ZVONOVI ZVONIJO... str. 2
PORABSKA ŠTUDENTKA V MARIBORU
str. 5
V zadnjih nekaj letih so bile na Madžarskem velike debate o tem, ali naj bi I. 1996 imeli na Madžarskem svetovno razstavo ali ne. Po dolgih in mučnih kreganjih je madžarska skupščina končno sprejela zakon, češ, Expo bo.
Zdaj pa je nova socialis-tična-liberalna vlada odločila, da svetovne razstave vendarle ne bo. To pa je kot bi dregnila v sršenovo gnezdo.
Vraževerni ljudje bi rekli, da je do odpovedi prišlo verjetno zavoljo tega, ker je od pobude do danes preteklo ravno 13 let. Slednje pa za Madžare pomeni nesrečno število. Prvotno je bilo zamišljeno tako, da bi Expo ’95 v Budimpešti priredili skupaj z Dunajem. Previdni dunajski politiki so vprašali za mnenje Dunajčanov - na referendumu. Slednji pa so rekli ne. Nato je tedanja, Antallova vlada, rekla, pa nič, pa bomo zadevo organizirali sami. Kvečjemu leto kasneje, torej 1.1996. Vladni garnituri, ki se je nenehno ozirala v preteklost, je ta zamuda še prav prišla. L. ’96 bodo namreč Madžari praznovali 1100. obletnico naselitve v Karpatskem bazenu. Kot naročeno, bi lahko rekli.
Zdaj pustimo ob strani vse tiste argumente, ki so bili za (nove zaposlitvene možnosti, razvoj infrastrukture in turizma itd.), in si
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 11. avgusta 1994	« Leto IV, št. 16
EXPO ’96
oglejmo en sam moment, ki je bil eden najodločilnej-ših pogojev, da je zakon vseeno bil sprejet. (Tu namreč lahko iščemo razlog, zakaj je nova, Horno-va vlada kratko malo rekla: ne.) Gre za postavko, da bo svetovna razstava prirejena na podjetniškem načelu. Prišli bodo bogati in podjetni domači in tuji denarni mogotci in stvar bo za madžarsko vlado takorekoč zastonj. To se pravi za madžarske davkoplačevalce. No, največ, kar bo morala država odšteti, naj bi bilo 30 milijard forintov (300 milijonov dolarjev).
Čez nekaj mesecev se je izkazalo, da je vlada porabila že nad sto milijard fo-
rintov. V to vsoto so seveda všteta tudi zemljišča, ki jih je odstopila zastonj. Da ne govorimo o zakonu, ki ga je prejšnji parlament sprejel prav zadnji dan pred iztekom svojega mandata. Ta namreč določa, da bodo vse igre na srečo oproščene osnovnega prometnega davka. Po domače povedano, to bi pomenil velik minus za budžet. Z drugega vidika gledano, bi pomenil stroške za državo. Še več podobnih stvari bi lahko našteli, ko je prejšnja vlada na podobne posredne ali skrite načine namenjala ali nameravala dajati državne denarje za "podjetniški" Expo ’96.
Po izračunih nove vlade
bi rabili še 50-70 milijard forintov od davkoplačevalcev, če bi zares hoteli prirediti svetovno razstavo. Podjetniškega kapitala pa ni nikjer na spregled. Prejšnja vladna garnitura je pustila vladno blagajno popolnoma prazno. Ni nikjer niti tistih 32 milijard, ki bi jih po zakonu morali izplačati upokojencem za revalorizacijo njihovih pokojnin.
Novopečena vlada je mnenja, da je treba dokončati že začete naložbe (most na Donavi, Fakulteta za tehniko itd.) in adijo. Predstavniki bivše vlade so užaljeni, da so nasledniki njihov bleščeči projekt (blišč in beda?) kar vrgli z dnevnega reda. Podjetniki
se zgražajo, ker so jim uničili šanse, in bodo tožili madžarsko državo, če bo parlament zares sprejel vladni predlog. (Glede 72-odstotne večine o tem ne more biti dvoma.) Krožijo različni izračuni, koliko škode naj bi odločitev povzročila tem ali onim. Zanimive so takele hipotetične računice, zlasti če pomislimo na to, da je recimo Blatno jezero takorekoč prazno. Vsaj glede kapacitet. Kljub temu da so turistični delavci verjetno že lani izračunali, da bodo imeli velike dobičke. Verjetno pa so se manj ukvarjali s tem, da bi bilo "madžarsko morje" čistejše, da ne bi plavale po njegovi gladini crknjene ribe in ostale gnusne stvari, da bi imeli bolj urejena stranišča, da bi bilo manj obolenj salmonele, da ne bi na vsakem koraku ogoljufali ljudi, zlasti tujcev, da za kozarec piva ali kos pečene ribe ne bi zaračunavali nesramno zasoljenih cen itd. Skratka, če bi zares imeli kaj razstaviti. Najprej bi morali delati, da bi imeli kaj pokazati in razstaviti in šele nato izstavljali račune.
Narobe svet.
Upam, da vsaj številk ni treba razumeti narobe. Češ, namesto '96 bomo imeli na voljo le 69.
Slednje priporočamo prejšnji in sedanji vladi.
Franček Mukič
2
...etak mi ostane té lejpi Spomin, gda so na Dolenjom Seniki letos 31. juliuša nauvi zvon blagoslovil!.
Tej trenutki (pillanatok) -leko batrivno povejmo - so zgodovinski bili. Vsem, steri smo navzauči bili, je nika globko v sercé sega-lo, gda sé je nauvi zvon prvič oglaso. Dolenjiseni-ški lüdje so več kak 50 lejt nej pozabili nika žalostnoga. Bojno. Bojno, štera je njim odnesla srednji zvon.
Kak so si pa dolenjise-niški lüdje tau zbrodili, da dajo nauvi zvon naredti, pitam Štefana Su-kiča, steri vodi v vesi cerkvene kotrigo.
"Lani sam ge predlago našomi gospaudi župniki, da bi dobro bilau nazaj sprajti tisti zvon, šteroga so Nemci med bojno odpelali. Gospaud so nej prauto bili, dapa telko so prajli, ka so tau velki stroški, gde vzemajo telko pejnez. Ge sam tak mislo, da mo tüj pa tam prosili, pa gvüšno, ka lüdje tü vcuj po-morejo. Etak so gospaud nam tü pomagali. Ge sam sé tü potrüdo, dobro znaš, ka sam tebe proso, če bi Slovenska zveza tü leko pomagala. Hvala tebi tü, gda ste nam pomagali. Po tistin smo sé na več tala obernauli za pomoč. Etak je prišlo do toga, ka je do-lenjoseniška samouprava dala priliko za tau, ka smo leko granico kosili. Za tisto delo so nam plačala Tauje bilau 100 gezero forintov,
ka smo prislüžili. Steri so tam delali, so cejle te pejnaze dali na zvon. Slovenska zveza je na našo prošnjo dala 100 gezero forintov. (Časopis Vas Népe je nej dobro napiso tau, kak so darila dali nistarni.) Gospaud so natečaj (pályázat) napisali na píiš-pekijo, tam smo tü dobili 50 gezero forintov. Špor-tniki pa gasilci v vesi so nam tü dali vsakši 20 gezero forintov. Ka je pa potrejbno bilau eške, so
dali vküp naši lüdje, nika smo pa meli prišparano tü. Etak je tau mogoče bilau naprajti."
