Año (Leto) XVm (13) No. (štev.) 50, 51,52
L S LOVE Nil A LIBRE
BUENOS AIRES.
21. decembra (diciembre) 1961
fi?-
M/r ljudem na zemlji
Spet praznujemo božične praznike. Misli nam romajo nazaj v svete noči, ki smo jih preživljali doma. Toplo in prijetno nam postane pri srcu ob teh spominih...
Toda — naenkrat nas je vrglo v tujino- Z grenkobo in v domotožju smo prva leta božičevali v taboriščnih barakah, brezdomci, prav po betlehemsko. Zaneslo nas je še dalj: tu ne le, da ni .smrečic in snega, tu je bož:<; za večino zgolj posveten praznik, božič brez Boga, brez živih jaslic, brez molitve in misli na božje Dete; sveta noč je ponekod pravcati karneval: cesta polne ljudi, vpitja, hrupa, plesa, streljanja...
Človek mora bežati in se umakniti vase in v svoj dom, če hoče ohran.ti verski in družinski značaj božičnega praznika, če hoče rešiti vsaj malo zbranosti in tihote za skrivnosti svete noči, če hoče po naše, po domače preživeti praznike. To je spet znamenje, da nismo tu doma.
Nikoli se nisem čutil tako tujega v tej deželi kot v božičnih praznikih.
Tako človek razmišlja v teh dneh: 'kaj nas je vrglo v tujino?
Vojna, revolucija, sovraštvo...
Kako je to mogoče, ko vendar že dvatisoč let doni v svet božična napoved angelov: „Mir ljudem na zemlji“?!
V Eliotovem dramatskem delu „Umor v katedrali“ vprašuje nadškof na božično jutro leta 1170 v svoji pridigi: „Se vam ne zdi čudno, da so angeli oznanjali mir, ko se vendar svet nepretrgoma nahaja v vojni ali v vojni nevarnosti? Se vam ne zdi, da so bile besede angelov zmota in prevara?“
Mir, ki s0 ga angeli napovedali v prvi sveti noči, ni neposredno mir med ljudmi, med narodi in državami. Mišljen je mir med človekom m Bogom. Rojen je tisti, ki ,,je naš mir in naša /sprava“: Odrešenik. Spravil nas je z Bogom in tako vpostavil mir: pravo razmerje do Boga, v milosti. „Svoj mir vam dam“ (Jan 14-27), je govoril pred smrtjo. Daje ga nam, a ne kot dovršeno, izdelano darilo, marveč kot možnost, vabilo, poziv, nalogo; osvojiti in ohranjevati ga je treba z bojem. Do konca. Šele tedaj bo veljalo: „Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru“ (Lk 2, 29).
Toda sad tega božičnega miru je mir med ljudmi, mir v svetu. Pravo razmerje do Boga vodi do pravega razmerja med ljudmi. „In božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu“ (Pil. 47). To pomeni: božji mir nas ohranjuje v Kristusovem duhu, ki je duh medsebojne ljubezni in miru. „Blagor miroljubnim“, t. j. tistim, ki ohranjajo mir, ki delajo za mir, ki vpostav-Ijajo mir. Mir je delo ljubezni in ta je osnovni zakon v Kristusovem kraljestvu. Kjer je resnična ljubezen, tam je mir; kjer ni miru, ni ljubezni, ni resničnega krščanstva. To velja za družino, za soseščino, za skupnost. Milijon-krat na dan izrečena prošnja in zatrditev: „Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom“ bi morala, biti garancija za mir med nami. Da ni, je veliko pohujšanje. Zares bogat božič, če bi .se v nas znova rodil ali utrdil Kristusov duh strpljivega sožitja, duh njegovega kraljestva, 'ki je „kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru.“
Veliki svet se obupno trudi, da bi ohranil in vpostavil mir. A pretrgal je vez med božjim mirom in mirom v svetu. Doseči hoče drugega brez prvega: mir v svetu — brez Kristusa. Gradi ga na svojo pamet in na svoje moči. Prizadevanje za mir je danes se-kularizirano. Težko je upati, da bi uspelo. Svetovni mir je tako velika in tako težko dosegljiva dobrina, da je človeštvo samo, odtrgano od svojega središča, ne bo doseglo. Dokler bodo na političnem področju vladali zakoni „tega sveta“ in ne resnično življenjski, v Bogu utemeljeni in v Kristusu obnovljeni zakoni človeškega sožitja, bo vedno znova udarjal grom v tišino miru in vznemirjala nas bo nevarnost splošnega požara. Nov božič v velikem svetu, rojstvo Kristusa in njegovega duha v srcih njih, ki odločajo, je edina rešitev.
Žal postaja božič vedno bolj seku-larieiran. V velikem delu sveta se je moral umakniti božič Dedku-mrazu. Da,
v
Višek krise med OZKI in ISutanoo
Vojaške sile Združenih narodov so pretekli teden z vso močjo navalile proti katanški prestolnici Elisabeth-ville, izvedle v nedeljo kleščni premik in prodrle do .sredine mesta ter ga končna zavzela. Boji med vojaštvom ZN in Čombejevimi oddelki so bili tako silni, da je padlo v nekaj dneh na strani ZN ok. 8 mož, na čombejevi pa, kakor je poročal belgijski radio, 12 Evropejcev in nad 100 Afrikancev. Čombe je zaprosil za premirje. Poveljstvo ZN trdi, da hoče dokončno poraziti Čombeja in si zagotoviti „svobodno gibanje po Katangi.“
Krvavi politični konflikt v Kongu se je v letošnjem letu tako razpredel, da se je začel dotikati direktno odnosov med dvema zahodnima velesilama, ZDA in Anglijo. Anglija smatra in je to Macmillan tudi javno izjavil, da imajo ZN v Kongu pravico samo do samoobrambe, s silo pa ne smejo spreminjati položaja. Angleška vlada meni, da Washington tvega preveč, ko jc dal vso podporo vojaškim operacijam ZN v Kongu. Po mnenju Anglije ZDA s svojo politiko v. Kongu tvegajo, da se more zgoditi, da bo v slučaju, če bo Čombe 'izginil s površja in bo Katanga padla pod izključno vodstvo centralne vlade v Leopoldvillu, postal končni zmagovalec komunistični Antoine Gi-zenga. Gizenga trenutno zavzema nominalni položaj podpredsednika v centralni kongoški vladi, ne izvršuje pa svojega posla kot tak, pač pa se je zasidral v severni provinci države s svojo od komunistov podpirano vojsko.
Poleg razdora med Anglijo in ZDA glede vodstva politike v Kongu pa vladajo napeti odnosi tudi med Anglijo in njenim največjim članom Common-
wealtha, Indijo. Indija z vso odločnostjo podpira vojaško akcijo ZN s svojimi vojaškimi oddelki in letali. Na drugi strani pa britanska Srednjeafriška federacija zahteva, da morajo ZN takoj prenehati z ognjem v Kongu. V federaciji sta združeni obe Rodeziji, severna in južna in Nyasaland.
Pri vsem tem seveda igrajo eno najvažnejših vlog veliki gospodarski interesi posameznih sil. Na Srednjem Vzhodu je osrednja točka vseh političnih prerivanj vedno bil petrolej. V Katangi
BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO VSEM NAROČNIKOM, OGLAŠEVALCEM IN VSEM SLOVENCEM PO SVETU TER V DOMOVINI
SVOBODNA SLOVENIJA
Indija napadla Goa
so rudnine. V Katangi izkopljejo 8% vse svetovne produkcije bakra in 75% vse produkcije kobalta v svobodnem svetu. Katanga je tudi največji svetovni producent urana, prav tako pa je tudi izredno bogata cina, cinka in premoga.
V Londonu, Washingtonu, Parizu in Bruslju ugotavljajo, seveda vsak po svoje, da more najmanjša napačna poteza v krvavi igri v Kongu vreči to ogromno zalogo podzemskega bogastva
v roke komunizmu. Vsi so skupnega mnenja, da bi Katanga sama mogla obstajati, ne tako ostali Kongo, ker bi v njem zavladala silovita revščina brez dohodkov iz bogate Katange. Zato da bi brez Katange ostali Kongo hitro podlegel komunizmu in bi bila tako tudi Katanga ogrožena. Toda London, Pariz in Bruselj menijo, da rešitev katan-škega problema ne bodo mogle izvesti vojaške sile ZN, pač pa samo konferenčna miza.
Dr. Frondizi na obisku na Jiaponshem
Sprejem, ki .so ga pripravili dr. Frondiziju na Japonskem, je presegel vsa pričakovanja. 'Na letališču v Tokiu ga je sprejel japonski cesar Hirohito s cesarico in ostalimi člani vladarske hiše. Bil je navzoč tudi predsednik vlade Ikeda z vsemi ministri ter najvišje japonske civilne in vojaške osebnosti.
V zdravicah, ki ista jih izmenjala na slavnostni pojedini, sta oba vladarja naglašala tradicionalno prijateljstvo med obema državama. Oba sta izrazila željo, da bi se politične, gospodarske in kulturne zveze med Argentino in Japonsko še poglobile.
Ta želja je prišla do izraza tudi v razgovorih dr. Frondizija in njegovega spremstva s predsednikom vlade Ikedo in njegovimi ministri ter je uresničena v novih pogodbah, ki so bile podpisane
20.	t. m. Dr. Frondizi je na Japonskem zlasti poudarjal možnost, da japonska
industrija v Argentini ustanovi nova industrijska podjetja, dalje japonska industrija Argentini dobavlja lahko železniški material, zlasti vagone, in sicer na dolgoročno odplačevanje, Argentina pa Japonski lahko pošilja velike količine mesa in druge pridelke.
Na univerzi Washeda so dr. Frondiziju podelili častni doktorat te univerze, njeni slušatelji so mu ob tej priliki priredili navdušene ovacije.
Dr. Frondizi je v nedeljo odšel na obisk v notranjost Japonske. Tako je med drugim obiskal mesto Osaka. Povsod si je ogledoval krajevne znamenitosti, zlasti starodavne budistične templje. V kraju Yokusuka je obiskal katoliško šolo, ki jo že 27 let vodijo argentinske sestre. Tu so dr. Frondiziju in njegovemu spremstvu priredili tako prisrčen sprejem, da je bil dr. Frondizi ginjen do solz.

Pred konferenco amer. držav glede Kube
Indijski Nehru, doslej eden najbolj vztrajnih zagovornikov mirne diplomacije in pogajanj za zeleno mizo, je krvavo kršil to svojo politično linijo, ko je minulo nedeljo ukazal indijski vojski, naj napade majhno portugalsko kolonialno posest na indijskem ozemlju, Goa. Iz te 465 let stare portugalske kolonije na indijskem podkonti-nentu, hoče Nehru izgnati Portugalce, „da v Indiji ne bo več kolonialističnih ostankov“. Povod za napad so bilo, kakor je izjavil Nehru, neprestana izzivanja portugalskih sil v Goa in nevzdržno stanje v Goa sami. Prvič je Nehru zahteval, naj Portugalci zapustijo Goa, že leta 1947.
Indijski vojaški napad na Goa je izzval v zahodnih prestolnicah, zlasti pa
v Washingtonu in Londonu, velikansko presenečenje. V veliki zagati je zlasti London. Anglija je ena najstarejših zaveznic in prijateljic Portugalske, istočasno pa je v Commonwealthu z angleško krono povezana s svojim bivšim dominionom Indijo.
Na drugi strani se Nehru nahaja v neprestanem sporu, ki se je zadnje tedne še poostril, z rdečo Kitajsko, ker si ta komunistični kolos želi novih teritorialnih osvojitev ob .severni meji Indije. Nehru v svojem sporu z rdečo Kitajsko išče zaveznikov in podpore med zahodnimi zavezniki, moralne v OZN, materialne pa naravnost od zavezniških držav, sprožil pa je vojaško akcijo proti enemu izmed teh zaveznikov iz izključno nacionalist, razlogov.
Kennedy v Kolumbiji in V eneasueli
Ameriški predsednik Kennedy je koncem minulega tedna obiskal južnoameriški republiki Kolumbijo in Venezuelo, kjer je kljub močnim protiameri-škim izpadom tamkajšnjih komunistov pred njegovim prihodom, doživel bučne Sprejeme odobravanja.
Namen Rennedyjevega potovanja je bil pospešiti politične in gospodarske reforme po vsej latinski Ameriki v tej klritični dobi borbe s svetovnim komunizmom za nadvlado nad južno Ameriko. Potovanje je bilo v najtesnejši zvezi s Kennedyjevo „Zvezo za napredek“. ki jo je pred meseci proglasil za dvig življenjske ravni na južnoameriškem kontnentu.
Za Kennedyjev prvi obisk v latinski Ameriki sta bili izbrani Venezuela in Kolumbija zato, ker sta ti dve državi doslej med ostalimi latinskimi državami izvedli največji del programa, ki ki je začrtan v „Zvezi za napredek“!
Washington je nezadovoljen a počasnostjo nekaterih latinskih držav, zlasti Argentine, Brazila in Čila, pri izvajanju gospodarskih reform, ki so začrtane gospodarskih reform, ki so začrtane v programu Zveze za napredek. Po tem programu bodo ZDA v desetih letih razdelile 20 milijard dolarjev med latin- * I.
mraz! Mar ni mraz simbol sovraštva? česar potrebuje svet pa je toplina ljubezni, ki ustvarja mir.
I.	L.
ske države, ki bodo „počistile svojo hišo“ s političnimi, gospodarskimi in socialnimi reformami.
Kennedy smatra, da je bila nedavno dosežena kritična točka tega programa. Ta program je namreč tudi političen, v kolikor je naperjen proti komunističnim poskusom nadvladanja nad latinsko Ameriko. V to Ameriko se je zasidral komunizem na Kubi, od koder naj bi razpredel svoje smrtonosne mreže po vsem kontinentu. Toda Castro je Kenne-dyjevemu programu napravil veliko uslugo, ko je pred kratkim z lastno izjavo potrdil, da „je Ml komunist že od prvih borb v gorovju Escambray in da namerava ostati komunist do konca svojih dn'i“. S to izjavo je, tako menijo v ZDA, izgubil veliko opore v latinski Ameriki, kjer so ga doslej mnogi smatrali samo za esktremističnega' nacionalista.
Južnoameriška Kolumbija je pred tedni predlagala, naj bi se sestala konferenca zunanjih ministrov Organizacije ameriških držav (OAS), na kateri naj bi razpravljali in obsodili nevarnost komunističnega vmešavanja v razmere 'na ameriški celini.
V organizaciji je končno prišlo do glasovanja o tozadevni resoluciji ter je zanjo glasovalo 14 ameriških držav. Nekateri so predlagali, naj bi bil sedež konference Buenos Aires in naj bi se začela 10. januarja 1962.
Ob izidu glasovanja o resoluciji ugotavljajo glede strnjenosti odn. razcepljenosti ameriških držav strokovnjaki naslednje:
Samo 14 držav, med njimi ZDA, je glasovalo za konferenco zunanjih ministrov, na kateri naj bi razpravljali, ne da bi v resoluciji imenovali katero koli državo, če rovarjenje nekega režima predstavlja napadalno dejanje.
Castrov delegat v OAS je glede resolucije izjavil, da ta resolucija sama po sebi predstavlja napadalno dejanje proti Kubi. Glasoval je seveda proti.
S Kubo je potegnila ena država, pet j pa se jih je vzdržalo glasovanja.
S Kubo, se pravi negativno, je glasovala Meksiko. Nedavno je bil v Havani ubit eden od meksikanskih dlplo->
I Z
TEDNA
Vlada panamske republike je preL. kinlla diplomatske stike s Kubo. Do prekinitve je prišlo zaradi žaljivih izjav kubanskega diktatorja Castra. Tako je Panamska republika sedaj že 13. država, ki je prekinila stike s Kubo, odkar je v njej vpostavil Castro komunistično diktaturo. Pred panamsko republiko so to že storile: Guatemala, El Salvador, Honduras, Nicaragua, Costa Rica, Haiti, Dominikanska republika, Paraguay, Peru, Venezuela, Kolumbija in Združene države Amerike.
Na Kubi so ise znova pojavili nastopi oboroženih skupin proti sedanji komunistični diktaturi.
V	Dominikanski republik'] je prišlo do sporazuma med predsednikom Bala-guerjem in opozicionalnimi strankami. V novi dominikanski vladi so sedaj zastopani tudi opozicionalci, katerim je predsednik Balaguer dal zagotovilo, da bo odstopil še pred koncem februarja. Pred tem pa mora vlada storiti vse za normalizacijo političnega življenja v državi. Mora tudi doseči, da Organizacija ameriških držav ukine gospodarsko blokado Dominikanske republike, ki je še vedno v veljavi, sprejeta je pa bila še proti režimu diktatorja Trujilla.
V	mestu Niteroi v Brazilu se je se je zgodila velika nesreča. Med predstavo Ameriškega cirkusa je izbruhnil požar, ki je zahteval 285 smrtnih žrtev.
Moskovski nasilniki so sporočili ameriški vladi svojo zahtevo po izročitvi nemškega generala Adolfa Heusin-gerja, ki je v ZDA predsednik stalnega odbora zahodnoevropske demokratske obrambne skupnosti. Moskoviti ga obtožujejo vojnih zločinov in ,.zločinov proti svetovnemu miru ter človeštvu“. Amerikanci so sovjetske zahteve sprejeli z nasmehom ter so takoj objavili,
matov, kateri je dal politično zaščito več kubanskim protikomunistom. Kubanska vlada je samo sporočila meksi-kanski vladi, da obžaluje ta incident.
Argentina se je glasovanja vzdržala. Toda Frondizija, ki je, kakor poročajo, pred dobrim tednom izjavil Ste-vensonu, da bi bila akcija OAS proti Castru „preuranjena“, je kubanski zunanji minister Roa pred meseci označil za „smrdečo mešanico človeškega iztrebka“. Ali je mogoč biti prijateljski do takega režima, se sprašujejo opazovalci.
Tudi Brazil se je vzdržal glasovanja. Castro je ob priliki brazilske krize pozival brazilsko prebivalstvo, naj se z orožjem v roki upre vojski in začne državljansko vojno. Ponudil jim je tudi svoje orožje.
Glasovanja se je vzdržala tudi Bolivija, prav tako Ekvador, kjer je zavladal novi predsednik Arosemana, ki je izjavil, da je „trdno povezan z novimi demokratskimi režimi“.
Tudi čile se je vzdržal iglasovanja-Predsednik Alessandri je zapleten z levičarji v tako hudo borbo, da se jih boji glede kubanskega problema.
Protikomunistične sile na bodoči konferenci bodo verjetno imele težko delo.
V TEDEN
da Ima ta sovjetski korak za cilj zmanjšati ugled ustanovi, v kateri omenjeni nemški general zavzema tako odgovorno mesto. Objavili so tudi izjavo, ki jo je dal po atentatu na Hitlerja general Heusinger z ozirom na zahtevo nemškega diktatorja, da ga morajo tudi nemški generali brezpogojno in slepo ubogati. Heusinger ni bil takega mnenje in je Hitlerju to odkrito pred vsemi povedal, zato ga je Hitler na mestu odstavil.
Judovsko sodišče v Jeruzalemu je obsodilo nacista Adolfa Eichmanna na smrt na vešalih zaradi zločinov proti judom med vojno. Eichmannov zagovornik je vložil priziv.
V	Moskvi so objavili, da bodo ustanovili albansko vlado v izseljenstvu. Pa pravijo, da se ne vmešavajo v notranje zadeve drugih držav.
V	Siriji je bil izvoljen za predsednika Nazim Kudsi. Star je 55 let ter bo njegova predsedniška doba trajala 5 let. Za predsednika je bil izvoljen v parlamentu, v katerem imajo večino konservativci.
Tanganjika!, ki je nedavno dobila neodvisnost, je bila soglasno sprejeta za 104/ članico Organizacije združenih narodov.
V
Mfv. Kveh o dolžnostih in nalogah demokratskih slovenskih izseljencev
V Svobodni Sloveniji z dne 14. t. m. smo objavili poročilo o zboru zaupnikov Slovenske ljudske stranke. Povedali smo tudi, da je predsednik stranke dr. Miha Krek poslal strankinim funkcionarjem obširno spomenico o razvoju zunanjepolitičnega dogajanja v svetu v zvezi s povečan0 napadalnostjo svetovnega ko-munizma. V zvezi z njo dr. Krek ugotavlja 1.) „da je komunizem zlo in zmota, bolezen sedanje družbe, ki ima svoj razvoj, pa tudi svoj gotovo določen konec. Narodi bodo bodo preživeli, komunizem pa bo ostal kot spomin na slabost časov“. In 2.) „da imajo demokratične sile, svoboden: svet, še vedno večji in boljši del intelektualne in materialne moči človeštva“. Nato pa nadaljuje:
„Zato pa vodimo boj z opravičenim upanjem v zmago. Mi bomo sicer najverjetneje vsi popadali, predno bo ta boj končan, in na naša mesta bodo stopali novi borci, toda sedaj smo mi, tam.“
„Boj s komunizmom ni opletanje Z borbenimi gesli in vročimi besedami. To je moderno vojskovanje, ki mora izbirati sredstva in jim pametno uporabljati.“
„Kot kristjani in demokrati vemo za duhovne, kulturne in družabne vrednote, ki so v igri, ki se zanje bij eni o povsod, kjer smo, kjer živimo, kar delamo. Krščanski demokrati vsega sveta imamo isto orožarno, ¡st0 stališče, vsaj zelo podobno taktiko in nastopanje proti komunizmu povsod. Le obujati nam je treba zavest, da pred borbo nikamor ne moreš uiti, se nikamor izseliti, da je povsod za teboj in menoj kričeče ta dolžnost časa in ne moreva bit1! nič drugega kot borec ali pa trot.“
„Kot sinovi in hčere slovenskega naroda, ki predvsem bijemo boj za njegovo osvobojen j e, moramo upoštevati naše posebne prilike n razmere, če hočemo biti uspešni borci. Fronta med komunizmom in demokracijo se razteza od Triglava do Djevdjelije, od Donave do Jadrana. Komun stična partija se je poslužila državne celote in po vsej razpostavila postojanke svoje moči, razprostrla mreže svoje orgaaiizacije. V totalitarnem sistemu vsaka celica državnega aparata služi partiji :m partija vzdržuje državni aparat zaradi ohranjevanja komunističnega sistema po vsej zemlji. Ta strnjenost in povezanost nima lukenj, ne presledkov. Ta enotna mreža sovražnikovih sil po celi državi je bistvena okolnost, ki jo je v boju treba upoštevati. Zahteva gotovo povezanost sil, enotnost akcije po celi državi. Bitke v posameznih delih so neuspešne, so tratenje sil, opozarjajo sovražnika, da je čuječ, pa mu ne škodujejo. Če bi
Nemirne množice, ki jih je potegnila vojna v svoj vrtinec vse do najglobljih plasti, prešinja danes prepričanje — sprva morda nejasno in nerazločno, toda sedaj že neudušljivo — da bi svet ne bil zašel v uničevalni vojni vrtinec, če bi bilo mogoče prej nadzorovati in javno presojati delovanje javnih oblasti; množice so prepričane, da je torej treba ustvariti- v ljudstvu samem učinkovito poroštvo, da se v bodoče podobne nesreče ne bodo ponavljale.
Ali je zato čudno, ako navdaja narode v (takem duševnem razpoloženju demokratična težnja in jo izbirajo ter se zanjo odločajo vsi tisti, ki hočejo bolj učinkovito sodelovati pri b.odočnosti posameznikov in družbe?
Skoraj ni treba spominjati, da po cerkvenem nauku „ni prepovedano izbirati vladavine umirjenih demokratičnih oblik, seveda ako je zagotovljen katoliški nauk o izvoru in o uporabi javne oblasti“ in „Cerkev ne odklanja nobene izmed raznih oblik vladanja, samo da so sposobne same po sebi dosegati dobrobit državljanov“, (papež Leon XIII. v okrožnici „Libertas“, 20. 1. 1888, na koncu).
Ako se torej ob priliki božičnega praznika spominjamo istočasno Ijudomi-losti utelešene Besede in človekovega dostojanstva (ki ni mišljeno le za osebno, temveč tudi za javno življenje), ,hoče-ipo obrniti pozornost na vprašanje o demokraciji in razglabljati, na kakšnih
emgracija iz Jugoslavije hotela biti na višku svoje naloge in vloge v boju proti komunizmu, bi morala ustvariti možnost za enoten nastop vseh delov državljanov za vsako ceno. Ta zahteva nima nič opraviti z narodnostnim ali državnim vprašanjem. Tudi če bi bili v Jugoslaviji Slovenci, Argentinci, Ihdijci in Egipčani, hi v podobnih okolnostih in nalogah morali najprej in predvsem ustvariti enotnost akcije, možnost sistematičnega rušenja sovražnih postojank in sil povsod. Morali bi po vseh edinicah in naselbinah v svobodnem svetu sejati medsebojno zaupanje, vnemati slogo, sejati navdušenje za skupni cilj: osvo-bojenje od diktature, vzpostavitev demokratičnih svobošč n.“
V nadaljnjih izvajanjih govori o emigraciji narodov Jugoslavije. Omenja njene notranje- razprtije, ki jih nekateri skušajo zanašati tudi v slovenske vrste in nadaljuje takole:
„Vsi trdimo, da smo katoličani in
načelih mora biti zgrajena, da se bo mogla imenovati resnična in zdrava demokracija, prikladna za razmere našega časa. Jasno pa je, da Cerkev ne posveča svoje vneme in pozornosti toliko zunanjemu ustroju in zunanji ureditvi — ki zavisi »d teženja vsakega naroda posebej — kakor jo posveča človeku kot takemu, ki ne samo, da ni zgolj predmet in trpni del družabnega življenja, temveč (nasprotno je, mora biti in ostati njegov nosilec, temelj in cilj.
Ako vzamemo, da demokracija v širokem smislu besede dopušča različne oblike in jo je mogoče uresničiti tako v monarhijah kakor v republikah, potem se tiče naše razglabljanje dveh vprašanj.
Prvič: Kakšne posebne lastnosti- morajo 'imeti ljudje, ki živijo v demokraciji in, pod demokratično vladavino?
Drugič: Kakšne posebne lastnosti morajo imeti tisti, ki imajo v demokraciji' v svojih rokah javno oblast?
SVOJSTVENE LASTNOSTI DRŽAVLJANOV V DEMOKRATIČNI VLADAVINI
-Dve državljanski pravici sta, ki najdeta v demokraciji, kakor pove že njeno ime, svoj izraz: možnost izraziti lastno mnenje o žrtvah in dolžnostih, ki naj jih nosijo državljani; prisiliti koga h pokorščini šele potem, ko je prišlo v poštev tudi njegovo mnenje. Iz trdno-
kristjoirr, vsi hočemo biti demokratično politični delavci, vsi protikomunistični borci. Delila naj bi nas, kakor trdijo sedaj, bodoča slovenska država. Deli aas torej nekaj, česar ni in česar prav gotovo ne bo, dokler bo sedanja komu. nistična jugoslovanska diktatura. Vsi se zavedamo, da imamo opraviti s komunizmom in vso njegovo državno močjo in pol tiko. Vsi se zavedamo, da narod naš hoče predvsem izpod komunističnega jarma v razmere demokratičnih svoboščin. In vendar hiramo pod- ranami cepitve, ki se je nared la med vojno in revolucijo, ko ni bilo mogoče redno narodno politično življenje.“
Po teh ugotovitvah svojo poslanico svobodnim, demokratskim Slovence zaključi z naslednjm pozivom:
„Stanje Cerkve v svetu in inaroda v domovini bi ukazovalo združenje vseh sil. Usoda naroda in položaj domovine ukazujoče izključujeta vsako prepirljivost."
sklepamo, če je demokracija zares zdrava in uravnovešena, ter kakšna je njena življenjska in razvojna moč.
Kar pa zadeva obseg in naravno žrtev, ki jih morajo izpolniti vsi državljani — in to dandanes, ko je delavnost države tako razsežna in odločilna — so mnogi mnenja, da je demokratična oblika vladavine naravna zahteva samega razuma. Kadar pa zahtevajo „več demokracije in boljšo demokracijo“, pomeni ta zahteva -samo tole: državljan naj ima vedno več možnosti, da bo mogel imeti svoje osebno mnenje lin da bo to mnenje lahko izrazil in uveljavil na način, ki je primeren skupni blaginji.
NAROD IN MNOŽICA
Od tod izvira prvi nujen zaključek s svojo stvarno posledico. Država ne vsebuje niti ne združuje zgolj meha-
n.čno na določenem ozemlju nekega brezobličnega skupka poedincev. Država je in mora, biti organična in organizirana enota resničnega naroda.
Narod ni brezoblična množica ali kakor navadno rečemo „masa“. To sta dva različna pojma. Narod živi in se giblje po svojem lastnem življenju. Nasprotno pa je množica sama po sebi negibna in jo je mogoče razgibati le od zunaj. Narod žvi iz življenjske polnosti ljudi, ki ga sestavljajo in katerih vsak je na svojem mestu in na svoj način oseba, ;ki se zaveda svoje odgovornosti in ima lastno prepričanje. Množica pa nasprotno čaka pogona od zunaj, zato lahko postane igrača v rokah kogar koli, ki zna izrabiti njene strasti in sprejemljivosti; vedno je pripravljena slediti danes tej, jutri oni zastavi. Iz življenjske polnosti resničnega naroda se razliva v državo ter v vse njene ude obilno in bogato življenje, ki utrjuje z obnavljajočo se močjo v državljanih zavest lastne odgovornosti ter pravilnega čuta za skupno .blaginjo.
Država gotovo more spretno izrabiti in uporabiti elementarno moč množice. V pohlepnih rokah posameznika ali več ljudi, ki so jih združili sebični nameni s pomočjo brezoblične množice, ki so jo ponižali v navaden stroj, more vsiliti država svoje mnenje boljšemu delu naroda. V tem slučaju pa je skupna blaginja hudo in za dolgo- časa prizadeta, nastale rane pa je često le težko ozdraviti.
Iz tega jasno sledi drugi zaključek: ,,Masa,“ kakor smo jo pravkar označili, je glavni sovražnik resnične demokracije in njenega vzora svobode in enakosti.
V narodu, ki je tega imena vreden, se državljan zaveda svoje osebnosti, svojih dolžnosti in pravic, svoje svobode, ki je v skladu s spoštovanjem svobode in dostojanstva drugih. V narodu, ki je vreden tega imena, vse neenakosti, ki ne izvirajo- iz samovolje, temveč iz same narave, kakor so neenakosti v izobrazbi, imetju, družabnem položaju, niso na noben način ovira za duha resnične skupnosti in bratstva, da le ne nasprotujejo pravičnosti in medsebojni ljubezni. Tako te neenakosti, ne le da ne žalijo državljanske enakopravnosti, ampak ji dajejo celo pravi smisel in upravičen pomen: da imo namreč pred državo sleherni pravico dostojno živeti lastno, osebno življenje na mestu in v razmerah, kamor ga je postavila božja Previdnost.
Toda kašno je nasprotje med pravkar naslikano vzorno podobo demokratske narodne svoboščine in enakosti, kjer vladajo poštene in modre roke, in: pa žalostno sliko, ki j0 nudi demokratična, država, prepuščena samovolji množice.
Svoboda, ta naravna dolžnost osebe, se izpremeni v tiranske zahteve, ki hočejo na škodo drugih dati duška nagonu in poželjenju človeške gmote.
Enakost se izpridi v mehanično izenačevanje v brezbarvno enoličnost. Polagoma usahne in izgine čut za resnično- čast, osebn0 delavnost, spoštovanje do izročil, z,a dostojanstvo, z eno besedo: za vse, kar daje življenju vrednost. In tako ostanejo na eni strani razočarane žrtve, ki jih je zaslepil navidezni čar demokracije, svobode in enakosti, a na, drugi strani bolj ali manj številni izkoriščevalci, ki so'si znali z denarjem ali z organizacijo zagotoviti nad ostalimi gospodstven, položaj in oblast.
