42
časopis slovenskih delavcev
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255____________;___
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4. Ljubljana
Ljubljana, 14. septembra 1995, št. 42, letnik 54, cena 220 SIT
»,Fant, me je prišla poceni ti-stale ograja okrog bajte, ki mi jo je popoldan napravil nek fušarl’se radi pohvalimo. Če pa slučajno naletimo na kakšnega na črno zaposlenega delavca, smo pa takoj ogorčeni:,Mater, kaj pa dela ta inšpekcija!?’ To je točno tako, kot če bi kdo videl koga, ki krade, in rekel: ,Ja kje je pa ta policija! ?’Torej smo priča nekakšni dvoličnosti in licemerstvu,« je v daljšim pogovorom za DE med drugim povedal Borut Brezovar, glavni inšpektor RS za delo.
Stran 5
KOMU HAB142DEL0VNDMEST ?
(Ne)zgode sindikalnega
Ul
■S DRAMA V ČEVLJI IČEVEM SE ŠE NAPREJ

mil
Stran 3
OPAZOVANJA
politične in sindikalne scene Stran 2
Sindikat kmetijstva in živilske
bezava na: pomaga
23 TUDI POMURKI
Stran 5
Stran 17
PLEBEJCI IN PATRICIJI
»Plebejci morajo čakati po čakalnicah, medtem ko patriciji, ki imajo denar, lahko pridejo takoj k zdravniku. * Tako v članku Zmeda z novimi recepti ocenjuje razmere na področju zdravstva dr. Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa.
SVET ZSSS BO ZASEDAL JUTRI
Na jutrišnji seji bodo člani sveta ZSSS najprej odločali o možnih spremembah in dopolnitvah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. V gradivu za sejo je predlagana vrsta njenih izboljšav. Nove so določbe o delitvi dobička. Odpravnina ob upokojitvi naj bi po novem znašala tri povprečne bruto plače v gospodarstvu Republike Slovenije, če je za delavca ugodnejše, pa tri njegove plače v zadnjih treh mesecih. Če predlagane spremembe prav razumemo, Svobodni sindikati ne bodo predlagali odprave splošne kolektivne pogodbe; to so namreč zahtevali nekateri sindikati.
Svet bo zatem odločal tudi o aktu o organiziranosti ZSSS. Ta listina bo urejala zlasti položaj in pristojnosti območnih organizacij in organiziranost strokovne službe. Območna organizacija bo po novem oblika sindikalne organiziranosti za izvajanje skupnih nalog Zveze in sindikatov po območjih. Območne organizacije se bodo oblikovale le na podlagi meril, ki so zapisana v aktu o organiziranosti. O konkretnih organizacijah pa bo odločala konferenca ZSSS, ki je napovedana za 29. september.
V krajih, kjer so sedeži upravnih enot, bodo Svobodni sindikati imeli sindikalne pisarne, ki bodo podaljšana roka območnih organizacij.
Skupna strokovna služba ZSSS bo razdeljena na delovna področja. V prvi skupini bodo strokovnjaki za gospodarsko politiko in Z njo povezane plače, v drugi skupini se bodo ukvarjali s pravno ureditvijo in delovnim pravom, v tretji skupini pa bodo prevladovale naloge, povezane s socialnim partnerstvom in soupravljanjem. Dela organizacij in služb v ZSSS pa bo usklajeval sekretar Zveze.
Na podlagi akta o organiziranosti bo svet ZSSS odločil še o volitvah organov in funkcionarjev območnih organizacij, ki naj bi bile še letos.
vjekoz«mi.m,tdi ZAKULISJE
ZGODBE 0 USPEHU
Stran 18
Boj za privatizacijsko pogačo
KDOBO^V POGRABIL VEC
Stran 19
V okviru Pharovega programa za demokratizacijo poteka ta teden v Radovljici petdnevni seminar za uveljavljanje žensk v sindikatu kovinske in elektroindustrije Slovenije.
0	1	14. septembra 1995	J	IRUGA PLAT
Ooazovania
Piše: Marjan Horvat
V jesensko politično obdobje vstopamo v znamenju grobega soočanja vodstev političnih strank s posameznimi družbenimi vprašanji. SDSS je s svojim taborom na Vrhniki izpričala, da bo hud bojevnik za volilne glasove, svoje pristaše pa pridobivala na terenu, po vaseh in mestih, ne pa v zatohlih strankarskih in parlamentarnih prostorih.
Peršakovi Demokrati s srnjim golažem ponavljajo staro napako in stavijo na nekaj imen, ki naj bi bila privlačna za stranko. Očitno jih prejšnje volitve, ko so izbrali isto taktiko in Slovenijo oblepili z jumbo portreti svojih veličin, niso nič naučile.
Lap bi najrajši poslal svoje trojke urejat razmere v posamezna podjetja, gromovniški kranjski župan se je nekako potuhnil ob “soočanjih ” v Planiki, Združena lista se je “srečala ” v ljubljanskih Križankah, zanašajoč se na sedaj še neopredeljene volilce, ki menda pridno študirajo njen predlog programa “Socialnodemokratska Slovenija”.
V LDS so zaenkrat še mirni, bržkone tudi zato, ker jim javnomnenjske ankete še kar dobro kažejo, pregovorni pragmatizem je njihovo načelo. Sicer pa menda predsednik največje stranke brez izmerjenega javnomnenjskega utripa ne naredi nobenega koraka. Končno se je zelo jasno opredelil do odnosov z Italijo in razvozlavanja italijansko-slovenskega optantskega in manjšinskega klopčiča ter Evropi povedal, da naj od nas ne zahteva več kot od drugih kandidatov za vstop v Evropsko unijo. “Megastranka ” doslej se bo bržkone najbolj kruto spopadla z Janševo politično opcijo, ki kaže vse več znakov političnega gibanja, precej podobnega hrvaški HDZ, za kar pa, upajmo, na slovenski politični sceni ne bo prostora. Štrene takšni usmeritvi prizadevno meša predvsem SKD, pa tudi stranka bratov Podobnik.
V torkovem Žarišču so se srečali direktor Planike Meglič, državni sekretar za privatizacijo mag. Tone Rop in Vida Petrovčič. Slednja ni dobila na nobeno svojo trditev ali vprašanje pričakovanega odgovora. Oba sogovornika sta jo v stilu “to pa ni tako ” z neverjetno nonšalanco odklonila. Toda problem je. Problem je v Planiki, ki očitno ni bila dovolj pripravljena na morebitne težave z Adidasom, problemi so v Čevljarstvu Kidričevo in skorajda v vseh slovenskih tovarnah usnjarskopredelovalne in tekstilne industrije. Rezervne variante v primeru ukinitve poslovnih sodelovanj s tujimi partnerji zaradi različnih razlogov in tudi zaradi visoke cene dela, ki pa je posledica nenasitne države, ne pa neto izplačil delavcem, imajo v dobro organiziranih podjetjih. Ta pripravljenost je lahko za vsak kolektiv šok, vendar če igra poslovodstvo do delavcev s poštenimi kartami, se ga da preboleti; ni pa tako, če se za tem skrivajo lumparije. Da teh ne bi bilo, ima ta država dovolj pravnih mehanizmov, a se je očitno doslej obnašala do opozoril Agencije za plačilni promet in Družbenega pravobranilstva ter njunih ugotovitev ignorantsko. Zdaj pa marsikdo vpije, da se vsak gospodarski problem politizira. To pa je naravnost idealno gnojišče za insinuacije, za spletke o različnih sorodstvenih povezavah in pajdašenju med politiki in gospodarstveniki. Temu nasedajo tudi na nekaterih “sindikalnih ” tiskovnih konferencah in “forumih ”, ki jih izkoriščajo politične stranke. Gre za znano formulo pridobivanja ljudi in razbijanja sindikatov v podjetjih, ki jo vodstva največje sindikalne centrale v njih pogosto le opazujejo in se oglašajo prepozno, ko je škoda storjena, strasti razvnete, mirno dogovarjanje že onemogočeno. Najkrajši konec potegnejo zmeraj delavci in to ne glede na to, kateremu sindikatu pripadajo. Toda tega ne “učijo ” na ekskurzijah po tujini in na sejemskih prireditvah. To uči in kruto nauči življenje v podjetjih samo.
časopis slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov:
Priimek in ime: _______________________________________
Naziv podjetja ali ustanove: --------------------------
Naslov:
Podpis naročnika:
Sporočilo za javnost št. 1/95
Bivši delavci Čevljarstva d. o. o. Kidričevo, ki smo zasedli poslovne prostore podjetja, smo zgroženi glede represivnega ukrepanja države in njenih organov nasproti nam. Ker javnost še ne pozna v celoti naše situacije, podajamo opis dogodkov v zakulisju.
Prvi stečajni senat iz Maribora, na čelu s sodnikom M. Štokom, je bil z naše strani pisno seznanjen z zahtevo (29. 7. 1994) preklica stečaja. G. Štok nam je zagotovil, da bo s stečajnim upraviteljem g. I. Mariničem, ki ga je sam imenoval, napravil vse, da se podjetje reši in da se stečajni postopek čim-prej konča. Na sodišču je bil tudi podpisan dogovor med obema sindikatom in sodiščem o sodelovanju in zaposlovanju delavcev. Zaradi zaupanja vanj nismo posredovali suma in dokumentov, ki govorijo, da je sodnik M. Štok izdal sklep o tečaju podjetja brez ustrezne pre-verbe in celotne dokumentacije, ki jo je pričel iskati šele dober mesec dni po izdanem sklepu, o čemer govori njegovo pismo. Ga. N. Jurančič je eni izmed delavk zaupala, da je bil zgoraj omenjeni sestanek in podpis dogovora s sindikati na sodišču le farsa, saj ima ona z njim vse zmenjeno: Tako je sodnik dobršen del delavcev prinesel okrog, saj je po novem letu stečaj prenesel na senat ptujskega sodišča, s predsednico sodnico B. Rojic.
del terjatev od upnikov in si tako pripravila podlago za lastninjenje podjetja (sedaj tudi razumemo izjavo o nepodkupljenosti sodnikov, ki jo je podala predsednica okrožnega sodišča na Ptuju).
Počutili smo se ogoljufane in prevarane, zato smo zasedli podjetje. Kmalu zatem so se dogodki pričeli razpletati. Ne preseneča nas več, da je ptujska sodnica A. Hr-nec-Pečnik izdala začasno odredbo, s katero lahko policija na silo odstrani stavkajoče, na zahtevo stečajnega upravitelja g. I. Mariniča. Kot je javnosti že znano, je omenjeni zagrozil, da bo dal ubiti sindikalnega predstavnika. Stečajni upravitelj je postavljen s strani sodišča, ki v tej poziciji predstavlja del državne oblasti. To pomeni, da je predstavniku sindikata z likvidacijo preko stečajnega upravitelja grozila država, ki je dolžna skrbeti za legitimnost ustave in zakonov ter varovati državljane pred nasiljem. Sodišče pa sploh ni poizkusilo proučiti še druge strani, vprašati nas delavcev, kaj se v resnici dogaja. Spoznali in občutili smo, da se mali ljudje v tej državi nimajo kam obrniti po pomoč, da jih predstavniki oblasti v popolnosti ignorirajo in jih celo preganjajo, ko želijo uveljaviti svoje pravice. Tako v tej državi obstajata dve kategoriji ljudi. Na eni strani nedotakljivi fevd, na drugi pa državljani brez ustavnih pravic. Po prestolih izkušnjah in spoznanjih predpostavljamo, da sedanji državni aparat predvsem ščiti zasebne interese fevda. Postja nam jasno, zakaj ima pravica obvezo preko oči. Mi smo si svoje obveze že sneli.
Bivši delavci Čevljarstva Kidričevo (Sledi šest podpisov)
CENTER ZA	ODVISNOSTI
61105 LJtJBLJitNA, Bohoričeva 4 Tel. 061/125-595 in-R25-596
ZasavsJrfKc. 42 612^TLJUBLJANA—ČRNUČE 3>a.061/37l\731
SOCIALNO-PSihiatrično poročilo o počutju in doživljanju delavcev,
KI SO ZASEDLI DEL PROSTOROV "ČEVLJARSTVA" V KIDRIČEVEM
Na prošnjo predsednika Neodvisnih sindikatov Slovenije, Rastka Plohla, sem danes s svojo ženo Ksenijo obiskal delavce, ki so zasedli del prostorov "Čevljarstva" v Kidričevem. Pregledal sem celotno dokumentacijo o njihovem konfliktu z družbo ir. državo in v procesu skupinske analize (v kateri je sodelovalo 12 prisotnih delavcev) njihovega življenja, prizadetosti in doživljanja prišel do naslednjih ugotovitev in spoznanj:
1.	Odločitev delavcev za razmeroma neobičajno in odločno obliko protesta in upora kaže, da so se znašli v skrajni zagati.
2.	Vsi prisotni prepričljivo razodevajo globoko orizadetost k
so - po njihovih prepričljivih trditvah - bili izigrani v procesu "divjega lastinjenja", zaradi česar se počutijo eksistenčno ogrožene.
3.	Očitno je njihovo globoko spoznanj^, da pravzaprav nima1c več kaj izgubiti, zato je čutiti njihovo odločenost, da v svojem protestu vztrajajo.
4.	Zaradi izigranosti in nemotenega odločanja "mafijskih družb"
(kot imenujejo vzajemno povezanost raznih organov, ki so do sedaj odločali v njihovo škodo), niso več pripravljeni verjeti formalnim obljubam, pač pa terjajo pra-vr.oveljavna sklepe <n odločbe.	c
5.	Vsi se nahajajo v stopnjevanem in zato škodljivem stresu, ki utegne ogroziti njihovo telesno in duševno zdravje.
IfMfU
j liiLeopmmu,n-i
Qr\ j c.. ■">< J . Jc-vj, | Rv.
, X, . autc(i
Sodnica B. Rojic je predstavnikom Neodvisnega sindikata zaupala, da ni zadovoljna s stečajnim upraviteljem g. I Mariničem in z go. N. Jurančič. Predlagala jim je, naj ne odpirajo dela sodnika Štoka, saj bi s proces vrnil v prvotno fazo, kar bi lahko škodilo podjetju. Tako nas je držala v šahu. Čakali smo težko pričakovani razplet. Zelo nas je presenetila njena ponudba, da naj mi poiščemo kandidata za direktorja. Sprva nismo hoteli tega sprejeti, ker je to stvar sodišča. Zaradi skrbi za podjetje in dogovora obeh sindikatov, da postanejo delavci lastniki podjetja, smo sprejeli ponudbo in poiskali kandidata za direktorja mag. V. Muzka. Senat je ponovno izbral ga. N. Jurančič za direktorico (navedbe v javnih medijih), kar je bilo v nasprotju z dogovorom o rešitvi podjetja in notranjem lastništvu zaposlenih. Med tem je ga N. Jurančič z možem že kupila precejšen
Mednarodna razstava »Vse o srcu«
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije si vse od svoje ustanovitve 1991 prizadeva zmanjšati število srčnih bolezni v Sloveniji. Bolezni se hude, smrtnih primerov je vse preveč, zdravila pomagajo le v skromni meri.
Rešitev je v spremembi načina življenja.
Kajenje, visok krvni tlak, debelost, nepravilna prehrana in premalo gibanja so osnovni vzroki za srčno-žilne bolezni. Zato naj bi kar največ vedeli o nevarnosti te bolezni, zlasti pa še o tem, kako se ji izogniti, saj kosijo smrt: vsak drugi smrtni primer v Slovenije je posledica bolezni srca in ožilja!
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, vodi ga predsednik prof. dr. Josip Turk, se trudi doseči ta cilj z raznimi akcijami; izdaja revijo »Za srce«, prireja športno-
rekreativne dneve, meri krvni tlak in holesterol, popularizira ukrepe za zdravo življenje itd.
Letos pa se je društvo odločilo za največjo akcijo doslej. Od 10. oktobra 1995 do 14. januarja 1996 prireja društvo prek posebnega or-ganizacijaskega odbora, ki ga vodi primarij dr. Boris Cibic, veliko mednarodno razstavo o srcu v Muzeju novejše zgodovine (v Cekino-vem gradu) v Ljubljani. Razstavljenih bo približno 1.000 eksponatov, domačih in tujih, ki so že bili na podobnih razstavah na Dunaju, v Salzburgu in Dornbirnu.
Razstava bo namenjena kar ~ najširšemu krogu prebivalstva: šolski mladini, zato da bi se v mladosti znala ubraniti pred to boleznijo, srednji generaciji, zato da bi živela zdravo in se izognila dejavnikom tveganja, starejši generaciji pa, zato da bi videla, kaj medicina zmore pri zdavljenju teh bolezni. Razstava, ki je imela na Dunaju skoraj milijon obiskovalcev, bo imela zato več vsebinskih sklopov; ti bodo: srce v živalskem svetu, srce zdravega človeka, delovanje zdravega človeškega srca na modelih srčne črpalke in modelih krvotoka, ožilje, instrumenti in tehnične naprave v uporabi pri ugotavljanju funkcije srca in srčnih bolezni, vloga prehrane pri razvoju ateroskleroze in pri zdravljenju srčnih bolezni, ugotavljanje in zdravljenje bolezni srca (preiskave srca, zdravila, operacije na srcu, transplantacije srca), zgodovina kardiologije od Egipčanov do danes, srce in umetnost (pesniške, slikarske in kiparske stvaritve), srce v ljudski umetnosti in v religijah (ljudski izdelki, kič, razglednice, znamke) in statistični podatki o boleznih srca in ožilja. Učni in vzgojni pomen razstave bo torej velik, še posebno za mlajšo generacijo, vključno s šolsko mladino; zato Ministrstvo za zdravstvo Republike Slovenije razstavo podpira in priporoča, enako tudi Minsitrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, ne preseneča pa tudi, da je predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek sprejel pokroviteljstvo nad razstavo.
Pred Društvom za zdravje srca in ožilja Slovenije je velika, pomembna akcija; v društvu se zavedajo obsežne in izjemno zahtevne naloge.
Vstopnice so že na voljo pri Kompasu Holidays, na kar posebej opozarjamo šole (po 200 SIT).
Zgornjo informacijo, prosimo, uporabite brezplačno kot Vaš cenjeni prispevek za uspeh razstave. Za Vaše razumevanje najlepša hvala vnaprej. Za druge informacije se obrnite na telefon 061/131 43 33 ali telefaks 061/314 569, 061/ 133 60 05
Za srce, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije
Sporočilo za javnost
V	medijih je bilo zadnje čase objavljenih več odgovorov in ko-metnarjev gospodov Lojzeta Peterleta in Valentina Hajdinjaka. Zato se nam zdi smotrno, da stvari osvetlimo še z druge strani.
Gospoda Hajdinjaka oziroma gospoda Peterleta bi radi opozorili, da Vlade oziroma njenega predsednika ne moti nastopanje gospoda Peterleta v tujih medijih, saj si seveda želimo čimveč uspešnih in konstruktivnih medijskih nastopov slovenskih predstavnikov v tujini. Seveda si pri tem želimo, da o Sloveniji govorijo lepo. Tujina običajno ne ceni tistih ljudi, ki v tujih medijih kritizirajo svoje domače razmere.
V	zvezi z intervjujem gospoda Peterleta v dunajskem Kurierju in z odgovorom gospoda Hajdinjaka bi želeli še enkrat opomniti, da so nekatere trditve v tem članku oziroma intervjuju povsem neresnične. To, da naj predsednik Vlade ne bi zastopal evropske usmeritve, da naj bi bil evroskeptik, vse to pa naj bi bilo povezano z nekakšnim bivšim komunizmom, morda lahko zavede kakšnega nepoučenega tujega bralca. Vse te trditve so daleč od resnice. Slovenska Vlada in njen predsednik sta večkrat jasno izrazila svojo evropsko usmerjenost in pripravljenost, da se Slovenija vključuje v EU. To želimo napraviti čim-prej, vendar pri tem nočemo pri-
stati na kakršnekoli pogoje. Neka tere članice EU namreč v zadnjen času zelo nenačelno menijo, d> lahko zaradi pravice veta svoj po ložaj v EU izkoristijo in od novi čakajočih držav izsilijo nove kon cesije. Če slovenska Vlada ozire ma njen predsednik ne sprejmet takih izsiljevanj, še ne pomeni, d nista za Evropo oziroma za vsto Slovenije v EU. Nasprotno, men, mo, da je treba Evropo na takšn izsiljevanja opozoriti, da mora Sle venija svoja stališča braniti in n le sprejeti vse, kar nam druga stra postavlja kot pogoj. Članek v Ku rierju se da razumeti na tak načit Ker nismo sprejeli nekaterih pe gojev oziroma popustiti pred neko terimi izsijevanji, smo protievrop ski. Iz nekdanje Jugoslavije nism odšli zato, da bi kje drugje pristajc na nenačelna obnašanja in na iz siljevanja; če smo se temu uprli Jugoslaviji.
Kabinet predsednika vlad
Ponavljajoča zgodovina
Samo mrtev Indijanec je dobe, Indijanec, so zatrdili Kristusov, vojaki, ko so zagledali prekrasne pokrajino Indijancev. In si prilastili njihovo zemljo, so zvedeli, da je last vseh Indijancev. In če je lasi vseh, ni torej od nikogar, in če ni od nikogar je potrebno najti lastnika. In so kar sami postali lastniki njihove zemlje, ti Kristusovi vojaki.
Še pred kratkim so Peterletovi krščani čisto enako govorili nam delavcem: Če so tovarne od vseh delavcev, torej niso od nobenega, in če niso od nobenega, je potrebno najti lastnika. In so postali lastniki.
Po lastninjenju so za obdelovanje bombažnih polj potrebovali delavce, in Kristusovi vojaki so šli in vklenili svobodne afriške črnce v okove, jih prepeljali v suženjstvo in jih prisilili, da so častili ne samo židovskega boga Kristusa, njegovega očeta in njegovo mater, celo njene kolegice in vse druge Jude, ki so jih razglasili za svetnike, ker so znali tako spretno uporabljati hipnozo nad neukim ljudstvom.
Tudi Peterletovi krščani bodo po lastninjenju potrebovali delavce. Plemeniti krščani bodo delavcem dovolili, da lahko za njih delajo po mizerni plači. Ker je takšna božja volja. Da se ne bi dogajale krivice. Bodo pa imeli prost vstop v cerkve.
Danes pravijo podobno. Samo mrtev Srb je dober Srb, nakar jim Nato pošlje 2.000 kg težke bombe z najmočnejšim eksplozivom, ki sploh obstaja, - in že leti kremato-riziran srbski prah v večna lovišča. Nikjer ostankov trupel, da bi se lahko TV gledalci zgražali, kajti svet ve, da Srbi streljajo s topovi, ubogi Muslimani in Hrvati pa se branijo pred topovi samo s fračami, in to že nekaj let. In mimogrede izvedejo s fračami še kakšno ofenzivo. In pri vsem tem pa Muslimani trdijo in vedo, da je bosanskim Srbom program za etnično čiščenje izdelala nemška tajna služba.
Potem je »budno oko Evropske skupnosti« uvedlo embargo na uvoz orožja, in se je Hrvaška s pomočjo pakta Nato in židovskih svetovalcev temeljito oborožila in odvečne frače prodala Muslimanom in pri tem lepo zaslužila, saj Muslimani imajo denarja dovolj. Nato pa jim je še dal zračne posnetke srbskih položajev. Zdaj je hrvaška vojska samo čakala, da je iz Vatikana prišlo sporočilo: »Mir je potrebno doseči tudi s silo.« Še zdaj ni jasno, ali je to bila odobritev napada ali ukaz za napad. Kajti sedaj, ko je Nato zbombardiral še Srbe v Bosni, se je Sveti oče hrvaški vojski vljudno zahvalil: »Podeljujem vam blagoslov!« In vsak vojak, ki je pomendral Srbe, si je smel blagoslov zaviti v papir in ga odnesti domov, kajti cilj je dosežen. Vloga nekdanje Srbske krajine je dodeljena Hrvaški, da bo branila Evropo pred pravbslavci in islamom. Vse kaže, da bodo tudi Muslimani slej ko prej izigrani. V oči je bodlo, kako so Tudmana v Kninu obdajali osebni stražarji, oblečeni v kute in bele poštirkane ovratnike, ki so od vseh najbolj navdušeno ploskali najbogatejšemu Hrvatu.
Razpadla je Rusija, kjer so Litva, Latva, Estonija. Razpadla je Jugoslavija, kjer sta Slovenija in Hrvaška. Le kaj ima skupnega teh pet držav, kaj jih notranje druži in kdo povezuje njihovo usodo?
Milivoj Manko, Šentilj
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE - glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 tgubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313942,13261 92, faks 311 956 • Odgovorni urednik: CirilBrajer, tel. 131 61 63,313942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba in marketing: 321255 • Posamezna številka stane 210 SIT • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril llrek, Mira Videčnik.
14. septembra 1995

V ŽARIŠČU
«“* DRAMAV ČEVLJARSTVU V KIDRIČEVEM SE ŠE NAPREJ ZAPLETA
Bivši delavci Čevljarstva v Kidričevem, med katerimi so v večini člani Neodvisnih sindikatov Slovenije, že drugi teden zasedajo upravne prostore podjetja, ker sumijo, da je šlo pri njegovem stečaju za poskus divje privatizacije, pri kateri naj bi sodelovali tudi nekateri zaposleni na policiji in v pravosodnih organih. Drama bivših in sedanjih delavcev Čevljarstva je še vedno v fazi zapleta: v tem in minulem tednu so vse prizadete strani predstavile javnosti svoj pogled na razmere in dogodke v tem kolektivu.
Direktorica Čevljarstva Nada Jurančič odločno zavrača obtožbe stavkajočih delavcev. Trdi, da so jo predstavniki Neodvisnih sindikatov zaradi svojih sumov že pred letom dni ovadili javnemu tožilcu, vendar so doslej vse preverbe organov za notranje zadeve in tedanje službe družbenega knjigovodstva pokazale, da je ravnala zakonito. Pojasnjuje tudi, da se ni nikoli potegovala za zasedbo direktorskega mesta, pač pa so jo za to prosili delavci sami po razrešitvi prejšnjega direktorja, saj je imela v 39-članskem kolektivu edina višješolsko izobrazbo.
Jurančičeva je sestavila podrobno kronologijo dogodkov, ki so po njenem mnenju podjetje privedli do stečaja. Iz kronologije je razvidno, da so delavci Čevljarstva potem, ko že dva meseca niso dobili plač, januarja lani z večino glasov izglasovali nezaupnico v. d. direktorja Vladu Premzlu, naslednji mesec pa so mu onemogočili še vstop v podjetje in začeli stavkati. Zahtevali so izplačilo zaostalih plač in Premzlov odstop. Zaradi tega je na seji skupščine podjetja sam umaknil svojo prijavo za direktorsko mesto, člani skupščine pa so za novo v. d. direktorice izvolili Jurančičevo. Po njenem mnenju je Premzl vodil slabo poslovno politiko, saj je denimo Čevljarstvo od oktobra 1993 do aprila 1994 samo s programom Nordica ustvarilo preko 5,9 milijona tolarjev izgube (proizvodna cena čevljev je bila 1349 tolarjev, prodajna pa 504 tolarje).
Takoj po imenovanju za v. d. direktorice je Nada Jurančič podala Temeljnemu sodišču v Mariboru predlog za začetek postopka prisilne poravnave, vendar je kasneje novi vršilec dolžnosti direktorjaAlbin Štum-berger predlog umaknil. Novega vršilca dolžnosti direktorja naj bi skupščina podjetja imenovala potem, ko je Premzl razširil novico, da ima Štumberger za podjetje pripravljeno takšno rešitev, da bodo delavci dobili vse zaostale plače in ohranili delovna mesta. “Če bi prisilno poravnavo izvedli lani spomladi, bi podjetje obvarovali pred najhujšim,” je prepričana Jurančičeva.
Vendar se, trdi Jurančičeva, tudi pod vodstvom Štumbergerja poslovanje Čevljarstva ni izboljšalo. Ker delavci štiri mesece niso dobili plač, podjetje pa je imelo 24 milijonov tolarjev izgube in blokiran žiro račun, so lani poleti delavci kot največji upniki na zboru predlagali uvedbo stečajnega postopka, hkrati pa razrešili staro skupščino podjetja in imenovali novo, ki je za vršilko dolžnosti direktorice znova imenovala Jurančičevo. Konec lanskega julija je Temeljno sodišče v Mariboru uvedlo za Čevljarstvo stečajni postopek, konec letošnjega junija pa je bila na Okrožnem sodišču
v Ptuju sklenjena prisilna poravnava, s katero je soglašalo 95 odstotkov bivših delavcev Čevljarstva in večina ostalih upnikov. “Po uvedbi stečajnega postopka je podjetje z desetimi zaposlenimi ustvarilo preko 5 milijonov tolarjev dobička. Prav s tem smo rešili Čevljarstvo pred stečajem in omogočili stečajnemu upravitelju, da je na sodišču podal predlog za prisilno poravnavo. V vsem tem času so delavci dobivali plače po kolektivni pogodbi,” pravi Jurančičeva. “Za prisilno poravnavo sta glasovala tudi člana upniškega odbora in predstavnika obeh sindikatov (Neodvisnih in Svobodnih), ki sta se v celoti strinjala z načrtom finančne reorganizacije podjetja. V načrtu piše, da bo v Čevljarstvu spočetka zaposlenih deset delavcev, upniki pa bodo dobili poplačanih 50 odstotkov svojih terjatev v 24 mesecih dvakrat letno z obrestno mero R + 3 ter z desetmesečnim moratorijem. Takrat so se s tem strinjali domala vsi delavci, zato me čudi, da danes temu nasprotujejo.”
Po prisilni poravnavi so v podjetju zaposlili 10 delavcev, vsi drugi pa so ostali še naprej brezposelni, če si medtem že niso našli nove zaposlitve. “Tudi to je eno od jabolk spora, saj so prizadeti vsi, ki niso dobili zaposlitve,” meni Jurančičeva.
Sicer pa je direktorica Čevljarstva prepričana, da podjetju in njej že od odstavitve naprej “nagaja” nekdanji direktor Vlado Premzl, ki po njenem mnenju stoji tudi za zasedbo podjetja.
Je čevljarstvo zopet pred stečajem?
Nada Jurančič je zavrnila tudi druge očitke na svoj račun. Tako trdi, da ni dala Čevljarstva nikoli oceniti, pač pa je bila narejena samo ocena vrednosti objekta, ki jo je bilo treba pripraviti po zakonu zaradi otvoritvene bilance. “Proces lastninjenja v Čevljarstvu še ni stekel,” pojasnjuje direktorica. V zvezi z očitki, da
je odkupila terjatve, pa navaja, da seje za to odločila, ko je izvedela, da poskušajo terjatve Čevljarstva odkupiti Vlado Premzl in nekateri člani Neodvisnega sindikata v podjetju ter si tako v upniškem odboru zagotoviti večino. “Po vsem, kar sem bila storila za rešitev Čevljarstva, si tega zares nisem želela, saj verjetno ni treba razlagati, da v tem primeru zame v podjetju ne bi bilo več prostora. Seveda pa sem računala in računam, da bom ob uspešnem delu podjetja denar, ki sem ga vložila v odkup terjatev, tako kot vsi drugi upniki dobila nazaj.”
Sicer pa Jurančičevo ta trenutek najbolj skrbi nadaljnje poslovanje podjetja. “Če Čevljarstvo ne bo v najkrajšem času začelo ponovno normalno delati in poslovati, kar ob zasedbi poslovih prostorov ta čas ni mogoče, mu grozi stečaj.”
Svobodni sindikati pri zasedbi ne sodelujejo
V začetku tedna je bila v proizvodnih prostorih Čevljarstva tiskovna konferenca Svobodnih sindikatov, ki jo je vodil sekretar območnega sveta v Ptuju Boris Frajnkovič. Na njej je sodelovalo tudi 9, članov Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije, ki delajo v Čevljarstvu (od desetih delavcev, ki po prisilni poravnavi delajo v podjetju, jih je devet članov Svobodnih sindikatov, en delavec pa je član Neodvisnih sindikatov). Frajnkovič je demantiral izjave, da Svobodni sindikati sodelujejo pri zasedbi podjetja (stavkajočim sta se pridružila samo dva člana ZSSS). Člani Svobodnih sindikatov so povedali, da želijo delati, saj vidijo v tem edino možnost za preživetje podjetja in ohranitev delovnih mest. “Razumemo stisko delavcev, ki so izgubili delo, zato menimo, da bi morali ob eventualnem novem zaposlovanju v Čevljarstvu imeti prednost bivši delavci podjetja. Vendar pa smo prepričani, da je mogoče vsa sporna vprašanja rešiti samo s sredstvi pravne države,” je dejal Frajnkovič. Poudaril je, da ne gre za konflikt med Neodvisnimi in Svobodnimi sindikati, temveč za razlike v pogledih na to, kako je mogoče podjetje sanirati.
Zaposleni delavci so na tiskovni konferenci izrazili bojazen, da bo zasedba upravnih prostorov privedla do stečaja Čevljarstva, kar je najslabša možnost. V tem primeru bi bilo ukinjenih še 10 delovnih mest, poleg tega pa tudi delavci upniki ne bi dobili poplačanih terjatev, saj bi bila stečajna masa izredno majhna. Zaradi različnih pogledov in interesov so se odnosi med sedanjimi in bivšimi delavci v podjetju tako ohladili, da se med seboj skoraj ne pogovarjajo več.
Po tiskovni konferenci Svobodnih sindikatov je v uredništvo našega časopisa poklical Franci Zakelšek, ki se je pridružil stavkajočim. Trdi, da je še vedno predsednik osnovne organizacije ZSSS v Čevljarstvu. “Doslej me še nihče ni obvestil, da bi me razrešili, pa tudi na noben sestanek oziroma tiskovno konferenco me ni nihče povabil. Doma imam še vedno žig ZSSS.”
Apel zaposlenih delavcev državim organom
Devet zaposlenih delavcev je pripravilo tudi sporočilo za javnost, v katerem poudarjajo, da ima podjetje zaradi zasedbe vsak dan za 250 tisoč tolarjev izgube, hkrati pa izgublja tudi kupce. Zaposleni delavci apelirajo na pristojne državne organe, naj jim pomagajo in omogočijo normalno delo, kar jim zagotavlja slovenska ustava. “Kolikor pa mislite, da so bile v dosedanjih postopkih napravljene kakršnekoli nepravilnosti oziroma krivice, pa naj se rešijo po sodni poti in na kulturen način, ne pa z grožnjami in vandalizmom, kot to počnejo nekateri naši bivši sodelavci pod vodstvom Milana Krušiča, Viljema Muzka in Rastka Plohla.Če bodo svoje početje nadaljevali, bo podjetje ponovno predlagano za stečaj. Ob normalnem nadaljevanju dela pa imamo možnost povečanja števila delovnih mest,” meni devet zaposlenih delavcev.
Policisti zagotavljajo samo javni red in mir
S pojasnilom se je minuli teden v javnosti oglasil tudi načelnik uprave za notranje zadeve v Mariboru Milan Čuš. Natančno je kronološko popisal vse ukrepe, ki so jih policisti izvedli v zvezi z dogodki v Čevljarstvu. Poudaril je, da se niso vmešavali v notranje zadeve podjetja in v sindikalno aktivnost. “Naši ukrepi so bili namenjeni le zagotavljanju javnega reda in miru ter preprečevanju morebitnih kriminalnih dejanj. Ocenjujemo, da so bili doslej izvedeni ukrepi v skladu z zakonodajo in z danimi pooblastili,” poudarja Čuš. Policisti so predali v postopek sodniku za prekrške nekatere bivše delavce Čevljarstva, ker so ob zasedbi pisarne direktorice kršili javni red in mir.
Prav tako se bo moral pred sodnikom za prekrške zagovarjati stečajni upravitelj Ignac Marinič, ker je grozil enemu od stavkajočih.
Sodišče je stavkajočim naložilo, naj se odstranijo iz podjetja
Okrajno sodišče na Ptuju je izdalo začasno odredbo, s katero nalaga bivšim delavcem, naj se takoj odstranijo iz poslovnih prostorov Čevljarstva. “Če se toženci takoj ne odstranijo iz poslovnih prostorov, se za njihovo odstranitev pooblašča tožnica (to je Čevljarstvo), da s pomočjo izpolnitvenega pomočnika izvršilnega organa naslovnega sodišča ob asistenci delavcev Policijske postaje Ptuj odstrani tožence in tako po potrebi prepreči tudi nadaljnjo zasedbo predmetnih poslovnih prostorov s strani tožencev,” piše v začasni odredbi sodišča, ki jo je izdala sodnica Albina Hmec Pečnik. “Zoper ta sklep ni posebne pritožbe,” piše na koncu začasne odredbe.
V začetku tedna so tiskovno konferenco sklicali tudi Neodvisni sindikati. Na njej sta predsednik Neodvisnih sindikatov Slovenije Rastko Plohl ter podpredsednik tega sindikata v Čevljarstvu Milan Krušič povedala, da so se na začasno odredbo kljub vsemu pritožili (v obliki vstopa intervienta v pravdo zaradi motenja posesti). “Motenje posesti oziroma stavka-zasedba pisarn spada v aktivnosti sindikalnega delovanja. Neodvisni sindikati prerekajo pasivno legitimacijo 20 fizičnih oseb, ker je motenje posesti izključno stvar sindikalnega delovanja in svobodnega organiziranja sindikata nasploh. Tako so vsi toženci le podpisniki sindikalnih zahtev in nikakor ne morejo biti toženi kot posamezniki. Nekateri toženci se sploh ne nahajajo v zasedenih prostorih tožeče stranke in gre za povsem neresnično navedbo tožeče stranke. So le pasivni simpatizerji sindikalne aktivnosti,” piše v pritožbi.
Neodvisni sindikati se v pritožbi sklicujejo tudi na slovensko ustavo: “ Kolikor bi sodišče štelo, da gre za
skupino 20 ljudi, ki jim ne priznava sindikalne organiziranosti, bi pomenilo, da gre za hudodelsko družbo in za organiziran kriminal. Da pa stvari ne gre tako poenostaviti, je poskrbela Ustava Republike Slovenije v 76. in 77. členu. Da gre za sindikalno dejavnost stavke, priča tudi podpora ostalih sindikatov iz vse države, ki izražajo podporo stavkovnim zahtevam.”
Neodvisni sindikat se sklicuje tudi na mednarodno sindikalno pravo: “Republika Slovenija je članica Mednarodne organizacije dela ter zanjo veljajo Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic iz 1948. leta ter Konvencija št.98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja iz 1949. leta.”
“Neodvisni sindikati so stavko izvedli zaradi suma kaznivih dejanj ter tako tudi skrbijo za zakonitost v naši družbi ter so s tem namenom tudi obvestili sredstva javnega obveščanja, podali pa so tudi kazenske ovadbe zoper odgovorne osebe pri tožeči stranki. Realnost naše družbe pa je, da so delavci v brezpravnem položaju. Stavka je le rezultat neurejenih razmer in na sodišču ni mogoče urejati sindikalnih aktivnosti,” piše prav tako v pritožbi. Če sodišče pritožbe ne bo upoštevalo, se bodo stavkajoči po Plohlovih besedah zatekli k državljanski neposlušnosti.
Bodo stavkajoči poklicali na pomoč trojke SND?
Na tiskovni konferenci je Plohl povedal, da zasedbo podpirata Lapova Slovenska nacionalna desnica in Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka, stavkajoče pa je obiskal tudi kranjski župan Vitomir Gros. Sašo Lap je v izjavi podpore bivšim delavcem Čevljarstva med drugim zapisal: “Ker lokalna oblast ne stori potrebnih ukrepov, ker najvišji predstavniki druge in tretje veje oblasti molčijo kot vedno v takih primerih, kar ni nič novega, saj so del igric, bomo nacionalni desničaiji ukrepali konkretno, če bo potrebno, tudi z najelitnejšimi silami, ki jih SND ima.”
Psihiater dr. Rugelj: Stavkajoči so v škodljivem stresu
Stavkajoče je obiskal tudi psihiater dr. Janez Rugelj, ki je po skupinski analizi, v kateri je sodelovalo 12 delavcev, pripravil socialno-psihiatrično poročilo o počutju in doživljanju delavcev. Dr. Rugelj ugotavlja, da so se delavci znašli v skrajni zagati. Vsi razodevajo globoko prizadetost, ker so bili po lastnem prepričanju izigrani v procesu divjega lastninjenja, zaradi česar se počutijo eksistenčno ogrožene. “Očitno je njihovo globoko spoznanje, da pravzaprav nimajo več kaj izgubiti, zato je čutiti njihovo odločenost, da v svojem protestu vztrajajo. Zaradi izigranosti in nemotenega odločanja “mafijskih družb” (kot imenujejo vzajemno povezanost raznih organov, ki so do sedaj odločali v njihovo škodo), niso več pripravljeni verjeti formalnim obljubam, pač pa terjajo pravnovelja-vne sklepe in odločbe. Vsi se nahajajo v stopnjevanem in zato škodljivem stresu, ki utegne ogroziti njihovo telesno in duševno zdravje,” je zapisal dr. Rugelj.
Drama, ki jo brez dvoma preživljajo tako bivši kot sedanji delavci Čevljarstva v Kidričevem, se torej čedalje bolj zapleta in politizira.
Kdo, kdaj in kako jo bo razpletel? To je sedaj
VPraŠan-ie!	Tomaž Kšela
BISTVO JE V JEDRU..
Kitajci so izumili dve kroglici, ki pri masaži dlani sproščata in s tem indirektno povečujeta delovno učinkovitost.
Pri računalnikih DTK kroglic zanesljivo ne boste potrebovali, saj računalniki delajo brezhibno tudi pri največjih obremenitvah in zadovoljijo praktično vse uporabnike računalniške opreme.
HflfOTK 1 11'' Computer
It runs with NetWare
/Tučnct cinik Verd 100a, 61360 VRHNIKA
; tel.: 061.754.175, 061.755.355, 061.753.181; fax: 061.754.134;
... - .....*.