Štefan, ge sam tak vidla, ka so lüdje dosta delali, tak te, gda ste pejnaze spravlali, pa te tü, gda ste sé na té lejpi svetek pripravlali. Kak ti tau ceniš?
"Dostakrat Sto pravi, da je Dolenji Senik etakši pa takši, tan 4 fele lüstvo žive, nega vküpdržanje pa etak pa tak. Ge pa samo etak pravin: ves je vreda, lüstvo, če vidi, ka kaj za nji škejo naprajti, sé triidi, vseeno, če je Sloven, Nemec, Vogrin ali pa Cigan. Vsakši je pomago. Ka sam proso, vse so včinili, tak ka njim morem stau pa geze-rokrat zavaliti trüde."
Kak sam ge vidla, rejsan je delala cejla ves. Moški, ženske pa majstri tü. Tak mislin, ka je tau nej tak malo delo bilau, da so zvoni vtörmi mesto naprajli. Takšo mesto, ka gda so zvon gorpotegni-
li, za edno malo so zvo-nili z njim. Sto so tej majstri bili?
"Več ji bilau, dapa Sto je največ napravo pa je Vodo tau delo, je Janoš Racker. On je s svojimi padašami, z drugimi majstri cejlak šenki napravo tau velko delo. Njema posebno morem zavaliti."
Gda vöstaupim od Štefana, sé srečam z lüstvom pa spitavam nji, kak sé je njim vidlo v nedelo? Ka mislijo od toga, ka je ves za tak dugo lejt nazaj sprajla zvon, steroga so v bojni zgübili.
Irena Šulič: "Sploj lepau je bilau. Tak mislim, ka v ednoj takšoj maloj vesi je tau lejpi svetek. Istina, ge dosta od te zgodovine ne Znam, zatok ka sam samo 1965. leta prišla v ves. Ge Odim po cejloj vesi. Gda so lüdje na znanje dobili, ka do na tretji zvon pejnaze vküpbrali, te so nistarni tak tü prajli, ka prej "meni sta dva zvona tü dojšla". Nistarni Dolenjisenčarge so nej znali, če je ves gnauksvejta mejla tri zvone. Po mojom so pa zatok vsi želeli nauvi zvon."
Tibor Pinter, mladi gazda: "Po mojom je tau sploj dobro mišlenje bilau, če rejsan si vsakši gnako ne premišlava od toga. Tau je zgodovina na Dolenjom Seniki. Nej naša, liki naprej več generacij de leko zvedlo, ka so na Dolenjom Seniki po 50 lejti nazaj sprajli zvon namesto tistoga, šteri je mogo v bojno "titi". Samo s toplim srcem leko zavalimo tistim, steri so za tau delali, pejnaze dali itt. Morem tau tü povedati, ka so iz sosedno Avstrije, iz sosedne vesi tü prišli. Župan je 3 gezero šilingov dau na pomoč."
Zvon, šteroga so v bojni odpelali, prej najprvi zvon biu v vesi. Te je že slüžo, gda je eške ves nej cirkev, samo kapelo mejla. Nistarni gučijo, ka so ga odpe-
lali, de so ga pa prej nej notvtopili, liki nindar v Avstriji prej v ednoj kapeli itak slüži. No, tau je že rejsan legenda.
Nej je pa legenda nauvi zvon. 31. juliuša, gda sam gorstanila, poglednam prejk na cirkev, oči so me nesle na nauvi zvon, šteri je že gorpostavlani biu. Zvon je "Čako" pred cirkvi na svojo slüžbo. Popodne po 2. vöri so sé lüdje že pripravlali na štrto vöro, gda sé je začnilo svečanje. Tri ženske - Schaferova, Bedöčeva, Kovačeva - so Okinčali zvon. Gda sé je prebližavala štrta vöra, so
sé zbirali lüdje iz cejloga Porabja. Prišli so iz Avstrije, iz Slovenije lüdje, pa popevje tü. Dr. Jožef Lel-kes iz sombotelske škofije je blagoslavlo zvon. Kak naš gospaud, tak dr. Lel-kes so s toplimi rečami zavadi trüde vsem, steri so za té zvon kaj naprajli. Posaba morem povedati, ka so Slovenski zvezi vse po duplanskom zavalili pejnaze, štere je ves za zvon dobila. Od dr. Lelke-
sa smo čüli, da so na svejti samo od 1400. leta zvonili z zvonom. Prvi so male zvončke nücali, steri so furt vekši pa vekši gratali, kak je fara maudoš mejla. Iz toga je pa grato zvon. Naš zvon so na Vogrskom redli v Örbottyáni. Majster Lajoš Gomboš ga je delo. Košto je 450 gezero forintov. Zvon je šenki domau prpelala edna varaška firma, stero vodi Laci Šer-fec.
Gda je dr. Lelkes zvon posvečo, je krmedinski gasilski avto, tü cejlak šenki, zdigno zvaun, pa ga je vlejko gor, vse više, do
törma. Tam so ga mojstri že čakali. Lüdje so brez sape ostali. Meša je bila po tistin. Majstri so tačas, ka je meša stala, zvon sprajli na njegvo "slüžbeno" mesto. Gda sé je meša dokončala, sé je nauvi zvon zglaso. Po tistin sta ma na pomoč skočila dva stariva in so zvonili, zvonili, lüdje so sé pa skunzili.
I. Barber
Porabje, 11. avgusta 1994
3
SIBILSKE KNJIGE (13)
VOJAŠKI KRALJI
PISMO IZ SOBOTE
PESJI DNEVI
"Od Boga izvoljeno Ijud-stvo" - Izraelci - so vse po-litično in versko dogajanje presojali glede na svojo "zavezo z Bogom". Tekom zgodovine so sé velikokrat bojevali. Prvi njihov kralj, Savel, je bil vojaški kralj. Njegov naslednik, David, pa tudi pomemben vojš-čak. Modri in "miroljubni" kralj Salomon je v vojsko vpeljal oddelke bojnih voz. Za časa Salomonovega vladanja so nastale hude napetosti med kraljevo hišo in duhovščino. Ljudstvo pa je pritiska! Salomon z velikimi davki.
"Vu tisztom caiti dos-ztá návoskini dühovni-kov bode. Csüdo pri lüsztvi kaj vidili, téda bi sze tiszto radi meli. Oni fsze pozsalijo ino do szi szvécke imánye kipüvali. Oni bodejo neszmileni i krivicsni vu szvojem sztálisi. Edni med nyimi bodejo zviseni i gizdávi. Drügi bodo vu lübez-noszti pri zsenszkom sztálisi (do) szvoje zadovoljenye iszkáii. Gda de lüsztvo vidilo, ka dühovniki nedo po bozsoj voii gozpodna zápovidi drzsávali, i do visasi proti szvojim podlozsnikom, nedo szmilenye meli. Da szodci pravicsno nedo szoudili, nego po szvojih lagoji djányáj, téda sze lüsztvo od
bozse zápovidi obver-ni in olagoje csinilo in sze bozsof kástigof obtézsijo.
