1 g L 9 U B L 9 A N A 1 2 Štev. 13. 25* septembra 1932. tnjiga 12. 8IVLJENJE IN SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, meseCno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 Ur, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika In ostalo Inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan P o d r ž a j. — Izdaja za konsorcij: Adolf Ribnikar. Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezerâek. Vsi v Ljubljani. VSEBINA ŠT. 13.: Pomen radija za človeštvo. — Oblike vladavin v živalskih državah. •— Spor za Gran Chaco. — Pogubonosna energija v človeškem telesu. — Modre oči. — Roboti velemestnega podzemlja. — Kako ribe slišijo. — Kreda. — Jurčičev pisateljski vzornik. — Crnobog in Walter Scott. — Slike iz življenja in sveta. — Kanalizacija reke Sv. Lovrenca. — Valentin Katajev: Brezdelnik Edvard (nadaljevanje). — O čutu ravnovesja. — Moderno pohištvo. — Haag — mesto miru. — Zehanje in kihanje. — Zmuttski greben na Matterhornu. — Južni križ. — šah. — »Prijatelji« v zakonu. — Z sonetno jezero Lopnor. — Humor. »Prijatelji" v zakonu Cesto sporno vprašanje, zlasti v začetku zakona, pomenijo obojestranski prijatelji, ki se »vnašajo« v zakon. »Kako moreš imeti takšnega moža za prijatelja?« Ali »Kako moreš občevati s takšno osebo?« Porog in zasmeh se zlivata nad nesrečne žrtve. To odklanjanje temelji večinoma na nepriznani ljubosumnosti na skupnost, ki je človek sam ni bil deležen, ali na naivni oblast-nosti, ki noče dovoliti, da obvelja, kar je bilo. Odklonitev pa lahko temelji tudi v plemenitejšem vzroku, namreč v večjih zahtevah na okolico ljubljene osebe, tako da je razočaranje neizbežno. Gotovo, da bo stroga sodba včasih upravičena, toda nikoli je ne bi smeli izražati v obliki ostre odklonitve in vedno bi jo motali najprvo resno pretehtati. Ce pa gre za preprosto »neugajanje«, ki nam ga povzroča tretji, tedaj nam zapoveduje naravni čut taktno-sti, da zadržimo sodbo in pomislimo, da utegnemo drugemu človeku morda ukrasti kos mladosti iz njegovega življenja. Prijateljstva nastajajo večinoma v otroških letih ali v zgodnji mladosti nad doživljaji, ki tujim ljudem niso dostopni; tujec vidi človeka v sedanji obliki, ne ve, kako se je razvijal in odkriva lastnosti, ki jih prijatelj ni opazil. Prijatelji, ki ne ugajajo ženi Izkušnja uči, da uničuje zakon češče moška nego ženska prijateljstva, čeprav so moška v splošnem trdnejša. To tiči v bistvu ženske, ki ima tanjši čut za slabosti soljudi. Z razumnostjo, potrpežljivostjo in taktnostjo lahko žena mnogo doseže, ne da bi v drugu zbudila občutek, da ga vodi. Pri dobro uglašenih ljudeh bo že malo zanimanje enega zakonskega druga za tretjega človeka drugega spodbudilo k premišljevanju in pogostoma bo prijateljstvo zaspalo samo od sebe, Nekega dne bomo opazili, da nismo prijatelja videli že celo večnost, poiščemo ga in bomo odkrili v svoje presenečenje, da se nekdanja zaupnost noče več pojaviti. »To je zakon«, bomo pomislili resignirano in malo turobno — a spomin nam ostane nedotaknjen. Mladostni prijatelj žene Posebno poglavje sta »stara prijateljica« moža in »mladostni prijatelj« žene. Mož in prijatelj se bosta redko razumela, oboje-transko nezaupanj^ zavira medsebojno prisrčnost. Mož ne bo napram mladostnemu prijatelju nikoli popolnoma gotov. Toda nedolžnega občevanja ne bo nikoli oteževal, postavimo, da se sme izključiti — to zahteva udobnost. »Stara prijateljica« moža Mnogo kočljivejši je nasprotni primer. Poleg drugih odklonilnih motivov učinkuje tu še posebno tehten: da stoji ženska proti ženski. Neugodje je prva reakcija, žena si predstavlja drugo v prednosti, ker pozna ta moža dalj časa nego ona sama, ker je bila druga že leta njegova zaupnica in svetovalka in se ji je mož lahko prostodušno razkrival. Tudi nepotrjeni občutek, da ve druga mnogo o njej, da pozna verjetno tudi razvoj njenega ljubezenskega razmerja iz moževega pripovedovanja in da je moža prejela tako rekoč iz njenih rok, napolnjuje ženo z gnevom in ljubosumnostjo. Te občutke mora mož upoštevati, ker niso nenaravni. Z majhnimi opazkami, ki ne smejo izražati obžalovanja ali celo zavzemanja za prijateljico, utegne mož ženo pomiriti. Seveda јз treba največje previdnosti in vsestranske rahločutnosti, da se to razmerje v treh ne izobliči nerazveseljivo. (Nadaljevanje na predzadnji • tcanl). 8TEV. 13. LJUBLJANA, 25. SEPTEMBRA 1932. KNJIGA 12. Pomen radija za človeštvo Ogromno pozornost v znanstvenem svetu je vzbudila pred kratkim izišla knjiga čeških _ učenjakov Julija Stoklase in Jožefa Pënkave o »Biologiji radija in radioaktivnih elementov«. Knjiga je prva objava obsežnih raziskovanj Stoklase in njegovih sotrudnikov o tem, za vse človeštvo velevažnem problemu. Že pred 25 leti je Stoklasa izrazil misel, da utegne imeti radioaktivnost tako zvane biosfere, geosfere in hidrosfe-re, skratka vsega okolja v katerem se razvija življenje, odločilen vpliv na nastanek, razvoj, presnavljanje življenja in vobče na vse življenjske pojave. Njegova raziskavanja so dalje pokazala, da se med poglavitnimi radioaktivnimi elementi radij, uran in torij v prav malenkostnih množinah nakopičijo tudi v stanicah, bodisi človeškega, živalskega ali rastlinskega organizma, in sicer strogo v razmerju z radioaktivnostjo zraka oziroma vode in tal. Dognal je dalje, da bo treba v bodoče popolnoma drugače, izčrpneje upoštevati vlogo, ki pritiče alfa, beta in gama žarkom radioaktivnih snovi v posameznih biokemičnih procesih. Pomen radioaktivnih snovi v delovanju organskih stanic in posredno torej v celem organizmu se je doslej podcenjeval. Zlasti poudarja Stoklasa pomen beta in gama žarkov radioaktivnih snovi pri nastajanju novih rastlinskih gmot, zakaj njih velika dinamična energija vzajemno s svetlobnimi žarki močno podpira asimilacijo v zelenih rastlinskih stanicah. Na ta način se nam tudi v pravi luči odkriva pomen kalija v rastlinstvu. Le v znamenju radioaktivnih prvin bo človeštvo lahko izvojevalo zmago v boju za ohranitev človeškega rodu, zakaj le neomejena produkcija rastlinstva nam je v stanu ustvariti absolutno zanesljiv temelj, od katerega zavisi eksistenca množečega se človeštva. Velevažen je vpliv žarkov radioaktivnih snovi na stanice človeškega in živalskega organizma. Po njem se nam šele prav razkrivajo nekatere vitalne funkcije staničevja. Pri zadostni količini kisika pospešujejo alfa žarki intenzivne oksidacijske procese, beta in gama žarki pa podpirajo encimatične procese pri nastajanju organskih snovi in pri presnavljanju. Zdravilnost radije-vih žarkov je znana že odkar poznamo Prof. dr. STOKLASA radioaktivne snovi, ali po sodbi Stoklase njih zdravilnosti zdaj niti približno še ne umemo izkoristiti, ker šele prav malo poznamo njih učinek na organizem. Ko bo znanost o biologiji radioaktivnih elementov bolj napredovala, bo zelo zrastla tudi njih uporabnost v zdravstvene namene. V svojem delu navaja učenjak mnogo primerov, kako posegajo radioaktivne snovi v energe-tične in preosnovne procese organizma in po njegovi sodbi so bili žarki teh snovi tudi tisti činitelj, ki je po ohla-jenju naše zemlje, ko je bila radioaktivnost v prirodi izredno močna, sprožil v neorganski stanici tvorjenje organskih snovi: ogljikovodikov in beljakovine. Potemtakem bi bili radioaktivni elementi mrtvi stanici »vdihnili« življenje. Ze iz tega se vidi, kako obširno je znanstveno polje, ki ga je začel orati Stoklasa s svojimi sotrudniki. Njegova dognanja in drzne kombinacije utegnejo postati nedoglednega pomena, če se bo vsestransko potrdila njih pravilnost. Radioaktivni elementi predstavljajo vsekakor enega najvažnejših činiteljev v gospodarstvu narave. S tem je znanost nekam podzavestno že poprej računala, ali pred Stoklaso se noben učenjak ni lotil neposrednejšega proučevanja o delovanju teh tajinstvenih sil. Šele lani, na mednarodnem radiološkem kongresu v Parizu je Stoklasa s svojim predavanjem o radioaktivnih snoveh pokazal znanstvenemu svetu smer, v kateri se naj išče pot do skrivnosti radioaktivnosti, ki je ni jemati zgolj s strogo fizikalnih vidikov, ampak je dokaj globljega in bolj vsesplošnega značaja. Tisto njegovo predavanje je odvrnilo raziskovalce radioaktivnosti od tesnejšega delokroga, ki sta ga začrtala zakonca Curie in po pravici pravi predsednik ameriške »Standard Radium Corporation« prof. dr. J. van Wolkensten, da sta Curie in njegova žena Sklodovska sicer radij odkrila in preštudirala njega fizikalna in kemična svojstva, glavno odkritje v radioaktivnosti, nje pomen za temeljne življenjske procese pa je odkril in dokazal šele Stoklasa. Zaenkrat lahko pridobiva človeštvo le malo radija in drugih radioaktivnih snovi. Ali radioaktivnost okolja, v katerem živimo, je vseeno velika in bo lahko v velik blagoslov človeštvu, ka-* dar jo bomo do dna spoznali in prav obrnili v svoje potrebe. Oblike vladavin v živalskih državah človeštvu popolnoma neznane in si jih iz naše psihološke usmerjenosti tudi ne moremo pojasniti. Ako pogledamo n. pr. najpreprostejšo živalsko organizacijo, naselbino bo- MRAVLJA, vojak ustaljeno vedno isto, zelo smotreno organizacijo, ki ni podvržena nikakim možnostim izpremembe. živalske družabne organizacije so ustvarjene na temelju popolne podreditve posameznika koristim črede, jate ;n roja. Države, v katerih so združene živali, so zelo različne vrste ter obsegajo vse možne družabne oblike od male občine bobrov do velike socialne države čebel in mravelj. Naša miselnost si sličnih državnih tvorb ne more predstavljati brez