Josip J. Kavčič
Mir ljudem na zemlji!
Božični prazniki prihajajo. V teh dneh, polnih lepe poezije in svečanega miru, bo vsa krščanska Evropa praznovala rojstvo Gospodovo. Citati bodo evangelij svetega Luke, ki pripoveduje o rojstvu Gospodovem in o angelskih zborih, ki so častili Boga na višavah in želeli ljudem mir na zemlji.
Pri tej priliki bo zopet krščansko ljudstvo vseh narodov časlilo Gospoda in svečeniki bodo peli slavo božjo, kakor se to dogaja že toliko let in stolelij. Tista tiha, a goreča želja po dobrem in mirnem življenju bo vzplamtela zopet bolj živo in še gorečnejše. Toda že naslednje dni pojenja v brigah in skrbeh za vsakdanji kruh.
Neštetokrat so se že vojskovali krščanski narodi, posebno v Evropi, neštetokrat so se že morili verniki istega Boga, Njegovi svečeniki pa so blagoslavljali sovražne si vojske. Zaman so peli angelski zbori ob Gospodovem rojstvu in oznanjali: mir ljudem na zemlji. Slabo se posluša Gospodov nauk o ljubezni do bližnjega.
Živo nam je v spominu, kako so si želeli v svetovni vojni miru prav vsi, kako si je oddahnila Evropa po končanem uničevanju. Toda človeška slabost in pohlep /magujela zopet, svet se oborožuje kakor nikoli poprej, Evropa pa prednjači. Narodni, posebno pa gospodarski interesi se križajo tako močno, da je treba do zob oborožen varovati svojo posest in svoje interese. Imperialistične težnje nekaterih silijo nujno tudi ostale, miroljubno razpoložene, da se oborožujejo v svojo obrambo za vsak slučaj. Vendar pa uvidevajo pacifisti vsega sveta, da ne sme veljati več stari izrek: »Če hočeš mir, pripravljaj vojno«, nego: »Ce hočeš mir, pripravljaj mir.«
Priprivljati mir, delati za mirovno razpoloženje in za mirno poravnavo vseh konfliktov bodi namen vsakogar, ki želi ljudem dobro. Na čelu tega gibanja bi morale korakati vse krščanske konfesije s svojimi cerkvenimi poglavarji v boju za resnično uveljavljenje etičnih vrednot Kristovih naukov med kristjani. Z vero v široke ljudske plasti zasidrana miro-fvornost bi bila najboljša garancija za mir. Brzdala bi tudi vse bojevito razpoložene vladarje, državnike in vojskovodje, ki mnogokrat menijo, da je njihovo mnenje in njihov interes tudi interes in mnenje državljanov, dasiravno bi pri takih usodepolnih zaplctljajih, ki tirajo ljudske množice-z državno močjo v boj, ljudsko glasovanje bržčas državnim upravljačem povedalo, da ljudstvo kaj takega noče. Tudi nekulturne ljudske črede bi bile najbrže takega mišljenja, dasiravno menijo diktatorji, da sta potrebna le bel kruh in bič.
Spoznavanje narodov in mednarodno občevanje more mnogo pripomoči mirotvorni misli. Čim bolj se bodo ljudje in narodi med seboj poznali in čim pogosteje se bodo sestajali vodilni državniki na mednarodnih konferencah, da se pomenijo o skupnih zadevah in da razmotre vzroke medsebojnih sporov, skušajoč jih mirno poravnati, tem težje bo prišlo do vojska, če ne bo hotel kdo vzroka zviti iz trte. Društvo narodov ima tozadevno velik pomen, dasiravno jc pot, po kateri stremi k cilju, polna ovir, izvirajočih iz različnih socialnih, političnih, narodnostnih in gospodarskih interesov posameznih držav. Toda treba je, da se narodi čim tesneje navežejo drug na drugega potom Društva narodov s skupnimi in enakimi interesi in s splošno veljavnim urejevanjem mednarodnih vprašanj in stremljenj. Eno največjih takih vprašanj je svetovna razorožitev. Bog ve, če bo kedaj rešen ta najtežji problem, s katerim se tudi bavijo različne razorožitvene komisije in konference Društva narodov. Velik uspeh bi že bil, če bi se oboroževanje z mednarodnimi pogodbami omejilo in zaustavilo, kajti ogromne vsote, ki jih potrošijo za to vse države, bi se dale jako plodonosno naložiti za socialne koristi vsega človeštva. Toda z razorožitvijo sta tesno zvezana dva problema: varnost držav in razsodišče za spore. Dasiravno je vojaško oboroževanje velika nevarnost za svetovni mir, vendar razorožitev sama še ne bo odstranila mednarodnih političnih sporov. Večja in močnejša država bi še vedno lahko v kratkem času vsilila svojo voljo malemu in slabemu nasprolniku, dokler ne bo ustvarjeno zmožno mednarodno sodišče s prisilnim razsodiščem, ki bo imelo moč in možnost vsakogar prisiliti' k spoštovanju izdanih razsodb in ukrepov. Le v takem slučaju se bodo mogle države čuliti varne.
Poleg mirotvornega stremljenja držav in državnikov je važno ludi stremljenje velikih mednarodnih političnih organizacij in posameznikov. Tako je letos socialnodemokratska internacionala na svojem kongresu v Bruslju odločno manifestirala za mir, zahtevajoč, da morajo delavske stranke v svojih državah izposlovali zakone, ki izključujejo vsako vojaško ali industrijsko mobilizacijo, dokler se kak konflikt ne predloži Društvu narodov ali kaki drugi instanci v svrho mirne rešitve. Pri tem so po-vdarjali na kongresu cilj socialistične delavske internacionale: doseči popolno razorožitev na kopnem, na morju in v zraku. Tudi po vojni osnovana internacionala krščanskih delavskih organizacij v Utrechtu ima na osnovi svojih krščanskih načel mnogo hvaležnega mirotvornega dela. Krščanske delavske organizacije pa so poleg tega čutile potrebo, da organizirajo Uidi posebne mednarodne konfesionalne zveze, kakor sta na primer protestantovska, ki je letos zborovala v Diisseldorfu in Mednarodna zveza katoliških delavskih organizacij s sedežem v Utrechtu, tki je bila letos ustanovljena in je zborovala v Kolnu. Katoliški delavci se hočejo boriti za obnovo družabnega življenja narodov v duhu krščanskega življenskega nazora in pravijo: naša sila je ljubezen in pravica. Jasno je torej, da morajo bili zato pravi mirotvorci, če hočejo biti resnični kristjani in katoličani tudi z dejanjem in ne le z besedo in dogmo.
Svetovna zveza društev za pospeševanje ciljev Društva narodov ob-seza vse organizacije, ki širom sveta v duhu Društva narodov propagirajo miren sporazum med narodi, pošteno sožitje in mednarodno bratslvo. Predvsem je treba spremeniti v tem cilju ves človeški duh in naziranje fer ustvariti močno mednarodno mirotvorno javno mnenje. Jugoslovanska
zveza za pospeševanje ciljev Društva narodov ima včlanjene vsa taka društva v naši državi. Včlanjeno je tudi slovensko Društvo za pospeševanje ciljev Društva narodov s sedežem v Ljubljani. Tu ima vsak posameznik, ki hoče pospeševati mirotvornosl, priliko za udejstvovanje. Mnogo velikih mož in žena se je posvetilo in se še posveča mirovnemu stremljenju, a eden najzanimivejših je bil gotovo Alfred Nobel, izumitelj dinamita in ustanovitelj Noblove nagrade za mir. Ko je prišla propagandistka za mir g. Berta Suttner nekoč k njemu, kralju dinamita, delati mirovno propagando, je dejal: »Preje, kakor vsi vaši kongresi, bodo moje tvornice preprečile vojne. Kadar se bosta mogli dve armadi uničiti v eni sekundi, jih bodo vsi civilizirani narodi opustili.« Tako daleč še nismo, počasi se pa resnično približujemo že takim časom. Evropa se skoro že zaveda, da ji grozi vsesplošno opustošenje radi strahotnih tehniških in kemičnih izumov, ki bi delovali v prihodnji vojni, ki jo je treba zato za vselej preprečili.
Vsa mirovna stremljenja so namenjena, dasiravno obsezajo ves svet, predvsem Evropi, kjer je na najmanjšem prostoru nevarnost največja. Evropci čutijo, da si kopljejo z vsakim novim konfliktom globljo jamo. Bodočo vojno bi Evropa drago plačala, bila bi potisnjena ob stran, daleč od sedanjega dominantnega položaja. Odtod izvirata poleg vseh mirovnih naporov in stremljenj, tudi pokreta »P a n e v r o p e« in »Svobodne Evrope«.
V naši državi ne čujemo mnogo o mirotvornem pokretu. Velika ovira so mu naši notranji boji, ki nas tako zaposlujejo, da nimamo ne možnosti, ne časa, da bi posvečali naše sile etičnim stremljenjem. Naše politične stranke zastopajo vseskozi miroljubno stališče in tudi službeni krogi so že ponovno povdarili našo krepko voljo, da se očuva mir, dasiravno moramo v sili razmer, radi nekaterih sosedov skrbeti za zadostno državno obrambo v zaščito naših domov in naših interesov. Sicer pa nam je potreben predvsem notranji mir, mir in strpljivost med brati, enakopravnost in pravica ter ljubezen do bližnjega med nami samimi. Treba nam je mož in vodnikov, ki bodo sposobni napraviti mir med jugoslovanskimi brati. V desetih letih in petindvajsetih vladah so vsi naši dosedanji veliki in mali državniki pokazali česa ne znajo in zmorejo. Zato želimo, da bi nam prinesli božični dnevi može in vodnike Gospodovega duha, ki bi napravili mir v Jugoslaviji in ga pospeševali tudi drugod. Mir ljudem na zemlji!
Dr. Anton Slodnjak
Panevropa
V evropski politični miselnosti sedanjosti se borita dve načeli za nadvlado: načelo samoodločbe narodov ali nacijonalizem, ki zavzema od dne do dne večje in absurdnejše dimenzije v življenju človeštva, in pa načelo geopolitičnih predpogojev za nastanek in razvoj posameznih državno-gospodarskih ozemelj, ki je samo fraza za gospodarski in državni imperijalizem. K temu moramo prišteti še večno teženje človeštva po samoprevari in pa pripravljenosti dati se slepiti s kakršnimikoli sredstvi, ki se nam v političnem življenju kaže v pojavu tajne diplomacije, v političnih zvezah in paktih, v istovetenju osebnega uspeha gotovega
politika z narodnim oziroma državnim uspehom ild. Ta in nešteta druga dejstva bi nam pri natančnejšem poznanju mogla uničiti vsako iluzijo v smiselnost političnega dogajanja, kar se nam n. pr. ostro očiluje, ako čitamo zgodovino, dokumente in vire preteklih dob, posebno pa dejstvo, da imperijalizem in nacijonalizem nista islosrediščna pojava. Dasi je vsak imperijalizem nacijonalisličen in nacijonalizem imperija-lističen, sekajo vendar neusmiljeno silnice gospodarskega in državnega imperijalizma silnice posameznih nacijonalizmov. Svetovna vojna je nastala vsled križanja gospodarskih interesov in je bila zadovoljitev posameznih zahtev nacijonalizma v Srednji in Vzhodni Evropi dosežena le bolj slučajno. Zalo hočejo zastopniki kapitala vprašanja gospodarskega imperijalizma urediti v smislu sporazumnega svetovnega gospodarstva, dočim bi se naj problemi nacijonalizma podredili gospodarskemu imperijalizmu. V tem usodnem spletu in zapletu ležijo kali bodočih človeških katastrof.
To čuti danes ves svet. Zato se trudijo vladajoči krogi, ki so po večini eksponenti gospodarskih krogov, da bi omejili širjenje nacijonalizma izven lasinih narodnih sfer. Poleg tega morajo računati s soci-jalnimi pojavi, ki grozijo razbiti posamezne nacijonalno že zadoščene narode, radi izkoriščavanja množic od strani nositeljev gospodarskega imperijalizma. Ta tretja sila je v Evropi zadnji čas nekako latentna, deloma zato, ker je v večini evropskih držav dosegla vse, kar je legalnim potom mogla doseči za delavski razred, deloma ker čaka odločitve boja med svetovnim gospodarskim imperijalizmom in posameznimi nacijo-nalizmi.
To kaotično svetovno stanje so skušali urediti na različne načine. Politično najvažnejši poizkus tega stremljenja je bila realizacija Wilso-nove ideje o federativnem svetovnem političnem sistemu v ženevskem Društvu narodov. Tudi težnja III. internacijonalc, zanetili svetovno socijalno revolucijo, ima poleg socijalnih reform na programu novo federativno ureditev sovjetskih držav po vzgledu Sovjetske Rusije.
Politično malo pomembno, dasi miselno zanimivo je gibanje, ki ga je započel za novo ureditev sveta dunajski aristokrat R. N. Coudenhove-Kalergi pod imenom Panevropa. Ne glede na to, da že ime tega gibanja samo kaže, da je njegov namen doseči ureditev evropskih razmer, je njegova koncepcija mnogo revnejša od Wilsonove ali pa tudi Ljeninove. Danes, ko je enota sveta usodna realnost, pomeni, tvoriti kontinentalno Panevropo brez Anglije in Rusije, pač pa z Afriko, nepotreben in nemogoč ovinek. Toda oglejmo si najprej nazore Coudenhove-Kalergija, kakor jih je razvil v svoji knjigi Panevropa, da izrazimo svojo kritiko, ko jih spoznamo.
