AÄO XXXVHI (32)
Štev. (No.) 28
Krivda partije
Navadno skrivamo leta in se nam dobro zdi, če nam kdo naredi vljudnostni poklon, da smo še mladi. V gotovi življenjski dobi pa to ne velja, če otroku rečemo, da je že velik, in mulcu pri dvanajstih letih, da je že cel mož, se čuti počeščenega. Prav ta doba, ko se mladi človek počasi otresa nemirnih let pubertete, je trenutek, ko hoče biti že zares velik, zrel, cel mož. Medicina sicer pravi, da bo za vse to treba počakati še deset let, a mladostnik se zato ne briga. Zahteva pravice zrelega moža v vsem, zlasti svobodo, da lahko stori vse, kar mu pride na um.
Tako smo v ,,starih časih“ poslušali prepevanje in vriskanje nabornikov, navadno prepojenih z alkoholom in polnih objestnosti; tako je tudi takratni mladi rod inteligentov po maturi imel svoje poslovilne sestanke in zabave, a vse v neki dostojni meri. Maturanti so nastopali v smokingu ali salonski suknji, v trdo zlikanih srajcah in Židanih kravatah in morda še z brčicami pod nosom, ki naj bi bile znak njihove zrelosti. Da so ga tu in tam tudi kaj „polomili“, kdo bi mogel kaj reči ?
To je bilo v tistih starih, fevdalno zaostalih, kapitalističnih časih, ki jih ni več.
Pa je vendar v ljubljanskem „Delu“ z dne 5. junija, dopisnik, ki nedvomno pozna one stare čase, zapisal z obžalovanjem, da včasih ni bilo tako, kakor sedaj, ko mladina svojo zrelost ob koncu srednje šole dokazuje z žalostnimi izrazi nezrelosti, nevredne ljudi, ki bi naj v prihodnjih letih vodili usodo naroda.
Dopisnik pravi, da je beograjska „Borba“ obširno pisala, kako so se obnašali maturanti v glavnem mestu, ki so v množičnem pretepu pustili na „bojišču“ svojega mrtvega tovariša. List pravi dalje, da je v Zagrebu tisoče maturantov svojo zrelost izpričalo z razgrajanji, katerih posledice so bile razdejane restavracije, razbita izložbena okna, deset v pretepih hudo poškodovanih in sto zastrupitev z alkoholom...
O slovenskih maturantih pa ve dopisnik povedati le to, da je njihove proslave prenašala domača televizija in skromno pripominja, da ni znano, kako so se izkazali s svojimi družabnimi podaljški. Nas, stare poznavalce kar izziva misel, da se niso v Ljubljani, Mariboru in Celju ter še drugod kaj prida bolje obnašali, kakor njihovi tovariši doli na jugu.
Zdaj pa v dopisu zapoje druga plat zvona. Kdo je vsega tega kriv? Nedavno je bil odgovor lahek: klerikalizem! Zdaj že ne zaleže več ta oguljena fraza. Saj ga ni vež.
Pisec postavi vprašanje: „Kaj pa starši ? So vsi pomrli, ali odšli na dolge počitnice? Kako, da je odpovedal ta za vzgojo tako važni činitelj?“ Ne, dragi tovariš dopisnik! Starši niso odpovedali. Režim jim je onemogočil vzgojo svojih sinov. Režim zahteva mladino zase. Samo on jo sme in more pravilno vzgajati. Očeta in mater pošlje na delo, otroke pa že v detinski dobi v „jasli“, kjer jih vzgajajo po določenem materialističnem načrtu v nove državljane brezbožne države. Celo proti skromnim nunam, ki so poskušale z otroškimi vrtci, je rdeče mnenje nastopilo, češ, da niso, ker so verne, zmožne prav vzgajati novega rodu.
' Šola, osnovna, srednja in visoka, temelji na materializmu tako, da morejo biti vsi šolski predmeti prilika za poudarjanje znanstvenega materialističnega sistema. Vedno več je zaprek, da bi mladina mogla 'priti v stik s Cerkvijo in njenim naukom Zato toliko truda za uvedbo celodnevnega pouka, zato toliko poskusov, da bi vso mladino vključili v naraščajne organizacije komunistične stranke.
Kljub nekaterim neresnim izjavam cerkvenih veljakov, da versko in moralno življenje v domovini cvete kot še nikoL, resni opazovalci vidijo, kako se veča razvalina verskega in moralnega življenja našega naroda in kako resnični katoličani postajajo iz dneva v dan bolj neznatna manjšina.
BSLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 19. julija 1979
OB 30-LETNICI NARODNEGA SVETA KOROŠKIH SLOVENCEV
‘Kdo je torej kriv? Isti list z dne 15. junija poroča, da je ena največjih avtoritet rdečega režima, Dolanc, imel v Beogradu tiskovno konferenco za inozemske časnikarje. Seveda so ga ti vprašali, kaj meni o bodočnosti mladine. Odgovoril je, da si mora mladina sama izbojevati prostor v političnem sistemu in v družbi. Mladini se široko odpirajo vrata na akcijo in udejstvovanje v celoti. Rekel je: Pri nas nimamo nikakšnih posebnih mladinskih problemov. Edini problem je izobraževanje mladine takorekoč od otroškega vrtca dr univerze.
To vzgojo komunizem zahteva izključno zase. Zato gre tudi vsa odgovornost na njegov račun. Kljub vsemogočnosti režima se dobe izjeme, da jih
V zvezi z Dolančevo tiskovno konferenco 4. junija, o kateri smo na kratko poročali v SS št. 7, 5. t. m., dodajamo podrobnosti, ki jih je jugoslovansko časopisje v navidez celotnih Dolančevih izjavah obšlo in svojim bravcem zamolčalo. Vidneje pa so jih poudarila zahodnoevropska informativna sredstva in politični komentatorji. Gre za Dolančevo stališče v svojstvu Kardeljevega naslednika glede samoupravljanja in za jasnejšo obrazložitev pojma pluralizem v komunističnem smislu, kar je ostajalo zmeraj nekoliko nejasno.
KARDELJEVI NAPOTKI
Dolanc je poudaril, da ne more noben posameznik sam nadaljevati Kardeljevega dela. Pač pa naj bo uresničevanje zamisli rajnega glavnega partijskega ideologa naloga celotne Zveze komunistov Jugoslavije in jugoslovanske družbe nasploh. Vendar to ni bila v zadnjih mesecih glavna tema vladinih proučevanj. Razpravljanja so se prvenstveno vrtela okrog principa kolektivnega vodstva in o potrebi stalne rotacije na vodilnih mestih, se pravi, onemogočati posamezniku koncentriranje oblasti, kot je bil to primer pri Ran-koviču. A v svojem zadnjem delu Razvoj političnega sistema socialističnega samoupravljanja se Kardelj ni dotaknil ne kolektivnega vodstva ne rotacijskega načela. Osrednja točka njegove teorije je takoimenovani pluralizem sa-moupravljalnih koristi.
Komunist Kardelj ni razumel pluralizma v smislu večstranskih mnenj, kakršna pridejo lahko do izraza v strankah po zahodno-demokratskem sistemu. Različnost mnenj dopušča Kardelj samo v omejenem obsegu samoupravljav-nih enot, takoimenovanih delegacij. Le te pa lahko zavzamejo stališča samo v okviru svojih določenih zadolženosti. Tako npr. glede delovnega reda v tovarni, glede socialnega zavarovanja in občinske organizacije. Nadaljnji vertikalni razvoj mnenj je na tej poJ'agi težaven, kajti delegacije morejo reševati samo neposredno praktična, ne pa teoretska vprašanja. Glavne obrise politike začrtujejo v tem sestavu slej ko prej partija in državni organi. Kardelj je bil sicer mnenja, da komunistična partija ne sme biti nekako obstransko poveljniško središče samoupravljavnega sistema in tudi naj nima političnega monopola za upravljanji družbe. A njegov model v celoti potemtakem ne odgovarja predstavam svobodne demokracije. Obratno, označil ga je sam kot jugoslovansko inačico diktature proletariata. Pač pa bi dopuščal postopno večjo svobodo mnenj posameznikov, ne oziraje se, če so ali ne partijski člani. Seveda to le v mejah od partije določenih delokrogov.
PRVENSTVO PARTIJE
Jugoslovansko vodstvo daje danes očividno prvenstvo drugačnim vidikom. Iz Dolančevih izjav je nedvomno sklepati, da gre za utrjevanje razmerja oblasti in za ohranjevanje svobode mnenj v sedanjem obsegu, ne pa za razširjenje. Po Dolančevem mnenju morajo biti koristi samoupravljanja uskla-
nekaj le ostane zunaj tega območja. To je sicer tolažilno, a ne more zanikati katastrofalnih uspehov rdečega režima pri rušenju naših pozitivnih vrednot.
Od mladine, vzgojene v tej smeri, ne moremo pričakovati drugega kot to, kar polni s skrbjo tudi rdeče veljake same. Nevzgojen novi rod.
Kako velika je odgovornost tistih, ki imajo stik s tistim delom mladine, ki še ni padla v materia'izem, da jo vodijo po poti resnice. Kako velika mora biti naša skrb in previdnost, da del slovenske mladine, ki ne živi poj strupenim vplivom komunizma, ohrani jasne poglede na nalogo, ki jo čaka, morda preje, kot kdo misli, pri reševanju sobratov iz objema komunizma.
J.	A.
jene z danimi možnostmi. Nikakor ne smejo biti na škodo gospodarski in politični stabilnosti.
'S tem je neoporekljivo vzpostavljeno državno in partijsko prvenstvo oblasti. To dejstvo daje prav vsem, ki so dvomili v možnost razvoja samouprav-janja v smeri sa: -■oodločanja.
BORBA ZA GOSPODARSKI NAPREDEK
Na vpršanje, zakaj se bo naslednja seja Centralnega komiteja bavila izključno z gospodarskimi problemi, je odgovoril, da „trenutno problem delovnih plač ni samo ekonomski, ampak tudi politični problem.“ To izjavo je še potrdil z zagotovitvijo, da se v Jugoslaviji „nikomur ne bi niti sanjalo, da bi se moglo zanemariti gospodarstvo v prid ideologije“.
Ko so ga vprašali, če se v Jugoslaviji pojavlja mentaliteta „potrošniške družbe“, je Dolane odgovoril, da se „probleme te vrste pretirava s strani skrajnih levičarjev, radikalov in demagogov, ki ne razumejo dejstva, da človek dela z namenom, da zasluži, in da zasluži z namenom, da denar potroši, t. j. da bolje živi.“ Nato je nadaljeval: „Vedno se bom zavzemal za čim večjo produkcijo, da bodo ljudje čim več potrošili, vendar bom po drugi strani proti temu, da se potroši več, kot se producira. Sem popolnoma nasproten vsaki omejitvi plač, če so one res zaslužene z delom. Vsakdo bi moral zaslužiti sorazmerno s' svojim delom, kar pomeni vzpodbudo k naporu. Če nekdo dela več, ali boljše kot drugi, naj tudi živi bolje, ker to je edina pot do napredka.“
Vprašanje glede pojava „potrošniške družbe“ je bilo prenevarno, da bi Dolanc mogel odgovoriti nanj. Zato se je izognil odgovoru s tem, da je povedal na demagoški način svoje osebno teoretično gledanje, ne da bi se dotaknil jedra nevarnega problema mentalitete „potrošniške družbe“ v Jugoslaviji, ki zavezam že neustavljive razsežnosti razkrajajočih posledic.
