Marjan MALFSIČ' EVROPSKA VARNOST IN MALE DRŽAVE Evropa je v zadnjem desetletju i7J ski varnosti in obrambi. Svet Evrope, s svojimi 47 članicami, ima vse večjo željo |X3 političnem temelju, ki motivira njegov novi interes z;i varnostna in zunanjepolitična vprašanja. Organiz;icija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) s 54 članicami, sc zelo trudi razširiti prostor delovanja. Nato s širitvijo na Vzhod ni več zgolj zahodnoevropska domena. Evropska unija (EU) pospešuje svoja varnostna prizadevanja. Zahotinoevropska unija (WEU), ki se predstavlja kot edina vojaška oix:ija za Evropo, ponuja potencialnim članicam štiri različne statu.se, z različnimi pravicami in obveznostmi, s tem pa v bistvu preprečuje vsak resnejši |>oskus, tla bi našla povezovalen geostrateški vzorec. Na problem opozori tudi Jean (1996, 40), ki ob obravnavanju evropske obrambne in varnostne identitete ugotavlja, da različne institucije (v mislih ima predvsem Nato, EU in WEU) ovirajo dejavnost druga druge in da prihaja velikokrat do prekriv;mja pristojnosti. Po njegovem nmenju se je samo Nato ustrezno reformiral in po.stal bolj institucija kolektivne varnosti kot pa kolektivne obrambe. Van Eekelen (1997, 21-22) ob tem ugotavlja, da se Nato sicer reformira, vendar je gi za potencialne članice zanimiv stari' Nato, ki daje varnostna jamstv;i podprta z - ameriško vojaško pri.sotnostjo v Evropi. Nova razmerja med evropskimi držaivami teoretiki osmi.šljajo in razlagajo na različne načine. Buzan (1990, 203) je |X)r.ijajočo se strukturo odnosov v Evropi ponazoril v obliki koncentričnih krogov, z Evropsko imijo kot središčem gravitacije. Totla Dunay (1993, 348) ugotavlja, da teza o Evropski uniji kot gravitacijskem središču v celoti velja v gospodarskem in delno v političnem smislu, glede varnostnih in vojaških vpraš;mj pa ima prednost Nato. Pričakovanje, da bodo države zunanjih krogov, torej tiste, ki niso članice Nata in Evropske unije, pritiskale na omenjeni instituciji, da bi olajšali njihovo integracijo, se je pokazalo kot realno. Mouritzen (1996, 281) srednjeročno predvideva nastanek Uvropc jeciro/pe-riferija, z mehkim jedrom držav (pretežno članic EU), ki bodo ohranile dobr.šen del lastne avtonomije. Evropa je še vedno pol mednarodnega sistema in regionalno unipolarna, saj EU nima nasprotnega pola na evropskem kontinentu. Novost je v tem, da je meja med članicami EU in nečlanicami manj jasno začrtana kot prej. Med njimi gre za odnos jedro/periferija ali Evropo "več globin', ko govorimo o integracijskih procesih. Maksimalno integriranost najdemo v mehkem jedru EU oziroma v tistih državah, ki sprejemajo evropsko denarno enoto. Se%'eda gre za ideal-notipsko predstavitev, ki jo lahko dejanska dinamika EU tudi zanika. Wjever (1997, 59) vleče vzporednico med Evropo koncentričnih krogov (krogi mirt!, nadvlade in vplivaj in zgodovinskimi imperiji, ki vključujejo določeno število bolj ali manj neodvisnih kraljevin, nad katerimi ima nadvlado ali vpliv središče - emperator. Ti zgodovinski imperiji so, tako kot danes EU, dušili notranje vojaške konflikte in organizirali .skupno obrambo pred zunanjimi viri ogrožanja. Metafora imperija nas sili, da EU. morebiti tudi Nata in Skupnosti neodvisnih držav, ne opazujemo kot popolnoma |K>enoteno strukturo ali zbirko nacionalnih držav, ampak koi nekaj nejasnega, vmesnega. Dejansko so te Vmesne' strukture tisoče let prevladovale v zgodovini mednarodnih odnosov (možna izjema so zadnja tri stoletja). V tej Evropi koncentričnih krogov je Rusija na obrobju, kot velika sila pa Rusija ni zadovoljna s tem položajem in si poskuša ustvariti Kastno vplivno sfero, svoj •ru.ski imperij', z obrobjem držjtv Skupnosti neodvisnih držav in 'Rimom' v Moskvi, ob možnosti konfrontacije s 'Hirčijo, ki gradi svoj novi 'otomanski imperij'. Vendar pa se ti novi 'metaforični imperiji" primarno osredotočajo na središče in ne težijo h koliziji tirug z drugim. Wi-ver ugotavlja, da nacionalne države konstantno širijo energijo prek svojega ozemlja, medtem ko energija imperijev pojema bolj ko se približuje obrobju. Varnost malih evropskih držav Pričakovati je bilo, da bosta izginotje enega vojaško-političnega