Slovenski pisatelji. Dr. Ivan Tavčar.
D— IVANA TAVČARJA ZBRANI SPISI
UREDIL DR. IVAN PRIJATELJ
V LJUBLJANI 1924 IZDALA IN ZALOŽILA „TISKOVNA ZADRUGA"
TAVČARJEVIH ZBRANIH SPISOV
V. ZVEZEK
IZZA KONGRESA
V LJUBLJANI 1924 IZDALA IN ZALOŽILA »TISKOVNA ZADRUGA"
Natisnila „Narodna tiskarna" v LJubljani
Urednikov uvod.
„Kaj je do zdaj Ljubljana doživela" — to epsko snov je na srce polagal med drugimi „očetov naših imenitnimi deli" slovenskim pesnikom že naš visoki romantik Prešeren. Z izrecnim sklicevanjem na ta Prešernov apel je poizkušal podati beletristično sličico iz stare Ljubljane XV. stoletja v svoji zgodovinski povesti „Hči mestnega sodnika" naš romantični realist Jurčič. Docela v slogu te Jurčičeve povesti je napisal že v sredini 80tih let iz staroljubljanskega življenja XVII. veka svojo zgodovinsko novelo »Janez Solnce" naš realistični romantik Ivan Tavčar.
Bolj nego katerakoli druga literarna smer je vprav romantika v svoji epiki obračala pogled v prošle dobe človeštva, osobito pa v minulost svojega lastnega rodu. To je delala iz različnih razlogov. Visoka romantika je ljubila zgodovinske snovi in negovala zgodovinarske epske pesnitve že zategadelj, ker je bežala iz istodobne enolične in sive vsakdanjosti v davnino, v kateri je lažje iskala in predpostavljala slikovitost in bujnost, dva glavna življa svoje tvornosti. Vrhutega je v heroični prošlosti lažje nahajala junake razpaljenih strasti, mogočnih konfliktov in velikih del, gradila fabule z interesantnim, napetim dejanjem, vložene v barvit milije, pripraven za veličastne, pompozne nastope delujočih oseb — same note, ki so bile lastne čuvstveno razgibani Muzi visoke romantike. Posebno pa je še izraziti indi-vidualizem tega literarnega pravca stremil po tem, da pesnik zveze in obogati svojo osebnost z osebnostmi minulosti in da se ustvarjajoči narodni genij potencira
I
Urednikov uvod.
s tem, da se vcepi v dejanja in nehanja ter sploh v vsa pomembnejša „imenitna dela očetov". Pisateljem visoke romantike je v veliki meri gibal pero tudi na-rodno-domoljubni vzgon: zraven želje, podati v nadomestilo za tedanjo vsakdanjo enoličnost nekdanjo pestro barvitost, v zameno za istodobno malost prošlo veličast, zraven te splošnoromantične želje je osobito romantike zapadnih in južnih Slovanov napolnjevalo stremljenje, da narodu, izgubivšemu državno svobodo in samostojnost, obrnejo oči v davnino in njegov pogled zadivijo s sliko rodoslovnega plemenskega drevesa, ponašajočega se v davnini z mogočnimi samoraslimi koreninami, košatim vejevjem in bujnim cvetjem. To je bila umetnost, ki je z elementi iz prošlosti krepila sodobnemu pokolenju narodno energijo, podžigala rojakom vero ter samoza-upanje v bodočnost. — Prehodna doba med visoko romantiko in početnim realizmom, katere časovni in duševni sin je tudi Ivan Tavčar, je bila že precej svojemu času primerno modificirala gesla visoke romantike: oklepajoč se še vedno interesantnosti in napetosti dejanja, je v historičnih pesnitvah z vedno istimi šablonskimi motivi predvsem jako konvencionalizirala romantično fabulistiko. V zmislu svoje aktualistične borbe za razna javna vprašanja je ta prehodna doba leposlovno obravnavala zgodovino v svrho dokazovanja perečih časovnih tez (tezni roman!), zamenjujoč v tehnični gradnji prejšnjo strogo dognano in formalno visokoumetno fakturo z dokaj ohlapno, zato pa mnogo bolj življenjsko - neposredno kompozicijo. Individualne, izjemne junake prve romantike je izpreminjala v že bolj občne tipe, prerezne zastopnike mase, s čimer je utirala pot doslednemu realizmu. Dočim je visoka romantika izkušala v svojih umetninah zajeti in skozi nje sprovesti kako osnovno idejo kot kristalizacijo „duha časa" (v zmislu Hegela, ki je učil, da ima vsak čas in vsak narod svojo „idejo"), je ta
II
Urednikov uvod.
romantično - realistična generacija podcrtavala zlasti v svojih zgodovinarskih romanih že rajši kakšno času primerno tendenco. In ravno tendenčnost je bila ona nota te beletristike, ki je delala to literaturo časovno zanimivo, a trajno manj pomembno. Tendenčnost dela namreč umotvor zanimiv samo v dobi, v kateri je tendenca, ki je vložena vanj, aktualna. Trajno vrednost pa obdržujejo umetnine samo takrat, kadar so porojene iz globokega psihološkega poznavanja resničnosti človeka in sveta. — Čim bolj se je v drugi polovici XIX. stoletja razvijalo znanstveno zgodovinarstvo in čim bolj je v umetnosti zmagoval realizem, tem bolj se je tudi v pripovedništvu izgubljal zmisel za velike junake, sprte v visokoindivi-dualnem njihovem poletu z malostnokolektivnim svetom, zmisel za skrivnostne zločince obenem s formalno dognano, umetno spleteno in interesantne gradnjo, tem bolj je silila tudi v historičnem romanu v ospredje predmetna podrobnost kulturnozgodovinske realnosti, potrpežljiv stvarni študij arhivalnih dokumentov in detajlov resničnega obeležja dotičnega časa, v katerem se je godil roman, tem bolj je formalno strumnost pripovedne tehnike izpodrinjala neprisiljeno nanizana epizo-daričnost, družabna žanristika. Osnovna idejna linija povesti je tem prvim »kulturnozgodovinskim realistom" še bolj nego njihovim predhodnikom, »realističnim romantikom", neprestano tonila v množini podrobnosti, glavno individualno dejanje se je izgubljalo v vzporednih kolektivističnih zgodbah, teh mnogoštevilnih ilustracijah k izmaličenemu tekstu. V tej tretji fazi zgodovinarskega pripovedništva je postajal leposlovec ilustrator kulturne zgodovine svojega naroda, ostajajoč še vedno domoljubni krepitelj narodne energije. — Četrto, najnovejšo in najvišjo stopnjo leposlovnega zgodovinarstva predstavlja psihološko-filozofski zgodovinski roman, čigar zastopniki izkušajo na podlagi človeške psihologije približati ljudi
III
Urednikov uvod.
preteklosti sedanjemu človeku s tem, da za dokumenti prošlosti, za ljudskimi nravi ter običaji minulosti iščejo predvsem večnih dušeslovnih problemov splošnočloveške psihe, zgoščujoč svojevrstne rešitve teh problemov v izvestno življenjsko filozofijo.
Najznamenitejša zastopnika leposlovnega zgodovi-narstva visoke romantike sta bila Francoza Dumas in Sue v romanu, Anglež Byron v epu, pri Slovencih Prešeren v »Krstu". Po stopinjah pozneje nastopivših konvencionalnih domoljubnih romantikov so hodili skoraj vsi slovanski pripovedniki iz sredine prejšnjega stoletja. Nemcem je takrat pisal zgodovinarske romane Gustav Frevtag, učenec Suejev, ki pa je bil deloma že tezni pisatelj kot slavitelj meščanskih kreposti, borečih se s pokvarjenostjo aristokracije. Frevtagu sta pri Nemcih sledila »profesorska" kulturnozgodovinarska romanopisca Felix Dahn in Georg Ebers. Poljskemu zgodovinarskemu pripovedništvu je začrtal za Kraszewskim neizbrisno pot Sienkiewicz, ta veliki gibatelj in draper slikovitih mas, žarki bard domovinske slave, bu-ditelj narodnoodporne energije, učenec Dumasove inte-resujoče in zanimanje napenjajoče tehnike. Čehom je ustvaril sentimentalno - domoljubno historično povest Beneš-Trebizsky, kulturnozgodovinsko točnejšo Sienkiewiczev češki dvojček Alois Jirasek, realistično in arhivalno dokumentirano ter detajlno pestro pa Zik-munt Winter. Pri Slovencih se mora Jurčičevo zgodo vinarstvo imenovati konvencionalno-rom antično v gradnji, v ideji pa »mladoevropsko" demokratično in domoljubno, podčrtujoče v zgodovini kreposti domačega meščanstva in kmetijstva, nahajajočega se v neprestanem boju z nasilstvom in pokvarjenostjo plemstva in tujstva sploh. Mojstri zadnje in najvišje faze historičnega romana so v velikem svetu bili: Rus L. N. Tolstoj, Francoz Flaubert, Nemec K. F. Meyer in Danec
IV
Urednikov uvod.
Jacobsen, docim Slovenci te vrste romanopisca še nimamo.
O pisatelju pričujoče kronike »Izza kongresa" kot zgodovinarskem romanopiscu se ne da reči, da bi bil naravnost pionir ene ali druge smeri te vrste pripovedništva. Prej bi mu pristojal naslov eklektika, v teku časa in v slogu gori označenega razvoja zgodovinarskega romana zanimivo razvivšega svoje nemale sposobnosti v tem žanru. Ivan Tavčar, ki je pisal svoje prejšnje historične povesti (poleg slik iz protestantske dobe tudi poprej omenjeno novelo iz stare Ljubljane) pod očividnim vplivom Jurčičeve romantično-realistično prehodne beletristike, ki jo označujejo konvencionalni motivi, ob-ravnavajoči povečini konflikt med slovenskimi nižjimi in tujimi višjimi sloji (neredko zaradi kake deklice), ta naš avtor je začel pisati »Izza kongresa" iz želje, da ustvari široko zasnovan »zgodovinski roman" (kakor je delo sprva tudi nazval) iz nekdanjega življenja Ljubljane, prestolice, duševne predstaviteljice in zbirateljice Slovenstva. Zamikala ga je misel, da prikaže, kako so se ponašali stari ljubljanski patriciji v družbi visoke evropske gospode v času, ko so se ob priliki svetovnozna-menitega kongresa obračale oči vsega sveta v Ljubljano. Romantično-domoljubni razlog je bil torej prvi faktor, ki je kumoval pri zamislu tega dela. Dalje pa je bilo za Tavčarja kot aktivnega politika in aktualističnega »mlado-slovenskega" beletrista vabljivo, glosirati smernice, ki so vodile umove tedanjih visokih politikov, določujočih iz Ljubljane Evropi tek njene zgodovine. Takrat, ko je v dolgih zimskih večerih njemu in njegovi družini teta „Ajka" pripovedovala o tem, kakšne sledove je zapustil kongres v eni ali drugi ljubljanski hiši in družini, ga j& vrhutega obšlo veselje, da naslika celo galerijo »tipov", ne samo iz plemiških, ampak tudi meščanskih in celo najnižjih slojev stare Ljubljane. V tem oziru je že skoraj
V
Urednikov uvod.
z marljivostjo opisanih kulturnozgodovinskih realistov zbiral in uporabljal materijal, ki mu ga je donašal licej ski kustos Luka Pintar in so mu ga sporočali razni starejši Ljubljančani in Ljubljančanke. Te kulturno-zgo-dovinsko opisne epizode so se avtorju začele tako množiti pod peresom, da je iz dela nastala bolj kronika, kar je najbrž čutil tudi pisatelj in naznačil na ta način, da je v nadaljevanjih izbrisal podnaslov .zgodovinski roman". Ko je pričel priobčevati delo na prigovarjanje tedanjega urednika »Ljubljanskega zvona" v tem listu, je imel napisanih samo par poglavij in osnovano samo glavno dejanje, večino pobočnih fabul, zgodb in slik je pritegnil šele pozneje tekom triletnih nadaljevanj.
Že takoj po prvih izišlih poglavjih se je videlo, kako zelo je Tavčar napredoval soglasno z opisanim razvojem v historični beletristiki odtistihmal, odkar je bil napisal svoje prejšnje »zgodovinske povesti". Dočim je podajal poprej v »Vita vitae meae", v »Janezu Solncu", v »Grajskem pisarju", »V Zali" itd. zgolj kratke in markantne izrezke iz slovenske davnine, se je tukaj polotil slikanja ogromnega platna, ki naj bi predočilo celokupni tableau predmarčne Ljubljane, opremljen s perspektivami v široki evropski svet. Koncipiral je celo vrsto zgodb, dogodkov in prizorov, ki naj bi se vzporedno in zaporedno vrstili ter kazali življenje Ljubljane v prvi polovici prejšnjega stoletja od najrazličnejših plati. Kot glavno fabulo si je bil on, ki je bil po svoji naturi romantik, zamislil entuziastično platonično ljubezen drobne in nežne Eve Luize Thurnove do elegantnega svetovnjaka, na čelu evropske diplomacije stoječega Metternicha. To je bila ona romantično-poetična »modra •cvetka", ona idealna ljubezen, ki je bila ironiku Tavčarju podobno kakor Ibsenu edina vzvišena nad ostalimi »komedijami ljubezni". Ta ljubezen, o kateri pravi avtor na koncu pripovedovanja, da je žarela umirajoči Evi
VI
Urednikov uvod.
Luizi iz oči kot »tista ljubezen, ki veže moško bitje na žensko od pričetka svetov" (str. 481), je ona sestavina pričujočega dela, ki jo ima Tavčar iz dediščine visoke romantike. Semkaj spada tudi zgodovinsko nekoliko prezgodaj plasirana Prešernova ljubezen do Julije, dočim ima pisatelj že iz poznejše konvencionalne romantike oni dramatično najmočnejši prizor, v katerem pripoveduje o proletarski deklici Marički, sveži cvetki z ljudske livade, katero je tako dekadentsko-nežno poduhal car Aleksander in katero sta tako barbarsko-kruto poteptala dva ruska plemiška oficirja. Kot protivesje Metternicho-vemu koketiranju z romantično ljubeznijo Eve Luize je pisec ustvaril sicer resno, vendar pa malce demokratič-noironično opisano nagnjenje mladega grofa Barba do radovljiške kontese, dočim je Topolščakovi Marički pre-skrbel snubca v markantni, parvenijsko-ošabni (in zato pozneje z zakonom s Komarko kaznovani) osebi »štong-rajtarja" Pintarja, eni izmed onih bahato-oblastnih, pristno poljanskih figur, ki jih je Tavčar tako dobro poznal iz svojega domačega kraja. Docela v slogu »mla-doslovenskega" aktualističnega in meščansko-demokra-tičnega začetnega realizma, je pisec razvil celo vrsto ljubavnih zgodb iz meščanskih krogov, izmed katerih bi se vse razvile v slogu »meščanskih kreposti", ko bi nekaterih ne motila frivolnost pokvarjenega plemstva. Smole bi bil srečen s svojo Fino, katera sama »bi bila tudi na našem narodnem polju pustila prejkone druge sledove za sabo" (str. 68), da se ni ž njo za kratek čas pošalil lepoustni in zapeljivi conte Neri-Corsini, dočim poljanski gostilničar Zidan niti ne ve, kako mu kar dve kronani glavi rineta v njegov bujni zakonski zeljnik. Ostale zgodbe so ali tendenčne ali kulturno-zgodovinsko opisne.
Ko bi se bil naš pisatelj rodil in razvil v dobi visoke   romantike in ne v prehodni romantično-rea-
VII
Urednikov uvod.
listieni dobi, kakor se dejanjsko je, bi bil svoje delo prožel s krepko podčrtano, iz »duha časa" vaeto idejo. Za kongresno dobo je ležala taka ideja kar na dlani in je bila ideja borbe med dvema glavnima gesloma one epohe: med absolutizmom in ustavnostjo. Ko bi se bil pa avtor odločil, da nasnuje roman na ta idejni votek, bi bila morala biti glavna junaka romana Metternich in Aleksander, katerih poslednji je prvemu v tem oziru v zgodovini podlegel. A v tem slučaju bi bil roman veliko manj slovenski, kar ni bilo niti v prirodi niti v zamislu našega domovinskega pisatelja. Tako je prišlo, da sta postala na tem velikem platnu faktična nositelja obeh časovnih idej bolj ali manj stafažni figuri, v ospredje pa so stopili akterji zgodb, ob katerih pisec sicer ponajveč razvija kulturno-zgodovinsko milijejsko opisnost, v katerih pa tudi ne zamuja prilike, da v njih namesto ideje onih časov krepko podčrtuje aktualno tendenco svoje dobe. Najizrazitejša tendenca, ki jo je Tavčar vložil v to svoje delo, je proti klerikalna, katere oster in neizprosen glasnik je bil pisec v času, ko je pisal »Izza kongresa", že kot aktivni in vodilni slovenski napredni politik. V to tendenco je zavita napr. vsa prva polovica X. poglavja, kjer se z jedko ironijo opisuje razmerje papeževega zastopnika do njegove »nečakinje". V ta namen, da da duška tej tendenci, je avtor tudi za skrivnostnim misionarjem iz Luiziane odkril sleparja z lehkovernim pobožnjaštvom, Giacoma Princija. Ta tedenca je piscu vodila pero vrhu-tega pri opisu zgodbe, v kateri se pripoveduje, kako je vjela v svoje mreže »lemenatarja" Lukmana neizživljena samica »tercijalka" Dagarinka. Pa tudi v nekaterih kulturno-zgodovinsko opisnih žanrskih figurah se čuti ta tendenca napr. v zvodnici Komarki, v obeh duhovniških penzionistih, v Erbežniku in Cumpeju, doktorju Jakobu Zupanu, v katerih se pisec zavzema za slabo situirano nižjo duhovščino, nastopajoč zoper bogate in oblastne
VIII
Urednikov uvod.
višje cerkvene funkcionarje. — Druga tendenca, ki bi bila sama na sebi, da jo je pisatelj razvil epsko in ne samo v glosah, lehko postala ideja romana, je republikanska. Dr. Ivan Tavčar je bil, kakor večina njegovih „mlado-slovenskih", „mladočeških" in .mladonemških" vrstnikov in uzornikov, preverjen republikanec. Dne 14. febr. 1921 je pisec teh vrstic slučajno pred mestno hišo govoril ž njim in iž njegovih ust slišal naslednje besede: „Jaz sem republikanec. Kateri resnični inteligent bi pa tudi ne bil ? Samo to mislim, da za našo mlado Jugoslavijo za sedaj ta ideja ni aktualna, ker je edina vez, ki nas Jugoslovane v sedanjem našem položaju veže, dinastija Karadjordje-vičev. Že ob sami volitvi predsednika republike bi se nam razbila država, ker bi se ne mogli zediniti, ali naj bo ta Srb, Hrvat ali Slovenec". »Izza kongresa" očituje na več mestih krepko podčrtano republikansko tendenco, zlasti tam, kjer se z razločno ironijo opisujejo monarhi kot navadni smrtniki in celo človeški slabiči. Republi-kanstvo izpovedujejo poleg Prešerna, Smoleta, Volkonske-ga vse prosvetljenejše, v spisu nastopajoče osebe, a pravega junaka, ki bi se za to načelo boril kot za življenjsko idejo, v tej leposlovni kroniki ni. — Zanimivo je to, da je pisatelj šele v zadnjem poglavju začutil potrebo, da se dotakne v tej veliki sliki iz slovenske zgodovine tudi ideje slovenskega naroda. Kakor sem dokazal na drugem mestu (»Lj. zvon", 1921), je slovenski narod v kongresni dobi že imel vsaj v glavah najodličnejših svojih razumnikov določno idejo o svoji narodni bodočnosti. To je bil takozvani Kopitarjev „avstroslavizem", že izza Zoisovega prosvetljenstva podedovana vera v to, da mora Avstrija kot zemlja, naseljena izvečine po Slovanih, prej ali slej postati slovanska država, v zmislu nauka idealnega katoličanstva nudeča jamstvo obstoja vsem svojim narodom in med njimi seveda tudi naro-diču Slovencev. Ta Kopitarjev sangvinično prelahkoverui
IX
Urednikov uvod.
nazor, ki so si ga od njega prisvojili vsi slovenski jan-zenisti Ravnikarjevi in Metelkovi, sta v prvih 30 tih letih modificirala Čop in Prešeren na ta način, da nista vezala usode Slovencev naravnost z Avstrijo in katolicizmom (katerega sta avstrijski episkopat in visoka birokracija znala izrabljati v absolutistične in germanizatorične svrhe), ampak da sta zasidrovala obstoj Slovencev zgolj v krepki kulturni samodelnosti in v zaupanju v huma-niteto tedanjega evropskega filozofskega idealizma. Šele po neizpolnjenih upih 1.1848. sta se v glave slovenske inteligence naselila oni kaos in ono nejasno kolebanje med panslavizmom, med ilirizmom — ta je privlačil nekatere Slovence že v zadnjih 30tih letih — med organskim delom na slovenski podlagi in med sedaj defetisti-čnim, sedaj komodnim, »kulturtragersko" masko si nadevajočim nemškutarstvom, skratka vsa ona mešanica pojmov, kakor jo popisuje v XVI. poglavju oni dr. Tavčar, ki je, kakor vemo, take in enake debate o slovenski bodočnosti doživljal v svojih dijaških letih in krogih ter jih potem pri naši splošni premali informiranosti o idejnih smereh naših pradedov suponiral tudi za 1. 1821, — Poleg vseh teh tu označenih tendenc kaže »Izza kongresa" tudi močno izraženo protiaristokratično ost. Z njo se je avtor oddolžil svojemu meščanskemu demokratizmu, glavnemu geslu napredne slovenske in evropske generacije, h kateri je on po svojem duševnem poreklu pripadal.
Celo vrsto zgodb, scen in epizod pa je pisatelj uvrstil v to svoje delo v ta namen, da današnjemu čitatelju nazorno predoči obeležje stare Ljubljane, nrave in običaje ter sploh ves način življenja starih Ljubljančanov. V to svrho je sedanjemu rodu v spomin poklical nekdaj tako markantno, danes docela pozabljeno figuro z naših, v onih časih tako živahnih »cesarskih" cest, figuro »štongrajtarja" Urbana Pintarja; povedel nas je v
X
Urednikov uvod.
skromno domačnost zidarja Topolščaka; povabil nas je »na kavo" k imoviti Ceškovi gospe med opravljive in zavistne trgovske in uradniške soproge; potem se je spustil zopet med nižje sloje in nam predočil zvodniško perico Komarko, nato dve tipični poulični beraški prikazni, ki ju je nazval v slogu šegavega ljubljanskega žargona eno »Pasja črevca", drugo »Saša"; mimogrede je skiciral za nekdanjo Ljubljano tako pogosti in značilni spopad med dijaki in mesarskimi pomočniki, ki povzroča tipičnemu staromodnemu »c. k. policaju" Raznož-niku toliko brig; nato je privedel na pozornico trnovske ribiče in očrtal med njimi »tip" Čeljustnika, nakar je dal za trenotek besedo zaloškim brodnikom in čolnarjem, značilnim faktorjem predželezniškega prometa na Kranjskem; potem nam je v živahno in sočutno pisani sceni obudil spomin na nekdanjo mukotrpno, predmarčno ljudsko šolo ž njeno proslulo „rajtšolo", pri čemer se mu je posrečilo napisati ginljivo otroško tragedijo o Topol-ščakovem Janezku; nato nam je z opisom domačnosti »špickramarice" Dagarinke dal priliko pogledati v nekdaj tako tipično slovensko meščansko družino, v kateri je veljal kakor na kmetih samo duhovnik za »gospoda", pa naj je bil tudi takšen beden, ozlovoljen in zagrenjen veteran svojega poklica, kako je penzionist Erbežnik; proti koncu nam je na meščanskem balu predstavil kakor iz muzeja privedene stare napoleonovske relikvije, meščanske republikanske »gardiste", pri katerih opisu je v avtorju zmagala demokratična antipatija do smešne ce-remonioznosti nad njegovo siceršnjo simpatijo do republikanske ideje; in preden se je poslovil od nekdanjih Ljubljančank in Ljubljančanov, nam je še v naglem kalej-doskopu na tem plesu prikazal celo vrsto ženic, kako se bore za svoje zakonske možičke ter vlečejo druga drugo črez zobe, in revijo možakarjev, kako so se nekdaj kakor sedaj v potu svojega obraza trudili za ljubi kru-
Urednikov uvod.
hek, se uslužno uklanjali pred plemstvom in oblastni-štvom ter tudi sempatja malce poprešestovali. Dasi Tavčar za vse te opise nravov in običajev nekdanje Ljubljane ni z zgodovinarsko akribijo zbiral dokumentov po starih arhivih — za to je bil premalo učenec zgodovinarskega realizma — vendar si je iz družinskih tradicij preskrbel toliko podatkov, da je v splošnih obrisih dokaj točno pogodil obeležje stare Ljubljane in ravno s temi opisnimi epizodami dokazal, koliko se je bil naučil od kulturno - zgodovinarskega realizma, nastopivšega v evropskih literaturah šele v njegovih moških letih, koliko je bil od te struje profitiral on, ki je bil sicer po naturi čistokrven romantik, po svoji mladostni literarni vzgoji pa pristaš one prehodne smeri, ki v historičnem leposlovju ni tolikanj stremila po točni rekonstrukciji davnine, kolikor bolj je v historične okvire polagala aktualne tendence svoje dobe.
Do istih zaključkov glede pripadnosti našega pisatelja k različnim časovnim literarnim strujam pridemo, ako si ogledamo način Tavčarjevega umetnostnega prikazovanja in njegovo leposlovno tehniko v tem delu. Po vzgledu romantikov se avtor zanima mnogo bolj za ljudi nego za prirodo — pokrajinarske slike, kakor jih je iz tedanje Ljubljane občudoval in tudi v svojem „Dnevniku" omenil celo Metternich, nima Tavčar v tem delu nobene! — in sicer se zanima za že gotove ljudi brez ozira na njihov razvoj in na prirodni milije, za katerega se je začel interesirati šele dosledni realizem v svojem uverje-nju, da je človek samo produkt milijeja. Tudi na psihološki razvoj nastopajočih oseb ne obrača Tavčar posebne pozornosti. Pri obeh glavnih kronanih glavah, navzočnih na kongresu, je pod njunima dostojanstvenima vnanjima pojavoma poiskal in odkril samo par potez notranjejših občnočloveških slabosti. Neapolitansko kraljevo veličanstvo je malce karikiral, istotako tudi avstrijskega cesarja,
XII
Urednikov uvod.
glede katerega se mora reči, da Tavčar ni niti poizkusil posvetiti v dušo tega zagrizenega in dokaj borniranega absolutista. Oviral ga je pri tem seveda tudi ozir na cenzuro. Globlje je posegel v dušo ruskega carja s tem, da je razkril tega vladarja zgodovinsko znano duševno razdvojenost in bolestnootožno čuvstvenost. Ni pa doumel in razkril vzrokov tega carjevega duševnega stanja, kakor se tudi ni doteknil duševne drame, ki je v carjevi duši uprav na ljubljanskem kongresu pod vplivom Metternicha prevalila peripetijski vrh, drseč odtlej po poševni ploskvi naravnost v taganroško katastrofo. Metternicha je naslikal samo kot samovšečno oblastnega dirigenta diplomatskega koncerta, kot zakrknjenega absolutista in ostarelega galantnega ženskarja. Tavčar je čital Metternichov dnevnik z ljubljanskega kongresa, v katerem se nahaja več značilnih mest Metternichovih samoizpovedi, nudečih psihologu gradivo za globljo dušeslovno sliko tega moža. Naj jih navedem v prevodu samo nekaj! Dne 25. jan 1821 si knez zabeležuje: »Najdragocenejša darova sta razum in čuvstvo dolžnosti . . . Jaz nisem dostopen strahu Ne poznam drugega strahu, kakor ta, da bi se ne zmotil glede tega, kar je dobro in pravo. Nekoč je vstopil skozi moje okno tat ali morebiti celo morivec in se postavil pred mojo posteljo; mislf'-je, da spim, jaz pa sem gabil opazil. Pustil sem ga priti bližje, ne da bi se zgenil, a rjuhe sem tako poravnal, da bi me ne ovirale. En sam skok in stal sem pred njim, ga zgrabil in vrgel skozi okno ter zopet legel. On ali jaz, sem si mislil. To je logika, tako v opravkih kakor pri pretepih". Dne 7. feb. 1821: .Našim otr6k otrokom se bomo zdeli jako neumni, in to prepričanje neredko teži moje srce . . . Moj Bog, kako nas bodo vse psovali, vse, kolikor nas je, ko nekoč napoči dan sodbe, in ta dan pride. Pa vendar se utegne takrat najti poštenjak, ki bo, odkrivši med stotisoč pamfleti in v okrog ležeči šari ropotarnic moje ime, povedal
XIII
Urednikov uvod.
1. 2440. svetu, kako je v oni davnini vendar bilo eno bitje, ki je bilo manj skodrčano (verschroben), nego marsikdo njegovih sodobnikov". Dne 9. febr. 1821: »Jaz napišem povečini v dveh urah toliko, kolikor prepišejo moji prepiso-vavci aktov komaj v 5 urah ... Po navadi napišem največ takrat, kadar imam naintimnejše čuvstvo svoje stupidnosti, ker me nič ne spravi v ta laskavi moralni položaj lažje, nego dolgo, pogosto brezmiselno besedno pričkanje". Dne 12. febr. 1821: »Ljubljanski kongres je danes v položaju očeta, ki ve,, da dobi otroka. Ali bo deček ali deklica, angelj ali pošast?" Dne 17. febr. 1821: »Krasno vreme; mnogo solnca, ki ga ljubim. Ako se mi bo prideval naslov obskuranta, se to ne sme vzeti materijalno; jaz bi hotel stati neprestano v žarišču luči in z vsemi znojni-cami vase srkati luč ter jo ohranjati v sebi". Dne 10. marca 1821: »Narodi so kakor otroci ali nervozne ženske, v strahove verujejo ... Jaz sem se vedno naravnost loteval tega, kar se je drugim zdelo nezgrabljivo". Dne 18. aprila 1821: »Žal mi je, ostaviti to krasno deželo ... Pri pogledu na to prelepo prirodo se človeku para srce, zažeto ob konferenčni mizi". Dne 16. maja 1821: »Javno mnenje je zgolj burka, uprizorjena po slabih igravcih. Glumačem nudi neizčrpljive zaklade, modrijanu niti krajcarja. A oni modrijani, ki to mnenje nežno goje, so otroci ali glumači in torej ne modrijani. To čuvstvo ima zame vrednost prave religije, pridavajoče mi to, kar bedaki imenujejo moč, kar pa ni koncem koncev nič drugega, nego razum, in sicer oni razum, ki je samo pomanjkanje neumnosti. To je moja skrivnost, ki je pa ne izdam, ker mi je na tem ležeče, da me imajo ljudje za izrednega človeka". — O tem tako enostavno-premočrtnem, samo trenotkoma tako človeško-dvomečem, sicer pa diktatorsko-energičnem možu dolžnosti, o tem racionalističnein preverjencu, da je usoda po njegovem mnenju nezrelih narodov najbolje spravljena v absolutizmu, ni dosti sledov v Tavčarjevem
XIV
Urednikov uvod.
precej tendenčno šaržiranem Metternichu. Subtilnejša psihologija človeka se pri Tavčarju ob risanju oseb, ki avtorju niso simpatične, umika šabloni, ako ne odstopa mesta naravnost karikaturi. To se vidi zlasti pri osebah iz vrst kranjskega plemstva, ki nastopajo v tem delu, razen pri kontesi Evi Luizi, ki je kot nositeljica Tavčarju simpatične romantične ljubezni naslikana z nenavadno svežimi in živimi barvami. Zato se pa mora reči, da so osebe, privzete v to kroniko v ta namen, da ilustrirajo kulturno-zgodovinsko obeležje stare Ljubljane, predstavljene z ono plastiko in markantnostjo, ki jo občudujemo na Tavčarju, kadar riše pristno naše ljudi. Semkaj spadajo vse osebe iz meščanskih, rokodelskih in nižjih, slojev Ljubljane. S kakšno „biedermajersko" fineso so narisane domačnosti nekdanjih ljubljanskih patricijev, posebno domačnost gospe Češkove in njenih trgovskih ter uradniških prijateljic, s kakšno nagajivo šegavostjo nam pisatelj odkriva mreže, ki jih okrog mladega „gospoda" Vincenca Lukmana meče brdka Dagarinka! Kako se istotako v svoji predmestni gostilni kakor na sijajnem meščanskem balu sigurno suče med najvišjimi državnimi gospodi zala in bujna Židanovka, kako okretno streže ošabnemu parveniju Pintarju krčmarica Piškotka, kako poštena slovenska deklica Topolščakova Marička tiho v svojem srčku snuje sladke misli prve ljubezni, ne sluteč, kakšna tragedija jo čaka, kako se Češkova »steklena princezinja" opaja ob zapeljivi govorici jeguljastega italijanskega plemiškega mladiča, kako modrujejo in moža-kujejo med sabo trnovski ribiči z oblastnim Čeljustnikom na čelu, kako prenaša živahna in ljubko narisana šolska deca križe in težave v Kapusovi predmarčni — ne učilnici, ampak — mučilnici, kako se neznatna peščica tedanjih slovenskih literatov pri visokoumno-bohemskem Andreju Smoletu shaja ob kozarcu vina in ob pogovorih glede bodočnosti Slovencev in njih kulture — vse to so
XV
Urednikov uvod.
pestre, realistično-podoživljene In ne romantično-izkon-struirane slike, ne zanimajoče tolikanj z napetostjo fabule, kolikor bolj nudeče današnjemu čitatelju stvarno-zanimive vpoglede v žitje in bitje stare naše Ljubljane.
Kar se tiče kompozicijske tehnike tega dela, je treba najprej povedati, da je njega pisec že med spiso-vanjem, še bolj pa v zadnjih letih svojega življenja, ko se je bil tako čudovito-tiho ublažil, kakor se ublaži pokrajina ob zaklonu večernega solnca in nastopu večerne zarje, sam čutil, da je gradnja te njegove kronike zelo trpela zategadelj, ker je Tavčar »Izza kongresa" pisal v dolgih letih za vsako številko .Zvona" sproti in pogosto — kakor mi je 1. 1906. pravil sam na Dunaju v kavarni .Landmann" — med debatami v parlamentu in v odsekih, katerih član je bil. Isto nam spričuje njegov bivši poslanski kolega Barbo glede Tavčarjevega spisovanja tega spisa med sejami kranjskega deželnega odbora. Odtod izhaja nekoliko mehanična nanizanost konstrukcije, dasi moramo pomniti, da je Tavčar kot pristni zastopnik „mladoslovenske", življenjsko-neposredne beletristike ljubil feljtonistično ohlapnost gradnje. Leto dni pred svojo smrtjo je bil avtor piscu teh vrst izrazil željo, da bi on rad „Izza kongresa", preden to delo izide v tej zbirki, še enkrat predelal. Smrt mu je preprečila to namero. V kakšni smeri bi se bila gibala ta predelava, o tem s pokojnikom nisva podrobneje nikdar govorila. Zdi pa se mi, da bi bil avtor črtal in retuširal zlasti nekatere scene in opazke politično-tendenčnega značaja. Nekaj prevehementnih protiklerikalnih črt in glos je omilil že itak v rokopisu ob prvi objavi spisa v „Zvonu" tega lista tedanji urednik, kakor mi je dr. Zbašnik sam pravil. Značaj kronike, sestavljene iz neprisiljeno med seboj zvezanih zgodb in scen, pa bi bil delu vsekakor ostal tudi potem, da ga je avtor še enkrat predelal. Tavčarju je bilo na tem ležeče, da naslika celo galerijo
XVI
Urednikov uvod.
■domačih tipov iz stare Lj ubijane naših pradedov v okviru ceremonijalnega sijaja takrat v naši prestolici se mudečih visokih zastopnikov velikega evropskega sveta. In ta svoj namen je pisatelj v visoki meri tudi dosegel.
Dasi kronika »Izza kongresa" ne kaže one roman-tično-zanosne domišljije, one dinamične drastičnosti in jezikovne bujnosti, kakršna je značilna za Tavčarjevo beletristiko iz prejšnjega stoletja, dasi nad njo ni razlita ona mila, človekoljubna uravnovešenost, kakor v njegovih zadnjih dveh leposlovnih delih, vendar predstavlja to delo v naši literaturi docela svojevrstno umetnino. Stilistično je pripovedovano v naglem, razgovornem, kon-verzacijskem jeziku, ki se na marsikaterem mestu zgoščuje v pristno Tavčarjeve sočne in točne metafere in prispodobe ter zaostruje v ostroumne domislice, lastne samo temu avtorju. Zasnova dela je obširna in nastopajoče osobje tako mnogoštevilno in raznovrstno, kakor v malokakšnem slovenskem romanu. Ne toliko zaradi kakih visokih umetnostnih kvalitet bodo naši čitatelji še dolgo in radi brali »Izza kongresa". Naše ljudi, posebno pa še Ljubljančane, bo delo zanimalo stvarno kot veliko platno, na katerem je Tavčar s temperamentnim svojim čopičem in svežimi barvami potomcem poklical v spomin in jim nazorno predstavil to, kar je v sijajnih dneh svetovnoznanega kongresa v vsej dolgi vrsti svojih prebivavcev »Ljubljana doživela".
XVII

Izza kongresa.
Zgodovinski roman.

Das denkwiirdige Jahr, in vvelchem die Huld und Gnade des allgutigsten Monarchen die groBten Staatsmanner dieses Jahrhunderts und in den wich-tigsten Staatsangele^enheiten in Laibach versammelte, steht in den Jahrbiichern einzij^ und alies Wichtige der Vergan-genheit iiberbietend da.
Henrik Costa: Tagebuch. gefiihrt wahrend des Congresses 1821.
Prvo poglavje.
V noči od prvega do drugega julija leta 1820. so imeli v Noli majhno revolto, kakršne so bile v tistih dobah v kraljestvu obeh Sicilij na dnevnem redu. Del polka „Bourbon", ki je bil nastanjen v omenjenem mestecu, je razvil trobojni prapor — ta prokleti znak karbonarske sekte, ki je po mnenju uradnih listov svete aliance okuževala celo Italijo — ter zahteval, da se podeli kraljestvu obeh Sicilij konstitucija po vzorcu ustave, ki je tiste čase veljala na Španskem. Stari in onemogli Ferdinand, ki je lenaril v tistih dneh na prestolu v Neapolju ter iskal tolažbe v objemih vojvodinje Floridije Partananske, nekako tako, kakor je je iskal stari kralj David v objemih moabitske deklice, je odposlal nekaj posadke iz prestolnega svojega mesta, da bi ukrotila dezerterje v Noli. Kakor pa je bila v kraljestvu obeh Sicilij starodavna

Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
navada, je pehota, ki je prišla krotit, prestopila v tabor upornikov ter se pobratila z burbon-skimi jezdeci. Takoj, ko se je to v Neapolju zvedelo, je revoltiralo — zopet po stari navadi — par polkov ter se izreklo za burbonske ko-njike in za konstitucijo. Kaj je hotel storiti Ferdinand, kralj obeh Sicilij? Posebno, ker je bila javna tajnost, da prestolonaslednik, vojvoda kalabreški, simpatizira z uporniki! Ferdinand je torej dal svoji kraljevini novo ustavo ter je nanjo slovesno prisegel. Pri vsem tem pa se je njega veličanstvo, kakor zatrjuje Friderik vitez Gentz, popolnoma zavedalo, kako nespametno in predrzno je bilo zahtevanje, da naj se temelj novi državni ustavi ustvari tekom osmih dni.
Nato je pretresel strah staro Evropo. Groza je prešinila diplomatom vse kosti, sveta alianca pa je dobila epileptične napade. Kabineti so se združili na kongresu v Opavi. Ministri in mi-nistrčki so se posvetovali in napenjali svoje glavice, kako bi napravili tako, da bi solnce svobode, ki je na jugu izkušalo izmed oblakov prodreti, še nadalje obtičalo v temi, v kateri se je potentatom, prelatom in birokratom tako izvrstno godilo.
Ta čas so ljubljanski meščanje v miru pili svoje pivo, pušili svoj tobak, in da niso včasih med sabo malo poprešestvovali, bi lojalnega
4
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
mesta ne bila razburjala prav nobena reč. V drugem pa so bili ti meščanje zvesto vdani svojemu vladarju, svojemu škofu in svojemu guvernerju! Samo ob sebi se ume, da se jim niti sanjalo ni, da bo trobojnica, katero so burbonski kavaleristi v Noli vihteli nad sabo, metala tako dolgo senco, da bo le-ta segala tudi do neznatne tedanje bele Ljubljane! Kvečjemu so zvečer, sedeč pri okroglih mizah bodisi pri „Divjem možu" na Mestnem trgu ali pri „Belem konjiču" v Gledališki ulici, z nekakim svetim trepetom poslušali upokojenega uradnika, ko jim je iz uradne „Ljubljančanke" (ki se je že tedaj imenovala „Laibacher Zeitung" ter jo je v potu svojega obraza izdajal in urejal gospod Ignacij Alojzij pl. Kleinmavr) tolmačil, kako ostudno in nehvaležno so se vedli Neapo-litanci nasproti svojemu kralju, ki jih je vendar tako očetovsko ljubil in zaklepal v svoje kraljevsko srce. Da so bili vsi meščanje, kakor pri „Divjem možu" tako pri „Belem konjiču", soglasnega mnenja, da bi bilo najpravičnejše, če bi generala Pepeta in druge neapolitanske despote za pete na drevesa obesili, tega pač ni treba posebej naglašati. Potem pa, ko so prišli domov, so v hipu pozabili debelega kralja Ferdinanda in obeh njegovih kraljestev ter so mirno zaspali, vprav kakor bi Nola tičala kje v južni Ameriki, kjer se je vojaštvo tudi vsak
5
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
dan puntalo. In ti lojalni meščanje so trdno spali, ker jih niso nadlegovale hude sanje, da jim bo Predpust v letu 1821. provzročil kaj več stroškov nego navadni Predpusti prejšnjih let. In ženice so istotako mirno spale, a bi brez dvojbe ne bile, da so vnaprej vedele, koliko novih, svilnatih oblek se bo v bodočem Pred-pustu po Ljubljani našivalo.
Nikomur ni prišlo na misel, da bo troboj-nica, vihrajoča nad burbonskimi konjiki v Noli, raznemirila našo Ljubljano, kakor ni bila raz-nemirjena poprej celo stoletje! Naenkrat je bilo neznatno mesto prenapolnjeno in ni je bilo boljše rodbine, da bi ne imela tujega gosta. Prišli so ti tuji gostje v tolpah, prinesli so s sabo denarja, prinesli s sabo svoje šege, prinesli s sabo bleska in razkošja, kakor ga starodavni grad do tedaj še ni gledal, z eno besedo: prinesli so s sabo ljubljanski kongres.
Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope. Ali če danes vprašaš meščana, ti o kongresu ničesar povedati ne ve, niti toliko ne, kolikor o turških vojskah! Da ni Kongresnega trga in male kongresne ute v Mestnem logu, bi dandanes v Ljubljani nič ne pričevalo o tem, kar se je pri nas godilo leta 1821.! In kako se
6
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je lice mesta od tedaj izpremenilo! Izginile so pred vsem slamnate strehe, katerih je bilo še obilo ob času kongresa; izginile so tudi bogate rodbine, in le pičlo število jih je, ki so sedaj še lastniki hiš, katerih gospodarji so bili predniki enakega imena leta 1821. Izginili so tedanji veljaki, in imena, katera so bila takrat mero-dajna v belem našem mestu, so nepoznana: odnesel jih je piš časa in največkrat se niti ne ve ne, kje da so pokopani ti ljubljanski patriciji. Vse je izginilo iz spomina ljubljanske sedanjosti, in skoraj bi človeka oblila rdečica, da se še ni zastavilo slovensko pero, ki bi izkušalo popisati sijajne tiste dni, ko je bila Ljubljana taborišče vladarjev sveta ter deležna bleska, ki so ga s sabo nosili absolutni in vsemogočni potentatje tistih časov!
Da bo naša pripovest bolj umljiva, je treba obnoviti nekaj zgodovinskih reminiscenc, treba je predvsem razložiti, kako je prišlo do kongresa v Ljubljani.
Ko je bila bruhnila vstaja v kraljestvu obeh Sicilij, se je sešel kongres v Opavi. „Visoki zvezani suvereni" so se takoj načeloma izrekli, da je po blazni sekti zasnovana in po nezvestih vojakih izvedena revolucija, kakor tudi iž nje izhajajoči prevrat postavnih razmer, na katerih mesto je stopila gola anarhija, v nasprotju z načeli, katera so visoki vladarji že
7
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
tolikrat in glasno objavili, to je z načeli reda, pravice, nravnosti in sploh prave blaginje narodov. Istotako so „ zveza ni monarhi" soglasno bili mnenja, da je revolucija v Neapolju nevarna javni varnosti v ostali Italiji in z vzdrževanjem miru po Evropi nezdružljiva. Sklenili so torej, da je vse, kar se je na Neapoljskem pripetilo, zopet odstraniti, če ne zlepa, pa zgrda. Da bi bilo vse čedneje videti, so visoki vladarji po „zrelem" posvetovanju napravili v Neapolju, in sicer pri njega veličanstvu, kralju obeh Sicilij, korak, ki je bil nemalo sposoben, odstraniti vsak dvom o mišljenju in namenih združenih dvorov. Skratka, zvezani monarhi so hoteli imeti na svoji strani kralja Ferdinanda, ki naj bi s svojim imenom zakrival silo, katera se je nameravala uporabiti. Zategadelj je pisal dne 20. novembra leta 1820. cesar Franc svojemu gospodu bratu in jako čislanemu tastu v Neapolj posebno pismo, v katerem je poudarjal, da bi se združeni vladarji čutili srečne, ko bi ob sodelovanju ž njega veličanstvom mogli izpolniti dolžnosti, naložene jim po sveti alianci. „V ta namen predlagamo Vašemu veličanstvu, z nami se sestati v mestu Ljubljani. Vaša navzočnost, sire, pospeši tako potrebno sprijaznjenje."
S tem je bil zasnovan ljubljanski kongres.
Kralju Ferdinandu ni preostajalo drugega nego priti, ker se mu je pismo pisalo pod ge-
8
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
slom: hočeš ali nočeš, priti moraš! In res je prišel! Poprej pa je svojega „gospoda brata in jako čislanega zeta" prav iskreno zahvalil na povabilu, v katerem je neapolitansko veličanstvo opazilo „novo dobroto božje previdnosti, ki mu je odprla pot do sodelovanja pri delu, katero bo ime svetlih zaveznikov oslavilo pri najpo-znejših rodovih".
V pričetku leta 1821. se je usulo vse, kar je bilo v zvezi s kongresom, v Ljubljano. V tolpah so prihajali gostje, da je od njih po mestu vse kar mrgolelo. Današnja generacija nima pojma o tem, kako je bilo ljubljansko meščanstvo tedaj zadovoljno in navdušeno. In kako tudi ne ? Celih pet mesecev so na to meščanstvo različni dvori, različni ministri, različni poslanci takorekoč iz škafa zlato usipali! Neki zanesljiv svedok tiste dobe opozarja z vidnim ponosom, da so gospodje kongresniki samo meseca januarja le za stanovanja plačali skoraj 70.000 gld.! Vzlic temu je vladal povsod najlepši red. Tudi stanovanj ni primanjkovalo, in kar je največje čudo: cena živil vso kongresno dobo ni prav nič poskočila. Kaj bi se pač danes v tem pogledu zgodilo, če bi zašel kak kongre-šček v Ljubljano? To bi nas brili mesarji, mokarji, peki in vsi drugi prodajavci!
Eden prvih je dospel prvak tedanjih diplomatov : Klemens Vencel Lotar knez Metternich-
9
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Winneburg. Stal je takrat na vrhuncu svoje slave, pa tudi na vrhuncu svoje izredne domišljavosti. Najbrže je ravno v tistih časih pisal v svoj dnevnik sam o sebi tako-le: „Jaz sem moralna moč v Nemčiji in najbrže tudi v Evropi, moč, po kateri nastane velika praznota, kadar izgine! Čemu naj bom med toliko milijoni ljudi ravno jaz tisti, ki naj povsod tam misli, kjer drugi ničesar ne mislijo, ki naj dela, kjer drugi ničesar ne delajo, ki naj piše, kjer drugi pisati ne umejo!" Svojo ljubo osebnost je torej takratni avstrijski „hišni, dvorni, državni in konferenčni minister" visoko spoštoval in čutil se je kot solnce, okrog katerega se je imel sukati kongres. In kongres se je v resnici sukal okrog tega solnca! V Ljubljano se je pripeljal dne 4. januarja ob petih zvečer. Ž njim je prišlo osem voz, štirje vozovi s knezovo prtljago pa so bili dospeli že 29. decembra. Stanovanje je dobil v baron Zoisovi hiši, Na bregu, št. 174. O tem piše v svojih memoarjih: „S stanovanjem sem še precej zadovoljen. Imam dobro pisalno sobo, dobro spalnico in enfilado sprejemnih sob." Da je bil knez Klemens Vencel Lotar leta 1821. še jako lep mož, da je, kar se tiče ženstva, rad uhajal črez plotove svojega zakona, je itak znano! Med vsemi kongresniki mu v tem pogledu ni bilo vrstnika; car Aleksander je seveda izvzet!
10
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Na dan svetih Treh kraljev, dne 6. januarja ob dveh popoldne je prispel cesar Franc s svojo soprogo Karolino — „der allgeliebten Landes-mutter". Cesarska dvojica je došla kar najbolj zdrava. Nje prihoda so se ljubljanski meščanje splošno veselili. Avstrijski dvor se je nastanil v deželnem dvorcu.
Prihod ruskega carja je bil napovedan na nedeljo, dne 7. januarja. Popoldne se je v uniformi avstrijskega polkovnika pripeljal po cesti od Save sem. Sedel je v odprtem vozu, v katerega je bilo vpreženih šestero krasnih konj. Ob cesti so se gnetle množice ljudstva, ki so imperatorja širne Rusije burno pozdravljale. Izstopil je pred škofijo, kjer so ga pričakovali avstrijski cesar, škof Avguštin (čigar gost je bil car), viceguverner grof Porcia in generali. Sprejem se je izvršil čisto po isti šabloni, po kateri se taki sprejemi tudi dandanes izvršujejo. Zatorej niti omeniti ni treba, da je stala pred škofijo častna stotnija z zastavo, ki je navsezadnje defilirala. Car Aleksander je napravljal na Ljubljančane, posebno pa na Ljubljančanke, ki so bile že od nekdaj vnete za moško lepoto, že pri sprejemu izreden vtisek. Bil je v istini nenavadne moške lepote in ž njo je tudi v beli Ljubljani zmedel srce in glavico marsikateri zakonski ženici, pa tudi marsikateri deklici.
11
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Drugi dan po Aleksandrovem dohodu zjutraj ob osmih se je odpeljal cesar Franc proti Vrhniki nasproti kralju Ferdinandu — „aller-hochst Ihrem Schvviegervater". Na Vrhniki ga je pričakoval v hiši nekega Klemenčiča. Čakal je celo uro, preden se je pripeljal kralj obeh Sicilij. Došel je z velikim spremstvom; spremljal ga je tudi ljubljanski guverner grof Swerts-Sporck, ki se je bil Ferdinandu do Vipave nasproti peljal. Po polurnem odpočitku sta se odpeljala vladarja v enem vozu skupaj proti Ljubljani, kamor sta dospela ob eni uri. „Lai-bacher Zeitung" poroča: „Častitljivi kraljevi starček je bil v Gosposki ulici, kjer mu je bilo pripravljeno stanovanje in kjer so ga tukajšnji gospod guverner, zapovedujoči gospod general in visokočastiti gospod škof ob stopnicah sprejeli, pri izstopu iz voza pozdravljen z živio („mit einem Lebehoch"). Stanoval je pri gospe Mariji Lepušičevi, ki je bila tedaj lastnica sedanje — če se ne motimo — Gerlizvjeve hiše. „Častitljivi kraljevi starček" — star je bil skoraj sedemdeset let — je prišel jako nerad na kongres. Imel je polno skrbi, bodisi radi prestola, bodisi radi lastne obitelji. Znal je, da prihaja v kroge, ki ga niso ljubili. Tudi „gospod brat in visoko-čislani zet" mu ni bil posebno mil. Bili so časi, ko cesar Franc ni hotel sprejemati niti pisem, katera mu je pisalo neapolitansko veličanstvo!
12
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Najbrž zategadelj ne, "ker se je bil kraljevi starček, dasi samo na „levo roko" — zopet poročil z žensko, ki ji je pridel priimek vojvo-dinje po Partani, majhnem sicilijanskem mestecu v sirakuškem okraju. Žalosten je odhajal od doma, ker je vse kazalo, da niti ljubljene soproge ne bo smel vzeti s sabo. Brež nje je prišel v Ljubljano, a brež nje zdržati ni mogel! Dne 29. januarja je prišla gospa Floridija za njim ter ostala pri njem do 27. februarja. Stanovanje so ji odkazali v sosednji, sedaj Pon-gračevi hiši, ter so na Lepušičevem hodniku izbili posebna vrata, da je stari Ferdinand, kadar je hotel k svoji soprogi, prišel k nji, ne da bi mu bilo laziti po kakih stopnicah. Slutnje, ki so morile kralja iz Neapolja, so bile utemeljene. Knez Metternich, dasi skozinskoz absolutist in monarhist, ga je — skoraj bi rekli — naravnost zaničeval. Cujmo, kako piše o ubogem Ferdinandu v svojem dnevniku: „Že vdrugič me je doletela naloga, da ga zopet spravim pokoncu, ker ima žalostno navado, zmeraj zopet pasti. Je pač obilo kraljev, ki so vere, da je prestol samo fotelj, na katerem se prijetno zaspi. V letu 1821. pa je tak spalni stol prav nepripraven in le slabo z žimo natrpan." Za državnega in konferenčnega ministra tedanje Avstrije je taka pisava gotovo nekaj posebnega!
13
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Vzlic vsemu temu je Ferdinand v ljubljanskem spominu dalje časa živel nego Metternich ali ruski Aleksander. Takratna Ljubljana se je štela za zelo pobožno. Vsaj na zunaj. Ženstvo je bilo v tem pogledu še dosti bolj prismojeno, nego je dandanes. Skoraj vsako nedeljo, če je bilo količkaj vremena, se je hodilo na božja pota. To nedeljo na Dobravo, prihodnjo k sv. Roku v Dravlje in potem zopet na Rožnik. Veliko je bilo navidezne molitve in obilo rožljanja rožnih vencev. Če je škof v škofijski cerkvi sam pridigal, je bil to pripetljaj, o katerem se je mesec dni govorilo. Nad vse imeniten je bil frančiškanski pridigar pater Felicijan in vse ljubljanske mamke so ga nosile na svojih jezikih. Na tihem se je pa tudi dosti grešilo, a kaj takega se ni zamerilo, samo da se je spretno prikrivalo, tako da tajne pregrehe ni vsak opazil. Na tem polju je bilo tedanje meščanstvo jako tolerantno. Zahtevalo se je le, da se očitno ne počenja kaj pregrešnega. Vsled tega je zašel kralj Ferdinand s svojo vojvodinjo v pravo sršenovo gnezdo. Ko so Miklavžu Če-ljustniku iz Trnovega pravili, da je kralj poročen na levo roko, se je oblastno odrezal: „Kaj, na levo roko? Recite rajši na levo nogo! Jaz že vem, kako je. Tako jo ima! Boste meni peli!" —
In vsa Ljubljana se je postavila na stališče Miklavža Čeljustnika. Nihče ni hotel verjeti, da
14
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je kralj res oženjen. Predvsem se je togotilo ženstvo: tako očitno živeti s svojo —, to vendar ne gre! Se dolgo časa po kongresu, ko je bilo drugo že vse pozabljeno, so pobožne Ljubljančanke govorile o grdem laškem kralju, ki je bil tako debel, da ni mogel po stopnicah hoditi, da so ga morali strežaji po njih nositi, in ki je pustil na Lepušičevem „ganku" zid prebiti, samo da je mogel zahajati k svoji babi.
Dne 10. januarja popoldne je dospela nad-vojvodinja Klementina, princezinja salernska, hči avstrijskega cesarja in soproga princa salern-skega, drugega sina kralja Ferdinanda. Postala je pri kralju obeh Sicilj — „der jedoch die ge-liebte Schwiegertochter sogleich zu ihrem er-habenen Vater, dem Kaiser von Oesterreich, in die Burg begleitete". (Laibacher Zeitung.)
Tri dni pozneje se je pripeljal Franc, vojvoda iz Modene, ter se nastanil v hiši grofa Vajkarta Turjaškega, štev. 202. na Križevni-škem trgu.
S tem smo našteli vse člane vladajočih rodbin, ki so se bili zbrali do 30. januarja v našem stolnem mestu. Samo ob sebi se ume, da so imeli s sabo obilo spremstva. Istotako je umevno, da so države, katerih suvereni niso bili prišli, odposlale svoje posebne zastopnike, ki so tudi imeli s sabo mnogo spremstva. Zastopane so bile: Velika Britanija, Francija, Prusija,
15
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongVesa.
Sardinija, Toskana, Portugalska, Hanoverska, Hesen-Kaselska in Danska. Ker je rimski papež tudi takrat že lovil po vsaki juhi svoj maja-ronček, je odposlal na ljubljanski kongres svojega posebnega zastopnika. Bil je to legat iz Bologne, markeze Spina, stanoval je v hiši štev. 269. v Špitalski ulici.
Razgrnili smo tako zgodovinsko ozadje, pričnimo torej z božjo pomočjo svojo pripovest, ki se bo vršila pred tem ozadjem.
* *
V torek, dne 30. januarja je bilo krasno jutro v Ljubljani. Dasi po zimi, vendar ni bilo snega, in solnce je sijalo tako, da je proti poldne kazal termometer osem stopinj nad ničlo. Bilo je pravo kongresno vreme, kakor so se izražali Ljubljančanje, ki so Bogu hvalo dajali za kongres in za lepo vreme. Okrog enajstih je bila vsa Ljubljana pokoncu, in množice, ki so bile deloma iz okolice privrele, so obrobljale tisti široki prostor, kateremu pravimo danes „Zvezda". Te „Zvezde" pa Ljubljančanje takrat še niso imeli, imeli pa so obširen Kapucinski trg, ki so ga, kakor znano, šele par let pozneje „v podobi zvezde" obsadili z drevjem. Ker je bil Kapucinski trg jako obširen, je bil zato pripraven za vojaške predstave. Na ta dan je bila napovedana vojaška parada in ta je spravila
16
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pokoncu mesto in okolico. Vse je privrelo, da bi gledalo cesarje, kralje, vojvode in druge veljake. Nasavski polk, ki je bival tedaj v ljubljanski posadki, je dobil povelje, da mu je odriniti v Italijo pod Frimonta, ki je zapovedoval znanemu vojaškemu izprehodu v kraljestvo obeh Sicilij. Namesto njega se je odredil v Ljubljano del c. kr. polka Beaulieu in pa bataljon slujin-skih graničarjev. Vse to vojaštvo, ono, ki je odhajalo, in ono, ki je nanovo došlo, se je zbiralo počasi na Kapucinskem trgu. Za naše čase bi bila to neznatna pehota, štela je komaj 3000 mož. Ali tedaj, ko Avstrija ni imela niti 60 pehotnih polkov, je bilo to že nekaj; vsaj občinstvu je zbrana vojaška moč prav zelo imponirala. Da bi ta vojaška sila danes v naši „Zvezdi" nastopila, bi se ji najbrže vse smejalo. In prav malo bi jih bilo, ki bi se zavedali, da so to nekdanji c. kr. vojščaki. Koliko pa jih je, ki dandanes vedo, kako uniformo je nosila cesarska linija v letu 1821.? C. kr. pehota iz kongresnega leta je bila okorna, neokretna, bila je masa, ki se je s težavo in le polagoma pomikala. Moštvo v belih frakih, obvito z jermeni, obloženo z velikimi tornistri, na glavi pa s čakami, podobnimi loncem, ki so bili v sredi ožji nego spodaj in zgoraj in ki so imeli lepo težo! Niti oficirji niso bili mnogo gracioznejši, tudi ti so nosili težke, neprestano glavobolje
17
2
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
provzrocajoče čake, na katerih je čepela vojaška „roža". Sabelj tedaj še niso imeli, pač pa tako-imenovane „degne". Graničarji se od navadne infanterije niso dosti razlikovali; njih fraki so bili rjavkasti, a moštvo je prav rado po hrvaško klelo. Kakor smo rekli, če bi tako vojaštvo sedanje dni napolnilo naš Kongresni trg, bi ne imelo mnogo občudovavcev, niti za najmlajšega častnika bi ne hoteli prevzeti poroštva, da bi si pridobil svojo ljubico med ljubljanskimi dekleti. Dne 30. januarja leta 1821. pa je omenjeno vojaštvo Ljubljančankam zelo ugajalo, in marsikatero srce je od žalosti trepetalo in marsikatero oko od solz se močilo, ker je svojega ljubčka, bodisi da je nosil ob strani „degen" ali pa kot izvrsten „koprol" močno leskovo palico, morda zadnjič gledalo! Po svoji večini pa je bilo občinstvo zadovoljno in veselo. Največ radi takoimenovanih turških band, ki so spremljale vojaštvo. Posebno pozornost je vzbujala godba polka Beaulieu. Takrat je imela vsaka vojaška godba svojega kraguljčkarja, ki je bil bolj komedijant nego muzikant. Ti kraguljčkarji so nosili nekak drog, na katerem je od kra-guljčkov vse bingljalo. V taktu so rožljali s kraguljčki, pri tem pa uganjali vsakovrstne burke; bolj ko se je občinstvo smejalo, bolje so ti „šelenpavmarji" izpolnjevali svojo nalogo. Beaulieu pa je imel pri svoji bandi kar dva
is
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kragulj čkarj a, pri vsem tem pa sta bila še zamorca, torej v tedanji komisni uniformi — ob ramah z obširnimi „lastovičnimi gnezdi" — že sama ob sebi smešni prikazni. Da je bila sme-šnost še večja, sta počenjala različne šemarije in burke. Slavno občinstvo se je izborno zabavalo!
Le počasi se je vojaštvo formiralo. Kričanja je bilo črez mero, kolopiranja poveljnikov isto-tako črez mero. Ravno tako kakor v naših dneh, če je kje vojaška revija! Kakor vse na vojaštvu, so bile tudi tedanje komande okorne. Včasih so obsegale kar cele stavke. Na primer: Manner des ersten Gliedes auf 36, Manner des Ketten-gliedes auf 6 Schritt, offnet euch! marsch! marsch! —
Ko je bilo opoldne vojaštvo postavljeno v dve in dve stotniji skupaj — tako so takrat imenovali divizije — se je naznanilo to cesarju Francu. V Gosposki ulici je sedel na konja, ravno tako tudi vojvoda modenski. Car Aleksander pa je v istem hipu s svojim spremstvom prijezdil iz Gledališke ulice. Nato se je z znanim šumom pričela revija. Udeležila se je je tudi cesarica Karolina. Vozila se je v karosi v družbi kralja Ferdinanda med vojaškimi vrstami. Da se je vojaške parade udeležila ženska, je bilo Ljubljančanom nekaj novega. A všeč jim je bilo in ravno cesarici so veljali najživahnejši vivat-klici tistega dne.
19 2*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Po paradi je bil majhen obed v dvorcu pri avstrijskem cesarju — „im vertraulichen Kreise", kakor je pisala „Laibacher Zeitung". Udeležili so se ga vsi suvereni, od diplomatov pa samo knez Metternich in ruski zastopnik grof Capo-distrias. Valovi življenja so metali grofa Janeza Antona tjainsem. Odkar se je bil zavedel svojih duševnih moči, je gojil plamtečo željo, osvoboditi Grecijo, svojo domovino. To željo je gojil, ko je bil še modroslovec v Padovi, in gojil jo je tudi, ko je bil vnanji minister mogočne Rusije. Ko se mu je izpolnila in ko je stopil na čelo novi grški državi, sta ga leta 1831. v cerkvi sv. Spiridiona v Navpliji ubila lastna rojaka, Konstantin in Juri Mavromihalis! Tako hvalo je žel pri svojih rojakih Janez Anton grof Capodistrias! Valovje življenja ga je vrglo tudi na ljubljanski kongres. Stanoval je pri sodnem svetniku Lavrinu na Glavnem trgu, štev. 239. —
Po obedu — obednica je bila v drugem nadstropju deželnega dvorca, na strani proti Gosposki ulici — so hoteli biti vladarji sami, da bi se s tem na zunaj kazalo, da imajo visoki gospodje med sabo veliko važnega govoriti. Vojvoda iz Modene je odšel s povabljenima diplomatoma, ker se ni prav dobro počutil. Cesar, car in kralj pa so stopili v sosednjo sobo ter so sedli v pripravljene fotelje pri
20
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
majhni, okrogli mizi. Pred vsakega je sluga nalil visoko čašico s penečim francoskim vinom, potem pa se je na migljaj cesarja Franca z globokim poklonom odstranil. In sedaj imamo priliko, poslušati „važen" razgovor kongresnih potentatov!
Prvi se je oglasil kralj obeh Sicilij. Kakor vselej je bil tudi danes jako slabe volje. Dne 12. januarja je bil dopolnil sedemdeseto leto svojega nemirnega, a lenega življenja. Ce je količkaj pil, mu je stopalo vino v možgane. Pri obedu ga je bil nekoliko preveč srkal, bil je radi tega razburjen in ravno toliko v jezi, da se ni prav nič bal svojega „gospoda brata in zeta". Pri takih prilikah je stari mož prišel do občutka, da je senca in da na kongresu predstavlja nekako kulisno dekoracijo.
„Ej, veličanstvi!" je vzkliknil, „z mano in z mojo hišo ne ravnate prav! Tako se ne počenja s suverenom, čigar oče je sedel na španskem prestolu in čigar soproga je bila hči velike Marije Terezije!"
Aleksander in Franc sta bila takih izbruhov že vajena, zategadelj mu nista ničesar odgovorila. Aleksander je kazal nekako zaspanost, kakor bi ga vse to dolgočasilo. Cesar Franc se je pa delal, kakor bi ne bil ničesar cul; kot želva tako je polovico tankega obraza skril za visokim, zlatim ovratnikom svoje maršalske oprave, ki jo je nosil tisti dan.
21
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ker ni bilo odgovora, se je Ferdinand še bolj razljutil: „Posebno tebi, avstrijsko veličanstvo, štejem v zlo, da si tak! Ej, vendar pomisli, da si imel mojo hčer, blaženo Marijo Terezijo, ki ti je rodila trinajstero otrok! Hej, trinajstero otrok!"
Aleksander je gledal proti stropu, Franc pa je počasi srebal šampanjca iz kupice ter izpregovoril ošabno: „Ali se nam je pod starimi razmerami slabo godilo? Novega nočemo nič! Te novotarije bomo razbili! Vi, neapoljski brat, tega itak ne umete!"
Debela solza se je utrnila Ferdinandu po tolstem licu: „To mi zmeraj pripovedujete! Da sem star, da sveta več ne urnem! In moj ubogi sin Francesco! II povere Francesco! Čemu ga silite, da naj pozoblje svojo prisego? Čemu silite mene, da naj prelomim slovesno svojo prisego? Povejta mi to, veličanstvi! Sploh, čemu se vtikate v neapoljske zadeve, ko vas tja nihče klical ni? Diavolo! Diavolo!"
Še je nekaj godrnjal, se nekaj togotil, izpil do dna svojo kupico, nato pa se naslonil v svoj stol — in zaspal. Ker se je to že prej včasih zgodilo, se drugi dve veličanstvi temu nista dalje čudili. Potisnili sta svoja fotelja bolj proti oknu. Nekaj časa sta molčali.
„Ti, veličanstvo," je izpregovoril naposled cesar Franc, „sorodništvo mi dela skrbi, kakor
22
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vidiš, in narodi tudi! Populi mei! In sedaj bomo v dolgem času preživeli nekaj dolgočasnih kongresnih tednov!"
Aleksander je pristavil otožno: „In tvoj Metternich ti bo ležal v ušesih in tvoj Gentz ti bo pilil proklamacije, ki bodo vsaka voljnejša od laškega olja!"
„Da, tako bo!" pritrjuje Franc ter globoko vzdihne.
„Cemu vzdihuješ?" je odgovoril car lehko-dušno. „Rajši poglej, kako ju jaz gladim, tega pajka, tega Nesselrodeja, in tega fantasta, grofa Capodistriasa! Ce bi ju hotel poslušati, bi ne spal niti eno noč!"
Pa se bomo vendar dolgočasili, Aleksander Pavlovič!"
„Pa se ne bomo, ljubi moj avstrijski brat!" „Pa kako ne?"
„Vsak kraj ima svoje razkošje, samo poiskati ga je treba!"
„Kar se tiče Ljubljane, sem pa res radoveden! Razjasni mi to, veličanstvo!"
Kadar sta bila visoka gospoda bolj zidanega duha, sta se pogovarjala po ruskem načinu.
„Iskati je treba, Franc Leopoldovič! In zanesljivega adjutanta moraš imeti. Moj Manzurov na primer ni napačen fante!"
Ko ni avstrijski cesar ničesar odgovoril, nadaljuje Aleksander: „Izprehaja se po mestu!
28
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
V navadni meščanski obleki! Ogleda se kraj, ogledajo se ljudje. Včasih se naleti na mlado deklico, kar človeku nikdar ne škoduje!"
„Pst! pst!" je zahitel Franc. „Kaj takega bi ne hotel udomačiti na avstrijskem dvoru!"
„Kakor ti drago, veličanstvo!" In car Aleksander Pavlovič je obmolknil.
Cesar Franc pa je po daljšem odmoru pričel nanovo razgovor: „Ce ima človek svojo gospo soprogo, Aleksander Pavlovič, he, kaj pa to?"
„Veličanstvo," je odgovoril oni, „pusti me v miru z gospo soprogo! Ta mi itak provzroča obilo bridkosti! Pa da ti povem, kar sem ti hotel povedati! V spodnjem mestu, tam doli blizu dvostolpne cerkve je gostilna. V nji je dekletce, ki te postreže z belim kruhom in z domačim kislim vinom. Pravim ti, veličanstvo, to vino, dasi se zarije kakor pijavka v želodec, je nekaj posebnega! Pravo zdravilo!"
„No! No!"
„Ce naj ti dobro svetujem, naroči si še nekaj drugega! Ko sem se danes pri tvojih francoskih jedilih tukaj-le mučil, mi je prihajalo tisto na misel. Neprestano!"
„In kaj je to bilo, veličanstvo?"
„Nikari omedleti, ljubi brat! Pri tvojem obedu so mi venomer na misel prihajale Žida-nove kisle ledice in ves čas sem si želel, da naj vrag vzame tvojega francoskega kuharja,
24
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
meni pa prinese skledico Židanovih kislih ledic. To ti je jed!"
„ Kisle ledice!" je zastokal cesar Franc.
„Da, kisle ledice s čebulo, belim kruhom, g kislim vinom in z — Židanovim dekletom! To se ti ujema vse skupaj! Sicer pa ne pravim drugega, nego: pojdite, sire, in oglejte si vse to sami!"
Takrat se je prebudil kralj Ferdinand, in „važni" pogovor je bil pri kraju.
Poslovivši se od suverenov, je odšel cesar Franc v svoje notranje izbe. Ko je vstopil v odprto sobo, je tičal pri oknu pobočnik, ki je bil tisti dan v službi. Mladi mož je gledal na Kapucinski trg, si vihal črne svoje brčiće ter se očividno dolgočasil. Že tedaj ni bilo na svetu bolj dolgočasne službe, nego je poboč-niška!
„Grof Wallenstein!" je zaklical cesar ostro.
Mladi ulan se je stresel, se bliskoma obrnil ter stal kakor sveča. Nato pa je viknil:
„„Befehl, Majestat!""
„N-e-k-je v mestu," je pričel cesar počasi, prav kakor bi mu ne hotela beseda iz ust, „nekje v mestu je gostilna, kamor zahaja rusko veličanstvo! He!"
Adjutant je še vedno stal kot sveča.
„Grof Wallenstein! Vitez Manzurov vam bo povedal, kje je ta gostilna! He!"
25
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„ „Ni treba, veličanstvo! Sem sam že bil doli!""
Cesar Franc je pristopil k svojemu pobočniku, ga prijel za gumb pri uniformi, mu gledal v oči ter dejal: „Sie, sie Windhund!"
Nato je odšel s smehljajočim obrazom.
Pobočnik grof Wallenstein-Wartemberg pa je bil črez mero srečen, ker ga je njega veličanstvo milostivo blagovolilo imenovati „Wind-hund".
SE
26
Drugo poglavje.
Parizar se šteje prvak izmed voz, Štongrajtar si misli, on prvi je mož ! —
Z navadnim voznikom on skupaj ne je, Logatčan in on, to že skupaj ne gre.
Tud birtnja mu streže, kar more in zna, In kakor gospodu kosilce ravna.
Domačih jedil pa štongrajtar ne je, Saj on kot grof i ček jih jesti ne sme. Lenčeh: Štongrajtar - Falot.
„Hoj, štonglajtar! Hoj, Urban! Počakaj no! Stonglajtar, lej ga no!"
Tako je klical možak, ki je drugi dan po dogodkih prvega poglavja gazil blato črez Dunajsko cesto tik špitalske cerkve. Belopikasta obleka in nekaj orodja, ki ga je nosil v rokah, je pričalo o njegovem zidarskem stanu. Tisti, kateremu so veljali zgorajšnji klici, je hodil onkraj ceste. Bil je to mož visoke postave, mož obširnega trebuha in na obrazu mu je silila mast takorekoč izpod vsake kosti. Širok mu je bil obraz kakor rešeto. Dasi je precej zeblo, je bil poštenjak le lehno opravljen. Na glavi je nosil majhen kastorček, da je bil videti kot kronan kralj v pratiki. Ošaben pa je bil bolj nego vsi kralji v tedanji Evropi. In ta ošabnost
27
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
mu je zevala izmed vsake gube obširnega obraza in se kazala v vsakem koraku težkega telesa.
Ko oni ni ponehal klicati, je ta obstal, se postavil široko na obe nogi ter potisnil tolste roke v globoke svoje žepe. Pri tem je ravnal tako, da je na vsaki strani iz irhastih hlač gledal samo en prst. To je tisti, na katerem je nosil težke, obroču podobne srebrne prstane. V vsej svoji samozavesti je tako stal ter se oziral po slamnatih strehah in po nizkih hišicah okrog sebe.
„Hoj, stonglajtar! Urban! Vraga, saj nisi gluh!" je kričal Martin Topolščak, zidar iz Kravje ■doline, ko je pregazil ulico ter obstal pred debeluharjem. Le-temu pa je prešinilo obraz nepopisno zaničevanje in kar zarohnel je:
„Ne rjovi tako! Ali mora vsak človek vedeti, da se tikava! Hudimana!"
„0, Urban, ne bodi no tak!" je odgovoril Topolščak ponižno. „Saj sva vendar krave skupaj pasla doma na Gorenjih brdih, na Zlebe-drovi gmajni!"
In zidarček je pri tem prijazno in zaupljivo gledal proti rojaku, prav kakor da mu je storil največje veselje, če ga je spomnil, da sta skupaj krave pasla na Gorenjih brdih v Poljanski dolini. A Urban Pintar, dasi rojen v leseni Mrakovi koči na Gorenjih brdih, si je vedel na svetu
28
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pomagati in—po njegovem zanj edino mero-dajnem mnenju — je splezal na lestvici človeške družbe tako visoko, kakor iz Mrakove koče nihče ne, niti pred njim niti za njim. Bil je tedaj sloveč „štonglajtar" v Andreja Smoleta sloveči spedicijski trgovini ljubljanski. Da tak mož ni bil posebno vesel znanja z navadnim zidarčkom iz Kravje doline, je seveda naravno. Vsaj po Urbanovem mnenju je bilo tako, in to mnenje je bilo za Smoletovega štonglajtarja edino merodajno. Srepo je gledal in osorno odgovoril: „Ne vidim rad, če se vpije nad mano po cestah!"
„Oj, kaj boš visok, Urban," je tarnal oni, „kaj boš visok! Navsezadnje umrjemo vsi, in oče nebeški nas bo sodil!"
„Ne lajaj no! Boga zahvali, da te sploh poznati hočem! Ce pa češ kaj govoriti z mano, poj diva k Piškotu!"
Pivnice so za vsakega pripovedovavca največjega pomena. Že Walter Scott, velikan med pripovedniki, je izpregovoril o tem pametno in resnično besedo. Nikomur se torej ne bo videlo čudno, ako trdimo, da bi tudi naša pripovest brez pivnic ne mogla izhajati. V kongresni dobi so bile ljubljanske pivnice nekako zrcalo življenja in razmer v mestu. Istotako kakor so še dandanes. Kongresna Ljubljana je imela precejšnje število imenitnih gostilen. Raz-
29
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
lični sloji tedanje ljubljanske družbe so se shajali v svojih posebnih gostilnah: mesarji in ribiči večinoma pri „Zidanu" na Poljanah, „boljša" družba pa je imela svoj stan pri „Deteli" za frančiškansko cerkvijo. Obrtniki, pred vsemi vozniki, so taborili v gostilni „mamke Jere-bovke" na Dunajski cesti. Po domače se je reklo tej pivnici pri Piškotu. Ali radi tega, ker je mamka gostilničarica vedela pripravljati izborne piškote, ne vemo; o tem nismo mogli iz virov ničesar zanesljivega zvedeti. V gotovih krogih je bila Piškotova gostilna zelo sloveča. Nahajala se je na mestu, kjer stoji dandanes nekdaj Tavčarjeva hiša. Tičala je v pritličnem, s slamo kritem poslopju, katerega so se prijemali dolgi hlevi, segajoči do sedanje Medijatove hiše. Da zadnja ni imela današnje podobe, si lehko mislimo.
V Piškotovo gostilno je torej krenil Urban Pintar, ker se je sramoval govoriti sredi ulice z navadnim zidarjem. Na levo iz veže so bili prostori za bolj preproste pivce, na desno pa je bila manjša soba za bolj odlične goste. Niti trenotek se „štonglajtar" ni premišljal, kam mu je vstopiti. Vstopil je seveda v sobo za bolj odlične goste. Na levo so popivali vozniki nižje vrste, konjski hlapci in drugi taki ljudje, na katere je Urban nekako tako navzdol gledal, kakor bi lehko, ako bi hotel, Oče nebeški gledal
30
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
na nas umrjoče, ki gomazimo po zemlji globoko pod njegovimi nogami.
„Tu pri vratih sedi! Ti že ukažem kaj prinesti!" je izpregovoril Urban, stopivši v sobo. Martin Topolščak je sedel prav tik vrat k mizi, ki ni bila niti pogrnjena. Oni pa se je pomeknil prav zgoraj k veliki, s črnim, svetlim platnom prepreženi mizi pri oknu in težko svoje telo je posadil v pleteni koš, da je kar zaječal pod njim. —
Komaj je sedel, je že zarjul: „No, ali še vse spi danes? Že vidim, da bo treba kam drugam se preseliti. Pri Piškotu niso ljudje za nič, prav čisto za nič! He, a bo kaj?"
Pri tem je usekal z roko po črni mizi, da se je kar čumnata pretresla. Odprla so se vrata pri kuhinji in skoraj brez sape se je privalila v sobo mati Piškotinja s potnim obrazom, da so ji kar kaplje lezle po svetlem licu.
„Ne zamerite, gospod Urban!" je hitela, „ne zamerite! Mast sem imela pri ognju, pa je nisem mogla takoj odstaviti! Kaj pa ukažete, gospod Urban ? So klobasice, krvave in riževe! Je rajželjček! Ali pa morda telečji hlebček, rumenkasto zapečen, gospod Urban? Pred kosilom je dobro kaj založiti, čemu nam je pa Bog želodec ustvaril? Ali klobasice? Ali rajželjček? Ali hlebček? Pa poliček bržanke, kaj ne?
31
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Že je brskala po omarici, kjer so stale steklenice in kozarci. „Poliček bržanke, kaj ne, gospod Urban?"
„Prinesi je!" — gospod Urban je namreč vsako oštirko tikal, če je pri nji jedel in pil za svoj denar —. „Prinesi je! Rečem ti pa, da mi Piškotova bržanka tako preseda kakor konju gnojnica, v kateri leži. Po meni od same žeje vse gori! Pa ni čuda, če se za človeka nihče ne zmeni! Prav kakor bi človek nič denarja ne imel, hudiča in hudiča!"
Posegel je v globoki žep, prinesel iž njega celo prgišče svetlih srebrnjakov ter jih usul po mizi, da je zažvenketalo in zableščalo. Eden je zdrknil črez mizo ter se kotalical po deskah v kot.
„Jehta! jehta!" je zagnala mamka in prihitela, da bi ga pobrala.
„Pusti!" je zarohnel. „Naj ga ima dekla, kadar pometa! Saj tako vem, da strada pri tebi. Prinesi bržanke in telečji hlebček! Vas že navadim, da ne boste spale, Piškotove babnice!"
Oštirka je nekaj stokala, nekaj jecljala. Nato je odhitela v kuhinjo, pogoltnila svojo jezo, ker jo je ravno pogoltniti morala. Marjeti Jerebici, Piškotovi materi, niso bile všeč Urbanove ošabne besede, a všeč so ji bili njegovi srebrnjaki in prenesla bi bila še kaj občutnejših, nego da bi bila dopustila, da bi jih bil štonglajtar zanašal
32
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
k sosedu, čigar malo hišico je imel ravno pred nosom, če je pogledal skozi okno pri Piškotovi gostilni.
Med tem je Martin Topolščak ponižno tičal za vrati.
„Ali češ kaj piti?" vpraša Urban. „Zjutraj ne!"
„Pa ne! A češ kaj jesti?" „Nisem lačen! Bi potem opoldne jesti ne mogel!"
„Pa ne! Kaj pa češ pravzaprav od mene ? Saj vidiš, da od dela ne vem, kam in kaj! Kaj vendar češ od mene?"
„Vidiš, Urban," je pričel oni strahopetno, „težavno mi je živeti. Ženo in otroke imam in vsi radi jedo! Tudi fantička imam! Star je kakih devet let, a prazne glave ni! Dalo bi se iž njega kaj napraviti in z Marušo premišljujeva, kaj bi se dalo iž njega napraviti. Imel sem ga že pri krojaču, a ni ostal. Bilo mu je preveč sedenja! Fante zdihuje po svežem zraku. Je res, tak mlad čuk se ne da prikleniti na stanico, kjer je prezatohlo. Pa sem dejal svoji ženi: ,Maruša, mojemu prijatelju Urbanu se dobro godi, prav dobro, dasi je prišel na svet v koči, ki ni bila boljša od koče, v kateri sem prišel jaz na svet.' Pa sem dejal, morda ga Urban vzame, da ga izuči, da postane voznik, da postane štonglajtar, če mu da Bog srečo in zdravje!"
33
3
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Urban je pri tem bobnal z debelimi prsti po mizi, gledal v stran ter včasih pljunil po deskah predse. Tista koča, o kateri je Martin govoril, mu je najmanj ugajala, mu je takorekoč sapo zapirala. Ravno tedaj je vstopila gostilni-čarka ter postavila pred odurnega svojega gosta pofiček rumene bržanke. Urban, ki nasproti svojemu rojaku ni hotel kazati svoje jeze, se je znesel zopet nad mamko.
„Kje je Jurče?" je vprašal osorno.
„Nekam v mesto je zletel," je odgovorila mati Marjeta sladko, „pa se mora takoj vrniti! Takoj bo tukaj, gospod Urban!"
„Rečem ti, Marjeta," se je zadri Urban, „da naj takoj pride. Vendar se spodobi, da mi on streže!"
„Bo! bo!" In zopet je odhitela.
Oni pri vratih je znova pričel: „Kaj praviš k temu, Urban? Pomagano bi mi bilo, če fanta vzameš. Saj sva vendar krave vkup pasla. Hej, Urban, kaj praviš k temu?"
„Počakaj, zdaj bom jedel!"
In res so se odprla vrata pri kuhinji in na velikem lesenem krožniku je prinesel Juri, domači sin, naročeni telečji hlebček, od katerega se je dim vzdigoval, razširjajoč po sobani prijeten duh. Dasi je bil Juri Jereb tedaj že jurist ter je bil celi Ljubljani znan kot Piškotov študent, je moral doma v gostilni gostom še vedno
34
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
streči, posebno onim, katere je hotela mati privezati na svojo gostilno. Današnji svet, kolikor ga je v starejših letih, se Jurija Jereba, Piško-tovega Jurčeta, še vedno spominja. Ko smo obiskovali normalko, je bivši prijatelj Andreja Smoleta, kateremu je pošteno pomagal denar zapravljati, še živel. V dolgi suknji in z visokim cilindrom na glavi je strašil po Ljubljani ter se borno živil s podukom v francoščini. Prišteval se je takoimenovanim starim Kranjcem, ki „nove" slovenščine niso ljubili. Bil je hud in strasten nemškutar — ta nekdanji znanec Franceta Prešerna!
Postavil je krožnik pred Urbana. Ta je začel takoj jesti. V zahvalo pa je moral tudi Juriju eno priložiti. Vprašal je porogljivo: „No, Jurče, si še vedno večni študent! Kdaj te vendar pamet sreča, da na kol obesiš šolo?"
Ne da bi kaj odgovoril, je zapustil mladenič pivsko sobo. Vstopili so še trije novi gostje. Brez težave si ugenil, odkod in kaj so. Nosili so livreje različnega kroja in različnih boj. Eden je tičal v belem fraku, drugi v rumenem in tretji v zelenem. Na njih je bilo obilo nepravega srebra in zlata, istotako so bili trivogelni klobuki obšiti s srebrom, oziroma z zlatom. Bili so to ptiči, in sicer dobro izpitani ptiči, ki jih je kongres zanesel v Ljubljano. Bili so dvorni kočijaži: eden avstrijskega cesarja, drugi
35 3*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kralja iz Neapolja in tretji vojvode modenskega. Vsak v barvah visokega svojega gospodarja! Možakarji so si bili v svesti visoke svoje važnosti; pri vsem so kazali znano lakajsko ošab-nost, nastopali so, kadar so bili med sabo, z večjo samozavestjo nego pravi cesarji in pravi kralji. Ne bomo se torej čudili, če so si med sabo dajali naslove svojih prevzvišenih gospodarjev. Nastopali so s hrupom in šumom. Govorili so deloma nemško, deloma laško. Dva izmed poštenjakov sta bila rojena Laha, pa sta za silo lomila tudi nemščino.
Njih prihoda se je razveselila Piškotova mamka: „ Ježeš, cesarski gospodje so tu! Danes so že drugič pri nas!"
„Pa tudi plačajo, kar snedo ?" se oglasi Urban s svojega sedeža, mašeč vase velike kose telečjega hlebčka. Njemu prišelci niso čisto nič imponirali. „Poznam jih, take snedeže! Zlatih vrvic je vse polno na njih, če jim pogledaš v žep, je pa tako, kakor bi gledal v izsušen vodnjak! Tako je, primaruha!"
Oni, katerim so veljale odurne te besede, so ga čisto prezirali. Pometali so svoje trivogelnike na črno mizo, pri kateri je sedel gospod Urban. Eden teh klobukov je priletel toli blizu, da je zadel ob kupo bržanke, ki bi se bila skoraj zvrnila. Kot rak je postal rdeč naš Urban: „Alo, kaj pa misliš, laška griža ?" In klobuk je potisnil
36
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
od sebe. Oni pa se za to niso zmenili ter so pričeli lehkodušno naročati.
„Kaj čemo piti, Modena?" je vprašal ko-čijaž avstrijskega cesarja.
„Kaj hoče piti vaše avstrijsko veličanstvo ?" je izpregovoril oni, ki je nosil barve neapolj-skega kralja.
„Dobro! dobro!" je klical Modena. „Jaz vse rad pijem in vsak hip sem pripravljen piti na zdravje kralja Ferdinanda in njega visokosti, vojvode v Kalabriji!"
„ Torej bržanko bomo pili," je odločil avstrijski cesar. „In kaj bomo jedli?"
„Kaj pa vi jeste, vse hvale vredni paesano?" je vprašal vojvoda iz Modene Urbana. „Pokažite no!"
Meni nič tebi nič je iztegnil vojvoda roko ter potegnil k sebi leseni krožnik, na katerem je imel Urban ostanke svojega hlebčka. Dolgi svoj nos je skoraj vteknil v vkusno jed ter izpregovoril zadovoljno:
„Dobro diši . . . per dio!*
Štonglajtar je kar okamenel. Oči so mu stopile izpod čela in kri mu je zalila obširni obraz. Njemu kaj takega! To je kričalo v nebo! Zmanjkalo mu je skoraj sape. Nato pa je planil kvišku ter zatulil:
„Giilja! A veš, kaj se pravi po štajersko giilja? To je svinja! Porka! porka!"
37
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Zadnja beseda, dasi slabo laško izgovorjena, je bila vendar umljiva tudi visokim konjarjem. Videti je bilo, da je trojica, ki je rada razgrajala po ljubljanskih gostilnah, pripravljena za take slučaje. Kakor na povelje so vstali vsi trije in slekli dolge, s srebrom in zlatom obrobljene svoje frake, da bi jih pri pretepu kaj ne poškodovali. Modena pa je pristopil k Urbanu, ki v svoji vsemogočnosti niti slutil ni, da bi se upal njega kdo lotiti, ter mu z veliko močjo priložil gorko zaušnico, tako da se mu je na tolstem licu napravila bela lisa in da mu je prišlo orjaško telo iz ravnotežja. Kakor vsak bahač je bil kričeči Urban pravzaprav bojaz-ljivec. Rad se je pretepaval z jezikom, kadar pa je bilo udariti s pestjo, je zlezel navadno pod mizo. Tudi tisti dan so ga imeli nasprotniki takoj na tleh, ga vlekli za lase, ga praskali po obrazu, mu trgali obleko, ga tepli in suvali. Urban se ni branil, samo drl se je, kakor se dere praščič, ki ga koljejo na plohu.
Mati Piškotka je prihitela pred hišo na ulico ter pričela klicati na vse pretege:
„Tepo se! Pomagajte! Vse mi pobijejo!"
Prihitel je Tomaž Raznožnik, c. kr. policaj in čuvar javnega reda na Dunajski cesti. Skočil je v pivsko sobo, prijel z roko za široko sabljo, ki mu je na širokem jermenu visela črez pleča, ter obstal s celo avtoriteto užaljenega zakona sredi sobe.
38
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„V imenu postave," je zahrulil, „v imenu postave, ljudje božji! Če ne, pojde sablja iz nožnic!"
Kočijaži so takoj odnehali ter zlezli v svoje frake. Organ zakona jih je spoznal in v hipu zlezel vkup ter dejal sladko:
„Dobro jutro, gospodje! Ne vznemirjajte se in le mirno pijte!"
V tem se je vzdignil tepeni Urban, opraskan po obrazu in razmršen v laseh. Tudi nekaj obleke je bilo raztrgane na njem. Poiskal je svoj kastorček, ki so mu ga bili pri pretepu zbili z glave, ter ga takoj zopet potlačil na glavo. Tudi ob obupnem položaju, ki se je v njem Urban nahajal, je imel zavest, da mora biti pokrit. Kakor lev je planil Raznožnik k njemu: „Odkrij se, zverina! A ne vidiš, da imaš pred sabo — gospodo?"
In čuda! Urban Pintar je ponižno snel klobuček z boleče glave.
„Kako se pišeš?" vpraša Raznožnik osorno. Urban je povedal svoje ime in svoj stan. Policaj je vse to zapisal v umazano, debelo knjigo, ki jo je nekje izvlekel izpod svoje uniforme.
„Te že navadimo lepega vedenja," je govoril Raznožnik oblastno. „Na odgovor boš klican, zver! Sploh pa ne vem, kako prideš tu sem, saj vendar vidiš, da je tu za gospode, a ne za konjske muhe!"
39
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Dražili so me!" je zastokal Pintar.
„Kaj dražili! Sedaj še lažeš, zver! Se boš že izpokoril, kadar boš tičal v tranči! Odrini!"
Urban je med grohotom ostalih plačal in odšel. Za njim je odkrevsal tudi Martin Topolščak. Tako se je končala Urbana Pintarja slava tistega dne!
Raznožnik je prisedel k „cesarskim" gospodom in izpregovoril prijazno: „Za priče vas ne vpišem, gospodje! Saj sem sam vse videl!"
Gospodje so bili s tem izredno zadovoljni. Dali so mu piti in mu ukazali prinesti jedi, katere je „gosposka" z veliko radostjo in točnostjo použila.
„Jehta! jehta!" je zakoprnela Jerebovka, ki je bila pri tem pristopila k mizi. „Da bi ga le preveč ne zaprli, ker se je lotil cesarskih gospodov! Kaj pravite vi, gospod Raznožnik, ker poznate postave?"
„Ej, jo bo izkupil!" je odgovoril važno policaj Tomaž. „Povem vam, mamka, pošteno jo bo izkupil! Čakajte no, kateri paragraf bo že! Hudirja, saj jih skoraj vse poznam! Pa to vam pravim, mamka, visok paragraf bo, visok!"
Po tem temeljitem pravnem poduku si je Tomaž Raznožnik okrepčal svojo grlo s kupico rumene bržanke. Zunaj pred pivnico pa se je Urban Pintar docela zavedel svoje zapuščenosti
40
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
in velike krivice, katero je moral ravnokar pretrpeti. Duša mu je bila užaljena do smrti, a v svoji onemoglosti si ni vedel pomagati drugače, nego da je škripal z zobmi ter tolkel s pestjo po zidu. Končno pa se mu je storilo milo, naslonil se je ob steno ter zaihtel: „Martin, a si videl, kako so delali z mano? Z mano, takim možem?"
Solze so mu zalile obraz: „A sem jim kaj dolžan, hudiča?" Pričel je z veliko vnemo jokati, da je prihitel Juri Jereb iz veže ter ga izkušal potolažiti. To pa je Urbana Pintarja silno razdražilo: „Kaj boš ti, ki nisi nič prida! A tudi oštarija ni veliko prida, če se v nji pre-tepavajo pošteni in mirni možje!"
Na ves glas je klical: „Piškotulja, kje si? Povej no, a sem ti kdaj kaj dolžan ostal? Ti preklicana stara malha!"
Pa se mu je zopet storilo milo in zopet se je zjokal. V tistem hipu sta prišla mimo dva meščana, bolje opravljena in zavita v plašča z visokima ovratnikoma, ki sta obraz docela zakrivala. Obstala sta tik Piškotove veže. Starejši je vprašal z nekako ošabnim glasom: J
„Čemu joka ta človek?"
„Nekaj so ga pretepli," je odgovoril Piškotov Jurče, ki je še vedno stal blizu. „Dvorni stre-žaji so ga opraskali in pretepli I"
„Dvorni strežaji! Wallenstein!"
41
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Mlajši je z največjo spoštljivostjo pristopil, poslušal ukaz starejšega ter odhitel v Piškotovo gostilno. Pa se je kmalu vrnil ter šepnil:
„Modenski Cristoforo je že vmes!"
„Dobro!"
In gospoda sta počasi odkorakala po Dunajski cesti. Tudi Urban se je bil pomiril. Z roko si je snažil obleko ter vzdihoval:
„Moj Bog! Kam čem zdaj? Sram me je, da si kar okrog sebe pogledati ne upam!"
„Veš kaj," pravi Topolščak, „če nimaš drugega, pa pridi k nam v vas! Radi te bomo sprejeli, in če ne boš hotel z nami jesti — mi ne jemo tako dobro ko ti — te nihče ne bo silil! Tudi fantiča lehko pogledaš pri tej priliki!"
Urban Pintar se je vdal. Martin Topolščak je stanoval v Kravji dolini, kakor smo že prej povedali. V čedni, sicer s slamo kriti hišici si je bil najel tri sobice s kuhinjo. Dve je rabil zase, v tretji pa je stanoval gospod študent. Vse v stanovanju je pričevalo o tem, da so bili Topolščakovi varčni in pridni ljudje. Zidarstvo je po zimi slabo donašalo. Včasih se je popravilo kako ognjišče ali kaj malega v tem ali onem stanovanju. Oče je torej slabo služil in zategadelj sta morali priskočiti mati in hči. Mati Maruša je stregla po hišah, Marička pa je bila jako spretna perica. Ko je naš Urban Pintar vstopil v hišo in ko se je napravilo prvo
42
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
znanje, mu je pričela hči takoj v oči bosti. Bila je stara komaj osemnajst let. Imela je cvetoča lica, a nekaj posebnega je bila njena rast. Bila je vitke rasti, a bilo je na nji, posebno ob prsih, vse lapo polno. Bila je podobna breskvi, v katero bi človek najrajši prejkoprej zasadil svoje zobe. Z eno besedo, Topolščakova Marička se je štela za nekako lepotico v slavnoznani Kravji dolini in imela jih je nekaj, ki so gledali za njo.
Ko sta dospela Urban in Martin, je pri Svetem Petru ravno poldne odzvonilo. Zategadelj je bilo kosilo že pripravljeno. Sedli so takoj k mizi, in mati Maruša je posadila nanjo veliko skledo češpljeve kaše, ki so jo že tedaj imeli za dobro dijaško pašo. Obeda se je udeležil tudi devetletni edini domači sin Janezek, slabotno otroče, bledega obraza in velikih, plašnih oči, ki so nekako naprej oznanjevale žalostno usodo tega revnega Topolščakovega potomca! Preden je sedel k jedi, je moral gospodu stricu Urbanu dati „srečo", nato pa moliti, kakor je bila tedaj lepa krščanska navada po kravjedo-linskih hišah.
Na mizi je bil samo en krožnik, in sicer za „gospoda" dijaka. Ker je študiral fiziko, to je sedanjo osmo šolo, je bil precej veljaven v hiši, vsaj toliko, da si ga v obiteli nihče ni upal tikati. Za tega dijaka je bil krožnik pri-
43
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pravljen, vsi drugi so zajemali kar naravnost iz sklede. Martin je povabil tudi svojega rojaka, da naj prisede.
A štonglajtar se je oblastno odrezal: „Saj veš, da kaj takega ne jem!" Pri tem pa ni pustil dekleta iz pogleda. Dekle v belem predpasniku mu je zavzelo vso dušo. Pa še nekdo ga je bodel v oči. To je bil zgoraj omenjeni fizikar, Topolščakov gospod študent. Ta je molče sedel pri mizi. Pojedel je najprej precej češp-ljeve kaše, nato pa se je spravil na mali košček mesa, ki ga je bila Marička, obloženo z mogočnim kupom praženega krompirja, postavila pred njega. Drugi domači so imeli prazen krompir brez mesa. Ta mladenič ni Pintarju prav nič ugajal. Že pri prvem pogledu mu ni bilo nič všeč na tej dijaški strigalici! Bil je precej visoke postave in cela kodelja kodrastih las — radi te kodelje je imel že dokaj sitnosti s šolsko gospodo — mu je visela okrog rjavega lica. Karakteristična so bila široka usta in zelo rtasti nos!
„Cemu si ne striže las?" si je mislil Urban. „Vsak krščanski človek si da lase striči!" In oči tega mladega človeka gospodu Pintarju že celo niso ugajale. Bile so dobre, globoke oči, kakršne so ljubile ženske že tedaj in kakršne ljubijo tudi dandanes. Zategadelj jih pa Urban Pintar ni mogel trpeti!
44
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kako to gleda!" si je mislil, „in samo dekleta gleda! Če bi že vsaj kaj izpregovoril!" A dijak ni izpregovoril niti besedice. Z dolgimi koščenimi prsti si je razrezal ponižni košček mesa, si odrezal nekaj kruha ter brzo vse pojedel. Nato je ravno tako brzo vstal, si otresel grivo svojih las, otožno pogledal na dekleta ter odšel v svojo čumnato.
„A ta človek nič ne moli, kadar se naje ?" se je zadri Urban. Najbolj ga je jezilo, da je dijak ves čas molčal ter tako Urbanu Pintarju ni dal prilike, da bi ga bil tikal.
„Kdo je ta mula, ki sedi pri vaši mizi in ust ne odpre?" vpraša.
„To je naš študent," odgovori Topolščak. „Dvakrat na teden ima meso, drugače pa je, kar mi jemo."
„Pravim ti, Martin, jaz bi ga pri mizi ne gledal tega dolgočasneža!"
„Vsak dan ni tako pust! Včeraj je bila mati tu, pripeljala je nekaj fižola. Pa sta se sporekla, ker noče v lemenat!"
„Kaj, v lemenat noče! No, pa pusti me z lemenatom pri miru! So tudi stradači ti božji hlapci! V današnjih časih so tisti, ki parizarje vozijo, ptiči. To mi veruj Martin!"
Topolščak je radovoljno pritrdil. Debeli Urban Pintar je pogledal nekoliko proti stropu ter dejal:   „Sedaj pa grem!   Bom že še kaj
48
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
prišel. Fanteta vzamem! Na jesen! Do tedaj naj izdela šolo!"
Starši so se gostobesedno zahvalili. Urban Pintar je sprejel zahvalo kakor kak suveren. Martin ga je spremil do veznih vrat. Tam se je štonglajtar ozrl proti nebu ter vprašal važno: „Ti li pušča v miru Maričko ta tvoj študent? Kako pa se piše?"
„Jezus Marija! Kaj tako vprašuješ? Iz Vrbe na Gorenjskem je doma. In za Prešerna se piše. Ker se brani v lemenat, mi je vsak dan manj všeč. Premalo vere ima, tako ti pravim!"
„Cemu je ne omožiš?" In Urban je zopet gledal proti nebu. „Kaj takega ni varno imeti pri hiši."
»Kdo naj jo vzame, ker ji nimam ničesar dati?"
„Morda jo vzamem jaz! No, o tem bova še govorila! Adijo!"
Topolščak pa je ves srečen hitel pravit svoji Maruši, da bogati štonglajtar morda vzame Maričko! —
ee
□o
it)
Tretje poglavje.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, ali lepše od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželjene ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, najlepši iz deklic je Urška bila.
Prešeren.
Popoldne tistega dne, katerega so se vršili v prejšnjem poglavju popisani dogodki, je nudila gospa Eliza Ceškova svojo tedensko kavo. France Češko, spoštovan in velečislan meščanski steklar, je že tedaj imel svojo hišo na Glavnem trgu št. 7., kupljeno v letu 1810., z znamenito prodajalnico steklenega blaga. Možu, v katerem se je pretakala češka kri, se je dobro godilo in njegova obitel je že tedaj v Ljubljani zavzemala precej odlično mesto. France Češko sicer še ni bil bogat kakor Bernbacher, Kanduč in drugi, a vsled dobre kupčije je takorekoč že lezel v bogastvo. Naš meščanski steklar se je že bližal tisti meji, kjer ponehajo navadni meščanje ter se pričenjajo patriciji. Ta meja je bila v tisti dobi ostro začrtana in ni se dala tako lehko prekoračiti, kakor bi mi danes mislili. A njegova gospa je bila s svojimi željami
47
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
že davno prekoračila omenjeno mejo. Iskala in dobivala je znanja v najboljših ljubljanskih krogih ter tako izkušala priti do površja, kjer se plavali Kanduč, Gale, Lavrin in drugi. V gospe Matildi Janeževi, soprogi znamenitega barvarja in krznarja na Sv. Petra cesti, je imela nekako družico, ki je težila za enakimi nameni.
Gospa Eliza Ceškova je bila torej tisto popoldne nekaj svojih prijateljic povabila na kavo. Bila sta navzočni soprogi sodnih svetnikov Lav-rina in Gogala, potem gospa trgovca Galeta, Žaneta Galetova; povabljena je bila tudi gospa Kandučeva, ki pa ni prišla. Navzočna je bila seveda tudi gospa Janeževa. Sedele so okrog velike mize, in sicer v dvoriščni sobi. Spredaj je bilo vse oddano: tam je stanoval knez Neri-Corsini, toskanski minister. In hišni gospodinji je posebno dobro delo, da so ji pridelili gosta, ki je bil knez, četudi samo laški knez.
Razgovor pri kavi se je pričel z običajnim prepirom med gospo Lavrinovo in gospo Go-galovo. Bila sta sicer prijateljici, pa se niti videti nista mogli, kar je tudi še dandanes med ženskami opaziti. To nasprotstvo je izviralo še iz francoske dobe, v kateri je bil gospod Lavrin nekoliko višje splezal nego gospod Gogala. Posledica temu je bila, da je bila gospa Lavrinova še vedno zaljubljena v francoske čase, dočim
48
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je gospa Gogalova, ki je bila izredno pobožna, kolikor mogoče v nič devala omenjene čase.
Naravno je bilo, da so zbrane dame govorile o kongresu.
„Vidi se marsikaj," vzklikne Lavrinka, „a še več se je videlo, ko smo imeli Francoze v Ljubljani. Poznala sem vse: Marmonta, Junota, Dauthouarda in tudi lepega vicekralja! Krasni možje so bili in vesti so se znali in govoriti so umeli! Moj Bog, kako so govorili. Bili so galantni in ljubeznivi. Da, da, Francoz je le Francoz!"
Gospe Gogalovi je bilo, kakor da jo je kdo s trnom zbodel. Takoj se je oglasila:
„Ljuba Klara, kaj boš hvalila Francoze! Saj vemo, kako je bilo. Če se jim je kdo sladkal, ta je že izhajal! Ne pravim!"
To je cikalo na gospoda Lavrina, in njegova soproga je že zardela.
„In res," se je ta odrezala strupeno, „maršal Marmont je vedel ločiti dobre glave od slabih."
To je zopet merilo na gospoda Gogala, in njegova soproga je bila sedaj na vrsti, da je zardela.
„Kaj maršal! Ljuba Klara, ali res misliš, da nas je Marmont vladal takrat? Moj mož pravi, in jaz mu čisto potrjujem, da so nas prostozidarji vladali tiste dni. Saj vsak ve, da so se zbirali v reduti ter pri zazidanih oknih
49
4
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
počenjali svoje hudobije. Koliko praznikov so nam snedli ti hudobneži!"
„Pojdi, pojdi, ljuba Milka! Moj mož pa pravi, da je vse to otročja govorica. Pa nič drugega!"
„Otročja govorica, Klara? Vendar ne boš tajila, da so drja. Repiča, ki je nanje zabavljal, v Ljubljanico vrgli, da so ga potem pri Zalogu mrtvega izvlekli iz vode! A ni bilo tako, ljuba Klara?"
„E kaj^' odgovori ,ljuba' Klara, „pri ,Haj-duku' se je vina nalil in v pijanosti je zagazil v vodo, da je utonil. To je resnica!"
Vnel bi se bil prav živahen prepir, da se ni o pravem času vmes vteknila domača gospa, ki je čutila, da se hoče pogovor preveč razgreti. Spretno je zasukala pomenek na drugo polje, kjer je vedela, da bodo vse enih misli. Ponudila je navzočnim prijateljicam priliko, da so se lehko znesle nad prijateljico, ki je ni bilo.
„Kandučeve ne bo!" je izpregovorila lehno. Takoj se je oglasila Žaneta Galetova: „Seve, sedaj ima druge skrbi! Ste že čule, ljube prijateljice, da si je za letošnje plese svoje obleke z Dunaja naročila! Z Dunaja, vam pravim!"
„Z Dunaja!" so se začudile vse.
„Da je mlada," dostavi gospa Janeževa, „bi nič ne rekla. A v njenih letih, pa obleke z Dunaja! Mad nami povedano, to je smešno!"
50
Dr. Ivan Tavčar: Izza Jcongresa.
»Smešno! Smešno!" so začebljale vse soglasno.
„Denar ima! To je res!" izpregovori Lav-rinova.
„Tudi ne toliko," pravi Žaneta Galetova, „da bi ga jim ostajalo. Saj so drugi trgovci, ki tudi kaj zaslužijo!"
„Ti ljudje predobro žive," dostavi Gogalova, „vse bodo zajedli. Vsak dan se pri njih več kuha nego v škofovi kuhinji."
„In škof Gruber," se vtakne domača gospa vmes, „ima vendar več dohodka, nego ga imajo Kandučevi!"
„Res je! res je!" pritrjujejo vse.
Ravno tedaj potrka nekdo na vrata, in ko se odpro, vstopi gospa Zofija Kandučeva. Od veselja so vse vzkliknile, vstale in ji hitele naproti.
„Kako nas veseli, draga Zofka," je gostolela gospa Ceškova, „kako nas veseli, da si prišla!"
Žaneta Galetova: „Smo že mislile, da si zbolela. In prav pomilovale smo te."
Gospa Lavrinova: „In za vzgled smo te postavljale! Kako si dobra gospodinja in izvrstna mati!"
Gospa Gogalova pa ji je nalila kave ter ji odrezala kos rumenega šarklja. Nato pa je iz-pregovorila važno: „Da bi jih le imeli obilo takih prijateljic, kot je naša Zofija!"
51 4*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ali že veste najnovejše?" vpraša Kandučeva.
