73174 9/10 revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI • CENA 8 DIN TIMOVIPATENTIMOVI UNIVERZALNA SADILNA NAPRAVA: ZA POMLADNE DNI VAM PREDLAGAMO TOLE NAPRAVO ZA LAŽJE OPRAVLJANJE DEL NA VRTU. SAMOKOLNICA IMA LOPATASTO SADILNO KOLO (1), KI JE PREK PRENOSNEGA JERMENA (2) POVEZANO Z VZTRAJNIKOM (3) IN NAPREJ PREK ZO¬ BATEGA KOLESA (4) POGANJA PAHLJAČO (5). LAČNA VRANA (6) VZTRAJNO KLJUJE KORUZO (7), K! ODLETAVA V PODSTAVLJEN LIJAK (8) IN PADA NA SADILNO LOPATICO (9). MIMO TE¬ GA JE NAPRAVA OPREMLJENA S SODOM ZA VODO (10), KI SE IZLIVA SPREDAJ PRI PIPI (11), IN ZALIVA POSAJENO. ZADAJ JE PRITRJEN ZAGREBALNIK (12), DEŽNIK (13) PA VAS VARUJE PRED VREMENSKIMI NEPRILIKAMI. ZA SLOVO BESEDA O NARAVI Morda se vam bo zdel ta naslov, in z njim beseda, s katero se v letošnjem let¬ niku poslavljamo od vas, nekam nena¬ vaden in celo neprimeren. O naravi bere¬ te veliko v drugih revijah in časnikih, ve¬ liko vam je o tem pripovedoval tovariš ali tovarišica pri biologiji, tudi na televiziji je bila že marsikatera oddaja posvečena varstvu okolja. Kaj naj bi vam o tem danes povedali še mi? Navajeni ste, da vam govorimo o tehniki, o znanstvenih dosežkih, da vas učimo uporabljati tehni¬ ko, da si zamišljate nove naprave, skrat¬ ka, tehnika preveva vse naše vrstice. Je prav za vas, naši mladi bralci, primer¬ no, da ta sestavek posvetimo naravi? Prepričana sem, da se obračam na pravi krog mladine, ki mora prisluhniti vsem grozljivim dejstvom, ki se bolj kot črni oblaki kopičijo nad našo skupno prihod¬ nostjo. Ne bomo navajali skopih številk in ne ugotovitev strokovnjakov, ki so se¬ veda nespodbiten dokument in o njih ne gre dvomiti. O tem najdete obilo napisa¬ nega drugje. Zatorej si oglejmo stvar z drugačne plati. Mnogi med vami se bodo odločili za kak tehniški poklic. Iz vrstic, ki nam jih pi¬ šete, in iz nalog, ki jih rešujete, že zlahka uganemo vašo življenjsko pot. Vi ste tisti bodoči del naše tehniške inteligence, ki bo bistrila in kalila zrak okoli nas in ne¬ bo nad nami. Čez nekaj kratkih let boste Že odrasli, imeli svoje poklice in se boste prisiljeni odločati za naravo ali proti njej. Vaše naloge bodo vse kaj drugega kot za današnje razmere zares otročje naivno opozorilo o tem, da ne odmetavaj smeti, kjerkoli hodiš, ali da na primer ne trgaj zaščitenih rastlin, ali kot tabornik čuvaj gozd. To je že dolgo tega vsem Še zadnjič radi bi pristali tam, kjer naš dom nas kliče, da videli spet modro bi nebo, oblake bele in zelene griče. (Robert A. Heinlein, Zeleni griči Zemlje) jasno in razumljivo. Vaše naloge in od¬ ločitve bodo mnogo pomembnejše, terjale bodo ne samo dobro voljo in skrb za var¬ stvo okolja posameznika, posegale bodo v okvire delovne skupnosti, katere člani bo¬ ste. Težke denarje bo treba odšteti za to, da drevesa okoli vas ne bodo umirala stoje, da vaši domovi ne bodo žalost¬ no prekriti s sivo ali oranžno ali kakrš¬ no že bodi barvo, ki se minuto za minu¬ to nevidno nalaga nanje; da bo reka ali rečica, ki teče skozi vaš kraj, še vedno zeleno modre barve in bo v vodi živelo vse tisto, kar je živelo že dolgo pred na¬ mi in pred vami. Dopovedati boste morali sebi in drugim, da drevesa niso zgolj okrasni okvir pokrajini, da zelena voda v potoku ni samo lepota, saj planet Zem¬ lja, na katerem živimo, ni le ena od mož¬ nosti, temveč edina naša možost. In naj¬ brž bo še dolgo tako. Menim, da naša generacija ni naredila do¬ volj, da bi obvarovala naravo takšno, 'kot je bila in jo takšno prepustila na¬ slednjim rodovom. Upam pa, da smo se v zadnji minuti vendarle zavedli brezup¬ nega jutrišnjega dne, če bi tako brez¬ brižno živeli in uničevali še naprej. Ne¬ kaj se je le premaknilo. Zaskrbljeni smo. Skrb pa navadno rodi dejavnost. Najsi še tako sanjarite o poletih v veso¬ lje, naj v mislih še tako zmagovito osva¬ jate planete in četudi vam vaša domišlji¬ ja slika najčudovitejše pokrajine na njih, naša domovina ostaja slej ko prej Zemlja in njeni zeleni griči so naše blagodejno naročje. Njene vode so naša zibelka in nebo okoli nje je naše edinstveno okolje. Ohranimo jo zase in za tiste, ki nam bodo sledili. Anka Vesel 385 PRVI KORAKItPniS fcOKfe O STROJIH Na našem vrtu je vedno dosti otrok. Ne lomijo vej, ne skačejo po gredicah, a so vedno živahni in se radi igrajo. Toma¬ ževa mama jih včasih pogosti s sladico in nikoli pri tem ne pozabi pohvaliti Tomaža, da ji je pri delu pridno poma¬ gal. Vse, kar je treba opraviti s strojčki, opravi Tomaž: zmelje orehe in lešnike, stisne limono, stepe smetano. Po delu razstavi in opere vse sestavne dele, jih obriše z mehko krpo in zopet sestavi. Zelo ponosen je na to, da mu mamica zaupa tako odgovorno delo. Poznate tudi vi gospodinjske strojčke? Zgoraj sem omenila tri. Vsak izmed njih ima ročico, ki jo primemo in zavrtimo. Ročica je zvezana z metlicami v stepal- niku ali s strgalnim bobnom ali s kate¬ rim drugim delom, ki bo stepal, rezal, strgal ali mešal. Napravimo s Tomažem preprost model takega strojčka. PRVA NALOGA: NAPRAVIMO MODEL STROJČKA Z našim modelčkom seveda ne bomo mogli niti stepati smetane niti mleti orehov. Vendar se bomo potrudili, da bo imel vse sestavne dele pravega strojč¬ ka: stojalo, ročico in nanjo pritrjen tisti del, ki bo rezal, drobil ali stepal. Stojalo naj bo primerno velika embalažna škat¬ la. Z žico ali pletilko prevrtamo karton in vstavimo mehko 1 mm debelo bakreno ali aluminijasto žico. Da jo bomo laže vrteli, moramo njen konec oblikovati v ročico. Na nasprotni kbnec žice natakni¬ mo kepico plastelina. Vanj zataknemo zobotrebce, bucike, iz žice ohlikovano stepalo ali iz jogurtovega pokrovčka iz¬ rezane nože. Tomaž v kuhinji še ne sme brusiti nožev,' zato ga prav brusilni strojček najbolj mika. Na koncu njegove ročice je seveda brusilna plošča. Natak¬ nil je kar cel jogurtov pokrovček, v ka¬ terega je poprej s svinčnikom napravil v hrbtno stran plitve vdolbinice. Površi¬ na je tako postala hrapava kot prava brusilna plošča. Vsak del Tomaževega strojčka ima pripisano številko, vi pa poleg številk pripišite imena: stojalo, ročica, brus. Tudi Polonca se je pridružila Tomaževi igri. Odločila se je, da bo izdelala mo¬ delček strojčka za mletje orehov. Raz¬ stavimo ga in si oglejmo njegove sestav¬ ne dele: na stojalu je ohišje, v ohišju pa strgalni boben, na katerega je z vijakom pritrjena ročica. Z roko rahlo potegnite po strgalnem bobnu. Kako hrapava je. Rob vsake luknjice je oster kot majhen nožek, ki strga orehe. Namesto, da bi 386 mamica z nožem rezala vsako orehovo jedrce posebej, se s tem delom dolgo časa mudila in se tudi utrudila, napravi to s strojčkom hitro in brez truda. Tudi prstov si ne bo porezala, ker je boben skrit v ohišju. DRUGA NALOGA: NAPRAVIMO MODEL STROJČKA ZA MLETJE Nekatere dele za model si bomo sposo¬ dili pri Tomaževem izdelku. Tako bomo za ročico zopet uporabili 1 mm debelo aluminijasto ali bakreno žico. Obe sta dovolj mehki, da ju lahko oblikujemo brez posebnega orodja. Plastelin nam bo pomagal, da strgalni boben ne bo drsel na žici. Za strgalni boben potrebujemo aluminijasto pločevinko od paštete Car- nex. Na okroglem dnu poišoimo središče in s pletilko prebodimo pločevino. (Kako poiščemo središče kroga?) S škarjami odrežimo debelejši rob. Pločevinko na¬ slonimo na mehko podlago iz krp in s škarjami rahlo pritiskajmo na pločevino. Pločevina se bo ugreznila in na nasprot¬ ni strani bo površina postala hrapava. Sami presodite, ali bomo s škarjami pri¬ tiskali na pločevino z notranje ali z zu¬ nanje strani. Za ohišje bomo uporabili dva plastična jogurtova kozarčka. Naj vas opozorim, da vsi jogurtovi kozarčki niso narejeni iz enake plastične snovi in so zato različno trdi. S škarjami lahko režete le tiste, ki imajo na dnu oznako OKI Zagreb. Najtrši je zgornji rob, ki se med rezanjem vedno lomi. Kozarček za stojalo ostane cel, drugemu pa mo¬ ramo najprej odrezati dno. To napravi¬ mo z britvico ali s škarjami. Ker bomo ohišje pritrdili na stojalo, ga moramo pri dnu in pri vrhu polkrožno izrezati. Zgoraj lahko oblikujemo posodico. Osta¬ ne nam samo še težka naloga — kako preluknjati plastiko, da ne bo počila. Gotovo veste, da se na toploti plastika topi. Prižgimo torej svečo in segrejmo konec žice. Žice ne smemo držati prebli¬ zu, ker bi nas opeklo. Napravite prvo luknjico v odpadnem koščku, da preiz¬ kusite, kako hitro se plastika topi. Luk¬ njica namreč ne sme biti prevelika. Kje bomo napravili luknjice v stojalu? Oglejte si risbo, če se sami ne morete odločiti. Ohišje lahko tna stojalo prilepi¬ mo z lepilom Neostik ali pa ga pripne¬ mo z 0,5 mm debelo bakreno žico. Če boste spenjali z žico, potem tudi na teh mestih potrebujete luknjice. Vsi deli so tako gotovi in čaka nas le še sestavlja¬ nje. Obilo uspeha in lep izdelek vam želiva s Polonco. Stroje, ki smo jih napravili s Tomažem in Polonco, smo poganjali z roko. Vsem smo morali zato narediti ročico. Ali bi lahko strojčke poganjali, če bi jim od¬ vzeli ročice? Brusna plošča se mora vr¬ teti, tudi strgalni boben se mora vrteti, če hočemo z njima opraviti delo. Aleš gre vsak dan v šolo mimo mlina. Opazuje veliko kolo ob njem. Tudi to kolo se vrti. Voda iz korita teče na ko¬ lo. Ali je mogoče, da bi majhen vodni tok vrtel tako veliko kolo? Da, to se je vprašal Aleš in se odločil za poskus. TRETJA NALOGA: NAPRAVIMO VODNO KOLO Iz kepice pastelina je Aleš zgnetel ploščo, vanjo s kozarčkom vtisnil krog ter od¬ stranil vse, kar je bilo okoli njega. Po¬ iskal je središče in kolo nataknil na pletilko. Iz pločevinastega jogurtovega pokrovčka je izrezal ploščice in jih za¬ taknil v plastelin po obodu, tako kot je videl lopatice na pravem vodnem kole¬ su. Upognil je daljšo aluminijasto žico, na njenih koncih oblikoval zanke ter vanje zataknil pletilko z vodnim kole- 387 som. Na svoje kolo je spustil vodni cu¬ rek iz vodovodne pipe; Vodo je usmeril na kolo na tri načine, kot vidite na ris¬ bi. V enem primeru se kolo ni hotelo vrteti. Preizkusite in na risbi prečrtajte tisto kolo. V dveh primerih se torej kolo vrti. V katero smer se vrtita kolesi? Vri¬ ši smer vrtenja. Aleš je še malo odvil vodovodno pipo, in pritekel je močnejši vodni curek. Obkrožite pravilen odgo¬ vor: 1. Kolo se je prenehalo vrteti. 2. Kolo se je pričelo vrteti hitreje. 3. Kolo se je pričelo vrteti počasneje. Kdor je napravil ta zadnji poskus, bo pravilno dopolnil stavek: Če pritisne na kolo močnejši vodni tok, se bo kolo vrtelo. Na risbi je nekaj drugače oblikovanih lopatic. Oblikuj jih in preizkusi pod vod¬ % ^ nim tokom. Opazuj hitrost vrtenja kole¬ sa in skušaj spremembe pravilno opisa¬ ti. Obkroži tisto obliko lopatic, pri kate¬ ri se je tvoje kolo najhitreje vrtelo. Moč vodnega toka se pri tem ne sme spremi¬ njati. Mlini imajo dve vrsti koles: kolo na spodnjo vodo, in kolo na zgornjo vodo. Na risbah je vrisana smer vodnega to¬ ka. Vriši še smer vrtenja kolesa. Bi znal postaviti kolo ob potoku? Alešu se je poskus imenitno posrečil. Ko je Aleš opravil vse poskuse, se je spomnil na Polončin strojček. Snel je strgalni boben in ga pritrdil na pletilko. Z močjo vodnega toka je zavrtel kolo, zavrtela se je tudi pletilka in z njo se¬ veda tudi boben. Pletilka je prenesla vr¬ tenje. Takemu delu stroja pravimo gred. Tako smo spoznali in zgradili pravi stroj, ki ga poganja moč vode. Oglejmo si na risbi dele stroja in opišimo njiho¬ vo nalogo: Delom stroja pravimo tudi mehanizmi. Pripišite v prostor pod risbo imena me¬ hanizmov: pogonski mehanizem, prenos¬ ni mehanizem, delovni mehanizem. Le kaj nam ima še Metka povedati o strojih, ko znamo prave stroje že celo sestavljati. Da, toda strojev je mnogo, zato Metki ni bilo težko iz množice iz¬ brati zelo zanimiv stroj. Metka predla¬ ga ČETRTA NALOGA: IZDELAJMO STROJNO KLADIVO Danes vse delo v tovarnah opravljajo iz¬ ključno stroji. Ker predvsem obdelujejo različne materiale, jih imenujemo obde¬ lovalni stroji. Kladivo obdeluje kovine. Je zelo težko. Pri delu ga moramo dvi¬ gati, podstavimo ina nakovalo kovino in nanjo spustimo kladivo. Kovino preobli¬ kujemo. Opravimo delo. Kladivo je to¬ rej delovni mehanizem našega stroja. Torej kladiva ne bomo dvigali s svojo močjo, ampak izberimo za pogon vodno kolo, ki ga že poznamo. Najtežji del na¬ loge pa bo, kako prenesti vrtenje preko gredi na ročaj kladiva tako, da bomo kladivo dvignili. Prenosni mehanizem in kladivo sestavite iz Mehanotehnike. Kdor želi sam odkriti prenosni mehanizem, naj zdaj preneha brati našo nalogo in 388 naj sam preizkuša. Ostali pa sledite Metkini razlagi: Ročaj kladiva obesite nekje pri sredini na podstavek (kot pri gugalnici). Če torej pritisnem na ročaj, se bo kladivo na drugi strani stojalla dvignilo. Ko ročaj izpustim, kladivo pa¬ de na nakovalo. Roko tako oblikujte v pest, da ostaneta palec in mezinec iz¬ tegnjena. Mezinec naslonite na ročaj in roko obračajte: mezinec zdrsne z roča¬ ja, kladivo pade, palec pritisne na ročaj, kladivo se dvigne. Se vam je posvetilo? Metka je takoj ugotovila, da potrebuje kolo z eno ali z dvema odmičnima ploščicama. Kaj se bo spre¬ menilo, če vstavimo na kolo več odmič¬ nih ploščic? Kolo z odmičnimi ploščica¬ mi moramo pritrditi na gred vodnega kolesa. Naš prenosni mehanizem sestoji torej iz gredi, kolesa z odmičnimi plo¬ ščicami in ročaja kladiva. Tisti, ki ste našo, nalogo prenehali brati in ste sami preizkušali, ste mogoče našli drugo, tudi uspešno rešitev — vam če¬ stitam. Naša je seveda najbolj prepro¬ sta in takšno so tudi v resnici uporab¬ ljali, kot lahko vidite na sliki. Tončka Zupančič š 0 0 0 9 0 O f ~^oj 2 nosilca^ os ročaja ročaja gredi gred (ooooooooooooooo. ooo ) ročaj kladivo kolo 1°.° J 2 odmikati plosčiči o ooooooooo o ooooooo o o o o o podstavek 389 Dragi naročnfiki TIMa! Priporočamo vam, da si v najbližji knjigarni ogledate nekaj za vas posebno zanimivih in privlačnih knjig, ki jih je izdala Državna založba Slovenije. Vsaka od navedenih knjig je primerna, da si jo zaželite kot darilo za lep šolski uspeh ali kak vaš poseben praznik. Iz encikiopedijske zbirke Knjige znanja vam še posebej priporočamo: OD PEŠCA DO RAKETE Peter Mardešič (2 delaj V obeh zajetnih in bogato ilustriranih knjigah se boste seznanili z zgodo¬ vinskim razvojem vozil od prvih začetkov človekovega tehniškega ustvar¬ janja. Izvedeli boste, kako so se ljudje v starih časih prevažali po kopnem in po morjih, kako so pluli po rekah. Morda boste kako preprosto vozilo kot model lahko po slikovitem opisu izdelali tudi sami. Toda zanimiv in za vas morda še bolj privlačen je drugi del opisovanja: sodobne ladje in parniki, podmornice, letala in seveda rakete. Slikovni del je tu še bolj pomemben, saj boste našli zbranih mnogo tistih zani¬ mivih fotografij, ki jih sicer iščete po raznih revijah. Vsaka od knjig stane 180,00 din. KNJIGA O ŠPORTU vam v besedi in sliki pove vse o najrazličnejših športnih panogah, o šport¬ nikih, in še o vsem, kar spremlja to človekovo dejavnost. Posebna privlačnost knjige so barvne ilustracije, ki jih je nič manj kot 800! Gotovo boste med njimi našli tudi kakega svojega priljubljenega šport¬ nika, saj so knjigo napisali domači avtorji. Cena knjigfe je 180,00 din. SLOVENSKI ŠAH je tretja knjiga, ki vam jo priporočamo in so pri njenem nastajanju so¬ delovali naši znani šahisti in strokovnjaki. Tisti, ki se zanimate za šah, boste našli v knjigi najpomembnejše šahovske partije, šahovske prob¬ leme, v njej pa so predstavljeni tudi mojstri šaha in sploh zgodovina tega človekovega udejstvovanja. Knjiga je bogato ilustrirana in stane 120,00 din. Knjige dobite v vseh knjigarnah, lahko jih naročite pri zastopnikih založbe, naročila pa sprejema tudi uprava Državne založbe Slovenije, 61000 Ljubljana, Mestni trg 26. MODELARJI: rakete, r ’ Z avtomobili , čolni,letala <1 »ČRNA VDOVA« IN »MOSOUITO« Po skoraj enoletnem obilnem teoretizira¬ nju smo se preselili v poletje, kjer bo¬ mo morali s prakso pokazati, kaj smo se naučili. Za vse tiste, ki radi delajo po načrtih, sem namenil sestavek in načrt o dvostopenjski raketi-rekorderki »Črna vdova« in enostopenjski mini raketi »Mosquito«. »Črna vdova« je dvostopenjska raketa, ki je bila konstruirana v ARK V. M. Ko- marov, kjer je tudi naredila svoj rekord¬ ni polet, na katerem je dosegla neurad¬ ni slovenski višinski rekord za modelar¬ ske rakete — celih 1200 m! Po poletu je bila raketa renovirana in sedaj je shra¬ njena v vitrini kluba V. M. Komarov. Raketa je bila konstruirana za dva Estesova D12 motorčka (vsak ima 20 Ns), za naše namene pa bosta dobra tudi dva ČRNA VDOVA Adast, Cosmos ali Cox motorčka. V prvo stopnjo lahko namestimo naslednje MRM: Adast 5-1,2-0; 10-1,2-0; Cosmos 5-1-0; Cox B6-0, C6-0 in D8-0, v drugo stopnjo Adast 2,5-1,2-3; 5-1,2-5; 10-1,2-7; Cosmos 5-1-5, Cox A6-4, B4-6, B6-6 in C6-6, dosežena višina pa bo med 250 in 600 m. Trup prve in druge stopnje naredimo iz šeleshamerja z enkratnim ali dvakratnim ovijanjem (podrobnejša navodila za iz¬ delavo posameznih delov dobite v prejš¬ njih, »teoretičnih« člankih).' Stabilizator¬ je naredimo po načrtu, in sicer 4 kose za prvo in 4 kose za drugo stopnjo. Iz¬ delamo jih iz 1,5—3 mm debele srednje trde balse in jih zbrusimo v profiil. Ko¬ nico naredimo iz lipovine ali pa iz trde balse. Če bo konica iz balse, jo bo treba nekoliko obtežiti. Držali za motor pri¬ redimo po motorčkih, katere namerava¬ mo vstaviti (Adast 2,5-1,2-3 je npr. krajši od Cox C6-6), za spajanje obeh stopenj pa rabi tulec iz dva do trikrat ovitega šeleshamerja, ki naj bo prilepljen na zgornji del prve stopnje. Adapter med konico in trupom naredimo prav tako iz šeleshamerja, del, ki sega v notranjost trupa, pa iz balse. Raketo pobarvamo s Humbrol barvicami ali pa z nitrolakom. Najlepša kombinacija barv je črna rake¬ ta z belim napisom in adapterjem. Ker bo raketa letela zelo visoko, je najbolje, da uporabimo strimerski sistem mehke¬ ga pristajanja. Za varen spust bo zado¬ stoval strimer trak dolžine 100—150 cm in širine 8—10 cm. Če se zgodi, da ra¬ keta ne bo pravilno obtežena (CG je označen na načrtu), ji moramo v konico dodati toliko obtežila, da se CG pomak¬ ne v točko, označeno na načrtu. Rakete ne smemo lansirati v vetrovnem vreme¬ nu, ker bi jo sicer odneslo. Motorčke boste mogoče dobili v Mladem tehniku 391 (Goražde Ho-Net), ali pa prek raznih organizacij. V Skrajnem primeru pa lah¬ ko skočite tudi v sosednjo Avstrijo ali Italijo, kjer boste dobili Cox motorčke. »Mosquito« je kaj preprosta enostopenj¬ ska raketica, primerna za vsakogar in za vsakršno priložnost. Izstreliti jo mo¬ rate z jugoslovanskim minimotorokom s premerom 12,5 mm, le-tega lahko občas¬ no kupite v Mladem tehniku. Trup na¬ redimo iz šeleshamerja, stabilizatorje in konico pa iz balse. Raketa nima padala, ker pristane tako, da se motorček sam izvrže, ko doseže najvišjo točko. Zato MOSOUITO »Mosquito« na lansimi rampi moramo tudi konico prilepiti v trup, saj bi drugače namesto motorčka izvrglo konico. Zaradi nazaj obrnjenih stabiliza¬ torjev rakete ne bo treba dodatno obte- ževati. Originalna barva je rumena z rdečimi polji, vendar pa ne bo nič hu¬ dega, če barvo izberete po lastni presoji. Z motorčkom 2,5-1-3 bo raketica letela približno 50 m visoko, močnejšega mo¬ torja pa vanjo tako ne moremo vgraditi. Andrej Pečjak RAKETE BREZ MOTORJA Modeli, ki so pred vami, se razlikujejo od športnih po tem, da jim hitrosti ne daje motor, ampak gumijasta vzmet. Najpreprostejšo vzmet dobite, če enega ali več gumijastih trakov preganete, kon¬ ce pa pritrdite k držaju. Pritrdite še žičnato zanko, v katero pri startu zatak¬ nete kaveljček nameščen na vrhu rakete (sl. 1). Raketa mora imeti nekaj bistvenih last¬ nosti. Biti mora trdna, da bo zdržala obremenitve pri startu, lahka, vzdržljiva in mora bitii tako oblikovana, da bo zračni upor med poletom čim manjši. Taka raketa bo poletela visoko. Najbolj preprosta raketa je kar stožec (sl. 2). Napravite ga lahko iz pole pisem¬ skega papirja. Dolžina naj bo 250 do 300 mm, premer osnovne ploskve pa 15' do 20 mm. Iz bucike ali sponke naredite kaveljček in ga z nitko pritrdite na ko¬ nico stožca. Vse skupaj premažite z le¬ pilom. Raketo spustite pod kotom 45°. Njen let mora spominjati na let šport¬ nega kopja. Naslednja raketa je že bolj zapletena. Z njo izstrelite tudi padalo. Preprost me¬ hanizem bo v najvišji točki poleta rake¬ te padalo izvrgel. Mehanizem in raketa sta prikazana na sliki 3. 392 / Ohišje zlepite na koničastem modelu, dolgem 400 mm in s premerom osnovne ploskve 30—35 mm. Za model lahko na primer vzamete ostro zakoničen držaj čopiča ali pa ga zlepite iz 5 do 15 slojev trdega risalnega papirja. Dobro je, če čez model razpršite nekaj slojev laka. Tako se pri lepljenju ohišje ne bo spri¬ jelo z modelom. Zlepljen stožec boste zlahka potegnili z modela, če boste tega prej ovili z dvema, tremi sloji kondenza- torskega papirja. Iz risalnega papirja iz¬ režite plašč stožca z višino 300—350 mm. Pustite podaljšek, s katerim boste plašč kasneje zlepili. Začnite z lepljenjem ohišja. Na model trdno navijte 5—6 slo¬ jev časopisnega papirja. V zadnji ovoj vložite plašč iz trdega risalnega papirja. Vse skupaj nekajkrat povaljajte z dlan¬ mi po gladki mizi. Po tem oblikovanju, ko plašč prekriva časopisni papir, prile¬ pite njegov rob (sl. 4). Vse skupaj ovijte z nitko ali gumijasto vrvico. Odstranite vse sledi lepila in stožec dobro posušite. Stik na ohišju rakete skrbno zgladite. Razpršite čez raketo dva do tri sloje laka ali pa prevlecite s slojem nitrolaka. Če delate po priloženih slikah, imate na vrhu stožca odprtino. Vanjo morate na¬ mestiti konico rakete. Ta je lahko iz plutovinastega zamaška, gume ali iz trde penaste gume. Sedaj je na vrsti startni kaveljček. Napravite ga iz 0,8 do 1 mm debele žice. Nekaj načinov za pritrditev kaveljčka k raketi vidite na sliki 5. Po¬ daljški kaveljčkov so omotani z nitko in premazani z lepilom. Za trdnejše in vzdržljivejše spoje uporabite še lesene nosilce. Manjka vam še mehanizem za izstrelje¬ vanje padala. Oglejte si sliko 3. V ohiš¬ ju rakete napravite odprtino. Izstružite deščico, ki ima na spodnjem koncu pre¬ sek 4 x 1,5 mm, na drugem pa 3 X 0,5 milimetra. Dolga naj bo 150 do 200 mm. Iz žice s premerom 0,4—0,6 mm napra¬ vite zglob. Eno stran zgloba pritrdite z nitkami in limom na začetek deščice, drugega pa k smrekovi paličiai, pritrjeni na ohišje rakete pri odprtini. Dva do tri mm od osi zgloba pritrdite k prosti de¬ ščici žičnati kotnik. Ta bo rabil kot sprožilec. Na drugo stran deščice pa pri¬ trdite kaveljček. Na tega nataknete laks, dolg 40—60 mm. Laks napeljite skozi drugo odprtino na ohišju v raketo in ga z gumico pritrdite na kaveljček, name¬ ščen na konici rakete. Kontejner za pa¬ dalo sestavljajo palica, dolga 100—120 milimetrov, in okrogli ploščici, pritrjeni na palico s kotniki. Z elastično vrvico, ki je z enim koncem pritrjena na spodnji del stožca, z drugim pa na zgornjo stran palice, padalo, vloženo med ploščicama kontejnerja, izstreljujete. Padalo napra¬ vite iz kondenzatorskega ali oigaretnega papirja. Njegov premer naj bo 200 do 220 mm. Na robu kupole prilepite ena¬ komerno 6 do 8 vrvic, dolgih 300 mm. Da bo raketa enakomerno in zanesljivo letela, namestite na repu 3—4 krila. Če se bo model pri spuščanju prevračal, po¬ večajte površino kril ali pa obtežite nos rakete. Sedaj morate namestiti kontejner s pa¬ dalom in mehanizem za izstreljevanje le-tega. Preden vložite kontejner s pada¬ lom, morate izklopiti sprožilec. Ko je kontejner na svojem mestu v raketi, ga gumijasta vrvica, s katero je privezan na rep ohišja, potiska navzven. Zadržite ga s sprožilcem, ki ste ga namestili na¬ zaj na svoje mesto. Deščica, na kateri je sprožilec pritrjen, je sedaj vzporedno z ohišjem rakete. Če je ne boste zadr¬ žali, bo pod delovanjem laksa potegnila sprožilec iz rakete in kontejner bo izle¬ tel. Raketa je pripravljena na izstrelitev. Med poletom bo deščico s sprožilcem zadrževal ob raketi zračni upor. V naj¬ višji točki poleta, ko raketa nima nobe¬ ne hitrosti, pa laks potegne deščico, sprožilec gre iz rakete in kontejner s padalom izleti. Padalo se razpne in ce¬ loten sistem raketa-kontejner-padalo se počasi spušča na Zemljo. Ko boste napravili nekaj uspešnih pole¬ tov z opisano raketo, poskusite z na¬ slednjo, prikazano na sliki 6. Zanimivej¬ še je morda še letalo na sliki 7. Oba modela delujeta enako kot opisani. Če ste zadosti spretni, si lahko izdelova¬ nje poenostavite. Ohišje rakete lahko zlepite brez modela. 