Slran 160                          
Polnočnica.                                    Francka Zupančič.
          Hožič je. Noč tiha, sveta noč! Tisoč zvezdic miglja na nebu.        Pot vodi v cerkev. — Čuj! Spev, zvonjenje! Ni zvonjenie, ne         spev človeški — slavospev je tvojega srca, tako jasen in čist,              da se ti dozdeva, da ga pojo nebesa.                                  
Ura bije polnoč. Svečano zadoni v zvoniku zvon. — Lahno t senje se začuti v ozračju kot drhtenje pred veliko novico, ki jo ozna-nja. Močneje in svečaneje, vedno močneje doni daleko naokrog zmago-slavni spev: 'Nebeško Detece nam je rojeno; rešenik nam je dan!« A naposled utihne vse. Tišina, glohoka tišina zavlada, ko stopiš v cerkev. — Nešteto lučic blesti, leskeče se belina oHarnega prta, vse je pripravljeno. Pridi, Detece, pridi! Porodi se nam iznova!
2abuče orgije '¦ duhovnik stopi k oltarju. Kakor pastir, ki hiti k ja-slicam. Še je prazen, osamljen Betlehem. Božie Detece ni še tu. Kako prazen in tnrzel je svet! Kaj je vse delo in vsa skrb ljudi, če ni Boga med njimi!
Tiha molitev — ia potem slavospev iz ust angela: Gloria in ex-ceisis Deo . .. Pridemo, prihajatno vsi! Pričakujemo miru in milosti. In, Gospod, prinašamo ti dobro voljo in odprto srce. — Duhovnik dvigne zlato pateno, jaslice za nebeško Dete. V kelihu odrešenja med vodo in vinom bi radi bili neznatna kapljica, da bi nas očistila sveta kri.
Še ie osamljen Betlehem. Ni še Odrešenika. Kako dolgo še? >Sanc-tus, sanctusr sanctus !(i Odpira se nebo. Neslišno, n&vidno prihaja truma angelov molit nebeško Dete. Srce, si pripravljena tudi ti ? 0, bodi inaj-čkcno, da sc pripogneš k DeteUi — in bodi veliko, da objameš svojega Boga! Čutiš sedaj dih blagoslova, gospodstvo vsemogočnosti ?
Nekaj tihih besed — in Bctlehem ni več prazen. Zavlada Kralj vseh  kraljev, stvarnik  sveta vladuje, gospod nebes in zemlje je prišel.
Kje je ? Glej Detece! Smehlia se ... Glej ročici, ki bi te radi objeli! Smeš iti tik k njemu, smeš zreti v ti očesci, ki iz njiju sije čudezna, neskončna ljubav. Smeš poljubiti čelo, čigar misli so od začetka po-svečene tebi. I.ahko položiš v ti ročici in v lo detinsko srce vse, vse, kar te teii. In tvoje skrbi bodo malenkostne. Težave in bridkosti bo-deš nosil vdano, ker, glej, ročici pritisneta vse, kar si jima dal, in tebe vsega privijeta na srčece. In iz tega srca izžareva ogenj, ki ti daje moč; sveti luč, ki ti kaže pot; izhaja radost, ki te navdušeno vodi čez vse ovire. —
Betlehem, kako si bi) prej osamljen in kako si sedaj bogat! Kai ie ves svet proti tebi, ti kraljevo mesto! Daj mi delež na tvojem bo-gastvu, naj izgubim vse drugo! Detece, si me čulo ?
Tvoje jasno očesce je obrnjeno vame- Vame zre, v revnega otroka. — Raztezaš ročici, o Gospod, in prosiš: > Odpri mi svoje srce!< ...
Gospod, nisem vreden! A Detece kliče iznova: »Pridi bliže; čisto k meni!- — Zapreš oči. Ne vidiš pred seboj več jaslic, ne oltarja, in ne angelov. V tvojem srcu se je naselilo božje Dete. Česa želiš še? Tvoje srce so zdaj jaslice. Brezželjno, brezskrbno počivaš v Bogu. Nje-gov dih je tvoje življenje, njegov smehljaj Ivoje veselje, njegova volja tvoje hrepenenje in tvoje delo.                                     Mir Ijudetn  na zemiji !