SVOJSTVENE LASTNOSTI LJUDI, KI SO V DEMOKRACIJI NOSITELJI JAVNE OBLASTI
Demokratična država, bodisi da. je monarhična ali republikanska — mora kakor vsaka druga oblika vladavine imeti moč, da zapoveduje z resnično in dejansko 'oblastjo. Absolutni red bitij in ciljev, ki označuje človeka kot neodvisno osebo, to je nosilca nedotakljivih dolžnosti in pravic, ki so. izvor in namen njegovega socialnega življenja, sam po sebi obsega tudi državo kot nujn0 družbo, kateri je dana oblast, brez katere ne bi mogla niti obstajati niti živeti. ' Ko bi ljudje, zlorabljajoč svojo osebno svobodo, zanikali vsako odvisnost od višje oblasti, ki ima pravico rabiti tudi silo, bi podkopali temelje svojega lastnega dostojanstva in svobode. Kajti, z drugimi besedami: razrušili bi ¡oni nujni- rad bitij in ciljev.
Trdno zasidrani na istih temeljih so oseba, država in javna oblast s svojimi pravicami združeni in tako povezani, da skupaj stoje ali skupaj 'padejo.
Ker pa ne more imeti ta nujni red v luči zdravega razuma in posebej krščanske vere drugega izvora, kakor v osebnem Bogu, našem Stvarniku, sledi iz tega, da je dostojanstvo človeka dostojanstvo božje podobe, dostojanstvo države, dostojanstvo morailne skupnosti. ki jo- hoče Bog, dostojanstvo javne oblasti, pa dostojanstvo njene udeležbe na božji oblasti.
Vsaka oblika države mora računati s to tesno in nerazdružno povezanostjo, toliko -bolj od vseh drugih demokracij. Če 'po tem takem tisti, ki ima javno oblast, te zveze ne vidi ali jo več ali manj prežim, razmaja v osnovah svojo lastno oblast. Prav tako bo nastala nevarnost — 'če ne bo polagal dovolj važnosti na ta odnos in ne bo imel svojega položaja za poslanstvo, da uresniči red, ki ga hoče Bog, — da prevlada sebično-st oblasti in interesov nad bistvenimi- zahtevami politične in družabne morale in bodo pravni videzi demokracije često služili za krinko nečemu, kar je v resnici vse prej kot demokracija.
Edino) jasno pojmovanje ciljev, ki jih je Bog določil vsaki človeški družbi, obenem z globokim čuto-m za vzvišeno dolžnost družabnega reda, more usposobiti tiste, ki jim je oblast zaupana, da izpolnjujejo svoje dolžnosti bodisi zakonodajnega, bodisi sodnega ali izvršilnega. reda z zavestjo osebne' odgo-vršnega reda z zavestjo osebne odgo-
rjeno-stjo. Brez teh kreposti, bi se kaki demokratski vladavini težko posrečilo, da si pridobi spoštovanje, zaupanje in poslušnost boljšega dela naroda.
Globok čut za načela političnega in socialnega reda, zdrav in skladen z osnovami prava in pravičnosti, je posebno važen pri tistih, ki imajo v kakršni koli demokratični vladavini- kot predstavnici naroda popolno ali delno zakonodajno oblast. Ker je težišče normalno zgrajene demokracije v zakonodajnem zastopstvu naroda, od katerega izžarevajo na vsa področja javnega življenja politični tokovi — tako za slabo kakor za dobro — je vprašanje moralne višine, praktične sposobnost in umske zmožnosti poslancev v parlamentu za vsak narod, ki ima demokratično vlado, vprašanje življenja ali smrti, blagostanja1 ali propada, ozdravljenja ali pa neprestanega hiranja.
Nedvomne izkušnje dokazujejo, da mora sleherno zakonodajno telo, ako hoče plodonosno delovati in si pridobiti spoštovanje in zaupanje, zbrati v svojem krogu zbrane ljudi odličnega duha in trdnega značaja, ki naj bod-o zastopniki vsega naroda, in ne poslanci množice, kateri na. ljubo se pogosto in na žalost popuščajo posebni interesi na škodo resnične potrebe im upravičene zahteve skupne blaginje. Izbira takih mož se ne sme omejiti na posamezne poklice ali položaje, ampak naj bi bila odraz pestrega življenja vsega naroda. Izbrati je treba ljudi'trdnega krščanskega prepričanja, zanesljivega im pravilnega presojanja, uravnovešenega čuta za stvarnost, ki bodo ostali v vseh okoliščinah dosledni samim sebi. Izbrati je treba može bistrega in zdravega življenskega nazora, krepkih in premočrtnih odločitev. Predvsem pa može, ki bodo zmožni, da bodo oprti na veljavo, ki izvira iz njihove čiste vesti in na široko izžareva v njihovo okolico, postali voditelji in poglavarji posebno, v časih, v katerih naraščajoče potrebe močno dražijo občutljivost ljudstva in povzročajo, da laže zaide na stranpotia in se izgubi. Treba je izbrati može, ki bodo v prehodnih razdobjih, ki so navadno težavna in jih razdvajajo strasti, različni nazori in nasprotujoči si- programi, čutili dvakrat bolj' dolžnost, da vcepijo v žile naroda in države, kadar gori v mrzlični vročici, duhovni protistrup v obliki jasnega presojanja, požrtvovalne dobrote, vsem enako naklonjene pravice in vztrajnega stremljenja za edinost in narodno slogo v duhu resničnega bratstva.
Narodi, kaiterih duhovni in moralni značaj je dovolj zdrav im ploden, najdejo iz svoje sredine glasnike in voditelje demokracije, in morejo nuditl.tu-di ostalemu svetu glasnike in branitelje zdrave demokracije, može, ki po demokratičnih načelih žive in jih v svojem delovanju tudi izvajajo. Kjer pa takih mož primanjkuje, zasedejo njihova mesta drugi, ki izrabljajo politično delavnost za svoja sebična stremljenja, se ženejo za lastnim dobičkom ali za koristjo svojega stanu ali svojega razreda, pri čemer zapostavljajo in spravljajo v nevannosit skupno blaginjo.
DRŽAVNI ABSOLUTIZEM
Zdrava demokracija, ki je zgrajena na nespremenljivih načelih naravnega zakona in razodetih resnic, je odločno nasprotna tisti izprijenosti, ki daje -državni zakonodaji neobrzdano in neomejeno moč in ki sprevrača tudi demokratično vladavino, vkljub nasprotnemu, toda praznemu videzu, v čisto navaden 1 absolutistični sistem.
Državni absolutizem (ki se ne sme zamenjati z absolutno monarhijo, o kateri tukaj ni govora) sloni na zgrešenem načelu, da je oblast države neomejena in da ni dovoljen proti njej noben priziv na kak višji in moralno obvezen zakon, tudi takrat ne, kadar pušča prosto pot svojim despotičnim ciljem ter pri tem prestopa mejo dobrega in slabega.
Človek, ki ima prave nazore o državi in njeni avtoriteti in oblasti kot ču-varici družabnega reda, se ne bo nikdar drznil, da bi žalil veličanstvo pozitivnega zakona, dokler je le ta v mejah svoje naravne pristojnosti. Toda proti veličanstvu pozitivnega človeškega prava samo toliko časa ni priziva, dokler je v skladu — ali vsaj ne v nasprotju — z absolutnim redom, ki ga je postavili iStVarnik in z novo lučjo osvetlil z evangeljskim razodetjem. Pozitiven zakon more veljati samo v toliko, v kolikor je oprt na temelj, na katerem temelji človekova osebnost enako kakor državna in javna oblast. To je osnovno merilo za vsako zdravo obliko vladavine, vključeno tudi- demokracijo; merilo, s katerim je treba meriti moralno vrednost vsakega posameznega zakona.“
ČESTITKA KRŠČANSKO-DEMOKRATSKE ZVEZE ZA SREDNJO EVROPO SVOBODNI SLOVENIJI
New York, 30. novembra 1961
Urednikom tednika SVOBODNA SLOVENIJA Ramón Falcón U158 Buenos Aires, Argentina
Gospodje:
Krščansko demokratski zvezi za Srednjo Evropo je bilo sporočeno, da slovenski tednik ,,SVOBODNA SLOVENIJA“ praznuje 20-letnico svojega obstoja. Naša organizacija je od, predstavnikov Slovenske krščansko demokratske ljudske stranke tudi izvedela, da vaš tednik neprestano seznanja svoje bralce z načeli krščanske demokracije, za katera naša Zveza deluje, in da se bori v prvih vrstah v bitki proti komunističnemu zatiranju naših narodov, za obnovitev svobode in demokracije v Jugoslaviji in v drugih od komunistov zasužnjenih državah Srednje in Vzhodne Evrope.
Prav tako smo bili opozorjeni na dejstvo, da je vaš časopis začel izhajati kot ilegalna podtalna publikacija leta 19Ul, ko je bila vaša domovina pod nacistično in fašistično okupacijo, da se je boril za osvoboditev slovenskega naroda izpod tuje okupacije kakor tudi proti komunistični zaroti, ki je imela cilj zasužnjiti vaš narod s komunističnim rovarjenjem in terorjem. Pod krvavo tujo okupacijo in še bolj krvavo komunistično revolucijo je vaš časopis branil ideale krščanskih načel o človeškem dostojanstvu, svobodi in demokraciji. Sedaj, v izgnanstvu, „SVOBODNA SLOVENIJA“ Še naprej brani iste ideale v Buenos Airesu v Argentini, kjer se je naselilo veliko število slovenskih političnih beguncev, ki so tam razvili čudovito versko, kulturno in politično delavnost, pri čemer vaš časopis igra vodilno vlogo.	<-
Ob tej priliki vas pozdravljamo s priznanjem za odličen doprinos k naši skupni stvari, z iskrenimi željami, da bi nadaljevali in še razširili svojo plemenito delovanje za osvoboditev naših narodov in za svobodo in demokracijo na vsem svetu.
Za Krščansko demokratsko zvezo Srednje Evrope Konrad Sieniewicz	Prof. dr. Adolf Prochazka
Glavni tajnik	Predsednik izvršnega odbora
Papež Pij XII. o demokraciji
V	svetu danes veliko govore o demokraciji. O njej i-azprav-ljajo v svobodnih in demokratskih državah, o njej pa govori tudi najhujši zatiralec demokracije, t. j. komunizem, M svojo diktaturo proglaša za „ljudsko demokracijo“. Svobodna Slovenija se od svojega začetka .neprestano bori za resnično demokracijo, temelječo na krščanskih osnovah.
Leta 1944. neposredno pred koncem II. svetovne vojne, je imel papež Pij XII. za božič velik in zgodovinski govor vsem narodom sveta o demokraciji. Poudaril je prave in resnične temelje demokracije, v kateri naj bi živeli ljudje svobodno in mirno.
V	naslednjem objavljamo tista poglavja iz govora, ki se nanašajo na osnove demokracije in kažejo, kakšni naj bodo vodilni možje v demokraciji:
sti, soglasja in dobrih sadov, ki izvirajo iz stika med vlado in državljani lahko
V’	V
BOŽIC
SELMA LAGERLOEF:
T
Sveta, no e
NO BRANJE
Nekoč 'e bil mož in ta mož je odšel v temno noč ognja iskat. Od koče do koče je šel in potrkal na vsaka vrata. „Ljudje božji, pomagajte mi!“ je prosil. ,,žena mi je pravkar rodila in zakuriti moram, da se ogrejeta mati in dete.“
A bilo je pozno v noč in vse je spalo. Nihče se mu ni oglasil. Mož je hodil in hodil. Naposled je v dalji opazil svit ognja. Krenil je v tisto smer in videl, da gori na planem. Trop belih ovac je spal okrog in star pastir je sedel poleg ter pazil na čredo.
Ko je prispel mož do drobnice, je zagledal tri velike pse, ki so spali pastirju pred nogami. Ob njegovem prihodu so se vsi trije zbudili in na široko odprli gobce, ko da bi hoteli lajati. Vendar ni bilo slišati glasu. Mož je videl, kako se jim je ježila dlaka na hrbtu, videl, kako so se j itn v svitu belo bleščali ostri zobje in kako so planili nadenj. Začutil je, da ga je eden-popadel za nogo, da je drugi hlastnil po roki, da mu je tretji obvisel na vratu. A čeljusti in zobje jih niso poslušali in možu se ni nič zgodilo.
Tedaj je hotel dalje, da bi si vzel, kar je potreboval. Ali ovce so ležale tako na tesno druga poleg druge, da ni mogel naprej. In mož je stopal živalem po hrbteh do ognm. In ne ena se ni «ganila, ne ena prebudila.
Že je bil mož domala pri ognju, ko je pastir pogledal. Bil je čemeren starec, osoren in trd do vseh ljudi'. Ko je videl neznanega človeka, je prijel za dolgo, ošiljeno palico, ki jo je navadno držal v roki, kadar je pasel, ter jo zalu-čal v moža. Palica je letela naravnost proti njemu, a preden ga je zadela, se je ogrnila in odbrnela mimo, daleč prek ravni.
Mož je stopil pred pastirja in mu dejal: „Prijatelj, pomagaj mi! Daj mi ogorek ognja! Žena mi je rodila, zakuril bi rad, da se ogrejeta mati in dete.“
Pastir bi bil najrajši rekel ne. Ko pa se je spomnil, da tujcu psi niso mogli škodovati, da ovce niso bežale pred njim in da ga palica ni podrla, ga je obšla tesnoba dn ni si upal zavrniti prošnjo. „Vzemi, kolikor ti je treba!“ je dejal. Toda ogenj je bil že skoraj ugasnil, polen pa ni bilo več in tudi vej ne, samo velik kup žerjavice je še tlel. Lo-
Dvanajst ali trinajst let mi je bilo; h*dil sem v tretji razred realke. Nekega jesenskga jutra sem se ran} vzdramil; danilo se je komaj, v izbi je bil somrak. Velika je bila izba, ali vendar se mi je zdela tisto jutro ozka in tesna, vsa natlačena in nametana kakor ob selitvi, štiri postelje so stale ob stenah, med' tnjimi police za knjige, veliki leseni kovčegi, podobni skrinjam, omare za obleko, na sredi ogromna miza s knjigami in z zvezki pokrita; vse to je dobilo v somraku čudne, popačene, nekako sovražne oblike in je napravilo vtis (nepopisne Tevščine in žalosti; Na ostalih posteljah so ležali moji tovariši; vsi so še spali trdno jutranje spanje; lica so jim bila vroča in puhteča, usta na pol odprta. Starejši so bili od mene; že drugo leto smo stanovali in «pali vsi v eni izbi, pa jim nisem bil prav tovariš; gledali so me po strani, sam ne vem zakaj. Kmečki sinovi so bili, krepki, glasni, veseli; v meni pa je bilo nekje čisto na dnu nekaj grenkega in pustega, kar se je mordia ponevedoma razodevalo tudi v besedi in v očeh.
Na okna je potrkaval dež, čisto potihoma, kakor z mehkimi prsti; lilo je že teden dni v dolgih, tenkih curkih; tisti dež, ki napravi človeka otožnega, topega, mu zastre vse vesele podobe in mu pokaže druge, neznane, v sive halje zavite. V izbi je bil zrak težak in zatohel.
Tako me je bilo groza, da sem si komaj upal dihati; ležal sem čisto mirno, z očmi široko uprtimi v somrak. Ne jekniti nisem mogel ne zastokati; tiščalo mi je srce z neusmiljeno silo.
Gospodinja je stopila v izbo: „Fantje, kvišku!“
Zeblo me je. ko sem se oblačil, im. lačen sem bil. Zajtrka nisem imel, drugi «o ga imeli. Iz kuhinje je prijetno dišalo. Doma sem pravil, da mi dajejo jutranjo kavo tam nekje na šempeterski cesti, pa ni bilo res. Grenko in čudno
patice ali žerjavnice pa tujec tudi ni imel, da bi mogel odnesti žareče ogorke. Pastir je to videl, pa je drugič rekel: „Vzemi, kolikor ti je treba!“ Bil jei vesel, da mož ni mogel odnesti ognja. A glej: tujec se je sklonil, nabral z golo roko živih ogorkov in si jih zdeval v plašč. In ogorki mu niso opekli rok, mu niso osmodili plašča, odnesel jih je kakor orehe ali jabolka.
Ko je hudobni pastir to videl, se je začudil v srcu, češ kakšna noč je neki to, da psi ne grizejo, da se ovce ne plaše, da palica ne pogaja in ogenj ne smodi. Poklical je tujca nazaj in mu dejal: „Kakšna noč je to in kako da so vse reči usmiljene do tebe ?“
„Če sam ne vidiš,“ je odvrnil mož, „ti jaz ne morem povedati.“ In hotel je iti svojo pot, da bi zanetil ogenj ter ogrel ženo in otroka.
Pastir pa si je mislil: ,,Ne pustim te izpred oči, predenj ne izvem, kaj vse to pomeni.“ Vstal je in šel za njim, prav do kraja, kjer je prebival. Tedaj je videl, da tujec nikar koče nima, ampak da mu ležita žena in otrok v skalnati votlini, kjer ni bilo drugega ko gole, mrzle stene. Pastir je pomislil, da bi utegnil ubogi nedolžni črviček zmrzniti. In čeprav je bil trdega srca, ga je vendarle ganilo in sklenil je pomagati. Snel si' je torbo z rame, vzel iz nje mehko belo jagnjičevino in jo dal tujcu, da bi položil otroka nanjo.
A kakor je pokazal, da je tudi v njegovem srcu prostora usmiljenju, so se mu odprle oči: videl je, česar dotlej ni mogel videti, in slišal, česar dotlej ni mogel slišati. Okoli njega je stala gosta množica angelcev s srebrnimi krili. Vsak je imel gosli v rokah in vsi so na glas prepevali, da se je nocoj to noč rodil Zveličar, ki bo svet odrešil.
Tedaj je pastir spreumel, zakaj so bile tisto noč vesele vse stvari in niso mogle nikomur škodovati. Angelci pa so stali ne le okrog njega — vsepovsod jih je videl. Sedeli so tudi v votlini, sedeli po hribu in letali pod nebom. V gostih trumah so prihajali po poti, se gredoč ustavljali in se ozirali na dete.
Na vse strani je donelo veselo vriskanje in petje in svitanje. In vse to je videl pastir v temni noči, ko ni mogel drugače nič razločiti. Od veselja, da je spregledal, se je zgrudil na kolena in hvalil Boga.
se mi je storilo, ko sem ugledal na mizi velike, polne skodelice, iz katerih se je sladko in toplo kadilo; poleg vsake je bil kos belega kruha, skorja rumena, lepo zapečena, da bi zahrustala med zobmi.
,,Kaj bi zdaj in kam bi?“ sem pomislil. Doma nisem mogel ostati in bi tudi maral ne bil. Na okno je tiho potrkaval dež; če bi hodil po ulicah le pol ure, bi bil premočen do kože in vsi bi vedeli, kako in kaj. šole pa me je bilo strah; učenje mi ni delalo skrbi, ali vse mi je bilo tam (tuje, neprijazno; stal sem pred učiteljem kakor razbojnik pred sodnikom.
■S knjigami pod pazduho sem stopil na ulico. Koj mi je stopila vlaga v čevlje in stresel me je mraz. Dež mi je pršil v lice, knjige sem skril pod suknjič. Ulice so bile žalostne, sive: vse sivo, hiše, ljudje, misli, ves svet; tlak je bil spolzek, po cestah s'o se nabirale in prelivale velike luže; če je šel voz mimo, je škropilo na obe strani in ljudje so se umikali; neba ni bilo, do mokrih streh je visela siva megla.
Nisem šel naravnost proti šoli, prezgodaj je še bilo. Hodil sem po ulicah, gledal pa nisem nikamor, ničesar nisem iskal. Včasih je zadišalo iz odprte pe-karnice po gorkih žemljah, po tistih zlatorumenih: zahrustaš enkrat, pa je ni. Dežilo je tiho; iz cevi ob voglih je curljalo, luže so rasle, prepregale so ceste od tlaka do tlaka; kakor sem stopil, je zažmečilo in voda mi je brizgala v čevljih že iznad prstov.
Šolsko .poslopje je bilo visoko in zelo gosposko; bil sem pred njim kakor berač pred gradom. Okna so gledala, mrko hn strogo kakor učitelji. Ko sem stopil v vežo, sem povesil glavo in hudo mi je bilo. Tako bi človek stopil v sovražnikov hram, z rokami, zvezanimi na hrbtu, ves ubog in ponižen. Noge so mi bile težke, šel sem počasi po stopnicah, upognjen, kakor hodijo starci. V
šolski sobi je bilo zelo toplo; ali dišalo je tuje, neprijetno, Bog sam vedi kakor po besedi: „Ruhe!“ Ko je človek ugledal te redno in skrbno razvrščene klopi, naenkrat ni bil več človek, temveč učenec in številka v razredni knjigi.
¡Nič nisem vedel, kateri učitelj je bil 'in kaj je govoril; ves čas je bila ena sama misel' v meni: ,,Bodi konec, saj mi nič; nehaj! —Poleg mene je sedel moj debeli tovariš, sin ljubljanskega krčmarja, in neprestano jedel. Skrival se je za široki hrbet svojega prednika in jedel. Okrogel, zalit obraz je imel in hudobne, skope oči; tolste roke so bile zmerom mastne, ker je jedel, jedel. Meni je bilo v prsih suho in prazno, jezik mi je bil trd.
Ob desetih, ob uri počitka, so vstali vsi, da bi šli kupit klobasic k vratarju ali prebegat se po dvorišču. Jaz nisem vedel kam. Grabilo me je za srce, da sem sam, čisto sam. Najrajši bi bil zaklical, kakor sem bil otrok: „Bog, daj mi umreti!“ Prišel je tovariš in rekel: „Ti, zate je pismo!“
Res je bilo na deski napisano moje ime. šel sem, starec, s težkimi, trudnimi koraki k vratarju.
Ko sem pismo dobil, so se mi roke tresle in skril sem se k oknu, dia bi ne videlo tega svetega pisma nobeno nevredno oko. črke — velike, ljube, ne-
Fant črni puma je prišel z očetom, materjo, mlajšim bratom in sestrami s severovzhoda v kraje ob velikem jezeru. Tam ob velikem jezeru, nekoliko proč od njega, a na dober pogled, je bil precej visok grič, vendaj nižji od okoliških gora. V vznožju griča so stale v loku skale, v katere so bile vsekane odprtine, na dnu teh odprtin je bila pa mehka zemlja. Ena teh odprtin je bila baš prazna, ker se je rodbina pred časom preselila bliže k poglavarju na nižji sosednji hrib, kjer so bile podobne votline.
Rodbine nia tem višjem griču so bile istega rodu, kot rodbina, ki je imela Črnega pumo, zato so to rodbino vzele sedaj medse. Sicer je prazno votlino že eden ali drugi rodbinski oče namenjal svojemu sinu, če bi si dobil ženo in bi njegov zarod narastel, da bi v dosedanjem bivališču pričelo primanjkovati prostora. Toda oče črnega pume je bil bolj slaboten mož, dasi priden lovec in vsi njegovi so bili marljivi in žena ne hudobna. Oče je pripovedoval sosedom, da so bili prej izpostavljeni zverinam, pred katerimi so se le s težavo branili, pri čemer mu je posebno pomagal starejši sin, pa prav tega sina je vedno gnalo proti jugu in tja, kjer sonce zahaja, češ tam bo laže živeti in imel bo več sreče pri lovu. Prav med potjo tušem je Črni puma zadel s svojo »Strelico več živali, ki so jim dobro služile za hrano. Očetu skoraj ni bilo potrebno skrbeti za jed in se je lahko ukvarjal le s tem, da je utrjeval bivališče pred nadležnimi zverinami.
Zdaj pa je črni ’ puma ves navdušen nad novim krajem. Že prvi dan je šel čez griče k velikemu jezeru in našel v njem veliko, debelo žival, brez nog in brez kril; zadel jo je s svojo strelico in jo prinesel očetu in materi. Napravili so ogenj in jo osmodili. Vsem je dobro teknila, najsi kaj podobnega še nikoli prej zaužili niso.
Tako je pripovedal zgodbo svojega 'življenja oče zboru jamskih starešin, ko jih je prosil za prazno votlino. Naglas njegovega govorjenja je bil res nekoliko tuj, toda razumeli so ga dobro in so se spogledovali, da je oče takoj videl, da jim ni nadležen.
Stari jamarji so pa vendar pričeli kmalu movodošle nekam postrani gledati. Najprej, ko je prinesel nekoč črni puma spet večjo žival in so svo sami pojedli, ne da bi bili šei sosedje deležni dobrega lova. Potem pa, ko se je pričel črni puma sukati okoli deklet. Res da. ravno še nobena njih ni bila namenjena določenemu fantu ali možu, pa vendar je stare Pumova zaupljivost do deklic neprijetno bolela. In če je bil Črni puma sprva z vsemi deklicami enako ljubeznjiv, jie pozneje vendar največ govoril s Pisano cvetko, ki jo. bi eden ali drugi oče rad izbral za svojega sina, da mu bi rodila otroke. Da se pa pritepenec druži zdaj
okretne — so razodevale materino roko. Odpiral sem počasi dn čisto čudno, veselo mi je bilo pri' srcu. Tam so bile spet tiste velike, težke, neokretne črke: „Ljubi sin!“ Zakaj mati se je bila šele od nas otrok naučila pisati, zato da bi je ne bilo sram. Ko sem razgrnil pismo, je zaklenkalo na tleh; sklonil sem se in pobral, bila je desetica, Tista tanka, oguljena, srebrna desetica, ki jih že zdavnaj ni več. Ko sem jo vzel v roke, me je obšlo kakor milost božja. Vse je vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me je kakor v plamenu ljubezni. Videl sem tisto ljubo, velo, trepetajočo roko, ki je držala med prsti poslednjo desetico ter jo naposled spustila v pismo. Zakaj desetica je bila poslednja, to sem vedel, kakor da je bilo na nji sami napisano.
Skril sem se čisto v kot, da bi me nihče ne videl. Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok, stresel me je kakor v vročici. Ali ko sem se vračal po stopnicah v šolsko izbo, je bilo v meni svetlo svetlo. Iz daljave je videla mati mojo bolest in se smehljaje ozrla name, kakor se ozre samo ljubo sonce. In glej, čudo nebeško — res so se bili razmaknili oblaki in veselo sonce je zasijalo skoz okno.
Matere ni več, tistih starih desetic tudi ne in dnevi so mračni in pusti prav do noči.
prav z njo in da ga tudi ona nada posluša, to je ustvarjalo kmalu vsem ljudem na griču razne pomisleke in netivo za opazke.
Oče Pisane cvetke je zvedel za nejevoljo sosedov zlasti tistega dne, ko je Črni puma pozval Cvetko, naj gre z njim na lov v hrib. Rekel mu je sosed, da si mi mislil, da bo Cvetka njegovemu sinu odrekla roditi mu otroke. Toda zdaj ona njegovega ne mara in samo za črnim pumo hodi. Podrimo je prišel pravit še drugi in potem tretji sosed in Cvetkin oče je že vedel, da se bo med mladci kmalu vnel boj za njegovo hčer. Kdor bo močnejši in urnejši, ta jo bo pač odnesel.
Takrat pa je pravil črni puma Pisani cvetki, ki se je vzpenjala ob njem navzgor po hribu, kako je že svojemu očetu povedal, da si bo ugrabil njo in jo prinesel domov. Kajti let ima. dovolj in itudi ona jih ima. Oče ni imel nobenih nasprotnih besed; samo to je rekel, da še ne pozna dovolj teh ljudi, kako so k takim stvarem nagnjeni, kaj odobravajo in čemu se upirajo, če pa on izve, naj napravi, kot je tukajšnjim ljudem prav.
„črni puma, zbij velikega črnega ptiča, ki odnaša ostanke poginulih živali in ostanke naših jedi. Ge si zatakneš njegovo pero v lase, si mladec, ki mu ni para med tujašnjimi mladci in nihče več ne bo stopil k meni namesto tebe. Gori na vrhu griča hitijo ti ptiči vsako jutro in če si drzneš stopiti gor in pomeriti nanj, ga boš pač zadel in njegovo pero bo v» tvojih laseh. Nihče me potem ne bo prevzel tebi. Samo kadar odnaša veliki ptič ostanke naših jedi, ki mu jih nosi gor stara Siva megla, ne smeš ptiča streljati, kajti zakadil bi se vate in ti izkljuval oči, Ngume pa bi te pogubil“.
Pisana Cvetka, je šla nato domov, .najsi ji doma niso branili izhoda v hrib, pa jo je bilo strah. Črni puma .pa je šel tisti dan. še skoraj na vrh hriba, toliko da je zagledal veliko skalo, ki je bila kot oltar Ngumi. Ptča pa na skali tisti dan Puma ni videl.
„Da, da, prav na vrh pojdem prvič, ko bom utegnil. Mlado ubito divjo ovco bom položil na skalo in ko ji bo ptič drob izkljuval, mu pošljem puščico v prsi. Z največjim njegovim peresom v laseh si bom Cvetko pri belem dnevu v votlino prinesel“.
II
Tistega dne je padalo sonce že proti velikemu jezeru, da se skrije kmalu za hribe, ki so to je.zero obrobljali. Ta dan si je izbral črni puma za lov m kondorja, ki ga bo njegovo pero dvignilo nad vse mladce v skalovju. Toda previdni oče mu je odsvetoval, da bi ubil divjo ovco pri jamah; preveč bi razburil sosede, ki hočejo imeti bližnjo divjo ovco za lahek plen za svoje obede. Tudi mladec je dal očetu prav in se namenil, da bo spotoma ubil kako žival, katero bo potem nastavil velike-
mu ptiču. Pisani cvetki niti povedal ni, da je danes njegov dan in da jo že jutri kani prenesti v svojo in svojih ljudi votlino.
Ob vznožju, kjer je bil lok skalnih votlin, je bilo toplo. Toda proti vrhu je bilo čim dalje bolj hladno in nobena žival ni prišla Pumi pred strelico. Puma je celo zgubil vrhnjo skalo iz vida, kajti megle so jo pokrile in iz megle so jele padati snežinke. Vse živali so se poskrile.
Da ne bo nič danes z lovom,- si je mislil črni puma in da še ne bo mogel jutri odnesti Pisane cvetke v svoje domovanje. Dan se je že pričel nagibati k svojemu koncu, vendar mladcu ni dalo, da bi danes pogledal prav na vrh. Daj ni več daleč. Vsaj za drugič bo vedel, kakšna je skalnata miza, na kateri pospravlja veliki črni ptič ostanke človeških jedi. Naprej torej, na vrh, naj tudi zamudi mrak, saj dol grede ne bo hudega, breg je složen, najsi ga tema prehiti. Tudi spodaj najbrž ne bo gostih megla, saj pade ob tem času sneg samo še na visokih gorah in ne spodaj, kjer Pumovi domujejo.
Misleč, da bi moral še nekaj časa hoditi skozi megle in snežni metež, se je Črni puma naenkrat skoraj zadel v veliko skalo in jo slabi vidnosti navkljub prepoznal za ono pristajališče velikih črnih ptičev, ki je je že zadnjič bolj zdaleč gledal. Sonca ni bilo več videti z jezerske strani, naj je že zašlo ali ga je tako zakrivala megla. Kar bo, bo; hudega ne more biti.