393 Oglejte si še sliko 8. Na njej vidite trd- oglato in polkrožno ohišje rakete. O kri¬ lih in o namestitvi kontejnerja s pada¬ lom premislite sami. Lahko si napravite tudi enostavnejšo raketo brez kontejnerja in mehanizma za izstreljevanje. Ideja take rakete, ki se bo odprla v najvišji točki poleta in izvrgla padalo, je prikazana na sliki 9. Podrobnosti si izmislite sami. Po sovj. reviji Jurnyj tehnik prevedla C. Tavzes 394 TEKMOVALNA RAKETA »BLISK« Model rakete je precej zahteven in je namenjen že izkušenim modelarjem, za¬ to je tudi besedilo bolj skopo. Pri izde¬ lavi moramo biti precej natančni, kajti če zgrešimo le za milimeter (morda dva), bo raketa v letu zavila in morda tudi treščila na tla. Izdelava Za glavo bomo uporabili kos presušene lipovine, ki jo bomo najprej oblikovali z ostrim nožem ali skalperjem, nato pa še obdelali z grobim in finim smirkovim papirjem. Vanjo izdolbemo luknjo, ki naj ne bo prevelika. Trup bomo naredili iz petih delov risalnega papirja, ki ga bomo ovijali okoLi cevi ali konusa z ustreznim premerom. Vezava med cevjo za padalo je obroč (potrebujemo tri). Nanje nato nalepimo dele trupa. Stabilizatorje izrežemo iz 3 mm debele balse, ki jo profilno obrusimo. Stabiliza¬ torje lahko nalepimo tri ali štiri, vendar bolj priporočam štiri. Padalo naj bo iz polivinila in poljubne¬ ga števila tankih svilenih vrvic, ki naj bodo tako dolge, kakor je premer pada¬ la. Vrvice so na koncu povezane v vozel, ki je pritrjen na gumico. Na gumico sta z nitkami pritrjena tudi glava in trup rakete. Želim vam čim več natančnosti pri delu in čim večje uspehe na tekmovanjih ter pri posameznih lansiranjih! Matjaž Chvatal 395 REŠITVE IZ 9—10 ŠTEVILKE ORODJA: 1. igla — migljaj, 2. otka — Potokar, 3. srp — strop, 4. pila — Spila, 5. kosa — kostanj, 6. bat — kabaret. Končna rešitev: lopata. URA: 2.15 Nina, 3.55 pamet, 5.20 napa, 6J.0 mani, 7.00 Peko, 8.20 pipa, 9.15 Tana, 11.55 komet, 12.20 kopa, 2.55 namet, 5.50 maža, 7.15 pena, 12.45 teta, 7.45 pita, 12.50 teža. Končne rešitve: od 12 do 3 — kotenina, od 4 do 6 — panama, od 7 do 9 — pe- pita, od 10 do 11 — žamet. LAŽNA KEMIJA: O dva = voda. PREMEŠANI REBUS: tribuna — turbina. ZLOGOVNICA: 1. modrost, 2. človek, 3. Doblar, 4. strela, 5. štorija, 6. dvorišče, 7. varovalka, 8. bro¬ mid, 9. podatek, 10. rajželjc, 11. steklo. Misel: Do¬ bro orodje skrajša delo. PREMEŠANE ČRKE: A Verne = Venera. SPREMEMBA ČRKE: kopa. IZPOLNJEVANKA: 1. esenca, 2. stator, 3. svatje, 4. primež, 5. anilin, 6. kardan. Končne rešitve: eta- min, saten, svila. SPREMEMBE CRK: 1. barok — tarok, 2. keper — Koper, 3. reket — peket, 4. Tilka — talka, 5. lapor — zapor. Končni rešitvi: beril, topaz. DODANE ČRKE: naprava, rudnina, kovinar, kotlar¬ na, obrat, Pluton, mlinček, reaktor, Zvornik, smod¬ nik, atomist. Končna rešitev: protoplazma. TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine. Izdaja Tehniška založba Slovenije. Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič. Tončka Zupančič: odgo¬ vorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Vašo Kovačič. TIM izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 40 din, posamezna številka 4,00 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X. Tek. rač. 50103-603-50480. Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬ čevje. Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬ venije. Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekre¬ tariata za prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72, dne 15. 8. 1972. RAKETA ATAIR Član Astronavtsko raketnega društva v Kranju, Ivo Verdenik, nam je poslal načrt za svojevrsten model rakete ATAIR (tako se imenuje zvezda v ozvezdju Orel). Zaradi zanimive oblike načrt ob¬ javljamo. Material in orodje: šeleshamer, balsa (2 mm), suha lipovina, tanek polivinil, močnejši sukanec, bužir cev 0 5 mm, škarje, svinčnik, oster nož, fin brusni papir in ravnilo. Izdelava trupa: Zgornji del je koničaste oblike in ga mo¬ ramo narediti brez ovijanja. Ko je lepilo suho, ga po robu pobrusimo z zelo finim brusnim papirjem. Spodnji del trupa ovijemo okoli starega nerabnega motorč¬ ka, in tudi tega pobrusimo kot zgornje¬ ga. Pri lepljenju obeh delov skupaj moramo paziti, da ju prilepimo popolno¬ ma navpično. Nato se lotimo izdelave stabilizatorjev. Izdelamo jih iz 2 mm balse. Najprej vse 4 izrežemo z ostrim nožem ali britvico. Nato jih položimo enega na drugega in jih pobrusimo, da so vsi popolnoma enaki, nato jim zbru¬ simo še profil. Stabilizatorji morajo biti točno prilepljeni, kajti že razlika 1 mm lahko povzroči, da raketa med letom za¬ vije. Glavo izrežemo iz lipovine. Ko dobi končno obliko, jo le še obrusimo z raskavcem. Če nameravamo s to ra¬ keto tekmovati, glavo izvotlimo. Padalo izrežemo iz čim tanjšega polivinila. Ima premer 0 650 mm, po obliki pa je osmerokotmik. Privežemo ga v glavo (kljukica) in v telo. Na raketo prilepimo vodila, ki jih izrežemo pri bužirki 0 5 mm. Ko jih lepimo, moramo upo¬ števati, da je lega trupa poševna. Nato raketo še prebarvamo z nitrolakom. Že¬ lim vam mnogo sreče pri spuščanju, in mnogo uspeha pri tekmovanju. Ivo Verdenik ZAVOJI: Besede z začetkom v levem zgornjem kotu: klasje — lovec — argon — Elo — pravilo — krama — trakt — arak. Besede z začetkom v de¬ snem spodnjem kotu: karat — karta — Marko — livar — poleno — Grace — volej — Salk. Končna rešitev: kolar. 396 TVOJ AVTOPARK Osi naredite iz dvomilimetrske žice, vtaknite ju v skobi in nanju trdno privijte kolesa. Zgodi se, da se kupljenega avtomobilčka nekoč naveličate. Ga boste zavrgli in segli po novem? Morda pa bi bilo bolje, če pod¬ vozje obdržite, karoserijo pa naredite drugo. Poskusite si narediti cel avtopark in to samo na štirih kolesih. Preden se lotite dela, si skrbno oglejte risbe, kajti na njih so označene vse mere. Okvir modela in sprednja kolesa izžagajte iz 3 mm debelega furnirja, zadnja kolesa pa iz 8 mm debelega furnirja. Pripravljene dele obdelajte z rašpo in stekel- nim papirjem. Na obod zadnjih koles nale¬ pite pas stekelnega papirja, da ne bi drsela. V središče vsakega kolesa izvrtajte odprti¬ no s premerom 1,5 mm. Skobo za pritrditev koles izrežite iz tankega kovinskega lista, izvrtajte odprtine s pre¬ merom 2 mm in zavihajte konce. Skobe pri¬ bijte na okvir. ' Iz koščkov svinčnika izrežite dve tuljavi in izbijte iz njiju grafit. Tuljavi pritrdite z žeblji na okvir tako, da se bosta svobodno vrteli. Iz pisarniške sponke naredite kavelj¬ ček in ga pritrdite na sprednji strani okvirja. Motor na elastiko je okrogla ali kvadrata¬ sta gumica s presekom 1x1 mm, dolžine 250 mm. En konec elastike pritrdite na zad¬ njo os, drugega pa peljite čez obe tuljavi in pritrdite spredaj na kaveljček. V eno izmed zadnjih koles zabijte žebelj — to bo pogonska ročica. Iz trdnega papirja izrežite plašč karoserije, pobarvajte ga s tempera ali vodnimi barvi¬ cami. Ko se barva posuši, plašč zlepite in ga prilepite na okvir. Model je narejen. Začnete lahko z vožnjami. Sedaj pa premislite sami, kako bi naredili še kakšno drugo papirnato karoserijo in jo pritrdili na že narejen okvir. OD SPODAJ I '■ OKVIR TULJAVA KAVELJ 398 LECTRA HAUL M-200 Močno dvomim, da ga je že kdo izmed vas videl, na cesto namreč lectra haul ne sme. Uporabljajo ga pa že nekaj let zelo koristno v premogovnikih — dnev¬ nih kopih nekega ameriškega giganta v Kanadi. Orjaški tovornjak je eden naj¬ večjih na svetu in če bi mu s svojimi razsežnostmi uspelo voziti po cestah, bi tega prav gotovo ne zmogel zaradi ogromne teže. Prazen kamion namreč po tovarniških podatkih tehta 109 ton. Ce upoštevamo, da poprečni »težki« tovor¬ njaki tehtajo 30—40 ton in da na primer v ZRN, ki slovi po zelo dobrih cestah, dovoljujejo skupno težo kamiona 38 ton, nam je takoj jasno, da prevelika teža nikakor ni dobra za ceste. Pri tem je najvažnejši osni pritisk; čim več osi ima kamion, tem bolj je teža porazdeljena na več manjših komponent, manj priti¬ ska utrpi cestišče. Lectra haul pa je le dvoosni kamion, torej je osni tlak zelo velik. Po tovarniških podatkih tehta na¬ ložen do vrha celih 290 ton, vendar ga skoraj vedno preobremenijo za 20 do 30 ton; se pravi, da v poprečju tehta 300 ton. Za primer naj navedem, da bi en lectra haul letno prevozil desetino jugo¬ slovanske proizvodnje premoga — po 50 voženj dnevno. En dan pa napolni vlak, dolg dobrih 20 km (10 000 ton). Temu ustrezajo seveda dimenzije vozila. V dol¬ žino meri 13,2 metra, visok je 6,28 me¬ tra, voznik se nahaja med upravljanjem na višini 4 metrov. Nekaj prav posebne¬ ga so kolesa kamiona. Premer le-teh je 3 metre; treba je izredno veliko moči in napora, preden je takšno kolo zamenja¬ no, privijalni moment je namreč 130 kp (pri osebnem avtomohilu le 3 do 5 kp), kolo pa je pritrjeno s 24 vijaki. Lectra haul se vozi po osmih takih kolesih. Kamion je prekucnik, nakladajo ga s posebnimi bagri, potem pa tovor pre¬ prosto strese vznak. Tovornjak je tehnič¬ no izredno zanimiv. Poganja ga dizel motor, bi zmore pri 60 vrtljajih v minu¬ ti celih 1650 KM, kar pa ni niti najmanj preveč. Zanimiv je prenos pogona na osi. Ker bi bil le-ta z menjalnikom, sklopko in diferencialom skoraj nemo¬ goč in skrajno negospodaren, so ga pri¬ redili tako, da motor poganja generator za napetost 600 V, ta pa dva velika elek¬ tromotorja v pestih koles. Tudi sam zagon vozila je precej zamotan, saj traja kar 10 minut, da je lectra haul priprav¬ ljen za vožnjo. Voziti pa je ta kamion zelo lahko, in pravijo, da je zelo gospo¬ daren. Pred vami je sedaj torej načrt tegd vozila. Loti se ga lahko vsak, ki ima kaj osnov o modelarstvu. Model je namreč zelo po¬ enostavljen. Potrebujete le precej vezane plošče debeline 3 mm, nekaj 1 mm debele¬ ga furnirja, nekaj žice 0=3 mm, de¬ belejši izolimi trak širine 3 om za pnev¬ matike koles, in lak. Seveda potrebujete še modelarsko orodje, kot lok za rezlja¬ nje, vrtalni strojček, rašpo in smirkavec, pa še jubinol lepilo. Izdelava je zelo preprosta. Najprej izpo¬ polnite simetrične sestavne dele (10, 11, 14, 15, 16, 18, 19, 20, 21), nato vse dele prerišete v potrebni količini na vezano ploščo in pazljivo izrezljate. Vsak del posebej nato temeljito očistite z rašpo in smirkavcem. Nato model sestavite. Najprej sestavite tovornjak sam in ga dobro zlepite skupaj, potem jašek za to¬ vor in nazadnje kolesa. Sestavna skica zaradi preprostosti ni potrebna, nekaj bi navedel le glede koles. V našem pri¬ meru bomo model izdelali le s štirimi kolesi in ne z osmimi, ker bi bilo pre¬ več zamudno. Najprej izrežemo vse kose št. 23 in 24, jih obdelamo s smir¬ kavcem ter tako zlepimo, da med dve krožni ploščici vlepimo tri oporne plo¬ ščice. Paziti moramo predvsem na to, da sta obe ploščici lepo centrirani, to je, da imata obe eno os, ki gre natanko skozi središče. Ko so vsa štiri kolesa tako zlepljena, narežemo za vsako kolo po kakih 15 ploščic iz furnirja, in sicer velikosti 30 X 3 mm. Te ploščice nato nalepimo enakomerno na obode kolesnih obročev, tako da samo na eni strani moli preostanek ploščic čez zunanji obroč — to bo zunanja stran kolesa. Tako ste dobili platišča za pnevmatike, ki jih izdelate preprosto tako, da navi- 399 jete na ta 3 cm širok obod 3 cm širok lepilni trak. Navijate ga natanko toliko časa, da premer celotnega kolesa doseže 6 cm. Kolesa so gotova in sedaj lahko vozilo prelakirate ali pa po lastnem oku¬ su prebarvate s kakršnokoli oljnato barvo. Ko je model suh, vstavite osi ter nataknete kolesa in jašek za tovor. Izdelek je tako gotov. Seveda ostane možnost vgraditve katerihkoli stvari, ki vam bodo vaš lectra haul M-200 še po¬ lepšale. Če ste se odločili, da boste lectra haul izdelali, vam želim čim več uspešnih in veselih trenutkov ob zani¬ mivem delu. SPREDNJA PREMA ZA MODEL AVTOMOBILA Mnogi mladi modelarji si nemara belijo glave s tem, kako bi pri svojem modelu avtomobila naredili sprednjo premo. Na načrtu je ena od bolj preprostih, toda zanesljivih sprednjih prem. Za izdelavo potrebujemo nekaj tanjše, kvalitetne, prožne, jeklene pločevine, ali pa nekaj debelejše aluminijaste, 10 vijakov M4, dolžine 3 cm, približno 8 cm dolgo šeste- rokotno železno palico, nekaj aluminija¬ ste pločevine, debele 2 mm, kos alumini¬ jaste okrogle palice premera 10 mm in kos medeninaste palice, prav tako de¬ beline 10 mm. Če hočemo imeti premo mehko, se pravi, da bo delovala kot vzmetenje, bomo dve glavni plošči (1, 2) izdelali iz jeklene pločevine. Prema bo potem zaradi svoje konstrukcije elastič¬ na. Če pa hočemo imeti togo premo, jo izdelamo iz tršega aluminija. Najprej izrežemo iz pločevine dela 1 in 2. Iz okrogle aluminijaste palice izstružimo 404 sp oj kan o podložke (6). Na stružnici izdelamo tudi dva dela (5), v katera naredimo navoje M4, tako da se obračata kar na navoju vijakov, ki sta zgoraj in spodaj prispaj- kana na premo, in del (3), ki ga izstru- j žimo iz koščka medenine. Tudi vanj vre¬ žemo M4 navoj. Nanj prispajkamo del 4. Tudi ta dal se mora lepo vrteti na na¬ voju. Ko celo premo sestavimo, jo tudi privijemo na podvozje. Nazadnje name¬ stimo še kovinske paličice (7), debele j približno 1 mm, ki nam povezujejo celo¬ ten sistem. Matice moramo močno pri¬ viti, da se nam ne bodo odvijale med vožnjo. Na tak način bo vaš model lah- j ko res lepo zavijal in imeli boste še veliko veselja z njim. Matej Vozlič > LADIJSKI POGON NA ELASTIKO Najenostavnejši pogon za ladijske mo¬ dele je elastika. Z daljšanjem in krajša¬ njem elastike lahko z raznimi prenosi poganjate ladijski vijak. Na šolskih la¬ djicah, ki so še igrače, je najpogosteje gumica pritrjena spredaj, zadaj pa je obešena na kaveljček, pritrjen na nosilec vijaka (sl. 1). Če začnete navijati vijak s prstom (toda v nasprotni smeri), se začne navijati tudi gumica, na kateri bodo nastajali vozlički. Če boste gumico dostikrat zavrteli, bo model priplul kar daleč. Na naslednjih risbah vidite nekaj nači¬ nov izvedb kaveljčka in nosilca ladijske¬ ga vijaka. Sprednji kaveljček oblikujte kot kljuko za napenjanje gumice (sl. 2). Na sprednjem delu pritrdite kovinski ročaj in ročko kljuke iz žice. Pri dru¬ gem načinu (sl. 2b) izrežete sprednji ro¬ čaj iz lakirane vezane plošče (ta se v vodi ne razmoči). Zabijte ga v ploščo trupa. Kaveljček z ušescem iz žice na¬ redite po sliki. Pri navijanju gumice uporabite navijalnik z vpetim kaveljč¬ kom, ki ga vtaknete v ušesce. Bolj izpo¬ polnjena izvedba je, če gumico vstavimo v notranjost trupa (sl. 3). Tu se konica trupa in ležišče vijaka odpirata. Gumica se zopet navija z ročnim navijalnikom. Oba pokrova odprtin delamo s tesne- njem, da voda ne bi prodirala v votel trup. Zadnji ročaj nosi ladijski vijak, včasih tudi krmilo, kot je razvidno iz nasled¬ nje risbe (sl. 4A). Priprava je narejena iz kovinskega držaja in kaveljčka iz žice, na katerega je pritrjen vijak. V odprtino trupa prilepite ročaj iz vezane plošče in nanjo pritrdite kovinsko ležišče vijaka s krmilom (B). Drug način je, da vložite kaveljček v cevko, ki jo pritrdite s ko¬ vinsko objemko na ročaj iz vezane plošče (C). Na zadnji del pritrdite ročaj iz debelejše kovine, da se pri napenja¬ nju gumice ne bi ukrivil (D). V tem primeru naredite dve krmili, ki istočas- 406 0 no varujeta vijak in z njima lahko zelo natančno uravnavate smer plovbe. Na zadnji strani naredite dve zarezi za ro¬ čaja (E). Mednju pritrdite kovinski vlo¬ žek — ležišče za vijak. Ob straneh roča¬ jev sta pritrjeni krmili. Da bi dobili čim večje število vrtljajev, podaljšamo gumico dvakrat ali trikrat s pomočjo zobčanika, na primer sprednji prenos (sl. 5). Pri bolj izpopolnjenih modelih se uporablja že takoj na začet¬ ku nekaj vrst prenosnih sistemov. Slika 6 prikazuje prenos z zobčanikoma 1 : 5 do 1 : 10, s katerim dosežemo veliko število vrtljajev. Gumico morate previd¬ no dimenzionirati, da bo vijak imel po¬ trebno moč. Razdelite gumice na dva, tri ali štiri pramene in tako boste s pomočjo prenosa 1 : 1 dosegli veliko večje število vrtljajev (sl. 7A). Na sliki B je prenos sestavljen tako, da bi bila gumica kar najdaljša in bi omogočala veliko število vrtljajev. Podobna je tudi naslednja rešitev, kjer je gumica s po¬ močjo prenosa 1 : 1 razdeljena na nekaj pramenov (C). K temu prenosu dodajte še prenos 1 : 10 in ga opremite z vztraj- nikom, da bi dosegli enakomeren hod. Popolnoma enostaven je tako imenovan oj nični prenos (D), ki si ga modelar na¬ redi z lahkoto. Tu so ročajčki iz jeklene žice, spojeni z ojnico, tako da se pri vrtenju vijaka Vse gumice krajšajo hkra¬ ti. Tako dobite tanko gumico, s katero lahko dosežete več vrtljajev. prev. Cvetana Tavzes KONSTRUIRANJE TEKMOVALNIH MODELOV ZA KATEGORIJO MC-1 Motorni čoln BELFEGOR-3 katerega na¬ črt smo objavili v 6. številki TIMa, je tekmovalni čoln za kategorijo MČ-1 in MČ-3. Rad bi vam opisal, kako sem pri¬ šel do tega modela. Upam, da vam ne bo odveč, če vam opišem še kaj drugega kot je bil le opis gradnje. Model torej že poznate, nekateri ste ga spoznali celo na tekmovanjih. Marsikdaj so morali moji modelarji, in sam osebno tudi, sli¬ šati pikre pripombe o »krsti«, »škatli za orodje« in podobno, na račun oblike modela seveda. Morda je bilo tudi kaj zavisti v izjavi, da je to »traktor na vo¬ di«. Toda dosegli smo dovolj uspehov, in to takšne, da ga lahko priporočamo, in kdor ga bo izdelal, bo za mnogo iz¬ kušenj modrejši. Če želimo konstruirati tekmovalni čoln, naj nam bodo znani ti elementi: 1. Pravilnik za določeno kategorijo 2. Kaj mora pokazati naš model, da bo dosegel najboljše rezultate Vsa ta razmišljanja izhajajo iz pravilni¬ ka: 1. To so modeli proste gradnje ali maket 2. Maksimalna dolžina modela je 1 me¬ ter 3. V času vožnje modela nanj ne sme vplivati ne tekmovalec ne kaka dru¬ ga oseba ali kaka naprava zunaj njega 4. Tekmovanje je v cilj 5. Modeli vozijo po možnosti proti ve¬ tru in valovom 6. Dolžina proge je 25 m 7. Tekmovalci so pionirji in morajo svoje plovne objekte sami izdelati 8. Tekmovalci imajo na voljo tri starte, ki se seštejejo 9. Estetska ocena se pri rezultatu ne upošteva 10. Ciljno črto mora model prevoziti v manj kot 2 minutah. Iz pravilnika sledi, da mora imeti model naslednje lastnosti: 1. Biti mora enostaven za izdelavo, ker tekmujejo z njim pionirji 2. Ima zanesljiv programski mehanizem 3. Imeti mora kar najmanjšo nadvodno gradnjo zaradi morebitnega bočnega vetra 4. Za izdelavo mora biti ekonomičen (da ga lahko izdela iz preprostih materia¬ lov tudi tak pionir, ki ne razpolaga s sprecialnimi motorji in akumulatorji) 5. Oblika, pogonski mehanizem ter celo¬ ta modela morajo biti takšni, da omo¬ gočajo popolno smemo stabilnost mo¬ dela. Tekmujemo v cilj, torej je prvi pogoj za dober model SMERNA STABILNOST MODELA, ki je odvisna od L dolžine in širine modela, 2. uravnovešenosti celega modela, 408 3. konstrukcije podvodnega modela, 4. pogonskega mehanizma, 5. vrtilnega momenta elise, 6. zunanjih vplivov (veter, valovi, trava ipd.). 1. Iz fizike vemo, da vsako telo vztraja v premočrtnem gibanju, če ga ne prisili¬ jo zunanje sile k spremembi tega Stanja (Newton, I. zakon). V našem primeru je ta sila lahko veter, trava, valovi ali dru¬ gi predmeti v vodi, ki lahko spremenijo smer gibanja, zlasti kadar ta sila deluje od strani, pravokotno na os modela (sli¬ ka 1). Poglejmo primer, kadar piha ve¬ ter. Model se premika /naprej, veter de¬ luje bočno. Prijamelišče sil je v težišču modela. Rezultanta sil kaže, kam se bo čoln usmeril: model se obrne v desno. Da bi zmanjšali delovanje te sile, se naj¬ prej spomnimo fizikalnega zakona, kii govori o silah na dvokončnem vzvodu: kolikokrat manjša je razdalja prijemali- šča sile ob osi, tolikokrat je večja sila, ki je v ravnovesju z bremenom. Poglej¬ mo to na modelu (slika 2): model se obrača okoli svojega težišča glede na vpliv sile vetra F. V drugem primeru je krak bremena večji kot v prvem prime¬ ru. Zaradi tega moramo imeti v drugem primeru dvakrat večjo silo, da obrnemo čoln iz ravne smeri, kar pa pomeni, da se daljši čoln manj obrne pri isti sili vetra F kot v prvem primeru. To potr¬ juje tudi rezultat sil v prvem in drugem primeru. Kot «i je večji od kota a 2 - Iz tega sledi: ČOLN MORA BITI ČIM DALJŠI. Zato moramo izkoristiti največjo dovoljeno dolžino modela po pravilniku. Tako mora biti model malo manj kot 100 cm dolg. V enakih okoliščinah doseže daljši čoln boljše rezultate kot krajši čolni. 2. Na spremembo gibanja vpliva seveda tudi teža modela. Težak model reže vodo počasneje kot laž¬ ji, toda s smeri ne zavije tako hitro. Za¬ to kombiniramo gradnjo modelov tako, da lažji model z ustrezno razdelitvijo mase doseže enak rezultat kot težji mo¬ del. Poglejmo sliko 3. Po fizikalnem za¬ li _!_ _ G konu o dvokončnem vzvodu je bolje, če je težišče modela nekje v sredini vzdol¬ žne osi modela. Model se namreč zavrti okoli vertikalne osi, ki gre skozi težišče modela, zato je tudi težišče modela na tej črti. Iz navedenega zakona o masah postane jasno, da lahko uberemo dve poti: združimo čim več mase okoli teži¬ šča (težji model, več baterij — vse v sredini modela), ali pa delimo celotno maso modela na manjša dela, ki sta ena¬ ko oddaljena od težišča. Pri manjšem modelu sploh ne moremo govoriti o drugi možnosti, ker prostora nimamo. Tako je masa strnjena vzdolž modela od pramca do krme (slika 4). V tem primeru zaradi kratkega prijemali- šča sile in koncentrirane mase okoli te¬ žišča modela tudi manjša sapica obrne naš model iz smeri. Pri daljšem modelu postavimo bateriji tako, da je ena na kr¬ mi, druga pa blizu pramca. S tem smo ročice sil podaljšali, maso pa smo odma¬ knili od težišča. To pomeni, da mora biti sila mnogo močnejša, če bi hoteli doseči isti odmik od začrtane poti kot pri krat¬ kem modelu. Iz navedenega sledi, da 409 / moramo maso razprediti čim dlje od te¬ žišča. 