KOROŠKI n,2 w Rado SLOVENJ GRADEC Meškova 21 /62380 Slovenj Gradec tel.: 10602) 41-245, 41-818 /fax: (0602) 42-600 <>oo TRGOVSKO PODJETJE ŽILA SLOVENJ GRADEC ,_____________v Šolska ulica 2 ™£°vSKO£ODJETJE| Tel.: 0602 41 127 SLOVENJ GRADEC Fax: 43 756 Trgovsko podjetje Žila Slovenj Gradec vas vabi v poslovalnice ELEGANCE ŠPORT KONFEKCIJA ČEVLJI in VESNA v Slovenj Gradcu ter v gornjo etažo Blagovnice Mislinja, kjer imajo veliko posezonsko znižanje od 20-40% ŽILA DANES - ZA VAŠ BOLJŠI JUTRI HOM OPREMA TOVARNA OBLAZINJENEGA POHIŠTVA 62390 Slovenj Gradec, Pod gradom 4 Telefon (0602) 42; telefax 42 153 NAJNIŽJE MOŽNE CENE OBLAZINJENEGA POHIŠTVA IN UGODNI KREDITNI PRODAJNI POGOJI O 20 % popust ob gotovinskem plačilu □ trimesečno obročno odplačilo bre/ popusta □ petmesečno obročno odplačevanje z 12% fiksno obrestno mero Stari trg 304 0002 44 1115. 41 144 j IMO V» MESTO! ltogoršk<‘ ko&rnirr 05/a 0 0 0 2 1 0 7 4 Karikirano KI§MK(3 - Nehaj se že sekirati, Mojranc d.o.o. Ravne na Kc m >škem Glavni in od,u< >vomi urednik Vojko Močnils. Računalniški prelom: Grafični studio Ivko, Ravne. Tisk: Tiskarna ODTIS Ravne. Naslov uredništva: Ravne na Koroškem, Prežihova 24, tel.: 0602/22-999, fex: 22-9W. Na osnovi mnenja Republiškega sekretariata za informiranje, št. 23/105-92, šteje časopis med proizvode iz 13. točke tarifne št. 3, za lettere se plačuje davek od prometti proizvodov po stopnji 5%. Nenaročenih tekstov in fotografij ne vračamo in ne honoriramo. V ospredju Koroška je konec lanskega leto preživela v znamenju Thurna in denationaliiacije VSAJ ŠE TRI LETA BREZ THURNA a razmere skromne koroške regije se je kone< lanskega leta zgodilo skorajda nekaj nepojmljivega: zadeva okrog vračanja gozdov grofovski družini Thurn v Mežiški dolini, ki jo je v seriji zapisov načel dnevnik Večer, je sprožila pravi plaz polemik in štiridnevno razpravo na redni in celo izredni seji slovenskega parlamenta. Pred koncem leta je bil sprejet tudi triletni moratorji nad vračanjem gozdov veleposestnikom oziroma tistim, ki naj bi dobili vrnjenih vec kot 200 hektarov zemlje in gozda. Gre za zakon, ki ima naslov "Zakon o začasnem, delnem zadržanju vračanja pre- (V/o£. Vinzenz Thurn Valsassina moženja" in naj bi v treh letih slovenski državi omogočil temeljit premislek okrog vračanja premoženja tujcem ter dal čas za revizijo marsikaterega denacionalizacijskega primera. Za Mežiško dolino pa to pomeni, da Thurnovi družini vsaj še tri leta ne bodo vrnili gozda in zemlje! Nameravano vračanje gozdov in zemlje avstrijski grofovski družini Thurn je bila konec lanskega leta politična tema par egcellence. Začelo se je na Koroškem s Thurni, ki so za sabo kot plaz potegnili še druge primere, od Gerberstainov, Attemsov do Windisgraetzev, nekaterim od teh pa je Slovenija imetje že vračala. Thurnova rodbina je v Mežiški dolini, v občinah Črna, Mežica in Ravne-Prevalje, vložila zahtevek za vrnitev 5270 hektarov zemlje in gozda. Gre za površino, ki, denimo, predstavlja tretjino ozemlja današnje občine Črna, šestino nekdanje občine Ravne na Koroškem ali za dve občini Mežica. Gre za gozdove in zemljo v sedemnajstih katastrskih občinah Mežiške doline. Po prvih ocenah bi kakšnih 4000 hektarov površin Thurni lahko dobili vrnjene v naravi, v občinah Črna in Mežica, kjer je javnih gozdnih površin okoli 7000 hektarov, bi Thurnovi dobili vrnjenih 3900 hektarov gozdnih površin. Letni posek na teh 3900 hektarih dobro ohranjenega gozda pa bi po nekaterih ocenah znašal od 14 do 15 tisoč kubikov. Če je hektar gozdnih površin na tržišču vreden med tremi in petimi tisoči markami, in če bi vzeli povprečje štiri tisoč mark, potem gre v primeru Thumov za premoženje, vredno najmanj 20 miliijonov mark. Seveda pa v tem primeru ne gre le za gole marke in ekonomsko vlogo gozda, ampak za probleme širših razsežnosti. Kljub politizaciji, ki jo je bilo čutiti tako med desnimi in levimi strankami, pa vendarle velja ugotovitev, da se je slovenska država v zadnjem trenutku zavedla pasti, ki jih na mnogih mestih z zevajočo pravno praznino nastavlja Zakon o denacionalizaciji. Občinski svetnik Črne na Koroškem Alojz Repanšek pa je tisti, ki je poskus vračanja tega premoženja na izredni seji označil kot refevdalizacijo Slovenije. In v kasnejših razpravah in polemikah se je pojem “refevdalizacije” oziroma vzpostavljanje stanja “fevdalne Slovenije” tudi najpogosteje uporabljal. O Thurnih bo še govora O Thurnovi vlogi za denacionalizacijo premoženja se je v Mežiški dolini govorilo že nekaj časa in tudi ljudje, ki so s Thurni hodili po Mežiški dolini, so nam dobro znani (zaenkrat jih še ne omenjamo), redki pa so bili tisti, ki so verjeli, da bi veleposestniki in nekoč močni industrialci lahko dobili vrnjeno to imetje. Vendar je bil konec lanskega leta primer Thurnove denacionalizacije že tako daleč, da bi na Upravni enoti Ravne na Koroškem lahko uvedli postopek za vračanje premoženja. V Thurnovem primeru so bila rešili vsa predhodna vprašanja, vendar so že po prvih novinarskih zapisih in hitri reakciji nekaterih političnih strank posamezne dokumente vzeli v presojo tudi nekateri državni organi. Trije koroški poslanci pa so izpolnili na izredni seji občinskega sveta v Črni dano obljubo, da bodo aktivirali vse sile, da do vračanja premoženja v naravi nekdanjim velesposest-nikom ne pride. Upravičenca do denacionalizacije premoženja v Mežiški dolini sta dr. Aleksander Georg Thurn Valsassina (rojen 3. februarja 1879, umrl 5. marca 1962) in Aleksander Vinzenz Georg Thurn Valsassina (rojen 6. januarja 1905, umrl 25.5.1955), vlogo za denacionalizacijo pa je vložil dr. Ariprand Thurn Valsassina, sin dr. Aleksandra Georga in nečak Aleksandra Vinzenza Georga Thurn Valsassina. Vse posle okrog denacionalizacije pa je v zadnjih letih (Posnetek: Tomo Jeseničnik) V ospredju zaradi bolezni dr. Aripranda Thurna vodil njegov sin. mag. Vinzenz Thurn Valsassina. Upravna enota Ravne na Koroškem je v primeru Thurn porabila za reševanje predhodnih vprašanj, to je državljanstva in odškodnine, več kot dve leti. Pri prvem, dr. Aleksandru Georgu, je bil postopek daljši, saj ni bil vpisan v naši evidenci o državljanstvu. Sekretariat za notranje zadeve bivše občine Ravne na Koroškem je ugotovil, da je dr. Aleksander Gerog Thurn Valssasina, sicer rojen na Dunaju, po predpisih o državljanstvu, ti so veljali na območju Slovenije od 28. 