l
14. septembra 1995
SEDEM DNI V SINDIKATIH
BO PLANIKA RES ODPUSTILA DAN DELAVCEV LE DVESTO DELAVCEV?	QB MEJI_____
Prejšnji teden smo poročali o nervozi v Planiki kot posledici javnih obvestil KNSS o prekinitvi sodelovanja med njo in Adidasom, ki naj bi povzročila 590 ali celo tisoč presežnih delavcev. Njena predstavnica Milena Koselj Šmit je javnost opozarjala tudi na kraje in namerno uničevanje podjetja, ki daje kruh 3000 delavcem v Kranju, Ttimišču, Tolminu, Lukovici in Zabreznici. Omenjena sporočila so opozicijske stranke, zlasti SDSS, skušale izkoristiti za zbiranje točk v pripravah na prihodnje parlamentarne volitve. V dobrem tednu je bilo o Planiki povedana toliko grdega, daje vlada napovedala možnost takojšnje revizije in zagrozila s podržavljenjem tega velikega podjetja.
Tiskovna konferenca Sveta kranjskih sindikatov (SKS), ki je bila ta teden, pa je pokazala, da položaj še ni tako dramatičen. Kranjski sindikati so poslovodstvo prepričali, da mora ohraniti podjetje in čimveč delovnih mest. Sindikat delavcev tekstilne in usnjarskopre-delovalne industrije iz sestave ZSSS pa je položaj v Planiki izkoristil za novo opozorilo državnim organom o katastrofalnem položaju teh dveh panog.
Gorazd Balta, predsednik SKS je na tiskovni konferenci povedal, da so se v njihovi organizaciji ukvaijali s položajem v Planiki že sredi julija, ko so dobili gradivo za sejo delavskega sveta. Takrat so direktorju predlagali sestanek in povedali, da ne bodo pristali na nobene rešitve, ki ne bodo temeljile na pravih analizah in ukrepih za izboljšanje poslovanja. Zavrnili so stališče poslovodstva o slabem izkoriščanju delovnega časa in preveliki odsotnosti delavcev. Od poslovodstva so že julija zahtevali ukrepe na tehnološkem, organizacijskem, komercialnem in finančnem področju. Poudarili so, da so kadrovski ukrepi možni šele na tej podlagi. Poslovodstvu pa so svetovali, naj najprej preizkusi ukrepe, kijih predvideva zakon o delovnih razmetjih, šele na tej podlagi naj po potrebi pripravi program presežnih delavcev. Poslovodstvo Planike je šestega septembra na sestanku zagotovilo SKS, da bo program ukrepov pripravljen v dveh tednih. Obljubilo je tudi, da bo prvotno napovedano število presežnih delavcev zmanjšano za polovico. Neizplačani del regresa za letni dopust bo izplačan do 20. septembra.
Osmega septembra je delavski svet na tej podlagi odobril le možnost prenehanja delovnega razmerja za delavce, ki bi se lahko upokojili ali sporazumno prešli na delo v drugo organizacijo. Med presežne delavce bi lahko prešli tisti, ki izpolnjujejo pogoje za predčasno upokojitev; ki bi soglašali, da bi na predčasno upokojitev počakali na zavodu za zaposlovanje, in delavci, za katere bi bil dokup let za upokojitev cenejši od odpravnine. Vsem, ki bi v Planiki izgubili zaposlitev, pa bi skušali najti delo v drugih podjetjih. V informaciji o tej seji delavskega sveta za zaposlene, ki jo je 11. septembra podpisal glavni direktor Božidar Meglič, piše, da bo v proizvodnji le 200 do 250 presežnih delavcev. Dušan Valand, predsednik večinskega Planikinega sindikata, ki se povezuje v ZSSS in SKS, pa je k temu dodal, da se za zaposlene v tolminskem obratu pogovarjajo o prezaposlitvi v Metalfleks, kar pa zaposlene delavke odklanjajo zlasti zaradi triizmenskega dela. Moti jih tudi prehod v podjetje v kovinski industriji, ki je v lasti Sklada. O prevzemu
obrata v Tolminu, kjer je 37 zaposlenih, se pogovaijajo tudi z Alpino. Obrat v Turnišču, kije tudi delal zaAdidas, bodo reševali brez večjega zmanjšanja števila zaposlenih. Toliko je mogoče zazdaj zapisati o kadrovskih vprašanjih, ki so povzročila največ zaskrbljenosti med zaposlenimi. Za prave in dokončne odgovore bo treba počakati na sanacijski program. Prepričani smo, da se bo Pla-nikin sindikat šele takrat izrekel o zaupanju v svoje poslovodstvo, zdaj je zaupanje zelo krhko. Takrat bo mogoča tudi nepristranska ocena ravnanja KNSS, ki je po Valandovem mnenju Planiki bolj škodovalo kot koristilo. Valand ugotavlja, da je nastop te sindikalne centrale med delavci povečal apatičnost. Zgodbe o Poloviču, lastniku podjetja AFP iz Dobove pa so delavce pripeljala skoraj do stavke.
Dvanajstega septembra je GORENJSKI GLAS objavil komentar Jožeta Novaka, iz katerega povzemamo: »Finančno stanje v Planiki ni rožnato, kot ga v medijih prikazuje Božidar Meglič. V tajnem dokumentu je namreč zapisal, da je Planika na robu propada. Iz bančnih krogov smo izvedeli, da je večina nepremičnin obremenjena s hipotekami. Zato je bolj verjetno, da Planika ni plačevala licenčnine Adida-su, kot tisto, kar trdi Meglič.
Za delavce Planike je edina rešitev, da čimprej zamenjajo nesposobno vodstvo. Edina preostala vrednost Planike so trgovine po Sloveniji in očitno se jih hoče nekdo poceni polastiti. Delo bo po mnenju sindikata Neodvisnost v naslednjih mesecih izgubilo 1300 delavcev, ki ne bodo dobili odpravnin. Kdo bo naslednji? Direktor Meglič pravi v omenjenem tajnem dokumentu, da delavci iz režije.« Če Novakove ocene držijo vsaj v grobem, je v Planiki malo možnosti za uspeh kakršnekoli sindikalne akcije.
Glavni direktor Planike Božidar A|er glič je sprva vso krivdo za prekinitev odnosov skušal zvaliti na Adidas, ta naj bi zahteval tridesetodstotno znižanje
cen. V že omenjeno informacijo dela: vcem pa je glavni difiktor zapisal le, da so v Adidasu odločili za prekinitev sodelovanja zaradi Planikine nekonkurenčnosti, kije posledica padca tečaja dolarja nasproti marki in primerjave z vzhodnoevropskimi in daljnovzhodnimi konkurenti.
Adidas zaenkrat še ni izdal nobenega sporočila, dajanje izjav je menda prepovedal celo lastnikom AFP iz Dobove, ki so leta 1992 nadomestili razpadli Slovenijašport in postali njegovi zastopniki v Sloveniji. Podjetje iz Dobove so v KNSS označili za krivca prekinitve pogodbe, v ozadju naj ne bi bili le zasebni podjetniški interesi, ampak tudi stare politične strukture. K tem nedokazanim trditvam lahko dodamo le, da je lastnikAFP pred desetletji emigriral iz Slovenije in da ni niti v sorodu, kaj šele pristaš Franca Šetinca, o katerem je govorila Milena Koselj Šmit, regijska funkcionarka KNSS.
V	informaciji pa Meglič opozarja tudi na propad velikega števila podjetij iz tekstilne in usnjarske industrije. Ker so propadla številna velika podjetja, je Planika po številu zaposlenih med petimi največjimi v Sloveniji. Državo kritizira zlasti zaradi tega, ker dovoljuje uvoz slabe obutve. Obljubljena pomoč izvoznikom po Megličevem mnenju ne bo zadoščala.
V	sklepih omenjene seje delavskega sveta je predvidena še prodaja proizvodnih kapacitet, prodaja kadrovskih stanovanj, počitniških kapacitet, dela lo-
kalov v Hrvaški in BiH. Program za Adidas naj bi nadomestila lastna blagovna znamka Axiom.
Sindikat delavcev tekstilne in usnjar-skopredelovalne industrije je v svojo izjavo med drugim zapisal: Za katastrofalen položaj so krivi visoki davki in prispevki, izguba premoženja v Jugoslaviji, dragi krediti. Ukrepi vlade so prepozni in preskromni. Vsako zamujanje ukrepov za sanacijo položaja bo zmanjšalo konkurenčno sposobnost in število zaposlenih v tekstilni in usnjarski inbdustriji.
Sindikat bo še naprej vztrajal pri zahtevi za ohranitev čimvečjega števila delovnih mest. Delavce Planike in druge delavce bo ščotil skladno z zakonodajo.
Neuradno smo obveščeni, da se je vodstvo tega sindikata iz sestave ZSSS ta teden sestalo s predstavniki SKS in dogovorilo za skupno spremljanje položaja in morebitne skupne akcije. Prva priložnost za združitev sindikalnih sil bo že obravnava sanacijskega programa. Združitev razdrobljenih sindikatov bi bila dobrodošla tudi zaradi novega vala odpuščanja presežnih delavcev kot posledice lastninjenja in vključevanja v evropski terg. Ce do združevanja med sindikati ne bo prišlo, se lahko udejani na Vrhniki izražena želja Janeza Janše, o strnitvi razdrobljenih in neučinkovitih sindikatov, seveda v okrilju SDSS.
Franček Kavčič
Kome JE POZABIL NA POSLANCE
V državnozborsko proceduro je prišel nov predlog sprememb zakona o dohodnini. Njegov avtor Janez Kopač predlaga pet- do desetodstotno znižanje čistih plač, ki bi prizadelo vse zaposlene na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Predlagatelj želi s svojim predlogom odpraviti neenakopraven položaj dohodninskih zavezancev. Do njega prihaja zaradi neobdavčenosti ugodnosti, ki so jih deležni delavci na beneficiranih delovnih mestih.
Predlagatelj sprememb dohodninskega zakona je v obrazložitev zapisal, da spremembe ne bodo imele posledic za proračun. Opozarja le na možen pritisk državnih uslužbencev zaradi znižanja čistih plač; po njegovih podatkih prav ti edini delajo na beneficiranih delovnih mestih. Zgolj povečana dohodnina teh 11.100 državnih uslužbencev bi po mnenju predlagatelja javne finance obogatila za 31 milijonov tolarjev.
Besedilo, objavljeno v 34. številki Poročevalca državnega zbora, kaže, da je njegov avtor namenoma prezrl vse druge delavce, ki so deležni štetja zavarovalne dobe s povečanjem. Gre zlasti za več deset tisoč rudarjev, predilk, tkalk, šoferjev, pilotov, metalurgov in drugih. Kot nam je povedal Vinko Kastelic, je sindikat delavcev v državnih in družbenih titganih že protestiral proti predlaganim spremembam dohodninskega zakona. Kopač je verjetno namenoma pozabil na poslance, sodnike in druge funkcionarje, ki imajo največje ugodnosti, saj se lahko upokojijo tudi po administrativni poti, ki zanesljivo še ni obdavčena.
F. K.
SKEI UVAJA POOBLAŠČENCE
Kot nam je povedal Albert Vodovnik, so funkcionarji Skei poleti obiskali številna podjetja in opazili veliko kršitev panožne kolektivne pogodbe. Največ nepravilnosti je bilo pri izplačilih regresa za letni dopust. Ta je bil marsikje izplačan v bonih, delavci številnih podjetij pa ga sploh niso dobili. Nekatera podjetja so prekršila celo z zakonom zagotovljeno višino najnižje plače, ki v bruto znesku ne bi smela biti nižja kot 45 tisočakov. Sindikati podjetij so se skoraj vsak mesec pogajali o izplačilih in po potrebi grozili s stavkami.
Po Vodovnikovih besedah so v Skei prepričani, da je ravnanje direktorjev neposredna posledica gospodarske politike, ki ne krepi možnosti za uspešno gospodarjenje. Prav zato so od ministrstva za gospodarske dejavnosti zahtevali drugačen odnos do podjetij v težavah. Ministra Maksa Tajnikarja so opozorili tudi ravnanje bank, ki podjetjem dajejo kredite le na podlagi hipotek na premoženje. Opozorili so ga tudi na direktorje po-
djetij v lasti Sklada, ki delavcem jemljejo osnovne pravice, še naprej jih skušajo oropati tudi za delovna mesta.
Vse omenjene ugotovitve temeljijo na pogovorih, ki so bili v: Iskri Makole, TVT iz Maribora, Tamu Maribor, Adrii Novo mesto, Mariborski livarni, Tomu iz Mirne, Keku iz Žužemberka, Verigi Lesce, Finalcu Slovenska Bistrica, Tovarni poljedelske mehanizacije na Muti in TDR- Metalurgiji iz Ruš. V vseh naštetih podjetjih so se pogovarjali s poslovodstvi in sindikalnimi zaupniki.
Zaradi slabšanja položaja zaposlenih, ki jim grozijo še nova odpuščanja, bo Skei imenoval posebne pooblaščence in jih usposobil za delo. Prvi tridnevni seminar zanje se bo začel 18. septembra v Radovljici. V Skei načrtujejo, da bodo njegovi pooblaščenci, ki bodo v podjetja prihajali od zunaj, lahko sodelovali z uradnimi organi, zlasti z inšpektorji za delo. Za takšno sodelovanje se bodo skušali dogovoriti prek ministrstva za delo. Njihovo delovno področje bodo
Albert Vodovnik
delovna razmerja, kolektivne pogodbe in varstvo pri delu.
Skei se je te dni soočil tudi s problemi lastninjenja podjetij v lasti Sklada. Ugotovili so, da podjetja delavcem večinoma še niso izdala listin za premalo izplačane plače. Direktorji, ki zdaj nastopajo kot
edini lastniki, želijo delavcem preprečiti, da bi postali solastniki premoženja, ki so ga ustvarjali. Vodovnik pravi, da bodo od ministra Tajnikarja in državnega sekretarja Ropa še enkrat zahtevali spoštovanje dogovorjenih rešitev. Ce zahteve ne bodo dale sadov, se bodo še enkrat obrnili na ustavno sodišče, kjer so enkrat že dobili pravico.
Skei želi razčistiti tudi vprašanje sindikalne in delavske lastnine v podjetjih. Javna glasila so pisala o objektih, kijih želi prevzeti država. Eden od takšnih je Korotan v Portorožu, počitniški dom ravenskih železarjev. Drugi objekti se prodajajo brez sindikalnega soglasja, ugotavlja Vodovnik. V sindikatu mislijo, da morajo objekti bivšega družbenega standarda pripasti delavcem ali njihovim sindikatom. Tako se je zgodilo v deželah Vzhodne Evrope, ki so v zadnjih letih spremenile družbeno ureditev. Skei bo po Vodovnikovih besedah naredil vse, da se delavcem vrnejo že odtujeni objekti.
F. K.
Na sedežu Konfederacije sindikatov 90 Slovenije v Kopru je bila v ponedeljek novinarska konferenca, na kateri sta predsedujoči Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Boris Mazalin in sekretar ZSSS Rajko Lesjak predstavila aktivnosti Medregijskega sindikalnega sveta Slovenije in Furlanije-Julijske krajine za slovesnost, ki bo ob državni meji z Italijo potekala 15. septembra. Ta dan je namreč Evropska konfederacija sindikatov razglasila za Evropski dan delavcev ob meji, s sloganom “Živeti in delati v Evropi”, ki mu je medregijski sindikalni svet dodal svojega “Za mir, za delo v srcu Evrope”.
Boris Mazalin, kije tudi podpredsednik medregijskega sindikalnega sveta, je novinarje seznanil z delovanjem sveta. Ustanovile so ga italijanske sindikalne organizacije CGIL, CISL, UIL Furlanije-Ju-lijske krajine ter Konfederacija sindikatov 90 Slovenije in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije julija 1994 in je eden od 22 medregijskih sindikalnih svetov v Evropi. Bil pa je prvi, ki je nastal med državama, od katerih je ena že članica Evropske unije, druga pa na polnopravno članstvo še čaka. Svet ima pri delovanju podporo Evropske konfederacije sindikatov, posredno pa tudi nekaterih organov Evropske unije. Boris Mazalin je poudaril, da je tovrstno združevanje sindikatov, katerega cilj je svobodno gibanje ljudi in delavcev ter zmanjševanje socialnih razlik, velikega pomena za evropsko sindikalno gibanje. Pri nas je stanje slabše kot drugod po Evropi, kjer so razmerja med sindikati in ključnimi državnimi ustanovami že utečena. Zato se bodo slovenski sindikati, oboroženi z evropskimi izkušnjami, po Maza-linovem mnenju poslej lažje pogovarjali zlasti s tistimi državnimi ustanovami, ki bi za delavce lahko postorile kaj več (zlasti glede brezposelnosti). Sodelovanje z evropskimi sindikati nam je odprlo oči, kako skromni so dvostranski odnosi naše države s tujino, je dejal Mazalin, predvsem na področju zaposlovanja delavcev, kjer še ne premoremo resnejših meddržavnih sporazumov. Zato bodo sindikati,
ko bo država te sporazume začela sklepati, zastavili ves svoj vpliv, da bodo voda na mlin delavcev.
Sekretar ZSSS Rajko Lesjak vidi prednost medregijskega sindikalnega sveta tudi v tem, da daje še večje možnosti za sodelovanje na področju ekonomsko- socialnih interesov delavcev, ne samo s kolegi iz Furlanije-Julijske krajine, ampak tudi med Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije in ZSSS. Zelo pomembno je, je dejal Lesjak, da se v okviru tega sveta rešujejo problemi, ki zadevajo malega človeka -delavca in ki praviloma ne dosežejo prestolnic, kjer je doma oblast in kjer se rešujejo zgolj makroekonomski problemi. Izkušnje italijanskih kolegov so za nas pomembne. Skupaj z njimi in z njihovo pomočjo, pa tudi s pomočjo Evropske konfederacije sindikatov bomo lahko lažje pritisnili na našo oblast, še posebej v okviru ekonomsko-socialnega sveta, da bo pri oblikovanju delovnopravne zakonodaje upoštevala nekatere evropske standarde. Zahtevali bomo tudi, naj nas vlada in druge institucije sproti obveščajo o delu različnih meddržavnih komisij, in še več: naj tudi predstavnike sindikatov vključijo v delo teh komisij, je poudaril Rajko Lesjak.
Medregijski sindikalni svet Slovenije in Furlanije-Julijske krajine bo osrednjo slovesnost ob Evropskem dnevu delavcev ob meji organiziral v petek, 15. septembra, ko bo na mejnem prehodu Škofije v prostorih Kompasa srečanje, na katerem bo predstavljena problematika obmejnih delavcev in s tem povezane sindikalne zahteve. Ude- J ležbo na tem srečanju so že potrdili koprski in tržaški župan, italijanski ambasador v Sloveniji, konzula iz Trsta in Kopra ter nekateri predstavniki ministrstev. Na srečanju bo predstavljena tudi brošura, ki jo bo izdal medregijski svet, njena vsebina pa se nanaša na pravice in obveznosti pri zaposlovanju tujcev v Italiji in Sloveniji ter na pravice iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Brošuro bodo ta dan delili na mejnih prehodih med Italijo in Slovenijo.
Pavle Vrhovec j
Svobodni Sindikati Slovenije
4.srečanje
gostinstva^8turizma Slovenije
Slovenj Gradec, 19.se Glavni sponzor
TE
14. septembra 1995
SEDEM DNIVSfflDKATl
TUDI SINDIKALISTI STAREGA KOVA
(ŠE) NE GREDOV KORAK S ČASOM
Tik pred začetkom lanskih dopustov smo v Sindikalnem zaupniku DE končali serijo člankov pod skupnim naslovom “Inšpekcija dela dobila zobe”, v katerih nas je član predsedstva ZSSS Gregor Miklič takorekoč od člena do člena seznanjal z bistvenimi novostmi tedaj še pripravljajočega se Zakona o inšpekciji dela. Zdaj je od njegovega sprejetja minilo že dobrih trinajst mesecev, dovolj časa torej za obisk pri Borutu Brezovarju, glavnemu inšpektorju RS za delo, in za vprašanje: Ali je inšpekcija dela res dobila zobe?
»Tema je širša, kot izgleda na prvi pogled, predvsem pa mnogo bolj zapletena, kot se zdi,« je začel Borut Brezovar. »Ne smemo namreč pozabiti, da smo z osamosvojitvijo Slovenije spremenili tudi vrednote; marsikaj, kar je bilo do leta 1991 še sankcionirano, zdaj ni več. V tem času se je spremenila tudi morala; kršitev delovnopravne zakonodaje je bila do leta 1991 predvsem posledica neznanja in neobveščenosti, pa tudi nemarnosti ali neumnosti, saj se je kakšen poslovodeči mož spravil na nekoga, denimo, že če mu ni bil všeč. Zdaj se predvsem iz koristoljubja! Nenazadnje pa smo v tem času tudi družbeno lastnino zamenjali za zasebno ali državno. Spremembe v družbi so torej po eni strani velike, da ne rečem velikanske, po drugi plati pa se še vedno obnašamo po starih vzorcih. To velja tako za sindikalne aktiviste kot tudi za delodajalce, ki se še ne znajo vesti tako kot njihovi kolegi v tistih razvitih sistemih, ki smo si jih vzeli za vzorec. Skratka, vsi se učimo in si po svojih močeh prizadevamo, da bi prišli do nekih normalnih vzorcev...
Če pod vsemi temi dejstvi potegnem črto in saldiram zakon, potem moram reči, da razen učinkovitejše organizacije inšpekcije dela, kakšnih velikih sprememb še ni prinesel. Je celo malo pod pričakovanji, saj je ob upoštevanju vseh teh družbenih sprememb bolj temeljil na tem, kaj bo treba storiti, kot pa - kako. Če naj postane učinkovitejši, ga bomo morali dopolniti.«
Nov sistem - nove kršitve
Poleg inšpekcijskega pregleda in zapisnika, ki smo ju še v prejšnjem sistemu gotovo najbolj poznali, so dobili inšpektorji za delo z novim zakonom na voljo še nekaj novega instrumentarija, ki pa pri vsakdanji uporabi naletava na precejšnje ovire. »Tipičen primer: Če inšpekcija pri ponovnem pregledu spet naleti na kršitev, ki jo je enkrat že odkrila, lahko predlaga odvzem dovoljenja za delo. Tu pa pride do zapleta, ker z zakonom ni predvideno, da bi lahko odvzela soglasje. Pristojni organ, ki bi prekršek moral sankcionirati, pa tega preprosto ne zna,« nadaljuje Brezovar. “Drug tak primer je sankcija, s katero lahko inšpektor zapre podjetje, v katerem najde na črno zaposlene delavce. Kot veste, gre za situacije, ki so kar pogoste. V resnici pa lahko inšpektor le straši, da bo tako ukrepal, saj lahko delodajalec te ljudi mimo vrže na cesto in kršitve ni več. No, seveda ga kaznujemo! A to nič ne pomaga, ker je neplačevanje prispevkov zelo zelo velika stimulacija za takega brezvestnega delodajalca.« Med pozitivnimi stranmi pa najraje omeni področje varstva pri delu. Če dajo zaradi tega zapreti kakšno podjetje, da se stvari uredijo skorajda čez noč.
»Nasploh pa imamo ta hip opravka z dvema tipoma podjetij: prvi tip predstavljajo stara podjetja, ki so še ostanek prejšnjih časov, drugega pa preoblikovane ali na novo ustanovljene firme,* nadaljuje Brezovar. “V teh novih prihaja do kršitev predvsem zaradi tega, ker za
področje delovnega prava nimajo ustreznega kadra, in zavoljo že omenjenega koristoljubja. V starih družbenih podjetjih, ki so praviloma brez denarja, pa se srečujemo s tehnološkimi presežki, kršitvami kolektivnih pogodb in podobnimi zadevami, ki se navadno rezultirajo v kakšnih stavkah. To so vzorci, ki jih srečujemo. Brez tega zakona bi bili pri njihovem razreševanju zelo ubogi.«
Dvoličnost in licemerstvo
Med pogovorom z glavnim inšpektorjem RS za delo Borutom Brezovarjem smo se, hočeš nočeš, ves čas vračali k moralnim načelom. »Vsi se drugače obnašamo, kot smo se. Kam naj vložim svoj certifikat, da bo najbolj donosen? Česa naj se lotim po službi, da bom še kaj zaslužil? To so vprašanja, ki jih zdaj najpogosteje slišimo. Vsi bi radi na hitro prišli do še kakšnega tolarja, pri čemer nehote podpirajo tudi nelegalne dejavnosti,* razmišlja Brezovar. »,Fant me je prišla poceni listale ograja okrog bajte’, se radi pohvalimo, ,ki mi jo je popldne napravil nek fušar!’ Če pa slučajno naletimo na kakšnega na črno zaposlenega delavca, smo pa ogorčeni: ,Mater, kaj pa dela ta inšpekcija!?’ To je točno tako, kot če bi nekdo videl koga, ki krade in rekel: ,Ja kje je pa ta policija!?’ Torej smo priča nekakšnemu licemerstvu. Gremo dalje. Če boste, denimo, v ZDA naključnega človeka povprašali, kaj si misli o nekom, ki je utajil davke, se bo zgrozil, ker ve, da je tak človek okradel državo. In kako bi takemu človeku rekli pri nas? Da se je - znašel! Pa ni, denimo, zaposlovanje na črno nič drugega kot utaja davkov!
To so stvari, ki me motijo. Pa najbrž ne samo mene; prepričan sem, da bodo tudi vaši bralci zdajle rekli, da imam prav. Vendar jih to ne bo prav nič motilo, da ne bi popoldne šli h kakšnemu ,fušarju’, ki jim bo avto popravil ceneje kot uradni serviser. In če se sedaj vrnem k temi našega pogovora, bi rekel, da ne smemo kritizirati samo institucij, temveč se moramo tudi sami pri sebi vprašati, kaj smo storili, da bi spremenili tak odnos.«
Strogo po predpisih
Med tem »moraliziranjem« smo se seveda dotaknili tudi sindikatov. Kaj meni, kako so se vse te spremembe odrazile pri njihovem delovanju? “Če sem čisto iskren, potem moram povedati, da se sindikalni aktivisti starega kova tem spremembam niso prilagodili. Že res, da se delavcem godijo takšne ali drugačne krivice in da je to lahko podlaga za proteste. A po predpisih! Stavke namreč ne smejo biti ljubiteljske zadeve sindikalnih liderjev ali tistih delavcev, ki bi se radi afirmirali, temveč morajo biti v rokah strokovnjakov,* pravi Brezovar in utemeljuje: »Iz predpisov je mogoče razumeti, daje zakonodajalec zavzel koncept, po katerem je stavka civilnopravni institut. Pravica do stavke je ustavna pravica, vendar v okviru zakonite stavke. Razlika med zakonito in nezakonito pa je v tem, da ima zakonita pravno zaščito države. Vendar naj-
bolj pogosto prav tu prihaja do kratkih stikov. Lokalni sindikalni li-der ali kdo drug, ki bi to rad bil, se postavi na čelo, udriha po dolgem in počez, na koncu pa zapusti skoraj vse, ki so šli za njim. Zadeva gre potem na sodišče, ki pa meljejo v nedogled.
Sindikat na zahodu, po katerem se zgledujemo, pa je tudi finančno močan. Ima sredstva za take .izlete’ in potem svoje ljudi tudi res zaščiti. Pri nas bi pa najraje videli, da bi to financirala podjetja. Pomislite na nekoga, ki ima zaposlenih pet ljudi; tak štrajk bi ga uničil! Treba se je torej držati predpisov in ukrepati skladno z njimi, ne glede na to, kdo je krivec. Ker pri tem vztrajam, se mi dogaja, da me enkrat obtožujejo sindikalisti, češ da sem na strani delodajalcev, drugič pa delodajalci, češ da držim z delavci. Seveda ne eno ne drugo ni res: sem preprosto na strani zakona, ta pa ščiti šibkejše. Ali še drugače: sem roka države, ki nadzira pravila igre. Zato moramo in delamo na strani nespornih dokazov, kar z drugimi besedami pomeni, da moramo v podjetja in preverjati.« Na očitke, da inšpektorjev ni vedno tam, kjer se kaj kuha, pa Brezovar mimo odgovarja: »V Sloveniji je registriranih 140.000 potencialnih kršiteljev, inšpektorjev za delo pa je 70; od teh jih je le polovica usposobljenih za nadzor nad delovnimi razmerji. In so v glavnem
Vodstvo Pomurke je v postopku prisilne poravnave pripravilo in dalo v javno obravnavo načrt finančne reorganizacije podjetja, o katerem so razpravljali tudi člani izvršnega odbora ZSSS v Pomurki. Po načrtu finančne reorganizacije naj bi se le delavci Pomurke, ki so z okoli 2,2 milijarde tolarjev terjatev največji upniki podjetja, svojim terjatvam odpovedali, medtem ko naj bi jih drugi upniki, ki jih imajo zavarovane s hipotekami, dobili poplačane. Poleg tega naj bi po prisilni poravnavi 55 odstotkov Pomurkinih delavcev odpustili kot trajno presežnih. Tako bi v Pomurki ostalo samo še 361 delavcev. Po besedah direktorja Milana Bratkoviča pa niti takšno od-
Borut Brezovar
peš. No, lani smo celo dobili nekaj avtomobilov. Potem pa je prišla ta nesrečna lokalna samouprava, pa smo jih nekaj izgubili, nekaj pa jih nima znanega lastnika, tako da jih ne moremo registrirati. Zato lahko rečem, da smo v glavnem na slabšem, kot smo bili. Smo pa zato v
povedovanje delavcev ne more rešiti Pomurke pred stečajem, saj za nemoteno poslovanje nemudoma potrebuje okoli 7 milijonov mark obratnih sredstev.
Predsednik ZSSS v Pomurki Jože Bokan je povedal, da se delavci že štirileta odpovedujejo plačam po kolektivni pogodbi samo zato, da bi jo pomagali sanirati. “Delavci nismo krivi za težave podjetja, pri njihovem reševanju pa smo pokazali veliko strpnosti. Tokrat teijamo, da se v prisilni poravnavi delavcem poplačajo regresi in jubilejne nagrade, vse drugo pa je stvar pogajanj. Delavci smo se pripravljeni delu terjatev tudi odreči, če bomo dobili zagotovila, da bo tokrat zares prišlo do sanacije podjetja,” je poudaril Bokan.
zadnjem obdobju veliko naredili na področju informatike, ki bo omogočala našo dejavnost na urejeni in sodobni ravni. Korakoma se torej dograjujemo...
A vrnimo se nazaj k sindikatom. Da ne bom samo kritiziral, moram poudariti, da smo v sodelovanju z
Predsednik območnega sveta ZSSS za Pomurje Janez Kovač pa je opozoril na nevarno past, ki se skriva v načrtu finančne reorganizacije. “Če se delavci ne bodo odpovedali terjatvam in bo morala Pomurka v stečaj, bodo nekateri začeli s prstom kazati na delavce, češ da so odgovorni za propad podjetja, kar pa seveda ni res.” Zato je Kovač predlagal, da bi v postopku prisilne poravnave vse terjatve obravnavali enakopravno. “Treba bi bilo najti način za izplačilo lanskega in letošnjega regresa ter najti možnosti za poplačilo delavskih terjatev na daljši rok. Kolikor to ne bi bilo mogoče, bi morali delavske terjatve spremeniti v kapitalski delež.”
“Težav Pomurke pristojni že več let ne rešujejo ustrezno,” je dejal predsednik Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije Srečko Čater. “Kakor kaže, v Sloveniji še vedno velja pregovor:Bližje očem, bližje srcu, je dejal Čater. Vprašal se je, ali se v Ljubljani sploh zavedajo pomena murskosoboške Mesne industrije Pomurka, ki ima licence za izvoz mesa in mesnih izdelkov v Evropsko unijo, Združene države Amerike in Kanado. Pomurka pomeni vrata na tuje trge blizu 20 tisoč rejcevm živine. Po Čaterjevem mnenju je Pomurko in delovna mesta v njej še mogoče rešiti, vendar pa morajo podjetju pomagati tudi drugi - tako denimo kakor mariborskemu Tamu.
Tudi predsednik ZSSS Dušan Semolič je pozval odgovorne, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ohranili delovna mesta v Pomurki. “Pomurka ima bogato tradicijo, uveljavljeno blagovno znamko, domače surovine in kakovostne izdelke, zato ima ob ustrezni podpori države tudi dobre razvojne možnosti," je dejal. Opozoril je, da delavci niso krivi za težave
njimi marsikaj razčistili in uredili mnoge probleme. A, kot že rečeno, najslabše izkušnje imamo s stavkami. Sindikat bi po moje lahko naredil več, na stavko bi se moral bolje pripraviti; gre za preveč resen ukrep, ki povzroči ogromno škode. Zato bi moralo postati zadnje, ne pa prvo sredstvo za urejanje zadev.«
Zadržali bi sporne sklepe
Ko smo na koncu še enkrat rezi-mirali naš pogovor, je bil glavni inšpektor RS za delo Borut Brezovar bolj kratek in jedrnat. “Drži, da zakon ni prinesel nič slabega; res pa je tudi, da je še cel kup plotov, ob katere se spotikamo,« je ocenil in nam tudi zaupal, kaj bi pri dopolnitvi zakona rad dosegel: »Inšpektorji za delo bi radi dobili zakonsko pooblastilo zadržitve sklepov delodajalca v primerih, ko bi ocenili, da gre za nezakonitost. Konkretneje: če nekdo vrže delavca na cesto, se ta lahko vrne nazaj v službo šele po pozitivno rešenem sporu na delovnem sodišču. To je pa lahko tudi čez tri leta! Zato bi nam ta instrument prišel še kako prav, saj bi zadržali sporen sklep, dokler sodišče ne bi odločilo. In če bi odločilo drugače, potem se naj pritoži pač delodajalec. V prejšnjem obdobju so imeli tak instrument družbeni pravobranilci samoupravljanja, zdaj pa ga nima nihče. In zato se dogaja, da delodajalci tudi umetno povzročajo spore, saj dobro vedo, kako počasi meljejo naša sodišča. Prepričan sem, da ta instrument ne bi bil zlorabljen, saj so moji sodelavci, ki bedijo nad področjem delovnih razmerij, diplomirani pravniki...«
Glavni inšpektor RS za delo Borut Brezovar je že izdelal letno poročilo o delu svoje inšpekcije, ki bo najbrž že te dni na dnevnem redu seje vlade. Potem pa ga bo posredoval tudi nam. “Da boste videli, s čim smo se konkretno najbolj ukvarjali...«
podjetja, vendar jih najbolj občutijo. Kljub temu pa so delavci doslej več prispevali, da bi Pomurko rešili, kot njeni lastniki in oblastniki. Zato je Semolič slednje pozval, naj Pomurki pomagajo, dokler je še čas. Podoben apel je naslovil tudi na vlado, državni zbor in republiški razvojni sklad.
Za rešitev tovarne pred stečajem se je zavzel tudi predstavnik mestne občine Murska Sobota Bela Pavlič. Opozoril je na velike probleme, ki jih imajo v Pomurju z brezposelnostjo,zato seje zavzel za ohranitev delovnih mest v Pomurki. Dejal je tudi, naj bi večinski lastniki podjetja postali Pomurri, saj dosedanji lastniki ne opraljajo dovolj odgovorno svoje vloge.
Nekaj pikrih na račun lastnikov in države je povedal tudi Milan Bratkovič. Sklad je resnično Pomurki v zadnjih letih pomagal z 8,6 milijona mark, vendar pa je šlo le za gašenje požarov. “Pri nas se vsak poslovni proces začne na napačnem koncu,” je dejal Bratkovič. Vprašal se je, kako naj Pomurka dobro posluje, če lastniki bolj kot o poslovanju in sanaciji podjetja razmišljajo o njegovi prodaji. Vprašanje pa je tudi, kako naj bo Pomurka na domačem trgu konkurenčna, če 60 odstotkov mesnopredelovalne industrije v Slovenije ni zajeto v redno veterinarsko kontrolo in če država dopušča klanje živine pod drevesi ter mesno predelavo v garažah. “Naši zakoni so evropski, žal pa jih državni organi in inšpekcijske službe ne uveljavljajo v življenju.”
Tiskovna konferenca Sidikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije je izzvenela kot dramatičen poziv delavcev upnikom, lastnikom in državi, naj Pomurko pet minut pred dvanajsto rešijo pred stečajem in ohranijo delovna mesta.
Tomaž Kšela
Damjan Križnik
DRŽAVA NAJ
POMAGATUDI
POMURKI
Republiški odbor Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije je konec prejšnjega tedna v Mesni industriji Pomurka v Murski Soboti sklical tiskovno konferenco. Na njej so predsednik republiškega odbora Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije Srečko Čater, predsednik ZSSS Dušan Semolič, član predsedstva Sveta ZSSS Gregor Miklič, predsednik območnega sveta ZSSS za Pomurje Janez Kovač, predsednik ZSSS v Pomurki Jože Bokan, direktor Pomurke Milan Bratkovič in predstavnik mestne občine Murska Sobota Bela Pavlič javnost seznanili s hudimi razmerami in položajem delavcev v Mesni industriji Pomurka, ki je v postopku prisilne poravnave. Njihove besede kažejo, da je prisilna pravnava resno ogrožena in da njen propad vodi Pomurko le v stečaj. Prav temu pa bi se sindikat rad izognil.
14. september 1995
i
e
Sindikalna lista
>>»!
H
*
ES
E
1
:*x:
•:•»:
m.
m
:E:=
Prvi del
september 1995 SIT
3.500
1.750
1.218
23,00
41.262
10.318

m
E
:E
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12. uri odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem)
2.	Kilometrina (od 7. 6. 95 dalje)
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec
5.	Regres za prehrano
Drugi del
V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje ap-ril-junij 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 66.326 SIT
1.	Jubilejne nagrade
-za 10 let	33.163,00
-	za 20 let	49.744,50
-	za 30 let	66.326,00
2.	Nagrada ob upokojitvi	198.978,00
3.	Solidarnostne pomoči	66.326,00
Vir: Zavod RS za statistiko	Strokovna služba ZSSS
1
I
at
m
m
i
i