3. Vpliv vetra lahko zmanjšamo še dru¬ gače: Fizika in praksa nas učita, da se v zraku laže gibamo kot v vodi. To je razumlji¬ vo, kajti zrak je približno 1000 krat red¬ kejši od vode. Zaradi vode morajo biti tudi sile, ki delujejo na podvodni del modela, 1000 krat večje, če naj model skrene z začrtane poti enako hitro kot v zraku. Če bi se torej želeli izogniti vplivom ve¬ tra, bi bilo najbolje zgraditi podmornico ali model s čim manjšim delom nad vo¬ do. To je ena od rešitev. Na takem prin¬ cipu so bili zgrajeni modeli Koprčanov, ki so leta 1972 dosegli kar lepe rezultate, saj so sii s temi modeli priborili prva tri mesta med juniorji, med seniorji pa 2. mesto. Na tekmovalni stezi pa sta dosegla I. in III. mesto pionirja, ki sta tekmovala z Belfegorjem. To dokazuje, da Belfegor nikakor ni slab model. Po rezultatih tekmovanj v zadnjih dveh le¬ tih sem ugotovil, da so odnesli skoraj vse ekiipne zmage! Sam sem se odločil za drugo rešitev, ker so tehnične težave pri »podmornicah« ve¬ liko večje kot pri navadnih modelih z minimalno nadgradnjo. Mislim, da lahko Sklepamo takole: nad¬ gradnja mora biti čim nižja, podvodni del pa mora globoko segati v vodo. Odločno odsvetujem zlasti začetnikom, ki bi radi tekmovali v tej kategoriji, grad¬ njo modela z visoko kabino. Če pa kom¬ biniramo plosko ali rahlo V obliko dna z visoko kabino, imamo zagotovljena me¬ sta med tistimi, »ki so še tekmovali«. Zato ima Belfegor 2 kobilici — na vsaki strani po eno. 4. Tudi vgrajevanje pogonskega mehani¬ zma je važen pogoj za dobro plovbo. Ne¬ kateri vgrajujejo motorje v model, ne¬ kateri pa uporabljajo zunanje motorje (tudi na zveznih tekmovanjih mladih teh¬ nikov je predpisan zunanji motor!). V tej kategoriji zunanji motor sploh ne pri¬ de v poštev, ker ga skoraj ni mogoče natančno uravnavati. Prav zato je vsak start zelo tvegan. Le od naključja in sreče je odvisno, če bo model dosegel 10 ali 100 točk. Velikokrat sem videl na tekmovanjih razočarane obraze mladih tekmovalcev, ki niso mogli uravnati (re- glirati) svojih modelov z zunanjim mo¬ torjem. Tudi na zveznem tekmovanju mladih tehnikov, kjer smo morali mon¬ tirati zunanje motorje BABY na naše Belfegorje, smo imeli težave — kljub do¬ brim lastnostim naših modelov. Ostali so tekmovali z »orehovimi lupinicami«, dolgimi za dobro ped. Res so bili v ne¬ enakovrednem položaju le zaradi tega, ker so premalo poznali zakonitosti o konstrukciji modelov in o njihovih fizi¬ kalnih lastnostih. Model z vgrajenim motorjem in vgraje¬ no osjo ter eliso ima desetkrat večje možnosti, da zmaga, kot pa tisti, ki ima zunanji motor. Pri vgrajenem motorju in osi namreč ne moremo modela krmiliti z motorjem in eliso. Vgrajena os pa mo¬ ra biti popolnoma vzporedna z osjo mo¬ dela. Čeprav smo naredili manjšo napa¬ ko pri koritu ali vgradnji osi, se bo naš model vedno držal iste smeri. To pomeni, da z' dodatnimi »trim« krmili to napako še vedno lahko odpravimo. Trim krmilo je aluminijasto krmilo, vlepljeno pred eliso modela ali za njo. S tem krmilom lahko naravnamo smer modela enkrat za vselej. Vgrajevanje drugačnih krmil, ki se prosto gibljejo okoli svoje osi, kot pri pravih motornih čolnih ali ladjah, bolj škoduje kot koristi, ker tudi najmanjši premik krmila lahko povzroči pravo ka¬ tastrofo. Motor mora biti vgrajen v mo¬ del. Zunanjih motorjev vam v tekmoval¬ ne namene ne svetujem! 410 Še nekaj besed o motorju, osi, kardainu, elisah in bateriji. Os lahko naredimo iz 2 — 4 mm debele varilne žice ali srebro¬ vega jekla. Os vgradimo v cev iz mede¬ nine (flomaster, kemični svinčnik), alu¬ minija ali pertinaksa (Mladi tehnik). V cev moramo vlepiti bronaste ali medeni¬ naste puše. Os lahko kupimo kompletno s cevjo (Graupner) v Italiji, Avstriji ali v Nemčiji. Elisa je. lahko popolnoma navadna tri¬ listna (Mehanotehnika), dvolistna kuplje¬ na (Graupner), ali pa jo sami izdelamo iz pločevine. Motor v glavnem ne vpliva na tekmoval¬ ne uspehe. Zadnja leta Sem delal stati¬ stiko in sem prišel do osupljivih rezul¬ tatov: uvoženi motorji niso bili med prvimi! Domači motorji, kot so EMT 1 A ali 12 V motor iz Izole so najboljši v tej kategoriji. Kardan povezuje motor z osjo in omo¬ goča, da os motorja in elisa nista nujno postavljeni v popolnoma isto smer! Kar¬ dan mora biti natančno izdelan in pritr¬ jen, kajti od tega dela je v veliki meri odvisno delovanje motorja in prenos energije z osi motorja na os elise. Naj¬ bolj preprost kardan izdelamo iz bu- žirke — plastične cevi, ki jo nataknemo na os motorja in na os elise. Vsekakor je treba konce cevi privezati na os s tanko žico, kajti zaradi olja in vode lahko tak kardan zdrsne in model obtiči sredi ba¬ zena. Razen tega lahkio uporabljamo kar¬ dan iz spiralne vzmeti, vendar ga lahko kupimo le v inozemstvu (Graupner). Pre¬ dlagam drugo rešitev, ki je celo trpež¬ nejša od plastičnih kardanov: iz starih grl žarnice poberemo ali damo izdelati dve stopničasti puši. Ti puši spojimo z gumijasto' cevko, ki smo jo pritrdili na pušo z žico. Puši sta prevrtani od strani in sta opremljeni z vijakoma, s katerima pritrdimo kardan na osi. Glede izvorov električnega toka predla¬ gam vsem, zlasti mlajšim pionirjem, da uporabljajo štirioglate baterije. Ne bom navajal vseh prednosti štirioglate bate¬ rije, navedel bi le eno: lahko jih monti¬ ramo in zamenjujemo, obenem vsebuje taka baterija dovolj električne energije za več startov. Zlasti začetnikom (pa tudi ostalim) od¬ svetujem uporabo akumulatorjev v tej kategoriji, kajti akumulatorji so dragi, pri nas se ne dobijo, zahtevajo pa še po¬ sebne polnilce. V tistih dveh minutah, kolikor imajo tekmovalci na razpolago od starta pa do cilja, bo tudi stara bate¬ rija zadostovala in bo model z eno bate¬ rijo »prilezel« najmanj v 30 sekundah do cilja. Nikar si ne delajmo težav tam, kjer ni potrebno. Za vsak primer pa vgradimo v vsak model po dve ploščati bateriji. Iz tega sledi, da imamo lahko vsakršen motor, ki ga bomo vgradili v čoln. Tudi elisa ni posebno pomembna. V tej sku¬ pini pogojev bi le navedel kardan in do¬ bro električno vezavo s stikalom, pa ne bo nepotrebnih popravil na samem tek¬ movanju. Velikokrat sem videl tekmoval¬ ce, ki so izgubili start le zaradi slabih in »divje« narejenih stikov, celo brez stikala! Veselje je gledati tiste tekmo¬ valce, ki vzamejo svoje modele iz kovč¬ ka, jih postavijo v vodo in brez nervoze in različnega orodja opravijo vse starte, ker so doma vse preverili, poizkusili, morebitne napake odstranili in trenirali. Na tekmovanje so prišli umirjeni in so tako dobro opravili svojo nalogo. 5. Pri vseh modelih (tudi ladjah), ki ima¬ jo vgrajene ali zunanje motorje, moramo računati še z eno silo, ki deluje »proti nam«. To je vrtilni moment elise. Verjetno poznate fizikalni zakon o akciji in reakciji? Vsedite se na vrtljivi stol, noge dvignite s tal in odročite obe roki. ELEKTRIČNA VEZAVA 411 Poskusite se sunkovito obrniti na levo. Pri tem opazujte svoje noge. Videli bo¬ ste — če se zasučete v levo, »hočejo« vaše noge na desno! To je eden od do¬ kazov tega zakona. To se dogaja tudi z našim modelom, pa tudi z veliko ladjo, ki jo poganja elisa. Ce se suče elisa v levo, se hoče model zavrteti na desno. S tem pojavom imajo tudi letalski mode¬ larji dovolj preglavic. Vsii želimo to na¬ dlogo odpraviti. Velike ladje so pona¬ vadi opremljene z dvema ali s štirimi vi¬ jaki (elisami): dva se sučeta v desno, dva pa v levo smer. S tem nasprotnim vrtenjem elis se lahko izognemo temu pojavu, če sta oba vijaka popolnoma ena¬ ka (oz. nasprotna) 'in če imata isto šte¬ vilo vrtljajev. Lahko bi poizkusili to tudi na naših, modelih, a zahteva veliko zna¬ nja, začetniki pa tega sploh ne bi mogli uspešno uporabljati. Kaj se zgodi z modelom, kadar nanj vpliva vrtilni moment elise? Preizkusi¬ mo model v najbolj idealnem okolju brez vetra in valov, v mirni vodi. Kljub temu, da smo model odlično izdelali, opa¬ zimo, da bo skrenil z začrtane poti, bo¬ disi v desno bodisi v levo, pač glede na smer vrtenja elise. Če se elisa vrti v desno, bo model spremenil smer v levo, in nasprotno. Lahko poizkusimo še in še, toda stalno bomo opazili isto. To nevšečnost lahko odpravimo ali vsaj omi¬ limo na različne načine: s trim-krmilom, s prestavitvijo osii v nasprotno smer, kar skoraj ni mogoče, ali pa premaknemo os že med gradnjo. Vrtilni moment elise ali navor je odvi¬ sen od mase vrtečih se gmot in od hitro¬ sti vrtenja. To pomeni: rajši uporabljaj¬ mo manjše elise z manjšim številom vrtljajev. Vsekakor tudi napetost baterij vpliva na število vrtljajev motorja, in po¬ navadi je z novimi baterijami vedno hudo tekmovati. Zato na tekmovanje ne vzamemo čisto nove baterije, ker daje vsaka baterija v začetku veliko več ener¬ gije kot kasneje. To pa je različno pri vsaki novi bateriji. Včasih je razlika kar 1 V, kar je že veliko. Predlagam, da pred vsakim tekmovanjem pustimo model dvakrat ali trikrat z novimi baterijami skozi tekmovalno stezo, ali ga pustimo nekaj časa v vodi z vklopljenim motor¬ jem, da baterije dosežejo delovno tem¬ peraturo in se uravnavajo na nazivno napetost. Izravnalni čas je približno dve minuti. S tako pripravljenimi baterijami lahko model naredi tudi 10 startov s skoraj nespremenjeno močjo. 6. Zunanje vplive na modele, med ka¬ tere spadajo veter in valovi, smo v glav¬ nem omenili. Le ostalih objektivnih te¬ gob, kot so različni predmeti v vodi — trava, umazanija, papir itd., nismo ome¬ nili. Pravilnik dovoljuje, da vsak mode¬ lar lahko montira na svoj model ščit¬ nike. Ti ščitniki so lahko zelo različni: lahko jih izdelamo iz žice, lahko so to mreže, ki jih pritrdimo pred eliso in ki zadržujejo travo in ostalo nesnago, ki je v< vodi. Marsikdo me je že povprašal, zakaj so na tekmovanjih uspešni tudi krajši čolni, opremljeni z močnim motorjem in aku¬ mulatorji. Na kratko — tudi sreča je pri tekmovanjih nekaj. S srečo moramo ra¬ čunati na žalost tudi v modelarstvu. Lah¬ ko zapiha pred ciljem močan veter, in stotica, ki smo jo imeli že v žepu, je izpuhtela. Lahko se zgodi tudi narobe. Taki primeri se dogajajo na vseh tekmo¬ vanjih. Celo pravilnik (ki je športni pra¬ vilnik), predvideva »konec na srečo«, saj po četrtem skupnem startu odloči žreb o nazivu prvaka ali o drugem me¬ stu! Mislim, da je več možnosti, kako bi vsaj iz pravilnika črtali to igro in jo nadomestili morda s strožjimi kriteriji. Smešno bi bilo, če bi na drugih športnih tekmovanjih žreb odločal recimo o me¬ tanju krogle ali skoku v višino ... Močnejši motorji pridejo do veljave go¬ tovo takrat, ko so veliki valovi, kadar tekmujemo proti toku dn valovom ter proti vetru. Na hitrejši čoln manj vpliva veter, toda vrtilni moment elise je precej velik. Zato moramo pri teh čolnih upo¬ števati predvsem vzdolžno stabilnost in celotni sistem pogonskega mehanizma. To je seveda že druga kategorija, o kateri bomo spregovorili o kaki drugi prilož¬ nosti. Vodila me je ta misel: konstruirati tekmovalni čoln za pionirje in to za klaso MČ-1. Upošteval sem možnosti pri nakupu materiala iin sposobnosti pionir- 412 jev pri izdelavi tega modela. Upam, da sem v tem bolj ali manj uspel. Na koncu bi rad še enkrat opozoril na tiste pogoje, ki bi jih moral dober mo¬ del motornega čolna imeti: 1. v enakih okoliščinah doseže daljši čoln boljše rezultate, 2. maso modela moramo razporediti čim dlje od težišča, 3. tisti del modela, ki je nad vodo, mora biti kar najlažji, del, ki sega pod vo¬ dno gladino, pa naj sega dovolj glo¬ boko v vodo, 4. vgrajen motor da praviloma boljše rezultate od zunanjega motorja, VODNO KOLO Za izdelavo vodnega kolesa ne potrebujete nobenega posebnega materiala ali orodja, ki bi ga bilo treba še iskati ali kje naro¬ čati. Vse se da narediti iz priročnega ma¬ teriala. Najpomembnejša dela vodnega ko¬ lesa sta ogrodnje kolesa in ročni vrtalnik. Kadar vodnega kolesa ne potrebujete več, ga razstavite in spet imate kolo ter vrtal¬ nik. Precej zapletena naloga pa je izbor ele¬ mentov za pogonski vijak: hod, premer in število vrtljajev. Število vrtljajev je odvis¬ no od premera zobnikov na kolesu in na vrtalniku, če pedala naredijo na primer 60 obratov na minuto, in je prenos od zobnika na kolesu do zvezdice na vrtalni¬ ku 1 : 3, a od zvezdice do izhodne osi vrtal¬ nika 1 : 4, imamo torej 60 x 3 x 4 = 720 vrtljajev na minuto. Pri izbiranju hoda moramo premisliti, kakšno hitrost bi po¬ trebovali. Za prvič lahko vzamemo 10 km/h ali 167 m/min. Teoretično je tedaj hod pri enem vrtljaju in opravljena pot 167 : 720 = = 0,23 m ali 230 mm. Vijak bo drsel, zato je treba povečati hod približno za 30%. Hod vijaka naj bo torej 300 mm. Pri prvi preizkušnji je lahko premer enak hodu. Poskus lahko pokaže, da je vijak »težak« ali pa »lahek«. V prvem primeru bo zelo težko poganjati pedala, v drugem pa zelo lahko. V prvem primeru zmanišamo pre¬ mer lopatic, v drugem primeru , smo z dobljenim rezultatom lahko zadovoljni. Če 5. pogonski mehanizem in vezave morajo biti zares kvalitetne, 6. zaradi vrtilnega momenta elise uporab¬ ljajmo trim-krmilo. Upam, da boste te vrstice prebrali in vzeli v roke svinčnik ter motorni čoln sami skonstruirali. Ali pa si izberite že izgotovljen načrt ter ga po teh točkah preverite. Pomanjkljivosti danega mode¬ la skušajte odpraviti. Če boste tako sto¬ rili, sem dosegel svoj namen, vi pa boste prišli do novih spoznanj, iskali boste no¬ ve poti, kar je tudi smisel modelarstva. Arpad Šalamon bi hoteli povečati hitrost, bi morali zame¬ njati naš vijak s takšnim vijakom, ki bi imel večji prenos. Ko sestavljamo vijak, odkrivamo velike možnosti za eksperimentiranje in zanimivo raziskovanje povečanja hitrosti vodnega kolesa. Razumljivo je, da so podatki, ki smo jih navedli, le za orientacijo. Hitrost je treba oceniti za vsak primer posebej, število vrtljajev vijaka pa izračunati iz raz¬ merja pogona vodnega kolesa in vijaka. Oglejmo si še, kako izdelujejo vijake za velike in tudi majhne ladje v načrtovalnih oddelkih ladjedelnic. V začetku natančno izračunajo elemente vijaka po tako imeno- 413 vani cirkulacijski teoriji. Nato naredijo ne¬ kaj modelov v pomanjšanem merilu. Preiz¬ kušajo jih v posebnih kavitacijskih ceveh, kjer se model vijaka ne premika, vrti pa se zaradi vode, ki kroži po ceveh z veliko hitrostjo. Po rezultatih merjenj sestavijo diagrame, ki jim pravijo krivulje vijakove- ga delovanja. Za zelo zahtevne ladje nare¬ dijo nekaj inačic vijakov v naravni veliko¬ sti in jih preizkušajo na ladji. Narediti dober ladijski vijak je zapleteno in težko delo. RIBNIK V SOBI Če imate na šoli modelarski krožek in če v njem sodelujete, ste prav gotovo že se¬ stavili manjšo ladjico na električni pogon, na baterijo. Ker ni vedno lahko priti do kakšnega jezera ali bazena, si sestavite ba¬ zen kar v prostoru, kjer imate krožek. Tisti, ki imate doma takšno možnost, si omislite bazenček v domači hiši, seveda. Material za bazen je: furnir, lesene prečke, kreda, barva, žeblji. Širina bazena je 1 m, višina 0,5 m. dolžina pa je seveda odvisna od prostora, ki je na razpolago. Na risbi smo jo označili s 4 m. Bazen je narejen iz furnirja, ki je pritrjen na ogrodje iz lesenih prečk. Stene in dno bosta sestavljena iz več kosov furnirja, kajti tako dolgih plošč verjetno ne boste mogli dobiti. Stiki posameznih kosov morajo biti pokriti s prečkami iz ogrodja. Ko je bazen že zbit, ga znotraj skrbno po- kitajte. Kit si lahko naredite sami iz zdrob¬ ljene krede, ki jo zmešate z barvo, najbolje pa z nitrolakom. Ko bo pokitan bazen popolnoma suh, ga zgladite s steklenim papirjem in prebarvajte stene ter dno z več plastmi barve. Zunanje strani ni treba kitati, dovolj bo, če jo pre¬ barvate. Sedaj lahko nalijete v bazen vodo. Gladina naj ne sega više kot 10 cm pod rob bazena. Če ste naredili še kar dolg bazen, lahko voda upogne stranici. V tem primeru morate daljši stranici podpreti z lesenimi oporniki. Tekmovalni koledar republiških prvenstev brodarskih modelarjev za leto 1974 Na željo nekaterih naročnikov re¬ vije objavljamo koledar tekmo¬ vanj, na katerih se bodo v letoš¬ njem letu pomerili brodarski mo¬ delarji. Koledar smo šele pred kratkim dobili pri Brodarski zvezi, zato ga žal nismo mogli objaviti v kateri od prejšnjih številk TIMa. S tem se torej opravičujemo vsem, ki jim na to vprašanje nismo že odgovorili — upamo pa, da bo za prijavo še dovolj zgodaj. 18. in 19. maj, rep. prvenstvo raz¬ redov F.l in F3, Šobec, občinska ZOTK Radovljica , 23. junij, rep. prvenstvo MČ-1, MČ-2, MČ-3, Ljubljana, BMK 13. in 14. julij, rep. prvenstvo raz¬ redov D in F 5, Piran, MK Piran 21. in 22. julij, rep. prvenstvo raz¬ redov »Pionir« in »K«, Bloško je¬ zero, BZS 25. avgust, rep. prvenstvo razredov »A« in »B«, Velenje, DM Velenje Ostala tekmovanja 11. ali 12. maj, odprto prvenstvo Ljubljana za F 1 in F 3, Ljubljana, BMK 2. junij, odprto prvenstvo MČ-1, MČ-2 in superhet, M. Sobota, Ob ZOTK M. Sobota 27. in 28. julij, odprto prvenstvo SRH, (Split ali Trogir), JSH 21. in 22. september, Pokal Šobec za F1 in F,3, Šobec, Ob ZOTK Radovljica 25. 8.—L 9., Evropsko prvenstvo, Dunaj Sklep: Za republiško prvenstvo razredov F1 se razpiše poleg novega razre¬ da F 1 —. 1 kg tudi nacionalni raz¬ red F 1—E 30 (z navadnimi srebro¬ vimi akumulatorji). 414 MIG-21, NAJBOLJŠI PRESTREZNIK Z VZHODA Nastanek in razvoj Po končanem spopadu v Koreji in na vrhuncu hladne vojne, po letu 1952, sta Amerika in Sovjetska zveza poskuša¬ li z novo potezo na svetovnem »šahov¬ skem polju« pridobiti določene predno¬ sti na vojaškem, s tem pa tudi na diplomatskem in gospodarskem področ¬ ju. Američani, nadvse ponosni na svoje vsemogočno strateško bombno letalstvo, so ravnokar uvedli v oborožitev hitri reakcijski bombnik B-47 Stratojed, hkra¬ ti pa je nastajala do tedaj največja reak¬ cijska leteča trdnjava B-52 Stratofor- tress. S temi letali so piloti oziroma posadka ameriške strateške komande, oboroženi s klasičnim ali nuklearnim orožjem, lahko dosegli vsako točko so¬ vjetskega interesnega področja, in če je bilo potrebno, tudi pobegnili pred teda¬ njimi standardnimi lovci MIG-15 in MIG-17, saj so ti bili v normalnih okoli¬ ščinah počasnejši od ameriških bombni¬ kov. Ta neugodni položaj za Sovjetsko zvezo pa ni trajal dolgo. Že leta 1952 je kon¬ strukcijska skupina pod vodstvom ing. Mikojana začela razvijati nove konstruk¬ cije lovskega letala-prestrezalca, ki naj bi tekmovalo z letalskimi silami ZDA. Komanda sovjetskega vojnega letalstva je takrat postavila okvirne pogoje za taktično-tehnione lastnosti novega bojne¬ ga letala. Horizontalna hitrost naj bi presegala vrednost 2 machov, višina možnih operacij naj bi bila okoli 20 km, akcijski radij prek 500 km in hitrost vzpenjanja pri zemlji okrog 150 m/s. Te lastnosti so bile takrat samo želje letalskih konstruktorjev na obeh stra¬ neh in v praksi skoraj nedosegljive. Na Zahodu so sicer takrat že imeli razvpi¬ tega lovca F-104 Starfighter, toda tudi ta je sicer letel tako hitro, ni pa mogel tako visoko. Ing. Mikojan je izbral močno rnovo reak¬ cijsko turbino, konstrukcijo znanega strokovnjaka za motorje ing. Tumanske- ga, TDR R 37 F s potiskom 5000 kp, kon¬ struiral pa je tudi modernega lovca z »delta« krilom. Takšna konstrukcija je omogočila, da je bila specifična obreme¬ nitev nosilnih površin potisnjena na so¬ razmerno nizke vrednosti. S tem pa so bile poleg odličnih manevrskih sposob¬ nosti na vseh režimih in višinah leta omogočene tudi normalne pristajalne hi¬ trosti okrog 250 km/h, ki omogočajo, da z letalom krmarijo tudi poprečni piloti. Poleg tega so sorazmerno nizke prista¬ jalne hitrosti omogočile uporabo in operativno delovanje tega letala tudi z betonskih, asfaltnih oziroma tu in tam celo travnatih stez, kar je za podobne zahodne konstrukcije neizvedljivo. Že leta 1955 je vzletel prototip lovca MIG-21 ter v celoti potrdil proračune in konstrukcijo. Aerodinamični in tehnični dosežki novega letala so bili tako ugod¬ ni, da je še pred koncem preizkusnega programa stekla serijska proizvodnja. Uradni »rojstni dan« so ta letala dožive¬ la na velikem tradicionalnem letalskem mitingu, dne 24. julija 1956,' na letališču Tušino pri Moskvi. Preizkusna pilota Mosolov in Nefjodov sta takrat tisočglavi množici prvič poka¬ zala moč lovca MIG-21. Zahodni vojaški atašeji in drugi gostje so presenečeno strmeli v modro nebo in zaman iskali svetlikajoče se telo novega letala, ki je ob oglušujočih detonacijah z velikansko hitrostjo prebilo zračni zid in s hitrost¬ jo prek 2 macha zastavilo nova merila v gradnji bojnih letal te kategorije. Konec leta 1956 so sovjetske operativne enote dobile prve stotine novih lovcev MIG-21, ki so postopoma zamenjavali te¬ daj standardna letala MIG-17 in MIG-19. Natančne proizvodne številke sicer iniso znane, zelo verjetno pa je, da je bilo v letih 1956 do 1970 izdelanih prek 7000 letal tega tipa in sicer v različnih izve¬ denkah. Poleg sovjetske zveze imajo ta letala še mnoge druge države. Nekatere 415 MIG - Opomba SI. 55. Povečana slika ploščice z označenimi sponkami in vrisano lego elementov 433 Transistorji, upori in kondenzatorji so bili kupljeni v ljubljanski Iskri, Radio- centru in Mladem tehniku. Upori naj bodo 1/4 W ali 1/8 W. Glede na izkušnje, ki smo si jih nabrali do sedaj, ne moremo povedati več kaj posebno novega. Proporcionalni servo- mehanizem že poznamo (glej številki 6, 7). Oglejmo si, kaj moramo dodati oddajni¬ ku TIM III, da bomo lahko krmarili tudi drugi servo. Potrebujemo potencio¬ meter 5 KQLin, kii ga moramo tako ve¬ zati, da lahko spreminjamo frekvenco astabilnega multi vibrator j a v oddajniku. na nap. točko 54 1 S.K. lin. na točko 53 I, Sl. 56. Vezava dodatnega potenciometra v oddajniku Upor R2-5K6 odstranimo, ker ga ne po¬ trebujemo več. Seveda pa moramo po¬ tenciometer še montirati in pritrditi krmilno ročico tako, kot smo to naredili v oddajniku TIM III. Dodatek V Za konec letošnje serije vam podarjam še zadnjo izboljšavo našega RC sistema. Zdaj bomo lahko priključili še enoka- nalni servo. Torej bo cel sistem imel dva neodvisna proporcionalna servomehatniz- ma in enega enokanalnega. Tako bodo — vsaj upam — potolaženi tudi zahtev¬ nejši RC modelarji, ki se bojijo, da bi jim bile počitnice predolge, pa tudi za¬ četniki, saj bomo vezje zelo poenostavili. Izkoristimo spet trenutek, ko ni nizko¬ frekvenčnega signala. V tem primeru lahko uporabimo tipko v oddajniku na¬ tanko tako, kot smo to že storili pri dodatkih I do III. Ko ni signala, reagira transistor T3, ki se »odpre«. Postavimo v njegov tokokrog rele, obenem pa ne smemo okrniti nje¬ gove funkcije, t. j. da vrne krmilno ro¬ čico proporcionalnega servomehanizma v nevtralno lego. Rešitev te naloge vidite na sliki 57. Vezje je sicer popolnoma enako, kot tisto s slike 53, zato sem narisal le zani¬ mivi del vezja. Tudi ploščica je enaka. Rele montiramo posebej, sponk na plo¬ ščici pa imamo dovolj. Dodali smo le diodo, rele in spremenili vrednost upo¬ ra R8. Povezavo elementov podaja ta¬ bela: c a. o 3 (N Opomba 9K1 AA131 K na R8 300 Q do 600 Q 0 Poenostavljeno montiramo upor R8 in diodo D2 tako, kot kaže slika 58. Sl. 58. Montaža R8 in D2 Dejali smo, da bomo rele montirali lo¬ čeno, najbolje kar v ohišje enokanalne¬ ga servomehanizma. Tako prihranimo na teži in velikosti sprejemnika, če trenut¬ no uporabljamo le oba proporcionalna servomehanizma. Kar zadeva oddajnik, dodamo ile tipko. Ko pritisnemo na tipko, se sproži eno- kanalni servomehanizem, oba proporcio¬ nalna pa se vrneta za ta trenutek v nevtralno lego, t. j. za toliko časa, dokler tipko tiščimo. Pri koncu smo. Želim vam prijetne po¬ čitnice in obilo veselja pri delu! Jan Lokovšek 434 PASTERIZIRANI SOKOVI V HYPA EMBALAŽI Pakiranje tekočih živil v embalažo povzroča proizvajalcem nemalo te¬ žav. Steklenice so za shranjevanje dobra embalaža, a imajo to sla¬ bost, da so za prenašanje težke, se hitro razbijejo in še drage so. Strokovnjaki so našli najustreznej¬ šo rešitev v plastični embalaži, ki naj bi bila boljša in cenejša kot steklenica. Danes že vsi poznamo raznovrstno plastično embalažo, največ pa je v rabi pri sadnih in zelenjavnih sokovih, če naj bo sok tako shranjen, da ga bo lahko pil bolnik ali dojenček, mora biti brez dodanih konservacijskih snovi. Da bo obstojen, mora biti pasteriziran. Kaj je pasterizacija? To je segreva¬ nje soka na 83 — 85° C. S tem se uničijo vse glivice kvasovke. Da bi bil sok užiten vsaj pol leta, mora biti embalaža neprepustna in mora biti odporna za vplive temperature in svetlobe, ne sme se lomiti in še poceni naj bi bila. Zato je razveseljiva novica, da je tovarna Fruotal-Alko začela polniti sokove v tako imenovane HYPA steklenice. Te steklenice so natanko tista embalaža, ki ustreza vsem na¬ vedenim zahtevanim lastnostim. Avtomat in surovine za embalažo so po že preizkušenih metodah uvo¬ zili iz ZR Nemčije. Prešana je iz petih slojev. Prva, notranja