Studentski časopis     letnik  XXIX    št. 3,4,5        19.11.1979       cena3din    Ijubljana
PROTI LIBERALIZMU SEKTAŠTVU ZA DELA VSKISAMO-UPRA VNISOCIAUZEM ZA MARKSISTIČNO KRITIKO
Kratkega spisa Mao Zedonga ne objavljamo samo zato, da bi spomnili na 30-letnico zmage kitajske revolucije ali 3-fetnico Maove smrti. Objavljamo ga tudi zato, da bi spomnili na nekate-re probleme sedanje faze naše revolucije. Ko tako postavljamo vprašanje, se hkrati izogibamo nevarnosti, da bi Maovo analizo m njegova navodila preprosto prenaša/i na našo družbeno-politi-čno stvarnost. Prav narobe: na ta način samo postavljamo oroblem, ki ga bo treba analizirati in razreševati ustrezno naši konkretni zgodovinski situaciji. Z marksističnim kritičnim razmislekom, vboju za delavski samoupravni socializem.
Gre za liberalizem. Ker Tribuni tako pogosto z različnih koncev in ob različnih priložnostih očitajo sektaštvo, nam je to oostalo sumljivo. Če se namreč en in isti očitek ponavlja v tako različnih situacijah in iz tako različnih situacij, potem z njim nekal ne more biti v redu, potem za tem očitkom ne more vedno stati stvarna argumentacija. Bojimo se, da zatoizzanjih včasih stoji politični interes, ki je temeljnemu interesu našega lelavskega razreda in drugih socialističnih sil tuj in nasproten. 3ojimo se, da za njim ? .xkrat stoji liberalizem, ki svetohlinsko, f imenu abstraktnedemokracije in humanizma, v imenu buržu-izno pojmovanega pluralizma, pri tem pa pogosto tudi v imenu narksizma, ovaja in diskreditira marksistično prizadevanje za iejansko, delavsko demokracijo, za pluralizem socialističnih :nteresov — za samoupravljanje. Za liberalistično sektaštvo je ssak marksizem in ves marksizem sektaštvo. Zato se bojimo, da ¦m očitek sektaštva postal, da je celo tudi že postal iz orožja ¦narksistične kritike enostranskega, torej slabega marksizma, ifožje v rokah liberalizma in drugih protisocialističnih sil, s katerim zdaj streljajo na vesmarksizems katerim hočejo poklati tfeherno in vsako marksistično kritiko. Liberalci dobro vedo, da wez marksizma, brez ostre in jasne marksistične kritikboj za locializem, boj za delavsko samoupravno demokracijo ni nogoč. To vemo tudi mi. Zato se bomo z marksizmom vztrajno tojevali proti liberalizmu in proti dogmatskemu sektaštvu, za vciaJistično delavsko samoupravljanje.
-**v#<*n
s/IAo:pioti jteia
izmu
*O ZEDONG: 1OTI LIBERALIZMU '. september 1937)
Smo za aktiven ideološki boj, ker je to orožje, s katerim se jseže notranja strnjenost partije in drugih revolucionarnih -ganizacij, ker zagotavlja njihovo sposobnost za boj. Vsak vnunist, vsak revoiucionar mora uporabljati to orožje.
Liberalizem nasprotno odklanja ideoloSki boj in se odloči za
-lezprincipielni mir. To prinaša len, malomeščanski stil dela, ki
)di k temu, da posamezne skupine in posamezni člani partije
dmgih    revolucionamih    organizacij    politično   gnijejo.
iiberalizem se izraža v različnih oblikah:
1.  Znano in očitno je, da kdo napačno ravna; toda samo jto, ker je tvoj znanec, rojak, šolski tovariš, intimni prijatelj ali oj najljubši, tvoj stari koiega ali ker ti je vdan se z njim ne sjuješ principielno, marveč mu dopuščaš, da še naprej ravna aako, le zavoljo Ijubega miru in prijateljstva; ali pa mu malce areš kozje molitvice, vendar vprašanja ne rešiš konsekventno in skončno, da bi le vse teklo mirno in gladko. V rezultatu škodi t tako celemu kolektivu kot tudi tej osebi.
2.  Dovoljuješ si neodgovorno kritiko za hrbtom, ne postaviš i vprašanj odločno pred organizacijo; stvari ne poveš komu uravnost v obraz, marveč govoriš za hrbtom; na zborovanjih olčiš,   po  zborovanjih   pa   se zaganjaš v govore.  Namesto "incipa    kolektivizma     vlada    v    tvoji    zavesti    liberalna adiscipliniranost.
3. Če te stvar osebno ne zadeva, se držiš tako daleč od nje, jlikor je mogoče; čeprav natanko veš, da Ijudje nimajo prav, isliš, da je bolje kar najmanj govoriti: modri — tako meniš —
zlu izogne, da    še sam ne bi grešil.
4.  Navodilom   se  ne  podrejaš  in postavljaš svoje osebno nenje nad vse; hočeš, da organizacija skrbi zate, ne želiš pa »rejeti njene discipline.
5.  Ne bojuješ se proti napačnim nazorom, ne bojuješ se v teresu strnjenosti, v interesu gibanja naprej in organiziranja Ha proti   njim,  marveč  se ukvarjaš z osebnimi  napadi, s mčami in opravljanjem, z osebnimi obračunavanji in se skušaš aščevati.
6. SlišK napačne sodbe, pa se ne dvigneš proti njim; še več, lo o kontrarevolucionarnih pogovorih ne poročaš, temveč jih nlješ brezbrižno, kot da bi se nič ne zgodilo.
7.  Niti ne propagiraš niti ne agitiraš med množicami, nimaš ivorov, ne spoznavaš položaja, ne sprašuješ, ne jemlješ si k srcu tljenjskih    interesov   prebivalstva,    temveč    si   do   vsega ezbrižen. Pozabljaš, da si član komunistične partaje in padaš i nhro navadnega malomeščana.
8. Če vidiš ravnanja, ki Skodijo interesom množk, nad tem nisi ogorčen, ne prepričuješ, ne preprečuješ jih, ne poučujeS, tamveč i«h trpK, zatiskaš oko.
9.  Dela ne jemlješ resno, delaš brez doiočenega načrta, brez doiočene smeri, delaS        bolj slabo kot dobro, vesel si, ko je dan naokrog.
10.  Ker se imaš za zaslužnega revolucionarja, se postavljaS s tem, kako dolgo pripadaš partiji, toda vdikih naiog nisi skončal, pri malih pa odmahneš z roko, delaš površno in tudi pri študiju se ne pretegneš.
11. Če si naredil napako in to že uvidel, je kljub temu nočeš popraviti in s tem razodevaš liberalizem nasproti samemu sebi.
Lahko bi navedli še veliko primerov. Toda enajst navedenih je najpomembnejših.
Vse to so pojavi liberaNzma.
V kolektivu revolucionarjev je liberalizem skrajno škodljiv; je vrsta razkrajajočega principa, ki povzroča razpad enotnosti, slabitev povezanosti, pasivnost pri delu, ideološko razvoženost. Liberalizem pripelje do tega, da se izgubi trdna organizacija in disciplina med revolucionarji, da postane konsekventno in popolno izvajanje politične linije nemogoče in se partijska organizacija odtrga od množic, ki so pod njenim vodstvom. To je skoz in skoz škodljiva tendenca.
Viri liberalizma so v sebičnosti in egoizmu drobne buržoazije, ki potiska svoje osebne interese naprej, interese revolucije pa nasprotno v ozadje. Prav od tod prihaja liberalizem v ideoiogijo, v politiko in v organizacijska vprasanja.
Liberalci gledajo na teze marksizma kot na abstraktne dogme. So za marksizem, ne nameravajo pa ga prestavljati v življenje, oziroma ne nameravajo ga povsem prestaviti v življenje; svojega liberalizma nimajo namena nadomestiti z marksizmom. Pri roki imajo tako marksizem kot tudi tiberalizem: v besedah so marksisti, v dejanjih pa liberalci. Za Ijudi imajo marksizem, za same sebe pa liberalizem. Tako enega kot drugega imajo v prtljagi, za vsakega imajo njemu lastno uporabo. Takšna je miselnost nekaterih Ijudi.
Liberalizem je eden od pojavov oportunizma; temeljno je v protislovju z marksizmom. Liberalizem je pasivnost; objektivno pomaga sovražniku. Zato se bodo naši sovražniki veselili, če bo med nami ostal liberalizem. V vrstah revolucionarjev zanj ne sme biti prostora.
Prežeti z aktivnim duhom marksizma moramo prevladati njega in njegovo pasivnost Komunist mora biti pošten, zvet in aktiven, interesi revolucije mu morajo biti dražji od življenja, osebne interese mora podrediti interesom revolucije; vedno in povsod mora zagovarjati pravilna načela, se neutrudno bojevati proti slehernim napačnim nazorom in ravnanjem in prav s tem utrjevati kolektivizem v življenju partije in povezanost partije z množicami; bolj mora skrbeti za interese partije in množic kot za interese kake posamezne osebe, za druge skrbeti bolj kot zase samega. Le takšen človek je vreden, da se ga imenuje komunist.
Vsi zvesti, pošteni, aktivni, trdni komunisti se morajo strniti v boju proti liberalnim tendencam nekaterih članov partije in doseči, da bodo ti Ijudje stopili na pravo pot To je ena od nalog našega boja na ideoioški fronti.
Prevedel M.Z.
Nl     VSE     FAŠIZEM.    KAR    JE OBUTO V VOJAŠKE SKORNJE
Svetovna gospodarska kriza, torej kriza svetovnega kapitalizma, ni prinesla poleg novifi žarišč napetosti in groženj miru v svetu le renesanse marksizmov in delavskih gibanj, marveč tudi svež spomin na tisti pojav, ki je v temelju opredeiil naše stoletje: fašizem.
Če je Marcuse že v začetku prej-šnjega desetletja opozarjal na nada-Ijevanje fašizma z drugimi sredstvi, pa so se drugi teoretiki in to pred-vsem taki, ki se prištevajo k marksi-zmu, potrudili najti tudi vrsto obstoječih režimov, ki da so fašisti-čni kljub določenim razlikam glede na ,,ktasični" lik fašizma. Prav tako se je začelo govoriti, sicer res bolj v publicističnih krogih kot vteoriji, o fašističnih pojavih v sicer demokra-tičnih zahodnoevropskjh in drugih razvitih deželah in o nevarnosti ponovne vzpostavitve fašizma.
Več kot potrabna budnoct prad nevarnostjo faSizma ss tako ponavadi kanalizira v dve obliki, ki sta obe sprevmjeni in vpraiijivi. Prva je abstraktno apozarjanje na nevarnott feSizma, ki namesto kon-kretne analize razmar v zdajinjih deželah, kjer naj bi grozil ne ravno jasno zaznaven faSizem, deluje s primerjavami tipa: ,,Kar spomnits », kako..." in ki jim je domnevna grožnja faSizma v veliki meri aifei za lasten strah pred revoluctonarnim preobratom, za njegovo odlaganje v trečno bodočnost, ko faiizem ne bo več grozil. Druga obiika, ki ji tukaj namenjamo pozornost, je poimeno-vanje slehernega totalitarnega režima, po možnosti z vojaSko di-ktaturo, ki fizično uničuje svoje ne le socialbtične, marveč tudi demo-kratično meSčanske nasprotnike, za fašističnega.
Najpogosteje se danes govori o latinskoameriškem fašizmu v čilu, Argentini, Uaigvaju, Braziliji in še kje. Avtorji sicer opozarjajo, da domnevni latinskoameriški ^ašizem ni identičen z nemškim ali italijan-skim, a menijo, da so razlike manj pomembne od podobnosti. Zoran Stanojevič v Idejah piSe: „. ,.ta ideologija (namreč ideologija latin-skoameriškega fašizma) zamenjuje lik šefa nacije z vojaSko in civilno tehnokratsko elito, lik partije pa z birokratskim nacionainim vojaškim aparatom. Z druge strani pa je kteja represije in reda kot dejavnika na-cionalnega razvoja in krepitve na-cije, tipično fašistična. Fašistični režim je. ...potreben, da bi izzvaii destabilizacijo političnega vpliva delovnih slojev družbe, oziroma da bi izničili zgodovinsko tradicijo rela-tivno osamosvojenega ekonomskega in političnega razvoja občanske družbe in delavskega gibanja." Ljubomir Paligorič pa piše v Naših temah: ,,Čeprav ima fašizem, ki je prišel do izraza v Evropi v štiridese-tih letih, tudi niz drugih značilnosti, kot so agresivni, nacionalistični imperializem, čaščenje države po božje, rasizem, kult militarističnega vodje, korporativizem itd., pa so njegove prej naStete značilnosti (namreč: nova razvojna faza svetov-nega imperializma, ko akumuladja temelji na multinacionalnem kapita-lu in se bružuazije v latinskoameriš-kih deželicah, ki se jim postavlja nasproti politično slabo organizira-na bolj ali manj pavperizirana masa Ijudstva vključno s precejSnjim delom vmesnih siojev in se domača buržuazija zato nasloni na imperiali-ste zoper Ijudstvo) po povsem sodeč najbolj pomembne za pojasnitev, kako je mogoče, da se fašizem ponovno pojavlja v nekaterih ne-razvitih deželah. Z drugimi beseda-mi, tega pojava ni moč pojasniti z zunanjimi idejnopditičnimi manife-stacijami, kot so militarizcm, mu-čenje, oblika režima, ampak prad-vsecn s funkcijo, ki jo ima v ststemu svetovnaga kapitalizma. Glede na zgodovinsko znanega prinaSa novi, odvisni fašizem bistveno spreme-njeno zgodovinsko kvatheto: nasia-nja se na državnobirokratski aparat, policijo in armado, tehnobirokracijo in tujo silo, to je mednarodni kapital. Taka je nova shema oblasti, h kateri se fašizam zataka ob odsot-nosti tociaine baze ottanja."
Da ponovimo: avtorja menita, da gre za ponovitev: faiizsm se po-novno pojavlja. Vendar pa latinsko-ameriSkemu —imenujmo to— fa-Sizmu manjkajo prav vse karakte-ristike, specffične in ne zgolj naklju-čne v Masičnin faSizmu. Najbistve-neje je, da je imal klasični faiizam masovno podporo Ijudstva, ki je amariSki režlmi nimajo. Ker avtorji sami dovolj jatno poudarijo razJito : v ekonomski bazi, namrač, da jo iio npr. v HHIerjevi Namčiji za zmago ekspanzivnaga monopolnega kapi-taia, v latinski Amariki pa za nto mad tujim in detom domaLaga kapi-tala, pa ostanajo kot skupne znaeil-nosti aamo i» čato> zunanfr podob-nostl: vladavina ktaj reprnije in reda, mučenje, militarizem. Toda ta lastnotti je imal ravno tako Staiinov reiim in jih je hnel Sahov režtm v Iranu, pa vendar markststu ne bo priiio rMAiM, da bj ju im«t (vasj ne prvega od njiju) za faSistiCna. 6« pa ima domnevni latinskoemeriiki faiizem od karakteristik fatizma samo take, ki za faSizem niso karak-teristične, tadaj je sklep jasen: to n\ fašizem. S tem sicer ne zanikano, da ima to skrajno reakcionarno družbe-no vlogo. Gre za to, da natsgovanje vsega mogočega na kopito faSizma onemogoča ravno tako, da bi irmli zares jasno podobo o značilnosti latinskoameriških režimov in straie-giji ter taktiki boja proti njim, kot nam tudi onemogoča, da bi prepo-znali evropski fašizem v demokra-tični preobleki. Le mimogrede opazimo, da je pred petindvajsetimi leti za prototip fašizma v Latinski Ameriki veljal peronistični režim v Argentini, o čemer se lahko prepri-čate v jugoslovanskem tisku iz tistih let in dejstvo je, da je bil fašizmu v mnogočem bližje kot mu je sedanji Didelin režim.
Emocionalno je sicer prepozna-vanje,,fa§izma"v militarističnih reži-mih tretjega sveta upravičeno s tem, da te režime diskreditira v očeh, tako imenovane svetovne javnosti, historično in dialektično materiali-stično pa tako početje ne more biti. Če je bil namreč klasični fašizem odgovor na poraz proletarske revo-lucije v razvitem kapitalizmu in je zanj značilno, da so množice reagi-rale v nasprotju s svojim zgodovin-skim interesom, ko so se opredelile zanj, potem je še zmeraj nerešena naloga marksizma, da pojasni klasi-čni lik fašizma, sploh predpogoj revolucije našega časa. Oa se fašizem nadaljuje z drugačnimi sredstvi, nikakor ne pomeni, da so se njegot/e nekdanje institucije zamaskirale v sedanje, ampak pomeni, da obstaja še zmeraj razdalja med željo in ime-resom množic, kar je več kot očitno npr. v primeru Zvezne republike Nemčije. V njenem primeru bi bilo iskati specifične oblike ,,nadalje-vanja fašizma" ne toliko v posebno-stih političnega sistema, ki jih je ' pred meseci razkrinkavalo Russello-vo sodiSče, kot v njenem kulturno-informacijskem ter vzgojno-izobra-ževalnem aparatu, katerih zasluga je, da se objestnosti, ki jih počenjajo agentje »pravne države", zdijo njenim   držvaijanom   samoumevne.
Vendar bi bilo napak meniti, da je dosedanje poskuse analize fašizma treba odvreči, se lotiti stvari čisto > znova in potem v imenu zgodovhe: izreči dokončno sodbo. Mi sami smo tisti, za katere gre in zato m moremo presojati z nezgodovinske-. ga staiBča. Da bi v njej dejavno, revolucionarno sodetovali, je treba znova pretretti vse dotedanje rezul-tate analize, ki jih je ravno tako kot nas same zaznamovalo soočanje s fašizmonv O »faSizmu danes" je treba govorhi tako, da analiziramo vCerajSnfi faiizem, da nai ne prm+ neti jutrtinji.
U\*m Vmrinc
DEERHUNTER
Novi film Michaela Cimina, ,,Lovec na jelene" (The Deer Hunter), je film o Vietnamu, na katerega s(m)o vsi nestrpno čakali. To je končno film, ki se ,,zmuzne" tako ,,desni" propagandi filma »Zelene baretke," (The Green Berets) kot tudi ,,levi" ,,Vojakove vrnitve" (Coming Home). Ali kot pravi tralala-hopsasa tisk: ,,to je prvi fjlm o Vietnamu, ki se osvobaja političnega balasta" (Time) in ,,to je prvi film, ki na Vietnam ne gleda politično, ampak .,." (Newsweek). Poskusiti depolitizirati fenomen, ki je tako globoko zakoreninjen v ameriški zgodovini kot vietnamska vojna, bi bil vsekakor zelo nehvaležen posel. Toda, če bi se ga že kdo lotil, bi bil to nedvomno nekdo kot Cimino, ki je — skupaj z Johnom Miliusom in Pauiom Shraderjem - eden izmed ,,hitrih in zanesljivih" scenaristov - režiserjev hollywoodskega ,,novega vala". Time in Newsweek sta torej zadela žebljico na glavico. ,,Lovec na jeJene" nam dejansko ponuja beg iz politike. Spretno se prebija skoz^skozi vse tiste že utrujajoče debate, kdo je imel prav in kdo ne, da bi nampo(pri)kazal nekaj, kar vsakdo razume, namreč: stari, dobri rasizem.
Še nekaj trenutkov in on, Nick in Steven so ujeti.
Nato vidimo vietkonškega vojaka, kako pritiska revoFver na sence južnovietnamskega ujetnika. Prizor je nekakšna kopija razvpite fotografije, ki jo je posredovala agencija UPI in na kateri vidimo Nguyen Ngoc Loana, poveljnika južnovietnamske policije, kako meri v glavo enega od ujetnikov. Kopija fotografije, ki je verna podoba južnovietnamske pokvarjenosti in ki je nedvomno ostala v spominu vseh, ki so jo videli.
Samo v našem primeru je vietkonški vojak tisti, ki naj bi ustrelil južnovijetnamskega ujetnika. Naj bi ustrelil — kajti ko pritisne na sprožiiec — se ne zgodi nič.
Tako sadistični Vietnamci - tako kot Turki v Polnočnem ekspresu — ameriškim fantom sikajo v obraz nerazumljive besede in jih silijo igrati rusko ruleto, sami pa med tem stavijo na izid.
Nedaleč stran so tudi ostali ameriški fantje, krvavi in na pol mrtvi, zaprti v bambusne kletke potopljene v vodo in prepuščeni na milost in nemilost sestradanim podganam.
To smo bili Mi-beli ameriški fantje - proti Njim - rumenim azijskim divjakom. Nekako tako preprosto. Tako kot super uspešni ,,Polnočni express," (Midnight Express) tudi Lovec na jelene razkopava in razkriva eno izmed najbogatejših plasti, na kateri slonS ameriška mitologija: nedolžni v tuji deželi — napaden, obkoljen . . . izdan.
Kraj, od koder se naši romarji odpravijo na pot, je jeklarsko mesto Clairton v Pennsylvaniji Skoraj cela prva tretjina filma je posvečena dvojnemu proslavljanju: Stevenovi poročni zabavi, ki je obenem tudi poslovilna slovesnost zanj in za njegova prijatelja Nicka (Christopher VValken) in Michaela (Robertde Niro), ki bodo enega naslednjih dni odpluli v Vietnam.
Poročna zabava je upodobljena tako razkošno in v takšni potratni dolžini, da se zdi Corleonejeva svatba v ,,Botru" kot nedolžna improvizacija. Najmanjša kretnja je z veličastno vodeno kamero (Vilmos Zsigmond) s kar največjo Ijubeznijo prenesena na filmski trak. Vsaka etnična poteza teh vzhodnoevropskih delovnih Ijudi je zabeležena s takšno natančnostjo, da slavje postane pomembnejše  kot življenje, obenem  pa nosi veliko simbolično
težo.
To je Amerika pred revolucijo, ,,pred padcem". To je zaključni prizor povojne drame moči, nedolžnosti in bogastva—konec •meriškega stoletja.
Nato rez — in že so pred nami trstene kolibe v gostem Vittnamskem gozdu. Vietkpnški vojak vrže bombo med ženske in otroke skrite v (protibombnem zaklonišču. Michael-ga zgrožen nad takšnim barbarstvom — ,,pokosi" z metalcem plamena. (Pripomba prev,: Rad bi opozoril na gnusn6 potezo, ki so si jo privoščili jugoslovanski ,,mojstri škarij". V jugoslovanski verziji Lovca na jelene namreč zgoraj omenjenega prizora, ko vietkonški vojak vrže bombo v zaklonišče, ne vidimo! To se sicer pokriva z našim v«l«njem o ameriški dejavnosti v Vietnamu, vendar nam film pripoveduje nekaj povsem nasprotnega. Zanima nas komu in čemu •hiži takšna umazana apologetika?
Michael mučenje z rusko ruleto preživi in herojsko (čeprav malo verjetno) pobegne. Ne samo da preživi, s seboj odvleče tudi prijatelja in ju skuša na vse pretege spraviti na varno (v helikopter). Toda — prepozno.
Steven izgubi obe nogi, Nick pa doživi močan duševni pretes in iz bolnišnice zbeži v neki drugi predel Saigona, kjer igra rusko ruleto v zabavo poševnookih Azijcev.
Michael se vrne domov, toda Nicku je obljubil, da ga v nobenem primeru ne bo pustil v Vietnamu. Tako se vrne in v splošnem kaosu bega iz Saigona išče prijatelja. Toda — ponovno prepozno. Tako kot se film začne s Stevenovo poroko, tako »e končna z Nickovim pogrebom. Po pogrebu vidimc preživele, Michaela, Stevena, Nickovo dekle Lindo in njihove prijatelje, kako sede okoli mize in pojo: God Bless America . . .
Niti ne tako slaba podoba za konec vietnamskega desetletja: Američani — starejši, čeprav ne pametnejši — stiskajoč se eden k drugemu, ukročeni, mirni, čeprav še zmeraj ponosni!
Lovca na jelene je potrebno ostro obsoditi zaradi predrznosti, s katero pači zgodovino in manipulira z občinstvom. Film je lažod začetka do konca. Severni Vietnamci so občasno morda res pobijali civiliste, toda nihče ne more trditi, da bi lahko zmagali, če ne bi imeli podpore Ijudstva.
My Lai je bila konec koncev ameriška ostudnost. Bolnišnico Bach Mai so bombardirali Američani in ne Vietnamci. Božično bombardiranje Hanoia sta vodila Nixon in Kissinger in ne Fam Van Dong. Južni Vietnam je bil tisti, ki je uporabljal bambusove kletke in ne Severni. Nguyen Ngoc Loan je bil titi, ki je ustrelil severno vietnamske ujetnike in ne obratno.
Če natančno presodimo, je Lovec na jelene (celo) nekaj več kot pentagonska propaganda. Je zločinska skrunitev resnice, Michael Cimino pa komaj kaj boljši kot nacistični apologeti, ki trde, da Holocausta sploh ni bilo.                                                                     !
Nekateri film branijo, češ da sploh ne govori o vojni, temveč da je upodobitev Conradove pripovedi ,,Srce teme".
i
Seveda je res, da Ciminov film ni odkrito antikomunističen, tudi njegov rasizem je apolitičen. Še posebej zapomnljiv je kontrast med prizori zadnjih dni v Saigonu—prestrašeni Azijci se besno prerivajo, da bi se lahko vkrcali na ameriške ladje in letala — in tistimi, ko se Michael — ne ozirajoč se nase in misleč le na to kako bo našd prijatetja — vrača v Saigon.
Glede na domet trditve, da je Lovec na jelene le upodobitev ,,Srca teme", bi se film lahko dogajal tako v Afriki kot Novi Gvineji ali Braziliji — skratka povsod, kjer so doma rrdivjaki". Vietnamska vojna je le zavesa v ozadju moralne drame belih Američanov, edinega dovolj civiliziranega Ijudstva, ki kaj pomeni.
Toda Lovec na jelene ni upodobitev Conradove zgodbe, ali vsaj ne le to. Film je namreč prežet s strastno globoko občuteno homoerotičnostjo, in če že lahko rečemo, da je to ,,film o nečem", potem je to film o obsojeni Ijubezni med moškimi.
Že v Ciminovem prvem filmu ,,Thunderbolt and Lightfoot" je občutiti močno homoerotično vzdušje. Clint Eastwood in Jeff Bridges, ki igrata nekakšni moški varianti Romea in Julije, z veliko več Ijubezni skrbita eden za drugega kot za katerokoli žensko v filmu. Res, film je neobičajen zaradi svojega odkritega in doslednega prezira do heteroseksualne Ijubezni. Heteroseksuaini Ijubimci so v filmu vztrajno poniževani in osmešeni. Medtem pa se Bridges in Eastvvood v šali obtožujeta pedrstva, stiskajoč se eden k drugemu, da bi se izmaknila kifeljcem in nežno izmienjata ctgareti preden Bridges — ki ga je Ijubosumen Eastwoodov prijatelj pretepel do smrti — umre.
V   Lovcu na jelene imajo ženske popoinoma po/ob—stransko vlogo. Ne le glede na t.i. akcijo, ampak tudi glede na počuije med moškimi, ki tvorijo pravi emocionalni center filma.
Michael se, na primer, zelo očitno ne zanima za ženske. Linda (Meryl Streep) ga poskuša večkrat zapeljati in proti koncu filma se ji to tudi posreči. Toda Ijubezenski prizor, ki ga vidimo, se odlikuje bolj po nerodnosti in površnosti kot po strastnosti. In če stopimo še korak naprej niti ni tako težko priti do zaključka, da je vzrok tega, da se Michael vrne cel.Steven in Nick pa ne, to, da je Michael seksualno ,,najbolj čist". Steven je poročen, Nick pa ima dekle. Stanley je edini iz druščine, ki se aktivno ,,ukvarja" z ženskami in Cimino ga predstavi kot tepca.
Tema tudi ni pretirano skrivana. Stanley Michaela večkrat obtoži, da je peder in Michael Nicku končno tudi pove: ,,Ljutwn te".
Sploh so najboljši prizori v filmu ravno med maškimi: lov, popivanje. V enem izmed prizorov Michael strga s sebe obleko, se uleže na tla ob nekakšnem železnem drogu, prizor pa se konča tako, da Michael in Nick slonita s hrbtom obrnjena eden proti drugemu. Ni potrebno, da bi bil ravno Kraft—Ebing, da bi vkM, kam piha veter. Nick umre in Steven je kastriran, (izgubi obe nogi) ne zaradi Vietnama, temveč zato, ker je v Ciminovem svetu Ijubezen med moškimi obsojena. Michael se bo verjetno poročil z Lindo, toda to bo nekakšen anti-vrhi nec. Tisto prej, tisto so bila najboljša leta njihovega življenja.
Še nekaj. Paulene Kael iz New Vorkerja je opozorila na ,,nemški okus" Lovca na jelene.
V  f ilmu sta dva lovska prizora. Ko se po prvem druščina vrne v bar, eden izmed njih na klavir zaigra Chopinov nokturno, Kaelova ob tem piše: ,,Prizor, ko srca Še vsa razgreta od divjega špricanja s pivom pomiri glasba, vse preveč spominja na hitlerjeve častnike, ki so omedlevali ob VVagnerju." ,,ln čednost Meryl Streep kot Linde" nadaljuje  Kaelova ,,ni daleč od jasnooke in svetlolase čednosti Valkire.
V   enem  izmed prizorov vidimo Michaela, kako skaklja po zamegljenih gorskih vrhovih, vsenaokrog se skalnate stene stmno spušajo v dolino — medtem pa nebeški zbor rjove ruske pravoslavne pesmi.
Omenjeni prizori prikličejo v spomin ,,gorske filme" iz predhitlerjevske Nemčije. Po besedah nemškega zgodovinarja filma Siegfrieda Kracauerja so ti filmi s svojim navdušenjem za višine, skale, ledenike in dramatične formacije oblakov izražali prezir do navadnih smrtnikov, ki takšnih vzponov niso zmogli. V uvodni sekvenci nacističnega dokumentarca ,,Triumf volje" oblaki oddajo Hitlerjev avion, odkrivajoč s tem dokončno zlitje in združitev Hitlerjevega kulta in kulta gora.
In Michaelova volja in disciplina dejansko triumfirata. Nick ga imenuje ,,a controle freak". Pravzaprav res ni takšen kot ostali fantje, temveč nekako hladen, distanciran, nekakšen skrivnosten, ,,Obermensch". Če termin ,,fašist" ne bi bil tako oguljen in izrabljen, bi bilo Cimina precej zapeljivo imenovati našega prvega ,,domačega" fašističnega režiserja, našega ,,domačega" Lenija Riefenstahla. Ko se bo Michael svojim pivskim prijateljem naveličal pripovedovati o dobrih starih časih v Vietnamu, lahko v pennsylvanskih hribih preprosto organizira kakšno tolpo.
Lovec na jelene je torej zelo mučen film. Njegova mešanica zatrte homoeroti ke, nasilja in patriotizma zaobsega najbolj gnile pojave ameriške kulture — še posebej tiste, ki sovodili v Vietnam.
Lovec na jelene tako pogumno in odločno obrača obraz od vietnamske lekcije in koraka nazaj — v ,,srce teme".
Prevedel in priredil: IGOR ZAGAR
O šolanju se mnogo govori in piše, bolj ali manj uspešno analizira in ocenjuje delo (rezultate dela) šol in šolnikov na domala vseh stopnjah, sestavljajo se resolucije pa zakonski akti in podatki, se tu in tam zgradi kaka šola, se kaka že zgrajena šola okliče za izobraževalni center, se pospešeno dogovarja o gradnji študentskih in dijaških domov in se jih po polžje hitro tudi gradi (pri študentskih domovih dobri strici še posebej pazijo na standard bodočih stanovalcev, dajo jim posteljo in še kako malenkost, da se ja ne bi prevzeli in se zato po končanem študiju ne bi hoteli vrniti v svoje socialno šibkejše domove)....
nekaj misli O študiju na univeRzi
Prispevek  k javni  razpravi  o osnutku zakona o usmerjenem izobraževdnju.
Naštete (in Se kup manjkajočih) dejavnosti so poleg učenja in vzgajanja tisto, čemur pravimo vzgoja in izobraževanje, namen teh tako obsežnih aktivnosti pa je prav gotovo reševanje protislovij, ki objekth/no ali kako drugače v sistemu vzgoje in izobraževanja so.
Marsksistična analiza sistema vzgoje in izobraževanja, bi tistemu, ki bi se je lotil, dala več ali manj znane načelne in po dotgih urah napornega dela tudi konkretne rešitve. Zahtevnost problema, tu in tam dvomljiva teoretična izhodišča in še kaj, pa (najbrž) analitikom le vzamejo kanček poguma in dobre volje, kar jih lahko pripelje do kaj nevarnih voda dnevne politike.
Moje pisanje ne bo resna marksistična analiza in upam, da tudi ne bo razumljeno v tonu dnevno-političnih razprav. Bo pa (še enkrat upam) prispevek v pomoč trditvi, da je pred reformiranjem odnosov potrebno ustvariti pogoje — kar bi v primeru šolstva pomenilo ureditev materijalnih pogojev dela šol in šolarjev in izdelava namenom vzgoje in vzgoje in izobraževanja primerne organizacije učnega in vzgojnega procesa (tu pa gotovo najslabše stoji ravno univerza).
Najprej si torej velja ogledati materialne pogoje dela šol in šolarjev. Za razmišljanje o šoli si bom izbrat visoko šolo naravoslovno-tehnične smeri. Na šoli je zaposleno približno 150 delavcev, od tega okrogla polovica pedagogov. Redno vpisanih študentov in študentov ob delu je približno 500. Enostaven račun kaže idealno razmerje sedmih študentov na enega pedagoga ali nekaj več kot trije študentje na delavca na tej visoki šoli. Račun, ki upošteva pri študentih omejitev v številu ur vaj in predavanj in pri delavcih 42-urnih delavnik, pa daje močno drugačno sliko. Če upoštevam 10 letnikov v katerih poteka redni pouk in združim vse absolvente v en letnih ter vse diplomante v en letnik, je to 12 letnikov aii 360 učnih ur na teden, pri 70 pedagogih to znese dobrih pet ur učne obveznosti na pedagoga, kar ob upoštevanju priprav za predavanja (3 ure za uro predavanj) in individualnega dela s študenti (10 ur tedensko, pri tem mislim na mentorstvo pri diplomah in raziskovalnem delu, ki se lahko šteje kot del študijskega programa), znese 30 ur delovne obremenitve pedagoškega delavca na teden.
Komentar gornjega (močno približnega računa) in delno tudi opravičilo za manjkajočih 12 ur v delavniku je najti v našem zakonu o visokem šblstvu. Ta namreč ne opredeli eksplicitno glavne dejavnosti šole in dejavnosti le našteva, tako da pedagog zapolni tedensko delovno obveznost z znanstveno-raziskovalno dejavnostjo. Da bi končno prišel do odgovora na vprašanje o materialnih pogojih dela šole, je potrebno ugotoviti, kaj je njen dohodek in s kakšnimi stroški posluje. Po 92. členu zakona o združenem delu je pridobivanje dohodka jasno definirano, vendar sta pri svobodni menjavi dela in sredstev vedno prisotna vsaj dva partnerja. Če v našem primeru uporabniki kot drugi partner šole merijo učinek vzgojno-izobraževalnega dela šole s številom diplomantov in določi ceno ,,proizvodnje" enega diplomanta, nastopijo veiiki problemi, če so stroški ,,proizvodnje" preveliki. V strukturi stroškov dela §ole pa osebni dohodki delavcev predstavljajo levji delež (če se omejimo samo na učni proces).
Pred razmišljanjem o znanstveno-raziskovalnem delu, ki je zgoraj omenjeno, je na tem mestu potrebno razmisliti o pogojih, pod katerimi se lahko konstituira temeljna organizacija združenega dela.
Glede materijalnih pogojev študentov se bom omejil le na znane ugotovitve. Za najpomembnejšo, pa tudi najbolj kritično imam štipendijsko politiko, saj taka kot je, ne zagotavlja vsem mladim enake možnosti za študij (pri tem je zame kadrovska politika v štipendiranju drugotnega pomena), še manj, ob sedanjem načinu obračunavanja osnove za štipendijo in ob vedno zapozneli revalorizaciji, ki poleg tega ne pokriva realnega dviga življenjskih stroškov, se socialna diferenciacija med študirajočo mladino povečuje (tisoči študentov prav gotovo ne delajo preko študentskega servisa samo zato, da z zasluženim kupujejo kake ,,ekstra dobrinč").
Kronično pomanjkanje postelj v domovih je stalnica v življenju generacij študentov in je ob tem, da tisti domovi, ki jih imamo, predstavfjajo predvsem spalna naselja in je za prosti čas študenta poskrbljeno slabše kot za katero koli mlajšo strukturo šolajoče mladine. Za dejavnosti, ki vseeno tečejo (obštudijske dejavnosti), pa gre zahvala predvsem požrtvovalnim posameznikom (kar se jim ponavadi še kako pozna pri samem študiju).
Pri razmišljanju o organizaciji vzgojno izobraževalnega procesa si bom pomagal z isto visoko Solo. Pod pojmom organizacija razumem sistem vodenja (odločanja in kontrole) dela daiavcev na šoli, katerega namen je doseganje zahtevanih učinkov (v samoupravnem mehanizmu šole se takc dslavci kot študentje pojavljajo kot upravijalci in izvajalci v učnem procesu, mene zanim? le funkcija vodenja, ki zagotavlja vsebinsko kakovostno in časovno izvajanje del, ki vodijo do rezultatov, ki jih zahtevajo samoupravni orgam šole).
Osnovne enote šote so po eni strani letniki, po drugi pa katedre ali deiovne skupine. V letniku se izvaja dejavnost, ki je gfavna na šoli; na katedri (te strokovno pokrivajo določeno področje) pa teče znanstveno-raziskovalno delo. Če najprej razmislim o katedri, je ta do^trenutka, ko izvaja samostojno neko raziskovalno nalogo, sama sebi zadostna, v
med posameznimi katedrami tretji nima vpiiva, saj so odnosi med izvajalci praviloma določeni že ob prevzemu raziskovalne naloge (če to delo teče preko raziskovalnih skupnosti).
Kot osnovni pogoj zakon zahteva ,,enotni delovni proces, v katerem so delavci med seboj odvisni" (ZZD 320, 321). Brez mnogo razmišljanja je jasno, da je zahtevano enotnost najti v vzgojno-izobraževalnem procesu, ki ga šola izvaja, saj raziskovalnega projekta, v katerem bi bilo medsebojno odvisnih 150 delavcev, ne poznam.
Problem dohodka šole je (zelo poenostavljeno) mogoče rešiti na dva načina. Večanje učinka ob močnem pritisku na prihodek za enoto učinka ali z manjšanjem stroškov (možno je hkratno nastopanje obeh načinov). Dohodek iz stranske dejavnosti (raziskovanje) tu samo blaži problem.
Pri drugem načinu lahko delavci, upoštevaje strukturo stroškov, botje gospodarijo, kar pa zaradi objektivnih danosti najbrž ne bi dalo velikih prihrankov, lahko pa zmanjšajo največjo postavko v računu, to je število delavcev.
Prvi način pa vsaj z zadnj6 možnostjo drugega načina nima skupnega imenovalca, ker je večanje učinkov močno odvisno ravno od pedagogov. Seveda je to res le takrat, ko pedagogi res delajo ,,s polno paro".
In še besedo dve o znanstveno-raziskovalnem delu, Ker zakon o visokem šolstvu ,,zelo bistroumno" postavlja to dejavnost ob bok pedagoškemu deiu in ker isti zakon to od pedagoških delavcev tudi zahteva je jasno, da bodo pedagogi raziskovali in tako koristno zapolnili delavni teden. Je pa to mnogo manj jasno, če upoštevamo naravo raziskovalnega dela. Raziskovalna metoda in vsebina po pravilu ne sovpadata z metodo in vsebino pedagoškega dela. Drugo, ravno tako pomembno, je merjenje učinka raziskovalnega dela (s tem v zvezi tudi pedagogovo resnično obremenjenost z raziskovalnim delom težko določamo po kaki zakonitosti). Iz obojega sledijo problemi pri ugotavljanju oene tega dela in s tem tudi dohodka šole.
Upoštevanje dejstvo, da je zelo malo dobrih raziskovalcev, ki bi bili tudi dobri pedagogi (izkustveno pravilo), mi z zgornjim daje osnovo za naslednji trditivi:
a)   materijalno stanje šole je slabo takrat, ko je učinek    pedagoškega    dela    slabo    finančno ovrednoten ali ko je ta učinek slab ali oboje in
b)  zaradi močne prepletenosti glavne dejavnosti s stransko lahko delavci mirno ,,hvataju krivine" v nejasnostih, ki so posledica te prepletenosti. Druga in zame pomembnejša osnovna enota je letnik.  Da se v letniku  uresničujejo osnovni
smotri vzgoje in izobraževanja je prav gotovo res. In tudi, da letnik predstavlja organizacijsko enoto glavne dejavnosti, jasno je, kaj je tisto vezivo med letniki, ki zagotavija enovitost dejavnosti? Odgovor na to je (lahko) učni program, vendar bi bil napačen, saj programe sprejema organ upravljanja in so vsebinski plan za doseganje učinkov. Mehanizma, ki bi vsebinsko, kakovostno in časovno spremljal, koordiniral in kontroliral dela ni ne na nivoju letnika in ne med fetniki ene smeri in končno cele šole. Na gornje se nujno vežejo problemi visokošolske pedagogike (didaktika, metodika .,.) Tu bom naštel nekaj problemov, za katere menim, da zahtevajo rešitev. Večina pedagogov bi morala doumeti, da tabla in kreda nista edina učna pripomočka, ki se smeta uporabljati v visokošolskih predavalnicah. Sistem utrjevanja in preverjanja znanja je pri večini v najmanj tridesetletnem zaostanku, še posebej to velja za tiste pedagoge, pri katerih lahko študent na izpit, poleg kopice informacij (zapisanih v povprečnem priročniku), prinese še obilno malico, saj lahko pričakuje krepki uri dolg izpit. Potem je tu problematična literatura. Te je v slovenščini tako malo, da bi tistim, ki so jo napisali, morali podeliti, velika priznanja. Ostala velika večina ima pri roki vedno uporaben argument, ki pravi, da se znanost tako hitro razvija, da je vsaka knjiga po 5 letih zastarela (obenem ob drugi priložnosti priporočajo študentom literaturo, ki je ugledala luč sveta pred dosti več kot petimi leti). No, so tudi taki, ki ponudijo študentu kompromisno rešitev, dajo jim skripta ali naloge zastonj (tudi ti so vredni malega priznanja), več je takih, ki tako kompromisno literaturo prodajajo in da je zbirka popolna, se najdejo tudi taki, ki dajo letniku izvod, dva in prepustijo iznajdljivosti študentov nadaljnjo proceduro (fotokopiranje po ceni ,,za študenta"). Za logični zaključek razmišljanja bi se mora! ustaviti še pri potitični in samoupravni aktivnosti kak poklican!? ocenjevalec razmer. Mislim pa, da je za večino pomanjkljivosti v delovanju študentov kak poklican!? ocenievatec razmer. IVBslim pa, da ie za večino pomanjljivosti v delovanju študentov "nat&S^Hrde v že opisanih probjemih.
Stsoančič Ludvili
NAVESGLAS
Prvi uvod v pesnitev
Spoštovani
tovaria zanamci! Ko boste rUi
po dreku
današnjih dni
in trli neznanke v okameneli substanci. boste,
morda,
tudi do mene prišli. In morda^poreče
vas vsevedni profesor, uravnavajoč z erudicijo
roj vprašanj, da živel nekoč je
nekak tak peresar^ in vode neprevrete sovražnik strašan. Profesor,
snemite očala-kolo! Povem vam sam
o času
in sebi ne manj slabo! Jaz vodonosec,
čistilec greznic, mobiliziran
od revolucije grandiozne, šel sem na fronto
z gosposkih gredic poezjje — babe kapriciozne-V njenem vrtcu Ijubko, tnilo, gredke tu in gredke tam.
,,Dekle rožce sem sadilo, zalivalo dan na dan." Ta s škropilnico zaliva, temu z ustnic verz kaplja, para modrec, butec šiva, kdo se, vraga, tu spozna! Večno dudla mandolina brez prestanka, karanten: ,,tara-tina, tara-tina, tina, teen . v" In ni velika čast,
da bi se iz takeg^ ceha moji kipi silili stati na trgih,
kjer jetika kreha, kjer so lopovi, kurbe
in sifilis. Tudi meni
je Agitprop
zrastel čez glavo, tudijaz
bi lahko stresal
romantično robo — posel donosen,
a težaven zares ni. A jaz sem
samsebe
krotil
in grobo stopil na grlo           ,
lastni sem pesmi. Poslušajte,
tovariši zanamci, agitatorja,
glavarja-gromovnika. Govorim vam
kot znanec z znanci. Preglasil sem
poezije potoke, zakoracil
čez lirične knjige srca-K vam bom prišel,
v komunistično prihodnost rodov, a ne
kot jeseninsko spevni vitez estetov. Moj stih bo prišel
prek hrbtov vekov in preko glav držav
in poetov. Moj stih bo prišel,
a vendar ne tako kot strela, ki Amor z njo
v lovu nagaja, ne kakor groš,
ki numizmatiku pade v roko in ne ko svetloba,
ki z zvezd ugaslih prihaja-Moj stih, vem,
z delom
prebil bo časa obod in se pojavil
resno,
grobo,
ko plima, kot je ohranjen
še zdaj vodovod, ki so zgradili ga
sužnji Rima-A če najdete v grobišču knjig,
ki duše stih, železnih vrstic
neveliko okrožje, z vsem spoštovanjem
otipajte jih, kot staro,
a strašno orožje. Jaz nisetn navajen,
da laskam
Ijudem; ušesca dekletom
jjod rožnirai kodri ne rdecim rad
s čvekanjem neslanim. Jaz razvrščam
vojske svojih knjig bodrih in pregledujem jih
ko na bojni poljani. A verzi stoje,
svinceno surovi, pripravljeni na slavo
ali na smrt ¦ Poeme molče.
