hapticno zaznavanje ter za­znavanje zvoka in vonja. Vprašali smo se, ali lahko koncept aliestezije uporabimo pri nacrtovanju prostora in tako vpliva-mo na pocutje posameznika. Ugotovili smo, da si arhitekti pri zaznavanju prostora z aliestezijo pomagajo že od vsega zacetka, ker pa se zaznava prostora med ljudmi razlikuje, težko uvelja­vimo nacelo prijetno = koristno. V aliesteziji je namrec zelo pomembna spremenljivka notranjega stanja, ki se spreminja od posameznika do posameznika. Dejan Vrbancic, dipl. inž. arh. (UN), študent magistrskega študija arhitekture, FGPA UM Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženir­stvo in arhitekturo, Maribor E-pošta: dejan.vrbancic92@gmail.com Viri in literatura Cabanac, M. (1971): Physiological Role of Pleasure, Science 173(4002): 1103–1107. 146 Sanja ŠPINDLER Ivana VUKOVIC Citta Bianca – zmagovalni projekt slovenskega izbora natecaja Multi comfort student contest 2019 V študijskem letu 2018–2019 smo se študenti zadnjega letnika podiplomskega programa Arhitektura Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru udeležili svetovnega študentskega natecaja Multi Comfort Student Contest 2019 (MCSC 2019), ki ga že vec let organizira družba Saint-Gobain. Clanek predstavlja natecajno nalogo, študijski proces razvoja pro-jekta in predstavljeno rešitev »Citta Bianca« študentk Sanje Špindler in Ivane Vukovic. Obravnavanemu projektu se je ob uspešni pred­stavitvi na svetovnem izboru v Milanu med 60 najboljšimi ekipami v konkurenci vec kot 2.200 prijavljenih študentov iz petintridesetih držav sveta uspelo uvrstiti med deset najboljših. Iniciativo za letošnjo zelo zahtevno in široko zastavljeno projektno nalogo je dala mestna 1 Uvod Obcina Milano in družba Saint-Gobain sta za svetovni štu­dentski natecaj Multi Comfort Student Contest v letu 2019 iz­brali obmocje postaje podzemne železnice Crescenzago. Nekoc povezana cetrt je trenutno razdeljena z mocno obremenjeno avtocesto in progo podzemne železnice. Obravnavano obmocje je prostrana nepozidana in neizkorišcena površina, namenjena predvsem parkiranju tamkajšnjih prebivalcev in zaposlenih v sosednjem poslovnem centru. Stanovanjski blok, ki stoji na t. i. »obmocju B«, je nujno potreben temeljite prenove. Projektna naloga je bila razdeljena na tri obmocja. Urbani ra­zvoj Crescenzaga smo casovno dolocili s tremi fazami. Glavni koncept projekta Citta Bianca je premik prometa pod površje, da se ustvarijo nove površine za investicije in razvoj. Na obmo-cju A smo projektirali lesen stanovanjski blok z zagotavljanjem dobrih bivalnih pogojev. Obmocje B smo celostno prenovili in obstojecemu sklopu vecstanovanjskih zgradb dodali lesene module nadgradnje. Med njima je obmocje C, kjer je zrastla nova dominanta – postaja podzemne železnice, ki je hkrati razgledna tocka. Zraven nje so tržnica in zelene površine s paviljoni in raznovrstnim javnim programom. obcina Milano. V sklopu revitalizacije degradiranega obmocja metro postaje Crescenzago so zajeli še prenovo stanovanjskih zgradb iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in trajnostno novogradnjo ce­novno dostopnih stanovanj. Natecajni predlogi študentov so nastajali v sklopu predmetov magistrskega programa arhitektura pod mentor-stvom mednarodne ekipe profesorjev razlicnih strok. Na nacionalni ravni natecaja MCSC 2019 se je na prvo mesto uvrstil projekt Citta Bianca, ki je podrobneje predstavljen v nadaljnjem besedilu. Kljucne besede: študentski natecaj MCSC 2019, Milano, Crescenzago, revitalizacija mestne cetrti, Saint-Gobain 2 Milano in mestna cetrt Crescenzago Obmocje današnjega Milana je bilo prvic poseljeno v casu Kel­tov, ki so si v 6. stoletju pr. n. št. tukaj uredili vaško skupnost. Leta 222 pr. n. št. jih je zavzela rimska legija, kar je pomenilo prikljucitev Mediolanuma (rimsko ime za Milano) rimskemu cesarstvu. Po razpadu tega je Milano postal ena izmed dveh prestolnic zahodnega rimskega cesarstva in središce krepitve kršcanske vere. Po vdoru barbarov v 6. stol. je Milano izgu­bil vlogo prestolnice. Med letoma 1244 in 1447 je k ponovni politicni in kulturni prevladi mesta pripomogla družina Vis-conti, ki je bila med drugim tudi pobudnica gradnje gradu in katedrale Duomo. V casu najvecjega umetnostnega razvoja v renesansi je mesto vodila družina Sforza. Skoraj dve stoletji je mestu vladala španska monarhija (1535–1706), ki je onemogo-cala njegov razvoj. Nasprotno pa je to v prihajajocih stoletjih pod vlado habsburške monarhije ponovno doživelo gospodar-ski, politicni, umetnostni, kulturni in znanstveni razvoj. Med francosko revolucijo je Milano postal pomembno umetnostno središce. Tedaj so nastali prvi urbanisticni nacrti in nekatere vecje arhitekturne prvine (mestna vrata, arena). Po združitvi Italije leta 1861 je Milano razširil meje trgovanja ter postal financni in industrijski center. Veliko pomembnih arhitektur­nih stvaritev je nastalo med fašizmom, ki ga Milancani niso Citta Bianca – zmagovalni projekt slovenskega izbora natecaja Multi comfort student contest 2019 zavirali. Po drugi svetovni vojni je mesto postalo pomemben trgovski, financni in medijski center Italije. Šele pred kratkim je Milano postal