državne sile in izvršne oblasti, živali pa vsega tega ne poznajo, kakor tudi pri njih ni središča, kjer bi bila osredotočena vsa državna in upravna moč. Pri živalih nahajamo monarhije brez monarha, ljudovlade brez parlamenta in anarhije brez individualizma, Take oblike so TERMIT, yojak olitični boji v človeški družbi se še danes neprestano sučejo okoli vprašanja državne in vladne oblike, tako da je mnogo narodov, ki so izkusili že vse mogoče izpremembe, pa še vedno iščejo novih boljših oblik. V živalskih državah, ki jih tvorijo črede kopitarjev in parkljarjev, jate ptic selivk in osobito roji čebel in mravelj pa nahajamo že iz pradavnine brov, vidimo, da vsa bobrovska vas gradi svoje jezove in prebivališča v skupnem delu. Za napravo jeza je treba izpodglodati določeno število dreves na tak način, da padejo drevesa v določeno smer. Iz teh dreves preglodajo bobri manjše hlode za jez. Spuščajo jih v vodo, presledke pa polnijo s prstjo in z apnencem, pri čemer računajo tudi z odtokom vode, da stoji voda nad jezom vedno v isti višini. Človek si takega dela ne more misliti brez načrta in brez gradbenega vodstva. Pri bobrih pa vkljub natančnemu opazovanju ni bilo mogoče odkriti »gradbenega vodstva« in vendar je bilo delo izvršeno ob skupnem trudu tako, da je vsak član občine storil svoj delež točno, vestno in zelo natančno. Vsaka posamezna žival pozna vsak del stavbe, tako da ni treba posebnih specialistov bodisi pri gradnji jezu ali pri gradnji gnezd nad njim. Zelo zanimive so tudi priložnostne organizacije tolščakov (pingvinov) v velike jate za časa valitve. Spomladi zapuste tolščaki v silnih množicah odprto morje in potujejo preko sneženih in lednih mas na celino, kjer imajo svoja običajna vališča. Na skalah in kamenju se parijo. Nato samec s kljunom pobere kamenček ter ga v znamenje svojih resnih namenov položi izvo-ljenki pred noge. Ta kamenček je temeljni kamen za gnezdo, ki ga zgradi samec, družica pa leže vanj dve jajci. Izraz, da samica sedi na jajcih za to vrsto ptic ni pravilen, kajti samica ves čas valitve stoji nad jajci in jih pokriva le z zadkom. Obenem pazi budno na jajca, kajti roparice so na preži za slastnim zalogajem. Iz prelepega filma Scottove odprave na južni tečaj poznamo te polarne kragulje in njih predrznost, videli smo na teh slikah pa tudi, kako tolščaki kradejo drug drugemu jajca iz gnezda, ako po krajši odsotnosti najdejo svoje gnezdo oropano. Ko sede samica na jajca, dobi samec dva tedna dopusta, da gre na morje in se izdatno nahrani. Med potovanjem na celino, parjenjem in gradnjo gnezda tolščaki namreč ničesar ne za-užijejo. Po preteku dopusta se samec vestno vrne in prevzame posel valitve. Zdaj se gre uboga samica nahranit v morje po skoro enomesečnem postu. Vrne se zopet čez 14 dni, ko so mladiči že na tem, da izlezejo iz lupine. Skupine samcev in samic, ki odhajajo na dopust, pa imajo zelo čuden običaj, preden se spuste y morje. Gnetejo in sti- skajo se na obrežju toliko časa, dokler se ne pririnejo prav na rob in dokler eden izmed njih ne izgubi ravnotežja in pade v morje. Zdaj gneča preneha in vse ptice radovedno opazujejo, kaj se bo zgodilo s padlim tovarišem. Ako se pokaže na površini in plava, tedaj gre za njim vsa jata, ako pa ga ni, je to znamenje, da morje tu ni varno in da preži na tolščake njihov nevarni sovražnik morski leopard, posebne vrste tjulenj. Ptice tedaj ne določijo žrtve same, marveč prepuste izbor »poizkus-nega kunca« naključju. Brž ko mladiča izlezeta iz jajca, skrbita roditelja družno za svoj naraščaj. Ko mladiča toliko doraseta, da jima oče in mati ne moreta več sproti dona-šati dovolj hrane, je to znamenje, da sta godna in starši jih puste, da mora mladina sama začeti samostojno življenje. Vendar pa družba še dalje skrbi za njihovo varnost. Nekoliko starejših tolščakov prevzame posel vzgojiteljev in varuhov, da ščiti podmladek pred pretečimi nevarnostmi. Pred vsem jib zaščitniki čuvajo pred pticami ropari-cami in pred nekaterimi starejšimi tolščaki, samci ali vdovci, ki skušajo iz zavisti ali ljubosumja pohabiti mladino. Pri tej smotreni ureditvi se moramo vprašati, kdo vrši pri tolščakih državno oblast. Treba je gledati, da re dopusti urede, da se določi dan za žrtev »poizkusnega kunca« in • da se imenujejo vzgojitelji mladeži. Kdo vse to ureja? Nobeno opazovanje ne odkrije te skrivnosti, jata tolščakov kar sama, brez pobude posameznika uredi vse te važne zadeve. še težja je rešitev tega vprašanja pri onih živalskih družinah! kjer je organizacija dela izvedena do najmanjše po- ČEBELA mere. Nekoliko čebel v takem primeru takoj prevzame posel pahljačev in s pe-rotmi toliko časa maha nad medom, dokler ne izhlapi odvisna voda. Tudi pri tem poslu je strogo odmerjeno število delavk, ki je večje ali manjše, kakršna je pač vsebina vode v medu. Kdo upravlja obrat v panju? Res da imajo čebele svojo kraljico matico, toda ta kraljica je samo strojček za leže-nje jajčec, pa še ta posel ji delavke skrbno odmerjajo in urejujejo. Kraljica je tedaj zelo podrejena oseba v državi Često se primeri, da mora roj skleniti kaj posebnega, n. pr. volitev nove matice, odhod roja iz panja, poboj trotov, priprave za zimo itd. ali o tem odloča ljudsko glasovanje, ali ima katera izmed čebel diktatorsko oblast, ali pa sklene vse to poslanska zbornica? Mravlje imajo še Ш1ј zamotano delitev dela. čebele samo nabirajo hrano, mravlje pa imajo nekakšno lastno izdelavo živil. Bavijo se s poljedelstvom in z živinorejo, često pa zaposlujejo v svojem obratu tudi sužnje sorodnih vrst ali sosednih mravljišč. Izvedeno imajo najstrožjo delitev dela. Delavski oddelki odhajajo na delo, drugi popravljajo in grade hišo, vojaki so na straži ob vhodih, nekaj njih je v rezervi, da so takoj nared, kadar se pokaže potreba. Često se dogaja, da pride med dvema sosednjima mravljiščema do vojne, največ zaradi preobljudenosti dotične okolice, ki dvema močnima družinama ne nudi dovolj hrane. Obe mravljišči spra- BOBER pri jed* TERMITISČE drobnosti, n. pr. čebelah in mravljah. V ulju ni opaziti mikake izvršne oblasti, pa se delo vkljub temu ne ustavi, marveč teče v najlepšem redu dalje. Ena skupina čebel pospravlja v panju in pazi na prineseni materijal, druga gradi satovje, tretja krmi naraščaj, četrta pa izleti na oglede, da najde dobro pašo, posebna skupina se zopet bavi samo z nabiranjem cvetnega soka in peloda na krajih, ki so jih odkrili raziskovalci. Za vsako delo je takoj na mestu neobhodno potrebno število delavk, niti ene več! Med mora vsebovati izvestno količino vode in čebele skrbe, da tudi po deževju, ko je cvetni sok močno zvo-denel, ta količina ne preseže dopustne vita na noge močne polke bojevnikov, pri čemer ima vsak narod možnost, da določa število vojakov, ker je vrsta posamezne ' mravlje istega mravljišča odvisna le od prehrane ličink. Na mesto delavk se v časih potrebe izvali enostavno več bojevnikov. Kdo določa, koliko delavk in koliko vojakov se naj izvali, kdo napove vojno, izdela bojni načrt in vodi boje? Najvišje razvito državno obliko nahajamo pri termitih. Razen živinoreje in poljedelstva imajo termiti tudi zelo razvito kemično obrt, smotreno izrabo menom brez oblasti, zato nam je uganka, kako da pri družabno živečih živalih vlada red brez poveljnika. Da pa se vsaj nekoliko približamo razumevanju državnega reda pri njih, moramo pred vsem najprej ostaviti naše individualistično stališče. Vsa živa bitja z njihovim dejanjem in nehanjem koncem koncev obeležujejo mogočni nagoni sa-moohrane in razširjenja vrste. Med tem ko je pri človeku in živalih višje vrste odločilna individualna rodbina, družabno živeče živali ne skrbe za ohranitev posameznih rodbin ali drugih ia- PINGVINI na otoku sv. Pavla odpadkov, njihov dom ima celo kurjavo in oskrbo z vodo. Termiti se dele v delavce, redarje in vojake. Kdo je njih organizator in poveljnik? Gotovo ne matica, ki je zazidana v tesni celici in ki samo je ter leže jajca. Kasta vojakov je brezspolna in slepa. Vojaki imajo ogromne čeljusti, oblasti pa nikake, saj se še sami hraniti ne znajo. Delavci jim pripravljajo hrano in jih krmijo. Ako je vojakov preveč", jih delavci enostavno pobijejo, kar se zgodi tudi matici, kadar opeša plodovitost njenega jajčnika. Državno silo tedaj izvajajo delavci, pri tem pa postopajo tako nesebično, da se njihova sila niti ne opazi. človek si ne more misliti države ali celo samo družbe z opredeljenim na- dividualnih skupin, marveč skrbe za ohranitev vrste v sklenjenih mnogoštevilnih družinah. Posameznik tu ne prihaja v poštev in vse njegovo delovanje je usmerjeno v dobrobit skupnosti. Pri družabno živečih žuželkah se vrsta ne širi po posameznikih, marveč se družina kot celota množi in vrsta se širi z odcepljanjem celih rojev od prvotne družine. Ker je vsako bitje take družine usmerjeno v korist celote in nasprot-stev zato ni nikakih, je organizacija razmeroma enostavna, vendar si družabnega življenja vkljub temu ne moremo misliti brez medsebojnega sporazumevanja. Vprašanje, kako se živali med seboj sporazumevajo, je najtežji problem živalske psihologije. Ako navajamo kot pojasnilo podedovanost, navado, posnemanje in nagon, s tem ypraâanja še nismo rešili. Vzemimo za primer naslednji nesporno ugotovljeni slučaj: V panj se je vtihotapila miš, da bi se posladkala z medom. Čebele so vsiljenko napadle in jo pikale toliko časa, da je poginila. Niso pa imele moči, da bi odstranile truplo, ki je pričelo gniti in grozilo ljudstvu z okužbo. Čebelice so si pomagale na ta način, da so