Kot cevi pušk so naslovi in vsak je v cilj
neizprosno uprt-In že so pripravijene,
da planejo v bitko, poeme -
orožje,
ki se ga najbolj veselim, vendar jih ustavlja
konjenica dovtipov z naostrenirni
kopji rim. A vojsko vso to,
oboroženo do zob, ki zmagovala
ze dvajset je let, vse do poslednjega
lista strof, poklanjamtebi,
proletarski planet. Sovražnik delavskega razreda je tudi moj,
nič manj daven ne razvpit. Velela so leta dela nam,
dni beda, da smo šli
pod rdeči prapor
se bit. Odpirali stno
Marxa
učene strani, kot okna
odpiramo
ob zori rani, a tudi brez branja
smo vedeli, za kaj se borimo,
na čigavi smo strani. Dialektika
Heglova —
učenje nam tuje. Sama ae vrivala
v bojihje k rimi, ko smo gonfli pre d sabo
buržuje in ko bežali
smo včasih
pte d n jimi. Naj stopa
za geniji
slave korak ko zahlipana vdova
ob žabiih marših. Umri, moj stih,
umri kot brezimen prostak, kot so brezimni
umirali v juriših naši! Ni mar mi za kipe.
Peza brona ni zame. Ni mar mi za marmor,
ki sluz ga nagrize. Delimo si siavo!
— vse v družini ostane — naj spomenik nam
skupni postane v bojih
ustvarjeni
socialcem. Zanamci,
vsak naj čepe ' slovarjev popravi: xl Lete
bodo izplavali
ostanki besed, kot so ,,prostitucqa",
..tuberkuloza",
,,blokada." Za vas,
kiste
spretni in zdravi, je jetične pljunke
polizal
poet
s hrapavim jezikom plakata. Z repom let
postaja m vse bolj in bolj živa podoba poasti
rejpatih okamenin. Tovariš zivljenje,
daj
\         hitreje stopiva,
stopiva preko petletke
ostanka dni. Vse pesmi
mi niso vrgle
cvenka za krajcer, niso vozili mi
pohištva na dom, saj razen na sebi
svežeoprane srajce, pošteno rečeno,
nič nisem in rabil ne bom. AkopredCE KA KA
svetle
prihodnosti
pridem, nad bando
poetskih dobičkarjev,
kovci intrig, kot boljševiško legjtimactjo
dvignem          ,
vseh sto zvezkov
svojih
partijskih knjig.
December 1929, januar 1 930
V razpravah o osnutku zakona o usaerjenea izobraževanju so bil« MM* priaotne <* ¦mjll iaui'1' tudi tend«nce zavfačanja koncepta usner-j«MfB iaobraisvanja kot celote. Oceniti je mogofie, da je 61o za aapftte m koncapt z ultralevih pozicij. Zakaj? Kritiki so lanai-«SM t«Mi
- 4* osnutak Mkona ni aplikacija doloCil zakona o združenem d«lu
• da oanutek zakona odpravlja splošno izobrazba in gimnazijo kot najkvalitetnejši element starega reda
- da so sc»tavljalci osnutka zakona proti uveljavljanju samo-upravnih odnosov
- čm $• treba odpraviti zakonitoati blagovne proizvodnje
- da oanutek zakona poskuSa izobrazbo postaviti v službo "fospodarstva" oz. "produkcije" in da gre pri tem za totali-sacijo enega aspekta iolanja
• da oanutek zakona izhaja iz trgs delovne sile
- 4a osnutek zakona izhaja iz poatavk uporabnosti liudi v indus-trijtki produkciji, privzgajanja delovnih navad, podrejanja izfcrazbe kriterijem dela, kriterijem organizacije dela in eko-nonije, skratka carstvu nujnosti
- da taklne reforne prinašajo veL zla kot koristi
- da je rcfoma idealiat4Lno zastavljena
- 4* fP« v naii družbi z^razrodni boj med tistimi, ki so za blagovno produkcijo in oniml, ki so za delavsko samoupravljanje
- da j« lolska reforaa pskus, da bi preprefiili revolucionarne ali vaaj progresivne nujne spremenbe na podrofiju Solstva idr.
S takiai tezami ao ti kritiki pokazali temeljno nezaupanje v progreaivne sile »f združenes- delq. Niso se zadovoljili z analizo pOMna aploine hunaniatifine izobrazbe v okviru izobraževalnega aiateaa, aapak so zašli v.totalizacijo •iafTe. Ti kritiki povsen zanraarjajo dajstvo, da raora objektivno nujno biti sistem izdbrate-vtfnja v osnovi skladen s stopnjo razvoja proizvajalnih sil in druZbenih odnosov. Pozabljajo, da v naSi dru[-žbi še moramo stimu-lirati nadaljnji dvig delovre storilnosti in^nadaljnji razvoj pfoiz-vajalnih ail.^Zgolj sploftna izobrazba, zgolj usposfcljenost človeka za kritiko obatojefiih produkcijskih odnoaov ne more v tej smeri blti oanovnl apodbujevalec nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil, pa • t«a ne aore biti tudi edini nosilec razvoja proizvodnih od-noaov.
Ti kritiki gredo mirno in tiho mino Marxovih tez o vzgoji, "kakrlna bo v prihodnoati, ki bo za vse otroke dolofiene starosti sdruževala produktivno delo 8 poukom in telovadbo, in sicer im aaao kot metodo za povefianje družbene produkeije, marvefi tudi kot edi.no metodo za produkcijo vsestransko razvitih ljudi". Xn dalje: "... ni nobenega dvoma, da bo delavski razred, ko si bo oavojil politifino oblast, kar je neizogibno, tudi praktiCne-¦U in teoretičnemu tehnoloSkemu pouku v delavskih Solah prlbo-ril aeato, ki «u pripada." *
T« kritike v oanovi kljub obratnemu proklamlranju le zanemarjajo dialektifino povezanošt ekonomake atrukture djjužbe (in baze) s druib«no nadgradnjo (in torcj tudi vzgojnoJLzobraievalnim •istMoa). Kritiki inajo "idealne recapte" za vsebine vzgojno-isobraicvalnega eistema, nič pa iih ne noti vprafianje, koliko so ti Me«pti atvarni, koliko udgunujui« v naaledftjih 15-25 l«tih pogojaa razvbja nale ekonomake struktut«e družbe. Tu vclja ponoviti, da je vaako prehitevanje v konceptih nevarno,
saoatajanj« pa tudi.    ____
Za tovrstne kritlk« reforanih prizadevanj velja v dobrSni meri Kardeljeva analiza ultralevifiaratva. Ti kritiki hoftejo presko-Citi odvienoat aocialiatičnih družbenih odnosov od stopnje raz-vitoeti materialne baze, od problemov razvoja. So otroSko nestrp-ni, pri čener obtožujejo vodilne subjektivne sile socialistifine druibe, ker takoj ne ustvarijo družbe izobilja. Zanje jc zna-fiilno biatveno nezaupanjc v del&vski razred, opo^ekanje vsem inatitucijam, vkljuSno šamoupravnim, *et izkljufino birokratskim, saanipuliranim. V svoji krixiki blagovne proizvodnje toliko da ne zahtcvajo njeno administrativno ukinitcv. Enako velja -ja dpuibeno delitev dela^ Pri teia pa ne vidijo, da je kapita-lifftt<"..ia blagovna proizvodnja samo posebna, ne pa izključna ob-lika blagovne proizvodnjo.
TI kritiki nofiejo videti, da naS zastareJJ šolski sistem, fie po««b«j viaokoSolski, zadržujc v Solskih klopeh čedalje več odraalih ljudi akorajoa v položaju učencev srednjih Sol, se pravi zunaj dolovnc in družbcne aktivnosti in odgovor-nosti, ki jo nosijo vsi drugi ljudje, ki delajo. Ker« se "doba ufienja" podaljSujc, so se milipni mladih - vendar odraslih ljudi in 6po6obnih za upravljanjc družbe - znaSIi praktično zuiiaj brez možnosti, da bi se s svojimi ustvarjalnimi silami angažirali v aiatemu upravljanja družbe-ini miujih laatnih intrarannv. To so plodna tla za njihove intelektualne Spckulacije vključno s to-lo, o kateri je tu govora.
n*—y* p^.^^j-j« vprašanje, koliko so teze teh kritikov re-zultattožnje po ohranitvi (objektivno) monopola intolektualne elita •«• upravljanjey dela, delavcev in družbenih sredštev v druibi in na podrofiju izobraževanja Se pdsebcj. Za ureshičitev neraalnih zahtev teh kritikov bi bila potrebna vel^kanska moč -prisile (pravzaprav ponovno države), prava "vzgojnaižobražavalna diktatura". Zato po logiki stvari nosilci teh tez morajo in lahko pri3t'anrfjo na koncu edino v raznih oblikah stalinističnega dogma-tizma, 8C pravi v pr.iksi, proti kateri 6e !»'li« "žani tudi aami bojujejo,
Ti kritiki negirajo pedagoško psihologko vrsdnorst prcizvoclno-tehničnega ustvarjanja oz. proizvodnega dela. Izražajo bojazen pred uvajanjem delovne^a in^politehnianega" izobraSavanja v ¦ Solo. Teze^^.jih T.anniruju, neghvjrr?da bi lahko "politehnifi-no" izobraževanje ^ pomembnU mec>» prispevalo k vsestranskemu razvoju osebnosti. Humanizem se identificira pri njih z huma-niBtifinim izobraževanjem (a meriloiylje delež humanističnih disip-lin v skupne* fondu časa), pa zatoy"politehničn«B»i" izobraževanjaj in proizvodnAa^ delO po njihovem mhenju ni nesta na listi druž-benih vrednot, kajti le-to direktno ogroža humanizem in vse-stranski razvoj.oabnosti.
P?i tem se enootransko jemlje v pomoč tudi Marx,jz njegovo tezo o "sarstvu nujnosti" in "carstvu svobode", a izpuSCa njegova tez^. o dclu, ki povezano z izobraževanjem, predstavlja edino metodo za proizvjanje vsestransko razvitih ljudi. Tako se z Harxon proti Marxu dokazuje, da sc samo izven sfere produktiv-nega dela lahko iSfiejo, danes in v prihodnosti, pogoji za vses-transki razvoj človeka. Vefija doza realnosti in znanstvenega resonzranja v pcTjie** ¦•^»»•"karakterja in vsebins dela v s«*-Vt aaterialn# proizvodnj« ter vzgojn<»zobraževaln# in etlčnf vrednosti proizvodnega dela te t«hnifine kulture bo razbila latentnc dvome v mofi in sposobRoat delavskega razreda, da bo kot oanovna dr^žbenoekononaka sila nosilec druibenega in teh-ničnega napredka.
Kako tor«j tez« teh kritikov oceniti? KaJco^teze teh kritikov , vp:iva]o na r«alni boj za menjanjs vzgojn^sobrazavaliMga •iatUM v nali druzbi?                                       A
ZA INTELEKIUAUZAcUO DELAVSKIH MNOZIC
alt tovarišev, sestavljalcev ocene prevrat v pojmovanju splošne izobrazbe
S sestavljalci ocene se strinjamo, da ,,moramo v naši družbi še stimulirati nadaljnji dvig delovne storilnosti in nadaljnji razvoj produktivnih sil". Razhajarro pa se v načinu, kako to zagotoviti. In prav vpraSanje sploine izobmbcje tisto križpotje.
/.
Kar smo zapisali v lanski zadnji in letošnji prvi številki časopisa drži. Zastavili smo si namreč nalogo, da nadaljujemo razpravo o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju in tako izpolnjujemo našo najpomembnejšo nalogo — razširjanje in publiciranje kritične, marksistične analize naše družbene stvarnosti in na ta način ne le zadovoljujemo zahteve bralcev, ampak te zahteve ,,ustvarjamo in razvijamo".
In čejenašanavada* ta, da kritični prispevki ponavadi izidejo kot refleksija na neki dogodek, zapis ali podobno, potem smo tudi tokrat oblekli to železno srajco. Za kaj gre? Gre za predlog dokumenta, ki ga je na svoji 6. seji dne, 23. 10. 1979 obravnavala in tudi že sprejela univerzitetna konferenca ZKS. Enaintrideset strani obsegajočo ,,Oceno idejnopolitičnih razmer na univerzi in naloge komunistov pri nadaljnji preobrazbi visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti" je za konferenco pripravil sekretariat UK ZKS. V predlogu ocene, ki jo je z nekaterimi (tudi našimi) pripombami sprejela konferenca, je uvodoma precejšnja pozornost namenjena poteku javne razprave o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju in v zaradi tega, ker predlagatelj ocene meni, da so te bile ,j)risotne v manjši meri." Čemu torej štiri strani polemičnega zapisa? Z veliko gotovostjo lahko domnevamo, da je predlagatelj nameraval na svojevrsten način zaključiti polemike, ki so se začele na Tribunini okrogli mizi USMERJENO IZOBRAŽEVANJE IN DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE in se nadaljevale po objavi 10. do 11. številke tega časopisa v UK ZKS, 00 ZKS FSPN, OK ZKS Ljubljana-Bežigrad, v našem uredništvu, izdajateljskem svetu in v manjših, skorajda zane-marljivih razsežnostih znotraj ene od komisijpri marksističnem centru CK ZKS. Menimo, da mora o tem svojevrstnem zaklju-čevanju polemike svojo besedo povedati tudi uredništvo časopisa, ki se mu (sicer nikjer eksplicitno, karpa ne spreminja zadeve, temveč jo še bolj potencira; prav simptomatično je, da sestavljalci ocene nikjer ne omenjajo Tribune kot tiste, kjer je prišlo do ,,ultralevih izpadov"; to pa najbrž zaradi svojevrstne predpostavke, češ ,,saj se že ve, kje in kdo so ti ultralevičarji"), pripisuje te rtpozicije". To pa mora storiti tudi iz drugih, ničmanj pomembnih razlogov:
Enajst tez, ki naj bi dokazovale, da so to napadi iz ,,ultralevih pozicij", je bodisi po/jubno iztrganih iz konteksta razprave na okrogli mizi ali pa je po ,,domače" reinterpretiran zgoščen povzetek posameznih razprav, kar seveda do skrajnosti vulgarizira, poenostavlja in potvarja avtentičnost in kritičnost teh razprav. Dosledni v svoji strateški usmeritvi bomo ta poenostavljanja in vulgariziranja analizirali, hkrati pa bomo razkrinkali tudi teze, ki le stežka prenesejo najslabšo kritiko, teze, ki jih sestavljalec ocene postavlja nasproti odklonom iz ,,ultralevih pozicij".
Že sestavljalec ocene je srž ,,odklanjanja" spoznal v odgovorih na vprašanja blagovne produkcije v socializmu in splošne jzobrazbe v novem, reformiranem šolskem sistemu, kar je tudi sicer v tesnem medsebojnem odnosu. Tema dvema vprašanjema bomo namenili največ prostora. To bo hkrati naš ,,konstruktivni"prispevek javni razpravi o omenjeni reformi.
3.
Ta polemika bo hkrati še en prispevek k razširjanju splošne izobrazbe, k dvigovanju proletarske razredne zavesti.
4.
,,Da bi se... idejna socialistična preobrazba naSe dežele lahko uresničila na duhovnih področjih, je treba posvetiti vso pozornost razširjan/u in izgradnji materialno-tehnične osnove v vseh panogah kulture s tem, da zagotovimo najširšim plastem Ijudstva objektivne pogoje za pridobivan/e splošnega in strokovnega znanja". fprogram ZKJ)
Naj živi proletanka revolucijal
uredništvo
Zgodovimki ,,milieu"
Dokler je manufaktura bila splošna podlaga družbene produkcije, torej baza, iz katere se je dvigala podreditev producenta, delavca, eni sami produkcijski panogi, je ta nujna zgodovinska stopnja poznala splošno izobrazbo le v smislu izobrazbe tistih družbenih razredov, za katere pravi Gramsci, ,,da jim ni bilo treba misliti na to, da bi se pripravljali na poklicno življenje". Ozka de/ovna priučenost posameznega delavca je bila dovolj, saj se /e razen delovnega materiala delovno orodje le postopnoi < spreminjalo in tej postopnosti je sledila tudidelavčeva priučenost. Počasi in zgotovostjo.
Toda preobrat, ki je nastal z nastankom in razvo/em kapitalističnega svetovnega sistema, ki je manufaktumo produkci/o vse bolj prerašča/ in ukinjal, je stvar obrnil na glavo ali pa postavil na noge, če hočete. Velika moderna industrija, ,,ki je zrušila vse meje, ki jih postavljajo morala in narava, starost in spol, dan in noč", je zahtevala drugačnega delavca, in če smo preciznejši ob njeni nepredvidljivosti, vsak dan drugačnega delavca.
,,Modema industrija nikoli ne smatra in ne obravnava obstoječe oblike kakega produkcijskega procesa kot dokončno. Zato je njena tehnična osnova revolucionarna, medtem, ko je bila pri vseh prejšnjih produkcijskih načinih v bistvu konservativna.
S stroji, kemičnimi procesi in drugimi metodami nenehoma revolucionira tudi delitev dela znotraj družbe in premetava mase kapitala in delavcev iz ene produkcijske panoge vdrugo. Narava velike industrije zahteva torej menjavo dela, nesta/nost funkcij, vsestransko mobilnost delavca. Na drugi strani pa v svoji kapitalistični obliki reproducira staro delitev dela z njenimi okostenelimi posebnostmi." 1
To absolutno protislovje, nadaljuje Marx, ,,ru$i vsak mir" in tudi v naši družbi je tega miru toliko, kolikor se nam je posrečilo preseči to protislovje. Torej malo. Naš specifičen položaj v mednarodni delitvi dela, v svetovnem kapitalističnem sistemu, * ~na eni strani, s splošnimi zakonitostmi kapitalistične blagovne produkcije, narekuje vzroke za stalno revolucioniranje produkcijskih sil, na drugi strani pa nam to revolucioniranje tudi stalno onemogoča — z vsiljevanjem uvoza zastarele tehnologije za predelovalno in ,'ndi strijo polfinalnih proizvodov in z zapostavljanjem saktorjn pr.ydi-kcijo produkcijskih sredstev, z emigracijo visokokvalificirarih !cadro-> v svetovne centre itd. Toda jugoslovanski prole:ariat je odlcčen, da odpravi ta svoj specifičen položaj in z odpravo tega položaja tudi temelje, iz katerih je lahko zrastel. Pričakovati je tedaj, da bo vsak nov pravno-formalni akt korak naprej v smeri množenja produkcijskih sil in tudi bitke za nove produkcijske odnose. In kaj je z bistvenimi določili osnutka zakona in z zahtevami sestavljalcev ocene? Kako te stimulirajo, če citiramo, ,,nadaljnji dvig delovne storilnosti in nsdaljnji razvoj produktivnih sil" v naši družbi?
Splošno izobrazbo v novi, reformirani šoli reducirajo na nekatere ,,splošno—vzgojne predmete" (osnova za te trditve so žal res le dofočila osnutka zakona in predlog skupne vzgojno-izobrazbene osnove, kajti kaj več na tem področju še ni storjenega) in morda še predmet STM (o katerem si več lahko preberete v predzadnjem uvodniku), medtem ko ,,politehnično izobrazbo" in proizvodno delo prilagajajo predvsem zahtevam ozke specializacije, utilitarnim in pragmatičnim kratkoročnim zahtevam naše produkcije.
Kratkoročno je morda res, da je specializirana, utilitarna in pragmatična izobrazba lahko bolj produktivna, predvsem z vidika, da imamo pri nas opraviti v precejšnji meri z uvoženo tehnologijo in da je specializacija kot strošek za usposobitev delovne sile cenejša. Ta cenenost je pravzaprav način nadomeščanja zamude, ki jo predstavlja izobraževanje, tim. neproduktivni strošek, neproduktiven s kratkoročnega stališča, ker ne daje profita takoj. Toda prav ta cenena specializacija gre dolgoročno gledano v nasprotno smer kot nadaljnji razvoj produktivnih 5/7. Le-ie, že po notranji logiki kapitalistične produkcije, se nenehoma razvijajo in zato v vsaki generaciji ozke specializacije zastarijo, ,,okostenijo". Specializacija, ozko usposabljanje, enostavna reprodukcija delovne sile ne zadostuje več, čeprav se ,,v svoji kapitalistični obliki" stalno reproducira, toda sedaj kot ovira razvoj produktivnih sil. Ta nezadostnost, neprilagodljivost razvoju produktivnih sil pa se dalje manifestira najprej v dekvalifikaciji, razvrednotenju izobrazbe in nazadnje v — nezaposlenosti.     Prilagajanje vsebine vzgojno-izobraievalnega
ZA INTELEKTUALIZACIJO DELAVSKIH MNO2IC
sistema ,jpogojem razvoja naše ekonomske strukture družbe v naslednjih 15-25 letih", kakor to želijo sestavljalci ocene, ima torej prav tiste učinke, .jproti katerim se baje tudi sami bojujejo." Za sestavljalce ocene zato prav gotovo veljajo Engelsove besede, ko pravi: ,,Pri današnjem produkcijskem načinu šteje tako glede na prirodo kakor glede na družbo predvsem le prvi, najbolj otipljivi uspeh; potem pa se Ijudje še čudijo, da so oddaljenejše posledice tako usmerjenih dejanj popolnoma drugačne in večinoma prav nasprotne, da se harmonija povpraševanja in ponudbe sprevrača v svoje polarno nasprotje, kakor nam ga kaže tok vsakega desetletnega industrijskega cikla...
Te ,,oddaljenejše posledice" postavljajo vprašan/e ,,nadaljnjega dviga delovne storilnosti in nadaljnjega razvoja produktivnih sil" v popolnoma drugačno luč. In v tej iuči nima ne na podlagi osnutka zakona reformirana šola, ne zahteve sestavljalcev ocene (,,objektivno") z zavestno preureditvijo naše družbe nič več opraviti. Čez „ 15—25 let" bodo rezultati njunih zahtev popoln anahronizem in sicer že z vidika splošnih zakonitosti kapitalističnega produkcijskega načina, da o zavestnem preurejanju naše družbe niti ne govorimo.
Tu pa vstopa zahteva po splošni izobrazbi, tisti, za katero nam gre in katera ima v razrednem boju proletariata posebno mesto. Te splošne izobrazbe seveda ne razumemo v ozkem, pogostokrat spridevniki ovešenem smislu, kot ,,totalno"ločene od ,,politehnične izobrazbe" in proizvodnega dela, kakor skušajo to podtikati sestavljalci ocene. To je prav nasprotno našemu pojmovanju.
Zahteva po splošni izobrazbi, se postavlja že skozi antagonizme kapitalistične blagovne produkcije, antagonizme, ki so kal nove družbe v nedrjih stare. ,,Velika industrija postavlja družbi kot vprašanje njenega življenja ali smrti nalogo, da strahoto razpoložljivosti bednega delovnega prebivalstva, ki ga hrani kapital v rezervi za svoje spremenljive eksploatacijske potrebe, nadomesti z absolutno razpoložljivostjo človeka za spremenljive zahteve dela; da delni individuum, ki opravlja samo neke delne družbene funkcije, nadomesti z vsestransko razvitim individuumom, za katerega so razfične družbene funkcije samo različni načini njegove dejavnosti, ki jih opravlja izmenoma."5 (poudaril avtor) Pravzaprav je absurdno, toda resnično, da sestavljalci ocene pozabljajo to splošno zakonitost tudi naše družbe. Namesto ,,vsestransko razvitega", s historičnim materializmom oboroženega individuuma, ki mu tudi polivalentna tehnična in teoretična izobrazba in raznovrstno proizvodno delo (z razjasnjeno posebno, zgodovinsko določeno družbeno obliko pod plaščem njegovega splošnega značaja — kot proces med človekom in naravo) ni neznano, postavljajo zahtevo po delavcu za „15-25 let", ozko specializiranem delavcu, ki ga je zavrgel že kapitalizem. Ali ni to pospeševanje reprodukcije stare delitve dela z njenimi okostenelimi posebnostmi?
Nam gre za drugačno izobrazbo in nasproti ozki specializaciji jo upravičeno lahko imenujemo splošna izobrazbar. Široko izobraženemu delavcu, za katerega nam gre, se nu/nost razvoja produktivnih sil lahko postavlja le v optiki vsestranskega podružbljanja sredstev za produkcijo, prisvajanja in odločanja o rezultatih lastnega dela, kar z drugimi besedami imenujemo tudi proces delavskega samoupravljanjaa. V navedenem smislu smo tedaj res za ,,totalizacijo" splošne izobrazbe. Le-ta bo, če se, predmetu analize primerno, omejimo na nadaljnji ,,dvig delovne storilnosti in nadaljnji razvoj produktivnih sil", lahko nastopila kot produkcijska sila družbenega kapitala in mu dajala ekspanzivno moč. Ta splošna izobrazba bo seveda daleč presegala ,jpogoje razvoja naše ekonomske strukture družbe v naslednjih 15-25 letih". Predstavljala bo namreč dinamično silo ki se bo prilagajala vsem predvidljivim in nepredvidljivim spremembam v ekonomski strukturi družbe, ki so zaenkrat največkrat neodvisne od posameznikove volje ali družbeno spoznanih zahtev in interesov. In s sestavljalcem ocene prevratov v pojmovanju splošne izobrazbe nima taka sp/ošna izobrazba nič skupnega. Sestavljalci ocene obravnavajo splošno izobrazbo na eni strani ozko in reducirano (,,Splošna izobrazba, zgolj usposobljenost človeka za kritiko obstoječih produkcijskih odnosov..."; str. 8, Ocene. ..), na drugi pa široko nezgodovinsko. Pojmujejo jo kot splošno izobrazbo splošnih družbenih razmer in to, s čimer se sami strinjajo, drugim očitajo za njihovo ,,pozabljivost". ,,Njihova" splošna izobrazba res ne more biti ,,spodbujevalec nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil" in tudi ne ,,proizvodnih odnosov", ker je iztrgana iz posebnih družbenih razmer in pojmovana kot splošna, nezgodovinska kategorija, ki ostaja nespremenjena ne glede na razvoj produkcijskih sil in produkcijskih odnosov, ne glede na rezultate razrednih bojev. Zato lahko upravičeno trdimo, da ,,te kritike v osnovi kljub obratnemu proklamiranju le zanemarjajo dialektično povezanost ekonomske strukture družbe (in baze) z družbeno nadgradn/o (in torej tudi vzgojnoizobraževalnim sistemom)" (str. 8, Ocena. ..) In ne zgolj to! S tem ko, kot edino splošno izobrazbo, ki jo poznajo, ponujajo to ahistorično usedlino, ohranjajo seveda današnjo splošno izobrazbo, to, ki jo imamo danes in to, ki jo želi legalizirati osnutek zakona. ,,0d tod se postavlja vprašanje, koliko so teze teh kritikov rezultat težnje po ohranitvi (objektivno) monopola intelektualne elite na upravljanje dela, delavcev in družbenih sredstev v družbi in na področju izobraževanja še posebej." (str. 9. Ocena...) Nasproti te/paje splošna izobrazba, ki jo zahtevamo mi, le posebna zgodovinska oblika splošne izobrazbe, skladna z razvojem produkcijskih sil in odnosov in element nadaljnjega razvoja le-teh. Ta z univerzalizmom nima nič opraviti.
S tem bo storjen tudi korak naprej k razodtujitvi, ki jo (odtujitev) kapitalistično izkoriščan/e vsiljuje delu s svojim prvenstvenim namenom - ustvarjanjem profita. Resjenamreč, kakor pravi sestavljalec ocene, da ima proizvodno delo tudi svbjo ,,pedagoško psiho/oško vrednost", vendar je laž, če povemo samo to, če zamolčimo tisto ,,vrednost", ki delavcu odvzema veselje poleg drugega tudi s tem, da ga sili ustvarjati produkte, ki pogostoma ,,niso vredni njegovega truda in tudi niso v skladu niti z resničnimi ali prioritetnimi potrebami niti z interesi skupnosti".
Vprašanje splošne izobrazbe se zelo konkretno navezuje tudi na nekatera določila, kijih poleg osnutka zakona o usmerjenem izobraževanju prinašajo še nekateri drugi pravno formalni akti. . To so določila o ffsvobodni menjavi dela med uporabniki in izvajalci8 izobraževalnih storitev" in posebej določila o novem načinu financiranja teh storitev. Aplikacija teh določil bo poleg deetatizacije teh dejavnosti, za katero ji (uradno) gre, sprožila tudi vrsto protislovij in povratnih učinkov, ki jih je moč sedaj vsaj predvideti. S sprostitvijo ekonomskih zakonitosti blagovne produkcije (svobodna menjava dela in nov način financiranja9 — prav gotovo sta tudi to) bo organiziran proletariat izgubil nadzornaddobršnim delom mehanizmov lastnega usposabljanja skozi izobraževalne institucije in - karje s tem povezano — mehanizmov za ,,nadaljnji razvoj produktivnih sil" (razen seveda toliko, kolikor je to imanentno že kapitalistični produkciji). S tem bo proletariatu odvzeta možnost, da odločilno vpliva na svojo izobrazbo, s tem bo skrhana revolucionarna ost marksistične izobrazbe, ki/o dela za materialno silo. Ta materialna silapa je edina, ki lahko vrazvoju produkcijskih sil ruši kapitalistični produkcijski način in ,,vzpostavlja novo organizacijo dela" (Marx). Da je temu res tako, namreč, da bo proletariat izgubil možnost odločilnega vpliva na lastno izobraževanje, nov način financiranja potrjuje tudi s tem, kolikor se upira temu, da bi se iz posebej združenih sredstev pokrili stroški za široko splošno, polivalentno tehnično in teoretično izobrazbo in usposobitev za raznovrstno proizvodno delo.
Za odpravo teh nasprotujočih učinkov ne potrebujemo administrativnih ukrepov in vračanja na staro, tj. arbitrarno odločanje države, kakor tudi ne dajanje ,,/delanih receptov za nadaljnjih 15-25 let". Potrebujemo pa moč in ta je lahko le moč organiziranega proletariata, ki si mora svoj odločujoči vpliv izbojevati v procesu delavskega samoupravljanja. Ta pa ne more biti sinonim za svobodno menjavo dela, ki jo lahko marksistično razumemo le kot dialektično kategorijo, v kateri so prisotna vsa protislovja naše družbe ali kot pravi Kardelj:
,,ln vendarse moramo kljub vsemu, karsmo dosegli, zavedati dejstva, da se s pozitivnimi gibanji prepletajo in da se bodo še naprej prepletale tudi številne stare tendence in poskusi, da sev novi obliki ohranjajo ali vzpostavljajo stari odnosi. Že zato ni odveč, da tudi tu ponovimo staro resnico, da razvoj socializma — kot sploh nobene oblike družbe v zgodovini — ni graditev idealno statično zamišljene zgradbe, marveč je družbenozgodovinski proces, katerega rezultat je odvisen od razvoja produkcijskih sil človeka in od njegove sposobnosti, da se zaveda možnosti, ki mu jih daje takšen razvoj, in se bojuje za njihovo uresničevanje." 10 (podčrtalo ured.)
To je vse, kar smo zaenkrat hoteli povedati o našem pojmovanju splošne ižobrazbe.
Naj živi delavsko samoupravljanje!
OPOMBE:
1.  Karl Marx, Kapital I, str. 548-49, CZ;
2. Ta trditev ni iz trte zvita.  Nekaj dokazov zanjo lahko najdete v prejšnjih številkah Tribune (letnik XXVIII, št. 2, 4, 10-11, 13. 17-18) in seveda v zakonu o u.i., če si pazljivo preberete njegova določila, predvsem pa člene 3, 8, 47 itd.
3. Zanimivo! Trditev sestavljalcev ocene, da bo s skrajšanjem ,,dobe   učenja"   rešena   ,,možnost,   da   bi   se   s  svojimi ustvarjalnimi silami angažirali v sistemu upravljanja družbe in svojih lastnih interesov", tudi tisti ,,milijoni mladih", ki so   sedaj   ,,zunaj   delovne    \n   družbene   aktivnosti   in odgovornosti", se sprevrača v svoje nasprotje. Kajti, če bo šlo skrajšanje ,,dobe učenja" na račun ozke specializacije, bodo njihove možnosti vplivanja na ,,upravljanje družbe in svojih lastnih interesov" — nične! ,,To so plodna tla za njihove intelektualne špekulacije vključno s tole, o kateri je tu govora".
4.  Friedrich Engels, Vloga dela pri ..., MEID, str. 527, CZ;
5.  Karl Marx, isto, str. 549-50;
6. Andre    Gorz,    Delavska    strategija    in    neokapitalizem, Komunist, str. 48-49;
7. Npr. Predlog zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje  in   izobraževanja,  Priloga  poročevalca,   letnik   V, priloga IX;
8. V tej terminologiji je očitna še vedno prisotna dediščina gospoda Proudhona. Marx v zvezi s tem pravi: ,,Mar tisti, ki povprašuje, ne ponuja tudi sam pač nekega produkta ali znamenja, ki zastopa vse produkte, denarja, ali s tem, ko ponuja, ne predstavlja, po mnenju g. Proudhona, koristnosti ali uporabne vrednosti?   Na drugi strani, kaj ponudnik ne povprašuje hkrati po pač nekem produktu ali znamenju, ki predstavlja vse produkte, po denarju?   tn ali ne postane s tem predstavnik mnenja, mnenjske ali menjalne vrednosti? Povpraševanje    je    hkrati    ponudba,    ponudba    hkrati povpraševanje." (Karl Marx, Beda filozofije, str. 410, MEIS, CZ;)
9. Na   kratko  lahko  nov  način financiranja izobraževalnih storitev obrazložimo tako, da povemo, da bo vsak OZD ali ,,skupnost   uporabnikov"   prispevala   za   izobraževanje   le toliko,  kolikor  ustreza  njenim  potrebam  po  kadrih.  Ta ukrep   bo   nedvomno   radikalno   zmanjšal   finančna   in materialna     sredstva     za     ižobraževanje     (uzakonjenje omejenega vpisa? ) in v skladu s tem in z interesi OZD bodo bržkone favorizirane take izobraževalne ustanove, ki delo opravljajo ,,hitro" poceni in brez nepotrebnega balasta". Seveda  vse  to  s  stališča   ekonomičnega,   kratkoročnega gospodarjenja, saj je splošno znano dejstvo, da v naših OZD ni 80 % srednjeročnih in dolgoročnih kadrovskih planov. To ne vodi nikamor drugam kot k specializaciji, utilitarnosti, pragmatičnosti na eni strani in birokratizaciji kadrovskih služb, na katere se bo pritiskalo, da izvalijo nemogoče -dolgoročne kadrovske potrebe.
Ob    tem    moramo    biti    posebej    pozorni    na    trditve
posameznikov, največkrat iz vrst odgovornih tovarišev, ki pravijo, ,,da ima delavski razred ja pravico, da odloča o tem, koga in koliko Ijudi bo šolal." DA - imajojo! Toda kaj, ko je ni izkoristilo niti nekaj tistih, ki se s to pravico poklicno ukvarjajo — kadrovnikl v OZD. In kaj, ko smo ob zbiranju rezultatov javne razprave o osnutku zakona o U.l. na RK ZSMS ugotovili, da je bila udeležba deiavcev iz OZD v njej — ničlna!! Sklicevanje na to pravico delavskega razreda je torej v pogojih, ki smo jih površno opisali, zelo sumljiva zadeva. 10. Edvard Kardelj, Svobodno združeno delo, str. 9, DZS;
blaGovna prodUkcija v sOcijalizmu
Univerzitetna konferenca ZK je na svoji seji 23. 10. W79 obravnavala dokument, ki ima naslov: ,,0cena idejnopolitičnih razmer na univerzi in naloge komunistov pri nadaljnji preobrazbi-visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti." Dokument, ki ga je pripravil sekretariat UK ZKS, ocenjuje na straneh od 7 dc 10 kritike na račun osnutka zakona o usmerjenem izobraževenju. Sestavljalec ocene je okarakteriziral nekatere kritike kot ,,tendence zavračanja koncepta usmerjenega izobraževanja kot celote". To takoj oceni za napade ,,na koncept z ultralevih pozicij". Po drugi strani pa za povrh označi kritike za oblike ,ftalinističnega dogmatizma". (str.9)
Z veliko gotovostjo lahko urednišvo ,,Tribune" sklepa, da te ocene letijo na kritike, ki so bile objavljene v preteklosti v ,,Tribuni" in predvsem na okroglo mizo ,,Usmerjeno izobraževanje in delavsko samoupravljanje (vzgoja in izobraževanje in razredni boj)" (12. 3. 1979). Sploh ni najmanj pomembno, da so biie te ocene objavljene tudi v časopisu ,,Delo" (25. 10. 1979).
Zato bomo tej sferi razrednega boja na področju zavesti - kot smo že obljubili — namenili razmeroma veliko prostora. To pa zato, ker menimo, da se zdaj pri nas z vprašanji izobraževanja in vzgoje (v najširšem pomenu) kulminirajo in zaostrujejo vsa tista vprašanja, ki so produkt razrednega boja v TOZD-ih. To je torej tisti vezni č/en, ki ga lahko v tem trenutku zagrabimo in ki se razpleta v vprašanje, ali pomenijo dane reforme (reforma nikakor ni tako nerevolucionarna akcija, kakor bi se na prvi pog/ed zdeio — to mislimo v splošnem) v strateškem smis/u rušitev obstoječega ali pa pomenijo funkcionalizacijo obstoječega. S tem vezni členom lahko začnemo, toda ne izolirano, ampak v smislu totalitete, če hočemo pravilno odgovoriti na gomje vprašanje.
,,Bistvo materialistične dialektike je v tem, da historičnih pojavov ne pojmuje neposredno (torej direktno-) temveč s čim popolnejšim zajetjem vseh njihovih konkretnih posredovanj, iz njihove ekonomske baze, in prav tako to ,,bazo" samo, tj. materialna produkcijska razmerja, ne abstraktno, v njihovi fiksirani in absolutizirani vsakokratni podobi, temveč konkretno v njiho/em zgodovinskem gibanju in razvoju." (K. Korsch: Materialistično pojmovanje zgodovine, MK 1972, str. 62)
I.
Predno bomo začeli obravnavati tekst ocene podrobne/e, moramo opozoriti na neko zelo čudno ugotavljanje, kaj je ,,ustvarjalno kritično" in kaj je napad na koncept z ,,uttrafevih pozicij". Ko sestavljalec ocene ocenjuje potek razprave o osnutku zakona na univerzi, pravi: ,,Razpravo o osnutku zakona lahko ocenimo kot ustvarjalno kritično ...", tu se moramo za trenutek ustaviti. PričakovaH bi, da bodo sledila dejstva, s katerimi bi se potrdila ,,ustvarjalna kritičnost", torej ZAKAJ je tako. Toda ne, sledi ,,dialektični obrat", ki Je poleg drugega tudi kristalen primer demagoškega dokazovanja, kajti v nadaljevanju poteka stavek takole: „.. saj je poudarjala potrebo po sprejemu tega zakonater obenem nakazala vrsto problemov, ki bi jih morali reSiti s t«n zakonom." (str. 6) Tako stojimo pred birokratsko zahtevo, ds so lahko ,,ustvarjalno kritični" samo tisti, ki poudarjajo ,jpotrebopo sprejemu" tega zakona, vsi ostali, ki pa pri tem postavljajo tudi načelna vprašanja, so napadalci z ,,ultralevih pozicij". Rep. sek za vzgojo in izobraževanje — ki je izdelal osnutek zakona — je tako postavljen v položaj organa, o katerega dejanjih se ne sme absolutno nič dvomiti. če skočimo iz te sofistike na noge, potem lahko vidimo, da je republiški sekretariat za vzgojo in izobraževan/e postavljen na platformo božje nezmotljivosti.
Vprašanje je, kakšno mistifikacijo doživlja samoupravljanje oz. boj zanj, če je nekemu organu dana izključna pravica postavljati stvari načelno, vsi ostali pa lahko razpravljajo o podrobnostih. Četudi smo imeli ,,načelno razpravo", stvari ničesar ne spremeni, kerjeprav v tem finta.
II.
Če se sedaj vrnemo k oceni, je že na prvi pogled vidno, da sije sestavljalec ocene delo zelo olajšal in kritiko osnutka ,,skrčH" na 11 tez, ki naj bi dokazovale, da so to napadi na koncept z ,,ultralevih pozicij". Če se izognemo temu, da je teh 11 tez o ,,ultralevih tendencah" /ztrgano iz konteksta razprave objavljene v Tribuni alipa poljubno interpretiran zgoščen povzetekposameznih razprav, se vidi, da je sestavljalec ocene naperil glavno ost svoje ocene pravproti kritiki blagovne produkcije v socializmu.
,,Lansiranje teze", da je treba odpraviti zakonitosti blagovne produkcije oz. njo samo, skoz in skoz drži. Kot komunistl se moramo zato bojevati, ali pa je zaman ves naš boj. Nikjer ni bilo ničesar rečenega o ,,administrativnih" ukinitvah blagovne produkcije, kakor tudi ne, da ,,gre v naši družbi za razredni boj med tistimi, ki so za blagovno produkcijo in tistimi, ki so za delavsko samoupravljanje". To je poenostavitev stališč posameznih razpravljalcev. Upravičenost teh misli — nepa tez — bomo postavili v zgodovinski okvir, v ,,objektivne pogoje produkcije" in na stopnjo produkcijskih sil. Raziskali bomo, ali je res, da pomeni misel o razrednem boju med starim in novim obenem tudi kritiko z ,,ultralevih pozicij", ali celo ,,stalinistični dogmatizem".
Objektivni pogoji produkcije, ki so določeni s stopn/o proizvajalnih sil dane družbe - na to se nenehno sklicuje sestavljalec ocene — niso iz zraka padlo dejstvo ampak so s stališča zgodovinskega materializma rezultat in to rezultat razrednih bojev. Za naše razpravljanje je zelo pomemben naslednji proces, kf se začne odvijati po izbojevani revoluciji. Ka/ti del proletarskega razreda se mora postaviti v zelo kontroverzen položaj. Prej ali slej mora vsaka proletarska revolucija odpraviti buržoazijo kot grupo, toda: „ ..,. te revolucije očigledno niso mogle istim potezom eliminisati društvenu funkciju koju je ta ,grupa' vršila u proizvodnji i reprodukciji, onu funkciju koja je tu &rupa' odredivala kao klasu u marskističkom smislu te reči. Tako se dolazi u paradoksalnu situaciju: upravo proletarijat — jedan njegov deo — mora preuzeti tu funkciju namesto buržuazije, istovremeno vodeči borbu za preobražaj i ukidanje te klase. ,Prednosti' te situacije su jasne: ona > omogučuje proletarijatu da neposredno deluje na ukupne uslove postojanja kapitalističkih odnosa proizvodnje. Ali takoče se vidi ,nezgode:: ta situacija u novom obliku uvodi antagonizam koji valja razrešavati u okviru same prakse proletarijata (u tojpraksise počinju razvijati nove i opasneprotivrečnosti)." (E. Balibar: Višak vrednosti i drušvene klase, MuS št 1, 1978, str. 52) Ali kot pravi Engels: ,,Vulgarna demokracija je računala s skorajšnjo, enkrat za
vselej odločilno zmago ,ljudstva\ nad ^atiralci', mi pa z dolgotrajnim bojem, ki se bo potem, ko bodo ,zatiralci' odstranjeni, vnel med nasprotnimi elementi v prav tem ,ljudstvu'. (podčrt ured.) (F. Engels: Uvod v Razredne boje v Franciji, MEID III, str. 12) Marx v Kapitalu ugotavlja, da je kapitalist presonifikacija kapitala, da je kapital kot subjektivno. Postavlja se vprašanje, subjektivnost česa je birokrat in tehnokrat. Splošen }odgovor se glasi, da ima ta subjektivnost prav gotovo neko materialno bazo fda to niso agenti Vzhoda ali Zahoda) in naloga marksistične analize /e prav gotovo ugotavtjanje te materialne baze in te subjektivnosti. Vse to so objektivni pogoji produkcije, ki jih diktirajo še nezadostno razvite proizvajalne sile. Zato je lahko socializem zgodovinsko obdobje, v katerem se skozi razredni boj odvija proces — ki je seveda določen z razrednim bojem — postavljanja materialnih temeljev, ki bodo onemogočali vsako oblfko eksploatacije.
Na to se tesno vefe še neka druga trditev sestavljalca ocene: „... da je kapitalistična blagovnaproizvodnja samoposebna, ne pa izključna oblika blagovne produkcije." To/e stavek, iz katerega veje precejšnja teoretska zmeda, seveda s stališča marksizma. Ta misel je lahko ,,pravilna", če pristajamo na dva ,,vidika" te ideološke trditve. Prvi ,yidik" te trditve je iz glave izsesana misel, da obstoji več oblik blagovne produkcije kot način produkcije, tj. v smislu družbenih formacij. Drugi ,,vidik" pa je misel, da obstaja samostojen socialističen produkcijski način. Čepravje ta ideologija izredno dolgočasna in nes/ana, ko hoče, da jo resno jemljemo, pa je izredno pomembna, kajti ta ideologija ima zelo veliko pristašev pri nas. Njena praktična ,,vrednost"pa je zamegljevanje realnega stan/a in glorifikacija obstoječega. Zato si moramo ogledati oba ,,vidika".
