gozdarstvo 10 let Zavoda za gozdove Slovenije kmetijstvo Kmečki dan na »Jesenskih srečanjih« na Prevaljah 1^-^ ljudje in dogodki Blagoslovili kapelico na Gruberjevem vrhu GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D leto: XXXVI oktober 2004 števil Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 550 tolarjev naslovna tema Pohorski naravni biser - Lovrenško in Ribniško barje KOROŠKA OSREDNJA KNJIŽNICA DR.FRANC SUŠNIK NA GRADU 1 2390 RAVNE NA KOROŠKEM vam predstavlja svoja prijatelja Želvico Zojo in Fridolina ? ? ZOJA, A VEŠ, DAJE VČERAJ PEPI PADEL STE GUGALNICE? „ JUTRI PA GREMO NA IZLET! KO BI BIL VSAJ PRI ZM NEZGODNO ZAVAROVAN! POTEM BI VSAJ ODŠKODNINC DOBIL,ČE ŽE ZRAVEN NE MORE. ZAVARUJTE VAŠEGA OTROKA IN KUPUJTE CENEJE! Nezgodno boste zavarovani, do 30.12.2004 pa boste prihranili do 7.990 tolarjev ob nakupih v trgovinah TUŠ. Kar 1000 zavarovancev Zavarovalnice Maribor pa si bo lahko tekmovanje za Zlato lisico ogledalo brezplačno! Več informacij na telefonski številki 02-33-33-710 in na www.zav-mb.si/tus Zavarovalnica Maribor d.d.,Cankarjeva 3, 2507 Maribor LISTNICA UREDNIŠTVA Nova grafična podoba Viharnika V današnjem času se stvari hitro spreminjajo in prilagajajo razmeram, včasih jih kar spregledamo, še posebej, če so vezane na posebne datume, obletnice ali kakšne druge vzporedne dogodke. V uredništvu Viharnika smo že nekaj časa razmišljali, da bi po sedmih letih spremenili grafično podobo naše revije. Take spremembe pa ne narekuje samo želja po novem oziroma drugačnem, ampak predvsem prilagajanje času hitro razvijajoče se tehnologije in seveda stroškom, ki nastajajo pri izdelavi revije. Tako je pred vami Viharnik v novi podobi. Idejni snovalci in izvajalci del so iz našega neposrednega okolja. Oblikovalec Jože Repas iz Slovenj Gradca je prispeval novo grafično podobo, usluge tiskanja pa bo kot doslej izvajal ZIP Center Ravne. Zaenkrat, vsaj do konca tega leta, bo ostal format enak kot doslej, tudi iz praktičnih razlogov vezave letnika. Nobena stvar ni dokončna in večna. Obliko bomo tudi v prihodnje prilagajali trendom razvoja tiskanih medijev, kot odziv na tokratno novo podobo pa bomo upoštevali vaše želje in pripombe, ki jih od vas, dragi bralci, pričakujemo. Ida Robnik, urednica Pohorski naravni biser - Lovrenško in Ribniško barje ■■H Vojko Plaznik, univ.dipl.inž O & s v funkcionalna enota, v kateri je vzpostavljeno dinamično ravnovesje med neživimi dejavniki (biotopom) in živimi organizmi (biocenozo)), imenovan nizko barje. Tla, nastala na šotiščih nizkega barja, vsebujejo veliko sedimentnega (sediment je kamenina, ki je nastala iz naplavin oziroma mineralnih usedlin v stoječi vodi) materiala. Nizka barja najdemo v Sloveniji na Bloški planoti, v okolici Logatca, na Jelovici (Ledine), pri Bledu (Križank) in pri Zelencih (Drni). Nasprotno od nizkega barja je visoko barje ekosistem, ki je reven z mineralnimi snovmi, ker je njegova površina praviloma dvignjena nad okolico in dobiva vodo le s padavinami. V Sloveniji so visoka barja na Pokljuki (Šijec, Goreljek, Vk. Blejsko barje), na Jelovici (Za blatom), pa tudi na območju Zavoda za gozdove Slovenije - OE Slovenj Gradec je visoko barje na Olševi (Zadnji travnik) in na Pohorju (Lovrenško in Ribniško barje). Visoki barji na Pohorju (Lovrenško