mrtvo miš popolnoma zadelale z voskom in jo tako hermetično zaprle. To delo se je moralo izvršiti nedvomno po nekolikem premišljevanju in po medsebojnem sporazumu. Načina sporazumevanja znanost doslej še ni odkrila. Morda gre za jezik, morda za prenos misli, morda za kak drugi način — vse to je za človeka zavito še v gosto meglo in temo. Morda bo človek s časom le prišel na dno tej zanimivi skrivnosti. Spor za Oran Chaco oročila, ki javljajo, da je para-.Jj gvajska vlada odgovorila na zasedbo obmejne utrdbe Rojas _ Silva po bolivijskih četah s splošno mobilizacijo 7 letnikov državne brambe, dobe šele pravi pomen, ako jih precenimo v svitu številk o veličini obeh vojujočih držav in osobito o številu prebivalstva. Iz nedavne preteklosti smo navajeni, da pridajamo besedi vojna oni grozotni pomen, ki se nam je vtisnil globoko v spomin med orjaškim pobojem iz let svetovne vojne. Paragvajsko-boli-vijski spopad pa se bo gibal v zelo skromnih mejah, pa naj obe državi posvetita na bojišče vso svojo silo do zadnjega moža. Paragvajska republika ima pri svojih 800.000 prebivalcih le okoli 3000 mož stalne vojske, Bolivija pa drži stalno pod orožjem še kakih 500 mož več nego nje nasprotnica, dasi ima trikrat toliko prebivalstva. Paragvaj je s svojo površino 253.000 štirijaških km nekoliko večji nego naša kraljevina, na bolivijsko površino pa bi se dala naša Jugoslavija položiti šestkrat. Pri tem ogromnem obsegu pač ni mogoče misliti, da bi se bolivijsko-paragvajska vojna razvila do bogve kakšnih razmer, ker se obe vojski naravnost izgubita v ozemlju, za katerega se je razvnel ljuti spor. Vrhu vsega meri sporno ozemlje Gran Chaco dobrih 700.000 štirijaških km in je po pretežnem delu še neraziskano. »Veliko lovišče«, kar pomeni po naše Gran Chaco, pa ni samo predmet spora ned obema imenovanima državama, marveč si ga od nekdaj lasti tudi Argen- f IcfuiqvK o I/IV/^, 4 J -s» ■ o «k — 180 *>0 ptfovž { У tš-rV'Jj /—— ji*'". 1 « 4* % - -.-V—...../........J] S a /J-M* t..... * P? jf Copiapo CdtemÂr&a sanhaqo ASSOMPTION TZfïR.V DUCHACO { S Corric.nfe s Zemljevid SDornega ozemlja za GRAN CHACO » Pragozd v GRAN CHACU tina, ki doslej še ni aktivno posegla v spor. Zemljepisno se deli »Veliko lovišče« v Chaco Boreal, Chaco Central in Chaco Austral, t. j. v severni, srednji in južni del. Na njem prebivajo v glavnem razna še v prarodnem stanju živeča indijanska plemena, le argentinski del Chaca je obljuden deloma tudi z belimi naseljenci. Ako bi bile omenjene države dovolj gosto naseljene ter bi jim stiska velevala, da svojemu prebivalstvu preskrbe novih tal za naseljevanje, bi bil spor pač razumljiv. Tega glavnega razloga pa prepirajoče se republike nimajo in imajo svoje prste vmes gotovo posamezni kapitalisti, ki si medsebojno ospo-ravajo izkoriščanje prirodnih bogastev in ki hujskajo vročekrvno ljudstvo vseh treh držav na nesmiselne obmejne spopade, od katerih gotovo ni mogoče pričakovati končnoveljavne odločitve vprašanja. Edin umestni način bi bil, da še zainteresirane države dogovore za sporazumni postopek in si razdele ozemlje, ki dandanes ni niti podrobno raziskano in Vojujoče se države niti ne vedo, za kaj se prav za prav vojujejo. Tako sta v ospredju spora še vedno prazni besedi »prestiž in čast države«, za kar so lahko vnemljivi južnjaki posebno lahko dostopni. To velja posebno za Chaco Boreal, ki ga je prvič vsaj površno pregledala odprava učenjakov V letih 1925 in 1926. Kakor rečeno, je Paragvaj odredil splošno mobilizacijo proti Boliviji. To se je zgodilo že 1. avgusta, vendar bo preteklo še precej časa, preden bodo sovražne čete prišle v stik in preden se bodo mogle pomeriti na bojnem polju. Ves ta čas ne bo manjkalo pomirjevalnih posredovanj. Gvatemala je že ponudila svoje posredovanje, pridružila se ji bo tudi zveza ABC (— Argentina, Brazilija, Chile), tako da se je nadejati, da bo spor mirno rešen in da bo razburjenje poteklo, kakor mine vihar v kozarcu vode. Pogubonosna energija v človeškem telesu AmeriSki profesor Rahn je ugotovil, da izžareva človeško telo pogubonosne žarke in čeprav so njegova raziskavanja v tej smeri še v začetnem Stadiju, so vendar zbudila veliko pozornost, saj trdi profesor sam, da igra to izžarevanje precejšnjo vlogo pri raznem obolenju in razvoju bolezni. Kako jakost imajo ti žarki pri nekaterih ljudeh, se vidi že iz tega, da lahko izžarevanje prstov na roki posameznika uniči vse glji-vice velike porcije pekovske droži. Pri tem se je tudi pokazalo, da vpliva desna roka precej močneje kakor leva in to tudi pri levičarjih. Tudi naše oči izžarevajo škodljive žarke in nehote se spomnimo tu na tako zvan »hudi pogled« nekaterih ljudi, ki bo po prof. Rahnu v katerikoli zvezi s škodljivimi žarki. Vse izžarevanje pa ima svoj izvor prav za prav v naši krvi in slinah. Jasno je, da je učinek pogubonoenih žarkov popolnoma individualen; pri nekaterih ljudeh je večji, pri drugih zopet manjši, varira pa celo pri eni in isti osebi v različnih primerih. Fizikalna narava emanacij se še ni dala točno ugotoviti, vendar pa mislimo, da gre tu za neko posebno ultravioletno variacijo, ki ima nevidne žarke z manjšo valovno dolžino. Ker pa so ugotovili znanstveniki, da izžarevajo rastline prave ultravioletne Žarke, je to odkritje nedvomno prav senzacionalno, ker nam kaže neko interesantno razliko med človeSko in rastlinsko naravo. Človeško telo izžareva torej pogubonosne, škodljive, življenje uničujoče žarke, ki igrajo pri boleznih veliko vlogo, medtem ko pospešuje ln podpira rastlinsko izžarevanje organsko naravo in je zaradi tega njeni rasti potrebna Modre oči Iris, to je očesna šaremica ima namen uravnavati množimo svetlobe, ki naj prihaja v oko. Zaradi nekega barvila, ki se izloča v njej, je šare niča neprozorna in čim temnejše je barvilo, tem popolnejše opravlja svojo nalogo. Južnjaki imajo zaradi žarkega sonca večinoma temne oči. Izrazito modra barva šarenice, ki se opaža pri nekaterih novorojenčkih, pa ne izvira od barvila, marveč odtod, da barvila ravno manjka in modrikasti ton prihaja natanko kakor pri nebesni modrini od prav finih, v šarenici suspendiranih delcev gmote, ki intenzivno odbijajo samo modre žarke. Pravo barvilo se izvzemši pri zelo temno-okiih ljudeh izloči v šarenici šele kasneje in z«radi tega dobe otroci, ki. so se rodili z modrimi očmi, pozneje dostikrat rjave ali pa še temnejše oči. Mlade mačice imajo spočetka skoraj vse modro šarenico in dobe šele kasneje značilno zelene mačje oči. Roboti velemestnega podzemlja akor rasto velemesta, tako se širi tudi kanalska mreža pod njimi. To so pravcati veletoki, velikanski obokani predori, ki se cepijo v nešteto vej in rokavov, tekoči pod vsako ulico in uličico, zbirajoči meteorsko vodo in odpadke življenja, ki polje nad njimi. Mirno je v tistih temačnih globinah le kadar zadivja nad mestom nevihta, na-rasejo v besneče hudournike, odvajajoč iz-podnebno vodo, ki bi utegnila drugače povzročiti v mestu neizmerno škodo. Ce taki nalivi niso le premočni, bo kanalizaciji samo v prid, ker iz pere jo sesedlo nesnago. Kanali namreč utgnejo biti tudi nevarni, kakor so pokazale nekatere kanalske eksplozije v zadnjem času. Organski odpadki, ki se vse dajo na dnu zaradi prešibkega toka, se začno razkrajati, tvorijo se eksplozivni plini in če se kanali dovolj ne zračijo, se prav lahko zgodi, da se plini vnamejo In eksplodirajo. Tako nastajajo katastrofe. Cesto se tudi primeri, da začne v kanale pronicati svetilni plin iz počene plinske napeljav kar še poveča ne-varnot.. Po nekaterih mestih so kanali tudi tako urejeni, da se ob stenah polagajo električni kabli in druge napeljave. To so kaj nevarni sosedje in treba je vse previdnosti, da ne pride do nesreče. Pa tudi če se ne računa z najskrajnejšim, lahko postane kanalizacija zelo neprijetna za prebivalstvo. Strupeni plini si najdejo skozi razpoke v zemlji In zldinah pot v poslopja, kjer sicer komaj Stražni čoln na vožnji skozi kanale zaznavno kužijo zrak, ali sčasoma vendar lahko povzročijo veliko škode na zdravju in blagu. Zaradi tega se velika kanalska omrežja ne smejo puščati y nemar. To navidezno mrtvo podzemlje, v katerem imajo svoja bivališča samo podgane in po potrebi tudi brezdomci in razni zločinci, je hkrati tudi delovno torišče stotin delavcev, ki trajno nadzirajo, čistijo in popravljajo podzemske vodotoke. Uprava kanalizacij velikih meet razpolaga s celim vozovnim in plovnim parkom, s katerim se prevaža delavstvo In material. Kot primer robotanja najtežje vrste se zmerom navaja delo v rudnikih, toda delo v kanalih je še težje. V skrajno nezdravem zraku in večni mokroti se morajo pehati ti rudarji velemestnega podzemlja za borni vsakdanji kruh. Delavec z masko proti plinom Kako ribe slišijo Po poskusih, ki sta jih izvršila K. von Frisch in H. Stetter, je gotovo, da se ne. katere ribe dado navaditi na neke tone In da jih tudi slišijo; vaja v tem se izvršuje pri hranjenju in riba se navadi dotičnemu tonu po metodi pogojnega refleksa. Nastalo je vprašanje, kje imajo ribe sluh. Pri sesavcih je sedež sluha v tako zvanem Oortijevem organu, ki tiči v notranjem ušesu na mestu, katerega imenujemo polž. Tega organa pa ribe nimajo. Vendar ee je pokazalo, da ribe zaznavajo vsaj visoke in srednje tone z onimi deli labirinta, kjer se pri sesavcih razvije tako zvani polž. Globoke tone pa mora riba slišati kako drugače. Frisch sodi, da jih zaznava kar s kožo v podobi finega drhtenja; potemtakem jih otipa kakor slepci, ki imajo občutljivejši tip. N I I \ o rudnino brez