»OOOOOOO——O——
Naročnikom, bravcem im oglaševavcem
V	letu 1975 je znašal v Argentini porast cen 335%; v letu 1976 —- 347,5%; v letu 1977 — 160,4%; v letu 1978 — 169,8%; za TEKOČE LETO 1979 NAPOVEDUJEJO, DA INFLACIJA NE BO NIŽJA OD 150%.
V	razmerju z naročnino za leto 1978 smo zvišali naročnino za tekoče leto le za 1Q0%.
Razliko je mogoče kriti: s povišanjem števila naročnikov, s prispevki za tiskovni sklad, tudi z oglasi naših podjetnikov in s plačevanjem naročnine brez odlašanja.
Prosimo vse, da ne prezro tega opozorila, ki je tudi prošnja.
UPRAVA SVOBODNE SLOVENIJE
29.	junija 1949 je bil v Celovcu u-stanovljen Narodni svet koroških Slo-„vencev (NSKS), ki ga je poklical v življenje lani umrli dvorni svetnik dr. Joško Tischler, ki je bil tudi njegov prvi predsednik. Njemu so sledili kot predsedniki dr. V. Inzko (1960-1968), dr. R. Vospernik (1968-1972) in dr. M. Grilc (od 1976), ki je sedanji predsednik Narodnega sveta. Vsekakor je to velik dogodek v življenju koroških Slovencev, ki se ga moramo spomniti tudi mi, ki smo zdomski de! kercšKega in primorskega zamejstva in matičnega naroda.
Koroški Narodni svet je bil ustanovljen kot narodno politična organizacija katoliško usmerjenih koroških Slovencev takoj po podpisu mirovne konference v Parizu aprila 1949, ko je po sporu med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo Sovjetska zveza tudi formalno o-pustila podporo slovenskim zahtevam za priključitev slovenske Koroške matični deželi. (Kakor vemo, jo je Stalin prodal že takoj po vojni Avstrijcem, kar je pozneje dokazal Titov biograf Dedijer v posebni knjigi.) Tedaj se je pojavila potreba po političnem predstavništvu koroških Slovencev in to v krogu tistih, ki so takoj poi 1. 1945 iskali način, kako vzbuditi koroške Slovence k novemu narodnemu življenju.
Tu ne smemo pozabiti deleža, ki so ga imeli slovenski begunci po maju 1. 1945 pri kulturni prebuditvi koroških Slovencev, kajti z njihovim sodelovanjem je zavezniška zasedbena oblast ustanovila slovenski list Koroška kronika, ki je zopet prinašal po dolgih letih slovensko branje med koroške Slovence. Ti so sodelovali pri slovenskem radiu itd., ter opogumili koroške rodoljube, da so pohiteli z reševanjem nekdanje Mohorjeve draibe, kateri so ponudili vso svojo podporo (Mau-ser). Tako so že v 1. 1948 poživili Mohorjevo tiskarno in knjižno delo ter že za 1. 1949 izdali prve knjige (Koledar) in prvi družinski list Družina in dom. Tako se je koroško kulturno življenje začelo z oživljenjem Mohorjeve družbe, kar je dalo temelje za nadaljnje delo; zato je naravno, da se je prav v prostorih Mohorjeve družbe ustanovil tudi NSKS kot višja stopnja političnega dela za pravice slovenskega naroda v Avstriji.; Začel je z majhnim štiristranskim lističem Koroški tednik, NSKS pa je 1. 1950 prevzel od zaveznikov Koroško kroniko, ki odslej v lastništvu NSKS izhaja kot Naš tednik že trideset let.
Trideset let tudi NSKS usmerja politično delo katoliških koroških Slovencev. Težko je bilo to delo, če upoštevamo, kakšne so bile razmere takoj po vojni na Koroškem. Bilo je treba istočasno dvigati kulturne ustanove, krepiti krščansko prosvetno delo, oživljati gospodarske zadruge, boriti se za slovensko šolstvo in za osnovne pravice Slovencev kot političnega naroda. Kot naroda, ki je v večini stal na slovenski , narodni zavesti in krščanskem veroiz-povedovanju v času, ko se je širilo na Koroškem „levičarstvo“, podpirano od matične države, temelječe na marksističnem nazoru razredne borbe in inter-nacionalističnega proletarskega medsebojnega podpiranja. Tako je slovenska levica nastopala v avstrijski komunistični in socialistični povezavi ne samo pri državnih volitvah, ampak tudi v deželnih in lokalnih (občinskih), ko bi bilo potrebno pokazati slovensko moč. NSKS jr. vedno v vseh teh voiitvan zastopal samostojne nastope in jih tudi izvajal. Tako si je pridobil svoje mesto v koroškem javnem življenju in svoje mesto v koroški in avstrijski družbi.
Po podpisu avstrijske pogodbe leta 1955 jo. prav NSKS uspel, da je vse Slovence združil na skupno poslanico
na podpisnike pogodbe za izvrševanje njenih sklepov ter tako postavil načelo skupnega nastopa vsega naroda v vsenarodnih zadevah, dočim lahko v drugih — ideoloških in strankarskih itd. — gredo svoja pota.
Tako gre sedaj boj za izvrševanje člena 7 avstrijske pogodbe, predvsem za enakopravnost slovenskega naroda z večinskim narodom, za človečanske pravice do jezika in narodnosti, za udeležbo pri krojenju slovenske usode, ki jo zdaj kroji avstrijski „tripartijski sporazum brez sodelovanja Slovencev." Takšen je sedaj položaj Slovencev v Avstriji, tragičen kakor morda še nikdar ni bil, ko so Slovenci v resnici prepuščeni le samim sebi. Zato predsednik NSKS dr. Grilc ob jubileju tako poudarja „zaupanje sami vase v svojo moč in samopomoč“ in si postavlja kot glavni cilj v prihodnosti: „internacionalizirati slovenski koroški problem na eni strani, na drugi pa poglobiti in utrditi svojo bazo: povezavo z ljudstvom,“ s prebivavstvom podeželja, odkoder raste zdravje naroda in njega moč. Tako slej ko prej ostaja cilj vsega političnega dela na Koroškem kot je bil od vsega početka: „ohranitev in razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem in njega popolna enakopravnost z večinskim narodom.“
Prav v tem delu, v osnovnem političnem delu NSKS pa stoji narodni svet, kot pravi predsednik „v težki situaci-
ji..., ko se o nas odloča brez nas.“
V takem težkem položaju se naslanjajo koroški Slovenci predvsem na druge manjšine v državi, na gradiščanske Hrvate in na pomoč matičnega naroda v Sloveniji, oz. Jugoslaviji. Ta nima samo pravice varovati svojo manjšino drugod, ampak tudi dolžnost paziti, da se izpolnjuje mednarodna pogodba v njeno zaščito. Prav od Jugoslavije pričakujejo Korošci, da spravi neizpolnjevanje meddržavne pogodbe na mednarodno gladino, česar pa dozdaj zaman pričakujejo. Nasprotno, vedno prijaznejši so odnosi med Kreiskyjem in Beogradom, kakor je razvidno iz medsebojnih obiskov in izjav. Tudi zaman opozarjajo Slovenci avstrijsko demokracijo na nedemokratično postopanje z manjšino, ko odločajo o njeni usodi brez nje, kar je živo nasprotje vsaki demokratičnosti, za katere zgled hoče Avstrija veljati pred svetom, saj je njej zaupano vodstvo Zveze narodov in velja prav socialistična demokracija, ki je zdaj v Avstriji na vladi, za vplivno v mednarodni Socialistični internacionali.
In ob tridesetletnici koroškega narodnega sveta se nam zdi umestno opozoriti na članek odličnega argentinskega publicista Manfreda Schönfelda, ki ga je napisal ob prijateljskem srečanju Kreiskyja s . palestinskim teroristom Jaser Arafatom prejšnji teden. Kreiskydemokrat sprejema prijateljsko tega „očeta“ . svetovnih terorističnih akcij, ki jih za njim posnemajo castristi, mi.n-toneri, nemški neonacisti zvrsti bande Baader-Meinhof, laške rdeče brigade itd. Spričo teh simpatij Kreiskyja do- subverzivnih organizacij, ki jih je potrdil s sprejemom Yaser Arafata, je Schönfeld postavil avstrijsko socialistično demokracijo v dvomljivo vrednost, označujoč jo, da plava „v vodah, ki niso povsem jasne,“ da pozna dva socializma: demokratičnega in nasilnega, terorističnega... za „razne uporabe“... Eno takih uporab prakticira Kreisky tudi v razmerju do avstrijskega Heimatdiensta, ko je vsem jasno, da v njem zbira ostanek nacističnega nasilja in šovinizma, naperjenega predvsem proti mirnemu sožitju s slovensko manjšino na Koroškem. Kreisky, ki (Nad. na 3. str.)
Današnja številka Svobodne Slovenije
je izšla z dvodnevno zamudo zaradi pomanjkljive dobave električnega toka tiskarni. Prosimo bravce, da izvolijo to blagohotno upoštevati.
SAMOUPRAVLJANJE IN PLURALIZEM POD VODSTVOM PARTIJE
Strma. 2
PREDSEDNIK CARTER V VRTINCU KRITIKE
IN NAPADOV
II III II  ■ U JU .11. -1
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Salt II, ki je bil podpisan na Dunaju med Carterjem in Brežhjevem in zapečaten s Carterjevim poljubom Brež-njeva še ni odobren od ameriškega kongresa. Kongresniki razpravljajo o njem in iščejo točke, ki bi bile škodljive ali nevarne 'ZDA. Carterjev energetski načrt je lahko dober. Toda zaradi raznih omejitev, ki zadevajo državljane* je bil sprejet z nezadovoljstvom in je skrajno nepopularen. Na svetovnem trgu a-merdški dolar zgublja na svoji vrednosti. '*'■■■ \
Zaradi teh in mnogo drugih problemov se je Carter znašel v vrtincu kritik in napadov. Iz dneva v dan se zmanjšuje verjetnost in možnost njegove ponovne kandidature v letu 1980. V takih okolnostih je bilo pričakovati kako spremembo vladnega kabineta; Ta ima lahko dejanske, a tudi propagandne prednosti. Carter je v tej zvezi napravil tako nepričakovano potezo, kakor je ni storil še noben ameriški predsednik v tem stoletju: Naenkrat je pozval 34 svojih ministrov in svetovalcev, nai daio svoja mesta na razpolago. Način, kako je odprl možnost sprememb
V	Strassburgu je bilo 17. julija prvo zasedanje novoizvoljenega Evropskega parlamenta, ki šteje 410 članov. Odprla ga je prva predsednica 51-letna gospa Simone Veil, ki je v Franciji izredno vplivna in popularna osebnost in ji je bilo poverjeno med drugim tudi ministrstvo za zdravje. Je neposredna sodelavka predsednika Valeryja Giscar-da D^Estainga. Za predsednico Evropskega parlamenta je bila izvoljena v sporazumu s sredinsko-desničarsko zvezo krščanskih demokratov in liberalcev. Ti skupaj imajo v parlamentu vodilno število poslancev.
V	nastopnem govoru je predsednica poudarila med drUgim, da ima Evropski parlament vlogo življenjskega pomena v „gospodarski vojni“, ki je začela v Evropi zaradi petrolejske krize. Zato smatra kot nujnost povezati in utrditi evropsko skupnost.