plast je iz polietilena, naslednja iz alumini¬ jaste folije, tretja spet polietilen, četrta plast je karton, peta, zuna¬ nja pa je tudi iz plastike. Plast kartona daje steklenici čvrstost. Lahko bi karton zamenjali z alumi¬ nijem, toda steklenica bi bila težja in dražja. Končno polnjenje iz tega materiala opravi en sam avtomatski stroj. Najprej oblikuje posodo, jo privari na dno, napolni z vročim pasterizi¬ ranim sokom in privari pokrov. Ohlajeni sok pakira v kartonske škatle. Pri uporabi mora žejni ku¬ pec napraviti na pokrovu diagonal¬ no le dve luknjici, in sok že steče v kozarec. V takšni HYPA steklenioi je 0,701 soka. Embalaža je lepe in privlačne oblike, se ne lomi, po uporabi pa jo odvržemo v smetnjak. Nepogreš¬ ljiva nam bo doma, na potovanju in še posebno na izletih, kjer smo bolj žejni in nam je bilo vedno pre¬ malo soka V do sedaj pakiranih em¬ balažah. RADIOAMATERJI. -RGE in elektrotehnikiV.eUMto ELEKTRONSKO STIKALO ZA PRAVILNO POLNJENJE AKUMULATORJEV Kot že naslov pove, je to elektronsko stikalo, ki bo pomagalo RC modelarjem, da si pravilno napolnijo svoje akumula¬ torje. Stikalo bo prekinilo tokokrog pol¬ njenja takrat, ko bo akumulator poln. Le tak sistem polnjenja omogoča, da bo imel akumulator dolgo življenjsko dobo, kajti ocenitev, koliko ur se mora akumu¬ lator polniti, je zelo netočna in lahko pomeni razbit model. Najprej pa nekaj o akumulatorjih: v RC modelarstvu zaradi dobrih lastnosti upo¬ rabljajo Ni-Cd akumulatorje, ki imajo napetost na eni celici 1,2 V, pri polnje¬ nju pa mora napetost na celici doseči vrednost 1,5 V. Sistem Varioprop, ki je pri nas najbolj v rabi, ima oddajniški akumulator z 10 celicami (12 V, pri pol¬ njenju 15 V) in sprejemniški akumulator s 4 celicami (4,8 V, pri polnjenju 6 V), za polnjenje pa tokovno stabilizirani usmernik (50 mA). _L T Sl. 3 Sistem delovanja: 4,8-voltni akumulator priključimo na sponki 1. in 3. prvega stikala (slika la), 12-voltnega pa na sponki 6 in 8 (slika 1 b). Polnilec (slika 3) ima oštevilčena oba izhoda ter ju ta¬ ko vežemo na vhoda obeh stikal. Stikali napajamo iz usmernika (slika 2), sponke 4 med sabo zvežemo, prav tako sponke 5. Vhod polnilca je priključen na sponki 9 in 10. V omrežje priključimo vhod usmernika in pritisnemo tipko T. Na iz¬ hodu usmernika se pojavi napetost, ki povzroči, da releja RL-A in RL-B priteg¬ neta in skleneta kontakte S A in S B . Tip¬ ko potem lahko izpustimo. Napetost se pojavi tudi na izhodu polnilca, ki zač¬ ne polniti oba akumulatorja. Na akumu¬ latorjih bo napetost naraščala, dokler ne bo tako velika, da bo presegla Zenerjevo napetost zener-diode in povzročila, da bo transistor začel prevajati tok. Ko bo transistor začel prevajati, bo napetost na njem padla, padla pa bo tudi nape¬ tost na releju, ki se bo zato razklenil in 436 odprl kontakte. Tako bo polnjenje tega akumulatorja končano, drugi pa se bo nemoteno polnil, dokler ne bo dosegel polne napetosti ter s tem povzročil iz¬ ključitev svojega releja, kar pa bo po¬ vzročilo izključitev celotnega sistema. Izbira transistorja T ni kritična: AC 530, AC 540, AC 542, AC 550, OC 304, OC 602, OC 604, BC 239, BC 177. Reieja RL-A lin RL-B sta 150-ohmska, imata pa vsak po dva para stikalnih peres, ki se sklenejo, ko skozi navitje releja teče tok. Trimer upor rabi za toč¬ no nastavitev maksimalne napetosti aku¬ mulatorjev. Za umerjanje boste potrebo¬ vali voltmeter, in ko bo napetost aku¬ mulatorja dosegla želeno napetost, boste trimer tako nastavili, da bo takrat rele izpustil. V usmerniku je uporabljen transformator od zvonca, diode in kon¬ denzatorji pa so izdelek Iskre. Tudi zener-diode in trimer je boste dobili tam. Oboje stikal skupaj z usmernikom je najbolje izdelati na tiskanem vezju ter jih vgraditi v škatlico, v katero vgradite še priključne puše. Želim vam veliko uspeha pri tako le¬ pem razvedrilu, kot je RC modelarstvo. Andrej Mam INTERFON Interfon bomo gradili z deli iz kompleta TN in po knjigi »Mala škola elektroni¬ ke«. Interfon je naprava za sporazumevanje po žici med dvema ali več osebami v stanovanju, ustanovi ali podjetju. To je ojačevalnik, ki ima na vhodu namesto mikrofona zvočnik, na izhodu pa drugi zvočnik. Ojačevalnik z enim zvočnikom — mikrofonom se nahaja na eni strani ali v eni sobi oziroma stanovanju, drugi zvočnik pa je v drugi sobi ali pri vhodu v hišo. Z ustrezno kombinacijo z enim preklopnikom z dvema kontaktoma v dveh položajih (kolebno stikalo z osmi¬ mi kontakti) lahko zvočnike preklaplja¬ mo. V enem od položajev preklopnika je levi zvočnik mikrofon, desni zvočnik pa je takrat — zvočnik. V drugem položaju preklopnika je levi zvočnik — zvočnik, desni pa je postal mikrofon. To pomeni, da tista oseba, pri kateri je zvočnik, z ojačevalom vodi razgovor, medtem ko druga stran lahko pove, kar želi, šele ko je vključena stran, ki vodi. Toliko splošno o interfonu; sedaj pa ne¬ kaj o materialu. Potrebna sta dva zvoč¬ nika in dva izhodna transformatorja. Združiti se morata torej dva lastnika TN kompletov, najbolje dva soseda, ki se želita na tak način sporazumevati. Pri montaži je treba oba transformatorja montirati na šasiji, in sicer čim dlje drug od drugega in tako, da njune osi oklepajo kot 90°. i70a Interfon AC530 AC530 AC 55 Ojačevalnik je lahko katerikoli tristo¬ penjski ojačevalnik. Ojačevalnik, opisan v knjigi, ima dva transistorja AC 530 in enega AC 550. Transistor AC 550 daje glasnejšo reprodukcijo zvoka. Seveda pa lahko uporabimo tudi »puš-pul« izhodni ojačevalnik (to je še najboljša rešitev), ki je tudi opisan v knjigi. Ojačevalniku »puš-pul« je treba dodati še stopnjo za predojačenje, torej še en transistor. Vukadin Ivkovič SPREJEMNIK Z ZVOČNIKOM BREZ NAPAJANJA To je drugi sprejemnik brez napajanja, t. j. brez baterij, le da ima ta sprejemnik tudi zvočnik. Graditi ga je treba po narisani shemi. Tuljava je navita na tu- ljavniku premera 60 mm z lakirano žico premera 1 mm. Navojev je 55 z odcepom na 18. navoju. Tudi tu smo uporabili spremenljivi kondenzator 500 pF, dioda pa je lahko katerakoli. Transistor je tipa PNP. Kot dušilko lahko uporabimo pri- mar kakega izhodnega transformatorja ali primar NF transformatorja. Če tudi tega ne bi imeli, uporabite upor 5 KQ, ki pa bo dal nekoliko slabši rezultat, ker je tu večji padec napetosti. Nazadnje pa lahko dušilko naredite tudi iz transfor¬ matorja za zvonec, na katerega navij ete okoli 3000 navojev žice premera 0,15 ali 0,20 mm. Tudi ta sprejemnik dobiva energijo sa¬ mo iz antene, ki pa mora biti prvovrst- Sprejemnik z zvočnikom brez napajanja na, kakršno sem opisal pri prvem spre¬ jemniku brez napajanja. Kot je razvidno iz sheme, smo dodali zvočnik, transformator, dušilko in upor 22 KQ. Analizirajmo to shemo: Po de¬ tekciji visokofrekvenčnega signala iz an¬ tene, torej za diodo, dobimo enosmerno napetost z izmenično komponento govor¬ ne frekvence. Ta izmenična komponenta gre preko blok kondenzatorja 2 uF na bazo transistorja, enosmerno napetost pa smo pri prvem sprejemniku odvedli prek slušalk na kolektor transistorja. Zaradi te napetosti je transistor sposo¬ ben za ojačevanje. Čim večja je ta na¬ petost, tem večja bo izhodna moč. Kot že rečeno, ima ta enosmerna nape¬ tost tudi izmenično komponento, ki je škodljiva, kar je čisto nasprotno od faze z ojačeno izmenično komponento, ki jo dobimo s kolektorja transistorja. Če bi bile amplitude obeh izmeničnih kompo¬ nent enake, ne bi dobili nikakega tona v slušalkah. To pomeni, da bo ob večjih razlikah tudi slišnost večja. Največje ojačanje bomo dosegli, če napajamo ko¬ lektor s čisto enosmernim tokom. To pomeni, da se moramo iznebiti izmenič¬ ne komponente pri toku, ki napaja ko¬ lektor. To je mogoče doseči s filtrira¬ njem. Za filtriranje pa imamo v spre¬ jemniku upor 22 KQ, dušilko in elektro¬ lit 8 |xF. Dodati je treba še zvočnik moči 2 W in izhodni transformator standard¬ ne proizvodnje. Transistorski sprejemnik brez napajanja Ta sprejemnik dobiva električno energi¬ jo za svoje delovanje neposredno iz an¬ tene, zato ne potrebuje nikakega vira energije (baterije). Sprejemnik sestoji iz detektorja in NF (nizkofrekvenčnega) ojačevala. Kot detektor vzamemo katero¬ koli diodo (germanijevo ali silicijevo), pa tudi transistor za ojačevanje je lah¬ ko NPN ali PNP tipa. V tem preprostem sprejemniku ni — kot vidite — nobenega upora, samo dva kondenzatorja. Vezalna shema je prikazana na sliki 1. Sprejem¬ nik je zelo preprost, zato tudi ne smete od njega preveč pričakovati. Da bi tudi s tem sprejemnikom dosegli dobre rezul- 438 tate, uporabite kar najboljšo zunanjo an¬ teno. Izdelana naj bo iz bakrenih niti in naj ima premer 1,6 do 2 mm. Antena naj bo 20 do 30 m dolga in dobro ozemljena. Tuljavo vidite na sliki 2. Tuljavnik na¬ slika 1 Slika 2 redite iz kartona ali polivinila, lahko pa uporabite tudi majhno plastično stekle¬ ničko od zdravil. Tuljavnik naj ima v premeru 30 mm. Tuljava L, (antenska) naj ima 30 navojev, L 2 pa 110 navojev, od katerih naj jih bo 40 med točkama 3 in 2. Tuljavo je treba navijati v isti smeri z žico premera 0,2 mm, izolirano z lakom ali svilo. Ce se boste ravnali po načrtu tuljave in oznakah na shemi, ne morete pogrešiti. Navijajte tako, da bo¬ do navoji tesno drug ob drugem, razda¬ lja med navitjema L, in L 2 naj znaša 3 mm. Spremenljivi kondenzator C, naj ima vrednost okoli 450 do 500 pF. Ce spre¬ minjamo kapaciteto tega kondenzatorja, lahko zajamemo celotni obseg srednjih valov. Detektirani signal vsebuje od diode da¬ lje izmenično komponento; le-ta pred¬ stavlja koristni signal in enosmerno komponento, ki daje moč za napajanje transistorja. Seveda je treba diodo pra¬ vilno vezati v tokokrog, tako da dobi kolektor negativno napetost. Pri tem mislimo na PNP transistor. Vendar se ni treba ustrašiti, če bi bila dioda slu¬ čajno nepravilno vključena; s tem tran¬ sistor ne bi utrpel škode, le slišali ne bi nič, t. j. sprejema ne bi bilo. Ce bi se vam to pripetilo, obrnite diodo. Izmenič¬ ni signal gre prek malega kondenzatorja na bazo transistorja 2 gF. Slušalke naj imajo čim večjo upornost, najbolje 4000 Q. Ta sprejemnik je zaradi lahke izdelave idealen sprejemnik za začetnike. Petnajstega maja smo v Ljubljani, Cojzova ul. 2, odprli novo trgovino Tehniške založbe Slovenije — Mladi tehnik. Tisti, ki ste iz Ljubljane, ste jo medtem morda že obiskali, vse ostale pa vabimo, da si jo ogledate ob prvi priložnosti. Kaj vam nudi naša nova poslovalnica? V njej bo vedno bogat izbor najsodobnejših aku¬ stičnih aparatov od vsakovrstnih transistorjev do radijskih sprejemnikov in tele¬ vizorjev. Radioamaterji in mladi elektrotehniki sploh pa bodo lahko tu kupovali ves material za svoje delo — elektronke, upore, transistorje, diode, itd. Še posebna privlačnost naše nove poslovalnice pa je v tem, da vas bo oskrbela tudi s potrebno literaturo: v trgovini je bogat izbor strokovnih knjig s celotnega jugoslovanskega trga, seveda tudi strokovne knjige slovenskih založb in prav vse knjige, ki jih izdaja naša založba. Ob materialu za različne samogradnje in amaterske izdelke bo na voljo tudi primerna knjiga. Obiščite nas čimprej, gotovo boste našli to ali ono po svoji želji. Česar nimamo, bomo naročili in vas oskrbeli kar najhitreje. Tehniška založba Slovenije — Mladi tehnik II, Cojzova ul. 2, Ljubljana. 439 NARAVOSLOVCI: fizika, btoiogija,kemija,...C>:19.: DOMAČE - MRZLOVODNE VRSTE RIB Naše domače vrste rib imenujemo zato mrzlovodne, ker jih lahko za razliko od tropskih, toplovodnih vrst, gojimo tudi v neogrevanem akvariju. Žal lahko le redke vrste kupimo v naših akvarističnih trgovinah. Nekatere vrste, kot so npr. zlata ribica in ameriški somič, dobimo včasih tudi na Vodnikovem trgu v Ljub¬ ljani. Splača pa se tudi pogledati v Mestnem akvariju, v Mariboru, v trgovi¬ ni Semenarna, Gosposvetska 5 v Ljublja¬ ni, in v Vivariju Biološkega inštituta, Aškerčeva 12 v Ljubljani. Vendar vse te organizacije prodajajo skoraj izključno tropske vrste. Posvetimo se najprej zlati ribici. Nedvomno je prav ta lepa ribica že marsikoga premotila, pa jo je kupil in prinesel domov. Kaj pa sedaj? Velika večina takih, lahko bi dejali priložnost¬ nih kupcev, si ne beli preveč glave za¬ radi tega »družinskega prirastka«. Kupi¬ jo »lepo« okroglo posodo, po možnosti ne preveliko, saj bi motila! Zbašejo va¬ njo kar največ ribic, menjavajo postano vodo z mrzlo iz vodovoda, le-ta vsebuje še klor, ter pitajo uboge ribe s pšenič¬ nim zdrobom. Na koncu pa se čudijo — ribe so poginile kljub vsej skrbni »gojit¬ vi«, to se pravi prav zaradi nje. Ker so zlate ribice prav izredno trdožive, se lahko v takih okoliščinah mučijo tudi mesece dolgo. Vendar naj pripomnim, da tak akvarij ne more biti nikomur v ve¬ selje in ponos! Zlate ribice in -sorodna pajčolanka in teleskop sodijo v bazen ali ribnik, če pa jih že po vsej sili tlačimo v posodo, naj bo to zares velik akvarij, v katerem ne bo treba vsak dan menja¬ vati vode. Tudi hrana mora biti dokaj močnejša in predvsem pestrejša. Tudi zlati ribici privoščimo kdaj pa kdaj kakega črvička ali pa vsaj košček mesa. Tudi sesekljana in kuhana špinača jim gre dobro v slast. Če bomo zlate ribice in sorodne pasme primerno gojili, nas bodo leta in leta razveseljevale. Pogin ribic pa je že preplašil veliko nepouče¬ nih ljubiteljev in ti so se za vedno od¬ rekli vsem nadaljnjim poskusom. Ameriški somič Že ime pove, da so to vrsto zanesli v naše vode iz Amerike. Pri nas ga dobi¬ mo v nekaterih ribnikih, ulovimo ga lahko sami, ali pa ga kupimo. Čeprav je to zelo zanimiva riba, je raje ne dajmo v akvarij, v katerem so že druge vrste rib. Ta somič je namreč hud ropar in bi nam v nekaj nočeh povsem »pospravil« vse, kar miga s plavutmi. Lahko ga go¬ jimo ločeno ali pa s tako velikimi riba¬ mi, da jih ne more pogoltniti. Pa še tem bo temeljito zagrenil življenje; iz lastnih izkušenj vem, da je nagnal strah v kosti celo takemu korenjaku, kot je južno¬ ameriška piranha! Z naštetimi vrstami pa se v glavnem že tudi konča seznam tistih mrzlovodnih rib, ki jih lahko kupimo. Za ostale pa se bomo morali sami po¬ truditi. Vendar je to prijetneje, pred¬ vsem pa ceneje od nakupa v trgovini. Za lov ribic, ki bi jih radi naselili v akvarij, potrebujemo v glavnem nasled¬ nje: nekaj opreme, privoljenje organi¬ zacije, ki ima nadzor nad vodo, v kateri bi radi lovili (pristojna je ribiška druži¬ na), precej prostega časa — na voljo imamo cele počitnice! Pa še malo dobre volje, in odpravimo se na lov. Zavedaj- 440 mo se, da bomo laže gojili ribe iz ribni¬ kov in počasi tekočih voda, kot pa tiste iz hitrih in s kisikom bogatih voda. Čeprav s tem povsem izpadejo salmoni- di (postrv in vse sorodstvo), ne bo izbor prav nič manjši. Na voljo nam še vedno ostane nekaj deset vrst. Načeloma lahko gojimo skoraj vse — dokler niso preve¬ like. Če bi hoteli vsaj omeniti vse te vrste, bi potrebovali prostora za celo knjigo, zato se bomo omejili le na tiste vrste, ki so za naše namene najbolj pri¬ merne. Pa se povrnimo k opremi: za sam lov nam rabijo mreže različnih velikosti in oblik. Primerno dolg ročaj iz lesa nam bo delo neverjetno olajšal, urežemo si ga lahko kar na mestu lova, vendar pa to še ni povod za sekanje celega gozda! Naslednji pripomoček, ki nam tudi prav dobro služi, je vrša. Z malo truda in spretnosti si jo izdelamo sami, stroški so minimalni. Izvedbe so lahko različne, še najmanj so primerne kovinske vrše, ki ranijo sluznico rib — to pa pomeni zanesljiv pogin. Boljši je naslednji pa¬ tent: iz medeninaste žice premera 2 do 5 mm zvijemo dva obroča poljubne veli¬ kosti, premer obroča določa nato veli¬ kost vrše. Poprečen premer je okoli 30 cm. Zvite konce gladko spajkamo, morebitni ostri robovi bi nam lahko poškodovali ribe. Nato pa iz enakega materiala, kot so mreže, sešijemo pri¬ merno dolg valj — 30 do 50 cm. Premer je enak premeru obročev, nanje potem ta valj tudi prišijemo. Proste stranice zapremo z enakim blagom, v sredini pa naj bodo nekaj cm (3 do 5) velike luk¬ nje. Te luknje obšijemo in robove pove¬ žemo z več vrvicami z nasprotno stranjo. Vrvice naj bodo nekoliko krajše od dolžine vrše — ko jo bomo raztegnili in obroča privezali na dve palici, dosežemo to, da se luknje u viha jo navznoter — ribe sicer najdejo pot do nastavljene vabe, ven pa ne morejo več. Tak model ima še eno prednost: po lovu ga zložimo in brez truda vtaknemo v nahrbtnik ... Vabe so lahko prav različne, uporablja¬ mo lahko kruh, vranico ali drugo drobo¬ vino . .. Prav dober uspeh bomo imeli tudi z »milo dišečimi« siri, kot so kvarg- Iji ali gorgonzola, čeprav priznam, da ta metoda ni ravno najcenejša. Vršo prive¬ žemo nato na daljšo vrv —'zelo primer¬ na je najlonska za sušenje perila — 10 m povsem zadostuje, saj vendar ne bomo lovili globokomorskih rib. Vse skupaj spravimo čim bolj zgodaj dopoldne v vodo, in čim manj hrupa pri tem zganjamo, boljši in hitrejši bo uspeh. Omenim naj še eno metodo, ki je najce¬ nejša in izredno primerna. Za lov po¬ trebujemo le kozarec od marmelade ali kislih kumaric, nekaj vrvi in seveda vabo. Vabo damo v kozarec, le-tega pa privežemo na vrv in potopimo. Čez nekaj minut ga na hitro potegnemo iz vode, in glej čudo: v njem kar mrgoli rib. No, seveda ne vedno. Včasih jim uspe po¬ brisati na varno, še zlasti, če nismo bili dovolj hitri pri dvigovanju. Ta metoda se obnese le v tistih ribnikih, kjer je mnogo rib in je trda' za hrano. Se pa tam zato toliko bolje obnese — z malo prakse lahko v nekaj urah nalovimo tu¬ di več sto ribic in nato poberemo le naj¬ lepše. Požrešnost se tudi tu ne obnese in če si naložimo preveč rib, ne bomo prinesli domov niti enega živega repa! Po končanem lovu — če ni bil uspešen, ne obupajmo/drugič bo bolje! — se lo¬ timo odbiranja. Zavedati se moramo, da v akvariju srednje velika riba potrebuje 51 vode (na vsak cm dolžine ribe 1 1 vode!) in temu primerno tudi izbirajmo. Ribe lahko prenašamo v različnih poso¬ dah, omenili smo že, da so zelo dobre polivinilske vrečke. Seveda preverimo že doma, če držijo vodo, sicer lahko pride¬ mo domov slabe volje in praznih rok. Pri kanglicah za mlako se navadno ni treba bati luknjic, pa še prav priročen ročaj imajo... Transport do doma naj bo čim hitrejši, navadno ni preveč pri- 441 jeten niti za nas niti za ribe. Novih rib ne smemo še takoj dati v akvarij, če so v njem že ribe. Lahko bi v akvarij zane¬ sli kake parazite ali pa bolezni, vemo pa, da je preprečevanje boljše od zdrav¬ ljenja. Ugodno je, če imamo manjši ka¬ rantenski akvarij, v njem opazujemo novodošle primerke kak teden, nato jih šele selimo, seveda če nismo opazili sumljivih pojavov. Priporočljive so še kratkotrajne kopeli v raztopini hiper- mangana (lg na 1001 vode, čas je 10 minut). V akvariju so najpogostejše tele domače ribe: Pezdirek ali grenčica Je naša najlepša akvarijska ribica. Po svoji lepoti se lahko zlasti samci ob ča¬ su drstitve, ko nosijo žanitovanjske barve, kosajo z vsemi tropskimi lepoti¬ cami. Zraste do 10 cm in ima s strani stisnjeno in precej visoko telo. Hrbet je temnejši, boki srebrni in trebuh je bel. Ob drstitvi pa samci prav zažarijo: so rdeče do vijolične barve, zadnji del tele¬ sa je modrozelen. Samici pa ob tem času zraste drstma cev, dolga do nekaj centimetrov — z njo odlaga ikre v školjke (v škržka ali jezersko brezzob- ko). Samec ikre oplodi, razvoj pa poteka na varnem v školjki. Mladice jo zapu¬ stijo šele takrat, ko lahko že kar dobro plavajo ... Povsem nemoteno se razmno¬ žujejo tudi v akvariju, seveda ob pri¬ sotnosti školjke. Zagotoviti moramo sa¬ mo še primerno hrano — predvsem rastlinsko, manj pa mesne. Sploh se povsod, če se le da, izogibajmo umetnim ponaredkom, katere prodajajo po raz¬ nih trgovinah pod skupnim imenom »vi¬ taminska hrana za ribe«. To so povsem neuporabni nadomestki in lahko mi ver¬ jamete, prav neustrezni za prehrano rib, čeprav reklamne nalepke trdijo nasprot¬ no. Seveda, razumeti moramo trgovce — radi bi zaslužili, mi pa bi imeli radi zdrave in krepke ribe. .Torej te krame ne bomo kupovali, velja? Za silo so upo¬ rabni le nemški izdelki Tetramin in Tetrafil, so pa dragi in se dobe le v tujini. Seveda pa tudi teh ne smemo uporabljati stalno. Omislimo si kulture enhitrej, vinskih mušic... Naberemo lahko tubifekse, če pa se nam zdijo vse te metode prenaporne, je še vedno bolj¬ ši košček nastrganega Surovega mesa .