Tak da Bog lüsztvi mislenyá zmeisa. Tak da eden drugoga nede mogo razméti ino do z ednoga dela dvoje dé-lali. Z mázévof do poštije rédli, i eške vecs kak je nigda pri zidanji Babilonszkom törmi bilo, vu cáiti bode ve-lika dácsa i gori racsu-nánya lüsztva. Radi bi znali keliko lüsztva sze vu szákom táli szveita sze náide.
Ka vu tvojem caiti, o krao, (nede vu czáiti) Veliki boi nasztáne, steri de dugo leit trpo. Vu tom boji doszta lüdi od Szuncsevnoga sz-hoda i od Szuncsevnoga záhoda fküper pride. Téda veliko kr-vno preleiványe bode i doszta lüdi nanikoj pride. Od szuncsevnoga zahoda lüsztvo de dosztá vecs tarpélo, kak szuncsevnoga sz-hoda. Ino dugo cajta vu bojni na vodi i na zemli oni na fsze kraje okoli opaszani bodejo, kak od Grnlence i od tocsé. Téda eden zmozsen krao szvojo lasztivno csér k áidovi pripela, nai toij bojni konec bode. Nego fsze zamán bode. Vu ednom kráji sze bojna
dokoncsa, vu drügom kraiji sze bole zacsne. Tak, da vu trej talaj szveta naednok bojna nasztáne.
To fsze goszpodin Bog püszti na té krále, ino nyim mislenyá zmeisa. Tak, da do oni fszigdar vu nemirno-szti zsiveli. Tou fsze boude zavolo velike gizdoszti, i za prelom-lenyá hizsnoga zako-na i navuskenoszti sze zgodi za toga volo, da prave vöre odsztopijo i krive vöre gor vzemejo.
Vu tisztom caiti eden drügoga nede pozno, nego de miszlo, ka je on vu gvánti z drügoga országa cslovik je. Nego sze na szvejti takši csüdni, od vragá naidjeni gvant nasz-tane. Toga do vu szá-kim sztálisi noszili, sziromáki tak kak Velikasi. Tak, da szi eden proti tomi drugomi gori zdigne i fszáki de vu gvanti steo tü-hinczi i szvojimi naprej posztávlenomi sze priglihati. Naprej po-sztavlena goszpoda bodo vidili ino sze eden ne podsztopi do-li szpraviti. zato do (sze) szamij nai véksi krifci tomi lagojemi djányi."
Marija Kozar
Velikokrat smo se jezili, ko smo potovali v Slovenijo preko mejnega prehoda Gornji Senik-Mar-tinje. Zakaj? Zaradi slabih cest na tej in oni strani. Tanka plast asfalta je bila tako uničena, da je bilo nevarno, če sta se srečala dva avtomobila. Upajmo, da novega asfalta ne bo uničila ena zima.
V tej dnevaj smo srejdi pesjih dnevov. Ne ven, odkejc je tou ime za tej vrauče dni. Mogouče zavolo toga, ka lidje lecamo pa jezik vödržimo, kak pes, gda njemi je vrauče. Dapa, nan je boukše. Mi sé lejko dojsličejmo, pes, siromak, pa cejli žijtek isto kosminjé nosi pa naj je vrauče ali pa mraz.
Pesji dnejvi so nej za lidi, ške menje pa za pse. Ali v takšnoj vročijni sé trbej znajti. Mlajšon je najlepše. Najdejo si kakšo mlako ali potok pa sé lipou tan ladijo. Če pa majo vejkšo srečo, ka so doma blijzi Varaša ali pa v Varaši, ka ma bazen, te pa majo tak srečo. Ka pa mi, starejši možakari pa ženske? Najboukše je kakšo debelo senco najti, pa nej izpod njé genoti, dokejč sé sunce ne skrije in bole ladno grata. Ali, vročijna je v senej tö. Ka naprajti? Če nas vročijna zdelavle od zvüna prouti notri, te trbej tejlo laditi od znoutraj prouti vö. Pomejni, trbej piti mrzlo pijačo, ka sé tou zgodi. Ali, problem je pa v ton, ka sé tista ladna pijača tö segrejvle. Zatok trbej bole pogousto tisto mrzlo pijačo lejvati notri v tejlo. Zdaj pa, kakšna naj bou ta pijača?
"Ka si nouri, ka bi piu vodou!" je pravo moj soused pa si je pá zmejšo pošteni špricer pa ga je v sebej vlejo.
"Voda še v bakančaj nej dobra," je pravo moj driijgi soused pa si je oupro nouvi glaž pijve in ga v sebej vlejo.
"Ka sé mi žabe v želoudci narejdijo," je zazejo moj tretji soused pa si je zmejšo ram pa kolo in tak v sebej pogno, kak kakšen mornar.
Pomejni, ka je voda nej za pesje dnejve. Pravzaprav je, samo nej za piti. Je pa zatou, kak smo že prajli, ka sé mlajši notri v njej ladijo. Pomejni, ka sé ladijo od zvünaj proti notri. Ka bi sé pa z vodou ladiu od znoutraj vö... Na, vej ste pa prešteli, ka pravijo moji sousidje. Kak san te naj ge med takšimi sousidami ovakšen? Delan tak kak Uni. Najden si debelo senco, pijačo denen na ladno, pa vsaki čas kaj poštenoga notri v sebej poženen. Kcuj pa tak pomalej vüplen, ka do pesji dnejvi dugo trpeli.
Na mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski, sa pesji dnejvi rejdno poznajo. Ške bole čemerno strejla z očami kouli sebej pa pomali tü pa tan cilou zamrnjavi, kak kakši mali šmüli. (Tak pri nas pravijo ovin malin peson, ka so nikši nej.) Gda pa njeni mouž tak dela, kak naši sousidje, ka sé ladi od notri prouti vö, te pa laja kak rejden velki vučeči pes. Moran prajti, ka sé ladi skoron vsaki den. Pa te eto, gda njoj je že vse povprejk prišlo, njemi je prajla, ka prej voda tö dobra za piti, pa ka nej trbej, ka sé zalejvle z vsefele pijačami. Te njoj je pa pravo: "Vej san pa nej ciment, ka mo sé z vodou mejšo!"
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je natou nej mogla nika prajti, obrnoula sé je in odišla v ograček neka prekopavat. Mijadva moškiva pa sva si vtočila dva mrzliva špricera in sé oladila od notri prouti vö.
MIKI
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo ;;
13. avgusta 1994
Porabje, 11. avgusta 1994
GONCZ IN HAVEL NA DOPUSTU V SLOVENIJI
Vroči pasji dnevi so se torej začeli. Najbolje se godi tistim, ki so se odločili za dopust. Tudi slovenski parlamentarci si bodo avgusta oddahnili. Zanimivo je to, da sta se za počitnikovanje v Sloveniji odločila predsednika Madžarske in Češke. Medtem ko se je Havel odločil, da bo večino svojega dopusta preživel v kakšni planinski koči in se lotil pisateljevanja, je madžarski predsednik bolj navdušen nad morjem. Skupno srečanje predsednikov Slovenije, Madžarske in Češke pa je bilo v Trenti.
