UREDNIŠTVO in	uprava :	34131 Trst,
Ul. Capitolina 3 - Telefon 44-046 in 44-047		
DOPISNIŠTVO za	goriško	pokrajino :
34170 Gorica, Ul. Telefon 24-36	XXIV.	Maggio 18 -
NAROČNINA: Letina 10Ò0 lir, polletna 550		
lir. Poštni tekoči	račun :	Trst 11/7000
Obnovljena izdaja - Leto XX. - Štev. 4 (714)
DELO
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
Levi center nosi odgovornost za hudo gospodarsko krizo v Trstu in deželi
TRST - 16. februarja 1968
Posamezna številka 40 lir
Petnajstdnevnik
Quindicinale
Spedie. in abb. post. Groppo II
Vzroki krize v Trstu
Stranke levega centra so odobrile tržaški občinski proračun za tekoče leto. Do odobritve je prišlo brez predhodne razprave v občinskem svetu. Sicer pa je ta odobritev dvomljive narave, saj levi center ni prejel večine, ki je za zakonitost potrebna.
Pokrajinski svet še ni začel razpravljati o proračunu za tekoče leto, proračun za leto 1967 pa je, kot je znano, odobrila komisarska uprava tik pred volitvami leta 1966. Ni še znano kdaj bo pokrajinski svet začel razpravljati o tem tako važnem vprašanju. Morda je odlaganje pripisati dejstvu, da levi center nima niti toliko moči kot v tržaškem občinskem svetu in da glas predstavnika liste Slovenske skupnosti v pokrajinskem svetu ne zadostuje.
Po tolikih predvolilnih obljubah, po toliko opevanem «velikem Trstu», priljubljenem volilnem geslu demokristjanov, po vsem poveličevanju programa za gospodarski razvoj dežele, ki ne prinašajo Trstu in deželi nič drugega kot pogubo, so se že začele priprave na pompozne manifestacije v okviru proslav petdesetletnice aneksije.
Toda dim umetnih ognjev, niti neizbežne nove obljube predvolilnega značaja, sporazumi, sklenjeni v zadnjem hipu, krpuca-nja večin v krajevnih ustanovah, kompromisi zavezništev ter porazdelitev več ali manj dobičkonosnih položajev ne morejo zabrisati ali prikriti stvarnosti, o kateri se govori vsepovsod ; stvarnosti, ki je vsestransko porazna.
Zelo lahko ie priti do zaključka, da je politično - administrativna stabilnost v mestu ki vidno nazaduje po krivdi vlade ter zaradi podrejanja atlantskim interesom, ki uničuje ladjedelsko industrijo in hromi pomorski promet v interesu drugih držav Skupnega evropskega trga.
Dejstva jasno govore in obso-'ajo tako politiko. Tudi če se o-mejimo na analiziranje dogodkov, ki so sledili sklepom CIPE. je jasno, da ie vse tisto, kar so omenjeni sklepi predvidevali kot «nadomestilo» za tržaško ladie-delsko industrijo, še zelo daleč od dejanske uresničitve. Vsi negativni aspekti, ki so jih Trza-
Darujte kri za vietnamsko ljudstvo !
V Trstu zbirajo kri za žrtve bombardiranja v Vietnamu. Kri sprejema krvna banka v Ulici Pietà 4. Kdor želi darovati kri za vietnamsko ljudstvo, naj se predhodno zglasi na začasnem sedežu Odbora za mir in neodvisnost Vietnama (pri «Centro Esteri») U. Torrebianca 13/1. tel. 29-403. Urad je odprt vsak dan od 17. do 20. ure. Na omenjenem uradu bodo darovalci krvi prejeli vsa potrebna navodila.
Bralce vabimo, naj darujejo kri za vietnamsko ljudstvo !
cani predvidevali in katerim so se 8. oktobra 1966 odločno uprli, se danes dejansko uresničujejo.
Obratovanje ladjedelnice Sv. Marka, ki je bila združena s Tržaškim arzenalom je za 50 odst. manjše od dejanske zmogljivosti. Ni duha ne sluha o ladjah, ki naj bi jih popravljali v tej ladjedelnici. Naftovodni terminal ne prinaša obetanih koristi. Vse to se dogaja v času, ko je občutena potreba po novih ladjah, ki bi jih ladjedelnica Sv. Marka lahko izdelovala.
Tudi glede ladjedelnice Felsze-gi v Miljah je bila ubrana smer, ki jo narekuje CIPE. Država ni sprejela obveze, da reši to ladjedelnico. Zato so perspektive zelo slabe.
Na desetine manjših industrijskih podjetij, ki so delala na račun ladjedelnic je v hudih škripcih. Nekatera podjetja so že prenehala obratovati, druga pa, kot kaže, bodo morala zapreti svoje obrate. V teku je postopno odpuščanje delavcev v podjetjih Fasef, Saifae, Machne - Crouse -Hinds, Orion, Dilfi, Belfa-Export, CipcL Isto se dogaia tudi na področju obrtništva. Danes je zaposlenih 9.000 delavcev manj kot pa
jih je bilo decembra 1963. Samo v novembru in decembru 1967 je bilo odpuščenih 1.200 delavcev.
Pristanišče le deloma deluje. K povečanju ohromitve prometa je pripomogla tudi kriza na Srednjem vzhodu. Krči se število pomorskih prog, krči število ladij na rednih progah. Porast tovornega prometa, ki ga določeni krogi poveličujejo, je pripisati samo naftovodu, od katerega pa ima Trst neznatne koristi. Medtem pa življenjski stroški naraščajo in danes so že za 4 odst. višji od življenjskih stroškov v drugih velikih italijanskih mestih.
Našteli bi lahko še druge čini-telje, ki negativno vplivajo na življenje v Trstu in v vsej deželi, toda že te, ki smo jih našteli jasno govore. Nič čudnega torej, če se mesto stara, če mladina
10.500 novih ameriških
vojakov odhaja v Vietnam
Blazni nameni ameriških generalov
Pogubonosna ameriška pustolovščina v Vietnamu utegne zajeti še večji obseg. Po izgubah, ki so jih ameriškemu napadalcu in njegovim bednim hlapcem prizadejali južno-vietnamsSki partizani in rodoljubi, se skušajo washingtonSki vsemo-gočneži še bolj maščevati nad nesrečnim a junaškim vietnamskim ljudstvom.
V torek je ameriški departma za obrambo objavil vest, da so na podlagi zahteve generala Westmore-landa začeli pošiljati v Južni Vietnam drugih 10.500 vojakov. Na ta način naj bi število ameriških vojakov v Južnem Vietnamu naraslo na 510.500 mož.
Istega dne pa je pomočnik ameriškega 'tajnika za obrambo pove-
išče zaposlitev drugje, če tehniki	dal	ičasnilkarjem,	da bo	vsaj za	se-
in specializirani delavci odhajajo	J~'	' '	'	' •
v tujino.
Levi center ni rešil nobenega vprašanja, nasprotno, s svojo zgrešeno politiko je pripomogel k poslabšanju položaja.
Tej politiki se je treba postaviti no robu, ako resnično hočemo rešitev Trsta!
ooooooooooooooooooooooooooooooo OOOOOOOOOÓOOOOOOOOOOOOOOOOO«
Zasedanje CK KP!