ES:
Gibanje dejanskih plač v času veljavnosti Dogovora o plačah
::x*
:X;X

•XX
iSS
•x*x
M
M
X;X:
ss
X;X;
II
::::x
E
XX
ES
Si-:-:
ES:
:ES
SSSS
Si
i
:::::
E
*=:
E
V času veljavnosti Dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu so bila po prvih podatkih Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, gibanja dejanskih izplačil za akontacije plač v mesecu maju in juniju 1995 takšna:
Dejav- nost	Pov. dov. znesek za plače na zap. v SIT maj	junij	Indeks junij/maj v %	Dejan, znesek za plače zap. (v SIT) maj	junij	Indeks maj/junij v %	Delež dejan, plače v dov. znesku maj	junij
Skupaj	107.912 114.905	106,5	102.116 103.571	101,4	94,63	90,14
Gosp.	106.466 113.387	106,6	100.758 102.313	101,5	94,64	90,23
Negosp.	141.774 147.693	104,2	133.928 130.719	97,6	94,47	88,51

m
Prvi podatki kažejo, da so bila dejanska izplačila plač v letošnjem maju in juniju 1995 za 5,4 do 10 odstotkov pod dovoljenim deležem za plače po dogovoru o politiki plač.
V mesecu juniju so najnižji delež plač glede na dovoljeni znesek dosegli v teh dejavnostih: v črni metalurgiji, predelavi nekovinskih rudnin, predelavi kovin, strojni industriji, proizvodnji bazične kemije, proizvodnji preje in tkanin ter konfekcije, proizvodnji živilskih proizvodov in hranil, grafični dejavnosti, ribištvu in gospodarstvu, vodnem gospodarstvu, gradbeništvu, pomorskem in cestnem prometu, trgovini, gostinstvu, turizmu in obrti ter v nekaterih storitvenih dejavnostih.
Pri analiziranju teh podatkov moramo upoštevati, da to velja na ravni posamezne dejavnosti oz. podskupine, vemo pa, da so posamezna podjetja imela težave, kako ohraniti doseženo raven plač po uveljavitvi Dogovora o plačah.
Prizadeta podjetja, predvsem tista, ki so v preteklem letu imela zaradi težav v poslovanju upočasnjeno rast plač, letos želijo z boljšim poslovanjem in povečanjem proizvodnje povečati tudi plače, pa jim Dogovor o plačah to omejuje.
Svobodni sindikati smo prav iz tega razloga predlagali nekatere spremembe dogovora kot tudi možnost individualnega reševanja upravičenih primerov na posebni, za to pooblaščeni komisiji ekonomskoso-cialnega sveta.	Jože Miklič
ss
l
1
I
m
i
s
s$
:E
1
1
I
i
a;
i
I
e
Š;

E;
aa
E
%:x
es
aa
*ai
E;
II
aai
aa
KAJ DELAJO
»območnih organizacijah
....
1
Zasavje
To je bil žur!