Devet držav Evropske gospodarske skupnosti ima sedaj svoj parlament, ki je glas narodov teh držav — je dejala — in bo mogel rešiti probleme industrializiranih držav le, če bo vladala edinost. Vse evropske države so danes v nevar-
12 milijard DM
(Nad. iz 1, str.)
deficit, niso ostali doslej brezuspešni, ampak so med drugim zvišali odstotek brezposelnosti. Zastala je tudi še nedavno tako cenjena trgovska izmenjava z Z'DA, ker Jugoslavija ZDA nima kaj nuditi.
K vsemu je dodati stalno rastočo draginjo življenjskih potrebščin, več kot dvomljivo realnost razmerja dinarja do dolarja in še mnoge druge dejavnike. Vse to ustvarja med jugoslovanskim prebivalstvom nervoznost, ki še prav posebej pospešuje potrošniško miselnost.
m.	p.
Zaključek po Thayerju: Mihajlovič ni uspel dobiti zaveznike za svoje strateške načrte. Vzrok padca Mihajloviča je bilo tudi to, da sta ga kralj in vlada do konca držala kot ministra, kar je povzročilo, da je s kraljem in vlado vred padel on; ko bi ostal zunaj vlade, kot vojaški vodja ene skupine gverile, bi morda prišlo do sporazuma obeh gveril, kar je bila vodilna težnja Britancev. Tito pa 'je . briljantno izkoristil skupino kairških podpornikov britan-iskih misij in dosegel brezpogojno podporo zaveznikov. Vsi trije zavezniki so mu z navdušenjem priskočili ob koncu na pomoč k prevzemu oblasti. po odhodu Nemcev. Rezultat: partizanska zmaga je bila neogibna zaradi podpore zaveznikov zunaj države in tudi zaradi needinosti nekomunistov tako doma kakor zunaj. Istočasno so bili Jugoslovani „žrtve“ in „junaki“, je Ivanovičevo mnenje.
K temu sta pomogla tudi kralj Peter in begunska vlada v Londonu, ka-
v svoji vladi» je javnost naravnost o-supnila. 'Glasovi kritik in napadov so postali še glasnejši in nekatere izjave posameznikov, tudi kongresnikov, so že presegle meje dostojne kritike. Najbolj opazno je bilo, da niso bili potrjeni na svojih-mestih v novem kobinetu Joseph Califano, tajnik za socialno skrbstvo; Michael Blumenthal, tajnik za finance; Griff in Bell, tajnik za pravosodje; Brock Adams za promet in James Schlesinger za energetiko.
Carter zatrjuje, da bo novi kabinet lažje delal, ker bo bolj homogen, kritiki pa mu očitajo, da je preveč obkrožen le s sodelavci, ki so njegovi rojaki iz Georgije. Svetujejo mu, da bi pritegnil take nove visoke funkcionarje, ki ne bi izhajali iz Georgije.
¡Pri vsem tem Carter vztraja na svojih stališčih. Bliža se najnižji stopnji priljubljenosti, kakor jo je kdaj imel kak ameriški predsednik. Kljub temu trdi, da bo še kandidiral. Njegova žena Ro-selina je časnikarjem izjavila, da je njen mož zelo sposoben, da pa ne more vsega sam napraviti.
nosti gospodarske vojne, katere posledica je brezposelnost, v Evropi že dolgo nepoznana nadloga, ki onemogoča vsak dvig življenjske ravni. S posebnim poudarkom je predsednica govorila o „izredni vrednoti“, ki jo predstavlja mir v Evropi in „to v svetu, ki mu grozi samomorilna katastrofa oboroženega spopada velesil“. Predsednica je pokazala tudi na veliko odgovornost parlamenta, da ohrani ta mir, „četudi bi bila različnost pogledov še tako velika“. Mir, ki je za vse Evropejce nedvomno največja-dobrina. Tudi je gospa Veil omenila nevarnost totalitarizmov, ki so se tako razbohotili, da so ostali le še otočki svobode obdani od režimov, kjer vlada nasilje. „Naša Evropa je eden takih otočkov.“
S temi besedami je predsednica opozorila na nevarnost komunističnih totalitarnih režimov, kjer prevladuje sila.
m.	p.
Naročnikom, bravcem In oglaševavcem
V	letu 1975 je znašal v Argentini porast cen 335%; v letu 1976 — 347,5%; v letu 1977 — 160,4%; v letu 1978 — 169,8%; za TEKOČE LETO 1979 NAPOVEDUJEJO, DA INFLACIJA NE BO NIŽJA OD 150%.
V	razmerju z naročnino za leto 1978 smo zvišali naročnino za tekoče leto le za 100%.
Razliko je mogoče kriti: s povišanjem števila naročnikov, s prispevki za tiskovni sklad, tudi z oglasi naših podjetnikov in s plačevanjem naročnine brez odlašanja.
Prosimo vse, da ne prezro tega opozorila, ki je tudi prošnja.
UPRAVA SVOBODNE SLOVENIJE
terima je posvečenih nato 19 strani. Nenehni spori v teh sferah, pa nezmožnost postavitve skupnega programa zaradi narodnih nasprotij; pa zaradi neuspeha zediniti obe gverilski vojski in ustvariti modus vivendi med obema, kar so hoteli Britanci, itd., so prišli Angleži do mnenja, da edini Tito lahko zedini Jugoslovane, kakor med vojno tudi po njej.
iS tem končuje Ivanovič drugi del ter dodaja tretji del kot epilog (20 strani). Proces prehajanja k Titu je pospešil Churchill sam, ko |e 15. januarja 1945 zagrozil kralju, da bo tudi brez njega napravil red v Jugoslaviji. Nato je sledil prevzem oblasti po šu-bašiču in Titu. Tu spominja pisec tudi razočaranje Churchillovo nad ponašanjem Tita že takoj 3 mesece po Jalti, še bolj pa ob volitvah, ki so jih zavezniki nato priznali, dasi so bile nasilne in totalitarisi.ične.
Zavladala je komunistična diktatura in Churchill je priznal, da se je „zrno-
MEDNARODNI TEDEN
(PAPEŽ Janez Pavel II. pripravlja svoje tretje potovanje v inozemstvo. Cilj bo Irska in ZDA. 29. septembra bo obiskal Irsko, 2. oktobra bo govoril pred skupščino Združenih narodov. To potovanje spominja na slično pot Pavla VI., ki je tudi pohitel tja in pred skupščino v New Yorku rotil državnike, naj delujejo za mir.
ZLATO zopet dela preglavice dolarju. Po evropskih borznih tržiščih njegova cena stalno in hudo raste, medtem ko istočasno pada ameriški dolar. Angleški funt je zadnje dni tudi dosegel najvišjo ceno v primeri z dolarjem v zadnjih štirih letih.
BETINO CRAXI je predstavil svoj politični dokument, v katerem predlaga vladno koalicijo petih strank (demokristjanov, socialistov, socialdemokratov, liberalcev in republikancev), ki naj bi vodila Italijo pod njegovim predsedstvom. Izključeni so komunisti. A demokristjani podrobno proučujejo Cra-xijev predlog, ki ni povsem jasen.
V	CARIBSEEM MORJU je trčilo dvoje ladij tkim. supertankov, napolnjenih z nafto in surovim petrolejem. „Atlantik Express“ je kmalu nato v ognju eksplodiral in se potopil. „Captain Aegean“ se je dolgo boril proti ognju. Končno mu je uspelo preprečiti dokončni polom. Mnogo prelitega petroleja je veter zanesel na bližnje obale otoka Tobago in celo do mehiških obal.
VES SVET se je pretekli teden spominjal desete obletnice, odkar je človek prvič prišel na Luno. Največje slavnosti so bile — jasno — v Washingtons kjer je predsednik Carter sprejel zmagovito trojko Armstrong-Aldrin-Col-lins.
AVSTRIJSKI KANCLER Kreisky je izjavil, da je Organizacija za osvoboditev Palestine, kateri načel j uje gverilski vodja Arafat, pripravljena pogajati se z izraelsko državo in doseči mirno poravnavo. Židje niso nad tem povsem navdušeni, zlasti Begin ne, ki smatra Kreiskyja za „judovskega izdajalca“.
V	PERUJU je vojaška vlada objavila, da bo novoizglasovana ustava stopila v veljavo šele 28. julija 1980. S tem je enostransko zaključila polemiko z ustavodajno skupščino, katero je- že prej, obtožila, da presega mere pristojnosti. Medtem je hudo zbolel stari politični vodja Haya de la Torre.
INDIJSKI iBREDSEDNIK Sanjiva Reddy je poveril vodji opozicionalne stranke Y. B. Chävänu, naj sestavi vlado in tako reši indijsko politično krizo.
TUDI PORTUGALCI prehajajo v matriarhat. Predsednik Antonio Rama-lho Eanes je poklical Marijo de Lurdes Pintassilgo, z namenom, da ji poveri sestavitev in vodstvo bodoče portugalske vlade. Tam, kjer so propadli razni politični vodje, naj sedaj položaj rešuje žena.
til, ko je podpiral Tita.“ Zavrača tudi mnenja nekaterih, ki opravičujejo angleško postopanje, češ da je bilo delano na „dolgo roko“, kar da se je pokazalo pozneje pri sporu Tita s Stalinom. V celoti pa sodi pisec, da ni uspela britanska politika niti na kratko niti na dolgo roko. Nato navaja izid prvih volitev, ki so bSIe izpeljane povsem diktatorsko. Naravnost nasprotno jaltskim odlokom. Kratko omenja tudi vrnitev beguncev iz britanskih taborišč v roke Titu, ki jih je uničil, kar nima „moralnega opravičila“. Mnenja smo, da je s tem vse premalo podčrtano zločinstvo teh množičnih genocidov, ki jih je zagrešil Tito s podporo Britancev, ki so jih proti volji vrnili. Pripiše pa komunistom največ krivde, ki so zločine izvršili.
Zadnje poglavje je posvečeno (6 strani) težnjam njegove „demokratske alternative“, kako naj bi bilo mogoče brez novega prelivanja krvi preiti iz diktature v demokratski režim v Jugoslaviji. V resnici pa gre v tej alternativi za demokratično Zvezo jugoslovanskih držav kot konfederacijo svobodnih samoodločujočih držav. To pa je že zunaj zgodovinskega pregleda dogodkov med drugo svetovno vojno ter
Te dni se je vrnil iz Ženeve argentinski zunanji minister Washington Pastor. Pred .skupščino Združenih narodov, ki je debatirala problem vietnamskih beguncev, je obrazložil argentinsko stališče in zadržanje ter napovedal, da bo naša država sprejela tisoč begunskih družin, kar predstavlja okoli, pet tisoč ljudi.
Za Argentino to ne predstavlja veli--kega števila, saj je ta dežela praktično nenaseljena. Lahko bi sprejela še milijone in milijone priseljencev, a ni najosnovnejših pogojev: stanovanja in socialne oskrbe. Danes Argentina še nima naseljevalne politike, in to ni dobro. Nasproti sosednjim državam,, zlasti Braziliji, kjer prebivalstvo bliskovito narašča, je naravni prirastek Argentincev zelo majhen. To povzroča zunanji pritisk, zlasti zaradi boljših življenjskih pogojev, in veliko število ljudi sosednih držav počasi pronica v Argentino. A ker nad tem vseljevalnim tokom ni nobenega nadzorstva, se Čilenci, Bolivijan-ci in Paragvajci, povečinoma nepismeni in brez strokovne izobrazbe, nakopičijo po bednih naseljih okoli glavnih argentinskih prestolnic.