in Ribniško barje) po- Cvetoči rdeči lokvanji v začetku septembra na Ribniškem barju »Izmed stoječih vod nas v prvi vrsti zanimajo tako imenovana »jezerca« in »okenca« pod Ribniškim sedlom in na Planinki na vrhu Pohorja. Na teh mestih (tudi pod Klopnim vrhom) je hrbet udrt tako, da so robovi višje kot sredina. Ker torej voda tukaj ne more odtekati (odtekanje zavirajo tudi gosti, tod rastoči šotni mahovi), v zemljo jo pa trda skri-ljeva in granitna tla ne spuščajo, se zbira na teh mestih deževnica del, obrobljajo pa ga metamorfne kamenine, blestniki in gnajsi, ponekod so tudi sedimentne kamenine. Debela plast preperin pa pokriva celotno Pohorje. Za vodo nepropustne kamenine in planotast relief botrujeta vlažnim in zamočvirjenim področjem Pohorja, saj voda slabo in počasi odteka. Ravno zaradi tega pa najdemo na vrhu Pohorja prava barja z manjšimi jezerci. in snežnica v taki obilici, da je te kraje popolnoma zamočvirila. Močvirje pod Ribniškim sedlom meri več oralov, na Planinki mnogo hektarov;... Močvirja na Pohorju so poseben svet; enako zanimiva za prirodopisca, hribolazca in sploh vsakega človeka, ki ima rad prirodo,« je zapisal o stoječih vodah v svojem delu Pohorje med letoma 1913 in 1919 Janez Koprivnik. Na kratko lahko opišemo Pohorje kot približno 60 km dolgo in v osrednjem masivnejšem delu približno 25 km široko pogorje v severovzhodni Sloveniji. Značilni so položni vrhovi, ki dosegajo tudi preko 1500 m nadmorske višine, z enakomerno nagnjenimi pobočji v zahodnem delu in bolj planotastim in malo nižjim vzhodnim delom Pohorja. Iz magmatskih kamenin, med katerimi je najbolj znan tonalit, je osrednji Barje (a. moor, bog; f. tourtiere; n. Moor) je močvirnat svet, na katerem iz rastlinskih ostankov nastaja šota. Poznamo nizko in visoko barje. Na zaraščajoči vodni površini (ali z zaraščanjem depresij) pod stalnim vplivom mineralno bogate vode nastane ekosistem (ekosistem je naravna vršinsko segata tudi na področji Zavoda za gozdove Slovenije - OE Maribor in OE Celje. Najpomembnejša rastlina visokega barja je šotni mah, ki ima sposobnost, da navzgor stalno raste, spodnji del pa se postopoma spreminja v šoto. Plast šote se tako debeli, celotno barje pa se dviguje nad okolico. Bel lokvanjev cvet na Lovrenškem barju v drugi polovici avgusta Ribniško barje - Martinčič ga je poimenoval »viseče barje« - je manjše od Lovrenškega barja in ima samo štiri jezerca; eno je večje in je prislonjeno na Ribniški vrh (Jezerski vrh -1537 m n.v.). Vodna površina v vseh štirih jezercih skupaj zavzema približno 0,2338 ha površine (prvo jezerce ima približno površino 0,2201 ha, drugo 0,0055 ha, tretje 0,0041 ha in četrto 0,0041 ha). Okrog jezerc se razprostira 4,3781 ha velika površina, ki jo porašča ruševje - Pinus mugo. 0,0004 ha). Rušje zarašča okrog jezerc 11,8340 ha površine. V drugem delu Lovrenškega barja, kjer je poleg lesenega razglednega stolpa za ogled barja urejeno še približno 330 m poti iz lesenih brun, je osem jezerc s skupno vodno površino 0,1041 ha (prvo in največje jezerce v obliki ledvice ima približno površino 0,0591 ha, drugo 0,0123 ha, tretje 0,0114 ha, četrto 0,0095 ha, peto 0,0051 ha, šesto 0,0033 ha, sedmo 0,0021 ha in osmo 0,0013 ha). Okrog jezerc rušje porašča .O..V# 'V-' jriŽr Lovrenško barje s cvetočimi lokvanji in rušjem v ozadju Pri raziskavah Lovrenškega in Ribniškega barja so popolnoma izključili možnost, da so jezerca ostanki postglacialnih (polede-niških) pravih jezerc, ker nobeno jezerce ne seže do mineralne podlage, temveč so vsa na šoti, globoka le kakšen meter. Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji in eno najpomembnejših v južni Evropi. Celotno območje barja se napaja izključno s padavinsko vodo. Voda je v jezercih kljub slemenski legi tudi v največji poletni suši. To je dokaz za veliko zmožnost zadrževanja vode, ki jo imata šotni mah in šota. Celotno Pohorje v glavnem porašča enotna gozdna združba Luzulo-Abieti-Fagetum, ki na določenih mestih prehaja v gozdno združbo Luzulo sylvati-cae-Piceetum. Planote so pogosto gole, porasle s travišči tipa Arnico-Nardetum, ki poraščajo degradirane pašnike. Površine barij porašča združba Sphagno-Pinetum mugi, ki na obrobju prehaja preko združbe Carici-Sphagno- Piceetum v Luzulo-sylvaticae-Piceetum. Do največjega jezerca vodi urejena, približno 120-metrska pot, izdelana iz lesenih brun. V tem jezercu od sredine avgusta do sredine septembra bujno cvetijo lokvanji. Ena skupina lokvanjev ima snežno bel cvet, druga skupina rdečkast in tretja skupina rožnat. V času cvetenja lokvanjev so obiski turistov še posebej množični. Lovrenško barje - Martinčič ga je poimenoval »grebensko barje« - je sestavljeno iz dveh kompleksov, ki ju loči pas smreke; leži na širokem slemenu Planinke (1520 m n. v.). V vsakem kompleksu je po več jezerc (omenjajo jih dvajset). Vodna površina prvega dela Lovrenškega barja skupaj znaša 0,0996 ha in je razdeljena na sedem jezerc (prvo jezerce ima približno površino 0,0389 ha, drugo 0,0307 ha, tretje 0,0107 ha, četrto 0,0065 ha, peto 0,0065 ha, šesto 0,0059 ha in sedmo 10,6528 ha površine. Tudi tukaj cvetijo v jezercih lokvanji, njihovi cvetovi pa so rožnati. Obiskovalcev je v času cvetenja lokvanjev izredno veliko. Navedene površine jezerc in površine rušja na Ribniškem in Lovrenškem barju so dobljene s pomočjo letalskih posnetkov tega področja. Omenjeni močvirski svet je edinstven ekosistem, kjer rastejo mesojeda okroglolistna rosika, rožmarinka, kalužni in ma-locvetni šaš, rjasti sleč, dlakava in gola mahovnica, dvospolna mahunica, ... ter šotni mah. Od živali najdemo alpskega pupka in dve vrsti kačjih pastirjev - barjanska deva in barjanski spreletavec. Lovrenška jezera so tudi paritveni prostor ruševca. Barja so zelo pomembna za naravoslovne raziskave, še posebej za proučevanje vegetacije v preteklosti, saj se pelodna zrna (cvetni prah) v šoti ohranjajo tisočletja. Pelodno sliko dobimo z jemanjem vzorcev in analizo peloda - opravljeno je bilo vrtanje in jemanje vzorcev na Lovrenškem barju do globine 260 cm, kjer je bila mineralna podlaga, in na Ribniškem barju do globine 300 cm, kjer je bila mineralna podlaga. Obe pelodni sliki (z Lovrenškega in Ribniškega barja) sta si zelo podobni in zanesljivo kažeta, da nastanek pohorskih barij ne moremo postaviti v dobo, ko so se ledeniki dokončno umaknili, ker so v obeh pelodnih slikah pelodne vrednosti leske zelo visoke, dočim pa so pelodne vrednosti pionirskih vrst, kot sta bor in breza, že popolnoma upadle. Za lesko pa vemo, da se je v sukcesijskem razvoju gozda pri nas