bloka v Evropi - Varšavskega sporazuma in institucionalizacija Helsinškega procesa, poudarili multi|X>larnost mednarodnih odnosov in zmanjšali pomen 'uvrščenosti' kot politične opcije. Vendar procesa širitve Nata in Evropske unije nakazujeta, da bo 'panevropska varnostna arhitektura' še naprej domena določenega števila ključnih .skupin, katerim bodo nekatere države pripadale, druge pa ne. Male države postajajo v Evropi po letu 1989 pomembnejši in v nekem smislu tudi bolj problematični akterji mednarodnih odnosov. Prehod z aktivno nadzi-ranega bi|X)larnega sistema na skoraj nepolarni (nekateri bi rekli unipolarni) mednarodni sistem, ni nakazal nove možne točke ravnotežja. Mednarodni sistem držav daje malim drž;ivam nejasno mesto - mednarodni pravni sistem legitimizira obstoj države ne glede na njeno velikost, v funkcionalnem smislu pa sistem nima potrebe po majhnih enotah in je indiferenten do njihove prisotnosti oziroma odsotnosti (Knudsen 1997, XV-XV1I). Proces evropske integracije je sA-ojevrsten izziv nadaljnemu obstoju manjših političnih enot. Ne zaradi 'disparitete moči' med državami, ki se združujejo, saj prvine moči ne vključujejo nasilnih sredstev, ampak zaradi sestavin združevalnega procesa samih, in sicer pritiska pri iskanju skupnih rešitev, procedur skupnega odločanja in porasta čeznacionalnih dejavnosti. Vayrynen (1S>96,109) meni, da imajo male države v tradicionalnem pogledu na mednarodne odnose 'nesrečno vlogo' v svetovni politiki, saj njihova relativna vojaška moč sčasoma upada in |>oglablja njihovo 'varnosuio dilemo'.' Ker so šibke in številne, male države prispevajo k mednarodni varnostni dilemi. Vzporeden ' VrtniiisiiM dilema opisuje scenarij. Iti smo mu bili /jriCa vse od antike do danes. Nartira farnosine dileme je v bistvu tragiCna hmdarek je na pnK esii. v katerem lahko driaiv. ko sprejemajo obrtimbne ukre/ie. nenamerno signalizirajo sosednjim driaitim, da bi se utegnile zalegi k eksptmzionistUnim ciljem. Scenarij predi idei>a /Kistabianje odnosov lemeljeCIh na nafmCnih zaznatttli, saj drtavniki morajo fioskr-beli at varnost svoje drittiv. lo [m firipelje do spiralnega procesa napetosti in oboroževanja (gl več o tem v CoUins m7). argiinieni pravi, da zadrega malih držav izhaja iz njihove majhnosti, ki ne zagotavlja ustreznega in trdoživega ekonomskega temelja. To povečuje njihovo ranljivost pri zimanjih ekonomskih in |x>litičnih odnosih. Nekateri .so iz tega celo izvajali precej a|x>kaliptične napovetli o izginotju nacionalnih držav, spričo procesa (politične in ekonomske) globalizacije. Študije varnosti malih držav se raztezajo na tri glavna področja oziroma pristope, legalni pristop, ki .se osredotoča na nevtralnost, pristop politične teorije, ki se osredotoča na prevlado in pokoritev in pristop racionalne izbire, ki se osredotoča na vojaško varnost in vprašanje odločanja v kriznih situacijah (Knudsen 1996,7). Pri razmišljanju o varnosti malih držav obstajata dve skupini predpostavk. Prva gleda na preživetje malih držav prek vprašanja, kaj lahko male države same naredijo z:i zagotovitev svoje varnosti (interna perspektiva) in meni, da akcije malih držav bistveno vplivajo na njihovo usodo. Druga skupina predpostavk gre v smeri zanikanja dolgoročnega vpliva, ki bi ga imele akcije malih držav na njihovo preživetje. Varnost m:ilih držav torej določajo eksterni dejavniki, ki so lahko kon-ceptualizirani kot širši povezovalni proces ali kot politika drugih, močnejših držitv. Ko analiziramo varnost malih držav, se v bistvu ukvarjamo z "dispariteto moči' med malimi in velikimi državami. Ob proučevanju 'disparitete moči' med Dunajskem kongresu leta W/5. Hismarkovn livrofio v letih IH7I J9M. Versajsbo Ihrofm /k) prvi in Hvrttpo hlatine vnjne pri drugi svetovni vojni. ' l-jlen lakih primerovp skupina za slike za reievanje krize v nekdanji jugtjslaiijl obrambe (težnje po članstvu v Natu in Evropski uniji, kar je predpogoj za spremembo statusa v Zahodnoevropski uniji). Kot smo videli, imajo male države pri zagotavljanju svoje varnosti na mednarodni ravni kar nekaj izbir, Slovenija se je odločila za član.stvo v nuiltilaieralnih (varnostnih) strukturah. Naša država