8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 27/91) štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana v obdobju od 28.8.1945 pa do 10. januarja 1946, ko mu je to državljanstvo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva prenehalo. Precej lažje delo so imeli pri ugotavljanju državljanstva pri Ale-xandru Vinzenzu Georgu Thumu Valsassini, saj Zakon o denacionalizaciji v 9. členu pravi tudi tole: “Če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu.” Vojaško sodišče mariborskega vojnega okrožja, senat za mesto Maribor, pa je avgusta 1945 “v imenu narodov Jugoslavije” sodilo dvema iz družine Thurn, med drugimi je Aleksandra Vinzenza Georga Thurna obtožilo “zločinstva veleizdaje” in ga obsodili na zaplembo premoženja in izgubo državljanstva. Ta sodba pa je občinskemu upravnemu organu zadostovala, da je sklepal, da je Vinzenz Thurn torej imel jugoslovansko državljanstvo. Poleg ugotavljanja državljanstva je bilo osrednje vprašanje tudi morebitna plačana odškodnina za odvzeto premoženje, o čemer govori 10. člen Zakona o denacionalizaciji: “Niso pa upravičenci v smislu tega zakona tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.” V Thurnovem primeru so na Ravnah ugotavljali, ali je Avstrija, ki se je z avstrijsko državno pogodbo zavezala avstrijskim državljanom in pravnim osebam izplačati odškodnino za premo- ženje zaplenjeno v Jugoslaviji, morebiti izplačala odškodnino tudi Thurnovim. Iz avstrijskega zveznega ministrstva za finance, ki je bilo pristojno za vojne škode, so dobili obvestilo, da Thurnovi za izgubljeno premoženje niso dobili nobene odškodnine. In Thurnovi so resno računali na vrnitev premoženja, saj so v Mežici primeri, ko so zaradi moratorija Thurnovi dajali soglasja za posege v prostor. Vlagatelj zahtevka za denacionalizacijo dr. Ariprand Thurn Valsassina je večkrat javno poudaril, da nameravajo Thurnovi v primeru, da bodo dobili vrnjeno posest, gospodariti v korist slovenskega nacionalnega gospodarstva. Negov sin Vinzenz pa je polaskal koroškim gozdarjem, ko je na vprašanje o gospodarjenju v teh gozdovih dejal, da bi poskusili gospodariti podobno kot doslej, saj se je to izkazalo kot uspešno. Kdo bo popravil krivice slovenskemu kmetu? V upravni enoti Ravne na Koroškem so zadevo torej pripeljali tako daleč, da so posamezne zavezance že pričeli obveščati o vračanju tega premoženja, zaradi znanih dogodkov pa se je postopek kajpak ustavil, že pred sprejetjem moratorija pa so se z njim pričeli ukvarjati tudi pravniki v Ljubljani. Svetniki občine Črna so bili na svoji izredni seji zelo odmevni. Poziv javnosti, vladi, predsedniku republike in vsem poslancem državnega zbora ni bil zaman in z njim so jih opozorili, da z vračanjem premoženja sedanjim avstrijskim državljanom neslovenskega rodu slovenska država ne popravlja krivic. Te so nastale že pred denacionalizacijo in so slovensko državo pozvali, da če s tem zakonom želi popravljati stare krivice, potem jih naj popravi tistim slovenskim kmetom, ki so od leta 1848 pa do konca prve vojne na račun veleposestnikov izgubili premoženje. nadaljevanje na strani 6 Mnenja, izjave, polemike.. Zmago Jelinčič: "Na to temo smo postavili nekaj poslanskih vprašanj, pa nanjo odgovorov v glavnem nismo dobili. Zdaj pa smo celo na seji Državnega zbora zvedeli, daje grof Thum plačal 60 tisoč mark za slovensko državljanstvo in da je financiral nekatere politične stranke. Na proslavi POP TV je visok predstavnik krščanskih demokratov izjavil, da so dobivali denar od Thurna krščanski demokrati, enkratno vsoto pa naj bi bili dobili nuli SLS in DSS. " Miran Potrč: "Šele nerazpololenje na Koroškem je ustvarilo politično ozračje, da je bilo možno resneje govoriti... V tej situaciji si zaradi odgovornosti do Slovencev nihče ni mogel privoščiti obstrukcije. Dokler se ni bilo treba javno opredeliti, so nekateri naredili vse, da zakon ite bi bil sprejel, na koncu pa vendarle ugotovili, da to ni mogoče. ” Dr. France Zagožen: "Veleposestnikov v Sloveniji ni prav veliko. Po dostopnih podatkih je bilo veleposesti pred drugo svetovno vojno v Sloveniji manj kot deset odstotkov od vseh kmetijskih in gozdnih zemljišč. Po tem je bila Slovenija država z najboljšo strukturo. Fevdalni red je bil v Sloveniji odišavljen. Veleposesti ne morejo biti velike gorske kmetije, ki imajo tudi po nekaj sto hektarov, ker je malo površin gospodarskih. Sporna je, kot kaže, cerkvena posest. Tu gre za tri odstotke gozdov in to ni sporno. Sponw je seveda vračanje nekaterim tujcem, saj je v nasprotju z zakonom. Ti tujci v Italiji, Avstriji, Nemčiji so bili namreč za izgubljeno premoženje v Sloveniji po drugi svetovni vojni upravičeni do odškodnine. Ali so jo dobili ali ne, tuš zakon je jasen, izvzema jih kot upravičence. Vračanje nepremičnin je v nasprotju z zakonom. Za to so najodogovmejši vlada in pristojna ministrstva. ” Prof. dr. Dušan Mlinšek: "Menim, da je moratorij na vračanje gozdov prej dober kot slab. V zadnjih 40. letih smo v Sloveniji z gozdovi dobro gospodarili in če tako ostane, je to jamstvo, da se stanje ne bo slabšalo, če ]xt gozd pride v druge roke, tega zagotovila ni. V treh letih bo morda še kaj dozorelo. Dejstvo je, da se soočamo z BMW poseki, sodišča pa so zasuta in nemočna... ’ Danilo Slivnik: “Naj bo jasno: vrnitev zemlje tujim veleposestnikom bi bil največji nesmisel, kar jih je, vendar ta trenutek ne gre toliko za tujce in gozdove kot za pomen neke skrajno ideologizirane metafore v slovenski politiki, to je za vrnitev grofov kot nevarnosti za daljnosežnejše lastninske spremembe v državi. Potrebnih je bilo namreč le nekaj mesecev, da se je levica zbrala in našla novo orožje proti domačim veleposestnikom in cerkvi: izmislila si je preizkušenega”razrednega sovražnika", pred katerim so vsi takoj kapitulirali, saj si pred javnostjo nobena stranka ni mogla privoščiti, da bi branila interese tujega “visokega stanu”. Jože Debevec: “Zgodovinski proces se torej nadaljuje. Zopet počasi, ped za pedjo izgubljamo. Počasi nam bodo pobrali vse. Predvčetjašnjim grof je Attemsi, včeraj grofje Borni, Ziehyi, Magheriji, danes Thurni, jutri Windisgraetzi, pojutrišnjem mruržica optantov in tako naprej. In tu je še vesoljna Cerkev. Pri njej je majhna tolažba le to, da se bodo z vrnjenimi dobrinami večji del preživljali iti pomagali naši domači duhovniki in drugi pomoči potrebni. ” Ivan Muhič: “Predlagam, da v Sloveniji izvedemo referendum, pa bomo videli, kakšen odstotek Slovencev bo za vračanje slovenske zemlje