(samo ne svinjine!), pa tudi špinača ni od muh, kakor že vemo. Pisanec Je zelo lepa ribica in po lepoti in živah¬ nosti prav nič ne zaostaja za pezdirkom. Velikosti je približno enake, telo pa je valjasto. Spoznamo ga prav lahko po značilnih barvah: hrbet je rjavkast do sivozelen, boki so svetlejši, trebuh je ze¬ lenkast. Značilna zanj pa je še zlatoru- mena črta na boku nad pobočnico in pa temne pokončne lise vzdolž telesa. Drsti se poleti, tudi v akvariju, potrebuje pa bolj čisto in dobro prezračeno vodo. V naravi živi v tekočih vodah in jezerih, najlaže ga lovimo v vršo. Globoček Je talna riba. Je precej podoben mreni, se pa od nje dobro razlikuje; ima nam¬ reč le en par tipalnic ob ustih, mrena ima pa dva para. Razlike so še v , veli¬ kosti, saj je mnogo manjši, pa tudi bar- 1. Neonka (Hyphessobrycon innesi) ■ 2. Zlata ribica (Carassius auratus) 3. Pajčolanka 4. Teleskop 5. Globoček (Gobio gobio) 6. Pisanec (Phoxinus phoxinus) 7. Pezdirek (Rhodeus ammarus) 8. Navadna cebrica (Brachydanio rerio) 9. Čebra (Danio malabaricus) 10. Polzača (Cobitis taenia) 11. Ameriški somič (Ameiurus nebulosus) 12. Gupi (Lebistes reticulatus) — različne pasme: a) samec, b) samica, c) samec, d) samec, e) samec 13. Pikčasti moli (Mollienesia sphenops) 14. Črni moli 15. Meček (Xiphophorus helleri) a) samec, b) samica 16. Plati (Xiphophorus maculatus) a) samec, b) samica 17. Skalarka (Pterophyllum eimekei) 18. Siamska bojna ribica (Betta splendens) a) samec, b) samica, c) samec — umet¬ na pasma 19. Modri gurami (Trichogaster trichopterus sumatranus) 442 443 ve so različne. Ker je precej živahen in prav prijeten na pogled, ga bomo prav gotovo nastanili tudi v našem akvariju. Hranimo ga pretežno z mesno hrano. Globočku je zelo podoben zvezdogled, je pa veliko redkejši. Razlike so neznatne in jih nestrokovnjak, povsem spregleda. Nežica To je prav posrečena ribica. Akvaristi jo pogosto napačno imenujejo činklja ali polzača — to sta. že dve nadaljnji vrsti. S prijatelji smo jo šaljivo krstili za tramvaj: in res po zunanjem videzu spominja na to vozilo. Je talna riba kot globoček. Telo je dolgo, valjasto, a drob¬ no. Na zgornji čeljusti nosi 6 kratkih tipalk. Po njih in po zelo značilnih bar¬ vah jo zelo lahko spoznamo. Na bokih so najznačilnejše okrogle temne pege; lahko jih je do 20 vzdolž telesa. Najlaže jo ulovimo z mrežo, katero vlečemo tik ob dnu. Živi v tekočih in stoječih — a čistih vodah — po vsej Sloveniji. Podne¬ vi jo bomo v akvariju le redko videli, dan preživi navadno zarita v podlago. Toliko bolj aktivna je ponoči, ko išče hrano. In še ena posebnost: ob spre¬ membah zračnega pritiska, kar kaže na spremembe vremena, prav neumorno plava gor in dol, torej' je poleg čednega okrasa še prav točen barometer. Poleg .navedenih lahko brez večjih težav gojimo še vsaj 20 vrst. Za opis in po¬ datke o gojitvi nam tu manjka prostora, za nasvet bo treba vprašati starejše ko¬ lege ali pa bo treba pogledati v kako knjigo. Nekaj podatkov, koristnih tudi za nas akvariste, dobimo v ribiškem pri¬ ročniku Ribe in ribolov v slovenskih vodah (Svetina, Verče), marsikatero za¬ nimivost pa' zasledimo tudi v knjigi Akvarij (Žener). Danes dobimo lahko že tudi nekaj literature v srbohrvaščini. To seveda še ne pomeni, da je treba sedaj na vrat na nos kupovati literaturo, lah¬ ko si jo tudi sposodimo,, za nakup je še dovolj časa. Tropske ribe — o nakupu Ko imamo ogrevan akvarij že povsem pripravljen, je napočil že težko pričako¬ vani trenutek — .nakup samih rib. Ven¬ dar tudi tu ne smemo hiteti. Čeprav ribe niso ravno najdražja postavka v končnem računu, tudi niso preveč poce¬ ni. Zagotovo se ne bomo za začetek odločili za zelo zahtevne in drage vrste. Če precenjujemo svoje znanje, se nam to lahko hudo maščuje. Ribe bi plačale tak poskus z življenjem, nas pa bi kaj hitro minila volja za nadaljnjo gojitev. Najbolje je, da si že doma v miru pri¬ pravimo seznam in se šele nato odpra¬ vimo v trgovino. Če kake vrste, ki bi jo želeli, trenutno ni na zalogi, je veliko bolje potrpeti nekaj dni, kakor pa na¬ sesti zgovornemu prodajalcu, ki bi nam želel prodati kako zahtevno vrsto. Gene rib so odvisne od dveh stvari: od vrste in pa — od trgovine, kjer kupuje¬ mo. Če le imamo izbiro, si oglejmo pred nakupom vse možnosti, saj nam to ne¬ malokrat prihrani precej denarja in do¬ bre volje. Na splošno se cene sukajo od nekaj ND pa do približno 100 ND za pri¬ merek. Živorodne vrste so navadno ce¬ nejše in za nas, ki šele začenjamo, tudi primernejše. Če imamo znanca, ki se že dlje časa ukVarja z ribami, ga prosimo, naj nas spremlja vsaj pri prvih nakupih. Vse prevečkrat se zgodi, da kupimo tudi bol¬ ne ribe, pa tudi paraziti so precej pogo¬ sti. Takšno nenormalno ribo bo izkušeno oko hitro ločilo od zdravih, začetniku pa se zdi riba povsem v redu, dokler doma ne pogine, lahko pa tudi okuži naše sicer zdrave, če smo jih že imeli od prej. Danes prodajalci še ne jamčijo za zdrav¬ je prodanih rib, to velja tako za družbe¬ no kot za privatno prodajo. Kupljene ribe prenašamo v polivinilnih vrečkah, kozarcih... pozimi pa, ko je mrzlo, tudi v termos steklenicah, da se preveč ne shladijo. Tudi tu naj bo tran¬ sport čim krajši. Ko ribe srečno prine¬ semo domov, jih ne smemo kar tako pljusniti v akvarij. Voda v akvariju je segreta, tista, v kateri smo prinesli ribe, pa se je spotoma shladila. Če je razlika večja od 2—3° C, jo moramo počasi zmanjševati. To dosežemo tako, da celo posodo damo v akvarij; tam se poč ogreje. Ce tega ne storimo, dožive ribe temperaturni šok, marsikatera si ne bo opomogla več, tiste pa, ki prežive, so z zrahljanim zdravjem lažji plen možnih parazitov in bolezni. Tudi tu se dobro obnese manjši karan¬ tenski akvarij, kjer imamo na opazova¬ nju vse nove primerke. O nakupu pa še tole: nikoli ne kupujmo več rib, kakor jih zmoremo gojiti. Tudi za tropske ribe velja pravilo 1 1 na 1 cm ribe, še bolj kot za mrzlovodne, saj se v topli vodi vsi življenjski procesi odvi¬ jajo precej hitreje kot v mrzli. Prav tako nima smisla nakupa drobiti na ve¬ liko število vrst. Akvarij, v katerem mrgoli raznih vrst, od vsake pa le ena ali dve ribici, ine daje lepega videza, o svojem lastniku pa priča, da bi bil bolj¬ ši zbiralec znamk (pa brez zamere fila¬ telisti!), da pa pravzaprav ne ve, kaj hoče od akvarija. Akvarij ni album za zbiranje vrst, pač pa naj kar najbolj verno ponazarja delček narave! Le v ta¬ kem okolju se bodo ribice dobro poču¬ tile, nam pa bo v veselje, zabavo in poduk. Raje kupimo po 5 do 10 ribic dveh do treh vrst, za katere vemo, da se med seboj dobro prenašajo. Prav gotovo ne bomo dajali drobnih živorodk skupaj v isti akvarij z velikimi, roparskimi vrsta¬ mi. Gupiji so kar malo predraga hrana za skalarke, na primer. Omenili smo že, da so živorodne ribi¬ ce večinoma primernejše za začetnika. Oglejmo si nekaj najpogostejših vrst: Gupi (Lebistes reticulatus) Je drobna pisana ribica, med akvaristi je zelo priljubljena. Samci in samice se med seboj močno razlikujejo. Samica je velika približno 6 cm, samec je za polo¬ vico manjši! Prekaša pa samico po pisa¬ nih barvah. Danes poznamo že izredno veliko pasem te južnoameriške ribice. Najpogostejše so naslednje: navadni, leopard, pajčolan (= »šlajer«), zlati... gupi. Glavne razlike so v barvi, velikosti in obliki plavuti — zlasti repne — in seveda tudi v ceni. Je izredno nezahtevna vrsta in prav go¬ tovo primerna za vsak akvarij. V zvezi z vodo nima posebnih zahtev; najbolj ugod¬ na temperatura pa je 22° C. Glede hrane nam ne delajo težav, saj so vsejedci, vendar to še ne pomeni, da jih lahko krmimo z umetnimi pripravki. (Sicer jih lahko, vendar samo začasno.) Če so po¬ goji v akvariju primerni,, se prav živah¬ no razmnožujejo. Molinezija (Mollienesia sphenops) Skrajšano jo imenujemo tudi moli. V glavnem sta pri nas dve pasmi: svetlejša s temnimi lisami po telesu — pikčasti moli, in • povsem črna oblika — črni moli. Po velikosti so moliji nekoliko večji od gupijev. Po življenjskih nava¬ dah pa precej spominjajo nanje. Nekoli¬ ko so zahtevnejši, rabijo trdo vodo. Zato dodamo 1 kavno žličko nejodirane! ku¬ hinjske sdli na 161 vode. Tak dodatek soli običajno drugim vrstam rib in rastlinam ne škoduje. Temperature naj bodo 24 do 28° C, črni moliji zahtevajo višje temperature od pikčastih! Nujno tudi potrebujejo rastlinske dodatke hra¬ ni; primerna je kuhana in sesekljana špinača. Ta vrsta izvira iz Srednje Ame¬ rike. Meček (Xiphophorus helleri) To je kot moli srednjeameriška vrsta. Po priljubljenosti skoraj prekaša prejš¬ nji dve. Samec je nekoliko manjši od samice, saj meri telo do 8 cm, samica pa je velika do 12 cm. Po barvah se ne razlikujeta. Dobro pa ju ločimo po me- často podaljšanem spodnjem delu repne plavuti pri samcu (od tod ime!), ki pri samici ni razvit. Vendar pozor! Pri tej vrsti samice pogosto menjajo spol in se brez vidnih vzrokov sprevržejo v povsem normalnega samca! Pri tej vrsti ločimo mnogo različnih pasem, pač glede na barvo, telesa. Naj¬ pogostejši so zeleni, rdeči in rumeni meček. Če so plavuti črne, se že spre¬ meni pasma — in z njo tudi cena ... Vse pasme se med seboj križajo, ta vrsta se celo križa s povsem drugo vrsto — s platiji. 445 Glede vode nima posebnih zahtev, tem¬ peratura naj bo od 20 do 22° C. Tudi s prehrano ni težav, saj so vsejedci, nujen je le dodatek rastlinske hrane. Akvarij z mečki naj bo nekoliko gosteje zasajen, če se mladički ne bodo mogli skriti pred lastnimi starši, jih bodo le-ti pomalicali. Plati (Xiphophorus maculatus) Tudi ta vrsta izvira iz Srednje Amerike. So zelo podobni mečkom, ločijo se v glavnem po velikosti, saj so nekoliko manjši — samci do 4 in samice do 6 cm. Samci ne nosijo mečka. Po barvah so zelo podobni samicam in jih lahko od njih ločimo le po tem, da imajo neparno trebušno plavut ( = predrepna) izobliko¬ vano v gonopodij, to je koničasto obli¬ kovan razmnoževalni organ. Pri samicah je ta plavut trikotne oblike. Tudi pri platijih poznamo mnogo pasem, razlikujejo se po barvah. Gojimo jih enako kot mečke. Vse štiri vrste dobimo v naših trgovinah vedno v več pasmah. Izbira je precejš¬ nja in cene so večinoma povsem razum¬ ne. Vse te vrste prav toplo priporočam vsem, ki bi se radi preskusili v toplovod¬ ni akvaristiki. Naslednja skupina ni živorodna, ribe se razmnožujejo z ikrami, oploditev je zu¬ nanja. (Razdelitev na živorodke in ikr- nice je zgolj praktičnega pomena.) Da¬ nes se goji že več sto vrst, za naše na¬ mene pa so primerne le nekatere. Makropod (Macropodus opercularis) To je poleg naslednje vrste predhodnik vse evropske toplovodne akvaristike. Iz svoje domovine (v glavnem Kitajska) se je razširil prek Pariza po vsej Evropi, (istočasno pa siamska bojna ribica prek Moskve.) Telo je veliko do 9 cm. Izred¬ no so lepe pisane in velike plavuti, zlasti repna, razširi jo lahko kot jadro, zlasti kadar snubi samico ali pa grozi tekme¬ cu. V istem akvariju ne moremo imeti hkrati dveh samcev, saj se takoj spopa¬ deta, tudi do smrti. Glede vode ni občut¬ ljiv, temperature naj bodo 15 do 20° C, ko pa se razmnožujejo, pa 20 do 24° C. Samec napravi penasto gnezdo na vodni gladini, najraje med plavajočim rastli¬ njem. Tu skrbno čuva razvijajoče se ikre in jih brani pred vsakim vsiljivcem. Ker ima poseben pomožni organ za di¬ hanje, tako imenovani labirint, lahko vzdrži v vodah, v katerih je izredno ma¬ lo kisika. Takrat zajema zrak in si po¬ maga z atmosferskim kisikom. Nikoli pa mu ne smemo preprečiti dostopa do zraka, saj bi se klavrno zadušil, čeprav bi bilo dovolj kisika v vodi. To se rado primeri, če imamo prenizko krovno ste¬ klo. Ker je makropod mesojedec in hud ropar, ga ne smemo imeti v družbi manjših rib. Hranimo ga s koščki .mesa, narezanimi deževniki... po možnosti čim več žive hrane. Siamska bojna ribica (Betta splendens) Domovina je Indija in Malaja. Je neko¬ liko podobna makropodu, tako po obliki kot po življenjskih navadah. Boji med samci so še bolj siloviti, čeprav so manj¬ ši od makropoda. V domovini te ribice prav prirejajo »športne« boje in ljudje lahko stavijo na zmagovalca. Boj poteka do smrti enega ali celo obeh samcev. Po drstitvi moramo umakniti iz akvarija ce¬ lo samico, sicer bi jo samec, ki bedi nad zarodom, celo ubil. Modri gurami (Trichogaster trichopterus sumatranus) Domovina je otok Sumatra. Tudi ta vr¬ sta spada k labirintovcem. Čeprav je pre¬ cej velik, je veliko bolj flegmatične na¬ rave in ga imamo lahko tudi v družbi manjših rib, katerih ob rednem krmlje¬ nju ne bo preveč nadlegoval. Spoznamo ga prav lahko po svetlomodri barvi in dveh dobro opaznih temnih pi¬ kah: ena je na boku, druga pred repom. Razmnožuje se redkeje od predhodnih vrst, pari pa se poiščejo sami. Razlike med samcem in samico so neznatne in zahtevajo izurjeno oko. Skalarka (Pterophyllum eimekei) Še pred nedavnim je skalarka veljala za problematično ribo. Sedaj pa zaradi vse 446 obširnejšega znanja in čedalje boljše opreme ne predstavlja problemov. Resda to ni riba za popolnega začetnika, če pa imamo že nekaj izkušenj, je prav lepa in zanimiva v vsakem večjem akvariju. Telo je s strani močno stisnjeno in zelo visoko. Višino še močno povečujejo do¬ bro razvite plavuti: hrbtna in trebušna." Danes poznamo več oblik: navadno — je svetlejša z nekaj temnimi pokončnimi progami, marmorirano, črno oz. dimasto, ter vse možne prehode. Gojitev ni te¬ žavna, zahteva le izdatno mesno hrano in temperature 22° — 26° C. Problematič¬ no pa je razmnoževanje, le-to ne uspe vsakemu akvaristu. V primernih razme¬ rah doseže precejšnjo velikost: 12 cm dolžine in 20 cm višine. Ker ima dokaj roparska nagnenja, jo gojimo ločeno od manjših vrst rib. Pikčasti oklopni somič (Coridoras palea- tus) Južnoameriški okilopni somiči so izredno posrečene ribice. So talne živali in veno¬ mer rijejo po podlagi. Gojenje in raz¬ množevanje sta preprosta. Temperatura naj bo 18° — 26° C, potrebujejo pa še do¬ bro filtriranje, ker pri ritju kalijo vodo. Če želimo, da se drstijo, damo na sami¬ co 2 — 3 samce, temperatura pa mora variirati — podnevi do 25° C, ponoči pa 170 C. Kardinalka (Tanichtvs albonubes) Ta ribica izvira iz Kitajske. Je precej drobna, zlasti vitek je samec. Barve so pisane, zaradi njih in zaradi živahnosti so prav priljubljene. Gojenje in razmno¬ ževanje je precej preprosto in so zato primerne za vsak akvarij. Glede vode nimajo posebnih zahtev. Temperatura naj bo 19° do največ 22° C. Razmnožujejo se lahko kar v akvariju, če le ni roparskih sosedov. Sicer pa da¬ mo nekaj parov v posebno kadičko s plavajočimi vodnimi rastlinami. Mrenice (rod Pontius = Barbus) Skoraj vse mrenice, ki jih kupimo v na¬ ših trgovinah, so primerne za naš akva¬ rij. Naj naštejemo le nekatere: indijska mrenica, sumatranka, brokatna mreni- ca.., Vse te vrste gojimo podobno, upo¬ števati pa moramo, da so večinoma pre¬ cej razbojniške narave in jih zato nikar ne dajajmo v družbo manjših ribic. Čebra (Danio malabaricus) Izvira iz Indije in Cejlona. Je zelo ne¬ zahtevna in se prilagodi skoraj vsakim razmeram v akvariju. Zraste do 12 cm in ker je mesojeda, je bolje, da ni v družbi manjših rib. Navadna cebrica (Brachydanio rerio) Izvira iz Indije. Dosegajo velikosti do 5 cm, pri tem pa so samci veliko drob¬ nejši oziroma vitkejši od samic. Ločijo se še tudi po nekoliko bolj intenzivnih barvah. Ribice so izredno živahne in po¬ trebujejo mnogo prostora za plavanje. Zadržujejo se večinoma v zgornji tretji¬ ni akvarija. Osnovna barva je modrika¬ sta, vzdolž telesa pa potekajo štiri zlate proge. Glede vode niso zahtevne, temperatura naj bo približno 22° C. Tudi glede hrane ne bo problemov, saj so vsejedci. Raz¬ množevanje je preprosto: eno samico in dva do tri samce damo v majhno, steril¬ no očiščeno kadičko. Na dnu naj bo grob pesek in nekaj plavajočega rastlin¬ stva. Starše takoj po drstitvi odstrani¬ mo, sicer požro ikre ali kasneje mladice. Vzreja mladic je zelo lahka. Leopard cebrica (Brachidanio frankei) Vsi podatki so kot za navadno cebrico, razlike so le v barvi: tu je osnovna bar¬ va zlatorjava, po celem telesu so nepra¬ vilno razmeščene temno modre pike. Neonka (Hyphessobrycon innesi) Domovina je porečje Amazonke. Je zelo priljubljena vrsta in gojitev je prav pre¬ prosta. Bolj kompliairano je razmnože¬ vanje, uspelo bo le bolj izkušenemu akvaristu. Glede vode nima posebnih zahtev, bolje pa uspeva v mehkejši. Temperatura naj bo okoli 22° C. Hrani¬ mo jo predvsem s krepko mesno hrano. 447 448 Ta vrsta je priljubljena zlasti zaradi ze¬ lene prage na bokih, ki se pod umetno razsvetljavo blešči kot neonska luč — odtod tudi ime. Ogledali smo si nekaj vrst domačih, -in uvoženih tropskih vrst rib. Tako prve kot druge zahtevajo kar majskrbnejšo nego. Če jim te ne bomo mogli zagoto¬ viti, je bolje, da se odrečemo posamez¬ nim vrstam. Mladice hranimo sprva z infuzorijami (spomnimo se pouka biolo¬ gije). Do infuzorij pridemo takole: v ko¬ zarec damo na kocke narezano repo, na¬ to nalijemo nanjo vodo iz akvarija. V nekaj dneh se bo razvila močna kultura paramecijev, le-te pa uspešno uporablja¬ mo za krmljenje mladic. Ko so mladice nekoliko večje, jih hranimo z navpliji artemije (priročno posodico, zametek kulture in navodila si kupimo v trgovi¬ ni), lahko tudi z živimi bolhami, ipd.... Včasih dajmo ribicam tudi kuhan jajčni rumenjak, vendar ne preveč, ker močno kali vodo. To je le nekaj najbolj splošnih navodil za hranjenje mladic. O ribji hrani, parazitih in boleznih pa se bomo verjetno bolj podrobno pome¬ nili po počitnicah. Franc Potočnik KAKO SO DELALI ŠKRLAT Danes, ko lahko moderna kemija pričara vse mavrične barve in še mnogo drugih, si ne moremo več predstavljati, kakšne težave so imeli včasih z barvami. Ljudje so imeli na voljo le to, kar jim je daro¬ vala skopa narava — nekaj mineralnih in rastlinskih barvil. Nekateri odtenki, predvsem obstojni rdeči toni, so bili po¬ sebnost; zato ni bilo čudno, da so v starem veku barvilo, ki se je imenovalo purpu-r ali škrlat, cenili z zlatom. Kot zanimivost — kilogram volne, obarvane s škrlatom, je stal toliko, kolikor stane danes v zahodni Evropi najmodernejši avto. Zato ni čudno, da je bila toga, dvakrat barvana s škrlatom, privilegij cesarjev. Barvali niso samo volne, ampak tudi svilo. Škrlat so dajali v barvo tudi slikarji, predvsem pa še pisarji za po¬ sebno pomembne dokumente, za ličilo pa' so ga uporabljali gizdalini in gizdalin- ke visoke družbe. Kako in kje so izde¬ lovali to kraljevsko barvilo? Na obalah Sredozemskega morja živijo polži (mor¬ ski voleki), ki imajo na vse načine raz¬ brazdane hišice. V telesu pa imajo žlezo, ki izloča škrlatno barvilo; ne barvila samega, ampak rumeno snov, iz katere se da dobiti škrlat. Za en gram škrlata je treba nabrati 8000 večjih ali 40000 manjših polžev. Že razumete, zakaj je bil škrlat tako drag, kajne? Tudi obdelava ni bila enostavna. Žleze je bilo treba izrezati, lužiti v slani vodi, nato deset dni segrevati v svinčenih kotlih, končno pa še očistiti. Iz 600 litrov neprivlačne rumene raztopine so na koncu dobili približno 30 litrov uporabne tekočine, ki pa še vedno, ni bila rdeče barve. Šele tedaj, ko se je razmaščena volna, namo¬ čena v barvo, posušila na soncu, se je pokazala pod vplivom svetlobe ta slavna rdeča barva — škrlat. Na obalah današ¬ njega Libanona, kjer so izdelovali naj¬ bolj znan škrlat, so še danes veliki kupi hišic polžev, ki so poginili kot žrtve človekove navezanosti na rdečo barvo. Ves stari vek, srednji vek in velik del novega veka so polži plačevali s svojimi življenji za odličja kraljev, kardinalov in drugih mogočnikov tega sveta in za raz¬ kazovanje bogatih dam. Šele leta 1908 je kemik Friedlander izločil iz polžev čisti škrlat in ugotovil njegovo kemično se¬ stavo. Od tega časa izdelujejo to drago¬ cenost kot vsako drugo barvilo v tovar¬ nah in morski voleki niso več potrebni. Kdorkoli si lahko zaželi s škrlatom obar¬ vano tkanino — le da je to prišlo že popolnoma iz mode. Prevedla C. Tdvzes 449 SPOZNAJMO KEMIČNI SESTAV PITNE VODE Pitna voda mora biti čista, prozorna, prijetnega okusa, brez vonja in zdrav¬ stveno neoporečna. Vsebovati mora do¬ ločene mineralne snovi, ki ji dajo trdoto in dober okus. Te snovi dobi voda pri prehodu čez kamenine. Sestav pitne vode je torej odvisen od podlage, iz ka¬ tere izvira. Najpomembnejše primesi so kisli karbonati: /kalcijev Ca(HC0 3 ) 2 , ma¬ gnezijev Mg(HC0 3 ) 2 in železov karbonat Fe(HC0 3 ) 2 ', sulfati ter druge snovi. Če je vodnjak blizu gnojišča, odpadne jame ali pa če prodre v vodnjak voda iz površine, odplaka in podobno, pridejo v vodo kloridi, amoniak, ki se veže na amonijeve soli, ali pa prehaja v nitrate ali nitride, ter vsebuje večje število bak¬ terij. Prepričajmo se o sestavi vode z nekate¬ rimi preizkusi. Enostavna bakteriološka preizkušnja. Vodo nalijemo v čisto steklenico, ki jo zamašimo s prevretim zamaškom. Stoji naj teden dni. Če postane motna, za pitje ni uporabna. Če pa se ne skali, ne sme potem, ko smo jo odprli, smrdeti. Če smrdi, so v njej mikroorganizmi. Kemijska analiza. Z njo lahko določimo prisotnost odpadne vode v studenčnici. Opazimo lahko prisotnost klora, amoni¬ aka, dušične kisline in morda še žveplo- vodikove kisline. Ali jih voda vsebuje ali ne, kažejo tele reakcije: Dokaz za kloride — izbranemu vzorcu dodajmo v epruveti nekaj kapljic dušič¬ ne kisline in 5 % raztopine srebrovega nitrata. Glede na množino klorida posta¬ ne voda motna ali pa dobimo celo belo usedlino srebrovega klorida NaCl + AgN0 3 = AgCl + NaN0 3 Srebrov klorid se na svetlobi po nekaj trenutkih obarva vijolično modro. Topi se v amoniaku. Dokaz za amoniak — (amonijeve soli) — prisotnost amonijevih soli v vodi je dokaz, da pronica v vodnjak na primer odplaka iz gnojišča ali stranišča. Vodi dodajmo Nesslerjev indikator K 2 HgJ 4 (kalijev živosrebrni jodid). Glede na mno¬ žino amoniaka dobimo rumeno obarvano raztopino ali celo rumeno rjavo oborino. Dokaz za dušične kisline — 1 ml vode dodajmo kapljico koncentrirane žveple¬ ne kisline (pozor — razžira!), nato pa še kristal difenilamina. Modra barva pokaže prisotnost dušičnih kislin. Ugotavljanje alkalnosti — v kadičko od¬ merimo 100 ml vode, dodajmo 10 kapljic fenolftaleina in premešajmo. Če so v vodi prisotni alkalni hidroksidi (NaOH, KOH, NH 2 OH) ali karbonati (Na 2 C0 3 , K 2 C0 3 ), se fenolftalein obarva rdeče. Če voda ne dobi niti rahlo rožnate bar¬ ve, dodajmo 2 kapljici metiloranža. Če so prisotni kisli karbonati NaHC0 3 , Ca(HC0 3 ) 2 , Mg(HC0 3 ) 2 , se obarva rumeno. Ugotavljanje sulfatov v vodi — sulfate dokažemo s tem, da dodamo vodi razto¬ pino barij evega klorida, ki obori bel barijev sulfat Na 2 S0 4 -T BaCl 2 — BaS0 4 -f- 2NaCl Sulfati razjedajo beton in mehčajo vodo. Ugotavljanje železa v vodi — vodo za¬ vremo z nekaj kapljicami dušične kisline. Pri tem dvovalentno železo oksidira v trivalentno. Nato dodajmo raztopino ka¬ lijevega rodanida KSCN. Nastane inten¬ zivna rdeča barva železovega rodanida. (Poskus smete delati le v krožku pod nadzorstvom odgovornega vodje •— ro- danid je strup!) Ugotavljanje apnenca v vodi — po oksi¬ daciji železa in njegovega obarjanja z amoniakom pridamo filtratu železovega hidroksida amonij, ki obori bele kristale apnenca. Apnenec vsebujejo vsi izviri. Skupaj z magnezijem v obliki kislih kar¬ bonatov vplivata na trdoto vode. Dokaz žveplovodika —• najboljši način je, da vodo poduhate (smrdi po gnilih jaj¬ cih). Prevedla Cvetana Tavzes 450 ŽEPNI INKUBATOR S tujko inkubator označujemo domisel¬ no napravo, ki ohranja življenja pred¬ časno rojenih otrok, ki še niso sposobni obdržati svoje telesne temperature' na potrebni višini in biti odporni protii in¬ fekcijam. To so nepredušno zaprte po¬ sode, v katerih sta temperatura in vlaž¬ nost uravnani avtomatično. V njih sla¬ botni, premalo razviti novorojenčki preživijo včasih cele tedne. Že sama tuja beseda namesto domačega izraza nam pove, da dobrot te naprave še ne uživa¬ mo dolgo. Množično uporabljajo inku¬ bator šele dve desetletji. Med živalmi pa najdemo številno skupino, ki ima podob¬ no napravo že stodvajset milijonov let. Tedaj, verjetno na meji jure in krede, se je od prednikov ostalih sesalcev odce¬ pila vrsta vrečarjev (Marsupialia). Mladički vrečarjev se rodijo zelo nebog¬ ljeni, stari komaj mesec dni. Tudi mla¬ dič mogočnega rdečega kenguruja, ki meri odrasel z repom vred dva metra in pol in je težak skoraj sto kilogramov, je ob rojstvu velik komaj 2,5 cm in ne tehta niti gram. Je slep, gol in zelo ob¬ čutljiv; če bi bil izpostavljen vročim podnebnim razmeram svoje avstralske domovine, ne bi preživel niti ure. Na srečo ima mati priročno napravo — vrečo. Mladiček se po materini dlaki skobaca v vrečo in se prisesa k enemu izmed sescev. Kotički gobčka se stisne¬ jo, da se mu bradavička ne more izmuz¬ niti. Kengurujček preživi v vreči svoje matere 250 dni, šele po 110 dneh mu zraste dlaka, po 140 dneh sliši in vidi. Pol leta star tehta že šest kilogramov, zleze že iz vreče in se pase na travi. Njegova glavna hrana je še vedno mate¬ rino mleko in v vreči išče zavetje pred nevarnostjo. Zato vreča ni samo kožna guba, kot je to pri ježih. Spodaj je okrepljena s tako imenovanimi vrečnimi kostmi, zgoraj pa je zaprta z močno kožno mišico, zaradi katere mladiček ne pade ven niti pri najbolj divjem mate¬ rinem teku. Zgradba vreče se pri raznih Način, kako mladič zleze v zaprto vrečo. Močna mišica zapira vrečo, da mladiček ne bi padel ven Vrečo podpirajo močne kosti Polletni veliki kenguru, Avstralci ga imenu¬ jejo Pepe, si že upa zapustiti vrečo in oditi na kratek sprehod. Na malico se mu ni treba vračati — mleko lahko -sesa tudi z zunanje strani 451 Mama se pase, pa poskusim še jaz vrstah vretenčarjev razlikuje, vendar pa je temperatura pri vseh približno enaka temperaturi materinega telesa, to je od 34 do 36° C. V vreči je poskrbljeno še za ustrezno vlago. Za čistočo skrbi materin neutrudni jezik. Ker vsebuje slina vre¬ čarjev, tako kot pri ostalih sesalcih, sno¬ vi, ki zavirajo rast bakterij, je mladič dobro shranjen tudi pred morebitno okužbo. Poleg tega pa imajo vrečarji to prednost, da nosijo svoje inkubatorje vedno s seboj. Po češki reviji ABC mladych techiniku a prirodovedou prevedla in priredila Cvetana Tavzes SKRIVNOST PIRAMID Na vzpetini, ki deli zeleno dolino Nila od mrtve puščave, se dviguje prvo od sedmih svetovnih čudes — mogočne stopničaste pi¬ ramide. To častno ime so jim dali stari Grki, trezni opazovalci vsega staroveškega dogajanja. In tako se imenujejo še danes; največja piramida, Keopsova, je bila v dobi, ko se je svetila v svojem največjem sijaju, obložena s finim apnencem, visoka 147 me¬ trov. Stranica osnovnega kvadrata je me¬ rila 233 metrov, celotna prostornina pa je bila večja kot dva in pol milijona kubičnih metrov. Zgradili so jo ljudje, ki niso poznali niti najenostavnejših strojev, iz dveh mi¬ lijonov tristo tisoč kamnitih kvadrov. Ti kvadri so tako popolno obtesani, da se tesno stikajo in držijo skupaj brez kakršne¬ koli vezivne snovi. Še danes se mednje ne da potisniti niti