330
O TENDENCI V UMETNOSTI
Miroslav   Krleža
Iz obsežnega Krležeoega esejističnega dela, ki pomeni važen prispevek k marksistični estetski misli in ki je med obema vojnama znatno vplivala tudi na slovenske napredne pisatelje, priobčujemo esej y-0 tendenci v umetnosti«. Esej je prvič izšel v »Radničko-seljačkem kalendarju«. Zagreb,   1937.
Da je umetniško ustvarjanje samo en (veSkrat neznaten) del družbenega dogajanja, da pToizvajailna sredstva umetnost pogajajo, da je umetnost samo posledica zelo številnih, raziličnih, med seiboj prepletenih in povezanih vzrokov, vse to je znano in v to nihče ne dvomi. Nihče potemtakem tudi ne dvomi v to, da lahko človeška volja igra pri umetniškem ustvarjanju precej veliko vlogo, in ker so nekatere namere (se pravi tendence) v določenem smislu odvisne od sposobnoisti človeškega hotenja, se odpira vprašanje, koliko in do katere meje se lahko v okviru umetniškega ustvarjanja uveljavlja — hotenje?
Obstojijo cele skupine sodohnih, materialističnih estetov, ki v ok\'iru materialistične analize meščanskofevdalnih elementov odreikajo
umetniškemu ust\ arjanju sle{herino samiostojnost. Petsništ\o, slikarstvo, pisanje romanov ali gledališkili iger je zamje identično s katerim koli obrtniškim ustvarjainjem koristnih predmetov, zato umetniškemu poklicu (logično) odrekajoi ustvarjalni značaj in tako zamenjujejo pomem umetniške lepote s pToizvajalsko upoiraibnostjo.
Risanje lepakov, m^ointaža filmov, oprema in vezava knjig, umetna oibrt in gledališka scenografija, vse te tehnike morajo služiti določeni propagandi in agitaciji, in ker literatura ni nič drugega kot jezikovno sodelovanje v gibanju množic (dopisovanje, buditev zavesti, pisanje krotnik), iako tudi likovna umetnotst nima drugega namena kot tega, da s svojo tako imenovano »Lepoto« ustvarja propagandi lin agitaciji primerem okvir. Katoliška cerkev, Marinetti, Mussoliinijev fašizem kakor tudi gospod doktor Goebbels so si v tem stoodistotno edini. Za Marinettija mora poezija postati politična dekla, kakoT je bila (stoletja) dekla gospodova, in kakšna je razilika med pesmimi Lady Wansittart Bowater, ki poje tendenčne volivne sonete za angleške konser\'aitivce, ali Marinettijevimi kretenizmi, ki poveličujejo vojaško metalizacijo človeškega umetniško ustvarjalnega hotenja? Ko sodobni ruski žanrski slikar V. Kačev slika motiv »Zajetje kolčakovskega častnika«, se ta slika v ničemer ne razlikuje od znane kompo)zicije ruskega žanrskega slikarja Surikova »Bojarka Morozova«, čeprav je 8uriko\- idejni in slikarski reakcionar, Kačev pa »hoče« slikati tendenc no.
Takemu cenenemu in vsakodnevnemu poenostavljanju pri razlagi umetniškega ustvarjanja se je v prvi vrsti postavil po robu Gorki, ki so ga estetski pravoverneži med letom sedemnajst in dvaindvajset razglasili za estetskega odpadnika, prebežnika in religiozjiega šu-šmarja.
Za Gorkega je umetniško tistvarjanje mi't. Pesniško ustNarjati pomeni \ celotnosti resničnih podatkov odkriti smisel, ga slikovito utelesiti, ga izpopol(nje\ati z globokim smislom mitične romantike, katere neprecenljiva konist je prav v tem, da veliko prispeva k buditvi revolucioinarnega odnosa do resničnosti, se pravi tistega odnosa, ki svet praktično spreminja.
Biiharin se je posta\il po robu celo Zolajevemu naturalizmu! »Ni treba več prikazovati Zolajeve resničnosti: ,telle quelle est', ni treba več ustvarjati po Zolajevem geslu, da ,imaginacija ni več potrebna', marveč  je treba sanjati, sanjariti,  se pTepuščati  domišljiji!«
Babelj: »Besede morajo biti dobre besede! Banalne, uradne besede nas zanesljivo ugonabljajo. Banalnost ni samo slaba in zla značajska lastnost, banalnost  je   zločiin!   Se   več:  banalnost  je  protirevc^lucija.«
331
Jurij Oleša, veliko upamje sodobne ruske literature, pa je napadel čisti larpurlartizem: »Vsak umetnik lahko napiše samo to, kar more napisati!«^
Veliko ruskih sodobnih slikarjev je tendenčno slikalo slikarski motiv »brezprizarnih« otrok, Murillovi dečki pa so bili daleč od vsake tendence v sodobnem ruskem smislu, in vendar stoje te mojstrovine, naslikane pred tri sto leti, brez programa, a bolj iprogramatske in bolj tendenčne od najbolj tendenčnega sodobnega slikarskega eksperimenta, še danes pred nami kot neprekošeni dokumenti časa.
Umetniško ustvarjati ne pomeni samo hoteti, ampak tudi znati. Kajti slikar, na primer, ki hoče danes slikati politično tendenčno, juora biti predvsem komponist, in to ne komponist enega samega jabolka ali crknjene ribe ali prtlčka, preganjenega na robu mize v tri gube, temveč komponist množic, bitk, konjev, konjenic, naskokov, poplav, ujem, ker se slikovitost sodobnega političnega življenja kaže \ množičnem dogajanju, v stavkah, bitkah, obleganjih lin vojnah. Ker tislemu pesniku, ki je (po notranjem nagnjenju svoje narave) omejil s\ oj svet na tri odtenke tihožitja na krožniku, koder leži ena sliva, obsijana od sonca, in še ena sliva, prav tako obsijaim od sonca, temu in takemu pesniku se lahko po mili volji zahoče, da bi ustvarjal tendenčno ali socialno po receptu, izraziti se kljub temu ne bo mogel, ne zato, ker se ne bo hotel, temveč zato, ker se ne bo mogel! Bitke, konji in junaki, vergilski žvenket orožja, daljni vidiki, bojne vrste in zastave, množice v neizmernem zanosu in množice y gibanju, vsi ti motivi danes kličejo po umetnikih, toda ne po takih, ki pri vsej najboljši volji ne \ejo, kako naj bi se izrazili, marveč po takih, ki so se v to umetniško tematiko sodobne resničnosti tako vži\eli, da zanje problem forme sploh ne bo več odprto vprašanje. Toda kakor si nobene visoke umetnosti ne moremo zamisliti brez visoke materialne kulture, tako tudi visoka proletarska umetnost ne more obstajati brez visoke proletarske matcTialne kulture, ki bo prav zaradi svoje visoke materialnokulturne ravni izgubila svoj izključno proletarski značaj. Družba, ki danes nastaja in ki prihaja, bo nedvomno na svojem \ aponu k visoki materialni (in potemtakem tudi estetski in etični) kulturi rodila tudi visoko kvalificiraine umetnike. Ali bodo današnje razvojne družbene (in potemtakem tudi estetske) tendence imele za te umetnike še vedno isto privlačno silo, kakršno imajo za nas, je vprašanje, ki
presega okvir te teme.
Iz hrvaščine   - g g -
^ Vsi trije so to svojo estetiko plačali z glavo. Pri tej pustolovski vožnji skozi estetske pokrajine bi veljalo pribiti napis: ne pas se pencher en dehors.
332