i
Sindikat podjetja Cementarna Trbovlje je prejšnjo soboto ob kamnolomu Plesko priredil tradicionalni »dan cementarjev«, na katerem se je nevihtnemu popoldnevu navkljub zbralo nekaj sto njihovih članov in upokojencev s svojimi družinskimi člani vred.
»Vesel sem, da vam lahko ob tej priložnosti sporočim, da smo med lastninskim preoblikovanjem naše firme dosegli to, kar smo želeli - s 50-odstotnim deležem smo postali večinski lastniki Cementarne!« je ES: pred otvoritvenim plesom zbrane nagovoril Mijo Popovič, predsednik sindikata podjetja.
»Dan cementarjev« se je sicer začel s športnimi tekmovanji v balina-gS: nju, tenisu in kegljanju, nadaljeval z brezplačnim golažem, ki so ga pripravili mojstri ABC Maloprodaje Trbovlje pod Boževo kuhalnico, končal pa z veselico, v kateri so poleg ansambla Rompompom za dobro razpoloženje poskrbeli tudi brezplačni boni v znesku 3.000 tolarjev, s katerimi je lahko prav vsak poskrbel za pravšnjo mero jedače in
::W:
1
I
I
•X*
1
1
I
3S3
m
i::§ Pijače.
D. K.
I Celje
gS-i Na obisku kolegi iz Singna
ES:! Danes (14. t. m.) je Območno organizacijo ZSSS Celje obiskala petč-lanska delegacija sindikata kovinarjev (IGM) iz Singna (Nemčija), v ka-E? teri so: Guenther Stadelhofer, prvi pooblaščenec upravnega mesta IGM SE Singen, Johann Blaschke, sekretar upravnega mesta IGM Singen, Ul-ES: rike Kraus, predsednica sveta podjetja Lawson Mardon GmbH Singen, :SS Hermann Stocker, predsednik sveta podjetja Georg Fischer Singen, in SE Herbert Brutsch, predsednik sveta podjetja Greenland GmbH Gott-ES mandingen. Gostje si bodo ogledali proizvodnjo v Uniorju Zreče, kjer E: jih bodo sprejeli tudi predstavniki sindikata SKEI in vodstvo podjetja, E-: nato pa tudi zdravilišče Atomske Toplice in Mednarodni obrtni sejem v Celju.
SE »Seveda bomo obisk izkoristili predvsem za medsebojno izmenjavo Ei: informacij, mnenj in izkušenj ter se dogovorili o nadaljnjem sodelovanju na sindikalnem in drugih področjih,« nam je pred obiskom povedal Ladislav Kaluža, sekretar Območne organizacije ZSSS Celje. »Za predstavnike obeh sindikatov bo to pomembno srečanje, saj se je pred dvanajstimi leti začeto sodelovanje med sindikatoma razširilo tudi na gospodarsko, športno, kulturno in humanitarno področje, kar je pred tremi leti pripeljalo do podpisa pogodbe o partnerstvu med mestoma Celje in Singen.«	D. K.
ES
SE:
ES
ES
I
1
i
KOMU MAR 142
DELOVNIH MEST?
i
E
»Če do 20. septembra Sodišče v Ljubljani ne bo spoznalo svoje zmote,‘potem bomo pravico vzeli v svoje roke sami!« Tako so na prvi popočitniški seji sindikata SKEI sklenili delavci IMF Črpalke d. d., ki zaradi nepravične blokade žiro računa niso ostali le brez težko pričakovanega regresa, pač pa tudi brez desetih odstotkov junijskih, julijskih in avgustovskih plač.
Zgodba se je sicer začela še za časa rajnke Jugoslavije, ko je sodišče združenega dela razsodilo, da je tedanji »iempejev« tozd Črpalke svojima delavcema Antonu Kočevarju in Jaki Kržišniku dolžan izplačati po 694.626,00 (skupaj torej 1,389.253,00) dinarjev za inovacije, ki sta jih izumljala v letih 1983, 1984 in 1985. Ker pa so poslovodeči možje tedanjih Črpalk taki razsodbi navkljub še vedno razmišljali drugače - češ, morebitne izboljšave so bile vendar njune delovne zadolžitve, navsezadnje pa sta jih tudi opravljala med delovnim časom! - dolga niso hoteli poravnati in zavrteli so se sodni mlini. Počasi, kot vemo, a zanesljivo. In letos so »namleli«, da IMP Črpalke d. d., kot se ta šišenska firma zdaj uradno imenuje, svojima inovatorjema dolguje 67 milijonov 295 tisoč 410 tolarjev! Toliko da znaša dolg z glavnicami in obrestmi! In zgodba se je zapletla ...
Saj to ni mogoče!
Ko je Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje na podlagi »izvršbe Sodišča v Ljubljani št. I 885/ 95 in I 936/95« obvestila po-slovodeče može IMP Črpalke d. d., da jim bodo 30. junija blokirali bančni račun za znesek 67,295.410,00 tolarjev, je po pripovedovanju delavcev računovodjo skoraj zadela kap. Saj vendar ni mogoče, da bi iz glavnice 1,389.253,00 starih dinarjev in z vsemi obrestmi vred nastal tako velik tolarski kup denarja! Ko si je opomogel od prvega šoka, je sicer opravil preizkus za obračun obresti, a glej ga zlomka: prišel je do skoraj enakih številk. Šele čez čas mu je prišlo na misel, da je morda prišlo do napake pri preračunavanju starih dinarjev v Markovičeve in potem teh v tolarje. Svoj sum je seveda takoj izrazil Agenciji za plačilni promet, tam pa so mu lakonično odgovorili, da Agencija ni razlagalec sodb in da naj gre v novo tožbo, če se mu kaj ne zdi prav, denar pa da naj dotlej deponira na poseben depozitni račun ...
i
8
>X*
Si
sek iz naslova udeležbe obeh inovatorjev. Kakor je to zgoraj dokazano, je potrebno znesek v izvršbi znižati za dve ničli in sicer:	SIT
67,295,416,- minus 00 = SIT 672.954,20.-, kolikor dejansko znaša dolg do obeh inovatorjev, posamezno pa SIT 336.477,10,« je zapisal zapriseženi sodni izvedenec, na koncu pa dodal, da je skupna vsota nekaj nad 67 milijonov tolarjev absurdna, saj predstavlja vrednost dvanajstih trisobnih stanovanj ...
Čakajoč na Godota
jaz napravim kakšno napako, bo cel hudič; če jo napravi pa sodni izvedenec, pa nič!« v teh dneh razmišljajo delavci IMP Črpalke d. d., ki naj bi bili dvema sodelavcema zaradi napačnega preračunavanja starih dinarjev v tolarje dolžni nekaj nad 67 milijonov tolarjev ali 12 stanovanj...
navajamo dobesedno, saj vam ta podatek očitno lahko kdaj še kako prav pride. »Pri tem konkretnem izračunu je prišlo do napake, saj so pri preračunavanju namesto štirih odvzeli samo dve ničli (00). Dokaz: Din 1,389.253.-(za oba inovatorja skupaj, op. a.) - 0000 = Ndin 138,90 ne pa Ndin 13.892,50, kolikor je pomotoma ugotovil izvedenec.
In sklep? »Na podlagi napačne (previsoke) ugotovitve zneska je sodišče v izvršbi ugotovilo v začetku let 1995 glavnico skupno z zamudnimi obrestmi v višini SIT
Sodni izvedenec je tako pregnal moro iz IMP Črpalke d. d., ne pa tudi drugih težav, ki jih je povzročila blokada bančnega računa. Ves ta cirkus se je namreč začel v nerodnem času dopustov, ko ni bilo na voljo nobene ustrezne instance, ki bi lahko kaj pametnega ukrenila. Pač! Medtem ko so bili sodniki na dopustu, so šišenski »črpalkarji« vzpostavili stik z odvetnico tožnikov in ji predlagali izvensodno poravnavo. Profesorji s Pravne fakultete so jim namreč povedali, da bi s tem ukrepom lahko umaknila blokado. Vendar je bila njena ponudba za to nerealna - 400.000 DEM v tolarski protivrednosti kot odstop od izvršbe! »Realno priznan zahtevek za oba inovatorja je bil 18.500 DEM. Če ga obrestujemo za 11 let po 6-odstotni obrestni meri, bi to zneslo za 35.000 DEM glavnice in obresti,« so računali. »Ker priznavamo, da zaradi
devalvacij in inflacij tudi ta vsota ni najbolj realna, bi bili pripravljeni	plačati
40.000 DEM.« A to je desetkrat manj, kot je zaračunalo sodišče
Kakorkoli že, v IMP Črpalke d. d. so iz odvetniških spisov ugotovili, da je prišlo do »tehnične« napake, ki potrjuje njihov sum v sodno zmoto. Zato so na delovno in socialno sodišče	poslali
»vlogo za razveljavitev oziroma popravek sodbe zaradi tehnične napake«, zraven pa kajpak priložili še znesek vseh stroškov, ki so jih imeli zaradi tega. A kot že rečeno, se zaradi dopustov ni zgodilo še nič. Razen da so delavci ostali brez regresa za letni dopust, da so že tri mesece ob deset odstotkov zaslužka in...
»... In da lahko vsi ostanemo brez službe, če se zadeva ne bo v kratkem premaknila z mrtve točke,« je dodal direktor Jože Kolarič. »Smo ena redkih firm v Šiški, ki štrli iz sivega povprečja ljubljanske industrije, a že skoraj vsi poslovni partnerji vedo, da imamo blokiran račun. Zato jih ne moremo poplačati - dolžni smo jim že za 20 milijonov tolarjev; tisti, ki bi še bili pripravljeni sodelovati, pa sprašujejo, kako jih bomo poplačali. To kot da nikogar nič ne briga! Sodniki pa lepo mimo na dopust. No, saj se ne pritožujem nad sodišči, da mi ne bo kdo očital, da sem proti neodvisnosti sodstva, temveč
nad tehnično napako, ki jo je
zagrešil njihov sodelavec h1 ki zdaj ogroža 142 delovnih mest.«
Delavci IMP Črpalke d. d-bodo gotovo manj obzirni, °e se do 20. t. m. zadeva ne bo
premaknila z mrtve točke • • ■ Do.Tnjo.Ti Krizni
67,295.416 - kot dolžni zne-&
Za 12 stanovanj dolga?
Črv, da je najbrž res prišlo do napake pri preračunavanju obeh zvrsti dinarjev v tolarje, pa jih je v IMP Črpalke d. d. le tako glodal, da so se obrnili na zapriseženega sodnega izvedenca. In ta je kmalu ugotovil, da je njihov sum upravičen! »Na osnovi predpisov v Ur. 1. RS št. 83/ 89 z dne 21. 12. 1989 je bilo potrebno stare Din preračunati v nove Din na ta način, da se je odvzelo od obstoječih zneskov 4 ničle (0000) in tako dobilo Ndin,« namerno
»Nekatera najbolj pogosta E vprašanja z nekaterimi || najbolj pogostimi :E odgovori« je naslov || priročne brošure, ki jo je E napisala dipl. iur. Lidija Jerkič (na sliki), pravnica •E SKEI. Ker gre za »teme in ;i| dileme«, ki kdaj pa kdaj tako ali drugače zadenejo E: tudi ob najširši krog E našega bralstva, bomo Siji njene odgovore na §§ najpogostejša vprašanja E odslej spet objavljali Ei v Sindikalnem zaupniku
iDE-
Vprašanje:
Delavec je v letu 1993 pridobil pravico do izrabe polnega letnega dopusta. Delovno razmerje mu bo prenehalo konec februarja 1994. Nekaj časa bo prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Ali je upravičen tudi do izrabe letnega dopusta za leto 1994 pred prenehanjem delovnega razmerja?
Odgovor:
Če bi delavec po prenehanju delovnega razmerja pri novem delodajalcu nadaljeval z zaposlitvijo in bi bilo delovno razmerje nepretrgano, potem bi imel pravico pri novem delodajalcu izrabiti vsaj sorazmeren del letnega dopusta, preostali del pa pri dosedanjem delodajalcu (59. člen Zakona o delovnih razmerjih). Ker pa bo delavec ostal brez zaposlitve in ker je negotovo, ali bo v letu 1994 še lahko izpolnil pogoj šestmesečnega nepretrganega dela, da bi pri morebitnem novem delodajalcu izrabil
sorazmerni del letnega dopu' sta, menimo, da ima pravic0 pred prenehanjem delovnega razmerja izrabiti celotni d° letnega dopusta za leto 1994' Hkrati je upravičen tudi do ter gresa za letni dopust. (Pravna praksa, 26/93)
Vprašanje:
Ali je delavec, ki ni izrabi letnega dopusta v celoti, uptd' vičen do celotnega zneska re‘ gresa?
Odgovor:
Pravica delavca do izpla' čila regresa za letni dopust je po izrecni določbi 44. člen*
pogodb6
na
Splošne kolektivne za gospodarstvo vezana pravico do izrabe letnega d°' pusta in ne na dejansko izrab0 le-tega. Delavcu torej, ki Je pridobil pravico do izrabe le*' nega dopusta (šestmesečno ne pretrgano delo), pripada tud regres za letni dopust, ne gled na to, ali je dopust tudi dejan sko izrabil. (November 1993)
ODLOČBA SODIŠČA ZDRUŽENEGA DELA
Odškodnina za neizrabljeni letni dopust
Delavec ni upravičen do odškodnine za neizrabljeni letni d pust, ker ga ni izrabil zaradi bolniškega staleža, kasneje pa je S podjetje v stečaj. (Odločba SZD RS, maj 1992)
Psiholog dr. Peter Umek. vodia raziskovalne enote pri Visoki šoli za notranje zadeve, o nekaterih dognanjih raziskavo psihosocialnem statusu in dehvnih razmerah mMšiet
POLICIJSKO DELO NI NIC BOLT STRESNO KOT MARSIKATERO
Isoka 'sola za notranje zadeve se odpira tudi maturantom • Policijska organizacija ne trpi šibkosti • Tretjina policistov nezadovoljna s svojim položajem * Štirinajstletniki niti sebe dobro ne poznajo •
Mn	ko svetovali mladim * Psihologija pomaea kriminalistiki
še en problem je, kije večji in se z njim precej ukvarjamo, namreč policisti in policijska organizacija v nekem smislu ne trpi šibkosti. Češi v policiji, moraš biti perfekten, trd, dobrega zdravja, samoobvladan... V drugih službah greš k zdravniku, psihologu ali psihia tru ali potožiš kolegu in poiščeš pomoč. Tu pa si v nekem smislu označen za šibkega in naj ne bi bil sposoben opravljati svojih dolžnosti, kot je treba. Res pa je ravnoobratno, če se zavedaš svojih slabosti, poiščeš jpoinctct xxx lahko clgI&ls*
.JAZ DA KRADEM?
___ V
Nato je nastopilo obdobje po
SMKSNU »s*
položaje se vedno »cisti«
liberalci, nekdanji »čisti« demosovci in nekdanji »grdi« komunisti. Da ne bo nesporazuma. Oznaka »grdi« komunisti velja za stranke ZLSD, kije dobila zgodovinsko vlogo krivca za grehe vseh tistih (bivših) komunistov, ki predstavljajo danes kadrovsko glavnino slovenskih parlamentarnih strank. In ker smo še vedno v tranzicijskem obdobju, so se seveda zgoraj našteti »projekti« morali nadaljevati.
PKAyMKOYAN.il
DAN REFORMACIJE
je praznik, katerega bi bila država dolžna vsestrano podpreti in ga imeti v svojem koledarju, saj je navsezadnje to svetek prve slovenske knjige v domačem knjižnem jeziku, saj je to praznik prvega prevoda celotne Biblije v slovenski križni jezik; ta knjiga knjig pa je nezamenljivo besedilo za razvoj individualnega in narodnega modrovanja; saj je to praznovanje prvega slovenskega šolskega reda, saj to svetek začetka slovenske književnosti, kulture in narodne zavesti, saj je to praznik samozavedanja Slovencev in njihove avtohtonosti in avtonomnosti, saj je to svetek začetka osvobajanja posameznika kot človeka in individualizacija naroda.
Naš ocenjevalec slovenske politične scene daje
PALEC GOR Tonetu Peršaku
predsedniku Demokratske stranke Slovenije, ker si za razliko od socialnih demokratov s svojim konstruktivnim obnašanjem počasi in zanesljivo pridobiva simpatije javnosti;
enemu izmed prvakov Socialno demokratske stranke Slovenije, ker ne ve, da v normalnem svetu ob slabi vladni in gospodarski politiki gospodarstvo hira in da samo ob dobri lahko napreduje
Nova (ločitvena), politika Thalerja in Drnovška
Zunanji minister Zoran Thalerje pred štirinajstimi diievi v intervjnju za Dnevnik ugotovil, da se v pogovorih med Slovenijo in Italijo mešajo jabolka in hruške. Razkril je, da bi bila Slovenija pripravljena ugoditi italijanskim zahtevam po vrnitvi določenega optantskega premoženja (nepremičnin), če bi Italija Sloveniji zagotovila, da so to vse njene zahteve in da se v prihodnosti vse dotlej, dokler Slovenija ne postane polnopravna članica BU, z njene strani ne bo pojavljala nobena dodatna zahteva. »Kot zunanji minister bi laiye zagovarjal tako rešitev problema slovenskoitalijanskih odnosov, če bi Italija dala zahtevana zagotovila,« je dejal zunanji minister. V zvezi s tem tudi misli, da bi bilo treba iz aktualnih italijansko-slovenskih pogovorov o nepremičninah izločiti vprašanje manjšin, ki jih že tako ali tako urejajo »veijavni meddržavni sporazumi in mednarodne konvencije«. Thaler misli, da bi bilo morda bolje v zvezi z manjšinskimi zadevami sprejeti poseben dokument, v katerem bi obe državi poudarili pomembno vlogo obeh manjšin pri urejanju in razvijanju dobrih sosedskih odnosov in da ju je treba, da bi lahko izpolnjevali to funkcijo, ustrezno zaščititi. Lani jeseni je bila, kot je dejal Thaler, manjšina v slovensko-italijanskem dialogu razumljena kot druga stran nepremičninske tehtnice. S tem manjšina ne bi dobila veliko, kar pa bi dobila, bo dobila od tistega, kar ji je Italija tako ali tako dolžna dati po njeni ustavi in po že veljavnih mednarodnih sporazumih in koncesijah.
Po torkovem sestanku treh vladajočih koalicijskih partneijev - Liberalne demokracije, Slovenskih krščanskih demokratov in Združene liste socialnih demokratov, je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek v pogovoru z novinarji dejal, da »precej« soglaša s tezo slovenskega zunanjega ministrstva, da so manjšinska vprašanja večinoma urejena z osimskimi in mednarodno veljavnimi sporazumi. To je treba v praksi uresničiti predvsem na italijanski strani, saj njihova manjšina uživa večjo zaščito kot slovenska v Italiji. »Če bi bilo drugače, bi to po Drnovškovem mnenju pomenilo, da osimski sporazumi ne veljajo. Položaja manjšine po njegovem mnenju ne bi smeli mešati z vprašanjem pridruženega članstva Slovenije k Evropski zvezi ali z zahtevami po vračanju nepremičnin. Ta vprašanja so tako različna, da jih ni mogoče skupaj dajati na tehtnico, pravi Drnovšek.« (Slovenec, 6. septembra 1995)
Listi so takšen (nov) pristop ministra Thalerja in premiera Drnovška pri urejanju odnosov z Italijo označili kot »ločitveno politiko«. Eden izmed poročevalcev je po končanem sestanku koalicijskih partneijev zapisal, da s takšno politiko združena lista in krščanski demokrati niso prižgali niti rdeče niti zelene luči...
V	zvezi s tem (in po zelo kategoričnem isga-vijanju premiera dr. Drnovška na evropskem forumu v Alpbachu, da Slovenija za ceno vstopa v EU ne bo pristajala na pritiske) vendarle ni povsem jasno, da ni nova »ločitvena politika« samo pristajajta na italijansko zahtevo, da mora za vstop Slovenije v Evropsko unijo, od Slovenije nekaj dobiti, ne da bi ji tudi ona kaj dala.. Prepričijiveje bi bilo treba tudi pojasniti, zakaj slovenska pripravljenost, da vrne italijanskim optantom določeno število nepremičnin, ni popuščajte italtanskim pritiskom, ampak nekakšno »humanitarno« dejanje in zgolj dobra volja slovenske vlade. Če je tako, pa seveda ne bi bilo še kako normalno, če bi v okviru te »kupčije« Slovenca prav tako od Ita-lte zahtevala malo humanosti ter dobre volje in dosegla hitrejše urejajte vsaj kakšnega (sicer že načelno rešenega) martšinskega vprašajta. Razen seveda, če Italijani niso dali vedeti, da na takšno »mešanje hrušk in jabolk« sploh ne pristanejo(?l).
Blodnje ali napačna strategija
Zunapji minister Thaler se je na sestanku koalictskih partneijev menda jezil zaradi javnega polemizirajta koalictskih strank v zvezi s potekom pogajapj z Italijo. Tisti, ki so to »zvedeli«, niso zapisali, kako so se na očitke odzvali »kritizirani«. Seveda bi bilo bot prav, če bi se vladajoči partnerji znotrpj koalicte »razja-spjevali« in usklajevali glede posameznih zu-napjepolitičnih akcij, še zlasti tistih, zaradi katerih so kot vladajoča celota napadani od opozicte. Vendar pa smo ravno zadpji čas lahko (še zlasti od kraščanskodemokratskega Peterleta) slišali, da koalicijski partneiji pravzaprav ne vedo nič o »strategiji in taktiki« slovenskega pogovaijapja z Italto. Potemtakem bi lahko rekli, da sije Liberalna demokracta vzela zu-napjo politiko v zakup, s tem pa tudi vse morebitne uspehe in neuspehe. V takšnih razmerah pa je seveda težko pričakovati, da bodo drugi v javnosti molčali, četudi so koalictski partneiji. Seveda pa to še dodatno potijpje, da bi v Slovenji, ko gre za vitalne zunapjepolitične interese, morali težiti k čimvečjemu soglasju vladajoče koalicije in opozicte, predvsem pa nihče ne bi smel imeti občutka, daje a priori potispjen ob stran, zgot v pozicto polemika in kritika.
V	nedeljski Republiki smo tako lahko prebrali razmišljanje predsedpjočega v parlamentarnem odboru za mednarodne odnose, poslanca in funkcionaija Združene liste socialnih demo-
kratov Boruta Pahorja, v katerem govori o »napačni strategti zunapjega ministra Zorana Thaleija«. Pahor misli, da si bo Slovenja naredila večjo zunanjepolitično škodo, če bo Italiji popustila in podpisala evropski sporazum, kot če bi ta podpis zaradi italijanskega izsiljevanja zavrnila. »Če prav razumem ministra Thaleija, je priprav j en na podpis dvostranskega sporazuma z Italijo, ki bi boj ali mapj upošteval italijanske zahteve pod pogojem, da se hkrati v pjem določi, da Ital j a ne bo dala nobenih drugih podobnih zahtev in da bo podpisala evropski sporazum s Slovenjo. Taka rešitev je škodjiva vsaj iz dveh razlogov. Prvič, ker zanemari načelo o vej'avnosti sporazumov in pristane na italjansko stališče »o spremenjenih okoliščinah«. In drugič zato, ker bi sporazum kodificiral prav tisto, proti čemur smo doslej tako ostro nastopali, namreč povezanost dvostranskih in multilateralnih vprašanj. Da o prestižni italjanski diplomatski zmagi sploh ne govorimo.
Potem ko minister Thaler takoj po prevzemu vodepja slovenske diplomacje ni odločno presekal italjanskih zahtev, mu je torej ostalo na voj o samo to, da poskuša »dati čimmapj«. Kot rečeno, je to po moje napačna strategja, dobro pa je, da pri tem vsaj ne hiti pretirano, kot mu nekateri svetpjejo. Njegovo delo še dodatno otežpje spreminjajoče se mnenje ministrskega predsednika, kije o tem vprašapju danes takšno, jutri pa drugačno...«
Lider Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič pa je pred dnevi izjavil, daje v »inter-vjpju v Sobotni prilogi Dnevnika gospod Thaler pokazal, da ravno tistega, kar bi moral imeti dober zunapji minister, nima. Tako nima sporama, da bi držal dane objube, saj v intervjpju Italjanom ponija nepremičnine, za katere je nekoč rekel, da jih ti ne bodo nikoli dobili. Prav tako nima občutka za gospodarjepje z državnim premožepjem, ko deli rimski dolg na ta način, da bo večji del plačala Slovenja m mapjši Hrvaška, čeprav je skoraj vse koristi pobrala Hrvaška, saj je po drugi svetovni vojni za darilo dobila vso Istro, ki nikoli ni bila pjena. Vsekakor pa mu mapjka tudi nacionalni ponos, saj je priprav jen prodati vse slovenske interese komurkoli oziroma tistemu, ki bi mu ponudil brezplačno letovapje na Hvaru ali majhno podrtjo v Furlanji-Juljski krajini za vikend. Naša stranka Thalerjevih blodepj ne bo nikoli podprla.« Zunapje ministrstvo pa ob vsem tem molči...
Kdo je evroskeptit česa Peterle ne sme govoriti
»Gospoda Hajdipjaka (tiskovnega predstavnika krščanskih demokratov - op. p. ) oziroma gospoda Lojzeta Peterleta bi radi opozorili, da vlade oziroma pjenega predsednika ne moti nastopapje gospdoa Peterleta v tpjih medjih, saj si seveda želimo čim več uspešnih m konstruktivnih medjskih nastopov slovenskih predstavnikov v tpjini,« piše v sporočilu za javnost tiskovna predstavnica predsednika vlade Veronika Stabej. »Seveda pa se pri tem želimo, da o Slovenjo govorjo lepo. Tpjina običajno ne ceni tistih judi, ki v tpjih medjih kritizirajo svoje domače razmere. V zvezi z intervjpjem gospoda Peterleta v dunajskem Kurierju in odgovorom gospoda Hajdipjaka bi želeli še enkrat opomniti, da so nekatere trditve v tem članku oziroma intervjpju povsem neresnične. To da predsednik vlade naj ne bi zastopal evropske usmeritve, da naj bi bil evro-skeptik in da naj ,bi bilo to povezano z nekakšnim bivšim komunizmom, morda lahko zavede kakšnega nepoučenega tpjega bralca. Vse te trditve so daleč od resnice. Slovenska vlada inpjen predsednik sta večkrat jasno izrazila svojo evropsko usmerjenost in pripra-vjenost, da se Slovenja vkjuči v EU. To želimo napraviti čimprej, vendar pri tem nočemo privoliti v kakšnekoli pogoje. Nekatere članice EU namreč v zadpjem času zelo nenačelno menjo, da lahko zardi pravice veta izkorist jo svoj položaj v EU in od na včlapjepje čakajočih držav izsiljo nove koncesje. Če slovenska vlada oziroma pjen presednik ne sprejmeta takih izsijevapj, še ne pomeni, da nista za Evropo oziroma za vstop Slovenje v EU. Nasprotno, menimo, daje treba Evropo opozoriti na takšna izsijevapja, da mora Slovenja braniti svoja stališča in ne le sprejeti vse, kar nam druga stran posta v ja kot pogoj. Članek v Kurierju seda razumeti na tak način. Ker nismo sprejeli nekaterih pogojev oziroma popustih pred nekaterimi izsijevapji, smo protievropski. Iz nek-dapje Jugoslavije nismo odšli zato, da bi kje drugje privolili v nenačelna obnašapja in izsijevapja, če smo se temu uprli v Jugoslav ji...«
Čeprav smo v eni izmed prejšpjih številk tudi sami kritizirali Peterleta zaradi očitnih netočnosti nekaterih pjegovih ocen v intervjpju Kurieiju, pa ga moramo zdaj glede dveh stvari zaščititi. Seveda ni mogč soglašati s tezo (in zahtevo?) iz Drnovškovega kabineta, da naj bi slovenski predstavniki v tpjini o Slovenji govorili lepo. Zakaj lepo za vsako ceno? Saj nismo nikakršna hermetično zaprta država, ki bi živela v utvari, da svet za slabo in grdo pri nas preprosto ne bo vedel, če o tem (po svetu) ne bomo govorili. Edina zahteva, pri kateri bi morah vsi (ne samo Drnovškov kabinet) veliko odločneje vztrajati, je, da mora vsak, ki nastopa javno (doma ah v tpjini) govoriti resnico. Vse drugo je stvar osebne presoje in morale. Zato je tudi odveč Peterleta poučevati,«»»da tpjina običajno ne ceni tistih judi, ki v tpjih medjih kritizirajo svoje domače razmere«.
Sim
1*1
■1
Iti
0
o
le
!
■
iOi
o
o
o
Z mnogimi dokazih je moč dokazati, daje premier dr. Drnovšek resda evropsko usmerjen. Vendar pa je treba tudi priznati, daje zadpji čas kar nekajkrat skpetično govoril o nekaterih konkretnih primerih nenačelnega evropskega ravnapja do Slovenije. Če ga zaradi tega kdo proglaša za »evroskeptika«, to seveda ni nič slabega, v
Se pomnite, (tovariši) gospodje?
Zadpje dni se je kar nekaj komentatorjev ukvaijalo z »zgodovinskim spominom« in »sprenevedanjem«.
Najprej je Igorju Grudnu (po dveh neuspelih poskusih pri Magu in Delu) uspelo v Dnevniku objaviti pismo, v katerem piše: »Po peytonsko cikličnem in brezkončnem dokazovanju glavnega in v. d. odgovornega urednika Danila Slivnika, da gaje očitno pod vplivom še neidentificiranih MAG-ičnih sil prizadela popolna amnezija glede njegovega pohtičnega živjepja pred 16. jul jem 1991, je tokrat v številiki z 19.ju-lja, v intevjpju z Žarkom Petanom že devet-tisočpetstotič postavil v novi različici, isto vprašanje, ki ga v četrtem letu njegovega drugega živjepja očitno najboj vznemirja: Zanima me, zakaj je bilo v javnosti vse tako hitro pozab jeno in zakaj so partjci sebe tako zlahka prikazali kot liberale in reformatorje?
Ker sem od srhjivo neskrupuloznega sprenevedanje gospoda Danila Slivnika že precej utrpjen, ga za božjo vojo prosim, naj s tem vprašanjem ne nadlegpje drugih, ampak naj lepo vpaša samega sebe, in bo tako dobil odgovor iz prve roke. Zdaj v poletnem času, ko je za vse med j e čas kislih kumaric, naj opiš, lahko tudi v nadajevnaijih, svoj osebni angažma pri razkrajanju bivšega režima tako zelo od znotraj, vkjučno s tistimi štirimi leti, ko je bil po službovanju na ostro opozicjskih sindikatih očitno kot renomiran disident poslan za Delovega dopisnika v Moskvo, da bi tam bo jševiški sistem miniral prav v njegovi maternici. ..«(Nekoč je Slivnik dejal, daje bil v CK ZKS zato, da bi od blizu videl njegov razpad -op.p.).
V zadpji sobotni številki Slovenca njegov glavni urednik Janez Obreza piše, da je bil na letošpjih študijskih dnevih v Dragi »pristop glavnega urednika revije Mag, nekdaj ega člana zadnjega slovenskega CK in današnjega spreobrnjenca (svoje intervjuvance nenehno sprašuje, kako je mogoče, da se nekdanji prepričani komunisti danes izrekajo za liberalce in demokrate, namesto, da bi si na to sam odgovoril), najmanj, kar lahko zapišemo, sporen. Blok desnih ali desnosredinskih strank je opredelil tako, da za SKD ugotovi: ’Ta stranka je v sedanji koaliciji samo še servis, ki omogoča politiko levice’. Tudi za SLS in brata Podobnik ne najde pozitivne ah povezovalne besede. Nič pa ni rekel o Janševi SDSS. Tudi ko je opredeljeval časnike in elektronska občila na okrogli mizi o medijih, politiki in etiki (Draga mladih), ni povedal, kpj misli o svojem Magu ah Delu, smo pa zato slišah: 'Slovenec je slab časopis, po zasnovi resda usmerjen desno (informacije, politični komentarji), sicer pa ga financira levica. ’ Lojze Peterle je ugotovil, daje Draga 95 iz študijskih dnevov postala tabor Janševe SDSS. Nekdo je pripomnil, da bo na naslednji Dragi, kot kaže, imel osrednjo besedo že Milan Kučan, simbol slovenskega komunizma, potem ko so na letošnji precej besede imeli 'spreobrnjenci’ in delili lekcije iz demokracije. Morda pa gre le za željo, hotenje nekaterih, biti na vrhu, ne glede na zgodovinsko spremembo režima.«
Miha Kovač pa v Dnevniku ugotavlja, daje eden izmed slovenskih dnevnikov objavil intervju z dr. Miho Brejcem, enim od pravkov SDSS. »Moža so, malce nenavadno za tovrstne intervjuje, povprašali, kako j e bilo z njegovim članstvom v ZK, in povedal je, daje tja vstopil ke mu tako rekoč nič drugega ni preostalo, saj je bila to 'edina politična zveza v državi in se vanjo ni vstopalo iz prepričanja’, poleg tega pa se mu je to očitno zgodilo pod močnim družinskim vplivom, saj je bil njegov oče 'prepričan, goreč in pošten komunist’. Skratka bolj kot zaradi notranjih vzgibov je v partijo vstopil, tako kot tedaj še toliko drugih, predvsem zaradi vplivov zunanjega okolja in zaradi ljudi, ki so, drugače kot on, v komunizem verjeli. Vendar ga to prostodušno priznanje, kako se mu je partija »zgodila« zaradi pomanjkanja intelektualne samostojnosti, prav nič ne ovira, da ne bi v isti sapi potožil, kako danes pomembnejše položaje, seveda ne vseh, ampak večino, zasedajo pomembnejši člani nekdanje zveze komunistov, ki so se kasneje preoblikovali v LDS ali kaj podobnega’... Tisto najbolj očitno, na kar je pri tem dr. Brejc pozabil, je seveda dejstvo, da tudi sam kot nekdanji komunist danes zaseda 'pomemben položaj’, saj sedi v vodstvu ene najvplivnejših opozicijskih strank, ki bo morda že jutri sestavljala vlado. Pri tem pa seveda ne gre spregledati niti tega, daje zamolčal, kako vseeno ni bil čisto navaden član ZK, saj je v prvi polovici osemdesetih let na Filozofski fakulteti predaval predmet splošni ljudki odpor in družbena samozaščita in pri tem slovel kot sicer korekten, a hkrati neizmerno zaguljen profesor, kije drugače kot drugi predavatelji, pri katerih je bil izpit zgolj formalnost, svoje delo jemal več kot resno... Skratka, dr. Brejc v Partijo očitno ni vstopil samo zato, da bi, kot mnogi drugi, v miru delal kariero na svojem strokovnem področju ah si zgolj zagotovil lagodnejše življenje, ampak si je služil kruh kot predavatelj ideološkega predmeta, ki v normalnih razmerah sploh ne
sodi na Univerzo: kije, kot bi rekli marksisti, služil ohranjanju idejne hegemonije partije in s tem enostrankarskega sistema. In najbrž je odveč pripominjati, daje, vsaj sredi osemdesetih let, že obstajala možnost drugačne izbire, saj so tedaj slovenski pohtični prostor že pretresali Nova revija, Mladina in Radio Študent. Skratka dr. Brejc spada med tiste slovenske izobražence, ki so se vsaj javno bolj pozno odpovedali samoupravnemu socializmu...«
Gobe in pohtični spopadi kai ie odkril ameriški veleposlanik?
Odhajajoči ameriški veleposlanik v Allan Wendt je v intervjuju za Dnevnik povedal, da imamo Slovenci prijeten način življenja, da so ljucije »zelo ljubeznivi in prijazni«. Dejal je ,da je tudi sam sodeloval pri uživanju dobrega vina in dobre hrane. Ameriški veleposlanik je tudi ugotovil, da ima »Slovenija verjetno največ teniških igrišč na svetu, če jih primeijamo s številom prebivalcev.« (To j e za slovensko samozavest, ki jo kar naprej nekam potiskamo, seveda zelo dobro, čeprav bi bilo še bolj spodbudno, če bi Američan še kje drugje odkril, da Slovenija prekaša večino sveta...)
»Obiskal sem veliko dobrih restavracij m gostiln in jed, kij o bom vedno pogrešal je gobova juha, seveda tista iz jurčkov. In prvič, ko bom spet v Sloveniji, jo bom zagotovo najprej naročil. Imel sem priložnost nabirati gobe z vašim predsednikom Milanom Kučanom in ugotovil sem, daje v tem pravi mojster...«
Glede političnih razmer v Sloveniji pa je veleposlanik Wendt dejal: »Ocenjevati pohtične razmere v posamezni državi ni enostavno, še posebej, če bi želel delati kakšne primerjave z ZDA. To je bolj naloga za slovenske državljane, lahko pa bi izrekel oceno, o kateri sem razpravljal tudi z nekaterimi mojimi prijatelji in sodelavci. Zdi se mi, da porabite preveč energije za pohtične spopade, ki sicer niso nobena slovenska posebnost, vendar gre v našem primeru za novo državo, kjer je potrebno še veliko truda za ureditev notranjega in zunanjega položaja.«
Wendt ni edini (tnjec), ki tako vidi aktualne slovenske pohtične razmere. Mi pa še naprej vztrajamo pri svojih spopadih in dokazujemo, da nismo samo z gobami svetovna posebnost...
Neprijetni Itali jani, kaj pa dtv^j?
Zunanji minister Thaler in premier dr. Drnovšek očitno nista najbolj uglašena, ko ocenjujeta vlogo in odgovornost drugih evropskih držav ob italijanskih pritiskih na Slovenijo.
Minister Thaler pravi, da bi bil sporazum o pridruženem članstvu Slovenije v EU že podpisan, če bi bilo to odvisno od Slovenije ah večine članic Evropske unije. »Ker pa v EU velja pravilo konsenzualnega odločanja, sporazum še ni podpisan..!«
Premier dr. Janez Drnovšek pa je na nedavnem evropskem forumu v avstrijskem Al-bachu izjavil, da se pri odnosu Italije in Evropske unije »na določen način izražajo trendi iz preteklosti in odpirajo se vprašanja prihodnjih evropskih odnosov. Lahko bi rekli, da v Evropi še vedno velja pravilo močnejšega, ki se mu je Slovenija želela izogniti že v nekdanji Jugoslaviji... Italija od Slovenije zahteva spremembo sporazumov, ki urejajo odnose iz preteklosti in so rezultat dolgotrajnih pogajanj in kompromisa, ki ga je bilo mogoče doseči šele po desetletjih... Ah to pomeni, da se bo v Evropi začela revizija zgodovine, stanja, ki se je vzpostavilo po drugi svetovni vojni...« Dr. Drnovšek je dejal, da so Slovenci s presenečenjem sprejeli spoznanje, daje EU daleč od idelane demokratične družbe, da v njej neprestano poteka
politično trgovanje. Posledica takega (neprijetnega) spoznanjaje tudi naraščanje evro-skepticizma pri Slovencih. Slovenski predsednik vlade je Evropsko unijo pozval, naj preuči način svojega delovanja, saj v nasprotnem primeru obstaja nevarnost poraza ideje o združeni Evropi. Vsekakor imajo prav tisti opazovalci, ki pravijo, da slovenski premier običajno ne govori tako ostro in direktno. Kljub temu pa je nenavadno, da še naprej samo grozi, da bo »Slovenija, če bo potrebno, mednarodno skupnost jasno opozorila na nezrelo in nenačelno obnašanje posameznih držav.«
Glede tega pač ne bi smeli imeti kakšnih posebnih predsodkov in brez potrebe čakati in prikrivati »nezrelo in nenačelno obnašanje*-Vsekakor bi bilo slabo, če bi svojo jezo in svoje nezadovoljstvo usmerili samo proti Italijanom. Za italijansko ravnanje so seveda v veliki meri soodgovorni tudi drugi Evropejci in naši »zavezniki«. Italijanov v Evropski uniji resda ne morejo preglasovati, lahko pa bi vse drugače vplivali nanje in na njihovo obnašanje, če bi hoteli in če bi bili res prepričani, daje Slovenija žrtev njihovih pritiskov. Smo glede tega v Evropi storili dovolj in. vse, da bi bili prepričljivi? Domača neenotnost in nesposobnost doseganja nacionalnega konsenza, ko gre za pomembne zunanjepolitične poteze, nam zagotovo pri tem nista v pomoč.
Pripravil: J. K.
14. septembra 1995
WMMA
Psiholog dr. Peter Umek, vodja raziskovalne enote pri Visoki šoli za notranje zadeve, o nekaterih dognanjih raziskav o psihosocialnem statusu in delovnih ramerah policistov
POLICIJSKO DELO NI NIČ BOLT STRESNO KOT MARSIKATERO DRUGO DELO, OSEBNO ČVRSTOST .IE MOGOČE TEDI GRADITI
Visoka šola za notranje zadeve se odpira tudi maturantom • Policijska organizacija ne trpi šibkosti • Tretjina policistov nezadovoljna s svojim položajem • Štirinajstletniki niti sebe dobro ne poznajo • Izkušeni policisti bi lahko svetovali mladim • Psihologija pomaga kriminalistiki
Panorama: Gospod Umek, nam za začetek lahko poveste nekaj o vlogi in položaju vaše šole? Je povsem običajna visoka šola ali iam poseben status znotraj policije?
Umek: Višja šola za notranje zadeve je lani praznovala dvajsetletnico obstoja, letos pa se je preimenovala v visoko šolo ter prešla od dvoletnega na triletni program. Do pred kratkim je bila ta šola sorazmerno zaprta, delo vala j e kot kadrovska šola ministrstva za notranje zadeve. Vodilni in vodstveni delavci morajo imeti sorazmerno visoko izobrazbo, zato je šola namenjena izobraževanju policistov na vodstvenih delovnih mestih, kriminalistov in sorodnih kadrov. Na začetku smo bili zelo vezani na pravno fakulteto, zdaj pa se ta profil spreminja, širi. Šola zagotavlja več znanj tudi iz menedžmenta in vodenja, psihologije, sociologije, metodologije, ob tem da pravno znanje še vedno ostaja zelo pomembno.
Panorama: Vendar ostaja šola umeščena v sistem organov za notranje zadeve. Ali se lahko maturant gimnazjje na primer neposredno vpiše na vašo šolo mimo potreb policije?
Umek:Lahko. Predlani seje šola prvič odprla in vpisali smo deset gimnazijskih maturantov, ki so se izredno izkazali. Letos šolanje zakijučnjejo in mislim, da se bodo vsi zaposlili v okviru ministrstva za notranje zadeve. Pretežna večina študentov pa še vedno prihaja iz vrst delavcev notranjih zadev. To so bodisi ijucfje, ki so končali kadetsko šolo in so bili zelo uspešni, bodisi ljudje, ki so že nekaj časa v policiji, pa so se tu izkazali in so perspektivni.
Panorama: Je odločilen njihov interes ali jih pošljejo na šolanje zaradi potreb službe? Umek: Seveda morajo izkazati interes, odločilne pa so vendarle potrebe službe. Vedno paje prijav na šolo veliko več, kot paje vpisnih možnosti. Običajno vpišemo v prvi letnik okoli šestdeset kandidatov, za izredni študij pa od šestdeset do devetdeset. Panorama: Pravite izrednih, kako paje z rednimi? Ali imajo status študenta ali so še naprej zaposleni?
Umek: So zaposleni, vendar je njihova zaposlitev na šoli. Imajo sklenjeno pogodbo, njihova obveznost je študij, po dveh letih ga morajo končati. Dobivajo osnovno plačo za študij, v tem je njihova prednost. Težava pa je, da so naši študenti večinoma poročeni, da imajo družine izven Ijubjjane in daje največkrat preteklo že kar nekaj časa, kar so nazadnje študirali.
Panorama: Omenili ste, daste letos postali triletna šola.
Umek: Da, sedaj je program razširjen, v tretjem letu imajo študentje možnost vpisati različne usmeritve, operativno, kriminalistično, varnostno in podobno. Zanimanje za letošnji vpis je bilo ogromno, čeprav smo rekli, da bomo vpisali okoli deset zunanjih kandidatov - tega nam ne financira ministrstvo za šolstvo - je prišlo na sprejemne izpite več kot dvesto zunanjih kandidatov. Tako razmišljamo, da bi morali nekaj spremeniti in odpreti več mest. Letos se je šola tudi izločila iz izobraževalnega centra organov za notranje zadeve, hkrati pa smo postali pridružena članica Univerze. To pomeni, da mora kader, ki pri nas poučuje, ustrezati vsem kriterijem, veljavnim za visokošolske učitelje. Panorama:Zna od značilnosti visokošolskega študija je tudi znanstvenoraziskovalno delo. Prav vi voditeraziskovalno enoto na vaši visoki šoli.
Umek: Višje in visoke šole nimajo obveznosti imeti znanstveno raziskovalno delo. Tudi predavatelji ne, zanje zadošča magisterij hi naziv višji predavatelj, vendar smo se pri nas odločili posebej gojiti raziskovalno delo, ravno zato, ker se šola ukvaija z nekaterimi področji znanstvenih disciplin, kijih nikjer drugje ne gojijo. Gre predvsem za področje varnosti v najširšem smislu, pa policijsko populacijo, populacijo, s katero se policija srečuje, metode in sredstva, s katerimi delamo. Od vseh pri
nas zaposlenih pričakujemo, da znanstveno raziskovalno delajo, vsi tudi imajo svoje projekte in znanstveno raziskovalno delajo. To je morda tudi zasnova za naprej, saj vendarle gojimo ambicije, da bi postali fakulteta. Ne takoj in ne na silo, sedaj še ni pogojev, vendar mislim, da se bo sčasoma razvila znanost o varnosti, ki bo vse to vključevala. Poudariti moram, da na ministrstvu za notranje zadeve to naše raziskovalno delo zelo podpirajo. Veliko sodelujemo z rjimi, ministrstvo je v nekem smislu naročnik raziskav. Gre v prvi vrsti za aplikativne raziskave, vendar stremimo tudi k bolj temeljnim raziskavam, ki nimajo direktne zveze in neposrednih aplikativnih rezultatov, gre pač za napredek v stroki, znanosti. Na leto imamo približno dvajset raziskovalnih projektov, pri katerih
sodelujejo vsi naši učitelji in nekateri zunanji sodelavci. Kolikor poznam podatke iz drugih držav, na primer Nemčije, Madžarske, Velike Britanije, smo pri nekaterih raziskavah kar enakovredni. Kar nekaj pa moramo še storiti pri formalni organiziranosti raziskovalne dejavnosti na ministrstvu. To je naša naloga za naslednji dve leti. Nemci, ki imajo podobno visoko šolo, nam našo raziskovalno dejavnost kar malo zavidajo, pri njih raziskave potekajo samo na inštitutih, ne na šoli. Moram pa reči, da so naše raziskave kar odmevne, maloka-tera študja ostane v predalu in neupoštevana. Vse prenove, ki se jih ministrstvo loteva, delajo tudi na osnovi naših raziskovalnih rezultatov. Pričakovanja nekaterih pa so prevelika, saj vseh dognanj in novosti ni mogoče hitro upoštevati; policja pomeni tako organizacjo, ki zelo hitrih sprememb ne prenese. Učinkovitost nekaterih stvarije treba prej preveriti, ne pa se kar zaleteti in reči, vse staro je slabo, novo bo pa dobro. Moram pa povedati, da so bili na ministrstvu, ko so spoznali nekatere možnosti, ki jim jih lahko zagotovi znanost, na primer psihologja, tako navdušeni, da bi kar zaposlili toliko in toliko psihologov, pa sem bil sam proti temu. Mislim, da bi bilo to škoda za stroko, ker prvič toliko usposobljenih psihologov, primernih za delo v polic ji, nimamo, poleg tega pa jih tudi ne bi znali izkoristiti ali bi preveč pričakovali od rjih, da bi kar psihologi ali pa socialni delavci reševali polic jske probleme. To seje že pokazalo pri socialnih delavcih, ki so jih nastavili pri vseh UNZ, potem pa videli, da jih ne morejo ustrezno zaposliti. Gre za posebno populacijo, ki jo je treba poznati.
Panorama: Sodeč po problemih, kijih ugotavljate pri vaših raziskavah, bi tudi oni imeli lahko veliko dela med policisti ?
Umek: Gotovo, kažejo se potrebe tako po socialnih delavcih kot psihologih in drugih družboslovcih. Ni pa dovolj, če take delavce namestiš, moraš tudi vedeti, kaj bo delal, dejavnost mora biti načrtovana.
Panorama: Najbrž mora načelnik ali drug predstojnik vedeti, kaj bo z njim počel in za kaj ga bo porabil?
Umek: Seveda. Pa še en problem je, kije večji in se z ijim precej ukvarjamo, namreč policisti in polic jska organizacija v nekem smislu ne trpi šibkosti. Če si v polieji, moraš biti perfekten, trd, dobrega zdravja, samoobvladan...
Panorama: ...in je sramota, če imaš določene, čisto človeške probleme?
Umek:Da. Normalno je, da če imaš probleme, se teh problemov zavedaš. V drugih službah greš k zdravniku, psihologu ah psihiatru ali potožiš kolegu in poiščeš pomoč. Tu pa si v nekem smislu označen za šibkega in naj ne bi bil sposoben opravljati svojih dolžnosti, kot je treba. Res paje ravno obratno, če se zavedaš svojih slabosti, poiščeš pomoč in lahko delaš. Veliko takih težav psihične narave se potem obrne v somatske težave, bolezen, tudi v bolezni odvisnosti, kajeije, alkohol. Psihosomatskih težav, težav s srcem, prebavili, je med policisti neverjetno veliko. Vprašamo se lahko zakaj? Zato, ker je bolezen sprejeta kot nekaj, kar je normalno, če si bolan, greš lahko k zdravniku, če pa imaš težave, kisov ozačlju te bolezni, pa to ni sprejemljivo.
Panorama: Tu pa bo treba spreminjati miselnost, se tega lotevate?
Umek:Na tem ie treba delati, tu gre tako za problem kadrov _ _, ^obraževarja in izpopolnjevanja, usposabljanja, vzpostavitve psihohigienske službe. O tem pa smo kar nekaj že napisali in pripravili cel model, problem bo, kako ga spraviti v prakso. Panorama: Je približno točna trditev, da vaša šola pomeni možgane poličke, najbolj strokoven del, ki se ukvarja z raziskovanjem problematike notranjih zadev. Je polegvaše raziskovalne enote morda v ministrstvu še kaka institucija, ki raziskovalno usmerja dejavnost policije?
Umek: Nobene druge institucije na ministrstvu ni, oni delajo razvojne projekte, ki pa imajo včasih metodološke pomanjkljivosti in včasih je res premalo povezave. Ministrstvo šolo rabi, bijo pa lahko veliko bolje izkoristilo, če bi šola postala vrh strokovnega dela. Omejitev paje tudi v šoli, saj nima zadosti usposobljenega kadra, ki bi delal neodvisno in gledal precej naprej.
Panorama: Če prav razumemo, se ministrstvo zaveda pomena šole?
Umek: Po eni strani celo preveč. Kličejo nas, da sodelujemo na različnih tečajih, pri usposabljanju, ni pa celovitega načrta. Kar naenkrat j e ogromno potreb, organizacija pa ni celovita in sistematična.
Panorama: Morda lahko preideva na splošni položaj v policiji. Govorite, daje naenkrat veliko potreb po spreminjanju. Gre za to, da se potreb v večji meri zavedlo, ali gre dejansko za prelomno obdobje policije, ko ni več zadovoljna sama s seboj in mora posta ti drugačna?
Umek: Najbrž so bile potrebe že prej in so se nakazovale, res pa je imela policija drugačno in posebno vlogo. Tudi policisti so bili kot posamez-
niki veliko bolj zaščiteni. Imeli so občutek, da so del oblasti. Na prehodu v demokratično družbo tega ni več. Policija je postala strokovna služba, ki mora opravljati represivno funkcijo. Taje neprijetna, tudi za državljane, kot občutek omejevanja svobode. Po drugi strani so se državljani svoje svobode bolj zavedeli, včasih pa to presega demokratična pravila, ki veljajo v demokratični družbi. Ne gre za anarhičnost, človek ima svoje pravice, pa tudi dolžnosti. Nad tem bdi policija, gre torej za represijo, čeprav danes postavljamo v ospredje tudi preventivo. Policisti sami povedo, da se pogosto znajdejo v konfliktnih vlogah, ni nadomestila za tisti občutek varnosti, moči, ki so ga imeli prej. Policist ni niti plačan tako, kot misli, da bi moral biti, niti ni zaščiten. To se kaže tudi v velikem številu pritožb državljanov do policije, četudi jih je največji del neupravičenih. Za policista je strahovito neugodno - pri nas vsako pritožbo proučimo-daje v postopku, četudi je morebiti ravnal povsem prav. Sedaj velikokrat premisli, ali bo interveniral, to ga spravlja v konflikte. Če bo, so možne pritožbe, pa napadi v časopisih. Tudi komandir jih ne more popolnoma zaščititi, tudi onje odvisen od strukture na občini in je pri delu omejen.
Panorama: So policisti na spremenjene družbene razmere in svojo spremenjeno vlogo pripravljeni?
Umek: Trdim, da imajo policisti dovolj znarja o tem, kaj morajo storiti, kaj so upravičeni narediti, premalo pa vedo, kako to izpeljati, da to ne bo konfliktno. Tu bo treba nekaj spremeniti in to je osnova, na kateri j e treba graditi. Tu pa vidim precejšnjo vlogo psihologije, od sprejema v policijo, izobraževanja in usposabljanja do načrtovanja kariere. S problemi sprejemanja v policijo se ukvarjajo tudi v drugih, razvitih državah, pa niso prišli do najbolj zadovoljivih rešitev, čeprav so drugačne kot pri nas. Zdi se mi, daje naš sistem šolanja policistov preko srednje policijske šole za sedanje stanje sorazmerno zgrešen. Treba bo razmišljati o ukinitvi srednje policijske šole ali pa zelo spremeniti sistem šolanja, čeprav smo v zadnjem času opravili tam vrsto zelo pozitivnih sprememb. Vendar je osnova ista, fantje pridejo v policijsko šolo s štirinajstimi leti in pravzaprav niti sebe ne poznajo. Panorama: Ali ima ministrstvo sliko, kakšna je policija danes po strokovni plati, po usposobljenosti, in kakšno bi v krajšem obdobju potrebovali, da bi bilo kadrovanje, izobraževanje, selekcioniranje temu podrejeno?
Umek:Struktura gotovo ni zadovoljiva, tudi uravnotežena ni. Policisti pri nas imajo večinoma srednjo izobrazbo, večinoma policijsko šolo ali pa drugo srednjo šolo in dodatno usposabljanje za policista. Mislim, da je to za operativno policijsko delo kar dovolj. Manjka pa nam višje in visoko strokovno usposobljen kader na odgovornih delovnih mestih. K stanju je nekaj prispeval tudi proces prenove v družbi, ko nekateri policijski kadri, ki so bili strokovno usposobljeni, upravičeno ali neupravičeno niso več primerni za delo.
Panorama: Je politiko in strankarstvo kaj čutiti pri delu policije?
Umek: Policisti v strankah ne smejo biti. Na postajah politike ni čutiti, čeprav se policisti tudi opredeljujejo. Ni nepomembno, v kateri stranki j e minister. Vsaj nekatere kadre v vodstvo ministrstva kadrujejo iz teh strank. Vendar je policija predvsem stroka in to se vedno bolj tudi uveljavlja. Problem je v tem, da bo treba doseči, da bo operativni in vodstveni kader, ki dela strokovno, neodvisen od tega, iz katere stranke bo ministr. Minister pač določa politiko, vsi drugi dogovorjeno politiko strokovno izvajajo. Zaenkrat smo še v obdobju transformacije, kot na drugih področjih družbe, zato se lahko še čuti vpliv politike, vendar ne na delo stroke, marveč preko ljudi, ki policijskega dela ne poznajo najboljše. Hočejo uvajati spremembe,
Nadaljevanje na naslednji strani
14. septembra 1995
Nadaljevanje s prejšnje strani
hkrati pa seje že izkazalo, da vse tisto, kar je bilo, ni bilo tako slabo, pa smo vendarle spremenili in je bilo slabše. Celotno filozofijo policije je treba res dobro razviti in ji potem slediti v vseh njenih elementih. Nimam razloga, da bi kritiziral ministrstvo, pa ne zato, ker bi se česarkoli bal. Odnosi pri nas so dovolj demokratični in tudi minister me včasih povabi, da popolnoma svobodno razpravljava o problemih, kakor jih sam vidim, in so včasih različni od njegovih pogledov. Tudi rezultatov naših raziskav nima zaklenjenih v predalu, marveč jih večkrat pogleda in upošteva pri načrtovanju. Stroka se vedno bolj uveljavlja, problem pa je, da nimamo dovolj usposobljenih in izkušenih kadrov. Pri nas so sedaj na položajih sorazmerno mladi ljudje. Ko sem to gledal v Nemčiji, so na takih položajih ju-cjje, ki so prešli vse faze policijskega dela in so rasli z delom. Pri nas pa je tridesetletnik na zelo odgovornem položaju.
Panorama: Torej je politični rez pri nas
vendarle odstranil rutino?
Umek: Nekaterih izkušenih delavcev ni več. Imamo sicer zelo dobre, perspektivne delavce, vendar so, po mojem mnenju, premalo zreli in izkušeni, da bi obvladovali celotno situacijo. Naenkrat so ostali kar sami, nimajo starejših izkušenih mentorjev, ki bi jih usmerjali na področju, ki ga zaenkrat še ne obvladajo. Dodatna težavaje, da takega, kije zelo dober in perspektiven inje bil tudi na naši šoli dober, postavijo na vodilno delovno mesto, kjer pa se nima več časa ukvarjati s strokovnim delom, študijem, ker je operativno preveč zaposlen.
Panorama: Aliima tenačrte kadrovskega prenavljanja policije in šolanja? Začnimo pri kadetnici. Slišati je dve stališči, eno, daje treba usposabljati na posebni šoli na srednji stopnji, drugo pa, čim širša splošna izobrazba in nato specializacija.
Umek: Sam sodim, da bi bila slednja najprimernejša. Pohvaliti moram akcijo služenja vojske v policiji, čeravno ne vem, kakšna bo usoda tega naprej. Vendar izkušnje kažejo, da tisti, ki so po končani srednji šoli opravili vojaško obveznost v policiji, v precejšnjem številu ostajajo v policiji. Ta kader je dober, zato ker, prvič, resno delajo na teoriji, na tem, kar policist mora znati, po drugi strani pa se konkretno spoznavajo z delom. V sedmih mesecih dobijo kar precej informacij o tem, kaj pravzaprav polic jaje. Če vidi, da za to delo ni primeren, gre drugam, sicer pa ostane v policiji. Pomembno je tudi, da ostane v kraju, kjer stanuje. S tem pa veliko problemov odpade. Druga pot so še tečaji za tiste, ki so končali srednjo šolo in odslužili vojsko. Izkazalo seje, da so ti ljudje veliko bolj zadovoljni s svojim delom kot pa tisti, ki so prišli iz kadetnice. Kar precejšen odstotek tistih, ki so končali kadetnico, pravi, da ne bi šli nikoli v policijo, če bi vedeli, da tako je. Motivi pri štirinajstletnih fantih so zelo različni. Je pa tudi problem pri štirinajstletnikih strokovno ugotoviti, ali so primerni za delo v policiji, kije vsekakor težko. Panorama: Teh stvari ne govorite po občutku, marveč ste opravili kar nekaj raziskav, ki so prinesle zelo zanimive podatke. Nam lahko kaj poveste o tem?
Umek: Raziskavo psihosocialni status in delovne razmere delavcev organov za notranje zadeve, sva s kolegico dr. Polono Selič izvedla pred dvema letoma. Opravila sva j o na pobudo policijskega sindikata in uprave za organizacijo in kadre pri ministrstvu za notranje zadeve. V ryej je sodelovalo 2.866 delavcev ali 38 odstotkov vprašanih. To je manj, kot smo pričakovali, vendar na začetku nisem imel takih izkušenj kot zdaj. Zakaj niso odgovarjali? Vprašalnik je bil po mojem mnenju neproblematičen, saj nismo spraševali nič takega, česar ne bi smeli povedati, vendar v policiji vlada neko nezaupanje policistov do vseh, kijih skušajo spraševati o zadevah, ki se jim zdijo ogrožnjoče. Moram pa povedati, da nihče od vodilnih niti enkrat ni poskušal niti vprašati ali pa gledati, kako je kdo odgovoril. No, kljub temu je bilo toliko podatkov, da so ti reprezentativni in so rezultati, ki smo jih dobili, dovolj veljavni.
Panorama: Takrat je bilo oseminšestdeset odstotkov responden tov zadovoljnih s svojim položajem in delom.
Umek: To je dokaj ugodno in mislim, da se ta razmerja niso preveč spremenila. Kljub temu pa je podatek, da je približno tretjina nezadovoljna, zaskrbljnjoč. Res so v to številko vključeni tudi nevtralni - teh je 22 odstotkov - vendar njihovi preostali odgovori kažejo na nezadovoljstvo. Tretjina nezadovoljnih delavcev s svojim delom ali razmerami pa je stvar, ki lahko tudi hromi delo policije in vpliva na kakovost. Če si nezadovoljen s svojim delom, potem to nezadovoljstvo skušaš sprostiti, lahko tudi na neprimeren način. Veliko jih je tudi nezadovoljnih s plačo. Vendar, ko smo jih vprašali, kako so zadovoljni s svojo plačo v primerjavi z drugimi, pa so bili bolj zadovoljni. Policijsko delo se smatra kot neko specifično delo, posebno težko in s posebnimi zahtevami. To sicer je res, moramo pa tudi vedeti, da naj bi bili ti ljučlje sposobni to delo opravljati. Vsak človek se odloči za poklic, za katerega misli, daje sposoben. Nekatere trge raziskave kažejo, da policijsko delo ni nič bolj
stresno kot marsikatero drugo delo in daje v zvezi s tem kar veliko mistificiranja. Bolj je vprašanje, kako je človek pripravljen za tako delo, kakšne sposobnosti ima. 0 teh stvareh bi morali bolj razmišljati kot pa graditi na tem, daje policijski poklic veliko bolj zahteven od drugih poklicev. Gotovo je v nekem smislu nevaren, povzroča dosti travm, veliko pa je tudi čisto rutinskega dela, ni stalne presije._
Panorama: Če se prav spomnimo in terpretacije raziska ve, so najbolj nezadovoljni s svojim delom tisti delavci, ki so na straži in obmejni policisti.
Umek:Delo na meji in stražarjenjeje izrazito monotono delo. Policist pogosto ne vidi svoje vloge inje delo enostavno. Hkrati pa so zahteve zato, da prideš v policijo, relativno visoke. Zahtevajo dobre telesne in umske sposobnosti, zdravje in ne vem kaj še vse. Tu pa njegovi potenciali niso izkoriščeni in nima kaj početi. Potem se vpraša, sem zato hodil v šolo? Panorama: Rezultate raziskave o psihosocialnem statusu ste precej publicirali, vendar to ni edina takšna raziskava. Nam lahko poveste še o kakšni ?
Umek: Skupaj s kolegom Gorazdom Meškom sem delal raziskavo o samopodobi dijakov srednje policijske šole, kije marsikak prejšnji rezultat potrdila. Potrdili so se na primer rezultati o motivih za vstop v šolo. Primerjava med dijaki srednje policijske šole in vzorcem starejših slovenskih adolescentov je pokazala, da gre za dve popolnoma različni populaciji, ki se statistično pomembno razlikujeta na vseh lestvicah vprašalnika o samopodobi. Pri tem seje pokazalo, da naj bi bila samopodoba dijakov ugodnejša kar na desetih lestvicah in manj ugodna na dveh, tistih dveh, ki sprašujeta po vrednotah in morah. V resnici pride do tega zato, ker so dijaki srednje policijske šole ali pa kandidati svoje odgovore naravnali, da so čim bliže nekim idealnim pričakovanjem. To seje pokazalo tudi pri drugih instrumentih, ki smo jih imeli. Vrednote in morala, no, pri morali bi to morda težko rekel, vendar se je pokazalo, da je pri policistu visoko vrednoten dvom, nezaupanje ali vsaj predstava o tem, da to dela tudi dobrega policista. Mislim, da se dvom in nezaupanje lahko razvijeta kasneje, toda to mora biti zdrav dvom in nezaupanje, ne pa a priori. Mislim, da bo potrebno nekaj storiti na področju kadrovanja in selekcije. Vsekakor sodim, da dober učni uspeh ne sme biti pravi kriterij, ali pa izločanje fantov glede na neprimerne lastnosti. Kriteriji so prevečkrat izključujoči, zelo malo paje pozitivnega, katere so tiste lastnosti, ki policista pravzaprav naredijo za dobrega policista. Pokazalo seje, da so sprejeti taki kandidati, pri katerih sploh ni izražena normalna agresivnost, če hočeš meriti agresivnost pri policistih, dobiš sploh neizraženo agresivnost. Za to je lahko več vzrokov, pa tudi posledice so različne. Človek se je lahko sploh ne zaveda, torej si jo prikriva, lahko paje namerno prikrita. Ko pa končaš policijsko šolo in postaneš policist v policijski organizaciji, pa pravzaprav dobiš legitimacijo, da si lahko v določenih situacijah agresiven. Tu pa se agresivnost lahko sprošča in mislim, daje kar nekaj policistov, ki so šli sem zato, da bi se uveljavljali na legitimen način in da bi zadovoljevali svoje potrebe. Na srečo se to kmalu izkaže, in jih odstranijo.
Panorama: Take stvari pa so zelo odmevne v javnosti in taki posamezniki najbrž povzročijo še večjo škodo ?
Umek: 0 tem se v javnosti govori in prav je, da se govori. Policija je represivna organizacija, kijo je treba v nekem smislu nadzorovati. Je pa treba te stvari uravnotežiti, da se jasno pove-tudi policija mora včasih jasno povedati - da tudi policist lahko ravna napak. To tudi že delamo, čeprav se včasih skuša kakšna stvar zamolčati ali olepšati. Mislim, da v policiji zaenkrat še premalo skrbimo za policista posameznika, premalo se upoštevajo njegove težave. Tudi vodstveni kader ni toliko izobražen, da bi prepoznal, kdaj je policist sam v težavah, in mu svetoval ter ga ne razporejal na naloge, kijih tisti trenutek ni sposoben delati. Panorama: Med interpretacijami vaših raziskav sem zasledil tudi podatek, da so nekateri policisti izrazito nezadovoljni z vodenjem svojih nadrejenih in odnosi. Nekaterirespondenti so celo dejali, da ni dobro preveč zavzeto delati, ker imaš potem zaradi dobro opravljenega dela celo težave. Umek:Ko smo proučevali stresne situacije, seje pokazalo, da do njih prihaja ravno zaradi področja organizacije dela, za razliko od drugih policij, denimo ameriške, kjer so stresne delovne situacije. To kaže, daje treba v organizaciji stvari spreminjati, posebej šolati kader za vodstvena delovna mesta, ne le šolati, tudi posebej izbirati. Vodstveni kader mora imeti posebne sposobnosti, ne samo posebno znarge. Pri nas je zaenkrat načrtovanje kariere preveč stihijsko, preveč slučajnih dejavnikov vpliva na izbor. Tega se v policiji zavedamo in ravno za vodstveni kader je za razliko od prej na tem področju organizirano veliko usposabljanja na področju komuniciranja, reševanja konfliktov, vodenja. Tega je veliko in mislim, da mora v kratkem priti do pozitivnih sprememb. Na to se veže tudi problem mentorstva in pripravništva. Policisti z osemnajstimi leti nikakor niso sposobni popolnoma odgovorno samostojno odločati o vseh stvareh. Mislim, da jih ta pooblaščenost pravzaprav bolj teži kot kaj drugega. Sami s seboj imajo veliko težav, saj je potrebna določena socialna zrelost, določene življenjske izkušnje. Tu pa so policisti polni samega sebe. Doba zrelosti se sedaj dviga navzgor, ne navzdol. Nobenega razloga ni, da to ne bi veljalo tudi pri policistih. Zato mislim, da je umestno
razmišljanje, ali policist z osemnajstimi leti ali kasneje. Zelo hitro se namreč lahko nauči tistih strokovnih, predvsem pravnih znanj. Res paje, da imajo kadeti, ki so šli skozi štiriletno šolanje, posebno znanje samoobrambe, intervencije in drugih obrambnih in borilnih veščin, kar je za policijo končno tudi zelo pomembno.
Razmišljam o problemu mentorstva. Pri nas mora imeti vsak policist, preden postane samostojen, med pripravništvom mentorja. Problem pa je, da so ti mentorji ravno tako mladi. Sicer jih res dodatno usposabljajo za mentorje, ta tečaj traja približno teden dni, kjer dobijo nekaj znanja, pozneje pa s temi mentorji nihče več ne dela. Znajdejo se, kot sami znajo. Za stroko so usposobljeni, vendar mislim, da bi mentor za policista moral znati svetovati tudi v osebnih stiskah. Predlagal sem, naj bi vsaj na večjih policijskih postajah imeli izkušene policiste, ki imajo smisel za delo z ljudmi in ki bi opravljali svetovalno mentorsko delo. Mislim, daje ta zamisel dobra, saj verjamem, da bi mlad policist šel po nasvet k takemu izkušenemu policistu. K meni kot psihologu najbrž ne bi prišel. Težava je, da mentorstvo ni praktično nič dodatno nagrajeno, pomeni pa dodatno obremenitev za policista mentorja. Zato kar drži ugotovitev iz vašega vprašanja, dobro delo je Včasih kvečjemu ovira, za to ni nič posebej nagrajen, in če je dosti samostojen in iniciativen, včasih pride celo v konflikt s svojim nadrejenim, ker dela nekaj, kar mu ni bilo naročeno. Zato se dogaja, da se policisti izogibajo intervencijam in nalogam, ki so kakorkoli konfliktne. Čeprav bi bila intervencija potrebna, ne intervenirajo ravno zato, ker vedo, da ne bodo ničesar imeli. To paje za delo izredno pomembno, motiv, zakaj delaš.
Panorama: Vendar bi pričakovali, dajeravno dobro delo pogoj napredovanja vpoklicu. Umek: Gotovo dobro delo premalo upoštevajo pri načrtovanju kariere in napredovanjih. Napredujejo lahko po drugih kriterijih, ne po kriteriju sposobnosti. Panorama:Poslušnosti ?
Umek:Tudi poslušnosti, pa nekonfliktnosti. Celo do tega pride, da ima - vsaj govorilo se je tako -tisti, kije izredno dober, malo možnosti za nadaljnje šolarje. Preprosto zato, ker ga na polic jski postaji potrebujejo. Tistega pa, kije nekako problematičen, se znebijo tako, da ga pošljejo v šolo. Ob tem se ne zavedajo, da se to vrne nazaj. Ta kader postane lahko vodilni kader in potem ravna drugače in krog je sklenjen. To pa je negativna selekcija. Mi res selekcioniramo tudi na šoli po sposobnostih, vendar v predhodnem postopku nimamo nikakršnega vpliva. Omenil sem, da so to govorice, in upam, da je tega vedno marj. Res paje, da se na postajah zelo težko ločjo od dobrih policistov.
Panorama: O zdravju policistov ste že govorili, vaše raziskovanje je odkrilo, da imajo policisti pri tridesetih bolezni, kijih imajo sicer petdesetletniki.
Umek:Popolnih primerjalnih podatkov nimamo, podatki pa res kažejo, da policisti oboi j o prej kot drugi. Zanje so značilne bolezni srca in ožilja, prebavil, čir na želodcu je najbolj znana polic jska bolezen.
Panorama: To so tudi tipične novinarske
bolezni...
Umek:No, za novinarje ne vem vzrokov, za policiste pa bi vedel. Najlaže seje zateči v tako bolezen, to so psihosomatske bolezni, ki imajo enega svojih virov tudi v stresu. Ker policisti prej ne poiščejo pomoči, se to sprevrže v bolezen. Bolj težko obvlada svoje delo, prej pride do izbruha bolezni. Pri polic jije velika težava, ki ni značilna za druge poklice. Tu moraš opraviti stroge zdravniške preglede in moraš biti zdrav. To pomeni brez težav in bolezni. Potem preseneča, koliko jih zboli. Sklepamo lahko, daje tudi delo tisto, kije v ozadju nekaterih bolezni. Po drugi strani gre tudi za našo nesposobnost selekcionirarja, da bi dobili ljudi, odporne proti stresu.
Panorama: Paje to mogoče?
Umek: Je, obstajajo instrumenti za ugotavljanje odpornosti proti stresu, postopek je sicer dolgotrajen in drag, potrebna je celovita strokovna ekipa. V selekcijskih postopkih se drugod vedno bolj
trudijo izbirati ljudi, ki so odporni proti stresnim dejavnikom. Tudi mi smo že nekaj poskušali, vendar še nismo prenovili celega postopka selekcije. Toda pri štirinajstih letih gotovo tega ne moreš čisti dobro ugotavljati. Osebnostno čvrstost paje mogoče tudi nekoliko razvijati in graditi, nekaj tega že poskušamo. Sam na primer poskušam s svojimi študenti, v prvem letniku jih učim avtogenega treninga. To je tudi v zvezi z zdravjem in nekaterimi akcijami, kako bi odpornost proti stresu povečali. Taje kompleksna, zahteva tako fizične kot psihične komponente. Moram reči, da so to zelo dobro sprejeli. Pred vsakim predavanjem imamo samo-sprostitev, povem jim, da gre za fizično in psihično sproščenost, obojeje povezano, če si fizično sproščen, to ugodno vpliva na psihično počutje. Potem naredimo vajo avtogenega treninga in vse skupaj nam vzame petnajst minut. Ker gre za vodstveni kader, to delam s tem namenom, da jih naučim, da bodo sami znali, poleg tega pa jih senzibiliziram za metode, ki so bile prej v policiji ocenjene kot nekaj eksotičnega in kar za policijo ni. Interes je zelo velik, študentje to zelo dobro sprejemajo in tudi drugi prosijo, da bi z njimi delal. Pred kratkim je bilo prvič organizirano usposabljanje varnostnikov, telesnih stražarjev. Zanje je izdelan poseben, strokovno zelo dober program. Kako pa se pojmuje psihologija, lahko ilustriram. Rekli so mi: Peter, saj vemo, da je psihologija pomembna, ali imaš dovolj štiri ure? Odgovoril sem, da potrebrjem najmanj tri dni, če hočem kaj narediti. Po teh treh dnevih intenzivnega dela - vsakje moral biti maksimalno udeležen in spoznati sebe in druge, veliko smo govorili o stresu, o odnosih s tistimi, ki jih čuvajo - so me nazadnje poklicali še za tri dni. Panorama: Gotovo bi nam lahko povedali še veliko zanimivega, pa bi vas, ker greva proti koncu pogovora, vprašal še o praktični uporabnosti psihologije pri policijskem delu. Umek: Sam se na kriminalistiko nisem spoznal in tudi sedaj se ne, vendar je v kriminalistiki toliko psihološkega, daje v trjih policijah popolnoma normalno sodelovanje psihologa. Ne da bi delal kot kriminalist, ampak kot opora kriminalistom. Mene so prvič uporabili kot psihologa pri znanem primeru človeka bombe na Fernetičih. Sodelovanje seje izkazalo za pomembno, na osnovi izkušenj smo izdelali načrte, kako ravnati ob sorodnih problemih. V pogajanjih vloga psihologa ni nikoli direktna, to veliko bolje opravijo izkušeni kriminalisti. Bistvenaje ocena človeka, kijo lahko obliknje psiholog. Takrat sem ocenil, da gre za duševnega bolnika, in sodeloval kot svetovalec pri predvidevanjih, kaj utegne storiti. Ta ocena je bila zelo dragocena za pogajalce, lahko sem predvidel njegove reakcije. S kriminalisti sem sodeloval tudi pri raziskovanju umorov, kadar sami niso prišli naprej. V takih primerih nove metode skupinskega dela lahko pomagajo iz zagate. Interes kriminalistov je precejšen, saj lahko pomagaš preseči ustaj en način razmišljanja. Mislim, da se ne počutijo nič ogrožene.
Pripravljam tudi posebno usposabljanje za kriminaliste o tem, kako voditi razgovor s pričami kaznivih dejanj, kako s storilci, vse na osnovi psiholoških spoznanj.
Panorama: Se tu morda ne pojavljajo nekatera etična vprašanja zlorabljanja znanosti? Umek: Seveda gre za etične dileme, kako dopovedati policistom, da se poznavanje psiholoških metod ne sme sprevreči v manipulacijo z ljudmi. Prizadevam, da ne bi prišlo do manipulacij, toda ker imaš opravka s posebno populacijo, moraš uporabljati tudi posebne metode. Zavedati pa se moraš, da to ne sme biti manipulacija. To paje moja osebna dilema, kijo moram razčistiti pri sebi. Če si psiholog na policiji, je to specifično delo, kjer se z etiko psihološkega dela včasih razhaja, če ne to, pa vsaj povzroča dileme.
Naj omenim še probleme specialne enote, kamor se me poklicali zaradi težav. Med razčiščevanjem in pogovori smo prišli do sklepa o zaposlitvi psihologinje, ki dela predvsem pri kadrovski problematiki. Za delavce v operativno komunikacijskih centrih pripravljam usposabljanje za komunikacijo pri posebnih klicih v sili, samomorilcev na primer. Panorama: Očitno je za psihologa v organih za notranje zadeve veliko dela in tudi prevladuje prepričanje, daje ta stroka potrebna.
Umek: Delaje veliko in to na različnih področjih. Še enkrat moram poudariti odprtost v policijskih vrstah tako za raziskovalna kot druga prizadevanja. Mislim, da se bo tudi stanje na področju odnosov javnosti in policije izboljševalo. Panorama: Prav to smo vas nameravali vprašati za konec. Slika policije v javnosti ni ravno najlepša ?
Umek: Mislim, daje usposobljenost policistov tisti prvi dejavnik, ki bo pripomogel k izboljšanju odnosov med javnostjo in policijo. Vedeti pa moramo, daje policija represivni organ. Noben represivni organ ni pri ljudeh priljubljen. Policisti se tega morajo zavedati in to sprejeti kot sestavni del svojega poklica. Manjši del situacij je, ko ljudje policista potrebujejo. Policist največkrat pride v neprijetnem trenutku. Imamo kar sposobne ljudi, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostjo in v Geju na primer moja kolegica dela na projektu izboljšanja komunikacije z javnostjo.
Tisk na primer boj zanima temna plat črno bele kronike, tudi ko kriminalisti primejo ali odkrjejo roparje ali kriminalce, jucje vprašajo, kaj pa sploh policija dela, da do tega sploh pride. Seveda pa odnosov med policijo injavnostjo ne ustvarjajo samo mediji, večina je odvisna od konkretnih srečanj policistov in državjanov.
Igor Žitnik
14. septembra 1995
Piše: Martin Ivanič
omcmmmim
POLITIKOV IN DIREKTORJEV
Vkapitalizmuje svet razdeljen drugače kakor v socializmu. Od socializma je ostalo bore malo dobrega in kar veliko slabega. Vsekakor pa ni več niti namišljene niti dejanske enakosti in enotnosti, ljudje to dejstvo doživljajo vse preveč čustveno, naivno verjamejo, daje mogoče slabe strani sedanjega “reda” popravljati z moralnimi apeli na Pokvarjence. Osebno sicer ne verjamem v odrešilno moč stoi-cizma, se pravi mirnega ali že kar ravnodušnega sprejemanja stanja stvari, vendar vse manj računam na učinkovitost moralnega karapja pokvarjenih ljudi. Prej bi zagovarjal kakšno aktivnejšo pot za vztrajno, a civilizirano “spreminjanje sveta”.
Naneslo je, da je več ljudi v družbi spremljalo TV dnevnik. Verjetno vsi opažamo, da medijska poročila vse bolj spominjajo na skrajno črno kroniko (Bosna, Čečenija, Gaza, Ruanda, iztirjeni vlaki, podstavljene bombe, zrušene stolpnice, jedrski Poskusi, divja lastninjenja in nič niarj divje denacionalizacije...). Dnevnik se niti tokrat tej shemi ni izneveril. Dotaknil se bom samo nekaj vesti, ki pa so si po težnji in moralnem prerezu več kot podobne (hkrati pa na drugi strani ni niti ene razveseljive, čeprav celo malce zlagane vesti - kot so bile, denimo, tiste so-
cialistične, ki se jim je ironično reklo, da iz dneva v dan v vseh pogledih vse bolj napredujemo.
Poročevalci so poslušalcem postopoma dvigali temperaturo. Najprej so povedali, da direktorska bratovščina najostreje nasprotuje zakonski omejitvi svojih plač na 700.000 SIT in da bo v zvezi s tem naredila vraga. Poročilo je bilo sicer slabo, ker v ničemer ni razlikovalo direktorjev zasebnih in družbenih podjetij. Sam res ne bi rad ustvarjal vtisa, da imam direktorje za parazitsko, osovraženo pasmo, žal pa sem prisiljen v posploševanje. Ne glede na sektor lastništva vidim kopico slabih in pokvarjenih direktorjev, čeprav zanesljivo vsi o sebi misijo in govor jo kot o bogovih, kot o rešiteljih, kot o edinih, ki kaj ustvarjajo, ipd. Ker vsi skupaj vemo, da je dober direktor zlata vreden, in ker pri nas v resnici ni še nobenih objektiviziranih meril za vsaj grobo ugotavjanje dejanske vrednosti direktorjevega dela, skušajo vsi ribariti v kalnem. Njihova velika vrednost naj bi izhajala že iz same pripadnosti direktorski loži.
Dobro je znano (razen morda služabnikom države, ki kaže, da hočejo dokazati posmehljivo tezo o svoji neumnosti), kakšne vse malverzacije uprizarjajo zasebni direktorji zlasti s plačami in
davki, hkrati pa stalno trkajo na vrata državne blagajne za regrese, odpise ali odložitve, za olajšave, spodbude in celo premostitvene brezobrestne kredite na rovaš domnevne oškodovanosti zaradi destruktivnih dogodkov na svetovnem trgu (kar se dokazuje s ponarejenimi papirji). OKI Ti so sposobni, so privatniki in naj imajo visoke plače, a najprej naj jim država onemogoči z utajami in ponarejenimi dokazili molsti davkoplačevalce.
Tudi vsi direktorji družbenih podjetj se imajo za najsposobnejše. Človeka potlej čudi edino to, zakaj gre toliko teh podjetij rakom žvižgat, zakaj je treba njihovo sposobnost plačevati s tako strašnimi “socialnimi transferji”, zakaj mora država ves čas vlagati toliko proračunskega denarja v ohranjanje “njihovih” podjetij pri življenju (npr. TAM, jeseniška železarna idr.), zakaj je treba ves čas odpisovati njihove zapadle obveznosti do države, zakaj ne plačujejo upnikom, zakaj ne elektrikarjeminpodobno?
V istem TV dnevniku smo namreč poslušali zaskrbljujoče stanje zavoljo neplačevanja računov upnikom (naveden je bil anonimni nekajmiljardni primer), pa tudi o primeru Planike, ki seje razšla z Adidasom (ta trdi, daje razlaga Planikinega vodstva zlagana), kar grozi z brezposelnostjo več sto delavcem. Socialdemokratska stranka, ki tako ali tako vse ve, je javnost razburkala s povsem drugačno razlago, vendar kot navadno - brez dokazov. Kje so sedaj vsi ti sposobni direktoiji, ki bi radi več kot 700.000 SIT in menda že imajo nekaj državne podpore? Logičen sklep je, da smo vsi drugi navadni tepci, ki malce pomoralizirajo in potožijo, po kakšnem pičlem poračunu za nazaj pa seveda vse skupaj pozabijo. Toda tu ni mesta za moraliziranje
Samovoljna odločitev predsednika Francjje o jedrskih poskusih je zgovoren dokaz, daje Evropska unija že zelo daleč od usklajene (kaj šele skupne) zunanje in obrambne politike. Kljub številnim dokumentom, ki govorijo o visoki stopnji medsebojnega sodelovanja, uradni Pariz sploh ni štel za potrebno, da bi se o svojih vojaških namerah predhodno posvetoval z državami članicami Evropske unije. Posvetoval šeni niti s svojima glavnima evropskima Partnerkama - Nemčijo in Veliko Britanijo. S svojo trdo kategorično odlo-oitvijojihje enostavnopostavilpred izvršeno dejstvo. Takšno ravnanje Je ne samo v posmeh svetovni javnosti, ampak tudi v brk skupnim evropskim ustanovam.
Zunanji ministri držav Slanic EU so na zadnjem sestanku skušali prežeči najnovejšo hudo notranjo krizo. Pri tem niso bili ravno uspešni. To je
bilo pričakovati, kajti težko je spraviti na skupni imenovalec obsodbo tudi jedrskih pioskusov in pragmatično politično popuščanje z argumentom, daje Francija zelo pomem-ben dejavnik v EU in torej ne bi imelo smisla zaostrovati odnosov z njo. Iz takšnega pristopa seje lahko izcimila samo nenačelnakompromisarska izjava. Svetovnajavnost, kije vsestransko podprla nedavno podpisani mednarodni sporazum o trajnem neširjenjujedrskega orožja, je upra-vičeno pričakovala od Evropske unije ostro obsodbo izzivalnega ravnanja predsednika Chiraca. To je pričakovala tudi od uradnega Washing-tona, kije v pogajanjih za sklenitev omenjenega sporazumaprepričeval vse nejedrske države, daje s prenehanjem hladne vojne med Vzho-dominZahodompostalonepotrebno nadaljnje izpopolnjevanje jedrskega orožja. Toda v politiki zahodnih sil so
prevladali pragmatični razlogi,ki dopuščajo dvojna merila. Tisto, kar ni dovojeno majhnim in srednje velikim državam, se lahko mimo tolerira pri veliki vojaški sili. Indiji, na primer, je treba prepovedatijedrsko orožje, Pranega pa ga lahko še naprej izpopolnjuje in s tem ciljem izvaja jedrske eksplozije, ki piovzročejo hude ekološke posledice.
Bivši predsednik Francije, socia-listMitterand je brzdal vojaške pre-napieteže in ni dovolil novih poskusov z jedrskim orožjem. Zakaj seje novi predsednik degolist Chirac, ki je v predvolilni kampanji obljubljal odločne ukrepe za zmanjšanje nezaposlenosti, takoj odločil za izvedbo serjejedrskih eksplozij?Mnogi ocenjujejo, daje s tem hotel dokazati predvsem to, da Franciji pripada vodilna vloga v Evropski uniji. Čeprav je gospodarsko šibkejša od združene Nemčije, je vendar vojaško močnejša, saj razpolaga z jedrskim orožjem.
Predsedniku Chiranuje moralo biti od samega začetka jasno, da bodo jedrski poskusi omadeževali ugled Francije v večini držav sveta, zlasti v Aziji, Avstraliji in Novi Zelandiji. Toda ne glede na posledice v dvostranskih odnosih, kijih je gotovo predvideval, seje odločil za aroganten izzivalen korak. Očitno so pri njem prevladali motivi dokazovanja velike vojaške moči. Topa je povezano s poudarjeno težnjo k potrjevanju Francije kot velike sile v sedanjih spremenjenih svetovnih
Piše: Neven Borak
KOMERMIMST
TOLARJA
Konvertibilnost tolarja je tema, ki nas je obnorela. Najprej v preteklo-sti ni bilo moč zaslediti informacije 0 tem, da izraža potrebe domačega gospodarstva. Oblastni organi so se sklicevali na misijo Mednarodnega denarnega sklada, ki je domnevno Postavila vprašanje konvertibilnosti tolarja v skladu z VZH členom statuta MDS. Po sprejemu odločitve o tem so na tiskovni konferenci napo-vedali razglasitev zunanje konvertibilnosti. Ker so topojasnilo dali tako, kot dajejo vsa druga, so zgolj vnemi-ntii občinstvo, ki ni vedelo, kaj to pomeni. Skrajni primer obnorelega obnašanja je televizijski dopisnik v tojjini, kije hodil px> trgovinah in pre-verjal, alije mogoče v notranjosti tuje države plačevati s tolarji. Žalostno Je ugotovil, da to ni možno. To, da Prav tako ni možno plačevati niti z markami niti z dolarji niti z jeni, je spregledal. Brez odmeva je ostala tudi ugotovitev, da s konvertibilnostjo država pridobi, sej se lahko lažje zadolžuje v tujini. Kaj bo s tem dobi-m gospodarstvo, niso pojasnili. Skratka, obnašajo se tako, kot da je vse razumljivo samo po sebi.
Kaj je torej konvertibilnost? Konvertibilnost je pojem, ki ima ekonomsko in pravno vsebino. Tokrat dajemo prednost pravni vsebini. V samem statutu Mednarodnega denarnega sklada in praksi, ki jo tolerira, je moč najti vsej sedem defini-cj konvertibilnosti. Za Sklad so ključne tri definicije: konvertibilnost po Vm. členu, konvertibilnost za zlato in konvertibilnost za posebne pavice črpanja (SDR). Poleg omenjenih sedmih obstajajo še konvertibilnosti, definirane v drugih mednarodnih pogodbah.
Tako število definiegje posledica različnih namenov, ki jim služijo. Samo poslanstvo fonda je pandam poslanstvu nekdanjega GATTin današnje ETO - odpravlajti ovire svobodni trgovini. Med ovire sodijo tudi omejitve pri plačilih, in teh sedem definicj konvertibilnosti, kijih Sklad in njegova praksa poznata, se nanaša na različne stopnje odpravljanja teh omejitev. Domača napoved konvertibilnosti po VZH. členu Skladovega statuta je po nepotrebnem vpletala tudi pojem zunanje konvertibilnosti inustvarila Vtis, da
gre za eno in isto stvar. Pa ne gre. Obstaja dokajšnja podobnost, pa tudi pomembna razlika. Podobnost je v tem, da se nanaša na tujce, torej na nerezidente. Toda pri tem ne gre za neko diskriminacjo med domačini in tujci, saj gre za reciprocitete, kijo posamezne države uvajajo prek Sklada. Domačin, ki izvozi v državo članico Sklada, kije prav tako razglasila konvertibilnost po VZH. členu, je deležen enakih pravic kot tujec, ki izvaža v našo državo po njeni odločitvi za VZH. člen.
Konvertibilnost po VZH. členu pomeni več zahtev, kijim mora država zadostiti. Država članica Sklada se obveže, dabo odkupovala svoj denar od tujcev, če je le-ta posledica tekočih transakcjaJipaje zamenjava potrebna za plačilo po tekočih transakejah. V pravno opredelitev tekočih tran-sakej se na tem mestu ne bomo spmščali. Domača država lahko izbira, ali bo kupovala svoj denar s posebnimi pravicami črpanja (SDR) ali z denarjem članice, ki zahteva zamenjavo. Statut Sklada govori o odnosih med državami članicami in o zamenjavi domačega za tuj denar, ki se opravi na zahtevo denarne oblasti tujedržaveinnenazahtevo tujega podjetja ali tuje banke, ki prodaja oziroma sodelujejo z domačimi subjekti. Drža va članica se dalje obveže, da ne bo uporabljala valutne diskriminacije in multiplih deviznih tečajev ter da ne bo sprejemala nobenih ukrepov brez predhodnega dogovora s Skladom. Naša stran se postavlja z visokimi deviznimi rezervami in s spoštovanjem načela pravilnih navzkrižnih tečajev, po katerem ti na domačem trgu od tistih na
- kot tudi za negotovo umikanje pred frazami o svobodnem podjetništvu in trgu ne!
Krona dnevnika pa je bila vest o bližnjem nastopu slovitega španskega tenorista J. Carrera-sa v ljubljanskih Križankah, za kateregaje treba odšteti enotno (sic!) ceno 85.000 SIT. Direktor ljubljanskega festivala je pojasnil, kako je s to ceno, in lagodno pričakoval, da mu bomo vsi verjeli na direktorsko besedo. Toda to ni bistveno! Kdor ima takšno petje rad in mu denarni nerešljiv problem, bo pač plačal in poslušal. Bistveno je nadaljevanje: Okrog sto vstopnic je še na voljo, vendar ne bodo znižane, ker bi bili diskriminirani zgodnejši kupci. Tudi to je še v redu - kajti ostaja možnost, ki je bila omenjena čisto na koncu. Karte lahko še vedno razdelijo zastonj, pač tako, kot sojih že nekaj deset raznim “dostojanstvenikom ” iz vrst državne in podobne “elite”.
Odziv in komentarji poslušalcev dnevnika so pri tem kulmi-nirali. Najbolj značilen pa je bil ogorčen vzklik, ki pove vse in ga je treba kljub njegovi robatosti ponoviti dobesedno: žSi moreš misliti? Ta svinja politična karto kar vzame, ne da bi ga bilo sram pred drugimi, ki takšno glasbo poznajo in čislajo, pa si karte ne morejo kupiti, da seveda o mladih, ki morda celo hodijo v srednjo ali visoko glasbeno šolo, sploh ne govorim! Četudi mu karto nekdo ponudi, bi jo moral zaradi samospoštovanja in zgleda odločno zavrniti! ’
Ta vzklik je bil več kot pristen, pa tudi več kot točen. A žal smo spet pri moralnosti, ki je tovrstnim človeškim zmazkom neznana maža. Smo pa tudi pri direktorjih, ki hočejo visoke plače in še kaj, pa malce mažejo - ve se koga.
okoliščinah. Zadnja pobuda uradnega Pariza Bonnu za uporabo francoskega “jedrskega dežnika” je sprožila številna vprašanja. Predvsem ni jasno, kaj se s tem misli. Do zdaj sta Nemčija kot vsa zahodna Evropa bili pod zaščito ameriškega “jedrskega dežnika”. Čeprav sta Velika Britanija in Francga ves čas razpolagali z jedrskim orožjem, je vendarle vsa obrambna strategija zahodne Evrope v času konfrontacije s sovjetskim blokom slonela na ameriškem “jedrskem dežniku Ali se sedaj ZDA v tem pogledu postopno umikajo iz Evrope? Vodilni možje Francije pa menijo, da naj bi njihov “jedrski dežnik” postal osnova evropske obrambne politike? Za zdaj je jasno samo to, daje z zadnjimi resnimi zapleti postala še bolj nejasna pot k skupni obrambni po-litiki držav Evropske unije. Resna razhajanja, ki so se dolgo časa kazala pri obravnavanju velikosrbske agresivnosti in veliko-hrvaških pretenzij, so se sedaj še poglobila. Težko sije zamishti nadaljnji razvoj Evropske unije, v kateri bi prevladovalo načelo neenakopravnosti držav. Velike sile bi bile v privilegiranem, vse druge članice EU pa v podrejenem položaju. Kako bi bila videti skupnost, ki se zavzema za usklajeno mednarodno in obrambno pohtiko, neka velika sila pale-to lahko grobo krši, kadarkoli siji to iz njenih sebičnih interesov zdi potrebno?
mednarodnih trgih ne smejo odstopati za več kot odstotek. O številu deviznih trgov molči.
Zunanja konvertibilnost za Sklad ne pomeni konvertibilnosti po VZH. členu. Pomeni konvertibilnost, kijo za razliko od zahtev VZH. člena za tekoče transakcije, le da pri tem ni zavezana k izpolnjevanju drugihpo-gojev, vezanih na konvertibilnost po VZH. členu. Taka zunanja konvertibilnost se denimo udejanja z bilate-ralnimiplačilnimi sporazumi in z definicijami nerezidentov, kijih vsebujejo ti sporazumi, ali pa domači predpisi. Taki sporazumi praviloma vsebujejo omejitve, kijih želi člen VZH odpraviti. Če bi govorili o suverenosti, bi rekli, da si samo z zunanjo konvertibilnostjo država ohranja več svobode pri lastnem ravnanju, denimo pri tečajni politiki. Če država razglasi konvertibilnost po VZH. členu, potem lahko uporablja omejitve, kijih želi ta člen odpraviti, le v soglasju s Skladom.
Ekonomsko gledano naj bi koraki k večji liberalizacji trgovine in plačil bili nedvomno koristni. Kar smo dobili, je po vsebini korak naprej od nerezidenčnih računov. Ti so vsa poslovna in sistemska tve-ganja prevalili na podjetja in banke. Konvertibilnost po VZH. členu pomeni, da v igro vstopajo matične denarne oblasti tujih in domačih transaktorjev in nadnacionalna ustanova. Koliko bo to prispevalo k večanju naše menjave s tujino v času, ko nastajajo predlogi, naj bo novi evropski denar kar marka, in ko se doma še vedno ubadamo s pojavi substitucije denarja, pajepovsem drugo vprašanje
arena
Piše: Boža Gloda
dr. Jože Zagožen
Razmere v gospodarstvu so se sicer nekoliko izboljšale, vendar vlada nima pri tem nobenih zaslug. Take seje te dni znebil eden od socialdemokratskih velemož dr. Jože Zagožen. Bogatejši smo torej še za eno politično »mojstrovino«, kakršnih v socialdemokratskem taboru, žal, kar mrgoli. Seveda je napredek, da je gospod Za-
RUDAR
gožen sploh spravil iz ust ugotovitev, da so se razmere v gospodarstvu izboljšale. Doslej je bilo iz vrst socialdemokratov slišati zgolj sporočila, daje pri nas vse zanič, kdo paje za to kriv, pa se ve: udbomafijska vlada, nasledniki komunistov in podobni elementi.
Seveda nam niti na misel ne pride, da bi se šli vladino advokaturo in pri tem je čisto vseeno, kakšna in čigava je. Bolj zabavno seje ukvarjati z logiko socialdemokrata g. Zagožna. Dokler je, če sploh je, vse narobe ali karkoli narobe, je kriva vlada, ko pa se kaj izboljša, vlada pri tem nima prav nobenih zaslug.
Ko je ljubi Bog delil logiko, je bil gospod Zagožen najbrž na dnu kakega globokega rudnika, če pa je po naključju božji glas tedaj le prišel tudi do njega, gaje najbrž pozabil, ko seje pričel družiti s socialdemokrati. Saj se da verjeti, kako hudo jim je bilo sedaj priznati, da gre gospodarstvu nekoliko bolje. Konvertibilnega tolarja in enoštevilčne inflacije seveda le ni mogoče kar tako zanikati, še maiy najmanj štiriodstotne gospodarske rasti s pravo eksplozijo podjetništva. Proti avtoritativnim tujim ocenam o uspešnosti Slovenije se seveda ne da nastopati s populitičnimi floskulami, in ker je na veliko žalost socialdemokratov, ki so zaenkrat zares uspeli samo z vnašanjem zmede v igralništvo, kar utegne eno najbolj dobičkonosnih dejavnosti nasploh pri nas pripeljati na beraško palico, to pač tako, so morali obrniti ploščo.
Tragikomično je le, daje njihov disejok tako smešno logičen, da se mu reži ves normalni svet. Po vsem normalnem svetuje namreč znano, da ob slabi vladni gospodarski politiki gpsodarstvo hira in da samo ob dobri lahko napreduje. Naloga vlade je pač, da ustvarja čim boljše pogoje za gospodarjenje, to je pjena odgovor-nsot, otroka odgovornosti pa sta kritika (kazen) in priznanje (nagrade). To pač ve vsak normalno vzgojen in povprečno pameten kratkohlačnik, le gospod doktor Zagožen očitno ne. Ali pa noče vedeti.
Tone Peršak
Za razliko od socialdemokratov si demokrati Toneta Peršaka s svojim konstruktivnim obnašanjem najbrž počasi in zanesljivo pridobivajo simpatijejavnosti. Blatenje političnih nasprotnikov zanje sploh ni značilno, s populizmom pa tudi pri najboljši volji ne vedo kaj početi.
Prav zanimivo je, da so se prav demokrati edini spomnili, da že nekaj mesecev obstaja nadvse pomemben dokument, ki se mu reče stra-
SEJALEC
tegija gospodarskega razvoja države. Stranke, ki so vladi najbolj oponašale, da nima take strategije, so sedaj preprosto tiho, ker so najbrž presenečene, daje vlada le ponudila tak dokument. Najbrž pa tudi zato molčijo, ker niso sposobne razpravljati o dokumentu, ki zelo konkretno govori o možnih poteh gospodarskega razvoja.
Ob takem dokumentu prazne strankarske politične floskule namreč nič ne zaležejo, poleg tega paje treba imeti kar zajetno porcijo makroekonomskega znanja za razpravo o njem. Da takega znanja pri političnih strankah primanjkuje, pove tudi podatek, da od vseh tistih objjub nekaterih strank, da bodo pripravile svoje vizije gospodarskega razvoja, če ga že vlada nima, ni bilo prav nič. Sloje enostavno za metapje peska v oči in hkrati za spoznanje, da ljudje le niso tako neumni, da ne bi vedeli, da se razvoj neke države ne more voditi s praznimi marnjami, političnimi floskulami in populističnim nastopaštvom, da take metode sicer lahko delujejo, vendar le do trenutka, ko so soočene s stroko.
Večina strank, zavedajoč se svoje strokovne nemoči, zato o omenjeni strategiji raje molči. Priznanje Peršakovim demokratom pa gre že zato, ker čutijo svojo odgovornost do tako pomembne reči, kot je gospodarski razvoj države, in ker so se, namesto političnega zmerjanja, od katerega ta država ne bo bogatejša niti za vinar, raje lotili razvoja države, kar pomeni, da jim gre za državo in ne za oblast. Res paje, da najbrž nimajo nobenih možnosti, da bi na prihodnjih volitvah zmagali. Peršak sam skromno pravi, dajimje ciy ostati v parlamentu, in samo upati je, da se jim bo to tudi posrečilo.
Njihovi dosedanji nastopi v parlamentu so bili večinoma pretehtani, še posebej ko je šlo za socialne zadeve. Toda bili so dobro strokovno pripravljeni in prav nič strankarsko sektaški. To pa je politika, ki jo ta država zelo potrebuje.
14. septembra 1995
Enodnevno potovanje v Knin
PRAZNA »BELA HBA« V KNINU
Že dolgo nisem potoval s takšno zbranostjo, radovednostjo in pričakovanjem kot pred dnevi - v komaj osvobojeni Knin. Bilo je dobra dva tedna po uspešni Nevihti (Oluji), ko je, to moram zapisati v hrvaščini, »sve prohujalo s ohyom«, ko je vse odnesel vojaški vrtinec, spral ožilja, na katerih so srbski vojaki izrisali samo svoje štiri cirilične C (S), kar naj bi pomenilo Samo sloga Srbe spašava. In res: složno so pobegnili in se tako rešili poraza, ne da bi pred samim sabo, pred svetom prikrili svoj složni, sramotni beg. Kaj je ostalo za njimi? To sem videl na lastne oči, to meje razočaralo. Srbsko junaštvo je prepričljivo samo v narodni pesmi, ljudskem izročilu-najbrž med drugim tudi zato, ker so Srbi v bistvu plašni, morda celo strahopetni Ijučlje. Mogoče ne vsi, večina političnega vodstva iz Knina pa prav gotovo.
Potovali smo z osebnim avtomobilom. Lahko smo se ustavljali, fotografirali, komentirali, primerjali uničeno, devastirano sedanjost z zgodovinskimi dejstvi. Verizem okrog nas je bil filmski, poetični realizem pa že čaka ustvarjalce, da takoj, a ne iz Marquesovega literarnega opusa, vidijo in spoznajo, kakšen je dinarski, kninski magični nesmisel: Srbi so stalno trdili, da so bili na teh prostorih leta in leta, stoletja, pri tem pa niso zapustili za sabo nobenih umetnin ne v lesu ne v kamnu, tudi v folklori ne. Bili so prišleki, ki sojih gnali pred sabo Turki (leta 1522), bili so v bistvu Vlahi, ki so sprejeli pravoslavno vero, se začeli mešati s Hrvati, ki sojih med obema vojnama, predvsem pa po drugi svetovni vojni sistematično spodrinili. »Predstavljaj si majhno vasico po vojni. Lahko je to Kyevo, Škabrnja. Po drugi svetovni vojni so se vrnili v vas Hrvati, ki so nosili na plečih breme svojega ustaštva, ter Srbi, ki so začeli vojno kot četniki, nato pa so prešli med partizane. Po vojni so Srbi dobivali pokojnino, sedeli so pred svojimi neurejenimi hišami, pili žrakjju’, kadili hercegovski tobak, vrteli ražeiy in se hvalili s svojim junaštvom. Hrvati so se pred njihovim pritiskom umikali v emigracijo, tam delali, pošiljali domov denar, s katerim so njihovi sorodniki gradili imenitne, včasih celo bahave hiše, vile. Srbi so jih gledali izpoid čela in čakali svoj trenutek. Ko so vrgli prve hlode na ceste in zaustavili reko turistov na hrvaško morje, seje začelo... in danes končalo,« je rekel eden od spremljevalcev v vojaški uniformi in s škorpijonom, položenim čez kolena.
Tudi statistični podatki iz teh časov so več ko zgovorni. Leta 1857je bilo v Kninu 75,6 odstotka Hrvatov in 24,4 odstotka Srbov, leta 1880 samo še 53,8 odstotka Hrvatov, Srbov pa že 35,9 odstotka, po drugi svetovni vojni (leta 1953) pa je bilo v Kninu samo še 36,6 odstotka Hrvatov in 56,9 odstotka Srbov ter leta 1991 le še 13,5 odstotka Hrvatov in 80 odstotkov Srbov.
Moj prijatelj in spremljevalec Kemal, sicer novinar tednika »Velebit«, je nosil v torbici dva izjemno dragocena, temu primerno oguljena priročnika. V prvem je bilo popisano imetje, domače živali in drobnica v vseh hrvaških vaseh. Za vsako vas posebej. Statistični podatki so izšli leta 1991 in imajo jih tudi nekateri višji uslužbenci UNCRO. V drugem zvežčiču je imel natančen popis prebivalstva po županijah, mestih, krajih in zaselkih. Zmagovalno mije rekel: V Kninu je živelo pred Nevihto tudi štirideset Slovencev!
vljal svoje oboževalce, zdaj pa si že išče zemljišče, da bi se iz Pariza preselil v Beograd. Vsi Srbi v enem mestu... »Bosanski Srb,« meje popravil Kemal v glasnem razmišljanju, »teh pa kmalu ne bodo cenili ne Bošnjaki v Bosni ne Srbi v Srbiji.« Kdo ve, kaj so mislili prestrašeni starčki, ko so zapuščali Knin?! So morda sodili, da se bodo v izgnanstvu v ožji Srbiji ali celo na Kosovem lahko naslonili na tamošnjo ljudsko oblast?! Kadar se človeku začnejo podirati, rušiti njegovi ideološki stolpi in trdnjave - ruševinam, kamenju, razočaranju, ranam in bolečinam ni ne konca ne kraja...
Izgubiti nekaj, kar si imel, kar si izkoriščal več stoletij - to se lahko pripeti samo tistim, ki niso verjeli ne v svojo preteklost na tujih, hrvaških tleh, ne v svojo prihodnost, prav tako na tqjih, tokrat srbskih tleh. Ilustrativna j e usoda nekega Ličana, ki je s svojim fičkom dosegel Srbijo in ženi, trem otrokom ter svoji materi prvič lahko z avtomobilske ceste pokazal Novi Beograd. V tem mestu ga je ustavil policist, zahtevalje njegove dokumente, Krajišnika vprašal, od kod je, kam gre. Vprašani je odgovoril, da prihaja iz p... m... in da najbrž gre v p... m...
Policist mu je odgovoril, da ga bo že on poslal na pravo mesto. Potegnil gaje iz avtomobila in mu pomagal, daje postal »prostovoljec« na enem od srbskih, zdaj že bombardiranih bojišč...
Martičeva »Bela hiša«
Moj prijatelj Kemal, kije bil takoj po uspešni Nevihti v Kninu, me je povabil na ogled rezidence Milana Martisea. Ta anonimni miličnik iz Knina je vezjel vedeževalki Stani iz okolice Bjjeljine, kije njemu, kaže pa, da tudi Radovanu Karadžiaeu, prerokovala ustanavljanje nove države, »Svete Jugoslavije«, ki naj bi med drugim segala na ozemlje današnje Bolgarije, Romunije, da o Hrvaški in Sloveniji ne govorimo... Milni balonček velikosrbstva pa seje prekleto hitro razpočil, sanje so se spremenile v bodnje, samopašnost v beg. Martiseje nekdanje šolsko poslopje, v katerem je bilo pred vojno učiteljišče
Središče Knina, kjer je telefon edina zveza a tistimi, ki so ostali..
Lastnik tega lokala je bil verjetno Hrvat, kajti srbski lastnik bi napisal gostiona ali »grill« z enim »J«...
- v romanu »Okvir za sovraštvo« je poslopje opisal Ivan Aralica - preuredil, zunanjost pa prebelil, da bi tudi sam stanoval v svoji Beli hiši. Uslužbenci iz kninske Bele hiše so že zdavnaj v Banja Luki, Beogradu ali na Kosovu, to kar je ostalo, pa priča o njihovi balkanski bahavosti, požrešni megalomaniji in človeški potratnosti... Mahagonjj, tapison, posebna modra soba, vsa v modrem lesu z belimi vinjetami, slaba kopja budoarja Marije Terezije... Povsod so ostanki naglega odhoda, živčnega prekopavanja po omarah, predalih. Kdo ve, koliko ljudi je že privihralo po Nevihti skozi te prostore, sobe in celo skupščino Srbske krajine, v kateri
so ostali popolnoma novi, v rdeči baržun oblečeni poslanski stoli. Na tleh ležijo papiiji, spisi, dokumenti, uničena administracija. Vse dragoceno so odnesli bodisi Martiaeevi miličniki bodisi hrvaški prostovoljci. Kemal seje čudil, ko je jemal v roke odvržene, pometane knjige. Pokazal mije naslov knjige: »Kosovo (tako na nebu kot na zemlji)« neznanega Radivoja Papoviaea, sicer rektorja prištinske univerze. »Ne vem, kakšna j e knjiga, mislim pa, da bo to Kosovo v prihodnje za Srbe še prekleto usodno.« S tal sem pobral reprint knjige »Srbi v davnini«. Napisal jo je Sima Lukin Laziae, izšla pa je pred sto leti v Zagrebu. V iyej sem našel podpise v cirilici, brat jo je poklonil bratu Dušanu v Petrinji 19.
1.	1994... Stene po sobah so bile brezhibno ometene, kot da bi notraiya dela opravili Slovenci, toda kavč v Martiaeevi sobi - na katerem seje valjal s svojo žensko, neko beograjsko igralko, kot mije razložil Kemal-v modernih, pastelnih barvah, je bil razmetan, nekdo je v njem iskal ali denar ali orožje. Tisti, ki so prišli med prvimi v Martiaeevo kninsko rezidenco, so našli njegov dnevnik, dokumentacijo, iz katere se vidi, koga je odpihnjena oblast v Kninu podkupovala, kdo vsej e živel na račun kraje, tihotapstva, poneverb... Nekaj oken v zgradbi je bilo razbitih, na hodnikuje eksplodirala granata, vrgla v zrak parket in cementna tla. Stena v bližini je bila porušena, nekdanja fonoteka kninskega radia razsuta po tleh, po gramofonskih ploščah so hodili z vojaškimi čevlji... Kdo ve, če bomo in kdaj bomo dobili v roke dobro književnost o tem, kako seje živelo v Kninu od »hlodarske revolucije« do »Nevihte«: so ljudje res verjeli v to umetno, žepno republiko na tujih tleh ali pa so samo čakali, kdaj bo izginila s površja te grobe, neusmiljene, kamnite kninske pokrajine? Tisti, ki so odšli prostovoljno ali so pobegnili v druga srbska mesta, zdaj po časopisih tarnajo, da so se zmotili, da sojih nalagali, prevarali. »Želim, da me ne bi ponoči lovili, vrgli na tovornjak kot svinjo in odpeljali na fronto. Rad bi, da bi nas pustili pri miru, dovolj hudega smo doživeli, zgubili smo dom, ognjišče, radi bi delali. Sami se bomo znašli, nobene tuje pomoči ne potrebnjemo.«
Komu zvoni
Delati. Kdor dela, ta zna živeti, ta spoštnje delo svojih in tnjih rok, ceni človeško požrtvovalnost, človeški um. V delu se prepoznava kultura nekega naroda. V Kninu niso delali. Proizvodnja v tovarni vijakov je bila na ravni enega odstotka v primerjavi z delom pred letom 1990! Tu so Srbi stražili, čuvali tako imenovano kninsko ključavnico, železniško vozlišče ter tako prekinili hrvaški gospodarski krvo-tok severa z jugom in narobe. Bili so čuvaji ključev, ki so jim v rokah zarjaveli. Knin je bil pred Nevihto etično čist-skoraj brez Hrvatov. Zdaj je znova etično čist, hrvaški, čeprav bi se nekateri Srbi radi vrnili. Poveljnik mesta Knina general Čer mak pa se še vedno poteguje za šestdeset ljudi, ki niso uspeli pobegniti iz mesta, mednje pa so se pomešali Šešljev! beli orli ter vaščani Škabriye, ki so pred štirimi leti zaklali svoje hrvaške sovaščane, premoženje raznesli, hiše požgali. General Čermak jih želi pripeljati pred hrvaško civilno sodišče, vsem drugim Srbom pa dovoliti, da gredo tja, kjer
Padanje vrednosti tolarja
POSLEJ LE SE UPOČASNJENA RAST
Bankirji in ekonomisti napovedujejo tečajna gibanja do konca leta
Tri pozabljene palice, trije dvignjeni prsti
Knin je bil podoben jesenskemu labirintu -nikjer nikogar. Srbi, ki so zbežali, so spotoma vlomili v trgovine na glavni ulici Kralja Petra in skušali v naglici odnesti, kar jim je prišlo pod roke. Časa ni bilo mnogo, Nevihta jihje presenetila zgodaj zjutraj, štiriindvajset ur prej, kot so jo s tesnobo v srcu pričakovali. Vsa ta štiri leta je srbska propaganda opravila svoje: Hrvati so ustaši, ustaši koljejo, kdor bo ostal, ga bodo zaklali... Inko so se Hrvati pojavili, so se ljuclje pognali v beg. Kdor je imel boljše vozilo, kdor je nakupil bencin, ta se je izmuznil, pripeljal do Barja Luke, do Beograda, Prištine. Zato so bile ulice v Kninu prazne, stanovanja zaklenjena, hrvaški vojaki trdijo, da so našli na mizah še toplo kavo, palačinke z marmelado, na vrvici obešeno mokro perilo... Tudi po štirinajstih dneh so bile trgovine nezaščitene, stekla na vratih in izložbah polomljena, razbita, s polic je še vabilo blago, modre ženske bluze so ležale po tleh, zloženi čevlji, sandale, copati so čakali na policah nove kupce, razliti kis je dišal po trgovini z mešanim blagom, kjer so ostali lončki z gorčico... Nihče ni vstopal, nihče se ni zmenil za ostanke srbske potrošniške mrzlice. V grmovju ob cesti je ležala izložbena lutka, gola, po plastični sramni kosti, namazani z marmelado, se niso usedale niti muhe. V bližini je bila občina, v iyej je delala ambulanta. Nekaj metrov pred zgradbo, ob divje zaraščenem grmovju so slonele tri lesene palice, s kakršnimi si stari yucje pomagajo pri hoji. Palice so bile grčaste, obrabljene, ukrivljene. Sojih srbski upokojenci, starci in starke v naglici pozabili, ko so se vzperjali na traktorje ali pa sojih preprosto zamerjali za - beraške palice. Na te tri pozabljene palice se često spomnim. Spominjajo me na tri prste, dvignjene v zrak. Tako je Emir Kusturica v Cannesu pozdra-
Minuli mesec seje po dveh letih na naših tečajnicah spet začelo nekaj dogajati. Potem ko je slovenski tolar postal ne le sinonim za trdnost, ampak je naša centralna banka v določenem obdobju morala celo pretežno skrbeti za zdravje tujih valut, seje v dobrem mesecu vse spremenilo. Slovenski tolarje na podjetniških tečajnicah izgubil okoli 1,8 odstotka, na menjalniških pa celo od 2,3 do 2,8 odstotka vrednosti.
Nenadno in za širšo javnost nepričakovano padanje vrednosti tolarja, ki seje začelo konec julija in je bilo dokaj intenzivno predvsem avgusta, je v menjalnice spet privabilo več ljudi, ki so se odločili svoje prihranke spremeniti zlasti v nemške marke, ob tem so se seveda mnogi spraševali, koliko časa in do katere meje bo tolar še izgubljal svojo vrednost.
Sredi avgusta j e dr. Jože Mencinger med poglavitnimi razlogi za avgustovsko naraščanje tečajev navedel veliko povečanje trgovinskega primanjkljaja, razmeroma majhen turistični priliv, ustavitev priliva kapitala iz tujine in zmanjšanje razlike med dejansko ceno posojil, najetih v tujini, in tistih, ki so najeta doma. Po njegovem mnenju jena rast podjetniškega tečaja vplivala trgovinska bilanca. Trgovinski primanjkljaj je vplival na plačilno bilanco, relativno pomanjkanje deviz je začelo dvigovati podjetniške tečaje. To je vplivalo
tudi na rast menjalniških tečajev, kjer je zaradi pričakovanj ljudi, da se bodo začeta tečajna gibanja nadaljevala, tolar izgubil še nekaj več vrednosti.
Špekulativna rast tečajev
V pogovoru za Dnevnik pa je guverner Banke Slovenije (BS) dr. France Arhar sicer potrdil vse Mencingerjeve makroekonomske ugotovitve, vendar je ob tem poudaril, da ni razloga za paniko in
napad na menjalnice. Če bo treba zaščititi nacionalne interese, rast menjalniških tečajev paje tudi posledica psihoze posameznikov, bo slovenska centralna banka posredovala s svojimi dovolj velikimi deviznimi rezervami.
Po guverjeijevih besedah j e bila najpomembnejši vzvod, ki je premaknil dveletno zatišje na naših tečajnicah, zahteva BS do poslovnih bank o izpolnjevanju deviznega minimuma. Zato smo za mnenje o avgustovskih tečajnih premikih povprašali tudi
14. septembra 1995
WDM1A
i
i
i
Dlislijo, da bodo živeli bolje. Srbi iz kampa so te dni dali generalu Čermaku posebno priznanje njegovo korektno obnašanje, vendar z do-'tetnim sporočilom, da bi oni vseeno v Srbijo. ‘Da boš vedel, Srbi na Hrvaškem so živeli ved-no bolje od Srbov v Srbiji,« mi je razlagal Ke-teal in verjetno je imel prav. »Včasih sem Poslušal ob večerih radijsko oddajo o pomorščakih, posebej rubriko Kje so naše lacije. Zdaj tee zanima, lije so zdaj kninski politični funkcio-P^iji, knindže...« Te dni so srbski časopisi objavil novico, da je večina »krajiških funkcio-Paijev« odšla v Beograd. Milan Martiae je ostal v Banja Luki -te dni j e preživel nekaj dnivkleti 'Kjer je zasedel štirisobno stanovanje. Baje je 12 rjega pregnal Vesno, hčerko univerzitetnega profesorja Vlahovisea, ter pozval krajišnike Pa partizanski boj, da bi vrnili, kar so verjetno za vselej in v nekaj urah izgubili... Na začetku je bila hlodarska (balvanska) revolu-
°tia, ki jo je Nevihta (Okua) pometla, tako da 1 bodo na koncu Srbi vseeno vsi v eni republiki.
‘ Ta čas v Zagrebu pripravljajo prevoz zvona,
'	Pa katerem je napis: »Zvonil sem pri maši pa-
Peža Ivana Pavla n. v Zagrebu dne 11. septembra 1994 ob 900. obletnici zagrebške nadškofije«. Prepeljali ga bodo v Knin, v Zvo-, Phnirjevo mesto, da bi prihodnjim prebivalcem ' “i rodovom zvonil v obnovljeni cerkvi sv. Antona - v kateri sta se v nedeljo (10. 9. 1995) 2e poročila prva dva zakonska para, od kate-I rih sta mladoporočenca rekla, da bi rada i	Svojega otroka krstila - že v svobodnem Vuko-
, varju.
■	Branko Šomen
i--------------------------------------------
bva bankirja in prof. dr. Davorina Kračuna z EPF v Mariboru.
Polona Bevc, namestnica direktorja sektorja za-Madništva v SKB banki: »Zgodba o letošnjem gibanju tečajev seje začela avgusta, ko je BS sprejela sklep i 2a vse banke o obveznem izločanju deviznega mi-‘ PPnuma. Na vseh treh trgih (medbančnem, pocjjet-Piškem m menjalniškem) so banke izrazito povedale povpraševanje po devizah. Na to je vplivalo todi dejstvo, da je bil turistični priliv pod priča-" kovanim, saj so Slovenci letovali v tujini in pokupili veliko deviz. Na podjetniškem trgu pa je bilo Zaradi vpliva poletne sezone tudi manj plačil in s tein mani deviz.
Zaradi naštetih dejstev je konec julija in v i Začetku avgusta intenzivno zaživel medbančni bevizm trg, na katerem seje zadnji mesec obrnite skoraj 60 milijonov mark. Edini način, da so banke avgusta lahko dosegle predpisani devizni i	teinijnum, so bili torej prilivi podjetij. Zato so banke
i	Začele intenzivno dvigovati podjetniške tečaje, kar
Pa je vplivalo tudi na rast menjalniških tečajev,
^1 je bila delno pogojena tudi s špekulativnimi nameni.
y Kaj se je dogajalo pred opisanimi razmerami? faradi medbančnega sporazuma o pasivnih obrednih merah so se močno znižale obrestne mere za tolarske depozite, kar je zmanjšalo zanimanje za ^arčevanje v domači valuti. Razprave o tem, ko-bko časa bo še inflacija manjša od rasti tečaja, so Ulivale na povečanje povpraševanja fizičnih oseb P° devizah v menjalnicah.
Kaj lahko pričakujemo? BS je s 1. septembrom tebanjšala zahteve po deviznem minimumu, hkrati Pa je sprejela pomembno določilo, da vsaka banka tehko dosega le še 95 odstotkov (doslej 100 odstotkov) Podpisanega minimuma. BS je s tem poslovnim Olikam povečala manevrski prostor, zato menim, O bodo do konca leta podjetniški in menjalniški tečaji Se naraščali, vendar ne tako močno kot avgusta. Si-
________________Piše:Drago Kuhar
PRAZNIK0VAN.1E
V vsaki mladi samostojni državi, kot je Slovenija, j e gotovo potrebno posvečati večji del pozornosti ustvarjalnemu delu na vseh področjih vsakodnevnega bivanja, seveda z upoštevanjem celovite pretekle tradicije in izkustva, pa tudi vse okoliščine zdajšnjosti, ker prav od sedanjosti je zmerom odvisno življenje v prihodnosti, zarjo pa radi pravi-, mo, da bo vedno boljša, lepša in srečnejša. Tako je tudi prav, saj bi bila narobe drža, če bi strah bil močnejši od upanja, od želja in od ciljev, da ne rečemo kar od pričakovanj in od zahtev, ker se v takem primeru lahko zgodi, da se smisel živetja sprevrže v nesmisel bivanja, samo prebivanje kar tjavendan pa je stopicanje na istem mestu, ki povzroča zgolj nelagodje in nezadovoljstvo. Vendar pa velja hkrati povedati, da samo delo in spet delo, pa s tem povezani moč in volja do dela, vseeno ni dovolj za človeka vredno življenje, ampak velja osmishti tudi prosti čas in različna praznovanja. S slednjimi ima mlada država večkrat kot ne probleme, ker je pač praznike potrebno določljivo vsebinsko in tudi formalno opredeliti; pa tudi njihov smoter in namen morata biti prepoznavna, tako da se dvomu ne dovoh dihati. Najprej veja ugotoviti, da ne pozabimo na tako imenovane judske praznike, ki so sicer boj običaji in navade, vendar se jih država ne sme tako ali drugače odreči, ampak jih je dolžna podpirati, skratka ohraijati in jih ne prepuščati ali posamezniku ali grupam ali pa celo kaki zgoj folklorni institucji, ker seje pač treba zavedati, daje za rjih obstoj pomembna skoz in skozna revitahzacja, ker je. ijih največji sovražnik pozaba. Bila bi prava neodpustjiva sramota, če bi se ona zgodila kot konec. Pomembna značilnost judskih praznovaij je ijihova prirodnost in tega jim nikar ne odvzemimo.
Potem so razvojnobivanjsko na vrsti narodni prazniki, ki imajo svoj začetek v času, ko se judstvo vsestrano pretransformira v višjo samodoločenost in samospoznavnost in samokreativnost. Ljudstvo postane biti narod, ko se celostno zapisije za večno v živi spomin za prihodnost. Narodni prazniki so lahko samo tisti, katerih vsebina in oblika judsko zavedaije dejansko osmišjata v narodno samozavedanje, kar pa pomeni, da so to dnevi, ko seje eksistenčno definiralo razlikovanje, ko seje spoznala modrija ločji-vosti, ko je začela živeti vera v prepričanje:
Sem in Smo. Cela Usta je vrednot, ki so samo narodove, in generacja za generacijo je dolžna zaradi spoštovanja, pravice in poštenosti, dajihne samo ohranja, se jih spominja, jih praznuje, ampak da jih plemeniti in jim daje vedno znova novo in celo spremenjivo živjenjskost. Vsak narod si sam po svoji presoji izbere trenutke, za katere je prepričan, da si zaslužijo občestveno praznovanje, ne pa samo obeleženje ali spominjanje. Slovenski narod je bil pazljivo izbirčen pri svojih praznikih, tako da na prvi pogled ni niti opaziti kakih posebnih krivic, nasprotovanj, pozabljivosti, vendar pa je opaziti, da so določeni ideologizmi vseeno imeli prste vmes, ko seje dogovarjalo za vsebino, za obliko, za čas in za prostor svetkovanja. Premalo so se upoštevale drugačnost, enakovrednost in enakopravnost, tako glede posameznika kot glede manjših ali večjih skupin, ali pa celo določene samovidljive posebnosti celotnega naroda. Eno samo ogledalo naroda se prehitro razleti v kristale, in če po njih bosi hodimo, lahko teče samo kri, rane pa se zakra-stijo in dolgo popolnoma ne zacelijo. Slovenski narod bi moral svoje praznovanje vsaj toliko dati na rešeto, da nikogar ne bi pekla vest. Vsak popravek je boljši kot zamera! Danes pa ima slovenski narod svojo lastno državo, torej je nacija živeča v svobodi in demokraciji. Vsaka država ima svoje praznike. In prav je tako, da nacija praznuje tiste trenutke svoje zgodovine, na katerih dan se je pač dogodilo ali dogajalo kaj nezamenljivega in nepozabnega. Vedeti moramo, daje za vsak praznik zgodovinskost ena ključnih perspektiv. Slovenci smo po mnenju večine prav izbrali svoje državne praznike, vendar pa veja opozoriti, daje vsako državno praznovanje povezano s tako ali drugačno, nenamerno ah namerno ideologjo, saj države brez politike ni, če pa se ta sprevrže v politiza-cjo, potem so samo križi in težave. Praznovati glede na pohtične barve na oblastije ne-sprejemjivo, ker se sprevračajo dejanskost, resnica in sporočilnost praznika. Noben državni praznik ne sme zaobiti niti posameznikove niti nacionalne zavesti, ne sme zanemariti niti individualne niti nacionalne kreativnosti, ne sme izključiti ah celo odpisati posameznih institucj vsenarodnega pomena, ne sme pristati na tendencioznost, kori-stojubje ah kako drugo svojiijerje praznovanja v škodo kogar in česar koli. Pri držav-
cer pa smo šele avgusta dosegli letošnjo pozitivno rast tečajev, saj je bila 1 .januarja letos vrednost nemške marke 81,64 tolaija. Vse, kar seje avgusta dogajalo na podjetniških in menjalniških tečajih, pa se bo na srednjem tečaju Banke Slovenije poznalo šele septembra, torej s 30- do 60-dnevno zamudo.«
Umirjanje
Janez Saje, direktor zakradništva v Novi LB: »Zunanjetrgovinska gibanja gotovo niso bila glavni vzrok za spremembe tečajnic - morda so vplivala le posredno. Glavni vzrok so bile stare devizne vloge, ki do 30. junija 1995 niso bile osnova za izračun deviznega minimuma bank. Potem pa so stare vloge postale novo devizno varčevanje, kar je za bančni sistem po veljavni metodi izračuna devizni minimum povečalo za dodatnih 16o milijonov dolarjev. Posledica tega je bilo zmanjšanje deviznih presežkov nad minimumom, to pa je izzvalo povpraševanje bank po devizah.
Prvi odzivi so bili na medbančnem trgu, kjer se je pojavilo veliko nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem po devizah. BS se ob tem ni odločila za neposredno posredovanje z začasno ali trajno prodajo deviz, zato je bila ob zdajšnjih omejitvah (prepoved kratkoročnega zadolževaijabankvtujini in 40-odstotni brezobrestni tolarski depozit na posojila iz tujine do 5 let) edina rešitev neto nakup deviz v podjetniški sferi, kar je vplivalo na rast podjetniških tečajev.
V menjalnicah sta bila ponudba in povpraševanje po devizah že nekaj časa usklajena, zato so bili menjalniški tečaji že nekaj časa tudi nekoliko višji od podjetniških. Po začetni avgustovski rasti podjetniških tečajev so začeli intenzivneje naraščati tudi menjalniški. Višjo rast slednjih pa lahko pripišemo tudi psihološkim vidikom.
Septembra je izračun deviznega minimuma po sicer enaki metodologiji pokazal njegovo zmanjšanje za 14 milijonov dolarjev. To je malo, zato ni pretirano vplivalo na umiritev tečajev. Vendar glede na strukturo sredstev, ki so osnova za določitev deviznega minimuma, lahko napovemo, da se bo rast tečajev umirila. Na to lahko vplivata tudi spremenjena struktura deviznega varčevanja (več trajnih vlog in manj vlog na vpogled) in dejstvo, da blagajniški zapisi BS z nakipnim bonom niso več tako donosni, kot so bili. Obseg teg zapisov se bo najbrž zmanjšal, povečali pa se bodo devizni presežki bank nad določenim minimumom.«
Dr. Davorin Kračun, profesor na Ekonomsko-po-slovni fakulteti v Mariboru: »Sedanja tečajna gibanja niso nepričakovana, so pa posledica tega, da
slovenska monetarna politika ni uspela pravočasno najti izhoda iz apreciacijske zanke. Za večji del leta 1994 in prvo polovico letošnjega so bili značilni veliki prilivi kapitala iz tujine zaradi različnih razlogov in iz različnih virov. Glavni vzrok je bilo dejstvo, da je bilo najemanje kreditov v tujini cenejše kot doma, seveda zaradi nesorazmerno visokih obrestnih mer. Položaj pa se je začel radikalno spreminjati letos spomladi, ko je podedovani sistem obrestne mere, temelječe na velikem R, v primerjavi s tujino bistveno znižal donose finančnih naložb in hkrati relativno podražil najemanje kreditov v tujini.
Sedanja tečajna gibanja so izraz normalizacije razmer. Kaže, da seje slovenski monetarni sistem iztrgal iz apreciacijske zanke, tolar pa na trgu išče novo ravnovesje, menim, da smo že blizu tega ravnovesja. Treba pa je vedeti, da imamo v našem monetarnem sistemu vgrajene destabilizacljske mehanizme; pri finančnih poslih je namreč vgrajen indeksacljski mehanizem, ki temelji na notranjih cenah. Po drugi strani pa je glede na odprtost in izvozno naravnanost slovenskega gospodarstva najpomembnejše merilo donosnost izvoznih poslov oziroma varnost naložb v tujini, ki se merijo v devizah. Ob pomembnih tečajnih premikih se zato rado zgodi, da se vsi, ki imajo svoje premoženje vezano na indeksacijske mehanizme, temelječe na notranjih cenah, želijo izogniti depreciacjjskim izgubam in kupujejo devize.
Konec lanskega in v začetku tega leta je bil položaj drugačen, daj je tolar sledil apreciaciji nemške marke. Za monetarni sistem pa je trenutno značilno nihanje med apreciacijsko in depreciacijsko zanko. BS ima dovolj deviznih rezerv, da lahko brez težav ustavi to nihanje in s tem tudi rast tečajev. Vendar seje treba zamisliti zaradi omenjenih mehanizmov in zagotoviti varnost naložb - ne glede na to, ali so v devizah ali v tolarjih.«
Marjan Lacič (Dnevnik)
nih praznikih pa si Slovenci moramo naliti čistega vina, predvsem zdaj, ko živimo v svoji lastni državi in izgovarjanje na koga ah kaj drugega je nekoristno in kar najboj nesmiselno. Poleg zgodovinskosti, eksistenčnosti, kulturološkosti in še mnogo drugega in drugačnega je danes potrebno upoštevati vsaj še kategorji civilnosti in javnosti; pa to seveda v ijuni naturnosti, brez vseh mogočih in velikokrat tudi nemogočih primesi, ker dodajanj bo venomer dovoj, tako daje očiščenje zaželeno skoz in skoz, vendar tako, daje predvsem dopolnjevanje, ne pa vstran jemanje.
Država je precej zapletena in nikoh zadosti premišljena struktura, vendar pa, če hoče obstajati, mora v njej vladati tak dogovorni red, da sta kakršnokoli omejevanje in diktat izključena, pač pa je lahko vsestrana kreacija tisto gonilo, ki želi biti tudi vodilo. Slovenci se ne bi ohranili kot narod, ne bi imeh svoje lastne države in danes ne bi mogli s ponosom govoriti o nacionalni zavesti, če se v preteklosti ne bi dogodili določeni dogodki, ki so eksistenčno definirah tako posameznika kot celotno slovensko občestvo. Take dogodke je seveda dolžna praznovati država, saj so v nacionalni zavesti že tako ali tako nepozabno zakoreninjeni, izkopavati korenine in jih metati na smetišče zgodovine pa ni nič drugega kot odrekanje samemu sebi in pozabljanje na samo-rojevanje in samo-obstajanje.
Vsak človek ima svoje individualne praznike, vsaka družina ima svoje svetke, vsaka rodbina ima svoja praznovanja, vsaka insti-tucja ima svoja obeležja in svetkovna srečanja, vendar pa je v vsaki družbi najboj očitno in občutjivo praznikovalno razmerje med državo in cerkvjo. Tudi slovenska na-cja se temu razmerju ne more izogniti, zato pa sije dolžna odgovoriti na vprašanje: Kateri so tisti prazniki, ki so vsenacionalnega in vsedržavnega zgodovinskega pomena?!
Pri takem odgovorujepotrebno upoštevati zgodovino kot preteklostno resnico, kije seveda neobhodna za spoznavanje resnice v sedanjosti, pa tudi teme j ni dokument vsake države, to je ustavo, in poleg rje še različne zakone ter dogovore, ker samo tako je mogoče priti do poštenih in pravičnih kriterjev.
Slovenski narod se je zaradi živjenjskih izkušeij pravilno odločil za ločitev države od cerkve in zato je samoumevno, da ločimo državne in cerkvene praznike. Z zdajšnjimi praznovanji v čast državi in nacji prav gotovo ni nič narobe, čeprav so kriterji toliko pomanjkjivi, ker v celoti vseeno ne upoštevajo slovenske narodne zgodovinske resnice, brez nje pa se nacionalna zavest lahko celo cufa. Zelo pomembna naloga je pred državno oblastjo, da brez kakršnegakoh po-litikantstva dopolni in delno spremeni krite-rje za državne praznike, vendar tako, da se popolnoma izogne vsaki ideologizacji in in-stitucionalizacji ah partizacji.
Dosmrtno se je treba držati ločitve države in cerkve, ker pan ne sodita vistikošin vsaka oprav ja svoje živjenjsko poslanstvo. Krite-rj civilnostije dodatni zelo močan argument za tako držo, ker dodatno osmišjajavnot kot nekaj neskritega in nezatajenega. Cerkev naj praznuje svoje cerkvene svetke, država pa svoje državne praznike! Pri obojih ima kjučno vlogo narod, ki se gotovo do njih vede pošteno in pravično, če se z njim kot množico ne manipulira v najrazhčnejše namene.
Da ne naštevamo vseh v koledarju zabeleženih praznovanj, omenimo vsaj en praznik, ki je določen po nestvarnih, da ne rečemo po napačnih in krivičnih, po nezgodovinskih kriterjih; to je DAN REFORMACIJE, 31. oktobra.
Ta praznik bi resnici na jubo moral biti izključno in samo državni praznik. Tolmačenja, daje to izključno svetek slovenskega protestantizma, evangeličanske cerkve, da je to verski in zgoj krščanski praznik, je tako globoko zmotno, da bi moralo biti vsakega takega razlagalca ne samo sram, ampak naj si kar seže v svojo narodno zavest, da ne omeijamo še česa ah koga drugega.
DAN REFORMACIJE je praznik, katerega bi bila država dolžna vsestrano podpreti in ga imeti v svojem koledarju, saj je navsezadnje to svetek prve slovenske knjige v domačem kijižnem jeziku, saj je to praznik prvega prevoda celotne Biblje v slovenski knjižni jezik; ta knjiga knjig pa je nezamenjivo besedilo za razvoj individualnega in narodnega modrovanja; saj je to praznovanje prvega slovenskega šolskega reda, saj je to svetek začetka slovenske književnosti, kulture in narodne zavesti, saj je to praznik samozavedanja Slovencev in njihove avtohtonosti in avtonomnosti, saj je to svetek začetka osvobajanja posameznika kot človeka in individualizacija naroda.
Vsa našteta zgodovinska resnica mora državo zaobvezati v kriterjih za določitev državnih praznikov, da preprosto DAN REFORMACIJE vzame za večno v svoje naročje in omogoči tako praznovanje, ki bo vživi spomin času in ustvarjalcem ter takratnemu ljudstvu, ker brez takratnosti Slovencev, kot smo danes, zagotovo ne bi bilo, pa če to priznamo ah ne.
DAN REFORMACIJE je državni in nacionalni praznik, je svetek avtohtonosti in avtonomnosti slovenstva!
To kar se pri nas v Sloveniji dogaja, je že zdavnaj preseglo raven najhujših znanih političnih “fightov”, ki so se nekoč odvijali v nekdanji Jugoslaviji. Kajti, kot kaže, so dejansko prevladale strasti. In to tiste, ki izhajajo iz izobiija, ne iz iz bede, iz trpljenja. Faghtajo se namreč tisti, ki so zares dobro izkoristili čas tranzicije za svojo materialno blaginjo, danes pa jih načenjajo enaki patološki napadi kot takrat, ko so bili še povprečni, enaki med enakimi in podobno. Zato so vsa tista stokanja o divji privatizaciji, korupciji, privilegijih... odvečna navlaka. Pa ne zato, ker to ne bi bilo res, temveč zato, ker o tem govorijo in blebetajo tisti, ki so zraven,ki so pri koritu.
Kje je zdaj meso in mleko tistih floskul (nekateri so že takrat govorili, da gre za iluzije), da ko se bo “slovenska pomlad” iztekla v poletje, bomo vsi skupaj obirali sočne sadeže demokratizacije pri nas? Le-smo preživeli že šesto poletje, pa nas še vedno zebe. Še več. Sedaj, ko so posamezniki pripravljeni na tragičnoheroj ska dejanja obupa in opomina (gladovne stavke in menda celo gverilski poskusi), ko pomladni politiki nemočno skomigajo z rameni in pravijo, da se bolj ali manj popolnoma identificirajo z zahtevami “okradenih” in obubožanih državljanov, in ko situacija grozljivo sili v sporadične akcije, so nam ponovno ponudili “pomladni” meni, ki nas bo rešil vseh naših zablod in neuresničenih pričakovanj.
Ne tako daleč nazaj (leta 1988) je eden od slovenskih kolumnistov zapisal: “Tisto kar loči socialistično demokracijo (četudi ji pridamo sintagmo “po meri človeka”) od čisto navadne parlamentarne demokracije (ki ni nujno in vedno po meri človeka), je ravno to, da v socialistični demokraciji temelji odnos med oblastjo in državljani na apriornem zaupanju, v parlamentarni pa na principialnem nezaupanju. Zato se od političnih funkcionarjev v socializmu pričakuje visoka nrav-stvenost, poštenost, humanost, kajti če funkcionar teh lastnosti nima, so možne zlorabe. Nasprotno pa poštenost, humanost ali celo skromnost nikakor niso odlike, ki bi se od političnih voditeljev v parlamentarnih sistemih apriori nujno pričakovale.” In v tem “stilu” in na teh podmenah so se dobesedno v letu 1990, ko je bil zrušen prejšrji komunistični sistem, začele tudi spremembe in reforme pri nas, ki trajajo še danes. Zato pa pravimo, da smo v tranzicijskem obdobju.
Morda bi kdo od razočarancev danes vzkliknil: “Saj so drugačni, ampak fajnbibilo, če bi bili še vedno komunisti. "Vsaj vtem tranzicijskem obdobju. Kajti tudi v naši parlamen-
in študj po ijihovih sposobnostih in zmožnostih. Nastopil je prvi pogoj za uresničitev tega cija - materialna zmožnost očeta in matere. V tem času se tudi prvič boj na veliko srečamo s korupcijo in pranjem denaija ter prekupčevanjem, kot je bilo n. pr. tisto z orožjem. Vse to se je dogajalo pred našimi očmi in v pravni državi, kjer več nimajo v rokah oblasti socialistični - komunistični funkcionarji, so nas prepričevali.
Nato je nastopilo obdobje po letu 1992, ko so prišli na ključne funkcionarske položaje še vedno “čisti” liberalci, nekdanji “čisti” demosovci in nekdanji “grdi” komunisti. Da ne bo nesporazuma. Oznaka “grdi" komunisti veja za stranko ZLSD, kije dobila zgodovinsko vlogo krivca za grehe vseh tistih (bivših) komunistov, ki predstavljajo danes kadrovsko glavnino slovenskih parlamentarnih strank. In ker smo še vedno v tranzicijskem obdobju, so se seveda zgoraj našteti “projekti” morali nadaljevati. In se bodo nadaljevali še nekaj let. Toda sedaj seveda prihajajo na dan posledice vzrokov oz. odločitev, ki so bile sprejete v zgodnjem času slovenske pomladi. In kakor zahtevajo fizikalni zakoni, se posamezne stvari tudi stopnjujejo oz. povečujejo, medtem ko se druge morajo zmanjševati. Tako se krepi država in rjene inštitucije ter seveda tista manjšina državjanov, ki privatizira, denacionalizira in vceplja nove vrednote, medtem ko se standard in pre-živetveni prag ljudi, in to večjega dela, znižuje. In če logiko tega procesa razvejemo še naprej, lahko z gotovostjo trdimo, da so glavni protagonisti “nečistih” zadev (korupcije, divjih privatizacij, gospodarskega kriminala itd.) tisti, ki so v prvem obdobju naše nove in demokratične države vejali za najbolj “čiste”. Drugače tudi biti ne more. Ti so namreč sprejeli nastavke tranzicijskih reform, sicer očitno zase, in danes v poletju obirajo sočne sadeže demokratizacije.
Samo v zadnjem tednu se “govori in namiguje” velikem “čistem” odkupu več kot 40-odstotnega deleža nekdaj ene največjih tovarn v Sloveniji, Litostroja, in sicer naj bi bil kupec “čisti” šef sanacijske ekipe demokratičnih časov; o velikih vlaganjih ene od novih, torej čiste banke v novonastalo televizijo na Slovenskem, ki bo vcepljala nove vrednote; pa Planiki, pa še pa še in še in še...
-x Kakorkoli stvari obračamo, prevladujoča ikonograf ja mitingov resnice in poštenja, ki nam jih prirejajo tisti, ki so te stvari začeli, je v manj vidnem ozadju vendarle le plebejsko gibanje. Temu gibanju pa se pridružujejo vsi tisti, ki hočejo falsificirati osebno zgodovino za nazaj, nekateri za pet let, nekateri tudi več let. Ker pa je Slovenija majhna in se vsi boj ko ne poznamo, lahko le upamo, da nas ponovno ne bodo nategnili s kakšno pomladjo, ki naj bi v nekem prihodnjem poletju zopet objubljala pobiranje sočnih sadežev. Imam pa že rajši komunista kot takšnega humanista.	Sultan
najbojod tiste politike in politikov, ki na drugi strani za ta isti sistem, kije zahteval tako “krute” lastnosti od “svojih” funkcionarjev, ocenjujejo kot čisti mrak. To seveda kaže, da omenjeni politiki niso dojeli teme j ne razlike, kije v tem, da nas ponovno potiskajo v sistem, kjer humanost, poštenost itd. niso toliko odvisne od same pra-vnopolitične strukture sistema, temveč bolj od tega, kakšne so osebnostne karakteristike vodilnih političnih funkcionarjev.
Kajti če nas spomin še ni zapustil, potem bi lahko za teh zadnjih dobrih pet let ugotovili: prvo obdobje Demosove oblasti so zasedali najpomebnejše državne in politične funkcje najboj “čisti” funkcionarji. Bivši komunisti
vzgoji, itd. itd. Istočasno je ob vseh teh velikih projektih prvič v petdesetletni zgodovini na zavod zabrezposelne prišlo več kot 140 tisoč državljanov prosit finančno pomoč od države ali eventualno novo zaposlitev. Prav tako seje za velik del mlade populacije zagrnila zavesa odra, ki bi jim omogočal šolanje
tarni demokraciji se danes pričakuje, da je funkcionar, tako kot v socializmu, visoko nravstven, pošten, human itd. Če teh lastnosti nima, zlorablja svoj politični položaj. In če dobro poslušamo nekatere politike (n. pr. Janšo, Podobnika, Peterleta in še koga), ti to tudi na glas povedo. Torej, ta moralnopolitična podobnost nekdanjega socialističnega funkcionarja ali državnega	uslužbenca
je	očitno
deležna sila
so bili odstavljeni od oblastne mize in pogače, ki seje valjala po njej. In skromno rečeno, lahko danes ocenjujemo, ta le ni bila tako majhna. V tem času smo sprejeli odločitve, ki so nekdanjo družbeno (tudi mojo) lastnino sprivatizirali, z denacionalizacijo popravili nekdanje krivice slovenskim veleposestnikom, trgovcem in tovarnarjem ter graščakom, ukinili kmetijske zadruge in gozdna gospodarstva, stečajno ukinili velika podjetja, Cerkvi dodelili nalogo, da nas vrednostno pre-
Franček Rudolf:
Praktični fundamentalizem
Občutljivost
Za izhodišče današnjega razmišljanja bom uporabil srečanje pesnikov in pisateljev v Vilenici. Točneje: v roke sem vzel letošnji vile-niški zbornik pesniških in proznih prispevkov, potem pa še starejše zbornike, letos je potekalo deseto srečanje.
Ni posebne razlike med mladimi in starejšimi pesniki. Ni posebne razlike med pesniki iz različnih srednjeevropskih držav... Še več, za skoraj nobenega pesnika bi ne mogel reči, da bi nujno moral soditi prav v tisto državo, iz katere prihaja.
Vsi ti pesniki so občutljivi. Kolikor že “poezija” pomeni “proizvodni proces” in pesem “tehnično dovršeni izdelek” (vsaj tako so zatrjevali stari Grki), je kruta resnica: občutljivi pesniki ne pripoz-najo pesmi drugih pesnikov za poezijo, če te pesmi kra-tkoinmalo ne dokazujejo, da so njihovi pisci občutljivi lju-clje. Da so nekoč nekaj prefinjenega občutili in to prelili v besede, to bi bilo bolj socrealistično, bolj moderno pa, da bralec ob branju pesmi začuti redko občutljivost, oživljeno v ritmu in besedah.
V srednji Evropi je torej dovolj miru in udobnosti, da lahko pesnik, potem ko je leta in leta presedel za knjigami, krene v direktno akcijo: in napiše pesem, se pravi, pove kaj o vremenu, domačem kraju, o ljubezni, smrti, samoti in podobnem.
To, da imajo pesnike, to je zanesljiva vez med vrsto srednjeevropskih držav. To, da pesniki po kakovosti dosegajo same sebe izpred nekaj desetletij in tudi starejše generacije pesnikov iz našega in iz prejšnjega stoletja, vse to vliva upanje, da sta poezija in kakovosti poezije nekaj trajnega.
Proza postaja bolj in bolj podobna poeziji: v lepem in zapletenem jeziku govori o globokih vprašanjih. Večkrat
nerešljivih, včasih tudi nejasnih, vendar vedno usodnih.
Dober občutek. Evropa zmore dovolj tradicije in dovolj miru. Če ohranja pesnike, bo ogotovo ohranila še marsikaj.
Ko pesniki razpravljajo o svetu in alijih svet potrebuje ali ne, ko izrekajo poslanice svetu, neprestano omenjajo Bosno in Čečenijo in Somalijo in otroke in ženske in na koncu še vedno tudi: neobčutljive politike Evropske unije in sploh razvitega sveta.
Tu naletimo na naslednjo nejasnost: Politiki so občutljivi tako kot pesniki. Če ne še bolj. Če ne bi bilo tako, se ne bi obnesli v občutljvih diplomatskih misijah. Poznamo izraz “gre za občutljivo politiko”. Vendar politika
prinaša kot rezultat, če že kaj potem politične rešitve in politične rešitve, odporne proti večini znanih vrst občutljivosti. Nihče, ne otrok ne odrasel, ne more pričakovati, da bodo politične rešitve občutile njegovo stisko in sočustvovale.
Pesnik - pesem, politiki -politične rešitve. Občutite razliko? Poezija je osebno pesnikovo delo, politična rešitev je kompromis med politiki in za povrhu še med njihovimi politikami.
Grozo mi vzbuja misel, da vsakdo, naj pokaže kakršnokoli občutljivost na karkoli in o tem spregovori (tudi če je iz kakšne druge množice, ne ravno iz množice pesnikov); naj j e alergičen na nikotin, pa postane zagovornik prepovedi kajenja; naj ne mara alkohola, pa postane zagovornik omejevanja alkohola; naj ne mara atomskih elektrarn ali atomskih bomb, pa protestira. .. naj je za to, da bi imeli Slovenci več otrok, naj j e za otroški dodatek... vsakdo, ki reagira z določeno mero občutljivosti, pa če to naredi še tako osebno, se vedno že s samim izražanjem obču-
tljivosti, postavi v igro politike.
Jasno je, da pesnikov ne zaposlujejo potankosti v politiki: ne mislijo in ne pišejo pesmi o tem, kako bi lahko obleganje Sarajeva že davno rešili z bombardiranjem topov okoli Sarajeva. Ali: kako bi brez embarga na uvoz orožja bilo te vojne že davno konec.
(Tu se moram takoj spomniti na srbske pesnike in pisatelje: kazali so globoka čustva, občutljivost, celo preobčutljivost, ko je šlo za bolečine njihovega naroda. Nobenega razumevanja pa za sosednje narode, še manj pa za kakršnekoli posameznike. Če upoštevamo, da je tudi Radovan Karadžič pesnik, potem še posebno.)
V nekaj letih je prišlo v Evropi do dramatičnih sprememb: lahko bi rekli, da seje skokovito povečala občutljivost prebivalcev za to, kar piše v časopisih, za to, kar jim kaže televizija, in za to, kar jim izjavljajo politiki. Pri tako zelo povečanem izražanju problemov v medijih (in celo povečanih odgovorih nanje), so pesniki (to je “ti-
sti, ki so posebej občutljivi in tisti, ki posebaj znajo občutljivost tudi izraziti”) že povsem integralen del kulturne ponudbe. Tako kot teniška igrišča, solidni atleti in plavalci in solidne ceste in urejene trgovine.
Srednjevropejec postaja občutljiv za kakovost hrane, avtomobilov, cest... včasih pa celo sočustvuje s sosedi. Če jih seveda zagleda na televiziji.
Tako kot se to včasih dogodi z Bosanci, Čečeni, Somalci.
Države gradijo svoj ponos na kulturi in športu: tako kultura in šport premoreta veliko število disciplin.
Posebej so države ponosne, kadar veliki umetniki in veliki športniki pokažejo sočutje in razumevarje, skratka občutljivost.
Pa četudi samo v diskusiji.
Nikoli ne postane jasneje, kako smo vsi civilisti izrazno sredstvo države, kot takrat, ko države večjega kompleksa, recimo srednje Evrope, uporabijo pesnike ali športnike, da bi izrazile, kako se njihovi reprezentanti ujemajo v medsebojnih pogovorih ali dvobojih ali obojem.
Program za uveljavljanje žensk v SKEI
Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI) je ta teden organiziral v Radovljici petdnevni seminar o spodbujanju in uveljavljanju žensk v sindikatu na področju kovinske in elektroindustrije. Seminar poteka v okviru programa PHARE in TACIT (program za razvoj demokracije) v sodelovanju z Evropsko zvezo kovinarjev in Centrom za evropsko pravno politiko pri univerzi v Bremnu. Seminar vodita pomembni predstavnici Pharovga programa za demokratizacijo žensk Barbara Gerstenberger-Sztana iz Bruslja (zaposlena pri Evropski zvezi sindikata kovinarjev) in dr. Konstanze Plett z bremenske univerze.
pico podobnih vprašanj, kot jih te dni obravnava tudi mednarodna konferenca žensk v Pekingu, le da so tu sindikalno obarvane.
Končni rezultat projekta, ki ga financira Evropska unija, nadzira pa Evropska fundacija za človekove pravice, bo tako imenovani akcijski program. Z njim bo sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije skušal doseči bolj prijazno, zdravo in enakopravno delovno okolje žensk.
Marija Frančeškin
namreč končali pogajanja SS
Glavni namen seminarja je članice sindikata izobraziti, da bodo lahko v prihodnje spodbujale uveljavljanje Žensk v sindikatu tako na ravni podjetij kot tudi na regionalni in državni ravni. Zato so teme seminarja namenjene izključno ženskim vprašanjem, tesno povezane 2 zaposlbvanjem žensk in Njihovim napredovanjem na delovnem mestu. Naštejmo
jih nekaj: delovne razmere za ženske v kovinski dejavnosti, družinsko življenje, trg delovne sile, delavsko predstavništvo, ženske v sindikatu.
»Lahko bi rekli, da gre za nekakšen 'mali Peking’« nam je tik pred seminarjem dejal Vladimir Bizovičar, sekretar RO SKEI Slovenije. Program namreč zajema ko-
Udeleženka Pharovega seminarja o uveljavljanju žensk v SKEI med odmorom.
POMEMBEN PODPIS
Pozornejši bralci DE se najbrž še spominjajo, da so bili v PTT podjetju Slovenije na pobudo konference svojih sindikatov in s strokovno pomočjo ZSSS prvi izmed vseh t. i. ^velikih sistemov« izvolili svet delavcev. Toda, ali je ta novi °rgan tudi zaživel? Vprašanje je še toliko bolj aktualno, ker je po njegovi izvolitvi (15. marca 1994) PTT podjetje razdražilo na Pošto in Telekom.
»Takoj po ustanovitvi smo sprejeli poslovnik o delu sveta delavcev in se ob tesnem sodelovanju s konferenco sindikatov takoj lotili Najaktualnejših zadev. V želji po še večji učinkovitosti smo že maja lani pripravili : ludi osnutek dogovora o sodelovanju delavcev pri j Upravljanju in ga posredo-• vali takratnemu upravnemu °dboru. Žal pa njegovi člani s predsednikom dr. Miroslavom Odarjem zanj niso imeli Posluha, češ da si je svet delavcev prisvojil preveč pra-
vic in pristojnosti. Skladno z določili zakona o soupravljanju smo pa vsemu temu navkljub uspešno delovali vse do reorganizacije,« nam je povedal prvi (in zadnji) predsednik sveta delavcev PTT podjetja Slovenije Milan Fujs, nato pa kot predsednik sveta delavcev Telekoma Slovenije nadaljeval: »Po razdružitvi se je svet delavcev v Telekomu takoj organiziral na novo in opravil nadomestne volitve za tiste manjkajoče člane, ki so odšli k Pošti, novemu uprav-
nemu odboru pa spet predložili že omenjeni dogovor o sodelovanju v sprejem. Sprva smo tudi pri njem naleteli na težave, ki pa smo jih s pogajanji le zgladili. Moram reči, da je bilo to zdaj mnogo lažje. Še posebej pa
končali z generalnim direktorjem Telekoma in si nato pridobili še mnenje ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, je upravni odbor 28. julija soglasno sprejel dogovor, ki sva ga s predsednikom UO dr. Matijo Škofom podpisala še isti dan. Predsednik sveta delavcev Telekoma Slovenije Milan Fujs je prepričan, da bo po pod-