tujim velepsoestnikom in cerkveni oblasti. Zemljo naj dobijo tisti, ki na njej živijo in jo tudi obdelujejo, to pa so slovenski kmetje." Razgledi (Skriti dnevnik Janeza Drnovška): “Z grofom Thumorn sva šla na lov. Nič posebnega, nekaj medvedov, štirje merjasci, dva tura in en los. Če bo šlo tako naprej, se bodo vrnili mamuti, je rekel mladi grof. Tudi mamuti so bili nekoč tukaj. Sedela sva pod Nojevsko lipo in ščipala v lička kmečke dekline. Vprašal me je, ali hočem, da nam spravi v Evropo 6000 hektarov. Vprašal sem ga, koliko bi to stalo. Rekel je, da drobiž ■ kakšnih 6000 hektarov. Če prav računam ■ kolikor dobimo, toliko izgubimo, smo pa z eno parcelo že v Evropi. Dobimo nič, smo pa not. Gledam naprej: podpret bo treba Madžarsko in Hrvaško pot v Evropo. Če združimo svoje sile še z Italijani in Avstrijci, smo s ixrlovico občin že v Evropi. Am/iak komu bi podtaknili ljubljansko pokrajino?’Q V ospredju Mag. Vinzem Thurn Valsassina; “Političnih strank nismo ______________financirali”________________________ Mag. Vinzenz Thurn-Valsassina je sin dr. Aripranda Thurna, vlagatelja zahtevka za vračilo zemlje in gozdne posesti v Mežiški dolini. 32-Ietni Vinzen Thurn je magister ekonomije in v imenu Thurnove rodbine vodi postopke in aktivnost za vračilo premoženja. V dneh, ko se je v Sloveniji največ govorilo o Thurnih, je skrbno spremljal tudi pisanje slovenskega tiska. Na očitke, daje Thurnova družina prišla v zgodovini do tega imetja na sporen način, o čemer piše slovensko zgodovinopisje, pa mladi Thurn odgovarja: “Tako predstavljena zgodovina ni točna. V tem času nismo kupovali posesti le v Sloveniji, ampak tudi v Železni Kapli, tam imamo 5000 hektarjev. V tistem obdobju je prišlo do velikih selitev kmečkega prebivalstva v mesta, saj predvsem hribovski kmetje s takratnim načinom gospodarjenja niso mogli preživeti. Zato so zapuščali kmetije in jih prodajali. V tistem obdobju smo zaslužili veliko denarja v kovačijah in jeklarnah, naši direktorji, ki so takrat vodili posle, pa so denar investriali v zemljiško posest. To se dogaja tudi danes. V Avstriji so številna podjetja, ki del svojega kapitala pretakajo v zemljiško posest, da bi ga varno razporedili. To se je dogajalo tudi takrat in če te posesti ne bi kupili mi, bi jo bil pač kdo drug.” V Sloveniji so bile zanimive tudi razprave o tem, ali so oziroma katere politične stranke so Thurni na Slovenskem finacirali. Mladi Thurn je odločen. Nobene, niti v Sloveniji niti v Avstriji. “V Sloveniji imate toliko strank, da mi Slovenci sami pravijo, da sploh ne vedo, kdo je kdo. Pa tudi v Avstriji naša družina ni politično aktivna. V Pliberku imamo grad, v njem se zvrsti mnogo kulturnih prireditev, na voljo pa je tudi slovenski manjšini..” Gre za višinske kmete, stebre slovenstva, ki brez gozda ne morejo preživeti. Temu na rob pa so čmjanski svetniki dodali upanje, da bo nekaj let po sprejemu zakona o denacionalizaciji evforijo zamenjal razum in verjamejo, da je slovenski parlament sposoben uveljaviti novo gledanje na ta zakon. Thrunov primer je bil tudi spodbudil Zvezo gozdarskih društev Slovenije (posebej se je angažiral Miran Čas), ki se je s podobno peticijo obrnila na najvišje državne organe. Opozarjajo na večnamensko vlogo gozdov, poleg proizvodne še ekološko in socialno vlogo. Opozarjajo pa tudi na dejstvo, da se lx> po končani denacionalizaciji delež javnih gozdov v Sloveniji ustavil pri 20. odstotkih ali celo nekaj manj, povprečje v državah Evropske skupnosti pa je 40 odstotkov. Ko so nato v par-lametnu padle karte na mizo, pa je bilo tudi ugotovljeno, da bi v primeru, če bi Slovenija vrnila tujcem zemljo v naravi, kar šest odstotkov naše države prešlo v tuje roke!? Končnikova kmetija: nekoč 400 ha, danes skromnih deset Ljudje v Mežiški dolini so se v teh dneh veliko zatekali k zgodovini in z njeno pomočjo razlagali, kako so Thurnovi prišli do premoženja v Mežiški dolini. Najboljši opis rasti Thurnovega premoženja je nastal izpod peresa Jakoba Medveda v njegovi doktorski disertaciji, ki jo je natisnil v knjigi Mežiška dolina (NIK, Ljubljana 1967). “Prizadevno so izrabljali krizo in težave kmetov ter kupovali njihove domačije. Prizadevali so si, da okrog svojih starejših posestnih jeder ustvarijo veliko arondirano posest, posebno v senčnih delih doline, ki je najbolj ugodna za gozdarstvo. Pri kupovanju kmetij so uporabljali različne metode, od posojanja denarja v času, ko je bil kmet v stiski in prepričevanja o nerentabilnosti kmetovanja v gorskih predelih, do omejevanja poti in vode,” je zapisal Medved. V razdobju sedemdesetih let, to je od sredine prejšnjega stoletja do konca prve svetovne vojne so v Mežiški dolini Thurni pridobili v last 95 posestev s skupno površino 8351,72 hektarov, kar je predstavljalo 27,10 odstotka Mežiške doline. Ena od kmetij, ki je na prelomu prešla v roke Thurnov, je tudi Končnikova kmetija v Ludranskem vrhu, le nekaj sto metrov od Najevske lipe, kjer se vsako leto zbirajo slovenski državniki (če bi do denacionalizacije prišlo, bi se državniki letos že peljali k lipi po Thurnovi zemlji). Mladi gospodar Karel Petrič, ki se je s protestom obrnil tudi na državni zbor, danes gospodari na desetih hektarih zemlje, ki so jo dobili ob nacionalizaciji po drugi vojni. “Nekoč je naša kmetija merila več kot 400 hektarov in je bila ena največjih v čmjanski občini, dokler ni grof Thurn mojega prapradeda in mnoge druge kmete v teh krajih opetnajstil in si za mali denar pridobil velike površine gozdnega zaklada Smrekovca in okolice. Tako so moji predniki po tem dogodku tod živeli kot grofovi hlapci tja do nacionalizacije po drugi vojni, ko so dedu vrnili nekaj travnikov in dva hektara gozda. Ta dva hektara pa je država kmalu za tem zaradi tožbe gozdnega gozdarstva kmalu spet odvzela. Tako sta moj ded in oče po vojni životarila in zaradi svoje trme vztrajala na tej planinski zemlji. Vsi gospodarski objekti so pokriti z lesom in sredi teh bogatih gozdov smo morali les vselej kupovati. Brez službe se na tej kmetiji ne da preživeti. Če bodo potomci grofov Thurnov dobili vrnjene te gozdove, potem naj imajo še našo kmetijo. S Thurnom nočem biti sosed,’” je bil odločen in odmeven Karel Pctrič.O (mp) TUDI SLOVENJGRAŠKE DENACIONALIZACIJE NISO OD MUH V Upravni enoti Slovenj Gradec je največji zahtevek za denacionalizacijo na področju Plešivca, kjer Skubecovi, ki danes živijo v Avstriji, zatevajo vrnitev 1343 hektarov gozda in