III.
Prvi ,,vidik" govori o več oblikah blagovne produkcije. Če govorimo v marksizmu o odpravi blagovne produkcije, potem mislimo na odpravo kapitalističnega načina produkcije, v katerem je blago obča forma vseh produktov. Kapitalistična produkcija nujno predpostavlja blagovno produkcijo, vendar blagovna produkcija ne zahteva nujno tudi kapitalističnega načina produkcije. Blagovna produkcija je obstajala v svoji delni obliki (nikakor ne v sp/ošni) že tudi v produkcijskih načinih pred kapitalističnim.
Čeprav je obstajala že v predkapitalističnih produkcijskih naČinih, se blago v prejšnjih načinih produkcije nikoli ni pretvorilo na splošno v kapital, torej v družbeno obče razmerje, v družbeno moč, ki je imanentna samo kapitalističnemu produkcijskemu načinu. Historično gledano: ,,Blagovna produkcija nujno vodi do kapitatistične produkcije, brž ko je delavec prenehal biti del produkcijskih pogojev (suženjstvo, tlačanstvo) oziroma ni ostal baza samoraslega občestva (Indija). Od momenta, ko delovna sila sama sploh postane blagp/' (K. Marx: Rezultati neposrednega produkcijskega procesa, Casopis 17—18/76, str. 243) in ,,Po drugi p/ati je razvita blagovna menjava in forma blaga kot obče nujna forma produkta, sama šele rezultat kapitalističnega produkcijskega načina." (isto, str. 241) Zgodovinsko je torej kapitalistični produkcijski način neločljivo vezan z blagovno produkcijo, je predpostavka in rezultat tega načina, čeprav obratno stvar ne drži (toda zelo Čudno bi bilo podtikati kritiki, da se bojuje za odpravo blagovne produkcije, recimo v antiki).
Nikakor ne more držati, da je kapitalistični produkcijski način ,,$amo posebna" (str. 9) oblika blagovne produkcije, ampak je najbolj splošna in najbolj razvita in tudi zgodovinsko poslednja oblika te produkcije. Sploh ne moremo govoriti o ,,posebnih" oblikah te produkcije, kajti le-ta se šele v kapitalizmu razvije v produkcijski način, torej v razmerje, v katerem blago postane kapital.
Skratka, če v marksizmu govorimo o odpravi blagovne produkcije, potem je to zahteva po odpravi družbenega razmerja, ki je vsebovano v kapitalu. ,,Dakle, to što novcu i robi čak u prvom procesu, pre nego što su se stvarno pretvorili u kapital, odpočetka utiskuje karakter kapitala, nije ni njihova priroda da služe kao novac, ni materijatna upotrebna vrednost tih roba da služe\t kao sredstva za život, nego činjenica da se taj novac i ta roba, ta sredstva za proizvodnju i sredstva za život kao samostalne moči, personificirane u njihovim vlasnicima, suprostavljaju radnoj snazi koja je lišena sveg predmetnog bogastva, da su, dakle, stvarni uslovi koji su potrebni za ostvarenje rada otudeni od samog radnika, čak se pokazuju kao fetiši, nadareni sopstvenim voljom i sopstvenim
dušom, da robe figuriraju kao kupci osoba." (K. Marx: Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, IC Komunist, Beograd, 1977 str. 51).
Tako smo pri koncu obravnavanja tega ,,vidika". Dodali bi še, da se vsak, ki stresa tako močne, še abecede marksizma ni naučil, razen če je to sploh mogoče, zaradi ideologije, ki je produkt družbene delitve dela. Kot sta že Marx in Engels ugotavljala, se /e ideja vedno osramotila, kadarje bila vnasprotju z interesom.
IV.
Drugi ,,vidik" je za nas še veliko bo/J pomemben. Namreč pomemben s stališča, kako je zavest že od vsega začetka ujeta v interesu. Po logiki same trditve, da če je blagovna produkcija v kapitalističnem produkcijskem načinu ,^amo posebna, ne pa izključna oblika blagovne proizvodnje", smo potem pred epohalnim odkritjem na področ/u družbenih formacij. To pomeni, da imamo neki samostojen socialistični produkcijski način, ki se razlikuje od kapitalističnega in pa tudi od komunističnega produkcijškega načina. Kako to, če so: ,,Buržuazni produkcijski odnosi... zadnja antagonistična oblika družbenega produkcijskega procesa, antagonističnega ne v smislu individualnega, marveč takega antagonizma, ki raste iz družbenih življenjskih pogojev individuov..." (K. Manc: Prispevek h kritiki pol. ekonomije, MEID IV, str. 106) Drugi ,,vičik" bi pomenil, da lahko razredi obstajajo brez razrednega boja)(prav z razrednim bojem se razredi oblikujejo in razpadajo — so torej produkt protislovja med delom in kapitalomj in da lahko razredni odnosi obstajajo brez antagonizmov. Ta ,,vidik" je samo drugačna oblika teorij o ,,družbeni harmoniji" (ki je že sam po sebi dovolj ogaben izraz) ali pa tiste o ,,državi vsega Ijudstva". Vse te zablode izvirajo iz zmešanih predstav o tem, kaj /e produckija in kaj je distribucija. „ Vulgami socializem fod njega spet del demokracije) je prevzel do vulgarnih ekonomistov to, da gteda na razdelitev in jo obravnava kot neodvisno od načina produkcije in predstavlja zato socilaizem tako, kakor da se vrti okrog razdelitve". (K. Marx: Kritika gothskega programa)
Ob tem naj samo pripomnimo, dazastavo v največji zgoščenosti vulgarizacij nosi prav gotovo Meta Demšar: ,,Tako je naprimer jasno, da ob trditvab, daje izobraževanje za delo funkcionalistično in da ima danes iste cilje, kot jih postavlja meščanski razred v kapitalistični produkciji, posamezniki v razpravi pozabljajo, da je naš socialističen način produkcije doživel pomembne zgodovinske spremembe, ter da ima delo v samoupravni socialistični družbi povsem drugačno naravo." (M. Demšar: Zanikanje družbenih prizadevanj, ,,Komunist", 23. 3. 1979) ,,Hoče biti sinteza, pa je sestavljena zmota." (K. Marx: Beda filozofije, MEID II, str. 494)
V.
Od vseh produkcijskih instrumentov je največja produktivna sila revolucionarni razred sam. (Marx)
Prišli smo do najpomembnejše točke v našem obravnavanju. če alternativo ponovimo, se zastavlja takole — kaj pomeni, če se osnutek zakona (in sestavljalec ocene) nenehno sklicuje na interese združenega dela. Po drugi strani pa se alternativa razpleta v vprašanja, kakšni so lahko rezultati, če reformo izobraževanja ne povežemo z zahtevo po spremembi produkcijskih donosov.
Z marksističnega stališča pomeni termin ,,interesi združenega dela" če sipod tem pojmom predstavljamo, da so ti interesi enotni. ,,Enotnost" teh interesov namreč ,,pozablja" na razredni boj, ki se odvija v materialni produkciji. Združeno delo ne more biti ,,nenehni" integrator tako različnih interesov, ki jih imajo posamezni producenti v družbeni delitvi dela. Blagovna produkcija kontinuirano poglablja delitev dela in vzpostavlja antagomistična nasprotja znotraj te delitve.
Pri tejpovezavi blagovne produkcije in izobraževanja pa je daleč najbolj odločilno nekaj drugega. Kot smo že omenili, osnutek implicitno sloni na domnevi, da se v združenem delu ne izvaja blagovna produkcija, oz. da je delavsko samoupravljanje kot progresivna sila, ki omejuje sfero blagovne produkcije, tisti faktor, ki nenehno odpravlja blagovno produkcijo. Zmota je mfsliti, da je blagovna produkcija prozoren, oz. takoj razviden proces, ki omogoča v najvišji meri pravilne samoupravne odločitve.
Ze Marx sam je poudaril, da je prvo poglavje Kapitala /., kjer analizira    blago    (začne    torei   z   celično   obliko   buržuazne
produkcije), še posebej pa v Četrtem razdelku, ki nosi naslov: Blagovni fetišizem in njegova skrivnost, najtežje za rszumevanje sploh in ključna točka za razumevanje celotne politične ekonomije (glej kje). ,,Skrivnost blagovne produkcije tiči kratkomalo v tem, da zrcali Ijudem družbene značaje njihovega lastnega dela kot družbene značaje produktov dela samih, kot družbene naravne lastnosti teh stvari, in zato tudi družbeni odncs producentov do skupnega dela kot družbeni odnos med predme'.,, ki obstajn izven producentov." (K. Marx: Kapital I str. 84)
,,Uporabni predmeti postanejo blago sploh samo zato, ker so produkti takih. privatnih del, ki se opravljajo neodvisno eno od drugega. Kompleks teh privatnih del tvori družbeno celotno delo" ... posamezna privatna dela se v resnici izkažejo kot členi dhjžbenega ceiotnega~dela Jefe s pbnriočjd~siikdv~ v katere pbšiavi menjava delovne produkte in z njimi njih producente. Le-tem se zato zdijo družbeni odnosi med njihovimi privatnimi deli kot to, kar so, t. j. ne kot neposredni družbeni odnosi med osebami samimi v njibovih delih,temveč nasprotno, kotstvarm(materialni) odnosi med Ijudmi in družbeni odnosi med stvarm! (isto, str. 85).
Velja pripomniti, da nam je naša stvarnost še lahko stvaren dokaz, da se produkcija odvija v okvirih blagovne produkcije. To pomeni, da blago ni producirano kot uporabna vrednota, ampak le zgo/jza zamenjavoTako, da se: „ ... njegov neposredni odnošaj, kot uporabne vrednote za zadovoljitev potrebe producenta, pojavlja kot nekaj docela naključnega, irelevantnega in nebistvenega (podčrt. ured.) (Časopis 17-18, 1976, str. 245)
Ranko Bon je v fragmentamem zapisu ze/o plastično prikazal alternativo, ki je tukaj obravnavamo, zato jo bomo navedli. ,,Dokazovalo se je .. . da je razvoj samoupravljanja kumulativna, progresivni približujoča se odprava blagovne produkcije in vseh z njo povezanih družbenih pojavov.                              ___
Ta vrsta dokazovanja suponira, da je vse, kar zadeva blagovno produkcijo, popolnoma razvidno, ter da odločitve samoupravnih teles zatorej ne morejo biti drugačne kot optimalne, oziroma vsaj niso strukturalno ovirane, da bi postale optimalne." ,/Oružbena produkcijska razmerja morajo biti zadostno prozorna, tj., 'transparentna' ali 'čitljiva', cfa di bilo samoupravljanje kumulativno, imelo osvobajajočo in izobrazbeno vlogo. Sicer lahko streže nasprotnem pomenu: progresivni mistifikactfi družbenih produkcijskih razmerij. Le naraščajoče razumevanje mističnega sveta more povečati človekovo zmožnost upravljati ga. Zapopadljiv svet je predpogoj za samoupravljanje. Svet blaga kot je pokazal Marx ne zadovoljuje tega pogoja." (R. Bon: Zapis o blagovni produkciji in družbenem planiranju, Časopis),
Marksistično izobraževanje se torej v povezavi s prakso izkaže za eno najmočnejših materialnih sil v produkcijskih odnosih, ki lahko in mora rušiti obstoječo blagovno produkcijo. Nasprotno pa sestavljalec ocene pribija:,,... da mora objektivno nujno biti sistem izobraževanja v osnovi skladen s stopnjo razvoja proizvajalnih sil in družbenih donosov." (str. 8). To na splošno brsz dvoma drži. Ta nedvomno pravilna misel pa ne drži v vseh okoliščinah in vseh primerih danih razmer. Če pristajamo na to, da mora biti izobraževanje v skladu s proizvajalnimi silami (in to je vedno, kakorkoli gledamo) in družbenimi odnosi, potem konsekventno temu pristajamo na to, da je anarhija blagovne produkcije tisti udločujoči faktor, ki žene in revolucionira razvoj proizvajalnih sil, toda na podlagi obstoječih družbenih odnosov. (Pri tem je treba opozoriti, da je načrtovanje kadrov, ki ga tako pogumno razglaša osnutek zakona, več ali manj Sisifovo delo. "fe vemo, da je blagovni produkciji imanentna anarhija, kaotiČnost in predvsem nepredvidljivost potem je zelo nestvarno, če resno mislimo, da se kaj takega na taki podlagi da narediti. In stvar postane popolnoma nemogoča, če hočemo to narediti za daljše obdobje - recimo za 15 do 25 let. Sarh izraz anarhije je že dejstvo, da sta dve instituciji* dali popolnoma različne rezultate glede kadrovskih potreb.)
Ta vulgarizacija se povezuje z naslednjo globokoumnostjo: ,,Zgolj splošna izobrazba, zgolj usposobljenost človeka za kritiko obstoječih produkcijskih odnosov ne more v tejsmeri biti osnovni spodbujevalec nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil, pa s tem ne more biti tudi edini nosilec razvoja proizvodnih odnosov." (str. 8).
To ni samo skrajna vulgarizacija razprav z okrogle mize, ampak je   produkt   zdravorazumarskega   mišljenja,   ki   ob   marksizmu zamahne z roko, češ ne velja samo kritizirati, ampak je treba tudi delati.    Tako   bi   odgovoril   tudi  kakšen   direktor  tozda:   Ne potrebujemo   kritizerjev,   ampak dobre delavce.   Ni na nivoju Tribune, da bi se spuščali v izpodbijanje takih zdravorazumarskih -misli, ki marksistično teorijo zvaja na KRITIZIRANJE. Omeniti pa vseeno velja, kako pokuka na dan utilitarizem in ekonomizem. Splošna izborazba je tu po meštansko obravnavana kotnepotreben balast.
Zdravorazumarsko mišljenje ni tukaj nekaj slučajnega, oz. /agodnost sestavljalca ocene, ampak se pokaže tudi v naslednji blesteči glorifikaciji: ,,Te kritike negirajo pedagoško psihološko vrednost proizvodno-tehničnega ustvarjanja oz. proizvodnega dela." Noben trezno misleč človek ne more zanikati tega dejstva (sicer pa je to zelo pogrešna resnica, kajti človeske dejavnosti, ki se ne bi reflektirale v njegovi duševnosti). Namreč da s psihološkega vidika delo na tekočem traku učinkuje na človekovo osebnost skrajno destruktivno in poneumljajoče in ne daje nobenih ,/naterialnih" pogojev za vsestransko razvito osebnost. Sicer pa, kdo si lahko danes sploh upa enačiti proizvodno delo in ustvarjanje. Razen če s tem mislimo na ,,ustvarjanje" bogastva — za druge.
VI. Kdo komu zaupa?
Oceni se sploh ne zdi neprimemo, da ne bi razpravljalcem podtikala: „ ... latentne dvome v moč in sposobnost delavskega razreda, da bo kot osnovna družbenoekonomska sila nosilec družbenega in tehničnega napredka."
Sklicevanje na delavski razred je konec in tudi začetek te kritike.
Opraviti imamo kar z dvojno mistifikacijo. Osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju je identificiran kot interes delavskega razreda in to je podlaga, na kateri se potem zelo lahko obtoži razpravljalce, da dvomijo v ,/noč in sposobnost delavskega razreda", če načelno razpravljajo o osnutku zakona.
,,Ta identifikacija ideologije i nauke, odnosno koncepcija ideologije koja obuhvata nauku, potiČe od odnosa izmeču subjektivnog i objektivnog u okviru jedneproblematike subjekta". „... pošto je proletarijat u suštini jedna univerzalna klasa, njegova je subjektivnost univerzalna, ali univerzalna subjektivnost može da bude samo objektivna, to jest naučna. Poznata je i posledica te koncepcije: spontanizam (N. Poulantzas: Polit/čka vlast i društvene klase, IC Komunist, Bgd. 1978, str. 198).
In prav zato gre — za spontanost. Osnutek zakona je spontanizem, ki se hoče na vse načine prikazati kot interes delavskega razreda, oz. gre za poskus prikazovanja spontanizma kot temeljne moči delavskega razreda, če seveda predhodno pristajamo na to, da predstavniki proletariata nikakor ne morejo delovati drugače kot v interesu proletariata. Take koncepcije so in bodo imele zelo hude posledice za proletarsko stvar.
Leninov tekst O, odnosu delavske   partije doreligije izleta 1909 je  prikaz  taktike in strategije  bojana tem področju. Tekst bo objavljen  v Izbranih  delih V.I.Lenina pri Cankaijevi  založbi.
uredništvo
Vendar fe istočasno obenem Engels večkrat obsofal poskuse Ifudi, ki so želeli biti boQ Jevi", ali pa bolj ,,revohidonami" od socialne demokracije, ter v pmgramu delavske partije vnesti neposredno priznavanje ateizrm z mpovedfo vojne religiji. Ko Engels leta 1974 govori o slovečem manifestu ubežnikov Komune, blankistov, ki so živeli kot emigjranti v Londonu, ocenjuje kot neufnnost nfihovo hrupno napoved vojne religiji, in pri tem izjavlja, da je taka napoved vojne religiji mfboljši način da se oživi interes za religijo in otežkoči dejansko odmiranje religije. Engels blankistom očita nemoč razumeti to, da samo razredni boj delavskih množic, ki vsestransko priteguje najširše sloje proletariata v zavestno in revolucionamo družbeno prakso, lahko dejansko osvobodi zatirane množice pritiska religije, medtem, ko je razglašanje, da je vojna proti religiji politična naloga delavske partije,'le anarhična fraza. (3) Tudi leta 1877, v ,^inti-Duhringu", neprizanesljivo preganjajoč najmanjša popuščanja DUhringa-filozofa idealizmu in religiji, Engels, ne manj odločno, obsoja domnevno revolucionarno Duihringovo idejo o prepovedi religije v socialistični družbi Napovedovati tako vojno religifi ~ pomeni - pravi Engels - ,,prebizmarkirati samega Bizmarka"., tj. ponoviti neumnost bizmarkovskega boja s klerikalci (znameniti ,,boj za kulturo", Kulturkampf, tj. Bizmarkov boj, leta 1870, proti nemški partiji katoličanov, partiji ,,centra", s policijskimi preganjanji katolicizma), S takim bojem je Bizmark samo okrepil vojskujoči se klerikalizem katoličanov, in storil škodo defanski kulturi, ker je izpostavil religiozne delitve nemesto političnih in odvrnil pozornost nekaterih slojev delavskega razreda in demokracije od bistvenih nalog razrednega in revolucionarnega boja v smer najbolj površnega in buržuazno-lažnivega anti-klerikarizma. Obtožujoč Duringa,r ki je hotel biti ultrarevolucionaren, zaradi želje, da v drugačni obliki ponovi Bizmarkovo neumnost, je Engels zahteval od delavske partije spretnost potrpežljivega dela na organiziranju in izobraževanju proletariata, ki vodi k odmiranju religife, ne pa podajanje v avanture političnega bofa z religijo. (44) To stališče je prišlo v telo in kri nemške socialne demokracije, ki se je na primer, izjasnila za to, da se jezuitom dovoli svoboden vstop v Nemčijo, za odpravo slehernih ukrepov policijskega boja s to ali ono religijo. ,Jtazglašanje religije za privatno zadevo" - ta sloveča točka Erfurtskega programa (1891. leta) je utrdila že prej opredeljeno politično taktiko socialne demokracije.
Ta taktikaje že sedaj postala šablonska, uspelaje povročiti novo popačenje marksizma v nasprotno smer, v smer oportunizmu. Tezo Erjfurtskega programa so začeli tolmačiti v tem smislu, češ da mi, s.-d. naša partija, štejemo religijo za zasebno zadevo, da je za nas, kot s.-d., kot partijo, religija privatna zadeva. Ne da bi vstopal v direktno polemiko s tem oportunističnim nazorom, je Engels v 1890. letih menil, da je proti njemu potrebno odločno nastopiti v pozitivni obliki, ne pa v polemični. Namreč: Engels je to naredil v obliki izjave, kar je namenoma vse podrčrtal, da socialna-demokracija meni, da je religija zasebna zadeva glede odnosa do države, nikakor pa ne glede odnosa do same sebe, niti glede odnosa do marksizma, niti glede odnosa do delavske partije. (5)
Taka je zunanja zgodba (štorija) stran nastopov Marxa in Engelsa o vprašanju religije. Za Ijudi, ki imajo namaren odnos do marksizma, za Ijudi ki niso sposobni, ali pa ne želifo razmišljati, je ta zgodba kepica brezmiselnih protisbvij in omahovanj marksizma: pač nekakšna kaša ,,doslednega" ateizma in ,,popuščanje" religiji, nekakšno ,,nendčelno" nihanje med          revolucionarno vofno
proti bogu in strahopetnim <hrepenenjem ,,prilizniti" se delavcem, ki verujejo, odpraviti njihov sirah, itd. ipd. V literaturi anarhističnih frazerjev lahko zasledimo nemab napadov na marksizem v tem smislu.                                                              <
o odnosu MLAVSKE PARTUE doreligije.
LENM
Govor odposlanca Surkova v državni dumi*pri presojanju fortda sinode in diskusija v naši dumski frakciji pri obravnavanju osnutka tega govora, ki jih priobčufemo spodaf, so sprožili zelo pomembno in prav v secfanjem časuposebej pereče vprašanje (1). Zanimanje za vse kar fe v zvezi z religijo fe danes, nesporno, zajelo široke kroge ,,družbe" in prodrlo v vrste inteligence, ki je naklonjena delavskemu gibanju, pa tudi v določene delavske kroge. Socialna demokraeija je vsekakor dožna razložiti svoj odnos do religije.
Socialna demokracifa gradi ves svoj svetovni nazor na znanstvenem socializmu tj. marksizmu. Filozofska osnovan marksizma je dialektični materializem, ki je popolnoma sprejel zgodovinske tradicije materializma 18. stol. v Franciji in Feuerbacha (prva pobvica 19. st. vNemčiji - tradicije brezpogojno , ateističnega materializma, ki fe odločno sovražen vsaki religiji, kot sta tako večkrat izjavljala Marx in Engels. Spomnimo se, da ves Engelsov ,^inti-Duhring", ki ga je Marx prebral v rokopisu, razkriva nedoslednost materializma materialista in ateista Diihringa, v luknjah ki jih je pustil za religijo in religiozno fibzofifo. Spomnimo se, da v delu o Ludwigu Feuerbachu, Engels istemu očita to, da se bori proti religiji, na zato da bi jo uničil, temveč zato da bi jo obnovil, ustvaril novo, ,,vzvišeno" religijo in temu podobno. Religija je opij Ijudstva - ta Mancov izrek je osnova vsega marksističnega svetovnega nazora glede vprašanja religije. (2) Vse sodobne religife in cerkve, vse in vsakršne rdigiozne organizacije, marksizem vedno obravnava kot organe buržoazne reakcife, ki služijo za zaščito eksplotacije in omamljanje delavskega razreda.
1.  Nanaša se na govor social-demokrata P. I. Surkova, odposlanca v tretji Državni dumi, pri presojanju fonda sinode, na zasedanju Dume,  14.  (27) apriia 1909.  leta.  Razprava in govor sta objavljena v članku .Jlazprave v dumski social-demokratski frakc^i glede vprašanja o odnosu social-demokracije do religije" ,Jroletarec, 13, (26). maja 1909. l.
2.  K. Marx: ,tf kritiki Heglovega državnega prava" (MEID1, str.: 192)
Toda tisti, ki fe sposoben količkaf resno zavzeti stališča do marksizma, se zamisliti v njegove filozofske temelje in v izkušnje. mednarodne socialne demokracije,% lahko spozna, da fe taktika marksizma glede odnosa do religije globoko dosledna in da sta fo Marx in Engels dobro preudarila, da je tisto kar imajo diletanti in nevedneži za ornahovanje, direkten in neizogiben sklep dialektičnega materializma. Bilo bi zeb napačno misliti, da se navidezna ,,zmemost" marksizma glede odnosa do religije pojasnjuje s tako imenovanimi ,,taktičnimi" premisleki v smislu želje ne preplašiti" ipd. Politična linija marksizma je, nasprotno, tudi v tem vprašanfu nerazdružlfivo povezana z njegovimi filozofskimi temelji.
Marksizem je materializem. In kot tak je prav tako neprizane-sljivo sovražen religiji, kakor je materializem encikbpedistov v 18. st., ali pa Feuerbachov materializem. To je nedvomno. Toda dialektični materializem Marxa in Engelsa gre še naprej od encikbpedistov in Feuerbacha, uporabljajoč materialistično fibzofijo1 na področju zgodovine in na področju družbosbvja. Dolžni smo se v družbenih znanosti boriti proti religiji. To je ~ abeceda vsakega materializma, torej tudi marksizma. Toda marksizem ni materializem, ki se ustavlja pri abecedi. Marksizem gre naprej. Pravi: treba se je znati boriti proti religiji, za to pa je nujno materialistično pojasniti vir vere in religije v množicah. Boj proti religvji se ne sme omejiti na abstraktno - ideobško pridigo, ne sme se reducirati na tako pridigo; ta boj je potrebno postaviti v zvezo s konkretno prakso razrednega gibanja, usmerjenega v odstranitev socialnih korenin religije. Zakaj se religija ohranja v zaostalih sbjih mestnega proletariata, v širokih sbjih polproletariata, pa tudi v kmečkih množicah? Zaradi neznanja Ijudstva odgovarja buržoazni progresist, radikal, ali buržuazni materialist. Potemtakem, dol z religijo, naj živi ateizem, naša poglavitna naloga je razširitev ateističnih pogledov. Marksist pravi: to ni res. Tako gledanje je površno, buržoazno omejeno kulturništvo. Tako pojmovanje ni dovolj pogbbljeno, korenine religije ne materialistično, temveč idealistično. V sodobnih kapitalističnih deželah so te korenine v glavnem socialne. Socialni
3.  F. Engels: ,,Emigrantska literatura; II. program blankističnih emigrantov-komunardov"
4.  F. Engels; ,^4nti Efuhring" (,Anti-Duhring", CZ Lj. 1979, str. 353)
5.  ,,Uvod" F. Engelsa k ,,državljanski vojni v Franciji" K. Manca.
pritisk nad delavskimi množicami, njihova dozdevna nemoč pred slepimi silami kapitalizma, ki navadnim debvnim Ijudem vsakodnevno in nenehno povzroča tisočkrat hujše trptjenje, bolj surova mučenja, kakor pa slehemo nevsakdanje dogajanje kot fe vojna, potres itd., - v tem so nafgbblfe sedanje korenine reUgije. ,JStrahje ustvaril bogove". Strah pred slepo silo kapitala, kije stepa zato, ker jo Ijudske množice ne morejo predvideti, ki na vsakem koraku v življenju proletarca in malega gospodarja grozi, da bo prinesla in prinaša ,,naglo" ,,nepričakovano", ,,shičajno" obubožanje, pogubo, sprčmembo v berača, v pauperja, v prostitutko, smrt od lakote, - tu je koren sodobne religije, ki ga mora materialist najprej in najboi}. imeti pred očmi, če ne želi ostati materialist pripravljalnega razreda. Nobena razsvettjenska knjižica ne bo odpravila religijo iz množic, ki jih je poneumila težka kapitalistična ječa, ki so odvisne od slepih, rušUnih sil kapitalizma, dokler se te množice same ne naučijo združeno, organizirano, premišljeno, zavestno boriti proti temu korenu religije, proti gospodarstvu kapitala v vseh oblikah.
Ali iz tega sledi, da je razsvetljenska knjižnica proti reUgijk škodljiva ali pa odvečna? Ne. Iz tega spbh ne sledi kaj takega. Iz tega sledi, da mora biti ateistična propaganda socialne demokrccije podrejena svoji osnovni nalogi: razvoju razrednega boja zatiranih množic proti eksploatatorjem.
Lahko se zgodi, da človek, ki se ni poglobil v osnove dialektičnega materializma tj. fibzofijo Marxa in Engelsa, ne razume (ali vsaj ne razume takoj) dano situacijo. Kako to? Idejn& propagando, oznanjanje nekaterih idej, boj proti temu sovražniku kulture in progresa, ki se že tisočletja ohranja (tj. boj proti religiji)-podrediti - razrednemu boju, tj. boju za dobčene praktične dlje na ekonomskem in političnem področju?
Podoben ugovor sodi med številne vsakdanje očitke marksizmu, ki pričajo o popolnem nerazumevanju Marxove dialektike. Protisbvje, ki spravlja v zadrego tiste, ki prigovarjajo na podoben način, je živo protislovje živega življenja, tj. dialektično, ne pa zgolf verbalno, niti izmišljeno protisbvje. Narediti absolutno,' neprehodno mejo med teoretično propagando ateizma tj. med rušenjem religioznih verovanf v nekaterih slojih proletahata, in uspehom, potekom, pogoji razrednega boja teh sbjev - pomeni nedialektično presojati, pretvarjati elastično, relativno mejo v absolutno, - pomeni nasilno pretrgati to, kar je nerazdružljivo povezano z živodejanskostjo. Vzemimo primer. Proletariat dobčenega področja in dobčene panoge se deli recimo na napredni sbf dovolj zavestnih socialnih demokratov, ki so, samo po sebi umevno, ateisti, in na dokaj zaostale delavce, ki so še zmerom povezani z vasjo in kmečkim stanom delavcev, ki verujejo v boga, hodijo v cerkev, ali so celo pod direktnim vplivom krajevnega duhovnika, ki, denimo, ustanavlja krščansko delavsko zvezo. Domnevafmo dalje, da je ekonomski bof v takem kraju privedel do stavke. Za marksista je obvezno, da v prvi plan izpostavi uspeh stavkarskega gibanja, da se odbčno upre delitvi delavcev v tem boju na ateiste in kristjane, da se odbčno bori proti taki deUtvL Ateistična pridiga se v takih razmerah lahko pokaže kot odvečna in škodljiva - ne s stališča malomeščanskih razbgov, čei da ne bi preplašili zaostalih sbjev, da ne bi zgubili mandat pri volitvah, ipd., temveč S stališča dejamkega napredka, razrednega boja, ki bo, v okoliščinah sodobne kapitalistične družbe stokrat boJje privedel delavce—kristjane do socialne demokracije in ateizma, kakor pa goh ateistična pridiga. Phdigar ateizma bi šel v takem trenutku in v takih okoliščinah samo na roko duhovniku in duhovrtikom, ki si ničesar toliko ne želijo, kot da delitev delavcev glede na sodelovanje v stavkah nadomestijo z delitvijo glede na vero v boga. Anarhist, ki propagira bof proti bogu za vsako ceno, bi pravzapra\ pomagal duhovnikom in buržoaziji (kakor anarhisti v resnici vedno pomagajo buržoazijl- Marksist mora biti materialist oz. sovratnik religije, vendar dialektični matenahst, tj. tisti, ki boj proti religpi ne postavlja abstraktrto, na področje abstraktne, čisto teoretične, vedno enake propagande, ampak kohkretno, na področje razrednega boja, ki dejansko poteka in največ in najbolje izobražuje množice. Marksist mora znati upoštevati celotno konkretno situacijo, vedno najti mejo med anarhizmom in oportunizmom (ta meja je relativna, elastična, spremenljiva, vendar obstaja), ne sme vpadati niti v abstraktni, samo na besedah dejaven, pravzaprav prazen anarhistični ,,revolucbnizem", niti v mabmeščanstvo in oportunizem drobnega buržuja, ali pa Uberalnega intelektualca, ki se boji boja proti religiji, pozablja na to svofo nabgo, spravlja se z vero v boga in ga ne vodijo interesi razrednega boja, temveč plitvi, mizerni račun: ne užaliti, ne odriniti, ne prestrašiti, premodro pravilo: ,,živi in pusti tudi drugim živeti" itd. ipd.
S tega stališča je treba reševati vsa zasebna vprašanja, ki se nanašajo na odnos socialne demokracife do religije. Na primer, pogosto se postavlja vprašanje, ali fe duhovnik lahko član s.-d. partije, in navadno je odgovor brez pridržkov pozitiven, opirajoč se na izkušnje evropskih s.-d. partij. Toda ta izkušnja je porojena ne samo z uporabo doktrine marksizma v delavskem gibanju, temveč tudi s posebnimi zgodovinskimi pogoji na Zahodu, kijih v Rusiji ni (o teh pogojih bomo še govorili), tako da brezpogojno pozitivnt odgovor tu ni pravilen. Ne more se enkrat za vselej in za vsepogoje razglasiti, niti nasprotno pravib. Če duhovnik pristopa k ndrn zaradi skupnega političnega dela in vestno opravlfa partijsko deto, ne da bi nastopal proti partijskemu programu, potem ga bhkd sprejmemo v vrste s.-d., kajti protisbvje med duhom in osnpvo našega programa in religbznim prepričanjem duhovnika, v takih pogojih, lahko ostane zgolj protisbvje ki zadeva sarno"tL$a duhovnika, njegovo osebno protisbvje, politična organizaaja pa ne more preverjati svoje člane glede odsotnosti protisbvja med njihovimi pogledi in programom partije. Vsekakor bi pa podoben primer lahko bil le redka izjema, celo v Evropi, v Rusiji je pczelp mab verjeten. In če bi, na primer, duhovnik vstopil y s.-d. parttfo in začel izvajati, kot svoje osnovno in skoraj edino deb, pridigo svojih religioznih pogledov v tej partiji, tedaj bi ga pvrtiJG brezpogojno morala izključiti iz svojega okolja. Dolžni smo rit samo dopuščati, ampak tudi pritegovati vse delavce, ki ohranfafc vero v boga, v s.-d. partijo, smo brezpogojno proti najmanjšižatitv njihovih religioznih prepričanj, toda pritegujemo jih W<*A vzgajanja v duhu našega programa, ne pa zaradi aktivriegaJ)b]i
proti nfim. Dopuščamo svobodo mnenj znotraj partije, vendar v določenih mejah, ki jih določa svoboda grupiranja: nam ni potrebno iti z ramo ob rami z aktivnimi pridigarfi pogledov, kifih večina partije zavrača.
Drugi primer: ali se lahko v vseh okoliščinah enako obsojajo, člani s.-d. partije zaradi izjave: ,,socializem je moja religija" in pa propagiranja nazorov, ki ustrezajo podobni izjavi? Ne. Odstopanje od marksizma (torej tudi od socializma) je tu očitno, ampak pomen tega odstopanfa, njegova, da tako rečemo, specifična teža, so lahko različni v različnih okoliščinah. Eno je, če agitator ali človek, ki nastopa pred dekvskimi množicami govori tako le zato da bi bil bolj razumljiv, da bi hžje začel razlago, da bi bolj realno poudaril svoje nazore v terminih, ki so najbolj enostavni in običajni za nerazvite mriožice. Druga reč pa je, če pisatelj začne propagirati ,,božjo graditev", ali pa bogograditveni socializem (v stilu, na primer, našega Lunačarskega in co.). Kolikor bi lahko bili v prvem primeru obsodba krivičen očitek, ali ceb neumestna utesnitev agitatorjeve svobode, svobode ,,pedagoškega" vplivanja, toliko bi. bik v drugem primeru partifska obsodba nujna in obvezna. Trditev: ,,socializem je religija" je za ene oblika prehoda od retigije k socializmu, za druge pa —od socializma k religiji.
Preidimo sedaj na okoliščine, ki so na Zahodu povzročile oportunistično interpretacijo teze: „ razglašanje religije kot zasebne zadeve". Vsekakor je tudi tu prisoten vpliv splošnih vzrokov, ki porajajo oportunizem nasploh kot žrtvovanje temeljnih interesov delavskega gibanja za trenutne koristi Partifa proletariata zahteva od države mzglasitev religije za privatno zadevo, nikakorpa v ,,privatno zadevo" ne štefe vprašanje boja z opijem Ijudstva, boja z religioznimi praznoverji itd. Oportunisti popačijo zadevo tako, kakor da sodalno demokratska partija šteje religijo za privatno stvar!
Vendar, razen navadnega oportunističnega popačenja (povsem nepojasnjenega v diskusijah, kijihje imela naša dumska frakcija pri obravnavanfu nastopa o retigiji), obstajajo posebne zgodovinske razmere, ki so izzvale sedanjo, takorekoč, pretirano ravnodušnost evropskih s.-d. partij do vprašanja religije. Te razmere so dvojne narave. Prvič, naloga boja proti religiji je zgodovinska naloga revoiudoname buržoazije, na Zahodu je to nalogo v znatni meri izpolnila (ali izpolnjevala) buržoazna demokracija v obdobju svofih revohicg ali svojih napadov na fevdalizem in srednjeveštvo. Tradicija buržoazne vojne proti religiji, vojne ki so jo začeli že zdavnaj pred pojavom socializma, obstaja v Franciji in Nemčiji (enciklopedisti, Feuerbach). V Rusiji, ustrezno razmeram naše buržoazno-demokratične revolucije fe tudi ta nabga padla na ramena delavskega razreda. Drobnoburžoazna (narodniška) demokradja v tem pogledu pri nas ni veliko naredila, (kot mislijo novopečeni črnoostenski kadeti, ali pa kadetski črnoostenci v ,JBexu" (6), temveč premalo v primerjavi z Evropoo.
Po drugi strani pa fe tradicija buržoazne vojne proti religiji uspela V Evropi ustvariti specifično buržoazno popačenje te vojne z anarhizmom, ki pri vsej ,,besnosti" svofih napadov na buržoazijo, stoji na tleh buržoaznega svetovnega nazora, kot so marksisti že davno in mnogokrat pojasnjevali. Anarhisti in blankisti v romanskih deželah, , Most fnekdanfi, med drugim, Duhringov učenec) in co. v Nemčiji, anarhisti 80. let vAvstriji, soprivedlido non phis ultra revolucionarno frazo v boju proti religiji. Ni nenavadno, da evropske s.-d. sedaj pregibajo palico, ki so /o anarhisti upognilL To je ruzumljivo in, v določeni meri, zakonito vendar za nas, ruske s.-d. ni primerno, da pazabljamo na posebne zgodovinske razmere Zahoda.
Drugič, na Zahodu, po koncu nacionalnih bružoaznih revolucij, po uvedbi več ali marq popolne svobode veroizpovedi, je vprašanfe demokratičnega boja z religijo zgodovinsko že toliko potisnjeno v drugi plan na račun z bojem buržoazne demokracije proti socializmu, da so buržuazne vlade zavestno poskušale odvrniti zanimanje množic od socializma z organiziranjem kvaziliberalnega ,,pohoda" nad klerikalizem. Takega značaja je bil tudi Kulturkappf v Nemčiji in boj francoskih buržoaznih republikancev proti klerikalizmu. Buržoazni antiklerikalizem, kot sredstvo za odvračanfe zanimanja delavskih množic od socializma - to je na Zahodu predhodilo razširitvi sedanje ,,ravnodušnosti" do boja z religijo v vrstah s.-d. Iz zopet je to ruzumljivo in zakonito, ker so s.-d. morali nasproti buržoaznemu in bizmarkanskemu antiklerikalizmu postaviti ravno podreditev boja proti religiji boju za socializem.
V Rusiji so okoliščine popolnoma drugačne. Proletariat je voditel) naše buržoazno-demokratične revolucije. Njegova partija mora biti idejni vodja v boju z vsem karje srednjeveško, torej tudi s staro, uradno religijo in proti vsem poskusom, da se ta obnovi ali utemetji nanovo itd. Torej, če je Engeh dokaj blago popravlfal oportunizem nemških s.-d, ki so zahtevo delavske partije, da bi država razglasila religijo za privatno zadevo, zamenjali z razglašanjem religije za privatno zadevo samih s.-d. in socialno demokratske partije - potem je jasno, da bi prevzemanje tega nemškega popačenja s strani ruskih oportunistov zaslužilo stokrat ostrejšo Engelsovo obsodbo.
Naša frakcija fe pravilno ravnala, ko fe z dumske tribune izjavila, da je religija opij Ijudstva in na ta način je u&arila precedans, ki mora shtžiti kot osnova za vsa mstopanja ruskih s.-d. v vprašanju religije. Alije bilo potrebno iti naprej in še bolj podrobno razvijati ateistične sklepe? Mislimo, da ni. To bi lahko grozib s pretimnim poveličevanjem boja proti religiji; to bi lahko vodilo k zabrisovanju meja med buržoaznim in socialističnim bofem proti religijt Prvo, kar je morala s.-d. izpolniti v črnosotenski dumi, je bilo častno opravtjeno.
Drugo - skoraj temeijno za s.-d. je pojasnjevanje razredne vbge cerkve in duhovščine v podpiranju črnosotenske vlade in buržoazije v njenem bofu z delavskim razredom - je bilo ravno tako častno opravljeno. Seveda se na to temo lahko pove še veliko več in naslednja nastopanja s.-d. bodo našla to, s čimer bodo dopolnila govor tovariša Surkova, toda vseeno je bil njegov govor izvrsten in nfegova razširitev v vse partijske organizacije je neposredna dolžnost naše partije.
Tretje - potrebno fe bilo z vso natančnostjo obrazložiti pravilni misel teze,kiso jo nemški oportunisti tako pogosto pačili ,,razglašanje religije kot privatne zadeve". Tega pa tovariš Surkov, na žalost, ni naredil Škoda je tem večja zato, ker je v prejšnji
6. - zbornik sestavkov vidnih kadetskih publicistov, predstavnikov kontrarevohic. liberalne buržuazije.
dejavnosti frakcife glede tega vprašanja že prišlo do napake pri tovarišu Belousovw-., kar je pravočasno opazil tJ*roletariy\ (77) Prerekanja v ffSkciji pričajo, da ji je spor okoli ateizma zakril vprašanje pravilne razlage razvpite zahteve, da se religija razglasi za privatno zadeve. Za to napako cele frakcije ne bomo dolžili samo tovariša Surkova. In ne samo to. Odkrito priznavamo da je to napaka celotne partije, ki ni dovolj razjasnila to vprašanje, v zavesti s.-d. ni dovolj poudarila pomen engelsovske pripombe nasloveljene na nemške oportuniste. Diskusije v frakciji pričajo, da je to bilo ravno nerazumevanje vprašanja, nikakor pa ne pomanjkanje dobre voljet da se upošteva Marxov nauk, in prepričani smo, da bo napaka popravljena v naslednjih nastopih frakcife.
Nasploh in v celoti, ponavljamo, fe govor tovariša Surkova izvrsten in vse organizacije ga morajo razširjati. Z obravnavanjem tega govora je frakcija dokazala, da docela vestno izpolnjuje svojo s.-d. dolžnost Preostaja nam še, da zaželimo, da bi se dopisi o diskusijah pojavljali v partifskem tisku bolj pogosto, zaradi zbližanja frakcife s partijo, zaradi seznanitve partije z težkim notranjim delom, ki ga frakcija opravlja, da bi vzpostavila idejno enotnost v dejavnosti partije in frakcije.
,J>roIetarij", št: 45, 13, (26.) maja 1909. l
/
II kvazi, dozdeven
Tiskano po tekstu časopisa ,Jroletarij"
prevedla Radosavljevič
CASOPIS ZA KRJTIKO ZNANOSTI §T. 31 - 32
Lenin bere časopis. V naslednji številki Časopisa berite Lenina! Leninovih tekstov o vprašanjih teorije v raz-rednem boju, Althusserjev tekst o Leninu in Hribarjev tekst o Althusserju. Poleg tega tekste o nacionalnem vprašanju in še kaj.
OBVESTILO BRALCEM TRIBUNE
V  četrtek, 22. XI. 1979, bo na Filozofski fakulteti DAN KULTURE, ki bo trajal  od 9. do 21. ure in je namenjen študentom univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
V  programu DNEVA KULTURE so zaobsežena naslednja dogajanja:  klasična, rock in improvizirana glasba, glasbene in scenske   improvizacije,   literarni   ring,   projekcija  kratkih   in animiranih   filmov,   likovna  in  fotografska   razstava,   izrazni ples ... in SMN (semenj) — prostor in možnost za prodajo kijig,   periodičnega   tiska,   obleke,   športne   opreme   ali  pa avtomobilskih delov ipd. — stvari, ki jih študenti ne rabijo in bi se jih radi znebili. Vabimo vse, ki bi radi aktivno sodelovali v programu te prireditve, naj se čimprej oglasijo na FF v sobi 16!
PRIDITE, ČAKAMO VAS!            Ku|turna komisjja
00 ZMS FF
i        Založniška   komisija   pri   študentskem   kulturnem   centru
(    objavlja razpis za literarna teoretična in prevodna dela, ki bodo
\   izšla leta 1980 pri založbi SKUC-a
f       Polne naslove in tekste pošljite do 1. 12. 1979 na naslov:
i  ŠKUC
•   Staritrg21
9   61000 Ljubljana
7. Napaka odposlanca T. O. Belousova fe v tem, da je na zasedanju III. Dume 22. marca (14. aprila) o fondu Sinode, v predloženi formuli (formulaciji)priznal religijo za ,,zasebno stvar vsakega posameznika". Napaka je bik opažena v vodilnem članku časopisa ,J*roletarec", št.: 28, 2. (15.)apriU> 1908. leta.
boj za izdajanje marksistične litEtahjrBjerBznedil^
Najprej smo menda pobalinsko vrgli bombo, potem pa čakali, kaj bo. In je bilo proti našemu pričakovanju več dima zaradi bombe, kot od bombe same ter mnogo več ranjenih in pobitih tam, kamor bomba sploh ni zadela. V zvitosti našega historičnega in dialektičnega uma ter materialističnega smo to predvideli, zato bomo tokrat vrgli — skozi nekaj naslednjih številk Tribune — kar nekaj zaporednih bombic, na strateško zelo ranljive cilje, ki ne utegnejo hitro zbrati svojih sil za obrambo. Naša pozicija ne sloni na Ijubezni do zdrah in pričakovanj, temveč je dosledno, kritično in brezobzirno razkrinkovanje anomalij v sistemu, ki teži k odpravi vseh in vsake anomalije posebej, ki s topovi razrednega boja zadeva razredne sovražnike tam, kjer so najbolj ranljivi.