prestolnica dizajna in mode. Danes je Milano mesto umetnosti, oblikovanja, izobraževanja, zabave, visoke mode, financ, zdravja, medijev in turizma. Ima najvišji BDP v Italiji. Tukaj so italijanska borza, sedeži številnih bank, kulturnih ustanov, akademij in univerz. Mesto se je v povojni industrializaciji pospešeno širilo. Številni so se prese­lili v bližnja satelitska mesta. Današnja populacija vplivnega obmocja Milana šteje približno 5.270.000 ljudi, medtem ko je bilo leta 2017 zabeleženo 1.352.000 uradnih prebivalcev. Vsako leto mesto obišce 8 milijonov turistov z vsega sveta, ki se navdušujejo nad pestro ponudbo muzejev in umetnostnih galerij. Modna prestolnica se sooca z novo razvojno fazo, v kateri se mocno povecuje število mladih. Ocenjujejo, da bo mesto do leta 2030 pridobilo vec kot 50.000 prebivalcev, starih med 19 in 34 let. Zato želi obcina ponuditi nove privlacne priložno­sti za osebno rast mladih in njihovo zaposlitev. Milano bo v naslednjih letih postalo mesto zelenja in živahnega dogajanja z urejenimi 88 soseskami, ki se same obnavljajo in povezujejo na globalni ravni (Multi Comfort Student Contest, 2019). 2.1 Geografske in podnebne znacilnosti Milana Milanska provinca leži v osrednje–zahodnem obmocju doline reke Pad. Severno meji na vznožje Alp in znana jezera, kot so Comsko jezero ter jezeri Maggiore in Luggano, na zahodu na reko Ticino in na vzhodu reko Adda. Najvišja tocka mesta je na 122 m nadmorske višine. Površina upravne obcine znaša okoli 181 kvadratnih kilometrov, pri cemer je metropolitan-sko obmocje dalec najvecje v Italiji. Milano je peto najbolj naseljeno mesto v Evropski uniji. Milansko metropolitansko obmocje velja za del gospodarsko pomembnega koridorja Za­hodne Evrope, ki je znano kot »modra banana« ter ima najvec prebivalstva in najvišjo industrijsko gostoto v Evropi. Skupna površina urbanega obmocja, ki zajema dele provinc Milano, Monza e Brianza, Como, Lecco in Varese, obsega približno 1.900 kvadratnih kilometrov in ima 5.264.000 prebivalcev, kar pomeni 2.783 prebivalcev na kvadratni kilometer. Urbanistic­no gledano je center Milana zasnovan po starodavnem sistemu Navigli iz koncentricno postavljenih in medsebojno povezanih kanalov, ki so danes vecinoma pokriti. Podnebje Milana je subtropsko (CFA, po Köppnovi podnebni klasifikaciji) s kontinentalnimi vplivi in je podobno podnebju severne italijanske ravnine. V nasprotju s sredozemskim podne­bjem v drugih delih Italije na tem obmocju prevladujejo vroca in soparna poletja in mrzle meglene zime. Povprecne tempe­rature znašajo od –4 do +6 °C v januarju in od 15 do 28 °C v juliju. Snežne padavine so relativno pogoste pozimi, ceprav so se v zadnjih 15–20 letih kolicinsko in po pogostnosti mocno zmanjšale. Letno povprecje padavin v mestu je eno od najniž­jih v Evropi. Vzrok za to so Alpe in Apenini na severu, ki kot naravna pregrada šcitijo mesto pred najvecjimi padavinami iz Severne Evrope in z morja. Zaradi visoke vlage in geografskega položaja (bazen reke Pad), je Milano pogosto zavit v meglo, ceprav so zmanjšanja riževih polj na jugu in povecan toplotni ucinek metropole ta pojav zmanjšala. Velikokrat se cez leto pojavi veter fen, ki povzroca nepricakovano povecanje tempe­ratur zraka. Milano je znan po zelo visoki ravni onesnaženosti, še posebej v zimskem casu, ko se hladen zrak oklepa tal (Multi Comfort Student Contest, 2019). 2.2 Crescenzago Cetrt Crescenzago leži ob severovzhodni meji mesta. Obmocje je bilo naseljeno že v prazgodovini oz. bronasti dobi (okrog 3.000 pr. n. št.). V rimskem obdobju je bil Crescenzago, takrat vas pod imenom Crescentiacum, zelo pomembna prehodna toc­ka za vse tiste, ki so prišli ali zapušcali nekdanji Mediolanum. Daljše obdobje je služilo kot vhodna pot iz Benetk v mesto. Leta 1808 se je vas oz. obcina Crescenzago skupaj s 36 obci­nami po Napoleonovi uredbi združila z mestom Milano. Že cez osem let so Avstrijci to odlocitev preklicali in ponovno razlastili administrativno avtonomijo Crescenzaga. Leta 1923 je bila vas skupaj z desetimi drugimi obcinami spet prikljucena k mestu. Soseska, za katero so znacilne kmecke hiše, leži vzdolž kanala Naviglio della Martesana, ki je bil znan kot pocitni­ško naselje bogatega milanskega prebivalstva. V 19. stoletju so bile tukaj zgrajene vile De Ponti, Lecchi, Brasca, Petrovic in Pallavicini. Zaradi bližine se je Crescenzago pogosto omenjal v turisticnih vodnikih. Soseska je omejena z reko Lambro na vzhodu, ob kateri je nastal velik istoimenski park. Treba je omeniti tudi kolesarsko pot Martesano in gozd Crescenzago, ki predstavljata velik delež zelenih površin na tem obmocju. Skozi sosesko poteka prome­tna povezava Via Padova – nekdanja Via Milano in pred tem beneška poštna cesta. Južno od nje poteka Via Palmanova, po­membna radialna cesta, ki je del obroca 11 Padana Superiore. Ta povezuje Milano z Brescio in Benetkami. V cetrti sta tudi postaji podzemne železnice Crescenzago in Cascina Gobba, ki vodita do bližnje bolnišnice San Raffaele (Multi Comfort Student Contest, 2019). 