Kanja ima
Na zasedanju CK KPI, ki je bilo ta teden v Rimu, so razpravljali med drugim tudi o vprašanjih nove etnotnosti vseh levičarskih sil. Generalni tajnik partije, tov. Luigi Longo, je, ko je obravnaval vprašanja razgovora med komunisti in demokristjani, ugotovil, da so demokrist-janski voditelji pred časom zanikali vsako možnost razgovora, sedaj pa so vanj morali privoliti, čeprav ga skušajo omejiti na manj važna vprašanja. Nujnost tega razgovora, tako je poudaril tov. Longo, izhaja iz nujnosti druge politične perspektive, kot jo predstavlja levi center. Pri tem ne gfč za neko zavezništvo istega tipa, kot je bila nekoč ljudska fronta, ker so sedaj stvari drugačne in mnogo bolj zapletene in so potrebni novi odnosi med silami levice.
Na zasedaniu CK KPI je govoril tudi tajnik deželnega komiteja Furlanije-Julijske krajine, tov. Silvano Bacicchi. Obravnaval je predvsem o problematiki naše dežele. Poudaril je, da je bilanca dejavnosti sedanje deželne uprave vse prej kot pozitivna.
Podčrtal je, da sedanja uprava | ni bila sposobna pristopiti k re- ; sevanju številnih vprašanj v ko- 1 rist ljudskih množic. Bacicchi je govoril tudi o sedanjem kritičnem stanju gospodarstva v deželi, o zmanjšanju števila delovnih mest zlasti na Tržaškem in Goriškem. Deželna uprava je torej
falirala, ker ni bila sposobna ali pa ni hotela reševati perečih
vprašanj. Tudi zato je ločitev j kaj bistvenih reči. Predvsem množic od dežele tako velika.
Tov. Bacicchi je podčrtal, da so se komunisti vselej zavzemali za enotnost v deželi.	,
daj ostalo nespremenjeno najvišje, določeno število tj. 525.000, ki jih je določila vlada za Južni Vietnam. Povedal je tudi, da bodo nove vojake poslali v Vietnam z letali.
Toda Vietnam se ne straši. Bori se odločno za svobodo. Severnoviet-namski vojaški list Quan Doi Nhan Dan je pred dnevi zapisal, da Američani še nikoli niso bili v tako slabem položaju kot zdaj. če bodo hoteli biti kos položaju, bodo morali uporabiti še veliko vojaških enot, orožja in denarja, vendar bo to le «gašenje požara s kozarcem vode».
Blazni pohlepi ameriških generalov torej naraščajo in nevarnost obstaja, da bodo presegli vse mere, j čeprav se tudi v Ameriki vedno 1 bolj širi odpor proti umazani in j nesmiselni vojni v Vietnamu.
Značilno je pisanje pariškega lista Nation, ki poudarja, da je ofenziva osvobodilnih sil dokazala ne-
tako
ugotavlja omenjeni list, so imele osvobodilne sile vso podporo domačega prebivalstva, ofenziva pa ni bila «skok obupanca», kot so me-
nili nekateri, temveč dolgoročna o-peracija na podlagi dalljnosežnih načrtov.
Tudi drugod po svetu se širi odpor proti ameriški pustolovščini v Vietnamu. Talko je npr. zveza avstralskih študentov, ki šteje okrog 100.000 članov, pozvala avstralsko vlado, naj umakne vojaške enote iz Južnega Vietnama. Kot je znano je v Vietnamu 7.500 avstralskih vojakov.
V torek, 13. trn. se je nad 20.000 Parižanov udeležilo protestne demonstracije proti vojni v Vietnamu. Na čelu sprevoda, ki je šel po središču mesta je bil tudi glavni tajnik Francoske komunistične partije. Policija je, kot običajno odredila izredne varnostne ukrepe pred ameriškim valeposlaništvom, čeravno to ni bilo potrebno.
Da je zadeva vojne v Vietnamu zelo resna potrjuje tudi obisk glavnega tajnika Združenih narodov v raznih prestolnicah. Bil je tudi v Londonu, odkoder je imel v torek odpotovati v New York, toda pol urè pred odhodom letala je nenadoma menjal svoj program ter se napotil v Pariz.
AMERIŠKA BILANCA
Deželni komite o gospodarskem položaju
Deželni komite KPI za Furla-nijo-Julijsko krajino je na svoji zadnji seji razpravljal o težkem položaju, v katerem se nahaja tržaško gospodarstvo, katero je zašlo na izredno nizko raven zaradi večletne brezbrižnosti vlade in zaradi izvajanja sklepov medministrskega odbora za gospodarsko načrtovanje - CIPE.
Zgrešena pomorska politika, ki jo izvaja vlada je namreč na tržaškem področju povzročila hudo gospodarsko stisko. Več desetin industrijskih in obrtniških podjetij je v krizi, ladjedelnica Felz-segi v Miljah je zašla v stečaj.
Poročilo, ki ga je objavil deželni komite KPI poudarja, da je levi center prevzel nase težko odgovornost, saj so demokristjani, socialisti in republikanci tudi v tržaškem občinskem svetu sprejeli sklepe CIPE, medtem ko so se delavci v Trstu borili proti tem sklepom.
V zvezi z nedavnimi dogodki okoli ladjedelnice Felzsegi so predstavniki levega centra usmerili poseg v smislu rešitve, ki niti ne jamči takojšnjega nadaljevanja dela v tem obratu, niti ne jamči ohranitve zaposlenosti. Stvarno so stranke levega centra izročile ladjedelnico, zasebniku, s čimer se ponovno odpira vprašanje, kako bo ta ladjedelnica naprej delovala, oziroma ako se ne bo ponovila stiska, ki jo je nedavno privedla v stečaj.
KPI poziva delavstvo iz vse dežele, naj se zoperstavi politiki splošnega popuščanja, ki je v veliki meri krivo, da je v zadnjih štirih letih število delovnih mest tako močno upadlo.
2 • DELO
*- 16.2.1968
Velika ofenziva juznovietnamskih osvobodilnih sil
Zora Košuta
Tovarišice Zore Košutove ni več med nami. Po dolgi in mučni bolezni je umrla v petek, 9. februarja. Pogreb je bil v nedeljo, 11. t.m. v Križu. Na tamkajšnjem pokopališču je pokopan tudi njen mož, nepozabni tovariš Justo Košuta.
Težko je v kratkem sestavku opisati vrline pokojne Zore, nemogoče je prikazati njteno, zelo raznoliko dejavnost na kulturno-prosvetnem in političnem področju. Z lahkoto moremo reči le, da ni kraja na Tržaškem, kjer pokojne Zore niso poznali in cenili. S posebnim veseljem je obiskovala prosvetna društva, vodila dramske skupine, tako v mestu kot napodeželju, predavala o kulturi, vzgajala, pisala; posebej pa so ji bile pri srcu otroške in mladinske dramske skupine.
Zora Košutova je bila rojena pred 59 leti v Trstu. Že v rani mladosti se je s starši izselila v Ljubljano. Tam je tudi študirala in kot dijakinja sodelovala pri šentjakobskem gledališkem odru. Dramatiko je študirala pri prof. šestu. Kasneje je sodelovala v Slovenskem potujočem gledališču, ki ga je vodil njen mož Justo. To gledališče je nastopalo v raznih krajih Jugoslavije in obiskovalo zlasti kraje, kjer so žliveli primorski izseljenci.
Ob napadu na Jugoslavijo je živela v Sloveniji. V Ljubljani se je pridružila osvobodilnemu gibanju. Fašisti so jo aretirali, strahovito mučili ter jo izročili zloglasnemu posebnemu sodišču. Obtožnica je bila zelo huda in pretila ji je obsodba na dosmrtno ječo. K sreči se proces ni vršil zaradi padca fašizma.
Po izpustu iz ječe je naša tovarišica Zora takoj pristopila k delu, ki ga je bila marala zaradi aretacije opustiti.