je skladno s tezama o koncentričnih krogih oziroma jedro/periferija odnosih med evropskimi državami, še vedno v enem zunanjih krogov, ki gravitirajo k središču oziroma na periferiji, ki teži k jedru, zato bomo v nadaljevanju pogledali, kaj .se na varnostnem področju dogaja v enem gravitacijskih središč oziroma jeder - Evropski uniji. Koncept '.skupne zunanje in varnostne politike' (CFSP) Evrop.ske unije Evropska skupnost se je po ratifikaciji maastrichtske pogodbe 1. novembra 1993 preimenovala v Evropsko unijo, temelječo na treh stebrih, in sicer na t. i. skup-nostnem stebru, stebru 'skupne zunanje in varnostne politike' in stebru, ki zadeva področje civilnega in kazenskega prava in notranjih zadev. Cameron (19S)6,129) meni, da evropska 'skupna zunanja in varnostna politika' (CFSP) po nekaj letih še ne zasluži tega imena. Koncept CFSP je bil oblikovan kot odgovor na notranje in zunanje izzive skupnosti. Notranja razloga sta bila zaokroževanje enotnega trga in oblikovanje ekonomske in denarne unije (EMU), ki sta zahtevala temu ustrezne kor;ike tudi v smeri politične unije, katere osrednja prvina je bil ravno koncept CFSP. Zunanji razlog je bilo pričakovanje, da bo Unija uporabila svojo težo za do.sego večjega političnega vpliva in zagotovila stanovitnost okoli svojih meja. Maastrichtska pogajanja o Pogodbi Evropske unije (TEU) leta 1991 so tekla sredi geopolitičnega potresa, ki se je dogajal v Evropi. Tako kot Cameron tudi Santer (1S)95,4) pove, da je koncept CFSP nasledil 'evropsko politično sodelovanje' (EPC) iz z;ičetka sedemdesetih let, ki je temeljilo na kon.senzualnem modelu in je predvidevalo konzultacije o političnih vprašanjih. CFSP je bolj strukturiran in obvezujoč kot EPC, vendar je pri njegovem delovanju kljub temu veliko težav, na katere je najbolj opozorila jugoslovanska kriza, ki tudi v javni perce(}ciji poudarja neučinkovitost CFSP.' Santer meni, da členi pogodbe, ki se nanašajo na CFSP predstavljajo .svojevrsten konceptualni in politični preboj, .saj CFSP pripisujejo pet ključnih ciljev: varovanje skupnih vrednot, temeljnih interesov in neodvisnosti Unije; krepitev' njene varnosti; ohranjanje miru in krepitev mednarodne varnosti; pronjoviranje mednarodnega sodelovanja; in razvijanje in utrjevanje demokracije in pravne države, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Končni tekst pogodbe predstavlja kompromis med zagovorniki 'skupnostnega pristopa' (o.sem članic pod vodstvom Nemčije) in zagovorniki 'medvladneg;i pristopa' (štiri članice pod vodstvom Velike Britanije in Francije), z:iradi sprejetja ' yWj fnimer ■skulilim za slike'fnlCa. da so iiektiierv driave Članice Unije videle veCp motnost za učinkovitost akcije v hIvSI JugosUitiJi izven koncefila načela soglasnosti pri odločanju, pa se je tehtnica nagnila na stran slednjih. Kot rečeno, je bila oblikovana stebrna struktura, ki je vključevala različne aranžmaje za CFSR* Vendar pojdinjo po vrsti. Cameron (1996,131) se vpraša, zakaj EU sploh potrebuje CFSP? Prvič, evropski glas se lx? slišal v svetovnih zadevah, če bo to en in enoten glas. Drugače ga ne bo slišati, to pa ni v interesu EU. Drugič, konec hladne vojne je drastično spremenil strateški iX)ložaj EU. Sovjetska vojaška grožnja je izginila, pojavljajo pa se lokalni konflikti, ki grozijo, da se bodo razširili na .sosednje države ali eskalirali. Tu so še terorizem, ekstremizem, fundamentalizem, mednarodni kriminal in trgovanje z orožjem, vključno z nezakonito prodajo jedrskih materialov. Tretjič, ZDA so zmanjšale svojo prisotnost v Evropi in Evropa mora prevzeti več odgovornosti za svojo varnost, zj kar so zainteresirane tudi ZDA. Četrtič, Pogodba o Evropski uniji (TEU) je za Unijo in članice zakonsko obvezujoča, ko gre za razvijanje CFSP' a) Fiinkcioiiahtosl CFSP Cameron (1996, 131-133) in Santer (1995) sta si enaka v ugotovitvi, da je CFSP, ki deluje šele nekaj let, že splošno kritizirana zaradi omejevalnih postopkov odločanja in neučinkovitosti. Ako na CFSP pogledamo z operativnega vidika, je kar nekaj razlogov za razočaranje. Sestankov je bilo zelo veliko, tudi reorganizacije uradništva ni manjkalo - Evrop.ska komisija je ustanovila Splošni