----  291  ----    -----
Vprašanja in odgovori.
Vprašanje. 180. Blagovolite razjasniti, kako je ravnati s češpljami odmenjenim za slivovec? (J. P. obč. svetovalec v D. pri Kopru.)
Odgovor: Na to vprašanje odgovarjamo Vam obširno s Člankom, katerega je pred mnogimi leti objavil gospod vodja R. Dolenc: „Kako slivovec kuhati." Kuhanje sli-vovca je po deželah, koder dosti sliv prideljujejo, že od nekdaj v navadi. Največ slivovca, pa tudi najboljšega napravljajo v Sremu, Banatu, Slavoniji, Bolgariji in nekoliko tudi na Hrvaškem. Tudi p:i nas ga kuhajo ob taKih letinah, ob katerih se češplje dobro obnesejo, toda naš slivovec se ne more nikdar z onim zgoraj omenjenih dežel primerjati. Vzrok temu je prvič to, da pri nas ne puščajo češpelj, da bi popolnoma dozorele, drugič so pa tudi vse priprave za kuhanje slivovca jako pomanjkljive. Ako hočemo toraj dober, močen in aromatičen (dišeč) slivovec narejati, neobhodno je potrebno, da puščamo češplje toliko časa na drevji, da se začnejo grbančiti in veniti. Ako češplje poprej otresemo, ni se nadejati dosti pa tudi ne dobrega slivovca; kajti s prezgodnjim otre-sanjem se preneha v češpljah napravljati tako imenovano eterično olje, katero se v dobro dozorelih češpljah nahaja po majhnih celicah in slivovcu daje prav prijeten duh. Neha se pa tudi delati sladkor, iz katerega se pri kipenji ali vrenji slivovca dela moč ali tako imenovani cvet. Da je temu res tako, ni nam treba nobenih kemičnih preiskav, kajti znano nam je, da se ravno med zorenjem kaj lep in prijeten češpljev duh popolnjuje; potrjuje nam pa tudi jezik, da zorenje češpelj ter tudi vsakega drugega sadja obstoji v tem, da se sadna kislina spreminja v sadni sladkor. Ravno s tem, kar sem tukaj omenil, pa je tudi dokazano, da je misel nekaterih kmetovalcev, ki menijo, da se dobi potem manj slivovca ako češplje uvenejo, popolnoma napačna, kajti z vene-njem gre v izgubo le voda, katere gotovo ni škoda. Ako toraj češplje popolnoma dozore, gotovo je že veliko storjenega, da dobimo dobrega slivovca, vendar pa ne še vse, ker poleg vsega tega je slivove še lahko prav slab, ako namreč pri daljnem podelovanji češpelj ne ravnamo prav. Kadar smo češplje otresli, pride, kakor nam je znauo, najprej na vrsto kipenje ali vrenje, katero je ravno tako važno, kator zadostno dozorenje, o katerem sme poprej govorili. Toda žal! ravno pri nas se kipenje češpelj jako slabo pospešuje, in to je glavni vzrok, da se iz drugače popolnoma dobrih češpelj vendar slab slivovec dobiva. Že iz tega se tedaj lahko umeje, da ne more biti nikakor prav, ako se ne le od naših priprostih kmetovalcev, ampak še celo od bolj izobraženih gospodarjev namesto kipeoja, dostikrat sliši izraz gnijenje^ Prav za prav se pa tudi s tem izrazom nobeden ne zlaže, kajti ne da bi umno skrbeli, da bi češplje kipele, dostikrat jih puste v odprtih kadeh, da se kisajo in gnijo. Ako tedaj želimo, da bi se naš domač slivovec lahko meril s tujim, kakor na pr. s sremskim, treba je, da Sremce posnemamo. Sremci gotovo dobro vedo, da kislec privrhnih češpelj skioa in da gnilec skisamim češpljam ne prizanese, marveč jih spremeni v smrdljivo gnilobo, katera spodnje še nepokvarjene češplje okuži, kakor hitro namreč ž njimi pride v dotiko. Zategadelj pa Sremci popolnoma
zrele češplje z lesenimi tolkači prav dobro zmečkajo, tako da se tudi koščice zdrobe, ter na ta način zdroz-gane pomečejo potem v primerne sode, katere pokrijejo s pokrovom in vse razpoke z ilom prav dobro zamažejo. V pokrov izvrtajo po dve luknji, v katere se vtaknejo primerno zaključene vrelce cevi ali pa nalašč zato narejena stekla (Gahrrohren oder Gahrglaser), da med ki-penjem nastajajoči plini, kakor so na pr. ogelna kislina in drugi, lahko izpuhte in zrak ne pride do češpelj. Tako napolnjene iu pripravljene sode postavijo naposled v hladne kleti, ali jih pa zakopljejo v zemljo, da se kipenje vname in polagoma vrši. V kakih petih tednih je vrenje pri kraji, in lahko se s kuhanjem prične. Razloček med tako uravnanim pravim kipenjem in pa navadnim se pri odmašenji sodov takoj lahko zapazi, kajti kakor hitro se sodi odmaše, videli bodemo, da po starem ali navadnem načinu žonta smrdi, po ravno navedenem pa prav prijetno in dobro diši. Za kuhanje imajo po nekaterih krajih, koder namreč slivovec tako rekoč po fabriški pridobivajo, posebne kotle in druge enake priprave, o katerih nam pa ni treba govoriti, ker te vrstice niso namenjene fabrikantom, ampak le našim prostim kmetovalcem, katerim navadni žganjarski kotli popolnoma zadostujejo. Opomniti pa vendar moramo, da je pri kuhanji slivovca vselej velike pozornosti treba. Paziti se namreč mora, da ge žonta ne prismodi, kajti če bi se to zgodilo, zadobi slivovec jako neprijeten duh, in ves dober uspeh je potem pri kraji. Da se tedaj kaj takega ne zgodi, treba je, da se počasi kuri, kar je tudi zategadelj do bro, da slivovec prehitro ne teče in se iz cevi ne kadi, kajti drugače bi veliko eteričnega olja izpuhtelo v zrak. Da se eterično olje pridržuje, treba je tudi na to gledati, da se cevi vselej nekoliko ohlade. Toliko o kuhanji slivovca z zagotovilom, da ne bo naš domač slivovec, ako se bo v prihodnje po tukaj navedenih pravilih   pripravljal,   kmalu v dobroti  približal   sremskemu
slivovcu.
Vprašanje 181. Kdaj in kako je dobivati seme od črne jelše. (Št. K. pri sv. M. na Štajarskem.)
Odgovor: Jelša pokaže cvetje že jeseni, a šele zgodaj spomladi razcvete se popolnoma. Seme dozori oktobra meseca, in tukoj, kadar dozori, mora se nabirati, da po zimi ne izpade. Dobi pa se jelševo seme iz češarkov kakor iz češarkov drugih dreves, in poseje se redko spomladi, in sicer ko leži še sneg, da se vidi, če ni pre-redko ali pregonto sejaoo. Za eno oralo se potrebuje 8 do 10 funtov semena. Večidel pa se sadijo le mladce po štiri- do šestletne, ker seme posebno od črne jelše rado pogine, ko se vseje v motfrotno zemljo.
Vprašanje 182. Kako se dobi iz zrelih jagod navadnega bezga dobra žganica,  ki tudi rabi za zdravilo r
(St. K. pri sv. M.)
Odgovor: Iz bezgovih jagod se kuha žganje enako kakor iz brinovih; dobro blago bodete pa le tedaj izdelali, ako prvo žganje še enkrat prekuhate.
-----    292    -----