pojavila za mešanimi hrastovimi gozdovi. Na podlagi teh odkritij lahko sklepamo, da je starost nastanka obeh barij izpred okoli 7000-8000 let. Shema primarnega sukcesijskega razvoja gozda pri nas, ki je bila zaključena približno pred 7000 leti ter velja za predele južnih Alp, je, kot jo navaja Cu-liberg v svoji raziskavi, sledeča: »Postglacialno obdobje, ki pomeni otoplitev podnebja, naj bi se namreč pričelo približno pred 10000 leti. V začetku tega obdobja so še prevladovali borovi in brezovi gozdovi. Z vse bolj toplim podnebjem so se pričeli uveljavljati mezofilni listavci, lipa, hrast, brest, javor in jesen s skupno oznako mešani hrastovi gozdovi. Šele nato je nastopila leskova faza. Pred 7000 leti je v višjih predelih nastopila bukev in za njo jelka in od tedaj alternirata v združbi Abieti-Fa-getum. Prav nazadnje je vstopil še gaber.« Lovrenško in Ribniško barje je osrednji del gozdnega rezervata z imenom Lovrenška jezera, ki so ga leta 1979 zakoličili in obsega 531,17 ha površine. Gozdni rezervat Lovrenška jezera ima registrsko številko 12/23 in je bil zaščiten z odlokoma Skupščine občine Radlje ob Dravi: Medobčinski uradni vestnik št. 321 - 7 / 79 - 4 z dne 15. oktobra 1980, in Skupščine občine Slovenska Bistrica: MUV št. 31/74 z dne 28. november 1979 (Gozdni rezervati v Sloveniji 13). Tako govori o Lovrenškem in Ribniškem barju znanost. Janez Koprivnik navaja v svojem delu Pohorje med letoma 1913 in 1919: »Po jezerih prebiva po ljudski pravljici ... zelenec, povodni mož, ki mu pravimo tudi jezernik. Če vržeš kamen v jezerce in mu vodo skališ, ti naredi burjo. Ako po jezerih poka, je drugi dan gotovo dež. Ribniško jezero je bilo baje poprej na vrhu gore sv. Urše. Ko so pa postavili na gori cerkev, je zvon pregnal jezernika. Zavlekel je svoje jezero na Veliko Kopo. Ker je pa tudi tukaj še včasih slišal »boliti« zvon, zgrabil je vdrugič jezero ter ga potegnil tja za Veliki in Mali Črni vrh na tisto mesto, kjer še danes stoji.« (Morda vam celotno resnico o sv. Urši predstavim kdaj drugič). Tista, čisto ta prava resnica o nastanku Lovrenškega jezera oziroma Lovrenškega barja, je pa tista, ki jo je Janez Koprivnik navedel oziroma povzel (po »Popotniku« 1. 1883, Fr. Praprotnik) v svojem delu Pohorje med letom 1913 in 1919 in jo v celoti navajam: »Prelep je bil grad imovite vdove Jere Hudovolne (Hudovoljne) na Planinki. Obdane od temnih gozdov s stoletnimi drevesi, so se razširjale daleč okrog prijetne livade z rodovitnimi njivami, senožeti in pašniki, tik hrama pa je bil krasen vrt, v njem je cvetelo obilo planinskih cvetic, v radost in veselje zale hčerke, prelepe Rozalke. Ne daleč od tod je stala ubožna hišica. V njej je prebivalo troje ljudi, mati s svojima otrokoma, Ivanom in Milico. V mladostnih letih so se otroci radi shajali ter se med sabo igrali, dasi premožna Jera Hudovolna (Hudovolj-na) ni rada gledala svoje hčere v družbi siromašnih ljudi. Hitro minejo vesela otroška leta. Ivan vzraste v zalega in krepkega mladeniča, Rozalka in Milica pa v krasni devojki (deklici). Kar poči glas, da ljuti Turek zopet pleni, ropa in požiga po deželi. Tudi Ivan zapusti svojo domačijo, da brani ljubo domovino. Težko se je poslovil od matere in sestre, ki ju je sami zapustil, še težja mu je bila ločitev od Rozalke; šele