Po osvoboditvi se je z možem in hčerkama zopet vrnila v svoj rodni Trst. Sodelovala je pri ustanavljanju Slovenskega gledališča, nastopala kot igralka, vodila otroške oddaje na tržaškem radiu, pomagala pri obnavljanju prosvetnih društev. Kljub temu, da je bila tako obremenjena je še vedno našla čas za delo v organizacijah delavskega gibanja. Z veliko vnemo je sodelovala tudi pri našem listu, pri sestavljanju in urejanju Ljudskega koledarja, urejala je tudi revijo Ljudski oder, ki je pred leti izhajala v Trstu.
Pred več leti so se pojavili prvi znalki bolezni, za katero še ni zdravila. Spretno je to prikrivala. Le redkokdaj so jo bolečine prisilile, da je potožila. Kot močna žena je kljuboavla, dokler ni onemogla in legla.
V nedeljo smo jo spremili na njeni zadnji poti. Velika množica iz številnih vasi in mesta je prihitela v Križ, da se poslednjič poslovi od priljubljene tovarišice, da se pokloni njenemu spominu. Ob odprtem
V počastitev spomina
V	počastitev spomina tovarišice Zore Košutove darujejo komunisti iz Mačkovelj 5.000 lir za «Delo».
V	počastitev spomina Zore Košutove darujeta za «Delo» 2.000 lir Justa iki Rudi Blažič, 1.000 lir pa tovariš Jernej iz Barkovelj.
V	počastitev spomina Ide Kebar daruje njen žalujoči soprog 2.000 lir za «Delo».
grobu so spregovorili poslanka Marija Bemetičeva, inž. Antonino Cuf-faro in dr. Robert Hlavaty, pevski zbor Vesna pa je ginjeno zapel dve žalostinki.
Tovarišico Zoro bomo ohranili v trajnem spominu.
Večna ji slava!
Žalujočima hčerkama Soči in Veri ter njunima družinama, mami in sestri Ruži, ki živita v Zagrebu ter bratu, ki živi v Ljubljani, izrekamo občuteno sožalje.
Marija Pegan
Preteklo soboto popoldne smo spremili k pošledtajamu počitku tovarišico Marijo Pegan iz Saleža. Kako je bila pokojna Marija priljubljena je še enkrat pokazal pogreb, kakršnega zlepa ni bilo v zgoniški občini.
Marija Pegan je bila soproga sedanjega predsednika prosvetnega društva v Saležu. Že med osvobodilno vojno je bila požrtvovalna aktivistka, njen mož pa je bil v partizanih. Koliko dobrega je storila za stvar osvobodilnega gibanja je vedela le ona. Njena skromnost ji ni dovoljevala, da bi pripovedovala o svojih zaslugah. Tudi po osvoboditvi je delala v raznih organizacijah. Kljub skrbem, ki jih je imela doma, je še vedno našla čas za to, da je nadaljevala poslanstvo, ki si ga je, kot zavedna in napredna Slovenka sama izbrala v protifašističnem boju. Na žalost jo je pred leti napadla neozdravljiva bolezen ter jo sedaj spravila v prerani grob..
Naj ji bo rahla rodna gruda.
Težko prizadeti družini in vsem žalujočim svojcem izrekamo občuteno sožalje.
Ida Kebar
Ko je bila prejšnja številka našega lista že urejena, so prihiteli tovariši iz Rocola v naše uredništvo ter nam sporočili, da je tovarišica Ida Kebar, roj. Lukežič umrla. Obstali smo, saj kaj takega nihče ni pričakoval. Tovarišica Ida ni bila stara niti 58 let.
Ida Kebar je bila znana kot požrtvovalna aktivistka. V organizacijo delavskega gibanja je stopila že v času osvobodilnega boja. Po osvoboditvi je aktivno sodelovala tudi v prosvetnem društvu Franjo Marušič v Rocolu. Bila je pevka in igralka. Mnogo je žrtvovala za razvoj in rast delavskih organizacij. Bila je med najbolj požrtvovalnimi raznašalci delavskega tiska.
Naj ji bo rahla rodna katinarska zemlja!
Težko prizdetima soprogu in šibo izražamo občuteno sožalje.
Dokaz neuničljivosti osvobodilnega gibanja
Velika ofenziva južnovietnamskih osvobodilnih sil je dogodek, ki že zdaj dobiva pomen nečesa izrednega, nečesa, kar bo neposredno vplivalo na nadaljnji, ne samo vojaški, temveč tudi politični razvoj. Nepričakovani vdor partizanov v desetine mest, vojaških in političnih oporišč, hkratnost in ražširjenost napadov in množičnost akcij, ki se jim pridružuje tudi prebivalstvo, vse to je napravilo v svetu globok vtis. Očitno je, da prihajajo dogodki takoj za drugimi dogajanji na tem z dramatiko in junaštvom bogatem prizorišču. Pravzaprav je ta ofenziva po letih sistematičnega «čiščenja terena», «iskanja in uničevanja», požiganja naselij, množičnih kutemaoij in 'likvidacije «sumljivega prebivalstva» pričevanje popolnega neuspeha ameriške politike do Vietnama.
To ni prvi poskus velesile, da s silo in orožjem «dodeli» bivši koloniji določeno vlogo v isvoj ib imperialnih («globalnih») načrtih. Vse podobne izkušnje pa so pokazale, da z vojaškimi -sredstvi ni mogoče izsiliti odločitve, ki bi ohranila staro ali namesto starega uvedla novo gospostvo nad deželami in narodi, ki so začeli protiiimperialistični boj. Edini način, da končajo neskončno dolgo vojno brez upanja na zmago, b: bila le pogajanja.
Predsednik Johnson se ni zmenil za te izkušnje. Zavračal je celo zaskrbljene nasvete svojih zaveznikov, naj s prenehanjem bombardiranja
ssvernovietnamsfcih ozemelj napravi vsaj najnujnejši korak, ki bi mogel končno privesti do izhoda. ZDA so v želji, da zagotove pozicije na tem delu Pacifika, ubrale nasprotno pot, ki jih je privedla v razširitev vojne na nova in širša področja, v stalne in tvegane incidente in pritiske na druge dežele, v zaplete s tretjimi, kakor sta Kambodža in Laos. ZDA zadevajo na politične težave spričo kritik posameznih vlad v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki in Evropi, prišle so navkriž z generalnim tajnikom Združenih narodov, vendar pa vse to ni bistveno vplivalo na Pentagon in Belo hišo. Vojna se je nadaljevala, in čim dlje je trajala, tem pogosteje je kazala
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO »OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOuO
Odgovor napadalcu
Južnovietnamska osvobodilna fronta je v zadnjih tednih dobesedno mešala vse načrte voditeljev ameriške agresije. Radio in časopisi so )bširno poročali o veliki ofenziva, ki so jo proti agresorju in njegovim jomagačem sprožile enote Fronte narodne osvoboditve Južnega Vietna-na. Neglede na to, kakšen bo zaključek te ofenzive, že sedaj lahko ečemo, da je bila prav ta ofenziva «odgovor», ki ga zasluži agresor, )dgovor, ki ga zaslužijo njegovi pomagači.