zemlje. Za več kot 200 hektarov zemlje in gozda, kjer je sedaj meja za moratorij, pa so bili poleg omenjenega zahtevka vloženi še trije zahtevki. Eden od upravičencev (gre za domačina, slovenske narodnosti in slovenskega državljana) je s pravnomočno odloči» od zahtevanih več kot 1000 hektarov dobil vrnjenih 985 hektarov gozda in zemlje. Pravnomočna je tudi odločba za Nadžupnijski urad Stari trg. Ta je zahteval vrnitev kakšnih 370 hektarov gozda in zemlje, vrnjenih pa so dobili več kot 346 hektarov. Eden od upravičencev na slovenjgraškem koncu zahteva vrnitev 500 hektarov zemlje in gozda, z delno odločbo, ki pa še ni pravnomočna, pa so vrnili nekaj več kot 391 hektarov površin. Kot smo zapisali v uvodu, je največji zahtevek za vrnitev denacionaliziranega premoženja na področju Upravne enote Slovenj Gradec zahtevek Edith Skubec Pelchen, hčerke Richarda in Edit Skubec. Ta družina - Richard Skubec je bil pred vojno direktor premogovniške družbe v Trltovljah - je na ptdročju Plešivca v treh katastrskih občinah (Spodnji in Zgornji Razbor ter Sele) imela več 1343 hektarov zemlje, gozda in stavbišča. Upravni organ je tudi v tem primem najprej ugotavljal vprašanje državljaastva in ugotovil, da so po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstu Republike Slovenije vsi trije Skuhecovi nemške narodnosti in niso bili državljani FLRJ in LR oziroma SR Slovenije. Že v času, ko so živeli v Ljubljani, so bili tamkaj vpisani v ljubljanske province. Na to odločbo se je pravni zastopnik Edith Skubec Pelehen pritožil, po zadnjem sklepu državnega zbora pa za vračanje tolikšne posesti tako in tako velja triletni moratorij. Skubecov spis so si nekaj časa podajali iz občine v občino, od Raven, Ljubljane do Slovenj Gradca. Skui recovi so pred vojno živeli v Ljubljani, na dan 6. april 1941 so bili domoviasko pristojni v olrčino Bizeljsko, rut Plešivcu pa so imeli posest in hišo za počitek. Na tej posesti so živeli do leta 1943, ko so se (xlselili v Avstrijo. Priče, ki so sodelovale v postopku ugotavljanja državljanstva, so povedale, da je ta družina govorila slovensko, da je bil Richard dote človek, ki se je zavzemal za kraj in svoje najemnike. Ni pa jim bilo znano, ali se je ukvarjal s politiko in za kakšno narodnost se je opredeljeval. Skubecovi tudi niso bili v Kulturbundu ali kakršnih podobnih organizacijah. Po vojni so vseskozi živeli v Avstriji, kjer sta Edita in Richard tudi umrla, Edita Skubec Pelchen pa danes živi v avstrijskem Feldkrichenu. □ Anketa Od leve proti desni: Grega Vrabičar, Ida Štern, Boris Koierič, Terezija Časi, Adolf Večko in Vida Bezjak MORATORIJ NA GOZDOVE - PRAV Državni zbor je decembra sprejel zakon o začasnem delnem zadržanju vračanja premoženja, s katerim se za dobo treh let zadrži izvajanje 27. člena zakona o denacionalizaciji, kar pomeni, da upravičenci nad 200 hektarjev kmetijskih zemljišč in gozdov ter še v nekaterih drugih primerih v prihodnjih treh letih ne bodo dobili nazaj nekoč nacionaliziranega premoženja. Na razpravi v državnem zboru pa se je pokazalo, da so zahtevke za vrnitev nacionaliziranih gozdov vložili tudi nekateri v tujini živeči grofje, nekdanji lastniki gozdov na slovenskem. Največkrat je bil omenjen grof Thurn, ki naj bi dobil vrnjenih kar okoli 5.000 hektarjev gozdov v obmejni Mežiški dolini. Tako vračanje je prav gotovo razburilo ljudi. Kaj pa o moratoriju menijo naši naključno izbrani anketiranci? GREGA VRABIČAR, električar. Črna na Koroškem: “Ni mi vseeno, da bi gozdove naših pradedov dobivali nazaj grofje. Država je kriva, ko je pripravila takšen zakon, daje treba odvzete gozdove vračati. Je že prav, da se vrnejo lastnikom tisti gozdovi, ki so bili nepošteno odvzeti, ne pa, da se navsezadnje vračajo tujcem, ki nimajo niti slovenskega državljanstva in še slovensko ne znajo govoriti”. IDA ŠTERN, gospodinja, Črna na Koroškem: “Mislim, da je moratorij na gozdove zelo lepa zamisel. Zanima pa me, kaj bo vlada v času triletnega moratorija naredila. Ali bo oblikovala kakšne druge pogruntavščine, da potem ne bo prišlo več do vračanja gozdov ali pa bo za ta tri leta ostalo le vse tiho in ne bodo naredili glede tega ničesar, grof Thurn pa bo lahko spet zahteval gozdove. Sem absolutno proti vračanju”. BORIS KOLERIČ, delavec, Črna na Koroškem: “Prav je, da je državni zbor sprejel triletni moratorij. V tem času pa bi bilo tudi prav, če bi napravili nekakšno revizijo dosedanjega vračanja goz- dov lastnikom. Treba je ugotoviti, ali je tudi dosedanje vračanje bilo pravilno izvedeno. Kolikor mi je poznano, je država že doslej vrnila že kar okoli 62.000 hektarjev gozdov nekdanjim lastnikom in vprašanje je, ali so bili vsi ti tudi upravičeni. Jaz sem proti vračanju”. TEREZIJA ČASE, upokojenka, Mušenik: “Meni se zdi, da je moratorij na vračanje gozdov kar pametna zadeva. Če bi pogledali takole sto ali pa dvesto let nazaj, so bili ti gozdovi naši, naših pradedov. S krizami, ki so iz leta v leto prihajale, so morali ljudje zemljo prodajati po sramotni ceni, da so lahko preživeli. Takratni grolje so seveda zemljo za malo denarja kupovali in tako je prišlo grofom v posest toliko gozdov. Z moratorijem se naj uredi, da ne bo več prišlo do vračanja”. ADOLF VEČKO, upokojeni rudar. Črna na Koroškem: ‘Tudi jaz sem proti vračanju gozdov. Sam moratorij je prav gotovo zelo pametna zadeva. Bojim pa se, da se v teh treh letih ne bo nič naredilo in bo potem ostalo pri istem kot je danes. To pa ne bi bilo pošteno in prav.” VIDA BEZJAK, gospodinja, Rudarjevo: “Čeprav se v zadeve okoli vračanja gozdov zelo malo spoznam, pa se mi zdi, daje država okoli tega vračanja premalo mislila. In zdaj so težave tu. Ljudje smo nad vsem tem ogorčeni: kaj se dela z našimi gozdovi. Mladi ljudje nimajo zaposlitve in življenje je vsak dan težje. Zato ni prav, da bi zdaj vračali gozdove tujcem. Moratorij daje tri leta časa, da se razmisli o vračanju gozdov.”