Argentini primanjkuje kvalificiranih priseljencev. Pred desetletji je bila država privlačna za raznovrstne sloje, ki so morali po svetu „s trebuhom za kruhom“, ali se umikali zaradi političnega ali verskega preganjanja. Tako najdemo tukaj pretežno italijanske in španske priimke, pomešane z močnimi irskimi in nemškimi kolonijami, pa še veliko slovanske, judovske in arabske primesi. V začetku tega stoletja se je Argentina nahajala na prvih mestih kot gospodarska velèsila in mnogi so ji prerokovali vodilno vlogo v naslednjih desetletjih v svetu. Zato se ni čuditi, da je za mnoge predstavljala obljubljeno
In zgodilo se je, kar je bilo neizbežno. Prej ali slej bi Somozov režim padel. A če bi padel prej in prepustil mesto demokratični opoziciji, bi usoda Nikaragve bila drugačna kot je danes. Somoza je padel. Zapustil je državo, in sedaj že mirno uživa sadove svojega bogastva na Bahamskih otokih. Medtem pa narod stoji pred neznanko, ki jo predstavlja novi režim. Neznanka, ki je za okus mnogih le preveč rdeče pobarvana.
Že naslednji dan po pobegu Urcuye
so v Managvo prišli člani revolucionarne junte in v petek 20. julija uradno prevzeli oblast, razpustili parlament in proglasili nov režim; Vlado sestavljajo pod imenom „Vladna junta narodne obnove“ Violeta Barrios de Chamorro (vdova umorjenega časnikarja), Sergio Ramírez Mercado (pravnik, poet in univerzitetni profesor), Daniel Ortega Saa-vedra, sandinistični poveljnik, Moisés Hassan Morales, univerzitetni profesor in tudi organizator sandinističnega gibanja ter Alfonso Robello Callejas, vodja široke opozicionalne fronte. Junta sama je nekako demokratično sestavljena, a nima prave oblasti, ki o-staja v rokah sandinističnih vodij, med njimi v prvi vrsti Edén Pastora, bolj
hipotetični načrti za bodočnost.
Pričujočo knjigo, ki jo je Ivanovič napisal kot del svoje avtobiografije, je za nas izredno zanimiva, ker odkriva resnični razvoj med velesilami in jugoslovanskimi gverilskimi gibanji in se v marsičem razlikuje od našega gledanja in postopanja med vojno. Tako zahodni zavezniki nikakor niso mogli razumeti našega ideološkega odpora proti komunističnim partizanom; terjali so le pobijanje Nemcev v čim večji meri, brez ozira na našo lastno biološko nevarnost in izkrvavitev. Niso uvideli, da so prav protikomunisti, ki so se upirali azijskemu totalitarističnemu Vdoru, reševali tako Balkan, kakor Evropo in nje •— AA same — pred sovjetskim imperializmom in neevropsko diktaturo; pred to nevarnostjo stoje oni sami danes. Ker tega niso mogli ali niso hoteli videti in razumeti, oziroma so se cinično (Churchill) izražali o njem, ko je bil še čas zavreti azijski plaz, so Britanci bistveno krivi zmage, kar jim dokazuje in jih obsoja zelo kritični anglofil Ivanovič; pri tem pa le vendarle misli, da bi bila kakršnakoli druga neb.ritanska rešitev še slabša (183).
Slišali smo drugi zvon in odprlo se je polje za novo debato.
deželo. A potekla so leta. Slabe vlade, demagoško ravnanje in korupcija so Argentino potisnile proti sredi lestvice. Popolnega propada jo je obvarovalo le naravno bogastvo in iznajdljivost tega naroda, ki vedno najde kako rešilno bilko, da se je oprime, kadar teče voda v grlo.
Danes Argentina ni cilj preselje-valnih tokov v svetu. Iz stare Evrope se raje obračajo proti Kanadi ali Avstraliji, deželi, katerih gospodarska moč nudi boljšo bodočnost. Argentina tega zaenkrat ne more. 'Prej je treba doseči gospodarske stabilizacijo in močno valuto. Potem je treba pripraviti načrte za naseljevanje; decentralizirati mora Buenos Aires in obljuditi notranjost države. Edino tako, in s krepko pomočjo novih valov priseljencev bo podan temelj, ki bo pomagal Argentini pri vzponu na mesto, ki ga nikdar ne bi smela zapustiti.
IZa ta vzpon so dani vsi naravni pogoji, treba je le, da se uredi notranji kaos, ki jo razkraja zadnja desetletja. Ta kaos je tudi kriv sedanjega težkega položaja, ko inflacija noče in noče popustiti. Pretekli teden je državni tajnik za finance, dr. Juan Alemann izjavil, da boj proti inflacjii zahteva „politične ukrepe“. Med te ukrepe v prvi vrsti spada krepko znižati državne stroške. Kolikokrat smo že v našem listu pisali o deficitu, ki ga imajo razna državna podjetja, in o načrtu, da se ta podjetja privatizira. Bore malo jih je prišlo v privatne roke. Večina je ostala v rokah države, katere moč srkajo in jo oslabljajo. Za kritje teh nepotrebnih državnih stroškov nabijajo nove davke in tiskajo vedno manj vreden denar, s čemer seveda ni mogoče ustaviti inflacije.
znan po svojem bojnem imenu kot „Comandante Cero“,
Sestava izvršne vlade je tudi zanimiva, ker je notranji minister Tomás Borge, eden od ustanoviteljev sandini-stične gverile. Minister ža kulturo je postal duhovnik Ernesto Cardenal, poet, znan po svoji, levičarski (če ne že marksistični) usmerjenosti.
'Zanimivi; so prvi koraki nove vlade, ker po njih lahko sklepamo na bodočo smer sandinističnega režima. Vse slavnosti so bile na manaškem glavnem trgu. Ta se je dotlej imenoval „trg republike“, sedaj je postal „trg revolucije“. Vlada je takoj napovedala, da je razpuščena Narodna straža. Namesto nje bodo za „red in mir“ skrbele „ljudske milice“, sestavljene s člani sandinistič-ne gverile. Te milice bodo imele pod nadzorstvom tudi ljudske komiteje, katerim se morajo predstaviti vsi državljani, da jih organizirajo v „delavske brigade“, ki naj obnovijo porušeno dr-.žavo.
Zanimivo je tudi, da morajo vsi oddati orožje. Najstrožje kazni so predvidene za tiste, pri katerih bi se našlo kakršnokoli orožje. Ta ukrep je bil izdan komaj nekaj dni za* tem, ko so san-dinisti sami oborožali narod za vstajo. Se sedaj sami bojijo vstaje?
Ni treba posebej omenjati, kar je povsem umevno, da so zaplenili vse imetje voditeljev in glavnih pristašev bivšega režima. Podržavili so tudi ves bančni sistem in pripravljajo nova podržavljanja, čeprav so izjavili, da imajo namen vzpostaviti mešan gospodarski sistem, v katerem naj soživita privatna in državna lastnina.	,
A najbolj zanimive so bile izjave notranjega ministra, ki je govoril o „izvozu revolucije“. Napovedoval je „nov val socialnih revolucij“ po vsej latinski Ameriki, ko se bodo „po važnem vzoru naše revolucije“ pričele izvajati ljudske vstaje v sosednjih državah. „Gotovo se bo sedaj pričela kampanja — je dejal — češ da smo mi krivi vstaj proti diktatorskim in nasilnim režimom v El Salvadorju, Gvatemali, Čilu in Paragvaju. Dejali bodo, da mi pospešujemo nasilje tam. Naravno je, da se obnovi boj v tistih državah, potem ko so videli našo zmago. A mi nismo krivi položaja v teh državah.“
Istočasno pa, ko Kuba priznava, da je pomagala sandinistom, in APP poroča, da je v Managvi med sandinisti argentinski marksistični gverilski vodja Firmenich, pa novi minister za kulturo, duhovnik 'Ernesto Cardenal zahteva, naj papež odpokliče nuncija, češ da je pristaš Somozovega režima.
/
Prvo zasedanje evropskega parlamenta
Tine Debeljak
(96)
Med knjigami in revijami
VANE IVANOVIČ: DRUGO ZVONO (Konec)
Po stopinjah Kube
/¿Wh WowÎCÆ i« Slc*w«aa8g«i
SLOVENCI v ARGENTINI
LJUBLJANA — Predsednik Slovenske izseljenske matice (družbe za izvoz komunistične ideologije) Stane Kolman in tajnik te ustanove Marko Pogačnik sta seznanila udbaša Mitjo Ribičiča in Miloša Prosenca, vodilnih v RK SZDL (Rep. konferenci soc; zveze del. ljudstva) z novim programom dela Izseljenske matice in z možnostmi vsebinskih (?) sprememb njenega dela,
ANHOVO — Tovarna cementa' v Anhovem je konec junija morala prenehati s prodajo cementa v vrečah. Cementa ne primanjkuje, pač pa papirnatih vreč., Vreč ni, ker niso uvozili dovolj papirja za izdelavo vreč, primernih za paketiranje. S j>omanjkanjem cementé v vrečah bodo seveda najbolj pri-zadfeti zasebni graditelji.
LJUBLJANA —• Slovenski otroški zdravniki so se 20. junija zbrali na 6. Derčevih dnevih. Eno glavnih predmetov razprave so bile nesreče otrok in samomori otrok od 4. do 18. leta. Zdravniki so zatrdili, da je za otroško varnost- v 'Sloveniji slabo poskrbljeno in da bi morali marsikaj izboljšati.
NOVA GORICA — Kot v raznih drugih slovenskih občinah tako tudi v novogoriški anketa o plačah posameznikov, ki v raznih podjetjih opravljajo podobna dela, ni rodila sadov. Anketo je „opravila“ komisija občinskega sindikalnega sveta* a zelo površno, zato so rezultati povsem nerealni in tako tudi neuporabni.
LJUTOMER — V Ljutomeru iščejo grešnega kozla, kateremu bi naprtili vse krivde za stagnacijo poljedelstva,
Drami letos zelo zakasnila, jo bodo vključili še v prihodnjo sezono.
LJUBLJANA — španščina v Sloveniji že ni več „španska vas“: Letala Jugoslovanskega aerotransporta (JAT) so po vsej Evroi znana po običajnih in razmeroma hudih zamudah. Tako so v Delu zapisali, da v Španiji JAT-u pravijo J(amás) A T(iempo). — (Nikdar pravočasno.)
ŠENTVID PRI STIČNI — Slovenski oktet je s koncertom 17. junija odprl 10. šentviški kulturni teden, ki se je zaključil 25. junija z množičnim nastopom pevskih zborov; nastopilo je 190 zborov in 6000 pevcev.
ZGORNJA POLSKAVA r- Občani zaselkov Levarje, Sele in Bukovec so odločno odklonili postavitev tovarne betonskih izdelkov v Levarjah. Občani so proti tovarni, ker bi jim uničila sedem hektarjev gozda, nad pet hektarjev polj, pa še proti ropotu so, ki bi ga povzročala tovarna. Za tovarno se navdušujejo „odgovorni“ iz slovenjbistriške občine, ki pa jih na sestanek v Levarje ni bilo, prav tako tudi ne predstavnikov „družbenopolitičnih organizacij“, čeprav so jih prebivaloi teh krajev povabili. Iz tega moremo sklepati, da je postavitev tovarne že domenjena in protesti kmetov „odgovornih“ nič ne brigajo.
ŽIRI — Na posvetovanju slovenske usnjarske in predelovalne industrije, ki zaposluje 15.000 delavcev, so 26. junija ugotavljali* da. jo oblastniki premalo upoštevajo. Tovarne čevljev so se že pred leti dogovorile za delitev proizvod-
Osebne novice:	.