Fronta narodne osvoboditve Juž-
Vietnama je že L novembra ani napovedala ofenzivo svojih not. Američani niso verjeli tej na-lovedi. Toda že dva dni kasneje so e začeli prvi boji pri Dak Tou. Od 0. do 23. novembra so se boji raz-lesneli. V zasedo je padel bataljon 73. ameriške padalske brigade. Bil e obkoljen in v večdnevnih bojih koraj uničen. Američani so imeli ikrog tristo mrtvih in devetsto ra-:jenih. Padli ali ranjeni so bili sko-aj vsi oficirji, ki so poveljevali obeljenim enotam. To je bila do te-laj najhujša bitka v vietnamski 'ojni. Ža američane je postala prača klavnica. Boj za Dak To je ame-iško poveljstvo ocenilo kot «brez-ispešen in izoliran napor rednih ;evernovietnamskih enot». Poznejši logodki so pokazali, da so se (ne jrvič) v presoji zmotih in da so :i boji bili samo uvod v skrbno pripravljeno ofenzivo Fronte.
Od 6. do 12. decembra lani je div-[ala huda bitka pri Bong Somu. V šestih idineh so imele ameriške in saigonSke enote 66 mrtvih in 217 ranjenih.
Dne 20. januarja letos so enote Fronte vnovič napadle Pleiku, naj-TOČje in najpomembnejše ameriško vojaško oporišče na centralni planoti. V tem kraju so imeli Američani 15 mrtvih in več ranjenih.
Dne 23. januarja se je pričela ofenziva Fronte z napadom na ameriško oporišče Khe Sanh v bližini
meje z Laosom. Američani in njihovi pomagači >so morali oporišče zapustiti in se umakniti v neko drugo oporišče, oddaljeno ^ kilometre. Okrog tega oporišča, v katerem je obkoljenih okrog 5000 ameriških marincev, so se vneli srditi boji, ki še vedno trajajo in v katerih imata obe strani hude izgube. Dne 23. januarja je tiskovna agencija Fronte sporočila, da so imeli Američani blizu 900 mrtvih in ranjenih. V tem času so tudi vnovič oživeli boji v delti Mekonga.
Dne 30. januarja se je po vsem Južnem Vietnamu pričela splošna ofenziva Fronte. Tega dne so poročali, da so enote Fronte hkrati napadle devet mest, med katerimi je pet glavnih mest pokrajinskih središč. Dne 31. januarja so časopisne agencije poročale o veliki ofenzivi enot Fronte. Istega dne so enote Fronte vdrle tudi v glavno mesto Južnega Vietnama Saigon, se prerinile do samega mestnega središča in odio v poslopje ameriškega veleposlaništva, ki se nahaja blizu predsedniške palaže. Saigonski lutkovni režim je razglasil obsedno stanje. Enote saigonskega režima so se mnogih krajih razšle al pa prestopile na stran Fronte. Prebivalstvo je zvečine na strani osvobodilne vojske.
Boii še vedno divjajo po vseh •mestih Južnega Vietnama. Ameriška obveščeavlna služba meni, da
(Nadaljevanje na 4. strani)
znake brezizhodnosti. Čedalje večji vojaški izdatki, pošljanje mladine na fronto več kakor kdaj v «mirnem» času, čedalje pogostejše in bruitalnejše operacije, to je bil in doslej ostal odgovor na napovedi ali celo neposredne ponudbe o mirovnih pogajanjih. V tem duhu je bila zavrnjena tudi iniciativa Ha-noia z napačno predpostavko, da je bil to znak slabosti ali v najboljšem primeru vojna prevara, preračunana na to, da se južnoviet-namskim silam omogoči «premoč» in «preureditev». Tako je bila samozavestno poudarjena krilatica o «vojni, ki je za Ameriko že dobljena».
V zadnjem odso, ko je prišlo do novih dogodkov se v Wa-shingtonu kar naprej posvetujejo z vojaškimi in političnimi svetovalci. Najti skušajo izhod iz krize; hkrati si prizadevajo, da bi se položaj na bojiščih «pomiril» — vsaj v propagandni optiki. Toda tisto razpoloženje, M se dejansko čedalje bolj utrjuje v nekaterih odgovornih krogih ali pa se celo širi v javnosti, je bolje izrazil senator Fulbrigbt (tisti, ki je v začetku vietnamske vojne opozoril na nevarnost pred («miti minulosti»), ko je rekel: «Mi smo v Vietnamu ostali tujci». Bivši pomočnik državnega tajnika za Srednji vzhod Hillsman pa je opozoril na nevarnost, da v tem položaju ne bi ubrali poti nadaljnje zaostritve politike širjenja vojne, «ki nas ne samo ne bi potegnila iz blata, marveč bi nas privedla v še večje težave.» V času ko se politično življenje v ZDA začenja usmerjati po volitvah in ko predsednik Johnson in demokratska stranka začenjata zbirati sile za notranjepolitično merjenje, katerega konec je precej negotov, opreznost in zmernost takšnih izjav kažeta mnogo več duha obsodbe kakor nasvetov.
Znatno hujše politične posledice se obetajo ZDA na mednarodnem torišču, predvsem na samih tleh Vietnama in jugovzhodne Azije. Tu, kjer ameriška diplomacija že več let in skrbno vzpostavlja sisteme odnosov in zavezništva, ki naj bi v raznih stopnjah, od tako imenovanega partnerstva do običajnih meddržavnih zvez zagotovila ZDA navzočnost in vpliv, je zgrešenost politike, kakor je strategija širjenje vojne v Vietnamu, zdaj očitnejše kakor 'kdajkoli prej. Ne glede na to, kbko se bodo zdaj stvari neposredno razvijale na vojaškem torišču v Južnem Vietnamu, ostane rezultat splošne ofenzive dokaz neuničljivosti osvobodilnega gibanja in pričevanje o zgrešenosti in krizi imperialistične politike v spopadu z odločnostjo naroda, ki je izbral svojo lastno, 'neodvisno pot in se bori za to.	(«Komunist»)
16.2.1968
Prešernove proslave na Tržaškem in Goriškem
Slovenski kulturni praznik
skega človeka po tolikih bojih in j žrtvah, po tolikih obveznostih, ki | so bile v njegov prid prevzete, da v j jurišu demonstrira in terja svoje ! na tržaški občini — čeprav je zelo slab surogat za najmanjše dvoje-praVioe. Kdor je obveznosti sprejel, jih mora tudi izpolnjevati, in kdor jih je sopodpisal, je njegova dolžnost, da napravi vse, kar je v njegovi moči, da bodo izpolnjene.
Današnje boljše vzdušje za nas Slovence je seveda tudi sad naših bojev in zahtev, sad boja za demokracijo. Brez naše aktivne prisotnosti tudi spremenjenega vzdušja ne bi bilo, ker se načela žal samodejno ne uveljavljajo.
Slovenci veljamo pri nas za dvo-
va in je prav, če vsak posamezni Slovenec to zahtevo podpre v vsak-danljem življenju. Le tako bo ugodna rešitev postala nujnost, pred katero se bodo morali umakniti razni predsodki, ki resno ovirajo nadaljnje uresničevanje naših pravic.
BOUUNEC
V četrtek t.m. je bila Prešernova proslava v Bdljtmcu. Vršila se je v itamkajšniji šoli. Priredilo jo je krajevno prosvetno družtvo Prešeren. O velikem islavemskem pesniku je govoril tajnik drutva Dušan Maver, vaški dijaki so recitirali Prešernove poezije, pél pa je domači zbor, ki ga vodi Drago Žerjal. Proslave se je udeležilo zdi o veliko vaščanov, škoda, da v vaši bi več dvorane.