Razkrinkane in baje razžaljene megle so znova pri svojih opravilih, kajti od vsega v našem članku so jih najbolj zadelovali krepki izrazi in zoper te so naostrili vse dalnoglede tega sveta. Vse drugo pa so zapuhale v gosto predivo splošnosti, neizrekljivih težav in velikanskih želja. Z arhivsko demagogijo branijo svoje pozicije in ne moreio ponuditi niti enega argumenta, ki bi nas pobil.
To je dokaz za vsakega dobrega vojskovodjo, da je napad uspel. Na praktičnem bojišču se je izkazalo — in to se kajpak samo tako preizkusi — da je bi naš frontalen napad, da je bil naš množičen in skoraj samomorilen
napad nj ¦,f'//)r "t'(.^p> v.  T nla . ,v< "c,.\pcsnosti smo dosegli ogrumno tjt\t:'-,, zmjgt.-   i/\jzaio st- je namreč nekaj   zelo   pomembthh    stvan    za   nas   bojujoče   s materialiste,   ki moramo svoje sile  vedno dovolj zvito prestrukturirati, da nam uspe prezvijačiti nasprotnika.
Hitra analiza  frontalnega  napada je dala naslednje rezultate. Če bi napadli frontalno s slabimi silami oz. če bi poslali samo izvidnico, potem bi doživeli neizbežen in dokončen poraz, kajti utrdba bi takoj organizirala izpad težke konjenice, ki nas bi pomendrala. Izkazalo bi se, da je utrdba odlično pripravljena na take klasične napade, ker obenem prepreči tudi razkrivanje svojih slabotnih točk.  Prav to smo v zvitosti našega dialektičnega uma tudi predvideli, tj. da bi bil slaboten frontalen napad v klasičnem smislu neizogiben poraz. Zavedali smo se, da nam utrdba lahko strahotno razdrobi naše sile, toda v našem   boju   smo   se   zavedalip da   lahko  postanemo močnejši  samo   prek  tega  napada.   Zato  se  nam  je prikazoval    gornji    napad     v    neizprosni    nujnosti. Brez-obziren  frontalen  napad  v katerem  smo izgubili precej svojih sil in doživeli poraz, ker nismo uspeli v prvem naskoku, je kljub temu istočasno zmaga, kajti sovražniku   ni  uspelo  zaradi  našega brezobzirnega  in množičnega napada organizirati izpad težke konjenice, obenem pa se je utrdba tako strahovito zamajala, da so se kaj hitro pokazale razpoke v njej. In prav v te razpoke bomo brezobzirno metali svoje granate.
erste grosse Vorstellung
trr »flltfnihmlni Mnnbfrtrnflidvfi 1iim<nHmbintr\m
CASANOVA  FANNI
Vašemu članku ,,Tretja izdaja izbranih del Mrarxa in Engelsa je kontrarevolucionamo dejanje" v številki (brez datuma) XXIX/2 vašega lista bi rad dodal nekaj pojasnil.
(Besednjak, ki ste ga uporabili v članku, bom pri tem pustil ob strani. Da smo ,,vodilnostrukturni možje" Cankarjeve založbe naredili ,,zelo umazano packarijo", ,,reakcionarno dejanje", da gre za ,,pohod reakcije", ,,pohod kontrarevolucije", da vodimo ,,reakcionarno in gnilo meščansko založniško politiko" in smo ,,kapitalski hlapci", ,,meščanski gadi" in tako dalje, boste iahko dokazali pred Temeljnim sodiščem v Ljubtjani, kar vam bo gotovo dobrodošla priložnost prikazati, da ne trosite psovk tjavendan, temveč resno mislite, kar napišete. S takim pisanjem bi uredniki TRIBUNE sicer imenitno uspevah v revolverskem BILD Zeitung založbe Springer v zahodnem Berlinu, kamor ste v vašem članku napotili nas iskat novo zaposlitev potem, ko bomo odpoklicani s svojih mest, kar se vam zdi ,,najmanj, kar bi bilo treba storiti". Ampak, kot rečeno, to pustimo ob strani.)
Kako je stovenska knjiga draga, najbolj vemo delavci v založništvu. Naše knjige bodo spričo malega jezikovnega območja in zaradi tega nizkih naklad zmerom dražje kakor so pri velikih narodih, ampak zdaj so v absolutnih zneskih že dosegle cene knjig v zahodni Nemčiji in presegle povprečne cene v ZDA, kar pomeni pri precej nižji kupni moči Jugoslovanov, da je knjiga pri nas seveda relativno mnogo dražja kakor tam. Dokler naša družba nima denarja za občutno subvencioniranje knjižnih izdaj, se to ne bo moglo spremeniti. Zdaj pomenijo družbene subvencije v celotnem našem dohodku 2 do 3 % kar seveda ne more resno vplivati na ceno knjige nasploh, temveč lahko samo poceni posamezne izdaje, za katere je družba posebej zainteresirana. Da ostanemo pri ME I-V: kulturna skupnost po svojem pravilniku ne financira ponatisov
Zakaj nismo natisnili že prve izdaje ME I-V v tako visoki nakladi, da je ne bi bilo treba ponatiskovati? Od knjižnih zalog moramo plačevati obrasti, v tem primeru, ko gre za družbeno angažirano literaturo, beneficirane 3 %. Skladišča in delo v njih tudi niso zastonj. Še najdražji pa je kapital, ki v zalogah leži mrtev in se ne obrača. Zaradi tega imamo ME I—V ,,na filmih", kot se reče, in je možen cenen ponatis v kratkem času. Ekonomske analize naših tiskarn kažejo, da se pri tej tehniki tiska bolj izplača ponatiskovati knjige vsako leto sproti kakor jih držati v zalogah.
Seveda se ta ponatis tudi nam ne zdi cenen. Toda, če se je par nizkih čevljev podražil letos od 60 na 90 tisočakov, če za 90 tisočakov dobite dva rezervoarja bencina za majhen avto, če se je tisk in papir od zadnje
izdaje ME I-V 1977 do letos podražil za 50,5 % (naše knjige so se precej manj), potem pet debelih knjig s 3.596 stranmi pač ne more biti cenejših od 90 tisočakov. Seveda, lahko bi bile, če ne bi založniki tiskali knjig namesto denarja, kar je najbrž naša kontrarevolucionarna krivda, ampak za zdaj, so ne le naše ME I-V, temveč tudi druge podobne (in subvencionirane) izdaje raznih izdaj izbranih del marksističnih klasikov in sodobnikov vsaj toliko drage, če ne dražje.
Moral bom prenehati s številkami. Samo še te: pri skupni prodajni vrednostr petih knjig Marxa in Engelsa 2,7 milijona N din ima naša založba 191.980 N din ostanka dohodka, kar bo ravno prav za obresti in stroške skladiščenja do prihodnjega ponatisa. Upamo, da nam ga bo naša komercialna mreža, ki ima edina zasluge za to, da smo prejšnjega tako hitro prodati, spet kmalu omogočila. Kajpak: pri kaki drugi knjigi, napr. ,,Utopični socialisti" (632 strani, prodajna cena 290 din) imamo kljub subvenciji kulturne skupnosti 127.980 din še 191.082 din izgube, da ne naštevamo vrste drugih knjig z izgubami. Tako skušamo stakniti koner •. koncem in dobro gospodariti, k čemur nas zavezuje družba m nas^ morala ter <Jd,govornost.
Da bi bile knjige v Sloveniji tako poceni kakor so danes še v nekau-r.t državah tako imenovanega socialističnega tabora, bi bilo potrebmh Pr sedanjih cenah približno 60 starih milijard subvencij na leto. K|»> ¦ komu, filmu ali gledališču ali muzeju ali vsem skupaj, bi KultuM. skupnost Slovenije lahko vzela ta denar za knjigo, ne vem in najbrž mu KSS ne.
Dvomim tudi, da bi ga psovke uredništva TRIBUNE lahko prikhcale na plan.
Dotlej pa bodo cene knjig pri nas iz leta v leto višje, kakor je dražje tudi vse drugo, zlasti še papir, ki je postal na svetovnem tržišču strateška deficitna surovina in se draži skoraj že kakor nafta, samo letos se je podražil trikrat. Delavci v slovenskem založništvir skušamo s čim bolj racionalnim gospodarjenjem prestreči te ekonomske udarce, da bi jih v čim manjši meri občutil bralec slovenske knjige.
Kar zadeva to gospodarjenje.pa smo naprosili ustanovitelja Cankarjeva založbe, Republiško konterenco SZDL Slovenije, da s posebno komisijo ali na kak drug primeren način pregleda naše poslovanje, pcsebej še izdajanje marksistične literature, in ugotovi, kaj storiti v zvezi z zahtevo uredništva TRIBUNE, da je treba odpoklicati ,,vodiinostrukturne može" v Cankarjevi založbi. Predlagali bomo, da bi bil v komisiji tudi kak urednik TRIBUNE, ki bo tako lahko kaj izvedel o resničnih dilemah slovenskega založništva.
MilošMikeln
Tovariš M. Mikeln (direktor Cankarjeve založbe - op. ured.) nam je poslal pismo kot odgovor na uvodnik: Tretja izdaja izbranih del Marxa in Engelsa je kontrarevolucionarno dejanje, v prejšnji številki Tribune. Kot je razvidno iz pisma nas misli tožiti. Tudi prav. Tcda tudi tu nismo povsem brez argumerfrbv. Ker je tovarišM. Mikeln zastavil problem tako kajpak nima smisla kaj odgovarjati. Samo nekaj bi pripomnili. Tovariš M. Mikeln nenehno jamra nad,,majhnostjo"slovenskega naroda. En aspekt razkrivanja te miselnosti si lahko prebere v članku tov. Lokarjeve v Komunistu. Jamrati nad ,,ma/hnost/o našega naroda je seveda zanimivo razredno vprašanje in grobo psovanje slovenskega deiavskega razreda. S/ovensk/ delavski razred se je v svoji ,,majhnosti"dostikrat izkazal kot velikan, ki mu nekateri delavski razredi ,,velikib" narodov še do kolen ne sežejo. Sicer pa je za posameznika tukaj vedno alternativa. Ali pa če ponovimo neko Marxovo misel, da posameznik lahko prestopi iz svojega razreda v nasproten razred, toda celemu razredu to ni mogoče. In to je sedaj vprašanje!
Tribuna misli obravnavati problematiko izdajanja marksistične literature čim širše in priti do nekatenh bistvenih vzrokov za stanje izdajanja te literature.
Že v tej številki objavljamo intervju s tovarišem Tomažom Mastnakom, ki je urednik za družboslovje pr Cankarjevi založbi. V naslednji številki bomo ob/avi' intervju s Božidarjem Debenjakom, ki je predsednk sekcije za marksistično publicistiko pri MC CK ZKS. V eni naslednjih številk misli Tribuna organizirati širšo razpravo na to temo.
NAJ Žl VI PROL ETA RSKA RE VOL UCIJA!
UREDN/ŠTVO
Opravičujemo se vsem, ki se čutijo razžaljene in opsovane z našim uvodnikom objavljenim v drugi številki študentskega
časopisa Tribuna.
uredništvo
3onnfaa Drn 8.2J?ai 1870 in brr *Hu nrbr n bf m TOafff f paufe
,,Spoštovani gospod predsednik, gospodje mmistn, drževrh sekretarji, župani, referenti, decernentt m asistenti, cenjen/ možje in žene našega kulturnega življenja, predstavniki znancsti gospodarstva in samostojnega srednjega stanu, spoštovan. slavnostni zbor, dame in gospodje!
Če smo se danes tu zbrali, da bi skupajproslavili ta dan, se tu ni zgodilo brez razloga. Zakaj ravno v času, kakršen je naš, ko morajo pristno človeške vrednote biti bolj kot sploh kdaj raša resna, globoko notranja zadeva, pričakujejo od nas, da to izpovemo. Ne nameravam Vam ponujati kakšne patentne rešitve, temveč bi rad dal v diskusijo le nekaj žgočih vprašan/, ki so tu pred nami. Kar potrebujemo, pač niso gotova mnenja, k: binam pač ne šla pod kožo, temveč kar potrebujemo, je pnster: pogovor, ki nas zgane v naši človeškosti. Kar nas je tu pnvedlo skupaj, je to, da vemo za moč srečanja pri oblikovanju medčloveškega področja. Na tem medčloveškem področju so doma tiste reči, ki štejejo. Ni mi treba, da bi Vam šele našteval, kaj s tem mislim. Vi vsi, ki imate v posebnem in poudarjer.em smislu opraviti z Ijudmi, me boste že razumeli.
V času, kakršen je naš — kot sem že rekel — v katerem seje optika reči tako rekoč povsod zamajala, gre bolj kot sploh kdaj za posameznika, ki ve za bistvo reči samih, reči kot takih, reči, kot pravzaprav so. Potrebujemo odprtih Ijudi, ki so tega sposobni. Kdo so ti Ijudje? — me boste vprašali, in odgovarjam Vam: Vif S tem, da ste se tu zbrali, dokazujete jasneje, kot b<' to mogle besede, da ste pripravljeni podkrepiti svojo zavzetost. Za to bi Vam rad izrekel zahvalo. Toda tudi za to, da s lem priznavanjem k dobri stvari energično stopate nasproti poplavi hlepenja po materialnih dobrinah, ki grozi, da bo potopilo vse okrog in okrog nas.
Naj Vam kar vnaprej povem: prišli ste sem, da bi dobih napotke, da bi posluša/i. Od tega srečanja na medčloveški ravn, pričakujete prispevek k ponovni spostavitvi sočloveške k/irne. topline, ki — kot se zdi - v tako zastrašujoči meri manjka moderni industrijski družbi. . .
Toda kaj to pomeni za nas v naši konkretni situaciji zdai ir. tu? Izreči vprašanje se pravi zastaviti ga. Da, in pravi se še veliko več. To se pravi, da se mu mi izpostavimo, da se stavimo predenj. Tega ne smemo pozabiti. Moderni človek pa to vse prelahko pozablja v naglici in v dnevnem kofes/u. Vi pa, ki spadate med tiste, ki razumejo, to veste. Naši problemi izvirajo s področja, ki smo ga mi poklicani gojiti. Zdravilna nrizadetost, ki izhajj iz tega dejstva, odpira obzorja, ki s/ jih ne moremo preprostt.< /jstreti s tem, da jim zdolgočaseno obrnemo hrbet. Trebu />• -¦¦ s//r/ s srcem in uravnavati č/oveško anteno na isto valoviif   :     ¦"<>   Nihče danes ne  ve bolje kotčlovek,  za kr,
Naj si dovolim, da prvi vzamem besedo. Gre za kritiko Tribuninem uvodniku iz prejšNje številke. Da ste se dotaknil dejanskega problema, oz. bolje, da ste publicirali problem, c katerem se sicer večkrat govori, bolj ali manj privatno, in mafc dogovoh, pričajo replike ha ta uvodnik. Kakršnekoti že so razveseljivo je, da so, da kritika ni bilt niti prm/iiana nit utišana...
INTERVJU
VPRAŠANJE: Kljub temu pa nam je direktor založbe Mikeln poslal pismo, v katerem nam med dragim sporoča, da se bomo lahko zagovarjali na sodišču. Čeprav s sodBča nismo prejeli še nobenega obvestila, lahko verjamemo, da nas CŽ toži.
0 tem ničesar ne vem. Bojim pa se, datok reševanju bistvenih probfemov ne bo preveč prispevalo. Diskusija bo s tem potisnjena v slepo ulico, po logiki institucije, ki /o prevzame vsvoje roke, se bo obesila na formo vaše kritike, ta pa res ni taka, da bi se /o dalo zagovar/ati. če gre Tribuni za razredno kritiko — in verjamem, da ji gre —, je naredila taktično napako, da je i uporabljenimi, pa Se v taki ko/ičini, etiketami in morda prepotencirano ošebno noto dala pogoj možnosti, dasevse skupaj od reševanja problematike obrne v reševan/e dobrega imena, konec koncev dobrega imena ,,vodilnih stivktur", kot pravite. To je najboljša pot, da ostane vse pri starem. Najbolj nevarno pri tem pa je to, da kritično jedro vašega uvodnika ostane neizdelano, nerazvito, da vaša kritika ostane neskritizirana. No, prav to sem hotel na začetku tudi teči. Da bi Tribunina kritika imela težo, jo je treba razviti, treba Jo je zaostrit/, naostriti na vse strani, treba jo Je konkretizirati, da ne bi ostata abstraktna kot Heglova branjevka, treba je analizirati problematiko izdajanja-marksistične literature v vsej njeni konkretni družbeno-zgodovinski kompleksnosti, da bi znali prijeti stvar pri korenu, koren pa, kot vemo, ni človek sam. Tovarišica Lokarjeva ima v Komunistuprav, ko pravi na Tribunin uvodnik, da je škoda, da problem izdajanja marksistične literature ni mogoče nazrešiti s čistko vodilnih založniških tehnokratov.
VPRAŠANJE: Mnenja smo, da treba postaviti vprašaige tudi osebno, torej tudi vprašanje osebne odgovomosti. Orf tsga no ftnemo in ne moramb abstrahirati. N« sme m pmtavljati odgovornosti na neko abstraktno družbo. Prav gotovo je od; Ijudi na odgovornit mestfli vdiko odvisno — tahfco calo račamo, rfa ie vedno preveč odvisno — kaj m fcako m <Ma.
To vsekakor drži. Drži tudi, da je enako poceni prefožiti odgovomost z Družbe na zadevne Ijudi kot s kakega subjekta na Družbo. Tako nikdar ni nihče ničesar kriv in gre iahko vse k j hudiču. V založništvu je morda vpliv t L odgovornih Se večfi kot kje drugje. Toda to zadeva boljstrukturo izdajane literature kotpa njene cene. Cene se v temef/u seveda ne formirajo v založnikovi glavi, tam se vglavnem zaokrožijo bolj ali manj navzgor.
VPRAŠANJE: Tako smo prišli do praMama btagovne produkcije in založniki radi povedo, oz. je to i$hov stalen argument, da je namreč knjiga blago. Mikdn n» je poučil, da so se podražili čevlji in zato ni čudno, če so se podražiie tudi knjige, npr. nova izdaja MEID. Menimo, da ti argummti, da Je rodukcija knjiga isto kot produkdja katsragafcoli btoga, niso lajboij prepričljivt. Da je knjiga blago, to kf$V ni imanentno. ICaj je sploh blago? Blago je družbeno razmerje. To se detoma reflektira v stališču, da je knjiga blago posabnega družbenega fomena, zlasti marksistična knjiga.
Res je, da knjigi ni imanentno, da je blago. Toda knjiga je zdaj imanentna blagovni produkciji. In s stališča blagovne produkcije so si vsa blaga kvalitativno enaka, za agenta blagovne produkcije velja tista znana enačba x blaga A = y blaga B ali x čevljev = y večerje s flašo vina = z MEID. Če bi živeli v družbi, ki nima nič opraviti s socializmom, z delavskim samoupravljanjem, bi to enostavno privzeli. Ker pa živimo v družbi, ki gradi socializem, in ker se bojujemo za nadaljnje razvijanje delavskega samoupravljanja, tega ne moremo kar preprosto sprejeti. Ko enkrat stojimo na pozicijah boja za socializem, ne moremo več misliti kot agenti blagovne produkcije kot take, kot da je nekaj naravnega, blago = blago, kot da je to nekaj naravnega. Buržuj ne vidi in ne ve, zaradi objektivne jlepote, če se tako reče, da je btago družbeno razmerje. Družbena razmerja se mu prikazujejo kot blago. Buržuj iz blagovne produkcije, kakor se družbeno prikazuje, se pravi, iz cirkulacije in menjave blaga črpa svojo življenjsko - modrost in napotke za delovanje, politično stališče, ki ga od tod potegne, pa je liberalizem. Da bi se od tod izkopaii, ne pomagajo sofizmi, ki ločujejo misel na dohodek od podjetniSke miselnosti, niti ne hotenje, da bi blagovno produkcijo naravnost prepovedali. Kardelj pravi, da blagovne produkcije ni mogoče administrativno ukiniti, kar bi nekateri hoteli naprej razvijati. Narobe, blagovno produkcijo je treba priznati kot dejanskost in z analizo te dejanskosti, z jmarksistično analizo vsakokratne konstelacije družbenih, razrednih sil in razmeij začrtovati izhodišča in naskočišča boja za socializem, za prevladovanje te dejanskosti, za oblikovanje in uveljavljanje socialističnih družbenih razmerij. Mesto in vloga marksisttčne literature, kot upredmetenega koncentrata revolucionarne zavesti, pri tem je dvojna in zato tako pomembna — je del te dejanskosti in nepogrešljiv element pri premagovanju te dejapskosti, je v njej in hkrati zunaj nje, se producira kot blago in pirkuHra kot blago, toda obenem ohranja v permanenci, če aporabimo ta Marxov in Engelsov izraz, zavest, da je treba in kako je treba to produkcijo in to cirkulacijo odpravljati, odpraviti, ter fcavest nujnosti te odprave, nujnosti, da se razredni boj izpelje do Vonca, ki je še kako CKlločilnega pomena v časih, ko se ,,razredni bj pribjižuje odločitvi". Komunisti kot dediči Mancove ifcvokmkinarne teorije imamo vedno pred občni družbena razmerja n če se uporabi teološki izraz, ,,usoda" izdajanje markststične iteratiJre je simptom razmerij družbenih, političnih sil in konstitutivni del teh razmerij. Tako lahko v naši povojni zgodovini $ib3nX izdajanja marksistične literature najlepše odberemo temefjna družbena gibanja: množina, kvaliteta, izbor, pogostost izhajanja itd. kažejo premike družbenih in političnih sil in njihove jodnose. In ker založniki pri nas morajo, pa naj imajo os^>no do Itoga pozitivno nagnjenje ali odpor, vendarle izdati tudi nekaj marksizma. že zato, da se ideološko legitimirajo, če nič drugega je Ito ideološki davek socialistični revoluciji, ker torej izdajanje marksistične literature ne more povsem izostati, so cena knjige gobnost priprave, redakcijska domišljenost in izdelanost (kar je scer v veliki meri odvisno od osebnega angažmaja pripravljalca N»9e, naj bo zunanii ali notranji urednik, ki pa mu založba spet ^L3^1"811' "^P™**' fe raie nasproti) ne nazadnje tudi število ^%ffiltlskarskih "^P^ jtn-tisti pokazatelji, ki nam povejo, kje ton°f^3?oka ^608 marks'stične literature, še natančneje: temeijnih rnartip^Bčnih tekstov, je pokazatelj moči, zmagovanja družbenih •*|iJIB#L ki si j'h socialističen sile prizadevajo odpravljati, pOKazatelj nemoči, relativne nemoči, zastoja, če ne porazov -borazov, brez katerih nobena revolucija ne more zmagati, porazov w katerih se revolucija, če ne zaide v stalinistično otrplost, uči ->r« izgrajevanju, oblikovanju, uvetjavljanju sodalističnih družbenih Mmerij. Te vkoke cene ne le Manca, Engeisa, Lenina, Kardelja idr. take naklade klasičnih marksističnih dd in dei naSih Bjpomembnejših marksistov kažejo, kako visoko dviguje greben rto, proti čemer so se bojevali \n proti čemer se lahko mi danes Jjujemo samo na temelju njihovega dela. te cene, ki najprej todejo v oči, kažejo razmerje med ekonomijo in poiitiko ter »čaj pohtike in ekonomije, pa tudi položaj na ideini, na kleološki Klejni fronti.
Produciran/e marksistične teorijeje politično dejanje. Produciranje in distribuiranje marksistične literature, tsga produkcijskega sredstva teoretskega deia, je tudi politično dejanje. Tudi cena marksistične knjige je politično dejanje. Pustimo zdaj ob strani to, da cena določa strukturo bra/stva. Poglejmo najprej, kaj določa strukturo cene. Vzemimo MEID, sedanji ponatis. Četrtina proizvodnih stroškov so honorarji, ostalih 75 % stroški tiska, torej papirja, tiskarne etc. K tem stroškom, ki so v danem primeru, ker gre za ponatis, še relativno nizki, se pribijejo režijski stroški (70 %) in 25% — rabat. Ekonomska cena, ki jo s tem dobimo, je 85 % višja od produkcijskih stroškov, produkcijski stroški znašajo 54 % ekonomske cene oz. 50 % prodajne cene, ki v danem primeru za 8 % podraži knjige. Če se zdaj pusti založbi teh 8% plusa todipri marksizmu, k/er se vedno že a priori jamra, da bo izguba, in se pogleda neproduktivne stroške, pade v oči 70 % režija, ki paznaša, kot se navaja v Komunistu, tudi po 200 %. Zniževanje neproduktivnih stroškov je predvsem zniževanje stroškov režije, kar pomeni racionalizacijo poslovanja, dvig produktivnosti dela, v političnem pogledu pa boj proti birokraciji jn birokratizaciji, kise množi in zajema tako ekonomsko kot politično sfero (kulturno razumemo kot del te zadnje). Kar se tiče možnosti zniževanja proizvodnih stroškov gre najprej spet za racionalizacijo produkcijskega procesa in dvig produktivnosti dela ter boj proti birokraciji v vsej produkcijski in reprodukcijski verigi, ki pripelje do tiskanja in vezave kn/ige. Pri honorarjih se ne da veliko vzeti, prej nasprotno, a o tem morda kasneje. Pomembno pa /e, kar je tudi neposredno najbolj oprijemljivo, znižanje stroškov tiska na enotno produkta z zvišanjem naklad izdajane marksistične literature. CenejŠi papir in vezava knjig ne bi bistveno pocenila. Potitično zahteva zviševanje naklade marksistični knjigi široko akcijo, če se tako reče, popularizacijo marksistične literature, ki v prvi vrsti vključuje teoretsko aktivizacijo komunistov, ki jih ni tako malo, približevanje te literature ,. učeči se mladini", kot pravi Mark, kvalitativni premik \ v vzgojnoizobraževalnem procesu, kjer se danes celonapkifakufteti, kot je FSPN, brez težav pride skozi, na da bi študent vsaj bral, če že ne študiral Marxa itn. samega, [skratka virov.
VPRAŠANJE: Tako bi nenehno pritoževanje slovenskih založnikov, da je slovenski knjižni trg premajhen, izgubilo svojo raalno osnovo. Sploh mislimo, da kaže prej ddočeno inerco in zatožnikov in dragih subjektivnih sil kot pa realno prepreko vSjkn naMadam. Je bolj, izgovor, kot pa kaj drugega.
Kdor se zgovarja na majhnost svojega naroda, ta svojemu narodu ni dorasel. Je odtrgan od interesov Ijudstva svojega naroda, izpričuje samo zgodovinsko ma/hnost razredne pozicije, s katere govori, To je kapitu/antstvo, buržuazno kapitulantstvo, ki sta ga najbolj prepričljivo negirala NOB in socialistična revolucija. Mislim, da na enem od plakatov za VIII. kongres ZKS ni bil ravno naključno ponatisnfen tisti Ka/uh, ki z n/emu lastno revofucionarno strastjo zavrača to kapftufantstvo.
Ko smo že pri tem, še nekaj. Nič manj posrečeno ni primerjanje našega knjižnega trga, kot vira založniške modrostf, z npr. zahodnonemškim. V temelju je to ista pozicija, kiprimerja čevlje z MEID. Trga je trg, pravijo, pri tem pa abstrahirajo od bistvenega, od različnih političnih sistemov, od različnih družbenih razmerij. Kaj, koliko in kako bomo pri nas izdajaii, tega ne bomo spraševali, če količkaj damo na našo družbo in potrebe in zahteve boja za delavsko samoupravljanje, na naš delavski razred in njegove zgodovinske interese, nemškega trga in nemških Buchhandlerjev — ali pa sovjetskega ali kateregakoli drugega — pač pa zgodovinske potrebe in zahteve naše družbe, naših delovnih Ijudi. Primerjiti socializem s kapitalizmom pomeni odpovedati se socializmu. Kriteriji socializma ne ležijo zunaj njega samega. Socialistična družba se lahko primerja samo sama s sabo, s svojo zgodovinsko potjo in perspektivo, s stalnim kritičnim izpraševanjem lastne zgodovinske dejanskosti in možnosti nadaljnjega razvoja, napredovanja, samo s permanentnim revolucioniranjem same sebe. Zato pa je tudi prenašanje vsega mogočega sranja fnalašč uporabljam to marksistično teoretsko kategorijo, Scheisse po Mancovem in Engelsovem originalu), ki si ga izmišlja zahodni založniški kapital v iskanju možnosti uvrednotenja, v svoji sli za profitom, sranje na glavo našemu delavskemu rezredu in njegovemu samoupravljanju.
VPRAŠANJE: Sprašujemo se, koliko lahko produciranje in prodajanje te slabe, toda komercialne literature z denarjem, ki ga prinese, omogoča izdajanje dobre knjige? Naj citiramo Mikelna, ki v sobotni prilogi Dela takšno početje takole opravičuje: Zaiožba pridela 97 % ali 98 % vsega dohodka na tako imenovanem prostem trž&ču, zaradi česar je založništvo pri nas vezano na dobro in preizkušeno staro metodo — že tamelji v antičnem svetu so bojda imeli za vogalom pivnice in javne hSe iz katerft dohodka so potem vzdrževali službo božjo Hd. Ali gre pri tem samo za neposrečeno in nezgodovinsko primero ali za kaj drugega?
Hm, postavljate me v neroden položaj, da se zamerim svojemu nadrejenemu. Mislim pa, da gre za realen problem, ne pa za osebo, ki ga izreka, zato bom poskušal odgovoriti, čeprav vseeno tvegam, da jih dobim po glavi. Raje jih namreč dobim po glavi, kot da bi se glavi odpovedal. Torej, po tej razširjeni založniški logiki, ki jo pogojuje objektivna situacija, ki pa od subjektov te situacije ni neodvisna, ravno zaradi teh subjektov je objektivna, oz. ta togika ni marksistična logika, še sploh dialektična ni. To je po svojem bistvu logika, ki so jo klasično formulirali jezuiti in so jo kasneje častili in aplicirali stalinisti. Kakor pa jezuiti Ijudem niso naredili nič dobrega, kakor stalinisti s takimi metodami niso ustvarili socializma, tako ta logika ne more in ne bo pripomogla k množični, kvalitetni in poceni marksistični literaturi. Problem bo treba reševati drugače, nekaj nastavkov se je, potem ko smo se otresli g. Kavčiča in kompanije, po zaslugi prizadevanj zavestnih socialističnih sil že razvilo. Še daleč pa se iz nezavidljivega položaja nismo dokončno izkopali. Nasprotno, bojim se, da bi v sedanji ekonomski krizi ti nastavki involuirali, se pravi prav v situaciji, ko je trezna in kritična marksistična presoja, torej tudi literatura, najbolj potrebna. Kar se tiče one logike, Marx je pokazal, da je realni, družbeni materialni temelj ,,obče prostitucije", kot pravi, eksploatacija delavca. To velja tudi pri založniški prostituciji. Dejansko je ravno obratno, kot ta logika zatrjuje. Ne zagotavlja prostituiranje ,,dobre knjige", temveč ,,dobra knjiga" posvečuje prostituiranje. In še en problem je tu. Kaj je ,,dobra knjiga"? O tem še vse preveč lahko odloča kader, ki zaseda založniška oz. uredniška mesta. Socioioško gledano je ta kader v večini t i. humanistična inteligenca, slovenski omikanci, kulturniki in razumniki, kot se imenujejo, to so Ijudje, ki menijo, da vse vejo in da se na vse spoznajo in da lahko suvereno o vsem odločajo, prepričani so, da se v njih uteleša ,,človeški rod", ,,genus", in samozavest in merila za svoje početje črpajo iz globoke seznanjenosti z domnevnim ,,človeškim bistvom". V praksi pa se zdravorazumsko rezoniranje, ki ga kot senca spremlja filistrova ,,lepa duša", kombinira s smislom za »pristne medčloveške odnose", se pravi za osebna znanstva in prijateljstva, ki se iztekajo v knjižni program. V glavnem imajo ti individumi z marksizmom toliko skupnega kot krtača za čevlje, ki nastopi v Anti-DDhringu. s
sesalci. ,,Dobra knjiga", to je zanje belles-lettres, kaj ,,čistega" ,,globokega", ,,občutenega", z ,,duhom" ali ,,človeškostjo" prepojenega ipd. Zato se z onim izkupičkom objavlja gora pesnikunstva in pisunstva in malo stvari, v katere je vloženo resno delo, tudi Taras Kermavner je tu doma, pa se ga tiska vseskozi in na vseh mogočih koncih, medtem ko je marksizem iz te lepe druščine, iz tega svetniškega sija onega dobičkarstva izločen. Marksistična knjiga ni ,,dobra knjiga", ,,umazana" je s ,,politiko" in ,,materializmom".
Toda vrnimo se k vprašanjem cene oz. mož.ic»ti znižanja cene marksistične knjige. Ker je boj proti birokraciji in nizki produktivnosti dela, proti neracionalni organizaciji produkcijskega procesa na eni strani iri boj za dviganje naklade, pa tudi za ustreznejšo vezavo (rdeče knjige bi lahko mirnedušeslekli izzlato potiskanega rdečega usnja) itd., po drugi strani dolgotrajen boj, ki ne bo prinesel kar takoj rezultatov in ker tudi morebitno znižanje in proizvodnih in neproizvodnih stroškov verjetno še vedno ne bi pocenilo knjige tako, kot želimo, ne smemo pozabiti še na tretji ifaktor, kr tudi nastopa, samo ne pri ponatisih, namreč družbeno subvencioniranje. Te subvencije (in odkupi) so povanadi premajhne, da bi bistveno znižale prodajno ceno knjige. Same na sebi tudi večje subvencije, prizadevanja za družbeno beneficiran status marksistične literature, ne bodo rešile problema. Toda teh prizadevanj ne moremo gledati samih na sebi. Zadevajo v bistveno politično-ekonomsko vprašanje naše družbe. Gre namreč za vprašanje razporejanja in porabljanja presežnega produkta oz. presežne vrednosti, za prvovrstno razredno vprašanje. Kakšne prioritete se pri tem vzpostavljajo, ne kaže samo na sedanje razmere družbenih, razrednih sil, marveč določa tudi prihodnje. Prizadevanja za beneficiran status marksistične knjige so zato neločljiva od prizadevanj za razvijanje socialističnih razmerij v družbeni produkciji in reprodukciji, od prizadevanj za uveljavljanje tega, kar se ne najbotj posrečeno imenuje svobodna menjava dela, za takšno združevanje dela in sredstev (tudi tu je terminologija predmarksovska), ki je v interesu delavskega razreda in boja za delavsko samoupravljanje. Visoka cena marksistične knjige je simptom, da pri distribuciji presežne vrednosti ,,nekaj ni v redu", Je pa hkrati tudi pokazatelj, da marksistična literatura ni ,,vkalkulirana" v vrednost, ki jo delavec dobi v zameno za prodajo detovne moči, da ni šteta med njegove življenjske potrebščine, med njegova življenjska sredstva. Končno veija omeniti še en dejavnik, ki dviguje ceno marksistične knjige. To je počasna priprava knjige do tiste faze, ko lahko gre v tiskarno, pa tudi pačasno in pogosto nekvalitetno delo tiskarn.
VPRAŠANJE: Kaj je krivo za počasno pripravo knjige za tisk? Obči odgovor je daia tov. Lokarjeva v Komunistu, ko je opozorila na kadrovsko, institucionalno, infrastrukturno neusposobljenost najbolj odločilnih subjektivnai sil.
Gre za to, da je priprava marksistične knjige. kar je vedno ze/o zahtevno in odgovorno delo, prepuščena privatni iniciativi, najgre za pisanje originalnih   tekstov ali za pripravo prevodnih  del. Namesto, da bi to delo v skladu s spoznanimi in artikuliranimi temeljnimi družbeno-političnimi interesi usmerjale in opravljale ustrezne       znanstveno-raziskovalne       institudje,       tudi       v vzgojno-izobraževalnem    sistemu,    ga   prevzemajo,    včasih    s posredovanjem založbe, za to bolj ali manj usposobljeni znanstveni, raziskovalni, pedagoški idr. delavci poleg svojega rednega dela, kar ne zagotavlja niti kontinuiranega in poglobljenega dela sprevzetim profektom niti hitre oz. pravočasne priprave. Založbe špekulirajo s takšnimi zunanjimi sodelavci, ker so cenejši kot redno nastavljeni založniški delavci. če pa že imajo posebnega urednika za tovrstno literaturo in če je ta celo ustrezno strokovno usposobljen in tudi pripravljen delati kaj več, kot zbirati rokopise, za kar bo seveda nagrajen samo z nejevoljo in nerazumevanjem šefov, če nešes čim slabšim, količkaj obsežnejšega programa ne bo uspel obdelati v danem   času,   recimo   letu.   Poleg   tega   ni  dovolj strokovno usposobljenih prevajalcev, lektorjev, korektorjev, pa še ti delajo to delo  povrh   svojega.   Vse  to,  na  kratko povedano, producira zamujanje   rokov,   zavlačevanje   izidov,   kršenje  programov  in naraščanje stroškov in cen. Vsa ekonomija se, kot vemo po Marxu, razreši v ekonomiji časa. VPRAŠANJE: Namignil si na ,,nejevoljo šefov"?
Ja, materialno jedro te nejevolje, če se odpiše vse osebne simpatije in antipatije, je tole: marksizem je že tako drag, tako pa se stroški samo še povečujejo in z njimi ,,naša" izguba. Kar je pri temnajbolj zanimivo, je to, da nihče sploh ne pomisli na to, da bi se marksistična knjiga utegniia tudi prodajati, dobro prodajati, da bi se poskrbelo vsaj za minimalno propagando itd. (To, kot rečeno, ni šamo stvar založbe). In ta knjiga se potem res ne prodaja. Izda se v nizki nakladi in z visoko ceno, tistemu krogu bralcev, ki so zanjo zainteresirani, nedostopna ali vsaj težko dostopna, ostane v trgovini in v skladišču, ,,skeptiki" pa triumfirajo: Kaj smo rekli? To je nacionalna sramota! (da tako malo Ijudi bere marksizem) itn. Drugič se naklada še zniža itd. Ko pa inflacija realno ceno knjige do določene mere zbije, se knjiga začuda proda. To je perverzna logika, ki daje samo sebi prav, pri tem pa se sklicuje na neko imaginarno ,,objektivnost". Mešetari s potrebami Ijudi (bralcev), kot da bi te potrebe bile nekaj danega, ne pa zgodovinsko formirane, vedno znova formirane in preformirane.
Misli, da zadovoljuje majhne potrebe po marksistični literaturi, dejansko pa te potrebe manjša, zbija in zabija, namesto da bi jih razvijala.
In na tem mestu končno nastopi, odločujoče nastopi izbor izdanih naslovov, struktura izdanih del. Slab, neaktualen izbor seveda ne more pričakovati navdušenega odjema. In ker se slabe knjige ne prodajajo, se dobre knjige ne tiskajo. Pri nas se izda vse preveč slabe literature, vse preveč teoretsko medlih, neaktualnih, neangažiranih del. Posebno poglavje so tu različni priročniki in učbeniki za L/. množično izobraževanje, ki trosijo v imenu marksizma najbolj nemogoče stvari. Toda to je drug problem. To so druga vprašanja in teh vprašanj ni konca. O tem bi se bilo zanimivo pogovoriti ob kakšni drugi priložposti in mislim, da je sprejemanje srednjeročnih programov seda/*taka dobra priložnost. Na tem področju se bo treba potruditi za sistematično, kontinuirano, dobro premišljeno in organizacijsko zastavljeno, dejansko podružbeno programsko politiko, programsko politiko, ki bo v funkciji teoretske aktivizacije članstva ZK in drugih socialističnih družbenih sil, ki bo odpirala in podpirala perspektivo delavskega samoupravljanja. Pri tem bodo ključno vlogo igrale tiste subjektivne sile naše družbe, ki so, če aludiram na Komunistični manifest, ,jpraktično najoodločnejši del" vprocesu naše revolucije, ki imajo ,,teoretsko prednost pred ostalo množko proletariata", ,,vpogled v pogoje, tok in splošne rezultate delavskega gibanja". Te vloge pa ne bodo odigrale, oz. Jo bodo slabo odigrale, če bodo nastopale kot zgolj moralna /nstanca. S tem pa smo spet na začetku, pri ,,materialnem vprašanju. O tem bo treba še marsikaj premisliti in prediskuiirati. Upam, da je ta naš razgovor prispevek k tej diskusiji.
TONEPERČIČ KRALJOJDIPfŽIVA LEGENDA)

Pozno je že bUo, ko se je Ojdip vmčaldomov z dela. Jokasta, vajena samote in moževe odsotnosti, se ni pritoževala. Sprejelaje moža povsem rutinsko, in to je Ojdipu kar ustrezalo.
Včasih seje zadrial. službeno, še malo dije, in je prišel domov šele v zgodnfih jutranjih urah. Takrat so njegovi že spali. Tiho je odprl vrata, smuknil v stanovanje, oblekel pižamo in šel leč.
Toda pbnavadi in danes ni bil tisti ponavadi, je bil še kar dobre volje. Res/e, so stvari, ki grenijo življenje, šeposebej, če človek dela v največjem slovenskem mestu-velemestu, ki Ljubljana se imenuje in če muje ime Ojdip. Vsi bi radi vse vedeliin to tudiniprav.... fepremišljevalžalostnikralj.
Ojdip, zaposlen kot kulturni animator, ali bolje rečeno, kot urednik literame revije, se fe prebijal skozi mestni smog, prah in meglo, vsakojutro in vsak dan, kot kak gastarbajter, da si ob potu svojega telesa in svojih živcev zasluži za tisto grintavo rezino slabega Ijubljanskega kruha in z njo nahrani Jokasto in požrešne otroke. Žalost, sama žalost...
Danes pa fe bila njegova nesreča še večja: spominjal se fe namreč svojega mita. Tiho je plaval proti domu, skupaj z mitom in povsem nepremično je lebdel, da ga ne bi splašil in telebnU na tla. In vse je videl jasno in slišal razločno. Se enkrat fe doživel svofe rofstvo, izpostavitev, umor, povratek v Tebe, brodolom kmljevanja.... Uvidel fe zopet, da je popolnoma zavožen primer in da mu ni pomoči Obžaloval je svojo nesmrtnost in najraje bi se je odrešil. V službi mu je niso preveč oporekali, prav tako mu je ni nihče zavidal, saf so opazili solidno breme, kigafe nosil. Nekateri, ki sicer niso bili neposredni kulturni proizvajalci, imelipa so vseeno pravico, da so odločali v in o kulturi, pa so bili sploh presrečni zaradi njegove nesmrtnosti, saj so upali, da bo njih vazal Ojdip večno zagovarjal in se večno boril za njihove ideje.
Ojdipu je bilo malo mar za njUiove skrbi, da se prek kulturnih vzvodov ne bi preveč pohujšal slovenski zarod. Sprva je puščal marsikaj v objavo in zato jo je večkrat dobil po nosu. Menil je, da je že njegova preteklost zelo pohujšljiva in če to nfkogar ne moti, potem lahko tudi v reviji marsikaj objavi
Pa poglejmo naprimer kratek izsek iz njegove novejše preteklosti, ki nam je nekoliko bližja kot tebanski primer:
Vseeno, davno je že tega, kar se fe bivši tebanski kralj naselil v naših krajih. Zgodovinarji sicer tega ne vedo, povem vam pa to lahko jaz, ki sicer nisem historiograf niti arheolog, da je OJdip kmalu po tistih tebanskih zdrahah prišel sem gor. Sam jo je primahal, pravzaprav pribežal, saj so mu grozili, da ga bodo ubilt Nasetil se je na Brezovici priEmoni Seveda, tistikrat Brezovice še ni bUo, a na tistem mestu stofi danes, to bi vedel povedati on sam.
Pisal fe v Grčijo Jokasti, kje se je naselil in fo prosil, naj poroma tja gor s svojimi otrokl Čez leto dnije bUa celotna družina spet skupaj. Lahko biji celo rekli komuna in to bi bUapotem prva komuna, ki se je pojavUa naSlovenskem.
Sprva so živeU botj klavrno. OJdip fe prebiral Sofoklesa, da bi izvedel kaf več o svoji usodi Skrbno je pretresel vsak dialog in si ga tobnačU na različne načine. Večkrat se je posvetoval z ženo in celo zgodilo se je včasih, da sta ponovila kakšno sceno. Razen nekaj malenkosti ni v drami našel nič posebnega, vendar je vseeno imel žetjo, da bi si začel dopisovati s Sofoklesom.