noževe konice. Domala že pet tisočletij gleda Keopsov ve¬ likanski nagrobni spomenik in z njim še približno sedemdeset manjših piramid na ljudi pod seboj; in ljudje se znova in znova sprašujejo, zakaj je kulturni in modri na¬ rod Egipčanov vložil toliko truda in domi¬ selnosti v gradnjo umetelnih kamnitih gora na planotah, dvigajočih se nad Nilom. Nekateri so mislili, da piramid niso nare¬ dile človeške roke, drugi so menili, da so votle in da so služile kot skladišča za žito, spet drugi so trdili, da je bil glavni namen piramid pokazati veličino in moč kralja, našli pa so se ljudje (in ni jih bilo malo), ki so verjeli trditvam nekega gospoda Stuar¬ ta, da so stari Egipčani v veliko piramido zapisali prerokbo o poteku cele zgodovine. Baje je namestitev glavnega vhoda v pira¬ mido določila dan začetka prve svetovne vojne. Avtor te ideje je prerokoval prav do konca tega stoletja, ampak ujema se mu samo do izida knjige — do leta 1928. Pre¬ rokovanje se ni nanašalo na drugo svetovno vojno in druge pomembne dogodke. Arheologi so vse te fantastične domneve postavili tja, kamor spadajo. Piramide so jim izdale svoje skrivnosti, a ne le znane piramide, ki sta jih popisala že v starem veku Herodot in Strabon, temveč tudi ne¬ raziskane, davno pozabljene piramide, zasu¬ te s puščavskim peskom. Zakaj so torej stari Egipčani postavljali pi¬ ramide? Kako so jih postavljali? Kaj so spravili v sobice znotraj kamnitih skladov? Rešitev teh ugank je preprosta. Edini vzrok, da danes kipijo k nebu piramide v Gizi, Saqqari in bližnjih krajih, je bila vera 452 Egipčanov v posmrtno življenje. Ta vera, skupna še mnogim narodom, ima za arheo¬ loge veliko vrednost. Njej se lahko zahva¬ limo, da se je ohranilo toliko dragocenih spomenikov iz davnih časov, toliko nakita, orožja, posod, opreme, plastik in napisov. Ste že videli kdaj zlati diadem kraljice Šu- bad? Ko ne bi bil spravljen v pozabljenem grobu, bi ga že zdavnaj kdo razstavil, po¬ lomil ali uničil. Palače, v katerih je živela, so razpadle, posoda se je razbila, tkanine so strohnele. Samo to, kar so spravili v go¬ mile in grobnice, je včasih na srečo preži¬ velo cela stoletja. Egipčani so dobro vedeli, da je življenje minljivo. Svoje domove so imeli le za za¬ časna bivališča; večno zatočišče naj bi jim bile grobnice, zato so jih zidali, kjer so jih mogli. Mislili so tudi na potrebe mrtvih; kot mnogi drugi narodi so polagali k mrtvim sklede, polne hrane, predmete za vsakdanjo uporabo in orožje. Preživeli so morali zalogo hrane in pijače stalno dopolnjevati. Večno življenje Egipčana je bilo odvisno po njiho¬ vih predstavah od ohranjenosti telesa. V telesu je živela duša Ba, ki je ob smrti kot ptič odletela v mrak. Pomembnejši od nje je bil dvojnik Ka, bistvo, ki se je rodilo obenem z otrokom, ga kot duh-varuh sprem¬ ljalo celo življenje, a je po smrti živelo še naprej. Duša Ba se je lahko kadarkoli vrni¬ la v telo in se okrepčala z jedačo in pijačo. Če pa svojega telesa ni več spoznala, je bila izgubljena. Zato so si Egipčani prizadevali ohraniti mrtvo telo tako, da so ga balza¬ mirali, poleg tega pa so polagali na obraz mrtvega še masko, ki je kazala kar najbolj verno podobo preminulega. Navadno je bila iz pobarvane sadre, včasih pa je bila sko¬ vana iz zlata in okrašena z dragocenimi kamni. Preprost grob v zemlji, v katerega so polo¬ žili skrčenega, z darovi obdanega mrtveca, ki je ležal na boku in bil zavit v žival¬ ske kože ali pokrit s šoto, je zadostoval le najstarejšim prebivalcem Nilove doline, nekje v četrtem tisočletju pred našim štet¬ jem. Že za prve dinastije, pred letom 3000, so začeli Egipčani postavljati piramide. Piramida pomeni v.arabščini klop, in resnič¬ no spominja na glinaste sedeže, kakršne imajo pred hišami na egiptovskem podeže¬ lju. Je enostavna, redkokdaj kvadratasta, navadno pa pravokotna stavba, razdeljena na nekaj predelov. V podzemlju je pogrebna komora, sem so polagali mumije v zape¬ čatenem sarkofagu. Poleg nje je komora, kamor so spravili onostransko opremo in žrtvene darove in tu je še ozek zazidan prostorček, imenovan serdab. Tu je bil po¬ stavljen kipec lastnika piramide in sedež dvojnika Ka. V najstarejših časih so bile v teh prostorčkih tudi človeške kosti, ver¬ jetno služabnikov ali sužnjev, pozneje pa so jih nadomestili kipci, imenovani vešebti. Postavljali so vedno večje in razkošnejše piramide. Dodajali so prostore za onostran¬ sko opremo, iz prvotnih prostorov za opre¬ mo pa se je razvila kapelica ali prostor za zadušnice. Vladarji, potomci bogov, ,so seveda hoteli imeti najrazkošnejše grobove. Tako je kralj Djoser (vladal je v 28. stol. pred n.š.), začetnik tretje dinastije faraonov, ukazal svojemu arhitektu Imhotepu, naj zgradi posebno veliko in trdno zatočišče za večno življenje. Imhotep je najprej postavil veliko kamenito kvadratno piramido. Še za kraljevega življenja jo je razširil in tako je nastala stopničasta oblika. Nato se je načrt za stavbo še spremenil in končno je Imho¬ tep postavil na nizko, ploščato piramido še tri manjše grobnice. Kralju je stavba uga¬ jala in ukazal je, da se jo krasi še naprej. Tako je dobila stopničasta piramida v Saq- qari, najstarejša egipčanska piramida, svo¬ jo končno obliko. Arhitekti vladarjev pa vzor, kakšne naj bodo bodoče piramide. 1 — Stopničasta piramida kralja Djoserja v Saqqari: 1. prvotna piramida, 2. končana piramida, 3. kremenov sarkofag, 4. prvotni vhod, 5. severni hram Oprema za posmrtno življenje je bila ne¬ izmerno bogata. V grobnici mladega, še ne¬ pomembnega faraona Tutankamona so našli toliko zlata, dragih kamnov in nakita, da 453 so vse to morali zložiti v 34 velikih skrinj. Poleg tega je imel zlato rakev in pozlačen sarkofag. V platnenih zavojih, v katere je bila mumija zavita, je Howard Carter našel 101. vrsto različnega nakita. Tako veliko bogastvo je privlačevalo tatove, zato je bilo ropanje grobnic v Egiptu sicer zelo nevarno opravilo, a donosno. Arheologi niso našli niti ene neokradene piramide, čeprav so bile mumije in njihova oprema spravljene globoko pod piramido v jaške, izklesane v skalo in so bile zavarovane z domiselnim spletom tajnih hodnikov in zapletenih pasti. Piramide, spomeniki kraljev in domnevno zagotovilo, da bodo njihovi ostanki ostali nedotaknjeni, so bile prevelika vaba. Celo uradniki, ki bi morali skrbeti za varnost kraljevskih trupel, niso zvesto opravljali svojih dolžnosti in so tatovom dajali potu¬ ho. Zato so sorazmerno kmalu prenehali po¬ stavljati piramide. Zadnja izhaja iz dobe XIII. dinastije, torej je samo tisoč let mlaj¬ ša kot najstarejša, stopničasta Djoserjeva piramida. Zakaj so torej postavljali piramide, je jasno. Bile naj bi posmrtno zatočišče kraljev, za¬ gotovilo, da bo njegov Ka na varnem, za¬ gotovila naj bi mu nesmrtnost. Kraljevska grobnica je bila stvar kralja samega. Postav¬ ljati jo je začel takoj, ko je zasedel prestol, dopolnjeval in krasil pa jo je do smrti. Če je umrl pred dograditvijo, piramide niso dokončali. V piramido so pokopali le enega človeka, celo kraljice niso položili h kralju. Imela je svojo, nekoliko manjšo piramido. Teže je ugotoviti, kdo jih je postavljal. Celo največja piramida, Keopsova, je bila po¬ stavljena približno v dvajsetih letih. To je zahtevalo ogromno dela, ki so ga morali opraviti ljudje z golimi rokami. K postav¬ ljanju spada še lomljenje kamna, njegov prevoz, postavljanje cest in priprava zem¬ ljišča samega ter okolice. Po sporočilu an¬ tičnih zgodovinarjev, seveda iz mnogo poz¬ nejše dobe, je na gradbišču delalo sto tisoč ljudi, ki so jih vsake tri mesece zamenjali novi. Kot se zdi, je piramide postavljal ves egipčanski narod. Seveda je bilo tudi nekaj stalnih delavcev, kamnoseki, arhitekti, ki¬ parji, pisarji in drugi obrtniki. Najtežje delo so opravljali preprosti ljudje. Ni čudno, da je — po sporočilu antičnih avtorjev — kralj Keops deželo popolnoma osiromašil, tako, da so nastali nemiri, ki so se končali z naj- 2 — Ogromne kamnite bloke so Egipčani dvi¬ gali na preprost, verjetno najbolj uspešen način, tako da so jih podlagali s kamnitimi ploščami, lesenimi klini in lesenimi zibkami hujšo egipčansko kaznijo — uničili so kra¬ ljevo truplo. Kako so Egipčani postavljali .svoje ogrom¬ ne zgradbe, ne da bi poznali nakladalne in druge stroje, ki lajšajo delo? Samo z nez¬ nansko potrpežljivostjo, spretnostjo in mno¬ žico ljudi. Kvadre so klesali naravnost iz skal tako, da so v poglobljene razpoke za¬ bili lesene zagozde in jih toliko časa poli¬ vali z vodo, da so se napele in razlomile dleti. Obdelane kamne so prepeljali na grad¬ bišče na lesenih sankah po tlakovani cesti, politi z redkim blatom, ali pa na lesenih drogovih. Podobno so vlekli skale na svoja mesta v piramidi po tramovih, ki so jih postavljali poševno in vzporedno piramidi. Taki tramovi so se ohranili pri nedograjenih piramidah. Podolgovate kvadre so vzdigo¬ vali podobno, kot deluje preprosta otroška gugalnica — kvader so podložili z dvema prizmama in nagnili na eno stran. Pod dvig¬ njeni konec so podložili kamnito ploščo in nanjo spet prizmo ter kvader nagnili na nasprotno stran. To so ponavljali toliko časa, da se je posrečilo dvigniti večtonski blok do višine nekaj metrov. Kockaste skale pa so dvignili s pomočjo lesene zibke, katere risba se je ohranila do danes. Prvotni namen, zaradi katerega so kralji po¬ stavljali piramide, je bil nadvse sebičen. Toda kamnite zakladnice kraljem niso dale nesmrtnosti. Kot spomenik marljivosti, spretnosti in moči preprostih delavcev in domiselnosti arhitektov pa trajajo še danes in zaslužijo vse spoštovanje in občudovanje, s katerima jih obsipujejo milijoni turistov. Najmogočnejši spomenik Afrike starega veka pa predstavlja rešitev ugank, ki jih je skri¬ vala notranjost teh umetnih gora, pogled v svet predstav zdavnaj pozabljenega naroda in njegovega življenja. Prevedla Cvetana Tavzes 454 Šolarji, ki zapuščate osnovno šolo! Pred vami je izbira poklica — morda se boste odločili za gradbeništvo. Oglejte si, kakšne možnosti so pred vami, če se odločite za katerega od poklicev, ki jih navajamo. V času šolanja imate urejeno bivanje in možnosti za ne¬ moteno učenje v našem vajeniškem domu, v času prak¬ tičnega pouka pa v domu učencev ter v samskih domovih Gradisa, ki so lepo in prijetno urejeni. Hrana in stanova¬ nje sta brezplačna, poleg tega pa prejmejo učenci tudi nagrado — čim boljši je šolski in delovni uspeh, višja je nagrada. Če ste se odločili za katerega od poklicev v gradbeništvu, se prijavite našemu centru za izobraževanje, Gradis — Cen¬ trala, Ljubljana, Korytkova 2. V letošnjem letu bomo sprejeli: 80 učencev zidarske stroke 100 učencev tesarske stroke 5 učencev mizarske stroke 10 kleparjev 5 ključavničarjev 2 elektrikarja 15 železokrivcev 25 betonerjev. POGOJI ZA SPREJEM Učenci, ki se želijo usposabljati za poklice v gradbeništvu, morajo izpolnjevati naslednje pogoje: — da so dopolnili 14 let, vendar ne smejo biti'starejši od 18 let, — da so dokončali osemletko, — da so duševno in telesno zdravi ter sposobni za izučitev poklica, za katerega se prijavijo. Sprejemamo tudi učence z nedokončano osemletko, ki ima¬ jo končanih 6 ali 7 razredov osnovne šole. Te usposab¬ ljamo za poklic po posebnem programu centra za izobra¬ ževanje. Kandidat mora za sprejem v uk predložiti naslednje do¬ kumente: 1. Lastnoročno napisano prošnjo, s kratkim življenjepisom, 2. Zadnje šolsko spričevalo, 3. Rojstni list, 4. Zdravniško spričevalo. SPREJEM UČENCEV Učence sprejema Center za izobraževanje, Gradis — Cen¬ trala Ljubljana, Korytkova 2 — praviloma od 1. junija do 30. septembra v vsakem koledarskem letu. Starši oziroma skrbniki učencev morajo skleniti pismene učne pogodbe z delovno organizacijo najpozneje v 15 dneh po sprejemu učencev. 4V STARŠI-MLADINCI GMDiS VAS VABI FOTOGRAFIRAMO ;f°K PODVODNA FOTOGRAFIJA Potapljanje postaja vse bolj priljubljen in tudi vse bolj razširjen šport. Tudi pri nas so se v zadnjih letih razvile najraz¬ ličnejše podvodne dejavnosti — od pod¬ vodne arheologije, geologije, biologije do podvodne fotografije in filma. Čeprav vse naštete dejavnosti le niso vse po vrsti primerne za začetnika, saj mora najprej dobro obvladati tehniko potap¬ ljanja, je podvodna fotografija vendarle tista dejavnost, ki je primerna tudi za začetnika. Podvodni fotograf lahko za začetek najde dovolj zanimivih motivov že takoj pod površino. Zato mu za po¬ tapljanje zadostuje že najosnovnejša po¬ tapljaška oprema, ki obsega masko, pla¬ vuti in dihalko. Najpomembnejše pa je seveda vpraša¬ nje, na kakšen način lahko zaščitimo ka¬ mero pred vodo in katere kamere so sploh primerne za podvodno fotografijo. Industrija se je že pred leti prilagodila zahtevam nove tehnike in zato najdemo na tržišču, žal le v tujini, oklepe za sko¬ raj vse tipe maloslikovnlh kamer in se¬ veda še popolnejše oklepe za kamere na zvite filme. Pozabili niso niti amaterjev začetnikov, ki si lahko kupijo poceni kamere v plastičnih ohišjih. Japonci iz¬ delujejo po francoski licenci edinstveno kamero malosldkovnega formata Calyp- so Nikkor, ki ne potrebuje nikakršnega ohišja.. Za to kamero so konstruirali tu¬ di edini, samo za podvodno fotografira¬ nje namenjeni širokokotni objektiv MW Nikkor f/2,8 z goriščno razdaljo 28 mm. Kljub temu, da v naših trgovinah ne moremo kupiti ne ohišij niti ostalega pribora, obstaja vseeno možnost, da z malo iznajdljivosti, opremo in tehničnim znanjem tak oklep in ostalo opremo iz¬ delamo tudi sami. Najpreprostejše, nezahtevne posnetke lahko napravimo kar skozi morsko ok¬ no. Naredimo ga lahko iz lesa ali iz več¬ je pločevinke. Slednji odrežemo pokrov, dno pa le delno, pri čemer pustimo vsaj pet milimetrov širok rob. Ta rob z no¬ tranje strani z asfaltom zalijemo, še prej pa pritrdimo nanj primerno veliko šipo. Odreže nam jo lahko vsak steklar. V tako okno lahko vtaknemo fotoaparat in slikamo proti dnu. Žal posnetkov od strani na ta način ne moremo napraviti. Slika št. 1. Tudi pri podvodni arheologiji je fotografija nepogrešljiva 456 Slika št. 2. Rolleimarin je eno prvih in še danes najpopolnejših ohišij za kamero na zvite filme RolIeifIex. Tudi pod vodo lahko potapljač ostri sliko na medlici Pri fotografiranju skozi morsko okno moramo paziti le na reflekse, ki bi na¬ stali na steklu, če imamo sonce za se¬ boj. Posnetke od strani, tik pod površi¬ no, lahko napravimo s preprosto napra¬ vo, ki je v bistvu tudi morsko okno. Tako morsko okno nima stekla na dnu, pač pa na eni od stranskih sten pri dnu. Kamero lahko pritrdimo na dnu in jo v primeru, če je globina okna malo večja (slika 4), sprožimo od vrha s sprožilom. Z zrcalom, ki ga postavimo ob kamero ali nad njo, lahko celo določimo izrez posnetka. Naprava je primerna (pred¬ vsem takrat, ko želimo fotografirati do¬ gajanja tik pod površino. Na tak način lahko fotografiramo plavalca ali skakal¬ ca v vodo v bazenu, ne da bi se sami sploh zmočili. Pred morjem ali sladko vodo lahko za¬ ščitimo vsak fotoaparat ali filmsko ka¬ mero. Pri tem pa moramo upoštevati največjo globino, do katere se namera¬ vamo potopiti. Za uporabo do desetih metrov globine lahko izdelamo ohišje iz Slika št. 3. CaIypso Nikkor je kamera, ki je uporabna z normalnim objektivom za snemanje na zraku in pod vodo do globine 50 metrov lažjih materialov, kot so les, pleksi stek¬ lo in podobni. Vsa močnejša ohišja, ki jih lahko uporabljamo tudi v večjih glo¬ binah, so navadno narejena iz vlitih ali varjenih kovin. Vsako ohišje mora imeti s pokrovom, neprepustnim za vodo, za- Slika št. 4. Z malo spremenjenim morskim oknom lahko snemamo kar iz čolna ali pa z brega. Jašek okna, ki je lahko dobro tes¬ njen lesen zabojček, je spodaj obtežen. Filmsko ali fotografsko kamero lahko spro¬ žimo s sprožilom z vrha 457 Slika št. 5 a, b. Pokrov ohišja lahko tesni¬ mo in zapiramo na različne načine prto odprtino, skozi katero vložimo kamero (slika št. 5 a, b). Pred objektivom vgradimo planparalelno steklo, ki ga do¬ bimo pri optiku. Kako tako steklo tes¬ nimo, nam kaže slika št. 6. Vsaka ka¬ mera mora imeti vsaj dva vzvoda, s katerima transportiramo film in sproži¬ mo zaklop. Osi teh vzvodov tesnimo lah¬ ko na več načinov, od katerih je danes najbolj zanesljivo tasnenje z gumijasti¬ mi obročki O. Neverjetno je, kako dobro nam en sam tak obroček, namazan s silikonsko mastjo, ki je tudi morje ne izpere, tesni os (slika št. 7). Ce se bomo odločili, da si sami izdelamo ohišje za kamero, je priporočljivo, da si poprej Slika št. 6. Izvedbe montaže planparalelne- ga stekla pred objektivom ogledamo navodila, ki so danes napisa¬ na že v celi vrsti knjig o podvodni foto¬ grafiji. Žal so napisana večinoma v tujih jezikih (I. Kuščer: Sprehodi pod mor¬ jem, H. Richter: Unterwasser-Fotografie, Sohenk Kendall: Underwater Photogra- phy, Mertens: In-Water Photography, H. Buchheim: UW — Fotografie, UW — Film, itd.). Fotografiranje pod morjem je tehnično precej zahtevno. Vidljivost je slaba, saj se v najboljših okoliščinah vidi v Jadra¬ nu le do 30 metrov daleč. Poprečje pa je seveda vsaj še za polovico nižje. V rekah in jezerih je vidljivost tako majh¬ na, da je zaradi onesnaženosti posebno v spodnjih tokovih podvodna fotografija v normalnih okoliščinah skoraj nemogo¬ ča. Pri fotografiranju v barvni tehniki si moramo pomagati z umetno svetlobo. 458 Slika št. 7. Osi vzvodov tesnimo ali z obroč¬ ki O (zgoraj) ali pa kot vodovodno pipo (spodaj) Voda sončno svetlobo absorbira do take mere, da pri desetih metrih globine v či¬ stem morju že ni več rdečega, oranžnega, ne rumenega dela spektra. Za umetno osvetlitev pri fotografiranju uporabljamo bliskovne žarnice alli pa za uporabo mnogo cenejši elektronski blisk. Žarnice lahko menjavamo kar v vodi, pri čemer pazimo, da si ob porabljenih počenih ne porežemo rok. Včasih se namreč zgo¬ di, posebno v večjih globinah, da se žar¬ nica po uporabi zdrobi. Elektronska bliskavka mora biti seveda dobro zaprta v oklepu dn z dobro tesnjenim kablom zvezana s kamero. Vsaka slaba napeljava bi bila ob dokaj močnih sunkih pri raz¬ elektritvi kondenzatorja za potapljača lahko usodna. Z umetno lučjo pa še niso rešeni vsi problemi barvne podvodne fo¬ tografije. Teoretično bi bila za vsako podvodno razdaljo in za vsako vrsto vode (morje, reka, jezero) potrebna po¬ sebna korekcija svetlobe. Vedeti mora¬ mo tudi to, da se mora svetloba, ki pade od svetila na objekt, od tam še vrniti do kamere. Pri tem pa se v vodi in ob delcih umazanije absorbira, začenši pri rdečem delu spektra. Za nekaj metrov Svetlobne poti po vodi lahko to napako popravimo, če uporabimo barvne korek¬ cijske filtre. V čistem morju uporablja¬ mo v ta namen rdeče, v rekah in jezerih pa škrlatne korekcijske filtre. Pri tem si lahko pomagamo z naslednjo tabelo: Pot svetlobe po vodi Korekcijski filter Kodak Wratten Faktor podaljšanja osvetlitve 0,3 m 0,6 m 1,5 m 3.0 m 6.0 m CC05R CC10R CC20R CC30R ali CC40R CC50R ali 2 x CC40R 1,2 1,3 1,55 1,8 ali 2,1 2,5 ali 4,5 Uporaba filtrov v črnobeli tehniki ni posebno priporočljiva. Rumeni, oranžni ali celo rdeči filtri močno povečajo kon¬ trast, ki ga sicer pod morjem vedno pogrešamo. Pri uporabi teh filtrov se nam zelo močno zmanjša občutljivost filma, česar ne moremo ugotoviti druga¬ če kot s preizkusom. Faktorji podaljša¬ nja osvetlitve, ki veljajo za posamezne filtre na zraku, pod vodo sploh ne velja¬ jo več. Poseben problem so barvni posnetki pri mešani svetlobi. Zelo težko se je namreč Slika št. 8. Preprosto ohišje za manjše glo¬ bine lahko izdelamo kar iz lesa 459 * Slika št. 9. Riba Pygoplites diacanthus iz Rdečega morja je bila posneta iz razdalje 60 cm popolnoma (izogniti mešanju močno mo¬ dre svetlobe iz vode in dodatne luči. Pojav lahko zmanjšamo le tako, da čim¬ bolj povečamo dodatno svetlobo, ki mo¬ ra biti vsaj za štiri do osemkrat močnej¬ ša od osnovne. Pri uporabi bliskovitih svetil se nikakor ne moremo zanesti na njihovo vodilno število, ki je sicer izračunano za upora¬ bo v zraku. Pri dveh metrih svetlobne poti po vodi se vrednost vodilnega šte¬ vila zmanjša kar za polovico, pri večjih pa še občutno več. Naravno svetlobo lahko izmerimo s svet- lomerom, ki mora biti zaščiten s primer¬ nim ohišjem. Izmerjene vrednosti pa niso vedno najbolj natančne, saj navad¬ no merimo le modro svetlobo, za katero pa so električni svetlomeri preveč ob¬ čutljivi. Rezultat takih meriteh brez po¬ prejšnjih preizkusov so premalo osvet¬ ljeni posnetki. Začetnik bi si lahko vsaj za silo, za prvih nekaj metrov globine, pomagal s svetlomerom v dobro zapr¬ tem kozarcu za vlaganje sadja. Lahko pa si pomagamo vsaj za orientacijo pri osvetlitvi tudi s preprostim nasvetom za osvetlitev: tik pod površino osvetlimo kakor na zraku zunaj in kolikor zmeri¬ mo s svetlpmerom nad površino vode. Do deset metrov globine odpremo za¬ slonko za dve stopnji, do dvajset metrov pa za tri do štiri stopnje od vrednosti, ki smo jo zmerili na površini. Na sploš¬ no pa upoštevamo pri osvetlitvi tudi tip dna, višino sonca, valove (pri večjih va¬ lovih je odboj svetlobe od površine več¬ ji) in seveda tudi globino. Ker je. vidljivost pod vodo slaba, naj¬ bolj uspejo posnetki od blizu. Tudi sicer je pod vodo kaj malo več kot dva metra velikih objektov. Vse živali in rastline so navadno precej manjše, zato jih foto¬ grafiramo s predlečami ali z vmesnimi obroči. Najzamimivejši in najbolj, pester je podvodni živi svet prav v področju bližinske in makro fotografije. Za začetnika je najbolj priporočljivo, če si izbere še posebej za prve eksperimen¬ te črnobali film. Pri razvijanju črn obe- lega filma lahko vplivamo na kontrast, ki ga je v morju zaradi razpršene svet¬ lobe vedno premalo. Zato tudi za izde¬ lavo slik navadno vzamemo papir s tršo gradacijo. Če slikamo v barvni tehniki, moramo vzeti film za dnevno svetlobo. Ker pa so barvni filmi dragi in je tudi razvijanje precej zapleteno, je dobro, če vsaj za prve grobe preizkuse vzamemo črnobeli film! S tem si bomo prihranili mnogo časa in seveda neprijetnih razo¬ čaranj . Podatki, ki smo jih navedli, so zaradi omejenega prostora vse prej kot popol¬ ni. Kdor bi se s podvodno fotografijo rad bolj poglobljeno seznanil, se lahko obrne v Ljubljani na Društvo za razisko¬ vanje morja, ki ima svoje prostore na Taboru. Pri tem društvu deluje edina slovenska in jugoslovanska sekcija, ki se ukvarja s podvodno fotografijo. Marjan Richter f TUB>i ^ okusom grozdja NAGRAJUJE ZBIRAJTE SLIČICE S ŠT. 5 . 15 . 