Prešernova proslava v Kulturnem domu v Trstu. Nastop pevskega zbora
«Slavec» iz Ricmanj
---------------------- DELO • 3
______S tržaškega ozemlja_______
Občni zbor Sindikata slovenske šole
V nedeljo, 4. februarja je bil v Trstu 12. redni letni občni zbor Sindikata slovenske šole. Na njem so razpravljali o položaju slovenskega šolstva na splošno in o položaju šolnikov še posebej. Izvoljen je bil tudi novi odbor, ki ga sestavljajo: Marijan Bajc, Lav Bitežnik, Justa Bizjak, Evgen Ddbrila, Bdi Košuta, Edi Sternad, Franc Škerlj, Felicita Vodopivec, Edmund Žetko; nadzorni odbor sestavljajo: Robert Peta-ros, Stanislav Soban in Boris Tomažič; razsodišče pa sestavljajo: Marcel Petkovšek, Dimitrij 'Sancin in Stanko Škrinjar. Na prvi seji novoizvoljenega odbora je bil za novega tajnika izbran dr. Franc Škerlj.
Letošnji slovenski kulturni praznik, 8. februar, proslavljamo v znamenju novega opogumljajočega poleta na našem kuUurno prosvetnem področju. To trditev neizpodbitno potrjujejo številne Prešernove proslave in druge pobude, in kar je še posebno važno, velika udeležba na Vseh prireditvah ter sodelovanje pri raznih pobudah, številna prosvetna društva, včlanjena v Slovenski prosvetni zvezi so in deloma bodo imela svoje proslave. Prav tako tudi razne osnovne in srednje šole, od katerih je zlasti pomembna proslava višjih srednjih šol, ki je bila dne 8. februarja v Kulturnem domu v Trstu. Zamejski Slovenci so bili letos še posebej zadovoljni tudi zaradi tega, ker je popularni član Slovenskega 'gledališča Jožko Jjukeš orerei Prešernovo nagrado v Ljubljani. Generalni konzul SFRJ v Trstu inž. Marijan Tepina je na Prešernov dan priredil snreiem, katerega so se udeležili številni predstavniki kulturnega življenja. Med prisotnimi je bilo tudi mnogo predstavnikov prosvetnih društev. PROSLAVA V KULTURNEM DOMU
V nedeljo, 4. t.m. je bila osrednja Prešernova proslava v Kulturnem domu v Trstu. Prireditev ie bila pbd | pokroviteljstvom Slovenskega gledališča, Glasbene matice in Sloven- ' ske prosvetne zveze. Na njej so nastopili člani SG z recitalom Prešernovega Sonetnega venca, člani (-m basist Giani Sancin, pianist Aleksander Vodopivec in violinist Hrvatič, pela pa sta zbora Slavec iz Ricmani. ki ga vodi Vlado Švara in Gallus iz Trsta, ki ga vodi Ubald Vrabec. Celoten spored je napovedoval član S G Adrijan Rustija.
Na osrednji Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Trstu ie govoril predsednik SKGZ Boris Race. Iz njegovega govora povzemamo naslednje odlomke:
Ta nraznik nam daje priložnost, da prikažemo, kaj zmoremo v množičnem ali kvalitativnem pogledu v raznih zvrsteh kulturne dejavnosti. Praznovanje pa ne bi bilo popolno, če ne bi osvetlili tudi razmer, v katerih živimo, se pritožili nad ravnanjem in na neizpolnjene obveznosti do naše narodnostne skupnosti ter ponovili temel jne in drobne zahteve slovenskega človeka, ki živi kot član narodnostne skupnosti izven meja matične dežele.
Ko govorimo o tem, kakšno bodi zadržanje Slovenca pri nas danes, moramo realistično upoštevati čas in prostor, v katerem živimo. Upo- | števati moramo vse, kar je sloven- j skega človeka oviralo,
Vedno smo stali na stališču, da j ni mogoče pričakovati od sloven- i
jezične državljane, čeprav ni to povsem res. Zakaj naj ne bi to hvalevredno lastnost na vsakem koraku dokazovali? Zaradi samohvale? Zato da bi 'dokazali, da nismo manjvredni? Zaradi praktičnosti? Čemu naj, recimo, služi prevajalski urad žično poslovanje, pomeni pa le za-četdk — če bomo Slovenci pohlevno naslavljali vloge na občino v itali-janiskem jeziku? čemu naj bodo slovenski uradniki v okoliških občinah, če del slovenskih občanov z njimi občuje v italijanskem jeziku?
Jezik je naš najvidnejši in najznačilnejši spoznavni znak. Zato ni čudno, če je Ml v preteklosti tako preganjan, če se nacionalista še danes zaganjajo proti njegovi uvel ja-,vitri, in če je prav pravica uporabe slovenskega jezika največje še nerešeno vprašanje.
Prav zaradi tega je priznanje enakopravnosti našega jezika danes naša prva in najpoglavitnejša zahte-
ki bi lahko sprejela še večje število ljudi.)
OPČINE
V nedeljo, 11. februarja je bila Prešernova proslava v Prosvetnem domu na Opčinah. Priredilo jo je prosvetno društvo Tabor, sodelovali pa so pevski zbori iz Bazorice, Trebč in Repna. Prešernove poezije so recitirali domačini, govoril pa je prof. Josip Tavčar. Prireditev je odprl predsednik društva Tabor Rudi Vremec, prikazal pomen prosla-(Nadaljevanje na 4. strani)
Prosvetno društvo Valentin Vodnik v Dolini priredi Prešernovo proslavo v društveni dvorani, v soboto, 17. februarja ob 20.30.
Sodeluje član Slovenskega gledališča Jožko Lukeš, pevski zbor Valentin Vodnik in pevca Darib in Darko ob spr emlj avli instrumentalnega tria.
Govoril bo podpredsednik Slovenske prosvetne zveze Mirko Kapeli.
•
Prosvetno društvo Vesna priredi Prešernovo proslavo v nedeljo, 18. februarja ob 17.30 v Ljudskem domu v Križu.
Spored bodo izvajali člani Slovenskega gledališča ter nevski zbori Vasilij Mirk s P'rosdka-Konitovela, Rdeča za-Proseika - Kontovela, Rdeča zvezda iz Saleža - Zgonika in Vesna iz Križa.
Prosvetno društvo Jezero v Doberdobu priredi Prešernovo proslavo v nedeljo, 25. februarja popoldne. Sodelovali bodo pevski Zbori z Goriškega in člani Slovenskega gledališča iz Trsta.
Iz poročil in razprave na Občnem zboru Sindikata slovenske šole povzemamo naslednje:
OSNOVNE ŠOLE
V	letošnjem šolskem letu ni bilo bistvenih premikov pri vpisu učencev v te šole. Vpisanih je 8 učencev manj kot v prejšnjem šolskem letu. Najslabši vpis je v mestnih šolah. Zato je v mestu isamo še ena popolna osnovna 'šdla, to je šola pri Sv. Ivanu. Pri Sv. Jakobu so nastavljene samo še tri učne moči. Dolžnost učiteljev, prosvetnih in političnih organizacij je, da skrbno proučijo vzroke upadanja števila učencev v mestnih osnovnih šolah.
V	minulem šolskem letu je bil končno razpisan natečaj za učitelje. V zvezi s tem vprašanjem je v poročilu med drugim rečeno:
«Razpis natečaja je določal 55 mest za redni in 10 mest za nad-številni učiteljski istalež. Kandidatov je bilo 77. Toda pred pričetkom izpita je komisija odklonila nekaj prošenj. Med temi so bile tudi učiteljice, ki so diplomirale na učiteljišču v Portorožu. K izpitu je prišlo 70 kandidatov, od teh jih je 59 izdelalo, nadaljnjih 9 kandidatov je izpit uspešno opravilo, niso pa dosegli dovolj točk, da bi prišli v stalež. Dve kandidatki sta bili odklonjeni. «Iz tega izhaja, da je izdelalo manj kandidatov, kot je bilo razpoložljivih mest. Sedaj je zasedenih 55 stalnih mest, 3 mesta pa v nadštevilčnem tsaležu. O načinu, kako so izpraševali nekateri člani izpitne komisije, je bolje, da ne govorimo. Marsikateri učitelj je moral doživeti bridko ponižanje. Od 70 kandidatov jih je kar 39 prejelo manj kot 70 točk. Na podobnem natečaju v Gorici pa je od 38 kandidatov le 6 prejelo manj «kot 70 točk. Ta primerjava priča o neustreznem merilu izpraševalne komisije v Trstu, žal je tako strogo merilo povzročilo občutne posledi-c®'. sai Prav zaradi «tega nekatere učiteljice, ki so znane kot dobre vzgojiteljice, niso prišle v stalež.»