3 Projektna naloga za trajnostni razvoj obmocja Nalogi 15. natecaja MCSC sta bila pomlajevanje in ponov­na urbana povezava obmocja postaje podzemne železnice 148 S. ŠPINDLER, I. VUKOVIC Crescenzago s smernicami vizije Milano 2030. Zraven vecjih podjetij, kot so Isover, Weber, Rigips ipd., ki so del družbe Saint-Gobain, je natecaj podprla tudi obcina Milano. Ta ima na obmocju Crescenzaga številne težave. Obstojece vecstano­vanjske zgradbe z vec kot 300 stanovanji so nujno potrebne prenove (obmocje B), saj je njihova konstrukcija dotrajana, energetska poraba je prevec potratna, bivalni pogoji pa so izjemno slabi. V bližini teh blokov želi obcina Milano izko­ristiti ogromno parkirno površino za gradnjo novih financno dostopnih stanovanj (obmocje A). Med obmocjema A in B je postaja podzemne železnice Crescenzago, ki potrebuje oživitev, nove vsebine in povezovalne ambiente za trenutne in prihodnje uporabnike (obmocje C). Velik izziv sta hitra cesta in proga podzemne železnice, ki že pol stoletja razmejujeta nekoc zelo povezano cetrt. 4 Strokovna podpora pri razvoju projekta Študenti smo se široko zastavljene naloge lotili v okviru dveh predmetov, ki jih opravljamo na drugi stopnji programa Arhi­tektura v sklopu modula Trajnostna stavba. Povezava predme­tov Studio – Trajnostna stavba in Trajnostni koncepti nacrto­vanja stavb je bila letos vzpostavljena prvic – prav za natecaj Multi Comfort Student Contest 2019. Projekte smo od zacet­ka jesenskega semestra razvijali pod mentorstvom gostujocega prof. Wernerja Nussmüllerja, izr. prof. dr. Metke Sitar, izr. prof. dr. Vesne Žegarac Leskovar in red. prof. dr. Miroslava Premro­va. Pri delu sta pomagali asistentki Nataša Šprah in Maja Ži-gart. Strokovna znanja so nam predali tudi predstavniki družbe Saint-Gobain, pobudnice in organizatorke natecaja. Najbolj zastopana podjetja v Sloveniji so predstavila nacine uporabe in prednosti nekaterih izdelkov za podporo pri poznejši pripravi tehnicne dokumentacije in oblikovanju detajlov. Po zacetni fazi iskanja dobrih referenc in snovanja konceptov razvoja obmocja smo si študenti in profesorji obravnavano obmocje v Milanu ogledali na strokovni ekskurziji, ki jo je FGPA organizirala v zacetku novembra 2018. S pristnimi vtisi o problematiki Crescenzaga smo pozneje lažje preoblikovali prve zasnove in zaceli podrobneje reševati zahtevane naloge. Treba je bilo zasta­viti smiselno urbanisticno zasnovo, oblikovati vecstanovanjske stavbe in tlorise stanovanj, si zadati cilje prenove obmocja B in dolociti nove vsebine na vseh treh obmocjih, še posebej na obmocju C. Celotno nalogo je bilo treba strokovno utemeljiti še s tehnicnega vidika, da smo zadostili energetskim in trajno­stnim standardom. 5 Citta Bianca – predlagana revitalizacija in urbana povezava Crescenzaga 5.1 Analiza obmocja ob postaji podzemne železnice Obravnavano obmocje ob postaji podzemne železnice Cre­scenzago je na obmocjih A in C zdaj namenjeno parkiranju osebnih avtomobilov in izposoji avtomobilov »car sharing«. Ob progi podzemne železnice je široka obojesmerna obvo­znica, ki ji sledita lokalna cesta in niz blokov. Ti pripadajo drugemu delu Crescenzaga s prevladujoco stanovanjsko rabo in nekaj trgovinami z osnovnimi življenjskimi potrebšcinami. Širok pas prometa deli cetrt Crescenzago na nepovezana dela. Na to so opozorili tudi prebivalci, ki že vec let živijo na tem obmocju in se še spominjajo cetrti kot celote. Prehod med obmocjema je speljan v sklopu postaje podzemne železnice in ni prevec privlacen. Stopnice vodijo do ozkega prehoda pod cesto, ki uporabnike usmerja do natecajnega obmocja C. To je sicer zelo zeleno, vendar nima vecje vrednosti. Zelo mocna je sprehajalna pot ob progi podzemne železnice, uporabna tudi za kolesarje. Obmocje A bi prav tako lahko povecalo svojo kakovost, saj je neposredno ob zelenem pasu, po katerem se stanovalci sprehajajo do bližnjega parka Lambro in mimoido-ce istoimenske reke. V tem delu Milano že prehaja v zelen periferni del, ki prebivalcem Crescenzaga omogoca umik od mestnega vrveža in gostega prometa. Sedanja postaja in obvoz­nica sta namrec vir nenehnega hrupa. Še nekoliko bolj moteca je zracna pot letal, ki vzletajo z bližnjega letališca in pristajajo na njem. Hrup nizkoletecih letal je najbolj motec na obmocju B, kjer stanovanjski bloki onemogocajo prehod hrupa cestnega prometa v park, ki ima sicer zelo prijeten ambient, cesar se tamkajšnji stanovalci zavedajo, zato ga z veseljem vsakodnevno obiskujejo. Bloki z vec kot 300 stanovanji so nujno potrebni prenove. Montažni zidovi vidno propadajo, celo do armature. Hkrati je treba poskrbeti za energetsko prenovo, saj so izgube zaradi pomanjkanja izolacije ogromne. 