Ozrl se je na drugo stran od jezera, tja nekako, od koder je prišel pred mnogimi dnevi z očetom, materjo, bratom in sestrami. Kar se je megla pred njim dvignila. Toda prikazalo se ni modro nebo v daljavi, pač pa velika svetla luč prav na obzorju. Bilo je nebeško lepo. Na skali stoječ je gledal čmi puma v prelepo luč. Razen luči ni videl ničesar, toda jasno je zaslišal milo petje in udarjanje z glasbili. Nikoli še ni slišal tako nežnih glasov, ne z udarci na les, ne z udarci na razpeto kožo, ne kadar je mati otrokom prepevala. To je bilo za Pumova ušesa nekaj docela novega; tako bo poskusil zapeti, kadar mu bo Pisana cvetka rodila prvo dete.
Dolgo je stremel čmi puma v prelepo svetlobo. Ni mogel biti sončni zahod, saj zahaja sonce na drugi strani neba. Ni mogel biti ogenj v daljavi1; prevelika je bila luč in ni se videlo dima in iz prelepe svetlobe se je slišala sladka glasba, kot Puma podobne še ni slišal nikoli doslej. Ko se je za hip obrnil, je videl, da je nad velikim jezerom vse že v čmi' temi. Svetita- je samo nenavadna luč in obsvet-ljavala tudi skalo, na kateri je stal
Tedaj pa se je zgodilo novo čudo. Pred črnega pumo se je spustil velik črn ptič, mnogo večji kot si je te ptiče kdaj Puma predstavljal. Mirno se je vstopil na ska-lo in na široko razprostrl ogromne peroti. Nič sovražnega ni bilo v njegovem pogledu, nič izzivalnega ne.v njegovem klunu, ne v kremplih. Kot da so njegove oči vabile, je stopil črni puma bliže k ptiču in ga pogladil po glavi in po vratu, črni ptič je dal čutiti, da mu Pumovo glajenje prav dobro ugaja in še bolj na široko je razprostrl krila. Tedaj s.e je mladec domislil, da mu bi lahko izdrl ogromno pero na krilu. Prijel ga je, a ni mogel peresa izdreti, pretrdno je bilo zasajeno v kožo. Tedaj pa se je veliki ptič dvignil in odletel naravnost proti veliki luči in ornemu pumi je ostalo pero v roki. Imel je znak, s katerimi more vse druge mladce prisiliti k molku pred svojo deklico.
Črna tema proti jezeru se je začela umikati luninim žarkom in črni puma je brez nezgode prišel k skalam svojega domovanja. Veliko ptičje pero si je pogumno zasadil v lase. S peresom v glavi se je gredoč še ustavil pred votlino Pisane cvetke. Ko ga je deklica zagledala, ni kriknila, ampak ostrmela je in voljno sledila mladcu v njegov stan.
Nič niso več Pumi zavidali Cvetke.. Veliko šekasto pero je napravilo črnega pumo za prvega mladca v loku jam, ki sl sme vzeti najlepšo deklico' za ženo. Nihče ni vedel, da je črnega kondorja obsevala tisto noč luč iz kraljevskega, Betlehema tam na skrajnem obzorju onstran morja, kjer je bil prav tedaj rojen Jezušček, Odrešenik sveta.
črni puma je opuščal lov na živali» Pisana cvetka je jela saditi sadeže in s časom ji je dvanajst otrok pri ten» delu pomagalo.
IVAN CANKAR
Desetica
MARIJAN MAROLT
V V
Boziena legenda z velikega ježeva
i
JOŠKO KROŠELJ:
OB 20-LETNICI SVOBODNE SLOVENIJE
Svobodna Slovenija, ki tedensko izhaja v Buenos Airesu( je ob koncu novembra 1961 slavila dvajsetletni jubilej svoje ustanovitve. Zaradi obilice dela z Zbronikom-Koledarj-em Svobodne Slovenije za leto 1962, se ga v listu nismo mogli spomniti. Ne bi pa ravnali prav, če bi ob tako pomembnem prazniku svobodnega slovenskega lista molčali. Ne zaradi oseb, ki so v kakršnikoli zvezi z listom, ampak zaradi okolnosti, ki so ga priklicale v življenje, nalog, ki jih je opravljal pod okupacijo in komunistično revolucijo doma, in ki jih vrši sedaj v izseljenstvu. Pa tudi zaradi počastitve spomina tistih, ki so zaradi sodelovanja pri listu trpeli preganjanje od obeh sovražnikov svobodo-ljubneg.ai slovenskega naroda: -od okupatorja in od komunistov. Pa ne samo preganjanje! Premnoge ¡so odvedli v koncentracijska taborišča in veliko jih je zaradi širjenja lista padloi kot žrtve komunistične maščevalnosti.
Mladina, ki dorašča izven domovine, v izseljenstvu, malo ali nič ne ve o preteklosti lista, še manj mladina v domovini, kateri komunisti potvarjajo pretekle dogodke ter jih spreminjajo tako, da so komunisti vedno prikazani kot borci za politično svobodo slovenskega naroda in socialno pravičnost, večina naroda pa kot politično nazadnjaštvo, ki je oviralo svoboden razvoj Slovencev. Zato je na mestu, da ob dvajsetletnem i jubileju 'Svobodne Slovenije spregovorimo nekaj besed o listu, da bo za zgodovino ohranjena njegova prava podoba.
Pa še nekaj narekuje nujnost, da se tega jubileja spomnimo. Svobodna Slovenija je 'svoboden list, je list svobodnih Slovencev, list vseh tistih, ki so se borili proti največjemu sovražniku slovenskega naroda, kar jih je kdaj prihajalo nadenj, proti komunizmu, in ki ta boj proti njemu nadaljujejo v svobodnem svetu ter se z rušenjem komunistične diktature v domovini' bore za pravo in resnično politično, gospodarsko in socialno svobodo slovenskega naroda ter za obnovitev svobodnega slovenskega tiska.
Ob pregledu poti, ki jo je doslej prehodila Svobodna Slovenija, dela, ki ga je opravila, bomo vsi dobili novih vzpodbud za nadaljno organizirano graditev lepše bodočnosti tako slovenski izseljenski skupnosti, kakor tudi pod komunistično sužnostjo trpečemu narodu v domovini.
NUJNOST SVOBODNEGA SLOVENSKEGA TISKA
Slovenski narod so v zgodovini zadevale hude nesreče. Tujec si ga je podjarmil in ga izrabljal v svojo korist. Na svoji zemlji je bil brezpraven in precej časa je moral živeti od miloščine tuje gosposke. Pozneje so se vrstile nesreče s turškimi vpadi, požigi in ropi. V naslednjih stoletjih mu tuji oblastniki tudi niso bili pravični. Niso mu dajali političnih pravic in z vsemi sredstvi ter načini so skušali zavreti njegovo težnjo po splošni izobrazbi. Pa je bil slovenski narod v svojem jedru toliko zdrav, da je premagal vse nevarnosti, ki so mu grozile. Vedno lepša je postajala slovenska podoba in slovensko ime je postajalo znano v velikem svetu. Na slovenski zemlji se je zgodil čudež: Tako majhen narod, kot je slovenski sredi dveh velikanov — Germanov na severu in Komanov na jugu — ne samo, da je vzdržal njun pritisk, da se polastita slovenske zemlje in uničita Slovence kot narod, ampak se je na tem prostoru sam, z lastnimi sredstvi splošno tako izobrazil, da ¡se je lahko uvrstil med najbolj kulturne narode na svetu. Po osvoboditvi leta 1,918 in ustanovitvi skupne države s Hrvati in ¡Srbi, se je njegova kulturna rast samo še pospešila in utrdila.
Pa je prišlo leto 1941. V začetku aprila so udarili po Slovencih njegovi stoletni narodni sovražniki. Nacisti, fašisti in Madžari so zasedli Slovenijo in si jo razdelili. Narod so obsodili na smrt. Slovenci moramo- izginiti kot narod. Za dosego tega cilja mi bilo nobeno sredstvo prepovedano. Po Gorenjski in slovenskem delu štajerske so se razdivjali naduti nacisti. Zapirali so inteligenco, jo podili na Hrvatsko in v Srbijo ter odvajali v svoja koncentracijska taborišča. Pa ne samo to: Prebivalstvo celih okrajev .so selili v šle-zijo, na ¡njihove domačije ,pa, dovažali svoje ljudi. Slovenske knjige so zažigali in pošiljali v papirnice, da so iz njih dobivali nov papir. Tako so nacisti uničili po Gorenjskem in slov. delu Štajerske vse slovenske knjižnice, na sto in stotisoče slovenskih knjig. Ali zgodovina pozna še kakšno večje kulturno
barbarstvo, ki je spremljalo izvajanje peklenskih načrtov za fizično uničenje slovenskega naroda? Ostala okupatorja sta zasledovala iste cilje, s.amo bolj ra-' finirano sta to delala.
In v tej .največji nesreči, ki je zadela Slovence, se je pojavil še četrti sovražnik — komunist. 'Sprožil je svojo revolucijo. Ne za osvoboditev naroda izpod okupatorjevega jarma, ampak za dosego oblasti, da demokratski režim, ki so ga dotlej imeli- Slovenci, zamenja s komunistično tiranijo. Tedaj se je začela tista strahotna, apokaliptična morija po slovenski zemlji, ko ¡so domači komunisti v službi svetovnega breznarodnega. komunizma začeli tekmovati z okupatorji v uničevanju slovenskih življenj. Po 'Sloveniji je bila ¡tedaj ena sama žalost. Smrt na vseh straneh, žalost, obup. Uničevanje slovenskega, imetja, požiganje slovenskih domačij, uničevanje slovenskih kulturnih spomenikov. Ni ga človeka, ki bi mogel popisati tedanje gorje v vseh strahotnih oblikah, kakor se je prikazovalo dan za dnevom, noč za nočjo.
Vsa ta nesreča in stiska naroda in slovenskih ljudi so se verno odražali v nekaterih protlokupatorskih letakih, ki so se pojavili v 'tedanjem času, in v nekaj številkah protiokupatorskega lista, ki jih je izdal pok. Ivo Peršuh.
Slovenski politični možje, predstavniki vseh slovenskih demokratskih strank, ki so ostali doma med narodom, so se zaskrbljeno- sestajali in presojali kaj storiti, da bi narod ohranili spl-oh pri življenju, čeprav so si bile slovenske demokratske politične stranke v prejšnjih letih zelo nasprotne, so v tedanjih letih strahot in groze pokazale politično zrelost in so svoje strankarske koristi brezpogojno podredile koristim naroda. Zedinile so se na skupni politični program: Zedinjena Slovenija v federativno urejeni Jugoslaviji.
-Sestankov predstavnikov slovenskih demokratskih političnih strank se je v imenu SLS stalno udeleževal tudi član načelstva te najmočnejše slovenske politične skupine biv. poslanec Miloš Stare. Spričo dejstva, da dnevno in tedensko slovensko časopisje, ki je izhajalo v Ljubljani (Slovenec, Slovenski dom, Jutro, Slovenski narodj Domoljub ter verski listi) ni moglo in smelo svobodno pisati, kakor je hotelo, ampak samo po navodilih, kakor, jih je v Ljubljani do leta 1943 narekoval italijanski okupator, po letu 1943 pa nemški, ki je po zlomu fašizma prevzel oblast tudi v tkzv. Ljubljanski pokrajini ter v Primorju, je bil Miloš Stare že oktobra leta. 1941 mnenja, da je treba ustanoviti svoboden slovenski list, ki bo odločno branil pravice zasužnjenega naroda, politiko političnega vodstva Slovencev in njihovih predstavnikov v begunski jugoslovanski vladi v inozemstvu, doma pa povezoval Slovence pod italijansko, nemško in madžarsko okupacijo s skupnim programom slov. demokratskih političnih strank: Združena ¡Slovenija v federativni Jugoslaviji in z odločnim nastopanjem proti komunizmu, njegovim morijam, požigom in zločinom.
USTANOVITEV SVOBODNE SLOVENIJE V DOMOVINI
Dne 22. novembra 1941 je izšla' prva številka Svobodne Slovenije. Zasužnjenemu slovenskemu narodu se je predstavila z uvodnikom „Slovenci“. Pisec članka ustanovitelj lista Miloš Stare, j« v njem med drugim naloge lista, ki naj jih opravlja med Slovenci, označil z besedami:
„Naša velika ¡naloga je, da se pripravljamo za čas, ki bo prišel. Ta čas nas ne ¡¡me najti nepripravljene ali utrujene. Takrat bomo v strnjenih vrstah kot slovenska narodna vojska stopili na branik slovenske zemlje proti vsakomur, ki bi hotel .pahniti našo domovino v medsebojno uničenje — proti vsakomur, ki' bi od zunaj hotel preprečiti naše osvobojen je- Delo posameznikov, ki ima svoje osnove v neslovenskih partizanskih načelih komunistične internacionale, je zvabilo nekaj slovenskih idealnih ljudi, toda njih početje je prineslo doslej samo škodo ali uničevanje.“
V	rubriki „Za robom“ pa je z ozirom na, komunistične morije zapisala naslednje:
„Tudi v Ljubljanski pokrajini je padlo že več desetin žrtev po krivdi' partizanov in Osvobodilne- fronte. Vse te žrtve so po izjavi iz Londona (Kuhar) za Slovence brez haska.“
Dalje tudi ugotavlja:
„ ‘Katoličani v Osvobodilni fronti’ je podpis na okrožnici za katoliške Slovence. Take komunistične potvorbe katoliških Slovencev prav gotovo ne ganejo.“
V	naslednji številki 'e Miloš Stare smer, ki jo bo imela Svobodna Slove-
nija, še bolj odločno poudaril s pozivom vsem Slovencem: ,Naj nag vodi duh velikega slovenskega voditelja dr. A. Korošca“ in s pozivom, ki ga. je iz Londona pošiljal vsem Slovencem brez razlike politične opredelitve politični predstavnik Slovencev v svobodnem svetu in podpredsednik jugoslovanske emigrantske vlade dr. Miha Krek, ko je Slovence prosil in rotil:
„Zatrite zlasti vsako partizanstvo. Zberite se okrog svojih preizkušenih voditeljev. ¡Ne poslušajte nikogar drugega, kakor svoje narodno vodstvo v Londonu. Drugačno ravnanje je v današnjih razmerah resnično izdajstvo.“
■Svobodna Slovenija je že v začetku nastopila z vso odločnostjo proti komunističnim morijam ter je razkrinkavala komuniste kot navadne zločinske morilce, ne pa borce za slovensko stvar.
To je storila z ugotovitvijo:
„Prvo dejanje OF ni bilo kako junaštvo proti nemškemu ali italijanskemu osvajalcu, temveč bratomor. Dolgo prej, predno je OF poznala kako petokolon-stvo, izdajalstvo in druge prazne marnje, s katerimi skuša opravičevati svoje klanje, so pod njenimi streli padli prvi Slovenci.“
Za razčiščevanje pojmov med Slovenci in da ne bi nasedali komunistični propagandi, je Svobodna ¡Slovenija opozorila Slovence,
„da so iz OF izstopile vse skupine, ki so jo doslej neposredno ali posredno podpirale. V njej je ostala samo še komunistična stranka. S tem je padel zadnji videz, da bi OF sploh hotela ali mogla voditi slovensko narodno politiko.“
'Spričo takega položaja je poudarila:
„Položaj je razčiščen in za vsakogar jasen. Proglas vojnega, ministra generala Mihajlovica je zakon, ki vsakogar veže. In če 'bi partizani še naprej divjali, bodo za to odgovarjali pred vojaškim sodiščem. Bodite vsi pametni in trezni, ter ne nasedajte na limanice vsakemu OF-listlču ali partizanu. Ne podpirajte OF, ker to ¡ni narodna organizacija, temveč skupina komunistov.“
ODMEV PO SLOVENIJI
Pojava ilegalnega lista Svobodna Slovenija med zasužnjenimi Slovenci je naletela na iziredrio ugoden sprejem-Saj je bil ta list s svojim odkritim nastopanjem na eni strani proti okupatorjem, na drugi Strani pa proti komunistom edini svetli žarek, ki je tedaj posvetil v temno in krvavo slovensko stvarnost in v morje komunističnega zločinstva. Bil je tu list, ki je ljudem v obupu, ko niso bili varni prav nikjer, ko so jim stregli po življenju okupatorji in komunistični nasilniki ter uničevalci njihove domačije in imetja', dajal vero, da bo mnilo to zlo, prešla ta nesreča, da bodo zopet prišli časi, ko bo na Slovenskem znova veljala in se spoštovala postava, ko bo na Slovenskem zopet lepo tekmovanje številnih prosvetnih in kulturnih društev ter mladinskih in drugih organizacij, po politični opredelitvi sicer različnih, toda z enim skupnim ciljem: Doseči čim večji razmah slovenskega organizacijskega, društvenega? kulturnega, prosvetnega ter gospodarskega življenja.
Zato je razumljivo, da so ljudje vsako številko ¡Svobodne ¡Slovenije težko pričakovali, da so jo povsod brali, ker je prihajala v vse slovenske kraje.
TISKANJE LISTA IN NJEGOVO ŠIRJENJE
Za tiskanje odnosno razmnoževanje lista je Miloš ¡Stare naprosil g. Jožeta Godino, sedanjega kaplana v ¡slovenski ■župnij Marije Vnebovzete v Clevelandu, kjer že dolga leta tako uspešno vodi faro kot župnik g. Matija Jager in kjer je nedavno umrl blseromašnik Anton Merkum. G. Godina se je prošnji odzval in je nato skrbel za razmnoževanje lista pod okupacijo in komunistično revolucijo vse do leta 1944. ,,Centralna 'tiskarna“, ilegalna seveda, je bila v Ljubljani, v podeželju je pa bilo še več tiskarskih odn. razmnoževalnih strojev. Demokratski Slovenci so na, ¡njih sami razmnoževali matrice posameznih številk, ki so jih dobivali iz Ljubljane. Naklada lista ¡s,e je ravnala po pritisku okupatorjev. Kadar je bilo njegovo nastopanje najbolj nasilno, je bila manjša, največjo naklado pa je ¡Svobodna Slovenija dosegla s številom 6.000 izvodov. To je skorc toliko, kolikor je bila naklada nekaterih tedanjih slovenskih listov, ki so izhajali pod okupatorsko cenzuro v Ljubljani. Najmanjša naklada pa je bila nekoč 300 izvodov. Okupator je namreč zasledil podružnice lisita v podeželju, zaplenil vse str-oje, vse, tiste pa, ki so- imeli kaj zveze z listom, pa zaprl.
Nekoč je bilo treba eno številko izdati dvakrat. Komunisti so namreč zajeli ¡sodelavce lista in jam. pobrali vso naklado za podeželje.
OVIRE PRI IZDAJANJU LISTA
Dejstvo, da je bila Svobodna Slovenija ilegalni list, pove jasno, da ji okupatorji niso bili .naklonjeni. Njihove tajne policije so bile neprestano, na bprezi, da bi izsledile hiše, v katerih so Svobodno Slovenijo tiskali, zlasti pa; da bi zvedele za imena izdajatelja, pisce člankov, raznmoževalcev in kurirjev, ki so vzdrževali zvezo med Ljubljano in podeželjem, iz Ljubljane tja odnašali razmnožene številke, v Ljubljano pa Staretu prinašali poročila iz raznih krajev o zločinih, ki sita jih nad ¡slov. ljudmi izvajala tako okupator, kakor komunistični nasilnik. Ko se jim je to posrečilo, je morala vsa akcija z izdajanjem Svobodne Slovenije iti še globlje v podzemlje. Zlasti so skušali dobiti v roke Miloša Stareta. Pa tudi tedanji njegovi najbližji sodelavci pri listu pok. Albin šmajd, že omenjeni g.
Jože Godina ter g. Andrej Križman, ki je imel na skrbi upravo lista ter njegovo razpošiljanje po vsej Sloveni ¡i, SO’
'bili stalno v nevarnosti.
Kogar koli je okupator dobil, da je imel pri sebi izvod Svobodne Slovenije, je bil lahko vesel, če so ga samo poslali v internacijo. Navadno je taka, okolnost imela težje in nevarnejše posledice in mnogi so tisti, ki so svojo vnemo za širjenje Svobodne ¡Slovenije plačali z nepopisnim mučeniem. Nekateri tudi z življenjem.
S še večjo vnemo je preganjal vse, ki so list izdajali in širili, komunistični sovražnik. Dobro se je zavedal, da mu ravn0 Svobodna Slovenija najbolj podira njegove načrte s svojim odkritim nastopanjem proti njemu in z razkrinkavanjem njegovih zločinov. Zato je storil vse, da bi se tega nevarnega nasprotnika znebil. V podeželju je stikal za vsemi, ki so list širili. Kogar je dobil, ga je na mestu ubil. Komunisti so dalje plenili razmnoževalne stroje, lovili kurirje, ki so iz Ljubljane nosili v podeželje ali razmnožene številke, ali pa matrice. Istočasno, ko je sam pobijal vse tiste, za katere je ugotovil, da širijo Svobodno Slovenijo, so tiste, katerih komunisti niso mogli dobiti, denun-cirali okupatorju. Na Miloša Stareta pa so v Ljubljan poskušali atentat in sicer teden dni pred atentatom na bana dr.
Natlačena. Tedaj se je Stare po čudnem naključju rešil. Nato so ga hoteli zapreti Gestapovci. Niso ga mogli dobiti, ker se je skril in nato živel polnih 14 mesecev v ilegali delno v Ljubljani, delno v najbližji ljubljanski okolici. Toda Svobodna Slovenija je kljub temu redno izhajala in dosegala vedno lepše uspehe. To je gotovo zasluga požrtvovalnih sodelavcev in raznašalcev, ki jih je bilo nad sto. Posebno knjigo bi zaslužili ti nesebični in požrtvovalni ljudje, fantje in dekleta, ki so znali ukaniti Gestapovce, fašiste in komuniste in prinašati izvode posameznih številk Svobodne Slovenije na mesta, za katera so bila določena. V vseh letih okupacije in revolucije niti eden od teh junakov ni za svoje delo prejel kake nagrade.
Kakor vedno doslej in povsod, je 'bil tudi tu idealizem, velika ljubezen do naroda in do slovenske stvari tisto, kar je delalo čudeže.
Svobodna Slovenije je kljub pritisku okupatorjev in kljub grožnjam komunistov ¡s smrtjo slehernemu, ki je pomagal pri izdajanju in širjenju tega lista, redno izhajala in vršila med Slovenci tisto poslanstvo, ki si ga je postavila ob izidu prve številke: „Pripravljati Slovence na čas, ki bo prišel, da jih ne bi našel nepripravljene ali utrujene.“
OBNOVITEV IZHAJANJA V ARGENTINI
Kot sem omenil je Svobodna 'Slovenija izhajala v domovini ¡od ustanovitve 22. novembra 1941 do leta 1944, ko urednik Miloš Stare ni bil več varen ■niti v skrivališčih v Ljubljani in njeni okolici ter je ilegalno prešel v Trst, kjer ga je zatekel tudi. prevrat.
Begunska leta je Stare delno preživel v Trstu in Rimu, odkoder je 4. decembra 1947 prišel v Argentino1. Tu je takoj začel misliti na, obnovitev izhajanja lista. Poiskal je biv. urednika Slovenca Rud0 Jurčeca, ki je bil tedaj že v Argentini ter ga vprašal, če bi hotel sodelovati pri obnovitvi izhajanja Svobodne Slovenije. Ruda Jurčec je povabilo sprejel. Skupno sta v Buenos Airesu uredila formalnosti pri oblasteh napovedala z uvodnikom „V
ter iskala primerno tiskarno. Zvedela sta za poljsko tiskarno „Dorrego“ Jožefa Olsievicza in Laseckega v ulici Dorrego 1102 v Buenos Airesu, ki je prevzela tiskanje lista in je to delala nato vse do leta 1960, ko se je Svobodna Slovenija preselila v tiskamo Vilka Čeča v ulici Estados Unidos 425 v Bs. Airesu.
Prva številka Svobodne Slovenije v Argentini je izšla na Silvestrovo leta 1947 z datumom 1. januar 1948 v formatu 39.5x28 cm in sicer na 4 straneh. Izšla je s Staretovim uvodnikom ^Zvestoba svobodi, resnici ih pravici“. V njem je najprej prikazal stanje, v katerem je list začel izhajati leta 1941 v domovini pod okupacijo in komunistično revolucijo, nato pa ugotovil naslednja dejstva:
„V teh strahotnih časih skoro ni bilo poštenega Slovenca v domovini, ki ne bi .nestrpno čakal izida vsake številke lista „Svobodna Slovenija“. Vse od novembra 1941, ko smo videli prvo številko, pa do leta 1944, je to tajno glasilo zasužnjenih in trpečih Slovencev vodilo borbo proti nasilju okupatorjev in divjanju komunistov. Stalo je na bra-nlniku pravic slovenskega naroda ter Slovencem tolmačilo resnico v morju laži in klevet, ki so jih sipali viri fašistične, nacistične in komunistične propagande. Skozi vsa leta je kljuboval nacističnim, fašističnim in komunističnim preganjalcem. Mnogo sodelavcev lista je moralo v zapore, umirali so v koncentracijskih taboriščih in nešteto so jih pobili domači komunisti. Visi ti so se žrtvovali za svobodo, resnico in pravico. Preganjalci pa lista niso uničili. V podstrešjih, kleteh in skrivališčih je ti-skarnica kljubovala in na mesto padlih sodelavcev so vstopali novi.“
„Danes V Sloveniji ni laških fašistov in nemških nacistov. Je pa v Sloveniji kljub temu še vedno najstrahotnejše nasilje, ki ga izvajajo komunisti. Laž in krivica sta pa vsakdanja -hrana, s katero krmi režim še vedno zasužnjene Slovence. Laž in kleveta .pa je blago, ki ga režim na debelo izvaža in razširja tudi med Slovenci Južne Amerike.“
„Naše delo zato ni končano. Dolžni smo, da nadaljujemo delo započeto že leta 1941 v domovini, pa smo ga morali leta 1945 prekiniti v izgnanstvu.“
Zaključuje pa svoja izvajanja takole:
„Svobodna Slovenije je pred Vami. Prva številka v argentinski izdaji. Vse poštene Slovence v Južni Ameriki pozivamo, da se pridružijo naši borbi proti vsakemu nasilju in da vsi ¡sprejmejo naše geslo: Borba za svobodo slovenskega naroda, borba za. zmago resnice in pravice.“
S tem geslom je obnovljena Svobodna Slovenija v izseljenstvu začela vršiti svoje poslanstvo med Slovenci, najprej v Južni Ameriki, pozneje pa po vseh kontinentih.
OKOLNOSTI OB OBNOVITVI IZHAJANJA LISTA V ARGENTINI
Ko je začela Svobodna Slovenija izhajati kot tiskan polmesečnik v Buenos Airesu 1. januarja 1948, je bilo v Argentini še zelo malo slovenskih proti-komunstičnih beguncev, ki se niti ¡sami še niso izkopali iz začetnih težav, ki se zgrnejo na vsakega izseljenca ob prihodu v novo deželo. Večina starih slovenskih naseljencev je pa bila polit, še čisto pod vplivom titovske propagande. Zato je bila proti novim slovenskim naseljencem sovražno razpoložena. Komunisti so slovenske staronaseljence hujskali kar naprej ter jih pošiljali zmerjat prihajajoče slovenske protikomunistične begunce v pristanišče z ^izdajalci“ in „kolaboracionisti“- Redki, redki so bili tisti stari slovenski naseljenci, ki komunistični propagandi niso nasedli ter so imeli odprto ¡srce za nove slovenske naseljence v Argentini.
Tiskanje lista je bila draga stvar že doma, v Argentini je zaradi drage delovne sile, visokih tiskarskih stroškov še dražje. Ker izdajatelj lista Miloš Stare ni imel nobenega obratnega kapitala, saj je ¡ob prihodu v deželo moral prijeti za težaško delo, kot ostali slovenski naseljenci, so priskočili na pomoč nekateri slovenski dobrotniki, ki so se zavedali velikega pomena svobodne tiskane slovenske besede v nadaljevanju borbe proti komunističnemu nasilju, ki si je podjarmi» vso domovino ter so plačali tiskarske stroške za nekaj številk. To so bili g. Jože Košiček, Karel Kavka in še nekateri. Ruda Jurčec je v prvem letu pomagal s posojili, kadar je bil list v zadregi.
LIST POSTANE TEDNIK
¡Svobodna Slovenija je v letu 1948 izhajala vsakega 1- in 15. v mesecu kot polmesečnik. Z novim letom 1949 je pa
novem le-
tu“ v številki z dne 6. januarja 1949, da bo postala tednik. To je storila takole: „Težave z izdajanjem so bile vse leto velike. Toda stalna prošnja novo-došlih slovenskih beguncev po lastnem glasilu, so vsem sodelavcem tako pri pisanju, kakor upravi Svobodne Slovenije dajale vedn0 .nove »pobude, da so še nadalje vztrajali pri idealnem delu. Vemo, da bi novodošli Slovenci večkrat radi materialno še bolj podprli list, toda b.li so sami v takih začetnih prilikah, da tega niso mogli storiti. Kljub težavam smo vzdržali in zaključili prvi letnik.“
„Z zadoščenjem gledamo sedaj na preteklo leto. Z veseljem ugotavljamo, da smo skupno zmogli mnogo. In ne samo to. Postavili smo si tudi začetne temelje za razširitev Svobodne Slovenije, kar je bila stalno želja naročnikov in prijateljev lista.“
,,Vs-i sodelavci pri Svobodni Sloveniji s0 že sami čutili potrebo po razširitvi lista. Ko je ta želja slov. protikomunističnih beguncev postala že skoraj splošna, smo se odločili tudi za ta korak in je tako Svobodna Slovenija z novim letom postala tednik. S tem smo prevzeli nase še težje finančno breme. Zavedajmo pa se, da bomo zmogli to le .s sodelovanjem in pomočjo vseh.“ iSvobodna Slovenija kot tednik je v drugem letu svojega izhajanja imela v začetku nekaj mesečnih prilog za Dru-
likim dogodkom naproti. Vse kaže, da bo naša domovina ponovno središče zgodovinskih dogajanj. List mora storiti vse, da nas tisti dnevi ne bodo našli nepripravljene, ampak zrele in složne. Drugič: Dati več branja, čas je, da je list odložil skromno oblekco pastorke in si nadel dostojnejšo, da ga ne bo sram pred tovariši drugih narodov. Zato sm0 se, s strahom sicer, a z zaupanjem na zrelost naših rojakov odločili, da smo list povečali. Dali smo mu sko-ro še enkrat večjo obliko.“
Zaključuje pa uvodnik ugotovitev:
„Naš tisk, to so naši živci, to je naša kri in še več. Tisk je glas, ki prodre tudi tja, kjer naša grla ne morejo povedati tega, kar bi rada: da se bori mo za najosnovnejše pravice svojega naroda.“
Napovedana razširitev lista je obstojala v več mesečnih prilogah z izbranim gradivom.
Naloga svobodnega slovenskega lista je bila poudarjena znova v uvodniku „Svobodni slovenski tisk“ v štev. 1 z dne 4. 1. 1951. V njem je med drugim zapisano:
,/Na.š tisk mora služiti naši skupni ideji. To idejo vsi predobro poznamo: je fanatična borba za svobodo našega naroda in trud, da se vsakdo izmed
Uredniki Sv-n-bodbe Slovenije s škofom dr. Rožmanom 1. 1957 v Adnogueju. Od leve: Joško Krošelj, Miloš Stare, škof Rožman, za njim Pavle Rant, Pa' vle Fajdiga in Janko Hafner.
Žabno pravdo z naslovom „Delo in svet“.
Stremela je pa še kar naprej za spo-polnitvijo in razširitvijo tako lista ter z izdajanjem knjig za demokratske Slovence.