O vprašanjih, ki so v zvezi z didaktičnimi ravnateljstvi je v poročilu rečeno tudi naslednje:
«Pred kratkim sta demokristjan-ska poslanca Belci in Bressani predložila zakonski predlog, ki predvideva 6 slovenskih didaktičnih ravnateljstev (5 za tržaško ozemlje in 1 za goriško pokrajino) ter 1 samo šolsko nadzomištvo za vse slovenske osnovne šole v deželi. Menimo, da 5 didaktičnih ravnateljstev za Trst zadostuje, eno samo ravantelj-stvo za Goriško pa je po našem mnenju premalo. Zdi se nam tudi, da eno samo šolsko nadzorništvo je premalo za tako obsežno področje. Tudi ta «problem bo treba temeljito proučiti. Nekaj pa obžalujemo in to je dejstvo, da prej omenjena poslanca nista v svoj predlog vključila mesta slovenskega funkcionarja pri šolskem skrbništvu v Trstu, ki naj bi imel stopnjo viceproveditorja. Zahtevi o tem se slovenski šolniki ne bomo nikoli odrekli, ker smo «prepričani, da nam je ta potreben in da nam pripada. Upamo, da se bodo tudi drugi poslanci zavzeli za to vprašanje ter da bodo predložili tak predlog, ki bo «dopolnil to vrzel.»
SREDNJA ŠOLA
«Slovenska javnost na Tržaškem je tudi v začetku sedanjega šolskega leta doživela še eno veliko raz-
očaranje. Pbd vtisom obljub, ki so letele od vseh strani, od krajevnih pa vse do osrednjih oblasti, smo bili prepričani, da se bodo odprla vrata nove strokovne šole. Še enkrat se je človeška pravica naše mladine, da «se izobražuje v materinem jeziku, razblinila v nič. Tega udarca zares nismo pričakovali.
V	šolskem letu 1965-66 so bila združena kar tri ravnateljstva slovenskih srednjih šol, proti čemur so nastopili profesorski zbori, Sindikat slovenskih šolnikov in vsa slovenska javnost. Krivica je bila sicer popravljena, toda štirje profesorji, ki so se 'upali braniti to zakonito pravico slovenskih šol, so bili disciplinsko kaznovani’. Poleg tega pa ni bilo vrnjeno samostojno ravnateljstvo katioarski srednji šoli, pa čeprav je ta ukinitev v nasprotju z določili posebnega statuta londonskega sporazuma.»
V	poročilu o srednji šoli so bile podrobneje opisane razmere, v katerih se nahajajo številni profesorji, njihove težave zaradi dokaj čudnega postopka oblasti, ko gre za priznanje potrebnih kvalifikacij ipd. Kljub poplavi raznih zakonov ali zakonskih dekretov je vprašanje profesorskega zbora v marsikaterem pogledu in v mnogih primerih še vedno odprto.
0 pouku italijanščine na Trgovski akademiji
Izšla je nova številka biltena MLADINA, ki ga izdaja tržaška zveza mladih komunistov. V biltenu je več zanimivih sestavkov. Posebno zanimivo in obenem aktualno se nam zdi pismo, ki ga je napisal neki dijak trgovske akademije v Trstu. Iz tega pisma povzemamo nekaj odstavkov.
«Kot dijak trgovske akademije že več let opazujem, da je program italijanščine na našem zavodu slabo pripravljen.
Prepričan sem, da se vsi zavedamo, da smo na slovenski šoli in se moramo učiti vseh predmetov v slovens’kem jeziku, toda po večletnem študiju, tik pred maturo, vsak dijak začne razmišljati o tem, kje bo našel zaposlitev. Jasno je, da se vsi «slovenski absolventi ne umrejo zaposliti pri slovenskih podjetjih v Trstu. Vsakdo si želi, da bi se zaposlil pri močni, dobro vpeljani firmi (ki bo neizbežno italijanska). Nujno je «torej temeljito obvladanje italijanščino. Toda ne «tako, kot se jo učimo na našem trgovskem zavodu. Kaj nam «bo služila italijanska literatura? Za splošno kulturo že, toda nam, ki smo usmerjeni v trgovino bo predvsem služila italijanska korespondenca.
Učimo se angleške in nemške korespondence, italijanske pa sploh ne poznamo. Kako bomo prevaja'li tuja jezika v italijanščino, ko trgovskih izrazov v tem jeziku ne poznamo?
Ali «ne bi bilo primerno, da bi se v trgovinstvu in knjigovodst«vu poleg slovenskih naučili tudi italijanske izraze?»
Avtor omenjenega pisma dalije pravi, da imajo slovenski fantje, ki se zaposlijo v italijanskih podjetjih, velike težave. Na koncu svojega pisma pa svetuje profesorskemu zboru, naj sprejme ta dejstva na znanje.
jk
HNMM
Na Prešernovi proslavi, ki jo je priredilo prosvetno društvo Tabor na , Opčinah, so recitirali Drago Gorup, Pavla Kramar, Ivo Sosič in Igor ' Simonič, Mimica in Mirjan Kapelj pa sta napovedovala program
4- DELO
16.2.1968
Iz goriške pokrajine
Razprava o gospodarstvu v doberdobski občini
Iz tržaške kronike____
Posredovanje naše poslanke za učiteljice, ki so bile
odpuščene iz službe
V sredo, 7. t.m. zvečer je v prostorih doberdobskega županstva govoril univerzitetni profesor Èrcole Calcatcrra iz Trsta. Obrazložil je proučevanje ekonomskih struktur Doberdoba v zvezi z načrtom trži-škega okraja. V debato, ki se je nato razvila so posegli župan Andrej Jarc, deždlni svetovalec Jarc, odbornika Černič in Peric, občinska svetovalca Ferfoija in Pahor in predsednik dobardobske Kmečke banke Jože Gergolet.
Iz razgovora povzamemo naslednje: skopa kraška zemlja ne dopušča gojiti bogatega kmetijstva. Zelo dobro pa bi uspevala živinoreja. Izboljšanje pašnikov, modema tehnika in zadružni hlevi bi omogočili, da bi se število glav goveda precej zvišalo in daleč preseglo stanje pred letom 1962, ko je zaradi suše število goveda padlo za 50 odstotkov. Doberdobska planota ima ugodne pogoje tudi za razvoj turizma. Temu ustreza presihajoče jezero, katero bi bilo potrebno bonificirati. Z asfaltiranjem cest bi nedvomno ob jezera nastali turistični objekti. Košati topoli ob jezeru bi nudili prijetne počitnice otrokom, če bi tu zgradili počitniške domove. V ta namen bi bilo tudi potrebno pogozditi kraške griče. Za industrijske objekte Doberdob ne pride v pdštev. Ojačiti pa je treba že obstoječe kamnolome saj je kraški marmor zelo cenjen
Vse te probleme, ki so jih prikazali DoberdOboi bi lahko uresničili samo z velikimi investicijami. Veliko oviro pa predstavljajo vojaške služnosti, ki obkrožajo Doberdob in že sedaj otežkočajo gradnjo Mš. Brez odstranitve vojaških služnosti je nesmiselno govoriti o kakem bodočem ekonomskem razvoju doberdobske občine.
