ZADNJA IZMENA
Michel Rio
Tlacuilo
Dvorana palače jc bila opremljena v poz-nogotskem slogu, bolj nemškem kot Španskem, okrašena s kipi, ki so bili narejeni po vzoru Clausa Sluterja in njegovih epigonov. Med njimi je bil tudi doprsni kip diktatorja, ki bi ga lahko prisodili dletu Veita Stossa. Izvirnik jc sedel na koncu velikanske mize, nad njim pa jc visela gmota izklesanih okraskov, postavljena v središče nekakšnega cerkvenega kora, kjer so obhajali po pravilih obreda laičnega vsevladarja. Stisnjen v paradni uniformi, ki jc bila prav tako ekspresionistična kot arhitekturno ozadje, in s pridihom nemškosti, ki je grozeče spominjal na vojaške samovšečnosti Tretjega rajha, jc bil Alkahucte videti robusten Šestdeset letnik in skažen posnetek neustrašnega junaka iz opere buffo z obilnim trebuhom; čeprav se je vzvišeno pretvarjal, da jc kralj, je bil le klovn in nc Cezar. Bil je že skoraj pleSast, imel je okrogla lica, nizko čelo, mesnato /gornjo ustnico, ki so jo tesno obraSčale tanke brčicc, debel in zakrivljen nos, zabuhle veke z vdelanimi, majcenimi, prodorno živahnimi črnimi očmi z nezdravim leskom, značilnim za paranoika v mirujočem stanju, ki jc pripravljen, da sc v vsakem trenutku prelevi v delujočega psihopata. Bil je mcšanica rentnika in norca, ki ga je spametovala krvnikova grožnja. Ker se sam lahko pohvalim s skromnimi psihopatskimi nagnjenji, ki so jih obrzdali stroga vzgoja, sploSna filozofija kot bolj ali manj zvesta naslednica janzenistične doktrine, železna introspektivna disciplina in trdne ruševine humanizma, sem nemudoma spoznal kompanjona najnevarnejše vrste v zadnjem stadiju bolezni in pomislil - ne brez zaskrbljenosti - da bo naša prihodnost nenadoma vprašljiva, če Alanov načrt temelji na razumski podlagi. Ta vrsta manijaka, ki ne pozna predaje, zelo rada izgubi čut za preživetje in si raje izbere samomorilsko maščevanje kot pogajanje, ki ji nc bi prineslo drugega kot počasen propad. Brezpogojna in slaboumna megalomanska želja po oblasti jc bila vpisana v njegovo osebo, v njegove kretnje. Z Alanom sva sedela drug nasproti drugega, malce oddaljena od njega. Na mizi jc bil pripravljen četrti pogrinjek, vendar se gost Se ni prikazal.
"Gospodje," je rekel caudillo, "morali bi počakati še dva gosta, a bo prišel le eden. Želel sem, da bi se nam pridružil moj minister za kulturo, sijajni gospod Badajuelo. Vendar je, tako so mi vsaj povedali, zadržan. Delno se tolažim z mislijo, da ne bo pretirane škode, ker ste se že srečali, če se ne motim?"
"Ja," je odgovoril Alain, "kmalu po našem prihodu, med sprejemom, ki ga je prejšnjo noč priredil gospod Napier na svoji ladji."
"Poznate njegovo pesniško delo?"
"Ne. Prebral sem le nekaj strani njegove proze, ki je še kar zanimiva."
"Čudno. Nisem vedel, da bi pisal prozo. Da bi slišala, kako zveni njegova poezija, vama bom prebral pesem, ki mi jo je podaril za moj zadnji rojstni dan. Imenuje se: Spev Alkahueta.
Sem Alkahuete, veliki vojščak.
Kje drugje se najde korenjak,
ki si na ogrinjalo bi pripel
perje papagaja, ki je še pred kratkim pel.
Prisluhnite, lepo prosim, naslednjemu verzu, ki v jasnem in klasičnem jeziku izraža zmagoslavje pesniškega subjekta..."
"Zame je vzšlo sonce," sem nadaljeval.
"Kaj? Kako za vraga pa veste zanj? Pesem še ni bila objavljena."
"Mila, bila. Že dolgo nazaj. Zamenjajte Alkahuete z Uizilopochtli, pa boste našli vsako besedo Badajuelove pesmi v Sahagunu v Florentinskem kodeksu."
Nekaj časa je bilo vse tiho. Že takt) odbijajoč obraz Alkahueieja se je spačil od presenečenja in okruinosti. Nato se je zbral in se neprepričljivo nasmehnil.