direktorat, ki pokriva CFSP, pravtako je za ta namen ustanovil direktorat Evropski svet - zadovoljivih učinkov pa ni. Po Santerju (1995,6) ma:tstrichtska |X3godba predvideva tri vrste intervencij, in sicer (1) skupne pozicije - večja koordinacija nacionalnih (Xjlitik, imseliej v mednarodni areni; doslej je šlo zgolj z;i reakcijo na krizo v smislu izjav, sankcij, embar-ga, (2) združene akcije - sproščanje političnih, finančnih, ekonomskih in človeških virov v korist posebnih projektov, ki zavezujejo članice; doslej je šlo za 'ad hoc' operacije in bolj globalna (xxljetja, kot so opazovanje volitev v Rusiji in Južni Alriki, administrativno delo, v primeru nadzora izvoza dvonamenskih dobrin, diplomatska dejavnost na varnostnem področju, podpora Paktu stabilnosti. Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja in Konvenciji za prejxjved proti(jehotnih min, za mobiliziranje materialnih virov za humanitarno pomoč v BiH, upravo Mostarja ter pomoč pri ustanavljanju palestinske policije. Zdi se, d;i so bile združene akcije plod naključj:i, veliko je bilo deklaracij, ki so povzročale zmedo glede natančne vloge instrumentov in povezav med akcijo in njenim namenom, O)pod/mm Zahodnoevropske unije - pogodba zagotavlja, da lahko Unija zahteva od WEU, ki jo obravn;iv;i kot integnilni del svojega razvoja, da sprejme in uresniči odločitve in akcije, ki imajo implikacije na obrambnem področju; temu so se 'Jacques Delors Je le aranžmaje /nlmenoval toi -ncefu za zmedo', kar se Je /Kiiem /nkazalo koi {mitiliio. ' Toref HU mora razvijali Ct'SP in se sooiiU z izzivi Casa l'M ima skoraj MIO milijonov /irehivalcev, njen združeni brulo družbeni proizvod j« večji kotna Imajo /.M. predstavlja imjvečji enotni trg na sivtu. Je najjiomembneJSi dejavnik mednarodne Itgovine in največji lir mzvojne In humanitarne fnmuKl -skratka HU se ne more izognili večji odginiirnostl v svetovnih zadevah. najbolj približali ob sodelovanju Sveta Unije in WEU pri oblikovanju niosiarske uprave. Dejstvo, da pogodba ne pravi, da EU 'lahko zahteva' ampak 'zahteva', pomoč od WEU, je bilo velikokrat ignorirano. b) Temeljne pomanjkljivosti CFSP in način njihovega preseganja Cameron (,1996, 1.33-134) in Santer (1995,7) navajata malodane identične pomanjkljivosti koncepta CFSP. Prva in največja slabo.st je [mrnanjkanje politične volje, da bi države članice delovale odločno v imenu Unije. Ob konkretnih akcijah pride do različnih zaznav nacionalnega interesa' in tudi do nepripravljenosti sprejeti ix)li-tične posledice in proračuaske stro-ške, ki bi jih prinesla odločnejSa akcija. Rezultat je 'deklarativna diplomacija', brez akcij. Druga slabost je neopredeljenost klJnčnih skupnih interesov Unije v specifičnih zunanjepolitičnih razmerah. Tretja slabost je procedura odločanja, ki temelji na .soglasju, kar pomeni, da je zmožnost delovanja Unije odvisna otl nagnjenja njene najzaviralnej.še članice, pri katerem koli vpraSanju. In nenazadnje, sedanji jinančni aranžmaji za združene akcije so neustrezni. Gre z;i nejasen odnos med proračimom CFSP in splošnim proračunom Unije, ki prek določenih dejavnosti podpira akcije CFSP. Kot šibke točke koncepta bi lahko našteli .še neobstoj zakonitega predstavnika v eni osebi, nekoherentnost in nejasnost nied tremi stebri EU, ki delujejo pod različnimi pravili in procedurami, in obliko zimanje prezentacije Unije - nekateri ministri očitno ne razlikujejo med predstavljanjem nacionalnih stališč in listih, ki jih oblikuje Unija. Slabosti same po sebi narekujejo smeri sprememb oziroma izboljšav CFSP (Cameron 1996,134): 1. načrtovanje politike (analiza politike, skupni sestanki organov, ki načrtujejo politiko v državah članicah in v Uniji, potreba po oblikovanju skupnega telesa KomLsije in Sveta, ki bi imelo te,sen slik z WEU), 2. cilji in prioritete politike (oblikovati jasne zunanjepolitične cilje in prioritete, .sedaj obstajajo zgolj splošne smernice Evropskega .sveta), 3. odločanje (pravila odločanja bi morala biti spremenjena, tako da bi dovoljevala članicam, ki želijo izvesti določeno akcijo, da to storijo skupaj pod okriljem pogodbe, verjetno pa bo potrebna tudi sprememba glasovalnega sistema, tako da bo upoštevano število prebivalcev posamezne države članice), " VeltkI di/tlomatskl Igtulcl Unije - SemCija. Velita Hrilanlja in Francija - se zetn Irudljo. da bi ohranili minimum soglasja gtede najtvejih zunanjepoHUCnih izzivov, ivndar ne brez leiav V bostinsii krizi je NemCija kazala vet simfiailj do ameriSke potiuke kot do imliiike njenih evropskih jtarinerjev CJletle Iraka Je drugače. Velika Hrilanlja je podprta trdo ameriiko siallSCe, medlem ko sta Imeli Nemčija In Francija mehkejte sialiSie. V primeru Irana /la so Evropejci zdruieni v tutsproiovanju ameriikemu pristopu 'debele /lalice'. 