POSLEJ BO LAŽJE - Milan Fujs, predsednik sveta delavcev (levo), in dr. Matija Škof, predsednik upravnega odbora Telekoma Slovenije, med podpisom dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju.
bi rad poudaril, da nam je prav ustanovitev sveta delavcev omogočila, da smo dobili v upravnem odboru svojega človeka. Tako se bomo poslej lahko neposredno pogajali! Ko smo
pišu dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju to še bolj učinkovito, kot je bilo doslej. Najbrž pa tudi usodnejše, saj je pred vrati lastninjenje ...
D. K.
Delavci pri zasebnikih so vzleteli
Skoraj dva tisoč zaposle-Nih pri samostojnih podjet-Nikih se je prejšnji teden 2bralo na Mednarodnem °brtnem sejmu v Celju. Po °gledu bogatega sejma so Se udeležili še‘tovariškega srečanja na aerodromu v Levcu. Na že trinajsto druženje jih je skupaj s skladi za izobraževanje delavcev povabil njihov sindikat, to je Sindikat pbrtnih delavcev Slovenije lz sestave ZSSS. Pokrovitelj srečanja je :5: bila Delavska hranilnica, J; ki združuje 50 sindikalnih !•: °rganizacij in štiri poji; djetja.
Bogat program je pove-zoval Boris Kopitar, ta je JNed drugim organiziral | karaoke, ki so se pomerili v Dnevu ljubezni. Za resni r,». del srečanja je poskrbel | sindikat. Svoja tradiciji 0rialna priznanja je letos Podelil Dušanu Ferencu, | Branki
Jurak in Dorčiju
Muršku iz Maribora, Milki Končar iz Ljubljane, Ferdu Kunstlju iz Litije, Andreju Bajcu iz Gabrovke, Janku Prebilu iz Medvod in Albini Bertoncelj z Jesenic. Za sklad za izobraževanje delavcev iz Slovenskih Konjic je priznanje sprejel njegov predsednik Ferdinand Tič.
Udeležence je najprej pozdravil predsednik celjskega združenja obrtnikov Zvonko Juteršek, zatem jim je Dušan Semolič v kratkem nagovoru zaželel lepo doživetje. Obljubil jim je, da se bodo Svobodni sindikati tolkli tudi za njihove koristi.
Srečanja ni moglo preprečiti niti rosenje, ki se je kasneje prelevilo v dež. Avioni celjskega aerokluba so več sto udeležencev tudi v teh okoliščinah popeljali dvesto metrov nad mesto ob Savinji.
F. K. in S. B.
Zmeda z novimi recepti
»Po novem imamo dve vrsti bolnikov: plebejce in patri-cije. Plebejci morajo čakati po čakalnicah, medtem ko patriciji, ki imajo denar, lahko pridejo takoj k zdravniku.« Tako ocenjuje razmere na področju zdravstva dr. Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa, sindikata zdravnikov in zobozdravnikov.
Po novem se tudi med zdravniki pojavljajo plebejci in patriciji, kar je za sindikat nevzdržno. Zato se bo sindikat z vsemi sredstvi - če bo treba, tudi s stavko - boril proti temu, da bi zdravniki v javnih zdravstvenih ustanovah postali bosonogi zdravniki.
Največ gneva pa je ta hip v zdravstvu na rovaš uvajanja novih receptnih obrazcev. Zdravniki v osnovni zdravstveni dejavnosti so z velikim ogorčenjem sprejeli nove receptne obrazce, ki vnašajo zmedo v predpisovanje zdravil na recept. Novi receptni obrazci so bili uvedeni s 1. julijem 1995 brez predhodnega posvetovanja z zdravniki, navodila pa so imela enotedensko zamudo.
Po novem imajo zdravniki na voljo tri obrazce za recepte: zelenega, za predpisovanje zdravil v breme zdravstvenega zavarovanja, belega za samoplačnike in poseben recept za družinske člane zdravnika, ki jih dobi zdravnik le 50 na leto. Tudi število zelenih receptov je zelo omejeno. Zdravniki menijo, da je takšna uvedba novih receptov preuranjena, nepripravljena, ekonomsko neupravičena. Pomeni pa tudi kršenje profesionalnih pravic zdravnika in vnaša še dodatno zmedo v že tako zaostren režim predpisovanja zdravil. To pa v končni fazi občuti zavarovanec, ki je prikrajšan pri uveljavljanju svojih pravic.
M. F.
811