Rojstvo: V družini dr. Carlos Ferraro in ge. Marjane roj. Homovc iz Cin-co Saltos se je rodila hčerka, ki bo pri krstu prejela ime Martina. Čestitamo!
V	družini Jožeta Gerkmana in njegove žene Angelce roj. Bedek se je dne
12.	julija rodil sin prvorojenec.
Krsti: V nedeljo 15. julija je bil krščen v cerkvi Santa Rita v Boulogne Maksimiljan Lovrenc Šenk, sin Jožeta in ge. Marjete roj. Hrovat. Botra sta bila Andrej Hrovat in ga. Cvetka Šenk-Cimato. Krstil je msgr. Anton O-rehar.
V	Bella Vista je bil krščen Andrej Janežič, sin Andreja in ge. Silve J. roj. Dimnik. Za botra sta bila gdč. Jerca Janežič in Rudi A. Dimnik. Krstil je dr. Mirko Gagala.
V	farni cerkvi v Ituzaingo je bil krščen Jurij Anton Mežnar, sin Antona in ge. Else roj. Santillan. Botrovala sta ga. Marinka Rezelj in Dolfi Godnja-vec. Krstil je prelat France Novak.
Vsem srečnim staršem čestitamo!
Poroki: Dne 30. junija sta se poročila gdč. Ana Marija Fale in Manuel Cabanas Diaz.
Dne 14. julija sta se v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši poročila med poročno mašo Rosario Salvador Franze in gdč. Ana Marija Cukjati. Priči sta bili nevestin oče Janez Cukjati in ženinova sestra ga. Ana F. de Pa-papsidero. Poročil ju je nevestin brat g. Janez B. Cukjati.
čestitamo!
za- neustrezno sodelovanje s kmeti in za nje. Tako Peko, ki predstavlja pet od-
hude zamude pri melioraciji v ljutomerski občini. Zamujenih let je deset in več, predvsem zaradi neenotne kmetijske politike in samovolje posameznikov (?).
LJUBLJANA — Pogodbenih organizacij združenega dela — so to obrtniška podjetja — je v Sloveniji 23 s 523 delavci. Povprečna plača v teh pogodbenih organizacijah je lani znašala 6893 dinarjev, v „družbenem gospodarstvu“ 5690 dinarjev, v družbenem negospodarstvu pa nekaj nad 6500 din. Nikdar seveda ne povedo najnižjih in najvišjih dohodkov in tudi ne, koliko je najnižjih plač.
LJUBLJANA — Mešani pevski zbor Glasbene matice, ki šteje 40 pevcev in ki ga vodi Mirko Cuderman, je v dvorani Slovenske filharmonije na svojem letnem koncertu izvedel spored evropskih ljudskih pesmi. V prvem delu so izvajali pesmi avstrijskega, norveškega, lužiškosrbskega, škotskega, nemškega, ukrajinskega, švicarskega, danskega, italijanskega in angleškega ljudskega izročila, v drugem pa hrvaške, srbske, makedonske in slovenske pesmi.
LJUBLJANA — Letošnja zadnja premiera v Drami je bila komedija „Morje“ angleškega pisca Edwarda Bonda. Ker se je zadnja premiera v
stotkov jugoslovanske proizvodnje, a izvaža 12 odstotkov vsega jugoslovanskega izvoza, izdeluje modno obutev, Planika športno obutev Adidas, Alpina iz Žirov pa zimskošportno in planinsko obutev.
LJUBLJANA — Ob sobotah in nedeljah je vedno več vagonov na postajah neraztovorjenih, kar povzroča težave železniški upravi. Vzrokov prepočasnemu raztovarjanju je precej: pomanjkanje sodobne mehanizacije, „težakov“ je vedno manj, ki bi s fizično silo praznili vagone; ob nedeljah in
praznikih pa jih je sploh težko dobiti.
*
LJUBLJANA — Ljubljanski lutkarji bodo dobili prostor v Mestnem domu na Krekovem trgu, in sicer bodo v ta namen preuredili pritličje. V prvem nadstropju pa že dolgo vrsto let gostuje šentjakobsko gledališče. Po preureditvi pritličja bodo prišli na vrsto še ostali prostori in bodo potem poleg lutkarjev in šentjakobčanov dobili prostore še razni pevski zbori in folklorne skupine.
SLOVENJ «.GRADEC — Po desetih letih so 24. junija končali z deli za prenovitev internega oddelka tamkajšnje bolnišnice. Sedaj pa so začeli graditi nov otroški oddelek, ki naj bi ga odprli konec 1981.
MENDOZA
Slovenci v Mendozi smo izgubili velikega prijatelja in dobrotnika
V torek, 3. junija, je umrl tukajšnji nadškof msgr. Olimpo Santiago Mares-ma. Zjutraj so ga našli mrtvega ob telefonu v njegovi sobi. Po - dravniški sodbi ga je zadela srčna kap.
Bliskovito se je razširila pretresljiva novica. Mendoza se je odela v globoko žalost. Od ust do ust je šlo mnenje: „Umrl je ljudski škof“. Saj je zares imel srce odprto za vsakega;
30-let ni
(Nad. iz 1. str.)
vlada usodo avstrijske politike, je s sprejemanjem Arafata pokazal zelo jasno, da je njegov „klasični“ demokratizem zlagan, dvomiseln, pripravljen na kompromis tudi z nasilnimi gibanji, kadar se jih je treba poslužiti v zatiranju narodnostnih in človečanskih pravic.. Tudi pod zgledno demokratično krinko.
In tako smo bili priče v zadnjem času, kako se Kreisky rokuje v Beogradu z voditelji jugoslovanske politike v polnem medsebojnem zadovoljstvu s sedanjim demokratskim stanjem v avstrijsko-slovenskem položaju; na drugi strani pa vidimo istega Kreiskyja z roko v roki z vodjem vseh subverzivnih in nasilnih gibanj v Evropi, katerih daljni odtenek je tudi neonacistični Heimatdienst v Avstriji, največji nasprotnik slovenskim naravnim težnjam. In ti ubogi koroški Slovenci stoje osamljeni v svoji lastni tisočletni, zdaj ogroženi domovini, željno obraču-joč poglede k jugoslovanski matični „demokraciji“, ki se topi v sentimentalnih obljubah za mednarodno pomoč njihovemu položaju; na drugi strani pa naj verjamejo, obljubam, avstrijske vlade. „a>
ca N S K. S ,
prav tako dvomljivim socializmom“ po sodelovanju v manjšinskem vprašanju s soudeležbo pri reševanju njihove iast-ne usode...
Ob taki „težki situaciji,“ ki jo uvi-deva tudi NSKŠ ob tridesetletnici obstoja, mu res ne preostane drugega, kakor to, kar predsednik dr. Grilc poudarja v svoji poslanici: zaupanje vase in v svoje lastne moči, v pomoč drugih manjšin, v strnjenost svojih sil in v disciplino, v najtesnejšo organizacijsko povezanost' z ljudstvom kot svojiin temeljem, z zahtevo in z demokratičnim bojem za popolno enakopravnost manjšine z večino v državi. In mi mu želimo predvsem uspeh v naporu, da slovensko vprašanje na Koroškem že enkrat pride v mednarodno disputacijo odgovornih podpisanih držav zaradi neizpolnjevanja mirovne pogodbe.
Od tega bo v marsičem odvisna usoda slovenske manjšine na Koroškem, o katere soodločanju o človečanskih, mednarodnih in demokratskih načelih bo imel besedo tudi slovenski narod na Koroškem.
Ob jubileju NSKS se pridružujemo koroškemu Narodnemu svetu k čestitkam z željo po čim uspešnejših dosežkih. v bodočnosti.
LJUBLJANA — Na mednarodnem tekmovanju komornih ansamblov trobil in trobentarjev do 30 let v Parizu, je Slovenski kvintet zasedel tretje mesto, član kvinteta Stanko Arnold je zasedel med solisti trobentarji drugo mesto. Ostali člani kvinteta so Anton Grčar, trobenta; Viljem Trampuš, rog; Boris Šinigoj, pozavna in Boris Gruden, tuba.
LJUBLJANA — Kontrolni organi so lani ugotovili 492 kršitev predpisov o delovnih razmerjih. V glavnem gre za obrtnike iz drugih republik, ki prevzemajo najrazličnejša dela, največkrat iz gradbene stroke. Delajo pa z delavci, ki nimajo urejenega delovnega razmerja, niso zavarovani in tudi, plačanega dopusta nimajo; težave imajo tudi z delovnim časom in nadurami.
CERKNICA — V Cerknici so praznovali šestdesetletnico organiziranega neprekinjenega dela čebelarskih društev. Leta 1919 so ustanovili podružnici čebelarskega društva v Cerknici in Starem trgu, po letu 1970 na Rakeku in v Starem trgu. Leta 1974 se je tema pridružila še samostojna čebelarska družina na Blokah. Sedaj je na Cerkniškem 86 čebelarjev^ 1100 panji, ob ustanovitvi leta 1919 pa je bilo v društvo vpisanih 84 čebelarjev.
GROBLJE — Cerkvica v Grobljah se sedaj imenuje „Muzej Jelovškove u-metnosti“. V tem „muzeju“ sta priredila 26. junija koncert flavtistka Irena Grafenauer in pianist Aci Bertoncelj, 29. junija pa je koncertiral simfonični orkester Domžale-Kamnik.
vsakemu je v njegovih potrebah posvetil svojo pozornost.
Msgr. Maresma je bil rojen 1. 1916 v provineiji Santa Fe. 12. februarja 1960 je prevzel mesto pomožnega škofa v Mendozi; 8. marca 1967 je bil imenovan za apostolskega administratorja; po smrti svojega prednika msgr. Butelerja je zasedel škofijski sedež in 21. novembra je bil imenovan za rezi-dencialnega nadškofa in mesec kasneje za metropolita mendoške cerkvene province.
Pokojni msgr. Maresma zasjuži, da ga Slovenci ohranimo v hvaležnem in blagem spominu. Zelo nam je bil naklonjen. Z našim petjem smo mu ob raznih liturgičnih priložnostih radi pomagali. Tako smo npr. z našim zborom za redne škofijske Marijine romarske procesije na El 'Challao gravirali ljudsko petje, ki ga potem med procesijo prenaša Radio Nacionai, da udeležsn-ci skupno po ¡o.
Živo se je tudi zanimal in skušal osebno posredovati ter pomagati v težavah, ki jih imamo s stavbo našega Doma, kateri je po zadnjem potresu zakonito določeno; da je „doslužila“ svojim občestvenim namenom.
Posebno pa je spomina vredno dejstvo, da je rajni nadpastir pred 5 leti ob potovanju v sveto mesto „ad limina“ sklenil, da obišče našega metropolita v naši slovenski prestolnici.
Zadnje ure pred odletom iz Mendo-ze sem še imel priložnost, da sem se poslovil in mu naročil pozdrave. Razlagal mi je: „Veste, želim spoznati vašega nadpastirja in mu poročati, kako zvesto vsa vaša skupina, ki ste pač njegove ovce, ohranjate svoje verske tradicije tu v Mendozi in kako zvesta sta njegova božja služabnika, ki delujeta v moji škofiji.“
Ob obisku so ga zapeljali — sicer ▼ deževnem in ohlačnem vremenu — do Bleda in Brezij. Po povratku nam je po maši, ki jo je daroval med nami, v Inašem Domu pripovedoval o svoiih doživetjih. Dejal je, kako mu je bil Bog naklonjen, ko so se med potjo — kot ' ozdrav — samo za hip razgrnili oblaki in zagledal je v vsem sijaju s svežim snegom pokrite na le planine.