zdaj se je zavedel, kako globoko ljubi zorno devojko (dekle). V boju s krvoločnim sovragom se je Ivan pred vsemi odlikoval. Ko pa roparskega Turka srečno premagajo in ga nazaj v Turčijo poženo, povrne se Ivan v svoj domači kraj. Pač premišljuje med potam, kaj mu počne mati, kaj sestra, in kako bodeta (bosta) veseli, da ga zopet vidita. Teži pa mu srce misel na Rozalko; saj ne ve, ali mu bode (bo) tudi še sedaj tako prijazna in ljubezniva, kakor mu je bila popred (poprej). V te misli utopljen, dospe ob bregu šumeče Radoljne na vrh Planinke. Izmed dveh potov je eden širok in oglajen (uglajen), vijoč se v prijazni senci košatega drevoreda proti sosedi Jeri Hudovol-ni (Hudovoljni), drugi ozek, s travo porasel, držeč proti hišici ljube mu matere. Nehote krene Ivan proti lepemu stanu Jere Hudovolne (Hudovoljne). Že je blizu, kar zasliši Jero, kako se huduje nad možem, sedečim na kamenih (kamniti) klopi pred hišo. Ivan stopi za drevo in posluša, kaj se godi. Tujec na klopi je bil mož širokih pleč in sklenjenega (sklonjenega) telesa, v zeleni obleki; na kratkem vratu je nosil debelo glavo in na njej klobuk s širokimi krajci, izpod katerih so gledali zeleni lasje. Razmr-šena brada podavala (dajala) mu je toliko groznejši pogled. Lepo prosi tujec belega kruha, ki ga ima Jera na krožniku v kose razrezanega. »Kaj, takim beračem bi jaz podarila kruha? Rajši vidim, da ga pojedo žabe!« reče Jera Hudovolna (Hudovolj-na) srdito ter zapodi krožnik od sebe, da se kosci daleč okrog raz-lete. »Tam v bližini je čudežen studenec, jaz ga sovražim kakor mlako povodnega moža spodaj pri izviru Meslinje. Tja idi, tam se okrepčaj.« »Bogato vam poplačam to dobroto,« reče tujec, ki ni bil nihče drug nego (kot) - povodni mož, ter izgine za oglom. Na pragu pa se prikaže brhka, kakor jelka vitka hčerka ponosne Jere Hudovolne (Hudovoljne). »Mati, zakaj se vendar hudujete nad ubogim tujcem?« reče Rozalka. »Zakaj? Zato, ker je siromak in pri nas nima kaj iskati,« zavrne (odvrne) z osornim glasom mati. Žalostno pobesi Rozalka svoje živo oko ter se obrne vstran od svoje trdosrčne matere. pi ob njega povodni mož. Ivana obide zona, pospeši korake, pa zelenec mu je vedno za petami. »Kaj hočeš od mene?« ga končno ogovori Ivan. »Nisi videti, kakor da bi imel kaj dati!« se zakroho-če pošast; ako pa hočeš kaj zaslužiti, pridi v (na) dan Matere Božje z voli k jezeru pri izviru Meslinje; imam za te vožnjo, ki bo vam vsem beračem pomagala.« Ivan misli še več vprašati, pa že je zapazil, da je sam. Ubožna hišica, kjer mu prebiva mah, je stala tik pod vrhom mrzle planine. Odkar jo je zapustil, po- Cvetoči rdeči lokvanji v začetku septembra na Ribniškem barju Ko pa ljubko glavico zopet povzdigne, poskoči od veselja, zapa-zivši prijatelja otroških (iz otroških) let, ki se je zdaj približal. Takoj mu hiti naproti ter radostna vzklikne: »Ivan, moj Ivan, zopet tu!« - Vsa zelena od jeze pa pogleduje mati svojega otroka, a še huje Ivana, ki ga je takoj spoznala. »Danes so menda vsi berači na potovanju; jedva (komaj) eden odide, že drugi pride!« reče ter prime Rozalko za roko in jo pelje vhram. Proti Ivanu se še enkrat zaničljivo obrne, mu zagrozi, da bo naščuvala vse pse nanj, ako takoj ne odide in se še kdaj predrzne približati se hramu. Z napol grozečim glasom prosi Ivan, da se naj nikar ne huduje nad hčerko Rozalko. »Da, hudovati se moram,« pravi srdita Jera Hudovolna (Hudovoljna), »pa še bolj nad ženskama tam v koči, ki mi dolga ne moreta plačati.