„Kaj če biti?" izpregovori Lavrinova. „Morda misliš na starikasto gospo, ki se je zadnjič z mladim komisarjem na Gradu izpre-hajala?"
„In to proti večeru!" poseže Gogalova vmes.
„To že vemo!" se oglasi Janeževa. „Sicer sta se pa že lansko leto na plesih v reduti precej sumljivo vedla."
Žaneta Galetova pa začvrči: „Greh se dela! Naš magistrat pa spi in ne zapira takih ljudi!"
Vse so bile edine, da je to res sramota.
„To," se odreže Kandučeva, „ni najnovejše, drage prijateljice. Najnovejše — župan Hradecki je ravnokar govoril o tem z mojim možem — najnovejše je, da bo pri našem cesarju velik obed."
„Velik obed!" so vse zaklicale. A obmolknile so takoj, ker je v tistem hipu vsaka zase premišljevala: „Bog ve, bo li moj povabljen ali ne."
Kandučeva je nadaljevala: »Povabljenih bo nekaj mestnih očetov, nekaj uradnikov, nekaj trgovcev, nekaj graščakov. Sploh vse, kar je v Ljubljani najimenitnejšega!"
Nobena se ni oglasila. Kandučeva pa je govorila tako, da se ji je kar poznalo, da misli:
52
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
,,Moj mož bo povabljen, ker mora povabljen biti; za vaše pa ne vem; mogoče, a gotovo ni."
„Da bi le moj bil povabljen," si je mislila Lavrinova, „in da bi le Gogala ne bil povabljen ! Pa takoj plačam mašo na Dobravi!"
Na drugi strani si je mislila zopet Gogalova: „Da bi le Lavrina ne vabili, pa plačam debelo svečo sv. Roku v Dravljah! Potem je prav vse, in najsi mojega tudi ne povabijo!"
In druge so bržkone ravno tako mislile. Ko so dajale izraza tem prijateljskim čutom, je prihitela v sobo stara hišna Lenčka. Razburjena in zasopla je bila, da je še celo na vrata pozabila potrkati. Sredi sobe je obstala in priletna devica skoraj izpregovoriti ni mogla, tako je bila razburjena. Že jo je hotela domača gospa ostro pokarati, kar se ji odpro usta:
„Gospod prost, gospa! Gospod prost!"
Vse so se dvignile in z enim glasom vzkliknile:
„Gospod prost!"
Vse so bile v plamenu! Posebno je vzplam-tela domača gospa. Ob sapo in besedo je prišla kakor nje hišna.
„Gospod prost! Kaka izredna čast!" je za-gostolela ter odhitela v predsobo, da bi ondi sprejela nepričakovanega, a vendar tako milega gosta. Tedaj je bil ljubljanski prost vse kaj drugega, nego je dandanes. Dandanes tiči prost
515
Dr. Ivan Tavčar : Izza kongresa.
sv. Nikolaja v ozki svoji hišici, ima nekaj gospodov, ki prihajajo k njemu na hrano, zahaja redno v pisarno, a sicer se ne meni za ves svet, tako da ima včasih toliko pomena, kakor ga ima prost v Novem mestu, ali pa kvečjemu nekoliko več pomena, nego ga imajo prosti na Koroškem, kjer je prost skoraj vsak drugi boljši župnik! V kongresnih časih pa je bil ljubljanski prost vse časti vreden duhovnik, a bil je tudi nekak kavalir, kateremu so se z radostjo odpirala vrata najboljših hiš. V škofovih hlevih je imel svojega konjiča, in kadar mu je srce poželelo, ga je zasedel ter jahal ž njim črez Ljubljansko polje vzlic temu, da je nosil zlato verižico črez prsi in violeten kolar pod vratom. Pa naj bi v današnjih dneh ljubljanski prost poizkusil kaj takega! Kaj bi rekel ves svet in predvsem, kaj bi rekel antistes? Kar mrzlica nas pretresa pri goli, sami misli na kaj takega! Takrat pa se je nahajal pri stebru v lopi naše »škofije" okrogel kamen, na katerega so stopali ljubljanski kanoniki, kadar so sedali v sedlo, da bi podili čilega vranca črez zeleno polje. Tedaj so umeli ljubljanski škofje in njih korarji svet bolje, nego ga umejo njih nasledniki. Zahajali so v posvetne družbe in tudi po salonih so se kazali kot celi možje, kar bi se dandanes štelo v smrtni greh! In če bi sedaj kak korar kakor nekdaj Peter vitez Grisoni dal zasedlati
54
Dr. Ivan Tavčar : Izza kongresa.
konjička ter bi pred svojo korarsko hišo splezal na tega konjička, nato pa spretno odjahal po Mestnem trgu, bi nastala revolucija v vrstah pobožnih ljubljanskih ženic. In korar Petrček bi se moral kaj hitro iznebiti svojega vranca, ker bi ga sicer tožili v Rimu ter ga izkušali pripraviti ob prijetno življenje ljubljanskega korarja! Pa vzlic vsemu temu trdijo nekateri, da je bilo ljudstvo tedaj dosti bolj verno, nego je danes, in da je imel duhovnik tedaj dosti več pravega vpliva, nego ga ima dandanes! Mimogrede bodi povedano, da je takrat že vzhajala zvezda Antona Alojzija. Če se ne motimo, je bil že gubernijalni svetnik v Trstu, a če je prišel včasih na obisk h grofici Stubenbergovi, je vzkoprnela vsa Ljubljana in vse je hotelo videti moža, ki je bil vzoren duhovnik in kavalir obenem. Ce bi mož živel v sedanji dobi, bi stavil svojo glavo, da bi niti Cemažarjevega kanonikata ne dosegel, ki je najrevneje plačan! Tako se časi izpreminjajo! A Bogu bodi poto-ženo, da se izpreminjajo!
Domača gospa, kakor smo bili povedali, je hitela vsa srečna iz sobe, da bi že zunaj pozdravila ljubega in dragega gosta, kakršen je bil tedanji ljubljanski prost Juri Gollmavr. Čulo se je v predsobi nekaj sladkih besed in nekaj sladkega smeha. Ko so se vrata odprla, je vstopil prost Juri s svojo visoko, a vsled
55
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
starosti že nekoliko sklonjeno postavo. Po tedanji šegi je nosil dolgo, črno suknjo, modre nogavice in solne. Bil je častitljiva prikazen, pred oltarjem se je sukal pobožno, a v družbi dam se je vedel ljubeznivo kretati. Za roko je vodil gospo Ceškovo, ko je vstopil. Galantno jo je peljal do njenega sedeža. Potem pa je pozdravil tudi druge gospe, ki so ga obdale kakor čebelice med.
Sedaj se nam je pečati z osebo, ki je bila z milim gospodom proštom obenem vstopila, a med tem, ko je ta družbo pozdravljal, ostala v ozadju. Težko je popisati to osebo, ker si nočemo nakopati očitanja, da smo, ker morda duhovščine ne ljubimo, pristranski in da zategadelj napravljamo iz resnega moža ostudno karikaturo. Nas pa je resna volja ostati na zgodovinskem polju in občinstvu hočemo predstaviti podobo človeka, kakor je zgodovinsko resnična. A če se vzlic temu končno izvije izpod naših rok nekaka karikatura, ni to naša krivda!
S proštom Gollmavrjem je vstopil človek strahovito suhe in koščene postave. Imel je od solnca ogorel obraz, ki je bil tudi zgolj kost in koža; sredi tega obraza je tičal kljukast nos, pod nosom pa ozka, tesno skupaj stisnjena usta. Nekaj zoprnega je bilo v tem obrazu. To je njega lastnik bržkone sam čutil. Zategadelj ga
56
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je izkušal omiliti z ljubkim smehljanjem. Mnogokrat je zategnil pogled proti nebu, da se mu je videlo samo belo v očeh. Ves vtisek tega človeka je bil nekako eksotičen. Pod obrazom sta mu bingljala dva bela repka, ker je nosil francoski kolar; pokrival pa se je s širokim klobukom, kakor je navada pri jezuitih. Kazal je vnanjost francoskega abbeja, in sicer ponižnega francoskega abbeja. Tudi pri tej priliki, ko se mi seznanjamo ž njim, ni silil v ospredje. Ponižno je obtičal pri vratih, pri katerih je bil vstopil. Odložil je široko svojo reto na bližnji stol, sklenil rumene roke kakor v molitev in čakal s povešenhni očmi, da ga kdo nagovori.
Kdor se je pečal z zgodovino ljubljanskega kongresa, ve takoj, da ta prikazen, ki smo jo ravnokar opisali, ne more biti nihče drugi nego abbe Angelo Inglesie. Kdo je bil ta abbe? Tepec gotovo ni bil, ker je takorekoč za nos vodil gospode ljubljanske kongresnike; za nos je vodil še celo avstrijskega cesarja in ruskega carja, katerima je izvabil veliko vsoto denarja. Nasprotno, mož je bil gotovo zelo spreten, ker je za nos vodil še celo najbistrejšo glavo ljubljanskega kongresa, renegata Friderika Gentza! Kakor vsak renegat — posebno če je postal dvorni svetnik, je bil Gentz eden največjih pro-sjakov, kar jih pozna zgodovina. Ves čas, kar je trajal kongres, ga je trla neprestano samo
57
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ena skrb, da bi iztisnil posameznim državam kolikor mogoče najvišje „gratifikacije". Vodil je protokol pri kongresnih konferencah ter sestavljal vse najvažnejše listine in razglase, ki so tiste dni sloveli radi mojstrskega sloga in reakcionarne vsebine. Dasi je bil bogato plačan avstrijski dvorni svetnik, je moledoval za gra-tifikacije pri vsaki državi in državici. Če so gratifikacije dohajale prepočasi, je v svojih „dnevnikih" prav srdito vzrastel! Še celo cesarju Francu je] pisal v tem oziru obširno beraško pismo, na kar mu je le-ta nakazal 1000 cekinov. Isto vsoto sta mu nakazala car Aleksander in pruski kralj. Tudi Angleška, katero je Gentz radi njenega nastopa na ljubljanskem kongresu toliko črnil po vseh evropskih nazadnjaških časopisih, mu je morala izplačati 300 funtov. Samo ubožni Neapolitanski, ki mu je bila tudi obljubila 1000 dukatov, ni mogel iztisniti tega denarja. Pa spretni mož si je vedel pomagati. Rothschildi, ki so bili že tedaj ščuka v tolmunu evropskih suverenov, so odposlali na kongres svojega zastopnika. Bil je to vitez Karel Roth-schild, načelnik neapoljske filialke Rotschildove. Tega je Gentz prisilil, da mu je moral izplačati predujem na neapolitansko gratifikacijo. Če ga je Karel pozneje pri vladi v Neapolju izterjal, ne vemo. Gentz pa je imel svoj predujem, in to je bila za tega poštenjaka glavna stvar. Več
."..S
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
nego 80.000 kron je iztisnil ta famozni dvorni svetnik iz ljubljanskega kongresa! Za nekaj mesecev lep postranski zaslužek!
A še večji mojster na tem polju je bil pater Angelus Inglesie! Kdo je bil ta pater, ta tako imenovani „svetnik" ljubljanskega kongresa? Da je nastopil pod napačnim imenom, je gotovo. Pravega imena nismo mogli zvedeti. Morda se sploh zvedeti ne da. Kdo je bil, ne vemo, kaj pa je bil, to dandanes dobro vemo. Kadar nastopi povodenj po ljubljanskem barju, tedaj pokonča na legije bramorjev in drugega podzemeljskega mrčesa. Vse to plava in mrgoli v nebrojnih množicah na površju vodovja. Nad vodovjem pa se prikaže obilo eksotičnih roparskih ptic, posebno dolgočasne, a vedno lačne mahovke, ki počasi mahajo z dolgimi svojimi perotnicami po zraku ter si polnijo nenasitljivi svoj želodec z mrčesom, plavajočim po vodi. Taka nenasitna mahovka je bil abbe Angelo Inglesie. Prikazal se je nad vodovjem ljubljanskega kongresa. Prišel je bogve od kod. Ko pa se je bil nasitil, je zopet izginil bogve kam. Najboljši vir o njem je Friderik Gentz, ki je pri vsej svoji bistroumnosti sedel na limanice temu duhovniškemu sleparju.
V svojih »dnevnikih" ga omenja najprej dne 22. marca, kjer piše: „Besuch von einem wiirdigen Missionair in Louisiana, Abbe In-
59
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
glesie. Mit ihm bei Fiirst Metternich ge-gessen."
Istotako ga omenja dne 25. marca: „Bei Caraman gegessen. Dann Gesprache mit dem Abbe Inglesie, und das Interesse, welches ich an seinen edlen Projekten nahm, bilden wenig-stens eine gliickliche Diversion fiir so manche finstere Gegenstande, die uns umgeben."
Dne 7. aprila piše: „Besuch von Caraman, Graf Esterhazv, Jouffroy, Abbe Inglesie."
Dne 9. aprila čitamo v »dnevnikih": »Abbe Inglesie kommt, um fiir den gliicklichen Erfolg seines Geschafts zu danken. Jeder der beiden Kaiser hat ihm 20.000 Fr. und einen brillan-tenenen Ring geschenkt."
Končno pa pride maček, ki je dne 17. aprila tako-le opisan: »Abschiedsbesuch vom Abbe Inglesie, der sein hiesiges Geschaft mit grossem Success geendigt hat. Er hat von den Souverains und durch die Privatsubscription an 4000 Louis d'or erhalten. Aber,leider, sehr schlecht verwendet, und, nach allem menseh-lichem Anschein, uns einen schand-lichen Betrug gespielt."
Ta abbe Inglesie se je bil torej kot „wiirdiger Missionair in Louisiana" priklatil na ljubljanski kongres. S sabo je nosil priporočila od pariškega kardinala in še celo od rimskega papeža. Prejkone vse sami falzifikati! Posrečilo se mu
60

Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je pa le, da je z ljubljanskega kongresa posnel več smetane nego lisjak Friderik Gentz!
Ko se mi spoznavamo s tem čudnim poštenjakom, tedaj je šele raztezal svoje mreže in mrežice po beli Ljubljani. Govoril je dosti spretno nemško, in — dobri škof Avguštin se mu je tudi vjel v zanko — z nemško pridigo v stolnici se je dokaj srečno predstavil ljubljanskemu občinstvu. Stanoval je pri očetih frančiškanih in komaj je bil dober teden v Ljubljani, že so vedele pobožne ženice, da je prišel k frančiškanom „svetnik", ki spi na golih deskah, ki ne pije vina in ki bo prejkone tudi čudeže delal. Miklavž Celjustnik iz Trnovega pa se je, ko so mu govorili o tem, odrezal: „Če je svetnik, ne vem! Ce pa že res ne pije ne vina ne žganja, kar je oboje tako dobro, je pa že to velik čudež!"
Po nasvetu škofa Avguština je vodil prost Juri abbeja iz Luiziane od hiše do hiše. Naš svetnik se je hotel najprej predstaviti, nato pa je nameraval napraviti velikansko subskripcijo po vseh kočah ljubljanskih. Ce smemo verjeti Gentzu, se mu je to tudi docela posrečilo. Tako je prišel tisti dan v hišo Franca Češka, čigar soproga se je prištevala prvim tedanjim cerkvenim stebrom ženskega spola.
Ko je bil prost Juri pozdravil vse navzočne dame, se je obrnil zopet k domači gospodinji,
61
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
rekoč: »Dovolite, gospa, da vam po naročilu milostivega škofa v hišo vpeljem pobožnega moža, ki je za našo sveto vero trpel že velike muke ter ima mogočne zasluge za našo katoliško cerkev!"
Abbe pri vratih je zavlekel svoj pogled proti stropu, da se mu je videlo samo belo v očeh. Ni čakal daljše vpeljave, kar roke je razprostrl ter pričel z mogočnim glasom presti dolg latinski blagoslov, katerega je potem od besede do besede preložil na nemščino. Ko je končal, ni ostala niti ena opeka na Ceškovi hiši brez blagoslova!
„Vsaj počakal naj bi, da ga vpeljem!" je šepnil prost gospe Ceškovi. »Nekako čuden se mi vidi ta človek!"
Gospe Elizi pa je blagoslov vendar jako dobro del in z veliko hvaležnostjo je prisilila misionarja, da je sedel k mizi.
»Kupico vina, gospod prost?" je izprego-vorila prijazno. »Drugega, žalibog, nimam!"
Že je hotela poklicati svojo hišno, a živahno je ugovarjal abbe Angelus.
»Gospa Češkova," je izpregovoril, »midva z milim gospodom proštom nimava ne časa ne želje, piti pregrešno pijačo. Eno željo pa imava, da bi kaj nabrala za moje zapuščene župljane v Luiziani, da bi si mogli vsaj cerkev zgraditi!"
62
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kaj, še cerkve nimajo!" je vzkliknila gospa Gogalova s sočutjem.
„Majhno leseno kolibico imamo" — in abbe Inglesie je zopet kazal belo svojega očesa, — „nekdaj so gonili konje črez noč vanjo, a sedaj se daruje v nji sveta maša! Streha na nji pa je že tudi raztrgana!"
„Moj Bog!" zahiti gospa Janeževa. „Ali ljudje nič ne dajo za pobožne namene?"
„Ljudje, ljuba in lepa moja gospa" — ta „lepa gospa" je Janeževki segla globoko v srce — so tako revni, da mešajo včasih ilovico med moko, samo da imajo kaj kruha. Kaj pomaga, če zemljo obdelajo! Kadar dozori žetev, pa se priklatijo divji Indijanci in vse požgo. Sam Bog ve, kaki reveži smo v Luiziani!"
Ženice so se kar topile.
„Petnajst let se trudim," je nadaljeval pater Inglesie z jokajočim glasom, „petnajst let se trudim v krvavem potu svojega obraza, živeč od korenin in koruze, da bi zgradil cerkev in župnišče, prvo katoliško cerkev v Luiziani!"
Zopet belo v očeh!
„Župnišča tudi nimate!" zastoka Žaneta Galetova.
„Imam ga že, a je luiziansko! Nekaj let sem prebival v otli cipresi; pozneje pa smo ulovili na reki velik sod. Ne vemo, kje se je iztrgal, a sedaj imam v njem svoje bivališče
63
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
in ležišče. In Bogu dajem hvalo, da imam vsaj tako župnišče!"
„V sodu prebivate!" so vse zajokale.
„Da, ljube gospe, v sodu. In kadar lazijo Indijanci po vojni stezi, tedaj se, in naj smo v sodu skriti, tresemo za svoje življenje. Dvakrat sem jim že padel v roke. Tu na glavi nosim znamenje skalpskega noža! In skalpirali bi me bili, da me niso rešili španski jezdeci, ki so pri jahali tam mimo!"
„Jezus Marija!" in zopet so koprnele gospe.
S ponosom je kazal na veliko brazgotino na kratko ostriženi svoji glavi, katero je bil po njegovi trditvi provzročil indijanski nož. A brez ozira na to brazgotino so bile dame docela prepričane, da imajo pred sabo pravega mučenika, vsaj napol svetnika in prezaslužnega bo-rivca za sveto katoliško stvar.
„ Sedaj sem na poti, da zbiram za svoje ovčice. Leta in leta sem poizkušal, a sami ne opravimo nič. Sveti duh pa me je razsvetlil ter mi pokazal pot v staro Evropo. V Londonu sem že bil in, hvala bodi Odrešeniku, tudi angleški katoliki niso dopustili, da bi odrinil praznih rok!"
To je bilo nekaj za gospo Lavrinovo, ki se je v svoji posvetnosti že naveličala teh cerkvenih razgovorov. Živahno se je oglasila: „V Londonu ste bili, gospod abbe? In kaj so najnovejše novice o kraljici Karolini?"
* 64
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Mož iz Luiziane v prvem hipu ni vedel, kako se mu je vesti. Angleški kralj Juri IV. je imel tedaj velike težave s svojo ženo Karolino Amalijo Brunšviško. Ko je bil še princ valeški, se je bil ločil od nje, nakar se je klatila po Evropi v družbi z nekim Lahom Bergamijem. Ko pa je njen soprog v letu 1820. stopil na prestol angleški, je prihitela v London ter po vsej sili hotela biti kraljica angleška. Bila je stara že nad petdeset let, a imela je še nekaj ostankov svoje nekdanje lepote. Velik del angleškega javnega mišljenja je privlekla v svoj tabor, in mogočna stranka pod vodstvom lorda Holanda, ki ga je avstrijski Metternich iz dna svoje duše črtil, se je še celo v angleškem parlamentu prav pridno pehala za njene koristi. Bila je to nekaka taka afera, kakršno smo doživeli v najnovejših časih na draždanskem dvoru. Kakor ta je tudi ona razburjala vso Evropo. Kakor vsekdar je bilo tudi pri tej priliki mnenje sveta različno. Eni so držali ž „njo", drugi ž „njim", kakor vedno, kadar nastane vojska med dvema, ki si svojita eno in isto zakonsko posteljo.
„Da! da! Kaj ste zvedeli o ubogi Karolini Amaliji? Jo li parlament postavi v njene pravice? Naš Metternich ni ž njo, to vemo. A me smo ž njo! Ni li tako, drage prijateljice?"
Drage prijateljice so pritrdile. Častitljivi abbe je sedaj vedel, pri čem je.  In takoj je
65
5
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
svoja jadra zasukal po sapi, ki je pihala v tej družbi.
„Nič dobrega, ljube gospe," je odgovoril, „prav nič dobrega. V spodnji zbornici je propadla s svojimi zahtevami in tudi lord Brougham ji več pomagati ne more! Da, da, na angleškem prestolu sedi človek, ki ni prav nikakršne časti vreden!"
„Prava grdoba je!" se zajezi gospa Gogalova.
„In druge ženske ima tudi!" pristavi gospa Galetova.
Abbe Inglesie pa je takoj zopet napeljal vodo na svoj kolešček: „In veste, ljube gospe, kje tiči pravi vzrok? Hudobni jeziki vpletajo vmes markeza Bergamija. Pa vse to nič ni! Iz najgotovejšega vira vem, da se je Karolina Amalija Brunšviška v Rimu vrnila v naročje naše edine zveličalne cerkve. Zategadelj je kralj Juri ne mara. In tu tiči resnica!"
Zopet so koprnele gospe! Abbe pa vzklikne: „Pač res, katoliško cerkev povsod preganjajo! Zatorej je naša dolžnost, ljube in mlade gospe — tu se je zopet kazalo belo v očeh! — da se je tem bolj oklepamo! Odprta naj ji bodo naša srca, pa tudi naše — roke!"
To zadnje je bilo patru Angelu najvažnejše. Odprtih rok je iskal po Ljubljani in drugega nič!  Žalibog, da jih je tudi dobil!  Spretno je
66
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
končal abbe Inglesie svoj govor s tem, da je pozival navzočne dame, naj pritiskajo na svoje može, da se z obilnimi prispevki udeleže sub-skripcije za luiziansko cerkev in župnišče. Ženske so obetale storiti, kar bo največ mogoče. To je svetega moža, ki je bil namazan z vsemi mazili pravega in lačnega duhovniškega hinavca, spravilo v tako ekstazo, da je lazil od gospe do gospe ter je vsaki poljubil — ne roke, nego krilo. S tem je hotel izraziti veliko svojo ponižnost! Od tako izraženega ponižanja so bile ženske vidno ginjene, in gospa Gogalova si je še celo z robcem brisala oči. Mož iz Luiziane je nato zopet deklamoval dolg blagoslov in zopet ni ostala niti ena opeka na Ceškovi hiši brez božjega blagoslova.
Po končani molitvi je izpregovoril prost, ki do tedaj ob izredni gostobesednosti svojega spremljevavca niti k besedi priti ni mogel. Nekoliko užaljen je dejal: „Sedaj bodi dosti govorice! Torej sva dobro opravila! A odriniti nama je, ker imava še več obiskov. Hvala vam, častite dame, na potrpežljivosti, s katero ste naju poslušale, in pa na prijaznosti, s katero ste naju sprejele!"
Hotel se je posloviti. A domača gospodinja še ni dopustila. Hitela je k vratom bližnje sobe, jih odprla ter rahlo zaklicala:
„Fina!"
67
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Poklicala je svojo hčerko, gospico Josipino Ceškovo. Le-ta je tiste dni slovela po Ljubljani za vrhovno kraljico ženske lepote. Bila je kraljica lepote v meščanskih krogih. Plemenitaški krogi so imeli svoje lepotice, s katerimi se tudi še seznanimo.
Kar nas je starejših mož, smo Josipino Ceškovo še poznali. S svojim možem Fidelom Trpincem je vsaj nekoliko prihajala v dotiko tudi z narodni krogi. Kolikor se je spominjamo, je bila tudi v starosti visoke in nekako impozantne postave. Da je bila dobrega srca, se ume samo ob sebi, ker je, hodeč po precej trnjevi poti ne presrečnega zakona, morala marsikaj odpustiti. Ko bi se bila njena zveza z Andrejem Smoletom posrečila, bi bila Josi-pina Češkova tudi na našem narodnem polju pustila prejkone druge sledove za sabo, nego jih je v resnici! In morda bi bila uživala tudi drugo srečo, nego jo je tako. Pa kaj hočemo, usoda je gospodar nad nami, tako nad tistimi, ki še živimo, kakor nad onimi, ki so nekdaj živeli.
Za časa ljubljanskega kongresa je bila Češkova Fina stara kakih sedemnajst let. Če se ne motimo, se je porodila leta 1804. V 1. 1821. je živela torej v zorni deviški mladosti. Pred sabo imamo sliko, ki jo predstavlja v tej zorni mladosti v žarni krasoti. Slikar sicer ni pod-
68
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pisal svojega imena, kdor pa pozna Langusovo sladkovodeno slikarjenje, izprevidi takoj, da je Josipino Ceškova naslikala roka omenjenega mojstra. Podobo nam je dala na razpolago ljubezniva gospa-sorodnica, kateri bodi izrečena zahvala na tej izredni prijaznosti! A pogled na podobo miče tudi priletnega človeka! Gospića Josipina je naslikana v plesni obleki, kar je naravno, ker je ravno na plesih kot „ steklena princezinja" žela svojo slavo. Na okroglem, cvetočem obrazu ti predvsem vzbujajo pozornost mala, skoraj trivogelna usteca, ki jih moraš nehote primerjati rdeči črešnji. Občudovati moraš dvoje velikih, sivih oči: prav kakor srna je zrla v svet. Rožnati obrazek pa se je takorekoč upogibal pod težkimi kitami kostanjevih las, ki so ji kakor krona venčali glavo. Celo, lica in vrat so ji obdajali umetno nasvedrani kodri, kakor jih je pri mladih dekletih zahtevala tedanja moda. Njene potomke-sorodnice so bile lepe, a Josipine Ceškove niso dosegale. Nekaj podobna ji je bila svoj čas gospica Anica Ceškova, ki je z nemško svojo lepoto razburjala mladim nam dijakom slovenska naša srca. Ali ljubi moj Bog, kje so že tudi tisti časi! —
Tudi pri diplomatih je vzbujala Josipina Ceškova splošno pozornost. Galantni Francoz vojvoda Blacas je dejal o nji: „Ta deklica je kakor poem mlade spomladi".   In marki Ca-
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
raman, njegov istotako galantni tovariš, je dostavil: „Ali pa kakor roža, ki se koplje v jutrnji rosi". Knez Metternich, ki je bil grd prozaist v takih rečeh, pa je izpregovoril površno: „Lepa je, a ker ni moja žena, kaj sem boljši ž njo!" Obenem je stari hinavec zapisal v svoj dnevnik: „Es scheint, dass schone Lander nicht immer schone Bewohner haben. Ich sah nur ein hiibsches Frauengesicht, und hinter diesem soli eine russiche Kochin stecken, die unter den Feldjagern viel Unheil anstiftet." — V prozaičnosti je kneza prekosil lord Stewart, ki se je o Josipini izrazil: »Kakor nov bankovec angleške banke je, bankovec za 20.000 funtov!" Lord Stewart je bil mnenja, da je dal s tem svojemu občudovanju najvišji izraz. — Grof Capodistrias pa je, ko jo je prvič ugledal, žalostno vzdihnil: „Taka je kakor Grška, kadar bo zopet osvobojena!"
Da na starše vse to občudovanje ni ostalo brez vtiska, je gotovo. Morda so globoko v duši gojili ž njo posebne namene. Z različnimi poslanci in ministri je prišlo na kongres obilo mladih aristokratov. Ljubljančani so jih imenovali „atašeje" in pri „Belem konjiču" — v stari nekdanji Aurovi hiši — je imela ta lehkoživna družba svoje včasih zelo hrupno taborišče. Na plesih so se ti gospođici zelo odlikovali, umeli so zapeljivo govoriti, imeli so denar, imeli so
70
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
tudi največkrat imenitna, zelo stara imena. Če so kje izvohali lepo dekle, niso prej mirovali, da ji niso zmedli srca. Najhujše naskoke so mladi »atašeji" obračali proti gospici Ceškovi. Morda so starši vsled tega kovali kake posebne naklepe; morda je sama mislila, da je odme-njena za kaj višjega, posebno od tedaj, ko jo je bil na plesu ogovoril prestolonaslednik Ferdinand. Ali kdo more dandanes kaj gotovega vedeti o vsem tem! Če je pa kaj bilo, je pač gotovo, da je račune za vse to moral plačevati mladi Andrej Smole z Dunajske ceste. Zagledal se je bil v dekle, a pri svojih, da ne rabimo hujšega izraza, precej resolutnih navadah — radi teh ga je ljubljanski ljudski glas imenoval »trdega Andreja" — ni mogel tekmovati z mladimi atašeji. In če bi imeli dandanes kongres v Ljubljani, bi mladi atašeji pri ljubljanskih gospicah brez dvojbe tudi imeli višji kurz nego solidni meščanski sinovi, katerim se je pa Andrej Smole leta 1821. komaj prištevati mogel! »Fina!"
Na materin klic je prihitela kakor srna iz loze. Kodri so ji zvonili okrog čela, okrog malih ušes, okrog cvetočega obrazka. Bila je vitka kakor jelka in deviška kakor prva zora ranega jutra! Nastopala je z veliko sigurnostjo, ko je pozdravila zbrano družbo.
71
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Pri gospodu prostu se poslovi!" je izpre-govorila mati. Nekako ceremoniozno se je priklonila pred prelatom in njegovim spremljevavcem, nato pa je obema poljubila roko, kakor je bila tedaj navada nasproti duhovnikom. Mili gospod ji je izpregovoril nekoliko ljubeznivih besed: da naj preveč ne pleše, da ne bo preveč iz-kušnjav in da ji ne bo pretežavno opraviti velikonočne izpovedi. Te ljubeznive, a malo obsegajoče besede so spremljale dame s prav živahnim smehom. Potem sta prost in abbe Angelo Inglesie odšla, v žalost gospem, ki bi bile še prav rade klepetale o katoliški cerkvi v Luiziani in o župnišču patra Angela. Tudi domača hči, ki ni smela poslušati razgovorov starejših dam, se je vrnila v svojo sobo. Poslovila se je zopet s pokloni, ki so bili precej ceremoniozni.
Ko je bila gospodična odšla v svojo sobo, se oglasi Kandučeva: „Ti si pač srečna, ljuba Eliza, da ti je Bog dal tako lepega otroka!"
„Če je lepa," odklanja gospa Eliza, dasi je bila o tej lepoti bolj prepričana, nego si bodi kdorkoli pod božjim solncem, „ne vem, da je pa pridna in zelo ubogljiva, to bi se pa skoraj upala trditi!"
»Lepa in pridna!" pritrdi gospa Janeževa. „Se veliko sreče boš užila radi nje. No, pa saj se že nekaj govori!"
72
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„0 Smoletu se nekaj govori!" zahiti gospa Lavrinka.
„Moj Bog, kaj se vse po mestu ne govori!" jo zavrne gospa Eliza. „Kar se govori, je največkrat neresnično; če bi pa pri tej stvari v govoricah kaj resnice tičalo, bi se mi vendar ne hoteli prenagliti. Pri takih rečeh je treba premišljati!"
„Premišljati! premišljati!" pritrdijo vse, v prvi vrsti zategadelj, ker so vse imele hčere, ki so tudi bile za možitev, a se zanje do sedaj še niso bili oglasili snubači.
Gospa Gogalova pa je še bolj jasno govorila: „Jaz bi ,trdega Andreja' že ne hotela v vreči kupiti! Zadnjič je na strelišču imel povabljeno družbo in samo za ekstra-vina je plačal skoraj 100 gld.! A ste že čule kaj takega, ljube prijateljice?"
Žaneta Galetova: „Tudi jaz sem čula o tem. Gospod guverner je poklical načelnika strelske družbe k sebi, ga prav grdo ozmerjal ter mu zagrozil, da bo, če se še enkrat kaj takega pripeti, strelsko družbo brez pardona razgnal. Die Biirgerlichen haben keine franzosichen Weine zu trinken! To je bila zadnja beseda gospoda grofa guvernerja!"
„Prav je imel! Prav je imel!" V tem pogledu so bile zopet vse edine.
„Mladina kaj takega premalo premisli!" povzame besedo zgovorna gospa Lavrinova.
73
Dr. Ivan Tavčar: izza kongresa.
»Tudi meni se vidi Andrej lehkomiseln! Saj se je lansko leto o neki laški pevki nekaj govorilo! To so čudne reči! Z eno besedo, jaz bi mu svoje hčere ne dala!"
Ravno tedaj pa je vstopil hišni gospodar, gospod France Češko. Obraz se mu je svetil kakor razbeljeno železo in od samega veselja ni mogel izpregovoriti. Omahnil je na bližnji stol, izvlekel iz žepa velik, moder robec ter si ž njim brisal lice in lase, kjer mu je od znoja kar kapljalo.
»Častite dame! Eliza! Odpustite, da vas nisem pozdravil, kakor bi se spodobilo! Eliza — povabljen sem!"
Beseda je bila izgovorjena! Da je bil France Češko tedaj v popolni oblasti svojih duševnih moči, kar pa ni bil, bi bil takoj opazil, kako so se raznim častitim damam — njegova Eliza je bila seveda izvzeta — prav izdatno podaljšali obrazi. Svoje pletenje so v hipu pospravile in vsem se je kar videlo, kako zelo se jim mudi domov.
Oni pa je nadaljeval v svoji radosti: »Da! da! France Češko je povabljen! Na tem se ne da nič več izpremeniti! Ravnokar je bil dvorni lakaj v prodajalnici ter mi je izročil vabilo. Gotovo ste radovedne, častite dame, kakšno je tako vabilo. Za Ljubljano redka prikazen! Ha!"
74
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Potegnil je iz žepa bel listek, na katerem se je nahajalo tiskano vabilo. France Češko še v svojem življenju ni videl lepših črk. Z zaljubljenim glasom je pričel čitati:
„Vabilo
k najvišjemu dvornemu obedu na ponedeljek, 5. februarja 1821, ob šestih v Ljubljani za gospoda trgovca Franceta Češka.
Adjustiranje: Gospodom generalom je priti v službeni opravi, drugim vojaškim gospodom en parade, civilnim gospodom v fraku.
Dovoz: v Gosposki ulici.
Zbiranje: v cercle-sobi.
Kdor bi bil zadržan, se mu je pri najvišjem dvornem   uradu  (deželni dvorec) prejkoprej opravičiti."
Niti z eno besedico tega vabila gospod France ni prizanesel navzočnim gospem. Od prve do zadnje je vsako prečital. Ko je bilo to čitanje pri kraju, se oglasi gospa Ceškova vsa srečna:
„ Torej dvorni lakaj ti je ravnokar prinesel to vabilo! A si mu kaj dal?"
»Dal! dal! Da je bil lehko zadovoljen! Ha!"
■ 75
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Gospe so častitale ter se poslovile. Po stopnicah navzdol so molče stopale in na tlaku pred Ceškovo hišo so nekako potrto vzele med sabo slovo. Druge so odšle, a gospa Kandučeva in gospa Lavrinova sta še nekaj postali. Nekoliko časa sta molče stali pred hišo, kjer sta še ravnokar uživali gostoljubje.
Prva se oglasi Lavrinka: „A ni tako, ljuba Zofka, da Ceškovi malo preveč uganjajo s tem otrokom? Moj Bog, saj imamo druge tudi hčere!"
„Prav imaš, ljuba Klara," odgovori Kandučeva, „kar je preveč, je preveč! Lepota je pa tudi taka, da se je brez stolička lehko nagledaš! Sedaj so ji naročili učitelja, ki ji kaže, kako ji je stopati, kako se ji je priklanjati, posebno pred visoko gospodo. Naročili so ji — ljuba Klara, a si že doživela kaj enakega? — naročili so ji z Dunaja posebnega etiketnega učitelja! Kaj ti praviš k temu, te vprašam, Klara?"
„Etiketnega učitelja!" se začudi gospa Klara. In pletenje, s katerim je bila prišla na kavo, ji odpade iz rok. Pobere ga, pogleda kvišku, pogleda na prijateljico, a pogleda obeh se ujameta v najlepšem soglasju. Nato pravi Klara sarkastno, in ta sarkazem se ne da popisati:
„Aber zum Lachen!"
S tem je dokazano, da je imenitni ta „aber" že tedaj cvel v slabi nemščini ljubljanskih dam,
76
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
katere, kakor znano, tudi dandanes ne morejo izhajati brež njega!
Kandučeva dostavi:
„Aber ja, zum Lachen!"
Potem sta odkorakali po Mestnem trgu ter izpregovorili še marsikatero grenko in pikro na račun „ljube in drage prijateljice", gospe-Elize Češkove. —
i
■
77
Četrto poglavje.
Capodistrias windet sich wie der Teufel im Weihwasser, er ist aber im Weibwasser und kann nichts thun, Metternich: Nachgelassene Papiere.
Um 9 Uhr Conferenz; grosse und peinliche Diskussion. Man bleibt bis 1 Uhr versammelt.
Friderik pl. Gentz: Tagebiicher.
Ker pišemo o ljubljanskem kongresu, bi bilo čudno, ako bi svojih častitih čitateljev ne spravili k seji tega kongresa! Zborovalo se je mnogo, tudi govorilo se je obilo, včasih, kar pri diplomatih sicer ni v navadi, celo pikro in žaljivo!
Kongresne seje so se imenovale konference; te pa so bile splošne in male konference. Male so se vršile pri posameznih ministrih, sedaj pri Nesselrodeju, sedaj pri Hardenbergu, sedaj zopet pri kakem drugem diplomatu svete aliance. Splošnim konferencam, ki so bile pravzaprav glavne seje kongresa, je predsedoval vsekdar avstrijski državni in konferenčni minister knez Metternich. Ta je bil v svoji vsemogočnosti človek, ki ni nikomur prikrival svojih simpatij
78

Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ali antipatij. Tudi kadar je predsedoval, ni bil drugačen, in diplomati, katere je imel na piki, so dosti trpeli od njegove ošabnosti in brezmejne oholosti. Na piki je imel lorda Stewarta, zastopnika Angleške, in pa „sanjača" grofa Capodistriasa. Tega pa pred vsemi! Lord Ste-wart je oholost vračal z oholostjo; Capodistrias pa je moral marsikaj pogoltniti, ker se ni mogel zanašati na svojega vladarja, pri katerem mu je bil knez Metternich ravno ob ljubljanskem kongresu korenito izpodjedel vsako stališče.
Kakor smo že povedali, je stanoval knez Metternich v drugem nadstropju barona Zoisa hiše na Bregu.
Odkazali so mu celo drugo nadstropje; sam je moral pripoznati, da je bilo stanovanje pripravno in da je moral ž njim biti zadovoljen. Hišna gospodinja, baronica Zoisova, se je na vse pretege trudila, da bi dala, kar se je od nje zahtevalo. In lehko si mislimo, koliko truda, koliko skrbi je revica prebila, preden je bilo vse v redu, da je mogla z mirno vestjo sprejeti imenitnega svojega gosta pod svojo streho. In tudi potem, ko ga je že imela pod svojo streho, skrb in trud nista ponehala, ker je naravno, <Ia imajo tako visoki gospodje, kakor je bil „bog" ljubljanskega kongresa, vsekdar svoje posebne muhe. V svojih »zapuščenih papirjih" pa ji je ta kavalir postavil tale travialni spo-
79
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
menik: „Meine Hausfrau ist garstig wie die sieben Todsunden und besitzt sieben Kinder, die jenen Siinden nicht unahnlich sind" — moja hišna gospodinja je grda kakor sedem smrtnih grehov ter ima sedmero otrok, ki so omenjenim grehom podobni. Ta vzgled nam kaže, da je med različnimi elementi v značaju takrat tako imenitnega državnika bila prostaščina v mišljenju prav močno zastopana! Knez Metternich ni poznal takta in tudi pri kongresnih sejah je bil včasih robat kakor kak hribovec! Včasih pa je znal biti tudi prisrčno ljubezniv ter je dostikrat prizanašal, ko je ves kongres menil, da bo vzkipel. Veselilo ga je ravno to, če je mogel gledati, kako so se srdili nasprotniki. Zategadelj piše v svojem dnevniku: „Ugaja mi namreč zabavljanje tistih ljudi, katerim nalašč stopam na noge." Med tistimi, katerim je knez pri vsaki priliki nalašč stopal na noge, je bil, kar smo že večkrat omenjali, Capodistrias. Tega ruskega državnika knez ni mogel videti, ne gledati. To nasprotje ni bilo nikomur tajno in se tudi ni nikomur prikrivalo. Metternich in Capodistrias sta se vsekdar in povsod prepirala. Pri vsaki najmanjši konferenci sta se spopadla in tudi pri splošnih konferencah sta si segala v lase. —
Kakor smo že prej omenili, so bile glavne konference tiste, katerih so se udeleževali po-
80
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
slanci vseh na kongresu zastopanih držav. Pri njih se je „sklenilo", kar so bili poprej pri malih konferencah zastopniki svete aliance do pičice določili, največkrat brez vsakega razgovora in brez vsakega glasovanja. Predsednik Metternich je slovesno proglasil, da je to in to soglasno sprejeto, in dobro je bilo. Včasih se je pa vendar vnela debata, in celo v prav ostri obliki, posebno če sta bila kneza razsrdila Ste-wart in Capodistrias.
K splošnim konferencam so prihajali diplomati v največji gali. V Zoisovi hiši, v drugem nadstropju proti vodi, se je nahajala velika konferenčna soba, tik nje pa so bili Metter-nichovi sprejemni saloni. Stari Ljubljančani so vedeli mnogo pripovedovati o teh konferencah, ki so se navadno pričenjale proti večeru. Pripovedovali so, da so se začenjale z vojaškim hrupom, nakar je vse Trnovo in vse Sv. Jakoba predmestje skupaj drlo. V razsvetljeni veži Zoisove hiše je bilo nastavljeno pol stotnije vojakov, ki so morali vselej za orožje prijeti, kadar so dohajali zastopniki posameznih držav. Ti so se v dvornih vozovih pripeljavali za pet in pet minut, ter vselej so jih sprejeli z vojaškim rožljanjem. Naravno, da je preteklo precej časa, dokler se je zbral visoki kongres! Stroga etiketa je veljala glede vrste, v kateri so prihajali posamezniki.   Prva   sta   se pripeljala ruska
81
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
državna tajnika, potem zastopnik Pruske, nato zastopnik Francoske, zastopnik Angleške in tako dalje. Pri koncu je dospel kongresni drobiž, ki ni imel ničesar govoriti ter je služil le za stafažo. A sprejemali so ga istotoko z vojaško častjo, tako da na Bregu ni hotelo prenehati neprestano vojaško ropotanje.
Došle diplomate je sprejemal v prvi sobi dvorni svetnik Gentz, v velikem salonu, neposredno pred konferenčno sobo pa knez Metternich. Vsakemu posebej je stisnil roko ter mu izpregovoril nekaj ljubeznivih besed. Vsakega posebej je vodil k stolu, ki mu je bil odkazan. Precej časa je preteklo, preden so vsi prišli. Samo ob sebi je umevno, da oni, ki so morali čakati, niso molčali. Čas, ki so ga diplomati presedeli v salonu, so imenovali „predkonfe-renco". Vsekdar je bil pri teh predkonferencah prav živahen razgovor; švigali so hudobni do-vtipi tjainsem, tu so nasprotniki drug drugega obsipavali s strupom, ali če že ne s strupom, pa vsaj z velikimi neljubeznivostmi. Vse to se je potem po mestu indiskretno raznašalo kot »najnovejše". Tudi knez Metternich je moral marsikako grenko požreti, a prvi, ki je pričel zbadati, je bil vedno on sam. Zbadalo se je vedno pod krinko ljubeznivosti, ki jo imajo državniki v svoji oblasti. Na videz se je pre-cejalo sladko mleko, a z mlekom se je precejal
82
'i
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
tudi strup, in dostikrat je bilo več grenkega strupa nego sladkega mleka. Ravno zategadelj so predkonference posebno slovele!
Konec meseca januarja je bila splošna konferenca. Napovedana je bila na šesto uro zvečer. Ljubljansko občinstvo je že slutilo, da se na nji odločijo koraki, ki jih hočejo združene države nastopiti proti Neapoljski. Takoj ob šestih so pričele karose drdrati in na Bregu je pel boben, da se je vse treslo. Zgoraj je sprejemal in pozdravljal Metternich vse, ki so bili poprej v razsvetljeni veži vojaško sprejeti. Ker se bomo v tej pripovesti še tuintam srečavali z zastopniki posameznih držav, ne bo brez koristi, da vsaj važnejše teh zastopnikov takoj na tem mestu imenoma naštejemo in ž njimi seznanimo častite čitatelje; tako ne bo pozneje treba navajati, kdo so bili in kaj so nas kongresu zastopali.
Avstrijo sta zastopala knez Metternich in general konjenice, baron Vincent, avstrijski minister na francoskem dvoru; Rusijo: državna tajnika grof Nesselrode in grof Capodistrias, potem general Pozzo di Borgo, ruski minister v Parizu; Prusijo: državni kancelar knez Hardenberg, grof Bernstorff, minister vnanjih zadev, in general baron Krusemarck, minister pri cesarskem avstrijskem dvoru; Francijo: grof Blacas,  kraljevi francoski  poslanik pri
83
6*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
papeževem dvoru, marki Caraman, francoski poslanik na Dunaju, in grof La Feronavs, francoski minister v Peterburgu; Anglijo: lord Stewart, poslanik na Dunaju, in Gordon, pooblaščen minister pri avstrijskem dvoru; p a p e-ževe države: kardinal Spina, legat v Bologni; Sardinijo: marki Saint-Marsan, sardinski vnanji minister, in marki d' Anglie; T o s k a n o: knez Neri-Corsini; Mod eno: marki Molža.
S tem so navedena imena skoraj vseh važnejših sodelavcev na ljubljanskem kongresu. Ti odlični možje so se zbrali zgoraj omenjeni večer v Metternichovem salonu. Knez jih je, kakor smo povedali, živahno sprejemal ter posadil vsakega na fotelj, ki mu je bil za vsako tako zbiranje odkazan. Bog ne daj, da bi bil posadil koga na napačni fotelj! Tisti, ki so prvi prišli ter morali čakati zadnjih, so med seboj živahno kramljali.
„Kake so vaše najnovejše depeše iz Londona, mvlord?" se obrne Metternich do zastopnika Angleške.
„Nič posebnega, svetlost!" odgovori le-ta suhoparno.
„In parlament? Gotovo še vedno zabavlja na naš kongres." „0 yes!"
„In kaj je z močijo lorda Holanda? Pri vsakdanjih" — tako je knez imenoval člane
84
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
spodnje zbornice — „je propadla.  Vsaj upam, ker bi Angleška dobrega kralja, katerega ima sedaj, drugače ne bila niti vredna!" »0 yes!"
„Da, da, stara ženska je vrag, če koga ujame v svoje klešče!" „0 yes!"
„In kaj bo počela sedaj vojvodinja brun-šviška, myIord?"
„Morda pojde med ponesrečene diplomate, svetlost," odgovori Stewart sarkastno. „0 yes!"
Ko vidi Metternich, da iz angleškega lorda ne iztisne drugega nego suhoparni „o yes", se obrne h Capodistriasu ter vpraša prijazno:
„Ekscelenca, ste se že privadili mestu? In kako ste zadovoljni s stanovanjem?"
»Privadil sem se in zadovoljen sem," odgovori Capodistrias čemerno. »Mesto in stanovanje, oboje ostane v zgodovini bolje zapisano nego kongresa v Opavi in Ljubljani!"
»O yes!" se oglasi lord Stewart.
»S Capodistriasom zopet ni mogoče govoriti!" pravi Metternich hladno. »Vprav zagonetka mi je, kako izhajaš ti ž njim, ljubi moj Nesselrode?"
Tukaj se je vteknil v razgovor grof Blacas, ki se je že bal, da se prične eden tistih mučnih prizorov, radi katerih sta imenitna kongresa v Opavi in Ljubljani.
85
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Odkritosrčno rečeno, svetlost," izpregovori francoski grof, „v tem mestecu se počutim bolje nego v Opavi. Tudi krajina je lepša nego tista ravna Slezija, po kateri brije grda burja!"
In Caraman je pristavil: »Kakšna diabolska burja! Tu pa smo na solnčnatem jugu!"
»Oj marki," zaječi Capodistrias, »vi bi morali videti, kakšna je Grška v tem času!"
»Kaj vzdihujete, dragi grof!" se oglasi knez Metternich. »Ce želite, vas priporočim njega veličanstvu v Carigradu! Ta vas napravi za svojega pašo v Moreji in še nekaj konjskih repov vam navrže. Potem ostanete v Greciji, kolikor časa se vam poljubi!"
»Z vašim priporočilom bi se brez dvojbe dalo kaj takega doseči, svetlost. Pri Turkih vas itak visoko spoštujejo!"
Capodistrias je posebno naglasil besedo pri »Turkih", ker so že v tistih časih krožile različne vesti o razmerju med Metternichom in turškim sultanom. Nekateri poznejši zgodovinarji trdijo, da je bil knez Metternich plačan agent turškega vladarja in da mu je le-ta iz svoje privatne šatulje plačal vsako leto 80.000 K. Pa kdo naj take in enake zgodovinske čenčarije presodi, so li resnične ali neresnične! Vsekakor je grof Capodistrias v svojem odgovoru hotel namigniti na govorice, ki so v tem oziru že tedaj krožile po Evropi. Knez je nekoliko pre-
86
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
bledel, tako da je grof Blacas izprevidel, da se mu je zopet treba vmešati. Vprašal je torej kneza: »Kakšno ljudstvo prebiva v tej deželi in kakšen jezik govori?"
»Menim, da govori ljudstvo nemško," odgovori knez, »a v to bi svoje glave ne hotel zastaviti. A naj ljudstvo govori, kakor hoče, viconte, dežela je nemška in ostane nemška!"
»Meni pa so povedali," ga zavrne Capodistrias, »da je v deželi skoraj vse slovansko in da žive Nemci samo po mestih. A malo jih je, morda niti toliko, kolikor je Turkov po Moreji!"
»Morda imate prav, ekscelenca," se zasmeje knez Metternich, »a vzlic temu je Moreja turška provinca!"
Vmes je posegel knez Hardenberg: »Najsi bo že nemško ali slovansko, pleme, ki prebiva v tej deželi, je krasno! To se ne da tajiti!"
»Kar se tiče ženstva," de »Metternich, »bi ti, dragi moj kancelar, ne hotel brezpogojno pritrditi! Meni se vidi, da skoraj ni tako krasne dežele, ki bi imela tako grdo ženstvo!"
»Ostra, a po mojem mnenju krivična sodba!" odgovori Hardenberg. »Pred nekaj dnevi sem obiskal kneza Neri Corsinija. Na stopnicah mi je prišla nasproti deklica, da mi je kar kri zastajala po žilah, ko sem jo gledal!"
37
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„To se pri naših letih," odgovori Metternich porogljivo, „kaj brž zgodi, a to še ni nikak dokaz, Hardenberg!"
„Oprosti, svetlost!" se brani pruski kancelar, „oprosti! Ne ugovarjam, da bi pri tvojih letih ne bilo tako, a omenjena deklica je bila v resnici krasna!"
„Pa pustiva to! Radi ženske lepote se midva priletna dečka ne bova pričkala! Ce morda ni toliko ženske lepote v deželi, kakor bi je želeli naši kongresniki, priznavam pa vendar, da je v tej cesarski provinciji obilo ljubeznivosti in priljudnosti! Vsaj jaz sem prepričan o tem!"
„Iz česa sklepate to?" vpraša Stewart. „Ali mi boste hoteli verjeti, da dobivam skoraj vsako drugo jutro svežega cvetja, ki mi ga nekdo v tem zimskem času pošilja v hišo? Ne da bi vedel kdo! Ni to ljubeznivo? Ni to priljudno, mvlord?"
„0 yes!"
„Upam, da, je ženska," dostavi Metternich zavestno, „da je dama, ki me tako časti. In sicer lepša od onih, s katerimi sem se dosedaj seznanil!"
„Kaj, ko bi bila gospa Catalanijeva," se oglasi Capodistrias strupeno, „najela agenta, da vam pošilja cvetje na dom ter vam s tem vzbuja spomine nanjo, ki je sama svež cvet med laškimi pevkami ? Morda bi se lepa gospa
88
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
rada udeležila kongresa v Ljubljani, kakor se je udeleževala drugih kongresov?"
Angelika Catalani je bila imenitna laška pevka, ki si je s čarobnim in mogočnim glasom svoj čas podjarmila vso Evropo. Ob našem kongresu je štela že štirideset let, a bila je še vedno izredne lepote. Ker je bila operna pevka, je živela, kar se samo ob sebi ume, v nesrečnem zakonu. Nesrečni mož je bil neki francoski kapitan, in pripetilo se je, da so tisto, kar bi bil on moral pokositi, včasih drugi kosili.
O madami Catalanijevi knez Metternich ni rad govoril tiste dni. Toliko več so govorili drugi o njegovih razmerah do imenitne pevke. Gotovega o teh razmerah se ne da nič dognati; a da se je tedaj govorilo več slabega nego dobrega, je pa res. Metternich v svojih zapiskih o tem ničesar ne piše,- V tem pogledu ni tako klepetav kakor Gentz, ki je v svojih dnevnikih vselej vestno zabeležil, kadar je prespal sladko noč pri svoji Naneti! Umevno, da so besede grofa Capodistriasa precej spekle kneza Metternicha. Odgovoril je pikro: „Catalani! Catalani! To ni mogoče! Madama mora sedaj počivati, da bo čvrstega grla, kadar jo vi, ekscelenca, povabite v Ljubljano!"
„Kaj hoče meni starikasta ženska, svetlost?" je vzkipel Capodistrias.
89
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ker bo ljubljanski kongres brez dvojbe Grecijo osvobodil, je boste potrebovali, da vam zapoje „Tedeum"! Naravno, da hrani svoje grlo za omenjeno slovesno priliko!"
Bila bi se še dalje prepirala, pol v šali, pol v resnobi, da ni Gentz prihitel v salon ter naznanil svojemu predstojniku, da je ravnokar vstopil v predsobo kardinal Spina. Knez je kakor živo srebro poskočil ter odhitel. Capodistrias pa je helenski svoj obraz obrnil proti svojemu sosedu, grofu Nesselrodeju. Nekaj mu je siknilo izmed zob. In mali Nesselrode, vzgojen v mehkih in mehkužnih dvorskih manirah, je kar od groze otrpnil, ko je natanko čul na svoja ušesa, da ni bilo tisto, kar je siknilo Ca-podistriasu izmed zob, nič drugega kakor besedica pes! Knez je prihitel do vrat, ki mu jih je ravno pred nosom odprl lakaj: papežev odposlanec je stal v vsej svoji impozantnosti pred zbranimi diplomati. Brzo so vstali, da so kar stoli zaropotali pod njimi. Spina se je pred njimi elegantno priklonil. Vse je bilo rdeče na njem: rdeča je bila sutana, rdeč je bil predpasnik in okrog vratu so mu frfotali rdeči trakovi. Knez in Spina sta se globoko priklonila drug pred drugim. Potem se je kardinal še enkrat priklonil pred vso družbo, ki se je tudi priklanjala. Vse je kazalo, da je bil Spina tedaj na avstrijski zemlji, kjer so bili rimski kardinali
90
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
že takrat skoraj vsemogočni in kjer so dandanes popolnoma vsemogočni! Z razžarjenim obrazom je poprijel Metternich kardinalovo belo roko ter ga spremil do posebno lepega fotelja. Sedel je tik kardinala in niti za trenotek ni izpustil njegove roke.
„Kako je vaše zdravje, eminenca?"
„Merci, mon prince," odgovori Spina z zvonkim glasom, „za silo! Verujte mi, svetlost, da samo za silo!"
„Moje srce je žalostno, ko čujem kaj takega!"
„Po Umbriji se mi togi, po moji Bologni se mi toži, kjer je zrak mehak in mehak jezik, ki se govori okrog mene. Kdo prenašaj to hre-stanje, katero čujem sedaj okrog sebe?"
„Naravno, naravno, da se vam toži po lepi Italiji, eminenca! A v tolažbo vam bodi, da smo tu pri delu, da ohranimo Italiji, kar je več vredno od mehkega zraka in mehke govorice, da ji ohranimo zlati mir, avtoriteto prestolov in cerkve!"
„Si! si!"
„In kako je z dragocenim zdravjem svetega očeta, eminenca ? Njega kraljeva visokost, prin-cesinja salernska, mi je nekaj govorila o tem, a njene besede so mi napolnile dušo s skrbjo. Kakšne so zadnje vaše depeše v tem pogledu?"
91
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„V resnici, nekaj skrbi smo imeli! Pri visokih letih njega svetosti je vse mogoče! In, svetlost, veste, koliko je moral pretrpeti, tako v Savoni kakor v Fontainebleauu! A sedaj se je obrnilo na bolje! Deo gratias!"
„Smrt Pija bi bila hud udarec za cerkev in vse evropske države!"
„Papeža, kakor je njega svetost, bi težko dobili!"
„Gotovo! gotovo!"
Prišel je zopet zastopnik, ki ga je moral knez pri vratih sprejeti. Zatorej je zapustil kardinala.
Na papeževem stolu je sedel tedaj Pij VIL, onemogel starec. Pa tudi takrat je bilo že v navadi, da se je papež, ki je slučajno vladal, štel in slavil za najboljšega, kar jih je katoliška cerkev kdaj imela. Tudi dandanes cvete ta navada, in nji je pripisovati, da slabega papeža sploh še nikdar nismo imeli!
Knez je zopet prisedel k ruskim zastopnikom.
„Iz Valahije mi prihajajo slabe vesti," vzdihne proti Nesselrodeju. „Ravno prav bi nam prišle homatije tam doli!"
„Gosudar umira," odgovori Nesselrode, in Ypsilanti se že oglaša!"
„In Bog mu daj svoj blagoslov!" vzklikne Capodistrias.
92
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Bog ga mu morda da!" se oglasi Metternich ironično, „a Rusija in Avstrija mu ga ne dasta! Ni li tako, ljubi Nesselrode?"
Nesselrode: „Njega veličanstvo je že ukazalo, da se knezu Ypsilantiju odvzame patent ruskega generala."
„To je zopet vaše delo, svetlost!" se zajezi Capodistrias.
„V zaslugo bi si štel, da bi bilo," odgovori Metternich, „a verujte mi, da s carjem Aleksandrom o tem niti besedice nisem govoril. Tudi je šele ravnokar došel kurir, ki je prinesel vest o smrti gosudarja."
„In kakega kandidata boste podpirali, vaša svetlost?" vpraša Capodistrias.
„Po mislih mojega prevzvišenega suverena je Callimachi edini, ki more priti v poštev."
„In zakaj ne knez Ypsilanti?"
„Ali naj govorim odkritosrčno, ekscelenca? Zategadelj ne, ker je Grk in revolucionar!"
Zopet je odhitel, da pozdravi prišelca, in zopet je grškemu grofu nekaj siknilo izmed zob.
Ko so bili vsi zbrani, je knez Metternich vstal; za njim so vstali vsi drugi. Galonirani strežaji so odprli vrata v veliko konferenčno dvorano, ki je bila razsvetljena kakor kaka plesna dvorana. Knez se je v hipu izpremenil, postal je v trenotku pravi kongresni „bog".
93
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Poprej slabim dovtipom pristopen, je imel sedaj obraz kakor iz kamena. In nepopisna ošab-nost mu je priveslala na ta obraz ter ga preplula.
Prvi je vstopil v posvetovalnico; za njim so se razvrstili drugi kongresniki in sicer ravno v istem redu, kakor so bili poprej prihajali.
Današnja seja je imela poseben namen. Vsi vemo, kaj se je kuhalo na različnih kongresih v tisti dobi. Nazadnjaki, ki so povsod imeli državna krmila v svojih rokah, so hoteli iztrebiti vse tisto, kar je bil francoski prevrat zasejal na njivo človeštva. Zatreti so hoteli vse žlahtne sadove te revolucije, meneč, da je kaj takega mogoče in v njih oblasti. Oklenili so se svojih »principov". V nobeni dobi tako imenovani „državni spisi" ne govore toliko o „principih" kakor ravno v kongresni dobi! Vsaka druga beseda, ki jo je zapisal Gentz je bila „princip". Glavni princip — pa je bil, da mora v stari Evropi ostati vse lepo pri starem, da se vladni sistemi nikjer ne smejo izpremeniti, da nimajo narodi ničesar govoriti, visoki suvereni in ministri pa vse. Zategadelj se je morala konstitucija v Neapolju zopet odpraviti, ker so bili visoki suvereni, oziroma njih ministri soglasnega prepričanja, da je bil neapoljski prevrat revolucionaren, zategadelj nedopusten. Stari kralj
94
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je bil sicer prisegel na novo konstitucijo, a ta prisega se mu je bila izsilila; zatorej je bila neveljavna. „Princip" je tedaj zahteval, da se nova vlada odpravi in da zasede Avstrija z oboroženo roko kraljevino obeh Sicilij. Vse to je že bilo sklenjeno pri malih konferencah, a današnja glavna seja je imela namen, „principom" na slovesen način pripomoči do slovesne zmage ter jih obenem objaviti neapoljskemu ustavnemu ministru, markiju de Gallo. Le-ta je bil z velikimi težavami pricapljal za svojim kraljem v Ljubljano, a le neradi so ga, kakor bomo videli, za kratek trenotek pustili pred visoki kongres.
Knez Metternich je začel sejo ter ukazal najprej Frideriku Gentzu, naj prečita dva obsežna spisa, katera je bil dvorni svetnik že nekaj tednov koval v potu svojega obraza. Na prvem mestu je prečital Gentz širokobesedno „deklaracijo", v kateri se je svetu naznanjalo, kaj se je v Neapolju vse zgodilo, kako so mučili starega, a plemenitega kralja, kako se je potem le-ta v družbi visokih suverenov potil in trudil, da bi svojemu narodu, katerega je vedno tako gorko ljubil, pridobil največjo srečo in največje blagostanje. Ker pa vse vrline priletnega kralja pri nehvaležnih Neapolitancih niso nič izdale, se je naznanilo svetu dalje, da je Avstrija zbrala v svojih laških provincijah armadni voj in da
95
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je ta na podstavi v Ljubljani sprejetih sklepov dobil sedaj povelje, naj prekorači Pad. Vse to se je imenovalo ukrep stroge potrebe — „eine Massregel der strengen Nothvvendigkeit"! Ob koncu pa se je patetično širokoustilo: „Svetost vseh obstoječih pravic, neodvisnost vseh prav-noveljavnih vlad, nedotekljivost njih ozemlja — to so temelji, od katerih se niti najmanjši sklep združenih monarhov ne bo odmeknil." Nato se je prečitala ravno tako dolga „instrukcija", ki se je imela doposlati avstrijskemu, ruskemu in pruskemu poslaniku v Neapolju, katerim se je zaukazalo, da naj pritiskajo na regenta, vojvodo kalabreškega, da ne bo delal sitnosti.
Ko sta bili prečitani deklaracija in pa instrukcija, zakliče Metternich:
„Ekscelenca Nesselrode ?"
Le-ta tiho odgovori: „V imenu vzvišenega svojega suverena se strinjam!"
Se preden je pozvan, se oglasi Capodistrias: „Strinjam se; imam pa nekaj pomi-selkov!"
Sedaj se je pričelo streljanje med njim in Metternichom, kakor se je dogajalo skoraj pri vsaki konferenčni seji. Mladi sekretarji, sedeč ob strani pri malih mizicah, so zvijali vratove ter komaj pričakovali užitka, ki jim je obetal osladiti toli dolgočasno kongresno sejo, pri ka-
96
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
teri niso imeli ne pijace, ne živahnih deklet iz laške opere.
„Prosim, ekscelenca," izpregovori Metternich s hladno vljudnostjo, „povejte pomiselke! Rade volje jih hočemo poslušati!"
Pri tem je položil nežno, belo svojo roko, na kateri se je od briljantov vse lesketalo, na usta, kakor bi hotel prikriti zdehanje, ki ga je napadalo pri pomiselkih grofa Capodistriasa.
S tenkim glasom je pričel Capodistrias: „Izborno je sestavljena kakor deklaracija tako instrukcija. Oboje dela čast duševnemu očetu teh dvojčkov, našemu ljubemu Gentzu."
„Ne bi li blagovolili ostati pri stvari, ekscelenca?" ga prekine Metternich, čuteč udarec, ki se mu je hotel priložiti z Gentzem.
„Delo hvali mojstra, in zakaj bi se to ne smelo pri tej slovesni seji izreči!"
„Izrecite rajši svoje pomiselke!"
„Takoj, svetlost, takoj! Ako sem prav umel, kar se je prečitalo, se hoče razglasiti, da so vse vlade v Evropi pravnoveljavne in da so vse vlade nedotekljive!"
„Pri Jovu, prav ste umeli, grof! Bodite tako prijazni in nadaljujte!"
„Je li potrebno tako daleč segati? Potemtakem je padišah ob Bosporu ravno tako ne-dotekljiv kakor papež ob Tiberi!"
„Do pike ravno tako, dragi mi Capodistrias."
97
7
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Če divja soldateska pustoši krščanske vasi po Greciji, če na kolce nabada krščanske Grke, če davijo otroke ter oskrunjajo zakonske žene, je li to pravnoveljavno vladanje, je li to ne-dotekljivo vladanje, svetlost?"
„Gotovo, ekscelenca!"
„Ako človek, ki je krščen na ime Kristovo, visi na drogu, pa se proti svojim rabljem niti upreti ne sme?"
„Ljubi grof, saj se vendar nismo sešli, da bi revolucije kovali! Najmanj pa radi kopice lenih Fanariotov!"
„0, saj so nam jasne vaše nakane, svetlost! Da bi vi laže spali, hočete zadušiti krščansko gibanje na našem Balkanu!"
„Spanje je vsakomur zdravo in tudi vam, ekscelenca, bi ga privoščil!"
„Atentat je to na Rusijo, ki ima na Balkanu čuvati svete svoje interese!"
„0 tem se, grof, dogovorite z vzvišenim svojim suverenom, ki pa se sedaj še vedno strinja z nami!"
„To je atentat na sveto pravoslavno cerkev polumesecu na ljubo!"
Tu je ravnodušje zapustilo kneza Metternicha. Strupeno je odgovoril:
„Kakor je videti, ste v službi dveh držav: bodoče sanjarske Grecije in pa Rusije, ki vas plačuje."
98
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Capodistrias je postal kar trd od ošabnosti: .„Jaz še nisem nikdar vprašal, koliko držav vas plačuje, svetlost!"
Bil je to krvav zbadljaj in bledo lice kneza Metternicha je še bolj pobledelo. Odgovoril je kot led mrzlo: „Imate še kaj dostaviti, grof Capodistrias ?"
„Dostavljam samo to, da naj bi Rusija nikdar ne obžalovala, da se je udeležila tega -kongresa!"
Sedel je ter povesil krasno glavo. Kdor pa ga je bolj natanko opazoval, je uzrl debelo solzo, ki se mu je iz očesa utrnila po rjavem licu!
Metternich se obrne sedaj k pruskemu zastopniku.
„Svetlost Hardenberg!"
Obenem šepne proti Nesselrodeju: „Tako ne more iti dalje! Za Boga, car Aleksander mora tu napraviti red!"
Hardenberg izjavi v imenu Prusije, da se strinja.
Kongres pa je imel svoj „prizor". Mali „atašeji" pri malih mizicah ob strani so bili prav zadovoljni. Drugo jutro so pripovedovali po vsem mestu, da je ruski državni tajnik solze pretakal na kongresu in da sta se z Metter-nichom obkladala s prav debelimi sotisami. Raznašalo se je, seve, še mnogo več, nego je bilo resnica!
99
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ko je bil Hardenberg izjavil svoje soglasje, zaukaže Metternich, da naj vstopi marki de Gallo. Bil je minister vnanjih zadev pri konstitucio-nalni vladi v Neapolju in zaupnik regenta-prestolonaslednika. Rekli smo, da je pricapljal za svojim kraljem v Ljubljano. V pricetku je bil Metternich mnenja, da se kongres za tega človeka niti brigati ne sme, ker bi se s tem nekako pripoznala zakonitost novih razmer v kraljevini obeh Sicilij. Potem pa se mu je le dovolilo, da je smel v Ljubljano. Potoval je takorekoč v etapah: iz Neapolja v Bajo, iz Baje v Firenco, iz Firence v Mantovo, iz Mantove v Gorico. Povsod je moral precej časa čakati, preden je prišlo dovoljenje, da sme nadaljevati pot. Dne 27. decembra 1.1820. je zapustil Neapolj, a šele 28. januarja 1. 1821. je dospel klavrni ta diplomat v Ljubljano. Dne 30. januarja zvečer je bila v tem poglavju opisana kongresna seja. K nji je bil povabljen tudi de Gallo, da se mu naznanijo sklepi kongresa.
Vstopivši v kongresno dvorano, diplomat iz Neapolja ni napravljal posebno ugodnih vtiskov. Bil je majhen laški možiček, v nekaki uradniški uniformi, na kateri se je zlato povsod in povsod lesketalo. Komično je bilo gledati tanki obrazek, s katerega je odsevala velika in to laška živahnost; na tem obrazu so se takorekoč vse črte vsak trenotek izpreminjale. Bil je vidno v
100
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
zadregi, ker je občutil nedostojnost položaja, ki je v njem tičal. Globoko se je priklanjal, dočim je pri kongresni mizi vstal samo knez Metternich ter vrnil globoke poklone z lehkim poklonom. De Gallo ni mogel iztisniti skoraj glasu iz grla, zamolklo je parkrat zaječal: „Si-gnori! Signori!"
Tem odločnejši je bil knez Metternich: „Marki! Visoki kongres vam je dovolil vstop, pa samo v ta namen, da se vam objavijo sklepi, ki so soglasni in neizpremenljivi."
Tu je planil lord Stewart pokoncu: „Da se ne bo kaj napačnega mislilo, izrekam, da Anglija ni izrazila svojega soglasja. Njeni zastopniki so le kot svedoki pri kongresu!"
To smo že obilokrat čuli, mylord!" je odgovoril Metternich. „Sicer pa ostanejo sklepi visokega kongresa isti, kakor so bili!"
Marki je nato izrekel željo, da bi smel v imenu visokega svojega gospoda izustiti nekoliko besed, ker bi se proti sklepom kongresa, ki jih je s ponižnostjo sprejel v vednost, dalo to ali ono omenjati.
„Obžalujem, marki de Gallo," ga je zavrnil knez, „govoriti vam ne dopuščam."
„Prosil bi vsaj za prepise naznanjenih mi sklepov!" je zajecljal de Gallo.
„Zopet obžalujem! Bilo bi proti diploma-tičnim šegam. Sicer pa zaključujem konferenco !"
101
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Tako je moral marki de Gallo odriniti praznih rok. Kongres ga je takorekoč vun vrgel, ker je bil ravno minister konstitucionalne vlade. Takrat so bili taki ministri reveži, posebno če so padli knezu Metternichu v železno pest; danes pa so reveži ministri absolutnih držav, ker so se časi od tedaj prav bistveno izpremenili. —
□p
102
Peto poglavje.
Es gibt iibrigens hler recht hiibsche  Frauen;   die hub-scheste soli  eine zvveiund-zwanzigjahrige Grafin Thurn seiti.
Metternich: Nachgelassene Papiere.
Neko popoldne v pričetku meseca januarja leta 1821. je bil grof Venceslav Thurn, tedanji lastnik radovljiške graščine, prav slabe volje. V veliki sobi te graščine je sedel na usnjenem stolu ter čemerno gledal skozi okno na otožni in zapuščeni mestni trg.
Takrat radovljiška graščina še ni bila tako razjedena, kakor je danes, a njen gospodar, dasi ga ni bilo šteti med najbogatejše aristokrate v deželi, je imel obilo dohodkov, da je lehko živel kot magnat in čisto brez vsake skrbi. Tedaj je tekla še desetina, in doba, v kateri so se lehkoživno dale zapraviti odvezne obligacije, še ni bila napočila. Grof Venceslav je bil torej že po svojem imetju veljaven mož in visoko čislan med gospodo in tudi med kme-tiškim ljudstvom. A vzlic vsemu temu ga je trla velika in huda skrb. Imel je dve hčeri, modrokrvni rožici, in ravno oni sta pmvzročali
103

Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
očetu skrbi. Grof Venceslav se je na stara leta zapredel v prepričanje, da domače imetje ne bo zadostovalo, da bi obe hčeri preskrbel stanu primerno. Zatorej si je vsekdar in pri vsaki priliki mučil glavo, kje in kako bi mogel svoji deklici spodobno spraviti v zakon. V drugih graščinah so matere imele to skrb, a v radovljiški graščini je grof Venceslav sam ženinom nastavljal mreže, pa do tedaj brez uspeha. Peklo ga je, ker je bila starejša kontesa že prebila enoindvajseto leto, dočim je stopala mlajša šele v sedemnajsto leto. Ob pravilnih razmerah bi se bila morala starejša že omožiti. Da se ni, je kar najizdatneje pomnoževalo nervoznost staremu očetu. Radi tega je živel grof Thurn tako varčno, da je veljal pri vseh svojih sosedih za grdega skopuha, ki se mu smili vsak in tudi najmanjši denar, če ga mora izdati. Zategadelj je tudi grofinji, ki mu je namigavala, da naj bi se rodbina za časa kongresa preselila v Ljubljano, kamor so se tudi druge plemenitaške rodbine, naravnost in brez ovinkov povedal, da se v Ljubljano ne preseli, pa naj se preseli tja ves svet.
Ko je soproga le še silila vanj, se je odrezal: „Cemu neki! Pri takih kongresih se nabere obilo tistih mladih vikontov, markezov in drugih takih ostankov! Tretji in četrti sinovi starih rodbin so, ki so morali s praznim žepom
104
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
odriniti od hiše. Sedaj postopajo po državnih kaneelijah ter žive ob tem, kar jim daje vladar, in so v dolgeh, ce si jih morejo kaj nakopati. Končno naj se mi hči zagleda v kaj takega, potem pa imam ogenj pod streho! Moja zadnja beseda: grof Thurn ostane v Radovljici!"
Pri tem je ostalo. Ker je starega grofa pričela tudi putika trgati, ker sta kontesi vihali nosova in ker se je zlasti tudi gospa grofinja prav pošteno kujala, je bilo tiste dni prav napeto življenje v radovljiški graščini. Govorilo se je le najpotrebnejše, in še to le pri obedih. Drugače je vse molčalo in še celo strežaji so bili proti grofu, ker bi bili šli tudi oni radi v Ljubljano. Po zimi v snegu naša priljubljena Radovljica tudi danes ni nebeški raj, tem manj je bila v letu 1821.
Splošno kujanje je trajalo do zgoraj omenjenega popoldneva. Grofa je močno trgalo. Svoj usnjeni stol si je bil dal primekniti k oknu, odkoder je gledal na trg. Včasih je izkušal čitati v knjigi, a ko ga je zapeklo po mišičevju, je zastokal ter vrgel knjigo na mizo. Nahajal se je torej v položaju, ko je potreboval nekaj več postrežbe in nekaj več obzirnosti. Strežajem ga niso mogli prepustiti. Zategadelj je sedela tik njega grofinja soproga. Imela je v rokah neko delo, a držala se je, kakor da je pogoltnila dolgo paličico. Ko je vzdihoval in stokal,
105
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kadar mu je putika rezala meso, je grofinja lehno izpregovorila:
„V Ljubljani bi imel tudi dobre zdravnike, ki bi te kaj naglo ozdravili!"
„Da bom z drugimi stroški" — je zarohnel — „še požrešne zdravnike prav drago plačeval f Hčerkam boš pa kamenje iz Save za doto dajala!"
Jako užaljena je grofinja umolknila. Za nekaj časa je vstala ter dejala: „ Skoraj bi bila pozabila! Pošta je prinesla neko pismo zate, Thurn!"
Kadar se je radovljiška grofinja jezila nad svojim soprogom, ga 'je poznala le z rodbinskim, a ne s krstnim imenom. Navada, ki tudi sedaj pri zakonskih ženicah ni popolnoma zamrla!
„Nič ne de, Edita," je kričal za njo, „pri-neseš mi ga lehko črez leto dni! Saj sem navajen, da se v hiši itak nihče ne briga več zame!"
Prinesla mu je pismo takoj, sedla na svoje mesto ter se zopet pečala z ročnim svojim delom. Grof je vzel pismo, pretrgal zavitek ter pričel čitati. Ves čas ga je žena od strani opazovala — a v hipu je opazila, da je list zelo vplival na moža. Med čitanjem mu je postalo čelo rosno in parkrat ga je z robcem obrisal. Ko je bil prečital, je pogledal na ženo; v roki pa je neodločno držal beli list, prav kakor bi
106
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ne znal, kaj mu je početi. A ženica je hotela soproga dražiti, ker je bil poprej nad njo grdo zakričal, in zategadelj ni hotela ničesar opaziti. Prav pridno je mela s prsti pri svojem delu.
Nato je izpregovoril grof: „Edita, kaj meniš, kdo mi piše ?"
„Za tvoja pisma, Thurn, se načeloma ne brigam!" odgovori grofinja Edita pikirano.
„Pa vendar poslušaj!" Glas mu je bil že dobrovoljnejši. Radovednost njena je prikipela do vrha, a izpregovoriti vendar ni marala.
„Poslušaj torej, ljuba Edita!"
Grof Venceslav je prečital počasi in glasno to-le pismo:
„Dragi in ljubi mi grof Thurn!
Kako so izginila leta in kje so že tisti časi, ko sva v Nemškem Gradcu skupaj plesala! Ljubi Thurn, ali Ti še kdaj prihajajo na misel ? Pozneje me je veselilo, ko sem čula, da si se srečno oženil. Žalibog, da ne poznam Tvoje žene grofinje. Da sem se seznanila ž njo, bi jo bila gotovo ljubila! Bog nama ni dodelil tega znanja, a vzlic temu ji sporoči predvsem iskrene pozdrave stare puščavnice na pozabljenem Rakovniku!
V resnici, tu na Rakovniku sem kakor pu-ščavnica! Malo me tlači bolezen, a še mnogo bolj starost! Kaj bi tožila! Na Veselo goro se
107
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
oziram ter prenašam, kar mi Bog prenašati da. Tako bo bržkone tudi pri Tebi, dragi grof, ker naša preljuba starost nastopa povsod v eni in isti toaleti. Ni li tako, cenjeni grof Thurn?
Pa sedaj sem Ti že toliko pisala, a skoraj sem pozabila, čemu hočem nadlegovati starega in ljubega svojega prijatelja. Ta ima že svojih lastnih skrbi obilo, pa naj mu jih še drugi nosijo v hišo! Odpusti torej, da moledujem pri Tebi, odpusti stari ženski tudi slabo njeno pisavo! Ti ne veš, dragi Thurn, kako me včasih po prstih trga!
Torej, kaj ti že hočem pisati? V Ljubljani je kongres, in vest o njem se je raznesla po vseh dolenjskih graščinah. Vse hoče na kongres! Kje bodo jemali sosedje denar, tega niti sveti Frančišek na Veseli gori ne ve! Meni ga ne preostaja, in naj gledam oskrbniku še tako na prste. Ali vas na Gorenjskem oskrbniki tudi tako radi goljufajo kakor nas po Dolenjskem? Božji porodnici bodi radi tega potoženo!
Včeraj je bil pri meni baron Mandel iz Mokronoga in ta mi je docela zanesljivo pripovedoval, da si, ljubi Thurn, v Ljubljani že najel veliko in drago stanovanje — v Ljubljani bo sedaj pač vse drago! — in da se s čislano svojo obiteljo preseliš v naše glavne mesto ter tako postaneš deležen tiste svetlobe, ki se sedaj
108
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
razširja po tem mestu. Blagor Ti, in privoščim Ti, da uživaš svit teh dni! Tudi jaz bi rada prišla, da bi se pred vsem seznanila s sladkima Tvojima hčerkama, katerih lepota je zaslovela tudi po dolenjskih gradovih. Lepa je bila mladost, ko smo jo uživali po Nemškem Gradcu. A sedaj me trga po rokah in nogah. Ljubi grof Thurn, če je pri Tebi tudi kaj takega, pošlji mi brez odloga vse recepte, po katerih se Ti ravnaš. Morda mi kaj pomorejo, ker naši zdravniki so osli — odpusti mi nespodobno to besedo — in mažejo me kakor kožo, kadar se stroji. Pa vse nič ne pomaga!
Torej v Ljubljano ne morem! Tudi bi oskrbnika za nikako ceno ne puščala samega! Imam prvorojenca in dediča, grofa Otona. Ta sili na kongres. A s takim otrokom, ljubi Thurn, so križi. Denarja se mu ne smili in preveč ima v sebi tiste preklicane laške krvi. In res, tu na Rakovniku vidi malo sveta, a čemu bi mu ne privoščila, da si življenje malo ogleda, posebno ker vem, da mi itak v Ljubljano uide, če mu tudi ne privolim!
Tako je prišlo, da sem se spomnila starega prijateljstva, ki me je nekdaj vezalo s Teboj, ljubi grof Thurn. Grofa Otona Ti priporočamo v posebno očetovsko varstvo, in če mi s kratkim lističem naznaniš, da sprejmeš to varstvo, me boš tisočkrat osrečil. In moja duša bo potolažena
109
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
in pomirjena spustila grofa Otona na zapeljivi kongresni zrak ljubljanski. Ce bi se iz tega spredle kake trdnejše zveze med mojo in Tvojo hišo, bi mi to sladilo grenko uro smrti, ki mi že itak lazi okrog Rakovnika.
Blagovoli mi torej odpisati in odpri mi svoje prijateljsko srce! Prav težko bom pričakovala Tvojega odgovora, ki mi dojde kakor zarja preteklih srečnih časov.
Priporočam se Tebi, blagi Tvoji gospe gro-finji in vsej cenjeni obiteli ter Ti ostajam
vdana prijateljica Alojzija grofinja Barbo, rojena svobodna gospa Jurieeva.
P. s. Ne pozabi receptov, dragi Thurn!"
„Kaj praviš k temu pismu, draga Edita?" vpraša grof Venceslav, ko je bil prečital dolgi list z Rakovnika. „Živel sem skoraj v veri, da je že umrla stara ta moja znanka iz Nemškega Gradca!"
A „draga" Edita se je še vedno kujala. Zarezal je bil poprej mož nad njo in nekaj brezobzirnih besed je bil izustil. Kaj takega gospa grofinja ni mogla tako hitro preboleti.
„Kaj hočem reči?" je hladno odgovorila. „Grofinja Alojzija je itak prepozno pisala, ker si že odredil, da v Ljubljano ne pojdemo. Meni je tudi vseeno, če gremo ali ne."
110
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ne štej mi vendar v zlo vsake hitre besedice ! Saj vidiš, koliko bolečin prenašam! Recepte hoče imeti grofinja Alojzija! Oj ta ljuba revica, ki meni, da niso zdravniki povsod eni in isti mazači! Ali pošljem jih ji, če jih ravno hoče imeti! Torej, ljuba Edita, razmere so se bistveno izpremenile — v Ljubljano poj-demo!"
„Cisto, kakor je tvoja volja, Vencel! Poznaš me, da se v take zadeve ne vtikam!"
„Torej smo še vedno zamrzli!" Težko je vstal s stola, krevljal k nji ter ji galantno poljubil roko.
„ Sedaj bodi pametna in pripravi otroka na odhod!"
Kdo je storil to rajši nego grofinja Edita! Ročno je hotela odhiteti iz sobe; vse to ji je tlačilo srce in koprnela je, da bi ga prejkoprej olehčala pri svojih otrocih. Ko je že bila takorekoč med vrati, je zaklical grof za njo: „ Otrokoma nič ne pravi o tem pismu! Reci jima, da sem se pač premislil!"
„Kakor želiš!" Vedela je sedaj, da je hotel grof Venceslav nastaviti svoje mreže, da bi ujel vanje prvorojenca in dediča grofa Otona!
„Rakovnik je lepo imetje! Grof Oton in naša Moli! Kaj?"
Poznala je slabost svojega moža. Rahlo se je zasmejala ter dobrovoljno odgovorila:
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Glej, da zopet sam vsega ne pokvariš, ko pelješ dekleti na semenj!"
„Kako se moreš tako plebejsko izraziti? Na semenj! Fi done! Ali delikatne so take reči! Zatorej o pismu grofinje Alojzije niti besedice otrokoma ! To naj se izprede vse samo od sebe! Jaz sam vzamem vse v svojo roko, jaz sam!"
„Pa boš zopet vse pokvaril! Take reči imej ženska v rokah!"
Smehljaje je odhitela iz sobe. Grof se je tudi smejal ter je klical za njo: „Smešno!"
Bil je postal prav zidane volje in tudi trganje po udih je bilo kar v hipu odnehalo. Pričel je takoj pisati in dolgemu pismu grofinje Alojzije je dal še daljši odgovor. Iskreno se je zahvaljeval svoji prijateljici za izkazano mu zaupanje ter neštetokrat zatrjeval, da se čuti visoko počeščenega s tem izkazanim mu zaupanjem. Na stežaj je odprl svoje očetovsko srce grofu Otonu in slovesno je prisegel, da ga sprejme v svoje varstvo, da hoče čuvati nad njim bolj nego nad lastnim sinom. Pismu je — seve — priložil obširen snopič radovljiških receptov!
Tiste dni potem je bilo v radovljiškem gradu živahno gibanje. Najprej je moral oskrbnik v Ljubljano, da si ogleda primerno stanovanje. Posrečilo se mu je dobiti tako stanovanje v Špitalski ulici, in sicer v hiši, kjer je stanoval
112
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kardinal Spina. Po ugodni rešitvi te stvari so izbirali pohištvo, katero naj bi v mesto vzeli. Nato se je pričelo odvažanje odbranega pohištva, in vsak teden se je odpeljal težak parizar po Gorenjski navzdol proti deželnemu stolnemu mestu. Dne 31. januarja pa se je pripeljala grofovska obitel. Na štirih vozeh se je pripeljala gospoda s svojimi posli. Iz Radovljice so bili v trdi temi odrinili, a v Ljubljano so dospeli, ker so se morali v Kranju ustaviti, šele okrog enajste ure. Ker v najetem stanovanju še ni bilo vse pripravljeno, so naročili obed pri »Divjem možu", ki je bil prvi in edini ljubljanski hotel za časa kongresa. Vsi distingvirani tujci so ostajali pri „Bidelmonu", ki se je, kakor znano, nahajal v nekdanji Gregoričevi hiši na Mestnem trgu.
Grof Thurn je bil, kar smo že omenili, oče dveh hčera. Starejša kontesa Moli je bila ošabna devica, lepotica prve vrste, a če nam viri resnico govore, brez posebne duhovitosti. Aristo-kratinja od nog do glave je bila in od napuha je vse pokalo po nji: posla v hiši, kmeta na polju ni štela za človeka. Priljubljena ni bila nikjer, in v gradu samem se je vlačila kakor megla od sobe do sobe; izognil se ji je vsak, kdor se je mogel.
Cisto drugačna je bila sestra, kontesa Eva Luiza. Včasih se ji niti poznalo ni, da je rojena
113
s
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
grofica. Že kot otrok je skoraj vsak dan uhajala iz grada ter se na mestnem trgu igrala z radovljiškimi otročaji. Tuintam se je ž njimi tudi tepla in nekaterekrati je bila še celo tepena, da je jokaje prihitela domov, kjer pa so Jo zopet kaznovali, tako da je bila pravzaprav dvakrat tepena. Ko je postajala večja, se je pajdašila s kmetiškim ljudstvom. Ce je videla kmetica, ko je oral polje, je priskakljala k njemu ter se spuščala ž njim v dolge pogovore o kmetiških potrebah in nadlogah. Prihajala je k plevicam v žito ter kramljala ž njimi, kar se je dalo. Tudi kmetiških fantov se ni ogibala. Če je srečala veselo družbo, ki je bila preveč pila, je kričeče pijančke kaj rada spravila v stisko s tem, da jih je ljubeznivo ogovorila. Postali so mehki, in ni ga bilo, ki bi imel pogum, v njeni navzočnosti še dalje razgrajati. Skratka, grofica Eva Luiza je bila ljubljenka cele okolice. Poznali so jo v vsaki koči, a tudi ona je poznala vse, otroke in odrasle. Kamor je prišla, so se razžarili obrazi. Dajala je ljubezen, zatorej ji je ljubezen povsod hitela nasproti! Pri tem pa si ne smete misliti, da si ni bila v svesti gro-fovskega svojega rojstva: če jo je kaj razljutilo, je vedela prav spretno pokazati svoje aristokratsko mišljenje! Tiste čase je bila dopolnila šestnajsto leto, in naravno je, da je bila Eva Luiza še nedolžna, kakor nedolžen angel pred
114
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
božjim prestolom: pregrešna misel se še nikdar ni bila doteknila njenega srca. Bila je cvet v pomladi in slane še ni poznala! Da je padla pozneje slana na ta cvet in da ga je ožgala, da je moral rano zveni ti, je bila tragična usoda drobne naše Eve Luize! Ekscentrična njena duša je tičala v šibkem telesu, da je Eva Luiza pri šestnajstih svojih letih bila videti kakor igrača, katere si človek, da bi je ne stri, niti v roko ne upa vzeti. Tudi ne moremo trditi, da je bil njen obrazek kake posebne lepote. Po potezah niti lep ni bil, a imela je dvoje velikih oči, iz katerih ji je zrla najčistejša duša med svet. Obdajal jo je svit devištva, in temu se ni mogel odtegniti nihče. Tudi kmetiško ljudstvo ne: moštvo in ženstvo radovljiške okolice je bilo vse povprek prepričano, da ni moči misliti si lepše ženske, nego je bila grajska Eva Luiza. Ona sama pa o tem ni nikdar povpraševala, ona sama ni vedela, čemu sta na svetu mož in pa žena; samo veselje nad življenjem je dihala, nad življenjem in nad vsem, kar jo je obdajalo.
A vzlic temu moramo izpovedati, da je Eva Luiza, dasi je komaj dopolnila šestnajsto leto, gojila v sebi veliko, ognjevito in silovito strast: bila je v celem pomenu besede zaljubljena, in sicer v moškega, in kar je najhujše, bila je zaljubljena v oženjenega moža!
115
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ta strast ji je polnila dušo ter ji pretresala šibko telo. Predmetu mladenško-otročje svoje ljubezni je bila vsa vdana, vse misli njene drobne glavice so se predle okrog njega! Njegova podoba ji je zrla nasproti, kamor je pogledala : z modrega neba in s snežnega gorovja, ki obdaja radovljiško ravnino. Pri tej ljubezni pa si Eva Luiza ni predstavljala nič hudega, nič pregrešnega; tudi je dobro vedela, da je oženjen, da ima otroke. To vse pa ni bila ni-kaka zapreka: on ji je bil vse, njemu je bil posvečen vsak dih, njemu so bile posvečene še celo njene sanje. Včasih mu je dajala prednost pred rodnim svojim očetom, ki ga je vendar tako prisrčno ljubila. Bila je sicer otroška ljubezen, a z veliko strastjo se je zagrizla in zajedla v deviško bitje. Končno pa je uboga Eva Luiza na grmadi te nesrečne ljubezni zgorela in poginila, ker ravno drugače biti ni moglo!
Da je bila hiša grofa Thurna črno-žolta od temelja do strehe, se za tiste čase samo ob sebi ume. Pri takih rodbinah tudi danes ni drugače! Pred vero v Boga je bila tedanjim plemičem vera v dinastijo! Kdor čita tačasne časopise ali druge listine, si skoraj predočevati ne more te suženjske vdanosti do vladajoče dinastije. Crnožolti duh je preveval grad radovljiški, a preveval je tudi vsakega posameznega člana grofovske obiteli. Ako se je izpregovorilo
116
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ime cesarja Franca, je od lojalnosti vse otrpnilo. Da bi se bila nahajala kaka pega na imenu tega vladarja, kaj takega samo misliti je bil najhujši smrtni greh! Glavni steber vladarski rodovini pa je bil knez Metternich, zategadelj je bil Thurnovim vzor vseh državnikov, diplomat vseh diplomatov. Bil jim je večji od vseh generalov, ki so razbili Napoleonovo moč po nemških bojiščih, skratka: knez Metternich je bil Thurnovim nekaj nadnaravnega, nekak malik, kateremu so neprenehoma kadili. Da bi tisti, ki so s svojo krvjo pojili omenjena bojišča, ki so Korzovo pogubo poplačali z lastnim svojim življenjem, imeli kaj zaslug, na to se v hiši grofa Thurna niti mislilo ni. Vse zasluge so šle edino le knezu Metternichu: ta je vse dosegel, ta je pregnal iz Evrope neznosnega francoskega uzurpatorja, ta je bil edini steber, na katerem je slonela sreča države in moč presvetle dinastije. Vsekdar je Venceslav grof Thurn govoril le v ditirambih o Metternichu, in ti ditirambi niso v njegovi hiši nikdar potihnili! In kakor nebeško roso jih je jemala vase mlada duša Eve Luize in v srcu njenem je stal prestol, na katerem je kakor pagoda iz zlata noč in dan kraljeval knez Metternich. Ta knez je bil predmet tisti veliki in globoki ljubezni, ki je polnila našo nežno in ljubko Evo Luizo. Vzor vseh vzorov ji je bil, v njem so
117
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
so se osredotočile vse njene želje, njemu sta bila vdana njeno telo in njena duša!
Ko ji je bila mati povedala, da so se stvari tako zasukale, da se vendar preselijo na kongres v Ljubljano, jo je hotela v prvem trenotku zapustiti zavest in kri ji je silila k srcu, da ji je bil obrazek bel kakor sveča. Nato pa se je potopila v valove globoke sreče in vse kotičke njenega srca je preplula ena misel: njega videti, ž n j i m govoriti!
Dne 31. januarja je prišla torej Eva Luiza s svojim očetom v Ljubljano. Bil je lep in solnčnat dan, kar Costa posebej omenja v svojem dnevniku. V tem, ko se je pri „Bidelmonu" pripravljal obed, je šla grofovska obitel v najeto stanovanje. Bilo je v njem še vse v neredu in posli so imeli dovolj opravila. Starejša kontesa je kakor razžaljena boginja iz Olimpa sedla k oknu v edini zakurjeni sobi, kamor so spravili tudi starega grofa, kateremu se je med dolgo in pusto vožnjo bilo zdramilo trganje po udih. Vzdihoval in ječal je, pa le bolj po tihem, ker se je neprestano tešil z dolgim pismom rakov-niške grofinje. Mati grofinja, ki je bila praktična gospodinja, se je takoj polastila dela in poslom zaukazovala, da se ji je kar čelo rosilo. Mlajša hči — starejša je itak morala biti pri bolnem očetu — bi ji morala pomagati. To pa mali Evi Luizi ni bilo čisto nič všeč; kakor strežek se
118
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je izmuznila izpred kril stroge matere. Odela se je v gorko ogrinjalo ter si zavila obrazek v grozno širok klobuk (ki je bil takrat v modi), da je gledala izpod njega s svojim obrazkom kakor čmrlj iz širokega, mahovitega gnezda. Nato pa je kakor podlasica zdrknila po stopnicah navzdol in skoraj preglasno se je zasme-jala, ko je stopila v solnčno obsijano Špitalsko ulico. Plaho se je ozrla okrog, če je ni morda kdo cul, a na tlaku ni bilo nikogar. Na bližnjem šenklavškem zvoniku je udarjalo poludvanajstih, solnce pa je sijalo s pomladansko gorkoto. Se vedno je plamtelo v nji: njega videti, njega kneza Metternicha! Ce je že morala Eva Luiza v Ljubljano, je hotela prejkoprej zreti svoj vzor od obličja do obličja. Ni ga bilo zadržka, ki bi ji bil delal ovire pri tem. Že v Radovljici je čula, da se diplomatje okoli poldne izprehajajo po Lattermannovem drevoredu: zategadelj je odhitela črez Frančiškanski most naravnost proti drevoredu. Zavedala se je sicer, da jo bodo doma pogrešali; pa nič ne de, ona je hotela videti svojega Metternicha! Dospela je v nekdanjo Slonovo ulico; bila je prazna. Nekaj korakov pred njo je stopal mlad dijak v temni, dolgi suknji. Postava tega človeka se ji je videla znana. Gledal je ves čas predse v zemljo, kakor da je zamišljen v globoke probleme. Tudi to gledanje jo je spominjalo na nekoga, dasi v
119
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
prvem hipu ni vedela na koga. Tudi ti kodri, ki so se izpod klobuka usipali, ji niso bili neznani. Ali sedaj se ji je vzbudil spomin! Ta človek ni bil nihče drugi nego tisti dijak iz Vrbe, ki jo je preteklo poletje podučeval par mesecev v zgodovini, ne da bi dosegel posebnih uspehov. Pač pa se je ves čas med podukom prav izvrstno zabavala z neokretnostjo svojega učitelja, katere ni mogel zatajiti, kadar je prišel v gosposke sobane v radovljiški graščini.
»Prešeren!" je živahno zaklicala. Da bi mu bila privoščila pridevek »gospod", ji niti na um ni prišlo, ko je bila vzgojena v duhu, da je tak dijak kvečjemu polčlovek. Doma so ji itak vedno zabičevali, da mora z ljudmi te vrste govoriti v tretji osebi; to je bila takrat prav močno razširjena puhloglava navada pri višji gospodi.
»Prešeren!" je zaklicala »kaj pa on tu dela?"
Niti občutila ni, da tiči v njenem vprašanju kaj žaljivega. France Prešeren pa je bil tedaj v zadnjem letu filozofije in zašel je bil tudi v demokratsko družbo Andreja Smoleta. Snel je sicer klobuk z glave, a srepo je pogledal proti vpraševavki.
»Ravno to, kar dela — ona! Hodim!" je odgovoril pikro.
120
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Od začudenja so se ji odprla usteca: -„Moj Bog, ali naj vam rečem vi ? Kako bi me ozmerjala sestra Moli, če bi zvedela!"
„Vi, kontesa Eva Luiza, in čisto nič drugače! To je moja pravica in dala mi jo je francoska revolucija!"
Debelo ga je gledala: »Sveta Marija, revolucionar ste tudi!"
Mrzlo jo je zavrnil: »Časi so taki, da se porajajo revolucionarji na vseh straneh! In ostri nož, kontesa Eva Luiza, se vsiljuje sam ob sebi najnedolžnejšim v roko!"
»Jezus! Jezus! Odkod imate vse to?"
„Da čujete mojega prijatelja Smoleta, bi še bolj strmeli, kontesa Eva Luiza!"
»Kaj hočete z ostrim nožem? Vi se samo šalite, go — spod Prešeren!" Ta »gospod" ji je tako nerad prekoračil rožnate ustnice.
»Prav tiho vam povem!" Ozrl se je okrog, in ker ni bilo nikogar, je šepnil proti nji: »Knezu Metternichu bi ga zabodel v prsi in ponosno bi vzkliknil: Sic semper tvrannis!"
Vse je zavrelo po tanki grofici. Tu pred njo je bil človek, ki bi mogel knezu Metternichu nož zabosti v srce! Bilo ji je, kakor bi bil nji sami nož zaboden v prsi, in nizke hišice v ulici so se pričele sukati pred njenim pogledom. Z roko se je morala opreti na steno, potem pa je zaječala:
121
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Vi se samo šalite, Prešeren! Vi resno na kaj takega ne mislite!"
»Cisto resno! Jaz in Andrej Smole, oba misliva tako! Svobodno vam, da naju ovadite, kontesa Eva Luiza!"
Je li prav čulo njeno uho? Bila je zdravega in čistokrvnega plemena ta grajska grofica iz Radovljice. Takoj se ji je zjasnilo pred očmi. Tu pred njo je človek, ki jo pozivlje, naj postane denunciantinja! Ona, kontesa Eva Luiza! Krepko se je postavila pred njega, ga premerila od nog do glave ter izpregovorila počasi:
»Grofica Thurnova ni policaj!" Nato ga je še enkrat premerila od nog do glave ter dostavila ošabno, strupeno in zaničljivo:
»On je prismojen človek! Zbogom!"
Mala osebica se je napihnila kakor žabica na veji in enaka užaljeni kraljici je odšla, ko ga je poprej še zadnjikrat obsula z iskricami razljučenih svojih oči.
Gledal je toliko časa za njo, da se mu je skrila za oglom Maličeve hiše.
»Sedaj si jih zvedela, ošabna kontesa!" je dejal sam pri sebi. »Vdrugič pa ne nadleguj ljudi, ki so boljši od tebe!"
Eva Luiza je dospela v drevored. Bilo je malo izprehajavcev v njem, a skoraj za vsakim drevesom je tičal policaj, kar je pričalo, da je nekaj »visokih" suverenov na izprehodu.
122
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Med dvanajsto in eno so vladarji kaj radi zahajali v drevored. Obdajal jih je kordon stražnikov, ker se tedaj še nikakor ni bil pozabil Sanda smrtonosni atentat na ruskega državnega svetnika Kotzebuea. Evi Luizi ni nihče branil vhoda in prav kmalu se je nahajala pod kostanji, katerih je dandanes že veliko padlo, bodisi od viharja, bodisi pod sekiro. Tiste dni je bila rast teh kostanjev še prav ponižna, takrat je bil slavni naš drevored takorekoč ravnokar izlezel iz jajca, če se smemo tako izraziti.
Eva Luiza ni mogla pozabiti, kar se je bilo zgodilo. Venomer je šepetala predse: „Ta kmet! Da si le upa kaj takega govoriti!"
Nasproti ji prideta dva visokorasla gospoda. Bila sta sicer civilno oblečena, a vendar se jima je poznalo, da sta vojaka. Ker sta bila zavita v plašča, se jima nista dobro videla obraza. Prvi je hodil nekaj naprej ter izpregovoril tu-intam kako besedo z drugim. Zadnji je pazil na vsak korak spredaj idočega, in kar videlo se je, kako je lovil vsako besedo, da bi je le ne preslišal. Kazal je največji respekt do onega, ki je počasi, a ponosno korakal pred njim!
„Vedeta se, kakor da sta tujca," si je mislila Eva Luiza, „in zato sta gotovo s kongresa!"
Nato je postala pozorna na ponosno hojo prvega in zapazila je tudi visoko spoštljivost,
123
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
s katero je drugi ostajal za onim. Kri ji je zalila možgane in pred pogledom ji je hotelo postati mračno!
„To je Metternich! Knez Metternich sam!" Nihče drugi ni smel s tem ponosom korakati kakor le njen knez Metternich!
Ta hipna misel jo je s silo tirala k njemu, ki je moral biti Metternich. Ko je stala pred njim in je oni nekako strme obstal, jo je obšla deviška sramežljivost. Pogum jo je zapustil in kakor obstreljena golobica je tičala pred neznancem, ki je odvil svoj obraz izpod plašča ter vprl vanjo historično-krasno svoje oko, pod katerim je svoj čas baje koprnela še celo divno lepa pruska Luiza!
„Gospića?" je vprašal prijazno v francoskem jeziku.
„Gospod!" je zajecljala v istem jeziku.
Iztegnil je roko ter ji vzdignil glavico, da se mu je pod širokim klobukom kakor rdeč cvet prikazal nežni njen obrazek. Zrla sta si iz oči v oči, a on kot izkušen poznavatelj ženske lepote je takoj umel preceniti pikantno rastlinico pred sabo. Eva Luiza pa ni opazila drugega nego le milobo njegovega pogleda. Zarojilo ji je po glavi: „Take oči more imeti samo knez Metternich!"
Ojačila se je ter vprašala pogumno: „Svetlost, ste vendar knez Metternich?"
124
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Rahlo se je zasmejal: „Ne, gospica, dasi bi včasih hotel biti na njegovem mestu!"
„Oj, kaka škoda!" je vzdihnila.
Tu se je obrnil neznanec k svojemu sprem-ljevavcu ter izpregovoril z zapovedujočim glasom: „ Volkonskij! Poglej po drevoredu, ni li tu svetlosti Metternicha? In sem ga privedi!"
Volkonskij je odhitel, kakor bi ga sapa nesla.
»Včasih bi hotel biti na njegovem mestu!" Teh besed grofica ni preslišala in takoj je mislila, da je gotovo njen neznanec mož, ki služi pod Metternichom, ki mu je včasih nevoščljiv, kakor so vsi uslužbenci nevoščljivi svojim načelnikom.
»Dokler ne pride Metternich ..."
»Prosim, knez Metternich!" se je piki rano vpletla vmes.
»Dokler ne pride knez Metternich, gospica —!"
»Kontesa, prosim, kontesa!"
Ker je vedela, da nima Metternicha pred seboj, ji neznanec ni nič kaj imponiral. Zatorej je od njega zahtevala, kar si ji je spodobilo. Mož se je hotel nekaj razburiti, pa se je ukrotil: galantno je posegel po njeni roki ter jo stisnil pod pazduho.
»Pri božjih nebesih," je dejal, »vam je težko ustreči, kontesa! Dokler torej ne pride
125
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
knez Metternich, privoščite mi čast razgovora, kontesa!
Vdala se je tej galantno izraženi želji. A ker ni bil knez Metternich, je ni dalje zanimal. Obraza, ki ga Apolon ni mogel krasnejšega imeti, niti opazila ni. Pač pa je opažala, da je vsak, ki sta ga srečala, pozdravil njenega spremljevavca. Segala mu je komaj do rame in zategadelj se ni čudila, ko so izprehajavci obstajali ter gledali za njima. Prišlo ji je na um, da je slavni — danes pravimo slaboglasni — Gentz desna roka kneza Metternicha. Takoj si je mislila: „Gentz je!" In hotela je biti ž njim zelo prijazna, ker je bil ravno desna roka njenega Metternicha.
„Kakor vidim, kontesa," je izpregovoril sprem-ljevavec, „zelo gorite za našega Metternicha!
Našega Metternicha! Ti besedici ji nikakor nista bili všeč, a pogoltnila ju je vendar.
„Kdo bi ga ne ljubil!" je odgovorila ponosno. „Saj je vendar največji mož, kar jih živi v Evropi!"
»Največji?"
»Največji in najmogočnejši!"
»Tudi najmogočnejši!" Neznanec se je dokaj sumljivo, skoraj satirično zasmejal.
»Ne smejte se, gospod!" se je odrezala odločno. »Kdo pa je izgnal korzikanskega roparja iz Evrope, če ne knez Metternich?"
126
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Zopet se je zasmejal ter dostavil: „Nekaj zaslug imajo tudi drugi!" „Kdo neki?"
„Recimo, car Aleksander!"
„Car Aleksander? Kaj pač mislite! Sestra Moli pravi, da je liberalec, a jaz ga tudi iz drugih vzrokov ne ljubim!"
„Bi mi ne hoteli povedati teh vzrokov, kontesa!"
Obstala sta; izpod širokega klobuka so se ji svetile oči kakor razljučenemu ježu.
„Ce jih hočete vedeti — ker ima druge ženske rad!"
„Druge ženske" — se je začudil. „Vraga! odkod to veste, kontesa?"
„Sestra Moli pravi, da tista ženska, tista Kriidenerjeva, ni bila kar tako na ruskem dvoru in da je carica imela dostikrat rdeče objokane oči radi nje! Ali ni grdo to, gospod?"
Strupeno so švigali pogledi proti njemu. A gospod se je smejal, da se je vse treslo na njem.
Barbara Julijana baronica Kriidenerjeva, ki je leta poprej s svojimi pietistnimi prismoda-rijami strašila po Evropi, se je. štela v istini med prijateljice Aleksandra Pavloviča. Gotovo je, da to prijateljstvo — ker je bila baronica priznano grda ženska in že tudi precej priletna, ko se je seznanila s carjem — ni imelo ničesar poltnega na sebi.
127
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Spremljevavec Eve Luize se je tresel od smeha. Končno pa je dejal: »Nesrečna baronica Julijana! Ko bi sama čula kaj takega, koliko bi trpela pobožna in priletna ta ženica!"
»Nič, nič ne govorite!" je čebljala kontesa. »Nekaj je že bilo, sicer bi sestra Moli ne govorila o tem!"