Glavno je bilo za nas vsekakor naslednje priznanje. Dejal je: „Na tej svoji kratki poti sem iz avta mogel spoznati, kako si je slovenski človek znal prirodo, ki mu jo je Stvarnik določil za domovino, prilagoditi svojemu verskemu čustvovanju.“
Globoko v srce nas je prevzelo to priznanje visokega gosta i r. daljnje Južne Amerike o vtisih, ki jih je dobil ob bežnem obisku naše ljubi iene domovine Slovenije. Menim, da so te besede rajnega msgr. Maresma vredne, da jih ohranjamo v živem spominu mi in za namci!
Naj bo Vsemogočni pokojniku za njegove dobrote in žrtve dober plačnik!
Bb.
RAMOS MEJIA
Očetovska proslava v Slomškovem domu
Umrli so od 21. do 26. junija 1979:
LJUBLJANA: Božena Trobevšek; I-vana šurper; Milan Ražem; Marijan Huč; Martin Šlibar, up. dobrovoljec 1912-1918; Marija Miklavčič, 94; Adela Jugovec r. Pušnik; Zvonimir Stepišnik; Janez Mervar, up.; dri Makso Žnuderl, up. univ. prof., član SAZU; Frančiška Smole, 87; Franc Rigler, 72 (utonil v kopališču Ilirija).
RAZNI KRAJI — Ivan Kralj, Semič; Emanuel Rebernik, Trebnje; Marija Jančar r. Zajc, Goričica pri Ihanu; Martin Petrečič, Trbovlje; Ivan Javoršek, Gomilsko; Franc Fister, up., Brda; Antonija Braniselj r. Knap, Novo mesto; Janko Oman, Tržič; Marija Klem-še r. Muzga, Nazarje; Peter Breščak, časnikar, Šmarca; Karel Senica, up. mes. mojster; Veronika Mustar r. Hren, 76, Videm-Dobrepolje; Mijo Slaviček, up., Vevče; Jože Markič, up. gradb. delovodja, Sneberje; Danilo Murn, up., Novo mesto; Mihaela Arhar r. Pivk, Dol. Logatec; Matija Homovc, Ikrot-nikov ata, Stara Vrhnika.
V soboto, dne 23. junija, ob 18,^ je slovenska osnovna šola A. M. Slomška priredila za povabljene očete in stare očete svojih učencev in učenk proslavo očetovskega dne. Povabljenci, ki so se zbirali pred dvorano, so bili natanko ob napovedani uri poklicani, naj vstopijo. Mnogi med njimi niso pričakovali toliko točnosti in so se ob vstopu začudili, ko so zagledali vso šolsko mladino lepo zbrano v dve mogočni skupini ob stenah dvorane v popolni tihoti. Takoj so spoznali, da vlada v ti šoli lepa disciplina. Zato so tudi gostje obzirno zasedli svoja mesta iu z veseljem gledali pred seboj svoj mladi nadebudni rod.
Takoj, ko so bili vsi očetje v dvorani, je stopil prednje Marjan Loboda, jih prisrčno pozdravil in povabil učence, naj začne izvajati program večera. Prvi je bil na vrsti otroški vrtec, Id je predstavil najmlajšo skupino, pa tudi najmanjšo po tevilu (vodi jo gdč. Saša Zupan z veliko ljubeznijo). Ta skupina je sedela na klopi na odru. Prva je vstala mala Mojca in nekam plaho gledala okrog sebe, kakor da ni mogla verjeti, da mora prav ona prva nastopiti. A brž je bil premagan prvi strah, pogumno je stopila naprej in z jasnim in ljubkim glasorh povedala svojemu očku, kako silno ga ljubi, in mu z roko poslala ■ v dvorano svoj vroči poljubček. Dvorana se je sprožila v gromovito ploskanje. Nato so prili na rsto še drugi malčki s kratkim prizorom „Dedek, igraj se z nami“. Učenci od prvega do eesrtega razreda so zdaj zapeli nekako uvodno pesem tega večera: „Danes, ko praznik svoj praznuješ... “, zatem pa deklamirali pesem „Naš očka je dober“ in „Moj očka ima konjiča dva“. Sledila je vrsta pesmi in ' deklamacij, izročajočih ljubezen otrok do očetov in obratno teh do otrok. Vrstili so se posamezni razredi in tudi skupine po več razredov. Najlepša in najbolj mogočna je bila seveda zborna recitacija pesmi dr. Tineta Debeljaka: „Očetov dan“, ki jo je re,’’tira: a skupina šestega, sedmega in osmega razreda. In da je bila proslava še lepša, je pripomogla skupina Dekliške in Fantovske zveze in zapela ob spremstvu kitar več ljubkih pesmi, izražajoč otioško ljubezen in hvaležnost do očetov. Bila je deležna navdušenega priznanja.
Potem je nastopila gdč. Damijana Anarejak in na podlagi izrekov in pre-govoiov iz sv. pisma povedala, kakšno je božje stališče do izpolnjevanja ali eizpolnjevanja četrte božje zapovedi pri otrocih in (analogno) pri starših.
Vse dele programa so gostje sprejemali s Hvaležnostjo in priznanjem ne
V seslo venski dan otroka
Letos ves svet proslavlja „Mednarodno leto otroka“. Narodi prirejajo „Dan otroka“ z lepimi, prisrčnimi, o-trokom namenjenimi proslavami, z rap-stavaipi otroških ročnih del, z igrami in podobnimi prireditvami. S tem hočejo svet spomniti na otroka, na tistega o-troka* ki bo kmalu postal nositelj bodočnosti. Močnega in splošnega zanimanja so deležne vse te številne proslave in prireditve, katerih’ se udeležujejo -tudi najvišji državni predstavniki. Brali in poslušali smo njihove izjave, ki vse poudarjajo silni pomen pravilne nravno zdrave, in solidne vzgojene otroka in resno opozarjajo starše in vzgojitelje. Ni namreč dovolj, da je otrok telesno skrbno negovan, dobro hranjen, da je lepo oblečen, da je poskrbljeno za njegovo omiko in oliko. Treba je več, treba je: negovati otrokovo dušo in duha, otroka je treba vzgajati in vzgo-jiti v dobrega človeka, v dobrega državljana, plemenitega in koristnega člana človeške družbe. Od dobro in pravilno vzgojene mladine lahko pričakujemo Srečno bodočnost.
Tega se zavedamo tudi mi Slovenci v Argentini. Mnogo se trudimo in delamo — starši in organizacije — da bi iz naše mladine vzgojili koristne člane naše slovenske in argentinske družbe in vse to, kar ustvarjamo in postavljamo, je njej namenjeno. Prav je zato in tudi za našo slovensko stvar koristno, da se tudi mi Slovenci v Argentini pridružimo praznovanju in proslavam v Mednarodnem letu otroka. Pod okriljem našega osrednjega društva Zedinjena Slovenija in njega šolskega odseka pripravlja — sporazumno in po dogovoru z vsemi krajevnimi slovenskimi Domovi — društvo 'Slovenska Pristava v Castelar-ju Vseslovenski dan otroka, ki bo v nedeljo 5. avgusta t. 1. Aa slovenski Pristavi v Castelarju. Za geslo tega lepega dneva so izbrali prireditelji svetopisemske besede „Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili“ Mt. 25, 40-41.
Na to celodnevno prireditev so vabljeni vsi slovenski otroci, da v spremstvu svojih staršev in učiteljev prežive na Pristavi svoj lep, veselja polni dan, ki ga bodo začeli po lepi slovenski navadi ob 11.30 s sv. mašo. Po maši bo skupno kosilo, ki so ga prireditelji poimenovali v mecensko kosilo, ker bo pripravljeno za 300 ljudi, ki so voljni za kosilo plačati 8.000 novih pesov. Poleg tega pa so že naprošeni in bodo še posebno dobri ljudje za poseben denarni dar. Komu v korist naj bo denarni presežek? Samo otrokom in sicer tistim iz družin, ki so zaradi nizkega zaslužka in velike draginje v takem gmotnem položaju, da svojih otrok ne bi mogli poslati na počitniško kolonijo v počitniški dom dr. Hanželiča v cordob-skih hribih. In teh ni malo.
Seveda bo na razpolago tudi ceneno kosilo za vse, ki ga bodo želeli, saj je to veseli praznik ne samo otrok, ampak tudi staršev. Maša in kosilo bosta ob vsakem vremenu.
Popoldanski program pripravlja prof. Tine Vivod. Bo zgolj zabavne narave. V „veselem mestecu1 se bodo zbrali o-troci k igram, veseli zabavi in ob koncu bodo zakurili kres in ob njem rajali in peli. Pogoščeni bodo s pecivom in sladkimi pijačami. Ves čas pa bodo v spremstvu učiteljev in njihovih pomočnic in pomočnikov. Če pa popoldansko vreme ne bo naklonjeno veseli prireditvi, bo preložena na nedeljo 12. avgusta ob 15. lri;
Tak bo naš „Vseslovenski dan otroka“! Na množično in veselo svidenje!
Fr. P.
le nastopajočim učencem, temveč tudi požrtvovalnemu učiteljskemu zboru, ki zna in zmore pripraviti šolarje do tako lepih nastopov, jih naučiti pravilne izgovarjave in petja. ÍRes se očetom in dedem od sreče taja' srce, ko gledajo in poslušajo svoje ljubljence že tako uspešno nastopati, peti in deklamirati pred zbranim občinstvom.
Pevski del tega programa je pripravila gdč. Anica Šemrov, ves ostali del pa seveda učiteljski zbor pod vodstvom Marjana Loboda in ge. Lenče Malovrh. Na koncu proslave je prej imenovani sklenil program, se zahvalil poslušav-cem za izraze priznanja, nato pa jih povabil na prigrizek pri pogrnjenih mizah. Tudi za to smo mu bili hvaležni.
J. V.
SAN MARTIN Liga žena-mati
Liga žena-mati je imela 19. junija sestanek, posvečen padlim domobrancem. ■Po molitvah za pokojne nam je govoril Stane Marinček. Zanimivo je obujal svoje spomine) na prvo dobo vaških straž in domobranstva, saj on je bil med prvimi, ki so se organizirano borili proti komunizmu. Za, njegovo prijaznost, da se je odzval našemu' povabilu, se mu prav lepo zahvaljujemo.
DAROVALI SO:
Za tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Anton Nose, Avstrija, 50 dolarjev; dr. Ludovik Puš, ZDA, 10 do*-larjev; ga. Martina Černič, Castelar,
10.000	pesov namesto šopka na grob ge. Angele Makovec; Ivan Hočevar, Gral. Rodríguez, 20 dolarjev ob 70-let-nici; Jože Markež, Carapachay, 22.000 pesov; gdč. Francka Židan, Villa Adelina, 10.000 pesov; Ivan Sušnik, Carapachay, 5.000 pesov. Vsem iskrena hvala!
Uprava Svobodne Slovenije
Stran 2
......m-
».m	'	''mmiu.ii »i uu '»lil» 'mm	JHii' «■■■! minim mui. »liji.. -.—■	.
AYATOLAH iioMELAi v nevarni liiRi MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
V nasprotju z napovedmi številnih opazovalcev komunisti do danes v Iranu še niso prevzeli oblasti v svoje roke. Sploh je težko reči z gotovostjo, kdo se je polastil -oblasti in tudi ni mogoče reči določno, kdo pravzaprav vlada državo. Morda ayatolah Homeini, morda kak odbor drugih veljakov, morda islamski revolucionarni odbori, ki niso jasno formirani. Gotovo je le, da ne vladajo komunisti in tudi ne predsednik vlade dr. Mehdi Bazargan.