25 f 35 460 MAKETAH JI : stare •m«<: ladje, avtomobili,letala< GRAD NA STRMEM HRIBU Morda ste nekateri že naredili maketo srednjeveškega gradu iz osme številke TIMa; nekateri pa jo morda še boste, ko boste imeli čas za takšno zamudno, toda lepo' delo. Omenili smo že, da so fevdalni mogočniki najraje postavljali gradove na strme in skalnate griče, saj je bila težja dostopnost že sama po sebi dobra obramba. Takšen grič lahko nare¬ dimo tudi mi, in sicer iz papirja. Maketa z gričem bo dosti lepša, seveda pa tudi nekoliko večja. Maketarji so izdelovali griče in sploh pokrajine največkrat iz mavca ali papir¬ nate mase. Mi se bomo raje odločili za nekaj lažjega in tudi cenejšega. Grič bi lahko izoblikovali iz stiropora. To je ze¬ lo lahka, čista, pa tudi dovolj čvrsta snov. Če imate dovolj veliko kepo stiro¬ pora, lahko poskusite. Stiropor je treba nalepili na podstavek (desko), urezati utore, v katere boste potisnili grad (spodnje robove obeh škatel), nato pa izoblikovali skalovje z zelo ostrim no¬ žem. Grič nazadnje pobarvamo z gosto krijočo barvo (tempera ali oljna barva). Stiropor dobite v škatlah, v katerih po¬ šiljajo razne aparate; vendar pa boste najbrž težko našli dovolj velik kos, zato predlagam takšen postopek: Najprej si urežite desko za podstavek. Deska naj sega na vseh straneh vsaj 6 cm čez zidove gradu. Najboljši bi bil primeren kos panelke, uporabna pa je tudi vsaj 1 cm debela ravna deska ali debela vezana plošča. Grad bo postavljen na dve leseni opori, katerih dolžina je odvisna od višine va¬ šega griča. Letvi imata na gornjem kon¬ cu zarezi, v kateri boste potisnili zid gradu. Ena od opor naj bo vsekakor na mestu, kjer sta zlepljeni obe škatli. Let¬ vi je treba vsaditi in zalepiti v ustrezni luknji v deskj. Ko je to opravljeno, na¬ tlačite v prostor pod gradom lesno vol¬ no, ki jo prav tako dobite v škatlah kot embalažni material. Sedaj bomo obliko¬ vali površino hriba. Vzemite malo debe¬ lejši, a ne pretrd papir. Navaden bel ovojni papir bo kar ustrezal. Papir rahlo navlažite, nato pa ga polagajte po po¬ bočju in ga hkrati s prsti mečkajte, tako da bo kar precej podoben skalam. Ko polagate papir, ga hkrati nalepite zgoraj na zid gradu, spodaj pa na desko. Posa¬ mezne kose je treba seveda lepiti tudi med seboj. Priporočam lepilo LIBRO- KOL ali JUBINOL, ki dobro in hitro prime. Posamezni kosi naj bodo raje večji kot.majhni. Pri modeliranju povr¬ šine hriba vtisnite pot, ki vodi k vhodu, in po možnosti tudi jarek pod dvižnim mostom. Ko ste izoblikovali površino hriba, vze¬ mite večji mehak čopič in prekrijte ves hrib z razredčenim lepilom (topel raz¬ redčen klej). Ko bo maketa suha, boste 461 lahko ugotovili, da so skale kar precej trde in jih lahko poslikate. V poštev pri¬ dejo oljne ali tempera barvice. Ne bo odveč, če boste pred slikanjem prevlekli skalovje še z gorsko kredo, pomešano z vodo in lepilom. Skalovje bo v glavnem svetlosive barve, le v utore in vdolbine nanesite z manj¬ šim čopičem temnosivo in rjavkasto barvo. Prav lepo bo, če boste prinesli iz gozda nekaj dolgorasastega mahu, ga posušili in nalepili v vdolbine med skalami. Če bo kje kaka travnata površina, jo prika¬ žite tako, da namažete ploskev z lepilom in potresete to mesto z zeleno obarvanim žaganjem. Tudi na pot lahko natresete in nalepite malo žaganja, ki ga pa ni treba obarvati. D. Mehora OB BISTREM POTOKU JE MLIN... Tako pravi stara pesem. No, od takrat, ko je pesem nastala, se je marsikaj spremenilo. Danes nam meljejo moko veliki industrijski mlini. Romantičnih mlinov ob bistrih potokih skorajda ni več, žal je tudi bistrih potokov čedalje manj. Sicer pa nam zdajle ne gre za po¬ toke, ampak za počitniško razvedrilo ob vodi. Zadoščal nam bo skromen bister studenček, ki ga bomo gotovo našli ne¬ kje v gozdu ali na travniku. Iz otroštva se spominjam, da smo radi ob studenč¬ kih gradili mlinčke, ki sicer niso mleli, a so vsaj ropotali. Nekaj takšnega in še boljšega boste tudi vi z veseljem zgra¬ dili. Če si boste ogledali naše risbe, boste ugotovili, da pravzaprav ni kaj razlaga¬ ti, ker je vse zelo preprosto in razumlji¬ vo. Na sliki 1 imate kladivo, ki ga kot vse ostale naprave poganja vodna moč prek vodnega kolesa. Včasih je voda gnala težka kovaška kladiva, imenovana norci. Lep primerek vodne kovačnice si lahko ogledate v Tehniškem muzeju v Bistri. Slika 2 kaže drobceno kovačnico z dvema kladivoma, na sliki 3 je pravca¬ ta mini hidrocentrala, na sliki 4 pa je prikazan vodni pogon preproste žage venecijanke. Večjo moč vodnega kolesa boste dosegli s tem, da boste postavili svojo vodno napravo tam, kjer voda hitro teče ali kot pravimo, ima velik padec. Najbrž bo treba strugo nekoliko »regulirati« (očistiti, morda nekoliko poglobiti in utrditi bregove). Izbrali smo vodno ko¬ lo po vzoru kmečkih mlinskih koles, ki kar najbolj izkoriščajo vodno moč, saj se v široke lopate upira večja količina vode. Iz zdrave deske izžagajte dva ena¬ ka kroga in šest ali osem enakih lopat. Luknjo natanko v središču v vsaki okrogli plošči izvrtajte s svedrom Osred¬ karjem. Plošči nabijte na os, vložite lo¬ pate natančno v obliko šestero oziroma osmerokotnika in jih pribijte z žeblji. Če bi se kolo vendarle zrahljalo na osi, si pomagajte z zagozdami. Dva dolga močna žeblja, zabita na konceh v os, bo¬ sta tečaja, na katerih se bo kolo prav z lahkoto vrtelo. Deska, na kateri je po¬ stavljena kovačnica oziroma kaka druga vodna naprava, naj ima v vogalih izvr¬ tane luknje, skozi katere boste zabili kline in tako zasidrali desko v tla. Če želite, da bi voda padala od zgoraj na kolo, zajezite vodo z jezom, nareje¬ nim iz kamenja, mahu in zemlje (po možnosti ilovice). Žleb je lahko pločevi¬ nast ali pa iz kosa lubja. Gradnja hidroelektrarne je malce zahtev¬ nejša. Kolesarski generatorček, ki nam bo proizvajal tok, se mora hitro vrteti. To bomo dosegli s prenosom vrtenja z velike na malo jermenico/ Obe sta lese¬ ni. Večjo jermenico bo treba izžagati iz deske, vrezati v obod žleb z okroglo pilo in jo pribiti na vodno kolo. Tudi mala jermenica naj ima žlebiček. Za transmi¬ sijo uporabite gumijast trak okroglega preseka, ki pa ne sme biti preveč napet. »Elektrarna« je montirana na deski, ki leži čez strugo kot most. Če boste po¬ stavili hišico ali šotor tik brega, boste lahko imeli električno razsvetljavo. Ko- 462 lesce, ki neposredno poganja os genera¬ torja, naj ima tolikšen premer, da boste lahko nanj tesno nataknili obroček, odrezan od stare kolesarske zračnice. S tem boste znatno povečali trenje. Žago je treba posebej v celoti izdelati in 463 preveriti, če dobro deluje. Žaga, ki jo boste izrezali iz tanke pločevine, je vpeta v okvirček, ki se pomika v velikem okvi¬ ru gor in dol. Na okvir pribijte na vsako stran po dve letvici, ki rabita kot vodi¬ lo. Važna je pravilna izdelava upognjene osi in vmesne lesene ročice. Le-ta ne sme biti prevelika. Če bo žaga dobro in brez zatikanja delala, ko bomo vrteli os z roko, potem tudi pri priključitvi na ročico vhodnega kolesa ne bo težav. Tre¬ ba bo pač preizkušati in popravljati, dokler ne bo vse brezhibno delovalo. Upam, da boste pri gradnji vodnih na¬ prav doživeli mnogo veselja. D. Mehora Z ŽOGO V TARČO Izmed mnogih tako priljubljenih iger z žogo je prav zabavno tudi metanje žoge v dolo¬ čen cilj, kar nekoliko spominja na strelsko tekmovanje. Tarčo ali meto, ki se bo po vsa¬ kem zadetku dvignila v navpični položaj, je kaj lahko narediti. Okroglo ploščo (lahko je tudi kvadrataste oblike) izžagajte iz vezane¬ ga lesa in naslikajte nanjo primerno podo¬ bo (na naši sliki je za primer volčja glava). Na zadnjo stran pribijte dve zanki iz ploče¬ vine. Ploščo nataknite na kos debele žice, ki jo pritrdite na dve palici, zabiti v zemljo. To je vse. Da bi se tarča lahko vedno vra¬ čala v navpični položaj, jo morate na robu pod podobo obtežiti s koščkom svinca ali železa. Zadostovalo pa bo tudi, ako boste zanki pribili nekoliko zunaj srednjice kro¬ ga, saj bo tako plošča na spodnjem delu ne¬ koliko težja. Druga tarča, ki vam jo predlagam, je prav tako lesena plošča, ki pa je gibljivo pritrje¬ na na podstavek z dvema kosoma usnja ali močno tkanino. V navpičnem položaju jo drži natezna spiralna vzmet, ki je pritrjena na kvader iz trdega lesa. Ta kos lesa privij- te na desko z dvema lesnima vijakoma. Ob udarcu se bo vzmet nategnila, nato pa po¬ tegnila ploščo nazaj v vertikalo. Če nimate primerne spiralne vzmeti, bo prav tako do¬ ber gumijast trak. Tarčo lahko pritrdite na mizo ali na klop nekje na prostem z dvema majhnima svo- rama, ako pa jo boste postavili na tla, jo zasidrajte s koničastimi količki, zabitimi sko¬ zi podstavek. D. M. 464 IZUMITELJI in njihovi izumi:: i^Htfiljptjitfivi^ui PUŠKA Sto in več let je bila osnovno orožje vo- jakov-pešakov puška. Še v prvi svetovni vojni so bile to dolge, nerodne in težke naprave z magazinom za nekaj nabojev. Komaj pred drugo svetovno vojno so v vojaških laboratorijih začeli razvijati Slika 1. Četa vojakov v oktobrski revoluciji z dolgimi in težkimi puškami lažje, ročnejše in hitrejše puške. Vzpo¬ redno z njimi so se pojavile avtomatske puške, ki so se izkazale zlasti v bojih na blizu, ker so bile hitrejše, imele so več nabojev, zato pa so bile pri zadevanju manj zanesljive. Z njimi so lahko stre¬ ljali do 300 metrov daleč, do stokrat v minuti. Slika 3. Moderna avtomatska puška zahod¬ nih držav z dodatnim priborom Pričakovali bi, da Slika 2. Metalec granat v rokah sposobnega vojaka lahko uniči tank ali pa četo vojakov bo moderna oboroži¬ tev z jedrskim in raketnim orožjem, z nadzvočnimi letali in vsevidno radiolo- kacijo potisnila puške med razstavke v vojaške muzeje, toda ni tako: 8 vojakov od deset je v pehotnih oddelkih oboro¬ ženih s puško, tudi v najmoderneje obo¬ roženih armadah. Ti pešaki, ki so nepo¬ grešljivi, danes pravzaprav malo pešačijo, večinoma jih prevažajo s posebej zanje prirejenimi vozili. Brez njih bi si težko zamislili vojskovanje v gorah, v gozdo¬ vih, zlasti pa partizansko bojevanje. Sodobno pešakovo orožje — puška je močno izpopolnjena, velik razvoj pa so dosegli naboji. Zmanjšana je velikost 465 krogle, kar je imelo za posledico tudi zmanjšanje teže puške, bistveno je po¬ večana tudi hitrost krogle. Hitrejša kro¬ gla (nad 1200 m na sekundo) ima večjo prebojnost, tako da pred njo tudi tank Slika 4. Krogla raketne oblike z veliko pre¬ bojno močjo. Plašč iz plastične mase od¬ pade potem, ko je krogla izstreljena iz pu¬ škine cevi. ni varen. Na sliki lahko vidite kroglo, ki je podobna raketi. Valjasto telo je na zadnjem koncu opremljeno s smernimi krmili in obdano s plastično maso. Ko pride krogla iz puškine cevi, plašč iz plastike odpade in krogla z veliko hitro¬ stjo zleti proti cilju. Da bi povečali hi¬ trost streljanja, so odpravili kovinske tulce, ki jih je morala avtomatska napra¬ va po vsakem strelu odstraniti iz cevi. Ti naboji imajo tulec, v katerem je na¬ sajena krogla, kar iz eksplozivne snovi. Ob udarcu na detonator, vžigalno napra¬ vo na zadnjem delu tulca, se vžge tulec, Slika 5. Različni naboji. Prvi je običajni, z medeninastim tulcem in svinčenko, drugi naboj z dvema svinčenkama, tretji pa na¬ boj s tulcem iz eksplozivne snovi, ki zgori po udarcu na vžigalnik (1), viden na dnu naboja eksplodira in nastali plini z veliko silo potisnejo kroglo iz cevi. V začetku cevi ostane samo vžigalnik, ki ga je možno laže in hitreje odstraniti kot kovinski tu¬ lec. V rabi so naboji z dvema ali celo s tremi kroglami, ki so postavljene druga za drugo. Po izstopu iz cevi nekaj časa lete ena za drugo in si celo pomagajo, da se smer gibanja ne spremeni, pred ciljem pa se razprše in cilj zadenejo z večjo verjetnostjo. Moderna avtomatska puška tehta manj kot 4 kilograme. V magazin gre do 60 nabojev. Vojak lahko sproži posamezen strel, skupino treh ali pa cel rafal. Tudi vojaki naše armade so oboroženi s takim modernim avtomatskim strelnim orožjem, ki je v veliki meri izdelano v naših tovarnah. Nimamo strahu pred sovražniki, če bi nas napadli, ne samo zaradi oborožitve in usposobljenih voja¬ kov, temveč tudi zato, ker bi v sili vsi člani naše skupnosti prijeli za orožje. Tudi vi, ki ste v osnovni šoli, bi pri odporu lahko mnogo koristili, saj bogate izkušnje iz preteklosti v NOB to potr¬ jujejo. TIMOVA NALOGA »Otroške armade« so v deželah, kjer se bojujejo proti izkoriščevalcem in tuj¬ cem, običajen pojav. Marsikakšna bitka je bila uspešno izbojevana s pomočjo do¬ miselnih in pogumnih otrok. Samo iz Vietnama smo prebrali vrsto pripovedo¬ vanj o tem, kako so otroci sodelovali pri obveščanju o sovražniku, pri prenašanju poročil, kako so iz skladišča odnesli orožje, hrano, kako so gradili preproste, zamaskirane pasti, kako so se ujeli sov¬ ražni vojaki, in tudi kako so se hrabro bojevali z orožjem v roki. Tudi naša na¬ rodno osvobodilna vojska je v svojo zgo¬ dovino vpisala vrsto svetlih imen, otrok, ki še niso imeli 15 let in ki -so v boju proti tujim nasilnikom v hrabrosti in domiselnosti prekašali marsikaterega od¬ raslega. Najbrž tudi danes, če bi bilo treba bra¬ niti domovino, ne bi bilo drugače. Saj veste, da se vsi pripravljamo za splošni ljudski odpor in krepimo svojo obram¬ bno sposobnost. Vsakdo ve, kaj mu je storiti, če bi vdrl sovražnik. Pa ne samo tedaj, tudi za primer nesreč, kot so po¬ plave, potresi, požari, epidemije bolezni, smo temeljito pripravljeni. 466 Pred nekaj leti, ko je potres porušil Skopje, so bile prekinjene vse zveze. Nih¬ če ni vedel, kaj se dogaja. Preživeli ra- diomaterji so hitro usposobili oddajnike in sporočili svetu, kaj se je zgodilo in takoj je začela prihajati pomoč. Prav ta¬ ko se je zgodilo v Čilu, kjer je potres uničil cela mesta. Zadnjo Timovo nalogo v letošnjem let¬ niku smo namenili samopomoči in to z naj preprostejšimi sredstvi, najbolje s ta¬ kimi, ki jih je mogoče dobiti v naravi. Najprej dva primera: Pred sovražnikom smo se umaknili v taborišče nekje v gozdu. Da nas ne bi presenetil, postavimo straže. Ker je pre¬ malo odraslih, ne moremo straže posta¬ viti na vseh dohodih v taborišče. Na sli¬ ki imamo nadomestek, tehnično rešitev. Preprosta je: na obeh straneh dohoda sta po dva količa. Na enem je p^r ko¬ vinskih trakov (lahko od pločevinke), preprosto stikalo z izolatorjem, recimo kaka plastična snov, med obema kontak¬ toma. Izolator povezuje z drugim koli- čem tanka žica, ki 'je napeta v primerni oddaljenosti od tal. Ko pride nepoklica¬ ni, zadene ob žico, izpuli izolator, sti¬ kalo se sklene in spoji električni krog, v katerem sta električna baterija in zvo¬ nec (v taborišču seveda). Tako smo torej dobili tehnične stražarje. Drugi primer: Taborimo v sotesti ob vo¬ di, ki lahko zaradi deževja v gorah hitro spreminja gladino in povzroči nevšečno¬ sti v taboru. Preprosta napravica lahko nadomesti paznika, ki bi opozoril, da je nevarnost poplave. Na količ, ki ga za¬ bijemo v strugo, pritrdimo ščipalko za perilo. Ščipalka ima obe čeljusti obloženi s tanko pločevino in rabi kot stikalo. Električni krog (z baterijo in zvoncem) je sklenjen, kadar sta čeljusti spojeni. Preden gremo spat, vtaknemo med če¬ ljusti kocko skladkorja in če voda nara¬ ste, raztopi sladkor, čeljusti se sklenejo in v taborišču zvonec oznani alarm. kovinski trak In sedaj naloga: 1. Konstruiraj preprosto alarmno napra¬ vo, ki bo taborišče opozorila, da se po določeni poti bliža sovražnik in sporočila tudi, kolikšno je njihovo šte¬ vilo. Računaj s tem, da se je treba pred sovražnikom hitro umakniti in da je mogoče s seboj vzeti le najpotreb¬ nejše. 2. Postavi sam kake težavne okoliščine (nekaj primerov: kuhanje, sušenje pe¬ rila, bivanje, razsvetljava ...) in poišči kar najbolj preprosto rešitev. Za premišljanje in uresničitev vaših idej boste imeli na voljo počitniški čas. Mor¬ da boste živeli v naravi im se boste hote ali nehote morali spoprijemati s takimi težavami. Pišite nam, pošljite risbe, sli¬ ke, opise, da jih bomo objavili v novem letniku TIMa in najboljši prispevek na¬ gradili. Želimo vam prijetne počitnice! 467 VESELI KONSTRUKTOR VSAK MESEC DVE 468 Ideje za stran »Veseli konstruktor« so prispe¬ vali Leon Tomšič, učenec 8. razreda osnov¬ ne šole na Brezovici, Drago Miško iz Ptu¬ ja, Aškerčeva 9 in Marjan Peljhan iz Idri¬ je, Grilčeva 4. Objavljamo štiri najboljše. Ob koncu letnika se moramo zahvaliti vsem, ki ste pošiljali duhovite prispevke za tale ko¬ tiček. Mnogokrat smo se prav imenitno za¬ bavali, mi v uredništvu in prav gotovo tudi bralci revije. NAŠ RAZGOVOR Prešteli smo, koliko pisem smo letos prejeli za naš ko¬ tiček. Prav prijetno smo pre¬ senečeni: 108 jih je prispelo, preden smo oddali v tiskar¬ no gradivo za zadnjo števil¬ ko. To pa pomeni, da so med njimi le rešitve nalog, ki so bile objavljene v prvih sedmih številkah. Rešitve na¬ log v zadnjih treh številkah bodo lahko objavljene šele v naslednjem letniku. Torej kar lepa bera. Posebej pa smo veseli, da smo med so¬ delavci odkrili vsaj dvajset takih, ki kažejo izrazito na¬ darjenost za konstruktor- stvo in sposobnost za reše¬ vanje tehničnih problemov. Seveda tudi ostalim teh spo¬ sobnosti ne bi mogli odreka¬ ti, običajno gre le za pre¬ majhno vztrajnost, trmo, da bi si poiskali dovolj znanja iz knjig, zlasti pa s preizku¬ šanjem izdelkov ali s fizikal¬ nimi poskusi. Na primer: pri neki nalogi bi lahko kon¬ struktorji ugotovili neupo¬ rabnost tehnične naprave, ki so jo predlagali, že s tem, ko bi star lonec nekajkrat vrgli v zrak in opazovali, v kakšni legi pristane v tra¬ vi. Poznavanje fizikalnih za¬ konitosti je osnovno vodilo vsakega konstruktorja. Nje¬ gova naloga je, da le-te iz¬ koristi pri konstrukciji na¬ prav in strojev, s katerimi spreminjamo energijo in materijo. Odlika dobrega tehnika je tudi v tem, da zna ideji dati grafično po¬ dobo, to je, da s tehnično risbo natanko in nedvoum¬ no dopove, kakšna je na¬ prava po zunanjosti in kako deluje. Tudi na tem področ¬ ju smo odkrili nekaj moj¬ strov, ki znajo z normirani¬ mi znaki in črtami na zelo skop način povedati vse o tem, kar moramo vedeti o predmetu. To se da naučiti. Pa tudi taki so vmes, ki so napravili nekaj čačk, ki jih nismo mogli razvozlati, ni¬ smo mogli razbrati, kako naj bi naprava delovala, kljub najboljši volji. Pogo¬ sto z eno samo projekcijo ne moremo dovolj povedati o predmetu, tedaj moramo poleg narisa predstaviti predmet še v tlorisu ali stranskem risu ali pa celo v prerezu. Precej sodelavcev je letos hodilo v 8. razred osnovne šole in ti večkrat vprašuje¬ jo, če bodo potem, ko bodo v srednji šoli, še lahko so¬ delovali v tem kotičku. Se¬ veda, kotiček je odprt vsem, ki imajo ustvarjalne spo¬ sobnosti na področju tehni¬ ke. Za zgled boste vsem ti¬ stim, ki prihajajo za vami. Pričakujemo, da se boste celo oglasili s prispevki za ostale rubrike revije, saj vam znanja, ki ga boste na¬ brali v poklicnih, strokovnih in splošnoizobraževalnih šo¬ lah, ne bo manjkalo. Zahvaljujemo se vam za so¬ delovanje, želimo prijetne počitnice in pričakujemo, da bomo vaša imena v prihod¬ njem šolskem letu spet sre¬ čali v tem kotičku. Najprej moramo dati bese¬ do Rafku Gregorki, učencu 7. razreda osnovne šole Krimski odred v Preserju pod Krimom. V zadnjih dveh letih se je že večkrat oglasil, zato vemo, kako se razvija. Samo iz prispevkov lahko ugotovimo, da je de¬ laven, zelo ustvarjalen, da zna svet tehnike dobro opa¬ zovati in ga razčlenjevati, pa tudi fizika mu letos kar dobro služi pri tehniškem snovanju. Očiten je njegov napredek v tehničnem risa¬ nju. V zadnjem prispevku je poslal tri načrte: v prvem je pravilno narisal in opisal delovanje tlačilne črpalke, v 469 drugem je narisal vrtilno stikalo, ki bi lahko služilo kot programator pri pral¬ nem stroju ali avtomatskem štedilniku, v tretjem, ki ga objavljamo, pa je krmilna naprava, ki v istem času na¬ polni v drugo posodo en¬ krat več kroglic kot v prvo. Dva dozirna bobna je opre¬ mil z jermenicama. Prva ima enkrat večji premer kot druga, zato porabi pri isti obodni hitrosti enkrat dalj¬ še obdobje za en obrat, ali drugače: ko desna stran spu¬ sti dve kroglici, spusti leva eno kroglico. Pogon je pri¬ ključen na jermen, ki spaja obe kolesi. Sicer pa risba sama dovolj pove. Prejeli smo več odgovorov na vprašanje, kako delu¬ je straniščni izplakovalnik. Najbolje ga je opisal Igor Žle iz Šentjakoba 93 pri Ljubljani. Takole piše: »V izplakovalni kotliček se na¬ teče okoli 10 litrov vode. Da se napolni samo do določe¬ ne višine, skrbi vzvod, ki je na enem koncu opremljen s plavačem, na drugem pa s tesnilom, ki v dovodni cevi zapira in odpira dotok vode. Na odtočno cev je priklju¬ čena natega, to je ukrivlje¬ na cev, ki odtaka morebit¬ no odvečno vodo. Ko z vz¬ vodom dvignemo utež, pod katero je tesnilo, ki zapira odtok, začne voda odtekati v školjko. Ko popustimo te¬ snilo, spet zapre odprtino, tedaj pa preostalo vodo po¬ tegne skozi natego srk, ki ga je v. cevi povzročila odteka¬ joča voda. Plavač se v iz¬ praznjenem kotliču povesi in odpre dotok novi vodi.« Najlepšo risbo pa je poslal Bojan Lebar iz Lendave, Par¬ tizanska 20, zato smo jo odbrali za objavo. Opise z risbami so poslali še: Mitja Starman, učenec 6. razreda osnovne šole Franca Bukovca v Preski pri Medvodah, Zdenko Ru¬ dolf, iz 6. razreda osnovne šole Bratov Vodopivec v Pivki, Vojko Gulja iz osn. šole Dragotin Kette v Ilirski dovod Bistrici, Aleš Dolžan iz Li¬ tije, Pokopališka 11, ki je poslal tudi dva načrta za sortirno napravo za ločitev železnih kroglic od drugih s pomočjo magneta in načrt naprave za nalivanje teko¬ čine, ki bi delovala precej nezanesljivo, ker je odvisna od hitrosti gibanja steklenic na tekočem traku. Oglasil se je tudi Rajko Zu¬ panc iz Dobrine 52, Loka pri Žusmu, ki je poleg površne¬ ga opisa izplakovalnika pri¬ speval tudi načrt za napra¬ vo, ki polni posode s teko¬ čino. Preprosto zamisel je precej brez potrebe zapletel. Poenostavili smo jo in ob¬ javljamo naičrt. Na trans¬ portnem traku prihajajo posode pod dozirno napra¬ vo. Regulator, ki določa vi¬ šino natočene tekočine, je navaden plovec, ki pade na dno posode in pri tem od¬ pre ventil. Plovec se pri polnjenju dviga in na ne¬ kem mestu ventil zapre, istočasno pa pritisne na tip¬ kalo, ki sklene tokokrog z elektromotorjem za pogon transportnega traku. Trak se giblje toliko časa, da plo¬ vec pade v naslednjo poso¬ do, prekine tokokrog in od¬ pre vodo. Jože Verče, učenec 6. razre¬ da osnovne šole v Mirni pe¬ či nas je glede na razred, ki ga obiskuje, zelo presenetil z zelo razumnim sklepanjem in z znanjem elektrotehnike. — 0 -9 e Poslal je načrt za vrtilno stikalo — zelo jasen in pre¬ gleden — in opis: Ko priti¬ snemo na tipko A, sklenemo tokokrog motorčka. Ta se zavrti in požene kolesce B, ki ima na nekem mestu vdolbinico, v le-to pa se pri¬ lega zaobljeni del kontaktne ročice D. Ko se kolesce B zavrti, se skleneta kontakta C in D, tedaj zasveti žarni¬ ca. Če tipko A spustimo, pre¬ den pride izboklina v vdol¬ binico, se motor ustavi, žar¬ nica pa sveti naprej. Kaj bi morali napraviti, da bi se motorček še vrtel? To res ni težko: z žico povežemo točko T in točko 2 in motor¬ ček se bo vrtel še toliko ča¬ sa, da pride izboklina v vdolbino. Tedaj kontakta DC prekineta istočasno krog z žarnico in krog z elektro¬ motorjem. Takšno napravo bi lahko uporabili na stopni¬ šču. Ko pridemo domov, pri¬ tisnemo na tipko, luč zago¬ ri, in ko pridemo v stanova- 470 nje, se luč sama izključi. Jože, natanko tako je. Če je tole vse res tvoje, potem ti moramo izreči vse pri¬ znanje. Podobna je tudi rešitev Da¬ nila Tkalca, učenca 8. razre¬ da osnovne šole Peter Kav¬ čič v Škofji Loki. Za stikal¬ no napravo je smotrno iz¬ koristil kar gred elektromo¬ torja, ki jo je na enem me¬ stu obdai z izolacijsko pla¬ stjo. Pametno razmišlja, da bi se večji in neobremenjeni motor zaradi vztrajnosti po prekinitvi električnega kroga vrtel še naprej in vključeval električni tok. Ugotovil je, da imajo vrtilno stikalo bri¬ salci pri avtomobilu in da bi lahko poganjalo tekoči trak, ki mora v enakih pre¬ sledkih prinašati obdelovan- ce na delovno mesto. Načrt za vrtilno stikalo je poslal tudi Robert Grušov¬ nik, učenec 8. razreda iz Kra¬ nja, Staretova 6. Rešitev je preprosta: na gredi elektro¬ motorja je ploščica z dve¬ ma zarezama. Vanju lahko sede listna vzmet s kontak¬ tom. Na sliki se lepo vidi — tokokrog je prekinjen. Sklenemo ga tako, da s tip¬ kalom odrinemo vzmet, tako da se kontakta spojita in motor s ploščo se vrti, do¬ kler tipko tiščimo. Ko jo spustimo, se vrti še toliko časa, da vzmet sede v za¬ rezo in prekine zvezo. Na¬ pravo je tudi izdelal in pre¬ izkusil, naredil pa je tudi shematsko in prostorsko risbo. Ni slabo, imaš posluh za preprosto, ekonomično in zanesljivo konstrukcijo. Ob¬ ljube, da bomo objavili na¬ črt za astronomski daljno¬ gled, nismo mogli uresničiti. Obveščamo te, da je bil ob¬ javljen dober načrt zanj v reviji Proteus, ni tako dol¬ go tega. Obrni se na uredni¬ štvo, radi ti bodo povedali, kje ga boš lahko dobil. Rešitve za stikala, podobne tistim, ki so že bile objavlje¬ ne, so poslali še tile naroč¬ niki: dvanajstletni učenec Lado Železnik iz Trbovelj, ki je napravo tudi zgradil in preizkusil. Zanimajo ga oja¬ čevalniki in rad bi načrt za 4 V stereo ojačevalnik. Spo¬ ročili bomo inženirju Vuka- dinu Ivkoviču! Drago Čepon iz Ljubljane, Zelena pot 12, je stikalo izdelal iz lepenke. Gabrijel Polajnar iz 6. raz¬ reda osnovne šole Laško je poslal odlično sestavno risbo in zraven pregledno shemat¬ sko risbo vezja; načrt za dozirno napravo in opis iz- plakovalnika, prav tako od¬ lično risbo stikala tudi Mi¬ lan Hribar iz Mengša, Parti¬ zanska 38. Dušan Ponikvar, učenec 6. razreda osnovne šole Franc-Stane Rozman iz Šentvida pri Ljubljani je zgradil stikalo z elementi Mehanotehnike, ga lepo opi¬ sal in pravi, da je deloval brezhibno. Vsak od teh ima tudi nekaj svojskega; žal nam je, da imamo premalo prostora, da bi vse načrte lahko objavili. Dvakrat se je že oglasil Pe¬ ter Janežič, učenec 8. razre¬ da osnovne šole Tomo Brejc iz Kamnika. Rojen tehnik! Njegove konstrukcije so pre¬ proste, urejene, pregledne. V prvi pošiljki so uporablje¬ ni trije principi za sortira¬ nje lažjih in težjih kroglic. 