ir ir milili ril ili nrihnrih
■*
S:
SS:
=S
i
•:•:•
s:
i
•:•:•
$s
&
I
&
s:
s
S:
1
1
SS
Si
1
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Slovenije
Na prvi seji pogajalskih skupin za sprejem kolektivne pogodbe za službe zasebnega varovanja smo sprejeli poslovnik o delu, opravili prve konzultacije in se dogovorili o nadaljnjem postopku. Nasprotna pogajalska skupina še ni bila pripravljena za obravnavo besedila kolektivne pogodbe, saj bodo pooblastilo in usmeritve svojih članov dobili šele na seji odbora prihodnji teden. Tako se bodo prava pogajanja nadaljevala šele v oktobru. Sestali so se tudi vodje ekip za 11. delovno-športno tekmovanje delavcev komunalne in stanovanjske dejavnosti. V soboto, 23. septembra, se bo v osmih panogah pomerilo 195 ekip iz 48 podjetij.
Svčtnikom in županom mestne občine Celje je sindikat Komunale Celje poslal posebno sporočilo, v katerem jih je opozoril na probleme pri Reorganizaciji JP Komunala Celje. Pri urejanju te problematike aktivno sodeluje območna organizacija Celje, ki je na tiskovni konferenci 12. septembra z njo seznanila tudi javnost.
Reorganizacija je povzročila težave tudi v Stanovanjskem podjetju Velenje, kjer ugotavljajo naraščanje izgube. Delavci enote gradbenega vzdrževanja zahtevajo ugotavljanje odgovornosti za to in strokovno reševanje nastalih težav. Ker je ogrožena njihova socialna varnost, njihov sindikalni zaupnik pa je odšel drugam, so zaprosili za pomoč območno organizacijo ZSSS.	Miloš Mikolič, sekretar
FIDES - sindikat zdravnikov in zobozdravnikov
i
i
£
I
5S
iS
*S
i
SS:
SS:
Si
i
I
1
I
s
S;
Si
:S
Sii
Glavni odbor FIDES sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, je na svoji 9. seji, dne 7. septembra 1995, obravnaval vedno slabši delovni in socialnoekonomski položaj slovenskih zdravnikov ter se soglasno odločil za naslednjo
JAVNO IZJAVO
Pričakovanja slovenskih zdravnikov, da bodo odločujoči dejavniki v slovenski državi prisluhnili neštetokrat povedanim in dokazano upravičenim zahtevam slovenskih zdravnikov in storili vsaj majhen, začetni korak za uresničitev teh zahtev, so se po letu dni brezuspešnih pogovorov in pogajanj pokazala kot jalova. Še več, priča smo nadaljnjemu kršenju splošnih delovnih pravic zdravnikov in vedno večji samovolji odločujočih posameznikov. Zato zdravniki ponavljamo svoje zahteve:
*	Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike, podpisana s strani sindikatov in pristojnega ministrstva, naj se takoj dopolni tako, da bo v korist pravic zdravnikov in zobozdravnikov, zlasti pa glede delovnega časa, obveznosti dežurstva in plačila, strokovnega izobraževanja v okviru zaposlitve in drugega kar opredelujejo posebnosti zdravnikovega delovnega razmerja;
*	specifičnosti zdravniškega poklica, ki jih ni mogoče izraziti s kolektivno pogodbo, ker niso splošnega delovnopravnega pomena oziroma so vezane na posebnosti zdravniškega poklica in položaj zdravnika v sistemu zdravstvenega varstva, naj se uredijo s posebnim zakonom o zdravnikih;
*	sprejeti zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti sicer za pol leta zmanjšujejo enormno dolgo dobo, po katere koncu zdravnik šele lahko začne opravljati svdj poklic, odprto pa ostaja
azmerja zdravnikov, ki se SS
JSS:
Si*
m
vlvl
11
Ivi*
v.*:
:;Xv
S:*:
*:*:
Sivi
ss
i::;
gg:;
ijiSji
iSiS
<S:S:
i$iS
ss
SS:
SS
SS
SS
SS:
jSS
•SS
ŠiŠ:
S:S:
II
SS;
SS
:S:S
I
1
I
1
I
:S:;
i
|
i
i
i
i
is
s;
I
1
I
s
isi
1
$5
SS
£1
SS:
£
l
i
£
*>
£
Ss
£
akutno vprašanje financiranja delovnega raž usposabljajo za opravljanje svojega poklica;
* nujne so spremembe in dopolnitve sistema plač, ki ne upošteva dovolj posebnosti zdravnikovega dela, zlasti pa ne upošteva zdravnikove odgovornosti za opravljeno zdravljenje.
S tem v zvezi glavni odbor Fidesa (sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije) pričakuje:
1.	da se bo pristojno ministrstvo jasno opredelilo do naših upravičenih predlogov in zahtev po spremembi in dopolntvi kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v skladu z veljavnimi predpisi in v primeru njihove nejasnosti pogodbeno uredilo v dobro zdravnikov;
2.	da bo predlog za izdajo zakona o zdravnikih skupaj z osnutkom zakona, kljub pomanjkljivostim in nejasnostim obstoječega gradiva, takoj poslal v postopek sprejemanja in bo na ta način javno izkazana pripravljenost zadovoljiveje urediti pravni položaj zdravnikov;
3.	da bo delovni položaj zdravnikov, ki se pripravljajo na samostojno delo, fudi finačno urejen;
4.	da bo že nekajkrat ponujena pobuda za spremembo in dopolnitev zakona o razmerjih plač v javnem sektorju skupaj s spremljajočimi predpisi udejanjena in ustrezen zakon predložen v postopek.
Konrad Kuštrin, dr. med., predsednik Fidesa
Sindikat bančništva Slovenile
Neuspešen izid pogajanj
Slovensko javnost obveščamo, da so bila v juliju letos pogajanja za spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe bančne dejavnosti neuspešna. Razlogi so po mnenju sindikata nadlednji:
1.	Delodajalci (Združenja bank Slovenije) so prišli na pogajanja z ultimativnim predlogom o višini izhodiščne plače in sicer 44.545,00 SIT. Ta znesek je že bil dosežen brez pogajanj v mesecu aprilu letos in arogantno odklonili pogajanja za kakršenkoli dvig izhodiščne plače.
2.	Dejstvo je namreč, da je glavni vzrok za blokado pogajanj Zakon o spremljanju Dogovora o politiki plač, ki je letos v mnogih dejavnostih preprečil pogajanja o izhodiščni plači na nivoju kolektivnih pogodb dejavnosti. S tem zakonom so kršena temeljna načela mednarodnih konvencij o svobodi pogodbenih partnerjev glede sklepanja
Na svetovnem kongresu sindikatov FIET so nam predstavniki sindikatov iz razvitih držav dejali, da ni združljiva logika uravnavanja plač po zakonu o omejevanju, če smo se odločili za sistem kolektivnih pogodb.
3.	Sindikat ugotavlja, da je v zadnjih letih izjemno padla raven plač v bančništvu. Po sedanji izhodiščni plači dosega delovno mesto s srednješolsko izobrazbo osnovno plačo 71.272 SIT bruto, kar pomeni, da neto plača dosega komaj 35,3 odstotke košarice minimalnih stroškov življenja.
Zavod za statistiko sicer izkazuje znatno višje plače v bančništvu, vendar z našo analizo ugotavljamo, da Zavod ne zajema samo bank temveč tudi druge finančne organizacije. Dejstvo je tudi, da več kot 70 odstotkov zaposlenih ne dosega statistične povprečne plače.
4.	Ker se Sindikat zaradi Zakona o omejevanju plač ni mogel pogajati za višje izhodiščne plače, je delodajalcem predlagal pogajanja o izboljšanju delovnih pogojev zaposlenih za bančnim šalterjem, kjer so delovne obremenitve izredno velike zaradi uvedbe deljenega delovnega časa.
Čeprav delodajalci priznavajo slabe pogoje dela, se niso bili pripravljeni pogajati niti o teh vsebinah.
5.	Sindikat ugotavlja, da so Banke svoje poslovanje podredile izključno pridobivanju dobička, cena za to pa je tudi izkoriščanje delavcev in podcenitev vrednosti dela.
6.	Zadnja ugotovitev in vpliv Zakona o omejevanju plač sta bistvena razloga za blokado pogajanj. Delodajalci so pojasnili, da banke poslujejo v izjemno neugodnih pogojih, vendar ugotavljamo, da njihovi razlogi ne držijo, saj je večina bank v preteklem odbodju izkazala dobiček.
Sindikat ima upanje, da bo po lastninjenju bank morda bolje. Predvidevamo namreč, da bodo prvi lastniki znali bolje vrednotiti delo, ker bodo pričakovali profit. Da razvrednoteno delo ne more dati dobrih rezultatov, sta dokazali že Nemčija in Japonska, ki imata najvišjo vrednost dela in temu ustrezne tudi rezultate gospodarjenja.
V jeseni bodo v bančni dejavnosti nova pogajanja. Že sedaj pa so delodajalci napovedali, da se lahko pogajajo le za znižanje pravic delavcev, na kar pa Sindikat bančništva Slovenije vsekakor ne bo pristal, pa čeprav bo moral poseči po vseh tistih ukrepih, ki so v njegovih pristojnostih.	Irena Milanovič, sekretarka
*SS:
i£:
•sš.:
&š
as
SSSS
*SS:
*SS:
as
ss
E
as
>>:*
>:•:•:•:
•Kv.
JSS:
E
II
JSS
SS
ss
JSS:
JSS:
šs
ss
v.vl:
II
•:•:•:•:
ss
SS
E
E
l
M
SS
SS
i
m
m
:SSS:
SS
m
m
m
m
■».v
1
m
S
«
«
I
«
1
16
m
14. septembra 1995
NA TRZNEM PREPIHU
Turistična zveza
Slovenije pred novimi izzivi
DO RAZLIČNIH POBUD SE VSE
PREVEČ BIROKRATSKEGA ODPORA
Turistična zveza Slovenije je pognala svoje korenine daljnega leta 1905 kot Deželna zveza za povzdig tujskega prometa na Kranjskem. To pomeni, da ta organizacija letos praznuje devetdeset let svojega obstoja in uspešnega delovanja, saj so turistično najpomembnejši kraji in mnoga ugledna podjetja zrasla prav iz začetnih prizadevanj naših turističnih društev.
Že leto dni po ustanovitvi je Deželna zveza za povzdig tujskega prometa izdala brošuro, namenjeno izobraževanju prebivalcev v turističnih krajih. Vse od svojega rojstva pa se je zavzemala za pošiljanje propagandnih člankov v italijanske, nemške, angleške, češke, hrvaške in srbske časopise, organizirala je najrazličnejše turistične razstave doma in v tujini in imela 22 turistično olepševalnih društev.
Ja, pred devetdesetimi leti, ko smo Slovenci dobili zvezo za »povzdig tujskega prometa«, še nihče niti sanjal ni o tem, da bo sčasoma postala prav turistična dejavnost tista gospodarska panoga, ki bo v svetovnem merilu po dohodku prekosila prav vse industrijske dejavnosti. Letos bo, denimo, turizem samo naši majhni državi prinesel okroglo milijardo dolarjev.
Lahko pa bi še precej več, če bi v vseh okoljih in na vseh ravneh dojeli, da so prav na tem področju, to je v turističnem gospodarstvu, naše največje možnosti za delo, kruh in devizni priliv. Skratka, turizem naj bi postala naša prednostna gospodarska dejavnost, zato jubilej in delo Turistične zveze Slovenije še zdaleč nista obrobnega pomena.
O prehojeni poti in o nalogah, ki so pred našimi turističnimi organizacijami, smo se pogovarjali z dr. Marjanom Rožičem, predsednikom Turistične zveze Slovenije.
Organizacijo vodi že pet let. Med drugim pravi, da je z nekaterimi premiki zadovoljen, kar pa še zdaleč ni razlog za pretirano samozadovoljstvo. Se visoko bo treba zavihati rokave, veliko napraviti in predvsem nikoli popustiti.
»Turistična zveza danes povezuje v 341 turističnih društvih in 29 občinskih in območnih turističnih zvezah poklicne in amaterske turistične delavce, krajane, prijatelje in mnoge pospeševalce turizma najrazličnejših starosti, poklicev in pogledov na svet. Brskanje po preteklosti naše organizacije je privedlo do dragocenih spoznanj, ki dokazujejo, da se črke turistične abecede že lep čas povezujejo v stavke in preraščajo v turistično gibanje prebivalcev Slovenije...«
-	Kaj Vas ob pogledu na prehojeno pot najbolj razveseljuje?
»Še najbolj to, da naša organizacija navkljub mnogim težavam vztrajno napreduje. Miselnost se spreminja, in to je najbolj pomembno. Turistična društva in zveze že sodelujejo pri kreiranju politike na tem pomembnem gospodarskem področju. Rezultati našega dela se zrcalijo takorekoč na vseh ravneh, od krajevnih skupnosti do parlamenta in vlade. V mnogih občinah danes povsem drugače gledajo na razvoj turizma. Ljudje spoznavajo, daje predvsem od njih odvisno kaj in koliko bodo imeli od dejavnosti...«
-	Pa druga plat, to je tista, s katero niste zadovoljni?
»Ob tem, ko naše organizacije še kako aktivno sodelujejo pri rasti nacionalnega dohodka, nanje pozabljamo pri delitvi. To je kajpak skregano z razumom. Poleg tega mi ne gre v račun, da je še vedno toliko birokratskega oziroma uredniškega odpora do najrazličnejših zanimivih in vse pozornosti vrednih iniciativ, ki se porajajo v naših društvih. Prepričan sem, da še vse preveč podcenjujemo prostovoljno delo in da posvečamo premalo po-
Dr. Marjan Rožič
zornosti institucijam civilne družbe.«
- Kaj pa delo znotraj turističnih organizacij? Ste z njim v celoti zadovoljni...?
»Seveda nisem, saj se nekatere stvari, kot pravimo, prepočasi premikajo. Sleherno turistično društvo naj bi imelo odprte oči in ušesa do vsega, kar je povezano z našo dejavnostjo. Povezano pa je takorekoč vse. Premalo tudi združujemo in povezujemo ljudi na najrazličnejših interesnih področjih. Povedano z drugimi besedami: okrepiti moramo sodelovanje z zaposlenimi v turističnem gospodarstvu in tudi drugod, da bodo razvojni programi in projekti rezultat skupnih hotenj oziroma usklajenih interesov. Osnova takšnega sodelovanja je med drugim tudi ozaveščanje, da je turizem dejavnost od katere bi lahko lepo živeli.«
-	Akcija Thristične zveze Slovenije, ki ste jo poimenovali Moja dežela - lepa, urejena in čista, že rojeva sadove, mar ne?
»Ocenjevanje slovenskih krajev na področju turizma poteka že 25 let. Letošnja novost akcije je, da poteka ocenjevanje pod okriljem evropskega leta varstva narave. Zato je posebna komisija pri naši zvezi posvetila posebno pozornost prizadevanjem za ohranjanje naravne dediščine. Kajpak naj bi k urejeni in ekološko čisti deželi prispevali prav vsi in ne le neposredno zaposleni v turističnem gospodarstvu. Vsak krajan, sleherna služba, na vseh mejnih prehodih, železniških in avtobusnih postajah, v marinah, delovnih okoljih in na domačih dvoriščih bi morali imeti pred očmi varovanje narave in slehernega okolja. Ko bomo spoznali, da lepa in čista Slovenija ni le stvar hotelov, gostiln, bifejev in turističnih društev, bomo tudi korak bližje deželam, ki od turizma živijo. Vsekakor je razveseljivo, da akcija Moja dežela - lepa, urejena in čista rojeva sadove. Iz leta v leto je Slovenija snažnejša. Celo v najbolj zakotnih krajih že tekmujejo med seboj, kdo bo skrbneje pospravil svoje dvorišče in kdo bo imel na svojih oknih lepše nageljne. Veliko dela je opravljenega, toda postoriti bo treba še veliko, da bo naša dežela taka, kot bi si jo želeli.«
-	Kako ocenjujete položaj ljudi, ki so zaposleni v našem turističnem gospodarstvu?
»Po pravici povedano smo v naših organizacijah doslej premalo premišljevali o delavcih v gostinstvu in turizmu. Njihov položaj je namreč marsikje zaskrbljujoč. Kaj pomaga, če je, denimo, hotel na oko lep in brez napake, če zaposleni niso motivirani za opravljanje svojega dela. Ljudje, ki so zaradi tega ali onega slabe volje in nerazpoloženi, ne morejo dajati od
sebe tistega, kar bi morali. Mizer-ne plače, s katerimi se srečujemo v prenekaterih delovnih okoljih, pa niso ravno spodbuda za naporno delo. In o tem se vsekakor premalo pogovarjamo. Seveda bomo tudi v prihodnje zahtevali od vseh, ki delajo v turizmu, potrebno znanje, strokovnost, delavnost in prijaznost, toda za vse to je potrebna tudi ustrezna stimulacija...«
- In katerim nalogam se boste v prihodnje najbolj posvetili?
»Vsekakor bomo posebno pozornost posvetili svoji lastni revitalizaciji. To med drugim pomeni, da se bomo tesneje povezali s turističnim gospodarstvom in v prihodnje bolj sodelovali. Ne moremo in ne smemo delati in načrtovati vsak po svoje, ko pa imamo skupne cilje. V tem smislu tudi načrtujemo, da bi postala naša društva nekakšen turistični parlament. S
tem v zvezi precej pričakujemo tudi od zakona o društvih, ki bo urejal pogoje za gospodarsko dejavnost profitne in neprofitne narave in s tem možnosti za ekonomsko stabilnost turistične društvene dejavnosti. Pričakujemo, da bo kmalu sistemsko urejeno financiranje projektov turističnih društev, občinskih in področnih zvez in tudi Turistične zveze Slovenije. Zakon bo kajpak zagotovil tudi varnost in stabilnost lastnine, s katero razpolagajo turistična društva in zveze...«
- Veliko modrujemo o turizmu na podeželju, storili pa nismo kaj dosti, da bi imeli ljudje več možnosti za počitnikovanje zunaj urbanih okolij.
»Seveda, tudi na tem področju nas čaka še veliko dela. Pa ne mislim le na turizem v hribih in na najrazličnejših kmetijah. Menim, da smo se doslej odločno premalo
potrudili, da bi v Sloveniji več vlagali v družinske apartmaje oziroma majhne, vendar vse bolj mikavne turistične zmogljivosti. S takimi in podobnimi naložbami bi tudi poskrbeli za prenekatera nova delovna mesta.«
- In ocena letošnje turistične bere?
»Vsi kazalci kažejo, da bo boljša od lanske. To je spodbudno. Ne moremo pa mimo spodrsljajev, ki jih lahko pripišemo izključno sebi. Marsikje smo namreč pretiravali s cenami. Pa ne mislim, da bi morali biti kar najbolj poceni. Sploh ne. Trdim pa, da moramo za denar, ki ga hočemo zaslužiti, več ponuditi. Cena mora ustrezati ponudbi in obratno. No, vsekakor bomo letos spravili v žep milijardo dolarjev. Lahko pa bi, kajpak, še precej več.«
Andrej Ulaga
IZGUBA ŽELEZARN SE ZMANJŠUJE
Izguba Slovenskih železarn je zaradi konjunkture na trgih čedalje manjša. Medtem ko je bil lani delež izgube v prihodkih 13-odstoten, je izguba ob koncu prvega polletja letos pomenila samo še osem odstotkov vseh prihodkov. Prodaja izdelkov se je povečala, število zaposlenih pa zmanjšalo, zato je tudi
večja produktivnost železarskih družb.
Vsi kazalci poslovanja v prvem polletju kažejo, da se poslovanje Slovenskih železarn izboljšuje, predvsem poslovanje metalurških družb. Proizvodnja se je v prime-ijavi z istim obdobjem lani povečala za skoraj deset odstotkov in za
šest odstotkov presegla načrtovano proizvodnjo. Pred začetkom leta so načrtovali, da bodo letos proizvedli za en odstotek manj odlitega jekla kot lani.
V prvih šestih mesecih so železarske družbe prodale za 333,5 milijona mark izdelkov, od tega za 192 milijonov mark na tujih
trgih (za 38 odstotkov več kot lani v prvem polletju). Vrednost prodaje je tako za 28 odstotkov večja kot v istem obdobju lani oziroma za dva odstotka večja od načrtovane prodaje. Dve tretjini prihodkov so ustvarile metalurške družbe.
Železarske družbe v povprečju izvozijo 60 odstotkov izdelkov, zato vodstvo koncerna pričakuje, da bodo dobili tudi nekaj pomoči, ki jo bo država letos namenila neto izvoznikom. Zaradi te pomoči, ki naj bi je bilo po izračunih žele-zarjev približno za milijardo tolarjev, bo še izboljšala poslovni izid.
V prvi polovici leta je koncem uvozil za 109 milijonov mark surovin, zato je presežek izvoza nad uvozom 83 milijonov mark. Tretjino izdelkov slovenskih železarn so kupili Nemci, petino Italijani, 12 odstotkov Avstrijci, 10 odstotkov izdelkov pa so železarji prodali kupcem v ZDA in v dragih državah Evropske unije. Na območju nekdanje Jugoslavije so prodali le 3 odstotke izdelkov.
Najbolje posluje jeseniški Acro-ni, ki je nosilec ploščatega programa. Jeseničani namreč izgube ne ustvarjajo več. Največ težav ima vodstvo koncerna Slovenskih železarn v metalurških obratih na Ravnah in v Štorah. Pred koncem prvega polletja so oba proizvodna obrata združili v enotno podjetje Metal.
Ko bodo čez približno leto dni
dokončali gradnjo ponovične peči, ko bodo kupili transformator za obrat v Štorah in ko bodo posodobili vlivanje, postavili kontrolno linijo in peč za toplotno obdelavo ter sanirali hrup (za ta namen bodo porabili 3,8 milijona mark) na Ravnah, naj bi tudi Metal začel poslovati bolje. Za vse naložbe bodo skupaj porabili 58 milijonov mark. Polovico bo prispevala država, ki je denar že odobrila, polovico naložb pa bodo financirali sami. Ponovična peč v Acroniju bo začela delovati že letos.
Vodstvo Slovenskih železarn bo letos veliko pozornosti posvetilo družbam, ki se ukvarjajo s strojegradnjo in predelavo. Zanje pripravljajo strateški razvojni program, da bi izboljšali svoje poslovanje. Nekatere družbe (denimo ljubljanski Tovil in ravenski Noži) so lani že poslovale z dobičkom, s primernimi ukrepi pa naj bi letos dobiček ustvarili tudi v Plamenu iz Krope, jeseniškem Fipromu in leški Verigi-
Slovenske železarne naj bi do konca leta ustvarile 672 milijonov mark prihodka, kar naj bi bilo za 22 odstotkov več kot lani. Izvozile naj bi kar za 48,5 odstotka več kot lani, s prodajo na tujih trgih pa naj bi ustvarile 438 milijonov mark prihodka. Delež izgube v prihodkih naj bi se zmanjšal na samo dva odstotka, število zaposlenih pa od 8.878 na 8.249.
G. N.
14. septembra 1995
KAŽIPOT
storitev, življenskemu ciklu izdelka ter spodbudam za razvoj novih izdelkov. V knjigi je celotivo prikazano vključevanje Slovenije v mednarodno gospodarsko poslovanje. Avtorje v posebnem poglavju zajel tudi resolucijo o strategiji Slovenije do tujih vlaganj. Opisal je strategijo gospodarskega razvoja Slovenije, katere namen je približevanje Evropi, spodbujanje gospodarske rasti ter konkurenčnosti.
Uvodno posvetilo »Knjigi na pot« je napisal prof. dr. Ludvik Toplak, rektor Univerze v Mariboru. Takole med drugim pravi: »Dr. Gabriel Devetak piše s pogledom v prihodnost. V kjigi namenja veliko prostora mednarodnemu sodelovanju in povezavi Slovenije z razvitim svetom. V posameznih poglavjih vključuje tudi najnovejše zakonodajne trende. Bralci bodo dobili v knjigi številne odgovore, ki se zastavljajo v vsakdanji praksi.«
Miloš Likar
BOLJE JE BITI MAGISTER
Po zadnjih statističnih podatkih Ameriškega urada za popis prebivalstva je povprečni letni zaslužek Američanov s podiplomsko izobrazbo (magisterij, doktorat, visoka strokovna specializacija) bistveno večji od za-služa visoko ali višješolsko izobraženih. Doktorski, magistrski ali visokospecialistični strokovni naziv prinese povprečno 64.000 dolarjev zaslužka ali 18.000 dolarjev več kot samo z diplomsko izobrazbo. Vendar to ni edina značilna razlika med izobrazbama. Podiplomskih nazivov med zaposlenimi v ZDA je samo 9 odstotkov, njihovi nosilci pa zasedajo kar 44 odstotkov najbolje plačanih delovnih mest, ki prinesejo več kot 75.000 dolarjev zaslužka. Bržkone je to ena najpomembnejših spodbud za vpis na podiplomski študij. Med najprivlačnejšimi smermi pa je poslovna administracija.
v letošnjem' letu naraščajo, in sicer po 0,68 odstotka mesečno.
Število zaposlenih v industrijskih dejavnostih pa še vedno upada. Glede na lansko povprečje je bilo ta mesec zaposlenih le 95,6 odstotka, glede na mesec junij pa se je število zaposlenih v industriji in rudarstvu zmanjšalo za 0,7 od-
V petek 1. septembra so v hotelu Creina v Kranju predstavili knjigo »Marketinška zasnova podjetja«, ki jo je napisal naš strokovnjak za menedžerstvo dr. Gabriel Devetak. Delo obsega 258 strani, izšlo pa je pri založbi Moderna organizacija; ta deluje v sestavi Fakultete za organizacijske vede v Kranju. Avtor obravnava nekatere praktične vidike marketinga, kot npr.: marketinški splet, informacijski sistem, tržne razsikave, organiziranost marketinškega sektorja, direktni marketing, številna mednarodna pravila o marketingu, mednarodni kodeks za pospeševanje prodaje in podobno.
Veliko prostora je v knjigi namenjenega razvoju izdelkov in
CmiFlKAT
MARKETINŠKA ZASNOVA PODJETJA