Razmere so podobne neke vrste a-narhiji. Kot da bi odločal v položaju in zavesti brezizhodnosti, je ayatolah Ho-ítiérni poklical na pomoč Yaser Arafa-Vá', sefá Organizacije za osvoboditev Paleštirie (OLIP):' Ódkar sé je Homeini Wml'v Irán, jé v svojem ráynanjü ka-zál pré*serietljivo mésanico odločnosti in naivnosti. Zatrjuje, da se1 otepa nevar-iidsti, ki pretijo njegovi revoluciji, tako od islamskega marksizmi, kakor od 'si&ihke Tudéh/k'i 'se naslanja na Mo-sikvb. Briznara pá ' tudi, da Se zaveda SóVjetskih _ teženj, da Se Moskva vsidra v Iranu in da dobro pozna grožnje raz-riih organizacij.
Prav zato je presenetljivo, da ne u-vidi, da Yaser Arafat ni drugega kot sovjetski agent. Ni nikakega dvoma, da jé Homeini napravil enega najnevarnejših korakov za ohranitev neodvisno-
sti Irana s tem, da se je odločil uporabiti kot „svetovalce v zadevah varnosti“ člane teroristične organizacije OLP.
Kakšni ljudje so ti „svetovalci v zadevah varnosti“, ki jih je poslala OLP? Najprej so bili vsi brez izjeme izvež-bani v Sovjetski zvezi. Za enkrat pa Sovjeti ne vežbajo nikogar za to, da bi pomagal ohranjevati oblast kakemu demokratičnemu, svobodoljubnemu režimu. Edino v tem bi mogli služiti Homeiniju, da ga pouče, kako se vlada represivno. In to je tisto, kar on želi, čeprav ne za dosego tistega cilia, kakor ga imajo Sovjeti. Je pa to nevarna igra.
Vse kaže, da sta Palestince, ki so bili poslani v Iran, izbirala tiskovni tajnik sovjetskega poslaništva v Beirutu in prvi tajnik sovjetskega poslaništva v Bagdadu. Oba sta dobra poznavalca problemov na Srednjem vzhodu in dobro vesta kaj delata.
Ti „svetovalci“ so sovjetski ljudje. Robert Moss je nedavno zapisal o njih v Daily Telegraphu, da so Kubanci Srednjega vzhoda in nikakor ni mogoče računati z njihovo samostojnostjo: so sovjetski agenti. Prav gotovo jim ni na tem, da bi Iranu pomagali do samostojne vlade, ampak da utirajo pot Sovjetom.
R. P. S.
Nepričakovani razplet v Nikaragvi
Predsednik Nikaragve, 54-letni Anastasio Somoza Debayle je 17. t. m. odstopil in odšel v elcsil v Miami, ZDA, z blizu 70 bivšimi višjimi funkcionarji njegove vlade. Predsednik kongresa, član Spmozove liberalne stranke Francisco Urcuyo Malianes je prevzel predsedstvo republike v splošnem prepričanju, da ostane na tem mestu le za kratko dobo, to je dotlej, da izroči oblast revolucionarni vladi sandinistov. Presenetil pa je v svojem nastopnem govoru, ko je napovedal ,da namerava ostati na predsedniškem mestu do maja 1981, ko bi potekel mandat odstopivšemu Somozi. V svojem govoru je pozval sandiniste, da odložijo orožje. Novi poveljnik Na-
rodne straže, to je legalne vojske, pa je pozval vse edinice, naj nadaljujejo boj proti sandinistom. Poveljstvo teh je, razočarano nad govorom Urcuye, pozvalo gverilce, naj nadaljujejo hoj in zavzamejo glavno mesto Managvo.
Na pritisk ZDA, ki so grozile, da bodo Somozo izgnale iz Severne Amerike, je moral Urcuyo izročiti vlado sredinsko levičarski Revolucionarni hunti petih oseb in se zvečer umaknil v Gvatemalo. Nastalo je kaotično stanje. Narodna straža se je predala, mnogi častniki in letalci so zbežali v sosednje države. V trenutku, ko to poročamo, je stanje še nejasno.
Carter in pogonska sredstva
AMERIŠKA NEODVISNOST
Pretekli ponedeljek je ameriški predsednik Carter naslovil vsemu narodu govor, v katerem je nakazal glavne točke vladnega energetskega načrta, in zaprosil vse Amerikance, naj ga podpirajo v boju za ameriško energetsko neodvisnost.
V nastopu, ki so ga nekateri kritiki smatrali za „populističnega“ (da ne rečemo demagoškega), je napovedal, da bo ta „križarska vojna“ stala državo
140.000	milijonov dolarjev. „Nimam lahkih odgovorov,“ je dejal, in zagotovil, da gre v tem problemu za demokracijo in za „našo svobodo“. „Na tem bojnem polju se bomo skupaj borili, vi in jaz,
in bomo skupaj zmagali v energetski vojni.“
Carterjev načrt predvideva skrajno ostro varčevanje energetskih sil, zlasti petroleja. Kazni za prekrške bodo stroge po eni strani, po drugi pa bo vlada nudila vso zaslombo varčevalnim napravam in proučevanjem in iznajdbam za nove energetske vire. Načrtujejo po-spešer.je uporabe jedrne energije. Prav tako naj bi ob koncu tega. tisočletja 20% uporabljane energije bilo sončnega izvora.
Ob koncu je znova pozval vse dr-žavlajne v skupen boj za „svobodo in neodvisnost“.
V	IRAKU je nepričakovano odstopil predsednik Ahmad Hassan Al Bakr. Navedel je zdravstvene razloge. Vse predsedniške funkcije je zato preložil na generala Sadama Husseina, ki je najmočnejša osebnost v državi.
TUDI V INDIJI imajo vladno krizo.
* Tu je odstopil ministrski predsednik Mo-rarji Desai, star 83 let. A tu je politična kriza kaj huda. Množičen beg poslancev, ki odstopajo od vladne koalicije ima ne le političen, marveč tudi verski 'prizvok. Rešitev te krize je še neznanka.
V	MONTEVIDEO, Urugvaj, je u-mrla pesnica Juana de Ibarbourou. Svetovno znana, lirično navdahnjena, imenovana, „Juana de América“, je zapustila svet vsled srčnega napada v starosti 84 let.
HUDA NESREČA se je pripetila v Španiji. V velikem luksuznem hotelu v Zaragoza je izbruhnil požar, se neverjetno hitro razpasel in skoraj onemogočil reševalna dela. Vsled tega je bilo 84 . mrtvih in veliko število ranjenih.
NE SAMO V ZDA imajo energetsko krizo. Hudo trpe zanjo tudi v BraziTu. Tamošnja vlada je sklenila zamrzniti uvoz petroleja ih iskati nadomestna goriva in druge energetske vire na domačih tleh.
SKYLAB je končno padel. Kot so zadnje dni predvidevali, so njegovi o-stanki strmoglavili v Indijski ocean. Nekateri manjši deli so padli tudi nad Avstralsko celino. V Avstraliji so razne ponudbe nagrad povzročile pravi lov na Skylabove ostanke.
V	BOLIVIJI si oba glavna kandidata zadnjih predsedniških volitev, Siles Zuazo in Paz Estensoro, pripisujeta zmago in obtožujeta nasprotnika volilne goljufije, Vsekakor položaj Silesa Zuaza je še težji, kajti predel Santa Cruz de la Sierra se mu odločno upira. Prebivalstvo je tam oboroženo še iz prejšnjih bojev, in grozi z vstajo, če bi on postal predsednik. Seveda bi jtedaj lahko prišlo do ločitve, neodvisnosti, ali državljanske vojne. Oborožene sile, ki so volitve nadzirale, bodo imele mnogo dela, da zagotovijo miren prehod v demokracijo — če bo do tega prehoda sploh prišlo.
V	ITALIJI se nadaljujejo pogajanja za sestavo vlade. Craxi ima precej težav v svojih razgovorih, tako s krščansko demokracijo kot s komunisti. Vlada sicer optimizem, a to je za sestavo vlade še premalo,
apBKaBBBaaptaBaaBaBaaBjiaaaaBaaaBaaBctaaBBBaBaiiaBBBaBaB
Carterjev nagovor je povzročil različne odmeve. Med temi je mnogo kritik, ki mimo psiholoških ali političnih vidikov predsednikovega nastopa napovedujejo, da bo novi energetski načrt povzročil še večjo brezposelnost in hudo inflacijo. V nečem je Carter vsekakor imel prav: Ameriko čaka boj, težak boj energetske neodvisnosti. Vprašanje je, ali je ameriška razvajena družba še zmožna žrtev, ki so potrebne za končno zmago.
Gotovo zadnje čase politične opazovalce najbolj zanima in najbolj privlači precej premlevana snov vladnega političnega načrta. To je tudi razumljivo, saj somi najvišji predstavniki sedanje vojaške vlade nenehno podajajo izjave in s tem burijo časnikarsko domišljijo. A sredi tolikih izjav, opisovanja in domnevanja ponavadi bralci ne dobijo prave slike, nimajo pojma o času., ki ga načrt potrebuje, niti ne, za kaj pravzaprav gre.
Najprej je treba pomniti, da gre tu za Kraško vlado, ki pripravlja dolgoročno pot, da bi oblast predala v civilne roke, a tako, da bo ta oblast trdna in se vojski ne bo treba ponovno obračati proti ustavni vladi.
Priprava téga načrta bo počasna. Najprej se mora o njem •zediniti vojaška hunta, kajti v principu Obstaja troje načrtov: eden od suhozemske vojske, eden od mornarice, in še od letalstva. Ko se bi; hunta zedinila v enotni "c-r-mutacijí tega načrta, ga bo p asíala vladi, ki naj potom notranjega ministrstva sproži javno debato, obogati formulacijo tega načrta, ga bo poslala vladi, ki naj potom notranjega ministrstva sproži javno debato, obogati formulacijo načrta in jo, izpiljeno pošlje zakonodajni komisiji. Ta bo dokončno izdelala načrt in ga poslala predsedniku v odobritev Že kratek opis te poti nam kaže, da bo preteklo precej vode, predijo bo načrt uzakonjen in objavljen. 6e pa računamo na možne preložitve in zavlačevanja (spomnimo se zakona o sindikalnih organizacijah, ki še sedaj nj dokonnčo izdan), bomo imeli šele pravo predstavo dalekosežnosti tega postopka.
Da si malo predstavljamo, kakšen bo praktičen razvoj bodočega načrta, nam služijo izjave, kot jih je ta teden pred civilisti, ki delajo v vojaškem letalstvu, podal brigadir Graffigna. Tam je zlasti zatrjeval, da bo prestop iz sedanjega-vojaškega režima v civilno ustavnost začel najprej na občinski ravni, nato na provinciiski, in šele nato bo nastopil vsedržavni proces institucionalizaci-je. Zlasti pa je zatrjeval, da se sedanji proces ne sme končati odsekano, marveč postopoma. Preveč je namreč slabih iz--kušenj iz preteklosti, kako je padlo v vodo vse načrtovanje vojaških vlad spričo prehitrega prestopa v civilne režime.