5.2 Predlogi in cilji Že ob prvem pogledu na obmocje smo študenti predlagali umik parkirnih površin v parkirne garaže oz. hiše. Ob razvo­ju konceptov nas je le pešcica razmišljala o premiku hrupnega in mocno obremenjenega prometa pod površje. Nekateri so predlagali zvocne ovire, drugi so urbanizem obravnavanega obmocja dvignili na višjo nadmorsko višino. V projektu Citta Bianca smo razmišljali predvsem o novi podobi obmocja brez Citta Bianca – zmagovalni projekt slovenskega izbora natecaja Multi comfort student contest 2019 mirujocega in cestnega prometa. Novo podobo bi ustvarjala dominanta, ki na ta kraj ne bi pritegnila samo tukajšnjih sta­novalcev, temvec tudi širši krog prebivalcev Milana in turiste. Primer dobre prakse je Metropol Parasol v španski Sevilli. Nova urbana struktura je oživila zaspan in skoraj degradiran del me-sta. V podobnem slogu smo želeli ponovno povezati loceno cetrt in ji ponuditi sveže živahne vsebine. Vsekakor bi bilo smiselno vzpostaviti stare in nove povezave med stanovanjski-mi bloki, javnim programom, bližjimi poslovnimi stavbami in parkom. Obstojece vecstanovanjske zgradbe smo želeli celo­stno prenoviti, kar pomeni, da se ob dodani izolaciji izboljšajo tudi okna, poveca naravna svetloba, izboljša zrak ter zmanjša prehod hrupa med stanovanji in okolico. Z novogradnjo na obmocju A bi znatno povecali gostoto prebivalstva ter hkrati zagotovili nove rekreacijske površine in komercialni program. Kakovostne vsebine so namrec pomemben dejavnik za prise-ljevanje mladih in zaposlenih z družinami. Po prvih vtisih in razmišljanjih smo oblikovali glavni koncept projekta Citta Bianca – zagotoviti prostor za nekdanje pove­zave, ki so obstajale, preden je podzemna železnica razdelila Crescenzago. Da bi ponovno združili prebivalce cetrti, smo jim morali zagotoviti mrežo glavnih in stranskih poti v vseh kljucnih smereh. Z novo urbano zasnovo smo želeli med po­vezavami zagotoviti tocke srecevanja in manjkajoce vsebine, da bi vse poti zaživele. 5.3 Faze urbanega razvoja Mesto in njegovi prebivalci potrebujejo cas, da se privadijo na spremembe, ki jih zahteva razvoj takega obmocja. Zato smo projekt zastavili v treh razvojnih fazah. V prvi fazi do leta 2025 se prenovijo in izboljšajo obstojece vecstanovanjske stavbe na obmocju B, zgradi se nov kompleks s cenovno dostopnimi stanovanji na obmocju A in obmocji se povežeta z glavnimi sprehajalnimi potmi. Med njimi je na obmocju C predviden nov javni program. V drugi fazi se podzemna železnica in obvoznica prestavita pod površje. To je torej faza, v kateri se Crescenzago ponovno poveže, pridobi se nov prostor in iz­boljšajo bivalni pogoji, predvsem zaradi zmanjšanja hrupa. V tretji fazi do leta 2040 se obmocje nad prometom izkoristi za nove investicije. Kot primer navajamo izgradnjo tehnološkega parka, ki bi v to cetrt pritegnil nove generacije. Tako bi do leta 2040 Milano dobil nov urbani center, v katerem bi se zadrže­vali mladi, družine in zaposleni. Ne nazadnje so to potencialni kupci novih stanovanj in poslovnih prostorov. 5.4 Koncepti zasnove Z družbenega vidika smo želeli zagotoviti, da se na novem obmocju, imenovanem Citta Bianca, dnevno srecujejo vse ge-neracije. Obmocje B ima kakovosten park, ki bi ga povezali z novim družbenim programom v pritlicju obstojecih blokov. Na obmocje C smo umestili paviljone in zelene površine za sprošcanje in igro, medtem ko je nov trg obogaten z ulicno tržnico, restavracijami in razgledno tocko na visoki postaji podzemne železnice. Stanovanjski kompleks na obmocju A je razdeljen na dva objekta. V manjšem so predvideni vrtec in prostori za dnevno varstvo starejših obcanov, medtem ko vecji objekt ponuja možnosti za rekreacijo in ustvarjanje. Vse te funkcije so povezane s potmi brez motornega prometa in zelenimi površinami. Glavni cilji so interakcija, sodelovanje in sobivanje širšega kroga Milancanov. Da bi dosegli vizijo trajnostnosti Milana 2030, smo objekta A in B zasnovali v okviru pasivnih strategij za delovanje stavb. Vecstanovanjske stavbe na obmocju B smo celostno prenovi­li – ne samo z znižanjem porabe energije, temvec tudi z do-dajanjem energetsko neodvisnih lesenih modulov na streho. Novogradnja na obmocju A zaradi lesene konstrukcije izpol­njuje standarde pasivne gradnje. Obliko objekta smo zasnovali tako, da ima vsako stanovanje odprtine, naravnane proti jugu ali zahodu. Tako smo pridobili pasivne dobitke. Vecino aktiv­ 150 S. ŠPINDLER, I. VUKOVIC ne energije dovajamo prek mestnega geotermalnega sistema in toplotnih crpalk. Javni objekti na obmocju C proizvajajo elektricno energijo s pomocjo fotovoltaicnih celic na proceljih in vlecnega napajanja s podzemno železnico. Vsa stanovanja na obmocjih A in B so dvostranska, da se zagotovita naravna svetloba in možnost naravnega prezracevanja. Oba objekta iz­korišcata prednosti zelenih atrijev, ki zagotavljajo evaporacijo in sencenje. Z ekonomskega stališca smo povecali gostoto stanovalcev vec­stanovanjskih stavb na obmocju B z dodajanjem modulov nad­gradnje na strehi. Vse štiri stavbe smo povezali v eno s poslov­nim vogalom na vzhodu in stanovanjskim na zahodu. Objekt A ponuja vec kot 300 stanovanj in poslovne prostore v pritlicju. Obmocje C je namenjeno komercialni rabi in vsebinam, ki privabljajo zunanje obiskovalce in turiste. Da sofinanciramo predlagani prometni koncept, smo površine nad obvoznico in podzemno železnico namenili gradnji oz. investicijam. Glavni prometni koncept je premik ceste in podzemne železni­ce pod površje. Parkiranje bi bilo namesto na sedanjem parkiri-šcu omogoceno v treh podzemnih garažah. Ena je namenjena stanovalcem in uporabnikom objekta A, druga obiskovalcem javnega programa na obmocju C in potencialnim uporabni­kom tehnološkega parka. Manjšo garažno hišo smo umestili med park obmocja B cesto. 