Sicer pa je slovenski predsednik Milan Kučan madžarskega predsednika sprejel najprej na Ptuju. Senat gradiščansko- panonskega reda vitezov oziroma njegov konzulat za Slovenijo je Arpada Goncza odlikoval s križcem tega reda. V vinski kleti Vinarstva Slovenske gorice pa so mu izročili še buteljko zelenega silvanca, letnik 1922, ki je tudi njegovo rojstno leto.
OGENJ PUSTOŠIL
Visoke temperature, pomanjkanje dežja, človeška nepazljivost... in že je nesreča tu. Tako je v Sloveniji zagorelo na več območjih. Najhuje je bilo na Krasu, kjer je zagorelo skoraj 1000 ha borovcev. Sicer pa nesreča tudi drugače na počiva. Tako je prišlo v rudniku lignita v Velenju do podzemnega potresa lokalnih razsežnosti, tako da je zasulo tri rudarje, ki se borijo za življenje v celjski bolnišnici.
DELOVNI OBISK V ZDA
Na šestdnevnem delovnem obisku v ZDA se je mudila delegacija ministrstva za obrambo. V državah Georgii in Pensilvaniji so obiskali enote in učne centre nacionalne garde in rezerve kopenske vojske ZDA.
DO MERKE PA NAZAJ
Zgodba porabske družine, ki jo bomo objavljali v nadaljevanjih, fe značilna za marsikatero družino ob Rabi. Prav gotovo boste tudi vi spoznali v njej usodo svojih starih staršev, staršev ali samega sebe.
MOJI SPOMINI (1)
SPOMINI SEGAJO DALEČ NAZAJ
Moj dejdak so bili rojeni 1860. leta na Gorenjom Seniki s Srmačke familije. Gda so bili 12 lejt stari, so že na Vogrsko mogli titi na grofovski grönt slüžit pejnaze. Ka so v leta prslüžili s tistoga, so v zima živeli. Babica so bili rojeni v Sa-kalovci 1869. leta. Oni so tö s srmačkoga rada bili, gde je dosta mlajšjov bilau. Oni so tö mogli na Vogrsko titi pejnaze slüžit. Tam so sé spoznali z mojim dejdekom pa so sé oženin. V Sa-kalovci so si eden mali stari ram tjüpili pa malo grünta vcuj. Pomalak so vertivali.
Ram je takši bijo, ka so v tjünji gništje bile, okajana Jjünja je bila. Pod je pa z zemlé bijo, tisto so vsigdar z malüjom goramazali, ka je te bola čisto bilau. Na gništji je rešeda bila z že-leza. Tam so gora djali pistjer pa tak tjiijali.
Z njinoga zakona so sé narodili trdjé mlajši, dva sina pa edna (h)či. Moj Oča so bili najmlajši, rojeni so bili 1891. leta. Vu velkom srmastvi so gorarasli. Nej je bilau dela, živeti je pa trbelo.
Tistoga ipa je lüstvo vse v Merko šlau delo iskat. Sestra od moje babice je že tam bila v nauvom kraji v Merki. Vse tri mlajše je tavö spravila, ka so si tam pejnaze slüžili. Moj Oča so 20 lejt stari bili, gda so od-šli. Tau je bilau 1911. leta. Tri tjedne so sé s šiftom pelali prek morja na nauvi kraj. Edno leto so tam bili, gda je njim doma Oča mrau. Samo 52 lejt star je bijo.
Tistoga cajta je lüstvo eštje dalo valati, ka eden človek drugoga leko pok-vari. Oča so mi tak gunčali, ka so njina mati tak prali, ka so čleka na djalino djali.
Tak je prej taposeno, kak praporni koren, prvi liki je mrau. Z grüntom so sausedje bili z ednim pavrom. Tisti je prej vedo nikšo comprnijo. Gnauk sta nika poprejk prišla eden z drugim. Te je saused pravo: "Vej dja tebi ziščem tvojo žilo! Ti pokažem, ka gnes leto tvoje noge več nedo klačile tau zemlo!" Tak sé je Zgodilo. Za edno leto so moj dejdak pokojni bili. Babica so samo 43 lejt stari bili, gda so sami ostali. Oni so sé nigdar več nej ženili, sami so vertivali. Vüpali so sé, ka starejši sin domau pride z Merke pa de njim na pomauč. Dapa tisti sé je v Merki oženo. Edno slavsko dejklo je vzejo. Bila je s Slovenije pa je nej stejla več na stari kraj nazaj titi. Tam je dobro delo mejla, nej je stejla pavar-kinja biti. Mejla je edno sestro. Očin brat je Sto, naj Oča vzeme njegvo šogor-co. Dapa Oča so nej steli. Prpovejdali so mi, ka je tak črna bila, kak vrana. Vse tau je bilau v Betlehemi. Zatauga volo sta sé brata tak svadila, ka so oče v Chichago šli, tam so si delo ziskali. Onadva sta nigdar več nej iskala eden drugoga. Brat je očej nigdar nej odpiisto, ka je nej baugo.
Materna paut do Chi-chaga
Moja mati so rojeni na Dolenjom Seniki 1895. leta. Njini starištje so nej takši velki Srmačke bili, velke rame pa dosta grünta so meli. Tam pa je tau falinga bila, ka so dosta decé meli, vsevküper osem. Mati so
bili drugi rojeni. Gda so gratli 15 lejt stari, te je njina tatica (materna sestra) tavö spravila v Merko. Po črnom so v Avstrijo šli pa so v Beči bili pri ednoj familiji, dokeč so nej dobili karto na šift. Mati so tö v Chichago šli, ka sé je njina tatica tam držala. Ona njim je delo spravila. Pri ednouk bogatoma fabrikantara so gvant prali. Pod njeg-vim ramom je bila edna velka zemenica (klet). Tam notra so bili velki kotli, gde so gvant vötjiijali. Te eštje nej bilau mašinov za gvantprati. Z ribaši so prali, vötjiijali, Oplaküvali. Po tistim so posišili pa pejglali. Eden stari Neger njim je nalago pa vodau segrejvo. Sprvoga so sé ga bojali, ka je tak čren bijo, ka je samo bejle oči pa zobe vödržo. Dapa nigdar je mater nej bantivo, trno dobroga srca človek je bijo. Moja mati so vsigdar pravli: "Nej trbej po kauži človeka soditi, naj-deš bejlo lüstvo tö, bola lagvo, kak Črno." Od njega so sé navčili engliški gunčali, ka so cejli den z njim vküp delali.
Oča so tö tam delali pri tistom fabrikanti, samo ka so oni bili v fabriki, gde so čokolado redli. V fabriki so držali eden ples. Tam so sé z materjov spoznali. Pa kak je mladina, tak so sé oni tö polübili. 1915. leta so sé oženin. Bili so tam drüdji mladoženci tö iz Sakalauvec pa s Senika. Tri mlade držine so z arende vzele eden ram na Roscoe-striti. Tam so meli prvi svoj daum. Dvej sestre so sé tam narodne. Prva 1915.