□ F. JU RAČ Tekstilna industri ja Otiški vrh Toplina noči Intimnost dneva Občutek sanj TEKSTILNA INDUSTRIJA Otiški Vrh d.o.o. Otiški Vrh 53,26373 Šentjanž pri Dravogradu Tel.: «602 85 234, fax: 85 279 □ oblačila za noč in jutro □ jutranje halje in kopalni plašči □ ženske in otroške hlačne nogavice USODA ZERJAVSKE TOPILNICE ŠE V ZRAKU Ne zgodi se vsak dan, da se na skupni seji sestaneta dva občinska sveta. Zaradi zadnjih dogajanj na metalurškem odlagališču na Dlančniku se je to zgodilo, saj so se okrog usode žerjavske topilnice za skupno mizo zbrali svetniki občin Črna in Mežica. Je že tako, da se mora zgoditi ekološka katastrofa, da bi se o ekoloških problemih pričeli resno in zavzeto pogovarjati. V vodstvu žerjavske topilnice so si te dni že oddahnili, da se na Glančniku ni zgodilo tisto najhujSe, niso pa si še oddahnili glede usode te proizvodnje. Na skupnem sestanku občinski svetov so bila mnenja deljena: od tistih, ki zagovarjajo nadaljevanje proizvodnje ob upoštevanju zahodnoevropskih ekoloških standardov, do tistih, ki so za takojšnjo zaprtje metalurgije. Oglasili so se tudi glasovi, ki zagovarjajo opcijo, da se predelava akumulatorjev ohrani, vendar le za slovenske potrebe, to je za letno količini kakšnih pet do šest tisoč ton. Na tehmico so v zadnjem času postavljena delovna mesta (teh je v družbi MPI 177) in ekološka podoba te krajine. Ali je teh 177 delovni mest res vrednih toliko, da živi v strahu pred ekološko katastrofo osem tisoč ljudi Črne in Mežice? Ali ni Mežiška dolina doslej plačala že prevelik ekološki davek? Ali bo Mežiška dolina postala smetišče Evrope, saj večina odpadnih akumulatorjev uvozijo iz vzhodnoevropskih držav? Ali gre verjeti najrazličnejšim meritvam, ki so jih najrazličnejši zavodi delali v dneh te katastrofe na Glančniku? Karel Markovič, občinski svetnik Črne trdi, da v MPI prikažejo le tiste kazalce onesnaževanja, ki so v mejah normale. Vanja Karner iz Mežice pa se sprašuje, ali je še kje v Sloveniji kraj, ki bi se odločil živeti z odpadki. Vodstvo družbe Ml5! pa je na sami seji in pred tem na novinarski kon- ferenci zagotavljalo, da bi z nekaterimi načrtovanimi ukrepi lahko obvladovali ekološke vplive te proizvodnje na okolje. Vodstvo trdi, da je z vlaganji, ki so ocenjena na okoli deset milijonov mark (številke so različne, v to vsoto manj kot deset milijonov mark smo všteli že 180 milijonov tolarjev, ki so jih lani vložili v novo separacijo, samo za letošnje naložbe pa bi potrebovali več kot sedem milijonov mark), to mogoče doseči. Samo ukinjanje metalurške proizvodnje, ki je bila kot ena do možnosti predvidena pred slabim desetletjem, pa bi veljala okoli 15 milijonov mark. Žerjavsko topilnico je ekološka nesreč na Glančniku prehitela in na njen račun str spreminjali prioritete, ki so si jih začrtali v lanskem letu. V dmžbi MPI so že lani pričeli z gradnjo nove separacije in ta naložba je pred zaključkom. Doslej je MPI v novo separacijo vložil 180 milijonov tolarjev, v tem letu je predvidenih še dodatnih 20 milijonov tolarjev. Poteka tudi že zamenjava gorilnikov na bobnastih pečeh, kar bi pomenilo tudi drugačno sestavo žlindre, ki na vodi in zraku ne razpada. Ta naložba je ocenjena na okoli štiri milijone tolarjev. Enako velja za investicijo zažiganja dimnih plinov, največji projekt pa je predviden za razžvepljevanje paste. Ko je topilnica leta 1990 ustavila pražamo in visoko peč ter pridobivanje svinca iz koncentratov, se je emisija žveplovega dioksida iz 20 ton dnevno zmanjšala na 2,5 ton na dan. Vendar tudi ta emisija presega dovoljene meje, zato v MPI še letos nameravajo uresničiti projekt razžvepljevanja paste (gre za pasto, ki je v akumulatorjih, v njej pa je okoli 70 odstotkov svinca, nekaj odstotkov pa tudi žvepla). Pri reševanju tega problema razmišljajo v dveh smereh: to je o razžveplje-vanju, preden pride pasta v peč ali pa o razžvepljevanju s filtri. Obe možnosti sta znani in tudi uveljavljeni, prva v topilnici v Amoldsteinu na avstrijskem Koroškem, druga v celjski Cinkarni. Oba projekta pa omogočata, da vsebnost žvepla zmanjšamo daleč pod dovoljeno mejo. Ta naložba pa je ocenjena na 480 milijonov tolarjev. Po dogajanju na odlagališču na Glančniku je ena od osrednjih vprašanj obstoja metalurgije tudi rešitev odlaganja metalurških odpadkov. Rekultivacija odlagališča na Glančniku poteka (vrednost del okoli 40 milijonov tolarjev), še konec tega meseca bodo dobili projekte o možnostih in pogoji za odlaganje teh odpadkov v jamske rove. Ta investicija je ocenjena na okoli 80 milijonov tolarjev. Če lx> dana zelena luč za nadaljni obstoj metakirgije, potem bodo v Žerjavu v tem letu skupno opravili devet naložb v vrednosti 635 milijonov tolarjev. Za prihodnji dve leti ostane še nekaj manjših investicij, katerih skupna vrednost je 140 milijonov SIT. Seveda brez pomoči države ne bo šlo, saj bi po teh načrtih za odplačevanje kreditov družba MPI morala na leto odšteti krepko čez milijon mark, kar je enomesečna realizacija tega podjet-ja.Q (ek) Po Koroški Koroški župani so ob začetku teaa leta na torti upihnili prvo svefko takole razmišlja: Janez Praper, župan Mežice, prejema priznanje na Koroškem radiu (Foto: Franc Jurač) Župani novih slovenskih obžične pesmi, ptice žgolo o sreči in dohtar hodi z njimi samo za strašilo, saj pohodnikom daje narava vse, kar rabijo. Na vse takšne zapise je gospod Šertel čakal, da jih je z vsemi tistimi šopki vresja in spominčic vtaknil vsakič v VIHARNIK. Tudi grintavo vreme z mokrimi čevlji, z mislijo na Puškina ali Lermotova, ki ju obožuje, poleg Tonija seveda, in še kaj lepega, naše gore, ker bogatijo vse njene zapiske. To bogastvo je prenesla v svojo knjigo, v katero sedaj vpisuje svoj stenogram, vsakemu pripiše še datum, ker je to dan po bogati koledarski jeseni. Vsi literati bi si želeli, da bi se na takšnih datumih vedno srečevali na podobnih prireditvah in predstavljali knjige ter uživali v zmagoslavju, tako kot Milena Cigler, ki je doma na čudoviti Dobravi pri Dravogradu, prav tam, kjer je svoj čas rasla hruška in je moral Toni izkopati njen štor, da sta lahko sezidala hišo. Mileni vsi literati čestitamo.