5.5 Urbanisticna zasnova Osrednja tocka cetrti Citta Bianca je postaja podzemne žele­znice, pri kateri se srecajo tri glavne poti – obstojeca sprehajal­na pot ob progi podzemne železnice, pot do parka Lambro in pot do poslovnega centra na vzhodu Crescenzaga. Na obmocju A je vecstanovanjski kompleks razdeljen na dva objekta z vrt­cem in skateparkom vzdolž poti do parka. Nasproti postaje podzemne železnice je delno pokrit trg s tržnico. Vzhodno so paviljoni z restavracijami, zunanjim fitnesom in otroškimi igrišci. Obmocje B je pridobilo module nadgradnje, povezo­valne vogale in vrtne paviljone nad novo garažo. Ce se mestna obcina Milano odloci za premik prometa pod površje, se lahko prostor nad njim izkoristi na primer za tehnološki park. Ob treh podzemnih garažah sta na obmocju še zunanji parkirišci. 5.6 Trajnostna arhitektura Trajnost je bila zelo pomemben dejavnik tega natecaja, saj se mocno upošteva v sodobni arhitekturi. Pri snovanju objektov pozornost ni bila posvecena samo energetskemu vidiku, ampak tudi bivalnemu ugodju, vzdušju ambientov in pocutju priho­dnjih uporabnikov. Tako smo pri obnovi obstojecih stavb na obmocju B zaprli od­prte vogale s pomocjo dozidave novih vecjih bivalnih enot na jugozahodu in poslovnih na severu. Tako smo preprecili vdor hladnega zraka s severa, ki vecini prebivalcev ni bil všec. Glede na to, da so se stanovalci blokov in celotne soseske pritoževali nad visoko stopnjo kriminala, kar spodbuja slab obcutek var-nosti, smo stanovanja v pritlicju preuredili v skupne prostore in prostore za druženje (kolesarnice, pralnice, telovadnice, delav-nice, citalnice). S tem smo obstojeci stavbi zagotovili višji stan­dard in omogocili povezovanje med stanovalci. Zelo kakovo­stnemu parku v dvorišcu bloka smo dodali novo urbano opre-mo in paviljone za druženje. S pomocjo novega urbanizma smo park povezali s postajo podzemne železnice. Da bi izboljšali kakovost bivanja v blokih, smo na zunanje stene dodali plast toplotne izolacije. Tako smo z energetskega vidika zagotovili nižje Uvrednosti in izboljšali termalni ovoj stavb. Glede na to, da je bila na natecaju pomembna tudi ekonomika gradnje, smo naredili analize termalnega ovoja z razlicnimi toplotnimi izola­cijami. S pomocjo izracuna smo izbrali najustreznejšo izolacijo, ki bi bila ekonomsko najugodnejša in energetsko ucinkovita. Izracunali smo, da s samo 60 mm toplotne izolacije za 60 % zmanjšamo obstojeco U-vrednost zunanje stene. Povecali smo tudi okna, saj so notranji prostori – sicer zelo funkcionalno zasnovanih stanovanj – zelo temni. S tem smo zagotovili vec naravne svetlobe in zvišali solarne dobitke. Za preprecevanje pregrevanja stanovanj smo oblikovali nova sencila. Zaradi ti­ Citta Bianca – zmagovalni projekt slovenskega izbora natecaja Multi comfort student contest 2019 picne montažne gradnje iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila problematicna tudi akustika. V ta namen smo vgradili spušcen strop iz mavcno vlaknenih plošc s slojem zvocne izo­lacije. Namesto klasicne obnove strehe z dodajanjem novega sloja toplotne izolacije smo se odlocili za nadgradnjo bloka z lesenimi bivalnimi moduli. Moduli so dvonadstropni, izdelani iz križno lepljenega lesa in so energetsko loceni od obstojecega bloka. Vsaka enota ima rekuperacijo zraka, toplotno crpalko in fotovoltaicne panele. S pomocjo vseh teh ukrepov nam je potrebo po energiji uspelo zmanjšati za skoraj 80 %. Objekta na obmocju A sta nacrtovana kot kombinacija beto­na in lesa. Javno dostopno pritlicje je projektirano kot vecja betonska platforma, na kateri je postavljen lesen 6-nadstropni volumen s stanovanji. Beton smo izbrali zaradi požarne zdr­žljivosti in prenašanja velikih razponov, medtem ko nudi les vecje bivalno ugodje. Kot naravni in v obravnavanem obmo-cju lokalni material zagotavlja kakovosten zrak v notranjosti, nižjo težo konstrukcije, dobre energetske lastnosti, možnost recikliranja in dobre akusticne lastnosti. Betonska platforma ima intenzivno zeleno streho. S tem elementom zagotavljamo vlago, svež zrak in novo zeleno površino v soseski, obenem pa spodnja stanovanja dobijo teraso in skupno zelenico za igro, druženje in sprošcanje. Kot je bilo že omenjeno, je varnost velika težava soseske, zato pritlicje nima stanovanjskih enot, le javni program in skupne prostore za vse stanovalce – npr. fitnes, bazen, poslovne prostore, trgovine, skatepark. V višjih nadstropjih je 318 stanovanj, ki so zasnovana na osem razlicnih nacinov. Zaradi pestrosti kvadratur in prilagajanja razlicnim starostnim skupinam stanovalcev je objekt A mogoce pojmo­vati kot vecgeneracijski kompleks. Objekta A sta zgrajena po nacelih pasivne gradnje. Vsi kon­strukcijski elementi imajo nizke Uvrednosti. S pravilno upo­rabo materialov in reševanjem problematicnih stikov smo preprecili mogoce toplotne mostove in zagotovili zrakotesnost konstrukcije. Zvocno izolativnost smo dosegli z uporabo mavc­no vlaknenih plošc na stropih in z vgradnjo plavajocih tal ali suhega estriha na tleh. Milano stoji na velikem »bazenu« ge­otermalne energije, zato smo kot glavni vir za ogrevanje izbrali toplotno crpalko. Vsa stanovanja imajo talno gretje in sistem rekuperacije zraka. Hkrati smo s tlorisno postavitvijo omogo-cili naravno prezracevanje. Za zašcito pred soncem in pregre­vanjem prostorov smo oblikovali pomicna sencila iz kovinske mreže. Za požarno varnost smo kot zakljucno oblogo stropov in notranjih sten uporabili mavcno vlaknene plošce. 