Izhajajoč iz svoje trditve, da je s svetovno vojno propadla hegemonija Evrope v svetu, predvideva Coudenhove-Kalergi sledečo bodočo grupacijo svetovnih držav:
1.	Panamerika: zedinjeni ameriški kontinent, ki bo nastal iz pan-ameriškega gibanja.
2.	Britanska svetovna država, ali Južna država, katere jedro bodo ozemlja okoli Indijskega oceana.
3.	Ruska svetovna država, ali Severna država, ki bo obsegala sedanjo Sovjetsko Rusijo.
4.	Vzhodni državi, ki ju bodeta tvorili združeni Kitajska in Japonska.
5.	Zapadne države ali Panevropa, ki bodo obsegale kontinenialno Evropo in pa zahodno polovico Afrike od Tripolisa in Maroka do Konga in Angole.
(Ta razdelitev poteka po mojem mnenju na eni strani iz strahu evropskega aristokrata pred Rusijo, na drugi strani pa iz konkurenčnega ne-razpoloženja nemških gospodarskih krogov napram Angliji, torej nekako iz istih virov, kakor je potekla ideja takozvanih centralnih sil med svetovno vojno.)
O organizaciji ostalih svetovnih držav Coudenhove-Kalergi ne govori, temveč se omejuje na Evropo. Današnji politični položaj Evrope je podoben položaju Nemčije po tridesetletni vojni. In kakor ni bilo takral pojma Zedinjene Nemčije, tako se nam danes dozdeva neverjelno, da bi mogla nastati Panevropa.
Pojm današnje Evrope ni geografski pojm, kajti Ural je samo slučajna meja, ker je nekdaj tvoril mejo evropske Rusije napram njenim azijskim kolonijam. Pojm Evropa je nastal iz medsebojnega učinkovanja in spleta geografskih, političnih in kulturnih elementov, ki pa se ne krijejo med seboj. Prim. Avstralijo, ki spada kulturno k Evropi, tiistorično-političnii pojm Evropa je počasi nastajal. Coudenhove-Kalergi našteva sledeče etape: Grčija je bila prva Evropa. Njen boj s Perzijo je povzročil idejo Evrope. Država Aleksandra Velikega je prva evrazijska država. Rim je ustvaril drugo Evropo, ki je obsegala ozemlja Sredozemskega morja. Preseljevanje narodov je povzročilo nastanek tretje Evrope, katere središče je bila Srednja Evropa. Ta Evropa je kulturno naslednica rimskega imperija in ideje katoliškega univerzalizma. Karakterizira jo germanska ekspanzija na vzhod, ki potegne slovanske narode v evropsko območje.
Četrto Evropo je ustvarilo papeštvo. Ta se je raztezala do tja, kamor je segala katoliška vera. Takrat so stopili v evropsko kulturno območje razni slovanski narodi in Madžari, Litvanci in drugi.
Na prelomu 15. stoletja v 16. propade ta Evropa vsled vzrasta kulturnega individualizma, ki je postavil temelj za razvoj političnega in gospodarskega individualizma.
Šele prosvetljenstvo je ustvarilo podlago za peto Evropo, kakor jo poznamo iz dobe prosvetljenega absolutizma. Tej Evropi se je pod Petrom Velikim priključila tudi Rusija. Višek Evrope tvori Napoleonova država. Toda tudi po njegovem padcu ta misel ni umrla in se je pojavljala v takozvani Sveti Alijanci kot stremljenje ohraniti politične pridobitve vojn proti Napoleonu in pa v republikanskem gibanju, ki je stremelo proti policijskemu in militarističnemu sistemu Svete Alijance ustvariti demokratično zvezo evropskih držav. Izid svetovne vojne pomeni zmago te miselnosti, zato je sedaj čas, da se prične ideja stvarno uresničevati. Ta državna zveza bi obsegala vse nesovjetske države kontinentalne Evrope, razven Evropske Turčije, ki je del Azije v Evropi. Obsegala bi zvezo 27 sedanjih držav s štirimi manjšimi teritoriji v površini 5 milijonov kvadr. kilometrov, na katerih prebiva sedaj okoli 300 milijonov ljudi. Poleg tega pa še vse francoske, belgijske, holandske in italijanske kolonije. Tukaj teži ponovno protislovje v izvajanjih Coudenhove-Kalergija. Kakšen pomen naj imajo te kolonije v sestavi kulturne Panevrope? Ali spadajo kulturno bolj k Evropi, kot Anglija in Rusija? S temi kolonijami bi štela Panevropa 429 milijonov ljudi, živečih na 25 milijonih kvadr. kilometrov. Njeno razmerje do drugih svetovnih držav bi bilo sledeče:
milijonov
	ljudi	km-
Angleška državo .	. . .	...	464	35
Ruska država 		.	.	.	150	23
Mongolska država . . .	... 520	12
Panamerika		... 209	32
Razmerje Panevrope do obeh sosednih svetovnih držav Anglije in Rusije si zamišlja Coudenhove-Kalergi dokaj naivno. Rusija se je po njegovem mnenju onemogočila s tem, da je sprejela sovjetski režim. Pa tudi za slučaj, da bi Rusija sprejela demokratično ustavo po zahodnoevropskem vzorcu, vidi v njej nevarnost za Evropo. Bolj mu imponira Anglija, ki pa je svetovna sila, katere interesi leže izven Evrope v njenih prekomorskih kolonijah in dominijonih. Če že postavlja iako dalekovidne perspektive, bi vendar moral pomisliti na možnost razrušitve angleške oblasti v teh delih, ko bi Kanada mogla pripasti Panameriki, Indija pa pan-azijskem gibanju. V takem slučaju, ki je danes navidez nemogoč, jutri pa lahko že resničen, bi se Anglija zopet bolj uveljavljala v evropski politiki. Vendar pa računa Coudenhove-Kalergi tudi za slučaj, da britanski imperij ostane kompakten, na ozko sodelovanje med Panevropo in Britanijo; saj bi naj bila Panevropa po njegovih besedah »Pufferstaat« med Anglijo in Rusijo. Zato sanja o neki svojevrstni britansko-evropski ententi, ki bi zagotovila Angliji izključenost vsakega napada z evropske strani, Anglija pa bi s svojo mornarico ščitila evropske kolonije v Afriki! Ravnotako bi dala prvenstvo evropskim izseljencem v svojih dominijonih in bi tvorila razsodišče o sporih med člani panevropske Unije. Vsakdo si lahko misli, kako politiko bi v takem izjemnem položaju vodila Anglija. Po Coudenhove-Kalergijevem mnenju tvori Rusija za Evropo tako nevarnost, kakor jo je tvorila Macedonija za Grčijo. Rusija je v neprestanem pohodu proti zapadu in to bodisi rdeča ali bela Rusija. Zato propagira ustanovitev panevropskega garancijskega in defenzivnega pakta proti Rusiji, kajti Poljska, Rumunija in države Male entente ne bodo mogle vzdržati pred ruskim napadom. Bori se tudi proti nemški povojni orientaciji, kjer so ravno ultranacijonalni krogi težili za zvezo s sovjetsko Rusijo, s pomočjo katere bi uničili versaillski mir in Poljsko vnovič razdelili. (Nedavno so propagirali nemški nacijonalci imenovanje generala Seekta za poslanika v Moskvo.)
Nato govori o idealu Panevrope, ki ga vidi v gospodarskem oziru doseženega v Zedinjenih državah Severne Amerike, v političnem pa v gibanju za Panameriko.
Zanimiva je njegova kritika Društva narodov, ki je nastala kakor znano na podlagi zadnje izmed Wilsonovih štirinajstih točk, po kateri »se mora stvoriti splošna zveza narodov s posebnimi pogodbami, ki bodo medsebojno jamčile politično neodvisnost in teritorijalno nedotakljivost malih in velikih držav.« Ne glede na dejstvo, da je Društvo narodov tvorba zmagalnih držav, si je v letih po svetovni vojni priborila važen političen pomen, ker je s svojim razsodiščem onemogočila že marsikatero napadalno vojno, ki bi drugače skoraj gotovo izbruhnila. To društvo narodov pa je po Coudenhove-Kalergijevem naziranju neorganično, ker ni urejeno po zgodovinskih, gospodarskih, kulturnih in geografskih vidikih in je abstraktno. V svoji današnji obliki je Evropi celo škodljivo, ker jo izroča na milost in nemilost ostalim državam. Zato je potrebno geslo:
Evropa — Evropcem. Ko bo to doseženo, šele bo stopilo Društvo narodov na pravo bazo, ker bo postalo korektiv med panevropsko, panamerikan-sko, britansko, rusko in mongolsko svetovno državo. Tako bi postalo Društvo narodov svetovni Areopag in garancija svetovnega miru.
Iz te Coudenhove-Kalergijevc kritike Društva narodov nam odseva že tudi kritika njegove ideje Pancvrope.
Wilsonov načrt izvira iz moralnih in etičnih elementov, kakor si ga je zamislil tudi že Kant. In ni dvoma, da so si ententni državniki, ko so po svetovni vojni pod Wilsonovimi direktivami snovali Društvo narodov, mislili, da so služabniki etične ideje. In šele praktično delo je, kakor vedno, prineslo dokaz, da je v bistvu vsakega človeškega dejanja, da je antietično, oziroma aetično. Coudenhove-Kalergijev načrt Panevrope pa izvira izključno iz materijalističnih elementov, ne podaja nikakih moralnih garancij, da bi veliki člani Panevrope res spoštovali potrebe in zahteve malih, za kar je v Društvu narodov podano vseeno nekoliko garancij. Zdi se mi, da je vsa teorija Panevrope ustvarjena v svrho razdelitve interesnih sfer, ker pa sta v Evropi dve državi, ki se borita za nadvlado, Francija in Nemčija, je treba stvoriti enotnost, ki bi ta boj onemogočila. Ni treba biti politik ali pa skeptik, da človek jasno vidi jalovost take hipoteze, če se v življenju evropskih narodov ne pojavi neka višja sila, kakor je gospodarska uvidevnost.
Zmisel Panevrope dokazuje Coudenhove-Kalergi kot organizacijo na mesto anarhije, razsodišča mesto vojen, razorožitev, vzajemno jamstvo, državno zadružništvo, kajti bodoča vojna bi prinesla konec Evrope. Menim, da povojno stanje evropskega človeštva nikakor ni tako idealno, da bi ga bilo treba ohraniti v neki Panevropi, temveč da' še čaka vse človeštvo buren in neizogiben razvoj, ki bo zvezan z vojnami in s prelivanjem krvi in s postopnim približevanjem in naskakovanjem življenskega ideala, kajti duša sveta je zahrbtna ali vabljiva sfinga.
Coudenhove-Kalergi vidi v Panevropi ravno pot k miru. Svetovna vojna je ustvarila po njegovem mnenju predpogoj za Panevropo, ker je pometla z absolutističnimi vladavinami in uvedla demokracijo. Zal, da je to samo na papirju res, kajti opazovanje evropskih režimov nas uči baš nasprotnega, znano je tudi, da je med demokracijami večja razlika, kakor je bila med absolutističnimi vladavinami. V gospodarskem oziru pa je konec svetovne vojne ustvaril zapreke za razvoj Panevrope v novih carinskih mejah, kajti razdelil je enotne gospodarske teritorije. Zato se mora po njegovem mnenju Versaillski mir revidirati, toda le pod gospodarskimi vidiki.
V uvodnih besedah sem opozoril na strogo prepletenost gospodarskih in nacijonalnih interesov, ki tako revizijo delajo nemogočo, dokler se ne spremenijo gospodarski ali pa nacijonalni interesi posameznih držav. V tvorbi Male entente vidi Coudenhove-Kalergi stanico Panevrope. Smešen kompliment — samo vedeti je treba, da Mala ententa garantira Češkoslovaški, Rumuniji in Jugoslaviji ozemlja, pridobljena od Ogrske, in pa zasledovati potek trgovinskih pogajanj, recimo med Jugoslavijo in Češkoslovaško. Zato se tudi njegova nadaljna izvajanja, po katerih razpada Evropa v tri grupe: romanski zahod (Portugalska, Španija, Francija, Italija), germansko sredino (Nemčija, Nizozemska, Danska, švedska. Norveška) in slovanski vzhod (slovanske države, haitijske. Finska, Ogrska) edino v geografični konstataciji pravilne; kajti večina teh držav goji
sovraštvo proti svojemu neposrednemu sosedu, ki izvira iz križanja gospodarskih in nacijonalnih obojestranskih pretenzij.
Največja ovira za oživotvorjenje Panevrope je po mnenju Couden-hove-Kalergija nasprotstvo med Francijo in Nemčijo. 2e od razcepa frankovske države Karola Velikega pod njegovim sinom Ludvikom se borita Nemčija in Francija za evropsko hegemonijo. Po svetovni vojni, ko sta obedve državi republiki, je nastopil čas, da prenehata s tem bojem, ki ju more sicer uničiti. To je spoznala prva Francija, zato je prenehala s povojno uničevalno politiko napram Nemčiji in je začela iskati sporazuma. Ta pomirjevalna politika Francije lahko vodi do Panevrope, v kateri bo zavzemala Francija vodilno mesto. Nemčija je v svoji politiki napram Franciji razdvojena, nacijonalistična vedi politiko zveze z Rusijo, ki bi ji pomagala uničiti Francijo in Malo entento s Poljsko, dočim demokratična Nemčija dela iskreno v smeri sporazuma s Francijo. Te misli Coudenhove-Kalergija so bile tiskane v I. 1926., ko je bil v Franciji na krmilu kartel levice, v zadnjih let h pa je vzrastel ravno v Franciji pomen desničarskih, nacijonalističnih političnih sil, doč m je v Nemčiji padel — razdvojenost v vprašanju medsebojne politike je v Franciji in Nemčiji približno enaka. Tudi dokazovanje možnosti sporazuma med Francijo in Nemčijo z dejstvom, da ima Nemčija po svetovni vojni isto vladavinsko obliko kakor Francija, je problematične vrednosti, kajti tisočletno na-sprofstvo med Francijo in Nemčijo ni izviralo iz vprašanja vladavinske forme, temveč iz vprašanj obojestranskega gospodarskega imperijalizma in slednjič Š5 nacijonalizma.