Roditeljski sestanek v Gorici
bodo stroški za gradnjo novega parkirišča znašali okrog 2,8 milijarde lir. Površina, na kateri bo zgrajeno karkirišče z ustreznimi poslopji, v katerih bodo urejeni tudi carinski uradi, bo merilo skupno 400.000 kv. metrov. Zemljišče se nahaja ob meji v bližini Šempetra. Del stroškov za gradnjo tega pomembnega objekta bo krila deželna uprava.
Zgraditev velikega parkirišča bo predstavljaj a le en del vseh potrebnih infrastruktur, ki naj zagotove Gorici možnost, da postane pomembno mednarodno prometno vozlišče.
O novi avtomobilski cesti Gorica-Ljubljana so pred kratkim razpravljali tudi v Maribora.
Doberdob :
Marija Gergolet dopolnila 90 let
V	soboto, 10. t.m. je v Doberdobu pri Pencenelovih slavila 90. rojstni dan najstarejša vaščanka, Marija Gergolet vdova Ferletič. Še pred kratkim je ob sončnih dnevih hodila sama peš na obisk k sorodnikom in sosedom. Zaradi mrzlih dni in gripe pa je sedaj prisiljena ostati doma. Kljub temu pa je še vedno vedra in bistrega duha čeprav je v svojem dolgem življenju poznala le trdo delo in malo dobrot. S pokojnim Jožetom Ferletičem, s katerim se je poročila leta 1905, je skrbela za dom in delala na kmetiji.
Imela je sedem otrok, od katerih sta dva umrla med prvo svetovno vojno, ko je bila z možem in ostalimi vaščani v begunstvu. En sin pa se je mlad ponesrečil v ladjedelnici v Tržiču.
V	imenu sorodnikov in vaščanov želimo slavljenki, da bi še dolgo let živela med svojci, ki jo tako ljubijo. Tem čestitkam se pridružuje tudi uredništvo našega lista.
Dne 16. januarja 1968 je poslanka Maria Badaloni, podtaljnica ministrstva za javno vzgojo, odgovorila na vprašanje, M ga je pred več meseci predložila naša poslanka tovarišica Marija Bemetič v zvezi z odpustom petih slovenskih učiteljic, ki so diplomirale, na učiteljišču v Portorožu.
Pripomniti moramo, da so bile prizadete učiteljice več 'let v službi in da so odlične vzgojiteljice. Tako kot večina slovenskih učiteljev na Tržaškem in Goriškem so bile seveda le začasno nameščene.
Podtajnica Badaloni se je v odgovoru na vprašanje naše poslanke sklicevala na razne zakone in odloke, končno pa je priznala sta dve učiteljici (Evelina Pahor in Karolina Malalan) izdelali zrelostni izpit pred 'sklenitvijo mirovne pogodbe in ker je bilo tedaj učiteljišče v Portorožu pridruženo učiteljišču v Tolminu (katero je bilo ustanovljeno leta 1937) imata pravico, da se jima diploma prizna.
Naša poslanka je v odgovoru pod-tajnici med drugim poudarila, da bi bilo potrebno 'skleniti sporazum o recipročnem priznanju diplom. Predlagala je, naj to zadevo vzame v pretres pristojno ministrstvo. Po-
Kulturnf donTv Trski
Gostovanje Goriškega gledališča iz Nove Gorice.
V	soboto, 17. febr. ob 21. uri
V	nedeljo, 18 febr. ob 16. uri
Molière
ŠOLA ZA LJUBOSUMNE IN NEUMNE Prevod: Janko Moder Josip Vidmar Prolog in vezni tekst:
Mirko Mahnič Režiser in scenograf:
VIKTOR MOLKA
novno je zahtevala, naj pozitivno rešijo itudli položalj ostalih treh učiteljic, ki so bile odpuščene iz službe.
Pretekli teden je bila učiteljica Evelina Pahor nameščena v Borštu, Karolina Malalan pa pri Sv. Ivanu v Trstu.
Salež:
Jubilej Rozalije Škrk
Dne 9. t.m. je v Bajti pri Saležu slavila 90-letnico svojega življenja Rozalija Škrk. Slavljenka je izšla iz Grginove družine v Saležu. Poročila se je z vaščanom Karlom Grilancem. Žal je bil mož poklican v vojsko, kjer je padel pod sovražnikovo kroglo. To je bilo za našo današnjo slavljenko zelo hud udarec. Sama je morala skrbeti za dve nedorasli hčerki. Toda kot kremenita žena ni obupala. Skrbela je za hčerki in za ljubek domek.
Kot toliko drugih vaščank je služila vsakdanji kruh kot mlekarica. Ki se ustrašila napornega dela, niti slabega vremena. Leta in leta je vsako jutro hitela s težkim tovorom v Trst. Kasneje se je naša Rozalija vnovič poročila, tokrat z zidarjem Francem Lujinom iz Gornic Gabrovice. Toda po nekaj letih zakonskega življenja je zopet
OOOO^OOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOO ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Odprto pismo tržaškemu županu
Preteklo nedeljo je bil v Gorici sestanek staršev dijakov, ki obiskujejo višje srednje šole Ravnatelj Rožič je orisal uspehe in tudi težave, s katerimi se srečuje višja srednja šola. Gre tudi tokrat za že znane težave, o katerih je že poročal naš list,
Na tem sestanku je prišla na dan tudi naslednja vest: Že več let se namreč v goričkih političnih krogih govori o izgradnji novega poslopja za slovenske šole v Gorici. Že na več sestankih je bilo govora, kje bi se postavilo te stavbe ali v centru ali pa izven mestnega vrveža. Na tem sestanku pa je ravnatelj povedal staršem, da bodo morali gorički Slovenci čakati na novo stavbo najmanj deset let, ker ne obstoja nobena možnost, da bi se ta problem prej rešil. Obenem je ravnatelj dejal, da je vsa zadeva le mahinacija nekaterih političnih prvakov (beri KD, SDZ, PSU).
Menimo, da ima ta izjava ravnatelja Rožiča gotovo podlago in da ni bila izrečena kar tjavendan. To pa meče slabo luč na levi center in na one slovenske prvake, ki so že zagotavljali, da bo stvar kmalu rešena. Trditi, da je maček že v vreči medtem, ko nimamo niti vreče, vsekakor ni resna stvar.
**
Avtomobilsko
parkirišče
Občinski odbor v Gorici je na eni zadnjih sej Odobril maksimalni načrt za novo avtomobilsko parkirišče, ki naj bi ga zgradili na stičišču italijanskega in jugoslovanskega trakta avtomobilske ceste, ki bo povezovala Gorico z Ljubljano. O tem načrtu se bo moral izreči tudi občinski svet. Predvidevajo, da
Spoštovani gospod župan,
včeraj nekaj minut pred poldnevom sem se javil na anagrafskem uradu pri okencu štev. 6 in zaprosil uradnika za družinski list. Da mu omogočim, da bo čimprej našel moj naslov, sem mu izročil izkaznico vsedržavne časnikarske zbornice (Ordine Nazionale dei Giornalisti), v kateri so točno vpisani moj priimek, ime in rojstni podatki. Uslužbenec mi je v nekaj minutah izstavil družinski list.
