144
hiše in me zapodili v svet, ki je tako velik in brez srca in brez usmiljenja in brez sreče. Nihče nič ne ve o tem — saj je sveta noč, polna radosti in veselja.
In nihče se ne spomni in ne vpraša, kaj sem pretrpel tam zunaj v svetu, polnem trpljenja, in kako sem jokal in plakal in vzdihoval tam zunaj v življenju, polnem vzdihov in solz. O tem nihče nič ne ve — kakor nikoli ne bi bil odšel v svet, kakor bi vedno sedel tukaj ob domači mizi, ob očetu, in materi, ob sestrici in bratcih, otrok, dete . . . Nihče ne vpraša — saj je sveti božič, ki celi vse rane, ki vse boli zagrinja s pozabnostjo.
In nihče se ne spomni in ne vpraša, kaj sem grešil v življenju, odkar so me izgnali, kaj sem storil hudega in zlega tam zunaj v zlobnem in hudobnem svetu. Nihče ne vpraša ; nihče se ne dotakne strune, ki bi zaplakala in zaihtela in tožila in očitala obenem. Nihče ne vpraša, ker se nihče ne spominja, da sem kdaj šel v svet — nihče, saj je sveta noč nocoj, polna milosti, in vse hudo in vse zmote in vsi grehi so nocoj izbrisani   in pozabljeni! —
A kaj bi vprašali — saj nisem nikoli odšel v svet. Saj sem še otrok, dete, ki še vedno sedi v kratkih hlačicah za mizo,  ob  očetu, ob materi,  ob sestrici in bratcih, čisto, nedolžno  in srečno dete . . .
Vse ono pa o zmotah in grehih, o trpljenju in solzah — vse to so bile le sanje. Nikdar še nisem bil z doma. Nikoli še mi ni zašlo domače solnce, ki sije tako lepo in toplo in božajoče, ter mi vzšlo tuje, ki sije mrko in mrzlo. Vse to so bile le sanje... Nikoli mi še ni postiljala postelje druga roka kakor ljubeča materina, ki zrahlja posteljo, da se spi v njej tako gorko in prijetno, kakor na rokah angelov nebeških — nikoli! Vse ono o tujih rokah, o ljudeh brez  ljubezni   in sočutja,  so bile le sanje.
Nikoli mi ni rezala in delila kruha druga roka kakor roka očetova — ne, nikoli. Resen mož je moj oče, a zlato srce. Vse ono o tujcih, ki so mi dajali kruha z mrzlo roko, s hudobnimi obrazi in s sovražnimi pogledi — vse ono so sanje, lažnjive in goljufive sanje.
Nikoli nisem hodil sam in zapuščen po neznanih cestah in ulicah, sam med tujimi ljudmi, sam med mrzlim svetom — nikoli! Nikoli nisem plakal med ljudmi, ki so gledali name zlovoljno in zaničljivo in prezirljivo; nikoli nisem jokal s pritajenimi solzami v duši, ker sem bil tujec med tujci, odtrgan od doma, kakor veja od rodnega debla,  ker sem  bil  izgnan  in   zavržen  in
Fr. K s. Meška rojstni  dom.
vržen v hudobni in sovražni svet — nikoli!
Nikoli nisem klical v obupu: „Oče, mati, zakaj sta me pahnila izpod rodne strehe, iz tople sobe? Zakaj sta me izgnala in se nista usmilila in me pustila ob ogrevajoči vajini ljubezni?" — Nikoli, nikoli!
Nikoli nisem z bolnim in drhtečim srcem hrepenel po sestrici in bratcih, da bi se poigral z njimi. Nikoli — saj sem bil vedno pri njih, vedno sem igral z njimi, se smejal z njimi.
Vse ono o daljnih, neprijaznih krajih, vse ono o tujih ljudeh, o mrzlih srcih brez ljubezni in sočutja, vse ono o izgnanstvu in samoti in zapuščenosti — vse to so bile