□ Slavka Dragolič ČEMU SLUŽI KULTURA ? Dnevi novoletnega praznovanja so za nami. Bilo je veselo, ker so mrtvilo koroškega nedogajanja ali podpovprečnih pijanskih veselic razbili mladi člani še ne dolgo delujočega Mladinskega alternativnega kulturno-umetniškega razvojnega centra iz Slovenj Gradca. V tem lepem mestu je gostoval potujoči cirkus z dedkom Mrazom. Pripravili so pripoved potopisa iz Turčije, rock koncert Demolition group, risanke. Zgodil se je rave, jazz v izvedbi “Ciganske jazzbine”, filmski maraton. V ogrevan šotor, ki so ga postavili sredi mesta Slovenj Gradec, se je prihajala zabavat predvsem mladina. Enega izmed prostih prazničnih popold-nevov so zapolnili z igro Stoživka, ki jo je izvedlo GLEDALIŠČE ARTIKULATOR iz Ljubljane. To je bila na poseben način zaigrana predstava s polno mero miselnega humorja, sestavljena iz več zgodb. Trije igralci so z besedo in zgovorno mimiko pripovedovali monologe, ki so se med sabo dopolnjevali in pripravljali gledalce k sodelovanju in razmišlanju. Občinstvo je celo sodelovalo pri izbiri vsebin odigranih sporočil, ki jih je gledališče Artikulator prisot- nim posredovalo. MAKURC so poslali vabila na to izvirno gledališko predstavo stosedemdesetim gledališkim abonentom iz slovenjgraške občine. A odziva ni bilo, igre si ni ogledal niti eden od povabljenih. Porodilo se je vpijoče vprašanje: ali je kultura le statusni simbol? Kaže, da nič več ni namenjena sama sebi in užitku ter izobrazbi ljudem. Kot so rekli nekoč: čustveni katarzi in intelektualnemu razvoju skozi duhovno rast. Na žalost postaja prizorišče, kamor se hodijo kazat ljudje, katerim je prav kultura na zadnjem mestu. Alternativno izvedena dobra gledališka igra pač ni bila vredna obiska, ker se je odvila v šotom, kamor ne prihajajo “pomembni" ljudje. Nekateri se za kulturni užitek raje peljejo v Ljubljano in ignorirajo to isto kulturo, ko pride iz Ljubljane v naš kraj. Se vam ne zdi to prodano in neumno? Saj vendar ni pomembna maska, oklep, bistvo sta le duša in srce. Naj bo kultura za kulturo in ne kot pokazatelj osebnega statusa v družbi.□ Ajdu P. Zadnje čase se pogosto sliši glasno govorjenje o lokalnih glasilih in časopisih, ki naj bi spet pridobili na veljavi in so skratka zopet aktualni. Občine in mestne občine naj bi svojim dušam, živečim na njihovem območju, brezplačno delile časopiske, zastonjska glasila, okrožnice ali karkoli že, pač nekaj na papirju tiskanih sporočil. Ideja na prvi pogled ni tako zelo slaba, ampak če celotni projekt pogledamo v širšem smislu - na primer v kontekstu pokrajine, kar področje naše Koroške nedvomno je, ne samo geografsko, potem zadeva postane še najbolj podobna drobnemu vrtičkarstvu. Vsakdo bi se ukvarjal le s svojo gredico in k sosedu ne bi niti poškilil, razen v navalu nevoščljivosti (beri - slovenske faušije). Sam sistem oziroma način obveščanja ljudi v obliki takšnih in drugačnih glasil je že kar do karikature približan socrealističnim demagoškim prijemom, da o zapravljanju proračunskega denarja niti ne govorimo (O, pa bi morali, večkrat!). Glasila, lokalni časopisi prinašajo v glavnem le vesti iz ožjega okolja in samo še stopnjujejo ozkost, namesto da bi bralcu ponudili širok spekter člankov ter mu s tem nenazadnje širili obzorje. Navadno takim časopisom kmalu zmanjka sape, idej, aktualnih tem, člankov in se kaj kmalu sfižijo in zreducirajo v zgolj okrožnico ali letak. To pa gotovo ni publikacija, vredna pozornosti, kajti obdobje, v katerem živimo, nam vse prevečkrat odmerja prav malo časa in nas prisili, da čtivo izbiramo in ne zapravljamo časa s čenčami ali nepopolnimi informacijami. Ni izključeno, da bo nekdo - po vseh demokratičnih načelih, z vso pravico - izdal časopis svoje ulice, in v njem odprl razpravo na temo KajjenatržniciFranckarekla-Lojzki, dajebajeslišalaoPepci.. kakršnekoli tekste bo prispeval kdorkoli...; lektorja in korektoija ne rabimo...; uredniški posli bodo prepuščeni sami sebi, zadevo bo poceni oblikoval comput-er-designerski samouk, brez vsakršne teorije in prakse iz giafike, tipografije ter priprave za tisk; tisk bo opravil kakšen samozvani mojster, ki ni slišal ne za Gutenberga, ne za črno umet- nost, kvečjemu za tiskarskega škrata in dobili bomo... A pustimo te mučne zadeve, preden nam ranijo čut za estetiko in občutek za smiselno vsebino, da se ne razburimo, kar bi nam utegnilo škodovati. Odmislimo tudi prislovično medobčinsko nekomunikativnost Korošcev, egocentričnost in zaplankanost nekaterih političnih struktur, ki bi jim kljub razglašeni demokraciji prišla prav njihova glasila ali pa recimo kar trobila ter razmislimo o časopisu kot o nepristranskem nosilcu informacije. Resni, profesionalni časopis pokriva večje področje in prinaša kar najrazličnejše informacije in novice za širok krog bralcev. Mislim, da je glasilniško chobljen-je moči in sredstev nesmiselno trošenje časa in denarja. Sicer pa je funkcijo lokalnega obveščanja po občinah tako ali tako že učinkoviteje prevzela lokalna TV mreža, sodobnejši in hkrati fleksibilnejši medij, kar je še en argument zoper ozka lokalna glasila. Boljša rešitev za Koroško je nedvomno en kvaliteten časopis s sodelavci na celotnem področju, ki bi pokrival vse občine in njihovo problematiko na posameznih lokalnih straneh. Vsebinsko pa bi se lahko peresa dotaknila skupnih točk trenj in problemov ter jih na ta način razgalila in postavila na svetlo (od koder je krajša pot do reševanja, kot pa, če so skriti). Dobrodošle bi bile tudi na enem mestu zbrane informacije o kulturnih, umetniških, športnih dogodkih - kot napovednik in komentar. Glede horoskopa, humorja, križanke in prgišča trača (če že mora biti) verjetno nihče ne bi imel pretiranih pomislekov. Občine bi morale glede časopisov uskladiti svoje interese na nivoju pokrajine, primakniti vsaka svoj del sredstev in svoje članke - pa bi Korošci lahko prebirali dober časopis, ki bi imel dovolj zanimive vsebine. Ni nujno, da bi bil to ravno Prepilr, lahko pa tudi, saj je že zaoral ledino in se je pri bralcih kar dobro zapisal, res pa je, da bi zaradi aktualnosti bil še učinkovitejši kot tednik. A viribus unitis - z združenimi močmi bi vsa ta vprašanja gladko rešili. Zagotovo bi bila to tudi najrentabilnejša rešitev. Strošek po izvodu pri večji nakladi, kljub bogatejši vsebini, pade. Oglaševalci bi se raje odločali za oglaševanje v časopis z večjo naklado, ki pokriva širše področje - pokrajino, ker je to neprimerno učinkovitejša mar-ketingška poteza od oglasa v lokalnem zvežčiču ali glasilu krajevne skupnosti. Argumentov za skupen projekt potencialnih lokalnih časnikarjev je dovolj. Počakajmo malo in potrpežljivo spremljajmo, kako se bodo te papirnate zadeve odvijale v praksi. Če ga bodo s temi glasili še dolgo tako s..., si lahko z njimi na zadnje nekaj obrišemo. Za dober koroški časnik pa pod nosom. (Raje ne z istim papirjem! Ali vsaj ne v tem vrstnem redu.) Sicer pa - papir' vse prenese in ne zardi, čeprav bi marsikdaj lahko. In bi moraPU Blaž Prapotnik Kulturni utrinek Razstava likovnih del Matevža Šumaha v Libeličah Konec decembra so v župnišču v Libeličah odprli razstavo likovnih del slikarja Matevža Šumaha z Raven na Koroškem. Matevž Šumah je prvi slikar, ki je svoje izdelke ponudil na ogled v Libeličah. Na otvoritveni slovesnosti se je