Cez čas so Rimtjani izvedeti, da se nahaja na Brezovici, pa so pošiljali tja svoje vojake, da bi se malo kulturno izobraziU in ne samo popivali in veseljačili z ženskamL Včasih so Ojdipa celo odpeljali v Emono, mu jo razkazali in potem je razlagal svof mit v kakšni rimski garnizijl Vojaki so ga vedno zbrano poshtšali
Ojdip je rad raziagal mit o sebi Bnkal je po zgodbi in razglabljal nasprotujoče a odnose v Tebah, kot da bi se hotel prepričevati, da je to res on.
Rimljane je zelo zanimala sfinga, vendar fim fe Ojdip, ki je imel izreden čut za razlaganje in opisovanje, tako iivo opisal pomor vsega živega, kigaje izzvala kuga, da jtii je kardobro prestrašiL Občudovati sogainga prosili za avtograme.
Ojdipa so Rimljani večkrat tudi optii, saj so hitro opazili nfegovo nagnfenje do žlahtne pijače. Potem so skupaj prepevali hvalnice do zgodnfih jutranjih ur.
Tako v tistih časffi. Nič ga ni motUa družba razdiralcev grške harmonije, z njimije sodeloval in včasih celo kaj zaslužil
Potem so sledila stoletja barbarov in vofnih grozot. Ojdip paje vseskozi imel srečo, da niti njega niti njegovih otrok ni zadeh nobena nesreča. Huni so divjali po Noriku, za njimi so prišli še bolj podivjani Slovani, pa Franki in še drugi, kdo bi si zapomnil vsa njihova imena. Ojdip in njegovi otroci so bili nemalokrat primorani bežati globoko vgozd, da bi se ognUi divjanju vojske. Kraljje bil že iz rane mladosti vajen životarjenja v divjini, saj so ga še kot otroka izpostavili.
Prestali so, Ojdipovi, vse vojne vihre in tako fih najdemo v novefšem času, zdaf v kultumi in že uveljavljeniprovinci Ljubljani: Pa si oglefmo kaj zanimivega iz njihovega novoveškega življenja.
Tudi tu stvari niso tekle gladko. Dolgo časa je imel kralj, naprimer, nerešen stanovanjski problem. Sčasoma so vsaj tega rešili in mu dodelili solidarnostno stanovanje saf denarja ni imel, da bi si ga kupiL Od svojega mita se mu tako ali tako ni posrečilo niti skromno živetl Družina je bila kar velika in otroci vseskozi bolehni in sitni, tako da je Ojdip pogosto visel na stanovanjski skupnosti in moledoval
Ko fe dobil deh v uredništvu, sprva kot član uredniškega kolegifa, potem pa kot glavni in odgovonu urednik, so se uredile tudi te stvari Kamorkolije prišel, so ga poslušati bolj resno. Sprva si /e mislil, da se mu to le dozdeva, potem so mu stanovanje tudi izročUi
Jokasta je bUa presrečna. Govorila fe, da takšnega hiksuza še na dvoru v Tebah niso imell Prve mesece fe vsakodnevno čistila omarice in linolej, brisala ploščice in k temu opravilu naganjala tudi otroke.
Ismena fo fe večkrat tudi poslušala. Antigonapaje bila v Uh stvareh povsem drugačna: skrivala se fe po kakšnih kotih, grizljala presušeno skorjico kruha, kuhala slabo voljo in muhavost. V primerjavi z Ismeno je bila tudi neprimerno bolj zanemarjena, vedno umazana po obrazu in skuštrana, z raztrganimi cunjami se je podila po stanovanju, se prepirala z bratoma, ju vlekla za lase in se pretepala, pljuvala po tleh in včasih bentUa čez svofega strica, Jokastinega braia, češ, da ima z njim neporavnane račune.
Druga dva, sinova, Eteokles in Polineikes, pa sta serada igrala skupaj. Resda sta si bila večkrat tudi onadva v laseh, včasih sta se nevarno ranila v medsebojnem obračunavanju.
Težave a o bUe pravzapmv s šolo. Ojdip je svoje otroke sam poučeval, ko pa fe prišel zakon o obveznem 'šolanju, sta prišla tudi k njemu šolski nadzomik in njegov pomočnik in terjala otroke za šolo. Vse je bilo zaman, ko jima je skušal pojasniti, da vendar otrod znajo pisati in bruti, resda le grški alfabet, znajo ga pa. Dolgo časa so vričkali, Jokasta fe medtem postregla gostoma in Šla spet čistit ploščice. ^ je nadzomik zahteval, da se otroci padpišejo, če se znajo, pa bodo po* .* odločili kako in kaj. Otrodso sepodpisali, poslušno, kot so od nj&i zaht Mi, ker pa nffiče od nadzornih ni znal prebmti grških pismenk, sta menila, da se Ojdip šali in sta mu naložila še denarno kazen. Od tistegadneso otroci vsako jutro hodUi v šolo.
Boste že prestali, jim jegovoril Ojdip, tudijaz sem moral marsikaj. Iz šole so nosili pretežno negativne ocene, nihče od njih se ni hotel učiti, drugi otroci so jim nagajali, pa so zaradi tega še z večjo mržnjo hodili v hram učenosti Kraljje kmalu uvidel, da njegovi otroci ne bodo nikoli doštudirali ničesar in se bodo morali preživljati s fizičnim delom. Včasih je pomislil, da bifih poslal na študij v rodno Grčijo, pa se fe vse končdlo pri denarju. Tistih nekaj nfegovih sorodnikov, kar jih fe ostalo, mu je obmUo hrbet
Dolgo časa ga fe grenila muka otrok, pa je prebolel tudi to. Ko pa fe btt v najtežji situaciji, naenkrat ponudba kulturne skupnosti: dobilje delo! Sprejelga je z odprtimi rokami.
Sprva jebil le član uredniškega kolegija: da se boš navadil delati teposle, so mu dejali Cez dva meseca pa je prevzel urednikovanje v svofe roke.
No, tukaj pa se začenja njegova drama. Ojdip je imel svoje poglede na literaturo in utnetnost, kar mnogim ni bUo prav. Dostikrat so se sporekli, ko je za mizo padla beseda svoboda: mahali so, krilili z rokami, vpili in zmerjali, zdaj besedo sporno, zdaj drug drugega totiko časa, da so fo odrinUi z omizja. Potem so spet nazdravili in prešli na druge probleme. Ofdip se/e tudizavedal, da so se časi spremenili in da jegrška klasika daleč. Zatorejje hotel nekaj svežega vnesti na strani literarne revije, novega, izvirnega, kar spet ni bilo za vse sprejemljivo. Branil je svoje mlade sodelavce, samozvane avantgardiste, toda vse fe bilo zaman. Moral se jim je odreči Včasffi, v trenutkih samote in intimnih dialogov je jokal zaradi tega toda poti nazaj ni bilo več. Še celo sam je začel širiti dnevno geslo: Boj se avantgardistov! Spet so objavljali klasiko slovenske in klasiko drugih literatur. Ko jim je kralj zabrusil, saj smo to že večkrat prebrali v tej reviji, pa so mu odvrnili, pa kaj to tebe moti, delaj svoje in se ne brigaj za drugo. Nihče te ne sili, da bereš svofo revijo, ti si tako ali tako samo njen urednik Pesmim ne moreš oporekati, lepe so in prav lahko se tudi večkrat berejo.
Tako je Ojdip počasi otopel v svojem dehi. Vse bolj senilen je postafal in nič več ni sodeloval v vročih debatah o svobodi, pačpaje največkrut, kofe beseda nanesla nanjo, zaspal, čeprav za polno mizo pijače.
Sam ni nikoli pisal ne pesmi ne proze, ničesar skratka, razen uvodnikov v novo literarno leto in pa ponižne prošnje na zadnji strani namenjene bralcem, naj že vendar poravnajo naročnino.
Tako fe počasi ustvarjalno gnil in spoznaval, da so v umetnosti pravzaprav bolj pomembne druge stvari, kot pa umetnost sama. Dostikmt se je kiavrno zavedel defstva, da bi bedno propadel, če ne bi njegovo zgodbo obdelal Sofokles. Tukaj fe začel spoznavati vzročnost sil, ki so skrite in delujejo v umetnosti in niso nič manf močne in pomembne kot umetnost sama, so sestavni del njene dinamike, saf brez njffi tudi umetnost ne bi bila to, karjeinfi te pravzparav služijo kot neke vrste krbtenica.
Se več, naenkrat se mu je zazdelo njegovo vztrajanje v uredništvu zeb pomembno, saf fe pravzaprav razkril vse te temne sile, ki gonijo slovensko mitologijo in umetnost.
Opazil fe, kako je važno, da so te anatomske sile, ki so hrbtenica vsega umetniškega močne, še posebef v tako skromni skupnosti, kot fe slovenska. Končno je tudi on opazil, kdo so pravi kulturni ustvarjaki in animatorfi, kdo pa bleferfi.
Takorekoč čez noč se je Ojdip skrhal in prešel na n/ihovo stran. Postal fe izdajalec samozvane slovenske avantgarde in po njihovem mnenju kulturrU birokrat, izprijenec in iztirjenec, skmtka zaudarjajoča gnusoba.
Zaman je pojasnjeval neučakanim mladim ustvarjalcem, da se je pravUno odločU in da so v resnici oni tisti, ki serjejo v kulturi in nočejo razumeti širših zakonitosti delovanja in vloge kulture v tako majhnem narodu. Vsakdo je trdil svoje. Ojdip jih fe celo prepričeval, naj mu sledijo, oni pa so mu od daleč odmahovali z roko. Nesrečni kralj se fe znašel med dvema ognjema in bilje ves požgan, osmojen in okajen ter ne nazadnje tudi dobro oznojen, ko jimje ušel To pa ga fe spet veljalo nekaj zdravja in skoraj infarkt.
Vzameno za njegovo žrtev, gafe slovenska klasika obilno nagradila: Takof so ntu posvetili nekaj študij in literarnozgodovinskih raziskav, predlagan je bil tudi za Sterijino nagrado. Poleg tega so mu malce zvišali bedni osebni dohodek inga vtaknili v nove komisije, zdaf že celo take, ki niso imele nobene zveze s kulturo, bile pa so izdatno honorimne. Menda so mu celo ponudili mesto častnega direktorja nogometnega kluba Olimpija, karpaje zavrnil iz preprostega razloga, zaradi preobremenjenosti s funkcijaml
Bil fe v raznfh delegacijah za medrepubliško in meddržavno sodelovanje, posebno tesno je sodeloval z grško ambasado in njihovo kulturo. Dobil je celo pismeno pohvalo samega Karamanlisa.
Sedaj je imel končno tudi denarja dovolj. Lahko je posedal po kavarnah in rezoniral z Ijubljanskimi kultumiki. Včasih so celo zbijali šale na račun grških razmer in njegove usode. Spraševali so ga, če je še krnlf in kako fe s tem njegovim nazivom sedaj v naši samoupravni družbl Dejal je, da to nikogar ne moti in da temu nihče ne oporeka, daje to stvar kulturne omike in nepolitike. Res pa je, da tega ni nikoli izrabjal in se po nepotrebnem okttceval za kralja. Če bi pa bUa potreba.,,., vendar sedaj nič ne kaže tako, sedaj so stvari povsem drugačne, recimo, če bi bil sam neposredni kulturni producent, potem bi se lahko ta trenutek tiskal pri petih slovenskih založbah naenkrat in še na radiu bi se ne slišalo. Vendar, tega ne delam in ne vidim potrebe po tem. Svoj mit sem že tolikokrat prodal, da me fe sedaj že sram in bom počakal, da se zamenjajo generacije, preden ga ponovno vnovčim..,.
Toref, toliko o tem. Vendar... danesfe prišel domov ves slabe volfe. Jokasta je vsa nemirna skakljala po stanovanju, medtem ko je čemerno sedel v kotu in prebiral časopis.
Kaf je, dragec, zakaj si danes spet slabe volfe, ga fe spraševala žena. Nič, službene stvarl Povej, kaj teje razžalostilo. Nič, nič... Nekajje vseeno.,. Ne, pusti... Daj no...
Prosim te, pri Zeusu. . . Prav.je žeprav... No poslušaj, če te zanima... ja, kje pa so otroci?
Zunaf v peskovniku. Veš kaj, ko sva žepri otrotih, nekdo od nafu bo moral v šolo, danes fe prišel poziv. Menda hočejo Pottneika vtakniti v posebno šolo... Kurbe, jim bom že pokazal... No, zdaj mi pa povej... Kaj? Ja, kajje bUo v shižbi!
No poslušaj: Danespride k meni neki mladi literut, tisti, za katerega sem ti pravil zadnjič, da smomu knjigo odložili za nedoločen čas. Fantje izvedel, da sem bil pri vsef zadevi vmešan tudi jaz in mi je začel groziti. Je pa član te samozvane slovenske avantgarde in mi je v skladu s tem zagrozil, da me bodo prelttftali, da sem že tako napravil preveč škode slovenski kulturi in tako dalje.... Potem pa fe vzel iz žepa pipec, ves zarjavel in mi zagrozil, da bo poklal mofe otroke, če mu jutri ne zagotovim, da ga bom tiskal. Kaj naj zdaj napravim?
Ojdip se je začel cmihati in Jokasta mu je jela pestovati glavo. Nekdanji tebanski kraljjejokal kot otrok, neutolažljivo.
Ko bi bil vsaf Teiresias tukaj...
Pa ga prijavi na policijo, vendar! mu je svetovaia Jokasta.
Si pa res hecna, kje pa upam, potem bo pa zagotovo poklal moje otroke zlate!
Pri Zeusu, kdo pa ti lahko pomaga!
Ne vem, vem le to, da so ti avantgardisti tako odločni in tako prepričani v svoje početje, da se mi nepiše nič dobrega, čefih ne uslišim.
No, ne bodi vendar posranec! Resda je že nekaj tisočletij, kar si bil tebanski kralj in si s hladnokrvno modrostjo rešil mesto pred propadom, morda boš sedaf tudi.. . vsaf sebe in družino.
Veš kaj, Jokasta, takrat sem rešitev VIDEL, danesjepane VIDIM.
Pa pojdi k okulistu, morda imašpa dioptrijo!
Mogoče, ampak sedajje prepozno, imam le sončna očala.
Kajpa kdo od tvojih prijateljev? Ti ne more nihče pomagati?
Kdo? Nihče, saj se sami najbolj boje prav padca v takšen zos.
Ah, moj dragi, ne obupaf, saf si nesmrten, vsi bodo pomrli pred teboj, avantgardisti in klasiki. Ampak, kdo bi si mislil, da so lahko umetniki tako podli!
Saj ni nihče rekel, da so to umetniki, ki strežejo po življenju mojih zlatih otrok, avantgardisti so, če ti pravim, pravzaprav se sami tako imenujejo, še najbliže pa so anarhistom. Ti najbolj škodujejo shvenski literaturi, kot kakšne podgane so, grizefo temelje, ki smo jih gradili stoletja, vse hočejo podreti in začeti iz nič in znova.
Vidiš Ojdip, sam si se. Če bi ti še naprej vlekel z njimi, ko si prevzel urednikovanje revife, bi bilo danes vse v redu. Tako si se pa usral in v$e skupajje padlo v vodo. Misliš, da bi ti podobno grozili pošteni slovenski tradicionalisti?
Bi ali panebl
Ne bi, jaz ti zagotavljam.
Nimaš kaj zagotavljati, povem ti, da bi se mi to pri njih še prej zgodilo kot pa pri avantgardistih. Ti so šibki, ničesar nimajo, na kar bi se lahko oprli, le na lastno življenje se lahko in le s svofim telesom se lahko borijo, klasični tradicionalisti pa imajo cele forume, kfer se lahko uprejo, kamor prideš, so njihovi Ijudje.
Vidiš, zato je tvoje dejanje še toliko bolj umazano, ko si uboge avantgardiste pustil na cedilu.
Pustimo sedaj to, kar se je zgodilo. Treba sefe rešiti sedaj!!! Sedaj ali nikoli! Mislim, da je to sedaj tista prava sfinga, uganka iz davnih Časov, ki fo je treba rešiti, sicer bo vsesplošen pomor v slovenski kulturi Kaj misliš, Jokasta, ko bi odstopil z uredniškega mesta?
Slabo. Spet bi btti brez denarja.
Misliš, da bi mi družba pomagala?
Kako?
Da bi ukiniia literamo revijo in tako bi jaz lahko ubežal tistemu avantgardnemu zajcu.
To bi bilo pa še teže. Pa spet bi ostali brez cvenka.
Imam še nekaj sinekur. Grem pa k Olimpiji za častnega predsednika ali pa spet prodam svof mit...
Tako se je Ojdip kar kof odpravil na pot, do kolegov, ki bi mu pomagali ukiniti revijo.
Ves ožuljen se je potikal po Lfublfani, tudi sam sem ga srečal nekajkmt v ,,Kopru"; ves zapit je ležal za mizo in žical za konjak, ožulil sife noge in ožulU si je gobec od gobezdanja in še danes ga morda srečate, bednega kot nekoč, ko fe bival še na Brezovici...
Teksta o avantgardi, ki ju objavljamo, sta bila prebrana kot
diskusijska prispevka na  letošnjih beograjskih "oktobrskih srečanjih"
VEGEL LASZLO: NE DAJ SE, A VANTGARDA!
Ali lahko govorimo o njej, alije to sploh potrebno? lz posušenih korit nekdanjih potokov - esejev, ki so dosti obljubljalt, slišim odmev pogfavftnega nagiba naše avantgardne poezije: nadaljevati je mogoče samo tako, da se vse zmeraj znova začne. Jesenski podleski naše opotekave avantgarde se rimajo z uvelim r/avo rdečim fist/em posekanih pfatan vzdolž Futoške ulice-varuhi hterarno botaničnega vrta se udobno in samozavestno sprehajajo po travnikih. Pod zelenimi paviljoni je od časa do časa svečani koncert: vse /e preračunano do minute, organizatorji so zadovoljni, nipresenečenj, hi neprijetnosti.
Pa če se kljub temu zgodi kaj nepredvidenega? Takratse oglasi nenavaden aplavz, ki preglasi Neznanega. Hrup ga zmede, razširil bi svoje besede-knla, nekaj bi še povedal, ampak tok vrednot minulih časov ga  odnaša z nezadržno  močjo proti večnostr v svoji prestrašenosti   se   skuša   domisliti   Česa   škandaloznega,   hoče protestirati: ni prišel sem zato. da bi postal funkcionar večnosti -ampak nima veČ kam; žugajo mu dobronamerni kazalti, doklerne izgtne iz vidnega kroga. Sele v nekih zatohlih okoljih je slišati da so ga ti kazalci ukrotili.  Prameni misli, ki se trgajo od travnika eUocirajo neko starčevsko Heglovo metaforo: zgodbo pomintve z realnostjo v življenju posameznika. Načrti za spreminjanje sveta predstavljajo     sveti    privilegij    mladosti,     obdob/a    meglenih predpostavk, subjektivnih idealov, herojskih  transcendenc. Zre/ čtovek sprevidi absolutnoL   moč razuma in zavrača te načrte. Kolajna časti vsake razumne aktivnosti: pomiritev s svetom ni prisilno, pač pa racionalno razmerje. Prehod v fMstrsko življenjeje mučen. ampak tisti, ki tega ne stori, zaide v stanje relativne nesposobnosti.  In od tega je samo korak - a usoden! - do dejanske nesposobnosti. Nemogočost neposrednega uresničevanja idealov poraja hipohonorijo. Nasproti temu sprejema zrel človek svet kot takšen, ustvarja samo tisto, kar že je, pa je ta njegova aktivnost v bistvu Še zmeraj v službi napredka. Zakoreninja se v objektivne odnose in se popolnoma vživi v lastne namene te aktivnosti.
NE DAJ SE AVANGARDa
Neka daljna protislika: reaiiteta eksplozivnega upora biti V zatetku je bilo življenje in temu /e sledil n/egov literarni konteksf: libertas amicorum: predstave so hrepenele po bistvu v spremembah. Sociološka imaginacija forrr.e naše avantgardne poezije je zakoreninjena v spremembah: nič ni popolno, nič ni končnega. Sprememba se pokriva z resničnostjo. Mesta so se širila preobhkovala, razvijala; pred našimi očmi /e potekalo utelešenie zgodovmske          dialektike          industrializacije,          misterij
znanstveno-tehmčne revolucije. Mladostne Ijubezni neke družbe so odsevale v naših ekstazah. ,,Vloga duhovne ustvarjalnosti je bila aneraj v tem da je vznemirjala in tako je tudi ostalo." fVe//ko Vlahovič) Poezija /e: vznemirjanje v vznemirjenosti, osvajanje v novem odkritem  duhu.   Naši novi avantgardni pesniki so bili romantJki m osvajalci: potujoči vitezi sprememb oblik in čuta za živ/jen/e.   Nov - mnogim še nerazumljiv - humus pesniškega govora   je    gospodarska    reforma,    zgodn/e   samoupravljanje, decentrahzacija, kritično intoniran politični dialog; to so nove sintagme duha.   Revolucija pesniške govorice je utemeljena  v antropo/oški   revoluciji   našega   življenja.    V tem  je   temeljila subverzivna pesem, ki je raziskovala šifre bodočnosti, ne da bi se zadovoljila s tem. da bi samo formalno odražala svoj humus: iz njega črpa inspiracijo, da bi domislila njegovo bistvo. Radikalen slogovm koren naše avantgardne poez/je: novo čutenje sveta, v cigar sredi je nenehno spreminjanje, permanentni nemir, odprtost nasproti bodočnosti, vživetje v ,,predmetno slutnjo še-ne-nastalega kot     še-ne-v-dobro-proizvedenega"     (Bloch).     Instrument     te anticipacije je negacija, ki jo je Krleža imenoval za familijarno sprvjemanje sveta.   Tudi  ta  daljnovidna  negacija nima večjega insmuatorja, kot je modra taktika polrdečega svetovnega nazora zaradi tega, ker je v njej vsaka sumljiva enoznačnost utemeljena v komičm dvoumnosti: na operetni dihotomiji ideala in koristi, cilja in sredstev, primernega  trenutka in neprimerne subjektivitete. Kajti, kdo /e sredi sprememb sposoben izreči nekaj končnega? Iz žab/e   perspektive   je   vse   enoznačno,   urejeno:   besede   so disciplinirani vojščaki.  V tej pesmi ni kaosa, ni zmede. ..Prediren pogied se ne potrjuje samo s tem, da je sposoben spregledati stvari pač pa tudi takrat, kadar ne vidi vsega kristalno jasno." (Bloch.) In če se po vsem tem vprašamo, zaradi česa ni moglo biti vse tako kristalno jasno, zakaj so se osvajalti zmeraj spopadali sami s sabo, zaka/fe bila kvartopirska igra eksistence zmeraj samo meta-igra bi lahko odgovorili takole: zaradi človeškega dostojanstva. Privilegije čiste vesti je sežgal  temen  ogenj vere.   ,,Življenjsko modrost prepnčanega človeka bi lahko zvedli na te tri besede: spokojnost premišljenost, taktika.  Dasi je človek zdajšnosti prepričan, da lahko pride do očiščenja samo preko socializma, ga je vera že zapustila, je že med vrstami nosačev, a skrbi za to, da se breme njegovih ram samo dotika.... Pa vendar je vera tista, ki žene svet naprej!" (Csaba Utasi) Vera v pesem: nemir besed, nezdružljivost besed, spontana dvoumnost besed, upor besed proti pesmi, upor pesmi proti besedam in upor pesnika proti pesmi, dolg proces protislovij, kisemedsabo dopolnjujejo.
Avantgarda je osredotočena bodočnost ali pa ni nič. Utopična vsebma umetniške forme je v tem, da se bo že jutri zavrteta r svet pomenjanja     vsakdanjosti.     Maksimalizem     forme    je    vizija demokratične bodočnosti, v kateri graditeljstvo (ustvarja/ncst) z jezikom n, privilegij inteligence; estetska razsežnost jezito bo postala v vsakem oziru splošna lastnina. Tudi tisti, ki izstopa iz zdajšnjega časa jezika, ker noče postati mojster ceremoniaia na besednem banketu. tekmuje z bodočnostjo. Bodočnost je sakralna-revolucija pomenjanja. Je zadušljiva in obenem tudi sprošču/oča Sovražna m tolerantna. Njen nemir se ne bo obnašal kot tujek v pesniiki govorici.  Na sumljivo polituro umetniške govorice, na indmdualizirajoče.   neofevdalne jezikovne  norme se odziva z dejavno-spreminjajočo jezikovno  revolucijo. ,,Ubi ravolutio ibi hngua   nostra"   -   to je esenca retorične revolucije, pa tudi semantičmh potresov. Bodočnost potemtakem ni harmonična, se/ >Z ufTa ne bo P"našal *™ enoznačnih poročil o tekmovaniu z bodočnostjo, o spopadu z n/o. ,,Zgodovinsko tek.c   anje za zanamstvo   se   sprevrača   v   trgovsko   tekmovanje   zdajšnosti. Mehanizem trzišča posnema absorbirajoče tendence zgodovine v malem: je kratke sape in po kriterijih ekonomiie proizvodnje teži k hitremu    prometu    blagovne    menjave.    Anticioirajoči    namig umetnosti se reducira na špekulacijo: njena boriočnost se beleži kot borzni tedaji... Bodočnost umetniške ustvarjalnosti se spuSča v promet, še predno je sploh prispeta. Tako kot v vseh drugih poslovnih vejah se tudi tukaj nudijo modeli za prihodnjo sezono. Ta bodočnost se ni načenjala samo vnaprej: takoj ko je bila dana na tržišče, je s tem že tudi minevala. Estetski proizvocf jutrišrjega dne, ki gre že danes v promet, bo pojutrišnjem pomenil le še neprodane   zaloge..."   (Enzensberger)   Maratonska   misija bo pnnesla poročilo o grabežljivi lastnosti bodočnosti. Bodočnost množi pregrehe  v serijski proizvodnji.   Anticipator $e zgrozr razprodaja zgodovine se lahko prične že v zdajšnjosti. Krcžno obračanje:  prispe  tja,  od koder se /e pričelo. Jekleni zakon spoštovanja   literarne   avtoritete:   otroci  jedo   svo/e   očete   z izkazovanjem spoštovanja brez upiranja. dokazujočega na ta način da se pod soncem ne zgodi nič novega. In jasno je, da Jdeja neke nove forme zmeraj naleti - četudi nezavedno - na takšne skupine Ijudi.   ki   so  pripravljeni   nevtralizirati  ustvarjalno  misel   ir jo spremeniti v igro reprodukcije in adaptacije in degradirati tisto. kar je bilo ,,vzor", na raven navadne šablone." (Ecco)
Je za avantgardo usodno, da jo podrepniki besed, podrepniki novih form s svojimi interpretacijami nevtralizirajo, da jo v svojih /iteramih rodovnikih poplitvijo, destilirajo, konzervira/o za prihodnost?

ALEKSANDER AVANTGARDO?
FLAKER:
KAKO         PREUČEVATI
Pesem Majakovskega Nekaj besed o meni samem (1913) se . začenja z izjavo ,,Rad gledam, kako umirajo otroci". Če pojmujemo to izjavo kot pesnikovo lirsko ekspresijo v dobesednem pomenu, lahko obtožimo že zdavnaj kanoniziranega pesnika revolucije vsaj za sadistično izprijenost. Če pa k tej izjavi dodamo njeno opozicijo ,,Ne maram gledati, kako umirajo otroci", dobtmo že drug rezultat. In če to izjavo pojmujemo v kontekstu celotne evropske kulture, na katere začetku je legenda o Herodovem ,,pokolu nedolžnih otrok", ki se razvtja z brezštevilnimi ikonskimi motivi madone z bogom detetom, vse do sodobnih pacifističnih in karitativnih plakatov, na katerih po pravilu ne umirajo in ne gladujejo odrasli, pač pa so otroci znamenje trpljenja človeštva; tedaj bomo že bolje razumeli to estetsko provokacijo ruskega futurista. Sicer pa so raziskovalci našli tudi neposreden povod zanjo: istega leta v ruščino prevedeno pesem francoskega katoliškega pesntka Francisa Jammesa ProSnja, da otrok ne bi umrl.
Estetsko-provokativna izjava lirskega subjekta pesmi, katere naslov navaja na misel. da gre za pesnikovo osebno izpoved, čemur nasprotuje že prvi stavek teksta, je za avantgardo nasploh značilna. Takšnih izjav je posebno veliko v literarni zvrsti, ki jo avantgarda posebej goji: v manifestih in programskih tekstih — od Marinettijevega manifesta preko dade do nadrealističnih programov. Njihova funkcija ni referencialna; metatekstuaina je, provokativna in polemična kakor tisti, nadrealistični pregovor: ,,Treba je tepsti svojo mamo, dokler je še mlada", ki je bil še pred nedavnim v polemiki spet funkcionalno uporabljen.2 Izjave avantgardistov, vključno s tistimi v manifestih in programih, potemtakem ne moremo brati ,,dobesedno", pač pa jih je treba interpretirati ravno kot bistveno metatekstualne, jth postaviti v odnos do soodnosnost s kulturnimi teksti, ki so nastali prej. Tako je treba brati tudi Krleževo Hrvaško književno lažr edint prsčev avantgardni manifest, ki se ga tako pogosto ogibljemo ravno zaradi ,,dobesednega" branja. Odtod tudi opozorilo: avantgarde ni treba preučevati samo na podlagi izjav tipa ,,Rad gledam, kako umirajo otroci" ali ,,Treba je tepsti svojo mamo, dokler je še mlada", tudi ne na podlagi manifestov in programov različnih praviloma medsebojno nasprotujočih skupin in gibanj — saj so ravno te programske izjave zelo nezanesljiva dokazila o Uterarnih in umetniških strukturah, ki jih pripisujemo avantgardi kot veliki formaciji literature in umetnosti evropskega kuiturnega kroga.
Ponovimo tudi to, da je začetni verz Majakovskega v izrazitem nasprotju z naslovom pesmi, ki usmerja sprejemalca v pričakovanje pesnikovega osebnega, Jskrenega" izraza. Bralčevo pričakovanje je že ob prvem verzu izneverjeno. Ne more verjeti pesniku, da rad opazuje umiranje otrok: ni samo šokiran nad semantičnim sporočilom, pač pa nadaljuje branje pesmi kot konstrukta, ki ni samo pošiljateljeva ekspresija, ampak ima še drugo funkcijo: funkcijo estetskega pa tudi moralnega in etičnega prevrednotenja sveta in porekla stvari v svetu, katerih je bralec po tradiciji vajen. To funkcijo imajo tudi na videz najbolj osebni in najbolj lirični teksti avantgarde: Apollinaireova La Jolie Pousse in Pro eto Majakovskega.3 Vprašanje ,,Kaj je pesnik doživljal? " Kaže na svojo absurdnost ravno v razmerju do avantgardnega teksta. Avantgardni teksti prav tako niso mimetični teksti v razmerju do njihovega avtorja in ne v razmerju do družbe. Prav tako postavantgardne Glembaieve ni mogoče razlagati na podlagi ,,gnjavatorske sheme o dekadenci in trhlosti našega meščanskega razreda", da nam Krleževa izjava o tem, da so to Jiterarne variacije ali ... kompozicije po nekih modelih"4 odkriva v bistvu avantgardno izhodišče njegove poetike.
Avantgardnih tekstov prav tako ni mogoče preučevati s stališča estetskih teorij kot »teorij o lepem". Poljski avantgardni pesnik Przyboš je za mednarodno banko znanstvenih terminov prispeval pojem ,,turpizem" in še malo ni naključje, da je Marko Ristič z neke razglednice Remyja de Gourmonta uporabil pojem Turpitude za svojo ..paranoično-didaktično rapsodijo". Tradicionalni francoski naziv beaux arts ali angleški fine arts za 'ikovne umetnosti izgubljata svoj smisel, kadar gre za avantgardno slikarstvo; prav tako je zastarel pojem beletristike, kadar gre za ,,lepo-slovje", zato se zmeraj bolj poslužujemo pojma ,,fikcije", ker pa si ravno avatgarda prizadeva odstraniti mejo med fikcijo in ,,dokumentarno" prozo, prihaja v naš slovar zmeraj pogosteje kontaminirani pojem ,,fakcije" (angl. faction).
Estetsko prevrednotenje kot začetna funkcija avantgardne strukture se kaže v oporekanju vsemu, kar je po tradiciji veljalo za lepo, tako bomo v avantgardnem slikarstvu ali literaturi težko naleteli npr. na žensko lepoto: ni je pri Picassu od njegove kubistične faze sem, ni je pri Krležu in Lili Brik je lahko iepa samo v Rodčenkovih iiustracijah pesnitve Majakovskega. Estetsko prevrednotenje v avantgardnih strukturah pa ne sprevrača samo pojme. lepega" \n ,,grdega", obenem nasprotuje tudi ,,logičnemu", ,rrazumtjivemu" in ,,zdravemu smislu". Ristič svoje Turpitude še malo ne imenuje stučajno za »paranoično" rapsodijo in istega leta, ko daje Krteža svojemu romanu naslovov Na robu pameti - kar je seveda družbena, meščanska kvalifikacija pripovednikovih postopkov. Odtod imamo v avantgardi pozitivno vrednotenje blaznosti, alogičnosti (vse do alogizmov v jeziku) in tudi nerazumljivosti. Odtod nazadnje tudi zavračanje kritiškega »razlaganja" avantgardnega dela, tako tudi Rističa beremo glede na ,,nerazložene, mogoče tudi nerazumljene" pomene Turpitude:
,,Jaz pa se sprašujem, aii je spioh treba kaj razlagati, kadar gre za določen izraz, za določeno izražanje. ki je po definiciji nedeljtvo od izraženega, ks mu je imanentno. Je sploh treba odgovarjati na vpra§anja, bodisi da so zadana allne: kaj pomeni? "5
llM
Ta pomik od ,,izraženega" proti ,,izrazu", označenega w«l označitelju, mimesisa proti semiosisu, do katerega je prišio V avantgardnih strukturah, se danes komplementira v Studiju literature in umetnosti s semiotičnimi metodami. Tako so npr. ključe za analizo »semantične poezije" Mandelštama aii Pasternaka odkrilj pravzaprav šele sodobni semiotiki.
Ob tej priložnosti velja opozoriti še na eno okoliščino. Da bi opravičili estetsko provokacijo Majakovskega, smo si morali priklicati v spomin celo Evangeiij po Mateju. Evarigelski rniterai so pogosto v ozadju Krleževih tekstov, Majakovski se pojavija v znamenju preroka z Golgote, a od Maleviča in Duchampa clp Generaličeve hlebinske Mone Lise se vlečejo slikarske blasfemije v odnosu do trivialnosti kanoniziranemu Leonardovem ženskerh iiku. Ko je avantgarda nastopila s programom estetskega prevrednotenja, je še naprej zadržala metatekstualno izjavo kot eno svojih bistvenih karakteristik ali pa razvijala t.i. ,,minus postopek" (pojerrii je Lotmanov), kadar je oporečna predloga ostala zunaj obsega no/ega znaka. Pravzaprav je paradoksaino, da se ravno avantgardrii tekstl zmeraj obdržijo šele ob sklicevanju na tradicijo; kadarkoU' jb direktno negirajo, npr. takrat kadarMalevič z grobopotezo čoprž^ prekriža reprodukcijo Gioconde 1914), ali pa jo ,,citiraJQ"Jln uvajajo v nove in nepričakovane retacije -, kot je to prirpei. pii MandeliStamu ali pri EHotovi The Wast» Land, yretp|J| Piljniakovega Golega leta (1921). Seveda, tudi .pitiraju nadrealistični pregovor je očitno samo do absurda sprevrnj«n litek o vzgoji otrok tipa Ijudskega pregovora ,,Drevo je treba mlado naravnati"6 s tem. da prizadene, kar je v naši JfdjItM sakrosanktnega ali matere-madone.
V svoiem prvem obdobju se je avantgarda zadovolj*v4ft?jT funkcijo estetskega prevrednotenja; vendar za dwžbtf|9 funkcioniranje literature in umetnosti to ni zadoščalo: kma4use t to funkcijo povezujejo tudi funkcije moralnega, etičnega, socialnega prevrednotenja, ki doseže svoj vrhunec okrog 1917, Velik del avantgardnih struktur se v oktobrski revok»c»ii neposredno funkcionalizira in od takrat pa do tridesetege Ifta vprašanje o soodnosu umetniške in socialne revotucije ni bilo sreto z dnevnega reda. Po eni strani trdijo, dc brez revotucije ni rer ične avantgarde, po drugi pa, da brez avantgarde ni resnične revolucije. Optimalna projekcija v prihodnost upravlja z avantgardnimi strukturami in zastavfja vprašanje o ,,moralnem in socialnem srnislu poezije"; citirajmo Rističa iz 1934.
,,Misel, da obstaja jutri, pomeni, da nobena individualna gesta ni metafizično izločena in končna, da nobeno dejanje ni ,,izvršeno dejstvo", da je vsako dejanje posledica pa tudi vzrok nečesa in da so določeni posredni učinki na vnanji svet, ki jih bo subjekt jutri občutil na sebi."7
Neresmčnost te tragičnosti - kakor že megleno in negotovo -lahko potrjuje le permanentni kritični občutek. Kogar ne opijanijo obstoječi, bo tudi varen pred moralnimi mački bodočnosti Bistvo maratonske misije je v naslednjem: biti na preži! Zavračati tisto kar je dosegljivo, odreči se tistemu, kar je mogoče pridobiti za ceno ma/ih žrtev, prenehati s tem, karje mogoče nadaljevati, imeti zanemogoče, kar se kaže kot zadostno in trditi, da je nemogoče edino, kar lahko zadovolji. Takšna kritika zavrača vse, kar se pnbližuje.
Podoba prihodnosti se nam približuje v obliki benjaminskega fitozofskega   rebusa.   Je   brez   središča:   njena   koncepcija   je pohfonična. Da smo brez oporišča, kakor se tudi ona pojavlja brez oponSča. In od našega ponašanja je odvisno, če nas bo izdala ali sprejela. Ponuja avro podrejenosti, ki jo je tako lahko sprejeti /n glas tradicije poreče: sprefmite jo! Pa se Še streznili nismo od pijanosti bodočnosti, že nas je pograbil maček tradicije. Najprej s strogo pedantmm opozori/om na pravila ponašan/a, potem pa tudi kot vlačuga. Ni več spraSevala odkod ste prišli, ampak vasje samo prepnčevala, da boste na dobrem mestu. In z naše strani: ravno pred desetimi leti - pod vplivom  drugega mačka - je bila izk/jučnost prevehka, medtem ko je danes preveč poslušnosti in popustijivosti.  Kritični pojmi so postati raztegljivi, plastični in vs&nu pnlagodljivi,  vse z namenom,  da ne bi česa zagrešili Premnogi     kritično-estetski    sistemi    so    postali    brezobalni razstavljajo   tudi najrazličnejše  protislovnosti  in   med najbolj protislovnimi smermi jadrajo brez konf/iktov. Zdi se, da vse to opominja:   kako  po  kaotičnem   iskanfu,  po   velikem  poletu vznemirjajočih vprašanjih, literarnih destrukcijah, polemičnih in anticipirajočih sistemih  vrednot nastopa obdobje dozorevania smteze. treznosti. Zdi se, da vijuge življenjskih potov kažejo: avantgarda je tisti mladostni greh, ki se mu je treba odreči. Prava konjunktura je ta: začeti z veliko negacijo in nadaljevati z negacijo negecije;  izjemen  privilegij je,   če imamo  kaj negirati.   Misel tradicionalizma se je Hberalizirala, avantgarda ni več pregan/ana in izobCena poezija, za njen obstoj domišljajo tudi namen: naj le simbolizira neko fazo velike sinteze, naj le bo tehnološka posta/a reprezentativne poezije. „ VeČna poezija" daje koncesije duhu časa toda po njenem je bistvo tradicije še zmeraj homogena substanca ki gre skozi proces postopnih  reform  in  modifikaci/.   Mit o kontmuiteti   je popo/n   in  absoluten.   zapuščine  so   linearne kulturno blago gre iz rok v roke, od očeta do sina.  Le da ta ideologija   tradicionalizma  ni  več  v skladu s proizvodnjo, z dvoumnostjo izkustev proizvodnje, znanje. se ne prenaša karsamo od ube, iz roke v roko, zaradi tega razmislek o čisti kontinuiteti že sodi   v   interesno   sfero   foh-idiotov   tradicije.    Proti   terorju kontmuitete se postavfja resničnost ,,Tradicija se danes sooča z nerazreSljiviini protislovji." (Adorno) Izhoda ni v avtomatiziranem antitradicionalizmu, pač pa v samem iskanju izhoda.  Na tem zemlievidu ni sinteze, na njem manjka končna forma bilance. V dia/ogu med starim in novim ni statične sinteze (Kolakowski)-edini    enakovreden    tekmec    kontinuiteti   je    diskontinuiteta
Pri zastavljanju vprašanja o družbeni funkcionalizaciji se krepijo tudi težnje šjrjenja umetnosti v ,,življenje", oz. v osvajanje novih estetskih prostorov: deestetizacija umetnosti se zmeraj bolj navtzuje na estetizacijo vsakdanjosti: če je skušal Duchamp leta 1971, pod naslovom Vodomet na newyorški likovni razstavi razstaviti pisoar, s čimer je opravil značilen semantični pomik (kakor Majakovski v navedenem verzu), potem sodijo reklamni verzi Majakovskega iz 1923 ali funkcionalni stoli Le Corbusierain Mies van der Roheja iz 1927 in 1928 v isti proces preseganja meje umetnosti in neumetnosti, le da v različnih smereh. Zdi se mi. da je za naš pristop k formaciji to spoznanje bistveno.
Pri tem velja poudariti, da z enim delom že pripadamo tistemu Rističevemu .Jutri", ki Čuti »reperkusije na vnanji svet" avantgardnih postopkov iz desetih do trtdesetih let našega stoletja. Ready-made zunanjestetski projekti so danes razstavljeni na vseh velikih rastavah širom po svetu in avantgardni projekti iz dvajsetih let so vplivali na oblikovanje našega okolja, vse do stolov, na katerih sedimo, kljub estetskim in administrativnim prepovedim in odporom proti pogumu semantičnih pomikov, kakršni so spremljali avantgardo v njenem konstituiranju. Kot vemo, niti Duchampu ni bilo dovoljeno, da bi razstavil pisoar tvrdke ,,Mott Work$", kot je Piljnjakovo Golo leto moramo čakati skoraj trideset let na Donovno objavo.
Posebno v zadnjem desetletju, in ta proces se je pričel Že v petdesetih letih (v Srbiji z obnavljanjem nadrealistične dediščine v ,,Delu" in drugod), smo priča kanonizaciji avantgarde. Tu se pojavljajo nove strukture s sklicevanjem na avantgardno tradicijo in skupine, ki od francoskih dedičev oseminšestdesetega do beograjtkih ,,klokotristov" pretendirajo na »avantgardizem". Pojem, neoavantgarde" že danes stopa v obtok kritike in literarne zgodovine, a gibanje, ki se začenja okrog 1910 in traja do tridesetih let, se temu primerno imenuje ,,zgodovinska kategorija in tudi njeno preučevanje mora biti zgodovinsko. Njena tradicija je danes v glavnem kanonizirana, a strukture, ki nastajajo v znamenju teh tradicij zelo hitro prihajajo v obtok, izgubljajo izvornost družbene funkcije in kažejo svojo epigonskost: podležejo sodobni komercializaciji ali manipulaciji, takoj ko nastanejo. Avtentična avantgarda, če še enkrat ponovimo, ni mogla obstati pri golem estetskem povrednotenju sveta, njene funkcije so se širile proti todalntmu prevrednotenju v globalnem smislu - ,,od Pekinga do Rim«, od Transvala do Kremlja" (Krleža, Veliki petek leta 1919), kffub «t»tskim prepovedim in ,,odporom" (pojem ,,odpori" dolgujwno Daviču jz 1950!). Brez dvoma nastajajo na liniji teh avtentičnih tradicij nove literarne strukture, prav tako ne dvomimo o tem, da tudi danes vzbujajo odpore; in če so resnično nove, ne samo pogrete in glede na to epigondce, zanesljivo zaslužijo tudi nov in skupen imenovalec.
Opombt:
1.  V. Parcov, M^akoviMi. ***n' * tvorčartvo, 1, Moskva 1957, str. 196
2.  D. KiS, Čas •rmomiK Beograd 1979, str. 232-233
3.  A. Flaker, Kako funkcionira avanganlni tskst aii O tome, ..Književna krttika" X. 1979, 1, str. 68-76
4.  P. Patvejevič, Razgovori s Mircntavom Kri«žwn, Zagreb 1969 str. 84
5.  M. Rbtič. Posl« trid«Mt i črtiri godim, Zagreb 1972, str. 22
6.  NaradfM dram«, po4<ric» i agotMtk«. Zagreb 1963, str. 214
7.  M. Ritti«, Moralni I «od«lni mi«opo«xije, ,,Danas" 1,1934 1, str. 71
prevedel Franci Zagorienik
Vrednosta tradicija se pogosto skriva za nedoločno negacijo, v janusovskem obrazu njene zvitosti: zavaja na napačna pota najbolj vdane privržence in hrani svoje zanikovalce. Samo vroči tok tradicije: tisti ki se znova rodi, neukročen, razuzdan, tisti, ki topi ledene gore duha, samo tisti nepomirljivi, tisti, ki se dotakne s prstom in ukaže: „ Vstanf in poleti!" in ki ničesar ne pričakuje od tebe in ki te za nič ne obvezuje, samo tisti tok je sposoben izzvati novo pesem. Avantgarda kleca pred represivno toleranco ideje kontinuitete, vse bolj je na robu, sprejema vlogo, ki ji je vsiljena: eksperimentiranje tehničnega značaja, sterilna podoba sveta, svetovni nazor brez pretenzije, da bi to podobo tudi vrednotil, sprejema torej pozicijo mirovanja, v katerem, ne brez slabe vesti, prelistava antizakone svojih del, ki se spremfn/a/o v prah in pepel. Lošč nostalgije pozlati samotrpinčene. ukročene eksperirnente. Manira sloga povzroča le klinične muke.