Te svoje želje so vsi, ki so pri listu kakorkoli sodelovali, izpovedali dne 28. julija 1949 v uvodniku ,,Svobodni slovenski' tisk“. Načrti za bodočnost so bili naslednji:
„Kakšni so načrti za bodočnost! Prvi in najvažnejši je: izpopolniti 'list. Nihče bolj kot lastništvo se zaveda, kaj listu manjka. List zaupa, da ga bodo podpirali tudi v bodoče vsi, ki jim je mar svobodne slovenske besede: z naročnino in pobudami, pa tudi z dopisi in aktualnimi članki, čim več bo sodelavcev, tembolj bo Svobodna Slovenija res naš list.“
nas vzgoji za polnovrednega borca v tej veliki borbi.“
Zaključek je pa tale:
„Ne le tisk, tudi sleherni svobodni Slovenec se mora zavedati nalog do svojega tiska: naročiti ga, pazljivo ga prebirati, kritiz:rati ga pošteno in ma pravem mestu. To so stvari, ki čakajo slehernika .zmed nas in kjer lahko prav vsakdo prispeva, da bo slovenska svobodna beseda čimprej prinesla svobodo tudi narodu .onstran morja.“
PROSLAVA 10-LETNICE IZHAJANJA LISTA
Svobodna Slovenija jo je proslavila
25.	novembra 1951 z lepo družabno prireditvijo na Vlctor Martincu 50, na katero so bili povabljeni predstavniki vseh slovenskih društev in organizacij. Go-
vorili so razni govorniki. Vsi so poudarjali veliko nalogo, ki jo je Svobodna Slovenija opravila med okupacijo in komunistično revolucijo v domovini in ki jo vrši naprej v svobodnem svetu s podpiranjem vse konstruktivne dejavnosti v slovenski organizirani izseljenski skupnosti ter z nenehnim pozivanjem Slovencev ter vseh narodov Jugoslavije na združitev zaradi učinkovitejšega nastopanja proti skupnemu sovražniku komunizmu. Zlasti pomembne so bile besede pok. prelata dr. Odarja.
Jubilejna številka Svobodne Slovenije je izšla dne 29. novembra 1951. V uvodniku ,.Deset let Svobodne! Slovenije“ so najprej prikazane okolnosti, v katerih je pred 10. leti začel izhajati list ter težave, ki jo spremljajo v izvrševanju njegovega poslanstva med Slovenci. Nato pa uvodničar ugotavlja naslednja dejstva:
„Tistim, ki spe doma v zabrisanih grobovih in vsem tem, ki so si morali na svoj križev pot po grobove v kočevske gozdove — velja naša beseda najgloblje zahvale in najlepšega spomina. Ostali bodo trajno., prekrvavo spričevalo naše največje narodne nesreče.
Služba svobodni besedi in njenemu poslanstvu pa je šla z nami v emigracijo. V domovini danes ni tiska, ki bi bil svoboden. Pisati, znanstveno delovati in umetniško ustvariti ne sme, kdor ne služi propagandi kom. partije.
Ko smo začeli z obnovo lista v Buenos Airesu, smo vedeli, kako veliko bo moralo biti poslanstvo ldsita med nami. V tujini je slovenska beseda svobodna, znanstvenemu in umetnostnemu raziskovalcu in ustvarjalcu niso položeni okovi nasilja in izza ogla mu ne sledi oko tajne policje. Toda navdajal nas je drug strah in dvom: ali bomo kos svoji nalogi in ali bomo zmogli bremena^ ako nas dovolj ne podpro naši bratje, ki jim naj list služi.
Naša desetletnica je lepo spričevalo obojega: okoli lista in okoli naše založbe se je zbrala lena vrsta idealistov, ki poleg svojih velikih dnevnih skrbi in boja za obstanek vedo žrtvovati dovolj svojih sil, da more list redno izhajati in da se založba vztrajno posveča svojim ciljem. Zmogli smo premagati prve denarne težave in v vso čast nam je, da šteje list toliko razumevajočih naročnikov in podpornikov, ki mu omogočijo redno izhajanje.	• •• . -
Ta naš praznik tega desetega jubileja tako ni samo hišno slavje več ali manj pomembnega podjetja. Ta praznik je veliko potrdilo osnovnih vrlin vsakega naroda, ki hoče dokazati, da hoče živeti: naši junaki doma so nam dokaz velike vere, ki nas je vodila skozi vse trpljenje, zvestoba desetletne borbe za. njih ideale nam je bila edina vodnica pri tem delu, služba svobodni besedi pa nam je porok, da bomo mi v emigraciji in oni doma enkrat doživeli, da bo zavel ta duh svobode nad vsem tistim področjem, kjer danes strahuje beseda nasilja in zločina.“
Po desetletnem jubileju, ki je bil najlepša kulturno-družabn-a prireditev, kar smo jih doslej imeli v Argentini, ter se je vsi, ki so bili na niej. še danes spominjajo z veseljem in zadovoljstvom, je Svobodna Slovenija vsa leta nadalje-
KAREL MAUSER:
§elem let stas* spomin
„List noče bTti glasilo, kakega političnega kroga ali gibanja, še manj kake klike, ampak resnično gla.sPo vseh svobodnih Slovencev, ki so dobre volje.“ „Teži nas pomanjkanje prostora. Usoda revežev. Radi bi dali več branja, več člankov, novic in dopisov. Naša velika skrb je, kako povečati list na 8 strani tedensko. Vemo, da bo mogoče to doseči samo na en način: z novimi žrtvami prijateliev in naročnikov- lista. Komaj čakamo dneva, ko nam bo mogoče priti s praktičnim predlogom na dan.“ „Svobodna Slovenija hoče še več. Zalagati dobre slovenske knjiga. Kole. dar je bil prvi poizkus. Obnesel se je. Gmotnih dohodkov sicer ni dal, pač pa obilo zanimivega branja Slovencem, raztresenim po svetu. Tudi letos ga bomo izdali, ako Bog da, še zanimivejšeora in popolnejšega, „črna maša“ Jeremije Kalina je knjiga, ki dela čast avtorju in ealožb’. še je imamo v zalogi. Naj bi bila osnovni kamen za slovenske družinske knjižnice v tujini. Po tej poti hočemo iti v bodoče: previdno vztrajno in pripravljeni na največje žrtve.“ Vredno je velikih žrtev širjenje tiskane slovenske besede. Kdo izmed svobodnih Slovencev more reči: Mene 'ta stvar ne briga? Vsakdo lahko po svoje priskoči na pomoč.“
Najobširnejša številka Svob. Slovenije tega leta je bila 42. z dne 20. oktobra 1949, posvečena, škofu dr. Gregoriju Rožmanu ob njegovem prvem prihodu v Argentino.
V	let.u 1950 je pa Svobodna Slovenija začela izhajati v sedanjem velikem formatu 50.5x35 cm, v katerem izhaja Se danes.
V	uvodniku „Svobodna Slovenija v letu 1950“ je ugotovila naslednje:
„Ves čas obstoja je bil naš list eden onih redkih glasov, ki je lahko govorh resrnco in branil eno najosnovnejših pravic vsakega naroda: svobodo. To bo osnovna naloga lista tudi v novem letu-, služiti resnici in se boriti za svobodo.“ Glede načrtov za bodočnost je pa zap sal tole:
„Kaj hočemo doseči v novem letu? Prvič: vztrajati. Svet gre nevzdržno ve-
Ban je dnevu enak. Ko grem zjutraj v fabriko in se zvečer vrnem, se mi zdi, da tistih osem ur ni veliko- In vendar je osem ur. Trikrat osem ur je dan. Mine eden, mine drugi. Mine teden, sedem dni, mine štirinajst dni in zamenjam šiht. Mimogrede je mesec okoli in dvanajst mesecev je leto.
Tako se vrste leta, roženkranc dne-vov. Komaj si mislim, da je bil nekoč čas, ko sem na. fižolovi preklji predir-jal vse podbreške klance. Vse je za menoj. Skuštran in smrkav sem bil tedaj in fižolova preklja mi je bila tedaj avto, svet se je zame nehal tam nekje pri Tržiču in Kranju. Dlje tudi nisem gledal za njim-
Otroci rasto. Nekoč so štiri drobna življenja napolnjevala moje življenje in še vedno se mučim, da bi jih gledal kakšna’ so bila, ko so mi bila komaj do pasu. Brusim tiste svedre in se mi zdi, da vidim Klemena, da stoji poleg vozička, s katerega jemljem okroglo jeklo. Pridiguje mi o kobilici, ki jo je videl na travniku, o policaju in o dohtarju, ki je prišel oni dan in ni znal po slovensko. (Sploh ni bil dohtar, temveč neki agent, ki bi me rad obral še za zadnje ficke.)
In se mi zdi, da Marjetka čeblja med tisto grmado svedrov in s svojimi ročicami stika vse naokrog. „Okika, piko.“
To je poseben jezik, indijanskemu podoben. Pomeni pa: „Očka, piso.“ Piša je otroški izraz za svinčnik.
Tako se skušam v fabriki pogovarjati z otroki, kakor da so še prav tako majhni kakor pred sedmimi leti. Klemen piravi, da je marinar, toda samo po obleki, drugače je Klemen. Marjetka 1 se me je doma vedno držala za hlače
in mi vselej poiskala copate in časopis. „Okika, pate in bera bera.“
Da odkrito povem: sit sem odraslih ljudi, sit tistih večnih pogovorov,^ zakaj je na svetu tako in ne tako. Zakaj ljudje po Aziji stradajo kruha, zakaj so ubili Lumumbo in ne koga drugega, kdo je kriv, da so tako trapasto ogradili Berlin, da še ceste nima za ven, zakaj veliki male prodajajo domala že .kar na ribjem trgu.
Tisti, ki so svet zahakljali, naj ga še odhakljajo.
Jaz sam se vračam k otrokom. Za sedem let nazaj. Odrasli, da po pravici povem, imajo po dvoje obrazov. Menjajo jih kot maske: po okolici, po družbi, po tem in. onem. To in ono sem doživel, vrata zaprl in zaklenil in ob drobnih otrocih mi je vselej dobro.
Sedem let nazaj.
Helenca in Rotija študirata, kako je Bog svet ustvaril. Prva. je bila luč.
Luč!
Meni se zdi, da bi jo Bog moral v tem času spet prižgati. Tako v temi že do-lgo -nismo bili.
Klemen je radoveden, kako je tisto bilo. Kje je Bog prižgal?
„Na šol tar ?“
Helenca s prstom trka ob čelo in Klemen, čeprav ni velil^ dobr0 ve, kaj to pomeni. Potlej se potrka na čelce še Marjetka.
„Trapa,“ reče Klemen.
„šoltar sploh ni po slovensko,“ reče Robija.
Toda sama ne ve, kako bi se drugače reklo. Smeje se. En zob ji manjka in skoz tisto- režo ji sili jezik. Majal se ji je zobek cel mesec, nazadnje se je sam odluščil kakor riževo zrnce.
Potlej se Marjetka nenadoma do-
| vala svoje delo v službi slovenske izse-| ljenske skupnosti in pod komunisti tr-; pečega naroda v domovini, držeč se ved-i no načel in gesel, ki si jih je sama postavila ob ustanovitvi v domovini in ob obnovitvi izhajanja v Argentini.
Novembra letos je v tej nesebični in do skrajnosti požrtvovalni službi dopolnila dvajset let ter začela novo obdobje žrtev in naporov, ki jih bo za koristi slovenskega naroda, doprinašala še naprej z nezmanjšano' ljubeznijo in nesebičnostjo-
UREDNIŠKI ODBOR IN SODELAVCI SVOBODNE SLOVENIJE
Okoli Svobodne Slovenije v Buenos Airesu so se kmalu po obnovitvi njenega izhajanja v Argentini zbrali vsi bivši uredniki ljubljanskega dnevnika Slovenec, ki so se naselili v Argentini. Za Rudo Jurčeca sem že povedal, da je že od počeitka pomagal Milošu Staretu pri urejanju lista. .Hodil je tudi v tiskamo. Kmalu nato se je Svobodni Sloveniji pridružil dr. Tine Debeljak, 1. aprila 1948 pa podpisani ter prevzel večino dela, ki ga je dotedaj opravljal Jurčec im začel namesto njega tudi pripravljati vse gradivo za tiskamo in za ureditev lista. Ko sta prišla v Argentino Pavle Fajdiga in Pavle Rant, sta se tudi pridružila Svobodni Sloveniji. Isto je storil Janko Hafner po prihodu v Argentino ob koncu leta 1948. To je- bil uredniški odbor Svobodne 'Slovenije, ki je imel redne uredniške seje po izidu vsake številke vsak četrtek zvečer. Vodil jih je in jih vodi še danes Miloš Stare. V 13 letih je bilo skupno nad! 700 uredniških sej.
Uredniški odbor Svobodne Slovenije v gornji sestavi je obstajal vse do pive polovice leta 1956, ko je po ustanovitvi Slovensko kulturne akcije najprej izstopil iz uredniškega odbora Ruda Jurčec, za njim pa 24. maja istega leta dr. Tine Debeljak. Za njima je isto storil Pavle Rant leta 1958, letos januarja pa Janko Hafner. V uredniški odbor Svobodne Slovenije pa je bil privzet leta 1960 Slavimir Batagelj. Tako sestavljajo trenutno uredniški odbor Svobodne Slovenije Miloš Stare, Joško Krošelj, Pavle Fajdiga in Slavimir Batagelj. Oblastem je prijavljen kot lastnik in odgovorni izdajatelj Miloš Stare, kot direktor in urednik pa Joško Krošelj.
Čeprav Ruda Jurčec, dr. Tine Debeljak, Pavle Rant in Janko Hafner niso več člani uredniškega odbora Svobodne Slovenije, so pa- z njo v najboljših stikih ter vedno radi sodelujejo pri njej in s tem podpirajo njena prizadevanja za ohranitev svobodnega slovenskega tiska.
Z uredniškim odborom v Buenos Airesu so pa stalno najtesneje povezani tudi številni redni dopisniki Svobodne Slovenije v državah Južne Amerike, v Severni Ameriki, Kanadi, raznih evropskih državah in Avstraliji ter prijatelji im to brez ozira na njihovo politično opredelitev, kajti Svobodna Slovenija
misli reklame za cherios. Postavi se sredi kuhinje in maha z rokami:
„Čerios, čerios be stromg.“
Klemen dostavi še tisto o Wonder-readu, ki naredi človeka močnega na „ejt vejs“.
To je propaganda, ki strašno vpliva na mladino. Marjetka zaključi tr propagando za pivo:
„Golali, golali, golali lajt.“
Saj poznate tisto staro pesem o Lei-sy pivu. Radio je velesila in iz te škatle otroci veliko pobero.
Ko- se stemni, se otroci spravljajo spat. Marjetka žlobudra v svoji postelji do devete.
Zgodilo se je, da gem moral k frizerju. Saj ne grem rad: frizerje in fotografe nimam posebn0 rad. Toda lasje so mi rasli v hrbet. Četo streho ■sem že imel. Po opravljenem striženju sem še malo kolovratil 'okoli in precej pozno prišel domov. Ko sem v temi prišel v sobo, je Klemen še sedel v postelji. Prav tiho me pokliče:
,,Očka!“
Stopim k njegovi postelji.
„Tako te imam rad, da sem te prav do zdaj čakal. Pomisli.“
In se vleže.
Tudi jaz ležem in sam ne vem kako — prav počasi se mi rose oči.
Vse to je bilo- pred sedmimi leti, ko so mi bili otroci do pasu. Zdaj rasto, toda z iskreno muko jih ob strojih in ob svedrih zmanjšujem, jim kodram lase, kakor so jih imeli nekoč, jih po-kladam v tiste majhne postelje z loj-tricami.
Moj Bog, saj se ne bojim starosti, yeliko srebrnih niti imam že med lasmi, toda le' nekaj lepega bi rad še ohranil, nekaj — saj me razumete — kar ni mogoče obraniti. Saj se vi mučite prav tako, kajne, vsi se mučimo — za otroško preprostost, ki je ni več.
je list, ki združuje vse demokratsko in krščansko usmerjene Slovence v skupni borbi proti skupnemu sovražniku — komunizmu.
•
Poleg rednih in stalnih dopisnikov je pa Svobodna Slovenija imela in ima še vedno za sodelavce najvplivnejše osebnosti v slovenski politični emgraciji. Ne bom navajal živih. Omenil bom samo tiste, katerim se je že iztekla življenjska pot ter so- našli zadnje zemsko počivališče v raznih državah. Tako zlasti v Severni Ameriki škof dr. Gregorij Rožman, dr. Anton Dolinar, Msgr. Franc Gabrovšek, Jaka Debevec, lastnik in izdajatelj Ameriške domovine, v Argentini pa prelat dr. Alojzij Odar, polkovnik Vladimir Vauhnik, župnik Vinko Lovšin, ravnatelj Bogumil Remec, vseuč. prof. dr. Ivan Ahčin, ravn. Marko Bajuk, France žužek, Franco Kremžar.
Vseh teh odličnih in zaslužnih ¡slovenskih mož se zlasti ob 20-leltn,em jubileju Svobodne Slovenije spominjamo z globoko hvaležnostjo. Bili so odločni borci proti komunističnemu nasilju v domovini do zadnjih dni svojega življenja ter so imeli pred očmi vedno le koristi svojega naroda v domovini in v izseljenstvu.
ZAČETNICA IZDAJANJA SLOVENSKIH KNJIG MED NOVIMI NASELJENCI
Z rednim izhajanjem je Svobodna Slovenija med slovenskimi izseljenci in za slovenski narod opravila izredno pomembno in važno delo. Saj je bila med Slovenci, ki so se po II. svetovni vojni razkropili po vsem svetu, najmočnejša vez, bila vedno glasnik sloge, bratstva in vzajemnega sodelovanja ter skupnega dela tako za. koristi slovenskega izseljenstva, kakor 'tudi za koristi naroda v komunistični sužnosti v domovini. V ta namen je vedno nastopala proti komunizmu in razkrinkavala njegove laži tar skletke. Vse to dela še danes in bo to nalogo opravljala tudi v bodoče in tako po svojih močeh pripravlja lepšo bodočnost Slovencem v domovini.
Kaj pomeni 20 let izdajati list in v takih časih in pod takimi težkimi olcol-nostmi, ki s0 vedno spremljale delo in izhajanje Svobodne Slovenije, ve samo tisti, ki mora skrbeti, da je za vsako številko pripravljeno- gradivo, da so zbrana denarna sredstva za tiskarno in ostale izdatke. To ni delo, to je več kot garanje, kajti da list lahko redno izhaja, mu je treba žrtvovati dneve in noči-1 In to iz dneva, v dan, iz tedna v teden iz leta v kito.
■Pa smo vzdržali. Vzdržali zato, ker smo verovali, ker smo upali. Dostikrat verovali neomajno in trdno, ko je kazalo, da se vse podira. Samo tako smo zmagovali težave, samo tako odstranjevali ovire in samo tako- si utirali pot v bodočnost.
Pa ne samo vzdržali z listom! Svobodna Slovenija je tudi začetnica rednega izdajanja slovenskih knjig med novimi naseljenci ne samo v Argentini, ampak tudi p-o vsem svetu. Kajti že za leto 1949 je i-zšel njen prvi Koledar. Temu je vsako leto sledil nov, vedno lepši in popolnejši. Tako, da je z leti prenehal biti pravzaprav Koledar, ampak vedno bolj prevzemal značaj in obseg zbornika. Letos —■ prav te dni je izšel že 14. Katera drugonarodna izseljenska skupina lahko- pokaže na tako bogato knjižno zbirko? Nobena!
Pa niso izšli v založbi Svobodne Slovenije samo Ko-ledarji-Zbornikl odnosno- Zborniki-Koledarji, ampak tudi druge slovenske leposlovne knjige. Tako je že prvo leto našega izseljenstva izšla v njeni založbi mogočna pesnitev Jeremije Kalina „Velika črna maša za pobite 'Slovence“, pesnitev, ki bo za vse čase ostala v slovenski leposlovni- zgodovini zapisana kot najlepši spomenik slovenske politične emigracije protikomunističnim borcem in vsem žrtvam komunističnega- nasilja in -zločinov na Slovenskem,
¡Svobodna Slovenija je izdala tudi še dve pesniški zbirki in sicer Poljub Tineta Debeljaka in Mariji, rapsodije za prvo Marijino svet-o leto 1954 Jeremija Kalina. Ob 10. obletnici Vetrinjske tragedije je pa v počastitev spomina na mladino-; ki so jo komunisti na tako kruit 'in nečloveški način mučili in pobijali v množičnih grobiščih, izdala zbirko črtic domobranskega pisatelja Ivana Korošca.
Svobodna Slovenija je bila dalje tista, ki je prva izdala slovensko šolsko, knjigo Naša beseda za slovensko izseljensko mladino.
Razen tega je Svobodna Slovenija leta 1952 v Buenos Airesu v dneh 30. novembra ter 7. in 8. decembra organizirala prvo razstavo vsega slovenskega emigrantskega tiska v svetu.
Ali z vsem tem delom ni v resnici dokazala, da je samo v službi slovenske Izseljenske skupnosti in vsega slovenskega naroda?
PAVLE RANT:
v
. Mogočen razmah svobodnega slovenskega tiska
peed komunisti
Pred dvajsetimi leti, konec novembra 1941, se je pojavila Svobodna Slovenija. Prav dobro se spominjam, da smo se v Emmrovem krogu spraševali: kdo je pa spet to? kaj hoče? kam pelje? — Ni šlo za konkurenco, kakor jo danes poznajo dnevniki med seboj ali tedniki. Šlo je samo zato, ali bo list naroden in s tem samo po sebi razumljivo protikomunističen, ali pa bo eden več v vrsti tistih, ki jih je KP pognala med ljudi, da jih še bolj zapelje. Že v prvih številkah se je Svobodna Slovenija takole predstavila:
,,Tudi v Ljubljanski pokrajini je padlo že več desetin žrtev po krivdi partizanov in OP. Vse te žrtve so — po izjavi iz Londona (Kuhar) — za Slovence brez haska. Katoličani v OP je podpis na okrožnici za „katoliške Slovence“. Take komunistične potvorbe katoliških ¡Slovencev prav gotovo ne ganejo.“ Štev. 1 — 22. novembra 1941.
„Naj nas vodi duh velikega slovenskega voditelja dr. A. Korošca!“ štev. 2 — 6. decembra 1941.
„Umori, ropi, junaštva OF. Kaj pravimo o tem? To, kar vsak pošten človek: umor je umor, gnusno dejanje. Vse obsodbe je vredno ljubljansko komunistično vodstvo OF.“ Štev. 4 — 1. januarja 1942.
,,Zatrite zlasti vsako partizanstvo! Zberite se okrog svojih preizkušenih voditeljev. Ne poslušajte nikogar drugega kakor svoje narodno vodstvo v Londonu. Drugačno ravnanje je v današnjih razmerah resnično izdajstvo!“ Štev. 5 — 15. januarja 1945.
„Prvo dejanje OP ni bilo kako junaštvo proti nemškemu ali italijanskemu osvajalcu, temveč bratomor. Dolgo prej, predno je OP poznala kako petokolon-
s.tvo, izdajalstvo in druge prazne marnje, s katerimi skuša opravičevati svoje klanje, so pod njenimi streli padli prvi Slovenci. Dala je streljati na generala Rupnika. Menda ¡ni bil izdajalec, če so ga Italijani odvlekli v internacijo •— na denuncijacijo —Osvobodilne fronte.** Štev. 8 — 28. marca 1942.
Zdaj je od tega dvajset let. In ne bo narobe, ako .pogledamo malo nazaj, da bomo laže razumeli, kolikšno poslanstvo mora danes opravljati ves svobodni slovenski tisk, v obeh Amerikah, pa v evropskih državah in AvstraLji, še posebno na robovih Slovenije na Koroškem, Tržaškem in Goriškem.
Ko bo šla tale številka v tisk v Čečevi tiskarni v Buenos Airesu, se bo tako nadaljevala zgodovinska pot tiskarn na Slovenskem. Od tistega leta 1575, ko je Janez Mandelc prvi začel tiskati in je 1582 prenehal, da se je potreba tiskanja morala umakniti v bližnji Gradec za skoraj sto let, pa od leta 1678, ko je Janez Mayr, pa za njim vdova in sin, in za vsemi Reichardt pa Heptner in Eger in Klein in Kovač do Kleinmayra in Bamberga gojil tiskarsko umetnost na Slovenskem vse do danes. Tudi Čečeva tiskarna kakor Baragova v Buenos, Airesu pa tiskarna Ameriške domovine nadaljujejo to zgodovinsko* trad.cijo, da. ne omenjamo posameznih tiskarn ob robovih Slovenije in v domovina sami. V vseh teh črkah, ki jih bralci dobe lepo zvrščene pred seboj, v zaglavjih, na roko postavljenih naslovih in oglasih je teža let breme učenja, izpričevalo zrelosti.
Če se prav spominjam, smo Slovenci nekaj let pred drugo svetovno vojno prejeli prvo nagrado za luksuzne izda* je ljudskih knjig, za opreme, za tisk, obliko. V tistih časih, ko je vodstvo Jugoslovanske tiskarne naprosilo mojstra Plečnika, da je iztuhtal tak tip črk, ki bodo lepe, ne bodo utrujevale in ki bodo naše. Tako je poleg vseh drugih stvaritev, ki jih je veliki mojster postavil, tudi v naših knjigah iz onih let najlepši ¡spomenik. Res je; da so bile črke delo enega moža. Res pa je tudi, da je za njim stal narod, ki je hotel imeti lepe črke, lepo ¡knjigo.
Pred dvajsetimi leti so Italijani prišli v Ljubljano. Italijani, sinovi volkulje in predstavniki tisočletne kulture. Ves Rim z vsemi stoletji je menda stal za njimi, so pravili. Pa se je tudi med njimi našel mož — če še malo sežemo po spominu — ki se je dobesedno zagnal v naše tiskarne. Ne da bi uničeval knjige, uničeval naš tisk. Ne, izbral je od vsake šolske knjige po eno, od vseh založb po nekaj in jih nesel pokazat v — Rim, češ tam so ljudje doma, ki imajo knjigo, tiskano besedo radi. Še več — ceniti jo znajo, ponosni so nanjo.
Tale številka bo šla v tisk za božič
1961.	Zelo verjetno ne bo vsem všeč, ko bo na svitlem. A vsakdo bo v njej
lahko kaj našel. Nad vsem tem, za vsemi temi letniki v Argentini pa ostaja vedno samo eno izpričevalo: pred leti je bilo, ko je tukajšnje vodstvo posameznih emigrantskih skupin hotelo videti, kakšne liste emigranti imajo in kakšni so. Takrat so bili predloženi primeri vsega, kar je sploh izhajalo-Tudi Svobodna Slovenija. Njene vsakotedenske številke. Niso kričeče, ne opremljene z bogatimi klišeji, brez podpor s strani poslaništev ali pa mogočnih zasebnikov, ki bi jim njih narodne koristi narekovale podpirati slovensko besedo. Svobodna Slovenija se je predstavila tako kot je: kakšen teden odlična, kakšen teden bolj suha (zdaj mirno zapišem, ker mi uredniki me bodo črtali: večina številk je kljub vsemu zabavljanju dobrih, zelo dobrih!); in Svobodna Slovenija je takrat, pri tistem ocenjevanju dobila prvo mesto. Zakaj ? Zato ker je bila široko informativna, zmerna, trezna, vzgojna in vseskozi pozitivna.
Ime
Učiteljski tovariš
Slovenski gospodar
¡Slovanski narod
Vrtec
Slovenec
Edinost
Cerkveni glasbenik Popotnik
Ljubljanski zvon.
Slovenski pravnik Mir
Cvetje z vrtov sv. Frančiška
Duhovni pastir Kmetovalec Dolenjske novice Dom in svet Domoljub Angelček
Ljubljanski1 škofijski' list Planinski' vestnik Gasilec
Slovenska zadruga Slovenski čebelar Rdeči prapor Zora
Slovenska pisarna
Slovenski učitelj Zvonček
Narodni gospodar
Gorenjec
Naš dom
Glasnik Najsvetejših Src Naši zapiski Bogoljub
Slov. trgovski vestnik
(kasneje Trgovski tovariš) Odmev iz Afrike Nevtepeno poprijeta D. Marija (kasneje Marijin list) Časopis za zgodovino in narodnost Naša moč
Lavantinske škofije uradni list čas
Zlata dioba Železničar
Mladost Mentor
Straža Carniola Sokolski vestnik Časopis jug. železniških uradnikov Prijatelj narave Vzajemnost Slovenski sadjar
(kasneje Sadjar in vrtnar) Zamorski otrok
(kasneje Zamiorček)
No vime za vogrske Slovence Lovec Gostilničar Delavec Obrtni vestnik Salezijanski vestnik Konjerejec Naprej
Domovina Trgovski list Demokracija Kurent
Goriška straža Uradni list vlade SHS Policijski list 'SHS Male novice Mariborski delavec Jugoslavija
Jugoislovenski Korotan časopis za slovenski jezik, književnost itn. zgodovino Slovenska družina
Da smo Slovenci v emigraciji mogli priti do takega tednika, je bilo potrebno ozadje. To je v našem svobodnem tisku doma pred vojno, če je doma, v polni svobodi — odštejmo nekaj tistih let — zrastel tisk, m katerega nas mnogi zavidajo, je zato, ker smo hoteli dati iz sebe vse, kar smo premogli. In kaj je to bilo?
V stari Avstriji- gotovo ni bilo z rožami postlano slovenskemu tisku. V njem je takratna Oblast videla eno najmočnejših orožij, do katerih se lahko brezpravni 'Slovenci dokopljejo v boju za svoj obstanek. A valovanje narodove sile je bilo močnejše ko vsi ukrepi', vsa zatiranja. Zrastli so listi, zrastli tedniki, mesečniki in strokovna glasila, ki sp vzdržala najhujša leta habsburškega zatiranja in v osvobojeni domovini nadaljevala svoje izhajanje. Koliko listov se je ohranilo iz časov Avstrije in koliko jih je zagledalo beli dan v letu 1918, da so izhajali januarja 1919? Poglejmo jih:
Tekoči letlnik,
ustanovljen Mčsto izhajanja
59	—	1861	Ljubljana
53	—	1867	Maribor
52	—	1868	Maribor-Ljubljana
49	—	1871	Ljubljana
47	—	1873	Ljubljana
44	—	1876	Trst (fl928)
42	—	1878	Ljubljana
40	—	1880	Celje, Maribor, Ljubljana
39	—	1881	Ljubljana
39	—	1881	Ljubljana
38	—	1882	Celovec, Ljubljana, Prevalje (t 1920)
36	—	1880	Gorica, Kamnik, Ljubljana
36	—	1884	Ljubljana (t 1921)
36	—	1884	Ljubljana
35	—	1885	Novo mesto (fl919)
32	—	1888	Ljubljana
32	—	1888	Ljubljana
27	—	1887	Ljubljana
24	—	1895	Ljubljana
24	—	1895	Ljubljana
23	—	1897	Ljubljana
22	—	1898	Ljubljana
22	—	1898	Celje (t 1930)
22	—	1898	Trst, Ljubljana
21	—	1895	Dunaj, Ljubljana, Zagreb
20	—	1899	Celje, Gorica, Maribor (f 1930)
20	—	1900	Ljubljana
20	—	1900	Ljubljana
20	—	1900	Ljubljana
20	•		1900	Kranj
19	—	1901	Maribor, Celje
18	—	1902	Maribor
17	—	1903	Ljubljana
18	—	1902	Ljubljana (t 1922)
16	„		1904	Ljubljana
16	—	1904	Trst, Maribor, Ljublj.