"To mi ni nič več všeč," je rekel, "je bil pa vsaj namen dober. Njegov in vaš, si drznem upati."
"Seveda," sem mu odgovoril, "hotel sem vas le opozoriti, da ste žrtev manjše potegavščine, ki vam je prinesla hkrati slavo in posmeh. To ni zelo resna zadeva."
"Res ni. Menda se zanimale za staro Mehiko?"
"Ja."
Sumničave) naju je premeril od glave do pete.
"Jaz tudi," je nazadnje izjavil. "Florentinski kodeks je eden redkih klasičnih rokopisov, ki ga nimam v taksimilu. Zato sem tudi pustil proste roke gospodu Badajuelu, ki je postal domač v moji knjižnici. Nehajta s tem! Vznevoljila sta me. Odkupila se bosta tako, da mi boste kaj recitirala iz naše indijanske dediščine."
"Kade volje", sem mu odgovoril, "ker se laže prepustim lirični poeziji kol ditirambom, vam predlagam pesem v jeziku nahuatl, ki jo navaja (iaribay v svoji razpravi o pogostem pesniškem motivu smrti in cvetja:
86	l. I T ERA T U K A
Le enkrat pridemo na svet, gosfxxla Xiximeki.
Mar odnesemo naj cvet v deželo mrtvih? Cvet nam je samo posojen, odhod tja nam je usojen, tu pesem puščamo in cvet in svet."
Alkahuete je milo zajokal.
"Pomembno je vedeti, kdo odhaja in kdo ostane", je nenadoma rekel in se nama krvoločno nasmehnil skoz solze.
V tistem trenutku so sc odprla vrata in lepa Celestina je vstopila v dvorano. Presenečeno naju jc pogledala, a sc takoj nato ljubko nasmehnila in tako dokazala, da je sposobna samodiscipline, ki je vredna občudovanja. Vstali smo.
"Najbrž vama ni treba posebej predstaviti done ('destine," jc rekel Alkahuete, "vseeno moram natančneje pojasnili njeno vlogo. Gospa predsednica je, torej moja soproga. Sicer pa mislim, da jo poznala zasebno."
Celestina je prebledela, a ni niti za trenutek klonila pred preizkušnjo in izgubila ponosa. Cauclillo je prasnil v kratkotrajen smeh in vidno užival v nastalem položaju.
"Moja draga," jc nadaljeval, "previdncjc bi si morali izbrati svojo ducno. Brezpogojno mi jc vdana. Zdaj pa lahko začnemo z večerjo."
Njegova roka jc izginila pod mizo in čez nekaj trenutkov jc četa mladih služkinj pod strogim očesom nekakšne "hišne gospodinje" žareče rdečih las in v uniformi, ki je komajda zakrivala izobilje njenih čarov, vstopila v dvorano in prinesla veliko število pladnjcv. Alkahuete je imel samo žensko služinčad.
"Naj mc nc motijo, dokler nc ukažem drugače!" je ukazal.
Nato je začel hrupno in neotesano goltati hrano. Pomislil sem, da jc svojo naravno glasovno nadarjenost obogatil /. zvoki, katerih očitna naloga je bila ta, da nas žalijo. Kot mačka z. mišjo se jc z nami igral skrivalnice. To je bilo sicer priljubljeno razvedrilo samodržcev, a ko sem opazoval Alanov obraz, sem se lahko povsem upravičeno spraševal, ali sta si pravilno razdelila vlogi. Sam sem bil zaposlen s tem, da sem izkazoval pozornost Celcstini. Videti jc bila brezskrbna, kot da bi sc norčevala iz grožnje, ki je visela nad njo. To je nazadnje razjezilo tirana, ker je sprevidel, da mu s svojim ravnanjem ni uspelo prestrašiti nas. Med odmevnim prežvekovanjem jc začel izpušča!i tresoče glasove hlinjenc ganjenosti, ki je mejila na blaznost, sodeč po tem, s kakšnimi krvoločnimi očmi je pogledal mlado žensko:
"O, dragocena orhideja, ujeta v vrt, razcvetela si se pod prisilo, imel sem meso tvojih najskntejših in svilnatih cvetnih listov, a ti mi nisi nikoli poklonila duše svojega vonja, ki si ga hranila za prevaro. Če ljubiti pomeni trpeti, potem se boš naučila, da ne ljubiti pomeni še bolj trpeti. In kot pravi neka stara pesem, ki je primerna tej okoliščini:
Je izgubljena tvoja duša, naj nevihto zdaj okuša; ha, imamo te v pesti; tvoja duša je izgubljena, pripravi se na čas trpljenja!