Dejstvo je, da so se I. 1926. pri anketi za ali proti potrebi in možnosti Panevrope, ki jo je podvzel Coudenhove-Kalergi, izrekli nemški politični simoatizerji s Panevropo ravno zato proti taki Panevropi, kjer ne bi bili zastopani Rusija in Anglija, ker so se zbali morebitne francoske hegemonije v zvezi evropskih držav, in tudi francoski prijatelji tega gibanja so večinoma videli v Društvu narodov boljše jamstvo za obstoj francoske republike, kakor pa v Panevropi brez Anglije.
Dasi se vprašanja gospodarskega imperijalizma v svojih izvajanjih Coudenhove-Kalergi ne dotika, posveča nacijonalizmu zan mivo poglavje, ki je nekrka izpoved njegovega telesnega in duševnega eklekticizma.
Narodi niso skupine krvno sorodnih ljudi, kajti vsi narodi so produkt medsebojnih mešanj. Po krvi so n. pr. Prusi bližji Čehom, kakor švab°m. Niti evropski vladarji niso s svojimi narodi iste krvi, razven jugoslovanskega kralja. Pač pa so naredi v medsebojnem duhovnem sorodstvu, kajti njihovi učitelji so tuintam skupni.
Posamezni narodi so nastali iz vzajemnega vplivanja med ljudstvom in geniji, ki jih je samo redilo. Nastanek nacije si razlaga iz kulta junakov, kajti niti jezik se ne krije vedno s pojmom nacije n. pr. pri Ircih, Hrvatih. Pravilno pojmuje Coudenhove-Kalergi moderni nacijonalizem, ko ga pri-meria z religijo. Danes je stopil nacijonalizem na mesto ver, ki so s toleranco izgubile na svoji moči, dočim vlada danes v nacijonalnem oziru nekdenje religijozno geslo: cuius regio, illius religio. Kakor je vera vsaj v splošnem postala zasebna stvar človeka, tako naj postane tudi njegova nneiionalna pripadnost. Zato se naj proglasi splošni nacijonalni tolerančni edikt, ki bo jamčil vsakemu človeku, v kolikor se da to tehnično doseči, svobodo v njegovem materinem jeziku pred sodišči in oblastmi. Ta tolerančni edikt v zvezi s carinsko unijo bo avtomatično uničil meje.
Tukaj prihajajo Coudenhove-Kalergijeva izvajanja navzkriž z že omenjenimi geopoliiičnimi principi, ki pripisujejo mejam veliko važnost pri tvoritvi državnih, gospodarskih in kulturnih skupin, z drugimi besedami posamezni gospodarski imperizalizmi bodo krčevito branili gotove meje. Kako dolgo in s kakim uspehom, to ne zavisi od ideje Panevrope, kakor tudi ne od gospodarskega imperijalizma, temveč od moralne in umske osvoboditve človeštva, ki ječi danes v precepu nalomljenih, toda še ne zlomljenih tisočletnih gospodarskih, političnih in kulturnih predsodkov.
Dosego panevropskega ideala si predstavlja Coudenhove-Kalergi v postopnem pripravljanju zvezne države sedanjih samostojnih demokratičnih evropskih držav, nekako tako kakor se pripravlja od Monroea sem — Panamerika. Prvi korak bi bila panevropska konferenca, ki bi stvorila odseke za razsodišče, vprašanja medsebojnega jamstva, razorožitev, problem narodnih manjšin, prometa, carinske unije, valute, medsebojnih dolgov in kulturnih zadev. Jeseni 1. 1926. se je vršil kongres Panevrope na Dunaju, čigar program pa se je izživljal bolj v manifestacijskih besedah, kakor pa v stvarnem delu, za katerega še pač za enkrat ni bilo podanih slvarnih predpogojev.
Nastopna etapa bi naj bila razsodiščna in garancijska pogodba med vsemi demokratičnimi državami kontinentalne Evrope. V to pogodbo bi naj pristopila s svojim evropskim delom britanska država.
Nato pa bi se naj stvorila panevropska carinska unija, postopoma sicer, vendar kmalu. Coudenhove-Kalergi priporoča, naj bi avstrijske nasledstvene države storile v tem vprašanju prvi korak, nasvet, ki je mogel biti aktualen še 1. 1926., katerega pa je gospodarski razvoj v posameznih nasledstvenih državah že prehitel. Zakaj je ves ta načrt za enkrat še fantastičen in nemogoč, sem namignil že večkrat, v glavnem pač zato, ker je razvoj posameznih gospodarskih imperijalizmov, vsled stremljenja spraviti jih vsaj deloma v sklad z razvojem nacijonalizma v posameznih evropskih državah tako neorganičen in nasilen, da ni mogoče misliti ravno vsled vmešavanja nacijonalističnih elementov v gospodarske na smotren gospodarski razvoj, dasi zopet na drugi strani ta gospodarski imperijalizem trga posamezne narode. Kot višek panevropskega g'banja pa bi bila ustvaritev Zedmjenih evropskih držav po vzgledu Zedinjenih držav Severne Amerike. Na zunaj bi ta državni sistem nastopal enotno, na znotraj pa bi vsaka posamezna država uživala najvišjo avtonomnost. Panevropa bi imela dve zbornici, zbornico narodov in zbornico držav. Zbornica narodov bi naj imela 300 poslancev na vsak milijon Evropejcev po enega, dočim bi imela zbornica držav 27 zastopnikov sedemindvajsetih evropskih vlad.
V Panevropi bi bili vsi jeziki ravnopravni, vendar naj bi se iz tehničnih razlogov po vseh evropskih šolah učila — angleščina — v kateri vidi Coudenhove-Kalergi naravni esperanto — neglede na njen pomen, ki ga zavzema v medsebojnem prometu.
Koristi, ki si jih obeta Coudenhove-Kalergi od Panevrope, bi bile v glavnem sledeče: a) izključenost evropske vojne, b) nevtralnost Evrope v svetovnih konfliktih, c) obramba pred rusko invazijo, d) razorožitev, el možnost evropske industrije napram severoameriški, britanski, vzhodnoazijski in ruski industriji. Prve tri koristi lahko imenujemo, če si predočimo človeško zgodovino in pa sedanji kulturni in materijalni položaj človeštva.
zelo problematične — res pa je tudi, da, če bi se posrečila četrta, bi bilo nenavadno mnogo doseženo. V slučaju, da se ne izvede Panevropa, pa bodo zadele evropske narode vse nasprotne nesreče.
Problem panevropske kolonije Afrike sem že omenil. Coudenhove-Kalergi si obljublja od izvedbe Panevropc — grandiozno delo — kolonizacijo Afrike, ki bi se izvršila pod dvema vidikoma: 1. sprememba saharske puščave v rodovitno zemljo in pa 2. izkoreninjenje spalne bolezni v Notranji Afriki. — delo, ki bi ga naj izvedla evropska inteligenca — inženirji in zdravniki.
Zmago panevropskega ideala bodo po Coudenhove-Kalergijevem mnenju izbojevale vse demokratične stranke Evrope, dočim so proii njej reakcijonarci in pa komunisti. Najhujši nasprotniki Panevrope so: nacijo-nalni šovinisti, komunisti, militaristi in zagovorniki zaščitnih carin. Najbolj nevarni so poslednji, industrijalci namreč, ki po Coudenhove-Kalergiju proizvajajo predmete, ki se ne odlikujejo nili po kakovosti, niti po primernih cenah in proizvajajo samo pod zaščito carin. Problem težnje po nacijonalni avtarkiji razlaga Coudenhove-Kalergi iz medsebojne ne-zaupnosti, ki sili evropske države, da se vsaka smatra kot izolirana trdnjava, neprestano pripravljena na napad. V tem je resnica, toda danes, ko pred kapitalom ni nobene carinske meje in večina evropskih držav mrzlično išče inozemskih kreditov, je pač problem težji. Res je, da je prehod od grude v tovarno zvezan z velikimi moralnimi pretresljaji v duši posameznika in da so pokrajine, kjer bo moralo vedno ostati poljedelstvo prvi vir dohodkov, obenem pa vzrast prebivalstva in pa industrijalizacija poljedelske produkcije sprošča vedno več delovne energije, ki mora najti zaposlitve, če ne se sprevrže v amoralno, zločinsko sodrgo. Kdo pa garantira agrarnim zveznim državam Panevrope, da bodo industrijske panevropske države kupovale od njih poljedelske produkte, če se odpovejo lastnemu razvoju industrije? Racijonalizacija poljedelstva v tipično industrijskih državah, kakor so n. pr. Avstrija in Češka, nam odgovarja, da nikdo.
Glavne poteze Coudenhove-Kalergijcve zamisli o Panevropi sem že ocenil pri posameznih tipičnejših nelogičnoslih njenega sestava. Njena največja napaka je, da pušča popolnoma vnemar razvojne tendence evropskega človeštva, kakor se nam kažejo v njegovem sedanjem življenju in sega po ideal zanj v Panameriko (ki je še tudi ni in je najbrže ne bo) in pa da ne poda nobenega moralnega in etičnega oporišča, kamor bi se vse gibanje moglo opreti. Ali je res evropska demokracija lako močna, da bi mogla kaj takega izvesti? In kje je njena duševna in moralna kvalifikacija, da ne bi niti ona, niti države, ki jih bi zastopala, zlorabljale svoje premoči napram slabšim? Evropo čakajo vse težje in globlje naloge, kakor je idila Panevrope. Političen preporod ni mogoč brez moralnega in umskega — o vsem tem pa je Coudenhove-Kalergijeva Panevropa — le slaboten klic, ako ni vsa njena vsebina potekla iz ambicij aristokrata, dati demokraciji vodilno smer, ki je sama ne more najti. Poslednji dogodki v Panevropski uniji bi dokazovali našo domnevo, kajti gospod Coudenhove-Kalergi je s svojim netaktnim postopanjem razbil njen nemški odsek. Panevropa je še vedno političen problem. Pri njegovem reševanju pa bodo poleg gospodarskih, nacijonalnih in kulturnih potreb odločevali elementi bodočega duhovnega in etičnega preporoda človeštva v pravem razumsko in etično fundiranem socijalizmu.
Dr. L. L. Bbhm
Trgovske pogodbe na svetsko-gospodarski konferenci v Ženevi
Kakor je bilo že v prejšnjih člankih omenjeno, je svetskogospodarska’ konferenca, ki je zborovala spomladi preteklega lela v Ženevi, pritegnila vse pojave gospodarskega življenja pred svoj forum in v lemeljilih razpravah, katerih so se udeleževali zastopniki skoraj vseh narodov, zavzela svoje stališče in podala svoje nasvete, kako se naj omili svetska gospodarska kriza. Zaključki te konference so napravili globok vtisk v inler-nacijonalnem gospodarskem svetu, posebno v internacijonalnih gospodarskih korporacijah, manj pa pri vladah in parlamentih posameznih držav. Konferenca je ugotovila, da ta kriza posega v vse panoge gospodarskega življenja, — v prvi vrsti pa se tiče svetske trgovine.
Skoraj vse države sveta so z rezultati svoje zunanje trgovine nezadovoljne. Velik del držav ima pasivno trgovsko bilanco, katere ne odtehtajo ugodne postavke splošne plačilne bilance; še celo v Zedinjenih državah, ki imajo aktivno trgovinsko bilanco, ž njo niso zadovoljni, ker žive v vednem strahu, da bi mogla poslabšujoča se svetska konjunktura neugodno vplivati tudi na aktiviteto njihove trgovske bilance-Bojazen ni popolnoma neupravičena. K lastni industriji ne prehajajo samo angleški deminijoni in celo kolonije, temveč tudi evropske in izven-evropske, do leta 1914 skoraj čisto agrarne, države; predvsem pa skušajo nove nacijonalne države v Evropi zasnovali nove industrije in se tako emancipirati od uvoza industrijskih predmetov iz starejših industrijalnih držav. Vse te nove države se ščitijo z visokimi carinskimi ovirami pred tujimi industrijskimi izdelki. Poleg tega so še najmnogovrstnejše druge omejitve svobodne izmenjave dobrin do naravnost šikanoznih odredb nekaterih držav.
Dočim so gospodarski krogi (teoretiki in praktiki) že kmalu po vojni začeli pravilno presojati vzroke svetske krize in ugotovili, da se s sedanjimi metodami ne more doseči sanacije svetskega gospodarstva ter na temelju strogo objektivnega raziskovanja prišli do zaključka, da leži edina rešitev svetskega gospodarstva v svobodnejšem gospodarskem postopanju, posebno v razširjeni »trgovski svobodi« (kar pa ne pomeni istega, kakor »svobodna trgovina«), stoji pa, kakor rečeno, trgovska politika skoraj vseh držav v ostrem nasprotstvu s sklepi različnih gospodarskih konferenc.
Že leta 1926 so nasprotniki pretirane zaščit necarinske politike (katera se splošno smatra za enega glavnih vzrokov svetske krizek nastopili s tremi manifestacijami;
1. s panevropskim kongresom, 2. z internacijonalnim gospodarskim manifestom in 3. s predpripravami za svetsko gospodarsko konferenco, še ostrejše so se formulirale vse pritožbe glede neznosnega gospodarskega stanja skoraj vsega svela, predvsem pa Evrope na ženevski konferenci, ki se je bavila z vsemi pojavi gospodarskega življenja, najintenzivnejše pa s trgovino, s pripomočki za odstranitev teh ovir in prav posebno s trgovinskimi pogodbami, ki
so temelj medsebojnega gospodarskega promela in izmenjave dobrin dveh ali več držav.
Konferenca je bila mnenja, da je asanacija desolatnih gospodarskih razmer možna samo s premišljenimi trgovskimi pogodbami, ki vsebujejo vse principe, katere je konferenca spoznala pravilnim za izboljšanje gospodarskega življenja in odklanjajo vse vzroke, ki ovirajo nemoteni razvoj svetskega gospodarstva.