4. predstavljanje navzven (pogodba daje državi, ki predseduje Uniji mandat predstavljanja Unije navzven, male drž;jve težko izvajajo to vlogo, potrebne so spremembe - še posebej v luči širitve Unije'), 5. finance (Unija izgublja na učinkovitosti, če ne more mobilizirati sredstev potrebnih za izvedbo posameznih akcij, zato naj Svet določi način financiranja, vsakič ko se odloči z;t skupno akcijo), 6. varnost in obramba (maastrichtska ix>godba daje možnost skupne obrambne politike, ki lahko sčasoma privede do skupne obrambe, vendar je napredek v tej smeri skromen. Bolj je razvit odnos med WEU in Natom kot pa med WEU in EU. WEU naj bi predvidoma dopolnila CFSP j^rek zagotavljanja vojaške sestavine, vendar razen mostarskega primera. Unija ni zahtevala tovrstne podjKjre WEU. Pogodba pravi, da je "VCEU integralni del razvoja EU'. V času dogovarjanja med WEU in Natom o kombiniranih silah za združene naloge/CJF T/ je Unija posku.šala postopno ustvariti evropske intervencijske sile f>od dežnikom WEU in za uporabo v okviru .skupnih akcij pod CrSP", s čimer bi se okrepila varnostna in obrambna razsežnost, in sicer prek večjega vključevanja EU v t. i. petersberške naloge)." Santer (1995, 7-8) pa daje prednost dvema temeljnima problemoma: procesu odločanja in odno.su EU in njene obrambne sestavine WEU, ki se tudi sama opredeljuje (Deklaracija iz decembra 1991) za obrambno sestavino Unije. Kar zadeva proces odločanja, obstajajo vsaj trije kriteriji, ki jih je treba upoštevati, ko se bodo članice Unije odločale za pravilo kvalificirane večine: (1) manjšini ne sme biti dovoljeno, da blokira delovanje Unije in obrambo njenih interesov, (2) držav, ki ne želijo sodelovati v nasilnih akcijah, .se ne sme siliti v tovrstne obveze, (3) institucionalne enotnosti se ne sme fragmentirati z mehaniznii, ki izključujejo varnost in obramiKJ iz splošnih odgovornosti Sveta. Sistem odločanja bi bolje deloval, če bi v enem organu osredotočili načrtovanje, v to pa vključili še Svet, Komisijo in k sodelovanju pritegnili organe \VEU. Glede sodelovanja z \VEU in obrambe - obrambo je treba vključiti v koncept CFSP, končni cilj pa je zlitje WEU in EU. Vsied nezain-teresiranosti nekaterih članic Unije za obrambo, Santer opozarja, da je 'dividenda miru' lahko tudi iluzija (1995,9). • 1'iisebiiti tlvkltiraclfa, firihtemi timsiertitimdtl [togmlhl (1997). je fzfKKCtarfla "mUlelek zn /lUiiiIraitje In hllm iikrv/Hiiije na [mdntCju zunanje In mrnastne iKilIlIke'. V zaCelku apnia 199» je predsetlujoča Velika Hnianijti pripmvllapredlog razmejlnvprtslojnosll med dejlj {Irjenje bruseljske birokracije " Na tej toCki naj simmnimo. da Avstrija, .^vedsktt. Rnska. Danska In Irska, ki so Članice Kl>. niso Članice \Fi:i/. " s pctersbcrSko deklaracijo sprejeto junija 1992 so se države Članice VHll dogovorile, da svoje vojaike enote lahko tifnimbljo za humanitarne In reSevalne naloge, naloge ohranjanja miru in naloge bojnih sil v kriznem u/mtti/anju. vkljiiCno z vzpostavljanjem miru Mniol 1997. 