16		1904	Prekmurje
15			1904	Maribor
14	—	1905	Ljubljana
14	—	1906	Maribor
13	—	1907	Ljubljana
13	—	1907	Postojna, Ljubljana
12	—	1908	Trst, Ljubljana, Maribor (f 1923)
12	—	1908	Ljubljana (f 1929)
11	—	1908	Št. Vid nad Ljubljano, Ljubljana
11	!		1909	Maribor (f 1927)
9		.	1910	Ljubljana (f 1919)
9	—	1910	Ljubljana (t 1923)
8	—	1911	Trst, Ljubljana, Zagreb
8	—	1912	Kranj (t 1926)
7	—	1913	Ljubljana, Maribor
7	—	1913	Ljubljana
7			1913	Ljubljana
6	—	1913	Prekmurje
6	—	1910	Ljubljana
6	—	1914	Ljubljana (f 1931)
6	—	1914	Ljubljana, Maribor
6	—	1914	Ljubljana
4	—	1916	Ljubljana
3	—	1913	Ljubljana! (t 1922)
3	—	1917	Ljubljana, Celje, Krško (f 1928)
2	—	1918	Ljubljana
2	—	1918	Trst, Ljubljana
2	—	1918	Ljubljana (t 1919)
2	—	1918	Ljubljana (t 1919)
2	—	1918	Gorica (f 1928)
2	—	1918	Ljubljana (t 1929)
2	—	1918	Ljubljana (t 1921)
2	—	1918	Maribor (f 1919)
2	—	1918	Maribor (f 1920)
2	—	1918	Ljubljana (t 1922)
2	—	1918	Velikovec, Celje (f 1919)
1	—	1918	Ljubljana (t 1931)
1	—	1918	Ljubljana (f 1919)
Januarja 1919 pa so izhajali tudi: Amerikanski Slovenec, Chicago 28 -1891, Glas naroda, New York 26 - 1893, Glas svobode, Pueblo, Chicago 18 -1902, Proletarec, Chicago 14 - 1906, Glasilo slov. narodne podporne jednote, Chicago, 6 - 1914, Glasilo kranjske slo-Amerika, Cleveland (kasneje Ameriška domovina) 12 - 1908, Ave Maria, New York, 11 - 1909, Slovenija, Milwaukee, Chicago (kasneje Prosveta) 12 - 1908, venske katoliške jednote, Chicago. 5 -1915, ¡Sloga, New York, Chicago 5 -1915, Čas, Chicago, Cleveland 5 - 1915, Enakopravnost, Cleveland 4 - 1916, The Slovenian, Review, Chicago 3 - 1917-, Tako je ob vstopu v novo leto 1919 izhajalo skupno 87 časnikov in skromen pogled na številke pove samo to, da so se obdržali tisti, ki sio se zasidrali med ljudstvo, da pa so narasli listi med ameriškimi Slovenci v času prve svetovne vojne, ko se je odločala bodočnost našega naroda.
Ko je Cene Kranjc zbiral podatke za svoj članek o Tisku in slovstvu za Spominski zbornik ob dvajsetletnici Jugoslavije — od koder ¡so povzeti gornji kakor tudi naslednji podatki — ni najbrž računal na to, da bo moral za dvajsetletnico druge svetovne vojne molčati. Takrat, leta 1938 je namreč Kranjc, kasneje zvest pripadnik OF in vodilen funkcionar kršč. socialistov znotraj OP, zapisal tole: „Ko smo pred dvajsetimi leti stopili v lastno državo, prav tiste mesece (ko je bila v Rusiji revolucija namreč — op. prireditelja), ko novo, v daljno široko zagnan© življenje še ni prevzelo nas samih in naših stvari, .. . je novi čas našel naše tiskarstvo v približno temle položaju.“ — V širino zagnano življenje takrat Kranjca ni moglo zagrabiti, ker je bil še premlad, verjetno pa ga je sedaj, ko je te širine občutil na lastni koži. In ker on ne more — ali pa noče pisati, je prav, da v tejle številki Svobodne Slovenije tudi povemo, kaj je slovenski tisk dosegel v svobodi, pa čeprav je ta bila znotraj „stare, gnile Jugoslavije“, kakor s posebnim užitkom poudarjajo vsi', ki jim je nekoč ta Jugoslavija največ nudila.
Največ povedo številke.			
Leto	Začelo	Prenehalo	Izhajalo
	izhajati.		1938
1919	42	38	4
1920	33	28	5
1921	48	43	5
1922	42	39	3
1923	40	35	5
1924	50	45	5
1925	39	35	4
1926	41	39	2
1927	26	20	6
1928	28	23	5
1929	42	29	13
1930	34	26	8
1931	29	21	8
1932	35	28	7
1933	37	29	8
1934	37	23	14
1935	29	20	9
1936	34	17	17
1937’	37	6	31
1938	37	—	37
	740	544	196
MARIJA KMETOVA:
M A
Rože cveto, prepevajo ptički in odmevajo v dalji pomladni glasovi. Srebrn je pas, ki voda v njem skače, čeblja, kamenčke boža in se s soncem odeva. Otročički drobljanci po pesku stopicajo, v ročice ga jemljejo in zidajo hiše, gradijo mostove, rišejo ceste in pota.
Tedaj pesek zaškriplje, glas mil in vabeč se v otročiče izlije. Mahoma pesek pozabljen je, prevrnjene hiše, mostovi podrti: ,,Mati!“ Že drobne ročice okrog vratu se vijejo in sonce preseli z nebes se na mater.
*
Dvakrat dve in tri in štiri'; petkrat šest in sedem in osem: koliko je? Teža učenja pada, tlači. Materi sami je težko: v kuhinji dela in pere in šiva, s skrbmi se bojuje in skrivaj na otroka ozira: „Kaj bo, kako bo? Ali se iz knjig preseli znanje v glavo? Ali' se v srcu razraste pomlad? Ali se teža bo vanj naselila in zaprla tema bo duši oko? Kam pota otroku pokažejo, kam noga nameri veliki korak? Da bilo bi sonce:, da bilo življenje bi jasno in svetlo! Da črnih zvijač ne bilo bi' vate, da teža nesreč ne skloni ti glave; da bil bi močan in velik in majhen; majhen in 'skromen kakor Gospod. Ti ga varuj!“ In čelo zvedri se in roke hitijo. Hitijo od jutra do mraka in pozno v noč. Nič misli se ¡nase ne ozirajo: telo se krči in glava sivi, duh v delu utone. Zgoraj bridkost in klic kruha, spodaj raskava zemlja in življenja ukaz.
Tako vidimo, da je v dvajsetih letih začelo izhajati 740 glasil, jih prenehalo 544 in ostalo koncem leta 1938 196, kar je v glavnem obveljalo do začetka vojne. Naj pri tem povemo mimogrede, da je vse od prvega časopisa naprej 1797 leta do 1919 začelo izhajati 419 časnikov in časopisov, od tega v 1. 1899 do 1919 234, in, da jih je lob koncu leta 1918 ostalo 87, od katerih je leta 1938 izhajalo samo še 49. Teh 49 nekdanjih in 196 novih — skupno 245 pa predstavlja tisto, čemur se najbolj preprosto reče: življenje v svobodi.
Res je, da smo se drobili na preveč koscev. Kranjc pravilno ugotavlja: „Na sto in sto krajih je pognalo novo življenje nove mladike, ki so ise starega debla tesno držale ali pa bile z njim komaj še zvezane: kar je bilo zdravo, je ostalo, kar se nam je v svoji navidezni oddaljenosti zdelo tuje, a je bilo pošteno, je ostalo; kar je v življenje poklical samo razburkani čas, je minulo. Nevidne zapornice so se dolgo zadrževanim silam odprle in življenje je teklo, se naširoko razlilo; vodnik pa mn je bil večkrat srce kot pamet.“
Takrat je Slovenija dihala, vabila ' brate onstran meja. Danes je smer obratna. Danes domovina molči, ker tiska ¡samo tisto, kar je CKKP odobril, kar so na partijskih sestankih sprejeli, kar naroči Beograd, pa včasih Moskva včasih Peking. Tako daleč so celo prišli, da niti Slovenci, ki so bili včasih dobri poznavalci katoliške doktrine, ne smejo pisati © zadnji encikliki Janeza XXIII. Mater et Magistra, ampak sme vodilni komunistični časopis Naši razgledi prinesti kritiko enciklike, kakor jo je napisal italijanski komunist.
Res ne vem, kaj danes vse doma izhaja, a to ni važno. ¡Svobode tiska ni, to je važno. Zato pa je toliko bolj po--trebno govoriti in pisati o slovenski besedi na tujem. ¡Ne samo tisti na Koroškem in Goriškem in Tržaškem, ki bo čez nekaj let, morda desetletij edina dokaz, da vsi Slovenci niso bili komunisti ali pa sluge panslavizma, kar bodo naši narodni sovražniki hoteli ob vsaki priliki dokazati; govoriti je treba o našem tisku tostran Atlantika, ki drži pokonci bakljo borbenega slovenstva. Pri vsej različnosti mnenj, pri vsej navzkrižnostt gledanj vsi vemo in hočemo samo eno; svobodno Slovenijo.
Nisem član uredništva Svobodne Slovenije, a verjemite mi, da se uredniški zbor zaveda, kakšna svetla preteklost stoji za njim, zaveda pa se tudi, kaj in kakšn0 je delo v sedanjosti in bližnji prihodnosti.
Rankovič in njegovi merijo borbenost jugoslovanske emigracije po Slo>-venčih — ne mislite, da sem megalo-man, a slovenskega smisla za trezno in stvarno politično borbo se boje. Ta smisel, to treznost predstavlja 'Svobodna Slovenija. Da pa jih v Beogradu ne bo bodlo v oči samo ime lista, moramo storiti vsi vse, da bo za listom stala trdna, neomajna, ¡kot en mož odločna slovenska demokratska emigrantska skupnost.
T I
Vije se senca črna po stropu. Slika je veje, ki zmeraj v burji se maje in zvija. Tožeče zaganja se veter v okna, šipe šklepečejo, senca za senco se skriva v kote. Ura čas seka in niha in niha glasek tenak, ko da ga zebe, polnoči bije. Mati v postelji molek oklepa, sključena ždi naslanja se s čelom ma grčave členke: „Ki si za nas krvavi pot potil..., potil tudi za moje otroke...“ in v šepetu kliče Marijo.
„Ki si za nas bičan bil..., bičan za Anko, za Rezo, za Toneta, Minko, Andreja..., usmili se jih, Marija! Trije v grobu ležijo; Minko, Andreja Amerika zbada. Usmili se jih!“
„Ki si1 za nas s trnjem kronan bil, s trnjem bodečim; poznam ga, o Kriste! In ki si za nas težki križ nesel, težki težki križ.... in si bil križan, Gospod, križan, da vidim, da vem, kako je v križu! Zahvaljen bodi! S teboj sem hodila, zate, zase, za vse moje! še bi hodila, da m? jih daš, za Ančko, za Rezo, za Toneta, Minko, Andreja, še bi hodila... Ne bom več hodila, že čaka me smrt...“
*
Rože cveto, prepevajo ptički, odmevajo v dalji pomladni glasovi. Po svetu otročički rodijo se, rastejo; a matere skrbijo in križe neso.
Sredi teh križev pa se lučke leske-čejo, zemlja jih kreše, jih kreše nebo: Materi hvalo pojo.
TINE DEBELJAK:
Pred petdesetimi leti
V Pregljevi zapuščini sem naletel na1 tole vabilo k Veselici pri Sveti Luciji na Tolminskem (danes Most na Soči) z dne 18. avgusta 1912. Torej tiskan letak ravno izpred 50 let. Nič posebnega. Koliko takih „vabil“ je bila tiskanih za nič koliko „veselic“, pa jih ne prinašamo v ponatiskih. Toda ko sem ta list obračal v svojih rokah, se mi vendar le zdi, da zasluži objavo za svojo petdesetletnico. Zakaj?
Zato, ker s tega skromnega lističa berem lep kos slovenskega kulturnega življenja v preteklosti.
Najprej mi je dokaz delovanja med podeželskim ljudstvom tistega gibanja, ki ga je krstil pokojni Kremžar za „gc-riško pomlad“ in ki pomeni prenašanje mladega katoliškega prosvetnega gibanja, ki je znano kot Mahničev in Krekov pokr-et s Kranjskega na Goriško In katerega glasilo je bil Kremžarjev ,,Novi čas“. Okoli tega se je zbirala mlada katoliška inteligenca, „mladini“ ali „krekovci“ imenovani, ki so nastopali proti dr. Gregorčičevemu „sloga-štvu“. Svetolucijski župnik Fabijan je bil pristaš teh „mladlnov“, ki so jih vodili dr. Brecelj, Abram, dr. Rejec, Kremžar itd. Pregelj je spadal v to družbo svojih starejših vrstnikov, oziroma kolegov (dr. Rejec dr. Capuder) ter je prav njegovo pisateljevanje teh let imelo izrazit znak „mahničevstva“ v njegovi filozofski poeziji (Romantika, 1910), še bolj pa „krekovstva“ z ljudsko prosvetnim delom pri Mohorjevi družbi (povestlce), zlasti pa vzgojni „epi“ (pripovedovanje pesmi), o katerih nekje izrecno piše, da jih „Krek hvali“. V tem času je bil tudi profesor v Idriji (prej pa v Pazinu in Gorici), kjer je bil od 1. 1911 do 1912. Tam je napisal prvo večjo povest Mlada Breda-, ki se je morala dotiskati pri Mohorjevi družbi prav te mesece, kajti izšla je jeseni med rednimi knjigami za leto 1913. Ko je jeseni 1. 1912 nastopil Pregelj novo službo v Kranju, je dekan dr. Arko čestital Kranjčanom v Gorenjcu, da bodo dobili s Pregljem odličnega prosvetnega delavca.
Zato smemo sklepati, da je bil organizator tudi te „veselice“ prav dr. Pregelj, ki se je tedaj mudil tam na počitnicah pri župniku Fabijanu. In prvi vtis pri gledanju tega letaka je, da je to uspeh „mladinskega“ prosvetnega katoliškega dela med najširšimi
plastmi naroda jn njega svež zagon, ki je zajel tudi Izobraževalno društvo SOČA pri Sv. Luciji kot drugih sto po vsej Sloveniji. En cvet v „goriški pomladi“ pred 50-timi leti.
Drugo je spored in sodelavci. Nastopili so tamburaški zbor, pa mešani, ženski in moški zbor, poleg solista tenorja in baritona ter pianistke, kar se tiče glasbenega dela. V dramatskem pa kuplet in Pregljeva enodejanka, napisana verjetno za to priliko kot igra s petjem. Se pravi: tudi obe ti dve točki sta povezani s petjem. Moralo je imeti društvo Soča dobre in številne pevce in požrtvovalnega pevovodja. Morda je tudi to bil Pregelj, kajti vemo, da se je ukvarjal s petjem, da je komponiral in pozneje celo učil petje na gimnaziji. Toda ta hip to ni važno. Važno pa je, da med temi sodelavci večera najdemo imena kakor so poleg Preglja še Josip Rijavec, Marko Bajuk in Frida Ščekova.
Josip Rijavec je tedaj nastopal kot solist-tenorist, kot konservatorist, ki se je pripravljal na .svojo pevsko kariero. Pel je Sattnerja in Ipavca. Kdo je tedaj slutil, da se se bo ta skromen in nežen pevec (kakor smo ga poznali z odra v Ljubljani) razvil v enega najlepših liričnih svetovnih tenorjev, ki je ■s svojim lepim mehkim glasom gostoval po vseh večjih svetovnih odrih!? Pred petdesetimi leti je pel na skromnem odru vaškega izobraževalnega društva pri Sveti Luciji na Tolminskem. Izšel je iz ljudsko prosvetnega dela, kakor pozneje Dermota v Kamni gorici, Gostič na Homcu, Lipušček v Trnovem itd itd.
Spremljala ga je gdč. Frida ščekova, ki jo poznamo kot Bredo ščekovo, znano pianistko in komponistko na Goriškem. Tedaj je nastopila kot mlada študentka, pozneje je napisala več klavirskih in pevskih skladb in zdaj živi v Ljubljani. Je sestra pokojnega Virgilija ščeka, ki je bil duhovnik in .narodni! poslanec Slovencev v italijanskem parlamentu, kjer je vodil odločno borbo za- pravice Slovencev in proti fašizmu, Umrl je kot župnik v Avberju. Ob primeru spremembe nemškega imena „Frida“ v poznejšega slovenskega „Breda“, pa se nam razodeva velika slovanska zavest časa ob balkanski vojski ki je strastno poslo-venj-ala vse nemško, pa tudi latinsko.
Lojzeti so postajali Vekoslavi, Tineti Zdravkoti, Janezi Ivani itd. Tudi tako zanimivost nam odkriva to skromno vabilce.
Marko Bajuk je bil skladatelj na tej' ,,veselici“, katerega potpuri — venček narodnih pesmi z Gorenjskega, je igral svetolucijski tamburaški zbor. Kot Belokranjec mu je bila blizu tamburica ter je prav on bil propagator tamburaških zborov, ki so se tedaj zelo širili po izobraževalnih društvih (tudi v Škofji Loki je v tem času že bil!). Ne vem, če je izšel ta venček „Na Gorenjskem je fletno“ v tisku, gotovo pa ta leta pomenijo že vzpon v njegovem razvoju, ki ga je potem vodil do glavnega organizatorja Pevske zveze, do dirigentstva več tisočglavega zbora, pa do zadnje postaje v Mendozi med nami, kjer je še vedno nadaljeval z istim mladeniškim navdušenjem delo na prosvetno izobraževalnem polju, kakor ga je gojil že pred 50 leti.
In tretje ime je Ivan Pregelj sam. Nimam pri sebi teksta Ribiča in njegove hčere, toda spominjam se je kot enodejanke s pevskimi vložki, napravljenimi na znane ponarodele melodije. Tako na pr. je na melodijo Lepe naše' domovine napisal besede, katerih začetek se glasi:
Stari Rok in stara Špela, v stari bajti sta živela, stare cvangerce sta štela...
In tako 'se vrste melodija za melodijo, dueti in solospevi; napol primitivna operetka, napol kupleti, toda dramat-ska idila. Igra je izrazito prirejena za ljudske odre v smislu prosvetnega dela (pevski vložki), dočim bi brez njih vplivala umetniško zadovoljivejše. Gotovo pa je žela. velik uspeh, kajti takoj po Pregljevem prihodu v Kranj jeseni tega leta so jo ponovili v Kranjskem Ljudskem domu za desetletnico in je izšla tudi v podlistku Gorenjca in pozneje v tisku v Gorenjski knjižnici. S prihodom v Kranj in po izidu Mlade Brede ob istem času se je nehalo Pregljevo zgolj ljudsko prosvetno delo (pisal je sicer kuplete in prigodnice itd. še dolga leta), ter se je začenjal vzpenjati v svoj zenit, ki je visoko nad temi početki.
Tako nam pogled na to „vabilo na veselico" pokaže začetke takih velikih slovenskih kulturnih delavcev kakor so postali pisatelj Pregelj, pevec Rijavec in glasbeni organizator Bajuk in pianistka Breda ščekova (tedaj še Frida), ki so se našli vkup v svoji mladosti na deskah preprostega kmečkega ljudskega
odra pri Sveti Luciji na Tolminskem.
In še nekaj mi je padlo v oči pri tem programu, kar naj podčrtam za na konec. Slovenska, hrvatska in slovanska nacionalna poudarjenost v pevskih nastopih.
Slovenska nota je poudarjena s kompozicijo ‘Slava Slovencem, ki jo je napisal Čeh Brož. Hrvatska z moškim zborom Novaka Hrvatskoj, in slovanska z meš. zborom Slavjanka I. Carlija.
Poudarjeno je panslovanstvo, pa ne več zgolj v čitalnlškem smislu, temveč v češkem in še bolj hrvatskem s pozdravom ,,Hrvatskoj!“ Gre torej za praktično slovanstvo, za povezavo Slovanov v Avstriji, predvsem pozdrav Hrvatom, (ne morda Srbom, ali Bolgarom, Jugoslovanom).
Razumljivo nam je to, če pomislimo, da je prav tega leta divjala — balkanska vojska, ki je sprožila nov val slovanskega navdušenja med našimi najširšimi plastmi naroda. Dom in svet je na pr. vse leto prinašal podobe iz balkanske vojske, izhajali so posebni snopiči Balkanska vojska (Sušnik in Šarabon) itd. Toda ker je bila Avstrija neodločna glede podpore ali Srbiji ali Bolgariji, so Slovenci v tem času poudarjali predvsem zvezo s Hrvati kot osnovo za ureditev južnoslovanskega vprašanja v Avstriji. Sredi vojne, ki se je bila na Balkanu za „svobodo ali smrt“, so se v teh mesecih pripravljali Slovenci in Hrvati na važen skupen nastop v Avstriji, Natančno dva meseca po tej predstavi, ki je imela na programu poseben pozdrav Hrvatom, ki je v libreto pevske igre vključila melodijo hrvatske narodne himne (Lepa naša domovina...), so se v Ljubljani sestali narodni zastopniki dveh strank, ki sta
IVAN TAVČAR
ZEMLJA DOMAČA
Tu in tam se me je polastile želja, da bi umrl, ker sem bil sam sebi in drugim v težavo. V takih trenutkih sem dobro vedel, da te, pa bodi še tako zapuščen in osiromašen, veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikrat zatajiš! Ko tako ležim, mi sili iz ruše nova moč v onemogle ude in prav vsaka koreninica pod mano poganja tudi v moje telo, da se čutim eno z zemljo, na kateri ležim. Zemlja domača — ni
predstavljali večino Hrvatov in večino Slovencev, namreč Hrvatska Stranka Prava (Starčevičanci) in Vseslovenska ljudska stranka (dr. Šušteršič), 74 po številu. In ti dve legitimni predstavnici obeh narodov sta 20. oktobra 1912 sprejeli v Ljubljani v Unionski dvorani slavnostno resolucijo, ki se glasi:
. .„Izjavljamo, da tvorimo Hrvati in Slovenci eno narodno celoto. Vsled tega hočemo pristaši Stranke Prava in Vseslovenske Ljudske Stranke skupno delovati v duhu in pravcu programa Stranke Prava za jedinstvo, pravice in svobodni razvoj hrvaško-slovenskega naroda v okviru habsburške monarhije. V svesti smo si, da so hr-vaško-slovenske dežele odločilnega pomena za pozicijo monarhije kot velevlasti in kakor se zavedamo svojih dolžnosti napram monarhiji tako odločno zahtevamo in pričakujemo, da se zave tudi monarhija svojih dolžnosti napram našemu narodu.“
To je takozvana Ljubljanska sloven-sko-hrvatska deklaracija, predhodnica majniške pet let pozneje. Je izraz tiste politike, ki je mislila, da je prestolonaslednik Ferdinand naklonjen trialistični ureditvi Avstrije, ki bi imela svoje središče v Zagrebu. Na drugi strani pa je prva predstopnja poznejšemu zedinjenju s .Srbijo, kajti, „že tedaj se je pojavilo vprašanje: Kaj pa, ako se tako uokvirjena svoboda ne uresniči?“ (Dr. Ante Smith Pavelič: Dr. Ante Trumbič, München 1959, 24). Tako jo bila tedaj izražena molče ideja, zbrati vse južne Slovane morda tudi ne pod avstrijsko monarhijo, ako ne pristane na trializem...
sli PRAZNA BESEDA
prazna beseda: del mojega življenja je in, če se mi vzame zmlja, se mi je vzelo tudi življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se ti bile gobe razpasle po telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kakor te je «prejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel pomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti — moja vera to ni! — ali toliko zapišem, da bi rajši umri sredi domače doline bodisi od gladu kakor na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!
»ETROV«?
.•Salovci
MUP.SKA
M KOÍAKI
Dravograd
^Beltinci
LENARI
RADLJE
LIUTCMER

Jte/no
»AVNE
Slovenjcoacec
1ESÉNICE
oawo2
SL BISTRICA

BOVEC
MOZ«R\E
rRAD0VL|KA
BOHIN}
KOBARID

TOL M IM
Z ACOR |t
ÍK0HA10KA
DOMŽAL£
KANAL
OLOBROVA
GORICA-/ '0RUA
J	'Va!D3vJ¿ikiaN,
'SEMREuVv /"n-.	tr ■	irava)
SEVNICA
'ivanCna' jsor.ca .
(VRHNIKI
.RUDNIKI
KRÍXO
TREBN|E
(crosuelie
rSREiiCI
NOVO MESTO,
,va1č£\C«
?uíem3erk¡
CERKNICA
POSTOlN*
iEŽANA
(3 /RIBNICI
LCÍKA \ S DOLI N A
tcoiEV|É
ILIRSKA
BISTRICA
HRRELJE
ČRNOMELJ.
KOPER
.IZOLA
(Sestava Slovmiije-tcritorialiia in upravna
V	Zborniku Svobodne Slovenije, ki je pravkar izšel, je J. Kr. (Joško Kro-šelj) pod naslovom Zgradba oblasti v Jugoslaviji objavil poučen pregled o razvoju državne oblasti v Jugoslaviji od nje ustanovitve do današnjega dne. Zdi se mi koristno posebej opozoriti na oni del te razprave, ki prikazuje, kako so komunisti na podlagi zakona o ureditvi ,,komun“ in „okrajev“ iz leta 1955 na novo razdelili Slovenijo. Ta uredba, s katero postavljajo komunisti temelj svojemu „komunalnemu“ sistemu, ki ga še vedno spreminjajo in popravljajo, še do danes ni dobila dokončne oblike.
Komunisti so .Slovenijo razdelili na 8 „okrajev“ s središči v Celju, Gorici, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti in Novem mestu. Vsak „okraj“ so razdelili na ,,komune". Največ „komun“, namreč 20, ima „okraj“ Ljubljana. Najmanj, samo 6, jih ima Murska Sobota.
V	Zborniku so imenoma navedene vse „komune“ obenem s številom prebivalstva po ljudskem štetju iz leta 1961. Največja „komuna“ po številu prebivalstva je Ptuj s 63.875 prebivalci, najmanjša „komuna“ so Žiri s 3.633 prebivalci- Lega in velikost poedin.h „komun" je razvidna iz zemljevida, ki se tukaj objavlja. Zemljevid kaže stanje z dnem 1. januarja 1959. Od takrat do danes so komunisti, ki stalno eksperimentirajo, spet ukinili 15 ustanovljenih „komun“, tako da jih je do danes ostalo od prejšnjih 91, kakor jih kaže zemljevid, samo še 76.
Kar se same teritorialne razdelitve tiče se lahko reče, da v glavnem in na splošno ni slaba. Komunisti namreč niso ustvarili nič novega. Svojo razdelitev so postvili na staTe temelje, ki so bili položeni že v XVIII. stoletju, dobi avstrijske absolutne monarhije, in celo še prej v fevdalnem srednjem veku.
Razdelitev na „okraje“ je skoro popolnoma natančna kopija razdel.tve avstrijskih kronovin na okrožja, izvedene za časa Marije Terezije zaradi boljše ureditve državne uprave in sodstva.
Takrat je bila Kranjska dežela razdeljena na tri okrožja, na gorenjsko, na dolenjsko in na notranjsko, Koroška na beljaško in celovško okrožje, slovenski del štajerske na mariborsko in celjsko okrožje, Primorje nia. goriško in istrsko okrožje. „Samosvoje mesto Trst“ je pa imelo lasten statut.
Okrožje se je v uradnem nemškem jeziku imenovalo Kreis. To besedo je naše ljudstvo izpremenilo v kresijo.
Tudi razdelitev na „komune“ ni komunistična iznajdba. Ta razdelitev se naslanja, na sodne okraje, ustanovljene leta 1848, ki so stopili na mesto prejšnjih fevdalnih graščinskih sodišč, ko je bilo graščinskim gospodstvom obenem z zemljiško obvezo odvzeito tudi
fevdalno
sodstvo.
istem času
je izšel tudi prvi državni občinski zakon. Izdelal ga je tedanji notranji minister grof Stadion, romantičen ljubitelj samouprave, člen 1. tega zakona se je glasil: Svobodna občina je temelj svobodne države. Ta zakon je predvideval trojno samoupravo: 1. srenjsko, 2. občinsko in 3. okrajno samoupravo. Na tej podlagi so začeli ustanavljati večje občine, obstoječe iz več srenj, in v nekaterih deželah, na pr. na štajerskem, — ne pa tudi na Kranjskem — tudi okrajne samouprave, za kar so 'uporabili teritorije od leta 1848 dalje ustanovljenih sodnih okrajev. Tako so nastali na Štajerskem samoupravni okrajni odbori, ki go imeli pomembno vlogo v tedanjih bojih za narodno enakopravnost. Ti okrajni odbori' so prod-podoba sedanjih ,,komun“.
Sama teritorialna razdelitev je na
splošno dobra, ker se opira na stare tradicije. Popolnoma nemogoča je pa komunistična nomenklatura- Komunisti nimajo smsla za značilnosti slovenskega jezika. Beseda „okraj“ je nemogoča za ozemlja, ki segajo od Kamniške Bistrice do Kostela na Kolpi ali od Črne na Koroškem do Središča ob hrvaški meji. Primernejša, je beseda okrožje in celo kresija, ki si jo je ljudstvo samo svojemu jeziku primerno prilagodilo. Zato naj bi se imena glasila:
Namesto okraj Kranj — Gorenjsko okrožje; namesto okraj Novo mesto — Dolenjsko okrožje; namesto- okraj Koper — Notranjsko-lstrsko ali kraško okrožje (s sedežem v Postojni, ne v Kopru) itd.
Tuj-o besedo „komuna“ so komuni-
zje
OBMOČJA OKRAJEV IN V LR. SLOVEN M!
STANJE 1.1.1959
OBČSN
ME OKRAJA JE
Podčrtano.
sti pač sprejeli za to, da bi vsaj z imenom ohranili nekaj komunizma. Gola beseda „občina“ je preveč splošna. Bolje bi odgovarjala „upravna občina“ ali „velika občina“ ali „županija“, .ki ima sicer romansko končnico, ki pa daje besedi iteritorialni poudarek.
Komunisti so pri razdelitvi imeli pred očmi zgolj koristi svoje partije. Za nas mora veljati načelo, da je za vsako teritorialno razdelitev ali razmejitev izključno odločilna samo resna, trdna in trajna volja neposredno prizadetega prebivalstva.
Komunisti so vse štajersko Posavje od Zidanega mosta do Brežic priključili Novemu mestu. Ni verjetno, da bi bilo ljudstvo s tem zadovoljno. Verjetno bi blo bolje, če bi se iz županij Brežice, Videm-Krško, .Sevnica, Laško in iz trboveljskega revirja ustanovilo posebno Posavsko okrožje. Pač pa bi kazalo pridružiti Kočevje dolenjskemu okrožju, kamor po vsej zgodovini in tradiciji tudi spada. Danes, ko avtobus izpodriva železnico, ima Kočevje tudi bliže v Novo mesto, ko v Ljubljano, še Ribničani bodo morali razmišljati, ali ne bodo lažje varovali koristi svoje doline v Dolenjskem okrožju, kakor pa v velikem Ljubljanskem okrožju, kjer bodo potisnjeni v ozadje.
V zadnji letošnji številki Vestnika protikomunističnih borcev S. Č. p ra / umestno opozarja svobodno emigracijo, naj že zdaj razmišlja o načelih, kako naj bi bila notranje urejena prihodnja Svobodna Slovenija. — Prvo tako važno vprašanje je njena upravna razdelitev.
Sedanji oblastniki v Jugoslaviji z vso svojo inflacijo sekretariatov, inšpektoratov, komisariatov, inštitutov iitd., pa tudi s svojo „komunalno“ upravo zasledujejo ne glede na želje in potrebe prebivalstva svoj komunistični cilj popolne nivelizacije in centralizacije.