zbralo preko 20 občanov, kar je za tovrstne dogodke in mali kraj kar precej. Kratek kulturni program so pripravili pevci in mladi muzikantje iz Libelič.Razstavo si je mogoče ogledati cel mesec januar. Posamezne slike je možno tudi kupiti. V KS pravijo, da bodo poskušali podobne prireditve organizirati še večkrat, saj so obnovljeni prostori v župnišču primerni tudi za to dejavnost in škoda bi bilo, da se do postavitve muzejskih zbirk v njih nič ne dogaja. V imenu Libeličanov je v knjigo vtisov napisal predsednik KS : "Korošci rečemo, da imajo vsake oči svojega malarja. Redki pa so tisti, ki so sposobni svoje videnje predstaviti v obliki, ki je vidna tudi drugim, še redkejši pa so tisti, ki to pokažejo v Libeličah. Zato, g. Šumah - hvala!” Adrijan Zalesnik Podlistek VžirJIivj 75 LET KOROŠKEGA PLEBISCITA (23) Piie: MIRO PETEK Dogajanja pred plebiscitom je v svojem romanu Požganica imenitno opisal Prežihov Varane (Požganica, Založba Obzorja, 1981). Na straneh 419-420 lahko preberemo: "Gospod general, prosim vas, razbijmo plebiscit!" Kotnikov glas je bil zdaj skoraj proseč. General Maister je sprevidel, da mož vendarle misli resno. "Gospod Kotnik, kaj pa govorite?" "Še enkrat ponavljam, gospod general, razbijmo plebiscit, dokler je še cas..." Generalov sobojevnik je gledal svojega bivšega poveljnika skoraj z obupanimi očmi. "Kaj pa govorite! To ni mogoče... in kakor vse kaže, tudi potrebno ni. " General Maister je bil poveljnik vseh oboroženih sil na plebiscitnem ozemlju in kot tak odločilna oseba narodnega sveta v Velikovcu. "Pravim, da je potrebno in ce je potrebno - je tudi mogoče!" je odločno in trdo nadaljeval bivši narednik. "Kako to? Kakšni so novi razlogi? Zakaj obupavate? Saj smo vendarle ivzršili štetje naših glasov in našteli skoraj 70 odstotkov za Jugoslavijo. Če se ta cenitev skrči za deset, recimo v najslabšem leta 1920 je jugoslovanska oblast na ozemlju cone A res izvedla poskusno anketo, ki naj bi odgovorila na vprašanje, kakšni bi utegnili biti rezultati. Rezultati ankete, ki je bila opravljena pred 8. julijem tega plebiscitnega leta, so pokazali, da je predvideno število glasov za Jugoslavijo 19-395 ali 54,9% od evidentiranih volilnih upravičencev. Predviden je torej bil pozitivni rezultat za Jugoslavijo, vednar je bil izid zelo tesen, na območju Drave v Podjuni (to je na Takšne so bile 10. oktobra glasovalne skrinjice primeru, za petnajst odos-totkov, imamo še zmeraj večino!" "Počakajte, gospod general!" je dejal Kotnik in se primaknil bliže. "Stvar ni tako rožnata! Če so te številke veljale pred mesecem, danes ne veljajo več. Razpoloženje prebivalstva se je zasukalo, nemška propaganda dela z velikim uspehom, posebno odkar so odprli meje. Mi bomo plebiscit izgubili." Kotnikova predvidevanja zapisana v Požganici, pa so se uresničila, kajti zelo varljiva je bila anketa oziroma štetje, na katero se je tako zelo zanašal general Maister. V prvi polovici velikovškem področju) pa je Jugosavija dobila vsega 38 % glasov. Po oddobju, ko je bila opravljena ta anketa, pa se je politični položaj v coni A bistveno spremenil in tudi slovensko politično vodstvo je razmišljalo, ali naj pride do plebiscita. Končno so menili, da se je treba držati mednarodne pogodbe, ki so jo narekovale velike države Antante. 10. oktobra 1920 pa je za Jugoslavijo bilo oddanih 15.279 glasov ali za 4116 manj kot je predivdevala anketa. Predvideni glasovi so se torej skrčili kar za 21,1 odstotka in izkazalo se je, da je bil varnostni rob preozek. Pri tem niso pomagala niti takšna opozorila, kakršno je list Korošec naslavljal na svoje bralce (izdajatelj lista Korošec je bil Narodni svet za Koroško, pobudnik pa general Maister; prva številka je izšla 6. julija 1919, zadnja pa 7. oktobra 1920). “Kdor glasuje za Nemško Avstrijo, ta je naš največji sovražnik, je moj in tvoj največji škodljivec. On je hujši kot tat, razbojnik, požigalec! Če je kdo moj sovražnik, ni treba, da bi ga jaz sovražil. Moj sovražnik je vsak, ki mi dela krivico, ki mi želi hudo, ki mi stori kaj hudega ali (pa) me skuša spraviti v Nemško Avstrijo... Kdor si želi v Nemško Avstrijo, naj gre! Bolje danes nego jutri! A kdor hoče oddati svoj glas za Avstrijo, ta nas hoče spraviti v nesrečo. On je nas vseh, vseh naših kmetov in delavcev, največji škodljivec, neprijatelj in sovražnik. Tak človek je slabši kot stekel pes”, je zapisal list Korošec v svoji 68. številki 31. avgusta 1920. Zanimiva je bila tudi vest, ki jo je dva dni pred plebiscitom objavil Slovenski narod. Vest je bila nastinjena v debelejšem tisku in na uvodnem delu časnika: Plebiscit na Koroškem se ne odgodi! Ali bi ljudski izgredi onemogočili ljudsko glasovanje, prisodi antanta Koroško Jugoslaviji! Pariz, 7. oktobra. Medzavezniški svet je razpravljal ob plebiscitnemn vprašanju na Koroškem in odklonil avstrijski predlog, da bi se odgodil plebiscit v coni A. Plebiscit v coni A se ima nepriklicno izvršiti dne 10. oktobra. Ako bi pa izgredi in nemiri, povzročeni od katerkoli strani, onemogočili ljudsko glasovanje, bodo zavezniki glede Koroške ukrenili isto, kakor v težinjskem vprašanju. V tem primeru pripade Koroška glasovalna cona A brez plebiscita Jugoslaviji. Ni izključeno, da v tem primeru prisodijo zavezniki Jugoslaviji tudi Celovec.” (Slovenski narod, 8.10.1920, št. 230). (Dalje) JOŽE SILVA KREUH c? GO €OLYA)S Breg 13, Mežica, ^ 38 602, 35 694 radie alfa PRVI KOMERCIALNI RADIO PRI NAS radio alta d.o.o. radio alta d.o.a REDAKCIJA IN STUDIO PROPAGANDNA AGENCIJA Cankar)«va 1 TVg mladosti 6 62 380 Slovenj Gradec. p.p. 92 63320 Velenje telefon (0602) 41 630 telefon: (063) 851 788 telefax (0602) 41 244 telefax: (063) 851 788 VAŠ SOPOTNIK V POSLOVNEM SVETU 107,8 MHz Iz marmorja in granita izdelujemo: nagrobnike, okenske police, stopnišča, kuhinjske in kopalniške pulte, vodomete, mize in stebre. Trgovina: granitne in marmorne ploščice, granitogres, lomljen tlak, nagrobni dodatki Uradne ure od 8. do 16. ure naročila nagrobnikov vsako sredo od 8. do 19. ure. Tel.: 063 857 558 partnersko podjetje □ proizvodnja montažnih podplatov □ proizvodnja termoplastičnih granulatov □ posredovanje v zunanji trgovini CARINSKA CONA DRAVOGRAD Otiški vrh 25a 62370 Dravograd tel.: 0602 45 131 fa: 0602 41 631 PROIZVAJA IN PRODAJA BETONSKE IZDELKE ZA GRADNJO IN ADAPTACIJO OBJEKTOV IN UREJANJE OKOUA: «r- ZIDAKI DEBELINE 10, 20, 30 cm CEVI RAZLIČNIH PROFILOV POHODNE IN POVOZNE PLOŠČE IZOFAS, FASADNO OBLOGO KOSIL, MONTAŽNI SILOS BETONSKE MEŠANICE VSEH VRST SGP KOGRAD DRAVOGRAD ?? 