Posvetovanja o svetski trgovini, oziroma o ovirah in odpravi teh •ovir so zavzemala najglavnejše mesto na svetskogospodarski konferenci. Dokaz temu so obširna in temeljita posvetovanja ter veliko število tozadevnih publikacij.
Pred vsem se je razpravljala ideja trgovske svobode, česar pa se ne sme istovetiti z narodnoekonomskim principom »svobodne trgovine«.
Trgovske pogodbe naj bi bile v zmislu trgovske svobode tako urejene, da se carinski tarifi pogodbeno znižajo in s tem ugladi pot lažji cirkulaciji dobrin in zmanjšanju cen teh dobrin.
Svetskogospodarska konferenca je bila tedaj mnenja, da se mora svetska izmenjava dobrin vršiti po principih trgovske svobode; na njenem temelju naj nastane nekaka renesansa svobodne trgovine. S temi izjavami pa je bilo že jasno povedano, da stoji konferenca na stališču nove uvedbe svobodne trgovine (ne le trgovske svobode). Konferenca je bila prepričana, da je povratek k svobodi internacijonalne trgovine temeljni predpogoj za dobrobit sveta. Vendar pa moramo tukaj povdarjati, <ta ta terjatev ne vsebuje uvedbe svobodnotrgovinskega principa v ortodoksnem zmislu, to se pravi odprava vseh carin; nasprotno, konferenca ^ energično povdarjala, da noče zavzeti nobenega principijelne g a stališča k velikim vprašanjem protekcije ali svobodne trgovine. To bodi prepuščeno vsaki državi. Stremljenje konference ni bilo naperjeno proti carinam, nego le proti pretiravanju zaščitnocarinskega principa. Konferenca je zahtevala samo znižanje neznosnih carin in pa odpravo trgovskih ovir.
Glede trgovskih pogodb je zahtevala konferenca širokogrudno interpretacijo klavzule največje ugodnosti. Še enkrat bodi poudarjeno, da konferenca ni proglasila »free trade« (svobode trgovine v zmislu klasične liberalne šole), temveč samo »fredom of trade« (svobodo trgovine), da se omogoči v svetskem gospodarstvu »fair trade« (dostojno ali pravično trgovino).
Že gospodarski odbor Zveze narodov je na svojem zadnjem zasedanju označil za svojo najnujnejšo nalogo, da se izvede reforma trgovske pogodbene politike.
Svetskogospodarska konferenca je pravilno spoznala, da so n a j -ožje zvezani problemi: 1. carinskih tarifov, 2. trgovskih pogodb in 3. klavzule največje ugodnosti. Reforma trgovinskopogodbene politike pa se zamore le tedaj izvršili, ako obseza vse te materije skupno. Klavzula največje ugodnosti je le zunanja forma, ki dobi vsebino šele tedaj, če so izvedeni odnošaji k carinskim tarifom pogodbe sklepajočih dižav in pa trgovskih pogodb samih. Kaj pomaga klavzula, ako se država, katera nudi največjo ugodnost, istočasno obda z visokimi carinskimi zidovi, ne da bi odpravila svoje previsoke carine potom trgovskih pogodb? Ravno tako more klavzula postati brez vred-
nosli, ako se šikanozno poslopa ali pa, ako se iarifarno tako stisne; da se navzlic največji ugodnosti uvoz dobrin ne more vršiti, ali pa le v mali meri. Kaj svetuje konferenca? Ona svetuje, da sklenejo države dolgotrajne trgovske pogodbe, ki naj garantirajo enakost postopanja. Zaradi tega je najbolje interpretirati klavzulo največje ugodnosti v najširšem in neomejenem zmislu. Medsebojna koncesija neomejene največje ugodnosti je bistveni predpogoj svobodnega in zdravega lazvoja mednarodne trgovine. Gospodarski odbor Sveta narodov si je nadel za nalogo, izdati jasno orisana načela o interpretaciji in obsegu klavzule največje ugodnosti. Nadalje priporoča ta odbor (kot nekak ideelni eksekutivni organ svetskogospodarske konference), da se uvedejo v vseh deželah enaki carinski sistemi, ali pa, da se naj ustanovi skupna baza za trgovske pogodbe.
Neprestano je trgovska komisija na svetskogospodarski konferenci naglašala nujno potrebo sklepanja trgovskih pogodb. Na temelju in pođ pogoji, ki so bili predloženi plenumu ob zaključku konference, ta predvsem energično priporoča: ne previsokih carin (namreč nikakršni borbeni ali generalni tarifi); trgovske pogodbe naj vsebujejo vse točke in pogoje, da se odpravijo vse ovire, ki motijo izmenjavo dobrin; pospeševanje enakomernega tarifarnega sistema vseh evropskih držav ali pa vsaj-skupno bazo za trgovske pogodbe. Končno naj bi se države zedinile glede enotnih načel klavzule največje ugodnosti. Sploh je konferenca soglasno mnenja in energično naglaša, da se mora najti izhod iz sedanje usodepolne gospodarske politike potem dolgotrajnih trgovskih pogodb, To se označuje za najvažnejše. Take dolgotrajne pogodbe, ki naj bi obenem zajamčile enakomerno postopanje, so obstojale do svetovne vojne. Bile so sklenjene za 10 do 15 let, tako da sta fabrikant-exporteur. kakor Uidi trgovec zamogla napraviti svojo kalkulacijo. Na temelju takih pogedb naj bi se pa tudi siabilizirali carinski tarifi, kajti kratkoročni tarifi imajo za posledico škodo za producenta, konsumenta in delavca. Trgovske pogodbe pa naj bodo sklenjene v duhu medsebojnega sporazuma, ne pa nezaupanja ali celo sovraštva. V trgovske pogodbe naj se sprejme tudi stabilizacija tarifarnih postavk, uvedba enakemernega tarifnega sistema, znižanje carinskih postavk, odprava izvoznih in uvoznih prepovedi.
Dočim so starejše trgovske pogodbe vsebovale kot najvažnejše točke določila glede olajšave prometa, razširjenja trgovine, otvoritev luk, osvoboditve plovitbe od vseh ovir, nemoteno trgovino itd., je glavna vsebina vseh trgovskih pogodb že od 1. 1860 sem (od časa glasovite Cobden-Chevalier-jeve svobodnotrgovinske pogodbe, ki otvarja celo vrsto takozvanih zapadnoevropskih — liberalnih — trgovskih pogodb, kakor tudi poznejši bolj prolekcijonistični sistem srednjeevropskih trgov-sk h pogodb) določitev takozvanih carinskih vezanosti (Zoll-bindungen), to se pravi, točnih določitev carinskih postavk v svrho zaščite pred svojevoljnim in samolastnim zvišanjem carin za časa pogodbene dobe. Da igrajo tedaj carine, oziroma carinske postavke in tarifi pri modernih trgovskih pogodbah glavno in odločilno vlogo, tega se je gospodarska konferenca zavedala natančno in naglašala, da se mora vprašanju carin pri sklepanju trgovskih pogodb posvečati največja pažnja. Pred vsem se mora preprečiti zvišanje carin. Tri pota vodijo k temu: 1. posamezno postopanje poedinih držav, 2. zaključek dvostranskih
irgovskih pogodb, 3. kolektivno postopanje v svrho odprave ovir s previsokimi carinami.
Previsoke carine so namreč po mnenju konfe-. r e nce največja ovira trgovine.
Previsoke carine pomenijo zmanjšanje uvoza in s tem zmanjšanje carinskih dohodkov.
Carinski tarifi naj postanejo internacijonalna zadeva, akoravno spadajo pod suvereno zakonodajo držav. Kakor znano carinski tarifi močno vplivajo na svetsko trgovino; včasih so edino odločilni v medsebojnih odndšajih dveh ali več držav. Protekcijonistični tarifi Zedinjenih držav n. pr. so deloma tako visoki, da se jim že lahko pripiše znak prohibitivnih •carin, kar se pravi, popolno onemogočitev vsakega uvoza. S tem, da bi postali carinski tarifi nekaka internacijonalna zadeva, bi se dvignila materija, ki je do sedaj ležala edinole v sferi nacijonalnega udejstvovanja, v področje internacijonalne trgovine. Nekaj se je tozadevno že napravilo, n. pr.:
skupna carinska nomenklatura;
predložitev okvirja splošne carinskotarifne sheme; dalje
obstoja upanje, da se bode ta okvir izpolnil in da se bodo postavile skupne tarifarne regule;
istotako je pričakovati enotni carinskotarifni tip.
Debata trgovske komisije, ki jo lahko smatramo za najvažnejšo komisijo na konferenci, se je tedaj bavila bistveno z dvema principoma: principom angleško-svobodnotrgovinskega in s principom fran-cosko-protekcijonističnega stališča. Nasveti in resolucije konference so, kakor smo videli, odločno v angleško-svobodnotrgovinski orientaciji ležeči.
Eden govornikov je opozoril Francoze, da so bili oni leta 1860 tisti narod, ki je sklenil prvo liberalno pogodbo z Angleži ter izrazil mnenje, da bodo pametni in uvidevni Francozi tudi v tej najhujši gospodarski krizi pri sklepanju trgovskih pogodb zopet povzeli inicijativo v liberalno-frgovinskem smislu.
Najpomembnejši pa je bil apel, da naj ne bo sklepanje trgovskih pogodb več zadeva suverenih držav, temveč da naj izda Zveza narodov tozadevne potrebne direktive, kar bi pomenilo popoten prelom s sedanjimi tradicijami in močan korak k zbližanju narodov, vsaj na gospodarskem polju.
••»••••••••••••••••••••••••••••••■•••••■••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••A
)an Zbiral
Iz zgodovine ljubljanskega trgovstva
(Konec)
. ( Manj. ugodnaje bila trgovini doba Jožefa II., zlasti pa je bila pre.
|poved uvažanja tuje robe iz inozemstva, kakor za druge dežele, za Kranj * sko škodliiva (1784). Ko ie orosvetlieni in tolerantni cesar izdal svr'
lj|
rančni proglas in judovski patent, s katerim je tudi Judom priznal človeške pravice in vsaj deloma svobodo, so se Ljubljančani takoj razburili. Dah so se, da je edikt cesarja Maksimilijana z dne 1. januarja 1515 razveljavljen in da se zdaj Judje zopet naselijo v Ljubljani. Jožef II. je torej
20. okiobra 1781 izdal nov edikt, s katerim je pojasnil, da noče Judov uvajati nanovo tja, kjer jili ni, nego da hoče le Jude, kjer so, napraviti za koristne državljane. Ta dekret je kranjski deželni glavar Franc Adam grot Lamberg sporočil stanoyom s pripombo, da cesarjeva milo'st glede; Judov, kar se tiče Ljubljane in Kranjske, ne prihaja v poštev, ker ostajajo1 stari privilegiji mesta in dežele še nadalje v veljavi. Ljubljanska lvovska družba sj je morala izposlovati novo potrdilo svojih privileguev, k| jih ic Jožetova vlada bisiveno .izpremenila (1786) in v primeri z vlado Marije Tcrcziie fPDCt noslahšala.
Liiihlirmska trgovska družba je. smela trgovati z vsem domačim in tujim blagom po prodajalnah in na velikih sejmih po vseh deželah države. Trgovali pa so smeli le člani te družbe ali upravičeni kramarji. Pri meri in vagi je morala vladali največja tenkoveslnost; navijanje cen, zavajanje kupovalcev, sleparije s slabo robo in sploh vsaka nereelnost se je kaznovala po magistratu s poostrenimi naredbami. Za trgovske knjige se je uvedel strog red. število trgovin in kramarij se brez vednosti gubernija ni smelo množiti in so bile merodajne predvsem potrebe občinstva. Med trgovci in kramarji s primernim kapitalom in pravilno trgovsko izobrazbo ni TiiTo več nobene razlike. Vsi so bili združeni v skupni trgovski družbi. Trgovec je plačal družbi 82 gld 30 kraje., večji kramar pa 22 gld 30 kraje, pristopnine. Dohodki blagajne so se uporabljali za obolele ali ubožane društvenike. Podpore je razdeljevala komisija šesterih najstarejših trgovcev. Iz prispevkov je narasla meščanska imovina, s katero so kupili takozvani meščanski špilal v Špitalski ulici in je še danes veliko poslopje v Stritarjevi ulici last meščanov; dohodki se še danes uporabljajo za revne meščane.
Kdor je začel manufakturno ali sploh blagovno trgovino, je moral imeti 8000 gld gotovine, za trgovino s špecerijami, materijalnim in norim-berškim blagom in perilom 6000 gld. Seveda je moral z izpričevali dokazati, da se je trgovstva z uspehom učil in da je sploh sposoben in vreden, da postane trgovec. Drugače mu je bila prošnja odklonjena in ni dobil meščanske pravice. Vsak trgovec ali kramar je smel trgovati le v eni prodajalni.
Družba si je iz svoje srede volila dva predstojnika za dobo treh let, da sta upravljala družbo, polagala račune, sklicevala občne zbore 1. dr. Volitev je potrjeval okrožni urad. Vsak član je bil zavezan, da sprejme izvolitev. Ista predstojnika sta smela biti ponovno izvoljena še za tri leta. Pri sklepanju je veljala večina glasov. Občnih zborov so se morali udeleževati člani trgovci in vsaj dva kramarja. Kot zadržek so se upoštevali le važni razlogi. Posebno ločeno mnenje se je moralo zabeležiti v zapisnik in je bila dovoljena pritožba na višje oblastvo. Občnih zborov se je moral udeleževali magistralni komisar, ki je zbor tudi vodil.