Na teritorialni sestavi okrožij in županij utemeljeni v ukoreninjenih starih tradicijah, pa se da zgraditi jasen, preglpden in sedanjm novim razmeram odgovarjajoč upravni sistem, ki ne bo odpravljal pestrosti razlik v življenju naroda, pač pa jih spravljal v ravnotežje in harmonijo. V stare mehove je treba natočiti novo vino.	C. J.
ZBORNIK KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1962
Nova knjiga, nov Zbornik je preč) m en ni.
Na lepih sivih platnicah se blešče štirje 'ornamenti, ki' me spominjajo ni. pante naših starih skrinj. Kakor da b' slikar Milan Volovšek vedel že vnaprej, Kakšen bo letošnji Zbornik, je med okraske vplel motiv naših starih ključavnic: svetla misel, saj nas tako Volovšek z mojstrsko roko popelje v svet Zbornika, v skrinjo -zakladov in dela in garanja med emigracijo;.
Prva misel, ki mi šine skozi glavo, je: kako ga bodo sprejeli Kako? — Potem se vrste misli: Zdravko Novak v Clevelandu bo Zbornik nia hitro prelistal, vzel droben kartotečni list in vanj napisal:
ZBORNIK SVOBODNA SLOVENIJA 1962 — Uredili Miloš Stare, Joško Kro-šelj, Pavle Fajdiga, SlavimL Batagelj. Platnice: Milan Volovšek, opremia. Franc Pernišek ml., tisk tiskarne Vilko; Es-tados Unidos 425, Buenos Aires. Format 26,5x17,5, strani 284. Izšlo- v Buenos Airesu kot 19. izdaja Založbe Svobodna Slovenija.
Potem bo Zdravko Novak začel brati Zbornik...
Čez nekaj tednov, ko bo Zbornik na prodaj v Gorici, Trstu in Celovcu, ga bo kupil uradni predstavnik ljubljanske Univerzitetne knjižnice, odnesel v Ljubljano, naredil arhivski kartonček, potem pa spet v aktovki hitro odnesel domov, da ga do dna pregleda, čez nekaj dni se bo zgovarjal z enakimi in bo ugotovil, da je sedanji Kolovratski krog tudi že pregledal Zbornik. Daši prijatelji med seboj si glasne besede izreči ne bodo upali. Morda kdaj kasneje, ko bo prišel kdo na obisk... A v srcu bodo priznali: tam doli delajo, delajo tako, kako-r je to neki stari naseljenec dejal v brk Kardelju, ko ga je ta spraševal za „belčke“ v Buenos Airesu: „Dobro delajo!“
Zbornik bo prišel tudi v uredništva listov in revij na svobodnih tleh izven
Kk. — Argentina Krajnik dr. Pavel — Argentina Krek dr. Miha — USA Krošelj Joško — Argentina + Kuhar dr. Alojzij Lenček dr. Ignacij — Argentina Marolt Marijan — Argentina Novak Lojze — Argentina Novak Zdravko — USA Pavlič Anton — Argentina Pernišek Franc — Argentina Priba.c Hum-bert — Avstralija Puš dr. Ludvik — USA Rant Pavle — Argentina R. B. — Argentina 'Srebrnič Slavko — Argentina Vodovnik Ivan — Celovec Žakelj dr. Filip — Argentina Žekar Martin — Švica Trije ,,neznani“ — iz domovine Trije psevdonimi — iz emigracije
Tako. Gornji seznam je najboljši dokaz, zgovoren in prepričujoč, da Zbornik zajema vse. Vsaka druga beseda v tej smeti bi bila odveč.
KAJ PRINAŠA ZBORNIK
Kar po posameznih zaglavjlh poglejmo!
1. Dokumenti- — razprave — pričevanja
Vrsto čudovitih člankov in pretresljivih dokumentov začne dr. Milam. Komar z razpravo Drevo kot simbol. Ko boste brali, ne mislite takoj, na koga je dr. Komar mislil ob pisanju. Preberite najprej do konca in bost-e, zaključili: dr. Komar je napisal nekaj tako krepkega, močnega, tako sočnega in nasičenega, da bo še dolgo brnelo v ušesih, šele potem, ko boste vse prebrali enkrat — bolje dvakrat — poiščite seba med vrstami: vsakdo med nami je dobil kakšno rožico za klobuk! Niso vse dišeče, so pa kljub temu take, da jih lahko postavimo v vazo. Vsakdo v svojo. Dr. Komar pa je za nas vse v tej razpravi pripravil snov za sestavo vaze. Tudi- Ifetos je I. A. prispeval teme-
domovine. S spoštovanjem ga bodo.Ijjit članek o jugoslovanskem gospodar-
povsod vzeli v roke, se mu čudili, ga prelistali na hitro, morda drug za drugim prebrali, potem pa pristopili k naj težji nalogi: najti žrtev, ki bo Zbornik registrirala, morda napisala celo oceno, morda priporočilne besede.
Tako ho Zbornik šel po svetu, šel pa tudi med naše družine.
Kako ga bodo sprejeli?
Upam, da lepo, kakor je prav in primemo; prepričan sem, da mu bodo dali priznanje, ki ga ta najbolj reprezentančna knjiga svobodnih Slovencev zasluži. Saj nista samo impozantnost zunanje strani in format, ki človeka prevzameta. Tudi ne teža samih listov, ki knjigo sestavljajo. Zbornik je ogledalo delavnosti in nedelavnosti, je pričevanje sedanjosti in skrinja zakladov naše svetle preteklosti.
Letošnji Zbornik je za novo pridobitev bogatejši: poleg običajnega kroga urednikov, ki ne gledajo ne na čas ne na žrtve, in katerih delo bo pravično ocenila šele bodočnost, je letos doprinesel svoj delež garanja tudi mladi študent arhitekture Franci Pernišek, ki je vsemu Zborniku oskrbel tehnično opremo. Vsi Zborniki doslej so bili lepi, prodorni v svoji enotnosti, letošnjemu pa gre prvenstvo.
Zbornik je knjiga, okrog katere se zbere vsako leto največ sotrudnikov. Iz vsega sveta, iz vseh slovenskih de- L žel pod tujimi gospodarji, iz vseh posameznih centrov . naše diaspore letos pa tudi iz domovine. V tem je tudi pridobitev Zbornika: -zdaj je prvič planil navzven, storil korak naprej 'n spremlja življenje v domovini ne samo kot kronist, ampak kot v boju sodelujoči partner. Doma preko tega dejstva ne bodo mogli iti, še mianj v _ emigraciji, kjer pravimo, da se ohranjujemo za dan, ko bo napočila svoboda. V njenem območju, pod njenimi krili pa so za letošnji Zbornik prispevali članke naslednji:
Akademik X. Y. — iz domovne A. I. — USA Ambrožič p. Bernard — Avstralija Bajuk Božidar — Argentina Beličič Vinka — Trst Debeljak dr. Tine — Argentina Detela Lev — Avstrija Fajdiga Pavle — Argentina + Gabrovšek Franc „Goričan“
Hafner Janko — Argentina Hajnšek p. Odilo OFM — USA Hartman Milka — Celovec Hoptner dr. Jakob — USA Hirschegger Rudi — Argentina Jakopič Marijan — USA Jan Maks — Argentina Komar dr. Milan — Argentina Korošec Ivan — Argentina Kos Vladimir S. J. — Japonska
stvu, kjer pod naslovom Jugoslovanska gospodarska edinost sega, v čase med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. Za mnoge bodo prenekater-e ugotovitve nove, za druge pouk za tretje spet klic k strezrijenju. Vse besede pa so pisane iz ljubezni do domovine, ki danes trpi v novi sužnosti in odvisnosti. Članki I. A.-ja bodo prav gotovo osno-va marsikomu, ki bo hotele spoznavati domovino.
Dr. Miha Krek je pod naslovom Usodna pomlad 1941 objavil vrsto dokumentov iz nemškega, italijanskega in ameriškega arhiva, ki govore o tednih pred sklenitvijo pakta Jugoslavije s Trojno zvezo in o puču, govore pa tudi o načrtih za uničenje Slovencev, njih preseljevanju na Hrvatsko in namestitev. Zgrozili se boste ob branju zapisnika sestanka med nemškimi predstavniki in zastopnik5 Paveličev« ustaške vlade, kjer so sklepali o usodi naših ljudi, ka-kar da Slovenci ne bi bili bratje s Hrvati. Ti dokumenti bodo globoko odjeknili v vrstah ne samo slovenske, ampak vse jugoslovanske emigracije kakor tudi v krogih vseh, ki doma iščejo resnico v zgodovini. Prepričan sem, da ho odmev teh dokumentov tako močan, da noben Zbornik ne bo mogel več biti brez njih.
Zbornik je letos tudi objavil v tem zaglavju prevod odlomkov iiz knjige, ki jo je napisal Amerikanee prof. dr. Jakob Hoptner o „Jugoslaviji — nevtralcu 1937“. Hoptnerja je zanimala delavnost dr. Milana Stojadinovica in njegovo gledanje na svetovno politiko in položaj Jugoslavije v njej. Ne samo starejši, ki se dr. Stojadinovica spomnijo kot markantne politične osebnosti, tudi mlajši, ki jih preteklost zanima, bodo Hoptnerjeve navedbe z zanimanjem brali, škoda je samo — in to bo sam lahko ugotovil — da je dr. Stoja-dinovič med tem umrl in da tako ne bomo mogli brati njegovih osebnih pri-oomb ali dopolnil. Zbornik pa je z objavo teh odlomkov prav gotovo napra-vzil uslugo vsem, ki v razgovoru radi segajo nazaj v blesteča leta naše politične delavnosti.
Katoliški svet je bil prijetno presenečen, ko je v letošnjem letu videl, kako svetovni tisk, ki ni ravno v katoliških rokah — res iskreno in toplo, pa s polnim razumevanjem spremlja delo Janeza XXIII. če je res, kar pravijo, da ‘e Janez XXIII. tako močna osebnost, da se v Rimu skorajda nihče več ne spominja asketa Pija XII., ki je odšel v razumljivo pozabo, potem je Janez XXIII. sam hotel to pozabo popraviti.
V encikliki- Mater et Magistra se je spomn'1 tako Leona XIII. kakor Pija XI. in Pija XII., slednjega še s posebej
toplimi besedami. Encikliko samo pa . je za nas Slovence na tujem prikazal v mojstrsko jasni besedi in kristalno prodorni prepričljivosti dr. Ignacij Lenček. Kogar dolgi teksti utrujejo, kdor ne more prebrati celotnega teksta, ta bi moral prebrati silno pazljivo dr. Lenčkov tekst, s katerim se bo dodobra seznanil z najdaljšo encikliko.
Drugo, kar je Janez XXIII. v letošnjem letu s posebnim poudarkom na-glašal vsem, pa je prihodnji koncil v Vatikanu. 'Slovenci kot katoličani moramo biti o teh stvareh na tekočem. Zato je letos poskrbel dr. Pavel Krajnik, ki je napisal razpravo Bodoči vesoljni zbor — nov korak do zedinjenja? — Če vas noče biti sram pred škofom Slomškom, ki se je prizadeval za zbližanje s pravoslavnimi brati, če nočete biti manj, kakor rodovi pred nami, ki jim je ta ideja bila sveta, potem morate dr. Kraj-nikovo razpravo ne samo prebrati, ampak se tudi vanjo vživeti. Prav s tisto toplino, s kakršn0 je bila pisana. Umirjena beseda dr. Krajnika vas bo prevzela, ton pa vžgal v novi gorečnosti in upanju, da bo nekega dne prišlo do zedinjenja med ločenimi brati.
Iz verskega bratstva med slovanskimi narodi se v razpravi dr. Tineta Debeljaka Ob stoletnici- smrti Tarasa Ševčenka — pesnika svobode najdemo v političnem bratskem objemu z Ukrajinci. Nihče doslej še ni zanikal, da bi dr. Tine Debeljak ne vedel neizmerno veliko o slovanskem pesništvu, o slovanskih problemih sploh in slovenskih kulturnih še posebej, odslej naprej pa bo vsakdo tudi trdno prepričan, da dr. Debeljak zna tako lepo napisati, ker mu sleherna beseda privre iz srca. Ob Ševčenku nas dr. Debeljak popelje v tisti slovanski svet, iz katerega sami izhajamo, pa ga tolmačiti ne znamo vedno, v tisti svet, ki danes največ trpi, čeprav je že stoletja rod trpinov in sužnjev. Dr. Debeljakove besede pa so tudi velika hvalnica idealizmu nekdanjih poetov in krepko 'odmevajoča vera v bo dočnost Slovanov.
Ko smo v Spittalu ob Dravi stali pred taboriščem in gledali avtomobile, ki so vodili dachauce domov, pa pri tem opazili Martina žejcarja, ki je dvignil uklonjene roke, si, gotovo nismo mislili, da. bomo kdaj, lahko brali jije-gove spomine, To pa, kar se bere v Žekarievih vrstah, danes, presega meje človeške fantazije. Domobranski oficir, ki je bil od Gestaoa poslan v Dachau, od tam od slovenskih komunistov vrnjen v domovino, obsojen in poslan v ječo, odkoder je prišel pred krajšim časom v svet: v ■svobodo — ta domobranski oficir piše danes o nekdanjih dneh, mesecih, letih.. Živce je treba imeti dobre, ko berete o Dachauu, močno vero- in; odločnost, ko ga spremljate na poti v domovino, izredno zadoščenje, ko vidite, da je danes na svobodi — živa priča trpljenja, pomnik .usmerjenosti naše mladine. To je tekst, ki bi bil sam po sebj samostojna knjiga, to je tekst, ki je višek letošnjega. Zbornika.
Na poti boja za osvobojenje nas Slovence spremlja mednarodna krščanska demokracija, posebej pa še Zveza kršč. dem. strank Srednje Evrope, v katere osrednjem uradu je tajnik dr. Lnudvik Puš, generalni tajnik SLS. On je bil najbolj poklican, da s stvarnimi besedami prikaže delavnost v preteklem letu iii poudari predvsem tiste točke, v katerih in po katerih smo lahko tudi m; Slovenci dvignili svoj glas znotraj krščanske demokracije za veliki svet.
Že to zaglavje samo bi bilo v normalnih razmerah dovolj za eno knjigo. A takih zaglavij je še nekaj.
2.	Naša beseda in pesen»
Načelno velja sleherno leto pri sestavi Zbornika, da prinese natisnjeno vs0 pisateljsko in pesniško produkcijo, kar .to ustvarjalci dostavijo. Tako je za to zaglavje in njega velikost odgovoren samo naš literarni rod. Vsako leto je zaglavje drugačno. Vsako leto so nekatera imena ista, nekatera druga, velikokrat nekatera prvič. Letos je za uvod čudovita himna slovenski besedi, ki jo je napisal Lojze Novak. To je tekst, ki ga bodo vsi naši šolski .tečaji rabili kot nbvezno snov za akademije, proslave, za veličastne trenutke v šolskem letu. Skorajda po cankarjevsko, pregljevsko močne so besede, ki jih je Lojze Novak zapisal, ne samo otrokom v San Justu, ampak vsem — tistim pri Sv. Vidu pa v šol' pri p. Baziliju v Avstraliji, onim na Koroškem in Goriškem, pa tudi — in še predvsem, tistim doma, če bodo kdaj lahko Zbornik brali.
Potem se z vrsta: Vinko Beličič, ki je vedno svež in nov in prijeten, da je človeku toplo pri srcu, ko ga bere; Lev Detela, ki je segel v čas, ki ga mi ni-
smo doživeli več, ker smo odšli iiz domovine: v čas prihoda Rusov v naše kraje in partizanov z njimi; Ivan Korošec, ki je z besedo vojaka-literata šel v spominu nazaj na Sv. Urh in Turjak; Marijan Marolt, ki iz svojega Kavška objavlja odlomek, nanašajoč se na čas, ko so začeli pri nas partizani organizirati OF in zapeljevati ljudi; Lojze Nov.ak, ki je že segel v veliki svet, kakor ga danes na vsakem trenutku in koraku srečavamo; Zdravko Novak, ki je zanamcem ohranil nastanek taborišča v št. Vidu ob Glini.
Ves čas zajema to zaglavje vse probleme in težave, ki smo jih doživeli ali slutili. To so prispevki, ki bodo v letih morda spet priklicali nekoga, da bo iz njih zbral knjigo naše besede. Morda ne bodo več dnevi smrtnikov, morda bodo dnevi trpečih, dnevi borcev, dnevi razžaljenih in ponižanih. Temelji za knjigo pa so prav v tem Zborniku.
Potem je naša pesem: Marijan Jakopič — Milka Hartman — Vladimir Kos — Humbert Pribac in Slavko Srebrnič. Pesmi doživlja vsakdo sam, vsakomur naj' povedo svoje. Za vse pa velja: iz src slovenskih ljudi so privrele, za slovenska srca so pisane.
3. V spomin našim možem
Kdo so: Slomšek — Rožmam — dr. Korošec — dr. Kulovec — dr. Natlačen — dr. Lambert Ehrlich — prof. Ernest Tomec — msgr. Franec Gabrovšek — ravnatelj Marko Bajuk.
Vsi .poznamo gornja imena, pa bomo šele ob branju spominskih člankov videli, da smo jih mal0 poznali. Kar pri Slomšku začnimo: B. R. ga je na najbolj preprost način priklical v spomin vsem, poudaril posebnosti in potegnil zaključke. .Slomšek nam ob branju postane bližji, njegovo delo pa večje, kakor hi si to doma kdaj koli mogli predstavljati. Ob stoletnici smrti je bil članek napisan. Na predvečer dneva, upamo', ko bo Slomšek postavljen rna oltar.
Škof Rožman — kako naš je bil, kako blizu smo si stali vsakokrat, ko nas je obiskoval! P. Odilo Hanjšek je pričaral čase, v katerih se je postava slovenskega vladike, kakor ga je Zbornik pred leti označil, pokazala v v.sem blesku, jasnosti, vztrajnosti in borbenosti. Prav primerne so take besede, ker le korakajoč po poti pokojnega dr. Gregorija bomo lahko vedno dobri Slovenci, dobri katoličani.
Joško Krošelj je iz svojih bogatih osebnih spominov na dr. Korošca zajel samo droben izsek: dr. Korošec in izseljenci. Če kdaj, potem bomo ob branju Krošljevih prepričevalnih besed vsi brez izjeme ugotovili, kaj se pravi na merodajnem mestu imeti moža, ki je čutil z narodom, ki ga je poznal, obenem pa vedel, da levica ne sme vedeti, kaj dela desnica, šc bolj bomo spoznali, kako hudo je biti v tujini, če nimaš svoje ambasade, h kateri bi se zatekel, ampak ambasado, ki stori vse, da bi te uničila. Iz Krošljevih besed bomo razumeli veliko ljubezen, ki jo vsi naši stari naseljenci goje še danes do pokojnega dr. Izidorja Cankarja, pa se pri tem ne spomnijo, da je Cankarja v Buenos Aires poslal dr. Korošec.
Dr. Kulovca se je spomnil njegov naslednik v generalnem tajništvu SLS Kk. Napisano je tako, kakor samo Kk zna pisari: prijetno, vzgojno, poučno, pa prepričljivo. Dr. Kulovca smo vsi premalo poznali. Zdaj nam je tudi on bližji- In v spominskih besedah za možmi dr. Kulovčevega kova je toliko zgledov, kako je treba delati za .narod, ko liko trpeti, koliko garati. Kdor koli s*i danes udejstvuje v kakršnem koli dru štvu, mu bo branje teh besed v uteho vzpodbudo »n nagrado-.
Dr. Natlačena je ob dvajsetletnici smrti prikazal Marijan Marolt. Iz njegovih besed zraste pred nami t:sti „ljudski ban“, kakor ga starejši rod pozna iz del, mlajši pa iz pripovedovanj. Težko bi bilo najti primerno besedo, da bi človek opisal melodioznost Maroltovega članka: brez dvorna so to ene najlepše pisanih vrst v snom.in moža, ki je za svoj nahod dal življenje. In v tem opisu kakor v drugih se poleg imena soomi-njenca vrste imena -znanih javnih delavcev. Tako je v vrsti teh spominskih člankov pravzaprav cela zgodovina let nred vojno in še nekaj med njo. V tem je spet ena prednost letošnjega- Zbornika.
Dr. Filip Žakelj se je spomnil dvajsetletnice smrti dr. Lamberta Ehrlicha in prof. Ernesta Tomca. Zgodovinska zasluga gre dr. Žaklju za njegova izvajanja: t0 je verjetno prvi res 'temeljit poseg v našo neposredno preteklost, v ljudi, s katerimi smo se srečavali, bili znani, morda celo prijatelji. Vrste se
drug za drugim in pretreslo vas bo ob branju, k0 boste ugotavljali, koliko od omenjenih že ne živi več. Čas hiti... in tega se je dr. Žakelj zavedel. Zato je nanizal kopico, zvrhan kup bi lahko rekli, osebnih spominov na oba pokojnika, hkrati pa naventiliral čas in okolje-Zborniku gre tako priznanje, da se je pogumno lotil zbiranja gradiva o naši preteklosti, lotil dobavljanja podatkov bodočim zgodovinarjem, če je že doslej v preteklih letnikih Zbornik postal najbolj iskan vir podatkov — koliko svetovnih knjižnic prosi že sedaj zu nekdanje letnike! — potem bo s članki, kakor je dr. Žakljev, postal najbolj merodajen zgodovinski pomnik naše preteklosti.
V spomin msgr. Gabrovška prinaša Zbornik nagrobni govor dr. Kuharja, sedaj tudi že pokojnega. To' ni samo govo-r, običajen, kakor jih poznamo s pogrebov velikih ljudi. To je pesem delu moža, Kraševca Gabrovška, hvalnica njegovim načelom, slavospev njegovi jasnosti, borbenosti Je pa tudi eden tistih časnikarskih biserov, ki jih je znal dr. Kuhar postreči, kadar je vedel, da ima pred seboj ljudi, ki znajo ceniiti besedo, besedo zahvale, trpljenja in žalosti.
Tudi pokojni Gabrovšek sam je prispeval v ta Zbornik. Je to pismo, ki gia. je Milošu Staretu poslal, ko j« že vedel, da mu bo rak dal živeti samo še nekaj mesecev. Tiste besede, ki jih Zbornik prinaša kot faksimile, so tako močne, tako trdno, da iz njih dobiš vero v bodočnost, zagon za, novo delo, nove žrtve. In Miloš Stare je brez dvoma ustregel vsem, še posebej pa zanamcem, da je to osebno pismo objavil.
Galerijo naših zaslužnih mož zaključi ravnatelj Marko Bajuk, katerega je prikazal France Pernišek. To ni samo vsakdanji življenjepis, kakor jih bere-'l mo ob smrtnih primerih. Je življenje 1 moža, njegovo delo in garanje, je podoba junaka,, ki nikdar ni omahoval. France Pernišek je tej podobi dal življenje, tako, da nam bo ravnateljeva osebnost ostala vedno živa. In kar je še posebej vredno: ob ravnateljevi- osebi je- Pernišek pozval naše mlade in mlajše, da se ob Bajukovem zgledu uče,
. 4- Pogled v domovino
Nov0 zaglavje v Zborniku.
¡Začenja ga Joško Krošelj, ki je na
podlagi temeljitega študija sedanje ureditve drž. oblasti res odprl oči mnogim, za katere je domovina na zunaj ostala nespremenjena. Zdaj bo prene-katerim laže spremljati dnevpe in tedenske novice iz domovine.
Akademik ljubljanske univerze in trije Slovenci, ki so pred kratkim odšli z doma, pa sedaj žive v tujini kot najnovejši emigranti, so poslali svoje prispevke o življenju y domovini. Za mnoge bodo besede odkritje, za druge potrdilo, za vse pa en sam zaključek: ni je meje, ni varnostne službe, ki bi mogla preprečiti polet slovenske misli. Tako kot se mi zanj0 borimo v svetu in ji iščemo novih potov, tako doma raste v trpljenju rod, ki bo nekoč prijel za krmilo.
Prispevki so prodorni, pretresljivi, dokazujejo pa tudi, da se bomo v emigraciji morali še bolj okleniti dela za skupnost. Pred strnjeno fronto emigrantov bodo sicer posledice policijskega značaja v 'Sloveniji, bo pa tudi odmev boja za svobodo. V tem smo si pa vsi — emigranti iz leta 1945 in vsi kasnejši edini. Tako Zbornik tudi v tej smeri opravlja delo združevanja vseh na enotni fronti.
5 Izseljenski letopis
Da je Zbornik postal res vseslovenska knjiga, najbolj jasno pokaže njegovo vsakoletno zaglavje Izseljenski letopis. Letošni je še bolj pester kakor včasih. Več sodelavcev, več obdelane snovi, več novih prijemov.
Morda bi kakšno leto spregledali življenje koroških Slovencev. Letos ga prav gotovo ne bi smeli, saj je bil župnik Vinko Zaletel med nami toliko časa,, da smo ob njegovih predavanjih z njim živeli v koroških vaseh, v Celovcu in ob meji. Njegovemu obisku je posvečen članek, ljudem pa in zemlji, katere lepote je kazal, se je oddolžil s člankom Za narodne pravice koroških Slovencev nov sotrudnik Ivan Vodovnik. Vzporedno z njim piše o Goriški v luči dogodkov zadnjega leta „Goričan“, X. Y. pa o Mladinskem domu v Trstu. Tako v duhu spremljamo rast in napredek pa tudi tegobe življenja naše krvi na zemlji, ki je bila naša in je še, a naša biti ne sme, ker So drugi itako hoteli.
Potem se zvrste zap:ski o ž:vljenju Slovencev v Kanadi, Brazilu, Čilu, Venezueli, Argentini. Koliko dela je skritega. za temi poročili, koliko žrtvovanih (Nadaljevanje na 9. strani)-
Razmerje izseljencev do komnnixma
Nobena tajnost ¡ni, da novi izseljenci, ki so se izselili zaradi (komunizma, sedaj po nekaj letih, odkar so odšli od doma, ne sodijo več vsi enako o komunizmu. Nekateri med njimi so namreč mnenja, da je zanje pač najbolje, če se za komunizem nič več ne menijo. Pečanje s komunizmom je stvar politike, pravijo, politiko pa naj krojijo domačini. Izseljenci so v novi. deželi tujci, ki naj si z delom služijo kruh, v javne zadeve pa naj se ne vtikajo. Drugi gredo dalj. Zaradi žalostne skušnje, ki so jo doživeli s komunizmom doma, ne marajo nič slišati o njem. Doma so se mu postavljali po robu. Toda komunizem je prišel na oblast, oni pa so morali z doma, če so si hoteli rešiti življenje. V tujini, ki je za vsakogar bolj ali manj trda, pa so se jim začele zbujati misli, da bi bili mogli ostati <joma, če bi se ne bili tako izpostavljali. Domišljija jim slika dom in domovino v najlepših barvah, takšno, kakršna sta bila v tistih lepih letih, preden je zagospodoval nad njima komunizem in preden se je razdirala nemška in, italijanska okupacija. Ob teh predstavah o domovini, ki danes ni več takšna, jih močneje zgrabi domotožje. Le zakaj nismo ravnali po zgledu sredincev; Počakali bi bila nekoliko, se umaknili v ozadje in se potuhnili; seveda bi sedaj trpeli pod komunisti, toda vsaj doma bi bili. Bog pa bo preložil, prej ali slej. So pa tudi taki med izseljenci, ki jih misel na domovino prav nič ne vznemirja. Za nje je domovina tam, kjer se jim bolje godi. Preračunali so, da jim je v svobodnih ameriških državah bolje, kot bi jim bilo v onih pod železno zaveso. Zato sio tu. Tu gospodarijo, si pridobivajo imetje in uživajo dokler je čas. Komunizma jim ni mar; saj jih tu še ne grabi za vrat. Tudi takšni se dobe, ki bi bili prav tako lahko doma med komunisti. Med komunistično revolucijo doma s0 bili pač napak špekulirali. Urezali so se. Niso pričakovali, da bi utegnil komunizem zmagati. Na napačno stran so se postavili. Sedaj se bijejo po glavi. Sio pa končno tudi taki, bi so doma zavestno borili proti komunizmu in jim danes ni prav nič žal, da so to storili. Zavedajo se, da so delali prav. Drugače niso mogli. Katera izmed naštetih ¡skupin sodi pravilno?
Komunizem je svetoven pojav. Koliko jih Je med komunisti res s srcem pri stvari, ve seveda samo Bog. Dejstvo pa je, da stoji danes velik del sveta pod komunističnim režimom. Ali imajo v svojih deželah komunisti večino, je drugo vprašanje. Pač pa imajo tam oblast. Kaj večina, kaj zadovoljstvo ljudi! Oblast, to je prvo, vse! A tudi v državah, ki niso pod komunističnim režimom, se komunizem propagira. Nespametno bi bilo, če bi kdo zapiral oči pred tem dejstvom. Komunizem je svetovni pojav.
Vsi ljudje, vsak poedinee med njimi, tudi vsak izseljenec je močno zainte-
(Nadaljevanje z 8. strani) ur in dni. A vesel je človek ob branju, ko na vsak korak srečavaš znana imena in se zavedaš: tudi ta še ni 'odnehal. Vsem bi takrat zaklical: držite, držite glavo nad vodo!
In še je snovi v koledarju: zlato-mašniku Omanu v pozdrav in zahvalo ter priznanje, pa naš Adrogue, ki je v nekaj letih postal ustanova, da relativno nič ne zaostaja za nekdanjimi „belimi labodi“ v Šentvidu; proslavam obletnic Rerum Novarum in Quadragesi-mo anno je Zbornik dal zgodovinski okvir; o slovenskih domovih v Argentini so prispevali podatke Pavle Fajdiga, Anton Pavlič, Maks Jan in Rudi Hirschegger, ki so v svojih besedah zajeli vse, kar je slovensko argentinsko emigracijo prevevalo v teh letih.
Božo Bajuk je napisal besede v slovo očetu Kako se je poslovil .¡maš oče; p. Bernard Ambrožič piše o ,,črnih Kranjcih“ v Avstraliji. Skratka: vse je zajeto. In komur ni do pisanja znancem po svetu, bo moral seči po Zborniku — Po svojem lastnem izvodu, ne pri sosedu dobljenem, da bo videl, kako ee danes njegovim znancem in prijateljem godi. Morda ga bo kak dopis nagnil k pisanju. To pa je Letopis, da v bralcih vzbudi čut povezanosti.
Zdravko Novak je zbral podatke o književnih izdajah od 1. julija 1960 do 30. junija 1961 in tako zanamcem oskrbel vodiča po naši knjižni aktivnosti. Marsikdo nas bo zavidal, mnogi ne bodo verjeli. In da zemlja ne bi bila premalo za bralce Zbornika, je Janko Hafner šel v duhu s prvim človekom v vsemirje. Mnogi se mu bodo pridružili, nekateri pa ne; tudi jaz ne: rajši ostanem zaenkrat pri asadu (saj mi Hafner tegale ne bo zameril).
resiran na tem, kako je s komunizmom. Drugo vprašanje pa je, če se zaveda. Velikokrat se je že zgodilo v zgodovini, da se ljudje niso zavedali usodnih nevarnosti, ki so jim grozile. Zato je možno tudi danes, da se kdo za komunizem ne zanima in se zanj zanimati noče. Možno, je itako ravnanje, toda pametno ni. še ¡nikoli ni bil moder tisti, ki je ob grozeči nevarnosti, ko se je zahtevalo od njega odločno ravnanje, zaprl oči in počakal, češ, kar bo, pa bo. Taka pozicija je sicer včasih psihološko razumljiva zaradi slabosti in plašnosti ljudi, nikdar pa ni- pred umom in vestjo utemeljena. Moško tako ravnanje ni. Vsaj pametni in svobodni možje tako ne ravnajo.