Spremljevavca Eve Luize ni hotel miniti smeh. Mala grofica je smatrala to za osebno žaljenje in že je hotela vzrasti ter postati nevljudna. V tistem hipu pa je prihitel po drevoredu navzdol knez Volkonskij in ž njim je hitel knez Metternich. Obema je skoraj sape zmanjkovalo, tako se jima je mudilo.
Opazil jo je gospod, ki je vodil Evo Luizo. Glasno je zaklical:
»Tu sem, knez Metternich, tu sem!"
Že na pet korakov je snel knez Metternich klobuk ter se je globoko, prav globoko priklonil.
»Tu sem, knez Metternich," je nadaljeval oni milostivo, »in dovolite, svetlost, da vas predstavim največji vaši častivki, kar jih šteje stara Evropa!"
In prav   ceremoniozno ju  je seznanjal »Knez Metternich! Kontesa — za Boga, svojega imena mi pa še niste povedali!"
»Eva Luiza Thurnova!" je zastokala skoraj nezavestna. Kam je bila vsled svoje lehkomi-
128
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
selnosti zašla! Čemu ni ostala doma pri sestri Moli?
„ Torej kontesa Eva Luiza Thurnova!" Knez Metternich se je viteško priklonil, rekoč:
„Premilostivi ste, veličanstvo!"
Veličanstvo! Kakor da je treščilo vanjo, tako jo je presunila ta beseda. Kje je imela oči? Bog jo je bil udaril s slepoto! Bil je sam car Aleksander in njo je vodil pod pazduho s sabo! Njo, neznatno Evo Luizo Thurnovo! Počastil jo je s svojo ljubeznivostjo, s prijazno cesarsko svojo besedo! In ona? Pripovedovala mu je reči, kakršnih ni še nikdar čulo njegovo cesarsko uho! V strogo monarhističnem duhu vzgojena kontesa se je od globokega in resničnega kesanja vsa potila! V hipu je ležala na kolenih pred njim, poljubovala mu belo roko ter jo močila s solzami. Zaihtela je:
„Odpustite, veličanstvo!"
Takoj jo je car Aleksander vzdignil in bil je toliko galanten, da ji je z lastno roko očedil obleko, ki se ji je bila pri klečanju nekaj za-mazala. Sklonil se je, ji poljubil rdeče lice ter izpregovoril:
„Da se kmalu zopet vidiva, ljuba Eva Luiza!"
Nato je odšel. Ljubi Evi Luizi pa se je videlo, da je v nebesih! Med tem so jo doma
129
9
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pogrešali in vse stanovanje so razbrskali za njo. Že se jih je prijemala skrb, da se ni morda pripetila kaka nesreča. Okoli ene se je začulo pred hišo šumenje. Kontesa Moli odpre okno, da vidi, kaj je. To šumenje je spravljala v zvezo s svojo sestro.
Ni se motila. Spodaj v ulici je tičala Eva Luiza v tolpi starih in mladih diplomatov. Med njimi je bil tudi knez Metternich. Njena sestra se je z velikim pogumom na vse strani razgo-varjala, in obilo je bilo glasnega vika in smeha. Pri slovesu so si stiskali roke, kakor da so stari in najboljši znanci.
Tako se je uvedla kontesa Eva Luiza na ljubljanski kongres.
1»
Šesto poglavje.
Omenili smo že, da je tiste dni po Ljubljani prav zelo slovela Zidanova gostilnica na Poljanah kakor radi dobre pijače, tako tudi radi dobrih jedil, predvsem pa radi mlade in brdke krčmarice, tako imenovane Zidanove Barbare. In ta Židanova Barbara je bila prava znamenitost tedanje Ljubljane, in o nji se je tiste dni govorilo vsaj toliko, kolikor o tem, bo li vojna s kraljevino obeh Sicilij ali ne. Bila je visoka ko hrast v gori. Če se je smejala, je donelo kakor srebrno zvonilo. Na njenih licih pa ji je cvelo dokaj bujnih rož, ki so najslavnejšega lokalnega poeta tiste dobe, gospoda Costa, tako navdušile, da je spustil svojega Pegaza na voljno to pašo.
Bila je Židanovka res lepa, a bila je tudi huda, da se je je balo vsako pivsko omizje, če je kaj zarožljala, in da se je je bal zlasti starikast njen mož, ki je po postavah svete cerkve in po svetnih zakonih bil izključno sam upravičen, srkati med iz tistega cvetja, ki ga je narava v taki obilici raztrosila po licih njegove žene.   On ga ni srkal preveč; saj
131
9*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
veste, kako je: star ženin in mlada nevesta ne napravljata dobre letine. A vzlic temu ima „ona" svoje vplive, če se ve vesti in postaviti. „Ona" pri Zidanovih se je vedla in postavljala tako, da se je starikasti soprog krčmar tresel pred njo. V hiši je odločevala njena beseda, kar je v hišah na Poljanskem predmestju včasih še dandanes tako. Pri tem pa je bila Zidanova mamka ženska, ki se je niso mogli dotikati hudobni jeziki, ker jim v to ni dajala niti najmanjšega povoda. Vsaj pred kongresom ne. Ko je bil nekoč mladi kaplan od Svetega Petra pričel prepogosto zahajati v gostilnico, je moral kar hipoma prestati in drugi dan potem je mladi gospod imel nekoliko zateklo lice. Ali v listinah iz tistih časov se o tem primeru ni dalo nič zanesljivega zvedeti. Zanesljivo se ve le toliko, da Židanovka svojemu možu ni nudila niti najmanjšega vzroka, da bi dvomil o njeni zakonski zvestobi. Zatorej je pa tudi od njega zahtevala, da ji je storil vse, kar je želela, in da v hiši ni veljala druga beseda kakor njena. Tako je bilo pred kongresom. Med kongresom pa so se hudobni jeziki približali Zidano vi materi in prav kmalu so precej glasno sikali okrog nje. Posebno tudi zategadelj, ker se je od tistih dni, kar se je pričelo ljubljansko kongresovanje, tudi mati Židanka začela nekako prav skrbno oblačiti. Brez belih rokavcev in brez svilnate
132
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
rutice okrog lepo zaokroženih prsi je nikdar nisi videl v gostilnici. Tudi je prav rada postajala na pragu domače hiše, kar so tolmačili tako, da se je hotela kazati mladim atašejem in drugim kavalirjem, ki jih je bil kongres privabil v Ljubljano. In ti so jo tudi prav kmalu izvohali, kakor je to navada pri tako živih ljudeh. Ker je bil mož star, ona pa zelo mlada, so jo imeli sprva za domačo hčer, in za takšno je veljala tudi carju Aleksandru, ko je avstrijskemu cesarju, kakor smo videli v prvem poglavju, o nji pripovedoval. Ko se je zvedela resnica, so mladi atašeji še bolj silili v gostil-nico, ker se je tedanjim kavalirjem zapeljavanje zakonske ženice zdelo še bolj zaslužno nego zapeljavanje nedolžne deklice. Kakor smo že povedali, so se hudobni jeziki vnemali na vse pretege. In ko se je raznesla vest, da je materi Zidanki, na pragu stoječi, še celo cesar Franc, kadar se je mimo peljal, prijazno prikimal iz cesarske svoje kočije, so sikali hudobni jeziki kakor gadje na razbeljeni pečini. O kakih tajnih aferah matere Židanke se pa ne ve nič zanesljivega ; ve se le toliko, da je pridno hodila na prag ter je bila izredno prijazna z mladimi ka-valirji, ki so pri nji pojedali mesene klobase ter jih zalivali s kislim dolenjskim vinom.
Na svetega Blaža dan, zjutraj okrog desete ure je bilo, ko sta v Židanovi gostilnici, iz veže
133
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
na levo, v navadni pivski sobi sedela pri mizi Miklavž Celjustnik, ribič iz Trnovega, imenovan Škile, in pa Miha Rebolj, mesar iz Kravje doline. Le-ta je bil prišel, da bi od starega Zidana kupil voliča, ki ga je bil ta postavil naprodaj. V gostilnici pa je že dobil Skileta, ki je čakal nekoga, kar mu je bil navaden izgovor, kadar se je potikal po pivnicah. Bil je ribič, mešetar in pijanec, vse obenem; ali vendar ribič le bolj postrani, pijanec pa v prvi vrsti.
Mesar je Celjustnika takoj naprosil, naj mu mešetari pri kupovanju voliča. Miklavž je ta posel prav rad prevzel ter je vsled tega postal deležen pravice, jesti in piti na mesarjev račun.
Rebolj je poklical krčmarico ter vprašal Celjustnika:
„Kaj boš, Miklavž?"
„Meni je vseeno," se odreže Miklavž, „naj bo to ali ono, magari če je tudi pečenka!"
Ko si je bil Škile tako najboljše izbral, se je pričel drgniti ob gospodinjo: „Si pa spet obložena kot oltar na svetega Rešnjega Telesa dan! Rdeč kljunček, zelena oblečica, prav kot capovoznik v dračju pri Ljubljanici. Samo nožic nimaš rdečih, kot jih ima capovoznik, ha! ha!" In Škile se je široko smejal.
Mati Barbara ga je zaničljivo pogledala: „Saj bi te klofnila, Škile, pa si mi pre-umazan!"
134
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Z nepopisnim ponosom je odšla v kuhinjo. „Lej jo cesarico, no!" se je drl Miklavž za njo.
„Kaj pa kaj praviš o naših cesarjih, Škile?" vpraša mesar.
„Kaj čem reči, pri moji duši? Gospodje so res, a meni nič ne dajo; zaradi mene so lehko nad zemljo, pa tudi pod zemljo! Človek si je sam sebi najboljši cesar! Sikstum, sakstum!"
„Gospodje pa gospodje! In denar imajo!" dostavi mesar.
„E, kaj boš! Ga imajo, ali ga pa nimajo! Pravijo, da ima naš cesar več dolga nego las na glavi, kar bi pri njegovi pleši ne bilo tako veliko! Sikstum! Ga imajo, ali ga pa nimajo! Babnice pa imajo vsi radi! Sakstum!"
„No, no!" je hitel mesar. „Kdo jih pa nima! Še fajmoštri včasih."
„Če jih le dobiti morejo! Sikstum! Samo, da jih včasih ne dobe! Sakstum!"
„Ljudje govore to in ono!" je modroval mesar.
„Govore, govore!" je pritrjal Škile. „Poglej samo tu sem, k Zidanovim!" „Si tudi že kaj čul?"
„Čul, čul! Pa ne zgolj o kaplanu!" je vpil Celjustnik.
„0 kom pa?" In mesarju Rebolju se je od radovednosti vse napelo po obrazu.
135
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kaj boš kaplana vmes tlačil?" je kričal ribič. „So drugi, ki bi se radi pasli po Zidano vi detelji. Bi se pasli, če se že niso pasli! Sikstum!"
„Kdo vendar? Povej no! Ne imej ključal-nice na ustih!"
„Kdo? Prvi je stari Češko, steklar z Mestnega trga, ki mi preveč vrta tod okrog! Potem pa je z Dunajske ceste mladi Smole! Ta pa kar sili v Židanovo mamko! In nekaj ti povem Rebolj: doživeli bomo čudne reči, tu pri Zida-novih! Sakstum!"
Nesrečnež v obrekovalnem svojem ognju ni čutil, da je vstopila mati Barbara. Slišala je govorico o starem steklarju z Mestnega trga in o mladem Smoletu z Dunajske ceste. Pojasnila ni zahtevala, ker ji je bilo itak vse jasno. Jed in pijačo, katero je nosila v rokah, je takoj odložila, pristopila k Škiletu, ki ni slutil nevarnosti, ter mu — sek-sek — od desne in leve priložila dve gorki, da so Čeljustniku v hipu zazvonili vsi zvonovi kranjske dežele.
„To pa je moj sakstum, Miklavž," je dela porogljivo. „Sedaj pa grem, da si umijem roke."
Miklavž je zlezel takoj vase.
„Kaj pa sem rekel, Barba?" je zastokal. „Miha, ali sem kaj rekel?"
Miha Rebolj je točno odgovoril: „Ničesar nisi rekel!"
„No, vidiš, Barba!"
13(3
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
In že bi se bil Miklavž Celjustnik razjezil, ■da nista tedaj vstopila dva nova gosta. Pri vstopu sta snela visoka, siva cilindra z glave ter krenila proti posebni sobi. Ko je bil starejši snel svoje pokrivalo, se je prikazal plešasti, podolgasti in ostri obraz, ki ga je tedaj že poznal vsak ljubljanski otročaj.
„Ježeš, cesar!" je viknil Škile. „Miha, sedaj pa odriniva! Naenkrat bo vse polno policajev!"
Mihu ni bilo treba prigovarjati. Pustila sta jed in pijačo ter jo odkurila, kakor bi gorelo za njima. Tudi domača mati je odhitela iz sobe. Ona dva pa sta vstopila v gosposko pivnico, v tako imenovano ekstrasobo.
Razgrnila sta plašča ter prisedla k mizi. Oba sta bila nekako v škripcih, a cesar Franc še posebno.
„Grof AVallenstein," je izpregovoril cesar suhotno, „ta ekspedicija ostane med nama! Nočem nikakih nepotrebnih govoric!"
„Kakor ukazujete, veličanstvo!"
„Dobro! Je torej v redu!"
Prisukala se je mati gostilničarka. Ko je videla, kak gost je obiskal njeno gostilnico, je odfrfotala v svojo sobo, da si je preodela opasnik in svilnato zavratno ruto. Ko je vstopila, je bila kakor iz perila vzeta in na lepem njenem obrazu se je vse zarilo. Sam cesar je prišel k nji! Kaj takega Židanova hiša še ni doživela
137
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
in ne bo tako kmalu zopet doživela! Sam cesar!
Z veliko všečnostjo so jo objemali vladarjevi pogledi. Pa je ti pogledi niso spravili prav nič v zadrego. Pogumno mu je vračala poglede s pogledi.
„Verfluchter Kerl!" Pri tem je mislil cesar Franc na svojega „ruskega" brata.
„Grof," se je obrnil k adjutantu, „to severno veličanstvo nima slabega vkusa!"
„Prišla sva na ledice, veličanstvo!" je odvrnil Wallenstein ponižno.
Cesar se obrne k domači gospodinji: „Mati, ruski moj brat mi je pravil, da se dobe pri vas prav dobre ledice. He?"
„Gospod cesar, gotovo!"
In smejala se je, da je kar zvonilo po sobi. Obraz pa se ji je svetil kakor kres na hribu.
„Torej ledice!"
„Dva porcijončka seve! Kaka čast! Kaka čast, gospod cesar! Torej dva porcijončka in cel krompirček zraven! Kaka čast! Kaka čast!"
„Wallenstein, vi jih tudi naročate!"
„Kakor ukazujete, veličanstvo!"
„Torej dvakrat ledice!"
Odhitela je.
„Ste opazili, grof Wallenstein, kak obraz ima ta ženska? Ne čudim se, če zahaja rusko veličanstvo k nji na ledice!"
138
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kakor spomlad je!" vzkipi grof Wallen-stein. „Le škoda, da je omožena!"
Cesar je zavil svoj obraz v znano svojo prezirljivost:
„Omožena ali neomožena!" Prišla sva k nji na ledice, na kislo vino, ki je o njem govoril ruski car. Zapomnite si to še enkrat, grof Wallenstein!"
»Popolnoma po ukazu!"
Mama Zidanka je prinesla dve porciji ledic, v beli omaki, malo okisanih, da se je takoj cela soba napolnila s prijetno vonjavo. Postavila je vse na mizo, a prinesla je tudi belega kruha in kislega dolenjskega vina.
Cesar je pričel jesti, a jedel je s tako slastjo, da ga je bilo radost gledati. Mlada gospodinja je prisedla kar k mizi in niti za trenotek ni obrnila koketnega pogleda s cesarjevega obraza. Mladega pobočnika, grofa Wallensteina, za njo sploh ni bilo na svetu. Bila je prekanjena lisica ta Zidanova mati.
„Prav pravi ruski brat! Kaj takega vse žive dni svojega življenja nisem jedel."
Z velikim zadovoljstvom si je brisal usta.
Mladi ženi je sreča prikipela do vratu.
„Pa še kaj pridite, gospod cesar!" je za-žvrgolela.
Pogledal jo je, in lepa se mu je zdela: „Ce bom utegnil!"
139
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Dela je dosti! Gotovo! Vsak ima svoje delo, gospod cesar!"
Izpil je kupico rdečega dolenjca. Malo se je stresel: „Kislo je!"
„Pa zdravo, gospod cesar!"
Niti za trenotek ni obrnila očesa od njega.
In cesar je izpregovoril francosko: »Opazujete, grof, kako me neprenehoma gleda? To greje! In tudi vino greje!" — Otožno je potem pristavil po nemško: »Res bi bilo prijetno, če bi smel človek takole večkrat zahajati v gostilno!"
»Čemu bi ne smeli?" je vprašala milobno.
»Eh, moj Bog!" je vzdihnil. »Saj imamo tudi žene, in zakonske žene ste včasih sitne!"
Smejala se je, da je srebrno zazvenelo po pivnici.
»Grof Wallenstein," — tu se je zopet obrnil v francoskem jeziku do svojega adjutanta — »ali nisem morda kaj preveč rekel?"
Grof Wallenstein je pomenljivo molčal. A cesar se je vzlic temu zopet obrnil h gostilničarki.
»Kdaj pa je bil tu moj ruski brat?"
»Se vedela nisem, da imate brata na Ruskem, gospod cesar!"
»Kaka ljubezniva nedolžnost, grof Wallen-stein! Če govorim o ruskem bratu, menim njega veličanstvo, ruskega carja!"
Zopet se je zvoneče smejala, in to zvonjenje je donelo priletnemu cesarju do srca.
140
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ruski car je bil pač enkrat tu," je odgovorila bolj hladno, „pa se komaj spominjam, kdaj. Kaj mi mar človek, ki niti naše vere ni!"
Cesar je zopet pil, in vino mu je stopalo v žile. Take pijače ni bil vajen in njene moči so ga prej preobdale, nego je mislil.
„Torej vam je avstrijski cesar ljubši od ruskega?"
Visoki gospod pri tem pravzaprav ničesar ni mislil. Ona pa se je vedla, kakor da se ji je bogve kaj povedalo. Nekako sramežljivo je bliskala z očmi takisto od strani proti njemu.
„Da tako vprašujete, gospod cesar!"
„Vprašujem, vprašujem! In odgovor bi rad imel!"
Tu se je z velikim respektom oglasil grof Wallenstein: „Predrznil bi se, vaše veličanstvo opozoriti, da bo ob enajstih posvetovanje v škofiji!"
„Saj že odhajam, Wallenstein, saj že odhajam! Ne bodite nadležni!" Vstal je, vzel iz žepa denar ter položil na mizo svetal rumenjak. Nato je pristopil k domači gospodinji. Grof Wallenstein, ki je bržkone poznal slabosti svojega visokega gospoda, je diskretno stopil k oknu ter gledal z največjim zanimanjem na trg pred Zidanovo hišo. Cesarja je v resnici preobdala strast in zakonsko ženico je prijel za obraz ter ga dvignil proti sebi.  Po tem
141
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
obrazu je bila razlita plamteča milina in poželjivo oko ji ni govorilo o kakem ugovoru. Nasprotno! Gospodarja Avstrije je obšla slabost in izkušnjavi se ni mogel upreti. Ozrl se je proti pobočniku: še vedno je stal pri oknu in opazoval trg pred hišo. Zategadelj se je cesar prav hitro sklonil k poprej omenjenemu obrazu in svoja usta je prav ponižno, prav mehko in prav sramežljivo pritisnil na svilnato lice!
„Gospod cesar!" je zakoprnela, in prav čutil je, kako se je pretresla prebrisana zakonska ženica. In še enkrat je zagostolela: „Gospod cesar!"
Sladkoba teh besed se že ni dala prekositi! Cesar je pristopil k plašču, visečemu ob steni. Poljub ga je bil poživil in vse je gorelo po njem. Pa kaj, ko mu je v tistem hipu stopil pred dušo mlad, strog obraz s precej velikim nosom in sivimi očmi, katerih pogled je segal do kosti! Malo ga je strah prešinil in sam pri sebi je zajecljal:
„Der Windhund wird doch nichts bemerkt haben!"
Wallenstein je pristopil ter pomagal, ko se je veličanstvo zavijalo v plašč, sivi cilinder mu je potisnil v roko in nato palico z zlatim držajem.
Cesar pa se je zopet ojačil in v slovo je izpregovoril: „Vaše ledice so izvrstne, gospa Klemenčeva! Hvala za postrežbo!"
142
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Sklonil se je proti nji ter ji šepnil:
„In hvala vam za poljub, o katerem bom, kakor upam, še sanjal v svojem spanju!"
Srebrno je zazvonilo po sobi: „Gospod cesar, kako ste vendar nagajivi!"
„Pst!«
Milostivo se je še nasmehnil ter odkorakal. Za njim pa je korakal grof Wallenstein kakor z vodo oblit koder, ker je bil ta „windhund", kar se pač samo ob sebi umeje, vse opazil. Vesti pa se je moral, kakor bi ne bil opazil ničesar.
Kakor ogenj se je raznesla po Poljanskem predmestju novica, da je sam cesar pil in jedel v Zidanovi gostilnici in da je bil z vsem prav zelo zadovoljen. To je bila reklama, katere si Židanova mama ni boljše želeti mogla!
*
Karolina Avgusta, bavarska princezinja, je morala v zakon stopiti z zelo priletnim možem. Ko jo je leta 1816. snubil cesar Franc, je bi že trikrat vdovec in let je imel že skoraj petdeset. Ona pa je štela tedaj komaj štiriindvajset let. Bila je sicer tudi nekaka polovičarska vdova, ker je bila ločena od virtemberškega prestolonaslednika; a vendar se pripoveduje, da je Karolina Avgusta dosti jokala, ko so ji bili razložili, da državna rezona zahteva, da stopi
143
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
v zakon s sosedom, cesarjem-vdovcem, ki je bil poprej že trem zakonom posvetil telesne svoje moči. Pripoveduje se, da se je tedaj, ko so ji priredili takozvani „polterabend", pred vsem dvorom na glas razjokala in da je stari kralj, Maksimiljan Jožef, ni mogel drugače potolažiti nego s tem, da je zapovedal, pred sol-zečo se princezinjo v dveh s cvetjem okrašenih kasetah postaviti njeno doto. V vsaki kaseti je ležalo petdeset tisoč suhih in neobrezanih bavarskih cekinov, kar je dajalo vrednosti dobrega miliona sedanje avstrijske vrednote. Ta zlati studenec je na nesrečno nevesto tako vplival, da je v hipu usehnil studenec njenih solza. Vdala se je zakonu, iz katerega ni pričakovala bogsivedi koliko sreče. Ali Karolina Avgusta je bila praktična ženska: svojega soproga, dasi ni bila lepa — velik in dobro razvit nos ji je dajal nekaj moškega — si je vedela podjarmiti, da se je njene zamere bolj bal nego zamere pri knezu Metternichu. Kadar ga je gledala s svojimi sivimi očmi kakor jastreb in kadar je s tem pogledom združila ostri svoj glas, tedaj se je mogočni vladar mogočne Avstrije čutil nekako tesnega v svoji koži in čimpreje se je izkušal izviti izpod pogledov svoje zakonske družice. A izviti se ni bilo tako lehko, posebno tedaj ne, če Karolina Avgusta tega sama nL hotela dopustiti.
144
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Nekaj takega se je pripetilo na svetega Blaža večer. Pri čaju, ki se je serviral v navadni obednici v drugem nadstropju deželnega dvorca in h kateremu je bila povabljena mala dvorska družba, je cesarica, ki je bila ves večer malobesedna, šepnila proti svojemu cesarju: „Rada bi še s tabo govorila! Nekaj važnega, Francelj! Nekaj prav važnega!"
HjTa-le „Francelj" gospodarju Avstrije ni kar nič ugajal, ker je znal, da je cesarica slabe volje, kadar se prične oklepati Francljev. Kakor ima v vsakdanjem življenju vsak zakon svoje znake, ki kažejo bližajočo se nevihto, tako je bila po gospe cesarici sladko izgovorjena besedica „Francelj" zanesljiv znak bližajočega se viharja v zakonskem življenju cesarja Franca. Tudi ta večer se je njega veličanstvo malo streslo, nato pa je hitro vstalo, kar je bilo znamenje, da je čaj pri kraju in da je na-vzočnim dolžnost, po predpisani etiketi, da se poslove pri cesarski dvojici.'
Ko sta bila sama, je cesarica molče odkorakala v svoje sobane in ravno tako molče je cesar Franc stopal za njo. Parkrat se je z levico pogladil po pleši in široka svoja usta je nekako nervozno zvijal. Izpregovoril pa vendar ni ničesar. Dospevša v budoar, je sedla na stolec in svojemu soprogu potisnila isto tako stol ter mu mignila z roko, naj sede. Franc je sedel
145
10
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ter pogledal svoji ženici v obraz. A ta obraz je bil čudovito trd. Nato se je oziral po stenah, po podobah, ki so visele po njih, in sploh po vsem, kar je bilo v sobi, prav kot bi vse te reči prvič videl ter bi ga prav močno zanimale. Karolina Avgusta je opazila to stisko in dobro ji je delo, da je videla koprneti tega svojega moža, ki je bil pravzaprav star grešnik, samo če se mu je nudila prilika! To si je pa Karolina Avgusta le mislila, kaj takega glasno govoriti ni imela poguma, čeprav je sicer umela strahovati svojega soproga. Nekaj časa je tiščala pogled predse na kožuhovino, položeno po parketu. Potem pa je hipoma dvignila oči ter ob-visela ž njimi na njegovem nekako bledem obrazu. Videl je, da ni milosti v tem pogledu. Ona pa je prav počasi izpregovorila:
„Tako ne sme dalje! Avstrijski dvor postane sicer v zasmeh celi Evropi!"
„Kaj takega?" vpraša cesar nestrpno.
„Celi Evropi! To ti pravim, Francelj! Moj Bog, kar misliti si ne upam, če bi zvedel o vsem tem njega svetost, rimski papež! Ali pa še celo njega veličanstvo, moj oče, Maksimilijan Jožef!"
Tu je cesarski soprog opazil, da se hočejo sivi pogledi nekako prepreči z meglo in da silijo solze na dan. To je bilo najhujše, kar se mu je moglo pripetiti. Le jokanja ne!
146
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ljuba Karolina, povej vsaj, kaj je?" vpraša mehko.
Z belim robcem si je brisala oči: „To je preveč, kar počenjate!" „Kdo?"
„No — car Aleksander!"
Cesarju se je odvalilo težko breme od srca in z globokim vzdihljajem si je olehčal svojo dušo. Karolina Avgusta ni hodila po tisti stezi, kakor je menil. Že se je hotel razljutiti, da ga nadleguje radi take malenkosti.
„Škof Gruber," je govorila zamolklo, „je tudi zelo moralen višji dušni pastir! Kaj si naj ta misli?"
„Naj bom jaz varih carju Aleksandru!" Bil je poln poguma in srdit je vstal s stola.
„Saj si njegov prijatelj, Francelj," je dela s prisiljeno sladkostjo. „ Vendar ne gre, da dajete visoki gospodje tako pohujšanje!"
„Kaki visoki gospodje?"
„Govorim zgolj o carju Aleksandru!"
„Kaj pa je vendar zagrešil car Aleksander, da me radi njega veličanstva ljubezniva moja soproga kliče za svoje gardine?"
»Zagrešil se je črez vse dopuščene meje!"
„Kako?"
„Poslušaj! Danes je bil v gostilnici, v predmestju nekje tam doli. In mlado gostilničarko, nič prida žensko — pomisli! — je s cesarskimi
147
10*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
svojimi usti poljubil na lice. Pa reci, če ni to grozno!"
Zopet je iskala beli robec, da bi si brisala oči.
„Poljubil na lice!" je govoril počasi za njo. Cesarju se je zašibilo v kolenih, da je moral sesti. Sedaj ni mogel več dvomiti, da je bila cesarska družica na pravi stezi. In cesar Franc je bil zajec, ki je tekel pred njo po tej stezi!
„Kje si zvedela o tem?" je vprašal strahopetno.
„Zadostuje ti naj, da sem zvedela!" je odgovorila mrzlo.
Dostavila je ravno tako hladno: „Sedaj te pa prosim, da boš govoril ž njega veličanstvom, naj v bodoče opušča take skandale. Že radi preprostega ljudstva, ki bi drugače moralo misliti, da niste kralji in cesarji nič boljši od pijanih hlapcev, ki iščejo prilike po pivnicah, kako bi kršili dolžnost svetega zakona."
„Karolina!"
Dvignil se je s sedeža. Kakor nož oster je bil pogled, s katerim ga je premerila. „Franc!"
Nato je še pristavila: „Govorim, kakor veš, o njega veličanstvu, ruskem carju! Pomisliti moraš tudi, da je tista nališpana ženska, ki lovi evropske suverene v svoje mreže, omožena ženska!"
148
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Besedo „omožena" je posebno naglasila. Po kratkem molku je vprašala: „Boš li govoril z ruskim carjem?"
Bil je popolnoma mehak: „Bom! bom!"
„Torej dobro! Lehko noč, dragi prijatelj!"
„Lehko noč, ljuba Karolina!" Pristopil je in jo hotel poljubiti na lice.
Pa se je z vso silo uprla: „Na lice ne, ne, ne!"
Cesar Franc je nato svoji soprogi poljubil samo roko ter odšel poparjen."
Sam pri sebi pa je godrnjal: „Der Wind-hund hat geschwatzt! Na wart', Kerl!"
Tako se je glasila propoved izza gardin, ki jo je moral poslušati cesar Franc. In poslušal jo je z veliko ponižnostjo, kakor se spodobi pokornemu zakonskemu možu. Na tem polju smo vsi enaki, cesarji kakor berači!
149
Sedmo poglavje.
Čedna postava bila ti je džna, bistri je um ti z bogastvom bil dan, bolj'ga srca ni imeTa Ljubljana, kak si za srečo človeštva bil vžgan!
Prešeren: V spomin Andreja Smoleta.
Napočil je dan, ki je razvnemal celo Ljubljano, ki je rodil nebroj nasprotstev, ki je razdvojil stare prijatelje, ki je posebno med ženstvom provzročil prave katastrofe: napočil je dan cesarskega obeda. Čutilo se jih je obilo poklicanih, a bilo je le malo izvoljenih. Bil je dan nesreče! Neizvoljenci so škripali z zobmi in v mislih izrekali najkrutejše žalitve veličanstva, poklicani pa so iztegovali vratove kakor rdeči purani na dvorišču. Na videz so kazali, da jim ni nič do vabila, a vzlic temu se jim je videlo, da so srečni in da se pohotno grejejo v žarkih cesarske milosti. Ta sreča pa je bodla neizvoljence ko trn v peti. Zategadelj se je v času pred 5. februarjem ohladilo marsikatero prijateljstvo. Cesarski obed je šinil med ljubljanske filistre kakor bomba, in ko se je razpočila, je bilo razmečkanih mnogo starih zvez. In resnica je, da se nekaj let ni mogla zaceliti globoka rana,
150
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
M jo je vsekal Ljubljani cesarski obed z dne 5. februarja 1821. leta! —
Tistega dne popoldne okrog dveh sta sedela v sobi male Smoletove hiše na Dunajski cesti dva mlada moža ter pila vino. Eden je bil hišni gospodar, Andrej Smole, drugi pa France Prešeren, poznejši največji pesnik slovenski. Ob sta bila takrat še nezrela mladeniča; bila sta kakor mlado vino, ki je vrelo, a se še ni izčistilo. Podobna sta bila rastlini, o kateri se ne ve, kako se razvije in razcvete. Življenja sicer nista poznala, a vzlic temu sta bila prepričana, da ga poznata do korenine, da vse znata in da smeta o vsem govoriti. Pri mladini tudi dandanes ni drugače. Andrej je bil poleg tega še lehkoživec in ženskemu svetu nevaren, ker je s svojo vnanjostjo moral ugajati ženskam. Tudi s svojim bogastvom se je ponašal, meneč, da mu nikdar ne poide, najsi že kaj dela ali ne. Svoji materi je provzročeval obilo skrbi, dasi ni bil hudobnega srca. V Ljubljani so ga šteli tiste dni za eno najboljših partij. Zatorej so ga matere, ki so imele za možitev godna dekleta in so vedele, da se ne bo k njim v hišo prisnubil, prav močno obirale in črnile. Druge, ki so na tihem upale, da se Andrej vendarle prisnubi, so ga pa iskreno branile, da se mora mlad človek izletati, če naj iž njega postane kaj dobrega. Niti za sodbo teh kakor
151
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
prejšnjih se ni brigal Andrej Smole, še celo radi sodbe lastne matere si ni belil las. Živel je veselo in hrupno, da je opozarjal nase vso Ljubljano. Še celo visoki gubernij je opazil lehkomiselnega mladeniča potratno življenje in vladni gospodje so se jezili, da se drzne človek, ki niti plemič ni, piti drago francosko vino ter zapravljati imetje, ki si ga ni prislužil s svojimi žulji. Privilegij, piti francosko vino ter z me-tresami zapravljati očetno imetje, so imeli tiste dni zgolj čistokrvni aristokrati, in vlada je tudi v Ljubljani stala na straži, da bi si tega privilegija ne lastil kak subjekt iz ponižnega meščanskega pokolenja. V, očeh grofa Sporcka je bila torej največja pregreha, da je pil Andrej Smole za svoj denar dragi francoski šampanjec! A Smole je vendarle pil, in marsikak očetov zlatnik je raztopil za tujezemsko peneče vino. Če si ogledaš podobo Andreja, ki jo hrani naš muzej, ne moreš o njem dobiti drugih pojmov, nego da je bil veseljak, ki je ljubil, kar je na svetu najboljše: vino in žensko. Lehkoživnost je razgrnjena po njegovem okroglem in v rdečici cvetočem obrazu, in kar videti je, da je bil v svojem življenju prav malokrat slabe volje. Ali dne 5. februarja je bil v istini slabe volje.
Pri mali mizi je sedel s svojim prijateljem Prešernom. Oba sta bila redkih besedi. Včasih je Andrej natočil v kupo rdečega vina ter jo
152
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
hitro izpraznil. Prešeren pa je čital knjigo in tudi tuintam izvrnil čašo.
Naposled se oglasi Andrej: „Govori kaj, pustež!" Pri tem je globoko vzdihnil.
Prijatelj je počasi odgovoril: „Čitam Rous-seaujevo knjigo. Pustim ti jo in pazljivo jo čitaj! Marsikaj koristnega se lehko priučiš!"
Oni je zopet vzdihnil.
„Vidi se mi, da malo čitaš sedaj, prijatelj Andrej!"
Andrej je pogledal proti stropu: „Da ti povem resnico, prav malo!"
Sedaj je zopet Prešeren vzdihoval: „Kje si bil včeraj zvečer?"
„Kje sem bil včeraj zvečer?" je ponavljal Smole. In skoraj nejevoljno je pristavil: „Pri Židanu, če hočeš vedeti!"
„In danes te glava boli! Glava in srce, prijatelj Andrej!"
Prijatelj Andrej je z roko premečkal lase, planil kvišku ter letal po sobi. „Tudi srce," je vpil, „tudi srce!"
Prešeren je čakal, da se je prijatelj nekoliko pomiril, potem pa je dejal: „Kake slabe vzglede dajete ljudstvu!"
„Si že zopet pričel s svojim ljudstvom?"
„Ni li to največje, kar je na svetu?"
„Ljudstvo je kanalja, umazana kanalja!"
„ Andrej!"
153
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
In pesnik se je dvignil kvišku kakor ranjen lev: „Kako moreš tako govoriti? Kdo nam je priboril francosko revolucijo, priboril s svojo krvjo? Ni bilo to ljudstvo! Za ljudstvo živimo, za ljudstvo moramo umreti, ce treba!"
„Hvala Bogu, da ni treba," se je odrezal Smole hladnokrvno, „hvala Bogu, da ni treba! Sicer pa se potolaži, France, saj veš, da ne premišljam svojih izrazov! Tudi tvojih revolucionarnih vzorov se ne dotikam! Pij vino!"
„Niti kaplje" — pesnikovo lice je bilo bledo kakor sveca — „niti kaplje ne, dokler ne pre-kličeš ostudnih svojih besed!"
„Kanaljo torej preklicujem! Na vse slovesne načine jo preklicujem!"
Zopet sta sedla k mizi. Razvnetje se dolgo ni hotelo pomiriti. Prešeren je čital, Smole pa je tožno gledal predse.
„Kaka ženska je to!" je zakoprnel. „Vse na nji me sili v greh in v verige ima vkovano moje srce! Njeno telo, njeni udje! O Venera, ko je vstajala iz morskih pen, ni mogla biti lepša!"
Trpko mu odgovori prijatelj: „Kako je zapisano? Ne želi si svojega bližnjega žene! Pametna zapoved in jaz jo podpišem!"
„Ne nadleguj me s katekizmom!" zagodrnja Smole. „Ta je za otroke!"
„Pa divjaj naprej!"
154
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ne govori tako neusmiljeno!" je tarnal Andrej. „Rojena je že ženska, ki zasede tvoje srce. Tedaj boš letal za svojo pametjo, a dohiteti, je ne boš mogel! Moj Bog, saj sam vidim, da iz tega ne more nič postati. Kar je bil cesar pri nji, mi jo je čisto pokvaril!"
„In več te ne ljubi! Avstrijskega cesarja ima rajša od tebe! Kaka nesreča! Židanka ne ljubi več Andreja Smoleta! Pač res, kaj ti ostaja?"
„Pač res, kaj mi ostaja?"
„Dvoje ti ostaja, ljubi moj! Ali skočiš v Ljubljanico ali se pa oženiš. Za to zadnje smo mi, kar je nas pametnih mož!"
Smole je pričel letati po sobi: „Ti, Prešeren ... ti! Ne tiči li za tabo moja mati?"
„Za mano tiči pamet in nihče drugi!"
„Moja stara je sitna, da kar gode! Vrag vedi, kdo ji je nekaj natvezel? Sedaj me hoče z vso silo ženiti! O Jezus, in svoje mladosti nisem še prav nič užival!"
Sam sebi se je smilil, da se mu je orosilo oko. Prisedel je k mizi, si napolnil čašo ter jo izpil.
„Kaj praviš k temu?" je vprašal otožno.
„Da je tvoja mamica pametnejša od tebe! Drugače podivjaš, prijatelj Smole!"
„Tepec si in drugega nič!" mu je zarentačil Smole v odgovor.
155
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Prešeren je bil „trdega" Andreja trdih izrazov vajen in znal je, da so največkrat izraz prijateljstva, a ne žalitve. Utihnil je ter čital dalje.
„Le to bi rad vedel," je pričel Andrej znova, „kdo je moji ljubi materi to v hišo znosil. Ljubljana je preklicano mala vas! Dan za dnevom moram poslušati litanije, da za bab-nicami letam, da se za trgovino ne brigam, da zapravljam, da postanem berač, in hudič vedi, kaj še vse!"
„Je mnogo resnice na tem!" se je oglasil Prešeren.
„Ti si nezrel dijak! Ti molči!"
Prešeren je takoj utihnil. Oni pa je nadaljeval : „Za vsem tiči stari lisjak Češko! Kuhan in pečen je pri Židanu. Dobro vem, da sem mu na poti. Pa ne bo kuhal stekla tam doli! Svojo hčer bi rad obesil na moje groše! Ni napačna misel! Mene bi rad vteknil v svoj globoki lonec! Sebi pa ogladil stezo do Zidana na Poljanah! Ali tega veselja, stari grešnik, ne do-živiš! Tvoje hčere ne vzamem, če se še tako sliniš okrog moje ljube matere!"
„Torej ti je gospa mati že izbrala nevesto?" vpraša Prešeren.
„Saj nisi gluh, ko vendar že celo večnost o nji govorim!"
„Dobro! Počakaj! Premišljujva malo! ceškova Finica ti je torej izbrana!"
156
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Da, tisto nalepotičeno dekle z Mestnega trga! Ko je bilo otroče, se je za vsak nič krem-žilo. Že od takrat je ne maram!"
„Saj ne vzameš otroka! Danes je najkras-nejša vseh devic ljubljanskih!"
»Pojdi se solit na Šmarno goro! Hudobna ženska je, drugače bi ne dopuščala, da bi jo stari Češko prodajal okrog stare Smolečke po Dunajski cesti."
„Bog vedi, če te še hoče!"
»Z obema rokama grabi po meni ali bolje , po mojem denarju. Kar je Češkovih, so vsi lakomni volkovi. Lakomna ženska je in drugega nič!"
»Meni bi bila ljubša nego polna ladja Žida-novih mater, za katere bi se moral vojskovati s starimi Židanovimi očeti!"
»Ti naj boš pesnik! Prismoda si in drugega nič!"
»Samo milobo diha! Ti pa si osel, ki slepo brklja mimo tega cveta, samo da se na Poljanah nažre bodečega osata! Sicer pa še enkrat: Bog ve, če te hoče!"
Smole je nekaj časa porogljivo zrl na svojega prijatelja.
»Če me sploh hoče!" je izpregovoril zanič-ljivo. »Saj je vendar vse pripravljeno in tudi limanice so skrbno nastavljene, da se zanesljivo ujamem, jaz, kalin z Dunajske ceste! Vse je
157
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
čedno dogovorjeno! Ko odbije štiri na špitalski cerkvi, pridrdra Češkov voz pred našo hišo. Ta voz — tako sta se dogovorila premetena moja mamica in Ceškov ata — me popelje na Mestni trg ter obstane ravno pred Ceškovo hišo. Ko pa zgoraj vstopim, bo deklica sama doma. S povešenimi pogledi me sprejme in delala se bo, da ji je grozno žal in neprijetno, da ni ne mamice ne očka pri roki. Igrala bo presenečeno nedolžnost, dasi sem prepričan, da ji je gospa Eliza poprej do pičice vbila v glavo, kako se ji je vesti in kako ji je mrežice nastavljati, da se gotovo ujame zlata ribica z Dunajske ceste. V srednji sobi bo prežala stara, in naj le izpre-govorim nepremišljeno besedo, pa bo mahoma priveslala kakor široka galera ter mi izkrcala svoj materinski blagoslov! A v to past se Andrej Smole ne ujame!"
»Čemu se potem tja voziš?"
„Čemu? Ker sem prisiljen. Dobro veš, da je danes ob šestih cesarski obed. Tudi jaz sem povabljen, ker me štejejo med prve trgovce v mestu. Stari Češko jo je izvohal, da se v njegovi kočiji skupaj popeljeva v dvorec. Zategadelj moram že ob štirih v njegovo hišo, a cesarski obed bo ob šestih. Pojmiš li to, prijatelj France?"
»Odpovej se vabilu! Republikanec ne an-tišambruj po cesarskih dvorih! Jaz bi se takega vabila sramoval!"
158
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Prismoda! Ali naj mojo mater kap zadene, če bi se odpovedal? Tu gre za vljudnost in drugega nič! S tabo danes ni mogoče govoriti!"
„Zatorej pa grem!"
„Pojdi, griža, kamor hočeš'. Saj je itak čas, da zlezem v praznično obleko, ker sem danes pri cesarju povabljen!"
„ Sramuj se!"
„Adijo!"
„To ti je danes ošabno in dolgočasno!"
S tem vzdihom se je pričel Andrej Smole pripravljati na cesarjev obed. Zlezel je v praznično obleko in v modri frak z rumenimi gombi. Postajal je bolj in bolj slabe volje. Opoldne mu je mati, katere se je še vedno bal, kategorično povedala, da se mora ženiti in da je Ceškova Fina ženska, kakor si je boljše ne more želeti. Dostavila je, da je s staro svojo prijateljico že govorila, tako da so mu razmere uglajene še prej, nego je z dekletom izpregovoril kako besedo. Ko se je napravljal, mu je vse to brodilo po glavi.
„Kakor teliča me tirajo na trg," je godrnjal, „a prodati se ne dam!"
Točno ob štirih je pridrdral Češkov voz. V tistem hipu je vstopila sivolasa mati v sinovo sobo. S plamtečim očesom ga je pregledala od nog do glave. Objela ga je. Bila je ginjena in malo da se ni zjokala.
159
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Pametno se obnašaj, Andrej!" je izprego-vorila zamolklo. „Ne bodi pretrd! Bodi mehak in ne greni življenja stari svoji materi! Ce zatisnem oči, moj Bog, kaj če biti potem! In ženske roke tako zelo potrebuješ, ker si pre-divji, Andreas, predivji!"
Poljubila ga je na lice: „Danes je važen dan za Smoletovo hišo! Andreas, tega nikar ne pozabi!"
Že so ji tekle solze po suhem licu.
„Sitni ste, mama!" je zastokal ter se izvil iž njenih objemov. Ko je sedel v vozu, se mu je zdelo, da vse gleda za njim in da vsakdo ve, kam se pelje in po kaj. S tesnim srcem je stopal v Ceškovi hiši po stopnicah navzgor. Pri stanovanju je rahlo pozvonil. Odprla mu je stara Lenka, in Andrej je takoj opazil, da ji niso neznane skrivnosti današnjega dne. Gledala ga je čudno ljubeznivo, prav ko da je že član Ceškove obiteli.
„Ste tudi enkrat k nam prišli!" je zažu-borela. „Kako je to lepo!"
Vzela mu je plašč in klobuk ter kazala največjo postrežljivost.
„Kdo je doma?" je vprašal osorno.
„Gospodična Fina!" je odgovorila sladko. In s sramežljivim smehom je pristavila: „Pa nič ne de! Le vstopite, gospod Andrej!"
Sama je odprla vrata ternaglas izpregovorila::
160
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Fina! Gospod Andrej je prišel!"
Ce je bilo mogoče slabo njegovo voljo še povečati, povečala jo je služkinja z zoprnim svojim vedenjem. Vstopivši v sobo, je opazil, da je bil obisk pri domačem dekletu. Mlad človek je sedel tik mize, a ni se mnogo zmenil za prišelca. Komaj da je vstal, ko je bila go-spica tudi vstala.
Smole vpraša: „Kje je oče, bo li kmalu pripravljen?"
„Mislim, da kmalu!" je odgovorila tiho.
Tujec je imel občutek, da je morda odveč v družbi. Ozrl se je po Andreju. Ni mu ugajal; bil je prepričan, da ima pred sabo mestnega gizdalina, ki prejkone nikakega dela ne ljubi.
Hotel se je posloviti: „Gospića, zame je čas, ker se moram še danes odpeljati v Kranj!"
„Že odhajate?" se je začudila hinavsko. „Toda prej mi dovolite, da vas seznanim z gospodom Smoletom!"
Mladenič iz Kranja se je nerodno priklanjal.
„Andrej, tu ti predstavljam gospoda Fidelisa Terpinca iz Kranja. Priporočite me očetu in materi! In srečno se vozite!"
Spremila ga je do vrat.
Ko je odšel, vpraša Smole: „Kdo je ta človek?"
161
II
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„ Trgovčev sin iz Kranja! Pozna se mu, da je z dežele! Pa ima dobro srce! Očeta sta se seznanila nekje, a ne vem kdaj!"
»Dolgočasen je videti! Skoraj nič ni govoril ! Samo vame je gledal, da mi je bilo prav všeč, ko si prišel!"
Sedel je k nji na zofo. Čutil je, da se bliža odločilni trenotek. Tudi ona je lehno slonela na svojem sedežu in dvigale so se ji prsi. Oko se je ujelo z očesom, in tedaj je dekletu zakipela kri, da se je kar videlo, kako se je razširila od vrata po belem obrazku navzgor do kodrastih las okrog čela.
„Ne glej me tako!" je prosila.
Skoraj se mu je smilila, da ni mogel iz-pregovoriti besede, s katero bi ji bil morda ranil srce. V svoji zadregi je pograbil po listu, ki je ležal na mizi.
„Kaj je to?"
„Gledališki list!"
„Si bila v gledališču včeraj? Kaj so igrali?" „Čitaj sam!"
Vzel je v roko zmečkani list, rekoč: »Poglejmo torej, s čim so Muze osrečile Ljubljano pri včerajšnji predstavi!"
Glasno je čital:
Mit hoher Bewilligung wird heute den 4. Februar 1821 die hier anwe-
162
Dr. Ivan Tavcar: Izza kongresa.
sende Schauspieler- und Sänger - Gesellschaft unter der Direktion des Carl "Waidinger im hiesigen landständischen Schauspielhause zum Vortheile der Schauspieler A. Wanderer und J. Bretsch zum erstenmale die Ehre haben aufzuführen: Die Haarlocke, der Ring, und die Buchstaben oder
Der Richter um Mitternacht in der Waldhütte. Ein Ritterlustspiel in 3 Aufzügen, nach einer wahren Geschichte frei bearbeitet von Cuno, Verfasser der Räuber auf Maria Kulm etc. etc.
Porogljivo je vzkliknil: „Kaj takega ugaja Josipini Ceskovi?"]
Milo je gledala: „Reveza sta Wanderer in Bretsch! Otroke imata!"
„Vodilo te je usmiljenje! To te opravicuje! Sicer pa sta tudi milo prosila!"
Ob koncu gledaliskega lista je bilo citati:
Hohe! Gnädige! Verehrungswürdigste! Wenn wir auch, nicht auf glänzende Verdienste gestützt Ihre grossmüthigen Beweise von Huld und Gnade kaum hoffen dürfen, so richtet uns die Überzeugung wieder auf, dass auch minder ausgezeichnete Glieder in einer Kette nothwendig sind, und dass Ihre Gerech-
163
11*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
tigkeit minder nach Verdiensten sondern nach dem Willen und Eifer richten wird, womit wir unsere uns angewiesenen Platze in der Ord-nung des Ganzen nicht unwiirdig ausgefiillt zu haben glauben diirfen, und bitten uns Ihre Gabe nicht zu entziehen.
164
Ihre
gehorsamsten
Anton Wanderer, Sanger und Schauspieler,
Josef Bretsch, Schauspieler.
»Nemška beračija!" se je zajezil Smole.
„Beračija in revščina," je zatarnala, „in da poznaš Bretscheve, bi se ti gotovo smilili. Na Bregu stanujejo, nekje pod streho. Žena je v postelji in troje polnagih otrok strada in prezebava okrog nje!"
„A gospod Bretsch?"
Obrnila se je od njega, ker si mu naslednjih besed ni upala povedati v obraz: „Bretsch je pijanec, za ženo in otroke se ne meni."
Vedel je, da ni hotela govoriti o pijancu v obraz njemu, ker je za takega veljal pri hudobnih jezikih. Kako se je razlikovala od šo-pirne Židanove matere! Na um so mu prihajale prejšnje Prešernove besede. In mislil si je tudi,
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
da bi ne bilo napačno, če bi jo smel poljubiti na rdeča usta ali pa vsaj na deviško njeno lice. Ali zopet je postal srdit sam nase, ker se vendar ni hotel prodati, kakor se proda teliček na semnju!
»Pijanec!" je izpregovoril ostro. »Vidiš, tako je, če vzameš pijanca!"
Obrnila je proti njemu nedolžne oči. »Pa ga ima vzlic temu rada!"
»Kdo?"
»Bretscheva! On jo pa pretepa!" »Nespametna ženska je!" »Kdo ve? Ženska je drugače ustvarjena od moških."
Te preproste besede so segale »trdemu" Andreju do srca. Kje je imel oči, da dosedaj še ni bil opazil njene ljubeznive lepote? V otroških letih sta se mnogo skupaj igrala. V bregu proti Gradu so imeli Ceškovi svoj vrt z lopo v njem. V to lopo je zbirala Finica svoje otroške prijateljice. On pa je bil že tedaj divji, kakor je še dandanes. Včasih se je priplazil od Grada navzdol ter se pri vrtnem zidu, ki je bil na nekem mestu podrt, pritihotapil do vrtne lope. S krikom je oplašil ondi zbrana dekletca, da so se kakor piščeta razpršila po vrtu. Nekoč je bil navzočen Galetov Dolfe, ki je bil močnejši od njega. Ta ga je, ko je bil orjlašil otroke, prav pošteno naklestil.
165
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
In domača Fina je prosila zanj; a ko Dolfe ni hotel odnehati, je pričela po njem udrihati z malo svojo pestjo, dokler res ni odnehal. Sam ni vedel, kako da mu ta dogodek ravno sedaj prešinja možgane. Vse ni hinavščina, je dejal sam pri sebi, ker me je že v otroški dobi rada imela!
„Fina!" je zaklical, „še veš, kako je bilo takrat na vašem vrtu?"
Sramežljivo je odgovorila: „Kaj bi ne vedela!"
»Ko me je Dolfe tepel!"
„In si si raztrgal obleko, ko si plezal črez
zid!"
„Ti si me branila!"
»Ker sem te rada imela!"
To je izpregovorila v nepremišljeni naglici. Ko se je zavedela izpregovorjenih besed, je zopet zardela ko makov cvet sredi njive.
Andrej pa je globoko vzdihnil: „Že tedaj sem bil divjak!"
»Otroci so vsi enaki!" je tolažila rahlo.
„A jaz sem še vedno divjak! In to je žalostno !"
Ker ni bilo odgovora, je dostavil: »Pijanec tudi, Finica, pijanec tudi!"
Povesila je glavico: »Nekaj sem čula."
»Veliko se govori, a vse je resnica!" se je zatogotil.
166
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Bo Bog pomagal." Kakor lahen vzdih so ga dosegle te besede.
„Nič ne bo pomagal! Denar zapravljam!"
„Ko boš starejši, ga ne boš več!"
„Za ženskami lazim, za omoženimi ženskami. To je ostudno!"
V tem hipu je bila bolj bela nego stena za njo.
„Bile so govorice," je zaječala, „in veliko sem že premolila radi tega!"
„Sedaj naj tebe snubim, Fina! V blato naj te potegnem! Mama sili, in tvoja gotovo tudi!"
■v
Ze je klecala pred njim in z rokami se ga je oklepala. Ko je dvignila obraz proti njemu, so bile oči polne solza. Zaihtela je: „Ce bi me ne mogel ljubiti, Andrej, pa nikar!"
Vroče čelo je pritiskala k njegovi roki.
„Da bi le te ženske ne bilo!"
„Saj jo pozabiš!"
Obdale so ga vonjave njenega deviškega telesa, prešinila ga je vsa čarobnost nedolžnega bitja, in njegova duša je koprnela po nji, katere v tistem trenotku morda še resno ljubil ni. Dvignil jo je k sebi in na njegovih prsih se je zjokala; to pa je ni motilo, da je pri prvi priliki napravila velik križ črez svoj obraz, da bi Bog blagoslovil ravnokar rojeno srčno zvezo. Božjega blagoslova pa ni bilo! Pač pa je prihitela iz sosednje sobe mati Eliza in debeli lešniki so
167
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ji kapljali po licih, iz ust pa se ji je izlil močan potok materinega blagoslova. Tudi stara služkinja je vstopila ter se zagnala v mogočen jok radi sreče njene Fine.
Tako je zagazil v zaroko gospod Andrej Smole. —
168
Osmo poglavje.
Že ob štirih, dve uri pred dvornim obedom, so se zbirale množice na trgu pred deželnim dvorcem, da bi gledale, kako se vozijo ljubljanski bogataši k cesarju. Največ je bilo gle-davcev iz nižjih slojev prebivalstva, ki so bili že takrat najradovednejši Ljubljančani. Privedli so s sabo žene in otroke ter se družili z znanci in prijatelji v gruče, s katerimi je bil trg na-sejan od dvorca pa skoraj do nunske cerkve. Ozirali so se v okna pri cesarskem stanovanju, da bi ne prezrli trenotka, ko prižgo luči. Ko se pa luči le niso zasvetile, so pričele množice kramljati, da je po trgu šumelo, kakor šume čebele v panju.
Prav zadaj za množicami, skoraj tik tlaka pred nunsko cerkvijo, je stala naša znanka iz drugega poglavja, Topolščakova Marička, ter se prav živahno razgovarjala s starikasto žensko. Bila je to pobožna navidez-devica, Komarjeva Magdalena, tiste dni sloveča perica ljubljanskih duhovnikov, mladih in starih. Bolj bistre glave, ki so nekoliko globlje mislile, so sumničile staro dekle še drugih poslov, ki s pobožnostjo niso
169
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
v nikaki zvezi ter prihajajo le tedaj v poštev, če hočeš dobiti zanje odveze pri izpovedi.
Marička je perilo raznesla po hišah, po končanih opravilih pa je tudi hotela iti pred deželni dvorec, da bi si napasla svojo radovednost.
Ravno pri nunski cerkvi zasliši sladak glas za sabo: „Kje kaj pereš, Marička?" Ko se je bila obrnila, je stala pred njo Komarjeva Majda, s katero si dosedaj nista bili niti dobro znani, dasi je tudi le-ta stanovala v Kravji dolini. Zavidala je Topolščakovim vsako capico, ki je prihajala pri njih v perilni čebriček. Danes pa se je Komarjevi Magdaleni od same prijaznosti cedil obraz. Kar silila je v Maričko, in preden se je zavedala, kaj se namerava ž njo, je že Majda ujela njeno roko ter jo krčevito stiskala, prav kakor da se je sešla z najboljšo svojo prijateljico. Se enkrat je ponovila: „Kje kaj pereš, Marička ? Hvala Bogu, dosti je pranja v teh časih!"
„Ne preveč," je odgovorila deklica. „Pod-golovčani nam vse pobero."
„Vem, vem! Najprijetnejše pranje je pač pri naših gospodih!"
Se preden je Marička utegnila kaj odgovoriti, je Majda nadaljevala: „Drugi gospod dvorni kapelan — ona je rekla ,gofkaplan' — so mi zadnjič rekli: ,Ljuba Magdalena, pravim ti, da spati ne morem, če ne ležim v srajci, ki si jo ti oprala!"
170
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ti imaš srečo, Magdalena, pri nas pa včasih še kuhati kaj nimamo!"
„Srečo! In Mariji devici bodi zahvala zanjo! Pomisli, -zdaj imam tudi korarja Grizonija, poprej ga je imela Strajnarjeva Polona, tisto sitno babišče, ki stanuje za Gradom in ki vsakega človeka obere. Pomisli vendar, še gospodom korarjem ni prizanašala ta grdoba!"
Komarjeva Majda je gledala predse, kakor da je ravnokar zazeval pred njo globok prepad.
„Izgubila ga je mojega Grizončka! Jaz mu pravim le moj Petrček! A ni res fletkan ? Prav kot igračica, ki si jo ravnokar iz škatlice vzela! Vse je majhno na njem! Kako se vse prijetno pere: njegove srajčice, njegove spodnje hlačice t O ježešta!"
Tu je Majda sramežljivo gledala ko boginja Diana, če so jo pohotni lovci nago zasačili v kopeli!
„Kdo pa škofu pere?" je vprašala Marička nato.
„Škofu Gruberju?" je odgovorila Magdalena kislo. „Naj mu pere, kdor hoče!"
„Perila ima gotovo na prebitek!"
„Ga ima, ali ga pa nima! Nekdaj sem njegovi kuharici na trgu nekaj namigavala, da bi tista, ki korarjem pere, prala tudi škofu. No, odgovorila mi je, da mu pero strežaji, ker ne dopušča, da bi ženske jemale njegovo perilo v
171
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
roke. Lehko si misliš, kako je raztrgano. Da ni škof, bi dejala, da je prismojen človek!" „Berač vendar ni!"
„E, mila Marička, je! K nam je prišel za škofa, dasi ga nismo klicali!"
„Pobožen gospod je!"
„Pobožen? Človek, ki — no — kaj bi govorila! Ali moje misli so take, da se ti motiš!"
„Ni mogoče!"
„Revišče, kako si še nevedno! Nekega dne sem bila v škofovih hlevih, pa mi je pravil kočijaž, da Gruber prepogosto zahaja tja nekam gor v neko nemško mesto. Česa išče tam gori? Jezusa Krista gotovo ne, saj ga ima doma v šenklavškem oltarju!"
Ko je deklico kruto to očitanje pretresovalo, je Magdalena še dodala: „Je to kak škof? Kadar deli blagoslov, človeka niti v oko ne pogleda! Kar tja predse nerga: če poje mašo, nerga, in če govoriš ž njim, tudi nerga! Sem nekaj čula, da mu ni všeč, da gospodom korarjem perem. Pa me ne bo izpodrinil, ker gospodje korarji tudi ne marajo te nemške nerge!"
Topolščakova ni vedela kaj odgovoriti. Ona je nadaljevala: „To je naš Anton Alojzij Wolf drugi mož! Ne vem, čemu ga niso napravili za škofa v Ljubljani. Pa je moral v Trst, kjer naj Lahe boža! Kakor bi rožice sadil, tako mašuje! Papež in cesar sta dostikrat slepa, pa imenujeta
172
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
škofa, ki je bolj podoben prekli v fižolu nego mašniku pred oltarjem!"
„Ne vpij tako," je zahitela Marička! „Morda je kaka nuna pri oknu, pa te sliši!"
„Nune so zdaj v koru," se je odrezala Magdalena, „če so kaj prida! Ga nisi nič videla, saj je bil te dni tukaj, gospod Anton Alojzij? Po Lattermannovem drevoredu se je izprehajal in grofinja Stubenbergova je hodila ž njim. Mar bi bila tega vzela namesto grbastega grofa! Marička, duhovni gospodje so ubožčki, in Bogu je prijetno, ako imamo ženske usmiljenje ž njimi! To usmiljenje se nam bo v nebesih bogato plačevalo! Verjemi, Marička!"
„Kaj mi vse to pripoveduješ?"
„Ne misli nič hudega! Vem, da so hudi časi za mlada dekleta! Ta kongres nam je prinesel kraljev in cesarjev, škofov in kardinalov! Visokih gospodov, pa tudi mladih gospodov! Kamor stopiš, stopiš na kakega grofa! Vročo kri imajo, pa tudi denarja dosti! Nam ženskam delajo izkušnjave! Pa so tudi pametne izkuš-njave. Si že kaj mislila o tem, Marička?"
„Čemu naj bi na kaj takega mislila? Saj se bom morala tako omožiti!"
Sedaj se je Komarjeva kar razvnela: „Mo-žiti se češ! V teh časih, ko leži denar v kupih po ljubljanskih cestah. Mlademu dekletu je treba samo roko iztegniti! In ti se češ možiti! Koga
173
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pa češ vzeti? Saj se vendar nisi zapredla v kako neumno ljubezen! Povej no, oj ti ljuba šemica moja!"
„Poprej je Bergamucev z močvirja," je odgovorila Marička, „malo k nam zahajal. Zadnje čase pa ne sme več v hišo! Prav priden, delaven človek je! In tudi pijanec ni!"
Dekle je od srca vzdihovalo.
„Na močvirje!" je zakričala Magdalena ko žaba v luži. „Ta bi bila lepa, da bi se naša dekleta iz Kravje doline na barju možila! Od smeha bom počila! Vendar nimaš prazne glavice, ljubica moja!"
„Z Bergamucevim tako nič ni! Drugega pa moram vzeti!"
„Kdo te sili?"
„Oče in mati!"
„In kdo je ta drugi?"
„Tišti Smoletov štongrajtar! Star je že tudi! A v „novi kasi" v Gosposki ulici ima naloženega precej denarja! In radi tega denarja ga moram vzeti!"
„Smoletovega štongrajtarja!" seje smejala Komarjeva. „Tega soka štongrajtar prejkone ni sam k ognju pristavil. To je maslo gospoda Andreja, da bi te potem kar pri roki imel, tebe in štongrajtarja, tega starega osla! Mlado dekle, ženin pa star! Punca, rabi oči, ki ti jih je gospod Bog ustvaril! S takim človekom v zakon!
174
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Rajši se hodim v najhujši zimi v Ljubljanico kopat!"
„Precej denarja ima," je zastokala Marička, „in oče in mati, oba mi prigovarjata, da naj ga vzamem." Črez nekaj časa je še pristavila: „Tuintam ni kaj v lonec dejati! In še za sol je komaj pri hiši! Denar pa ima!"
„Si li gluha, Micka? Kolikokrat ti pa naj še povem, da leži denar po cestah? Samo grablje v roko, pa si ga nagrabiš, kolikor hočeš! Že vidim, da ti moram nekaj povedati! Potem dobiš pogum, ti revica vseh revic! Malo v stran stopiva, da naju ne vidi vsak, ki prikolovrati tod mimo!"
Vlekla jo je pod obokani hodnik pri sedanji nunski šoli. Komaj sta bili ondi, kar zakliče Topolščakova: „Ravno prav, da sva se skrili! Le j ga, tam-le prihaja!"
„Kdo?"
„Moj štongrajtar!"
In res je prišvedral Urban Pintar po cesti tik nunskega vrta s kastorcem na glavi in s ponosom, ki se mu je bil od zadnjega pretepa zopet ozdravil do prejšnje visočine. Pri Topol-ščakovih je bil zvedel, da je Marička v mestu in da jo dobi prejkone na trgu pred deželnim dvorcem. Odrinil je tja. Gnala ga je ljubezen, nekaka milostiva ljubezen, s katero je, kakor je bil za trdno prepričan, počastil revno dekle. Da bi ga ona ne hotela, o tem se Urbanu Pin-
175
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
tarju še sanjalo ni! V svojo veljavo zatopljen je krevsal mimo in žensk na hodniku niti opazil ni.
Magdalena se je zatogotila: „Ta meh naj bi jemala? Ti, ki si najlepša izmed vseh kravjedo-linskih deklet!"
„Res težko živim!"
„Kaj boš težko živela?" seje začudila Ko-marka. „Ti ni še nikdar prišlo na misel, da bi se bil kak boljši, nego je ta Smoletov meh, zagledal vate? Saj si vendar ko rožica na travniku! Prej ti nisem hotela povedati, sedaj pa ti povem, ko vidim, da si res žalostna. Vidiš, Marička, tu je velik, velik gospod, ki prihaja na šentpetrski breg, samo da te gleda, kako pereš ob Ljubljanici. Tvoje zaokrožene ročice in tvoje še bolj zaokrožene nožice ga ne puščajo pri miru, kar jih je prvič videl!
Marički se je razrahljalo srce. Ljubezen ji je rodila dosedaj samo trnje! Tu pa se je visok gospod zanimal zanjo, ki je bila Topolščakova iz Kravje doline.
„Ali je naše vere?" je vprašala z vnetim zanimanjem.
„Kaj boš povpraševala po veri ? Sveti Jožef je bil tudi jud, pa je bil vendar mož naše preljube device Marije!"
„Misliš, da bi me vzel?" je vprašala Marička dalje.
176
Br. Ivan Tavčar: Izza kongresa1.
„Na božjem svetu je vse mogoče, Marička i Tukaj ne rečem ne ene, ne druge!"
Ko je dekle molčalo in se zamislilo v bodočo svojo srečo, je Komarjeva Magdalena skrbela, da se je še bolj zrahljala zemljica, v katero je bila ravnokar položila pregrešno svoje seme. Hinavka je govorila: „Prijatelja ima! In ta mi je pravil, da visoki gospod zavoljo tebe kar cele noči ne more spati! Vedno si mu pred očmi; on pa le vzdihuje: vem, da ne mara zame in da zame nikoli marala ne bo!"
Marički se je storilo milo. Kako je bilo mogoče, da je ona, neznatno dekle, vzbujala toliko ljubezni?
Komarka pa je pridno rahljala:
„Zadnjič mi je poslal zate majhno darilce! Tu pri sebi ga imam! Prijatelj je pripovedoval, da je gospod skoraj jokal, ko mu je izročil darilce. Bogve, če ga bo hotela vzeti, je tarnal. Drugega ničesar nočem, samo da včasih name misli in da me pogleda z lepim očesom, kadar jo srečam! Dober gospod je, Marička, in vesela ga bodi! Glej!"
Tu je stara grešnica nekje izpod obleke potegnila majhen zavitek. Ko ga je razvila, je dvignila strmečemu dekletu pred obraz svilnato ruto, ki je bila nežna kakor pajčevina v rosnem jutru in črezinčrez pretkana z zlatimi in srebrnimi rožami. Marički se je zavrtelo pred očmi
177
12
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
in poželjivo je iztegnila roko po „malem darilcu
„Moja naj bo?" je vsa srečna zaklicala.
„Tvoja, tvoja!" je hitela Magdalena. „Le dobro jo zavij, da ti je sapa ne odnese!"
„Kaj naj sporočim gospodu?" je vprašala črez nekaj časa Magdalena.
„Reci mu, da bom mislila nanj!" Kri ji je šinila v lice in v veliki zadregi je spravljala podarjeno ji svilnato ruto ter jo izkušala skriti pod obleko.
Stara devica pa jo je potrjevala v njenem sklepu, rekoč: „Tako je prav, Marička! Le v Boga zaupaj, boš videla, da bo vse prav! Kmalu se zopet vidiva, takrat ti povem kaj novega, kaj sladkega. Za danes pa zdrava ostani, ljubica moja! Zdaj moram k Petrčku, da vzamem umazano perilo! Ne veš, kako sem srečna! Adijo!"
Odhitela je na Mestni trg, da je pri kanoniku Grizoniju vzela umazano perilo. Tudi Topolšča-kova se je odpravila proti domu. Pri sedanjem položaju je ni več zanimalo, kdo se pripelje k cesarjevi večerji; umevno je tudi, da ni hotela v množici naleteti na starega svojega ženina, ki se mu je z današnjim dnem popolnoma odpovedala. —
Med tem je Urban Pintar stopal po trgu proti dvorcu. Njegovo oko je iskalo ljubljene
178
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
deklice. In prav slabe volje je postal, ko je ni mogel ugledati.
„Kaj me ne caka! Vedela je vendar, da pridem!"
Prav pošteno se je razjezil. Jeza bi mu bila še rastla, da niso njegove pozornosti vzbujali mladi ljudje, ki so letali po trgu ter delali hrup. Culo se je nekaj žvižganja, nekaj smejanja. Tuintam se je oglašal klic: „Volički!"
Z drugega kraja se je v istem visokem glasu odgovarjalo: „ Abeceoslicki!"
Kakor bi trenil, so prileteli skupaj od leve, od desne. Hipoma je bil gospod Urban Pintar obdan od mladičev, ki so si grozili drug drugemu. Dvigale so se palice in nekaj rok se je stiskalo v pesti. Ta in oni je.brskal po tleh, da bi dobil kamen.
„Volički!"
„Abeceoslicki!"
Skupaj so trčili največji nasprotniki, ki jih je tedaj poznala Ljubljana: dijaki in mesarski pomočniki. Že bi se bili po stari navadi udarili, da ni prihitela na lice mesta oborožena javna oblast. C. kr. policaj Tomaž Raznožnik je prisopihal in malo špansko paličico je vihtel po zraku, da je kar šumelo.
„Ste že spet skupaj, prokleti študentje! In vi mesarski fantalinje! Mir, zverine! Drugače zapoje moja rumena! Cesar hoče jesti! In pri jedi ima še žival rada mir! Mir, pravim!"
179
12*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Mladina se je potuhnila. Nekdo izmed pomočnikov je ponižno izpregovoril: „Oče policaj, komu pa kaj hočemo!"
„Tihooo!"
In Tomaž Raznožnik je samozavestno odšel. Odhajaje pa je še dostavil: „Samo da veste, da sem tu! Da sva tu! Jaz in moja rumena! Tihooo!"
Komaj je odšel, se je žuborenje znova pričelo. Sikalo se je od dijaške strani: „V nedeljo ob dveh popoldne! Na Gradu! Ce imate pogum!"
Točno so se odrezali mesarji: „Pridemo!" A vas ne bo! Zbali se boste direktorja in kateheta!"
„Pridemo!" « Vojna  je   bila napovedana.   Mladiči pa so se razšli: eni proti cerkvi, drugi proti gledališču.
Zgoraj pri cerkvi se je zopet oglašalo: „Volički!"
In ti pri gledališču niso mogli molčati: „Abeceoslički!"
Urban Pintar se je jezil sedaj nad policajem. Po njegovem mnenju bi morala peti rumena šiba že zategadelj, ker so ti otročaji zadržavali njega, Urbana Pintarja! —
V tej misli je dospel Urban pred deželni dvorec. Tam je taboril stari naš znanec, Miklavž
180
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Celjustnik. Pridružilo se mu je bilo nekaj prijateljev, katerim je razkladal svojo modrost.
„Škile," je zaklical Pintar, „nekaj bi te rad vprašal!"
Miklavž se je obrnil proti njemu in z nepopisnim zaničevanjem mu je odgovoril: „Kako me kličeš? Tako me smeš klicati, kadar sem pijan! In še takrat le, če si ti plačal vino!"
Obrnil se je k prijateljem: »Gorjanec! Če hočeš z mano govoriti, čakaj!"
„Hej!" je začel Anžek iz Kravje doline, „nekaj bi pa le rad vedel, Miklavž! Kaj misliš ?
„Kaj mislim," odgovori Celjustnik, „kaj mislim ? Da sem mož, ki ti odgovori pravo besedo, če me kaj vprašaš! To mislim! Sikstum!"
„Kaj misliš, kaj bodo jedli ti cesarji in ti kralji tam zgoraj?"
Spoštljivo se je stari možiček ozrl proti cesarskemu stanovanju, kjer so ravno pričeli prižigati luči: „Kaj hočejo jesti? Župo, meso in nekaj boljšega krompirja! Meniš, da so drugače ustvarjeni, kakor mi? Če so se najedli in napili, morajo hoditi ravno ista pota kakor mi! Sakstum!"
„Pa bo vse bolje zabeljeno, hudika! Nekaj razločka bo pač. Kaj misliš, ali cesarjevim pri tej zimi zmanjka kdaj zabele?" In Anžek je verno zrl na Miklavža.
181
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Pa gotovo tudi! Kolikokrat je že prišla cesarjeva kuharica v škofijo, da so ji posodili masti!"
Anžku so se usta do ušes odprla: „Pa jo vrne pozneje?"
„E bogve! Vojske so drage in cesar Fronc ima vse polno snedežev, ki glodajo na njem spodaj in zgoraj! Poglej samo ta večer! Najedli se bodo do grla, plačal pa nihče nič ne bo!"
Anžek je zmajal z glavo: „Buzarona, res so slabi časi!"
Tu je Celjustnik zagledal novega znanca. Mimo je prišel čedno opravljen Trnovčan, ki je tiste dni imel službo tako imenovanega »ribiškega mojstra". Ribičem je vodo odkazoval; enim je odkazal potoke, drugim pa Ljubljanico. Prvi so se zvali „potokarji", drugi pa „lovni-čarji", ker se da v Ljubljanici večinoma le z lovnico ribariti.
„Fižmojster!" je zaklical Miklavž. „Ravno prav, da te vidim! Pojdi no sem!"
Oni se je zadri: „Kaj češ, Škile?"
Nato je prijazneje vprašal: „Kaj si ujel zadnjič?"
„Kaj čem ujeti," je odgovoril Škile čemerno, „kaj čem ujeti, če v potocih, ki si mi jih odkazal, ni ne ribjega, ne mačjega repa! Goriški graben je prazen, Farjevec ni za nič, Kapsov graben
182
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ni za nič in Kozja noga je prazna bolj kakor izstradan kravji vamp!"
„Tako hudo pa že ni!" ga zavrne ribiški mojster.
„Fižmojster, pravim ti, da je še hujše! Ce ujamem par kliničev, par črnookic ali pa že celo par činkelj, pa si mislim, da sem v , nebesih in v trhleni svoji škatli kar od veselja poskakujem. Hudič je, ti pravim! Sikstum!"
Ponižno je prosil: „Daj me no med lovni-čarje, fižmojster! Pa koga drugega med potokarje vtekni! Saj so tepci, ki mislijo, da je potokar boljši od lovničarjev?"
„To ni mogoče!"
„Ti reci, pa bo mogoče! Vsak petek ti prinesem v hišo ped širokega karpa ali pa težko ščuko, da ne bo skoraj prostora zanjo v tvojem želodcu!"
„Je vse zasedeno! Kar ujameš, itak vse v žganju zapiješ! Ni prostora!"
In „fižmojster" je odkorakal s ponosnostjo, ki je bila primerna visokemu njegovemu ribiškemu dostojanstvu.
Celjustnik je vpil za njim: „Sem te poznal, ko si na gmajni še gliste kopal ter jih nam ribičem za denar prodajal! Kdor ti več da, ta več velja pri tebi! Pojdi, kamor češ, magari vragu v čreva!"
183
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ko se oni za to kričanje ni zmenil, je ta še vpil: „Kako to, fižmojster, da te cesar ni na kosilo povabil? Da sem jaz cesar, bi te gotovo povabil, če ne za drugega, pa zavoljo skled, da bi jih ti pomival! Sikstum!"
„Ne jezi se, da ne zboliš, Miklavž!" Tako je vpila vesela družba, ki je ravno takrat prihajala na prizorišče. Bili so čolnarji iz Zaloga.
Pristopili so bližje, da se udeleže razgovora, Miklavža so itak vsi pijanci dobro poznali in naravno je, da so ga poznali tudi zaloški čolnarji.
„Kaj kričiš, Škile?" vpraša Avšičev Jaka. „Morda se jeziš, da nisi povabljen danes zvečer?"
„Cemu bi se jezil! Sem bil povabljen, pa le v tvoji družbi, Jaka. Iskal sem te tri dni in trt noči. A na Savi si bil in tako ga danes ne bova pila zlatega, cesarskega vina. Škoda!"
„Na Savi ste bili?" se je vteknil vmes stari Anžek. „Kakšno ste pa kaj vožnjo imeli?"
„Dobro in slabo," je odgovoril Jaka. „Danes smo pili, jutri smo spali!"
„Ježeš, ali se sme spati na vodi?"
„Na sodih, če so skupaj zbiti in če se vozimo navzdol, se lehko napiješ in naspiš! Ce se vozimo v ladji navzgor, pa druga poje. Takrat ni življenje nič prida!"
J 84
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Anžek še vedno ni bil prepričan: „Pijani vendar niste, ker ni držajev pri barigljah!"
„Cemu bi ne bili! Malo nevarno je že, pa pazimo drug na drugega!"
Anžek je koprnel: „Ihta, ohta!"
Avšiču je dobro delo, ko je videl starca v strahu.
„Brez nevarnosti ni," je govoril važno, „tu-intam se kaj zgodi. Lansko leto nam je Brdavsov Tinče zdrknil z barigelj, ko smo najmanj mislili. Z Loga pod Litijo je bil doma. Z očetom sta se sprla in zategadelj je bil prišel k nam čolnarjem."
„Ste ga dobili potlej?"
„Ravno pri Močeniku je bilo, kjer je tisti hudi curek in tisti veliki vrtinec. Še zastokal ni, ko je tlesknil v Savo! Tako je bil pijan! Parkrat ga je vrtinec zasukal, pa je bilo po njem. Z drogovi smo nekaj drezali po vodi, ki je bila tisti dan kalna, pa vse skupaj ni bilo nič! Ko smo ladjo nazaj vozili, so pripovedovali, da ga je pri Renkah na sipo vrglo. Možje, Sava je hudobna voda in naš kruh je grenak!"
Stari Anžek je vzdihoval: „Jezus in Marija! Utonil je! Utonil je!"
Sedaj je poprijel Celjustnik besedo: „Kaj ste včeraj vozili?"
„Polovica barigelj je bila z žitom nasuta, druga pa nalita z vinom."
„Torej žito in vino!"
185
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
In Miklavž je radovedno vprašal: „A kaj navrtate, kadar imate suha grla?"
„Boš vrtal, hudiča!" se je zajezil Jaka, „ko ti pri vhodu v Zalog prevohajo vsako špranjico na barigljah! In če kaj iztaknjejo, ti odtegnejo pri zaslužku, da si črn ko noč, ali te pa še zapro, ali pa ti jih naštejejo z batino! Trpljenje je trpljenje! Delavec je vsak revež, posebno pa takrat, če je v žeji bariglje na-vrtal!"
Škile ga je oblastno zavrnil: „Trpljenja, bi dejal, ni posebnega! Saj voda za vas dela!"
Te besede so Avšiča posebno razjarile: „Kaj boš pel? Ce ti solnce sije na razbeljeno bučo in če imaš v ladjo vpreženih kakih petnajst jarmov volov, pa boš videl, kaj ti voda dela!"
„Meniš li, da meni ni vroče, kadar brodim s svojo škatlo po Ljubljanici?"
„E kaj boš ti, Škile! Če ti spodrsne na slabi poti jarem, da si zlomi par volov sprednje noge ali pa še celo zdrkne v Savo, potem kliči hudiča, če ti bo hotel pomagati!"
Eden čolnarjev se je vmešal: „Čemu se prepirata? Težak kruh je na Savi, težak! Danes pa imamo denar in v Ljubljano smo prišli, da se dobro imamo. Čemu lazimo tod okrog? Cesarjev in generalov, ki smo jih hoteli gledati, ne bo; da sem hotel gledati prazne zidove, ostal sem lehko v Zalogu!"
J ,86
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Prav govoriš!" pravi Jaka. „Pojdimo k Židanu! Tam imajo sladko vino in mlado gospodinjo. Vino bomo pili, gospodinjo pa objemali! Danes je še denar, jutri pa ga ne bo več! Pri Židanu bomo zidane volje; jutri pa zopet na bariglje, da se odpeljemo po hrvaško koruzo, ki naj jo vrag vzame, njo in zeleno Savo!"
Čolnarji so odšli.
„Kako se to napihuje!" je godrnjal Miklavž za njimi. „Če jih na stol položiš in vsakega pretepeš kakor otep na skednju, pa ti od vseh ne pade kopa petič!"
Sedaj, ko so ga bili drugi poslušavci zapustili, se je spomnil Miklavž Celjustnik svojega znanca Urbana. Ta je ves čas pri strani stal in ponižno čakal.
„Zdaj govori, štorklja!"
„Za svet bi te rad vprašal, Miklavž!"
„Dobrih svetov je pri meni več, kakor je plavcev na Mesarici spomladi! Kaj je?"
Urban je zašepetal: „Knjižico imam od nove kase v Gosposki ulici. In vedel bi rad, če je vse varno in če je prav narejeno?"
„Knjižico od nove kase!" Tukaj je bil Miklavž ves pri stvari. Vlekel je Pintarja iz množice v stran, da sta bila sama.
„Koliko imaš?" je vprašal z zanimanjem.
„Osemsto goldinarjev je! Težko sem jih prislužil. In sedaj mi delajo nekateri skrbi, da
187
Dr. Ivan Tavčar : Izza kongresa.
bo denar samega sebe snedel! In kako naj nosi obresti, če bo v Gosposki ulici na kupu ležal? Saj denar ni koklja, ki nese jajca na gnezdu. Vse to mi napravlja skrbi! In tebe vprašam, ki si pameten človek, kolikor te jaz poznam!"
Skile je nekaj časa sam pri sebi premišljal. Ta-le gorjanec, čigar puhlo ošabnost je poznal, se mu je videl kakor riba, ki je šiloma silila v njegovo lovnico.
„Izgube se ni treba bati," je odgovoril strokovnjaško, „izgube se ni treba bati. So dobri gospodje zraven! Gospod Gale, gospod škof in bogve koliko korarjev! Pač pa mora biti v knjižici vse prav zapisano! Jo imaš pri sebi!"
„Nimam!"
„To je glavna stvar! Knjižico moram videti! Čakaj, Kapsov graben imam zaprt! Jutri pojdem gledat, če se je kaj ujelo. Pojutrnjem pridi! Ob devetih te bom čakal pred kaso v Gosposki ulici!"
„Pa bo kaj stalo?"
„Kaj če stati? Polič vina boš plačal, pa bo! To ti pa pravim, pri knjižici bodi previden!"
Urban Pintar je bil potolažen. Obljubil je, da prinese knjižico pojutrnjem ob devetih zjutraj. In Miklavž Celjustnik je obljubil, da bo vse natanko pregledal, če je prav zapisano. Ravno
(88
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
tedaj je prirožljala prva kočija po Gledališki ulici. Celjustnik ji je takoj posvetil svojo pozornost.
»Poglejmo no," je kričal, »kdo je prvi, kdo je najbolj lačen! Steklar Češko je! In vozi se kakor grof! Včeraj so vozili konji še gnoj na njive za špitalom, danes pa vozijo kočijo! Naj vrag vzame to lačno, jaro gospodo! Sakstum!"
□o
189
Deveto poglavje.
v
Točno tri četrti na šest sta stari Češko in mladi Smole sedla v Ceškovo kočijo, ki ju je imela peljati k dvornemu obedu. Materi Elizi, dasi je bila vsa srečna radi hčerine zaroke, ni dala miru skrb, da bi morda povabljenca ne prišla prepozno. Neprenehoma ju je opozarjala, da je čas odriniti in da Bog ne daj, da bi kaj zamudila. Pred odhodom je še enkrat preiskala svojega moža od nog do glave, če je vse v redu in vse tako, kakor se spodobi človeku, ki je pri cesarju povabljen. Ko je na magistratnem stolpiču udarilo trikrat, je pomočila prst v blagoslovljeno vodo, ki je po tedanji navadi visela v posodici ob steni, ter se ž njim do-teknila moževega čela, da bi srečno in dobro iztekli dogodki tistega večera. Nato ju je spremila do hišnih vrat, in pod njenim nadzorstvom sta splezala v domačo kalešo, ki je pri tem stokala in se zibala na debelih svojih jermenih. V hipu, ko je hlapec ali pravzaprav kočijaž s svojim bičem švignil po tolstih konjih, je naredila križ po svojem obrazu ter tako še enkrat izrazila željo, da bi Bog vzel pod svoje
190
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
okrilje moža in bodočega zeta pri današnjem večeru.
Stari Češko se je zadovoljno naslonil v voz, položil roki okrog obširnega trebuha ter izpregovoril:
»Imeniten je današnji dan, Andrej! Glej, da se boš čedno vedel in mi ne napravljal sramote, ker postaneš moj zet. Prav je tako!"
Andrej je molčal.
»Dekle ti bo veselje delalo! Veruj mi! Prav je tako! In tudi tvoja mati bo zadovoljna. Hvala Bogu, da je vse tako prišlo! Na Dobravo hočemo romati eno prihodnjih nedelj! Kaj praviš, Andrej?"
»Meni je prav!"
»Čemu se držiš tako kislo? Kakor riba v ledu! Hej, si pa že zopet pozno spat prišel včeraj po noči? Govori!"
»Res je, preveč smo pili! In pozno sem legel v posteljo. Človek nikdar ne ve, kdaj ima dosti!"
»Kje si bil?"
Stari se je že popolnoma čutil v avtoriteti bodočega tasta, kar Andreju ni bilo posebno vsec.
Čemerno je odgovoril:
»Ob štirih nas je vrag nesel še k peku v Gradišče! Jedli smo novopečen kruh in brinovec smo pili!"
191
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Tedaj je bil pri ljubljanskih ponočnjakih ukoreninjen običaj, da so po prepiti noči proti ranemu jutru obiskali še peka, kjer so jedli novopečene, ravnokar iz peči vzete rogove ter se zalivali z žganjem, najrajši s slivovko ali pa z brinovcem. Ce so bili v reduti ali na strelišču plesi, je bilo vsakokrat prav živahno jutrnje življenje po ljubljanskih pekarnah. Udeleževale so se ga tudi častite dame, in prigodilo se je, da so pri tem včasih prav junaško sodelovale. Ko so točili svetli brinovec, so se predle tuintam zlate niti ljubezni. Vsak pek je imel v ta namen pripravljeno posebno sobo in lep denar si je služil. Danes pa, seveda, ni več sluha ne duha o tem običaju, dasi smo prepričani, da bi ljubljanski peki prav nič ne godrnjali, če bi se znova vpeljal.
„Torej pri peku!" se je zajezil stari Češko. „In danes.te glava boli!"
„Tudi malo!"
„Veš kaj, Andrej, nekaj, to in ono se bo že moralo izpremeniti. Zakon nalaga posebne dolžnosti! To sam veš! Prav je tako! Na svetu bo odslej zate ena sama ženska! Ena sama ženska! In Josipina ji bo ime!"
Andrej je nekaj vzdihoval. Stari hinavec pa je nadaljeval: „Ena sama ženska! Če je mlada in lepa, to ni nič hudega! Principe Neri-Corsini trdi, da je naša Fina lepa! To je
192
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
mož, ki se v takih rečeh spozna! Če je stara, ljubi Bog, je pa še ena preveč! Prav je tako!"
„Pametno je, kar govorite!"
„Res je! Torej dolžnosti boš imel. K Židanu ne boš smel več zahajati! To se ve! Ljudstvu se dajati pod zobe, bi bilo pri tvojih sedanjih razmerah nespametno!"
Smole ga je zbadljivo zavrnil: „Kaj, ko bi sklenila pogodbo, da k Židanu ne bova zahajala več ne vi, ne jaz!"
Stari se je razburil: „Poglej no repnika, kako mi žvrgoli vrhu drevesa! To je drugače, Andrej! Ti zahajaš k Židanu radi ženske, jaz pa radi — vina!"
Ta dovtip se je dozdeval staremu možu tako izvrsten, da se je pričel glasno smejati. Ravno takrat sta se pripeljala pred portal starega deželnega dvorca v Gosposki ulici. Voz je ječaje obstal. Prihitel je portir z zlato, debelo palico, z zlatim klobukom in z zlato-obšito obleko. Devotno je odprl vratca pri vozu, na obrazu pa se mu je odločno kazalo, da je gospodu portirju ponižnost le prisiljena in da je mož sam pri sebi čutil, da stoji visoko nad vsakdanjimi meščani, katerim je moral danes odpirati vratca pri vozovih. Res je bila sitnost hišne matere provzročila, da sta se Češko in Smole prva pripeljala. Tako prvenstvo je pri vsaki priliki nekaj neprijetnega. Staremu
193
13
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
gospodu je takoj upadel pogum in v svoji stiski je izkušal pričeti razgovor s portirjem. Ta pa se je bil takoj, ko sta bila gosta izstopila, zopet zavil v svojo portirsko nepristopnost, in ko je Češko nekaj govoril, je le z roko pokazal na razsvetljeno vežo in na stopnice v ozadju.
„Ošaben gospod!" se je zatogotil Češko. „Sram ga je govoriti z ljubljanskimi meščani!"
Tedaj je pridrdral drugi voz. Pripeljala sta se škof in prost. Tu je bil portir že poni-žnejši in cerkvena dostojanstvenika je spremil do stopnic. Pri tem niti zlatega klobuka ni bil del na ponosno svojo glavo. Češko in Smole sta stopila v stran. A škof Gruber je bil ljubezniv gospod. Takoj ju je ogovoril:
„Gospod Češko, veseli me, da je tudi vas obsijalo solnce cesarske milosti! Lehko pravimo, da sije na vrednega!"
Stari se je kar topil od sreče. Po tedanji navadi — ki je dandanes skoraj popolnoma izginila iz Ljubljane — je brez odloga poljubil žareči prstan na škofovi beli roki. Škof je dalje vprašal:
„Kdo je mladi vaš spremljevavec ? Že nekaj let sem vrhovni vaš dušni pastir, a rdeči njegov obraz mi je čisto neznan! Gotovo ne zahaja v cerkev! Naša mladina je lehko-miselna in tudi premalo pobožna!"
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Češko je bil v zadregi: »Pritrjujem vaši škofji milosti! Lehkomiselna in malo pobožna. Pivnica ji je ljubša od cerkve."
»Žalostna resnica, žalostna resnica!" je godrnjal škof. »A moja krivda ni, da je tako!"
»Če je dovoljeno, bi vaši škofji milosti predstavil tega mladeniča. Andrej Smole z Dunajske ceste je!"
»Andrej Smole" — tu se je škof pomenljivo nasmehnil — »ime mi ni neznano! Čul sem o njem, dasi ni bilo vse dobro, kar sem slišal o njem. Ali ljubi moj Bog, mladina mnogo greši, zategadelj se ji mora tudi obilo odpuščati!"
Na te milostive besede je moral tudi mladi Andrej pristopiti ter poljubiti prstan na beli roki.
Škof je dostavil: »Kakor čujemo, ni izključeno, da stopi gospod Smole v tesno zvezo s Ceškovo obiteljo. Ako se to zgodi, moj blagoslov vam, gospod Češko, in pobožni vaši gospe! Sedaj pa nam je hiteti, ker tudi na cesarski mizi ima juha navado, da se shladi!"
»Ha! Izvrsten dovtip!" Tako je vzkliknil prost ter se spoštljivo smejal.
Nato so korakali po svetlih stopnicah navzgor v drugo nadstropje, kjer je bila obednica. Vstopili so v tako imenovano cercle-sobo, kjer jih je sprejel obedničar — tafelmeister — ter vsakemu izročil bel listek, na katerem je bila narisana miza v obednici. V tem narisu je bil
195
13*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
zaznamovan sedež, ki je bil vsakemu odkazan. Kakor živo srebro je skakljal ta obedničar po sobi. V znak svoje službe je nosil v roki črno paličico. Najprej je spremil do sedežev škofa in prosta ter parkrat jasno poudaril, da njega škofja milost itak ve, da sedi tik cesarja. Proštu pa je razkladal pomen belega listka ter mu prav jasno opisal, kje se nahaja sedež njegov. Manj si je dal opraviti s starim Češkom. Ta je moral sam napenjati svoje možgane, da si je dobil prave pojme o legi svojega sedeža. Ko je Smole naznanil svoje ime, se je cesarski obedničar prav prijazno priklonil.
„Gospod Smole," je dejal, „doživeli ste posebno odlikovanje."
Namesto Smoleta pa se je začudil stari Češko: „Kako to?"
„Njega svetlost, knez Volkonskij, si je izprosil milost, da bi se smel udeležiti današnjega najvišjega obeda! To je čudno in proti vsaki etiketi!"
Obedničar se je postavil tu v pozo cere-monijskega mojstra.
„Čudno in proti vsaki etiketi, gospod Smole!" — ime je obedničar ponosno poudaril ter hotel s tem Češka opozoriti, da ne govori ž njim, nego s Smoletom.
„Njega veličanstvo" — je nadaljeval dvorni obedni dostojanstvenik z važnim glasom —
J 96
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„njega veličanstvo je prošnjo milostivo uslišalo. Knez Volkonskij se obeda udeleži, a izrekel je željo, da bi sedel tik vas, gospod Smole. To pa je odlikovanje, radi katerega vam iz srca častitam, gospod Smole!"
Srebrnoživi obedničar je videl v Smoletu posebnega človeka, ker bi drugače bilo nemogoče, da se je zanj zanimal tako visok aristokrat, kakor je bil knez Volkonskij. Z isto natančnostjo mu je razkladal pomen belega listka kakor prej proštu. Navsezadnje pa je še dostavil: „Tik vas, gospod Smole, sedi njega svetlost, knez Volkonskij!"
Prihajali so gostje, tako da je imel obedničar na vse pretege opraviti. Ko je zapustil Smoleta, je Češko takoj vprašal Smoleta: „Kaj imata s tem ruskim knezom?"
„Ko bi le sam vedel!"
„Hvala Bogu," je dostavil stari zadovoljno, „da govoriš francosko, drugače bi s tem Rusom niti občevati ne mogel!"
Povabljenci so dohajali v tolpah. Prišel je deželni glavar, prišli so zastopniki plemstva, uradništva, učiteljstva in trgovstva. Ti zadnji so se združili v kotu ter imeli svoje razgovore. Pridružila sta se jim tudi Češko in Smole. Vse je trla skrb, ker so se brez izjeme nahajali v situaciji, ki je bila vsakemu povsem nova. Z eno besedo, možje niso vedeli, kako se jim je
197
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vesti pri cesarskem obedu, delali pa so se vsi tako, kakor bi vse vedeli, kakor da so že stokrat kosili pri cesarju!
„Čujem," je izpregovoril kupec Bernbacher, „da se bo serviralo na srebru!"
Takoj je bil pri roki gospod Gale: „Na srebru, to je gotovo! Zlata namizna oprava se rabi le pri najredkejših prilikah."
„Tako je!" je pritrdil Bernbacher. „Sicer pa nikar ne mislite, da je vse iz srebra ali zlata, kadar veličanstvo obeduje na srebru ali zlatu! Krožniki za juho so vsekdar porcelanasti!"
„Čudno, čudno!" se je vteknil Češko vmes. „Jezus in Marija, če bi človeku tak krožnik z mize padel!"
„Bilo bi grozno," — in gospodu Galetu se je kar videlo, da ga je mraz pretresel — „bilo bi grozno! Pač res, napiti se ne smemo, kakor se včasih napijemo pri Detelji ali pri Židanu."
„To bi bila govorica!" je zastokal Češko. „Lavrin in Gogala bi od veselja kar poskakovala, da se meni ali tebi zdrobi krožnik pri cesarski mizi!"
„Oba sta upala," je izpregovoril Gale z zadovoljstvom, „da bosta povabljena. A sedaj sta morala oba doma ostati. In da govorim odkritosrčno, jaz obema privoščim."
„Jaz tudi, jaz tudi!" so potrjevali vsi po vrsti. Prijateljstvo v Ljubljani je bilo tiste dni ravno
198
Dr. Tvan Tavčar; Izza kongresa.
tako, kakor je še dandanes; prijatelj je prijatelju privoščil — najhujše!
Tedaj je Bernbacher škodoželjno izpregovoril : „Pa vendar postaneta oba deležna, če že ne cesarskega obeda, pa vsaj cesarskih jedil!"
„Kako to? Kako to?" se je čudilo vse.
„Komaj verjetno, a vendar je gola resnica. Lavrin, stari lisjak, jo je izvohal! In danes ob osmih bo zbral okrog sebe enajst nepovabljenih glav — v zadnji izbici pri Detelji za frančiškansko cerkvijo. In na mizo se jim bo prinašalo vse tisto, kar se bo nam dajalo tu pri cesarski mizi. In gostili se bodo in bolj bodo zidane volje, nego smo mi! In niti na krožnike jim ne bo paziti, da se jim kateri ne ubije! A do kosti bodo obirali nas, ki smo povabljeni!"
„To ni mogoče!" je vzdihnil Češko.
„Na svetu je vse mogoče!" je odgovoril Bernbacher hladnokrvno.
„Povej vendar, kako je mogoče?" je silil Češko.
„Lavrin si je vedel — nevem na kak način — pridobiti zvezo z dvornim kuharjam. Pogodila sta se, da se bo dobavil obed za dvanajst oseb iz cesarske kuhinje, in sicer takoj, ko se konča pojedina v deželnem dvorcu."
„Pojedli bodo torej naše ostanke!" se je oglasil Gale strupeno.
199
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ne verujem!" je odgovoril Bernbacher. „Mislim, da bodo ravno tako dobro jedli kakor mi tukaj."
Češko vpraša radovedno: „In koliko plačajo najvišjemu kuharju?"
„čul sem, da pet goldinarjev za vsako glavo."
„Grozno, grozno!" je hitel steklar. „Da cesar kaj takega ne prepove!"
„E kaj boš!" ga zavrne Gale. „Cesarja povsod goljufajo, ne samo v kuhinji."
Le neradi so se pomirili možaki, ker jim ni hotelo v glavo, da bodo ta večer drugi jedli ravno isto kakor oni — na cesarski dvor povabljeni prvaki. Najbolj jih je peklo, da sta se ravno Lavrin in Gogala, ki sta bila prezrta in katerima so to tako gorko privoščili, po ovinkih priklatila do dvornih skled ter se brez sitnosti, brez skrbi udeležila darov bogate mize, radi katerih so se morali oni praznično obleči, se priklanjati, paziti na vsak korak ter paziti predvsem, da jim pri obedu ne zdrkne žlica iz rok ali pa krožnik z mize!
Nič jim ni pomagala jeza! Pri Detelji za frančiškansko cerkvijo se je ob osmih v resnici pričel postranski obed. In servirala so se vsa tista jedila kakor prej v deželnem dvorcu. In dvanajst filistrov se je gostilo, a svojo gostijo so si s tem sladili, da so prav na široko
200
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
zabavljali onim, ki so bili povabljeni in ki so dosti manj prida od njih! Pa veselje se je pri koncu tudi skalilo. Vsak izmed dvanajsterih je imel doma ženico in otročiče in vsakemu so otročiči in ženica na srce polagali, da naj prinese od Detelje kaj domov, da pokusijo tudi žena in otročiči, kaj in kako se je pri avstrijskem cesarju. Vlačili so iz žepov papir ter izkušali kolikor največ mogoče zaviti vanj. Razvila se je huda konkurenca in iž nje srdit prepir. Razšli so se v jezi in srdu.
Človeštvo je vedno eno in isto! Ko je cesar Franc Jožef leta 1883. obiskal Ljubljano, so „odklonjenci" istotako živeli od odpadkov cesarske kuhinje. Dotični dvorni podobedniki so imeli svojo gostijo v zadnji sobici pri „Roži", pristojbina, katero je vsak udeleženec plačal cesarskemu kuharju, pa je znašala pet goldinarjev. Vse to je bil uredil pokojni Zmagoslav Smole, tako da je tudi ta poznejša epizoda v neki dotiki z našo pripovestjo. Ako povemo golo resnico, da so se obedniki pri »Roži" tudi uprli, ker so nekateri hoteli odnesti preveč zavitega, se temu pač nihče ne bo čudil!
A napotimo se zopet v dvorec, kjer so čakali povabljenci v cercle-sobi. Doslej smo čuli razgovore plebejcev, sedaj poslušajmo, kako so se razgovarjali višji stanovi. Okrog škofa Avguština se je zbralo nekaj plemenitašev in dosto-
201
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
janstvenikov. Ti niso govorili, ti so šepetali, a vzlic temu se je tudi šepetanje sukalo okrog ljubega bližnjega, kateremu se je čast glodala prav tako kakor v meščanskem krogu.
„Vaše zdravje," je izpregovoril predsednik „deželnih pravic" baron Krust, „vaše zdravje, škofja milost, zadnje čase ni bilo najboljše? V svojo žalost sem to čul!"
„Božične praznike," je odgovoril škof, „me je nadlegoval protin, a sedaj mi je — hvala božji porodnici! — zopet odleglo!"
„Vaš poklic, škofja milost, je težaven in take mučne bolezni so posledica tega poklica!"
„Težaven in odgovoren!" Tu se je obrnil vladika k mlademu rakovniškemu grofu, ki je bil prišel v rdečem fraku, kakor so ga nosili deželni stanovi grofovskega pokolenja.
„Oj Rakovnika bodoči gospodar! Ko sem jeseni opravljal v Šentruprtu sveto birmo, me je gospa grofica sprejela z vprav plemenitaško gostoljubnostjo. Kake vesti mi prinašate o gospe materi, grof Oton?"
Na ta milostni ogovor se je grof Barbo priklonil, poljubil škofov prstan ter odgovoril, da je gospa mati pri najboljšem zdravju in da je še sedaj ponosna, da je svojega vrhovnega dušnega pastirja smela sprejeti pod ponižno svojo streho. Z velikim veseljem je počivalo škofovo oko na mladem plemiču. Ta grof Oton
20'i
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Barbo je bil prav orjaška postava in nikakor ne kaka vitka bilka, kakršni so današnji potomci te znamenite kranjske rodbine, ki so tako nežni in šibki, da bi jih kmalu odnesla sapa, če bi premočno zapihala od Vesele gore sem. Grof Oton je bil visok ko cerkven stolp, a rodbinski znak grofov z Rakovnika je bil videti tudi na njem: pod nosom mu je tičal mogočen čop širokih in močnih brk, kakor jih imajo le malokdaj mladeniči v tej dobi. Bil je vreden potomec grofa Daniela, ki je skoraj sto let poprej v Nemškem gradcu z veliko spretnostjo, pa tudi z veliko predrznostjo naskakoval privilegije kranjskih mest. V koliko je bil grof Oton bistroumen, ne vemo, da pa je bil predrzen in na svoje rojstvo ošaben, to je kazal pri vsaki priliki. Tudi nasproti svoji materi, kateri ni izkazoval posebne pokorščine, in zatorej je bil takoj odrinil na kongres, ne da bi bil čakal odgovora grofa Thurna na materino pismo. Ko je dospel v Ljubljano, mladi grofic ni imel bogsivedi kake posebne garderobe. Na Rakovniku ga v tem pogledu niso trle skrbi; tudi mu varčna mati ni dajala preveč denarja za take reči. Ko pa je prišel na kongres, mu je sililo takoj v oči, kako je cvetla moda med kongresno mladino, in da bi ne delal sramote staremu svojemu imenu, je sklenil takoj, da ne bo zaostajal za omenjeno kongresno mladežjo. Najbolj sloveč krojač te-
203
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
danje Ljubljane je bil Tadej Miihleisen. Imel je še celo s Parizom neposredne zveze, kakor je pravil vsakemu, ki si je dal meriti novo obleko pri njem. Ravno tedaj so prišle v navado ozke, sivkaste hlače, ki so bile spodaj popolnoma ozke, kakor na primer erarni pantaloni pri ogrskih polkih. K takim hlačam so nosili sivo dolgo suknjo z visokim in širokim ovratnikom, ki je iz dalje bil videti kakor konjski komat. Naš Tadej si je mislil, če druge oblačim, čemu bi sebe ne oblekel po najnovejši in najfinejši modi. Prikrojil si je vse. In neko nedeljo je tanka svoja stegenca potisnil v ozke hlačice, nožice pa v nežne šolničke, ki so bili okrašeni s še bolj nežnimi trakovi. Grbasto svoje telesce je zavil v dolgo suknjo z velikim ovratnikom in na glavo si je posadil visoko, sivo pinjo, tako da je bil vsega in vsakega smeha vreden. Tako oše-marjen je v nedeljo, s paličico v roki, katere gomb je bil pozlačen, svedral k poldvanajsti maši v šenklavško cerkev. Po končanem božjem opravilu se je postavila plemenitaška mladina v vrsto zunaj pred katedralo, in ko so rdeče-lična meščanska dekleta hodila mimo, so morala poslušati  nevkusne opazke arogantnih aristo-kratov. V tej vrsti je stal — se ve — tudi grof Oton Barbo in je bil eden najglasnejših. Iz cerkve je prikrevljal tudi gospod Tadej. Prevzela ga je zavest, da ga gleda in občuduje ves  svet. In
204
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
to ga je dvigalo in poviševalo, ko je dospel k plemenitaški vrsti. Mislil si je, čemu naj jih pozdravim, saj nisem slabše opravljen od njih. V tem sklepu ga je potrdila okoliščina, da je videl mnogo najfinejših oblek, ki so jih mladeniči nosili, a so bile z debelimi številkami zapisane v njegovi krojaški knjigi, ker še plačane niso bile. Med temi je bila tudi obleka grofa Otona. „Čemu naj jih pozdravljam, ki me niti plačali niso za delo, ki mojstra hvali ?!" In gospod Tadej je štorkljal mimo, ponosno sukal paličico s pozlačenim gombom, a svojega dolgega, sivega cilindra se niti s prstom ni doteknil. Nikogar ni pozdravil. Mladeniči, ki so mu bili dolžni, so to opazili z največjo ogorčenostjo. Da bi jih njih krojač ne pozdravljal, v tem se jim je videla največja nehvaležnost, nedopustna prešernost. Ker so živeli v veri, da človek, če ni pleme-nitaš, sploh človek ni, se je treslo vse v njih in na njih so se tresle Tadeju Miihleisnu neplačane obleke! Splošni razburjenosti je dal najživahnejšega duška grof Oton: ko je stopal ponosni krojač mimo njega, je dvignil grof svojo desno nogo in v hipu jo je zasukal nad malim možičkom, da mu je posnel visoki cilinder raz glavo. Cilinder in paličica, katere gomb je bil pozlačen, sta pala v prah, in grbasti krojaček je napravljal nepopisno komične prizore, ko je oboje lovil po cestnem prahu. Nastal je viharen
205
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
grohot, množica je drla skupaj, in Tadej Miihl-eisen, ko je bil paličico in cilinder z velikim trudom rešil izpod plemenitaških brc, jo je v ozkih svojih hlačicah odpihal kakor poparjen mlinec. Da tedanje ljubljanske policije ni bilo na lice mesta, ni treba posebej poudarjati. Od tiste nedelje je bil Oton Barbo ljubljanska ime-nitnost. Nekaj dni se je samo o njem govorilo po mestu in ravno meščanstvo je grofa najbolj hvalilo, ker je osramotil šopirnega krojača, ki ni hotel ponižno klobuka sneti pred plemenitaškimi gospođici! In zategadelj je tudi tisti večer na mladem Otonu z velikim veseljem počivalo oko ljubljanskega vladike. Proti baronu Krustu je škof vzdihnil:
„Vi posvetnjaki ste pač srečni, ker vam je dano, pomladiti se v krepkih svojih otrocih! Mi, služabniki oltarja, pa smo stara drevesa, ki so črezinčrez obrasla z dolgim mahom!"
„Tej primeri bi ne hotel pritrditi! Vsaj vaša milost ste kakor cedra na Libanonu, in vaše duševne ovčice se iz srca veselimo tega! Sicer so pa otroci včasih vse drugo, samo blagoslov božji niso!"
„Vi, baron," je odgovoril škof galantno, „gotovo nimate te izkušnje! In naša ljuba grofica na Rakovniku tudi ne!"
Tu je zopet gorak pogled objel bodočega gospodarja na Rakovniku.
206
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„0 sebi «e govorim," je izpregovoril Krust, „ali vobče smem omeniti, da so otroci dostikrat v nesrečo najboljšim staršem."