Porabje, 11. avgusta 1994
leta, druga 1918. leta.
Tistoga ipa so delavcom tam tö lagvo plačüvati. Dosta so si nej mogli pršpa-rati, ka je deca bila pa kvarter je tö dosta košto. Ka je pa najvekša nevola bila, je tau bilau, ka so Oča batežni gratali na želaudci. Telko pejnaz so k paderom znosili dokeč so ledični bili, ka je nej za povedati. Ka so si pršparali, tisto je vse odišlo. Dapa nej so njim mogli pomagati. Te so že tak žunti bili, kak zrejla bubrika. 1920. leta je pa prišo španjol, beteg, v sterom je vnaugo lüdi mrlau. Mati so ga tö dobili. Štiri tjedne so tak betežni bili - nej k žitki pa nej k smrti - ka njim je vsakši vlas dola z glavé spadno. Na peti tjeden sé je beteg obrno pa so živi ostali. Očej je dojšlo dvej male sestre opravlati. Menkša je dvej lejt stara bila, vekša pa pet. Te, gda so mati žetrši gratali, pa so sé malo nazaj vküppobrali, so si tak zgunčali, ka do nazaj domau v stari kraj. Pader je očej tak pravo, ka njim dober luft trbej, če ostanejo v Chichagi, do za edno leto pokojni.
1921. leta majuša so šli nazaj v stari kraj. S šiftom so sé pelali. Tri tjedne je paut trpala, ka so tistoga ipa eštje nej takši moderni šift! bili. Mati so dobili mor-sko bolezen (tengeri bete-gség) tak, ka so nej mogli glavau zdigniti. Na talan-sko linijo so šli po črnom. Zatok je tak dugo paut trpala, ka je te nej tak dosta koštalo. Meli so velke kufre tö, ka so si kaj v Merki spravili, so domau pelali.
1921. leta so Prišli v stari kraj.
ES
5
POLETNI KLEPET
PORABSKA ŠTUDENTKA V MARIBORU
Ko si leta 1992 končala gimnazijo v Monoštru, si se odločila za nadaljnji študij v Sloveniji. Od kod ta hrabra odločitev in zakaj?
"Vsi me sprašujejo to! Nikoli ne vem, kaj naj odgovorim, saj pravzaprav sama ne vem, kako je prišlo do odločitve. Enostavno me je zgrabilo in sem se vpisala. Pred tem pa me je še čakalo mnogo stvari. Na Madžarskem v Pecsu sem morala narediti sprejemne izpite iz slovenščine in matematike. Potem sem čakala na odziv iz faksa, če sem sprejeta ali ne. Odziv je bil torej pozitiven. Pred vpisom na fakulteto sem pa morala seveda končati tečaj slovenskega jezika v Ljubljani, ki je trajal eno leto."
Kaj ti je pomenil tečaj v Ljubljani?
"Na tečaju smo se spoznavali s slovenščino, oz. s slovensko književnostjo, slovnico, zgodovino in s strokovnimi izrazi."
Kako si se počutila v Ljubljani, ki je, kakorkoli že gledamo, 250 km od doma?
"Moram povedati, da me sploh ni bilo strah! Nisem imela domotožja. Tudi sama sem bila presenečena. Stanovala sem v študentskem domu. Poleg študija sem spoznala mnogo ljudi, našla mnogo prijateljev. Ljubljana je imela prednost pred Mariborom v tem, da sem bila prisiljena, da sem govorila izključno slovensko. Zanimivost tega tečaja je, da so bili tu študentje z vsega sveta, ki naj bi vsaj malo spoznali slovenščino, slovensko kulturo. To so bili mladi od Švice do Avstralije."
Po končanem tečaju si se končno lahko vpisala na fakulteto. Zakaj si se odločila prav za gradbeništvo?
"Enostavno. Večina porab-skih študentov je končala na Filozofski fakulteti. Mene zanima to. Zakaj bi morala študirati nekaj, kar me ne zanima?"
Seveda. Kako pa potem v Mariboru?
“Veš, moram ti povedati, da mi je Maribor vseeno bolj všeč kot Ljubljana. Prvič, je manjše mesto in se nisem počutila tako zgubljena. Drugič,
Iz Porabja je vse manj kandidatov za študij v Sloveniji. Letos ni nobenega, v višjih letnikih sicer študirajo štirje, trije v Ljubljani in ena študentka v Mariboru.
Osnovno šolo in gimanzijo je konšala v Monoštru. Po končani gimnaziji se je odločila za študij v Sloveniji. Sama ne ve, zakaj in zakaj prav na Gradbeno fakulteto v Mariboru.
Valerija Rogan je po enoletnem tečaju slovenskega jezika v Ljubljani letos končala prvi letnik na mariborski Gradbeni fakulteti.
malo sem si oddahnila, ko sem spoznala nekaj študentk iz Lendavskega kota, ki so govorile tudi madžarsko. Tako sem se počutila tu malo bolj domače. Iz Maribora - ker je precej bliže - sem lahko hodila vsak teden ali pa vsaj vsak drugi teden domov, kar tudi ni zadnja stvar."
sko. Mislim, da sva si kar dobri. Imam pa tudi že kar nekaj prijateljic iz šole, tako da sploh nimam domotožja. Zmeraj delamo nekaj, tako da nimam časa, da bi mislila na to."
Kako pa je s hrano?
“Za hrano imamo kupone, ki jih lahko rabimo v menzi v
Kakšen je bil prvi vtis na predavanjih?
"No, tega me je bilo malo strah, saj mi doma ne govorimo knjižne slovenščine, in jaz sem končala gimnazijo na Madžarskem. Malo meje bilo strah, da ne bom nič razumela, sploh pri matematiki ali pa pri fiziki. Pri matematiki najbolj zato, ker mi še nismo jemali integralov pa odvodov. To sem morala kasneje mnogo vaditi. No, drugače - hvala Bogu - nisem imela nobenih težav."
Kako si se počutila v študentskem domu? Saj je bilo to spet novo okolje po Ljubljani. Spet si morala začeti vse na novo?
"Ja, to je res. Ampak tudi to se je kar hitro uredilo. Prva "cimra" je bila tudi iz Sakalov-cev, žal samo en semester, saj je potem nadaljevala višjo pedagoško v Sombotelu. Zdaj imam za cimro Prekmurko, ki hodi na višjo medicin-
študentu in na fakulteti ali pa v restavraciji Pohorje v mestu. Najboljša je, glede kvalitete, tretja varianta. To so kosila. Za zajtrk in večerjo si pa poskrbimo sami. Jaz imam tu celo svoj hladilnik in si vsak teden nosim od doma hrano, tako da ni problema za hrano."
Še nekaj glede študija. Koliko predmetov pa imate tu, kaj se sploh učite?
“V prvem semestru smo imeli 5 predmetov: matematiko, fiziko, gradiva - tu se učimo o kamnih, cementih, o vodi itd. V bistvu je nekaj v zvezi s kemijo. Potem pa še opisna geometrija in tehnična mehanika."
Kako dolgo pa trajajo pre-davanja? Mislim, da je precej drugače, kot v Ljubljani?