Ko sem pregledal izstavljeni dokument, sem ugotovil, da je moj priimek Štoka napisan Stoka, se pravi brez kljukice na začetni črki. Vljudno sem uradnika opozoril, da se imenujem Štoka in ne Stoka, in sem ga zaprosil, naj mi s peresom postavi kljukico na S.
Najprej mi je uradnik začel oporekati, da je na ploščici moj priimek natisnjen s S in ne s Š, da črk s kljukico sploh nimajo vtisnjenih na ploščicah in če hočem imeti kljukico na črki S, naj se obrnem k uradnici pri okencu štev. 12.
Na ta njegov odgovor sem mu pripomnil, da sem prišel po družinski list k okencu št. 6 in da imam pravico zahtevati, da mi pri tem okencu izdajo dokument, na katerem bodo podatki pravilno napisani; da je krivično, da se mora ob- * čan, samo zato ker ima priimek ali ime s črkami č, š ali ž, zatekati kar k dvema okencema in zgubljati čas, ko vsem drugim občanom to ni potrebno. Na to mojo pripombo j mi je uradnik osorno dobesedno od-
govoril: «Questa è una vostra pignoleria» in ponovno dodal, naj se, če hočem kljukico na S, zglasim pri okencu štev. 12.
Ker se nisem hotel z njim dlje prerekati, (tudi zato, da ne bi prišlo do kakih ostrejši besed), sem šel k okencu štev. 12 in tamkajšnji uradnici pojasnil zadevo. Ta mi je zelo ljubeznivo odgovorila, vzela je moj družinski list, odšla za kratek čas nekam, v notranjost urada in se nato vrnila z mojim dokumentom. Na začetno črko mojega priimka je bila s peresom postavljena kljukica, ob strani dokumenta pa je bil sedaj pripis, da je bila kljukica dodana uradno, kar je razvidno tudi iz objavljenega dokumenta.
Iz ljubeznivega ravnanja uradnice in iz. dejstva, da moji zahtevi ni oporekala, sklepam, da nisem sam, ki zahteva, da se njegov priimek ali ime pravilno napiše v slovenski o-bliki kot je to napisano v originalnih dokumentih anagrafskega urada.
Zato Vas, gospod župan, vprašujem sledeče:
1.	ima ali nima slovenski občan pravico, da zahteva na anagrafskem uradu tržaške občine, da mu izdajo uradni dokument s pravilno napisanim priimkom in imenom, kar je edino zakonito?
2.	ima ali nima slovenski občan i
pravice, da dobi zadevni dokument \ pri istem okencu kot ostali občani, j ne da bi se moral sam potegovati ! z.a svoj pravilen priimek ali ime i in ne da bi mu bilo treba zgubljati čas tudi pri drugih okencih?	|
,	3. ima ali nima občinska uprava
(anagrafski urad) dolžnost, da izstavi prizadetemu občanu uradne dokumente s pravilno napisanim priimkom in imenom?
4.	ali se občinska uprava zaveda, da je izdajanje netočno napisanih dokumentov protizakonito in da takšno početje anagrafskega urada lahko povzroči prizadetemu občanu težave in škodo?
5.	in končno, ali nimajo slovenski občani pravico do lastnega priimka in imena, kot so ga podedovali od svojih prednikov in s katerim so bili krščeni?
Prosim Vas, gospod župan, da mi odgovorite na moja vprašanja. Verjemite mi, da Vam jih ne postavljam samo zato, ker sem osebno prizadet, čeprav imam pravico tudi za osebno prizadetost. Postavljam Vam jih tudi za vse druge slovenske občane. ki se morajo kot laz. potegovati in se razburjati, da jim na anagrafskem uradu izdajo uradni dokument s pravilno napisanim priimkom in imenom.
Poleg tega pa Vas prosim, da bi enkrat za vseli nekatere občinske uradnike poučili, naj ne bodo osorni z ljudmi, ki zahtevajo samo svojo zakonito pravico, ki ni. kot je meni osebno rekel uradnik pri okencu štev. 6 «... una pignoleria».
S spoštovanjem
Slavoljub Štoka (časnikar)
Trst, 9. febr. 1968.
postala vdova, tokrat z eno hčerko več.
Naša slavljenka živi skupaj s hčerjo Marico, zetom Rudolfom in vnukom Brunom, hči Herminija živi v Ameriki, hči Slavica pa v Sežani.
Bližnji in daljni sorodniki ter vsi vaščani iz Saleža čestitajo slavljenki k visokemu življenjskemu jubileju. Čestitkam se pridružuje tudi «Delo».
Nadaljevanje
Vietnam
je v dosedanjih napadih sodelovalo okrog 60.000 borcev Fronte, medtem ko je okrog 65.000 borcev v rezervi. Presoje iz ameriških krogov glede nadaljnjega razvoja dogodkov so pesimistične.
Po ameriških virih naj bi v šestih dneh bitve bile hujše izgube kot poprej.
Po uradnih podatkih naj bi padlo 367 ameriških vojakov, ranjenih pa naj bi bik tokrog 2000 in več kot 4000 vojakov saigonškega režima. Isti viri pravijo, da je na strani Fronte padlo 15.000 borcev. Nasploh pa je mnenje, da so ameriški podatki o izgubah Fronte pretiram.
Posebna značilnost te ofenzive je v tem, da so hkrati napadli vsa večja mesta v Južnem Vietnamu. Vojska Fronte narodne osvoboditve se je hkrati infiltrirala v mesta, se pomešala s prebivalstvom in sovražnikom, ki je moral sprejeti boj, ki 'je ustrezal Fronti, boj z lahkim pehotnim orožjem,, prsi v prsi, od hiše do hiše, kjer je bila učinkovita uporaba letalstva skoraj izključena, pomoč tankov in topništva pa izredno omejena. V takšnih bitkah so borci Fronte prizadejali sovražniku hude izgube, kar bo imelo dokajšnje pozitivne posledice na bojno moralo Fronte ter negativne posledice za ameriške in saigonske enote.
Prešernove proslave
ve in povabil Opence k tesnemu sodelovanju s prosvetnim društvom
GORICA
Svečano proslavo so v soboto zvečer priredili gojenci goriškega Dijaškega doma. Lik Prešerna je prikazala dijakinja Adrijana Klanjšček. Govorila je tudi o pomenu našega | kulturnega praznika in vplivu Prešerna na naše kasnejše delovanje iz katerega so zrasli tudi nrimorski pesniki: Kosovel, Gruden, Gregorčič, Trinlko in Gradnik.
Nato so gojenci na tej proslavi prikazali še umetniško ustvarjanje omenjenih petih pesnikov in so recitirali njihove pesmi.
Osrednja proslava za vso Goriško pa je bila v nedeljo popoldne v Prosvetni dvorani v Gorici. Prireditev so organizirale Slovenska prosvetna zveza. Glasbena matica in I Slovensko gledališče iz Trsta. Nastopali so: pevski zbor «Kras», Doi-Pol'jane in «Srečko Kosovel» pod vodstvom Pavline Komel, «Oton Župančič» iz štandreža pod vodstvom Franca Lupina in «Jezero» iz Doberdoba pod vodstvom Silvana Križmančiča; basist Sancin, član Glasbene matice iz Trsta in člani Slovenskega gledališča iz Trsta.
Podpredsednik SKGZ dr. Peter Sancin, je v začetku proslave govoril o pomenu praznika in o še nerešenih problemih slovenske narodne manjšine kot so šolstvo, uporaba 'slovenskega jezika v javnem življenju in dejanska enakopravnost Slovencev. Poudaril je, da je za rešitev še odprtih vprašanj potreben enoten nastop narodne manjšine.
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bernetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Tisk: Tip. Riva - Trst - Ul. Torrebianca 12