Ko ni škof ničesar odgovoril, je šepnil predsednik deželnih pravic: „Poglejte le grofa Thurna!"
„Cemu ravno grofa Thurna? Njegovo obitel visoko čislam, baron Krust!"
„Grof Vencel, škofja milost, je vse časti vreden kavalir! To prisegam pri sveti Trojici! A otroci so mu v nesrečo, in to bodi potoženo Bogu!"
„Same skrivnosti mi govorite, baron predsednik! Zategadelj mi ni jasno, kaj mi hočete povedati!"
„Vaša milost, vi živite v svetiščih, in valovi življenja, skoraj bi rekel, umazanega življenja ne pljuskajo do vas!"
„0 grofici Lichtenbergovi sem nekaj čul!" se je oglasil prost, samo da je nekaj vmes rekel.
„Grofica Lichtenbergova," ga zavrne baron Krust, „ima tudi svoje slabe lastnosti. A jaz govorim o kontesi Thurnovi!"
„Moj Bog," je dejal škof, „saj je še skoraj otrok!"
„Bojim se, da doživimo sramotne pripetljaje in da jih preprečiti skoraj ni več mogoče. Morda bi v resnici kazalo, da posežete vmes s svojo nadpastirsko avtoriteto, kateri se mora pokoriti vsakdo v deželi!"
207
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Sveti Jožef nas obvaruj! Kaj se je vendar pripetilo? Le malo časa so vendar v Ljubljani!"
Tu se je sklonil baron k škofovemu obrazu: „Mlajša kontesa je zblaznela, čisto zblaznela! Za knezom Metternichom, pomislite, škofja milost, za oženjenim knezom Metternichom leta, da se nad tem spogleduje ves svet! To se pravi, sedaj se spogledujejo še samo naši ljudje; pa Bog vedi, koliko časa ostane to pohujšanje tajno pred drugim svetom?"
„In kaj pravi državni kancelar?" vpraša
škof.
„Na ulico si skoraj ne upa! Vsaj moja soproga mi je to zatrdila. Kjer se prikaže, že mu je za petami kontesa Thurnova. Da je stvar videti lepša, pravijo, da obožuje v njem zgolj le velikega avstrijskega državnika!"
„No, vidite, baron predsednik, potem je vse gola otročarija! Saj sem si takoj mislil, pri takem otroku!"
„Otročarija! Pojdimo raj^i za izdatno nianso višje! Njega svetlost si skoraj z žensko govoriti ne upa, če hoče, da mu kontesa Thrrnova prizanaša s svojo ljubosumnostjo. Prava sreča, da nima knez svoje soproge tu, brez dvojbo bi ji mala Radovijičanka izpraskala oči!,,
„Prepričan sem, da se vse skupaj pretirava! Kaj takega se vedno pretirava! Deklica je predobro in prekrščansko vzgojena!"
208
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Bojim se, da boste morali izpremeniti svoje prepričanje, škofja milost! Deklica je zaljubljena^ kneza Metternicha, in to s strastno silo prve ljubezni. Mučni prizori so neizogibni! Ali tu prihaja dvor!"
Ko sta se razgovarjala predsednik deželnih pravic in škof ljubljanski, je grof Oton Barbo molče slonel ob steni, a vsako besedo omenjenega razgovora, v kolikor se je tikal kontese Thurnove, je vlekel vase, in vsaka taka beseda ga je pekla na duši kakor živo oglje. Polagoma se mu je izgubila kri s cvetočega lica in še celo ustni sta mu obledeli. Opazil je to baron Krust.
„Kaj ti je, Oton?" ga vpraša z očetovsko skrbnostjo.
„Nič, nič!" je zajecljal mladi grof, „majhna omotica, pa je že zopet prešla! Preveč nas je v sobi in zrak je slab. Ne imej nikakih skrbi!"
Dalje se nista mogla razgovarjati. Zapela je znana dvorska palica s svojim: tek, tek, tek. Odprl se je vhod k stanovanju cesarske dvojice. Vstopil je cesar sam s spremstvom in ceremonijami, kakršne so bile v navadi na avstrijskem dvoru. Že malo poprej je bil obedničar razvrstil povabljence v špalir, in med tem špalirjem je cesar Franc v maršalski uniformi ponosno korakal ter se na vse strani lehno priklanjal. Oni v špa-lirju pa so se globoko priklanjali, posebno me-
209
14
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ščanje, ki so bili takrat prvič na dvoru, so obhajali v devotnih poklonih prave orgije, kar bi se tudi dandanes pripetilo, da je slučajno zopet sklican kak kongres v Ljubljano.
V obednici je cesar stopil k svojemu sedežu, potem pa je vsak bržkomogoče poiskal svoje mesto. Čudovito hitro se je vse uredilo, in ko je vladar sedel, so zasedli obenem vsak sedež. Meščanje so sedeli skupaj, na čelu jim mladi župan Hradecki. Ta je hotel vse vedeti in vse znati. Tudi pri tej priliki je igral nekakega mentorja, ki se je čutil poklicanega, dajati drugim dobre nauke. Najprej je ukazal svojemu sosedu, naj ne pozabi, da je pri cesarskih obedih strogo predpisano, da se razgovarjaš samo s sosedom na desni ali na levi, da pa ne smeš vpiti nad tovarišem, ki ti sedi vis-a-vis. Sosed, sprejemši to naročilo, ga je povedal zopet svojemu sosedu, dokler niso bili vsi meščanje podučeni, da ne smejo govoriti črez mizo. Hradecki je izdal migljaj, da naj se pazi na porcelan, na nože, vilice in žlice, da ne pade kaj pod mizo. Končno pa je izrekel še željo, da naj se ravnajo vsi po njem: Kar bo počel on, to naj za njim počenjajo tudi drugi meščanje. Hradecki je veljal meščanom za veliko avtoriteto na tem polju, ker se je bil udeležil dvornega obeda pri tisti priliki, ko je obiskal Ljubljano v letu 1819. prestolonaslednik Ferdinand.
210
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Staremu Češku pa niso ugajali županovi migljaji, posebno zategadelj ne, ko ni smel govoriti s Smoletom, ki mu je sedel ravno nasproti.
„Malo bo kratkočasja!" je zastokal sam pri sebi. „Govoriti se ne sme in morda se še jesti ne bo moglo. Pri jedi imam rad mir in čas. Vse pa kaže, da ne bo tu ne miru ne časa. In z Andrejem, ki ume francoski, naj ne govorim! Tukaj bo dosti jesti, pa kaj mi pomaga, ko je na jedilniku vse francosko povedano! Misliš, da ješ bogvekaj imenitnega, pa ješ navadno sočivje z imenitnim francoskim imenom. Andrej bi mi lehko to in ono pojasnil!"
Ker se med tem premišljevanjem ni dote-knil svoje juhe, je vzel lakaj krožnik ter ga odnesel. Starega moža je to zjezilo in kričal je za njim: „He, prijatelj, stoj no! Vendar vidiš, da še nisem jedel!"
Nič mu ni pomagalo. Lakaj je gravitetno odnesel krožnik, a ustni mu je obdal smehljaj usmiljenja ali pa zaničevanja. Krožnik z juho je ostal Češku terra incognita, kar ga je tem bolj peklo, ker mu je bila ženica posebno k duši privezala, naj pazi v prvi vrsti na juho, kaka bo in kaj bo v nji zakuhanega.
Tedanji ljubljanski župan je imel slabost, da je od lojalnosti takorekoč umiral. Absolutizem mu je bil najpopolnejši vladni sistem in cesar Franc, ki je bil reprezentant tega absolu-
211
14*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
tizma, se mu je videl nekako višje bitje. Prav tako, kakor spoštuje ruski kmetic nekaj nedo-tekljivega, nekaj božjega v svojem carju! Komaj je bil posrebal juho, se je obrnil z velikim navdušenjem h Galetu, ki mu je bil sosed pri obedu.
„Dobro de ocem, ko se nam veličanstvo kaže v podobi svetlega solnca! V teh viharnih časih, v katerih bi lehko peli: quare fremu-erunt gentes et populi meditati sunt inania, stoji naš Franc kot hrast na gozdnem vrhu: Nam zvestim podložnikom je to nemajhna uteha!"
„Kaj je rekel?" je vprašal Bernbacher Galeta.
„Cesarja hvali!" Tu se je Gale previdno ozrl okrog sebe, da bi ga kdo ne čul. „Jaz ne vidim nič posebnega na njem. Nasprotno, vidi se mi z dolgim svojim obrazom precej dolgočasna prikazen!"
„Kak red je to, ki ga nosi okrog vrata?"
„Kak red naj bo!" ga zavrne Gale. „Saj vendar vidiš, da mu visi pod podbradkom zlata ovca!"
Nato Bernbacherja redovi niso več zanimali: „Juha ni bila slaba! Za moj vkus skoraj premalo slana!"
„Kaj boš zabavljal: vse svoje življenje ne boš več užil take! Ti mali cmoki v nji so bili nekaj posebnega!"
„Morda so bila to pribja jajca? Čujem, da so v navadi pri dvoru."
212
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ej," se začudi Gale, „kje dobiš pribo, ki naj ti leže jajca v tem času?"
„Čemu bi jih med letom ne imeli spravljenih v apnu? Gotovo so bila v juhi taka jajca, meni veruj!"
„Pustiva to," je del Gale ošabno, „in govoriva kaj drugega! Si videl, kako so odnesli Češku juho?"
„Videl! In obraz, ki ga je zvijal! Že ta obraz je bil vreden košarico pribjih jajc! No, gospa Eliza bo lepo godrnjala, kadar zve o tej nesreči!"
Oba poštenjaka sta bila vesela tuje nesreče.
Mladi Andrej Smole se je kakor v sanjah udeleževal cesarskega obeda. Ni mogel krotiti svojih misli, da bi se ne vračale k dekletu, s katerim se je danes zaročil. Je li jo bo mogel ljubiti v bodoče! Bo li srečno živel ž njo v zakonu? Je li pametno postopal, da se je v mladih letih vezal za celo življenje? In kako bo to življenje, ko bo moral tičati pri ženici ter opuščati družbo prijateljev, s katerimi je prijetno preživel mnogo prelepih večerov! Večerov in noči! In še nekaj drugega mu je rojilo po glavi: kako mora človeku pač težko biti, v življenju zadovoljiti se z eno samo žensko! Kamor se je ozrl, povsod so mu zrle nasproti kostanjeve oči mlade Židanove matere. Gledal jih je v plamenih debelih voščenih sveč, bleščale so mu nasproti
213
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
iz žarenja bogate srebrne oprave, pod katero se je upogibala cesarska miza. Nasproti so mu švigale še celo iz crne paličice, katero je ob strani stoječi obedničar dvigal, kadar je dajal znamenja, da naj se pobero krožniki ali pa pri-neso nova jedila. Menil je, da se mu vse to sanja, a če je pogledal na zlatoopravljenega cesarja, se mu je zazdelo, da je zašel v pravljico, na dvor kakega zakletega kraljica. Ni se brigal za jedi, ne za pijačo, kar se ni po vsem ujemalo ž njegovo naravo; še celo svojih sosedov si ni ogledal in pozabil je bil tudi na ono odlikovanje, ki se mu je bilo obetalo poprej v cercle-sobi. Probudil ga je glas, ki se mu je poznalo, da navadno zapoveduje. „ Andrej Francevič!"
Ker Andrej ni bil vajen takega tujega ogo-vora, se v hipu ni zavedel, da velja njemu. „Andrej Francevič!"
Šele sedaj se je obrnil mladenič proti svojemu sosedu na levi. Tam je sedel mož, ki ni nosil vojaške uniforme, pa se mu je itak na vsem poznalo, da je vojak. Iz resnega, še precej mladega obraza ga je opazovalo dvoje jastrebovih oči. Naš Andrej je bil v stiski. Ogovor moža, ki mu je bil tuj kakor po rojstvu tako po mišljenju, ga je osupnil, presenetil. Izpregovoril je po francosko:
„Knez Volkonskij, če se ne motim."
214
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Da, knez Volkonskij! A ljubše mi je, če me kličete: Sergej Semjonovič!"
Smole si je mislil, česa išče ta Sergej Semjonovič pri meni? Oni pa je nadaljeval:
„0 vašem imenu mi je govoril škofov dvorni kaplan Kutnar. Ta mi je tudi povedal, da boste pri današnjem obedu. In tako se mi je nudila prilika, da se seznanim z vami, Andrej Francevič!
»Cemu, Sergej Semjonovič?"
„Umejem, da se vam to čudno vidi, Andrej Francevič! In v istini je čudno! Ali v svoje opravičenje bi vam vedel navesti nebroj razlogov. Prvi je pač ta, da se silno dolgočasim, in vi ste brez dvojbe take vere, da se ruski kavalir itak vedno dolgočasi, ker pri ljubem Bogu ni prav čisto za nič na svetu!"
»Delate mi krivico, Sergej Semjonovič, ko mi podtikate tako sodbo!"
„Da jo imate, bi bila o večini ruskega plemstva pravična! Tako vam govori Sergej Semjonovič Volkonskij!"
In nadaljeval je: »Izredni nazori! Da živite na Ruskem, bi naleteli še na obilo takih nazorov! Svojih ne prikrivam niti njega veličanstvu, carju Aleksandru! Pa ostanivapri stvari! Tu na vašem kongresu se torej dolgočasim. Kdo bi se ne dolgočasil pri ostudnem delu, ki ga izvršuje ta Metternichov kongres. Vidite, narodi v Evropi so bili zopet zaspali; dandanes
215
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
se prebujajo in prvo, kar občutijo, je potreba, da obstrižejo, da obsekajo stare svoje dinastije. Cemu bi tajili, da je na njih strani pravica, pa tudi moč? Včasih je največje patriotično delo, obsekati staro, zalenarjeno dinastijo! Kakega mnenja ste vi, Andrej Francevič?"
„Cisto vašega mnenja, svetlost!"
„Dobro! Zatorej je tako grozno dolgočasno, gledati tega smešnega Metternicha, kadar buta s svojo glavo ob neapolitanski zid. Končno pa le zmagajo ideje, za katere se bori naš dobri Capodistrias, dasi bi mu v praktičnem življenju ne dal v roke niti stotnije nagih kazakov!"
Razvil mu je še nekaj svojih dekabristnih nazorov, za katere je pozneje knez Volkonskij prenašal težke verige po sibirskih rudokopih, nato pa je zopet ponovil: „Vaše ime mi je naznanil kaplan Kutnar. In če se ne motim, sem govoril o tem z nekim profesorjem Zupanom! Da, da, mladi prijatelj, dolgčas je huda, huda bolezen!"
„Zakaj nimate s sabo svoje soproge, ekscelenca !"
„Kaj mi če soproga? Da bi vedeli, Andrej Francevič, kako se ženimo mi Rusi, bi po naših soprogah nikdar ne povpraševali. Soproga! Dobimo jo v hišo, kakor dobimo kravico v hlev! Ničevo!"
Da je Sergej Semjonovič pri tisti priliki imel kaj domneve o bodočih svojih dneh, bi se bil
216
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
moral do dna duše sramovati izgovorjenih trpkih besed! V temo sibirskih rudnikov ga je vrgla carja Nikolaja neizprosna volja; a to temo mu je razsvetljevala ena sama zvezda. Ta zvezda je bila njegova žena, katere poprej ni mnogo višje cenil od kravice v svojem hlevu! Ona pa je šla za njim po trnjevih stezah, katere je Rusija odkazovala svojim zločincem, in ž njim je v vdanosti, katere je zmožna le ženska, delila vse bridkosti sibirskih ječ. Nekrasov ji je postavil bleščeč spomenik, žal, da ga spreten prelagatelj ni prestavil tudi v našo literaturo, ki ji drugače ne primanjkuje tujih, včasih zelo nepotrebnih prevodov.
Tedaj je vstal cesar Franc.
V tistih časih so vladarji le redkokrat javno govorili. Imeli so absolutno moč v svojih rokah in počenjali so, kar se jim je zljubilo. Pri tej priliki pa je knez Metternich priporočal cesarju, da naj povabljene osreči s kratkim ogovorom, ker kaj takega prav ugodno vpliva posebno na meščanstvo. Pri obedu je torej cesar vstal ter izpregovoril :
»Najlepša čednost, ki diči državljana, je neomejena zvestoba do vladarja, danega mu od Boga. Ta kupa bodi posvečena vedno zvesti moji vojvodini Kranjski!"
Trčil je z grofom Sporckom, ki je kot guverner zastopal tudi vojvodino Kranjsko, na
217
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
katero je posijal s to najvišjo napitnico posebno močan žarek cesarske milosti. Vsi navzoČni — nekaj izjem je seveda tudi bilo — so se kar tresli od velikega navdušenja ob tako milo-stivem vladarjevem odlikovanju, a župan ljubljanski je imel mnogo truda, da je zadržal povabljene someščane, da niso zagnali lojalnega hrupa ob Francevi napitnici.
Tedanjega poeta Henrika Costo pa je na-pitnica razvnela, da je pograbil po svoji pesniški liri ter zapel:
Welche Schreckenstage! Thranen, Schmerz und Klage
Zeichnen ihre Spur, Ringsum Zahren thauen; Doch in Franzens Gauen
Weint die Rebe nur.
Ko so zopet sedeli, je izpregovoril knez Volkonskij: „Na neomejeno zvestobo svojih podanikov največ greše suvereni! Ali vzlic tej zvestobi je včasih veliko patriotsko delo, obse-kati staro dinastijo. Toda ostaniva pri svoji stvari, Andrej Francevič. Prišel sem tu sem v kraje, ki jih poprej nisem poznal, katerih še dandanes v naši Rusiji nihče ne pozna, niti učenjak pri knjigi niti kdo drugi! Nemalo pa se čudim, ko čujem vaše preprosto ljudstvo govoriti jezik, ki je gotovo soroden našemu jeziku. Kakšno je to ljudstvo? Ima kaj pretek-
218
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
losti? Ima kaj bodočnosti? Ima kaj učenjakov, kaj pesnikov, kaj filozofov? Se li sploh kdo zanima za pozabljeni ta narod? Ni li naravno, Andrej Francevič, da me je vse to zanimalo?"
„Rad vam pritrjujem, svetlost!"
»Reklo se mi je, da se zanimate za ta narod vi in vaši prijatelji, da se dostikrat shajate in da bi bilo zame jako podučno, če bi se smel včasih udeležiti vaših shodov in vaših razgovorov."
»V tem pogledu ni zapreke, Sergej Semjonovič!"
»Kadar boste imeli prvi sestanek, mi sporočite, Andrej Francevič!"
» Zanesljivo, svetlost!"
Takrat je vstal cesar Franc. Obed je bil končan. Vladar je stopil v cercle-sobo, da bi ondi vsakega povabljenca oblagodaril s posebnim nagovorom. Vse je hitelo v omenjeno sobo. Tudi Volkonskij se je podvizal, ker je etiketa zahtevala, da se je uvrstil med tiste, s katerimi je hotel cesar govoriti najprej. Pri slovesu je Smoletu še enkrat šepnil: »Da mi gotovo in zanesljivo sporočite!"
ah
219
Deseto poglavje.
Kardinal markeze Spina je sedel pri zajtrku. V Ljubljani je bil vedno nezadovoljen, zatorej je bil tudi ta dan prav slabe volje. V rdeči kardinalski svoji obleki se je odpravljal k avstrijskemu cesarju k avdienci, katero si je bil izprosil v poseben namen. Tudi ta avdienca mu je ležala v kosteh ter pomnoževala njegovo čemernost. Bil je gospod, ki je rad živel v miru, ki ni maral imeti opraviti s skrbmi, katerih mu je nalagal poklic itak le malo. A tu v meglenem mestu ni imel mirnega življenja, pogrešal je mehkega laškega podnebja in visokih, temnih sob svoje palače v Bologni, kjer je v somraku sanjaril ter uganjal tisti dolce far niente, ki Lahu tako zelo ugaja. Vsega tega ni imel v Ljubljani, zatorej je bil čemeren in siten. Ko je dvignil srebrno skodelico k ustom, je menil, da je kava premalo sladka. Jezno je zaklical: „Margherita!"
Takoj je prihitela v izbo ženska, stara nad dvajset let. Bila je — po laškem vkusu — lepa stvar, debela, da se je vse treslo na nji, in ornih oči, da so se kar bliski usipali iž njih.
220
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Pikantnost rumenkasto-rjavega obraza je po-množevala temna črtica črnih brčic pod nosom, kar Lahi baje tudi ljubijo pri svojih krasoticah. Bila je snažno opravljena, a krilo je nosila tako kratko, da sta koketno gledali izpod njega drobni nožici, drobni nožici v svetlordečih nogavicah. Ta Margherita je bila »nečakinja" kardinala Spine, nečakinja, kakor jo je imel tiste dni skoraj vsak kardinal na svojem dvoru. Pri markezu še ni bila dolgo časa. Najel jo je bil takorekoč za svoje bivanje v Ljubljani, ker se mu je bila prejšnja »nečakinja" skujala. Uprla se mu je bila ter ni hotela na mraz v severno mesto. Privadil se je je bil kakor pri mizi, ko mu je stregla, tako zvečer ko ga je spravljala v posteljo. Tudi mu je znala pripravljati izvrstne kopeli, da si je umil noge ter krotil težko kri, če mu je silila v glavo, kadar je bil popil malo preveč sladkega kiantija ali pa dišečega vina, ki se rodeva po temnozelenih goricah okrog bele Verone. Vsega tega je pogrešal v Ljubljani, in sam Bog zna, bo li Margherita postala vredna naslednica oni, ki ga v grdi nehvaležnosti ni hotela spremljati na ljubljanski kongresi K drugim skrbem se je pridružila še ta, a priznati se mora, da je bila najglavnejša med skrbmi, ki so morile priletnega kardinala!
Ker je bila Margherita šele kratek čas v službi pri bolognskem prelatu, mu je izvirala
221
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
iz tega prijetna posledica, da je bila ženska še sladka, pokorna in potrpežljiva in da ni kazala tiste domače intimnosti, ki je dostikrat vir upornosti in zbadljivosti, kar se oboje rado pokaže, če je »nečakinja" predolgo časa v kardinalski hiši.
Prihitela je v sobo ter v eni sapi vprašala: »Kaj ukazujete, eminenca?"
Kislo je odgovoril kardinal: »V kavi ni sladkorja!"
»Ni mogoče!"
In prisegala je pri vseh svetnikih in pri najsvetejši Madoni, da je dala v kavo ravno toliko sladkorja, kakor ga je dajala druga jutra.
»V kavi je premalo sladkorja! Če vam pravim, donna Margherita, potem je tako!"
»O Madonna, o Madonna!"
Odhitela je iz sobe, da so krila šumela okrog nje in da sta se kazali nožici v rdečih nogavicah in tisto, kar je bilo lepo zaokroženo še višje zgoraj! Prinesla je še dva koščka sladkorja ter ju vrgla kardinalu v kavo.
»Sedaj bo sladka, kakor je Bog oče slad-kejše ne pije!"
Vzdignil je skodelico, in ko jo je pokusil, je dejal: »Dobra je!"
Ali kardinalova slaba volja še ni bila pregnana.
222
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Čemu nosite rdeče nogavice, signora Margherita?" Pristavil je osorno: „Me li hočete spraviti v kake govorice?"
V tisti dobi je bila v Italiji precej razširjena navada, da so dame, h katerim je zahajal kak kardinal na obiske, njemu na čast nosile rdeče nogavice. Takih rdečih nogavic je bilo svoj čas v Benetkah kakor podleskov spomladi na travniku! Vse častivke ondotnjega patrijarha so nosile take nogavice. Naravno, da so nastajale hudobne govorice, katerim se tudi tako visoki gospodje, kakor so kardinali katoliške cerkve, ne morejo izogniti; to priča, kako pokvarjen je ta svet, ki hoče v najnedolžnejših rečeh opaziti kaj pregrešnega. Brez dvojbe je imel to v mislih kardinal Spina, ko je osorno dostavil: »Me li hočete spraviti v kake govorice?"
Takoj je imela solze v očeh in z jokajočim glasom je odgovorila: »Kako vprašanje je to, eminenca! Rdeče nogavice nosim, ker vendar vem, kaj gre takemu gospodu, kateremu mi je čast služiti. In Materi božji v Loretu bodi hvala, da me je doletela ta služba!"
»Kaj imam od tebe?" je zarohnel kardinal, ne da bi kaj posebnega mislil pri tem.
Po navadi pobožnih devic, ki so v svojega dušnega pastirja vsekdar in pri vsaki priliki zaljubljene, je donna Margherita sramežljivo odgovorila: »Je li moja krivda, eminenca?"
223
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Stari kardinal je zastokal, ji nekaj hipov zrl v črno oko, ki je junaško preneslo ta pogled, končno pa je izpregovoril, a ne posebno ostro: „Taceas! To se pravi: molči!"
Užaljena je hotela oditi. A zadržal jo je kardinal, rekoč: „Počakajte, signora Margherita! Per dio mio! Tu je moj talar in dva gomba na njem sta odtrgana! Tak naj stopim pred cesarja! Vsi me zanemarjate! Jaz pa plačujem, da gredo škudi od mene kakor kaplje izpod neba, kadar je najhujša ploha! Kuharju povejte, da naj bolj skrbno opravlja svoj posel, sicer ga udarim s svojo jezo, da odfrči iz službe! Včeraj so bile pečene brinovke na mizi, in sam Bog ve, kako rad jem pečene brinovke! Pa niso bile pečene, ampak osmojene! Povejte mu to, signora Margherita!"
Z belim robcem si je brisala oči, ko je odšla.
„Naj le joka," je godrnjal markeze sam pri sebi, „se je vsaj kaj prime! Sicer je pa brdka ženska!"
Kmalu je zopet vstopila ter prinesla drugi talar, ki se mu je videlo, da je bil ravnokar polikan in očejen.
»Tega oblecite, eminenca!" je izpregovorila zamolklo, „ta ima vse gombe!"
Stari eminenci se je razvedrilo lice: „Brava, bravissima! Tako je prav, donna Margherita!"
224
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ž njeno pomočjo se je slekel ter zlezel v talar, ki mu ga je bila prinesla.
„Dobro mi de, Margherita — tu ni izrekel besedice „donna" ali „signora", kar nečakinji Margheriti ni bilo neprijetno — če vidim, da se potrudite zame. Star sem in zapuščen! Malo imam od tega, da me pokriva purpur naše svete cerkve! Dobro mi de, če se kdo potrudi zame!"
Ko je nekaj časa molčal, je še vprašal: „Koliko mesecev sva že skupaj, signora Margherita?"
„Tri mesece, eminenca!"
„Tri mesece!" se je začudil. „In glejte, resnica je, da vas do danes še skoraj pogledal nisem! Verujte mi, donna Margherita, da vas srečam na ulici tega mesta, pa bi vas niti ne poznal ne!"
Priletni gospod je hotel sedaj popraviti svojo zamudo: z bistrim in prejkone tudi z zvedeni-škim pogledom je premeril žensko od nog do glave. Pričel je pri nožicah, kjer je opazil, da je rdeče nogavice zamenjala s črnimi. Samo, da je ustregla njegovi želji! Brava, bravissima! Kardinalu je bilo to všeč! Potem je plezal višje s svojimi pogledi, dokler jim ni dal počivati na rožnatih holmih, ki sta se v znožju pod njenim obrazom harmonično vzdigovala in zopet padala, ker je bila donna Margherita ravno precej razburjena. Prebrisanka je dobro vedela, da bo
225
15
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ta trenotek odločeval o njeni prihodnosti in o službi, ki si jo je bila izmolila pri Materi v Loretu!
„Odkod ste, signora Margherita?" je vprašal eminenca, ko je dognal svoje preiskovanje.
„Frascati je mesto, kjer sem se rodila, eminenca!"
„Frascati v albanskem pogorju! Iz dobrega kraja ste, signora! Ondotnje ženske so od nekdaj slovele radi svoje lepote! Ni li tako?"
Povesila je oko: „0 tem ne gre meni sodba, eminenca!"
„Bene, bene! Saj to tudi ni predmet, s katerim naj se bavi kardinal katoliške cerkve!" t Krenil je na manj delikatno polje: „In vaši
roditelji, žive še v Frascatiju?"
„Pomrli so! Prej nego sem se omožila!"
„Omoženi ste, donna Margherita?" Tu se je kar videlo, kako se je kardinalu katoliške cerkve podaljšal široki obraz. „Omoženi ste?"
„Sem in nisem, eminenca!" Glas ji je šel na jok, kar je kazalo, da se je kardinalovo vprašanje doteknilo boleče tajnosti.
„Sem in nisem!" je ponavljal markeze. „Torej vdova!"
„Vdova in ne vdova!" je zaihtela Margherita.
„Sveti Janez mi pomagaj! Kako naj vse to umejem?" je vprašal kardinal. „Kdo je bil vaš mož, donna Margherita?"
226
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Frascati je rodil mene in njega! Bil je cerkovnik pri Svetem Andreju. Bogu je bil všeč, eminenca, in tudi dušnim pastirjem. Kako je imel izčiščeno svojo cerkev! Kako je spretno prižigal sveče na oltarjih! Kako vzpodbudno je stregel pri sveti službi! Kako se mu je prikladal cerkovniški ornat! Eminenca, vse to se ne da popisati! Ko je na meni obtičalo njegovo srce, sem od same sreče obljubila sv. Andreju debelo, najdebelejšo voščeno svečo!"
„Ste to svojo obljubo tudi izpolnili, signora?"
„Izpolnila je nisem, eminenca," je odgovorila z vzdihljajem, „ker je potem poroka snedla tistih par prihranjenih škudov. Sveti Andrej pač lehko čaka, saj je v nebesih, kjer mu ni treba s strahom šteti centezimov, kakor jih štejem jaz, kadar jih izdajam!"
„Pregrešna govorica je to, signora!" jo je pokaral kardinal.
„Saj vem, saj vem, eminenca! Da sem izpolnila svojo obljubo, bi gotovo ne bila prišla nadme ta nesreča! Kje si, Giacomo? Kje si, Giacomo ?"
„Kdo je ta Giacomo?"
„Kdo drugi nego moj mož! In poročena sva bila v tako veljavnem zakonu, kakor je kdaj bil sklenjen v starem Frascatiju! Pet let in še nekaj več je preteklo, odkar sva bila blagoslovljena pred oltarjem svetega Andreja.
227
15*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Vsak se je moral veseliti tega zakona, ker se je sklenil iz ciste in goreče ljubezni. Giacomo, Giacomo, kje si moj ljubi?"
„Ne kričite, donna Margherita! Vi veste, da mi je zdravnik prepovedal vsak hrup, ker boleham na levem ušesu!"
Ponosno zatrjevanje čiste in goreče ljubezni ni bilo pogodu njega eminenci in videlo se je, kako se mu je zopet pričel daljšati tolsti obraz.
»Cemu bi kričali, signora Margherita? Ker se trudite dandanes v tujih službah, sklepam, da vas je zapustil tisti Giacomo. Morda je umrl; pa tudi v tem slučaju bi ga ne izklicalo iz groba vaše kričanje!"
»Odpustite, eminenca! Ali ženska, ki ima moža, pa mora živeti brež njega, je bolj zapuščena kot novorojeno dete, ki ga vrže brezsrčna mati v travo tik pota. Kdo se je usmili ? Kdo jo še pogleda?"
»V Boga zaupajte, Margherita!" jo je tolažil kardinal.
»V tega zaupam! Drugače sem že davno skočila v vodo! Tako sem zapuščena!"
»Vaš Giacomo vas je torej zapustil?"
»Pol leta sva živela v najsrečnejšem zakonu. V najsrečnejšem zakonu, eminenca! Nisem si mogla želeti boljšega moža! In ta kri, ki je kipela po njem! Madonna santissima! Kake čase sem preživela takrat!"
228
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Pusti kri!" je opomnil kardinal hladno. »Preveč imaš besed, Margherita, in še te so neumestne!"
Ali okrogla ženica si ni dala kratiti svoje pravice, da bi ne tarnala po sreči svoje zakonske preteklosti.
„Kdo naj bi ne bil gostobeseden," je jokala, „če se mu je gorko zakonsko gnezdo brezsrčno raztrgalo, kakor se je raztrgalo meni?"
„Z drugo je pobegnil!" je izpregovoril kardinal zaničljivo.
„Ni res! ni res! Do zadnjega trenotka me je ljubil moj Giacomo Princi! Ne dopuščam, da bi se mu delala krivica! Ubogi Giacomo!"
„Per le ferite di Cristo!" je vzdihnil kardinal, „sedaj je pa moja pamet pri kraju!"
„Komaj pol leta sva živela v zakonu, ko je bil v Frascati poslan gospod Sebastiano. Bolje bi bilo, da ga je zemlja pogoltnila, preden je dospel k nam, ki smo živeli v miru in ljubezni. "
„Kaj je bil gospod Sebastiano?" „Un prete!"
„Un prete!" je ponovil prelat z zategnjenim glasom.
„Da, un prete! Pa nikari nič hudega misliti, eminenca! Imel je obraz svetega Alojzija in srce svetega Stanislava. In pel je in glas je imel, kadar je pel pri božji službi, da so se
229
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
nam odpirala nebesa! Ni bil še dva meseca pri nas, že je Pietro Claverso pretepaval svojo ženo, in zakonske nesreče so na vseh voglih poganjale iz hiš. Radi njega! Per dio santo, radi njega, ki je imel obraz svetega Alojzija in srce svetega Stanislava!"
„In ženske ste norele za njim?"
„Si, si!«
„Zakonski možje pa so ga kleli, in Pietro Claverso je radi njega pretepaval svojo ženico!" „Si, si!"
„Take reči so mi znane! Pripetijo se tudi drugod. No, končno je tudi Giacomo Princi pričel tepsti svoj ženico? He, donna Margherita?"
„Ne, eminenca!" je odgovorila odločno. „Ali ljubosumnost se je kuhala v njem, kakor se kuha ogenj v neapoljski gori!"
„Je že imel svoje vzroke, vaš Giacomo, signora Princi?"
„Ni jih imel, eminenca! Ni jih imel! Skoraj mislim, da jih ni imel. V donu Sebastianu sem častila le božjega služabnika, božjega namestnika. To pa je zapovedano!"
„Zapovedano je Boga častiti! Pa kako se je končalo vaše čaščenje?" je vprašal kardinal.
„Giacoma je kri preplula in mu odvzela pamet, da je zblaznel il povero. Nekega večera me je izteknil, ko sem z donom Sebastianom
230
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
govorila v mraku pred hišo. Tedaj ga je zapustila božja milost: padel je po božjem namestniku in do krvi ga je pretepel. Dva tedna ni mogel iz postelje don Sebastiano in noč in dan je trpel velike bolečine. Giacomo je pobegnil v gore in od tedaj ga nisem več videla! Kaj je tudi hotel storiti? Eminenca, pomislite vendar: un prete!"
„Od tedaj ste vdova, uboga donna Margherita?"
„Zapuščena vdova, eminenca!" Pričela je točiti debele solze.
»Zaupajte v Boga!" jo je miril kardinal, ki mu je bilo všeč solzno njeno oko.
„Saj zaupam!"
»Brava, bravissima!" Sedaj ste pod mojo streho, signora Princi. Zaupajte v Boga in vame, ki sem vaš gospodar!"
»Saj zaupam, eminenca!" Že so ji izginje-vale solze iz oči.
Kardinala je zapuščala čemernost. Dobrohotno je izpregovoril: »Moje zadovoljnosti ni težko pridobiti! Nereda, seve, ne prenašam ni-kakega pod svojo streho!"
»Umejem, eminenca, umejem!"
»Brava, bravissima!" In pomenljivo je nadaljeval: »Tudi ne ljubim, da se moja kameriera pretesno veže z mojimi domestiki. Lehko se zgodi, da uživajo drugi veselje, madež pa ostane
231
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
na kardinalovem škrlatu! Menim, da veste, kaj hočem povedati?"
»Popolnoma, eminenca!"
»Svarim vas, signora Margherita, v prvi vrsti pred Beppom, mojim strežajem. Med nosi na jeziku, srce pa mu obdaja pregrešna hudobija. Skoraj sem prepričan, da mi krade, kjer le more. Pa tudi ženske bi se ne branil ta nestvor, če bi se mu odprla pripravna steza. Svarim vas, donna Margherita!"
Vrgla je oči proti stropu ter vzkliknila: »Kako morete kaj takega misliti, eminenca! Saj sem omožena!"
»Takih reči, signora, v svoji hiši ne dopuščam. Pozor torej, ker je Beppo velik grešnik. Stokrat bi ga že bil pognal, a če poženeš lopova, dobiš na njegovo mesto še hujšega lopova!"
Pritrjevala mu je z živahnim kim an jem.
»Istotako," je govoril kardinal, »ni kuhar Evstah čisto nič prida. Koliko me ta hinavec goljufava pri računih, to ve sam Bog, večni stvarnik! Zakonsko ženo ima v Bologni in kopico otrok. Ali do sedaj je še nisem imel ka-meriere, da bi ne metal ta plešasti hinavec svinjskih svojih oči za njo! Bodi vam skrb, da ničesar ne opazim, donna Margherita!"
Odgovorila mu je z najkrepkejšimi obljubami, da ne bo poznala niti strežaja Beppa niti kuharja Evstaha.
232
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Le vam bo v korist!" je del kardinal ironično. „Dobrega kuharja je težko dobiti, od pripravnih kamerier pa dežela svetega očeta kar mrgoli!"
Markeze je izpil svojo kavo.
„Govorila sva o vsem, kar je bilo potrebno, da se ne rode nesporazumljenja med mano in vami, signora Margherita. Tudi je čas, da se odpravim: če se ne motim, se je voz že pripeljal. Cesarji ne čakajo radi, tega ne smemo izpregledati niti kardinali katoliške cerkve."
Vstal je ter se odpravljal. Donna Margherita pa je hinavsko izpregovorila: „Madonna! Koliko imate posla, eminenca! Posla in skrbi!"
Dobro mu je delo to priznanje. »Resnično besedo ste izpregovorili, signora! Težko je breme katoliškega kardinala, a prenašamo ga z božjo pomočjo. Pot pa, na katero se odpravljam, mi bo služila še v vicah in radi nje se mi brez dvojbe pomanjšajo posmrtne muke. Donna Margherita, že nekaj časa ste v tem mestu, a vam se niti sanja ne, da živi v tem dolgočasnem, meglenem mestu svetnik. Pravi svetnik!"
„Ni mogoče!" je vzkliknila.
„ Svetnik, donna Margherita, ki živi le za Boga in sveto vero! Črez morje, iz Amerike je prišel, da bi na kongresu vnemal mrtva srca za nesrečno katoličanstvo tujezemsko. Odpravil se je na dolgo, težavno in mučno pot: viharje
233
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je prenašal, zasrambe posvetnjakov in zaničevanje krivovercev! Stradal je in v bridkostih je lazil po svetu. Poslušajte, donna Margherita! Samo katoliški mašniki so, ki se podvržejo takim žrtvam ! Na to sem ponosen!" „Si, si!"
„Si, si! To je vse, kar veste izpregovoriti ve posvetne ženske! Kaj so vam mar božji svetniki! Nova obleka, nov svilnat trak za lase, vse tako vas bolj zanima nego svetnik, ki leži na golih deskah pri očetih frančiškanih. Žalostno, donna Margherita!"
Ni sicer vedela, kako da je prišla v to karanje, a vzlic temu je poklicala vodo v oči ter zaihtela: „Kje pa naj zvem kaj o svetem možu, ko ga ne storim koraka na ulico ? In če je iz Amerike, gotovo ne govori naše govorice!"
„Vidiš, Margherita," je odgovoril kardinal, „kako te tepe Bog s temo in slepoto. Ti je li mogoče misliti, da se rodi tak svetnik v drugi deželi nego v naši solnčnati materi Italiji, katera je dala največ svetnikov večnim nebesom! Dosti je! Že čujem Beppove korake. Odriniti mi je k cesarju, da izprosim izdatne podpore svetemu mučeniku. Svetli knez Metternich me podpira, zatorej odhajam z najboljšimi upi!"
Vstopil je strežaj ter opozoril kardinala, da je voz pred hišo. Ko je bil že pri vratih, je izpregovoril eminenca:  „Morda še pride pater
234
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Angelo! Naročil sem ga, a svetega moža1 je gotovo zadržala molitev! Nič ne de, saj mi je itak vse pojasnil. Morda še pride! Povejte mu, signora Margherita, da sem šel na dvor! In dostavite mu, da sem odrinil z najboljšimi upi!"
Ko je bil odšel, se je odvalil signori Margheriti kamen od duše. »Kakšne sitnosti ima človek s temi starimi gospodi! Kaj ima od tega, da jim streže kolikor le možno ? Beatissima virgine! Kaj ima človek od tega? Tista kopica škudov, ki mi jih kardinal vsak mesec nerad plača, je več nego odtehtana po grenkih besedah, ki me ž njimi pita njega eminenca! Kaj ima človek od tega? Posla črez pretege, dela in muk kakor jetnik na galeri! Ljubi Bog, kako tepeš nesrečno, a zvesto zakonsko ženo!"
Tako je tarnala donna Margherita. Nato je z resignacijo vzela v roke že prej omenjeni talar, na katerem je bil kardinal pogrešil dveh gombov. K oknu si je primeknila blazinasti stol, ki je na njem poprej eminenca sedel, ter široko sedla nanj. Črez kolena si je razgrnila rdeči talar, iz žepa pa izvlekla šivalno orodje ter se takoj vglobila v delo, da bi z rdečo nitjo prisila rdeči gomb na rdeči kardinalov talar.
„Perdio!" je zastokala, »rdečega je preveč v tej hiši in gabi se mi že kakor puranu na dvorišču!"
235
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
V tem je nekdo lehno potrkal na vrata. Še prej, nego se je oglasila donna Margherita, so se duri odprle in vstopil je koščeni, dolgi in sveti naš znanec iz tretjega poglavja te pripovesti. Vstopil je Angelus Inglesie. Opazivši, da ni kardinala v stanici, je takoj zdrknil s pogledom proti stropu ter izrožljal kratko molitev, s katero je klical božjega blagoslova na kardinala in njegovo hišo. —
Ko se je pobožni mož izrožljal, je povesil oči. Videl je žensko, zategadelj jih je povesil še globočje!
„Eminenca me je klical!" je izpregovoril naposled. „Zunaj ni bilo nikogar," je dostavil ponižno, „zatorej sem vstopil!" Ko ni dobil odgovora: „Bojim se, da sem prišel prepozno! Opravljal sem molitve z očeti frančiškani. Da bi se le eminenci ne bil zameril!"
Svetnik ni opazil, kaj se je godilo med tem časom s signoro Margherito. Takoj, ko je bil vstopil, je vprla vanj svoje oči. V trenotku ji je zdrknil talar s kolen in izmed prstov sta ji ušli igla in nit. Donna sama pa se je dvignila s kardi-nalovega sedeža in po obledelem obrazu se ji je razširilo začudenje, kakršno preobda človeka pri veliki grozi ali pa ob veliki sreči. Kardinalova nečakinja ni vedela, naj se li vda grozi ali sreči, skoraj sta jo prevladala oba občutka. Okamenela je takorekoč in glasu ni mogla dati od sebe!
236
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ko abbe Inglesie le ni dobil odgovora, se je poklical z drugega sveta, ki je bil vanj po svetniški svoji navadi zamaknjen, in pričel se je nekoliko bolj baviti s svojo okolico. In takrat se je njegovo oko ujelo s strmečimi pogledi okamenele ženske. Tedaj pa se je tudi vse razvozlalo, kar je tičalo signori Margheriti v grlu. Vzkliknila je, da se je soba zatresla:
„ Giacomo!"
Oni pa se je zopet zameknil v drugi svet in odločno je izpregovoril:
„Jaz vas ne poznam, posvetna ženska!"
Prišel je ogenj v streho! „Ti me ne poznaš, Giacomo Princi ? Ta je poštena, svoje zakonske žene ne pozna ta človek!"
Že ji je šlo na jok: „Da sva bila poročena pred oltarjem svetega Andreja, boš tudi tajil? V Frascatiju? Pred oltarjem svetega Andreja? Grdoba!"
„Signora," je odgovoril abbe s sladkim glasom, „signora, vi ste v zmoti! Saj morate vendar opaziti, da stoji pred vami mašnik katoliške cerkve. In kje naj pride tak do zakonske žene, do veljavne zakonske žene?"
Inglesie se je od prvega presenečenja že toliko ojačil, da se je sedaj suhotno smejal.
„Kako naj pridem k veljavni zakonski ženi?" je ponavljal. „Drugega vam ne morem odgovoriti! Jaz vas ne poznam, in da se še bolj
237
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pomirite, tudi starega Frascatija niso nikdar gledale moje oči!"
A ženska se ni dala prepričati. Kakor ploha se je ulilo nebroj vprašanj iž njenih ust.
„Ti nisi Giacomo Princi, bivši cerkovnik pri Sv. Andreju v Frascatiju?"
„Ne, gospa!"
„Ti nisi živel v Albanskem pogorju in tudi dona Sebastiana, kurata v Frascatiju, nisi poznal ? "
„Bog mi bodi svedok, da ne!"
„In do krvi ga nisi pretepel, da ni mogel dva tedna iz postelje? He?"
„Ne, gospa!"
„In ko so te sbiri iskali, nisi pobegnil v gore, he?"
„Ne, gospa!"
»Nehote je oponašala svojega kardinala ter zaklicala: „Bravo, bravissimo!"
Pristopila je k njemu ter mu s spretnostjo duhovniške postrežnice odvila kolar izpred obraza. Nato pa je zmagonosno izpregovorila: „Ne taji! Ti si! Tu na vratu je ono znamenje, ki te izdaja, Giacomo!"
Kolar je držala v roki in zagledala se je v ta znak mašniškega stanu. Takrat ji je treščilo v možgane in grozna misel jo je pretresla.
„Mašnik! Un prete! In katoliški duhovnik ne more imeti zakonske žene! Jezus in Marija! Sedaj je pa razveljavljen zakon med nama!"
23S
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Vrgla se je na tla v sobi. Jokala je, kričala in razsajala. Preklinjala je papeža, kardinale in vse škofe, ki so dopustili, da je postal Giacomo mašnik svete cerkve, dasi je bil ž njo poročen po vseh predpisih ravno iste cerkve! Uganjala je vse hrupe razdražene krvi. In teh hrupov se je svetnik prestrašil. Pazno se je ogledal okrog sebe:
„Ljudje bodo čuli ta šum! Ženski jok iz kardinalove sobe! Nastanejo lehko najrazličnejše govorice! Pomislite vendar, signora!"
»Naj nastanejo! Beppo je šel s kardinalom, kuharja pa tudi ni doma! Kdo naj čuje? Sicer pa naj zve ves svet o tvoji hudobiji!"
Izpozabil se je ter zaklical: »Margherita!"
»Sedaj me poznaš! Vidiš, sedaj me poznaš, brigante!"
Že se je dvignila s tal: »Varal si zvesto zakonsko ženo, ki je noč in dan mislila nate!"
Postavila se je pred njega ter dostavila patetično: »Varal si pa tudi sveto katoliško cerkev! Oj, kaka groza!"
V največji jezi pa je viknila: »Povej, s kom si oženjen? Ali z mano? Radi tebe sem toliko trpela! Ali s cerkvijo? Je morda ta kaj zate trpela? Povej in govori!"
Ko ji ni ničesar odgovoril, je zatulila: »In svetnik hoče to biti? Človek, ki povsod pregrehe puhte iž njega! O, o, o! Povej in govori!"
239
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Inglesie je uvidel, da se mu ni dalje ustavljati. Vdal se je torej.
„Margherita," je prosil, „pomiri se in tiho govori, da te ne čuje kdo!"
„Toliko let si se klatil po svetu! Mene pa si izročil žalosti, gladu in izkušnjavam! Vsaka bi bila poginila! In zdaj naj molčim!"
„In vendar te prosim, da se pomiriš!"
„Pri vseh svetnikih, kako naj bom mirna, ko prenašam toliko krivic!"
„Krivice se ti izpremene v srečo in bogastvo!"
„Torej pripoznavaš, da si moj mož!"
„Pripoznavam!"
„Moj zvesti zakonski mož!"
„Prisegam!"
Objela ga je ter zaklicala: »Angelček! Zlata duša! Moja nebesa!"
Pa je takoj zopet odskočila od njega: „Satan! Strupena kača! Saj si vendar mašnik! Un prete ! Kaj počenjaš s svojo ženo ? Kam me deneš! Da bi nikdar ne bila videla tega sveta, jaz nesrečni ca!"
Zopet je pretakala solze in svoje pesti mu je molila pred suhi obraz. Patra Angelusa pa radi tega ni minila hladnokrvnost.
„Imaš kako postransko sobico?" je vprašal. „Tu ni mogoče govoriti pametne besede s tabo. Sicer mi vse prevrneš, kar sem s trudom zgradil!
240
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
S trudom in z veliko premišljenostjo! Danes je vse to lepo napeljano in tudi kardinal Spina je vprežen v moj voziček. Ti pa kričiš in razsajaš kot dete, katero nima ne pameti, ne glave. Kaj dosežeš? Da se mi splaši živinica, ki prihaja k meni s tovori samega zlata!"
„S tovori samega zlata?" je ponavljala.
»Samega in suhega zlata!"
»In to zlato bo tvoje?"
»Moje in tvoje."
»Si torej še vedno oženjen z mano?" »Se vedno!" »In tvoje mašništvo?" »Je plot, za katerim se skrivam!" »Hvala ti, sveta Marija v Loretu! Sedaj pojdiva!"
Zopet mu je ležala okrog vratu: »Angelček! Moja nebesa! Moje življenje!"
Vlekla ga je v svojo sobico. Na mestu pa je ostal na blazinastem stolu kardinalov talar in gomba še nista bila prišita na njem. Dolgo časa se je razgovarjal abbe Inglesie s svojo ženico. Tiho sta šepetala, in da je kdo prisluškoval pri vratih, ne bi bil umel niti besedice. Oba sta bila prepričana, da je zanju največja previdnost največja korist!
Ko je potem Angelus Inglesie zapuščal kardinalovo stanovanje, je bil zopet — svetnik. Na resastem obrazu mu je kraljevala tista ne-
241
16
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
beška sreča, ki jo daje mirna vest in popolna sprava z Bogom. Vlekel se je po trgu, kakor da je že napol izveličan! In ženice, katere so ondi prodajale zelenjavo, so se nanj ozirale ter govorile : »Glejte, tam stopa frančiškanski svetnik!"
Komarjeva Magdalena iz Kravje doline, ki je slučajno mimo prišla, je pred njim pokleknila ter mu poljubila belo roko. S čudovito ponižnostjo si je dovolil to počeščenje. Da je bila Komarjeva še bolj srečna, je zamrmral nad njo nekaj latinskih besed. Prihitela je k prodajavkam ter zaklicala: »Žene, verujte mi! Kakor duh svetega groba gre od njega! Pravi svetnik je in drugega nič!" (
V tistem času je sprejel cesar Franc kardinala iz Bologne v svojem zasebnem kabinetu. Pazljivo je poslušal prelata dolgi ekspoze o žalostnem položaju katoliške cerkve v Luiziani in o neprecenljivih zaslugah, ki si jih je abbe Inglesie pridobil za to cerkev. V glavnem pa se je opozarjalo na denarne stiske, v katerih tičita oba, katoliška cerkev v Luiziani in abbe Inglesie.
Ko je bil kardinal končal, je cesar precej časa molčal. Nato je zaspano oko vprl v steno ter zastokal: »Hm, francoski boji so me mnogo stali!"
»To sveto zadevo zagovarja po meni tudi sveti oče sam!"
»Vam je pisal, eminenca?"
242
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Lastnoročno pismo!"
»Dobro! Torej je res treba nekaj storiti I" Zopet je nekaj časa premišljal, a končno se je njega veličanstvo vendarle hotelo izmuzniti iz zanke, ki mu jo je nastavljal kardinal katoliške cerkve.
»Kaj bi rekli, eminenca, če bi govoril z Metternichom, da bi abbeju Inglesieju dali znamenit avstrijski red ? Pred svetom bi ga to jako povzdignilo."
Njega eminenci se je tolsti obraz zavlekel v nezadovoljne gube.
»Vaše veličanstvo!" je odgovoril odločno. »Sveti mož ni od tega sveta in njegova duša ne hrepeni po posvetni časti!"
Zaspani pogled cesarjev se je odtrgal od sten, počasi priromal do kardinala ter obvisel na svetlih njegovih licih.
»Torej denar! Ne bom pozabil! Govoril bom z Metternichom. Zanašajte se na mojo cesarsko obljubo, eminenca!"
Eminenca se je gostobesedno zahvaljeval ter omenil, da je od prvega katoliškega vladarja v Evropi zanesljivo pričakoval bogate podpore zatirani cerkvi v Luiziani! Le mimogrede je končno še dostavil:
»Dovolite, veličanstvo, ponižno vprašanje?"
Zopet je cesarjev zaspani pogled obtičal na steni: »Vprašajte!"
243
16»
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Nekako v zadregi je bil kardinal: „ Kakega mnenja blagovoli biti vaše veličanstvo? Bi me li hotelo sprejeti v tej zadevi tudi rusko veličanstvo ? Tudi v Rusiji je obilo katolikov! Trditi se torej ne more, da bi rusko veličanstvo ne bilo v nikaki zvezi z zapuščeno cerkvijo v Luiziani. Izprositi sem si hotel vašega veličanstva cesarsko mnenje!"
Zaspani pogled je bil takoj pri kardinalu in nekaj hudomušnega se je utrnilo v njem.
„Dobra nakana, eminenca! Tudi rusko veličanstvo naj kaj da!" Sam pri sebi pa je za-godrnjal: „Saj ima več nego jaz!"
S tem je bil kardinal odpuščen. * *
Povedali smo že, da je grofa Thurna obitel stanovala v ravno isti hiši, kjer je imel svoje stanovanje kardinal Spina. Ravno tisto jutro, ko je v spodnjem stanovanju mašnik-svetnik Giacomo Princi po čudni božji naključbi po dolgem presledku zopet moral ponoviti zakonski dotik s svojo ženo, so sprejemali v drugem nadstropju obiske pri grofu Thurnu. A posebne živahnosti ni bilo, ker je hišnega gospodarja tlačila putika, da je moral tudi po dnevu ležati v postelji. Sprejemala je grofica s kontesama, a tisti, ki so bili prišli, so gledali, da so se prejkoprej poslovili. Na koncu je ostal samo
244
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
grof Oton Barbo, ki se je bil v Thurnovi hiši prav kmalu udomačil. In skoraj je vse kazalo, da se uresničijo želje grofa in grofice, radi katerih sta se bila odločila za drago preselitev v Ljubljano.
V malem salonu, prav v kotu, sta sedela grof Oton in kontesa Eva Luiza. Mati grofica se je bila takoj diskretno odstranila, opazivši, da sta mlada dva skupaj sedla. Sestra pa je bila že prej odšla k očetu, katerega je tisti dan putika tlačila, da je moral ležati v postelji. Grofa Otona je še sedaj morilo, kar je bil čul pri cesarskem obedu! Ranilo ga je bilo globoko v srce, tem bolj, ker si ni več prikrival, da je le radi Eve Luize prepogosto zahajal v Thurnovo hišo. Premišljal je, kako bi namignil deklici, da je njeno pretirano češčenje kneza Metternicha že vzbudilo občno pozornost, kako bi ji namignil, da so se tudi hudobni jeziki polastili tega češčenja in da je skoraj zašlo v nevarnost njeno dobro ime. Kako vse to povedati, da bi Eve Luize ne užalil in ne razburil nedolžne njene duše? Ko je tako premišljal, mu je dvignil globok vzdih mladeniške prsi. Eva Luiza, kateri grofovo molčanje itak ni ugajalo, je izpregovorila srepo:
„Vi vzdihujete, grof Oton? In v moji družbi? Kak kavalir pa ste, dragi moj dolenjski grof?"
„Oprostite, kontesa!" je odgovoril zamolko. „Na nekaj sem mislil!"
245
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Že je opazila nevarnost. Ni ji namreč bilo prikrito, kaka čuvstva so se polagoma rodila v srcu dolenjskemu grofiču. Vsaka ženska ima prirojeno lastnost, da prav kmalu izvoha, če si ji kje postavljajo ljubezni oltarji. Dasi zelo mlada, ni bila Eva Luiza brez te lastnosti. Nasprotno, bila je pri nji ta lastnost že zelo razvita. Prav dobro je vedela, čemu zahaja grof Oton v hišo; vedela je tudi, da bi ga nikdar, nikdar ljubiti ne mogla. Eva Luiza je bila samo radi enega moža na svetu, katerega sicer tudi ni smela ljubiti, kateremu pa je bilo vzlic temu posvečeno celo njeno srce! Ker je bila ženska, ji je vendar dobro delo, da je zagazil grof Oton v njeno mrežico: niti koraka ni storila, da bi mladi rakovniški graščak prišel do spoznanja, da se peha z brezuspešno tlako. Ni ji bilo neznano, da iščejo zaljubljeni mladeniči vsake prilike, da si olehčajo trpeče svoje srce. Da grofu Otonu take prilike ne bo nudila, je bila za trdno sklenila. Ko je govoril, da je nekaj mislil, jo je takoj prešinilo, da ji hoče govoriti morda o ljubezni. Zasmejala se je glasno ter viknila veselo:
„Cemu vzdihujete, grof Oton, ko je sedaj tako krasno v Ljubljani!"
Prej, nego ji je mogel odgovoriti, je posegla na drugo polje ter vprašala:
„Niste bili vlaški operi predvčerajšnjim?"
246
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Bil sem! Sedel sem pod ložo, v kateri ste bili vi, kontesa!
Otožno jo je pogledal.
»Pod našo ložo ste sedeli!" je vzkliknila. »Ali gledališče je bilo prenapolnjeno!"
Zaječal je: »Menil sem, da ste me opazili!"
Ko ni pritrdila, je še dostavil: »Med drugim aktom vam je zdrknila rdeča roža izpod rok in je padla v parter. S trudom sem jo rešil iz gneče. Še danes jo imam, kontesa Eva Luiza!"
Tu je pretila zopet nevarnost. Pripravljal se je naskok in Eva Luiza ga je morala takoj zavrniti.
Hladno je zrla preko njega: »Še danes jo imate? Škoda! Vam, grof Oton, v resnici ni bila namenjena!"
Zveneče se je zasmejala, a on je povesil glavo.
»Tolažil sem se, da vam je roža namenoma padla iz rok!"
»Motili ste se!"
»Rekli ste, kontesa, da meni ni bila namenjena. Mi li dopustite vprašati, komu je bila namenjena?"
»Komu? Komu?" Zagledala se je v podobo na steni. Drugega ni odgovorila. Nekolikokrat je bolj globoko zasopla. Ko pa je oko obrnila proti njemu, je grof opazil v njem izraz sreče. Dasi mu ni odgovorila, je vedel dobro, komu je bila namenjena rdeča roža.
247.
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Pustiva te otročarije, grof," je izpregovorila naposled, „in govoriva rajši o čem resnejšem!"
Vzdihnil je:  »Kakor ukazujete, kontesa!"
Mladi mož je občutil, kakor da mu hoče usoda podeliti vlogo nesrečne ljubezni. Skoraj se ga je polastil srd, da bi moral vročekrvni grof z Rakovnika igrati tako nedostojno vlogo. Jezno je dodal: »Res so otročarije!"
Pri tem je mislil na njo in kneza Metternicha. Ne vemo, je li deklica umela pomen njegovega odgovora; vsekakor se je delala tako, kakor bi ga ne bila umela.
»Na led ne zahajate?" je vprašala.
»Ne!"
»Lepo drsališče imajo Ljubljančani! Za novo cerkvijo v Trnovem, ali kako se že kraj imenuje?" Grof je molčal.
»Le pridite včasih, je obilo zabave. Tuintam" — in tu se ji je razžarilo lice — »prihaja še celo knez Metternich!"
»Stari knez," je odgovoril ironično, »vendar ne bo po ledu plesal!"
Ostro ga je zavrnila: »Mož, kakor je knez Metternich, nikdar ne postane star! To bi morali vedeti, grof Oton!"
Kaj ti čem odgovarjati, otroče ? si je mislil grof Barbo, a vzlic temu te hočem iztrgati temu staremu grešniku, temu starikastemu knezu Metternichu!
248
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Hitro se je pomirila: „ Včeraj popoldne sem bila tudi na ledu. In pomislite, svetlost mi je predstavil grofa Capodistriasa!"
„Častitam!"
„Cemu? Po resnici povedano, ta grški grof mi nič kaj ne ugaja!" „Kako to?"
„Vedno se drži na jok! Pravijo, da ga tudi njega svetlost knez Metternich ne mara!"
Zopet se je ustavil razgovor. Ko sta nekaj časa molčala, se je oglasila Eva Luiza: „Kaj novejšega gotovo še ne veste?"
„In to je? Pa že tiči Metternich vmes!"
„Knez Metternich! Brez dvojbe! Tako srečne misli bi nihče drugi ne imel! Res, zelo srečna misel! Čujte!"
„Čujem."
„Njega svetlost je sklenil, stopiti v ožjo dotiko z damami ljubljanskega kongresa. Prirejati hoče večere, h katerim bo vabil samo dame. Ni to krasno?"
„Ražen njega svetlosti bodo vsi drugi moški izključeni?"
„Čisto izključeni! Vtem tiči pikantnost teh večerov!"
„Bojim se, da bodo kmalu poginili ti večeri!" „Kako to?"
„Ker bodo — predolgočasni!"
„Ne govorite tako nerodno, grof Barbo!"
249
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Vi, kontesa, se brez dvojbe ne boste dolgočasili) In morda še nekdo drugi ne?"
Vprašala je nestrpno: „Kdo še ne?"
Odgovoril je z lehko ironijo: „Molly Ester-hazvjeva!"
Vidno je prebledela, ko je čula to ime. Nato se je razsrdila: „Torej že opaža svet, kako se ta ogrska ženska knezu Metternichu — skoraj bi rekla, če bi se ne sramovala — ponuja!"
Grof Barbo je menil, da je sedaj, ko je malo njegovo prijateljico ljubosumnost kar vidno pretresla, pravi trenotek, vliti nekaj zdravila v skelečo rano. Vprašal je ponižno: „Smem iz-pregovoriti odkritosrčno, prijateljsko besedo, kontesa?"
„Govorite! Ko bi vi le vedeli, kako sovražim to žensko!"
Ravno tisti hip je vstopil strežaj ter naznanil: „Njega svetlost, knez Metternich!"
Eva Luiza je vzkipela s svojega sedeža in mavrica se ji je razkrožila po še ravnokar bledem obrazku. Približal se ji je avstrijski kancelar ter izpregovoril galantno:
„Mali rožici malo rožo!"
Podal ji je bel cvet, da je drobna kontesa od sreče kar koprnela in drhtela. Grof Oton pa je tisto jutro izgubil svojo igro!
250
Enajsto poglavje.
Vor acht Tagen war ich mit der Minza bey dem Pochlin seiner Predigt. Wie wir aus der Kirche kommen, so versammeln sich eine Menge Menschen gegen St. Florian. Ich frage, was das ist? so höre ich: jetzt werden sie den Studenten tragen, den der Kapus zu Tot geprügelt hat.
lz pisem, ki jih je gospa Bene-diciceva pisala Copu.
251
Bilo je nekaj dni pozneje. Pri Topolšča-kovih v Kravji dolini je Marička opravljala hišna dela. Mati Maruša je bila odšla v mesto, kjer je stregla po hišah, in tudi oče Martin je bil dobil nekje malo zidarsko delo, da je moral rano od doma. Istotako je bil gospod študent že vstal ter odšel na polje, da se je pred šolo izdatno izprehodil.
Doma pa je hči pospravljala postelje, pometala, omivala okna in sploh čistila vse, kar je bilo čiščenja potrebno. Tudi okrog ognjišča je letala, kjer se je v malem piskrčku grel zajtrk za Janezka, ki je tedaj še spal. Ves čas med delom ji je rojilo po glavi, kar ji je bila pripovedovala Komarjeva Magdalena pred nunsko cerkvijo. Kdo se je neki zagledal vanjo? Vanjo, ki je hči preprostega zidarja!  Ona je
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
govorila, da je mlad in lep! Mlad, lep in bogat gospod in pripravljen jo je tudi v zakon vzeti, ce bi si bila všeč drug drugemu. Kako visoko so plezale njene misli! Obdajala jo je ljubezen, obdajalo jo je bogastvo. Že se je oblačila v svilo kakor gospa Kandučeva in nosila je širok klobuk na glavi, da ji je zrl izpod njega obraz kakor izpod male strehe! Dvignila se je do oblakov! V hiši bo srebra in zlata na ostajanje! Mati ne bo več požirala trpkih besed po hišah in tudi oče se ne bo več pehal za slabo plačanim delom. In vsako jutro bodo pili kavo, ki so jo pili sedaj komaj trikrat na leto! Da, vzeti ga je hotela, in najsi ne bo niti tako lep, kakor ga je gledala v svojih sanjah. Iz oblakov jo je poklical nazaj v vsakdanjo revščino otročji glasek, ki se je začul iz sosednje stanice: „Marička! Vstati!"
V čumnati, kjer sta spala oče in mati, je imel tudi domači sinček Janezek svojo posteljo ali pravzaprav nekako korito, kamor so pokla-dali noč za nočjo njegovo slabotno telesce. Slama je gledala izpod rjuh in pavola iz odeje. Na revnem ležišču je sedel devetletni deček in pri raztrgani srajčici se je tuintam kazala rjava koža. Marička mu je prinesla drugo srajco in tudi hlačice in čreveljčke ter mu vse položila na posteljico.
„Zdaj se obleci!"
252
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Počasi je zlezel iz svojega korita. Imel je široko glavo in bil je tudi zelo samoglav To-polščakov Janezek, kakor je to navada pri slabo rejenih otročajih. Ko je lezel izpod raztrgane odeje, da bi zlezel v hlačice, katere mu je pripravila sestra, je kazal svoji stegenci, ki sta bili tenki kakor bilka sredi travnika. Ko je imel hlačice na sebi, je izpregovoril odločno:
„Marička! Umil se pa danes ne bom!"
„Kaj bodo pa gospodje v šoli rekli, če prideš umazan?"
„Saj nisem umazan! Umil se ne bom, pa je!"
Nato sta sklenila poravnavo, da se bo Janezek umil, a Marička da mu bo v mrzlo vodo prilila nekaj kropa.
Ko je bil fantek napravljen in umit, je zastokal: „Lačen sem!"
„Takoj ti prinesem!"
Iz kuhinje je prinesla lonček, iz žličnika pa vzela veliko leseno žlico ter oboje posadila pred bratca, ki je bil med tem zlezel za veliko mizo, kjer se je pri Topolščakovih jedlo.
„Že spet močnik!" je zajokal, ko je potisnil žlico v mali lonček.
„Močnik je dober!" ga je tolažila sestra. „Poglej, oče in mati prav malo zaslužita sedaj v zimi! Koliko jih je, ki še močnika nimajo vsak dan: Le jej, revček, le jej!"
Dvakrat ali trikrat je zajel:
253
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Nočem! Tudi po sajah diši!"
Jezno je položil žlico na mizo.
»Učil se tudi ne bom! Lačen sem!"
»Ce ima človek cel piskrček močnika pred sabo, mu ni treba biti lačen!"
„Le poizkusi, pa boš videla, da so saje v njem!"
»Niso! Da je oče doma, bi že rad jedel!"
»Učil se ne bom, pa je vun!"
Zopet se je sklenila poravnava, in Janezek je obljubil, da se hoče učiti, če mu prinese sestra Marička kos belega kruha, za katerega je dobro vedel, da je v omari v kuhinji.
Prinesla mu je košček belega kruha in vprašala: »Kaj imate danes?"
»Ajnmalajns ponavljamo!"
Ko je opletal kruh, je zastokal: »Ti ne veš, Marička, kako je težak ta ajnmalajns!"
Nekdo je potrkal na okno. Ko se je Marička ozrla, je opazila pri šipi ostudno-prijazni obraz Komarjeve Magdalene. Migala je z roko. Marički je izginila kri z obraza.
»Janezek, ponavljaj!" je dejala ter odhitela v vežo.  Ondi je že prežala Komarjeva nanjo.
»Pridna si, Marička! Tako je prav. Pridna dekletca imajo že na zemlji nebesa!"
Stara grešnica je pomenljivo pomežikovala.
Na uho ji je šepnila: »Včeraj mi je pisal. Rad bi govoril s tabo!" Glasneje je dostavila: .»Fantek se uči! Prav tako, prav tako!"
254
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Drevi ob šestih," je šepetala dalje, „ob šestih. Pri šenklavški cerkvi te bom čakala!"
Marička je vzdihnila: „Pa res ni oženjen? Drugače bi bilo greh!"
Iz sobe se je začulo v tistem šolsko-pridi-garskem glasu, na katerega slabi učitelji tako radi privadijo svoje učence: „Vier—mal—acht —sind—zwolf".
Odprla je vrata ter ga pokarala: »Janezek, vendar malo premisli!"
»A—že, zevem, Marička! Vier—mal—acht —sind— dreissig! Kako je težak ta ajnmalajns!"
Ko ga je podučila, da je štirikrat osem dvaintrideset, je hišna vrata zopet zaprla. Proti Komarjevki pa je vzdihnila: „Sama ne vem, kaj bi napravila?"
»Kolikor vem, res ni oženjen. Neoženjeni pa ne morejo vsi biti. Samo »gospodje" niso oženjeni, in še ti se vselej greha ne boje!"
»Ali jaz se bojim greha," je zastokala Marička. »Ko bi že vedela, da me vzame?"
Magdalena se je raztogotila: »Kako te naj vzame, če se prej ne seznani s tabo? Ob šestih torej. Ali prideš, ali ne prideš? Povej vendar! Piše mi, da neprestano misli nate, ti ga pa še videti nočeš! Kmalu bi ti rekla, da si prismoda.
Točno ob šestih pridi! Čakala te bom pri vratih tik škofije. Ali prideš?"
»Pa pridem no!"
255
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Drei—mal—acht—sind—zwolf!"
Zopet je odprla duri: »Premisli vendar, Janezek!"
„Aha! že vem! — sind sechs!"
„Da bi se me Mati božja s Šmarne gore usmilila! Ta ne zna ajnmalajnsa in jaz ne vem, kaj naj počnem! Kaj bo, kaj bo?"
»Torej sva se vse lepo dogovorili! Prav tako, Marička! Za tvojo srečo gre in še ob smrtni uri mi boš hvaležna! Lej, lej! Kdo pa tukaj prihaja? Prav kakor zaljubljen parček. In jaz o tem nič ne vem! To je pa čudno! Pa tako zgodaj, lej, lej!"
Magdalena se je pritisnila k zidu, da bi jo ona dva, ki sta v zornem jutru prihajala po samotni kravjedolinski cesti, ne opazila. Tem živeje ju je opazovala Magdalena.
»Znana mi je postava te ženske," je za-mrmrala, »kdo bi pač bila?"
Hipoma se ji je zasvetilo: »Božja poma-gavka, Ceškova Fina je!"
»In gospod, ki je ž njo ?" je vprašala Marička.
»Gospod? Gospoda pa res ne poznam." In dostavila je: »Toliko vem, da Smole ni, čeprav govore, da bo ž njim kmalu na oklicih! Pa je res čudno!"
S temi besedami je Komarjeva Magdalena izginila pri zadnjih vratih Topolščakove hiše, da bi kje izza kakega kravjedolinskega plota
256
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
izvohala, kdo je gospod, ki je bil tisto jutro v družbi s Ceškovo Fino.
Gospodična in gospod sicer nista vedela, da ju kdo opazuje, a vzlic temu se je videlo obema, da sta v velikih zadregah. Gospića je hitela nekaj korakov naprej, a pri Topolščakovi hiši jo je dotekel. Bil je mlad človek, temnega in pikantnega obraza, iz oči pa mu je odsevala čudovita nedolžnost, da se je moralo soditi, da lastnik takih oči še ne pozna življenja, da je pravo jagnje, prava lilija. V resnici pa je bil osmojen kakor trava po jesenskih slanah; bil je najnevarnejši zapeljivec ženskega spola, kar jih je poznal ljubljanski kongres. Poleg nedolžnih oči ga .je odlikovalo ljubko in prikup-ljivo vedenje, da je gospem kar v srca lezel. Bil je Lah; to se mu je poznalo na obrazu in na govorici.,
Ko jo je dotekel, je zažvrgolel: »Tisočkrat hvala, gospica, da ste uslišali ponižno prošnjo nesrečnika, ki ni vreden vašega usmiljenja!"
»Knez" — in plaho se je ozrla na vse strani — »prvič je in zadnjič!"
Ni dopustil, da bi govorila. Objel jo je s svojim pasje-vdanim pogledom in jo preplul s povodnijo svoje govorice.
»Gospica! Prvič sem vas srečal na stopnicah vaše hiše. Nikakor nisem tako predrzen, da bi si lastil toliko sreče, nepopisne sreče, da
257
17
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
bi se vi spominjali tistega dne. Kakor od strele zadet sem se pritisnil k steni, vi pa ste v zlati svoji krasoti stopali mimo in niti pogleda niste imeli za nesrečnika, ki bi se bil najrajši zvijal v prahu pred vami. Od tedaj je globoka rana vsekana v moje srce!"
Vzdihovala je: „Ne smela bi vas poslušati!"
Z otožnim glasom je odgovoril: »Ne pehajte me v obupnost! Prvič in zadnjič je, da me poslušate! In poslušati me morate! Od takrat, ko sem vas prvič videl, od tedaj ga ni imela mirnega trenotka moja duša! V vaše lase se je ujelo nemirno moje srce, kakor se ujame riba v mrežo. Kako sem obupaval, kako sem se boril sam s sabo! Zaman! Izročen sem bil vsem peklenskim mukam! Končno sem vam pisal . . .!"
»Niti sprejeti bi ne bila smela vašega pisma!"
»Bog vam šteje v veliko zaslugo, da ste ga sprejeli! Kaj naj bi bil počel tudi drugega.? Hitel sem k zvezdi, ki je postala vodnica moji trpinčeni duši! Naj se odloči moja usoda, kakor je ljubo Bogu! Saj ne zahtevam vaše ljubezni. Prositi sem vas hotel, da me ne zaničujete, ker vas ljubim!"
»Molčite, molčite!" je zakoprnela. V tistem hipu pa je Ceškova Fina primerjala plamtečo to govorico z govorico svojega zaročenca in morda je že tedaj padla v njenem srcu prva
258
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
megla na podobo Andreja Smoleta, ki se nikakor ni mogel meriti z mladim knezom, ki je tisti dan lazil za njegovo nevesto.
Z emfazo je odgovoril: „Ne kratite mi pravice govoriti, gospica! Vsaj toliko usmiljenja izkažite obupanemu človeku! Da sem kamen v globočini morja, bi kričal, da se čuje do neba! Z vami živeti pod eno streho, z vami dihati en in isti zrak, hoditi mimo vas, kakor da ste mi neznani — to je bolečina, ki bi je niti bogovi prenašati ne mogli! Te bolečine polagajte na pravično tehtnico in ne ukazujte mi, da naj molčim!"
„V istini! Mnogo preveč ste že govorili, knez!"
Kar čutila je, kako ji je dobro delo, kadar je izpregovorila besedico „knez".
„In moje bolečine!" je zakričal knez.
Tu se je spomnila govoric, ki so o mladem tem možu še ravnokar švigale po mestu. Kadar se je izpregovorilo ime operne pevke gospodične Morenove ali pa primadone gospe Boro-nijeve, tedaj se je imenovalo v isti sapi tudi ime mladega laškega kneza. Obe, Morenova kakor signora Boronijeva, sta bili glavna stebra takratne laške opere. Antonio Cunibarti je na-čeloval tej „stagione", pela pa se je Rossinijeva heroična opera „Edvard in Kristina", ki je danes že davno pozabljena.
259
17»
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Teh govoric se je spominjala Ceškova gospica in je nekako nagajivo odgovorila:
„Za bolečine, principe, dobite brez dvojbe tolažbe pri signori Boronijevi!"
Da ga je strela osmodila, bi ne bil močneje vihtel svojih rok, nego jih je vihtel v tistem trenotku. Ni ji mogel odgovoriti, tako je osupnil, oziroma tako osuplega se je delal. Gospica je vse to imela za nekaj resnega in zategadelj je z zadovoljstvom dostavila:
„Ce ne pri signori Boronijevi, pa vsaj pri signorini Moreno vi!"
Omahnile so mu roke. Z žalostjo, ki se popisati ne da, je uprl oko vanjo, prav kakor bi ne mogel umeti, da se mu od take strani dela taka krivica! Nato je z umirajočim glasom izpregovoril: „Torej do vas so že tudi dospela ostudna ta obrekovanja! In v svojih mislih me teptate v grdo to blato! Kako nezaslužena usoda! Eno je, kar odgovarjam! Nedolžen sem, čist sem, neomadeževan sem! Zavrženi naj bodo vsi hudobni jeziki! Signdro Boronijevo pač poznam. Nekdaj, ko je pela na toskanskem dvoru, sem govoril ž njo. Signorine Morenove pa niti ne poznam ne! In radi vsega tega vam zastavljam večni blagor svoje duše!"
Svoje telo je mladi grešnik imel tako v oblasti, da je brez težave privabil v nedolžno oko voden pajčolan. Deklica se je bala, da se
260
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
mu takoj utrnejo solze. Zategadelj se ji je prav zelo smilil. Pri ženski je to vsekdar nevarno: usmiljenje je navadno koreninica, iz katere požene ljubezen.
Skoraj ga je prosila odpuščanja: „Ne štejte mi v zlo lehkomiselnih besed, knez Neri-Corsini!"
„Izrekam vam hvalo do neba, gospica! Izpregovorili ste dobrohotno besedo, in kakor rosa hladilna je padla na razbeljeno mojo dušo!"
„ Sedaj pa končajva razgovor, ki je mučen zame in gotovo tudi za vas! Grešila sem, knez, da sem vam dovolila ta sestanek! Pisali ste mi--"
„Pisal, gospica! Ali šele po dolgih mukah!"
„ Večkrat ste mi pisali! Ko niste dobili odgovora, ste mi znova pisali."
„V svojih bolečinah, signorina, v svojih velikih bolečinah!"
„Skoraj že nisem mogla prikrivati vaših listov! Morala sem torej ugoditi vaši kavalirski zahtevi!"
„Prošnji, gospica, preponižni prošnji! Vi mesarite mojo dušo!"
„Ni preostajalo drugega! To pa veste pač sami, gospod knez, da je mladega dekleta lehko spraviti v hudobne jezike!"
„Jaz nesrečnik!"
„Dovolila sem vam sestanek, ker ste me v to prisilili! Iz proste volje bi ga ne bila!"
261
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Jaz nesrečnik!"
»Dovolila sem vam to snidenje, pa le z namenom, da vam povem, da vaša pisma ne morejo doseči uspeha!"
„Bogovi! Jaz nesrečnik!"
„Pisma so nedopustna! Sklicujem se na vašo blago dušo, knez, in na vašo plemenitost. Že sem drugemu vdana — s srcem in dušo!"
Sedaj je mladi Neri-Corsini igral najfinejšo komedijo. Nekaj hipov je stal pred njo, kakor da je iz kamena izklesan. Nato pa vzdihoval: „Oprostite, gospica! Da sem to prej znal, ne bi bil vam pisal zločinskih svojih listov! Drugemu ste oddani! S srcem in dušo! Sedaj se je podrlo nebo name! Kak zločinec sem! Kaj sem učinil? Bo li vam mogoče meni odpustiti! Za Boga, kak zločinec sem! Odpustite, gospica, odpustite!"
Bil je podoba popolne potrtosti. Z galantno ponižnostjo je posegel po njeni roki ter jo poljubil. Pri tem je padla deklici na roko prava in istinita solza!
„Ce je mogoče, naj bom deležen vašega odpuščanja!"
Globoko se je priklonil. Nato je odšel. A kolikor časa so ga dosegali njeni pogledi, je kazal mladi principe podobo potrtosti. Dekletu pa so se dvignile prsi in z globokim vzdihom je izpre-govorila sama pri sebi: „Kako plemenit človek!"
262
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Pač bi bila drugače sodila, da je kak teden poprej opazovala Neri-Corsinija v družbi njegovih prijateljev, takozvanih mladih atašejev. Bili so v zgornjih prostorih pri „Belem konjičku" in napili so se bili sladkega francoskega vina. Cela odlična družba je bila pijana, a najbolj se ga je bil nasrkal mladi principe Neri-Corsini. V tej pijanosti so govorili tudi o nji, o njeni lepoti in o njeni zaroki z Andrejem Smoletom. Sprožilo se je vprašanje, če bi se je ne dalo odvzeti njenemu ženinu. Tedaj je stavil Neri-Corsini petdeset luidorjev, da jo izneveri kramarju, in sicer v teku enega meseca. Stavo je sprejel mlad sekretar francoskega odposlaništva.
Še enkrat je šepnila Ceškova Fina: „Kako plemenit človek!"
Nato je počasi odšla za onim, ki njene zvestobe ni višje cenil od petdesetih luidorjev in ki je bil v pravem pomenu potepuh, dasi v salonski opravi.
Med tem je Topolščakov Janezek brez odloga gulil svoj ajnmalajns. Šele ob polosmih se je odpravil v šolo. Tudi Marička je hotela oditi na trg, a zadržal jo je obisk, katerega je najmanj pričakovala in ki je ni čisto nič razveselil.
Takoj, ko je bila odšla Ceškova Fina, je vstopil pri Topolščakovih Urban Pintar. Sedel je ter vrgel svoj kastorček jezno predse na mizo. Pogledal je na dekleta ter zakričal:
263
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Hudič naj vzame vse babnice!"
„Na vse jutro že kolneš!" ga je svarila.
„Kaj tebi mar? Ti se tudi vedeš kot nobeden! Zadnjič pred nunsko cerkvijo sem te iskal. Bog pa ve, kam si se bila zarila in s kom si se pajdašila. Ženske niste prav za nič! To je že rajni moj stari oče pravil!"
„Cemu pa laziš za njimi?" je odgovorila jezično.
„Laziš za njimi! To je pa beseda, kakor se spodobi! Mene je tvoj stari prosil, da boš vedela, beračil je okrog mene, da naj te vzamem, ker vsi skupaj nič jesti nimate!"
Postala je zelo neljubezniva:
„Vesela sem, če me pri miru pustiš!"
Še bolj se je razkačil: „Torej tako! Iz tvoje raztrganosti te hočem izvleči, postaviti te hočem pred poln lonec! To se pa repenči, kot bi mi kako dobroto storila! Fej te bodi, Marička, fej te bodi!"
Ni se ji videlo, odzvati se temu izbruhu vozniške ošabnosti.
Oni je nadaljeval: „Prav je imel moj stari oče! Vse skupaj niste za nič! Še toliko niste vredne, da bi vas v kotel pometal pa iz vas mažo za kolesa skuhal! O hov, hov! Poglej le to Ceškovo frajlo! Letela je za mojim gospodarjem, da se je vse kadilo po Dunajski cesti. Zakaj pa bi tudi ne. Škrinje so kupoma polne
264
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
in pri hiši bo precej petič, da se bo lehko živelo, če bo kaj pameti. Marička, pamet, pamet ta je kapo!"
„Da jo le ti imaš!" se je odrezala zbadljivo.
„Imam jo! Hvala Bogu, imam jo! Zatorej mi pa tudi ni treba stradati in raztrganih hlač nositi! Prej, ko sem po Kravji dolini hodil, kaj meniš, koga sem srečal? Prav zgodaj, ko pošteni ljudje še spe ali pa vsaj jutrnjo molitev opravljajo? Ceškovo sem srečal in na vse jutro se je platajzala tod okrog. Fej vas bodi!"
„Jaz skrbim zase, druge naj zase!"
„Le nedolžno se delaj! Nič boljša nisi od drugih. Še slabša! Le čakaj, bova že še račun imela! Misliš, da je bila sama ? Bog varuj! Slinila se je z neko črno glisto, katerih je sedaj vse polno po Ljubljani. Kakor muh po kmetiških krčmah! In ročico mu je dajala in milo sta se gledala. Z mojim bo pa ravnokar na oklicih! Fej vas bodi!"
Zopet je udaril po mizi in še enkrat je zakričal: „Fej vas bodi!"
Ogorčeno je dostavil: „Ce mu drug ne pove, povem mu jaz! Taka ženska nam ne bo hodila v hišo, da boš vedela!"
„Zase skrbi, zase!"
„Saj skrbim!" je zarohnel. „Očeta, seve, ni doma, ali se mi pa skriva! Že ve zakaj!
265
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Sporoči mu, da naj mi pripravi tisti denar, katerega sem mu za kratek čas posodil. Sam ga potrebujem."
Zastokala je: „Vendar veš, da ti ga sedaj dati ne more! Dela ni!"
Tedaj šele je trdno sklenila, da je zvečer Komarjeva Magdalena ne bo brezuspešno čakala pred šenklavško cerkvijo!
»Dati ne more! Ta je lepa! S tem se dolgovi najlaže plačujejo!"
„Berači smo!" je vzdihnila.
Napel je rahlejše strune: „Berači! Vidiš, to je prva pametna, ki jo čujem iz tvojih ust. Ošabni ste pa bolj nego kralji in cesarji! Pri-maruha, da je tako!"
Znova se je zagrizel v jezo: „Posebno ti si visoka, Marička, ti, ti! Meniš, da bi ti krona padla z glave, če me vzameš! Oče naj pripravi tiste krajcarje! Potrebujem jih, da boš vedela!"
„Prav malo potrpi! Morda jih prej dobiš, nego misliš. Še so dobri ljudje na svetu!"
„Dobri ljudje," se je zagrohotal, „preklicano so redki! Jaz pa sem dober človek, samo da tega izprevideti nočeš. Dober človek sem, pa tudi mož sem! Spoštujejo me kralji in cesarji, pa tega ne verjameš, ker nimaš pameti!"
„Poglej, Marička," je govoril rahlo, „spoštu-jejo me kralji in cesarji, ti me pa nočeš vzeti. A toliko ti pravim — tu se je zopet togotil
2W
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
— na vsak prst jih dobim deset takih, kot si ti! In takoj tudi!" »Pa jih dobi!"
»Ponižnost, punca, ponižnost! Jaz pa sem ponižen, zato me časte kralji in cesarji!"
»Kralji in cesarji!" je vpil. »Tisto jutro sem bil tepen, to še veš. Jesti mi niso pustili in pes sem jim bil. Plačal pa sem vse pošteno. Ze sem mislil, da ni pravice na svetu. Pa je! In te se boj, dekle! Pred nekaj dnevi so mi prinesli pisano zaplato, klicali so me na sodišče ali nekaj takega. Pa sem mislil: prej si bil tepen, zdaj boš pa še zaprt, ker si se tepsti pustil!"
Marička je brisala mizo in videlo se ji je, da jo vse to malo zamima.
»Tebi," je zakričal, »bi bilo všeč, da so me zaprli, resa snetjava! Pa me niso. Ko pridem na sodišče ter jim pokažem pisano svoje vabilo, me peljejo k človeku, ki je bil tako suh, da sem menil, da so ga ravnokar iz dimnika sneli. Sestradana žival ti je bila, ker ti cesarski gospodje so vsi stradači. Da jih je Bog brez želodca ustvaril, prav bi bil storil! Stradanja se boj, Marička! To je pametna beseda!"
»Kako je bilo potlej?" je vprašala, da ga je izvabila na drugo polje.
»Kaj je hotelo biti? Stol mi je ponudil in dejal: Sedite, gospod Pintar! In sedel sem.
267
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Vedel je, da sem bil tepen, ker sem pri Piškotu jedel za svoj denar. Pravim ti, k Piškotu od tistih dob ne zahajam več. Naj živim do sodnega dne, Piškotulja me ne bo več videla pod svojo zakrpano streho. No, pa na sodišču so me prijazno sprejeli in povedali so mi, da je sam cesar zvedel o krivici, ki se mi je bila godila. Ko je vse zvedel, je bil tako jezen, da kar jesti ni mogel. Zdajci je poklical svoje ministronte — ali kako se že imenujejo tisti ljudje, ki ga izpodjedajo — in ukazal jim je: Dajte pravico Urbanu Pintarju!"
»Ali res?" se je začudila deklica.
„Res, res! Zdaj pa poslušaj! Rekli so mi, da cesar želi, da se mi izkaže pravica in da naj gledam, kako se mi izkaže pravica. Peljejo me na dvorišče. Prvo, kar ugledam, je dolga klop. In tik nje je čedna palica prislonjena ob steni. Malo se mi je dozdevalo. In zares jih pripeljejo tiste zlate in srebrne gospode, ki so me pri Piškotu tolovajsko napadli. Tudi danes so bili v zlatih in srebrnih oblekah, pa so jih morali sleči. Nato je drug za drugim legel na tisto klop, in palica je glasno zapela. Meni pa se je duša smejala, da ti ne vem povedati kako. Dobil je vsak deset izbranih, da so morto in dio kričali in da sem mislil, zdajinzdaj se ti izluščijo iz tiste rumenkaste laške kože. A najboljše šele pride! Kaj meniš, Marička, kaj?"
268
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Ne vem!"
»Poslušaj! Naenkrat se odtrga od nekod tisti policaj, ki straži po Dunajski cesti in ki je tisto jutro tako grdo ravnal z mano. Vrag naj ga pozoblje! Sam nisem vedel, odkod se je vzel. Nič mu ni pomagalo: na klop je moral leči. In tisti, ki je palice delil, je vprašal: ali z zabelo, ali brez zabele? Odgovorilo se mu je: Z zabelo! A ta zabela je meni prav dobro dišala, Marička!"
»Ne umejem te!"
»Takoj se prižge luč v temačnih tvojih možganih. Tudi Tomaž Raznožnik jih je dobil deset, pa z zabelo. To se pravi, padale so na nagoto, kakor jo je Bog ustvaril! Ko pa sem šel od sodišča, sem se od smeha kar tresel. In sam sebi sem govoril: Tak mora cesar biti in nič drugačen!"
Ko je nekaj časa molčal: »Poglej, tako me časte cesarji in kralji! Pa kaj ti čem govoriti, sem že itak dolgo pri tebi! Mudi se mi! Nekaj posebnega imam v mestu. Tam v Gosposki ulici so odprli novo kaso. Nekaj sem jim prinesel, ker je škof zraven. Ne vsega. Se veliko več imam pri poštenih ljudeh; osemsto sem jim pa vendar dal, ker je škof zraven. Ta je gotovo pošten, a vmes so kaki drugi pisači in pisač ni navadno nič prida, Marička. Nekaj ti zapiše, pa si ob svojih osemsto, da ne veš
269
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kdaj !• Pa Urban Pintar ni tako neumen, kot misliš ti in drugi. Prijatelj me čaka v Gosposki ulici, ki pregleda knjižico, če je v nji vse prav zapisano in tako, da se nič ne izgubi!"
Iz žepa je potegnil hranilnično knjižico ter jo položil predse na mizo.
„Kdo bi mislil, da je to osemsto vredno, če bi škofa zraven ne bilo!"
Spravil je knjižico: „Kakor vidiš, denar imam! Če boš moja gospodinja, ga boš tudi imela! Takih mož, Marička, ni od hiše poditif Odpreti jim je vrata, da se s parizarjem lehko pripeljejo skoz nje."
Segel je z debelo roke v žep pri hlačah in pričel rožljati s srebrniki. Izvlekel je polno pest ter dejal: „Tu je dvajsetica, pa jo daj fantku, kadar pride iz šole!"
Dvajsetico je položil na mizo. Se pri vratih seje obrnil ter izpregovoril osorno: „ Očetu pa le povej, da naj pripravi denar, če me ne vzameš!"
Kar oddehnila se je, ko so se zaprle duri za njim.
Topolščakov Janezek jo je bil pobrisal o polosmih v šolo. Šola se je pričela sicer šele ob osmih, ali pol ure poprej je bil naš učenček že vedno na poti. Ta pot mu je dajala največ kratko časj a, katerega itak ni premnogo užil v kratkem svojem življenju. Pri znamenju na
270
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vogalu je vselej prežal nanj Komarjev Jakec, nezakonski sinček naše znanke Komarjeve Magdalene. Nekdaj v prejšnji mladosti ga je bila pobrala, da sama ni vedela kje in odkod. Ljudski glas, ki ni vsekdar božji glas, je dolžil mladega škofovega dvornega kaplana, kateremu je Magdalena perilo prala. Pa se ni nič gotovega zvedelo. Gotovo je bilo samo to, da je bil Jakec na svetu. Mati Magdalena pa se ni mnogo pečala ž njim: rastel je, kakor raste trpotec na tnalu ali murava sredi gozda. Zategadelj je bil pristno poulično zelišče ljubljansko.
Preden sta stopila v šolo, sta dognala Jakec in Janezek vsako jutro poseben program, nekak veselični načrt, ki je bil enak od dneva do dneva. Najprej sta si povedala, kaj sta zajtrkovala, potem sta razpravljala še o kaki drugi važni novici, ki se je morda pripetila pri Topolščakovih ali Komarjevih. Nato sta brzih korakov krenila pred frančiškansko cerkev, kjer je ob istem času na stopnicah sedela stara beračica Mina, ki jo je po imenu „Pasja črevca" poznala vsa Ljubljana. Stara ženska, ki je bila ravno toliko prismojena, da je smela biti skrajno hudobna. Vsako jutro je sedela na frančiškanskih stopnicah, glasno je molila rožni venec ter beračila pri kmeticah, ki so prihajale mimo.
Po Sv. Petra cesti je priskakljal Komarjev Jakec in za njim kakor nekak repek Topol-
271
Dr. Ivan Tavčar: Tzza kongresa.
ščakov Janezek. Deset korakov pred beračico je obstal Jakec ter pričel:
„Pasja črevca! Pasja črevca!"
„Ježeš, ti meni pomagaj!" In Mina je zadegala molek na stopnico, a z roko je pričela iskati po globokem žepu, dokler ni izvlekla iž njega debelega kamena, ki ga je jutro za jutrom v ta namen prinašala s sabo. Vstala je, podobna furiji, in s krikom in vikom jo je udarila za šolarčkoma črez Frančiškanski most, kjer so imeli mali trgovci vse polno lesenih lop, katere so se pozneje prestavile v Slonovo ulico. Končno pa je Mina vrgla svoj kamen, a vrgla ga je vedno tako, da je, če le mogoče, zadel tega ali onega kramarja, ki je stal pred svojo lopo ter se smejal. Potem se je Mina zadovoljno odpravila na svojo stopnico, vzela zopet v roko molek ter molila: „. . . . kateri je za nas krvavi pot potil. Dajte no kaj, babnice! Ne bodite tako grde! Da bi vam crkala teleta! Ceščena Marija . .. !"
Nato sta Jakec in Janezek obiskala berača Saša, ki je imel svoj kvartir pred ljubljanskim rotovžem. Tam je stal na tlaku, molil roke predse ter kričal: „Dajte, ljudje božji, dajte! Sa! Sa!"
Odtod njegovo ime. Ce ga je kaj raztogo-tilo — in raztogotila ga je najmanjša reč — se je metal po zemlji, tulil huje od zveri ter
272
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
se penil, da ga je bilo groza gledati. Vsa nižja Ljubljana je bila prepričana, da je ta človek obseden od hudiča, in mladi pater Kalist je tudi že nekaj poizkušal, da bi izgnal hudobo iž njega. Pa že ni vedel prave molitvice, ker Saša je ostal od hudiča obseden, kakor je bil prej.
Tudi tega si je izbral Komarjev Jakec za svoje vsakojutrnje veselje. Kadar je obstal pred njim, je samo zašepetal:
„Hudič te je obsedel, Sasa! V peklu boš gorel, Sasa I*
Pa je zadostovalo. Sasa je zavrtel oči, da je belo gledal, stiskal pesti in tulil, kakor da mu je kdo s sulico prebodel trebuh. Nato je padel po tlaku, suval z nogami in zvijal roke, dokler se mu niso nabrale pene okrog ust. Gledavcev se je v hipu nabralo in glasno se je smejala tolpa božjastnemu revežu, ki se je zvijal na tleh. Ce je prišel policaj mimo, se je tudi smejal.
Na šenklavškem stolpu je udarilo tri četrti. Jakec in Janezek zdrkneta proti učilnici. Ko sta stopila v razred — bil je to imenitni Ka-pusov razred — je višji vzorni dijak — ober-musterschuler — že kraljeval na podiju pred črno desko; v predzadnji klopi pa je stal njegov namestnik, da bi opazil še tisto nepravilnost, ki bi morda ušla višjemu vzorniku, dasi je že ta prežal kot jastreb iz višin. Ob notranjem koncu vsake klopi je imel vzorni dijak pred sabo
273
18
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
bel košček papirja. Tudi ta ni trpel v svoji klopi najmanjšega nepokoja, in če se je le s trepalnico mignilo, je zgrabil za pero ter zaznamoval dotičnika z debelo piko v svojem protokolu.
Jakec in Janezek sta sedla v svojo klop ter položila roke predse kakor vsi drugi. A mlado kri je težava krotiti: tu je eden pogledal drugega, tam je ta nekaj zamrmral, oni nekaj bleknil.
Anton Pengal, višji vzornik, je napisal na tablo: „Die ganze ..."
Začul se je tenak glasek: „Danes bodo pri nas ocvrte piske, ker je atov god." Smeh, katerega so se udeležili celo nekateri vzorniki. Anton Pengal je na deski dostavil: „Schule hat . . ."
Njegov namestnik — Melhior Sirek — je zvijal roke. Takoj ga je umel Pengal in z debelimi črkami je spodaj zapisal: „Sirek ausgenommen!"
Sedaj so se oglašale prošnje: „Tonček, zbriši! Saj nismo ničesar storili!"
Zaman! Ko je zabingljal zvonec, ki je naznanjal pričetek poduka, je Tone Pengal končal svoje delo na tabli ter pripisal: „geschwatzt".
Z veliko zavednostjo je odšel na svoj sedež v zadnji klopi. Takrat je vstopil Kapus, vsega-mogočni, siloviti in grozni. Veljal je za vzornega učitelja, ker je bil svojim učencem prototip groze, strahu in trepeta! Ljubljanske matere so strašile ž njegovim imenom otroke, kadar zvečer niso hoteli zaspati.
274
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Učenci so vstali in pozdravili: „Hvaljen bodi Jezus Krist!" Nekaj je zamrmljal kot medved na verigi, gledal v tla ter kazal podobo skrajne neizprosnosti. Na usnjatem obrazu niti ena črta ni govorila o usmiljenju in o ljubezni do malih, ki so mu bili izročeni v odgojo. Na klin v steni je obesil cilinder, nato pa je z otroki zropotal običajno šolsko molitev. Šele potem je slekel dolgopeto svojo suknjo ter jo obesil pod klobuk na steni. Iz malega katedra je vzel rumeno špansko paličico ter jo z nekako sveto ljubeznijo položil predse. Ravno od tam je privlekel veliko črno tobačnico in krajšo, že zelo obrabljeno suknjo in jo slovesno na-teknil pred vsem razredom. Istotako slovesno si je nateknil na plešasto glavo malo žametasto čepico. Nato je počasi odprl tobačnico ter si nasul nos s tobakom. Sele sedaj se je ozrl po razredu — temno kot nevihta. — Nato je avtomatično zasukal obraz proti črni deski. Pretreslo ga je. Kar okamenel je in z odprtimi usti je čepel za katedrčkom, prav kakor bi ne mogel svojim lastnim očem verovati!
„Torej tako!" se mu je končno izvilo iz grla. „Die ganze Schule hat geschwatzt!"
Tedaj se je, kakor mu je bilo za take slučaje zabičeno, v predzadnji klopi dvignil Anton Pengal. Hinavsko je zaprosil: „Ich bitte fiir sie!"
275
is*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Zaman! Laže bi se omehčal kamen! Že je treščila rumena paličica po katedru: „Kapus vam pokaže hudiča!"
Planil je med klopi: „Ti, ti! Vsak po tri!"
Pet jih je določil, ki naj bodo za ves razred kaznovani. Brez preiskave! Kakor vselej, tako tudi danes tistih pet, ki so mu bili najmanj simpatični. Eksekucija se je takoj pričela. Melhior Sirek, višjega vzornika namestnik, je začel svoj uradni posel. Priromal je z debelo palico iz svoje klopi ter obstal pred podijem. Obsojenci so morali po vrsti poklekniti ter zavzeti primerno pozicijo. To pa ni bilo tako lehko, ker Kapus je neprenehoma vpil: „Premalo je napeto! Premalo je napeto!"
Kadar je bila dosežena zadosti primerna pozicija, je vihtel Sirek palico, da je zvižgaje padala ter vzbujala jok in stok. Pri vsakem udarcu je Kapus vpil: „Premalo tolčeš, Sirek! Saj ne tolčeš po kurjih jajcih, da bi se ti ubila pod palico!"
Sirek je pomnoževal svojo moč od palice do palice, in jok in stok sta se krepkeje glasila od udarca do udarca.
Ko je dobilo vseh petero svoje plačilo, je učitelj zaklical:
„Korle Selan!"
V tretji klopi je vstal še precej močan deček, kateremu se je na obrazu kazala nekaka ponosnost.
276
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Korle Selan," je nadaljeval Kapus, „še od včeraj imaš tri na dobrem! Zazvonilo je, zatorej ni bilo časa, da bi se ti bile odštele. Pa prizanesti se ti ne morejo, in naj ima tvoj oče tudi zidano hišo v Krakovem!"
Korle Selan je še precej pogumno prikrevsal iz klopi. Ne da bi ga bil kdo k temu posebno opomnil, je takoj pokleknil ter se sklonil ob podiju. Kazal je preveč radovoljnosti; to pa je ravno osupnilo šolskega trinoga ter ga budilo k previdnosti. Sklonjeni Selanček je vzdihnil: »Sirek, udari no! Že bi bil lehko vse tri prestal'"
Kapus je z bistrim očesom opazoval dečkovo ozadje. Nato pa je bliskoma pograbil Selana za vrat, a z desnico mu je švignil pod hlačice ter izvlekel od ondot velik kos stare, debele rjuhe. Kapus se je prav satansko zasmejal: „Moja setev se posreči le na njivicah, ki niso pognojene! Ha, ha! Sirek, zdaj pa le!"
Sedaj pa zopet Selan ni bil zadovoljen in nikakor ni hotel upogniti telesa, da bi prišel Sirek do svojega kruha. A učitelj je napravil kratko pravdo: pograbil je fanteta, ga z veliko spretnostjo položil črez svoja kolena, iztrgal Sirku palico ter švrkal ž njo po Selanovih napetih hlačicah, da se je kar kadilo. Pri tem udarcev, niti štel ni; namesto treh jih je dobil Korle Selan vsaj — deset, kar je bilo spričo njegove upornosti vsekakor pravično!
277
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Eksekucija je bila pri kraju! A poduk se še ni pričel. Učitelj, položivši palico predse, vpraša: „Ali ima še kdo kaj povedati?"
Res se dvigne Albin Kanduč, bogatega trgovca sorodnik in zategadelj Kapusov prvi ljubljenec. Rad je tožaril in tudi danes je za-tožil: „Topolščak je kranjsko govoril."
Pa je bil zopet ogenj v strehi! Učitelj je kar tulil: „Kranjsko, kakor krščenice in perice! Ali že nisem desetkrat prepovedal? Zverina, kdaj si že vendar zapomniš? Hajdi v oslovsko klop, ker si res osel!"
Janezek je moral v posmeh razredu odriniti v najzadnjo klop, ki navadno ni bila zasedena ter je slovela pod imenom „Eselsbank".
Pa tudi sedaj se poduk še ni pričel. Kapus je iz svoje suknje ob steni izvlekel velik zavitek ter izpregovoril z važnim glasom! „Gospod direktor so na mojo prošnjo dovolili denar za nov jezik. Stari res ni bil več za rabo!"
In iz zavitka je počasi izvlekel dolg kos usnja, ki je bil na eni strani z rdečo barvo prevlečen. V tisti dobi je bil ta „jezik" imenitno odgoje valno sredstvo.
„Radoveden sem," je pristavil Kapus hudobno, „kdo ga bo prvi nosil?"
Sedaj se je šele pričel poduk!
Janez Topolščak je med tem podukom tičal v zadnji klopi. Mali možgani so delovali, a
278
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
želodec se je že tudi oglašal. Lačen je bil in v sramoti je tičal. Ta dva občutka sta ga morila kakor težak mlinski kamen. Pričel je misliti kaj je pravzaprav takega storil, da je moral v oslovsko klop. Govoril je kranjsko! Je li bila to taka pregreha, da je moral radi nje v zadnjo klop! Oče in mati govorita vsak dan kranjsko, pa ju nihče ne pošilja v oslovsko klop! In Marička moli ž njim vsak večer, vsako jutro, pa vedno le kranjsko! Pretrgalo se je nekaj v njegovi duši, in revček je občutil, da se mu godi gola krivica. Temu občutku se ni mogel upreti. Vstal je ter trmoglavo zaklical: „Tu že ne bom sedel!"
Kakor satan je planil Kapus pokoncu: „Renitenca! Upornost! Rajtšola !"
Usodna beseda! Rajtšola! Groza je legla po vsem razredu. Boljša srca so se bojazljivo oglašala: „Janček, beži!"
Anton Pengal — obermusterschiiler — se je zavedel svoje naloge. Hitel je k vratom ter se postavil prednje, da bi „konjiček" ne ušel iz razreda ter tako onemogočil imenitni poduk v jahanju.
Kapus je škripaje z zobmi planil s svojo paličico proti zadnji klopi. „Janček, beži!"
Otroka se je polastil silovit strah. Kar vse na njem je otrpnilo in kakor v megli je videl
l79
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
prihajati svojega trinoga. Po razredu je zopet zagostolelo:
„Janček, beži!"
Ojačil se je ter izkušal na drugi strani uiti iz oslovske klopi. Pa se mu ni posrečilo. Bliskoma mu je bil razljučeni učitelj za hrbtom in sekal je po njem, ne da bi štel udarce, ne da bi pazil, kam so padali. Dvakrat in trikrat je zadel po glavi, da se je Jančku zasvetilo in zažarilo pred očmi.'
„Naj se ti le zrahlja prazna buča," je vpil, »prav je!"
Rajtšola — za katero se je, če se ne motimo, navduševal sloveči moderni slovenski pedagog, bi se bila še nadaljevala, da ni pozvonilo. Kapus je zgrabil dečka za tilnik ter ga vlekel h katedru.
„Sem vedel, da ga boš ti prvi nosil!"
To rekši, mu je obesil rdeči usnjati jezik okrog vratu.
Tedaj je bila navada, da je moral vsak učitelj voditi svoj razred do glavnih vrat, kjer so se potem šolarčki razšli na šolskem trgu.
Kapus je tisti dan istotako vodil svoj razred. S sabo pa je vlekel Janeza Topolščaka, ki je nosil rdeči jezik okoli vratu. Pri stopnicah v prvem razredu ga je posadil k steni, nakar so vsi razredi stopali mimo nesrečnika, ki je bil izpostavljen na sramotilnemu odru. Ko je bilo
2Si»
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
defiliranje končano, je mali Topolščak v nekaki omotici taval po stopnicah nizdolu.
Okrog enajstih sta prišla na šolski trg avstrijski Metternich in ruski Nesselrode. V živahnem razgovoru sta korakala gor in dol pred licejskim poslopjem.
„Hvala Bogu," je viknil Metternich, „v Neapolju se nam ne bo skuhala prevroča juha!"
„Svet je prismojen dandanes!" je zaječal Nesselrode. „Nobena avtoriteta ne velja več!"
„Iz Piemonta mi prihajajo vznemirljive vesti!" je tožil Metternich. Po mestih revoltirajo siti odvetniki. Da bi mogel postaviti ene same vislice pa na njih obesiti vso to zalego!"
„Večne imamo skrbi," je pritrjal Nesselrode. „A jaz jih imam še posebej!"
„Kako to?"
„Moj ima, če se smem tako izraziti, zopet svoje muhe!"
Ta „moj" je bil ruski car sam.
„Suvereni so nepreračunljivi," je vzdihnil knez. „Imam tudi svoje izkušnje!"
„Pomisli!" je dostavil Nesselrode, „sedaj je moje veličanstvo izteknilo, da stanujejo v tej deželi nekaki Slovani, katerih jezik je ruskemu precej soroden!
„To. čujem danes v prvič1" se je začudil Metternich.
281
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Pa je vendar tako! In car Aleksander je za trdno sklenil, v tej vaši kronovini iskati proselitov za sveto pravoslavno cerkev!"
Knez je kar otrpnil. Nesselrode pa je hladnokrvno nadaljeval: „Prvi svoj poizkus hoče napraviti z nedolžno mlado — deklico!"
Diplomata sta obstala ter se nekaj trenotkov gledala kakor moža, ki umeta svoj čas in njega razmere. Končno je prešinil rahel smeh obraza obeh, prav kakor bi hotela izraziti, da je škoda vsakega trenotka, o tej proselitski aferi še dalje razpravljati.