"Ja. Tu začnemo ob 7. uri in - odvisno od tega, koliko predmetov imamo - končamo večinoma ob 4. uri popoldne.
Tako je bilo ob ponedeljkih in torkih. V sredo sem bila na fakulteti od 11. do dveh. V četrtek pa vaje od 10-ih do dveh. Tako da sem imela dolgi vikend. To je bilo v prvem semestru. Imela sem še plus računalništvo in informatiko pa še geologijo ter vaje na terenu. Za tuji jezik sem si izbrala nemščino, ko pa sem naredila izpit, so me obvestili, da bi lahko delala tudi iz madžarščine. Takrat sem bila malo jezna, ampak nič zato."
Sama vem, kakšne težave ima človek čez vikend s prevozi v tem koncu Slovenije. Kako je bilo to pri tebi?
"Mislim, da sem imela prav s tem največje probleme. Ker res ne vozi nobeden avtobus čez mejo. Iz Ljubljane ali iz Maribora do Murske Sobote prideš kdaj koli. Kako pa dalje? Ni mogoče. Tako me je vozil tja in nazaj oče, ko je imel čas. Ko pa ne, pa pač nisem prišla domov. Bilo je malo neprijetno ostati čez vikend v Mariboru. Celo pa pozimi. Takrat sem potovala z vlakom preko Avstrije. To je bilo precej naporno in tudi mnogo dražje.”
Kako pa izgledajo tvoje finance, od česa sploh živiš?
"Dobivam najvišjo republiško štipendijo (27.000 SIT) od slovenske vlade. In pa 4000 forintov od Zveze Slovencev na Madžarskem. To mi absolutno zadostuje. Torej finančno sploh nisem odvisna od staršev."
Kaj pa takrat, ko si prosta?
"Največkrat grem v kino tu, v študentskem naselju, kar se bolj splača kot v mestu, saj imamo študentje skoraj 50 % popust. Če se mi ne da, se pa že najde kje kakšna žurka. V skrajnem primeru pa se spravim čitat."
Valerija, oktobra začneš že drugi letnik. Želim ti mnogo uspeha pri nadaljnjem študiju, da bi uspešno končala študij ter bi se ti uresničila želja, da postaneš gradbena inženirka. Za ta pogovor ti najlepša hvala!
Ester Šulič
PANJSKE
KONČNICE
Muzej Savaria v Sombotelu in Čebelarski muzej v Radovljici sta priredila razstavo z naslovom Pripovedi s panjev. Razstava, ki je v Sombotelu v Škanznu (muzeju na prostem), bo na ogled v avgustu in septembru. Po načrtih muzeja bodo razstavili panjske končnice tudi v Monoštru, in sicer oktobra in novembra.
MEDNARODNI
MIROVNI DNEVI
Madžarska mirovna zveza je ob obletnici napada na Hirošimo in Nagasaki priredila mirovno srečanje. Organizatorji so za kraj prireditve izbrali Kaposvar na Madžarskem in Lendavo v Sloveniji. Program se je začel 5. avgusta v Kaposvaru s konferenco o regionalnem sodelovanju z naslovom Srednjeevropski dialog. Zvečer so si udeleženci lahko ogledali film Schindlerjev seznam ali se udeležili orgelskega koncerta Gaborja Lehotke.
V Lendavi sta 6. avgusta udeležence sprejela poslanka Maria Pozsonec in predsednik občine Štefan Cigiit, ki sta jih seznanila z značilnostmi Slovenije ter položajem madžarske skupnosti. Obiskali so tudi Čakovec na Hrvaškem. Popoldne so se ustavili v Petišovcih pri novograjeni cerkvi. Ob srečanju s tamkajšnjimi Madžari so izročili tudi knjižni dar.
20. AVGUST
Ob 20. avgustu - dnevu sv. Štefana, ustanovitelja madžarske države - bodo praznovali tudi na Gornjem Seniku. Dopoldne bo v cerkvi slovenska maša in blagoslavljanje gasilskega vozila. Popoldne se bodo vrstila športna tekmovanja. V kulturnem programu bodo sodelovale domače skupine in > skupine iz Slovenije.
Porabje, 11. avgusta 1994
6
TO JE AMERIKA
' NE BODITE PREDRZNI V TEXASU"
Za pogled na goro Apache se splača ustaviti tudi v največji vročini, ki ti kaj lahko (»omaga k prividu. Alt ni na goro pravkar prijahal Indijanec?
hitrosti višje kot drugod. Tudi sama sem se imela priložnost prepričati v to. Na skorajda prazni cesti me je že zjutraj ustavil šerif in me kar
oziroma slabih 110 kilometrov na uro. Če se Američani vozijo v koloni, mirno vozijo malce hitreje, sicer pa imajo posebne antene in naprave, s
katerimi zaznajo radar.
Kaktusi levo, kaktusi desno
Jug Amerike je pust in kamnit, na pobočjih rastejo poleg nizkega grmičevja in trave še kaktusi. Zapori na jugu Texasa, kjer na obcestnih tablah napisi opozarjajo nanje, s prošnjo voznikom, naj ne ustavljajo štoparjem. Saj res, tistemu, ki bi uspel pobegniti iz zapora, ki je v pusti divjini obdan še z visoko žično ograjo, na od vročine razbeljeni cesti resnično ostane dvignjeni palec edina možna vozovnica. Drugače pa na teksaških tleh gojijo bombaž, sadje in zelenjavo, iz njih pa črpajo nafto, ki je osnovna surovina številnih rafinerij. To je tudi razlog za še cenejše gorivo, ki je v Ameriki v primerjavi z evropskim svetom precej cenejše.
Saioon, gostilna, ki to ni več. V opuščeni vasi opuščene biče. Les bodo "pojedli" črvi, prej ga tako ati teto ne bo nihče pospravit in odstranil.
Tudi kavbojski klobuki, usnjeni škornji in hlače iz jeansa - kavbojke jim rečemo pri nas, so doma v Texasu. Reka Rio Grande, ki predstavlja mejo z Mehiko, ne pomeni tudi, recimo razmejevanja v okusu, kar zadeva oblačenje, pa hrano, celo jezik. Ob njej namreč tudi v Texasu živijo špansko govoreči ljudje, ki nosijo na glavah kavbojske klobuke, ogromno kadijo, njihove srajce in puloverji so okrašeni z mehiškimi vzorci, kaj radi pa zavijejo v katero od mehiških restavracij.
Dallas - mesto iz nadaljevanke
V središču mesta še vedno stoji lesena hiška iz leta 1841, ki šteje za prvo hišo v Dallasu. Ne daleč od nje je prav tako vedno veliko ljudi, ki zrejo proti šestemu nadstropju
stavbe blizu križišča Elm Streeta in Houston Streeta, s katerega naj bi 22. novembra 1963 24-letni nekdanji marinec Osvvald ustrelil 34. ameri-
škega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja. Toda to je le uradna verzija ene največjih tragedij tega stoletja. Vedno več ljudi je namreč prepričanih, da so bile tri smrtonosne krogle izstreljene izza ograje, ki seveda še vedno stoji, in da tisti, ki je ustrelil predsednika, še vedno živi. Kakor koli že, Ken-nedy je resnično mrtev, kraj dogodka pa bo, ker Američani hranijo in spoštujejo svojo kratko zgodovino, gotovo ostal zaznamovan in obiskan še leta in leta. In verjemite, Američani še vedno čutijo grenkobo, ko stojijo pred spominskim obeležjem in mislijo na Kennedyja in morebiti tudi na druge ameriške predsednike.