dvoma pozna vsakdo, ako ne drugače pa vsaj po bolj ali manj prijetnih spo-JL minih na šolsko dobo. Ako pa koga vprašamo, kako se pridobiva ta uporabna rudnina, priča naših prvih korakov v učenost abecede, bomo težko dobili pravilen odgovor. Večina ljudi misli, da se kreda izdeluje v tvornici za barve, kar pa nikakor ni pravilno. Kreda je čisto navaden apnenec in se tudi pridobiva iz apnemv Seveda je to posebne vrste apnenec, ne pretrd in ne premehak, da se ž njim lahko piše po črni deski. Ležišča tega apnenca so prav za prav redka, zato se pridobiva kreda le na nekaterih krajih naše zemlje. Nahajamo ga v večjih množinah v južnem delu Britanije, ob severni obali Francije, na belgijskem in zapadno nemčlier. obrežju. Največja ležišča pa so vsekakor na otoku Rujani, kjer so tudi prilike za pridobivanje in izkoriščanje tako ugodne, da Kreda otok v tem pogledu skoraj izkiju-aonopol. Rujana, nem. Riigen, je otok Baltskem morju, znan po slovitem Svetovitovem svetišču, ki so ga pred davnimi vekovi zažgali Danci in uničili cvetočo slovansko omiko. Prebivalci otoka so danes trdi Nemci, le krajevna imena Sassnitz, Zirkow, Krakow, Granitz, Presnitz, Lieschow in sto drugih pričajo, kakega plemena so bili prvotni prebivalci. Otok Rujana je skoro ena sama ogromna krednata skala. Njene strmo padajoče, bleščeče bele stene, ki so jih spravili na dan butajoči valovi morja, so znamenita prirodna lepota in privlačnost za tujce. Ta ležišča nudijo dovolj materijala za proizvajanje krede, kar je ena izmed glavnih industrij na otoku. Sirovo kredo lomijo v rudnikih in jo prevažajo v stope, kjer se zdrobi v kred-ni prah. Obenem se očisti tujih primesi ter zalije z vodo, da nastane tk. zv. RUDNIŠKE NAPRAVE ZA KREDO se v ničemer ne razlikujejo od sličnih naprav v drugih rudniških podjetjih Mikroskopski prerez koščka ŠOLSKE KREDE: a) foraminifere, b) briozeje, c) kokolitl je desetkrat manjše od najmanjšega praška. Telesce sestoji iz neskončno majhne polževe lupinice, v kateri prebiva drobčkana kapljica prasluze. Sluza prodira skozi luknjice in se opira na apnenčaste iglice, nastavljene ob lupini v obliki sončnih žarkov, tako da ima živalca podobo sonca v vencu žarkov. V eni kapljici morske vode živi po 10 Pogače STOLČENE KREDE se sušijo na velikih policah kredno mleko. Gosta tekočina teče po žlebovih v ogromne kadi, kjer se kreda strdi v nekako testo. Z lopatami režejo testo v ploščate pogače, ki se potem suše v velikanskih lopah. Posušene pogače se razžagajo v primerne kose in s tem je izdelovanje šolske krede v glavnem zaključeno. Za industrijske svrhe pa se posušena kreda še enkrat zmelje v fin prah, ki se rabi za izdelavo barv, z,a čiščenje in glajenje kovin; kemična industrija ga uporablja za nevtralizacijo kislin, pri pridobivanju skrobovega. sladkorja in ogljikove kisline. Kreda sestoji po 98% iz ogljikovo kislega apna, ostanek pa tvori nekoliko ogljikovokisle magnezije, kremenčeve ilovice in manjših delcev različnega kamenja. Daleko zanimivejša nego kemični sestav krede pa je njena razčlenitev po mineraloški strani. Ako opazujemo košček krede pod drobnogledom, se nam odpre prezanimiva knjiga čudežev morskega dna. Pravi muzej majčkenih lupin in ogrodij silno majhnih, deloma že izumrlih morskih živalic. Pri vsaki potezi s kredo razmažemo na stotine majhnih okamenelih živalic. Krednih živalic poznajo učenjaki na tisoče. Nekateri profesorji so si nadeli za svojo življenjsko nalogo, da zbirajo te živalce, jim določajo vrsto, jih opisujejo in jim nadevajo čudna imena, ki nepoučenemu človeku prav ničesar ne povedo: globige-rine, orbuline, foraminifere, briozoje, ostrakode, kokolitoforide, rabdolite itd. Med temi malimi živalcami so najvažnejše foraminifere. Mislimo si telesce, ki forâminifer, v enem litru pa jih je že na milijone. Hranijo se z bakterijami in s tem čistijo morje, ki bi bilo brez njih gnila in smrdeča luža. Opravljajo tedaj zelo važen posel razkuževalcev morske vode. Kadar foraminifera pogine, pade njena lupinica na dno morja. Kaka fantastična količina lupinic je bila potrebna, da so se iž njih zgradile ogromne kredne skale na Rujani in drugod po svetu ! Priroda je opremila kredne živalce z izredno raznolikostjo oblik. Pri nekaterih ima lupina podobo klina in je razdeljena na celice, ki so nanizane izmenično v dveh vrstah, pri drugih so zopet celice razvrščene v obliki svedra ali vijaka. Razen teh je najti v kredi še ostanke lupin in okostij raznovrstnih morskih živali: zvezde, ježka itd. Posebno zanimiv je polžek Nautilus, ki je nekak vzorec za našo podmornico. Ako hoče polžek na površino, se izplazi iz lupine in v notranjosti napravi prazen prostor. S tem je postal lažji in vodni pritisk ga žene kvišku; če se pa hoče potopiti, pa zopet s telescem napolni vso hišico in se pogreza na dno. Nemogoče je našteti vso množico živalic, ki nam jih pokaže drobnogled v kredi, kaj šele da bi jih opisovali Kar pa je še bolj čudovito, je neverjetna razširjenost krednih živalic. Večji del morskega dna je pokrit ž njihovimi ostanki in na tvorbi naših kopnih tal, ki so po večini nekdanje morsko dno, imajo njihove lupinice odličen delež. Kredna živalca je nesporno za tvorbo kopne zemlje eden izmed najvažnejših činite-ljev. Nje delo se vrši neprestano tudi v naših dneh in lahko rečemo, da živimo v kredni dobi, kakršna je bila ona, ko je na kopnini zazelenelo prvo listnato drevje in so s pozornice življenja izginili zadnji dinozavri. Geologi so to dobo krstili za kredno dobo, ki v prenešenem pomenu še danes traja, ker so neumorni graditelji še vedno na delu z isto mar ljivostjo. Jurčičev pisateljski vzornik ■ i a mesec 21. je minilo sto let od-I i kar je zatisnil oči eden največjih j romanopiscev romantične dobe, angleški pripovednik Walter A JL I Scott, mož, ki je dal s svojim »Starinarjem« pobudo za pisateljevanje Josipu Jurčiču. Scott je bil, kakor pove že njegovo ime, škotskega porekla. Njegov oče je bil advokat in je sina, ki je bil že od mladosti ponosen na s-'oje prednike v škotski zgodovini, poslal na High School v Edinburgh ter na Grammar School v Kels. V teh dveh krajih, zlasti v Kelsu, se je zbudil v dečku močan čut za romantiko. Občudoval je naravo, obiskoval razvaline gradov in se navduševal za fantastične motive v književnosti. Poleg tega pa je marljivo študiral in se pripravljaj na pravniški poklic. Po daljši praksi pri škotskih sodiščih je bil imenovan za šerifa v Selkirshireu, pozneje pa za tajnika sodišča v Edinburghu. Ta služba, ki je bila sama na sebi lahka in gmotno donosna, mu je dovoljevala mnogo prostega časa, ki ga je Scott s pridom uporabljal za negovanje književnosti. 2e 1805. po velikanskem uspehu svojega prvega večjega dela »The Lay of the Last Min-strel« je sklenil Scott z založnikom Ballan-tyneom pogodbo, ki ga je napravila za solastnika podjetja ter mu zasigurala tretjino čistega dobička. V to podjetje je naložil pisatelj vse svoje premoženje. In zdaj se je začela cvetoča doba Scottovega književnega dela. Vsak dan je vstal že ob petih zjutraj, pozimi je sam zakuril ogenj v kaminu ter od šestih naprej sedel za pisalno mizo, z enciklopedičnimi deli, ki so mu rabila za študij, v polkrogu pred sabo in s psom-ljubljencem, ki mu je delal družbo, za svojim hrbtom. Tako je delal redno tri do štiri ure, potem se je zbrala družina k zajtrku, ki je trajal navadno eno uro, nakar se je vrnil pisatelj zopet k svojemu delu, pri katerem je ostal do poldneva, nakar si je privoščil uro ježe. Pisateljevanje mu je donašalo lepe dohodke, katere je povečaval tudi njegov službeni položaj. Kmalu je dosegla njegova blaginja tak višek, da si je mogel kupiti posestvo blizu Ashestiela ob Tweedu, kjer je iz starega samostana ustvaril graščino Abbotsford. Do 1. 1825. so pela kladiva in krampi, graščina pa je le polagoma rasla iz tal. Ko je bila zgradba dovršena, si je Scott globoko oddahnil. Dosegel je cilj, ki je že davno stremel po njem. Toda ni sonca 'brez sence — v dobi, ko je bil Scott v zenitu blaginje in sile, se je pojavila na obzorju Byronova pesniška zvezda, ki je grozila zatemneti Scottovo jasnino. To je Scott takoj spoznal, zato je dal slovo verzu in začel kultivirati roman v nevezani besedi. Tedajci pa se je pojavila druga neprijetna disonamca: velika založništva Hurst, Robinson in Ballantyne je zadel polom in Scott je izgubil vse, kar je bil naložil v to podjetje. In ker je calo-žil vse kar je imel, je ostal praznih rok. Vendar so bili upniki z njim ne rahločutni, ampak taktni. Pustili so mu graščino Abbotsford v zameno za vse ostalo. In Scott, poštenjak, ki po tedanjem angleškem zakonu sicer ni bil primoran jamčiti za primanjkljaj propadlega založništva, se je zavezal plačati 120.000 funtov. Vse svoje pisateljske moči je vpregal v službo svojega poštenja, a v tej naporni vlaki je naposled opešal in jo plačal s svojim življenjem. Izčrpal se je bil tako globoko, da mu niti zdravljenje v Napoliju ni moglo več pomagati. Zaželel si je, da bi vsaj umrl v domovini in odpotoval tja. 21. septembra 1832 je zatisnil oči v Abbotsfordu. Pokopali so ga v dryburški opatiji poleg kosti njegovih prednikov. WALTER SCOTT Walter Scott je s svojimi epi ln romani angleškemu povprečnemu čitatelju odprl svet, ki si ga je ta tako silno želel: svet srednjeveške preteklosti in polne romantične življenjske sile. Vendar je njegovo delo pogrešalo tiste strastnosti, s katero se je bil že zasidral v čitateljskih dušah lord Byron. Kakor Balzac pri Francozih, je Scott za Angleže zgradil v kratki dobi 18 let gvoj svet iz škotske in angleške zgodovine, škotskega humorja, škotske pokrajine, narodne pesmi in ljudoznanstva. škotski zgodovini in jakobitskim vstajam je odmeril v svojih delih velik prostor. V tem okvirju je ustvaril junake dneva, ki so morali či-tateljem prirasti k srcu. Imel je vrlino, da velikih junakov zgodovine ni silil v ospredje, marveč jih je puščal zadaj v polusenci. A nič manjša ni bila njegova napaka — slikanje junakov samo od zunaj. Ker je slikal tipe ter se je ogibal indlvidualiziranja, je Carlyle skoval o njem krilatico, da je Shakespeare upodabljal svoje junake iz srca ven, Scott pa je slikal samo - jih lr^žo in jim ni nikoli prišel do srca. V ostalem pa je bil močan fabulist in je risal resnič- nost značajev. To mu je ohranilo veljavo še do današnjega dne, ko zanimajo čitatelje čisto druge snovi kakor jih je obdeloval Scott y svojih romanih. črnobog In Walter Scott Walter Scott omenja v svojem zgodovinskem romanu »Ivanhoe«, ki je izšel leta 1820., šestkrat slovanskega Črnoboga (on ga piše »Zernebock«) kot anglosaškega boga. V 24. poglavju kliče stara Ulrika-Urfrida: »Zli demon C. naj me raztrga, če zapustim tole celico!