Pri svojem razgovoru sta bila obstala tik glavnega vhoda pri licejskem poslopju. Tam je ležal brezzavesten deček na tleh. Prav zelo si je bil onečedil revno oblečico.
„Kako čudo 1" je vzkliknil grof Nesselrode. „Pri vas se že taki dečki opijajo do nezavesti!"
Metternich se je sklonil ter odgovoril: „Meni pa se vidi, da to otroče umira!"
Kakor blisk se je nato raznesla vest, da je učitelj Kapus enega svojih učencev pretepel skoraj do smrti!
282
Dvanajsto poglavje.
Ravno ko je odbilo šest v šenklavškem zvoniku, sta se sešli pred škofijsko cerkvijo Magdalena Komarka in Topolščakova Marička.
„Jezus, ti ne veš, kako sem težko prišla!" je zaihtela Marička. „Fantek nam je zbolel in prav malo časa se smem zamuditi."
„Janezek je zbolel!" se je začudila Majda. „Kaj pa mu je vendar? Tako pripraven fantek kot je!"
„V šoli so ga stepli!"
„V šoli! Grdobe! Kako ima prav gospod Petrček, moj korar! Vedno govori: Otroke v šolo pošiljati, je neumnost. Tudi jaz pravim tako!"
„Po glavi ga je udaril, in sedaj mu jo močimo z mrzlo vodo!"
„Pa kar po glavi! Bo že Bog kaznoval to zverino! Tako pripravnega fantka! Sedaj pa pojdiva, se že mudi!"
„Veš, samo pičlo uro imam časa! Vzeti me pa mora, da veš! Tudi mi povej, kdo je! V greh se ne podam, Magdalena, ker nočem izgubiti večnega izveličanja."
283
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Večno izveličanje! Trajna! Kdo o tem govori! Da veš, neki ruski grof je. Denarja ima kot gnoja! Bil je že oženjen, pa mu je ženo in otroke vzela vročinska bolezen, da je od žalosti kar umiral. Sedaj se je vate zagledal, in jaz pravim, da je to posebna milost božja, Marička! Pojdi, greva v škofijo!
„V škofijo!"
„Kam pak, če ne v škofijo! V škofijo, kjer prebiva naš škof Avguštin, ki bo sodni dan tako gotovo sedel na Kristusovi desnici, kakor gotovo upam jaz v nebesa priti! V škofiji, Marička, se greh ne dela! Povsod drugod, samo v škofiji ne!"
Ko je Komarjeva na ta diplomatski način Marički razpršila strah pred grehom, jo je vlekla okrog cerkve k stranskim vratcem škofijskega dvorca. Ker je bilo tema, so bila tedaj že zaprta. Magdalena je pogumno potrkala, in res so se takoj odprla. Ko sta vstopili, so se za njima takoj zopet zaprla. Zaradi teme Marička niti videla ni, s kom je njena spremljevavka govorila. Cula je skrivnostno šepetanje. Nato jo je Magdalena pograbila za roko ter jo tirala po tesnem rovu, ki veže stranska vrata z dvoriščem. Tudi spodaj na dvorišču je bilo mračno, dasi so bili hodniki v prvem in drugem nadstropju prav močno razsvetljeni. Na teh hodnikih je vrvelo obilo življenja in vse je pričalo
284
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
o tem, da se je nastanil v ljubljanskem škofijskem dvorcu eden najmogočnejših suverenov tedanje Evrope. Kamor si pogledal, povsod je mrgolelo od dvornih služabnikov, ki so dremali po hodnikih naokrog, utrujeni od dolgočasne, enolične službe. Ves dan niso imeli drugega opraviti nego zreti podse na globoko dvorišče, ali pa sloneti ob steni ter le na to paziti, da niso zamudili, ko se je bilo treba dejati v po-zituro, ako je kak dostojanstvenik po mehkih preprogah prikorakal mimo. Dvorec, v katerem je grof Kovnic prešteval nekdaj polne svoje vreče, v katerem je grof Leslie ljubil rdečelične svoje ljubice, v katerem je Karel grof Herber-stein koval svoje fine, rimskemu papeštvu tako sovražne misli, v katerem je baron de Brigido — ta eksotična rastlina — gospodoval z laško svojo lehkoživnostjo, je tedaj stal pod bleskom ruskega imperatorja. Obdajal ga je milije tujih šeg, tuje vere, tujega v jedru še vedno barbarskega plemstva. Če bi mogle stene govoriti in pripovedovati o tem, kar se je v dvorcu ljubljanskega škofa godilo za časa ljubljanskega kongresa, bi pokojni kardinal Jakob ne bil mogel nikdar zaspati pod njegovo streho!
Ko sta bili stopili na dvorišče, sta opazili ženski, da ju vodi nekak dvorni orožnik, ki je molče korakal pred njima. V kotu, kjer vodijo ozke, zavite stopnice navzgor, ju je prevzel
285
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
drugi orožnik ter ju odpeljal po stopnicah. Bil je izpitan in trebušen dvornik; pri vsakem koraku je zastokal, kakor da bi hodil po bodečem trnju. V prvem nadstropju sta morali čakati, spremljevavec pa je izginil v notranje sobe, da je priglasil njun dohod. Marička si skoraj pogledati ni upala v svetlobo, ki se je bleske-tala po hodniku. Sramovala se je, meneč, da jo gleda vsako oko. Navzočni pa je niti opazili niso, vsaj delali so se tako. V bližini, ob hod-nikovi balustradi, sta slonela mlada, rdečelična oficirja. Vse se je svetilo na njiju.
„Maksim Porffrjevič!" je izpregovoril prvi, ko si je bil dekle od strani ogledal, „Maksim Porffrjevič, ta Manzurov je vendar preklican lisjak!"
Drugi je odgovoril: „Kaj hočeš, Ivan Arkadjevič, njega imperatorsko veličanstvo ima ravno te dni svoje vladarske muhe!"
„Pravijo, da ga je Metternich popolnoma zmedel."
Ivan Arkadjevič je šepnil: „Cisto ga je zmedel! Na duši in na telesu! Ta nemški knez velja pri njem vse. Naš Nesselrode je sama senca!"
Maksim Porfirjevič pa je dostavil: „Ta Metternich mu neprestano poje svojo pesem, da sede kralji in cesarji na vulkanih in da sfrče zdajinzdaj v zrak, če ne napno vseh svojih moči! Da, da, Ivan Arkadjevič, naša Rusija je sedaj avstrijska satrapija!"
286
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„In naš cesar se je postaral na duši, kakor da je živel že osemdeset let na zemlji!"
„Kar se je uprl petrograjski polk, je izgubilo njega veličanstvo zadnjo svojo sapo! Da se nas Bog usmili!"
„Torej se mu godi kot kralju Davidu, ko je bil star devetdeset let ter so mu dali mlado Sunamljanko, da bi ga grela v postelji!"
„In našemu carju, Ivan Arkadjevič, ponujajo tudi mlado deklico, da bi mu ogrela staro, posušeno in žalostno dušo!"
„Tako je, Maksim Porfirjevič! In nihče drugi nego prekanjeni Manzurov ni izkuhal tega zdravila!"
Tako je, Ivan Arkadjevič!"
Precej časa je poteklo, preden se je debeli dvornik zopet prikazal. Komarki je stisnil nekaj v roko ter ji potem mignil proti stopnicam. Kar ji je v roko stisnil, se je čutilo stari devici dosti obširno, tako da se ji je razlila zadovolj-nost po vsem obličju. Ostala bi bila še rada, ker je bila radovedna kot sraka. Ali orožnik je zopet migal proti stopnicam in morala je rada ali nerada odriniti.
„Marička, ne pozabi name!" je zaklicala, preden je izginila na ovinku stopnic.
Marička pa je s strahom in trepetom odšla za stražnikom, ki je stokal pred njo. Vstopila sta v malo sobico, ki je bila prazna. Nato je
287
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
zopet odprl vrata ter jo potisnil v drugo sobo, ne da bi sam vstopil za njo. Tudi je vrata zopet zaprl. Nekaka motna, modra svetloba je bila razlita po tem prostoru, tako da dekle v prvem hipu ničesar ni moglo razločiti. Ko so se ji oči privadile modrega somraka — svetilnica je bila skrita za nekakim modrim pajčolanastim pregrinjalom — je opazila Marička, da je sama in da ni nikogar v precej obširnem prostoru. Prvo, kar ji je sililo v pogled, je bila velika podoba na steni. Kazala je čisto Suzano, ko je kopala belo svoje telo in ko sta jo, kakor pripoveduje sveto pismo, opazovala dva nečista starca. Tako se je svetila kakor bela roža sredi zelenja, obraza obeh starcev pa sta bila grda in ostudna.
„Kaj bo?" je vzdihnila Marička. „Kako grdo podobo imajo na steni! Kdo more kaj takega gledati!"
Komur niso neznani časi, v katerih je Anton Alojzij, mož blagega duha in izbranega vkusa, vladal v škofijskem dvorcu ljubljanskem, se gotovo še spominja ravnokar omenjene Suzane. Kdor je bil blagega duha in izbranega vkusa, se ni spotikal nad nebeško nagoto, katera se je kopala v zeleni vodi. Stari korarji, ki so s svojim duhom bili sorodni svetopisemskima dvema starcema, so pač sramežljivo povešali svoje poglede, če so tuintam prišli v sobo, kjer so na steni viseli Suzana in starca - nečistnika.
288
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kako more milostivi škof kaj takega vsak dan gledati!" Tako so godrnjali ter menili, da so boljši od svojega škofa. Pri tem pa nikdar niso pozabili, da bi ne bili — takisto skrivoma od spodaj nazgor — svojih oči na hitro pašo gnali na belo telo nage Suzane! Korarsko to godrnjanje ni dosegalo Antona Alojzija; pod njegovim naslednikom, slabotnim Jernejem, pa je bila bela Suzana pregnana iz škofijskega dvorca. Odka-zali so ji samotno steno na samotnih Goričanah. Poznejši škofje, ki so katoliško vero reševali na Kranjskem, so jo pregnali še celo pod streho goričanskega gradiča, kjer še sedaj plesni, če je niso morda prodali kakemu Židu. Uboga Suzana!
Marička je čutila, da ji je vročina prešinjala celo telo. Mehanično si je slekla jopič in z glave si je snela ruto. Bila je kakor v kletki sinica, ki si želi nazaj na svobodo, kjer je poprej frfotala. V svoji stiski je pričela moliti in s pogledi je begala po stenah naokrog, da bi ji ne bilo treba gledati nespodobne nage ženske. Končno je sedla na mehak stol, katerih je bilo vse polno po sobi. V svojo tolažbo je ugledala na strani majhno podobo Matere božje, katero je obdajal venec debelih zlatih žarkov. Ohladila se ji je duša, ker je pred Božjo porodnico brlela kakor iskra majhna lučca. Takrat so se nekje v steni odprle durce, katerih dekle dosedaj niti opazilo ni bilo.
289
19
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Vstopil je mož v beli uniformi, ki se mu je tesno prijemala telesa. Po dekletovem mnenju je bil vsaj general. Bil je vitek kakor smreka na gori in napake ni bilo opaziti na njegovi podobi. Naslonil se je na zid pri vratih ter si pri tem z belo roko podprl obličje. Melanholično oko njegovo je dolgo objemalo deklico, v kateri je pod temi pogledi vse kipelo. Na misel ji je prišlo, da je pri Frančiškanih na oltarju angelj, ki ima ravno tak obraz. A mogoče, da je bil obraz tega moža še krasnejši. Ko jo je nekaj časa gledal, je stopil v sobo ter zaprl tapetna vratca za sabo.
„V imenu Boga in sina spasitelja!" je izpregovoril in mehki ta glas je segal dekletu do srca.
Ker ni vedela drugega reči, je dejala slovensko: »Na vekomaj, amen!"
Obrnil se je proti Mariji na steni, se globoko priklanjal ter delal čudne, široke križe črez obraz in prsi. Suzane niti pogledal ni. To je Maričko docela prepričalo, da ima pred sabo pobožnega in Bogu dopadljivega človeka. Nekaj trenotkov je nato hodil po sobi gori in doli. Šepetal je sam pri sebi, in Marički se je zdelo, da je čula besede:
»Ponižaj se, da boš povikšan!
Obstal je pred njo ter vprašal nemško:
»Kako ti je ime, deklica?"
291!
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Marija," je šepnila, „Marija, gospod general!"
Zamislil se je, a pri tem je njegovo oko zopet počivalo na njenem razžarjenem obrazu. Počasi je izpregovoril:
„Marija! Dobro ime, lepo ime je to! Ime matere našega spasitelja!"
Kazal je na melanholičnem obrazu poteze, kakor da ji je povedal bogve kako važno, dozdaj ji še neznano novico. Potisnil je blazinasti stol v njeno bližino in sedel tik nje. Ko je nekaj časa zrl proti stropu, kjer sta bili upodobljeni mitra in škofova palica, je posegel po njeni roki. Čutila je, kako so se je oklenili njegovi prsti, prav kakor bi se vila okrog njene roke mehka mačja tačica, kadar noče pokazati ostrih svojih krempeljčkov! Imela je zavest, da ji ni večje sreče, nego sedeti na strani tega moža, ki se ji je zdel kakor višje bitje. Zanesljivo ni bil hudoben človek, in če ji ta pove, da jo vzame — vzel jo bo gotovo! Imeti takega moža: pri tej misli se je v glavici zbeganega deklica vse zmedlo.
Ni ji izpustil roke; pri tem je videla, da se mu je po prstih vse svetilo od dragih kamenov. Prav je imela Komarjeva, ta grof je gotovo imel denarja na ostajanje! Skoraj zblaznel je, ko so mu umrli žena in otroci! Da je imel dobro srce, je moral vsakdo opaziti:
291
19*
Dr. Tvan Tavčar: Izza kongresa.
saj mu je dobrota silila iz vsake črtice na bledem obrazu.
Zopet je izpregovoril: „Marija, povej mi, se li tudi ti tako silno dolgočasiš na zemlji?"
Pri tem je dvakrat ali trikrat prav globoko vzdihnil, da se je deklici od samega usmiljenja topila deviška duša. —
„Kaj se čem dolgočasiti," je odgovorila, „ko niti trenotek nisem brez dela!"
„Ti delaš?"
„Seve, gospod general! Kako bi drugače mogli živeti!"
„In kaj delaš?"
„Perem, pometam, fantku obleko šivam. Ker mati raznaša perilo, moram tudi kuhati."
Nekaj se je zamislil: „Pereš? Kolikor se spominjam, sem te videl, ko si prala ob vodi, pri lesenem mostu tam doli. Opozorili so me na tvoje noge, ki so bile kar rdeče od mrzle vode."
Tu se je zamolko smejal. Ona pa je odgovorila sramežljivo: „Vsak drugi dan perem na Ljubljanici."
Ker ni poznal stisk preprostega vsakdanjega življenja, je zaspano vprašal: „Cemu sedaj? Počakala bi rajša gorkejšega vremena!"
„S čim pa naj bi potem živeli?" je vzkliknila važno.
Začudil se je: „Ali nimate denarja? Saj ga je vendar toliko na svetu!"
292
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ljubi moj Bog," je vzdihnila, „kolikokrat ga ni v hiši! Se soli ne moremo plačati!"
„Čemu rabite sol?"
„Da ž njo jed solimo!"
„Je li pri tem toliko potrebujete, da se morate radi soli zadolžiti? Reveži, reveži! Kako je to vendar mogoče?"
Prešinila ga je posebna misel. Posegel je v žep ter izvlekel pleten mošnjiček, ki je bil trdo natrpan s cekini. Zlato se je blesketalo in rož-ljalo je, ko je mečkal mošnjiček v beli svoji roki.
„Tu je nekaj!" je dejal. „Vzemi, da boš imela spomin od mene in da ne boste soli ostali na dolgu!"
Malo je premišljala, pa že Komarjeva ji je bila pripovedovala, da ima grof denarja na ostajanje! Ker jo bo itak vzel, čemu bi ne smela od njega vzeti, če ji hoče kaj dati? In denarja so doma tako grozno potrebovali! Zima je bila, mati pa je nosila poletno obleko, ker druge imela ni. Kar tresla se je od mraza. Vzela je torej pleteno mošnjico ter jo previdno spravljala v žep pri svojem krilcu. Pri tem pa je gledala kot črnooka srnica v gozdu, če kaj nepričakovanega vzbuja njeno pozornost.
Zaskrbelo jo je nekaj: „Pa boste morda sami pomanjkanje trpeli, če mi vse daste?"
Tu se je beli general tako iz srca zasmejal, da je smeh napolnil celo sobo. Vstal je in fran-
293
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
coski je vzkliknil: „Oj, ta neskaljena narava! Mi pa smo popačeni in grdi grešniki!"
Zopet je sedel k nji in z roko se je do-teknil njenega razbeljenega lica: „Te skrbi ne imej! Prav lehko dobim denarja!"
„Ga imate res toliko?" je odgovorila. „No, potem je prav." Še vedno se je smejal in z roko si je dal opraviti okrog njenega obraza. Končno je izpregovoril galantno: „Lepe oči imaš, Marija!"
Pogleda sicer ni povesila, a oprostila se je njegove roke ter jo rahlo potisnila v stran.
Odgovorila je mirno: „Lepe oči, gospod, vodijo v greh in dostikrat so človeku v večjo pogubo nego korist. Tako mije pravila mati!"
Dvignil se je in pričel hoditi po sobi.
„Res, res!" je zastokal. „Po grehu gazimo in na tem svetu visimo. In ne mislimo na tja, kjer bo večnost, Marija! Ni vere v Boga, ni zaupanja v Boga, in to je najhujše!"
Deklici se je duša napolnila z zaupanjem do njega, ki je tako govoril. Veroval je v Boga in zaupal je v Boga! Tak mož je ni mogel goljufati! O tem je bila sedaj za trdno prepričana.
„Greha se moramo pač ogibati!" je odgovorila prepričevalno.
Te besede so ga pretresle: stopil je pred podobo Božje porodnice in pred njo znova delal široke svoje križe.
294
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„To čisto dušo rešiti," je mrmljal, „bi bila velika zasluga. Zavest, da sem jo rešil, bi mi olajševala smrtno uro!"
In pred to smrtno uro se je tako grozno tresel!
„Marija!" je izpregovoril tiho, „misliš li kdaj na smrtno uro?"
„Sem prevečkrat lačna, da bi mislila na smrtno uro! Tista že sama pride in še prezgodaj."
„Lačna si tudi?" je vzdihnil. „Kaka sreča!" „Sreča to pač ni!"
„To je sreča, deklica, ki je ceniti ne umeš!"
Pozvonil je z zvončkom, ki je bil nekje na mizi. V hipu je prilezel kakor senca sluga v sobo. General mu je v ruskem jeziku nekaj zaukazal.
„Morda si tudi sedaj lačna?"
„Malo sem že!"
Takrat je zopet prihitel v sobo sluga in jako spretno je nesel tableto z jedili. Ž njim je prišel še drugi sluga, ki je prinesel steklenico francoskega vina in tenke dolge čaše, kakršnih Topolščakova Marička dosedaj še ni bila videla. Zadišalo je po pečenki in bogve po čem še vse in razširilo se je po sobani, da dekle, ki je dobivalo največkrat češpljevo kašo na mizo, kaj takega poprej še nikdar ni bilo doživelo. Slugi sta na mizi vse lepo razvrstila: beli krož-
295
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
niki, beli kruh, vse je bilo vabljivo razpostavljeno. Na migljaj gospodarja sta slugi zopet izginila.
»Jej, Marija!"
Cemu bi se dala siliti? Skoraj je že bila njegova nevesta, prav nič čudnega torej ni bilo, če bi že sedaj jedla ž njim pri eni in isti mizi. Bila pa je tudi res lačna. Ko je odhajala od doma vsa razburjena, skoraj ničesar ni mogla zaužiti. Cemu bi se sramovala? General sam ji je položil velik kos na krožnik in belega kruha je položil tik nje.
»Sedaj prični, Marija!"
»Jesti res ni sramota! Pa še vi dajte!"
Pri tem ga je tako ljubko pogledala, da se mu je pregrelo telo, ki je bilo od užitkov življenja že precej omagalo. Z zadovoljstvom je počivalo njegovo oko na deviškem njenem obrazu.
Ker je bil tiste dni pietist, ki dostikrat sam ni vedel, kaj hoče, si je zopet mislil: »Nedolžno to dušo moram rešiti in privesti jo moram k pravemu Bogu!"
Odgovoril je: »Ne morem!"
»Jesti ne morete?" se je začudila. »Morda ste bolni? Kdor dobrih reči ne je, je gotovo bolan."
»Bolan nisem!"
»Človek je največkrat bolan, da sam ne ve!"
296
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Z veliko skrbnostjo je dostavila: „Vidi se, da nimate gospodinje! Bledi ste in prav bi bilo, da bi pili kamilični čaj, preden ležete spat. Zjutraj bi se prebudili zdravi kot riba v vodi. Skoda, da ga vam ne morem skuhati! Morda kamilic nimate pri hiši?"
Zopet je zazvenel njegov smeh po sobi.
„ Drugikrat mi skuhaš tak čaj! Sedaj pa prični jesti, da se ne shladi!"
Pričela je jesti. In jedla je s tisto živo slastjo, katero dajeta mladost in nepokvarjen želodec. Vedla se je pri tem čudovito ročno, v najmanjši zadregi ni bila. Se celo vilice in noži ji niso delali nobene težave! Vladar vseh Rusov pa je kar strmel, kako brzo se je izpraznil krožnik. „Da bi človek le enkrat v letu mogel tako jesti!" si je mislil. „To je mladost, ki pač prehitro poteče!"
Ko se je dekle nasitilo, je car izpregovoril: „Sedaj moraš pa še piti!"
Natočil je kupico s penečim vinom. Morala je piti, pa se je komaj z usti doteknila čaše ter jo odložila.
„To je pa sladko!" je vzkliknila. „Pravijo, da raste tako vino v sveti deželi. Od tam je gotovo!"
Znova je vzela čašo v roke in zopet je malo pila. Kar je bilo ostalo v kupi, je izpil beli general.
297
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Nato je vprašal kipeče: „Veš li, Marija, kaj se je sedaj zgodilo?"
„Ne vem!" je odgovorila, a pri tem ji je nehote zaplala kri v obraz.
»Ugovarjala nisi, da sem pil s tabo iz ene in iste kupe. Pri nas v Rusiji je to znamenje velikega prijateljstva!"
„Ali res?"
Izvlekla je od nekje rutico ter si brisala razvneto lice. In zopet je ponovila: »Ali res?"
»Da, velikega prijateljstva, katero hočeva tudi midva skleniti!" „Če želite?"
»To prijateljstvo pa se mora potrditi tudi s poljubom. Taka je navada pri nas v Rusiji!" »Ali res?"
»Naj ga potrdiva tako?" »Če želite?"
Ponudila mu je svoj obrazek in z mladeni-škim ognjem je on pritisnil svoja usta na njena. Beli sneg je padel na rdečo rožo — in zamoril jo je. Ali ona je živela samo od sladkosti tega trenotka. Zdelo se ji je, kakor bi bilo zasijalo zlato solnce v sobo in tudi v njeno srce, v katerem se je od sreče vse žarilo.
»Prijatelja hočeva ostati!" Pri teh besedah jo je zopet poljubil.
Zašepetala je: „Če želite?"
298
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Preobšlo ga je kesanje. Pričel je gori in doli hoditi ter mrmrati: „Tako te duše ne boš rešil, Aleksander Pavlovič! Kako krasno bi bilo, če bi se po teh krajinah razširila sveta pravoslavna vera!"
In že je bil pred podobo Božje porodnice in lajšal si je vest z globokimi pokloni in s širokimi križi. Takrat se odpro vratca v steni. V okviru teh vratec se je prikazal bogato opravljen dvornik, ki se je skoraj do tal priklonil.
„Kaj je?" je zarezal car.
Oni je opazil srd svojega visokega gospoda. S strahom je šepnil: „Njega veličanstvo, cesar avstrijski!"
„Pridem takoj! Odrini!"
Dvornik je izginil. Car pa si je jezno — grizel ustnico: „Kaj neki hoče? Ni mogel priti popoldne? Brez dvojbe kaj takega, o čemer bi se jutri tudi lehko govorilo. Teh laških vprašanj sem do grla sit!"
Obstal je pred deklico.
„Posli vam napravljajo jezo?" je vprašala boječe.
„Posli, prav praviš, posli!"
Dobra volja se je povrnila in čaroben smehljaj se mu je razlil po divnem obrazu.
„Nič ne de," je govoril sam pri sebi, „lep večer pa je le bil!"
299
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Obrnil se je k dekletu: „Kličejo me! Za danes je čas že potekel. In niti povedati ti nisem mogel, radi česa sem te klical k sebi. Kdaj prideš zopet? Jutri, ravno ta čas!"
„Če želite?"
„Dobro! Jutri, ravno ta čas! A moja skrb bo, da naju nihče ne bo motil. Zbogom, Marija!"
Oblekla je jopič in zavezala si je ruto okrog glave.
Ko je že odhajala, je zaklical: „Čakaj!"
Stopil je v kot ter ji nekaj prinesel: pred strmečim njenim pogledom je razprostrl dragoceno svilnato ruto, pretkano s srebrom in zlatom.
Dejal je mehko: „Tu imaš dar od mene!" Odgovorila je srečna: „Se nositi si je ne bom upala, tako je lepa!" „Nosi jo v moj spomin!" „Če želite?"
Sam ji je odprl duri in toliko časa je zrl za njo, da je stopila iz predsobe na razsvetljeni hodnik. Na hodniku je Marička kakor omamljena obstala. Carski poljub ji je še vedno gorel na ustnih, a v njeni duši je zacvetla ljubezen, prva ljubezen. Vzlic vsemu temu pa se je v nji vzbudila praktičnost: takoj je potipala ob krilcu, če ima še pleteni mošnjiček z rumenimi cekini. Zopet je mislila, kako bodo rumeni ti
300
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
zlati dobrodošli doma in z lehko vestjo se bodo smeli rabiti, ker na njih ni tičal ne greh, ne hudobija. Ko se je prepričala, da je mošnjiček še v žepu, je spravila vrhu tega še drugi dar, svilnato rutico. Pa njene misli so se predle dalje. Brat je bolan, sedaj mu pokličejo zdravnika. In prav nikogar drugega nego mladega Čubra, ki je za otroke posebno dober. Tudi meso mu je hotela kuhati vsak dan, da ga mine zelenost z obraza, radi katere sta ona in mati imeli že toliko skrbi. Glavica ga bo ponehala boleti in h Kapusu ga tudi ne pošljejo več. Ce bi bile kake težave radi tega, ji bo sigurno pomagal general, če ga poprosi pomoči. Vse bo dobro! V tistem hipu se je obljubila na božjo pot na Dobravo. Takoj prihodnjo nedeljo pojdejo. Tudi fantek bo moral ž njimi.
Vsa obitel se je morala Materi božji spodobno zahvaliti, ker le ona jim je pripomogla do teh dobrot! Zdaj bo fantek že tudi zdrav in ž njimi pojde in malega kruhka in drugih sladčic mu nakupi, da bo komaj nosil culico!
Ko se je ozirala, se ji je zdelo, da je pre-ustvarjena, da ima druge oči! Vse se ji je videlo drugače: zorno in solnčnato. Pričakovala je je nepopisna sreča, a pridobila jo je — brez greha!
Ravno tedaj je nji nasproti stopil na hodnik njen beli general. Ob njegovi strani pa je stopal
301
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
plešast človek, ki je bil takorekoč obložen z zlatom. Bil je to cesar Franc, ki ga je car Aleksander vodil v notranje svoje stanovanje. Štela je v dobro znamenje, da ga je še enkrat videla ta večer!
Odšla je po stopnicah. Pod hodnikom na dvorišču je bilo skoraj tema. Obstala je, da bi pomislila, kam ji je iti. Tik stopnic na desno je bila zapuščena čumnata, kjer je škofov hišnik spravljal svojo šaro. Kaj sedaj ondi spravljajo, ne vemo. Za časa kongresa pa so morali tudi ta prostor porabiti za spremstvo ruskega carja. Uporabili so pač vsako luknjo, ki so le mogli vanjo postaviti posteljo. Tudi v omenjeni čumnati sta stanovala dva častnika carjeve telesne straže. Za silo so jo izpremenili v stanovanje in peč so postavili tja, kjer bi drugače živ krst ne bil mogel prebiti v mrzli votlini.
„Tu je izhod, dekle!'' Tako je ogovoril Maričko nekdo, ki je ondi bržkone čakal nanjo. Rahlo jo je potisnil k odprtim vratom. V svoji zmedenosti je mislila, da stoji pred ravnoistim izhodom, pri katerem je bila vstopila. Ni se torej branila pritiska. Ko pa je prestopila prag, ni imela pred sabo zidov šenklavske cerkve, pač pa jo je obdajala popolna tema. Čutila je tudi, da so se vrata za njo zaprla. Preden se je svojega položaja čisto zavedela, jo je pograbil nekdo z močno roko. V prvem strahu
302
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je hotela zaklicati na pomoč, ali na usta se ji je položila dlan, da ni mogla dati glasu od sebe.
Pač pa ji je pri tem zašel tuj prst med zobe in te zobe je stisnila v svoji grozi z vso močjo, da je kar čutila, kako se ji je po ustih razlila slanikasta tekočina. Brez dvojbe človeška kri! Ugriznjenec je grdo zatulil. Deklica je v svojem obupu grabila z roko po temi: naletela je na kodrasto glavo in z nečloveško močjo je izruvala čop las, da se je tuljenje ponovilo. Čulo se je zamolklo preklinjanje. Potem je nekdo branečo se po glavi udaril ali jo na kak drug način omamil, da se je ž njo lehko počenjalo, kar se je hotelo. Polaziatske razmere so se za tisto noč naselile v ljubljanskem škofijskem dvorcu! —
Car Aleksander Pavlovič je slabo spal tisto noč. Z avstrijskim cesarjem se je moral dolgo časa razgovarjati. Prišla je bila vest, da je v Piemontu zavrelo in da je Aleksandrija, stara trdnjava, v živahnem uporu. "Vse to je povzro-čevalo žive skrbi v kronanih glavah. Polnoči je že odbilo, ko se je poslovil avstrijski vladar. Skoraj do jutra se je premetaval po svojem ležišču: mislil je na vulkan, na katerem so sedeli vsi tedanji suvereni, mislil je na revolto v Piemontu, ali največkrat se je spomnil mlade deklice, s katero se je bil dobro zabaval.
;!o:;
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongrosa.
„Otrok narave! In gotovo mi bo sladila puste dni pustega ljubljanskega kongresa!"
Tedaj na greh že niti mislil ni več! Se preden se je mračilo, je hotel vstati.
„Danes zopet pride!"
Pozvonil je telesnemu svojemu strežaju, da bi ga prišel napravit.
Ravno v istem času sta vstajala spodaj v čumnati tik stopnic dva častnika v cesarski telesni straži, mlada aristokrata, ki sta živela v veri, da je njima v Avstriji dovoljeno vse tisto, kar sta smela počenjati na ruskih svojih graščinah. Bila sta to naša znanca, s katerima smo se bili seznanili na razsvetljenem hodniku škofijskega dvorca.
„Ivan Arkadjevič," je izpregovoril prvi, ki je že napol opravljen lazil po sobi ter skupaj vlačil ostalo svojo obleko, „Ivan Arkadjevič, hudič naj me vzame, če mi ni nekaj tesno pri srcu! Neumna afera je to bila!"
„Tepec si, Maksim Porfirjevič," je odgovoril drugi, ki je počasi lezel iz postelje, „kdo naju če izdati?"
„Morda ženska sama!"
„Ženska, ki se prodaja za denar! Več kot jih je, ljubše ji je. Veruj mi, Maksim Porfirjevič, to je povsod tako: v Rusiji kakor v Avstriji!"
„Ne vem, Ivan Arkadjevič, ne vem! Vrag vedi, da me skrbi! Cemu se je potem tako branila?"
304
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ljubček moj, tresla se je za svoj denar! Njega imperatorsko veličanstvo plačuje enake reči z zlatom!"
„Morda imaš prav, Ivan Arkadjevič. Ali branila se ni slabo in le satan ji je vodil roko v mojo prokleto grivo!"
Vzel je ubito ogledalo v roko: „Zlodej, Ivan Arkadjevič, kar bela lisa se mi vidi na glavi! Tonzuro imenujejo katoliški popi kaj takega! Preskrbela me je s tonzuro ta ljubezniva devica!"
Opasal si je sabljo ter se prisiljeno smejal.
Odgovoril je Ivan Arkadjevič: „Kaj boš ti vzdihoval! Glej, kako je to preklicano devče mene zdelalo!"
Umival se je ravno in v mrzli vodi si je hladil roko. Dvignil jo je ter pokazal tovarišu prst, na katerem se je videl sredi velike in rdeče otekline grd, črn odtisek.
„Ta peklenska podlasica ima ostre zobe! In ravno v moj prst jih je zasadila! Se obleko s težavo spravljam nase, in kako naj opravljam svojo službo, to mi povej, Maksim Porfirjevic?"
„Izgovori se," je del oni, „da te je konj v hlevu pograbil za prst. Ce me kdo vpraša, mu to potrdim!"
„Dober svet je to, Maksim Porfirjevic ! Pa prav praviš, branila se ni slabo. A pri koncu je bila mehka kot sirovo maslo! Kaj hočeš je pač taka, ki se za denar postavlja na semenj!"
305
•20
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kdaj si jo izpustil?"
»Proti jutru! Vsaj po cerkvah so že nekaj zvonili. Krotka je bila kot ovčica, ko sem jo nesel do vrat. Le malo je tuintam zaječala!"
»Aha!" seje cinično zasmejal Maksim Porfirjevič. »In potem?"
»No, pred vrata sem jo postavil!"
»Prokleto, pa vendar ni ondi obtičala? Jutra so mrzla, in če je na mestu zmrznila, vedi satan, če se ne bo vse izteknilo! Naj poseže kak zdravniški mazač vmes, pa sva na ledu, Ivan Arkadjevič!"
»Oven! Komaj je čutila sveži zrak okrog sebe, pa je odskakljala kot srna, ki čuti lovske pse za sabo. Tukaj sva brez skrbi! Bila je lepa noč in božjim svetnikoni dajajva hvalo zanjo!"
V resnici sta se priklanjala pred sveto podobo v kotu ter napravljala široke križe črez prsi. —
Komaj se je zdanilo, so klicali kneza Vol-konskega k carju. Le-ta je bil čemerne volje in z izprehodom po hladu si je hotel iskati krepčila. Ko je knez prihitel, sta takoj odrinila. Vladarju se niti govoriti ni ljubilo. Ker pa je Volkonskij poznal muhe visokega svojega gospoda, si tudi on ni drznil izpregovoriti, dobro vedoč, da bi se car takoj znesel nad njim, ako bi ga motil z ogovorom. Molče je torej stopal za carjem po širokih stopnicah navzdol in sicer
306
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vsaj na zunaj s tistim globokim respektom, ki ga kažejo izučeni dvorniki pri vsaki priliki.
Ko sta stopila v temačno vežo, se je pred njima dvignila s kamena, ki je služil tačas korarjem, da so mogli plezati na konjiča — ženska, razmršena in v obleki, ki je bila tu-patam raztrgana.
Razjezil se je car ter na straži stoječega kazaka ostro vprašal: „Kdo je dovolil tej umazani ženski, da lazi tod okrog?"
Stražar je jecljal: „Ne da se odpraviti, batjuška! Rotil sem jo, proklinjal sem jo, prosil sem jo, vse zaman. Joka in vzdihuje; da bi jo tepel, pa nimam srca, veličanstvo!"
Že je spoznala svojega generala in že je jokaje ležala pred njim na kolenih. In proti njemu je dvigala roke kakor pred božjim oltarjem.
„Marija," je zaklical Aleksander Pavlovič, „kako si prišla tu sem, ob tej uri in v tako zamazani obleki?"
Sklonila se je k zemlji in zaječala: „Gospod, pomagajte!"
Mrzlo je izpregovoril: „Ti si se celo noč okrog vlačila."
„Nekaj hudega se mi je zgodilo" — in z rokama si je grabila glavo, „skoraj sama ne veni kaj! Oj, ti Jezus, ti mi pomagaj, da pameti ne izgubim!"
307
20*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
S trdim očesom je zrl nanjo: „Kaj se ti je zgodilo?"
„Ko sem šla od vas, tu zadaj v tej hiši, ko se nisem hudega nadejala, so me zgrabili v temi in me nekam vlekli. Sila se mi je delala in grdo so ravnali z mano celo noč!"
Med jokom je polagoma vso to grozo iztisnila iz sebe.
„Sedaj," je zaječala, „si domov ne upam, tako me je sram!"
Aleksandru Pavloviču se je pričelo daniti in obraz mu je postal še kamenitejši.
„V tej hiši! Bog mi je priča, da bi kaj takega ne bilo nemogoče, knez!"
Ostro je pristavil: »In čemu nisi klicala ljudi ?"
„Po glavi so me tepli in usta so mi tiščali!"
»Vse je mogoče, Volkonskij, na mojem dvoru je vse mogoče!"
Tu se mu je na obrazu pokazalo nekaj nečloveškega, nekaj tatarskega, kakor se je reklo na dvoru. Ob takih prilikah z Aleksandrom Pavlovičem ni bilo dobro govoriti. Treslo se je pred njim vse, ker se je ob takih prilikah izkazovalo, da je bil pravi sin svojega očeta.
»Sklici kazake, Volkonskij!"
Knez je odrinil kot sapa, da bi sklical cesarsko stražo.
Car še ni hotel misliti najhujšega. »Vzeli so ti denar?"
308
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Zaihtela je: „Denarja ne! Pač pa rutico, katero ste mi dali v spomin. Skoraj celo noč sem bila nezavestna. Da nisem mogla vpiti, so mi mašili usta! Moj Bog, kaj vse so počeli z mano! Kakor z žensko, ki se prodaja! In sram me je tako, da bi najrajša v zemljo izginila! Gospod, pomagajte!"
Carju je bilo vse jasno in na vsakem euH-se mu je hipoma nabrala temnordeča lisa.
„Kje je to bilo?" je vprašal srdito.
„Tam pri stopnicah!"
„Pokaži!"
Družba je šla k stopnicam. In tam glede kraja, kje se je izvršilo zločinstvo, ni mogel nastati nikak dvom.
Prišla je straža ter se v vrsto postavila sredi dvorišča. Na carjevo povelje je privedel knez Volkonskij iz sobe Ivana Arkadjeviča in Maksima Porfirjeviča. Prišla sta razoglava ter se ustopila pred vrsto kazakov. Car sam je stopil v njuno sobo, pa se je takoj vrnil. V roki je nosil svilnato ruto, pomečkano in razdrapano.
„Volkonskij," je izpregovoril suhotno, „dekle govori resnico! Kdo stanuje tu notri?"
Volkonskij mu je povedal imeni obeh oficirjev. Car je nato pristopil k vojaški vrsti.
Ivan Arkadjevič in Maksim Porfirjevic sta stala, kakor bi bila iz kamena izklesana. Dobro sta vedela, kaj vse to pomeni. Niti trenotek
309
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
si nista hotela pomagati s tajenjem. Bila sta barbara, a vendar plemiča. Bila sta polna tiste aristokratske ošabnosti, tistega pretorjanstva, ki je zadavilo carja Pavla in ki je malo let pozneje izvihralo v tako imenovani decembrski zaroti. Car tudi ni vse! Ta misel je navdajala oba.
Car je obstal pred Ivanom Arkadijevičem. Vprašal je s srepim pogledom: „Ce se ne motim, knez, mi je dolžan tvoj oče hvalo za mnogo dobrot."
„Pa je svojemu carju tudi zvesto služil!"
In Ivan Arkadjevič je srepi pogled vračal s srepim pogledom. Na obrazu, ki je bil nekaj bledejši nego navadno, se mu ni premeknila črta.
„Kaj imaš na roki, ljubljenec moj?"
Prepustil mu je roko in prav nič ni skrival oteklega prsta.
„Volkonskij" — knez je takoj pristopil — „tu sem mu je zasadila zobe!"
S prisiljeno ljubeznivostjo je vprašal dalje: „Ivan Arkadjevič, kako si spal to noč?"
„Malo sem spal, veličanstvo!" je odgovoril.
„In kako to, moj ljubček?"
„Deklico sva imela pri sebi," je del cinično, „in naravno, da z Maksimom Porfirjevičem nisva spala premnogo!"
Aleksandru Pavloviču se je v kotu pri ustnah prikazalo nekaj belih pen.
„Deklico!" je siknil.
310
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kar je odpadlo carju, še vedno prav pride boljarju."
Pri teh besedah je rahel smeh preplul obraz Ivanu Arkadjeviču. Aleksandru Pavloviču pa se je delalo krvavo-rdeče pred očmi. V paroksizmu je bližnjemu kazaku potegnil nagajko izza pasa.
„Pasja kri!" je zatulil po poljsko in z vso močjo je usekal svojega oficirja po obrazu. Takoj so se prikazale temne črte, ki so se vlekle po vsem obrazu. Po drugem udarcu je že tekla kri, a pri tretjem je že meso v koscih viselo okrog lic! Ivan Arkadjevič je stal kakor kip in niti roke ni dvignil, da bi se branil proti grozni nagajki. Četrtega udarca pa ni več prenesel: zvrnil se je pod njim kot snop na njivi, kadar potegne močna burja črez požeto strnišče.
Car je vrgel bič na tlak ter zapoved al: „Volkonskij, da se ta sodrga ostro kaznuje!"
In dostavil je še: „Tudi žensko mi spravite izpred pogleda!"
Mignil je Volkonskemu in odšla sta.
Valovje se je polegalo; imperator Rusije se je prav kmalu zopet pomiril. Bila je majhna, kratka afera! Mislil je sicer, da se bo drugače zasukala. A če ni moglo biti drugače, pa bodi tudi tako prav! Že je skoraj vse pozabil. Pri tem pa sta se mu pričela mlada plemiča smiliti; bolj sta se mu smilila nego ženska, katero je
311
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
bil pravzaprav on, Aleksander Pavlovič — pehnil v nesrečo in pogubo.
„Volkonskij," je izpregovoril, ko sta stopala po temni veži, „kaj misliš, ali ga nisem skoraj malo preveč tega mladega risa?"
„Mladine v tem pogledu," je odgovoril knez, „ne smemo preostro soditi!"
„Smo bili mi kaj boljši, ko smo bili mladi? He, Volkonskij?"
Car se je lehkotno zasmejal. Prihajal je v dobro voljo.
„Stvar bodi pozabljena! Kaj pa je tudi sililo to preklicano žensko, da se je vlačila po škofijskem dvorcu! Glej, da mi ne pride več pred oči!"
Ves gnev visokega gospoda se je obračal proti deklici!
„Da bi se le ne razvedelo!" je ugovarjal Volkonskij ponižno. „Sitnosti bi bile, da zve o tem avstrijska cesarica! Ali pa škof Gruber! Ta prokleta mladina meni, da živi v Rusiji!"
„Tedaj ju pa le kaznuj, Volkonskij!" je zahitel car. „Napravi, kar hočeš, samo toliko skrbi, da o tem ničesar več ne čujem!"
Po kratkem molku je še dodal: „Dekletu pa maši usta z denarjem! Le kaznuj ju! Lopova!"
S tem je bilo rešeno vse, kar je bilo v zvezi s to interesantno afero Aleksandra Pavloviča!
Kazaki so odnesli ranjenega oficirja v njegovo sobo ter poklicali zdravnika, da ga je
312
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
prišel obvezat. Tovariša pa so tirali v zapor. Kmalu ni bilo človeka na dvorišču, le dekle je slonelo pri stebru in se plaho oziralo okrog sebe. Besede: „Tudi žensko mi spravite izpred pogleda!" so ji zvenele po ušesih. Tam na tlaku je ležala svilnata rutica. Njegov dar! Pobrala jo je; dasi je bila pohojena in umazana, jo je spravila z največjo skrbjo.
Kako je Topolščakova tisto jutro domov hodila, sama ni vedela. Tavala je, kakor bi se bila izgubila, po ulicah naokrog. Nikomur se ni upala pogledati v oči. Občutila je, da pezi nad njo velika sramota, kateri ni mogla uteči. Končno se je opazila pred vrati domačega stanovanja. Bilo je zaklenjeno. Stara sta se bila odpravila po opravkih v mesto. Marička se je mehanično sklonila ter vzela ključ izpod praga, kjer so ga spravljali v takih slučajih.
Ko je stopila v zatohlo sobo, je najprej hitela k svoji mali skrinji. Prav spodaj pod praznično obleko je skrila svilnato ruto in pleteni mošnjiček s svetlim denarjem.
„To bo za stare dni," je vzdihnila, „zdaj me tako nihče ne vzame!"
Takrat se je začulo čudno stokanje iz sosednje čumnate.
„Fantka so samega pustili!" Hitela je k njemu. Otroče je ležalo na raztrganem ležišču in debelo je gledalo, dasi ni več spoznalo svoje
313
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
okolice. Okrog cela so se mu napravljale kepice mokrih las in na bledem obrazku se mu je tuintam kazala krvava lisa.
„A ti je kri tekla, Janezek?" je vprašala s skrbjo.
Bratec pa ni nič odgovoril; debelo jo je gledal in pri nosu se mu je zopet kazala kaplja rdeče krvi. Obe ročici je imel izpod odeje in ž njima je tjainsem grabil, prav kakor bi hotel trgati zamazane rože na zamazani odeji.
„Že rože trga," je zaihtela, „potem pa že gotovo umrje!"
„Žejen!" je zaklical deček. In izkušal seje skloniti na svojem ležišču, da se je pokazalo šibko telesce v revni srajčki, ki je bila tuintam tudi okrvavljena.
„Žejen!" je še enkrat zastokal.
Prinesla mu je vode. A mali bolnik je ni mogel več požirati, ker se mu je bližala zadnja ura. Kvišku je skočil v postelji. Gotovo je občutil hude bolečine, ker je čudno zvijal roke. Pričel je gledati v kot.
„Tam je! Udaril me bo!"
Zgrudil se je zopet na ležišče. Tedaj so se za kratek hip razšle teme, ki so obdajale malega revčka. Ujela je njegov pogled in zdelo se ji je, kakor da jo kliče na pomoč s plahim tem pogledom.
„Konjička! Micka!"
314
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Preiskala je čumnato in sosednjo sobo. Poznala ga je tega konjička z belo glavico in rdeče barvanimi lisami! Imel je sicer še samo tri noge in bil je že tudi obrabljen in obdrgnjen, ker je bilo že nekaj mesecev poteklo, kar je bil Miklavž s tem umotvorom zašel v Topolščakovo hišo. Izteknila ga je pod klopjo, zaprašenega in umazanega. Prinesla mu ga je, in tesno se ga je oklenila drobna ročica. Ali muke so se mu kmalu zopet pričele. Otrok ni mogel strpeti v postelji.
„K tebi!"
Morala ga je vzeti v naročje. Tesno ga je zavila v odejico in konjička mu je dala v roke.
Odleglo mu je menda, ker je sestra čula, kako je priganjal konjiča, da naj hitreje vozi. Tudi se ji je zdelo, da je pel pesem o betlehemskih pastirčkih, katere sta se bila o Božiču naučila. Potem se je nekaj zvijal, ko ga je tesno objemala z roko. Navsezadnje pa sta oba zaspala. Po rdečih oblakih sta se zibala, kakor dve lahki ptici sta se nosila pod sinjim nebom! —
Ko je Topolščakova mati prišla s trga, je slonela na dečkovi postelji hči Marička v nezavesti. Otroče v njenem naročju je bilo mrtvo, a trda ročica je pritiskala k prsim trinožnega, z rdečimi lisami prevlečenega lesenega konjička!
Ob fantičevem pogrebu je bilo tudi dekle na smrt bolno. Za hudo pljučnico je ležala in
315
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vročina jo je kuhala, da je bil pravi čudež, da ni umrla. Ker je bila Marička močna in krepka, je bolezen prestala. Pa je bila podobna pohojeni roži in do prejšnje čilosti se ni mogla več opo-moči. Niti delati ni mogla, po dnevi je lazila od cerkve do cerkve, noči pa je prejokala in spati ni mogla. Vlačila se je okrog škofije in koprnela je, da bi vsaj enkrat še videla njega, katerega je v duhu neprestano imela pred sabo in ki jo je spremljal v sanjah. Pa niti enkrat ni prišel iz škofijskega dvorca, in vselej, kadar je čakala, je čakala brezuspešno. Vprašati si ni upala, ker je menila, da vsak človek ve o njeni sramoti.
Prišla je velikonočna sobota. Ob štirih popoldne se je v Šenklavžu obhajalo vstajenje. Bilo je ugodno in gorko vreme. Ker se je vedelo, da se vladarji udeleže izprevoda, se je na Mestnem trgu trlo množic. Od cerkve do sredi Mestnega trga, potem pa ob mestni hiši proti cerkvi je bila proga, po kateri se je izprevod premikal, pregrnjena s škrlatom. Na vsakih dvajset korakov pa je stal vojak, ki je prezentiral, kadar je prišlo Najsvetejše mimo. Pri vodnjaku vrhu stopnic si je med drugimi izbral svoje mesto Miklavž Celjustnik, da bi vse videl in da bi mu niti najmanjše ne odšlo. Za njim se je skrivala Topolščakova Marička. Že ob polštirih je prišla, ker je mislila, da bo vsaj pri tej priliki videla belega generala.
316
Dr. Ivan Tavčar: Jzza kongresa.
„Ljudje božji," je izpregovovil Čeljustnik-Škile, „to bo procesija! Take še nismo videli!"
„A misliš, da bo kaj generalov?" je vprašala Topolščakova.
„Generalov," se je zasmejal Škile, „kot gnoja! Kaj pa misliš, daje general v teh dneh, ko imamo cesarjev in kraljev na ostajanje?"
Ko mu ni odgovorila, se je obrnil proti nji: „Kdo pa si, ki tako neumno vprašuješ?"
Spoznal jo je: „Ježeš, Topolščakova iz Kravje doline!"
Nato jo je z nekakim strokovnjaškim pogledom premeril od nog do glave ter je s tem pogledom obtičal na bledem njenem obrazu.
„Marička," je izpregovoril počasi, „ti si se izpremenila!"
Kri ji je zalila lice: „Tiho bodi, tiho!"
Škile je nekaj žvižgljal predse: „Se nisi nekaj možila s tistim debelim Smoletovim hlapcem?"
Jezno je odgovorila: „Ce bi se tudi bila, kaj tebi mar?"
A Škile ni odnehal: „Pa se nista kaj izpo-zabila? Kaj prezgodaj začela? He, Marička?"
Občinstvo se je že smejalo. Dekle je menilo, da se mora v zemljo vdreti. Zastokala je: „Šema šemasta!"
Celjustnik bi jo bil še dalje mučil, da ni tedaj mogočno zadonel veliki zvon iz šenklav-
317
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
skega stolpa. Zapel je turški boben, godba se oglasila, vmes so cingljali mali zvončki; nad vse pa se je ulegal prijetni duh kadila. Občinstvo je strmelo: toliko bleska ni bilo še nikdar pri velikonočni procesiji ljubljanski. Ponižnega Boga je nosil škof Avguštin, ki je kar omahoval pod težo zlatega pluviala. Takoj za nebom se je kazal dvor s svojo veliko oholostjo. Ožji dvor s cesarjem in cesarico se je še nekako pobožno vedel. Vse drugo — rdečih hlač, z zlatom obrobljenih frakov, trikotnih klobukov in drugega takega se kar prešteti ni moglo! — pa je prodajalo zijala, iztegovalo vratove od okna do okna, kjer so stale mlade ljubljanske gospodične, ter se vedlo s tisto nesramnostjo ali — recimo — nespodobnostjo, katero še dandanes lehko opazuješ pri dunajskih cerkvenih iz-prevodih, ki se jih udeležuje dvor s svojim spremstvom.
Pri procesiji je bil tudi ruski car, ki je hotel s tem posebno počastiti svojega avstrijskega zaveznika. Udeleževal se je nekako inkognito, to se pravi, oficialno se o tem ni pisalo, in ruskega vladarja udeležba se je z ozirom na njegove pravoslavne podložnike zamolčala.
Ravno pred vodnjakom se je izprevod za nekaj časa ustavil. Takrat je Miklavža Celjustnika njegova soseda za obleko potegnila ter vprašala: »Miklavž, kdo je ta?"
318
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Škile se je obrnil proti nji: »Kateri? Oni s plešo? Ta je naš!"
„Ne ta! Oni tik njega? Tisti beli general?" „Tega boš pač poznala! Ta je ruski!" „Ruski cesar?"
„Kdo pa drugi! A ni zal? Postaven človek je! Pravijo, da letajo za njim vse grofinje, kar jih je v Ljubljani.
Dekle je nekaj vzdihovalo. Izprevod se je dalje pomikal. Ko je bil dvor že odšel proti stolnici, je dekle zopet vprašalo: „Miklavž, a je oženjen?"
„Tak ne bo oženjen! Tak, ki je vsak dan kruha pijan!"
„Je že dolgo oženjen?"
„Kako si neumna, Marička! Tak je oženjen vsak dan in vsako noč! Enkrat s to, enkrat z ono! No, pa ima na Ruskem hudobno babnico, ki se vsak dan dere nad njim, tako da je še v Ljubljano s sabo ni hotel. Če ima kaj otrok, ne vem. Pa jih bo že imel, ker jih laže redi, kakor boš ti svojega!"
Škile je zopet žvižgljal. Od daleč so cingljali mali zvončki in prijetni duh kadila je še vedno polnil zrak. Marička je bleda kakor zid pobegnila od vodnjaka ter se izgubila v množici.
Četrtek pred Belo nedeljo je Čeljustnik s svojimi tovariši ribaril v Ljubljanici. Z mrežo
319
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
so bili zaprli globoko jamo na mestu, kjer se izliva Cesarski graben v Ljubljanico.
„Tu notri je rib kot listja," je vpil Škile. »Nekaj starih sulcev je vmes, ki so veliki kot teleta. Ko bi sredi jame le ne bilo tiste proklete skale, ki nam je že tolikokrat raztrgala mrežo. Potegnimo!
Ko so vlekli, se je takoj čutilo, da je nekaj težkega v mreži!
„Bo že tisti stari," je kričal Škile, „ki nam je še vedno ušel! Vlecimo, fantje!"
Ko so privlekli h kraju, se je zibalo za mrežo truplo utopljenke. Celjustnik je grdo zaklel:
„Topolščakova je iz Kravje doline. Vlačuga je bila in nič prida, zatorej nam po smrti trga mreže!"
Izvlekli so jo na suho. Desna roka je krčevito stiskala košček svilnate rute.
as
□o
K20
Trinajsto poglavje.
Mica Dagarinka, hišna posestnica in trgovka na Poljanah, je tiste čase prav posebno tičala pod hudobnimi jeziki ljubljanskimi. Njena trgovina se je nahajala na Poljanah, hiš. štev. 6, ter je tedaj slovela po vsej kranjski deželi. Bila je to največja trgovina s čipkami, in zategadelj so mater Mico Dagarinko poznali kot ljubljansko »špickramarico" po vsej deželi dobro. Navzlic ničemurni robi, ki se je v hiši štev. 6 na Poljanah v obilni množini kopičila po obokanih shrambah, pa je omenjena hiša bila naravnost imenitna radi pobožnosti. Bila je shajališče in zbirališče ljubljanske duhovščine, ki je pod to streho pojedla in popila obilo dobrega. Ta zveza med hišo in duhovščino je bila nekaj naravnega, ker je bil profesor Josip Dagarin brat pokojnega hišnega gospodarja. Bil je profesor moralne teologije in zatorej vpliven duhovnik. Ko je brat še živel, je vodil profesor njegovo gospodarstvo, a tudi po njegovi smrti se razmere niso izpremenile, tudi potem je ostal profesor moralne teologije, gospod Josip Dagarin, vrhovni gospodar v hiši štev. 6 na
321
21
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Poljanah. Duhovniki so zahajali prej kakor slej v hišo in več kot jih je prišlo, bolj se je materi Mici od veselja rahljalo srce. Živela je brez posebnih skrbi; trgovina se je vedno razvijala, otrok ni bilo, pač pa je bilo povsod obilo bož- • jega blagoslova. Dve leti je že bila Dagarinka vdova, in dasi ji je še celo profesor prigovarjal, da bi se zopet možila, ni hotela o tem nič vedeti. Stara je bila komaj osemindvajset let, bila je prav brdka in na vse strani polna kakor grozd na trti! A možiti se ni hotela; vsako jutro je bila pri več mašah, po dnevi je merila čipke, zvečer pa je pogoščala duhovnike. Na moške sploh ni mislila, morda tudi zategadelj ne, ker ji je bil pokojni mož precej tenak in siten zakonski tovariš, ki jo je včasih nadlegoval z ljubosumnostjo in to še celo radi duhovnikov, ki so prihajali v hišo. Po krivici seveda, a take reči se tudi v najpobožnejšem zakonu ne dajo zabraniti.
Kakor povedano, je bila mati Dagarinka skoraj dve leti vdova; a kaka dva meseca pred kongresom se ji je pripetilo nekaj, kar jo je spravilo pod strupene jezike ljubljanske. V sosednji hiši je stanoval mešetar in prekupec, neki Jakob Lukman, ki se je bil od nekod z Dolenjskega pred leti naselil v mesto. Imel je edinega otroka, sina, in mati in oče sta prosila Boga, da bi postal „gospod", ki bi ju v starosti
322 \
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
z vsemi potrebami preskrbel. Bog ju je uslišal: mladenič se je s težavo preril tako daleč, da ga je škof Avguštin jeseni leta 1820. sprejel v semenišče, pa le kot teologa „aufier dem Seminar". Gospod Vincencij Lukman pa je bil tudi s tem zadovoljen in le eno željo je imel, da bi prav kmalu zapel novo mašo ter postal služabnik svete cerkve. Bil je rdečega lica kot roža na- vrtu spomladi. In vsako jutro je prihajal mimo špickramaričine hiše, ko je šel k poduku v semenišče. S knjigami v rokah in s povešenimi očmi je stopal mimo ter v svojem ponašanju kazal vzornega bodočega duhovnika. Pri svojih učiteljih je bil eksternist, ki je drugim lehko služil v vzgled. Dokler ni bil „lemenatar", ga Dagarinova mati niti opazila ni; ali takoj, ko je začel zahajati v semenišče, je vzbujal njeno pozornost. Od pričetka se je veselila, da katoliška cerkev pridobi vzornega duhovnika ž njim, in včasih je pozvedovala pri profesorju Dagarinu, kako se uči. Ko ga je ta pohvalil, je mladeniča dalje opazovala. In glej, nekega jutra ji je bil zelo všeč cvetoči njegov obraz. Drugo jutro je zopet opazila, da ima mladenič jako majhne in jako bele roke. Dalje ji je prišlo do zavesti, da je gospod Vincencij Lukman zelo krasne rasti in da ima krepke ude. Končno pa je mati Dagarinka gorela kakor slamnata streha, če strela udari vanjo! —
323 21*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Kratek čas je prikrivala svojo ljubezen, o kateri je sama mislila, da je pregrešna. Nato pa je pričela besneti. Očitno je odkrivala svoje nagnjenje in ubogega Vincencija je pričela po vseh pravilih ženskega znanja oblegovati. Niti eden trenotek ni bil varen nje in plamtečih njenih pogledov. Čakala ga je zjutraj pri oknu ; lazila je za njim proti semenišču. Opoldne je zopet čakala pred semeniščem, da je bil poduk pri kraju. Stopila je v zvezo z očetom in materjo in privolila sta ji, da je smela »gospodu leme-natarju" opoldne dajati pečenko, ki je doma ni imel, ker je v očetovi hiši večinoma pelo kislo zelje in češpljeva kaša. Točno o poluene je sama prinašala lepo dišečo jed k Lukmanovim, a prej ni odšla, dokler ni teolog pojedel vsega, kar je bila prinesla. Z materjo se je najprej sporazumela, nakar se je seveda pridobil tudi oče. Stara dva sta hrepenela imeti »gospoda" radi starostne svoje preskrbe. Ali to bi bilo imelo še veliko lepšo podobo, če bi bil postal sin Vincencij gospodar pri Spickramarjevih. Zatorej starši niso niti trenotek ugovarjali, ko je Dagarinka izrekla svojo voljo, stopiti s sinom v zakon. Oče in mati sta postala sosedi zaveznika in podpornika pri obleganju rdečeličnega teologa.
Mladenič pa se je upiral: njegovo srce ni poželelo ženske in zvesto je hotelo ostati svoji
324
I*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
cerkvi. Pretrpel je mnogo muk, a trpel je stanovitno. Videlo se je, da mu mlada vdovica ne provzroča nikakih izkušnjav: če se je včasih, ko je pri kosilu jedel njeno pečenko, naslonila na njegov stol, se je takoj presedel na drugi stol. Mati in oče sta bila žalostna, Dagarinka pa se je kar zvijala od obupne svoje ljubezni.
»Saj je vendar duhovnikov preveč," je tarnala mati. „Še v lemenat vseh ne morejo vzeti!"
»Jaz pa," je vzdihnila Dagarinka, »jokam ves dan, ko merim špice! In kupčija gre tako dobro!"
Pa tudi kupčija ni napravila svojega vtiska. Teolog Vincencij je preziral prejkoslej polno-prsne lepotije svoje vročekrvne sosede in z vso pridnostjo je poslušal pobožne poduke v semenišču. Se vedno ni imel druge želje, nego prejkoprej zapeti novo mašo. Mati Mica pa se je posluževala vsakovrstnih sredstev. Na semnju meseca januarja je izteknila staro ciganko, ki ji je naznanila celo vrsto zanesljivih pripomočkov, s katerimi se pridobi ljubezen trdovratnih mladeničev. Mati ji je morala preskrbeti malo las, ki jih je sinu v spanju odstrigla. Zaljubljena vdova jih je razrezala na drobne koščke ter jih pometala v kupo brežanke, da je potem vse to izpila. Nato je svojeročno oprala pražnjo mehko rjuho, na kateri je bila poprej spala štirinajst dni.  Mati Lukmanka je
325
Dr. Tvan Tavčar: Izza kongresa.
oprano rjuho prevzela ter jo skrivoma spravila sinu v posteljo, da je štirinajst dni ležal na nji. A tudi pripomočki stare ciganke so bili brezuspešni!
Naposled, kar je bilo pričakovati, je nastalo iz vsega javno pohujšanje. Vsa Ljubljana se je za pereče to vprašanje ravno tako zanimala kakor za pripetljaje na kongresu. Naravno je tudi, da se je ženstvo poprijelo te stvari, in čisto naravno je, da je posebno ženstvo šent-petrske župnije bilo na nogah. To ženstvo je bilo soglasnega mnenja, da Dagarinka lemena-tarja ne sme dobiti in da je za faro pravzaprav velika sramota, da faranka na tak način hoče cerkvi mašnika odjesti. Ko je mati Mica na Svečnico zjutraj prišla k maši, jo je pričakovala pred cerkvijo tolpa razljučenih žensk, da ji za-branijo vstop v božji hram. Že so se glasile ostre besede, že so se iztegale nežne roke po Dagarinkinih kitah, in gotovo bi se bil vnel pretep, pri katerem bi bila brez dvojbe tekla kri matere Spickramarice, da nista prihitela na lice prepira gospod Janez Bedenčič, tedanji šent-peterski župnik, in Jože Rome, njegov kaplan. Oba sta z velikim naporom ukrotila množico, tako da je gospa Dagarinova lehko pobegnila ter zdravo odnesla svoje telo. Ostala pa ji je velika sramota, a tudi ta je ni izpokorila: njena ljubezen do semeniščnika se ni ohladila, na-
826
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
sprotno, z vsakim dnem je plapolala z višjim plamenom.
Rodil se je torej javen škandal, in duhovska oblast je morala sama skrbeti, da se najhitreje odpravi. Škof Avguštin je sklical v posvetovanje nekaj kanonikov in semeniških profesorjev, da bi določili, kaj je učiniti, da bi se spravila s sveta delikatna afera. Ugibalo se je mnogo, naglašalo se je, da bi bilo škoda vzornega mladeniča, ki ga niti najmanjša krivda ne zadeva, in da bi morda kazalo, če bi mu škofja milost pridobila kako mesto v semenišču sosednje dieceze. Končno se je oglasil gospod Jakob Zupan, „der Gottesgelehrtheit Doktor, Professor des Bibelstudiums des alten Bundes", ter lakonično izpregovoril: „Dajte ga babnici 1 Drugače mu bo pozneje, ko bo kot mašnik v gorah tlačanil, krvavo žal, da je bil v teh časih tak tepec in tako od Boga zapuščen teliček 1"
Z ozirom na verno pošteno hišo se je poveril profesor Dagarin, naj vse pametno uredi in naj položi na srce teologu Vincencij u, da bi ga premilostivi škof vsekakor moral iz semenišča odsloviti, čeprav ga tudi najmanjša krivda ne zadeva.
Usoda mašniškega kandidata je bila s tem odločena. Niso mu takoj vsega povedali, polagoma so ga pripravljali na žalostni konec. Še vedno je hodil v semenišče s knjigami pod
327
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pazduho, ali zahajati je moral tudi v hišo Marije Dagarinke, kamor ga je profesor Dagarin sam vabil. Takemu vabilu se je moral mladi tonsuratus pokoriti, kar je pač samo ob sebi umevno. Vdova pa je pri tem silno previdno postopala. Ni se mu vsiljevala, če je prišel na obisk, pač pa je imela vse polno priganjačev, ki so zanjo ledino orali. Mednje je spadal v prvi vrsti Erbežnik Ciril, penzionist pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Navzlic duhovniški halji, katero je nosil, ni dostikrat imel, da bi se bil dositega najedel, in odkar je bil stopil v pokoj, si ni mogel več omisliti niti nove suknje, niti novega cilindra. Njegov cilinder je bil imeniten po Ljubljani in njegova suknja je bila'odrgnjena, da se je na vseh mestih svetila. Ce je imel kaj denarja, je tudi rad vino srkal, ker je pa le malokrat imel denar, je vohal za prilikami, kjer se ga je nasrkal na tuje stroške. Bil je ta cerkveni penzionist kup revščine in zapuščenosti in živel je dostikrat kakor mačka na strehi, ki nima nikamor iti. Zadnje čase se je ugnezdil pri Dagarinki, in kadar je bil Vincencij Lukman na obisku, vselej se je znašel na mestu tudi gospod Ciril Erbežnik.
Tako sta bila tudi v nedeljo pred pepel-nično sredo zvečer ob šestih oba prišla, in hišna gospodinja ju je spravila v svoje stanovanje v zgornjem nadstropju. V mali, nizki sobici je
328
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
bila velika miza z belim prtom pregrnjena in videlo se je, da se pripravlja večerja za več oseb.
„Sem čul," je izpregovoril gospod Ciril, „sem cul, da ste klali, mati Micka, in dobro je in krščansko je, da nekaj kolin tudi drugim ljudem privoščite!"
To rekši, je vrgel svoj ogoljeni cilinder na peč, stari svoj plašč pa na tla tik peči.
„Med potjo sem srečal to mlado kislico — tu je pokazal na teologa — pa sem ga privlekel s sabo. He, ali je prav, Micka?"
Pri teh besedah je značilno zamežikal, da je oba, gospodinjo in alumna, zalila rdeča kri. Hišna mati je oba posadila med gostobesednim onikanjem k postranski mizici, kjer je že čakal bokal vina.
»Nekaj časa bosta morala še čakati," je izpre-govorila sladko. »Imeli bomo imenitnega gosta."
»Koga?" je zarentačil gospod Ciril.
»Frančiškanskega svetnika!"
Gospod Erbežnik je nekaj žvižgljal ter se zagledal v kot, kjer je gorela svetilnica pred veliko podobo Matere božje.
»Tudi prav!" je kričal. »Bova vsaj videla svetnika klobase jesti! Do danes ga še nisem videl takega svetnika! Ha, ha!"
Ko je gospodinja z najljubeznivejšim pogledom objela svojega bogoslovca, je odšla iz sobe.
329
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Gospod Ciril je takoj natočil vina v dve kupi ter izpregovoril prijazno: „Tu sem sedi, Cene, in pij!"
Imel je navado, da je teologe tikal, česar mu ni nihče štel v zlo. Lukman se je posadil k mizi ter namočil ustne ob kupi. Tudi vina ni pil vzorni ta mladenič! Žalostno je povesil glavo ter vzdihnil:
„Najrajši bi šel domov — k materi!"
„Tiho, fant!" je zatulil stari. „Govori, kadar boš vprašan!"
Pa je zopet takoj prijazno dostavil: „Pij, Cene!"
„Ljubi Jezus," je zastokal mladi, „da sem že vsaj enkrat akolit, potem me ne boste mogli več preganjati!"
„Akolit, akolit!" je vpil gospod Ciril jezno. „V Vipavi imajo vino, kateremu pravijo pikolit. In pikolit je dostikrat boljši od akolita! Taceas, puer!"
Še bolj se mu je povesila glava: „Saj molčim, gospod Ciril, in v Boga zaupam!"
Erbežnik si je znova natočil kupo ter jo držal proti luči, da se je žarek lomil v zlati tekočini. Pogledal je na pijačo, pogledal na žalostnega fanta, na to pa je do dna izpraznil kupo. Tlesknil je z jezikom ter izpregovoril sočutno:
„Ej, Cene carissime, boš li res ploh vlačil ta predpust?"
330
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
To vprašanje je razkačilo teologa: „Kaj me vendar tako povprašujete, ko vendar veste, da se hočem posvetiti oltarju!"
Gospod Erbežnik je hripavo zapel: „Quare tremuerunt gentes et populi meditati sunt inania?"
Nato pa je zavpil: »Oltarju se hočeš posvetiti !"
Potem je še dostavil: „Revišče, poglej me no! Ali nisem bil posvečen oltarju?" »Bili ste!"
Poglej, kako živim od oltarja! Na stara leta imam eno samo srajco, in če jo dam prat, hodim — brez nje!"
Ko ni bilo odgovora, je dalje kričal: »In Valentin Vodnik! Saj si ga vendar poznal? Ni li bil pravi maziljenec Gospodov? Kaj?"
»Bil je!"
»No, vidiš! Pa si ga kdaj gledal, kako je zvečer pri Deteli sedel? Žejen in lačen! Zdrobil je nekaj kruha v želodec in najmanjšo merico vina je izpil, in sicer s strahom kapljo za kapljo, ker ni imel denarja, da bi bil plačal!"
»Svojega Boga pa je le imel!" se je odrezal teolog.
»Svojega Boga! Gotovo! Pa že spet kažeš tisto satansko ošabnost! Ti misliš, da je Bog samo za duhovnike!"
»Tega ne mislim!"
331
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ergo taceas, puer! Pij, Cene!"
Izpil je čašo: „Cemu se braniš?"
„Ne morem," je zastokal teolog Vincencij, „poklič mašnika je vendar nad vse!"
„Aha," je rentačil gospod Ciril, „že zopet vem, pri čem si! Po noči in po dnevi ga imaš pred sabo! Našega bledega Avguštinčka, kadar stopa po Šenklavžu, s hermelinom odet, z voščenim, sladkim obrazom, roke vzdigujoč in množice blagoslavljajoč! In na vitkem prstu svetli, bleščeči prstan! Spredaj lemenatarčki, zadaj korarčki! O tem sanjaš, Cene, kaj!"
Vincencij je malo zardel: „Kdo bi ne častil svojega škofa?"
„Prav, prav! Le časti ga! Resnica pa je, da so nam škofje dostikrat najbolj krivični. Koliko pa jih je, ki so poklicani? Kak grof, kak baron. Naših kdo pa je poklican vsakih sto let enkrat! Meniš li, ko zapoješ novo mašo, da ti bodo kmalu potem pred šenklavškim oltarjem zlate copate obuvali ter tisti dolgi rep nosili za tabo? Izpametuj se, Cene?"
„Na stezi Kristovi sem in ž nje se ne umaknem!" je odgovoril mladenič stanovitno.
„Sedaj sem pa res jezen!" je zavpil gospod Ciril ter udaril s čašo po mizi, da je vse za-žvenketalo. „Kaj ti poznaš Kristovo stezo, fante? V samoti živeti, gledati človeško siromaštvo, ne da bi mogel pomagati!  Slabo jesti, malo piti!
332
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
In ženske ne smeš pogledati, naj bo stara kot Matuzalem! Pri tem pa ti prihajajo na misel device, katere izpoveduješ! In hudobni jeziki preže nate in pri škofu te tožijo. Navsezadnje pa še dvomi, izkušnjave in prepričanje, da si izgrešil svoj poklic! To prepričanje, ki je prišlo prepozno — je grozno!"
Starec je zrl predse, kakor bi premišljeval o svoji preteklosti.
„Da je duhovski stan trnjev, na to sem pripravljen!" je odgovoril mladenič ponosno.
Oni pa je ponavljal: „To prepričanje je grozno! In če na stara leta daš srajco prat, nimaš druge, da bi jo oblekel!"
Z ogoljenim rokavom se je brisal po obrazu.
Morda si je res brisal solzo iz očesa, morda se je tako delal. Vzroka pa je imel dovolj, zjokati se nad sabo, ta duhovniška podrtina!
„Ne morem, ne morem!" je jecljal Cene Lukman.
Stari gospod je uvidel, da je treba taktiko izpremeniti.
„Kdo pa si ti?" je kričal. „Drugega te ni kot prokleta ošabnost!"
Kadar je bil Ciril Erbežnik v resnici jezen, se tudi kletvin ni ogibal.
„Nič drugega kot prokleta ošabnost!"
„Kaj je na tebi, da se je zagledala vate ta prismojena ženska? Bolje je storila, da se je
333
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
zagledala v Cumpeta ali pa v Grila, ki sta oba lačna penzionista, kot sem jaz, Ciril Erbežnik! Se ti ne zdi čudno, fante, da je ta dobra, spoštovana in verna duša radi tebe izgubila zadnje ostanke svoje pameti? Naj li tebi na ljubo izgubi še vero, še nebesa? Se nisi nikdar premislil, črv, da te je stvarnik vzel v roko, da reši s tabo to revno dušo, ki omaguje na poti obupa in izkušnjav? He, na vse to mi odgovori!"
To je bilo novo stališče, in priznati se mora, da je mladega teologa kar pretreslo. Vsa kri mu je izginila z obraza in mraz mu je prešinil ude. Oni pa se je glasno zasmejal:
„Lepa duhovna posoda postaneš, če se že sedaj braniš rešiti dušo, ki je izgubljena brez tvoje pomoči!"
„A moje semenišče!" je vzdihnil mladenič.
„Tvoje semenišče naj gre rakom žvižgat! Sicer te pa mora škof itak spoditi! Kdo pa bo gledal, da bodo radi tebe babnice ljubljanski lemenat oblegovale?"
„Spoditi!" Teolog je skočil s sedeža, kakor da ga je strela zadela. A brez moči je zopet omahnil ter se zgrudil na stol. Tedaj se je začula govorica odzunaj.
„Aha, frančiškanski svetnik!" je izpregovoril gospod Ciril zadovoljno ter porabil še zadnjo priliko, da je v hitrici izpraznil kupico rumene brežanke.
334
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
V sobo so vstopili: hišna gospodinja, vsa srečnega obraza, naš znanec, misionar iz Luiziane, in črnikast, majhen duhovnik prav strogih lic. Ta je bil profesor Dagarin. Kar nismo videli svetega moža iz Amerike, je bil postal znamenita prikazen na ljubljanskem tlaku. Vsak otrok je poznal patra Angela in ni je bilo hiše, da ni imel nekaj znanja v nji. Če je kje stanovala pobožna ženica, ki je samo na smrt še mislila in na to, kako bi svoj denar prav zanesljivo zapustila duhovščini, je naš svetnik gotovo izvohal stezico do nje. In nikdar se ni neuspešno trudil, da bi ji na dušo ne privezal tužnih razmer katoliške cerkve v daljnji Luiziani. Kjer so se zbirale k bogatim pojedinam pobožne duše, je bil tja vabljen sveti Angelo Inglesie. Povsod je imel obsejane njivice, na katerih mu je sililo žito v rumeno klasje. A ravno tiste dni je imel mož svojo žetev in lepa vsota denarja se je nabrala v lakomni njegovi malhi. Pa glejte čudo! Naš .svetnik, ki je pri očetih frančiškanih spal na golih deskah, ki je pri njih navadno se redil ob ričetu in vodeni juhi, naš svetnik je v ljubljanskem zraku vidno dobro uspeval. Skoraj se je smelo trditi o njem: ni spal, ni jedel skoraj, a vzlic temu se je redil, da se je na okroglo razvijal na vseh delih svojega telesa. Pač se je bil izpremenil v tem, da ni več kazal temnega,
335
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
nesrečnega obraza kakor pri prvem svojem nastopu v Ljubljani. Sedaj mu je kraljeval sladak smehljaj na licu, prav kakor bi že gledal pred sabo odprta nebeška vrata. Bržkone pa je imel pred svojim duhom neprestano tiste zlate cekine, s katerimi sta ga bila obsula avstrijski cesar in ruski imperator! Prav naravno je torej bilo, če je smehljaj obseval poštenjaku usta! Smehljaj mu ni škodil! Ljubljansko pobožno ženstvo je kmalu izteknilo, da ima pater Angelo nekaj božjega, nekaj rajskomilega na sebi, da je lep in zal, kakor more biti le božji služabnik, ki se s svojim bleščečim masnim plaščem tako rad prikrade v mehko žensko srce.
»Sedite, gospodje, sedite!" je gostolela gospodinja. „Takoj bo večerjica!"
Teolog pa je prihitel ter ponižno poljubil roko profesorju in svetniku.
„Vi ste tu, gospod Lukman," je izpregovoril profesor ostro. „Prav, da vas vidim, nekaj imam govoriti z vami!"
Gospodinja je kot rak rdeča odhitela iz sobe. Profesor in teolog sta pristopila k oknu ter nekaj časa molče gledala na temačno in umazano ulico pod sabo. Frančiškanski svetnik je brez odloga sedel k mizi, in sicer na prvo mesto, ter je z Bogu vdano dušo pričakoval večerje, na katero ga je bila povabila mati Dagarinka.  Tudi oče Ciril je posnemal
336
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
njegov zgled ter tudi prisedel k mizi, in sicer k prvemu krožniku, ki mu je bil najbolj pri roki. Amerikanec se je zamislil in vtopil v pobožno premišljevanje, kakor se svetnikom spodobi pred vsakim obedom. Erbežnik si je takoj natočil vina, izpil čašo do polovice, potem pa čakal, da bo tovariš pri mizi katero izpregovoril. Ko se je čakanja naveličal, je začel sam govoriti.
„No, no, amice! Kaj pa kaj vaša vina, laška vaša vina ?"
Oni ni odgovoril ničesar.
„No, no, amice! Povejte mi, je bila lanska bendiba povoljna, recimo tam doli po Toskani ali še nižje proti jugu? Ha, kaj pa kaj lacrimae Christi? Ali pa sladki falernec, he, amice?"
Pater Angelo je zvijal obraz, kakor da trpi grozne muke pri posvetni tej govorici. Končno je zamolklo jecal: „Kdo bi vedno mislil na vino! Ne pijem ga!"
Ta odgovor je Cirila Erbežnika razkačil. Že so se mu zbirale okrog možgan male vinske meglice.
„Da ga ne pijete! Kaj? Že Horac ga je pil, pa bi ga vi ne!"
In z velikim zaničevanjem je pristavil: „Quis tulerit mendaces!"
Svetnik je ponižno in potrpežljivo prenesel ta naskok. Penzionistu ni več odgovarjal, za-meknil se je znova v izpodbudne svoje misli.
337
22
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
V tem sta pri oknu stari in mladi teolog tudi imela prav zanimive razgovore.
„Milostivi," je izpregovoril Dagarin, „me je danes poklical k sebi. Moj Bog, gospod Lukman, saj z vami ni nezadovoljen, napredujete pri poduku in brezmadežnega ste vedenja. Vse to je resnica!"
„Kaj je hotel milostivi ?" je vzdihnil teolog Cene.
„Kaj je hotel? Mladi prijatelj, sami vidite, da tako ne gre! Hiša — tu je mislil semenišče — zagazi v slab glas. Kam pridemo, če naj ženske lazijo okrog nje kakor lisice okrog kurnika!"
„0 Jezus, o Jezus!" je stokal bogoslovec. Bojazljivo je vprašal: „Kaj je milostivi ukrenil?" „Da ste odpuščeni!"
Mladi človek se je lovil z roko ob steni, tako slabo mu je bilo. „Nedolžen sem!"
„Gotovo! A ženski nismo mogli obesiti mlinskega kamena na vrat. Včasih je zdravo del telesa prerezati, da se bolezen zatre!"
Zaječal je: „V drugi diecezi me tudi ne bodo sprejeli!"
„ Težko!" je odgovoril Dagarin mrzlo. „Ta prismojena ženska jo utegne odkuriti za vami! Kako naj vas priporočamo?"
„Kaj mi svetujete vi, prečasfiti?"
338
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Dagarin mu je nekaj časa ostro gledal v lice.
„Sveti zakon je tudi zakrament! Božji zakrament! Drugega ne pravim!"
Odstopil je od okna ter sedel tik svetnika k mizi. Gospod Lukman je še nekaj trenotkov zrl v temačno in umazano ulico podse, nato pa je kot izgubljena ovca pritaval k mizi ter sedel na zadnji prostor.
„Sursum corda, Cene!" je vpil Erbežnik. „Na potu so krvave, jetrne in mesene klobase! Jih že imam v nosu!"
Prišla je hišna gospodinja in ž njo domača dekla, ki je nosila široke krožnike, v katerih se je kadilo in prijetno dišalo. Vse to se je postavilo na mizo. Sedaj je frančiškanski svetnik razrobkal kratko molitev v nekaki laški latinščini, katere nista umela niti penzionist Erbežnik niti teologije profesor Dagarin. Pričeli so jesti in pri tem je pater Angelo kaj pridno mlatil v družbi. Niti stari Erbežnik ga ni mogel dohajati. Le teolog Cene je kakor kup žalosti tičal pri mizi in zaman so se mu ponujale krvave, mesene in jetrne klobase. Ko je mlada vdovica natočila rumene brežanke v vsako kupo, je prisedla k mizi. Ker je bil edini stol tik bo-goslovca prazen, je sedla na ta stol.
„Bom pa tu sem sedla," je žvrgolela, „če smem, če smem?"
Opazila je, da se teolog še ni doteknil jedila.
339
22,:
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kaj pa je to, Herr Vincenc! Te sramote mi vendar ne boste napravili, da bi pri moji mizi ne hoteli jesti! Praščiček ni bil prestar, ne premlad. A debel je bil, da se je vse cedilo okrog njega. Po vsej Ljubljani ne dobite takih kolin! Prosim, Herr Vincenc, prosim!"
Herr Vincenc je mehanično posegel po košček klobase.
„Pa tako malo," se je zakujala, „to pa res ni lepo!"
Dvignil je oči proti nji in videla je, da so bile polne solza. Takoj se ji je raztopilo srce in tudi nji je zasilila voda v oko.
Spredaj je imel prvo besedo gospod Ciril in na dolgo in široko je razkladal misionarju iz Amerike pomen in važnost kranjskih kolin in klobas. Profesor ga ni motil v tem razkladanju, opazivši, da je vdovica na spodnjem koncu mize vsled tega dobila čas za svoje operacije. Navihana ženska je tudi korenito izkoristila to priliko.
„Žalostni ste, Herr Vincenc!" je izprego-vorila z največjim sočutjem.
„Kaj bi ne bil," se je oglasil mladenič, „ko so me iz semenišča zapodili!"
»Zapodili!" se je začudila, obenem pa se ji je srce od radosti zibalo.
»Zapodili, prav zapodili! In veste, da ravno radi vas, gospa Dagarinova!"
340
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Radi mene!" se je čudila, prav kakor bi zvedela nekaj čisto novega, nekaj nepričakovanega. Gledal jo je in videl je, kako se ji je svetila voda v očeh in kako so se ji vzdigo-vale prsi.
„Sedaj naj grem po svetu beračit!" je zastokal.
„Čemu beračit, Herr Vincenc" — in pogledala ga je tako milo, da mu je pričelo nekako tesno postajati v koži — „ko je vam naša hiša vedno odprta!"
„Kaj hočem v hiši, pri ženskah!"
„Kršćanski mož vedno dobro mesto najde pri krščanski ženi!"
In zopet ga je gledala, da ji je kar med kapal iz oči.
„Oženiti bi se moral," je jecljal, „z vami, gospa Dagarinova!"
Nežno se je zasmejala: „Bi li bilo to kaj hudega?"
Otožno se je odrezal: „Če se vzameva, gospa, nekaj si pa le izbijte iz glave! Otrok nočem, ker sem obljubil Kristu vedno devištvo!" Ta pogoj je ni preplašil. Nasprotno! Videti je bilo, da ji je povsem pogodu. J
„Aber, Herr Vincenci!" je izpregovorila sramežljivo, „za take reči sva oba prebogaboječa. V strahu božjem hočeva živeli. Ako ste obljubili vedno devištvo, zraste iz tega božji blagoslov,
341
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ki bo prihajal tudi nadme. Tako hočeva živeti! Dajte mi roko na to!"
Nekaj obotavljal se je. Naposled pa se je njegova roka pod mizo počasi pomikala proti njeni. Njena roka se je oklenila njegove in občutek je imel, kakor da ima opraviti z mehko mačjo šapico.
S tem se je odprla cesta, po kateri je dospelo srce vdove do srca mladega teologa!
„Jutri pridem," je izpregovoril, „in potem naj se dogovori, kar je potrebno!"
„Naj li povabim tudi gospoda profesorja?"
„Prav! Naj le pride!"
„Sedaj boste pa vendar še kaj jedli, Herr Vincenc!" je prosila.
„Jesti, gospa, jesti pa še ne morem," je odgovoril trpko. Ni ga več motila, za današnji večer ji je bilo dovolj uspeha! —
Med tem je bil utihnil Ciril Erbežnik ter je prebavljal. Temu poslu sta se vdala tudi profesor in frančiškanski svetnik. Ta si je bil položil roke črez trebušček in z maziljenim glasom je izpregovoril: „Signora Maria! Veliko ste dali za cerkev v Luiziani in Bog vam bo tisočkrat povrnil!"
„Mi je že, gospod oče!" je odgovorila srečno: „Za božjo čast človek vse da!"
„Tudi moja hvaležnost sega do neba I" je nadaljeval svetnik.  »Nekaj spomina sem vam
342
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
prinesel, da se bo pri tej hiši mislilo name, ko bodo moje kosti že gnile v kakem luizianskem barju!"
Vse je postalo pozorno. »Prinesel sem vam nekaj svetih ostankov, katere smemo po dovoljenju svetega očeta prodajati za svojo ubogo cerkev!"
»Svetih ostankov!" je zakoprnela vdova ter hitela do patra Angela. V tistih dneh so svete relikvije še mnogo veljale po ljubljanskih hišah in več ko je imela pobožna hišna gospodinja tistih znanih, s srebrnimi nitkami prevlečenih zavitkov, bolj je bila ponosna.
»Še bolj jo če odreti!" je godrnjal gospod Ciril, ki je bil že tuintam malo zadremal pri mizi.
Pater Inglesie ga je sicer strupeno pogledal, a ker ni umel slovenski, tudi ni umel penzio-nistovih besed. Prejkone pa je domneval, da mu izpregovorjene besede niso prijazne. Pa se ni dal motiti. Nekje izpod talarja je izvlekel mnogo papirnatih zavitkov ter jih zložil predse na mizo. Odvil je prvega ter izpregovoril važno:
»To je za vas, signora Maria! Smelo trdim, da nima Ljubljana kaj takega!"
Pokazal ji je s svilnato prejo prevlečen zavitek, katerega je pobožno poljubil.
»Gospa, to so imenitne relikvije in blagor strehi, pod katero bodo počivale!"
343
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Dagarinka je od veselja kar trepetala.
Svetnik je nadaljeval: »Radovedni ste, gospa, kaj obsega ta zavitek: Obsega prav nebeške reci!
„Povejte, sveti oče, povejte!" je prosila.
„Dobro! Bene! Tu vam izpričuje škof Ed-mundus Maria, comes ab Artz et Vasseg, kardinal naše cerkve, da imate v zavitku pred sabo „sacras particulas sanctissimae Crucis D. N. J. Ch." To se pravi, sveti ostanki so najsvetejšega križa našega Gospoda Jezusa Kristusa! Čujete li, signora Maria!"
„0 moj Bog, gotovo čujem!"
„Potem vam izpričuje ravno tisti kardinal Edmundus Maria, comes ab Artz, da se tik ostankov svetega križa nahaja, „de Eiusdem Virgis Flagell". Kaj pa se to pravi, gospa Marija? To se pravi, da so to ostanki tistih šib, s katerimi so bičali našega gospoda Odrešenika! Ni li to najredkejša relikvija, katero si grešna naša duša le misliti more! Vam zadostuje ime kardinala grofa ab Artz et Vasseg? Je li mogoče, da bi tak mož legal? He, signora Maria!"
„Ni mogoče," je odgovorila gospa Daga-rinova, „in že greh je, kaj takega misliti!"
„Bene! Vi ste ženska, nad katero ima Bog s svojimi svetniki svoje dopadajenje. Edmundus Maria dalje izpričuje, da imate v zavitku ostanke „de velo beatissimae Virginis Dei genetricis
344
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Mariae"! Tudi to vam razložim. Z eno besedo, ostanki so od obleke preblažene Device Marije, katera nam je Boga rodila! Veste li, kaj to pomenja, gospa?"
„0 Jezus! Kaj bi ne vedela!"
„Pa še nismo pri kraju! Kardinal s svojim pečatom dalje izpričuje, da imate v tem zavitku ostanke „ex ossibus S. Andreae Ap. S. Valentini M. et S. Ursulae V. M."
„Kar cela katakomba!" je vpil Ciril Erbežnik ter s tresočo roko dvignil čašo k ustom.
Z zaničljivim pogledom ga je odpravil svetnik: „Kdor trdi, da je comes ab Artz et Vasseg ležnivec, naj to očitno pove! Vam gospa, pa rečem, da so v tem zavitku resnični ostanki iz kosti sv. Andreja apostola, svetega Valentina mučenika in sv. Urše device in mučenice!"
„Iz srca verujem!" je zabitela.
„Tukaj pa je dokument," je zavpil Angelo ter vrgel umazan papir pred Erbežnika, „ecce, tukaj je dokument! Ne nosi li pečata Edmunda Marije? He, ni li podpisan po Edmundu Mariji? So li kardinali naše cerkve sleparji? Kdor kaj takega misli, naj pove, da vemo, pri čem smo!"
Gospod Ciril Erbežnik, ki so mu veljale te besede, se ni zmenil zanje. Lehnodušno je izvlekel iz svoje [ogoljene halje veliko pipo, jo natrpal ter kresal gobo, da so iskre švigale.
345
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Vidiš, Marička," je izpregovoril mirno, „suha goba se vsaka rada užge!"^
Gospodinja je gorela: „To je moje, sveti oče?"
„Da, to je vaše, signora Maria," je odgovoril Amerikanec ponosno. „Da se spominjate, kdaj ste bogato obdarili cerkev v Luiziani!"
„Kakšna sreča!"
Sveti mož je nato nastavil svoje mreže.
„Ali naša sveta cerkev v Luiziani je še vedno potrebna! Sam Bog ve, kako krvavo potrebna! Tu imam še nekaj, in morda najdem pobožno dušo, ki kupi to in ono. Cene so itak ponižne!"
Pričel je razkladati svojo robo. Najprej je pokazal kos črnega pajčolana, o katerem je „custode della Santa Časa di Loreto" potrdil, da je bil resnično pritisnjen „alla Sacra Statua Lauretana".
„Posebno, kadar so praščički bolni, je dobro imeti kaj takega pri hiši!"
Dalje je izvlekel zavitek, v katerem so bile kosti sv. Marije Magdalene. Da ni nihče dvomil o tem, je izdal o pristnosti teh kosti slovesno izpričevalo Nicola Angelus Maria Zandini, imenovan Florentinus, „Sacrarii Apostolici Prae-fectus".
Oglasil se je gospod Ciril: „To je dobro pri hiši, kadar bolehajo ženske za prismojenostjo!"
346
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
A kdo je poslušal starega moža, ki je bil tisti večer brezdvojbeno že pil črez mero?
Angelo Inglesie je zopet kaj novega izteknil v svoji zalogi. Posebno slavo je pel kostem sv. Jožefa a Leonissa in sv. Jožefa a Cupertino. Dve prav redki relikviji, katerih pristnost je izpričeval Dominicus de Dominicis, ki je bil, kakor znano, „Dei et sediš Apostolicae gratia episcopus Capiensis".
„Čemu je to dobro?" vpraša Ciril Erbežnik radovedno.
„Protipijanosti!" se odreže svetnik ogorčeno.
„Potlej jih ne prodajaj!" je godrnjal stari duhovnik sam pri sebi.j
Skoraj bi se bila sprla gospod Ciril in pater Angelo, da ni vmes posegel Dagarin ter ju pomiril. Gospa pa je izbrala pajčolan, ki je bil pritisnjen k lavretanski podobi, ter kosti obeh Jožefov ter jih drago plačala. Ko se je bil najedel, ko je imel denar v žepu, se je pričelo svetniku muditi domov. Poslovil se je in okrog devete ure je odrinil. Tudi teolog je odšel ž njim. Ko se je vrhu stopnic poslavljal pri vdovi, je ta zagostolela:
„Prav sladko spančkajte, Herr Vincenc!"
Dagarin in Erbežnik pa sta še ostala, praznila kupe in z domačo materjo ugibala, kako bi se najhitreje skoval zakon med njo in gospodom Vincencijem.
347
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Res se je skoval ta zakon! Po veliki noči je bila poroka, in sicer tako na tihem, da nihče ni vedel zanjo, ker bi se drugače bilo brez dvojbe v šentpetrsko cerkev navleklo vse polno žensk, katere Špickramarici niso mogle odpustiti, da je Bogu lemenatarja ukradla. Zakon je bil srečen. Tudi tisto o vednem devištvu se ni držalo. Pfvo leto je sicer poteklo brez zakonskih posledic, potem pa so se začele orglice delati in skoraj vsako leto se je kaj malega povilo v Špickramarjevi hiši. Vzlic temu pa je oče Vincencij vzdrževal nekako zvezo s sveto cerkvijo. Pri novih mašah je bil dostikrat povabljen, ker si je kot bivši semeniščnik štel v dolžnost podpirati novomašnike. Kadar je škof maševal v Šenklavžu, tedaj tiste maše gotovo ni zamudil. Dolga je škofova maša, in če človeka v noge zebe, grozno dolga! Gospodu Luk-manu pa se je zdela vselej prekratka. Ostajal je do zadnjega konca. Posebno tedaj, ko je naš Anton Alojzij postal vladika ljubljanski, ki je bil škof in knez, kakor ga prej ne pozneje nismo imeli, ki ni bil karikatura zavita v her-melin in violetni talar, ampak pravi škof in resničen knez! Kadar je ta cerkveni dostojanstvenik z vojaško svojo podobo korakal v Šenklavžu pod divnimi Quaglievimi freskami ter delil blagoslov in sejal ljubezen iz modrih svojih oči, tedaj je izginil v nič tisti semeniški drobiž
34,s
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pred njim in tisti korarski ostanki za njim! Nekdanjemu teologu Cenetu pa se je topilo srce in pozabil je na cvetočo tolpo svojih otrok, pozabil na ženo, ki je neprestano izkušala ugeniti vsako njegovo željo, in kes ga je ob-obhajal, da je šel v zakon ter postal nezvest mašništvu, ki človeka lehko povzdigne do tiste čarobne višine, na kateri je kraij^val knez in škof Anton Alojzij! Da je v cerkvi čital v mašni knjižici, ki je bila pisana v latinskem jeziku, se pri bivšem bogoslovcu ume samo ob sebi. —
Pa vrnimo se k nedeljskemu večeru pred pepelnično sredo! Okrog devete ure je stal Andrej Drmota, znan tedanji voznik, s svojima konjičema na samotnem trgu za škofijo. Dasi se poštenjak ni rad vozil v mrzlih nočeh, je danes le prevzel tako vožnjo, ker se mu je obljubilo obilno plačilo.
Na zvoniku je ravno odbilo devet, ko je mimo prikrevsal policaj Tomaž Raznožnik. Začudil se je, da čaka tu voz v samoti. Slutil je kaj nepostavnega, zategadelj je takoj pristopil. Spoznal je prijatelja Andreja.
„Hudika, kaj pa ti tukaj?"
»Naročen sem!" je odgovoril oni na kozlu.
„Mar bi ležal v gorki postelji! Ali bi pa pil vino v prvi sobi pri Deteli!"
»Naročen sem!" je zarjul kočijaž.
349
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Naročen ali ne naročen! Glej, otrok nimaš, čemu se torej ženeš kot črna živina?"
Ko ni dobil odgovora, je vprašal: »Kdo pa te je naročil, hudika?"
»Kdo neki? Kuharica tistega kardinala v Špitalski ulici!"
Tomažu je prešinil največji respekt poli-cajske kosti, ko je začul besedo kardinal.
»Boš gospoda vozil?"
»Ej, babišče se hoče peljati do Logatca. Morda gre kaj kupovat za kardinala, ali kar hoče. Kaj mene briga! Samo, da sem plačan!" »Težko in dobro boš plačan," je potrdil policaj, »to je gotovo! Torej kardinalovo kuharico boš vozil. Na Vrhniki bo že treba malo napajati! Prav! Prav!"
Mož je bil pomirjen ter je odšel.
Kmalu nato je prihitela po Lingarjevi ulici kardinalova kameriera. Obložena je bila s culami in raznovrstno obleko. Vse je skrbno odložila v voz. Se parkrat je napravila isto pot. Vselej se je povrnila z velikim tovorom, da je Andrej na kozlu kar vzdihoval, kam naj se vse spravi. Ravno je dodelala, ko se izza škofovih hlevov kot nočna senca priklati pater Angelo.
»Si prinesla vse, carissima," je hitro vprašal, »kar sem imel spravljenega pri tebi?"
»Vse ! In tudi obleke, da naju zeblo ne bo!"
sni)
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Puhnila sta že v voziček, se smejala, se poljubovala; svetnik pa je še izpregovoril: „ Adi j o, tepec!"
Andrej Drmota je pognal konjiča, in srečni parček jo je odrinil s kongresa v Ljubljani.
Takoj drugi dan so se pletle po mestu govorice, da je izginila kardinalova kuharica in da je ž njo izginil prejkone tudi frančiškanski svetnik. Policija je nekaj zasledovala, zaslišala Tomaža Raznožnika in izvoščka Drmoto. Tudi so pri kardinalu Spini našli pismo, s katerim se je hišna poslovila pri njem. Menda je bilo v tem pismu precej jasnosti. Občinstvo sicer ni zvedelo cele resnice, a državniki so dobro vedeli, pri čem da so.
Pustni torek zjutraj je poročal knez Metternich pri cesarju. Končavši je v stiski dostavil: »Se neka neprijetna zadeva je tu, veličanstvo!"
»Kaj še neki? Dandanes, ljubi Metternich, sem jih navajen neprijetnih afer."
»Pater Inglesie se je izgubil črez noč. S sabo je vzel denar, in kakor vse kaže, je pobral s sabo tudi hišno njega eminence, kardinala Spine."
Cesar ni odgovoril ničesar. Samo pogled njegov ni bil bogve kako prebrisan.
»Videli so ju na Vrhniki," je nadaljeval knez. »Zaslišali smo voznika. Ce jima pošljemo kurirja za pete, ju še lehko dohitimo!"
351
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Cesar se je nasmehnil: „Kake obraze na-pravlja Spina?"
„Dolge, veličanstvo, kakor mi vsi!"
„Carju si stvari kar povedati ne bom upal!"
Oba sta nekaj časa molčala. Potem vpraša knez: „Kaj ukazujete, veličanstvo? Naj se li odpravijo kurirji?"
Cesarju Francu se je povesil obraz:
„Laufen lassen, Durchlaucht, laufen lassen! Bolj ko se bo mešalo, večji bo škandal!"
□o
352
Štirinajsto poglavje.
Potekel je mesec februar. Kongres je imel dne 28. tega meseca zadnjo svojo sejo, a po-tentati in diplomati so gojili nade, da bo v pričetku marca vse pri kraju in da se bodo tedaj na vse strani sveta zopet razpršile množice, ki jih je bil kongres zvabil v belo Ljubljano.
V februarju je neapoljska afera belila glave državnikom. Ali revolucionarji so vidno nazadovali, in vse je kazalo, da napravi general Frimont nekak izprehod v burbonsko kraljevino, pri katerem se pač prelije nekaj potu, a malo krvi. Vsled tega je vladala dobra volja v kongresnih krogih.
Mesto samo pa je živelo ves februar v nepretrganem razkošju. Vsak dan je bilo kaj videti ali kaj novega slišati, tako da vrli me-ščančki niso prišli niti iz gledanja niti iz poslušanja. Na Kapucinskem trgu se je vrstila parada za parado. Danes je odšel ta bataljon, jutri je dospel oni bataljon. Oba pa sta morala defilirati pred cesarjema, tako da se Kapucinski trg skoraj nikdar ni izpraznil.
Potem je prišlo nekaj specialno ljubljanskega, kar je pri zavednih meščanih provzro-
353
23
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
čilo, da so jim srca živeje bila in da so glave visoko nosili, ker se je izkazala domačinu tako velika in nepopisna čast! Kaj je bilo? Profesor Anton Melzer je iznašel novo orodje, ki se je spretno dalo rabiti pri porodih. V drobni bro-šurici je opisal ta instrument in njega vrline. Brošuro in instrument pa je profesor Melzer devotno posvetil „njegovemu veličanstvu cesarju vseh Rusov". Vsled tega mu je omenjeno veličanstvo podelilo dragocen, z briljanti bogato okrašen prstan. Ljubljanske gostilne so bile s tem preskrbljene za dober teden dni. Pri vsaki pivski mizi se je govorilo o Melzerjevem prstanu in pri Deteli za frančiškansko cerkvijo — v gosposki sobi — je odlikovanec nekaj večerov razkazoval svoj prstan in svojo veliko srečo.
Nato je prišla patriotična lojalnost na vrsto, od katere je tedanje ljubljansko meščanstvo kar umiralo. Dne 8. februarja je bil »najvišji rojstni dan njenega veličanstva cesarice". Dvor je imel ob desetih svojo mašo pri nunah, „wo die weibliche Schuljugend in weii3en Kleidern Spalier machte".
V istem času je maševal škof pri Svetem Miklavžu, kjer so se zbrale civilne in vojaške oblasti.
Zvečer se je v gledališču ob lepi razsvetljavi in primerni dekoraciji — „wahrend der Name Caroline in Brillantfeuer glanzte" — pela cesarska pesem.
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Okrog osmih je cesarska dvojica s princi svoje hiše in z mnogoštevilnim spremstvom ogledovala krasno razsvetljavo mesta. Pri tem so se posebno odlikovali škofijski dvorec, licej in mestna hiša. Dolgo vrsto voz, v katerih se je vozil dvor, so obdajali komorni furirji na konjih. Po ulicah se je gnetla navdušena množica, ki je neprestano kričala „vivat". Tudi o tej razsvetljavi se je mnogo in dolgo govorilo.
Pobožnim dušam je prinesel 11. februar posebno slavnost. Izpovednik kralja obeh Sicilij, Angelo Porta di Cuneo, je bil imenovan za škofa v Termopilah. Ob desetih zjutraj ga je posvetil v škofijski cerkvi kardinal Spina, ljubljanski in zagrebški škof pa sta pri tem asistirala. Ta cerkvena slavnost, pri kateri je bil navzočen cesarski dvor, je vzbujala občno pozornost. Ker je bil Cuneo kapucin, posebno ljubljanskemu ženstvu ni hotelo v glavo, kako je mogel škof postati, in ker nihče ni vedel, kje leži termo-pilska škofija, se novemu škofu ni dajala posebna veljava. Miklavž Celjustnik pa je očitno govoril, da to ni noben škof, ker kapucin sploh ne more postati škof!
Dne 12. februarja je bil rojstni dan cesarja Franca. Dvor je imel svojo mašo pri nunah, in belo oblečene šolske deklice so zopet stale v špalirju po cerkvi. Ob desetih je pel ljubljanski škof Te Deum, pred cerkvijo pa je
355
23*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„paradiral" bataljon graničarjev in z Grada so grmeli topovi.
Ko se je ob dvanajstih povrnil avstrijski cesar z izprehoda — „von allerhochst Ihrer Lieblingsspazierfahrt" — iz Mestnega loga, kjer mu je bil magistrat postavil malo lopo, ki še danes stoji, je prišel car, da mu je izrekel najsrčnejša voščila. Suverena sta nato obedovala „im vertraulichen Cirkel", po obedu pa je svirala pod okni deželnega dvorca godba Wimpfeno-vega polka.
Zvečer se je v gledališču zopet pela cesarska pesem in mesto samo je bilo zopet čarobno razsvetljeno. Po ulicah se je vozil dvor, a množice so ravno tako kričale, kakor na cesaričin rojstni dan.
Dne 22. februarja zjutraj ob desetih so naznanili trije streli z Grada, da gori v mestu. Gorelo je v hiši št. 10 na trgu, kjer so se bile saje v dimniku vnele, tako da se je črni dim — kakor piše uradni list — debelo dvigal v višine. Glede tega ognja, ki so ga takoj zadušili, je pisal lokalni list: „Ginljivo je bilo gledati pri tej priliki, kako sta naš oboževani vladar in vzvišeni kralj neapoljski osebno prišla v bližino nevarnosti, da se s svojo najvišjo osebo prepričata o dobro vpeljanih gasilnih pripravah."
Tudi to izredno junaštvo omenjenih suve-renov je rodilo obilo govoric okrog ljubljanskih
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pivskih miz. Še večjo senzacijo pa je vzbujala vest, o kateri je pisala „Laibacher Zeitung", da je v Marselju porodila zdravo hčerko šest-inšestdeset let stara ženska. Take novice so v tisti dobi posebno ugajale in javnost jih je z ravno isto slastjo použivala kakor novice s tega ali onega dvora.
Dne 25. februarja je priredilo meščanstvo v redutni dvorani ples, h kateremu so povabili „vse v mestu bivajoče visoke in ugledne tujce". Meščanstvo se je še celo toliko daleč izpozabilo, da se je predrznilo najspoštljiveje povabiti najvišje suverene. Najvišji suvereni pa so odklonili, „hatten die ehrfurchtsvolle Einladung abgelehnt". Filistri ljubljanski so vzlic prejeti klofuti prav živahno plesali, bili veseli in zidani, tako da je „Laibacher Zeitung" pisala: „Mnogobrojna navzočna družba, obstoječa iz tukajšnjih dostojanstvenikov in najuglednejših rodbin mesta, se bo tega dne dolgo in z veseljem spominjala!"
Bilo je pač skromno ljubljansko meščanstvo tistih dni!
V torek, dne 27. februarja je odpotovala vojvodinja Floridija, soproga neapolitanskega veličanstva. Gotovo je rada odrinila iz mesta, kjer ji ni bilo nič prijetnega. Na dvoru so jo pisano gledali, ker so ji v zlo šteli, da je vzela starega kralja. Bila je sicer iz stare in ponosne obiteli, ali cesar Franc je vzlic temu kar videti
357
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ni mogel. Med ljudstvom pa je veljala za pri-ležnico, in to prepričanje ljubljanskega božjega glasu ni hotelo izginiti še dolgo po kongresu ne.
Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko, pasti oči ter brusiti jezike. Za višje stanove, tako imenovano nobleso, je bilo isto-tako dobro preskrbljeno, še bolje, ker se je poleg tuje aristokracije bilo nabralo v Ljubljani precej domačega plemstva. Takrat kranjsko plemstvo še ni bilo tista suha egipčanska kravica, kakor je dandanes; takrat je bilo v deželi še nekaj ponosnih in petičnih plemičev, ki so imeli kaj cvenka, ki so iz svojih gradov prihajali z natrpanimi mošnjami v belo naše mesto. Ti mag-natje so prišli večinoma vsi h kongresu ter so tu zapravljali svoj denar in svoje zdravje. Z diplomati in državniki so tekmovali, kar se tiče soarej, pojedin in drugega kratkočasja. Ni ga bilo skoraj dneva, da bi se ne bili shajali vabljeni gostje v to ali ono aristokratsko hišo. Bila je ta družba skrajno ekskluzivna; človeka meščanskega pokolenja niso vabili medse, ker so bili prepričani, da se onečedijo, če bi v svoji hiši sopli zrak, v katerem je dihal človek brez grba. Samo pri Rothschildu se je že v tistih dneh delala izjema, ker je bil knez v kraljestvu cekinov. Kakor znano, je strašil interesantni ta žid tudi po kongresni Ljubljani ter lovil nekako posojilo, ki ga je iskalo kraljestvo
S58
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
obeh Sicilij. Za Rothschilda pa so se tudi ljubljanski plemenitaški krogi trgali ter ga vabili na svoje obede, plese in večere. Da ni bil plemič in da niti prekrščen Žid ni bil, mu pri naših aristokratih prav nič ni škodilo, nasprotno, še bolj zanimiv je bil radi tega. Vzrok njegove zanimivosti pa je najbolj tičal v tistih mnogoštevilnih milijonih, v katere je verovala že tedanja Evropa!