Izrečno je bilo določeno, da naj ne trguje vsakdo z vsako robo, nego naj se posameznik omejuje na svojo specnalno vrsto. Sjem naj bi se vzdržalo piavo razmerje med prodajalci in nakupovalci. Trgovci in večji kramarji so smeli njim pripadajočo robo razpečavali na drobno in debelo v neomejeni množini. Manjši kramarji pa so smeli prodajati svojo robo le na drobno. Vsakdo je ostal pri dovoljeni mu vrsti robe. Kdor se^jef pregrešil prvič, je plačal 50 tolarjev globe, drugič 100 tolarjev, tretjič pa se mu je roba zaplenila. Ovaditelj je prejel tretjino robe, dve tretjini pa zavod za ubožne po odbitku troškov.
Vsak irgovec je smel z dovoljenjem družbe prepustiti trgovino drugemu človeku, ki je bil sposoben in vreden, dalje vdovam in deci, da so trgovali dalje sami ali skupno ali vsak zase. Ako pa vdova ali otrok ni hotel trgovati več, je prevzel trgovino človek, ki se je ž njim dogovoril in sporazumel glede pogojev.
Rokodelci so smeli na sejmih razpečavati le robo, ki so jo izgotovili sami ali ki je spadala v njih obrt.
Tuji trgovci niso smeli predajati blaga po zaključku sejmov raznim ljudem netrgovcem, ki bi ga potem prodajali dalje, nego so morali preostalo jim robo prodati le trgovcem in kramarjem, ki so imeli pravico trgovali. Ali pa so ga ohranili do prihodnjega sejma v mestnem skladišču. Ako tega ne bi storili, se jim je blago vzelo in prodalo na dražbi. Ovaditelj je prejel eno tretjino, dve tretjini pa zavod za ubožce.
Gubernij, okrožni urad in magistrat so morali paziti, da so se po teh določbah vedli vsi trgovci in kremarji na peterih ljubljanskih sejmih.
Jako. so pristrigli do konca 18. veka nekdanje velike pravice ljubljanskega.mcsla.. Dežela je z novim časem pač pridobila, ker so izginile vse nekdanje zapreke sveb dnegg., trgovanja, tqda Ljubljani in njenim trgovcem so bile nove naredbe kakor slana cvetoči trii. Prejšnje čase je b la Ljubljana važno trgovsko mesto in na ljubljanske sejme so prihajali trgovci po vodi in po kopnem cd daleč in od blizu; ljubljanski trgovci so bdi veleuplivni in bogati, njih rodbine mogočne in spoštovane.
Zgodovina poroča: »Kadar so pridrli trgovci skupaj, je nastala v ozkem mestu tolika gneča, da se je človek n. pr. po Starem trgu le s silo preril ali pa se je moral često celo vrniti. Kdor je imel opraviti kaj na drugem, južnem koncu Starega trga, je prišel najhitreje tja po bregu, kjer se je dal prepeljati s čolnom preko Ljubljanice. Šentjakobskega mosta namreč sploh še ni bilo.«
Jg sp bili pač še bujni romantični časi tovorjenja in čolnarjenja, najbolj primitivnih prometnih, a domači trgovini najbolj ugodnih sredsiev. Za časa Valvasorja je šla še vsa trgovina po ozkih tovornih potih ih tovorjenje je bil izvrsten zaslužek. Čiči in Notranjci so tovorili sol na kranjske in štajerske sejme. Lognčani in Vrhničani so naložili blago, ki je dospelo po Ljubljanici, na svoje konje, mule in mezge ter odšli ž njim v Gorico ali Trst. Zjasti pg ie cvetela ta kupčija po Gorenjskern.
Tam sc je preživljalo mnogo ljudi s tovorjenjem za trgovce, ki so imeli /ve/e proli Gradcu, Dunaju, Solnem gradu, na jug, vzhod in zahod; tovorili so vino, olje, sol, žito, platno, živo srebro, železo, jeklo itd. Težke tovore' so prevažali na vozičkih po dvakrat na teden do Ljubljane; tu so oddali železnino in jeklo ter naložili žito in živila ter se vračali v. rudnike. Platno so izvažali in tovorili v Italijo, mezlan so izdelovali v veliki množini po goreniskih vaseh ter ga pošiljali v inozemstvo. Z Gorenjskega je odhajalo tudi mnogo sit iz. konjske žime, daTTe 'volna, ovčji sir in korduvunsko usnje. Trgovski prcdmel je bilo tudi škorpijonovo olje, ki se je uporabljalo proti piku strupenih kač. Baje se je živilo mnogo oseb na Kranjskem s tem, da so lovili in prodajali škorpijone~v tujino, na Holandsko, Francosko in celo na Angleško! Tudi kranjske polhove kože in druga kožuhovina so bile takrat iskan trgovski' predmet.
Ysa_Ja-.r.oha.5fl J e. tovorila ali pa prevažala po Savi, Dravi Savinji in Ljubljaniai. Ljubljanski čolnafjr šd" FiT poseben stan z mnogimi pravi-
cami in svoboščinami. V sodnih rečeh niso bili podrejeni meslnemu magistralu, nego so imeli svojo gosposko, takozvanoga vodnega mitničarja.
Plovba po Ljubljanici je bila pravica deželnega kneza, ki je vzdrževal na nji po 7—9 velikih ladij za prevažanje robe. Za odškodnino je oddajal ladje tudi ljubljanskim čolnarjem. Okoli L 1564 je kupil plovno pravico po Ljubljanici od cesarja Ferdinanda ljubljanski magistrat, ki je plačal za ^ uporabljanje” deveterih ladij celih 9000 goldinarjev. To je bila za Tedanji Čas ogromna vsota, ki dokazuje, da se je dalo z ladjami izvrstno služiti. Ob Valvasorjevem času pa so bile ladje zopet cesarska last in čolnarji zopet podrejeni cesarskemu uradu.
Kako živahno trgovinsko vrvenje je včasih vladalo na danes mrtvi Ljubljanici, je razvidno iz sledečega popisa Valvasorjevega: Ljubljanica je polna čolnov in nosi vsakovrstno blago, ki prihaja iz Italije in odhaja tja. Brodari se brez prestanka, ponoči in podnevi, v malih in velikih ladjah. Male ladje so izdolbene iz enega samega debla in imajo lesene strehe, če treba. Ponoči se pod njimi prav dobro spi — zakaj mali čolni vozijo najrajši ponoči —, v dežju si na suhem, pozimi pa v zatišju in na gorkem. Velike ladje so stesane in zgrajene iz več tramov ter nosijo nad 300 stotov. Ljubljanica je zmerom polna ladij; vozi se po nji lahko navzgor in navzdol, ker teče voda tako počasi, da skoraj ni opaziti, ali stoji ali teče. Vendar je tri, štiri, pet in celo šest sežnjev globoka. Po obeh bregovih stoje zelo visoki hrasti in druga drevesa, ki zakrivajo vodo tako prijazno, da se vozi poleti prav prijetno v senci. Ob povodnji nastane med Ljubljano in Vrhniko veliko jezero, ki se razteza dve ali še več milj na dolgo in široko, da ni videti drugega kakor le nekaj dreves, ki štrle iz njega. Takrat brodarijo izven reke, kar preko travnikov in barja navzgor in navzdol, naravnost in po najkrajši poti.
Vseh velikih čolnov je bilo v Valvasorjevi dobi okoli 50; poleg teh so brodarili mali čolnarji. V Ljubljani jih je bilo nad 30, na Vrhniki 60, na Igu, v Loki pri Igu in v Podpeči okoli 30. Imeli so zadruge. V malih, urnejših čolnih so prevažali tudi ljudi in lažjo robo, ker je bilo udobneje kakor po slabih cestah in potih. Ko so pod Karlom VI., očetom Marije Terezije, začeli I. 1720 delati veliko cesto z Dunaja y Trs}, je Ljubljanica začela naglo i/gubljali važnost prometne proge. Čolnarski cehi so se za silo še vzdržali73pklcr jih ni Jožef II. odpravil 1. 1788. Propadalo je vse, počasi, a nevzdržno, ker novi čas je prihajal.
Sc, neugodnejši kakor pod Jožefom II. pa so bili časi Leopolda 11. in Franca L O razmerah kranjskega trgovstva in obrta 1. 1808, torej pred tretjo francosko okupacijo, pripoveduje zgodovinar:
»2ifa se je izvažalo v Trst toliko, da ga je morala dežela kupovati po Hrvatskem in Ogrskem. Posebno mogo so potrebovali Tržačanje moke, ker niso imeli mlinov. Po vsi Kranjski se je delalo jako mnogo platna in čipk. Vsak kmet je bil tkalec, vsaka kmetica je predla in delala čipke. S suknom, volnatimi nogavicami, usnjem, obdelovanjem lesene robe, j kuhinjske posode, igrač, slamnikov, sit so se bavili po vsi deželi. Nad sto tisoč ljudi si je s takim delom služilo kruh, kakih deset tisoč pa jih ie dolulo pa rudokoprh. Tretjina Kranjcev je torej živela od obrta.«
Trgovsko in obrtno živl)en)e pred trdncoskimi vojnami je bilo torej na Kranjskem še živahno; vsak kraj skoraj se je bavil s kako trgovsko ali obrtno posebno stroko. Kranjci so potovali po svetu za trgovskim poslom, ženske pa so morale obdelovati polje, kar se je godilo na Kočevskem
7
še koncem 19. veka. Najdalje so zahajali med svet Ribničanje s svojo domačo »siiho robo« in Kočevarji z robo, nakupljeno v Trstu ali na Reki. Ribniški krošnjarji so doma izdelano robo prenašali sami, Kočevarji pa so jo odpravljali ludi s tovorno živino in so zato prišli pač najdalje pc svetu. Marsikje so imeli Kočevarji tudi svoja skladišča raznovrstne robe. Za voznike in kmete blizu novih dobrih velikih cest so bili lepi časi; služ[li sojs pripregami pred klanci. In furmanske krčme s prenočišči za trgovce in voznike, s hlevi za konje, mule in mezge ter s pristreški za parizarje so zaslužile imenitno. Ceste niso bile nikoli prazne, vedno se je trlo po njih veselih voznikov in trgovcev s psi čuvarji, ki so letali lajajoč po nagromadenih vozovih. S Češkega, Saksonskega in še iz drugih daljnjih krajev so prihajali težki vozovi po kranjsko domačo robo in po kranjske obrtne izdelke.
Orjaški gospodarski boj, ki ga je začel Napoleon 21. novembra 1806. s proglasitvijo celinske zapore proti Angliji, se je čutil tudi v Iliriji, Poji ostreni dekret so čilali v Ljubljani 6. novembra 1810 in takoj začeli s siro-, gimi preiskavami. Dne 11. decembra so v Ljubljani na Mestnem trgu vpričo ? vojaških in civilnih oblasti sežigali zaplenjeno angleško robo. Takisto j so uničevali angleško blago v Trstu, na Reki in drugje. Oktobra 1. 1812 j so sežigali zopet v Ljubljani velike množine angleške kotenine, perkala in 1 musclina, vredne do 50.000 frankov.
Spočetka je bila celinska zapora Iliriji ugodna. Po nji je tekel ves trgovski promet iz Italije ih Lranciie v Turčijo in orijent. Za tranzitno trgovino z nezacarinjeno robo pa je bilo treba boljših cest. Zato se je guverner Marmont trudil, da ustvari ugodne prometne zveze z Italijo preko Notranjske in s Turčijo preko Dolenjske, Metlike in Karlovca v Kostajnico ob turški meji. Župani so morali skrbeti za dobre in varne ceste ter so za njih napravo in vzdrževanje odredili celo ilako (kuluk!). Uvoz kolonijalnega blaga v Francijo je moral iti izključno le skozi Ilirijo. Ob novi veliki prometni progi so zgradili skladišča v Trstu, Ljubljani, Sisku, Karlovcu in zlasti v Kostajnici ob Uni, kjer so bila na razpolago razsežna prenočišča 'in hlevi. Za blago iz Turčije sc je plačevala znižana carina in poštnina, velike in dragocene pošiljalve pa je brezplačno spremljalo vojaštvo. Ilirija je zaslužila s prevozom robe, turški, grški in drngTTigovčTso puščali v Ljubljani dokaj denarja.
Novo trgovsko in obrtno življenje se je v Ljubljani kmalu poznalo tudi zunanje. Še marca 1810 je bila Ljubljana po številu prebivalstva polo-/ vico manjša, trgovina uničena in mesto pusto, ker je zbežalo pred Francozi vse nemško in tuje trgovstvo z inteligenco, uradi in vojaštvom. Niti leto nato pa je skrčeno trgovino z Avstrijo odtehtal novi položaj. Tako je pisal francoski ilirski uradni list o Ljubljani;
»Ko vidi človek toliko od vseh strani v mesto pritiskajočega ljudstva, toliko kočij, ioliko /Litega denarja, misli skoraj, da je v Milanu ali na Dunaju. To je tudi povsem naravno, saj je tu dvor maršalov ih so tu višji ilirskPuradi. V mestu in okolici je nad 400 novih uradnikov, vojakov pa nad 4000. V Ljubljano mora priti vsak Ilirec, ki ima kakršenkoli opravek pri vladi. Tu je videti Arbanasa in Korošca od tirolskih mej, Goričana in Turkom sosednjega Hrvata. Tu se srečujejo najrazličnejši ljudje, sklepajo prijateljske in druge pogodbe, saj tu je središče Ilirskih dežel. Še nikoli se ni v Ljubljani stekalo toliko ljudi in od tako različnih krajev sveta.
Meščani si nikakor ne žele nazaj drugih časov. Njih stanovanja in hiše so poskočile za dvakratno ceno ...«
L. 1810 je nekaj meščanov ustanovilo društvo kazino, ki naj bi gojilo, družabnost in zlasti zbliževalo trgovce in industrijce ter Francoze z domačim prebivalstvom.