« V 27. pogl. pravi ista starka: »Bolje bi bilo, če bi se obrnila do Vodana, Herte in č., do Miste in Skogule, božanstev naših še nekrščenlh pradedov« (t. j. Anglosasov), Ista oseba pravi v 30. pogl.: »Mista, Sko-gula in č., božanstva starodavnih S a s o v, — duhovniki jim pravijo zdaj hudiči — naj zavzamejo moje mesto ob tvoji smrtni postelji!« V 31. pogl. poje Urfrida neko »bojno pesem, kakršno so nekdaj peli še poganski Saši na bojišču«; v 10. verzu so besede: »Črnobog kliče.« — V 42. poglavju pravi Scott sam: »— da ne bi črnobog iztegnil svojih krempljev po Athelstanovem truplu«. — V istem pogl. vzklika Athel- , stane: »Č. se je moral polastiti mojega gradu, ko sem bil daleč.« — Dejanje romana se sicer dogaja leta 1193.-4., ko so bili Anglosasi že kakih 600 let kristjani; toda spomin nekdanjih poganskih bogov še ni bil povsem izbrisan. Ali kako se da razložiti, da je zašel polabski črnobog med germanske bogove in se omenja poleg Vodana in Herte in bojnih valkir Miste in Skogule? Helmold, kronist 12. stoletja, prvi omenja črnoboga in to izrečno kot slovansko božanstvo. A nekateri drugi pisatelji so se izražali o tem bogu tako dvoumno, da je nastala zmešnjava v Scottovi glavi. Saxo Grammaticus in Thietmar iz Merseburga sta pisala o bogovih sev.-zahodnih Slovanov in Sašo v brez točnega razločevanja. Albert Krantz govori o slov. bogoslužju v knjigi »Vandalia & S a x o n i a« (Vandali = Wenden, Slovani) ; naslov je najbrž marsikoga zmotil, da je imel slov. kulte za saske. Leta 1800. je objavil grof J. Potočki knjigo »Voyage dans la Saxe basse«; tu govori tudi o slovanskem bogočastju na Dol. Saškem ln tudi o Črnobogu. In ker se govori o črnobogu v knjigah o saski deželi, je napravil Scott iz njega saskega ali anglosaškega boga I. KoStiâl. Levo zgoraj: V Meauxu so odkrili o etmci bitke na Mami krasen spomenik, k poklonile Franciji ameriške Zedinjene di ■ Spodaj: Zadnji hribolazci letošnje se z ' sredi: Pariški astronomi opazujejo zad mrk — Desno zgoraj: Panamski preki игот Gatun, posnet iz zraka med vožnje roplo-vu »Los Angeles«. Prekop je ogroži nskih plazovih in se je bati, da bodo mora i tega v njem popolnoma ustaviti promet »daj: Asuncion, ' prestolnica južnoamerii lblike Paragvaj, ki je v konfliktu z I aradi Gran Chaca KANADA ONTARIO NISSJPIMÇk WBU£yiï& MIAQAftA STCLAI Kanalizacija reke Sv. Lovrenca ndustrija in gospodarska moč Severne Amerike se je nani» zala okoli petih velikih jezer. ___To so: Superior, Michigan, iuron, Erie in Ontario, ki tvorijo me» jo med Zedinjemmi državami in Kanado ter predstavljajo po svoji prometni vrednosti pravo severno ame» riško Sredozemsko morje. Na obalah teh jezer so v zadnjih sto letih pognali silni industrijski in trgovski centri Chicago, Duluth, Détroit, Cleveland, [Buffallo, Toronto, katerih imena po» so jih vedno bolj širili, poglabljali m popravljali, da se ladje izognejo močni struji vode, ki onemogoča v tem delu Sv. Lovrenca plovbo. Najvažnejša ovi» ra so pa silni slapovi Niagare, ki veže jezeri Ontario in Erie. Tu se nadmor» ska višina pri komaj 45 km dolgi progi spremeni za celih 100 m. Tudi tukaj je bil že davno izkopan prekop, znan pod imenom Wellandski kanal, ki so ga pred kratkim popravili ter poglo» bili za skoraj 10 metrov in ki s po» močjo svojih ogromnih splovnic dvi» QUEBEC 'Sf-"4""""**'^ ČORNVVAl CHICAQO PtôAVQ menijo jeklo, premog, les in avtom o» bile. Promet na teh jezerih presega onega v Sredozemju. Zato je naravno, da je človek, čim je civiliziral te kraje, težil z vsemi sredstvi za tem, da temu Sredozemju odpre izhod na brezkonč« na pota Oceana. Jezera so sicer že po naravi zvezana med seboj z vodnimi strugami in od» tok na morje oskrbuje mogočno vo» dovje reke Sv. Lovrenca. Toda reka Sv. Lovrenca in velika jezera ne tvo« rijo enovite plovne mreže, ker je na» rava razsekala ta bidrografski sistem v več ločenih delov. Zapadni človek se je, čim se je dobro utrdil tukaj, spustil v borbo s sovražno naravo. Od jNlontreala do Ontarijskega jezera sov sto letih izkopali sedem prekopôv, kl gne v 8 urah ladje iz jezera Ontario na jezero Erie. Med jezerom Erie in Huron so Američani kanalizirali reko St. Clair, a med Huronom in Zgornjim jezerom je ori mestecu Sault St. Marie na amerišk' in kanadski strani izkopan ro en prekop. Tako je bila stopnjema izgrajena kakih 3500 km dolga vodna pot, ki vodi iz Atlantskega oceana do Zgor» njega jezera. Že 1. 1888 je neka ladja plula iz Liverpoola naravnost v Chi» cago in 1. 1891 so odpremili 35.000 hI žita brez prekrcanja iz Dulutha v Li» verpool. Toda med tem ko je reka Sv. Lovrenca plovna do Montreala tudi za največje ladje, so gornji pre» kopi tako plitvi, da onemogočajo plovbo večjim ladjam, ki segajo do P NOVA /L ZBf^UA R.IMOV6ICI {. ST.30HN IMOKTRE/ «g 8 m v globino. Tako dela pomanjklji» vost prekopov ravno tako oviro plovbi kot slapovi in brzice, ki so jih prekopi obšli. Že 1. 1909 se je zato pojavil načrt, za gradnjo današnjim gospodarskim potrebam Kanade in Severne Amerike odgovarjajoče vodne ceste Saint*Lau» rent Waterway, ki bi omogočala tudi pokril vse stroške, ki bi jih gradba za» ntevala. Prekop bi tekel od Comwalla na« prej ves čas po kanadskih tleh. Od Cornwalla do Ontarijskega jezera tvori reka Sv. Lovrenca mejo med Ka» nado in Zedinjenimi državami, ki je bila s pogodbo leta 1871 internacio» nalizirana. Na jezerih Ontario, Er'e, canada Ч u E BEC največjim trgovskim ladjam dostop do Dulutha in Port Arthurja. Silno podjetje bi veljalo ogromno vsoto 800 milijonov dolarjev in bi bilo gospodar» sko združeno z velikansko proizvod« njo pogonske sile. Politično bi bi! pre* kop deloma kanadski, kjer pa tvori mejo med Kanado in Zedinjenimi dr» žavami, bi bil mednaroden. Po dolgoletnih pogajanjih se je se» daj zastopnikom Zedinjenih držav in Kanade na osebno prizadevanje ame» riškega predsednika Hoovra in kanad» skega predsednika Bennetta posrečilo doseči sporazum, ki realizira ta stari sen severnoameriškega gospodarstva. Ameriška in kanadska komisija sta soglasno ugotovili, da je tehnično mo« goče izpeljati od morja do Zgornjega jezera 9 metrov globoko plovno vodno pot Ta globočina bi omogočala 54% ameriške mornarice in 88 odstotkom vsega brodovja, ki prihaja v kanadske luke vožnjo po novem prekopu. Na> rodni gospodarji obeh držav pa raču» najo, da bi promet na tej vodni poti Huron in Superior pa teče meja po sredini vodne gladine tako, da jih deli v dve skoro enaki polovici. V poročilu posebnega odbora, ki ga je kanadska vlada imenovala v svrho proučevanja načrta, se je svojčas pred» lagalo, naj bi Zedinjene države izvr» šile na svoj račun vsa kanalizacijska, poglobitvena in izboljševalna dela od jezera Erie do jezera Superior, med tem ko bi Kanada prevzela del od Nia» Îarskih slapov do izliva veletoka Sv. ovrenca v morje, s prekopom Wel» landom vred. Ravnokar sklenjena po» godba se opira na te predloge. Pred» videna so pa tudi naknadna dela, ki jih v predlogu kanadske koncesije ni, med temi izgraditev po enega prekopa na kanadski in ameriški strani med Gorn» wallom in Ontarijskim jezerom. Kljub velikemu pomenu, ki ga ima zgraditev nove vodne poti za ameriški »Middle West« — srednji zapad — in tako zvane prerijske pokrajine Kanade Saskatchewan, Manitoba in Alberta, je novi načrt naletel na dokaj nasprot» stevl Prenapeti kanadski nacionalisti bi rajši videli prekoti, ki teče ves čas po kanadskih tleh, kar bi bilo mogoče doseči, če bi se zvezala reka Ottawa in jezero Nipissing z zalivom Sv. Ju» rija. To bi bila tudi najkrajša pot od reke Sv. Lovrenca do Gornjega je« zera. Nekateri Američani pa zopet nienijo, da bi za njihove svthe popol» noma zadostoval že sedanji prekop, ki veže jezero Ontario z veliko reko Hudsonom. Proti načrtu so se pa pred vsem kot en mož dvignili kanadski Francozi, ki močno prevladujejo v vzhodni kanadski proyinci Quebec. Boje se, da bi jim novi načrt ne vzel sedanje blaginje. Njihove luke ob dolnjem toku reke Sv. Lovrenca so živele od ogromnega prometa, ki se je tukaj vršil zaradi prekladanja blaga z manjših ladij, ki so prispele iz jezer po kanalih na prekomorske ladje, ki so prihajale in odhajale na Ocean. Ouebec bi verjetno z izgraditvijo no« ve kanalizacije izgubil svoj prednostni položaj, ker se bo z boljšo plovbo pre» neslo gospodarsko težišče proti zapadu v kanadski Toronto, glavno postojan» ko kanadskega anglosaštva. Manj resen je odpor nekih krogov v Zedinjenih državah, ker bi Amerika s poglobitvijo vodne poti od Gornjega jezera do reke Sv. Lovrenca mnogo pridobila. 