Da je knez Metternich docela zadoščal reprezentacijskim svojim dolžnostim, o tem ni treba posebej pisati. Ravno februarja si je nekaj novega izmislil: takozvane damske večere. Vabil je k sebi na čaj ali pa tudi na popoln supe same dame, bodisi domače, bodisi tuje. Pri tem je vabil po svojem lastnem preudarku; tu je vzel hčer, tam mater, ne da bi se držal kakih posebnih predpisov. Ce je to ali ono prezrl, se radi tega ni mogel nihče jeziti, ker je bilo mnogo drugih tudi prezrtih. Vsekakor pa je vsaka aristokratska obitel koprnela, da bi ji prišlo vabilo v hišo; bilo je namreč veliko odlikovanje za deklica, gospo ali gospodično, ako jo je povabil Metternich na damski svoj večer.
Tak večer je bil napravil knez Metternich dne 14. februarja, predvsem v čast distingvi-■ ranim ruskim damam, ki so bivale tisti čas v Ljubljani in v katere so bili, kakor se izraža
359
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Metternich v svojih spisih, vsi Avstrijci zaljubljeni. Bila je to gospa Hitrova s svojima hčerkama, ki sta sloveli radi izredne lepote. Govorilo se je, da eno vzame avstrijski ataše v Rimu; drugo pa je snubil grof Bombelles, ki je bil tedaj avstrijski poslanik v Firenci. Že nekaj starikast mož, pa dobrega diplomatskega imena. Gospića Hitrova, katero je hotel štiridesetletni grof vzeti, ni imela niti šestnajst let, in zatorej je naravno, da je vse to prav zelo zanimalo kongresno javnost. Gospa Hitrova je bila zanimivost prve vrste, in ni se čuditi, da jo je sam knez Metternich počastil z damskim večerom!
Povabljenega je bilo precej ženstva, domačega in tujega. Grofica Giulajeva iz Zagreba, grofica Turjaška, grofica Lichtenbergova in pred vsemi grofica Molly Esterhazvjeva. Tudi naša znanka, drobna Eva Luiza Thurnova, je bila povabljena. V beli svoji obleki je bila kakor spomladi metuljček, ki so ga ravnokar v življenje vzbudili prvi solnčni žarki. Velike sreče, da je bila vabljena k današnjemu večeru, ni mogla prikriti: sijala ji je iz oči, žarela z lic. Da bo ravno ta večer vir vsej nesreči njenega življenja, da bo vzrok njeni prerani smrti, o tem se ji pač sanjalo ni, ko je sedela na rumenem fotelju in s pogledom neprenehoma sledila knezu, ki je galantno spremljal došle
360
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
dame, ponudivši vsaki šopek bujnega cvetja. Eva Luiza je bila v nebesih! Vabljena ni bila niti grofica mati, niti sestra Molly! Njo pa je vabil knez Metternich, in takoj, ko je vstopila, ji je podaril šopek rdečih rož. Te je sedaj stiskala v drobni ročici in domov jih je hotela vzeti in posušiti, da bi ji bile še na stara leta v spomin na srečni, presrečni ta večer!
Med povabljenimi je vzbujala pozornost grofica Lichtenbergova, zastopnica veljavne rodbine. Ti Lichtenbergi so takrat še cvetli, dandanes, ko od tedaj niti sto let ni preteklo, je razbit in v prah zdrobljen še celo dvorec, v katerem je nesrečna ta obitel v ponosu in bogastvu preživela dolgo, dolgo vrsto let. Grofica Lichtenbergova je bila imenitna lepotica; dasi je bila na desni nogi nekoliko hroma, je to ni posebno kazilo. Nekateri so še celo trdili, da ta hromost celo povišuje pikantnost njene osebe. Imela je precej strupen jeziček in rada je videla, če se ji je dvorilo. In na kongresu se ji je!
Grofinja Turjaška pa je bila bolj dolgočasna in je iskala svoj ponos v pobožnosti in veliki afektaciji. Na kongresu ni bila posebno priljubljena.
V družbi teh nežnih in lepih dam je tičal knez Metternich kakor petelinček med piškami. Dasi oženjena in ne premlada, je njegova svet-
361
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
lost še vedno rada lazila okrog tujih ograj ter spuščala čreznje ognjevite svoje poglede. Kronisti nam ne vedo povedati, je li iz tega nastala kaka škoda, in tudi mi glede ljubljanskega kongresa nismo mogli zaslediti ničesar, kar bi senco metalo na njegovo zakonsko zvestobo. Bil je pač mož, ki je rajši dihal v družbi cvetočih mladih žensk, nego dolgčas prodajal v družbi starih in velih ženic. Takih poštenjakov pa ima tudi današnja bela Ljubljana obilo.
Sicer pa ne smemo misliti, da je bil knez pri teh večerih edini moški. Vselej je povabil kakega mladega plemiča, ki mu je pomagal delati honerje. Tisti večer je bil povabljen grof Oton Barbo.
Okrog desetih je bila zbrana vsa družba. Takoj se je začel živahen razgovor, ki se je najbolj sukal okrog eksotičnih gostov iz obiteli Hitro vi je ve.
„Kako ste potovali, Marija Vladimirovna?" je vprašal knez priljudno. Koketno se je ravnal pri svojem razgovoru po ruskem običaju.
„Dobro in srečno," je odgovorila gospa Hitrova, „ kolikor se v zimi dobro in srečno potovati more."
„Zveze z Rimom in Firenco so še vedno živahne?" je vprašal Metternich hudomušno. Pri  tem  je  pomenljivo  namežikaval, nakar
362
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
sta gospici Hitrovi zardeli kakor dve rdeči jagodi.
„V današnjih časih," se je oglasila Molly Esterhazvjeva, „ko je vsa Italija v plamenu, je težko vzdrževati zveze z Rimom ali s Firenco."
Grofica se je smejala, da je zvenelo po sobi. A knez je dostavil: »Sicer je pa prosil Bombelles dopusta in morda se ne motim, da bomo kmalu imeli čast, pozdraviti ga v kongresni Ljubljani!"
Še je dostavil: »Izvrsten naš diplomat je to."
Gospa Hitrova je kar pokala od ponosa. Esterhazvjeva je hotela obdržati nit med prsti, zategadelj je vprašala intimno: »In kako si drugače zadovoljen z diplomati, Klemens? Cuje se, da ti delajo sitnosti, jezo in skrbi."
Knezu ni bilo všeč, da bi se govorilo o politiki in posebno ne o kongresnih diplomatih. Tudi ni znal, bi li morda ta ali ona ženica ne ujela kake besede ter je ne zanesla na mesto, kamor ni bila namenjena.
Odgovoril je hladno: »Veruj mi, grofica Molly, da je vse v najboljšem redu!"
Ona pa le ni hotela odnehati: »Kaj pa Capodistrias, he?" .
»Pri nas," je izpregovorila gospa Hitrova, »se itak govori, da vaša svetlost in grof Capodistrias nista posebna prijatelja."
363
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kaj se na svetu vse ne govori, Marija Vladimirovna?"
Esterhazvjeva se ni dala otresti: „Tako nas, ljubi knez, ne odpraviš. Se enkrat vprašam, kaj pa Capodistrias? Me dobro vemo, da bi ta grški grof rad zlorabil ljubljanski kongres, da bi proklamiral neodvisnost Grške ter zanesel plamen na strehe evropske. Zvijaj obraz, kolikor hočeš, pa je vendar tako!"
In zaničljivo je pristavila: „Se tega bi se nam manjkalo, da bi se radi takih brigantov, kot so Grki, razvnela vsa Evropa!"
„Meni se vidi," je izpregovorila grofica Schvveertseva — soproga guvernerjeva — „da je lepo, ljubiti svoje rojake."
„Prazne besede! Nič nego prazne besede!" je odgovorila grofica Molly ošabno. Ni rada prenašala, če ji je kdo ugovarjal. Gospa Schweertseva je zategadelj takoj bojazljivo obmolknila. Ona pa je še dejala: „Vem, da je knez Metternich mojega mnenja, dasi tega ne bo hotel priznati!"
„Na naši MolIy," je odgovoril knez porogljivo," je izgubljen diplomat. Da je ona državni minister Avstrije, bi kakor madžarski betjar svoje ovce z bičem strahovala kongresne diplomate!"
„Mogoče! In kdo nam je porok, da se na kongrese ne shaja dosti ovac?"
Knez je skoraj prebledel: „Pst!"
364
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ugledal je Evo Luizo, ki je sedela ob koncu mize. Prijazno je vprašal: „In kakšno je mnenje drobne naše kontese iz Radovljice ?"
Ves čas med razgovorom je tičala Eva Luiza kakor na žerjavici. MolIy Esterhazvjeva ji je bila zoprna, do duše zoprna! Kar v srcu jo je skelelo, ko je morala priznati, da je ta Madžarka lepa ženska. In kako je govorila! Počasi, nekako zaspano, kakor je navada veliki aristo-kratinji. In ta srebrni glas, ki jo je spominjal na spomladansko petje kosov na grajskem vrtu radovljiškem! In s knezom Metternichom sta se tikala, in prav videlo se je, kako je s črnim svojim očesom silila vanj! Ta ženska je imela vse polno slabih lastnosti, in Eva Luiza je ni mogla trpeti! In kako je bila razgaljena okrog prsi in kneza je lovila! O tem je bila naša kontesa docela prepričana. Kakor godba so ji zadonele na uho besede: „In kakšno je mnenje drobne naše kontese iz Radovljice?"
Takoj je odgovorila: »Ženski ni treba, da bi se v vse vtikala!"
Pri tem je zabadala svoje oči kakor na-brušeno bodalo grofinji Esterhazvjevi v obraz. Ta je srdito siknila: »Ti strupeni črv ti!"
Knez se je zasmejal: »To se pravi latinsko: mulier taceat in ecclesia! Ali po naše: grofica Molly Esterhazvjeva naj molči o politiki. Ni li tako, kontesa Eva Luiza ?"
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Eva Luiza, ki je sama svoj nosek tako rada vtikala v politiko, je ročno odgovorila: „Čisto tako je, svetlost!"
Knez se je iz srca smejal. Vsa draga družba pa niti obrazov ni zavlekla, dasi niti ene dame ni bilo, ki bi oholi" Madžarki ne bila privoščila te lekcije. Ali bile so vse predobro vzgojene, kakor se pravi, in zategadelj ni bilo opaziti, da bi se bilo kaj posebnega pripetilo. Nekaj dam je pričelo razgovor o drugih rečeh, prav kakor bi jih to, kar se je ravnokar pripetilo, čisto nič ne brigalo. Samo knez se je neprestano smejal: „Torej, ljuba Molly, mulier taceat in ecclesia!"
Molly je prebledela, pa prav malo. V nji je sicer vrelo, a bila je predobro vzgojena in zatorej na zunaj ni kazala svoje razburjenosti. Nekako zaspano je počasi izpregovorila: .
„Vdam se, svetlost! Svet je že tak, da govori dostikrat iz ust otrok resnica!"
Otroka niti posebno naglasila ni, a vzlic temu je vsak občutil, da je bil ta otrok glavna beseda v njenem odgovoru. Tudi to je bil sunek z bodalcem! Vsi navzočni so to občutili. Za trenotek so se obrazi namuzali, in v hipu se je zasukal razgovor na drugo polje. Prav kakor da se ni nič posebnega pripetilo! Samo Evi Luizi je rdeča jeza zalila nežni obrazek, pa se je tudi ukrotila; dekletce je bilo istotako prave pasme!
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ko je za nekaj trenotkov razgovor utihnil, se je Eva Luiza obrnila proti svojemu sosedu, grofu Otonu, ter izpregovorila nepopisno ošabno: „Da, da, grof Barbo, kdor ni več mlad, vidi povsod otroke!"
Vsaka beseda se je umela: pri tem pa je bila kontesa besedico „mlad" še posebej poudarila. Tišina je bila, da bi se bila čula igla, če bi padla na tla; a Eva Luiza je zrla nedolžno okrog, prav kakor da ni hotela nikogar žaliti, dasi je v resnici hotela do živega zadeti svojo nasprotnico. In do živega jo je zadela! Navzočni so kar otrpnili. In dobro vzgojeni grof Barbo je šepnil: „Za Boga, kontesa, krotite se!"
Pa se ni hotela krotiti in srdito mu je odgovorila: „Privaditi vas hočem še na hujše, grof! Vedite tudi vi, da kontesa Thurnova ni vajena zobati otrok!"
Na srečo se je serviral čaj, tako da je bila prekinjena neprijetna ta epizoda. Knez je vstal in pristopil k Evi Luizi. Prijel jo je za roko, rekoč: „Naša Eva Luiza je vitez, ki suče ostro orožje! Meni ugaja ta vitez!"
Culo se je to nekako očetovsko, in samo knez Metternich je smel kaj takega storiti. V istini pa ni tičalo nič očetovskega vmes; bilo je prav navadno koketiranje starega grešnika, kateremu je že davno bilo jasno, da ga obožuje mlada kontesa.
367
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Kdo je bil takrat srečnejši od Eve Luize? Takoj se je polegla njena razburjenost, in če bi se bilo v tistem hipu od nje zahtevalo, da naj prosi odpuščenja grofinjo Molly Esterha-zvjevo, bi bila to brez ugovora storila. Tako jo je presunila izredna ljubeznivost kneza Met-ternicha! Knez je zopet prisedel k Esterhazv-jevi. Ali Luiza ni obrnila očesa ž njegovega obraza; prepregla ga je z žarki svojih pogledov! Nekaj ji je kakor s pelinom zalilo srce: ker se je pri tem zopet morala spominjati svoje nasprotnice, grofinje Molly Esterha-zvjeve! A spominjala se je tudi one, ki mu je bila cerkveno poročena; tudi tej ga Eva Luiza ni privoščila, njega, ki ji je bil vzor vseh vzorov, ki je bil po njeni sodbi prvi diplomat sveta in ki je trinoga Napoleona spodil iz Evrope!
Tik nje je sedel grof Oton. Ta zaljubljeni mladenič je istotako vedel, kak plamen razjeda mlado njeno dušo, in opazil je tudi, kako se je v težkih svojih mislih zagledala v knezov obraz. Tudi druge so to gledanje opazile, in grofica Lichtenbergova, ki je bila tiste dni prva koketka in tudi prva tercijalka ljubljanska, je nekaj šepnila proti grofinji Turjaški. In Barbo bi bil glavo zastavil, da se je to šepetanje tikalo nesrečne njegove sosede, katero je hotel ozdraviti srčne njene bolezni.
368
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Da bi jo prebudil, je dejal tiho: „Kontesa, napačno ste me umeli poprej!"
Jezno se je obrnila proti njemu: „Pustite me! Vi niste moj prijatelj, grof! Vi ste na strani one!"
S temi besedami je že zopet predla solnč-nate svoje poglede okrog Metternicha; za tiho vzdihovanje rakovniškega grofa pa ni imela niti srca niti občutka.
Da grofinja Molly Esterhazvjeva ni bila najboljše volje, je naravno. V roki se ji je tresla skodelica, iz katere je srebala čaj. Nekaj njene slabe volje pa je veljalo tudi knezu Metternichu.
Stari diplomat je to takoj opazil. Dobrodušno je vprašal: „Slabe volje, Molly?"
„Kaj bi ne bila," je odgovorila trpko. „Kmetiško dekle bi se ne smelo tako vesti! Jutri se bo po vsej Ljubljani govorilo! Sicer pa zadeva glavna krivda tebe, ker vabiš kaj takega med nas!"
Tolažil jo je: „Saj je vendar še otrok!" In z zadovoljnostjo se je grel na žarovitih pogledih male kontese, ki je z veliko ljubosumnostjo opazovala, da se je zopet pričel intimen razgovor med grofico in knezom.
„Kake manire imajo ti Thurnovi doma!" se je zatogotila Esterhazvjeva.
„ Včasih imamo vsi slabe manire, ljuba Molly!"
369 24
Dr. Tvan Tavčar: Izza kongresa.
»Še celo diplomati, ljubi Klemens, ki bi se na kogresih najrajši stepli!"
Knez se je suhotno zasmejal.
»Torej ji odpusti! Saj vidiš, kako milo gleda tu sem!"
„MoHy Esterhazvjeva takim gorjanskim kon-tesam ne odpušča, pač pa jih prezira!"
Knez se je zopet zasmejal, kar je njo še bolj razgrelo.
Izpregovorila je grenko: »Če ti že nihče ne pove, naj ti jaz povem!"
»Govori, Molly!"
»Ni ti treba praviti! Sam veš, na kaj mislim!"
»Ker se stvar ne tiče politike, mi je docela temna!"
Trgala je robec v roki.
»Čemu se skrivaš, Klemens? Ves svet ve, da te spravljajo jeziki v zvezo s koketnim onim otročajem."
Postal je kar kamen in takoj je splezal na nedosežno svojo visočino! Z oholim ponosom je vprašal: »In kaj potem?"
Kot strup je siknilo nazaj: »Plemenitaš se tako ne prodaja!"
Porogljivo jo je zavrnil: »Če bi kdo smel ugovarjati, bi bila to moja kneginja! In drugi nihče!"
Ta porogljivost jo je še globlje ranila nego prejšnja oholost. Temno je gledala in komaj
370
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
se ji je izvila beseda iz grla: „Hvala na ljubeznivem pojasnilu!"
Videl je, kako ji je silila solza izpod trepalnice. In občutil je, da je bil segel predaleč. Položila je bila roko na mizo, in ker je bil diplomat, je približal spretno in ne da bi se bilo opazilo s prstani preobloženo svojo roko ter se je rahlo doteknil njene.
„Ali hočeva živeti v prepiru?" je vprašal sočutno.
Vprla je vanj čarobno svoje oko: „Kakor ti drago!"
Knez Metternich je bil velik komedijant: „Molly!"
Bil je to proseč vzdih, kateremu se grofinja ni mogla ustavljati. Takoj ji je izginila nevihta z obraza. Knez pa je nadaljeval: „Vidiš, kako si otročja! Pa tudi pravična nisi meni nasproti! Danes je tu grof Barbo. Povabil sem ga s posebnim namenom! Nadobuden mladenič je, in moja želja je, da naj ga vzame kontesa Eva Luiza. Mislim, da je do vratu zaljubljen vanjo. In če more knez Metternich kaj pripomoči, da dobi grof svojo golobico, bo v to gotovo pripomogel. Je li sedaj Molly pomirjena?"
Podala mu je roko.
„No vidiš!" je končal knez. „Ljubezniva bodi, in nikar ne pozabi: mulier taceat in ecclesia!"
371
24»
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Oba sta se smejala. Vse to je morala opazovati Eva Luiza. V svoji ljubosumnosti si je bila precej na jasnem, da se razgovarjata o nji. Da je pri tem Esterhazvjeva kovala hudobne naklepe proti nji, o tem ni dvojila niti trenotek. Kakor da je bila z nožem sunjena v trpeče srce, tako ji je bilo, ko je videla, kako se je knezova roka doteknila roke one ženske! Tudi ni prezrla, da so se Molly Esterhazvjevi izgubljale megle z obraza in da sta si končno segla v roko. Bila sta zopet edina in nji, kontesi Thurnovi, sta se smejala! Kri je kipela po nji! Sicer ni njemu ničesar očitala ; tudi v tem trenotku ji je bil še vedno vzor vseh vzorov! Vse svoje očitke in obsodbe je navalila na madžarsko grofinjo, ki je brez sramu ubogemu knezu Metternichu nastavljala zapeljive svoje mreže. Tega ni mogla več gledati, ni hotela več gledati! Ravno takrat je družba vstala od mize in se v posameznih oddelkih razvrstila po sobi. Eva Luiza pa je smuknila v sosednjo manjšo sobo. Damski večer je tedaj dospel do najvišjega razvnetja. Knez je sipal svoje čarobne ljubeznivosti na vse strani, tako da se nihče navzočnih ni čutil zanemarjenega. V tem je bil Metternich velik mojster. V hipu je razvnel vso družbo, kakor solnce pa je sam stal v njenem središču. Vse se je živahno razgovarjalo. Pozabljena je bila Eva Luiza. Grofinja Molly je imela zopet prvo besedo in povabljene tova-
372
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
rišice so jo občudovale ne dosti manj kakor kneza Metternicha, ki je bil vendar bog tistega večera.
Eva Luiza je samovala v sosednji sobi. Pri oknu je zrla v temo tam zunaj in na zvezde po nebu. Čutila se je nesrečno, da bi skoraj obupala! Kamor je gledala, v temo ali na zvezde na nebeškem obloku, povsod je ugledala njega, ki je bil največji mož sveta, ki je bil trinoga iz Evrope pregnal in ki je ta večer — Bogu bodi potoženo — tičal v sponah te pregrešne Molly Esterhazvjeve. Kontesa Eva Luiza bi se bila najrajša razjokala.
Nekdo je prisede! k nji. Grof Barbo je bil prišel v sobo, ne da bi bila opazila njegov vstop. Potisnil je fotelj k oknu ter sedel tik nje. Bledih lic je bil, kar je pričalo o njegovi potrtosti. Evi Luizi je bil melanholični ta mladenič silno nesimpatičen. Skoraj je vedela, čemu je prilezel za njo. A mili njegovi pogledi je niso prav nič genili. Sicer je pa prišel v pravem trenotku! Morala je enega imeti, nad katerim je hotela izliti žolč svoje duše. In grof Oton Barbo se ji je zdel v to kakor nalašč ustvarjen!
„Cemu prinašate pogrebni svoj obraz tu sem?" je vprašala pikro.
„Odpustite, kontesa!" je zastokal.
Ni mu izkazala milosti. Hudobno se je zasme-jala: „Nekaj bi vam povedala, če bi se ne srdili!"
373
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Povejte, prosim!"
Včeraj je bil pri nas tisti mali Costa, ki ga gotovo poznate!" „Poznam ga!"
„Dobro, dobro! O tem človeku pravijo, da vse ve, kar se je pripetilo nekdaj v naši deželi. In sedaj čujte, kaj mi je ta možiček pravil!
„Čujem!"
„Da so pred stoletji tu v Ljubljani nekega grofa Barba, vašega prednika, na smrt obsodili!"
„Znano mi je!" je odgovoril grof lehkodušno.
„Na smrt obsodili, grof, ter ga potem obesili na ljubljanskem trgu! Hu!"
„Kolikor vem, so ga samo obglavili!"
„Obešen ali obglavljen, konec je bil en in isti! In vidite, ko gledam danes vaš kisli obraz, grof, in vaše kisle poglede, ki me spominjajo na lisico v pasti, ne gre mi iz spomina vaš slavni prednik, ki je bil tukaj v Ljubljani obešen!"
„Obglavljen, samo obglavljen, kontesa!"
„Obglavljen torej! Radi ropa ali tatvine, kaj jaz vem! Če pa vas gledam, grof Oton, si prav živo predočujem, kak obraz je napravljal vaš prednik, ko so ga ljubljanski meščančki na vislice — pardon — na krvavi oder vlekli!"
Ker jo je v resnici ljubil in ker se mu je v zlobnosti, s katero mu je grenila tisti trenotek, dozdevala še lepša in pikantnejša, je molčal.
87 i
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Pa ni odnehala: „Ne štejte mi v zlo, a smejati se moram! Prav res imate tak obraz, kakor bi stali ravno na šafotu!"
Iz srca se je smejala.
„Ne zamerite mi, a smejati se moram!"
Galantno je odgovoril: „Le smejajte se, kontesa!"
Pa globoko ji je seglo do srca, ko je žalostno pristavil: „Samo povejte mi, s čim sem zakrivil, da smete z mano ravnati tako?"
Zadel je ob pravo struno. Takoj se je kesala, da je ž njim grdo ravnala. Na mah so ji kapljale debele solze po licih.
Mladenič je globoko vzdihnil: „Moja pregreha je, da vas ljubim, kontesa!"
Krčevito se je iztegnila ter skočila s svojega stola.
„Nič o ljubezni, grof!" je hitela.
„Imejte milost z menoj!"
„Tiho! Jaz se nikdar ne omožim !"
Zopet ni mogla krotiti svoje narave in hudobno je pridejala: „In če bi se, bi vas ne jemala, ker imate omadeževane prednike."
To rekši je ponosno odjadrala iz sobe. Grof Barbo pa je ostal sam pri oknu ter zrl v temo zunaj in na zvezde, ki so se blesketale po nebu.
Molly Esterhazvjeva se je bila polastila v tem cele družbe. Zopet je bila prva dama v tej bleščeči skupini, in govorilo se je tu, kar je
375
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ona hotela. Opazili so, da jo je knez takorekoč odpuščanja prosil, in da se je to opazilo, je občutila tudi grofica Molly. Obhajala je torej pravo zmagoslavje v ponosni svoji duši. Govorila je veliko in duševito. In ljubeznivosti je sipala na vse strani, da je očarala, kneza in vso drugo družbo.
Eva Luiza se je pritihotapila iz sosednje sobe ter sedla na svoj prostor pri mizi. Takoj jo je razjedala najkrutejša ljubosumnost, na licih pa sta se ji prikazali rdeči lisi, da je bila videti kakor makov cvet na pestri njivi. Opazila jo je tudi Molly Esterhazvjeva. In skoraj se ji smilila ta otročja nasprotnica, radi katere se je malodane sprla s svojim prijateljem knezom Metternichom. To je bilo v istini tudi otročje! Dobiti je hotela priliko, da se sprijazni ž njo in da se tako poravna nesoglasje, ki je bilo skalilo prekrasni ta večer. Prešinila jo je srečna misel: na polju, kjer je stal oltar skupnega boga, naj bi se srečali, srečali v skupnem po-čaščenju tega boga. Kar je mislila, to je grofica Esterhazvjeva takoj izvršila. Nagnila se je h knezu, ki je še vedno sedel tik nje, ga je ljubko pogledala ter šepnila:
„Ukazi, Klemens, da se nam še da francoskega vina!"
Nekoliko debelo jo je pogledal knez ter rekel vljudno: „Res, bilo ga je premalo!" Mignil
376
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa
je lakaju in kmalu nato so se znova servirale peneče kupice.
Vstala je Esterhazvjeva ter prosila kratkega, prav kratkega posluha. Zbrani so umolknili. Pričela je s svojim srebrnim glasom, da se je čulo, kakor bi trkalo srebro ob srebro. V naj-pravilnejši francoščini je govorila napitnico, s katero se je zahvalila knezu za divni današnji večer. Vpletla je vmes nekaj politike in dokazovala, da je knez Metternich duša kongresa, pa tudi duša ljubljanske družbe, ki jo oživlja, ki jo dviga iz vsakdanjega prahu do solnčnih višin, v katerih on sam kraljuje. Končno je pozvala navzočne, naj pijejo na čast največjemu možu Evrope, priljubljenemu knezu Metternichu!
Ni treba povedati, da je bila družba po tej napitnici elektrizirana. Metternich sam je bil vzradoščen, govornici je galantno poljubil roko, nato pa je z globokim poklonom trčil ž njo, da je zazvenelo.
„Pri bogovih," je vzkliknil, „dobro bi bilo, če bi imel tuintam na svojem kongresu takega govornika!"
Potem pa še reci: „Mulier taceat in ec-clesia!" —
„Nikdar več!"
Molly Esterhazvjeva je kar žarela. „Pojdiva, Klemens!" je rekla milostno. To priliko je hotela porabiti, da se sprijazni s Thurnovo konteso.
377
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Srce Eve Luize se je zvijalo od hudih muk, ko je govorila grofica Esterhazvjeva in ko je žela nato splošno priznanje. Sredi občnega navdušenja je bila kontesa edina, ki se mu pridružiti ni hotela. Rdeči lisi na obrazu sta kar plamteli, po drobnem telesu pa ji je vrela kri, da sta jo zapustila razsodnost in preudarek.
Pred njo sta obstala grofica Molly in knez. Nenadoma je razburjeno dekle videlo pred sabo obraz svoje nasprotnice in v tem hipu je bil napravljen sklep, ji storiti kaj zalega!
Ona pa je s sonornim glasom izpregovorila: „Mi pijemo na čast njega svetlosti kneza Met-ternicha. Pri tem bi pač ne smelo manjkati naše kontese Thurnove!"
Posebno zadnje besede je govorila Esterhazvjeva s čarobno ljubeznivostjo. Dvignila je kupo ter tako pozvala Evo Luizo, da bi trčila v čast njemu, katerega sta obe oboževali. Evi je zahitela zadnja kaplja krvi do srca; mehanično je posegla po čaši, ki jo je bil poprej lakaj postavil pred njo na mizo.
„Z vami, grofinja?" je vprašala pogumno.
„Z mano, kontesa!" In čarobnost Molly Esterhazvjeve se je še povekšala. Tudi tega otroka si je hotela podjarmiti, kakor si je bila podjarmila vso kongresno ljubljansko družbo.
Nastala je tišina v sobi. Deloma zategadelj, ker se je epizoda med Evo Luizo in grofico
378
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Esterhazvjevo že nekaj predolgo pletla, poglavitno pa zategadelj, ker je bil v vse to zapleten knez Metternich, ki je tedaj stal tik svoje prijateljice ter se tudi veselil harmonije, ki se je imela roditi iz te epizode.
„Da, z mano, kontesa!" Menila je, da si mlado dekle domišlja, da bi bila prevelika čast, da bi grofinja Esterhazvjeva trčila ž njo. Da bi jo osrčila, je ponovila: „Z mano, kontesa!"
„Z vami, grofinja Esterhazvjeva," — in ostri glasek se je čul iz kota v kot, da se ni preslišala niti ena beseda — „z vami ne pijem!"
Grofinja Molly je prebledela, knez Metternich pa je nekaj viknil.
Eva Luiza je od ošabnosti kar koprnela: „Z vami, grofinja, ne pijem, ker ste — nespodobna ženska!"
Te besede so imele isti pomen, kakor bi ga imel udarec v obraz. Eva Luiza je vrgla kupico od sebe, da se je žvenketaje razbila po mizi in da so se vinske kaplje razpršile Molly Esterhazvjevi po dragoceni svilnati obleki! Nato pa je v lahki svoji opravi pobegnila iz sobe, zapustivši za sabo razmere, katerih ni treba popisovati.
Tako se je končal damski večer pri knezu Metternichu ! —
OB □§□
379
Petnajsto poglavje.
Nekaj dni se po Ljubljani ni govorilo drugega nego o Evi Luizi in o tem, kako se je sporekla z grofico Esterhazvjevo na Metternichovem damskem večeru. Govorilo se je različno, in samo ob sebi je umevno, da se je mnogo pretiravalo. Med ljudstvom se je razneslo, da sta se dve grofinji stepli, in to radi kneza Metter-nicha, ki je imel na Dunaju zakonsko svojo ženo in cel koš zakonskih svojih otrok. Na kratko se je razvil škandalček, kakršnih je ljubljanski kongres malo doživel! Zahteval je svoje žrtve: prva je morala Molly Esterhazvjeva odriniti iz Ljubljane, za njo pa je odrinila tudi Thurnova obitel. Takoj, ko se se bili vrnili v Radovljico, se je kontesa ulegla, ker je bila že v Ljubljani zbolela. Ženina si ni pribojevala na kongresu, pač pa je po mnenju grofinje matere spravila v nesrečo in sramoto vso obitel. V vodo so bili zmetani vsi občutni stroški, katere je Thurnovim pogoltnil poset ljubljanskega kongresa! —
Niti novice z bojišča niso Ljubljančanov tako zanimale, kakor jih je zanimal pripetljaj
380
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
na damskem večeru. Pa tudi to se je poleglo, in nad Ljubljano se je prikazala nova zvezda zanimivosti in vseobče pozornosti. Mestni župan je zasnoval odbor najodličnejših meščanov, ki je prevzel nalogo, prirediti sijajen ples na čast vsem „visokim" in „uglednim" v mestu biva-jočim tujcem. V trenotku, ko je bil zasnovan ta odbor, sta bili Eva Luiza in Molly Esterhazvjeva pozabljeni! Sedaj je vsakemu „uglednej-šemu" Ljubljančanu tičal v mislih samo ta bal! Govorilo se je, da bo odbor vabil na ples najvišje suverene, in zategadelj je hotel vsak postati član odsekov. Kdor vabi tako gospodo, se mu rado obesi na frak kaj svetlega! Zatorej bi bilo vse rado vabilo, in župan Hradecki je doživel obilo zamer, ker ni mogel vsakega meščana poklicati v odbor. Potem se je zvedelo, da so najvišji suvereni najvdanejše povabilo milostno odklonili! Odpadlo je nekaj zamer, a ostalo jih je še vedno obilo, ker so kongresni ministri in druge diplomatske odlične osebe svoj obisk obljubile. In to so ravno osebe, ki najlažje človeku pripomorejo do kakega križca! V povabljenih rodbinah so nastala nato še druga vprašanja —■ toaletna vprašanja, katera so tiste dni imela ravno isto važnost kakor dandanes, če moraš na ples tirati svojo mlado hčerko, katero bi rad obesil kakemu nadebudnemu mladeniču na vrat. Pri tem so pa še matere,
381
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ki hočejo pri takih plesih biti napravljene kakor šopirne lilije na polju. Kakor dandanes, je bilo to tudi v stari Ljubljani.
Razburjal in razvnemal je torej ta ples duhove in srca! Vse ga je težko pričakovalo, posebno matere in dekleta. Plesalo se je dne 25. februarja v okrašeni redutni dvorani. Pričetek je bil napovedan na osmo uro, pričelo pa se je dosti pozneje, ker že takrat ni hotela nobena deklica prva priti na ples. Tedanji plesi pa so bili mnogo večjega pomena, nego so današnji. Na njih se je shajala cela Ljubljana, ki tedaj še ni bila razcepljena v politične stranke. Staro in mlado se je zbiralo v reduti ali pa na strelišču, in prijatelji, kateri se mesece dni niso videli, so prišli čisto zanesljivo na ples, samo da so se zopet enkrat prav pošteno razkram-ljali med sabo. Na plesih se je rodila ljubezen in kovala so se nova prijateljstva. Posebno zakonske ženice so iskale novih častivcev, in zatorej ga ni bilo ljubljanskega plesa, da bi se ne bil primeril kak masten škandalček. Ker je bila takrat Ljubljana precej nemoralna in ker je posebno zakonska zvestoba bila blago, ki se je na ljubljanskem trgu precej pogrešalo, so se take reči kmalu pozabile.
Prvi, ki so prišli na ples dne 25. februarja, so bili stari gospodje, neki ostanki iz starih francoskih časov. Ti možje so skupaj držali v
382
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
gostilnah in tudi na plesih. Bog jim je bil še vedno cesar Napoleon in večkrat so se tudi ogrevali za republikanske nazore in za veliko francosko revolucijo. Imeli so se za nekak senat, ki si je prisvajal pravico, hvaliti preteklost in zabavljati na sedanjost. Kamor so prišli, so imeli svojo mizo, in gorje nesrečnežu, če je prisedel k tej mizi, ako ni spadal v njih krog. Tudi na omenjenem plesu so si bili zagotovili mizo, in sicer v zadnji sobi proti šentjakobski cerkvi. Točno ob osmih so že sedeli pri svoji mizi, vsi opravljeni, kakor je bila moda leta 1808., tako da so tudi v obleki kazali, da še vedno žive v dobi, ki je pretekla. Bilo jih je kakih deset glav. Pili so vino in brez ozira,. da so na plesu, so že ob osmih pušili iz dolgih pip, da so se napravljali oblački po mali sobi. To pa predvsem zato, da bi se jim kako nepotrebno ženstvo ne zagnezdilo v sobi ter jih motilo v prijateljskem sestanku. Najprej so se spominjali preteklosti. Načeloval jim je star gospod, ki je polovico obraza skrival za visoko kravato. Včasih je dvignil glavo izza te kravate, da je bil podoben želvi, kadar sili z glavico iz svojega oklepa.
Oglasil seje tenakmožiček: „Gospodobrist-vahtmajster, čas je!"
„Prav imate, gospod sekretersuplent! Čas je!"
383
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
S temi besedami je vstal g. Alborghetti, nekdanji obristvahtmajster ljubljanskega kora meščanskih grenadirjev. Bil je spoštovana relikvija in ko je stal pred omizjem, je bilo vprto z največjo vdanostjo vsako oko vanj. Vsi so odložili pipe in vstali. On pa ni ničesar govoril, samo kupico je dvignil ter se oziral po zbranih. Potem je pil, in vsi so pili ž njim. Bila je to tiha napitnica, ki je veljala spominu na sveto-helenske pečine prikovanega imperatorja.
Postavili so čaše na mizo in sedli. Obristvahtmajster pa je nergal: „Gospod komandant, sedaj je tvoja vrsta!"
Dvignil se je Tine Dreo, nekdanji obristvahtmajster in komandant meščanskega lovskega kora v Ljubljani. Slovesno je izpregovoril:
„Da bi poginili!"
Ta napitnica je veljala Angležem, Napoleonovim trinogom. Zbrani so navdušeno izpraznili čaše ter posegli po odloženih pipah.
Po končanih oficialnih napitnicah se je zopet oglasil bivši sekretersuplent ljubljanskega magistrata, gospod Miha Martin Gerson: „Kaj pričakujete, gospod obristvahtmajster, od današnjega večera?"
Dr. Alborghetti je skoraj popolnoma izginil za svojo kravato: „Kaj naj pričakujem ? Tisti časi, ko je imela Ljubljana bleščeče plese, so minuli!"
384
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Da," je odgovoril Nace Sernec, ki je bil nekdaj praporščak pri drugi kompaniji meščanskih lovcev, „maršala Marmonta ni več!"
„In ne župana Kokalja!" je dostavil Miklavž Recher, kapitanlajtnant v isti kompaniji.
„Prav pravite, gospod kapitanlajtnant," mu je pritrdil Miha Martin Gerson, „takega župana, kot je bil Kokalj, ne bomo več imeli!"
Gospod Matija Kiker, zdravnik in lastnik jako strupenega jezika, pa ga je zavrnil: „Kaj boš ti, rajtoficir,ki te žena nikamor ni puščala!"
„Sekretersuplent!" se je zatogotil Gerson.
„No pa sekretersuplent," se je odrezal Kiker rahlodušno.
Naslov gospodu Gersonu je bil „rajtoficir in sekretersuplent mestnega magistrata". Ali rajtoficirja ni rad čul in zatorej je nastalo nasprotje med njim in Kikrom.
„Ne prepirajta se!" ju je pokaral kapitanlajtnant Recher.
„Le ne prepirajmo se," je izpregovoril lekarnar France Gloria, „le ne prepirajmo se! Kaj pa tvoja zaloga, Miklavž?"
„Moja zaloga," je odgovoril kapitanlajtnant Recher, „je v najboljšem redu!"
Bil je republikanec in v svojem stanovanju je napolnil sobo s starimi puškami, da bi se moglo ljudstvo oborožiti, kadar prične boj proti svojim trinogom. Ko je ta ljubljanski original
385 25
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
nekaj let pozneje umrl, je povzročevala omenjena zaloga pušk njegovim dedičem ne malo sitnosti!
Tu je Abraham Buserin, bivši član meščanskega odbora na magistratu, speljal govorico na drugo polje: „Kaj pa Ceškovi? Danes se bodo šopirili s svojo princezinjo?"
„In Smole bo capljal za njimi!" je pristavil Kiker.
Trgovec Polde Frorenteich pa je važno omenil: „Ne vem, menda se nekaj kuha! Tu je neki laški princ!"
„Aha!" so viknili unisono.
Oglasil se je obristvahtmajster Dreo: „Ošabni ljudje so to! Pa odkod? Pa zakaj?"
»Pa zakaj?" — je posegel po besedi Matija Kiker — „to vedo že kavke pod Turnom. Niste li ničesar čuli, gospod obristvahtmajster, o tistem francoskem sodčku!"
»Nekaj sem cul," je odgovoril Dreo, »pa bi skoraj ne verjel."
»Pa je vendar gola resnica," — je zatrjeval Kiker. — »Ko so Francozi bežali s kaštela, niso privoščili svoje kase avstrijskemu zmagovavcu. Soliden sodček, nabit z rumenimi luidorji, so spustili po bregu nizdol, ker so ta zaklad privoščili kakemu revnemu meščančku. Pritrkljal se je Francetu Češku na vrt, in poznal sem še hlapca, ki mi je sam pravil, kako težko sta ga
386
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
s starim Francetom spravila in skrila v klet! Vidite, odtod ta ošabnost!"
V tem se je polnila dvorana. Matere so prihajale s svojimi hčerkami. Povsod so bing-Ijali okrog zornih obrazov lepo zaviti kodri. V modi so bili tedaj pri starih in mladih. Mladim so se podali, stare pa so bile bolj smešne, kadar so se nakodrano zibale po dvorani.
Prihajali so tudi gospodje z visokimi kravatami in v ozkih hlačah. Ta noša bi našemu sedanjemu vkusu ne prijala, tedanjim dekletom pa so ugajali ozkohlačni mladeniči; prav tako oficirji, ki z visokimi našivi in z belimi fraki niso bili nič manj smešni. Ali tudi v tisti dobi so švigali po dvorani kakor metulji od cveta do cveta.
Tudi tedaj je bila galerija velikega pomena.
Tja so prihajali vsi, ki radi različnih vzrokov niso mogli na ples, bodisi, da ni bilo dostojanstva, ki bi dajalo povod za udeležitev, bodisi, da ni bilo dekleta, katero bi se peljalo na ples, bodisi, da ni bilo cvenka, da bi se napravila nova obleka, brez katere tudi takrat ljubljanska gospa, če je imela količkaj imena, ni mogla in hotela na tako sijajno veselico. Izmed galerijskih dam jih je bilo največ, ki niso imele potrebne obleke. Sedele so tam zgoraj ter gledale z zavistnimi pogledi navzdol, kjer se je zbirala izvoljena družba.
387
25*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Prva, ki je prišla na galerijo, je bila gospa Marta Lederwascheva, soproga skopušnega in starikastega trgovca. Pri svojih letih bi še bila smela plesati. Pa mož ji ni hotel odpreti svojih petič, da bi si bila omislila novo obleko. Prišla je sama in upala je tudi, da se snide z gospodom Lavrencijem Antonom Rudolfom, ki je bil tudi trgovec in je nekaj lazil za njo. Stvar je bila znana vsej Ljubljani, a ker je bil mož star in skop, se javnost ni čudila, da je izkušala mlada ženica preskočiti ozke meje zakonske zvestobe. Prišla je z nezadovoljnim srcem ter težko pričakovala svojega galana, dotlej pa je pregledovala družbo pod sabo. Kmalu sta se ji pridružili tovarišici: gospa Primčeva, ki še ni imela odraslih deklet, da bi jih vodila na plese, in gospa Pichlerjeva, žena trgovca Ignacija Karla Pichlerja, ki je bila sploh prestara, da bi hodila na plese. Ta trojica je bila kakor mlin, v katerem so se mlela dobra imena in nove toalete spodaj se zbirajočih dam.
„Bogve, kdaj pridejo ministri?" je vprašala Ledenvascheva.
„Mož mi je pravil, da ob desetih," je odgovorila Primčeva. „Moj mož je na plesu in med tistimi, ki ministre sprejemajo."
„Ce Primca ne bo na plesu, kdo pa bodi!" je vzkliknila Pichlerjeva hinavsko.
»Poglej no," je zašepetala Primčeva, „kako je Crnotka našemljena!"
388
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Vse tri so se spogledale in rahlo zasmejale.
„Pa le Peškotovo poglejte!" seje začudila Ledervvascheva. „Da nekatere ženske ne vedo, kdaj so stare!"
Zopet so se smejale,
Nato je šepnila Pichlerjeva: „In Pillerica! Ali ne visi na nji obleka, kakor bi visela na plankah!"
Primčeva je dostavila: „In še to obleko je ostala dolžna! Pri Pillerjevih, ljubi moji, je tako, tako!"
Nekaj so skupaj šepetale.
„Tu je Apetovka!" se oglasi Pichlerjeva. „Ali ni, kakor da jo je mož celo zimo na lesi sušil? Te kosti! Ha, ha!"
„No, Apetovka ima vsaj denar!" je pristavila Ledervvascheva.
Primčeva se je važno oglasila: „Ga ima, ali pa ga nima! Ce bi Bernbacher ne tiščal vsega skupaj, pravi Primec, bi bilo že davno vse razpadlo!"
Zopet so stikale glave in nekaj med sabo šepetale.
„Seve, seve!" je pričela zopet gospa Ledervvascheva. „Cebulova mora tudi na ples!' Doma stradajo otroci in še ne umije jih vsak dan!"
„Na ples pa mora! Ta hišna !" se je zajezila Primčeva.
389
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Pritrjevala je tudi Pichlerjeva: „Tako se godi, če človek vzame hišno! Pa le glejte, kako se vede! Kakor da ji je mož minister na kongresu! Ho, ho!"
„Kdo pa je mladi človek, ki se suče okrog nje?" je vprašala nato gospa Pichlerjeva z največjo radovednostjo.
Vse tri so ostro pogledale v dvorano.
„Kdo drugi nego tisti Kasilister," je odgovorila Primčeva. „Ta bančni adjunkt, čigar ime komaj izpregovoriš! Dan na dan je kuhan in pečen okrog nje! Saj že cela Ljubljana o tem govori!"
„0 Jezus!" je zaihtela Pichlerjeva.
S Primčevo sta nekaj čebljali, to pa tedaj gospe Lederwascheve, kateri je brez dvoma prihajal na misel gospod Lavrencij Anton Rudolf, ni niti zanimalo.
Tako so obrobkale vse navzočne žene ljubljanskih trgovcev in še dalje bi jih bile oglo-davale, da jih ni premotil Janez Detela, gostilničar za frančiškansko cerkvijo, ki je bil ta večer prevzel postrežbo v reduti. Morile so ga skrbi, če ni preveč pripravil, če mu ne ostane preveč, da bo izguba namesto dobička. S temnim obrazom in v obrabljenem fraku je hodil po galeriji ter tuintam pristopil k balustradi, da je pogledal v dvorano.
„Skoraj bo poldevetih," je zastokal, „a dvorana se le počasi polnil"
S90
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kdo bo danes jedel in pil!" je odgovorila gospa Primčeva. „Danes, gospod Detela, bomo samo gledale!"
„Moj Bog," se je zakremžil starec, „da bi le res tako ne bilo! Kam naj grem s svojimi ostanki potem?"
„Na porto k frančiškanom jih dajte!" se je zasmejala Pichlerjeva.
„Vam je lehko govoriti, gospa! Vi imate denar, meni pa je gledati na vsako petico!"
Prihitela je hčerka, znanka slovečega angleškega učenjaka: „V kuhinjo, ata!"
Zdihujoč je odrinil.
„Naj izgubi!" je viknila Lederwascheva. „Čemu se vtika v take reči? Kakor daje edini oštir v Ljubljani! Smešno!"
„Prav praviš!" je pritrdila Primčeva. „Take reči naj Auer prevzema!"
„Ali paŠkrlekarica," je dostavila Pichlerjeva, „ali pa vsaj Boštjan Cergol!"
Ko so Detelo odpravile, so jih zopet zanimali dogodki v dvorani. Vzbujalo je občno pozornost, ko je vstopil mestni župan; s sabo je pripeljal četvorico v narodni noši: dve v pečah in dve v avbah. Knez Metternich je bil namreč izrekel željo, da bi gospode s kongresa gotovo zanimalo, spoznati narodne noše, če jih je kaj v tej pokrajini. S pečo je prišla gospodična Češkova, v avbi pa Židanova mati, ker med
391
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
višjimi sloji ni bilo najti gospe, katera bi se bila tako ponižala, da bi se bila kmetiško oblekla. Židanka pa se je rada vdala, ker ji ni bilo odstriči kodrov, katerih sploh nosila ni, in ker ji je prigovarjal gospod Češko, o katerem smo že čuli, da je rad zahajal v njeno gostilno. Pregovorili so tudi moža, da ni uganjal težkoč. Sam je prilezel na galerijo ter, skrit za stebrom, občudoval lepo svojo ženo, kateri sta se svilnata ruta in srebrni pas vendar tako lepo podala. Srečen je bil, da ju je meščanstvo vsaj za ta večer sprejelo medse. Drugače, če je gospod Klemene hotel plesati s svojo ženico, je moral na strelišče, in niti sanjalo se mu ni, da bo njegova na redutnem plesu kdaj uživala občno pozornost.
„Steklena princezinja je torej prišla," je izpregovorila gospa Ledervvascheva. In strupeno je dodala: „Smoleta pa ni!"
»Morda je pa laški princ pri nji?" je vprašala gospa Pichlerjeva nedolžno.
»Čuden ženin!" je vzkliknila gospa Primčeva. „Kaj bo vse doživel, ko bo zakonski mož! Ako ženin nosi rogove, je pa res prezgodaj!"
Vse tri so se zadovoljno smejale. Takoj pa so se vsaj pri dveh vzbudili moralni po-miselki.
„Lej, lej, Zidanovka!" je šepnila Primčeva, »in gospod Češko so pri nji! Lej! lej!"
392
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Gospa Pichlerjeva je pristavila: „Hči pa v njuni družbi! Včasih so zakonske žene slepe! Meni naj bi moj kaj takega zaigral! No!"
Ledervvaschevi ta predmet ni bil posebno všeč, zatorej je zasukala govorico na drugo ledino.
„Kako se bo vedla Barbara?" je vprašala. „Recimo, da jo nagovori knez Metternich."
„Kako naj se vede!" je vzkliknila Primčeva. Nato je spretno oponašala glas oštirke: „Gospod Metternich, imamo kisle ledičice, jetrca, goveji gobček in pečenko s krompirčkom, gospod Metternich !"
Zopet so se smejale. Tedaj pa se je gospa Primčeva razjezila ter ošabno zakričala:
„Ne govori s študentom!"
Iz teh besed bo častiti čitatelj sklepal, da je bil kak dijak na galeriji. Ne daleč od gospe Primčeve je sedel v istini naš znanec France Prešeren. Smole in Piškotov sta ga bila pregovorila, da je prišel. Posebno Piškotov je bil mnenja, da je mlademu človeku le priporočati, da čim-preje pride v družbo, zlasti v družbo mladega ženstva, da se priuči primernemu kretanju in vedenju. Da tedaj dijakom ni bilo dovoljeno, shajati se na plesih, je za tisto dobo naravno. Prav tako pa je jasno, da se je mnogokrat vzlic tej prepovedi pritihotapil kak dijak na ples, ali samo na galerijo, kjer je bil Mozes, gledajoč v obljubljeno deželo. Če je imel pokrovitelje,
393
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kakor jih je imel Prešeren, se je to prav lehko dalo izvesti. In naj je o tem pozneje tudi gospod rektor zvedel, niso nastale bogsigavedi kake posledice. Piškotov Jurček — sam v največji gali — je privlekel tisti večer Prešerna na redutno galerijo ter ga odložil v bližini naše trojice, katere različne razgovore smo ravnokar poslušali.
„Tukaj čakaj in oči odpiraj, fant!" je izpregovoril Jurček z mentorsko avtoriteto. „Gledati boš imel obilo in za življenje si kaj priuči!"
Rdečega obraza in z neokretnostjo, katere se mi kmetiški sinovi v osmi še tudi nismo mogli otresti, je sedel mladi Prešeren k ba-lustradi.
„Le kmalu pridi ta!" je prosil.
„Do polnoči boš že čakal! Nato bo Smole plačal za vino! No, pa boš imel priliko pasti oči in ušesa, dragi mi sinko! In za življenje si marsikaj priučiš, fante, samo, da odpiraš oči in ušesa!"
„Ne vpij!" je vzdihnil dijak, „morda zve še rektor."
„Ne plaši se, sinko!" je odgovoril Jurček oblastno. „Iz te raševine te potegneva potem jaz in Zupan."
„Ali vendar me predolgo ne puščajta!"
„Pameten bodi! Smole je vprežen in zobati mora sladko grozdje sladke ljubezni. Jaz pa, kakor veš, tudi nisem brez dekleta!"
394
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
S temi ponosnimi besedami je Piškotov Jurček ponosno odrinil. Prešeren je ostal sam in nekaj časa se nikamor ni upal ozreti. Pregreval ga je strah, da bi ga ne zasačilo nepoklicano oko ter ga izdalo gospodu rektorju. Na jeziku je nosil dijakom prirojeni, teoretični pogum, v jedru svojega značaja pa je bil bojazljivec, kakor smo vsi Slovenci, rojeni in odgojeni v beraštvu. Kmalu ga je sijaj v dvorani premotil in bleščeči prizori tam spodaj so mu napolnili mlado srce s hrepenenjem in poželjenjem. Toliko lepih deklet še ni zazrlo njegovo oko! Dozdevalo se mu je, da se nahaja v zlati pravljici, in skoraj se mu je vrtilo po glavi. To in ono je poznal; ali vsaka je bila krasnejša nego tedaj, ko jo je srečaval na ulici. A takrat si ni upal dvigniti očesa, danes pa je pogumno vsako ogledoval, ne samo po obrazu. Bile so površno opravljene in kazale so mnogo svoje skrite lepote.
„Res je lepo!" je izpregovoril polagoma sam pri sebi.
„Oh, lepo!" mu je pritrdil droben glasek. Sedaj je Prešeren opazil, da je ravno tik njega sedelo dekletce, še otroče, v vsakem oziru nerazvito, ki je prerano prišlo pred prag raja, v katerega ni smelo vstopiti. Imelo je že svoje zaručene kodre okrog ušesc in v beli oblečici je bilo videti kakor matere božje lasček sredi zelenega travnika. Dasi ni štelo niti štirinajst
395
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
let, je že kazalo, da se razvije v znamenito lepotico. Na živahnem obrazku se je že videlo nekaj koketnih črtic, in velike, temne oči so ji gledale kakor mladi mačici, kadar jo gladiš v naročju. Bila je Primčeva Julija, poznejša gospa Scheuchenstuelova. Razvajen deklic ni dal prej miru, da je ni mati tisti večer vzela na galerijo. To ni bilo nič posebnega. Bilo je še nekaj mater, ki so imele svoja dekletca s sabo.
Ker so gospe med sabo čebljale, je bila Julka prepuščena sama sebi. A niti trenotek se ni dolgočasila. Kar napojiti se ni mogla vse krasote, ki se je razgrinjala pred njo. Ko se je sorodna duša navduševala ob tej krasoti, tudi ona ni mogla brzdati svojega navdušenja. Zakipelo je iž nje: „Oh, lepo'"
Spogledala sta se. Zrla sta se nekaj časa oko v oko. Morda je že takrat padlo v pesnikovo dušo seme, iz katerega je pognalo predivno klasje Prešernovih sonetov? Končno sta zardela oba nehote, a vzlic temu jima je obraza do las preplula kri.
„Ko pride Metternich, ali mi ga pokažete?" je vprašala sramežljivo. „Mama ima toliko z drugimi govoriti in gotovo bi mi ga ne pokazala."
„Pokažem ga vam," je odgovoril, „dasi na tem Metternichu ne vidim nič posebnega!"
Ko je molčala, je dostavil: „Hudoben človek je!"
396
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Pa kaj je vedela ona o hudobnem Metternichu, njo je zanimala le njegova zlata uniforma, to je hotela videti! V tistem hipu je prišel v dvorano ulanski častnik visoke rasti in lepega lica. Nekaj časa se je sukal okrog različnih znank, a končno je prijadral do Židanove matere ter ji prav živahno govoril na srce. Najbolj je občudoval njeno prekrasno nošo in hvalil je morda še kaj drugega, da je mlada ženska pod zlato svojo avbo žarela kot velikonočni piruh!
„Kdo je to?" je vprašala Primčeva gospodična.
Srce se mu je stisnilo, ko ni mogel povedati, kdo je ta mladi ulanec. Takrat jo je ošabna mama pokarala, da naj ne govori z dijakom.
Trmoglavo jo je zavrnila: „E, pusti me, mama! — Pa je res škoda, da ne veste, kdo je?"
Oglasil se je pomočnik, ki je poznal ulanca.
Gospodu Klemencu se je srce smejalo, da je njegova žena vzbujala toliko zanimanja, in prav všeč mu je bilo, da se je sukal okrog nje mladi ulanski oficir.
Obrnil se je s ponosom k dijaku in dekletu: „Ce ne zamerita, poznam ga! Grof Wallenstein je, cesarjev adjutant. Se včeraj je jedel pri nas kisle ledice."
Dostavil je nič manj ponosno: „Tista pa, ki ž njo govori, je moja žena Barba."
397
Dr. Ivan Tavčar : Izza kongresa.
Da je poslušal, o čem se je pletel razgovor med Barbo in grofom, bi bil Zidan manj zidane volje. Grof Wallenstein je slonel ob zidu, tik njega je sedela Židanova in sesala vase njegove sladke besede.
„Kako ste krasna, gospa," je žvrgolel aristokratski ščinkavec, „prav kakor angelj iz nebes ste!"
Ker do sedaj še ni čula takega žvrgolenja, je bila Židanova takoj vsa premotena.
„Pojdite no!" se je branila.
„Da, visoki gospodje so se zanimali, ko so čuli, da pridete na ples, in tako krasna!"
„Kakor me je Bog ustvaril!" In hinavsko je vprašala: „Kaj, da ni gospoda cesarja?"
Obrnil se je proti stropu: »Pripoveduje se, da je veličanstvo zbolelo. Zategadelj vladarjev ni na ples. Pa jaz vem, da ni bolan."
„Kaj pa je torej?" Velika radovednost ji je sijala z obraza.
„Vas bi rad videl! In ruski car tudi. V tej lepi narodni noši!"
„Bi bilo to kaj prepovedanega?" je vprašala nedolžno.
„Gotovo ne!" je odgovoril. „Avtej družbi ne!" »Kje pa?"
Nagnil se je k nji ter ji pripovedoval nekaj na uho. Še bolj je rdela.
„Ali moža bi morala pripraviti, da bi čakal."
398
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Dobro! Dobro ! Torej ob eni bo voz pri stranskih vratih!"
Od meščanstva je prišel grof Wallenstein k plemstvu, katero je imelo poseben prostor, kjer je smel plesati samo človek, ki je imel nekaj bokalov modre krvi v sebi. Zbrana je bila vsa kranjska aristokracija. Največ starikastih žensk, katere so od ošabnosti kar pokale. Grofa Wallensteina so te dame prav slabo sprejele in v zlo so mu štele, da je govoril s preprosto gostilničarko.
Grofinja Lichtenbergova mu je kar brez ovinkov povedala: „ Grof, s takimi se ne govori!"
„Pardon, premilostiva!" je odgovoril adju-tant galantno. „ Človek se mora najprej privaditi manjši luči, če naj se izpostavi žarkom največje svetlobe!"
Pa se ni zelo razgreval zaradi hladnega tega sprejema. Grof Wallenstein je prav kmalu izginil s plesa in iz dolgočasne plemenitniške družbe.
Okrog enajstih je dospel knez Metternich s svojimi diplomati. Najprej je odlična ta družba šla k plemstvu ter imela ondi svoj cercle. Meščanstvo pa je ponižno čakalo, da pride na vrsto, ponižno, toda nestrpno, ker so skoraj vsi trepetali, da bi jih ogovoril mogočni avstrijski državni minister. Plemenitaši so bili stari znanci, zatorej jih je knez kaj brzo odpravil.
399
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Pristopil je k meščanstvu, kjer ga je sprejel ljubljanski župan. Nekaj odličnejših meščanov mu je bilo predstavljenih in tudi nekaj dam je ogovoril, med temi Židanovko in gospodično Ceškovo.
Nato je prijel malega Nesselrodeja ter ga potegnil k oknu, kjer ga je zapletel v dolg in — po mnenju občinstva — jako resen razgovor.
»Moje veličanstvo," je pričel knez, »je bilo danes preizvrstne volje!"
»So pač prišle dobre novice!" je menil Nesselrode.
»Vrag vedi, kaj je!" je del Metternich bolj čemerno. »Novic ni posebnih. A moje veličanstvo je bilo še sedaj zvečer prav izvrstne volje! In ta dobra volja se mi vliva kot laško olje v razburjeno dušo. Bogve, da je tako, grof!"
»Si pač nepremagljivi ljubljenec svojega vladarja!"
»Ljubljenec!" je odgovoril knez pikro. »Kdaj si že čul, da je bil prvi minister ljubljenec visokega svojega gospoda?"
»Pri tebi, ljubi knez," je odgovoril Nesselrode priliznjeno, »bi se mi kaj takega ne videlo čudno!"
»Pustiva to! Tudi na avstrijskem dvoru je vse tako kakor na drugih dvorih. Sedaj je pri nas v modi grof Wallenstein, in skoraj bi stavil, da je mladi ulan že precej visoko splezal na lestvici cesarske milosti!
400
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Grof Wallenstein, adjutant!?"
„Prav ta! Če imam še kaj diplomatskega talenta v sebi, skomina mladega moža po tistem stolčku, na katerem sedi pri tvojem veličanstvu vitez Manzurov!"
„Diable!" je vzkliknil Nesselrode.
„Ne preglasno, Nesselrode! Pa si že kdaj nemirno spal radi tega Manzurova?"
„Pri Bogu, še nikdar!"
„No vidiš, tudi meni grof Wallenstein ne bo kratil spanja! Glavno je, da je njegovo veličanstvo pisane volje."
Diplomatska ptiča sta se spogledala in Nesselrode je pomenljivo šepnil: „Le roi s'amuse!"
„Glavno je," je povzel Metternich prejšnjo nit, „da so veličanstva dobre volje. A danes se je moje veličanstvo od milosti kar cedilo! Odpusti mi travialni ta izraz, Nesselrode!"
„V čem se je kazala cesarska milost?" je vprašal ruski diplomat radovedno.
„Dokončavši državne posle, je prijel visoki moj vladar za gomb pri moji suknji ter izpregovoril: ,Metternich, zastavico imam za vas, čedno, a trdo kot lešnik!' — Ni li to milostivo?"
„Gotovo!"
„,Poslušajte, Metternich! Kaj je to? Človek je, ust pa nima? Ni li to v resnici mična zastavica ?'"
„Prav mična!"
401
26
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„ ,Človek je, pa nima ust! Torej, kaj je to, knez Metternich?'"
„Zaman sem ugibal, a veličanstvu se je žaril obraz kakor kres na griču. — Vrag naj ugane, kaj je to?"
„,Res, trda kot lešnik je zastavica!'"
„ Osramočen sem moral pripoznati, da človeka, ki bi ust ne imel, ni na svetu."
„ ,Pač, pač,'" me je zavrnilo veličanstvo. — „ ,Tak človek ste vi sami, vi sami, ljubi knez Metternich!'"
„Ni mogoče veličanstvo, sem vzkliknil."
„ ,Pač, pač, Metternich, vi sami in vsak drug mojih podložnih!'"
„Kaj pravite k temu, grof Nesselrode?"
„Zelo sem radoveden!"
„Kdo bi ne bil! Prav po dunajsko se je odrezal visoki moj gospod: ,Der Oesterreicher hat ka Mund, der Oesterreicher hat a Goschen!' Zadovoljno se je smejal in ko sem bil že v drugi sobi, sem še čul visoki ta smeh."
Diplomatična lisjaka sta se zopet spogledala, nato sta pa oba izpregovorila eno in isto besedico:
„Duhovito!"
„Mi, knez," je dostavil Nesselrode, „ki smo boljše vrste hlapci, potrebujemo dobre volje svojih gospodov bolj nego vsakdanjega kruha!"
402
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Nekaj razlike je pač med mano in tabo, dragi Nesselrode! Visoki tvoj gospod te lehko z jermeni biča, in tvoje telo bi moralo mirno držati!"
„In ti, svetlost," se je odrezal Nesselrode takoj, „kaj bi počel, če bi te visoki tvoj gospod, recimo, s tisto španjolsko paličico, ki ima zlat ročaj, namazal po grbi? Odpusti trivialni izraz! Bi se li odpovedal ministrstvu?"
Ptiča sta se poznala. Knez je gledal predse : „Ne bi se!"
„Vidiš, razlike ni velike! Hi, hi!"
„Ti kuješ včasih zelo neprijetne dovtipe! — Ali oglejva si rajši ženstvo! Nekaj jih je, ki so mojega in tvojega pogleda vredne!"
„Kaj mi hočejo — staremu človeku?"
„Star si, dragi Nesselrode, če hočeš sam biti star!" —
Metternich je nato ogovoril še enkrat Zi-danovo mater; in njo je ta jezuit najbrž imel v mislih, ko je v svoj dnevnik zapisal: „Ge-stern war ich auf der Redoute, die abscheulich ausgefallen ist. Es scheint, dass schone Lander nicht immer schone Bewohner haben. Ich sah nur ein hiibsches Frauengesicht, und hinter diesem soli eine russische Kochin stecken, die unter den Feldjagern viel Unheil anstiftet. Da ich kein Feldjager bin, blieb ich nur eine Vier-telstunde."
403 26*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
V dvorano so priromali nekdanji napoleo-novci, na čelu jim obristvahtmajster Alborghetti, potem pa drug za drugim kakor račka za račko. Ravno ko je knez Metternich z diplomati hotel oditi, so se prikazali sredi občinstva. Niso se ozirali ne na levo, ne na desno: ženstvo so načeloma zaničevali, posebno ako je bilo mlado in zapeljivo. Samo toliko so vpoštevali zakone lepega vedenja, da svojih velikih pip niso vlačili s sabo. Jadrali so do župana, ker je Alborghetti izrazil mnenje, da je njegova, to je županova dolžnost, tako odlične meščane predstaviti na-vzočnim ministrom. Župan je rade volje ustregel temu zahtevku ter Metternichu predstavil prvi dve glavi, Alborghettija in Dreota. Knez je predstavljeni relikviji sprejel le ž njemu lastno prijaznostjo, ker je brez dvojbe domneval, da se za bobnečim naslovom skriva bogsigavedi kaka patriotična zasluga.
„Mestu je le častitati," je izpregovoril, „da ima tako zaslužne može!"
Obrnil se je k Alborghettiju: „V katerih bitkah ste bili, gospod obristvahtmajster?"
„V nobeni, svetlost! Ni se mi nudila prilika!" Pri tem se je Alborghetti globoko priklonil.
„Da se je nudila prilika, bi bili gotovo radi umrli za domovino!"
Odgovorili so z enim glasom: „Za pravo domovino gotovo!"
404
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Lehko noč, gospodje!"
In račka tik račke se je globoko priklanjala. Metternich je odšel. A vse je drlo za njim k izhodu. Napoleonovci so ostali sredi dvorane. Zadovoljni so bili.
„Ni tako prazen ta Metternich," je izpregovoril obristvahtmajster Dreo. „Recite, kar hočete, ni tako prazen!"
Drugi so potrdili, le kapitanlajtenant Recher se je izrazil: „Da je v mojih rokah, ga dam f izilirati!"
Odšli so, kakor so bili prišli, v vrsti kakor račka za račko. Tudi diplomatje so se poslovili. Začel se je ples. Starejši so se razpršili po restavracijskih prostorih, mladi pa so se strastno vrtili, ne da bi se mnogo brigali, kje so očetje in matere. Takrat na plesih ni bilo posebno strogega nadzorstva niti za oženjene niti za neoženjene. Oboje se je po svoje zabavalo, tako da skoraj ni bilo plesa brez škandalčka.
Gospa Marta Lederwascheva si je bila izbrala prijetno mizico na galeriji v kotu, še preden je odšel knez Metternich. Minilo jo je zanimanje za prizore v dvorani, zapustila je svoji klepetavi prijateljici pri balustradi ter poiskala svoj kotiček. V trenotku je prisedel k nji gospod jako častitljive podobe. Prišel je, kakor bi bil vzrastel iz tal. Zategadelj se je gospa Lederwascheva prav glasno čudila, da
405
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ga vidi pred sabo in da si ni mogla misliti, da ga bo izteknila ravno danes in tu v reduti na galeriji. Istotako je gospod Lavrencij Anton Rudolf dal duška svojemu iznenađenju, da se je sešel na plesu ravno ž njo, ki je je najmanj pričakoval. Ker se razmere niso dale izpreme-niti, sta sedla skupaj k eni mizi. Posadila sta se pa tako na široko, da drugemu skoraj ni bilo mogoče prisesti. Ostala sta torej sama, se živahno zabavala in prav ljubeznivo razgovar-jala. Ker je bil Lavrencij Anton Rudolf galanten gospod, je naročil vkusno večerjo in tudi zlate brežanke. Gospa Ledervvascheva se ni prav nič branila niti večerje, niti vina.
Slavno občinstvo ni videlo v tem nič posebnega in nihče se ni brigal za Ledervvaschevo in gospoda Rudolfa. Kaj enakega se je opažalo skoraj na vsakem ljubljanskem plesu!
Okrog ene je prišla na galerijo slabo opravljena ženska; na njenem koščenem in bledem obrazu sta se izražali bolest in skrb. Vse na nji je govorilo o pomanjkanju in skoraj o stradanju.
„Rudolfova je prišla!" je šepnila Primčeva Pichlerjevi.
Ta pa je dodala: „Nekaj doživimo, če Bog da!"
Šele sedaj se je pričelo občinstvo zanimati. Rudolfova je obstala sredi galerije ter se plaho ozirala okrog. Opazila je onadva v kotu ter se
406
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
takoj prerinila do nju. Parček jo je tudi opazil, in Lavrenciju Antonu Rudolfu je kri zalila dobro rejeni obraz. Gospa Lederwascheva pa je prav ošabno pogledala proti ženi svojega prijatelja, nato pa jedla, prav kakor bi je gospa Rudolf ova nič ne motila.
Gospa Rudolf ova se je s tenko roko naslonila na mizo.
„Spati ne morem," je stokala kakor ob-streljen zajec, „in skrb me mori, kje naj se dobi denar za Apetovo menico! Pri Hradeckem sem zvedela, da je tožba na magistratu. Mati božja na Dobravi naj mi pomaga!"
„Meni," je nadaljevala, „še toliko ne daš, da bi mogla otrokom jedi kupiti. Izstradani so in raztrgani!"
Mož je vstal in plaho izpregovoril: „Sedi, Marička, jej in pij! Pa molči, saj nismo sami!"
„Sami ali ne, meni je vseeno! Ali naj na tihem neprestano jokam? In stradam? Lovre, ti veš, da stradam. Jaz in otroci! Raztrgani smo in v nedeljo si niti v cerkev ne upamo!"
„Moj Bog, molči vendar!"
„Čemu naj molčim? Poglej me, povsod se mi skozi obleko sveti! To nesramno žensko" — tu se je z nepopisnim zaničevanjem ozrla po Lederwaschevki in tudi glas ji je vzrastel — „pa oblačiš v svilo! Sram te bodi! Sram vaju bodi!"
407
Dr. Ivan Tavčar: fzza kongresa.
Zadnje besede je kričala. Vsa galerija je hitela skupaj. Okrog mizice je nastala velika gneča.
Marta Ledervvascheva se je dvignila ter globoko užaljena vzkliknila: „Gospa, kaj se drznete?!"
„Gospa? Kakšna gospa si ti? Da bi piskre brisala, si preslaba!"
Rudolfova, kateri je dajal smeh občinstva še več poguma, je pristopila bližje: „Prava gospa to, drugim može krade, za svojega pa ne mara! Ti, ti, vlačuga!"
Ledervvascheva je zatulila, in v trenotku sta si obe tičali v laseh. Ljubosumnost pa je Rudolfovi podvojila moč. Prav spretno je svojo sovražnico pograbila za kodre tik ušes:
„Zdaj te imam, grdoba! Za sladke!"
Spravila jo je k tlom in jo pričela z nogo brcati.
„Se za svojega si pregrda! Tu imaš! Pre-šustnica ostudna!"
Lavrencij Anton Rudolf jo je odkuril skozi gnečo. Nekaj gospodov je posredovalo, a le s težavo so Rudolfovo ločili od nasprotnice. Nato je tudi gospa Ledervvascheva izginila, za njo pa je zmagonosno odkorakala gospa Rudolfova.
„Drugič jo bom pa še huje!"
Zanimanje, vzbujeno po gospe Ledervva-schevi in njenem galanu, se je prav kmalu
408
Dr. Ivan Tavčar: Izza konsresa.
poleglo. Takrat ni bilo nič kaj posebnega, če sta se v Ljubljani stepli zakonski ženici radi častivca, kateremu sta obe ponujali svoje srce. Pripetilo se je, da sta taki nasprotnici kar na ulici trčili skupaj, se obkladali s psovkami ter si ruvali lase.
Spodaj v dvorani pa se je zbudilo novo zanimanje; povzročila ga je tuja družba, tako imenovani mladi atašeji s kongresa, blazirana in izžeta aristokratska mladež, ki so jo bili s sabo privlekli različni ministri in delegati. Ta mladež je, kakor smo že pisali, po Ljubljani lenarila, dajala povod burnim prizorom ter imela svoje taborišče pri „Belem konjiču" v Gledališki ulici. Okrog ene so prihrumeli na ples, večinoma že precej pijani, ter se v hipu polastili vse dvorane. Vodila sta to razposajeno družbico francoski grof de la Ferronavs in mladi markeze di San Martino, oba jako izprijena mladiča. S sabo so privlekli signoro Pepito in signoro Melito, mladi, a bolj neznatni pevki pri laški operi. Bili sta nališpani in se svetili od nog do glave kakor kmetiški oltar. Ker svojega devištva nikdar nista posebno branili, sta bili ljubljenki vseh mladih atašejev, dasi sta v prvi vrsti uživala zasigur-jene pravice grof de la Ferronavs in markeze di San Martino. Ta malovredna diplomatska mladež se je torej okoli ene usula v dvorano. Zavladalo je francosko čebljanje; krik in smeh
409
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
sta polnila plesišče. Mladi Lahinji sta čivkali svojo laščino in plesali kakor dve vrtavki. Gra-cioznost in ljubkost sta kazali v vsakem koraku, in atašeji so od veselja kar rajali. Za drugo občinstvo in tudi za druge plesavce se niti zmenili niso. Ker sta mogla plesati samo dva, so se drugi postavljali po dvorani ter vpili: „Donna Pepita, še z mano! Donna Melita, name nikar pozabiti!" Svojo prošnjo so izrekali z gestami in poželjivimi pogledi. Signora Pepita in signora Melita sta hiteli kar iz roke v roko, dočim meščanke niti plesati niso mogle. Meščančkom je namreč zdrknilo srce v hlačice, ker niso umeli tako virtuozno plesati in ker so se bali, da bi ne nastal kak konflikt, katerih so tuji gospođici kar iskali.
Občinstvo, ki se poprej nad Ledervvaschevo in gospodom Rudolfom ni prav nič moralno razljutilo, je sedaj kar besnelo. In to predvsem zategadelj, ker sta na ples pripeljani bili dve pevki, na ples, katerega je priredilo ljubljansko meščanstvo, ki se vendar ni moglo pajdaših z navadnimi pevkami laške opere! Poleg tega sta bili ti igravki še jako mični, kar je posebno razgrelo matere, katerih hčerke so morale radi tega sedeti! Isto tako je bila huda jeza med pleme-nitaškami. Sami sinovi iz starih in dobrih hiš, pa niso imeli niti pogleda za domače plemstvo, ki je po svoji večini tudi izhajalo iz starih in
410
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
dobrih hiš! Ali kdo naj tem roparskim pticam pove, da občinstvo ni zadovoljno ž njih vedenjem in da hoče na plesu, katerega si je priredilo, tudi plesati! Župan je odklonil vsako posredovanje, ker svoje uradne osebe ni hotel vtekniti v klešče, ki bi ga lehko prav občutno obščipale. Končno je mladi Marija Josip Turjaški na pri-tisek dam iz svojega kroga vzel delikatno zadevo v roko. Ker je bil grof de la Ferronavs najglasnejši in ker se je bil že prej pri guvernerju nekaj seznanil ž njim, je pristopil grof Turjaški k njemu, ko je ravno šetal z damo Melito ob roki po dvorani.
„Le kratko besedico, grof, bi z vami rad izpregovoril, če vam je všeč."
De la Ferronavs je priljudno obstal: „Celo vrsto besed, grof Turjaški! Samo če hočete! Pardon, morda želite, da vas predstavim svoji dami? Pikanten hudiček je, pa drag, drag, grof Turjaški!"
Signora Melita se je kričeče zasmejala: „Ražen tvojega nočem nobenega znanja! V Parizu seveda, tam pa ceneje živiš, ti krokodil ti!" Lehno ga je udarila s pahljačo po obrazu.
Marija Josip je kar otrpnil. Oni pa je leh-kodušno pristavil: „Vidite, grof, taka je ta ženska! Hudiček — a svojega denarja je vredna! Po kongresu bi jo priporočal vam, grof Turjaški!"
411
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Hvala na vaši ljubeznivosti, grof de la Ferronavs! A vaših svetov in vaših priporočil res ne potrebujem!*
Grof Marija Josip je govoril te besede z vso turjaško ošabnostjo. Francoskemu plemiču je takoj izginila vsa prijaznost z obraza. Po-gladil si je male brčiće pod nosom ter odgovoril ledeno: „Prav, kakor vam drago!"
Hotel je oditi, a grof Turjaški mu je položil roko na ramo: „Še nekaj, grof de la Ferronavs ! Občinstvo se pritožuje. Ti vaši dami" — te besede je izpregovoril s posebnim, a zanič-Ijivim naglasom — „ti vaši dami bi tu skoraj ne smeli plesati!"
„Pardon, grof Turjaški, sem prav čul?"
De la Ferronavs je spustil svojo plesavko izpod pazduhe, se postavil pred mladega Turja-čana in ga meril od nog do glave. Kakor jeklo trd mu je bil glas: „Torej menite, da vam" — to je posebno naglašal — „naša družba ni dovolj dostojna?"
„Tega nisem trdil!"
„Dobro torej! Ne vem, kaj bi po tem imela še govoriti! Bon soir, grof Turjaški!"
Sredi dvorane ga je pustil, in Marija Josip je moral odriniti in svojim damam povedati, da ni ničesar opravil. Mladi pevki sta ostali vladarici na plesu, pa vendar ne dolgo. Izpodrinila ju je gospodična Fina Ceškova, ki je bila nastopila
412
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
najprej v narodni noši. Govoril je ž njo tudi knez Metternich. Po odhodu diplomatov se je pri znani rodbini v hiši na Starem trgu preo-blekla ter se moderno opravljena kot »steklena princezinja" vrnila na ples. Stari meščanje, ki so v svoji mladosti gledali kongresne dame ljubljanske, so se v svoji starosti še živo spominjali tistega trenotka. Navdušeno so pripove-dali, kaka miloba se je tisto noč širila okrog Ceškove Fine. Kako je bila impozantna, a obenem ljubka, da je z veseljem počivalo na nji vsako oko! Mati in oče sta s ponosom čutila, da je Fina kraljica današnjega plesa. Gospa Eliza je prav milostivo sprejemala grenke častitke svojih znank, katerih hčerke so samevale na plesu. Ali nekaj je to noč kakor megla leglo na srce gospe Elize: misel namreč, da se je s to zaroko z Andrejem Smoletom vendarle prehitela in da bi se izredna lepota njene hčerke v takih časih bila lehko in bolje kam drugam oddala, ne da bi ji bilo treba laziti za suhoparno gospo Smoletovo! A mladi človek tudi zapravlja in že sedaj se vede proti dekletu, kakor da je njen gospodar in zapovednik, sedaj, ko je ž njo samo zaročen! Kaj bo šele po poroki?
Ko sta sedli v vrsto ob steni, je vprašala gospa Eliza svojo hčerko: »Andreja ne vidim. Kaj to pomeni?"
413
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kaj če pomeniti, mama. Vendar veš, da ne pleše!"
Deklica je bila v zadregi, in skrbna mati je to opazila.
„Nič naj ne pomeni, če ženin svojo nevesto samo pušča na plese ? Povem ti, vedenje tvojega Andreja mi je vedno manj všeč. Včasih je tudi meni nasproti kot drvar, a ne kot ženin mojega otroka!"
„Nekaj jezen je!" je šepnila Fina.
„Jezen ? Cemu naj bo jezen?" se je začudila gospa Eliza. „Mi bi pač imeli obilo prilik, da bi se jezili na njega. Vsako noč se skupaj vlači s tistim pijanim Zupanom! Cemu naj bo torej jezen?"
Fina je zardela do kostanjevih las: „Zvedel je -«
„Kaj naj je zvedel? O moji hčeri, katero sem sama odgojila, se ne more nič zvedeti!"
„Na cesti so me videli z mladim knezom! In povedali so mu!"
Materi se je kar razjasnil obraz: „Z našim mladim knezom! In pri tem sta se le slučajno sešla?"
„Pisal mi je, mama, in morala sem mu povedati, da sem že drugemu obljubljena."
„In to naj bo nespodobno? Seve, on, ki je sam slabši od voznika, Smole, se jezi radi tega! In knez, kaj ti je govoril?"
414
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Od radovednosti se je napelo lice stari gospe.
„Da me ljubi in da je za celo življenje nesrečen, ker sem drugemu obljubljena." Dekle je pri tem lehno vzdihnilo. „Pri slovesu je imel solze v očeh! Prav res, mama!" Zopet je vzdihnila.
„Kaj boš vzdihovala, Finica," jo je tolažila mati. »Ceškovi se še nismo nikdar za nikomer metali in tudi za Smoletovim se nam ni treba! Zaroka, hvala Bogu, ni veriga! Morda je božja volja tako!"
Gospa Eliza je takrat skoraj glasno vzkliknila. Na plesišču se je prikazal mladi Neri Corsini, opravljen po najnovejši modi. Bledoličen je bil in vidna melanholija mu je tičala na obrazu.
Mati Eliza je zašepetala: »Se danes je žalosten, Fina!"
Z zadovoljnim vikom so ga sprejeli mladi atašeji in obe donni sta mu hiteli nasproti prav kot staremu znancu, kar je brez dvojbe tudi bil. Danes pa Neri Corsini ni hotel poznati niti Melite niti Pepite. Zaničljivo je obe zavrnil z roko in tudi za ogovore diplomatskih svojih tovarišev se ni zmenil. Resno je korakal med njimi, a odgovarjal ni nobenemu. Njegovo vedenje je izražalo, da nikakor ne odobruje nastopa te družbe in da noče ž njo občevati.
»Poglej!" je izpregovorila gospa Ceškova zadovoljno, »za te kričave ljudi ne mara. Dober
415
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
in pošten gospod je, ki ve, kaj se spodobi. In kako interesanten je!"
Neri Corsini se je ogledal po dvorani. Ko je pri steni opazil mater in hčer, mu je za hip kri preplula obraz. Nato pa je naravnost krenil proti mestu, kjer je sedela Ceškova gospodična.
Za njim je vpila užaljena Pepita: „Tbskanska mula!"
In donna Melita je priljudno dostavila: „Bledi krokodil!"
Mladega grešnika niso ti klici prav nič motili. Pristopil je h gospe Ceškovi ter ji galantno poljubil roko, da bi bila priletna žena najrajša solze točila od samega veselja. Fino pa je povabil na ples z izredno spoštljivostjo, kakor bi imel pred sabo najvišjo plemenitaškinjo. Plesala sta nato z največjo spretnostjo, da ju je občinstvo občudovalo.
„Kakor kneginja ste danes," je pričel principe sladko, „in solnce in luna obsevata vaš obraz!"
„Z mano ne smete tako govoriti!" je zaje-čala. Ali v neizkušeni duši so le našle odmev hinavske njegove besede.
„Vem, signorina," je zastokal. „Ali ukažite reki, da naj teče proti svojemu izviru! Katera se vam pokori ? Nobena! In neskonča reka mojega češčenja naj se vda drugemu zakonu?"
416
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Sramežljivo je odgovorila: „Življenje mi grenite, knez!"
„In jaz? Ali jaz ne obupujem, gospica? Po noči ne vidim druge zvezde nego vas in po dnevi ne drugega oblačka nego vas! Divjam, da vam pred obraz ne smem; v plamen bi skočil po vas in v morje, kjer je najglobokejše!"
„Usmilite se mojega trpljenja!" je prosila.
Zgenil se je, kakor da ga je prešinil električni tok: „Vi z mano trpite ? Hvala, najsočut-nejša hvala za rešilno to besedo, gospica!
„Knez, rešilna beseda to ni bila! Ni mogla biti, ker sem drugemu vdana 1"
„Oj meni nesrečnežu!" je vzkliknil. Tako je imel v oblasti svoje telo, da se mu je mokrina zalesketala v očeh. Dekle se je tajalo od sočutja.
„0j meni nesrečnežu! Drugemu vdana! Cemu mi znova in znova sekate to rano? Čuti moram vedno ta mrtvaški zvon! Da ste drugemu vdani, to je ravno nesreča mojih dni! Menite li, signorina, da bi vas drugače privoščil tej krajini, kjer sta led in sneg, kjer ni cvetja, ne modrega obnebja, kjer prebiva hladno ljudstvo, ki ima ledeno kri v svojih srcih, ki ceni pravo lepoto malo višje od cestnega prahu!"
„Moj Bog, moj Bog!" je ihtela. Še bolj se je hlinil: „Poznate mojo Toskano, signorina Fina! Poznate njeno solnčnato pod-
417
27
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
nebje, njeno vinsko trto, njene nebeške palače in umotvore v njih nakopičene?"
Pri tem bobnečem besedičenju se je Fini skoraj zatemnilo pred očmi.
Zviti principe je opazil globoki vtisek svojih besed. Zategatelj je nadaljeval: »Vsakemu cvetu treba svojega podnebja. V ledu ne uspeva niti ponosna lilija, niti dišeča roža! Nikdar ne odpustim gospodu Bogu, da vas ni zasadil pod solnčno nebo naše divne Toskane, ampak da vas je udaril s slepoto, da si sami ne želite v kraje, kjer bi kraljevali, zapovedovali in osrečevali vdane svoje robove!"
Vzdihoval je, kakor da se mu je ravnokar zasadilo ostro bodalo v prsi.
»Pa danes je prepozno točiti solze! Rojen sem, da sem nesrečen! — Zadnje milosti vas prosim! Danes me ne zavrzite popolnoma! V svoji nebeški dobrotljivosti mi dovolite, da smem še včasih plesati z vami!"
»Ne smela bi sicer!"
Ali iž njenega pogleda je sklepal, da mu je prošnja uslišana.
»Tisočkrat in*tisočkrat hvala!"
Peljal jo je k njenemu sedežu, kjer jo je sprejela presrečna mati.
»Kako je vate silil!" je pričela radovedno! »O čem sta pa govorila, Fina?"
»Oj mama, ko bi ti vedela!"
418
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ni utegnila, da bi skrbni materi odkrila svoje srce. Prav rada bi bila govorila, ker je v razvnetem duhu že gledala toskanske palače in sebe v njih kot ponosno principesso. Ker je ž njo plesal Neri Corsini, niso mogli tega prezreti mladi atašeji. Istotako niso mogli prezreti njene lepote, zategadelj so kot lačni sršeni obsuli toskanskega plemiča, da naj jih predstavi nežni svoji plesavki. Gospe Ceškovi se je srce kopalo v razkošju. Sicer ni umela francoščine, ali skoraj vsak je bil ali conte, ali marki, ali baron, ali principe. Za te plemiške pridevke je imela stara gospa jako tenko uho. Stara imena je sesala vase in od sreče je skoraj umirala, ko je prekanjeni Neri Corsini v težavni nemščini tudi nji predstavil celo svojo tolpo. Take časti steklarjeva žena v Ljubljani še ni doživela, in žolti obrazi njenih prijateljic so ji dokazovali, da je ta čast vzbudila obilo rumene zavisti. Fina s plesanja kar priti ni mogla! Vsak teh eksotičnih kavalirjev je hotel plesati ž njo. Dvorili so ji na vse mogoče načine in že prej zmedena glavica se ji je zmedla še bolj. Omenjenim kavalirjem pa ni ostalo prikrito, da je v tej meščanski družbi mnogo mladih deklic, katerih ni bilo zametavati. Grof de la Ferronavs se je v hipu seznanil z eno in drugo. Tudi svoje prijatelje je predstavljal. Kjer se ni mogel razumeti z besedo, si je pomagal z gestami, kar
419 27*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je rodilo obilo smeha, pa tudi obilo zadovoljstva. Kmalu je bilo plesavk premalo, in matere niso mogle prehvaliti teh aristokrate v ter so jim soglasno prištevale zaslugo, da se je ples povzpel do nepričakovane živahnosti. Donni Pepiti in donni Meliti pa se je godilo kakor hudobnim angeljem, ko so jih bili treščili iz svetih nebes v temni prepad. Prej so se trgali za nju, sedaj sta bili pogubljeni, da ju nihče ni videl. Samevali sta na svojih sedežih in metali iz svojih oči strele po prejšnjih svojih galanih ter jih prav po laško preklinjali. Naposled je Melita srdito izpregovorila: „Te je-tične krave so pobegnile! K drugim! Jaz ne ostanem več!"
Tudi donna Pepita se je napuhnila: „Naj mi še kdaj pridejo, ti praščički!"
Kot užaljeni boginji sta odjadrali ter izginili, a mladi atašeji tega niti opazili niso.
Med tem je Zidanovemu očetu postajalo precej dolgočasno na galeriji. Ko se je bil svoje žene nagledal in njene slave nasitil, se mu je tuintam posrečilo, da je malo zadremal. Pa kaj, ko je ta preklicana godba neprestano delala vrišč, da se niti spati ni moglo. Ko ga je zopet enkrat prebudil šum, ni videl več svoje žene v dvorani. Tudi pri njem na galeriji je ni bilo! Vendar ga ni samega pustila med to pusto gospodo! Pre-obšel ga je strah in drl je, dasi ni bil primerno
420
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
oblečen, v dvorano, da poišče ženo. Pri stopnicah je izteknil starega Češka. „Kje je žena?"
Steklar ga je za silo pomiril, da mu ni ušel na plesišče. Naročil je vina ter posadil Zidana k mizi.
„Pij in miren bodi! V zemljo se ni vdrla! Vzel ti je tudi nihče ne bo! Kake sitnosti ima človek! Andrej moleduje, da Fina preveč pleše z nekim laškim fantalinom in da že ves svet govori o tem! In zdaj naj iščem še tvojo ženo!"
Ker je bilo Detelovo vino dobro, se je Zidan potolažil. Stari steklar pa mu je šel ženo iskat. Preiskal je vse sobice, vsak prostorček. Se celo v žensko garderobo se je vrinil, ali matere Barbare ni bilo nikjer. Razvnel se je in v glavo mu je šinilo, da je precej dolgo govoril ž njo mladi ritmojster.
„Ti fantalini so vražji, naj bodo že Lahi ali Nemci!"
Končno se je pomiril: „E kaj, ukradli je ne bodo! Andrej pa si naj tudi sam pomaga! Jaz se z babnicami ne bom prepiral!"
Sel je k onemu na galerijo ter mu je legal: „V garderobi spi!"
„Naj spi, revica!" je dejal Zidan dobrovoljno. „Danes je imela veliko skrbi! Kaj praviš, Češko, ali ni res čedna moja Barba? Še tvoja punca se ne more meriti ž njo! He?"
421
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Češko mu ni odgovoril. Oni je nato hvalil vino ter pristavil dobrovoljno: „Kako uro jo še pustiva spati. Potem pa odrinemo! Nič ne pomaga!"
Češko mu je s kislim obrazom pritrdil. Ali iz svojega spomina ni mogel iztisniti mladega ulana in Zidanovke, ki sta intimno pri steni šepetala skupaj.
Spodaj je bil prisedel h gospe Ceškovi Andrej Smole. Pozno in nerad je bil prišel na ples. A Piškotov Jurček mu je takoj napolnil ušesa, da se mu nevesta vede, kakor bi ne bila ž njim zaročena. Užaljen je bil; bolj nego srce mu je bila zadeta čast, ko si je vendar vedno domišljal, da bi si morali ti Ceškovi, ti steklarji, v čast šteti, če je hotel Andrej Smole njih hčer vzeti v zakon. Nesrečno to dekle pa ga je smešilo pred celim svetom — in rogove je nosil prej, nego je bil poročen v frančiškanski cerkvi.
Kot osat je bil, ko je prisedel k svoji bodoči tašči. Od gneva se je tresel ter izpregovoril osorno: „Lepo se vedete danes! In Fina se Ljubljani obeša na zobe!"
Ponosno se je obrnila gospa Eliza proti njemu: „Dober večer, Andrej! Vendar te zopet vidimo! Redkokrat nas doleti ta sreča in zelo se čudimo, da so te za danes pustili tvoji pivski bratci!"
422
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ni se zmenil za očitanje: „Zares veličastno! Fini pa vsekakor častitam, da je spodrinila dve taki moči, kot sta donna Pepita in donna Melita! To bo še jeze med temi ženskami, in mogoče doživimo, da se donna Fina in donna Pepita zgrabita za lase kakor poprej Lederwascheva in Rudolfova!"
Ceškova se je kar zvila: „0 moji hčeri ne govori tako!"
„Kako pa naj govorim, če se meče za temi atašeji, ki so že vsi ljubili donno Pepito in obenem tudi donno Meli to!"
„Ce vsi," je odgovorila trpko, „knez Neri Corsini gotovo ne!"
„Aha," se je zasmejal, „ta črna glista iz Toskane je torej vaš ljubljenec, mama! Ne baron, ne conte, ne markeze, ampak principe mora biti!"
„In kaj bi bila, če bi bila Smole?" je vprašala porogljivo. „Nebes na svetu ne bo imela, pač pa neotesanega moža!"
„Radi bi se me iznebili, sedaj, ko ste me spravili v ta močnik! Toda Andrej Smole prenese vse, samo da bi bil za smeh ljudem, tega Ceškova steklarija ne bo doživela!"
„Vozniki na cesti tudi niso grofje!"
„Pustiva to, mama! Kdor je malo prida, ostane tak, naj bo že voznik ali principe iz Toskane!"
423
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kaj veš o našem knezu?"
„Za tujo nevesto se je podil po Kravji dolini in sedaj jo lovi po plesišču, ta malopridnež !"
„Gospod Andrej! Hoteli ste reči, da tudi taka nevesta ni mnogo prida!" „Prav imate!"
„S takim zarobljencem ne govorim!" Obrnila se je od njega ter se držala, kakor da je pogoltnila železen drog. Potem pa je siknila: „Najljubše mi je, če ne prideš več v hišo.'"
„Bi mi bilo tudi prav!"
Gospa Eliza je obmolknila in temno gledala predse.
„Kdaj bi vam bil že obrnil hrbet," je godrnjal Andrej, „da mini radi ljudi! Češkove ošabnosti sem do grla sit!"
Grof de la Ferronavs je takrat priplesal s Fino ter jo posadil tik matere.
„Kako krasno francoščino govorite!" je del priliznjeno. „Gotovo ste bili že v Parizu, gospodična!"
Zveneče se jezasmejala: „Nisembila!"
„Čudno! Še celo dame naših prvih diplomatov ne govore tako pravilno! če niste živeli v Parizu, pa morda še boste. Pariz vas sprejme z razpetimi rokami!"
Fina je bila vsa ponosna. Komaj je opazila svojega ženina.
424
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Smole je zbadljivo pripomnil Fini: „Kak grof, brez dvojbe."
„Grof de la Ferronavs!"
„Škoda, da ni vojvod ali pa knez! Še bolj bi mi ugajal potem!"
„Slabe volje si!" je odgovorila čemerno in rdeča ustca so se skoraj malo zavlekla, kakor da se ji hoče zdehati.
„Z mamo sva se nekaj prepirala."
Zardela je: „Pa zakaj?"
„Trdil sem, da ustrežeš moji prošnji. Odkar sva zaročena, moji prvi prošnji, Fina!"
Molčala je ter z zaspanim pogledom sledila parom, ki so se vrtili pred njo.
Mehko je pričel: „Neri Corsini, ali kako se že zove piškavi ta plemič, ti ni neznan. To veš, da so te videli na ulici ž njim!"
Prepluta se je obrnila k njemu: „Cemu mi zopet govoriš o tem?"
„Pač res," se je suhotno oglasila gospa Eliza, „pač res! Tako daleč še nismo, da bi Fina ne smela občevati s spodobnim gospodom! In kaj to, če sta se slučajno srečala?"
„V Kravji dolini!"
„Ti pa zahajaš k Židanu," se je odrezala stara, „pa nič ne rečemo!"
Strupeno jo je zavrnil: „Tam imam dobro tovarišijo, svojega bodočega tasta, ki je pri Zidanovih vsak večer kuhan in pečen!"
425
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Zaprlo ji je sapo in najrajša bi mu bila z nohtovi podrgnila po očeh.
„Zavoljo hudobnih jezikov mi je" — Andrej Smole se je zopet obrnil k svoji nevesti — „ki se danes zopet pletejo okrog mene in tebe. Ne maram, da bi bil smešen še prej, nego sem oženjen!"
Skoraj jokaje je odgovorila: „Morem li za to?!"
„Zatorej upam, da uslišiš prvo mojo prošnjo! Drugače bi se morala ločiti, Fina!"
Mati Eliza se je kratko zasmejala, kakor da je hotela izraziti, da bi to ne bilo nič posebnega. Hči je plaho gledala sedaj na mater, sedaj na ženina. V svoji stiski si ni vedela pomagati.
„So li za ples take govorice?!" je gospa ošabno omenila.
„Nič težkega ne zahtevam!"
Zamolklo je Fina vprašala: „Kaj zahtevaš vendar?"
Videlo se ji je, da ji že jako preseda razgovor.
„Da danes ne boš več plesala! In posebno ne s tistim toskanskim knezom!"
Namesto hčere je odgovorila mati: „Ta bi bila lepa! Čemu pa smo prišli na ples in čemu si omislili drago obleko?"
„Mojo prošnjo si čula, Fina. Sedaj se odloči!"
V tistem trenotku je prikorakal Neri Corsini. Z melanholičnim obrazom je obstal pred njo ter
426
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
izpregovoril proseče: „K zvezdi me vleče! In zopet se poklanjam svoji kraljici!"
Ujela se je z materinim očesom in čutila, da ji daje pogum. Kot srna se je dvignila s svojega sedeža, zažarelo ji je po obrazu in v naročje se mu je zazibala. Odplesala je, ne da bi se bila ozrla po Smoletu.
Smole je vstal ter siknil med zobmi: „Finiš ! Če bi me z železno brano vlačili, me ne spravite več nazaj!"
Drl je po dvorani in pri izhodu naletel na Jereba: „Le sem, Piškot, le sem! Danes bomo še pili! Nosil sem breme, sedaj so mi ga vzeli. Kje je Prešeren? Pokliči ga, da mi skuje pesem, ker prihajam iz ječe in uživam zlato svobodo! Pokliči ga!" je nadaljeval. „Danes moramo piti! Samo tukaj, v tej puščavi ne!"
„V tej pozni noči," je odgovoril oni, „ne dobiš nikjer vina!"
„Uderemo v prvo pekarno in brinovca se napijemo, da nam ga ostane. Moram praznovati sedmino po mrtvi svoji ljubezni! Hajdi po dijaka!"
Piškotov je odrinil na galerijo. Ravno tedaj je švignila Zidanovka v dvorano. Nekako tihotapsko je prišla in nekaj preplašena je bila.
„Gospa Barbara," jo je ogovoril Smole, „ste tudi na plesu? In kako vabljivo opravljena! Vrag me vzemi, da bi vas najrajši poljubil, da bi se ne bal vašega moža in starega Češka.
427
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
No pa danes gotovo lovite kakega laškega vojvoda, ali pa vsaj kakega oficirja s svetlimi gombi in črnimi brki. Ženske ste vse vražje!"
Ko je govoril o mladem oficirju, ji je skoraj osivel obraz. Parkrat ga je ostro, a vendar plaho pogledala ter zajecljala: „Kje je mož?"
„Ce ga ni knez Metternich povabil na karte, spi kje. Gori na galeriji!"
„Lehko noč!" je šepnila ter odhitela.
Tudi mož in Češko sta jo opazila. Sredi stopnic, vodečih iz dvorane na galerijo, sta ji prišla nasproti.
„Kje si vendar bila?" je vprašal mož skrbno.
Sklonila se je k njemu in mu zašepetala na uho: „Cesarju sem se morala pokazati!" Bliskalo se ji je iz oči.
Oče Zidan je ves srečen vzkliknil: „Kaka čast! Kaka sreča!"
„Doma ti vse povem!" —
Smole, Jereb in Prešeren so bili zapustili reduto. Ko so stopili na trg pred cerkvijo sv. Jakoba, so jih obsuli svetilničarji, ki so vso noč prežali, da bi dobili kak parček, kateremu bi svetili do stanovanja. Ker je bila tedanja mestna razsvetljava jako slaba, je ta obrt pri vsakem plesu zelo cvetla. V tolpah so prihajali s svečicami ter z velikim krikom ponujali svojo luč. Deloma otročaji, pa tudi odrasli so tičali vmes, navadno največji mestni postopači, ki so
428
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
najrajši svetili do pekaren, kjer so se udeleževali žganjepitja. Danes je zapovedoval pred reduto Miklavž Celjustnik. Delil je klofute, in prej ni dobil nihče opravila, če ga Škile ni imel!
„Gospod Smole z Dunajske ceste, bomo svetili, kaj?" je vprašal sladko.
„Odrini! Sem vesel, da je tema!"
Škile je godrnjal: „Pojdi, hudič, kamor hočeš! Magari v krtovo luknjo, če hočeš. Sikstum!"
Obrnil se je k tovarišem: „Prvi, ki pride, bo moj! Ce ne, ga sunem v nos, da mu zateče kot Šmarna gora. Sakstum!"
Nekdo ga je lehko sunil v hrbet. Škile je zarohnel ter se obrnil: „Pri moji kokoši, kdo me pretepa?"
Pred njim sta stala Tomaž Raznožnik in še en policaj.
„Ves dan te že iščeva, Miklavž! Kje pa tičiš vraga!"
„Ravno tebe, Tomaž," se je zadri Celjustnik, „bom doma čakal! Meniš, da mi je kdo pamet ukradel, da bom policajev čakal? Še tisoč korakov pred tabo mi je slabo, samo če te ugledam!"
Ali Raznožnik ni odnehal: »Nekaj bi imela govoriti s teboj."
„Pojdita crkle koze jest!" je tulil Miklavž, „h konjaču na gmajno! Čemu nadlegujete poštenega človeka? Ravno sedaj, ko sem pri zaslužku! Mislita, da mene cesar pita kakor
429
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vaju? Prislužiti moram, krvavo prislužiti, kar imam. Lenuha!"
Obrnil se je k družbi: „Prvi, ki pride, bo moj! Da veste! Če ne, vam eno zapojem, da boste mislili, da se je svet pod vami upijanil."
Ošabno je izpregovoril k policajema: „Če imata kaj z mano, poiščita, poiščita me po dnevi! Po noči ima človek rad mir pred bolhami in pred policaji. Sikstum!"
Policaja se nista dala odgnati. Raznožnik je rahlo vprašal: „Smoletovega voznika, Urbana Pintarja, pač poznaš, Miklavž?"
Miklavžu si je obraz nekaj podaljšal: „Če-prav!"
„Imel je knjižico iz nove kase. Ker se ženi, je včeraj vzdigoval denar. Pa ga skoraj nič več ni dobil, da je od samega strahu zbolel!"
„Kaj meni mar!"
„Pravi, da je tebi izročil knjižico! Govoril si mu, da je knjižica napačna, ker je samo na eni strani popisana. Dal si mu jo popisati še na drugi strani. Tam, kjer se denar vun jemlje! He, Miklavž!"
„Pravi hudič bi bil," se je odrezal Miklavž oblastno, „če bi bilo tudi res ! Ali ne veš, čigave so knjižice iz nove kase? Sam Gale mi je to pravil, in ta je razen škofa prva glava pri tej kasi. Sikstum!"
„Pintarjeva je bila knjižica!"
430
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Ni res! Slepar si, lažeš! Knjižica je tistega, ki jo ima v rokah! Pravi Gale! Moja je bila, ker sem jo s sabo prinesel! Sakstum !"
»Dobro, dobro'" je dejal Raznožnik. »Sedaj te išče krvava sodnija! Tam se že dogovorite, čigava je bila knjižica!"
Mignil je svojemu tovarišu, zgrabila sta ga in kakor bi trenil, je bil Celjustnik vklenjen.
»Meni tako pojete !" je divjal. »Prava sreča, da so cesarji v Ljubljani! Pri njih se pritožim, potem bosta pa vidva ričet zobala, osla policaj ska!"
Največje veselje so imeli pri tem mladi svetilničarji, ki jih je Celjustnik tako rad klo-futal in lasal. Komaj je bil vklenjen, so ga obsuli kakor ose: »Licht gefallig!"
Vsi so mu svetili do zapora. Ko so se vrata za njim zapirala, so kričali: »Kadar te bodo v Suhem bajarju obesili, ti bomo tudi svetili!"
Tako se je za Miklavža Čeljustnika prav žalostno končal imenitni ta ljubljanski ples!
□o
431
Šestnajsto poglavje.
Umiral je kongres! Svojo nalogo je bil dovršil in pravzaprav ničesar več delati ni imel. Najprej so bili z avstrijskimi bajoneti potlačili svobodno gibanje v Neapolju ter pritrdili tolstega Burbona za nekaj časa na starem in trhlem prestolu obeh Sicilij. Zategadelj je neapoljski kralj prvi uredil svoje kovčege ter odrinil iz Ljubljane. Bržkone je komaj čakal tega trenotka, ker se s svojim zetom nista posebno ljubila, še manj pa s cesarico, ki, dasi je sama stopila v zakon s starim možem — katerega je pri vsem tem s svojo ljubosumnostjo precej mučila — ni mogla odpustiti neapoljskemu veličanstvu, da se je na stara svoja leta pozakonil z mlado žensko, ki niti njegove vrste ni bila. Ni dvojbe, kralj Ferdinand je z veseljem odpotoval k svojim nezvestim podanikom in k svojemu sinu, ki je tedaj po Evropi slovel za prvega revolucionarja! Gospa Floridija je odšla še pred njim, kar se je Ljubljančanom umevno videlo, ker vendar ni spodobno, če bi se mož in ženska, katera nista v zakonu, vozila v enem in tistem vozu, in še tako daleč, kakor je od Ljubljane do
432
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Neapolja, kamor se potuje črez dolge hribe in skozi še daljše doline!
Tudi upor v Piemontu so hitro zadušili. Ako bi v tem pogledu ne bile avstrijske čete zadoščale, je zaukazal car Aleksander, da se je zbirala v kongresni Poljski mogočna armada, katera naj je črez avstrijske zemlje krenila nad sardinske upornike. Pa so zadoščale avstrijske čete! —
Dela torej ni bilo, in kongres je umiral! Vladarji so po svoje preganjali čas: odlikovali so se med sabo z redovi. Tako je na primer cesar Franc neapoljskega kralja obenem ovenčal z velikim križem Leopoldovega reda in reda sv. Štefana. Ali ruski car ga je še presegel, koje podelil Francu Modenskemu red sv. Andreja, sv. Aleksandra in sv. Ane. Vse obenem! Posebno radi so se visoki gospodje zabavali s streljanjem ptičev. Jahali so na Golovec — „auf den Kahl-berg" — ter ondi prežah na ptiče in jih pobijali ter se kratkočasili — „durch das Vogelschiessen mittels der Falken"! Včasih so se zbrali v glorietu v Mestnem logu ter imeli ondi svoj — dejeneur. Da so se dajali javnosti lepi vzgledi, je poklical avstrijski cesar svojega in svoje soproge izpo-vednika z Dunaja. Bila sta to patra Schopp in Job. Ko je bila cesarska dvojica izpovedana, ju je v Šenklavžu škof Avguštin lastnoročno obhajal, in kronika nam pripoveduje, da pobožna
433
28
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ljubljana še ni bila kmalu tako srečna kakor tisti dan!
Cesar Franc je tuintam lovil na močvirju — »mit Juchtenstiefeln angetan"; car Aleksander pa je pohajkoval po mestu, kakor pravi kronist, v ponižni, modri nemški suknji, ogovarjal ljudi ter se zanimal za slovenski jezik — „ftir den hiesigen, krainerischen, slavischen Dialekt".
Vmes so gospodje — v prvi vrsti radi dolgega časa — obiskovali javne zavode. Danes je obiskal avstr. cesar botanični vrt, jutri pa je prišla cesarica na grad, kjer je bila tedaj kaznilnica. Car Aleksander pa si je ogledal vojaško bolnico in preskrbovališče, dočim je Franc Mo-denski prav rad zahajal v vojaško odgojevališče, kjer so se morali dečki vaditi in vežbati pred njim. O vseh teh obiskih je tedanja „Laibacher Zeitung", ki takrat, in naj se je od lojalnosti cedila, ni bila uradno glasilo, poročala z globoko vdanostjo ter pisala o gorečnosti visokih vladarjev, kateri se za vse in tudi za najmanjšo stvarco po očetovsko brigajo. Meščanček ljubljanski je bil docela prepričan, da vsi navzočni »najboljši1" mornarhi kar spati ne morejo, in sicer radi preobilnih poslov!