« »Pri takih trdosrčnežih prositi? Ne!« vzklikne Ivan ter krene ob potu proti domu. Stori nekoliko korakov, kar sto- stala je revščina v njej še večja. Ko Ivan stopi v hišo, najde mater pri postelji na smrt bolne ljube sestre Milice. Mati se niti ne ozre; šele, ko Ivan stoji že pri njej, ga pogleda in spozna. Za trenotek (trenutek) se ji razjasni obraz; a koj jo polijejo solze in bridko potoži svoje križe in težave, češ, vsega je kriva bogata Jera Hudovolna (Hudovoljna), katera (ki) jo brez usmiljenja preganja, ki je tudi Milico zagovorila, da sedaj umira. Ivan pa, ki je doma namesto počitka in okrepila (okrepčila) našel nesrečo in skrb, nevarno zboli. Le dvakrat se mu je zdelo, da mu je huda bolezen malo od-jenjala, ko ga je skrivaj obiskala Rozalka. Pri tretjem obisku pa je ubožni družini naznanila vest, da ji hoče njena mati prodati zadnje vole s (iz) hleva, ako se ji dolg ne poplača takoj. naslovna tema Prišel je dan rojstva Matere Božje. Ivan je bil nekoliko okreval. »Napravi se, Ivan, in ženi vole doli k oskrbniku, da dobiš nekaj srebrnikov, s katerimi poplačava dolg,« veli mati še bolehnemu sinu. Ivan se odpravi z voli na pot proti dolini. Med potom pa od slabosti obleži ter zaspi pod široko hojo. Ko se prebudi, se je že dan proti večeru nagnil. Ivan vstane, in glej čuda: popred (poprej) potrt in bolehen, se počuti zdaj zdravejšega (bolj zdravega) nego kdaj. Prišedši do jezera, milo pogleduje zadnjo (zadnje) imovino (imetje) svoje matere, in bliski švigajo na zahodu. Hudobec čimdalje (čedalje) bolj poriva voz in vole proti vrhu, tako da Ivan komaj dohaja. »Le hitro, le hitro,« kriči zelenec nad Ivanom, ki že omaguje, »skoraj sva na vrhu«. Ivan zbere svoje moči ter prime vola za rog; a rog se mu kakor steklo odkrši (od-kruši). »Vtakni rog v žep!« zakriči mu zelenec, »in vodi dalje!« Ivan prime vola za drugi rog, pa tudi ta mu ostane v roki. »Shrani tudi tega,« veli hudobec, »in hitro naprej!« »Tako! sedaj sva na vrhu, idi domov, pa ne ozri se! Roge položi doma na mizo pod 'bridko martro'!« SL' .5 •- Beli lokvanjevi cvetovi na Lovrenškem barju v drugi polovici avgusta ki jo mora oddati, da poplača dolg bogati pa okrutni Jeri Hu-dovolni (Hudovoljni). V hipu stoji pred njim povodni mož, kakor da bi prišel iz jezera. »Prav tako! Ostal si mož beseda!« se oglasi zelenec. »Popelješ mi moj kotel na planino, lahko delo, pa dobro plačilo.« »Ker nimaš voza, naredim ga sam: dve bruni po dolgem, dve povprek, na nje (nanje) pritrdim kotel, ti vprezi svoje do kosti sestradane vole,« beseduje hudobec. Ivan trepetaje uboga, pa teža je tolika, da se voli niti ne ganejo z mesta. Debelo se zakrohoče zelenec, rekoč: »Vodi le vole; tiščal bodem (bom) sam.