2e leta je iskal ameriški srednji zapad izhod po reki na morje. Celo na Mississippi so že mislili, če» prav je »oče veletokov« zaradi vsako» letnih silnih poplav tako nazanesljiv, da se z njim ne more računati kot s stalno prometno potjo. Vprašanje vodnih sil je dvignilo tudi v Kanadi precej hrupa. Predvideva se, da se bo dalo na celem toku zajeti ka* kih 3 milijone konjskih sil in Ameri» čani mogoče niso na tej pogonski sili nič manj interesirani, kot na prometni poti sami. Posebno Francozi v Que» becu so glasni s svojimi protesti, češ, NIAGARSKI SLAPOVI pozimi « da pomeni prepuščanje cenene pogon« ske sile ameriškemu konkurentu zločin na domovini. Njih protesti pa ne naj» dejo odmeva, ker je ministrski pred» sednik Bennett trdno odločen izvesti kanalizacijski načrt. Ce prezremo vse lokalne interesne spore, pomeni zgraditev velikega pre» kopa, ki vodi na tisoče kilometrov v ameriško celino, gotovo nov napredek v razvoju svetovne trgovine in gospo» darstva. Izvozni promet ogromnega industrijskega in agrarnega ozemlja Zedinjenih držav in Kanade, ki oklepa velika severnoameriška jezera, zlasti izvoz silnih količin žita, ki jih Kanada vsako leto vrze na svetovni trg, bo z zgraditvijo novega prekopa močno olajšan. Tako stopa novo delo vredno ob stran dosedaj svetovno znanih imen bueza m Paname. —sj—, Valentin Katajevi Brezdelnik Edvard .(Nadaljevanje) Vesela zgodba iz težkih dni NT jegova visoka postava, mračna ! morilska vnanjost, kapljica pod J nosom in platnene hlače, vse --L to je na dame napravilo brez dvoma globok vtis. Med tem ko je raz-vezoval prevezo, sopel skozi nos in z vescim očesom ogledoval pohištvo, sta se mladi ženski vpili vanj s svojimi majhnimi očesci, polnimi babjevernega strahu. Ena izmed njih, skromno počesana debeluška z rožnatimi ušesci, podobna veliki punčki z nanosnikom, je pomivala posodo, druga pa je pri štedilniku žarela nalik lilastim in belim koščkom plesne obleke. Imela je zagorele, gole roke in razpuščene lase, vsa njena vnanjost pa je izražala komplicirano čuvstvo prvega zbližanja, ponosa, sreče, skromnosti in nežnosti, ki je z gotovostjo pričala, da jo je moči smatrati za srečno lirikovo družico. Lirik sam je sedel v kotu v naslanjaču, obdanem od vseh strani z množico raznolikih reči. Tu je bila toaletna mizica v čistem, kakor naškrobanem kri-nohnčku iz katuna, šivalni stroj, zave-sice, krožniki z angleškimi glavicami iz mavca, stoli, omare, površnik na obesa hnku, kristalčki, stekleničke, žagice m progasti klobučevinasti obodi, razmetani in lomljeni v zrcalih. Na sredi je godla sinja, razbita kronica primusa in zategadelj, zaradi nikljaste postelje m splošne, prenatrpanosti, je bila soba podobna kolesarski delavnici. »O bog! Koliko reči! Koliko reči!« je pomislil romantik. »V sto letih ne bi mogel vsega tega prodati. To ni kakor tisti piškavi veveričji ovratnik.« Bil je predstavljen sestrama. Ker se je odvadil svetskih manir, je bil izprva sila neroden. Sopenje skozi nos, navada, za katero je sicer komaj vedel in je vobce m opazil, ga je tokrat zmedla in ga silila, da se je držal kolikor moči veličastno m hkratu neprisiljeno. V obupu je segel po mračnem patosu, se oddahnil po vsaki frazi, razdraženo lagal o svo- HSizPo0rSvUčkmPerdjo in ° stM Med tem pa je bila kava gotova in to dejstvo je uravnalo ravnotežje in položilo trdne temelje trdnemu prijateljstvu. Po kavi sta moža prižgala cigarete ki ÎVS? I"3 d°bila na k-te. Simočka je sedla k svojemu liriku na divan, po- knt s povoščenim platnom, in oba sta : dolgo napol ležala, zavita v višnjev ko-tobar tobačnega dima. Večerilo se je Okna so posinela. Edvard je sedel v globokem naslanjaču, iztegnil suhe noge proti peci in rdeči, lesketajoči se ogenj-cki so se odražali v njegovih očeh. Starejša sestra Lida je strugala ponev Bi- li. FREYTAG: Vhod v pristan la je gospodinja v sobi. Potem je prižgala bencinsko svetilko, štirje svetli, jezički so vzplamteli nad tanko cevjo, vtaknjeno v zamašek gorčične škatlice. Vso sobo je prepletla tanka, temnozelena pajčevina. Miši so pričele škrabljati. Iz kuhinje je vel leden pL. Romantik je sedel pol ure, potem pa je nehote vstal: kar nič se mu ni hotelo iti na ulico, v temo in mraz. Niso ga zadrževali. Samo Lidočka je prihitela za njim v predsobje in mu vtaknila v žep zavoj cigaret. »Dajte mi roko«, je dejal Edvara. Podala mu je roko, ki jo je romantik nerodno obliznil. »Do svidenja, pa še kaj pridite!« je zaklicala in se iztegovala čez ograjo nad stopnicami. »Hvala, grofica!« je bruhnilo iz romantika. 6. Edja, ostanite, Edja, ne počenjajte neumnosti... Naslednji dan je romantik spet prišel. Tokrat je prinesel hrbet dunajskega atola Dejal je: »Evo, še eno smrečico. Kurivo, veste .. .« Tokrat je bil gladko obrit in zelo ljubezniv. Nenavadno šaljiv je bil, norčeval se je, Čital stihe, rikal in streljal a slino vsenaokrog, pripovedoval zabavne zgodbe in oponašal ptice. Od časa do Časa so se njegove sive oči zamišljeno ustavile na raznih predmetih in tedaj je bilo videti, da mu roji po glavi neka velika, glavna misel. Pili so kavo, kadili in sedeli pri bencinski luči. Romantik je s sivimi očmi gledal Lido in to debelušasto, rožnato dekletce z na-nosnikom, resno in otožno, ki ji je nad toaletno mizico visel portret pokojnega moža, — to dekletce je z materinsko nežnostjo gledalo lačnega poeta, mu dajalo cigarete in mu prišilo gumb na površnik. Bolj ko se je bližal večer, tem bolj se je slabšalo romantikovo zdravje. Najprej je pričel kašljati. Potem je izjavil, da ima vročino. Potem se je prijel za glavo in umolknil. Na vsa vprašanja je samo mukal. Potem je pogledal okrog s svojimi svinčenimi, trpečimi očmi in zahteval aspirina. Čez pet minut je lahno vstal, opotekaje se napravil dva koraka in izjavil, da odhaja. Pričeli so mu prigovarjati, naj ne počenja takih neumnosti. On pa je trmasto oblačil površnik. »Starina!« je dejal lirik. »Ti si znorel! Ostani tu čez noč. Bomo že kako naredili.« »Neumnost! Nočem vam biti v napoto.« »Edja, kaj vendar mislite, oetanite,« je dejala Simočka. »Ne, ne, grem... Bom že kako prišel. Čeprav se bom najbrže spotoma kje sesedel.« »Edja, ostanite, Edja, ne počenjajte neumnosti!« ga je prosila Lida in ga vlekla za prazni rokav njegovega napol oblečenega suknjiča. »Ne, ne! Pod nobenim pogojem ne ostanem! Zaman me prosite. Sicer pa, kam me boste deli?« Pregovorili so ga. Obljubili so mu, da mu za omaro posteljejo na treh stolih. Ko je tako ostal, je romantik mahoma postal veselejši in kar nekam bolje se je počutil. Dolgo so se še pomenkovali, potem pa so se pričeli počasi odpravljati spat. Lirik in njegova družica sta legla na divan. Ta je bil zvest prijatelj, ki je nedavno tega nesel na sebi sladko težo njunega zbližanja. Lida je legla na svojo, za enega človeka preširoko postelj, katere prožna žimnica se je še prav dobro spominjala precejšnje teže vojaškega zdravnika. Ugasili so luč. Vsak se je malce sramoval pred drugim in tako so se pričeli slačiti. Slišati je bilo padec sezutih čevljev, šelest jopic in šum teles, ki so se zavijala v odejo. Potem je nastopila tišina in v tej tišini in temi so še dolgo kakor neslišni metulji prhutali, se širili tisti, komaj slišni zvoki poljubov in objemov, ki zmerom obdajajo sen prvih ljubavnih noči. Lida se je dolgo premetavala po svojem preširokem ležišču in žimnica je s svojim peresjem ironično pozvanjala in škripala pod njo. Edvard je za omaro grobo ropotal s stoli in godrnjal: . »Preklicana postelj .. л Peč je ugasnila. Februarske noči ni hotelo biti konec. Vsako minuto je bilo v sobi hladneje. Sinja svetloba je zalila sobo, polno šuma in vsakojakih predmetov. Najtopleje je bilo liriku in njegovi družici. Drugi dan se je lirik proti poldnevu zbudil in ugledal čuden, ganljiv prizor. Edvard je mirno smrčal na široki doktorski postelji, tesno zavit v višnjevo prešito odejo. Lide ni bilo; videti je bilo, da je odšla v službo. »Vstani, vstani!« je ves osupnjen zakričal lirik. »Kako si pa ti prišel sem, starina ?« »Mi?« je zagodrnjal Edvard in se obrnil. »Kaj pa je? Ali smo že pili kavo ?« NEPRESTOPNA MREŽA ELEKTRIČNIH 2ARKOV. Vhode v trezorje in druge važne prehode, ki so posebno privlačni za vlomilce in tihotapce, skušajo v najnovejšem času zavarovati z neprestopno mrežo električnih žarkov, ki se niti ne vidijo niti ne čutijo, a vendar zanesljivo izdajo vsakega nepoklicanega gosta. Na obeh straneh prehoda se montira vrsta kovinskih zrcal, s katerih se v križajočem se pramenu odbija žarek prav kratkih električnih valov, ki jih izžarja posebna naprava (na sliki levo zgoraj) nad zrcali: Ko preteče žarek vsa zrcala, se odbije v svetlobno- • električno celico »električno oko«, ki daje tok za alarmske zvonce In druge signalne naprave. Ce se vrine v mrežo električnih žarkov kako telo tako, da se žarek le na enem samem mestu prekine, se v tistem trenutku spn>-žijo signalne naprave, ki opozore čuvaje ali neposredno policijsko postajo, da je nekdo prekoračil prehod. Na ta način se zlikovec izda, ne da bi slutil, da mu je nevarnost že za petami. > - »Kako si prišel sem, te vprašam? Vstani, dvanajst je že!« »Čemu pa tako vpiješ ? Kaj pa prav za prav je ? Lidočka je v službi, jaz sem se pa preselil v njeno postelj. N-ne ra-zu-mem.« »Vstani ! Saj vendar ne misliš vse življenje ostati tu?