Ker je bil trgovski promet z avstrijskimi deželami otežkočen in po valutnih izpremembah deloma pretrgan, je trgovina po obmejnih krajiti propadla. Marmont se je z Avstrijci kmalu pogodil radi savske plovbe in obrežnih pašnih pravic. Zlasti na Koroški strani pa se ie začelo tiho-tgpSfvćT
Francozi so skrbeli tudi za notranjo organizacijo in trgovsko pravno varstvo. Tudi v Ilirskih deželah so ustanovili trgovske zbornice, ki jih je Napoleon že I. 1803 na Francoskem preosnovai. Te trgovske zbornice so pošiljale po enega delegata v osrednji trgovski svet v Pariz.
Za sodstvo iz trgovinskih zadev izvirajočih pravnih prepirov je bilo ustanovljeno z gubernijanlim odlokom dne 5. februarja 1812 v Ljubljani posebno trgovsko sodišče. Za sodnike so bili imenovani trgovci, veletrgovci in menjalci, ki so vršili svoj poklic vsaj že pet let. Ta trgovska sodišča šo" razsojala končnoveljavno v spornih zadevah, katerih vrednost ni presegala 1000 frankov; kar je bilo višje vrednosti, je prišlo pred prizivno sedišče. Trgovski del Napoleonovega zakonika je upošteval v trgovini udomačena načela in običaje.
Pod Francozi...sc ie po treh stoletjih naselil v Ljubljani zopet prvi
Jud, Abraham Heinemann, doma iz Memelsdorfa na Bavarskem. Prišel je kot zalagatelj francoske armade iz Toulona na Dunaj in od tam s svojim nečakom Mojzesom v Ljubljano, kjer ga ni maral vzeti nihče pod streho.
Za svojo trgovino je iskal brez uspeha lokal, ker nihče mu ga ni dal. Tako je grof Fargue.s, takratni intendant za Gorenjsko, ukazal ljubljanskemu meru, naj ukrene, da dobi Heinemann v hiši št. 268 v Špitalski ulici baš tedaj prazno prodajalno. To,se je zgodilo, ig Abrahagi licine-mapp ic-marca meseca 181f) odori svojo. Imovino, menialpjeo ali banko, kjer je imel takoj dosti dela, saj je guverner maršal Marmont'razveljavil avstrijske bankovce. Abraham in Mozes Heinemann sta kmalu kupila hišo št. 277 v Špitalski ulici in imela napis. Za časa ljubljanskega kongresa 1 1821 je tvrdka Heinemannpva igrala ulogo, ker ie oskrbovala plače raTrifrn “odličnjakom na kongresu.
L, 1834 se je^ustanovil gremij ljubljanskih Irgov.ecv, Iz imenika j volivcev so pač nalašč izpustili Heinemanna, ki se je pritožil in gremij ; ga je moral vpisati v imenik. In potem se je nastanilo v Ljubljani še 1 nekaj drugih Judov in ni bilo mesto nikoli več brez njih, dasi so živeli Judje tu zmerom le v omejenem številu. Sicer pa smo o Judih v Ljubljani že govorili spočetka naših zapiskov.
Od početka 19. veka so bile ulice Ljubljane ob sejmih od leta do leta zmerom bolj prazne. Ljubljana, prej ugledno središče kranjskega |i ..živahnega trgovstva, je imela samo še veljavo za prevozninsko trgovstvo, || I] dokler ni železnica udušila tudi tega.
Z železnico se je izpremenilo vse življenje, pritisnila ie juja_kgnku- Jj i I renca, okrepila so se velika glavna mesta in velike obmorske luke, za-ji J; vladal je judovski velekapital, in mederna doba je ustvarila popolnomai/1 nov /.istem trgovstva ter nov tip trgovca;
Dr. Anton Slodnjak
Nettunske konvencije v luči jugoslovanskega narodnega gospodarstva
(Konec)
Vse le odredbe so zaključene za dobo petih let. Kritika netiunskih konvencij v »Jugoslovcnskcm Llovdu« z. dne 8. avgusta 1928. navaja še vrsto zlih posledic tega sporazuma za našo gospodarstvo, kakor so dejstva, da imajo baje italijanski konzularni uradniki znatne prerogative na našem ozemlju, da smo s konvencijo o tarifah direktnega blaga in jadranskih tarifah obvezani po italijanskih željah dajati refakcije na našem ozemlju in da tako ne moremo zahtevali za koncesije, ki jih dajemo pri prevozu avstrijskega in madžarskega blaga preko našega ozemlja, protikoncesij za naše blago pri prevozu črez avstrijsko in madžarsko ozemlje. Še celo pri vprašanju pomorskega prometa med bazenom Thaon de Revel in našimi pristanišči je hotela italijanska delegacija rešiti to vprašanje v korist italijanske mornarice. Naša oficijalna kritika Netiunskih konvencij vidi v tem, da bode kabolažo med bazenom Thaon de Revel in našimi pristanišči opravljala naša mornarica, velik uspeh, dasi je princip reciprocitete tukaj na vsak način kršen, ker ima po gotovih informacijah tudi italijanska mornarica pravico opravljali kabotažo med bazenom Thaon de Revel in našimi pristanišči, dočim je naši mornarici onemogočeno vršiti recipročno kabotažo med bazenom Thaon de Revel in italijanskimi pristanišči. Nesrečna je tudi odredba, ki nam zabranjuje nove pristaniške naprave v vodah, ki se nahajajo pred vhodom v luko Baroš.
Ostale konvencije, ki so mišljene kot dopolnilo k rimskemu sporazumu o Reki, obsegajo stvari manjše splošne važnosti. Tukaj je princip reciprocitete vsaj navidez izvajan, kajti če pomislimo, da so služili Italijanom kot recipročni predmet interesi Italijanov v Dalmaciji, Jugoslaviji pa interesi jugoslovanskih optantov na Reki, potem lahko vemo, da mora biti reciprociteta le navidezna.
Te konvencije se nanašajo na razdelitev reških javnih ustanov med Italijane in jugoslovanske optante.
Tem optantom je zagotovljeno uživanje vseh beneficijev, ki jih v pogledu javne pomoči uživajo italijanski državljani, glede reških občanov, ki so pripadli jugoslovanski državi (gre za približno 900 ljudi), plača Italija gotovo odškodnino (2,500.000 lir) in obdrži celotno občinsko imovino. Reški vodovod in elektrarna morata oddajati sušaškemu pristanišču in vasem, ki so pripadale prej reški občini, vodo in električno silo pod istimi pogoji, kakor Reki.
Nadaljnje konvencije obsegajo določila glede pokopavanja mrličev, glede sprejemanja bolnikov iz Sušaka, Crikvenice, Novega, Senja, Kastva in Krka v reško bolnico, glede razdelitve arhivov, glede opcije in državljanstva, glede penzij, davkov, regulacije Rečine, o upostavitvi mostov, o ribolovu v reških vodah ild. sama določila, ki so bila potrebna, ker se je tako samovoljno raztrgal in razdelil kraj, ki je tvoril gospodarsko in upravno enoto.
Dalekosežnejše važnosti je sporazum glede izvršitve 9. paragrafa rimskega sporazuma, ki ureja razmerje naših državljanov na Reki in
italijanskih v Dalmaciji. Ta sporazum obsega štiri točke in sicer: 1. sporazum o izvajanju paragrafa 9. rimskega sporazum, 2. sporazum o advokatih, 3. sporazum o posestvih na meji, 4. začasni sporazum o razlastitvi. Ker Italije ne veže saint-germainska pogodba za zaščito narodnih manjšin, priznava edino italijanskim državljanom naše narodnosti, ki prebivajo na Reki, pravico do te zaščite. Našim državljanom pa, ki žive na Reki, po tem sporazumu priznava sledeče pravice: a) ni jim treba zapustiti Reke, b) svobodno rabijo srbohrvaščino pred italijanskimi uradi razven pred carino dudi advokati morejo rabiti pred sodiščem hrvaščino), c) svobodno rabo materinščine v cerkvi, d) šolstvo v materinem jeziku, ki ga smejo voditi naši učitelji s pomočjo naših učnih knjig. Priznavajo se recipročno diplome visokih šol ene in druge države in našim optantom se dovoljuje izvrševanje njihovega poklica, razven notarjem, geometrom in civilnim inženjerjem.
In z zaključnim protokolom tega sporazuma se italijanskim optantom v Dalmaciji priznavajo od naše države vse te pravice, kakoršne uživajo naši optanti od Italijanov na Reki. Tako je vnovič le navidezna reciprociteta, če pomislimo, kaj predstavljajo v gospodarskem in političnem oziru naši op'anti na Reki in kaj italijanski v Dalmaciji.
Glede druge točke tega sporazuma, ki se nanaša na vprašanja advokatov italijanskih državljanov v Dalmaciji, je sklenjena kot korektiv k rapallski pogodbi, po kateri bi mi morali dovoliti italijanskim advokatom v D imaciji izvrševanje njihovega poklica, navidezna reciprociteta, po kateri je tudi našim državljanom odvetnikom na Reki dovoljeno pod gotovimi pogoji izvrševanje poklica. Konzularna konvencija glede posesti v coni 50 km od meje je nadomeščena z novo konvencijo, po kateri ni treba optantom italijanske države v Dalmaciji in našim na Reki posebnega dovoljenja dotične države, da si morejo nabaviti posestva v tem pasu. Tukaj je očividno zopet velika škoda, ki nam jo prinaša ta konvencija, ker se je z naše strani jemala kot recipročni predmet gospodarsko najvažnejša pokrajina naše države, z italijanske pa pristaniško mesto na skrajni periferiji države, ki je bilo itak obsojeno na gospodarski pogin.
Glede vprašanja agrarne reforme v Dalmaciji je sklenjeno, da se do takrat, dokler ne bo naša država zakonodajnim potom določila višine in pogojev za izplačilo odškodnin, ki so določene v konvenciji za splošne sporazume, podpisane v Rimu 1. 1922., odloži izvajanje zakona in predpisov o agrarni reformi na posestvih italijanskih državljanov v Dalmaciji. Šele potem se bo z novim definitivnim sporazumom uredilo to vprašanje. Če bi pa noša vlada v teku treh let ne uredila zakonodajnim potom tega problema, potem pa se po treh letih sklene definitivni sporazum ne glede na parlamentarno odločitev.
Ta konvencija je nejasna, kakor je sploh nejasna agrarna politika naše države, ki ne ve, ali naj in kako izvede agrarno reformo. Zdi se, d isi ne morem dobro razumeti te konvencije, ker nimam avtentičnega besedila, da je problem agrarne reforme v Dalmaciji v zvezi z rešitvijo tega problema v vsej naši državi.
Silno nevaren našemu gospodarstvu je tudi sporazum o delavcih. Ta sporazum določa, da morejo biti italijanski delavci in uradniki zaposleni v naši državi v tovarnah, podjetj h, industriji, v zavodih ali pri posameznikih, če imajo ti svoj sedež ali podružnico v Italiji in obratno. Ta konvencija odpira na stežaj vrata italijanskim delavcem v naše primorske pokrajine.
Ne morem se spuščati v analizo nadaljnjih konvencij, ki se nanašajo n. pr. na likvidacijo vprašanj delavskega zavarovanja, na turistični prehod brez potnih listov itd. Zanimivo je, da je posebna konvencija, ki zagotavlja srbski pravoslavni občini v Trstu značaj naše cerkvene državne institucije s popolno avtonomijo pod nadzorstvom naše oblasti; tudi pravoslavne občine v Zadru, na Reki in v Peroju pri Pulju imajo avtonomen značaj.
Eminentno gospodarske važnosti pa so konvencije, ki poskušajo analogno kakor z Reko Sušaku škodovati z Zadrom Splitu. Zavezali smo se, da bomo z organiziranim avtomobilskim prometom za osebe in blago zvezali Zadar z dalmatinskim zaledjem, kar pomeni predajo gospodarskih interesov severne Dalmacije Zadru. Tudi v blagovnem prometu nam ta konvencija zelo škodi, ker postavlja za blago vrednosti do 5000 Din, ki se izvaža iz Zadra v jugoslovansko zaledje, iste ugodnosti, kakor ga ima promet med Sušakom in Reko. Vendar kljub velikanskim izdatkom Zadar ne bo mogel občutno škodovati Splitu, ker nima železniške zveze z zaledjem in tudi ne tako silnega pristaniškega prometa, kakor Split, ki je po otvoritvi liške železnice pristanišče, ki ima več prometa, kakor vsa ostala jugoslovanska pristanišča skupaj. Ko bo dograjena jadranska proga, ki bi jo sicer srbski gospodarski krogi radi izpeljali iz političnih razlogov na Kotor, se bo Split še bolj razvil in s pametno gospodarsko politiko mogoče paraliziral pogubni vpliv Zadra na jugoslovansko gospodarstvo. Žal, da je dve tretjini njegove industrije v italijanski posesti. Še težjega gospodarskega pomena je dejstvo, da so po nettunskih konvencijah prešle v definitivno italijansko last vodne sile na Krki in Cetini. Izkoriščanje teh vodnih sil, ki so baje najmočnejše v Evropi, je avstrijska vlada dala italijanskemu društvu Sufidu, ki izrablja okoli 80.000 konjskih sil. Avstrijska vlada je zahtevala, da mora biti 50% delnic v rokah njenih državljanov. Po vojni so Italijani pokupili te delnice in so postali edini lastniki Sufida. Pri pogajanjih za nettunske konvencije pa naša država ni izrabila svojega položaja kot pravna naslednica avstrijske države in ni odpovedala Sufidu pogodbe, ker jo je kršil z nakupom delnic, ki bi morale ostati last jugoslovanskih državljanov. Gospodarskega pomena teh vodnih sil ni mogoče podcenjevati, ker bo edino z njimi mogoče industrijalizirati in gospodarsko dvigniti Dalmacijo. Toda to še ni vse, po nettunskih konvencijah imajo Italijani pravico na podlagi navidezne reciprocitete staviti nove elektrarne na našem ozemlju in nas tako gospodarsko popolnoma zasužnjiti. Težkega krajevnega pomena je to, da dovoljuje naša država italijanskim ribičem ribarjenje v naših vodah, ki so ribnate, medtem ko so zahodnojadranske vode, kjer je na podlagi reciprocitete dovoljeno ribariti našim ribičem, prazne.