« In res! Polagoma se porniče čudni voz navkreber. Kadar (kakor) hudobec potisne, pomakne se voz dalje; če odjenja, se ne gane z mesta. Med tem pa zakrije črna noč visoko planino. Od daleč se sliši rahlo bobnenje groma prosila, da odjenja od svoje jeze. Ko si Ivan nekoliko oddahne, pogleda skozi okno, in - oj strah in groza! - daleč okrog se leskečejo v svetlem žaru vrhovi mogočnega Pohorja: prelepi stan ponosne in premožne Jere Hudovolne (Hudovoljne) je ves v plamenu. Pogorel je do tal. Polnoč je bila minila. Kar se zasliši zunaj nenavaden ropot in v hišo stopijo hlapci z Jero in njeno hčerko Rozalko, vsi napol mrtvi od strahu in napora. Jeri pa se še ni uklonila ošabnost. Zaničljivo se ozre po koči ter prosi zavetja oholo le za to noč; Rozalka pa se nezavedna (nezavestna) zgrudi Ivanu v naročje. V tem hipu se prikaže pri oknu ostudna pošast, povodni mož, in zaslišijo se besede: »Le žabam belega kruha podari, berače pa k studencu čudežnem odpravi.« Jera posluša besede, ostrmi in se bliža vratom. Zdi se, kakor bi jo neka tajna (temna) sila vlekla iz sobe. Počasi prestopi prag in izgine v črni noči. Vse so drugi dan preiskali; zastonj! Odnesel jo je povodni mož. Izginilo pa je tudi njeno lepo bivališče na Planinki in na njega mestu je stopilo Črno jezero s tolikimi zatoki, kolikor je nje Šotni mah Strašen vihar zabuči. Mogočno drevje se šibi, poka in lomi. Grom pretresa zemljo, tresk udarja za treskom, blisk za bliskom razsvetljava (razsvetljuje) črno noč. Ploha se uliva za ploho. Bilo je, kakor da bi se bližal sodni dan. Nalik (podoben) obstreljeni zveri beži Ivan preplašen domov, skoraj nezaveden, kje je bil, kaj je slišal in videl. V hišici pa je mati v goreči molitvi Boga stanovanje oken imelo. Koder je popred rastlo košato sadno drevje, tam rastejo sedaj pritlikavci; koder so cvetele duhteče rožice in prepevale vesele ptice, tam regljajo sedaj žabe v smrdljivi vodi. Ivanova mati pa je tožila, da je izgubila vole, tem hujše, ker bo treba skrbeti tudi za Rozalko. Ko pa hoče volovske roge, ki so še ležali pod 'bridko martro', vreči iz hiše, se vsuje iz njih kup starih svetlih zlatov. Vsa družina sedaj zapusti mrzlo planino in si v toplejši dolini kupi lepo posest. Ivan in Rozalka sta si dala roke v večno zvezo in sta živela srečna in zadovoljna. Črno jezero na Planinki pa še sedaj blišči proti nebu. Mrzlo in samotno je; v njem ne plava ne riba, pri njem ne poje ptica; le pritlikavo borovičje se plazi krog njega. V jezeru prebiva povodni mož. Prikupiš se mu, ako mu podariš kos belega kruha, gorje pa, ako mu porednež s kamenjem vodo kali in razburja. Takoj jame v jezeru pokati in iz temne vode se začnejo vzdigovati sivi oblaki; povodni mož (se maščuje in pošlje) pošlje, maščuje se, piš in strelo, povodenj in točo.« Pa pridite pogledat Ribniško in Lovrenško barje. Pa na bel kruh ne pozabite. In za Vami naj ostanejo le stopinje, ne pa piš in strela, povodenj in toča. Literatura: 1. Culiberg, M., Palinološka raziskovanja na Lovrenškem in Ribniškem barju na Pohorju, Biološki vestnik, štrv. 34, leto 1986, strani 1 -11,11 s. 2. Gričnik, A., Janez Koprinvik in njegovo »POHORJE«, Monografija, Izdala Občina Zreče, 1997, 511 s. 3. Koprivnik, J., Pohorje, ponatis iz Planinskega vestnika (1913-1919), Založilo »Sokolarsko društvo« v Mariboru, 1923,125 s. 4. Lah, A., Leksikon - okolje in človek, ČZD Kmečki glas, Ljubljana 1995, 359 s. 5. Mrakič, J., Vomer, B., Gozdni rezervat Lovrenška jezera, Strokovna in znanstvena dela, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, VDO Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, Ljubljana 1985, 81 s. Tekst in foto: Vojko Plaznik, univ. dipl. inž.