Lidija Kosi (se nadaljuje)
Na tem mestu (iz šestega nadstropja hi še - prve z leve) so leta 1963 ustrelili predsednika Kennedyja.
Druga največja zvezna ameriška država je dobila ime po indijanski besedi "teksis”, kar pomeni prijatelj, v njej pa živi več kot 14 milijonov ljudi. Glavno mesto Austin ni tudi največje. To je namreč Houston z več kot milijon in pol prebivalci, sledi pa mu Dallas s slabim milijonom, ki ga sicer poznamo kot mesto, v
pošteno olajšal v denarnici. Že res, da mu ni bilo treba plačati na roko, vendar sem morala, če nisem hotela k sodniku ali v zapor, še preden sem zapustila "novi svet”, nakazati 80 dolarjev na teksaški oddelek za javno varnost. Serif mi je sicer napisal listek, ki sem ga shranila, vendar sem v prihodnjih dneh še
Na gladkih, prostranih meddržavnih cestah ne smete Voziti hitreje kot 65 mili na uro. Kljub razbeljenemu vročemu kamenju pa klima naprava v avtomobilu omogoča prijetno, ne preveč naporno vožnjo.
katerem so ubili ameriškega predsednika Johna F. Kenne-dyja, nekateri pa tudi iz nadaljevanke.
Šerifi poskrbijo za red
Prostranstva Amerike so morebiti še najbolj očitna v Texasu, kjer peljejo ceste v neskončnost. Table ob njih opozarjajo na največjo dovoljeno hitrost, ki jo v Texasu vozniki spoštujejo bolj kot v drugih državah, saj so kazni za prekoračitev dovoljene
kako pazila, da si ne bi tovrstnih spominkov prinesla domov še več. Ob tem pa sem si mislila svoje: "Le kje me je našel? Šerif sredi Te-xasa zapisal in kaznoval Prl-ekinjo, ki, na srečo, še nikoli nikjer ni plačala kazni zaradi prehitre vožnje!"
Pa se živim vse zgodi... V Ameriki imajo pač hitre avtomobile, dobre in prostrane ceste, po katerih pa se lahko vozijo največ 65 milj na uro
NAŠE PESMI (80)
FANTIČEK V OSEM NAJSETOM LETI
Fantiček v osemnajsetom leti, casar ga šče za soldaka meti, al’ kak bom soldak, sem fantič premlad, ne morem jaz pükše držat.
V kasarne sem prišo, sem lüšen veseu, sem pükšo zagledno, sem jokati šteu, fantiček moj, al' nič sé ne boj, veselo si füčkaj ino poj.
Gorenji Sinik -mkm-
l
Porabje, 11. avgusta 1994
OTROŠKI SVET
7
NORI MESCI
AVGUST
Avgust je v pesek skočil za stavo,
nerodnež je padel naravnost na glavo.
Ker je pozabil slamnik v Ljubljani,
so se mu skuhali možgani.
Zdaj revež od vročine gaga,
pa mu nič več ne pomaga.
Jaka pa z zmajem po višavah plava,
se kot galeb nad morjem spreletava.
(Jaša Zlobec)
MARJAN MAUČEC: CUFEK
CE JE POLETJE, POTEM JE TO SLOVENIJA!
Od 17. do 23. julija so osnovnošolci monoštrske I. šole letovali spet v Sloveniji na Pertoči. (23 učencev in 4 učitelji) Po dogovoru med šolama so junija prišli slovenski učenci k nam - o tem smo že poročali - in preživeli prijeten teden pri nas. "Nasvidenje na Pertoči," smo se poslovili. Končno je prišel dan odhoda, 17. julij, nedelja. 11 staršev je poskrbelo za prevoz. Ob štirih popoldne se je kolona napotila. V 1 uri smo že prispeli do prenočišča. Zelo prijazen sprejem - tega smo mi na Pertoči že vajeni - je prijetno presenetil starše. Po "osvojitvi domovine" so nas gostitelji seznanili s programom, ki so ga sestavili, in o katerem zdaj že lahko povemo, da je bil čudovit.
V ponedeljek smo si ogledali jezero, približno 3 km od vasi. Ampak kako? Precej smo skrajšali pot, kar pomeni, da nas je Stefan (slov. kolega) vodil preko grmovja in kopriv, mi smo mu pa sledili, kakor račke. Kakor je Kolumb v nenadni sreči vzkliknil "zemlja", tako smo mi od veselja zakričali "voda"! Kopali smo se, čolnarili, poskusili smo tudi
vodno kolo. Zvečer je majhna ploha oprala z nas "prah poti".
V	torek smo obiskali Mursko Soboto in sicer hotel Diano, kjer smo se spet kopali v bazenu, ki je v nadstropju hotela. Ker smo tam bili že lani, so se nekateri počutili v tem reprezentativnem okolju kakor doma!
V	sredo so nas odpeljali v Moravce. Po zdravilni in termalni vodi znano kopališče nas je malo spominjalo na naše kopališče v Biiku. Dva tobogana sta pomenila največjo senzacijo, vsi gostje v bližini pa so vedeli, da smo Madžari. Utrujeni smo prispeli "domov", sicer smo vedeli, da nas čaka zvečer velika naloga: obisk staršev smo organizirali od 7. do 10. ure zvečer. Okoli pol sedmih je prispel prvi domači avto, kateremu so sledili še mnogi. 42 staršev je prišlo iz Monoštra, da bi razen obiska uživali tudi gostoljubnost slovenskih staršev.
Tamkajšnji župan, svet staršev in gasilsko društvo so organizirali sprejem staršev. Lepa gesta je bila to z njihove strani, za kar se nismo uspeli dovolj zahvaliti.
V četrtek smo se zbudili na "višek" našega taborjenja. Posebni avtobus nas je čakal in smo se napotili proti Mariboru. Videli smo letališče, katerega glavna naloga je izobraževanje pilotov. Imajo "učence" tudi iz Švice in Avstrije, "učence", ki bodo nekoč postali piloti ogromnih "železnih ptičev". Potem smo šli na Pohorje. Do višine 1100 metrov smo prispeli z gondolo. Kako smo bili vznemirjeni v "škatlah"! Ko smo se dvigali, so se pod nami kakor palčki, manjšale smreke. In seveda pod nami se je razprostrlo mesto Maribor. Čudovito! Popoldne smo si ogledali znamenitosti starega mesta. Slišali smo tudi šum Drave, ki nas je spominjal na morje. Drava, polna dostojanstva, je bila popolnoma podobna naši Donavi. Mnogo časa je preteklo, da smo si ogledali terarij, saj je svet rib, kač in kuščarjev osvežil tudi najbolj utrujene popotnike. Z avtobusne postaje - ki je ena izmed najmodernejših v Evropi -smo se napotili domov na Pertočo. Skupina je bila precej utrujena, toda odrasli smo se odločili: ponoči bomo imeli alarm in
sicer "preizkus hrabrosti". Izdelali smo "smrtno glavo" iz buče, imeli smo sveče in rjuhe in po hitrem bujenju smo zasedli svoja mesta. Čez 10 minut se je pojavila prva luč v temi. Nekateri so obupano kričali ob njivi s koruzo. "Divjad" je rožljala v njej in naenkrat se je nepričakovano pojavil "duh". Hrabri so ga obsvetili z lučko, manj hrabri pa odbežali. Ponoči ob enih je tabor popolnoma utihnil. To noč smo odrasli večkrat obiskali sobe manjših (10-11 let starih otrok). Po božanju, popravljeni rjuhi, so čutili: to je bila samo šala, ni se treba bati, saj mi odrasli pazimo na njih.