Ne dajse, avantgarda!
Ne sprejemaj tega razkola duha, ki po Eccu nastane zaradi tega, ker ,,Clovek   našega   stoletja   pogosto   verjame,   da   novemu ideološkemu   ozadju   ustrezajo   retorične   forme   prevzete   iz preteklosti."
ni^S/' "a tO' u3rf Brfht karnaPreiPonavljal: Marx in Lenfn njsta samo govonla drugače od Bismarcka, to sta počela tudi na druge načjne. zato ne išči svojega prostora v literarno-zgodovinskih
ntt bllOXZOrO^če bl Veriel' da si " «™ s'nte**'- ™ nrjerni teti
kftTJZkn * terem'ia ktkOr *"<*' da bi te P^bleklaf o kater, je Mrko Kovač vtzionarsko govoril: da ti bo ,,dobrotno in
pokrov,tel)sko svetovala, naj pišeš tako, da v kn 5 ne p^vS po^itike, ker to ni zate, da ne razlagaš svojega dela in da ne sodiš o
rečeh. glej, da ne užališ drugih in ne povzročišsumav^voi izraziti telent  in  prefinjeni  smisel  za tkanje in ne zameri se kritiki, časopisom in založnikom, ne prepiraj se, laskaj in hvali vse od kraja, če nastopaš predrzno, takoj spet popusti, ne bodi se z rogatimi, tako nas poučuje kritika in uvaja v prakso". Potemtakem ti ni treba obupati, če literami meščani z aktovkami v roki defilirajo po inštitucijah znanosti o lepoti, da bi pripravili ob/ča/en ntual literature-svečane ,,pražnje sobe", slikafi zmeraj znova živo stiko z literarnimi dežurnimi v ospred/u, ki v svojih papimatih govoricah    dopovedujejo   o   determiniranosti   tvo/e   literarne identitete. poudarjajoč čistočo besed in duha ter kaznujejo tiste ki so zapustili ta svet in so zaradi tega vpeklu slogovnega večgiasja, v ,,kaosu" ,   ki je  nastal na  ruševini enoličnosti podežei$kega vseglasnega sloga in doživljajo najhujše strahote, ki jih sploh lahko doživi kak ttzgubljeni sin". Ja, nadaljuje Radomir KonstantinoviČ, zgubljem sm diamatske senzibilnosti; ti so v filozofiji pa/anke ftumazani", palančan pa je ,,čist", njegovo življenje ,,zvedeno stilsko,   z   vnaprej   danimi   odgovori   na   zdavnaj   zastavljena vprašanja", zaradi tega tudi ,,nedolžno življenje, člsto kakor je nujno   ,čist'   samo   podaljšani   infrantilizem   duha,   za  zmeraj ,spravljenega' pod okrilje starejših, duha, ki je še duh sina, ki je ostal zvest in ki po dednih pravilih opravlja svoje žtvljenje. Življenje je rutinsko življenje, gotovo s tisto gotovostjo, ki jo daje rutina Ni umazanije, ker ni resnične deiavnice obrazcev, tiste, v kateri bi se obrazec šele ustvarjal", nikarne misli, daje filozofija palanke samo abstraktna  metafora,   včasih  pograbi   tudi  našo   roko,  pa  te izneverjamo iz najrazličnejših razlogov, sramujemo se umazanije delavnice zavesti, naključnih drobcev mišljenja; metafora se ute/eša soočena   z   razprodajo   teniških   copat   znamke   ffpuma",   z dumpingom puma Hterature, z ugledom puma kritike; Istvan Domonkos se pogovarja s Konstantinovičem, oba držita v roki uganko teniške žogice, ki bi utegnila prinestf rešitev, ali vidiš, tako se srečujejo tvoji angeli - ,,kdor to dojame in razume (se ne bo skrival po kotih" (Domonkos) - da bi razvili jadra in napofniti univerzum, ki jim lebdi pred očmi; in zato: ne daj se avantgarda! ker pridejo zmeraj novi, ki znajo zastaviti vprašanje: ,,Ali se je treba modro umakniti V besedno magijo za potuhnjene duhovne gnalce nedolžnosti? " (Bela Csorba); tisti, ki zapušča/o literarna velepodjetja,  ti prihajajo naprotl z eksplozivi novih besed, z nepredvidenimi avanturami razuma. z obnovf/enimf slogovnimi imperativi načina proizvodnje in načinov življenja, da bi vsi videli, kako nisi samo skrivnostna muza podnajemniških sobic, pač pa glasen sogovorec vamfiteatru dobe.
prevedel Franci Zagoričnik
ftKt ntf ctitr grogtn &Hfttllug
in der edien Heithunsi
bec3ardse pcKcjp
„0 ČEMER NE MOREMO GOVORITI, 0 TEM MORAMO MOLČATI." LUDVVIG VVITTGENSTEIN
Članek, ki ga pišem, ima namen demisti-ficirati obrekovanja in čvek v pisateljevanju Staneta Sušnika o rocku. Tovarišu Sušniku zato postavljam vprašanje: kako recenzira nekaj, česar ne pozna ali pozna dejstva po-lovičarsko; oziroma kako lahko ,,ocenjuje" in ,,glasbeno recenzira" grupe ali posa-meznike, ki jih sploh ni slišal, videl itd. Pa začnimo s Stanetovim pisateljevanjem ,,rock glasba v Celju":
,,Naj na koncu bežno omenim nasto-pajoče. OBVEZNA SMER, ZGODBICE IZ MESTA, JOŽE ŽVONKELJ, MAJDA KOČAR, LEA ŠOBER, LAKIJEVA GRUPA, PARABROD SUS TESTAMENT, DHARMA, MARIO I PRIJATELJI, BORI ZUPANČIČ, MATJAŽ GROBLER in LOŠI ZVUK so taki, za katere veja oznaka, da v svojem amaterizmu še niso našli lastnega izraza in vprašanje je, al; je vredno, da ga sploh iščejo." (MLADINA, št. 43, 1. no-vember 1979).
Tako torej opravi na kratko s puhlicami ,,so taki pa taki, brez vrednosti". Vendar pa sostvari drugačne:
— Obvezne smeri ni slišal niti videl, ker so nastopili tedaj, ko presvetlega Staneta še ni bilo na sceni;
— reške skupine Mario i prijatelji na pri-reditvi kljub 99,9 % zagotovilom ni bilo;
— Knatavtorja Bori Zupančič in Matjaž Grobler sta nastopila za Parafi, tedaj pa je Stane že odpeketal;
—  Lakijeve grupe ni mogel slišati, ker je bila  nepopolna   brez solo kitarista  Lakija Dobrajca.
Naslednje, kar je kontradiktorno Stane morda res preveč hodi na razstave mlečnih zob, kar lahko razumemo iz naslednjega odstavka:
,,Za vsak primer so nad blagajniško okence obesili dvoumno opozorilo: UPO-RABA COCA COLE, ALKOHOLA !N DRUGIH NARKOTIČNIH SUBSTANC V DVORANI Nl DOVOLJENA-"
Poizkušajmo nekomu ,,dešifrirati" sluh in oči... (kaj pa jezik? Tega se bomo lotili na koncu.) Skratka. če se prepove Coca Cola to pomeni, da se Coca Cola de facto ne pre-pove. Zakaj? Zato, ker. . STANEK PUPCA COCA COLA, STANEKCOLA PUPCA COCA, COLA CACO, CACO, COLA, CLOACA-
(iz antologije konkretne in vizuelne po-ezije), In če se prepove točenje piva, to zopet ne pomeni nič drugega, kot da se ne prepove .. . itd., itd. Da, da Stane Coca cola cloaca. To slednje mu pač ni dano razumeti logično niti historično, kaj moramo, je že tako. Nekaj vrstic naprej trdu
,,Priznane skupine se takih prireditev raje izogibajo saj je ozvočenje navadno slabo, večkrat se ne ve, kdo kdaj nastopi, denarja je vedno premalo (v Celju so izvajalcem pokrili le stroške prevoza).. ."
Trdi, dajfLzvajfcem poRrili !e stroške transporta. "TcTnnBSI Nastopajočim so orga-nizatorji povrnili transportne stroške + dnev-nice, za kaj več pa Mladinsku klub ni imel financ. Hip zatem se ponovno zlaže „ . . .,mnogim poslušalcem je vseeno, kdo sploh je na odru, saj žurirajo po svoje (po-sebno, če točijo pivo)."
To, kar Stanetu ne gre skozi nos, je termin kontrakulture, ki ga, kot vidimo, ne spozna na relevantnega, marveč ga ob prvi priložnosti pogovni. V tem smislu, da je apriori prioti ,,margihalni godbi" a la rock Primorska, Moste, Šenčur, Celje '79 int. Tako ne spozna bistva, da ne-marginalni" produkti zabavne industrije delujejo strogo po zakonih ponudbe in povpraševanja, na kratko povedano, po zakonih glasbenega marketinga.
Je bilo nezaupanje in nasprotovanje do same prireditve (ki ]u omenja) sta bila vse-skozi prisotna. Pri vseh, ki imajo karkoli opraviti z industrijo zabave tj. s sistema-tičnim poneumljanjem, z manipulacijo in represivno kulturo. Za ilustracijo bom na-vedel naslednje: teden dni po prireditvi je prišla v Mladinski klub zahteva za izplačilo osemodstotne provizije od celotnega bruto odhodka iz zavoda za avtorske pravice (ZAMP). Zgornje kaže na to, da so še vedno institucije, ki nameravajo bogateti na ne-upravičen način ter da je potemtakem zakon o združenem delu (na takemu zavodu) le basen o mravlji in čričku. Nenazadnje je na-sprotovanje čutiti tudi pri Stanetu s tem, da debelo laže in obrekuje, kolikor ga nesejo sikofantski podplati. To kaže tudi njegova formulacija:
,,Večina takih, kakršni so nastopili v Celju, ne zasluži samostojnega nastopa, torej lahko utrjujejo potrpljenje in ,,renome" na nepomembnih nastopih po šolah, mladinskih klubih in še kje. Taki komaj čakajo na razne rock festivale in prav oni so krivi za razvred-notenje prireditev."
TEATRO DEL CORSO
rapi»iu:sentazioi\;e
Per la sera di SABATO  25  Settembre 1847
RICCARDO HEMMIIVG
KAKO LAHKO BIROKRATSKOZISAMOUPRA VNI ORGAI^ POSTA VI ŠTUDENTA NA CESTO
Aoim.iio dalla l*n«vole   accoglicnza i)i <|uealo colio Pubblko ai n-produrra vanaodo io parte U coii deua
Samoupravni organ je Odbor za sprejemanje študentov v študentske domove, birokracija pa administracija, ki naj bi urejevala, pripravljala itd. gradivo za seje, kakor tudi, sprejernala prošnje in potrdila študentov, kiprosijo za sprejem v dom a/ipa podaljšujejo bivanje. Odbor je organ univerzitetnega sveta, konstituiran samoupravno. V tem primeru gre za izgubljanje prošenj z vsemi dokumenti, ki jih študentje oddajajo. Kdor je osel in gre na led - verjetno res samo enkrat — seveda prinese in lastnoročno odda vse skupaj pri okencu, zato pa seveda ne dobi nič — nobenega dokazila, da je prošnjo oddal, kar pomeni odpoved stanovanja v domu ali celo ignoranco prosilca, ko naj bi se prošnje obravnavale. Tisti, ki so iz kakršnegakoli razloga prošnjo poslali in niso po tolikem času (treh mesecih) pozabili na potrdilo ali ga vrgli proč ipd. imajo več sreče in lahko vsaj dokažejo, da so še vedno interesenti za nadaljnje bivanje v naselju. Ostali, ki so prošnje sicer oddali, pa jih je administracija izgubila, so dobili sporočila, kjer je bil rok za izselitev konec oktobra, pravzaprav so to izselitveni listi, razlog pa nepodaljšana prošnja za bivanje v študentskih domovih. Ali so že kaj študentov izselili, mi ni znano, vem pa, da je potencialnih žrtev precej.
DANZA MIMO AEREA
ED I SILFI DANZANTI.
La  suddetta Danzj avra luogo fra i ilue aiu del VAUOEViLLE
Odgovor, ki ga dobite pri okencu na univerzi, pove, da boste pač morali iti ven, ker prošnje niste oddali. Na vprašan/e, ali se še da kaj storiti, pa izveste, da sicer lahko poskusite, da pa ni gotovo, ali bo odbor prošn/o obravnaval ali ne. In tudi, če hoče študent prošnjo pisati na novo, potrebuje zato nekaj dni, preden zbere vsa potrdila, ki jih lahko dobi le v kraju stalnega bivališča. Vsaj kup komplikacij oziroma dvakratno lazenje po uradih, če ne še kaj mora tak revež požreti. Vse skupaj pa je negotovo in visi v zraku, ali bo odbor hotel obravnavati to ,,zapoznelo prošnjo" in tako je še to lahko zaman. Zdi se, da je moč birokracije znotraj samouprave — vsaj tem primeru — & vedno
močna.
Marjan Ogrinc
U FIULIA DEL RE6GIMEi\!T0.
liighttto d ingitiso buuicttu I•(• — detto it Orthestra bat. SL -dctlo dt Lubbioite bai. '&.
CMh fesMkra Palrtti m dirigt* •• CaMieria* M Tcair*. St dara prntctpto alte Ore 8 e rnczia pom. prtciit.
Kakšni pa naj bi po tvojem malomeščan-skem mnenju nastopili? Morda znani ali neznani objekti iz slovenske popevke (Tomaž Domicelj, Monika Kovačič and company) ter podobna stereotipna govna?
Za konec lahko še spregovorimo o tem, da je Stanetovo pisateljevanjem diletanstki produkt pubertetniškega žumalizma in da je takšen najbolj primeren za (resno dolgo-časni) kmečko-provincijalni dnevnik ali tednik. Saj je vendar njegovo pisanje v slabi jezikovni podobi in izpeljano iz neresnice s to podobo postavljene vsebnosti. Njegova pozicija vsebuje dovolj dokazil, da piše na način, kakrsnega sam pri ,,malih pubertet-nikih" zaničuje, da potrditi lastno superior-nost. Bistvo sikofanstva je spravljati kaj na dan in ne povedati izresno, da je del obreklji-ve sugestivne moči. Vendar pa ni takšno pisanje nič novega, že dolgo je znano, da se takšen način žurnalističnega pisateljevanja uporablja kot slika za prikrivanje nizkotnosti (v našem primeru je to zabavna industrija); za krotitev potencialnih žrtev pred punkom, novim valom, pred kontrakulturo, skratka pred alternativo. Ampak ideologija kontra-kulture se ob tem ne priznava sama kar naprej, ne da bi se vendarle opuščalo. Če smo to naredili očitno, bo morda pomagalo, da ne bo ostalo le pri nejasnem in neobvez-nem dvomu o ideologiji, ki je navsezadnje tudi sama propadla v ideologijo. Slednjega pa Stane Sušnik nikoli ne ugotovi v čveku svojih trditev; tako se zapiše trgu, čenči, obrekovanju, vladajočemu prostaštvu ali še več — zrine se na sodni stol, se omota s sodniško lasuljo in potrdi s tem privilegij. Čenča je tako pri Stanetu srečna sinteza in s tem eksplodira. Naj se čvek v tej provinci zdi še tako neustavljiv, je prav bebav in neod poren; da je samemu sebi postal ideologija, razbije, brž ko to spozna. Če bi v Sloveniji potihnil čvek, bi bilo narejeno nekaj tistega, za kar prezgodaj in po krivici pojejo po-smrtne hvalnice skepsi, ki je sama pristran-ska. Interesenti, ki razpolagajos čvekom koi sredstvom moči ali pa se imajo zahvaliti nje-govemu socialnopsihološkemu efektu za svojo veljavo v javnosti, se ga ne bodo odva-dili. Drugim bo nerodno; tudi v avtoriteto zaverovani pripadniki (ki v njej iščejo oporo) se bodo zbalt smešnosti, brž ko bodo za-čutili njeno majavost. Če je čvek sodobna podoba neresnice zadnjega časa, tedaj bi lahko ob njeni določeni negaciji zvedeli zs neko resnico, ki se upira svoji pozitivni formulaciji.                         BORUTHLUPIČ
PROBLEM PESNIŠKEGA PBEVAJANJA
Prevod je vmesna dejavnost na meji med znanostjo in umetnostjo. (Otokar Fischer)
Slovenska teorija prevajanja ali veda o prevajanju je bolj ali manj še v povojih. Tu in tam zasledimo kakšen avtorski članek v revijalnem tisku, pa tudi s prevodi razprav, del tujih teoretikov smo bolj na psu (da ne omenjam (ne)zanimanje za to precej novo vedo na filozofski fakulteti — predlagam, da se začnemo s tem bolj javno in načrtno ukvarjati!).
V   pričujočem besedilu sem zbrala in uredila nekatere teorije ali le mnenja literarnih teoretikov o prevajanju in drugih, ki se ukvarjajo z literaturo in se bolj ali manj poglobSjeno in sistematično posvetijo tudi problemom prevajanja.
V  nekaterih poglavjih so podani precej različni, tudi nasprotujoči pogledi na dolečene prevajalske orehe.   Moj   namen   ni   vrednotenje,   ampak   le predstavitev mnenj, razmišljanj, teorij, raziskav, ki doslej v slovenščini niso bile objavljene.  (Razen kakšne izjeme — oglejte si literaturo).
Prevajanje je zelo kompleksno, povezano in zapleteno področje in ga je težko razdeliti na manjše, ločene problemske sklope, ker se stvari prekrivajo. To prekrivanje se kaže tudi v omenjenih teoretičnih tekstih, ki obravnavajo prevajalsko problematiko in vedo o prevajanju, kot se pojavlja v zadnjih desetletjih.
Večina omenjenih teoretikov se ukvarja z načelnimi, teoretičnimi, splošnimi vprašanji (leterarnega) prevajanja in s problemi vsebine, notranje zgradbe literarnega dela.
Levy pa se poleg tega v drugi polovici svojega dela Umen prekladu posveti tudi zelo konkretnim vprašanjem prevajanja zunanje forme, verza. Marsikateri njegov izsledek o češkem verzu (ki ga postavi v razmerju češke teorije in strukture verza do drugih slovenskih, germanskih in romanskih teorij in struktur) pa velja v glavnem tudi za slovenski verz zaradi sorodnih metričnih, verzifikacijskih principov.
1. RAZVOJ TEORIJE 0 PREVAJANJU
1.1, Teorija prevajanja se je šele v zadnjih desetletjih bolj razmahnila. Začetki moderne samostojne prevajalske vede se namreč ujemajo z razmahom moderne lingvistične znanosti.
1. 2. Teoretična razmišljanja o prevajanju so se pojavila že v antiki. Prve formulacije nekaterih pomembnih vprašanj najdemo že pri Ciceronu in Hieronimu (v zvezi s retoričnim in biblijskim prevodom). Že zgodaj so se izoblikovali pojmi dobesednega, zvestega, svobodnega prevoda in prepesnitve ali adaptacije. Zgodnja je tudi zavest o temeljni težavi prevajalstva, ki je zavezano izvirniku, obenem pa zahtevam sprejemne literature. Prevod ne ustreza normam avtentičnosti in originalnosti po zahtevah starejše estetike, poetike in literarna kritike. Šele v novejših estetskih in literarnoteoretskih smereh se je preneslo težišče z ustvarjanja na samo delo.
1.3. Sredi 20. stoletja je prišlo v teoretičnem razmišljanju o vprašanjih prevajanja do bistvenega premika. Za to je več razlogov — močno se je razmahnila prevajalska praksa, prevodi v eksaktnih znanostih so vsaj po obsegu zasenčili prevode s področij literature in drugih humanističnih ved.
1. 4. Za raziskovanje prevajanje je postala važna semiologija in informacijska oz. komunikacijska teorija in kibernetika (poskus strojnega in simultanega> prevajanja).
LPrevajanje kot komunikacijski proces poteka tako:
1. 4.,1. prevajalec sporočilo dekodira, > 1.4.2. ^S nato   ga   prekodira   iz   izhodiščnega (izvornega) jezika v jezik prevoda,
1.4. 3. pošlje ga v nov komunikacijski tok do novega končnega sprejemnika. Sporočilo je kodirano dvakrat po jezikovnem in literarnem kodu.
1. 5. V zadnjih tridesetih letih se je kot znanost izoblikovala teorija prevajanje ali prevajalska veda (angleško : science of translation, translation science ali translation studies; nemško: Ubersetzungvvissenschaft).
1. 5. Prevajalsko vedo/znanost o prevajanju je mogoče razdeliti tako:
1.6. 1. splošna teorija prevajanja:
1. 6. 1. .1. teorija ustnih oblik prevajanja,
1.6. 1.2. teorija pismenih oblik prevajanja,
1.6. 1.3. teorija strojnega prevajanja.
1. 6. 2. specialna teorija prevajanja:
1.6.2.  1. teorija          znanstveno-tehničnega prevajanja:
1.6.1.1. teorija specialnih primerov tehničnega
prevoda,
1. 6. 2. 2. 2. teorija publicističnega prevoda,
1. 6. 2. 2. teocija literarnega prevajanja,
1. 6. 2. 2. 1. teorija verznega prevoda,
1. 6. 2. 2. 2. teorija proznega prevoda,
1. 6. 2. 3. teorija dramskega prevoda,
1. 6. 2. 2. 4. teorija     bibličnega     prevoda     in
prevoda sakralnih besedil. (Popovič)
1.9. Sleherni    tip   teksta    ima   na   različnih jezikovnih ravneh specifične značilnosti, ki vnaprej določajo izbiro različnih metod prevajanja in meril za vrednost prevoda. Najtežje je prevajati literarne tekste. Problem je tudi ekvivalenca prevoda — zato težnja   k   znanstvenemu   odnosu   do   prevajanja (ustreznost, enakovrednost).
1.8. Prevajalska veda je usmerjena k interdisciplinarni obravnavi (vendar uporablja v glavnem lingvistične kategorije). Če je prevajalska veda v glavnih izhodiščih lingvistična, je razmerje med njo in teorijo literarnega prevajanja podobno razmerju med lingvistiko in literarno vedo in temelji v razmerju med jezikom in literaturo.
1. 9. Teorija prevajanja je potrebna, vendar ne kot spekulativna znanost, ampak pretežno praktično. Teorija jezika vsebuje teorijo literature. Teorija titerature vsebuje teorijo jezika. (Meschonnic).
1.10.  Roman Jakobson pojmuje prevajanje kot transformacijo iz enega medija v drugega:
1. 10. 1. medznakovni (intersemiotični) prevod (npr. iz literame predloge v fitm),
1. 10. 12. medjezikovni (interlingvalni) prevod,
1.  10. 3. znotraj       jezikovni       (intralingvalni) prevodi (npr. iz enega književnega stila v drugega).
Nižja, jezikovno-tematska ravnina prevoda je območje lingvistike, višja, stilistična pa območje literature.
1.11. Teorija literarnega prevajanja se zasnavlja v povezavi z drugimi sorodnimi disciplinami, ne more pa zapirati oči pred izsledki drugih, tudi nehumanističnih panog.
2.PREVAJALSKI PROCES
2.  1. Prevod ni delo, ampak pot k delu. (Gasset) Idealistična  koncepcija prevajalskega procesa je: izražanje v jeziku A - gola   misel — izražanje v jeziku B;   (Schopenhauer)
Prevajanje je posredniški proces. (Popovič) 2.2. George Steiner v delu After Babel konstituira prevajanje kot štirifazni hermenevtični proces (prevod in prevajalski proces sta tesno povezana z razumevanjem in razlaganjem; prevajanje je umetnost interpretacije v dobesednem pomenu):
2. 2. 1. začetno zaupanje v tekst izvirnika, 2. 2..2. razumevanje          kot          prisvajanje,
,,interpretacije", ,,neizogibna agresija",
2.2.3. prilastitev,    prenos   tujega   smisla   in udornačitev v novem jezikovno-kulturnem okolju,
2. 2. 4. kompenzacija, ki ponovno vzpostavi ravnotežje.
2. 3. Rojstvo literarnega dela (Levy)
Izvirno delo vznika kot subjektivna pretvorba objektivne resničnosti. Iziledek ustvarjalnega dela je določena idejno-estetska vsebina realizirana v jezikovnem materialu. Avtorski subjekt ni le individualni dejavnik, ampak je precej tudi zgodovinsko utemeljen.
Sestavni deli umetniškega dela niso nikoli objektivna resničnost, temveč avtorjeva interpretacija le-te, to mora doseči tudi prevajalec. Treba je ločiti tekst dela in pomenske vrednote — delo v ožjem smislu (označevalec — označenec).
V  prevajalskem procesu so tri faze: realizacija, konkretizacija      (bralčeva)      in      interpretacija (znanstvena razlaga). Prevod deluje v družbi šele, ko  se  bere — bralec  izpelje tretjo subjektivno pretvorbo (po avtorjevi in prevajalčevi).
V   prevajalski   problematiki   gre  predvsem  za odnose med jezikom originala in prevoda, vsebino in formo v predlogi in prevodu, končno vrednostjo izvirnega literarnega dela in prevoda.
Faze v prevajalskem procesu so:
2. 3. 1. Razumevanje predloge — filologično, razumevanje idejno-estetskih vrednosti in umetniških celot. (Glavna razlika med ustvarjalnim in mehaničnim prevajalcem je ta, da si prvi na poti med originalom in prevodom predstavi resničnost, drugi pa le mehanično jemlje besede.)
2. 3. 2. Interpretacija predloge — pri tem je treba upoštevati troje: iskanje objektivne ideje dela, interpretacijsko stališče prevajalca in interpretacijo objektivnih vrednot s tega stališča.
2. 3. 3. Prestilizacija predloge — od izvirnega umetnika zahtevamo z umetniško vrednostjo stilizirano resničnost, od prevajalca pa z umetniško vrednostjo prestilizirano predlogo.
Prevod kot delo je umetniška reprodukcija, prevajanje (proces) je izvirno tvorjenje. Prevod kot umetniška vrsta je vmesni primer med reprodukcijsko umetnostjo in prvotno ustvarjalno.
2. 4. Prevod je interpretacija. (Zimmer)
Prevod je produkcija. (Maurer)
Prevajanje je re-kreacija. (FOrst)
2. 5. Slovaški teoretik NSko govori o limitah in tolerancah v procesu prevajanja.
Če.je  limita  istovetnosti  vrednost  v procesu prevajanja   identiteta   podob   in   verza,   zgradba stavka in izbor besed tvorita prostor tolerance za prevajalčevo aktivnost. Shematično:
Limite: identiteta sistema podob, identiteta sistema verza.
Tolerance: stavčna zgradba, izbora besed.
2.6. Gipper definira govorne in duhovne matamorfoze pri prevajanju pesniških del. Za ponazoritev vžame primere iz nemških in francoskih verzikacij. Raztike med jezikoma utemelji v naslednjih kategorijah:
1. metamorfoza:   statično   4fr.)   —  dinamično (nem.)f
2. metamorfoza:   analitično (fr.) — sintetično (nem.),
3. metamoFfoza: abstraktno (fr.) — konkretno (nem.),
4. metamorfoza: blagoglasno — nezvočno. Gipper  se ne strinja  popolnoma z nemškim
stališčem, da je ideal zvočne lepote v pavilnem razmerju vokalov in konzonantov in s tem, da je francoščina blagoglasnejša od nemščine. Nekateri slovanski jeziki so kljub vetikemu številu konzonantov zelo blagoglasni.
2. 7. Prevajanje je proces, ki vpliva na razvoj jezika. S funkcijskega stališča to pomeni, da je v prevodu umetniškega dela drugačno razmerje med estetsko in stvarno informacijo. (Mounin)
2.9. Na ravnini elementarnih tekstnih enot (leksemov, morfemov) govorimo o pomenu, na ravnini višjih (začenši s stavkom) o vsebini, na ravnini izgovorjenega pa o smislu. (Horalek)
KVALITATIVNE
PREVAJALCA,
PREVAJANJA
ZAHTEVE           ZA
USTVARJALNOST
3. 1. Prevesti pesem je napisati pesem. (Pound) 3. 2. Pri prevajanju poezije igra sreča potrebno vlogo — da prevede pravi prevajalec pravo pesem pravega avtorja v pravi uri. (Friedenthal)
3. 3. Prevajalec, ki ni drugega kot prevajalec, ni prevajalec; to je lahko le literat Cilj poezije je v veliki meri komunikacija sentimenta. (Nida)
3.4. Teoretično   le   pesniki   lahko   prevajajo poezijo. V realnosti so pa poeti le redko dobri prevajalci,   zato ker se  poslužijo tuje  pesmi  za izhodišče svoje. Prevajanje je nasprotna operacija pesniškemu   ustvarjanju   —   prevajalec  ne  želi  z mobilnimi znaki konstruirati nemobilnega teksta, ampak razstavi njegove elemente, jih da v obtok in nato vrne v jezik. (Paz)
3.5. Prevajalec   mora   imeti   pravo   duhovno samosvojost.    V    njem    mora    biti    združeno poznavalstvo jezika in pesniški talent. (Rado)
3. 6. Zdi se, da umetnost prevajanja zahteva srednje dobrega poeta. (Furst)
3. 7. Tip   talenta,   ki   ga   zahteva   prevajalska umetnost: predstavljivost, možnost objektivizacije, stilistična  nadarjenost.  Tudi   prevajalec ima svoj razvoj; včasih spremeni stil, prevajalsko estetiko in nazor o prevajani literaturi. (Levy)
4. KVALITETA PREVODA
4.  1. Literarni prevod je le namenjen za pomoč bralcu, ki ni možen brati originala.   (Lefevre)
4. 2. Interlinearni ali dobesedni prevod nima umetniških kvalitet, je le filološki pripomoček za razpoznavanje izvirnika. Pravi prevod skuša v sprejemni jezik in literaturo prenesti specifične literarne značilnosti in kvalitete predloga.
Nasproti prevodu, ki skuša avtorja presaditi v sprejemno literaturo, je prevod, ki ravno poudarja tujost. Tradicija je najbolj poudarila problem umetniške vrednosti prevoda. (Dolinar)
4. 3. Veliko prevodov, verzij, imitacij popači svoj izvorni tekst z razširitvijo ali skrčenjem (zgostitvijo). Popačenje sega na različne ravni: morfološko sintaktično in strukturno.
Fonetično prevajanje je škodljivo, s tem se popači druge vidike teksta. To je eksperimentiranje z jezikom oz. poskus diktiranja razvoja prevodnega jezika.
Razlog za veliko nezadovoljivih prevodov je v tem, da se ti korfcentrirajo le v enem vidiku izvornega teksta.
Za zadovoljivo prevajanje različnih besedil pripadajočih različnim obdobjem mora prevajalec zadostiti naslednjim pogojem:
4.3.1. sposobnost razumevanja izvornega teksta kot totalne strukture, 4. 3. 2. sposobnost izmeriti komunikacijsko vrednost,
4. 3. 23. sposobnost razlikovanja med kulturno osnovo in strukturo elementov časa, prostora in tradicije,
4. 3. 4. sposobnost selekcije (v literarni tradiciji prevodnega jezi ka/f orme, ki najbolj ustreza položaju izvornega teksta,
4. 3. 5. sposobnost adekvatne interpretacije teme izvornega teksta. (Lefevre)
4.4. Ovire za dober prevod so: prevajalčeva cenzura (morala), površnost, manjkajoča jezikovna fantazija, zameglitev, pomanjkanje znanja, napačna slika. (Zimmer)
4.5. Napotki za kvalitetno prevajanje: ne prevelika časovno-zgodovinska razlika med nastankom originalat in prevoda, sorodnost med izvirnim ustvarjalcem in prevajalcem; prevajalčevo znanje jezika se mora družiti z umetništvom in možnostjo vživljanja. (Gipper)
4. 6. Prevajalec naj uporabi značilnosti svojega jezika, kjer je mogoče, če ne more nečesa prevesti. Potreba po reprodukciji originalnih misli vodi včasih h kompromisnim jezikovnim sredstvom (npr. vezave, ki so pravilne, vendar umetne; klišeji).
Problem velikih odstopanj se pojavlja pri besedilih, ki niso direktno prevedenl iz originala, ampak preko prevoda v posrednem jeziku. Lahko pa je original izhodišče, posredni prevod pa le v pomoč. (Levy)
5. PREVEDLJIVOST POEZIJE
5. LSodobna teorija prevajanja največkrat načelno ne dvomi o možnosti literarnega prevajanja in se raje posveti analizi konkretnih primerov, kjer ugotavlja, kaj določa večjo ali manjšo razliko med izvirnikom in prevodom pri leksikalnih, morfoloških in sintaktičnih komponentah njegove zgradbe.
5. 2. Sodobni sovjetski teoretiki trdijo, da za razvit jezik ni neprevedljivih tekstov. Pogoji za polnovredni prevod so: razvitost jezika, teoretična poučenost prevajalca, nadarjenost.
5.3. Horalek se temu postavlja nasproti — verzni prevod je kompromis med prevodom (reprodukcijo pomena) in posnetkom. Nekatera pesniška dela so tako določena z jezikovnim materialom, da je adekvaten prevod nemogoč.
5. 5. Vliterarnem delu so neprevedljivi socialni, historični    in   metafizični   elementi.   Prevajanje teksta ni prevajanje jezika, ampak prevajanje teksta v domači jezik. (Meschonnic)
5. 6. Poezija je neprevedljiva. Termin ,,barva" aplicira na razločevalne lastnosti dobe, dežele in civitizacije. Meri na semiološke sisteme originala (predvsem jezika). (Potet)
5. 7. Literarni prevod je mit, nobena dvojica jezikov ni identična, niti v pomenu, ki se daje ustreznim signalom, niti, kako so signali organizirani v fraze in stavke. (Nida)
5. 8. Vsaka poezija je prevedljiva upoštevajoč njeno esenco. Stopnja prevedljivosti ni, kako doseči v tujem jeziku to, kar izraža original, ampak kako to napraviti razumljivo novemu naslovniku. (Gipper)
5. 10. Nobene ovire ni za prevajanje totalnosti informacij vsebovanih v jeziku originata. (Jakobson)
5. 11. Literarno prevajanje je resnično mogoče, ko je osvobojeno obveznosti, da se prevaja pomen za pomen. Prevajanje poezije zadeva poenačenje komunikacijskih vrednosti. (Lefevre)
5.  12. Pomenske  in  estetske  vrednote  se   ne pokrivajo.  V  prevodu poezije je potrebna večja prožnost  in svobodnost. Tudi  dober prevod je kompromis. (Levy)
& STIL UMETNIŠKEGA DELA PRI PREVAJANJU
6.  1. Sprememba jezika obsega mikrostrukturno faven    dela,    spremembe    forme    in    stila    po makrostrukturno. (Miko).
6.2. Levy govori o umetniškem in ,,prevajalskem stilu". Kritika omenja ,,prevajalski žargon" — izraz v prevodu je reven, brezbarven manjka mu duh originala. To bi lahko dokazali, če bi mogli primerjati original in prevod v istem jeziku. Ker to ni mogoče, primerjamo original in ponovni prevod v jezik originala.
6. 2. 1. Izborbesed
Prevajalec večkrat uporabi splošnejše, manj nazorne, pomensko revnejše besede.
Ponovni prevod kaže tri tipe stilnega siromašenja besed: uporaba splošnega pojma namesto konkretne, natančne oznake; uporaba stilistično nevtralne besede namesto čustveno obarvane; majhna raba sinonimov.
Neustreznosti prevodnega jezika lahko prevajalec kompenzira tako, da dvigne stilistične vrednote, ki so v originalu le latentne.
6. 2. 2. Odnos misli in izraza
Prevajalec teksta samo ne prevaja, ampak tudi razlaga. Razložiti skuša logične relacije med idejami, tudi če v originalu niso izražene. Mogoči so trije tipi intelektualizacije: pologičnjenje teksta,
razlaga nedorečenega (npr. razpustitev metafore v primerjavo), formalna razlaga sintaktičnih odnosov (podredja so v prevodih pogostejša).
Posledica je oslabljena estetska funkcija.
6. 3. Horalek ga dopolnjuje.
Prevodna literatura mora disponirati tudi sredstva, ki jih originalna ne uporablja. Priznati ji je treba pravico do drugačne frekvence stitističnih sredstev. Ni edine pavilne teorije prevajanja, prevajalski problem je lahko v isti dobi in istih družbenih pogojih rešen na različne načine. Prevajalska stilistika je avtonomna, vendar ne more biti v neskladju s stilistiko izvirne fiterature, je njeno dopolnilo.
Ker je prevod namenjen adresantom z drugačno informacijsko osnovo, je treba razlike uravnati tako, da prevod vsebuje tudi to, kar manjka novemu naslovniku v informacijski osnovi.
6.4. Prevajalec ima možnost, da izbere za izražanje vsebine originala različna jezikovna sredstva. Kjer je več stilističnih možnosti, mora izbirati — s tem se konča obrt in začne umetnost. Inventivna dejavnost je podrejena selektivni. Tekst je lahko prestiliziran na treh nivojih: objektivno v subjektivno, aktivno v pasivno, abstraktno v konkretno. Upoštevati ni le avtorjevega jezikovnega stila, ampak tudi stil njegovega ustvarjanja v širšem smislu, njegovo metodo, umetniški nazor. (Levy)
6. 5. Omejitve v jeziku prevoda so sintaktične in semantične. Forma ,,artistične komunikacije j« semiotično nepotrebna. Fonoloških ovir ni traba omenjati, ker se fonologije ne prevaja. (Meschonnic)
Gipper se dotakne semantične strani prevajanja v zvezi z različnim besednim zakladom občh jezikov in možnostmi različne tvorbe besed. Gled* fonologije pravi, da prevajalec napravi narab«, t» večino y originaiu pričujočih vrednot zavrž« nt Ijubo vsebini - ohraniti j« treba rmiodiio ptsml.
NIVES VIORIH
Vkdimir Kovačič:
Bele noci in nekoliko črni dnevi
(Črn dan obbelem listu papirja)
Vsako ustvarjalno dejanje (znanstveno, umetniško . . .) se dokončno vzpostavi in dopolni šele z reflekcijo o samem sebi. Pri umetnosti se ta refleksija lahko pojavlja vzporedno z umetnostjo v obliki manifestov, programov. .,. ali pa je ta refleksija vključena že v samo umetnino kot distanca in premislek. In prav v romanu Vladimirja Kovačiča ,,Bele noči in nekoliko črni dnevi" , ki je pred kratkim izšel pri Državni založbi Slovenije, je omenjeni premislek stalno vtkan v pripoved in je le-ta včasih celo najrazličnejši vsebinski element. Če to že ni' vedno premislek o svoji lastni umetniškosti, pa vsaj o širših vprašanjih umetnosti, njenega nastajanja, njenih pogojih in umetnikih.
Kako je v tej knjigi taka refleksija zavezujoča, kaže tudi zanimivost, da se glavni junak imenuje F.M. Ta aluzija na Dostojevskega v zgodbi sicer ne nastopa v kakt razvitejši obdelavi, vendar pa mi dovoljuje potegniti nekaj paralel med Dostojevskim in F.M.-jem ter romanom kot celoto.
—  F.M. je umetnik.
—  F.M. je malce nor (vsaj za psihiatre)
- Cel roman je iz realizma izvedena negacija realizma. In če že govorim o refteksiji, naj mi slednja ugotovitev služi kot izhodišče za premislek o pisanju za ta ali pa za podobne tekste.
Dostojevski, kot realist in hkrati že tudi kot razdiralec tradicije realizma, pojmuje realizem za nekaj več kot zgolj čutno empirijo. Zanj je realizem .sprehajanje po človekovi notranjosti'. Kovačič je ta sprehod razširil tudi po notranjosti sveta — to je: v dokaj naključno odkrivanje posameznih čutnih in nadčutnih struktur sveta v sosledju, ki se rfe meni za zdravo razumarsko logičnost ali celo za razumno omejitev števila posameznih struktur.
— Z    umetniško-estetskega    pogleda   že sama      izbira      teh      struktur      pogojuje (ne)umetniškost   teksta   in   temu   ustrezen doživljaj vbralcu.
— Z  ,,znanstvenimi" očmi, torej z očmi spoznavanja in razpoznavanja ter razlage, pa je  potrebna  detajlna  analiza  teh struktur, včasih pravih motivov, včasih pa zgolj fra-gmentarnih pomenskih enot. Ravno na tem mestu   pa  postavlja   Kovačičev  tekst  pred ocenjevalca nekaj nerešljivih problemov.
,,Naključno" mnoštvo struktur otežuje, oziroma sploh onemogoča analizo in kasneje sintezo v obliki neke obče resnice. Dialekti-ka spoznavanja (posamezno — splošnoj se tu sooči s tistim mejnim primerom ,,približe-vanja" neskončnosti, ko odpove človekov predstavljalni aparat. Ta je pač omejen z retativno majhnim možnim številom posa-meznih struktur, ki jih še raziikuje. Na voljo mu ostane edino (dialektični) um, ki ,,lahko" pojmovno zapopade mnoštvo v enotnosti občega. Drugače povedano: V pri-meru tega romana odpade spoznavanje na način umetnosti, torej umetniško (raz) Jpoznavanje in obstaja na voljo le filozof-sko-znanstveno spoznavanje, ki pa piscu tega teksta nedokazano (nedokazljivo? ) ne pred-stavlja umetnosti, kot slikovno predstavlja-jočemu načinu predstavljenega ustrezajo-čega načina razlage. Rečeno pa je že, da obravnavani roman bistveno onemogoča tudi spoznanje na podlagi predstavljanja.
S tem sem se nevarno približal splošno znani tezi o umetnosti 20. stol., ki da je pretrgala dvatisočletno tradicijo umetnosti — namreč, da je prestopila s polja gno-seološke določenosti umetnosti (spozna-vanja in prepoznavanja), na polje antološke zavezanosti (neposrednega razkrivanja biti, stika z bitjo, ,,doživljanja biti). Zakaj ne-varno približanje? Izvedena teza o nezmož-nosti spoznavanja teksta in izhajajoče razla-ge ter uveljavljena teza o koncu gnoseološke določenosti umetnosti namreč implicitno pogojujeta novo nezmožnost. To pa je nezmožnost kakršnega koli pisanja o posa-meznih umetniških delih, ki pripadajo taki vrsti umetnosti, (vsaj ne na način, kot je v praksi še danes) kajti bistvo vsakega pisanja o posamezni umetnini je (bilo? ) ubesedeno razpoznavanje umetnikovega spoznavanja in razumevanja sveta.
S tem se odpre novo vprašanje. Nova umetnost, ki je — v Heglovem duhu — prav-zaprav višja atopnja grške predsokratske mi-tične umetnosti, ukinja refleksijo na način spoznavanja. Ali pa je z novo umetnostjo odkrita tudi nova, ustrezna refleksija? In: ali je taka refleksija sploh možna? Kajti: ali ni stik z bitjo pravzaprav že tako individu-alen doživljaj, da to ni več doživljaj, kot ga je vzpostavil novi vek. Da je torej vsaka umetnina tako zavezujoče enkraten in ne-
ponovljiv stik, da je le-ta neprevedljiv v drug jezik — oziroma je vsak prevod (refleksija) že nov, enako zavezujoče enkratekstik in stem že tudi nova umetnina? !
Tako sem priše! do točke, ko sem prav-zaprav samega sebe postavil pred zid, ko sem si vnaprej zaprl (vse? ) poti razlaganja Ko-vačičevega novega romana.
Ker pa sem mnenja, da je tekst vreden pjedstavitve, z upanjem, da bo ta predsta-vitev vzpodbudila potencionalnega bralca, da se bo napotil na ,,pot k stiku z bitjo", bom v nadaljevanju podlo pozabil na gornje omejit-ve in nekonsekventno vztrajal pri tradicio-nalnem informiranju, vendar s stalno pri-sotno mislijo, da je to res samo neobvezna informacija  in  neobvezno  (? ) vrednotenje.