SPET MANJ ZAPOSLENIH V INDUSTRIJI
Slovenska industrijska podjetja So v mesecu juliju izdelala za 0,8 °dstotka manj izdelkov kot v povprečju lani. Kljub temu je bil letošnji julij v primerjavi z lanskim UsPešnejši za 1,3 odstotka. Kljub relativno ugodnim mesečnim indeksom pa kumulativni presežek iz nieseca v mesec počasi, a vztrajno Pada. Tako se je kumulativno zaostajanje industrijske proizvodnje v htesecu juliju glede na začetek leta Povečalo za 9 odstotnih točk. Po sedmih mesecih imamo tako le še 4.9 odstotka »naskoka« v primerja-vi z enako dolgim obdobjem lani.
Na julijski obseg industrijske pro-'zvodnje pa močno vplivata kom-
ponenti sezone, in sicer obe v negativnem smislu. Julijski obseg proizvodnje bi bil brez omenjenih negativnih vplivov kar za 8 odstotkov nad lansko povprečno proizvodnjo.
Analiza proizvodnih rezultatov po namenskih skupinah kaže, da je v juliju proizvodnja reprodukcijskega materiala, ki v skupni proizvodnji obsega kar 52 odstotkov, presegla lansko povprečje za slab odstotek, medtem ko je proizvodnja sredstev za delo in proizvodnja blaga za široko porabo, glede na povprečno lansko rahlo upadla. V primerjavi z enakim obdobjem lani pa je proizvodnja v vseh omenjenih namenskih skupinah večja.
Tovrstni porast je bil največji v proizvodnji delovnih sredstev, in sicer za 15,8 odstotka, v proizvodnji repromteriala 5,3 odstotka, proizvodnja širokopotrošnega blaga pa je v primerjavi z enakim obdobjem lani večja le za 1,8 odstotka.
Zaloge industrijskih izdelkov so v juliju v primerjavi z junijem upadle za 1,8 odstotka, a so kljub temu še vedno za 1,6 odstotka nad lansko povprečno ravnijo in za natančno odstotek večje od zalog v enakem obdobju lani. Zaloge sredstev za delo so od lanskih istodobnih večje kar za dobrih 17 odstotkov. Zaloge industrijskih izdelkov torej