Tako žalostno je, če dekle ovene v polnem razcvetu mladosti. Vendar zna pesnik najti užitek v sami srčiki otožnosti. Odkrila boš, da se je v meni skrivala velika pesniška duša. Več dragocenega vonja je v odpadlih cvetnih listih kot v mladem cvetnem popku."
Celestina je neprizadeto in na videz hladnokrvno prenesla neokusna namigovanja blazneža. Vendar sem opazil, da je bila globoko v sebi prestrašena. Tudi mene je tlačilo neznosno breme, zato sem iskal kakršenkoli način, da bi se ga znebil. Pred sabo sem zagledal velik pladenj, na katerem je bila naložena perutnina in mole in že sem se pripravljal, kako jo bom zalučal tiranu v glavo; šlo bi za nedolžno norčijo, ki naj bi sprostila ozračje, ko je nenadoma posredoval Alan:
"Ali veste, gospod," je ogovoril solzavo, bedasto in požrešno pošast, "kaj pomeni tecucuecuechtli? Dobro vidim, da ne veste. Tako so stari Mehičani imenovali dostojanstvenike, ki so jih prezirali zato, ker so bili nerodni in smešni. Stari Mehičani so namreč imeli visoko razvit občutek za čast. Zaradi spoštovanja pravil vljudnosti, prave mere in skromnega vedenja so si veljaki pridobili moralno avtoriteto pri ljudstvu. Vaše posnemanje v primerjavi z njimi je prava groteska. V tej zmešnjavi starega in novega sveta, kakršnega je rodila vaša domišljija, ko je združila Heliogabala in Disneyja, se skoz. parodično in prozorno podobo azteškega princa zavrženega ljudstva prikaže bedni španski pikaro, ki je postal šef tolpe, vodja sodrge in, to je najbolj žalostno, ljudski junak. To je klasična pot najhujših kriminalcev v človeški zgodovini. Povzpetnikov, ki so zblazneli od želje po oblasti, ker jih nista ustavila ne ljudstvo ne dobra vzgoja. Vi ste seveda le bledi posnetek svojih evropskih sodrugov. Toda, to je nedvomno le posledica pomanjkanja sredstev in ne pomanjkanja dobre volje. Z grotesko, o kateri sem govoril, lahko enakovredno tekmuje le vaša nevednost, ki kraljuje v vaši prazni buči. Nič me ne čudi, če vas je moral s svojim znanjem razsvetliti sam gospod Wilde."
Alkahuete, ki je postajal zelenkast v obraz, se je ob tem imenu zdrznil, kot da bi dobil zaušnico. Zdelo se je, da se duši. Iz njegovih v iskanju kisika na široko odprtih ust so prihajali hripavi glasovi, zametki nerazločnih besed, ki sta jih strjevali jeza in tesnoba.
"Dovolj alkahuetarijenjaje nadaljeval Alan, "posvetimo se resnejšim stvarem. Povabili ste nas z željo, da bi zvedeli novice o svojem pesniku za nekaj grošev. No, tukaj so!"
Iz žep je izvlekel dvojnik Hadajuelovega priznanja in ga pomolil diktatorju pod nos. Ta je vročično preletel liste, jih nato divje raztrgal in zavpil:
88	LITERATURA
"Same laži, natolcevanja in absurdne trditve! Vsi vedo, da je ta ničvredna baraba blaznež in mitoman! Kje je?"
"V Mehiki, z vsemi tistimi, ki so to noč zapustili otok na Antinousu. Pričami, skratka."
Alkahuete je pobito povesil oči. Počasi se je pomiril, in ko je spregovoril, je že našel običajno mero oholosti.
"Kako neki si predstavljate, da bo Mehika lahko izkoristila ugrabitev ministra neke tuje dežele? Skoraj povsod po svetu imam močne zaveznike, ki so pripravljeni zagnati vik in krik, čeS da gre za nov podvig imperializma."
