Naše igre na paši
O, kako je bilo takrat prijetno, ko smo pasli. Naj vam malo opišem naše pastirsko življenje.
Vsako popoldne smo gnali živino tja v tisti pri-ljubljeni Kravjek. Zakaj se ta kraj tako imenuje, ne vem. Večkrat sem slišala, da je bil nekdaj tukaj grad, ki se je tako imenoval. Nekoč smo res našli neko-liko zidu, ne vem, ali je bil to ostanek tistega gradu, ali kaj.   Ta Kravjek   je na zelo   lepem   kraju.   Leži
sredi gozda, proti solncu obrnjeni rebri, Doli v do-lini pa žubori bister potoček. Na tem travniku ni bilo mnogo paše, pa vendar je bila živina tako mirna, da je ni bilo treba iti nikoli obračat. Kakor mi, je tudi živina od veselja poskakovala, kadar smo jo gnali v Kravjek. Tam smo se igrali vsakovrstne igre. Vse priprave za te igre smo nesli s seboj. Včasih pa, kadar je bilo treba preveč nositi, je pa naložil naš Stanko in peljal v »karoli« vse tiste ropotije.
S seboj smo vzeli: knjige, papir in svinčnike za šolo. Vzeli smo tudi šivanje, da smo se me deklice igrale šivilje. Nadzornica je bila moja sestra Mici, ker je bila najstarejša med nami. Mamo smo napro-sili, da so nam dali mnogo kruha, ker smo se igrali tudi prodajalnice. Kruh smo imeli za sir. Hrušek pa jabolk in drugega sadja smo pa sami naklatili pri kozolcu. To smo pa prodajali za meso. Mesto sa-lame smo pa kupili v prodajalni za osem vinarjev »pelenovega cukra«. Prodajali pa smo tudi žganje in vino. Pa kakšno je bilo to žganje — kaj si boste mislili. Za žganje je bila voda, ki smo jo dobili v že prej omenjenem potočku. Za vino smo pa izprosili od mame pol litra jabolčnika. Včasih smo imeli tudi gostilno. Za natakarico sem bila pa največkrat jaz. Ko smo se tako vsi srečni in zadovoljni veselo igrali, je prav hitro potekal čas. Naenkrat se je zmračilo. Tako radi bi se bili še igrali, pa smo mo-rali pospraviti svoje reči, Preden smo odšli in zapu-stili preljubljeni Kravjek, smo se postavili v krog in zapeli. Malka in jaz sva peli sopran. Dragica in Stanko pa alt. Mici pa tretji glas. Drugi ostali so nas pa poslušali. Tudi Rozika ni hotela molčati. Ta pa je basirala, da nas je vedno motila. Vsi smo jo prosili, naj bo rajši tiho, a ona se ni dala pregovoriti, ampak je dalje basirala. Najrajši smo peli tisto ci-gansko:
Sirota jaz okrog blodim,                                   
ubog  ciganski   otrok....                                    
0, kako prijetno je bilo tedaj, pa nismo vedeli, da ie . . .                                          Milka Plantaričeva