152 S. ŠPINDLER, I. VUKOVIC 6 Uvrstitev projekta med deset najboljših na svetu Na nacionalni ravni natecaja Multi Comfort Student Con­test 2019, ki je potekal letos aprila v prostorih Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, je bil boj za prvo mesto zares težek. Vsi projekti so bili idejno in tehnicno zelo dovršeni, vendar sta se na med-narodno raven uvrstili le prvouvršceni ekipi. Podeljene so bile tri nagrade, financirane s strani organizatorja natecaja, podjetja Saint-Gobain Slovenija. Prvo mesto je zavzel projekt Citta Bi­anca študentk Sanje Špindler in Ivane Vukovic. Drugo mesto so osvojile Tjaša Rošer, Valentina Polic in Yuliia Vaschenko s projektom (Re)connecting Crescenzago. Tretje mesto je pri­padlo projektu Pathscenzago, delo Ivane Banfic, Klare Glad in Nine Brezovec. Na povabilo organizatorja koncne prireditve v Milanu smo se študentke v zacetku junija udeležile internacionalnega izbora natecaja. Na tridnevno dogajanje sta nas spremljala prof. Met-ka Sitar in Matija Proj, slovenski predstavnik podjetja Weber. Predstavitve projektov so potekale v hotelu Nhow, kjer so bili v treh dneh predstavljeni najboljši projekti iz 35 držav. Slovenijo je zastopalo pet študentk v sestavi dveh ekip – predstavnice projektov Citta Bianca in (Re)connecting Crescenzago. Med vec kot 2.200 prijavljenimi študenti s 199 univerz se je v Mi-lanu lahko dokazalo le 125 izbrancev s 60 najboljšimi projekti, ki so na zelo razlicne nacine obravnavali problematiko cetrti Crescenzago. Prvi dan svetovnega dogodka smo si ob vecerji ogledali vseh 60 projektov, predstavljenih na plakatih. Naslednji dan je bil namenjen 5-minutnim predstavitvam projektov pred vsemi udeleženci in široko zastavljeno komisijo, ki so jo sestavlja­li predstavniki obcine Milano z glavnimi urbanisti, direktor družbe Saint-Gobain in pomembnejši milanski arhitekti. Prek spleta je potekal prenos predstavitev v živo. Tretji dan so bili ob slavnostnem kosilu razglašeni rezultati izbora. Ob številnih predstavnikih družbe Saint-Gobain, arhitektih in urbanistih je študente nagovoril tudi svetovno znan arhitekt Stefano Boeri, castni clan komisije. Podeljene so bile tri nagrade in dve nagradi za posebno omembo, na vecerni prireditvi pa je bil razglašen še zmagovalec študentske nagrade. V Sloveniji prvouvršceni projekt Citta Bianca se je uspel uvrstiti v polfinale oz. med deset najboljših med vsemi 60 predstavljenimi projekti. Na-tecaj Multi Comfort Student Contest 2020 bo naslednje leto potekal v Parizu, kjer bo doloceno obmocje naslednje naloge. 7 Sklep V arhitekturni stroki je pri pridobivanju znanja in izkušenj pomembna kombinacija razlicnih vidikov, ki jih je na fakulte-ti velikokrat težko pridobiti. Predvsem zaradi širine podrocja in poudarkov na vsebinah, ki jih moramo razvijati mladi ar­hitekti. Za (bodoce) arhitekte je pri nacrtovanju pomembno dojemanje konteksta dolocene lokacije, upoštevanje investitor­jevih želja, znanje o trajnostni gradnji, materialih in tehniki izvedbe. Glede zadnjenavedene je kljucno poznavanje razlicnih gradbenih proizvodov na trgu. Vso to ucenost smo letos uspe­li pridobiti z udejstvovanjem na študentskem natecaju Multi Comfort House družbe SaintGobain. Pod budnim ocesom profesorjev, s pomocjo strokovne podpore slovenskih podjetij in angažiranostjo organizatorja natecaja prek spleta smo uspeli predstaviti primerno idejno rešitev obnove in revitalizacije iz­branega obmocja v mestni cetrti Crescenzago v Milanu. Vsako obmocje je zahtevalo doloceno raven znanja – od urbanistic­nega nacrtovanja do reševanja konstrukcijskih detajlov. Obmo-cje A je zahtevalo arhitekturno zasnovo novega stanovanjskega kompleksa, obmocje B energetsko obnovo obstojecih vecsta­novanjskih stavb in izboljšanje bivalnega ugodja, medtem ko je obmocje C pomenilo urbanisticni izziv. Vsa obmocja smo morali med seboj smiselno povezati, da bodo ponovno tvorila Citta Bianca – zmagovalni projekt slovenskega izbora natecaja Multi comfort student contest 2019 unikatno celoto, ki bo dvignila kakovost življenja sedanjih pre­bivalcev in privabila v sosesko nove mlade družine. Ta naloga je bila zadnji skupni projekt formalnega izobraževanja v okviru magistrskega programa Arhitektura, zato je od nas upraviceno zahtevala vso širino znanja, ki smo si ga uspeli nabrati v zadnjih letih. Uvrstitev projekta Citta Bianca med prvih deset rešitev na svetovni ravni je potrditev našega razumevanja arhitekturne in urbanisticne problematike in hkrati nagrada za vloženo delo. Sanja Špindler, študentka 2. letnika arhitekture MAG Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Smetanova ulica 17, 2000 Maribor, Slovenija E-pošta: spindler.sanja@gmail.com Telefon: +386 51 258 161 Ivana Vukovic, študentka 2. letnika arhitekture MAG Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Smetanova ulica 17, 2000 Maribor, Slovenija E-pošta: vukovic.ivana996@gmail.com Telefon: +386 69 684 302 Opombe [1] Slike 1, 2 in 3 so iz natecajne naloge, zato so v angleškem jeziku. Viri in literatura Sitar, M., in Špindler, S. (2019): Uspešna udeležba študentk arhitekture FGPA UM na svetovnem študentskem natecaju Multi Comfort Student Con­test 2019. Dostopno na: https://www.um.si/univerza/medijsko-sredisce/ novice/Strani/Novice.aspx?p=2806 (sneto 8. 