Borza sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 36
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4. ^šite nam ali telefonirajte na 061/131 00 33, int. 384, 385 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101 -601 -92077 ' Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure.
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI , KI VAM JIH NUDIMO
I	■ ROGAŠKA SLATINA - privatna hiša, kuhinja, tri dvoposteljne sobe, TWC
Cena za 4 osebe 50 DEM, za 6 oseb 80 DEM turistična taksa ni vključena. VRSNO, gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni pake-ti, cena polpenziona 3.300 tolarjev, polnega pa 3.600 tolarjev.
VEUKE BLOKE - počitniški dom s 105 ležišči, štiriposteljne sobe. Prosti termini v juliju in avgustu. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine.
4-	SLIVNIŠKO POHORJE - počitniška hišica s tremi spalnicami za do 6 oseb. Cena dnevnega najema 45 DEM . Pokličite po tel. 062 227 771, int. 251.
5-	POREČ
apartmaji LANTERNA - najem apartmaja za 4 osebe, dve spalnici, kuhinja, kopalnica, cena 112 DEM.
■ najem apartmaja za 6 oseb, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase. Cena 85 DEM..
HOTEL NEPTUN - dvoposteljne sobe, polpenzion. Cena 50 DEM na osebo.
HOTELTAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije. Cene do 25.9.57 DEM.
”• NOVIGRAD - trisobno stanovanje, možnost bivanja za 5 oseb. Termini po 20. 9., cena 45 DEM.
'BLED- HOTEL JELOVICA - dvo- in triposteljne sobe, polpenzion 68 DEM, doplačilo za polni penzion 12 DEM. Popusti: otroci do 2 let gratis, od 2 do 12 let 30% popust.
ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje 55 oz. 65 DEM dnevno. KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno.
'8- KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, posamezni termini v vsem obdobju poletnih dopustov, cena dnevnega najema 65 DEM. Stanovanje za 6 oseb 72 DEM.
II	• FIESA - počitniški dom za ca. 100 oseb, prosto po 15.9., možnost za šolo v naravi.
'«• RADOVLJICA - počitniški dom za ca. 40 oseb, dvoposteljne sobe, pol-, Penzion 3.950 SIT, možnost za šolo v naravi.
'3- KRANJSKA GORA - PENZION SATURN - nad jezerom Jasna, dvo-, tri-ali štiriposteljne sobe, twc, polpenzion 39 DEM.
14.	ČATEŽ - POČITNIŠKE HIŠICE - od 4 do 6 oseb, posamezni termini v oktobru, cena od 72 do 87 DEM dnevno.
15.	POKLJUKA - DVO ALI ŠTIRIPOSTELJNI APARTMAJI - dnevna soba, spalnica, kuhinja, kopalnica. Cena dnevnega najema 55 oz. 72 DEM.
16.	BOVEC - Kaninska vas - garsonjere oz. enosobna stanovanja, cena 55 oz. 7?DEM.
17.	MOST NA SOČI - APARTMAJI - za 4, 6 ali 9 oseb. Cena 70, 85 oz. 110 DEM.
18.	VELIKA PLANINA - planinske koče za 4 ali 8 oseb, cena od 50 do 85 DEM.
-trgatev - program sodelovanja pri prvi fazi izdelave vina, štiri ure garanja in osem ur zabave. Cena je odvisna od izbora vsebine piknika, od 1.600 do 2.000 tolarjev.
6. MUENCHEN - OKTOBERFEST od 22.9. do 1.10. Praznik piva v Bavarski prestolnici. Dvodnevni obisk, nočitev v hotelu visoke kategorije, cena 188 DEM. Za skupine od 40 do 50 oseb oblikujemo program po želji gostov.
C. ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno-ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI. KI JIH POTREBUJEMO
1.	Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Banovcih, Ptujskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja.
2.	Lastnike počitniških domov v Slovenskem Primorju ali v Hrvaški Istri, ki bi dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe.
B. SINDIKALNI IZLETI
Sindikalne organizacije ali kar tako oblikovane skupine vabimo, naj nam posredujejo svoje želje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje doma ali v tujino, plačila v 2 obrokih.
1.	BUDIMPEŠTA - tridnevni izlet za vikend ali pa kar tako za skupine 40 do 50 oseb. Avtobusni izlet v Budimpešto, ogled znamenitosti madžarske prestolnice, poldnevni obisk tipične kmetije v madžarski stepi z družabnim delom izleta, tretji dan na povratku v Ljubljano ali v kraj, od koder je skupina, kosilo v čardi. Cena 245 DEM, plačljivo v dveh obrokih.
2.	ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALO-VIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb.
3.	OTOČEC - posebi programi oddiha in rekreacije. Teniška igrišča, jahanje, čolnarjenje, gorska kolesa, ribolov, rafting, plavanje, plesne zabave in igralnica.
4.	ANKARAN, STRUNJAN, PIRAN - ribji piknik, 3 ure vožnje z ribiško barko, maksimalno 45 oseb. Za sindikalne skupine oblikujemo poseben program. Cena izleta s piknikom in prevozom do pristanišča je 4.000 tolarjev na osebo.
5.	VIPAVA - ogled Vipavskega križa, Biljanskih vinogradov, grobnice Burbonov in doživeti gostoljubnost domačinov in njihovih bogato založenih kašč in kleti. Po večerji odhod proti domu. Cena 2.500 tolarjev na osebo brez prevoza.
D. SEJMI IN STROKOVNA POTOVANJA
1.	FRANKFURT - AVTOMOBILSKI SALON - IAA - tridnevni ogled, potovanje z avionom. Odhod 18.9., cena 1.090 DEM.
2.	UTRECHT - SECURITV - sejem varnosti in zaščite - petdnevni program z ogledom Amsterdama, nočitve z zajtrkom, prevozi, ogledi. Odhod 1.10., cena 1395 DEM.
3.	MILANO - sejmi mode - MILANOVENDEMODA IN MODIT 95 - tridnevni ogled, avtobusni prevoz, nočitvi z zajtrkom, ogledi. Odhod 5.10., cena 380 DEM.
4.	CHICAGO - sejem tiskarstva - GRAF EXPO - šestdnevno potovanje, tri dni ogledov sejma, nočitve, avionski polet iz Celovca. Odhod 7.10.1995. Cena 1.380 USD. Potrebna je ameriška viza.
5.	LAS VEGAS - največji računalniški sejem na svetu. Sedemdnevni program, nočitve, sejmski program. Odhod 12.11.1995, cena 1.485 USD
E.	NAJEM KONGRESNIH ŠOTOROV- velikost 800 m2, cena 9.20 DEM/m2. Kličite 061/ 741 -466.
F.	NAJEM ALI NAKUP POČITNIŠKE ENOTE
Za več let najamemo počitniški dom v slovenskem Primorju, na Gorenjskem ali v hrvaški Istri.
G.	REZERVACIJE AVIONSKIH ALI LADIJSKIH VOZOVNIC
H.	VELIKA POTOVANJA - Evropa, Azija, Daljni vzhod, Srednja Amerika.
I.	POSEBNA POSLOVNA POTOVANJA - organiziranje po pripravi osebnega programa.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska.Cene veljajo le zaže v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite.
Pri posebnih akcijah z znižano ceno aranžmajev je potrebno takojšnje 10% plačilo, ki se obravnava kot kavcija, ob odpovedi se znesek ne vrača. Programe v tujini obravnavamo v skladu s splošnimi navodili potovalne agencije, ki je organizator potovanja, in jih gostje prejmejo ob prijavi. Prijava je sprejeta, ko je vplačanih 30% cene aranžmaja. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno.
ATRIS je povsod, kjerkoli ste.	Metod Za/ar direktor borze
18
14. septembra 1995
ŽIVLJENJSKA RAZPOTJA
Čeprav še vedno ostaja brez dela več kot 120.000 ljudi, socialno ogroženih pa je okrog 80.000 družin, vlada v Sloveniji socialni mir. Še več. Vlada in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pa tudi republiški zavod za zaposlovanje se radi pohvalijo, da nam je registrirana brezposelnost padla od 137.000 oseb leta 1993 na 120.000 v
letošnjem avgustu.
»Z delavkami in delavci, starimi nad 40 let, ki ne morejo dobiti službe, se nihče resno ne ukvarja.«
ZAKULISJE ZGODBE
0 USPEHU
Še raje pa se postavljajo s podatkom o le 60.000 dejansko brezposelnih, kar je rezultat posebne ankete republiškega zavoda za statistiko. Omenjena anketa o brezposelnosti v Sloveniji je narejena po zelo strogih merilih Evropske unije.
Po drugi strani pa si vlada in državni zbor zatiskata oči pred razcvetom dela na črno, za katerega podjetniki ne plačujejo nobenih prispevkov, sivo ekonomijo, pogodbenim in nadurnim delom.
Po dokaj zanesljivih ocenah je okrog 50.000 ljudi zaposlenih na črno, brez vsakršnih pravic. Med novo zaposlenimi je kar 60 odstotkov pogodbeno zaposlenih, ki niso socialno zavarovani. Celotna zaposlenost pada že vrsto let oziroma se nikamor ne premakne. O takšnem zakulisju zgodbe o uspehu oziroma ohranjanju socialnega miru smo se pogovarjali z Gregorjem Mikličem, članom predsedstva Zveze svobodnih sindikatov, ki je hkrati tudi svetnik v državnem svetu.
- Kako ocenjujete sedanja gibanja na področju zaposlovanja v Sloveniji?
»Na področju zaposlovanja nismo tako uspešni, kot zatrjujejo vlada, ministrstvo za delo in republiški zavod za zaposlovanje. Število zaposlenih je že lep čas nespremenjeno, kakšen mesec zraste, kakšen mesec pade. Letos je manj zaposlenih, kot jih je bilo lani. Slabša se zlasti zaposlenost na področju gospodarstva. Stalno pa upada, že od leta 1988 dalje, število zaposlenih v industriji in rudarstvu, torej v klasičnih gospodarskih
dejavnostih. Tako smo v šestih letih zgubili prek 200.000 delovnih mest. Zaposlovanje se v sedanjih kriznih časih giblje po nekaterih zakonitostih, ki so za to krizo značilne. Gre za to, da v podjetjih zaposlujejo večinoma le za določen čas. Potrebe po bistveno povečanem delu rešujejo z nadurnim delom prek vseh zakonskih omejitev ali pa s pogodbenim delom, v manših podjetjih pa v veliki meri z delom na črno.«
-Ali v sindikatih lahko kaj spremenite na tem področju?
»Zlasti na našo zahtevo so bile konec leta 1993 spremenjene določbe zakona o delovnih razmerjih glede nadurnega in pogodbenega dela, tako da se je število dovoljenega nadurnega dela bistveno zmanjšalo z 10 na 8 ur tedensko, s 40 na 30 mesečno in s 520 na 180 letno. Hkrati pa so bili uvedeni davki na nadurno in pogodbeno delo. To je bilo sprejeto s ciljem, da bi spodbudili redno zaposlovanje in naredili te oblike zaposlovanja ekonomsko nezanimive.«
- Kakšni so za delavce plusi in minusi nadurnega dela in v katerih dejavnostih ga je največ?
»Težnja delavstva je bila, že desetletja, skrajševati delovni čas. V večini kolektivnih pogodb smo se dogovorili za 40-urni tednik. V nekaterih dejavnostih skušajo tedenski delovni čas skrajšati na 38 ali 37 ur. S kakšnim obrazom potem lahko utemeljujemo upravičenost nadurnega dela? Problem nadurnega dela je v dodatnem izčrpavanju delavcev. Po določenem neprekinjenem delovnem času sposobnost delavca za varno delo upa-
de, pogostejše so nesreče pri delu, tudi delovni učinki niso taki, kot so v rednem delovnem času. Če to seštejemo, je minus večji kot tisti plus, ki ga dobi delavec kot dodatek za nadurno delo. Plus se pozna v plačilni kuverti v naslednjem mesecu, minus pa marsikdaj v zahtevah po predčasnem upokojevanju, beneficiranem delovnem stažu, povečani invalidnosti. Gre pa za tiste gospodarske dejavnosti, ki so izvozno naravnane in se srečujejo z močno izvozno konkurenco na tujih trgih. To je tekstil, usnjarsko predelovalna industrija itd. Po naših ocenah je veliko nadurnega dela tudi pri zasebnih delodajalcih, ki ne “poznajo” nobenih omejitev delovnega časa.«
-	In kakšna je druga plat pogodbenega dela?
»Pogodbeno delo je poleg že omenjenih razlogov za delavca slabo tudi zato, ker ne nudi nobene socialne varnosti, saj delavec za čas pogodbenega dela ni socialno zavarovan in si mora sam plačevati zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, pa tudi zavarovanje za primer brezposelnosti ali porodniške.«
-	O številu brezposelnih imamo zadnja tri leta na voljo dve vrsti podatkov, registrirano brezposelnost in z anketo ugotovljeno brezposelnost, ki je za polovico manjša od prve. Kateri podatki so za sindikate “ta pravi”?
»Oboji. Registrirana brezposelnost, število na zavodu za zaposlovanje prijavljenih oseb brez dela, se po uradnih podatkih nenehno zmanjšuje. Vendar ne zaradi novega zaposlovanja, ampak zato, ker vse tiste brezposelne, za katere ugotovijo, da karkoli delajo, se ne javljajo na zavod za zaposlovanje
ali pa ne sprejmejo ponujene zaposlitve, enostavno zbrišejo iz evidence. Letos so tako izbrisali iz evidence več kot 15.000 brezposelnih. Z anketo ugotovljena brezposelnost pa zajema standarde Evrop-
ske unije. V anketne podatke o statistični brezposelnosti so zajeti tudi tisti, ki so zaposleni po pogodbi ali brez nje, pa tudi takšni, ki delajo v družinskem podjetju, ”fuš“ itd.«
-	Navsezadnje morajo tudi brezposelni preživeti. Kje so glavni vzroki za razmah zaposlovanja na črno?
»Ljudje so v stiski. Ni možnosti rednega zaposlovanja, nadomestilo in denarna pomoč za čas brezposelnosti največkrat ne pokrivata minimalnih stroškov za preživetje družine. Iz ekonomskih razlogov je zato bolj ali manj črno zaposlovanje nujno, deloma pa tudi siva ekonomija. To so vse neregistrirane prvobitne dejavnosti, ko nihče ne plačuje davkov in prispevkov. Črno zaposlovanje je nezakonito zaposlovanje, zaposlovanje brez vseh pravic, brez socialne varnosti,
skratka, gre za čisto izkoriščanje ljudi. Po naši oceni dela na črno vsaj 50.000 ljudi. Na črno zaposleni so v glavnem v majhnih, samostojnih podjetjih, povsod tam, kjer je nadzor bistveno manjši, kjer praviloma ni sindikalne organiziranosti. Edini bog je dobiček, način za njegovo dosego pa ni pomemben.«
-	Kako se boriti proti takšni brezpravnosti delavcev?
»Tu sta dva sektorja: delodajalci in njihova združenja, ki sprejemajo razne dogovore, ne zagotavljajo pa izvajanja takšnih dogovorov. Nemško združenje delodajalcev na primer ima svoje lastne notranje nadzorne organe oziroma inšpekcije. Ti zagotavljajo ne samo, da se zakoni spoštujejo, ampak tudi, da se spoštuje vse tisto, kar se združenja dogovorijo. Pri nas pa največkrat iz ust zborničnih ljudi ali pa združenja delodajalcev slišimo, da nimajo poblastil. Drug sektor, ki bi moral nadzirati to področje, pa je država s svojim nadzornim aparatom, z inšpekcijo dela, ki ne deluje.«
- Zakaj pa inšpekcija dela ne opravlja svoje funkcije?
»Prvič zato, ker ni ustrezno kadrovsko in materialno usposobljena za takšno delo, drugič pa tudi zato, ker nimamo najbolj ustrezne zako-
nodaje. Glavni razlog, da inšpekcija ne opravlja svojega dela, pa je v tem, da država ni zainteresirana, da bi inšpekcija opravljala to funkcijo. Če bi vlada ali državni zbor imeli takšen interes,, bi zaposlili ustrezno število inšpektorjev in jim zagotovili ustrezne plače, po hitrem postopku pa bi sprejeli vse tiste predpise, ki najbolj ovirajo delo inšpekcije.«
-	Ali si država tako kupuje socialni mir?
»To rešuje socialne probleme na kratki rok, vendar jih rešuje. Zaposlovanje na črno, nespoštovanje zakonov in kolektivnih pogodb v marsikaterem gospodarskem subjektu znižuje stroške delovne sile in s tem povečuje dobiček. Ali drugače rečeno, s pomočjo nezakonitosti so tudi poslovni rezultati gospodarskih subjektov in stem tudi slika države lepši. Gre za sprenevedanje vlade, državnega zbora, to je
zgodba o uspehu.«
-	Kako v sindikatih ukrepate proti takšnemu izkoriščanju delavcev?
»Sindikati smo pri tem precej nemočni. Opozarjamo pristojne državne organe, zahtevamo njihovo posredovanje, sami pa nimamo nekih možnosti za ukrepanje, še zlasti, če se delavci, ki delajo na črno, niso pripravljeni boriti za svoje pravice.«
-Sl. januarjem 1996 naj bi republiški zavod za zaposlovanje začel voditi evidenco iskalcev zaposlitve po novem pravilniku, ki je zelo strog in na novo, po strožjih kriterijih opredeljuje, kdo je brezposeln in kdo ne. Kaj menite o tem?
»Nobena evidenca sama po sebi ne poveča ali zmanjša števila brezposelnih. Takšne spremembe evidence bodo povzročile še več uboštva. Dokler bo cilj zavoda za zaposlovanje zmanjševanje števila brezposelnih ne pa visoka stopnja zaposlenosti, se zaposlenim in brezposelnim delavcem slabo piše. V bistvu gre le za to, da se znižajo o socialni izdatki države. Problemov ni mogoče reševati tako, da jih pometeš pod preprogo, da spremeniš pravilnik in evidence. Nihče pa se ne resno ukvarja s tem, da delavec ali delavka po 40. letu starosti ne moreta dobiti zaposlitve.«
-	Ali so imeli svobodni sindikati kakšno besedo pri oblikovanju novega, strožjega pravilnika o evidenci brezposelnih?
»Domet upravnega odbora republiškega zavoda za zaposlovanje, v katerem sedijo tudi predstavniki sindikata, je majhen. Vse te pravilnike izdaja ministrstvo za delo. Na področju zaposlovanja se pri nas sprejemajo ključne odločitve v vladi, v državnem zboru in v ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Zavod za zaposlovanje je le izvajalec te politike. Mislim pa, da mu konkurenca ne bi škodovala in bo tudi pri nas treba čimprej uvesti zasebne agencije na področju zaposlovanja, ki bi konkurirale zavodu za zaposlovanje, kar predlaga tudi mednarodna organizacija dela.«
Marija Frančeškin
Gregor Miklič: »Največ dela na črno je pri zasebnikih, kjer praviloma ni sindikalne organiziranosti. Edini bog je dobiček, način za njegovo dosego pa ni pomemben.«
Trgovsko in proizvodno podjetje
AG-COM d.o.o.
Ljubljana, Komenskega 24
Nudimo vam:
—	fotokopirni papir F A4 (80 gr/mz)
Deloma primeren tudi za hitre kopirne stroje, cena 590 SIT za zavitek
—	telefaks role
210/50 m 420 SIT rola 210/30 m 350 SIT rola
Prometni davek ni vračunan v ceni!
Vaša cenjena naročila pričakujemo po telefonu 061 346 646

14. septembra 1995
RAVBARKOMANDA
Dolenjske pekarne
DELAVCI POSTAJAJO
VEČINSKI LASTNIKI
Dolenjske pekarne so za naše razmere srednje veliko podjetje, dokazuje, da mora politika roke moleti čimdlje od gospodarstva. Hvala bogu, da je bilo v tem primeru vsaj v novejšem pasu tako, sicer je vprašanje, ali bi lahko govorili o uspešnem 'n Perspektivnem podjetju, kar Dolenjske pekarne danes nedvomno so.
Našo pozornost je vzbudil poda-tek, da se podjetje, ki je imelo še Pred nedavnim v svojem nazivu lagovno znamko ljubljanskega <lta, lastnini kot samostojna pra-v°a oseba. Stvari nam je pojasnil direktor podjetja Alojz Muhič, ki J® bil kot pomočnik direktorja v Novotehni eden od tistih, ki so korali k (ne)sreči to podjetje za-Pustiti. Mimogrede: Dolenjske Pekarne so danes najboljši Muhi-ev odgovor na vse očitke, ki jih je aa rovaš nekdanjega vodilnega ka-ra v Novotehni natresel njen gro-°ar Niko Galeša. Posredno pa tudi ~°kaz za neumnosti, ki jih je pri kadrovanju vodilnih v podjetjih Sv°jčas počela Partija.
Perkarska dejavnost na Dolenjskem je bila v času socializacije 'n monopolizacije gospodarstva Priključena kot tozd k ljubljanske-11111 Žitu. To je v Novem mestu in °kolici več ali manj prodalo premoženje prejšnje pravne osebe in s tem kapitalom v zgradilo novo ginil tisti vabljivi vonj po svežih Pekarno. Novomeščani se tega ob- žemljicah. d°bja spomnijo predvsem po tem, V kasnejši kampanji ukinjanja da je z novomeških ulic takrat iz-	tozdov, ko je na čelu podjetja že
stal Alojz Muhič, pa so delavci tozda glasovali proti vnovični združitvi oziroma pripojitvi k novonastalemu holdingu Žita. Vic te reorganizacije je bil v tedanji koncentraciji (družbenega) kapitala, ki se je ponekod izkazala kot pozitivni spet drugod pa kot negativni proces. K sreči takrat politika ni imela več tiste moči, da bi z znanimi mehanizmi lahko uveljavila novo sistemsko šablono. Nastal je prazen prostor, v katerem je zaživelo prej deklarativno samoupravljanje. Kakšen paradoks: sistem je kot labodji spev zaživel šele na smrtni postelji. Prav ta vakuum pa so s pridom izkoristili tudi delavci Dolenjskih pekam, ki so “samoupravno” glasovali proti temu, da bi 50 odstotkov svojega premoženja združili v holding Žita in se kot družbeno podjetje organizirali v družbo z omejeno odgovornostjo. Kako prav so imeli, je na dlani danes, ko štab Žita (holding) lastnini 50 odstotkov vseh takšnih “svojih” podjetij. Konkretno: delavci Dolenjskih pekarn bi torej v zdajšnjem lastninskem preoblikovanju lahko olastninili samo 50 odstotkov “svojega” deleža družbene lastnine, kar se je na primer zgodilo na Vrhniki in še kje. Ker pa so se leta 1989 pravilno odločili, bodo po metodi notranjega
Boj za privatizacijsko pogačo
KDO BO POGRABILVEČ
lastninjenja čez štiri leta 100 -odstotni lastnik večinskega dela podjetja (40 odstotkov si je, kot je znano, vzela država), kar je po Muhičevem zatrjevanju realno dosegljiv cilj. Tembolj, ker podjetje konstantno posluje z lepim dobičkom in nenehno vlaga v svoj razvoj.
V Dolenjskih pekarnah je trenutno zaposlenih 145 delavcev (v zadnjih treh letih so zaposlenost povečali za 45 odstotkov) in so tudi eno redkih podjetij, ki še vedno zaposluje nove delavce. Prav
ta čas so v fazi realizacije novega programa, ki bo ponudil kruh novemu številu delavcev. Se pa Muhič kot “nesposoben” kader iz Novotehne pri tem drži maksime, da v podjetju v nobenem primeru ne sme biti več kot 8 odstotkov režije. In ga pri tem prav nič ne zanima tarnanje delavcev na upravi, češ da imajo preveč dela.
Dolenjskih pekam ni zamajala niti precejšnja izguba hrvaškega trga. Zaradi znanih meddržavnih neumnosti in hrvaških carin je zdaj ta trg za njih mrtev, čeprav
utegne biti v kakšnih novih okoliščinah še kako zanimiv. Tembolj je zaradi tega razveseljiv podatek, da se njihov tržni delež kljub močni konkurenci zasebnih podjetij nenehno povečuje. Predvsem zahvaljujoč poslovni usmeritvi, ki temelji na širjenju proizvodnega asortimana in pridobivanju novih večjih odjemalcev. O tem dovolj pove podatek, da Dolenjske pekarne oskrbujejo s kruhom celo klinični center v Ljubljani.
Ivo Kuljaj
Pri založbi ČZP Enotnost je izšla zbirka
humorističnih zgodbic Staneta Pečka z naslovom Dobri vojak Janzej.
Ilustracije za knjigo pa je prispevala slikarka Tatjana Veber.
Knjigo
lahko naročite v prodajnem oddelku naše založbe ah po telefonu 061 321 266 po ceni 2.600 Sit.
v Dogodki v kranjski Planiki in eUjarstvu v Kidričevem nam pre-Pričljivo napovedujejo ne samo Vr°čo politično jesen, temveč po ^v°je definirajo (divjo) privatiza-’J° kot torišče predvolilnega spo-Pada. o tem nesporno govori ve-. a vloga, ki jo je v tem obdobju 'Ddikatu Neodvisnost namenil šef Janez Janša, vladin odgovor 1 Ustanovitvijo posebne skupine za Preprečevanje oškodovanja družbe-ne lastnine, še zlasti pa dogodki v Z^ezi z vlogo in položajem agen-’Je za plačilni promet. Gremo po ! ^ti.
Da sindikat Neodvisnost po po-r®t>i nastopa kot trojanski konj pSS, smo vedeli že dolgo časa. rav tako smo lahko pričakovali, va bo Janša Tomšiča poslal v pri-arizacijski ogenj pred volitvami, $aj je na dlani, da je vladajoča ko-... ctja na tem področju najbolj ran-Jlva. Nihče namreč ne more reči, aa Privatizacije ne spremljajo kraje [užbenega premoženja, za kar je Ujektivno odgovorna. Poleg tega ^a je ta proces še kako povezan s lavnimi in moralnimi kategorija-!!jj' kar samo od sebe ponuja ve-'kansko gnojišče za gojenje vsakr-1)6 politične demagogije. Takšne Priložnosti pa seveda veliki moj-tri v tej veščini na slovenskem P°litičnem prizorišču niti slučajno ae bodo spustili iz rok.
V tem pogledu je prav značilna Sotovitev predsednika sindikata v paniki Dušana Valanta, daje sin-.'kat Neodvisnost, v katerega je ključeno le manjše številko dela-Cev Planike, deloval le medijsko, u^dtem ko za delavce ni še nič ^aredii. Tako naj bi v resnici po-/tju bolj škodoval kot koristil, saj a So “ljudje še bolj apatični, ko j? zvedeli, da vodilni kradejo”.
krati s tem se je predsednik sin-^,'kata v Planiki vprašal, ali je cilj Udikata Neodvisnost, da se bori a Pravice delavcev ali da ruši po-■Ntje. Valant si je odgovoril kar
sam, ko je ugotovil, da “njim niso cilj aferaštvo in zakulisne igre z namenom pridobivanja volilnih glasov za katerokoli stranko”. V resnici pa gre prav za to - za volilne glasove vseh tistih, ki se počutijo okradene in ogoljufane. Takšnih pa bo v privatizacijskem procesu, kot je že zdavnaj ugotovil dr. Jože Mencinger, največ. Janša je torej pravilno ugotovil, v katerem grmu tiči (volilni) zajec. Seveda je toliko pameten, predvsem pa brezkompromisen, da bo storil vse, da tega zajca zbeza pred svojo muho.
Janševe oziroma namere opozicije je očitno takoj spregledal tudi predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, sicer najbrž ne bi že kar takoj na prvi jesenski seji vlade predlagal ustanovitev omenjene skupine. Predstavnik vlade je po seji dejal, da je vlada ustanovila posebno komisijo, v kateri bi ob predstavnikih
ministrstev za notranje zadeve, finance, ekonomske odnose sodeloval še cel štab ljudi iz vseh mogočih uradov in agencij, da bi pospešila odpravljanje nepravilnosti v podjetjih z družbeno lastnino, ki se še lastninijo. To pa je, milo rečeno, čisti politični blef, kajti privatizacijski proces gre h koncu, kar pomeni, daje naj večji del tistega, kar je bilo za pokrasti, že zdavnaj pokraden.
Drnovškovo potezo torej ni jemati kot resen poskus, s katerim bi ustavil tatinsko erozijo družbenega premoženja, temveč le kot učinkovit politični odgovor na Janšev manever. Pač v stilu tiste znane Churchillove domislice, da kadar politik noče nič narediti, ustanovi komisijo. Da takšna ugotovitev ne sodi zgolj v domeno špekulacije, prepričljivo govori dejstvo, da je Drnovškova vlada ustanovila podobno komisijo že
jeseni leta 1993. Značino je tudi to, da je vlada ustanovila to komisijo po ugotovitvah SDK o dvajsetmi-lijardnem oškodovanju družbenega premoženja, kar je takrat dvignilo precej prahu. Še bolj od tega pa je pomenljivo, da je komisija kmalu potem, ko se je ta prah polegel, tiho razpadla.
V ozadju vseh teh dogodkov tiči oster politični spopad, ki temelji na tranzicijski prvobitni akumulaciji kapitala. Tega uokvirja že sam zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki mu slovenska politika nikoli ni dopustila, da bi bil zasnovan in uresničen kot čista ekonomska operacija. Zakon je že ob sprejetju pomenil predvsem kompromis med različnimi modeli in njihovimi (političnimi) zagovorniki, ki jih je v prvi vrsti zanimalo predvsem, katera ožja politična skupina bo postala lastnik in nadzornik večine privatizira-
nih podjetij. Njegovo uresničevanje skupaj z zapleti v zvezi z agencijo za plačilni promet, ki si jo je vladajoča koalicija skušala nekajkrat na vrat na nos podrediti, zgolj potrjuje to ugotovitev. Agencija je namreč z revizijami pomeni tm v peti Drnovškovi vladi, saj so velika ovira pri politični (raz)-delitvi družbenega premoženja. To pomeni, da od izvršne oblasti neodvisen položaj agencije, ki si ga je ta zagotovila šele s pomočjo ustavnega sodišča, zmanjšuje prednost, ki ga ima pri delitvi privatizacijske potice vladajoča koalicija. Ustavno sodišče je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da mora v prehodnem obdobju, ko še obstaja družbena lastnina, nad njeno razdelitvijo bedeti ustanova , ki je pri svojem delu neodvisna od vseh vej oblasti.
Da pri lastninjenju družbenega premoženja še zdaleč ne gre zgolj
za ekonomsko operacijo, zelo jasno priča tudi sedaj ustanovljena vladna komisija. Predstavnik vlade je namreč dejal, da skupina ne bo čakala na revizijske preglede agencije, ampak bo opravljala preglede v podjetjih pred pooblaščenimi inšpektorji agencije. To pa slej ko prej rahlo spominja na stare dobre čase, ko so po naših podjetjih šarile partijske komisije. Tembolj, ker je direktorica agencije Romana Logar vlado že pred časom zelo jasno opozorila, da se revizijski posel nikjer na svetu ne opravlja v komisijah izvršne oblasti.
Kako “mutne” posle se gre vladajoča koalicija,	pa še najja-
sneje kažejo nenehni spori med agencijo in skladom za razvoj, ki z za lase privlečenimi izgovori agenciji ne dovoli revidiranja svojih podjetij, in to kljub stališču vrhovnega sodišča, ki dopušča revizije podjetij v skladu. To pa lahko pomeni samo tole: največji divji pri-vatizer, da ne rečemo lopov, je prav vladajoča koalicija. Zakaj neki bi se drugače otepala revizij v skladu, katerega stoodstotni lastnik je prav vlada.
Na koncu bi torej lahko rekli, da gre v političnem spopadu glede nepravilnosti pri lastninjenju družbenega kapitala izključno za dve stvari. Najprej za politični grabež in nadzor čimvečjega dela kapitala, hkrati s tem pa tudi za volilce, kajti prvo omogoča legitimiteta drugih. Še najmanj pa pri vsem tem prav vse politične skupine zanimajo same pravne ali moralne kategorije, s katerimi sebodo v prizadevanjih za naklonjenost volil-cev najbolj trkale po prsih. Žal, kot vidimo, nekatere pri tej raboti še najmanj zanima gospodarska učinkovitost, usoda podjetij in z njo povezan gmotni in socialni položaj delavcev, kar se je zelo jasno pokazalo te dni prav v kranjski Planiki.
Ivo Kuljaj
.DIVJA
privatizacija
*
i
A
A

je
*

r
20
Lfc
14. septembra 1995
NAJPOMEMBNEJŠA STRAN
z
Humoreska
Strankarsko
čbnstvo
-	Janša se hvali, da ima že enajst tisoč članov svoje stranke, smo oznanili, ko smo stopili v bife Bližnja srečanja posebne sorte, kjer je kot pribit že tičal za šankom tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok in pil svoje obvezno veliko pivo.
»A tako!? Potem je pa boljši kot tovariš Tito«
-	Kako to mislite?
»Ko se je Tito pred vojno vrnil iz Moskve, kjer je odstavil dotedanjega generalnega sekretarja KPJ Gorkicea, je povečal članstvo v partiji od 6.000 na 8.000 članov. Ta uspeh so nam vtepali v glavo vsi učbeniki za nižje, srednje in njim sorodne šole. Janša pa jih ima brez Moskve, koliko ste rekli? Enajst tisoč. No torej!«
-	Ampak to je vendarle neprimerljivo. Tedanja KP Jugoslavije je delovala v ilegali...
»Ampak je delovala na vsem prostoru Jugoslavije, ki je imela takrat okrog 16 milijonov prebivalcev, Slovenija pa jih ima danes nepolna dva milijona.«
-	Vseeno je to neprimerljivo. Če hočete primerjati, potem morate vzeti čas, ko je bila komunistična partija legalizirana, torej po vojni. Takrat je štela kar desetino prebivalstva...
»Tudi to je neprimerljivo. Bila je edina dovoljena stranka in seveda na oblasti. Takrat nihče ni smel biti socialdemokrat, ne tak običajen, ne prenovljen, torej združenolistniški. Sicer pa, če je bilo v Jugoslaviji okrog dva milijona članov partije in v Sloveniji torej tudi kakšna dva milijona,
\
čemu pa je potem partija sestopila z oblasti. In kje so danes vsi ti komunisti!?«
-	No, odločili smo se za tržno gospodarstvo in člani partije so se razšli.
Eni v pokoj, drugi so politiko pustili, tretji so šli v druge stranke...
»To me spominja na škandalček, ki se je okrog leta 1970 zgodil v Domžalah. Neki član partije oziroma zveze komunistov je na občinski komite prinesel svojo člansko izkaznico, češ da zapušča vrste avantgarde.
Na vprašanje zakaj, je dejal, da gre delat v Nemčijo in da torej partije ne potrebuje več.«
-	In kaj se je potem zgodilo s tem Domžalčanom?
»Ne vem. Menda so ga zaradi očitnega karierizma vrgli iz partije, ha, ha. On pa je užaljeno šel v Nemčijo, ha, ha!«
-	Ampak kako morate ta posamezni sramotno ekscesni dogodek primerjati s široko zasnovano akcijo partijskega sestopanja z oblasti.
»Veste kaj, če vam bom moral spet na dolgo in široko razlagati podobnosti med posameznim in množičnim sestopom iz partije, vas bo ta razlaga stala vsaj eno veliko pivo. Torej!?«
-	Dobro, dobro! Razlaga ni potrebna, čeprav se z vami ne strinjam, ampak zakaj pa se izstopili iz pagije vi?
»Jaz nikdar nisem izstopil!«
-	Torej ste še v partiji!
»Ne, saj v njej nikoli nisem bil.«
-	In zakaj ne?
»Nisem imel časa vstopiti.«
-	Ha, najbrž zato, ker vas nikdar ni bilo ne doma ne na delovnem mestu, ker ste bili ves čas v Bližnjih srečanjih posebne sorte. V bifejih pa članov partije niso rekrutirali...
»Tokrat ste povsem zadeli resnico. Vedno sem imel raje belo-rumen pir kot rdečo ali kakšno drugo partijo. To velja še danes.«
-	Ampak zaradi vaše ljubezni do piva bi vas lahko v partijo tudi kupili, recimo za eno veliko pivo?
»Dve. Eno dopoldne in drugo popoldne vsak dan.«
-	Torej ste podkupljivi?
»Nič bolj, kot so drugi člani partije. Le cenej‘i sem.«
Bogo Sajovic
Horoskop
Kaj koga briga
Kmalu potem, ko sta Romul in Rem (po legendi) ustanovila Rim, so Rimljani prišli v spore s svojimi sosedi. Minevala so desetletja in stoletja sporov in lokalnih vojn, potem pa je Rim počasi postal dovolj močan, daje lahko začel osvajati. Ko je pokoril plemena na Apeninskem polotoku, se je začel širiti tudi v druge kraje. Po treh vojnah je uničil drugo sredozemsko velesilo, Kartagino, in prevzel njeno ozemlje in vpliv. Sledile so nove in nove osvojitve in Rim je prerastel v svetovni imperij. Po obsegu naj večji je bil za časa cesarja Marka Ulpija Trajana (rojen 18. septembra 53). V tem času je obsegal ozemlja današnje Italije, Francije, Beneluksa, Španije, Podonavja in alpskih dežel, Grčije, Male Azije, Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, dela današnje Nemčije in del britan-
skega otočja. Njegov vpliv je segal tudi preko teh meja. Nekatere države so priznavale svojo podložnost Rimu ali pa so bile začasno zasedene.
Trajan je začel svojo kariero kot vojaški poveljnik. Vojaški uspehi so mu prinesli konzulsko čast, kmalu nato pa ga je tedanji cesar Nerva posinovil in postavil za svojega dediča. Po Nervovi smrti je Trajan s pomočjo vojske tudi resnično postal cesar. Trajanje bil odličen upravnik, za svojega vladanja so se lotili mnogih javnih del. Vodil je tudi vojaške pohode, zlasti v vzhodnih delih imperija in v Podonavju. Rimu je podredil (vsaj začasno) Parte in Armence. Umrl je na vojnem pohodu proti Partom leta 117.
K cesarju Trajanu je nekoč prišla rimska matrona, ki se je želela pritožiti zaradi moževega slabega ravnanja z njo. Na njeno razlaganje svojih križev in težav je cesar rekel:
»In kaj me to briga?«
Da bi si pridobila cesarjevo naklonjenost, je matrona ubrala druge strune. Začela je svojega moža slikati kot sovražnika cesarja in države. Cesar jo je hitro prekinil:
»In kaj to tebe briga?«
Deni
DELAVSKA
ENOTNOST
SLOVENSKI
PRIPOVED-
NIK
(RUDOLF)
AVTOR:
BORUT
LEVEC
MARIBORSKA
HEROJINJA
(SLAVA)
RUSJANOVO
LETALO
VEČJE
GODALO
BRKATA
REČNA
RIBA
RADOVITEN
DANSKI
OTOK
KRAJ V ZASAVJU
PRIPRAVA ZA MLETJE
ZGOLJ,
SAMO
RIMSKO x PRISTANIŠČE
ČEŠKI
SLIKAR
(JOSEF)
INDONEZIJSKA
TISKOVNA
AGENCIJA
NAGRADNA
KRIŽANKA
REŽISER
KUROSAVA
POMEMBNA
ZAČIMBA
KAČJI
GLAS
INDIJSKI
JELEN
PUSTNO
PECIVO
SLOVENSKI
KOŠARKAR
(SLAVKO)
RADIJSKA
NAPOVEDO-
VALKA
KOROŠEC
VRSTA
JADRA
NEMŠKA
DRŽAVA
BODEČ
POLJSKI
PLEVEL
OTOK OB ZAHODNI JBALJ ;otske
X0I
ŠKC
ŽUPNIJA
ZVITEK
PREJE
LETOVIŠČE
VSVCI
DRŽAVNA
BLAGAJNA
RADO
MURNIK
IGRALKA
MIRANDA
DEPARTMA V SEVERNI FRANCIJI
LITERARNI NAZIV ZA KRISTUSA
PISATELJICA
PEROCI
OKRASNA
Ri»r
OBOROŽEN
ČUVAJ
STIK ROKE S TELESOM
RIŽEVO
ŽGANJE
GLAVNO
MESTO
BABILONIJE
CERKVENI
SOLO
PEVEC
TASSOVA
PASTIRSKA
IGRA
VDOLBINA V STENI
ŽARKO
MIHEVC
PRITOK VOLGE V RUSIJI
KRANJSKI
ALPINIST
(FRANCE)
NOBELU
FINA
TKANINA
FR. PISATELJ (GERMAINE
NIKOLA
TESLA
REKA NA SEVERU IRANA
GLAVNO
MESTO
MAROKA
RIMSKA
BOGINJA
PLODNOSTI
MESTO V SEVERNI TURCUI
IGRALEC
ARKIN
VODNI
VRTINEC
POLITIK
MARKOVIČ
DRAMATIK
CANKAR
MORSKA ŽIVAL Z LOVKAMI
VOJAŠKO
OKLEPNO
VOZILO
PAPEŽEVA
TRIDELNA
KRONA
REKA NA TAJSKEM
HOMERJEV
EP
PESNIK
AŠKERC
AŠKERC
ENAKA
VOKALA
SMRDOKAVRA
BRUNO
TREVEN
KONEC
DIRKE
LADJA, KI SEJE REŠILA VESOUSKEGA POTOPA
OTOK V OTOČJU TUAMOTU
PRIZANES-
LJIVOST,
STRPNOST
Nagradna križanka št. 42
Rešeno križanko nam pošljite do 26. septembra 1995 na naslov:
ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 42
Nagrade so: 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev
Rešitev nagradne križanke št. 40
ATRIJ, BELEC, TRAKT, ERINA, RIDA, MAHER, OTO, AARE, Sl, SPOMENKA, ACS, HRON, KAS, KNUT, INTERES, TRN, OK, MARTIČ, MLADOST, RU, AST1BO,
RAN, TRIPER, GEA.ALEC. BROŠA, IL, TROPINE, V1ATOR, NIKO, VANESSA, NR, 1TALA, KARTUZIJ ANI, SEPARAT, AEROMETER, TVARINA, TRAVE, ANI
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 40
1.	Vida Bončina, Na jami 5, 61000 Ljubljana,
2.	Amalija Knaflič, DDM dr. Janka Benedika, Šercerjeva 35, 64210 Radovljica,
3.	Marko Milič, Križevci 126, 69242 Križevci pri Ljutomeru
Nagrade bomo poslali po pošti
Križanko pripravil
SALOMON O-V
UGANKAR
yrW~Tc
Jelko Kacin, obrambni minister, je bil po pogovorih z italijanskim obrambnim ministrom zadovoljen, ker je Italija z mej s Slovenijo umaknila karabinjerje in jih nadomestila s policisti. Prav zanimivo. Tembolj, ker je na drugi strani Kacin še pred počitnicami trosil neumnosti o “določenih preventivnih ukrepih” in “povečani prisotnosti nekaterih enot” na območju Trdinovega vrha, kjer še vedno vsem evropskim normam navkljub domuje slovenska vojska. Kako hkrati v ta kontekst uvrstiti še Kacinovo čestitko hrvaškemu obrambnemu ministru Sušku za uspešno izvedeno vojno operacijo v Krajini, najbrž živ bog ne razume. Ali pač: Kacin ne ve, kaj hoče. Ali pa ve in se dela Francoza. V vsakem primeru pa ni dobro, če se otroku dopusti igra z vžigalicami...
Dr. Manca Košir, predstojnica katedre na FDV, je rekla, da »seks ni le telovadba. Je srečanje z Bogom.« Če je tako, o čemer pa sploh ne gre dvomiti, potem je naša Manca morala srečati več Bogov, ki so jih krasile zelo različne brade.
Boštjan Tlirk, šef SKD v Ljubljani, je dejal, da je “SDSS stranka , ki je absolutno usmeijena k prevzemu oblasti in zato pripravljena ubrati kakršnokoli pot in uporabiti kakršnakoli sredstva”. Hkrati pa se mu smilijo Janševi avantgadisti (beri: Slivnik et consortes), ki jih Vodja uporablja kot prvoborce in ki jih bo najprej pokosilo. Takšna je pač usoda (medijskih) cip, ki se, da bi ostale v orbiti, nastavijo ravno vsakemu perspektivnemu političnemu mimo-hodcu, zraven pa še čenčajo o nekakšnem neodvisnem novinarstvu. Turkova ugotovitev opozarja zgolj na dejstvo, da je Janša problematična stranka, ki za razliko od nekdanjih komunistov ne plača. Vse drugo je stara (preizkušena) šola.
Rastko Plohl, šef Neodvisnih sindikatov Slovenije, je ob zasedbi Čevljarstva v Kidričevem ugotovil, da gre za prvi primer, ko se je policija vmešala v sindikalno aktivnost. Seveda šele potem, ko so lopovi v Čevljarstvu že opravili svoj posel. Ker policija skupaj z drugimi organi pregona v Čevljarstvu ni ničesar storila, da bi jih tudi odkrila, lahko sklepamo, da so nastopili novi časi, ko bo policija v skrbi za red in zakonitost začela braniti tatinske divje privatizerje pred okradenimi delavci. Tako oblast (nakradenega) kapitala počasi prevzema v svoje roke nekdanjo oblast delavskega razreda. Kar smo hoteli, to zdaj imamo!
Kuli
I---------
I Naročilnica za I Protestantski katekizem
Pri ČZP Enotnost nepreklicno naročamo...... izvodov Protestantske-
ga katekizma po prekleti ceni 10.000 SIT.
Knjigo pošljite na naslov:.......................................
Ulica, poštna številka in kraj:..................................
Ime in priimek podpisnika:.......................................
1.	Račun bom(o) plačal(i) v enkratnem znesku po povzetju
2.	Račun bom(o) plačal(i) v dveh obrokih
3.	EMŠO za individualne naročnike
Prometni davek in poštni stroški so vključeni v ceni
kupite	^
HUDIČA
in ga sežgite
1 Datum naročila
I___________________
Podpis naročnika
J