Naposled so ti dobri monarhi pričeli odhajati. Ljubljančanom se je nudila prilika pasti radovednost, ko so dolge vrste v četver vpre-ženih voz zapuščale mesto. Na drugo stran pa
434
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
so se poživili razgovori po različnih gostilnah, ker je hotelo vse vedeti, kake darove je odhajajoči suveren delil pri svojem odhodu. Marija Lepušičeva v Gosposki ulici, pri kateri je stanoval kralj Ferdinand s svojo vojvodinjo, je dobila prstan z briljanti — „einen schonen Brillantenring". O tem prstanu se je razpravljalo po vseh ljubljanskih gostilnah, a končna sodba je bila, da je gospa Lepušičeva dobila — premalo. Izražali so se prav resni dvomi, bo h tisti del stanovanja, kjer sta prebivali vojvodinja in njena hčerka-princezinja, še kdo v najem vzeti hotel. Dosti jih je bilo, ki bi tam ne bili hoteli stanovati, in to tudi brezplačno ne!
Vojvod Franc iz Modene se je že bolje obnesel. V Ljubljani je bil priljubljen in tudi njemu se je bilo prikupilo mesto. Trikrat je odpotoval, a trikrat se je zopet vrnil. Kakor je bilo podučenim znano, je tičal v zlatih mrežah zlatih las ter se naslajal s poljubi, katerih bi Dantejeva Beatrice sladkejših ne bila mogla dajati. Na livadah te ljubezni dandanes še nobenega imena imenovati ne smemo! Stanoval je, kakor smo že povedali, pri grofu Vajkartu Turjaškem na Nemškem trgu. Dasi je imel dosti manjše „kraljestvo" od debelega Ferdinanda, je bil vendar mnogo radodarnejši. Ko je zadnjič odhajal iz Ljubljane, je zlatih darov kar deževalo na obitel grofa Turjaškega.
435
28*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Kronika pripoveduje, da je dobil grof Vaj-kart Turjaški prstan z briljanti; grofica mati in hči kontesa sta dobili vsaka kolje, in mladi gospođici grofi vsak uro repetirko. Še celo hišni duhovnik ni bil pozabljen, dobil je zlato tabatiero.
Največjo pozornost so vzbujali darovi ruskega carja. Med obdarovanimi se je na prvem mestu nahajal škof Avguštin, prejel je naprsni križ z zlato verigo, kar je bilo po kronistovem poročilu vredno pet do šest tisoč goldinarjev. O tem daru so se vneli živi prepiri, je li katoliškemu škofu dovoljeno nositi dar, ki je nekako cerkvenega značaja, ki pa je izhajal iz rok očitnega krivoverca. Veliko se je govorilo pro in contra, posebno ženske so bile proti temu, da bi prihajal škof v katoliško cerkev s križem, katerega mu je podaril človek, ki sodni dan ne more drugam kakor v pekel. Prepir je odločil škof sam: prihodnjo nedeljo je imel propoved v svoji katedrali, a na prsih se mu je lesketal ruskega carja zlati križ. Pobožno ženstvo ni od takrat več ljubilo škofa Gruberja in v svoje zadoščenje je še doživelo, da je bil poklican za nadškofa v Solnograd. Bila je to posledica ljubljanskega kongresa, na katerem se je bil prikupil cesarici Karolini in knezu Metternichu ! In take protekcije nekaj veljajo, to posebno še pri imenovanju škofov in kardinalov.
436
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Tako je ljubljansko meščanstvo neprestano živelo v živahnem razburjenju. Včasih je tudi kaj imenitnega pripotovalo. Prišel je nadškof Verhovac iz Zagreba, škof iz Vidma, oni iz Lodija; tudi beneški patrijarh, znani nemški poet Pvrker. Bilo je torej vedno kaj videti. Največ hrupa je povzročil dohod salernskega princa Leopolda, drugega sina kralja Ferdinanda, ki je bil oženjen z nadvojvodinjo Klementino, hčerjo cesarjevo. Ljubljančanom je belil glave, ker se ostentativno ni hotel udeležiti mrtvaške maše po pokojni cesarici Ludoviki, dasi je bil čil in zdrav, ter je takoj po maši obiskal ruskega carja v škofijskem dvorcu. To vse je vplivalo, da je princ Leopold v hipu postal nepriljubljen pri Ljubljančanih. Ti so bili v tisti dobi hiper-lojalni. Pravi tip takega lojalnega meščana je bil Henrik Costa. V predgovoru k svoji kroniki o ljubljanskem kongresu piše:
„Ne poznam višje sreče, nego ljubljeni domovini pod varstvom modre in previdne vlade po svojih močeh služiti in koristiti.
To, kakor tudi pospeševanje podložniške ljubezni do predobrega in preljubečega deželnega očeta imam za svojo in vsakega državljana prvo in sveto dolžnost. Naj bi tudi moje delce (kronika o kongresu) dokazovalo, kako se Kranjec trudi, da bi milost in naklonjenost najboljšega deželnega očeta z neizbrisljivimi občutki spošto-
437
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vanja, ljubezni in hvaležnosti poplačeval ter te občutke presajal tudi na pozne potomce!"
Tak je bil rod tedaj, in prav malo jih je bilo, kateri bi bili le v mislih hoteli grešiti proti lojalnosti, ko se je približeval konec kongresnih razprav ter se tako bližal trenotek, da bosta najboljši deželni oče in najboljša deželna mati zapustila mesto!
Nikjer pa pojemajoči kongres ni tako vplival kot pri Ceškovih. Takoj po plesu so že bile velike sitnosti, ker se je vse mesto menilo o tem, da je konec med Andrejem in Fino. Vsak bi bil rad zvedel natančnejše vzroke. Najboljše prijateljce so prihajale v hišo, ne toliko iz radovednosti nego iz hudobije, da bi se pasle ob zadregi matere Elize. Pa le-ta se je čvrsto branila: da je Fina še premlada, da je Smole itak človek, o katerem se ne ve, bo li dober zakonski mož, ali ne. Tudi se je namigavalo, da rad zapravlja in da sploh ne kaže trdnega značaja, na katerem temelji sreča vsakega zakona. Istotako se je grajalo, jda je mladenič, dasi že kot ženin, prerad zahajal k Židanovim na Poljane, kar ga nevestini materi nikakor ni moglo priporočati.
„Končno," je odgovarjala gospa Eliza, „je bila že božja volja tako in nam Ceškovim je prav. Bo že Bog dal novega ženina in gotovo bo boljši, nego je bil oni, katerega smo izgubili!"
438
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Nekaj skrivnostnega je tičalo v tem odgovoru matere Elize, in prijateljice so se prepričale, da je dogodki niso potrli in da se ne nahaja v nikakih zadregah, katere bi ji bile dobre prijateljice prav iz srca privoščile. Tudi deklica ni bila posebno poparjena. Nekoliko bledih lic je bila in včasih se je nekoliko zamislila. Parkrat jo je ogovoril mladi knez na ulici in enkrat jo je še celo spremljal po Lattermannovem drevoredu. Ljubljanske gospe so to opazile, in skoraj se je pričelo širiti mnenje, da se bo iz tega kaj razvilo, ker se je mladi aristokrat, kadar je bil v družbi z dekletom, kazal zaljubljenega od nog do svojih črnih las. Gospa Ceškova pa bi bila prisegla, da ji mladi Neri Corsini postane zet in da bo cvetoča ji hči kakor kne-ginja svoj čas hodila po cvetoči Toskani.
Govorila ji je: »Pošten1 je, zategadelj ne more več nazaj! Zaljubljen je, in zatorej smemo pričakovati, da nas vkratkem obišče stari knez ter poprosi v imenu svojega sina za tvojo roko!"
Vsak dan so pričakovali, da vstopi Neri Corsini, oče, s svečanim obrazom in v modrem fraku, kakor se spodobi pri takih prilikah. Dan za dnevom je potekal, ali kneza ni hotelo biti.
Kakor strela pa je mater in hčer užgala vest, katero je hišna prinesla domov dne 27. marca. Strežaj ji je povedal, da pri Corsinijevih polnijo
439
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kovčege in da drugi dan ob eni odpotujeta oče in sin proti laški meji.
Se tisto popoldne sta čakali — a brezuspešno. Nato sta jokali in vzdihovali vso noč. Ko do desetih drugega jutra ni bilo ne slovesnega obraza, ne modrega fraka, je storila gospa Eliza energičen korak. Oblekla si je sivo svilnato obleko ter odjadrala kot vojna ladja, katera je pripravljena vsak mah sprožiti svoje topoVe, v stanovanje kneza Nerija Corsinija. Odkloniti seveda je ni mogel. Ceremoniozno je vstal ter ji hitel nasproti.
„Oj," je vzkliknil v slabi nemščini, „naša izvrstna hišna gospodinja!"
Molil ji je par prstov nasproti, nato pa ji je primeknil stol, da je sedla.
„Sam sem hotel priti," je govoril iskreno, „da bi se dobri svoji gospodinji zahvalil za udobnosti, katere sem bogato užival v njeni gostoljubni hiši! Ali mi diplomatje smo sužnji kongresa in v delu umiramo!"
Ta fraza mu je tako ugajala, da jo je ponovil: „V delu umiramo in sužnji kongresa smo!"
V stiski je vprašala: „Svetlost, odpotujete'?"
„Danes ob eni! Veliki vojvod me kliče v Firenco!"
„In gospod sin?" je vprašala dalje.
Starec se je začudil: „Moj Enrico? — Z mano se odpelje. Gotovo!"
440
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Da ni bila razburjena, bi bila opazila, da se je njegovi svetlosti podaljšal obraz. Dostavil je še: „Kaj hoče on v Ljubljani?"
Ta dostavek ji je zvenel nekako zaničljivo na uho. Ker je bila jako ponosna ženska, se je vzbudila ošabnost v nji. Odgovorila je pikro: „Da je pošten, bi tako ne odhajal iz Ljubljane!"
Polovica velega obraza se je skrila za široko kravato:
»Odpustite, gospa, če ne umejem vaših besed! Pošten, pošten pa je vsak Neri Corsini!"
»Svetlost," je nadaljevala odločno, „znano vam mora biti, da se je gospod sin približal moji hčeri, da ji je govoril besede, katere so ji zmedle glavo ter jo spravile v javno govorico!"
Zavrnil jo je ironično: „Preslabo ste pazili na svojo hčer, gospa Ceškova!"
„Pazila sem že," je odgovorila, „pa kdo more kaj takega zabraniti? V hiši je stanoval, in niti na um mi ni prišlo, da bi se potomec stare in plemenite rodovine hotel igrati z mojo hčerjo."
„Ošteti ga hočem, če je kaj resnice na tem." In hladno je pristavil: »Dostikrat si kuje človek nepotrebne upe ter vidi reči, katerih ni!"
Obstal je tik nje ter govoril z nepopisno oholostjo: »Glejte, dobra gospa! Moj gospod je veliki vojvod toskanski. Ce bi le-ta hotel, da naj moj edini sin vzame njegovo hčer, bi si jo stari knez Neri-Corsini poprej malo ogledal. Prvič
441
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ima moj gospod toliko, da sam komaj živi! Drugič se pa pri nas majejo vsi prestolčki, tako da danes ne vemo, koliko časa bodo še stali. Take stvari so premiselka vredne in pameten človek jih ne more prezreti. Preden bi ji dal svojega sina, bi si jo ogledal! Verujte mi, signora!"
Zopet je postal prijazen: „Ce se ne motim, prodajate steklo! Lepo zalogo imate. Morda bi vam ugajalo, prodajati beneško steklo. Bodite prepričani, gospa, da je najboljše steklo na svetu!"
Ves čas, ko je govoril, se je polagoma pri-mikal proti vratom. Prej, nego se je gospa Eliza zavedela, je stala že tik izhoda.
„Mudi se mi, imam še nekaj nujnih opravil! Saj veste, kako je, če se človek odpravlja na dolgo pot. Zbogom, zbogom, gospa!"
Sam ji je odprl. Ko je stala na hodniku, jo je minila vsa Ceškova ošabnost. S tem je-guijastjm diplomatom se ni dalo nič opraviti. Vedela je, da so vsi njeni in vsi upi hčere Fine uničeni!
Popoldne tistega dne je zbral Andrej Smole svoje prijatelje pri sebi v svojem stanovanju na Dunajski cesti. Okrog dolge mize so sedeli: Juri Jereb, dijak Prešeren, skriptor Kastelic, Metelko in Zupan. Prišli so, meneč, da potrebuje prijatelj tolažbe in da jih je v ta namen k sebi povabil. Bili so potrti, le Andrej se je kazal veselega, kakor bi se ne bilo nič pripetilo.
442
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kaj je, šleva Kastelic?" je vprašal skrip-torja. Ta mu ni bil posebno simpatičen, zategadelj gaje navadno imenoval „šlevo Kastelca."
Sleva Kastelic je odgovoril čemerno: „Kaj naj bo? Mi mislimo, da nam boš ti kaj povedal?"
„Ob eni se je odpeljal knez iz Toskane!" se je vmešal Prešeren z žalostnim glasom. Usoda prijateljeva mu je segala do srca, da se je komaj ubranil solzam.
„In mladega je vzel s sabo! Sedaj se že drdrata proti Vrhniki."
„Ne govorimo o tem!" je prosil Smole. „Ne vem, kaj ti ljudje mislijo. Previsoki so zame! Svojo princezinjo naj oddado, komur hočejo. O tem ne bomo več govorili. Ta račun jo sklenjen in prečrtan!"
„Čemu si nas potem klical?" je vprašal Kastelic. „Mislili smo, da iščeš pomoči v naši tolažbi?"
Andrej se je zasmejal: „Tvoje pomoči, bratec Kastelic? Da me požira vrtinec v vodi, bi ti gotovo ne skočil za mano!"
Družba je pritrjevala. Andrej Smole je bil tudi nekoliko proroka! V trenotku, ko je Čop tonil v Savi pod Tomačevim blizu Ljubljane, je stal Kastelic na bregu. In ni se zmenil za prijatelja, ko je v valovih umiral. Hudobni jeziki so sikali, da je to storil ne iz bojazljivosti, nego iz kruhoborstva, ker se je tresel za skledo, h
448
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
kateri bi bil rad prisedel! Ali kdo ve, kako je bilo, in kdo naj danes obsoja moža, ki je sedaj že davno izginil v zemlji kakor oni, katerega je odnesla Sava!
„Cemu si nas potem klical?" je ponovil Kastelic s kislim obrazom svoje vprašanje.
Odgovorilo se mu je skoraj osorno: „Po-trpi, šleva!"
Oglasil se je Zupan: „Piti nam vendar kaj daš? Že iz veselja! Ker si namreč osel, ki se srečno vrača z ledu!"
„Sedaj še ne, Jaka!" Oziraje se na zadnjo opazko, ki se je nekako dotikala razvozlane zaroke, je Smole še dodal: „Tvoja slabost je, da prerad govoriš o stvareh, ki jih ne umeš!"
„Alo! Počasi, šalobarda!" je vpil Zupan. „Le ošaben ne bodi! Tudi Volk, alias Wolf, mi očita, da preveč govorim. Pa to je ostudna ošab-nost korarja, ki žre iz državnega korita! No, pa ostanimo pri stvari! Ženiti si se hotel, dragi Andrejče! Ali spodletelo ti je! Po ledu si lazil, pa si se zopet srečno vrnil. Prijatelji ti to privoščimo, zadnje namreč, da si se srečno vrnil. Zakon je gotova nesreča! Ni li res tako, France ?" Tu je sunil Metelka, ki je sedel tik njega.
„Zakon je zakrament!" je odgovoril ta resno.
„Pojdi se solit!" je kričal Zupan. Kaj pa v starem testamentu, kje boš pa tam iskal svojega zakramenta? Meniš li, da sta Adam in Eva
444
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
živela v konkubinatu? Odgovori mi, pusta katehetska duša!"
„V take šale se ne spuščam!"
„Aha, ti že vode zmanjkuje! No, pa zakrament ali nezakrament! Kdo ustvarja zakone ? Mi mašniki jih ustvarjamo. Ustvarjamo jih pač, sami jih pa nočemo imeti, dasi smo prebrisani kakor lisice v Filisteji. Ergo je dokazano, da je zakon nesreča, ker je ni sreče na svetu, za katero bi božji hlapci ne iztezali svojih rok. In ergo je dokazano, da je za našega Andreja prava sreča, da se je vrnil z ledu, ne da si je polomil svoja rebra. Quod erat demon-strandum!"
Grohotal se je kakor gavran vrhu hrasta. Drugi se niso smejali, ker so videli, da Smoletu ne ugajajo prisiljeni ti dovtipi.
„To sem ti hotel povedati v tolažbo, prijatelj Andrej. Sedaj te pa nanovo vprašam, nam res ničesar ne daš piti? Ničesar na jezik in ničesar pod zob ? Taka dosedaj ni bila tvoja navada, ko imaš vendar vino v kleti in suho meso v shrambi! Mi smo potrebni! Vsaj jaz, ker mi tisti groši, ki jih dobivam za razlaganje starega testamenta, poidejo že v prvi polovici vsakega meseca."
„Še nekdo pride," ga je zavrnil Smole. „In če ti prej pokažem vina, nisi več za resen razgovor."
445
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Kdo naj še pride?" se začudi Kastelic. »Morda Mešutar? Ali pa Tušek?"
„Ne Mešutar, ne Tušek," je odgovoril Smole važno. »Pričakujem prav odličnega gosta."
»Kdo je?" so hoteli vedeti vsi.
»Knez Volkonskij, ruski general."
Podaljšali so se jim obrazi, ker so čutili, da je njih tovarišija malo pripravna za takega dvornika.
»Kaj počnemo ž njim?" je vzdihnil Zupan.
Kastelic pa je pristavil: »Še praznično oblečeni nismo!"
Nato je vprašal Metelko: »Cemu pride?"
»O naših razmerah se hoče podučiti in posebno o našem kranjskem jeziku."
Z nevoljo ga je zavrnil profesor slovenskega jezika: »Kolikokrat, Andrej, naj ti še rečem, da govorimo slovenski jezik, a ne kranjskega."
»Dobro! Podučiti se hoče o našem slovenskem jeziku in o prihodnosti, katero ima narod slovenski."
»O prihodnosti!" je izpregovoril Prešeren. »Ali sami kaj vemo o tej prihodnosti?"
Takrat je v predsobi nekaj zažvenketalo. Vsi so se dvignili s stolov. Smole pa je hitel k vratom, da bi sprejel prišelca.
Knez Volkonskij je vstopil. Bil je vojaško opravljen in nekaj redov se mu je zarilo na prsih. Snel je plašč in si odpasal sabljo. Potem
446
Dr. Tvan Tavčar: Izza kongresa.
pa je podal Smoletu belo in nežno roko, ki je pozneje nosila težke verige v sibirskih rudnikih.
Z zvenečim glasom je izpregovoril: „Hvala vam, gospod Smole, da ste mi uslišali prošnjo! Morda me seznanite s prijatelji svojimi?"
Smole mu je predstavil vse po vrsti. Vedli so se precej nerodno, dočim se je kretal knez, kakor da je bil že večkrat v njih družbi. Vsakemu je znal povedati prijazno besedo, tako da se je takoj vsem prikupil. Le Prešeren je temno gledal, ker je bil republikanec v mladih svojih sanjah ter je črtil vsakega aristokrata.
„To je mladi naš Prešeren," je govoril Smole, ko ga je predstavljal knezu, „in če se smem resno izraziti, potem pravim, da pričakujemo mnogo od njega. Pegaz je že osedlan, in ko ga zasede, pridirja kaj brzo vrh Parnasa!"
Volkonskij je pesniku-začetniku stisnil roko. Ko so bili kneza posadili na častno meslo, je pozvonil Smole. Mlada, okroglolična služkinja je prinesla rdečega dolenjskega vina v brušenih steklenicah. Prinesla je tudi kruha in soli.
„Hoteli smo vas sprejeti po slovanski šegi, svetlost!" je dejal Smole ter točil vino v kupe.
„Krasno je to!" In general si je odlomil košček belega kruha, se ž njim doteknil soli ter ga zaužil. Vsi so trgali kruh, ga solili in jedli.
„ Jaz pa, knez Volkonskij," se je oglasil Zu-an, „vas pozdravljam po stari kranjski navadi!"
447
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
To rekši, izpije polno kupo. Tudi knez je namočil ustnice ob svojem kozarcu, a vino se mu je bržkone videlo prekislo.
Smole je pripomnil: „Kislo je, svetlost, a naše gorice nam ne rode boljšega."
„Kislo, a dobro!" je vpil Zupan ter si svojo čašo zopet natočil.
„Torej smo zbrani!" je pričel hišni gospodar. „In moji prijatelji so prinesli s sabo najboljšo voljo, odgovarjati vašim vprašanjem. Le škoda, svetlost, da ni med nami najfinejše glave, katero ima dandanes naša kranjska dežela!..."
„Kdo je to?" je vprašal general.
„To je naš Čop, naših učenjakov prvak!"
„Kako, da ga ni?"
„Služi tam zunaj pri Poljakih."
„Pri Poljakih," je ponovil knez skoraj zanič-ljivo. „Pri njih se bo komaj kaj koristnega priučil!"
„Sicer pa tudi ni tak bog!" se je vteknil Kastelic zaničljivo vmes.
„Tiho, šleva!" je zagrmel Zupan vmes. „Ti mu nasprotuješ, ker se bojiš za svojega bibliotekarja!"
Kastelic se je hotel razvneti, pa ga je Smole potolažil.
„Danes se ne prepirajte! Imamo preljubega gosta pri sebi!"
„Prav, pa pijmo!" Zupan je zopet izpraznil svojo kupo.
448
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
General je po navadi salonsko izobraženega kavalirja prezrl prepir. Vljudno je pričel:
„Njegovo veličanstvo, naš car, je bil iznenađen, ko je čul narod v tej okolici govoriti jezik, ki je gotovo soroden našemu ruskemu jeziku. Kakov jezik je pač to?"
„Ti si na vrsti, Metelko! Ti odgovori!" je izpregovoril Zupan.
Metelko se je zagledal v strop. Izvlekel je iz žepa veliko modro ruto ter si brisal ž njo obraz. Nasul si je tobaka v nos ter tlesknil s prsti.
„Jezik slovenski je, svetlost. Ali morda tudi samo narečje, tega vam danes še ne morem povedati. Majhna je njivica naše slovenščine, in dve stoletji sta pretekli, da je ni nihče obdeloval. Plevel se je zarastel med drobnim klasjem, tako da dostikrat plevela od klasja ne moremo ločiti. Marsikaj bo treba preorati, marsikaj na novo obsejati in orjak bo moral biti, kdor bo hotel dognati vsa ta dela. Kdo pa ve, se bo li ta trud poplačal ali ne?" —
Sedaj so hoteli vsi govoriti.
„Kaj sem vam pravil?" je vpil Kastelic. „Ni li bila to zmerom moja misel? Trudimo se za plevelom, ali samo črez plot nam je treba pogledati, pa je pred nami široka njiva zlatega klasja. Ilirščina, prijatelji, ilirščina, to je naša prihodnost!"
29
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Pojdita rakom žvižgat, ti in tvoja ilirščina!" se je drl Zupan. „Ce že moramo iz očetove koče, pojdimo dalje in ne zgolj do nemškega Zagreba! Kaj veš ti o Slovanstvu,Kastelic? Od Peterburga pa do mehke Meke se razširja! Ali Kastelic nam svetuje, naj hodimo v Zagreb hruške kupovat!"
»Kaj naj se prepiram s tabo?" se je togotil Kastelic. „Ti, Zupan, tako vse najbolje veš, ali od sebe ne daš nikoli nobene fige!"
To rekši izprazni kupo.
»Le pij!" je odgovoril Zupan. »Vino je kislo, a tvoja ilirščina je še kislejša. Pa kaj bom govoril o vinu! Kakor pokvarjeno kislo zelje je!"
Pristavil je: »Nič o slovenščini! Nič o ilir-ščini! Slovanščina, ta je prva! Taje naša rešiteljica, da nismo tisti osli, kakor smo!" Bil je podoben kuhanemu rdečemu raku. J
Pa Kastelic se je tudi razburil: »Kaj boš s slovanščino, če je pa ni! Boš nam pa spet rezal svojo Meko, češ, Beduini v Arabiji so Slovani, ker pravijo svojemu mestu Meka, kar je po tvojem toliko kakor Mehka! Avgur nespametni !"
»Naj li pred tebe mečem bisere, Kastelic?" ga je zavrnil Zupan zaničljivo. »Ti ležeš že itak črez plot, pa ne na hrvaško stran, nego na stran proti Dunaju, kjer se naši učenjaki tako
450
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
dobro počutijo v nemški svoji volni! Črez ta plot boš ti skakal, kozoprsk!"
Kastelic ni odnehal: „Nam li preostaja kaj drugega? S slovanščino nas hočete pitati, a mi nismo mlade gosi, da bi jo žrli! Ilirščine nam ne privoščite, kaj nam torej ostane drugega, nego da pričnemo zajemati iz polnega nemškega škafa. Morda nam je napredek zagotovljen le tedaj, če krenemo na livade, kjer kraljujeta Goethe in Schiller!"
„In če dalje tlačanimo nemškim graščakom," se je oglasil Smole, „ki nam izsesavajo kri in mozeg! Naše ljudstvo pa bodi zabito kakor danes!"
„Glodaj torej svojo slovenščino," se je za-togotil Kastelic, „in živi od svojih slin. Prav kakor ti drago!"
Tu se je obrnil ruski knez k Metelku: »Kakega mnenja ste vi, gospod profesor?"
Metelko si je obrisal obraz z modro ruto in tobaka si je nasul v nos: „S Kastelcem in Zupanom ni govoriti, svetlost! Posebno tedaj ne, ko sta pila nekaj vina. Jaz pa mislim, da ostanimo tam, kjer smo. Svojo rušo, na katero nas je postavil stvarnik, nam je ljubiti in ljubiti moramo tudi jezik, ki nam je dan!"
„Genljivo," je kričal Zupan, »kakor da nismo samo vejica na mogočnem hrastu Slovanstva! Pa se prepiraj s takim človekom! Martina Lu-
451 29*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
thera nam je treba, Martina Luthera, da nam ustvari vseslovanski jezik! Tukaj tiči resnica, buteljčki, tukaj!"
„Vzemi vrv," se je drl Kastelic, „pa se obesi na vseslovansko lipo, šleva vseh šlev!"
„In ti," je tulil Zupan, „skoči v vodo pa utoni! Škoda bi te ne bilo!"
To kričanje ni premotilo Metelka: »Verujte mi, svetlost, da je slovenski jezik lep in gibčen."
»Sedaj privleči svoje eje na dan!" se je šalil Zupan.
Knez je bil radoveden, kaj pomeni ta medklic. To je dalo profesorju slovenščine priliko, da se je spustil v jezikovno razpravo, v kateri se je v prvi vrsti pečal z glasom e in ž njegovim različnim izgovorom v slovenščini. V dokaz se je končno skliceval na ta-le stavek: Sosed ne bodi jezen, da sem jeseni tvoj jesen posekal.
»Ni to prekrasno, svetlost! In tak jezik so ti gorjanci obsodili v smrt!"
Metelko se je zmagonosno oziral okrog sebe.
Knez si je dal imenitni Metelkov stavek prevesti na nemščino in potem preložiti na ruščino. To je dalo povod jezikovnemu razgovoru, katerega so se živahno udeleževali Kastelic, Metelko in Zupan.
Prešeren in Piškotov Jurček sta sedela pri koncu mize, bolj proti oknu. Jezikovni razgovor
452
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ju ni zanimal. Tudi je bil Prešeren zamišljen, kar je prijatelj takoj opazil.
„Danes si žalosten, France?" je vprašal sočutno.
Pesnik je vprl vanj svoje oči: „Kaj so ti Primčevi?"
„Primčevi? Kaj ti mar teh ljudi?" „Rad bi vedel!"
„Ošaben zarod so! Ona ima toliko olike kakor branjevka, ki prodaja zelje pred rotovžem, napuha pa toliko, kakor da je soproga cesarskega guvernerja."
„In on?"
„On pa sedi na svojih vrečah in trepeta od strahu, da ne bi padel kak vinarček iž njih."
Prešeren je globoko vzdihnil. Zamolklo je vprašal: „Ali prihajaš v to hišo?" „Včasih."
„Včasih! Kakšna sreča!" „Sreča? Ce te ošabni puhloglaveži gledajo črez rame!"
„Videl si tudi deklico?" „Kako deklico?"
„Deklico, ki ima obrazek kot rožmarinček in očesi kakor dve zvezdici, vzeti z jasnega nočnega neba!"
„Ti sanjariš, dragi France! Odraslega dekleta pri Primčevih ni!"
»
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Kdo govori o tem, da je odrasla? Kakor gazelica je, kakor sonetek, ki je prikipel iz Petrarkovega srca!"
„Jezus in Marija!" se je začudil prijatelj. „Morda govoriš o tistem otroku?"
In šaljivo ga je oponašal: „Kakor gazelica je, kakor sonetek! Ali pa vsaj kakor gozdni vrelček v Eichendorffovi pesmici!"
„Kakor solnčni žarek je," je govoril Prešeren navdušeno, „katerega je dal stvarnik iz svojih rok!"
„Ta žarek pa je sedaj prebodel tvojo dušo, poet?"
„Meni ne bo solnčni žarek, meni bo ostro brušen meč, ki mi zaseka ostro rano v trpeče srce!"
„Doživeli bomo novega Petrarka," je del Piškotov porogljivo, „in na koše boš prinašal solza srečnim Slovencem!"
„Ti ne poznaš idealov! Suhoparen jurist si in cekin je tvoj ideal!"
„Ce že ne cekin, pa vsaj tisto, kar se kuha in peče! Želodec je naš gospodar! In gospodar je tudi vseh navadno! Vsako nesrečno ljubezen rad prodam za klobasico, ki se kuha v kastroli moje matere!"
Tu se je Jurček prav srčno zasmejal. Potem pa je dostavil: „Glej, vino v kozarcu se ti smeje! Poškropi si svoje nesrečno srce ž njim, da bo laže govoriti s teboj!"
454
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Ne vem, naj li pijem s teboj?" je odgovoril Prešeren hladno. „Zaslužil si moje zaničevanje! Poet takega Kranjca ne mara!"
„Pa vendar pijva'. In če ti je prav, pri tem lehko govoriva o tvoji gazelici, o tvojem sonetku!"
Ko sta izpila, je vprašal Piškotov: „Hočeš li čuti resnico?" „Govori!"
„Torej! Kak je tvoj ideal, ta tvoj solnčni žarek, s katerim je Bog oblagodaril ubogo našo zemljo? Razposajeno in slabo odgojeno otroče je!"
„Tudi Petrarkova Lavra je imela napake. In kolikor jih ni imela, priobrekoval jih ji je hudobni svet!"
„Izvrstno! Primčev otrok in Petrarkova Lavra!"
Dodal je sarkastno: „Imej vendar usmiljenje z amienskim korarjem! Če tako govoriš, se ti v grobu obrača kot vrtavka I Ali resnica je, da je razvajeno in slabo odgojeno otroče! Pa je še nekaj!"
Pesnik ga je prav milo pogledal.
„Glej me še tako milo! Vse ti moram povedati! To otroče ima na sebi — čakaj no, kako ti naj to povem, da ne bo prehudo zadelo pesniške tvoje duše ? Primera sicer ni mogoča, ali resnična bi bila! To otroče ima na sebi
455
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
nekaj prezgodnjega. Vidi se mi kot šibko drevesce, ki je že spomladi rodilo nekaj nedozorelega sadja."
„Ne umem te!"
„Kmalu se ti razprše temni oblaki! Omenjeno otroče že goji v sebi nekaj poželjivega. Skoraj bi takole izrazil: Izpod krilca ji še gledajo dolge bele hlačice — vzlic temu pa že škili po moških. Zavija ti tako čudno svoje poglede, da že danes vemo, kako skrbno bo nastavljala mreže, v katere bo lovila — moške hlače!"
„Ti si grdoba!"
„Grdoba ali negrdoba! Se bolj žalostno pa je, da materi, tej branjevki, vse to ugaja; rajša naj bi to gazelico vsak dan namazala z brezovcem!"
„Neolikanec si! Vidi se, da prepogosto občuješ z vozniki na Piškotovem dvorišču!"
Ni se dal premotiti prijatelj: „Jaz bi jo že z brezovcem ošvrkal in pri vodi in kruhu bi jo držal. Ta cvet bo prezgodaj dozorel. In ostro trnje se bo skrivalo pod njim, da se do krvi obode, kdor se ji približa!"
Prešeren ga je zavrnil: „Kdaj je pesnik še srečno ljubil!"
Oni pa se je šalil: „Priromal bo Torquato Tasso z Gorenjskega ter se zaljubil v Julijo, vojvodinjo ljubljansko. In svojo nesrečo bo na cente prodajal! Kdo bi ne jokal?"
456
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
V pesniku je vse gorelo.
»Če bi o tem vedel prijatelj Zupan?"
»Kaj bi bilo?"
»Imenoval bi te osla!"
»Gospod Jereb!"
Govorila sta že tako glasno, da sta nase opozorila drugo družbo.
»Ona dva se tudi prepirata," je zaklical Smole. »Tu se razgovarjamo o resnih rečeh, a ta mladeniča se med sabo samo prepirata in tako žalita ljubega gosta, ki je danes počastil mojo hišo!"
Prešeren in Jereb, ki sta bila v jezi vstala, sta osramočena sedla.
»Poslušajta!" je godrnjal Smole. »Kadar je govoriti, ničesar ne vesta!" Obrnivši se h knezu: »Če sta le dva Kranjca skupaj, se prepirata!"
»Pri Rusih itak ni drugače," je odgovoril Volkonskij. »Ostanimo pri svojem razgovoru! Učeni gospodje ste! Ali vidi se mi, da niste edini, katerega jezika naj se oklenete. In ljudstvo, kako misli to?"
Tu je povzel besedo okarani Jereb: »Kastelic ima v mislih nekaj drugega, Metelko zopet nekaj drugega in Zupan tudi nekaj drugega. V teh glavah se meša tista španska juha, nas mlajših pa nihče ne vpraša! Vi pa, svetlost, ste vprašali, kako misli ljudstvo? Modro vpra-
457
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
sanje je to, in če dovolite, vam odgovorim, dasi sem še mlad ter nimam toliko izkušenj, kakor trdi učenjak svetega pisma, slavni naš Zupan, da bi umel skuhati lonec sirove repe!"
»Lonec repe boš že skuhal," se zajezi Zupan, „ali prav soliti je ne boš vedel!"
Volkonskij je miril: »Tudi mladina ima pravico govoriti, ali v gotovih mejah."
»Tudi na tem mestu ste izpregovorili pametno besedo, svetlost," se je oglasil Jereb. »Kaj misli ljudstvo? To je ravno, da nič ne misli. Vprašam s pravico, imamo li sploh kaj ljudstva? Ali je ta tolpa, ki se rodi, ki umira po umazanih kočah, sploh ljudstvo ? Ima li kaj misli? Nobene! Ima kaj občutka? Samo za skledo, ki ni nikdar polna, in pa za strah pred hudičem, katerega so ji vbili v glavo, da jo laže davijo in peste. Je li le ena kaplja krvi v teh izsesanih in stlačenih telesih last ljudstva ? Nobena!"
»Izdajavec!" se je razljutil-Metelko.
»Tepec!" je rohnel Zupan.
»Ležnivec!" je vpil Prešeren.
Pa tudi Jereb je vpil: »Da, da, svetlost! Nad tem ljudstvom sem že davno obupal. In vi vsi, ki kričite nad mano, kakor so kričali Judje nad Kristom, vi vsi se še radi povrnete k nemškim jaslim! Dhci!"
458
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Jeza je prevzela Zupana, ki je itak že pil preveč vina, da so se mu udrle debele solze po obrazu.
»Gospodje," je zastokal, „ali sploh vemo, kaj hočemo?" — »Ne vemo!" In tu je udaril z roko p,o mizi, da je zažvenketalo steklo na nji.
Utihnili so, ker so občutili, da niso brzdali divje svoje strasti.
»Na tem polju torej tudi needinost!" je izpregovoril knez zamolklo.
»Tako je, svetlost!" je odgovoril Smole. »Ni je misli v Kranjcih, ki bi obenem živela v dveh glavah".
»Kje vam je iskati spasitelja?" je vprašal Volkonskij. »In vaši svečeniki?"
Ravno takrat so se vrata lehno odprla. V sobo je pomolil Ciril Erbežnik koščeni in izstradani svoj obraz. »Aha!" je zahreščal. »So že skupaj! Vino pijejo, prav kakor sem mislil!" Svoj ogoljeni cilindrček je vrgel v kot k peči. »Pa še enega sem pripeljal — Cumpeta, defi-cientpristerja! Le korajžo! Vilhelm, le noter!"
Ker se iz predsobe ni nihče odzval temu pozivu, je odprl gospod Ciril vrata na stežaj ter potegnil nekoga v sobo, ki pa se je nekamo obotavljal in branil. Privlečeni je bil Viljem Cumpe, penzionist iz mestne župe pri sv. Jakobu. Istotako klavrna prikazen kakor Ciril Erbežnik. Svoj cilinder je premika val v roki ter izprego-
459
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
voril v stiski: „Ta me je silil! Jaz bi ne bi prišel!"
„Kaj se boš sramoval, zgaga plešasta!" To rekši mu je potegnil gospod Ciril cilinder iz rok ter ga vrgel k onemu v kot.
»Samo glej," je kričal, „da mi ga ne zamenjaš potlej! Moj je nov, Cumpe, tvoj pa je že malo ponosen!"
»Sedaj pa sediva!" Od nekod je privlekel dva stola ter ju potisnil k mizi. Na enega je potlačil Cumpeta, na drugega pa je sam sedel.
»Mimo sva prišla! Pa se mi je zdelo, da nekaj vpijete tu gori! Hudimana, sem dejal, ta bi bila čudna, če bi s Cumpetom ne dobila kozarca vina tu gori, pri prijatelju Smoletu, ki ima polne mošnje in polne sode! Kaj se boš držal, Cumpe! Pij rajši!
In pograbil je Kastelčev kozarec ter ga postavil pred svojega prijatelja. Sam pa je pograbil po Zupanovi čaši. Dvignil jo je proti oknu ter siknil navdušeno: »Cisto je in sveti se kot cekin!"
»Hvaljen bodi Jezus, ki nam ga je ustvaril!"
S temi besedami je izpraznil čašo. Tudi Cumpe se je z obema rokama oklenil polne posodice ter jo potem s tresočo roko vzdignil k ustom.
»Na vekomaj amen!" Do zadnje kaplje je izpraznil kozarček.
460
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Ko sta bila nekaj kozarčkov izpraznila ter pogasila najhujšo žejo, sta opazila, da družbi nista dobrodošla. Malo sta bila v stiski.
„Dobro je vino," je jecljal Ciril, „le pij ga, Bile!"
„Dobro in rado teče!" je pritrdil Cumpe.
Takrat se je oglasil Zupan: „Vidite, svetlost, to je naše svečeništvo!
Te besede so razkacile Erbežnika: »Privošči nama kapljico vina, Zupan! Saj ga Bog res ni ustvaril samo zate!"
Obrnil se je proti Cumpetu: „Grdo naju gledajo, Bile! Zdi se mi tako!"
„Naj, če hočejo," je godrnjal Bile, „vino je pa le dobro!"
Ali Zupan si ni dal zatlačiti ust: „To je naša duhovščina, knez! Ko se je obdrgnila in obrabila v življenju, jo vrže škof v kot prav kakor staro metlo. Na stara leta mora naše svečeništvo beračiti, če noče od glada poginiti!"
Ciril in Bile sta med tem prav pridno pila in vince jima je zlezlo v možgane.
„Kdo berači?" se je zadri Erbežnik. »Morda z Biletom pri prijatelju Smoletu ne veljava ravno toliko kolikor ti, Zupan?"
Tudi Cumpe se je oglasil: »Kaj boš godel, Zupan? Si ti morda na svetu že kaj izkusil? Ničesar! Malo tistega svetega pisma trgaš le-menatarjem, pa je vse! Midva s Cirilom sva
461
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
pa Bogu služila! Ti boš nama očital, da beračiva! Spaka!"
Kadar je bil Bile Cumpe vinjen, je bil v govorici zelo oduren in tudi klel je rad. V tistem hipu je udaril z roko po mizi: „Ti boš nama očital, da beračiva! Ti črni hudič ti!"
Zupan je lehkodušno prenesel ta izbruh. Pristopil je k Erbežniku, mu zavihal rokav ter izpregovoril: „Vedel sem, da danes nimaš srajce!"
Podoben užaljenemu kralju se je dvignil gospod Ciril s svojega sedeža: „Odriniva, Bile! Tu naju žalijo!"
Tudi Bile je vstal: »Poštenemu duhovniku najhujši sovražnik je — far!"
„Izpijva pa pojdiva!"
Pograbila sta vsak svojo kupo ter jo izpraznila pred odhodom.
„Saj sva bila tako k Piškotki namenjena!" je govoril Ciril. „Že zadnjič me je povabila. Včeraj je klala. A Piškotka je ženska, ki tudi božjim duhovnikom kaj privošči! Pojdi, Bile!"
Odkorakala sta proti vratom. Ondi sta se še enkrat ozrla, prav kakor bi pričakovala, da ju hišni gospodar poprosi, naj še ostaneta. Ko pa se ni nič takega pripetilo, je pobral vsak svoj cilinder. Med vrati je Erbežnik še zaklical: „Župan, na stara leta boš tudi stradal! Ce Bog da!"
462
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Amen!" je dodal Bile. Knez  Volkonskij   je   strme opazoval to epizodo.
Ko sta bila stara duhovnika odšla, je ponovil svoje vprašanje: „Kdo vam bodi spasitelj, če ne svečeniki?"
Zupan se je zasmejal: „Saj ste jih ravnokar videli naše svečenike!"
„Govorimo resno!" ga je karal Smole. „ Večkrat smo se že pečali s tem vprašanjem, svetlost! Dostikrat smo razpravljali o tem, je li mogoče, da duhovščina reši mali naš narod."
„Duhovščina," se je oglasil Jereb oblastno, „nikdar ne!"
„Kako, da ne?" se je zajezil Metelko.
„Ker je preenostranska!" je odgovoril Prešeren.
„Ker je prepohlepna!" je vpil Jereb. „In ker je premalo olikana!" se je vmešal Kastelic.
Metelko je še dalje branil svoje stališče: „Kdo vam pa knjige piše?"
„Sedaj nam pride s svojim Vodnikom!" je odgovoril Prešeren, ki je po navadi mladine deval starejše v nič. „Bolje bi bilo, da bi svojih knjig ne bil pisal ta Vodnik!"
„Prav res, bolje bi bilo, da je ni pisal rovtarske svoje proze!" je pritrdil Kastelic.
463
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Tiho!" se je vsilil Zupan. „Vi ste govorili, sedaj bom pa jaz govoril, jaz, ki sem sam duhovnik in sem tudi dosti pametnejši od vas! Vprašali ste, je li mogoče, da duhovščina reši mali naš narod! Odgovarjam vam, da duhovščina nikdar nikjer še ni rešila nil^akih narodov. Pozobala jih je pa že mnogo! Ha!"
Metelko je zastokal: „Tako govori katoličan in duhovnik!"
„Pojdi h Gruberju," je kričal Zupan, „da te napravi za konsistorijalnega svetnika, ti sladka voda ti! Jaz pa ostanem pri tem: duhovščina ne! Morda so premalo olikani, moj Bog, vi tudi niste modrosti žrli z največjo žlico; morda so pohlepni, pa tudi vi iztezate prste za denarjem; morda so še kaj drugega, ali vsak človek ima kri pod svojo kožo! Ne udrihajte mi po duhovniku, dosti je revčkov v talarju in usmiljenja so vredni."
„Potem se pa strinjaš z Metelkom?" je vprašal Kastelic zaničljivo.
„Ne, prijatelj šleva! Duhovščina ne! Zakaj ne? Kaj pa je duhovščina? Ali je to morda kak stan? Pri moji duši, slepo in mrtvo orodje smo v rokah svojih škofov. Plug smo v roki teh škofov in delati moramo le tisto, kar ti hočejo. Delati in misliti! To je revščina, da Bog pomagaj! Da bi nas pa naši škofje rešili, v to pa niti Metelko ne veruje!"
464
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Verujem!" je kričal Metelko.
„Pojdi se solit, ti že tako komaj čakaš, da postaneš kanonik. Gruber nas bo rešil in tisti, katerega dobimo za njim! Naš Avguštin se je prisladkal sedaj našemu cesarju v srce in Metternich ga prav kmalu napravi za kardinala ali pa vsaj za nadškofa. Oni v Trstu že preži, da pride k jaslicam svetega Miklavža. Volk bo nam vsem in trgal nas bo in mesaril nas bo. Vi pa se boste tresli kakor šibica na vodi, volk vas bo zvijal okrog svojih krempljev; vladala vas bosta škof in babnica njegova! Punctum!"
Zaničljivo je dostavil: „Taki črvi naj nam rešijo domovino!"
Metelko je zdihoval: „Kdo pa? Povej vendar, kdo pa?"
„Ne osebe, ideje nas rešijo! Slovanstvo!"
„Kaj Slovanstvo — ilirščina!"
„Ne Slovanstvo, ne ilirščina! Nemštvo!"
„Tepci!"
S to besedo je Zupan zaključil razgovor. Knezu Volkonskemu je postalo pretesno v tej družbi.
»Odriniti moram!" je dejal hišnemu g' spo-darju. „Ob šestih mi je nastopiti službe *)ri veličanstvu!"
Zahvaljeval se je za vljudno vabilo in za podučne razgovore.
465
30
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Razočarani nas zapuščate, svetlost! Morda ste več pričakovali od naše družbe?"
Knez se je zamislil: „Za nekaj se boste morali zediniti!"
„Pač res!" je viknil Metelko. „Dosedaj smo bili edini samo v needinosti!"
Volkonskij se je poslovil od vsakega posebej. Smole kot hišni gospodar ga je spremil do stopnic. Oni v sobi so nekaj časa molčali. Končno pa je izpregovoril Zupan: „Eh, dobro smo mu jo povedali. Zdaj bo vsaj vedel, kakšni smo kranjski fantje! Mi bomo pa še malo pili!" —
PIP
do
466
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Konec.
Wir sind mit einem Werke niedergekommen, zu dem jeder ehrliche Mann ohne Errothen sich bekennen dati. Wir haben eine grofie Epoche durchgemacht, grofi, weil sie scliwer zu leiten war. Mehr als grofi ist das Resultat der her-gestellten Einigkeit zwischen Denjenigen, die zum Willen und zur That die Macht besitzen.
Iz Meiiernichovih zapiskov.
Kongres je bil dognan. Dne 21. maja je odrinil cesar Franc iz Ljubljane. „Nebo je bilo oblačno," piše naš kronist, „in ob polenajstih dopoldne je pričelo deževati. In nato je deževalo do večera, ,als ob der Himmel mit den Bewohnern Laibachs iiber die Abreise des innigstgeliebten Landesvaters und der besten Landesmutter weinte'."
Ista kronika nam dalje pripoveduje: »Odpotovali so ob polsedmih zjutraj. Ljubljančani si niso mogli odreči veselja, da bi še enkrat ne videli svojega oboževanega vladarja in svoje najboljše cesarice. Daleč po Celovški cesti se je širila čakajoča množica. Nekaj izmed vedno zvestih meščanov ljubljanskih se je peljalo celo do Medvod, da so se kolikor mogoče najpozneje poslovili od veličanstev.
467
30*
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Od mesta dalje in še precej časa po Komercijalni cesti sta se vozili veličanstvi mimo prepevajočih šolskih dečkov, ki so jima klicali stokraten valete. Vsak deček je imel v eni roki bel robec, v drugi pa zeleno vejico. Tam, kjer se je pričela vrsta šolske mladine, potem v sredi in kjer se je vrsta končala, so bili postavljeni mični slavoloki iz zelenega vejevja in krasnega cvetja. Skozi te slavoloke sta se odpeljali veličanstvi s svojim spremstvom, potem ko sta skoraj pet mesecev bivali v Ljubljani. Naši blagoslovi so ju spremljali! Pred odhodom je daroval cesar godbi barona Wimpffena pehote 3600 gld., istotako je obdaroval godbo graničarskega polka, ki je bil za kongresa nastanjen v Ljubljani. Kapelnik, ki je -vodil Wim-pffenovo godbo, pa je dobil 100 cekinov. Hrvaškemu bataljonu, ki je bil del posadke, je veličanstvo naklonilo 2600 gld., bataljonu Reuss-Plauen pa 600 gld. Dalje je dobil škof Gruber od cesarice zlat križec, njegov dvorni kaplan pa zlato tobačnico. Končno sta dobila nunska samostana v Ljubljani in Škofji loki podobo njenega veličanstva cesarice v prav lepem zlatem okviru."
In to je bilo vse! Ljubljančanom s - je videlo dosti premalo, ker so pričakovali mnogo več. —
Od polšestih dalje so se že trgale množice, da bi si pribojevale najugodnejši prostor ob
ms
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
cesti, po kateri sta se imela pripeljati »oboževani" cesar in »najboljša" cesarica. V gneči je bilo opaziti obilo znancev, katere je prignala radovednost na »komercijalno cesto". Na ovinku pred Figovcem je stal gospod Ciril Erbežnik s cilindrom. Pri sebi je imel gospoda Vincenca Lukmana in njegovo ženico. Uživala sta še medene tedne, on s pobožno vdanostjo, ona pa s pobožno srečo. Zategadelj sta bila najprej pri prvi maši v Senklavžu, potem sta pa tudi prišla gledat, kako se odpelje cesar. Srečal ju je gospod Ciril ter jima preskrbel dober prostorček. Prerinil ju je skozi množico, in ker je bil duhovnik, je smel suvati s komolcem na vse strani, ne da bi se bil kdo upal, upirati se mu.
»Tule bomo obstali," je izpregovoril samozavestno, »in gledali cesarju ravno pod nos! No, kaj pa je kaj novega, gospa Marička?"
»Vse dobro, vse dobro!" je sladkolela.
Obrnil se je do moža: »In ti, Cene? Slišal sem, da sta si obljubila vedno devištvo, preden sta se bila vzela! Ali je res, kali? Hej, Cene!"
Cenetu je kri zalila obraz.
»Ne tako! Herr Ciril, ne tako!" je sramežljivo šepetala nekdanja vdova Dagarinova.
»Poglej ga no," je vpil Ciril, »kako je rdeč, kot rak v ponvi!"
469
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Bivšemu teologu je primanjkovalo sape. Gospod Erbežnik pa je tlesknil z roko ob roko: „Ti kujon ti!"
Z zadrego obeh zakonskih se je takoj okoristil: „Nič ne de, Cene! Jutri pridem k vama na večerjo. Pa Cumpeta pripeljem s sabo! Ali kaj dobrega mora biti, gospa Mica!"
„Bo, bo, Herr Ciril!"
V bližini te trojice sta tičala Urban Pintar in Topolščakov oče. Prvi ni bil več sam sebi podoben. Dočim je bil stari Topolščak lepo rejen in tudi čedno opravljen, je na Urbanu vse viselo in tudi obleko je nosil posvaljkano. Izginil mu je bil okrogli trebušček in kosti so mu štrlele iz žalostnega obraza.
„Hov! Hov!" je zastokal, ker ravno drugega ni vedel izpregovoriti.
„Torej oženil si se," je pričel Topolščak, „in Komarjevo Magdaleno si vzel?"
„Hov! hov!" je ponavljal Pintar.
„Kaj pa kaj žena? Si zadovoljen, kaj?"
Oni je pogledal v zrak: „Kaj čem odgovoriti? Saj veš, komar je komar!"
Topolščak je izprevidel, da ta govorica ni prijatelju všeč. Zatorej je odnehal.
„Slabi časi so zdaj!" se je oglasil Pintar ter tako zasukal pomenek na drugo polje. „0 Dolničarju si gotovo že kaj slišal, o bogatem Dolničarju na Brvicah pri Šmarju?"
470
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
»Ničesar nisem slišal," je odgovoril Topol-ščak. »Kar smo imeli tisto žalost, živimo le bolj zase in ničesar ne zvemo!"
„0 Dolničarju nisi ničesar čul? Čudno! To pa vendar veš, da se valja po denarjih in da bi jedel konjski gnoj, če bi ga želodec prenesel, Tako skop je!"
»Bogati ljudje so navadno taki!"
»Denar ima pa zakopan ali v hlevu, ali v kleti, ali v kovačnici. Par mernikov cekinov! Pa gotovo!"
»Oj! oj! Kako ti bogatini žive v vednih skrbeh!"
»Tolovaji jih zalezujejo. Pred tremi dnevi so se oglasili tudi pri Dolničarju. Bržčas kaki Hrvatje z zamazanimi obrazi. Pretepavali so ga, na živem oglju so ga pekli. Sele proti jutru so jih pregnali sosedje. Celo mesto govori o tem."
»Je izdal svoj denar?"
»Bog ne daj! Kot janjec je bil pečen, a denarja ni izdal. Hrvatje so s praznimi rokami odrinili bogvekam in pravica jih še nima. Stari pa tudi umira in nič se ne zave. Če umre, se ne bo vedelo za denar. Potlej bi bilo dobro kupiti njegovo posestvo! Ko bi človek imel denar!"
»Take bi morali obesiti," je menil Topolščak. »O, kaj še!" se zatogoti Pintar.  »Koga pa danes še obesijo? Ta prokleti Skile, ali mi ni
471
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
ukradel polovico življenja? Na beraško palico me je spravil! Par let je dobil, jaz bom pa moral dosti prej v grob! Koga pa danes še obesijo?"
„Saj si nekaj nazaj dobil," ga je tolažil oni.
„Ne beliča! Kar je ostalo v knjižici, je pograbila Magdalena, da nimam čisto nič!"
„Kar je mož, to je žena!"
„Ni res! Le takih bedastoč ne govori! Revež sem!"
Ker Topolščak ni vedel drugega vprašati, je vprašal: „A še pere pri korarjih?"
»Zmerom bolj," je zastokal Komarkin mož, »mene v zahvalo pa še stepe, če ni drugače! Ta prokleti satan!"
Debele solze so mu silile v oči, zato ga Topolščak ni dalje izpraševal.
»Pri vas imate pa denar?" je pričel Pintar po kratkem premolku, potem ko je bil solze pogoltnil.
»Neki oficir nam ga je prinesel. To je že res, pomanjkanja ne trpimo. Pa kaj nama hoče, ko nimava več otrok!"
Tu so zopet Topolščaku solze zalile oči. Oba sta utihnila.
Malo naprej, na ovinku pred Piškotovo gostilno je bila večja gosposka družba. Gospa Primčeva s svojo hčerko Julko si je zbrala tu svoje prijateljice. Te so med sabo klepetale,
472
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
mala Julka pa se je koketno ozirala po mladeničih.
„Mama," je vzkliknila, tam so Scheuchen-stuelovi!"
Karajoče se je ozrla gospa mama po nji: »Plemeniti Scheuchenstuelovi! Kolikokrat naj ti še to povem! Kdaj se že vendar privadiš spodobnosti!"
Deklici se je povesila sobica:  „Eh, kaj!"
»Vidite prijateljice," je potožila mati, »kake križe imam že sedaj ž njo!"
Julka je bila jezna, to se ji je pokazalo na obrazu.
»Gospodična," je šepnil nekdo za njo. Prešeren se je bil pritihotapil do nje in sedaj jo je hotel nekoliko potolažiti. Dijaček se je zanašal na znanje, sklenjeno na redutni galeriji. Pa se je silno opekel. Mala osebica se je ošabno obrnila, dijaka nekaj časa zaničljivo gledala, potem pa se je izlila njena jezica: »Kdo pa ste vi, da se drznete z mano govoriti?! Jaz vas ne poznam!"
Bodočega pesnika je oblil pot in izmuznil se je med množico, da ga v hipu ni bilo več videti.
Tudi ljubljanski napoleonovci si niso dali kratiti veselja, da bi ne gledali odhajanja cesarske dvojice. V bližini gospe Primčeve in njene družbe so se bili utaborili, in sicer prav
473
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
vsi. Prišel je bil obristvahtmajster Alborghetti, komandant Tine Dreo, kapitanlajtnant Miklavž Recher in vsi drugi. Tudi rajtoficir in sekretersuplent ljubljanskega magistrata gospod Miha Martin Gerson, je bil tamkaj. Danes je bil glavna oseba in tovariši so stali okoli njega z napetimi obrazi. V rokah je imel zamazano polo.
»Vidite, gospodje," je izpregovoril važno, »tole so danes po noči nabili!"
»Kje? Kje?" je hitel kapitanlajtnant.
»Na šoli, na svetega Jakoba cerkvi in na kresiji!"
»Komu velja?" je vprašal obristvahtmajster počasi.
»Naši aristokraciji," je odgovoril Gerson. »Ta jih mora poslušati. Čujte!"
In sekretersuplent je zamolklo čital:
„Diese, die Brut des Adels hier,
Die glaubt in ihrer Weise,
Dass ihnen, dieser ausgepausten Bestie,
Kein Mensch mehr gleich!
Doch wartet nur, ihr Hundsgebiss,
Wenn ihr nicht bescheiden seid,
So werd ich euch noch ztichtigen,
Bis in die Ewigkeit! Auch gebt euch keine Miih, uns auszusptiren, Ihr wiirdet nur die Zeit umsonst verlieren! Wir sind unser acht, Und nehmen uns stets wohl in acht!"
474
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
„Vraga, vraga!" je vpil Matija Kiker, „to je pa ostra sol! Prav jim je! Kaj pa posamezni, ali je dobil tudi vsak svojo juho?"
„Gotovo!"
Najbolj radoveden je bil praporščak Sernec: „Kdo pa? Kdo pa?"
In Kiker je dostavil: „Ali so Turjačanu katero pripeljali po grbi? Kar se z Metter-nichom tikata, od napuha kar spati ne more!"
„V prvi vrsti jo je izkupil Turjačan," je pritrdil rajtoficir.
In Gerson je čital:
„Hier steht und tanzt Graf Auersperg, der Benedikt, Der mit Liebe jedes Dienstmensch begliickt, Er glaubt, dass ihn mit seiner Equipage und Bettelgeld Kein Mensch sei gleich in unser Krainer Welt!"
Polde Frorenteich je od notranjega veselja zastokal: „Jezus, če to zve gospa grofica! Je pa res dobro!"
Vsem se je stvar videla dobra in vsi so grofu Turjaškemu iz srca privoščili, da se je njegovo ime blestelo v tem paskilu. Abraham Buserin, bivši član meščanskega odbora na magistratu in po svojem poklicu krojač, je imel posebno piko na mladega rakovniškega grofa, ki je nekdaj grdo ravnal z nekim krojačem pred škofijo. S tenkim glaskom je vprašal:
„Hudimana, morda je pa tudi grof Barbo vmes? Prav bi mi bilo!"
475
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
In Gerson je zopet cital:
„Schaut doch den schönen Grafen Barbo an, Der kaum lesen, schreiben und rechnen kann, Er wurde aus der Schule excludirt, Und als Praktikant beim Kreisamt acceptirt!"
476
„To ni nie posebnega!" je godrnjal Bu-serin. „Lehko bi mu bili vec povedali! In po pravici!"
Ko je Gerson razlozil, da so omenjeni se baron Schweiger — dieser arme Hund — gro-fica Thurnova — die süsse Kiementin — knez Porzia — dieser ausgehörnte Geck — grof Lichtenberg — ein ausgemachter Tropf — gospa Burgerjeva — diese ausgesuchte Haupt-Canaille — Jelacic in Mandelstein iz Zagreba, gospodiena Kalchbergova — dieses dumme Gesicht — grof Tonerl Thum, baronesa Tauferer-jeva, je castita druzba soglasno sklenila, da se zvecer zbero v zadnji sobi pri Deteli, kjer bodo ves sramotilni poem zauzivali od tocke do tocke.
„Preden nehamo," je dejal sekretersuplent, „pa vendar se poslusajte, kako jo je izkupil gospod okrozni glavar!"
„0 seht den Kreishauptmann an,
Diesen alten Eselskopf!
Er lacht sich an noch einen zweiten Kropf,
Weil seine gute Frau noch voll Liebe lacht
Und ihn zu einem der gehörnten Häupter macht."
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
Omenili smo ta pamflet, ker nekako razsvetljuje moralo tedanje Ljubljane in ker je dokaz, da je — vzlic vsem kongresom — proti aristokraciji in birokraciji že tedaj tlelo pod pepelom. Naravno, da je nastala po mestu prava senzacija. Plemiči so divjali, pričele so se dolge preiskave, ampak ostalo je pri tem, kar so nepoznani zločinci prorokovali:
„Auch gebt euch keine Miih, uns auszuspiiren, Ihr wiirdet nur die Zeit umsonst verlieren!"
Iz dalje so se oglašali klici. Cesar in cesarica sta prihajala. Vozila sta se v odprtem vozu in se milostivo zahvaljevala množicam, ki so kričale „vivat!"
Najbolj navdušena je bila Židanova mama. Z belim robcem je migala in živahno je klicala „vivat!"
Bila je tako lepa, da jo je opazilo tudi ce-saričino oko.
„Glej, kako krasna ženska!" je izpregovoril a Karolina Amalija proti visokemu soprogu.
Tudi cesar Franc je spoznal mater Zida-novko, a je odgovoril hladnokrvno: „To je ženska, h kateri je zahajal ruski car na ledice!"
Megla je legla na obraz Karoline Amalije, postranski pogled je zadel oboževanega cesarja;
477
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
nato je obrnila pogled v drugo stran in nekaj zamrmrala. Glasilo se je kakor znana francoska besedica, ki je bržkone veljala ruskemu carju. A svojega moža ni več pogledala in tudi množicam ni več odzdravljala.
* * *
— 21. Mai Morgen reise ich ab, gedenke in Begleitung der Schloftbesitzer von Rad-mannsdorf einen kleinen Abstecher nach dem Veldeser See zu machen und dann auf dem Wege iiber die Wurzen nach Wien zuriickzukehren.
Iz Metternichovih zapiskov.
Knez Metternich je zapustil Ljubljano dne 22. maja. Vreme, prej lepo in gorko, se je bilo med nočjo neprijetno izpremenilo. Ko se je dolga vrsta voz, s katerimi se je vozil knez, premikala od Podbrezja proti Radovljici, je bila krajina zagrnjena v sneg in od planin je brila ostra sapa. Dežilo in snežilo je, tuintam se je oglašal grom.
Šele, ko so dospeli v bližino prijaznega gorenjskega mesteca, je povedal Metternich, da hoče presenetiti svojega prijatelja Thurna. Sam pri sebi se je hotel tudi posloviti pri Evi Luizi, svoji občudovavki, na katero je zadnje čase prav močno mislil. Sam ni znal zakaj, dasi vsakemu starikastemu možu dobro de, če ga občuduje mlada deklica.  Knez Metternich pa
478
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
je hotel še posebej pokazati, da ne odhaja v jezi radi afronta, ki mu ga je bila med kongresom provzročila Thurnova kontesa.
Ko so vozovi priropotali v Radovljico, je bilo presenečenje popolno pri meščanih in pri grajskih. Takoj se je nabrala množica pred gradom in prodajala zijala.
Ko je knez Metternich stopal navzgor po krasnem grajskem stopnišču, mu je nasproti prihitel domači grof s svojo soprogo. Poljubivši roko hišni gospodinji, je dejal knez galantno: „Morala ste vedeti, grofica, da mi srce ni dopuščalo, da bi se ločil od dežele, ne da bi se poslovil pri Thurnovih!"
Večje časti Thurnovi še niso doživeli! Drag je bil gost, in najsi je gostoljubnost zahtevala še toliko žrtev: knez je Thurnovim dobro došel! Odkazalo se mu je stanovanje v gradu, kjer je prenočilo tudi obilo spremstva. Drugo se je pa poteknilo po Radovljici, tako da se je v zadovoljnost knezovo prav hitro vse lepo uravnalo. Sedaj je knez zvedel, da je Eva Luiza nevarno bolna, in opazil je tudi, da je grofica mati kazala objokane oči. Bila je že tako slabotna, da ni več mogla vstati iz postelje, zategadelj je knezu Metternichu v prvem hipu niti pozdraviti ni bilo mogoče. Šele po obedu ga je spremila grofica v sobo svoje hčere.
479
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
V stolu je slonela Eva Luiza. Bila je kakor senca, kakor cvet uvel! V kratki dobi jo je bila bolezen uničila in sedaj je umirala.
Knez Metternich je to občutil in skoraj milo se mu je storilo. Kot diplomat je vedel svoje občutke prikriti. Prisedel je k nji, jo prijel za koščeno ročico ter izpregovoril: „Naša Eva Luiza je malo bolehna, to provzročuje bolečine vsem njenim prijateljem. Pride pa gorka pomlad, pridejo sape od juga, in naša Eva Luiza se očvrsti kakor postrv v potoku. Tako bo, prijateljica!"
Dolgo ga je gledala, pa je bila od sreče tako razburjena, da ni mogla izpregovoriti.
„Tudi njegovo veličanstvo, ruski car, mi je izročil svoje pozdrave do vas, kontesa!"
To je ni brigalo dosti: „Vi, knez, ste še vedno velik, mogočen gospod!"
Velike, svetle svoje oči si je napajala na njegovi osebi!
„In grofica Esterhazvjeva?" je vprašala zamolklo. Rdečica ji je za hip preletela obrazek, tudi knez je malo zardel.
„Je že davno na Dunaju!"
„Sporočite ji, da naj mi odpusti!"
Pristavila je: „Kako lepo je, knez, da ste me obiskali na smrtni moji postelji!"
„Kontesa!" je vzkliknil očitajoče.
„Včasih je lepše umreti nego živeti!"
480
Dr. Ivan Tavčar: Izza kongresa.
In zopet je napajala svoje oči na njegovi osebi.
„Nekaj bi vas prosila, svetlost!"
Obšla jo je sramežljivost, da je umolknila. Dvignila je oči proti njemu in iz teh oči ji je žarela ljubezen, tista ljubezen, ki veže moško bitje na žensko od pričetka svetov.
„Skoraj vsako noč se mi sanja o tem!" je govorila sama sebi. „Zdi se mi, da bi laglje umrla potem!"
Zopet ji je zastal glas.
„Govorite, kontesa!"
„Samo poljub z vaših ust!"
Komaj je razumel te besede, ki jih je šepnila v francoskem jeziku. Kavalirsko je vstal ter je kipeče poljubil blede ustnice.
Ko je knez Metternich zjutraj zapuščal Radovljico, so peli zvonovi v stolpu. Po noči je bila preminila kontesa Eva Luiza. —
□in
a=s»Qe=s»
□o
481
Urednikove opombe.
Tavčarjeva obširna leposlovna kronika iz svetovnega zgodovinskega, zlasti pa iz slovenskega in še posebej ljubljanskega družabnega ter kulturnega življenja okrog 1. 1821., noseča naslov »Izza kongresa", je začela izhajati s podnaslovom »zgodovinski roman" v „Ljub. zvonu* 1905 v julijski številki; redno se je nadaljevala preko letnika 1906 — od avgustovske štev. tega letnika dalje brez omenjenega podnaslova — preko letnika 1907, dokler se ni v februarski številki letnika 1908 zaključila.
Zgodovinsko ozadje kronike „Tzza kongresa" tvori „doba kongresov", kakor imenujejo zgodovinarji ono desetletje evropske zgodovine, ki se pričenja s padcem Napoleona I. in z dunajskim kongresom 1. 1815. ter završuje s smrtjo ruskega carja Aleksandra I. dne 1. dec. 1825. Koalirana Evropa, ki je bila v takozvanih „osvoboditeljnih vojnah" 1.1814. strla moč velikega Korza, je proglašala za „voditelja nesmrtne koalicije, zasluživšega si slavo mirotvorca vesoljstva", onega carja Aleksandra, čigar narod je bil 1. 1812. prvi podlomil krila napoleo-novskim vojnim orlom. Aleksander I. Pavlovič (roj. 1777) je bil svojevrstna, romantično-človekoljubna natura. Vzgojen po Švicarju Laharpeu v zmislu Rousseau-jevih načel je ostal vse svoje življenje mehak, čuvstven, pogosto duševno razdvojen in precej nestalen. V mladesti je bil sam član svobodoljubnih tajnih društev. Ruski prestol je zasedel 1. 1802., potem ko je bil zapadel njegov oče Pavel I. umoru, pri katerem sin sicer ni bil soude-
482
Urednikove opombe.
ležen, vendar pa je bil, ker je poprej vedel zanj, nekako primoran imeti ozir na očetove morivce. Kot mlad vladar je poizkusil udejstviti svoje človekoljubne, demokratične nazore najprej s tem, da je v baltijskih provincah osvobodil kmete tlačanstva. Tudi svojim Poljakom je prostovoljno podaril jako svobodomiselno ustavo. L. 1815. je v Parizu prišel pod močan vpliv mističnih idej Julijane pl. Krildenerjeve. Takrat je tudi v istem mestu lastnoročno koncipiral in v zvezi z avstrijskim in pruskim vladarjem sklenil „sveto alianeo" (dne 26. sept. 1815), ki je po njegovem konceptu imela biti vogelni kamen njegove evropske politike kot obramba svetovnega miru, razrahljanega po revolucijah, kot aparat po njem zamišljene udejstitve evangeljskih načel v mednarodni politiki. Aleksandrov projekt pa je kmalu in za človekoljubnega carja skoraj neopazno izpremenil avstrijski vnanji minister Klemens Metternich (roj. 1773) v orodje splošne monarhistične in absolutistične reakcije, postavši na ta način dejanjski voditelj „svete aliance*. — Prva Metternichova skrb je bila, da z diplomatičnimi spletkami oslabi moralni vpliv Aleksandra, razpolagajočega s takrat najmočnejšo in to slovansko armado. Metternich se je bal, da bi Aleksander ne vzbudil iz spanja avstrijskih slovanskih in drugih nenemških narodov, kar bi imelo za posledico razpad avstrijske, na slabih nogah stoječe monarhije. Naši „Iliriji" je Metternich samo iz strahu pred Rusijo dal naslov kraljestva. V liberalnih načelih Aleksandra je Metternich videl zgolj stremljenje, pritegniti v ruski krog male narode, v katerih je bila francoska revolucija vzbudila zavest narodnih individualnosti. Idejo „svete aliance" in kongresov je bil Aleksander zamislil kot sredstvo za osnovanje evropske federacije, a Metternich je to idejo polagoma in na premeten način izprevračal v aparat za izkoreninjanje vseh revolucionarnih pokretov in sopokretov, zlasti na-
483
31*
Urednikove opombe.
rodnozedinjevalnih in konstitucionalnih, s katerimi se je takrat polnilo evropsko ozračje. Za temi cilji so v oni dobi stremili različni narodi na različne načine: romanski potom revolucij, neglede na legitimne pravice njih monarhov, germanski na postavni način potom reform, pridobljenih v soglasju ž njih vladarji.
V nemških zveznih državah se je bil v protinapo-leonskih osvoboditeljnih vojnah krepko razvil pojem naroda kot celote in kot faktorja, ki naj soodločuje pri vladi. Metternich je obračal vso skrb na to, da ta pojem potisne na pojem navadnih podložnikov. In res je nemška „zvezna ustava", ki bi naj bila opora ljudstva, skoro postala opora absolutnih monarhov. Takozvani „zvezni akti" nemške zvezne države so obetali, da se čimprej uvede v življenje njih § XIII. o »stanovski ustavi", kakršno so imele nekatere nemške državice že izza srednjega veka. A da niti največja nemška država, Prusija, ni takoj po dunajskem kongresu udejstvila tega paragrafa, je bil predvsem kriv dunajski kabinet, v katerem je iz razumljivih razlogov vladal »nepremagljiv srd zoper princip konstitucionalizma". Duševno leni avstrijski Nemci, katere so bile osvoboditeljne vojne narodno manj predramile nego katerekoli druge Nemce, tudi niso kaj prida nadlegovali svoje vlade v tem oziru, proslavljajoč zakrknjenega absolutista Franca I. »vaterliche, milde, segensreiche Regierung" v vseh tonovskih načinih hiperlojalnega klečeplastva. V vseh avstrijskih provincah so sicer obstajali stari stanovski dež. zbori — prave politične komedije. V Nemčiji pa je bila zlasti akademska mladina, združujoča se v takozvanem „Tugendbundu" in v Jahnovih telovadnih društvih, silno nezadovoljna s tem, da osvoboditeljne vojne niso prinesle močne zedi-njene in ustavne Nemčije.
Proti nemški dijaški mladini, ki se je bila na wart-burški slavnosti 18. okt. 1817 zaklela, da hoče vse tvegati
484
Urednikove opombe.
za svobodo in edinstvo nemškega naroda, je nastopil Metternich, najprej publicistično s pomočjo svoje desne roke, Friderika Gentza, kateri je bil svojemu šefu primerno izpremenil svoje nekdanje liberalno prepričanje. Ta je pisal v razne avstrijske in nemške časopise članke, v katerih je izvajal, da niso narodi premagali Napoleona, ampak vladarji; narodi da so vršili samo dolžnost pod-ložnikov in ubogali svoje monarhe. V svrho ukrotitve nemirnega duha nemškega dijaštva je hotel Metternich porabiti tudi prihodnji kongres, ki je bil postal potreben zaradi Francije. V tej državi je pod vlado Burbonov, ki jih je bila ustoličila „sveta alianea", vladal do konca 1818 precej liberalno Richelieu. Car Aleksander je sim-patiziral z liberalno Francijo, ki je vestno izkušala odplačati kontribucije, da se iznebi okupacijskih „aliančnih" čet v svojih pokrajinah. Ko so se „zvezani" diplomati pod vodstvom Metternicha zbrali 1. 1818. v Karlovih y a r i h, da ob koncertih italijanske dive Catalanijeve ■opravijo posle Evrope, so se že malo brigali za tirade ruskega poslanika Capodistriasa, navdušenega glasnika nekdanjih carjevih idej o osvoboditvi narodov in o napredku. Računali so že z mističnim sanjarstvom, kateremu je bil zapadel Aleksander, in ž njegovim duševnim nemirom, povzročenim po neki pravkar zatrti, dasi nepolitični zaroti njegovih gardnih oficirjev. Dne 29. sept. 1818 se je otvoril kongres v Cahah z avstrijskimi, pruskimi, ruskimi in angleškimi vladarji ter diplomati, z gledališkimi igravci in igravkami, s pustolovci in zastopniki mobilnega kapitala iz hiše Rotschildov, ki je bila v napoleonskih vojnah obogatela; tudi mistiška Julijana pl. Krtidenerjeva je bila tu. Opustitev okupacije francoskih pokrajin se je sklenila takoj, če Francija odplača nekaj kontribucije. Vrhu tega je bila Francija sprejeta v „sveto alianco" pod pogojem, ako ne zapade zopet revoluciji. Ob priliki kongresa v Cahah je bil izdal neki-
485
Urednikove opombe.
carjev plačanik, Rumun Sturza, oster spis zoper akademskc-svobodo in zoper nemške univerze sploh. Metternich je izkušal pridobiti pruskega kralja za nazore tega mladega rumunskega plemiča. Predložil mu je spomenico, v kateri je trdil, da bi pomenil v nemških »zveznih aktih" predvideni centralni parlament pogin Prusije, ker bi uničil njeno vojaško moč. V tej spomenici je Metternich postavil med drugim tudi trditev, da bi celo Avstrija lažje prenesla ustavo nego Nemčija, ako bi ne imela toliko razlik med narodi glede jezikov in običajev. Posebno ostro pa sta nastopila Metternich in njegov pomagač Gentz (kateremu je vrgel kongres v Cahah 6000 cekinov) zoper pokret nemške dijaške mladine. Prusija je popolnoma zapadla Metternichovemu vplivu. Po krivem je nemško dijaštvo mislilo, da ima tukaj roke vmes tudi car Aleksander. To je podžgalo zanesenjaške elemente-med dijaštvom Kovali so se naklepi atentatov, v prvi vrsti na carja. V nadomestilo za tega si je izbral teolog Kari Sand za žrtev pisatelja Kotzebueja, ruskega tajnega izvestitelja, in ga zabodel v Mannheimu dne 23. marca 1819. Ta umor se je vobče smatral za predigro splošne krvave revolucije, ki ima izbruhniti v najbližjem času.
To razpoloženje je izrabil Metternich v tem zmislu, da so se telovadnice nemškega dijaštva zaprle in da se je tudi ponižni nemški ustavni pokret zaustavil. Ko je bil bavarski minister Rechbach predlagal, da bi se sestal kongres glavnih nemških držav, ki bi se naj bavil z, uravnavo nemških zadev, je Metternich takoj pograbil to priliko in predložil, naj se na tem kongresu v retrogradnem zmislu reši vprašanje nemških univerz in »pravilno" razloži §. XIII. nemških »zveznih aktov" v tem zmislu, da se popolnoma odpravi stara nemška stanovska ustava, predvsem pa docela omeji svobodni tis«k. Pred kongresom se je Metternich v čeških Teplicah še poprej sešel z nemškim cesarjem in ga nahujskal zoper nedolžni
486
Urednikove opombe.
srednjeveški nemški stanovski parlamentarizem, strašeč ga z revolucijo, katero da pripravlja dijaški pokret in „blazni" svobodni tis^k, vse pod pretvezo zedinjene Nemčije. Nemški državniki so Metternichu pritrdili, nakar so karlovarske konference (od 6. do 31. avg. 1819) docela utesnile tisek in odpravile univerzitetno svobodo v Nemčiji. Nemški narod se je sicer vdal v resignacijo, le tajne družbe so v njem rastle iz tal na različnih koncih in krajih. V takozvanih „Dunajskih zaključnih aktih" z dne 15. maja 1820 se je Metternich dal tako daleč omečiti, da se je v njih določilo, da smejo posamezni nemški zvezni suvereni udejstviti stare nemške stanovske ustave, ampak samo tako, da ostane vsa državna oblast v rokah suverenov „und der Souveran kann durch eine landstandige Verfassung nur in der Ausiibung bestimmter Rechte an die Mitwirkung der Stiinde gebunden werden". Odslej je začel Metternich strogo razločevati med to nemško ustavo, v kateri monarh sme, ako hoče, odstopiti nekaj svojih pravic narodu, in med revolucionarno ustavo francosko, v kateri si svoboden narod lehko izvoli kralja za reprezentativno svojo glavo. Dočim je prvo ustavo zlasti za Nemčijo nekako milostno dopuščal, je drugo proglašal kot princip splošne anarhije in revolucije.
Težje nego z nemškimi državicami je šlo Metternichu z državami na romanskem in balkanskem jugu. Španski kralj Ferdinand VII. je bil že pri svojem prihodu v deželo dne 4. maja 1814 odvzel Špancem njih liberalno „francosko" ustavo iz 1. 1812., ker je stavila suverenost naroda nad suverenost vladarja, ker je vsebovala tudi odstavljivost nezmožnega vladarja in odgovornost ministrov. V deželi so se začele ponavljati vstaje, katerih zadnja je dne 9. marca 1820 prisilila kralja, obnoviti ustavo iz 1. 1812. Tudi na Francoskem se je v tem času okrepilo liberalno gibanje, obračajoče se naravnost zoper vlado nezmožnih Burbonov, katere so efektno sme-
487
Urednikove opombe.
šile Berangerjeve v tej dobi zelo popularne popevke. Podoben pokret se je čutil tudi na Angleškem. V sramotnem procesu, ki ga je vodil kralj Juri IV. zoper svojo ženo Karolino Brunšviško, so se postavljali angleški liberalci očitno na stran kraljice, čeprav tudi ona ni bila povsem brez krivde. V mnogoštevilnih italijanskih državicah pa je podžigala pokret za ustavo in zedinjeno Italijo cela vrsta različnih tajnih društev, zlasti pa društvo „karbonarjev", ki je datiralo še izza časa Medicejcev in bilo organizirano po vzorcu prostozidarjev. Nekatera reakcionarna izzivanja v kraljestvu obeh Sicilij, kjer je vladal stari Burbonec Ferdinand, poslušen nasvetom carja Aleksandra, sicer dokaj milo, so povzročila karbonarsko vojaško revolto v Noli pod geslom: „Bog, kralj in konstitucija!" General Viljem Pepe, sam karbonar, poslan zoper vstaše iz Neapolja, se je s celim polkom pridružil vstašem in postal njih poveljnik. Kralj se je vdal. A karbonarji so bili za vlado tako slabo pripravljeni, da niso bili zmožni izdelati niti svoje lastne ustave, ampak so kralja zaprisegli kar na špansko ustavo iz 1. 1812., čeprav ni ves Neapelj razpolagal niti z enim izvodom te konstitucije. Metternich, ki je bil ostal ob dogodkih v Španiji miren, se je ob neapoljski ustavi silno vznemiril, boječ se za avstrijsko posest v Zgornji Italiji. Mislil je, da je zdaj za Avstrijo nastopil čas oborožene intervencije v Neapolju v svrho odprave ustave. O „principu" intervencije ali posezanja „svete aliance" v notranje razmere tujih držav se je mnogo govorilo že na kongresu v Cahah. Proti temu „principu" so bili takrat zlasti Angleži, češ, da bi po njem postala „sveta alianca" zveza vlad zoper narode, pri čemer morajo naposled vendarle zmagati narodi. Končno je Anglija v Cahah privolila samo v sklep, da naj v slučaju revolucije v kaki državi intervenira, ako hoče, samo sosednja država, če se čuti v svojem miru ogroženo. Da bi ne nosila od-
4S8
Urednikove opombe.
govornosti sama Avstrija, je Metternich zaradi neapoljske ustave sprožil idejo novega kongresa; najrajši pa bi bil kar brez kongresa dobil od „svete aliance" mandat vko-rakanja v Neapolj. Car Aleksander je zahteval kongres; kot kraj, kjer se naj vrši, je Metternich predlagal Pešto, ruski car pa se je odločil za Opavo, ker je bila bližje Warszawe, kjer je Aleksander takrat bival, doživljajoč razočaranja na poljskem drž. zboru.
Kongres v O p a v i se je otvoril dne 20. okt. 1820 in je stal pod vtiskom precejšnje carjeve ohladitve v svobodoljubnih idealih. Kljub temu pa Aleksander na tem kongresu še ni privolil v popolno restitucijo starega redu v Neapolju, ki jo je zahteval Metternich, ampak je stal na stališču, da Neapolitanci lehko obdrže konstitucijo, ako jo izpremene v toliko, da jo sprejmejo iz rok svojega vladarja. Anglija, sama ustavna država, je bila zoper kongres, češ, da je to notranja stvar neapo-litanska; zategadelj da bi vsako vmešavanje Angleške v to zadevo nasprotovalo nevtralnosti, ki jo je proglasil angleški parlament, odkar je zvedel, da ne preti neapolj-skemu kralju nikaka nevarnost. Zato angleški zastopnik lord Stewart tudi ni sopodpisal opavskih protokolov. Tudi francoski poslanik grof La Ferronavs je vzkratil podpis svoje istotako ustavne države z utemeljitvijo, da tuje intervencije utegnejo dovesti prizadete narode do obupnih korakov in novih revolucij. Prvi ruski poslanik grof Capodistrias je držal s Francozi, zahtevajoč, naj se neapoljski narod pozove, da se odpove revoluciji, pokori kralju ter iž njegovih rok sprejme ustavo. Samo ako bi se Neapolitanci protivili, to storiti, naj bi se dvignila avstrijska vojska proti Neapolju. Metternich se je temu predlogu sicer nekaj časa ustavljal, ker je vedel, da ima on za seboj drugega ruskega poslanika grofa Nessel-rodeja, vendar je končno pristal na predlog Capodistriasa, ampak samo v tej obliki, da zavezniki pozovejo neapolj-
480
Urednikove opombe.
skega kralja na kongres kot posrednika med njegovim narodom in kongresom. Temu predlogu so končno pritrdili vsi razen zastopnika Angleške, ki je trdil, da se Evropa nima mešati v neapoljske stvari, tičoče se kvečjemu Avstrije. Zastopnike Francoske in Angleške je posebno neprijetno dirnilo, ko jim je bil dne 19. nov. predložen separatni dogovor, podpisan od Rusov, Prusov in Avstrijcev, glede držav, v katerih bi se ustava uvedla revolucionarnim potom. V tem dogovoru so stale tudi besede: „Kadar bi države, v katerih so se izvršile podobne izpremembe, grozile sosednjim državam z nevarnostjo in bi zvezane države mogle nanje vplivati dejanjsko in blagodejno, takrat uporabijo poslednje v svrho povratka prvih v svojo zvezo najprej prijateljske korake, potem pa tudi prisilna sredstva, ako se uporaba sile pokaže za neobhodno." Anglija se je temu dogovoru protivila, češ, da se ž njim ustvarja mednarodna policija; tudi Francija mu je nekaj časa ugovarjala. Vendar je končno tudi francoski kralj Ludoyik XVIII. s posebnim pismom povabil na kongres neapoljskega kralja, kakor so bili to storili ruski, pruski in avstrijski vladar že 20. nov. 1820. Da bi imel stari neapoljski Ferdinand bližje, se je obenem sklenilo, prenesti opavski kongres v Ljubljano, ker je bila Gorica, na katero je Metternich spočetka mislil, takrat premajhna, da bi bila nudila stanovanja tolikerim gostom.
Tako je prišlo do kongresa v Ljubljani, ki se je vršil od prvih dni januarja do srede maja 1821.
Ferdinand, kralj obeh Sicilij, se je neapoljskemu parlamentu na vse načine hlinil, da bi ga ta pustil v Ljubljano, sveto prisegajoč, da hoče na kongresu doseči edinole potrditev ustave in odvrniti vojno. Pri tem ga je podpiral njegov sin Franc, vojvoda kalabrijski, ki je opravljal posle glavnega kraljevega namestnika v Neapolju. Neapoljski parlament jima je šel na limanice, in,
490
Urednikove opombe.
stari Ferdinand se je 16. dec. 1820 vkrcal na angleško ladjo, noseč na plašču karbonarske znake. Ko se je dne-19. dec. 1820 izkrcal zunaj svoje državice v Livornu, ni imel več teh znakov na sebi in je tamkajšnjemu angleškemu poslaniku izjaVil, da potuje v Ljubljano zato, da se iz družbe ubijavcev vrže v objem zaveznikov. V Ljubljano prišedši dne 8. jan. 182! je že našel pri delu zbrano družbo potentatov in diplomatov, katerim je zamenjava severne Opave z južno Ljubljano očividno dobro dela, posebno ker je tu bilo vse prve mesece 1. 1821. jako lepo, pozneje prislovično „kongresno vreme". Metternichu so šli njegovi naklepi v Ljubljani lažje izpod rok nego na prejšnjih kongresih. Podpiral ga je neapo-litanski poslanik na dunajskem dvoru knez Ruflo, njegova lastna marioneta; pod ramo mu je segel modenski vojvoda Franc IV., rodom avstrijski nadvojvoda, ki je izjavil: „Ako se da Neapolju ustava, meni ne preostaja drugega, nego da prodam svoja posestva in zapustim Italijo." Na carja Aleksandra je zlasti učinkovala izjava ruskega poslanika v Parizu, kneza Pozzo di Borgo, ki je-bil sam Italijan, češ, da so vsi Italijani po svoji družabni nerazvitosti in prirojenih nedostatkih nesposobni za liberalno obliko vlade. Francoski poslanik La Ferronay je »v razgovoru s carjem izrazil bojazen, da bi pravična nevolja nad špansko in neapolitansko revolucijo utegnila ohladiti carjeve simpatije do ustave sploh, na kar mi' je Aleksander odgovoril: „Kar sem bil, to sem in ostanem. Jaz ljubim konstitucionalne naprave in mislim, da jih mora ljubiti vsak pošten človek; a razliko je treba delati med narodi, ki so že sposobni in ki še niso sposobni zanje." Edini Capodistrias, imajoč pred očmi svojo Grško, ki je mogla samo z vstajo priti do svobode, se je brezupno boril proti Metternichovi pavšalni obsodbi vsake menjave vlad potom revolucije in proti temu, dat kongres proklamira konservativni „status quo" za vse:
491
U,"rednikove opombe.
drzave. Njegov car je na zaupnih cajankah omahnil do-cela v Metternichovo narocje. Ze 10. jan. je zabelezil Metternich v svoj dnevnik: „Capodistria windet sich wie ein Teufel im Weihwasser, er ist aber eben im Weihwasser und kann nichts thun. Die Haupttriebfeder unserer heutigen Thätigkeit besteht in meiner vollständigen Einigung mit dem Kaiser Alexander. Hier lässt der Thee wieder seine erstaunliche Macht fühlen." Sele dne 30. jan. so kongresisti dovolili ustavnemu vnanjemu mi-nistru neapoljske vlade, knezu di Gallo — katerega so dolgo zadrzevali v Gorici — da je smel stopiti pred konferenco — ad audiendum verbum. Moz tudi sam ni nasel besedice odpora proti ze storjenim sklepom. — Ko sta Parlament in narod v Neapolju dne 13. febr. zacula poslanico ljubljanskega kongresa, da ima avstrijska armada uvesti v drzavi obeh Sicilij zopet stari absolutisticni red, sta pozivljala na odpor in vzklikala: „V boj zoper bar-bare!" A Italijani so se pokazali — Italijane. Njihova baje ogromna karbonarska organizacija se je razblinila v prazen nie. S petimi divizijami je avstrijski vojsko-vodja general Frimont dne 6. febr. prekoracil Päd in se pomikal preko vse Italije proti Neapolju. Samo v cer-kveni drzavi papeza, kateri ni bil pristal k interveneijski politiki, je imel nekaj malega opraviti z aprovizaeijskimi tezavami. Dve neapolitanski armadi sta se pripravljali, da se spoprimeta s prodirajoeimi Avstrijci. A pred od-locilno bitko sta se obe razbezali. Ljudstvo pa je narav-nost pozdravljalo avstrijsko vojsko. V tem so bili kar-bonarji zanetili vstajo v sardinskem Piemontu, odkoder bi bili lehko odrezali pot Frimontu. Zanasali so se na sardinskega princa Karla Alberta-Carignana, ki je stal voditeljem gibanja za ustavo blizu; a ta se je po kratkem obotavljanju postavil na stran absolutistienega kralja Vik-torja Emanuela I. Kljnb temu, da sta bili ze dve garniziji, v Alessandriji in Turinu, razvili revolucionarno trobojnico,
492
Urednikove opombe.
zahtevajoč ustavo po španskem vzorcu, je avstrijski poveljnik grof Bubna tudi v Sardiniji igraje zatrl upor. Ako bi ne zadostovale avstrijske čete, je bil car Aleksander zaukazal, da odkoraka 90.000 Rusov izza gališke meje v Italijo. Metternich je imel poslej na ljubljanskem kongresu lehko delo. Brez ruskih ministrov je konferiral dne 14. marca zvečer s samim carjem. Ob tej priliki je Aleksander imel svečan govor, pod vtiskom katerega so bili baje vsi navzočni kar ginjeni. Dejal je med drugim: „Gospodje, ne meni, Bogu se zahvalite. Ako rešimo Evropo, je Bog tako hotel." Iz teh besed odseva že ves misticizem Aleksandrov. Celo premeteni Gentz, kateremu je šlo pri kongresih največ za njegov zaslužek, je začel hipno misliti na neposredni vpliv božji, tolažeč se, da z oboroženim absolutizmom zmagujejo vse dobre stvari, a obenem izražajoč rahlo slutnjo bojazni, ki jo je v svojem pismu prijatelju Pilatu takole formuliral: „Če bomo pa končno premagani, naj Bog po tisoč letih ustvari nov svet; s starim je potem pri kraju." A zaenkrat je šlo gospodom absolutistom še vse kakor po maslu. Avstrijska vojska je ostala na neapolitanske in sardinske stroške v Italiji tja do sept. 1823. V Toskani, Modeni, Parmi je zavladal avstrijski vpliv. V avstrijski Lombardiji in Benečiji pa je Metternichova birokracija polnila s karbo-narji ječe. Iz Ljubljane odhajajoči „zvezani monarhi" so oznanili svetu absolutizem kot edino vladno obliko: »Blagodejne in potrebne izpremembe v zakonodaji in upravi držav smejo izhajati zgolj iz proste volje, iz pro-svetljenega, premišljenega ukrepa onih, katerim je Bog naložil odgovornost glede uporabe podeljene jim moči." To je postala odslej dogma Metternichove vladne modrosti, v kateri je ta možak tudi sultana štel med suverene, ki jim je Bog podelil odgovornost za njih podložnike.
Proti krutemu turškemu gospodstvu so se bila ravno ob tem času začela dvigati balkanska ljudstva. Kot enemu
493
Urednikove opombe.
izmed prvih se je bilo 1. 1820. posrečilo Milošu Obreno-viču, izsiliti od sultana avtonomijo za Srbijo. Ta primer je podžgal Grke, ki so imeli pod pokroviteljstvom grofa Capodistriasa in svojega nadškofa Ignatija že od 1. 1814. na Dunaju filhelensko društvo, takozvano "heterijo", v kateri so zbirali med rojaki in prijatelji Grkov denar za grške šole. Tudi bogati grški patriciji v Carigradu, takozvani „fanarioti", izmed katerih so se izbirali vladarji (gosudarji) turških kneževin Valahije in Moldavije, so podpirali to gibanje. Voditelji med heteristi so nameravali najprej izobraziti ljudstvo in potem poizkusiti, da z vstajo odvržejo turški jarem. A vročekrvni Grk ruski general Aleksander Ypsilanti je povodom neke neznatne vstaje v Valahiji prezgodaj udaril s tem, da je zbral v Jasah nekaj pristašev in dne 7. marca 1821 svetu proglasil grško svobodo, katero da podpira ne samo sedanji gosudar Moldavije Mihael Suzzo, ampak tudi ves Epir, Srbija in „neka velesila" (Rusija). V tem hipu je Metternich v Ljubljani carja pregovoril, da izhaja grška vstaja iz istega nevarnega duha, kakor karbonarski pokret v Italiji. Sam Capodistrias je moral službeno Ypsi-lantiju odbiti vsako rusko pomoč. Ko je nato Ypsilantija pustila na cedilu tudi višja grška duhovščina in so mol-davski bojarji pregnali njegovega zaveznika gosudarja Suzza v Besarabijo, na kar je bil po njegovi smrti imenovan za gosudarja knez Callimachi, so Turki dne 19. jun. 1821 pri Dragačanu z lehkoto premagali Ypsilantija, ki je premagan iskal v Avstriji zavetja. Metternich ga je dal zapreti in pozneje internirati v Munkacsu, kjer je nesrečni grški knez živel, dokler ni 1. 1828. na Dunaju umrl. Nad njegovimi pristaši v obeh podonavskih kneževinah so se Turki kruto maščevali.
Car Aleksander je pri svojem odhodu iz Ljubljane rekel ruskemu poslaniku: „Jaz ne želim dejanjsko posezati v turške dogodke; toda" — je pristavil otožno —
494
Urednikove opombe.
„ali bo to mogoče, ko porta tako ostro postopa?" Skoro nato je moral začuti še strašnejše vesti iz Turčije. V prvih dneh aprila 1821 je turška druhal v Carigradu uprizorila krvavi pokolj med pravoslavnimi Grki. Na velikonočno nedeljo je obesila patrijarha Grigorija na yrata patrijarške cerkve in umorila še tri metropolite. Carigrajski Židi so vlačili patrijarhovo truplo za noge po ulicah in ga naposled vrgli v morje, kjer so ga po čudežnem slučaju našli ruski pomorščaki in ga slovesno pokopali v Odesi. Car Aleksander je začel navzlic vsem Metternichovim spletkam pripravljati vojno zoper Turke, ki bi jo bil tudi podvzel, da ga ni prehitela smrt v Ta-ganrogu dne 1. dec. 1825. Ruski prestol je zasedel Aleksandrov mlajši brat Nikolaj L, ki je najprej kruto udušil zaroto „dekabristov", tajne družbe, ki se je bila zarotila bolj v prilog ruske konstitucije, nego zoper -carjevo osebo. Nikolaj se je zvezal z Angleži in Francozi, ki so združeni v morski bitki pri Navarinu dne 20. okt. 1827 razbili turško brodovje. V prihodnjem letu je vkorakala ruska armada pod generalom Dibičem, ki se je udeležil tudi ljubljanskega kongresa, v turško Bolgarijo, in mir v Drinopolju je ustvaril novo grško državo. Njen prezident je postal grof Capodistrias, ki pa je kljub svoji nekdanji liberalnosti vladal tako absolutistično, da sta ga dne 9. okt. 1831 umorila dva njegova lastna rojaka.
Z ustanovitvijo grške države je videl iti v drobce Metternich ono „sveto alianco", kakršno je bil vtihotapil v prvotni idealni Aleksandrov svetovni projekt on sam, kateremu je končno 1. 1848. tudi v Avstriji za vedno odzvonilo .. . _
Str. 3: Nemško „geslo" na čelu romana je vzel pisatelj iz rokopisnega delca, ki ga je bil pod naslovom: „Tagebuch gefiihrt vvahrend des Congresses 1821 in Lai-bach" sestavil očividec kongresa Henrik Costa (roj. 21. V.
495
Urednikove opombe.
1799), oče Etbina Henrika Costa, in ga par let po kongresu predložil dunajski cenzuri, hoteč ga izdati v tisku. Kljub neizmerni lojalnosti Costovi se je dogodila neverjetnost, da je predmarčni birokratični Dunaj preprečil natisek tega „Dnevnika" in končno rokopis celo izgubil. „Der Autor hatte das Tagebuch an die Censurhofstelle gesandt. Das war im Juli 1825 — und seit diesem Tage war das Manuscript spurlos verschwunden. Alle Anfragen, Bitten, Betreibungen, theils schriftlich, theils mundlich (die letzte datirt aus dem J. 1846) blieben erfolglos und das Manuscript war und blieb fiir immer versctnvunden." Tako pripoveduje v svojem uvodu k temu „Dnevniku" Costova hči Cornelia Schollmever, ki je v juliju 1892 „aus losen Blattern und Skizzen" še enkrat sestavila očetov „Dnevnik" z namenom, d. bi ga v teh poznih letih izdala v tisku. Iz neznanih vzrokov se tudi nji ni posrečilo izdati teh v splošnem precej šablonskih in oskodnih spominov na ljubljanski kongres. Njen rokopis je prišel v ljub. muzej, kjer se še danes nahaja. Odtu si ga je izposodil dr. Tavčar, ki se v romanu na več mestih sklicuje na podatke Henrika Costa, kot „kro-nista" ljub. kongresa. Kesneje nego dr. Tavčar je uporabljal ta Costov rokopisni „Dnevnik* pastor dr. O. Hegemann, ki je na njega osnovi sestavil svojo brošuro : „Aus den Tagen des Laibacher Kongresses. Laibach 1914."
Str. 3—4: Kratki zgodovinski uvod romana je posnel pisec deloma po takratni Metternichovi uradni „deklaraciji* (ki jo je prinesla tudi „Laibacher Zeitung* 1821, štev. 14), deloma pa po zgodovinskem delu: „Deutsche Geschichte von Zwiedineck-Siidenhorst, II. Bd.*, ki si ga je bil dr. Tavčar dne 26. VI. 1905 izposodil iz ljublj. licejke in ji ga vrnil šele dne 16. III. 1909.
Str. 5: Glavni ljubljanski hotel te dobe, „Divji mož" („Bidelmon*), se je nahajal na levi strani mestne hiše, za Robbovim vodnjakom, v poslopju, kjer je danes „Ju-
490
Urednikove opombe.
goslovenska matica". — „Beli konjič" je bil tam, kjer je bila pozneje Auerjeva gostilna, v sedanji Wolfovi ulici štev. 12.
Str. 6: „Kongresna uta", ki so jo ljublj. meščanje postavili v čast visokim udeležnikom kongresa, stoji še danes koncem Ceste dveh cesarjev v Mestnem logu in je služila po prevratu za zasilna stanovanja.
Str. 7—9: Diplomatsko korespondenco „visokih zvezanih suverenov" je avtor posnel po njeni istočasni uradni objavi iz „Laibacherice" 1821, štev. 1.
Str. 9: Pod „zanesljivim svedokom tiste dobe" razume pisec nekega neimenovanega ocenjevatelja, ki je ob priliki izida Metternichovih „ostalinskih papirjev" v podlistku „Laibachefice" z dne 26. jan. 1881 zabeležil nekaj podatkov o kongresni Ljubljani. O tem, da stanovanj ni manjkalo, piše sicer tudi Cornelia Schollmeyer v svojem predgovoru k očetovemu dnevniku in Costa sam v „Dnevniku" pod datumom 14. jan. 1821.
Str. 10: Metternichovo samoljubno avtokarakteri-stiko je posnel dr. Tavčar po Schollmeyeričinih izpiskih (v njenem predgovoru k očetovemu „Dnevniku"), ki jih je ta dama ekscerpirala iz knjige „Aus Metternich's nach-gelassenen Papieren", Dunaj 1881, II. 1., str. 295 in drugod. To knjigo, vsebujočo Metternichove dnevnike in važne državne akte, si je bil sicer tudi dr. Tavčar izposodil iz licejke dne 26. VI. 1905 in jo vrnil dne 16. III. 1909. Met-ternichov popis stanovanja pri Zoisovih (danes hiša Petra Kozina, Na bregu, 20) se nahaja v isti knjigi na str. 422.
Str. 12: Da je cesar Franc pričakoval dne 6. jan. 1821 svojega tasta, neapoljskega kralja Ferdinanda, na Vrhniki in sicer v hiši nekega Klemenčiča (pivovarnarja), je posnel pisatelj po Radicsevem članku: „Metternich und Gentz auf dem Laibacher Congresse" (Argo, L, str. 90). Ostali podatki o sprejemu Ferdinanda so povzeti po „Laibacherici" 1821, štev. 3.
497
3:>
Urednikove opombe.
Str. 12—13: Piščevi podatki o ljubljanskem stanovanju neapoljskega Ferdinanda in njegove žene so vzeti najbrž iz ljubljanske lame in ne odgovarjajo povsem zgodovinskim faktom. Ljubljanski muzej hrani par istodobnih seznamkov udeležnikov kongresa in njih stanovanj („Verzeichniss der bei dem in Laibach im Jahre 1821 abgehaltenen Congresse anvvesend gewesenen AllerhOch-sten und hohen Personen nebst ihrer damahligen Woh-nungen"). Po teh uradnih seznamkih sta stanovala Ferdinand in Floridija oba v eni hiši. In sicer je bila to v Gosposki ulici druga hiša na levo, ako prideš v Gosposko ulico od „Zvezde". Prva (danes „Narodna kavarna") na voglu je nosila takrat štev. 213 in je bila last neke Ane Rudolfove; pozneje je prišla ta hiša v posest advokata Pongratza in je tu še danes hiša njegovih dedičev. Druga hiša, v kateri sta stanovali neapoljski veličanstvi, je imela štev. 214 in je bila takrat res v lasti Marije Lepušičeve. V 601etih prejšnjega stoletja je bila ta hiša last Henrika in Pavline Gerliczv, pozneje Emila Geiiiczvja, nato nekaj časa Jurija Verovška, od katerega je to hišo, ki nosi danes štev. 3, kupil vrhniški trgovec Rudolf Rutnar, v čigar posesti je še danes. To, kar pripoveduje avtor o hodniku od Lepušičkine do Pon-gratzeve hiše, ne more odgovarjati dejstvu, ker bi se še danes morali opaziti sledovi o tej prebiti steni, pa jih ni, kakor sva na licu mesta ugotovila s sedanjim upraviteljem teh hiš, drjem. Sajovicem.
Str. 13: Metternichov izrek o starem Ferdinandu glej v njega „Ostalinskih papirjih", str. 423.
Str. 14: Podatek o romanjih tedanjih Ljubljančank v mestno okolico je povzel avtor iz pisem, ki jih je pisala med leti 1823—1827 Matiju Čopu njegova nekdanja ljublj. gospodinja Marjeta Benedičičeva, pri kateri sta takrat stanovala Čopov mlajši brat Janez in njegova sestra Minca, katera je vzdrževal Matija. Tako je pisala napr.
498
Urednikove opombe.
dne 8. sept. 1824 gospa Benedičieeva Čopu v Lvov: ,Die fibrigen Tage meistens auf wahlfarten zugebracht, auf Rosenbaeh, zum St. Rochus, auf Schischka undDobrawa." (Ta pisma je bil posodil drju. Tavčarju iz Čopove zapuščine v ljublj. licejki tedanji skriptor Luka Pintar.) — Pater Felicijan, čigar ime tudi pogosto omenja Benedi-čička Copu, je bil takrat jako popularni frančiškanski pridigar, p. Felicijan Rant (1790—1842), ki je nekaj svojih slovenskih pridig izdal tudi v tisku. — O tipičnem Trnovčanu Miklavžu Čeljustniku mi je sporočil vpok, župnik Ivan Vrhovnik svoje mnenje, da je dr. Tavčar to svojo figuro posnel najbrž po Francu Čelešniku, ki :so mu ljudje zaradi pohabljenega očesa dejali vulgo »Škili'. Bil je to čolnar, ki je vozil ljubljanske lovce na race (tudi samega drja. Tavčarja) po Ljubljanici na Barje. Umrl je pred kakimi desetimi leti v mestni ubožnici na Karlovški cesti, potem ko je zadnja leta svojega življenja prevažal v čolnu ljudi z „Jeka" (»Trnovskega pristana") oa nasprotno žabjaško stran Ljubljanice. Mož je torej takrat, ko ga je dr. Tavčar vzel za model svojega Če-Ijustnika, še živel.
Str. 15: Notica o nadvojvodinji Klementini stoji v „Laibaeherici" z dne 12. jan. 1821, str. 13.
Str. 16: Hiša, v kateri je stanoval kardinal Spina, je bila 1. 1821. last neke Elizabete Kamenischeve, pozneje Jožefa Schreverja in je stala v sedanji Stritarjevi ulici kot druga v vrsti na desni (pogledano s Frančiškanskega mostu). Po potresu je tu vzrastla nova hiša „Philipphof" (danes .Slovenska banka").
Str. 16—19: Na mestu, kjer stoji danes »Zvezda", sta stala od 1. 1608. dalje kapucinska cerkev in samostan, ki sta služila v dobi francoskega medvladja za vojašnico in vojaško skladišče. Po odhodu Francozov so Avstrijci obe poslopji odstranili (1. 1817.) in prostor zravnali z zemljo. (Vrhovnik, »Iz stare Ljubljane", »Jutro", 1923,
499
32«:
Urednikove opombe.
štev. 280.) L. 1821. se je ves ta prostor s „ Kapucinskim trgom" vred v čast kongresnikom krstil za „Kongresni trg". Kostanjeve drevorede v „Zvezdi" pa je dal šele prihodnje (1822) leto zasaditi guverner Schmidburg. (Costa, Reiseerintierungen, 38.) O vojaških paradah, ki so se vršile na tem obširnem prostoru v kongresnem letu, pogosto poroča Costa v svojem „Dnevniku". O paradi dne 30. jan. 1821 ima naslednjo beležko, ki jo je porabil tudi dr. Tavčar: „Um halb 7 des Morgens verliess das 1. Bat. des Inf. Reg. Nassau, welches bisher einen Theil der hiesigen Garnison ausmachte, unsere Stadt und setzte semen Marsch gegen Italien i'ort. Zu Mittag ruckte dagegen ein Bat. Sluiner Grenzer und eiae Abtheilung des k. k. Inf. Reg. Beaulieu ein und stellte sich auf dem ganz geebneten Kapuzinergrunde auf. Hierauf ritten S. M. der Kaiser Franz mit dem Herzoge Franz von Modena und glitnzender Suite dahin, wo sich auch bald der. Kaiser Alexander in der Uniform eines oesterr, Regi-giments mit seinem Gefolge zu Pferd und die Kaiserin von Oesterreich mit dem Konige von Neapel in Wagen auffanden." (Skoraj dobesedno isti popis te parade glej v „Laibacherici" z dne 2. febr. 1821, str. 37.)
Str. 20: Hiša c. k. mestnega in deželnopravnega svetnika Josipa Lavrina, ki je v nji stanoval 'Capodistrias, je ona še danes stoječa hiša na Mestnem trgu štev. 19, v kateri sta danes trgovini: „A. Sinkovic nasl. K. Soos" in „Viktor Schiffer". — Takratni deželni dvorec je stal do potresa na mestu, kjer stoji danes univerzitetno poslopje.