0602 85 640, 85 642, 85 230, 85 070: fax: 85 318 DRUGI GRADBENI MATERIALI Ravne Smučarski tek Meni.: Alojz Pristavnik OŠ.P V.22-495 Pohod na Brinjevo goro Ment.: Veronika Kotnik OŠ.PV.22-495 Zimska gorniška tura na Peco Meni.: Alojz Pristavnik OŠ.PV.22-495 PD Ribnica na Pohorju Zimski Matjažev pohod na Peco 10. feb. Inf.: Kotnik Božo Tel.d.. 68-194 PD Slovenj Gradec Zimski nočni pohod na Uršljo goro 03. feb. Inf.: Hartman Ivan Tel.d.: 44-126 Zimski Matjažev pohod na Peco IO. feb. Inf.: I lartman Ivan Tel d.: 44-126 Zimski pohod po Šisemikovi poti 24. feb- Inf.: I lartman Ivan Tel.d.: 44-126 Kulturni praznik na Kremžarici Ni datuma ! Inf.: Hartman Ivan Tel.d.: 44-126 P D-Vu/ionica Zimski Matjažev pohod na Peco K), feb. Vod.: Mrakič Bogomir Tel.d.: 64-186 Izlet po Kozjaku Ni datuma ! Vod.: Bricman Lucija Tel.d.; 64-480 D programov posameznih PD zbral in uredil Ivan Gigale Planinski pozdrav ! Ghsiram črna kronika Hop po Cefizljih Tokratno Hvunnm HI HONDA. n—^ % SangVong AVTOSERVIS , AVTOMEHANIKA T7TCFD • avtokleparstvo f hjLìX • AVT0LIČARSTV0 62000 MARIBOR, CESTA XIV. DIVIZIJE 86, TEL.+ FAX 062/510-625 :X) AVTOfIŠP d.o.o. PRODAJA NOVIH IN RABLJENIH VOZU. (&) Hvunnm H honda % SangVong PRODAJA REZERVNIH DELOV 62000 MARIBOR, CESTA XIV. DIVIZIJE 86 TEL.+FAX 062/510-625,513-808 Razvedrilo 0SBp*a7-. 3 M rMt«* r ^ 436 m VISC KRAJEM Sl DOLET )K HRIB NAD UDENEC NA JSKEM KRAJ PRI RADENCIH DODAJANJE ADITIVOV IZVIRNA JAMA PRI BOHINJSKEM JEZERU IME PUNTARSKEGA VOD. GRE-GOR-ČIČA DEDEK PO PRMORSKO ANTE MAHKOTA VOZILA ZA PREVOZ TEKOČIN JEZIK ČRNCEV BANTU ME ZGODOVI- NARKE VODUŠEK EKSPLOZIVNA SOL DUŠIKOVE KISUNE DOMIŠLIJA, NESTVAR- NOST LADJA V ZALEDENELIH MORJIH OUVNO ZELENA RUDNINA SLAVKO OSTERC INDIJSKO ŽENSKO OBLAČILO VOZNIK f ANTON DERMOTA VRSTA TaOVADBE KRIŽANKO SESTAVIL: F. NOVAK LONCI, SKODELE. KOZARCI, KROŽNIKI TANKA PROSOJNA TKANINA ME BOKSARJA LUISA TELICA SKANDINAV-SKI DROBIŽ KONEC MOLITVE SPOLNA ZDRUŽITEV POMOL MOSTOVŽ NADARJE- NOST ENAKOV SIN DEL STOPALA oa VODOVODNE NAPELJAVE ANTON NOVAČAN STAR AVSTRIJSKI NOVEC JUŽNA CELINA SENO DRUGE KOŠNJE PREBIVA LIŠČE UMRLIH METINO OUE PROSTOR ZA SPREJEM GOSTOV ME PIANISTA BERTONCLJA PUŠČAVNIK. SAMOTAR RM. BOGINJA JEZE MUSLIMAN- SKO MOŠKO ME ANTON JANŠA ZDRAVILO PROTI MALARIJI ROMAN KONČAR IGRALKA RINA SIMBOL ZA ALUMINIJ JEDILNA BUČA OSMI MESEC ŽID. KOLEDARJA MEDVEDU PODOBEN AMERIŠKI SESALEC GRŠKI Mt TOLOŠKJ VELIKAN REKA V ČRNI GORI ODDaEK, RAZRED, VRSTA ^ —---v Durhcug vici Nasvet Zdravnik vpraSa kroničnega pijanca: - Imate res tako potrebo po pitju, da toliko pijete? - Kaj pa morem, bolj pijem, Ixrlj sem žejen. - Potem vam pa dam nasvet: manj pijte. Pila nest - Včeraj si bil pa pijan. - Kako pa veS? - Trezen nikoli ne poljubljaš moje mame. Verjame - VerjameS v leteče krožnike? - Verjamem. - Pa si kdaj katerega že videl? - Olrčutil tudi. - Ne razumem? - Zadnjič, ko sem priSel pijan domov, mi jih je žena metala v glavo. l Prav, ti streljaj na manjšega, jaz bom na večjega... t ------N Durhcug vici PešiteUica Minka zaupa prijateljici: -Jure je rekel: da si bo vzel življenje, če ga ne usliSim. - In kaj si storila ti? - Rešila sem mu življenje. Puci primer Učiteljica vpraša Ivana: - Zakaj tvoj oče nikoli ne pride na roditeljski sestanek? - Saj je na enem bil, pa ga je bilo sram povedati, da se [tiše tako kot jaz. Cbisk Pred vrati je slišati mamin glas: - Minka, odpri! - Ne morem, sem povsem gola. - Nič hudega, saj sem sama. - Ti že, pa jaz nisem. Nerodne - Kaj ti je pa rekel danes učitelj matematike k tvoji domači nalogi, ki sem ti jo jaz napisal? - Da sem vsak dan lx>lj neumen. 26-01/96 Računalniški inženiring KOPA p.o., Kidričeva 14, 62380 Slovenj Gradec Telefon: 0602 42-626, Fax: 0602 43-758 VIDEO NADZORNI SISTEMI sistem» ^H'GHnotrany»* /atttetni jstojna irion itaia v )Stem S^oSt°i aU na Pf°s Pr0S dnevr.nPooot' . Slitca,*00 p° sneman)3 camod0!0 9 rtaTV Opc»ia sa »camere na WoinaP^U titev Ka iodna cena POTREBUJEJO JIH: STANOVANJSKE HIŠE, BLOKI, DVORIŠČA, GARAŽE, DELAVNICE, SKLADIŠČA, KMETIJSKI OBJEKTI, TRGOVINSKI IN GOSTINSKI LOKALI, OTROŠKE SOBE... /ČOPA RAČUNALNIŠKI INŽENIRING HIŠA BISTRIH REŠITEV Uradni partner firm ORACLE, MICROSOFT, WYSE, COMPAQ. DRAVOGRAD tel.: (0602) 83-641, 83-652, fax: 0602 83-997 VELEPRODAJA trgovcem in gostincem iz skladišča v Slovenj Gradcu tel.: 0602 42-551, 42-553; fax: 0602 42-214 prehrambeni izdelki, čistila, pralni praški, galanterija, alkoholne in brezalkoholne pijače MALOPRODAJA v lastnih poslovalnicah samopostrežni trgovini, diskont in bife v Dravogradu; samopostrežna trgovina v Slovenj Gradcu; samopostrežna trgovina v Topolšici 2f\ mpce NAČRTUJEMO MESEČNE PRODAJNE AttCUE OD TOD - Za Vas, Vsak Dan - POVSOD -Jy % J ) V ÌJ0£IQKIQ 2BCMV£ia a ii^jj QaraQffli© Ko sami ali z družino potujete v tujino ali tam bivate, ste prav tako izpostavljeni BOLEZNIM ali POŠKODBAM. Tujcu vam ne bo nič bolj prizaneseno kot domačinu, še zlasti, če se podajate na brezkrbno, razposajeno in morda tudi naporno, včasih celo malce nevarno dopustovanje. Z zdravstvenim zavarovanjem TUJINA A lahko zavarujete ZDRAVSTVENE STORITVE, ZDRAVILA, PREDPISANA NA RECEPT, STORITVE HOTELSKEGA DELA BOLNIŠNIČNEGA ZDRAVLJENJA IN REŠEVALNE PREVOZE, ki nastanejo zaradi nujnega zdravljenja BOLEZNI ali POŠKODBE. V želji, da približamo ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE ZA TUJINO vam, našim zavarovancem, smo sklenili pogodbe s TURISTIČNIMI AGENCIJAMI. Tako lahko sedaj na enem mestu poleg turističnega aranžmaja uredite tudi ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE ZA TUJINO. Seznam turističnih agencij na Koroškem, kjer lahko sklanete ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE ZA TUJINO: NAZIV AGENCIJE NASLOV TELEFON 1. CARINTTA Polje 5,62391 Prevalje 0602-33-108 2. KOMPAS KONTINENT AL Glavni trg 38, 62380 SLOVENJ GRADEC 0602-42-731 3. KORATUR Koroška 5, 62390 RAVNE N/K 0602-21-130 4. KORATUR poslovalnica Slov. Gradec, 62380 SLOVENJ GRADEC 0602-41-247 5. KRETA PTC Katica, 62380 SLOVENJ GRADEC 0602-43-970 6. PANORAMA Prežihova 3,62390 RAVNE N/K 0602-20-781 7. RELAX Ob Polju 7,62366 MUTA 0602-61-236 8. RELAX poslovalnica Dravograd, Trg 4.julija 43, 62370 DRAVOGRAD 0602-83-627 ZAVOD ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE SLOVENIJE Območna enota Ravne, tel: 22-461 Izpostava Slovenj Gradec, tel.:45-191 Izpostava Radlje, tel:71-120