1. Princip tehtnice. Navor (produkt iz sile in ročice) na desni strani je enak pro¬ duktu na levi, kadar pride lažja kroglica. Vzvod je v ravnotežju, kroglica gre v gornji del. Ko pride težja kroglica, je levi navor večji, vzvod se premakne navzdol in kroglica gre v spodnji prostor. Pomislek: kaj je z vzvodom v času, ko na njem ni kroglice? Kako re¬ šiti problem vztrajnosti vz¬ voda? 471 2. Princip vzmeti. Težja kroglica upogne vzmet in gre v spodnji del, lažja gre zgoraj. 3. Princip vztrajnosti. Večja masa ima večjo vztrajnost; težja kroglica pade v bolj oddaljeno posodo. Tole pa še preizkusi, če je trditev resnična. V drugi pošiljki je opisal dozirno napravo za pesek. To je čisto navaden tran¬ sportni trak, ki se giblje v vodoravni smeri med dve¬ ma kolesoma. Trak ima na členih pritrjene lopate, ki se na svoji poti zarijejo v pe¬ sek, odvzamejo vsakokrat enako količino in na dru¬ gem koncu skozi odprtino na tleh spuste pesek v po¬ sodo. Za tekočino pa je na člene nadomestil korce. Ka¬ ko deluje, vidite na risbi. Ce so korci enaki, je tudi koli¬ čina vode vsakokrat enaka. Dušan Korelc iz Ljubljane, Moškričeva 36, je izkoristil za sortirno napravo vijačno vzmet, ki ima tako prožnost, da se del kanala zavrti oko¬ li šarnirja, ko se prikotali težja kroglica. Ko se priko¬ tali lažja, se ta del ne po¬ makne navzdol, kroglica gre naprej po gornjem kanalu. Iz slike lepo vidite, kako na¬ prava deluje, kadar je na poti težja kroglica. Še en princip je bil uporab¬ ljen. Prispeval ga je Milan Žonta iz Kolonbana 40 pri Ankaranu. V cev, ki je spo¬ daj razcepljena v dva kana¬ la, je namestil puhalo, skrat¬ ka ventilator. Lažje kroglice odpihne v bolj oddaljeni ka¬ nal, težje pa v bližnji krak. Po takem principu deluje vejalnik, ki ločuje žito od plev. Načrte smo dobili še od Matjaža Kaltnekarja iz Rim¬ ske 12 v Ljubljani, ki je v napravo za sortiranje vgra¬ dil tudi mehanizem, ki spu¬ šča v cev le po eno kroglico, Matjaža Sršena, ki je upo¬ rabil vzmet, Tomaž Zgur iz osnovne šole Vita Kraigerja je izkoristil vzmet in sortir- ni boben (poslal je tudi na¬ črt za kretnico in vrtilno stikalo), dalje Dušan Modri¬ jan iz Tržaške 30 v Postoj¬ ni, Rok Grahek iz Izole, Sa¬ mo Bogataj iz Grablovičeve 32 v Ljubljani, Vili Turnšek iz osnovne šole v Rogaški Slatini (hvala na vabilo, sku¬ šali bomo priti na obisk v šolo), Dušan Ipavec iz Tarti¬ nijeve 13 v Izoli, Jože Poj- bič iz Murske Sobote, Na¬ selje ob kanalu 3 in Drago Čepon iz Ljubljane, Zelena pot 12, ki so vsi vgradili vzmet. Zadnja dva sta posla¬ la tudi načrte za krmilno napravo, ki pa ne prinašajo nič novega. Načrte za dozirno naprave so poslali še Mariči Bovha iz Kamnika, Kebetova 2 (s foto celico in tehtnico), Du¬ šan Kanduč iz 8. razreda osnovne šole Janka Premr- la-Vojka v Kopru, Dragoslav Miško iz Ptuja, Aškerčeva 9 (zelo, a brez potrebe kompli¬ cirano) in Andrej Hudec iz 8. razreda osnovne šole Le¬ skovec pri Ptuju (imaš ide¬ je, samo površen si). Dobili smo prvi dve pošilj¬ ki z rešitvami naloge, ki je zahtevala oblikovanje emba¬ laže. Res natančno in skrb¬ no izdelan načrt za embala¬ žo, v katero bi lahko spravi¬ li 6 skodelic kave, je poslal Slavko Pipan, Olšje 2, Šem¬ peter pri Novi Gorici. Prilo¬ žil je tudi izrezano mrežo, s katero smo brez težav se¬ stavili škatlo, prav tako, kot jo vidite na spodnji risbi. Njegov načrt je tudi zado¬ stil zahtevi, da mora biti čim manj kosov. Precej podobna je embala¬ ža Darija Olenika iz Hrvati¬ nov 20 pri Ankaranu. Letos smo prejeli načrt za števec kroglic, ki ga je po¬ slal Damir Metelko iz Teka¬ čeva pri Rogaški Slatini, na¬ črt za Morsejev aparat s fotocelico (o tej bomo še pisali), ki ga je izdelal Mi¬ ran Majnik iz Idrije, Ljub¬ ljanska 13, in razlago, kako delujeta batna črpalka in zračna razredčevalka, ki jo je prispeval Andrej Oster¬ man iz Pristave 56 pri Tr¬ žiču. Opravičujemo se, ker vseh prispevkov nismo mogli ob¬ javiti, kot bi tudi sami že¬ leli. Odbrati smo morali le najbolj originalne in zanimi¬ ve, ostale pa le omenjamo in še tako se je tale naš zadnji razgovor zelo razteg¬ nil. TIMOVA NAGRADA Uredništvo podeljuje nagra¬ do Hit car pisto Jožetu Ver- cetu iz osnovne šole v Mir¬ ni peči za pregleden načrt in zgleden popis stikalne naprave, in nagrado garni¬ turo vlaka HO Rajku Gre¬ gorku iz osnovne šole Krim¬ ski odred v Preserju pod Kri¬ mom za marljivo sodelova¬ nje in ustvarjalnost, ki jo je pokazal v tem kotičku. Na¬ gradi — kot vedno — sta darilo tovarne Mehanotehni- ka iz Izole. Nagradi bomo poslali na šoli. Čestitamo! 472 TIMOVA FANTASTIKA« URA NIČ Kakšno veselje! Kakšna zabava! Takega nav¬ dušenja ni bilo že leta. Otroci so švigali sem ter tja, kričali, se držali za roke, vrteli v krogih, plezali po drevesih in se smejali. Po nebu, visoko nad. njimi, so hrumele velike rakete,- po cestah so tiho brneli hrošči-avto- mobili, otroci pa so se kar naprej igrali. Toliko veselja, toliko prekipevajoče radosti, prekopicevanja in kričanja. Mink je stekla v hišo, vsa potna in umazana. Za svojih sedem let je bila zelo močna, glas¬ na in odločna. Njena mati, gospa Morris, jo je komaj opazila, ko se je vrgla nad pre¬ dale in začela zbirati ponve in razno orodje v svoj cekar. »Sveta nebesa, Mink, kaj pa je to?« »Taka prima igra!« je zasopla Mink, vsa žareča v obraz. »Malo se ustavi in si vsaj oddahni,« je rekla mama. »Ne, ne, saj je vse v redu. Lahko vzamem te stvari, mami?« »Samo, da jih ne boš obtolkla,« je naročila gospa Morris. »Hvala, hvala,« je zakričala Mink in že je izginila kot raketa skozi vrata. »Kakšna igra pa je to?« »Invazija!« je zaklicala Mink. Vrata so se zatresnila. Z vseh dvorišč so vreli otroci in nosili sku¬ paj nože in vilice in grebljice in stare cevi in odpirače za konserve. Prav zanimivo, igra je zaposlila samo mlajše otroke. Starejši, deset let in več, se niso zanimali za direndaj, raje so se igrali skri¬ valnice in podobno. Starši pa so medtem prihajali in odhajali v svojih kromastih hroščih, monterji so pri¬ hajali popravljat vakuumska dvigala in te¬ levizorje in pokvarjene dostavne cevi za hrano. Odrasli so hiteli mimo zatopljenih otrok in jim samo zavidali to silno energijo ter se zabavali ob njihovi vnemi, želeč si, da bi bili tudi sami sposobni tolikšnega navdu¬ šenja. »To in tole, pa še tole,« je učila Mink ostale otroke, ki so prihajali z žlicami, izvijači in podobnim. »Daj sem tole. Ne! Sem, buča! Tako. In zdaj se malo umaknite, da pritr¬ dim to stvar.« Čelo se ji je nabralo v zamiš¬ ljene gube, jeziček je skozi zobe sledil gi¬ bom. »Takole. Ste videli?« »Jaaa,« so v zboru zavpili otroci. Dvanajstletni Joe Connors se jim je pri¬ družil. »Pojdi stran!« ga je zapodila Mink. »Igral bi se,« je rekel Joe. »Ne moreš!« »Zakaj ne?« »Samo norčeval se boš iz nas!« »Ne bom, častna beseda!« » »Ne. Saj te poznamo. Izgini, ali pa te brc¬ nem.« Še en dvanajstletnik je prib renčal mimo na motornih kotalkah. »Hej, Joe! Greš z mano? Pusti te dojenčke.« Joe je poželjivo ponovil: »Rad bi se igral z vami.« »Prestar si,« je pribila Mink. »Pa ne toliko.« »Ti bi se samo smejal in nam pokvaril invazijo.« Deček na kotalkah je spet pripeljal mimo. »Pridi, Joe. Pusti te revčke z njihovimi po- vesticami!« Joe je počasi odkorakal proč. Vendar se je vso pot oziral nazaj. Mink je imela že spet polne roke dela. Iz prinešenih reči je sestavila nekakšen aparat. Neki deklici je naročila, naj zapisuje v be¬ ležko, kar je šlo silno okorno in počasi. Otroški glasovi so se v toplem soncu enako¬ merno dvigali in upadali. Vsenaokrog pa je hrumelo mesto. Ulice so bile obrobljene s pomirljivo zelenino dreves. Samo veter je motil njihovo spokojnost in raznašal glasove po vsej deželi. V tisočerih mestih so rasla ob cestah drevesa, otroci so se igrali pod njimi, uradniki so v pisar¬ nah udarjali po tipkah strojev. Rakete so kot svetle igle prebadale nebo. Povsod je vladal mir, mir zadovoljnih ljudi, ki so kon¬ čno našli ravnotežje v svetu in se združili v eno samo skupnost. Ta mir je prinašal sa¬ mozavest in gotovost, v tej enotnosti člo¬ veštvo ni imelo izdajalcev ali nezadovoljne¬ žev. Torej je stal svet na trdnih nogah. Minkina mati je z okna opazovala otroke. Ah, ti otroci, je zmajala z glavo. Samo da imajo tek in da so zdravi. In ta žilava te¬ lesca bodo v ponedeljek spet v šoli. Prisluh¬ nila je. Mink se je resnobno razgovarjala z nekom pri rožnem grmu — čeprav tam ni bilo videti nikogar. Ti neverjetni otroci. In ta mala punčka, kako je ji že ime? Anna? Anna si je zapi¬ sovala v beležko. Najprej je Mink postavila rožnemu grmu vprašanje, potem pa je zakli¬ cala odgovor Anni. »Trikotnik,« je rekla Mink. »Kaj je to, tri,« je vprašala Anna, »kotnik?« »Ni važno,« je odgovorila Mink. »Kako pa se piše?« »T-r-i---,« je začela Mink počasi, potem pa se je naveličala. »Ah, kar sama napiši!« Nadaljevala je z narekom. »Žarek!« je za¬ klicala. 473 »Čakaj,« je zamencala Anna. »Saj še nisem napisala tri kotnik.« »No, potem pa pohiti!« jo je priganjala Mink. Minkina mati se je sklonila čez okno. »K - o -1 - n - i - k,« je narekovala Anni. »Oh,, najlepša hvala, gospa Morris,« je po¬ kimala Anna. »Malenkost,« se je zasmejala Minkina mama in se umaknila z okna, da bi očistila sobo z elektromagnetnim sesalcem. Otroški glasovi so trepetali v toplem zraku. »Žarek,« je odgovorila Anna. »Štiri - devet - sedem - A - in - B - in - Z,« je z resnim glasom narekovala Mink od daleč. »In vilica in žice in — in šest - šesto - šestero- kot - šesterokotnik.« Za kosilo je Mink na dušek izpila kozarec mleka in že je bila spet pri vratih. Mama je udarila po mizi. »Da mi takoj sedeš k mizi,« je ukazala. »Vroča juha bo takoj.« Pritisnila je na rdeči gumb in v desetih sekundah je nekaj uda¬ rilo na gumijasto podlago v sprejemniku. Gospa Morris ga je odprla, vzela iz njega z aluminijastimi prijemalkami konservo, jo z eno potezo odprla in nalila vroče juhe v jušnik. Mink pa je ves čas mencala. »Daj hitro, mami. Gre za življenje in smrt! Uh—« »Kajpak, za življenje in smrt! Saj smo bili nekoč tudi mi otroci.« Mink se je vrgla nad juho. »Le počasi, se boš opekla,« je svarila mama. »Ne morem,« je odgovorila Mink. »Drill me že čaka.« »Kdo pa je ta Drill? Kakšno čudno ime!« »Je to morda kakšen nov deček v soseščini?« »Da, čisto nov,« je odgovorila Mink, in se lotila drugega krožnika juhe. »Kateri pa je to?« »Zraven je bil,« se je izmikala Mink. »Ti bi se samo norčevala. Vsi se norčujejo.« »Kaj je tako boječ?« »Ja. Ne. No, na svoj način. Uh, mami, zdaj pa moram teči, če ne, ne bomo imeli in¬ vazije.« »Kdo pa dela invazijo?« »Marsovci osvajajo Zemljo. No, ne ravno Marsovci. Od — od tam zgoraj prihajajo — ne vem natančno.« Z žlico je pokazala proti nebu. »In od tukaj!« je potrkala mama po vro¬ čem Minkinem čelu. Mink se je uprla. »Se že norčuješ. Ti bi gotovo pomagala uničiti Drilla in vse dru¬ ge.« »Nič takega nisem mislila,« je rekla mama. »Je Drill z Marsa?« »Ne. On je — hmm — no, morda z Jupitra ali s Saturna ali z Venere. Ampak težko pot ima za sabo.« »To si lahko mislim,« je pripomnila mama in si z roko zakrila usta. »In nikakor si niso mogli izmisliti pamet¬ nega načina, kako bi napadli Zemljo«. »Seveda, mi smo nepremagljivi,« je dodala mama z igrano resnostjo. »Ja, tako je rekel tudi Drill. Nepremag-. Prav tako je rekel.« »Glej, glej, bister fant, tale Drill. Kakšne učene besede pozna!« »Ja, veš, in niso si mogli izmisliti. Drill pravi — rekel je, da je treba pri napadu nasprotnika presenetiti. Samo tako lahko zmagaš. In je rekel, da si moraš najti po¬ moč tudi med nasprotnikovimi vrstami.« »Peta kolona, kajne?« »Ja, tako je rekel. In na noben način si niso mogli izmisliti presenečenja. In tudi pomoči niso mogli dobiti.« »Nič čudnega. Zemljani smo močni,« se je zasmejala mama in pospravila mizo. Mink pa je sedela naprej, strmela v prazno in si v duhu nizala stvari, ki jih je pripovedovala mami. »Dokler niso nekega dne,« je zašepetala, da bi bilo bolj napeto, »pomislili na otroke.« »Glej no!« je pripomnila gospa Morris ve¬ selo. »In spomnili so se, da so odrasli vedno tako silno zaposleni, da nikdar ne pogledajo pod grm ali v travo!« »Samo če iščejo polže ali gobe,« je dodala mama. »In potem je povedal nekaj o di-di-me...« »Di-di-ti?« »Dime-zijah.« »Ah, dimenzijah?« »Ja, da so štiri. In potem nekaj o otrocih pod devetim letom in o domi- domišljiji. Ja, silno zanimive reči Zna pripovedovati.« Gospa Morris je bila že utrujena. »Ja, naj¬ brž je res zabavno. Ampak misli, da te Drill, že čaka. Pozno bo, in če hočete imeti svojo invazijo še danes, preden greš zvečer v kopalno kad, moraš kar pohiteti.« »Se moram res kopati?« je zagodrnjala Mink. »Jasno. Le zakaj otroci ne marajo, vode? Zdi se, da je voda za ušesi zoprna otrokom že od zmeraj!« »Drill pravi, da se nam potem ne bo treba kopati,« je povedala Mink. »Oho, kaj res?« »Vsem nam je to povedal. Nič več kopanja. In lahko bomo pokonci do desetih in ob sobotah bomo lahko gledali tudi film na televiziji!« »Hm, reci gospodiču Drillu, naj se briga raje za svoje zadeve. Se bom že pomenila z njegovo mamo in ...« Mink je bila pri vratih. »Z nekaterimi ima¬ mo pa same težave, s takimi kot je Pete Britz ali Dale Jerrick. Preveč so že zrasli. Samo norca se delajo. Še slabši so kot starši. Sploh nočejo verjeti v Drilla. Tako so važni, ker so že malo večji. Niti ne po¬ mislijo, da so bili še pred kratkim majhni. Ja, taki mi gredo najbolj na živce. Njih bomo pospravili najprej.« »Očka in mene pa nazadnje?« 474 »Drill pravi, da sta nevarna. Veš zakaj? Ker ne verjameta v Marsovce. Rekli so, da bomo mi lahko vladali na svetu. No, ne samo mi, ampak tudi otroci iz sosednje ulice. Mo¬ goče bom jaz kraljica.« Odprla je vrata. »Mami?« »Ja?« »Kaj je to lo-gi-ka?« »Logika? No, ljubica, logika je to, če veš, kaj je res in kaj ne.« »Nekaj takega je omenil,« je rekla Mink. »In kaj pomeni dovzeten?« Potrebovala je kar precej časa, da je spravila težko besedo iz ust. »No, to pomeni —« Mama je pogledala v tla in se nežno nasmehnila, »to pomeni — biti otrok, ljubica.« »Hvala za kosilo!« Mink je stekla ven, po¬ tem pa je še enkrat pomolila glavo skozi vrata. »Mamica, bom že pazila, da te ne bo nič bolelo, res!« »No, hvala,« je odgovorila gospa Morris. Tresk, so zapela vrata. Ob štirih je zabrenčal videofon. Gospa Mor¬ risova je pritisnila na gumb. »Zdravo, He¬ len,« je pozdravila. »Zdravo, Marv. Kako je kaj pri vas v New Yorku?« »Odlično. In pri vas v Scrantonu? Nekam utrujena si videti.« »Ti tudi. Otroci! Vedno pod nogami,« je rekla Helen. Gospa Morrisova je vzdihnila. »Moja Mink tudi. Zdaj se gre super-invazijo.« Helen se je zasmejala. »Kaj se pri vas tudi gredo to?« »Zaboga, kajpak. In jutri bodo na vrsti se¬ stavljanje in magnetni ristanc. Smo bili mi oseminštiridesetega leta tudi taki?« »Kaj, še hujši. Vojske. Šli smo se Japonce in kamikazeje. Nimam pojma, kako so me starši krotili.« »■Starši se pač navadijo, da je treba kdaj pa kdaj zatisniti ušesa.« Premor. »Je kaj narobe, Mary?« je vprašala Helen. Gospa Morrisova je priprla oči in si počasi obliznila ustnice. »Aa?« Stresla se je. »Ah, nič ni. Samo zamislila sem se. To o zatiska¬ nju ušes. Oprosti. Kje sva že ostali.« »Moj Tim je zdaj ves ndr na nekega no¬ vega fanta — na Drilla, tako mu je ime, vsaj mislim.« »Najbrž spet kakšno novo ime. Mink tudi ne more brez njega.« »Ne bi si mislila, da je to seglo prav do Nevv Yorka. Od ust do ust, najbrž. Govorila sem z Josephine, pa pravj, da so tudi njeni otroci — v Bostonu — ponoreli za to novo igro. Po vsej deželi je isto.« V tem trenutku je pritekla v kuhinjo Mink in si natočila kozarec vode. Gospa Morris se je obrnila k njej. »Kako gre stvar?« »Vsak čas bomo gotovi,« je odgovorila Mink. »Krasno,« je pokimala gospa Morrisova. »Kaj pa imaš to?« »Jo-jo,« je pojasnila Mink. »Le poglej!« Pognala je kolesce navzdol po vrvici. Ko se je spustilo do konca vrvice, je — izginilo. »Si videla?« se je pobahala Mink. »Hopla!« Pocuknila je s prstom in kolesce se je spet pojavilo ter se povzpelo po vrvici navzgor. »Daj še enkrat,« je rekla mama. »Ne morem. Ura nič je ob petih, 'dijo.« Mink je stekla ven in poganjala svoj jo-jo. V videofonu se je Helen zasmejala. »Tudi Tim se je zjutraj pojavil s takim jo-jo. Ko me je stvar začela zanimati, mi ga najprej ni hotel pokazati, pa tudi potem ga nisem znala poganjati.« »Pač nisi dovzetna,« je pojasnila gosa Mor¬ ris. »Kaj ?« »Oh, nič. Samo nekaj sem se spomnila. Saj res, kaj si me že hotela vprašati?« »Rada bi slišala recept za tisti marmornati kolač —« Ure so tekle in dan se je začel nagibati v večer. Sonce se je spustilo že čisto nad rob spokojnega modrega neba. Sence po zele¬ nih tratah so se zdaljšale. Smeh in vrvenje sta se nadaljevala. Majhna deklica je jokaje stekla proč od gruče. Gospa Morris je sto¬ pila na prag hiše. »Mink, zakaj se Peggy Ann joče?« Mink se je sklanjala k rožnemu grmu. »Oh, taka boječka je. Sploh je ne maramo. Pre¬ stara postaja. Kar naenkrat je zrasla.« »Zato da joče? Neumnost. Želim spodoben odgovor, gospodična, ali pa pridi takoj no¬ ter!« Mink se je zmedeno zavrtela. »Zdaj res ne morem. Tik pred koncem smo. Saj bom pridna. Oprosti!« »Si mar udarila Peggy Ann?« »Ne, častna beseda. Kar vprašaj jo. Nekaj — no, hlačke so se ji zatresle.« Otroci so se zdaj zgrnili tesno okoli Mink, ki je popravljala nekakšno kvadratno razpo¬ reditev svojih žlic in cevi. »Je kaj narobe?« je vprašala gospa Morri¬ sova. »Drill se je zataknil. Na pol poti. Ce bi ga vsaj lahko spravili skozi, potem bi bilo laže. Drugi bi potem prišli za njim brez težav.« »Lahko kaj pomagam?« »Ne, mama, ni treba. Bom že sama.« »Dobro. Čez eno uro te hočem videti v kadi.« Vrnila se je v hišo in sedla v naslanjač. Otroci, otroci. Otroci, ki znajo v istem tre¬ nutku ljubiti in sovražiti. Ta nerazumljiva mala bitja, ali nam kdaj odpustijo in poza¬ bijo ostre besede in kaznovanja? Le kako gledajo na nas, ki nas morajo vedno ubogati, kot neusmiljene in vsemogočne tirane? Minute so tekle. Nad ulico se je zgrnila čudna tišina. Pet. Nekje v hiši je mehko zapela stenska ura s petimi zvonkimi udarci. Ura nič. Gospa Morris se je sama pri sebi tiho na¬ muznila. Ura nič. Trenutek invazije. 475 Pred hišo je zabrnel hrošč. Gospod Morris je prišel z dela in stopil v hišo, med potjo pa je še zaklical pozdrav za Mink na dvo¬ rišču. Deklica ga sploh ni slišala. Zasmejal se je in še za trenutek opazoval otroke, ki so bili povsem zatopljeni v igro. »Zdravo, Henry.« Prisluhnila je. Otroci na dvorišču so povsem utihnili. Kar preveč. Gospod Morris je iztrkal pipo in jo znova napolnil. »Čeden dan.« Bzzzz. »Kaj je to?« je vprašal. »Ne vem.« Nenadoma je vstala in oči so se ji razširile. Hotela je nekaj reči. Potem si je premislila. Smešno. Bila je vsa živčna. »Da nimajo otroci zunaj kaj nevarnega?« je vprašala. »Ne. Samo kose cevi in kladiva. Zakaj?« »Nič električnega?« »Vraga, gotovo ne,« je odgovoril gospod Morris. »Saj sem pogledal.« Stopila je v kuhinjo. Brenčanje ni preneha¬ lo. »Vseeno bi bilo bolje, če jim rečeš, naj nehajo. Pet je že ura. Reci jim —« Spet so se ji razširile oči. »Reci jim, naj prestavijo svojo invazijo na jutri.« Živčno se je zasme¬ jala. Brenčanje je postajalo vse glasnejše. »Kaj pa počnejo. Grem pogledat.« Eksplozija! Hiša se je stresla. Od daleč so se slišale še druge eksplozije. Gospa Morrisova je nehote kriknila. »Sem, hitro!« je zavpila, ne da bi vedela zakaj. Mogoče je. ugledala s kotičkom očesa kaj nenavadnega; ali pa je .začutila noV vonj ali zaslišala nenavaden šum. Zdaj ni imela časa, da bi prepričevala Henryja. Naj si misli, da je zblaznela! S krikom je stekla po stopnicah. Tekel je za njo, da bi videl, kaj namerava. »Na podstrešje!« je kriknila. »Tam je tisto!« To je bil sicer slab izgovor, vendar ga drugače ne bi mogla pravočasno spraviti gor. Oh — pravočasno?! Nova eksplozija. Otroci so veselo vzklikali, kot bi gledali ognjemet. »Ne, ne!« Sopeč je mrzlično skušala odkle¬ niti podstrešje. »Pokazala ti bom! Pohiti!« »To ni na podstrešju!« je zavpil Henry. »Zunaj je!« Opotekla sta se na podstrešje. Zaloputnila je vrata, jih zaklenila in vrgla ključ daleč v temen kot med staro šaro. Iz ust ji je prihajalo zmedeno govoričenje. Ves podza¬ vestni strah in temne slutnje, ki so se ji nabrale popoldne med premišljevanjem, so zdaj bruhnile iz nje. Vse, kar je sicer z logiko in pametjo zavračala in jemala kot šalo, se je zdaj obrnilo v grozo. »Tu, tu,« je hlipala, sloneč na vratih. »Do večera sva tu varna. Potem se pa morda lahko izmuzneva! Uideva!« Tudi Henry je izbruhnil, vendar iz drugega razloga. »Si ponorela!? Kaj je s teboj? Za¬ kaj si vrgla ključ proč?!« »Da, da, ponorela sem, če ti to kaj pomaga, ampak ostani tu pri meni, moraš ostati!« »Ne vidim, v čem je ta šala ...« »Tiho! Slišali naju bodo. Še tako naju bodo prehitro odkrili —« Spodaj se je oglasila Mink. Od vsepovsod je bilo slišati nekakšno brenčanje in sika¬ nje, smeh in vreščanje. V kuhinji je zvo¬ nil videofon. Je to Helen? je pomislila go¬ spa Morris. Ali me tudi ona kliče zaradi tega? V hiši so se oglasili koraki. Težki koraki. »Kdo hodi po moji hiši?« se je oglasil Henry jezno. »Kaj se to pravi?« Težki koraki. Dvajset, trideset, štirideset nog. Brenčanje. Hihitanje otrok. »Sem gor!« je zaklicala Mink. »Kdo je doli?« je zarjovel Henry. »Psst. Oh, nenenene,« je zastokala žena in se ga tesno oklenila. »Prosim, bodi tiho. Morda bodo odšli.« »Mami?« je poklicala Mink. »Očka?« Tišina. »Kje sta?« Težki, silno težki, hrupni koraki, so se ogla¬ sili na stopnicah. Mink je bila na čelu,- »Mami?« Trenutek obotavljanja. »Očka?« Tišina. Brenčanje. Koraki proti podstrešju. Spredaj Mink. Gospod in gospa Morris sta trepetala. Čud¬ no brenčanje, nenavadna hladna svetloba, ki je silila skozi špranjo pod vrati, morda tudi tuj vonj in nenavadna strpnost v Minki- nem glasu so ohromili tudi gospoda Mor¬ risa. Drhteč je stal v temi, tesno ob ženi. »Mami! Očka!« Spet koraki. In brenčanje. Ključavnica v vratih se je stopila. Vrata so se odprla, Mink je pokukala v temo, za njo pa so stale mračne modrikaste sence. »Ku-kuc!« je rekla Mink. Ray Bradbury VAŽNO OBVESTILO! Vsem tistim, ki bodo junija zapustili osnovno šolo, sporočamo, da lahko ostanejo še naprej naročniki naše re¬ vije. Če se pismeno naročite na na¬ slednji letnik TIMa, vam ga bomo po isti ceni in redno pošiljali na vaš do¬ mači naslov. Naročila sprejemamo vse leto. Uredništvo in uprava 476 VELIKO RAZVEDRILA’ za prožne možgane