Čeprav bo ta stvar trajala dolgo, vendar se vedno bolj pogosto pojavljajo bivše (in bodoče?) politične osebnosti, ki podajajo izjave in na ta ali oni način skušajo pritegniti pozornost javnosti. Zato je pač presenetila odločitev bivšega člana vojaške hunte, admirala Massera, ki je izjavil, da prehaja „v dobo molka“, z namenom, da ne bi v
IBBBBBBBaBBBaBBBBBBBaBBaaBBSaBBaBBBBBBBBBaBaBBSaaBBa
MEHIKANCI so imeli poslanske volitve, Uradna stranka PRI (Partido Revolucionario Institucionalizado — Institucionalizirana revolucionarna stranka) je prejela 69% glasov, in si zagotovila v zbornici 296 sedežev, od 300, ki jih zbornica ima.
Tine Debeljak
(95)
Med knjigami in revijami
Y ANE IVANOVIČ: DRUGO ZVONO (Nadaljevanje)
Tu vmes je zdaj Ivanovič vključil poglavje o vodstvu obeh gibanj, pojasnjuje skrivnost Titove osebnosti, katerega imej- se pojavi šele 1. 1942. Nje-govemr. vodstvu pripisuje odločnost, slogo in sposobnost. Mihajloviča pa pomanjkljivost, da ni imel odločnosti pri disciplini svojih podrejenih perifernih komandantov, ki so šli svoja pota v stikih z okupatorji, katerim ni nasprotoval, ker so mu služili za dokaz razširjenosti četništva. Tudi ni imel dovolj orožja in vojakov, da bi 'mogel pokazati svoje vojaške sposobnosti.
Nato govori o kolaboraciji, kar ni v bistveni zvezi s Thayerjevimi pogoji. Za Ivanoviča bi bil kolaboracionist samo tisti, ki je želel vzpostaviti v Evropi Hitlerjev „novi red“ pod dominacijo Nemcev. Tako je bilo vodstvo ustašev (ne vseh ustašev) ter nekaj „črnoru-menih“ Hrvatov. „O Slovencih in Hrvatih ne morem nič reči, ker mnogo njih strani ne poznam pobliže“ (92). „Toda milijone ljudi je bilo pri nas,“ pravi, „ki so iz taktičnih razlogov hoteli preživeti dobo, zato so — kot Angleži na otokih v La Manche -— sodelovali vsi, z. okupatorji na kakršenkoli način.“ Teh
ne šteje med kolaboracioniste.
Kako sodi obe gverili ?
Partizani so sodelovali z .Nemci do dneva njih napada na Rusijo, pozneje pa tudi posamezniki ali skupine po „odločitvi partije“. Tako omenja kot- resni-coj ki jo potrjuje Djilas, predloge vodstva partizanov za sodelovanje z Nem ci-1. 1943. četniki sp se tudi ,;ako-, modirali“ z okupatorji, da bi se oddahnili od bojev med seboj. To je bilo „taktično sodelovanje“ in ni mogoče reči, koliko je to sodelovanje obeh gveril koristilo sovražnikom. Za glave obeh voditeljv gveril so Nemci nagra-jali z isto ceno.
Pisec sam pa tu najde sedaj priložnost, da pove svoje msili kot človeka, ki je bil ves čas vojne na strani Angležev, ki so bili najmanj udeleženi pri kakršnihkoli sodelovanjih; namreč: „Čas je že, da se z obeh strani preneha z medsebojnimi očitki te vrste, kar bi bilo v javnem interesu vseh narodov Jugoslavije.“
Glede zavetja v Thayerjevtm smislu pa ugotavlja Ivanovič: Mihajlovič se je držal svojih trdnih zatočišč, ostajajoč neaktiven, ker ni pi.ejeiRal,	po-
moči od zaveznikov, za kar ima krivdo tudi jugoslovanski oddelek komande v Kairu, ki ni pošiljala poročila s terena merodajnim krogom v London. Parti-znani so pod silo ražmer, menjavali zavetja, prejemali podporo in končno celo varno zavetje pod britansko zaščito na Visu. Dobivajoč priznanje, so se lahko pripravljali na prevzem oblasti bolj kakor za borbo proti Nemcem.
Petdeset strani je posvetil Ivanovič razmerju zaveznikov zunaj države in njihovi pomoči. V prvi vrsti Britaniji. Tu opisuje, zakaj in kako je britanska pomoč prehajala od Mihajloviča na Tita, predvsem po letu 1943. Do tistega leta je veljalo za odnos zaveznikov do Jugoslavije splošno navodilo: pripravljati podzemno organizacijo za dan končnega obračuna, ki ga bodo določili zavezniki (100). Leta 1943 — po zmagi v Egiptu in pred Stalingradom — je Balkan prišel v splošno zavezniško strategijo. Zato je bilo treba imeti zavarovan Balkan. Zanimivo je' vprašanje nemških dizivij, ki jih je zadrževal Tito pred udarom na rusko fronto: od 8 do 25 pa tudi do 40! po različnih izjavah! Ivanovič smatra to število za močno pretirano, naslanja pa se na zgodovinarja Reubena Marhama, ameriškega šefa balkanskega oddelka PWD, ki se približuje nemški statistiki, navajajoč 12 divizij v Jugoslaviji. Ta tudi pripominja, da, hi te bile v. Jugoslaviji
tudi brez Titovega gibanja, zaradi zaščite Balkana pred zavezniško invazijo na to ozemlje, ker je tedaj smatral Hitler za najvažnejše, da „držimo Balkan“ i(i04). „Ni jih prikovala sem pari tizanska gverila, ampak potreba obrambe Balkana pred inzavijo“ (107). Glavno krivdo, ali pa „zaslugo“, za ta prenos britanske pomoči z Mihajloviča na Tita imajo osebno Churchill, pa njegovi odposlanci Deakin in posebno MacLean. Vlogo vsakega teh. posebej opisuje Ivanovič,. kakor jih je on osebno poznal — saj je bil z zadnjima celo v prijateljskih odnosih še iz dijaških let, po tudi po službenih zvezah — so naj zanimivejše strani v knjigi in najbolj pomembne. Nanje samo opozarjamo, ker jih pač ne moremo povzeti na ta odmerjen prostor. Posebno MacLean, ta osebni odposlanec Churchillov in „ambasador“ pri Titu med vojno, je deležen Ivano-vičeve kritike in obsodbe. Svoje so doprinesli tudi komunistom prijazni člani, ali celo pravi komunisti, ki so bili na visokih položajih v kairskem glavnem poveljstvu. Krajše se ozira na ameriško udeležbo pri balkanskih zadevah, ki so jih ZDA docela prepustile Britancem, kar jim šteje v veliko krivdo do nas. Sovjetska zveza se je zavzemala za lojalnost do kralja vse do Jalte 1945, dasi je storila jeseni 1944 vse, da je pomogla Titu do osvoboditve Beograda.
tem težkem narodnem trenutku s svojimi izjavami še bolj motil javnega mnenja. Dobro vemo, da je admirai Massera zadnje čase slovel zlasti zaradi svojih polemičnih izjav in kritičnih nastopov proti vladni politiki, zlasti pioti gospodarski in socialni. Splošno mnenje pa je tudi, da bi Massera mogel biti eden bodočih predsedniških kandidatov. Lahko postane predsednik tudi še za časa vojaških vlad, kajti generalu Videli, ko bo zaključil to drugo predsedniško dobo, bo sledil drug „upokojen vojak“...
Kar se tiče „sindikalne edinosti“, o čemer zadnje čase precej pišejo, moremo reči, da je vse skupaj v povojih. Argentinski sindikalizem, čeprav skoraj popolnoma peronistično usmerjen, ima toliko notranjih nasprotij, da' je kaj težko govoriti o edinosti. Zlasti še sedaj, ko je vlada proti tej edinosti. Poleg tega sindikalisti tudi niso enotni v tdm, kako naj nastopajo proti vladi zaradi gospodarSko-socialne politike in zaradi novega zakona o sindikalnih organizacijah, ki ga bo vlada vsak čas objavila.
Medtem ko so sindikalisti notranje ločeni, napovedujejo nove povišiee prevoznih sredstev. Vendar vlada na gospodarskem polju omejen optimizem, zlasti potem, ko se je razvedelo, da večina bančnih ustanov pripravlja delovne načrte za bodoče leto na temelju dejstva, da bo inflacija v veliki meri ponehala. Na kaj se opirajo za te domneve, ni znano, a to popolnoma sovpada z napovedmi vladne gospodarske ekipe, češ da bo leta 1980 videti uspeh borbe proti inflaciji.
Kar pa ljudi, zlasti po mestih, močno. skrbi, so nenehne ukinitve električnega toka. Odvadili so se že v prejšnjih časih tako običajnih „zatemnitev“. Sedaj pa domač energetski sistem kaj pogosto doživlja okvare, in ljudje se u-pravičeno hudujejo. Kaj drago plačujejo elektriko, pa je še uporabljati ne morejo, zlasti ne, kadar bi jo najbolj rabili. Naj več skrbi povzroča ta položaj med prebivalci stolpnic. Tukaj poslopja nimajo lastnih zasilnih energetskih naprav. Ni toka, ni dvigala; torej, marš po stopnicah v deseto ali dvajseto nadstropje.
In za konec še komentar o argentinski odprtosti. Znan je problem vietnamskih beguncev, ki so bežali izpod rdečega terorja, pa jih sedaj svet, kakor gobavce, podi iz kraja v kraj, in pušča, da potonejo, ali od lakote umirajo. Argentina je sklenila sprejeti 350 teh družin in jih naseliti v notranjosti države. Poleg tega je te dni potoval v Ženevo zunanji minister Washington Pastor, da tam uredi vse glede pomoči, ki jo Argentina namenja tem beguncem. Ko se ob tem spominjamo, kako je ta dežela sprejela tudi slovenske begunce po drugi svetovni vojni, moremo le s hvaležnostjo pomisliti na to, da bo Bog tildi to imel pred očmi, ko bo delil posebne milosti narodom sveta.
Bližnji vzhod nemiren
Spopadov sicer trenutno ni. Vojna vihra se je polegla, iri mirovna pogodba med Izraelom in Egiptom je vsaj za silo vrnila mirno življenje sicer tako razburkanemu Bližnjemu vzhodu.
A dosega pravega miru je še daleč. Preveč je problemov in odtenkov, da bi vse potekalo brez motenj. Eden velikih problemov pa je prav obstoj palestinskih ubežnikov, vojaško organiziranih v Organizacijo za, osvoboditev Palestine. Ti se nočejo in ne morejo sprijazniti z idejo obstoja izraelske države na ozemlju, ki je bilo prej njihovo. In. zato napenjajo vse sile, da bi dosegli • svoj cilj.
Pred dnevi se je nahajal na uradnem obisku v Avstriji šef te palestinske organizacije Yasser Arafat. Bil je deležen velikih pogostitev, uradno je bil sprejet pri Kreyskem, in končno se je skupaj s predsednikom in še z bivšim nemškim kanclerjem Brandtom udeležil tiskovne konference.
Brandt je sedanji predsednik socialistične internacionale, in je Arafatu obljubil vso pomoč, prav tako kot Kreisky. Seveda je Izrael takoj poklical svojega poslanika na Dunaju, da prouči kako in kaj.
A eden svojevrstnih zapletov arabskega problema je ta, da so palestinski ekstremisti znova zagrozili, da bodo dinamitirali petrolejske vrelce, če 0DA samo poskusijo z oboroženo intervencijo na Bližnjem vzhodu. To grožnja je grozna. iSaj ves svobodni svet odvisi od arabskega petroleja. Kaj bi bilo, če bi Arabci grožnjo uresničili?