« Edvard je z negotovostjo zazehal. To se ve, vse življenje ne misli ostati tu, zdajle bi pa še rad malce poležal. Prav slabo se še počuti. Najbrže ima vročino in prosi, naj ga puste pri miru. Za zdaj. Potem bodo pa že videli. Lirik se je pričel molče oblačiti. Kavo, ki jo je Simočka skuhala, so morali Edvardu prinesti v postelj. Potem je zahteval knjige. Dali so mu knjige. Nato se je Simočka odpravila na trg, da proda rjuho, ki je bila ravno na vrsti, da bi lahko nakrmila lirika z obedom. Lirik je pograbil svinčnik, Edvard je čital. Ob štirih se je Lida vrnila. Bila je vsa rožnata in v zadregi je škilila. Najprej je pogledala na svojo postelj. »Edinjka,« je dejala, »vi ste se že zbudili. Vam je udobno?« »Kakor ribi pod ledom.« »Ali hočete, da vam skuham kašo?« Edvard se je namrdnil. -»Veste,« je izpregovoril, »veste, kaša je sicer prav dobra reč, toda jaz imam tako bolezen: ne morem jesti tekočih jedi. Organično.« »Kaj pa jeste?« >Brinzo*),« je kratko odvrnil Edvard. »Brinze pa nimam. V trgovino bi morala iti ponjo.« *) ukrajinska jed. »Pa pojdite, Lidočka.« Edvard, ta stari ubijalec, je napravil milo grimaso, ki naj bi pričala o razvajenem otroku in pomoledoval: »Edja noče kaše, Edja bi rad brinzo.« Lida si je poslušno nadela temno, vezeno ruto in šla v trgovino. Lirik in Si-močka sta se spogledala. Edvard je hladnokrvno čital. Pri obedu so vsi dolgo molčali. Končno je Simočka, ki od začudenja vobče ni mogla več zatisniti oči, tiho, toda odločno dejala Lidi: »Lida, kaj to pomeni?« Lida ni nič odgovorila. Edvard je čital. . . 7. AlitudinaLidotakokričiš? Ni treba še posebej povedati, da se je od tega dne dalje Edvard prav lepo udomačil in v gostoljubna tla zasadil solidne korenine. Prve tri dni vobče ni zapustil doktor-jeve postelje, od jutra do noči. je čital romane Stanjukoviča in odložil knjigo le med jedjo. Sam sebi je povračal prejšnje izgube. Na koncu četrtega dne je planila v sobo suha dama z bledim licem ptičjega profila. Z nenehoma mežikajočim oče-scem je naglo pbiskala Edvarda in hitro izpregovorila v tistem klepetavem, pu-ranjem jeziku, v katerem govore matere v našem mestu. »Edja, ti si tu, Edja? Čemu si tu? Čemu te že tretji dan ni domov? Kaj to pomeni? Prav gotovo nisi še nič jedel? Ali ti tu dajo kaj jesti?« Gospa Tačkina je s strokovnjaškim pogledom premerila sobo in se ustavila na Lidi. Čemu se njene oči niso ustavile na Simočki? čemu se niso ustavile na liriku? Dober nos je imela ta stara mama. »Ali dajete Edji mleko? Edjo morate pitati. Bolan človek je. Kaj je danes jedel?« »Brinzo,« je boječe odvrnila Lida. Gospa Tačkina se je malce pomirila, pa vendar godrnjaje pripomnila. »Mleka torej ni pil? Zanj je potrebno mleko. Edja, ti moraš piti mleko. Glej, prinesla sem ti mleka, Edja!« Iz rjavega mufa je privlekla steklenico zelenega mleka. »Zate sem ga prinesla, Edja Nikomur ga ne daj. To se ve, vsak bi rad pil mleko. Edja, ti dobri dečko, tvoji tova- -riši zmerom izrabljajo tvojo dobroto. Poslednjo srajco bi dal s sebe. Toda te- ga mleka le nikomur ne daj. To mleko je samo zate. Slišiš?« In gospa Tačkina je strogo pogledala Lido. »Zapomnite si, da to mleko mora piti samo Edja Slišite!« »Slišim«, je ubogljivo odgovorila Lida. »Uh, mama, sit sem te!« je srdito zakričal Edvard. »Glej ga, kako se je razjezil, kdo bi si mislil,« je laskavo dejala Edjina mati. »Ali tudi na Lido tako kričiš? He-he!« ч Za slovo je pobožala Lido po licu. »Kako ste mladostna! Le pazite na Edjo. Edja je bolehen. Prav tak je, kakor je bil njegov pokojni oče.« Nato sta se Edjina mati in Lida poljubili. To je bil zgodovinski trenutek. Tako se je pričelo družinsko življenje mojega .prijatelja Edvarda Tačkina, prvega mojstra južno-ruske romantične šole, učenca Arturja Rembauda, potepuha, lenuha in pustolovca 8. Lidusja, kicja, pusti službo! On si je vtepel v glavo in vztrajal pri svojem. Po vsej sili je hotel, da naj pusti službo. To se ve, nič ni zahteval in tudi ukazoval ni. V tem pogledu je bil izpočetka sila previden. Prosil je. Svoje sive, herojske oči je odvračal od strani Stevensona in prosil. Končno pa je svojo družico laskavo tlesknil po tolstem bedru in skrivil v nasmešek svoja velika brezzoba usta (prav za prav je imel izbit en sam prednji zob, toda na prvi pogled ni mogel nihče ugotoviti: ali ima vobče 1» en zob ali mu le eden manjka). Dejal je: »Lidusja, kicja, dekletce... Pusti službo!« »Kaj pa misliš, Edinjka?« je prestrašeno vzkliknila Lida in s svojimi črnimi očmi poškilila skozi nanosnik. »Kaj bova pa potem jedla? Saj bova od gladu umrla.« »Lidusja! Opica! Nu, prosim te. Ne bova propadla.« »Pa vendar, Edinjka! Kar sam pomisli! Saj si vendar pameten.« Toda Edvard Tačkin ni bil človek, ki bi ga mogla ženska pregovoriti. On je krepko sopel. »Vse sem že premislil.« Pri tem je vlekel težko družico na svoja suha kolena, jo laskavo žgečkal za ušesom in govoril: (Dalje). O čutu ravnovesja si smo se že vozili na vrtiljaku in smo pri tem lahko opazovali, da se nas je lotevala šibkejša _ ali močnejša omotica. Odkod ta pojav? Rešitev te uganke tiči v svojevrstnem organu, ki je pri vseh vretenčarjih enako dobro razvit in ki je v zvezi z notranjim delom ušes. Ta organ sestoji pri človeku iz treh polkrogov, ki stoje na skupni kožnati vrečici približno pravokotno drug na drugem v vseh treh prostornih smereh in vsebujejo v svoji votli notranjosti neko tekočino, tako zvano endolimfo. če se vrtimo delj časa v krogu in se hipoma ustavimo, sili en-dolimfa po zakonu vztrajnosti še naprej, pritisk tega toka draži določene živčne stanice, ki vodijo dražljaj v možgane, kjer učinkuje vznemirjenje živčnega sistema včasih tako močno, da se utegnemo celo onesvestiti. Slika navedenega statičnega organa nam kaže na koncih njegovih lokov posebne otekline. Tu je sedež »šestega čuta«, tu se uravnava čut ravnovesja. Večini ljudi se bo videlo samo ob sebi umevno, da vemo natančno celo z zaprtimi očmi ali med plavanjem, ko se ne dotikamo zemlje, kakšno lego zavze- Shema za ponazoritev delovanja STATIČNEGA ORGANA (Riba v dveh različnih plavalnih legah). O = glavna os telesa, S = smer težnosti, St = statolit Loki ob NOTRANJEM UŠESU KROKODILA. 1. Notranje uho. 2. Loki ma naše telo v prostoru. Ta občutek, ki pa ni prav nič samo ob sebi umeven, izvira iz dotičnega organa. Če je ta poškodovan, utegnejo nastopiti najhujše motnje. Ker imamo dve ušesi, imamo, tudi dvojico čutil га ravnovesje. A med tem ko sluh ne trpi, če je eden izmed obeh statičnih organov pokvarjen, sta si ta dva razdelila svoje naloge tako, da drug brez drugega ne delujeta več normalno. Če žabi odstranimo levi organ je n. pr. še sposobna skočiti, toda v zraku se redno obrne na levo stran in pade skoraj na hrbet: žaba je izgubila čut za orientacijo v prostoru. Izgubila bi ga popolnoma, če bi ji izrezali tudi desni organ. Statične organe nahajamo z nekaterimi izjemami pri vseh živalih, samo da nastopajo kot samostojne tvorbe na najrazličnejših delih telesa, kjer se slu-hovni organ še ni razvil. Zgrajeni so vsi po istem preprostem in umnem načelu: Votlina, ki je tapecirana s plastjo za pritisk skrajno občutljivih živčnih stanic, vsebuje eno ali več trdnih telesc, ki obdržijo pri vsakem gibu živali svojo lego spodaj, kakor veleva zakon težnosti. Ker se pa lega organa pri različnih gibih živali izpreminja, pritiskajo ta telesca na različna mesta živčne plasti in orientirajo tako možgane o pravi legi v prostoru. Ta telesca ali statoliti, kakor se imenujejo z znanstvenim izrazom, so večinoma izločine živalskega telesa, v nekaterih primerih — pri rakih — pa jih nadomeščajo zrnca peska, ki si jih žival ob levitvah sama polaga v odprte jamice svojega čutila za ravnovesje. Ta posebnost raka je fiziologa Kreidla pripravila do genialnega eksperimenta. Raka, ki se je baš levil, je imel na tleh iz železnih izpilkov, tako da si je morala živalta zrn ca* položiti v statični organ, če je sedaj približeval raku magnet z različnih strani, ga je lahko postavil v poljubno lego, ker so se železna zrnca v organu obračala proti magnetu in varala râka v njegovem čutu za normalno navpično lego. Ta poskus nam je prav bistveno pojasnil značaj in pomen vseh takšnih organov. Zanimivo je vedeti, kako si je pomagala narava v primerih, kjer žival nima posebnega organa za ravnotežje (to so seveda najbolj nizko razvite živalske vrste, pred vsem takšne, ki žive v vodi). Pri teh živalih je svetloba, ki prihaja od zgoraj, tisti kažipot, ki posreduje orientacijo v prostoru. To so dokazali s poskusom, pri katerem so akvarij s takšnimi živalmi obsevali od spodaj, živali so se obrnile in plavale na hrbtu. * ČLOVEK IN DOM. Moderno pohištvo Staro pohištvo je tudi preizkušeno pohištvo. Dovolj časa smo imeli, ogledati si ga temeljito od vseh plati, tako da natančno poznamo vse njegove posebnosti in napake in že kar čutimo, kako se mora postaviti, da pride prav do veljave. AU zdaj smo se kar nanagloma znašli sredi novih idej in oblik, da se včasi že v lastnem stanovanju več ne spoznamo. Kakšni kontrasti nas dražijo od vseh strani! Pretirana udobnost se druži s puritansko preprostostjo. Ce sedeš na strogi, hladni jekleni stol, se ti kar sa- ma od sebe vsiljuje pokončna, stilizimna drža egiptske mumije. Kaj bo res treba v bodoče zmerom tako sedeti? AU pa obratno: kako bo gospodinja krpala nogavice na stolu z daleč nazaj nagnjenim naslonjalom, ki bolj vabi k počitku nego na delo? Ne na tem, ne na onem nekaj ne more biti prav. To-le novo pohiâtvo bo treba šele preskusiti, da ne bomo slepo nasedali njega