9}- Verjeino je to niininniin reform, ki so potrebne, da bi razširjena Unija lahko izvajala učinkovito skupno zunanjo in varnostno politiko. c) CFSP in Zahodnoevrofjska unija Na izvedbeni ravni naj bi največje breme CFSP nosila Wi:U. Na tej točki pa lahko najdemo tudi nizliko v pristopih h kritiki koncepta CFSP. Cameron in Caligaris, ki sta 'insiderja' (Evropska komisija), opozarjata predv.sem na subjektivne težaN-e koncepta, medlem ko Rotfeld in Caligaris, ki sta "ouisiderja' o|K)z;irjata na objektivne omejitve koncepta varnosti v EU. Rotfeld (1997, 28-32) navaja, da je H. novembra 1995 WEU .Svet ministrov v Madridu sprejel dokument, ki identillcira skupne intere.se evropskih držav, t\'e-ganja in |X)tencialne vire ogrožanja, kot tudi nove odgovornosti Evrope v strateškem okolju, v katerem evropska varnost ni omejena zgolj na Evropo, in v katerem je Evropa dosegla sposobnost prispevali k izgradnji 'pravičnega in miroljubnega svetovnega reda". Maja 1994 so se ministri WEU dogmtjrili o kriterijih pridruženega partnerstva'", novembra 1994 so prišli do zaključkov glede 'skupne evropske obrambne politike". V praktičnem smislu je to otiprlo vrata sodelovanju srednje in vzhodnoevropskih drž-iv na .sejah .Sveta WEU in delovnih skupinah in tudi v operacijah WEU. Dodatno vrednost pa najdemo v kontekstu odločitev sprejetih januarja 1994 v Bruslju, kjer so voditelji Nata sprejeli .sklep, da pojav •evropske varnostne in obrambne identitete' (ESDI) krepi evropski stel>er zavezništva in utrjuje čezadantsko povezavo. Posledično so odobrili razvoj ločljivih, vendar ne ločenih' zmogljivosti, ki bi jih lahko uporabil Nato ali WEU. Cameron (1996,132) ugotavlja, da je takšna rešitev tudi v ameriškem interesu. Clintonova administracija zelo podpira oblikov:uije "evropske varnostne in obrambne identitete'. Razprava o tem je bila končana z dogo%'orom med Natom in WEU o "kombiniranih silah za združene naloge (CJTF). Santer (1995, 9) pa poudarja, da mora WEU f>ostaii močnejši evropski steber čez.atlantskega z.avezniStva in obrambna sestavina EU. Petersberške naloge, sprejete s strani Nata in WEU, ki segajo prek skupne uporabe oboroženih sil za kolektivno obrambo (nanašajo .se na izvajanje humanitarnih akcij in ohranjanje miru) utrjujejo zavezniški tluh. WEU razvija svoje oborožene sile (European Corps, EUROFOR, EUROMARFOR idr.), tu pa so še različne Natove sile, katerih možna uporaba zj WEU naloge je bila formalno dogovorjena. Vemlar je za Rotfeida najbolj zanimiv del madridskega dokumenta WEU, tisti, ki govori o .slabostih in pomanjkljivostih evrop.skih varnostnih zmogljivo.sti: (1) mehanizmi kriznega upravljanja vključno s postopki za oblikovanje in združevanje sil in postopki poveljevanja in nadzora, (2) zbiranje podatkov in obveščevalna dejavnost, (3) strateška in transportna baza, (4) standardizacija in intero[?crabil-nost in (5) evropska obrambno-industrijska baza. To pa pomeni, eta je največja slabost WEU operativne in ne konceptualne narave/Svet ministrov predlaga, da WEU " Xahoiliioefn>/tskii imlja /mzim SUH vrste firlfiaiJiifistl čltiiilce {IOX oikiztivalbe (CUmke lili bi iilsti članice VHl/SJJ. /niilnitene CUinlce (evm/ktbe Članice Saut, bi nkuj ilanice i:il-.i) In /irldrutene /larl-nerbe (srednje in vdiodnu evm/sbe tiriave. bi sn /lodpisale pridrniliveni sfmrazum z lili. med njimi liidl SloivnljalOj opravi nadaljne konkretne organizacijske korake in s tem okrepi svoje poliiično-vojaSke strukture, prilagodi nacionalne obrambne sile, vendar ohrani njihovo učinkovitost, okrepi evropske zmogljivosti in okrepi evropsko obrambno industrijsko bazo. Dokument izpričuje veliko nesorazmerje med deklariranimi cilji in splošnimi koncepti na eni in praktičnimi operativnimi prizadevimji na drugi strani. Veliko vprašanje je, če bo Evropa v bližnji prihodnosti sposobna preseči razlike v zunanjepolitičnih usmeritvah in .skrbi, ki jih poraja vprašanje nacionalne suverenosti, in tako postati samostojen mednarodni dejavnik. Takšnemu stanju botrujejo politični in ekonomski razlogi. Očitno je s koncem hladne vojne poniknila motivacija za dodatno delitev bremeti na vojaškem |X)dročju. Politične spremembe je lažje sprejeti kot pa finančne obveznosti, ki jih narekuje razvoj neodvisne logistike, obveščevalnih in komunikacijskih sistemov kot tudi jedrskih sil. Na tej točki se zdi racionalna potez^i WEU in Nato, ker sta oblikovala koncept kombiniranih sil za združene naloge (CJTF), znotraj katerega so Natovi viri in pritekline na razjjolago za naloge, ki niso naloge kolektivne obrambe kot jih določa peti člen Severnoatlant.ske pogodbe, bodisi, da jih izvajajo porej odi^lsna r«/ 'exlended deterrence ', ki Jo zagotavljajo XIM Natu In s tem evropskim Članicam Nata. Poleg jedrskega