V petek smo šli na trim (gyalogtiira) in sicer smo obiskali Grad na Goričkem. To naselje je pribl. 10 km oddaljeno od Pertoče. Čakala nas je zanimiva pot. Priložnostni prevozi so sicer skrajšali pešačenje, a kljub temu smo postali prav utrujeni. Za "odškodnino" smo si lahko ogledali grad družine "Batthanyi" in mali narodopisni muzej. Grad potrebuje sicer obnovo, obdaja ga pa čudovit park.
Odločili smo se: naslednje leto ostanemo tukaj
ves dan. Zvečer se je zbrala "večina" vasi, da bi slišali, kako igra Balazs Keseni na orgle. Glasba je očarala vsakega. Ampak program se s tem ni končal. Starši iz Pertoče so nas čakali s pecivom in osvežlno pijačo na športnem igrišču. Priložnostni ruski bife je hvalil roke pridnih kuharic. Naša skupina se je zahvalila s kratkim programom, potem se je oglasila glasba in fešta je trajala do polnoči.
V soboto dopoldne je ostal še čas za kratko spretnostno tekmovanje in za prijateljsko nogometno tekmo. Pred kosilom smo uradno zaključili tabor. Člani skupine so imeli seveda vsi pozitivno mnenje o tem tednu na Pertoči. Vodstvo kolonije pa je tako analiziralo izkušnje: s posebno disciplinirano skupino smo preživeli v programih bogat teden.
Zato se v imenu svojih kolegov zahvaljujem Štefanu Nemcu - ravnatelju iz Pertoče, kuharici tabora, Anici in 23-im učencem iz Monoštra.
Toth Andorne vodja tabora
Porabje, 11. avgusta 1994
slovensk.šport |s|A MLADIH SVET STOJI
Vroče poletje se nadaljuje, športniki pa ne počivajo, tako nekateri tekmujejo, drugi se pripravljajo na novo sezono itd. V teh dneh je spet v ospredju kraljica športov, saj v Helsinkih poteka evropsko prvenstvo v atletiki. Tjakaj je odpotovala tudi peščica slovenskih atletov, največ pa ljubitelji športa pričakujejo od dvojice B.B. Gre za skakalko v višino Britto Bilač in tekačico na 100 metrov z ovirami Brigito Bukovec. Dekleti sta se le nekaj dni pred začetkom prvenstva izkazali. Tako je Bukovčeva najprej zmagala na igrah dobre volje v St. Petersburgu, bila druga na mitingu v Sestrieru (z rezultatom 12,59, toda premočnim vetrom, tako da ji niso priznali državnega rekorda), potem pa na mitingu v Monte Carlu četrta, toda z odličnim rezultatom 12,77. Kertokratveternibil premočan, pomeni ta številka novi državni rekord, Bukovčeva pa ima na prvenstvu tudi nekaj možnosti, da si priteče kolajno.
Nekaj podobnega je tudi pri Britti Bilač. Že na začetku sezone se je izkazala z dobrimi skoki, predvsem v dvorani, potem pa ji je nekoliko ponagajala poškodba gležnja, tako da je prišla v pravo formo šele v zadnjih dneh pred začet-
kom evropskega prvenstva. Še posebej se je izkazala na mitingu v Monte Carlu, kjer je zmagala, preskočila pa je 197 centimetrov in bila le za las neuspešna na 201 centimetru.
Toda niso uspešni samo izkušeni športniki. Julija se je izkazala predvsem slovenska športna mladež. Če smo že pri atletiki: v Lizboni je bilo 5. svetovno mladinsko prvenstvo, na katerem je zablestel 19-letni Celjan Gregor Cankar. Postal je namreč svetovni mladinski prvak. Zmago pa si je priboril šele v zadnjem, šestem, skoku, ko je pristal pri 804 cen-
timetrih. Poleg Cankarja je potrebno omeniti še Tineta Lorencija in Jureta Rovana. Pristala sta na 6. in 8. mestu in to v disciplini, ki v Sloveniji doslej ni imela veliko tradicije, v skoku s palico.
Ljubitelji športa iz dežele ob Muri pa smo se najbolj razveselili novic, ki so prišle iz Združenih držav Amerike, z mladinskega svetovnega prvenstva za kajakaše in kanuiste na divjih vodah. 16-letni kanuist iz Kroga pri Murski Soboti Borut Horvat je osvojil kar dve zlati medalji. Tako v tekmi posameznikov kot v moštveni tekmi v spustu je postal svetovni prvak.
Gre za pravi pravcati podvig, saj je bil Horvat eden naj mlajših na tem prvenstvu (pravico nastopa bo imel tudi še čez dve leti), poleg tega pa večino svojih treningov opravi na Muri, za katero vemo, da je mirna reka. Mladi slovenski kajakaši in kanuisti so skupno osvojili sedem medalj.
Omeniti moramo še eno svetovno prvenstvo, na katerem so se izkazali športniki z dežele na sončni strani Alp. Bilo je to mladinsko svetovno prvenstvo balinarjev v Italiji, kjer so slovenski balinarji opravili z vso konkurenco in prvič osvojili balinarski Mont Everest, torej naslov svetovnih prvakov. V Parizu, kjer so na 37. evropskem prvenstvu tekmovali mladi upi, pa je šlo najbolje kadetinji Petri Dermastija. Med posameznicami je prišla do kolajne zlatega sijaja, v paru s Poljakinjo Stefansko pa je osvojila bronasto kolajno.
Tako je torej slovenska športna mladež dokazala, da na mladih svet stoji. Sier pa naj omenim še žo-gobrcarje, ki se pripravljajo na začetek nogometne sezone, to pa bo že čez nekaj dni. Vsi trije predstavniki v evropskih nogometnih pokalih pa so
svoje prve tekme že odigrali. Državni prvaki, ljubljanska SCT Olimpija se je pomerila z bolgarskim prvakom Levskim iz Sofije, moštvo Maribora Branika je odpotovalo v Estonijo k Normi iz Talina, soboška Mura pa v Švico, kjer jih je pričakala enajsterica Aaraua. Kako so se vsi trije slovenski prvoligaši izkazali na evropski sceni in kakšne so njihove možnosti pred povratnimi tekmami, pa več naslednjič.
Silva Eory
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po . točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).