Str. 21—^3: Nastop nenpoljskega kralja Ferdinanda je popisal avtor v zmislu takrat objavljene uradne „aliančne" korespondence, katero je vpletel mestoma v svoj „Dnevnik" tudi Costa (ali morebiti njegova hči). Ta Metternichova korespondenca, ki jo je prinašala tudi takratna „Laibacherica", pripoveduje, da je stari Ferdi-
500
Urednikove opombe.
nand, ko je zvedel, da hočejo »zvezani monarhi" odpraviti neapoljsko ustavno stanje tudi i orožjem, pisal dne 28. jan. 1821 svojemu sinu Francu, vojvodu kalabrijskemu in svojemu namestniku v kraljestvu obeh Sicilij: „nicht liinger auf etwas so Unhaltbarem und j Verderblichem bestehen zn wollen". Ko so »aliančm" poslaniki v Neapolju dne 9. febr. 1821 izročili instrukcije svojih vlad ustavni vladi, jim je po tej korespondenci kraljevi princ dejal: „Er konne es nicht gleicbgfiltig ansehen, dass man ihn zum Werkzeug gebrauchen wolle, um Neapels constitutionelles System zu stiirzen. Getreu den geleisteten Eiden und entschlossen sich nie von der Nation zu trennen . . . \volle er lieber das Schicksal der Nation theilen, als dem einmal betretenen Wege den Rficken wenden ..." V zmislu te uradne korespondence se tudi stari Ferdiuand tu v romanu pritožuje nad postopanjem »zvezanih monarhov"; zgodovinska resnica pa je, kar pravi o njem Zwiedineck (o. c. str. 94): »Konig Ferdinand leistete an Verstellung und Ltige das Unglaub-lichste, um die Zustimmung des neapolitanischen Par-lamentes zur Reise nach Laibach zu erlangen, trefflich untersttitzt von seinem Sotme."
Str. 23: Vitez Mansurov, obrist ruskega generalnega štaba, je spremljal carja Aleksandra kot eden njegovih generalnih adjutantov in je v Ljubljani stanoval v Če-škovi hiši na Mestnem trgu, takrat štev. 7, danes štev. 8.
Str. 24: Sporočilo, da je hodil car Aleksander v Židanovo gostilno na Poljanski cesti (takrat štev. 23, danes 37) na ledice, je avtorju pravila soglasno s staro ljubljansko tradicijo Josipina Arce (»Ajka"), teta avtorjeve soproge, živeča v pisateljevi družini in umrša isto leto ko dr. Tavčar kot 801etna starka.
Str. 27: Verze, stoječe kot »geslo" na čelu II. pogl., Je vzel avtor iz daljše pesmi, ki jo je zložil žirovski .kaplan Jernej Lenček in natisnil v svojem koledarju:
501
Urednikove opombe.
„Slovenski romar za 1. 1858" (str. 129—133). V tej pesmi se popisuje propad ošabne figure takozvanega »štongrajtarja". Včasih, ko Ljubljane še ni vezala z morjem železnica, so vozili blago iz Ljubljane v Trst težki vozovi,, imenovani „parizarji", last bogatih posestnikov, „5a-farjev". Voznik „parizarja" se je imenoval „štongrajtar". Bil je to svojevrsten pocesten »furmanski" tip, katerega označuje Lenček razen z navedenimi tudi z naslednjimi, verzi kot silno oblastno prikazen:
„Bil z višnjevo haljo, pisano vso
In z gajžlo u roki, z visoko glavo. —
Se bližal je krčmi, je pokal tak' zlo,
De vse, kar pri hiši, na kviško je šlo. —
Je juho, meso in kopune tolste,
In hrusta pečenko, pišance drobne.
Po hiši razsajal je, krog in okrog,
Ko birt je pobiral čepinje spod nog . . ."
Str. 28: Oba žanrska tipa, Martin Topolščak, zidar iz Kravje doline (sedaj Vidovdanska cesta) in voznik Urban Pintar, sta plodova domišljije drja. Tavčarja, ki ju je iz priljubljenih svojih poljanskih gora (Gorenje brdo je zaselje v hribih nad Poljanami) prestavil v mesto.
Str. 29: „Slovečo spedicijsko (in žitno) trgovino" ter tudi gostilno je imel v začetku prejšnjega stoletja,, na Dunajski cesti Mihael Smole s svojo ženo Heleno roj. Severjevo. Andrej Smole, znameniti Prešernov prijatelj, v 1. 1821. še ni bil polnoleten in ni bil še lastnik niti trgovine, niti nobene izmed Smoletovih hiš, pač pa je bil že takrat „k. k. Postmeister" (Schematismus des Laib. Gouv.-Gebieths ftir das J. 1821, str. 370). — O važnosti pivnic za pripovednike govori Walter Scott v svojem romanu „Kenilworth" in po njem Jurčič v začetnem poglavju svojega »Desetega brata".
502
Urednikove opombe.
Str. 30: Gostilna »pri Deteli" se je nahajala v Frančiškanski ulici, takrat štev. 10, približno tam, kjer stoji danes levi trakt h6tela »Union". Njen lastnik je bil Janez Nep. Detela. — »PiSkotova" krčma je stala na voglu sedanje Dunajske in Gosposvetske (takrat Celovške) ceste, približno tam, kjer vodi danes glavni vhod v kavarno »Evropo". Bila je to majhna, proti Dunajski cesti z lesenim opažem obita hišica. L. 1821. je bila ta krčmica v posesti nekega Severja, dočim je bil gostilničar Primož Jereb s svojo ženo Marijo (ne Marjeto) roj. Marinkovo v teh letih lastnik sosednje hišice, stoječe malo bolj na levo , na Celovški cesti (takrat štev. 71, dočim je nosila Se-verjeva hiša štev. 72). Dognati nisem mogel, ali je Jereb krčmaril v svoji hiši ali v Severjevi »Piškotovini*. Razen »pri Piškotu" se je reklo gostilni na voglu tudi »pri Krajc-birtu" še pozneje, ko je bila last nekega Rodeta, od katerega jo je v 70tih kupil Luka Tavčar, ki jo je podrl in porabil za stavbišče palače, današnje kavarne »Evrope".
Str. 34: »Piškotov študent" se ni imenoval Juri, ampak Francelj (frančiškanska »krstna knjiga" izkazuje da je bil dne 9. okt. 1797 rojen in prihodnji dan krščen na ime »Franciscus Lucas"), kakor ga je nazval v zadnjem delu svojega romana, izhajajočega v »Zvonu" skozi tri leta, prvič v julijski štev. 1907 (str. 393) tudi naš avtor, kar sem pa jaz izenačil v tej izdaji na prvo (torej pravzaprav nezgodovinsko) ime. Isti Franc Jereb se nahaja pozneje v seznamu ljublj. hišnih posestnikov iz L 1840. kot lastnik očetove hišice na Celovški cesti štev. 71. O tem Jerebu kot spremljevavcu Andreja Smoleta po Evropi glej nižje.
Str. 37: „Paesano" (ital.) = kmet.
Str. 46: Prešerna, ki je bil v kongresnih dneh v drugem (zadnjem ljubljanskem) letniku liceja (»filozofije"), je nastanila v stanovanje k Topolščaku v Kravjo dolino seveda zgolj avtorjeva domišljija.
503
Urednikove opombe.
Str. 47: Započetnik ljubljanske meščansko-patricijske rodovine Češkove, France Češko (prvotno se je ta mož pisal Czeschka, pozneje Zeschka, okrog 1. 1830. se je začel podpisovati, ostajajoč pri nemškem pravopisu, z očividno slovensko končnico: Zeschko), se je rodil 1. 1763. v vasici, imenovani Sadek, na južnem Češkem kot tlačan mesta Poličke, kjer se je najbrž izučil za steklarja. Že dne 7. maja 1777 se mu je posrečilo doseči od tega mesta („von der kgl. Leibgeding-Stadt Politschka") svobodo, na kar se je mogel prosto kretati. Kdaj je prišel v Ljubljano, nisem mogel dognati. Stari Ljubljančani so pripovedovali (drju. Tavčarju je to pravila zlasti teta njegove soproge „Ajka"), da je bil ta France Češko po svojem prihodu v Ljubljano najprej hišnik v hiši na Mestnem trgu (takrat štev. 7, danes 8) in da je obogatel na naslednji način: Ko so Francozi po svoji prvi okupaciji Ljubljane v 1. 1797. v naglici zapuščali naše mesto, jim je na njih hitrem umiku zdrčal z voza, na katerem so z Grada odpeljavali svojo vojno blagajno, sodček zlatega denarja in se zatočil na dvorišče hiše, v kateri je hišnikoval Češko. Ta sodček da je bil začetek njegovega blagostanja. Ta govorica, ki jo je vpletel v svoj roman tudi dr. Tavčar (str. 386) in ki se še danes vzdržuje v Ceškovi rodovini, ni seveda nič drugega kakor ena izmed onih bajk, kakršne so si stari Ljubljančani radi izmišljali tudi o drugih v tistih časih naglo obogatelih ljubljanskih trgovcih (napr. o Smoletu). Proti obogatitvi na ta način v 1. 1797. govori to dejstvo, da se je France Češko že 1. 1796. oženil z ugledno meščanko Terezijo (ne Elizo) Ogriuovo, iz česar se da sklepati, da je bil že takrat kolikor toliko imovit. Še razločneje proti tej bajki pa govore akti mestnega arhiva ljubljanskega, v katerih se čita, da je postal „Glasermeister Franz Zeschka" že dne 16. febr. 1795 — ljubljanski meščan, dostojanstvo, ki so ga takrat v Ljubljani dosegli le redki mestni prebivavci. Vendar pa je
504
Urednikove opombe.
značilno, da je prosil za vzprejem med meščane s pripombo „gegen einer leidentlichen Tax, weil die Profession wenig betrieben wird". (Mestni arhiv, 57'136.) Imenovano hišo na Mestnem trgu, sezidano okrog 1. 1506. po grofu Hannsu de Lanthieriju, je kupil Češko od poznejšega njenega lastnika Leopolda pl. Zergollerna že 1. 1802, a prepisati jo je dal na svoje ime šele 1. 1810. Za časa kongresa so v tej Češkovi hiši stanovali: toskanski vnanji minister knez Neri-Corsini, ruski poslanik na sardinskem dvoru de Mocenigo, carjev adjutant vitez Mansurov i. dr. (Ra-dics, Alte Hauser in Laibach, str. 100.) Današnji posestnik te hiše je od 1. febr. 1911 dalje C. J. Hamann, ki ima v nji tudi svojo trgovino za perilo.
Str. 47—18: Bernbacher, Kanduč in Gale so bili 1. 1821. najimovitejši ljubljanski trgovci, Janež je bil prvi takratni ljubljanski strojar. Ignacij Bernbacher je imel svojo trgovino na Mestnem trgu, tam, kjer je danes tvrdka „Čuden-Šelovin"; stanoval pa je v drugi svoji hiši na voglu sedanje sv. Petra ceste in Miklošičeve ceste (takrat štev. 146, sedaj Felix Urbane), Gašper Kanduč je imel svojo hišo in v nji trgovino na Mestnem trgu (takrat štev. 260, sedaj 22), France Gale vis-a-vis (na desni strani mestne hiše), France Janež je usnjaril na sv. Petra cesti nasproti sedanjega hotela „Suca". — Takratni mestni in deželno-pravni svetnik Anton Gogala, pozneje povzdignjen v plemiški stan s pridevkom „pl. Leesthal", je bil rojen 1780 v Lescah in je umrl 1841 kot predsednik mestnega in deželnega sodišča v Trstu. „Dasi kmetiškega rodu, se je sukal kaj rad v aristokraških krogih, iz katerih si je tudi svoji ženi izvolil. Prva žena je bila celo iz knežje rodovine Porcia, in ko mu je ta umrla, se je oženil v drugič z baroneso Kulmerjevo." (Ljub. zvon, 1895, str. 599.) Stanoval je takrat Gogala v vogelni hiši Ane Rudolfove v Gosposki ulici (danes „Narodna kavarna"). — O Zaneti Galetovi je vedela povedati „Ajka", da je bila lepotica
Urednikove opombe.
in pridna gospodinja. Po pripovedovanju iste dame je bil v tem času pri Galetovih za oskrbnika stari oče soproge drja. Tavčarja, Košenini.
Str. 50: Dr. Franc Repič (ki nastopa tudi v Gove-karjevem romanu „Svitanje") je bil v času francoskega medvladja v Ljubljani advokat in po vseh ohranjenih podatkih resen in misleč mož. On in njegova žena sta morala imeti za tedanjo Ljubljano izredno knjižnico, ker piše mladi Kopitar z Dunaja Zoisu dne 20. nov. 1809 med drugim tudi naslednje: „Auch Kantianer muss ich werden; denn unsere Schulbucher sind es alle. Deswegen ersuche ich in dem Einschlusse die Frau Repitsch, mir ihren Kant und Kantianer, wenn sie ihn auf 2 Jahre leicht entbehren kann, zukommen zu lassen." (Zoisova zapuščina v rokah baronice de Troux.) Dne 7. nov. 1812 so tega drja. Repiča pogrešili in ga šele po več tednih kot utopljenca našli na savskem bregu blizu Zaloga Vzrok njegove smrti je ostal zavit v misteriozno temo; šepetalo se je, da so ga utopili framazoni, ki so imeli takrat v Ljubljani svojo ložo. Na to stran morebiti namiguje Kopitar, ko piše dne 4. dec. 1812. Jakobu Zupanu: „Der arme Franz Repitsch . . . fuit sanum ingenium et nec freigeistis nachbetavit." (Jagić, Istočniki, II., str. 250.) Takratni polic, komisar Kosti je poročal o Repičevi smrti svojemu francoskemu intendantu dne 25. febr. ISIS, štev. 322 čisto kratko: „Pres du village Salloch dans la Mairie du meme nom Feau avoit jette dehors le corps de 1'avoue Sieur Francois Repitsch, qui depuis le 7. 9br? 1812 etoit egare . . ." (Mestni arhiv.)
Str. 51: Avguštin Gruber, rodom Nemec, ljubljanski škof od 1816—1824, dokler ni postal nadškof solnograški.
Str. 52: Janez Nep. Hradeczkv je bil ljubljanski župan od 1820—1847.
Str. 54: „Okrogel kamen", s katerega so v škofijskem dvorcu jezdeci zasedali konje, je stal na dvorišču
506
Urednikove opombe.
tega dvorca med prvo in drugo kolono prav do potresa, ko so ga odstranili. Še danes pa je videti tak in nekdaj v takšno svrho služeč, samo štirivoglat kamen v drja. Tavčarja veži na Bregu. Ta kamen ima za stopalo vdolbino, katera je služila tudi »svetilničarjem" (prim. str. 428> v to, da so v nji ugašali svoje baklje.
Str 54—55: Ljubljanski kanonik »Kirchbergianus" Štefan (ne Peter) vitez de Grisoni je bil rojen 1. 1775. in je umrl 1. 1866.
Str. 55: Grofica Frančiška pl. Stubenbergova je bila lastnica zgornjega nadstropja sedanje hiše Pred škofijo Štev. 3, odkoder je baje v teh časih vodil lesen mostovž v sosednji škofijski dvorec preko Medarske ulice. G njenem razmerju do škofa Wolfa (1782—1859) ter o govoricah, ki so o tem razmerju krožile med ljudstvom, prim. Veda, L, str. 70.
Str. 55 in dalje: Juri Gollmavr, doma iz Lesec na: Gorenjskem, je bil v mašnika posvečen dne 30. maja 1779. Postal je kanonik, nato škofov generalni vikar in je bil nazadnje stolni prost v 1. 1819.—1822., v katerem letu je dne 10. avg. umrl. (Pokom, Šematizem 1788, str. 8.) Bil je eden prvih slovenskih janzenistov, ki je poslovenil nekdaj pri Slovencih zelo popularno Mezanguvjevo „Sveto mašo".
Str. 56 in dalje: O zagonetnem luizijanskem mi-sionarju Angelu Inglesie je dr. Tavčar pač najprej čital -v muzejskem seznamku udeležnikov kongresa, kjer je naveden brez označbe njegovega ljubljanskega stanovanja kratko: »Angelo Inglesie, kath. Priester; ging nach New-York." (Mitth. d. hist. Ver. 1858, str. 96.) Potem je čital v »Laibacherici" z dne 27. marca 1821, da je ta mož dopotoval v Ljubljano 22. marca 1821 iz New-Yorka, in v istem listu z dne 24. apr. 1821, da je odpotoval iz Ljubljane dne 18. apr. 1821 »nach Rom". V Gentzevih »Tagebucher*, II. Bd. (Leipzig, 1873) je nato našel na-
507
Urednikove opombe.
str. 400, 40!, 405, 407 one zapiske, ki jih v originalu navaja na str. 59—60. O tega misionarja nemški pridigi v stolnici, o njegovem stanovanju pri frančiškanih in njegovi »velikanski subskripciji* med ljubljanskim prebi-vavstvom nisem mogel dobiti nikakih zgodovinskih podatkov.
Str. 65: Karolina Amalija Elizabeta Brunšviška je bila rojena 1. 1768. in se je omožila 1. 1795. z angleškim prestolonaslednikom, ki je 1. 1820. zasedel angleški prestol kot Juri IV. Že 1. 1806. so jo dolžili spotekljivega razmerja z raznimi angleškimi višjimi častniki, na kar se je njen mož od nje ločil. L. 1814. se je Karolina s kraljevim dovoljenjem preselila v Zgornjo Italijo na Komsko jezero, kjer si je kupila vilo. A kmalu so se odt« razširile in dosegle London govorice o njenem intimnem občevanju ž njenim kurirjem Bergamijem. L. 1820., ko je postal njen ločeni soprog angleški kralj, se je Karolina nepričakovano vrnila v London in se dala od londonskega ljudstva, ki ji je bilo naklonjeno, sprejeti kot kraljica. Na to je kralj v zvezi z zgornjo zbornico dvignil proti nji takrat silno glasovit, skaftdalen javen proces zaradi zakonolomstva. A na njeni strani je stala ne samo večina javnega mnenja, nego tudi spodnja zbornica, v kateri je s svojim velikim govorniškim talentom branil kraljičine pravice Henry lord Brougham (roj. 1779), angleški državnik, ki je že od 1. 1815. dalje zastopal v tej zbornici liberalne politične principe in efektno pobijal idejo priključitve Anglije k »sv. alianci". Skoro potem, ko se je dal Juri IV. v poletju 1821 brez kraljice kronati za angleškega kralja, je Karolina nenadoma umrla dne 7. avg. 1821, s čimer je bila ta afera spravljena s sveta. — »Afera na draždanskem dvoru", ki jo omenja dr. Tavčar v tej zvezi, je znana iz polpreteklega časa: Luiza Ko-burška, najstarejša hči belgijskega kralja Leopolda II, sestra avstrijske Štefanije, žena saksonskega kralja, je
508
Urednikove opombe.
1. 1897. pobegnila s svojim ljubčkom, ulanskim stotnikom Gezo pl. Matačičem v Zagreb. Ker sta bila zaljubljenca ponaredila neko menico, sd Luizo internirali v nekem zavodu v Draždanah, odkoder jo je Matačič skrivaj odpeljal v Pariz. Matačič je umrl dne 29. sept. 1923 v naročju Luize, ki še danes živi v Parizu.
Str. 68 in dalje: Andrej Smole in Fina Ceškova. — Kot ustanovitelj pozneje tako slovite ljubljanske trgovske familije Smoletove nastopi proti koncu XVIII. stoletja Mihael Smole (1776—1806), ki prevzame po dedičih nekega Stepana še sedaj obstoječo „Figov-čevo" gostilno na Dunajski cesti potem, ko se je bil 1. 1798. poročil s Heleno Severjevo (1771—1833), morebiti hčerko posestnika vis-a-vis ležeče Piškotove krčme, ki se je tudi pisal Sever. Zakoncema se dne 8. okt. 1799 por6di prvi sin Miha, dne 28. nov. 1800 v „Figovčevi" hiši drugi sin, v naši literaturi ne samo kot poznejši Prešernov prijatelj zasloveli, ampak tudi v marsikaterem drugem oziru zanimivi Andrej, dne 7. dec. 1801 tretji sin Anton, kateri pa pride na svet že v drugi hiši, Dunajska cesta tedanja štev. 20 (danes trgovina „Agnola"), kjer je bila v tistem času glavna ljubljanska pošta, iz česar bi se dalo sklepati, da je imel že Smoletov oče kake zveze s pošto, morebiti kot posestnik poštnih vozil. Dne 22. okt. 1803 umrje Smoletovima po nesreči — „im Wasser er-stickt", pravi frančiškanska mrliška knjiga — štiriletni prvorojenec Miha, na kar se jima dne 26. dec. 1804 porodi četrti sin, kateremu dajo starši zopet očetno ime Miha. Skoro potem, dne 17. marca 1806, pa umrje sam gospodar Miha Smole, star šele 29 let, in izreja otrok pride v materine roke. Edina hčerka, ki pride Smoletovi vdovi na svet dne 9. apr. 1806, torej tri tedne po očetovi smrti,' umrje že črez štiri dni vsled življenjske slabosti. Vdova Helena se nato med leti 1806.—1811. vdrugič poroči z nekim-Francetom Valentinom, možem, o katerem
509
Urednikove opombe.
nisem mogel dobiti podrobnejših podatkov. Toliko pa stoji, da je Helena, po drugem možu Valentinova, ki je morala biti zelo pridobitna ženska, v teh štirih letih nenavadno obogatela, dejstvo, ki je najbrž dalo pozneje ljubljanski govorici povod za izmišljanje raznih bajk (prim. Ernestine Jelovškove Spomine na Prešerna, str. 36). V zemljiški knjigi ljublj. sodišča se čita, da je postala Helena Valentinova 1. 1811. lastnica cele vrste hiš na Dunajski cesti: poleg sedanje „Figovčeve*, po prvem možu podedovane gostilne, je prešla v njeno last dne 23. XI. 1811 leva sosednja hiša z uro na pročelju (danes „Zalta & Žilic"), dne 3. XII. 1811 pa še dve desni sosednji hiši, na katerih mestu stojita danes hiši Ivana Kneza na Gosposvetski cesti štev. 1 in 3. V zadnjih dveh hišah je vzdrževala Andrejeva mati žitno trgovino, v srednji hiši, danes pri „Figovcu", gostilno, v njeno hišo z uro na pročelju pa se je skoro nato naselila glavna pošta, kateri je njena špedicija oskrbovala konje in vozila. Helena Valentinova je svoje tri iz prvega zakona preostale ji sinove — iz drugega zakona po vsej verjetnosti ni imela otrok — vzrejala z ljubeznijo. Njen ljubček je bil posebno njen najstarejši sin Andrej, kateremu je preskrbela osobito jezikovno zelo razsežno izobrazbo. V dobi kongresa je znal Andrej slovensko, nemško, italijansko, francosko in angleško ;ter je bil poleg poklicnega „c. k. poštarja* tudi še materin pomočnik pri žitni in spedicijski trgovini. Ta Andrej je bil svojevrstna, ne-ugnana natura in po materi najbrž precej razvajen. O njem se je pripovedovalo, da si je smotke z bankovci prižigal. (Jelovškova, o. c. 36.) V prvih 20tih letih je Andrej mnogo popotoval po svojih trgovskih opravkih in je o tem poročal Matiju Čopu na Reko in v Lvov v pismih, pisanih v drastični ljubljanščini — takrat, ko je bilo slovensko pismo še bela vrana. V enem teh pisem je napr. pisal Čopu: „Ohodev sem Hrovaško, Sla-
510
Urednikove opombe.
-vonsko, Bačka, Banat etc. . . . Okol Belgrada sem se dvakrat pelov, noter pa nisem smel. Bukel (serbskih) nisem velik perpelov, če bi bil v temo učen, bi jen znal morebit več dobit ... ti spodni ljudje se zlo čudjo čez to, de smo mi tok Serbianskmo jezik nagnen . . . Vaš Englisch pisem sem rihteg dobil . . . Pišajte me, kaj ste vse počeli, kaj Krajnskega pisali, kaj de imate za ene nove misli etc. etc." Razen za literaturo se je ta mladi poštar in trgovec zanimal še prav posebno za — ženske. V istem pismu je poročal v tem oziru Čopu s svojega južnoslovanskega pota, da so v teh krajih »lepe punce vse Slovenke [Slovanke] ino od usih za te nar levši spoznane", izprašujoč življenjsko resnega Čopa: „Koko vam kej rečanke, al pa ženski spol sploh čez kej zdej dopade". Končal pa je to pismo z besedami: »Stara glava ino misel me, bog bod hvala, še ni zapustilo, morebit je še le hujš ratalo, pak na najdem zadost časa moje zverinske muhe pasti." (ZMS., VI., str. 175—176.) — Kdaj se je Andrej Smole, ta izraziti zastopnik tedanje ljubljanske „jeunesse doree", zaročil z lepo hčerko slovitega ljubljanskega steklarja, Fino Češkovo, nam ni znano. Drja. Tavčarja je na to zaroko opozoril Luka Pintar, ki je o nji vedel iz Čopove korespondence, shranjene v ljubljanski licejki, kateri je bil on skriptor. Pintar in za njim dr. Tavčar je domneval, da je bil 211etni Andrej že 1. 1821. zaročen s 171etno Fino. Podatki o tej zaroki, ki so nam ohranjeni v Čopovi zapuščini, pa izvirajo šele iz časa, ko se je ta nameravana zveza razdrla, kar se pa ni zgodilo, kakor pripoveduje, poslužujoč se pisateljske svobode, dr. Tavčar (str. 427), v kongresnem letu, ampak šele v začetku 1. 1823. Če je Fina v kongresnem letu že hodila na plese, ni znano. Luka Pintar je to domneval in sklepal, da so ravno uspehi, ki jih je žela na teh plesih, napravili deklico in njene starše malce ošabne. Resničen pa je podatek, da so bili Češkovi za mladenko
511
Urednikove opombe.
naročili z Dunaja etiketnega učitelja (str. 76), kar je drju. Tavčarju pravila mati advokata drja. Krisperja. Slika, menda res Langusova (str. 68), ki predstavlja Fino v teh letih, je ohranjena, žal v nekoliko poškodovanem stanju, in je danes last Josipinine še živeče nečakinje Emilije, vdove po majorju Wagnerju (rojene 1842), one dame, ki je bila dala avtorju to podobo na razpolago (str. 69). Ta portret naše Fine je prebil v stanovanju generala Kusmaneka, oženjenega z neko Ceškovo potomko in naročivšega iz Ljubljane to sliko, da jo kot slikarski amater kopira, vse oblege svetovne vojne v Przemvszlu. Ista nečakinja Fine Češkove, oziroma njena hčerka gospa Pirnatova, hrani v svojem stanovanju v nekdanji Ceškovi hiši še danes tudi dva lepa portreta Fininih staršev, Franceta in Terezije Češko, kakor domneva dr. Mantuani, menda dve deli Waldmiillerjevi.
Da bi se bila zaroka med Andrejem in Fino podrla že v kongresnem letu zaradi Fininega koketiranja s sinom Neri-Corsinijevim, katerega najbrž niti v Ljubljani ni bilo, je prosta pesniška invencija pisateljeva. V Ceškovi družini se je obdržala samo ta tradicija, da se je pač neki ruski plemič — morebiti carjev adjutant Mansurov ali kavalerijski general Kankrin, ki sta oba stanovala v Ceškovi hiši - - resno zanimal za devojko. O tem, kako se je zaroka med Andrejem in Fino razdrla, seveda dve leti pozneje, se nam je ohranilo izpod peresa samega Smoleta poročilo v njegovem pismu na Čopa z dne 24. febr. 1823. V tem pismu referira Andrej svojemu prijatelju v Lvov, kako se je malo prej mudil po trgovskih opravkih v Trstu in Benetkah, kjer si je pri tej priliki kupil 22 zvezkov obsegajoča dela ital. pesnika Alfierija, dalje pesnitve Petrarcove, »Tassove, Bvronove itd. Tudi neko angleško ljubavno povest da si je nameraval nabaviti v ta namen, da bi jo čital „na Trgu" svoji izvoljenki, končno pa da se ni posebno potrudil
512
Urednikove opombe.
pri iskanju te knjige. In ravno pri omenitvi te pesnitve se Smoletu ponudi prilika, poročati Čopu o tej razroki: „Heloise in Abelarda nisem naj del, in tud ne velik iskal, zdej be jen tjk zle na nucal, ker sem jeh rajtal tam na Plac, že veste ke, brat, in ker se je zdej vse zderlo, tok mam to mujo peršparano. Ke svo se z mojo Materjo zglihala, tok sem potlej zajno snubil. Ker me niso hotle kuj oblubit in so zmeram govorli, koker de bi mogel še dva leta koker v spraševanje hodet, deb vidli, koker so rekli, če bom stanoviten, in ker so še druge sitnost itd. počel, tok sem jest zastopel, de me jo nečjo dati. Ker pa vi dober veste, kok sem jest šteman, keder na ponižanje pride, in ker nimam poterplenje, deb se ljudje norca z' mene delal, tok smo vse stergali in jest sem odstopil. Koker se me zdi, jeh že grozen greva, de me jo niso dali. Jest ino moj zaderžanje nem je bil ušeč, koker so mi rekli — pa zakaj me jo niso dali, tist bog zastopi. — Kaj je za en šum po mesti bil, se ne morete misliti, in na kolk cepin so ljudje te glažarje razbil, je grozen; tolk so ljudje zabavlali, da se je ta kneska f'a-milja komej vupala se na cesto pokazat. — Jezil me je grozen, de se je ta reč tok čuden končala." (Objavil Luka Pintar v ZMS, VI., str. 177.) — O tej razroki je istočasno poročal Čopu vrhutega ljublj. profesor Martinak dne 28. febr. 1823 v pismu, v katerem imamo tudi priimek »trdi Andrej", ki so ga bili Ljubljančani vzdeli energičnemu Smoletu in ki ga uporablja tudi dr. Tavčar (str. 71 in 156): „lhr Freund Smole hat schriftlich um die Zesch-kische geworben und wurde fiir diesmal mit dem Bedeuten abgewiesen, zwei Jahre noch zu tvarten, damit man ihn besser kennen lerne. Er soli sie kurz a la terdi Andrej beissend abgeschnalzt haben." (Ljublj. zvon, 1911, str. 404.)
Ta ponesrečena zaroka je najbrž močno vplivala na način Andrejevega življenja v neposredno nato sledečih letih. Ker je' dr. Tavčar v svoji karakteristiki Smoleta,
513
Urednikove opombe.
kakor ta nastopa že tu v romanu, povzel nekatero črto tudi iz teh let, naj tu navedem glavne podatke iz poznejšega življenja tega zanimivega slovenskega bohema. Za slovenščino in njeno literaturo je ostal Andrej Smole še dalje vnet. V gori citiranem drugem svojem pismu je soglasno s tem svojim zanimanjem pisal Čopu: „Po-sebenga novga se v naši deželi ino v našmo mestu neč ne godi. — En nov Keršansk navk ali Katekizem je pustil Škot natisnet. Zuppan [dr. Jaka] tud zmeram prav, de bo kej pisal, pa sem zdi, de je zlo pre komod. Štedentje zmeram Kranske pesem kujejo [prim. Grabrijanovo „Krajnsko Slovenijo" iz tega leta v „Novieah", 1862, str. 332], pa sem zdi, de neč pravga skupej ne spravjo. Če jest zdej to velko grašino Ernsdort dobom, tok pridem k vam v vas, potlej grevo na rajže, se bovo kej navučla, in ke dam pridevo, hočvo mi dva kej počet — mene jezi, de so Kranci tak zaspanci." — Izvirnih pisateljskih, talentov Smole ni imel, pač pa je že takrat zbiral slovenske narodne pesmi. Ko je nekdo v tedanjem nemškem ljub. listu „Illyrisches Blatt" z dne 1. avg. 1823, štev. 31 poročal, da bi bilo dobro podvzeti »kritično nabiro, izbiro in izboljšavo" različnih, takrat še v obilici po deželi se glasečih pesmi, je pod črto namignil na zbirko, ki jo je že takrat imel Smole: „Eine riihmliche Unternehmung, welche bereits durch liingere Zeit einen ansehnlichen, den Verdiensten des vortrefflichen schottliindischen Mac-pherson nacheifernden jungen krainischen Patrioten in Laibach beschiiftiget. Seine Bescheidenheit erlaube es, einstweilen nur die Anfangsbuchstaben seines schon jetzt, und in die Zukunft gewiss noch mehr verehrlichen Nah-menš hieher zu setzen. Sie sind A. S." (Zabeležil dr. Žigon v „Carnioli", IX., str. 16.) — Kar se nam je ohranilo podatkov iz Smoletovega življenja iz nadaljnjih 20tih let, govore vsi o tem, da se je mladenič še dalje vneto zanimal za slovenščino, da je darežljivo podpiral slovenske
514
Urednikove opombe.
dijake ter intelektualce, dočim na ženitev ni več mislil, temveč se vrgel docela na veseljaško, lehkoživo in bo-hemsko plat. Dne 1. avg. 1824 je pisal Čopu v Lvov med drugim: »Al ste že kej Krajnskiga pisal pa začel. Sej mende saj ne bote koker drug vučen veič dejl (postavem nas Zupan) se koker en červ med bukle zakopal veičen noter jedel jen grizel jen vertal pa nekol neč od sebe na dal." Glede neke vsote petih goldinarjev, ki mu jo je Čop dolgoval, pa mu je pisal v istem pismu, naj Čop ta denar pošlje na Dunaj juristu Chrobatu, poznejšemu Prešernovemu šefu, pristavljajoč: »Če jeh pa še nucate, jeh pa le obderžijte, dokler se vam poljubi, ker veste de če se jih Vam glih več poljubi, vas s' veseljam poslužim." (ZMS, VI., str. 178.1 Po ponesrečeni snubitvi pri Fininih starših Smole ni več mislil na ženitev. Dne 11. febr. 1824 je pisala Benedičička Čopu: »Der H. Smolle wird noch nicht so bald Heurathen, bis zu seiner GrossjeVigkeit gewiss nicht, damit er mehr ungeheitert vahlen kann." V nov. 1. 1824. je postal Andrej polnoleten, in njegova mati, ki je bila dne 4. I. 1823 kupila od Andreja Malica dve vštricni hiši na Dunajski cesti štev. 3 in 4 (nahajajoči se na prostoru, kjer stoji danes hiša Mathianovih dedičev), je dne 20. XII. 1824 prepisala te dve hiši nanj. Tudi sedaj, ko je bil mladenič hišni posestnik, so Ljubljančanke zastonj čakale, da bi si bogati Smole katero iž njih izvolil. Benedičička je v tem oziru poročala Čopu dne 31. 111. 1825: »Der Webers [oficial kam. plač. urada], Smolle, Kalister [bibliotekar], alles ist, wie es war, keiner will Heurathen, selbst die glasserne Prinzesin [Fina] ist das, was sie war." O Smoletovem veseljaškem življenju v tem času je pisal Čopu ljub. profesor Mazek dne 3. I. 1827: »Den Smole und Webers kenne ich wohl, ersterer lebt sehr lustig, wie du weisst ..." Naravnost na Smoletovo potratno življenje pa namiguje Benedičička, ko piše Čopu dne 10. jun. 1827, poročajoč mu o pripravlja-
515
33*
Urednikove opombe.
joči se svatbi nekega uradnika Čopa: „Beym Smolle ist keine Rede von einer Heurath, nur hGrt man, das, was er auf seine Handlung arbeitet, er sehon um J)reyssig tausend leichter ist, als er war."
Naposled je prišel moment, ko „treše'la v bogastvo nesreče je strela" — Smoletov faliment! Zgovorna Bene-dičička ga opisuje Čopu v pismu z dne 24. jul. 1827 v svoji ljubljanski nemščini približno takole: V ponedeljek dne 18. jun. 1827 se je pričela svatba omenjenega Čopa, na kateri je bil za druga Smole. Ženin si je bil najel piskače od obrista, kateri mu je te »oboiste" dovolil obdržati cel teden. Šele v sredo so se vrnili v vojašnico „ganz benebelt". A Smoletu je trajala svatba še prekratko. „Donerstag darauf gab der Smolle einen Sehmaus, ich glaube auf der SchiBstadt, nur der Extra Wein hat 200 fl. gekostet." (Prim. str. 73.) O tem, kaj je Smole napravil po tej potratni pojedini, poroča Benedičička naslednje: „In einigen vier Tagen darauf, fuhr er, und der Jurist Jereb mit nach Ideria, wie der Postilion zurtick kam, so sagt er der Mutter, das der Herr gesagt hat, sie soli das thun was er Ihr gesagt hat [naj se za svoj denar na njegovi hiši vknjiži], sie liefi sich sogleich mit 16 Tausend Intaboliren, der Fleck [Benedikt, ljubi], trgovec) nahm gleich den Keller schlissel, der Kanz [Jakob, poštni akcesist, hišni posestnik in Smoletov sosed na Dunajski cesti] wollte auch etwas davon tragen fiir seine acht Tausend, und so kommt das Gericht [dne 11. jul. 1827, prim. »Ljub. zvon", 1911, str. 407) und hat die Spier angelegt, das Faliment sol stark sevn, nur in Laibach ist gegen 40 TauBend, fiir andervveitig weifi ich nicht. Die Mutter hat sich alles obligirt, alles zu zahlen was jetz da ist fiir das SpStere wird sie aber nichts wissen wohlen, er wird schon weit seyn, einen Pas hat er sich schon vor einen Jahr geben lassen, ich glaube das war gut iiberlegt, und auch viel mitgenohmen, und war statz
510
Urednikove opombe.
ein unruhiger Kopi." — Smole je s svojim spremlje-vavcem Jerebom odpotoval preko Trsta najprej na Angleško. Že dne 21. avg. 1827 je o njegovem bivanju v Londonu sporočila Benedičička Čopu: »Der Smolle ist in London, er hat an den Jallen [takrat posestnik hiše, v kateri je danes trgovina »Schneider & Verovšek"] ge-schrieben und ihn ihr seinen Revisor ernannt und wen ein iibriges Geld seyn solt, so sohl man ihm schicken, der Jereb hat aber an die Mutter von Smolle geschrieben, ich glaube das beyde zusammend sind." Javna dražba obeh Smoletovih hiš na Dunajski cesti (danes Mathianova hiša) je bila napovedana na dan 23. jun. 1828 (prim. Pintarjevo »Saturo" v »Ljub. zvonu", 1911, str. 407); a Smoletova mati je najbrž preprečila prodajo hiš, ki sta prišli šele dne 14. HI. 1830 v last Oos. Martintschitscha.
„V obupu" je bil Smole zapustil kranjski svet. Podrobnosti o njegovem bivanju v inozemstvu nam niso znane. Iz Prešerna vemo samo to, da je Smole v tem času »videl Nemško, Francosko, Britansko, Švajca visoke gore, jasno nebo italjansko". Ernestina Jelovškova pa sporoča, da »je preživel več let na tujem", pristavljajoč : »Pred svojim begom je imel Smole intimno znanje z neko deklico, katero je ob slovesu priporočil svoji materi. In res je plemenita gospa po materino skrbela za njo, kakor tudi za dečka, ki je kmalu potem prišel na svet. Toda še predno se je Smole vrnil, zapustila je omenjena deklica z nekim častnikom Ljubljano in ostavila svojega otroka. Smole je prišel čez nekaj let zopet nazaj, a na tujem je bil zapravil svoje zdravje in premoženje. Njegovi živci so bili tako slabotni, da ni mogel hoditi brez opore." (Jelovškova, Spomini, str. 37.) — Preden se je Smole vrnil v Ljubljano, je bila njegova mati poravnala že vse njegove dolgove. Kdaj je zopet stopil na »zemljo slovensko, v predrago deželo, ki jo je ljubil prisrčno ves čas", nam ni znano. Verjetno
517
Urednikove opombe.
pa je, da ga v začetku 1. 1832. še ni bilo v Ljubljani, sicer bi ga bil brezdvomno velel pozdraviti Prešeren v enem ali drugem svojih 5 pisem, ki jih je on pisal Čopu iz Celovca od febr. do marca 1832, posebno še takrat, ko je v pismu z dne 20. febr. 1832 Čopu naročal, da naj izidejo narodne pesmi v »Čebelici" s Smoletovim podpisom. (Ljub. zvon, 1888, str. 572.) Domnevam, da se je Smole vrnil v drugi polovici 1. 1832. Kifkor je izpričal Radics (Gesch. der Rohrschiitzen-Ges., str. 16), je bil Smole dne 26. maja 1833 izvoljen za višjega mojstra strelcev omenjene športne družbe ljubljanske. V svojem pismu z dne 24. dec. 1832 je Čelakovskv Prešerna vprašal: „Wer ist dieser Herr Smolet?" (LMS, 1875, str. 161.) Prešeren je Čelakovskemu odgovoril dne 14. marca 1833: »Smole, za kateriga ste prašali, je premožen kupec, za Kranjšino posebno vnet, in zraven dovolj podučen (zna laško, francosko in englendarsko do verhd) vunder brez posebnih pisarskih darov." (ZMS, VI., str. 179.) Premožen je bil Smole po svojem povratku v domovino po darežljivosti njegove matere. Ta mu je najprej 1. 1833. kupila Klemovo hišo na Bregu (takrat štev. 187, danes štev. 18, last Aichelburgova), nato pa gradič Prežek v Gorjancih. Naposled je zanj sodnijsko deponirala glavnico 12.000 gld., od katerih je smel on uživati obresti. Slabotno zdravje Smoletu ni več dovoljevalo, tratiti tega imetja v veseljaški svrhe, zato ga je mož sklenil uporabljati v literarne namene. Že 29. apr. 1833 je pisal Prešeren Čelakovskemu: »Smole witnscht die von ihm und Vodnik gesammelten Volkslieder herauszugeben. Sie wurden von mir redigirt und sind bereits ins Reine geschrieben." Ali bi se mogla knjižica tiskati v Pragi, kjer je liberalnejša cenzura? vprašuje Prešeren: »Smole wiirde Ihnen zu-gleich mit dem Manuscripte in duplo, den Betrag bar oder in einer Anweisung . . . ubermitteln . . . Ueberhaupt \Viinsclit er die Auflage so nett als moglich ausstatten
518
Urednikove opombe.
zu lassen und beabsichtigt dabei keinen Gewinn." (Ljub. zvon, 1882, str. 52.)
Večino 30tih let je Smole preživel v svojem za-tišnem gradiču pod Gorjanci. Tu so ga od časa do časa posečali njegovi ljubljanski prijatelji s Prešernom na čelu. Sedanji lastnik tega gradiča, Langer, rad pripoveduje, da se je v času, ko je Prežek prešel v last njegove ro-dovine, nahajala v gradiču soba z lastnoročnimi podpisi udeležnikov takih obiskov, tudi Prešernovim, po — stenah. Kako je Smole gospodaril in živel v svoji podgorski tokavi, o tem je pripovedoval njegov nekdanji oskrbnik Petrič pisatelju Trdinu: „Smole je bil bedak in nihče. Gospodaril je tako zanikamo, da dostikrat ni imel denarja niti za sol. Če sem mu prišel pravit, da so tlačani nemarni, zasmejal se je široko, kakor da bi bil leso odprl: ,Ali bi bili osli, ko bi mi delali pridno brez plačila!' In ko sem mu povedal, da je dobil komaj pol desetine, ker so kmetje, kar se je dalo, poskrili in utajili, zagrohotal se je neumno: ,Boga hvalimo, da so nam hoteli še toliko dati, saj jim nismo nič posodili!' " (Slovan, 1884, str. 213.) — L. 1839. je Smole svoj gradič prodal in se preselil v Ljubljano. Tu je v družbi s Prešernom zasnoval obširno slovensko literarno izdajateljstvo, hoteč izdajati cel6 slovenski politično-trgovski list in zraven še literaren tednik, ki ga je imel urejevati Prešeren. (ZMS, IV., 194—198.) Medtem pa je nenadoma na dan svojega godu (30. nov. 1840) umrl, zadet od kapi, v Prešernovem naročju. (Jelovškova, Spomini, str. 35.)
Fina Ceškova se je v drugi polovici 20tih let omo-žila s Fidelijem Terpincem (1799- 1875), čigar oče Blaž je bil trgovec v Kranju (str. 161) v hiši štev. 114 in že od 1. 1819. lastnik gradu Fužine pod Ljubljano. Tavčarjeve opombe glede tega zakona (str. 68) namigujejo na naslednje stvari: Zakon med Fino in Terpincem je ostal brez otrok, zato je Fina po moževem nasvetu pohčerila
519
Urednikove opombe.
neko deklico po imenu Emilijo Garčevo, o kateri je šele kesneje zvedela, da je to nezakonska hči njenega moža. To Emilijo (1849—1884) je gospa Terpinčeva skrbno vzgojila in jo omožila z Ivanom Baumgartnerjem, ki je bil takrat eden najimovitejših ljubljanskih žitnih trgovcev. Za doto ji je prepustila grad Fužine. O Terpincu spričuje sam Bleivveis, da je bil »narodnjak z dušo in telesom". »Živa priča temu je to, kai je storil v podporo Matici, Sokolu, čitalnici, posebno pa družbi kmetijski, kateri predsednik je bil celih 20 let — od leta 1849 do 1869 in v vsem tem času tudi ,Novicam' iskren prijatelj." (Novice, 1875, str. 61.) V svojem času je bil eden najimovitejših kranjskih veleposestnikov in industrijcev. Ustanovil je 1. 1851. v družbi s svojim svakom Češkom, Galetom in Bisehofom papirnico v Vevčah pod imenom »Janezia*. L. 1868. je kupil loški grad, pozneje tudi Zaprce v Kamniku. S svojo ženo Fino je prihajal v svojo ložo deželnega gledališča tudi takrat, kadar se je kaj slovenskega igralo, dočim so ljubljanski Nemci, posestniki ostalih lož, bojkotirali slovenske predstave. Kakor mi je pripovedovala še živeča Finina nečakinja, gospa Wagner-jeva, so prihajali k Terpinčevim pogostoma takratni slovenski prvaki: dr. Blehveis, dr. Toman, Svetec, dr. Costa na večerne gostije, za katere je gospa Terpinčeva navajala to svojo nečakinjo, da je zbranim gostom deklamirala slovenske, zlasti Tomanove pesmi. — O Finini nečakinji Anici (stran 69) gospa VVagnerjeva sicer tudi potrjuje, da se je tedanje dijaštvo splošno navduševalo zanjo, da pa njena lepota v ostalem ni bila tako izredna, da bi se dala primerj:i>i lepoti njene tete Fine, kateri so bratovi otroci v tej poznejši dobi zaradi njene impozantne postave in samozavestnega nastopa rekali »Marija Terezija". Umrla je Fina dne 6. oktobra 1885 in je pokopana pri sv. Krištofu v. rodbinski grobnici Češko-Terpinc-Baumgartnerjevi.
520
Urednikove opombe.
Str. 78: Prvi stavek, ki ga navaja dr. Tavčar na tej strani kot geslo, je zapisal Metternich v svoj dnevnik že 10. jan. (Nachgelass. Pap. 424). Gentzeva beležka, porabljena po avtorju za geslo na drugem mestu, se nanaša na dan 23. jan. (Tagebiicher, 384), dočim se je vršila v četrtem poglavju opisana velika konferenca dne 30. januarja, kakor pripominja po Gentzu („Abenđs grofie Konferenz. Erscheinug von Clallo". Gentz „Tagebiicher", 386) tudi naš pisatelj (str. 100).
* Str. 80: Ko je Metternich dne 4. jan. dospel v Ljubljano, si je že ta dan zabeležil v svoj dnevnik: »Ich habe neues Leben eingeathmet, wie die Diener manchmal Wohlgeriiche empfangen, \venn sie die Thtiren eines Saales offnen. Laibach ist gleichsam die Antichambre eines confortablen Appartements. Ware GOrz nicht zu klein, um einen Congrefi zu beherbergen, hiitten wir uns in dieser Stadt niedergelassen, weil dort die Alpenkette vollstandig iibenvunden ist." (Nachgelass. Pap., III., 421.) Nekoliko vrst dalje si je notiral o svojem stanovanju v hiši bar. Karla Zoisa besede, ki jih je v prevodu navedel dr. Tavčar že prej (str. 10), in nato zbadljivo oznako baronice Zoisove, ki jo navaja avtor tukaj. — Dne 3. marca, ko so se udeležniki kongresa že razhajali, je samozavestni Metternich izročil svojemu dnevniku besede, ki kažejo, kako je ta zakrknjeni nazadnjak traktiral svoje napredne nasprotnike, besede, ki jih v prevodu delno navaja tudi dr. Tavčar: »Der Chor der Liberalen wird nun schcJne Weisen anstimmen, ich freue mich schon darauf; mir gefallen namlich die Schmahungen von Leuten, denen ich geflissentlich auf die Fttsse trete." (Nachgelass. Pap. III., 432.)
Str. 89: Angelica Catalani (1779—1849), italijanska operna pevka izrednega koloraturnega soprana in krasne, impozantne postave, nasprotnica Napoleonova in po letu 1814. ravnateljica gledališča »Theatre italien" v Parizu,
521
Urednikove opombe.
kjer je bila nekaj časa oženjena z nekim francoskim atašejem. V poznejših, kongresnih letih je nastopala kot koncertna pevka v različnih mestih, zlasti v onih, v katerih so se vršili kongresi, kar ji je prineslo obilo slave in bogastva. Zadnja svoja leta je preživela deloma na svojem posestvu blizu Firence, kjer je zastonj podu-čevala mlade deklice v petju, deloma v Parizu, kjer je tudi umrla. — Pod »Naneto* je razumeti Gentzevo ljubico, znano lepo dunajsko plesavko Fanny Eislerjevo. Svoje sestanke ž njo Gentz v resnici vestno beleži v svoj dnevnik, n. pr. dne 23. sept. 1820 takole: „Gleich nach 10 Uhr zu Bette, und mit Nannette zwei Stunden den grossten Genufi dieser Art, der mir in den letzten 20 Jahren zu Theil geworden ist, in vollem Mafie ge-habt.* (Tagebiicher, 355.)
Str. 95—96: Tu omenjena »deklaracija'' zvezanih monarhov je izšla dne 16. februarja 1821 v posebni prilogi »Laibacherice*, odkoder je kratko povzel njeno vsebino naš avtor. „Instrukcija" aliančnim poslanikom pri neapoljskem dvoru je natisnjena v istem listu z dne 16. marca 1821.
Str. 100—102: O svojem nastopu na omenjeni konferenci ljublj. kongresa je poročal vojvoda di Gallo nea-poljskemu regentu Francu v obširnem pismu z dne 16. febr. 1821, ki je izšlo v istem letu v „Allg. Zeitung* štev. 67 in 68 in ki ga dobesedno navaja tudi Costa v svojem »Dnevniku*. V tem pismu javlja di Gallo, da je bil pozvan pred konferenco: »damit ich E\v. Kon. Hochh. und der Nation bezeugen kon ne, dass die berathenden Machte bei Abfassung ihrer unwiderruflichen Beschliisse einmiithig gewesen waren." Nato pravi, da se mu je takoj v začetku zabičilo, da se nima spuščati v kako razpravljanje, marveč samo poslušati čitanje instrukcij in kraljevemu princu popričati »die Einmiithigkeit und Unwiderruflichkeit derselben". »Nach geendeter Vorlesung
522
Urednikove opombe.
der Instructionen bat ich um Abschrift derselben; man antwortete, dass diess nicht anginge und auch überflüssig wäre, indem Ew. König. Hochh. Abschrift davon durch die Gesandten jener Mächte erhalten würden. Meine einzige und bestimmte Antwort auf diese Vorlesung war: Wenn es mir erlaubt wäre, über die in den mir vorgelesenen Urkunden aufgestellten Grundsätze und angeführten Thatsachen in Erörterung einzugehen, so würde ich viele Bemerkungen der Versammlung vorzulegen haben; da mir aber dies nicht erlaubt sei . . . so bleibe mir nichts übrig als die Befehle Se. Majestät einzuholen." Kar se tice stalisca, ki so ga zavzemale razlicne drzave nasproti zakljuckom kongresa, je avtor posnel tudi po tem pismu di Galla, da so k tem ukrepom pristale so-glasno samo Avstrija, Prusija in Rusija. 0 nekaterih rzmed ostalih zastopnikov poroca di Gallo v tem pismu: „Die franz. Bevollmächtigten am Congresse haben mündlich wohl auch den an die Gesandten jener drei Mächte erlassenen Instructionen, in der Hoffnung den Krieg zu entfernen, beigestimmt. . . doch haben sie sich nicht im Namen Frankreichs verbindlich gemacht, an Vollziehung der beschlossenen Maassregeln im Falle eines Krieges thätig und feindselig Antheil zu nehmen. Se. grossbrit-tanische Majestät sind nicht nur den feindseligen Grundsätzen und Maassregeln jener drei Mächte nicht beigetreten, sondern haben auch Ihre vollkommene Neutralität in der Neapel betreffenden Frage erklärt." AngleSki poslanik, da je izjavil, da mu je od njegove vlade naroceno: „jenen Conferenzen als Zeuge beizuwohnen, um seinen Bericht über die darin genommenen Beschlüsse zu erstatten." (Prim. str. 101.)
Str. 103 in dalje: Nemski stavek, ki ga navaja dr. Tavcar iz Metternichovega dnevnika kot geslo petega poglavja, je sluzil pisatelju za motiv in povod, da se je odloSil, uvesti v roman v podobi tipov tedanjega kranj-
523
Urednikove opombe.
skega plemstva med drugimi vprav tudi druzino grofa Thurna. Doticno mesto se glasi pri Mettermeliu v celoti takole: „Wir haben sogar öffentliche Vergnügungen, wie 3.. B. zwei Maskenbälle in der Woche, deren erster, wie man behauptet, nicht sehr lustig war; unter fünfundvierzig Männern befand sich eine Frau, die in einer Ecke des Saales eingeschlafen war, was der Galanterie jener Herren nicht viel Ehre macht. Es gibt übrigens hier recht hübsche Frauen; die hübscheste soll eine zweiundzwanzigjährige Gräfin Thum sein. Man spricht auch von zwei andern Damen, die eine ist fünfundzwanzig, die andere fünfunddreiBig Jahre alt; erstere hinkt, was man nicht bemerkt, wenn sie sitzt; die andere hält strenge Sitten, ist aber schwärmerischer Natur. Bei dieser werde ich es versuchen, unsern Congreßpoeten einzuführen." (Nachgel. Pap. III. 425.) Drugi podatek o Thur-novih, ki je avtorju dal pobudo, vplesti to druzino v roman, je dr. Tavcar cital v Metternichovih „Ostalinskih papirjih" (str. 410) v obliki, v kakrsni ga citira kot geslo oia str. 478 svojega romana. Vrhutega je pisatelj morebiti opazit tudi notico v „Laibacherici" z dne 30. niarca 1821, ki javlja, da je dne 28. marca tega leta odpotoval iz kongresne Ljubljane: „Herr Vinzenz Graf Thum nach Radmansdoif." — Vobce pa se mora reci, da je avtor z rodovnikom te kranjske plemiske familije postopal z obilno pesnisko svobodo. Edina zgodovinska oseba iz te druzine v romanu je groi Vincenc Thurn-Valsassina, isto-imenskega oceta drugi sin, ki je po pryorojenem Karlu, takrat se posestniku radovljiskega gradu (Schern, d. Laib. Gouv., str. 153) postal ali lastnik te grascine, ali z omenjenim, neozenjenim bratom vred njen solastnik. (Metternich pravi: „in Begleitung der Schloßbesitzer".) A tega Vincenca slika dr. Tavcar odlocno prestarega, ker je ta grof po Wurzbachu (Biogr. Lex., zv. 45) f.ivel med leti 1790.—1859. in je bil torej 1. 1821. sele 31 let
524
Urednikove opombe.
star. Po Wurzbachovih podatkih je imel grof Vincenc samo tri sinove: Hiacinta (1818—1877), Gustava (1836 do 1888, poznejšega kranjskega dež. glavarja) in Hugona (roj. 1820), poleg teh treh sinov pa nobene hčere. Po podatkih, ki mi jih je dal dr. J. Polec, pa je imel grof Vincenc s svojo drugo ženo, s katero se je poročil 1. 1829., ne samo omenjenega Gustava, ampak še dve hčeri, med njimi Melanijo („Mollv"). Te dve v mladosti jako živahni kon-tesi je dr. Tavčar v svojih dijaških letih poznal. Kontesi, kakršni nastopata v romanu pod imeni Molly in Eva Luiza, bi mogli biti po Wurzbachovem rodovniku grofov Thurnov tudi hčeri nekega grofa Franca Thurna, izhajajočega iz druge glavne linije te zelo razčlenjene familije, katerih prva je nosila ime Amalija (rojena 1800), druga Avgusta (rojena 1806). Toda dognati nisem mogel, če je ta grof Franc sploh kdaj bival na Kranjskem. Mogoče je, da sta se te dve njegovi hčeri mudili v kongresnem letu v Ljubljani pri svojih sorodnikih in da je Metternich pod „22 letno grofico Thurnovo" menil vprav to Amalijo. Poleg grofa Vincenca Thurna je živel na Kranjskem kot lastnik gradu Krumperka še grof Josip Thurn (1772—1845), ki pa je imel v kongresnem letu enega samega, otroka, komaj dve leti starega Ferdinanda. — »Primernega stanovanja" (stran 112) v Ljubljani radovljiškemu graščaku ni bilo treba najemati, ker je imel takrat na Turjaškem trgu (danes štev. 4, vogelna hiša nasproti banki „Slaviji") svojo lastno hišo, kakor je imel tudi krumperški Thurn v Ljubljani svoj dom v hiši, ki stoji še danes in sicer v Peternelovi ulici zadaj za univerzo.
Str. 106: Prva žena grofa Vincenca Thurna se ni imenovala Edita, marveč Avguština in je bila rojena baronica Wolkenspergova. Umrla je 2. jan. 1824.
Str. 108: Posestnik mokronoške graščine je bil leta 1821. v resnici Ludovik pl. Mandel.
525
Urednikove opombe.
Str. 109 in dalje: O družini kranjskih grofov Barbov, v kolikor je njene člane vpletel dr. Tavčar v svoj roman, sem povprašal grofa Antona Barba, sedanjega lastnika dolenjskega Rakovnika in nekdanjega Tavčarjevega kolega v kranjskem dež. zboru, če je on dal pisatelju kake podatke o svoji družini; zraven sem ga prosil, da bi mi ugotovil, v koliko so pisateljeve omenitve članov te družine zgodovinske in v koliko plod njegove pesniške domišljije. Z veliko prijaznostjo mi je grof sporočil dne 9. IX. 1923 naslednje: Blch kann Umen nur mitteilen, dass ich mich nicht erinnere ihm Daten oder Mitteilungen diesbeztiglich gegeben zu haben. Ich kenne den Roman nur in kleinen Bruchstiicken und erinnere mich auch an diese nur mehr ganz ungenau. Ich glaube, Dr. Tavčar verbffentlichte ihn in , Zvon" und gab er mir zu Beginn seiner VerOffentlichung des Romans einige Hefte dieser Zeitschrift; veisprach mir seinerzeit den ganzen Roman zu geben, \vorauf jedoch dann sowohl er als ich ver-gassen." — Nato sem grofu na njegovo prošnjo poslal posamezne pole romana, na kar ga je prečital in mi potem poslal naslednje podatke v pismu z dne 17. X. 1923: „Die mir freundschaftlich iibersandten Bogen Dr. Tavčars „lzza kongresa" habe ich durchgesehen und kann Ihnen mitteilen als autentisch, dass Otto Graf Barbo (mein Grossvater) im Jahre 180' geboren, der einzige Sohn des (ich glaube 1803 verstorbenen) Weikbard B. und seiner Frau Aloisia geborene Baronin Jurich (von Strug) war. Er heiratete 1822 die im Jahre 1801 geborene Adelheid Grftfin Batthyany. Er war tatsiichlich grofi und stark. Ich musste aber herzlich lachen iiber Dr. Tavčars Be-merkung (S. 203) iiber die Schlankheit und Zartheit seiner Nachkommen, die vohl auch eine dichterische Erfindung ist. . . Die Szene mit dem Schneider Miihleisen (S. 204 bis 205) ist richtig, nur ereignete sie sich nicht vor der Kirche sondern vor dem Casino. Die Schilderung meiner
526
Urednikove opombe.
Urgrossmutter als alte, gichtiselie Frau ist eine freie Erfindung, da sie 1821 nicht viel über 40 Jahre alt war. Ihr Aufenthalt als Mädchen in Graz und ihre Jugendfreundschaft mit einem Thum (S. 109) ganz willkürlich erfunden . . . Überhaupt habe ich so manches im Roman gefunden, was von ziemlicher Unorientirtheit über Leben und Art in Hof- und Adelskreisen zeigt. Interessiren dürfte es Sie vielleicht, dass Dr. Tavcar manche Fortsetzung während der Landessauschussitzungen schrieb . . ."
Str. 118: K 31. januarju 1821 si zabelezuje Costa v svojem dnevniku, da je bilo ta dan jako lepo vreme, toplomer da je kazal 5 stopinj nad niclo.
Str. 119: „Laibacher Zeitung" z dne 26. jan. 1821 je prinesla na prvem mestu vest: „Da seit dem 15. d. M. die Witterung ununterbrochen heiter und milde war, so begeben sich die hier anwesenden höchsten und hohen Fremden häufig in die schönen Umgegenden dieser Stadt. Besonders wurden die Spaziergänge in den Latter-mann'schen Aleen von Ihren Majestäten dem Kaiser von Russland und dem Könige von Neapel mehrmals in den Mittagstunden besucht."
Str. 122: Maliceva hisa, danes „Jadranska banka" nasproti glavne po§te.
Str. 127: Barbara Julijana baronica Krüdenerjeva {1764—1824), rodom iz Livlandije, je bila zena ruskega poslanika, kateremu je dvakrat usla iz zakona, pri cemer se je prvic specala z nekim francoskim oficirjem. Po mozevi smrti (1802) je izdala v francoäeini neki wertherski roman. Od 1. 1804. dalje pa se je docela posvetila fan-tasticnemu pietizmu, za katerega je izkusala zainteresirati tudi tedanje evropske vladarje, med njimi posebno carja Aleksandra. jl. 1815. se ji je res posrecilo dobiti v Parizu stik s carjem, kateremu je dala idejo „sv. aliance". Od 1. 1818. dalje, ko so jo Svicarji in Nemci zaradi njenih poboznjagkih agitacij izgnali iz svojih drzav v Rusijo, jo
527
Urednikove opombe.
je postavil tudi njen prejšnji zaščitnik Aleksander na njenem posestvu v Livlandiji pod strogo nadzorstvo.
Str. 131 in dalje: V VI. poglavju uvaja dr. Tavčar novo meščansko družino tedanje Ljubljane v roman, namreč gostilničarko Židanovo, omenjajoč deloma že tudi njenega „starikastega" moža, kateri nastopi šele pozneje na meščanskem plesu (392, 397, 420, 428). Informacije za sliko tega poljanskega gostilničarskega para je imel pisatelj zgolj iz pripovedovanj tete „Ajke", katera mu je v soglasju s staro ljubljansko tradicijo pripovedovala, da je ta zala Židanovka v kongresnem letu rada postajala na pragu domače hiše, da je v njeno krčmo zahajal na ledice car Aleksander in daje bil prihodnji njen'sin jako podoben carju. Prva dva podatka utegneta biti resnična, v ostalem pa je avtor glede te družine marsikaj svobodno izfabuliral. Židanova Marija (ne Barbara) je bila hči starega krčmarja „pri Židanu", Primoža Grada, kateri je svoji hčeri dne 27. maja 1811 poiskal zeta v osebi Matija Klemenca od Device Marije v Polju, in sicer mlajšega od nje: ona je bila rojena 1789, on pa 1794. Imela sta petero otrok, _od katerih je bila rojena < Jožefa 1812, Janez 1815, Jakob 1818, Matija dne 6. marca 1823 (ta naj bi bil carjev sin, kar je pa nemogoče, ker je car dne 13. maja 182i zapustil Ljubljano), kot zadnji je bil rojen 1825 sin France. Židanova hiša stoji še danes na voglu Poljanske ceste (št. 37) in Ambroževega trga (št. 7) in je last Elija Predoviča, vdovca po Malki, rojeni Klemen-čevi, vnukinji tu opisane Židanove Marije.
Str. 134: Capovoznik, močvir. ptica (rallus aquaticus).
Str. 136: Češkovim in Smoletovim obiskom pri Ži-danovi mamki je kumovala avtorjeva domišljija.
Str. 152: Podoba Andreja Smoleta, „ki jo hrani naš muzej", je kopija Jurija Šubica po originalni Langusovi sliki Andrejevi, ki je danes last Karoline Technerjeve v St. Petru pri Gradcu.
528
Urednikove opombe.
Str. 169: Komarjeva Magdalena je narisana po modelu neke v Tavčarjevih mladeniških letih v Ljubljani živeče zvodnice, imenovane v ljudskih ustih „Žabja mošnjica".
Str. 174: Bergamuc se je imenoval Tavčarjev lovec, ki je bil doma z Barja. Sicer pa Barje v 1. 1821. še ni bilo naseljeno. Po podatkih, ki mi jih je dal župnik Vrhovnik, datira prvi barjanski naselnik šele iz 1. 1826. — Pod „novo kaso" je razumeti »Ljubljansko hranilnico" (sedanjo »Kranjsko hranilnico"), ki so jo kot drugo v Avstriji ustanovili po nasvetu tedanjega ilirskega guvernerja Sweerts-Sporka takratni ljubljanski župan Hradeczkv in meščani Kanduč, Gale, Mule, Seunig in Wagner. Ta hranilnica, ki je začela poslovati dne 4. nov. 1820, je imela do 1. 1838. svoje uradne prostore v Galetovi hiši na Mestnem trgu štev. 2 (na desni strani mestne hiše; torej ne v »Gosposki ulici") in je spočetka sprejemala na obrestovanje po 4 % samo male vsote od 25 kr. do 100 gl. Ako pravi Celjustnik, da so bili pri tej »kasi* — „dobri gospodje" in med njimi tudi »korarji" (str. 188), je to zgodovinska resnica; od 1.1821. —1822. ji je namreč na-čeloval prost Gollmavr, pozneje razni drugi kanoniki. (Prim. brošurico: »Stoletnica kranjske hran." Ljub. 1920, str. 4.)
Str. 176: „Tu je velik, velik gospod, ki prihaja na šentpetrski breg, samo da te gleda, kako pereš ob Ljubljanici". To črto iz ljubljanskega življenja carja Aleksandra je avtor posnel po Levčevem življenjepisu pisatelja Frana Erjavca, o čigar materi Elizi Bezljajevi pripoveduje omenjeni biograf: »Ko je bil 1. 1821. v Ljubljani zgodovinsko -imenitni vladarski shod, prigodi se nekega dne, da je Eliza Bezljajeva prala perilo na Ljubljanici in si po zvršenem delu umivala obraz, kar pride mimo ruski car Aleksander I. s svojim adjutantom. Ko car ugleda cvetočo perico, ustavi se, potegne iz žepa rdeč svilen robec
529
■M
Urednikove opombe.
ter ga smehljaje pomoli lepi deklici, da si obriše ž njim mokri obrazek". (Zab. knjižnica, V., str. II.) Ta motiv s carjevim robcem igra v našem romanu ponovno vlogo (str. 177, 300 in 320).
Str. 179: Časovno podrobnost iz nekdanjega ljubljanskega življenja, praske med dijaki in mesarskimi pomočniki, je posnel avtor iz nekih rokopisnih zgodovinskih beležnic prof. Milana Pajka.
Str. 182: Ljubljansko ribištvo je bilo ob času kongresa last križevniške komende. Ta ga je dajala v zakup, posameznim članom trnovske in krakovske ribiške zadruge, katere načelnik se je imenoval „ribiški mojster". — „Lovnica" = trojna mreža, ki zapre celo strugo. — „Goriški graben", „Farjevec", „Kapsov graben" in „Kozja noga" se zovejo pritoki Ljubljanice ž njene leve in desne strani na Barju. Kot navdušen ribič je dr. Tavčar v njih sam pogosto ribaril.
Str. 183: „Klinič" = majhen klen (leuciscus); „črno-okica" (leuciscus rutilus), riba belica, podobna klenu; „činklja" (cobitis fossilis), močvirna riba, držeča se pri tleh.
Str. 184—187: Podatke za oris „čolnarjev iz Zaloga" je črpal pisatelj deloma iz Valvasorja (II., str. 157—158), deloma iz Vrhovčeve razprave: „Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi". (Zab. knjiž. IX.) O hudem curku v savski kotlini pod „Močenikom" (med žel. postajama „Sava" in „Zagorje") piše Valvasor, da se tu Sava raz-hudi zaradi utesnitve struge („wird ganz unsinnig und wutig und aus der zahmen eine wilde Sau"). „Renke" so vasica, nekoliko nižje od post. „Sava" na desnem bregu reke. Po Vrhovčevih podatkih je po Savi prihajalo v Ljubljano „v prvi vrsti vino in žito, vino ponajveč s Štajerskega, žito pa s Hrvaškega*. O „težkem kruhu" savskih čolnarjev govori tudi Valvasor, zatrjujoč, da niti na benečanskih galejah niso ljudje toliko trpeli kakor ti čolnarji. (Valvasor, II., str. 157.)
530
Urednikove opombe.
Str. 187: »Plaveč" (Pleteršnik nima te besede) se imenuje velika užitna žaba. »Mesarica" se zove neki ..graben" Ljubljanice na Barju med Malim grabnom in Curnovceni.
Str. 192: Običaj nekdanjih ljubljanskih ponočnjakov, obiskovati po prepiti noči pekarne, je posnel avtor po rokopisnih zgodovinskih beležnicah prof. Milana Pajka.
Str. 201: Zmagoslav (Viktor) Smole (1842—1885) je bil nečak znanega nam Prešernovega prijatelja Andreja kot sin njegovega brata Mihaela Smoleta (1804—1877). Po očetu je bil podedoval hišo, ki je stala na mestu sedanje Knezove na Gosposvetski cesti štev. 1. Po njegovem resničnem »dvornem podobedu", prirejenem 1. 1883. pri »Roži", je dr. Tavčar svobodno suponiral slično Lavrinovo gostijo pri »Detelji" tudi za 1. 1821.
Str. 202: »Predsednik c. k. mestne in deželue pravice" za Kranjsko v 1. 1821. se je imenoval Josef von Kruft (ne Krust) — Glede »rdečega fraka" Otona Barba mi sporoča Auton Barbo v pismu z dne 17. X. 1923: »Unrichtig ist die Bemerkung, dass nur die Grafen rote standische Uniform gehabt hatten; alle Mitglieder des ,Herrenstandes' hatten rote Fracke".
Str. 203: O tem, kako je grof Daniel Barbo 1. 1733. v boju med »mestnim trgovstvom" in »kmetiškim trgov-stvom" pred posebno komisijo v Gradcu v duhovitih govorih zagovarjal pravico, da smejo z nekaterimi predmeti (zlasti s platnom) trgovati tudi kranjski kmetje, ne pa samo meščanje, obširno razpravlja Vrhovec v svojih »Ljubljanskih meščanih", str. 173—193.
Str. 214 in dalje: Knez Volkonskij, ki ga avtor tukaj prvič privaja na pozorišče svoje kronike, je bil prvi (carjev adjutant, ki je stanoval obenem s carjem v knezo-škofijskem dvorcu. Bil pa ni to oni knez Sergej Grigorjevič ne Semjonovič) Volkonskij, o katerem je dr. Tavčar iz nemškega prevoda Nekrasovljevih pesnitev »Ruskeženske"
34*
Urednikove opombe.
vedel, da se je udeležil 1. 1825. dekabristovske vstaje in bil potem izgnan v Sibirijo, kamor ga je spremila njegova žena (prim. str. 216, 217 in 447), ampak bil je to mnogo starejši knez Peter Mihajlovič Volkonskij, 1. 1821. šef generalnega štaba in dvorni carski komornik. Ker je avtor te dve osebnosti zamenjal, je naslikal tega starega Aleksandrovega adjutanta v primeri z zgodovinsko resnico docela krivo. Ta knez P. M. Volkonskij je bil carjev pobočnik tudi na dunajskem kongresu 1. 1815. Takrat ga je karakteriziral neki drugi ruski udeležnik tega kongresa, A. I. Mihajlovskij-Daniljevskij, v svojih „Dnevnikih", pišoč o njem, da je bil sicer prvi zaupnik carja Aleksandra, katerega je spremljal na vseh njegovih popotovanjih in vojnih pohodih že od sredine 90 tih let prejšnjega stoletja 'dalje, in da je bil carjevičev adjutant še pri življenju Aleksandrovega očeta- Pavla. Odtlej je ostal vedno pri njem in postal, ko je Aleksander zasedel prestol, njegov generalni adjutant: „Sedaj (1815) zavzema jako važno mesto, ker je hkrati štabni šef in dvorni maršal. Dodobra pozna značaj carja, kateremu z obraza bere njegove misli. Knez svobodno občuje s carjem, od katerega pa mora sprejemati besede, ki bi jih vsakdo ne prenesel mirno. On se tako zelo boji carja, da spoštuje celo njegove napake". Mihajlovskij pripoveduje, da on sam ne sme pri prepisovanju carjevih pisanj popravljati niti očividnih pravopisnih napak, ki jih dela Aleksander, in sicer na izrecno prepoved Volkonskega, ker se ta boji, da bi ne bilo Nj. Veličanstvo užaljeno. „Ta uslužljivost je najboljša oznaka Volkonskega neznačajnosti in dokazuje, da on ni za carja nič drugega nego orodje, ki se, mu brezpogojno podrejuje . . . Takšen je mož, s katerim sedaj že dve leti brez prestanka živim, katerega sem videl v vseh življenjskih položajih, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, in razumeti ne morem, kako je mogel postati pri tako omejenih sposobnostih ljubljenec prvega
532
Urednikove opombe.
vladarja naše dobe". (Th. Schieinann, Gesch. Russlands unter Kaiser Nikolaus I. Bd. I. Berlin, 1904, str. 542, po izpiskih drja. Preobraženskega.) — Isti Schiemann poroča v II. delu te svoje knjige (str. 152), da je postal ta Peter Mihajlovič Volkonskij 1. 1826. po dekabristovski vstaji minister novega ministrstva carskega dvora in da je dobil ob priliki koronacije Aleksandrovega naslednika Nikolaja I. — 50.000 rubljev darila! Zgodovinsko resnič-neje riše kneza Petra Mihajloviča Dmitrij Merežkovskij v svojem romanu: »Aleksander I.", uvajajoč ga v pripoved v III. delu romana z besedami: »Knez Peter Mihajlovič Volkonskij, nekdanji šef generalnega štaba, carjev dolgoletni prijatelj in spremljevavec na vseh njegovih popotovanjih." Ko v 1. pogl. VI. dela romana ta Volkonskij izda carici, da namerava Aleksander odpotovati v Krim, se pri Merežkovskem car razsrdi nad svojim adjutantom z besedami: »Bedak, stara klepetulja!" V -2. pogl. istega VI. dela romana slika Merežkovskij Aleksandra, ko se ta oblači in umiva: .Volkonskij je stal poleg njega z brisačo preko rame in mu zlival iz Vrča vodo na roke. Prejšnji šef generalnega štaba in sedanji dvorni maršal carice, generalni adjutant, knez Peter Mihajlovič Volkonskij, je opravljal pri carju službo nekakega dvornega lakaja; že 35 let mu je bil nekaka pestunja, spremljal ga je na vseh potih in ga videl v vseh položajih telesa in duše, tako v najbolj svečanih, kakor tudi v najbolj ponižujočih. Vladar ni posebno prijazno ravnal ž njim. ,Nihče si ne more predstavljati, kaj moram vse prenašati od njega,' je govoril Volkonskij. Hotel je že zdavnaj stopiti v pokoj, a vendar se nikoli ni mogel odločiti za to: bil je slabotnega značaja in dobrodušen in ljubil je svojega carskega gospoda, kakor ljubi stara dojilja svojega dojenca." Ruski general Dibič, ki je bil tudi s carjem na ljubljanskem kongresu, imenuje pri Merežkovskem kneza Volkonskega ..staro galošo".
533
Urednikove opombe.
— Nepoznanje ruskih običajev ovaja dr. Tavčar na str. 214, kjer Volkonskij nagovarja Smoleta z imenom in „otčestvom", preden se mu je Smole predstavil. — Da bi se bil ta stari general v Ljubljani zanimal za slovenščino (str. 218), ni verjetno. To zanimanje je avtor prenesel na Volkonskega od nekega drugega ruskega kongresista, čigar interes za naš jezik je bil drju. Tavčarju znan iz sestavka drja. Jakoba Zupana, naslovljenega „Vorzug des Krainischen vor dem Russischen und Ser-bischen" (Illyr. Blatt, 1831, štev. 10). V tem sestavku pripoveduje dr. Zupan, da se je za časa ljubljanskega kongresa on sam seznami z nekim P. L. (verjetno knezom Petrom Lopuhinom), „aus einem der bertihmtesten fiirst-liehen Geschlechte Russlands". O tem možu pripoveduje Zupan, da je ta njemu samemu očital, „dass das Krainische eine verdorbene slavische Mundart ist". Nato piše Zupan, da je on vprašal tega kneza: „Ali priznavate, svetlost, da je stara slovenščina najčistejše slovansko narečje?" Ko Rus pritrdi, ga vpraša Zupan dalje, kako se pravi po rusko: krava, mleko, glava, pes, konj. Rus: korova, moloko, golova, sobaka, lošad. Zupan pa nato: „A po slovensko natančno tako, kakor pri sv. Cirilu. „Der Fiirst erkannte die grossere Bibeliihnlichkeit des Krainischen als des Russischen an, und gab sich gefangen".
Str. 215: Franc Ks. Kutnar (roj. 1793 v Šentvidu pri Zatičini) je bil škofov dvorni kaplan od 1. 1817.—1823., katerega leta je odšel s škofom Gruberjem v Salzburg, kjer je postal namestnik najvišjega nadškofijskega šolskega nadzornika.
Str. 218: Tu natisnjeno Costovo nemško priložnostno pesem je vzel dr. Tavčar iz Costovega „Dnevnika", kjer stoji pod datumom 20. apr. 1821 z naslednjim uvodom: „Der k. k. Hofstaat begab sich um 9 Uhr in die Dom-kirche und wohnte der Andacht, wie auch der, vom Bischof Augustin Gruber gehaltenen, sehr schonen, auf
534
Urednikove opombe.
die Zeitumstande angewendeten Kanzelrede bei. Meine dabei angestellten Betrachtungen gaben nachstehendem Impromptu die Entstehung."
Str. 250: Da je bila kakšna grofica „Molly Esterhazvjeva" za časa kongresa v Ljubljani, o tem nisem mogel najti podatkov. Ako je bila, je utegnila biti sorodnica onega grofa Josipa Esterhazvja, ki je bil Metternichov zet in ki je kot komornik sicilijanskega kralja stanoval pri Nikolaju Lederwaschu na Starem trgu štev. 3, dokler ga Metternich ni poslal začetkom maja 1821 v London h koronaciji Jurija IV. (Nachgel. Pap. III., 438.)
Str. 251 in dalje: O krutih „pedagoških" metodah takratnega ljubljanskega ljudskošolskega učitelja Tomaža Kapusa je poročala mamka Benedičičeva Čopu v Lvov večkrat, tako mu je pisala n. pr. dne 8. sept. 1824, da se je ta dan na Gradu obesil neki učenec tretjega razreda zato, ker je imel v izpričevalu vse „prav dobro", samo Kapus mu je bil dal „nezadostno". Zraven je pristavila; „Voriges Jahr hat man einen so prigeln lassen, das er bald gestorben ware". Pismo, ki ga citira pisec kot geslo enajstega poglavja, pa je pisala Benedičička Čopu dne 2. marca 1825. Ta slučaj je torej avtor pomeknil za štiri leta nazaj. V tem pismu omenjena Minca je Čopova sestra, Krizostom Pohlin pa tedanji šentjakobski župnik. O učencu, ki ga je takrat Kapus v šoli tako pretepel, poroča Benedičička v nadaljevanju navedenega citata: „Das war einziger Sohn, von einen unter Beamtcn. Der Vater ist iiber Tottentrugen gefallen und soli untrostlich sein... Der Kapus dilrfte iibel bestehn, weil sich viele Knaben tiber seine Mishandlung bekiagen". Značilno za predmaično šolstvo je, kako se je ta slučaj — potlačil. Dne 31. maica 1825 namreč piše Benedičička Čopu: „Die Geschichte von Kappus hat keinen Laut mehr ich glaube \vird nichts schlimmes mehr sein, es ist auch in der
535
Urednikove opombe.
Zeitung gestanden, das er an Scharlach gestorben ist in der Schull wird aber keiner mehr geprigelt."
Str 259: Kar se tiče italijanske opere, ki je bila pozvana v Ljubljano, da prireja kongresni gospodi predstave, se čita v Costovem „Dnevniku" pod datumom 18. februarja 1821 naslednja beležka: „Die fiir die Con-gresszeit verschriebene italienische Oper beginnt heute mit dem Barbier von Sevilla ihre Vorstellung". Po podatkih „Laibacherice" je prispel dne 12. febr. 1821 v Ljubljano vodja opere Antonio Cuniberti s pevci : Boticellijem, Brusatijem in Fontanom. Dne 7. marca je Cuniberti privedel iz Italije še pevca Bartola Stella in Giuglietto Morenovo ž njeno hčerko Terezijo, dne 2. maja pa godca Hieronima Borronija (čigar žena je bila morebiti pri Tavčarju omenjena „signora Boronijeva"), Bertoz-zija, Ambrosolija in Ano Maverjevo, vse iz Milana. O nastopih teh pevcev piše Gosta na več mestih svojega „Dnevnika". Tako beleži dne 11. marca: „Nach dem Theater ist bei Ftirst Metternich grosse Gesellschaft, zu der auch die beiden Primadonnen und die zwei Buffi gerufen sind." Dne 10. maja si zapisuje Costa: „Abends wohnten die Majestaten und der Herzog von Modena im hiesigen Theater der Opera seria: Edoardo e Christina bei, die sehr gut ausfiel." Metternich je imel od te italijanske opere mnogo užitka, kakor se razvidi iz predzadnje beležke, ki si jo je notiral v svoj dnevnik v Ljubljani dne 18. maja: „Mein einziges Vergniigen ist noch die italienische Oper, die nach vielfachem Personenwechsel endlich gut wurde. Edoardo und Cri-stiria von Rossini gibt man jetzt . . . Auch Ceneren-tola wird und zwar sehr gut gesungen." (Nachgel. Pap. III., 440.)
Str. 271: V beračici Mini, imenovani „Pasja črevca", je opisal dr. Tavčar prosjakinjo iz novejše dobe, „mrtvaško ptico" Jožefo Pakičevo, ki so jo Ljub-
536
Urednikove opombe.
ljančani imenovali »Kurji želodček" in ki jo pod tem imenom omenja tudi Podlimbarski (Zbr. spisi, I., 205, 233 in 236).
Str. 281 in 434: Podatek o tem, da se je car zanimal za slovenščino, nam je ohranil Costa v „Dnevniku" pod datumom 14. januarja: „Unter den hier gegenwartigen Monarchen besch&ftigt besonders auch Seine Majestat der Kaiser Alexander die Aufmerksamkeit der hiesigen Einwohner. Seiner Gewohnheit nach geht er haufig in einfacher burgerlicher Kleidung in der Stadt und den Vorstadten umher und erkundigt sich um alles, was ihm von Bedeutung oder interessant erscheint. Selbst unser krainisch - slavvischer Dialekt entgeht seiner Aufmerksamkeit nicht."
Str. 282, 296 in 299 i Da bi bil pa car na Kranjskem iskal proselitov „za sveto pravoslavno cerkev", po vsej verjetnosti ne odgovarja zgodovinski resnici. Bili so celo zgodovinarji, ki so izkušali dokazati, da je bil Aleksander skriven — katoličan. V tem oziru piše univ. prof. Schie-mann: „Es ist neuerdings bewiesen worden, dass Ale-xander in seinen letzten Lebensjahren in eifrigen Ver-handlungen mit Rom stand. Er dachte, durch einen heimlichen Ubertritt zur katholischen Kirche die innere Rune zu finden . . . die Befreiung von dem blutigen Gespenst, das ihn seit dem Tode des Vaters verfolgte — aber auch hier kam er nicht zum Ztel." (Russ. Kopfe, str. 167.)
Str. 285: Na tej strani omenjeni ljubljanski škofje so vladikovali v naslednjih letih : Ferdinand grof Kauniz (1711-1717), Viljem grof Leslie (1718—1727), Karel grof Herberstein (1772-1787), Mihael baron Brigido (1788— 1806) in Jakob Missia (1884— 1898).
Str. 288—289: O tu omenjeni sliki „čiste Suzane" nisem mogel dobiti nikakih podatkov. Pod »slabotnim Jernejem" je mišljen škof Jernej Widmer (1860—1875).
537
Urednikove opombe.
Str. 301: Dr. Janez Zhuber je bil popularen ljubljanski zdravnik, o katerem pogosto piše Benedičička, da ga kliče k bolehni Čopovi sestri Minci.
Str. 302—312: Na idejo, vplesti to kruto zgodbo z Maričko v roman, je avtorja morebiti privedla ta okoliščina, da je v muzejskem „Seznamu udeležnikov kongresa" naveden v carjevem spremstvu med drugimi tudi v škofijskem dvorcu stanujoči: „Herr Quartano, Lieut." s pri-stavkom: „\vurde hier entlassen". Vrhutega je utegnil dr. Tavčar citati tudi v „Laibaeherici" z dne 6. febr. 1821 opazko, da je dne 3. febr. odpotoval iz Ljubljane: „Herr Quartano, verabschiedeter kais. russ. Second-Lieutenant, nach Lissabon".
Str. 316: O velikonočni procesiji beleži Costa pod datumom 21. aprila: „Nachmittags um 4 Uhr war in der Domkirche Auferstehung, dann der Umgang mit dem Hochwurdigsten, welchen der Ortsbischof aus der Kirche fiihrte. Die Prozession ging bis zum Coloretto und es waren, vvo solche ging, Bretter gelegt. Der Kaiser und die Kaiserin von Osterreich mit dem ganzen Hofstaate \vohnten, brennende Fackeln tragend, dem Umgange in grosser Gala bei." Da bi se bil tudi car udeležil procesije (str. 318), ne odgovarja zgodovinski resnici, pač pa je (po Costu) gledal izprevod iz okna škofijskega dvorca.
Str. 321 in dalje: V XIII. poglavju uvaja dr. Tavčar v pripoved novo ljubljansko meščansko družino, iz katere izhaja njegova soproga gospa Franja dr. Tavčarjeva. Podatke o tej družini jo črpal avtor iz pripovedovanj tete „Ajke" in deloma iz nekih družinskih listin. S stališča zgodovinske točnosti pa je treba korigirati i pripovedovanja „Ajke" i to, kar je pisec posnel po zgodovinskih starih papirjih, pri čemer moramo seveda obdržati v očeh, da pisatelj ni pisal zgodovine, ampak roman. „Ajka" je pripovedovala drju. Tavčarju mnogo o svoji babici, češ,
5:;8
Urednikove opombe.
da je bila rojena Lenarčičeva z Vrhnike in da je bila kot dekle takšna krasotica, da jo je hotel odpeljati sam maršal Marmont. Po izgonu Francozov da je plesala na slavnosti v Ljubljani z nekim kmetiškim fantom v narodni nošnji in pri tem plesu nosila trak z Vodnikovim napisom: „Pobiči, punčike" . .'. ki se še danes hrani na Visokem. Omožila se je z Jelovškom z Vrhnike in po tega skorajšnji smrti kot mlada vdova s „špickramarjem" Lukmanom, ki je bil baje poprej teolog in takrat tudi vdovec po ueki Dagarinovi z ljubljanskih Poljan. Ker je bila ta Dagarinova bojda izvabila seminarista Lukmana iz bogoslovja, se je v poznejši dobi družinskih gmotnih težkoč vzdrževala v familiji vera, da prihaja ta nesreča od tega_dejanja Dagarinove. — Po podatkih iz šentpetr-skega župnega arhiva pa je zgodovina „špickramarjev" z ljubljanskih Poljan malo drugačna: Na Poljanski cesti (poprej številka 6, nato 7, danes 3) so od pamtiveka gospodarili Lukmani, ki so bili krčmarji. Najstarejši gospodar, ki se da zaslediti v matrikah, je Jože Lukman, ki je umrl nekako okrog 1. 1785., zapustivši vdovo Uršulo in -sina Andreja (roj. 1784). Ta vdova Uršula, ki je bila obenem tudi trgovka s čipkami, se je nato dne 5. okt. 1785 vnovič omožila z nekim Valentinom Dragarjem, ki je bil doma iz Male loke pri Ihanu in dotlej strežaj pri baronu Erbergu v Ljubljani. Od 25. IX. 1789 do 12. VII. 1805 se imenujeta v zemljiški knjigi (po podatkih gosp. Spendeta) kot lastnika omenjene hiše na Poljanah: Valentin Drager in Uršula Dragerin (ona s takrat običajno nemško končnico, ki je avtorja zavedla, da je v nekem ohranjenem testamentu čital to ime »Dagarin" in da je to ženico popolnoma krivo spravil v sorodstvo z znanim profesorjem moralne teologije Josipom Dagarinom). L. 1805. je postal Uršulin sin Andrej Lukman polnoleten, a se je šele leta 1814. — morebiti je bil v tem meddobju nekaj časa res „lemenatar" — oženil z Marijo Kukovo,
539
Urednikove opombe.
ki mu je rodila 1. 1815. sina Andreja, 1. 1817. hčer Elizabeto in mu končno dne 19. marca 1820 umrla jetična na tretjem porodu. Njegova mati stara „špickramarica" Uršula Dragarjeva pa je bila umrla že 13. nov. 1814 na sušici stara 68 let, a njen mož ter Andrejev očem dne 21. febr. 1818 „durch eine Fali und Trettung des Pferdes", star 73 let. Sedaj šele (dne 1 okt. 1820) se je vdovec Andrej Lukman oženil z Marijo Lenarčičevo, ovdovelo Jelovškovo (roj. 1794), katera mu je za doto prinesla posestvo v Bevkah pri Vrhniki (še danes last dr. Tavčarjevih) in dvoje otrok iz zakona z umrlim Jelovškom : Janeza (roj. 1815) in Jožefo (roj 1816). Andreju Luk-manu je Lenarčičeva rodila še troje otrok: Jakoba (roj. 1821), Franceta (roj. 1822) in Marijo (roj. 1831). Gospodarstvo je po očetu prevzel prvorojenec Andrej, sin Kukove, a je tako slabo gospodaril, da je „špickramarija" prišla med leti 1846. —1850. ce!6 v last nekega Janeza Pickharta. Šele med leti 1850.—1855. je njen lastnik zopet Andrej Lukman, dočim postanejo 1. 1855. skupni posestniki hiše na Poljanah: Jakob, Elizabeta in Franc Lukman. Ta Franc je tudi ustvaril pozneje tako slovito bogastvo „špickramarjeve* hiše in sicer na ta način, da je v zvezi s Kalistri imel v zakupu niitnice, carino, davščine in vojaške dobave v avstrijskih vojnah z Italijo. On je tudi I. 1883. sezidal sedanjo hišo na Poljanah štev. 3 na mestu, kjer stala poprej stara hiša, od katere so ostale samo kleli, niso pa ostali več „oboki" o katerih je „Ajka" rada pripovedovala, da so se pod njimi skladale „špice" prababice njene Uršule Dragarjeve. — Jožefa, ki jo je Lenarčičeva prinesla v zakon Lukman u iz svojega prejšnjega zakona z Jelovškom, se je kesneje omožila s „Cekinovim Jožefom", gostilničarjem pri „Oksenbirtu* (danes trgovska hiša Urbančeva poleg „Frančiškanov"), Josipom Arcetom. Iž njunega zakona so izšli otroci: Rajko Arce (umrl kot poštni uradnik), Josipina („Ajka"), Pavlina
540
Urednikove opombe.
omož. Martinakova in Frančiška, ki je vzela nadtelegra-fista Košeninija, a je skoro umrla, stara ne še 20 let, in kmalu za njo (1888) tudi njen mož Košenini. Edina hčerka teh poslednjih dveh Frančiška se je vzgajala v hiši starega „strica" Franca Lukmana in je postala soproga drja. Ivana Tavčarja.
Str. 326—327: Naslov Jakoba Zupana, kakor tudi imeni takratnega šentpetrskega župnika Bedenčiča in ko-operatorja Rometa, je pisec natančno posnel po „Katalogu ljub. klera" iz 1. 1821.
Str. 328: Ciril Erbežnik (1748—1833) je bil raz-frančiškan, ki je nekaj let kaplanoval po Kranjskem, v mladih letih tudi misionaril po Macedoniji in Albaniji, v tej dobi pa živel kot penzionist pri sv. Jakobu v Ljubljani. „Zaradi kile ni bil pridigar, zmožnosti pa je bil srednje. Z ljudmi se ni dobro razumeval, ker je bil mož pikre besede in poln predsodkov," piše o njem Fr. Pokorn, (Šematizem duhovnikov, str. 239), ki zraven še poudarja, da je bil mož „dokaj zgovoren".
Str. 334 in pozneje: Franc Krištof Zumpe (1740 —1885) je bil razcistercian, čigar samostansko ime je bilo „Viljem". Bil je nekaj let katehet pri ljublj. uršulinkah in je mnogo let živel v pokoju v šentjakobski župniji. — „Gril" se je pisal pravzaprav Andrej Greli in je I. 1821. živel kot penzionist v šentpetrskem župnišču.
Str. 344—347: Relikvije z latinskimi potrdilnimi listinami, ki jih opisuje pisec na teh straneh, se nahajajo še danes v posesti Tavčarjeve družine in so prišle v last stare „špickramarice" Uršule Lukmanove v 80 tih letih XVIII. stoletja.
Str. 353: „Kongres je imel dne 28. febr. zadnjo svojo sejo." Metternich beleži pod datumom 28. februarja. „Heute haben wir den Congress aufgelOst. Ich habe meine Schlussrede gehalten." (Nachgel. Pap. III., 431.)
541
U r e d n i k o v e opombe.
Str. 354: Dne 4. febr. si je zapisal Costa v svoj „Dnevnik": „Der hiesige Professor der Anatomie, Anton Melzer, erhielt vom Kaiser Alexander . . . als Verfasser einer neuea Abhandlung aus dem Gebiethe der Geburts-hülfe und als Honorar für das überreichte, von ihm erfundene Instrument, einen kostbaren, mit Brillanten reichbesetzten Ring." (Prim. tudi „Laibacherico" z dne 6. febr. 1821. — Opis slavnosti ob cesaricinem rojstnem dnevu 8. febr. je natancno posnet po Costovih belezkah; tako tudi posvetitev termopilskega skofa (355) in opis cesarjevega rojstnega dneva (355—356).
Str. 356: Glede pozara, omenjenega na tej strani, prim to, kar pise Laibacherica" z dne 23. febr. 1821: „Den 22. d. früh um 10 Uhr wurden die Allerhöchsten hier anwesenden Herrschaften und die Bewohner dieser Stadt durch Feuerlärm erschreckt. Drei schnell hintereinander erfolgende Kanonenschüsse vom Kastell verkündeten, dass die Gefahr in der Stadt selbst sei. In dem Hause Nr. 10 auf dem Platze war der Russ in einem Kamin brennend worden und es stiegen dicke Rauchwolken in die Höhe . . . Rührend war es bei dieser Gelegenheit zu sehen, wie unser angebeteter Monarch mit seinem erhabenen Schwiegervater, dem Könige von Neapel, selbst in die Nähe der Gefahr sich begaben um sich von den gut getroffenen Löschanstalten in Allerhöchst eigener Person zu überzeugen."
Str. 357: Glede 6ßletne otrocnice v Marselju prim. „Laibacherico" z dne 27. febr. 1821: „In Marseille hat, wie das Journal de Paris berichtet, eine 66 jährige Frau eine gesunde Tochter geboren." 0 plesu z dne 25. febr. pise „Laib. Ztg." z dne 2. marca 1821 na uvodnem mestu: „Am 25. v. M. hatten die Bürger dieser Hauptstadt im Redouten-Saale einen festlichen Ball veranstaltet, wozu sämmtliche hier befindliche hohe und angesehene Fremde eingeladen wurden. Die allerhöchsten Souveräns hatten
542
Urednikove opombe.
die ehrfuchtsvolle Einladung abgelehnt. Das Fest erhielt jedoch durch die Gegenwart der Herren Kongress-Minister, der vornehmsten Geschäftsmänner und einer grossen Anzahl diplomatischer und ausgezeichneter Personen einen nicht geringen Glanz, und gereichte denen, welche die Direktion desselben übernommen hatten, zur besondern Ehre. Die zahlreich versammelte Gesellschaft hiesiger Standespersonen und der angesehensten Familien der Stadt wird sich dieses Tages lange mit Vergnügen erinnern."
Str. 360: 0 gospe Hitrovi pise Metternich v svojih „Nachgel. Papiere", III., 426: „Frau v. Hitroff mit ihren zwei sehr hübschen Töchtern ist hier. In beide sind alle unsere Österreicher verliebt. Die eine soll einen reichen jungen Mann aus gutem Hause heiraten, der bei unserer Botschaft in Rom zugetheilt ist, und die andere will unser Gesandter in Florenz heiraten ... Er ist zwei- bis drei-unvierzig Jahre alt, während das Mädchen noch nicht sechzehn Jahre zählt."
Str. 361: Grofje Lichtenberg! so imeli grad Praprece pri Grosupljem in so danes popolnoma obubozali.
Str. 374: Podatek o na smrt obsojenem Barbu je vzel dr. Tavcar iz Valvasorja, ki pise v XI. knj. str. 423 svojega dela, da je 1. 1574. neki Sebald Barbo „namenoma v jezi" na Vrhniki zabodel svojega sina Kastelana. Sedanji lastnik dolenjskega Rakovnika mi je o stvari sporocil v pismu z dne 17. X. 1923: „Im XVI. Jahrhundert wurde ein Sebaldus Barbo wegen Ermordung seines Vetters verurtheilt ,4 mal mit glütiger Zange gezwicket und mit dem Schwerte vom Leben zum Tode befördert zu werden'. Er wurde jedoch auf Fürbitte der Stände begnadigt und wanderte dann nach Bosnien aus." Dodatno mi je isti potomec tega Barba sporocil se dne 15. XI. 1923: „Ich habe im Verzeichnis meines Archives das auf Sebaldus Barbo bezughabende Document (Bitte an die krainische
54:;
Urednikove opombe.
Landschaft sich fiir ihn beim Landcsffirsten um Gnade zu verwenden) gefunden. Sebald hat am 17. V\ 1573 seinen Vetter Castelanus Barbo im Zweikampfe getOdtet."
Str. 382—386 (prim. tudi 473—477): Glede „starih gospodov, nekih ostankov iz starih francoskih časov" sem s pomočjo mestnega arhivarja Fabijančiča in vpok. nad-komisarja Ivana Robida ugotovil kot historična imena priimke vseh razen Buserina. In sicer je bil Jožef Alborghetti trgovec na Mestnem trgu 26 (danes Krisper) — ta je bil po nekem seznamku v dunajskem policijskem arhivu denunciran kot poseben prijatelj Francozov — Valentin Dreo je imel z bratom Tomažem žitno trgovino na Rimski cesti 6 (danes Lininger), Martin Mihael Gerson je bil notar, Ignac Franc Sernec trgovec s črevlji v Črevljarski ulici v hiši, ki je danes podrta in je stala poleg še stoječe hiše, v kateri trgujeta danes Leskovic & Meden (ta Sernec 1. 1821. najbrž ni več živel, ker je bila v tem letu posestnica dotične hiše že neka Elizabeta Sernec), Josip Kokalj je bil ljublj. župan v letih 1797.—1811. Miklavž Recher je stanoval na Turjaškem trgu (danes »Delavski dom") in imel svojo žitno trgovino na Rimski cesti štev. 2 (danes „Svetla"). Matija Kiker je bil „padar", gostilničar in hišni posestnik v Trnovem, Cerkvena ul. 21 v hiši, ki je bila pozneje »Meščanska vojašnica," in je danes last Oroslava Dolenca. Franc Gloria je imel lekarno tam, kjer jo je imel 1. 1821. neki Wagner in kjer jo ima danes Trnkoczv. Leopold Frdrenreich (roj. 1760) je imel trgovino in hišo tam, kjer jo ima danes Kollmann.
Str. 388—390: Nikolaj Lederwasch je trgoval na Starem trgu 3, Lovre Anton Rudolf pa v Schellenburgovi ulici v hiši, kjer je bila pozneje stara čitalnica. Marija Terezija Pichlerjeva, žena Ignacija Karla Pichlerja, je bila trgovka na sedanjem Jurčičevem trgu 3. Anton Primic, trgovec v sedanji Wolfovi ul. 6 (danes Kriegl in Pauschin), pa ni mogel biti na tem plesu, ker je bil
544
Urednikove opombe.
že 1. 1816. umrl. Anton Mihael Črnot je imel trgovino v sedanji Črevljarski ul. 1. Josef Serafin Piller pa je bil prednik Souvanov na Mestnem trgu 23. Florian Ape je na Kongresnem trgu 6 (danes brivec Gjud) imel barvarijo in je na lesah sušil sukno kar pod kostanji v „Zvezdi", na kar se nanaša opazka Pichlerice o njegovi ženi. Luka Kasilister je bil mitniški uradnik na Poljanah.
Str. 391: Tu omenjeni „sloveči angleški učenjak" je bil Humphrv Davy, kemik, kije med 1818—1828 pogosto prihajal v Ljubljano in bival zlasti Podkorenom na Gorenjskem, baveč se z lovom postrvi v tej „najlepši dolini sveta", kakor sam imenuje našo Gorenjsko. V Ljublj je po navadi ostajal v gostilni pri „Deteli", kjer je 1. 1828. ležal nekaj časa bolan in užival postrežbo domače hčerke. O njegovi hvaležnosti do te devojke piše A. Bauer v svoji knjižici „Sir Humphry Davy in Osterreich", str. 14 naslednje: „ ... in einem an seinen Bruder gerichteten Schreiben . . . erwahnt Davy der liebensvviirdigen kleiner Pflegerin Josephine Detella, der Tochter seines Gastwirtes in Laibach, der er''die wenigen guten Stunden zu verdanken hatte', deren er sich wahrend seiner Erkrankung in jener Stadt erfreuen konnte, und tatsachlich bedachte er diese Pflegerin spater auch in seinem Testament mit einem ansehnlichen Legat." — Kjer sta bili gostilni Škrlekarice in Cergola, nisem mogel dognati. Auer je bil pivovarnar in gostilničar pri „Belem konjičku" v današnji Wolfovi ul. 12.
Str. 395: Primičevo Julijo je napravila v 1. 1821. staro že skoraj 14 let zgolj avtorjeva domišljija. Kakor znano, je bila Julija rojena dne 30. maja 1816 in ni štela za časa kongresa niti polnih — 5 let.
Str. 403: Tu navedeni citat iz Metternichovih „Osta-linskih papirjev" (III., 427) se nanaša na neko poprejšnjo reduto z dne 24. januarja. O reduti z dne 24. februarja pa piše Costa v svojem „Dnevniku": „Der
545
35
Urednikove opombe.
Ball fiel sehr glänzend aus, alle anwesenden hohen Herrschaften und Minister mit einziger Ausnahme der Souveräne, verherrlichten den Ball. Es war wahrlich ein schöner Anblick, alle die hohen Herren in festlicher Kleidung, mit ihren Ordenszeichen geschmückt zu sehen, und nicht miuder erfreulich war der Frohsinn, der auf dem Balle herrschte, und die Leutseligkeit, mit welcher die Gäste den Bürgern der Stadt zuvorkamen. Fast alle Minister, Gesandte und die übrigen gegenwärtigen diplomatischen Personen, selbst Fürst Metternich tanzte eine Polonaise mit."
546
Str. 409: Grof La Ferronays je bil francoski poslanik na ruskem dvoru in je v Ljubljani stanoval na Mestnem trgu 20 pri gospe Altonovi.. Markeze di San Martino d' Aglie je bil sardinski minister in je stanoval pri Alborghettijevih. Signora Pepita in Melita sta izmišljeni osebi.
Str. 432: Floridija je odpotovala iz Ljubljane (po Costovi belezki) dne 27. februarja, kralj Ferdinand pa 3. marca.
Str. 433—434: Dne 3. maja belezi Costa v svojem „Dnevniku" : „Nachmittag um 4 Uhr sind der Kaiser und die Kaiserin von Österreich bis zum Gruberischen Kanal gefahren, dort abgestiegen und auf ihren dort bereit gewesenen Reitpferden auf den Kahlberg (Gollouz) geritten, woselbst sie sich durch das Vogelschiessen mittels des Falken unterhielten." Dne 23. jan. pa gi zapisuje Costa, da je sei avstr. cesar na Barje „in Juchtenstiefeln". V seznamu v Ljubljano doslih tujcev se v „Laibacherici" z dne 10. apr. 1821 res citata imeni: „Herr Schopp und Herr Job, k. k. Hofkapläne, von Wien".
Str. 435: Dne 2. marca belezi Costa v svojem „Dnevniku": „Der König von Neapel übersandte der Kaufmannswitwe Marie Lepuschitz, als seiner Hausfrau, durch den Marchese Ruffo einen schönen Brillantenrosen-
Urednikove opombe.
ring." — „Beatrice* Franca iz Modene je bila žena Vaj-karta Turjaškega, pri katerem je modenski vladar stanoval in čigar družino je (po Costovem poročilu) dne 3. marca pri odhodu bogato obdaroval.
Str. 436: O dolgi vrsti odlikovanj, ki jih je podaril Ljubljančanom car Aleksander, poroča Costa v „Dnevniku" dne 13. maja. Iz dolgega seznama obdarovancev naj bodo omenjeni samo naslednji. »So erhielt der hiesige Bischof ein mit Steinen besetztes Kreuz nebst Kette im Werthe von 5 — 6000 fl. . . der hiesige Btirgermeister Hradetzkv eine goldene Dose . . . der Amtszeichner der hiesigen Baudirektion, Aloys Schaffenrath, welcher beiden Monarchen eine Zeichnung der Umgebung Laibachs iiber -reichte, eine goldene Repetiruhr mit Kette."
Str. 43<>: Po poročilu „Laibacherice" je knez Neri-Corsini odpotoval iz Ljubljane res dne 28. febr. 1821.
Str. 442: Miha Kastelic 1. 1821. sploh še ni bil v službi; šele 24. nov. 1823 je postal uradni praktikant pri administraciji ilirskih domen, a licejski skriptor dne 5. febr. 1825.
Str. 444: V nasprotju z nazori, ki jih avtor tu polaga na jezik Zupanu, je treba pripomniti, da je bil dr. Jakon v resnici velik zagovornik sv. zakona (prim. ZMS, IX., str. 26).
Str. 446: Andrej Mešutar je bil 1. 1821. profesor pedagogike v ljublj. bogoslovnici. Mihael Tušek (1788— 1828) je bil gimnazijski katehet v Ljubljani.
Str. 448: Kakor znano, je bil Čop 1. 1821. profesor na Reki, ne pa v Lvovu, kamor je bil imenovan šele v jeseni prihodnjega leta.
Str. 467: Nemško geslo na tej strani je vzel avtor iz Metternichovih „Ostalinskih papirjev" (III., 439), kjer se nahaja pod datumom 13. maja 1821.i V ostalem pa je uvod „Konca" skoraj doslovno posnet po Costovem „Dnevniku".
547
3,r
Urednikove opombe.
Str. 474—477: En izvod paskvila na kranjsko plemstvo, ki ga dr. Tavčar na teh straneh v odlomkih citira in ki ga omenja tudi recenzent Metternichovih „Osta-linskih papirjev" v „Laibacherici" z dne 16. jan. 1881, je hranil po pripovedi dvor. svetnika Polca urednik Malovrh, od katerega ga je imel po vsej verjetnosti tudi avtor kronike „lzza kongresa".
Dostavki in nekateri popravki: Ljubljanske „Zvezde* ni dal zasaditi 1. 1822. guverner Schmidburg (prim. str. 500), ampak 1. 1824. ljubljanski magistrat. (Vrhovec, Die Hauptstadt Laibach, 1886, str. 198.) — Princezinja Luiza Koburška danes ne živi več (prim. str. 509), ampak je umrla dne 1. marca 1924 v Wiesbadenu. — Gentzeva ljubica Fanny Elsslerjeva (ne Eislerjeva, prim. str. 522) je živela med leti 1810.— 1884. in najbrž ni bila dotična „Naneta", o kateri govori Gentz, ker je bila takrat stara šele 10 let. Po podatkih barona Lazza-rinija je imel grof Vincenc Thurn s svojo drugo ženo (prim. str. 525) štiri hčere: Klotildo Frančiško (roj. 1830), Adriano Marijo (roj. 1831), Ljudmilo Marijo omož. Jago-dičevo (1833—1911) in Otilijo Marijo (1834—1903). — Izmed tiskovnih pomot popravljam samo eno, posebno motečo: „licu" nam. „culi" (str. 309, vrsta 8 odzgoraj).
548
A00000426335A
00000426335