problema in drugih znanih pomanjkljivosti Caligaris opozori še na: - ločevanje evropskega varnostnega dejavnika od ekonomskega, ki se kaže v vzporednih, vendar očitno ločenih pogajanjih o širitvi EU in Nata na vzJiod, - neustrezno vojaško bojno moč v držav;ili članicah EU - obstaja sicer neizrečeno zavedanje, da katerokoli geostrateško Evropo imamo v mislih, ne bo razpolagala s sredstvi, ki bi zagotavljala obrambno in varnostno kredibilnost (samo po sebi to ne deluje spodbudno ua CFSP). Zaradi zgoraj navedenih razlogov, se je Evropa do sedaj izogibala jasnim in vseobsegajočim obveznostim v zunanjih in varnostnih zadevah, še lx>lj v obrambnih, čeprav občasno sprejema sintbolne geste prek uvajanja evropskih enot in retoričnih deklaracij o teh vprašanjih. EU je dejansko kompenzirala neobstoj stvarne skupne obranibne in varnostne |X)litike prek nadomestitve manjkajoče strateško-vojaške komponente z diplomatskimi gestami, političnimi misijami, akcijami in pobudami, kar deluje, vse dokler ni resnega varnostnega izziva, ko pa do njega pride, je tak pristop neučinkovit. Primera sta nekdanja Jugoslavija in Albanija. Zaključek Temeljite družbene spremembe, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju so spremenile naravo ogroženosti v Evropi, .saj je erozija enega vojaškopolitičnega bloka drastično zmanjšala vojaško ogroženost in omogočila oblikovanje nove evropske varnostne ureditve, temelječe na sodelovanju in inkluzivnih odnosih. Skratka, ziimisel 'skupne varnosti' iz osemdesetili let, se je v devetdesetih tmiakni-la z;miisli 'kolektivne varnosti'. Kljub ugodni klimi, ki prevladuje v odnosih med evropskimi državami, pa vse države ne participirajo enakopravno pri uresničevanju svojih ekonomskih, političnih in varnostnih interesov. Teoretiki novi razmerja med evropskimi državami ponazarjajo v obliki koncentričnih krogov oziroma s pomočjo pristopa jedro-pe-riferija. V obeh primerih obstajajo države, ki se nahajajo v središču dogajanja, določajo dinamiko in kakovost odnosov z drugimi državami, uživajo prednosti ekonomskega, političnega in varnostnega združevanja in države, ki se nahajajo v bolj ali manj oddaljenih koncentričnih krogih, na obrobju, in si prizadevajo pribli-ž:iti središču oziroma jedru. .Med temi državami je tudi Slovenija, ki si prizadeva zagotoviti članstvo v prvem krogu širit\'e Evropske imije in v drugem krogu širitve Nata in si tako zagotoviti varnost v najširšem pomenu te besede. Na varnost malih držav v Evropi ugcKino vplivajo odsotnost neposrednega vojaškega ogrožanja večine malih držav na kontinentu, ki je dodatno okrepljena z dejstvom, da - razen v primeru razpada Jugoslavije - norme, ki prevladujejo v evropskem okolju, n;tsprotujejo uporabi vojaške sile za reševanje sporov med državami. Evropsko okolje ni konfrontacijsko po naravi, kar olajša delovanje malih držav in jih dela bolj enakopravne. Omenimo še multilateralne institucije, ki obvladujejo |X)litične in varnostne tokove v Evropi in ponujajo malim državam 91 številne priložnosti članstva in participacije v različnih forumih. Male države 'sedijo za mizo' in lahko bolj ali manj enakopravno izrazijo svoje mnenje in svoj 'glas'. Nadalje, trend regionalizma v Evropi (jravtako povečuje možnosti zunanjepolitične dejavnosti malih držav. Čeravno ti forimii ne Ziidovoljijo varnostnih potreb malih držav v celoti, imajo ugoden vpliv na reševanje določenih lokalnih problemov, s katerimi se velike multilateralne organizacije ne ukvarjajo. Vpliva teh aranžmajev ne smemo preceniti, pa tudi podceniti ne, saj zmanjšujejo napetosti in izlx>ljšujejo |Xjlitično klimo. In nenazadnje, tu je še prisotnost ZDA v evropski varno.stni enačbi, ki pred.stavlja dodatno prvino stanovitnosti in varnosti v Evropi. Slika pa ne bi bila popolna, če ne bi navedli za varnost malih drž;iv neugodnih dejstev, kot so etnični in religiozni konflikti, posebej in najbolj izrazito na Balkanu, lokalni viri ogrožanja, ki temeljijo na dolgotrajnih subregionalnih konfliktih in rivalstvih (Grčija in Turčija, Srbija in Hrvaška). Nadalje, proces evropskega združevanja odpira vpra.