Rdeča nit romana, oziroma tisto, čemur imamo navado reči zgodba, je v tem romanu težko opredeljiva. Stvar se dogaja v Lenin-gradu in nekje v bližini na deželi.V to okolje sta postavljena slikar F.M. in pianistka Pfe-pelička. Oba sta tujca v tej deželi, prihajata pa tudi iz različnih držav (Katerih? ) Ona študira, zanj pa ne vemo, kaj pravzaprav počne — včasih kaj naslika. Tojeedino, kar se vleče skozi vsa poglavja. Vsako novo po-glavje namreč tako preplavi in zavije ,,zgod-bo" teh dveh oseb z vedno novimi in (na videz) povsem različnimi motivi, da dobi vsako poglavje v mnogih pogledih povsem nove dimenzije. V začetnih je dogajanje zre-ducirano na minimum, malo je celo notra-njega gibanja, ki bi povzročalo konflikte in dramatičnost. Pripoved je omejena na reali-stične fragmente, pomešane in prepojene z najrazličnejšimi digresijami, ki so na videz skrajno iracionalne in nadrealne, a so po svojem duhu realistične, oziroma bolje re-čeno, parafraze realizma. Značilno je, da so vsi ti najrazličnejši ,,vstavki" ki jih je prav-zaprav mnogo več, kot kavzalno urejene pri-povedi, tako raznovrstni, pobrani iz tako različnih vetrov, da bi bilo nemogoče iz nji-hove morebitne simbolnosti povzeti neko enovito, empirično dojemljivo nadstrukturo v obliki ideje. Rekli bi sicer lahko, da je to roman o umetnikih, ironičen prikaz njiho-vega posebnega položaja v Sovjetski zvezi. Toda s tem sem zadel samo eno, sicer važno, a ne edino pot. Tu so še poetične sanjske podobe (iz otroštva, sedanjosti, pravljic), zabavne larpurlartistične besedne igrice, po-
skočno šaljive kronike vsakdanjega življenja, v  zadnjem  delu   knjige  celo  dokaj napetal štorija o celodnevnem slikanju v čudežnem' avtomatu,   kar   povzroči   nemalo  pregla/ic policiji, junakoma pa psihiatrični pregled. V tem kaosu najrazličnejših drobnih motivov, poplavi   samostalnikov   najrazličnejših   po menov   se   zdi,   kot   da je  edini   urejajoči princip dela ,,dialektičnost". Avtor od vsega začetka razvija, ponavlja in variira misli kot: ,,rojstvo je smrt", ,,poletje je zima", ,,Lju • bezen je smrt", ,,tujina je sled domovine", ,,vino je kri". Izkaže pa se, da ta ,,dialektič nost" ni utemeljena v ničemer drugem kot v golem paradoksu," .„. ena sama brezbarvna risba s sončnim zahodom v ozadju." To je paradoks napovedan že v naslovu knjige, tc je paradoks umetnikov in njihove svobode v; totalitarni družbi,  paradoks umetnosti  kot1 resnice    in    umetnikov    norcev,    paradoks. konca romana, ki je le nov začetek (ali paše to ne). To je paradoks besed, ki govorijo o nečem, o čemer ne morejo govoriti.
Edino, kar mi še preostane je, da vam v stilu naših filmskih reklam obljubim: V Ko-vačičevem romanu boste našli vse, kar si modernistično srce lahko sploh poželi:
nasilje: ,,Na pesku so našli ribje oči in nedolžna kri je tekla iz belega ozadja."
glasbo: ,,Volkovi, ki lajajo v kontra-punktu."
Ijubezen: „ . . .ležala sta na boku in dobro sta se tiščala drug drugega."
religijo: ,, . . .in Kristus vsak dan znova umre."
politiko: ,,Odprl je televizijo in mali je postrelil vse politike pri zadnjih poročilih."
umetnost: ,,Bebček se je zasmejal in rekel: ,Strašno všeč mi je Kandinski."
zgodovino:  ,,Lenin se je sklonil. Zdi se, da  se  je  polil."  Ter  mnogo  rdeče  barve,! policije in zabave sploh.                                  j-
To bi bilo treba prebrati.                            I
DRAPAL ANDREJ
To, kar berete tu, se nekoliko povezuje s člankom objavljenim v štev.:    8 — 9    se-demindvajsetega letnika Tribune, ki je bil naslovljen: Mafija v študentskem naselju, dol s korupcijol Povezuje pa se toliko, da so razmere opisane v članku tedaj pravzaprav le drugačna zunanja podoba ene in iste stvari, ki smo ji v njeni potencirani ciklični obliki in vsebini spet priča. Tokrat si je za razliko od   ,,gospodarskega  kriminala  in  nesamo-upravljanja" izpred dveh let nadela drugačno preobleko   —  petstomilijonsko   izgubo   (v grobem in v starih dinarjih). Preprostih pa-ralel s stanjem pred dvema letoma ne le, da ni mogoče potegniti, ampak bi to, izogi-bajoč se oceni sedanjih gotovo spremenjenih razmer, ki zahtevajo drugačno taktiko, po-menilo tudi metanje peska v oči. Pred leti je bila   poleg  gospodarskega   kriminala  zelo aktivno delojuča tudi ,,združba Ijudi, ki si je z zvezami med seboj pomagala k uspehu". Že takoj tu naj povemo vsem zapoznelim Revolucionarjem, da so v tej ,,združbi" zelo aktivno  sodelovali   tako  nekateri  delavci, vodilni iz uprave in — Studentje. Poenostavit-ve, kot ta, da je šlo in da še vedno gre v Jbistvu za konflikt med delavci in upravo na |Mii in študenti na drugi strani, je za lase pri-ndečena trditev, ki dejanske razmere le za-Imegljuje.  Danes je situacija  le drugačna, predvsem tam, kjer moramo oceniti tako vlogo delavcev in študentov.  Ko so pred dvema letoma čisto nazadnje, ko pravzaprav ni bilo več druge poti in  ko so bili od-stranjeni tudi tisfi osebni vzroki oz. vzročne osebe, šle v akcijo tudi družbeno-politične organizacije, je bila v študentskem naselju zamenjana skorajda celotna vodstvena struk-tura. Delavcem, ki so bili nastavljeni, jebilo tedaj rečeno, da to, kar Je bilo, njih ne za-nima in ne sme zanimati več! Če parafra-ziramo Marxa, lahko rečemo, da je zgodo-vina enkrat bila, je pa ni več! No, stvar se-veda   ni   tako preprosta  in  če  si  nekdo umišlja, da je mogoče nekatere ,,nepravil-nosti" odpraviti preprosto s tem, da jih eno-stavno pozabiš, se prekleto noti! Takezah-teve    lahko postavi le najbolj zadirčen biro-krat, ki želi ,,imeti mir v svojem resorju". Da so  take   zahteve   popolnoma  utopistične, dokazuje tudi trenutno najbolj akuten pro-blem študentskega naselja, petstomilijonska izguba na zaključnem računu. Ta izguba je posledica tako preteklega načina poslovanja, če^uporabimo ta nevtralen izraz, \n tudi de-lovanja ekonomskih zakonitosti naše družbe. To, čemur pravimo danes ,,negospodarsko poslovanje", torej ni padlo z neba. In če mora sedanji kolektiv skrbeti za toplovodno instalacijo, ki je poleg dotrajanosti tudi tako strokovno popravljena, da recimo nekateri bloki sploh niso ogrevani — potem se temu reče dediščina preteklih let. Centralna kurja-va je vredna posebne obravnave in le po-manjkanje prostora in časa nas sili k temu, da o njej tu ne povemo kaj več. Zasebni obrtniki   ali    privatniki so v času, ko je ,,združba" najbolj družno delovala, nekaj-krat popravljali toplovodne cevi. Veliko so zaslužili. Zdi se pa (delovni enoti Servis za vzdrževanje in njenemu šefu najbrž tudi), da jim je šlo zgolj za to. Kako bi se drugače lahko primerilo, da so instalirali cevi z različ-nim presekom in da so temu ustrezne (zakon veznih posod) tudi posledice. V nekaterih blokih ni ogrevanja. Podobno je s kuhinjo, ki ne ustreza vsem osnovnim higienskim pred-pisom in pogojem.
Tem ,,materinim znamenjem" starega načina poslovanja so se pridružile še tim. .objektivne okoliščine", ki niso nove in so največkrat neodvisne od volje posameznika. Te ,,objektivne okoliščine" delujejo seveda že dalj časa in lagali bi, če bi zapisali, da.je situacija izpred dveh let zgolj posledica de-ovanja ,,združbe". Res pa je, da je ,,združ-ba" več ali manj delovala v kot zavestno zoperstavljanje vsaki pobudi za uveljavitev samoupravnih odnosov v študentskem na-selju.
WDNDER DEBJVELT.
TSKO
STUDEN NASELJE
Pod ,,objektivnimi okoliščami" razume-mo vse tisto, kar je napisano v nadaljevanju tega članka, predvsem pa pod podnaslovom STEČAJ? . Delavce in študente v naselju silijo te zakonitosti v dokaj čudno situacijo, če smo neprecizni. Na eni strani se pred nas postavljajo študentski domovi kot organi-zacija posebnega družbenega pomena, so-cialna ustanova, na drugi strani pa orga-nizacija združenega dela, kakor vsaka drug odvisna od nihanj ponudbe in povpraševanja, zakonov trga in blagovne produkcije. Ne da bi negirali zgodovinske nujnosti blagovne produkcije v socializmu (in da bi prenehali s kritiko le-te), moramo zapisati, da mora de-lavski razred, če noče zapasti v spontanizem in fatalizem, nujno ukrepati in sprejeti ne-katere odločitve, ki seveda ,,med gibanjem nujno preraščajo same sebe". Eden od teh ukrepov in odločitev mora biti sprejet na področju vzgoje in izobraževanja, ki si ga mora delavski razred podrediti. To pa pomeni tudi obvladovanje mehanizmovza razširjeno reprodukcijo delovne sile in z drugimi besadami (ustrezno temu članku) organiziranje socialnih ustanov, ki bodo za-gotovile delavskemu razredu ustrezno struk-turo učencev, dijakov in študentov in jim omogočile nemoten študij in pridobivanje take izobrazbe, ki jo delavski razred potre-buje. Tu nastopijo zavodi študentski do-movi.
Ta splošnejši uvod je bil potreben pred-vsem zaradi tega, da bomo lahko analizirali vpetost preteklih in sedanjih razmer v štu-dentskem naselju v splošne družbene raz-mere in da se bomo na ta način lahko izognili dejanjem doktrinarnih receptov za odpravo teh razmer. Orugače povedano: razmer v^tudentskih domovih ne moremo in kot marksisti ne smemo ločevati ali izvze-mati izjOfcih razmer v naši družbi. In ker ta nevarnost obstaja kratkoročno reševanje pla-čilnega p*manjkljaja nas naravnost sili, da delamo iL> napako, bomo to razmerje vsaj površno p»»vezali v nekaj stavkih.
Vpetost razmer, ki so vladale in ki vladajo v študentsV.em naselju, v splošne družbene razmere Njmo najlažje razkrili z nekaterimi relacljami/) spremembami v našem šolskem sistemu /zadnjem času. Najprej je tu vpra-šanje štipehdiranja. Kljub temu, da lahko z veseljem zaSišemo, da je bil pred nekaj dnevi sprejet skle* o 22 % povišanju socialnih šti-pendij, nas Y> ne more odvrniti od nekaterih zaključkov % zvezi z njimi. Vprašali se boste, najbrž, kaj^majo štipendije opraviti s štu-dentskim stanovanjskim vprašanjem? ? ! Veiiko. Zaefckrat se izognimo tisti najne-posrednejši Svezi, ki jo vsi tako ali tako poznajo — soiazmernosti stanarin in višin šti-pendij — in Yoglejmo malo nazaj v štipen-dijsko politikV To bo vsekakor poučno, ker nam bodo postala jasna nekatera dosedaj morda zakritj) razmerja.
Najprej so tu mahinacije, ki so na koncu nekako pred^ivema letoma privedle do tega, da štipendije Jep čas niso bile izplačane. Koga je to najbolj prizadelo, najbrž ni po-trebno pona\&ati. Ali pa. Socialno najbolj šibke! Študemie, tisti brez sredstev za študij in življenje, so bili s tem prisiljeni delati preko servisa. ^"o samo po seoi ni nič sla-bega. Nasproti^o. Vendar pa je že tedaj po-stalo jasno, dajne bo ostalo zgolj pri tem. To se je praktičrito dokazalo na koncu študij-skega leta, ko yeliko študentov ni opravilo izpitnih pogoj^v za nadaljnje študijsko leto. Posledica tega le bila - ponavljanje letnika in, kar je v biitvu huje, izseljevanje iz štu-dentskega naseJja. Množično izseljevanje. Ob tem izseljevaTSj pa se odgovorni niso niti enkrat povpj^ili po vzrokih, zaradi katerih študentje niso opravili študijskih pogojev. Razredni selekcijski mehanizem pa se je kljub temu uspešno skril za lažno dilemo -kdo? ? - bruci ali študentje z neopravlje-nimi pogoji?
V istem času je bilo zaslediti tudi kam-panjo proti tim. ,,suficitarnim" poklicem, tj\
poklicem, po katerih ni bilo Jzraženih" ka-drovskih potreb v združenem delu. Poleg tega, da je to en dokaz več za delovanje pragmatično in kratkoročno nastrojenih tehnokratov, da tudi ta ukrep (ostalo je pri nameri) ni bil tako enoznačen. Poglavitna namera je bila v zmanjševanju zaposlovanja v državni upravi, družbeni režiji itd., saj je dovolj, da to potrdimo, če povemo, da so se v navskrižnem obstreljevanju znašle pred-vsem družboslovne fakultete, potencialne tovarne takih kadrov. Za kratek čas štu-dentom teh fakultet tudi niso izplačevali štipendij. No, zadeva je propadla in četudi bi uspelo ustaviti tistih nekaj štipendij, ne bi obrodila želenih sadov. Vzroke za množično selitev v administracijo je možno odpraviti le v produkciji.
Tudi, spremembe na področju štipendi-ranja, ki so prinesle prevlado kadrovskega na račun socialnega štipendiranja, se zdi, niso obrodile želenih sadov. Prav tako štipendi-ranje iz Titovega sklada, ki je na žalost le pljunek v morje zahtev, ki jih mora postaviti delavski razred.
Mahinacije z izplačevanjem štipendij, izseljevanje ,,neuspešnih" študentov, ,,lansi-ranje teze" o ,,sufucitarnih" poklicih — vse to je delovato kot poseben selekcijski me-hanizem, ki pa ni prav nič pripomogel k re-Sitvam akutnih probiemov našega gospo-darstva. S tem selekcijskim mehanizmom pa se je vzporedno pojavljalo in padalo stano-vanjsko vprašanje študentov.
Za začetek naj povemo, da je posebno zanimivo, da tako resno in kronično vpra-šanje tako nerodno polni dnevne rede sicer mnogih sestankov na univerzi, ki je domove ustanovila, pa v Ljubljani, pa na občini Vič, na republiških sejah subjektivnih sil itd.
Če je že štipendijska politika delovala kot selekcijski mehanizem, potem moramo to vsekakor reči še za študentske domove. Ne bomo govorili, vsaj tu he, o sprejemanju v domove. Povpraševanje po delovni sili, temu posebnemu blagu, se je v SR Sloveniji vse-kakor spremenilo — kvalitativno in kvanti-tativno. In oboje se kaže na eni strani v želji zagotoviti industriji in gospodarstvu čimveč kadrov, na ta način povečati produktivnost (to so na žalost predvsem zahteve po spe-cializiranih kadrih, s tem je vprašljiv dolgo-ročen napredek produkcijskih sil) na eni stranj in zmanjšati priliv vtiste ,,družbene" službe, ki živijo od ustvarjene presežne vred-nosti (to je seveda relativno, kajti razumljivo je, da tudi te službe prispevajo, vsaj po-sredno, k ustvarjanju presežka; drugo vpra-šanje pa je, koliko ga požrejo), na drugi strani. Te zahteve so vsekakor en vidik deetatizacije, na drugi strani pa prinašajo posledice — tudi recimo zaradi novega na-čina financiranja izobraževalnih storitev — ki se neposredno odražajo v razmerah v štu-dentskih domovih. Kako? Z zmanjšanjem sredstev za izobraževanje, s prestuktu-riranjem glavnih potreb gospodarstva, ki na-rekuje drugačno izobraževanje, se bo zmanj-šalo število učencev v dani izobraževalni ustanovi, več učencev bo prej zapustilo izobraževanje in prej pričelo delati v proiz-vodnji. Vsaj predvidoma se bodo potem učenci naknadno vračali v izobraževalni proceš. Ali pa tudi ne.
T# pa pomeni — zmanjšan pritisk na domove za študente, dijake in učence; zmanjšan pritisk na privatne stanodajalce, ki bodo tako ostali brez postranskega zaslužka. No, tu so še delavci. Vendar pa moramo po-vedati, da se stanje na področju gradnje študentskih in dijaških domov izboljšuje. Čuden paradoks? ! Na eni strani zmanjšanje udeležencev izobraževanja in na drugi — gradnja novih dom<s»/? No, ne pustimo se presenetiti. Ta para^oks je pravzaprav do-polnjujoče se nasprmje. Z gradnjo domov bo namreč mogoče neposredneje kontrolirati usmerjanje v ,,ustrezne pokiice", saj je recimo veliko lažje pridobiti učence za iz-obraževanje tam, kjer so eksistenčni pogoji ureieni.
Vendar to ni vse, kar smo hoteli povedati. Najpomembnejše je, da smo spoznali, da je tudi stanje, ki je bilo in je sedaj v študent-skem naselju, mogoče povezati s splošnimi smernicami slovenskem izobraževanju si-stemu in mirno lahko zapišemo, da se stvari z naseljenem ne urejajo tako, kakr želijo študentje in delavci tudi zato, ker to ustreza nekaterim nameram. Ni pa nujno, da za temi stojijo kar določene osebe, takoimenovani protagonisti. Kratkoročno kritje izgube se nam tu postavlja v čisto drugačni luči.
Poanta
Trenutna situacija, ki je v vsem odraz splošnih družbenih razmer in ki nas sili v kratkoročne rešitve, nam je znana. Vendar to ni dovolj. Povedati moramo, da vemo, da prav te kratkoročne rešitve postavljajo de-lavce proti študentom in obratno. Delavce zaradi tega, ker so v mezdnih odnosih (povprečni OD so za 24 % manjši kot po-vprečni v gospodarstvu in kar za 27 % manjši kot v družbenih dejavnostih; poleg tega naj omenimo porazno kvalifikacijsko in izobraz-beno strukturo itd.) in se jim zdi, da so vsega krivi študentje in njihove organizacije, ki nočejo privoliti v plačevanje ,,tistih borih Šest ali sedem starih juriev", da bi se pri-manjkljaj lahko saniral. Studente proti de-lavcem zaradi tega, ker so prepričani, da jih hočejo še bolj ožeti, ker očitajo delavcem, da nimajo primerne toplote v sobah, hrane v jedilnici itd. Vsega naj bi bili krivi delavci, ki slabo delajo ali pa nočejo delati. Pa vendar ni tako preprosto. Kdor tako misli, je na napačni poti in le širi prepad med delavci in študenti, ki se morajo povezati; in to ni de-magoško besedičenje in treba je skupaj na-stopiti proti takim razmeram. Ne da bi želeii ta skupni nastop lokalno omejiti na Rožno dolino in študentsko naselje, moramo pa povedati, da kratkoročno reševanje ne vodi nikamor in se bo, če se bo s tam nadaljevalo, vedno znova ponavljalo. Kajti stvar ne bo rešena vs pokritjem petstotih milijonov iz-gube. Študentsko naselje mora postati so-cialna ustanova! Tako pa lahko postane le v socialnem izobraževalnem sistemu podre-jenem zahtevam uveljavljanja delavskega samoupravljanja.
STEČAJ
Prikaz poslovanja Študentskega centra — glavne dejavnosti, to je dejavnosti vseh enot Studentskega centra razen delovne enote obštudijske dejavnosti, ki je financirana od Izobraževalne skupnosti Slovenije in delovne enote Študentski servis, ki od 1. 6. 1979 posluje v sklopu Študentskega centra in ima druge dejavnosti, to je nudenje pri-ložnostnega dela študentom, v času počitnic pa tudi srednješolcem.
Predvidevanja o negativnem rezultatu poslovanja Študentskega centra so se pojavile že ob sprejemanju povišanja stanarin glede na kalkulacije, ki so bile pripravljena v ta namen.1. Vsi dejavniki v tripartitnem sistemu (ustanovitelj, delavci, študentje) so potrdili realnost kaikulacij, ki so predvide-vale povišanje stanarin za 34 %. Prav tako pa so imeli za realno zahtevo študentov, da lahko pristanejo na povečanje stanarin le v skladu z revaloriziranjem štipendije v letu 1979 in si s tem zagotovijo socialno var-nost. 2.' Ocenili so, da se bodo štipendije povečale za 20 % in zato so sprejeli sklep, da se kalkulacije sprejemajo kot realne vzpo-redno s sklepom, da se tako povečane sta-narine (za 20%) plačujejo od 1. 1. 1979 dalje kot akontacije, za razliko pa naj bi se našla sistemska rešitev, ker je popolnoma razumljivo, da bo poslovanje pokazalo ob koncu leta izgubo oziroma primankljaj. V aprilu so bile štipendije revalorizirane za 20,6 %, vendar svet študentskega naselja te spremembe za 0,6 % ni upošteval, tako, da študentje še danes plačujejo akontacijo spre-jeto v marcu.3
V akciji združitve Študentskega naselja in Študentskega servisa v študentski center in med počitnicami se si«tern$ka rešitev ni do-volj energično iskala, _at2 pa se je začelo ob začetku študijskega leta in ob spoznavanju nenehne rasti stroškov poslovanja Študent-skega centra preko sprejetih kalkulacij pri naslednjih vkalkuliranih stroških:
Pri kurivu in gorivu, ki se uporablja pred-vsem za ogrevanje prostorov in vode. V kal-kulacijah je bilo predvideno povišanje cen kurilnega olja za 15% v drugem polletju, vendar so se cene povišale že v maju za 14,1% in ponovno v juliju za 39,5%. Povprečna cena v kalkulacijah je bila 2.55
din, sedanja cena je 3.48 din, tako da so bile korigirane cene za prvo polletje za dva meseca za 14,1 %, v drugem polletju pa za 39 %. Cena premoga se je v drugem polletju povišala za 20 %, v kalkulacijah pa je pred-videno le 10 % povečanje v drugem polletju. Skupno povečanje stroškov kuriva in goriva znaša tako 19 %. Pri tem se je treba zavedati, da je to tudi količinsko zelo obsežna po-stavka, stanje pa otežujeta še odnos štu-dentov in starost domov. Omrežje centralne kurjave in tudi zmogljivosti ne zadostujejo današnjim zahtevam. Tako se pojavljajo problemi, da se zgornje sobe v nekaterih stolpičih ne dajo ogrevati zaradi preozkih cevi v omrežju, tako da je uprava prisiljena dovoliti uporabo električnih peči za ogre-vanje, kar zopet poveča porabo elektrike, ki vpliva na poslovanje, kakor televiziji, hladilniki, pralni stroji, ki se pojavljajo v domovih, domski red pa jih prepoveduje. Na porabo kuril in goriv močno vpliva odnos študentov, ki kljub temu, da odidejo iz doma za več kot tri dni, ne zaprejo radiator-ja, ki puščajo odprte pipe tople vode tudi celo noč ali dan. Svoj lonček pristavijo tudi nestanovalci študentskega centra, ki se hodijo v center tuširat, seveda v vednosti pri-jateljev, stanovalcev v centru. To pa je posle-dica slabe dežurne službe med študenti in tudi nemoč same uprave in nizka zavest itudentov pri izvajanju domskega reda.
Druga predpostavka je bilo 6 % povečanje odpisanega drobnega inventarja, ker v kalkulacijah ni bila predvidena večja nabava drobnega inventarja v domovih I—X. To se izkaže kot izraz slabega gospodarjenja v preteklosti, ko niso bili kvalitetno evidentirani inventarji v domovih, saj je bila malomarnost in slaba kadrovska zasedba dokaj pogost pojav. Del odpisa pa je posle-dica namernega ali nenamernega uničenja inventarja — študenti nemalokrat svojo odvečno energijo usmerijo na družbeno lastnino, kljub temu, da ima domski red to za težji disciplinski prekršek.5. Prijava krši-teljev je le redka, saj se tu izkaže študentska lažna solidarnost in njihova nizka zavest Na ta spramljajoča dogajanja iivljenja v centru lahko navsžemo tudi 10% dvig stroškov
materiala za popravila, ki pa je tudi posle-dica višjih cen, kot so bile vkalkulirane. Tudi cene pisalniškega materiala so se bistveno povečale, tako da so se ti stroški povečali za 20%.
Skupščina Ljubljane je sprejela sklep o povišanju cen za uporabo toplotne energije. Nove cene veljajo od 21. 8., tako da se stroški za zadnje štiri mesece dvignejo za 23 %, skupaj za 8 %. To velja za ogrevanje domov za Bežigradom in akademskega ko-legija.
Popravila, ki jih ne opravijo uslužbenci Študentskega centra, so dražja za 10%. Glede teh uslug se veliko razpravlja med študenti in tudi delavci v Studentskem centru. Tu se pojavlja vprašanje, ali so ti zu-nanji dejavniki vedno potrebni, ali je njihovo delo ustrezno kontrolirano in koordinirano. Študente večkrat razburijo mojstri, ki počasi opravljajo svoje delo, govori se o velikih ko-ličinah porabljenega materiala, o slabi kvali-teti opravljenih del. Uprava ve za take go-vorice in.razprave med študenti. Pri tem se zaveda, kako veliko škodo te povzročijo v odnosu študentov do centra, da to povečuje občutek študentov, da uprava ni zmožna v sedanji kadrovski zasedbi držati vse niti v rokah. Zato menimo, da mora uprava raz-jasniti svoj odnos do zunanjih sodelavcev in da se mora določene informacije ali dezin-formacije razčistiti. Vsekakor pa je potrebno voditi družbeno akcijo za take količine fi-nančnih sredstev, da se bo zagotovilo si-stemsko popravilo objektov, ne pa samo delno (najnujnejše), kar se počne danes. Problem je tesno povezan s kadrovsko za-sedbo v centru. Zaposlenih je veliko manj, kot so predvidevali, pa tudi njihova kvati-fikacija je nižja.6. Poleg tega se velik del delavcev vozi iz bližnje ali daljne okolice Ljubljane, tako da so se stroški za prevoz delavcev povečali glede na kalkulirane za 100%.
Pri drugih splošnih poslovnih stroških, za katere predvidevajo, da se bodo do konca leta večji za 20%, kot so v kalkulacijah iz marca 1979, so največji delež PTT usluge (telefona), ki so se zaradi zlorab nenormalno povečale.
Ti predstavljeni vkalkulirani stroški v korigiranem planu so povečani za 8 % glede na kalkulacije sprejete v marcu.
KOMENTAR  K  VKALKULIRANEMU DOHODKU
Pri postavki — davki in prispevki na osebni dohodek delovnih enot in splošno; — finančno analitskega sektorja smo korigirali plan za 24 %, kar je enak odstotek kot pri ostalih postavkah, ki smo jih korigirali v zvezi z osebnim dohodkom.
To so: stroški za izobraževanje, stano-vanjski prispevek in osebni dohodek, kjer je potrebno pojasniti, da je v kalkulaciji število delavcev manjše, kot v sprejetem planu potreb po delavcih za posamezna dela in opravilas 1.4. 1979.
Prav tako pa smo z referendumom spre-jeli novo analitično oceno del, kjer so se kvalitativno in kvantitativno spremenila razmerja posameznih del. Pri tej analitični oceni smo tudi sprejeli Samoupravni spo-razum o vzgoji in izobraževanju, ker prejšnji
samoupravni sporazum Študentskih domov ni bil v skladu z zakonom o združenem delu.
Pripominjamo, da pri planiranju osebnih dohodkov še vedno ni rešeno vprašanje oosnjevanja dela delavcev po rezultatih dela, še manj pa delitev osebnih dohodkov po po-slovnem uspehu, kakor ga predvideva samo-upravni sporazum vzgoje in izobraževanja.
Planiranih osebnih dohodkov ni mogoče zmanjševati oziroma iz njih izločiti sredstva za ocenjevanje dela delavcev po rezultatih
dela, ker so akontacije osebnih dohodkov naših delavcev precej nižje kot so drugod v isti dejavnosti.
Iz poročila Službe družbenega knjigo-vodstva v SR Sloveniji — Centrala Ljubljana
—  o dinamiki zaposlenosti, skupnih povpreč-nih   mesečnih   bruto   izplačanih   osebnih dohodkov in  kvalifikacijskih  količnikov v obdobju 1. I. - 30. VI. 1979 je v primerjavi z istim obdobjem v letu 1978 razvidno:
—  da je povprečni mesečni bruto izplačani osebni dohodek na zaposlenega po urah v gospodarstvu večji za 24 %, v družbenih dejavnostih pa za 27 %,
—  za pogojno nekvalificiranega delavca je v gospodarstvu večji za 24%, v družbeni dejavnosti pa za 26 %,
—  v Studentskih domovih pa pri prvem ni povečanja (indeks 100) drugem pa je celo nižje, oziroma pod 100 (99), za pogojno nekvalificiranega delavca pa je indeks celo 96. (Glejprilogo3!)
Pri formiranju sredstev sklada skupne porabe v skladu s sindikalno listo smo se povečali za 3 delavce v splošnofinančnem analitskem sektorju.
Popravek plana kaže v primerjavi z staro kalkulacijo povečanje za 21 %, če pa se-štejemo vkalkulirane stroške in vkalkulirani dohodek skupaj in to primerjamo s predvi-deno korekcijo, ugotovimo 15 % povečanje. Absolutni znesek razlike, oziroma 15% povečanje, znaša 4.852.087 din.
Pri stari kalkulaciji je ugotovljeno, da je ves vkalkulirani dohodek minimalen ter da ni upoštevanih nobenih sredstev za formi-ranje poslovnega sklada, kar bi bilo nujno, če upoštevamo načelo dobrega gospodarje-nja oziroma zakon o knjigovodstvu.
Prav tako niso predvidena v kalkulacijah sredstva za dejavnost OOZS Študentskega centra in tudi ne sredstva za stanovanjsko gradnjo poleg sredstev, ki se formirajo po zakonu, od katerih 6 % ostane za naš sklad skupne porabe le 2,415 %.
Kreditiranje stanovanjske gradnje in nakup stanovanj za detavce v zvezi s speci-fično dejavnostjo (hišniki, kurjači) bi bilo nujno, ker le s tem pridobimo ta kader in tako omogočimo normalno poslovanje Studentskega centra oziroma njegovo glavno dejavnost.
Problematična so tudi sredstva investi-cijskega vzdrževanja, ki niso nikjer vkalku-lirana, predstavljajo pa velike stroške, saj je po planu investicijskega vzdrževanja za leto 1979 predviden znesek 3.600.000 din. Ne vemo, koliko od tega po bo pokrila Izobra-ževalna skupnost Slovenije. Predstavnik te organizacije je že izjavil, da bomo morali z letom 1981 tudi te stroške vkalkulirati v ceno študentskih stanarin, kar bi bilo pove-čanje za več kot 100 din mesečno.
PREDVIDENI     DOHODEK    ŠC    -    IZ GLAVNE DEJAVNOSTI:
Tabela A mesec
januar
februar
marec
april
maj
junij
SKUPAJ:
število ležišč
2671 2671 2919 2919 2921 2921
17022
julij avgust
SKUPAJ: VSE SKUPAJ:
Tabela B
Število ležišč
21
771
320
166
38
804
246
612
2978 ležiie
oziroma za IX. do XII.
je4x
2921 2919
5840
zasedenost
(%)
2624 2661 2738 2831 2819 2780
16453 ali 96,7 %
2222 2142
4364 ali 74,7 %
Ndin
obračunani mesečni znesek stanarin
1.371.167 1.499.959 1.519.314 1.564.969 1.573.449 1.555.984
9.084.842
1.236.755 1.194.629
2.431.384 11.516.226
cena   mesečni znesek ležišča              stanarine
396,00              8 316,00
522,00          402.462,00
546,00           174.720,00
552,00            91.632,00
564,00            21.432,00
570,00          458.280,00
576,00          141.696,00
582,00          356,184,00
1.654.722.00 1.664.722,00« 6.618.888,00
Tabela A nam prikaie pregled ftevila le-žišč, dejanske zasedenosti, ki je izražena tudi v odstotkih, posebej za obdobje od januarja do julija in za julij in avgust ter obračunani znesek stanarine ne glede na dejansko pla-čane, torej je obračunan tudi tisti znesek stanarin študentov, ki ne plačujejo redno in so ali pa bodo v disciplinskem postopku. Poleg tega nam številke povejo, da sta s slabo zasedenostjo izstopala marec in april, pred-vsem zaradi nezasedenosti stofpiča B za Bežigradom, ker ni bilo uporabnega do-voljenja. Stolpič je bil končan v marcu (po pogodbi bi moral biti že decembra 1978), vendar izvajalec nekaj stvari ni dovolj kva-litetno opravil in zato se je čakalo na jpo-rabno dovoljenje skoraj šest mesecev. Uprava pa je začela vseljevati že po dveh mesecih, ker ni mogla pri tako velikem po^praševanju po sobah zaradi nevestnosti izvajalca tako dolgo čakati. Julij in avgust izstopata zaradi počitnic, ko ima študent pravico začasno odpovedati sobo, delno pa so kapacitete polnili s turistično dejavnostjo, ki je bila v kalkulacijah tudi upoštevana.
V tabeii B pa je izdelan pregled števila ležišč po različnih cenah stanarine ter obra-čunan mesečni znesek stanarine, kar je osnova za predvideni znesek stanarine za mesec september do december 1979, pri tem je bila predvidena 100% zasedenost ležišč.
Tako znaša stanarina za mesec I.—VIII. zamesec IX.-XII.
11.516.226 din 6.618.888 din
oziroma skupaj predvideni
dohodek od stanarine študentov18.135.114 d
Če smatramo ta dohodek kot 86 %
potem je razlika 14 %,
ki ne bo plačana
zaradi sklepa iz meseca marca 19792.952.228
oziroma bi moral biti skupni dohodek
po predvidenih kalkulacijah  21.087.342 din
Če izhajamo iz predpostavke, da je dohodek le 86 %             18.135.114 din
oziroma da so predvideni še drugi dohodki (turizem, najemnine delavcev, lastne storitve itd.) v višini je   4.639.986 din Skupaj predvideni dohodek   22.775.100 din
Dohodek restavracije je prikazan posabej, ker cene KV (kosilo, večerja) določaposta-tutu Študentskega centra ,,svet" ŠC.
Cena kosila je 24 din, večerje 17din, tako da je cena celotnega KV obroka 41 din, ker pa so se cene živil bistveno povečale v primerjavi z vkalkuliranim, bi pri tej ceni 330.000 KV obrokov pokazalo 1.167.458 din izgube.
Dodatna dejavnost DE restavracije je organizacija malic za delavce ŠC in tudi zu-nanjih bifejev po fakultetah. Letno je pred-videno 300.000 malic po 18 din, takoda ob odštetju režijskih stroškov dobimo dohocMc 1800.000 din. Tako znaša pridobitek DE restavracije 632.542 din.
Stanje se bo popravilo, saj bodo z no-vembrom 1979 uvedene nove cene KV obro-kov v višini 57 din (kosilo 33din, vvtorja 24 din).
Ko pregledamo predvideno poslovanje ŠC, pri tem pa ne upoštevamo povečanja cen nad vkalkuliranimi, temveč le 14 % pri-manjkljaj pri stanarinah, vidimo, da bi ŠC posloval na koncu leta z izgubo 160.590 din. Korekcija plana pa prikaže bistveno slabSe stanje, saj predvideva izgubo 5.012.000 din. Pri tem Studentski servis s svojo specifično dejavnostjo ne bo mogel pokriti take izgube s sredstvi, ki jih je do sedaj preko UK ZSMS dodeljevala za obštudijsko dejavnost, po združitvi v ŠC (torej 1. 6. 1979) pa ta sredst-va ostanejo v ŠC. Tudi DE obštudijska de-javnost ima omejene vkalkulirane dohodke, ki jih je priznala Izobraževalna skupnosi Slo-venije in kakšnega večjega ostanka ob koncu leta ne moremo pričakovati, oz. bi bil le-ta rezultat nerealiziranega programa, ki se pre-nese v naslednje leto.
Opombe:
1.  Kalkulacije za leto 1979 so izdelane po metodologiji, ki jo je predložil domovom RCEF.   Podlaga  za  kalkuliranje so bili stroški leta 1978.
2.  Kalkulacije so se sprejele v mesecu marcu 1979,   o   revalorizaciji   štipendij   pa  je skupna   komisija  podpisnic . samouprav-nega sporazuma o štipendijski politiki v SRS razpravljala in jo sprejela v začetku aprila 1979.
3.  Višina akontacij na stanarine je zapisana v brezplačni številki ,,Tribune", št. 0, 3.9. 1979 na strani 8.
4.  po ing. Stanetu Mavrinu in Bredi Kurent dipl. iur. ,,predvideni rezultati poslovanja študentskega centra — glavne dejavnosti v letu   1979".   Ljubljana,  oktober  1979. Sestavljeno na zahtevo ddovne skupine pri UK ZKS in UK ZSMS.
5.  Domski red ,,Študeniski canter", člen 60.
6.  Po zbirnih podatkih Službe druib«nega knjigovodstva na obrazcih „00" za orga-nizacije, ki se samoupravno iporazumt-vajo in obsegajo 62 skupin, to fttudtntski domovi po kvalifikadjsktm koHčnihu na 58. mestu.
Gonatčuk
ŠTUdeNlgfo nasELie & ^udefsg^i gEfflARd
ti jasen razloček: komisija je s predstavitvijo tega, kar je ugotovila, opravila svoje delo.
Pred tiste, ki hočejo z akcijo spremeniti »higiensko stanje", pa se tu postavlja strateš-ko vprašanje: če že ugotovljeno stanje ni v skladu s predpisi, ali pa so predpisi v skladu z dejanskim družbenim standardom?
Od    zapisnika   sanitarne   inšpekcije   bi pričakovali, da se bo (jrnejil na tiste kršitve domskega reda, ki neposredno ali posredno ogrožajo   zdravje   študentov.    Očitno   pa zapisovalci, da bi podkrepili svoje ugotovitve še  z drugimi  ugotovitvami,  ki bi utegnile vzpodbuditi   družbene  dejavnike   k   akciji, navajajo tudi prekrške in ,,prekrške", ki z zdravjem nimajo dosti opravka: ,,po stenah in vratih so nalepljeni razni izrezki iz časopi-sov" (lepilni trak pokvari družbeno lastnino približno   toliko,   kot   pritiskanje   članov komisije na kljuke sob, ki so si jih ogledali, zato menim, da je ta izjava estetska sodba in v   zapisniku   nima   kaj   iskati),   dozdevno moralno pohujšanje, ki sem ga že omenil, ostalo pa so ,,prekrški", ki znižujejo amorti-zacijsko dobo in/ali ekonomičnost družbe-nih sredstev, vloženih v Študentsko naselje. Najbolj očiten primer je očitek, da študentje hranijo   živila   na   policah   in  na  balkonu. Kljub temu, da je s higienične plati stvar rešena, če je v sobi hladilnik ali celo brez hladilnika, če je hrana primerno spravljena, pa   se   je   zapisnikarjem   zdelo   potrebno spomniti   bralce   na   »primerno   ceno"   v ,,restavraciji" (beri: v menzi). Ali se vam zdi ,,primerna     cena"     higienski    argument? Morda bi kdo menil: že res, da to ni stvar sanitarne inšpekcije, a je le prav, če se zoper-stavimo    (celo    namernemu!)    uničevanju družbene lastnine. Toda teza o namernem uničevanju   opreme   je   popolnoma   nedo-ločna. Lepljenje izrezkov najbrž ne dviguje amortizacijskih  stroškov  niti za tisoČinko. Če štejemo k uničevanju opreme to, da si nekdo prebarva vrata ali zvrta v steno luknje, v   katere  bo   pritrdil   nosilce  za  dodatno polico, tedaj to počnemo z vidika študent-skega standarda, ki so ga predvideli (ko bi ga bili vsaj predvideli! Kaže, da so ga karvsilili in to brez futuroloških pomislekov) obliko-valci notranje opreme v času gradnje domov. Ignoriramo   pa  v   tem  primeru  življenjske potrebe študentov tu in zdaj. Sklep iz tega je
An, ban, pet podgan
Že bežen obisk v Študentskem naselju ponuja obilico snovi za zapis o ,,študentskem standardu". Menza, trate, hodniki, sanitarije, sobe in kletna ,,obštudijska dejavnost" so zgovorni sami na sebi. Ker pa mi ni do poslušanja očitkov, da izbiram za presojo poljubna dejstva, se je bolje opreti na kaj zapisanega, dokumentiranega. Na srečo se tudi opora kar sama ponuja: Zapisnik o sanitarno—inšpekcijskem pregledu, ki ga je v ŠN septembra letos opravila pristojna komisija, je bil po besedah avtorjev namenjen tudi javnim občilom in ga je natisnila Tribuna v prvi letošnji številki. Zapisnik je predvsem zgoščena informacija o ,,ugotovljenem poraznem higienskem stanju" v domovih, kjer študentje stanujejo, zato je za naš namen večkratno zanimiv: obenem je informacija o odnosu študentov do standarda, ki jim ga ponuja ŠN, vredno-tenje tega odnosa in s tem posredno tudi način vrednotenja študentskega standarda. Tega zadnjega sicer ne ve, a to dela.
Zakaj vrednotenje? Mar ne gre za vredno-stno nevtralno poročilo, ki zgolj objektivno opisuje dejansko stanje in omogoča pokli-canim (upravi in stanovalcem, pa ZSMS in ZK na Univerzi in v Ljubljani), da na temelju ugotovljenega ustrezno ukrepajo? Ce izvzamemo spodrsljaj, ko zapisnik omenja, da so v sobah ,,ponekod .,. napisi s spo-takljivo vsebino" in s tem področje higiene razširja na teren mentalne higiene, sebe pa iz sanitarne prekvalificira v moralno inšpekcijo, potem lahko rečemo, da je jedro vsebine Zapisnika ugotavljanje načinov, na katere študentje kršijo tiste predpise domskega reda, ki se nanašajo na higieno in na ravnanje z domskim inventarje. (Vendarle si dovolju-jem še drobno opazko na račun formulacije iz Zapisnika, da se ,,oprema . . . namerno uničuje". Formulacija ne navaja, kako so ugotovili, da je bilo uničevanje namerno. Ker dvomim, da so koga zasačili npr. pri kurjenju z vratci od omaric, gre verjetno za prakso, ki je v ŠN dokaj razširjena in bi se jo dalo takole eksaktno formulirati v sklaau z
Zapisnikom: s strani komisije je bilo naknad-no ugotovljeno, da je študent(-ka) spreme-nila(a) v domskem redu predvideno namembnost dela opreme, vključno z očitno fizikalno deformacijo le-te). ,,Opisano stanje
je bilo ugotovljeno že večkrat" in to upravi SD ter študentski samoupravi navkljub — to je očitno tudi glavni razlog, da je komisija sklenila svoje ugotovitve objaviti in s tem k reševanju problema pritegniti širšo javnost, predvsem dtužbeno-politične organizacije. Zato lahko vidimo v Zapisniku napotilo za akcijo, ki naj končno uskladi ravnanje stano-valcev ŠN s predpisi. Tu pa moramo postavi-
enostaven: togo vztrajanje pri predpisih znižuje individualni standard študentov na račun ekonomičnosti poslovanja z družbe-nimi sredstvi v ŠN.
Štiri miši, v uh me piši
Skozi branje teksta smo prišli na tem mestu do enega temeljnih aspektov družbe-nih protislovij v ŠN. Nasprotje med ,,indivi-dualnim standardom" stanovalcev in ,,druž-benim standardom", ki ga študentom ponujajo delavci in uprava SN, je sicer le pojavna oblika protislovja, a vendar kot tako bistveno opredeljuje odnose med štu-denti in delavci ter otežuje samoupravno rešitev problema. (Skoraj odveč je pripomi-njati, da se dosedanje rešitve niso zavedale niti te pojavne oblike in so se zato nujno pokazale kot nezadostne). Z vidika domske-ga reda, katerega pristaši si umišljajo, da je v njem utelešen ,,družbeni interes", so kršitve pač individualna samovolja, rezultat menda nedozorelih značajev stanovalcev: umazanci, uničevalci opreme, razgrajači ... Stavim, da bi v večini teh primerov morebitna raziska-va, v kakšnem okolju so živeli pred in po
bivanju v ŠN, ugotovila, da se je njihova snažnost občutno izboljšala v stanovanju, kjer so se počutili doma. Z druge strani se posameznikom, ki prostora, kjer delajo in živijo, ne morejo imeti urejenega po svojih željah, kjer naj ne bi smeli imeti tistih predmetov, katerih osebna lastnina je za Slovenca (da ne izustimo psovke ,,bodoči intelektualec", kajti ta bi utegnil potrebovati TV, pisalni stroj, kaj več kot eno knjižno polico itd.) z minimalnim osebnim dohod-kom v letu 1979 samoumevna: vsaj s plakati in podobnim olepšana soba, vsaj malce barv in oblik po lastnem okusu, pa kuhalnik, tranzistor in še kakšna podobna priprava, najrajši hladilnik, za družine z otroki pralni stroj, — takim posameznikom se zdijo zasta-reli predpisi in pobožne želje, naj bi se rajši hranili v menzi, birokratska samovolja. Na ta način se nasprotje ideološko fiksira, izraža pa se v neskončnem nizu medsebojnih natezanj med študenti in upravo, v neodgo-vornosti prvih in drugih.