Komunizem ni samo političen pojav. Pri njem tudi ne gre le za določeno gospodarsko teorijo in sestav. Komunizem je mnogo širši. Sega na vsa področja človeškega delovanja. Sega v filozofijo, vero, nravnost, kulturo, državo, družbo, družino in meddržavno življenje. Sega skratka v vsa področja človeške svobode, človeku predpisuje kaj naj misli, kako čustvuje, kaj govori i.n piše, kaj dela. kje in kako. človeške svobode v tradicionalnem pomenu te besede sam ne pozna in nikomur ne prizna. Komunizem je materializem v polnem pomenu besede. Je svojevrstna filozofija, ki ne pozna duhovne duše. Je brezboštvo. Ne pozna človeške osebnosti. kakor jo je človeštvo umevalo doslej. Ne pozna usmiljenja in ljubezni, zato je seveda v skrajnem nasprotju s Kristusovim naukom o ljubezni. Nečloveško ravnanje z ljudmi, ki spremlja komunistični režim v vseh deželah, kjer je zavladal, ni nekaj, kar bi le slučajno spremljalo ta režim, marveč je komunizmu lastno. Na Koreji so komunisti s presenetljivo natančnostjo do pičice prav tako ravnali kot nekaj let poprej v Sloveniji, ali še poprej v Španiji in Rusiji. Le tempo ravnanja in njegova taktika sta se izpopolnila. Ruske škofe so pred tridesetimi leti počasi uklanjali, madžarskega kardinala so zlomili dosti hitreje. Uporabili so pač boljša sredstva. Bistvo pa je ostalo isto. Komunizem menja taktiko, ne pa cilja. Ponaša se celo, da je ¡njegova moč v prilago-jevanju, v upoštevanju razvoja in taktiziranju. Toda to ne sme motiti tistega, ki hoče doumeti njegovo bistvo. Komunizem je eden, pa naj si nadeva mednarodno ali narodno obleko, naj se za-padu dela prijaznega ali ne, naj govori o miru ali rožlja, z orožjem, naj bo njegov tempo hitrejši ali počasnejši, naj manevrira s taktičnim popuščanjem ali z brezobzirnim osvajanjem. Volk ne menja svoje narave, četudi obleče ovčji kožuh.
Ko bi bil komunizem le političen pojav, bi .mogel kdo reči, da ga kot priseljenca ne more zanimati, zakaj politika je stvar domačinov. Ko bi bil komunizem le poseben gospodarski sistem, bi mogel kdo svoje nezanimanje zanj
Takle je Zbornik- Naj za konec dodam samo še drobno pismo iz Argentine, ki v seriji pisem, objavljenih v letošnjem Zborniku, ni moglo biti objavljeno, ker ni bilo pisano leta 1960.
Kaj se pravi ¡tako knjigo vzeti v roke lepo natisnjeno, ved-o najbolj samo tisti, ki so se kdaj koli ukvarjali s takimi rečmi. Kolik0 pa je dela na vsaki strani, ob vsaki sliki, koliko pisem in spot pisem, preden je članek dokončno zrel za tisk, pa uredniki nekdaj v domovini niso vedeli. To vedo samo tisti, ki časnikarsko tlako delajo na tujem.
Morda bo kdo dejal, da imajo končno vsi uredniki užitek, ko vidijo svoja imena natisnjena. Da in ne. Da — siamo toliko, kolikor je natis dokaz delavnosti, ne — vedno, kadar knjiga obleži neprodana na policah. Zbornik tega ne zasluži, da ne bi prišel v sleherno hišo. V današnjih razmerah pa. ko je borba za slovenstvo najvišje, bi morali' vsi, ki čutijo slovensko, do živega srca, shraniti Zbornik v svoji knjižnici: v znak priznanja delavnosti uradnikov, v zahvalo za izpeljane boje, za dosežene uspehe, za vero v bodočnost, ki naravnost vre iz vsake strani.
Letošnji Zbornik je nasičen s snovjo, skorajda nabit do skrajnosti, da b.0i težko drugo leto pripravljati naslednjega. Laže pa bo, ako ga bodo Slovenci v svetu sprejeli medse kot svojo last.
Kako boste sprejeli Zbornik? — Naj s tem vprašanjem, ki je bilo prvo na začetku, tudi zaključim.
Naj mi gospodje uredniki z Milošem Staretom na čelu dovolijo, da jim k letošnjem Zborniku res iz srca čestitam, kot Slovenec, kot politični emigrant in kot časnikarski kolega.
Pavle Rant
opravičevati s tem, da ga gospodarstvo ne interesira, še lastno ne bogve koliko, socialno in javno pa sploh nič. To prepušča drugim. Kaj hočemo, niso vsi ljudje rojeni gospodarstveniki. Tudi ni potrebno, da bi bili. Toda komunizem ni samo posebna politika, in posebno gospodarstvo. Je mnogo, mnogo več. Je svojevrstno celotnostno gledanje na človeka. Je svoja vera, svoja morala, svoja filozofija, svojevrstno motrenje človeške osebnosti in svobode. Komunizem hoče novega človeka. Ta komunistični novi človek naj bi bil čisto drugačen, kot je dosedanju zapadni človek, ki je zr.astel iz krščanskih tal. Komunizem pa pri vsem svojem diametralnem nasprotju s krščansko in evropsko kulturno zamislijo o človeku ni mirna teorija poleg drugih, marveč nasilen in brezobziren. Fanatičen je kot nobeno vzhodn0 verstvo. Nasilje uporablja, kot ga ni uporabljal še noben nasilnik. Gre mu za dejansko oblast v deželi. Ko ¡se je polasti, jo izrablja brez obzira do skrajne možnosti, da družbi vsili svoj koncept. Namen mu posvečuje sred-' stva. Zato ¡so mu vsa dobra, če le koristijo. Kdor ni z njim, je izdajalec, sovražnik ljudstva, mračnjak, škodljivec, če ¡se ¡ne ukloni, ga čaka zapostavljanje, gospodarsko uničenje in končno tudi fizično iztrebljenje. Komunizem ne da živeti tistim, ki drugače mislijo kot on.
Ker je komunizem tak, je jasno, da mora zanimati vsakega človeka. Saj tu ne gre za politika in socialnega ekonoma. Gre za človeka. Gre za to: ali hočemo ostati ljudje, kakor človeka pojmuje krščanska tradicija, ali pa pustimo, da nam vsilijo komunistično zamisel novega človeka. Eno ali drugo. Kdo bi po pameti mogel reči, da ga to ne zanima. Kako moreš kot ¡sredinec čakati, kateri od teh dveh nazorov bo v velikanskem boju zmagal. Predpostavljamo seveda, da si človek, ki je tega imena vreden, da si pameten in pošten človek. Egoisti, ki jim je le za trenutno uživanje, svetovnonaziorne vlačuge in šleve so seveda zmožni tudi tega. Toda tem ne pišem tega.
Za našo. stvar gre. če zmaga komunizem, bomo prizadeti vsi. Tudi tisti priseljenci, ki sestavljajo najtanjšo plast ljudstva v deželi.
Protikomunistično usmerjeni Slovenci ¡so se v času komunistične revolucije v ¡Sloveniji .odkrito borili proti komunizmu. Po veliki večini zaradi komu-
nistične ideologije, tu in tam kateri morda 'le bolj zato, ker so mu komunisti zaklali vdla, zažgali streho nad glavo, mu ubili brata, sestro ali očeta. Zaradi te borbe so morali tudi z doma v maju 1945. Četudi njihova borba ni bila venčana z zmago, ni bila odveč. Nikakor ne! V njej so izpolnili svojo dolžnost, ki jim je bila naložena v usodni zgodovinski uri. Dali so protikomunističnemu svetu svetel zgled. In to v času. ko so veliki zapadni narodi še omahovali. Danes se v zapadnem svetu vsakdo upa govoriti in pisati proti komunizmu; 'saj je javno mnenje protikomunistično. Pred desetimi leti, k0 se je začela slovenska borba proti komunizmu, je bilo drugače. ¡Slovenska borba proti komunizmu je rešila med našim narodom mnoge, ki bi bili sicer zapadli komunistični propagandi in ideologiji. Ptri slovenski borbi zoper komunizem v tistih letih ni šlo samo za to, da si protikomunistični Slovenci obvarujejo ¡svoje imetje, marveč tudi za nravne in verske vrednote. Papež Pij XI. je slovesno ¡obsodil komunizem in vsako sodelovanje z njim. ¡Slovenski ljudje so zvesto prisluhnili papeževi besedi. Na svojem geografskem sektorju so zato sprejeli borbo proti komunizmu. Kateri katoliški človek bi jih zaradi tega smel obsojati? Vsi bi jih ¡spoštovali.
V boju za duhovne dobrine ne smejo odločati materialni porazi. Fizično nasilje je zlomilo telesa, slovenskih borcev, ne pa njih duha. Prenašanje poraza, četudi zgolj telesnega, pa zahteva od borcev visoke moralne nravi. Zato ni čuda, če nekateri z nje zdrknejo. Materializem, proti kateremu so se svoj čas sami borili, jih je omrežil. Deloma pa je trpljenje strlo njihovo odpornost. Psihološko je razumljivo njihovo ravnanje, a pravilno ni. Skušnjavi bi se morali krepko ustaviti. Vase bi morali iti. Preučevati komunizem, da bi ¡spoznali ideološko pravilnost svoje nekdanje borbe. Kot svobodni ljudje in kot katoličani s.o dolžni to storiti. V svoji okolici pa naj razdirajo rdeče mreže z mirno in objektivno besedo. Dopovedujejo naj vsi vsakomur, ki jih bo vprašal, da je komunizem huda nesreča za človeka. Hujše svet še ni videl.
(Dr. Al. Odar za jubilejno številko
' Sv. Slovenije ob 10-letnici njenega
izhajanja, 29. novembra 1. 1951)
BOŽIČNA 1961
Sveti Jožef in Marija
gresta v mesto Betlehem,
osel s podkvico pribija
v kršno pot. — Jaz z njimi grem.
Svet naš pa se v krčih stresa, bruha megatomski dim, strele dirjajo v nebesa, zrak gori. — Jaz se bojim.
Jožef gleda le Marijo: krči v nji, v očeh sijaj, ptice ji na pot žgolijo, murn poje. — Up mi daj!
Svet nabreka k poroditvi lastnega sesutja v Nič, k Vsečloveštva pomoritvi. —
Groza udarja me ko bič.
Jožef osla razsedlava, gre z Marijo v kraški hlev, bel golob za njima plava. —
V srcu čutim bel odsev.
Kdo rodil bo v temni noči?
Kaj se bo rodilo v njej?
Zemlja vojni ubijajoči
krik da? ali — zvezda, glej,
obstane, kaže z repom k jami: v svitu temen je brlog,
Dete se rodi na slami,
Dete majhno, živi Bog!
Angeli pojo krilati:
„Mir ljudem vsem vsepovsod!“
Na kolenih Jožef, Mati, osel, jaz, človeški rod.
vajalna sredstva, zlasti tisto, s katerim je vezana takšna moč, kakršne se brez nevarnosti za občo blaginjo ne sme prepustiti zasebnikom. Druga omejitev pa je v ¡tem, da ima zasebna lastnina socialno funkcijo in so zato z zasebno lastnino združene socialne dolžnosti.
RUDOLF SMERSU:
V V	V
Brseanski In komunistični socialni nauk
Nova socialna enciklika „Mater et Magistra“ nam daje lepo priložnost, da znova napravimo kratko primerjavo med komunističnim in krščanskim socialnim naukom. Ob taki primerjavi se pokaže temeljna razlika med obema naukoma, ter se pokaže tudi to, kako prav je imela in še ima Cerkev, ko je prepovedala vsako sodelovanje s komunizmom.
Osnovni pogled na življenje
Komunizem je materialističen. Priznava samo tostransko življenje. Zanj ne obstajajo ne Bog, ne nebesa in ne pekel, ne duša in ne posmrtno življenje. Komunizem je brezverski. Po njegovem prepričanju je krščanska vera navadna ljudska izmišljotina. 'In ker torej človek nima onostranskega cilja, mora imeti neki tostranski, zemelj, cilj, za katerega dela in se žrtvuje. Ta cilj je za komunista država, ki jo — čeprav je ateist — smatra za neko vsemogočno božanstvo, proti kateremu je človek prava ničla. Vse je ‘'zaradi države, vse mora služiti državi. Popolnoma razumljivo in logično je, da je tisti, ki je na čelu xe države poosebljeno božanstvo, ki odloča o vsem, tudi o življenju in smrti vsakega državljana. Logično je tudi, da je komunistični poglavar diktator: je najvišji in nezmotljiv. Nihče mu ne zapoveduje, kvečjemu svetuje. Ti svetovalci so prvaki komunistične stranke; komunistični poslanci in drugi zastopniki so zgolj poslušen glasovalni stroj. Le tako si moremo razlagati slepo vero in pokorščino pravih komunistov v svojega voditelja in stranko. Voditelj in stranka sta jim božanstvo.
Kristjani ne mislimo tako. Ni človek zaradi družbe, ampak družba (država) je zaradi človeka. Sploh je vse na svetu samo za človeka, človek pa je za Boga. Na zemlji ni nič večjega in popolnejšega kot je človek, ki je edino bitje z neumrljivo dušo.
Nova enciklika pravi, da obstaja med komunizmom in krščanstvom temeljno nasprotje. Kajti osnovno gledanje na življenje, na njegov izvor in njegov cilj je v krščanstvu čisto drugačno kot je v komunizmu. Kristjanu ni ¡cilj država in zato mu državni ali strankin pogla-
var, ki vodi državo, ni nobeno božanstvo.
Kristjanu je država samo sredstvo, ki naj pomaga izpolniti njegovo osebnost s tem, da pomaga pri proizvajalnem razvoju. Dočim ima komunistična država, vso proizvodnjo v svojih rokah in je dosledno temu vse ljudstvo popolnoma odvisno od države in njenega dobrega ali slabega vodstva, pa krščanski socialni nauk zahteva, da naj ima državno delovanje samo subsidiarni značaj,
t.	j. značaj pomaganja, svetovanja, pobude ter da naj v svoje roke vzame samo tisto delovanje, ki ga posamezniki ne zmorejo ali pa bi bilo škodljivo za družbo, ako bi bilo v rokah posameznikov. Država ne sme ovirati privatne iniciative; če bi to storila, bi omejevala človeško svobodo, ki spada med največje človeške dobrine.
Vprašanje lastnine
Ena izmed osnov komunizma je zanikanje pravice posameznikov do zasebne lastnine, in kjerkoli je prišel komunizem na oblast, je to svoje stališče uveljavil v tej ali drugi obliki, na po-polen ali manj popolen način. Komunizem zahteva — in t0 v praksi tudi uveljavlja — da mora hiti izključno država lastnik produkcijskih sredstev (tovarn, zemlje, trgovine) in kvečjemu tu in tam .,,dopušča“ posameznikom, da s,o lastniki konzumnih in zelo majhnih produkcijskih sredstev (male obrtne delavnice, koščka zemlje).
Papež Janez XXIII. je v okrožnici Mater et Magistra ponovno svečano potrdil in utemeljil krščansko stališče glede zasebne lastnine. Pravi med drugim, da ima 'zasebna lastninska pravica trajno veljavo in to zato, ker izvira iz naravnega prava. Brez te pravice ne bi bila mogoča osebna pobuda na gospodarskem področju. Zgodovina in izkušnja učita, da v tistih političnih sistemih, ki ne priznavajo zasebne lastnine (to je v komunizmu), ni svobod«. Svoboda je zajamčena samo tam, kjer imamo zasebno lastnino. Treba pa jo vztrajno delati na tem, da bi čim večje število ljudi prišlo do zasebne lastnine. Postavlja pa papež dve omejitvi zasebne lastnine. Prva je v tem, da sme držaja imeti v zakoniti lasti razna proiz-
Gospodarsko nerazviti) narodi
Dočim so v prejšnjih časih socialni spori zajemali samo eno podjetje ali samo en kraj ali kvečjemu samo eno državo, pa se je danes obseg teh sporov razširil na ves svet. Gre za socialne spore med močno gospodarsko razvitimi in nerazvitimi državami, gre za socialna gibanja, ki imajo tudi politični značaj in ki zavzemajo cele kontinente. Dočim imajo ljudje v nekaterih državah (Severna Amerika, Evropa) vsega, kar potrebujejo, pa živijo v mnogih državah ljudje v silni revščini.
Kakšno je komunistično stališče do ¡teh vprašanj ? f
Za ves pošteni svet je popolnoma jasno, da so komunizmu te nezdrave razmere na svetu dorodošla priložnost, da širijo in netijo sovraštvo- med razredi in narodi, da organizirajo revolucije, da skušajo prevzemati oblast nad temi gospodarsko nerazvitimi narodi, da sejejo nezaupanje do drugih narodov, da š.rijo nemoralo, s čimer upajo pridobiti mladino, da rušijo vero, verske ustanove, verske šole, sejejo sovraštvo- do misijonarjev itd. Večjih ka-pitalov za gospodarski dvig teh dežel komunisti ne dajejo, pač pa dajejo propagandiste in revolucionarje.
Nasprotno temu katoliška cerkev že stoletja brez političnih interesov, s sredstvi ljubezni, skuša te nerazvite narode dvigniti, duhovno in materialno. V svoji socialni encikliki Janez XXIII. na vso moč zahteva od bogatih narodov, da pomagajo revnim narodom. Narodi, pravi papež, katerim preostajajo živila, naj jih nesebično izročajo narodom, katerim manjkajo. Potrebno pa je tudi delati za izobraževanje zaostalih narodov in jim dati na razpolago potrebne kapitale. Nekatere države so na tem področju že ogromno storile (zlasti Združene države Severne Amerike, opomba pisca). Je pa potrebno, da je finančno gospodarska pomoč nesebična, brez imperialističnih teženj. Pri podpiranju nerazvith narodov je potrebno mednarodno sodelovanje, je potrebno medsebojno zaupanje, je potrebno spoštovanje moralnih vrednot, ki imajo svoj Izvor v Bogu. Ker pa komunizem teh temeljev ne prizna. Zato njegova pomoč nerazvitim narodom nima nobene objektivne vrednosti; je akcija, zgrajena na sebičnosti s ciljem: podrediti si te gospodarsko nerazvite narode.
•	r
Me§tPovicevi
Kot peti zvezek ,,Knjižnice Hrvat-ske Revije“, ki pod uredništvom Vinka Nikoliča izhaja, v Buenos Airesu, s,o izšle: Usp-omene na političke ljude i do. gadjaje, velikega umetnika I. Mešjtro-vica.
Te-le vrstice niso ocena zanimive vsebine, ampak le opozorilo na ta izredni pojav na hrvatskem knjižnem trgu v tujini, in pa par misli, ki se ob prvem branju knjige vzbude slovenskemu bralcu
Ivan Meštrovic, umetnik-kipar svetovnega slovesa, je svojemu hrvatskemu narodu koristil več, kakor kateri koli hrvatski politik. Ni bil politik, imel pa je zaradi svojega ugleda doma in v inozemstvu stik s premnogimi političnimi osebnostmi in dostop tja, kamor politik ni mogel priti: na vladarske dvore, med voditelje najbolj si nasprotujočih struj, med skrivnostno kolesje mednarodnih sporov in v vrste onih, ki so v borbi za svoje politične ideale tvegali svoja življenja. Ne samo mogoč mu je bil ta stik, ampak večkrat je bil tudi naprošen, da posreduje in pomaga, kjer nihče drugi ni mogel.
spomini
Zastopstvo slovenskih ljudi na mednarodni mirovni konferenci omenja z oči-vidnim prezirom, žolger, priznani strokovnjak v mednarodnem pravu, mu je še „topel c. kr. uradnik“, ki niti ne zna hrvatsko-srbskega jezika. Dr. Žerjav mu je antipatičen; po kratkem razgovoru se poslovi od njega s tole sodbo: „Odvratni kranjski žbir“, M bo kmalu minister.
Dr. Korošca je Meštrovic videl samo enkrat, leta 1918 v Parizu, ko mu je Korošec hotel osebno izročiti pismo Narodnega veča, glede nekega umetniškega dela,- Imenuje ga v ušescih ,,gospu-da Predsednika“ in pravi, da „drža0 se je važno suzdržljivo in šutljivo“.
Korošca omenja še enkrat, pod posebnim poglavjem. Dr. Hohnjec je po Koroščevem nalogu prišel v Zagreb, da pripravi razgovor med Korošcem in Meštrovičem, o razlogih, ki so ga privedli, da je prevzel predsedstvo vlade po Radičevi smrti. Odgovor, ki ga je Hohnjec dobil je ta-le: ,Kažite gospo-dinu Korošcu, da mu Hrvati nikada ne
ču zaboraviti, kad je njihovu krv po-krio svojom popovskom mantijom.“
Edino Hohnjeca ceni, kot zelo pametnega in karakternega moža; z njim je poldrug mesec dni potoval po bližnjem Vzhodu, če bi bil imel Meštro-vič srečo im priliko priti v ožji stik s še katerim drugim Slovencem, bi morda le dal nam ubogim „Kranjcem“ le malo primernejše mesto v svojih spominih. Ne mislimo, da naj bi hvalil naše ljudi, ampak veliko bi pridobilo to prezani-mivo delo, če bi poleg perečega hrvatsko-srbskega vprašanja, ki se nam ob branju spominov prikaže v vsem obsegu in v v,sej tragiki, predstavil tudi naše slovensko vprašanje.
S tem nočemo zmanjšati pomembnosti 'tega, kar je umetnik napisal! Le na misel nam je prišla tista štorija o kranjskem Janezu, ki je šel v Zagreb k spovedi, pa je poleg drugih težav, končno le povedal svojo glavno napako: Gospod prečastiti, Kranjec sem! Ali mi bo tudi ta greh odpuščen? Prečastiti ga pa očetovsko potolaži: Sinko moj, le miren bodi. To ni greh, da si Kranjec. A nato pristavi: Lepo pa to ni od tebe!
Lepo, ali ne lepo, smo pa le!
JPt$«v§o iz Mtemdoze
Spomini obsegajo dobo skoro 60 let našega politinegia življenja. Prvi del vsebuje piščeve stike zlasti s srbskimi osebnostmi pred prvo svetovno vojno. Drugi del obsega zanimivo dobo po sarajevskem atentatu, preko prve svetovne vojne do nastanka Jugoslavije. Tretji del podaja Meštrovičeve stike s politiki Aleksandrove Jugoslavije do smrti Štefana Radiča, četrti se nanaša na dobo med Radičevo in Aleksandrovo smrtjo, peti dobo do „trojnega pakta“ in zadnji, najobširnejši del, dobo Neodvisne države Hrvatske, njen konec in nastanek Titove rdeče diktature. Iz tujine, kjer je veliko časa živel, je gledal naše razmere preko odločilnih političnih osebnosti in zvedel važne stvari.
Starejši bomo v tej knjigi oživeli svoje spomine, marsikaj nam bo postalo bolj jasno in razumljivo in marsikaj nam bo pomagalo priti do zaključka, kdaj smo ravnali prav im kdaj smo se zmotili. Mlajši rod, ki mu je zapletena politična zgodovina naše zemlje v prvih 50 letih tega stoletja tuja, bodo ob pazljivem branju teh spominov našli mnogo popolnoma novega materiala.
Slovenski bralec se ob teh spominih vpraša: Ali smo Slovenci bili sestavni del ,.Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev“, ki se je pozneje preimenovala v Jugoslavijo? Po Meštrovičevih spominih sodeč, nas ni bilo, vsaj ne kot enakopraven del enote. Ali nas Me-štrovič res ni poznal? Njegovi spomini nehajo v Istri in Čičariji, boleče rane Slovenskega Primorja, Goriške in Notranjske, še manj pa Koroške, ne omeni. 'Slovenski problem omenja le takrat, ko gre za ,,amputacijo“ p0 Radičevi smrti, ali za nameravano delitev slO'-venske zemlje med Nemce in Italijane, a ne kot boleč in bistven problem skupne države, ampak kot dejstvo, s katerim je treba mimo računati.
Meštrovic je imel 'smolo, da med stotinami političnih osebnosti, s katerimi je prišel v stik, ni našel Slovenca, ki bi mu mogel v spominih privoščiti prijazno besedo. Slovenske kolege v Jugoslovanske odboru: županiča, Vošnja-ka in Gregorina omeni le mimogrede.
Zopet se nam je nabralo nekaj lepih in veselih dogodkov, ki zaslužijo, da jih zapišemo v mendoško kroniko-
V	soboto, 18. novembra smo imeli lep poročni dan. Iz Božnarjeve družine sta stopili kar dve sestri hkrati pred oltar; Marija, ki Se je poročila z g. Stanetom Snojem, in Jelka z g. Pavletom Malovrhom. Ker sta oba ženina ‘z Buenos Airesa, sta nam seveda zopet odšli dve naši odlični dekleti kot dobri in vzorni zakonski družici iz Mendoze. Zato so seveda fantje na predvečer poroke terjali po starem običaju in po nezapisanih fantovskih pravicah od ženinov odkupnino.
Poročni obred je z mašo za novo-poročence v soboto dopoldne opravil č. g. Jože Hom ob petju našega zbora, ki se je tako poslovil od dveh svojih pevk.
Naslednjo nedeljo pa sifio imeli men-doški Slovenci velik praznik. V kapelo pri čč. ss. frančiškankah je prišel običajno nedeljsko mašo darovat tukajšnji nadškof msgr. dr. Alfonz Marija Buteler, ki je za ta dan podelil sv. Rešnje Telo našim prvoobhajancem in birmoval lepo število naše dece. Slovenci že vso vrsto let, 0dkar nas mendoški nadpastir pobliže pozna, uživamo pri visokem cerkvenem knezu velik, kar — nezaslužen ugled in smo za svoje prizadevanje v ohranitvi naših verskih tar narodnih svetinj deležni pri njem vsega priznanja in najvišje pohvale.
Očetovske besede, ki nam jih Pre-vzvišeni ob vsaki priložnosti govori, so res zlate in dragocene, za nas vse slovenske izseljence nad vse pomembne. Izraz so globokega razumevanja in vse obsegajoče skrbnosti, s katero sv. Cerkev objema svoje otroke; prežete so očetovske ljubezni, kakor smo' jih navajeni slišati iz ust naših rodnih verskih in narodnih predstavnikov.
V	dno srca nas je prevzelo, ko smo
v govoru med mašo slišali iskren pozdrav: Mis queridos eslovenos, Z glasom ljubečega očeta, ki pozna boli in težave svojih otrok, nam je Prevzvišeni govoril o težki usodi naše trpeče domovine. V iskrenem sočutju nas je vabil, naj iščemo tolažbe v objemu Cerkve, ki nas je v njegovi škofiji sprejela pod svoje okrilje. Razodel nam je, da je hvaležen božji Previdnosti, ki mu je za zgled njegovim škofljanom — domačinom poslala sinove slovenskega naroda, ki s tolikšno vztrajnostjo in ljubeznijo ohranjajo in praktično goje tradicionalne navade svoje domovine, vse prežete globokega, verskega duha. Pozival nas je, naj bomo tudi mi hvaležni Bogu za velik dar verskih vrednot, ki jih je naklonil našemu narodu.
Opominjal nas je, da nikdar ne smemo odnehati v vztrajnem prizadevanju za ohranitev dveh najvišjih vrednot, ki smo jih prinesli s sab0 iz domovine in jih moramo čuvati tudi v novi domovini na področju njegove škofije: ljubezni do Boga, ki se kaže v praktičnem verskem življenju, in ljubezni do domovine, ki se izraža v zvestem ohranjevanju naših kulturnih narodnih tradicij; zlasti v gojitvi naše prelepe pevske kulture, s katero v tej škofiji vršimo v pogostnem sodelovanju tolikšen apostolat-
Človeka je moralo v dno srca ganiti, ko se je zavedel, kako nas — sicer brat v Kristusu, a vendarle po rodu tujec uči ljubezni do naših dveh najdražjih svetinj: do Boga in do naroda.
Končal je Prevzvišeni svoj govor s trditvijo, da ima popolno zaupanje v nas vse, da bomo poslej redno vključevali v svoje vsakdanje molitve prošnje k Vsemogočnemu, da reši in ohrani našo zasužnjeno domovino, ki trpi pod jarmom komunizma. Vprav ta opomin je izzvenel v višek nagovora in si ga moramo prav vsi brez Izjeme, naša družine in posamezniki, zapisati globoko v srce in ga v 'bodoče vestno izvrševati.
Med zajtrkom v samostanski sprejemnici se je Prevzvišeni podrobno zanimal za življenje naše skupine. S posebnim veseljem pa je tudi sporočil novico, da so mu farani od Sv. Roze kjer župnikuje naš rojak g. Ivan Tomažič, prinesli nabirko 130.000 pesov, ki so jo zbrali z namenom, da dobi njihov župnik jeep za olajšanje naporne duš-nopastirske službe v tako obsežnem delokrogu. „Padre Juan lo mereče,“ je z odločnim poudarkom potrdil Prevzvišeni. G. župniku pa ne samo za koristno darilo, marveč predvsem za izraz ljubezni in spoštovanja, ki so mu ga izkazali farani in mu je brez dvoma v veliko notranje zadoščenje, prav iz srca iskreno čestitamo!
Pa še dva lepa dogodka smo dočakali v Mendozi. Naslednjo nedeljo — prvo v adventu in zato izseljensko — je g. nadškof v jezuitski cerkvi ob 11 dop. daroval sv. mašo, h kateri so bile povabljene vse emigrantske narodnostne skupine v Mendozi. Ob oltarju se je zbralo lepo število zastopstev z narodnimi zastavami. Na prvem mestu je bila naša slovenska, ki jo je nosil fant v narodni noši v spremstvu dveh deklet istotako v gorenjski noši z avbami.
V	pridigi, s katero se je Prevzvišeni spomnil izseljenskega praznika' in spregovoril o pomembnosti emigracije za emigrante in za Argentino v materialnem in duhovnem smislu, je poudaril, da je posebno vesel takega duhovnega sodelovanja emigrantov v njegovi domovini, kot je to primer neke narodne skupine, pri kateri je pred kratkim podelil otrokom zakrament prvega sv. obhajila in sv. birme in ki je med mašo stoodstotno pokleknila k obhajilni mizi. Takšni emigrantje vrše s svojim zglednim verskim in medsebojnim složnim življenjem dragocen apostolat. Neka mendoška oseba se je še v tistem trenutku nagnila v cerkvi k znancu Slovencu in mu prišepnila: „To ste pa brez dvoma vi, Slovenci.“ Res je, veli-
, kansko zadoščenje, ki ga* lahko uprav.-čeno čutimo! Le ne nehajmo se spraševati: ali smo še vredni tako odličnega priznanja! Nikdar ne smemo pozabiti na skrivnostne in pomembne besede našega nepozabnega škofa Gregorija, ki nam je ob svojem prvem obisku v Argentini govoril nekako takole:
,,Zaupajmo v božjo Previdnost in vztrajajmo! Moja pota niso vaša pota račune ima z nami in zakaj nas je poslal v tujino in v to deželo...“ Besedo pretresliive odgovornosti! Ali kdaj mislimo nanje?”
Istega dne popoldne pa so naši otroci končali z letošnjim slovenskim tečajem in pripravili zopet prisrčen nastop za starše in prijatelje. Prireditvi pa se je priključilo tudi Miklavževo obdarovanje.
