Štev. 6. V hjabljani, 1. Fženega cveta 1906. Leto VII. Pravljica.. i.am v daljni, neznani deželi Deveti so dan po sedmlni ubožen je oče živel po svetu že bratje odšli, in tri je cvetoče sinove iskat blagoslova in sreče, v podporo na starost imel. ki menda na domu je ni . . . In kadar je starček začutil, A prošnjo očetovo brata da grenka se bliža mu smrt, starejša sta čula zaman; poklical sinove je k sebi, najmlajšega sta zapustila tako jim govoril potrt: in romala vsak v svojo stran. ..Poslednjikrat morda očeta In brat najstarejši si hotel današnji poslušate dan; s krojaštvom služiti je kruh. srce mi veleva, da skoro A kar je naredil, neznani moj zemeljski pot bo končan. razparal mu zopet je duh. Na srce bi vendar položil Bil drugi kovač je umazan, nazadnje še nekaj vam rad: ki konjem je podkve koval; Bodite si bratje med sabo — a podkve najmanjše njegove Ijubezen naj vaš bo zaklad! ni nihče več vzdignil od tal . . . Posebno najmlajšega brata Nesrečna pri svojih obrtih starejša ne zabita mi! šla dalje sta sreče iskat Vodita ga, dokler v življenja in mislila često, kako pač izkušnjah se ne izučil najmlajši preživlja se brat. In srečni bodite v življenju, A temu je bilo veselo — podeli vam Bog blagoslov, da njima bi bilo tako ! — ne zabite name . . . Jta rojstni Na zlato piščalko je piskal, spominjajte često se krov!" nihče ni tako znal lepo. In splaval duh srečni očetov Podarila mu jo je vila, k Očetu je gori v nebo; ko v gozdu je snival nekoč; ob postelji je siromaški in zlata njegova piščalka, trem bratom solzilo oko. imela je čarobno moč. G - -3* 122 K- Vse v plesu se je zavrtelo, Hej, to vam je bilo veselja. kjerkoli je deček igral; ko deček piščalko je vzel! nihče se plesa ni vzdržal Mož divji je skočil brž s soda ne človek ne divja žival. in plesati urno začel. : Da našel starejša bi brata, Gb hraste stoletne je butal, napoti mladenič se v svet: , ob vitkih se jelkah lovil prehodil je mnogo deželo, . in prosil prečudnega godca, a ni jima prišel na sled. • da malo bi se odpočil. Po trudnem iskanju novico Še v sodu uboga jetnika ¦ "¦ o bratih prečudno zazna, vesel sta zaplesala ples, da v sodu zaprta mož divji plesala je divja zverina, tam v svojem kraljestvu ima. kar skrival jo širni je les. In šel je v kraljestvo njegovo, .,Uh, prosim mladenič te, ne-haj, da brata odvedel bi proč; saj dam ti, karkoli želiš! sred gozda ob ognju dobi ga, Ves svet okrog mene se suče . . . ko padla na zemljo je noč. Vse tvoje je, če me pustiš!" Mladenič gre bliže in bliže — Usmili moža se mladenič, obhaja ga groza in strah . . . pogodbo tako naredi, Kraj ognja dva soda velika — da brata-jetnika iz soda na enem mož grd kakor vrag ... na svobodo spet izpusti. Nad ognjem kar celega vola Izpolni obljubo mož divji, na vilah ogromnih drži: jetnikoma da spet prostost — mladeniču noga zastane, in kot da slede mu volkovi, ko mož upre vanj divje oči. pobegne preplašen tja v gozd . . . ..Odkod ti, pritlikavec pozni, In kot da izrekal nad njimi odkod te prinesla je pot bi oče svoj blagoslov, sem v moje kraljestvo mogočno, objemajo zopet se bratje. kjer jaz sem edini gospod? se vračajo srečno domov. Izkusi se z mano, če dosti Do smrti na domu živeli zaupaš svojim močem! vsi srečni so bratje trije. Drugače si moj, in k jetnikom živeli in bili veseli, v ta sod še tebe zaprem." veseli do zadnjega dne . . , Borisov