Verigo škod, ki nam jih obetajo nettunske konvencije, bi še lahko razširili. Seveda ni res, da bi vse te škode tudi v resnici mogle nastopiti. Gospodarsko krepko organiziranemu odporu vse naše javnosti bi se s pomočjo inozemskega kapitala, ob trdem delu mogoče posrečilo raztrgati italijansko mrežo, ki so jo s pomočjo teh konvencij razpeli vzdolž našega obrežja. Naj bi bil ta diplomatski neuspeh, ki se lahko spremeni v našo gospodarsko katastrofo, opomin slehernemu jugoslovanskemu državljanu, da je ta nesreča posledica notranjih razporov. Če bi mi sklepali te konvencije v zavesti notranje sloge in moči, nas ne bi mogla slepiti Italija z navidezno reciprociteto Reka—Dalmacija, temveč bi se reciprociteta
glasila: jugoslovanski upravičeni interesi v Maliji in italijanski upravičeni interesi v Jugoslaviji.
Viri: Članek Nettunske konvencije V. Popoviča v »Narodni enciklopediji« 18. svezak. Članki I. Malinar-a o Nettunskih konvencijah v »Jugoslovanskem Llovdu«, štev. 166, 172. Članek 5. Scheichelbauer-a: Der Kampf um die siidslavische Kiiste v »Zeitschrift fiir Geopolitik, 1928, Hefi 9., str. 737 -746.
Nič ni nemogoče
Med dejstvi, ki v industrijskem življenju najbolj osupljajo, je trdovratnost, s katero se ljudje oklepajo metod iz dobe, ko še ni bilo elektrike in strojev. Neverjetno je, da so na svetu še zmerom konservativci, ki menijo, da umetne sile ni treba, saj je človeška sila cenena. In govore o tradiciji. Toda edina tradicija, ki naj bi jo industrija uvaževala s spoštovanjem, je tradicija dobrega dela; vse drugo se mora smatrati le za eksperiment. In delo ni blago! Napačna je sodba, da so ljudje le toliko vredni, kolikor store dela, in napačno postopa fabrikant, ki uravnava mezde in prodajne cene po tem, kolikor največ donaša prodaja. To bi pomenilo: »Plačaj svojim ljudem najnižje mezde in obremeni svoje od)e-malce čim bolj!« To ni pot zdrave kupčije.
Povedal sem že, da morajo biti lastni uslužbenci obenem najboljši odjemalci. Ob majhnih mezdah in visokih cenah pa je to nemogoče. Le pravilna kupčija si ustvarja odjemalce.
Po našem mneju je industrijalčeva prva dolžnost: iskati najboljšo pot za izvrševanje dela in smatrati vsak način dela le za eksperiment. Ko je dosegel stopnjo produkcije, ki se zdi izdatno boljša od prejšnje, mora iskati novo, še višjo stopnjo. Zadovoljnost je vedno nevarna.
Kadar si pri nas začne kak preddelavec ali nadpaznik domišljati, da je v svojem delovanju popoln in na višku, ga takoj prestavimo v oddelek, o katerem ne razume ničesar, na njegovo mesto pa drugega, ki ne razume nčeisar o tem delu. Naš odgovor na vzklik »Nemogoče!« je vselej: »Pojdite tje in delajte!« Le tako se otresamo tradicije. Tehniške strokovnjake uporabljamo za svetovalce, kadar je treba, nikoli pa noben tehnik ne vodi nobene operacije, kajti tehnik pozna zmerom preveč reči, ki se ne dajo uresničiti.
Vzemimo na primer fabrikacijo zrcalnega stekla! Fabrikacija slekla je silno stara, a nihče se še ni potrudil, da bi ves proces preštudiral iz temelja, da bi odkril, kar je resnično fundamentalno važno. Vedno je bila najudobnejša pot, postaviti delo stroja na mesto gotovih ročnih opravil. Težja pot je, začeti popolnoma iznova in razviti metodo, da mora biti mogoče vse delo opraviti s stroji in smatrati človeka le za slugo stroja. Na tej razliki temelji mašinalno pojmovanje industrije v nasprotju z rokodelskim pojmovanjem.
Po našem mnenju bi moralo biti zrcalno steklo materijal, ki bi se dal fabricirati v trajnem širokem traku brez vsakega ročnega dela. Strokovnjaki v steklarstvu vseh dežel so zatrjevali, da se je lo že davno vse preizkušalo, a brez uspeha. Mi pa smo izročili to delo ljudem, ki niso nikoli delali v steklarstvu. Začeli so s preddeli v Highland parku, se mučili z vsemi vnaprej napovedanimi težkočami in še s celo vrsto nepredvidenih, a končno so dosegli svoj cilj. Mala tovarna v Highland
parku naredi 2^ milijona kvadratnih čevljev zrcalnega slekla na leto, velika tovarna v River Rouge pa producira na leto 12 milijonov kvadratnih čevljev prvovrstnega zrcalnega stekla. Dasi producira tovarna River Rouge še enkrat toliko, kolikor tovarna Glassmere, je za polovico manjša in ima le tretjino uslužbencev v primeri z Glassmere. 2e doslej prihra-njamo na leto 3 milijone dolarjev v primeri s cenami, ki smo jih prej plačevali tujim tovarnam.
Naš novi proces je skrajno preprost. Saj je vsak skrbno premišljeni proces preprost. In ta preprostost ter nadomestitev vsega ročnega dela s slroji sla nam prinesla večjo varnost za uslužbence. Izdelovanje stekla je nevarno delo. A ne pri nas. V zadnjih dveh letih smo imeli izgube manje kakor eno uro na moža zaradi nepredvidenih nezgod. Pa tudi to še odpravimo.
Tekom vsakega produkcijskega dne porabljamo nad 100.000 m bombažnega sukna in nad 25.000 m volnenega sukna za strehe in umetno usnje. To se nem je /delo čisto naravno. A končno smo se vprašali: ali je bombaž za naše svrhe res najboljši materijal? In dognali smo, da nismo uporabljali bombaža zato, ker daje najboljše sukno, nego le, ker ga je najlažje dobavljati. Platno bi bilo gotovo trpežnejše. Začeli smo eksperimentirati in dognali, da se da lan mehanično obdelovati in je našim svrham ugoden. In posejali smo okoli 600 acrov z lanom. Stroji so orali, stroji sejali, stroji želi, stroji sušili in mlatili. S stroji smo končno pridobili tudi vlakna. To se ni prej nikoli izvršilo z uspehom. Lan je zahteval vedno množico cenenih rok. V našem podjetju pa ne moremo rabiti ničesar, kar zahteva ročnega dela.
Zdaj se ta lan prede in tke za dve vrsti platna, za grobo sukno in za fino. To se godi s pomočjo najboljših normalnih strojev, ki smo jih prejeli iz inozemstva. A naši delavci so na teh strojih že marsikaj izboljšali in še bodo, čim dalje se bodo bavili ž njimi. S časom bomo morda na eni strani strojne uredbe vlagali lan in na drugi strani sprejemali barvano, čisto platneno blago za strehe avtomobilov. In tako bo tudi z umetnim usnjem.
Obdelovanje lanu smatramo za enega najvažnejših poizkusov, ki se ž njim pečamo; uspeh ne prinaša le bcTšega produkta kakor je bil doslej, nego podajamo farmerjem (kmetovalcem) tudi novo možnost pridelovanja. Samo mi rabimo na leto okoli 50.000 acrov lanu. Našemu farmerju se odpre nov vir dohodkov in naši deželi odpremo novo industrijo. Na stranske produkte lanu — laneno olje in tulje (zadnje predivo, Werg), ki bo izvrsten materijal za poblazinjenja — nismo še mislili. A naši kem ki že eksperimentirajo, da dobe iz lanene rezanice uporabljivo celulozno maso. Mogli bi jo uporabljati tekočo za prevleko streh ali v trdi obliki za držaje in za električne naprave.
Na enak način iščemo pot za izdelovanje volnenega blaga v naše svrhe... Uspehi so še majhni, a s časom upamo z novim odkritjem na volnenem blagu prihraniti 30 odstotkov, kar bi znašalo več milijonov dolarjev na leto.
Ničesar ne poizkušamo, kar ni usmerjeno na naš cilj. Naše delo pa je: motorje ustvarjati in jih postavljati na kolesa. Naš poizkusni laboratorij v Dearbornu je danes opremljen tako, da izvrši lahko skoraj vsak poizkus, ki nas zamma a v bistvu se ravnamo po Edisonovi metodi, da se učimo z zmotami.
Naša naloga je precej obsežna. Pazili moramo pozorno na možnosl, da sirovine zmanjka ler šlediti materijal ter iskati nadomestni materijal in nadomestna kuriva. Cesto položimo uspehe svojih poizkusov za bodočo uporabo na stran za primer, da se razmere na svetovnem trgu izpremene. Ako n. pr. bencin gotovo ceno prekorači, bi bilo praktično izumiti nadomestno kurivo.
Naš cilj je vedno, hraniti materijal in delo, in noben teden ne mme, ne da bi uvedli kake izpremembe. Nekatere so manjše, druge večje važnosti, a metoda je vedno ista. Na naše presenečenje smo dosegli največje prihranke baš pri izgoiovljanju delov, o katerih smo bili prepričani, da so že povsem primerni.
Kot dokaz naj služi konkretni primer: ročični val ali vratilo (Kurbel-welle). Odkar izdelujemo motorje, smo delali ročične vale ali vratila sami in iz enega kosa jekla. Materijal je veljal 0-491 dolarja. Vratilo je nastalo po 20 različnih operacijah in je končno veljalo 1-852 dolarja. Tedaj je nekdo predlagal, naj v bodoče tako vratilo zvarimo iz dveh kosov, namesto da jih kujemo iz enega samega jeklenega droga. Izdelal je posameznosti — izračunal težo in ceno vala, število in troške operacij (bilo bi jih 19) in novo mašinalno napravo, ki naj bi v 16 urah producirala 10.000 valov, kolikor smo jih potrebovali. Materijal je bil po novi metodi za 2 centa pri valu dražji kakor po stari metodi, toda delo je šlo hitreje in končni stroški so znašali 1-663 dolarja. Nova metoda je zahtevala deset dopolnilnih strojev, ali prihranek je znašal pri valu skoraj 12 centov: trošek fabrikacije je bil torej skoraj za polovico nižji. To pomenja pri dnevni produkciji 10.000 komadov 12.000 dolarjev na dan.
Do pred par leti smo uporabljali za krmila (Steuemider) les. To je bilo veliko zapravljanje, saj se je dala uporabljati le najboljša kvaliteta lesa, a absolutna preciznost vendar ni bila dosežena. (Pri obdelovanju les rad poči). Medtem je na moji farmi v Dearbornu vsako leto propadlo več ton slame ali so jo razmetali takorekoč brez koristi. Iz te slame izdelujemo zdaj substanco, ki jo imenujemo fordit; podobna je trdemu gumiju, a ni. Obroč krmila in skupaj 25 delov voza (auta) — večina je v zvezi z elektriko — se zdaj izdeluje iz te slame in naš konsum je tako velik, da nam daje farma materijala le za okoli devet mesecev. Potem moram slamo kupovati.
S tem prihranjamo polovico koškov lesa — in prihranimo les.
Auto za promet zahteva okoli 15 m2 umetnega usnja za streho, stranske dele in poblazinjenje. Uporabljamo petero raznih vrst usnja. Naravno usnje sploh skoraj ne prihaja v poštev. Prvič bi bilo predrago, drugič pa se ne zakolje dovolj živali, da bi bila vsaj približno krita naša potreba.
Težke čase so preživljali moji ljudje, preden so našli popolnoma zadovoljivo metodo za fabrikaciijo umetnega usnja. Potrebovali so za to 5—6 let. Najprej so morali najti primerno substanco za prevleko blaga, ki je bilo jedro umetnega usnja, in potem so imorali delo izpremeniti v mašinalno. S tem, da si zdaj usnje delamo sami, smo postali ne le neodvisni, nego smo po vrhu prihranili še 12.000 dolarjev na dan.
Take reči se zgode pri nas dan na dan, ker smatramo za svojo dolžnost, delati neprestano, da dosežemo boljše in cenejše produkte.
(Odlomki iz H. Fordove knjige »Das grosse Heute, das grosscre Morgen, iz pogl. V. in VI.)
TO IN ONO
Odlikovanje. Predsednik našega Trgovskega drušiva »Merkur« g. dr. Fran Windischer, podpredsednik Centrale industrijskih korporacij v Beogradu in generalni tajnik Zbornice TOI v Ljubljani je bilo odlikovan z redom sv. Save 111. stopnje v priznanje zaslug na gospodarskem polju. — Zasluženo odlikovanje našega veščega gospodarskega vodnika nas izredno veseli. Iskreno častitamol
Mednarodna konferenca za ekonomska poročila
'Ze leta in leta je Društvo narodov pripravljalo to konferenco, ki ji danes ne prisostvujejo samo predstavniki vseh kulturnih narodov-članov Lige, temveč tudi sovjetska Rusija, Amerika in Turčija.
Glavni cilj merodajnih ekonomskih činiteljev je, da se stvorijo načela, po katerih se naj vodijo vse ekonomske statistike na svetu. Številni strokovnjaki so podali svoje mnenje in svete o tozadevnih metodah in sedaj se je sklicala konferenca. Ta spada v okvir Društva narodov, kajti dobre statistike bodo mnogo doprinesle k jasnejšemu pogledu na mednarodne probleme. Prava naučna ekonomska politika se more voditi samo na podlagi vestnih svetskih statistik. Izgleda, da je Društvo narodov velik del svoje naloge že izvršilo. Strokovnjaki so izrekli svoje mišljenje in treba je samo, da to san-kcijonirajo države preko svojih uradnih in odgovornih ekspertov.