V	uvodnih besedah je prof. B. Bajuk prosil vse. navzoče, naj z dobrohotnostjo sprejmejo skromno prireditev. Pri presoji moramo v danih težkih okoliščinah bolj gledati na to, „kaj“ nam deca nudi, kakor pa, „kako“ svoja izvajanja podaja. Pri pičlo odmerjenem času v šolskem tečaju je prava umetnost s pridom izrabiti skromne minute sredi živ-žava otrok, tako različne starosti. 'Opozoril je tudi starše, naj si resno večkrat izprašajo vest, če storijo vse, kar je v njihovi moči, za narod-
ARGENTINA
V Argentini so bile v nedeljo volitve v provincah San Luis, Santa Fe in Catamarca. V omenjenih treh provincah so volili guvernerje, njihove namestnike, zvezne in pokrajinske poslance, župane po mestih ter občinske svetovalce. Za volitve je b.la volilna kampanja zelo živahna ter so vanje posegale vse politične skupine. Tudi pero-nisti z raznimi neoperonističnimi strankami. Samo komunistom samostojno nastopanje ni bilo dovoljeno, ker je stranka v državi prepovedana. V vseh omeijenih treh provincah so zmagali kandidati vladne intransigbntne radikalne stranke. Na drugem mestu so ;v prov. Sta. Fe laboristi (neoperonistična stranka), v provinci San Luis demokratski liberalci, v provinci Catamarca pa populisti (neoperonisti). Ljudski radikali, ki so v ostri opoziciji proti sedanji vladi, so v omenjenih provincah pri volitvah dosegli šele tretje mesto.
Za božične praznike je argentinska Katoliška akcija izdala poziv na vernike, naj bi na postni dan pred prazniki t. j. v soboto dne 23. t. m. dopri-našali žrtve kot spomin na vse tiste narode, katere preganja komunizem.
Mož angleške kraljice princ edin-I burski bo prišel na obisk v Argentino-dne 22. marca. V Argentini bo ostal 8 dni.
Za povega severnoameriškega veleposlanika v Argentini bo imenovan E.
O.	Griggs, bivši poslanik v Uruguayu, Brazilu in še. nekaterih drugih državah,
nostno reševanje svojih cicibančkov. Z bolečim srcem ugotavlja pri petju v tečaju, da našim malčkom postajajo ušesa za prelepo našo popevko vedno bolj „kosmata“, vedno manj imajo posluha za*petje; in s še težjo bolestjo' sliši, kako jim jezik postaja čezdalje trši, okomejši, neokretnejši za našo sveto materino besedo.
Sledil je nato prisrčen program petja, in deklamacij, pri čemer so vkljub vsem omenjenim težavam naši otroci zbudili pri vseh navzočih obilno mero iskrenega zadovoljstva in želi res zasluženo priznanje. Največja težava je pač v tem, da imamo v okoliščinah, v katerih živimo, vse premalo časa za posvečanje našim najdražjim malčkom. Saj so pokazali, da so vendarle zmožni, posebno nekateri, dovršeno obvladati tudi težje, umetne deklamacije, če je le priložnost, la se jim moremo dovolj posvetiti. F prav tu moramo brez izjeme s složni: in združenimi močmi vsi na delo! Je to prvenstvena, najsvetejša naša naloga: reševanje mladine za Boga in za narod! Da se nam ne izgubi, ko doraste, in ne utone v tujem vzdušju!
Sledil je prihod Miklavža, ki nam je prinesel v prisrčnem govoru svoje vtise s potovanja preko kočevskih gozdov, polnih lučk nad neposvečenimi grobovi naših junakov-mučencev, naročila nebeške Matere z nebes, prav tako škofa Gregorija in ravn. M. Bajuka, ki mu je ponovno naročil svoje zadnje besede: „še bomo peli.“ Z obdarovanjem malih in odraslih je bila prisrčna prireditev zaključena že v poznih nočnih urah.
Bb.
Razgovor o Rozmanovem zavodu
lS svojimi nastopi so študentje Škofovega zavoda v Adrogueju vzbudili zanimanje, da se nam je zdelo primerno Izvedeti kaj več o njih življenju in delu.
Opažamo, da zadnje čase mnogo nastopate v slovenski skupnosti. Kaj vas vodi k temu?
Res, zadnja leta so se ti nastopi pomnožili. Tako smo se n. pr. letos kar petkrat pokazali v slovenski javnosti: za sv. Alojzija z lutkami, v avgustu z akademijo „En dan v zavodu“, na Mladinskem dnevu z igro odbojke, na akademiji Kristusa Kralja z recitacijo in na žegnanju v Slovenski hiši z lažjim programom.
Kot je vsak nastop koristen za nastopajoče same, ker daje priložnost ■naučiti se vedenja v javnosti, tako je bil včasih nastop nujen, ker pač ni bilo tedaj nikogar drugega. A glavni namen je povezava zavoda s slovensko skupnostjo: naj vedo ljudje, da imajo svoj zavod s svojimi študenti, ki se pripravljajo na delo zanje; študent naj vidi, da so ti ljudje tisti, za katere! predvsem bo poklican v življenju delati.
Ali j« kakšna zveza med temi nastopi in načrti za zgraditev novih prostorov v Adrogueju?
Je. Ti nastopi imajo svoj izvor tudi ! v želji po novih prostorih. Že vsa leta i
opažamo, da so prostori za urejeno zavodsko življenje le preskromni, zlasti še, če upoštevami večje število gojencev. Da hi si upali pred ljudi 's prošnjo za denar za zgraditev novih prostorov, je treba tem prikazati vsaj smisel zavoda za slovensko skupnost. Ti nastopi skušajo prav t0 prikazati. Zato sta zlasti obe akademiji imeli namen dati predvsem sliko življenja v zavodu.
Je pa še druga zveza: zavod bo* aktualen toliko časa, dokler bo zanj zanimanje med Slovenci, to ,se pravi, dokler bodo pošiljali sem svoje fante. Graditev novih prostorov je odvisna tako tudi od tega . zanimanja. Nastopi pomagajo v tem smislu. Za novo Selško leto je toliko novih prijav, kot jih do sedaj še nobeno leto ni bilo. Torej se zanimanje za zavod veča. Na drugi stran; pa to zanimanje kliče po čim prejšnji postavitvi novih prostorov.
Ker smo ravno pri graditvi novih prostorov:	trenutno prodajate srečke za
loterijo. Ali gre dobro?
Nimamo vpogleda, ker je prodajalcev mnogo in so raztreseni zlasti po Velikem Buenos Airesu. So pa znani nekateri razveseljivi pojavi. Tako so I
vsaj tri družine- kupile po 25 srečk vsaka, vsaj štiri pa po deset vsaka. Ljudje razumejo, da gre tu predvsem za podporo Rožmanovega zavoda, ki pa ima to pot obliko loterije. Ko bi bilo 2.500 Slovencev, katerih vsak bi kupil po eno srečko, bi bil dobljeni denar že lepa osnova za gradnjo. Res je mnogo dajatev na vse strani: a ker zavod do sedaj še nikdar ni organiziral posebne denarne nabirke, bodo gotovo ljudje to loterijo podprli.
Ljudje na splošno z razumevanjem spremljajo delo zavoda?
Na splošno gotovo. Verjetno zmaguje vedno bolj med nami Slovenci prepričanje, da bomo v veliki meri toliko časa Slovenci, dokler bomo imeli med seboj inteligente, ki bodo hoteli delati za Slovence. Obenem je iz raznih naslonov v:dno, da nrav Rožmanov zavod skuša prinravljati svojemu narodu bodočo inteligenco. .Sklep iz obojega je jasen. Je pa seveda vse človeško izeo-polniivo in v to smer se dela iz leta v leto.
Gotov« so velike težave s slovensko vzgojo
Velike, res. 'Saj je razumljivo: fant živi v šoli med argentinskimi tovariši, vse predmete za državno ’ šolo se uči v šnanščini, ves ambient na cesti, na vozilih, v cerkvi, sploh povsod zunaj doma ali zunaj zavoda je argentinski. Celoten slog mišljenja, čustvovanja, živ-
Ijenj-a je drug. Tako nastane sploh teoretično vprašanje, do katere meje je možna povsem slovenska vzgoja, bodisi doma, bodisi v zavodu. Ker samo slovensko znati govoriti še ni slovenska vzgoja.
znali vse troje, bo od njih lahko doseči, da bod0 vse troje prakticirali, ker ne bo pomenilo zanje več posebnega napora. Z vsemi sredstvi se dela v tem smislu, čeprav uspehi vedno ne odgovarjajo naporom.
Tako je prva skrb zavoda ustvariti na tem slovenskem otočku sredi tujega morja islovenski ambient, ki ga naj študent vsaj med temi stenami diha: domača šola s poukom slovenske zgodovine in zemljepisa, slovenščine in slovenske literarne zgodovine, verouka, branje slovenskih 'knjig in revij, poslušanje slovenskih plošč in gledanje ski-ootičnih slik iz Slovenije, predavanja o slovenskih vprašanjih — v,-« to maj skuša ustvariti slovensko okolje. Prišli nal bi v stik s tipičnimi našimi potezami: s skromnostjo ‘n delavnostjo, čutom odgovornosti in disciplino, zdravim veseljem in Idealizmom. Potrdilo, da je to ustvarjanje ambienta pravilna smer slovenske vzgoje, so besede resnega gospoda:	./Prej je bilo mojega sima
sram, da je -Slovenec. Po dveh letih bi-vami-a v vašem zavodu je ponosen, da je Slovenec.“
Težja stvar je doseči od fantov, da bi stalno govorili slovensko. Treba je navduševanja, opozarjanja, navodil. Težje je zato, ker zahteva od njih res-,nega napora. A cilj je ta: morajo se naučiti dobro slovensko govorit', pisati in brati. Šele takrat, kadar bodo dobro
In ostala vzgoja?
Res, slovenska vzgoja je le del celotne vzgoje. Cilj zavoda je, pomagati fantom, da bodo globoko verni, pošteni, slovensko zavedni, umsko pripravljeni in zdravi. Pri verski in moralni vzgoji imajo prednost predvsem sredstva nadnaravnega sveta, pa tudi naravna kot vzgojni govori, bivanje skupaj z mnogimi tovariši, knjige in drugo. Državna šola in domače ure, študij, predavanja in filmi ter knjige naj dajejo potrebno ! razgledanost. Igre, vsakdanja telovadba in zdrava hrana naj pomagajo pri | telesni vzgoji. Gospod, ki se precej ukvarja s slovensko mladino, je zatrdil, da se pozna vsakomur, da je bil v zavodu, pa čeprav je v njem preživel le eno leto. Ali je to res, je vprašanje. A kdor je tu preživel svoja gimnazijska leta, je verjetno dobil kaj za življenje.
So šolski uspehi zadovoljivi? -
Adroguečjska državna gimnazija je včas h slovela po svoji resnosti. Danes ni več na tisti višini, a je vendar toliko kvalitetna, da jo je mogoče primerjati z drugimi dobrimi učnimi zavodi.
1
ilovice is
Zdravstven® stanje ljubljanskega škofa msgra. Antona Vovka je bilo v zadnjem času precej slabo. Najnovejša poročila od doma pa pravijo, da se je zboljšalo.
Težnja po vedno večji centralizaciji.
Komunisti doma ob vsaki priložnosti zatrjujejo, da hočejo uvesti čim večjo decentralizacijo, z dejanji pa dokazujejo ravno nasprotno. Tako se je nedavno mudil v Mariboru predsednik izvršnega sveta LRS Boris Kraigher ter je s krajevnimi funkcionarji načel vprašanje združitve sedanjih treh občin Maribor Center Maribor Tabor in Maribor Tezno v eno samo občino. Pa s svojim predlogom ni uspel, ker so se mu vsi lokalni činitelji postavili po robu. Nato so objavili, da je obveljalo načelo, „da niti sedaj niti v perspektivi ne bodo združili mariborskih občin“. „Perspektiva, da je v utrjevanju komun, ne pa v centralizaciji uprave“.
Umrli so. V Ljubljani: Mirko Lorger, direktor Trgovskega podjetja Zarja in poslanec, Franc Klemenčič, akad. slikar, Anton Pavlič, uslužb. Trg. podjetja Preskrba, Ivan Kolar, -nadzornik žel. proge v p„ Mira Loboda, roj. Kalin, Jožica Grabnar, Terezija Matjašič, roj. Smuk, Josipina Janežič, roj. Humer, vdova mestnega učitelja, Julijan Lapajne, ekonom Demonstrac.jske-ga antituberkuloznega centra, Francka
Trontelj, upok., Jože Plažun, pražar, Matija Remškar, Vilko Marolt, Alojzij Štrekelj, davčni inšpektor v p., Milico Mušič, upok., Frančiška Janež, vdova po mesarju, Vinko Ložič, biv. gostilri-čar, inž. Maks Primožič, biv. pom. glavnega direktorja Drž. investicijske banke v Ljubljani, Josip Dejak, upok. Teb. tovarne, Reza Cerjak, dr. Anton Mrak, višji adminlstrativr' svetnik v p., Franc Tomažič, žel., Ivana Miklavčič in Peter Zakotnik v Starem dvoru, Rudolf šnabl v Kamniku, Franc Šifrer v Vnanjih goricah, Karel Čibej, uslužbenec uprave rudnika v Trbovljah, Marijan Jerman v Kopru, Franc Jakič, ravnatelj Komunalnega podjetja v ške-fji Loki, Franc Štiglic, poštar v p. Iz Bočne, Marija Lampe, roj. Vidmar v Iddriji, Viktor Kočevar kurjač na žagi Marof v Starem trgu pri Ložu, Pavla Baloh, babica v p. v Trbovljah, Katarina Gruden, roj. Drobnič v Sr-Slivnici p-ri Grosupljem, Neža Delaw roj. Obranovič v Novih selih, Jakob Godič, uslužbenec sekretariata za ljudsko zdravstvo Zveznega izvršnega sveta v , Beogradu Marija Kamnikar, gospodinja v Zadvoru, Ciril - Mohor, ravnatelj posojilnice v Zg. Besnici, Anton Hostnik, biv. šef. komerc. oddelka tovarne kovčkov v Dcmžalah, Viktor Zu-valič, pos. 'z Guncelj pri št. Vidu in Anton Janžekovič, lastnik brivsko-fri-zerskega salona v Kranju.
Vesel, zdrav božič
in- vso srečo v novem letu!
Fino krojaštvo za dame in gospode
Peter Capuder
Maipu 735-1	T. 5. 32-7950
Buenos Aires
Vesele in srečne božične praznike in uspehov poln0 leto 1962 želi-vsem rojakom
Marroqumeria „Florida"
Avda. San Martin 2633
Florida FNGBM T. E. 797-1142
in opozarja na svoje prvovrstne usnjarske izdelke
Velika izbira damskih torbic, rokavic in dežnikov Se priporoča
Irena Prelog
„RECREO.EUROPA“ na Río Carapachay
najlepša izletna točka za nedeljske izlete v Tigre. Krasna okolica. Prevoz s postaje Tigre do recrea in nazaj je lep in hiter
Lastnik: Rovtar Tigre FNGBM T. E. 749-0589
S L 0 V E N C I V
BUENOS AIRES
Današnja številka je 50, 51 in 52, kajti pr zadnji dvojni številki z dne 16. novembra t. 1. je po pomoti izpadla navedba, da je bila to štev. 45 in 46* Prihodnja številka, prva v novem letu, bo izšla 4. januarja 1962.
Osebne novice
Pc-roka. V župni cerkvi sv. Tarcizija v Buenos Airesu sta se poročila v soboto, 16. decembra t. 1. Miloš Stare in Franja Golobova. Porodne obrede je opravil g. Jože Košiček, priči sta pa bila gdč. Roza Golob in Pavle Jeretina. Čestitamo.
Polnočnice za Slovence:
Buenos Aires: Slovenska hiša, Ramón Falcón 4158
Carapachay: V Slovenskem domu San Fernando: v zavodu, kjer je maša za Slovence vsako drugo nedeljo Silvestrovanje:
Slovenski dom v San Martinu, Córdoba 129
Naš dom San Justo, Hipólito Irigoyen 2756, San Justo Slovenski dom Carapachay Slomškov dom, Ramos M-ejía ulica Ca-stell ; 28	"
Akademiki na Markeževitri, Merlo.
ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE — NAJLEPŠE DARILO ZA BOŽIČ! KUNČIČEV GORJANČEV PAVLEK — zrJnimiva mladinska povest. Darujte jo za božič n svete Tri kralje mladini!
Izšla je druga ' Puškinova pravljica v prev.c-du Tineta -Debeljaka in z risbami A. Makeka. PRAVLjiCA O MRTVI CARIČNI IN SEDMIH JUNAKIH je ruska S-neguljčica. Poleg prve Pravljice o ribiču in ribici najlepši božični dar naši šolski mladini. Dobi- se pri Slovenski kulturni akciji, Alvarado 350, Ra-mos Mejia, pri poverjenikih in po vseh naših domovih
ARGENTINI
Družinska sreča. V družini Frica Omerzuja in ge. Ane, roj. Simčič v Bariločah so dobili sina. čestitamo.
Lep uspeh je dosegla na institutu Alliance Française v Buenos Airesu gdč. Neda Fink. Kot najboljša svojega letnika j-e na tem zavodu diplomirala in s polnim uspehom zaključila sedemletni tečaj iz francoskega jezika in literature. Čestitamo.
OBVESTILA
V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu bo v nedeljo 31. decembra ob 18 sveta birma.
Pravo slovensko ,,žegnanje“ ob 10-letnici obstoja sanjuške fare bomo imeli na praznik sv. Treh kraljev s pestrim sporedom.
. Vse, ki si želijo prijetne zabave, vabimo na veselo SILVESTROVANJE v Slomškovem domu. Ob tej priliki bo še posebej poskrbljeno za dobro postrežbo.
Silvestrovanje SKAD-a bo na Silvestrovo ob 10 na. Markeževini v Merlo. Izbran -program in brucovanje. Vabljeni vsi akademiki, abiturienti in prijatelji.
Ob lepih jaslicah za božič in novo leto, želi vsem svojim odjemalcem in prijateljem obilo svetonoč-nega miru in mnogo sreče. SILVESTER LIPUŠČEK urarna n zlatarna Provincias Unidas 3616 San Justo
Blagoslovljen božič!
Srečno novo leto! MAKS BORŠTNIK
Tronador 4710	Buenos Aires
Vse rojake obveščam, da zaradi-počitnic v mesecu januarju ne bom hodil v pisarin»
SIMON RAJER
Svetonočno radost in blagoslov ter vso srečo v novem letu želi rojakom
CASA BIZOVIK
PAVLINA KOROŠEC
Berazategui
Calle I No. 510 Villa España
Blagoslovljene h-Lčne praznike ter mnogo sreče in zadovoljstva v letu 1962 želi
damski česalni sakih
„DRAVA"
perfumerijfl, galanterfijja, keramika HAVELKA DANILO
Barc^la 873
Castelar
(kol. št. 1 in 69 s postaje Castelar)
Blagoslovljene in vesele božične praznike želi cenjenim odjemalcem in r-ojakom
!
LOJZE NOVAK izključno zastopstvo
BUCARI & GALIETTI
(bivši BUMAR)
Av. de Mayo 302 Ramos Mejía T. E. 658-7083
Res pridni učenci -redno zdelujejo. Ne- i kateri .naravnost odlično. Tako je bil I lanski abiturient zavodar najboljši uče- j nec na vsej adroguejski gimnaziji. Ali j letošnji primer gimnazijcev četrtega i razreda. Letos so bili v četrti gimna- ! ziji popoldne štirje zavodarji. V njihovem razredu je bilo vsega skupaj 36 fantov in deklet. Od vseh jih je ¡naredilo razred brez izpita šest študentov. Med temi šestimi so vsi štirje zavodarji.
Načrtov za bodočnost gotovo ne manjka?
Kjer je življenje, tam so načrti. Veliki načrt je zgraditev novih prostorov. Dokler ta ne bo postal resničnost, je ■težko s kakimi drugimi načrti na dan. A nekaj misli: tak zavod kot je naš, bi nujno moral dobiti lepo slovensko knjižnico; vsaj vse klasike bi morali imeti. A za to je treba denarja ali pa dobrotnikov. Vendar nekoč bo treba to knjižnico spraviti skupaj. Vse dosedanje je še preskromno. Nekdo nas je vprašal, če se zavodar v zavodu more učiti klavirja. Gimnazijci se morejo učiti harmonija, klavirja nimamo. Drugi se je zanimal, če morejo fantje poslušati glasbo. Res je, da je nekaj plošč, zlasti vse slovenske, narejene v Buenos Airesu, a kdaj bi bilo prav misliti na diskoteko s klasiki. In tako dalje.
Bog daj, da bi šlo vse po sreči!
Res, Bog daj! Ena izmed ¡nalog v slovenski emigraciji bi bila s tem narejena. N’i pa seveda s tem rešenih cela vrsta drugih problemov, prav tako važnih, kot je problem slovenskega zavoda za študente. Tako je bilo že večkrat slišati, kaj ko bi kje v mestu (n. pr. v Slovenski hiši) bilo mogoče dati na razpolago vsaj nekaj sob za akademski dom, ali kako potreben bi bil tudi zavod za slovenske študentke, ali kako bi bilo treba slovenski mladini na sploh nuditi več takega, kar bi jo pritegnilo v slovenski krog. Dobro se zavedamo, da ne opravi zavod vse naloge, radi pa bi, da bi tisto, kar mu je odmerjeno, izvršil dobro. A tudi to je v veliki meri odvisno od vseh naših ljudi.
| ŽENINI IN NEVESTE!
■
■
j Predno sd nabavite pohištvo za
!• svoj novi dom, se zglasite pri
■
■
£ RADOVANU SOBANU
H
[ Fábrica de Muebles “Los Andes”
E Blanco Encalada 261, Villa Madero
■
■
■	Napravi Vam ga solidno,
! po zmernih cenah ter
£ pod ugodnimi plačilnimi pogoji!
■
■
in opozarja na našo božično radijsko oddajo na LR 4 radi® Splendid na sveti večer 24. 12. 1961 od-22,30 do 23. Poslušajte!
In ne pozabite, da vse najboljše za Vaš dom v veliki izbiri in najboljši kakovosti dobite pri našem podjetju. Med drugim smo izključni zastopniki svetovno znane znamke RCA VICTOR ARGENTINA. Poslužujte se naših ponudb in možnosti dolgoročnega odplačevanja.
J A V N I NOTAR
Francisco Baúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Airea
£ ZAKONSKI PAR
■	,	v	5
: ima možnost zaposlitve za vzdrža- ¡
| vanje kluba in vodstva klubskega ! bifeja.
■	S
Stanovanje na razpolago S	■
Podrobnejša pojasnila
5 v ulici Garillon 2120, tel. 59-7600 i
S Capital, ali pa v ul. Sarmiento 40, i
T. E. 750-1101 v Caserosu
i	m
tmaaaaamaaamaaaaaaamaaaaaaaaaamaaaaamaaaaaaaaaaaaaa
SLOVENSKO
PLANINSKO
DRUŠTVO
želi vsem članom in vsem rojakom vesel božič in uspeha polno leto 1962
SLOVENCI!
V hotelu PRIMAVERA
Avda. Luro 2525 Mar del Plata T. E. 2-8425
dobite najboljšo postrežbo po zmernih cenah. V letošnji sezoni so na razpolago tudi prenočišča. Rojakom se priporočata
ZORA in DANICA
VESELE IN BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE TER USPEHOV POLNO NOVO LETO 1962
želi
„JADRAN S. R. L."
Izšle so plošče:
Zvezda srebrna ih
Noč božična
Za letošnjo sezono v Miramaru nudim popolno oskrbo za osebo za $ 290,— dnevno
DUŠAN SIMOVIC
Hotel Balkan
Calle 24 y 43	Miramar
Vesele -božičn praznike ter srečno novo leto želi iz Rio Gallegosa vsem članom pevskega zbora, kakor tudi vsem kegljašem Našega doma v San Justu
JANEZ POLANC
TRIGLAV
Encomiendas internacionales Despachante de Aduana
JUAN ŠEST
Saurez 12	T. E. 21-3292
ODBOR DRUŠTVA SLOVENSKIH
PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV
v Buenos Airesu
želi vsem članom, prijateljem in vsem rojakom blagoslovljen božič in zdravja ter zadovoljstva in sreče polno novo leto 1962
Churruca ob torkih in četrtkih od 14 do 19. Ob sobotah od 9 do 16. Ordinacija je v ulici San Javier, dve kvadri od avtobusne postaje štev. 166 v smeri slovenskega naselja.
Podrobnejše informacije v Baru Evropa ob avtobusni postaji Churruca in pa na domu: Avda. deMayo 689 v Ramos Mejii. Telefon 658-4026
Blagoslovljene božične praznike in mnogo sreče v novem letu želi vsem svojim odjemalcem
S AVA
Brata Krošelj
Rivadavia 18037 Galería Alex Lokal 7 - Morón
Stalno v zalogi aktovke, kovčki, damske ¡torbice, nogavice in razni drugi predmeti iz usnja in plastičnega materiala
LEP BOŽIČ IN SREČO V NOVEM LETU ŽELI ODJEMALCEM IN VSEM ROJAKOM
FOTO MARIJAN HURLINGHAM
Blagoslovljen božič ih srečno novo leto želi DENTIST - ODONTOLOG DR. JOŽE ZAJC
ordinira v Loma Hermosa ali
Blagoslovljene praznike rojstva božjega Deteta in mnogo sreče, zadovoljstva in zdravja v novem letu želita slovenskim rojakom
MILHARČIČ LUKA ERJAVEC LOJZE
MUEBLES EMONA
Avda. de Mayo 2480 — San Justo
Rojake opozarjava ncu ugoden nakup spalnic in jedilnic vseh slogov, kuhinjskih oprem vseh vrst, kakor tudi TV aparatov, hladilnikov, plinskih štedilnikov, pralnih strojev itd.
Vse rojake lepo vabimo na veliko družabno prireditev, ki jo za konec leta prvič prireja Slomškov dom. Storjeno bo vse, da se boste počutili ob vstopu v leto 1962 čimbolj prijetno.
SLOMŠKOV DOM
f
Dne 23. novembra 1861 je v 60. letu starosti- umrla na Rudnem moja draga mama, gospa
ANGELA BEŠTER, roj. PINTAR
K zadnjemu počitku s0 jo položili na pokopališču v Selcih nad Škofja Loko.
Žalujoči sin Franc Vester za vse sorodstvo
OB ZAKLJUČKU LETA VAS SLOVENSKO TRGOVSKO WWVVW PODJETJE ŠEME-BIDOVEC PONOVNO SPOMNI, DA	j J
IMA VSE POTREBŠČINE ZA DOM NAJBOLJŠIH	\\
ZNAMK: PHILLIPS — RCA VICTOR — ESLABON DE	ji
LU JO — SHERIDAN — WESTINGHOUSE — NECCH1	¡!
— BROMBERG IN OSTALE BOLJŠE ZNAMKE. NA	¡!
PRODAJNO CENO (precio de lista) DAVA 20% POPU-	¡j
STA. OBIŠČITE NAJU IN PREPRIČAJTE SE. — TOPLO	¡|
SE PRIPOROČAVA.	!•
/wwww
Vsem strankam kot tudi ostalim rojakom želiva blagoslovljen Božič in uspehov polno novo leto 1962
UVWWWUV
fWVWVW
Blagoslovljen Božič in srečno novo leto vošči svojim članom, vlagateljem in vsem rojakom
Slovenska hranilnica z.zo.2
Alvarado 350
Ramos Mejía
T. E. 658-0827
FOTO ATELJE „MAYO
Lojze Erjavec
želi vsem rojakom vesele božične praznike in uspehov polno novo leto 1962
Avda. de Mayo 2482
San Justo
Srečne praznike božje ljubezni in uspehov polno v novem letu 1962
želi
Slovensko keramično podjetje
c. A. c. E. s.
La Puntilla 345
Mendoza
PROMET S. R. L.
ŽELI VSEM ROJAKOM VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 1962
DELIKATESA
VESTER & MAČEK
Capital
Rivadavia 11576
T. E.: 64-1063
Žimnice „TRIGLAV"
lastnik Stane Babnik
Gral. Pringles 2925	Lomas del Mirador
želi vsem rojakom in cenjenim odjemalcem srečne božične praznike in uspehov polno leta 1962
Odbora SFZ in SDO
želita vsem članicam in članom, kakor tudi vsej ostali mladini veselja in sreče polni Božič in obilo božjega blagoslova v novehn letu 1962
Svojim članom, slovenskim domovom in organizacijam ter vsem slovenskim rojakom želi blagoslovljene božične praznike in mnogo sreče v letu 1962.
Upravni odbor „Slomškovega doma“
želi vsem rojakom
vesele božične praznike in srečno novo leto
BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO ŽELI VSEM ROJAKOM
ZALOGA VSEH VRST ELEKTRIČNIH IN PRAKTIČNIH PREDMETOV ZA DOM
Cerrito 2245
Lomas del Mirador
Vsem članicam in članom ter vsem Slovencem v Argentini želi vesele božične praznike ter blagoslovljeno in uspehov polno leto 1962.
ZEDINJENA SLOVENIJA (Društvo Slovencev)
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
želi vsem svojim članom in prijateljem blagoslovljene božične praznike in srečno novo lato ter jih lepo vabi na
SILVESTROVANJE
ki bo v nedeljo 31. decembra v prostorih doma, -ulica Cordoba 129,
San Martin.
f 'o'-’"	............. . ' 1 -
Vesele božične praznike želi vsem prijateljem Naš dom v San Justu. ter Vas vabi na že
TRADICIONALNO SILVESTROVANJE
kjer se bomo poslovili od starega leta ob zvokih mladih slovenskih muzikantov „DONAU-MELODY“. Za dobro jedačo in mrzlo pijačo bo v polni meri preskrbljeno. Ob 1 uri v novem letu posebna točka, za vse zanimiva!
Hip. Yrigoyen 2756, San Justo
Začetek ob 21. uri.
ODBOR SLOVENSKEGA DOMA V CARAPACHAYU želi- svojim članom in vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in srečno ter milosti polno novo leto. Obenem jih pa vabi na
SILVESTROVANJE
ki bo v nedeljo, dne 31. decembra zvečer v domu.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airea, Argentina
CORREO ARGENT 1NO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N» 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 688.209	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1961: za Argentino $ 430.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estado« Unidos 425, Bs. Aires, T. E. 33-7213
»VWWUWVWAÍVWUWrt/UWyW
Blagoslovljene božične priznike žele
CORTES CONDE, KREMŽAR, MAGISTER y asociados
contadores públicos nacionales
•	ustanavljanje družb
•	uprava podjetij
•	računovodstva
•	davki, bilance
Moreno 1623, 5. nadstr„ pis. št. 2
Capital T. E. 45-5292
Blagoslovljeno in srečnejše Novo leto 1962 želi cenjenim odjemalcem in rojakom LOJZE NOVAK izključno zastopstvo
BUCARI & GALLETTI
(bivši BUMAR)
Av. de Mayo) 302 Ramos Mejía T. E. 658-7083
In ne pozabite; da Vam nudimo vse najboljše za Vaš dom v veliki izbiri, v najboljši kakovosti, pod najugodnejšimi pogoji na dolgoročna odplačevanja. Poleg drugih najboljših znamk izključni za-zastopniki predmetov svetovno znane znamke RCA VICTOR ARGENTINA. Poslužujte se naših ugodnosti odplačevanja. Opozarjamo na naše redne tedenske radijske slovenske oddaje vsako nedeljo od 22,30 do 23 na LR 4 Radio Splendid.
Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi vsem rojakom
SIMON BAJER
uradni prevajalec
TV-
a p a r a I
0 Lepa pozornost za božič do pokojnega škofa dr. Rožmana bo Vaše' sodelovanje s to loterijo.
Q Nekatere družine so kupile po 25 srečk.
£ 100 pesov pomeni za Vas možnost dobitka, za zavod pa košček upanja.
0 Srečke dobite v dušnopastirski pisarni in pri raznašalcih Oznanila.
ŠKOFOV ZAVOD ADROGUE