šanje nacionalne suverenosti, ne zgolj v politični in ekonomski, ampak tudi v soci;ilni in kulturni domeni. Male države so za.skrbljene tudi zaradi ekonomske realnosti v novi Evropi. Nekatere srednjeevropske države so izkusile oživitev starih geopolitičnih negotovosti (pritiski Nemčije, Rusije, Italije in Avstrije), ki jih lahko preseže članstvo teh držav v Natu in EU. In nenazadnje, za male evropske države niso spodbudni opotekajoči .se poskusi oblikov~anja trdne 'evropske varnostne arhitekture' po hladni vojni. Očitne in enostavne rešitve varnostne dileme malih evropskih držav ni. OVSE ne more zagotoviti ustreznih jamstev ogroženim državam, se pa razvija v smeri organiziicije, ki bo sposobna izvajati krizno upravljanje in ohranjanje miru. Natova vloga se povečuje, njegova vojaška dejavnost bo verjetno v bodoče koordininma z odločitvami ZN in OVSE. Nato in WEU že razvijata skupno vojaško in organizacijsko delitev dela. Vloga WEU v odnosu do Nata in EU bo verjetno razčiščena, tako da bo WEU našla svojo varnostno ni.šo v evropski varnostni arhitekturi, vendar mora razviti svoje sile za hitre intervencije, ki bodo sposobne upravljati in stabilizirati potencialna krizna žarišča. Po.sebno pozornost smo posvetili konceptu 'skupne zunanje in varnostne politike' (CFSP), ki ga razvija Evropska unija. Koncept naj bi uresničil naslednje poglavitne cilje: varovanje skupnih vrednot, temeljnih interesov in neodvisnosti Unije; krepitev njene varnosti; ohranjanje miru in krepitev mednarodne v"arnosti; pro-moviranje mt^lnarodnega sodelovanja; in razvijanje in utrje\'anje demokracije in pravne države, spoštovanje človekovih pr:ivic in temeljnih svoboščin. Analiza delovanja koncepta CFSP pokaže, da je bil izplen relativno skromen, največje pomanjkljivosti koncepta pa so pomanjkanje politične volje pri nekaterih državah člani-c;ih. neopredeljenost ključnih skupnih interesov Unije, neučinkovito.st procedur odločanja, premajhno opiranje na Zahodnoevropsko imijo in neustreznost rmančnih aranžmajev. Tudi če bi vse omenjene subjektivne pomanjkljivosti presegli, tcž;tv še ne bi bilo konec, saj so n:i poti doseganja avtonomne in kredibilne varnostne strukture tudi objektivne ovire. V mislih imamo omejene možnosti jedrskega otivračanja, kadar in če bi bilo to potrebno, pomanjkljive mehanizme kriznega upravljanja in zbiranja podatkov, nezadostno strateško in transportno bazo, nez;iclostno obrambno-industrijska bazo in težave pri doseganju standar- dizacijc in inieroperabiinosti. Vse to je v prid nadaljni prisotnosti anieriširination and ImlargenKrnt. V; A. Uebler (ur.). Central-l-astern Ilurope and Hunf-Atlantic Security. 25-53. Ljubljana: University of Ljubljana. Cameron. Fra.scr 1997 i;U Hnlargenient and Huropean Security. V: A. Ueblcr (ur.). Central-lla.stern liurope and lUiro-Ailantic Security, 55-60. Ljubljana: I'niversity of l.jubljana. Werner Hauvvas, Arniand Cle.s.se tk Olav F. Knudsen. (ur ). 1996- Small .states and the .Security Challenge in the New lUiropc. London: Hra.ssey's, Knudsen, Olav F. 1996. Analysing Small-State .Security: The Role of l-xternal Factors. V: W IJauvens, A. Cle.sse it O. F. Knudsen. (ur). Small .States and the .Security Challenge in the Nc-w Hurope. 3-18. Lond«)n: Ur.i.s.scy's. Wibcrg, Hakan. 1996. Security Problems of Small Nations. V: W. liauvcns, A. Qcs-se & O. F. Knudsen. (ur), Small States and the Security Challenge in the New l-urope, 21-41. London: lJra.ssey's. Sens, Allen. 1996. Small-State Security in l-uropc: ThreaLS Anxieties and Strategies After the Cold War. V: W. liauvens, A. Clc.s.sc & O. F. Knudsen. (ur), Small .States and the .Security Challenge in the New l-urope, 74-99. U)ndon: Urassey'.s. Vayrynen, Raimo. 1996. Small States in the New European Context. V: W. Hauvcn.s, A. Clesse & O. F. Knudsen. (ur). Small States and the .Security Challenge in the New i:un)pc. 109121. London: Brassey's. Collias, Alan. 1997 The Security Dilemma and the l-nd of the Cold War New York: .St. Martin's Prc.s,s. Buxan, Barry ct at 1990. The Kuropean Security Order Recast: Scenarios for the l\)st-Cold War lira. U)ndon: Pinter. Dunay, Pal. 1993. Fuphoria and Realism in l^wt-Cold War Kuroepan Security. Journal of IVatv and Reseaah. Vol. 16. No. 4.