svojevoljBosti. Treba bo, da si bomo počasi privzgojili pravi čut in mere za moderno opremo. Vzemimo za primer moderno coucho, ki je zaradi svoje tisočere porabnoeti že zelo pri- ljubljena v vseh stanovanjih. Za v spalnico coucha nikoli ni dovolj široka, če jo hočemo porabiti kot zofo pri čajni mizi, je pa že treba paziti na bolj ozko obliko in preskrbeti nekaj blazin, da se lahko človek kam nasloni, ker je drugače sedenje nekakšno tiho mučeništvo, zlasti za gosta, ki ne more biti tako brezobziren, da bi še noge potegnil s seboj na sedalo za oporo. spozna, bo pa gotovo izbral prav tisto, kar ne odgovarja njegovi potrebi. Torej še enkrat: nizki stolci, ki so sami po sebi prav udobni, so prav tako kakor nizke mize absolutno neprimerni za obedo-vanje. Bodo naj le kratka vmesna postajališča v dnevnem krogotoku. Pa še nekaj, kar velja glede stanovanjske opreme za velike prilike, mora še Kdor na splošno zagovarja moderno pohištvo, se navdušuje tudi za nizke mize, ki ustvarjajo neko intimno razpoloženje, do-čim ob starih, žirafasto visokih ploščah na rahitičnih nogah, kar nobene udobnosti več ne najde. Toda ta predsodek ne sme zapeljati človeka, da bi pri nizki mizi, kjer se venomer s koleni zadeva ob ploščo, tudi obedoval, ker se bo kaj kmalu naveličal prenašati vsak grižljaj po tako dolgi poti s krožnika do ust, ko mu razen tega tudi nobena vir-tuoznost ne pomaga, da ne bi stresel nekaj jedi v naročje namestu v usta. Pri nizki mizi, se prijetno čita in pogovarja, tudi v družbi je prijetnejše tako, zmerom pa le ni pripravna, kakor je videti. Za človeka brez fanatičnega navdušenja za modernizem utegnejo biti velika muka tudi nekateri moderni stoli. Na visokih ple-tencih brez naslonjal ume spretno balanci-rati samo treniran športnik, stol za čitanje, s premakljivim naslonjalom zahteva graci-oznosti in gibčnosti elegantne dive, jekleni stol pa stvarnosti skozi in skozi modernega človeka. Nesrečni zanešenec za vse moderno, ki se y vsej tej izberi še prav ne veljati za majhne potrebe. Če si imovita gospa A. opremi stanovanje po najmodernejših načelih, vse v gladkih, ravnih oblikah, ne ravna samo iz potrebie, iz preudarka, da se tako pohištvo hitreje opravi in očisti, marveč ker jo pač mika modernost. Tem bolj pa bi morala po takih oblikah stremeti skromna, na deset strani zaposlena gospa B., ki še zdaj potrati cele ure na dan za čiščenje nepotrebne skrotovičene drobnarije. Moderno gladko pohištvo so vendar rodile potrebe malih, drugod zaposlenih ljudi, za katere še posebno velja, da je čas zlato, ki ga je škoda zapravljati z neplodnim delom v stanovanju. Samo velike preudarnosti je treba pri nakupovanju, da si nabaviš samo tisto, kar ti res koristi, ker nikakor ne velja tolikanj zlorabljena krilatica, da je vse moderno obenem t'"*t praktično. IN U F0T0VAN7A Haa? — mesto miru Čeprav mirovna tovarna v Haagu ne obratuje zmerom tako, kakor bi bilo želeti, se vendar izplača obiskati ta kraj, ker slovi mesto za eno najlepših v Evropi. Holandska je v obče prav lepa in slikovita dežela, kjer se složno družita preprostost in imovitost. Veliki trgovski in industrijski mesti ter pristanišči Amsterdam in Rotterdam nudita obiskovalcem mnogo zanimivega, ali vendar sta samo kozmopolitski mesti, kakor nešteto drugih, brez izrazito samoniklega obeležja, dočim je Haag pristno holandski in bivanje v njèm in v bližnjem kopališču Sheveningen je dragoceno doživetje. Haag je lično mesto brez umazanih starih bajt v pusti okolici. Vse je novo in moderno. Vse-naokolu se razprostirajo hladni gozdovi, pre-preženi z rekami in prekopi. Ceste so široke, s košatim drevjem obsenčene, in ob njih leže nizi majcenih vil in hiš, zidanih iz bele in rdeče opeke. Nekaj posebnega so trgovinske izložbe. Toliko okusa v aranžiranju prodajne robe ume pokazati v Evropi mor-» da samo še Dunaj. Če prideš v.Haag, moraš seveda obiskati znamenito palačo miru, naj se že vrše v njej seje ali pa ne. Poslopje stoji sredi lepih vrtov, nekako poldrug kilometer izven središča, na robu mestnega gozda. Notranjščina je vsa v marmorju. Visoke, prostorne dvorane so zmerom polne obiskovalcev, turistov ter znamenitih političnih in pravnih osebnosti, ki od povsod hodijo semkaj študirat v juridično biblioteko, ki velja za eno najbogatejših na svetu . Če se napotiš iz mesta v okolišne gozdove. te bo nemara zanesla pot v >Huis ten Bosch«, v prelepo kraljevsko rezidenco, sre- di divnega prirodnega parka, ki je prava simfonija zelenja in vode. Ne smeš zamuditi tudi izleta iz Haaga v morsko kopališče Sheveningen. Pet različnih cest in potov te pripelje naravnost po gozdu na morsko obalo. Za avtomobile, kolesa, pešce in jahače, za vsako prometno sredstvo je določena posebna pot. To je hvalevredna uredba, ki bi jo kazalo tudi drugod posnemati — seveda, če bi bilo dovolj sredstev na razpolago. Že pot tjakaj te pripravi na lepoto in razkošje enega najlepših in najelegantnejših evropskih morskih kopališč. V kopališču si prav prijetno iznenaden. Dasi je Sheveningen skozi in skozi eleganten kraj, si je vendar popolnoma ohranil značaj holandskega ribiškega pristanišča. Ogromni- hoteli na obali se blišče v luksusu in vanje pohaja samo najelegantnejši svet. Toda ta eleganca se prijetno ujema z nič manj elegantno preprostosjo domačinov: ribičev ter njihovih žena' in sestra v narodni noši, z okusnimi čepicami iz belega platna, v vihrajočih belih predpasnikih in lepih z zlatom pretkanih životkih. Zadaj, za glavno promenado s hoteli, ie dolga kolonada elegantnih prodajalnic. Tu se lahko prav prijetno odpočiješ pod svetlo-barvnimi markizami in uživaš divni razgled na morje in pisani svet, ki vrvi krog tebe, Zehanin In kihanje To ni nič drugega kot posebna oblika dihanja. Zdehanje imenujemo zelo globoko in počasno vdihanje pri močnem povečanju zračnih prostorov pred pljučnim zračnim prostorom. Močno in naglo, sunkoma pospešeno izdihanje pri jako zmanjšanem zračnem prostoru pred pljučnim zračnim prostorom pa imenujemo kihanje. Kdor zeha, odpre torej široko usta in vdiha globoko skozi usta in nos, kdor kiha, zapre navadno usta in izdiha sunkoma skozi nos. Zehanje izhaja od možganov pri utrujenosti, pri nekaterih kroničnih zastruplje-njih, pojavlja se tudi v predštadiju morske bolezni. Kihanje obratno povzroča zdražena nosna sluznica, saj tudi občutimo pred kihanjem neki neprijeten dražljaj v nosu. Ker izhaja zehanje direktno od možganov, je nalezljivo, če vidimo, da kdo zeha, zehamo nehote tudi sami. Za kihanje pa je potreben dražljaj. Kihanje je večini ljudi prijetno in dolgo je bilo nosljanje tobaka zelo priljubljeno in sploh v modi. Nosljalo in kihalo se je tedaj v najboljši družbi, vsakdo ti je ponudil ščepec tobaka, ker si pač s tem oživljal zabavo. Toda nalezljivo zehanje je vselej veljalo za nekaj nepristojnega. V starih časih se je začela zabava s skupnim kihanjem; to se je sedaj že spremenilo. Končala pa se je — seveda ne vsaka — kolikor toliko vendarle z zehanjeir. isti so nedavno obširno poročali o katastrofi treh mladih turistov, k: so v strašnem, neprostovoljnem skoku z Zmuttskega grebe- - na obležali zdrobljeni na Tief-en- matskem tedniku. Mladeniči so bili pozabili na vso previdnost, odpovedali so se bili vsakemu vodniku in to na turi, ki je v vsakem času ena najnapomejših, .posebno nevarna pa letos, ko je bilo tako malo ugodnih vremenskih prilik za takšne poti. Padec se je izivršil po vsej priliki na točki med 3900 in 4000 m višine v bližini »Zmuttskega zoba«, kjer. se končuje snežni greben, ki ga uporabljajo za začetek dviga in ki je .prav dobro viden na naši sliki. Tiefanmatteki tednik, eden najbolj grozotnih v Alpah, kamor sonce .posije komaj za nekoliko ur na dan in to le v lepem vremenu, leži okrog 1000 m nižije. Steno, ob kateri1 so se odbijali in razbijali v slojem strahotnem padcu, reže šiirok kuloar, ki končuje v Tfoffenmattskem tedniku in dosega zgoraj skoraj točko 3900 m. Ta kuloar nosj iime pogumnega Angleža Penh alla, ki ga je 3. septembra 1879 prvič preplezal, da je dosegel potem matterhoraski vrh po eeivernozapadnem grebenu. To je bila silno nevarna pot zaradi neprestanega padanija kamnov ш le malokdo GREBEN Zmuttski greben na Matterhormi se je'še .pozneje upal nanjo. Pred "več nega 40 leti sta jo zaman skušala premagati .dva avstrijska turista. . Ko sta. se morala po sili odločiti za povratek, se je nanju zirušil .plaz in jiu je potegnil na tednik, kjer sta ,po padcu kakšnih 150 m obležala hudo ran'jenà. Eden je imel še toliko energije v sebi, da se je s polomijenimii rokami iin nogami splazil do zavetišča Stockje. ki ga je 1889 odnesel ,p,laz. Tu ni našel žive duše in se je plazil s skrajnim naporom sil do Staffelalp.e, odikoder so pozvali reševalno ek špedicijo iz Zermatta. Ta je prenesla tudi njegovega tovariša y dolino, kjer je ostaivil bolnišnico šele po dolgih mesecih. Tistega dne. ko je Penhall z dvémâ vodnikoma izvršil svoj znameniti podvig, je dosegel .po severnozapadnem grebenu, ki se danes imenuje splošno Zmuttskj greben, vrh Matterhoma tudi njegov slavni rojak Mummery. Iz svojega bivaka v greben-skem skalovju je dosegel cilj v desetih urah, kar je razmeroma kratka. doba takšno >ptremtero«. Treba je pripomniti!, da ga je spremljal sdavni vodnik Aleksander Burgener, ki se ga v tistih krajih še danes spominjajo. S tem vodnikom je Memmery naslednje leto premagal t»** Lervji vrh, kakšen kilometer Južno od spodnjega konca BemhaUovoga kuloara. Takrat sta oba moža le po Čudežu ušla emnti. Na prvenstveni turi pa sta J