8. 2019). Multi Comfort Student Contest 2019 (2019): Contest task: Multi Comfort Student Contest 2019. Dostopno na: https://multicomfort.saint-gobain. com/sites/multicomfort.saint-gobain.com/files/docs/MCSC%20Con­test%20Task%202019_2.pdf (sneto 8. 8. 2019). Internet 1: https://multicomfort.saint-gobain.com/multi-comfort-stu­dent-contest/contest-task-2019 (sneto 8. 8. 2019). Dean KOROŠAK Bojan MUSIL Nejc PLOHL Tanja SIMONIC KOROŠAK Nenad CUŠ BABIC Interdisciplinarni pristop k celostnemu zaznavanju grajenega okolja To build, to plant, whatever you intend, To rear the Column, or the Arch to bend, To swell the Terras, or to sink the Grot; In all, let Nature never be forgot. Consult the Genius of the Place in all, That tells the Waters or to rise, or fall, Or helps th’ ambitious Hill the Heav’ns to scale, Or scoops in circling Theatres the Vale, Calls in the Country, catches opening Glades, Joins willing Woods, and varies Shades from Shades, Now breaks, or now directs, th’ intending Lines; Paints as you plant, and as you work, Designs. Alexander Pope, An epistle to the Right Honourable Richard Earl of Burlington: Occasion’d by his publishing Palladio’s designs of the baths, arches, theatres, &c. of ancient Rome, 1731. Vprašanje razumevanja odnosa med grajenim okoljem ter clovekovim za­znavanjem in doživljanjem že dolgo ni vec domena posameznih znanstvenih disciplin, ki loceno obravnavajo ele­mente tega odnosa, ampak je dinamicen interdisciplinarni preplet, v katerem se stikajo na videz zelo oddaljene ali ne­povezane vede: od naravoslovja in zna­nosti o okolju, arhitekture, urbanizma in geografije do psihologije, medicine, antropologije, sociologije, ekonomije, varnostnih in politicnih ved. Na Univerzi v Mariboru smo vsebino predmetov Bioklimatski koncepti v arhitekturi in Aplikativna socialna psi-hologija v okviru magistrskih študijskih programov Arhitektura na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo in Psihologija na Filozofski fakulteti povezali v skupen interdisci­plinarni projekt v obliki k študentu usmerjenega problemskega ucenja. V okviru projekta so študenti zasnovali in izdelali instrument za kvantifikacijo dimenzij odprtega urbanega prostora z merjenjem/ocenjevanjem zaznavanja in doživljanja mestne krajine. Pri tem smo izhajali iz spoznanj, da problemsko ucenje kot ucni pristop, ki sledi konstruktivisticnim nacelom pou-cevanja, že v osnovi spodbuja prilagodl­jivost na spremembe v okolju, uporab­nost znanja v kompleksnih okolišcinah ter težnjo po nadaljnjem samostojnem ucenju in razvoju. Študentom smo pred­stavili odprta problema, ki se navezuje­ta na ucne cilje, ki jih želimo doseci s študenti psihologije in arhitekture. Naloga študentov psihologije je bila, da oblikujejo psihometricno ustrezen merski instrument, s katerim bomo lahko preizkusili hipoteze zastavljene raziskave, kar je vkljucevalo tudi vali­dacijo vprašalnika v realnem okolju. Naloga študentov arhitekture je bila vsebinska opredelitev dimenzij grajene­ga okolja, ki so zanimivi za doživljanje mestne krajine in so relevantni za arhi­tekturno stroko. Študenti so loceno poslušali predavanja pri predmetih v okviru svojih študijskih programov, socasno pa so bili vkljuceni v interdisciplinarno skupino, ki je izvajala projekt. Skupaj je bilo v pro-jekt vkljucenih okrog 60 študentov, ki so oblikovali manjše skupine z razlicni-mi in komplementarnimi nalogami. Na prvem skupnem srecanju so bili udele­ženci seznanjeni z zahtevami projekta in problemom. Izvedli smo delavnico, na kateri so se oblikovale skupine, ki so si tudi izmenjale zacetne ideje. Delavni-ca je bila namenjena tudi pridobivanju zacetnih povratnih informacij s strani uciteljev, s cimer smo jasneje opredelili obseg in namen projekta. Nekajkrat v semestru so se vse skupine zbrale, pred­stavile svoje delo, si izmenjale spoznanja in izkušnje ter pridobile povratne infor­macije od drugih študentov in uciteljev. Izhodišcna teoreticna ideja je bil poskus opredelitve duha kraja (genius loci) prek doživljanja mestne krajine. Neujemljiv doživljajsko – »... vec kot oko vidi, vec kot uho sliši ...