Dva važna amandmana ffinaninega zakona DISCIPLINSKI POSTOPEK. Določba § 40., točke 4., finančnega zakona se glasi: Učiteljstvo narodnih šol odgovarja disciplinsko po predpisih poglavja VIII. čl. 124 in 178 zakona o notranji upravi s spremembami, predpisanimi s § 89. istega zakona, tako da je za učiteljstvo narodnih šol in za šolske nadzornike pristojen minister prosvete v vseh primerih, kjer je po predpisih VIII. poglavja omenjenega zakona pristojen minister notranjih del in da v banovinsko disciplinsko sodišče pridejo poleg članov, predvidenih po zakonu o notranji upravi, tudi po eden predstavnik prosvetnega oddelka kr. banske uprave in stanovskega udruženja učiteljstva narodnih šol, osnovanega po § 26. uradniškega zakona, kot sodnik, a discrplinsko sodišče druge stopnje (čl. 135 t. 2) naj se sestavi pri ministrstvu prosvete; v to naj pridejo kot člani državni uradniki resora ministrstva prosvete in en član centralnega odbora stanovskega udruženja učiteljstva narodnih šol kot sodnik. Ko stopi ta zakon v veljavo, prenehajo veljati §§ 88, 89, 90 in 91 (a ostane § 92) zakona o narodnih šolah z dne 5. decembra 1929. Minister prosvete se pooblašča, da po odobritvi ministrskega sveta izda na tej osnovi uredbo z zakonito močjo. VZDRŽEVANJE NARODNIH ŠOL. Dolžnost izplačevanja vseh stvarnih potreb pri vzdrževanju narodnih šol, kot plačevanje učiteljskih stanarin in postrežbe se prenese iz upravnih odnosno šolskih občin na banske samouprave. Upravne občine ostanejo še nadalje dolžne graditi šolska poslopja, dajati potrebno zemljišče za šolo, šolsko dvorišče, igrišče, zemljišče za praktičen kmetijski pouk, učiteljski vrt, v vaseh obvezno vse to po možnosti v bližini šole; pobrigati se morajo tudi za pitno vodo in pa, da so vsa pota, ki vodijo do šole, urejena. Pri vršitvi teh dolžnosti jini bodo pomagale banske uprave in ministrstvo prosvete po razpoložljivih proračunskih možnostih. Ko stopi ta zakon v veljavo, prenehajo veljati vsi predpisi zakona o narodnih šolah od 5. decembra 1929, ki se nanašajo na vzdrževanje narodnih šol, a postopek o vzdrževanju narodnih šol po lanskih samoupravah se bo reguliral z uredbo, ki bo imela zakonsko moč, in ki jo bosta predpisala minister prosvete in minister financ po odobritvi ministrskega sveta. Ta uredba se ne nanaša na šole v mestnih občinah. Nadalje predvideva finančni zakon naslednje: Pooblašča se g. minister prosvete, ddaa  iizzddaa  po odobrenju ministrskega sveta: 1. Uredbo z zakonsko močjo o ureditvi ministrstva prosvete. 2. Uredbo z zakonsko močjo o ureditvi državne tiskarne kraljevine Jugoslavije; 3. uredbo z zakonsko močjo o osnovanju ekonomsko-komercialne visoke šole v Beogradu in višje in srednje umetniške šole v Beogradu; 4. da spremeni ureHho o ureditvi gospodiniskih šol z dne 17. septembra 1920 in predpiše novo uredbo in uredbo o višji pedagoški šoli; 5. uredbo z zakonsko močjo o spremembah in dopolnitvah zakona o učbenikih od 22. septembra 1929. Z uredbami pod 1, 2 in 4 se ne smejo povišati osebni izdatki niti menjati zakon o uradnikih. Nekaj misli k novi pridobitvi V finančnem zakonu za 1. 1936./37. sta dve važni določbi, ki zanimata vse učiteljstvo v Jugoslaviji. Prva je določba o novem disciglinskem postopku, o kateri smo razpravljali ze v prejšnji številki »Učiteljskega tovariša«, a druga je določba glede vzdrževanja narodnih šol. Zakon o narodnih šolah iz 1. 1929. predvideva graditev učiteljskih stanovanj povsod, kjer obstojajo narodne šole. Dokler pa stanovanja niso zidana, dovoljuje zakon plačevanje stanarine učiteljstvu. Poleg tega pa morajo šolske občine skrbeti za vse materialne izdatke šole. Učiteljstvo, ki je v principu odobravalo te določbe, je moralo kaj kmalu opaziti, da jih mnoge, predvsem siromašnejše občine ne morejo izpolnjevati. Ne samo, da ni učiteljstvo prejemalo z zakonom predvidene stanarine, marveč so se pojavili tudi taki slueaji, da je moral učitelj kupiti kredo in plačati snažilca šole iz lastne, že itak mizerne plače. Razumljivo je tedaj, da so se pojavili v učiteljskih vrstah glasovi po spremembi teh zakonskih določb. Na mnogih zborovanjih in skupščinah v državi je naglašalo učiteljstvo potrebo, da naj se prenese vzdrževanje šol iz šolskih občin na banovine. S to zahtevo je hotelo poudariti, da je v interesu pravilnega razvoja narodnega šolstva nujno potrebno reguliranje po šolskih proračunih predvidenih dohodkov prav vsem šolam. Toda kako urediti to? Našo zahtevo, naj bi se preneslo vzdrževanje šol, kakor tudi izplačevanje stanarin na občine, je rodila nujna potreba. Učiteljstvo, ki pozna življenje in mentaliteto našega preprostega človeka, je potrpežljivo prenašalo posledico peze, ki je bila naložena šolskim občinam, a se je največkrat prevalila na učiteljska ramena. — Prav tam, kjer ni imelo učiteljstvo nikake, niti najmanjše gmotne koristi od te uredbe, ker zaradi siromaštva ali prezadolženosti niso mogle občine izpolnjevati z zakonom predvidenih določb, je moralo iz lastnega žepa prispevati sredstva za najnujnejše učne pripomočke. Tudi pri javnem izvenšolskem delu je tvorilo vprašanje stanarine svoje posebno poglavje. Da je bila ta naša zahteva upravičena in tudi potrebna, so uvideli tudi na merodajnem mestu in v letošnji finančni zakon je vnesena, na drugem mestu objavljena določba. S prenosom vzdrževanja šol na banovine je urejen temelj pravilnemu razvoju in tudi dvigu narodnega šolstva. Toda od temelja ni zavisno vse, marveč je vprašanje celotne zgradbe odvisno od vsega poznejšega dela. V finančnem zakonu je predvidena uredba, ki naj uredi poslovanje in postopanje v smislu amandmana finančnega zakona za 1. 1936./37. Nova uredba mora odstraniti vse napake, ki so se doslej pokazale in ki so škodile napredku in pravilnemu razvoju šolstva. Banovinski šolski odbori bodo imeli z uveljavljenjem te nove uredbe mnogo dela in bo nujno potrebna tudi njih reorganizacija. Toda vse to je stvar izvedbe. Danes stojimo tako rekoč pred izvršenim dejstvom in šele sedaj more učiteljstvo, predvsem podeželsko, pričakovati, da bodo določbe zakona o narodnih šolah tudi v popolnosti izvedene. In prav te izvedbe bodo pospeševale pravilen razvoj narodnega šolstva.