Predsednik konference je sloviti ženevski profesor Viham Papar.
Našo državo zastopajo naš stalni delegat pri Društvu narodov g. Konstantin Fotič, direktor ministrstva socijalne politike g. Makso Birkovič in profesor g. Lazar Krstič. Konferenca bo trajala predvidoma 10 dni in upamo, da bi pomenila tudi za našo slabo urejeno statistično službo korak naprej.
214% renta za vojno odškodnino
4.292,076.000	Din;
5% posojdo na nabave v Franciji 242,291.991 fr. frankov; relifni dolg Angliji 2,935.169 funtov; vojni dolg Angliji 32,550.000 funtov; vojni dol Ameriki 62,250.000 funtov; A. ogrsk. društvu žel. »Steg« 6 milijonov 741.605.fr. frankov;
zajedni blagajni imetnikov obveznic predvojnih javnih dolgov v Parizu 403,972.049 zl. frankov.
Dolgovi Srbije
2% loterijski 1821 tobačni lozi 1888 4% 1885 5% 1900 414% 1906 4X>% 1909 5% 1913
13.170.000	fr. frankov
8,330.000	fr. frankov
314.870.000	fr. frankov
40.938.000	fr. frankov
67.105.000	fr. frankov
123.922.000	fr. frankov
213.785.000	fr. frankov
Dolgovi Črne gore 5% londonski 1909 216,340 dolarjev; 6% 1913 9,600.936 fr. frankov.
Dolgovi Bosne in Hercegovine
4% 1895 20,320.000 K;
4)4 % 1898 19,616.000 K;
4)4% 1902 71,878.000 K;
5% 1914 žel. 30,000.000 K;
5% 1914 invest. 30,000.000 v raznih valutah.
Dolgovi Dalmacije Vsi dolgovi znašajo danes skupaj 4,094.600 K.
Stanje državnih dolgov
O stanju državnih dolgov po letu 1925 ni b.l objavljen nikak uradni pregled. V predlogu novega budžeta pa so navedene prvikrat anuitete in zdajšnja višina državnih dolgov s pripombo, koliko od njih je že dosedaj amortiziranih.
Današnje stanje državnih dolgov, ki se zanje v novem proračunu predvidevajo anuitete, je sledeče:
7% invest. 1921 496,050.000 Din;
4% agrarne 1921 124,355.000 Din;
Blerov 8% 1922 15,250.000 dol.;
Blerov 7% 1927 30,000 000 dol.;
7)4% bonovi za orijent. železnice 104,980.106 fr. frankov;
Dolgovi Hrvatske in Slavonije
4% hrv. slav. zem. 6,688.800 av. o. fl.; 4)4% za odškodnino 14,775.650 av. o. fl.
Dolgovi Slovenije 4% deželno posojilo 1888 2 milijona 216.784 K,
4)4% meljorac. 1911 10,000.000 K; 4%% 1917 3,963.880 K; dolg v Pragi 3,936.800 K.
Dolg Narodni banki Za odkup kr. novčanic 1.062,664.873 dinarjev;
posojilo ministra pošte 13,750.000 Din;
prehrana pasivnih krajev 40,771.696 dinarjev;
dolg Gosp. društvu Zagreb 14,000.000 dinarjev;
dolg Belg. dr. tram. 3,920.558 bel. frankov.
Ta pregled ni popoln, ker ne vsebuje vseh državnih dolgov. Navedene tudi niso vse državne obveznosti, ki spadajo med leteče dolgove. Koliko znaša skupna vsota vseh državnih dolgov, se ne more ugotoviti, ker niso urejeni takozvani pokrajinski dolgovi, vojni in predvojni dolgovi Srb.je v Franciji. In končno obstoja težkoča v tem, da so prikazani vsi državni dolgovi v različnih valutah, kar otežkoča njihov pregled v dinarjih.
Statistika konkurzov v mesecu novembru
lugoslovensko društvo za zaščito upnikov v Zagrebu je izkazalo tekom miri lega meseca 91 konkurzov napram 71 v istem mesecu minulega leta — torej letos 20 več.
Po pokrajinah se razdele konkurzi (številke v oklepajih se nanašajo na minulo leto):
na	Hrvatsko	in Slavonijo	7	(6),
na	Šibijo in	črno goro	78	(52),
na	Slovenijo	in Dalmacijo	4	(6),
na	Bosno in	Hercegovino	1	(2),
na	Vojvodino	1	(5).
Od početka leta pa do konca novembra je društvo zabeležilo skupno 830 konkurzov napram 980 v istem razdobju minulega leta, to je za 150 ali 15-3% manje.
Po pokrajinah je odpadlo:
konkurzov
na	Hrvatsko	in Slavonijo	74	(110),
na	Srbijo in	Črno goro	78	(52),
na	Slovenijo	in Dalmacijo	4	(6),
na	Bosno in	Hercegovino	17	(31),
na	Vojvodino	55	(31).
V minulem mesecu, a v razmerju z istim mesecem preteklega leta je po-rastlo število konkurzov za 20, kar je pripisati Srbiji. Tekom 11 mesecev tega leta je padlo število konkurzov napram minulemu letu: V Hrvatski in Slavoniji za 32 7%, Srbiji in Črni gori za 77%, v Sloveniji in Dalmaciji za 23-4%, v Bosni in Hercegovini 34T% in v Vojvodini za 32T%.
Dohodki iz trošarin ter taks
Za prvih sedem mesecev tekočega budžetskega leta (april—oktober) so znašali dohodki od državne trošarine 449,078,942 21 Din, medtem ko je bilo v budžetu predvidenih 474,250.000 Din.
Dohodki so torej manjši za 25,171.057 dinaijev 79 par.
Dohodki od državnih taks so dali prvih sedem mesecev 623,792.934 03 Din in sicer: dohodki od občih taks 524 milijonov 484.740 38 Din, od vozarinske takse pa 99,308.093 65 Din. Celokupni dohodki od državnih taks so bili predvideni s 615,521.666 62 Din in sicer: Od občih taks na 488,355.000 Din, od vozarinske takse pa na 127,166.666 62 Din. Po tem so izkazali dohodki iz državnih taks za prvih sedem mesecev tekočega proračunskega leta previšek preko predvidene vsote v znesku 8 milijonov 271.107 47 Din. Dohodki od občih taks kažejo previšek 36,129.740 38 Din, dohodki od vozarinske takse pa primanjkljaj v znesku 27,858.572 97 Din.
Naš uvoz v mesecu oktobru
Uvoz v oktobru prikazuje znaten po-ast napram istemu mesecu minulega leta. Podatki generalne direkcije carin izkazujejo povečanje po teži in po vrednosti. Težina uvoza je znašala skupno 161.055 ton, napram 143.960 tonam v istem mesecu preteklega leta, kar znači, da se je uvoz povečal za 27.695 ton ali za 1178%. Vrednost pa je dosegla vsoto 778,879.819 napram 723,206.264 Din v prejšnjem letu. Povečala se je torej za 55,673.552 Din ali za 7-70%.
Vrednost izvoza je znašala v oktobru 668,068.314 Din, tako da je v tem mesecu narastel deficit naše trgovinske bdance za 112.811.505 Din. Ako prištejemo k številkam uvoza v oktobru še številke uvoza iz prejšnjih mesecev, vidimo, da je znašala težina našega uvoza v toku prvih mesecev t. 1. skupaj 1,264.450 ton, vrednost pa 6,580.029 66 dinarjev. V primeri z rezultati uvoza v isti perijodi minulega leta se je pokazalo povečanje po težini za 193.647 ton ali 18,08%, po vrednosti pa za 618 milijonov 842.228 Din ali 10-38%. Statistični podatki o izvozu za prvih deset mesecev kažejo, da je znašala njegova težina 3,776.462 ton, torej skoraj trikrat več ko težina uvoza.
To je razlagati iz tega, da izvažamo večinoma blago male vrednosti, medtem ko uvažamo blago visoke cene. Kar pa je glavno, vrednost je mnogo manjša in je znašala za prvih 10 mesecev skupaj 5.233,612.898 Din. To znači, da je dosegel deficit naše trgovinske bilance na koncu 10 mesecev t. 1. 1 milijardo 347,015.760 Din, medtem ko je. znašal za isto perijodo minulega leta 711,519.088 Din.
V
DRUŠTVENE VESTI
IV.	redna odborova seja Trgovskega društva »Merkur« za Slovenijo v Ljubljani se je viš.la v sredo, dne 31. oktobra t. 1. ob 20. uri v posvetovalnici Zveze trgovskih gremijev v Ljubljani. — V odsotnosti zadržanega predsednika je vodil sejo g: podpredsednik J. Lozar, ki je ob otvoritvi ugotovil sklepčnost in pozdravil prisrčno navzoče. Omenjal je, da je veselični odsek na svoji zadnji seji sklenil prirediti »Meikurjcv ples« v soboto dne 19. januarja 1929, kakor običajno v hotelu »Union«. Odbor je navedenemu sklepu pritrdil ter prepustil podrobnosb razširjenemu prireditvenemu odseku. — Prehajajoč na tekoče posle je prcčilal pismo g. Rudolfa Južna, v katerem prosi, da se ga razreši, rodi preselitve v Zagorje, odborniškega mesta. Odbor je vzel njegov izstop z obžalovanjem na znanje, zahvaljujoč se mu za njegovo dolgoletno, požrtvovalno in uspešno sodelovanje v odboru, želeč mu v novem poklicu obilo sreče in lepih uspehov. — Nadalje je podpredsednik obvestil navzoče, da je naklonil Gremij trgovcev v Ljubljani društvu 2500 Din za leto 1928, kar je vzel odbor z iskreno zahvalo na znanje. — Končno je podal še vodja pisarne g. E. Černe poročilo o tekočih posl.h ter o stanju članstva, nakar je g. Janko Lozar zaključil sejo ob 21. uri 30 minut.
V.	redna odborova seja Trgovskega društva »Merkur« za Slovenijo v Ljubljani se je vršila v pondeljek, dne 12. novembra t. 1. ob 20. uri v posvetovalnici Zveze trgovskih gremijev v Ljubljani. — V odsotnosti zadržanega predsednika je vodil sejo podpredsednik g. Josip Kavčič, ki je ob otvoritvi ugotovil sklepčnost in prisrčno pozdravil navzoče. — Pred obravnavo dnevnega reda je bil soglasno izvoljen kot četrti delegat za občni zbor društva »Trgovski dom« g. Milan Kovač. — Iz razprave o prireditvah jour-fixov je bilo posneti, da si jih člani žele in je bilo sklenjeno, da se vrši prvi društveni zabavni večer v sredo, dne 21. novembra t. I. po 20. uri v salonu restavracije Miklič v Kolodvorski ulici, s kralkim predavanjem, sodelovanjem društvenega orkestra in pevskega zbora. )our-fixi se bodo prirejali redno, kar se bo priobčilo v dnevnih časopisih. — Nato je povzel besedo g. Anton Agnola ter povedal, da iz tehničnih razlogov doslej ni bilo mogoče pričeti s cirkulacijo revij bralnega krožka, da se pa bodo razposlale mape sortirane že naslednji dan. — Nato so sc vršili podrobni razgovori glede Merkurjevega plesa ter so bili po temeljiti debati sprejeti potrebni ukrepi. — Končno je podal še vodja pisarne g. E. Černe poročilo o tekočih poslih ter o stanju članstva, nakar je g. Josip J. Kavčič zaključil sejo ob 20. uri 15 minut.
Prvi jour-fix Trgovskega društva »Merkur«, ki se je vršil v sredo, dne 21. novembra t. 1. v restavraciji pri Mikliču, je privabil precejšnje število članov ter prijateljev društva. Otvoril oa je podpredsednik g. Jos. J. Kavčič. Pozdravil je navzoče ter v uvodnih besedah poudaril pomen teh prireditev, ki naj bi poglobile družabne stike med člani. Izrazil je nado, da bo prihodnjič na jour-fixu, v sredo, dne 12. decembra t. 1. v Zvezdi obisk mnogobrojnejši. Nato je imel podpredsednik g. Kavčič velezanimivo predavanje o stabilizaciji dinarja, kateremu so vsi navzoči z naivečjo pozornostjo sled li. Potem se je razvila animirana prosta zabava z godbo, petjem in šaljivimi točkami.
Drugi iour-fix dne 12. decembra t. 1. v restavraciji Zvezde je potekel jako prijetno Uvodnim besedam nospodana večera g Jelačina st. je sledilo dvoie zammivih predavanj. Naiprej je podal g. Anton Agnola kratko čTco o svojih vtiskih na lipskem veleseimu, potem pa je g. |os. J. Kavčič v daljših izvajanjih očrtal eno perečih vprašani; delovni čas v trgovskih obratih. Začenši z dobo pred početkom društva Merkur, ko so vladale še patriarhalne razmere, je opisal po^m svoječasno tozadevno Merkurjevo delo ter prešel na nove razmere, tako v današnji dobi, ko se porajajo moderne socijalnopolitične zahteve, kot v naši državi, kjer te našla tozadevna enotna ministrska naredba radi povsem različnih kulturnih prilik v posameznih deželah različen odmev, mnogo kritike in obojestranskih pritožb, tako s strani delodaialcev. kot tudi delojemalcev. Podavši stvarno sliko o staniu tena vprašanja, ki dela mnogo slabe krvi med šefi in sotrudn;ki. je zakl’učil z željo, da se najde pametna srednja pot v harmoniji in s skupnim delom ter v najboljšem sporazumu, poudarjajoč, da ni hotel v svojih izvalamih, ki jih ie smatrat'	~	1 g analizo, niti naimanj zavzeti
kakorjneoakoli stališča. —	: tudi pevske točke in nodba,
dokler se številni posetniki

razpoloženju.	Tajnik