"Badajuclo," je rekel Alan, "je tam po svoji lastni volji. Zelo verjetno je, da bo zavzeto sodeloval z nami, tako strašno se boji, da bi vam znova padel v roke. Sicer pa je, čeprav vi tega morda ne veste, državljan Mehike, ker je zaprosil za njihovo državljanstvo. V tridesetih letih so mu ga tudi odobrili, nedvomno zaradi njegovih literarnih sposobnosti. On pa ga iz raztresenosti ali previdnosti ni prijavil, ko je postal vaš minister. Mehika ima torej vse pravice, da od njega zahteva, naj poravna svoje račune kot vsaka druga oseba, ki prihaja iz tujine, še zlasti je posredi navaden organizirani kriminal in kršenje človekovih pravic. Glede domnevnih zaveznikov, ki ste si jih pridobili z dvomljivi sredstvi, bi jim na vašem mestu ne zaupal preveč. Ko bo izbruhnil škandal, si bodo želeli le to, da bi izginili pod površje zemlje in prosili Boga, da njihovo ime nc bi bilo omenjeno. Skratka, zdite sc mi v malce nezavidljivem položaju."
"Niti nc toliko, kot vi mislite. l esno mi bo pri srcu, ko vas bom dal izgnati iz moje dežele. Nikoli si ne boste mogli predstavljati, kako zelo sem si vas želel pustiti umreti v rokah izurjenega vzhodnjaškega krvnika. Toda žal jc varnost pomembnejša od užitka in vaše pomehkužene demokracije imajo včasih nepričakovane in neprijetne prebliske, predvsem ko gre za javne osebnosti in bi lahko izgubili volilce, če bi jih prepustili njihovi tragični usodi. Tolaži me misel na to, da bom obdržal vajino prijateljico, ki sedi z nami, in sanjal o poslednjih božanskih radostih, kakršne mi bo nudila, ko jo bom kaznoval. Badajuclo, na čigar pričevanju temeljijo vse te prazne obtožbe, je neuravnovešen tip, ki je sam kriv, če jc imel v življenju smolo in jc dokončno znorel. Z odprtimi rokami bom sprejel sleherno mednarodno preiskovalno komisijo in ji pustil, da preišče vsak kvadratni meter I-ixtasisa. Če najde najmanjšo sled za vašim Wildcom, kodeksom, ječo ali nasadi mamil, jim sam ponudim vrv, da me obesijo. Nato bo prišlo do ustavitve sodnega prcx-csa zaradi pomanjkanja dokazov. Z vami bom poračunal pozneje, seveda ne osebno. Verjemite mi, da mi je že vnaprej žal."
"Natanko to sem tudi predvideval," je rekel Alan.
Kot tiger sc je v loku pognal do diktatorja, in šc preden je ta lahko karkoli storil, ga je Alan prečudovito kresnil po nosu. Zaslišali smo, da je nekaj počilo, zob ali obrazne kosti, in Alkahuete je skupaj z. naslanjačem padel nazaj. Alan ga je postavil na noge. l ak udarec bi onemogočil vsakega normalno raščenega moškega, vendar jc bil Alkahuete močan kot gorila. S krvavečim obrazom sc jc zamajal v mojo smer in
potegnil iz žepa avtomatično pištolo. Hladnokrvno sem ga udaril po zapestju, tako da je izpustil orožje; takoj sem ga pograbil.
"Dajte no," sem mu rekel, "borite se pošteno, če se vam sploh sanja, kaj pomeni ta prislov."
Alan se je pripravljal, da ga neusmiljeno kaznuje, kakor mi še ni bilo dano videti, in mu je popolnoma mirno razložil:
"Načeloma si ne mažem rok s krošnjarji vaše vrste. Ta nizkotna telesna dela ponavadi opravi moja posadka. Toda ker fantov trenutno ni z mano, boste imeli to čast, da z vami obračunam osebno."
Mislil sem, da ga bo ubil, vendar nisem imel najmanjšega namena, da bi mu to preprečil. Ko je bilo vsega konec, so Alanovi členki na prstih krvaveli. Onesveščeni Alkahuete si ni bil več podoben. Imel je marogast obraz, ki je izgubil sledove zlobnih potez, njegova karnevalska uniforma pa je bila potrebna poštenega čiščenja. I.ežal je z rokami, sklenjenimi v obliki križa, na okrvavljenem dragocenem tepihu, posejanem z njegovimi odlikovanji kot razcveteli travnik spomladi. Alan se je sklonil nad njim in ga preiskal. Ni našel drugega orožja. Naslanjač sva postavila pokonci, posadila vanj tirana, ki je bil še vedno omotičen, in z. zavesnimi vrvicami trdno privezala njegov trup ob naslonjalo sedeža, roke na naslonila in noge ob noge pohištva. Zaklenila sva vhodna vrata in vrata sobe za služinčad ter namestila težke varnostne palice na glavnem vhodu, previdnostni ukrep despota, ki se je obrnil proti njemu samemu. Alan je pogledal na uro.
"Zdaj nama je ostalo le to, da čakava," je rekel, "glavno je, da je onemogočen in ne more več ukrepati."
Obrnil se je proti Celestini.
"Žal mi je, ljuba moja, da ste morali biti priča tako ponižujočemu prizoru. Nisem imel druge izbire. Moral sem mu preprečiti, da pritisne na alarm pod mizo in pokliče na pomoč. Priznam, da me je malce zaneslo in sem pretirano zavzeto izpolnil svojo nalogo, Napier bi rekel, da sem se ckscentrično vedel. A kaj morem, če me je nesrečnik tako zelo razkuril!"
Nasmehnila se mu je. Zmočila je prtiček z vodo iz vrča in mu očistila roke. Potem je razkužila rane s tequilo. Alan se ji je zahvalil in izpraznil ostanek alkohola Alkahueteju na obraz. Ta antiseptični tuš je izmil rane caudillu in pekoča bolečina ga je prebudila iz nezavesti. Začel je šibko stokati ter s tihim in tragičnim glasom ponavljati besede, v katerih je bilo izraženega več ogorčenega začudenja kot resničnega trpljenja:
"Boli..."
"Saj menda ne boste," mu je rekel Alan, "zganjali hrupa zato, ker smo vas pretepli, kar je bilo v resnici velikodušno dejanje v primerjavi s trpljenjem, ki vam bi ga zadali drugi. Splošno znano je, da mučitelji vaše vrste izredno slabo prenašajo bolečine. Navsezadnje sem pokazal toliko potrpljenja, kot si ne bi nikoli mislil. Vendar me ne skušajte več in bodite čimbolj neopazni."
90	L I T E R A T U K A
"Mi dovolite eno pripombo in eno vprašanje?"
"Ja. 'Ioda premislite, če sta res smiselna."
"Znašli ste se v brezizhodnem položaju. Jaz vas imam bolj v pasti kot vi mene. In čas igra meni v prid. Na kaj upate?"
"Lin milagro, San Alkahuete. Si el caudillo permite a Dios de hacerlo. Zdaj pa, umolknite!"
V dvorani so bila nasproti vhodnih vrat še tretja, manjša vrata. Približal sem se, da bi jih zagradil kot druga, in jih odprl. Debela in tapecirana vrata so vodila v sobo brez oken, kjer jc bila le široka postelja z. baldahinom in klečalnikom. Najprej sem mislil, da se je v ta prostor Aklahuete umaknil po svojih prehrambenih ekscesih in se prepustil prebavljanju in predajanju, siesti in molitvi, sicer čudaški mešanici, a primerni za osebek, ki je bil po svojih nagnjenjih požeruh in po svojem verskem prepričanju pobožnjakar, bolj vraževeren kot metafizičen. Bil je pobratim resničnega krvnika in lažnega pesnika, stvarno krvoločne zverine in utopičnega erudita. A ko sem odgrnil težko zaveso, ki je zakrivala celotno steno, sem zagledal železne kline, na njih pa verige, vezi, zapestne ovojnice iz železa in usnja ter zbirko vseh možnih pripomočkov za bičanje z vsega sveta; klečalnik pa je v mojih očeh dobil malce sprevržen pomen. Sprevidel sem, da so tu izvajali mistične obrede, ki so bolj pripadali očetu Bičkarju kot Nebeškemu očetu, da so dosegli blaženo stanje bolj po poti kaznovanja kot spekulativnega razodetja. Po vsem sodeč ni šlo za samodisciplino puščavskega meniha, ki goreče in dosledno spoštuje pravila, temveč za zverinsko čutno spreobrnitev Torqucmadc, za tisto dominikansko scenografijo Zveličanosti, sveto dialektiko krikov ovčje črede in militantnc erekcije pastorja. Začutil sem, da stoji nekdo za mano. Celestina je zamišljeno in otožno opazovala sobo. Zlahka sem si predstavljal, kakšne mučne trenutke je doživela v njej.
"Pojdiva, pridite!" sem ji rekel.
"Ne. Želela bi si ostati tu, z vami ali Alanom."
Stopil sem k Alanu in mu rekel:
"Zc kakih oseminštirideset ur nisi spal. V sobi si lahko odpočiješ. Jaz pa bom medtem pazil na našega kulturnega Fregolija."
"Počutim se prav dobro. Jaz bom pazil prve četrt ure."
"Obvesti mc, ko boš zaznal prve znake utrujenosti."
"Velja."
Vrnil sem se v sobo.
Celestina je skoraj gola sedela na postelji. Zaprl sem vrata in odšel k njej.
"Zamislite si," mi je rekla popolnoma mirno, "da me jc ta pošastni moški v tej sobi, sredi ostudnih in nasilnih obrednih dejanj, ki so bila že skoraj smešna, skoraj prepričal, da sem začela verjeti njegovi teoriji o užitku. Rada bi jo preverila z vami. Priznati morate, da so poti človeške duše precej zapletena reč. To bo hkrati zaklinjanjc zlih duhov in njihovo odkrivanje, morda transmutacija zavračanja naslade v njeno sprejemanje. Vsekakor, nekakšna ozdravitev."
I T E R A T U R A
91
Odšla je k zbirki mučilnih priprav in zgrabila korobač, mi ga ponudila in se spustila na kolena pred klečalnikom.
"Mislim, da mi bo všeč, če bo prišlo iz vaših rok."
"Jaz pa mislim," sem ji rekel in bil v manjši zadregi, "in se tudi bojim, da bom ali zasovražil ali pa užival. Ali pa oboje hkrati. Čeprav me je zgnetla katoliška vera, se mi početje svetega Andreja, ki je mešal muko in radost v isti želji po dvoumni odrešitvi, upira. V tem raju se lahko izgubiva ali pa - kar je še huje - najdeva. S temi besedami glede metode, morale ali sramežljivosti sem vam hotel povedati le to, da sem vaš pokorni sluga."
Takrat sem njeni prečudoviti zadnjici naložil kazen, ki je bila bolj simbolična kot resnična, toda roka je postajala čedalje težja. Opogumljala me je. V nekem trenutku sem odvrgel korobač, odvlekel mladenko na posteljo in si jo divje vzel. Videti je bilo, da neizmerno uživa. Jaz pa sem bil tako zelo poplačan, da so se razblinila vsa moja skeptična razglabljanja o naravi, češ kako se spridi, ko pride v stik s kulturo, ko si razum podredi nagon, da bi prevlado spremenil v nadvlado. In če je bilo v tem dejanju kaj takega, kar bi razburilo moralista, moram priznati, da darvinist, ki tiči v meni, ni bil edini veseljak v tej zabavi in da so tudi moje druge osebe delile z njim isto srečo.
"Zdaj sem pomirjena," je zašepetala Celestina, "vam je bilo všeč?"
"Se bojim, da ja."
"Kaj vam je bilo všeč? Vaše dejanje nasilja ali moja lastna volja, da se vam podredim?"
"Vaše vedenje. Vsaj to je popolnoma nedvoumno."
"Česa se potem bojite? To je vsa razlika med uživačem in rabljem. I lotela sem, da prvi izbriše drugega. In ta zmaga mi je prinesla pomiritev in užitek."
Zamislil sem se za kratek čas. Nenadoma sem prasnil v smeh in rekel:
"Preveč stvari je na kupu."
"Takšna je tu navada. Ste izgubljeni kartezijanec v latinskoameriški favni dogodkov in kot vsi severnjaki mislite, da obilost škodi poglobljenosti."
"Potem se bom raje posvetil vam. Video, ergo amo."
Nato se je zasmejala ona in se stisnila k meni.
"Tudi jaz. vas ljubim," je rekla, "mislite, da bi drugače tvegala to izkušnjo?"
Ko sem začel znova natančno dojemati svet, je bila enajsta ura zvečer. Celestina je spala. Vstal sem, se oblekel in neslišno odšel iz. sobe. Alan je jedel neki sadež. Alkahuete je bil popolnoma negiben. Imel je zamašena usta.
"To neustavljivo gobezdalo me je utrujalo s svojimi nesmiselnimi stavki," je rekel Alan, "moral sem ukrepati."
"Odpočij si."
"V redu. Ne bo ga treba več dolgo paziti."
"Se ti ne zdi čudno, da se ni prikazal niti eden od podložnikov debelega tirana?"
"Ne. Ukazal je, naj ga ne motijo, dokler tega ne prekliče. Če bi kdo prekršil zapovedi krvoločnega tirana, bi najbrž utrpel precej neprijetne posledice. Vendar naju
92	LITERATURA
ne bodo neskončno dolgo pustili v miru. Sicer pa imava v rokavu dva aduta: blindirana vrata in rahločutno skrb dobričine za svoje zdravje. Prav gotovo je raje živ zapornik kot osvobojen mrtvec."
Alan je odšel proti sobi, jaz pa sem ostal sam z Alkahuetejem. Ta je skoz zamašena usta izpuščal zvoke, ki sem jih zaznal kot nekakšno ugovarjanje.
"Saj bi vam zelo rad vzel to iz ust," sem mu rekel, "a s pogojem, da govorite potiho. Zelo dobro slišim. Šepet bo dovolj. Brž ko boste samo malo zvišali decibele, vas bom znova utišal."
Pritrdilno je pokimal z bučo; iz ust sem mu potegnil namizni prtiček, ki ga je zazidal v neznosen molk in neizmerno mučil, saj mu je enopomensko govoričenje predstavljajo eno najpomembnejših določil absolutne oblasti.
"Vem, na kaj čakamo", je rekel s tihim in ihtavim glasom, "Mehičane, kajne? Kajne? lord Stewart še pomislil ni, da bi se pogovoril z mano, samo o tem razmišlja, kako me bo uničil s pomočjo svojih celinskih tovarišev. Kajne?"
"Jaz nimam prstov vmes. Igram nepomembno vlogo in nič več ne vem od vas. Vendar se mi zdi vaše razmišljanje precej verjetno."
"Ja! Morali ste mi preprečiti, da bi se branil, me prisiliti, da postanem nemočna priča zavzetja telesa brez glave, neme duše, ki ji namizni prtiček onemogoča, da bi spregovorila. Moje čudovito telo, ki je prava umetnina, je izročeno praznini zaradi nizkotno izrabljenega zaupanja, posmeha latinskoameriškim pravilom gostoljubnosti."
"Govorite o tem, kar vam je storil gospod Stewart, ali o tem, kar ste vi storili gospodu Wildcu?"
"Kateremu gospodu Wildcu?" je besno zasikal.
"Kaj pa sploh tvegate? Mehičani pridejo in nič ne najdejo: ne Wildea, ne nasadov mamil, ne umiralnice sužnjev. Nič. 1 .e pravljične bordele in enega Alkahueteja. Zaradi tega še mačka ne bi pretepli. Opravičijo se in odidejo."
"Ne bodo odšli. Predolgo že prežijo name. Iz Extasisa, moje stvaritve, bodo naredili eno od pomilovanja vrednih državic, majhno provinco umazane demokracije, v katero se bo naselil kaos, grdobija, umazanija, poprečnost. Konec reda in umetnosti, ki jih je lahko ustvarila ena sama roka! Ste že kdaj videli umetnino, katere stvaritelj bi bila množica? Vzel sem to, kar je človek ustvaril najboljšega, in postavil sredi deviške džungle. Spoštujem džunglo in ne človeka. Človek, ta izrablja vaše lažnive demokratične pravice in povsod uničuje džunglo. To so vaše svoboščine: umor planeta. Spoštujem to, kar se samo upravlja in upravljam to, kar se ne spoštuje, mrčes, ki ga je čedalje več in se ni sposoben obvladati. Nadzorujem nataliteto. Kaznujem tistega, ki podre drevo. Kaznujem tistega, ki ubije divjo žival. Ustvaril sem raj na zemlji, ne da bi storil napako, ki jo je Bog: deliti svojo pamet in svojo svobodo z. lastnimi stvaritvami. In kljub temu se nisem mogel izogniti goljufivi kači, saj ste tu vi."
"Reciva - da ohraniva biblični besednjak - da je bil gospod Wilde črv v sadežu. Obilen črv. V resnici skoraj kača. Sami ste ga poiskali. Bog je prav gotovo storil veličastno filozofsko napako. Vi, vi pa ste storili navaden zločin. A kljub temu je nekaj,
kar vaju zbližuje. Njegova pomota in vaša hudobija sta obrodili isti plemeniti motiv: intelektualno radovednost. Sta žrtvi tlacuila in zaradi nekakšnega razloga v slogu my kingdom for a book ste si v mojih očeh prislužili iskrico naklonjenosti."
"Znova ta Wilde? Sem vam že rekel, da nič ne vem o njem in o rokopisu tudi ne."
"Midva se greva pogovor gluhih. Ponavljam, da če je tako, nič ne tvegate. Vrtiva se v krogu."
"V imenu te iskrice naklonjenosti, rešite me! Prisegam, da vam ne bom storil ničesar zlega. Samo svoj otok hočem rešiti."
"Dajte no, bodite malce logični. Če je res tako, kot trdite, da ni ne VVildca ne rokopisa, potem je motiv moje naklonjenosti izničen. Če pa je nasprotno, če je v Badajuclovih izpovedih vsaj kanček resnice, potem pomeni rešiti otok pogubiti gospoda Wildea in ničkoliko drugih njegovih zaporniških kolegov. Sami vidite, da sem v obeh primerih prisiljen v nekakšen status quo."
"V redu," je rekel, ko je izčrpal svoje argumente, "ni zapora. Gospod Wilde jc tu, v palači. Pustil vas bom, da odidete z njim in z rokopisom, z dono Celestino, zraven pa pridam še odkupnino v višini deset milijonov dolarjev v zlatu. Samo ukazati moram. Spremil vas bom na vaši ladji vse do meja mojih teritorialnih voda, s pištolo na sencih, če hočete. Ali lahko zahtevate kaj več?"
"Presneto nazaj! Deset milijonov dolarjev! Imate pa zajeten kupček v nogavici. Silno rad bi naredil luknjico v njej."
In sem mu znova zamašil usta z namiznim prtičkom.
Čez. nekaj časa sc je v daljavi zaslišalo brnenje, ki je bilo čedalje glasnejše, dokler ni postalo oglušujoče. Alan je stopil iz sobe, kmalu zatem pa še Celestina.
"Diego jc točen," jc rekel, ko se jc hrup malce potišal na severozahodu, "letalonosilke bodo spustile padalce nad zapore v džungli."
Pogledal je Alkahueteja.
"Dvomim, da imajo vaši možje dovolj časa, da očistijo teren. Poleg tega jim nihče ne ukazuje in bi najbrž radi prišli do vas na katerikoli način. Podrejeni sicer rade volje zagrešijo najhujše okrutnosti, vendar potrebujejo uradni žig nadrejenega, da bi se odvezali vsakršne odgovornosti in morda olajšali vest."
Pred vrati je nenadoma završalo. Divje so začeli udrihati po njih in zaslišali smo histerično vpitje:
"Veličanstvo, veličanstvo! Napadli so nas! letala, ladje! Zasegli so tri obrežne ladje, kmalu pa bodo zavzeli vojaško pristanišče. Veličanstvo!"
Celestina je pograbila pištolo, ki je ležala na mizi, in ustrelila v zrak. Zavladala je absolutna tišina.
"Sem dofla Celestina," je rekla z odločnim glasom, "caudillo se je pravkar ubil. Njegov zadnji ukaz. je bil: predajte se, tako boste preprečili nepotrebno prelivanje krvi."
Se kar naprej je bilo tiho, potem pa smo zaslišali topol konjskih kopit, kije izginjal v teminah palače. Alan je Celestini poljubil roko.
Pozneje smo v daljavi zaslišali zvok, ki je postajal raz.ločncjši, napev pip, ki je bil
94	L 1 T F. R A T U R A
v teh krajih popolnoma neznan. Spoznal sem reel: "Corney is Coming," je rekel Alan.
Prevedla Irena Ostrouška
Odlomek je iz zadnjega romana francoskega pisca Michcla Rioja z naslovom llacuilo, ki je prejel književno nagrado Medicis za leto 1992. Naslov je Rio prevzel po besedi, ki je v azleškem jeziku označevala pisca ali pisatelja. Roman odlikujeta črni humor ter eruditsko poigravanje z literarnimi ali zgodovinskimi referencami in jezikom v ozadju avanturistične zgodbe. llacuilo je namreč zgodba o podvigu treh mladih, bogatih in omikanih junakov, ki se z razkošno jadrnico in posadko pojočih Ircev odpravijo na olok Extasis. Ta bi bil lahko pravi raj na zemlji, saj je diktator Alkahuete, ki je v svojem brezmejnem navduSenju nad starimi azteSkimi rokopisi, bordeli, mamili in nasiljem ugrabil nekega starega gospoda Wildea.
Rio je doslej objavil osem romanov. Prevedeni so bili v le. skoraj vse pomembnejše jezike 'n ponatisnjeni v žepni izdaji; omenimo lahko Arhipel (Archipel, 1987), Merlin (1989) in Napačni korak (l-'aux pas, 1991). Priznanje ludi kol pisec dramskih in otroSkih del ter esejist; lani je na primer objavil zbirko kritičnih esejev Sanje o logiki (Rčve de logique).
T E R A T IJ R A	95