Kar smo pravkar zapisali, povejmo še drugače: individualni standard študenta v ŠN, kakršnega predvideva arhitektonska ureditev, notranja oprema in domski red v ŠN, je pod ravnijo vrednosti reprodukcije polkvalificirane delovne sile v SR Sloveniji. Kontraargument bi bil: ravno zato, ker študentom ni mogoče zagotoviti kvalitetne-ga indivudialnega standarda, jim ŠN zago-tavlja poceni družbeni standard: z restavra-cijo in možnostmi obštudijske dejavnosti. Kontraargumet je šibek že na svoji lastni ravni: Še toliko oddaljeno od fakultet, knjižnic, večjih trgovin inhramov kulture, da se ne splača hoditi v ŠN zaradi kosila, kvaliteta hrane in postrežbe pa je primerna ,,primerni ceni". Sploh pa dejstvo, da si študentje brez večjih težav zagotavljajo minimalni osebni standard (rabljene kuhalni-ke, hladilnike in televizorje je mogoče dobiti skoraj zastonj) ob sicer nizkih stanarinah, spodbija samo raven kontraargumenta. Ravno tako ga spodbija dejstvo, da se štu-dentje rajši in spričo prostorske razseljenosti Univerze tudi lažje poslužujejo ,,družbenega standarda", od prehrane do kulture, drugod, saj je tam ponudba, čeprav dražja, občutno kvalitetnejša in raznovrstnejša. Paradoks je v tem, da si ravno zaradi nizkih stanarin v ŠN lahko njegovi stanovalci privoščijo višje izdatke za hrano in kulturo kot študentje podnajemniki
Korenine zdajšnjega nasprotja med oseb-nim in družbenim standardom študentov v ŠN so, kronološko gledano, v zaostajanju študentskega standarda za družbenim stan-dardom. Prve študentske domove pri nas smo po vojni gradili v času, ko je bilo raz-merje med individualnim in družbenim standardom nagnjeno precej bolj v korist drugega, kakor je danes. Poleg tega je vredno omeniti, da je univerzitetna tradicija pri nas precej borna v primerjavi s tradicijo konvik-tov in internatov, zaradi česar se je posluh za potrebe študentov v ŠN ravnal po potrebah, ki so jih njega dni priznavali semeniščnikom in dijakom po internatih (prosluli primeri, da je Ijubljanska Univerza najboljša sloven-ska gimnazija, bi nemara lahko dodali primero, da je ŠN naš največji internat. . .) Očitno je razkorak med siceršnjim družbe-nim standardom in študentskim že tolikšen, da ga stanovalci ŠN zmanjšujejo na lastno iniciativo, nepremišljenim in slabo priprav-Ijenim ,,orqaniziranim rešitvam" navkljub. Poleg tega se vsiljuje sicer nepreverjena misel, da je eden od elementov, ki vplivajo na rast individualnega standarda študentov v primeri z družbenim standardom v ŠN tudi ta, da celo v ŠN socialna struktura glede na dohodke staršev ni tako zelo nizka. . . Končno bi bilo vredno upoštevati tudi dejstvo, da si spričozaostajanja standarda študentov za družbenim (zaostajanje je dejstvo; namesto dokazovanja le dobro znan podatek: štipendije so se od lani dvignile za 21 %, inflacije pa je skoraj 30 %) študentje vse več kuhajo sami. Od tod tisti hladilniki pa hrana po balkonih pa ne vem kaj še vse.
SKLEPI PREDSEDSTVA UK ZSMS V ZVEZI S SANACIJO STANJA V    ŠTUDENTSKEM NASELJU
3.
1.  Urediti se mora štipendijska politika, saf predsedstvo meni, da štipendije niso več realne (njihova osnova je zadnjič izraču-     4, nana ieta 1969!). Poleg tega je potrebno
še enkrat analizirati namen in vlogo šti-pendiranja in danes postavljene cenzuse (akcijo že izvaja socialno-ekonomska komisija).
2.  Republiška izobraževairja^^fcefpttdst *nsj 'V**'** ¦*L celoti    krije   sredstva Jza    investicijsko
zvezi s tem je potreben dogovor za reše-vanje tega problema v prihodnosti. Potrebno je začeti z akcijo usklajevanja stanarin " študentskih domovih v Slove-niji, se r nvi na nivoiu republike. Dosled*¦¦.-• je potrebno vztrajati, da se iz-    ® vaja di ¦ ski  red, preprečevati razmeta-vanje       sredstvi   in   energijo   in   s  tem     ^ poiskati  notranje rezerve.  Prav tako je pptrebno okrepiti  kadrovsko zasedbo v študehtskem centru.                                       8
'Natfaijuje naj se akcijafza združitev' H\i-' j\ dentskih domov, kj se je začela ob zdrti   "B® zitvt"stiTf^irvFslČBaa"nasfiTiaTfi a?tjj3ftrrfrslčenfl " *""
servisa v Študentski center. Pridružita naj
se še dom FSPN in dom VŠZD. Tako bi z
združitvijo  vseh   obštudijskih  dejavnosti
lažje koordinirali in vodili tim. vprašanja
študentskega standarda.
S  tem   naj  s& seznani  skupščina mesta
Ljubljane.             •
O teh vprašanjih in rešitvah naj razpravlja
univerzitetni svet, republiška konferenca
ZSMS. Seznani naj se republiške organe.
Okrepi naj se delovanje UK ZSMS in UK
Na družbeno-ekonomske vzroke zaostaja-nja študentskega standarda za družbenim ni mogoče pokazati kar s prstom. Ker pa ne verjamem, da je tako zaostajanje v skladu z razvojem samoupravljanja, bo treba verjetno pnznati, da je bilo z dozdajšnjimi reformami vzgoje in izobraževanja vsaj po tej plati nekaj narobe. Ker npr. o stanovanjskem vprašanju študentov ne čebljajo več le vrabci, ampak tudi tiči večjega kalibra, in ker pravkar nastaja osnutek medrepubliškega dogovora o študentskem standardu, je ne le primeren, temveč skrajni čas za temeljito razpravo o tistem, kar je realna podlaga ,,študentskega standarda": o družbenoekonomskem položaju študentov v združenem delu. Glede na to, kako je bil ,,§tudentski standard" obravnavan doslej, je že mogoče opozoriti na en pomemben vidik: ,,študentski stan-dard" je bil doslej korektiv. Veljalo je za normalno, da starši šolajo otroke do 25. leta (da torej študirajo privilegirani in zafrustri-rani) in da določila o ,,študentskem standar-du" pomagajo ostalim, ki jih starši ne morejo šolati. Ravno tako je vetjalo za normalno, da gre iz žepa staršev denar za tisto, čemur se zdaj reče ,,obštudijska" dejavnost" in spet so v ,,študentski stan-dard" všteli borno stanovsko nadomestiloza tisto, kar neštudentom tako ali tako pri-pada: igriščece, gledališčece in take reči. Če je povsod drugod govora o vključevanju Univerze v združeno delo, o svobodni menja-vi dela itn., potem bi bilo namesto takega govorjenja o ,,študentskem standardu", ki s tema besedama skrivaj ali odkrito razume minimum, ki v naši družbi še zadošča za reprodukcijo študentove delovne sile (torej ravno še dovolj, da študent ne zabriše indeksa v peč in raje osnuje pleskarsko zadrugo ali pa gre, če je bil kdaj APzejevec, za kulturnega animatorja), uveljaviti čim širše možnosti, da so študentje kot sloj (če ta sploh še obstaja, kar je dvomljivo) in kot posamezniki glede na rezultate svojega dela deležni družbenega standarda. S tem se seveda študentje še ne bi odrekli minimumu niti ne bi pristali na utvaro, da je v vzgojno-izobraževalnem procesu, ki realno teče pred našimi očmi in tolče po naših glavah, mogoče meriti rezultate njihovega dela.
Vija, vaja, ven
In kakšne konstruktivne predloge imam za izboljšanje higienskega stanja v ŠN? Nobenih, razen mnenja, da bi nekateri posamezniki lahko bili malo manj nemarni. Menim pa, da bi veljaio ohraniti in izboljšati standard študentov v ŠN.
Predvsem menim, da je treba ohraniti rezultate pasivne rezistence študentov zoper zastareli domski red, skratka, da je treba priznati, da imajo študentje v sobah pravico živeti in ne le spati ter študirati. Treba se je samoupravno dogovoriti, kaj in katere apara-te je mogoče imeti v sobi, v kolikšni meri si je mogoče sobo urediti po svoje ip podobno. Pod pogojem, da se vse to zafes uredi po samoupravni poti, bi se stanovalci gotovo strinjali tudi z nekoliko višjimi cenami zaradi zvišane porabe energije, hitrejše izrabe opreme ipd.
Drugič, očitno je, da je treba predpise spremeniti tako, da bodo ustrezali študen-tom iz leta 1980 in ne onim iz 1950.
Kar se tiče restavracije in obštudijskih dejavnosti, katerih obstoj je v ŠN nujen in katerih poslovanje po cenah, ki vsaj od daleč spominjajo na ekonomske, je tudi nujno, so stvari bolj zapletene. Prepričani smo namreč lahko, da bi kavarnica ali pizzerija, ki bi delali po ekonomskih cenah, v ŠN ne imeli izgube in prav tako ne večji disko klub ali manjša kinodvorana. Eden od predpogojev sanacije Študentskih domov bi bila zato temeljita raziskava potreb študentov in to z upoštevanjem razvojnih usmeritev univerze, Ijubljanskih občin itn. Pred tem in neodvi-sno od tega pa je treba ,,družbeni standard" študentov v ŠN napraviti njim privlačen, ne pa, kot je videti iz nekaterih negativnih tendenc v zadnjem času, da se skuša študen-te prisiliti k nečemu, kar je preživelo ali sploh nikoli ni živelo (razen v birokratskih glavah).
Sploh pa, zakaj bi študente omejevali na ŠN, če se tisti, ki imajo fakultete daleč stran, po cel dan mudijo drugod? Študent-ski standard bo moral postati tudi skrb vse tistih, ki so si omislili policentrični razvoj Ijubljanske Univerze in se ob tem požvižgali na čas in denar (ne le) študentov. Treba bo omogočiti študentom, da se poceni hranijo v obratih družbene prehrane po vsem mestu (tistim, ki imajo tu protiargumet, da se bo pač znižala kvaliteta prehrane v gostilnah, če bodo študentski želodci subvencionirani, lanko zabrusimo, da znižanja kvalitete najbrž ne bo lahko opaziti!) in da imajo, kjer to še ni uveljavljeno, popust pri obisku kulturnih prireditev. Sredstva in poti za to bi morala najti v okviru celovite rešitve vpra-šanj študentskega standarda repubiiška skupnost za standard študentov, na temelju zakona o združenem delu in svobodni menjavi dela.
KJE JE DANES KURDSKO GIBANJE?
l.
,,lzkoreniniti je treba kali zla v Kurdistanu!" Tako kategoričen je musliman Homeini, ko gre za Kurde, ki živijo v Iranu. Njegova kategoričnost ga bo gotovo rešila, da bo po smrti gorel v džeheni (islamska inačica krščanskega pekla) kot grešnik ali nevernik. S sveto vojno za vero (imenovano džihad) le izpolnjuje zahtevo iz devetega poglavja korana: ,,Verniki, vojujte se s tistimi neverniki, ki so vam dosegljivi; naj spoznajo vas in vašo okrutnost..."
Pri vsem tem pa prav gotovo v njegovi glavi ne bo prostora za zapoved iz drugega in tretjega poglavja korana, po kateri v letu »štirje meseci veljajo za prepovedane... vojskovati se proti mnogobožcem in nevernikom, jih iztrebljati in pleniti njih imetje," saj je Kurdom obljubil nepretrgan boj, dokler bodo delali zgago v njegovi pobožni deželi. V neupoštevanju te druge zahteve pa je dokaz — zasuli bi ga lahko še z mnogimi krepkejšimi — njegove islamske ,,pravovernosti" .
Nihče ne ve in ne more vedeti, koliko je danes Kurdov. Številke se vrtijo med dvanajstimi in osemnajstimi milijoni. Bolj kot številka je pomembno dejstvo, da Kurdi obstojajo, pa naj jih priznavajo ali ne. Njihov obstoj ne more biti odvisen od ,,dokazov" v koran zabubljenih samodržcev in političnih strahopetnežev, ki hočejo ,,mir v svojih deželah"; edini dokaz za obstoj Kurdov so Kurdi sami. Ozemlje, na katerem živijo, se razteza v šestih državah. Najmanj jih je v Libanonu in Sovjetski zvezi, v Turčiji zavzemajo kar tretjino državnega ozemlja (šef turškega generalštaba se je še lani postavljal, da Turčija ne bo dovolila delovanja ,,peščici" gorjanskih Turkov, torej Kurdov, čeprav jih je v državi toliko, da mu jih na vsak prst, iz katerih je zvil tisto ,,peščico", pride milijon. Glavnina kurdskega naroda razen v Turčiji živi še v Iranu, Iraku in Siriji. Že sama zmeda pri številkah za posamezno državo kaže svetu ,,statistični genocid".
Za spoznanje problema v korenu pa je treba podati družbeno-ekonomske razmere, v katerih Kurdi živijo danes. (Zgodovinska dejstva bodo vključena v najmanjši, za razumevanje problema še možni meri, kar pa ne pomeni, da nepodana niso upoštevana.)
IJ.
Vzhodni del Turčije v razvoju daleč zaostaja za zahodnim. Meja razvitosti sovpada s kurdsko etnično mejo. Nepriznavanje Kurdov v tej državi se ni spremenilo od Kemala Ataturka naprej, ki je za nacionalno revolucijo med drugim razumel izvrševanje nacionalističnega gesla: en narod en jezik! Najglasnejše vasi za kurdsko pravico do ohranjanja kulturne in nacionalne identitete je Ataturkova vojska na Anatolski planoti za vedno utišala. Vzhodni del države je še danes raj turških ag. Kmetje brez zemlje živijo v kristalnem fevdalizmu; primitivno obdelovanje polj je za tlačane obvezno, saj so nemalokrat še osebna last svojega gospodarja Stotisoč Ijudi je sužnjev nekaj agam in šejkom. ,,Pravičnik" aga Mahmut Kebul, svojčas poslanec stranke pravice, ima na primer v osebni lasti tisoč družin. Te mu na njegovih poljih v enem letu prislužijo devetkrat toliko, kot znašajo njihove ,,plače". Kapitalizem v porodnih krčih šele steguje profita lakomno roko po otntni delovni sili.
Lažno boljši je položaj v ostalih navedenih državah. Kurdi živijo v težko dostopnih predelih severozahodnega Irana in severnega Iraka ter na notranji strani sirske meje z Irakom in Turčijo. Globalno obeležje produkcije v teh deželah je spreminjanje pretežno kmetijske produkcije v napol industrijsko moderno kapitalistično. Kmetijsko produkrijo tudi tu še označujejo predkapitalistični produkcijski odnosi, sama organska sestava kapitala pa vodi v vedno večje izkoriščanje maloštevilnega industrijskega proletariata.
Specifičnosti kurdskega problema torej lahko strnemo v naslednje elemente:
1.  En narod je razdeljen med raziične države.
2. V teh državah so  Kurdi predmet potitičnega izigravanja: skupna narodnostria manjšina dveh sosednjih držav je kanal za prenašanje  napetosti  v  meddržavnih   odnosih.   Po tej  plati se enotnost njihovega boja po sili  razmer podreja tem odnosom. Zgodovina potrjuje, da so v primerih, ko odnosi med državama potekajo normalno,  Kurdi  v obeh državah na skupnem merku državnih politik. V zaostrenih odnosih pa nasprotno prva država poskuša s takšno ali drugačno podporo Kurdov v drugi državi povečati   notranje  težave,  torej  slabiti svojega  naprotnika  (po starem načelu: sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj — to ,,prijateljstvo   s   Kurdi   se   torej  pokaže   kot  sredstvo zunanje politike). Ni težko razvoslati, da imata na koncu od tega korist obe državi, ker s tem kurdskemu gibanju razbijata enotno udarno moč, še več, sposobnost enotnega nastopanja.
Najkristalnejši primer take meddržavne politične svinjarije bo Alah štel v dobro iranskemu šahu Rezi Pahlaviju. Ta je namreč podpiral kurdsko* gibanje v Iraku, da bi povečal iraški notranjepolitični kaos. Leta 1975 pa se je spečal z iraškim podpredsednikom Sadamom Huseinom in prenehal s podporo Kurdom. Iraška vojska potem proti oslabljenim Kurdom ni držala križem rok. Pokol v kurdskih vaseh ni bil dovolj; Irakse je zatekel k najelementarnejši obliki raznarodovanja: ob turški meji je izselil 300 kilometrov dolg in deset kilometrov širok pas (preseljenih okoli 30.000 Kurdov), vasi pa zravnal z zemljo ali pa jih naselil z Iračani z juga države, da bi ločil iraške kurde od turških. Vzporedno pa je stekel pogrom proti iraškim komunistom.
Tudi Turčija je nemirnost svojih gorjanskih državljanov (Kurdov) pripisala iranskemu šahu.
Fašistoidnemu Homeiniju, ki je v svojih rokah združil vse niti oblasti, se po glavi pletejo misli, ki vidijo vzroke za ponovni razmah kurdskega gibanja vsepovsod drugje, samo da se izognejo resničnim. Enkrat trdi, da je kurdski upor delo izraelskega sionizma, drugič vodjem upora daje polet zveza s prejšnjim režimom, zopet tretjič so vso godljo prav njemu — ki je vendar tako pobožno bitje — zakuhali komunisti. S tem se Homeini izogiba stanju, ki ga je sproducirala njegova islamska revolucija: verske in nacionalistične napetosti so produkt razmer, ko iranska produkcija zamira, hrano uvažajo, nafte načrpajo vedno manj, diktatura pa v takinih razmerah iz dneva v dan ostri svoja rezila.
¦'««,
3. Poieg ekonomskih in političnih elementov zavzamajo v kurdskem vprašanju pomembno mesto še r»ligiozniPrinwr iranske islamske republike je dokazal v vseh ozirih, da islamska rtvolucija ni pomenila koraka naprej; veliko stvari se je celo vrnilo na starje pred šahovim režimom. Islamska republika je kastrirana v reSevanju paralizirane produkcije, nacionalnega vpraianja ni in ne bo sposobna rešiti prav zaradi svojega ,,islamstva". Religiozna situaciia v Iranu nacionalistično divjanje še zaostruje: Kurdi so sunnitski \ Perzijci šiitskr muslimani. Razkol v islamu na obe omenjeni struji že v kali nosi nacionalno obeležje: šiizem je bil preobleka za nacionalno protiarabsko gibanje v Iranu, danes je ost protikurdska. Že dejstvo, da se Iran po zamisli svojih voditeljev drži korana kot pijanec plota, da se poskuša nastajajoča kapitalistična produkcija ,,revolucionarno preseči" z naslonitvijo na religijo, kakršna je islam, ki s svojo dogmatiko odraža razpadajočo plemensko -rodovno ureditev, je jasen dokaz »revolucionarnosti" istamske »revolucije". Med obema strujama islama je boj za oblast (dednost kalifata) osrednje zgodovinsko sporno vprašanje. Šiitski voditelji s prepričanjem, da so oni in njihovi imami3 zakoniti nasledniki Mohamedovi, združujejo mišljenje, da so sami pooblaščenci Alahovi, da kažejo ,,sebe in svojo okrutnost" vsem ,,dosegljivim", ki niso verski fanatiki njihovega kova.
Zaradi dejstva, da v Iranu živijo še daige narodnosti (Arabci, Turki ...) pomeni odnos do Kurdov za Iran posebno občutljivo vprašanje. Kurdi so potisnjeni v vlogo, ko morajo ostalim narodnostim dokazovati, kaj bi se zgodilo, če bi tudi te zahtevaJe manjšinske narodnostne pravice. Iranski proletariat je pa s tem razcepljen in je teokratsko izigran en del proti drugemu,era nacionalnost proti drugi, ,,okužen z meščanskim nacionalizmom" (Lenin). Takšen proletariat pa je še daleč od sposobnosti, da bi jasno videl — kaj šele revolucionarno nastopa! - da imata tako kurdski kot iranski delavec enega samega nasprotnika.
Celotno politično prizorišče v Iranu ,,božji namestniki" tako trzajoče vlečejo za uzdo, da iz tamkajšnje situacije ni moč vedeti ali vprega poskakuje v Meko ali naravnost k Alahu v religiozno-politični objem.
Povedali smo že, da nastop Kurdov ni tako enoten, kot je enoten odpor proti temu nastopu. V tem trenutku tudi ne more biti zaradi omenjenih dejavnikov. A vseeno je treba pogledati, s kolikšno močjo in jasnostjo zahtevajo rešitev nacionalnega vprašanja.
Po drugi svetovni vojni igra velesil ni šla mimo Kurdcv. Sovjetska zveza je podpirala iranske Kurde, da so lahko ustanovili ,,samostojno" republiko Mohabad, ki je še pred prvo obletntco pokleknila pred teheranskim režimom — SZ je namreč podporo odtegnila. Od časa republike naprej pa obstaja kurdska demokratična stranka, ki je z začetne regionalne prerasla v nacionalno. Razmere, v katerih živijo Kurdi, so tudi ,,njihovo" stranko premetavale iz rok reakcionarnih v roke naprednejSih voditeljev. Vendar KDS do danes še nikoli nacionalnega vprašanja v svojem programu ni zastavila zadosti korenito. Podobno kot pri ,,nasprotnikih" tudi pri Kurdih igra eno odločilnih vlog religiozni moment— islam.
Nacionalno vprašanje se je zato vedno kazalo z obeh strani kot religiozno sektaško vprašanje.
Veliko jih je, ki ga še danes tako razumejo. Celo voditelji kurdskega gibanja so zapostavljali in še zapostavljajo — kot bomo videli — ekonomske in politične faktorje svojega nezavidljivega položaja.
Če ponovno vzamemo za primer Iran, kjer se danes to nasproije najjasneje izkazuje, vidimo, da mora KDS delovati ilegalno, kw Homeini tudi s to prepovedjo hoče Jzgnati komunistične hudiče iz kurdskih vrst". Pri tem pa še sam ne ve, s kakšnimi hudiči irna opraviti, saj bodo ti poleg vseh svojih zahtev — upajmo, da kmalu in to še Homeiniju — postavili tisto osnovno zahtevo, iz katere izhajajo vse sedanje in ki se je islamska republika tako boji; namreč zahtevo po lastni državi. S programom KDS (iz leta 1973) sedaj zahtevajo nekakšen ,,administrativni lokalizem" v upravi, katerega ustvaritev ne bi bistveno izboljšala nacioanlnega položaja. Islamski ,,revolucionarni" vladi v Teheranu bi po tem programu prepustili gospodarska vprašanja, finance, zunanjo politiko in obrambo. Ni treba dosti bistrosti, da v kurdskih zahtevah spoznamo zasnovo kulturno-nacionalne avtonomije, po kateri naj bi kurdska manjšina v Iranu (in ostalih državah) opravljalasamostojnolesvoje jezikovne in kulturne zadeve.
Največjo podporo dajejo KDS kurdski kmetje. Borce oskrbujejo z vsem potrebnim od hrane do obnavljanja bojnih enot. Lenin je z vidika nacionalnega gibanja ločil dve med seboj temeijito različni dobi kapitalizma. Za prvo jemlje ,fobdobje zloma fevdalizma in absolutizma, obdobje nastajanja meščansko-demokratične družbe in države, ko nacionalna gibanja prvič postajajo množična in tako ali drugače s tiskom, z udeležbo v predstavniških ustanovah itd., pritegujejo v politiko vse razrede prebivalstva." Drugo obdobje mu pomeni čas že oblikovanih kapitalističnih držav ,,s silno razvitim antagonizmom med proletariatom in buržoazijo." ,,Za prvo dobo je tipično, da so se v njej prebudila nacionalna gibanja in da so bili v ta gibanja pritegnjeni kmetje kot tisti sloj prebivalstva, ki je najštevilnejši in ki ga je ,#najtežje razgibati" v zvezi z bojecn zg politično svobodo sploh in za narodnostne pravice še posebej." Ne da bi hote prepisoval Lenina, a s temi njegovimi besedami je zadeta srčika obdobja, v katerem je trenutno kurdsko vprašanje.
Vsi Kurdi KDS ne podpirajo. Konservativni elementi znotraj kurdskega naroda so se združili pod zelenim praporom religioznosti Ahmeda Moftizadeha v Iranu. Ti prakticirajo bratomorna klanja, ko Homeinijevim ,,čuvarjem revolucije" pomagajo ,,izganjati komunistične hudiče".
IV.
Islamska ,,revolucija" v Iranu je tamkajšnjega kmeta potegnila v boj za popolno zmago blagovne produkcije in ta boj mora postati ekonomska podlaga tudi kurdskemu gibanju. Kajti le v takšnem boju lahko računamo, da se bo nacionalno ozemlje strnilo v nacionalno državo, v kateri bo blagovna produkcija osvojila notranji trg.
,,Ustanovitev nacionalnih držav..,. je zatorej težnja vsakega nacionalnega gibanja. K temu silijo najglobji gospodarski d«javniki in zato je v kapitalističnem obdobju nacionalna država tipiČM, normalna za vso zahodno Evropo, še več, za ves civilizirani svtt.'   .
Videli smo, da kurdsko nacionalno gibanje zahteve po ¦acionaln^državi ne postavlja ali ne postavlja zadosti jasno in energicrto:-"Avtonmija le v določenih zadevah je za vsako nacidftaltjo' gibanje ovira pred popolno zmago; v začetku t>nerf^6č% potem pa odmika v prihodnost tisti trenutek, ko azvb) pf6gLikcijskih sil omogoči postaviti vprašanje odcepitve. Naj raškr.Kurcfi še tako hočejo hkrati s svojo avtonomijo ,,več iembKradije" v vsej državi, je to le parola, za katero ne stoii prav
Qku|IJi" proletariata z meščanskim nacionalizmom v MDraVtiavanih državah ima v sebi tudi splošno demokratično isebiho prpti zatiranju na splošno in iz te vsebine je treba graditi, ienda"r rife žahteve po nacionalni izjemnosti in ugodnostih, kot to pretrid izvaja nastajajoča buržoazija slehernega zatiranega naroda, impaic je naloga proletariata, da tu zastavi revolucionarno zahtevo >o odpravi vseh - tudi lastnih - nacionalnih privilegijev. lamobdločbo narodov je treba razumeti kot pravico do iamostojhega državnega obstoja. In ta zahteva po nacionalni državi j>i morala biti v kurdskem gibanju postavljena na najvišje možno iiesto. %
Pri imamu Homeiniju, ki je svojo šiitsko titulo (imam) dobil
*amo zato,  ker je sorodnik  (potomec)  preroka Mohameda, ni
nogoče pričakovati, da bi s svojo teokratsko poosebitvijo države
azumel, da kurdsko gibanje ne more biti separatistično, če zahteva
ivtonomijo kot osnovo za bodočo odcepitev ali vsaj kot možnost,
I (\ nosi v sebi zasnovo odcepitve od iranske države. Tega tudi ni
(nogoče pričakovati od celotnega njemu podrejenega državnega
i parata, ki daje trdnost imamovi roki.
Reševanje spora po mirni poti — s pogajanji — je v tem primeru astavljeno na napačnem nivoju, kar so že pokazali nekateri > conkretni poskusi. Jasno je, da se tu ni o čem pogajati. Življenjski nteresi nacionalnega gibanja in teokratske države so nasprotujoči; ©mpromis, ki bi ga v tem času sprejela do neba povzdignjena ranska država, bi nacionalnemu gibanju le odščipnil precej njegove sti, ki se še kali in pridobiva ostrino.
OPOMBE:
FrancMILOŠIČ
1.  — Razkol islama (beseda islam pomeni pokornost) na sunitsko
in šiitsko sekto pomeni v zgodovini te religije enega prvih razkolov in tudi največjega. Sunizem velja za pravoverni islam in zajema pretežni del muslimanskega sveta. Poleg korana priznava še Sunno, knjigo, ki vsebuje izročilo o Mohamedovem življenju, naukih, čudežih itd.
2.  — Imami so zakoniti  nasledniki Mohameda, to so lahko le
njegovi sorodniki ali potomci. To je osnovna poteza šiizma (šia pomeni v arabščini stranko, ločino), ki prav tako kot sunizem ni ostal enotna struja, ampak obstoja v več različicah.
3.  - V   šiizmu   prevladuje   smer,   ki  priznava enajst  imamov, i        dvanajsti pa biva neviden in čaka, da se prikaže kot odrešenik I        (mahdi).
4.  — Glavni teoretik kulturno — nacionalne avtonomije je Otto
Bauer. Brnski zbor leta 1899 je takšen koncept soglasno zavrnit. Gtej: Lenin: K zgodovini nacionalnega programa v Avstriji in Rusiji.
5.  — Lenin: O pravici narodov do samoodločbe. V: Izbrani spisi o
nacionalnem vprašanju, CZ, Ljubljana 1974, str. 41 5. - Isto.str. 37
Oatje beremo v članku Cirila KlanjSčka o mitologiji sodobne družbe kot produktu kapitalističnega produkcijskega načina. Sodobna mitologija nastopa kot negativen, destruktiven družben pojav, ki se reproducira s človekovim nepoznavanjem stvarnih življenjskih razmerij.
V polemičnem spisu o avtentičnosti pesnitve ,,Slovo o polku Igorove" podčrtuje Didier Castagnou prispevek Rajka Nahtigaia, katerega delo ima za učinkovit odgovor manipulacijam vseh vrst, ki si prizadevajo razvrednotiti knjižno umetniško mojstrovino ruskega srednjega veka.
Tekst Sergeja Kapusa pa se v analizi kubističnega in Pollokovega slikarstva skuša osredotočiti predvsem na razbiranje in opredeljevanje principov vizualizacije.
Časopis za kritiko znanosti 29—30
Vsebino sledeče številke tvorijo:
-  sklop tekstov o vprašanju marksistične metode
-   razprave  o  frankfurtski  šoli,  sociologiji  kulture in sodobni mitologiji
-   prevod spisa Martina Lutra „0 svobodi krščanskega človeka"
-   komentarji in recenzije
Tako odpre številko prva tiskana verzija zdajšnjega 1. pod poglavja 3. poglavja Kapitala I, ,,Mera vrednosti". Marx je že v sklepni besedi k drugi izdaji prvega zvezka Kapitala (1873) pojasnil, da je tekst prve izdaje za novo objavo predelal tako, da je preglednejša razdelitev knjige vidnejša že na prvi pogled. V tekstu samem pa so najvažnejše spremembe: ,,Poglavje I, 1 je izpeljava vrednosti z analizo enačb, v katerih se izraža sleherna menjalna vrednost, znanstveno strožje izpeljana, prav tako je izrecno poudarjena zveza med vrednostno substanco jn določitvijo vrednostne velikosti z družbeno nujnim delovnim časom, v prvi izdaji samo nakazana. Poglavje l,3 (Vrednostna forma) je popolnoma predelano (...), poglavje III, 1 (Mera vrednosti) je
skrbno   revidirano   (------),   poglavje   VII,   zlasti   drugi  del, je
pomembno predelano." (MEW, 23, st. 18). Z objavo tegaprevoda nadaljuje Časopis predstavljanje razlik med 1. in 2. izdajo Marxovega življenjskega dela. Sledi intervju z Božidarjem Debenjakom o zgodovini nastajanja Anti—Dtihringa in njegovem učinkovanju danes, ki ga je pripravil Leo šešerko.
Preko strukture Anti-Duhringa, ki je sestavljena \z treh delov: filozofije, politične ekonomije in socializma ter preko problema izhodišča dela, ki ni moglo biti postavljeno neodvisno od Duhringovega na novo ustvarjenega univerzalnega sistema, se seznanimo_z vprašanjem metode, ki se jo je poslužil Engels v sledenju Duhringove misli.
Dalje pojasnjuje tov. Debenjak tudi nekatera druga problemska področja v Engelsovem delu npr.: razmerje med naravoslovjem in družboslovjem, specifičnost kantovstva, s katerim se je moral Engels v svoji kritiki Duhringa spoprijeti in ne nazadnje v kakšnem razmerju se pojavljata metoda, ki \o je uporabil Engels v Anti-DOhringu in Mancova metoda kritike politične ekonomije v kapitalu, saj vemo, da sta bila oba v času nastajanja Anti-Duhringa tesno povezana.
Peter Gruden je iz italijanščine prevedel dva spisa iz polemike med Galvanom Della Volpejem in Cesarom Luporinijem, ki sodita v širšo razpravo o dialektiki med različnimi marksistično orientiranimi avtorji, ki je potekala leta 1962 v Italiji. V uvodnem pojasnilu nam Gruden predstavi Luporinijevo kritiko Della Volpejeve interpretacije Marxa, ki temelji na popolni diskontinuiteti med Marxom in Heglom. S tem, ko se G. Della Volpe izogiba Heglu, reducira Marxovo dialektiko na zgolj logično-metodološki postopek. Vemo pa, da je Marxovo metodo mogoče razumeti le skozi zgodovinsko dimenzijo, ki jo je v fiiozofijo vnesel Hegel.
2 vprašanjem marksistične metode se zopet srečamo v tekstu Tineta Hribarja, ki razpravlja o enačenju metode vzpenjanja od posameznega (ko^kretnega) k občemu (abstraktnemu) z metodo vzpenjanja od občega k posameznemu pri meščanskih marksologih.
Med mnogimi marksologi je namreč priljubljeno sklicevanje na metodo vzpenjanja cxJ abstraktnega h konkretnemu, čeprav Marx že v predgovoru h kritiki politične ekonomije to metodo zavrže ter svetuje bralcu metodo vzpenjanja od posameznega k občemu. v Kritično se je kritične teorije frankfurtske šole lotil Darko Strajn, katerega namen je opozoriti na kritične točke zastojev kritične teorije, ki ponujajo možnost celotnejše filozofske kritike.
Sam tekst je avtor razdelil na dva dela. V prvem delu gre za prikaz razvijanja filozofskih kritičnih kategorij v okviru ,,šole", v drugem delu pa podvrže kritiki Marcusejeva nihanja pri njegovem bkanju subjekta revolucije v novi levici.
Braco Rotar v članku ,,Sociološko poljedelstvo ali vprašanje sociologije kulture", izhajajoč iz besede cultura, razpravlja o danes pri nas aktualnih problemih in vprašanjih sociologije in sociologije kulture.
Ciril Klanjšček zaključi v 2. delu svojega članka^o nekaterih vidikih sodobne mitologije misel, ki jo ]e podal že v prvem delu objavljenem v številki 27-28 in sicer o nenehni mitološki prevari, mistificiranju in zamegljevanju resničnosti, ki so pogoj eksistiranja kapitalske, po svojem bistvu religiozne družbe.
Pomembno je opozoriti tudi na spis ideologa prve meščariske revolucije Martina Lutra „0 svobodi krščanskega človeka", ki ga je prevedel Valentin Kalan. Delo utemeljuje meščansko poj'movanje svobode.
V  zadnjem delu števtlke obravnava Slavuj Žužek znano deio Hansa—Georga Gadamerja ,,Resnica in metcxia", prevod katerega je predkratkim izšel pri sarajevski založbi Veselin Masleša in nekatere probienie njegove hermenevtike.
V    drugi    recenziji    ocenjuje   metodološki   pristop   skupine zahodnonemSkib  marksistično usmerjenih teoretikov, predvsem psihologov (Kiaus Holzkamp, Michael Jager, Eckart Leiser, Volker Schuring, Peter Keiler, Ute Holzkamp—Osterkamp, Frigga Haug, VVolfgang Fritz Haug idr. (zbranih okrog revije ,,Das Argument", ki so ga razvili na področju ,,kritične psihologije".
Prevode vidnejsih reprezentantov te kritično psihološke smeri je objavila 1. letošnja številka revije ,,Marksizam u svetu", ki jo je uredit pisec obravnavane recenzije.
DianaSivec
iASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
Nekaj časa je preteklo odkar sta izšli zadnji dvojni številki Casopisa za kritiko znanosti, pred vrati je tudi že izid nove številke, toda vseeno si poglejmo kaj" sta nam številki 27-28 in 29-30 >rinesli novega.
Časopis za kritiko znanosti 27-28 vsebuje šest tekstov:
-  Prvobitna akumulacija
-  Socialistična preobrazba vasi v Vietnamu
-   Estetske koncepcije Luciena Goldmanna
-  Nekateri vidiki scxJobne mitologije, 1. del
-  Avtentičnost pesnitve ,,Slovo o polku Igorove" in akademik Rajko Nahtigal
Analiza kubističnega in Pollokovega slikarskega postopka •   Poleg   omenjenih   tekstov   se   nahaja   na   samem   začetku feprodukcije   strani   iz   knjige   ,,Teorija   nihanja   cen"   ruskega *konoma     lllariona     lgnat'eviča    Kaufmana    z    metodološko Aomembnimi Marxovimi obrobnimi pripombami. V nasprotju s nnithovim  izhodiščem politične ekonomije, kakor ga povzema Taufman, pripominja Marx, da je napačno izhajati iz vrednosti kot jcake  najvišje  kategorije.   Marxova   kritika  politične ekonomije izhaja iz konkretnega, iz blaga.
V nasprotju s Kaufmanom, ki pravi, da je človek izhodiščna jočka znanstvenega raziskovanja, pravi Marx, da to velja samo Akrat, ko ta ,,človek" ni mišljen niti kot posameznik niti kot ftstraktno bitje.
W Marx tudi zavrača, da bi se izhajalo iz človeka kot ,,misleca", 3mesto iz delujočega, konkretnega človeka.
(Marxovo pripombo: ,,Yes, but not the single man, and not as in bstract being" je treba seveda prevesti z: ,,Ja, toda ne x>sameznik itd." in ne kot se je verjetno zatipkalo: ,,Ja, toda josameznik itd.)
l   Članek Sreča Kirna nakazuje zgodovinske utemeljitve nastanka
jn razvoja kapitalizma kot svetovnega produkcijskega sistema. Ko
\z analize tedanjih družbenih  razmer izpelje skrivnosti prvotne
jkumulacije, prikaže avtor razvoj, ki je vodil v iberski kolonializem.
S prikazom procesa spreminjanja denarja v kapital, pa preko
lojavnih oblik tega procesa opozori  na zgodovinsko tendenco
apitalistične   akumulacije.   Avtor   razume  svojo  razpravo  kot
ispevek k marksistični razredni analizi sodobnega kapitalizma.
Clanek Nade Špolar-Kirn je poskus analize specifične razvojne
)ti Vietnama v socialižem, tako preko revolucionarnih spoznanj
Btnamskega   Ijudstva,   kot   preko   praktičnih   udejanjanj   teh
oznanj   pri   reševanju   agrarnega   vprašanja   s   pragmatičnim
levnopolitičnim  pristopom ter s številnimi ukrepi v procesu
tocializacije zemlje in podružbljanja lastnine.
Aleš Erjavec se je v svojem članku lotil analize in kritike »oldmannove teorije genetičnega strukturalizma in se pri tem sredotočil predvsem na Goldmannovo umetnostnoteoretsko delo er na empirične rezultate njegovih raziskav. Analiza ga je^ripeljaja_ o sklepa, da Goldmannovo delo ni zadostno teoretsko utemeljno, ar se kaže v njegovem genetičnem strukturalizmu, o katerem rjavec meni, da je kot teorija nezadosten, kot metoda v mpiričnih raziskavah pa uspešen. Ob tem rezultatu pa se nehote iprašamo, kako je mogoče z ,,nezadostno" teorijo opravljati ipešne empirične raziskave.
PREDAVACI:
Dr DRAGOUUB KAVRAN Prof. Pravnog fakulteta Beograd
BOZIDAR  MIHAUEVIC Dipl. ing. — Naučni savetnik
Mr DUŠAN PROKIČ
direktor Zavoda za obrazovanje i osposobljavanje
kadrova za administrativne poslove SR Srbije
DOGOJE MARJANOVIC Zamenik predsednika suda Udruženog rada SR Srbije
Dr JOVAN RANKOVIC
Prof  Ekonomskog fakulteta u Beogradu
Dr IVAN ŠTAJNBERGER
Psih. prof. Filozofskog fakulteta u Beogradu
MARIO CERNI
Dipl. ing. hortikulture
GABRIELA ŠVARC
Rukovodilac instruktaže za kozmetiku Helen
Rubinstein Saponia<
MIRJANA MARIČ Akademski slikar tekstila
Rezervacije hotela na adresu: TURISTICKO HOTELSKO PREDUZECE PORTOROŽ — Prodajni odjel Obala 77, tel. 066/73-235. telex: 34154
ZAVOD ZA SAVREMENU ORGANIZACIJU POSLOVANJA. BEOGRAD, p. f«h 270 Ul. Marlala Birjuzova 7 Telefoni: 634-552 i 633-944
CENA punog pansiona:
HOTEL METROPOL (Visoka -A. kateg.)
—  jednokrevetna  soba
—  dvokrevetna soba
HOTEL RO2AJ (-A. katego.ija)
—  jednokrevetna soba —• dvokrevetna soba
455— din. 350.— din.
OSMO TRADICIONALNO
SAVETOVANJE ZA SEKRETARICE
_2t_22^23,+ 247-Bovembra 1979. godlne u Portorožu, u Grand hotelu »Metropol«
POCETAK u 9 čas.
KOTIZACIJA SA MATERIJALOM
2.000.— za svakog sledečeg učesnlka iste radne
organizaclje i za pretplatnike časopisa >SIZ> 1.500.-
dinara
PRIJAVE I UPLATE na adresu Zavoda Ziro račun broj:  60803-601-25589
Beograd, 1979. god.
PftOORAM:
UVODNO IZLAGANJE
MESTO I ULOGA POSLOVNOG SEKRETARA U RADNOM   PROCESU
—  uloga i značaj rada poslovnog sekretara
—  odnosi prema poslovodnim organima i rukovodečoj strukturi
—  odnosi prema organima samoupravljanja
—  prava i dužnosti poslovnog sekretara koji proizilaze iz  karaktera poslova i zadataka SPOSOBNOSTI I OSOBINE LICNOSTI POSLOVNOG SEKRETARA
SADR2INA I STRUKTURA POSLOVA I ZADATAKA POSLOVNOG SEKRETARA
—  poslovi i zadaci poslovnog sekretara kao deo ukupnog procesa rada u savremenim uslovima
—  način racionalizacije rada poslovnog sekretara
—  mesto poslovnog sekretara u mreži komunikacije u kolektivu
RAZVOJ  I  MOGUČNOSTI METODOLOŠKIH POSTUPAKA   ZA  UNAPREDENJE  MERILA  RASPODELE  LIČNIH DOHODAKA
MERENJE REZULTATA RADA U SEKRETARSKOM POSLOVANJU
OBLICI (PRAVNE FORME) I ORGANIZACIONE STRUKTURE ORGANIZACIJE UDRUŽENOG RADA
SISTEM I KARAKTERISTIKE INFORMACIJA POSLOVNOG   SEKRETARA  KAO OSNOV  KULTURNE  NADGRADNJE
—  značaj informacija
—  odnos izmedu informacija i komunikacije
—  opšte odlike pojedinih medija kao sredstava informisanja:
a)  radio kao emisioni medij
b)  televizija kao emisioni medij
c)  film kao etnisioni medij
d)  časopisi i štampa kao emisioni medij
RACIONALIZACIJA I  KORISČENJE KLASIČNIH  I  NOVIH   SREDSTAVA ZA  KANCELARIJSKO  POSLOVANJE PRIMENOM  MIKROFILMA I RACUNARA
—  prikaz uobičajenih sredstava za koriščenje u kancelarijskom poslovanju
—  mogučnosti bolje organizacije kopirne tehnike i pisačih mašina  u  cilju   racionalizacije  kanceiarijskog  poslovan
—  osnovni modeli u primeni mikrofilma i sredstava automatske obrade teksta
—  mogučnosti  izbora — kupovine novih tehnika FAKULTATIVNA PREDAVANJA  (popodne)
rAR.ANŽIRANjE CVEČA — IKEBANA""-^ (sa demonstriranjem)
STIL ODEVANJA NA RADNOMmIstO     \
dSJGA I IZGLED POSLOVNE ŽERt~^ (predavarijž I projekcijaj
varijante šminkanja
7/
Predlog za fakultativno predavanje:   PROBLEMI KOITIRANJA NA DIKTAFONU
Študentrfd lnt TRIBUNA potrabujt in prfeakuje. da m med
vami da izbrtkati kakšnege itudenta, ki bi bil pripravljen poleg
»obveznegi    buljenja   v   uftbeniki"   dalati    v   uredništvu.
Potrebujemo:
1. TAJNIKA ALI1AJNICO UREDNIŠTVA
če ti prsti radi poplesujejo po pisalnem stroju, 6e imaš čas v pradpoldanskih    urah    in    nenazadnje    če    potrebuješ vspodbuden honorar, se oglasi v uredništvu. Z UREDNIKA ZA UNIVERZITETNO PROBLEMATIKO Kopka Studentsidh in širših družbenih problemov, ki se dotikajo ali  oklepajo vzgoje  in  izobraževanja  ti  ne bo dopustila, da bi zmanjkalo snovi za tvoje uredniStvo.
3.  UREDNIKA ZA NARAVOSLOVJE:
TRIBUNA na tem področju Se ni ,,shodila" in prav je, da ji ponucKš svojo oporo.
4.  NEOMEJENO    ŠTEVILO    STALNIH    IN    OBČASNIH SODELAVCEV IN DOPISNIKOV
Se vam je zgodila krivica, ste opaztii nepravilnosti, niste s čimerkoli zadovoljni? Ste navdušeni nad študijem, nad mladtnsko organizacijo, zadovoljni vsevprek? Ne držite tega v sebi!
5.  KOPICO PRODAJALCEV
Želite iti na ulice? Seveda s šopom TRIBUNE v rokah in jc prodajatt,   razširjati,   pridobivati   nove   naročnike!   Svojc glasnost   in   sposobnost  bosta  v   tem   primeru   najbolj^ izkoristili. Polovica prihodka od prodaje je vaša za več; količine prodane TRIBUNE še posebna nagrada! Pričakujemo |>> av tebe v uredništvu vsak dan okrog poldneva a §e boljše v torek popoldne ob 17. uri na sestanku uredniStva.
TRIBUN