« (K. Lynch, Image of the City, 1960) – in tudi jezikovno – »… edinstvene središcne kakovosti, ki ustvarja razliko, ni mogoce poimenova-ti …« (C. Alexander, The Timeless Way of Building, 1979) – zajema koncept ge­nius loci, v svojem bistvu vecplasten in vecdimenzijski odnos med clovekom in grajenim okoljem. To vecdimenzijskost smo pri razvoju instrumenta poskušali opredeliti v treh sklopih: cutno zazna­vanje, kontekst in struktura ter podoba in pomen. Senzoricni del je zajel vidno, toplotno, hapticno, slušno in olfaktorno zaznavanje, sklop kontekst in struktura se je nanašal na namen ocenjevane lo-kacije, varnost in infrastrukturo, sklop podoba in pomen pa je poskušal zajeti preference, kompleksnost in nastanek miselnega zemljevida mesta. Študenti so med študijskim procesom razvili in izdelali instrument za celostno zaznavanje grajenega okolja, ki je ses­tavljen iz vprašalnika osebnosti (BFI), skrajšane lestvice pozitivnega in nega­tivnega afekta (PANAS) in vprašalnika o zaznavanju grajenega okolja. Izdelan instrument so prenesli v spletno okolje na portal 1ka (https://www.1ka.si/), ki je namenjen spletnemu anketiranju. Vprašalnik so nato podiplomski študen-ti psihologije in arhitekture Univerze v Mariboru po predpisanem protokolu izpolnjevali na štirih izbranih lokacijah v Mariboru. Nekaj študentov se je odlocilo svoja razmišljanja, izkušnje in nekatere delne rezultate raziskave opisati tudi v svojih prispevkih, ki so na povabilo uredništva objavljeni v tej strokovni izdaji revije Urbani izziv. Polonca Borko, Špela Horvat, Iva Štu­kelj in Sandra Terplan, študentke prvega letnika podiplomskega študija psiho­logije, v empiricnem prispevku Inter-disciplinarni pristop k analizi grajenega okolja: povezave med razpoloženjskimi in osebnostnimi spremenljivkami ter zaznavo okolja primarno raziskujejo zanimiv odnos med zaznavami odprte­ga urbanega prostora in razpoloženjem udeležencev, še zlasti to, katere cutne zaznave najbolje napovedujejo dvig raz­položenja. Ob tem avtorice prispevka omenijo tudi povezave med osebnost­jo udeležencev in zaznavami grajenega okolja in posredno ugotavljajo, da ljud­je delno v duha prostora projiciramo tudi svoje osebnostne znacilnosti (npr. v primeru svoje visoke ekstravertnosti tudi okolje zaznavamo kot bolj ekstra­vertno). V prispevku Razumevanje podobe in pomena skozi miselne zemljevide Maša Celebic, Vladimir Lutovac in Merima Tica, študenti prvega letnika podip­lomskega študija arhitekture, opišejo svoj pristop k opredelitvi dimenzij ge­nius loci. Predstavijo uporabo miselnih zemljevidov pri raziskovanju prostora in koncept genius loci opišejo s tremi komponentami: oblika, dejavnost ter podoba in pomen. Denisa Repatec, študentka prvega letni­ka podiplomskega študija arhitekture, v prispevku Sindrom bolnih stavb in mes-ta najprej opiše sindrom bolnih stavb in klasifikacijo tega, nato pa poskuša podobno opredeliti za mesto oziroma urbani prostor. Dejan Vrbancic, študent prvega letnika podiplomskega študija arhitekture, v prispevku Fiziološka vloga užitka v arhitekturi obravnava povezavo med senzoricnim zaznavanjem in aliestezijo kot konceptom ugodja in vlogo obeh v nacrtovanju arhitekture. V esejskem razmišljanju poveže toplotno, hapticno, zvocno in olfaktorno zaznavanje z vpli­vom arhitekture na ugodje cloveka. Maja Žalik, študentka prvega letnika podiplomskega študija arhitekture, v prispevku Vonj kot element zaznavanja grajenega okolja opiše olfaktorne ele­mente v zaznavanju urbanega okolja in rezultate raziskave, ki se navezujejo na zaznavanje vonja. Vonj poveže z identi­teto kraja in ga obravnava kot eno kljuc­nih znacilnosti mestne krajine. Vabimo vas k branju objavljenih prispevkov. Red. prof. dr. Dean Korošak Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeni­štvo, prometno inženirstvo in arhitekturo in Univerza v Mariboru, Medicinska fakulteta, Inštitut za fiziologijo, Maribor E-pošta: dean.korosak@um.si Izr. prof. dr. Bojan Musil Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor Asist. Nejc Plohl Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta in Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor Doc. dr. Tanja Simonic Korošak Studio TSK Oblikovanje krajine, Maribor Doc. dr. Nenad Cuš Babic Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbe­ništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Maribor PRIPRAVA OGLASOV za strokovno izdajo revije Urbani izziv Osnovni tehnicni podatki Oblikovani oglasi morajo biti pripravljeni v enem od naslednjih formatov: • TIFF, • PDF/AI (fonti besedil morajo biti pretvorjeni v krivulje). Resolucija gradiva mora biti visoka, najmanj 300 dpi. Gradivo mora biti pripravljeno v crno-beli tehniki. Velikosti in cene oglasov Oglasi so lahko pripravljeni za objavo v živi rob ali znotraj paginacije. Pri pripravi oglasa za objavo v živi rob je treba na vseh stra­neh dodati 3 mm za porezavo, upoštevati pa je treba tudi vezavo revije, zato mora biti odmik besedila vsaj 10 mm od levega roba. Vse objavljene cene oglasov vkljucujejo DDV in veljajo za objavo znotraj revije, v rubriki, namenjeni za oglaševanje. Cena objave oglasa med prispevki, torej zunaj posebne rubrike za oglaševanje, je višja za 100 %. CELOSTRANSKI OGLAS Velikost: 210 x 297 mm ali 170 x 240 mm Cena: 150 € POLSTRANSKI OGLAS Velikost: 210 x 148 mm ali 170 x 120 mm ali 81 x 240 mm Cena: 100 € MANJŠI OGLAS Velikost: 81 x 120 mm ali 81 x 60 mm Cena: 50 € Ustrezno pripravljeni oglasi morajo biti poslani najkasneje do 1. julija na elektronski naslov urbani.izziv-strokovni@uirs.si Narocilnice za objavo oglasov morajo biti poslane po elektronski ali navadni pošti na naslov uredništva: Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, Urbani izziv – uredništvo strokovne izdaje, Trnovski pristan 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija.